logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0

Celjski zbornik 1977—1981

Slika na ovitku:

Avgust Lavrenčič: LAPIDARIJCI olje na platnu 1981 — (foto Berk)

OSREDNJ& KNJIŽNICA GRUS

1 iWk

CELJSKI ZBORNIK

1977-1981

VSEBINA

Uvodna beseda izdajateljskega sveta ....................................................................................7

Edvard Kardelj v Celju ............................................................................................................8

Tito v Celju ....................................................................................................................................9

Tone Kolšek: Prispevek k zgodovini žitnih mer na celjskem območju v XVI.

stoletju ................................................................................................................................11

Tone Kolšek: Gospodarsko stanje lemberške gospoščine, dajatve in položaj

njenih podložnikov po urbarju iz leta 1687 ........................................................21

Jože Volfand: Procesi komuniciranja in odločanja v celjski družbenopolitični

skupnosti ............................................................................................................................39

Andrijan Lah: Cvetna in sadežna leta Celjskega gledališča (od 1971/72

do 1976/77 ........................................................................................................................77

Slavko Pezdir: Se o štirih sezonah S LG v Celju (od 1977/78 do 1980/81) ............91

Drago Medved: Pred prvim desetletjem Tedna domačega filma v Celju................107

Aleksander Hrašovec: Zdravstveno varstvo v celjski regiji po ureditvi leta

1978 ........................................................................................................................................131

Franc Dobnik: Prizadevanja za boljši zrak v Celju ........................................................141

Alojz Mušič: Več javora v zeleni pas mesta Celja ........................................................157

Alojz Mušič: Zelenice, parki in drevoredi mesta Celja ................................................167

Janez Kraševec: Balneomedicina z vidika novih raziskav učinka aerosolov na

dihala ....................................................................................................................................173

Franjo Fijavž: Delovanje društev kmetskih fantov in deklet na celjsko—■

savinjskem območju (1926—1941) ..............................................................181

Emil Lajh: Nekaj značilnosti iz revolucionarnega delavskega gibanja v Celju

v obdobju druge konference KPS v Joštovem mlinu ........................................203

Vlado Novak: Celjski kulturni tedni 1938, 1939 in 1940 ................................................223

Miroslav Pahor: Pomorščaki s celjskega območja ........................................................233

Ob 904etniici Janka Orožna ....................................................................................................257

Janko Orožen: Iz zgodovine Planinskega društva Celje (od ustanovitve do prve

svetovne vojne) ................................................................................................................259

Vera Kolšek: Še en relief iz rimske Celeie ........................................................................283

Ignacij Voje: Katarina Celjska — Kotromanička in njen pečat ............................287

Anton Stopar: Geneza celjskega mestnega jedra ........................................................293

Milena Moškon: Novo pridobljene upodobitve naselij in stavb s celjskega

območja (Nadaljevanje kataloga v celjskem muzeju) ....................................323

Nataša Golob: Marija Gradec: Vsebina grisaillev v prezbiteriju ............................329

Dušan Novak: Kraški svet v porečju Savinje ................................................................345

Drago Meze: Učinki povezave gorrfjesavinjskih hribovskih kmetij s cestami .. 371

Anton Sore: Nekaj podatkov o spremembah zemljiških kategorij v širši

celjski regiji ....................................................................................................................385

Milan Natek: Ravljanske ulice ............................................................................................395

Drago Meze: Nekaj o kmečki hiši hribovskih kmetij v Gornje Savinjski dolini.. 425

Vladimir Slibar: Lesna domača dejavnost v Zgornji Dravinjski dolini ................443

Zoran Tratnik: Aktivnost »Mladi za napredek Celja« ................................................465

Anton Sore: Cestni režim na celjskem prometnem križišču ....................................471

Anton Sore: Preskrba Celja z vrtninami ............................................................................501

Milena Moškon: Občasne razstave Pokrajinskega muzeja v Celju v letiih 1968—

1978 ........................................................................................................................................523

Breda Mišja: Cvetko Ščuka ....................................................................................................529

Gustav Grobelnik: Spomin na Miro Danilovo ................................................................531

Gustav Grobelnik: Dvajsetletnica »Šlandrove nagrade« ............................................535

Jurče Vreže — Edvard Goršič: Mladinski pevski festival 1977, 1979, 1981 ............541

Alojz Mušič: Omahnil je drevesni velikan v celjskem mestnem parku ................547

Pisalo se je leto 1951, ko se je porodila zamisel o celjskem letopisu in prva knjiga s to letnico je bila dotiskana naslednje leto. Po dvajsetih letih izhajanja Celjskega zbornika, ki ga je občasno hromila sporadičnost, in po zadnjem kar petletnem sušnem obdobju bi želeli končno zagotoviti njegovo redno izhajanje. Vzroki za tako zaostajanje nikakor ne ležijo v križemrok čakanju uredniškega odbora, da bi se število stalnih sodelavcev pomnožilo (in bilo res trajno), uredniški odbor pa okrepil z uredniki za posamezna področja — prvo je povezano z drugim — pribiti moramo, da bo sporadično izhajanje ukinjeno šele z učinkovitim samoupravnim družbenim zaledjem, postavljenim na široko zasnovano materialno oziroma finančno podlago. Na tem mestu, ko vendar lahko zapišemo, da je Celjski zbornik od vseh slovenskih pokrajinskih domoznanskih zbornikov dočakal najdaljšo življenjsko dobo, ne bi pisali o njegovem dragocenem pomenu za samo mesto in njegovo pokrajinsko območje. To, da bo zbornik z leti čedalje bolj iskan vir za dokumentirano pričevanje o našem času in njegovih problemih, se zdi vabljiva misel in ob listanju starih letnikov nas v tem ti materiali že zdaj potrjujejo in razveseljujejo. Nikakor pa nočemo, da bi bil zbornik le napisan spomenik našim zdajšnjim dejanjem in nehanjem. Živ in nagel družbeni razvoj na vseh področjih potrebuje aktualno informacijo, ki bo uspešna le, če bomo zagotovili njihovo sprotno ažurnost. Redno izhajanje zbornika se tako veže predvsem na interese vseh za naš okoliš angažiranih strokovnjakov, ki jim Celjski zbornik na široko odpira vrata. Prelistajmo ga. Preberimo. Našli se bomo.

Izdajateljski svet Kulturne skupnosti občine Celje

Edvard Kardelj v Celju

5. novembra 1960 (Foto Milan Božič)

Socialistično samoupravljanje, se pravi pravica do samoupravljanja, je nedvomno velika pravica, toda hkrati tudi velika odgovornost, ker mora v sistemu samoupravne demokracije vsak človek imeti vso odgovornost tudi za usodo drugega človeka. Zato se v naši socialistični samoupravni družbi svoboščine in pravice človeka in občana uresničujejo samo v medsebojni solidarnosti ljudi ter z izpolnjevanjem dolžnosti in odgovornosti vsakega do vseh in vseh do vsakega oziroma vsakdo mora spoštovati svoboščine in pravice drugih in je odgovoren za to.

Edvard Kardelj 1977

(Smeri razvoja političnega sistema

socialističnega samoupravljanj a)

Tito v Celju

6. julija 1971 (Foto Milan Božič)

Odgovornost moramo zaostriti na vseh ravneh in v zvezi z vsemi vprašanji. Pri tem mislim na odgovornost ljudi na vodilnih položajih in na odgovornost komunistov v organizacijah združenega dela, družbenopolitičnih skupnostih, v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah. Mislim na odgovornost ZK po republikah in pokrajinah za našo skupno politiko in izvrševanje nalog, še posebej na gospodarskem področju, ki zadeva razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti v celoti — celotno Jugoslavijo. Mislim na našo skupno odgovornost za varnost države, za uspešen odpor zoper vse, kar grozi njeni svobodi, neodvisnosti in mirnemu socialističnemu razvoju.

Tito 1978

(XI. kongres ZKJ)

UDK: 389.1 (497.12—11) : 633.1 »15«

TONE KOLSEK

PRISPEVEK K ZGODOVINI ŽITNIH MER NA CELJSKEM OBMOČJU V XVI. STOLETJU

1. januarja 1587 je nadvojvoda Karel večinoma že razpadli grad in gospostvo Ojstrico prodal bratoma Maksimilijanu in Juriju šrotenbahu. Dejanje je v odlomku opisano takole: »... beruert Schloss oder Purggstall vnnd Herrschafft Osterbiz, mit aller derselben Richtlichen Ein- vnnd Zuege-hörung, Innhalt vnnd vermüg dises Urbars auch allem andern so von Recht vnnd Billichkhatt wegen darzue gehört, Ime vnnserm Ratt Maxi mil li'an vnnd Georgen denn Schrottenpach gebruedern vnnd allen Iren Erben, für frey Erp: vnnd Aigentumblich hingeben vnnd verkhaufft, vnnd Inen darauff ain Khauffs Verschreibung vom heuttigen Dato, mehrers Innhalts, aufgericht, geferttigt vnnd Zuegestelt.« Besedilo je del uvodne listine k novemu urbarju za to gospostvo, ki je bil izdelan in potrjen ob tej priložnosti.1

Po vsej verjetnosti so ob posestni spremembi imeli za potrebno, da nekatera razmerja med dotedanjim zakupnikom Ojstrice in njegovimi pod-ložniki natančneje opredelijo in uredijo določena sporna vprašanja. Med temi je bilo zlasti pereče tudi vprašanje žitne mere, na podlagi katere so do takrat kmetje zadoščali svojim obveznostim.

V našem zgodovinopisju so v pogledu podrobnejšega poznavanja mer in uteži še vedno precejšnje vrzeli. Znana je velika raznolikost, ki je vladala na tem področju. Prav mere in uteži so bile tudi odločilnega pomena za gospodarski in socialni položaj našega kmeta v dobi fevdalizma. Njihova različnost kaže, da je bil tudi gospodarski položaj podložnikov zaradi tega različen, ne le na širšem ozemlju, marveč marsikje celò v mejah istega zemljiškega gospostva.

Avtor: Tone Kolšek, Zgodovinski arhiv Celje Opomba uredništva:

10. avgusta 1980 je smrt mnogo prezgodaj segla po življenju prof. Toneta Kolška, zgodovinarja in ravnatelja Zgodovinskega arhiva v Celju. Ta in naslednji spis je pokojni namenil našemu zborniku že leta 1978; objavljamo ju na uvodnem mestu v spomin na zvestega sodelavca in uglednega kulturnega delavca.

V tej kratki razpravi želimo nekoliko osvetliti razmere v celjskem okolišu, kakršne so bile ob koncu šestnajstega stoletja. Podlaga sta dva skoraj sočasna vira, ki vprašanje žitne mere obravnavata nekaj natančneje. Poleg že omenjenega ojstriškega urbarja iz leta 1587 je služil za pomoč pri razreševanju nekaterih nejasnosti še urbar laške gospoščine iz leta 1582.2

Ni odveč, če za uvod navedemo zadevno ojstriško besedilo v celoti:

Osterbizer Herrschafft Castenmass Resolution

Bey beruertter Herrschaft Osterbiz werden Zwo Castenmass, ain gross Schaff vnnd das Cillier schäffl befunden nach welchen die Vnderthannen Iren schweren Zinsstraid in den Casten gleichfals den Habern ains gedrukht vnnd Zway vngedrukhter, alles mit dem Gupf abdiennen.

Auf das aber allenthalben ain gebürliche gleichhait gehalten vnnd die Armen Vnderthannen nit vnguetlich mit dem abreysach beschwärt oder vbernomen, So soll ain Innhaber beruertter Herrschaft das schwäre Traid, also auch den Habern, alles gestrichen vnnd vngedrugter, Jedes nach seiner sondern vnnd Neuen aufgerichten Castenmass, die mit vnnsern Marcheisen gezaichnet, einzunemen haben, vnnd hierüber niemandt nichts beschwär-liches oder vngleiches aufladen. Vnnd damit sich die Vnnderthannen des abreysach halber nicht Zubeschwären, Ist Inen hinfüran auf der Plahen Iren Zinnsstraid aufzumessen vnnd abzudiennen Zuegelassen. Vnnd denen solle das abreysach Zu sich Zunemen oder aufzuheben durch den Innhaber vnnd seine Leuth nicht verwert werden.

Erstlichen, So helt das neu aufgericht gross Castenschaff, nach welchen die Gomilskher, Purkhdorffer, Am Seell, Saglinakum, Jesach, Na Jeserach, Werloschen, Osterbiz, Schwarzenperg, Lakh vnnd Riekher, Iren schwären Zinnsstraid, alls den Waiz vnd Rokhen gestrichner abdiennen, Vnnd von Inen abzunemen sein wierdet, Tischkhandl ain vnnd Zwainzig.

Fürs Ander, So helt das Clienner oder Cillier Castenschäffell, nach welchen die andern Vnderthannen, ausser der obuermelten Dörffer den schwären Zinnsstraid gestrichner abdiennen Tischkhandl Sibenzehen. Diser cliennern Neuen Castenmass drey gestrichne schäffl, machen ain gestrichen Gräzer Viertl vnnd drey Tischkhandln.

Das Grösser Habern Castenschaff, welches hiuor Zway vngedrukht, das drit aber mit dem Drakh, alles gupffer abgedient vnnd genomen, wierdet gleichermassen durh dem Innhaber hinfüran nach dem Neuen aufgerichten vnnd bezaichenten Habern Castenschaff, von den Vnderthannen gestrichen vnnd vngedrukhter in den Casten einzunemmen sein, vnnd sollich Habern Mass gestrichen hellt Tischkhandl vier vnnd Zwainzig, deren drey Schaff machen ain gestrichen Graizer Viertl vnnd Zwainzig Tischkhandln.

Das Cillier oder khliener Castenschaffl, welches gleichesfals ains gedrukht, vnnd Zway vngedrukht, alles Gupfter abgenomen, wierdet der Innhaber nach dem Neuen augerichten vnnd angeprenten khlienern Habern Castenschaffl gestrichen vnnd vngedrukhter in den Casten, den Zinnsshabern sowoll das Vorst fuetter von den Vnderthannen ainzunemen wissen, vnnd sollich Habern Mass gestrichen hellt Tischkhandl Neunzehen, deren dreu machen ein gestrichen Gräzer Viertl vnnd fünff Tischkhandl.

C""-- >

7 *v>

77 >/»i , ^ ' (J ■ 7 .'' »'.'V e " <1

Vyv) f-v^ ) ■hrt fXt <,»4 »wj. J^vCu.. •

' » • < t ' /7 " " ' ' i 'i* 1 l1

»-vi v--»» m*, l'i^Jts^i^i

J<.»4 i»»« /»"i«. »A-{< ,

jV •'■./!" g , / t« " ' * * - p ,

V4V ^ Vv»VrW/v<-vVv lviVHW»»MS . .V »»-ti ^^.jiVAS.

^»wl^vtSvHk» WAx^

c- /" /r^r^t : ,1 s -er r TAJ

1'VMH Hl /«Hm,*'»!/

/ . . a /. r* - . ' Iv'/

/ , a. j y /

^ KitWJ^ A«» JH^H******^'

» n «v .v . ' ,1 i'»„. '' .

Äi* Uh V IV»»»» ,

v ^ 1 '"•"T" i-r

1 - "T *1 ♦ v ,.•■>» .- ^ . 1 , ".. \HV** A«* »S,« t

fi ;

* 'O, /> ^ ' r ^ it/

(t.%^, Avi A ^.V»* iikj^, ^ A.yf-»

< >v , ^ C

W W^w.W'iu^'ti«»«^^ ^Uf V Yt«».V)

) '<•• >,*V - M / — '' ' <' 7 V ' ' ^-V/?? ' t / " C

Faksimile iz ojstriškega urbarja 1587. Začetek besedila o žitnih merah (Foto: Roman Fonda)

Besedilo pove, da so v ojstriškem gospostvu uporabljali dvojno graščinsko mero. »Težka« žita (pšenica, rž) so jemali s »kupom«, oves prav tako, dodatno pa so še enega natlačili, nadaljnjih dveh mernikov pa ne.

Nadalje »slovesni sklep« ilustrira razmerja med podložniki in grašča-kom, ki so očitno postala toliko zaostrena, da je bilo potrebno posredovanje deželnega kneza. Stalna trenja med gosposkami in kmeti so se pri žitni meri v največ primerih dotikala tako imenovanega »kupa« ali »vrha« (merjenje nad robom mernika) in še dodatnega presutka (»abreysach«). Deželna oblasc kot razsodnik se je največkrat posluževala znane formule, ki je prisotna tudi v tem besedilu, da je treba zaščititi »revne podložnike« pred prehudim obremenjevanjem, in izjav, kako je treba uvesti enotno postopanje in enakost. V šestnajstem stoletju se to poenotenje na Štajerskem kaže v težnji, da bi lokalne žitne mere prilagajali deželni meri, t. j. graški četrti. Tudi ojstriški in laški primer kažeta, da pri tem ni šlo za avtomatsko vsiljevanje graške mere, pač pa je le-ta bila le primerjalno izhodišče za določanje posameznih kaštnih mer, ki so v glavnem obdržale svoje stare posebnosti. Že to pa je pomenilo omejevanje samovolje zemljiških gospodov. Novo izdelane graščinske mere so bile opremljene z vžganim deželnim žigom, za vsako je bilo navedeno, koliko drži napolnjena in vsebina izravnana z robom, torej brez vrha in brez stiskanja pri merjenju ovsa. Določili so tudi, da je treba žito meriti na ponjavi, ker je na ta način podložniku omogočeno, da je vzel ves presutek žita nazaj, ne pa da so ga, kot dotlej, jemali grajski, se tako dodatno okoriščali in s tem povzročali spore.

Upoštevanje starih lokalnih navad in razmer ter s tem tudi graščinskih iner se odraža tudi v izvedeni reformi: opraviti imamo s štirimi merniki. To je bilo potrebno zaradi tega, ker velikost mernika ni bila za vse podložnike enaka, dve različni meri pa so uporabljali tudi za različna žita.

Novi graščinski merniki so bili:

— za pšenico in rž v imenovanih vaseh 21 namiznih vrčev;

— za pšenico in rž v drugih krajih 17 namiznih vrčev;

— za oves v imenovanih vaseh 24 namiznih vrčev;

— za oves v drugih krajih 19 namiznih vrčev.

Za oves je odpadla stara navada, da so ga v mernik tlačili in še dodajali vrh, seveda so tudi pšenico in rž merili samo z izravnavo do roba.

Enostavni račun, ob upoštevanju znano uveljavljene velikosti namiznega vrča (= 1,641), bi pokazal naslednje velikosti ojstriških kaštnih mer-

nikOV: 21 X 1,64 = 34,441

17 x 1,64 = 27,881 24 X 1,64 = 39,361 in 19 X 1,64 = 31,161.

Zadeva pa se nekoliko zaplete, če pritegnemo v primerjavo prav tako v besedilu enačeno velikost z graško četrtjo, katere velikost (= 78,721) je prav tako znana. Vsakršna primerjava je računsko nerešljiva, do zadovoljivega rezultata tudi ne pridemo, če bi vzeli za izhodišče neko domnevno drugačno velikost morebitnega lokalnega namiznega vrča. Preostane samo ta metoda, da zanemarimo številčno navedbo namiznih vrčev (24, 19) in izhajamo pri izračunavanju le od graške četrti (= 78,721) in navedenega

LEMBERG

(po G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681)

preostanka namiznih vrčev (= 1,64 1) čez to mero. Pravilnost metode bomo skušali v nadaljevanju utemeljiti, daje nam pa naslednji nekoliko drugačen rezultat kakor zgoraj:

1. Večji pšenični mernik: primerjava z graško četrtjo v besedilu ni navedena, zato puščamo zgoraj dobljeni podatek;

2. Manjši pšenični mernik: trije dajo graško četrt in preostanejo trije namizni vrči:

78,72 + 3 X 1,64 = 83,64 : 3 = 27,881

Rezultat je isti kot zgoraj, iz česar sklepamo, da tudi velikost večjega pšeničnega mernika ustreza dejanski;

3. Večji ovseni mernik: trije dajo graško četrt in preostane dvajset namiznih vrčev:

78,72 + 20 x 1,64 = 111,52 : 3 = 37,17 I

Mernik je bil za 2,19 1 manjši, kot kaže zgornji izračun;

4. Manjši ovseni mernik: trije dajo graško četrt in preostane pet namiznih vrčev, torej:

78,72 + 5 X 1,64 = 86,92 : 3 = 28,97 1

Razlika je prav tako pri večjem merniku 2,191 manj.

Pravilnost metode tako izračunanih dejanskih velikosti ojstriških kastnih mernikov potrjujejo tudi podatki iz laškega urbarja, ki navaja tamkajšnje lokalne mere in se podobne primerjave tudi točno ujemajo, n. pr.:

»... so helt das Neuaufgericht Castensehaff, nach welchen das schwäre Zinsstraidt, als der Waiz vnd Roggen, gestrichner von den Pfand t Vnder-

thanen abzunemen sein wirdet, Tischkhandl Achzechen, deren drey machen ain Gräzer Viertl, vnd Sechs Tischchandl.«

Enak račun kot zgoraj se tudi natančno izide:

18 X 1,64 = 29,52, in še: 29,52 X 3 = 88,56 — 78,72 = 9,84 : 1,64 = 6!

Velikost tega laškega mernika navaja tudi Baravalle, ki je prišel do enakega rezultata.3

Nadaljnja potrditev pravilnosti izračunov je še en primer iz istega urbarja:

»... Časten mass nach wellicher die Rathschacherischen vnderthanen, derselben Zinss waitz gupffer raichen, wirdt der Cuplenigkh genandt, der helt gupffer Tischkhandl Acht, der Sechs machen ain Gräzer Viertl.«

Račun: 8 X 1,64 = 13,12 X 6 = 78,72 1!

Neskladja v enakem izračunavanju po navedbah citiranega ojstriškega besedila ni mogoče z gotovostjo razložiti. Bržkone je do majhne razlike lahko prišlo pri izdelavi mernikov.

Kaj je za ojstriškega kmeta pomenila reformirana kastna mera, olajšavo ali obremenitev? Ce dopustimo verjetnost, da se je zemljiški gospod vsaj nekaj časa držal nove mere in spoštoval določila sklepa, potem so gotovo odpadli očitki podložnikov, da si jemlje preveč na račun vrha ali presutka. Gotovo pa je, da so bili novi merniki večji vsaj za prejšnjo zvrhano mero. Količina žita se je na ta račun povečala lahko za četrtino, pri ovsu celò za tretjino, ker so ga pač delno jemali tudi natlačenega, kar je pri tej žitarici bilo možno. Podložniki in zemljiški gospod so se ob uvajanju novih mer tudi pogajali in dogovarjali, kar izpričuje odlomek iz laškega urbarja: »... vmb das des gupfs Halber, Immerdar ain widerwertiger missverstandt vnd vnrichtigkhait zwischen den Pfandt Innhaber, wnd denen Vrbars Holden gewesen, haben Sy sich mit dem Innhaber gleichwoll auf den strich verglichen, Also das der gupf darein khomen.«

Odgovor na vprašanje: ali več ali manj, je možen samo, če ugotovimo, kakšne stare mere so uporabljali na Ojstrici pred reformo. Kaj je »gross Schaff« in »Cillier schaffl«? Oba so jemali zvrhana. Sodimo, da moremo v prvem videti celjski škaf s 26,24 litra, v drugem pa manjšega, ki so ga imenovali pogosto tudi kuplenk in je držal okrog dvajset litrov, točneje morda 20,5 litra.4 Če vzamemo, da je pri pšenici in rži pomenil vrh čez izravnano mero približno četrtino več, ugotovimo, da je zvrhan večji stari mernik zahteval okrog 32,8 litrov žita, manjši pa približno 25,6 litra.

Primerjava:

Stari mernik z vrhom Novi mernik izravnan Razlika

večji manjši 32,81 25,61 34,40 1 27,88 1 + 1,601 + 2,28 I

Pri ovsu je lahko vrh z ostalim pribitkom znašal tudi tretjinsko povečanje količine, ki bi jo sicer izmerili do roba.

Primerjava je naslednja:

Stari mernik z vrhom

Novi mernik izravnan

Razlika

večji manjši

34,99 1 27,33 1

37,171 28,97 1

+ 2,181 + 1,641

Rezultat 'primerjave, ne da bi ob tem trdili, da v celoti ustreza dejanskemu stanju, nas nagiblje k splošnemu sklepu, da je bil podložnik ob podobnih reformah oškodovan in da so se njegove žitne dajatve s tem še povečale. Baravalle ugotavlja, da je laški mernik 29,52 1 držal samo 21,091.5 V posredniški vlogi med obema sprtima stranema so višji deželni organi krmarili nekje v sredini: podložnik se je moral ukloniti njihovim odredbam, živel pa je mogoče v zavesti, da ga zemljiški gospod z nepravično mero in dodatnimi zahtevami ne slepari, graščak pa je dobil v zameno za omejene možnosti ustrezen večji delež. Drugo vprašanje je seveda, kako je gosposka določila spoštovala. Nasprotja namreč tudi v naslednjih desetletjih niso prenehala. V uporu leta 1635, ki se je začel prav na ozemlju ojstriškega gospostva, je bila žitna mera med vidnimi vzroki nezadovoljstva.

Ko že govorimo o reformnih prizadevanjih, s katerimi je deželna oblast skušala napraviti na področju mer več reda, velja pripomniti, da se je očitno vmešala samo takrat, ko so nasprotja postala že nevzdržna in nevarna. Radeški podložniki so na primer ostali pri stari meri (kuplenk = = 13,121), ker: »weillen diser Castenmass wegen khain Irrung fürkomen, Ist dieselb vnuerändert gelassen vnd verbliben.« Pšenico in rž so tako še naprej dajali z vrhom, oves prav tako, le da so pri oddaji dva mernika natlačili, naslednje tri pa ne.

Drugod na laškem ozemlju so podobno kot v Ojstrici uvedli nove mere za žito. Osnovni graščinski mernik za pšenico in rž je držal 29,521. Poleg tega so poznali še večji kuplenk 24,6 1, manjši kuplenk 16,4 1 (deset vrčev), ki je prej najbrž držal 13,12 litra in polovični kuplek 8,2 1. Manjši kuplenk so imenovali tudi »tretinjek« (Dritl). Baravalle pravi, da je ime lahko izvedeno samo od prastarega slovanskega korca (Görz), ki je povprečno držal 39,39 1. Tretjina tega ustreza tukajšnjemu staremu kuplenku (39,39:3 = = 13,131).6 Stari kuplenk, povečan za četrtino, je dal novega s 16,4 litra. Zanimivo je še to, da so velikosti kuplenkov »zarisali« v notranjo steno graščinskega škafa (29,521), ker so si s tem prihranili izdelavo posebnih mernikov za vsako velikost posebej.

Osnovni reformirani večji ovseni kaštni mernik je v Laškem držal dvajset namiznih vrčev ali 32,8 litra. Bil je torej manjši od ojstriškega. Kuplenk za ovseno dajatev je bil prav tako različen in je bila njegova velikost skoraj gotovo odvisna od količine ovsa, ki ga je posamezen podložnik bil dolžan oddati. Polovica kuplenka je kot pri pšenici držala 8,2 litra, cel je enako držal 16,4 litra. Uporabljali so ga, če je kmet moral oddati samo en kuplenk ovsa. Zavezanec za dva kuplenka ni oddal 32,8 1 ovsa (16,4 X 2 = = 32,8), pač pa samo 24,6 litra. Kmet, ki je moral služiti pet kuplenkov ovsa.

je dejansko oddal samo 57,4 litra namesto 82 litrov, ker je zapisano, da pei kuplenkov znaša petintrideset vrčev (= 1,64 x 35 = 57,41) ali novi ovseni škaf in dva kuplenka (32,8 + 24,6 = 57,4 1). Določilo se glasi: »Wellich vnder-thanen aber zu fünf Cuplenigkhen Iren Zinsshabern abdienen ... die machen fünf vnd dreissig Tischkhandl, unnd bringen sollich fünf Cuplenickh Inhalt, der abfächtung(!), auf die New aul'gericht habernmass, ain schaf vnd zway Cuplenickh.«

Tudi ovseni škaf je imel tukaj na notranji steni zarisane mere za pol. enega in dva kuplenka: »... vnd sein sollich halb, ganz vnd zway Cuplenickh in Neuen habernschaf, mit Iren vnderschidlichen herumbgerissnen strichen verzaichnet.«

Sodeč po navedbah je bila dajatev ovsa v laškem gospostvu takale:

pol kuplenka 8,21

en navaden kuplenk 16,4 l

dva kuplenka 24,6 1

trije kuplenki 41,01

štirje kuplenki 49,2 1 in

pet kuplenkov 57,4 1.

Zgornje določilo je vredno pozornosti. Cemu se je količina sorazmerno zniževala, čim višja je bila obveznost podložnika? Zanesljivega odgovora nimamo. Da so pri večji količini oddanega ovsa posamezniku priznavali popust zaradi semena za bodočo setev, kar pri enem kuplenku ali manj še niso šteli za potrebno, je lahko zgolj domneva.

Ojstriškemu sosednje žovneško gospostvo sredi šestnajstega stoletja ni imelo tako podrobno opisane žitne mere, dopolnjuje pa sliko stanja na celjskem področju. Urbar iz leta 15507 navaja samo velikost žitne mere, nič pa ne pove, če so žito jemali z vrhom, ali samo z izravnano mero. Verjetnejša je prva možnost. Svoj kaštni mernik primerja žovneška graščina v tem času še s celjskim mernikom »Cillier mäss«. V treh uradih žovneške gospo-ščine (Gotovlje, Mozirje in Žovnek) so uporabljali kaštni škaf, ki je držal tretjino celjskega mernika. Pri mozirskem uradu beremo na začetku: »... dienen Ir Zinss draytt auch all ausser der paurn Zu Odenveldt die drayt mass wie die in Ambtt Guettendarff vnd Sanneckh so drey schaff ain Cillier mäss machen...« Pri Pustem polju (Oedenfeld) pa: »da dient man die khlain Traydt mass da vier auf ain Cillier mäss gendt.« V žovneškem uradu je enaka izjema kot za Pusto polje veljala za kmete v Prekopi, ki so prav tako oddajali žito na podlagi manjšega mernika. Če po Baravallu8 vidimo v »celjskem merniku« velikost graške četrti, spoznamo, da je večji žovneški škaf držal 26,24 litra, manjši pa 19,68 litra. Kuplenk omenja ta urbar samo za mozirski urad, a brez navedbe velikosti. Po vsej verjetnosti so ga uporabljali le za oddajo prosa oziroma za posebno obliko žitne desetine.

Za oddajo pravdnega žita so, kot rečeno, najbrž uporabljali tudi tukaj splošno uveljavljeno navado vrhanja težkih žit, za oves pa še dodatno tla-čenje. Povečanje za četrtino, oziroma za tretjino pri ovsu, daje velikosti mer, ki so v naslednji preglednici v oklepaju z znakom vprašaja. Domneva je toliko bolj verjetna, ker gre za čas pred reformnimi poskusi deželnih komisarjev, ni pa tudi razloga, da bi bilo tu drugače kot v sosednji Ojstrici.

Pregled ugotovljenih dajatvenih mer:

Ojstrica "I? Oves Laško Težka žita Oves

večji šk. 34,44 37,17 škaf 29,25 30,61

manjši šk. 27,88 28,97 kuplenk 8,2 8,2 (>/,)

kuplenk 16,4 16,4 ( 1)

kuplenk 24,6 24,6 ( 2)

kuplenk 57,4 ( 5)

Žovnek

Brez navedbe načina merjenja in vrste ž.

večji škaf manjši škaf oves oves

26,24 (32,8 ?)

19,68 (24,6 ?)

? (35,14 ?)

? (26,24 ?)

Opisane razmere v lokalnih merah treh gospoščin celjskega področja potrjujejo prvi del Vilfanove zaključne ugotovitve, da ima lahko žitna mera »pod istim imenom in v istem času najrazličnejšo vsebino po raznih krajih, v istem kraju pa najrazličnejšo vsebino v raznih časih.«9 Zaradi tega je zelo tvegano iz samega imena žitne mere izvajati neke sklepe in izračune, ali celò sklepati o gospodarskih in socialnih razmerah podložnikov na eni in skupnih žitnih prejemkih nekega gospostva po navedbah v urbarju na drugi strani. To je do neke mere mogoče šele tedaj, ko je velikost žitne mere (n. pr. škafa) opredeljena z velikostjo znane osnovne mere, v našem primeru namiznega vrča. Pa še tu so na količino žita v istem merniku vplivali zlasti načini merjenja: vrhanje, tlačenje, presutek itd. Tudi reformna določila o izravnani meri, brez vrha in tlačenja, na celjskem področju (in drugod) najbrž niso dala trajnejših rezultatov. Graščinske dajatvene mere so bile pač bolj spremenljive od mestnih, trgovskih. Na to je vplivala neugnana težnja zemljiškega gospoda, da jih veča, kljub odporu podložnih kmetov. Da je bila navadno uveljavljena pravica močnejšega, dokazuje tudi poravnava med samostanom Novi Klošter in njegovimi podložniki leta 1635, ko so sklenili, da smejo samostanci obdržati pred tem sprejete nove žitne mernike z graš-kim žigom (kmetje so sicer zahtevali prejšnje stare celjske), po katerih jemljejo težka žita v izravnani meri, ostala žita pa z vrhom!10

Naš primer kaže tudi, da reformni poskus na ozemlju Ojstrice in Laškega ni bil popoln: uvedel je le računsko poenotenje na podlagi osnovne mere, ni pa lokalnih mer ukinil. Različni načini merjenja, kjer predvsem izstopa merjenje ovsa, še posebej navada v Laškem in drugi opisani pojavi, so vplivali, da je rešitev bila le delna.

Za različnost žitnih mer v obravnavanih gospoščinah so izpričani naslednji vzroki: različne navade v načinu merjenja žita, izjemen položaj podložnikov v nekaterih vaseh ali na širšem ozemlju in dvojne mere za različne vrste žita. V tem je zaradi tega predvsem treba iskati razloge za raznolikost lokalnih mer, manj pa v iskanju paralel z enakimi ali podobnimi velikostmi drugod, čeprav so seveda take zveze prisotne, ker je na podobnost mer vplivala starejša tradicija. V reformiranih merah je očitno bila odločilna osnovna mera, njen multiplikator pa naj bi ob spremembi dal približno velikost mernika, ki je vseboval vsaj tolikšno količino žita, ki so jo dobili s starim mernikom in načinom merjenja.

Na koncu je potrebno še pojasnilo o términih, ki se nekoliko razlikujejo od že uporabljenih v naši strokovni literaturi. Razlog je predvsem v

tem, ker so nekateri izrazi na savinjsko-celjskem področju med kmečkim ljudstvom še znani in uporabljani.

Škaf za žitni mernik je splošno uporabljan izraz, s pojavom hmeljarstva celò edini términ; »kuplenk« namesto »kupljenik« je še tudi v spominu; »kašta« (za kaščo) je med ljudstvom udomačen izraz, zaradi tega »kastni mernik« namesto »mera za kaščo« v pomenu graščinske mcre; »Namizni vrč« za »Tischkandl« uporabljam zaradi razlikovanja od bokala'kot vinske mere ali mere za tekočine v širšem smislu. »Izravnana mera« namesto »ra-žena mera« v pomenu »gestrichen« (»štrihan«) se mi zdi bolje, pomeni pa posodo, do vrha polno (ravno z zgornjim robom), brez vrha ali kupa. »Tre-tinjek« je lahko tudi »tretjak«.

OPOMBE

1 Graščinski urbar iz leta 1587; original v Arhivu Slovenije, fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Celju (ZAC).

2 Graščinski urbar iz leta 1582; original v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (Štda), nerevidirani prepis v ZAC.

3 Robert Baravalle, Zuir Geschichte der steirischen Masse, ZHVS XXIX/1935, str. 59.

4 o. c., str. 58.

5 o. c., str. 59.

6 o. c., str. 48 ss in str. 59.

7 Urbar gospoščine Žovnek 1550; original v Štda, fotokopija v ZAC.

8 Baravalle, o. c., str. 58.

9 Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, Zgodovinski časopis VIII/1954, str. 51.

10 Gerhard Pferschy, Ursachen und Folgen des Bauernaufstandes 1635 zu Novi Kloster, Časopis za zgodovino in narodopisje 5/1969, str. 310.

UDK: 347.236 (497.12 Lemberg) »1687«

TONE KOLŠEK

GOSPODARSKO STANJE LEMBERŠKE GOSPOŠČINE, DAJATVE IN POLOŽAJ NJENIH PODLOŽNIKOV PO URBARJU

IZ LETA 1687

Ta razprava je nastala na podlagi podatkov, ki jih daje urbar gospoščine Lemberg (Lemberg pri Strmcu). Datiran je bil v Ljubljani 24. novembra leta 1687, ko je na gradu Lembergu gospodaril grof Ivan Boltežar pl. Schrottenbach. Urbar spada v vrsto urbarjev te gospoščine, za katere se je Ignac Orožen že konec prejšnjega stoletja zaman trudil, da bi jih odkril. Sam pravi,1 da katerega izmed starejših urbarjev ni mogel najti niti v gradu, ne kjerkoli drugje in se vprašuje, kam neki so urbarje in druge dokumente te graščine mogli odnesti. Pravkar omenjeni urbar je sedaj v Zgodovinskem arhivu v Celju. Ni nam znano, po kakšni poti je prišel v arhiv, domnevamo pa, da se je znašel med nekaterimi drugimi arhivalijami v Okrožnem zbirnem centru neposredno po zadnji vojni in končno dobil pravo mesto hrambe.

Ohranjeni primerek iz vrste lemberških urbarjev žal ni njihov najbolj izrazit in pričevalen predstavnik. Mnoga dejstva niso podrobneje popisana, pač pa le omenjena; velikokrat se pisec le sklicuje na besedila in opise v starejših urbarjih. Vseeno pa nam urbar ponuja zanimivo gradivo o gospodarskih razmerah te gospoščine v poznem sedemnajstem stoletju, kar bomo v nadaljevanju skušali prikazati.

Na začetku dajemo kratek zgodovinski pregled razmer v lastništvu te gospoščine. V njem ne bomo odkrili bistvenih novih spoznanj. Zbrati želimo le delno že znana dejstva, opozoriti pa tudi na nekatere spodrsljaje, ki so se vrinili v zadevno zgodovinsko literaturo.

Grad Lemberg se v listinah pojavlja v raznih oblikah svojega imena: Leuburch, Leumburch, Lewenberch, Löwenberg, Leumberg in podobno. Nastal je na ozemlju ali celo v središču razsežne posesti med Hudinjo, Koprivnico in Voglajno, ki jo je cesar Konrad II. leta 1025 podaril grofu Viljemu Breže-Seliškemu. Ko je umrl nasilne smrti, jo je njegova mati grofica Hema leta 1042 uporabila za obdaritev nunskega samostana, ki ga je ustanovila v Krki na Koroškem. Z ustanovitvijo tamkajšnje škofije leta 1072 je tudi

Lemberg z ozemljem postal del njene posesti, ki so jo dobivali v fevd razni ministeriali.

Prva doslej znana omemba gradu Lemberga izvira iz leta 1213. V listini iz tega leta sta kot priči navedena »Eberhardus de Leuburch« (Lemberg) in njegov brat »Vlscalcus de Rauenberch« (Rabensberg — Ranšperk — Ravni breg)2 Janko Orožen navaja letnico 1214." Leta 1248 je omenjen neki »Nikolaus de Lewenberch«, ki je bil očitno eden najodličnejših krških ministe-rialov, pristaš solnograškega nadškofa Filipa in »suličar« v omizju Ulrika Lichtensteinskega.4 Omenja se še leta 1264. Leta 1279 se je Hartnid Guštanj-ski, Otokarjev sodnik v Savinjski dolini, odrekel Lembergu v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Ptujski so imeli v rokah Lemberg in Rabensberg do izumrtja rodu v moški vrsti leta 1438. Pirchegger navaja po krški fevdni knjigi, da sta Herdegen in Friderik Ptujska imela okrog leta 1320 od krških škofov ne le posest, temveč celo pravico do krvnega sodstva, nista pa mogla razpolagati s fevdi drugih krških fevdnikov v tej pokrajini. Leta 1404 je dobil Bernard Ptujski še dodatno posest v Savinjski in šaleški dolini, poleg Lemberga in Rabensberga še Gorico pri Velenju in Dobrno ter še dvanajst oštatov in dvorec pri Velenju, kar pa poimensko v fevdni knjigi ni navedeno.3

Dediči Ptujskih so bili grofje Schaumbergi, ki so bili s Ptujskimi v svaštvu in so med drugim dobili tudi Lemberg in Rabensberg (1438). Ker so bili Schaumberški pristaši deželnih knezov Habsburžanov in nasprotniki Celjskih, so le-ti leta 1452 oba gradova porušili. Pirchesger dopušča celo možnost, da je bilo to že leta 1439, neposredno za tem, ko so oba gradova dobili za Ptujskimi. Po Celjski kroniki je Friderik Celjski to storil zaradi tega, ker sta mu bila oba gradova preblizu in si ni mogel dovoliti »da bi mu od tam gledali v skledo«.

Ob tem je treba opozoriti na zmoto, ki so jo v zvezi z dvema Lember-goma napravili nekateri zgodovinarji. Poglavitno tovrstno delo za zgodovino Lemberga je opus Ignaca Orožna, ki se je naslanjal še na Schmutza6 in Janischa.7 Navedeni avtorji so zamenjavali Lemberg pri Strmcu z Lember-gom pri Šmarju, ker niso pravilno interpretirali starejših listin, ki oba Lemberga dobro ločujejo. Napako je popravil Pirchegger,8 ki je opozoril, da je grad Lemberg pri Strmcu v virih izpričan kot Leumberg, Löwenberg in podobno, medtem ko Lemberg pri Šmarju nastopa v virih kot Lengenberg, Lengenburch itd. Posledica teh zamenjav je bila ta, da so tudi naš Lemberg šteli za posest celjskih grofov, čeprav nikoli ni bil. To bi se bilo sicer zgodilo, če bi bila usoda tudi to pot Celjanom bolj naklonjena, ker bi gotovo uveljavili pravice, ki so jih s posebnim fevdnim pismom dobili leta 1452. 2. novembra tega leta je namreč krški škof Ivan podelil »svojemu posebno dobremu prijatelju« grofu Frideriku Celjskemu in vsem njegovim dedičem v fevd Rabensberg in Lemberg »z vsem, kar spada zraven«.9 Ker so Celjani pred tem oba gradova porušili, bi sklepali, da so to podelitev izsilili. Pri tem jih ni vodilo zgolj nasprotstvo s Habsburžani in s tem tudi Schaumbergi kot njihovimi zavezniki, marveč tudi želja, da pridobijo posest, ki je bila sredi njihove in vrhu vsega še v neposredni bližini Celja. Tako tudi ni brez podlage izročilo, da je Frideriku Celjskemu Rabensberški svetil z zvezdo s svojega gradu v njegovo spalnico. Zaradi tega je kar verjetno, da so Celj-

ski oba gradova razdejali že pred letom 1452, ne pa leta 1453, kot beremo pri Janku Orožnu.1» Ni namreč povsem logično, da bi Friderik to napravil potem, ko je — vsaj na papirju — oba gradova že imel.

Leta 1463 je posest obeh gradov prešla v zakup bratov Hohenwartov. Leta 1479 je po medsebojni razdelitvi bil Rabensberg v rokah Štefana, Lemberg pa Andreja pi. Hohenwarta, ki je bil, med drugim, tudi gospodar Zgornjega Celja in celjski vicedom. Leta 1487 so imeli Hohenwarti oboje že kot neposreden krški fevd, medtem ko prej le v zakupu, ker so bili fevdniki še Schaumbergi. Tudi tukaj Pirchegger11 po listinskem gradivu popravlja Ignaca Orožna, ki je menil, da so Hohenwarti posest od Schaumbergov kupili.1- Po soimenjaku je napako prevzel tudi Janko Orožen, čeprav je imel v rokah Pircheggerjevo delo.13

Andrejeva hčerka Neža Hohenwart se je poročila s Krištofom Welzer-jem pl. Ebersteinom s Koroškega. Kot posestnika na Lembergu se omenjata leta 1521, za Andreja Hohenwarta pa je znano, da je umrl leta 1503. Tako so Welzerji očitno gospodarili na gradu vse šestnajsto stoletje. Viktor Welzer je leta 1584 izvajal na gradu precejšnja obnovitvena dela. Welzerji so bili v drugi polovici šestnajstega stoletja v teh krajih dokaj vplivna rodbina, za to je bil zaslužen prav Viktor. Leta 1570 so postali glavni dediči gospodov Rajhenburških, po katerih so prevzeli tudi grb.14 Viktor je leta 1576 najprej vzel v posreden zakup od Janeza Dietrichsteina vojniško gospostvo na ta način, da je posodil vladarju večjo vsoto denarja. Ker pa je vladar dolgoval že od prej Dietrichsteinom velike zneske, je Viktor odkupil upniške pravice in tako mu je vladar prepustil vojniško posest za skupni dolg 20.000 goldinarjev.15 Zaradi finančnih težav vladar dolga očitno ni vrnil, zato je Viktor Welzner vojniško gospostvo enostavno kupil in s tem postal pravi lastnik. Skupaj z njim je dobil tudi vojniški urad Ponikvo, ki ga je pa njegov sin Moritz leta 1604 odprodal.16 Ta Moritz je leta 1601 kupil od Dietrichsteinov Tabor pri Višnji vasi," neki Franc Welzer pa je pred letom 1622 gospodaril tudi na Turnu pri Velenju.18

Gospodarska moč Welzerjev je tako večkratno izpričana: posojali so denar, kupovali posest, poleg lega pa skrbeli tudi za gradnje, kar je izkazano prav v Lembergu, ki so mu dali še danes ohranjene razsežnosti. Vse to so dosegli s povečanim pritiskom na podložnike. Viktor Welzer je vojniške tako izkoriščal, da so svojega novega gospodarja leta 1578 zatožili pri vladarju, ki je zakupnika resno posvaril. Sam Welzer je priznal, da je bila skupna letna vrednost denarnih in naturalnih dajatev ter tlake iz vojniškega gospostva 1568 goldinarjev,10 dejansko pa gotovo več.

Vsaj leta 1604 je bil Lemberg še v rokah Welzerjev, leta 1610 je kot gospodarica omenjena neka gospa pl. Polheim. Leta 1647 je bil grad že v posesti Schrottenbachov, ker se Ivan Friderik Schrottenbach, baron Hecken-berški in Ojstriški, titulira tudi kot gospod Preboldski, Vojniški in Lemer-ški. Naslednik je bil Ivan Boltežar, najbrže njegov sin, in v njegovem času je bil napisan naš urbar. Ni izključeno, da je bil gospodar Lemberga že okrog leta 1670. Iz rojstne knjige župnije Nova cerkev razberemo, da se mu je leta 1670 rodil sin Gandolf Viljem, kot prvi izmed sedmerih otrok, ki sta jih imela z ženo Ano Elizabeto. Boter je bil solnograški nadškof Gandolf Sigmund Schrottenbach, ki sta ga zastopala Ivan Boltežar pl. Wagensberg

in baronica Maksimilijana Cordon z gradu Dobrnice. Za Ivanom Boltežar-jem Schtrottenbachom sta omenjena iz te družine še Rudolf Friderik in Jožefa, vdova grofica pl. Schrottenbach. Gospostvo Schrottenbachov je prenehalo leta 1766. Tudi v zvezi s to družino je treba popraviti Janka Orožna, kajti Ivan Boltežar 1720-" ni bil več gospodar na Lembergu, ker je že leta 1728 umrl njegov posestni naslednik Rudolf Friderik v starosti skoraj 70 let, ki ga pa ne omenja. Ivan Boltežar je bil že v času zapisa našega urbarja v odmaknjenih letih in je verjetno v devetdesetih letih stoletja že umrl. 1697 nastopa kot boter v novocerkovski rojstni knjigi grof Rudolf Friderik z ženo Ano Marijo Schrottenbach. Njegov ngrobnik v Novi cerkvi navaja tudi Ignac Orožen.21

Za Schrottenbachi je gospostvo hitreje menjavalo gospodarje. 1767 je prešlo v roke grofov Grossov. Zadnji posestnik Lemberga iz te rodbine

— Karel je bil v drugi polovici 18. stoletja očitno tudi lastnik velike hiše v takratni Mežnarijski ulici številka 176 v Celju (ob Grofiji, sedaj Okopi številka 13) in je mestu plačeval poleg hišnega davka tudi davek od barvarske obrti.22 Leta 1811 si je gospostvo pridobil polkovnik Ignac baron Reinisch, leta 1855 najprej Vincenc in za njim Edmund Langer, ki je bil tudi odvetnik v Celju. Leta 1904 je graščina prešla v posest rodbine Gallé, po zadnji vojni pa je last splošnega ljudskega premoženja.

Po imenjski cenitvi leta 1542 je bil grad ocenjen s 500 goldinarji, prav toliko gozdovi, deželsko sodišče s 300 goldinarji, zavetništvo nad župnijo Nova cerkev s 47 goldniarji in desetina s 143 goldinarji. V 36 naseljih je imelo gospostvo 108 podložnikov, poleg teh pa je bilo podložnih še osem planinskih kmetij (sirnic ali švajg).23

Z zemljiško odvezo je baron Reinisch dobil za prejšnje denarne in naturalne dajatve 42.011 goldinarjev odškodnine. Primerjava z nekaterimi sosednjimi gospoščinami glede te odškodnine kaže gospodarsko stanje Lemberga: Dobrnica — 27.493 gld, Dobrna — 19.193 gld, Tabor — 38.827 gld, Socka — 14.066 gld, Rabensberg — 17.635 gld, Vitanje — 32.813 gld, Zalog

— 57.622 gld, Konjice — 130.780 gld, vendar Brežice — 316.723 gld, gospo-ščina z največjo odškodnino na takratnem Spodnjem Štajerskem. Lemberg se je tako uvrščal ob koncu fevdalne dobe med srednje močna gospostva v ožji pokrajini.

Konec prejšnjega stoletja je lemberška graščinska posest obsegala še 272,7 orala zemljišč ali preračunanao: 156,9 ha. Zemljiška struktura je bila takšna: 0,53 ha — stavbišče, 10,96 ha — njive, 0,26 ha — vrt, 7,51 ha — vinogradi, 5,00 ha — sadovnjaki, 1,30 ha — pašniki, 18,58 ha — travniki, 110,78 ha

— visoki gozd in 1,98 ha — nizki gozd.24

URBAR 1687

žal v tem viru ni podrobnejših podatkov o tem, kod se je razprostiralo sodno pomirje. Pisec urbarja se je zadovoljil le z navedbo, da ima gospoščina lepo in obsežno ozemlje, kamor sega deželsko sodišče (Die Herschaft hat ein schönes weites Landtgericht...«) in dodaja, da »zaobsega

vse ozemlje, kjer žive graščinski podložniki, pa tudi podložniki drugih gospodov, kakor je to v veljavi že od nekdaj (... wie von alters hero).« Posredno je tako mogoče iz navedbe krajev, kjer so živeli domači podložniki, ugotoviti, da je bilo ozemlje dovolj strnjeno in zaokroženo ter da gospostvo v tem času ni imelo podložnikov v oddaljenih uradih. Iz opisa gorske posesti in dajatev pa vidimo, da je v okviru lemberškega sodnega pomirja živela zelo pisana druščina nelemberških urbarialnih podložnikov, podložnih številnim gosposkam v soseščini, pa tudi bolj oddaljenim. Ker je to razvidno iz tabele gorskih dajatev, pripadnosti poedinim gospoščinam tukaj ne navajam še posebej. Opazna pa je velika razkropljenost lemberških podložnikov, saj jih je bilo po posameznih naseljih zelo malo, kar je spričo prej povedanega tudi razumljivo. Poleg samega trga Lemberga, kjer so gotovo prevladali domači podložniki (21), jih lahko zabeležimo največ še v bližnji Hrenovi (10), povsod drugod pa njihovo število v posameznem naselju ne preseže pet podložnikov. Vse to kaže na veliko fevdalno razdrobljenost podložne kmečke posesti, ki se je na tem ozemlju zelo prepletala.

Seznam naselij izpričuje tudi, da so še močno prevladovala imena zaselkov, pa tudi ledinska imena, od katerih je nekatera danes že težko krajevno določiti. Kot edino trško naselje v mejah gospoščine urbar dosledno navaja trg Lemberg, njegove prebivalce pa imenuje tržane. Ni znano, kdaj je dobil trške pravice, vsekakor pa se leta 1418 že omenja kot trg.25 Da je imelo naselje trški značaj, dokazuje tudi struktura posestnih enot, saj so tržani posedovali skoraj izključno domce ali oštate, kar kaže, da osnova gospodarjenja ni bila kmetijska proizvodnja.

Topografska določitev vasi in zaselkov v glavnem ni vprašljiva. V vseh teh primerih navajam v seznamu poleg nemške oblike zapisa kraja ali zaselka, ki je v oklepaju, tudi sedaj veljavno slovensko ime,26 kjerkoli pa bi bila določitev dvomljiva (stara in že pozabljena ledinska imena), se poslužujem samo oblike, ki je zapisana v urbarju in je tukaj navedena samo v oklepaju. V nekaterih primerih bi lokacijo utegnila pojasniti imena kmetij, ki so še znana ali prisotna po Paškem Kozjaku, npr.: (Na Topoli) — Topolšek, (Okroschie) — Okrožnik, (Untern Felss oder Na Petschy) — Peč-nik, (Zu Sulz oder Na Sulzi) — Jamnišek in (Na Tscherneuem) — Černak. Zanimivo je, da pisec urbarja večkrat poleg nemške oblike imena dodaja tudi slovensko, čeprav včasih močno popačeno obliko imena. Dodati velja, še, da je bil pisec urbarja v zapisu krajevnih imen zelo nedosleden in je enak zapis, kjer se isto ime ponavlja, prej izjema kakor pravilo. Za kraj Landek (k. o. Homec) srečamo oblike: »Zu Lindtegg oder V Lindezy«, »Lonn Egg« in »Lindegkh bey St. Thomas«. Prva oblika bi nas lahko zavedla in bi mogli pomisliti na Lindek (k. o. Verpete). V resnici gre za isti kraj: Landek pri Homcu. To potrjuje vrstni red v urbarju in tretja oblika zapisa, kjer je izrecno navedeno, da gre za kraj pri cerkvi sv. Tomaža, ki je bila v bližini Landeka in v jožefinski dobi kot podružnična cerkev Nove cerkve opuščena.27 V kraju je stal tudi gradič (ali stolp) Landek, ki je izpričan še v začetku 18. stoletja.28 Da moremo tudi v obliki imena »Lonn Egg« videti isti kraj, sklepamo tudi po tem, da naš urbar omenja tam nekega Matijo Prešiča, ki je plačeval letno štiri goldinarje dajatve od stražarske službe

in orožja (Warth vund Pixen Gledt), kar je bilo gotovo združeno z nekim obrambnim objektom.

Priimki lemberških urbarialnih podložnikov, ki jih spoznamo v urbarju, utegnejo opozoriti na kontinuiteto in trdoživost imen, ki imajo svoj izvor v daljnji preteklosti in se kažejo predvsem v domačih imenih. To velja predvsem za bolj odmaknjene predele, kjer se je lahko staro hišno ime ohranilo čez stoletja dolgo. V veliko primerih se je priimek razvil iz ledin-skih ali krajevnih imen, ni pa tako redko, ko so podložniki navedeni še vedno samo z osebnim imenom, kar je za pozno 17. stoletje nekoliko nenavadno.

Vse to naj pokažejo samo imena in priimki tistih lemberških urbarialnih podložnikov, ki so bili zavezani za tako imenovano veliko pravdo, medtem ko bomo opustili neprimerno večje število drugih zavezancev, ki so tudi opravljali razne služnosti. Kjer je v urbarju zapisan podložnik le z osebnim imenom, bomo ime navedli v pridevniški obliki, druge pa z imenom in priimkom v imenovalniku.

Trg Lemberg (Primož Kramer, Tomaž Veler, Jakob Verdel, Urban Scheuerl, Jakob Dobnik, Jurij Pintar, Luka Pristovšek, Andrej Kozjak, Jernej Korošec, Mihael Trager, Jurij Kramer, prej gdč. Magdalena pl. Hohen-warth, Valentin Prešič, Marko Kozjak, Caharija Bruckner, Martin Kolenc, Jernej Legner, Lovrenc Kuk, Ahac Rihernik, Jernej Prikler, Katarina Mušl, Jurij Meglič); Brezje (Lukovo, Andrej Ahtik); Otemna (Filipovo, Jernej žuža, Andrej Jezernik, Primož Vovšek, Tomaž Vovšek); Hraše (Matija Bobnar); Hrib (Lovrenc Kolar); Prašence (Štefan šuster); Sedoy (Tomaž Kavčič); Hrenova (Mihael Stopar, Matija Topolšek, Primož Mušl, Štefan Čmajne, Primož Slemenik, Urh Gmajner, Peter Velner, Janezovo, Tomaž Grušovnik, Mihaelovo); Razdelj (Štefan Hrašan, Andrej Mastne); Hraše (Gašperjevo, Janez Mavrič); Straža (Štefan Rebernik); Zabukovje (Lenartovo); Trnovlje (Matevž Barko); čreškova (Matevž Mastne, Jurij Mastne, Marko Grušovnik); Velika Raven (Pavlovo); Na Topoli (Marko Topolšek!); Vrba (Primož Grušovnik, Primož Kramer, Janez Kramer); Na cesti (Primož Knez); Boršt (Lovrenc Slemenik); Landek (Jurjevo, Andrej Kolenc, Marko Premrl); Homec (Janez Pšonder, Štefan Premrl, Adam Mlakar); Veliki Razgor (Urban Karner); Mali Razgor (Jurij Pinter, Valentin Krajnc, Mihael Huzar, Blaž Dergajner, Jernej na Razgoru — Razgoršek!); Vinski vrh (Primoževo, Janezovo); Vine (Marko Čmajne, Jakob šuster, Blaž Knez, Boštjan Kavčič, Blaž Stražišnik); Stra-žišče (Gregor Stražišnik!); Gorica (Adam Čmajne, Gašperjevo); Dol (Ahac Ahtik).

Hribovski kmetje in sirnice: Gorica (Valentin Ivanič!); Mellenberg (Luka Zlodej); Na Peči (Valentin Mališnik); Kote (Štefan Kotnik!); Boršt (Andrej Borštnik!); Selce (Mihael Kolman); Na črnovem (Gregor Kolman, Jurij Zaje); Landek (Matija Prešič); Velika Raven (Urban Mežnar, Filip Ram-šak); Pekel (Rupert Prešič, Luka Peklenik!); V Novem (Mihael Vanovšek! Benedikt Korošec); Na Rebri (Jakob Rebernik!); Jablan (Lovrenc Jablan-šek!); Pod Kozjakom (Jožef Peklenik, Rupert Korošec); Okrožje (Janez Okrožnik!); Parož (Gašper Mališnik); Na Peči (Matevž Pečnik!); Brdce (Jernej Krivec, Jurij Jamnišek, Martin Krajnc, Andrej Korenjak); Na Sulci (Ahac

Jamnišek); Šundoč (Lovrenc Mastne); Pod Langerjem (Jakob Hudovernik, Blaž Videnšek, Lenart Podjavoršek, Lovrenc Jamnišek).

Med sogorniki in drugimi podložniki, ki jih našteva urbar, srečujemo — mimo že navedenih — še značilne priimke, ki izvirajo iz okoliških krajevnih ali ledinskih imen, n. pr.: Brecelj, Brezovnik, Dolšek, Doličnik, Lipičnik, Pa-režnik, Pečovnik, Platovšek, Podpečan, Prašnik, Pristovšek, Rupan, Sedov-šek (!), Slatinšek, Steničnik, Trnavšek, Vrbnik, Zabukovšek. Številni priimki so izvedeni iz rastja: Breznik, Bukovnik, Dobnik, Gaberšek, Grmič, Hrastnik, Hrušovar, Javornik, ali pa se zgledujejo po lokalnih krajevnih posebnostih: Blatnik, Brdnik, Brložnik, Grabenšek, Hribernik, Jamnikar, Laznik, Ledinelc, Počivalnik, Plazovnik, Podgoršek, Podlesnik, Prelaznik, Preložnik, Pungeršek, Slapnik, Strmšek, Suhadolnik, šumečnik, Vodenik, Vrhovnik, kar vse kaže na tamkajšnjo razgibano pokrajino.

S tem smo spoznali že kar dobršen del lemberških podložnikov. Nekateri priimki se ponavljajo večkrat, tako zlasti Kozjak in Korošec, čeprav ne gre vedno za isto osebo ali družino. Njihove dajatve in druge obveznosti do Iemberške gospoščine so bile raznolike, vendar v splošnem ne predstavljajo neke posebnosti v primerjavi z dajatvami, veljavnimi tudi drugod v naših krajih. Urbar našteva po vrsti naslednje dajatve in služnosti, ki so predstavljale dohodek gospoščine: redne urbarialne denarne in naturalne dajatve ter služnosti s tlako vred, zavetništvo, dajatve od lova na polhe, dajatve od drobnice na Kozjaku, služnosti osebenjkov, dajatve po gorskem pravu, vinska desetina, žitna desetina z in brez kuplenka in desetina od drobnice.

Redne urbarialne dajatve, vrsto in obseg ponazoruje tabela I. Skupno število zavezancev je bilo 114, kar je v primerjavi s stanjem leta 1542 (glej zgoraj!) skoraj nespremenjeno. Povečalo se je število sirnic ali švajg, sicer pa urbar razlikuje še navadne in hribovske kmetije (Gebürg Pauern). Osnovna posestna enota je bila kmetija ali huba (94), domci ali oštati (Hoffstatt) so značilni samo za trg Lemberg (22). V njej je bila samo ena lemberška kmetija. Med preostalimi zemljiškimi enotami srečamo samo še en vrt, eno novino (vinograd), en travnik, mlin in kovačijo. Vsega skupaj je bilo torej 121 posestnih enot, kar v primerjavi s številom podložnikov kaže, da se posest ni združevala in da je zelo osamljen pojav, ko je en podložnik imel dve enoti. Nič natančnega ne moremo po sporočilu urbarja povedati o velikosti kmetij, ker ne navaja posebej, ali gre za cele kmetije, ali že deljene. Tudi dajatve same ne dajejo zanesljive osnove za sklepanje o tem. Denarne dajatve, ki so bile že najbolj splošna obveznost, saj so bili zanje zavezani brez izjeme vsi podložniki, so sicer bile različne, vendar nam to ne dopušča nikakršnih sklepov o velikosti posesti. Zelo očiten ie namreč pojav, da so nizko denarno obveznost podložniki nadomeščali z višjimi naturalnimi dajatvami in obratno. Za podložnike iz Hrenove, kjer je bilo lemberških največ, so značilne n. pr. razmeroma nizke denarne dajatve, zato pa so bile višje naturalne. Če je bilo tako zaradi bližine in s tem olajšanega dovoza pridelkov do gradu, je lahko le domneva. Obratno pa je bilo s planinskimi kmetijami, ki so plačevale relativno precej v denarju. Naturalne dajatve teh kmetij pa so tudi posebnost, ker teh proizvodov drugi podložniki niso oddajali (drobnica, svinjska mast, loden, drva in kolje za vinograd).

Naturalne dajatve so podobno kot drugod omejene v glavnem na običajne žitarice, perutnino in drobnico, dokaj razširjena pa je bila tudi med urbarialnimi podložniki vinska dajatev (mošt), ki kaže na razvito vinogradništvo na tem področju, ker je to sicer bila bolj običajna obveznost so-gornikov.

Zanimivo je, da te vrste dajatev niso bile enakomerno razporejene med vse podložnike: eni so dajali to, oni drugo vrsto dajatev. V tem oziru utegne biti ilustrativen naslednji pregled:

Vrsta dajatve

Obseg dajatve

število zavezancev

Povprečje na zavezanca

1 2 3 4

Denar 142 gld, 37 kr 114 1 gld, 15 kr

Pšenica 390 škafov 44 8,86

Rž 56 škafov 12 4,60

Oves 387 škafov 47 8,23

Kokoši 257 55 4,70

Jajca 1.260 56 22,50

Kopuni 4 2 2,00

Koštruni 3 3 1,00

Ovce 1 1 1,00

Jagnjeta 10 10 1,00

Mošt 259 veder 17 15,20

Lan 39 čehulj 34 1,14

Loden 18,5 laktov 10 1,85

Mast 10 poličev 10 1,00

Drva 96 sežnjev 21 4,57

Vinogr. kolje 8.500 komadov 17 500,00

Prevedba tlake 169 gld, 30 kr 33 5 gld, 8 kr

Vidimo, da je denarna obveznost bila splošna, medtem ko so dajatve v naturalijah zadevale le določeno število podložnikov. Med žitaricami so oddajali razmeroma malo rži, pšenico in oves pa je dajala približno polovica kmetov v relativno visokem povprečju. Število zavezancev so zniževale planinske kmetije, ki žita niso oddajale.

Odgovor na vprašanje, kolikšna je bila dejanska obremenitev posameznega podložnika po prikazanem obsegu dajatev, je možno dati le na podlagi primerjalnih izračunov, izhajajoč iz krajevno veljavnih sodobnih cen za posamezne produkte. Popolnoma zanesljiv izračun je po razpoložljivih podatkih skoraj nemogoč. Poskus izračuna skupne vrednosti vseh urbarialnih dajatev in služnosti bomo napravili na podlagi podatkov o krajevno veljavnih cenah, ki jih posreduje Ignac Orožen za bližnjo Novo cerkev, ko navaja dva inventarja tamkajšnjega župnišča za leti 1667 in 1712.29 Ob tem je seveda nekoliko vprašljivo, kakšne so bile konkretne cene v vmesnem času, iz katerega izvira naš urbar (1687), pa cene tistih artiklov, ki jih omenjena

inventarja ne vsebujeta. V tem primeru bomo uporabili samo oceno, z upoštevanjem relacij med znanimi cenami. Vrednost tlake navaja urbar, prav tako tudi vrednost enega vedra vina oziroma mošta. Izračun je naslednji:

gld kr

V denarju 142 37

Pšenica (390,5 škafa à 48 kr) 312 24

Rž (56 škafov à 39 kr) 36 24

Oves (387,5 škafa à 18 kr) 116 15

Kokoši (257 à 4 kr) 17 8

Jajca (1.260 — 10 à 2 kr) 4 12

Kopuni (4 à 6 kr) — 24

Koštruni (3 à 40 kr) 2 —

Ovce (1 à 35 kr) — 35

Jagnjeta (10 à 15 kr) 2 30

Mošt (259 veder à 1 gld) 259 —

Lan (39 čehulj à 8 kr) 5 12

Loden (18,5 laktov à 16 kr) 4 56

Svinjska mast (10 poličev à 10 kr) 1 40

Drva (96 sežnjev à 1 gld) 96 —

Vinogr. kolje (8.500 — 100 à 10 kr) 14 10

Vrednost prevedbe tlake v denarno dajatev 169 30

Ocenjena vrednost tlake (55 à 5 gld) 275 —

Skupaj 1.459 57

Od skupnega števila podložnikov odštejemo dvajset lemberških tržanov in njihovo skupno denarno davščino, ker urbar zanje drugih naturalnih urbarialnih dajatev ne navaja, pa nam ostane 94 urbarialnih zavezancev, ki jim je bila osnova agrarna dejavnost in so od nje tudi dajali davščine. Tako nam račun: 1.440 gld : 94 = 15,30 gl d daje podatek, da je bila povprečna letna obveznost podložnika okrog petnajst goldinarjev. Tak izračun potrjuje nekaj posameznih zgledov, ki so imeli po zgornjih cenah take obveznosti: Tomaž Vovšek iz Otemne je od cele hübe (edina navedba v urbarju, da gre za celo hubo!) dajal 1 gld in 8 kr v denarju, 3 škafe pšenice, 3 škafe rži, 3 škafe ovsa in opravljal dnevno tlako — skupaj 11 gld, 23 kr; Primož Slemenik v Hrenovi od hübe 37 kr v denarju, 9 škafov pšenice, 5 škafov ovsa, 8 kokoši, 40 jajc, 1 čehuljo lanu in tlaka — skupaj 14 gld, 56 kr; Filip Ramšak na Veliki Ravni od sirnice 2 gld, 29 kr v denarju, 5 sežnjev drv, dva in pol lakta lodna, 1 polič masti, 1 jagnje, 500 kolov za vinograd in namesto tlake 5 gld — skupaj 16 gld, 17 kr; Andrej Grušovnik v Hrenovi od hübe 40 kr v denarju, 14 veder vina in tlaka — skupaj 19 gld, 40 kr. Ti primeri dajo povprečje 15 gld, 34 kr, hkrati pa tudi kažejo, kako so imeli podložniki do gospostva raznovrstne obveznosti. Razmerje med denarnimi (skupaj z re-luirano tlako) in naturalnimi dajatvami v rednih urbarialnih obveznostih je bilo približno 1 : 5, ali drugače: denarne dajatve so sestavljale 21,8 odstotka dohodka te vrste za gospoščino.

Tabela I

PREGLED URBARIALNIH DAJATEV

J g □ S 1 • .

| flaaalj« - UHltk e 1 i t 0 S S £ a » I 4 f 1 i

i » lil ]CT J I ? f I R ? S i .5 S t □ s s 1 to 3 S f 1 1 M i m i i J 1 1 i 1 i S 1

1 1. Braaja L i

2. Slatin* 10 n 44 1 5

3. Otanna 44 44 i? SI 3 1

*. Krača l S

5. Lc«c« C. ? 13 J 4 4 -

6. Trnorlj« 4 4 ? K 3

7. I* Gorici 4 .4 <1

8. Jablan 4J. 44 JU.

ČraikoTa C

lo. Jaabin« 3 J i

11. la Topoli 4 JO 4 4

12. Vrb« T •M - l 1

13. Borit ^ 3 s so 3

14. Landak M 4L 10 4T X 6

15. Valiti Kasgor C, ? "10 - 5

16. Kall Baigor ■10 33, 1 4

17. BracalJ 40 40 34 30 9

18. Striae i 43 « i - 4 4

19. Caler 1 "T 4 4 - 4 S

2o. Tina 4 4 4 4

21. Gradii;a S 1f J 4 4

22. St. Klklari s S 41 ».

23. Stanatina s i T 5S < 4

24. liane 44 <4 »T - i 4 - 1 - - - - - - - - t _ _ - 4 _

25. Tlnaki Trti 11 11 4-1 1J 45 - 4 - - 1 4 - "1 - - - - - 4 - - _ _ A

26. TrnoTac t 1 il 30 3

27* Pod Kabarfliko» i f ? 3 5 4

28. Hranora i? io 60 30 T 1 j 4

29. Prašniika Gorica »1 t t

3o. GružoTc i 1 r -

31. Hudarka 4

32. Jaulca 4 1 - io

- «OTin. <1 4 e 30

!4S.»7 545 40 »4 M e 9 7 S 4 6 s 1» 1 i i L 4 1 1 2. 4 4 A /1 4 J 1 X 4 i

So te obveznosti predstavljale za podložnika hudo breme?

Ce upoštevamo majhno donosnost zemlje in s tem nizko produktivnost v agrarni proizvodnji, je odgovor prav gotov pritrdilen. Težko bi delali primerjavo z današnjim časom in ocenjevali denarni ekvivalent bremena. V drugi polovici 17. stoletja je 15 glodinarjev bila cena za dobrega vprež-nega vola, medtem ko je za 5 goldinarjev že bilo mogoče dobiti slabšo kravo. Vidimo, kako so cenili vprežno živino! Breme dajatev je še povečalo tlačansko delo, ki so ga ob reluiciji tlake ocenili le s 5 goldinarji, znano pa je, da ga je gosposka zaradi nižje produktivnosti tudi nizko ocenjevala, čeprav je za kmeta pomenilo hudo breme.

Tlačansko delo, z majhno izjemo, ni posebej razčlenjeno po vrstah kmečkih opravil, kakor je to običajno pri tistih gosposkah, kjer je bila tlaka določena, tako glede na obseg kot na vrsto dela. V vseh primerih, ko so kmetje bili dolžni opravljati tlako, govori naš urbar o »dnevni vprežni ali

ročni tlaki« (verricht Tägliche Vieh oder Handrobath), v enem samem je podložnik na Veliki Ravni bil zadolžen samo za ročno tlako. Določilo o dnevni tlaki bi si mogli verjetno razlagati tako, da je moral biti podložnik s svojo osebo in živino na razpolago vsakič, ko ga je gosposka poklicala na delo. Zanimivo je, da je le še 55 kmetov moralo opravljati tlako, ostalim so jo že nadomestili z denarno dajatvijo (33), pet je bilo tlake oproščenih, med njimi eden, ki je bil lemberški tržan in je opravljal tlačanske dolžnosti skupaj z njimi, preostali so imeli vse obveznosti v naravi s tlako vred »pavšalizirane« in nadomeščene z denarno dajatvijo. Kaže, da so Lemberški v tem času že močno težili k temu, da bi urbarialne naturalne dohodke v čim večji meri spreminjali v denarne.

Posebna določila v zvezi s tlako so veljale le za lemberške tržane in planinske kmete (švajgarje). Tako je v urbarju zapisano, da morajo Lem-beržani (skoraj vsi lastniki domcev) za graščino opravljati vso »kurirsko« službo (... sein schuldtig Potten weiss zu gehn), sušiti seno in otavo na travnikih pri gradu in v Hrenovi, saditi zelje in ga okopavati, ob trgatvi pa so bili zadolženi za stiskanje grozdja in spravilo mošta v sode. Čeprav so vsi hribovski kmetje in švajgarji namesto redne tlake plačevali denarno nadomestilo, se ji vseeno s tem niso povsem izognili. Dodatno so bili zadolženi za vse delo v grajskih vinogradih, razen za trgatev in spremna zaključna dela, kar so očitno opravili Lemberžani. Sodelovati so morali kot gonjači pri lovu, vselej kadar so jih poklicali. Kdor se pogona ni udeležil, je moral oddati enega koštruna. Mimo navedenih obveznosti so ti kmetje morali pokositi tudi veliki graščinski travnik v Hrenovi, po opravljenem delu pa so za to dobili pol vedra vina. V primerjavi z drugimi podložniki so bile torej njihove dajatve in dolžnosti precej večje, kar ponuja sklep, da je bila tudi njihova posest večja.

Prej navedne urbarialne dajatve pa so predstavljale le del gospoščin-skih dohodkov iz podložniškega razmerja. Naslednja oblika dohodka, ki jo po vrsti našteva urbar, je bilo nadomestilo za zavetništvo (Vogtey Dienst), ki ga je lemberška gospoščina imela nad župnijo Nova Cerkev. Tamkajšnji župnik je moral po zapisu v urbarju dajati letno enega prašička ali namesto tega v denarju 40 krajcarjev, poleg tega pa še po 24 škafov pšenice, rži in ovsa. Vrednost tega dohodka je bila po zgoraj navedenih cenah 42 goldinarjev, 40 krajcarjev. Da ta služnost ni bila zgolj obveznost cerkve, izpričuje neko pismo župnika Tomaža de Barberija leta 1604 grofu Viktorju Welzerju, v katerem župnik sporoča, da si je dobrnski podložnik Štefan Orlič z dovoljenjem vdove Rozine Puttererjeve30 napravil mlin, ki ga prej nikoli ni bilo in kar ne bo ostalo brez škodljivih posledic za cerkev. Prijazno pismo Puttererjevi ni imelo uspeha, zato prosi župnik Welzerja naj kot patron zaščiti cerkvene interese.31

Kmetje na Kozjaku so od lova na polhe dajali graščini del ulova (Piilch Dienst). Naštetih je trinajst podložnikov, ki so bili dolžni oddati od po šest do petdeset polhov. Višina dajatve je bila odvisna od števila polšjih jam, v katere so lovili polhe. Letno so tako grajski dobili 176 polhov. Mihael Va-novšek je moral sam oddati 50 polhov, s pripombo, da more to dajatev nadomestiti z enim koštrunom. Po tej zabeležbi sklepamo, da je skupna

služnost vseh polharjev bila vredna dva goldinarja in dvajset krajcarjev (koštrun = 40 kr).

Andrej Mališnik, Luka Slapnik in Jurij Papež, vsi s Kozjaka, so za pašo drobnice na graščinskem svetu morali dajati po enega koštruna in po dva mernika ovsa. Vrednost te dajatve je bila tri goldinarje in 48 krajcarjev. Filip Kuzman je za pašo v graščinskem gozdu v Breclju prav tako dajal enega koštruna. Čeprav je poimensko naveden sam, je zraven pripis, da morajo vsi, ki hočejo pasti živino v tem gozdu, dati po enega koštruna.

Urbar dalje poimensko našteje osemnajst podložnikov, ki graščinske zemlje niso uporabljali iz roda v rod, pač pa je gospoščina to posest poljubno oddajala v obdelovanje. Njihove dajatve so bile izključno denarne. Gibale so se v okroglih zneskih od enega, enega in pol do dveh goldinarjev. Njihov činž je znašal 22 goldinarjev, 30 krajcarjev. Med njimi zasledimo dva tkalca in enega mlinarja (brez navedbe kraja) ter značilna imena: Lemež, Čebulak, Pohajač, Kline in Smodarep.

Lemberški gorski register, ki sledi v urbarju, kaže na veliko razširjenost vinogradništva na tem področju. To izpričuje tako število sogornikov, kakor tudi število gorskih enot in višina dajatev (glej tabelo II). Zanimivo je, da sogorniki svoje davščine niso poravnali v pridelku (mošt, vino), kakor je bilo sicer običajno, marveč skoraj izključno v denarju, saj so le sogorniki v Landeku (6), Velikem Razgoru (3) in Vinskem vrhu (2) bili dolžni dati poleg denarja še skupaj enajst kokoši. Prevedba naturalne dajatve v denarno je bila gotovo izvedena zaradi koristi same gospoščine. Sklepamo, da je imela zasajene s trto precejšnje lastne dominikalne površine (prim. tlako, dajatev vinogradniškega kolja!), poleg tega pa je očitno dobila dovolj pridelka tudi iz naslova vinske desetine, če jo je pobirala v naravi, in bi še večje količine vina teže vnovčila.

Ko urbar našteva sogornike, spoznamo, da se je posest gorskih enot precej spreminjala. V primerjavi z zapisom v nekem starejšem urbarju, so od skupnih 237 gorskih enot, 104 enote že zamenjale uporabnika, v 39 primerih je vinograd že prešel na potomca v isti družini (»dient von seines Vattern (!) Weingarten«), 94 vinogradov pa je še ostalo v istih rokah (»dient von seinen aignen Weingarten«).

Tabela sogornikov izpričuje tudi veliko fevdalno razdrobljenost, saj so bili podložni najmanj osemindvajsetim zemljiškim gospodom, ker za 29 sogornikov v urbarju ni navedbe, čigavi podložniki so bili. To je dokaz več, kako je bila gorska posest podvržena raznim spremembam, v obliki zamenjav ipd. Iz zaznambe v urbarju je videti, da je gospoščina želela gorsko posest primerno zasesti s sogorniki. Pri štirih »novinah« je kot gorski zavezanec sicer navedena cerkev sv. Mihaela nad Laškim, ker so te vinograde imeli prej v uporabi štirje sogorniki, po vsej verjetnosti njeni podložniki. V opombi je navedeno, da so bili ti vinogradi »pred mnogimi leti« opuščeni, jih je pa sedaj gospoščina obnovila in bi jih želela ponovno primerno oddati.

Dohodek Lemberga je biLa tudi vinska desetina. V Slatini (16), Breclju (31) in Jamniku (9) jo je od skupaj 56 zavezancev pobirala graščina sama. Z Novo Cerkvijo pa si jo je v razmerju 2 : 1 delila v naslednjih krajih: Jezerce (6 zavezancev), Brezje (11), Plate (2), Rožni vrh (29), Stražica (9), Lošca

(5), Zabukovje (23), Straža (5), Jablance (12), Jazbina (19), Grušovec (20), Stanetina (22), Klane (55), Vinski vrh (24), torej skupaj 242 zavezancev.

Nobene opore nimamo za sklepanje o vrednosti te desetine, ker je urbar ne navaja. Preostane samo okvirna ocena, ki jo na podlagi števila so-gornikov in višine njihovih denarnih bremen ter po primerjalnih izračunih določamo na ca. 150 goldinarjev, že po odbitku deleža za Novo Cerkev. Ocena je vsekakor prej nižja kot višja, tudi v primerjavi z žitno desetino, ki bo sledila v nadal jevanju opisa dohodkov.

Med desetinskimi zavezanci so bili lemberški sogorniki in drugi njihovi urbarialni podložniki, lemberški in vitanjski tržani, podložniki sosed-

Tabela II

PREGLED GORSKE POSESTI, DAJATEV IN PRIPADNOSTI SOGORNIKOV

Posestna «truktfara s Denaro. dajatv» Dajatvo Tisica

1 S S - . S j

flasalja - zaselek Keetije Eonci Ostalo I Eid kr pr • 1 * ■8 s a i 1 S 1 ! 5 : * sf

5 t e v i 1 0 I S « I s 1 M š 0 i .3 1 .2 1: il

1. Trg Lemberg /f.arkht tembarg/ \ 11 - n A1 i? 5 A 3 < -

2. Brezje /Pflrkh oder Vresye/ Z - 1 A 10 - 3 1

3. Oteana /Otteana/ 5 5 Al 58 - 16 i 20 4 Ai - 't ' i

/Hraschouiz/ A - A - 15 - 8 5 AA ■t 5 - SU1"]

5. Hrib /Verhollach/ - A - JO - » S •11 1 s A -

6. Prašence /Praschnizach/ A - A - 3S J 8 € A ž - - - - 39 ' A - - - -1 -

7- - /Sedoy/ A - A A A -

8. Hranova /Hranou očer Krendcr r/ M A 10 lì A Ti li M - 50 - - - - - n t. - - - A0 S .£4

9. Razdalj /Na Basedaly/ 1 - - 1U 1 <5 1 - é 1 -

lo. Hraše /Hraachach/ L - - io - - - » - - - - - 10 fr - - - - A

11. Straža / Straschia/ A _ - A - io - 5 - V - 3 - - - - Ao - - - - - - - 5

1?. Zabukovje

/Zu Puach oder 2 ,

Sabokouiam/ 4 6

1?. Trnovija

/Tercoulach/ A A - ■3 i V

11. Čreškova

/Tschereachkfcou in/ 3 - A -15 VA - - - - - SS - 3 - 3 -

15. Velika Raven

/Ka fiauni oder an der Eben/ A - - - io - - - - - - - - - - - - - - - - - A _

IS. -

/Na Topoli/ i - - A - SS - 9 - v - t - - - L te « A - - - A -

17. Vrba

/Ao Pelbern oder Ai ?5

Verby/ 3 - - 3 l « - - il - 15 - - - - 34- A - - 3 -

18. -

/An der Strassen 'io

oder Na Zesty/ A - A -

19. Borst

/ Aa Porat oder Äa A «

Poratu/ - A - M - - - - - b - - - - Ik - - - - A -

So. Landek

/Zu Lindtegg oder Vlindezi/ 3 - - 3 ì » - ■M - M A Al - _ «S - 48 A - - - 3

21. Homec

/Homzjr/ k - J A IV i 38 - il - C — - «0 - f, i - 4

Posaataa struttura Denarne dajatve Eajatva v naravi Tlalca

HaaalJ« - zaselek Kn.tij. 2 6 Doaci e v i 1 c Oat.lo è P. > gld kr pf « S « i 1 M I i ? 5 l £ i | i 8! ŠŠ 2 , Ii

22. Veliki Kazgor /Vellikhi Sassgar/ 23. Kali Razgor /Mally r.assgar/ . 24. Vinski vrii / Vinischach/ A Ir 2 - 4 4 5 2 1 3 10 li iS - 46 - -IV - 9 •3 _ - - 45 60 - 51 ■H L - - i ; k 2 ~ i

25. Vin» / Zu Weion odar Ha Vinich/ 5 - - s 3 5o - M - M/i - 21 - - 115 - - i - - - S -

25. Str»žiš2e /Na Straschiache/ 1 - - 4 1 A

27. Gorica /K« Gorizi/ t - i 2- 2, SO - 2

28. Dol /Ka Wudoly/ A - ; _ v - - - - - 6 1 ■

Hribovske kaeti^e

1. Gorica /S« Gorizi/ 4 - ■ i - 21 3 li - -Il - S - - _ - is - A - - - -

2. - /Kallenberg/ -1 4 a 3 li - 12 - 6 - - - - l S - - siju

3. - / Ab Stain odar Ha Petachy/ -1 a -

4. Kot» /Vkhottv/ 4 - 4é - 9 - 8 - i - - 30 - -M - L - - Sfc

5. Borat /Am Forst/ * 1 - - <2 2 12 - i 3 - - - 2a; - r - i -

6. Selca /Sa Seliache/ -1 < - 4 - -10 - t - "t - 3 - - - 20 - - A 1 - - S -jU

7. - /Na Tscherneueo/ 2 : - - 2 42.

a. Landek / Lonn Egg/ 4 4 5 hu

Sircice ali švajge

1. Velika Kaven /Ne Knuni oder an der üben/ Z _ - 1 5 21 1 a - - A - - vh S Joo -

2. Feitel / In dir HÖH oder Vpekhli/ L - - 2 i 55 - - - h 10 4 CM 10 J

3. - /Vonouem/ /Sa Rebri/ 1 ' - _ t a 3 4 HO - - - - 1 4 a l 10 s 1000 500 fd3«j S3W

5. - / Cablaa/ H - _ a 2 u H 50C SfL

e. - /FoJ r.hosiekhaa/ 2 - - 2. 1 iS - 4 - - - T - 2 40 1000 -

/Ckiiroachie/ 1 _ - 4 - - 5 500 - S+L

| fl. Parož /larreach/ 1 - - 4 •f n 2 - - - - 1 - - - 4 - - 2 500 - 5,U.

/Cntem Falsa oder Ma Petschv/ H - - a 2 u - - - - - 4 - - 4 - - V/l 500 - S^U.

I lo. 3rdea /Sa Verze/ ? - - 21 10 3 - - IX 4 - a 45 )S00 - IS3U

1U " /Zu Sul z od.r lis Eula!/ _ a 3 20 - - - - - - 1 A - - 500 - s^u

13. - /Schund otscfa/ a - !< - - - - 500 -

| - Fod Langarjan j /Untarn Lang.r/ 4 - j •io - - - t - 6 - - - - 10 - - 2 - * 1 301*

95 li. 1 5 1 I * 2. sc bsfi s 1 4 3 'i ufc 40 i« 3, «S SMO SS

njih gosposk, celjski meščani, pa tudi posvetni in cerkveni zemljiški gospodje. Med temi posebej omenjam v urbarju navedene pi. Maschwanderja, lastnika švarcenštajna pri Velenju, pl. Fuernberga (Führenberg), posestnika na Rabensbergu, grofa Feliksa pl. Schrottenbacha in pl. Schlangenburga, gospodarja na Dobrni. Za desetino je bila zavezana tudi podružnična cerkev sv. Florjana v Vojniku, farna cerkev sv. Lenarta v Novi Cerkvi, čeprav je bil njen župnik hkrati sam desetinski upravičenec, ter vitanjski župnik. Iz desetinskega registra izvemo nadalje še n. pr. za kovača v Novi Cerkvi, za barvarja v Vitanju, večkrat pa je omenjen tudi neki Lovrenc škoflek »an der Khöding« (ob Hudinji), verjetno iz škofje vasi, lahko tudi mlinar, itd., kar spada med redke omembe obrtne dejavnosti v urbarju.

Pri žitni desetini opažamo tudi precejšnjo raznolikost v obveznostih in statusu podložnikov.

Najprej so zapisani tisti »tostran Kozjaka« (»jenseits des Khossiakh«), ki so dajali žitno desetino in koplevnik (kot dajatev) samo Lembergu. Vseh je bilo 25, ki so žitno desetino od »glavnih« žitaric (pšenica, rž, oves) nadomestili v denarju (vsi skupaj 75,5 goldinarja), koplevnik ali vrečno desetino od ajde ali prosa pa v pridelku v višini 25 škafov (vrednost: 25 X 30 krajcarjev = 12,5 goldinarja). Ta koplevnik so sedmim podložnikom odmerjali z vitanjskim ali celjskim mernikom, osemnajstim pa s slovenjegraškim. Razliko v merniku si lahko razlagamo tako, da je slovenjegraški škaf veljal za tiste tuje urbarialne podložnike, kjer so uporabljali to kaščno mero. Vitanjski in celjski mernik sta bila udomačena na Lembergu in očitno enako velika.

V trgu Lembergu (18), Breclju (12), v Slatini (6), Jamniku (8) in delu Kozjaka (8) je skupaj 52 zavezancev dajalo žitno desetino tudi samo Lembergu, vendar brez koplevnika. Pri teh ni opisana višina ali vrednost desetine. Analogno zgornjim 25 podložnikom, ki so povprečno dajali po 3 goldinarje namesto žita, je ocenjena vrednost od le-teh 156 goldinarjev.

V urbarju sledi nato popis žitne desetine in koplevnika, kjer je novo-cerkovski župnik vzel tretjino. Vpisana je samo višina koplevnika, ki je znašala 150 celjskih škafov prosa ali ajde, kar daje v denarju vrednost 75 goldinarjev (150 x 30 kr), ne pa tudi desetine od drugih žitaric. Zavezanci so bili v naslednjih krajih: Jezerce (4), Brezova (11), Rožni vrh (4), Straža (4), Stražica (3), Arce (2), Zabukovje (25), Velika Raven (8), Cirkovce (13), Les (17), Brdce (25), Plate (3), Pristova (9) in Hrenova (10), skupaj 138 podložnikov. Če uporabimo enako primerjavo kot na začetku (25 podložnikov), ki je glede na navedeno višino koplevnika dopustna, je skupna vrednost te desetine znašala 414 goldinarjev, od tega samo lemberške približno 275 goldinarjev (2/3). V celoti je Lemberg iz tega naslova dobil 275 + 50 = 325 goldinarjev.

Nadaljnji dohodek graščine jc bila dajatev od drobnice, pri kateri so morali podložniki oddati vsako deseto jagnje. Na Kozjaku je od šestih kmetov vzel vse Lemberg, drugod pa je od te desetine prepustil eno tretjino župniku v Novi Cerkvi. To desetino so oddajali v naslednjih krajih: Rožni vrh (3), Straža (4), Stražica (3), Arce (2), Zabukovje (23), Velika Raven (7) in Brdce (27). Skupaj je 69 kmetov oddalo 75 jagnjet, ker so nekateri imeli po dve enoti in od vsake dali po eno žival. Lembergu je tedaj pripadalo

50 + 6 — 5 6 jagnjet. Pri enem kmetu je zabeleženo, da odda namesto živali štiri namizne četrti vina. S tem moremo izračunati, kolikšna je bila vrednost te dajatve. Vedro vina so vrednotili z enim goldinarjem. Ker so štiri četrti dale približno četrtino vedra, pomeni, da je bilo jagnje vredno kakšnih 15 krajcarjev. Vrednost te dajatve bi po takem izračunu potem bila 14 goldinarjev (56 X 15 : 60 = 14).

Iz pripisa na koncu tega poglavja v urbarju sklepamo, da to ni bil točno določen redni letni dohodek, ker je zapisano, da te desetine ne jemljemo ravno vsako leto, marveč le takrat, ko kmet dejansko priredi desetega mladiča, saj je tako v navadi že »von alters hero«. Pripombo si torej moremo razlagati tako, da dajatev ni bila časovno določena. Graščina je v teku leta lahko dobila več ali manj, vsekakor pa vsako deseto žival. Le pri treh kmetih je posebej določeno, da morajo oddati po eno jagnje vsako leto. Zaradi tega je vzeto povprečje pri izračunu tega dohodka lahko verjetno.

Sumarni pregled posameznih vrst urbarialnih dohodkov lemberške go-spoščine na podlagi navedb v urbarju in po oceni daje naslednjo sliko:

Vrsta dohodka gld kr

Urbarialne dajatve s tlako 1.459 57

Zavetništvo 42 40

Polharji 2 20

Pašne pravice 3 48

Osebenjki 22 30

Gorska posest 515 40

Vinska desetina (ocena) 150 —

Žitna desetina 569 —

Dajatve od drobnice 14 —

Skupaj 2.779 55

Iz skromnega opisa dominikalne posesti vemo le, da so v mejah svojega deželskega sodišča imeli grajski gospodje vso pravico do lova in ribolova. Posebej omenja urbar šest večjih in manjših ribnikov, ne pove pa, kje so bili. Tudi za pašo v graščinskih gozdovih se urbar sklicuje samo na starejša določila. Našteje le nekaj gozdov: jelkov in smrekov gozd na Kozja-ku pod Sv. Joštom, gozd »in Radtanitsch«, odkoder je graščina dobivala drva za hišne potrebe (»darrauss holtz für Hauss notthurfft«) in še hrastov gozd v Slatini. Od graščinske zemlje so na koncu navedeni še štirje travniki: pri Sv. Martinu (Šmartno v Rožni dolini), v Hrenovi, travnik ob trgu (die Hoff Wiissen bey den Markht) in v Breclju.

Ravnanje s podložniki in njihovo posestjo utegne ilustrirati navedba, da je Ivan Boltežar Schrottenbach zamenjal svojega podložnika Marka Premrla v Landeku s kmetijo vred za kmetijo Blaža Korenjaka, ki je bil pod-ložnik Erazma Raumschüssla, gospodarja Socke. Ob tej zamenjavi pa je bilo posebej določeno, da v sodnem oziru, tako po deželskem kakor grajan-skem pravu, ostajata oba podložnika še naprej pod prvotno jurisdikcijo.

Omenili smo že, da so v nekaterih primerih bile dajatve v naravi in druge služnosti (tlaka) pavšalizirane. V urbarju so sicer opisane po vrstah, višini in vrednosti, vendar s pripisom, da sta se gosposka in podložnik sporazumno pobotala in dogovorila za enotno denarno dajatev. Običajno je bila nižja kakor vrednost služnosti v naravi. Iz urbarja je mogoče videti tudi to, da so v času njegovega zapisa bile tri kmetije nezasedene. Da so jih želeli oddati, kaže ustrezna pripomba, saj graščina od njih trenutno ni imela dohodka.

Struktura lemberške podložne posesti je še izrazito ruralna; samo trg Lemberg s svojimi 22 domci je izjema. Tamkajšnji prebivalci so se že preživljali tudi z dohodki od drugih neagrarnih dejavnosti pa naj so bile te obrt, dninarstvo, tovorništvo in morda še kakšne druge gospodarske panoge.

Posest na področju lemberškega pomirja se je močno drobila, kar dokazujejo podložniške kmetije številnih gosposk. Nesklenjena posest gotovo ni pripomogla k še večji gospodarski uveljavitvi gospoščine. Zapisali smo že, da je obravnavani urbar v navedbah razmeroma skop. Sodimo, da ni popisana vsa dominikalna posest, ničesar ne izvemo o stanju in opremi samega gradu ter o drugih poslopjih. Grajski pomerij z deželskosodnim okrajem in iz tega izvirajoče pravice, so gotovo prinašale graščini še precej dodatnih dohodkov. Sodne pravice, stojnina, prodaja grajskega vina ipd., v urbarju namreč niso zabeležene. Zaradi tega je težko še bolj osvetliti pomen te gospoščine v nekoliko širšem kontekstu takratnega gospodarskega življenja ob važnih prometnih poteh v bližini in bližnjega mesta Celja.

OPOMBE

1 Ignac Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant VIII, Das Dekanat Neukirchen, str. 209.

2 Gradivo za zgodovino Maribora, I. zv., št. 51, Maribor 1975.

3 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice I., str. 308, Celje 1971; prim. Ignac Orožen, n. d., str. 197 in Pirchegger, sipodaj n. d., str. 216.

4 Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 216.

5 Pirchegger, n. d., str. 216.

ß Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steiermark II, str. 400, Graetz 1822.

7 Josef Janisch, Topographisch—statistisches Lexicon von Steiermark II, str. 56, Graz 1885.

8 Pirchegger, n. d., str. 216, op. 11.

9 Regest listine št. 601 v Zgodovinskem arhivu v Celju, orig. Haus—Hof-und Staatsarchiv Wien.

10 Janko Orožen, n. d., str. 309.

11 Pirchegger, n. d., str. 216, op. 14.

12 Ignac Orožen, n. d., str. 205.

13 Janko Orožen, n. d., str. 309.

14 Pirchegger, n. d., str. 257.

15 Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Vojnik, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 45 = 10 (1974) 2, str. 267—277.

16 Pirchegger, n. d., str. 233.

17 Pirchegger, n. d., str. 226.

18 Pirchegger, n. d., str. 207.

19 Koropec, n. d., str. 276.

20 Janko Orožen, n. d., str. 309.

21 Ignac Orožen, n. d., str. 104.

22 Davčni seznam Mestne občine Celje za leto 1783 v Zgodovinskem arhivu v Celju.

23 Pirchegger, n. d., str. 217.

24 prim. Ignac Orožen, n. d., str. 210.

25 Pirchegger, n. d., str. 217.

26 Krajevni leksikon Slovenije III, Ljubljana 1976.

27 Ignac Orožen, n. d., str. 105.

28 Ignac Orožen, n. d., str. 218 si.

29 prim. Ignac Orožen, n. d., str. 153 si. in str. 126 si.

30 lastnica gradu Dobrne in Toplic, roj. pl. Neuhaus, drugič poročena Putterer (prim. Ignac Orožen, n. d., str. 354 si. in str. 361 si.).

31 Ignac Orožen, n. d., str. 150.

UDK: 342.826 (497.12 Celje) : 32.019.5

JOŽE VOLFAND

PROCESI KOMUNICIRANJA IN ODLOČANJA V CELJSKI DRUŽBENOPOLITIČNI SKUPNOSTI

A) NEKATERE UGOTOVITVE IZ RAZISKAVE I.

V decembru 1976 je Center za raziskovanje družbenega komuniciranja pri Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo izvedel raziskavo Procesi komuniciranja in odločanja v družbenopolitični skupnosti (Celje). Do raziskave je prišlo po dogovoru med Centrom in frontno SZDL v celjski občini, predstavlja pa del širšega slovenskega in jugoslovanskega projekta za raziskovanje delegatskega sistema. Vzorec celjske raziskave je zajel 517 respondentov (delegatov in nedelegatov) v sedmih krajevnih skupnostih in sedemindvajsetih organizacijah združenega dela. Vprašanja, na katera so odgovarjali delavci in občani, so bila usmerjena k procesom odločanja. Od občanove ali delavčeve pobude za reševanje določenih problemov do »sprejemanja pobude, spoznavne artikulacije, zavzemanja stališč in določanja smernic delegatom, preko povezovanja in dogovarjanja delegatov, usklajevanja mnenj in stališč, sprejemanja sklepov, prav do povratnega obveščanja delovnih ljudi in občanov ter uresničevanja sklepov...« (Komuniciranje in odločanje v delegatskem sistemu, Poročilo o raziskavi v občini Celje, str. 173). Vprašanja so se torej nanašala na več problemskih, tematskih sklopov: kako delavec, občan zaznava probleme v OZD, KS; kako poteka mnenjski proces (izražanje mnenj, dajanje pobud, seznanjenost s problemi, seznanjenost s potekom sprejemanja odločitev, vključevanje v faze odločanja, povratno obveščanje delegatov, nesoglasja med delavskim svetom oziroma svetom KS in delegacijo); kaj zavira uresničevanje delegatskega sistema in drugo. V raziskavi so respondenti odgovarjali tudi na več vprašanj o delovanju družbenopolitičnih organizacijah in o njihovem vplivu na odločanje.

Avtor: Jože Volfand, kulturna rubrika Dela, Ljubljana

Raziskovalna skupina je zajela v raziskavo 97,8 % načrtovanega vzorca delegatov in nedelegatov ter zaposlenih in nezaposlenih (492 delovnih ljudi in občanov) ter delegate družbenopolitičnega zbora (28). Struktura l-espon-dentov je takale:

276 nedelegatov v rednem delovnem razmerju 77 nedelegatov zunaj rednega delovnega razmerja 105 delegatov v združenem delu 34 delegatov v krajevnih skupnostih 28 delegatov za družbenopolitični zbor Respondenti so iz različnih samoupravnih asociacij. V raziskovalni skupini smo organizacije združenega dela razdelili v dve skupini — na večje OZD z nad 1.000 zaposlenimi in na manjše OZD s 1.000 ali manj zaposlenimi. S slučajnim vzorčenjem smo v vzorec uvrstili šest večjih OZD (Železarna Štore, Cinkarna Celje, EMO Celje, Aero Celje, Merx Celje, Splošna bolnica Celje) in šestnajst manjših OZD (Vrvica — tovarna trakov in okraskov, Toper Celje, Nivo Celje, Gozdno gospodarstvo Celje, Izletnik Celje, Podjetje za PTT promet Celje, Skladiščno transportni center Celje, Center — trgovska delovna organizacija Celje, ITC — sestavljena proizvodna trgovska OZD Celje, Podjetje za TTG Ljubljana, enota Celje, Finomehanika Celje, Oprema Celje, Optika Celje, Centromerkur Ljubljana, prodajalna Celje, Komunalno podjetje Celje, I. osnovna šola Celje, Glasbena šola Celje). V vzorec smo izbrali še devet TOZD iz večjih naštetih kolektivov in osemnajst TOZD iz manjših, že naštetih samoupravnih skupnosti, kjer smo anketirali tako ne-delegate kot delegate.

Dri krajevnih skupnostih ni bila upoštevana klasifikacija na mestne, primestne in vaške krajevne skupnosti. Nezaposleni nedelegati in delegati, ki so sodelovali v anketni raziskavi, so iz sedmih med enaindvajsetimi krajevnimi skupnostmi, in sicer: Otok-Savinja, Otok-Karel Destovnik-Kajuh, Dolgo polje, Štore, Strmec pri Vojniku, Trnovlje pri Celju in Svetina. V času, ko smo pripravljali raziskavo, so v Celju sicer ugotavljali neprimerno prostorsko velikost posameznih KS ali celo slabšo razvitost krajevne samouprave v nekaterih območjih občine, vendar so referendume o ustanovitvi novih krajevnih skupnosti izvedli pozneje (v februarju leta 1978). Tako je sedaj celjska družbenopolitična skupnost razdeljena na 25 krajevnih skupnosti. Občani so se za spremembe v življenjski, delovni, samoupravni in politični zaokroženosti KS odločili v KS Gaberje-Hudinja, Štore, Nova vas in Ostrožno. Z veliko udeležbo na glasovanju in z odločno večino ZA so ustanovili štiri nove krajevne skupnosti, in to: Hudinja, Teharje, Dečkovo naselje in Lava.

Programska zasnova raziskave sloni na delegatskem sistemu kot univerzalnem načelu samoupravnega in političnega odločanja. Za vsebino razprave o vlogi družbenopolitičnih organizacij v sferi odločanja je najtehtnejši prikaz, kako politični subjekti sodelujejo v oblikovanju mnenj, stališč in interesov v temeljni samoupravni asociaciji. Delavec in občan se spreminjata v subjekt družbenega odločanja v obeh osnovnih družbenih, delovnih okoljih — v temeljni organizaciji združenega dela in v krajevni skupnosti. Kajti osnovna zamisel delegatskega sistema je, »da delovni ljudje, zbrani v svojih temeljnih organizacijah in skupnostih, neposredno in po svojih delegatih

artikulirajo svoja stališča in interese, jih usklajujejo in integrirajo in na temelju preseženih protislovij, doseženega konsenza in izražanja splošnega interesa prinašajo odločitve o vseh bistvenih vprašanjih družbene reprodukcije, družbenega dela in upravljanja družbe (razpolagajo z ustvarjenim dohodkom, odločajo o pogojih dela, neposredno izvršujejo oblast in odločajo o vseh družbenih zadevah...)« (Komuniciranje in odločanje v delegatskem sistemu, Poročilo o raziskavi v občini Celje, str. 8).

Delegatski sistem odklanja in zanika tradicionalni proces odločanja. Izražanje interesov in potreb, povezovanje, usklajevanje, sporazumevanje, dogovarjanje o urejanju vseh medsebojnih odnosov, o skupnih rešitvah in odločitvah o zadovoljitvi osebnih, skupnih, družbenih potreb se začenja v osnovni celici samoupravne baze. Samoupravna »volja« človeka, delavca, občana se razživi neposredno, brez kakršnihkoli posredniških organizmov ali klasičnih predstavniških odločevalnih teles.

»Differentia specifica mnenjskega in interesnega pluralizma jugoslovanskega sistema socialistične samoupravne demokracije je prav v vsebini in oblikah artikulacije kot neposrednega izražanja volje, potreb in interesov delovnega človeka na lemelju družbene lastnine. Sistem samoupravne demokracije je sistem samoodločanja, dogovarjanja in usklajevanja interesov samoupravno organiziranih delavcev in občanov v temeljnih ravninah človekovega dela, ustvarjanja in upravljanja. Delovni ljudje so sami osnovni subjekti artikulacije stališč in interesov, načrtovanja skupnih potreb in celotnega družbenega razvoja. Klasični mediatorji stališč in interesov — predstavniški sistem, stranke, interesne skupine, države — so »ukinjeni« kot artikulatorji in integratorji interesov delovnih ljudi . ..« (Komuniciranje in odločanje v delegatskem sistemu. Poročilo o raziskavi v občini Celje, str. 10).

V celjski občini so se zavestno odločili za izvedbo oziroma za sodelovanje v raziskavi, že prve izkušnje v delovanju delegacij so razkrile neizpodbitno dejstvo — razvoj delegatskega sistema zahteva kvalitativno nove oblike in poti v organiziranem idejnopolitičnem delovanju vseh organiziranih socialističnih sil. V Celju so v frontni SZDL na čelu z ZK v prilago-jevanju vloge družbenopolitičnih organizacij spremenjenim družbenoekonomskim odnosom in prevladujočemu družbenemu dogovarjanju in samoupravnemu sporazumevanju kot temeljnem načelu urejevanja vseh družbenih zadev upoštevali predvsem troje razsežnosti pri obravnavi funkcije družbenopolitičnih organizacij v sferi samoupravnega odločanja:

1. družbenopolitične organizacije same uveljavljajo delegatski odnos kot načelo notranjega organiziranja in s tem v lastnih vrstah zavestno spodbujajo proces podružbljanja politike (vendar to načelo ni izpeljano, omejuje se pretežno na najvišje organe, v bistvu ostaja pri »političnem predstavništvu«, fleksibilni mandat pa šele uvajajo ponekod s problemskimi, interesnimi konferencami ipd.);

2. družbenopolitične organizacije, združene v frontni SZDL, prek svojih delegacij neposredno sodelujejo v skupščinskem sistemu, v družbenopolitičnem zboru, tako neposredno prispevajo k uresničevanju politične oblasti, prevzemajo odgovornost za družbeni razvoj in tudi skozi ta kanal spodbujajo integracijo samoupravne in politične sfere;

3. družbenopolitične organizacije imajo v samoupravni demokraciji, v sistemu demokratičnega pluralizma samoupravnih interesov, izredno odgovorno vlogo, da zagotovijo zlitje, usklajenost parcialnih in skupnih družbenih interesov, ki so za delavski razred temeljna platforma za določitev dolgoročne smeri razvoja družbe; družbenopolitične organizacije postavljajo politiko v službo pluralizma samoupravnih interesov, kot njegovo sredstvo in neločljiv del, kot naravna sestavina samoupravnega odločanja.

Delegatski sistem v osnovnih življenjskih in delovnih sredinah temelji na množici konkretnih, izvirnih, neposrednih interesov delovnih ljudi in občanov. Artikulacija teh interesov, mnenj, stališč se odvija v oblikah samoupravnega organiziranja delavcev in občanov, v delegatskem sistemu in v družbenopolitičnih organizacijah. V celjski raziskavi so bila v ospredju ugotavljanja politične in komunikacijske aktivnosti respondentov v osnovnih samoupravnih sredinah, še posebej je zanimiv razgled nad tem, kako delavci, občani, člani in nečlani družbenopolitičnih organizacij doživljajo odprtost delovnih, političnih, socialnih in drugih sredin za izražanje njihove pobude, interesov, stališč, predlogov, njihove samoupravljalske volje.

Kritično analizo delovanja in vpliva družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje v celjski družbenopolitični skupnosti smo motrili skozi celovitost družbenoekonomske, samoupravne, politične in kulturne situacije v občini.

II.

Občina Celje se uvršča po različnih kazalcih med največje in najvi-talnejše družbenopolitične skupnosti v SR Sloveniji. Dinamika gospodarskega, družbenopolitičnega in samoupravnega življenja v občini predstavlja privlačno osnovo za raziskovalni napor tudi zato, ker Celje po svojih osnovnih značilnostih sodi v izrazito delavska, industrijska središča Slovenije s precejšnjo tradicijo. Ker smo raziskavo opravili v letu 1976, bo večina podatkov, ocen in stališč v uvodnem pogledu na družbene in življenjske tokove v celjski občini, zajetih iz tega leta.

V letu 1976 je živelo na območju celjske občine (22.965 ha) 63.128 prebivalcev, kar predstavlja 22,5 % prebivalstva celjskega območja in 3,5 % prebivalstva SR Slovenije. Celjska občina kaže izredno gosto naseljenost, saj prebiva na 1 km2 276 prebivalcev (Slovenija 90/km2). Občina je selitveno zelo privlačna. V obdobju 1961—1973 se je vanjo priseljevalo vsako leto okoli 325 prebivalcev. V letu 1976 je v Celju živelo 19.080 gospodinjstev s poprečnim številom 3,3 družinskih članov. Pretežni del gospodinjstev, nad 80 %, je nekmečkih. Z vidika družbenopolitičnega, samoupravnega in delegatskega utripa v sicer izraziti industrijski občini pa kljub temu ni moč zanemariti deleža kmečkega prebivalstva (okrog 9 %). Kmetje živijo in delajo na 2.500 kmetijah, od katerih jih je 1.100 čistih in 1.400 mešanih.

Nekateri zanimivejši splošni podatki: 1. Starostna struktura prebivalstva v letu 1976:

— do 6 let 6.250 9,9 %

— šoloobvezni otroci (7—15 let) 7.196 11,4%

— delovni kontingent (16—65 let) 40.970 64,9 %

— nad 65 let 8.712 13,8%

2. Spolna struktura prebivalstva ob popisu leta 1971:

— ženske (52 °/b)

— moški (48 %)

3. Število zaposlenih v letu 1976: 35.087 (družbeni sektor 34.473)

— v gospodarstvu 29.310 ali 85 %

— v negospodarstvu 5.163 ali 15 %

— delež žensk 44 %

4. število zaposlenih po dejavnostih gospodarstva:

— industrija 14.123 ali 48,2 %

— kmetijstvo 428 ali 1,5 %

— gozdarstvo 62 ali 0,2 %

— gradbeništvo 2.742 ali 9,4 %

— promet 2.412 ali 8,2 %

— trgovina 4.472 ali 15,2 %

— gostinstvo 876 ali 3,0 °'o

— obrt 3.528 ali 12,0 %

— komunala 667 ali 2,3 °/o

Podatki o številu zaposlenih so pomembni, upoštevaje pri tem programske zasnove, identifikacijo življenjskih problemov in samoupravno delegatsko odzivnost delavcev in občanov v družbenopolitičnih organizacijah in v temeljnih samoupravnih celicah. Za presojo rezultatov raziskave, za merjenje motiviranosti, za družbenopolitično in samoupravno delovanje in za akcijsko združevanje delavcev in občanov ob opredeljenih ciljih v preobrazbi družbenega življenja v občini moramo pogledati tudi strukturo zaposlenih po dokončani šolski izobrazbi (v primerjavi z zaposlenostjo po stopnjah strokovne izobrazbe je ta nekoliko slabša):

A. B.

— visoka šola 2,9 — visoka 3,0

— višja šola 3,3 — višja 3,4

— srednja šola 41,6 — srednja 12,9

— osnovna 18,7 — nižja 6,1

— nepopolna osnovna šola 33,5 — VKV delavcev 4,0

— KV 21,1

— PK 23,3

— NK 17,8

Skupno število vseh delovnih organizacij in delovnih skupnosti oziroma društev in krajevnih skupnosti, ki imajo zaposlene, znaša 273. Od tega je 123 TOZD, v gospodarstvu 106 in v družbenih dejavnostih 17. Enovitih delovnih organizacij je 70, delovnih skupnosti skupnih služb pa 29.

V samoupravnem političnem delu v občini, pa tudi v procesu družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja, predstavljajo posebno težavo dislocirane enote (100 po številu). Matične delovne organizacije nimajo posluha za obravnavanje celovitega družbenega položaja delavca in s tem tudi ne za potrebe krajevnih skupnosti in celotne družbenopolitične

skupnosti (nepodpisani sporazumi in družbeni dogovori, izoliranost, nerazviti samoupravni odnosi, slabša odmevnost v solidarnostih in širših akcijah itd.).

Večje organizacije združenega dela (po številu zaposlenih in po ustvarjenem skupnem prihodku) so: Železarna Štore, Cinkarna, EMO, Aero, Libela, LIK Savinja, Toper, Merx, idr. V zadnjih letih, zlasti po sprejemu ustave, so bili na področju gospodarstva dokaj močni integracijski procesi kot sestavni del spreminjanja družbenoekonomskih odnosov v združenem delu in rasti celjskega gospodarstva. Za družbenopolitično, samoupravno in materialno življenje v občini je izjemno važna ekonomska trdnost največjih delovnih kolektivov. Prav v EMO in v Cinkarni pa že vladajo nekaj let nestabilne gospodarske razmere z izgubami. Pomembnejši integracijski dogodki v gospodarskem življenju občine so bili naslednji: Aero-Cetis in tovarna celuloze Medvode (kemija, grafika, papirna industrija — horizontalna in vertikalna integracija); ETOL-IFF (z udeležbo mednarodnega kapitala); Žična-SOZD Slovenske železarne; Zlatarne-Zlatarna Celje, Atelje za zlatarstvo Ljubljana, Zlatarstvo Trbovlje, Aurodent Ljubljana, Aurea; Toper-Elegant-Prevent Slovenj Gradec; LIK Savinja, SOZD Slovenijales Ljubljana, SOZD ITC — Kovinotehna, Ferralit Žalec, Klima, Kovinska industrija Ig, Libela, Elektro-signal (povezovanje kovinsko predelovalne industrije in trgovine, inženiring, specializacija in delitev dela, razvoj toplotne in procesne tehnike); gostinsko podjetje Celje — TOZD NA-NA, TOZD Ojstrica, TOZD Majolka, TOZD Savinja Laško; SOZD Dobrina — združenje delovnih organizacij kmetijstva, živilske industrije, trgovine in gostinstva v regiji itd. Rezultat zahteve po učinkovitejšem in skrbnejšem urejanju komunalne problematike in spoznanja delavcev o prepotrebnem enotnem reševanju perečih komunalnih nalog je integracijska zveza komunalnih delovnih organizacij v Komunalno podjetje: TOZD Plinarna — vodovod, TOZD Ceste — kanalizacija, TOZD Javne naprave in TOZD Pokopališka služba.

Ponazoritev važnejših integracijskih zvez, združevanje dela in sredstev govori o spodbudnih procesih odpiranja celjskega gospodarstva. Delavci v združenem delu spoznavajo vse večjo vrednost in pomen združevanja v temeljih, ki sta jih opredelila ustava in zakon o združenem delu. Vendar samoupravna in družbenopolitična bitka za intenzivnejše združevanje dela in sredstev, za odpiranje v jugoslovanski in svetovni prostor še ni dobljena. Očitna je tudi skromna udeležba integracijskih zvez v več dejavnostih združenega dela, še posebej v družbenih dejavnostih. Že dalj časa so neuresničene utemeljene integracije v gostinstvu, gradbeništvu, tekstilu in trgovini. Celjsko gospodarstvo ustvarja 4,7 % družbenega proizvoda SR Slovenije, po vrednosti družbenega proizvoda na prebivalca pa je za 30 % nad republiškim poprečjem. V minulih letih se je v sektorski sestavi družbenega proizvoda gospodarstva v občini poznalo zmanjševanje deleža primarnega sektorja (kmetijstvo in gozdarstvo). Za gospodarska gibanja v preteklosti sta značilni še zmanjševanje in stabilizacija sekundarnega sektorja (industrija in proizvodna obrt ter gradbeništvo) in povečevanje terciarnega sektorja (trgovina, promet, gostinstvo in turizem, storitvena obrt).

V letu 1976 je celotno gospodarstvo ustvarilo (v 000 din) 4,529.950 din družbenega proizvoda, od tega zasebni sektor 185.150 din. V strukturi družbenega proizvoda zavzema industrija 44,5%, trgovina 24,6%, gradbeništvo

14,9 %, promet 7,6 % itd. Znotraj industrije pa ustvarjajo največji del družbenega proizvoda kovinska industrija (28,4 %), črna metalurgija (13 °/o), barvna metalurgija (12,2%) in tekstilna industrija (11,1%).

Družbeni proizvod na prebivalca je v letu 1976 znašal v celjski občini 71.576 din, na zaposlenega pa 128.875 din. Poprečna realna rast družbenega proizvoda v letih 1971—1975 je bila 6—7 %, v letih 1976—1980 pa naj bi bila 7—7,3, v industriji 8,3. Delež izvoza v družbenem proizvodu znaša 19,3 %, delež materialnih bruto naložb gospodarstva v družbenem proizvodu pa 24 %. Poprečna letna stopnja zaposlovanja 1971—1975 je dosegla 3,8 %, v letih 1967—1980 pa naj bi po družbenem planu znašala 2,7 %. Vprašanje brezposelnosti še ni akutno. V letu 1976 je bilo v decembru brezposelnih 317 delavcev, od tega 174 žensk. Pretežno so brez zaposlitve delavci ozkega profila (164) in delavci s poklicno šolo (67). Vendar je med brezposelnimi v decembru 1976 prvo zaposlitev iskalo 160 delavcev.

Poprečna letna stopnja rasti produktivnosti je v letih 1971—1975 znašala 3 %, v srednjeročnem planu pa bi naj dosegla 4,5 %. Problematika gospodarjenja in storilnosti je dobila osrednje mesto v politično usmerjeni stabilizacijski aktivnosti v letu 1976. Na osnovi akcijskih izhodišč in vsebinsko opredeljenih nalog so v občini uvrstili med prednostne stabilizacijske naloge: zniževanje stroškov in doseganje prihrankov, inovacijska dejavnost, stabilizacijska aktivnost na ravni samoupravnih delovnih skupin in energetska racionalizacija. Nedoseženi gospodarsko-socialni načrti in upadanje deleža celjskega družbenega proizvoda v strukturi slovenskega družbenega proizvoda so večstransko vplivali na ustvarjalni, delovni in razvojni utrip Celja.

Odrazili so se tudi v zavestni pripravljenosti delavcev in občanov, da na račun osebnega standarda s samoprispevki pripomorejo k sanaciji družbenega standarda. V celjski občini so izglasovali dva referenduma: za obdobje 1972—1977 in 1977—1982. Oba sta z zbranimi sredstvi omogočila hitrejši razvoj predšolskega varstva, osnovnega šolstva, zdravstva, socialnega varstva, kulture in različnih objektov posebnega družbenega pomena.

Celje je tako kot v gospodarstvu tudi na področju socialne infrastrukture naravno regijsko središče. V občini so locirane mnoge vzgojno-izobra-ževalne, zdravstvene, kulturne in druge organizacije, ki opravljajo dejavnost regionalnega pomena. Funkcija regijskega središča se med drugim kaže tudi v dnevni delovni migraciji.

čeprav je število otrok, zajetih v predšolsko varstvo, relativno visoko, in kljub pospešeni, družbeno dogovorjeni prednostni izgradnji vzgojno-var-stvenih oddelkov predstavlja otroško varstvo nepokrito belo liso v osebni legitimaciji celjske družbenopolitične skupnosti. Število odklonjenih otrok za organizirano varstvo narašča. Opozarja na preskromne možnosti zadostitve vse večjim potrebam, ki so razumljive zaradi visokega odstotka zaposlenih žena. V celjski občini imajo tri samostojne vzgojnovarstvene ustanove s 16 dislociranimi enotami. V 91 oddelkih so v letu 1976 zajeli v organizirano varstvo 1.813 ali 30 % vseh predšolskih otrok. Prostorska disperzija vzgojno-izobraževalnih ustanov je sledila izraženim potrebam in zahtevam delavcev, občanov v samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju. Natančnejši pregled Celja v družbenem prostoru pokaže na organi-

ziran napor vseh subjektov v srečujočem se samoupravnem načrtovanju, z vse pomembnejšo vlogo krajevnih skupnosti, da bi v novonastajajočih soseskah prerasli koncept »spalnih naselij«. Zato praviloma v novo urbaniziranih predelih rastejo poleg ostalih objektov vzgojno varstvene ustanove. Vendar še ni zadovoljivo rešen problem manjših oziroma manj razvitih primestnih in vaških krajevnih skupnosti. Niti potujoči vrtci, druge improvizirane ali začasne rešitve ne zadovoljujejo vse močneje izraženega interesa za organiziranim otroškim varstvom v odročnih krajevnih skupnostih z ne-koncentrirano naseljenostjo. To je eno izmed vprašanj, ki močno vpliva na politično razpoloženje občanov in delavcev. V referendumskih in drugih množično zasnovanih političnih razpravah je dobilo neurejeno predšolsko varstvo enakovredni problemski odziv kot na primer že mnogo let zevajoči komunalni problem.

Osnovno šolstvo je dobro razvito. V šolskem letu 1975/76 je 6 popolnih, 4 popolne centralne in 8 podružničnih šol obiskovalo 7.212 otrok. Kombiniran pouk je organiziran samo v šoli na Svetini. V podaljšano bivanje je zajetih 11,1 % otrok. V letu 1976/77 pa so uvedli celodnevno šolo v osnovni šoli v Štorah. Posebno osnovno šolo obiskuje 362 otrok, glasbeno šolo pa 366.

Materialna opremljenost osnovnih šol še ni zadostna. Nekatere osnovne vzgojno-izobraževalne organizacije potrebujejo telovadnice, prostore za razne dejavnosti v prostem času in za kulturno dejavnost, ustrezne pogoje za tehniško vzgojo itd.

Kljub nenehnim prizadevanjem združenega dela, družbenopolitičnih organov, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih zainteresiranih dejavnikov šolstvo druge stopnje že nekaj let zaostaja za hitrim gospodarskim in družbenim razvojem celjskega območja in občine. Srednje šolstvo ne izžareva le preskromne materialne rasti (čeprav sta v zadnjih letih z odzivnostjo združenega dela oziroma družbenopolitičnih skupnosti nastala dva moderna šolska centra — tehniški šolski center, šolski center za blagovni promet, materialno in programsko preobrazbo doživlja pedagoški šolski center in drugi). Razvidna je statična konceptualna »ponudba« srednjih šol glede na smeri študija, ki šele s pripravami na preosnovo celotnega usmerjenega izobraževanja izraža več inventivnosti in posluha za potrebe združenega dela. Družbenopolitične organizacije in skupščine v celjski občini so izobraževanje opredelile kot enega temeljnih, ključnih in integralnih delov znanstveno-tehnološke revolucije. Kako hitro se bo delavski razred v Celju organiziral kot združeno delo, kot ekonomska in politična oblast, je v veliki soodvisnosti od socialne in proizvodne funkcije celotnega sistema vzgoje in izobraževanja.

Zato so družbene, zavestne socialistične sile v občini zadnja leta materialno in programsko, vsebinsko rast srednjega šolstva, nastajanje oddelkov višjih šol, dinamične oblike izobraževanja ob delu povezovale s političnim programom za učinkovitejšo, dolgoročnejšo kadrovsko politiko, s smelejšim in sposobnejšim prodorom gospodarstva v širši ekonomski prostor in s spremembami v družbenoekonomskih odnosih med delavci v združenem delu.

V šolskem letu 1975/76 se je na 10 srednjih šolah (pet štiriletnih in pet poklicnih) izobraževalo 6.561 učencev s celjskega in širšega območja. Iz celjske občine je obiskovalo srednje šole nekaj čez 30 % vseh učencev. Najmočnejši šolski centri so tehniški, pedagoški, ekonomski, šolski center Borisa Kidriča, v gimnaziji pa se usposablja okrog 1.000 dijakov.

Zametki višjega šolstva segajo v celjski občini v leto 1971/72, ko sta začela delati dislocirani oddelek za razredni pouk v okviru mariborske pedagoške akademije (oddelek je lociran pri Pedagoškem šolskem centru Celje) in dislocirani oddelek za komercialiste (v okviru VEKŠ Maribor). Po šestih letih od začetkov nastajanja višjega šolstva Celje ni postalo samo središče te stopnje šolanja za celjsko območje, temveč postaja zanimiv center za študente za Zasavje, Posavje in iz velenjsko-koroškega predela. Na oddelku visoke tehniške šole v okviru modernega tehniškega šolskega centra v Celju je študiralo 146 rednih in 147 izrednih študentov (strojne in gradbene stroke). Na oddelku višjih in visokih šol se je v celjski občini izobraževalo v letu 1975/76 redno ali ob delu 1.300 študentov.

Močno se razvija študij ob delu v okviru Delavske univerze Celje (največ zanimanja vlada za ekonomsko-komercialno, pravno smer in za organizacijo dela). Vendar sistem stalnega usposabljanja in izobraževanja kadrov ob delu, kljub sprejetemu družbenemu dogovoru o kadrovski politiki in družbenemu dogovoru o izobraževanju, ni dovolj razširjen in ne doživlja dovolj načrtne podpore v organizacijah združenega dela. V razvojnih načrtih ni dovolj naglašena integracija proizvodnje, tehnologije, izobraževanja in znanosti. Celotni vzgojno-izobraževalni kompleks bi moral programsko bolj rasti iz potreb delavcev v združenem delu in razvojnih projekcij družbenogospodarskega razvoja občine. Ker ni učinkovite in dolgoročne kadrovske politike in ker precej temeljnih organizacij združenega dela nima razvojnih načrtov, je snovalna udeležba združenega dela v oblikovanju možnih smeri usmerjenega izobraževanja še vedno preskromna. Kriza kadrovske stagnacije rezultira tudi iz ne dovolj uveljavljene in definirane vloge socialno-kadrovskih služb v organizacijah združenega dela.

Glede na razmere v republiki pomeni dragoceno inovacijo ustanovitev šole za gospodarstvenike. V šolskem letu 1976/77 se je je udeleževalo do 150 direktorjev temeljnih organizacij združenega dela. Ta oblika funkcionalnega uposabljanja je postala začetek permanentnega izobraževanja za vodilne kadre v temeljnih organizacijah združenega dela. že med enoletnim šolanjem so se slušatelji, samoupravni in politični dejavniki v združenem delu zavzeli za kadrovsko razrešitev funkcionalnega usposabljanja. Skupini gospodarstvenikov naj bi se pridružili še direktorji delovnih organizacij v družbenih dejavnostih, vodje kadrovskih in splošnih služb, odgovorni delavci za kontrolo kvalitete in v transportni dejavnosti ter perspektivni kadri v gospodarskih temeljnih organizacijah združenega dela.

V letu 1976 je pomenila ustanovitev šole za gospodarstvenike, na pobudo družbenopolitičnih organizacij in občinske skupščine, kot sestavni del široko sprejetega akcijskega programa družbenoekonomske, politične in kulturne preobrazbe življenja v občini tudi odločen dogovor o celovitem pristopu vseh poslovodnih struktur k uresničevanju zakona o združenem delu.

Na območju družbenih dejavnosti zavzema osnovno zdravstveno varstvo občanov enega najbolj občutljivih problemov v celjski občini. Z novo samoupravno in strokovno organiziranostjo, z združitvijo hospitalne in zdravstvene dejavnosti v regionalni zdravstveni center se kažejo možnosti za izboljšanje osnovnega zdravstvenega varstva. Bivši zdravstveni dom je imel 9 zdravstvenih postaj, od tega 6 industrijskih. V občini dela še 23 zobnih ordinacij in 3 šolske zobne ambulante. V letu 1976 so priprave na ustavno samoupravno konstituiranje zdravstvene dejavnosti (pri čemer ni bil na-glašen le integracijski akt dotedaj razmejene dejavnosti splošne bolnišnice in zdravstvenega doma) pritegnile široko pozornost in aktivno dooblikovanje predloženih samoupravnih aktov med delavci in občani. V samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju o skupni porabi in pri odločanju o samoupravnih sporazumih o temeljih planov samoupravnih interesnih skupnosti za čas 1976—1980 je dobivala kriza organiziranosti, kakovosti in standarda storitev osnovne zdravstvene dejavnosti težiščno mesto v kritiki zavarovancev. Ponovila se je v določeni meri pri snovanju programske osnove za drugi referendum.

Socialno skrbstveno dejavnost izvajajo v občini Center za socialno delo, Dom upokojencev Celje in Dom oskrbovancev Novo Celje. Politika socialnega skrbstva oziroma bolje socialnega varstva ni bila deležna dovolj organizirane skrbi in prizadevanj družbenopolitičnih organizacij in oblastnih organov, deloma tudi zaradi slabe notranje povezanosti in usklajenosti v samoupravni interesni skupnosti socialnega varstva. Občutljive zagate v izvajanju politike socialnega skrbstva niso nastajale samo zaradi pomanjkanja sredstev, zaradi nezmožnosti intenzivnega vlaganja v objekte socialnega skrbstva ali zaradi sorazmerno nizkih denarnih pomoči. Socialno-skrbstvena politika ni dovolj podružbljena. Očitna je še njena močna odsotnost v delu kadrovsko-socialnih služb v temeljnih organizacijah združenega dela, nekaj več prizadevanj pa izražajo v krajevnih skupnostih. Odločno prešibka aktivnost različnih družbenih, političnih in strokovnih dejavnikov v občini je v izvajanju načrta protialkoholnih akcij. Občinska konferenca SZDL Celje je v letu 1976 začela pripravljati program širše družbene in stalne aktivnosti z naslovom človek naj ne bo nikoli sam. Namerava spodbuditi tudi delo klubov ozdravljenih alkoholikov, ki v zadnjem letu zaradi sprememb v njihovi organizacijski in strokovni navezavi doživljajo rahlo stagnacijo.

V letu 1976 je celjsko družbenopolitično življenje označevala živahna kulturna dejavnost. Celje kot regijsko kulturno središče oblikuje kulturni utrip območja z dvema muzejema, z gledališčem, z osrednjo knjižnico, zgodovinskim arhivom, zavodom za spomeniško varstvo in z razgibano amatersko kulturno dejavnostjo (številni pevski zbori, osem amaterskih gledaliških skupin, likovni salon in likovne manifestacije itd.). Kulturo so v občini opredelili kot sestavino združenega dela in kulturno akcijo obogatili s konkretnim programom kulturnih nalog Celjskih kulturni utrip. Podružbljanje in razodtujevanje kulture naj ne bi pronicalo samo skozi delegatsko in samoupravno organiziranost kulture, skozi delavčev glas za spreminjanje družbenoekonomskih odnosov v kulturi. Enakovredno je bila naglašena kreativna udeležba delavcev in občanov v oblikovanju programske politike kulturnega življenja. V osrčje kulturne akcije pa so v celjski občini uvrstili spodbujanje

umetniškega izražanja človeka v krajevnih skupnostih in v temeljnih organizacijah združenega dela. Kulturna dejavnost še vedno nima ustreznega mesta v razvojnih načrtih temeljnih organizacij združenega dela.

Telesno-kulturno življenje v občini se odvija v 28 telesno-kulturnih centrih, na 99 športnih igriščih s skupno površino 141.704 m2 (koristna površina vadišč na prebivalca je 1,69 m2, pokritih vadišč na občana pa 0,12 m2). Pomembnejši športni objekti so: turistično-rekreacijski in športni center Golovec (rezultat namenskega združevanja sredstev temeljnih organizacij), drsališče, atletski stadion, nogometno igrišče na Glaziji, letališče v Levcu, plavalni bazen itd. Vse popularnejše postajajo akcije TRIM, ki so opravile pomembno vlogo tudi v krepitvi družbene povezanosti Celja. Še vedno ni dovolj igrišč za otroke, prebivalstvo pa vse bolj pogreša pokrit zimski bazen.

O materialni razvitosti življenja v občini govorijo še naslednji podatki:

— površina prodajnih prostorov na prebivalca je 0,3 m2

— število prebivalcev na 1 osebni avtomobil 5,6

— število prebivalcev na 1 televizor 4,4

— število prebivalcev na 1 radijski sprejemnik 3,9

— osebni dohodek na zaposlenega v letu 1976 4.030 din

— osebni dohodek v negospodar. dejavnostih na zaposlenega 4.600 din

— osebni dohodek na zaposlenega v gospodarstvu 3.917 din

— stanovanjski prostor na prebivalca 16,8 m2

— število stanovanj v letu 1975 19.235 (brez kopalnice 7.927) (brez vodovoda 3.197) (brez stranišča na izplakovanje 6.970)

Objektivni prikaz družbenega razpoloženja v celjski občini ne more obiti še nekaterih drugih kazalcev materialne in urbane razvitosti občine.

Celjska občina je teritorialno in samoupravno-politično razdeljena na 21 krajevnih skupnosti. Natančnejši prikaz krajevnih skupnosti glede na število občanov (po popisu iz leta 1972) in na površino spodbuja k razmišljanju o zahtevi po spremenjenem samoupravnem in političnem organiziranju občanov po kraju bivanja in življenja. Zaokroženost življenjske problematike, skupni interesi in potrebe občanov, poglabljanje samoupravnih in delegatskih odnosov v ustavno preobraženi krajevni skupnosti, ob nekaterih spoznanih čereh, ki preprečujejo hitrejše samoupravno presnavljanje krajevnega življenja in dela občanov, narekujejo zavestno usmerjeno akcijo k spremembam v politično-teritorialni razdeljenosti občine.

Najprej poglejmo nekaj zanimivih podatkov:

Zap. št. Ime KS Število občanov Površina KS v ha Ran s 1 Rang 2

1. Štore 5.147 2.375 3 3

2. Vojnik 3.571 3.947 55 2

3. Svetina 435 1.163 21 8

4. Pod gradom 3.236 2.020 8 7

5. Savinja 2.285 334 12 15

6. Dobrna

7. Strmec

8. Frankolovo

9. Škofja vas

10. Ljubečna

11. Slavko šlander

!2. Karel Destovnik-Kajuh

13. Center

14. Dolgo polje

15. Nova vas

16. Aljažev hrib

17. Ostrožno

18. Gaberje-Hudinja

19. Trnovlje

20. Medlog

21. Šmartno v Rožni dolini

2.043 2.132 1.568 1.899 1.530 2.435 3.305 5.263 3.814 3.186 3.299 2.334 5.985 1.392 1.467 1.668

3.168 2.330 2.131

14

13

17

15

18 10

6 2 4 9 7 11 1 20 19

16

1

4

5 11

19 21

20 19 17 10 14 10 13 16 12

6

771 947 19 26 48

88

87 347 322 389 286 533 2.043

Z vidika samoupravnega in političnega organiziranja, združevanja in povezovanja občanov, predvsem pa glede na nujnost nadaljnje demokratizacije in decentralizacije našega političnega sistema, že bežen pogled na podatke pove, da so mnoge celjske krajevne skupnosti prevelike po številu prebivalcev in po površini. Sedanja družbena praksa se nagiba k manjšim krajevnim skupnostim. Kajti v tem primeru bo KS lažje postala družbeno, samoupravno, delegatsko razgibana življenjska skupnost. Vendar za življenje in utrip krajevne skupnosti ni temeljno vprašanje njena majhnost ali številčnost. Vsak del naselja, vsako naselje ali več naselij skupaj se vsak dan srečuje z drobnimi in velikimi skupnimi zadevami in problemi: od materialnih, ekoloških, medosebnih, zdravstvenih, do preskrbe,- samozaščite, politične in delegatske dejavnosti, razvedrila, zabave in rekreacije ... Kakšna naj bi bila idealna socialno-ekonomsko-politično-urbanistična krajevna celota, je težko odgovoriti. Ne more biti osnovno merilo niti njena razvitost niti število občanov ali površina, niti prostorski in drugi pogoji: — upoštevati moramo več med seboj soodvisnih različnih kazalnikov in elementov. V zavestno usmerjeni družbenopolitični akciji za spremembo sedanje organizacije krajevnih skupnosti v celjski občini bo potrebno upoštevati interese in potrebe občanov, njihovo možnost neposrednega reševanja raznovrstnih skupnih vprašanj in problemov, še posebej pa možnosti takega samoupravnega, političnega in delegatskega odločanja, ki bo občanu omogočil uresničevanje socialističnih družbenih odnosov in samoupravne oblasti že v krajevni skupnosti.

Različna stopnja komunalne opremljenosti v krajevnih skupnostih sprošča zaradi nakopičenih težav določene konflikte in avtonomistično obnašanje političnih, samoupravnih in delegatskih teles v posameznih krajih. Z električno energijo so opremljena skoraj vsa naselja. Velike težave so s preskrbo pitne vode, kar zlasti v poletnih sušnih mesecih prizadene večji del mesta. Kanalizacija je urejena le v večjih naseljih. Odpadne vode odtekajo v vodotoke brez ustreznih čistilnih naprav, kar povzroča prekomerno onesnaževanje voda. Ponekod že resno ovira razvoj naselij. Nasploh so ekološko

problematiko (Celje je eno najbolj ekološko prizadetih mest v republiki) občani prav v letu 1976 pogosto obravnavali na zborih, v političnih organizacijah in na drugih organiziranih ravneh. Nekatere akcije zaradi hudih polucij pa so imele že značaj spontanih, neorganiziranih protestov zaradi malomarnega odnosa delovnih organizacij do okolja in zdravja ljudi oziroma zaradi premalo odločnih posegov političnih in skupščinskih subjektov v občini.

Podatki o telefonskem omrežju v občini niso ugodni, saj imajo občani telefone le deloma v mestu in v nekaterih naseljih občine. Večina naselij nima telefonskega omrežja (v občini pride 7 prebivalcev na telefon, v mestu pa 11). Ogrevanje stanovanj je urejeno samo v nekaterih zazidalnih območjih mesta. Na območju občine je speljanih 150 km lokalnih cest, od tega 60 km asfaltiranih. V programu petletne izgradnje — modernizacije lokalnih cest predvidevajo, da bodo uspeli asfaltirati še 40 km važnejših odsekov lokalnih cest. Med identificiranimi življenjskimi problemi občanov Celja velja omeniti še stanovanjsko problematiko in relativno počasno izgradnjo stanovanj (okrog 500 letno).

Ta razvid bistvenih, vendar nepopolnih podatkov o razvitosti celjske občine je potreben, če hočemo razumeti osnovna mišljenja, stališča, kritike in motive družbenopolitične, samoupravne in delegatske aktivnosti celjskega delavca in občana.

V zadnjih letih, pred sprejemom ustave, z ustanavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti, z nenehnim uveljavljanjem samoupravnega in političnega združevanja občanov v krajevnih skupnostih in z vse boljšo politično organiziranostjo delavcev označuje vsakodnevni družbeni utrip Celja iželja po določni preobrazbi življenja na vseh ravneh. Politična in samoupravna mobilizacija delavcev in občanov je slonela na petih, dogovorno sprejetih temeljnih strateških nalogah: razvoj samoupravnih in delegatskih odnosov; preobrazba družbenoekonomskih odnosov in uresničevanje stabilizacijskih ciljev; izboljšanje družbenega standarda, smotrnejša socialna politika in razžaritev kulturnega življenja; dvig politične kulture in okrepljeno delovanje subjektivnih sil ter družbenoekonomska integracija v občini z izrazito odprtostjo Celja v slovenski, jugoslovanski in svetovni prostor.

Tako zasnovane programske usmeritve družbenoekonomske preobrazbe Celja so bile natančneje opredeljene v skupnem akcijskem načrtu dejavnosti družbenopolitičnih organizacij in občinske skupščine v letu 1976. Skupni delovni program ni le izraz želje po usklajenem, frontnem delu vseh organiziranih zavestnih socialističnih sil. Demokratično oblikovan in sprejet delovni načrt pomeni čvrst dogovor vseh delovnih ljudi in občanov v občini o skupnih ciljih in naporih za hitrejši razvoj občine, za bogatejše, vrednejše družbeno in osebno življenje. Obenem izraža spoznanje, da je potrebno v družbenem, političnem, strokovnem in samoupravnem delu doseči večjo kakovost in učinkovitost. Kajti mnogi uspehi tako opredeljene skupne akcije, kot sta bila oba referenduma, cestno posojilo, združevanje sredstev za objekte posebnega družbenega pomena, večje kulturne in telesno-kulturne akcije itd., so izpričali moč integriranosti mišljenj in akcijske enotnosti, moč in sposobnost večje družbene povezanosti Celja.

Skupni delovni, akcijski program z opredeljenimi nosilci in roki za izvedbo posameznih nalog je pomenil tudi preudarno delitev dela znotraj družbenopolitičnih organizacij in občinske skupščine. Predstavlja korak k šc večji usklajenosti, racionalnosti, odgovornosti in k zmanjšanju izgub delovnega časa zaradi predolgih in ponavljajočih se sestankov. Skupni program dela kot vsebinska in metodološka novost izseva še svojevrstni napor k preseganju obotavljivih poskusov za učinkovitost sestankov, dogovorov in za dosledno realizacijo sprejetih sklepov. Takšen pristop še ni v celoti zaživel v temeljnih delovnih in krajevnih sredinah.

V frontni SZDL Celje na čelu z ZK so celjski delavci in občani usmerili enotno akcijo in delovni, politični napor v uresničitev skupnih ciljev na naslednjih področjih (to je bila osnova političnega in samoupravnega an-gažmaja v letu 1976):

— okrepili bomo samoupravne in delegatske odnose, predvsem v temeljnih samoupravnih celicah, v TOZD, krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih, kakor jih nakazujeta ustava in osnutek zakona o združenem delu; boljša samoupravna in politična organiziranost pomeni sestavni del bitke za stabilizacijo gospodarstva, za doseganje hitrejše gospodarske rasti, za kakršno smo se dogovorili v srednjeročnem družbenem načrtu razvoja Celja;

— s povečano družbenopolitično, samoupravno in akcijsko enotnostjo in odločnostjo bomo hitreje odpravljali neskladje razvoja in bele lise v zadovoljevanju naših potreb po večjem družbenem standardu, zlasti v otroškem varstvu, zdravstvu, osnovnem šolstvu in usmerjenem izobraževanju, v kulturi, rekreaciji in pri harmonični ohranitvi okolja;

— v občinski organizaciji socialistične zveze moramo izvajati stalno evidentiranje kandidatov za različne samoupravne, politične in delegatske dolžnosti in zagotavljati kakovostno uresničilev kadrovske in štipendijske politike na osnovi družbenih dogovorov;

— v frontni SZDL Celje bomo spodbujali in podprli vse dejavnosti in uresničitev nalog, ki bodo omogočili prodorno odprtost Celja v povezovanju z različnimi organizmi v območju, Sloveniji in Jugoslaviji ter v svetu; v okviru teh nalog naglašamo udeležbo Celja posebej v povezovanju z neuvrščenimi deželami, z zamejskimi Slovenci in s pobratenimi mesti;

— sprejeli bomo stališča in dogovore za odločno akcijo in boljšo organiziranost na področju preskrbe, znanstveno-raziskovalnega in inventivnega dela, v telesni kulturi, v kmetijstvu in socialni politiki;

— povezani in aktivni v SZDL bomo nadaljevali s preobrazbo naše najbolj množične organizacije tako, da bomo uveljavili krajevno organizacijo SZDL kot temeljno celico političnega, samoupravnega in družbenega življenja v kraju, kjer živimo; zato moramo okrepiti vlogo krajevnih konferenc SZDL, problemskih konferenc, organizacije po zaselkih, ulicah, vaseh, po-verjeniško mrežo in zbor delegatov, kar bo močna spodbuda krajevni samoupravi vseh delavcev in občanov v krajevnih skupnostih;

— znotraj frontne SZDL bomo morali še učinkoviteje uveljavljati ustavno vlogo SZDL, predvsem njeno mesto v političnem oziroma v skupščinskem sistemu, pri presojanju družbene odgovornosti nosilcev javnih funkcij in na področju informiranja.

Tako so v Celju opredelili strateške naloge v uvodu k skupnemu programu DPO in občinske skupščine.

Prednostne naloge in cilji njihove skupne dejavnosti pa so bili tile (za prvih osem nalog, zaradi ponazoritve, navajamo dobesedne opredelitve z roki in nosilci, pri ostalih pa samo sprejeto nalogo):

1. Uveljavljanje zakona o združenem delu. Nosilec: sindikat, ZK, SZDL in SOb. Rok: stalna naloga.

2. Družbenoekonomski položaj delavcev in njihovo organiziranje v TOZD.

Nosilec: sindikat, ZK. Rok: stalna naloga.

3. Ocena delovanja in razvoja samoupravnih interesnih skupnosti. Nosilec: SZDL, SOb, sindikat.

Rok: december 1976.

4. Samoupravna preobrazba in družbenoekonomski položaj KS. Nosilec: SZDL, SOb, sindikat.

Rok: januar 1977, stalna naloga.

5. Oblikovanje političnih izhodišč za usmerjanje dohodkovnih odnosov med proizvodnjo in trgovino.

Nosilec: ZK, SOb, sindikat.

Rok: stalna naloga — ocena februar 1977.

6. Uveljavljanje in delovanje samoupravnih delovnih skupin v OZD. Nosilec: sindikat, ZK.

Rok: stalna naloga — ocena december 1976.

7. Delovanje delegatov, delegacij in celotnega delegatskega sistema. Nosilec: SZDL, sindikat, SOb.

Rok: april 1977.

8. Nadaljnje samoupravno organiziranje združenega dela v TOZD. Nosilec: ZK, sindikat.

Rok: ocena marec 1977 — stalna naloga.

9. Stalno spremljanje učinkovanja že doseženih integracij in usmerjanje nadaljnjih integracijskih procesov na vseh področjih.

10. Izvajanje kompleksa političnih nalog pri družbeno-gospodarski stabilizaciji.

11. Razvoj znanosti in raziskovalnega dela.

12. Politične naloge pri uresničevanju in dopolnjevanju srednjeročnih družbenih planov (a) in resolucij za leto 1977 (b).

13. Samoprispevek v občini Celje za obdobje 1977—1982.

14. Nadaljnji razvoj usmerjenega izobraževanja.

15. Problematika zdravstvenega varstva v Celju.

16. Politika razvoja kmetijstva in proizvodnja hrane.

17. Preskrba prebivalstva z osnovnimi življenjskimi potrebščinami.

18. Nadaljnja izgradnja objektov posebnega družbenega pomena.

19. Kadrovska politika in štipendiranje v občini Celje.

20. Ljudska obramba, varnost in DS.

21. Sodelovanje Celja z deželami v razvoju.

Za vsako temeljno strateško nalogo smo natančno označili cilj, rok in nosilca zadolžitve. Skupni program v občini sprejemajo kot osnovo za nekajmesečno obdobje. Po pregledu, kontroli sprejetih nalog objavijo politično cceno izvedbe delovnega skupnega programa v INDOK informacijah, ki jih prejme vsako gospodinjstvo v občini.

Zanimivejši podatki o razvejanosti družbenopolitičnega, interesnega, samoupravnega in delegatskega delovanja v občini:

— v začetku leta 1977 je bilo vključenih v ZK 4.697 članov, med katerimi je 48 % delavcev;

— razen redkih izjem so vsi zaposleni člani zveze sindikatov (35.000— 36.000), v zvezi socialistične mladine pa imajo 16.000 članov, ZB 3.000, v celjski občini je 42.491 volilcev, po odatkih krajevnih konferenc socialističnih zvez je 80—90 % članov SZDL (tisti, ki so plačali članarino ali pa so bili plačila članarine oproščeni);

— v celjski občini kaže seznam družbenih organizacij in društev, registriranih na osnovi zakona o društvih do avgusta 1977, izredno razširjenost interesnega združevanja občanov, saj v občini dela 197 društev, interesnih organizacij, klubov, družin (čebelarske, gobarske, strelske itd.), zvez itd., med katerimi je nekaj regionalnih organizacij, ki imajo sedež v Celju;

— v splošnih in temeljnih delegacijah je čez 5.000 delegatov, 165 delovnih skupnosti pa ima status delegacije;

— kot rezultat družbenega dogovarjanja in sporazumevanja, svobodne menjave dela so v občini ustanovili čez 20 samoupravnih interesnih skupnosti, s tem, da so v sprejemanju srednjeročnega načrta razvoja zahtevali celovito delavčevo obvladovanje dohodka, ne samo sredstev za skupno in splošno porabo;

— že dve leti dela stalna šola delegatov, v kateri se je na osnovi kakovostnega enotedenskega programa predavanj (po sedem šolskih ur) usposabljalo že čez 2.000 delegatov;

— v občini so v letu 1976 začeli s pripravami na ustanovitev kluba sa-moupravljalcev, ki že dobro dela;

— v vseh 21 krajevnih skupnostih se občani v frontnih krajevnih organizacijah socialistične zveze združujejo in povezujejo v mnogih interesnih, družbenih in društvenih organizacijah, vse živahnejša pa je samoupravna in politična organiziranost po stalnih območjih v KS (v vseh KS so ustanovili svete potrošnikov, ki so povezani v občinsko konferenco svetov potrošnikov, v večini krajevnih organizacij SZDL so že ustanovili podružnice ali pododbore SZDL, krajevne skupnosti so se povezale v skupnost krajevnih skupnosti itd.);

— med akcijami, ki je imela močan družbenopolitični odmev kot sestavni del stabilizacijskih prizadevanj, moramo omeniti podelitev občinskih priznanj in nagrad INOVATOR (podelili so jih v letu 1975 in 1976);

— odločna družbenopolitična aktivnost za spreminjanje odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela se je odrazila v stalni številski rasti in v vse uspešnejšem delu samoupravnih delovnih skupin (do srede leta 1977 so jih ustanovili v TOZD že čez 200) itd.

V letu 1976 so v celjski občini na področju razvoja samoupravljanja in uresničevanja ustave sprejeli štiri prednostne naloge: akcija za uveljavljanje

samoupravnih delovnih skupin; ocena organiziranja temeljnih organizacij združenega dela (s spodbudami za organiziranost novih TOZD, še posebej glede na "javno razpravo o osnutku zakona o združenem delu); dejavnost na področju samoupravnega družbenega načrtovanja je dobila svoj epilog s sprejemom družbenega plana občine Celje za obdobje 1976—1980 (dokument je nastajal v večfaznem postopku in ob živahnem usklajevanju med osnovnimi nosilci načrtovanja); delovanje krajevnih skupnosti in uveljavljanje njihove samoupravne vloge (nastajanje novih KS, organiziranost stalnih območij, delovanje delegacij itd.).

Na področju gospodarske preobrazbe in stabilizacije je koordinacijski odbor za stabilizacijo pri občinski konferenci SZDL celotni program stabilizacijske akcije na osnovi izredno razgibane politične akcije objavil v posebni brošuri Stabilizacija v Celju 1976. V vseh temeljnih organizacijah združenega dela so ustanovili koordinacijske odbore za stabilizacijo in mesečno preverjali njihovo dejavnost.

Mnogo razprav in konferenc so v družbenopolitičnih organizacijah in v občinski skupščini namenili uveljavljanju delegatskih odnosov, posebej vprašanju, koliko delegacija dejansko postaja sredstvo v rokah delavcev za polno uveljavitev njihove odločujoče vloge v celotnem procesu družbene reprodukcije. Precej so se zadržali ob vzrokih manj uspešnega dela splošnih delegacij. Občinska konferenca SZDL se je na osnovi javne razprave izrekla za ustanovitev posebnih delegacij. Uspešnejša ocena je veljala delovni zagnanosti delegatov v temeljnih delegacijah, predvsem v krajevnih skupnostih. Zbor krajevnih skupnosti je prednjačil po številu in kakovosti razprav na skupščinskih zasedanjih. Obširne analize delegatskih odnosov so angažirale predvsem občane v SZDL in v sindikatih. Problematika družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja je dobila v letu 1976 eno izmed centralnih mest v družbenopolitičnih tokovih, tudi zavoljo nerešenih dilem v svobodni menjavi dela in zaradi ugotovljene prevladujoče vloge izvajalcev v samoupravnih interesnih skupnostih.

V razčiščevanju teoretičnih in praktičnih vprašanj iz delegatskega in samoupravnega življenja se je uspešno vključeval ali pa je spodbudil razpravo koordinacijski odbor za uresničevanje ustave pri frontni občinski konferenci SZDL.

V letu 1976 so v oceni skupnega programa dejavnosti kot manjši uspeh označili dosežen razvoj dohodkovnih odnosov v združenem delu, premalo podružbljeno urbanistično načrtovanje, enostransko usmerjenost znanstvenoraziskovalnega presnavljanja pretežno v inovacijsko dejavnost idr.

Zelo dobro so bile zasnovane in uresničene naloge pri krepitvi družbene samozaščite in ljudske obrambe, za kar je dobilo Celje zvezno priznanje. Kot posebna značilnost delovanja vseh družbenopolitičnih organizacij v celjski občini izstopa programska usmerjenost, ki izraža življenjske probleme in interese delovnega človeka in občana (komunalni standard, preskrba, razvoj malega gospodarstva, manj razvite krajevne skupnosti, socialno varstvo, kulturne potrebe, informiranje, okolje, zdravstveno varstvo, družabno življenje itd.).

Leto 1976 je predstavljalo tudi nov korak k utrjevanju in razumevanju frontne vloge SZDL, pri čemer je bila zelo pomembna vloga ZK.

Osnova družbenopolitičnega prizadevanja v celjski občini se je osredi-nila okrog cilja — kako s podružbljanjem politike in procesov odločanja doseči hitrejšo, smelejšo in odločnejšo preobrazbo družbenega življenja na vseh ravneh. Z večjo stopnjo idejne in akcijske frontne integracije ob jasno opredeljenih ciljih so želeli jasneje določiti vlogo vseh subjektivnih faktorjev, še posebej pa odnose, metode dela in komunikacije med družbenopolitičnimi organizacijami ter samoupravno in demokratično organiziranimi delovnimi ljudmi in občani. V političnih dokumentih in v neposrednem političnem, samoupravnem, delegatskem delu so naglaševali zahteve po večji učinkovitosti, prodornosti, ustvarjalnosti vseh delegatov in po večji odprtosti Celja v najširši družbeni prostor. Takšna usmeritev se je spopadala s samozadostno samoupravljalsko zaprtostjo, z grupnolastniškimi odnosi, s tehnokratsko in birokratsko miselnostjo, z lokalizmi, z odklonilnimi stališči do samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov (v občini so namreč podpisovali posebne sporazume za inovacije, za KS, za INDOK center, za objekte posebnega družbenega pomena, za stanovanja delavcev širšega družbenega interesa itd.) in z dragimi nesamoupravnimi in nesocialističnimi pojavi. Odločno so opozarjali na hibe v strokovni, poslovni, politični in samoupravni organiziranosti na vseh ravneh.

B) VPLIV DRUŽBENOPOLITIČNIH ORGANIZACIJ NA DOGOVARJANJE IN ODLOČANJE

I.

Po sprejemu ustave leta 1974, posebno pa po prvih izkušnjah in per-cepciji problemov v razvijanju delegatskega sistema postaja v naši družbeni praksi vse aktualnejše vprašanje, kako bomo prilagodili vse konstitutivne elemente političnega sistema socialistični samoupravni naravi družbenoekonomskih odnosov, še posebej pa delegatsko-skupščinskemu sistemu in njegovi samoupravni delegatski bazi. Zato je toliko bolj razumljivo ustvarjalno domišljanje dosedanjih znanih opredelitev položaja in vloge subjektivnega faktorja, predvsem seveda družbenopolitičnih organizacij, ki doslej niso našle dovolj ustreznega mesta v raziskovalnih naporih. Kakšno vlogo imajo v sistemu delegatskega-skupščinskega odločanja družbenopolitične organizacije v družbeni praksi — to je vprašanje, ki izstopa v različnih analizah o uveljavljanju delegatskih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih, v občinski skupščini in na drugih ravneh dogovarjanja in odločanja.

V celjski raziskavi je glavna hipoteza slonela na načelu, da delegatski sistem omogoča izražanje in usklajevanje interesov delovnih ljudi in občanov v temeljnih samoupravnih skupnostih, pa tudi uveljavljanje na vseh ravneh odločanja o skupnih in splošnih družbenih zadevah. Delegatski sistem torej predstavlja kvalitativno razširjanje odločanja delavcev in občanov v vseh družbenih zadevah. Najbolj izrazito krepi samoupravni položaj ustvar-

jalcev dohodka, saj zahteva, sili, spodbuja razpravo in odločanje delavcev glede dohodka v vseh fazah družbene reprodukcije.

Z določenim številom vprašanj smo želeli ugotoviti mnenja responden-tov o vplivu družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje. Kakor smo ugotovili, delegatski sistem sam narekuje preobrazbo političnega odločanja. Celotni proces odločanja se spreminja v skupno, integrirano, zavestno delovanje samoupravno in politično organiziranih subjektov, ki s pomočjo usklajevanja, dogovarjanja in sporazumevanja snujejo osnove za rešitve in odločitve. V raziskavi nismo izhajali iz meril, ki opredeljujejo uspešnost delovanja družbenopolitičnih organizacij, kot so na primer odnos člana do organizacije, spreminjanje razmer, spoznanost interesov, uresničevanje vloge osnovne organizacije, izvajanje statutarnih načel (od razrednosti, demokratičnosti, odgovornosti, načrtnosti, konkretnosti do javnosti delovanja itd.). Pač pa smo želeli predvsem ugotoviti, kako respondenti glede na njihovo samoupravno, politično, komunikacijsko in drugo aktivnost ocenjujejo vpliv družbenopolitičnih organizacij na odločanje. Gre torej za temeljni proces dejanskega uveljavljanja samoupravne vloge delavca in občana, za proces, v katerem opravljajo družbenopolitične organizacije pomembno funkcijo predvsem v fazi priprav na odločanje, ne pa pri samem sprejemanju sklepov. Vprašanja respondentov so med drugim omogočila sintetični odgovor, katere so pravzaprav relevantne razsežnosti procesa samoupravnega odločanja in kakšna je subjektivna presoja anketiranih o prisotnosti, vplivu, moči družbenopolitičnih organizacij na posameznih ravninah in v strukturah delegatskega sistema. V oblikovanju bloka vprašanja za ugotavljanje vpliva družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje smo upoštevali vse konstitutivne elemente procesa odločanja v delegatskem sistemu: od pobude za reševanje določenega vprašanja; sprejemanja ali zavračanja pobude, predloga, mnenja; spoznavne razčlenitve problema, teme, stanja in povezovanja parcialnih s skupnimi interesi; zavzemanje stališč do posameznega vprašanja in sprejem smernic za dejavnost delegatske baze; sprejem dogovora za uskladitev interesov med različnimi samoupravnimi, delegatskimi in političnimi subjekti; sprejemanje sklepa; povratno obveščanje in realizacija sklepa.

Družbenopolitične organizacije bi se morale pojavljati kot ustvarjalni oblikovalec vsake etape rocesa odločanja. Najoclločnejše v tistem delu, ko nastajajo odločitve, ko se soočajo različni interesi samoupravnih subjektov in ko moderirajo konfliktnost stališč, pogledov, izraženih potreb ter tako »nosijo« proces združevanja stališč. Ali drugače — v vsaki fazi procesualnega oblikovanja stališč, odločitev delegatskih organizmov premagovanja osnov razdruževalnih interesov družbenopolitične organizacije lahko izkazujejo vpliv, moč, sposobnost in zrelost.

Družbenopolitične organizacije kot dejavnik družbene zavesti in oblikovalec politične kulture pa lahko to svojo funkcijo opravijo samo v konkretnih procesih dogovarjanja in odločanja. Tam torej, kjer samoupravijalci v spletu različnih in tudi nasprotujočih si življenjskih interesov in potreb izražajo, dogovarjajo, usklajujejo, iščejo, snujejo in oblikujejo rešitve za odločanje v različnih samoupravnih, delegatskih, družbenih in državnih or-

ganih. V družbenopolitični praksi še ni povsem definiran odgovor na zapleteno vprašanje, s kakšnimi metodami dela bodo družbenopolitične organizacije odprle vse možne poti demokratične komunikacije v odnosu do samoupravnih in delegatskih organizmov.

Delegatski sistem lahko prispeva k preobrazbi političnega odločanja le v primeru, če bodo družbenopolitične organizacije še bolj postale odprt demokratični prostor procesualnega nastajanja odločitev v pluralizmu interesov na osnovi dogovarjanja, povezovanja, usklajevanja in sporazumevanja vseh subjektov v celotnem procesu odločanja. Prav zato velja posebno na-glasiti, da, na primer, delegat ne more zožiti svoje samoupravne oziroma delegatske aktivnosti na sprejem stališč, smernic ali odločitve v delegaciji, temveč mora tvorno izraziti svojo družbenopolitično voljo, interes, potrebo v fazi dogovarjanja, to je demokratičnih priprav na sprejem odločitev v posameznih delovnih ali življenjskih sredinah. To je tudi pot k intenzivnejšemu podružbljanju politike.

če opredeljujemo pomembnost vloge družbenopolitičnih organizacij v sferi samoupravnega in delegatskega odločanja, potem se mora akcijsko in mobilizacijsko potrjevanje delovanja subjektivnih sil izraziti v osnovnih delovnih in življenjskih celicah. Predvsem v TOZD in KS, tam, kjer se občani in delavci organizirajo v osnovne organizacije DPO in kjer izražajo, oblikujejo, uresničujejo družbenopolitične osnove za delovanje in razvoj delegatskega sistema. Družbenopolitične organizacije s svojim celotnim angažiranjem oblikujejo in združujejo interese delovnih ljudi in občanov skladno z dolgoročnimi cilji delavskega razreda. Zavestne socialistične sile so faktor konstituiranja političnih odločitev — v osnovnih delegatskih sredinah do skupščin. Ta njihova vloga je vse bolj razvidna v fazi priprav in oblikovanja stališč. Takrat se raznovrstni interesi in potrebe delavcev in občanov soočajo, usklajujejo, združujejo pred končnim aktom sprejema odločitev, sklepov ali smernic za delegatovo odločanje.

Kakovostne demokratične priprave na odločanje so pomembnejše kot sama procedura odločanja. Srž demokratičnega mehanizma delegatskega sistema predstavlja prav možnost, da delavec in občan v odprti formi političnega organiziranja izrazita vse svoje interese, hotenja, probleme, potrebe, voljo in vpliv na urejanje družbenih vprašanj. Pred sprejetjem končnih odločitev je potrebno na politični osnovi organizirano in s pomočjo dogovarjanja, usklajevanja in sporazumevanja graditi tisto, kar je skupno in vsebuje dolgoročni interes delavskega razreda. V tem je tudi kohezijska funkcija družbenopolitičnih organizacij v samoupravnem razvoju naše družbe na osnovah družbene lastnine proizvajalnih sredstev in delitve po delu.

V celjski raziskavi smo na teh izhodiščih proučevali mesto družbenopolitičnih organizacij v procesih komuniciranja in odločanja v TOZD, KS in v skupščini. Ugotavljali smo družbenopolitično, samoupravno in komunikacijsko aktivnost respondentov in njihova stališča o vplivu družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje v DO, KS in skupščini. Nato smo s križanjem vprašanj proučevali vpliv različnih faktorjev na oblikovanje stališč do posameznih problemov, do vpliva DPO, njihove problemske usmerjenosti itd.

L Družbenopolitična aktivnost in članstvo v družbenopolitičnih organizacijah

a) članstvo po posameznih DPO

Med anketiranci N = 517 jih je 45 (8,7 %) izjavilo, da ni član nobene od petih družbenopolitičnih organizacij (SZDL, ZK, ZS, ZSMS in ZB). Več kot polovica ali 297 (57,4 %) je član vsaj v eni od štirih družbenopolitičnih organizacij (a brez ZK).

Podatki o angažiranosti (če jo merimo s funkcijami) kažejo, da so respondenti aktivni v družbenopolitičnih organizacijah. 19,1 % jih ima eno funkcijo v eni izmed petih, 8,7 % pa ima več funkcij.

TABELA 1: član katerih družbenopolitičnih organizacij in društev ste? Ali v njih delujete? (Ce ne) Ali bi bili pripravljeni delovati? Ali bi želeli postati član katere od teh organizacij?

N,i član, ne želi biti član Ni član, želi biti član Je član brez funkcije Je član s funkcijo Ne more biti član

SZDL 20,3 5,0 63,8 7,7

ZK 61,1 11,4 13,0 10,8

ZS 14,7 3,5 55,7 13,5 8,5

ZSM 20,5 1,7 11,4 5,2 51,8

ZB 24,6 1,9 9,9 2,9 52,6

N = 517

Tabelarni pregled opozarja na precejšnje število nečlanov SZDL oziroma respondentov, ki so se odločili za modaliteto ni član in ne želi biti član. Kar 11,4% vprašanih izraža željo za vstop v ZK.

b) Družbenopolitična aktivnost vernih in njihova stališča o vplivu DPO

Družbenopolitično aktivnost, to je članstvo in podatke o številu funkcij, smo analizirali tudi glede na vernost oziroma nereligioznost respondentov.

Vprašanje 46 se je glasilo: Ali bi nam lahko zaupali ali ste verni (religiozni) ali ne? Ali obiskujete verske obrede ali ne?

3,3 % — sem veren in redno (vsako nedeljo) obiskujem verske obrede 4,8 % — sem veren in pogosto (vsaj enkrat mesečno) obiskujem verske obrede

14,9 % — sem veren in le včasih (ob velikih praznikih in posebnih priložnostih) obiskujem verske obrede 10,3 % — sem veren, a ne obiskujem verskih obredov

3.1 % — ne morem reči, ali sem veren ali ne, čeprav obiskujem ver-

ske obrede

6.2 % — ne morem reči, ali sem veren ali ne, in ne obiskujem verskih

obredov

1,5 % — nisem veren, vendar obiskujem verske obrede 51,3 % — nisem veren in ne obiskujem verskih obredov 4,1 % — ne morem odgovoriti

V kvoti respondentov se jih je 191 opredelilo za verne ali pa obiskujejo verske obrede, 21 pa jih je obkrožilo modaliteto ne morem odgovoriti. Skoraj polovica občanov, zajetih v raziskavo je torej religioznih. Le 24 od vseh vernih pa ni član nobene od štirih družbenopolitičnih organizacij (brez ZK).

Anketirani, ki so se opredelili za verne, prednjačijo po družbenopolitični aktivnosti, saj jih ima 105 eno funkcijo v eni izmed petih družbenopolitičnih organizacij ali pa ima več funkcij.

Raziskali smo tudi mnenja vernih občanov o vplivu družbenopolitičnih organizacij v občinski skupščini, v krajevni skupnosti in v delovni organizaciji.

Od 191 vernih jih je 87 na vprašanje o vplivu SZDL v občinski skupščini odgovorilo z ne vem, za ZK pa 85. Za modus velik vpliv se je pri SZDL odločilo 51 vernih in pri ZK 68. Verni respondenti torej ocenjujejo, da ima v celjski občini ZK v občinski skupščini večji vpliv kot SZDL. Majhen vpliv v skupščini ima ZK po presoji 4 vernikov, 8 pa jih je isto menilo za SZDL.

Število vernih respondentov, ki so se opredelili za majhen vpliv družbenopolitičnih organizacij v SOb, je naslednje:

ZK 4 ZSMS 15

SZDL 8 ZB 16

ZS 15

Med vernimi in nevernimi ni bistvenih razlik pri ocenjevanju vpliva družbenopolitičnih organizacij v občinski skupščini, čeprav se verni respondenti bolj naglašeno opredeljujejo za ZK kot najvplivnejšo subjektivno silo.

2. Stališča delegatov o vplivu družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje v delovni organizaciji, krajevni skupnosti in občinski skupščini

Za presojo uspešnosti, učinkovitosti in uveljavljanja delegatskih odnosov v organizaciji združenega dela so značilna mnenja respondentov — članov delegacij za zbor združenega dela o vplivu posameznih družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje v posamezni delovni oziroma krajevni sredini.

TABELA 2: Delegati za zbor združenega dela o vplivu DPO v DO

Sploh

b. o. niima Majhen Srednji Velik Ne vem

vpliva

00 ZK (osnovna

organizacija ZK) 1 2 10 41 45 6

00 ZS 1 0 21 35 42 6

00 ZSMS 1 11 37 30 9 17

N = 105

Respondenti sorazmerno enako ocenjujejo velikost vpliva osnovnih organizacij sindikata in ZK, precej več pa je takih, ki sodijo, da imajo osnovne organizacije sindikata majhen vpliv.

Sklepamo lahko, da je krhka vsebinska zveza v procesu oblikovanja stališč med delegacijo oziroma delegati in osnovnimi organizacijami nekaterih družbenopolitičnih organizacij Izstopa neugoden odnos do vloge in vpliva zveze socialistične mladine, ki negativno prednjači v vseh kategorijah — da nima vpliva oziroma ima majhen vpliv, veliko respondentov pa ne ve, kako bi se opredelilo.

TABELA 3: Delegati za zbor združenega dela o vplivu DPO v občinski skupščini

Sploh b. o. niima

vpliva

ZK 1 1

SZDL 2 0

ZS 2 0

ZSMS 2 3

ZB 3 1

Sploh b. o. nima

vpliva

ZK 1 0

SZDL 1 0

ZS 1 0

ZSMS 2 0

ZB 2 1

Majhen Srednji Velik Ne vem

2 23 61 17

4 32 47 20

12 26 49 16

17 30 20 33

14 32 22 33

Majhen Srednji Velik Ne vem

2 9 41 ò

1 10 43 4

5 23 24 6

17 23 66 11

16 18 13 9

N = 104

TABELA 4: Delegati za zbor KS o vplivu DPO v občinski skupščini

N = 59

Delegati za oba zbora menijo, da ima v občinski skupščini največji vpliv ZK, čeprav dajejo delegati za zbor KS majhno prednost SZDL. Vpliv SZDL v občinski skupščini zelo ugodno ocenjujejo tudi delegati za zbor združenega dela, čeprav bi pričakovali po rangiranju stališč še večjo vlogo zveze sindikatov. Za politično oceno vpliva družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje v občinski skupščini je zanimiva diferenca v odgovorih delegatov za zbor krajevnih skupnosti glede vpliva sindikatov. Delegati za zbor združenega dela mnogo bolj naglašajo velik vpliv v skupščini, obenem pa se kritično odločajo za modaliteto majhen ali ne vem. Delegati za zbor KS se enakovredno nagibajo k modaliteti srednji vpliv in procentu-alno se skoraj enako opredeljujejo, da ima sindikat majhen vpliv. Očitna je

torej manjša organizirana prisotnost zveze sindikatov v delegacijah za zbor KS v KS oziroma na sejah zbora KS. Premalo se v javni razpravi o skupščinskih dokumentih — predlogih povezujejo temeljne delegacije v KS s temeljnimi delegacijami v DO oziroma obratno. Med delegati za zbor združenega dela visok % anketiranih ni vedel odgovoriti, presoditi vpliva posameznih družbenopolitičnih organizacij v občinski skupščini. To je podatek, ki bi ga veljalo posebej analizirati, saj lahko kaže na določene pomanjkljivosti v procesu dogovarjanja in odločanja (zaprtost delegacij, nerazvit sistem informiranja, nefleksibilnost delegacij pri izboru delegatov za zasedanje skupščine itd.).

Za primerjavo sintetično prikazujemo in rangiramo še stališča 64 delegatov splošnih delegacij (za SIS) glede vpliva posameznih družbenopolitičnih organizacij na dogovarjanje in odločanje.

TABELA 5: Stališča delegatov splošnih delegacij o vplivu DPO v delovni organizaciji

b. o. Sploh niima vpliva Majhen S recln j i Velik Ne vem

00 ZK 8 3 6 22 23 i

00 ZS 6 0 10 21 27 0

00 ZSM 8 12 17 18 4 5

TABELA 6: Stališča delegatov splošnih delegacij o vplivu DPO v KS

b. o. Sploh niima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 1 5 4 16 20 18

KK SZDL 1 2 4 16 25 16

KO ZSMS 2 5 16 13 10 18

KO ZB 2 3 8 15 19 17

N = 64

Rezultati potrjujejo domneve o preskromni prisotnosti osnovnih organizacij v delu splošnih delegacij. Respondenti dajejo glede vpliva DPO v DO prednost sindikatu pred ZK, v krajevnih skupnostih pa SZDL pred ZK. Visoko mesto po mnenju delegatov splošnih delegacij v KS zavzema po svojem vplivu na dogovarjanje in odločanje v kraju Zveza borcev. Zanjo se je odločilo skoraj enako število delegatov kot za ZK. Primerjalna analiza nasploh pokaže na določene razlike v stališčih delegatov splošnih delegacij pri rangiranju vpliva DPO v DO oziroma v KS glede na prikaz stališč in odnosa delegatov za zbor združenega dela in za zbor KS. Domnevamo lahko o izrazitejši programski usmerjenosti SZDL, sindikatov in ZB na razreševanju nekaterih perečih problemov v družbenih dejavnostih.

TABELA 7: Stališča delegatov splošnih delegacij o vplivu DPO v občinski

skupščini

b. o. niima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

ZK 1 3 10 39 11

SZDL 0 1 5 15 33 11

ZS 0 0 8 9 36 11

ZSMS 2 1 14 15 13 19

ZB 2 1 10 16 20 15

N = 64

Presoja vpliva družbenopolitičnih organizacij v občinski skupščini pa približuje mnenja delegatov splošnih delegacij obema že navedenima kategorijama delegatov, posebej delegatom za zbor združenega dela. Modaliteto velik vpliv je pripisalo 60,9 % delegatov splošnih delegacij ZK, 56,3 % ZS in 51,6% SŽDL. Rang za srednji vpliv pa je nekoliko drugačen — 23,4% ga prisoja SZDL, 15,6 % ZK in 14,1 % ZS. Nekatere razlike v stališčih med delegati so zanimive zaradi znanih sumarnih političnih ocen o manjši aktivnosti in uveljavljenosti splošnih delegacij v DO in KS v primeri s skupščinskimi delegacijami.

3. Družbenopolitična aktivnost oziroma članstvo v samoupravnih, političnih in drugih organih ter ocenjevanje vpliva DPO

TABELA 8: Stališča članov samoupravnih organov o vplivu DPO na dogovarjanje in odločanje v občinski skupščini

b. o. nima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

Z K 4 1 7 35 125 39

SZDL 6 0 9 52 104 40

ZS 5 0 23 46 39 48

ZSM 8 3 40 65 31 64

ZB 9 2 28 61 49 62

N = 211 (od tega je 173 respondentov članov samoupravnih organov v TOZD ali KS, 38 pa v KS in TOZD)

Članstvo v samoupravnih organih je razporejeno takole: 306 ali 59,0 % respondentov ni članov samoupravnih organov 173 ali 33,5 % je članov samoupravnih organov v TOZD ali KS 38 ali 7,4 % je članov samoupravnih organov v KS in TOZD

Zaradi primerjave je zanimivo rangiranje vpliva DPO v občinski skupščini, kakor ga vidijo nečlani samoupravnih organov.

TABELA 9: Nečlani samoupravnih organov o vplivu DPO v občinski skupščini

b. o. Majhen biploli nima vpliva Srednji Velik Ne vem

ZK 4 4 4 36 1 il 136

SZDL 4 4 10 54 99 135

ZS 6 4 17 70 73 138

ZSM 5 9 37 66 42 147

ZB 5 5 28 56 48 164

N = 306

Najprej moramo ugotoviti strmo naraščanje števila odgovorov moda-litete ne vem. Pri članih dosega poprečno 15 %, pri nečlanih pa sta razvidna skromno poznavanje oziroma informiranost o dejavnostih in vplivu posameznih družbenopolitičnih organizacij — da ne vedo, kakšen vpliv ima SZDL, je torej odgovorilo 44,1 %, ZK 44,4 %, ZS 45,1 %, nato se pri zvezi mladine dvigne na 48 % in pri ZB celo na 53,6 %.

Iz istega razloga, poleg ostalih, nečlani pripisujejo družbenopolitičnim organizacijam manjšo vlogo v občinski skupščini kot pa člani. Tako skoraj 62 % članov samoupravnih organov v KS ali TOZD ali v obeh samoupravnih celicah visoko ocenjujejo modaliteto velik vpliv ZK v občinski skupščini. Pri nečlanih doseže ta % le 39,9 %. Po mnenju 57 % članov ima SZDL velik vpliv v občinski skupščini, enako pa meni le 32,4 % nečlanov, šele pri mladinski organizaciji in njenem vplivu postanejo stališča članov in nečlanov konsistentna.

V kontekstu navedenih podatkov, še posebej, ker člani samoupravnih organov ugodno ocenjujejo vpliv DPO, lahko postavimo znano misel. E. Kardelja, ki se je zavzel za natančnejšo opx-edelitev položaja, vloge in družbene odgovornosti ZK: Sistema samoupravne demokracije ne sestavljajo samo spontane pobude občanov, zbori delavcev, delavski sveti, samoupravne interesne skupnosti, sistem državne oblasti in podobno, ampak tudi celotna socialistična zavest družbe, njene gonilne idejne in politične sile, znanstveni in strokovni ustvarjalni potencial in kultura, družbenopolitične in družbene organizacije, ideološki in politični spopadi, razmerje moči družbenih sil v družbi, odnos do sveta in družbeno-zgodovinska dogajanja v njem itd. Na vsaki ravni in v vseh odnosih samoupravnega in družbenega upravljanja morajo biti — tako ali drugače, v večji ali manjši meri — vsi ti faktorji družbene zavesti in ustvarjanja pričujoči, da bi samoupravljalci ali posamezna skupnost samoupravnih interesov lahko doumeli pravi lastni interes v sklopu splošnega progresivnega gibanja družbe in sodobnega človeštva. (E. Kardelj: Bolj stabilen bo naš politični sistem, tem trdneje bo delovni človek imel v rokah ključne položaje v družbi, Delo, 14. junija 1977).

Obe modaliteti, ki se tudi sorazmerno pogosto pojavljata pri članih, to je majhen vpliv ali ne vem, spodbujata k razmišljanju o premalo oblikovanem načinu demokratične komunikacije med družbenopolitičnimi organizacijami in samoupravnimi organi. Subjektivne socialistične sile se še

vedno niso dovolj programsko in organizacijsko, zlasti z iskanjem nenehnih novih načinov dela, vključile v samoupravni oziroma delegatski sistem, torej v celotni proces dogovarjanja in odločanja. Hipotezo potrjuje diferenca, ki jo izkazujejo kumulativni podatki za vse respondente (N = 517) o njihovi oceni vpliva DPO v DO in v KS glede na vpliv v občinski skupščini.

TABELA 10: Kolikšen vpliv na dogovarjanje in odločanje v naši delovni organizaciji, krajevni skupnosti in občinski skupščini imajo posamezne družbenopolitične organizacije

V delovni organizaciji Sploh nimajo vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

Osnovna

organizacija ZK 1,9 8,5 26,7 31,3 12,8

Osnovna organizacija Zveze sindikatov 1,5 11,4 29,0 28,0 11,6

Osnovna organizacija Zveze soc. mladine 10,4 25,5 18,0 7,2 19,3

V krajevni skupnosti Sploh nimajo vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

Osnovna organizacija Zveze komunistov 5,7 7,5 19,1 28,4 35,8

Krajevna organizacija Socialistične zveze 2,5 5,6 24,4 30,9 24,6

Krajevna organizacija Zveze soc. mladine 7,7 21,1 20,3 9,5 37,9

Krajevna organizacija Zveze borcev 2,5 12,4 23,4 19,5 38,7

V občinski skupščini Sploh nimajo vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

Organizacija Zveze komunistov 1,0 2,1 13,7 47,8 33,8

Socialistična zveza

delovnega ljudstva 0,8 3,7 20,5 39,3 33,8

Zveza sindikatov 0,4 7,7 24,4 31,3 34,0

Zveza

socialistične mladine 2,3 14,9 25,3 14,1 40,8

Zveza borcev 1,4 10,8 22,6 18,8 43,7

N = 517

V poprečju respondenti, to je vsi, člani in nečlani samoupravnih organov, bolj pozitivno ocenjujejo intenziteto vpliva družbenopolitičnih organizacij v občinski skupščini kot pa v temeljni samoupravni sredini — v KS in v DO. Še več — tudi modaliteta majhen vpliv se izraziteje pojavlja za temeljne ravni samoupravnega odločanja kot pa za občinsko skupščino.

V krajevnih sredinah in delovnih organizacijah potemtakem še niso dovolj učinkovito izpeljali metodo »prenosa« sprejetih stališč politično organiziranih delavcev in občanov v samoupravne organe.

V celjski občini so družbenopolitične organizacije in občinska skup ščina v letu 1976 začeli izdajati INDOK informacije. Njihov namen je spodbujevalni, animirale naj bi delavce in občane na osnovi stališč in opredeljenih programskih smeri družbenopolitičnih organizacij za odmevnejši pristop v procesih samoupravnega dogovarjanja in odločanja. Zato je nekoliko presenetljiva neseznanjenost (modaliteta ne vem) o vplivu DPO v občinski skupščini — tako oceno kaže % vseh anketiranih, nečlanov samoupravnih organov in deloma velja za člane samoupravnih organov.

4. Delegati vseh treh zborov občinske skupščine o vplivu DPO v DO, KS in SOb

Delegati — člani delegacije organizacij združenega dela za občinsko skupščino, delegacije KS za občinsko skupščino, delegacije skupnosti kmetov in obrtnikov za občinsko skupščino in delegacije za družbenopolitični zbor so ocenjevali vpliv DPO na posameznih ravneh odločanja.

TABELA 11: Stališča o vplivu v skupščini

Sploh

b. o. niima Majhen Srednji Velik Ne vem

vpliva

ZK 1 1 3 32 93 24

SZDL 2 0 4 39 84 25

ZS 2 0 17 46 67 22

ZSMS 3 3 32 50 23 43

ZB 5 2 26 50 31 40

N = 154

V rangiranju vpliva DPO v skupščini v primeri z mnenji ostalih delegatov bistvenih razlik ni. Procentualno kar 60,4 % vseh delegatov za tri zbore občinske skupščine daje največjo vplivno vrednost ZK, nekaj manj ali 54,5 % SZDL, sledi pa ji sindikat s 43,5 % delegatov, ki so se izrekli za mo-daliteto velik vpliv. Primerjalni pogled razgrinja edinole še nižjo odmevnost sindikata. Delegati za zbor združenega dela so namreč velik vpliv SZDL in sindikata v občinski skupščini izvrednotili s približno enako odstotno mero. Celotna populacija delegatov pa se je odločno opredelila, da ima največjo politično moč, da najbolj vpliva v procesu dogovarjanja in razprav na odločitve v občinski skupščini ZK in SZDL. V tej strukturi odgovorov moramo upoštevati delež delegatov za zbor KS, ki so sicer dali vplivu

SZDL prednost pred vsemi družbenopolitičnimi organizacijami. Ni moč zanemariti podatka, da 15 °/o vseh delegatov ni zadovoljno z vplivom DPO v občinski skupščini. Presenetljivo visok je tudi % neopredeljenih — v povprečja 20 % vseh delegatov, ki skupaj z nezadovoljnimi (modaliteta nima vpliva in majhen vpliv) predstavlja skoraj tretjino vseh delegatov za občinsko skupščino.

Za delovanje, uspešnost, učinkovitost in razvitost samoupravnih odnosov v KS in DO je dragocen razvid ocene vpliva DPO v osnovnih življenjskih in delovnih sredinah. Ali se politična volja, interesi in zahteve delavcev in občanov, zavestno organiziranih v DPO, bolj izraža v dogovarjanju in odločanju na nižjih ravneh odločanja? Kaj o tem menijo delegati za vse tri zbore občinske skupščine? Ali delegacije postajajo sredstvo v rokah delavcev in občanov za uveljavljanje njihove samoupravne demokratične oblasti?

TABELA 12: Delegati zborov občinske skupščine o vplivu DPO v KS

b. o. Sploh niima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 7 14 10 38 47 40

KO SZDL 7 4 6 36 62 39

OO ZSMS 9 11 44 29 13 48

KO ZB 9 4 19 51 28 43

N = 154

Med vsemi delegati jih torej 40,3 % meni, da imajo KO SZDL v KS velik vpliv na dogovarjanje in odločanje. Vsega 13,6 % se odloča, da ZK nima vpliva ali pa ima majhen vpliv, izredno negativno so ocenjevane 00 ZSMS, precej boljše pa vendarle ZB. Visoko število delegatov — respondentov (čez 25 %) se ni opredelilo (modaliteta ne vem), kar spodbuja k razmišljanju o družbenopolitični aktivnosti delegatov, o delu DPO, o mikroinfor-macijskem modelu v KS, o politični organiziranosti občanov itd. Potrjuje pravilnost programske usmerjenosti celjskih DPO, ki so vprašanje politične kulture in družbenopolitične organiziranosti delavcev in občanov v DO in KS uvrstile med strateške naloge v njihovem programu frontne aktivnosti. Nadalje je zanimiv pregled stališč delegatov o dokaj močnem vplivu ZB na terenu. Rispondenti poleg tega precej bolj kritično ocenjujejo vpliv DPO v KS kot pa v občinski skupščini.

TABELA 13: Delegati zborov občinske skupščine o vplivu DPO v DO

b. o. Sploh niima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 20 4 13 55 53 9

00 ZS 20 1 22 50 53 8

00 ZSMS 25 20 47 33 10 19

N = 154

Po mnenju delegatov 00 ZK in 00 ZS v DO približno enako vplivajo na dogovarjanje in odločanje — tokrat prvikrat močneje izstopa modaliteta srednji vpliv. Saj večina, 35,7% vseh delegatov, sodi, da imajo osnovne organizacije ZK v DO srednji vpliv, drugi po rangu pa je šele velik vpliv. Več kot četrtina delegatov zelo kritično ocenjuje vpliv vseh treh DPO ~v delovnih organizacijah — nekaj čez 25 % je obkrožilo modaliteto sploh nima vpliva ali ima majhen vpliv. Kdo ima potemtakem še močan vpliv na odločanje in dogovarjanje v delovni organizaciji? Tega nismo raziskovali. Vsekakor pa obstaja, kar so ugotovili tudi v analizi o uveljavljanju delegatskih odnosov v občini, preskromna povezanost med delegatskimi organi in družbenopolitičnimi organizacijami v delovnih kolektivih. Demokratični proces oblikovanja samoupravnih odločitev ali stališč delegacij je še zožen samo na nekatere razpravljalske ravni ali pa družbenopolitične organizacije nadomeščajo drugi organizmi.

V bolj razumljivo in jasnejšo sliko bodo postavljena stališča delegatov vseh treh zborov občinske skupščine, če poskušamo ugotoviti njihovo družbenopolitično aktivnost.

TABELA 14: Dnižbenopolitična aktivnost delegatov

2 ali 1,3 % nista člana nobene od petih DPO (SZDL, ZK, ZS, ZSMS, ZBi 57 ali 37,0 % jih je članov vsaj v eni od štirih (brez ZK) 12 ali 7,8 % je članov ZK (članov ZK je sicer več; glej naslednji dve kategoriji)

50 ali 32,5 % delegatov ima eno funkcijo v eni izmed petih DPO 33 ali 21,4 % ima več funkcij

N = 154

Še zgovornejšo sliko družbenopolitične aktivnosti delegatov za občinsko skupščino podaja pregled njihovega članstva oziroma tabelarni prikaz »obloženosti« s funkcijami.

TABELA 15: Članstvo in aktivnost delegatov v ZK

3 ali 1,9 % niso odgovorili na vprašanje 68 ali 44,2 % niso člani ZK in ne želijo biti 18 ali 11,7 % niso člani ZK, a želijo postati 28 ali 18,2 % so člani ZK brez funkcij 37 ali 24,0 % so člani ZK s funkcijo N = 154

Med delegati za tri zbore občinske skupščine je kar 42,2 % članov ZK Domnevamo lahko, da njihova prisotnost v delu osnovnih organizacij ZK ne označujeta neaktivnost ali odsotnost v procesu političnega domišljanja stališč ZK o raznovrstnih družbenih vprašanjih v DO ali KS. Vendar smo ugotovili, da ti isti respondenti dokaj kritično presojajo vpliv DPO in s tem tudi svoj vpliv na različnih ravneh odločanja in dogovarjanja.

TABELA 16: Članstvo in aktivnost delegatov v SZDL

4 ali 2,6 % niso odgovorili na vprašanje 10 ali 6,5 % niso člani SZDL in ne želijo biti 3 ali 1,9 % niso člani SZDL, a želijo postati 105 ali 28,2 % so člani SZDL brez funkcije 32 ali 20,8 % so člani SZDL s funkcijo N = 154

Respondenti — delegati opravljajo torej predvsem eno funkcijo, to je delegatsko funkcijo, kar kaže na upoštevanje dogovorjene kadrovske politike o pripravah na prve delegatske volitve. Ni prišlo do akumulacije delegatskih in političnih funkcij, čeprav kar ena tretjina delegatov zavzema odgovorne dolžnosti tudi v družbenopolitičnih organizacijah. Pričakovali bi, glede števila delegatov — članov ZK in upoštevaje število delegatskih funkcionarjev, močnejšo korelacijo med njihovo družbenopolitično aktivnostjo in pozitivnim ocenjevanjem intenzitete vpliva DPO v občinski skupščini, še zlasti pa v DO in KS. Vendar so delegati, istočasno člani DPO in funkcionarji, prav za temeljni ravni dogovarjanja in odločanja bolj kritični kot pri ocenjevanju vpliva DPO v občinski skupščini.

5. Stopnja dokončane šolske izobrazbe, družbenopolitična aktivnost in stališča o vplivu DPO

S križanjem vprašanj smo raziskovali soodvisnost med stopnjo izo. brazbe respondentov z njihovo družbenopolitično aktivnostjo in ocenjevanjem vpliva DPO v DO, KS in občinski skupščini.

TABELA 17: Izobrazba respondentov in njihova družbenopolitična aktivnost

Ni član nobene od petih DPO Je član vsaj v eni od štirih (brez ZK) Je član ZK Ima eno funkcijo v eni izmed petih Ima več funkcij TOTAL

Nepopolna 14 45 2 2 0 62 12,2 %

Popolna

osemletka 17 54 4 15 1 91 17,6 %

Poklicna šola

ali izpit za

KV, VKV 10 107 6 32 11 166 32,1 %

Srednja

strokovna

šola ali

gimnazija 2 67 13 37 19 138 26,7 %

Višja ali

visoka šola 1 23 6 13 14 57 11,0 %

TOTAL 45 8,7 % 297 57,4 % 31 6,0 % 99 19,1 °/o 45 8,7 % 515

N = 517 (dva nista odgovorila)

Notranja strukturiranost odgovorov posameznih izobrazbenih kategorij procentualno potrjujejo hipotezo o večji družbenopolitični angažiranosti pri respondentih z višjo izobrazbeno stopnjo.

Po eno ali več funkcij ima 17,66 % ali 16 respondentov s popolno osemletko (precej pa je med njimi,

kar 18,7 % takih, ki ni član nobene od petih DPO) 25,9 ali 43 respondentov s poklicno šolo ali izpit za KV, VKV 40,06 ali 56 respondentov s srednjo strokovno šolo ali gimnazijo 47,4 % ali 27 respondentov z višjo ali visoko izobrazbo

Številčno najmočnejša kategorija respondentov (s poklicno šolo oziroma KV, VKV delavci) nima največ funkcij, ampak zavzema tretje mesto po družbenopolitični aktivnosti glede na število funkcij. Anketiranci z višjo ali visoko izobrazbo zasedajo v kumulativi (N = 517) po številčni udeležbi šele peto mesto, po družbenopolitični aktivnosti pa odločno prvo mesto, saj je med njimi skoraj polovica z eno ali več funkcijami. Konsistenten položaj na aktivnostni lestvici v primeri s procentualno udeležbo v strukturi vseh respondentov zavzema kategorija — srednja strokovna šola ali gimnazija. Tisti z nepopolno osemletko nimajo funkcij (razen 2 od 63), kar odpira privlačno raziskovalno vprašanje o njihovi aktivnosti, še posebej zato, ker velik del zaposlenih v celjski občini ni dokončalo osnovne šole (33,5 % vseh zaposlenih). Sumarna politična ocena, ki izhaja iz raziskovalnega vzorca, je, da imajo člani družbenopolitičnih organizacij z višjo stopnjo dokončane šolske izobrazbe več možnosti za prevzem funkcije in so torej tudi bolj angažirani. Podatek potrjuje pomembnost družbenopolitične usmeritve v organizirano usmerjanje delavcev z nepopolno osnovno šolo za pridobivanje osemletne osnovnošolske izobrazbe. Raziskovali smo stališča respondentov z različno stopnjo dokončane šolske izobrazbe o vplivu DPO v KS.

A. b. o. Sploh nima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 44 9 28 66 80 34

00 ZS 43 3 35 77 69 30

00 ZSM 45 23 65 48 18 58

N = 257

B. b. o. Sploh niima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 44 4 11 54 74 8

00 ZS 43 4 16 57 67 8

oo ZSM 47 28 57 36 12 15

N = 195

Anketiranci z nižjo stopnjo izobrazbe (A) enkrat bolj kritično ocenjujejo vpliv DPO kot pa respondenti z višjo stopnjo izobrazbe (B). To je najočitneje pri opredelitvi za modaliteto majhen vpliv. Nekaj manjša diferenca nastopa pri modaliteti velik vpliv — okrog 28 % vprašanih iz kategorije A sodi da ima ZK v DO velik vpliv, iz kategorije B pa je takih 35 %. Čim višja je stopnja dokončane šolske izobrazbe in čim višja je družbenopolitična aktivnost respondentov, tem bolj ugodno ocenjujejo vpliv DPO v DO in obratno. Manj kot tretjina anketiranih ni odgovorila ali pa se sploh ni opredelila. Izstopa zelo neugodna ocena obeh kategorij respondentov glede vpliva mladinske organizacije.

Isti strukturni kategoriji (A in B) odgovarjata tudi na vprašanje o vplivu DPO v krajevnih skupnostih. Odgovore in podatke dveh struktur respondentov v A skupini (popolna osemletka in poklicna šola ali izpit iz KV in VKV) smo združili, ker se njihova stališča o vplivu v določeni meri približujejo. Čeprav drugi del skupine, na primer pri oceni vpliva ZK v DO, prisoja ZK s 37,3 % vseh odgovorov precej večji vpliv kot pa respondenti s popolno osnovno šolo. Delavci pri modaliteti velik vpliv za ZK celo prednjačijo v zaupanju do njene vplivnosti v primeru z respondenti z višjo izobrazbo. Ti so pogosteje menili, da ima ZK v DO le srednji vpliv, ne pa velik.

A. b. o. Sploh nima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 10 12 19 49 64 103

KO SZDL 9 8 14 61 68 97

KO ZSMS 10 21 47 54 26 99

KO ZB 10 8 36 48 49 106

N = 257

B. b. o. Sploh nima vpliva Majhen Srednji Velik Ne vem

00 ZK 5 13 17 40 72 48

KO SZDL 5 4 S 51 80 47

KO ZSMS 7 16 54 40 19 59

KO ZB 7 3 25 65 40 45

N = 195

Respondenti s popolno osnovno šolo in z višjo oziroma visoko izobrazbo se ujemajo glede stališč o vplivu SZDL v KS — oboji so se bolj nagibali k modaliteti srednji vpliv in so na drugo mesto postavili velik vpliv SZDL v KS. Glede na izobrazbeno stopnjo pa ni razlik med obema skupinama o tem, da je SZDL v KS najvplivnejša — razlike nastajajo samo v mnenjih glede intenzitete vpliva. Anketiranci iz A skupine izražajo za polovico večjo neopredeljenost ali neseznanjenost z vplivom DPO v KS. V približno enakem odstotku pa so oboji prepričani, da v KS ZK sploh nima

vpliva ali pa da je njen vpliv majhen (A skupina je manj kritična kot pa B, saj je okrog 18,5 % respondentov z višjo in visoko izobrazbo prepričanih, da ZK sploh nima vpliva ali pa da je njen vpliv majhen). Ta podatek je toliko bolj zanimiv, če ga soočamo z družbenopolitično aktivnostjo respondentov višjih izobrazbenih stopenj.

ZB ima po mnenju obeh skupin respondentov večji vpliv v KS kot pa mladinska organizacija.

Značilen je še prikaz, stališč respondentov z različno stopnjo izobrazbe o vplivu družbenopolitičnih organizacij v A skupini — čim manjša je končana stopnja šolske izobrazbe, tem manjši vpliv prisojajo anketiranci družbenopolitičnim organizacijam v občinski skupščini. Oziroma 28,6 respondentov (N = 63) z nepopolno osnovno šolo je prisodilo ZK v občinski skupščini velik vpliv, respondenti z osnovno šolo se za isto modaliteto odločajo v večjem številu — 31,9 % (Od N = 91). Nato pa odstotek o veliki vplivnosti strmo narašča:

79 ali 47,6 % (od N = 166 respondentov s poklicno šolo ali izpitom za KV,

VKV meni, da ima ZK velik vpliv v občinski skupščini)

80 ali 58 % (od N = 138) s srednjo strokovno šolo ali gimnazijo obkroža

isto modaliteto in kar 41 ali 71,9 % (od N = 57), torej velika večina respondentov z višjo in visoko izobrazbo je prepričanih o veliki vplivnosti ZK v občinski skupščini.

Glede vpliva SZDL v občinski skupščini izražajo mnenja respondentov podoben trend, vendar so v primeri ZK močneje prisotna stališča o srednjem vplivu SZDL.

TABELA 20: Stališča respondentov z različno stopnjo šolske izobrazbe o vplivu SZDL v občinski skupščini

b. o. Sploh niima vpliva Majhen Srednji Veliik Ne vem

Nepopolna

osemletka 1 10 2 15 9 36

Popolna 13,8 % 14,3 % 57,1 %

osemletka T 1 4 20 25 39

Poklicna šola ali 22,0 % 27,5 % 42,9 %

izpit za KV, VKV 4 3 9 35 63 52

Srednja strokovna 21,1 % 38,0 % 31,3 %

šola ali gimnazija 3 0 3 25 69 38

Višja ali 18,1 % 50,0 % 27,5 %

visoka šola 0 0 0 11 37 9

19,3 % 64,9 % 15,0 %

N = 517 (dva nista odgovorila)

Tudi stališča o vplivnosti sindikata v občinski skupščini kažejo postopno naraščanje, čeprav so razlike manjše in se respondenti mnogo pogosteje odločajo za modaliteto srednji vpliv. Modaliteto velik vpliv je obkrožilo 14,3 % anketiranih z nepopolno osemletko, nato pa odstotek glede na višjo stopnjo izobrazbe narašča takole: 24,2 %, 33,7 %, 37,7 % in 40,4 % (respondenti z višjo in visoko izobrazbo).

Precej drugačno strukturo pa kažejo stališča o vplivu ZSMS v občinski skupščini. Respondenti z nižjo stopnjo izobrazbe ugodneje ocenjujejo vpliv mladinske organizacije v občinski skupščini kot pa tisti z višjo oziroma visoko izobrazbo. Manj družbenopolitično aktivni in nižje izobraženi respondenti še izražajo pozitivni odnos do velikega vpliva ZSMS (11,1 %, enako pa z 11,1 % menijo, da ima majhen vpliv), v večini obkrožajo modaliteto ne vem (58,7%), dočim respondenti, ki so bolj aktivni in bolj izobraženi dokaj nizko vrednotijo vpliv ZSMS v občinski skupščini (le 8,8 % pripisuje velik in kar 26,3 % majhen vpliv).

6. Družbenopolitična aktivnost in stališča respondentov o problemski usmerjenosti družbenopolitičnih organizacij

Z vprašanjem 32 smo raziskovali stališča respondentov o tem, katerim problemom bi morale po njihovem mnenju družbenopolitične organizacije v celjski občini posvetiti največ pozornosti. To vprašanje smo povezovali z družbenopolitično aktivnostjo respondentov. Rangiranje problemov, kakor so se zanje odločali vsi respondenti na osnovi 32. vprašanja:

TABELA 21:

15,7 — pomembne družbene dejavnosti; zdravstvo, šolstvo, stanovanjska politika, otroško varstvo, vzgoja

7.2 — storitvene dejavnosti; komunala, trgovina, gostinstvo, ceste (ureditev

prometa, parkirni prostori, javna razsvetljava, vodovod, kanalizacija, rekreacijski objekti, igrišča, družbena prehrana, življenjski standardi

5,7 — okolje; onesnaževanje ozračja in okolja, urejanje zelenic in nasadov

4.3 — gospodarstvo; industrija, kmetijstvo, odnosi med TOZD in OZD,

razvoj kmetijstva, investicije, delitev osebnega dohodka

3.6 — družbenopolitičnemu sistemu; delovanje delegatskega sistema, samo-

upravljanje v praksi, nagrajevanje po učinku

2.7 — socialni problemi; skrb za stare in onemogle, pomoč socialno ogro-

ženim, medsebojni odnosi, odnos do občanov drugih narodnosti, neupravičeno bogatenje

1.8 — kultura, izobraževanje, znanost

0,2 — družbena samozaščita in SLO

TABELA 22: Stališča o želeni problemski usmerjenosti DPO glede na družbenopolitično aktivnost respondentov

V primeri s sumarnimi podatki (Tabela 21) sta zelo zanimiva rangiranje predlagane problemske usmerjenosti po stališčih različno družbenopolitično aktivnih respondentov in notranja strukturiranost stališč bolj oziroma manj aktivnih (članov DPO v primeri s člani s funkcijo).

N = 517, 130 ali 25,1 % ni odgovorilo

150 ali 29 % (med njimi je 45 respondentov z eno ali več funkcijami)

55 ali 10,6 % (v tej kategoriji, ki daje okolje na 2. mesto, je 20 % respondentov s funkcijami)

53 ali 10,3 % (49,1 % jih ima eno ali več funkcij) Siali 9,9%.

25 ali 48,8 % 21 ali 41,1 %

19 ali 3,7 % 12 ali 2,3 % 1 ali 0.2 %

vseh, ki niso člani nobene od petih DPO ali so člani vsaj v eni od štirih brez ZK, so člani ZK in imajo eno ali več funkcij v DPO menijo, da bi morale politične organizacije nameniti še več pozornosti zdravstvu, šolstvu, stanovanjski politiki, otroškemu varstvu in vzgoji

predlaga večjo usmerjenost v razreševanju proble matike okolja (enako meni 58,2, ki so obkrožili modaliteto član v eni izmed štirih DPO)

daje na tretje mesto gospodarstvo

rangira na četrto mesto storitvene dejavnosti

vprašanje družbenopolitičnega sistema

socialni problemi

drugo

kulturo, izobraževanje, znanost D S in LO

Respondenti se po stopnji družbenopolitične aktivnosti razlikujejo, kakor smo že ugotovili, po stališčih, katerim problemom naj bi družbenopolitične organizacije namenile več pozornosti, pa se prav tako zelo razlikujejo (nečlani in člani DPO v primeri s tistimi, ki imajo eno ali več funkcij). V strukturnih odstotkih nastaja največja diferenca v stališčih pri storitvenih dejavnostih, družbenih dejavnostih in socialnih problemih. Respondenti, ki so člani vsaj v eni izmed štirih DPO (brez ZK), se mnogo bolj zavzemajo za večjo usmerjenost k socialni problematiki kot tisti, ki imajo več funkcij (razmerje je 66,7 : 19,1). Pri storitvenih dejavnostih je razmerje 64,7 : 29,4, pri družbenih dejavnostih pa 56,7:30 %. Oboji pa skoraj v enakem % predlagajo večjo problemsko usmerjenost na področje gospodarstva — 41,4 % : 91,9 (respondenti s funkcijami torej dajejo rahlo prednost gospodarski problematiki).

Precejšen del populacije članstva DPO po raziskanih stališčih nekoliko drugače čuti problematiko v občini in problemsko usmerjenost političnih organizacij kot pa bolj družbenopolitično aktivni. Potrjena pa so spoznanja vodstev celjskih DPO, ki so v frontnem programu dejavnosti dajali prioriteto življenjskim problemom, kakor so jih opredelili in rangirali člani — respondenti.

Glede usmerjenosti v reševanju vprašanj družbenopolitičnega sistema je med člani DPO in člani s funkcijami razmerje 56 % : 40 %. člani brez funkcij predlagajo, naj bi se v občini še bolj usmerili v delovanje delegatskega sistema, samoupravljanje, nagrajevanje po učinku itd. (to meni 14 članov brez funkcij in 10 članov s funkcijami).

C) SKLEPNA SINTEZA

V sklepni sintezi nekaterih ugotovitev iz raziskave Procesi komuniciranja in odločanja v celjski družbenopolitični skupnosti moramo še pridati, da je med povzemanjem in interpretiranjem podatkov celjska družbenopolitična skupnost doživela določene spremembe v samoupravni organiziranosti krajevnih skupnosti. Po izvedenih referendumih v letih 1977 in 1978 so se celjski občani in delavci odločili za štiri nove krajevne skupnosti, in sicer Hudinja, Dečkovo naselje, Lava in Teharje. Tako so nastale iz nekaterih dotedanjih prostorsko in populacijsko velikih krajevnih skupnosti (Štore, Nova vas, Gaberje-Hudinja in Ostrožno) nove manjše in teritorialno bolj zaokrožene, v katerih je več možnosti za polnejše, bolj razgibano samoupravno, delegatsko in družbenopolitično življenje. Z vidika raziskave je ta sprememba v samoupravni organiziranosti krajevnih skupnosti večkratno pomembna. Respondenti so se večinoma najbolj kritično izražali o vplivu družbenopolitičnih organizacij na odločanje prav na temeljni ravnini združevanja delavcev in občanov, to je v KS in TOZD. Družbenopolitične organizacije v KS niso dovolj uspešno usklajevale njihove dejavnosti, razprav, oblikovanja stališč itd. s procesi dogovarjanja in odločanja. Pogostoma so sprejemale stališča zunaj samoupravnih odločitev in delegatskega sestajanja, ne pa kot sestavni del celovitega procesa komuniciranja, oblikovanja interesov, usklajevanja, soočanja, poenotenja, različnih stališč samoupravnih subjektov v KS in dejanskega političnega pripravljanja samoupravnih in delegatskih odločitev. Družbenopolitične organizacije v KS niso vselej zmogle zagotoviti široke fronte politično razgibanega izražanja pluralizma interesov in demokratičnega oblikovanja stališč. Tako niso postavljale osnove politike samoupravljanja. Zato so v nekaterih krajevnih skupnostih v občini sveti KS prevzemali v roke »krajevno oblast«, ob skromni asistenci delegacij stalnih območij, v imenu delavcev in občanov. Pojavljal se je škodljivi krajevni tehno-kratizem z vsemi negativnimi atributi. Najpomembneje se je odrazil v mnenjih respondentov, češ da družbenopolitične organizacije nimajo dovolj vplivanja na odločanje v KS. V bistvu pa ta ugotovitev opozarja na še vedno preskromno vključenost najširšega kroga delavcev in občanov v KS v politično, samoupravno in delegatsko delo.

Bistveno drugačno, svežo spodbudo dobivajo spremembe v samoupravni organiziranosti KS v Celju z volitvami 12. marca 1978. Prvič zato, ker so občani v večini KS (razen v KS Trnovlje, Ljubečna in Svetina) izvolili za zbore uporabnikov skupščin samoupravnih interesnih skupnosti posebne delegacije (v vsaki KS po deset posebnih delegacij, kar pomeni skupno približno 110 delegatov za interesne skupnosti). In drugič, ker so v vseh KS izvolili skupščine krajevnih skupnosti kot nov delegatski, samoupravni in politični organ. Z razvejanim sistemom delegatskih in samoupravnih organov pa so v nadvse odgovoren položaj postavljene krajevne družbenopolitične organizacije.

Raziskava je nadalje opozorila še na nekatere druge naloge in smeri družbenopolitične aktivnosti v celjski občini:

— delegacija še vedno ni ključni člen v verigi samoupravnih, političnih in življenjskih odnosov v temeljni samoupravni skupnosti, prepočasi postaja

organ delavcev za uveljavljanje njihovih širših interesov v celoviti družbeni reprodukciji;

— delegati niso dovolj obveščeni o stališčih in opredelitvah družbenopolitičnih organizacij do posameznih družbenih vprašanj in gradiv, ki so v javni razpravi pred zasedanjem delegatskih skupščin;

— sindikalne organizacije so odločno premalo prisotne v delu in življenju v krajevnih skupnostih, saj ima po mnenju respondentov prav tu sindikat zelo skromen vpliv na odločitve;

— osnovne organizacije ZK v krajevnih skupnostih niso vzpostavile dovolj čvrstih povezav s samoupravnimi in delegatskimi organi, oziroma člani ZK niso odločni »prevodniki« stališč ZK znotraj delegatskih in samoupravnih teles;

— nečlani samoupravnih organov so praviloma izključeni iz krogotoka informacij o stališčih in aktivnosti družbenopolitičnih organizacij v delu občinske skupščine, kar naglasa odgovornost DPO in temeljnih samoupravnih organizacij ter skupnosti za izvajanje nalog iz zakona o združenem delu na področju informativne dejavnosti;

— zelo zaskrbljiv je odnos respondentov do položaja in vloge mladinske organizacije v procesih dogovarjanja in odločanja, saj velika večina delegatov in nedelegatov v KS in TOZD neugodno presoja vpliv 00 ZSMS na samoupravne odločitve;

— krajevne organizacije SZDL po mnenjih respondentov ne stojijo na stranskem tiru v pripravljanju samoupravnih in delegatskih odločitev, vendar demokratična funkcija SZDL še ni uveljavljena, poleg tega pa bodo morale KO SZDL ugotoviti vzroke, zakaj je določeno število delegatov in nedelegatov odgovorilo, da niso člani SZDL in da tudi ne želijo postati;

— odgovori respondentov so pokazali na soodvisnost med stopnjo izobrazbe in družbenopolitične aktivnosti in na povezanost med doseženo izobrazbeno ravnijo ter ocenjevanjem dejanskega vpliva DPO (ugotovitev poudarja upravičenost velikih naporov Celja na področju družbenopolitičnega in delegatskega, samoupravnega izobraževanja) itd.

Kljub navedenim delnim povzetkom vloge in vpliva družbenopolitičnih organizacij v procesu dogovarjanja in odločanja v celjski družbenopolitični skupnosti ni moč presojati zgolj na osnovi subjektivne percepcije respondentov. Stališča in mnenja respondentov moramo sprejemati z omejitvami in nikakor ne kot absolutna dejstva. Ugotovitve in sumarna stališča raziskave dobijo polno vrednost le v primerjavah in z upoštevanjem še drugih gradiv, analiz, podatkov in stališč. Takšna so bila tudi naša izhodišča pri komentiranju nekaterih raziskovalnih podatkov.

UDK: 792 (497.12 Celje) »1971/1977«

ANDRIJAN LAH

CVETNA IN SADEŽNA LETA CELJSKEGA GLEDALIŠČA

(Sprehod po šestih sezonah SLG v Celju — od 1971/72 do 1976/77)

Prispevek, h katerega pisanju me je nagovoril dramaturg celjskega gledališča J. žmavc, bo v marsičem različen od dosedanjih sestavkov o celjskem gledališču, objavljenih v prejšnjih celjskih zbornikih. Zakaj? Pregledna poročila o delu, problemih in uspehih celjske gledališke ustanove so namreč poprej stalno pisali člani SLG iz Celja (npr. B. Hartman, J. Žmavc), zdaj pa se loteva pisanja nekdo »od zunaj«. A tudi pisec teh vrstic le ni povsem »zunaj« celjskega gledališkega delovanja, saj ga bolj ali manj redno spremlja že več kot deset let s sprotnimi, pretežno blagohotnimi kritičnimi osvetlitvami. Razen tega je avtor tega članka pisal o celjskem gledališču po drugi svetovni vojni (do 1970) tudi za zbornik Živo gledališče. Tako se mu zdi, da je pričujoče pisanje nekako normalno nadaljevanje dosedanjih lastnih tovrstnih raziskav.

Članek sem si zamislil tako, da se ne bi mudil s statističnimi podatki (za prvi dve tu obravnavani sezoni je podal natančne številke že S. Potisk v Celjskem zborniku 1973—1974), marveč bi se predvsem lotil kritičnih sintez, ki se nudijo s časovno distanco v jasnejši in objektivnejši razvid.

SEZONA 1971/72

Sestavljena je bila takole: T. S. Eliot: Umor v katedrali, D. Jovanovič: Norci, D. H. Lawrence: Snaha, J. žmavc: Domača naloga na potepu, ö. von Horvath: Figaro se ločuje, I. S. Turgenjev: Mesec dni na kmetih, P. Calderon: življenje je sen in F. Levstik: Tugomer.

Razmerje je torej: 5 del iz svetovne literature in 3 slovenska dela, kar je ustrezno. Časovno je bilo v prednosti (potrebno in nujno) 20. stoletje: 3 svetovna dela in 2 slovenski (torej spet 5), medtem ko na dramatiko pre-

Avtor: Andrijan Lah, Slovanska knjižnica, Ljubljana

teklih let odpadejo 3 dela (2 svetovni: 17. stoletje, 19. stoletje in 1 slovensko: 19. stoletje).

Zanimivo je, da tudi po zahtevnosti repertoar tega leta razpade v 5 4- 3, in sicer 5 zahtevnejših del (Eliot, Jovanovič, Turgenjev, Calderon, Levstik) in 3 popularnejša (Lawrence — drama, Horvath — komedija in žmavc — mladinska igra). Lahko bi si privoščili še kakšno delitev, pa bodo menda omenjene zadostovale.

Glede repertoarja tega leta je mogoče reči, da je izredno uravnotežen in pretehtan, dokaj kvaliteten in pretežno zahteven. Sam repertoar sicer še ne zagotavlja gledaliških dogodkov, a tudi teh je to leto nekaj bilo. V sezoni sta prednjačila dva dogodka: Eliotova poetična drama Umor v katedrali in Jovanovičevi Norci, se pravi drami skrajno nasprotnih tipov: prva vzvišena, sakralna, visokega stila, druga ludistična groteska. Obe igri sta doživeli tudi prvo izvedbo na Slovenskem. Eliotovo dramo (v odličnem Tauf er jem prevodu) je suvereno zrežiral F. Križaj, vlogo Becketa pa je odlično kreiral S. Krošl. Vsekakor je bila to predstava, ki ostaja v spominu, vendar pa osvaja bolj ljubitelje in poznavalce kot širšo gledališko publiko. Jovanovi-čeve Norce je učinkovito režiral Z. šedlbauer. Jovanovičeve igre se pretežno izkažejo kot uspešnice (prim. že Znamke, nakar še Emilija v ljubljanski Mali drami), saj prinašajo veliko svežega mika in spodbudne vznemirljivosti ob gledališki iskrivosti, kar je seveda posledica avtorjeve večstranske gledališke usposobljenosti (pisec in režiser v eni osebi).

Igra Norci, ki je v marsičem polemična glede na tradicionalno kulturno-politično izročilo (prim. Šalamun v poeziji), meče gledalca iz ustaljenosti in ga vzbuja, prinašajoč mu nove in večstranske impulze, žal nimamo dostopnih kakih anketnih odzivov na to predstavo (kaj takega bi bilo nadvse mikavno tudi pri poznejši uprizoritvi Jovanovičevega Tumorja). Tako se lahko opremo le na strokovno kritiko, ki je bila predstavi priznavalno naklonjena.

Menim, da je mogoče kot tretji omembe vrednejši dogodek v sezoni omeniti Calderonovo filozofsko dramo Življenje je sen, eno od ključnih del gledališkega baroka, v solidni režiji Z. Šeldbauerja in s P. Bibičem kot gostom v vlogi kralja Bazilija. Ob obravnavanih prvenstvenih odrskih pripetljajih: Eliotu, Jovanoviču in do neke meje še Calderonu se zadržimo kratko še pri ostalem delu programa.

Lawrenceova drama Snaha (režiser: ž. Petan) sodi v tradicionalno realistično gledališče; za avtorja romanopisca je bila le bolj ali manj bežen izlet na dramsko področje. Žmavčevo Domačo nalogo na potepu (režiser: J. Kislin-ger) je potrebno posebej poudariti zaradi izrednega pomena, ki ga ima mladinska igra v celjskem repertoarju. Pomen je že v tem, da je "upoštevana mlada gledališka publika, ki ne more še dodobra slediti »odraslemu« repertoarju, se pa nanj — ob sebi ustrezni gledališki hrani — pripravlja. Horvathov Figaro se ločuje (režija: F. Križaj) ni bil kaka posebna obogatitev sporeda. Morda je zanimiv v tem, da se avtor veže na Beaumarchaisa in ga nadaljuje. Nevznemirljivo, a ne povsem odvečno delce, služeče ravnotežju glede na zahtevnejši del programa. Tudi igra Turgenjeva Mesec dni na kmetih spada kot Snaha v klasično realistično dramo (režiser: M. Korun), pripravlja pa s svojo umirjeno razpoloženjsko linijo že dramatiko Cehova. Igra pripada kva-

litetnejšemu delu programa. In za zaključek: Levstikov Tugomer (kolektivna režija: Križaj, Lampret, Stih). Slednje delo — sicer standardno delo domačega starejšega repertoarja — se zdi danes zlasti snovno in stilno precej odmaknjeno, tuje. Na uvrstitev Tugomerja kaže gledati kot na izpolnjevanje dolga do domače tradicije, obenem pa tudi na poskus obnavljanja le-te. Poskus posvežitve Tugomerja ni najbolje uspel, vendar je treba zabeležiti vsaj pogumno preskušanje novih možnosti. Saj živimo v času, ki ceni eksperiment. Kot pravi Mrožkov junak iz Tanga Stomil »Ko tragedija ni več mogoča, farsa pa je dolgočasna, nam ostane samo še eksperiment.«

Če povzamemo: o sezoni, ki je prinesla vsaj dva izjemna rezultata (Eliot, Jovanovič) in ob teh še preostale solidne izdelke, je mogoče že govoriti kot o uspeli, že prej omenjeno primerno ravnotežje med deli pa vrsta premier v slovenskem merilu (kar 6 od 8 predstav), kar priča o podjetnosti gledališča in njegove repertoarne politike, pa število predstav ter nagrad (Eliot), vse to nas potrjuje v zavesti, da je pohvalno stališče do te sezone povsem umestno. Jovanovičeva igra Norci je bila uprizorjena tudi na Sterijinem pozorju 1972.

SEZONA 1972/73

Program sezone je obsegal naslednja dela: Mikeln: Stalinovi zdravniki, Marlowe: Tragedija o dr. Faustu, Cankar: Romantične duše, Suhodolčan: Figole Fagole, Rozman: Zvonovi Gombrowicz: Ivona, kneginja Burgundije, Sofokles: Antigona.

Poglejmo še razmerja: od 7 del so bila 4 slovenska in 3 tuja (torej glede na prejšnjo sezono obrat k slovenskemu repertoarju). Časovno pa: 5 modernih del (20. stoletje) in 2 stari (eno antika, eno renesansa). Razmerje dokaj podobno prejšnji sezoni — tam je bila sicer ena predstava v sezoni več. Razmerje po zahtevnosti: ugotovimo lahko, da prav popularnega dela programa to pot ni, le Suhodolčanovo mladinsko igro moremo šteti za najširše vabljivo. Ves ostali program vzdržuje dokajšnjo zahtevnost. Obe starejši deli sta nedvomno pomembni tudi kot dragocen prispevek k razgledom srednješolske publike po svetovni dramatiki. Tu upoštevamo seveda vzgojnoizobraževalni vidik, ki je bil le eden možnih vidikov. Tudi svežina repertorja je bila posebej izrazita, saj je bilo 5 od 7 del prvič izvedenih na slovenskem odru. Po načelu, ki se ga celjsko gledališče dosledno drži, namreč, da ni glavnih in pokrajinskih gledališč, ampak so le dobra in slaba oziroma dobre in slabe predstave, to sezono ponovno ugotavljamo, da sodijo nekatere celjske predstave prav v vrh umetniških uspehov gledališče sezone v Sloveniji.

Prvo mesto po kvaliteti izvedbe pripada Gombrowiczevi Ivoni, kneginji burgundski, katere uprizoritev je bila pravo blesteče teatrsko dejanje. Delo je domiselno in dognano režiral D. Jovanovič ob asistenci R. C. Jacksona, ob dramaturškem vodstvu I. Lampreta in izvrstni scenski podobi M. Hočevarjeve.

Gombrowicz sodi med najznamenitejše poljske avtorje 20. stoletja, gotovo pa je najizrazitejši svetovljan med njimi. Od 1939 je živel v emigraciji, najprej v Argentini, nato v Franciji, kjer je umrl 1969 (rojen je bil 1904). Je oster intelektualističen avtor, ki je pisal predvsem pripovedno in izpovedno-esejistično prozo in je le nekajkrat zašel na področje drame. Vse tri nje-

gove drame pa vzbujajo širši interes in so sugestivna analiza družbenih dogajanj v Poljski ali svetu sploh. Poleg Ivone, kneginje burgundske (tema internacionalna in splošna) je ustvaril še dramo Poroka (simbolični prikaz poljske družbe) in komedijo Opereta (le-to so izvajali pri nas v ljubljanski drami, prikazuje pa v satirični podobi razporeditev in prerazporeditev družbenih sil v evropski družbi). Opereto bi lahko primerjali zMrožkovim Tangom. Oba avtorja uporabljata staro glasbeno formo za prikaz problematičnosti ali preživelosti te iste forme. Tema, ki Gombrowicza nasploh spremlja, je prav problem forme. Razmerje med formo (kulturo, civilzacijo) in spontanostjo (naravo) obravnava Gombrowicz tudi v svojskem in duhovitem romanu Ex Ferdydurke. Drama Ivona, kneginja burgundska prikazuje problem usodneje kot roman. Ivona, ki predstavlja naravnost, neobdelanost, postane žrtev družbe, ki temelji na formi, konvenciji, videzu, igri. Družba (kultura, civilizacija) ne prenese naravne enostavnosti ali tudi enostavne, sive, krute resnice sveta, zagrinja jo v pisane obleke, izumetničeno obnašanje, pravila igre.

Če primerjam varšavsko predstavo Ivone (v Teatru Dramatycznem) in celjsko, opazim zanimivo razliko. Celjska je bila strožja, vzdušje mrakobnejše (spominjalo je na španski dvor Filipa II), teža forme neznanska, varšavska je bila lahkotnejša, na videz vedrejša, očitnejša je bila težnja k igrivosti. Ivona je bila kaznovana, ker se ni vključila v svet dogovorjene igre. Izredni umetniški dosežek te predstave se more meriti z lansko uprizoritvijo Elioto-vega Umora v katedrali (v obeh primerih gre tudi za motiv žrtve, ki jo terja potek sveta). V Ivoni je bila vrsta odličnih igralskih kreacij, med katerimi omenimo na prvem mestu J. Šmidovo kot kneginjo Ivono, pa vsekakor še I. Bana kot princa Filipa in P. Jeršina kot kralja Ignaca.

Oglejmo si bežneje še preostale predstave. Sezona se je pričela s krstno uprizoritvijo Mikelnove politične drame Stalinovi zdravniki. To dokaj doku-mentaristično dramo je režiral M. Herzog in ustvaril njej primerno temačno in napeto vzdušje. Namen igre je pretežno informativen in osvežujoč, kar je pri dokumentaristični igri povsem razumljivo. S tem nočemo reči, da igra nima estetskih kvalitet. So pa seveda podrejene bistvenemu: avtorjevemu obračunu s stalinizmom. Treba je priznati, da je uspel avtor v razmeroma kratkem tekstu uspešno nakazati nekatere bistvene značilnosti Stalina in stalinizma, s tem pa je prispeval k bistrenju občinstva in bralcev drame (igra je izšla tudi v knjižni izdaji). Vsekakor je bila uvrstitev Mikelnove drame na repertoar posrečena.

Tragedija o doktorju Faustu je bila naslednja premiera sezone. Delo Shakespearovega sodobnika in predhodnika Marlowa je delovalo predvsem kot zanimivost, kot primerjava k mnogo bolj razglašenemu in slovitemu Goethejevemu Faustu. Estetsko je bila predstava mikavna (režija F. Križaj), v glavni vlogi pa se je solidno predstavil S. Krošl.

Režiser D. Mlakar je v Cankarjevih Romantičnih dušah odkril dovolj zanimive in učinkovite gledališkosti in tako popravil dosedanja drugačna gledanja na to začetno Cankarjevo dramo. Predstava je pritegnila pozornost in se uspešno vključila ob nove uprizoritve Cankarjevih drugih dram. Motiv Romantičnih duš sodi med Cankarjeve značilnejše teme: odnos med grdo resničnostjo in izsanjano idealnostjo, med realizmom in romantiko.

Po mladinski igri L. Suhodolčana Figole Fagole je bila uprizorjena Rozmanova igra Zvonovi (krstna predstava). S to dramo je bil otvorjen komorni oder celjskega gledališča. Dobil je naziv oder Herberta Grüna — po bivšem dramaturgu celjskega gledališča in odličnem slovenskem gleda-liščniku. Čeprav igre ne morem oceniti kot kaj izrednega, pa je vendar mogoče pohvaliti učinkovito izvedbo, ki jo je pripravil D. Mlakar.

Še nekaj besed o Sofoklovi Antigoni. Kot pomenljivo dejstvo zabeležimo najprej novi prevod K. Gantarja. Prevajalec se je resnično izkazal, saj tekmovanje z mojstrom Sovretom ni lahka stvar. Predstava je bila solidna, vendar ni prinesla kakih odkritij. Predvsem je delovala kot nekak obvezen davek klasičnemu repertoarju.

Bilanca celotne sezone je spodbudna, saj smo imeli ob vsaj eni odlični predstavi (Gombrowicz) vrsto prav dobrih, mednje bi lahko prišteli domala vse preostale predstave. Tako je visoka kvaliteta uprizorjenih iger še potrdila tehtni in pestri repertoar.

SEZONA 1973/74

Posebnost programa v sezoni 1973/74 je izrazita slovenizacija. Poglejmo si dela: Taufer: Prometej ali tema v zenici sonca, Čehov: Utva, Kislinger: Igra o zmaju, B. štih (napravil izbor): Za staro pravdo, Torkar: Požar, Fritz: Kralj Malhus, F. Rudolf: Celjski grof na žrebcu.

Od sedmih del je tako kar šest slovenskih in le eno tuje (Čehov). Od šest slovenskih del velja posebej omeniti priložnostni recital ob obletnicah kmečkih uporov Za staro pravdo, ki ga je izbral in uredil B. Štih, Kislin-gerjevo mladinsko igro in pa Torkarjevo monodramo Požar. Slovenski avtorji so brez izjeme vsi moderni (20. stoletje — vštet je kot avtor tudi prireditelj recitala Za staro pravdo B. štih), tako je predstavljal starejše gledališče le Čehov, pa še ta findesieclist je že v bistvu uvod v novejšo dramo. Celjska uprizoritev Utve ni bila kaj posebnega, ostala je že v znanih sferah dojemanja te igre (režija I. Tory). V tej sezoni je Utva ilustrirala pravzaprav realistično gledališče, saj so slovenske igre predstavile vse drugo; segale so od poetične drame (Täufer), preko idejne izpovedi (Torkar), mimo burleske (Fritz), do ludistične igre (Rudolf). Tako smo dobili v tej sezoni dokaj pester prerez raznih stilno-idejnih značilnosti nove slovenske dramatike.

Oglejmo si najprej Tauferjevega Prometeja. Tauferjeva poetična drama z antičnim junakom, a modernimi aluzijami, je že pred časom izšla v knjižni izdaji. Celjska izvedba je bila njena krstna uprizoritev (režija D. Mlakar). Predstava je delovala uglajeno in še kar razgibano, seveda pa je njena moč bolj v teksu kot v teatralnih elementih. Tauferjev tekst je intelektualistično zaostren in večkrat domiselno duhovit. Prikazuje pa pravzaprav ob tradicionalni prometejski zgodbi socialno-politične polarizacije sodobne družbe, pri čemer posamezni božanski liki zastopajo predvsem določene ideje, s tem pa izgubljajo širšo osebnostno profiliranost. Seveda pa je bil tudi Tauferjev namen napisati poetično in obenem idejno dramo in mu torej poenostavljenosti likov — oseb ne moremo niti očitati. Po obračanju v antično mitsko zakladnico Prometeja primerjam lahko s Smoletovo Anti-

gono, eno najboljših slovenskih dram. Prometej se sicer ne more meriti z Antigono po vplivu in odzivu, saj ga omejuje dokajšnja shematičnost, a je gotovo upoštevanja vredno delo. Je pa Prometej bolj igra za ljubitelje in poznavalce in komaj more pritegniti širše občinstvo.

Sledili sta dve namenski igri: Kislingerjeva mladinska igra Igra o zmaju (režiser avtor sam) in pa Stihov izbor tekstov Za staro pravdo (ob obletnicah kmečkih uporov, režija F. Križaj). S slednjo predstavo se je celjsko gledališče priključilo številnim jubilejnim uprizoritvam na Slovenskem.

Torkarjeva monodrama Požar je omogočila prvaku celjskega gledališča S. Krošlu vrhunsko kreacijo. Tako lahko gledamo na to igro predvsem kot na triumf igralca. Torkarjeva tezna drama, ki preko ust upokojenega cirkuškega klovna Valentina govori o položaju (določenega) umetnika, o njegovih odnosih do družbe in narobe ali tudi nasploh o družbi, je izrazita zastopnica t. i. sentimentalno-humanistične smeri naše dramatike. V nasprotju s hladnejšim Tauferjem je Torkar kar bolestno razburjen in skuša vplivati na gledalce čimbolj čustveno. Ta namen prek odlične interpretacije klovna lahko tudi doseže. Ne smemo pozabiti režiserja J. Kislingerja, ki je nedvomno tudi delno prispeval k tako dragoceni kreaciji S. Krošla.

Fritzova burka Kralj Malhus v gladko tekoči režij F. Križaja je obrnila repertoar iz prevelike zaresnosti v lahkotno šaljivost. E. Fritz je že kot pesnik dokazal hvalevredno sposobnost humorja, le-tega pa je uspešno ustoličil še v svojih igrah. Kralj Malhus je posmehljiva burka o oblasti (oblastniku). Vključuje namenoma razne parodične elemente iz že znane literature (Cankar, Shakespeare) in se igrivo sprehaja po sicer resnih pojavih človeškega bivanja. Igrica je zaradi svoje lahkotnosti skoraj povsem nevznemir-Ijiva, povrh pa se dogaja še na Danskem, v tisti gnili Hamletovi deželi, vendar pa »nekaj malega po tistem, ko so tam z vsem gnilim enkrat za vselej razčistili«.

Kot je šla burka o kralju Malhusu mimo brez literarnih in gledaliških pretresov, pa moremo govoriti o zadnji predstavi te sezone Rudolfovem Celjskem grofu na žrebcu kot o zaresnem gledališkem dogodku. Estetsko je bila ta predstava v obravnavani sezoni prav gotovo najboljša (režiser D. Mlakar). Kot vse slovenske predstave v tej sezoni je bila tudi Rudol-fova krstna uprizoritev. Rudolf je v svoji živahno razgibani, teatrsko polni igri posnel že staro zgodbo o Celjanih, jo nanovo ukrojil in predal gleda-liščnikom in gledalcem v užitek in razmislek. Tehnika igre v igri (komedijanti na odru uprizarjajo igro o Hermanu in Frideriku — pravzaprav o napetem odnosu očeta in sina) še poudarja ludistični značaj Rudolfove »legende o strukturi«, kot je podnaslov Celjskega grofa na žrebcu. Na odru se razvije v slikovit teatrum mundi, ki nas kar privabi v svoj očarljivi krog.

V tej sezoni je celjsko gledališče izgubilo enega svojih dolgoletnih članov. V prometni nesreči je namreč umrl igralec D. Dolinar. Oblikoval je številne karakterne vloge, posebno pa je gojil samostojne nastope umetniške besede in je s tovrstnimi nastopi obšel večino slovenskih mest

Med drugimi dogodki sezone je vredno omeniti nagrade, ki jih je celjsko gledališče dobilo na Borštnikovem srečanju v Mariboru za uprizoritev Gombrowiczeve Ivone, kneginje burgundske (nagrada za režijo D. Jovano-

viču, za vlogo kralja Ignaca J. Jeršinu in za scenografijo M. Hočevarjevi). V foyer ju celjskega gledališča je bil odkrit v tej sezoni kip bivšega dolgoletnega upravnika celjskega gledališča Fedorja Gradišnika.

Čeprav ta sezona ne dosega prejšnje po splošni kvaliteti in izrazitosti, je vendar prinesla nekaj mikavnih gledaliških dejanj (zlasti Požar in Celjski grof na žrebcu).

SEZONA 1974/75

Prinesla je naslednji, dokaj pestri spored: Moliè: Ljudomrznik, Partljič: ščuke pa ni, Finžgar: Razvalina življenja, Žmavc: Pavliha in malo čez les, Jarry: Ubu kralj ali Poljaki, Goethe: Torquato Tasso, Wudler: Perpetuum mobile, F. Kozak: Kralj Matjaž. Nadaljuje se pretežna usmerjenost k slovenskim delom, saj je razmerje 3 dela iz svetovne literature in 5 iz slovenske. Mimogrede: dela iz drugih jugoslovanskih literatur se vse premalo javljajo na naših odrih, enako tudi na celjskem. Časovno razmerje je takole: 1 delo iz 17. stoletja, 1 iz 18. stoletja in 1 iz 19. stoletja (tuja dela), vsa slovenska dela pa sodijo v 20. stoletje, odlikuje pa jih širok spekter od ljudske realistične igre tradicionalnega tipa (Finžgar) do avantgardne (Wudler), vmes pa se vrste še: satirična družbena komedija (F. Kozak), mladinska igra (Žmavc) in komedija iz sodobnega življenja (Partljič), Po zahtevnosti razpada program v razmeroma enakovredna dela, težji del (4 igre: Molière, Jarry, Goethe, Wudler) in lažji del (4 igre: Partljič, Finžgar, žmavc, F. Kozak).

Glede na prejšnjo sezono je bil repertoar bolj vsestranski in zanimivejši. Od 8 del je bilo 5 na Slovenskem prvič izvajanih. Tudi ta težnja po odkrivanju novega, še neuprizorjenega postaja že trdna in stalna značilnost celjske gledališke hiše.

Sezona se je pričela z dokaj zanimivo uprizoritvijo (zlasti scensko) Molièrovega Ljudomrznika (režiser Z. šeldbauer), ene od visokih in resnih komedij tega mojstra. Komedija značaja, kot je Ljudomrznik, presega okvire svoje dobe, saj so tovrstni liki in njihovi odnosi do drugih prisotni v vseh dobah. Ali je ljudomrznik Alcest sicer sploh komičen? Komičen postaja zaradi svojega čistunskega, idealističnega pretiravanja. Brž namreč opazimo, da njegov prijatelj Filint, njegov umerjeni protipol, ne more biti komičen, saj je čisto povprečen glasnik zdrave pameti in vsakdanjih kompromisov, razumno razumevajoči praktik.

Druga predstava v sezoni je bila Partljičeva uspešnica ščuke pa ni. že mariborska uprizoritev te igre v prejšnji sezoni je bila pravi bum. Enako moremo reči za celjsko (režiser D. Jovanovič). Igra sicer nima visokih literarnih pretenzij — čeprav večkrat namenoma operira z asociacijami na Cankarja — je pa gledališko nadvse hvaležna. Je razgibana, posrečena, vabljiva za raznoliko občinstvo, saj predstavlja naše povprečne razmere, ki jih vsak pozna, čuti — večkrat tudi neprijetno — tu pa se jim more posmeh-niti, ne, nasmejati ali celo nakrohotati. Prava smejalna terapija. Dragoceni sproščujoči smeh, polne dvorane in blagajne., nekaj namrgodenih kritikov — kje jih pa ni — pa vendar zadovoljiva kvaliteta, pri kateri ne moremo govoriti o Krpanovi kobili — vse to spravlja Partijičevo komedijo na vidno

mesto v našem novejšem gledališkem pisanju. (Avtor je podlegel uspehu lastne igre in napisal nadaljevanje Ščuke, ki pa je, kot običajno, slabša.)

Partljičevi burni gledališki vrtoglavici je sledila medlejša predstava: Finžgarjeva Razvalina življenja (režiser M. Kragelj). Človek se ob njej resno vprašuje, ali sodi ta igra še na spored zahtevnost vzbujajočega in podpirajočega gledališča. Bolj in bolj se mi zdi, da sodi Finžgarjeva igra danes le še na amaterske odre.

Po Žmavčevi mladinski igri (režiser D. Mlakar) je prišla na spoi-ed od ljubiteljev najbolj nestrpno pričakovana predstava Jarryjev Ubu kralj ali Poljaki. Uprizoritev te igre je bila najavljena že za prejšnjo sezono, pa je bilo navsezadnje bolje, da je bila preložena, saj je lanska sezona že imela svojega kralja: kralja Malhusa.

Jarryjeva igra — avantgardna groteska — je nastala konec 19. stoletja, torej v obdobju realističnega, naturalističnega in novo romantičnega gledališča. Svoj čas je daleč prehitela, saj uvaja že prave ludistične mahinacije dadaistično-nadrealističnega tipa. Nasploh pa je širše zaslovela šele v 60. letih 20. stoletja. Žal pa nas je ta prva slovenska uprizoritev Jarryjevega Ubuja močno razočarala (v primerjavi z nekaj poznejšo ljubljansko kata-strofično uprizoritvijo Ubuja v drami pa je bila celjska vseeno neznansko boljša). Igra je bila zastavljena pretogo, preresno (režiser F. Križaj). Napaka je bila tudi v zasedbi, saj odlični igralec S. Krošl absurdno-burkaškega Ubuja ni in ni mogel oživiti. Tako se nam iz predstave utrinja kot kvaliteten dosežek predvsem scenografija (A. Lavrenčič). Razposajene burkaške gledališkosti bi se verjetno morali učiti naši igralci pri beograjskem Ateljeju 212. Najbrž pa je že kakršenkoli akademistični pristop k tej nadvse izjemni igri zgrešen. Akademizem namreč omejuje spontanost in temperament, ki morata pri Ubuju kar prekipevati.

Kralju Ubuju je sledilo pravo nasprotje: Goethejeva visoka klasična tragedija Torquato Tasso (režiser A. Jan). Ta dokaj komorno uglašena igra o dilemah umetnika v odnosih do aristokratskega mecena je prinesla vrnitev vzvišene besede. To predstavo smo lahko bolj poslušali kot gledali, celjski igralci so se to pot lahko izkazali, oziroma so se morali izkazati in so se izkazali kot kultivirani govorci odličnega pesniškega teksta. S tega vidika — vidika določene igralske naloge — je predstava prav gotovo izpolnila pričakovanja. Treba pa je pripomniti, da Torquato Tasso ni igra, ki bi danes še zmogla dovolj pritegniti občinstvo.

Prehajanje iz kontrasta v kontrast se je nadaljevalo tudi z naslednjo igro. Imeli smo priložnost videti absurdesko B. Wudlerja Perpetuum mobile. Igra spominja na novejšo evropsko avantgardo od Becketta in Ionesca dalje, vendar je dovolj samosvoja, da ne vzbuja vtisa epigonstva. Nudila je povrh še dobri kreaciji igralcema Bermežu in Mencejevi. Uprizorjena je bila na komornem odru Herberta Grüna (režiser V. Soldatovič).

In še zadnja premiera sezone: F. Kozak: Kralj Matjaž — vesela zgodba v treh dejanjih (režiser F. Križaj). Kot Wudlerjeva je bila tudi Kozakova igra krstna predstava. Kozak je igro napisal že pred drugo svetovno vojno in sodi med njegove variacije ljudskih motivov (Vida Grantova — motiv lepe Vide, Profesor Klepec — motiv Petra Klepca). F. Kozak je napisal s Kraljem Matjažem satirično družbeno komedijo, ki ima zveze s tradicijo

(Cankar, Domanovič), meri pa na konkretni čas — 30. leta. Avtor je želel splošno veljavnost svojega dela razširiti z oznako: »čas — bržkone kadarkoli«, vendar je igra le izrazito časovna in danes deluje predvsem kot kulturna zanimivost.

Sezono označimo kot pisano in razgibano, vendar brez osrednjega gledališkega dogodka.

V tej sezoni (1. decembra 1974) je namesto B. Stiha prevzel umetniško in upravno vodstvo SLG Igor Lampret, ki je kot dramaturg že prej sodeloval s celjskim gledališčem.

Partljičeva komedija ščuke pa ni je bila izvedena tudi na Sterijevem pozorju 1975.

SEZONA 1975/76

Za SLG je bila jubilejna (25 let poklicnega gledališča). Ta jubilej pa je bil razveseljivo proslavljen s presenetljivo kvaliteto.

Najprej k programu: Bulgakov: Zojkino stanovanje, Krüger—Volker: Maks žvižgač, Jovanovič: Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, Müsset: Lorenzaccio, Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Skofič: Gospod s Preseka. Torej le 6 del.

Razmerje tujih in domačih del je bilo izenačeno (3:3). časovna opredeljenost: 19. stoletje: 2 deli, 20. stoletje: 4 dela. Med 6 igrami so bila 4 odlična literarna dela (Bulgakov, Jovanovič, Müsset, Cankar), iz teh 4 tekstov pa sta nastali dve izjemni predstavi (Jovanovič, Cankar) in dve povsem zadovoljivi (Bulgakov, Müsset). Mislim, da lahko 4 dela od 6 štejemo med popularna in le dve med zahtevna (Jovanovič, Musset). Po vseh vidikih je bil repertoar uravnotežen, premišljen, učinkovit in uspešen.

Ta vrhunsko kvalitetna sezona se je začela s komedijo Bulgakova Zojkino stanovanje. Bulgakov sodi med avtorje z dokaj posebno literarno usodo. Pod stalinizmom je bil bolj ali manj potisnjen ob stran ali v pozabo (umrl je 1940), v zadnjem desetletju pa je doživel pravo renesanso, zlasti zaradi izvrstnega romana Mojster in Margareta (roman je izšel 27 let po avtorjevi smrti), ki ga poznamo tudi pri nas. Bulgakov se je posvečal tako pripovedni prozi kot dramatiki. Morda tudi zaradi uspeha Mojstra in Margarete so prišla v ospredje zanimanja še njegova druga dela. Tako smo v slovenščini dobili v prevodu še romana Življenje gospoda Molièra, Bela garda ter izbor njegovih satir v zbirki Humor, ljubljanska drama pa je izvedla njegovo dramo Beg. Ta odlični pisec nam tako postaja postopno bližji in razvid-nejši. Komedija Zojkino stanovanje časovno izhaja iz dvajsetih let, ko je sovjetska literatura dobila več kvalitetnih komediografskih tekstov (omenimo predvsem Majakovskega s Stenico in Veliko žehto ter Erdmana s Samomorilcem). Zojkino stanovanje je komedija, ki nam pričara pisano zbirko značajev in tipov. Stanovanje gospe Zoje je prizorišče, kjer se prepletajo najrazličnejše usode in številni interesi v ljubko potekajočem kaosu. Tekst predstavlja prav prijetno poživitev, uprizoritev pa je bila čisto solidna (režiser F. Križaj).

Po vsakoletni obvezni mladinski igri (to pot za spremembo tuji: Maksu žvižgaču avtorjev Krügerja in Volkerja) je nastopilo gledališko presenečenje

Dušan Jovanovic: Igrajte tumor v glavi in o-nesnaženje zraka. Režija: Ljubiša Ristič, sez. 1975/76

prve vrste: krstna predstava Jovanovičeve igre Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (režija L. Ristič). Že v kritiki za Dialoge sem označil to predstavo kot blestečo eksplozijo gledališkega vesolja (škrat je sicer vesolje spremenil v veselje, treba pa je pripomniti, da je veselje v to vesolje nujno vključeno).

Že sama režijska razdelitev dramskega dogajanja: pred gledališčem, v bližnji telovadnici in šele nato v gledališču — pripravlja neko posebno razpoloženje, ki ga razvoj predstave še potencira. Znameniti finale te igre pa je prava poslastica za gledališke sladokusce. Predstava je skratka pravi gledališki praznik in zlepa ne bo zatonila v pozabo. Tekst sam se dotika predvsem odnosov gledališka igra — resničnost, niha pa med najbolj realnim (novinarska redakcija) in že izjemno skrivnostnim (razna dogajanja v gledališču). Dodajmo še, da je predstava zgledna v vseh sestavinah, od tehnične baze preko igre do režije, še enkrat — predstava je gledališko doživetje obdobja v slovenskem merilu.

Prvo presenečenje v nadaljevanju sezone je bilo, da je težkemu projektu — Jovanovičevi igri — sledil nadaljnji dokaj zahteven projekt: Musse-tov Lorenzaccio (režiser D. Mlakar). Velika Mussetova romantična drama

z zgodovinsko tematiko (Firenze, 16. stoletje) je bila pri nas prvič uprizorjena. Zahteva dokajšnje število sodelujočih in temu primerno scensko aparaturo. Videli smo prav tehtno in zanimivo predstavo, ki pa jo je žal senčila Jovanovičeva igra. V kaki drugi manj blesteči okolici bi verjetno Loren-zaccio svetil močneje.

Da pa prijetnih in velikih presenečenj v tej sezoni še ni bilo konec, je poskrbel M. Korun z novo postavitvijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Predstava je bila po Jovanovičevi ponovno izredno doživetje in se ji je v kvaliteti izvedbe, a z manj zunanjega gledališkega blišča, postavila enakovredno ob bok. Tako je celjsko gledališče doseglo v tej sezoni zavidljivi umetniški višek — obe predstavi sta bili vsekakor najboljši slovenski predstavi tega leta sploh.

To je konec koncev potrjevala tudi uvrstitev obeh predstav na Steri-jevo pozorje (Jovanovič leta 1976 in Cankar leta 1977). Povrnimo se h Koru-novi novi verziji Cankarjevega Pohujšanja. Kot je pred 10 leti in več (1965) Korun v ljubljanskem Pohujšanju (Drama) razburil duhove s prodornimi in provokativnimi novostmi, pa je v novi celjski izvedbi presenetil s poglobljenim, v tančine izdelanim vzdušjem, ki mu ne moremo reči, da sega po zunanjih učinkih. Predstava je prava mojstrovina v popolnem obvladanju detajlov in v zlitju teh detajlov v celovito zgradbo. Korun je v svojem

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Režija: Mile Korun, sez. 1975/76

oblikovanju Cankarja ponovno segel dlje in više. Spomnimo se, da je v Celju že postavil prav dober Za narodov blagor in odlične Hlapce (tudi predstavo obdobja — 1968. leta so bili ti Hlapci gostje na Sterijevem pozorju). Tako ostaja izven Korunove obdelave od pomembnejših Cankarjevih dram predvsem še Kralj na Betajnovi. Ne smemo pozabiti še na igralsko zasedbo v Pohujšanju. V glavnih vlogah so se lepo izkazali zlasti Kumrova kot Jacinta, Jeršin kot Zlodej in Potisk kot župan.

Edini padec sezone je bila zadnja predstava, Skofičev Gospod s Preseka. Res je, da bi tudi kak kvalitetnejši tekst ostal v senci Pohujšanja (primerjajmo Lorenzaccia v senci Jovanovičevega Tumorja). Uprizoritev Skofičeve dramatične povesti v 5 dejanjih (režiser D. Jovanovič) se uvršča v tista prizadevanja, ko skuša celjsko gledališče iz slovenske pretekle dramske tvornosti odkriti in prikazati po krivici pozabljena ali omalovaževana dela. Gospod s Preseka — malo znanega avtorja F. Skofiča — je izšel v Ljubljanskem zvonu 1886. O igri govori F. Koblar v Slovenski dramatiki I kot o najboljšem slovenskem dramskem delu v 80. letih. Igra obravnava 16. stoletje, čas reformacije in kmečkih uporov. Menim, da podobno kot Kozakov Kralj Matjaž deluje le kot kulturna zanimivost oziroma kot informacija o našem dramskem razvoju ali pa kot neke vrste vljudnostno dejanje. Pri najboljši volji pa človek s to igro danes ne ve kaj početi. Seveda Gospod s Preseka ob izteku sezone le-te ni pokvaril. Nasprotno: centralne igre sezone so zažarele še v močnejši luči.

Kot zanimivost te sezone velja omeniti, da je dolgoletni prvak celjskega gledališča S. Krošl prestopil v ljubljansko dramo, da se je tjakaj odselil tudi igralec B. Grubar in da je P. Jeršin praznoval v vlogi Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju 30-letnico umetniškega dela.

Praznovanje 25-letnice celjskega gledališča ni bilo deklarativno, ampak delovno, polno sijajnih rezultatov. Statistika govori, da je v 25 letih (do 31. decembra 1975) SLG Celje odigralo 4965 predstav in imelo 1,488.403 obiskovalce. Morda še o nagradah Jovanovičevi igri Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka na Sterijevem pozorju 1976. Sterijevo nagrado za igro je prejel M. Furijan za vlogo starega igralca Kneza. Izredno Sterijevo nagrado »za pogumno iskanje sodobnega gledališkega izraza« je dobil režiser L. Ristič. D. Jovanovič je dobil nagrado uredništva »Glasa mladine« za najboljše besedilo na festivalu. M. Tabački je prejel nagrado Združenja vojvodinskih uporabnih umetnikov in dizajnerjev za scenografijo v celjski postavitvi tega besedila.

Dodatno je dobila Jovanovičeva igra še nagrado časopisa Prolog za najboljšo predstavo na mednarodnem zagrebškem festivalu Dani mladog teatra.

In zdaj zadnja sezona, ki nam je preostala za komentiranje:

SEZONA 1976/77

Pričakovati je bilo, da ravni prejšnje sezone celjsko gledališče ne bo moglo vzdržati in da se bo treba zadovoljiti s povprečnejšimi dosežki. Pa poglejmo najprej repertoar: A. Miller: Salemske čarovnice (pri nas znana doslej kot Lov na čarovnice), Kroetz: Moška zadeva, Štaubringer—Popovič—

Rapajič: Zgodba o tovarišu Titu, Lužan: Zlati časi, lepi krasi, Brecht: Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, D. Kovačevič: Maratonci tečejo častni krog.

Torej 6 del v naslednjih razmerjih: 3 tuja dela, 1 slovensko, 2 jugoslovanski. Program je bil brez izjeme moderen (20. stoletje); 2 deli (Miller, Brecht) sodita že tako rekoč v moderno klasiko. Značilno je še, da so vse igre letošnje sezone široko komunikativne, popularne, a ne v slabšalnem smislu besede.

Prva premiera sezone, Millerjeve Salemske čarovnice so bile prav uspešna predstava s primernim vzdušjem (režija F. Križaj). Drama nam pod zgodovinskim ogrinjalom ilustrira današnje oziroma polpretekle družbene značilnosti (Me Carthy v Ameriki), problem sam pa nam je že znan bodisi iz dramatike (Sveta Ivana idr.) ali iz politične prakse (stalinistični procesi). Drama vsebuje dovolj živosti in zanimivosti za naš čas.

Z 2. igro sezone je prešlo celjsko gledališče v nekake sociološke raziskave. Kroetzova Moška zadeva (neorealistična ali kar neonaturalistična igra) prikazuje preprosto dvojico: moškega in žensko v njunih vsakdanjih odnosih, situacijah, navadah. Vsekakor sta imela igralca J. šmidova in M. Podjed precejšnje možnosti za uveljavitev in sta te možnosti tudi v veliki meri izrabila. Igra je lahko kot izjema še sprejemljiva, če pa bi gledali več tovrstne produkcije, bi se začeli pošteno dolgočasiti.

štaubringerjeva Zgodba o tovarišu Titu je bila letošnja mladinska predstava. Z njo se je gledališče vključilo k praznovanju Titovih jubilejev, ki so tisto leto dajali ton družbenemu dogajanju v vsej domovini (režiser B. šprajc).

četrta predstava sezone, krstna predstava Lužanove igre Zlati časi, lepi krasi, je bila žal preveč sistemsko v sorodu z Moško zadevo. Bila je drugi sociološki projekt sezone, namesto dvojice je analizirala današnje povprečne slovenske družine (režija M. Herzog). Predstava je bila gledljiva, ne more pa doseči kaj več: izreka namreč že znano.

I i Zdi se, da celo naslednjo igro sezone lahko uvrstimo v sociološko serijo. Gledali smo Brechtovo igro Gospod Puntila in njegov hlapec Matti (režija F. Križaj). Obravnava, jasno, socialno opredeljeni odnos med gospodarjem in hlapcem, nam najbolj znan iz Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica. Brecht je seveda avtor nedvomnih kvalitet, saj je verjetno najboljši ali vsaj najvplivnejši dramatik stoletja. Vendar pa pouk iz njegove igre danes in tu ne odzvanja več prodorno. Verjetno zaradi današnjih drugačnih problemov ali drugače čutenih problemov Brechtove igre nasploh nekako izgubljajo na učinkovitosti (za potrdilo te misli nam služi še uprizoritev Beraške opere v Ljubljani pred nekaj sezonami). Predstava sicer ni bila slaba, še posebej velja omeniti vodilni vlogi: Jeršina kot Puntilo in Bermeža kot Mattija.

Zadnja letošnja premiera — črnohumorna komedija mladega srbskega avtorja D. Kovačeviča Maratonci tečejo častni krog — sodi med najprijet-nejša doživetja sezone. Svežina in neposrednost te igre, ki se giblje na mikavni ravni med realizmom in nadrealizmom, sta bistveno potrdila še gosta: režiserka V. Ognjenovič in scenograf in kostumograf M. Tabački. Slednjega poznamo že iz lanske uprizoritve Jovanovičevega Tumorja, režiserka pa je to pot prvič gostovala v Sloveniji. Mislim, da je to tip igre, ki

jo v našem gledališču pogrešamo. Nudi nam razveseljivo srečanje s kvalitetnim in avtentičnega srbskega vzdušja polnim tekstom. Premiera je bila žal malce pozna (konec maja), kar normalnemu poteku predstave ni bilo v prid. Ta duhovita v grotesko segajoča igra o nenavadno vitalni družini srbskih rakvarjev (izdelovalcev krst) Topalovičev prerašča v zanimivo antropološko študijo.

Se vedno pa je bila ta produkcija v senci prejšnje sezone. Pohujšanje v dolini šentflorjanski je dobilo oktobra 1976 na Borštnikovem srečanja priznanje kot najboljša predstava Borštnikovega srečanja 1976. Utemeljitev se je glasila takole: »V predstavi Pohujšanje je celjsko slovensko gledališče z izjemnim posluhom za celoto in z zglednim sozvočjem vseh soustvarjalcev pokazalo predstavo, ki s sodobnim razumevanjem pisateljeve misli brez dvoma pomeni nov prispevek v razvoju slovenske gledališke umetnosti.«

Predstava je prejela tudi individualne nagrade: Borštnikovo nagrado za režijo je dobil A4. Korun, Borštnikovo diplomo je prejela A. Kumrova za vlogo Jacinte, Borštnikovo nagrado za kostumsko opremo je prejela M. Hočevar jeva.

Med vesele dogodke pa se je vpletla žalost. Celjsko gledališče je izgubilo svojo najdragocenejšo članico, ki je bila 25 let — od profesionalizacije gledališča — nosilka težkih repertoarnih bremen. Umrla je Marija Goršičeva. Vsi, ki smo jo leta gledali na odru, polno moči, veselja, zanosa in neugna-nega temperamenta, kar težko verjamemo, da je na deskah, ki pomenijo svet, ne bomo več srečali. Res je gledališka umetnost krhka in bežna stvar (v večnostnih merilih tudi piramide pri Gizah izgube svoj pomen), res je, kar pravi Shakespeare: »... velika ta obla, vse, kar jo uživa, se razsuje, in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu« — obstaja pa še en res, da v nas, ki smo to izredno igralko gledali, jo čutili in doživljali, ostaja dih njene umetnosti, njene življenjske in ustvarjalne sile. Morda bi k Shakespeara pritegnili še našega Strnišo in ob povedanem citirali naslednje omamne verze: »To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.«

Za sklep bežnim komentarjem o šestih celjskih gledaliških sezonah vsaj še tale pripomba. V našem pregledu smo govorili le o repertoarno-umetniških vidikih gledališča, opustili pa smo upravno-finančne (pomembnosti slednjih se seveda zavedamo), želimo pač, da bi celjsko gledališče dobivalo zadovoljiva in ustrezna sredstva za svoje delovanje in da bi ga združeno delo čimbolj podprlo. Navsezadnje je celjsko gledališče zgleden reprezentant kulturne vitalnosti in zmogljivosti svojega mesta ne le v republiškem, ampak tudi jugoslovanskem merilu. S tem pa raste tako družbena odgovornost do gledališča kot odgovornost gledališča do družbe, odgovornost, ki se kaže predvsem v ustvarjalni rasti in potrjevani kvaliteti.

UDK: 792 (497.12 Celje) »1977/78«

SLAVKO PEZDIR

ŠE O ŠTIRIH SEZONAH SLG V CELJU

(od 1977/78 do 1980/81)

SEZONA 1977/78

V tem letu so načrtovali v celjskem gledališču naslednji niz premier: komedijo Toneta Partljiča Oskubite jastreba, igro Rudija Šeliga Čarovnica iz Zgornje Davče, dramsko priredbo Puccinijeve opere Tosca, poetično dramo Ivana Cankarja Lepa Vida in komedijo sodobnega dubrovniškega avtorja Fedja šehoviča Kurbe. Po dolgem času ni bilo v načrtu nobene predstave za otroke, zaradi organizacijskih težav pa je odpadla tudi premiera Cankarjeve Lepe Vide, zaradi česar je bila sezona po številu lastnih premier nenavadno skromna, nikakor pa to ne velja za dosežke v kakovostnem smislu. Manjkajoči delež ponudbe so zapolnili z vključitvijo predstav drugih slovenskih gledališč v abonmajsko ponudbo, kar je bila vsekakor prijetna popestritev matičnega programa.

Po izboru besedil je bila sezona izrazito sodobno obarvana, saj je SLG predstavilo gledalcem kar dve slovenski noviteti (Partljič, Šeligo), ob tem pa še prvič na Slovenskem uspešnico sodobnega hrvaškega komediografa (Šehoviča) in verjetno prvič v Jugoslaviji dramsko priredbo znamenite Puccinijeve opere, ki z letnico prve izvedbe (4. jan. 1900) sodi med prva umetniška dela 20. stol., po idejno-estetski strukturi pa seveda še globoko v 19. stol. Z uprizoritvijo obeh slovenskih novitet je celjsko gledališče tudi v tej sezoni dejavno podprlo in populariziralo sodobno domačo dramsko ustvarjalnost ter hkrati potrdilo pravilo, da je najizvirnejše in najodmevnejše predstave mogoče pričakovati ravno ob krstnih uprizoritvah sodobnih domačih besedil. S postavitvijo sodobnega hrvaškega besedila je gledališče spet nekoliko zapolnilo vrzel v našem poznavanju gledališke ustvarjalnosti ostalih jugoslovanskih narodov in omogočilo pretok dubrovniške renesančne radoživosti med slovenske gledalce. Izjemen ustvarjalni napor

Avtor: Slavko Pezdir, Kulturna skupnost občine Celje

Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče. Režija Dušan Jovanovič, sez. ,1977/78

pa je pomenila izvedba Tosce, ki ji je dopisal prolog in epilog sodobni hrvaški književnik Vjeran Zuppa in je tudi sicer nastajala z združenimi močmi ustvarjalcev iz treh jugoslovanskih republik.

Sezono je gledališče začelo s krstno uprizoritvijo Partljičeve »satirične varijacije na znano temo« Oskubite jastreba, ki so jo hkrati krstili tudi v Drami SNG Maribor. Partljič se je tokrat lotil večnega problema hlapče-vanja in vsakršne človekove prilagodljivosti tako, da je v prvem delu po svoje (se pravi poenostavljeno) ponovil Cankarjeve Hlapce, v drugem pa izoblikoval svojo vizijo Jermanovega životarjenja na Goličavi, kjer je kritično zaostril odnos med izobražencem in politiko. Partljič je pomensko večplastnost Cankarevih Hlapcev skrčil na stopnjo popularne in dražljive burke, ki ne zmore nikogar resneje vznemiriti. Celjska uprizoritev pod vodstvom režiserja Francija Križaja je pretirano poudarjala politično angažiranost besedila. Bila je bolj polemična in resnobna od mariborske, zato pa gledališko manj učinkovita in parljičevsko vihrava. Izrazitejše igralske dosežke so zarisali v spomin Bogomir Veras kot Jerman, Stanko Potisk kot župnik, Janez Bermež kot nadučitelj in Anica Kumrova kot Minka.

Tudi druga premiera v sezoni je pomenila hkrati krst nove domače drame, tokrat Čarovnice iz Zgornje Davče Rudija Šeliga. V tej igri je Šeligo postavil nasproti svet vrednot evropske civilizacije, ki temeljijo na razklanosti telesa in duha, razuma in čutov, ipd. ter svet prvinskih, predkrščan-skih, poganskih vrednot. Omenjeno nasprotje je postavil v okolje temeljne celice evropske civilizacije, v družino. Tu nam razkriva in razkrije usodo posameznika, ki je drugačen od večine, razgali nam lažno človekoljubje civilizacije, katerega zgovorni znaki so naraščajoče potrošništvo, nepristni medčloveški odnosi in brezskrbno uničevanje okolja. Dramatičnosti boja med dvema svetovoma je dal režiser Dušan Jovanovič čutno bogato in premišljeno odrsko podobo, ko je združeval posamezne izrazne prvine po

načelu kontrasta. Tako je že v prologu nakazal temeljno nasprotje med križem, simbolom tradicionalne evropske metafizike, in poganskim obredom vasovalk, nato v prvem delu kontrastiral šume gospodinjskih strojev s hladnimi odnosi v družini na eni in petje prvinskih ljudskih napevov ter polno-krvno, čutno in čustveno eksplozivno Darinko na drugi strani, v drugem delu pa postavljal nasproti šume delovnih strojev in prvinsko ljudsko pesem in ples. Izjemno uspešno je režiserju pomagala scenografka Meta Hočevar-jeva, ki je ustvarila ne le dva izrazito nasprotujoča si dramska prostora (sodobno stanovanje in neolitsko jamo), ampak omogočila ob tem tudi vrsto sporočilno polnih likovnih učinkov. Tehnično izjemno zahtevna predstava je zgovorno izkazala tudi vzorno požrtvovalnost in ustvarjalnost tehničnega dela celjskega gledališča, ki je bil ob tej predstavi postavljen pred eno najtežjih preizkušenj.

Čeprav je bila igra igralcev tokrat le eden od enakovrednih izraznih sredstev, je predstava ravno Miladi Kalezičevi omogočila magistralno stvaritev, ki se je trajno zapisala v spomin občinstva. Darinkino temeljno drugačnost, njeno prvinsko radoživost in čutno nabitost je izžarevala z enkratno umetniško energijo in v veliki meri nosila breme predstave od pričakovanj polnega začetka do polemično zaostrenega zaključka. Pri tem ji je pomembno pomagala z močno protiigro Jana Šmidova v vlogi tašče.

S to predstavo je celjsko gledališče sodelovalo tudi na vrsti pomembnih gledaliških manifestacij in bilo povsod v središču pozornosti. Na 19. festivalu malih in eksperimentalnih odrov v Sarajevu je dobil Šeligo nagrado za najboljše besedilo, zlata lovorova venca pa je žirija podelila tudi režiserju Dušanu Jovanoviču in igralki Miladi Kalezičevi. Na 23. Sterijinem pozorju v Novem Sadu so akreditirani kritiki proglasili Čarovnico za najboljšo predstavo festivala, režiser je dobil izredno Sterijino nagrado za režijo, Milada Kalezičeva nagrado lista Glas mladine za najboljši dosežek mladega ustvarjalca, Darijan Božič pa nagrado za najboljšo izvirno scensko glasbo. Na Borštnikovem srečanju 1978 je bila predstava proglašena za najboljšo predstavo v celoti, Kalezičeva je dobila Borštnikovo diplomo za mladega igralca in nagrado žirije Združenja dramskih umetnikov Slovenije za najboljšo vlogo, Meta Hočevarjeva pa Borštnikovo diplomo za scenografijo v isti predstavi. Posebno priznanje pomeni tudi sodelovanje na BITEF-u 1978. v Beogradu, kjer je celjsko gledališče s Čarovnico že drugič zastopalo jugoslovansko gledališko kulturo v izboru najzanimivejših predstav z vsega sveta. (Prvič so Celjani gostovali na BITEF-u 1976. z Jovanovičevim Tumorjem v režiji Ljubiše Rističa.)

Na tretji premieri so se Celjani predstavili s koreodramo Tosca, ki je že pred nastankom vzbudila dosti razburjenj med ansamblom in zvedavosti pri občinstvu. Priljubljena opera iz železnega repertoarja vseh opernih hiš sveta je bila v predstavi uporabljena zgolj kot vsebinsko-oblikovni citat, ki je dobil v okvirju prologa in epiloga sodobne sporočilne razsežnosti. Oba dodatna dela je napisal v aleksandrincih sodobni hrvaški pesnik Vjeran Zuppa, ki je postavil v središče predstave znamenitega francoskega romantičnega književnika in politika Chateaubrianda, njemu nasproti pa baletno skupino, ki v plesu oživlja in nadaljuje izročilo francoske meščanske revolucije. V prologu, ki je postavljen v slikovito okolje rimskega vrta v polet-

Tosca — koreodrama. Prolog in epilog Vjeran Zuppa. Režija: Ljuhiša Ristič,

sez. 1977/78

nem večeru 1803—1804, se odvija polemično srečanje med reakcionarnim umetnikom, Napoleonovim uslužbencem, in pobeglimi revolucionarnimi ba-letniki, to pa se konča z nasilno akcijo vojske in prelivom v iz reakcionarne zavesti izsanjano opero, ki se dogaja v Rimu leta 1800. Igralci libreto vzneseno govorijo in s tem razkrijejo ves lažni blišč in izvotljeno čustvenost meščanske umetnine. Opera postane tako v Rističevi interpretaciji simbol okostenele meščanske umetnosti, nastajajoče iz protirevolucionarnega umika v bogastvo oblike in silovito čustvenost, v izpraznjeno leporečje in fabula-tivno eksotiko. že v dogajanje Tosce uvede Ristič tudi lik zloglasnega Napoleonovega policijskega ministra Fouchéja, ki se v to lažno umetnost ne vpleta, saj je ta dobrodošlo sredstvo, s katerim zaslepljujejo množice. Sožitje med lažno umetnostjo in oblastjo je dokončno potrjeno v epilogu, ko se v istem rimskem vrtu neke deževne noči leta 1820 srečata ostarela Chateaubriand in Fouché. Izkaže se ,da sta oba, umetnik in policist, iraciona-listični sanjač in pragmatični razumar, služila Napoleonovi diktaturi in sta torej pred zgodovino enaka. Nevtralne, čiste, samozavezujoče in samozadostne umetnosti torej ni, zato je tako pojmovanje lahko le naivna romantična iluzija ali zavestna laž.

Rističeva izvedba je bila spektakularna, domala baročno nabrekla in zato učinkovita podoba neke razpadajoče kulture in njenega razpadanja. Žal je večini gledalcev ostalo srednje sporočilo predstave zaradi nejasnega

prologa in le nekoliko boljšega epiloga skrito, zaradi česar jih ni bilo malo, ki so bili nad tem lažnim bliščem in izpraznjeno patetiko Tosce navdušeni, ne da bi opazili kritično distanco avtorja in izvajalcev. Rističeva sposobnost usklajevanja mogočnih potez in podrobnosti, njegov veliki dar za skoraj filmsko prelivanje med prizori, v katerih se prepletajo različne prvine, vse to se je odrazilo v monumentalnem zaključnem vtisu. Ustrezne pomočnike si je našel režiser v koreografinji Nadi Kokotovič, scenografinji Dinki Je-ričevičevi in kostumografinji Iki Škomrljevi. V spomin so se posebej zarisali igralski dosežki Milene Zupančičeve in Anice Kumrove, ki sta v alter-naciji igrali prvo balerino in Florio Tosco (Kumrova je dobila za vlogo Tosce in Jacinte 1979. leta nagrado Prešernovega sklada in z omenjenima vlogama po mnenju žirije segla v »sam vrh trenutnega igralskega snovanja na Slovenskem.«), Stanka Potiska kot Chateaubrianda in Scarpie, Janeza Bermeža kot koreografa Gioie in Cavaradossija, a tudi izredno izenačena ansambelska igra. Predstava, v katero je bilo vloženega nenavadno veliko truda in umetniškega tveganja, je zaradi svoje izjemnosti in prikritega sporočila naletela na deljene odmeve. Žal jo je gledališče prehitro vzelo z repertoarja, tako da je dosegla manj občinstva, kot bi si zaradi svoje izjemnosti zaslužila, škoda je toliko večja, ker je šlo v tem primeru za izjemen poskus jugoslovanskih, če ne celo svetovnih razsežnosti, ki ga ne bo mogoče zlepa ponoviti.

Za konec sezone pa so pripravili predstavitev sodobne hrvaške komedije Fedja Šehoviča Kurbe, ki je s svojo radoživostjo in sporočilno duhovitostjo ustrezno zaključila številčno skromno, a vsebinsko nadvse bogato sezono. Čeprav se komedija dogaja na samotnem jadranskem otoku ob koncu prve svetovne vojne, pa je njeno sporočilo o tem, da ostanejo kurbe slej ko prej kurbe in je zato v sleherni zgodovinski akciji nemogoče računati na njihovo pomoč, splošno veljavno. Govori namreč o posebej karikirani obliki človekove koristoljubnosti in prilagodljivosti, na osnovi katerih ni mogoča nobena globlja rešitev.

Duhovito napisano besedilo je v sproščenem in razgibanem ritmu prenesel na oder režiser Franci Križaj, ki mu je uspelo prikazati spor med širokosrčnimi prijateljicami noči in zarobljeno vojaško topoumnostjo brez padca v žgečkljivo cenenost in samozadostno igrivost. Posebej hvaležne igralske naloge je ob tem besedilu dobil ženski del celjskega ansambla, iz tega zlasti Mija Mencejeva kot šefica, Jana Šmidova kot Greta, Ljerka Be-lakova kot Adela, Jadranka Tomažičeva kot Pepina in Anica Kumrova kot Kristina. Ni posebej presenetljivo, da je bila omenjena predstava menda največkrat ponovljena.

Na kratko bi lahko omenjeno sezono označili z besedami: malo, a tisto (najmanj) dobro.

SEZONA 1978/79

Načrt za to sezono je obsegal naslednja dela: Čehov: Tri sestre, Hach-feld: Žmurkovi otroci, Žmavc: Pindarova Oda, Gogolj: Ženitev, Novkovičeva: Kamen za pod glavo, neznani avtor: Arden iz Fevershama ter Cankar: Lepa Vida, ki tudi v tej sezoni še ni ugledala luči sveta. (Slednja predstava je

Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre. Režija: Vida Ognjenovič, sez. 1978/79

dočakala svojo uresničitev šele v sezoni 1979/80.) Manjkajoči del ponudbe so tudi tokrat zapolnili z gostovanji ostalih slovenskih gledališč.

Po izboru besedil je bila ta sezona veliko bolj umirjena kot prejšnja, saj so bila to pot v večini t. i. klasična besedila (Čehov, Gogolj, neznani elizabetinec), ob katerih se je želel izkazati igralski ansambel in po katerih je spraševal večji del občinstva. Vseeno pa je gledališče tudi v tej sezoni vztrajalo pri težnji, da predstavi vsaj eno slovensko noviteto (Žmavc) in da nadaljuje s predstavljanjem sodobnih besedil iz jugoslovanske dramatike (Novkovičeva). Po letu prekinitve so spet pripravili tudi predstavo za otroke (Hachfeld).

Sezono so začeli s klasičnim delom enega najbolj igranih dramatikov, z dramo Antona Pavloviča Čehova Tri sestre. Avtorjevo prepletanje resnega in smešnega, vzvišenega in vsakdanjega, hrepenenja in jasne zavesti o propadanju zahteva od izvajalcev izjemno občutljivost, da najdejo med temi skrajnostmi pravo mero. Šele v zapletenosti in večplastnosti, ki se razkrivata skozi prefinjene impresionistične odrske podobe, zaživijo dramske osebe in skupno razpoloženje, brez katerega ni Čehova. Skozi nizanje natančno posnetih podrobnosti iz malomeščanskega življenja se razkriva podoba ljudi, ki propadajo v brezplodnem hrepenenju, v jalovem leporečju, ne da bi bili sposobni storiti karkoli življenjsko odločilnega. Kljub razočaranjem, ki jih morajo sprejeti tri sestre, kljub soočenju z resnico o človekovi temeljni nemoči, sestre vztrajajo. Ob elegičnem razpoloženju je opazen tudi močan radoživostni vzgon.

Predstavo je zrežirala Vida Ognjenovičeva z velikim občutkom za poli-fonost besedila in odrski izraz razpoloženj. Pri tem ji je uspešno pomagal Miodrag Tabački z monumentalno in lepo sceno (razkošen salon z verando ter brezov gaj, v katerem se na odpadlem jesenskem listju odpre trem sestram življenje samo, rešeno predmetnosti in miselnosti zaprtega meščanskega salona). Predstava je terjala od igralcev poleg ubrane ansambelske igre tudi občuteno individualizacijo posameznih oseb, kar jim je v celoti uspelo. Najopaznejše so bile Jana Šmidova kot Olga, Ljerka Belakova kot Maša, Jadranka Tomažičeva kot Irina ter Anica Kumrova kot Natalija. Predstava je bila po mnenju selektorja Borštnikovega srečanja 1979 vrh sezone, zato so Celjani sodelovali na BS 1979. leta prav z njo in dobili za odrsko izreko uradno priznanje — kipec Otona Župančiča za najboljši jezik.

Druga predstava je bila namenjena otrokom, za katere je Janez Žmavc ustvarjalno poslovenil besedilo znane berlinske avtorske skupine Grips pod naslovom žmurkovi otroci. V igri se spopadeta svet otroške domišljije in praktično razumarski svet odraslih, na koncu pa se izkaže, da je otroška domišljija nepremagljiva in neobvladljiva.

Igro je zrežiral Janez Pipan predvsem z željo po zabavnosti in odrski dinamiki, kar pa se je pogosto prevesilo v prebučno burkaštvo in sprenevedanje. še najbolj naravna sta bila Jadranka Tomažičeva kot Oza in Matjaž Arsenjuk kot špin.

V tretji premieri nam je ansambel predstavil slovensko noviteto domačega dramatika Janeza Žmavca, Pindarovo Odo, s katero je ,za to sezono izpolnil obveznost do domače dramske ustvarjalnosti. V igri nam Žmavc postavi na oder dva para ter moškega, ki pomeni v klasičnem ljubezenskem trikotniku nujni tretji člen. Dramski čas in prostor sta zabrisana, dramsko dogajanje je hote zamegljeno do roba preglednosti. Odnosi med posameznimi dramskimi osebami nihajo med agresivnostjo in zavrtostjo, med iska-teljskim zanosom in nihilističnim posmehom, med poduhovljenim hrepenenjem in grobo telesnostjo. Ves čas se nekaj dogaja, ves čas na isti višini, a vendar se nič ne zgodi. Igra postaja zato vse bolj sama sebi zadostna in gledalcu tuja.

Predstavo je prenesel na oder Franci Križaj z velikim prizadevanjem, da bi razmeroma nepregledno in ohlapno besedilo poživil s čutnimi in formalno dovršenimi izraznimi prvinami. Kljub veliki izrazni urejenosti in oblikovni bleščavi predstava ni prebila rampe, vseskozi je ostajala bleščeče hladna in nevznemirljiva. Svojevrstne napore so vložili igralci, med katerimi so potrdili svoje ustvarjalne kvalitete zlasti Milada Kalezičeva v vlogi Lize, Janez Bermež v vlogi Robija, Miro Podjed v vlogi Mrvača in Anica Kumrova v vlogi Lene.

Sledila je uprizoritev Gogoljeve komedije ženitev, s katero je celjsko gledališče že drugič v tej sezoni predstavilo delo iz klasične ruske dramatike. V ospredju Gogoljeve pozornosti je tokrat vprašanje človekove odločitve v svetu, ki je izrazito pozunanjen, kjer velja le način (oblika) življenja, ne pa življenje samo, kjer velja le poroka, ne pa ljubezen, le uradni naziv, ne pa resnični značaj osebnosti. Ostareli, samoljubno lenobni samec Ivan Kuzmič, ki si zaželi ženitve prav iz teh zunanjih vzrokov, se v trenutku odločitve ustraši neznanega in zato sramotno zbeži. Odloči se v skladu s

svojo malomeščansko drobnjakarsko naravo, z željo po znanem, po redu in gotovosti. Tak bo životaril še naprej, še naprej bo le sanjaril o sreči, ne da bi skušal dejavno seči po njej.

Režiser Dušan Mlakar je poudaril zvezo med malomeščansko pasivnostjo in prilagodljivostjo Ivana Kuzmiča in podobnimi slabostmi, ki živijo tudi danes. Zato skoči na koncu Ivan med občinstvo. K stilni ubranosti predstave je pripomogla precej tudi razkošna in funkcionalna scena Avgusta Lavrenčiča, a tudi času in značajem ustrezni kostumi Mije Jarčeve in Cvete Mirnikove. Igralci so izkoristili veliko možnosti, ki jim jih je ponujalo besedilo zlasti v ustvarjanju komičnih učinkov. Posebej vreden je bil delež Janeza Rohačka v vlogi plahega Ivana Kuzmiča, Ljerke Belakove v vlogi neveste Agafje, Pavleta Jeršina in Jožeta Pristova v vlogah Jajčnice in Ževa-kina ter Jane Šmidove v vlogi Dunjaške.

Seznanitev s sodobno jugoslovansko dramatiko je v tej sezoni omogočila uprizoritev nagrajenega besedila s Sterijinega pozorja 1978, drama Milice Novkovičeve Kamen za pod glavo. Avtorica nam je v svojem prvem besedilu v dosledno stilizirani obliki predstavila životarjenje na podeželju, kjer pod vplivom sodobne civilizacije razpadajo stare moralne vrednote, novih pa ni. Zato je svet podeželja v njeni podobi poln sovraštva in grobosti, človek je v takšnem svetu prepuščen popolnoma sam sebi, ujet v meje lastnega bivanja, nenehnega postavljanja in razdiranja, rojevanja in umiranja. V svetu brez tesnejših človeških vezi med ljudmi ni morale in ne časti, je samo še mučno životarjenje in umiranje.

Režiser Franci Križaj se je v skladu s stilizacijo besedila samega odločil za strogo stilizirano predstavo, v kateri pa je še vedno upošteval temeljne značilnosti srbskega kolorita. K razmeroma asketskim izraznim možnostim je precej prispevala scena Miodraga Tabačkega, ki je poudarjala zaprtost in negibnost prostora, s tem pa tudi statičnost dogajanja. Pomembnejše igralske dosežke so prispevali Miro Podjed v vlogi Novaka in Peter Boštjančič v vlogi Krsmana Vučetiča, Ljerka Belakova v vlogi Krune in Marjanca Krošlova v vlogi Simane.

Ob zaključku sezone pa je celjsko gledališče prvič na Slovenskem predstavilo še komedijo neznanega elizabetinskega avtorja Mojster Arden iz Fevershama. Besedilo, ki ponuja s svojo drastično ljubezensko zgodbo in zločinom ter zasluženo kaznijo veliko radoživega renesančnega humorja, je režiser Dino Radojevič postavil na oder v slogu renesančnih potujočih sejmarskih gledaliških družin. Ves čas predstave so na odru vsi igralci, ki vstopajo in izstopajo ter skrbijo za pravo vzdušje pri nastopu svojih kolegov, ali pa z ironijo ustvarjajo potrebno distanco do dramskega dogajanja. Kljub več-funkcijski scenografiji Draga Turine so ves čas v ospredju igralci, ki v stopnjujočem se tempu ob »strašni zgodbi« izkazujejo predvsem svoje mojstrstvo. V vlogi prvega igralca, ki je moral skrbeti za stike z občinstvom in zapolnjevati vse vrzeli v igralski družini, se je spretno znašel Borut Aluje-vič, v vlogi nezveste Alise je bila imenitna Anica Kumrova, ljubimca Mosbieja je domišljeno odigral Peter Boštjančič, služabnika Mihaela pa Zvone Agrež.

V tej sezoni so bili posamezniki in kolektiv SLG Celje deležni pomembnih družbenih priznanj. Anica Kumrova je dobila nagrado Prešernovega

sklada za vlogi Jacinte in Tosce, a tudi Nataše v Treh sestrah in Lene v Pindarovi Odi. Dramaturški oddelek SLG je dobil kot prvi v Sloveniji novo Griin-Filipičevo priznanje za uspeh v slovenski dramaturgiji; priznanje bodo podeljevali v prihodnje vsaki dve leti ob Tednu slovenske drame v Kranju. Kolektiv SLG je dobil ob slovenskem kulturnem prazniku nagrado in priznanje Kulturne skupnosti občine Celje za izjemne kulturne dosežke v zadnjih letih. Enako priznanje je dobil tudi umetniški vodja Igor Lampret za osebne zasluge pri dosežkih SLG Celje.

Sezona 1978/79 je bila v celoti manj izzivalna in polemična od prejšnje in kot taka vsekakor potrebna postaja na razvojni poti gledališča. Ce so bili za prejšnjo sezono bolj tipični nekateri izjemni režijski dosežki, je v tej sezoni, ki je potekala v znamenju klasike, prevladoval igralec posameznik in homogenost ansambla v celoti.

SEZONA 1979/80

Repertoarno podobo sezone 1979/80 sta bistveno sooblikovali dve pomembni obletnici: 130-letnica prve slovenske gledališke predstave v Celju (16. septembra 1849 je združba Jeretovih igralcev prvič predstavila Linhartovo županovo Micko) in 40-letnica II. konference ZKS, ki je bila 31. decembra 1939 v Joštovem mlinu v Medlogu. Prvemu jubileju so posvetili uprizoritev gledališkega scenarija Andreja Inkreta Play Linhart 1780—1789, drugemu pa uprizoritev posebej za to priložnost napisane dokumentarne igre Pavla Lužana Rdeči mlin (Kruh in sanje). Ob mednarodnemu letu otroka so za najmlajše obiskovalce obnovili mladinsko komedijo Janeza žmavca Pavliha in malo čez les ter dodali še uprizoritvi Cankarjeve Lepe Vide in Shakespearove komedije Ljubezni trud zaman. Obljubljeno krstno uprizoritev komedije Borivoja Wudlerja pa so prestavili na začetek sezone 1980/81. Ob dveh klasikih (Cankar, Shakespeare) in izvirni odrski priredbi Linhartove Miss Jenny Love ter županove Micke smo bili priče le izvedbi ene domače novitete (Lužan) ter obnovitvi domače mladinske igre.

Sezono so začeli z obnovitvijo otroške komedije Janeza žmavca Pavliha in malo čez les v režiji Dušana Mlakarja in skoraj v enaki igralski zasedbi kot v sezoni 1974/75. žmavčevo besedilo tvorno izhaja iz teorije igre, zato opušča jasno dramsko zgodbo in dramske značaje, prav tako pa tudi izrazitejši vzgojni namen. V ospredju je igra domišljije, ki odpira svobodne možnosti doživljanja tudi mlademu gledalcu ter gledališko bogatega izraza soustvarjalcem predstave. Kljub očitnim naporom slednjih predstava v sklopu otroške dramatike ne pomeni izrazitejšega uspeha, a prej po krivdi besedila kot uprizoriteljev.

Za odrasle se je sezona začela z večkrat napovedano in odloženo Lepo Vido Ivana Cankarja v režiji Mileta Koruna. Pričakovanja so bila velika, saj je Mile Korun v Celju že postavil z velikim uspehom Za narodov blagor, Hlapce in Pohujšanje istega avtorja. Korun se je tudi tokrat pogumno odrekel preprostemu prenašanju Cankarjevega besedila na oder, kar je več kot zgovorno pokazil že z izbiro dramskega prostora. Življenje in nehanje Cankarjevih dramskih oseb se ne odvija več v zloglasnem prostoru in času

T

99

Ivan Cankar: Lepa Vida. Režija: Mile Koran, sez. 1979/80

ljubljanske Cukrarne, ampak v popolnoma zaprtem kockastem prostoru (scena Mete Hočevarjeve) katerega stene, strop in tla so prevlečeni z gladko, sterilno, hladno odsevajočo prosojno umetno maso, bolniške postelje, nočna omarica in dva stoli v njem pa pričata, da smo v bolnišnici, hiralnici, v predprostoru smrti. V tem grozljivo asketskem prostoru, v katerega občasno vdira življenje zunanjega sveta skozi troje vrat, v tej predsmrtni čakalnici se odvija Cankarjeva drama človekovega hrepenenja in smrti. Nasprotja med Poljancem, Dionizom, Mrvo in Damjanom na eni ter Dolinarjem, Mileno in zdravnikom na drugi strani preraščajo v splošno človeško nasprotje med hrepenenjem in sanjami po nekem višjem, razumu nedostopnem svetu ter med golim vsakdanjim razumarskim prakticizmom.

V tej Korunovi polifoni, do najdrobnejšega detajla domišljeni predstavi so ponovno dokazali svoje igralske sposobnosti v usklajeni ansam-belski igri in poglobljeni individualni igri vsi igralci, med njimi še posebej Anica Kumrova kot Vida, Janez Bermež kot Poljanec, Bogomir Veras kot Mrva, Janez Starina kot Dioniz, Pavle Jeršin kot Damjan, Miro Podjed kot Dolinar, Ljerka Belakova kot Milena in Sandi Krošl kot zdravnik.

Da je šlo tokrat za izjemen umetniški dosežek vseh soustvarjalcev kot rezultat jasne in dosledne zamisli ter do detajla izdelane izpeljave, je pokazala odmevnost v Sloveniji in Jugoslaviji ter številne uradne nagrade na osrednjih gledaliških festivalih. Glavno Sterijino nagrado za režijo je dobil 1980. leta Mile Korun za režijo te predstave, Sterijino nagrado za igro je dobila Anica Kumrova za vlogo Vide v isti predstavi. Scenografinja

Andrej Inkret: Play Linhart 1780—1789 (Miss Jenny Love). Režija: Franci Križaj, sez. 1979/80

in kostumografinja Meta Hočevarjeva je dobila na istem festivalu priznanje jugoslovanskih uporabnih umetnikov. Na Borštnikovem srečanju 1980. leta sta za igralski delež v tej predstavi dobila Borštnikovi diplomi Janez Bermež za vlogo Poljanca in Janez Starina za vlogo Dioniza.

V obeležje 130-letnice gledališkega delovanja v slovenskem jeziku v Celju so pripravili uprizoritev Inkretovega spleta dveh Linhartovih iger, tragedije Miss Jenny Love in veseloigre Županova Micka, pod skupnim naslovom Play Linhart 1780—1789 in v režiji Francija Križaja. Andrej Inkret je skušal ponuditi gledalcu nova doživetja ob prepletanju viharniške romantične tragedije s škotskega in preproste ljudske šaloigre, v kateri ne manjka vedno simpatične zdrave kmečke pameti in klene ljudske govorice. Kljub očitnemu namenu pa se igri nista prepletli med seboj tako trdno, da bi mogli spoznati in doživeti kaj novega, zato je ostala slej ko prej prepričljivejša in sodobnemu gledalcu tudi poslej bližja Zupanova Micka. V njej so se tudi igralci laže razživeli, med njimi zlasti Pavle Jeršin kot Glažek ter Miro Podjed in Bogomir Veras kot Tulpenheim in Monkof. V

celoti torej zanimiv in pogumen gledališki poskus, ki pa je uspel le delno.

Z jubilejem je bila vsebinsko povezana tudi naslednja krstna uprizoritev dramske kronike Rdeči mlin Pavla Lužana v režiji Maria Uršiča. Predstava je bila posvečena 40-letnici II. konference ZKS v Jošto-vem mlinu v Medlogu. V besedilo je dramatik zajel pomembnejše dogodke od jeseni 1938 do Novega leta 1940 in si pomagal z zgodovinskimi dokumenti in pričevanji še živih udeležencev. Nekaj ustvarjalne svobode si je dovolil le v značajski opredelitvi dramskih oseb, ki so izmišljene. Prav zaradi izpeljevanja dramskih značajev iz zgodovinsko preverljivega dogajanja besedilu manjka živosti in iskrenega revolucionarnega zanosa, s tem pa tudi globlje prepričljivosti in človeške polnokrvnosti. Režiser se je trudil ustvariti vtis avtentičnosti in hkrati spodbujati tudi univerzalnejši vtis, a brez opaznejšega uspeha. Na površini so naposled ostajali tudi igralci, med njimi nemara najmanj Miro Podjed kot Mirč Savinšek in Bogomir Veras kot Miloš.

Za konec sezone so Celjani prvič na Slovenskem uprizorili še manj znano Shakespearovo komedijo Ljubezni trud zaman v režiji Francija Kri-žaja. Igra, v kateri tekmujeta dve »karakterno kontrastni skupini« (Vladimir Kralj), da bi na koncu le zmagala zdrava renesančna težnja po enakosti duha in telesa, med družbenimi normami in naravnimi potrebami, med

Andrej Inkret: Play Linhart 1780—1789 (Županova Micka). Režija: Franci Križaj,

sez. 1979/80

življenjsko vsebino in obliko, se je v tokratni odrski izvedbi vse preveč zatikala in motovilila, da bi ji uspelo prepričati sodobnega gledalci o nujnosti svobodnega, naravnega življenja brez umetnih konvencij in pretirane skrbi za puhlo obliko. V pretirano konvencionalni in mestoma neubrani postavitvi so opazneje nastopili: Janez Starina, Janez Bermež, Bogomir Veras, Miro Podjed in Barbara Jakopičeva.

Jubilejno sezono, v kateri je prevzel mesto upravnika Stanko Potisk, je mogoče v kakovostnem smislu razdeliti na dva dela. Umetniški dogodek prve vrste je pomenila Korunova postavitev Cankarjeve Lepe Vide, kar je znova utrdilo ugled tega ansambla v ožji in širši domovini. Vse ostale predstave so v kakovostnem smislu dosegle veliko manj.

SEZONA 1980/81

V zadnji obravnavani sezoni je ansambel SLG Celje predstavil svojim gledalcem šest premier, od tega štiri dela iz sodobne domače dramatike in dve iz svetovne dramske zakladnice. Obe drami iz svetovne klasike (Bak-hantke, Hamlet) sodita med t. i. visoke tragedije, domače pa bi lahko razvrstili na sodobne komedije (Odprite vrata, Oskar prihaja; Znamke, nakar še Emilija), poskus sodobne tragedije (Prevzgoja srca) in odrsko priredbo otroške povesti (Drejček in trije Marsovčkl). Spet je opazen poudarek, ki ga gledališče izkazuje sodobni domači dramatiki in je nedvomno v skladu s tradicijo tega gledališča, z njegovo težnjo po družbeni angažiranosti in izvedbeni učinkovitosti. Seveda pa rezultati v gledališču ne zavisijo le od vrednosti besedila, ampak predvsem od izvedbene uspešnosti ustvarjalcev posamezne uprizoritve.

Sezono je gledališče začelo s krstno uprizoritvijo »burke v petih situacijah« Borivoja Wudlerja Odprite vrata, Oskar prihaja. Avtor je v njej iz nekaterih prvin gledališča absurda in iz kritičnega opazovanja družbene stvarnosti spletel groteskno podobo sodobnega meščanskega življenja. Prav zaradi globoke vsebinske angažiranosti in gledališke univerzalnosti mu je uspelo preseči grobo burko v smeri vznemirljivejše sodobne groteske. Tudi predstava v skrbni režiji Dušana Mlakarja je sledila avtorjevi težnji po nerealistični stilizaciji in postavila pred nas svet meščanske omejenosti, potrošniške in svetovljanske mrzlice, stopnjujočega se hrepenenja po bleščečem videzu, v zaprt prostor kurnika, ki se ob koncu radikalno stopnjuje v fašistoidnosti posameznikov, ki so v njem. Med igralskimi stvaritvami so vrednejši prispevki Mije Mencejeve, Janeza Bermeža in Mira Podjeda. Krst domačega besedila ostaja v spominu po svoji nenavadnosti, aktualni vsebinski angažiranosti in učinkoviti odrski komiki. Borivoj Wudler je dobil ob kulturnem prazniku slovenskega naroda 1981 za to komedijo nagrado Kulturne skupnosti občine Celje, režiser Dušan Mlakar pa nagrado za režijo te predstave na 10. goriškem srečanju malih in eksperimentalnih odrov.

Z uprizoritvijo Evripidovih Bakhantk se je celjski ansambel spoprijel z aktualizacijo starogrške tragedije, ki postavlja pred nas radikalno nasprotje med svetom »barbarske« zamaknjenosti, ki mu vlada Dioniz, in svetom »helenskega« reda, treznega razumarstva, kateremu vlada kralj

Pentej. Na tem spopadu je gradila temeljno nasprotje tudi uprizoritev v režiji Francija Križaja, ki je besedilu iskala aktualizacijo z zgovornimi aluzijami na nacizem in stalinizem, torej izrazito na politični ravni. Na likovno čisti sceni Mete Hočevarjeve so se vrstili prizori ekstatičnega plesa in vojaške togosti, dokler ni nasprotje preraslo do vrhunca, ko Agave umori lastnega sina, kralja Penteja. Med igralci se je zarisal tokrat v spomin Janez Starina kot Dioniz, a tudi skoraj ves ženski del ansambla kot zbor ekstatičnih, telesno izzivalnih bakhaktk. Kljub naporom uprizoritev ni povsem uspela niti v aktualizaciji niti v zvestobi klasiki.

Vrh sezone je pomenila uprizoritev Prevzgoje srca Dušana Jovanoviča v režiji Mileta Koruna. Jovanovičev poskus tragedije sega v razmeroma neobdelano obdobje informbiroja in prav v njem najde t. i. mejni položaj, v katerem je mogoče najti prvine tragičnega tudi v sodobnosti, žal pa pretresljiva in odrsko prepričljiva usoda Svetozarja Mitiča izzveni s koncem prvega dejanja in je drugo dejanje preohlapno dodano prvemu. Tako ostaja tudi predstava v spominu predvsem po prvem delu, po protiigri Svetozarja in zasliševalca, po nizu podob iz Svetozarjevega življenja, po učinkoviti in pomenljivi uporabi železne zavese, ki brezčutno zapre in odpre Svetozarju svet, in po igralskih dosežkih Janeza Bermeža, Stanka Potiska in Jane Šmi-dove. Drugi del, v katerem prevladuje nežna in harmonična popularna glasba, ostaja tako v spominu le po temni usodi Branka, ki ga je nadvse intenzivno utelesil Peter Boštjančič. Celjska uprizoritev Jovanovičeve drame je razvrednotila zunajestetske pomisleke, ki so se živahno porajali ob tem besedilu, in mu odprla pot tudi na druge jugoslovanske odre. Za vlogo Branka v tej predstavi je dobil priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 1980 Peter Boštjančič.

Mlajšim gledalcem so pripravili uprizoritev Lukanove priredbe priljubljene povesti Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki, s katero so segli na področje aktualne znanstvene fantastike. Predstava je dokaj spretno povezala svet Drejčkove vsakdanjosti in njegove bogate domišljije z vesoljem. Marsovci in letečimi krožniki. Otrokom je ponudila dovolj paše za oči, starejšim pa tudi nevsiljivo svarilo. Režiser Janez Jemec si je pomagal s kontrastiranjem uniformiranega meščanskega sveta in brezmejnega vesolja, a žal sprva učinkovitih spektakularnih prvin ni prav odmeril, tako da so postajale proti koncu vedno hujša zavora otroški domišljiji. Največ igralskih možnosti je z intenzivno in živahno igro izkoristil Matjaž Arsenjuk.

Po uspešnem krstu Prevzgoje srca so se v isti sezoni lotili še,Jovanovičeve igre iz leta 1969, Znamke, nakar še Emilija. Besedilo, ki še vedno sodi med najizrazitejše primere ludističnega obdobja v naši dramatiki, so ustvarjalci predstave skušali preveriti v vsebinski in izrazni aktualnosti. Pri tem pa so se odrekli radoživi, brezobvezni igrivosti, kakršno terja avtor, in za vsako ceno iskali globlji smisel prikazanega, s čimer pa so zavrli ima-nentno duhovitost in razposajenost Jovanovičevega besedila. Režiser Janez Pipan si je pomagal z bogato scenografijo in spektakularnimi prvinami, drobnih režijskih domislic pa mu ni uspelo povezati v učinkovitejšo celoto. Svoj delež k delnemu neuspehu je dodala tudi neizenačena igralska zasedba, v kateri sta zadovoljila le Stanko Potisk in Miro Podjed.

William Shakespeare: Hamlet. Režija: Vida Ognjenovič, sez. 1980/81

Za konec sezone se je celoten ansambel predstavil še s Shakespearovim Hamletom v režiji Vide Ognjenovič. Veliko priljubljenost te klasične tragedije je potrdila tudi tokratna uprizoritev, saj je izzvala najrazličnejše ocene in komentarje. Najpogostejši očitki so veljali premalo izrazitemu režijsko-dramaturškemu konceptu in ne povsem dosledni izvedbi, najpogostejše pohvale pa so bile naslovljene Petru Boštjančiču, ki je z vlogo Hamleta dosegel nedvomno svoj prvi igralski vrh. Ob njem bi veljalo posebej imenovati vsaj še Milado Kalezičevo kot Ofelijo, Stanka Potiska in Jano Šmidovo kot kraljevski par ter Sandija Krošla kot Polonija. Na Borštnikovem srečanju 1981 je dobil Borštnikovo diplomo za igro Peter Boštjančič za vlogo Hamleta.

Tik pred začetkom sezone je zapustil SLG Celje umetniški vodja Igor Lampret (umetniški vodja od 1. decembra 1974 — 31. avgusta 1980), po zaključku sezone pa še upravnik Stanko Potisk (upravnik od 1. junija 1979 — 15. avgusta 1981). Na mesto umetniškega vodje je 1. marca 1981 prišel Goran Schmidt, ki je po odhodu Potiska postal tudi v. d. upravnika. V tej sezoni sta dobili pomembni priznanji Ljerka Belakova, ki je dobila nagrado Prešernovega sklada za igralske dosežke v Gogoljevi ženitvi, Treh sestrah

Čehova in Lepi Vidi Cankarja, ter Nada Božičeva, ki je dobila nagrado Kulturne skupnosti občine Celje za življenjsko delo na gledališkem področju.

Sezona 1980/81 sicer ni prinesla vrhunske predstave, s kakršnimi se je to gledališče uveljavilo v prejšnjih sezonah (Lepa Vida, čarovnica, Pohujšanje ...), ohranila in utrdila pa je kakovostno raven, ki vzbuja zaupanje tudi za naprej. Gledališče je namreč izpričalo tudi tokrat svojo družbeno angažiranost in aktualnost ob nenehni skrbi za primerno izvedbeno kakovost.

Preglednica udeležb SLG Celje na dosedanjih Sterijevih igrah v Novem Sadu:

1. 1957 — Miloš Mäkeln: Petra Šeme pozna poroka, režija Andrej Hieng

2. 1958 — Juro Kislinger: Na slepem tiru, režija Janez Vrhunc

3. 1963 — Janez Žmavc: Jubilej, režija Branko Gombač

4. 1968 — Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun

5. 1972 — Dušan Jovanovič: Norci, režija Zvone Šeldbauer

6. 1975 — Tone Partljič: Ščuke pa ni, režija Dušan Jovanovič

7. 1976 — Dušan Jovanovič: Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka,

režija Ljubiša Ristič

8. 1977 — Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Mile Korun

9. 1978 — Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče, režija Dušan Jovanovič

10. 1980 — Ivan Cankar: Lepa Vida, režija Mile Korun

UDK: 791.43 (497.12 Celje)

DRAGO MEDVED

PRED PRVIM DESETLETJEM TEDNA DOMAČEGA FILMA

V CELJU

Seveda najprej pomislimo na to, kako je Teden domačega filma mogel pognati korenine v delavskem Celju. Morda bo najboljši odgovor na to logično vprašanje v pisanju uvodnika Jožeta Volfanda v publikaciji ob peti obletnici, kjer pravi: »Verjeli smo v enotnost in policentričnost slovenskega kulturnega prostora. Nismo bili zadovoljni s prispevkom in z našim mestom v preddverju kulturnih tokov v Sloveniji. Hoteli smo, prepričani v zagnanost, gorečnost in samo začasno kulturno zaspanost delavskega Celja, raz-vneti pustoto našega odnosa do kulturnega dela, do lastne ustvarjalnosti in do kulturnega razgleda po ožji in širši domovini. Kajti tradicija je spodbujala, družbena, samoupravna in kulturna preobrazba Celja je terjala.«

Vsak začetek je težak, če ni že pripravneje reči, da vsaj ni enostaven. Eno so želje, notranja gonilna sila, ki da človeku čutiti določene razsežnosti in ^vsebinske mejnike, do kod naj bi segel, drugo pa je seveda, te želje oblikovati v program, v organizirano obliko, ki bi dala po svojih najboljših močeh vse tisto, kar si od programa obetamo. Seveda se skozi čas organizacijski in vsebinski organizem razrašča in utrjuje, pa vendar ostaja najtežja naloga ravno na tistem pionirskem koraku.

Storjen je bil februarja 1973 leta s predstavitvijo naslednjih slovenskih filmov: Amandus, Zarota, Družinski dnevnik, Nevidni bataljon, Nočni izlet, Ne joči, Peter in se je nadaljeval v decembru istega leta s filmoma Begunec in Cvetje v jeseni. To je bil skromen začetek predvajanja slovenskih filmov, uvod v prireditev pa je predstavljal posvet o filmu, ki ga je pripravilo uredništvo Novega tednika v sodelovanju s celjskim Kinopodjetjem in kulturno skupnostjo občine Celje. Ta posvet je bil 6. februarja, vodil ga je tedanji urednik Novega tednika Jože Volfand, sodelovali pa so France Štiglic, Milan Ljubič, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Demeter Bitenc, Jane Kavčič, Mako Sajko, Mirjana Borčič, Drago Medved, Štefan žvižej

Avtor: Drago Medved, »Novi tednik« Celje

in Milica Dimitrijevič. že takrat so poudarili, da je treba film vrednotiti enakopravno z vsemi drugimi kulturnimi dejavnostmi, povezovati proizvodnjo (filmsko), reproduktivno kinematografijo in distribucijo filma. Šlo je torej za dve relaciji. Najprej pospešiti, oziroma sploh začeti temeljitejše dogovarjanje v sami kinematografiji in zavzemanje novega položaja v celotnem in kulturnem življenju. Kajti posvet je pokazal, kako nedogovorjeni so odnosi med samimi filmskimi delavci in da ni nič čudnega, če zaradi notranjega nedoslednega povezovanja trpi tudi širše zrcaljenje, vpliv filma in njegovo vrednotenje v celotnem družbenem prostoru. Ni torej naključje, če je že prvi, pa tudi vsi naslednji »tedni«, vseboval ravno pogovor kot eno poglavitnih vsebinskih postavk. A ne samo pogovor za takoimenovano okroglo mizo, ampak tudi pogovore v delovnih organizacijah in osnovnih ter srednjih šolah. Zadostiti je treba torej veliki potrebi po temeljiti komunikaciji, ki naj služi predvsem dobremu informiranju o vsebini problematike iz filmskega življenja. Saj je zaradi nepoznavanja razmer v domačem filmu bil neustrezen tudi odnos družbe do te tako pomembne umetniške dejavnosti. Pri vsem tem pa je bilo pomembno spoznanje filmskih delavcev, da so sami premalo naredili za popularizacijo svojega dela, čeprav se najbrž vsi strinjamo, da sami vsega ne morejo narediti, toda brez ustreznega poziva širši družbeni skupnosti in lastne dobre volje ne more biti boljših rezultatov, kot smo jih bili vajeni doslej.

Iz vsega tega prizadevanja veje tudi vsebinska usmeritev osrednje slovenske filmske manifestacije Tedna domačega filma. Ne torej še en filmski festival več. Teden domačega filma se po svoji dejavnosti in vsebinski sporočilnosti spontano vključuje v celovit proces podružbljanja filmske kulture. Ne samo v Sloveniji, tudi v Jugoslaviji. Od tu dalje bomo morali deliti njegovo delo na dva bistvena dela, ki se sicer vsebinsko dopolnjujeta in drug drugega pogojujeta, a zaradi boljšega pregleda ju ločimo. Prvi del obsega predstavljanje najnovejših in najboljših dosežkov domače filmske proizvodnje, drugi del pa so takoimenovane spremne prireditve, v katere prištevamo razstave, posvetovanja in seveda pogovore v delovnih organizacijah in šolah v celjski in drugih občinah. Ne smemo namreč pozabiti, da je Teden domačega filma pričel od leta 1974 vključevati v svoj vsebinski program tudi druge kraje celjskega območja (Laško, Slovenske Konjice, Zreče, Vransko, Mozirje, Velenje, Žalec, Polzela, Kozje, Šentjur in Štore, Prebold, Loče pri Poljčanah, Radeče, Šmarje pri Jelšah).

V tem prispevku namenoma ne bo tekla beseda, kritična beseda o jugoslovanskem in slovenskem filmu. To je strokovna domena filmskih kritikov in publicistov. Pobliže se bomo spoznali s Tednom domačega filma kot filmsko manifestacijo, ki filmsko umetnost propagira, jo popularizira, jo podružblja in postavlja v okvir realnega vrednotenja. Razbija filmske tabuje in skuša ustvarjati pravo podobo resne in naporne, družbeno odgovorne in lepe vloge, ki jo opravlja filmska umetnost. Spomnimo se samo Leninovih besed o pomembnosti filma ...

Prav je, da pravočasno opozorimo na dejstvo, ki je v primeru Tedna domačega filma v Celju še kako očitno. To je trdna in prav organska povezanost celjskega gospodarstva in gospodarstva celjskega območja s to filmsko manifestacijo. Brez te povezave, najbrž tudi te prireditve ne bi

bilo. Vsaj ne v takšni meri in v takšnem obsegu. Velika finančna, materialna, predvsem pa moralna opora družbenopolitičnih in gospodarskih dejavnikov na celjskem območju je zgleden primer sodelovanja dveh partnerjev, kjer se odvija enakopraven dogovor o ponudeni in sprejeti vsebini. Neprecenljiv je pomen družbene vloge Tedna domačega filma kot kulturnopoii-tične manifestacije in tu je konkretno mesto, kjer je svojevrstna miselnost odprtih oči in široke zavesti podrla običajne meje, v katerih se dogovarjamo o odstotkih za kulturni dinar. A velja na tem mestu omeniti še nekaj. Teden domačega filma nima profesionalnih delavcev, kot jih imajo nekateri drugi jugoslovanski filmski festivali. Organizacijski odbor (Milan Seničar, predsednik in člani Zdravko Božičnik, Sreten Dešnič, Stane Hafner, Franc Horvat, Štefan Jager, Anica Justin, Ivan Kapš, Avgust Kraševec, Alfonz Kumer, Jože Kuzma, Valter Leben, Drago Medved, Zvonko Perlič, Edi Pod-pečan, Meta Pokleka, Marlen Premšak-Sever, Brane Stamejčič, Majda Umnik, Jože Volfand, Štefan žvižej) opravlja vrsto nalog povsem na volon-terski osnovi. Imena članov se iz leta v leto minimalno menjavajo. Samo za primer: v letu 1977 je organizacijski odbor na svojih sejah pred začetkom Tedna domačega filma sprejel 150 sklepov in vsi so bili točno do predvidenega datuma tudi izpeljani. Naj povzamem: brez srčnosti in zagnanosti, brez razumevanja gospodarstva, občine in družbenopolitičnih organizacij bi vsa ta vložena sredstva ne imela takšnega učinka, kot se to kaže iz leta v leto.

Čeprav je razvoj dogodkov terjal nekatere organizacijske dopolnitve, pa je vendar obstajal Teden domačega filma zvest svoji prvotni zasnovi v organizacijski zgradbi vse do leta 1981, ko je bil podpisan družbeni dogovor, a o njem več pozneje.

Preden preidemo na pregled predstavljenih filmov v letih 1973 do 1978, velja omeniti prireditve, ki so kakorkoli opozarjale na delo in njegovo vlogo, na poznejši razvoj domačega filma nekaterih naših znanih filmskih delavcev. Med prvimi je prav gotovo Metod Badjura, ki je posnel prvi slovenski film (Triglavske strmine, V kraljestvu Zlatoroga). Pomembno je namreč to, da se je Društvo slovenskih filmskih delavcev odločilo, da bo od leta 1973 dalje podeljevalo Badjurove nagrade za dosežke v slovenski kinematografiji in to predvsem za režijo, scenarij, kostumografijo, glasbo in druge važne elemente v filmski zgradbi, medtem, ko predvsem za igralske dosežke podeljuje vsako leto osrednje slovenske nagrade tudi na Tednu domačega filma v Celju žirija revije Stop in Novega tednika. Tako so bile v spomin Metoda Badjure v Celju prvič podeljene te nagrade leta 1973. Zlato plaketo z diplomo in denarno nagrado 6.000 dinarjev je prejel režiser Matjaž Klopčič, srebrno plaketo z diplomo in denarno nagrado 3.000 dinarjev pa je prejel režiser Jože Beve, do takrat znan bolj kot režiser kratkih filmov, saj je imel svoj celovečerni debut v Celju s filmom To so gadi. Posebno priznanje je dobil snemalec Jure Pervanje.

Poleg vsakoletne počastitve spomina na Metoda Badjuro pa je Teden domačega filma posvetil precejšen vsebinski delež tudi spominu Mirka Groblerja, Franceta Kosmača (z retrospektivo njunih del), prav tako je imel svojo retrospektivo režiser France Štiglic, posebne pozornosti pa je bil

deležen tudi preminuli režiser Igor Pretnar. V njegov spomin smo v letu 1977 gledali Na valovih Mure in Pet minut raja, medtem ko smo imeli leto prej v premiernem programu njegovega znamenitega Idealista. Čeprav bomo o razstavah govorili pozneje, velja omeniti tisto iz leta 1976, ker je bila posvečena velikemu režiserju Sergeju Eisensteinu. Videli smo namreč njegove risbe in znamenito Križarko Potemkin, Ivan Grozni I, Ivan Grozni II, v Osrednji knjižnici pa smo videli še nekatere druge filme iz Kinoteke. Pomembno za samo manifestacijo je tudi to, da je Osrednja knjižnica še razširila svoja že itak odprta vrata kulturnim prireditvam v Celju, saj to ni bila prva tovrstna razstava v njenih prostorih. Že leto prej (1975) je knjižnica pripravila pregledno razstavo jugoslovanske literature o filmski umetnosti.

FILMSKE PREDSTAVE

Ker je TDF ob koncu leta in so za njim že domala vsi filmski festivali v Jugoslaviji, je laže izdelati izbor filmov. Teden domačega filma skuša z njihovim prikazom kar najbolj izpopolniti gledalcu podobo o vsebinskih smernicah in idejnih tokovih domačega filma in s tem seveda tudi z njegovo umetniško pronicljivostjo. V premiernem sporedu, ki je v dvorani kina Union, smo videli naslednje filme:

1973: Amandus, Družinski dnevnik, Nevidni bataljon, Nočni izlet, Ne joči, Peter, Begunec, Cvetje v jeseni.

1974: Pomladni veter, Kapetan Mikula mali, Derviš in smrt, Pastirci, Deps, Let mrtve ptice, Strah.

1975: Čudoviti prah, Povest o dobrih ljudeh, Med strahom in dolžnostjo, Rdeča zemlja, štiri dni do smrti, Hiša, Prezimovanje v Jakobs-feldu.

1976: Idealist, Bele trave, Čuvaj plaže v zimskem času, Vlak v snegu, Dekliški most, Vdovstvo Karoline Zašler.

1977: Sreča na vrvici, Ne nagibaj se ven, Posebna vzgoja, Ljubezensko življenje Budimira Trajkoviča, Rešitelj, Hajka, To so gadi.

Pri vseh premierah so sodelovale tudi ekipe ustvarjalcev in če naštejemo samo imena režiserjev: France štiglic, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Puriša Dordevič, Vojko Duletič, Branko Bauer, Miodrag Stamenkovič, Bogdan žižič, Mate Relja, Rajko Ranfl, Goran Markovič, Rajko~Grlič, Tonči Vrdoljak, Milan Ljubič, Igor Pretnar, Tori Jankovič, Krsto Papič in Jože Beve, lahko rečemo, da se je v Celju v neposrednih pogovorih z gledalci zvrstila lepa ple-jada filmskih ustvarjalcev. A o pogovorih podrobneje pozneje. Zanimivo je, da so sorazmerno dobro obiskane tudi predstave v kinu Metropol in Dom. Prvo leto Tedna domačega filma (prvo ime je bilo Teden slovenskega filma, a že isto leto je bil naslov spremenjen zaradi preozkega okvira in premajhne filmske proizvodnje v Sloveniji) so bile predstave samo v kinu Union. Dva filma, ki sta ostala za december (Begunec in Cvetje v jeseni) sta doživela celjsko premiera v nezakurjeni dvorani, ker so bile tisti čas na dnevnem redu redukcije električnega toka. Sramežljiv začetek v mrzli dvorani in še

bolj mrzlem preddverju, kjer je po projekciji filma tekel pogovor med filmskimi ustvarjalci in nekaterimi celjskimi kulturnimi delavci in ljubitelji filma, ni nič kaj simboliziral nadaljnji razvoj Tedna domačega filma. Poglejmo samo obisk. Leta 1973, ki ga uradno štejemo za rojstno leto Tedna domačega filma, si je omenjene filme ogledalo nekaj več kot 2000 obiskovalcev, leta 1977 pa v vseh treh kinematografih 33.000 obiskovalcev, posebej pa bi morali prišteti še učence in dijake celjskih šol, ki so v dopoldanskem času posebej obiskovali filmske predstave.

Če imamo torej v kinodvorani Union takoimenovani premierni program, poglejmo, kaj se je odvijalo v ostalih dveh kinodvoranah. Metropol je imel leta 1974 retrospektivo del Franceta Štiglica: Na svoji zemlji, Dolina miru, Deveti krog, Balada o trobenti in oblaku, Ne joči, Peter, Amandus in Tistega lepega dne. Leto pozneje smo v kinu Metropol videli izbor mladinskih jugoslovanskih filmov in filme kinematografij iz dežel v razvoju (Mehika, Egipt, Indija). 1976 so predstavili v kinu Metropol filme na temo Mi in samoupravljanje: Poznate Pavla Plešo, Veselica, Vzkipelo mesto, Varovanec, Protest, Iz oči v oči, Predstava Hamleta v Donji Mrduši ter filme iz neuvrščenih držav: Zemlja (Egipt) in Dolina ubogih (Mehika). Leta 1977 pa smo gledali v Metro-polu mladinske filme uspešnice in spominski večer Igorja Pretnarja ter predstavitev tujih kinematografij: Letalci velikega neba, V gori raste zelen bor, Sedmi kontinent, Razsodba, Pet minut raja, Tovarišija Petra Grče, Iz zmage v zmago (Kitajska), Na valovih Mure (Pretnar), Kekčeve ukane, Vojna za črno zlato (Maroko), Zbiralci perja, Hajduški časi, Diverzanti, Metuljev oblak, Sončni krik, Nevidni bataljon, Človek ni ptica.

V kinu Dom smo leta 1974 videli vse štiri Kekce: Kekec, Srečno Kekec, Kekčeve ukane, Kala, Ti loviš, Sončni krik, Vesna, Ne čakaj na maj. Leto pozneje smo videli v kinu Dom retrospektivo del Mirka Groblerja in Franceta Kosmača: Nočni izlet, Dobro morje, Dobri stari pianino, Peta zaseda, Lucija, Ti loviš, Kopiji pod brezo. V istem kinematografu je bila kot tretja predstava filma na temo Lik žene v slovenskem filmu: Samorastniki, Lažnivka, Na klancu, Ljubezen na odoru, Vesna, Cvetje v jeseni in Ples v dežju. 1976 smo videli v kinu Dom otroške in mladinske filme: Orli zgodaj letijo, Kekec, izbor risank in animiranih filmov, Volk samotar, Sedma celina, Kala, Sinji galeb ter filme na temo NOB: Kozara, Desant na Drvar, Signali nad mestom, Bombaša, Ne obračaj se, sinko, Ko slišiš zvonove, Vrhovi Zelengore. Istega leta se je pojavila tudi Osrednja knjižnica kot prostor za projekcijo filmov Sergeja Eisensteina (16 mm filmski trak), in sicer Križanka Potemkin, Oba dela Ivana Groznega in še nekaj krajših filmov iz jugoslovanske kinoteke. V letu 1977 smo v kinu Dom gledali komedije in kriminalke: Moja nora glava, Po isti poti se ne vračaj, Kapiraš stari, Kleščar, Lito valovito, Umor na zahrbten način, Ljubezen in kakšna kletvica vmes.

Ko govorimo o predstavitvah domačega filma, ne moremo mimo tako-imenovanih »zunanjih« premier. To ime se je prijelo filmskih predstav izven Celja, ki pa sodijo v vsebinski program Tedna domačega filma. Kajti osnovna ideja manifestacije je kar najširša informiranost gledalcev s področja domače filmske proizvodnje. Z dogovarjanjem s posameznimi kulturnimi skupnostmi na celjskem območju ter delovnimi organizacijami in seveda z malo

dobre volje, Teden domačega filma uspeva pripraviti premiere v posameznih krajih (omenjeni so bili že v uvodu) s predstavitvijo filmskih ustvarjalcev, ki po predstavi sodelujejo v neposrednem pogovoru z gledalci filmov. V kraju, kjer je premiera v popoldanskem času (tako, da je v kraju izven Celja premiera filma prej kot v Celju) si ekipa filmskih ustvarjalcev tudi ogleda posamezne tovarne, obišče šole in se pogovarja z ljubitelji filmske ustvarjalnosti. S takšnim načinom mislijo organizatorji Tedna domačega filma nadaljevati, saj so vse dosedanje izkušnje pokazale, da obstaja za predstave v drugih krajih celjskega območja veliko zanimanje, mnogo zanimivega pa povedo tudi pogovori po predstavah, kjer se ustvarja neposreden stik z ustvarjalci in gledalci.

Dobro so obiskane tudi dopoldanske predstave, namenjene predvsem šolski mladini. Obiski filmskih ekip v šolah, pogovori pedagoških delavcev z učenci in dijaki o filmu, ogled določenih predstav, vse to »dviguje temperaturo« v Celju v času, ko traja Teden domačega filma.

Za hip se ustavimo pri primerjavah števila predstav. Leta 1973 je bilo 8 predstav, 1974 že 21, 1975 smo jih videli že 28, leto pozneje 30 in leta 1977 že 35 filmskih predstav. V tem trenutku je prav, da se spomnimo tudi na delež amaterske filmske ustvarjalnosti, ki je v Celju dokaj dobro razvita. Leta 1974 smo v kinu Metropol imeli premiero amaterskega igranega filma Gimnazijka v režiji Stanka Josta. Premiere se je udeležil tudi avtor romana, po katerem je bil narejen scenarij, slovenski književnik Anton Ingolič. Leta 1975 so filmski amaterji v Velenju priredili svoj vsakoletni pregled dela pod okriljem Tedna domačega filma. Od leta 1976 pripravljajo na Polzeli v organizaciji »Svobode« teden mladinskega filma; v času, ko traja v Celju TDF, predvajajo na Polzeli najboljše dosežke jugoslovanskega mladinskega filma. Tako širi drevo svojo krošnjo, spodbuja k rasti in brstenju tudi druge in s tem seveda dosega enega svojih poglavitnih ciljev: širiti filmsko kulturo, pojasnjevati njeno abecedo in spodbujati k ustvarjalnemu delu tam, kjer so za to možnosti, ni pa še dovolj poguma, izdelanega delovnega programa in podobno.

Posebno poglavje so premierne svečanosti. Predstavitev ekip filmskih ustvarjalcev pomeni Teden domačega filma posebno doživetje. Jugoslovanski filmski delavci radi prihajajo v Celje ravno zaradi tega svečanega in intimnega trenutka, kjer se v vzorno urejeni dvorani lahko filmski ustvarjalci za kratek čas pomudijo s svojim občinstvom. Novost je prineslo leto 1980, o tem pozneje. Prisrčen sprejem celjskega občinstva je že marsikomu ostal trajno v spominu. Ni odveč, če na tem mestu zapišemo, da so nekateri režiserji (Goran Markovič, Raj ko Grlic in še nekateri) zaradi megle, ko ni moglo leteti letalo iz Beograda prišli s svojimi osebnimi prevoznimi sredstvi v Celje, da bi bili navzoči v pogovorih z gledalci. In ko govorimo o predstavitvi filmov, ne moremo mimo vloge celjskega Radia, ki v času Tedna domačega filma vsako jutro posveča oddajo v živo filmu prejšnjega večera in gosti v svojem studiu filmske ustvarjalce. Najbrž pa ni treba posebej omenjati njegovo vlogo v pripravah in odmevih, prav tako ne vlogo Novega tednika, ki ob drugih jugoslovanskih sredstvih javnega obveščanja najobširneje informira svoje bralce o najnovejših dosežkih domačega filma.

POGOVORI V DELOVNIH ORGANIZACIJAH IN ŠOLAH

Že uvodoma je bilo rečeno, kolikšno pozornost TDF posveča neposrednemu zbliževanju filmskih ustvarjalcev in »porabnikov« njihovih izdelkov. Prav gotovo bi bila nenadometljiva izguba zamuditi priložnost za izredno široko tribuno, ki se ponuja v trajanju Tedna domačega filma. Več tisoč obiskovalcev filmskih predstav od najmlajših do odraslih spremlja jugoslovansko filmsko proizvodnjo, oziroma njene najboljše stvaritve, ker je v Celju predstavljen samo izbor, pa je povsem prav in nujno, da ob vsej tej beri gledalci povedo svoje mnenje o umetniški zvrsti, za katero odrinejo nemalo denarja od svojega ustvarjenega dela. Gre torej za javno tribuno o kulturi, točneje o filmu. Ti pogovori se seveda med seboj močno razlikujejo. Le v enem so si edini: povsod je v ospredju film.

V osnovnih šolah je zanimivo že to, da učenci vidijo filmske delavce. Ne samo igralce, ne samo »zvezdnike« ali režiserje. Da vidijo tudi monta-žerja, ki ves svoj delovni čas preživi v temni komori, da spoznajo delo ko-stumografa, scenografa, scenarista, tonskega delavca in vse tiste druge nevidne delavce, ki jih ob špici filma tako radi prezremo. šolarje seveda najbolj zanimajo filmski triki, ker jim film v njihovi starosti predstavlja bolj tehnični fenomen, kot vsebina. Kako se podira hiša, priteče kri, zruši most in kako se na filmu umira — to so najčešča vprašanja mladih nadebudnežev.

Značilen prizor s pogovora slovenskih filmskih delavcev z osnovnošolci: ekipa filma Na svidenje v naslednji vojni na obisku v osnovni šoli Vojnik

Slovenski filmski delavci na obisku pri kovačih v zreškem Uniorju. Spredaj sta na posnetku maskerka Berta Meglic in celjski gledališki igralec Zvone Agrež, desno pa je pokojni igralec Jože Zupan, velik prijatelj Tedna domačega filma

namenjena filmskim delavcem. Seveda tudi to, kako se pride k filmu in po kakšnem kriteriju izbira režiser igralce, kadar namerava snemati mladinski film in potrebuje v svoji scenski podobi veliko mladih.

V srednjih šolah so vprašanja že bistveno drugačna: le tu in tam je kakšno namenjeno temi, kako se pride k filmu. Večina pa ji je posvečenih vsebini, motiviki. Vprašanja se tudi obračajo k primerjavam jugoslovanske filmske umetnosti z drugimi v svetu. Mladi iščejo njegovo mesto tudi zunaj. Njegovo uveljavitev, ceno. Zanima jih vsebinska usmeritev, problem dobrega scenarija in podrobnosti okoli scenarija samega, zanima jih razlika med scenarijem in snemalno knjigo. Vprašanja so vse bolj strokovna, v njih, v mnogih med njimi že tli želja po filmskem delu, po soočenju s tem zanimivim in zahtevnim izraznim medijem. Neverjetno kritični znajo biti mladi. Družbeno kritični in široki v svojih pogledih, čeprav imajo -, ravno v tej starosti svoje specifične življenjske »težave«. Zato tudi mnogo pričakujejo od filma in so kritični, če jih je film razočaral. In vse znajo biti, samo naivni ne. Zato so pogovori filmskih delavcev v srednjih šolah posebno doživetje, kjer marsikdaj sami filmski delavci ostajajo presenečeni, saj so težko odgovorili na marsikatero zastavljeno vprašanje iz mladih ust.

Najbrž ni posebno težko ugotoviti, kakšne so teme pogovorov filmskih delavcev v delovnih organizacijah. Naj še prej omenim, da pride v Celje

več delegacij slovenskih filmskih delavcev, ki jih organizira Društvo slovenskih filmskih delavcev in v enem dnevu po tri delegacije vodijo pogovore v treh različnih delovnih organizacijah. Doslej so bili ti pogovori v Aeru, Cinkarni, Emu, Zlatarni, Aurei, železarni štore, Gorenju v Velenju, Metki v Kozjem, Pivovarni Laško, Ljubljanski banki, Etolu, Konusu v Slovenskih Konjicah, v Tkanini, Topru, Kovinotehni, Ingradu, Tehnomercatorju, Tovarni nogavic na Polzeli in v Garantu in še ponekod drugod. Torej kar lepo število delovnih organizacij, ki so široko odprla vrata filmskim delavcem. Pogovori najčešče tečejo okoli denarja. Kako se kulturni dinar pretvarja v filmski dinar. Kdo vse odloča o pomembnejših odločitvah: o scenariju, o tem, kdo bo režiral, kakšni so »obrambni mehanizmi« pred slabim scenarijem ali slabim filmom, ki mnogo stane, a malo vrne in podobno. Delovni ljudje iščejo sebe na filmskem platnu. Prebuja se samoupravna pravica, še bolje rečeno — dolžnost. Vprašanja niso uperjena osebno. Delovne ljudi zanima globalna vsebinska usmeritev domačega filma. Kaj je to socialna tema, kaj je to samoupravna tema, kje so komedije, kakšno vlogo ima tematika NOB in podobno. Različna družbena telesa na področju kinematografije bi se lahko marsikaj naučila iz teh pogovorov. Kajti tudi filmski delavci se zanimajo za samoupravno življenje v tovarni in primerjajo svoje delo s tistim v delovni organizaciji. Prav posebno pozornost pa posvečajo uvozni politiki, ki je ravno na filmskem področju prav specifična. Večina vprašanj pa je le posvečena samoupravnemu organiziranju. Mnogo filmskih ustvarjalcev je namreč v svobodnem poklicu in so v mnogih fazah svojega dela povsem izključeni iz vseh tistih področij dela, kjer bi lahko vsaj v neki meri uveljavili svoje samoupravne pravice in dolžnosti. Zato zanimajo filmske delavce izkušnje v drugih delovnih organizacijah in se navadno tak pogovor na koncu izoblikuje v menjavo mnenj, kjer se razpreda abeceda naših temeljnih družbenih dogovorov.

POSVETOVANJA

Teden domačega filma je v bistvu nastal iz posvetovanja. Medtem, ko je februarja 1973 bil v stranski dvorani hotela Celeia posvet o problemih slovenske kinematografije, je bil v decembru v uredništvu Novega tednika posvet o filmu in njegovi literaturi, če je bilo na prvem posvetu ugotovljeno, da se slovenska kinematografija premalo povezuje in da je preslaba v svoji proizvodnji, ni bilo v ugotovitvah o filmski literaturi bistvene razlike. Slabo povezan trg, založniško nedogovarjanje in pomanjkanje avtorjev, saj so nekatere filmske zvrsti povsem »nepokrite« z literaturo. Tako je tudi iz opozarjanja na slabosti, botroval pa jim je v veliki meri tisti oblačni in ne-odmevni slovenski filmski val po letu 1966, ko smo se srečevali z vrsto nesrečnih poskusov vrniti slovenski film v popularnost, ki jo je doživljal ob filmih mnogo zgodnejše dobe, nastal Teden domačega filma.

Leto pozneje, 1974, ko je Teden domačega filma že dobil svoje stalno ime, glasbeno avizo (povzeta po glasbi iz filma Cvetje v jeseni, skladatelj Urban Koder) in samoupravni organ — svet Tedna domačega filma in razširjen organizacijski odbor, je bil na sporedu prvi večji pogovor z delavci Kovinotehne. Naslednje leto se je ta paleta še razširila. Takrat je nastal tisti

S posveta o slovenski filmski proizvodnji februarja 1973, posvet je pomenil začetek Tedna domačega filma.

nepozabni razgovor z delavci Ema, ko so prvikrat na glas izrekli željo, če že ne zahtevo, da kdaj se bo končno na filmu videl delovni človek. Poziv je dovolj simpatičen in resen za razmislek scenaristom, čeprav še zdaleč ne smemo trditi, da slovenski film doslej ni beležil in razgrinjal na filmskem platnu delavskega, kmečkega, skratka proletarskega duhä.

Istega leta, torej 1975 je bil tudi posvet o informiranju gledalcev o filmskem repertoarju domačega filma v sredstvih javnega obveščanja in o vlogi marksistične kritike. Na sporedu je bilo tudi srečanje slovenskih filmsko-vzgojnih delavcev, tekel je pogovor tudi o filmskih klubih. Pomembna je bila tudi okrogla miza o liku žene v slovenskem filmu. To okroglo mizo je v Celju pripravila revija Jana.

1976 je bil posvet o filmski kritiki. Verjetno je to tako obsežno področje z razvejano problematiko, ki ni zrasla v mejah lastnih postavk, ampak se živo navezuje na celotno filmsko proizvodnjo in zato ni čudno, če se že nekaj let posvetovanja hote ali nehote ne morejo izogniti temu občutljivemu družbenemu pojavu in nujnosti. Tega leta so imeli prvič v taki obliki tudi posvetovanje o uresničevanju zakona o filmu. Zakaj zanimivo — o tem beseda nekoliko pozneje, saj je problem živo vezan na celjsko območje, oziroma občino.

1977 je bila v Celju v okviru Tedna domačega filma skupščina združenja filmsko vzgojnih delavcev pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Posebno pozornost je vzbudil posvet o kulturnem, samoupravnem in družbenoekonomskem položaju slovenskega igralca. Pozornost zaradi tega, ker se je tega posveta udeležilo zelo malo igralcev in igralk, tisti pa, ki so bili navzoči, so v svojih razpravah tako živo in občuteno izpovedali svoje težave, da je bilo povsem jasno, da je mnogo nerešenih problemov v položaju igralca. Le redki so, ki jih hočejo na osnovah samoupravne prakse tudi izboljšati, večina pa se temu izogiba in se zadovolji le zgolj s tarnanjem in se zateka k samoupravljanju le v največji nuji. Ta posvet je bil dragocen zaradi tega, ker je razkril dvoličnost vzdušja, ki vlada danes v poklicnih igralskih ustanovah, pokazal pa je tudi probleme na relaciji gledališč, ki imajo igralce za »stalno« in fimskimi proizvodnimi hišami, ki jih samo najemajo za določen čas. Tudi

to leto je tekla beseda o založništvu na področju filma, in sicer za Slovenijo in spet je bil zbor slovenskih kinooperaterjev. Organizirala ga je Gospodarska zbornica. Istočasno je bila v Celju tudi seja odbora za kinematografijo pri kulturni skupnosti Slovenije.

Najbrž ni treba posebej omenjati, da ravno področje posvetovanj črpa neskončne možnosti za poglobljeno razpravljanje in nakazovanje rešitev številnih problemov slovenske in jugoslovanske kinematografije. Vsi ti posveti so drug za drugim v takšni ali drugačni obliki opozarjali na neizkoriščen samoupravni položaj slovenske kinematografije in seveda tudi primerno družbeno vrednotenje, za katerega pa nosijo velik del odgovornosti filmska kritika, publicistika, sredstva javnega obveščanja in družbena telesa znotraj kinematografije same.

RAZSTAVE

Samo v prvem letu Tedna domačega filma ni bilo posebne razstave, posvečene kakšni tematiki. 1974. leta je bila v Muzeju revolucije razstava o slovenskem filmskem plakatu. Podobno kot na drugih področjih je tudi ta razstava dokaj nazorno opozorila na precej borno stanje po vsebinski in oblikovni plati slovenskega filmskega plakata. Očitno je bilo stihijsko in nena-črtno delo, domala nobene povezave s številnimi slovenskimi likovniki. Kreacije slovenskega filmskega plakata so pokazale vso bedo oblikovnega životarjenja, razstava pa je opozorila še na nekaj. Na izredno slabo dokumentacijo. Niti arhiv Društva slovenskih filmskih delavcev ni mogel zagotoviti nekaj najpomembnejših primerkov, precej pa jih je prišlo na razstavo iz čisto zasebnih zbirk.

Nekaj podobnega, samo še v veliko večjem obsegu se je pokazalo leta 1975, ko smo razstavili jugoslovanski filmski plakat. Utrudljiva pota po večjih jugoslovanskih filmskih in kulturnih centrih niso rodila sadov, enakovrednih naporom vloženih v organizacijo razstave. Še večja zmeda in neorganiziranost. Kakovostno informativno gradivo smo dobili le tam, kjer je dobra volja in razum posameznikov botroval previdnosti in odnosu do dokumentacijskega pomena filmskega plakata. Le v redkih primerih namreč lahko govorimo o višji, likovni, da ne rečem umetniški vrednosti posameznih plakatov.

Leta 1975 beležimo še eno pomembno razstavo v veliki dvorani doma JLA. Trideset let jugoslovanskega filma. Ta razstava ni toliko pomembna po številnih fotografijah, ki so skušale kronološko zabeležiti in dokumentirati povojni razvoj jugoslovanske kinematografije. Pomembna je bolj zaradi tega, ker je terjala dogovarjanje med organizatorji Tedna domačega filma !in puljskim festivalom, kar je pozneje rodilo širše sodelovanje, a o tem pozneje. Istega leta smo imeli tudi v Osrednji knjižnici razstavo literature in periodike o filmu.

Naslednje leto, 1976 je bilo pomembno zaradi razstave svojstvenih risb velikega režiserja Sergeja Einsensteina, mladi iz celjskih osnovnih šol pa so na posebni razstavi pokazali, kaj so naslikali in narisali na temo: film.

1977 smo videli razstavo Tito in film. Tudi ta razstava je prišla iz Pulja in sodi v medsebojno sodelovanje vseh jugoslovanskih filmskih manifestacij.

Z otvoritve prve razstave v okviru 2. Tedna domačega filma 1974 v Muzeju revolucije: tedanji predsednik skupščine kulturne skupnosti občine Celje prof. Anton Aškerc odpira razstavo slovenskega filmskega plakata. Na levi je kot posebnost

plakat za film Kekec v kitajščini

To leto so mladi iz svojih filmskih krožkov na posebni razstavi v Muzeju revolucije pokazali, kako delajo v svojih filmskih krožkih.

Brez dvoma pomeni razstavna dejavnost Tedna domačega filma pomemben člen v splošni verigi prizadevanj za boljše informiranje in širjenje obzorja, ki ga filmska kultura še kako potrebuje. Razstave so pomembne tudi zaradi tega, to pa izkušnje dobro potrjujejo, da ne prikažejo samo tisto, kar je, ampak mnogokrat pokažejo tudi vse tisto, česar še nimamo. Bodisi, da še nismo ustvarili, bodisi da smo to že imeli, pa iz malomarnosti in nepravilnega odnosa zapravili. Zato bodo razstave ostale v organizaciji Tedna domačega filma dragocen vsebinski prijem tudi v naslednjih letih.

SAMOUPRAVNO SPORAZUMEVANJE IN DOGOVARJANJE

Že prej sem omenil, da bo tekla beseda pri vsebini Tedna domačega filma tudi in predvsem o samoupravnem organiziranju. Slovenska in jugoslovanska kinematografija ne moreta načrtovati obstoja in razvoja brez re življenjsko pomembne družbene danosti naše skupnosti.

Najbolj razveseljivo je seveda to, da nismo ostali samo pri besedah. Izhajajmo samo iz celjskega kulturnega utripa, ki nalaga določene obvez-

nosti tudi filmskim delavcem. Tako smo leta 1975, 15. novembra podpisali v Celju samoupravni sporazum za razvoj reproduktivne kinematografije v celjski občini. Gre za povečano skrb za dobre filme, predvsem pa za pospešeno in bolje organizirano filmsko vzgojo. Da ne bi ostale kinodvorane prazne, kadar je na sporedu takoimenovani dober film. Da ne bi Kinopod-jetje kot gospodarska organizacija zaradi predvajanja dobrih filmov bila finančno kaznovana. Uvedli smo torej obliko subvencioniranja dobrih filmskih predstav. A subvencija naj bo kurativno sredstvo tega sporazuma, preventiva pa mora ostati v intenzivnejši in kakovostni filmski vzgoji. Celje je prva občina v Sloveniji, ki je to storila v duhu novega zakona o filmu.

19. novembra 1977 smo v Celju na Starem gradu podpisali tudi sporazum o ustanovitvi koordinacijskega odbora jugoslovanskih in mednarodnih filmskih manifestacij v Jugoslaviji. Pred podpisom tega izredno pomembnega družbenega akta, je sledila vrsta sestankov v jugoslovanskih festivalskih centrih, da je pripravljalna skupina izoblikovala ustrezne teze in program dela in da so samoupravna telesa posameznih manifestacij to vsebino tudi sprejela. Koordinacijski odbor vključuje v svoje delo, oziroma ga sestavljajo predstavniki naslednjih filmskih manifestacij: Fest Beograd, Mednarodni festival risanega in animiranega filma Zagreb, Jugoslovanski filmski festival igranega filma Pulj, Teden domačega filma Celje, Mednarodni festival šport-

1977 leta je bil podpisan samoupravni sporazum o delovanju Koordinacijskega odbora jugoslovanskih in mednarodnih filmskih manifestacij v Jugoslaviji. Podpis je bil v organizaciji Tedna domačega filma na celjskem Starem gradu

nih in turističnih filmov Kranj, Mednarodni festival kratkega in dokumentarnega filma Beograd, Festival igralskih stvaritev jugoslovanskega igranega filma Niš, Festival filmskega scenarija Vrnjačka Banja, filmski festival Banja Luka, festival dokumentarnih in kratkometražnih filmov Tuzla, filmske svečanosti Kosmaja — Sopot.

Člani, oziroma sodelujoči v koordinacijskem odboru so lahko le predstavniki tistih filmskih manifestacij, ki krepijo družbeno vlogo filma ,in nimajo pridobitniške, cenene in »enodnevniške« politike do filma in filmske kulture. Tako je prišlo do medsebojnega sodelovanja vseh jugoslovanskih filmskih manifestacij, kjer enotno načrtujejo posamezne akcije, posvetovanja, razstave in tudi projekcije, kar nedvomno poceni organizacijske stroške, obenem pa omogoča temeljitejši pregled nad vsebinskim dogajanjem v celi Jugoslaviji. Vsaka manifestacija ima dva predstavnika, enega iz organizacijskega odbora in enega iz samoupravnega telesa — sveta manifestacije.

Teden domačega filma je vzpodbudil tudi v drugih občinah temeljitejša razmišljanja o naši kinematografiji in njenem razvoju. Za primer: šentjurska občina je leta 1978 dodelila namenska sredstva osnovnim šolam za poglobljeno filmsko vzgojo, predvajanje kakovostnih filmov in uvrstila filmsko vzgojo v redni vzgojno izobraževalni proces. Celjsko Kinopodjetje je uvedlo filmsko gledališče za odrasle, pri ZKO Celje pa že vrsto let obstaja mladinsko filmsko gledališče in pionirsko filmsko gledališče.

Ravno ob Tednu domačega filma je vzniknila pobuda za snemanje filma o Celju. Film je končan in je bil predvajan na Tednu domačega filma v Celju 1978. Režiser je Stanko Jost, snemalec pa Jure Pervanje, oba stara znanca Tedna domačega filma. Denar so prispevale številne delovne organizacije in kulturna skupnost.

ZNAČILNOSTI LETNIKOV 1978, 1979 IN 1980

šesti teden domačega filma je bil v znamenju prebujanja, saj je bilo več prireditev ob rednem filmskem sporedu, ki so opozarjale na tedanji filmski trenutek v Jugoslaviji. Tako smo v filmskem sporedu videli v kinu Union nov slovenski film Ko zorijo jagode v režiji Rajka Ranfia, hrvaški film Bravo Maestro v režiji mladega hrvaškega režiserja Rajka Grliča, srbsko komedijo Tiger v režiji Milana Jeliča, pomembo novost mladega srbskega filma Vonj poljskega cvetja, režiserja takoimenovane praške šole Srdana Karanoviča, pa še en film režiserja praške šole Gorana Paskaljeviča, in sicer film Pes, ki je ljubil vlake in tu je še tretji avtor iste šole, in sicer Lordan Zafranovič s proslavljeno Okupacijo v 26 slikah. Premienti spored je bil zaključen s slovenskim filmom Praznovanje pomladi v režiji Franceta Štiglica. V ostalih kinematografih pa smo videli filme Ljubica, Pa še kaj, Nora leta, Makedonska krvava svatba, Bolečina, Čas brez vojne, Zakleta sva — Irina, Mali vojaki, Kala, Proti Kingu, Vlak v snegu, Mirko in Slavko, Kekec. Med filmi, ki so predstavljali tujo kinematografijo smo videli v okviru tedna danskega filma Kratko poletje, iz sporeda filmov manj znanih kinematografij portugalski film V ruševinah in kitajski film Cirkuška akrobatika in v okviru tedna sovjetske kinematografije smo videli film Zmeda v Salhineti. Od po-

svetovanj je bila okrogla miza o slovenski filmski reviji Ekran, Položaj filma in filmske vzgoje v usmerjenem izobraževanju, Kateri vidiki sodobnosti zanimajo film, filmske ustvarjalce in filmske gledalce, bil pa je tudi posvet kinooperaterjev in zbor podpisnikov samoupravnega sporazuma proizvodnje, distribucije, reproduktivne kinematografije in televizije.

Tudi v letu 1978 sta bili dve razstavi, in sicer razstava Celjski amaterski film, ki je bila v prostorih Muzeja revolucije, in sicer od 10. do 18. novembra ter karikature makedonskega slikarja Darka Markoviča v domu JLA od 13. do 21. novembra.

Med kratkimi filmi smo videli tiste, ki so prišli v poštev za Badjurove nagrade, in sicer Dober dan, Celje, Beli nomadi, Boris Kidrič, Kruhek, Narodna noša, Oton Župančič, Palček, Srebrni jubilej Pulja in Žabe. Film Dober dan, Celje je režiral (tudi scenarij) Stanko Jost, financirale so ga Kulturna skupnost Celja in delovne organizacije, izdelala pa ga je Viba.

Celje je bilo to leto tudi že drugič gostitelj takoimenovanega Malega tedna domačega filma, ki je bil sicer tokrat že štirinajsti po vrsti. To je bil zbor najmlajših filmskih ustvarjalcev v Sloveniji, kjer so prikazali, kaj so naredili med letom v svojih filmskih krožkih.

Tudi v letu 1978 so na Polzeli pripravili v domačem prosvetnem društvu Teden mladinskega filma v okviru delovanja Tedna domačega filma.

Badjurove nagrade za svoje dosežke so v letu 1978 dobili: Zlato plaketo Metod Bad j ura France Štiglic za film Praznovanje pomladi, srebrno plaketo Metod Badjura Janez Verovšek za kamero v kratkem filmu Žabe in Ce pade kruhek ti na tla. Priznanje Metod Badjura pa so dobili: kolektiv redak-torjev filmskega programa in novinarji kulturno-informativnih oddaj TV Ljubljana, priznanje za debitantsko vlogo pa je prejela Irena Krajnc za vlogo v filmu Ko zorijo jagode, posebno priznanje pa je prejel Mako Sajko za režijo kratkega filma Narodna noša. Uredništvi Novega tednika in revije Stop pa sta izbrali za igralko leta Zvezdano Mlakar za vlogo v filmu Praznovanje pomladi, igralec leta je bil Zvone Agrež v filmu Praznovanje pomladi. Debitantsko nagrado je prejel Zvone Hribar za vlogo v filmu Praznovanje pomladi in še eno posebno nagrado je prejela Irena Krajnc za vlogo v filmu Ko zorijo jagode.

Tako lahko zaključimo to leto z naslednjimi ugotovitvami: videli smo dva nova slovenska filma, in sicer Ko zorijo jagode in Praznovanje pomladi. Od nacionalnih kinematografij se nam je predstavila Makedonija. Premiere izven Celja so bile v Preboldu, v Šentjurju, v Radečah in Ločah. V tem letu sta v Celju prejela posebni priznanji režiser France Štiglic ob 60-letnici in igralec Jože Zupan ob 70-letnici življenja.

Leto 1979 je predstavljalo sedmo leto Tednov domačega filma. Tudi že bogato paleto izkušenj in organizacijskih prijemov. Organizacijska struktura se ni kaj dosti menjala, vedno močnejša pa so bila hotenja po samoupravni organiziranosti manifestacije, ki je že močno posegala v jugoslovanski prostor. V tem letu je prevzel organizacijsko vodstvo Branko Stamejčič, odgovorni urednik Radia Celje, Milan Seničar je namreč odšel od Novega tednika v drugo službo. Podpredsednik je ostal Drago Medved, odgovorni urednik Novega tednika, Jure Krašovec pa je še naprej predsedoval svetu Tedna domačega filma. Menjali so se člani žirije za podeljevanje nagrad Novega ted-

nika in Stopa. V prejšnjem letu je namreč preminul Edi Hrausky, glavni urednik revije Stop in velik prijatelj Tedna domačega filma, soorganizator in nosilec mnogih zamisli. Na njegovo mesto je stopil novi urednik revije Stop Miran Sattler, ki je bil ob novinarki Marlen Premšak-Severjevi član, predsedoval pa je režiser Jane Kavčič.

Premierni spored (TDF je trajal od 3. do 11. decembra) je prinesel naslednje filme: Moja draga Iza v režiji Vojka Duletiča, Krč v režiji Petra Éprajca, Ko pomlad zamuja v režiji Ekrema Kryeziua, Iskanja v režiji Matjaža Klopčiča, Novinar v režiji Fadila Hadžiča, Ubij me nežno v režiji Boštjana Hladnika. Na sporedu je bil tudi film Prestop režiserja Matjaža Milčinskega, pa ga Viba film, kljub pismenim in ustmenim zagotovilom, ni pravočasno končala, saj je organizator Teden domačega filma ravno zaradi teh obljub prestavil TDF iz novembra v december, da bi bilo v enem premiernem sporedu kar pet novih slovenskih filmov, kar bi bil seveda svojski rekord. Toda film ni bil narejen pravočasno in je bil predvajan leto dni pozneje in to z izredno slabim odzivom pri gledalcih.

V sporedu Revolucija traja v kinu Metropol smo videli naslednje filme: Osvajanje svobode v režiji Zdravka šotre, Tistega lepega dne v režiji Franceta štiglica, Jutro v režiji Puriše Dordeviča, Kozara v režiji Veljka Bulajiča, Rdeče klasje v režiji živojina Pavloviča, Iz oči v oči v režiji Branka Bauerja, Pavle Pavlovič v režiji Puriše Dordeviča, Akcija v režiji Janeta Kavčiča.

V sporedu filmov neuvrščenih dežel smo videli kubanski film Preživeli in indijski film Pustite me živeti.

Od nacionalnih kinematografij se je tokrat predstavila hrvaška. Videli smo filme Koncert, Prometej z otoka Viševice, Breza, Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši, živa resnica, Ko slišiš zvonove in Ne obračaj se sinko.

V mladinskem sporedu so bili filmi Boško Buha, Zadnja dirka, Ne obračaj se sinko.

V tem letu je Teden domačega filma predstavil občinstvu celotno slovensko filmsko proizvodnjo. Videli smo filme, oziroma izbor filmov amaterja Miša Coha, doma iz Pristave, izbor filmov iz produkcije Unikal studio iz Ljubljane, izbor filmov produkcije DU Univerzum, kratke filme Viba filma in filme študentov AGRFTV. Vse te filme smo videli v novi dvorani Kino-gledališča. To je bila izredna pridobitev za celjsko kulturo, saj smo dobili ličen prostor za komorne prireditve s sedemdesetimi sedeži v drugem nadstropju kina Union. Svečana otvoritev dvorane je bila ravno za otvoritev sedmega Tedna domačega filma. Tudi v tem letu niso izostali pogovori filmskih delavcev z občani, in sicer so bili v delovnih kolektivih Klima, Aero, Tekstilna tovarna Prebold, v Unior Zreče pa v OŠ Vojnik, Oš Slavko šlander in med seminaristi stalnega seminarja človek, delo, kultura.

Posvetovanja so bila na temo o filmskem repertoarju in filmski vzgoji v Celju, spet je bilo že tradicionalno srečanje slovenskih filmsko vzgojnih delavcev s prikazom učne ure, bil je posvet o mestu slovenskega filma v jugoslovanskem prostoru ter slovenski scenaristični program v okviru možnosti in potreb. Bil je tudi posvet kinooperaterjev in upravnikov slovenskih kinematografov.

Razstav je bilo v tem letu več: V Likovnem salonu je bila razstava zagrebške šole risanega filma, razstava likovnih del celjskih srednješolcev

ob vtisih pri gledanju slovenskega filma Moja draga Iza. Razstava je naletela na izreden odziv tako pri samih avtorjih kot pri gledalcih, zlasti pri ustvarjalcih filma.

Badjurove nagrade so v tem letu prejeli: zlato plaketo Metod Badjura Vojko Duletič za celovito ustvarjalnost v filmu Moja draga Iza, srebrna plaketa Metod Badjura Franček Rudolf za idejo in realizacijo kratkega filma Ritem dela. Priznanje Metod Badjura za mlajšega snemalca je prejel Vilko Filač za kamero v filmu Amen pod kamen in Sveže novice iz kemije in fizike. Priznanje Metod Badjura je za najbolj celovitega filmskega avtorja — študenta prejel Mitja Milavec za film Amen pod kamen in Sveže novice iz kemije in fizike. Priznanja Metod Badjura so še prejeli: Duša Počkaj za vlogo tete v filmu Ubij me nežno, Veka Kokalj za kamero in trik v animiranem filmu Kokon, Božo Šprajc za režijo svojega celovečernega filma Krč, pro-ducent Dopisna delavska univerza Univerzum za celotni program učnih filmov. Novi tednik, revija Stop sta izbrala za igralko leta Dušo Počkaj za vlogo tete v filmu Ubij me nežno, igralec leta pa je bil Zvone Hribar za vlogo v filmu Moja draga Iza. Debitantsko nagrado je dobil Janez Starina za vlogo v filmu Krč.

V letu 1980 je potekal osmi Teden domačega filma. To je bilo tudi prvo leto, ko je organizator vključil v spored tudi Titove filmske dneve. To je bilo namreč tudi prvo leto, ko so vse jugoslovanske filmske manifestacije že potekale brez svojega velikega prijatelja in ljubitelja, posebno še domačega filma, Josipa Broza Tita.

V premiernem sporedu smo v letu 1980 videli naslednje filme: Prestop režiserja Matjaža Klopčiča, film kot dolg iz leta 1979. Petrijin venec, režiserja Srdana Karanoviča, Kdo tam prepeva, režiserja Slobodana Šijana kot debi-tanta, Splav Meduze, režiserja Karpa Godine, prav tako debitanta pri celovečernem filmu, Skrivnost Nikole Tesle režiserja Krste Papiča, Poseben postopek režiserja Gorana Paskaljeviča in Na svidenje v naslednji vojni režiserja živojina Pavloviča. Slednji je vzbudil precejšnje zanimanje med občinstvom, predvsem zaradi polemičnega vzdušja, ki je nastalo že pred samim Tednom domačega filma. Film je krenil iz Pulja na redno predvajanje po jugoslovanskih kinematografih in je vzbudil, zlasti pri borcih NOB, ogorčenje, češ, da ne odslikava resnične podobe partizanskega boja za svobodo.

Med nacionalnimi kinematografijami se je predstavila Vojvodina, in sicer smo videli filme Trofeja, Priti pred zoro, Parlog, Smrtonosna pomlad, Lepa parada, videli pa smo tudi spored vojvodinskih kratkih filmov.

Od neuvrščenih držav smo videli dva filma, in sicer mehiškega Dolino revnih in alžirskega Avtopsija zarote.

Novost Tedna domačega filma v letu 1980 je bilo tudi sodelovanje z avstrijsko kinematografijo. Avstrijski nacionalni festival poteka vsako leto v oktobru v rudarskem mestu Kapfenberg na avstrijskem štajerskem. Tamkajšnji organizatorji so želeli navezati stike s slovensko osrednjo filmsko manifestacijo v Celju. Tako si je delegacija Tedna domačega filma v sestavi Branko Stamejčič, predsednik organizacijskega odbora, Drago Medved, podpredsednik in članica Majda Umnik, ogledala festival v Kapfenbergu in navezala stike z organizatorji ter se dogovorila za sodelovanje v okviru Društva slovenskih filmskih delavcev, vsako leto pa naj bi v Kapfenbergu predvajali

en slovenski film, v Celju pa ob Tednu domačega filma en avstrijski film. Tako smo v letu 1980 videli v Celju avstrijski film Kassbach v režiji Petra Patzaka v letu 1981 pa so v Kapfenbergu gledali Splav Meduze.

Spored mladinskih filmov je prinesel naslednje filme: Kala, Prišel je čas, da ljubezen spoznaš, Pastirci, videli pa smo tudi opus mladinskih filmov sarajevskega filmskega delavca Vefika Hadžismailoviča, Kekca, Letalce velikega neba in Dolino miru.

Mali teden domačega filma je tudi v letu 1980 prinesel mnogo filmov najmlajših filmskih delavcev iz vse Slovenije.

V dvorani kinogledališča smo spet videli kratke filme Viba filma, kratke filme kinokluba Zarja iz Izole, film Stanka Josta Slovenski Hamlet, filme akademije za gledališče, radio, film in televizijo, izbor kratkih filmov s festivala Foto kino zveze (Prevalje), kratke filme študentskega kulturno umetniškega centra, kratke vzgojne filme dopisne delavske univerze Univerzum.

Posebnost osmega Tedna domačega filma so bili Titovi filmski dnevi. To je bilo 35 filmov, izbor narejen iz preko 2000 filmov, kolikor jih imamo v Jugoslaviji o Titu. Iz teh petintrideset filmov (dokumentarni, televizijski, filmske novosti) je bilo sestavljenih sedem programov po približno uro in pol trajajočih sklopih. Titove filmske dneve je organizator predvajal v občinah Celje, Šmarje, Šentjur, Žalec, Slovenske Konjice, Laško in Mozirje, od ponujenega sodelovanja je odstopila le občina Velenje, češ, da bodo kdaj drugič sami organizirali takšno predvajanje. Titove filmske dneve so v omenjenih občinah omogočile družbenopolitične organizacije in je bila to največja tovrstna akcija pri nas. V sedmih dneh si je vsak večer lahko ogledalo vseh sedem programov preko 15.000 obiskovalcev. V petintridesetih filmih so bili zajeti najpomembnejši mejniki iz življenja in dela Josipa Broza Tita. Prvič je filmska kamera ujela Tita v Drvarju, maja 1944. leta, posnetke pa je napravil član angleške vojaške misije John Tallbot.

Pomemben kakovosten korak k podružbljanju filmske kulture pa so bili pogovori filmskih ustvarjalcev z občinstvom. Novost Tedna domačega filma. Uvedeni sta bili dve premierni predstavi in po prvi projekciji je ekipa filmskih ustvarjalcev nadaljevala dialog z občinstvom v veliki dvorani doma JLA. Po prvem večeru je bil obisk skromen, nekaj nad dvajset gledalcev je prišlo na pogovor. Ob drugem večeru je bila dvorana že skoraj polna, tretji večer pa je že zmanjkalo stolov in tako je ostalo vse do konca. Najbolj burno je bilo zadnji dan, ko je bil na sporedu nov slovenski film Na svidenje v naslednji vojni, delo režiserja živojina Pavloviča, po literarni predlogi romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro.

Najbolj navdušeni so bili nad takšno obliko pogovora sami režiserji, saj je tudi zanje bila to novost, saj na vseh festivalih srečujejo na pogovorih takoimenovano strokovno občinstvo, ki ga sestavljajo filmski kritiki, teoretiki, publicisti in novinarji. V Celju pa so se srečali z bazo, s tistimi gledalci, ki tudi sicer obiskujejo filmske predstave med letom, socialna struktura pa je bila zelo pestra, saj je bilo med udeleženci razgovorov mnogo delavcev iz neposredne proizvodnje, pa tudi intelektualcev ni manjkalo. Največja pridobitev, ki so jo ti razgovori omogočali, je bila v tem, da je bil vzpostavljen neposreden stik med tistimi, ki filme snemajo, načrtujejo in se ukvarjajo z vprašanji filmskega repertoarja, scenarija, režije, skratka celotnega sklopa

specifike filmske govorice, pa seveda tistimi, ki jim je vse to namenjeno: občinstvo. Tako so lahko filmski ustvarjalci prišli do avtentičnih podatkov o svojem delu, seveda z drugega zornega kota, ki pa so ga vsi po vrsti brez izjeme ocenili kot izredno dragocenega. Pogovori so postali prave javne tri bune o filmu, nekateri so mejili že na strokovni seminar o značilnostih filma pa tudi televizije. Posebno mladi režiserji iz Beograda, takoimenovana praška šola (Karanovič, Paskaljevič), pa tudi diplomant beograjske akademije Slobodan šijan, so prinesli v Celje mnogo svežine, predvsem pa posredovali na najrazličnejše načine tudi svoje znanje. To se je seveda najbolj potrdilo v samih filmih, ki so nastali pod njihovim režiserskim delom, to je potrdil tudi odziv pri občinstvu.

Dve likovni razstavi sta v letu 1980 potrdili dvoje dejstev: dobro pripravljene razstave vedno najdejo odziv pri občinstvu, pa čeprav gre na videz za bolj komorne zvrsti, kjer ne moremo govoriti o takšni množičnosti kot pri predvajanjih posameznih filmov, kjer gre pri eni predstavi nekaj sto ljudi v dvorano in gre letna projekcija po vsej Jugoslaviji do milijonov obiskovalcev.

Prva razstava, postavljena v veliki dvorani doma JLA je bila namenjena Titu. Vsebovala je umetniško in dokumentarno fotografijo fotografskega mojstra Georga Skrigina, ki je mojstrski naslov osvojil že 1937. leta. Tako je v letu 1980 slavil dvojni jubilej: 70 let življenja (rojen 1910. leta v Odesi) in 50 let umetniškega dela. V Zagrebu je delal v operi, plesal pri baletu in se 1939 pridružil naprednemu delavskemu gibanju. Takoj v letu 1941 se je pridružil na poziv CK KPJ narodnoosvobodilni vojski in bil med ustanovitelji Gledališča narodne osvoboditve leta 1942 v Bihaču. Z nepogrešljivo fotografsko kamero znamke Rolleiflex je zabeležil najtežje in najslavnejše trenutke naše narodnoosvobodilne vojne: Sutjesko, Neretvo, Kozaro, zasedanje AVNOJ v Jajcu, še prej v Bihaču in mnoge druge pomembne zgodovinske trenutke. Leta 1942 je v Bihaču napravil tudi znani portret partizanskega komandanta Tita, ki je obšel domala ves svet. Že med vojno je pripravil tudi obširno razstavo fotografij (okoli 300 posnetkov) za potujočo razstavo za zaveznike. Skrigin je tako s svojimi fotografijami oznanil svetu resnico o partizanskem boju in boju jugoslovanskih narodov in narodnosti proti okupatorju.

Za razstavo v Celju je organizator v dogovoru z avtorjem izbral 30 fotografij. Otvoritev razstave je bila v ponedeljek, 10. novembra ob 18. uri v domu JLA, otvoritve pa se je udeležil tudi avtor Georgij Skrigin, ki je zbranim pripovedoval o svojem delu med NOB. Tako je Celje dobilo v zaupanje za deset dni izredna umetniška in dokumentarna dela.

Druga razstava je bila v bistvu nadaljevanje začete akcije v letu 1979. Srednješolci (dijaki Gimnazije in Pedagoškega šolskega centra) so pod vodstvom svojih mentorjev pripravili razstavo slik in risb po vtisih ob gledanju filma Splav Meduze. Razstava je dobro uspela, saj je opozorila, da srednješolci, čeprav nimajo vsi organiziranega likovnega pouka (omejeni so zgolj na estetsko vzgojo), vendarle razvijajo smisel za likovnost in da jim močno primanjkuje priložnosti, da bi večkrat lahko uveljavili svoja hotenja na tem področju. Razstava je bila odprta v avli Razvojnega centra.

Poglejmo še nagrade tega leta: Badjurove so prejeli — zlato plaketo Karpo Godina za režijo Splav Meduze, srebrno plaketo Irena Felicijan za kostumografijo v filmu Prestop in Na svidenje v naslednji vojni, posebno priznanje Metod Badjura je prejel snemalec Tine Perko za kamero v filmu Prestop, posebno priznanje je prejel za najbolj celovitega avtorja — študenta Boris Jurjaševič za film Etuda za baletko in filmarja, priznanja pa so prejeli snemalec Janez Verovšek za kamero v kratkem filmu Maska, scenograf inž. Mirko Lipužič za scenografijo v filmu Na svidenje v naslednji vojni, Boštjan Vrhovec za režijo poučnega filma Kako nastane avto, Metod Pevec za vlogo mladega Berka v filmu Na svidenje v naslednji vojni, Novi tednik in -Radio Celje za popularizacijo domačega filma, kot organizator (Tedna domačega filma.

Revija Stop, Novi tednik in Radio Celje pa sta z žirijo predsednik Bogdan Pogačnik in člana Miha Brun ter Štefan žvižej, proglasila za igralko leta Olgo Kacjan za vlogo Kristine v filmu Splav Meduze, igralec leta je bil Metod Pevec za vlogo mladega Berka v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, nagrado za filmski debut pa je prejel Miloš Battelino za vlogo žnidaršiča v filmu Splav Meduze.

PRELOMNO LETO 1981

Prelomno zaradi tega, ker pomeni temeljite razmisleke o nadaljnjem razvoju manifestacije na pragu njenega prvega desetletja. Ne po naključju smo prvih šest let obravnavali kot zaključen sklop, saj so pomenila ta leta še vedno razvijanje vsebinskega programa v smislu iskanja nekega ravnotežja med filmskim sporedom in sporedom ostalih prireditev. Toda narava samega razvoja manifestacije ni dopustila nobenega naključja, kajti predstavitev posameznih filmskih sporedov je narekovala tudi njihovo komentiranje in spremljanje z več vidikov. Tako je v bistvu v vseh teh letih že sam filmski program narekoval osnovno vsebinsko plat tudi ostalim spremnim prireditvam.

Leto 1981 je prelomno tudi zaradi tega, ker smo v tem letu uspeli v torek, 17. novembra ob 12. uri v prostorih hotela Evropa podpisati družbeni dogovor o izvajanju in financiranju Tedna domačega filma. Tako je ta manifestacija druga (za Borštnikovim srečanjem), ki je tako samoupravno konstituirana. Družbeni dogovor pomeni širšo samoupravno osnovo za vsebinsko oblikovanje Tedna domačega filma in je torej nova kvaliteta z vidika po-družbljanja manifestacije same in posredno tudi filmske kulture na sploh, pomeni pa tudi bolj urejeno organizacijsko in finančno plat. Dogovor predvideva, da bi polovico sredstev zbrali podpisniki, polovico pa še vedno organizator (Novi tednik, Radio Celje) v obliki svobodne menjave dela. Javna razprava je pokazala, da bi morali težiti k temu, da bi sčasoma večino sredstev zagotavljali podpisniki dogovora.

Poglejmo zdaj, kaj nam je prinesel v letu 1981 filmski spored. Slovenska filmska proizvodnja se še vedno ni dokopala do rednega proizvodnega procesa, kar se je v tem letu odražalo tudi na 28. festivalu [jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je SR Slovenija zastopana le z enim filmom in to režiserja debitanta Francija Slaka s simboličnim naslovom Krizno obdobje.

še ta film je bil najprej televizijska drama, pa nato presnet s 16 mm filmskega traku na 35 mm, kar so omogočile poleg Televizije še Viba Ljubljana in Art film Beograd. Že to število producentov priča o nelahki poti edinega slovenskega filma na veliki ekran.

Teden domačega filma 1981 je vseboval kar šest filmskih sporedov, in sicer premiernega v kinu Union, spored posvečen 40-letnici vstaje, spored posvečen 20-letnici neuvrščenih, spored mladinskih filmov, od nacionalnih kinematografij je bila letos predstavljena Črna gora in spored slovenskih kratkih filmov v dvorani kinogledališča. Premienti spored v kinu Union je pokazal naslednje filme: Visoka napetost, Sezona miru v Parizu, Banovič Strahinja, Mojstri, mojstri, Samo enkrat se ljubi, Se spominjaš Dolly Bell, Padec Italije, Ritem zločina in Krizno obdobje. V kinu Metropol je spored, posvečen 40-letnici vstaje, prikazal naslednje filme: Deveti krog, Sedmina, Užiška republika, Ko pomlad zamuja, Okupacija v 26 slikah, Med strahom in dolžnostjo, Široko je listje. Spored posvečen 20-letnici neuvrščenih pa je bil sestavljen iz treh sporedov kratkih filmov in enega egiptovskega celovečernega z naslovom Aleksandrija, zakaj ...? Kratki filmi so prikazovali vseh šest konferenc na vrhu od Beograda do Havane, vlogo predsednika Tita pri razvijanju politike in izvirnih načel neuvrščenosti, ter življenje in delo ljudi iz neuvrščenih dežel. Spored filmov Črne gore je prikazal naslednja dela: Lažni car, Krvava srajca, Svadba, Vrhovi Zelengore, Slab denar, Lelejska gora, Nebeški odred, spored mladinskih filmov pa Ne joči, Peter, Sreča na vrvici, Boško Buha, Zadnja dirka, Ko zorijo jagode, Črni biseri, izbor risank SCF Zagreb. V dvorani kinogledališča je bil spored slovenskih kratkih filmov, in sicer dva dni Mali TDF, torej pregled enoletne filmske ustvarjalnosti najmlajših slovenskih filmskih ustvarjalcev in filmskih krožkov osnovnih šol, izbor filmov Vibe, studio Unikal, DU Univerzum Ljubljana, izbor najboljših amaterskih filmov Slovenije, izbor filmov kinoklubov Duplje in Zagreb, izbor filmov študentov AGRFTV in ŠKUC iz Ljubljane. Ob običajnih premierah zunaj Celja (Mozirje: Banovič Strahinja, Šmarje pri Jelšah: Samo enkrat se ljubi in Šentjur: Padec Italije) je bila posebnost sporeda 1981 v tem, da je bila celotna repriza premiernega sporeda v občini Žalec, in sicer v vseh večjih krajih občine.

Posvetovanja so bila štiri, in sicer so se najprej v Celju srečali uredniki kulturnih redakcij jugoslovanskega dnevnega tiska (Delo: Jože Volfand, ki je posvetovanje in srečanje tudi vodil, Vjesnik: Draga Ungaro, Politika: Sava Dautovič, Borba: Bogdan Mrvoš, Dnevnik Novi Sad: Miodrag Kojundžič, Jedinstvo Priština: Dragoljub Zbilič, Oslobodenje: Mile Stojič, Nova Makedonija: Slobodan Petrovič, Pobjeda: Vojo Nikčevič, Aco Mermolja Primorski dnevnik in novinar Dela Branko Sosič. Uredniki so govorili o možnosti medsebojnega sodelovanja in temeljitejšega pretoka informacij, v Celju pa sta jih seznanila dr. Iztok Winkler, predsednik republiškega komiteja za kulturo in znanost ter Mitja Rotovnik, član predsedstva RK SZDL o sedanjem položaju kulture v Sloveniji. Uredniki so obiskali tudi akademskega /kiparja Vasilja Četkovica-Vaska v galeriji na Prekorju in se seznanili z njegovim delom, obiskali pa so tudi galerijo slikarja Jožeta Horvata Jakija v Nazarju. Temeljito so se seznanili s Tednom domačega filma in njegovim programom. Drugo posvetovanje je bilo namenjeno tradicionalnemu srečanju slovenskih

filmsko-vzgojnih delavccv, ki so se tokrat odločili, da bodo zaključili javno razpravo o filmski vzgoji v osnovnih šolah. Posvetovanje je Teden domačega filma pripravil v sodelovanju z Zavodom za šolstvo SR Slovenije, udeležilo pa se ga je 98 mentorjev in učiteljev slovenskih osnovnih šol. Tretje posvetovanje je bilo namenjeno kulturni filmski predstavi, pripravili pa sta ga Gospodarska zbornica Slovenije — tozd kinematografije in Zveze kulturnih organizacij Slovenije in Celja, četrto posvetovanje je bilo namenjeno sedanjemu položaju slovenske filmske proizvodnje, sodelovali pa so Društvo slovenskih filmskih delavcev, kritiki in publicisti, predstavniki družbenopolitičnih organizacij Slovenije, Kulturne skupnosti.

Pomembna so bila tudi tri srečanja, in sicer je bilo prvo namenjeno najmlajšim filmskim ustvarjalcem, ki so se ob Malem TDF zbrali v Celju in se pogovorili o svojem delu in izkušnjah. Drugo srečanje je bilo namenjeno edinemu slovenskemu filmu Krizno obdobje. Ogledali so si ga organizatorji kulturnega življenja in predstavniki družbenopolitičnih organizacij EMA in se po projekciji pogovarjali z režiserjem filma Francijem Slakom. Odkrit in kritičen pogovor je v marsičem razjasnil avtorjeve poglede na film. Tretje srečanje je bilo namenjeno mentorjem filmske vzgoje v srednjih šolah celjske občine. Naključno izbranemu razredu prvega letnika Tehniške šole so predvajali film Krizno obdobje, zatem pa je prof. Slavko Pezdir vodil prikazno uro za pedagoge, kako je treba voditi pogovor z dijaki po ogledu filma. Po končani šolski uri so pedagogi sami nadaljevali pogovor, kjer se je izkazalo, da bo potrebno še precej truda, da bo dobila filmska vzgoja svoje pravo mesto in svojo pravo veljavo tudi med samimi pedagoškimi delavci.

Dve razstavi je vseboval Teden domačega filma 1981. Prva je bila odprta že 4. novembra v Likovnem salonu in v sodelovanju z Zavodom za kulturne prireditve, pripravil pa jo je Institut za film iz Beograda. Razstava je pripovedovala o 40-letnici vstaje v jugoslovanskem filmu, torej o tem, kako je jugoslovanski film beležil na celuloidni trak mejnike našega narodnoosvobodilnega boja. Institut za film je nekoliko priredil razstavo za Celje in gradivo, ki je govorilo o deležu slovenskega filma, podaril Tednu domačega filma v trajno last. Druga razstava je nadaljevanje tradicije: celjski srednješolci so si ogledali slovenski film Krizno obdobje in po njem risali svoje likovne vtise. Zal so sodelovali spet samo dijaki Pedagoškega šolskega centra (mentor prof. Franc Košec) in dijaki Gimnazije (krožek vodi dijakinja Simona Satler), čeprav so si film ogledali tudi dijaki šolskega centra iza blagovni promet in šolskega centra Borisa Kidriča.

Število gledalcev Tedna domačega filma 1981 presega številko 35.000 za 280 gledalcev. Torej približno enako število kot pred dvema letoma, saj moramo šteti leto 1980 in njegovih 44.000 obiskovalcev posebej zaradi dodatnega sporeda Titovih filmov, ki so bili predvajani na celotnem celjskem območju. Obisk 35.000 gledalcev v letu 1981 pa je kljub temu zelo dober, saj ,moramo upoštevati dejstvo, da v tem letu ni bilo posebnih filmskih predstav za osnovne šole, ki sicer dajo na posebnih projekcijah kar nekaj tisoč gledalcev. Lahko torej sklepamo, da so se v veliki meri angažirale srednje šole, kar je vsekakor razveseljivo. To je pomembno že zaradi prvega Jeta usmerjenega izobraževanja in vloge filmske in kulturne vzgoje sploh. Posebnost je bila tudi v tem, da so nekatere srednje šole želele imeti za po-

sebne dopoldanske projekcije kratke filme neuvrščenih in kratke filme slovenske filmske proizvodnje. Sploh je bil obisk v dvorani kinogledališča mnogo boljši kot leto prej, sicer pa razvoj obiska kaže, da bo imela dvorana kinogledališča tudi v rednem sporedu celjskega Kinopodjetja do leta 1985 svoje stalno občinstvo. Presenetljivo dober obisk je bil tudi v kinu Metropol in Dom, kjer so bili na sporedu manj atraktivni sporedi kot premierni v Unionu. To je vsekakor dober podatek, saj se nekako ujema tudi s podatkom, da obisk v celjskih kinematografih tudi med letom počasi a vztrajno narašča, kadar je na sporedu domači film.

KAKŠNE SO RAZVOJNE MOŽNOSTI

Ni jih malo. Ne smemo pozabiti, da vstopa Teden domačega filma v svoje deseto leto obstoja in razvoja samoupravno urejen, na novih temeljih organizacije in financiranja, torej tudi novih možnosti izvedbe. Dosedanje izkušnje so pokazale, da mora slovenski film obdržati osrednje mesto v manifestaciji in seveda problematika okoli njega, nikakor pa to ne pomeni, da bi TDF v Celju zapiral vrata pred široko paleto ustvarjalnih pa tudi organizacijskih novitet, ki jih uvajajo kinematografije v drugih jugoslovanskih republikah. Tako bo vsako leto znova zanimiva primerjava med posameznimi produkcijami republiških kinematografij. Premierni spored nastaja tako sam po sebi z namenom, da pokaže celotno slovensko filmsko proizvodnjo in primerjavo z boljšimi deli iz ostalih republik. Mladinski program bo moral obdržati svoje mesto, saj vsakoletne izkušnje kažejo, da je vedno dobro obiskan in je tako železni del repertoarja Tedna domačega filma. Ob desetletnici bo gotovo treba prirediti poseben filmski program, ki bo na primeren način obeležil prvo desetletje filmske manifestacije. Sicer pa je v tem trenutku še nemogoče podrobneje pisati o filmskem programu. Prav gotovo pa so že lahko bolj konkretni načrti s kratkim filmom. Ta bo moral na ulice, med ljudi, po vzoru gledališčnikov Borštnikovega srečanja. Gre za kratke, nekajminutne filme, ki bi si jih lahko ogledalo večje število gledalcev mimogrede med drugimi vsakodnevnimi opravki v mestu in torej ne bi bilo treba posebej hoditi v dvorano kinogledališča. Kratki filmi so premalo izkoriščeni, premalo znani in preslabo distribuirani v naših kinematografih, zato jih ljudje ne poznajo in jih tudi ne vrednotijo na ustrezen način z igranimi filmi. Tu ima Teden domačega filma še mnogo možnosti za razvoj oblik prezen-tacije filmske proizvodnje vseh proizvajalcev in generacijskih pripadnikov.

Tudi pogovori s filmskimi ustvarjalci so še precej neizkoriščeni. Izkušnja leta 1981 je pokazala, da je razgovor dober, če so tisti, ki sodelujejo v razgovoru, prej film tudi videli. Na ta način se izognemo posplošenim pogovorom o filmu in je vsebina pogovora lahko bolj tehtna. V letu 1982 bo teh možnosti več, saj bodo na sporedu vsaj štirje novi slovenski filmi in bo tudi za ekipe lažje, kar je bilo v letu 1981 prava težava. Leto 1981 je sploh nekaj posebnega z vidika udeležencev pogovorov, saj sta prišla v Celje dva znana zagrebška igralca, ki sta sicer vedno razprodana zaradi svojih gledališč, kjer nastopata. To je bil Relja Bašič (Teatar u gostima) in Fabijan Šovagovič (Histrion), že drugič pa sta bila v Celju režiserja Rajko Grlic in Lordan

Zafranovič. Pogovori z občinstvom v dvorani doma JLA so bili leta 1981 slabše obiskani kot leto prej, toda bili so kakovostni, saj so na pc^govore prihajali resnični ljubitelji filma.

Organizacijske spremembe bodo potrebne pri premierah izven Celja. Dosedanja ura je neustrezna, saj je ob 15. uri res prezgodaj pričakovati nabito polno dvorano (ki bi sicer bila ob bolj pozni uri glede na kakovost filmov). Bolj tvorno se bodo morale vključiti posamezne kulturne skupnosti in upravljalci kinodvoran. Poseben spored je bil leta 1981 tudi v Vojniku, kjer se hoče tamkajšnje prosvetno društvo France Prešeren na tvoren način vključiti v podružbljanje filmske kulture. Prav gotovo bo treba v prihodnje ob Tednu domačega filma reči kaj več o izvajanju samoupravnega sporazuma o reproduktivni kinematografiji v celjski občini in kakšne rezultate smo dosegli v petih letih. Nikakor ne bo mogla stati ob strani filmska vzgoja in izkušnje prosvetnih delavcev, pa sindikat, stalni seminar Človek, delo, kultura, mladinska organizacija in vrsta drugih, ki so zdaj tudi podpisniki družbenega dogovora in enako odgovorni za razvoj omenjene manifestacije, ki si je priborila ugled v Jugoslaviji. Samo v letu 1980 smo po podatkih agencije Press kliping iz Beograda bili obveščeni, da je bilo v jugoslovanskem tisku objavljenih o Tednu domačega filma 116 prispevkov.

Teden domačega filma na pragu svojega desetega rojstnega dne praznuje svojo polnoletnost po vsebini in izkušnjah. To pa pomeni samo to, da bo moralo biti naslednjih deset let dostojnih naporom prvega desetletja in po učinku mnogo boljših glede na dosežene izkušnje, razširjen krog sodelavcev, novo samoupravno strukturo in ne nazadnje tudi zaradi zaupanja, ki ga uživa pri združenem delu, delovnih ljudeh celjskega območja in seveda tudi širše. Teden domačega filma je otrok posebnega položaja v slovenski kinematografiji in prerasti mora dosedanje vrednotenje domačega filma. To mu je prva in zadnja domača naloga.

Na osnovi 147. člena Ustave Socialistične republike Slovenije sklepajo temeljne in druge organizacije združenega dela, delovne skupnosti in samoupravne interesne skupnosti ter družbenopolitične organizacije Medobčinski svet SZDL Celje, Medobčinski svet ZKS Celje, Medobčinski svet Zveze sindikatov Celje, Medobčinski svet ZSMS Celje, občinska konferenca SZDL Celje, občinska konferenca ZKS Celje, občinski sindikalni svet Celje, občinska konferenca ZSMS Celje, Skupščina občine Celje, občinski odbor ZZB NOV Celje, Kulturna skupnost Slovenije, Izobraževalna skupnost Slovenije, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Kulturna skupnost Celje, Izobraževalna skupnost Celje, Zveza kulturnih organizacij Celje, Zavod za kulturne prireditve Celje, Društvo slovenskih filmskih delavcev Ljubljana, Viba film Ljubljana, TV Ljubljana, Unikal studio Ljubljana, AGRFTV Ljubljana, DDU Univerzum Ljubljana, GZS — Tozd Kinematografije Ljubljana, Kinopodjetje Celje, revija Stop Ljubljana, ČGP Delo — Tozd Novi tednik in drugi zainteresirani — v nadaljevanju besedila udeleženci.

Ob 9. Tednu domačega filma je manifestacija podelila desetim zaslužnim slovenskim delavcem ob 40-letnici vstaje spominske plakete Tedna domačega filma. Dobili so jih: Milka Badjura, France Brenk, Jane Kavčič, Ivan Marinček, Rudi Vavpotič, Dušan Povh, Jože Beve, France Štiglic, Jože Gale, Vladimir Koch in France Cerar.

UDK: 368.42 (497.12—11)

ALEKSANDER HRAšOVEC

ZDRAVSTVENO VARSTVO V CELJSKI REGIJI PO UREDITVI

LETA 1978

UVOD

V sestavku »Zdravstveno varstvo in zavarovanje po novi ustavi« (Celjski zbornik 1976) sem skušal prikazati spremembe, ki sta jih narekovali v zdravstvenem varstvu in zavarovanju nova zvezna in republiška ustava iz leta 1974. Pozneje sprejeti zvezni zakon o združenem delu (november 1976) in republiški zakon o delovnih razmerjih (december 1977) podrobneje razčlenjujeta ustavna načela o tej materiji, še posebej tista, ki zadevajo položaj in delokrog zdravstvenih delavcev — izvajalcev.

Ustavno načelo »o samostojnosti odločanja o vrstah in obsegu pravic« pa je konkretizirano predvsem v dveh samoupravnih aktih, ki se imenujeta:

— Samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva, ki ga je sprejela vsaka občinska zdravstvena skupnost za uporabnike — zavarovance svoje občine, zato ga bom imenoval v nadaljnjem besedilu: občinski sporazum;

— Samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz enotnega programa zdravstvenega varstva, ki so ga sprejele vse občinske zdravstvene skupnosti v SRS v enakem besedilu, zato ga bom imenoval v nadaljnjem besedilu: republiški sporazum.

Ustavno načelo samostojnega odločanja o vrstah in obsegu pravic iz zdravstvenega varstva v občinski zdravstveni skupnosti pomeni, da so delavci in delovni ljudje, ki so združili svoje interese do zdravstvenega varstva kot uporabniki, v svoji občinski zdravstveni skupnosti pri odločanju o vrstah in obsegu pravic iz tega naslova poolnoma neodvisni, to je njihova originarna in neodtujiva pravica. Državnih predpisov (zakon), ki bi zagotavljali tovrstne pravice ni. Seveda pa se morajo pri odločanju zavedati, da morajo zago-

Avtor: Aleksander Hrašovec, dr. prava Medobčinska zdravstvena skupnost Celje

toviti sredstva (denar), ki so potrebna za realizacijo teh pravic. V občinah naše regije in v vsej Sloveniji smo pripravili potrebne predloge in jih dali v javno razpravo že leta 1977; nato smo vsklajevali želje in hotenja z materialnimi možnostmi v posamezni občini in seveda s stopnjo razvoja in zmogljivosti izvajalcev (zdravstvenih organizacij), tako, da smo ustrezne akte sprejeli spomladi 1978.

Ves čas so se uporabniki, ki o tem odločajo, zavedali naslednjih neizpodbitnih dejstev:

1. Različna materialna baza v naših slovenskih občinah, ki so po ustavi kraj, kjer se o tem dogovarjamo, onemogoča — zlasti v manj razvitih občinah — da bi zagotovili nekatere nujne potrebe po zdravstvenem varstvu. Zato so se vse občinske zdravstvene skupnosti (vseh je 60) dogovorile, da bodo nekatere pravice iz zdravstvenega varstva zagotovile za vse porabnike v SRS enako, topa ne glede na materialne m o ž n o s t i v tisti občini. Dogovorjen je posebni sistem solidarnosti, katerega bistvo je v tem, da so določene pravice iz zdravstvenega varstva zagotovljene v enakem obsegu v vseh slovenskih občinah, tako, da prispevajo nekatere bolj razvite občine del prispevkov v solidarnostni sklad, iz tega pa se krije del stroškov za enotni program v manj razvitih. Z drugimi besedami povedano: Vsi Slovenci smo se dogovorili, katere pravice iz zdravstvenega varstva bodo enotne za vse Slovence, brez ozira na dohodkovne možnosti (materialno bazo) posamezne občine.

2. Naša država je podpisala nekatere mednarodne konvencije in to deloma sanitarno-policijske (npr. zatiranje nalezljivih bolezni), deloma pa konvencije o socialni varnosti (npr. delavčevo minimalno nadomestilo ob nezmožnosti za delo zaradi bolezni). Tudi te pravice niso več zagotovljene z zakoni; so pa v teh sporazumih zagotovljene, torej »samoupravno verificirane« (potrjene).

3. Ker so vrste in obseg zdravstvenega varstva v tej ureditvi pogojene z »zagotovitvijo potrebnih sredstev« je javna razprava potekala ves čas tako, da so se uporabniki zavedali, da bi vsaka razširitev vrste in obsega pravic pomenila tudi večjo obremenitev osebnih dohodkov s prispevnimi stopnjami. Zato je tudi za enotni program dogovorjena republiška solidarnost.

4. Upoštevali so tudi dejstvo, da sedanji sistem predvideva tudi posebno kategorijo (oblike) varstva, ki jo uveljavijo uporabniki preko »neposredne menjave dela«. Tu gre za želje in zahteve »izven programa zdravstvenega varstva«, ko delovna organizacija direktno sklene pogodbo z zdravstvenim zavodom za tiste oblike in vrste zdravstvenega varstva, ki jih želi in zahteva za svoje delavce dodatno (npr. sistematski pregledi določenih skupin delavcev, ki so posebno ogroženi in podobno).

ORGANIZACIJSKO STANJE V CELJSKI REGIJI

Sestavek obravnava in pojasnjuje ureditev teh vprašanj na širšem celjskem območju, v regionalni zdravstveni skupnosti Celje, ki združuje občinske zdravstvene skupnosti: Brežice, Celje, Laško, Sevnica, Slovenske Konjice,

Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec. Pri tem sem izhajal iz ustreznih aktov občinske zdravstvene skupnosti Celje in sproti navedel, če je posamezno vprašanje drugače rešeno v ostalih občinah te regije.

ENOTNI PROGRAM ZDRAVSTVENEGA VARSTVA (republiški sporazum)

Omenil sem že, da so delavci v združenem delu, drugi delovni ljudje in občani sklenili v vsaki občini samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva. S takim sporazumom so na novo uredili vse pravice in obveznosti iz zdravstvenega varstva, pravice do socialne varnosti, ki iz tega izvirajo, način njihovega zagotavljanja, sistem solidarnosti, vse oblike obveznosti, vključno sistem doplačil uporabnikov (participacija). To so temeljni sporazumi, ki zagotavljajo in urejajo celotni sistem; istočasno pa so se vse občinske zdravstvene skupnosti dogovorile, katere vrste pravic so za vso Slovenijo tako pomembne, da si jih Slovenci solidarnostno zagotavljamo, brez ozira na dohodkovne možnosti v posamezni občini«.

Zato bi morali najprej obdelati občinski sporazum, kot temeljni in šele nato republiškega kot »nadgradnjo«, mislim pa, da je za sistematski pregled boljši obrnjen način.

Enotni program, dogovorjen z republiškim sporazumom zajema 10 skupin pravic, ki jih v nadaljnjem besedilu taksativno navajam. V vsaki od teh skupin so natančno opredeljene in navedene posamezne vrste, oblike in nivoji zdravstvenega varstva, ki jih pa navajam le eksemplifikativno, ker so podrobnosti zanimive le za strokovnjake; pa tudi obseg tega sestavka bi po nepotrebnem narasel.

Te pravice so:

1. Preprečevanje, odkrivanje, zatiranje in zdravljenje nalezljivih bolezni navedenih v zveznem in republiškem predpisu o nalezljivih boleznih, vštevši tuberkulozne in spolne bolnike. Pri tem gre pri nalezljivih boleznih za preprečevanje, zatiranje in zgodnje odkrivanje bolezni ter njihovo zdravljenje, zdravstveni nadzor, obvezna cepljenja, karanteno, izolacijo, dezinfekcijo in higiensko sanitarni nadzor. Pri tuberkulozi je zajet še patronažni nadzor, pri spolnih pa še serološke preiskave na lues v nosečnosti.

2. Popolno zdravstveno varstvo novorojenčkov, dojenčkov in predšolskih otrok do 6 leta starosti.

Tu gre predvsem za pediatrično nego in zdravljenje bolnih novorojenčkov, preventivne preglede dojenčkov v 1., 3., 6., 9. in 12. mesecu starosti, zobozdravstveno varstvo teh otrok z ortodontskim zdravljenjem, sistematske preglede triletnih otrok, preglede pred vstopom v vzgojno varstvene zavode in letovanje ter vso zdravljenje v ambulantah, dispanzerjih, pri specialistih, v bolnišnicah in zdraviliščih s potrebno rehabilitacijo.

3. Popolno zdravstveno varstvo mladine do 15. leta starosti, zdravstveno varstvo začasno nezaposlene mladine do 18. leta starosti ter šolske mladine v srednjem in usmerjenem izobraževanju ter rednih študentov višjih in visokih šol.

Pri tem so zagotovljeni sistematski pregledi šolarjev v 1., 3., 5. in 7. razredu, srednješolcev v 1. in 3. razredu, študentov pa v 1. letniku študija,

nadalje serijski zobozdravstveni pregledi ter zdravljenje odkritih zobnih in ustnih bolezni z zoboprotetičnimi deli, zdravljenje bolezni v ambulantah, dispanzerjih, bolnicah in zdraviliščih, posebni zdravstveni nadzor mladine z motnjami v duševnem in telesnem razvoju in končno protetične pripomočke pri motnjah vida, sluha in deformacijah skeleta.

4. Zdravstveno varstvo žensk med nosečnostjo, porodom ter materinstvom do dokončanega šestega meseca otrokove starosti in v zvezi s kontra-cepcijo.

Tu je zajeto ugotavljanje nosečnosti s 6 sistematičnimi pregledi med nosečnostjo, vse zdravljenje komplikacij in bolezni med nosečnostjo v ambulantah in bolnišnicah z ukrepi za uspešno nosečnost, zobozdravljenje nosečnice ter strokovna pomoč z nego in zdravljenjem porodnice do 6. meseca otrokove starosti. Pravico do umetne prekinitve nosečnosti pa imajo šolarke in študentke ter začasno nezaposlene delavke, ostale ženske pa le v primeru medicinskih indikacij. Enotni program zajema še zdravniške preglede v posvetovalnicah s kontracepcijo, sredstva za njo pa za šolarke, študentke in nezaposlene delavke.

5. Zdravstvena aktivnost za zgodnje odkrivanje rakastih bolezni, sladkorne bolezni, mišičnih in živčno mišičnih bolezni. Pri sladkorni bolezni zajema enotni program odkrivanja bolezni, kontrolne preglede z zdravljenjem v splošnih in specialističnih ambulantah ter bolnišnicah ter potrebno medicinsko rehabilitacijo. Pri rakastih boleznih pa gre bolniku še pravica do protetičnih sredstev in pripomočkov, pri mišičnih in živčno mišičnih boleznih pa poleg vsega povedanega še fizioterapija na domu.

6. Pravica do nege in zdravljenja duševnih bolnikov, ki so potrebni zdravljenja zajema preglede in zdravljenje v dispanzerjih in specialistični h ambulantah ter bolnišnicah, psihiatrično zdravstveno varstvo v socialnih zavodih z ukrepi, da se ne ogrozi zdravljenje bolnikov ter njihove okolice.

7. Zdravljenje in zdravstvena nega na domu, kadar gre za zdravljenje bolezni (primerov) iz enotnega programa zdravstvenega varstva (glej 1.—6., 8. in 9. točka tega poglavja).

8. Patronažno-babiško varstvo

Z enotnim programom je zagotovljeno: 2 obiska pri nosečnici, 5 obiskov pri otročnici — novorojencu, 3 obiski pri dojenčku, 2 obiska pri družini bolnika s TBC, rakasto boleznijo, pri mladostniku s spolno boleznijo, pri težjem duševnem bolniku in pri bolniku z živčno mišično boleznijo.

9. Popolno zdravstveno varstvo borcev NOV

Tu so zajeti vsakoletni sistematični zdravniški pregledi, ambulantno, specialistično in bolnišnično zdravljenje, zobna nega z medicinsko indicirano protetiko ter nujno in koristno zdraviliško zdravljenje z medicinsko rehabilitacijo.

10. Organizirana zdravstvena vzgoja

Pri tej dejavnosti je v enotnem programu zagotovljeno: svetovanje kon-tracepcije, higiensko-dijetični način življenja med nosečnostjo, navodila za prehrano dojenčka, higienske navade predšolskih otrok, šolarjev in vzgoja o pravilnem načinu zdravljenja. Izrecno pa poudarjam, da skupnosti financirajo to vzgojo le, če je programirana in organizirano izvajana.

Pri uveljavljanju pravic iz enotnega programa zdravstvenega varstva so pod določenimi pogoji (podrobneje so navedeni v členih 13—20 republiškega sporazuma) zagotovljena tudi:

— zdravila, ki so medicinsko indicirana ter registrirana v državi;

— prevozi z rešilnimi avtomobili;

— povračila potnih stroškov na relacijah daljših od 15 km in dnevnicc;

— proteze, ortotična sredstva, ortopedska obutev, invalidski voziček;

— slušni aparati in očesni pripomočki;

— zdravljenje zobnih bolezni s protetiko;

— medicinska rehabilitacija v zdraviliščih.

PRAVICE IZ ZDRAVSTVENEGA VARSTVA (občinski sporazum)

Svoje pravice (vrste in obseg) iz zdravstvenega varstva so si delavci in drugi delovni ljudje ter občani samostojno določili v svoji občinski zdravstveni skupnosti. Ze v prejšnjem poglavju so obdelane vrste in obseg, ki so enotno dogovorjene za vso republiko, zato moramo sedaj še pogledati tiste vrste in obseg, ki so urejene v občinskem sporazumu. Pri tem bom obdelal ureditev v celjski občini in sproti opozoril na nekatere manjše razlike v drugih občinah naše regije, zlasti pri participaciji.

Občinski sporazum ureja in določa:

1. Pravice, ki so zagotovljene z neposredno menjavo dela. Tu gre za primere, ki jih skupnost ni »zavarovala«, pač pa se delovna organizacija za svoje delavce dogovarja z zdravstvenimi zavodi, da za njih opravijo določene »zdravstvene usluge« npr. obdobne preglede delavcev, ki delajo na izpostavljenih delovnih mestih, delavci, od katerih je odvisna varnost drugih (npr. poklicni šoferji), delavci živilske stroke, izdelava zdravstvenih analiz, pregledi pred nastopom dela in podobno.

2. Pravice, ki so zagotovljene z združevanjem sredstev v zdravstveni skupnosti:

Tu so urejene pravice, ki jih zagotavlja občinska zdravstvena skupnost, in sicer:

— splošno in dispanzersko zdravljenje (zdravniški in drugi pregledi, ambulantno zdravljenje, nujna medicinska pomoč, obiski zdravnika na domu, patronažni obiski, strokovna nega na domu, rehabilitacija na ambulantni način, medicinska nega v socialnih zavodih, preventivno zdravstveno varstvo otrok, šolarjev, dijakov, študentov, žena, borcev in športnikov, obvezna cepljenja, strokovno medicinsko delo v klubih zdravljenih alkoholikov);

— zobozdravstveno varstvo (zdravljenje ustnih in zobnih bolezni, zobo-protetično in ortodontsko zdravljenje z zoboprotetičnimi pripomočki, fluori-zacija zobovja);

— specialistično zdravstveno varstvo (specialistični pregledi in storitve na podlagi napotnice izbranega zdravnika, v nujnih primerih pa brez nje);

— bolnišnično zdravstveno varstvo (medicinsko in nemedicinsko oskrbo, potrebne storitve, preiskave in posege, zdravljenje z rehabilitacijo in to ob bolezni, poškodbi, porodu);

— zdravstveno varstvo, ki dopolnjuje splošno, dispanzersko, specialistično in bolnišnično varstvo (laboratorijski in rentgenski pregledi ter druge medicinske preiskave);

— zdraviliško zdravstveno varstvo kot nadomestilo ali nadaljevanje ambulantnega ali bolnišničnega zdravljenja ob indikacijah, ki so določene s posebno listo indikacij;

— specialno in kolektivno zdravstveno varstvo (ukrepi za zatiranje, preprečevanje in zgodnje odkrivanje nalezljivih in drugih bolezni, ki jih določa sprejeti program;

— prevozi z rešilnimi in drugimi posebnimi vozili, če to zahteva bolezensko stanje oziroma poškodba in če tak prevoz odobri zdravnik;

— zdravila, ki so registrirana v državi in jih predpiše zdravnik, dietični preparati pa po predpisani listi indikacij, kontracepcijska sredstva, ki jih predpiše ginekolog, pomožni sanitetni material, ki ga predpiše zdravnik;

— ortotična in protetična sredstva, očesni in slušni aparati, ortopedska obutev, invalidski voziček in drugi pripomočki, vse po posebni listi indikacij;

— organizirana zdravstvena prosveta po sprejetem programu.

Delavci in z njimi izenačene osebe (npr. vajenci, zasebni obrtniki itd.)

imajo zagotovljeno tudi »zavarovanje za nesrečo pri delu in poklicno bolezen«. Tu so zagotovljene vse potrebne oblike zdravstvenega varstva, da delavci ozdravijo in se medicinsko rehabilitirajo (poklicna rehabilitacija je zagotovljena v skupnosti pokojninsko invalidskega zavarovanja). Omeniti velja, da se za opredelitev nesreče pri delu in poklicne bolezni uporabljajo predpisi te skupnosti.

Poudariti moram, da se uveljavi v naši skupnosti osnovno in dispanzersko zdravstveno varstvo v ustreznih enotah zdravstvenih zavodov neposredno in po načelu proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Specialistično in klinično zdravstveno varstvo pa se uveljavi z napotnico izbranega zdravnika. če je zdravstveno varstvo uveljavljeno drugje, kot glasi napotnica, pa plača skupnost stroške za uveljavljeno pravico le do tiste višine, kot bi znašali stroški v zavodu, za katerega je izstavljena napotnica. Urejeni so tudi primeri zdravljenja v tujini, in sicer ima naš uporabnik pravico na nujno potrebno zdravstveno varstvo, če je na službenem ali zasebnem opravku v tujini. V primerih, ko pa strokovni kolegij ustrezne klinike Ugotovi, da so v SFRJ izčrpane vse možnosti uspešnega zdravljenja, v tujini pa je utemeljeno pričakovati vsaj izboljšanje stanja, pa tudi ne katerem koli specializiranem zdravstvenem zavodu.

3. Zdravstvene storitve (pravice), katere mora plačati uporabnik sam.

Občinski sporazum opredeljuje tudi tiste oblike zdravstvenega varstva,

ki jih morajo plačati uporabniki v celoti sami. Tu gre za primere nepotrebnih obiskov zdravnika na domu, specialistične preglede brez napotnice, če ni šlo za urgenten primer, zdravljenje akutnega alkoholnega opoja, za neobvezna cepljenja, kozmetične operacije, preglede pred zasebnim odhodom v tujino in podobne primere.

4. Nadomestila osebnih dohodkov ob začasni zadržanosti zaradi medicinskih preiskav, bolezni in poškodbe, poroda, transplantacije kože, živega tkiva in organov, nege zbolelega družinskega člana, izolacije oziroma spremstva, ki jo odredi zdravnik.

Te pravice so zagotovljene samo delavcem in z njimi izenačenim osebam (npr. vajenci, obrtniki, odvetniki itd.). Opozoriti moram, da so se dosedanji kategoriji »aktivnih zavarovancev«, ki so to pravico imeli že dolga leta, priključili tudi kmetje kooperanti, katerih pravice in obveznosti morajo biti urejene s posebnim sporazumom. Skupna za vse primere je tudi novost, da se vsa priznana nadomestila valorizirajo v primerih, ko traja zadržanost (delanezmožnost) dalj kot pol leta in če so se v tem obdobju dvignili življenjski stroški za več kot 5 °/o. Določilo, da je osnova za vse dajatve osebni dohodek za polni delovni čas iz preteklega leta, je ostalo nespremenjeno.

Nadomestilo ob medicinskih preiskavah, bolezni in poškodbo gre šele od 31. dneva dalje v breme skupnosti (do tega časa v breme delovne organizacije oziroma zasebnika); ob porodu, transplantacijah, dajanju krvi, nege zbolelega družinskega člana in izolacije oziroma spremstva pa od prvega dne dalje v breme skupnosti. Najnižji odstotek (°/o) nadomestila je pri negi, izolaciji in spremstvu in sicer 80 % v celjski občini, 70 % v ostalih občinah naše regije. V vseh občinah je določeno 90 % nadomestilo ob bolezni, 100 °/o pa ob porodu, nesreči pri delu in poklicni bolezni, transplantaciji ali dajanju krvi ter končno v vseh primerih, ko gre za borce NOV ali vojaške vojne invalide.

5. Povračilo potnih stroškov gre vsem uporabnikom (torej tudi družinskim članom, kmetom itd.), ki so z napotnico poslani v višje organizirane zdravstvene organizacije na relacijah, ki so dalje od 15 km. To povračilo zajema prevozne stroške in dnevnico, ki je določena v odstotku od povprečnega neto osebnega dohodka v SRS.

6. Posmrtnina je dajatev, do katere imajo pravico vzdrževani družinski člani delavcev, ki majo pravico do nadomestila (glej točko 4 tega odstavka) in upokojencev in jo prejmejo ob smrti delavca oziroma upokojenca. Pogrebnina pa gre tistemu, ki je oskrbel pogreb delavca ali upokojenca in tudi njihovih družinskih članov. Obe dajatvi znašata 80 °'o vsakoletnega poprečnega neto osebnega dohodka v SRS.

PARTICIPACIJA (SOUDELEŽBA PRI STROŠKIH)

Že v uvodu sem napisal, da zahteva načelo »samostojnega odločanja o vrstah in obsegu pravic tudi zagotovitev potrebnih sredstev«.

V vseh sistemih zdravstvenega zavarovanja (varstva) se postavlja osnovno vprašanje, ali naj zavarovalnica (v našem primeru zdravstvena skupnost) zagotovi vse predpisane pravice svojim zavarovancem (uporabnikom) popolnoma brezplačno, ali pa naj prispevajo zavarovanci (uporabniki), ko uveljavijo svojo pravico, del stroškov sami. Temu pravimo participacija (soudeležba) pri stroških. Zanimiva je ugotovitev, da smo pri nas kmalu po osvoboditvi poznali sistem »popolne brezplačnosti«, pozneje pa smo uveljavljali sistem participacije.

Razlogi, ki so narekovali sedanji sistem participacije so izčrpno navedeni v sporazumu (73. člen), ki se glasi: »Z namenom, da se doseže vzgojni učinek ob dolžni skrbi za lastno zdravje, odvrača pretirano in neučinkovito uveljavljanje določenih oblik zdravstvenega varstva, zagotovi obveščenost o

vrednosti zdravstvenih storitev, uravnava gospodarno potrošnjo na področju zdravstvene dejavnosti v družbeno dogovorjenih merilih in zajamčijo dopolnilna sredstva za izvajanje zdravstvenega varstva, določajo uporabniki nekatere oblike zdravstvenega varstva, za katere neposredno prispevajo del stroškov«.

Ker se višina tega prispevka spreminja, oziroma valorizira, bom navedel samo pravice, pri katerih se prispeva del stroškov in seveda oprostitve. Za osnovo sem vzel celjski občinski sporazum, eventualne izjeme za druge občine navajam sproti.

Prispevek se plača za:

— prvi pregled v ambulantah in dispanzerjih v zvezi s posameznim primerom zdravljenja;

— prvi obisk zdravnika na domu;

— nekatere zobozdravstvene storitve (najpogostejše so: prvi pregled pri stomatologu, zalivke, prevleke, krone, razne proteze);

— prvi pregled pri specialistu;

— rentgenski posnetek;

■— nemedicinski del oskrbe v bolnišnici in zdraviliščih, vendar le za prvih 15 dni, oziroma ob večkratni uveljavitvi največ za 30 dni v posameznem letu;

— prvi prevoz z rešilnim avtom;

— zdravilo v lekarni;

— kontracepcijsko sredstvo;

— razne proteze, očala, leče, slušne aparate itd.

Popolnoma so oproščeni doplačila za vse oblike (takoimenovana osebna oprostitev):

— predšolski in šolski otroci;

— mladina v usmerjenem izobraževanju (dijaki, vajenci) in študenti do 26. leta starosti;

— borci NOV pred 9. 9. 1943, odlikovanci z najvišjimi vojaškimi odlikovanji in borci za severno mejo v letih 1918/1919.

— socialni podpiranci;

— upokojenci z varstvenim dodatkom;

— osebe, pri katerih je ugotovljena nad 70 % invalidnost;

— kmetje oproščeni davka;

— začasno nezaposleni;

— delavci, ki se pri delu ponesrečijo ali zbolijo za poklicno boleznijo;

— v celjski občini pa še občani, stari nad 70 let.

Take oprostitve v drugih občinah ne poznajo.

Deloma pa so oproščeni doplačil:

— primeri, ko gre za pravice iz enotnega programa (republiški sporazum), in sicer za prispevke ob zdravljenju v bolnici in zdravilišču ter ob prekinitvi nosečnosti zaradi medicinske indikacije;

— ženske med nosečnostjo, porodom in kadar uveljavijo pravice iz 6. člena sporazuma o enotnem programu;

— borci, ki imajo priznano dvojno štetje od 1. 1. 1945 dalje za zdravila, prve preglede in zdravljenje v zdraviliščih;

— bolniki z nalezljivo boleznijo za prevoze z rešilnimi avtomobili;

— bolniki, ki se zdravijo za rakasto boleznijo, sladkorno boleznijo, mišičnimi in živčno-mišičnimi boleznimi za prevoze z rešilnimi avtomobili;

— uporabniki, starejši od 60 let (Celje, ostale občine starejši od 70 let) za zdravila in prve preglede v ambulantah.

ZAKLJUČKI

Skladno z novo ustavno ureditvijo so si naši delovni ljudje v občini, kot uporabniki samostojno uredili svoje interese do zdravstvenega varstva s tem, da so sprejeli samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva in dogovorili enotni program za vso republiko, ki zagotavlja nekatere najpomebnejše pravice enotno v vsej Sloveniji.

Dosedaj so namreč bile pravice in obveznosti iz zdravstvenega varstva in zavarovanja zagotovljene zavarovancem (uporabnikom) v osnovi z državnim predpisom (zakonom) in samo dopolnjene z nekaterimi samoupravnimi odločitvami, sedaj pa so v celoti samoupravno dogovorjene in določene.

Zato sem menil, da je prav, če take spremembe sistema ne objavimo samo v dnevnih informacijah, ampak tudi v publikaciji, ki ima trajnejši pomen; s tem pa sem skušal prikazati tudi hotenja, uspehe in težave v Celju in njegovi bližnji okolici na tako pomembnem področju, kot je zdravstveno varstvo.

VIRI IN LITERATURA

Ustava Socialistične Federativne Republike Jugoslavije.

Ustava Socialistične Republike Slovenije.

Zakon o združenem delu (Ur. list SFRJ, št. 53/76).

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. list SRS, št. 24/77).

Zakon o zdravstvenem varstvu (Ur. list SRS, št. 38/74 in 1/75).

Zdravstveno varstvo in zavarovanje po novi ustaivi (Celjski zbornik 1976).

Samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz enotnega programa zdravstvenega varstva (Ur. list SRS št. 4/78).

Samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva občinske zdravstvene skupnosti Brežice, Celje, Laško, Sevnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec (vsi so objavljeni v Ur. listu SRS št. 10/78).

Statuti navedenih občinskih zdravstvenih skupnosti in Regionalne zdravstvene skupnosti Celje (vsi v arhivu Regionalne zdravstvene skupnosti Celje — strokovna služba).

AUSZUG

Der Artikel behandelt und erläutert das System der Rechte, die aus dem Gesundheitswesen und der Sozial-Versicherung entspringen und die in den Gemeinden der Region Celje im Jahre 1978 — als Folge der neuen verfassungsrechtlichen Ordnung aus dem Jahre 1974 — in Kraft traten.

Demnach bestimmten die Versicherungnehmer in den Interessen-Gemeinschaften der einzelnen Gemeinden selbstständig die Art und den Umfang der Rechte auf Gesundheitsschutz, wobei auch die zur Verwiklichung nötigen finanziellen Mittel sichergestellt werden mussten.

Neben den schon erwähnten Rechten auf Gesundheitsschutz wurde in allen Gemeinschaften in Slowenien festgelegt, welche Rechte als so bedeutend angesehen werden, dass ein System der Solidarität eine völlig gleiche und einheitliche Realisierung in allen Gemeinden unserer Republik ermöglicht, ungeachtet der materiellen Mittel, die den einzelnen Gemeinden zur Verfügung stehen.

Im Artikel wurden daher die Rechte auf Gesundheitsschutz aus dem sogenannten einheitlichen Programm, sowie jene aus den Programmen der einzelnen Gemeinden der Region Celje eingehend behandelt, wobei auch auf die Rechte hingewiesen wurde, bei deren Geltendmachung der Versicherte einen Teil der Kosten tragen muss, sowie auch auf jene Fälle, in denen der Versicherte des Kostenbeitrages enthoben ist.

Es handelt sich demnach um eine Übersicht über das gesamte System des Gesundheitswesens, welches mit 1. Mai 1978 in Kraft trat.

UDK: 614.71 {497.12 Celje)

FRANC DOBNIK

PRIZADEVANJA ZA BOLJŠI ZRAK V CELJU

Preko dvajset let nazaj segajo napori delovnih ljudi in občanov Celja za izboljšanje kvalitete okolja, predvsem zraka in voda. Želje in potrebe po hitrem gospodarskem in družbenem napredku so v letih po vojni zahtevale proizvodno usmerjeni razvoj, s tem pa je ostajala ob strani skrb za kvaliteto življenjskih, se pravi bivalnih, pa tudi marsikje delovnih razmer. Taka orientiranost je omogočala predvsem razmah industrije, kasneje pa tudi terciarnih in družbenih dejavnosti. Z ekstenzivno rastjo proizvodnje pa so se vse bolj slabšali činitelji okolja v ožjem, pa tudi širšem območju mesta. Zaradi kopičenja vse večjih količin škodljivih dimnih plinov iz industrijskih, pa tudi komunalnih virov, vse večjih količin odpadnih, izrabljenih vod in odlaganja najrazličnejših odpadkov v prostoru, se je pričel v šestdesetih letih zelo hiter in v prostoru močno izražen proces propadanja gozdov v neposredni bližini mesta, ki pa je v nekaj letih segel 15 km daleč proti vzhodu ter tako zelo resno ogrozil preko 4250 ha gozdov, gozdnih in drugih površin. Vzporedno s temi procesi se je sprožil tudi proces demografskih sprememb. V ogroženem območju se je v tistih letih bistveno spremenila socialna struktura prebivalstva, pa tudi strukturna zastopanost posameznih kmetijskih panog.

Soočena s takim stanjem, je družbenopolitična skupnost, spodbujena tudi s številnimi pritožbami občanov, že v letu 1968 sprejela odlok o ustanovitvi komisije za sanacijo ozračja in voda. Naročene so bile enoletne raziskave ozračja za območje Celja in Štor. Raziskave je vršil Zavod za zdravstveno varstvo Celje in Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. Vodila sta jih mag. sci. Slavko Verhovnik in dr. Bogomil Hrašovec. Potekale so od oktobra 1967 do vključno septembra 1968. Rezultati so prikazani v delu: Onesnaženje atmosfere mesta Celje in štor. Obsegale so meritve in analize koncentracij žveplo-vega dioksida in dima. Sledile so analize težkih kovin v prahu celjske atmosfere v letu 1969. Vzorce zraka so zajemali na enajstih mestih ter jih analizirali na svinec, cink, silicij, železo, mangan, magnezij, vanadij in krom. Pred temi raziskavami pa so bile že izvršene nekatere raziskave o vplivu takrat-

Avtor: Franc Dobnik, dipl. inž. gozd.; Skupščina občine Celje

nih emisij, v katerih je bilo preveč cinka, svinca, železa in mangana, na posamezne kmetijske kulture (D. Kerin). V letu 1971 so bile izvršene prve raziskave o vsebnosti plinastih fluoridov v atmosferi Celja. Gozdno gospodarstvo pa je poskrbelo za fitocenološki popis vseh gozdnih združb. To delo je opravil pokojni prof. dr. Maks Wraber, znanstveni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Začetnim ekološkim raziskavam so v kasnejših letih sledile še druge. Tako smo v letu 1975 po naročilu Skupščine občine dobili nove analize stanja onesnaženosti zraka pod naslovom »Onesnaženje atmosfere Celja«, ki jih je organiziral in izvedel Regionalni zdravstveni dom Celje. Raziskave je vodila skupina strokovnjakov: Jože Resman, dipl. inž. kemije, dr. sci. Slavko Verhovnik, in mag. sci. dr. Bogomil Hrašovec. Za tem je v letu 1976 Hidrometeorološki zavod SRS v Celju vpeljal stalne meritve onesnaženosti z žvep-lovim dioksidom in dimom na šestih mestih. Merilna mesta so bila v Gledališki ulici, Trubarjevi, Tovarniški, Ulici frankolovskih žrtev, na Teharju in v Štorah na Lipi. Rezultate gornjih raziskav za zimska obdobja kažejo grafikoni od 1—17 na strani 10—15. Imisijske koncentracije žveplovega dioksida in dima v letnem obdobju že celo desetletje niso vznemirljive, kar omogoča rast in uspevanje kmetijskih in gozdnih kultur tudi v »plinskem« območju.

V letu 1975, neposredno za tem, ko smo dobili republiški zakon o varstvu zraka, so v Celju stekle priprave za organiziranje interesne skupnosti za varstvo zraka. Pobudnik je bila Občinska konferenca SZDL skupaj z izvršnim svetom občine. Do ustanovne skupščine je prišlo 2. julija 1976. Skupščina je ugotovila, da je k Samoupravnemu sporazumu o ustanovitvi interesne skupnosti za varstvo zraka občine Celje pristopila večina TOZD, OZD, KS in drugih organizacij in skupnosti. Hkrati z oblikovanjem organov skupščine je bil sprejet tudi program dela.

Izvršni svet Skupščine občine pa je 14. julija 1976 imenoval Komisijo za pripravo sanacijskega programa za celjsko okolje. V komisijo so bili imenovani: Mitja Pipan, Srečko Brus, Jože Resman, Anton Urbane, Lado Kubik, Alenka Lukman-Košir, Danica Bresjanac, Marijan žuraj, Zdravko Smerkolj, Janez Kozmus, Srečko Naraks, Janez Kapun, Mirko Mejavšek, Vladimir Maver, Ernest Cokan, Janez Kraševec, Franc Glušič, Roža Cigler, Milan Mežnar, Dušan Košutnik in Vinko Prelog. Komisijo je vodil Mitja Pipan. Pri upravnih organih občine pa je bila ob koncu leta 1976 osnovana služba za varstvo okolja.

Sanacijska komisija, v kateri so bili predstavniki družbenopolitičnih organizacij, interesnih skupnosti, organizacij združenega dela, izvršnega sveta in Republiškega komiteja za varstvo okolja, je bila ustanovljena z namenom, da bi povezala in pospešila vsa prizadevanja na področju sanacije okolja teina osnovi obstoječih in novih spoznanj pomagala združenemu delu, interesnim skupnostim, krajevnim skupnostim in občinski skupščini oblikovati takšne programe sanacije, ki bi v najkrajšem možnem času dali najboljše rešitve. Prva konkretna naloga komisije je bila, izdelati temeljit posnetek obstoječega stanja, na osnovi katerega bi bilo mogoče izdelati in oblikovati predlog sanacije. V ta namen se je komisija razdelila v delovne skupine: za vodnogospodarsko problematiko, za problematiko onesnaževanja zraka in hrupa ter ravnanja z odpadki vseh vrst in gospodarjenja s prostorom.

Vse naloge je komisija vezala za uresničevanje plana srednjeročnega obdobja 1976—1980. V šestih mesecih je komisija izdelala Oceno stanja varstva okolja, ki so jo obravnavali v vseh delovnih organizacijah in skupnostih. Sprejele so jo tudi vse družbenopolitične organizacije in v maju leta 1977 vsi zbori občinske skupščine. Izdelek je bil ocenjen kot solidna osnova, na kateri je možno sprejemati tehtne in smotrne odločitve. Soglasno je bilo ocenjeno, da je stanje vrednot bivalnega in delovnega okolja zelo resno ogroženo, kar je brezpogojno potrebno spremeniti. Sprejet je bil sklep, da bodo pripravili besedilo Družbenega dogovora za varstvo okolja v občini Celje, ki mora obvezovali vse, ki kakorkoli vplivajo na stanje. Ob aktivnem sodelovanju združenega dela in skupnosti je bila vsebina obvez in nalog posameznih udeležencev oblikovana in pripravljena za sprejem v skupščini, kar se je zgodilo 28. februarja 1978. Ko je bil sprejet družbeni dogovor, je komisija za sanacijo prenehala delovati.

Ob dogovorjenih obvezah in nalogah smo se združili praktično vsi, ki onesnaževanje povzročamo v želji, da le-tega v tem obdobju zaustavimo in zmanjšamo. Za koordinacijo vseh aktivnosti pa je bil pri predsedstvu OK SZDL imenovan Svet za varstvo okolja. Ta organ kot tudi občinska skupščina sta v tem obdobju redno spremljala uresničevanje sprejetih obvez in nalog.

Kot v oblikovanje se je tudi v izvajanje dogovora skupnost za varstvo zraka intenzivno vključila. Sodelovala je in še sodeluje pri izdelavi sanacijskih programov pri tistih organizacijah združenega dela, ki so med največjimi onesnaževalci okolja. V obdobju 1976—1980 so izdelala svoje sanacijske programe Železarna Štore (za stari del tovarne), Cinkarna Celje, Emo in Lju-bcčna, industrija keramičnih, kislinoodpornih in opečnih izdelkov iz Ljubečne. Vsi sprejeti sanacijski programi se tudi izvajajo, vendar pa počasneje od dogovorjene dinamike. Vzrokov za to je bilo več: poleg pomanjkanja denarja tudi nedorečene rešitve, nepravočasno pripravljena potrebna dokumentacija, odvisnost od uvoza itd. Kljub vsemu pa ugotavljamo, da je bila pri uresničevanju nalog najuspešnejša Ljubečna, sledijo pa ji Železarna Štore, Emo in Cinkarna. Le-ta je v oktobru 1978 sprejela še poseben Program ekonomske in ekološke sanacije, ki ga je podprla tudi širša družbenopolitična skupnost. Občina in republika sta sprejeli posebne sklepe o poroštvu za najete kredite za financiranje ekološkega programa sanacije, ki je bil ovrednoten za 153,896.000 din. Ta program je predvidel odstranitev oziroma sanacijo glavnih virov onesnaževanja okolja.

Tako smo v letu 1977 ocenjevali, da znašajo emisije žveplovega dioksida iz CINKARANE okoli 740 kg/h in preko 265 kg žveplovega trioksida na uro. Ker so glavni izvori teh emisij na kislinskih obratih in Titanu, je program predvidel in zahteval izgradnjo novih elektrofiltrov ter ustavitev dveh obratov za proizvodnjo kisline. Nadalje je bil izdelan program plinifikacije, ustavitev plinskih generatorjev kotlarne in izgradnja čistilne naprave za absorbcijo hlapov organskih topil. Vsi ti ukrepi naj bi zmanjšali emisijo žveplovega dioksida za okoli 370 kg/h in žveplovega trioksida za okoli 144 kg/h. Ob koncu leta 1980 smo ugotavljali zmanjšanje za 40 kg S02 in 34 kg S03 na uro. Medtem pa so z izgradnjo posebne čistilne naprave v Grafiki zmanjšali emisijo hlapnih organskih topil na nivo, nižji od maksimalno dopustnega. Ukinitev

obratovanja dveh kislinskih obratov pa je pogojena z nadomestno izgradnjo novega sodobnega obrata za proizvodnjo žveplove kisline. Zgrajen naj bi bil do konca leta 1982. Po tem času naj bi se emisija žveplovega dioksida zmanjšale še za dodatnih 250 kg/h in žveplovega trioksida za 70 kg/h. V tem so vštete tudi nove emisije iz obratovanja novega obrata.

EMO svojega sanacijskega programa v tem času tudi še ni v celoti uresničil. Predvsem so ostale nerešene naloge na področju zmanjševanja emisij fluora in dušikovih oksidov. Z ukinitvijo obratovanja generatorjev v letu 1977 in izvedeno plinifikacijo pa so zmanjšali emisije žveplovega dioksida za okoli 30 kg/h ali letno za 2611. To pa predstavlja okoli 54% njihovih emisij S02.

Podobno je tudi ŽELEZARNA Štore v sedemdesetih letih ob izvajanju svojega sanacijskega programa zmanjšala celokupne emisije S02 za okoli 325 t letno, ali kar 70 %. Najprej so premog zamenjali za propan butan, nato pa uvedli še uporabo zemeljskega plina. V novi jeklarni pa so zgradili čistilno napravo za zajemanje prahu. Tako so zmanjšali tudi emisijo prašnih delcev za okoli 730 t letno. K temu je pripomogla tudi zaustavitev plinskih generatorjev v letu 1979 in stare Siemens Martinove peči v letu 1978. Kontrola imi-sijskega stanja v štorah nam v obdobju 1976—1980 izkazuje za okoli 23 % nižje koncentracije žveplovega dioksida kot npr. v mestu Celju. Celotno letno povprečje je v letu 1980 znašalo le še 0,09 mg S02 na kubični meter zraka. To pa je nivo, ob katerem ne prihaja do opaznih poškodb na rastlinstvu in še manj na živalstvu.

V celoti pa je svoj sanacijski program uresničila LJUBEČNA, ki je imela pomemben delež pri onesnaževanju zraka s fluorom in žveplovim dioksidom. Zgradila je čistilno napravo za zajemanje fluora iz dimnih plinov. Pri tem pa so k sodelovanju pritegnili tudi Hidrometeorološki zavod SRS in Institut Jožef Štefan. Emisijske koncentracije fluora so zmanjšali za okoli 80 krat in znašajo sedaj le še okoli 1 mg/m3. Maksimalna dopustna koncentracija pa znaša po odloku 5 mg/m3. Z uporabo zemeljskega plina pa so emisije žveplovega dioksida zmanjšali za okoli 170 ton letno.

Na komunalnem področju pa so se emisije S02 potem, ko so začeli namesto s premogom kuriti z lahkimi kurilnimi olji, zmanjšale za okoli 80 ton letno.

Uresničevanje teh sanacijskih programov za zrak je pripomoglo, da se je imisijski nivo onesnaženosti zraka z S02 in dimom v Celju v zadnjih petih letih zmanjševal, kar lepo prikazuje frekvenčna krivulja distribucije koncentracij za leta od 1968, 1974, 1976, 1977, 1978, 1979 in 1980 — na strani 15. V tem sta izjema leto 1974 in 1980, ko sta bila prisotna oba meteorološka ekstrema: v letu 1974 zelo mila zima in leta 1980 izjemno ostra in neugodna.

V sklop uresničevanja dogovora spada tudi osnovanje sekundarne kontrolne merilne mreže onesnaženosti ozračja, do katere je prišlo na iniciativo skupnosti za varstvo zraka. Njeni začetki segajo v leto 1977, ko je skupnost kupila prvi monitor za merjenje trenutnih koncentracij S02, kateremu sta se naslednje leto pridružila še dva in eden za meritve dušikovih oksidov in ozona. Za njihovo nabavo je občina najela kredit pri Ljubljanski banki — Splošni banki Celje. Za potrebe obdelave podatkov sta skupnosti nudila potrebno strokovno pomoč TOZD Center socialne medicine in higiene Zdrav-

stvenega centra Celje, pa tudi strokovna služba Zveze skupnosti za varstvo zraka SRS, organizirana pri Hidrometeorološkem zavodu Slovenije.

Na osnovi take organiziranosti v pogledu varstva zraka smo v občini Celje lahko izoblikovali odlok o varstvu zraka, ki smo ga sprejeli v letu 1979. Z njim smo območje občine razdelili v posamezna območja glede na stopnjo onesnaženosti v skladu z zakonom o varstvu zraka. Hkrati pa smo odredili ukrepe za primer prekomerno onesnaženega zraka. Po tem odloku spadajo KS Center, KS Aljažev hrib (del), KS Gaberje (del), KS Teharje, KS Ljubečna (del), in KS Store (del) v IV. stopnjo onesnaženosti.

KS K. D. Kajuh, KS S. Šlander, KS Dolgo polje, KS Lava, KS Dečkovo naselje, KS Gaberje (del), KS Pod gradom (del), KS Hudinja (del) in KS Trnovlje v III. stopnjo onesnaženosti.

V II. in I. stopnjo pa spadajo vse ostale KS in deli KS s tem, da so vsa večja naselja uvrščena v II. stopnjo (Dobrna, Vojnik). če te stopnje izvrednotimo, pomeni, da je zrak v prvi stopnji onesnažen do 0,06 mgSCL/m3, v drugi od 0,06 do 0,30 mg/m3, v tretji od 0,30 do 1,05 mg/m3 in v četrti stopnji nad 1,05 mg/m3. To pa hkrati predstavlja tudi kritično koncentracijo.

V prvem območju zakon prepoveduje poslabšanje stanja. V drugem se dopušča povečanje, vendar le do maksimalno dopustnega nivoja. V tretjem in četrtem območju pa je potrebno izvajati sanacijski program, s katerim se dosega zmanjševanje celokupne onesnaženosti. Tak primer imamo pri vseh investicijah v Cinkarni (KS Aljažev hrib), železarni štore (KS štore), EMO (KS Gaberje) in Ljubečni (KS Ljubečna).

Skupnost za varstvo zraka je v tem obdobju skrbela tudi za (redno obratovanje dopolnilne merilne mreže, ki jo je v letu 1981 povezala še z občinskim centrom OJOA. Tako je v tem času dokaj redno obveščala zainteresirane organe in organizacije ter občane o vsakokratnem stanju našega ozračja preko časopisa Novi tednik ter na izložbenem panoju skupnosti, v primeru prekomernega in kritičnega onesnaženja pa preko lokalne radijske postaje, pa tudi preko radia Ljubljana. V skladu z zakonom o varstvu zraka pa je začela izdelovati občinski kataster onesnaževanja, katerega prva faza je bila izdelana v letu 1979 in to za področje industrije in terciarnih dejavnosti. Popis emisije iz drobnih kurišč v komunalni sferi pa opravljajo ta čas.

Iz že izdelane prve faze katastra izvemo, da so znašale emisije v letu 1978, kot prikazuje spodnja tabela:

Onesnaževalec

snov

Emisija v tonah na leto

poleti pozimi skupaj

DO NOx

502

503

Etanol, propanol

Fluoridi Prah

Organska topila Etil-butil acetat

43,0 193,4 236,4

158 322,9 481,1

1855,2 3870,6 5725,8

338,2 605,7 943,9

60,4 43,8 104,2

356,5 588,1 944,6

7,1 5,2 12,3

22,7 31,5 54,2

3,4 4,7 8,1

Ogljikov monoksid ima svoj pretežni izvor pri nepopolnem izgorevanju fosilnih goriv. Dušikovi oksidi pa poleg tega tudi iz tehnoloških postopkov v Železarni štore, Emo in večjih kotlovnic.

Najpomembnejši viri emisij žveplovih oksidov pa so vezani za proizvodnjo žveplove kisline in titanovega dioksida v Cinkarni (80 %), porabi goriv v Emo (9,5 %), Aeru (4,1 %) in Ljubečni (3,4 %). Vrstni red deležev pri emisiji prahu pa je takle: Cinkarna (56,2 %), Železarna Štore (12,2 %), Emo (11,7%), Aero (3,9%), Ljubečna (2,2%), Ingrad (0,6%) idr.

Med ostalimi emisijami omenjamo tu še fluoride, ki imajo svoj 'pretežni izvor v tovarni posode (90 %) in Ljubečni ter drugod. Organska topila, etil-butil acetat, etanol in propano! pa imajo pretežni izvor v Cinkarni, Aeru, Etolu, Libeli, Klimi in v manjši meri drugod.

Večina teh emisij pa ima svoje izhode v prosto atmosfero nizko pri tleh, kar nam predočuje pregled iz katastra:

Višina izpusta Deleži v %

0—10 m 3,2

10—20 m 15,5

20—30 m 58,7

30—40 m 14,9

40—50 m 7,7

Tako stanje pa povzroča ob pogostem pojavljanju temperaturne inverzije v zimskem obdobju čestokrat prekomerno pa tudi kritično onesnaženje zraka v mestu.

V letu 1979 se je skupnost za varstvo zraka povezala še z Občinsko raziskovalno skupnostjo in skupaj z njo pripravila program modelnih raziskav onesnaženega ozračja na primeru Celja. Program je ovrednoten na 12,000.000 din in sredstva za njegovo realizacijo združujejo na podlagi posebnega samoupravnega sporazuma vsi onesnaževalci kot tudi izvajalci. Občinska raziskovalna skupnost ter Raziskovalna skupnost SR Slovenije sta sklenili posebno pogodbo z nosilcem projekta Zdravstvenim centrom Celje, oziroma Razvojnim centrom Celje. Ta čas tečejo dela na prvi fazi.

Celotni program pa sestavljajo naslednje naloge oziroma raziskave:

1. Določitev onesnaževanja zraka. Nalogo izvaja Hidrometeorološki zavod SRS, ki je k nalogi pritegnil še Zavod za zdravstveno varstvo Maribor.

2. Določitev škodljivih snovi v zraku Celja. Meritve izvaja Zdravstveni center Celje njena TOZD Center za socialno medicino in higieno. Tudi pri tej nalogi sodeluje Zavod za zdravstveno varstvo Maribor.

3. Meteorološke značilnosti celjske kotline. Nalogo izvaja Hidrometeorološki zavod.

4. Izdelava imisijskega modela. Tudi na tej nalogi delajo strokovnjaki meteorologi.

5. Zdravstvene posledice onesnaženega ozračja. Naloga je zaupana Centru za socialno medicino in higieno Zdravstvenega centra Celje.

6. Družbeno-ekonomske posledice onesnaževanja ozračja. To nalogo izvaja Razvojni center Celje skupno z Institutom za geografijo Univerze E. Kardelja v Ljubljani.

Projekt bo celovito zajel in obdelal problematiko onesnaževanja in onesnaženosti zraka v Celju, kolikor je to pač možno v dani situaciji, prostoru in času. Končni cilj projekta je, v obliki modela določiti zvezo med emisijo, imisijo in vremenskimi pogoji v Celju. Model bo služil za objektivno opredelitev varstva zraka v okviru prostorskih in razvojnih načrtov vseh dejavnosti v obravnavanem prostoru. Hkrati pa bo tudi podlaga posameznim potrebnim preventivnim drugim ukrepom za varstvo zraka. Po načrtovani dinamiki raziskav bi naj bil projekt zaključen v letu 1982.

Graf. i in 2: Povprečne mesečne koncentracije S02 in dima v kurilni sezoni 1967/68

za Celje

Ott

Graf 2: JIM

__1976/77

___,1977/73

_____m\n

MIM mjM

Povprečne meseòne kooceniroöjs S02 Celje- meslcr

x » »i i um

X XI *« I « 111

O'io

o-to

Graf ?.

» w

Bl

D'JO

0-2O

OMO

■Graf 8.

Store.

XI

xq I

0-bO

oto

o*>

OMO

0-2o

WO

Graf 9.

Wjur

x «

Graf 1C.

Hudinja

xn

XI XB

Povprečne mesečne koncentracije dima: Graf 11 - 16 ii Center __76/77

---77/78

-----78/79

............79/60

-.tfi/ii

151

XI

XI

m

i

(Mo

i?. Gaberje

>

13.

TaKatje

i

0-40

ih Store

OtO

15 Senti

rjur

£»•40

16 H udinja

* XI tfi i

STATISTIČNA RAZPOREDITEV KONCENTRACIJ S02 — Graf 17 LOKACIJA: Miklošičeva 5 Dnevne povprečne koncentracije S02 (DPK)

10

.9 8 7 6 5

4

3 2

10' 9 8 7 6 5

3

2

-1

10

>-2

/

/

z'

/ / /

/ / / / //

/* K"' ' A / jj

s /// /Vi

1 / jf

/ / jr S //

/ z'- / k- ' p -V

s / / / /

/ y 7'/ > A

/ /

/

/

/ f

/

-----»68

----\VT7

-1960

—i—i—I—1979

............

» » »

90 95 97 98 99

kumulativna "S (%) A MVI(C*,) :SČo-5-?W9 ■ »«fc»)

UGOTOVITVE IZ GRAFIČNIH PREDSTAVITEV ONESNAŽENOSTI ZRAKA

Z S02 IN DIMOM

1. Grafikon št. 1 predočuje povprečne mesečne koncentracije žveplovega dioksida v kurilni sezoni 1967/68. Takrat še nismo imeli zakonsko odrejene maksimalne dopustne koncentracije. Obstajal je le predlog, ki je predvidel MDK v višini 150 mikrogramov SÖ2 na m3 zraka. Iz grafikona lahko ugotovimo za vse predele Celja in štor dosledno prekoračevanje predlaganih imi-sijskih koncentracij. Najbolj pa je bil onesnažen center mesta. Sledile so štore, Gaberje in Teharje.

2. Grafikon št. 2 prikazuje povprečne dolgotrajne koncentracije dima za ista območja. Normativa za MDK še ni bilo. Struktura porabe energetskih virov za ogrevanje stanovanj in drugih prostorov je omogočala, da je prav center mesta bil daleč najbolj zadimljen in zaprašen predel. Prevladovala je poraba trdnih goriv (premoga in drv). V industriji pa so obratovali številni generatorji in obrati za redukcijo in praženje rud tako v Železarni Štore in Cinkarni Celje. V samem mestu pa tudi mestna plinarna.

3. Grafikon št. 3 in 4 nam nudi primerjavo celokupnega onesnaževanja v mestu v kurilnih sezonah od 1976 do 1981, za S02 in dim. Očitno je dosežen pomemben premik v porabi energetskih virov tako na komunalnem kot tudi industrijskem področju, sa je jasno viden občuten padec koncentracij z ozirom na leto 1967/68. Grafikon obravnava celotno območje mesta. V tem času smo dobili Zakon o varstvu zraka in normative za MDK. Kot dolgotrajna maksimalna dopustna koncentracija (MDK) za S02 velja 0,30 mg/m3 zraka (imisija). Za dim pa 0,15 mg/m3. Iz analize stanja izhaja, da smo imeli v posameznih kurilnih sezonah v centru mesta naslednjo situacijo:

^ .. število dni, ko ie bil ,, , n.

Kurilna . - Prekoračitev v %

MDK prekoračen ,.

sezona v ,. SO» dim SO., dim

1976/77 51 7 28 4

1977/78 48 2 26 1

1978/79 28 — 15 —

1979/80 23 — 13 —

1980/81 50 — 28 —

Tudi iz tega prikaza je viden trend izboljšanja, ki pa je v sezoni 1980/81 ponovno zavzel obratno smer. To ima svoj vzrok na eni strani v izredno neugodnem gibanju temperatur skozi celo zimo, na drugi pa v ponovnem prehajanju na kurjenje s trdnimi gorivi. Po podatkih, s katerimi razpolaga Dim-nikarstvo, se je število kurišč na premog v tej sezoni povečalo za 10 %. Kljub temu pa je še prisotno zmanjševanje dima in aerosolov. V tem obdobju je prišlo do opustitve obratovanja plinarne v centru ter plinskih generatorjev v Železarni Štore (1979), Emo (1977) ter stare Siemens Martinove peči v Štorah (1978). Iz grafikonov je lepo razvidno, da v kurilni sezoni z onesnaže-

vanjem najbolj izstopata december in januar in, da so dolgotrajne koncentracije v ostalih štirih mesecih znatno nižje.

4. Grafikoni št. 6, 7, 8 in 10 nam predočujejo imisijsko stanje S02 v posameznih mestnih predelih v istih časovnih obdobjih. Grafikon 9 pa smo vnesli za primerjavo onesnaženosti zraka z SO., med mestnimi predeli in hitro razvijajočim se Šentjurjem pri Celju. Iz medsebojne primerjave se lepo da ugotoviti tudi vpliv vetrov na stopnjo onesnaženosti posameznih predelov. Očiten pa je tudi uspeh, ki so ga z mnogimi ukrepi dosegli v štorah, da so lahko bistveno zmanjšali nivo onesnaženosti; tako v pogledu žveplovega dioksida kot dima. Tudi v Gaberju in na Teharjih beležimo pozitivne premike kot posledico delovanja elektrofiltrov na titanu in uvedbi zemeljskega plina v Cinkarni.

5. Grafikoni št. 11 in 16 prikazujejo isto za dim. Ugotavljamo, da prah, oziroma dim v tem obdobju ni prekoračeval normativov za imisijske vrednosti MDK.

6. Grafikon št. 17 pa nam v obliki frekvenčne razporeditve prikazuje imisijske koncentracije S02 v letih 1968, 1974, 1977, 1978, 1979 in 1980. Označbe na vrednostih 0,11 in 0,30 predstavljajo predpisani blažji kriterij za MDK v urbanih naseljih. Vrednosti 0,06 in 0,15 pa predstavlja MDK za zaščitena območja zdravstveno rekreacijskih predelov. Od teh normativov še vedno odstopamo za okoli 15 % v letu 1980, medtem ko smo v letu 1968 odstopali za okoli 30 % !

POVZETEK

Konec 60-let je onesnaževanje zraka v Celju doseglo svoj maksimum. Izvršene so bile številne meritve za posamezne polu t an t e in izdelane analize in ocene. Družbenopolitična skupnost je učinkovito ukrepala. Izdelani so bili številni sanacijski programi in sprejet Družbeni dogovor o varstvu okolja. Konec 70. let je že ugotovljen napredek. Koncentracije osnovnih onesnaževalcev so se znižale. Velike površine gozdov, ki so bile ogrožene, se ponovno zaraščajo. Skupnost za varstvo zraka je vpeljala stalno kontrolo kvalitete zraka.

UPORABLJENI VIRI

1 M rs. sci. S. Verhovnik, dr. B. Hrašovec: Onesnaženje atmosfere Celja in Štor, 1969.

2 J. Perman, S. Verhovnik: Onesnaževanje atmosfere na območju Celja — kovine v prahu, 1969.

3 J. Perman, E. Perman, S. Verhovnik: Onesnaževanje atmosfere na območju Celja — Plinasti fluoridi, 1971.

4 Železarna Štore (N. Zakonjšek, V. Logar): Onesnaževanje ozračja in voda — program čiščenja, 1973.

5 J. Resman, S. Verhovnik, B. Hrašovec: Onesnaževanje celjske atmosfere

1975.

6 Razvojni center Celje: Program energetske oskrbe Celja, 1976.

' Hidrometeorološki zavod SRS: Meritve onesnaženosti zraka 1977—1981.

8 ZCC TOZD Center socialna medicina in higiena: Meritve trenutnih koncentracij S02 za center mesta za čas 1977—1980.

9 Skupščina občine Celje: Družbeni dogovor o varstvu okolja 1976—1980.

10 M. Šolar: Vpliv onesnaženja ozračja na gozdno vegetacijo v celjski kotlini, 19/8 II,

11 Gozdno gospodarstvo Celje (Z. Cerovečki, D. Košutnik, E. Fulko): Možnosti gozdnogospodarskega ukrepanja v gozdovih celjskega imisijskega območja, 1979.

12 Zdravstveni center Celje: Model sanacije ozračja v urbanizirani kotlini (Program projekta), 1979.

13 Skupščina občine: Poročila o uresničevanju družbenega dogovora o varstvu okolja 1976—1980, 1977—1981.

H Cinkarna, Emo, Ljubečna: Sanacijski programi, 1978.

UDK: 712.25 (497.12 Celje) : 582.772.2

ALOJZ MUSIC

VEC JAVORA V ZELENI PAS MESTA CELJA

V tem sestavku avtor obravnava melioracijo ZELENEGA gozdnega PASU mesta Celja in Štor ter njegovo obogatitev z domačimi vrstami javora in drugimi ustreznimi drevesnimi vrstami, z iglavci vred. Uvodoma osvetli in opiše osnovni problem melioracije in obnove po zaplinjevanju opustošenih gozdov zelenega pasu. Nadalje odkriva obstoječo in perspektivno — bodočo podobo tega zelenega pasu ter podaja biološke in gozdno vzgojne značilnosti javorov. Dotakne se zanimive spremenljivosti (variabilnosti) listnih oblik. Zaključno pa opozori na potrebo ustreznega speljanja sprehajalnih poti v gozdu nad mestnim parkom, da bo ta za Celjane bolj odprt.

MEHR AHORNBÄUME IN DEN GRÜNEN STREIFEN DER STADT CELJE

In diesen Beitrag befasst sich der Verfasser mit der Meliorierung des grünem Waldstreifens von Celje und Store und seiner Bereicheirung mit einheimischen Ahornarten und anderen entsprechenden Baumsorten, einschliesslich Nadelbäumen. In der Einleitung beleuchtet und beschreibt er das Grundproblem der Meliorierung und Erneuerung der wegen Vergasung verwüsteten Wälder des grünen Streifens. Ferner schildert er das bestehende und verheissungsvolle — zukünftige Bild dieses grünen Streifens und vermittelt uns biologische und züchterische Eigenschaften der Ahornarten. Er berührt auch die interessante Veränderlichkeit (Variabilität) der Blattformen. Zum Ahschluss verweist er auf die erforderliche Errichtung von Spazierwegen im Walde oberhalb des Stadtparks um diesen den Bewohnern von Celje zugänglicher zu machen.

Nič ne bi moglo biti bolje in lepše od sedanjega, če ne bi bili optimisti ...

Ožji zeleni pas Celja in Štor se nekako ujema z zaplinjevanim področjem. Razprostira se v loku od severozahoda proti jugu in zahodu; krajevno bi mu orisali gornjo mejo nekako takole: Severno Bukovžlaka—Šmiklavž— Proseniško—Goričica—Zlateče—Vrbno—Kranjče—Topolovšek—Bojanski vrh —Srcbotnik—Grmada—Košnica—Hom—Brniški potok—Leveč.

Avtor: Alojz Mušič, višji gozdar, tehnik v p., Celje

Najbolj brezupen je širok štorski konec tega pasu, ker je najmanj zelen. Sicer prizadevna pogozdovanja gozdnih posek nekako od leta 1950 do 1960 s proti plinom odpornejšimi vrstami gozdnih sadik* so bila domala brezuspešna. Zaradi tega je bila — po večletnih inštitutskih raziskavah tega področja — sklenjena opustitev vsakega obsežnejšega pogozdovanja — vse do izboljšanja ekološkega položaja. Med tem časom — gozdno gojitvene nedejavnosti — pa je na posekah oziroma opuščenih zemljiščih zavladala objestna, trdoživa in silno ekspanzivna trava, trsti k asta stožka (Molinia arudi-nacea), ki je popolnoma spodrinila nekdanjo pritalno gozdno vegetacijo.

Problematika zaplinjevanja in obnove gozdov na ogroženem področju je obdelana v razpravi Dušana Košutnika pod naslovom »Propadanje vegetacije v okolici Celja in poskus ponovne ozelenitve«, priobčeni v Ce Zb 1973— 1974 na str. 97.

Toliko za uvod. Zanima nas predvsem sedanje stanje in v našem trenutku perspektiva za obnovo po plinih opustošenih gozdov — da bi ti na spet usposobljenih gozdnih tleh prevzeli vlogo zelenega pasu v pravem pomenu besede, tako v estetskem kot rekreacijskem pogledu. Vemo, da pot do cilja ne bo ne lahka ne hitra. Predvsem bo potrebno angažiranje širše družbene skupnosti in za daljše obdobje, če ne že dolgoročno, bo potrebno zagotoviti za to velika denarna sredstva, morda ne dosti manjša od vrednosti dejanske škode na .gozdovih tega pasu. Niti gozdno gospodarstvo s prizadetimi gozdnimi posestniki vred niti občinska skupščina ne bi zmogli take investicije.**

Ker se giblje površina po plinih ogroženih gozdov že okrog 2000 ha in ko od te odpade gotovo več kot polovica na melioracijsko pogozdovalne objekte, si lahko mislimo, da z delnim reševanjem tako zelo aktualnega problema ne bi bilo dosti pomagano. Nenehni poskusi in preizkusi pa znanstveno raziskovalna dela v nedogled — na že dokaj znanem terenu in delovnem področju bi samo jemali od sredstev, prepotrebnih za dejavno obnovo gozdov. Do te obnove pa bo prišlo le tedaj, če se bodo vsa razpoložljiva in sproti dotekajoča sredstva uporabljala izključno le za ta namen.

V našem primeru ne pojde le za dosihdob znana težka in komplicirana pogozdovanja. Obnova gozda bo povsod tam, kjer se je zakoreninila trstikasta stožka, le postopno dosegljiva. Kot prvo — bo potrebna zadolžitev varstvenih organov. Ker gre za raztresene objekte na velikih površinah, bodo potrebni zanesljivi gozdni pazniki po področjih KS. (Kajti vloženi kapital v tekoča pogozdovalna dela in material bo treba obvarovati požarov in drugih škod). Kot drugo — in predpogoj za uspeh pogozdovanj bo ograjevanje delovišč z ustrezno mrežo — proti divjadi ter ljudem. (Pogozdovalni objekt postane neke vrste rezervat, dokler bo za to potreba. Biti mora solidno zgra-

* Področna gozdna drevesnica G. O. Celje

** Odškodninski problem ne sodi v okvir te obravnave. Z njim se bodo spoprijele prizadete gospodarske organizacije in za to pristojni samoupravni družbeni organi.

jen in pred nepoklicanimi kakor kako skladišče z vnetljivimi stvarmi ali javna vodna naprava itd.).

Kot tretje — bodo konkretno potrebna agrotehnično melioracijska in biomelioracijska dela, kakor nevtralizacija ali raziskanje zelo zakisanih tal, borba s stožko — s herbicidi in s prekopavanjem in apnenjem, po potrebi tudi gnojenje (v jamice in površinsko), dalje bo potrebno, osnovanje pionirskega nasada (predkulture). Posebno v težjih primerih bi bilo potrebno poskusiti tudi z nasadom* Visokega ajlanta (Ailanthus glandulosa).**

Kot četrto — bo pogozdovanje kot tako — z izbro konkretno ustreznega načina in ustrezajočih proti plinom odpornih vrst sadik, dovolj visokih in dobro okoreninjenih.

Z vsem — pod 1 do 4 — opravljenim pa obnova gozda še ni dokončno dosežena in zagotovljena. Zaščita ostaja dalje v polnem obsegu — tako omreženje, dokler je potrebno, in varstvo zaradi škode po ljudeh, ter nega nasadov, dokler je potrebna. Pod to, peto točko, bi zapisali »v z d r -že vanj e ogroženih pogozdovalnih objektov«.

Doslej so bila pri nas pogozdovanja nasploh brez ograd. Stari preživeli nemški šoli je bil eden glavnih poudarkov na doseganju smrekovih monokultur. Res je ograjevanje, posebno z mrežo, zelo drago. Na kaj takega si Gozdno gospdarstvo nekoč še pomisliti ni upalo. Toda v naši »predatom-ski« dobi bomo menda že kos tudi zajcu — v tako zelo dragih gozdnih nasadih. Ne bi ponavljali tisto o dobrem gospodarju. Velja samo aktivno se zavzeti za izvršitev zastavljene naloge in vztrajati do cilja.

Videz za plin občutljivega drevja v mestnem in štorskem okolišu — razen blizu tovarniške četrti in železarne — že nekaj let zanesljivo pokaže izboljšanje oziroma takšno stan je, da bi že lahko pričeli z melioracijami in obnovo opustošenih gozdov. Podani zgoščeni opis sedanjega dejanskega stanja po plinih opustošenih gozdov in razčlembeno osvetlitev pogojev za njihovo melioracijo in obnovo štejem za osnovo temu, kar mislim v naslednjem poglavju povedati o javorih in obe-tavnosti njihovega vnašanja v ožji zeleni pas.

Ko sem v (poprej) mestnem gozdu v Pečovniku več let forsiral spo-polnjevanje smrekovih nasadov z dveletnimi sadikami gorskega javora, sem ugotavljal, da je srnjad večino posajenih javorov prikrajšala za vrh, jih od-grizla tudi čez polovico. Sladka plastica! K sreči se je javor tudi naravno pomlajeval — se zasejal na še čistih posekah in po snegolomnih plešah. Vprašal sem se, odkod se vzame to seme, ko ni videti starih javorov.

Po opazovanju, kako veter raznaša javorovo operuteno seme, se nisem več čudil obilici javorovega samosevka na jasah in gozdnih robih. Naše domače vrste javora so zelo plodne. Njihovo operuteno seme se vrti v vetru kakor vijak in pade na zemljo tudi več kilometrov daleč od dreves. Ob tem dejstvu — s prispodobo vijaka — nas prešine misel na iznajditelja ladijskega

* ameriškega jesena (Fraxiinus americana) in morda...

** Ta hitro rastoči listavec — v Celju že domač — daje tudi obilno steljo in ga lahko vzgojimo tudi kot panjevec (razvejanost pri tleh).

vijaka, gozdarja Jožefa Ressla. Kako ne bi dal pogled na v zraku se vrteče vijakasto operuteno seme navdih za ustvarjalno misel!

Ko vidimo, kako lahko se raznaša seme, in kako obilno obrodi, se vprašamo, zakaj je v naših gozdovih, tudi na dobrih javorovih rastiščih, tako malo javorov. Pač zaradi tega, ker veliko kalčkov in mladja propade pod zastorom hitreje rastočega rastlinja, veliko pa ga pospravijo zajci in srnjad. Posamezna drevesca, ki so se prebila skozi gosti zastor in so ostala za divjad neopažena, pa podležejo pozneje v goščavi ali še pozneje v sklepu drevesnih konkurentov, denimo smreke ali bukve — če jih gozdar ne rešuje pravočasno iz stiske.

Visoki javor, katerekoli vrste, je gotovo najlepši izmed žlahtnih tehnično visoko vrednih gozdnih listavcev. Peterokrpi list s petimi krpnimi žilami iz ene točke na listni osnovnici (listnem dnu) je anatomsko podoben rentgensko gledani razpeti dlani. Vrste se med seboj razlikujejo najbolj po obliki listov in plodovih perutk.

1. Gorski javor: Prava domovina mu je gorski svet srednje Evrope in Dinarskih visokih planot. Sicer pa se lahko prilagaja neekstremnim podnebnim razmeram. Na nižjem hribovju in gričevju daje prednost osojnim, v visokih legah pa prisojnim stranem. To visoko drevo se rado druži z velikim jesenom — (Acereto-Fraxinetum), na Dinarskem gorstvu pa se močno uveljavlja v prirodni družbi bukve in jelke — (Abieti — Fagetum).

2. Ostrolistni javor: Prava domovina mu je tudi severna in vzhodna Evropa. Sicer pa je značilno visoko drevo osrednje celinskega podnebja. V glavnem mu ustrezajo nižinske lege, dolinski svet med hribovjem. Uspeva tudi na manj rodovitnih tleh in prenaša več vlage kot gorski javor.

3. Poljski javor ali maklen: Ne zraste višje od 20 m. Pogosto ga najdemo primešanega mešanim listnatim gozdovom nižavja in nizkega hribovja. V bolj ali manj degradiranih hostah zasebnikov celjskega okoliša je dokaj razširjen. Kolarji in orodjarji zelo cenijo njegov les.

Beli ali gorski javor — Acer pseudoplatanus

Ostrolisti javor - Acer platanoides Poljski javor ali maklen -

^ Acer campestre

Ko primerjamo liste z več dreves navedenih javorov, opazimo česte nepravilnosti i— neke manjše ali večje razlike v obliki, posebno na krpnih robovih in zarezah. Narava se zlasti pri tem rodu kaj rada poigrava pri zasnovi in razvitku listov, dovzetna je za spremembe — variabilnost. To dejstvo izkoriščajo vrtnarji: iz mnogih vrst javora so ustvarili mnoge nove oblike vrtnarske variante — od velikih dreves do nežnih grmov — in vzgajajo vedno nove in nove. Gozdarji, ki se zanimajo za vpeljanje eksotičnih gozdnih vrst javora v naše gozdove, denimo severnoameriških, morajo biti previdni, da ne dobijo namesto gozdne vrste kako vrtnarsko zvrst, kakor Acer dasy-carpum var., ki je v celjskih drevoredih in na zelenicah že zelo razširjena (npr. na Otoku, na Ljubljanski cesti i dr.). Ta varieteta ostane nizko drevo brez pravega vrha.

Gozdni vrsti visokega severnoameriškega javora SREBRNOLIST-NEGA in RDEČEGA, sta podrobno opisani v sestavku pod naslovom »Zelenice, parki in drevoredi Celje...« — v tej knjigi CeZb).

»V naravi ni težko najti dveh sorodnih vrst, ki pa se jasno razlikujeta med seboj, prav tako pa tudi oblik, ki so na prehodu od ene vrste k drugi«. In »v življenju neke rastline srečujemo nepretrgoma dogodke, sorodnosti in razlike, pričakovana in nepričakovana dejstva...« (Iz knjige »Rastlinski svet, I. del« — H. C. D. de Wit — T. Wraber, 1978).

Nasploh je pri listavcih variabilnost pogosten pojav, pri brestu in breki še prav posebno. List breke, n. pr., našega lepega hitro rastočega mehkega listavca, je po obliki sličen javorovemu, le da so krpne žile iz glavne listne žile parno razvejene.

Breka — Sorbus torminalis L. — iz družine Rožnice (Rosaceae) (glej sliki 7 in 8) — sodi v gozdno združbo tudi z javori in bi jo kot biološko pomembno vrsto kazalo razširjati na nevtralnih ali malo kislih tleh, prav tako kot jerebiko — Sorbus aucupairia — na kislih tleh, n. pr. na Pohorju i. dr., tudi v zahodnem delu celjskega zelenega pasu.

Vrtnarski različici severnoameriškega isrebrnolistnatega javora — Acer dasvcarpum var. 1) nizke rasti, 2) še nižje rasti, pri tleh razvejane. Nahajališče: mesto Celje —

Otok

V celjskem okolišu najdemo navedene domače vrste javora ponekod v večjem, ponekod manjšem številu, vendar jih je najmanj tam, kjer bi bile najbolj potrebne in ustrezne. V nekdanjem mestnem gozdu v k. o. Celje in Lisce — med Miklavžkim hribom in Anskim vrhom — ter v nadaljevanju vse do Homa in še mnogo dlje, močno prevladuje bukev ... Na zaplinjeva-nem prostoru — nad mestnim parkom in Partizansko cesto — je bukev zaradi plina S02 izgubila plodnost. Bukve pa se starajo in so posebno v zgornjem delu gozda že zelo stare. Nikjer ni videti bukovega naraščaja. Smo pri problemu: katere drevesne vrste bodo prirodno zamenjale bukev? V tem ogroženem predelu imamo prirodno gozdno združbo bukve in hrasta z belim gabrom ter s primesjo javora (vseh 3 vrst) in domačega kostanja; na vlažnih in boljših tleh v nižjih, bolj severnih ali zasenčenih legah (nad parkom) pa prevladuje prirodna združba javora in jesena.

Povsod na bukovem rastišču, tudi okrog Starega gradu, kaže forsirati obravnavane vrste javora. V predelu, kjer bodo nastajale zaradi izpada sta-

Spz-emenljivost (variabilnost) listnih oblik pri belem (gorskem) javoru. (A) Nahajališče: 1) k. o. Celje (mestni park), 2) k. o. Zagrad (Pečovnik)

rih bukev vrzeli ali večje luknje, bo vnašanje obeh vrst visokega javora (nujno. Na to moramo biti že zdaj pripravljeni. Kakor je bilo na začetku povedano, srna in zajec ogrožata javorov naraščaj, zlasti še posajene sadike. Zato ne pojde brez ograjevanja — zamreženja. Pri posamičnem vnašanju (introdukciji) dosti visokih javorovih sadik bo najprimernejše individualno mrežen je posameznih sadik, pri pogozdovanju v večjih skupinah ali v polno

— na večjih površinah pa pride v poštev samo ograditev z mrežo »po celem«.

— (Ograjevanje, tako po celem kot posamično, je izčrpno prikazano v se» stavku »Vprašanje gospodarjenja z našimi višinskimi smrekovimi gozdovi«

— na koncu 8. poglavja pod naslovom »Zaščita pomlajevalnih površin pred divjadjo«, pripravljenem za objavo v naslednji številki CeZb).

Tudi ljudje gredo preradi v škodo, zato se s takimi ograjami zavarujemo tudi proti njim — (požari, rezanje vrhov, šib in sekanje kolov — fižolovk itd.).

Nekdanji mestni gozd nad parkom in Partizansko cesto nudi mestoma kaj žalostno sliko zapuščenosti in nemara. Pleše (po poseku od plina uničenih dreves) prerašča neestetsko grmovje, praprot in drug plevel, v zahodnem delu pa še trava stožka. Na plešah in večjih luknjah bo treba trebiti plevelno rastlinje in jih brez odlašanja pogozditi, in to: na prostorih brez trave stožke z obema vrstama visokega javora in domačim kostanjem, na prostorih pa, kjer je popolnoma zavladala ta »stepska« trava, z močnimi

li*

Spremenljivost (variabilnost) listnih oblik pri ostrolistnam javoru (B). Nahajališče: 1) k. o. Celje (mestni park), 2) k. o. Košnica (spod.)

dveletnimi sadikami rdečega hrasta — v nadaljevanju nasadov iz prejšnjih let. Mišljena je predvsem stara poseka nad stanovanjsko sosesko Partizanske ceste. Dokončno bo treba pogozditi tudi star 'gozdni požar' pod samim Anskim vrhom: v spodnjem, boljšem delu, bi ustrezala rdeči hrast in ostro-listni javor, v zgornjem, bolj degradiranem delu, pa naj bi »pionirski« brezov i. dr. mlaj spopolnili s krepkimi sadikami črnega bora — prvotno je tam prevladoval rdeči bor.

Le na humoznih in svežih tleh ter v mikroklimatsko ugodnih legah naj bi sadili — skupaj z javori v majhne skupine — zahtevnejše in (za pline) občutljive iglavce, kakor smreko, domačo in omoriko (Pančič.) ter duglazijo, od tujk pa morda še ameriško jelko, nordmanniano (kavkaško), tsugo in morda še katere. Z nadaljnjimi predlogi ne bi šel v podrobnosti, le ponovil bi: brez zagraditve z mrežo ne bo uspeha nikjer v zelenem pasu. Divjad (zajec in srnjad) ogroža skoraj vse vrste listnatih sadik; lahko uniči cele nasade rdečega hrasta in javora. Omreževanje je torej neogibno potrebno — v zaplinjevanem ali po plinih opustošenem območju prav tako kot pri melioracijskem podsajenju in vnašanju bukovih sadik v smrekovih monokulturah; kjer teh ne zamrežimo, navadno ne ostane -od sadik po ogrizu niti parobka. — V gozdovih brez naravnega pomladka (naraščaja) listavcev ali jelke, je omenjena divjad bolj gladna kot sita in so

Breka — Sorbus torminalis L. (iz herbarija značilnosti gozd. dreves)

zato posajene sadike listavcev in jelke v nevarnosti, dokler ne odrastejo gobcu.

Javora pa ne pospešujemo samo zaradi visoko vrednega lesa in lepega videza, ampak tudi zaradi njegove biološko izredno pomembne vloge: obilna listna stelja se razmeroma hitro razkraja v blagi humus, dober zastor od odraslih dreves pa varuje in ohranja gozdna tla t r a j n o rodovitna in sveža. Tudi se javor globoko zakoreninja in s tem doprinaša izdaten delež k uskladitvi različnih koreninskih sistemov — tudi pogoj za dobro uspevanje mešanega gozda.

Nujno bo potrebno speljati od mestnega parka do Anskega vrha (asfaltirano) pot v zložnih zavojih — seveda samo za pešce — hkrati s požarno potjo — programirano po GG Celje. — Sedanjo začetno pot je razdejal zemeljski plaz in je neprehodna; tudi sicer ta pot ne ustreza, je prestrma in preneha že na prvi višini. Nova trasa te prepotrebne poti naj bi se povezala z Anskim vrhom z vozno potjo — od Maistrove ceste na Anski vrh.

Mestni park prehaja v gozd. Ravno ta gozd prelepo dopolnjuje naš mestni park, ki je bil v celjskem HORTIKULTURNEM LETU prenovljen. Po pravici se Celje lahko ponaša s svojim senčnim parkom ob Savinji... Gozd nad tem parkom bo z mrežo stalno vzdrževanih poti in stez še bolj vabljiv. Celjani se bomo lahko še bliže seznanili z življenjem tega gozda, in ko bomo še globlje dojeli njegovo blagodat in lepoto, ga bomo še bolj vzljubili.

UDK: 712.25 (497.12 Celje) : 582.772.2

ALOJZ MUSIC

ZELENICE, PARKI IN DREVOREDI MESTA CELJA

Nekaj misli in predlogov o drevesnem izboru

V tem sestavku avtor poudarja poseben pomen ustrezno osnovanih drevoredov in zelenic za industrijsko mesto, kot je Celje. Ugotavlja izboljšanje mestnega ozračja in zaradi tega večjo možnost pestrejšega drevesnega izbora, zlasti iglavcev — za nove nasade in dopolnjevanje obstoječih. Opozarja na neprikladnost vrtnarskih različic ameriškega javora za drevorede. Izčrpno opiše originalni gozdni vrsti ameriškega javora. Avtor kritično oceni obstoječe stanje in ravnanje ter daje nekatera navodila. Celje je lahko ponosno na svoj prenovljeni senčni park ob Savinji. Z drevoredi smo količinsko na dobri poti, zakaj ne bi bili tudi v kakovostnem pogledu?

GRÜNANLAGEN, PARKS UND ALLEEN DER STADT CELJE — EINIGE GEDANKEN UND VORSCHLÄGE ZU DER AUSWAHL VON BÄUMEN

In diesem Beitrag betont der Verfasser die besondere Bedeutung der entsprechend angelegten Alleen und Grünanlagen in einer Industriestadt wie Celje. Er stellt fest, dass die Stadtluft besser geworden ist, was eine grössere Möglichkeit für die Auswahl von Baumsorten — besonders von Nadelbäumen — für neue Anlagen und zur Ergänzung der schon bestehenden bietet. Er verweist auf die Zweckwid-rigkait der Gartensorten des amerikanischen Ahornbaumes für Alleen und beschreibt ausführlich die originalen Waldsorten des amerikanischen Ahornbaumes. Der Verfasser beurteilt kritisch den gegenwärtigen Zustand und die Handelsweise und gibt einige Anweisungen. Celje kann auf seinen erneuerten schattigen Stadtpark an der Savinja stolz sein. Zahlenmässig gibt es genug Alleen, warum nicht auch hinsichtlich der Qualität.

V časih, ko je bilo zaplinjevanje mesta in okolice najhujše, nekako od leta 1948 do 1958, ko se je zaradi tega v ožjem zelenem pasu Celja in Štor sušilo in posušilo skoraj vse pbčutljivo drevje in ko so že padli celi smrekovi, borovi i. dr. sestoji, so Celjani pohiteli s sajenjem odpornejših vrst listavcev na zelenicah, ohišnih parkih in v drevorede v novo zazidanih in zazidalnih mestnih predelih. Tako imamo v mestni četrti Otok pravcati

Avtor: Alojz Mušič, višji gozdar, tehnik v p., Celje

mozaik listavcev, med njimi prevladujejo javori, kar 4 vrste (2 domači gozdni in 2 vrtnarski — tuji). Drevoredi zunaj starega mestnega jedra pa so v glavnem platanini, topolovi in brezovi.

Očitna je bila tedaj skx"b mesta za zboljševanje ozračja, saj samo obilno čim bolj enakomerno razmeščeno zeleno drevje lahko daje več užitnega — čistega in s kisikom obogatenega zraka. Zadnje čase — že več let — doteka v kotlinsko mestno ozračje nekaj manj žveplovega dvokisa, zato pa preti nova potencialna nevarnost od vedno večjega avtomobilskega prometa in zelo povečane rabe kurilnega olja. Vsak bencinski ali naftni motor rabi za delo kisik, odvzema ga nam — ljudem, in izpuh iz motornih vozil in dimnikov nam zastruplja zrak.

Iz videza že uspevajočih iglavcev v samem mestu, posebno na Otoku in od Cinkarne bolj oddaljenih krajih, lahko sklepamo, da smo z zrakom že toliko na boljšem, da lahko sežemo tudi po novem izboru drevesnih vrst — za nadaljnjo obogatitev zdravja in estetske podobe našega mesta. Vzemimo si za zgled najmlajše naše mesto Novo Gorico, ki je en sam edinstveno razkošen drevesni in grmovni park. Tam znajo ustvarjati in varovati svoj zeleni in cvetoči okras. Seveda so tam pogoji za drevesni in grmovni izbor drugačni, ugodnejši: v samem mestu ni tovarn, pa tudi blago primorsko podnebje pomaga. Močan vtis napravi razširjenost iglavcev.

Vrtnarski proizvod eksotičnega javora z imenom Acer dasycarpum. var., kot ga vidimo na več krajih Celja, po sedanjem videzu ne obeta višje rasti, saj so vsa ta drevesa brez pravega vrha, že nizko razvejena. Drevored tega javora pred celjskim mestnim pokopališčem je ponesrečen — tla so tam pretežka: izprana glina, k temu še vrhnja lega — glavica, tudi zelo izpostavljena plinu. Primerki tega javora na dobri naplavini, kakor na Otoku i. dr., pokažejo nekoliko boljšo rast, vendar, kot vse kaže, niti eno drevo ne bo zrastlo v visoko drevo z vitkim deblom.

Treba bo dobiti — za drevorede — zajamčeno saditveno blago ali seme pravega gozdnega severnoameriškega srebrnolistnega javora. Variabilnost (dovzetnost za spreminjanje oblike) je menda pri vseh vrstah javora izredno poudarjena. Zato vzgajajo vrtnarji iz mnogih vrst javora vedno nove različke (varietete) — od močnih dreves do nežnih grmov.

Ameriške vrste javora so za nas še vedno neznanka. Zato velja prelistati botanično literaturo. Iz enciklopedij vemo, da obsega družina javorovcev (Aceraceae) kakih 150 vrst, največ jih je v Severni Ameriki in na Tihomor-skih ozemljih. Predvsem nas zanimata dve severnoameriški vrsti — iz skupine Rubra Pax: srebrnolistni in rdeči javor.

Srebrnolistni javor — Acer saccharinum L., s sinonimom A. dasycarpum Ehrh. ali A. saccharum Marsh (slednji po »enciklopediji okrasnih rastlin« — Roy Hay & Patrick M. Synge — dr. V. Strgar, 1974). Knjiga »Rastlinski svet« avtorja H. C. D. de Wit — L. Detela, 1978 — navaja še sinonim A. saccharo-forum Koch (iz katerega je mogoče dobiti sladkor). Zagrebška šumarska enciklopedija — MCMLIX — opisuje srebrnolistni javor (Acer saccharinum L.) takole: Je to do 40 m visoko in vitko gozdno drevo, doma v vzhodnem in osrednjem delu severne Amerike. V Evropi je že davno vpeljan in udomačen. Zaradi lepo obarvanega listja, zlasti jeseni, in hitre rasti je posebno v parkih in drevoredih priljubljeno drevo. Podobno velja za rdeči javor (A. rubrum L.).

Srebrnolistni javor (Acer saccharium L.) Rdeči javor (Acer rubrum L.)

Razpoznavne značilnosti lista, cveta in plodu za srebrnolistni in rdeči javor — (Po

Šumarski enciklopediji)

Srebrnolistni javor: »Listi so zgoraj svetlo zeleni, spodaj pa srebrnkasto beli, 8—14 cm dolgi in široki, so peteroknpi, globoko vrezani; krpe so zašiljene in z dvojno globoko nazobčanim robom; srednja krpa je često trokrpa. Plodovi so srpasto zaviti, perutki sta ovalno podaljšani in v spodnjem delu nekoliko trebušasto dvignjeni; ena perutka rada zakrni.«

Rdeči javor: se razlikuje od srebrnolistnega po obliki in barvi listov, cvetov in plodov ter po rastišču. »Jeseni ima oranžne do karminsko rdeče liste in rdeče plodove«. Zahteva bolj vlažna in sveža tla (Alnetum). Mimogrede omenjeno: Kanada ima v svojem drž. grbu list tega javora.

Za Celje je sedaj aktualno predvsem popestrenje drevesnega izbora z novimi vrstami iglavcev. Imamo že nekaj pokazateljev, nekaj dobro uspe-vajočih dreves iglavcev v ohišnih nasadih in vrtovih zasebnikov. Npr. jia Otoku, v Trubarjevi ulici so lepi primerki Pančičeve smreke (omorike), srebrne smreke (Picea pungens, glauca), črnega bora (Pinus nigra austr.), zelenega bora (P. strobus), več vrst brina (Juniperus ...) idr.

V zavetnih legah, zlasti vzhodnih, naj bi uporabljali za ohišne nasade in na večjih zelenicah — za male skupine — tudi duglazijo (Pseudotsuga Douglasii, Abies nordmanniano), Pinus leucodermis, Chamaecvparis lausoniano itd.). Med listavci pa imamo še vrste, ki bi prišle v poštev za obogatenje našega okolja. Tako visoka in nizka rdeča in viseča zvrst bukve (Fagus silv. — purpurea in pendula), rdeči hrast (Quercus rubra), (ki je dekorativno drevo, v celjskem okolju teh že ni malo in dobro uspevajo), Ginkgo biloba, Liriodendron tulipifera, Catalpa, drevesna magnolija, drevesni Ilex aqui-folium, Sorbus aucuparia in torminalis, visoki ajlant (Ailanthus glandulosa), ki je pri nas že vpeljan in, četudi marsikje že sili v hišne temelje, ga ne bi kazalo prezreti. Kot visoko košato drevo je primerno tudi za drevorede, pri tleh razvejeno pa za zelenice — med stanovanjskimi bloki — (primerki na Otoku i. dr.).

Ozrimo se po našem mestu in se vprašajmo, kaj bi bilo za bolj zdravo okolje in še lepšo njegovo podobo spremeniti ali s čim obstoječe dopolniti. Platanin drevored, npr. na Savinjskem nabrežju bi le kazalo podaljšati v oba konca, seveda spet s platano. Drugje pa naj bi se sajenje piatane — iz zdravstvenega razloga opustilo: puhasto okriljeno drobno sem iz zrelih in razpadlih (kroglastih) plodov v vetru kroži po zraku in če to pride v dihala, lahko škoduje (puhasta semenca se primejo sluznic). Zato v zdraviliških parkih piatane niso zaželene. V Franciji jih menda zato obvejujejo in so kot take nekaj posebno lepega (npr. v Evian les Bains, na južnem bregu Lemanskega jezera). Tudi topoli niso primerni za naselja; drobčkeno seme, zavito v vataste kosmiče — ob svojem času — lahko dolgo lebdi v zraku, a ko pade na tla in se nabira ob pločnikih in zidovih, veter kosmiče spet dviga in raznaša — lahko tudi v dihala.

Drevoredi — iz dotrajanih divjih kostanjev (Aesculus Hippocastaneum) v mestnem parku ob Savinji naj bi nadomestili javori visoke rasti gozdnih vrst. Ekološko bi ta kraj ustrezal tako domačemu ostrolistnemu javoru (Accr platanoides) kakor obema severnoameriškima javoroma, Acer saccharinum L. in A. rubrum L. V parku so tla rodovitna naplavina, dosti globoka, sveže vlažna, le mestoma z visoko talno vodo.

Podrobne navedbe so mišljene kot snov za pogovor med hortikultur-niki, urbanisti in gozdarji. Vemo, da hortikulturna ureditev in vzdrževanje javnih parkov in drevoredov veliko stane. Zato so te vrste namenjene predvsem tistim, ki so poklicani, da organizirajo in preskrbujejo sredstva za javne hortikulturne nasade in vsakoletne potrebe, pa seveda tistim, ki želijo biti poučeni o tej celjski problematiki.

Dobra rast je v največji meri odvisna od zemlje; po potrebi jo izboljšujemo z apnenjem in gnojenjem ter okopavanjem. Ne malo važna je tudi lega, mikro-lokacijska zaščitenost drevesa ali mikroklima — v mestnem okolju. Dalje je pomembno pravilno sajenje; v ustrezno izkopano jamo velja dati popotnico, zalogaj humusa ali umetnega gnoja (tomaževe žlindre i. pod.) za začetno življenje drevesa. Potrebno je misliti tudi na vzdrževanje in nego nasada. Drevesa ne smejo biti zabetonirana ali zaasfaltirana (na pločnikih); okrog vsakega posajenega drevesa ali grma mora biti dovolj širok kolobar zemlje. Posebno pri drevesih in grmovnih vrstah nizke rasti in majhnih kro-šenj je treba travno rušo okrog debla redno prekopavati — okopati (nasad magnolije na zelenici na Savinjskem nabrežju in v mestnem parku).

Breze s suhim vrhom in pokveke kazijo lep videz drevoreda in parka, pa jih je treba nadomestiti z novimi, lepo raščenimi. Nasploh je izbira sadit-venega blaga odločilnega pomena — skrb za zanesljivo poreklo semenja in oddaja v vsakem pogledu kakovostnih sadik (drevesc) — je odgovorno opravilo drevesničarja. Goščava, sklep krošenj in periodično ustrezna rast so normativno gojitvene značilnosti za gozd. Hortikulturno pa je vsakemu drevesu za park in drevored namenjena vloga, da razkazuje svojo lepoto bodisi kot samo (solitarno) ali v skupinah. Kakor skrbi hortikultura za lepoto z nasadi — od nežnih cvetlic do velikih dreves — in njihovih kombinacij, tako skrbi gozdarstvo za kakovostno in količinsko največ možno lesno proizvodnjo in krajinsko rekreacijsko učinkovito vlogo gozdov. Vrtnarstvo in gojenje

gozdov sta si vseeno blizu. Oba delata s pestrim izborom iz rastlinskega sveta, oba zajemata znanje iz botanike.

Z drevoredi in drevesnimi skupinami je Celje v količinskem pogledu na dobri poti, v kakovostni izbor pa je, kot smo rekli v začetku, vneslo zaplinje-vanje precej zmede. Ni preostalo drugega kot poskusno uvajanje raznoraznih listavcev — z zaupanjem v njihovo odpornost proti SO,. Pestrost pa ima tudi svojo dobro stran: je osnova in hkrati spodbuda za bodoče delo. Predvsem bo uspešnejše vnašanje iglavcev med obstoječe nasade listavcev.

Toda ozrimo se spet po naših ulicah in parkih. Takoj opazimo vsako izmaličenost drevesne krošnje in vsako neskladnost v prostorskem oblikovanju. Nekoč zelo čislano drevoredno in parkovno drevo, divji kostanj, se estetsko sicer ni preživel, ne prilega pa se sedanji mestni podobi, niti tempu in življenjskemu ritmu našega časa. Okusi so seveda tudi danes različni. Ta drevesa pa so v Celju po večini že tako zelo stara, da bi okleščena ali obglavljena le kazila podobo okolja. Drevored okrog »Glazije« deluje s svojo neskladnostjo in deformacijo krošenj skrajno neestetsko. Izkazalo se je, da lipa za celjske drevorede ne ustreza: lomijo jo viharji, mori jo plin, nato še okužba debla po glivi Polyporus squamosus, in vrh krošnje se ne obraste več. Suhe veje, ki padajo v vetru, pa so za pasante nevarne. Za drevored ob Ljubljanski cesti, ki naj bi ločil bodoči bolnišnični prostor od prometne ceste, ustrezajo le višja košata drevesa. Tla in lega bi tam ustrezala ostro-listnemu javoru ali morda visokemu ajlantu, pa tudi rdečemu hrastu, vendar ta ne zraste tako visoko. Posamično ob ulicah in stanovanjskih blokih stoječe prestare bele topole (Populus alba) — ne jagnedi oz. laškega topola (Populus nigra) — bo treba odstraniti, ker kazijo okolje in so tudi nevarne zaradi lomljenja vej. Za obccstni drevored v mestnem parku ob Savinji bi prišle (namesto preživelih divjih kostanjev) v poštev, kakor smo že povedali, samo gozdne drevesne vrste, predvsem visoki javori. Mestni park se odpira gozdu, se navezuje neposredno nanj.

Nič ne bi moglo biti bolje in lepše od sedanjega, če ne bi bili optimisti — v skrbeh in boju za naš zračni prostor.

UDK: 615.838 : 616.2 : 541.182.2/3

JANEZ KRAŠEVEC

BALNEOMEDICINA Z VIDIKA NOVIH RAZISKAV UČINKA AEROSOLOV NA DIHALA

Uvod

Ni naključje, da je v razvoju slovenske balneomedicine prišlo do novih idej in iskanj prav v Celju, saj imamo prav v neposredni bližini večino naših največjih zdravilišč: Dobrno, Rogaško Slatino, Laško, Rimske toplice in Čateške toplice. V novejšem času smo sledili tudi razvoju Atomskih toplic v Podčetrtku. V tej naši bližnji in daljni okolici pa je še mnogo vrelceV, ki so geološko ali pa sploh niso raziskani. Tu potekajo znani geološki Savski prelom, Smrekovški prelom, šoštanjski in Donački prelom kot nekaj najvažnejših. Vsa ta zdravilišča že nekaj stoletij nudijo določene zdravilne učinke na človeški organizem, ki jih tudi vrednotimo na klinični in empirični osnovi ter izkušnjah tako zdravnikov, kot bolnikov. Malo pa je objektivnih eksperimentalnih raziskav in zaključkov. Več ali manj je področje indikacij za posamezna obolenja pokrito, ostajajo le obolenja srca in ožilja. Tem slednjim pa služijo Radenci v Pomurju.

V novejšem času pa se tako industrijski razvoj, kot onesnaženost okolja in posebej ozračja že odraža na človeku in to na dihalih. Prizadeta so zgornja dihala, kot nos, obnosne votline, žrelo in grlo ter spodnja: sapnik, dušniki in pljuča. Obolenja z akutnimi respiratornimi infekti, alergičnimi manifestacijami, kot tudi kroničnimi so vsaj pri naši najmlajši populaciji predšolskih in šolskih otrok statistično dokazljivo pogostejša v onesnaženem okolju industrije nasproti širši okolici podeželja, kjer vsaj ni večje izpostavljenosti dimu, plinom, prahu in drugim škodljivim aerosolom. To so pokazale tudi moje predhodne statistične študije med leti 1967 in 1976. Znano je, da čimbolj je snov topljiva v telesnih tekočinah, tem prej deluje. Visoko topljive snovi delujejo v zgornjih dihalih (npr. NH,), srednje topljive na dušnike

Avtor: Janez Kraševec, dr. seien, med., spec. otorinolaringolog, docent ljubljanske medicin, fakultete; Medobčinska zdravstvena skupnost Celje

(npr. S02), slabo topljive pa na respiratomi epitelij in kapilare pljučnih mešičkov (nitrozni plini). Snovi, ki ne reagirajo z beljakovinami in lipoidi, lahko prodrejo skozi pljuča v kri in povzročijo škodljive spremembe v hemoglobinu in na tkivih (CO in Pb).

Zdravstveno socialni problem obolevanja dihal kot posledic patomorfo-loških in patofizioloških sprememb, staranja, onesnaženja ozračja, poklicne izpostavljenosti škodljivostim, alergizacije in infekcije kot komplikacije je že dolgo znan. Prav tako nam strokovna literatura našteva številne primere katastrof akutnega onesnaženja ozračja ter »hlastanja« za svežim zrakom, kjer je umrlo na stotine in tisoče ljudi več, kot v normalnih pogojih tistega kraja, časa in prebivalstva. Tako so znane katastrofe v belgijski dolini Meuse 1930, v Londonu 1952 in v kasnejših letih, nadalje v Porurju, pa celo težave Celjanov leta 1976 in 1977, ki k sreči niso imele večjih posledic, '.čedalje bolj prihaja do izraza dvig človekovega standarda, primanjkovati pa mu bo začelo treh osnovnih prvin za življenje: čistega zraka, čiste vode in sonca. V svojem prispevku se nimam namena spuščati na prav tako delikatna področja živalstva in rastlinstva v razmerah onesnaženega zraka. Statistike pokažejo, da so obolenja dihal vsaj v večini dežel na prvem mestu s 20—25 °-b vseh obolenj. Pri otrocih je odstotek še enkrat višji. Vse to in na drugi strani prej našteta bolj ali manj opremljena ali kadrovsko zasedena celinska zdravilišča za razna indikacijska področja rehabilitacije razen dihal sama po sebi vsiljujejo vprašanje o umestnosti in možni koristnosti ter koristenju inhalacijskih aerosolov naravnih zdravilnih vrelcev za rehabilitacijo dihal. Do sedaj in še sedaj smo vezani na redka tozadevna obmorska zdravilišča, ki so zvečine daleč in prezasedena. Ocenjevanje uspešnosti pa je bolj ali manj vezano na subjektivnost tako zdravnika, kot bolnika. Pri tovrstnih raziskavah, kot je naša, se moramo zavedati vseh nevarnosti, ki jih skriva živalski poskus glede primerjave v humani medicini. Zato moramo pogoje poskusa kar najbolje približati in izbrati anatomsko in fiziološko najbolj sorodne živali in organe, ki na podlagi dosedanjih raziskav in opazovanj najbolj ustrezajo za vrsto in cilj poskusov. Rezultate moremo in moramo prenašati v humane pogoje z vso resnostjo, opreznostjo in rezervo ter možnimi predvidevanji. Ne le najti, tudi iskati resnico je znanost!

Naša uporabljena, takoimenovana krvava metoda nikakor ni možna, niti uporabljiva, niti dovoljena v humani medicini. Vezana je na živalske poskuse, čeprav tudi teh v dostopni svetovni strokovni literaturi ni bilo zaslediti in so rezultati kot tudi metoda vzbudili zanimanje na kongresih v tujini in domovini.

O aerosolih

Nekaj osnovnih podatkov o aerosolih. Inhaliranje je najenostavnejši in najugodnejši način aplikacije najsi bo zdravil, mineralnih ali pa morskih vod na dihalno sluznico. Ta način nam razni evropski zgodovinski viri opisujejo že iz staroegipčanskih, grških pa preko srednjeveških časov do današnjih dni. že Galen je uporabljal vdihavanje zraka ob grški obali, vsebujočega tisoče kapljic morskih valov, pri astmatikih tistega časa. Od 10. do 18. stoletja so uporabljali tudi obliko dimljenja (fumigacijo) za zdravljenje pljučnih obolenj.

Leto 1920 smatramo za začetek termina aerosol in začetnik je Heubner, ki je uvedel tudi pojme: aerosolska meglica, količina megle (liter na minuto), gostota (mm3 na liter), doza (mm3 v minuti), stopnja razpršitve (velikost delcev v mikronih) ter vsebina aerosola (mg na liter). Bühlau kot vodilni aero-sololog navaja za definicijo aerosola: v zraku vsebovane in plavajoče delce. Lahko so v tekočem stanju (megla) ali pa trdnem (dim) agregatnem stanju. Najvažnejše pa je, ali so koristni, npr.: zdravila, vitamini, izparine morskih soli, aerosoli obmorskega podnebja, mineralne vode in podobno, ali pa so škodljivi kot: megla industrijskih središč, smog, kisline v ozračju, izparine itd. Aerosole pa razlikujemo tudi po drugih kriterijih, na primer: temperatura, velikost delcev in mesto učinkovanja. Suhi aerosoli so tisti, katerih delci so premera pod 5 mikronov, vlažni pa nad 5 in tja do 20 mikronov in več. Aerosoli se zaradi velikosti nalagajo pri vdihavanju na različne višine dihalnih poti. Tako so nad 12 mikronov uporabljivi v zdravilne namene zgornjih dihal (nos, žrelo, grlo), manjši, nad 6 do 8 mikronov, področje okoli grla in sapnika, manjši pod 5 mikronov pa so takoimenovani suhi aerosoli in delujejo v področju dušnikov. V velikosti 1 do 3 mikrone prodirajo do pljučnih mešičkov in pod 1 mikron so pljučno prehodni ter se izločajo celo pri izdihavanju zraka. Za medicinske namene proizvajamo aerosole zdravil, vitaminov, morskih in termomineralnih vod z električnimi kompresorskimi aparati, s pregrevanjem in parami, razpršilci na stisnjen zrak ali plin, razpršilci s pomočjo centrifugalnega razprševanja ter z ultrazvokom. Slednji izredno pospešuje učinek. Uporabljamo pa tudi individualna pršila, ki pa so bodisi zdravila, lahko pa so tudi škodljiva (za lase, dezodoranti, itd.). Posebno tista pršila, ki vsebujejo heksaklorofen so škodljiva tudi okolju zaradi razkroja zračnih sestavin.

Smiselnost inhalacij

Na eni strani vsebuje torej naše okolje množico aerosolov, ki delujejo škodljivo na živa bitja, po drugi strani pa vemo, da je to oblika izbora za nekatera zdravila in postopke zdravljenja, kar velja v našem primeru uporabe mineralnih in termalnih zdravilnih vrelcev in morja. Kot sem prej omenil je precej naših zdravilišč tozadevno že opremljenih in inhalacije celo izvajajo. V tujini skoro ne srečamo zdravilišča oziroma klimatskega okrevališča, ki ne bi nudilo tudi tovrstnih storitev. Poudariti pa je treba, da v najboljšem primeru na strokovnih izkušnjah in izjavah, malokje pa na osnovi resnih in globljih raziskav. Kljub dokaj razširjeni uporabi gre torej za empi-riko. Postavlja se torej vprašanje o objektivno merljivih učinkih. Kot rdeča nit se pri strokovnjaku za dihala (otorinolaringologu, pulmologu, alergologu) postavlja vprašanje o smislu ali nesmislu inhalacij pri obolenjih in rehabilitaciji dihal. Ne smemo pa pri vseh zdraviliških postopkih zanemarjati ohranjevanja čiste klime, ki naj bo vsaj za dihala osnovni pogoj. Iz tega sledi potreba po trdovratnem in učinkovitem varovanju narave in ne prepustiti razvoj stihiji. Potrebno je tudi proučevati klimatske zdravilne činitelje in meteorološke pogoje zdravilišč in zdraviliških krajev. Nekontrolirana gorišča, bučen in številen promet, industrijski obrati in podobno vsekakor niso pospeševalni činitelj rehabilitacije dihal.

Namen in izhodišče raziskav

Za tovrstne raziskave sem se odločil, da skušam slediti objektivnim parametrom sprememb učinkov aerosola zdravilnega vrelca na debelino sluznice zgornjih dihal (smrčka pri živali) in spodnjih dihal (sapnika) na najbolj tipičnih mestih sluznice, izpostavljene pretoku zraka in v našem primeru aerosola. Teza teh iskanj je bila tudi doktorska disertacija iz balneologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani (obranjena 13. 11. 1976). Za to prvo raziskavo sem uporabil eno, z minerali najbolj bogato vodo v Evropi, t. j. vrelec Donat iz Rogaške Slatine, ki vsebuje izredno množino magnezijevega sulfata. Nadalje sem primerjal učinke pitja tega vrelca na dihala v živalskem poskusu, primerjava je bila tudi z inhalacijami vodne raztopine magnezijevega sulfata v koncentraciji, ki je v originalnem vrelcu. To slednje predvsem zato, ali je ta vodilna sestavina odločilna za morebitne učinke, ali je važna mineralna voda kot celota. Primerjave pa smo delali s skupinami, ki so inhalirale vodovodno vodo in s skupinami, ki inhalacij ob istih ostalih pogojih poskusa sploh niso dobivale. Na podlagi teh pilotskih raziskav smo nadaljevali z de-finitivnimi poskusi in poiskali statistično pomembna mesta na sluznici, kjer se pojavljajo razlike sprememb v dveh osnovnih plasteh dihalne sluznice, t. j. epiteliju in propriji. Ugotovili smo namreč, da pretok zraka in aerosolov tudi pri živalih ni povsod enak, kot je to znano že iz humane medicinske literature. Spremembe so statistično značilne samo v spodnjem delu nosne oziroma smrčkove piramide ter sprednjem notranjem delu sapnika pod grlom. Na podlagi te znanstvene raziskave je bil cilj, da po isti osvojeni metodologiji poiščem še druge zdravilne vrelce in tako dobimo vsaj delni pregled nad možnostmi širše uporabe naših narodnih bogastev. Preiskali smo vrelec Dobrne, Čateških toplic in tudi dva vrelca Radencev. V tem je bil eden vrelec močneje mineraliziran, drugi pa bistveno manj (glej tab. 1).

Metoda raziskave

Za izvajanje naših poskusov smo se poslužili skupin po 10 samčkov belih miši seva Albany v starosti med 8 do 12 tednov, in sicer toliko skupin, kolikor smo raziskovali tekočin poleg vsakokratnih kontrolnih skupin. Osnovno pravilo raziskav je tudi, da se uporabi kar najmanjše število živali, na podlagi katerega števila lahko še uporabimo statistične metode obdelave rezultatov meritev. Vse živali so živele pod enakimi poskusnimi pogoji glede prehrane, temperature prostorov in inhalatov (razen kontrol, ki jih niso dobivale), meteoroloških pogojev in ostalih ubikacij ne glede na več let trajajoče raziskave. Aerosole smo z generatorjem tipa Metasol-Alsa dovajali s PVC cevmi v stekleno posodo 2.000 cm3. Posode in cev, kot tudi razpršilec smo uporabljali za vsako tekočino posebej. Živali so v malih skupinah po pet dobivale 15 minut dnevno aerosol, vedno v jutranjih urah skozi 4 tedne. Takšen čas namreč smatramo za poprečno dozo inhalacij ske kure v humani medicini. Tekočine za proizvajanje aerosolov smo odvzemali večkrat direktno iz vrelcev zdravilišč in so bile kemično in bakteriološko kontrolirano neoporečne. Raztopino magnezijevega sulfata so izdelali v laboratoriju zdravilišča Rogaška Slatina, vodovodno vodo pa smo odvzemali kar iz vodovodne pipe v laboratoriju Inštituta za histologijo in embriologijo

Tabela 1

PRIMERJAVA NEKATERIH KATIONSKO-ANIONSKIH SESTAVIN RAZISKOVANIH MINERALNIH IN TERMALNIH VOD

.9 m rt 6

Litij (Li) Natrij (Na) Kalij (K) Kalcij (Ca) Magnez. (Mg) Železo (Fe) Aluminij (Al) Baker (Cu) Cink (Zn) Mangan (Mn)

Anioni

mg/l

Rogaška SI Donat Radenci S in O H Dobrna akroterm. Čateške top radioakt. t vodov. v. Ljubljana

1,9 0,5 1,6 0,005

1170 378 1820 4,15 7,2 1,7

22 48,6 224 0,90 4,3 0,6

389 182 204 77,3 49,3 61,1

859 50,2 74,5 18,6 26,3 16,1

0,3 5,6 4,5 0,03 0,05 0,05

0,3 1,3 0,2 0,06 0,05

0,01 0,02

0,04 0,02

0,05 0,17 0,15

Klorid (Cl) 50,8 86,6 202,3 3,2 3,6 3,7

Nitrat 0,5 0,1 0,6 1,2 2,2 5,4

Sulfat 1574 96 379,4 14,4 30,4 13,3

Hidrog. karb. 6605,0 1643 5375 317 289 243

pH 6,68 7,2 7,3 7,7 7,7

Analize: Inštitut J. Štefan, Inštitut B. Kidrič, Odd. za kemijo FNT (vsi Ljubljana, 1975, 1976)

Medicinske fakultete v Ljubljani (predstojnik prof. dr. se. dr. Radivoj Ozvald), kjer smo poskuse izvajali in izdelovali histološke preparate tkiv za raziskavo. Temperatura prostorov, kjer so živali živele in se poskusi izvajali, je bila med 20 do 22° C. Tudi prehrana je bila vedno enaka in ustaljena na inštitutu.

Po končani inhalacijski kuri vsake skupine živali, kot tudi kontrolne, smo jih žrtvovali z dekapitacijo v prvih 24 urah pa zadnjem poskusu, jim odvzeli smrčke in sapnik ter po tehničnih postopkih naredil histološke preparate stopničastih serij frontalnih presekov raznih globin mišjega smrčka in prečnih presekov sapnika.

Z linearno stereološko morfometrijsko metodo smo na izbranih mestih preseka smrčka in sapnika izmerili debelino epitelija in proprije, posebej s pomočjo okularnega merila v relativnih enotah, kjer je ena enota pomenila 4,33 mikrona pri 240-kratni povečavi mikroskopa tipa Winkel-Zeiss. Na podlagi trditev raznih avtorjev o največjem pretoku zraka in v našem primeru aerosola skozi spodnjo tretjino frontalnega preseka nosne piramide (per analogiam mišjega smrčka, odtod uporaba obeh izrazov, op. avtorja), smo izbrali merilna mesta samo v tem predelu. Predhodne raziskave so namreč pokazale, da v srednji in zgornji tretjini po inhalacijah ni statistično značilnih razlik. Tako smo merili na: spodnji tretjini nosnega pretina, notranjem robu spodnje nosne školjke in stranski nosni steni. Vsa tri mesta so bila v isti vodoravni črti. Četrto merilno mesto pa je bilo dno spodnjega

nosnega hodnika. Meritve smo vršili na obeh polovicah preseka smrčka in jemali poprečno vrednost. Pri meritvah sapnikove sluznice pa smo vzeli mesto na sprednji notranji strani prečnega preseka. S pomočjo statističnih metod za velike vzorce smo izračunali poprečne debeline na posameznih mestih meritev, kot tudi celote vseh posameznih meritev v poprečju, medsebojne statistične razlike med merilnimi mesti in med vsemi meritvami, standardni odklon od poprečij in statistično značilnost razlik nasproti kontrolnim skupinam. Prav tako smo v sodelovanju s patohistologom iskali v vseh razpoložljivih histoloških preparatih, ki jih je bilo po 160 v vsaki skupini morebitne značilne patomorfološke spremembe po inhalacijah posameznih aerosolov v smislu destrukcije, infiltracije, degeneracije in drugih sprememb.

Rezultati

Na osnovi raziskav smo prišli do nekaterih zanimivih in odločujočih ugotovitev, ki nam nakazujejo smeri delovanja.

Inhalacije vrelca Donat so pokazale v poprečju vseh meritev debelino epitelija v histoloških serijskih rezinah preseka mišjega smrčka statistično značilno zadebelitev v primerjavi s kontrolno skupino (P < 0,001), raztopina magnezijevega sulfata pa je delovala ravno nasprotno in ga je stanjšala. Pri vrelcu PL Radenci je prišlo do zadebelitve poprečnih vrednosti epitelija na merjenih mestih, pri vrelcu T03 istega zdravilišča pa do stanjšanja. Obe razliki pa sta bili nasprotni kontrolni skupini statistično visoko značilni (P < 0,001). Pripomniti moram, kot je že bilo opisano, da je prvi manj, drugi pa bolj mineraliziran vrelec Radencev. V primerjavi s kontrolno skupino sta akratoterma Dobrna in radioaktivna terma Cateških toplic stanjšali epitelij na merjenih mestih po inhalacijah, tako v smrčkovi, kot sapnikovi sluznici. Tako je prišlo do zadebelitev epitelija v naših raziskavah le pri vrelcu Donat in P, Radenci, čeprav sta si po mineralizaciji dokaj različna (glej tabelo 1).

Pri propriji, to je plasti sluznice pod epitelijem, ki je nosilec značilnosti sluznice tako iz anatomskega kot fiziološkega vidika (v njej je žilje, živci, žleze, elastično tkivo, itd.), pa so rezultati naslednji: inhalacije vrelca Donat močno zadebelijo proprijo nosne sluznice, raztopina magnezijevega sulfata bistveno manj. Slednja povzroča v poskusu luščenje sluznice od podlage (hrustanec ali kost) in je učinek smatrati za škodljivega. S tem je tudi dokazano, da ta vodilna komponenta vrelca sama po sebi nima učinka, ali pa je v našem primeru celo škodljiv. Važen je učinek celotne naravne sestave vrelca, ta je tisti, ki naj bo uporabljen. Vrelec Pt Radenci tudi statistično značilno nasproti kontrolni skupini zadebeli proprijo (P < 0,001), vrelec T0. istega zdravilišča pa le nekoliko in to brez statistično značilnih razlik v poprečjih. Akratoterma Dobrna in radioaktivna terma Cateških toplic pa v primerjavi s kontrolno skupino stanjšala proprijo celotne dihalne sluznice v našem primeru. Rezultati so sorodni tudi pri meritvah sapnikove sluznice oziroma obeh njenih sestavin. Inhalacije vodovodne vode, prav tako pa pitje vrelca Donat niso dali kakih statistično značilnih razlik v meritvah in moramo smatrati, da ti dve aplikaciji vsaj na dihalih nimata učinka. Po inhalacijah vseh naših raziskovalnih tekočin, izvzemši magnezijev sulfat, nismo

opazili nikakršnih poškodb epitelija in proprije v patomorfološkem smislu. Ni bilo opaziti v vseh razpoložljivih preparatih destruktivnih, degeneracijskih in infiltracijskih procesov. Tu in tam je bilo opaziti limfocitoplazmacitarno infillracijo, rahel edem proprije (ob zadebelitvah) in posamezne eozinofilce. Nasploh pa je opisane zadebelitve in stanjšanja opaziti v primernem sorazmerju nasproti kontrolnim skupinam in lahko tako predvidevamo kdaj zrahljati in zadebeliti sluznico in kdaj stanjšati, to pa brez škodljivih posledic. Natančnejše navedbe debelin in primerjav so v tabeli 2. Bralec bo tako lahko dobil orientacijski vpogled v dimenzije in dogajanja dihalne sluznice v živalskem poskusu. Povedati pa tudi moram, da je celoten prikaz raziskav in rezultatov skrajšava petih obsežnih študij z obsežnimi razpravami in citati, ki obsegajo okrog 800 strani.

Tabela 2

PRIMERJAVA POPREČNIH DEBELIN EPITELIJA IN PROPRIJE DIHALNE SLUZNICE NA IZBRANIH MERILNIH MESTIH V NAŠIH RAZISKAVAH INHA-LACIJ AEROSOLOV (v mikronih)

Raztopina Epitel, nosa Propr. nosa Epitel, trah. Propr. trah.

Donat MgSO, Kontrola Ex ± SE 29,44 ±0,7 P < 0,001 26,15 ± 0,6 26,37 ± 0,6 Px ± SE 44,17 ± 1,1 P < 0,001 41,35 ± 0,7 40,49 + 0.8 Ex ± SE Px ± SE

Radenci Pl Radenci To Kontrola 32,88 ±0,6 P < 0,001 30,11 ± 0,6 P < 0,001 31,86 ± 0,6 57,75 ± 02 P < 0,001 53,48 ± 0,2 52,98 ± 1,5 43,12 ± 0,2 P < 0,001 32,79 ± 0,9 35,18 ± 0,8 88,80 ± 4,7 P < 0,001 109,42 ±3,5 107,48 ±3,4

Akratoter. Radioakt. t. Kontrola 28,26 ± 0,5 25,09 ± 0,6 P < 0,001 29,86 ± 0,7 47,59 ± 1,1 P < 0,001 45.74 ± 1,1 P < 0,001 56.75 ± 0.9 31,57 ± 0,8 P < 0,01 33.44 ± 0,8 P < 0,05 34.45 ± 0,6 42,31 ± 1,9 P < 0,001 53,48 ± 1,7 P < 0,01 51,05 ± 1,3

Ex = poprečje vseh meritev epitelija v skupini na 4 merilnih mestih oz. vseh meritev v sapniku.

Px = poprečje vseh meritev proprije v skupini na 4 merilnih mestih oz. vseh meritev v sapniku.

Zaključek

Iz naših raziskovalnih rezultatov je razvidno dejstvo, da je sluznica zgornjih in spodnjih dihal tudi v živalskem poskusu funkcijsko in anatomsko enovita v dogajanju in odgovarjanju na kakršnokoli pozitivno ali negativno vplivanje. Prav tako zaključujemo, da imajo aerosoli naravnih vrelcev določen vpliv na kvantitativne in kvalitativne spremembe dihalne sluznice, čeprav nam ostajajo še vedno nepojasnjeni mnogi citikemični, histokemični in elektrolitski procesi, niti nam niso pojasnjena pota resorpcije kationov in anionov mineralnih in termalnih vod. Inhalacije nekih vrelcev so v naših raziskavah pogojevale sorazmerno zadebelitev celokupne dihalne sluznice, nabreklost,

sočnost v smer uporabnosti pri kroničnih degenerativnih, izsušitvenih in atrofičnih procesov. Nasprotno temu pa drugi aerosoli v primernem sorazmerju obe komponenti sluznice tanjšajo, kar bi bilo uporabljivo pri nabrekli, edematozni in zadebljeni sluznici hipertrofičnih in vazomotornih stanj. Nadaljnje raziskave naj bi torej pokazale kakšen vpliv imajo naravni zdravilni vrelci pri naštetih spremembah sluzničnega stanja, saj smo mi v naših raziskavah kot prvi sledili spremembam zdrave in nevnete sluznice. Na osnovi vsega povedanega menim, da so tovrstne raziskave važne tudi v naprej zaradi prenosa pozitivnih rezultatov vpliva inhalacij vrelcev za postavljanje indikacij in kontraindikacij v uporabi humane medicine. Pozitivni učinki bi utegnili koristiti za iskanje novih poti v preventivi, terapiji in rehabilitaciji kronično degenerativnih, atrofičnih in alergičnih ter produktivnih sprememb dihalne sluznice s stališča otorinolaringologa, pulmologa, pediatra in alergologa. Še posebno ob upoštevanju ekoloških in klimatskih činiteljev.

ZUSAMMENFASSUNG

Mit unseren Forschungsarbeiten versuchten wir die Wirkungen der Mineral -und Thermalaerosole von Umgebung vom Celje auf Grund der Tierversuche, weil mit histologischen und stereologischen Methode und Vivisektion in der Humanmedizin keine solche Untersuchungen unternehmen sollen. Untersuchten wir die histologische Preparate mit der morphologisch — stereologische Methode und statistische Auswertung der Resultate der Messungen von Epithel — und Propriadicke der Schleimhaut des Schnaüzchens und der Luftröhre auf ausgewählten für den Luftdurchfluss und Inhalate typischer Stellen, u. zw. mit Stuffenserien von Frontalschnitten des Schnäuzchens und Querschnitten der Trachea, knapp über Bifurkati-on. Die Untersuchung und Resultate sind präsentiert und diskutiert, weil wegen Verwendungsmöglichkeiten zur Indikation und Applikation bei Rehabilitation der degenerativen, atrophischen, allergischen und dekompensierten Formen der Atemschleimhaut sehr interresant sind. Diese Quellen waren bis jetzt praktisch aus wissenschaftlichen und experimentellen Sichtpunkt zu wenig ausgenützt, oder grösstenteils nur aiuf empirischen Erfahrungen und klinischen Wertungen auch im Hals-Nasen-Ohrennheilkunde, Pulmologie und Kinderheilkunde verwendet.

UDK: 329.78:323.325 (497.12—11) »1924/1941«

FRANJO F I J A V Ž

DELOVANJE DRUŠTEV KMETSKIH FANTOV IN DEKLET NA CELJSKO-SAVINJSKEM OBMOČJU

(1926—1941)

Društva kmetskih fantov in deklet (DKFID), ustanovljena med 1923 in 1934 v raznih krajih Slovenije ter od 1924 organizacijsko povezana v zvezo teh društev za vso Slovenijo, so odigrala pomembno vlogo v nacionalnem osveščanju slovenske kmečke mladine med obema vojnama. Delovanje mladih komunistov, zlasti levo usmerjenih izobražencev kmečkega porekla je kmečkemu mladinskemu gibanju dalo družbeno napredno smer in jo povezalo z delavskim gibanjem. Akterji DKFID so se vključili tudi v slovensko narodnoosvobodilno torbo med 1941 in 1945 in v socialistično družbeno preobrazbo po 1945. Avtor prikazuje zlasti delovanje teh društev na celjsko-savinjskem območju iter njihov delež v celotnem gibanju (1924— 1941).

VEREINE DER BAUERNJUNGEN UND MÄDCHEN IM BEREICH VON CELJE

UND SAVINJSKA DOLINA

Die »Vereine der Bauernjungen und Mädchen« (Društva kmetskih fantov in deklet — DKFID), gegründet zwischen 1923 und 1934 in verschiedenen Orten Sloweniens und seit 1924 organisatorisch im Bund dieser Vereine für ganz Slowenien zusammengefasst, spielten eine bedeutende Rolle in der nationalen und sozialen Aufklärung der slowenischen Bauernjugend zwischen den beiden Kriegen. Die Tätigkeit der jungen Kommunisten, besonders der links orientierten Intellektuellen bäuerlicher Abkunft, gab der Bauernjugendbewegung eine gesellschaftlich forts-chritliche Richtung und verband sie mit der Arbeiterbewegung. Die Akteure des DKTID schlössen sich auch dem slowenischen Volksbefreiungskampf zwischen 1941 und 1945 und der sozialistischen gesellschaftlichen Umgestaltung nach 1945 an. Der Verfasser befasst sich besonders mit der Tätigkeit dieser Vereine im Bereich von Celje und Savinjska dolina und ihren Beitrag in der gesamten Bewegung (1924—1941)

Boris Kidrič je v svojem informativnem pismu za Moskvo v 1944. letu, ko je podajal oris razvoja Osvobodilne fronte in poročilo o tedanjem političnem položaju v Sloveniji, med ostalim obravnaval prizadevanje KPS za združevanje naprednih sil v letih pred vojno in njihov pristop v OF 1941. leta. Za Zvezo kmetskih fantov in deklet je zapisal; »Zveza je bila nekoč v sklopu Pucljeve Kmečke stranke. Kasneje je prešla v sestav šestojanuarske reakcionarne in fašistične JNS, toda že

Avtor: Franjo Fijavž, zun. sodelavec Muzeja revolucije Celje

takrat je v njej delovala Zveza komunistične mladine in organizirala proces demokratične opozicije. V teku osvobodilnega boja je Zveza povsem prešla na demokratično pot.«'

Zasluga za to, da je Boris Kidrič, v tistem času sekretar izvršnega odbora OF in politični komisar GS NOV in PO Slovenije, lahko tako ocenil položaj v Zvezi KFID in njen pristop v OF, pripada tudi notranjemu razvoju v -sami Zvezi in društvih na vseh področjih Slovenije. Kidričevo oceno političnih razmer je potrebno dopolniti le toliko, da je vpliv posameznikov iz vodstva Samostojne kmetske stranke, ki je ob nastajanju društev menila, da bodo le-ta predstavljala strankin podmladek, veljal le nekaj let in postal zatem povsem neučinkovit ob porastu delovanja naprednih odbornikov v Zvezi v Ljubljani, enako pa tudi v okrožnih odborih in društvih na deželi.

Pri oblikovanju procesa dozorevanja napredne miselnosti med članstvom so posebno v drugem desetletju obstoja društev in Zveze, torej od 1934 leta dalje, delovali posamezni komunisti, izivršujoč napotila in smernice, prejete od CK KPS ali od PK SKOJ za Slovenijo. Komisija za kmečka vprašanja pri CK KPS je prav tako obravnavala potrebo delovanja komunistov na vasi. Do izrazitejšega posega in povezovanja s somišljeniki KP je prišlo posebno v obdobjih po pokrajinski partijski konferenci KPJ v Goričanah v septembru 1934 in IV. državni konferenci decembra istega leta v Ljubljani. Partija se je začela posluževati legalnih oblik delovanja. Na vasi se je naslonila na DKFID, prosvetna društva, sokolske, gasilske in druge organizacije, kot omenja Edvard Kairdelj v knjigi »Četrdeset godina«.2

Znano je, da so v nekaterih društvih delovali komunisti, a še več je bilo njihovih pristašev, ki so, bodisi na vzpodbudo članov KP ali samostojno, izhajajoč iz vsakodnevne življenjske nuje v borbi za kruh, ali pri političnem sodelovanju z naprednimi silami proti meščanskima strankama klerikalnega ali liberalnega kroga spoznali, kje je mesto neodvisne mladine in kakšna so pota ter načini za preobrazbo družbe, v kateri bi lahko ročni delavci — obrtniški in industrijski — bolje živeli. Napredni cilji večletnega delovanja posameznikov v organizaciji DKFID so bili odločilnega pomena posebno še v prvih mesecih okupacije 1941. leta pri opredeljevanju in pristopanju v osvobodilno gibanje. Le redki so pasivno čakali ali celo vstopili v nasprotni tabor. Večina članstva se je v tedaj razkosani Sloveniji pridružila Osvobodilni fronti. Številni odborniki društev so s svojimi organizacijiskimi sposobnostmi in vplivom postali aktivisti OF ali borci prvih partizanskih skupin.

Nastanek in razvoj DKFID

V dokaj težkih življenjskih razmerah po prvi svetovni vojni so ljudje na deželi, prav tako kot delavci v industrijskih krajih, iskali način in možnosti za organizirano delovanje v boju za izboljšanje življenjskih razmer. Povsod, v vseh evropskih deželah, se je v tistih letih -pojavljal nemir med delavstvom, ponekod tudi med kmeti. Misel in borba za prevzem oblasti v roke delavcev in kmetov s posnemanjem revolucije v Sovjetski zvezi — v tam so uspeli redkokje in še to le za malo časa — je sprožila tudi pri nas odmeve (Trbovlje, Vinica, Prekmurje). Po zadušitvi uporov in po prepovedi delovanja komunistični stranki Jugoslavije (Obzna-na, december 1920) je nastopilo navidezno pomirjenje. Toda dogodki, ki so se vrstili v prvih letih po svetovni vojni na mednarodnem prizorišču in enako pri nas, dokazujejo začetke zaostrovanja razredne borbe in stalno naraščajočo delavsko zavest. Tudi celjsko območje je doživelo nekaj večjih delavskih stavk in manifestacij.3

Enako kot med delavstvom je v nekaterih evropskih državah »vrelo« tudi med kmeti. Pričeli so snovati svoje stanovske organizacije, katerih se je zvečine polastilo meščansko politikanstvo. Naša slovenska" kmetska mladina se je pričela ogledovati po razmerah na Čehoslovaškem, v Bolgariji in na Hrvatskem. Antonin švehla, Aleksander Stambolijski in Stjepan Radič oz. njihovo ustvarjalno delo, ki je združilo kmetske množice v tedanje kmetsko-delavske stranke, je postajalo vzgled naši kmetski mladini in tudi študentom, izhajajočim iz kmečkih družin. V maju 1923 je bil v Ljubljani ustanovljen Akademski agrarni klub »Njiva« z namenom, da združuje mlade kmetske izobražence, ki so bili doma s kmetov in ki bi

naj pomagali pri reševanju gospodarskih, kulturnih in drugih življenjskih potreb na vasi.4

Že teden dni po osnovanju »Njive« so se njeni predstavniki (predsednik Stanko Tomšič in drugi) udeležili kongresa češke kmetske mladine v Pragi. Dobili so vzpodbudo za ustanovitev kmetske mladinske organizacije v Sloveniji. Voditelji SKS so sicer pričakovali, da bo šla organizirana kmetska in študentska mladina pri reševanju svojih ciljev po njihovi, mirni poti in v sožitju z meščanskimi strankami. Toda akademska mladina, ki je bila ,s kmetov, je zavzemala čedalje naprednejša stališča in je odklanjala patronatske težnje svojih starešin. Tako je bolj ali manj že v prvih letih, zna t ne j e v poznejših, močno vplivala na razmere in na delovanje Zveze in s tem -posredno vplivala na dogajanja v odborih društev na deželi.5

Do ustanovitve prvega DKFID je prišlo 4. novembra 1923 leta in sicer v Brezovici pri Ljubljani. V naslednjem letu je bilo ustanovljenih v okolici Ljubljane in na Dolenjskem 12 društev. V Ljubljani je bil 14. decembra 1924 občni zbor za ustanovitev Zveze društev kmetskih fantov in deklet, ki se je pozneje preimenovala v Zvezo kmetskih fantov in deklet.

Na Štajerskem je bilo ustanovljeno prvo društvo 1924. leta v Šmarjeti ob Pesnici, naslednje leto društvo v Mariboru. 1926 leta so bila ustanovljena društva v Sv. Juriju ob Ščavnici (danes Videm), v Leskovcu in na vzpodbudo Ivana Kro-novška v Orli vasi kot prvo društvo na celjsko-savinjskem območju. Zatem so, 1928. leta, ustanovili društvo v Dramljah. V naslednjih letih so nastala društva: Sv. Jurij ob Taboru in Frankolovo 1929, Zg. Hudinja 1931, Št. Pavel pri Preboldu (v Gornji vasi), Celje-okolica, Ljubečna, Olimlje, Trnovlje, Šentjur ob j. ž., Družmirje in Škofja vas 1932, Bočna, Salek pri Velenju, Teharje in Ponikva ob j. ž. 1933, Me-stinje, Zavodnje, Slivnica pri Celju, Lenart nad Laškim, Prevorje, Šentvid pri Planini, Rog. Slatina, Rečica ob Savinji, Vojnik-okolica 1934 in Šmartno ob Dreti 1938. leta.6

Zaradi nezadostnih podatkov spisek društev za celjsko-savinjsko področje ni popoln. Vsekakor je delovalo na območju predvojnih srezov Celje, Vransko, Šoštanj in Gornji grad preko trideset DKFID.

Ustanavljanje društev je vse do 1932. leta, torej po šestojanuarski vojaški in kraljevi diktaturi in vse do tako imenovane oktroirane ustave kralja Aleksandra 3. 9. 1931 potekalo zelo počasi. Šele zatem je prišlo do navideznega obnavljanja demokracije. Seveda nikakor ne proti komunistom. V Sremski Mitrovici, Lepoglavi, v Mariboru in drugod je bilo zaprtih okoli 300 obsojenih komunistov. Razen tega so se vršili pogosti procesi proti članom in somišljenikom KPJ v raznih krajih države. Beograjska Glavnjača — v tistih letih najhujša mučilnica — je bila natrpana s komunisti vseh jugoslovanskih narodnosti.

Od 1923. do 1931. leta je bilo ustanovljenih v Sloveniji 48 društev KFID, do konca 1934. leta, torej v treh letih, novih 76, a v naslednjih letih do pričetka vojne, še enkrat toliko. Po podatkih Ivana Nemca, nekajletnega tajnika Zveze, je delovalo vsega skupaj preko 240 društev. Dobra polovica društvenih odborov je delovala zelo aktivno in samoiniciativno, druga spet manj. V nekaterih društvih ni bilo uspešnega življenja. Največja so imela po 200 in še več članov, manjša le okoli 40. Vsega skupaj je bilo včlanjenih 18 do 20 tisoč kmetskih fantov in deklet. Članstvo se ni omejevalo samo na mlajše ljudi. Včlanila se je lahko tudi kmetska mladina, ki se je zaposlila izven domačije, v obrtniških poklicih, v industriji ali na priložnostnem delu.7

Cilji in program

Program, ki so ga zasnovali organizatorji mladinskega kmetskega gibanja pri nas, je vseboval visoke družbene in etične cilje. Iz -društvenih pravil je razvidno bistvo delovanja:

— društvo bo organiziralo kmetsko mladino in ji nudilo vsestransko izobrazbo;

— mladino bo vzgajalo v kmetskem duhu in državni zavesti;

— dvigovalo bo ugled dn ščitilo dobro ime vasi in čast kmetstva;

— gojilo bo slogo in tovarištvo med člani ter zdravo in trezno življenje;

— delovalo bo za izboljšanje gmotnega >in socialnega položaja ljudi na vasi.8

Med^ pravili je bilo tudi zapisano, da so društva nepolitična, saj bi se sicer

v tistem času, še ne polna tri leta po prosluli »Obznani«, ne mogla pri oblasteh registrirati. Toda dokaj kmalu je prišlo na sestankih članstva ob obravnavanju gospodarskih problemov do političnih konfrontacij med naprednimi in konservativnimi silami. Napredne sile so zmagovale. V sami Zvezi so bili med najaktivnejšimi začetniki organiziranja kmetske mladine posamezniki napredno, lahko bi rekli revolucionarno usmerjeni in so že v prvih letih delovanja društev nakazovali potrebo po sodelovanju med kmeti in delavci (dr. Janže Novak, Stanko Tomšič in dr).

Tudi povezava Zveze z akademskim agrarnim klubom »Njiva« se je pozitivno _ odražala pri oblikovanju naprednih sklepov glavnega odbora Zveze in z nadaljnjim vplivom na društva. Omeniti je, da so imeli v »Njivi« 1934. in 1935. leta poznani napredni visokošolci najodgovornejša mesta. Med njimi so bili Jože Keren-čič, doma iz Slovenskih goric, v 1941 letu profesor v G. Radgoni, organizator OF na tamkajšnjem področju, ustreljen 27. 12. 1941 v Mariboru, narodni heroj; Rudi Cačinovič, sodeloval pri organiziranju izhajanja »Ljudske pravice« 1934. leta, sodeloval pri organiziranju osvobodilnega gibanja v Prekmurju, po vojni vrsto let v diplomatski službi; Danica Flis, sedaj zdravnica v Ljubljani; Zoran Vitorovič, študent v Ljubljani, ing:, 1941. deloval v NOG v Srbiji, ustreljen od četnikov; Lea Prah, prof. pedagogike, doma iz Maribora, sedaj upokojena ravnateljica Vzgojiteljske šole, sodelovala v OF, interniranka v Rawensbrücku; Mirko Gerbec, doma iz Maribora, partizanski zdravnik, upok. polkovnik v Ljubljani. Za navedene je poznano, da so v tedanjem času pripadali KPJ oz. so bili njeni somišljeniki. V »Njivi« je bila v tistih letih, posebno po 1932. letu — Jože Kerenčič je označil to leto za pomlad in čas preporoda kluba9 — zelo aktivna v naprednem kmetsko delavskem gibanju vrsta študentov, ki so -razen že navedenih odbornikov »Njive« tudi v 1941. letu odločilno posegli v narodnoosvobodilni boj in med njimi:

Milena in Polde Berce, Franja Bojc-Bidovec, Jože Brilej, Tine Briški, Rudi čačinovič, Dolfe Černigoj, Ada Dekval, Peter Dakovič, Lojze in Mirko Gerbec, Ferdo Godina, Milko Goršič, Drago Hartner, France Hočevar, Vlado Jan, Jože Kerenčič, Pavle Korošec, Drago Košmrlj, Štefan Kovač, Mirko Krämer, Draga Nemec, Stane Pavlič, Stanko Peterin, Lea Prah, Ivo Rupnik, Mira Svetina, Lidija Šentjurc, Jože Tivadar, Marjan in Jelka Vesenjak, Mile in Zoran Vitorovič, Boris Vojnilovič, Marta Žalik, Marcel Žorga.10

Z imenovanimi naštevanje »Njivašev«, vključenih občasno v sodelovanje z DKFID, še nikakor ni izčrpano. Ko so imenovani prenehali s študijem, so jim v »Njivi« sledili drugi mladi ljudje, pripravljeni sodelovati s komunisti v tistem času, ko je KP pri iskanju povečanega sodelovanja s kmečkimi množicami angažirala študentsko mladino, ki je bila doma s kmetov, pri izvajanju nalog v DKFID, posebno pri tolmačenju naraščajoče fašistične nevarnosti, o gospodarskem izkoriščanju vasi, o politikantstivu klerikalnih in liberalnih poslancev itd. »Njiva« je bila zaradi takšne svoje usmerjenosti in intenzivnega delovanja razpuščena 30. 10. 1937 z odlokom banske uprave in navedbo »zaradi" prekoračenega torišča dela in ravnanja zoper državni red«.

Razen zvez z visokošolsko mladino so obsitajale tudi povezave z »Brazdo«, organizacijo mladine iz raznih ljubljanskih srednjih šol, a doma iz različnih krajev Slovenije. Ustanovljena je bila 1933. leta. Tudi v »Brazdi« so prihajale do izraza napredne težnje pri iskanju odgovorov na istotera vprašanja, nanašajoča se na slabo stanje gospodarstva, proti režimskemu pritisku in zatiranju svobode misli, ,na težaven položaj v zaposlovanju šolane mladine itd. V »Brazdi« so takrat med drugimi sodelovali srednješolci, ki so vplivali na razvojno pot društva v napredno smer, saj so bih člani mladinske komunistične organizacije ali njeni pristaši (Viktor Hrovatin, Ivan Torič, Tone Zorko, France Hočevar, Matej Trček, Stane Škrabar, Line Žagar, Lojze Hudales, Mica in Rudi Jančar, Mima Zupančič, Nada Verbič! Vida Lavrač-Levstik, Lojze Kersnič in še drugi)."

Na splošno je treba priznati, da se je društveno življenje kmetske mladine — zelo aktivni so bili predvsem odborniki, poleg njih še povsod po nekaj deset

članov društva — odvijalo jako pestro. Prirejali so članske in javne sestanke, predavanja in debatne večere o gospodarskih, kulturnih, zdravstvenih in ostalih vprašanjih. Samo po sebi je umevno, da je prišlo ob vsem tem tudi do obravnavanja političnih dogodkov doma in v svetu. Društva, seveda najglasnejša, so prirejala vsako ali vsaj vsako drugo leto tekme koscev in grabljic, žanjic, tesacev, oračev, se-kačev in podobno. Prirejali so tudi športne igre in tekmovanja (kolesarska, plavalna, smučarska, konjske dirke). Priljubljeni so bili izleti društev na planine in v znamenite kraje. Neredkokdaj so združeno, po več društev skupaj, prirejali srečanja. Za prikazovanje napredka, razvoja in doseženih uspehov v kmečkem gospodarstvu, so nekatere panoge pripravile .razstave (sadjarske, vinogradniške, vrtnarske itd). , „. _ ..

Vidne uspehe so nekatera društva dosegla na kulturnem -področju. Osnovali so knjižnice in tudi čitalnice. Vse to je bilo odvisno največkrat od materialnih možnosti. Delovanje odborov se je odvijalo večinoma v prostorih pri večjih gospodarjih, drugod zopet v zelo skromnih sobicah.

Veliko požrtvovalnega dela je mladina posvetila prirejanju iger. Ponekod so razen šaljivih iger ali lažjih del posegali tudi po težjih. Uprizarjali so Cankarjeve »Hlapce«, Bratka"Krefta »Veliko puntarijo«, Finžgarjevo »Razvalino življenja« m dela Branislava Nušiča (Dr., Gospa ministrica i. dr.). Izvedli so vrsto koncertov in pevskih nastopov, narodnih plesov itd. Koliko idealizma, če pomislimo, da so se prireditve odvijale najpogosteje na prostem, pod vaškimi kozolci ali v skromnih prostorih gasilskih domov in le redkeje v šolskih prostorih ali dvoranah z odrom. Z lastnimi" domovi se je lahko pohvalilo vsega le dvoje društev in to v Dolu pri Beričevem (zgrajen 1933) in v Vidmu pni Ščavniici (zgrajen 1939 leta). Vsa ta kulturna dejavnost je slonela na nadarjenih mladih fantih in dekletih, pri čemer so jim v veliki meri pomagali mentorji, z večine iz vrst učiteljstva. Kraji, kjer učitelji niso sodelovali, so bili redki.12

Širina delovanja

Dejavnost odborov je bila v obdobju prvih desetih let vodena cd članov glavnega odbora Zveze, kasneje je del teh nalog prešel na pododbore in okrožja. Ze öd 1930. leta dalje je bil predsednik Zveze Ivan Kronovšek, doma iz Orle vasi, ki si je veliko prizadeval za uspešno delovanje društev. Pred njim je od 1924 leta, torej od ustanovitve Zveze predsedoval Jože Blaž, kmet iz Tomačevega pri Ljubljani. Zelo pomembno vlogo so imeli zveaini podpredsedniki. Prvi je bil Stanko Tomsic in to od ustanovitve Zveze do 1927 leta, zatem dr. Janže Novak do 1930, a kasneje dr. Dolfe Schauer, dr. Viktor Maček, Joso Cuček in Vlado Kreft. Potem, ko se je Ivan Kronovšek v 1932 letu za stalno naselil v Ljubljani, je občni zbor odpravil'podpredsedništvo. Pionirsko vlogo pri vnašanju naprednih idej v mladinsko kmetsko gibanje so v prvih letih odigrali Stanko Tomšič, dr. Janže Novak, dr. Igor Rosina in dr. Ritko Fux.

Pomembno vlogo pri vsem tem so imeli tajniki Zveze (Vlado Kreft, dr. France Hočevar, Stane Škrabar, Ivan Nemec), katerih imena so dobro poznana iz časa narodnoosvobodilnega boja.

V okviru Zveze kmetskih fantov in deklet je bilo delo že od vsega početka porazdeljeno na odseke. V zadnjih letih delovanja so vodili posamezne odseke Ivan Nemec (propaganda), Pavla Potočnik iz Dolnje vasi pri Preboldu, Iva Bergant — Zorko, Ada Dekval, Angelca Ocvirk, Lojzka Jamovič iz Dramelj in Mira Svetina iz Ljubljane (ženski odsek), Vinko Kristan (zadružništvo in gospodarstvo), Ferdo Codina (dramatski odsek), Jože Danev (prosvetni odsek) in dr. France Hočevar (organizacijski odsek), Ivan Kronovšek (roditeljski odsek, t. j. časovna razporeditev Zvezinih in okrožnih prireditev, tekem, zborovanj itd).

Da bi društva lahko samostojneje delovala, je prišlo leta 1928 do osnovanja področnih pododborov. Prvi pododbor je bil osnovan za celjsko-savinjsko področje s sedežem v Celju in kmalu zatem še ostali pododbori: (ljubljanski, novomeški, krški, konjiški, notranjski (Nova vas), ptujski (sedež v Ormožu). Po nekaj letih so se pododbori preimenovali v okrožne odbore.

Razvidno je, da so iz cel j sko-savin j s kega področja sodelovali pri vodenju kmetskega mladinskega gibanja -poleg predsednika in že nekaterih imenovanih, še drugi člani, bodisi kot člani glavnega ali nadzornega obdora (Anton Merslavič, Šentjur pri Celju, Ivan Ocvirk, Šentjur pri Taboru, Martin Dobrotinšek, Vojnik, Ludvik Mastnak, Dramlje).18

Poslanstvo »Grude«

Močno povezavo s članstvom je ustvarjala »Gruda«, glasilo Zveze in društev. Izhajati je pričela leta 1924 in je redno mesečno izhajala vse do začetka vojne 1941. leta.

Ob pregledovanju »Grude« velja reči, da se je njena kvaliteta z leti dvigovala. Postajala je aktualnejša, saj je vnašala vedno več sestavkov o političnem položaju v svetu. Opozarjala je na preteči vojni čas in razgaljala kapitalistični sistem v svetu. Še posebej je opozarjala na nacistično Nemčijo, ki se v svoji agresivnosti ne bo ustavila ob naših mejah. Od leta 1934 dalje so hili njeni uiredniki dr. Dolfe Schauer, zatem nekaj let Ivan Kronovšek sam in pozneje skupno z Dragom Ko-šmrljem ali z Miro Svetinovo, katera je odgovarjala predvsem za ženski del lista. Ženski del »Grude« se ni ukvarjal le s praktičnimi navodili za vodenje kmetijskega gospodinjstva, vrtnarstva, predelave živil itd., temveč je obravnaval žgoča vsakdanja vprašanja položaja kmetskih deklet in žena s poudarkom, kaj lahko storijo za jutrišnji dan in kje je njihovo mesto v boju za izboljšanje družbenih razmer. »Gruda« je objavila vrsto sestavkov, ki so obravnavali sin poučevali članstvo o razvojnih stopnjah človeštva od pradavnih dni in osvobajanja kmetov in delavcev izpod izkoriščevalskih jarmov. Leta 1938 je v »Grudi« izšlo več člankov s pomembno politično vsebino. R. Gabin (op. F. F.; Rudi čačinovič) je napisal članek »Vzroki puntov«, Drago Košmrlj članek »Češkoslovaška v borbi za neodvisnost«, Ivan Bratko pa prispevek »Posvet o kmetskih vprašanjih«. Vso pozornost je zaslužil sestavek »Združimo se!« v aprilski številki »Grude« leta 1939. Napisan je po priključitvi naše sosede Avstrije k nacistični Nemčiji marca 1938 in ob Hitlerjevem razkosanju Češkoslovaške marca 1939. Omenja razmere in nova zasužnjevanja v Evropi. Sestavek ni podpisan, a podčrtuje; »Naš sklep je, rajše stoje umreti, kakor kleče v suženjstvu živeti!« Nadalje navaja, da se je v Prekmurju združilo večje število društev za skupno obrambno delo in da so v Ljubljani dosegli združitev študentskih organizacij. Prenehali bodo s prepiri. Z glasno besedo so povedali, da so Slovenci in da to hočejo ostati. V Ljubljani so se združila tudi obrambna društva«. Sestavek poziva na kraju k slogi, ki je edina rešitev našega naroda.

Vso pozornost zaslužijo nekateri sestavki iz vsakomesečne rubrike »Svetovna opazovalnica«. Tu se vrstijo sestavki o španski državljanski vojni, o razkosanju Poljske, o dogodkih na Balkanu po porazu Francije junija 1940, o razmerah v kolonijah (angleških, portugalskih itd). Odkrito napredna je bila idejna usmerjenost številnih sestavkov raznih avtorjev, ki so opisovali svetovne gospodarske probleme (borba za surovine in kolonije, petrolej — tekoče zlato, borba za kanale in prekope itd).

»Gruda« je pogosto objavljala pesmi poznanih in nepoznanih avtorjev. Vsebina pesmi je bila posvečena najčešče delu in življenju na kmetih in notranjih, osebnih občutkih o življenjskem dogajanju na vasi in še posebno med mladino, kot npr. pesem Franca Mastnaka iz Dramelj14

ZIMSKO VASOVANJE (»Gruda«, 2/1932);

Noč — Vsa polja, hrežuljki in trate so s snegom pokrite. Za bajerjem lega na zemljo megla ko ženin — mraz — hodi k njej v svate.

Zmrzuje. Vrhovi dreves ječe v noč. Pok debla odjekne, te plaši. Ko hodiš samoten po gazi — na vas tja k deklici izbrani...

In gaz gre naprej od vasi do vasi. Pri skednjih čuvaji renčijo na fante, ki kukajo v okna deklet in mraza se nič ne bojijo.

V juliju 1940 priobčena pesem Branka Rudolfa »Klic« je zazvenela močno revolucionarno. (Branko Rudolf je bil v letih 1932—1934 profesor na celjski gimnaziji in povezan z Brankom Diehlom in Slavkom Šlandrom v komunistični organizaciji.)

KLIC

Orači, dvignite svoj glas! Vaš ded že zemljo je kopal, a zlato, ki ga je iskal, bilo je živo — žitni klas.

Ln ko kruh je prideloval, je slutil točo in vihar in trud in marno skrb vsekdar ... Vse drugo je gospod pobral.

In kaj bi bil grofavski sin, če kmet mu ne bi kruha dal, če kmet mu ne bil oral? Bi bil gospod, grofovski sin?

A čas veliki je prišel, ko kmet se bo osvobodil, ko moč in silo ho dobil, in sam usodo v iroke vzel!

Se spomniš dne, ko stri si bič, ko v zemljo si sejal le kri, ko z Gubcem kmetje v smrt so šli, ko boj je vodil Gregorič?

Počasi seme kal rodi — njih kri sred črnih, plodnih brazd ... Tvoj um, orač, z njim moč in čast to zemljo naj osvobodi!

Pesmi podobne vsebine so vplivale na razpoloženje kmetske mladine. V njih so našli oporo in dobivali vzpodbudo za složno revolucionarno delo. Na prireditvah in tekmah oračev, koscev itd. so jih recitirali in razvnemali borbeno pripravljenost.

V isti številki »Grude« 1940. leta je pričel izhajati v nadaljevanjih zanimiv sestavek avtorja Ivana Slaparja15 »Sovjetska Rusija«. Opisuje gospodarske težave v prvem obdobju po revoluciji, piše o prvi petletki, o izboljšanju stanja na vseh področjih in poudarja, da bodo pričete trgovske in diplomatske zveze s SSSR prinesle naši državi dosti koristi. Navaja še besede jugoslovanskega delegata na teh pogajanjih dr. Rudolfa Bičaniča po vrnitvi iz Moskve: »Kdor je delal za zvezo s SSSR, ta je najbolje delal za Jugoslavijo.« Ob tem se lahko spomnimo, da je tudi lepo število članov DKFID po vsej Sloveniji podpisalo leta 1940 prijavnioe za pristop in ustanovitev »Društva prijateljev Sovjetske zveze«. Meseca avgusta je »Gruda« objavila sestavek Marije Šetinc »Slovensko narodnostno vprašanje je tudi kmetsko vprašanje.« Razlaga osvobajanje kmetskega sloja skozi stoletja in uporabi tudi izraz za ta boj »narodnoosvobodilno gibanje« (Gruda, avgust 1940, str. 169). V oktobrski številki istega leta opisuje sestavek »Žena razmišlja o draginji« (avtor ni podpisan) o razdvajanju kmetov od delavcev, pri čemer imajo korist vojni špe-

kulanti. Delavcem želijo prikazati, da kmetje dvigujejo cene svojim pridelkom, a kmetom, da delavci nimajo posluha za kmetove tegobe. Sestavek je napisan povsem v smislu prirejanja protidraginjskih akcij in narodnoobrambnih manifestacij, ki jih je sredi 1940. leta sprožila KP Slovenije ob sodelovanju sindikalnih in drugih organizacij (»Sokol«, odbori za obrambo severne meje, DKFID, društva visokošolcev in še dr.) po vsej Sloveniji. Februarska številka 1941, torej predzadnja številka »Grude«, je na naslovni strani natisnila »Puntarsko pesem«:

Le vkup, le vkup, uboga gmajna,

Heja, hejo!

Za staro pravdo zdaj bo drajina!

Heja, hejo!

Zimzelen za klobuk!

Punt naj reši nas tlačanskih muk!

Sledijo še tri poznane kitice te pesmi iz dela Bratka Krefta »Velika punta-rija«. Pesem je na melodijo nemške puntarske pesmi iz 1525. leta napisal Mile Klopčič. To pesem so prepevali pri nas prvi partizanski borci še istega leta. Zraven je bil fotografski posnetek Gubčeve .glave s podnapisom. Del tega se glasi; »Mi, potomci tlačanov in upornikov, prevzemamo naravno dolžnost, da borbo »za staro pravdo« nadaljujemo. Duh Matije Gubca nam veleva, da ne odnehamo poprej, dokler kri upornikov ne bo maščevana in dokler »stara pravda« ne bo izbojevana!«

Ta poziv, še danes revolucionarno zveneč, je marsikateremu članu DKFID priklical občutek dolžnosti že čez nekaj mesecev, ko je KP Slovenije organizirala osvobodilno gibanje proti italijanskemu, nemškemu in madžarskemu okupatorju.

V isti številki »Grude« razlaga dr. Franc Hočevar, večletni član glavnega odbora in tudi tajnik Zveze, v sestavku »Naša naloga in odgovornost«, da so te povezane z reševanjem gospodarskih in vseh ostalih problemov za zgodovinsko važne odločitve in je zato enotnost pri skupnih nalogah toliko bolj potrebna. Mišljena je namreč nevarnost vojne, ki je bila pred vrati in ki lahko prinese usodne spremembe. V februarski številki je objavljen tudi proglas »Na skupno delo«. 25. januarja so se namreč sestali in sporazumeli ter 11. februarja 1941 na širšem sestanku podpisali proglas, kot je v njem navedeno »mladi slovenski resnično napredni politični delavci, pripadniki različnih naprednih političnih skupin smo se sestali in se zedinili za skupno delo, določili načela in smernice bodočega skupnega dela«. V proglasu je rečeno: »Pri nas je nebrzdano strankarsko življenje zavrglo demokratično načelo, da izvira vsa oblast od naroda. Socialne odnose je preosnovati tako, da bo delo osnovna družbena vrednota. Samo tako bodo našli kmet, delavec in izobraženec kot vsak deloven človek pravično mesto v družbi in možnost dostojnega življenja. Nujno potrebne socialne reforme morajo biti namenjene predvsem malemu človeku, tako ročnemu kakor umskemu delavcu. V značaju našega naroda mora postati naša vas činitelj javnega življenja.«

Zadnji odstavek je v proglasu še posebej podčrtan. V proglasu je še omenjeno, da dobiček v gospodarstvu ne sme biti kot doslej dobiček posameznika, temveč se mora umakniti načrtnemu gospodarstvu v korist skupnosti. Proglas se zavzema tudi za trdno povezanost s Hrvati in Srbi, da bo država nerazdružljiva in nepremagljiva.

Gornji proglas je podpisalo dvajset podpisnikov iz raznih poklicev in krajev. Med njimi so bili mladi odvetniki, uradnki raznih ustanov, obrtniki in kmetje oz. kmetski sinovi: Miha Ferčej iz Zasipa pri Bledu, Stanko Iljaž iz Bizeljskega, Stanko Koblar iz Gotne vasi pri Novem mestu, Ivan Kronovšek iz Orle vasi, Jakob Sile iz Grahovega pri Cerknici in Jožko Tomažič iz Sv. Bolfenka pri Središču, torej vsi dobro poznani sodelavci iz Zveze ali okrožnih odborov društev.

Takšno usmerjanje in strnjevanje naprednih sil v Sloveniji je vzniknilo v raznih oblikah in krajih potem, ko je prišlo na vzpodbudo KPS 3. septembra 1939 leta v Celju do zborovanja zastopnikov KDK, Slovenske kmečke stranke in drugih skupin. Sprejeli so program za ustanovitev Zveze delovnega ljudstva Slovenije, za katero so mnogi tedanji partijski aktivisti potrdili, da je bila predhodnica v vojnem

obdobju ustanovljene ProtiimperiaMstične odmosno Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva.

Številni sestavki v »Grudi« so postajali v zadnjih treh letih pred pričetkom vojne v svojih izvajanjih in pogledih na gospodarsko in politično ureditev v svetu in pri opisovanju težkega življenja na vasi vse izraziteje obarvani s socialistično in protivojno vsebino. V poslednjih treh številkah »Grude« so v 1940. letu izšli sestavki, ki bi jih nekaj let pred tem cenzura nikakor ne dovolila objaviti, odnosno bi prenekateri stavek zbrisala. Med takšne sestavke spadajo »Komu pripada bodočnost«, in »Kdor ne dela, naj ne je« (napisala jih je Marija Šetinc), sestavek Andreja Verbiča »Mladina razmišlja« in še drugi. Mnogi sestavki so pisani z veliko mero zadržanosti in opreznosti, da jim cenzura ne bi mogla »do živega«, toda kmetska mladina je znala marsikaj — in četudi ni bilo izpisano — pravilno razumeti.

»Gruda« je priobčevala pesmi ali prozo že tedaj priznanih pesnikov in pisateljev (Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Miška Kranjca in še nekaterih). Pomembno je bilo tudi to, da se je krog začetnikov, ki so imeli veselje in sposobnost objavljati svoje prvence v »Grudi«, iz leta v leto širil.

Povedati je treba, da je Zveza prirejala skupno z okrožnimi odbori govorniške in dopisniške tečaje, da bi tako med kmečko mladino zbudila v čimveč j i meri smisel za boljše izražanje, za uspešno samostojno nastopanje ob raznih prilikah in za sestavljanje člankov in dopisov za »Grudo« kakor tudi za druge napredne časnike. »Gruda« je v letih svojega obstoja opravila veliko poslanstvo in predstavlja danes za tiste, ki se zanimajo za predvojne napore kinetske mladine, da bi si uredila življenje lepše in bogatejše, še vedno bogat vir za razpoznavanje razmer tedanje dobe. Kdorkoli je v tistem desetletju sodeloval, bodisi v mladinskem kmetskem ali delavskem gibanju in v organizaciji komunistične partije ali SKOJ-a, se bo lahko spomnil in našel veliko skupnih stičišč za delovanje v množičnem naprednem gibanju, ki jim je dajala vzpodbudo in smer KP Slovenije.

Gospodarske in socialne razmere

Podobno kot drugod v Sloveniji so obstajali tudi na celjsko-savinjskem področju številni razlogi in želje za vstopanje kmetske mladine v društva. Življenje na vasi se je s pričetkom gospodarske krize v Evropi 1929. leta in vse do 1937. iz leta v leto slabšalo. Marsikje je težko gmotno stanje trajalo do druge svetovne vojne. Celjsko-savinjsko področje se je delilo na bogatejši predel tedanjih srezov Vransko in Celje, vključujoč posamezne kraje in doline v gornjegrajskem in šoštanjiskem srezu. Ostali predeli, posebno vzhodno od celjske kotline in hriboviti kraji celotne regije so predstavljali v večji ali manjši meri gospodarsko pasivna in zaostala področja, kjer je vladala revščina in podhranjenost. Ker ni kazalo, da se bo položaj izboljšal, so se starejši ljudje pogosto vdajali pijančevanju, a mlajši so odhajali na delo v tujino, ki jih je takrat zelo slabo plačevala. Le nekateri obsežni industrijski obrati — Westnova tovarna emajlirane posode, Cinkarna, Železarna in samotama v Štorah, nekoliko obratov tekstilne industrije v Celju in Preboldu — so zaposlovali delavce in delavke tudi iz bolj oddaljenih krajev. Vsa ostala industrija se je napajala z delovno silo iz svoje najbližje okolice. To so bili manjši industrijski obrati kot na pr. tovarna nogavic na Polzeli, keramična tovarna v Libojah, premogovniki v Pečovniku, Laškem, Zabukovici in Velenju, lesna industrija v Nazarjih. in preko sto srednjiih .in manjših žag ob Dreti in Savinji kakor tudi ob drugih vodah, nekateri večji mizarski obrati (Vehovar, Celje in v Šentjurju ob j. ž., Stolarna na Teharjih), usnjama v Šoštanju, obrat za izdelavo odej v škof j i vasi, ßraunsova kem. tovarna anilinskih barv (po vojni razvejana in obsežna industrija »Aero«, Celje), opekarne na Sp. Hudinji in Ljubečni, Apnenik v Pečovniku, »Žična«, obrat za izdelavo eteričnih olj in druge. Zaposlovali so povprečno od 20 do 100 delavcev ali delavk, nekateri celo več. Seveda je poleg naštetih obstajalo še večje število majhnih obratov (ključavničarstvo, izdelovanje tehtnic, zlatarstvo, tesarstvo itd.), ki so po osvoboditvi prenehali z obratovanjem ali pa so se razvili v sodobna industrijska podjetja z znatnim številom zaposlenih (zlatarstvo Pachiaffo

v »Zlatarno Celje«, Rebekov obrat za i zde.avo tehtnic v obsežno »Libalo« itd). Podoben razvoj in primerjavo bi lahko navedli tudi za številna predvojna podjetja v ostalih krajih celjsko-savinjskega področja.

Razumljivo je, da slabšanje gospodarskega ipoložaja ni prizaneslo tudi prebivalstvu, ki je bilo odvisno od prodaje kmetijskih pridelkov. Tudi večja kmečka gospodarstva, ki so pred krizo dobro vnovčevala svoje pridelke (živina, žito, vino, sadje, les, posebno hmelj v Savinjski dolini), so bila močno prizadeta. Po 1930. letu se je za nekaj let znižala cena hmelju in celo ustavila prodaja, tako da je obran in posušen hmelj končal na gnojiščih. Domala vse gospodarske, obrtne dn industrijske veje so zmanjševale proizvodnjo in odpuščale delovno silo. Spomnimo se težkih razmer, ko so takrat delali (rudarji v revirjih skozi nekaj let le po tri, štiri dni v tednu in so njihove družine gladovale. Prizadeti so bili tudi gozdni de-lavai in Žagarji. Obrtniki — kovači, kolarji, sedlarji, zidarji, tesarji, imizarji in še drugi — so ostajali brez naročil in dela. Prvi značilni uspehi čevljarske in tekstilno-konfakcijske industrije v državi (»Bata«, sedaj »Borovo« in »Tivar« v Varaždinu) so povzročili brezposelnost med čevljarji in krojači. V Mariboru so čevljarji celo napadli veleprodajnico čevljev »Bata« in razbili šipe.

Pred gospodarsko krizo so si pogosto tudi kmetski fantje, celo sinovi večjih ali srednjih kmetov, seveda predvsem iz družin z večjim številom otrok, poiskali zaslužek pri železnici, šli v uk ali za pomožne delavce. Nekateri so po odslužitvi vojaške obveznosti ostali v vojski kot podoficirji ali graničarji, se zaposlili v obmejni carinski službi in tudi pri orožnikih. Toda v letih krize se je s težavo in le tu in tam dobilo delo za podeželske nezaposlene roke. Le občasno se je v poletnih mesecih odprlo znatno število delovnih mest pri železnici (urejanje prog) in pri takoim. javnih delih (večja popravila cest, gradnja mostov in regulacija rek). Delo je bilo naporno in slabo plačano.17 Za prave delavce, ki so bili doma v mestih in industrijskih naseljih, so se pričela odpirati delovna mesta šele po 1937. in 1938. letu, predvsem iv tekstilni, lesni in še kakšni drugi industriji, ko je pričela Nemčija s svojimi gospodarskimi in vojaškimi predpripravami za bližajočo se vojno. Prišlo je do obsežnih nemških nakupov sadja, vina, živine, hmelja, lesa, jajc, živinske krme in drugih kmečkih pridelkov v balkanskih državah, s čimer so se začasno izboljševale tudi razmere pri nas na deželi.

Brezposelnosti ročne delovne sile se je v letih od 1932 do 1938 pridružila še nezaposlenost šolane mladine vseh struktur.'8 Absolventi gimnazij in učiteljišč so bili med najbolj prizadetimi. Na službo so čakali po dve, tri, tudi pet let in se medtem oprijemali, četudi le začasno, kakršnegakoli dela, seveda, če so ga le dobili. Mnogi so nekaj let po končanem šolanju živeli ob skromnih plačah in pokojninah svojih staršev. Še teže so našli zaposlitev tisti izobraženci, ki so bili od oblasti zaznamovani, ker so se v času šolanja pridružili naprednemu gibanju v srednjih šolah ali na univerzi, nastopali kot recitatorji ali igralci na odrih delavskih društev, njihovih pevskih zborih ali izobraževalnih krožkih »Svobode«, kasneje »Vzajemnosti«. Poznani so primeri, ko je posameznikom povzročalo težave pri zaposlitvi sodelovanje pri »Njivi« in DKFID. Najtežje je bilo tistim, ki so bili še kot študentje osumljeni, v preiskavi ali celo obsojeni na zaporne kazni zaradi sodelovanja s komunisti. Za takšne »zaznamovance« ni bilo služb in v kolikor že, potem — če so to bili učitelji — le nekje na jugu ob albanski meji ali pri nas visoko v hribih, v samotnih planinskih vaseh. Tako so prenekateri učitelji in učiteljice na teh, najslabših službenih mestih, postorili med ljudmi veliko dobrega in tudi zasejali seme v prazne brazde, ki so pozneje, v času narodnoosvobodilne borbe, bogato obrodile.

DRUŠTVA KMETSKIH FANTOV IN DEKLET NA CELJSKO-SAVINJSKEM

OBMOČJU

Na celjsiko-savinjskem območju je delovalo v zadnjih treh letih pred pričetkom druge svetovne vojne okoli 30 društev. Pri pregledovanju gradiva o njihovem ustanavljanju, pridobivanju članov in utrjevanju organizacije

je potrebno naglasiti, da ni bilo malo nasprotnih sil, ki so to delovanje ovirale, zavedajoč se, da se od njih odvaja predvsem tisti del mladine, ki ima smisel in posluh za obravnavanje družbenih problemov ter voljo za organizirano delo med mladino na vasi. Ti mladi ljudje, katerim je bila zaradi težkih gmotnih razmer pot do srednje in posebno še visokošolske izobrazbe otežkočena ali popolnoma nemogoča, so predstavljali po svoji prirojeni bistrosti in težnji k izpopolnjevanju svojega znanja neuklonljivo silo, katera je pričela odvajati klerikalni stranki poslušne vernike, obema strankama, torej tudi liberalni, pa odvzemati v danih možnostih njihove dovčerajšnje volilce. Iz podatkov nekaterih bivših odbornikov društev je razvidno, da so bili klicani v župnišče, kjer jih je župnik prepričeval, da naj se katoličani ne udejstvujejo v teh društvih. Poudarjal je, da ni pravilno, ko prirejajo tekme koscev, žanjic itd. ob nedeljah, saj je

Marsikje so nastale težave ob registriranju društev. Nekajkrat so celo preprečili njihovo osnovanje In ravno zaradi takšnih nasprotovanj cerkvenih oblasti, poslancev in drugih, liberalnemu ali 'klerikalnemu režimu naklonjenih ljudi, so se še bolj zaostrovali odnosi na vasi. Mladina se je zaradi tega še bolj oprijemala svojih društev. Spoznala je pravilnost svoje poti in se približala svojemu zavezniku — delavskemu razredu v boju za izboljšanje življenj-

Tekma koscev DKFID 8. septembra 1932 na bivšem »Majdičevem travniku«, danes pozidan s poslopjem Zdravstvenega centra, Gregorčičeva 5. (Foto Ivan Kvas, Celje)

Del manìfestativne po-vonke v bivši Prešernovi ulici (današnji Trg V. kongresa) po tekmi koscev DKFID 8. septembra 1932. (Foto Ivan Kvas Celje)

skih razmer. Takšna usmeritev je članom DKFID omogočila lažjo in pogum-nejšo opredelitev v usodnem 1941 letu. Zagotovo lahko trdimo, da je bilo več kot dve tretjini članstva takrat politično dovolj osveščenih in seznanjenih z vsemi hudimi posledicami, ki jih bo prinesla sovražna okupacijska sila. Članstvo je bilo pripravljeno prevzeti nove naloge, sodelovati v organiziranju osvobodilnega gibanja in se vključevati v prve partizanske čete.

Danes je težko odmeriti in ugotoviti katera DKFID so največ prispevala na cel jsko-savinjskem področju v korist gospodarskega napredka in kulture na vasi in pri čem vse so sodelovale ob prilikah, ko se je bilo treba upreti vladajočemu režimu in pokazati svoje nezadovoljstvo. To se je dalo najbolje izraziti ob volitvah na primer v 1935. letu in kasneje ob volitvah v parlament v decembru 1938. Na občinskih volitvah 1936. leta, ki so bile razpisane v časovnih presledkih od spomladi do jeseni, so marsikje zmagale kmečko-delav-ske liste.

Zelo pomembno dejavnost so DKFID na Štajerskem razvijala v narodno-obrambnem pogledu po vse večji agresivnosti nacistične Nemčije in še posebno po zasedbi Avstrije, ko se je hitlerjanstvo pričelo razraščati. Delovanje

pete kolone je postalo vidno tudi na celjsiko-savinjskem področju, posebno v Celju. Člani društev niso imeli zavezanih oči. Spoznali so, kako se povezujejo hitlerjanci in z njimi žal tudi nekateri, sicer redki, Slovenci. To je bil čas, ko so se nekatera društva znašla na istih pozicijah kot delavsko prosvetna društva »Vzajemnost« in šla ponekod z njimi v skupne akcije. Ne smemo prezreti in pozabiti, da se je članstvo nekaterih DKFID iz celjske bližnje in daljnje okolice udeležilo 7. julija 1935 vseslovenskega zborovanja »Svobode« na Glaziji v Celju in skupno z delavci iz vse Slovenije manifestiralo na celjskih ulicah za delavsko enotnost in izboljšanje življenjskih pogojev industrijskih, obrtniških in kmetskih delavcev. Na okrašenih vozovih in konjih so se uvrstili v sprevod.20 Kmetski fantje in dekleta in raznih krajev celjske okolice in iz Savinjske doline so vzklikali ista gesla kot delavci, doma iz Jesenic, Kranja, Ljubljane, Maribora, iz Revirjev, skupina sindikalne organizacije iz Zagreba21 in seveda delavci iz Rogaške Slatine, Ptuja, štor, Celja, Laškega, Velenja, Prebolda in raznih drugih krajev. Kmetska mladina se je v tej desettisoč glavi množici sicer vstopila, toda njeno sodelovanje je bil pomemben dokaz njene politične zrelosti.

Iz obstoječih podatkov, povzetih iz »Grude« letnikov 1938, 1939 in 1940, in tudi če se zadržimo le pri nekaterih posebnostih delovanja Zveze, predvsem pri njenih stikih s člani okrožnih odborov ob občnih zborih in raznih prireditvah, je razvidna vsebinsko bogata in zanimiva dejavnost društev in sploh celotne organizacije.

V januarju 1938. je »Gruda« (ta letnik so urejevali Ivan Kronovšek, Drago Košmrlj in Mira Svetina)22 zabeležila, da so v Vojniku priredili tečaj za člane cel j sko-s avi n j skega okrožnega odbora in člane odbornikov društev. Govorili so o pomenu zadružništva, o delovanju med kmetsko mladino in starejšimi kmetovalci, o pomembni vlogi tiska itd. Probleme so obravnavali Ivan Kronovšek, delegat Zveze, Matija Potočnik iz Zabukovja, Aleksander Turnšek iz Prebolda in Tone Merslavič iz Šentjurja ob j. ž.

V juliju 1938. je bila v Vojniku tekma koscev in grabljic za tekmovalce iz domačega kraja, iz Dramelj, Trnovelj, Škofje vasi, Frankolovega, Prebolda in še iz drugih krajev. Tekmovalo je preko 50 koscev in veliko grabljic. Zmagovalec je prejel kot nagrado moško kolo, poleg njega -sta bila nagrajena še dva kosca in dve grabljici. Številna množica je vzpodbujala tekmovalce, med njimi tudi skupina 30 malih ikoscev in grabljic v starosti med 10 in 15 letom, ki so prišli iz Škofje vasi in predstavljali podmladek tamkajšnjega društva KFID. Tako so prireditelji tekem in družabnega življenja na vasi privabljali in vzgojno vplivali na tiste najmlajše, ki bi naj z leti postali dobri sodelavci društva.

Podobne tekme so bile v istem letu na Ljubečni, v Šmartnem ob Dreti, v Trnovljah in še drugod. Na Ponikvi ob j. ž. je bila tekma teric, kjer je zastopal Zvezo Drago Košmrlj in govoril o potrebi skupne borbe kmečke mladine z ostalimi izkoriščanimi delavci. V Tmavi je priredilo društvo kmetskih fantov in deklet mogočen mladinski praznik. Veliko množico navzočih (preko 2000) je pozdravil predsednik društva Jože Povše, za Zvezo so govorili Ivan Kronovšek, France Gerželj in Ivan Nemec. Mladina je vzklikala »Živela vojska Matije Gubca!«. Tudi na tej prireditvi je bila navzoča velika skupina pod-

mladkarjev.23 še danes so iz slik, «ki prikazujejo različna tekmovanja kmetske mladine, razvidni veličastni sprevodi s konjeniki in zastavami na čelu.

Za 1939 leto (»Grudo« sta urejevala Ivan Kronovšek in Mira Svetina) velja omeniti, da se je v januarju vršil v Celju govorniški itečaj s 16 udeleženci. Med njimi je bila tudi Marija Levar iz šmartnega ob Dreti, kasnejša udeleženka v NOB in ljudska poslanka. Na tečaju so predavali Ivan Kronovšek, Ivan Nemec in Albin Podjavoršek. V februarju so v šentpavlu (Preboldu) uprizorili Kreftovo »Veliko puntarijo« in se pripravljali za Cankarjevega »Hlapca Jerneja«. Društvo v Preboldu je spadalo med zelo aktivna društva. V marcu se je vršil gospodarsko-kul turni tečaj za celjsko okrožje s 54 udeleženci. V poletnih mesecih so bila tekmovanja in zborovanja v Preboldu, v šmartnem ob Dreti (v naselju Kraše), v Dramljah in še drugod. Predsednik okrožnega odbora Celje, Ivan Ocvirk, doma iz Tabora, se je udeležil otvoritve »Doma Matije Gubca« v Vidmu ob ščavnici. Na tej množični manifestaciji kmečke mladine iz tamkajšnje bližnje in daljnje okolice je navzoče pozdravil tudi Jože Lacko, že tedaj poznan sodelavec v delavsko-

Iz »Grude« v 1940 letu, urejevala sta jo Ivan Kronovšek in Mira Svetina, je razvidno, da je delovanje društev potekalo še vedno pestro in uspešno. Prirejali so tekmovanja in izlete kakor v prejšnjih letih. Iz poročil društev je razvidno, da so z velikim navdušenjem in še v pestrejših oblikah prirejali tekmovanja, srečanja mladine iz raznih krajev in si dajali poguma na zborovanjih, kakor da bi vedeli in slutili, da je to poslednje letno obdobje, ko še lahko manifestirajo svojo pripadnost gibanju, katero je že vrsto let in to vedno glasneje izpričevalo, da je kmetska mladina na vasi bolj enotna kot nekdaj, da je marsikje stopila na skupno pot z delavsko mladino in da je postala izredno narodno zavedna.

Ako bi podrobneje naštevali dejavnost DKFID na celjsko-savinjskem področju in opisovali raznovrstna predavanja in tečaje o modernizaciji, tehniki in kemiji v kmetijstvu, o živinoreji, trsničarstvu in kletarstvu, sadjarstvu, vrtnarstvu, perutninarstvu, gospodinjstvu, o raznih vrstah domačih obrti, nadalje o kulturno-prosvetnih, posebno dopisniških tečajih, kjer so pridobili znanje in veselje za dopisovanje v »Grudo« in druge časopise, kar je bilo tedaj izrednega pomena, bi se srečali z znanimi imeni predavateljev, ki so v predvojni dobi veliko naredili v korist napredka na vasi in s tem v 1941. letu omogočili tisočerim članom, da so se opredelili za narodnoosvobodilni boj in niso podlegli propagandi proti OF in KPS. Na itečajih in predavanjih so pogosto sodelovali bratje Bratko, Ivan in Vlado Kreft, Ivan Kronovšek, Ivan Nemec, France Hočevar, France Gerželj, Vinko Kristan, Drago Košmrlj, Mira Svetina, Ferdo Godina, Pavla Potočnik, Angela Ocvirk, Stane Škrabar, Jože Bradač in drugi.

Odborniki Zveze so imeli pogoste stike s člani celjskega okrožnega odbora in s članstvom v društvih, iko so predavali na zborovanjih, proslavah in tečajih. Pomembno je bilo zlasti to, da so ob naštetih prilikah čedalje pogosteje razpravljali o težavnem gmotnem položaju kmečkega prebivalstva in s tem prešli na področje političnega stanja pri nas in v svetu. Vrsta članov okrožnega odbora je bila takrat že sposobna samostojno obravnavati žgoča gospodarska in politična vprašanja. Med njimi so bili Tone Merslavič iz

Šentjurja, Ludvik Mastnak iz Dramelj, Milko Podgoršek iz Ponikve, Ivan Ocvirk iz Tabora, Franc Kronovšek iz Orle vasi, Aleksander Turnšek iz Kaplje vasi, Franc Kač iz Gornje vasi, Martin Dobrotinšek iz Vojnika in še drugi. Veliko so, ikot že omenjeno, koristili pri razvijanju društvene dejavnosti, ponekod tudi pri ustanavljanju, razni mentorji in učitelji. V Šentpavlu (Prebold) je bil med ustanovitelji društva Franc Hribar, že tedaj pripadnik KP. Tamkaj je veliko delovala in tudi v drugih krajih, kjer je pač službovala (Donačka gora) učiteljica Pavla Potočnik iz Dolenje vasi pri Preboldu. Na Ponikvi je bil mentor učitelj Franjo Bole, v Šentjurju ob j. ž. Franc Hajnšek, Mila Schreiner in Franjo Žagar, na Frankolovcm Vida Štrukelj, v Gotovljah Stane Mikuž in še bi lahko naštevali.

Iz celjsko-savinjskcga področja so bili nekateri člani izvoljeni tudi v glavni in izvršilni dbor Zveze in so vodili posamezne odseke dejavnosti za vso Slovenijo (Ivan Kronovšek iz Orle vasi, Ivan in Angelca (Košmrljeva) Ocvirk iz Tabora, Pavla Potočnik iz Dolenje vasi, Tone Merslavič iz Šentjurja, Martin Dobrotinšek iz Vojnika, Lojzka Jarnovič in Ludvik Mastnak iz Dramelj.

Zadnja predvojna leta

Da so bila prizadevanja najaktivnejših članov glavnega odbora Zveze, a tudi drugih, ki niso bili člani tega odbora, v poslednjih letih pred vojno izrazito napredna, iz česar se vidi, da so delovali po navodilih KPS, je več kot očitno. To je razvidno iz številnih sestavkov, priobčenih v »Grudi«. Iz njih veje še danes revolucionarno razpoloženje. Ob marsikakšnem sestavku, tudi ako avtor ne bi bil podpisan, bi spoznali, da so jih pisali organizirani člani KPS (Ivan Bratko, Rudi čačinovič, France Hočevar, Drago Košmrlj, Vinko Kristan, Mira Svetina in dr.);« Ako danes primerjamo številne akcije DKFID, njihova zborovanja in vsebino govorov pred kmetskimi množicami in ko vemo, kakšna navodila so prejemali komunisti po partijskih konferencah v 1934 in 1935 letu zatem po ustanovnem kongresu KPS na Cebinah v aprilu 1937, prav tako tudi na nadaljnjih konferencah KPS (Šmiglova zidanica, april 1938, Joštov mlin, silvestrovo 1939, Vinje, junij 1940), potem lažje spoznamo in doumemo razvejano dejavnost tistih članov KPS, ki so v predvojnih letih bili skozi daljše ali krajše obdobje člani glavnega ali izvršilnega odbora Zveze v Ljubljani. S svojimi naprednimi idejami in predlogi so v marsičem vplivali na delovanje Zveze oz. na delo njenih odbornikov n seveda tudi člane okrožnih odborov ob številnih nastopih in govorih ob raznih prireditvah na številne udeležence, člane in tudi nečlane društev.

Zelo pozitivni so bili v »Grudi« sestavki članov glavnega odbora, a tudi drugih na primer članov okrožnega odbora in njihovih sodelavcev (Ivan Kronovšek, Ivan Nemec, Vladimir Kreft, Jernej Stante in še razni drugi).23

Iz poročil o delovanju društev, objavljenih v »Grudi«, je tu in tam možno zaslediti nastajajoča trenja in nesoglasja, ki so izvirala iz nastopajoče politične diferenciacije v samem vrhu organizacije in podobno tudi v okrožnih odborih. Razčiščevanje pogledov na politični razvoj doma in v svetu je bilo neizbežno. Pomembno je, da se pri tem odnosi med posamezniki niso skalili v takšni meri, da bi to škodovalo in razbijalo društva. Razčiščevanja so bila koristna in so pripomogla, da se je vedno več članstva napredno usmerilo.

če že v samem celotnem in oficielnem vodstvu Zveze pri poedincih ni bilo ob vseh vprašanjih dosledno revolucionarnih teženj, je pa na drugi strani že sama množica članstva šla pod vplivom partijskih aktivistov, včlanjenih v »Njivi« in »Brazdi« kakor tudi iz nekaterih osnovnih organizacij KP na samem terenu, toliko v levo, da je organizacija Zveze KFID kot celota dobila glas in značaj demokratične levice. In to je tisto, kar je v 1941 letu omogočilo, da so bili njeni predstavniki sprejeti v izvršni odbor Osvobodilne fronte in da je nekaj mesecev zatem sprejel CK KPS odločitev o sprejetju članov DKFID v vrste komunistične mladine (SKOJ).

Poudariti je treba, da so imeli komunisti, delujoči v Zvezi, torej pri vodenju društva KFID, odgovoren in cesto dokaj kočljiv položaj. Ako se izognemo podrobnemu razlaganju tedanjega poteka politične diferenciacije v društvih, je treba vendarle jasno povedati, da so imela največ uspehov v svojem delovanju tista društva, v katerih so se pojavljali vsaj kot občasni sodelavci v počitnicah študentje in drugi izobraženci, predvsem člani KPS, njeni somišljeniki in člani SKOJ. Tako so na primer sodelovali na Ponikvi Dušan, Saša in Milena Bole, Branko Babič, Malči Podgoršek in Stanko Korže. Celica KP je bila tamkaj ustanovljena 1936. leta. Pri delovanju DKFID v Šentjurju so bili v veliko oporo, prof. Viktor Petkovšek, inž. Franc Koprivšek (zaposleni na kmetijski šoli), prof. Janko Liška, Jože Logar, veterinar dr. Albin Sede j in člani SKOJ Cirila in Metod Koprivšek, Marjan in Zoran Žagar, Tone Perti-nač, Dora in Mila Štelcer in še nekateri člani KP. V Vrbnem pri Šentjurju je bila osnovana celica KP v 1938 letu. Njen sekretar Milan Boršič je bil vse do vstopa v Celjsko četo v juliju 1941. leta povezan z organizacijo KP za mesto Celje in z njenim sekretarjem Tonetom Grčarjem.2« V šentlorancu (Gornja vas pri Preboldu) je 1932. leta sodeloval pri ustanovitvi društva in tudi v kasnejših letih Franc Hribar. V svojih napisanih spominih je navedel, da so prejeli člani okrožnega partijskega komiteja za Celje na konferenci, ki ji je prisostvoval v imenu Pokrajinskega komiteja KPJ Miha Marinko, navodila, da je treba poglobiti delo v sindikatih, povezati se s kmečkimi množicami, boriti se proti fašizmu itd. Konferenca je bila julija 1933. leta, v opuščenem mlinu za Pe-čovnikom (blizu Hudičevega grabna). Sestanek sta vodila Slavko šlander in Branko Diehl.27

Velika prelomnica

Tokovi napredne miselnosti so se v zadnjih letih pred vojno čedalje močneje prepletali. Za spodnjo Savinjsko dolino posebno za njen zahodni del okoli Prebolda in Zabukovice, za kraje okoli Šoštanja in v celjski okolici so značilni stiki med odborniki DKFID in odborniki »Vzajemnosti«. To so bili vidni uspehi članov KPS, ki so se trudili in tudi ustvarili enoten nastop delavcev in kmetov v boju za izboljšanje njihovih življenjskih razmer. Pomemben vpliv komunistov se je odražal pri razgaljevanju vedno obsežnejše nacistične propagande.

Doslednost naprednih tendenc pri usmerjanju članstva, da bi pravilno ocenjevali mednarodni položaj, je povsem jasno razvidna iz resolucije, ki jo je sprejel glavni odbor Zveze na redni seji v Celju 15. maja 1938. leta:

»V prepričanju, da izpoveduje mnenje celotnega članstva, se čuti glavni odbor Zveze KFID z ozirom na položaj, M je nastal po nedavnih mednarodnih dogodkih, dolžnega ugotoviti:

1. da je bil vselej in povsod najvišji namen in smoter vsega kulturno-prosvetnega dela ZKFD vzgojiti novo generacijo slovenske kmetske mladine v svobodoljubju ter stanovski, narodni in državljanski zavesti;

2. da je potrebno krepiti slovensko narodno zavest in pojačati čut pripadnosti k narodnostnemu sklopu Jugoslavije, da vzraste novo pokolenje slovenskega kmeta, neodvisno od vsakega tujega vpliva, optimistično in zavedajoče se odgovornosti za narodno bodočnost in državno samostojnost;

3. da je potrebna združitev vseh narodnih sil, ki naj se izraža v čim tesnejšem sodelovanju vseh slovenskih organizacij v narodnoobrambne svrhe, ki naj — pri držaje si tudi v naprej posebnost svojih pogledov — v skupnem delu in manifestacijah prikažejo enotnost narodne volje povsod in v vseh vprašanjih, ki se tičejo narodne in državne eksistence in svobode;

4. da je za dosego socialnih ciljev slovenskega kmetstva in za zasiguranje svobode kmetskega doma in njegovega napredka, ki je temelj narodne neodvisnosti, pripravljena sodelovati z vsemi odgovarjajočimi stanovskimi ustanovami slovenskega kmeta in tako pojačati zahteve kmetskega ljudstva, ki terjajo z ozirom na tujo podtalno propagando nujne rešitve.

V trdnem prepričanju, da more le složno delo vseh plasti naroda zasi-gurati njegov obstoj in napredek, dajemo to resolucijo v javnost.

Glavni odbor Zveze kmetskih fantov in deklet v Ljubljani«

Resolucija z nazivom »Nujnost narodne sloge« je bila objavljena v junijski številki »Grude«, leta 1938, torej tri mesece po nasilni priključitvi Avstrije v tretji Reich in dva meseca po partijski konferenci KP Slovenije v šmiglovi zidanici, kjer so med drugim sklenili pospešiti narodno obrambo delovanje v naprednih društvih in med širokimi množicami. Konference sta se udeležila tudi sekretar CK KPJ Josip Broz in Edvard Kardelj.

Kakor se je pričel celjski partijski komite v 1939. letu povezovati z nekaterimi posamezniki iz vrst krščanskih socialistov v okviru sindikalne organizacije JSZ (Jug. strok, zveze) in dosegel v 1940. letu z njimi dogovor za skupen nastop v delavskem sindikalnem gibanju in narodno obrambnem delovanju, kar je potem v 1941. letu omogočilo hitrejše ustanavljanje skupin in odborov OF, prav tako je predvojno sodelovanje komunistov med kmetsko mladino ustvarilo pogoje za osnovanje prvih frontovskih oporišč na deželi.

Značilno je, da so šli v času okupacije bivši odborniki DKFID, izjeme so bile le redke, po poti, zastavljeni že vrsto let pred vojno. V najtežjih časih so živeli po vzorih, za katere so se nekdaj ogrevali in pridobivali za nje tudi svojo okolico. Niso se izogibali odgovornosti in prevzemanju zaupnih, nevarnih nalog. Veliko odbornikov prištevamo med prvoborce. Mnogi so končali pod okupatorjevimi streli, bili uničeni v koncentracijskih taboriščih. Največ jih je padlo v oboroženem boju.

Odborniki v TABORU (Šentjur ob Taboru) in njegovi okolici so vsi sodelovali v OF, zvečine že v 1941. letu. Predsednik Ivan Ocvirk je bil partizan, po osvoboditvi predsednik OLO Celje in ljudski poslanec. Odbornik Franc Natek je šel že spomladi 1942 v partizane in je padel v borbi. Ivan Kos, večletni odbornik društva, je preminul v koncentracijskem taborišču. Med 89 padlimi borci, ustreljenimi talci in v taboriščih umrlimi vaščani je bilo večje število bivših članov DKFID.

V PREBOLDU in v bližnjih naseljih, kjer je imela KP veliko članov in somišljenikov, je bilo napredno delovanje med kmetsko in napolkmetsko mladino močno razgibamo. V vseh letih vojne je večji del prebivalstva sodeloval z aiktivisti OF in oboroženimi borci. Od skupno 172 žrtev, padlih v boju, ustreljenih talcev in v taboriščih umrlih, jih je bilo iz Prebolda 23, iz Gornje vasi 33, iz Dolnje vasi 18, iz Kaplje vasi 41, iz šešč 15, iz Latkove vasi 19, iz Matk 16 in iz Marije Reke 7. Med žrtvami je bilo veliko članov DKFID.

V ORLI VASI so v 1941. letu vsi člani sodelovali v OF, kasneje sta se dva odmaknila. Predsednik društva Franc Kronovšek je bil ustreljen 27. 4. 1942. v Mariboru. Večkratni predsednik Jože Povše, podpredsednik Bogomir Štorman in tajnica Amalija Kronovšek (sestra Ivana in Franca, umrla 1978.) so bili po aretaciji in mučenju v zaporih 1942. leta odpeljani v koncentracijsko taborišče Dachau odn. Kronovškova v Auschwitz. Mati Kronovškovih je bila v visoki starosti odpeljana v delovno taborišče Tann na Bavarsko. Vsi so se vrnili na domove po osvoboditvi. Od 17 okupatorjevih žrtev v tem kraju so bili zvečine sami člani nekdanjega DKFID.

Na PONIKVI so bili pobudniki za ustanovitev kakor vsi člani društva močno udeleženi v narodnoosvobodilnem boju. Veliko se jih je preselilo iz Ponikve že pred vojno ali so se za stalno zaposlili izven domačega kraja. Tako so bili vsi Boletovi in Branko Babič organizatorji NO gibanja v Banji Luki. Nekdanja sodelavka v odboru Malči Podgoršek-Jakšič se je po končani beograjski šoli za medicinske sestre zaposlila v Vršcu. Postala je članica tamkajšnjega okrožnega komiteja KP in bila v 1941. letu kurirka med Vršcem in CK KPJ v Beogradu. Po aretaciji je bila v zaporih in obsojena na smrt. 9. maja 1942 je bila usmrčena v takoimenovani »dušegubki«, to je v kamionskem kesonu s plinom. Istega dne je bilo uničenih in pokopanih v Jajincih, blizu Avale pri Beogradu 220 komunistov in drugih srbskih rodoljubov. Maks Riž-ner, ki se je skoraj deset let prej preselil na Ponikvo, bil je pekovski mojster in vrsto let član KP, sodeloval je tudi v društvu, je bil sekretar OF. Po odkritju organizacije je bil ustreljen 7. julija 1942 v Celju, žena je bila odpeljana v koncentracijsko taborišče. Stanko Korže je padel kot borec ob zračnem napadu Nemcev na Drvar 25. 5. 1944., potem ko se je že nekaj let boril kot partizan v Srbiji in Bosni. Ludvik Korže je padel v borbi za Mozirje 12. 9. 1944. Franček Podgoršek, brat Malčke, je bil ujet kot partizan in je končal v koncentracijskem taborišču.

Tudi v ŠENTJURJU PRI CELJU so večinoma vsi člani odbora in člani društva sodelovali ali podpirali osvobodilni boj. Med 142 padlimi borci, ustreljenimi talci in v taboriščih preminulimi iz tega kraja, je bilo veliko nekdanjih članov društva.

DRAMLJE, že od nekdaj napredna vas, je prispevala izredno številne žrtve v NOB. Ustreljenih je bilo 8 talcev, med njimi predsednik odbora DKFID Ludvik Mastnak (Kopinšekov). 2e v prvih tednih osvobodilnega gibanja je bil povezan v organizaciji. Nekateri člani društva so imeli zveze z borci Celjske čete. Mastnak je sodeloval tudi pri pohodu štajerskega bataljona v Obsotelje konec oktobra 1941. leta preko drameljskega področja. Drugi talci so bili ustreljeni 1942. leta, a eden je bil obešen 12. 2. 1945 na Stranicah pri Fran-kolovem. Sedemnajst oseb je umrlo v koncentracijskih taboriščih, sedem

borcev je padlo v boju, osem žrtev je bilo ustreljenih in med njimi ena žena, dočim so štiri žene umrle v koncentracijskih taboriščih.

Izredno uspešna dejavnost DKFID v ŠKOFJI VASI in VOJNIKU v zadnjih predvojnih letih je omogočila pomembne uspehe v času okupacije. Za to področje je značilno, da so se že v prvih mesecih 1940. leta sestajali člani SKOJ in nekateri odborniki DKFID. Pogovarjali so se o skupnem nastopu kmetske in delavske mladine. Dve tretjini delavcev, ki so bili doma iz teh krajev, se je enako kot še danes, vozila (nekdaj predvsem s kolesi ali so pešačili) na delo v celjsko tovarno emajlirane posode, v cinkarno in k raznim obrtnikom ali trgovcem. V tistem času je učitelj Stane Žagar, takrat po nekajmesečni nezaposlenosti, dobil s posredovanjem somišljenikov KPS službo pomožnega tajnika v krajevnem uradu škofje vasi. Stanoval je v bližnji Ljubečni pri svojih sestrah Zori in Mileni, od katerih je ena učiteljevala na tamkajšnji šoli. Bratu sta pomagali prehranjevati šestčlansko družino. Stane Žagar, takoj po okupaciji je bil od CK KPS postavljen za organizatorja vstaje na Gorenjskem, narodni heroj, je v obdobju dobrega leta dni veliko pripomogel k poživitvi delovanja komunistične mladine in v DKFID. Tako je poznano, da je prišlo kakor malokje, v celjskem predmestju Gaberje, v gostilni »Amerika« do sestankov odbornikov DKFID in odbornikov »Vzajemnosti«. Stane Žagar jim je govoril o vojni nevarnosti, o moči Rdeče armade, o nujnosti enotne fronte proti hitlerjevcem, predvsem pa o skupnih nastopih delavske in kmetske mladine. Na teh razgovorih so bili navzoči Milan Kožuh, predsednik DKFID v škofji vasi, Martin Dobrotinšek iz Vojnika, Alojz Vrečko iz škofje vasi, še nekateri člani društev iz teh krajev poleg njih pa poznani komunisti iz Celja in Savinjske doline (Peter Stante, Dušan Finžgar, Vera šlander in dr.). Vsi ti mladi ljudje so postali že čez nekaj mesecev nosilci odgovornosti pri snovanju narodnoosvobodilnega gibanja na področju Celja z okolico in v Savinjski dolini. Tudi Mira Svetinova — Vlasta je prišla v avgustu mesecu 1941 v te kraje, ko je bila poslana z določeno nalogo od CK KPS iz Ljubljane v Maribor. Ustavila se je tudi v Celju in se sestala s sekretarjem OK KPS Celje Tonetom Grčarjem in z Milanom Kožuhom, članom SKOJ. Posredovala oz. uredila sta sestanke s pripadniki osvobodilnega gibanja, katerih se je udeležila Vlasta.28

Med 50 žrtvami boja z nemškim okupatorjem iz ŠKOFJE VASI in 68 žrtvami iz VOJNIKA in okolice je bilo zelo veliko nekdanjih odbornikov in članov DKFID in »Vzajemnosti«.

Zelo značilno podobo o udeležbi nekdanjih članov Društva kmetskih fantov in deklet v času narodnoosvobodilnega boja dajejo podatki o življenjski poti celjskega okrožnega odbora. Predsednik Ludvik Mastnak je bil ustreljen med prvimi vidnejšimi nekdanjimi funkcionarji DKFID. Občasne zveze s komunisti je imel že od 1935. leta dalje. Okrožni podpredsednik Franc Kro-novšek je bil ustreljen 27. 4. 1942 v Mariboru. Večkratni tajnik okrožnega odbora in tudi predsednik Aleksander Turnšek, doma iz Kaplje vasi, je bil ustreljen 15. 8. 1942 v Celju. Zadnji tajnik okrožnega odbora Jože Kač iz šešč je bil ustreljen 2. 10. 1942 v Mariboru. Turnšek in Kač sta vrsto let, vse od ustanovitve društev, delovala v DKFID v Preboldu. Blagajnik okrožnega odbora Martin Dobrotinšek, doma iz Bovš pri Vojniku, je bil ustreljen 30. 7. 1942 v Celju skupno s svojima bratoma.29 Najmlajši sin iz te družine, poslan po

ustrelitvi bratov v koncentracijsko taborišče, pozneje premeščen na delo, je 1944. leta pobegnil in se uvrstil med partizane. Padel je januarja 1945 v boju v naselju Grlava pri Ljutomeru. Mater Dobrotinškovih so Nemci z eno hčerko odvedli v Auschwitz, kjer sta -kmalu umrli, dve mladoletni hčerki sta se po osvoboditvi vrnili iz taborišč. Podobno se je zgodilo v vseh primerih, ko so bili moški člani ustreljeni kot talci. Žene in otroci so bili odvedeni v taborišča tudi v primerih, iko je posameznikom uspelo, da so pravočasno pobegnili pred aretacijo in se uvrstili med partizane.

Tudi drugi člani okrožnega odbora KFID, kot že omenjeno, so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju (Ivan Ocvirk, Pavla Potočnik, Amalija Kronovšek, Andrej Jesenek, Tone Merslavič in dr.). Potočnikova in Kronovškova (umrla 1978) sta bili od 1942. leta v koncentracijskem taborišču. Potočnikova je bila sicer z manjšo skupino internirank sredi 1944. leta izpuščena iz taborišča. Potem se je takoj zopet vključila v narodnoosvobodilno gibanje.

Le ob podrobnejšemu naštevanju za posameznike bi bilo možno ugotoviti koliko je ta ali oni postoril v boju proti zavojevalcem naše dežele. Toda ne le odborniki DKFID, tudi člani so padali v boju za svobodo. Mnogi so bili že v prvih mesecih okupacije izgnani v Srbijo ali na Hrvaško in so se tam slej ali prej priključili narodnoosvobodilnemu gibanju. Nekateri so padli v borbi, drugi kot talci pod nemškimi streli. Ni bilo malo primerov, ko so naši izgnanci končali pod noži četnikov v Srbiji ali bili pobiti od ustašev v hrvatskih koncentracijskih taboriščih.

Na splošno je možno ugotoviti in to velja poudariti, da so bili številni člani DKFID v začetku snovanja osvobodilnega gibanja in boja proti Nemcem, Italijanom in Madžarom tista jedra, iz katerih je OF črpala na vasi najbolj predane kadre. Kakor so predstavljali bivši odborniki in člani nekdanje »Svobode« in »Vzajemnosti« potencialno silo za ustvarjanje ilegalne organizacije odnosno mreže Osvobodilne fronte v mestih in industrijskih naseljih, tako so bili člani DKFID najzvestejša opora partijskim kadrom pri snovanju prvih skupin in odborov OF, kasneje narodnoosvobodilnih odborov in tudi celic KPS v okupirani Sloveniji.30 Nekateri so postali že v 1941. letu, še v večji meri 1942. leta aktivisti OF in KPS. številni so vstopali v partizanske vrste in se izkazali kot spretni komandirji in sposobni politkomisarji borbenih enot narodnoosvobodilne vojske.

LITERATURA IN VIRI

»Gruda«, glasilo Zveze KFD letniki od 1934 do 1940 in 3 zvezki leto 1941.

F. Fijavž »Šentrupert, Trnava in Orla vas — zgledne postojanke v borbi za ljudsko oblast in svobodo« v brošuri »Trnava«, založila Kult. skup. občine Žalec 1977.

F. Fijavž »Pregled nastanka, razvoja in delovanja OK KPS in odborov OF na področju današnjih občin Mozirje, Žalec, Celje in dela občine Šentjur v obdobju 1941 do 1945«. Domicili o slovenskih občinah, založila skupnost slovenskih občin, Ljubljana 1981.

Razgovori in ustne izjave o delovanju društev KFD in Zveze: Dušan Bole (1979 in gradivo), Ivan Bratko (1977), dr. France Hočevar (1977 in 1979), Drago in Angelca Košmrlj (1977 in 1979), Milan Kožuh (1979), Ivan Kreft (1979), Lojzka Kronovšek (1977, 1979 in gradivo), Štefan Kuhar (1977 in gradivo), Ivan Nemec (1977 in spominsko gradivo), Pavla Potočnik (1977), Mira Svetina (1977 in 1979), Aindrej Verbič (1977) in še drugi.

OPOMBE

1 B. Kidrič, 1944.: »Kratek obris razvoja OF in sedanja politična situacija« v I. knjigi »Ljubljana v ilegali«, založila Drž. založba Slov., 1959.

2 E. Kardelj »Po petindvajsetih letih«, knjiga »Četrdeset godina«, zbornik spominov aktivistov jugoslovanskega revolucionarnega in delavskega gibania, obdobje 1929—1935, »Kultura«, Beograd, 1960.

3 Emil Lajh, »Pregled stavkovnega gibanja v Celju in okolici med obema vojnama«, Celjski zbornik 1975—1976.

4 France Gerželj »Prvo desetletje dela in borbe«, Gruda 1934.

5 Podatek Ivana Krefta, Ljubljana 1979.

6 F. Gerželj kot pod op. 4 in poročila društev v »Grudi«, letniki 1934—1941.

7 Spominsko gradivo Ivana Nemca (tipkopis 94 strani v arhivu IZDG, Lj.; »Grada« letniki 1934—1941 in razprava Štefana Kuharja »Kmetsko mladinsko gibanje in Milan Majcen« v brošuri »Narodna junaka Milan Majcen in Janči Mev-želj«, tisk CGP »Delo«, Lj. 1971.

8 »Grada«, 1934.

9 Slavko Kremenšek, poglavje »Njivaši« v knjigi »Slovensko študentovsko gibanje 1919—1941 (Lj. 1972) na str. 264.

10 isto kot op. 9 (str. 268).

11 »Grada« št. 10., oktober 1935.

12 »Gruda« letnik 1934 do marca 1941. (izposojeno od Lojzke Kronovšek, Orla

vas).

13 isto kot pod 12.

14 »Grada«, februar 1932 (iz zgod. arhiva CK ZKS, Ljubljana). Tov. Mastnak je bil soustanovitelj DKFID pod imenom »Deteljica« v Dramljah. Nekaj let za tem je postal župan, v tistem času najmlajši v Sloveniji.

15 Psevdonim Ivana Kronovška, tedanjega predsednika ZKFID. Sestavek je povzet (razvidno iz pripombe I. S.) po delih objavljenih v takratnem tisku (Stanko Dornik: »O Sovjetski zvezi«, Dornik, Vuk Dragovič: »SSSR«, založila Noiit, Beograd 1934 in dr.).

16 Dr. France Hočevar je pričel delovati v DKFID še kot srednješolec. V 1933. letu je bil kot študent izvoljen v PK KPJ za Slovenijo (sekretar Ivan Maček, član Jože Brilej in dr.) Od 1934 leta dalje je vplivno sodeloval v Zvezi KFID.

17 »Delovanje komunistov med kmetsko mladino«, tipkopis Dušana Boleta (1976. 1.) razprava o položaju na Ponikvi pri Grobelnem, tedaj visokošolca, ustanovitelja partijske celice na Ponikvi 1936. leta.

18 »Društvu mladih intelektualcev« v gradivu F. Fijavž »Kako je KPJ formirala v letih 1932—1935 organizacijo komunistične mladine v Mariboru« (1959., v zgod. arhivu CK ZKS).

19 Anton Merslavič, Goričica, za Šentjur pri Celju, Nežika Jesenek-Žličar, Ponikva, za Dramlje.

20 Fotografski posnetki v Muzeju revolucije, Celje.

21 Alojz Valečič opisuje organizirano delovanje komunistov v »Društvu prijateljev prirode« v Zagrebu. Zleta »Svobod« se je udeležilo preko 200 članov »DPP«. Podatki iz knjige »Četrdeset godina«, str. 210, Kultura, Beograd 1960.

22 Vsi udeleženci NOB, I. Kronovšek je vstopil po kapitulaciji Italije v septembra 1934 v NOV, po osvoboditvi je bil ljudski poslanec, soorganizator .kmetijskega zadružništva v Savinjski dolini; D. Košmrlj, družbeno politični delavec, dolgoletni zunanjepolitični urednik RTV, Ljubljana; Mira Svetina, narodni heroj, družbeno politična delavka v Lj.)

23 O podmladkarjih (mladi kosci in grabljice) sta posredovala podatke tudi Edo Steblovnik iz Celja in Julko Kožuh iz Škofje vasi.

24 Ivan Bratko, dipl. iur., direktor Drž. zal. Slovenije, Ljubljana, Rudi Ča-činovič, gen. ambasador v Španiji, Vinko Kristan, pred vojno član PK SKOJ ustreljen v Ljubljani 1942. leta.

25 Ivan Nemec, kmet. tehnik, nosilec Spomenice 1941, umrl 1977. leta v Ljubljani, Vladimir Kreft, živi v Vidmu ob Ščavnici, Jernej Stante, advokat v Celju, po

osvoboditvi in že v času NOB javni tožilec, kasneje preds. Gospodarskega sodišča SRS, umrl 1966. leta v Ljubljani.

26 Podatki Milana Boršiča in dr. Marjana Žagarja (»Šentjur skozi borbo v svobodo«, Šentjur — Celje 1956).

27 Spominsko gradivo Franca Hribarja v Muzeju rev., Celje.

28 »Delovanje OF in KPS v Celju od začetka osvob. gibanja do maja 1942«. Prispevek (pogodbeno delo, sklad B. Kidriča, za IZDG v 1961. letu, tipkopis 350 strani) F. Fijavža.

29 »Poslovilna pisma žrtev za svobodo« (Milan Zevart in Stane Terčak, Obzorja, Maribor 1969).

30 F. Fijavž »Delovanje članov KPS in SKOJ med kmetsko mladino v predvojnem obdobju v Sloveniji«. Referat na simpoziju »Tito in mladina« v Zasrebu 8,—10. 10. 1979. (organizator: Konferenca ZSMJ, Beograd).

UDK: 329.15 (497.12) »1939/40«

EMIL L A J H

NEKAJ ZNAČILNOSTI IZ REVOLUCIONARNEGA DELAVSKEGA GIBANJA V CELJU V OBDOBJU DRUGE KONFERENCE KPS V JOŠTOVEM MLINU

Ko so nacisti zasedli Avstrijo in jo je 13. marca 1938 Hitler priključil III. rajhu so ob tem dogodku zahodne demokracije Anglija, Francija in ZDA molčale; nasprotovala je le Sovjetska zveza, ki se je v Društvu narodov brezuspešno zavzemala za kolektivno varnost pred fašistično agresijo.

Tudi uradni jugoslovanski listi so ob »anšlusu« sprva molčali. Šele 16. marca je klerikalni Slovenec zapisal, »da nastajajo spričo neposredne soseščine III. rajha odnosi Jugoslavije z Nemčijo lepe možnosti sodelovanja«, 22. marca pa je označil priključitev za »čisto naravno in neizogibno ter zdravi pameti ustrezajočo resnico.« Naslednji dan je voditelj slovenskih »demokratov« dr. Albert Kramer v senatu ugotovil, da ni neposredne nevarnosti za ozemeljsko nedotakljivost Jugoslavije, češ da »nacionalna ideja pri Nemcih ... dokazuje, da je ona edina sposobna postati konec koncev zmagovalec nad idejami komunizma in boljševizma«. V najboljšem primeru so se buržo-azni politiki in »voditelji« takrat spraševali ali je »Jugoslavija pripravljena na oboroženo obrambo«, pri čemer jih pa ni skrbela toliko usoda jugoslovanskih narodov, ampak ohranitev njihovih kapitalističnih privilegijev.

Nasprotno je CK KPJ ob »anšlusu« izdal razglas Za Mir, Nezavisnost i Slobodu. V njem opozarja na veliko nevarnost, ki je spričo tega grozila jugoslovanskim narodom. Med drugim je v razglasu rečeno: »Hitlerizem ni prijatelj niti »dober sosed«, temveč zaklet sovražnik svobode in neodvisnosti narodov Jugoslavije. Njegove izjave o nevtralnosti in prijateljstvo do nas so lažne, kakor so bile lažne tudi njegove dovčerajšnje obljube Avstriji...

Jutri bodo njegove čete čez Karavanke vdrle v Jugoslavijo. Hitler obnavlja staro nemško cesarstvo in Viljemov načrt »Drang nach Osten«. Ta pot drži čez Jugoslavijo na Egejsko morje. V tem ga podpira Mussolini, ki zahteva zase Dalmacijo in Bosno ...

Avtor: Emil Lajh, Muzej revolucije Celje

Prav ta nevarnost, ki je grozila jugoslovanskim narodom, neposredno pa slovenskemu narodu je narekovala zahtevo po takojšnjem sklicu partijske konference v Sloveniji, ki je ves svoj delovni program posvetila nalogam, ki so čakale Komunistično stranko Slovenije po priključitvi Avstrije k hitler-jevski Nemčiji.

Konferenca je bila 16. in 17. aprila 1938 v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Spodnji Savinjski dolini. Udeležilo se je je 21 delegatov, članov CK KP Slovenije in predstavnikov večine okrožnih organizacij KPS. CK KPJ je zastopal generalni sekretar Josip Broz Tito.

Konferenca je tako s tehnične kot vsebinske plati popolnoma uspela in nedvomno uresničila sklep ustanovnega kongresa na Cebinah »da je treba linijo kongresa konkretizirati na prihodnjih konferencah«. Centralni komite je po kongresu sklenil, »da se morajo v prihodnjih mesecih vršiti vse okrajne konference in tudi ena partijska za Slovenijo.«

Po sestanku je KPS v duhu resolucije, ki so jo sestavili prisotni delegati, razvila številne akcije in dejanja z namenom, združiti vse demokratične in pozitivne sile slovenskega naroda. Poleg legalnih listov za delavske in kmečke množice, ki so si sledili, brž ko je bil eden prepovedan, je CK KPS po prvi konferenci začel izdajati še ilegalni protifašistični list »Slovenski poročevalec«. Toda že oktobra 1938 je moral z drugo številko prenehati. Enako se je zgodilo z »Obzornikom delavske politike«, ki je kot edina znana številka izšla verjetno julija 1938. V tej številki je tudi kratko poročilo o prvi konferenci KPS, kjer med drugim zasledimo »da je konferenca posebno pozornost posvetila hitlerjevski propagandi, da so vsi delegati poročali o aktivnosti in metodah nacističnih agentov in o možnosti borbe proti njim.«

Na koncu je poročal o sprejeti resoluciji, ki vsebuje stališča stranke do vseh konkretnih političnih vprašanj, še posebej vprašanju narodnoob-rambnih akcij.

Boj in akcije KPS so bili hkrati poziv k slogi slovenskega ljudstva in boj za rešitev slovenskega naroda. S tem si je partija utrla pot med rodoljube, nasprotnike fašističnih načrtov. Moč partije zdaj niso bili več le njeni maloštevilni, predani, požrtvovalni, idejno in akcijsko ubrani kadri, njena moč so postajali tudi njeni vse številnejši in vse aktivnejši simpatizerji ter narodnoobrambni protifašistični mladi rod v šolah, v »Vzajemnosti«, v Društvih kmečkih fantov in deklet, v Sokolu in drugod.

Pa tudi Komunistična stranka Slovenije sama se je v letu po čebin-skem kongresu občutno okrepila: njeno članstvo se je povečalo za štirikrat, število in obseg policijskih vdorov sta se zmanjšala, socialna sestava članstva se je razvijala ustrezno in ugodno se je razpredala mreža partijskih organizacij.

Tudi v Celju se je partijska organizacija v tem obdobju občutno okrepila, tako s komunisti, vračajočimi se z robije v Sremski Mitrovici, kot z na novo sprejetimi, mlajšimi, še nekompromitiranimi kadri in seveda s skojevci. Po direktivah centralnega vodstva in smernicah prve konference KPS si je celjska partijska organizacija z vnašanjem protifašistične miselnosti med širše sloje zagotavljala večji politični vpliv in velik krog somišljenikov. Ta

krog je zajel delavsko kulturno društvo »Vzajemnost«, ki je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju razredne zavesti celjskega delavstva, v Društvih kmečkih fantov in deklet, ki so povezovala napredno mladino v skoraj vseh celjskih okoliških občinah, v Sokolu, v katerem je po letu 1938 nastajalo demokratično krilo mlajše generacije, v Akcijskem odboru za obrambo severne meje, Ciril-Metodovi družbi, »Braniboru«, med gozdovniki oziroma skavti, v »Slovenskem društvu« naprednih intelektualcev, celo med klerikalnimi »Slovenskimi fanti« in drugje.

Nedvomno je bil pomemben sklep partije, da je za skupščinske volitve konec leta 1938 postavila svoje kandidate na delavsko-kmečki listi in tako živahno posegla v predvolilno agitacijo. V celjskem okraju so se v najtesnejšem sodelovanju s KPS pod geslom »Slovenska združena opozicija« zbrale vse opozicionalne skupine, razen socialnih demokratov. Po daljših posvetovanjih komunistov s krščanskimi socialisti, skupino okrog »Stare pravde«, Stantetovo skupino, Samostojno demokratsko stranko, levim krilom Sokola je bilo sklenjeno, da bo kandidat »Slovenske združene opozicije« za celjski okraj magister Fedor Gradišnik, kot zastopnik legalne »Slovenske kmečke stranke«, njegov namestnik pa rudar iz Zabukovice Albin Vipotnik kot zastopnik ilegalne Komunistične partije Slovenije.

V okoliških vaseh Celja so bili močno zastopani predstavniki Društev kmečkih fantov in deklet, ki so se dejansko že od leta 1935 naprej odtegovali vplivom klerikalizma. V obravnavanem obdobju že nastopajo s konkretnimi resolucijami in akcijami. Resolucija Zveze kmečkih fantov in deklet, sprejeta na drugi redni seji v Celju dne 15. maja 1938, je posvečena narodni slogi. Med drugim izpoveduje mnenje celotnega članstva, da z ozirom na položaj, ki je nastal po nedavnih mednarodnih dogodkih »je potrebno krepiti slovensko narodno zavest«, da je »potrebna združitev vseh narodnih sil, ki se naj izraža v čim tesnejšem sodelovanju vseh slovenskih organizacij v narodnoobrambne svrhe in v skupnem delu ter manifestacijah pokažejo enotnost narodne volje povsod in v vseh vprašanjih, ki se dotikajo narodnega obstoja in svobode«, da je »za dosego socialne osvoboditve slovenskega kmeta potrebno sodelovati z vsemi naprednimi skupinami in gibanji, še posebej v tem času, ko zaradi tuje podtalne propagande zahtevajo takojšnje rešitve.« Vsekakor je resolucija nudila mnogo smernic za nadaljnji boj društev na vasi in pripomogla k tesnejšemu sodelovanju z ostalimi gibanji.

Predvolilnih posvetovanj v Celju se je udeleževal do zadnjega trenutka tudi zastopnik socialdemokratov, ki pa je na koncu izjavil, da njegova stranka pri volitvah ne bo sodelovala z opozicijo, ker je sklenila volivni dogovor z Jugoslovansko nacionalistično stranko. S tem je bil enotni nastop delavstva na volitvah v precejšnji meri onemogočen in okrnjen.

Da bi še bolj okrepili in povezali množičnost gibanja, so takoj po volitvah organizirali zborovanje v Celju, kjer je nekaj tisoč ljudi manifestiralo enotnost proti režimu. Čeprav je hotela policija razbiti zborovanje, jim to ni uspelo, saj so z vseh ulic prihajale množice, vzklikajoče za mir na svetu, proti pronacističnemu režimu, za pravice delavcev. Na zborovanju so se zbrali predstavniki večine naprednih političnih skupin: komunisti, člani društev kmečkih fantov in deklet, predstavniki slovenske kmečke stranke in krščan-

ski socialisti. Sem so prišli tudi vsi organizatorji shoda: Slavko Šlander, dr. Dušan Kraigher, Franci Hribar, Peter Stante, Martin Jošt in Jože Jurač.

Kljub neuspehu opozicije na volitvah, dobila je le 46 mandatov (v Sloveniji), JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica) pa 306, je KPS le bila uspešna, saj je na delavsko-kmetski listi imela svoje kandidate, v desetih okrajih pa kandidate drugih skupin. Partija je kljub prepovedi posegla v predvolilno agitacijo in je pri volitvah glasovalo 23.500 volivcev, ki so se s tem izrekli proti režimu Stojadinovičeve JRZ. Da uspeh ni bil zadovoljivejši moramo iskati vzroke v dejstvu, da delavstvo na volitvah ni nastopilo enotno, saj so socialisti podprli Jugoslovansko nacionalistično stranko.

V širjenju in utrjevanju ljudske fronte je bila v Celju pomembna ustanovitev Akcijskega odbora za obrambo severne meje marca 1938 na pobudo Dušana Kraigherja." V njem so sodelovali tudi privrženci različnih političnih naziranj. Avgusta 1938 so organizirali bojkot nemških trgovcev, gostincev in obrtnikov in v ta namen izdali več letakov, ki so jih širili po Celju in okolici, v okrajih Šmarje pri Jelšah, Konjicah in Slovenj Gradcu. Hkrati so pošiljali opominjevalna pisma posameznim odjemalcem v nemških trgovinah in jih odvračali od kupovanja pri njih. Celjska policija je ugotovila, da je tukajšnja bojkotna akcija, ki jo je izvajal Akcijski odbor za obrambo severne meje živo zadela »Nemce, zlasti njihove pridobitvene kroge«. Oblasti so ukrenile vse, da se letaki ne bi razširjali. Toda preiskava je pokazala, da je Akcijski odbor dobival za svoje delo finančna sredstva in podporo od meščanov, tudi od bolje stoječih krogov.

Odbor je tiskal še druge narodnoobrambne letake, med katerimi je vsekakor pomemben »čehoslovaška je ogrožena«. Letak govori o usodi Češke, da je napad na Čehe tudi napad na nas, njihova borba je naša borba, v njihovih jarkih bodo naši prostovoljci združeno z njimi branili njihovo in našo svobodo. V nadaljevanju opozarja, da mora biti narod v najtežjih trenutkih, ki se približujejo močan. Pomesti je potrebno s petokolonaši in s parolo »Svoji k svojim!« so napisali naj »spravimo svojo žetev v svoje kašče, da bo redila nas in naše brate, ne pa izdajalce.« Ljudje morajo k »svojim trgovcem, mizarjem, pekom, čevljarjem, krčmarjem, zdravnikom, odvetnikom.« Razen tega, so bile v Celju še nekatere akcije proti hitlerjancem. V Celju je policija odkrila 12. septembra akcijo proti nosilcem belih nogavic, ki se je je udeležilo okrog 400 ljudi, 13. septembra pa splošno protinemško akcijo s prek 600 udeleženci, številni opazovalci so s ploskanjem odobravali njihov nastop. Zato so 30. septembra prepovedali spominsko proslavo za september-skimi žrtvami — Lundrom in Adamičem. Kljub temu se je zbralo pred kolodvorom 300 demonstrantov in policija jih je 6 aretirala. Nemci so zaradi teh demonstracij opustili nošenje belih nogavic, ki so simbolizirale nemško

* Dr. Dušan Kraigher je začel svojo partijsko pot leta 1937, ko se je nastanil in zaposlil kot odvetniški pripravnik v Celju. Naloge in akcije, ki jih je v tistem obdobju opravljala celjska partijska organizacija so bile zanj velika preizkušnja. Že leta 1938 je bil sprejet v okrožni komite KPS za Celje in Savinjsko dolino. Skupaj s sekretarjem OK KPS Slavkom Šlandrom je jeseni 1937 vplival na ustanovitelje »Slovenskega društva« v Celju. Od takrat je ves čas do odhoda v ilegalo leta 1940 bil prisoten v vseh najpomembnejših akcijah celjskih komunistov.

Josip Broz — Tito, od avgusta 1935 organizacijski sekretar CK KPJ, od konca 1937 generalni sekretar KPJ." Zaradi pomembnih problemov, nastalih z »anšlusom« Avstrije se je udeležil konference KPS, kjer je v večurnem govoru analiziral mednarodni in notranji položaj.

pripadnost. Policija je poročala, da je bil »vpliv komunistov na demonstracije zelo učinkovit.«

Množične demonstracije so se nadaljevale ob čehoslovaški krizi jeseni 1938 in zgodaj spomladi leta 1939. Takšen večji shod združene opozicije za celjski okraj je bil 2. aprila 1939. Sklenjeno je bilo, da bo v veliki dvorani Narodnega doma. Policija je skušala na ljudi vplivati, da bi se razšli, toda množice so vztrajale. Na zahtevo zborovavcev, ki niso smeli v dvorano je sklicatelj shoda Fedor Gradišnik pozdravil le te z balkona Narodnega doma. Sledile so velike demonstracije po celjskih ulicah, čeprav jih je pri tem ovirala policija. Ves čas so vzklikali: Živela enakopravna Slovenija, svobodna Jugoslavija, zahtevali so demokratične odnose, svobodo tiska in zborovanja, boj za obrambo miru, proti fašizmu.

Višek je dosegla akcija pred celjskim magistratom, ko je policija začela razganjati množice z gumijevkami in nekaj jih je tudi aretirala.

Shoda so se udeležili poleg celjskih komunistov pristaši vseh demokratičnih skupin slovenske opozicije: kmetje, pristaši Slovenske zemlje in nekdanje Ljudske pravice, bivše Samostojne kmetske stranke, mnogi pristaši

Na Mrzlici 1. maja 1939. Izlet nadzorujeta dva orožnika. Med udeleženci izleta: Mica Šlander, Franc Hribar, Franjo Vrunč, Milan Apih in Slavko Šlander

bivše Slovenske ljudske stranke, ki niso sledili politiki režima JRZ, delavci, pristaši Delavskega lista, Delavske politike, Delavske pravice in Nove pravde.

Shod, ki se je izrekel za mir, za odločno obrambo Slovenije in Jugoslavije proti vsakomur, ki bi jo napadel, je hkrati dokazal, da so se po razkosanju čehoslovaške republike vsi Slovenci, ki ljubijo svojo domovino in svoj narod in ki niso zaslepljeni od strankarskih strasti, zavedli, da je to tudi trenutek, kjer je potrebna enotnost naših narodov.

Vsekakor so takšne akcije v smislu narodnoobrambnega gibanja bile zelo pomembna sestavina slovenskega ljudskofrontnega gibanja, kot množično delo ljudstva za svobodo in demokracijo.

Izkušnje decemberskih volitev iz leta 1938 so vzpodbudile komuniste in nekatere druge iz delavsko-kmečkega bloka, da so začeli s pripravami za ustanovitev nove ljudskofrontne formacije, ki naj bi bila višja oblika enotnosti, kot so bile dosedanje oblike tega gibanja na Slovenskem. Ko je padla Čehoslovaška spomladi 1939 je Komunistična partija Slovenije izdala dva

letaka, s pozivom k strnitvi vseh slojev, od kmetov, delavcev do meščanov in izobražencev. Več mesečno delo o združitvi vseh političnih naprednih gibanj je bilo poplačano na konferenci ki se je je udeležilo okrog 100 zastopnikov iz vse Slovenije dne 3. septembra 1939 v Celju. Čeprav so nekatere grupacije skušale iz novo nastale Zveze delovnega ljudstva Slovenije napraviti čisto navadno koalicijo, jim to po burnih debatah in posredovanju komunistov ni uspelo. Ker je policija sestanek, ki se je vršil v gostilni Stegu na levem bregu Savinje, že na začetku prepovedala, so delegati odšli v hotel Evropa, kjer so nadaljevali z razgovori. Tu so tudi sprejeli osnutek razglasa »Kaj hočemo?« (napisal ga je Edvard Kardelj), ki so ga po sestanku razmnožili in poslali na teren snujočim se iniciativnim odborom v pretres.

Po sestanku v Celju je ves september in oktober sledilo intenzivno delo na terenu. O tem se je ohranila resolucija udeležencev konference Zveze delovnega ljudstva Slovenije iz celjskega okraja z dne 8. oktobra 1939 v Dobriši vasi v Savinjski dolini. Podpisani udeleženci Ignac Cizej, Vinko Cizej, Josip Penič, Mlakar, Martin Zupane, Franc Mirnik, Anton Jelen, Rudi Hribar, Franc Novak, Jože Letonja, Ivan Farčnik, Ivan Kos, Slavko Šlander in Dušan Kraigher so izjavili, da soglašajo s programom, ki je obrazložen v osnutku razglasa, da bodo začeli takoj po vseh občinah celjskega okraja s pripravami za osnovne krajevne organizacije Zveze delovnega ljudstva Slovenije pod vodstvom začasnega centralnega pripravljalnega odbora in na konferenci izvoljenega začasnega pripravljalnega odbora za celjski okraj.

Zveza delovnega ljudstva Slovenije ni bila organizirana ne kot koalicija, ne kot stranka, saj bi gibanje s tem izgubilo širino vseljudskega, protifašističnega in narodnoobrambnega gibanja vsega slovenskega ljudstva, ne glede na politično pripadnost in svetovni nazor. Kljub temu, da so se nekatere politične skupine izogibale združitve z Zvezo delovnega ljudstva, kot na primer krščanski socialisti, je Zveza že leta 1940 opravljala osnovno nalogo, ki jo je nakazala Komunistična partija Slovenije — zbiranje okrog sebe vseh naprednih sil slovenskega naroda v boju proti nevarnemu fašizmu, proti režimskim ukrepom o ustanavljanju koncentracijskih taborišč za politične osumljence, in pozivala na budnost pred vojnimi hujskači. Vse zaželene akcije in konkretne naloge za bližnjo bodočnost so bile nato nakazane v edini številki Zveze delovnega ljudstva Slovenije z naslovom »Nova ljudska pravica«, ki so jo natisnili v Zagrebu v 5.000 izvodih in katero je skoraj v celoti napisal Edvard Kardelj.

Joštov mlin v Medlogu pri Celju je bil zelo primerno in varno zbirališče komunistov celjsko-savinjskega področja. Čeprav zelo obiskan po najrazličnejših poslovnih ljudeh, je prostor v hiši, kjer so se zbirali člani partije, ostal neodkrit za vse nepoklicane. Tudi policija ni nikdar posumila o mnogih akcijah, sestankih, večjih ali manjših konferencah, ki so bile vodene od tu vse do prihoda okupatorja leta 1941.

Joštov mlin se je zapisal v zgodovino revolucionarnega gibanja na prelomu leta 1937—38. To je bilo povezano s komunisti — robijaši, ki so se v letih 1937, 1938 in 1939 vračali z robije iz Sremske Mitrovice in drugih zloglasnih kaznilnic. Komunisti, ki so se po prestani kazni vračali, navadno

Edvard Kardelj, član CK KPJ. Po vrnitvi iz Sovjetske zveze februarja 1937 je pripravil u-stanovni kongres KPS, imel glavni referat na drugi konferenci v Jo-štovem mlinu. Pisec Manifesta, dela »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« in avtor proglasa »Kaj hočemo?« Zveze delovnega ljudstva Slovenije.

niso mogli dobiti zaposlitve. Ko se je Franc Hribar, tkalski mojster iz Prebolda, sicer član partijske organizacije »Manufaktura« v Preboldu, vrnil leta 1936 iz Sremske Mitrovice, je izvedel svojevrstno zamisel.

Po letu 1938 si je pri tovarnarju Zelinka in Šonskv v Mariboru nabavil dva stara tkalska stroja in pričel na svojo roko z delom v Preboldu, pri čemer je sodelovala tudi njegova sestra Ivanka, ki je bila izurjena tkalka. Medtem je celjska policija zaradi pomanjkanja dokazov jeseni 1938 izpustila iz zapora Miloša Zidanška in se je ta vrnil v Maribor ter je Slavko Šlander nadaljeval zobotehnično delo v domačem kraju; za oba učitelja, Franja Vrunča in Milana Apiha, ni bilo niti misliti, da bi se zaposlila v svojem poklicu. Zato ju je Franc Hribar pritegnil v zadrugo. Po nekaj mesecih so dobili iz Čehoslovaške še dva stroja. Iz denarnih težav jim je pomagal tedanji direktor celjske podružnice Ljubljanske kreditne banke Slavko Martelanc, ki je bil v zvezi s Komunistično partijo Slovenije preko sekretarja mestnega komiteja KPS Celje in okrožnega sekretarja Rdeče pomoči Mate Ubojčiča.

Policija jim je delala v začetku težave, ker niso imeli obrtnega dovoljenja, pozneje pa jim je policijski komisar rekel, da je bolje če delajo, kot pa da se ukvarjajo s politiko.

Tkalnica je postajala čedalje močnejše revolucionarno žarišče. Ker je bilo v Preboldu sindikalno in politično delo sorazmerno dobro organizirano, so se začeli ukvarjati z mislijo, da bi preselili tkalnico v samo Celje, kjer je bila potreba po političnih delavcih neprimerno večja.

Maja 1939 so se s svojo »Rdečo tovarno« preselili v Medlog, v neposredni okolici Celja, in sicer v opuščeno strojnico velikega mlina ob Ložnici, katerega lastnik je bil Melhior Jošt. Joštovi so bili vsa leta pred vojno napredno usmerjeni in so Milanu Apihu in Franju Vrunču že po njunem odpustu iz kaznilnice nudili stalno bivališče. Tam so se potem tudi shajali številni vodilni komunisti iz vse Slovenije. Tako je Miloš Zidanšek, ki je pretežno deloval med mariborskimi komunisti odnosno v okolišu, bil ne tako redek gost Franja Vrunča, tedanjega sekretarja okrožnega komiteja KPS Celje. V Joštovem mlinu so bili vse do prvih mesecev okupacije med stalnimi obiskovalci predvsem sekretar CK KPS Franc Leskošek-Luka, člana OK KPS Celje dr. Dušan Kraigher in Peter Stante, šlandrovi, Olga Vrabič, Tone Grčar, Janko Skvarča, sekretar Okrožnega komiteja SKOJ Celje Dušan Finžgar in številni drugi.

Ko je kolektivna tkalnica kupila v Čehoslovaški še druga dva stroja, so delali na šestih statvah in v dveh izmenah. V zadrugo so stopili še jurista Darinka in Fedor Kovačič, pravnik Kranjc z ženo Katjo in Jože Gorič. Ko

Joštov mlin v Medlogu pri Celju, kjer je bila v noči med 31. decembrom in januarjem 1940 druga konferenca KPS

Franc Leskošek, član KPJ od 1926. Leta 1933 izvoljen za sekretarja pokrajinskega odbora Zveze kovinarjev, naslednje leto za predsednika Strokovne komisije za Slovenijo. Na ustanovnem kongresu je bil izvoljen za sekretarja KPS in vodil drugo konferenco v Joštovem mlinu. Leta 1941 je bil prvi komandant Slovenskih partizanskih čet.

je prenehal z delom Milan Apih (bil je odveden v Bilečo), Fedor Kovačič se je zaposlil v konzumni zadrugi v Velenju, Katja Kranjc je izstopila iz zadruge, na novo pa so se vključili Hribarjev brat Dominik, Goričev brat Frano, Hinko Novak, Fricko Dečman in Janko Rakovec.

Delo »Rdeče tovarne« ni bilo prikrito mestnemu poglavarstvu v Celju. Le-to je sporočilo 19. novembra 1939 banski upravi dravsko banovine v Ljubljano že podrobno poročilo o njihovem delu. V poročilu med drugim navajajo, kdo so bili tihi družabniki in kakšne vsote so prispevali, da je proizvodnja lahko stekla. Ugotovili so, da pogodba ni bila sestavljeni v pismeni, temveč v ustmeni obliki. Tudi obresti niso bile dogovorjene. Po ugoto-

vitvah predstojništva mestne policije v Celju, so se zanimali tudi nekateri politično neopredeljeni ljudje za pristop kot tihi družabniki. Zaradi nastale krize pa so se umaknili. Ugotavljali so tudi, da so pri delu udeleženi ljudje, ki so imeli »neprilike« zaradi komunizma. Zato je načelnik upravnega oddelka banske uprave v Ljubljani zahteval, da Francu Hribarju prepovejo delo, v kolikor ne bo prijavil obrti z vsemi potrebnimi listinami.

čeprav se je zadruga vseskozi borila s težavami, je podjetje vendarle uspevalo. Tkali so platno, rjuhe, zavese, brisače in tudi odjemalcev je bilo dovolj, ker so izdelke prodajali nekaj ceneje, kot so bili sicer v trgovini. Vendar je šlo za nekaj drugega, saj je v mlin prihajalo vedno več potnikov, ki so se tako ali drugače ukvarjali s tekstilom — kurirji, politični aktivisti in ilegalci. Orožniki in policaji so se tedaj izredno zanimali za tkalsko blago. Nemo so si ogledovali in celo kupili kak meter. Pač pa je celjski dopisnik klerikalnega »Slovenskega doma« opozarjal javnost, da se v mlinu zbirajo »podtalni« elementi. Tudi predstojništvo mestne policije v Celju je poročalo, da so neki celjski komunisti v Joštovem mlinu, ki izdelujejo tekstilno blago. Vendar že iz omenjenih dokumentov ni razvidno, ali so delali tudi preiskave. Vsekakor je »rdeča tovarna« igrala pomembno vlogo v tem času: na eni strani je nudila zaposlitev tistim, ki so bili povsod onemogočeni, hkrati pa so lahko kot člani partije izvajali prikrito večje akcije, nedvomno tudi priprave na II. konferenco Komunistične partije Slovenije.

Za primer navajamo, da je kmalu po ustanovitvi tkalnice v Joštovem mlinu Okrožni komite KPS Celje organiziral tam ali vsaj nekje v bližini tudi svojo ciklostilno tehniko, ki jo je vodil Franc Hribar in so v njej sodelovali Franjo Vrunč, Milan Apih, Dušan Kraigher in Polo Kudiš.

Pisalni stroj in rotacijski ciklostil jim je posodil lastnik mlina Melhior Jošt. Izdelali so več kot 10 letakov v nakladi 2.000 do 3.000 izvodov.

Zaradi pomanjkanja surovin tkalnica ni več obratovala verjetno od druge polovice decembra 1939 ali pa januarja 1940. Zato je Franc Hribar ob pritiskih mestnega načelstva umaknil prošnjo oziroma prijavo za dovoljenje tkalske obrti v Medlogu in je leta 1940 tkalnico preselil v Šmartno ob Paki.

Kakor je bila za zlet Svobod in za obe delegatski zborovanji odločilna lega Celja v osrčju Slovenije, tako je bila za ilegalno partijsko konferenco na Silvestrovo 1939 v Joštovem mlinu predvsem odločilna okoliščina, da je imelo Celje močno in sposobno partijsko organizacijo.

Za pripravo II. konference KPS je centralni komite zadolžil sekretarja celjskega okrožja Franja Vrunča. Nadvse dobro poznavanje razmer, trdna partijska postojanka v Joštovem mlinu in skrbno izbran čas novoletno praznovanje, ko je tudi sicer mnogo ljudi na poti, so omogočili nemoten potek konference v neposredni bližini Celja.

Joštovi so poslali vse v mlinu zaposleno delavstvo na dopust. V izpraznjeni mlin so delegati prihajali na Silvestrovo zvečer in pozno v noč. Okrog samotnega mlina in vse do ceste je bilo tedaj še precej drevja, glavna cesta pa tudi ni bila razsvetljena. V kuhinji so vsakemu delegatu ob prihodu postregli z vročim čajem, občasno pa tudi domačim komunistom, ki so vso

noč stražili, skrivajoč se za grmovjem ob poteh in ob vodi. Delegati so bili zastopniki CK KPS, CK KPJ, sekretarji okrožnih komitejev in predstavnik Kominterne.

Podatki, koliko je bilo udeležencev na konferenci si močno nasprotujejo. Partijsko glasilo Proleter v številki l—2 leta 1940 poroča, da se je poleg predstavnikov CK KPJ (Milovana Dilasa) in Kominterne (Čeha, Jana šverme) udeležilo 44 zastopnikov Komunistične stranke Slovenije. Tudi nekateri udeleženci in lastnica Joštova potrjujejo to številko, ker bi po njihovem mnenju soba komaj sprejela kaj več ljudi. Edvard Kardelj, Boris Kraigher in Vida Tomšičeva pa pravijo, da je bilo odposlancev 101, ker je bila to najštevilnejša slovenska strankina konferenca pred vojno, medtem ko govori Milan Apih v knjigi Sredi pušk in bajonetov o 120 udeležencih, enako Ivan Kreft v Spominih ljudskega agitatorja. Verjetno bo zelo težko ugotoviti kdo vse so bili prisotni vendar naj omenimo poleg zgoraj omenjenih še tiste za katere z gotovostjo lahko trdimo, da so se udeležili konference: Pepca Kardelj, Franc Leskošek, Peter Stante, Vencelj Perko, Ignac Tratar, Oskar Kovačič, Ivan Mihelčič, Milan Zidanšek, Branko Babič, Milan Apih, Jože Lacko, Jože Potrč, Alojz Hochkraut, Franc Salamon, Dušan Kraigher, Viktor Stopar in drugi.

žal se ni ohranilo gradivo II. konference KPS, ki se je sestala prav v tem neverjetno zapletenem času konec decembra 1939. Vsekakor so morali na njej zavzeti stališča do teh vprašanj in usmeriti nadaljnjo partijsko politiko. Poročilo o konferenci v Proleterju pravi, da so enoglasno odobrili politično linijo CK KPJ po spremembah v zvezi z vojno in proučili možnosti za realizacijo te politike v Sloveniji. Konferenca je razčistila mnogo vprašanj, ki so bila povezana z novim položajem, kakršen je nastal v Evropi po sklenitvi pakta med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Ta pakt je namreč prinesel veliko omahovanj in celo obsojanja ne le med protifašisti, ampak tudi med komunisti. Na konferenci so se zoperstavili takšnim omahovanjem in kole-banjem. Miha Marinko ie v svojih spominih govoril, da je na konferenci prišlo do živalne obravnave med Edvardom Kardeljem in predstavnikom Kominterne Janom Švermo, ker so se njuna gledanja na mednarodni politični položaj razhajala.

Nedvomno sta bila glavna dogodka, ki sta bila hkrati izhodišče razpravljanja na tej konferenci, začetek druge svetovne vojne in sporazum med Cvetkovičem in Mačkom avgusta 1939. Vojna nevarnost, preteča jugoslovanskim narodom, je tudi od stranke zahtevala določenih priprav, predvsem vključevanju novih, mlajših kadrov in žensk, ki bi morale, če bi prišlo do vpoklica v vojsko zamenjati moške v strankinih vodstvih in tako zagotoviti nepretrgano delo. Da bi režim obglavil komunistično stranko in zaustavil protifašistično gibanje, je začel po fašističnem vzorcu ustanavljati koncentracijska taborišča namenjena komunistom in tudi drugim naprednjakom in so o tem govorili na drugi konferenci Komunistične partije Slovenije. Centralni komite je pravilno ocenil, da je ta možnost zelo prisotna in opozoril vse člane nanjo, tistim, ki so se najbolj onemogočili, pa naročil, da odidejo v strogo ilegalo.

Ker je bila potreba po tiskani besedi vedno večja, čim bolj se je širilo ljudskofrontno gibanje, tudi vedno več je bilo dogodkov in akcij za katere

ü. KOHFERENCIJA KP. SLOVENIJE

U počet k ti «ve Rodine odriana je bi!« U.Koo-fermeija KP. Slovenije. Prisutnib je biìo 44 del« fata Iz svija pokrajina Slovenije t pretstavnik CKKPJ N» dnevDom redu su bila opča politik? 1 unataroje-organizaciona pitanja u vni sa no-vostvorenom situacijom(rat i «porazom Cvetkovič BaCek).KònferencÌja je jednog lasno odobrita poli-tička linija CKKPJ poslije promena u vezi s» ratom t proučila mojuénosti za realizaciju te po H ike n Sloveniji. K on fere nei ja je naroči to poer tsla važnost unutarnj^g ja&anja p«rtije,jer je ta an h tarn j a snaga i čelično jedinatvo partije prvi prednslov t* p« bed ti radoičke klase n njezinim vi ■ liki« borbama «a protunarodnim i reakcionarnim snagama koje dobivaj u sve oitrije oblike. Konfe rencija je dalje naroČita potertela važnost b»že* podisanja novih pre svega genskih kadrova, da bi se spretilo klasnom neprijateiju razbijanje tu kovodeéih pariških tel«. U tem smisla je kon ferenci« i poverila CK-n KP Sloveoaèke, da s pro -vede reorganizacija a vodstva KP Slovenske Konfereacij* je dalje pozdravila borba fio»ke ra dničke klase 1 radnog naroda. Konferenci » )( Poročilo o drugi kon- pozvala sve komuni.te Slovenije d» «e vii« ne*o ferenci KPS, ki ga je »kada. xbt}u oko CKKPJ >oko Kom. in« objavil »Proleter« v POKUŠAJ VEL? K F

1,—2. številki leta 1940

so bili potrebni številni letaki, brošure, še posebej pa glasilo, ki ga partija že nekaj časa ni imela, so zato na konferenci sklenili uvesti ilegalno tiskarno, kjer bi lahko tiskali v večjih nakladah. Na pobudo Franca Leskoška so jo za tem namestili v hiši Albina Novaka v Tacnu pri Ljubljani, stekla pa je konec februarja 1940. Majhen tiskarski strojček so po zamisli Edvarda Kardelja izdelali celjski komunisti. Iz Celja so ga prepeljali s tovornjakom do Ježice pri Ljubljani in od tam v Novakovo hišo. Tukaj je najprej delal Tomo Brejc, a za njim Dušan Kraigher in Ivan Plaskan, ko sta se iz Savinjske doline umaknila semkaj v ilegalo.

Trdimo lahko, da je konferenca v Joštovem mlinu dala komunistom predvsem akcijske naloge, ki so bile še tako potrebne, da bi se ljudskofront-no gibanje čim bolj razširilo in utrdilo, da bi bil slovenski narod čimbolj pripravljen za boj proti morebitni fašistični agresiji in domačemu reakcionarnemu režimu, ki se je vse bolj zapletal v mreže italijanske in nemške imperialistične politike.

Delegati so morali ostati v mlinu še ves dan 1. januarja 1940, da so se lahko razšli naslednjo noč. Ko so odšli zadnji udeleženci druge konference KPS, je v mlinu pri Milanu Apihu in Franju Vrunču ostal čez praznike

še Miloš Zidanšek, da so skupaj z Joštom proslavili srečen zaključek konfe-vence in si nazdravili za novo leto, pri čemer je Vrunč dejal Joštu: »Tvoj mlin bo prišel še v zgodovino!« Zidanšek pa ga je dopolnil z besedami: »Boš videl kak kruh bomo spekli, ki smo ga sejali iz tvoje moke!«

Vojna, ki se je že konec leta 1939 razplamtevala v Evropi in izven nje, je povzročila tudi v stari Jugoslaviji, ki je izvažala večino kmetijskih pridelkov v fašistične dežele, gospodarsko krizo, katera se je kazala predvsem v velikih podražitvah najnujnejših življenjskih artiklov. Zato je Komunistična partija Jugoslavije sredi leta 1940 organizirala protidraginjske akcije po vsej državi: medtem ko so le-te v Sloveniji potekale v okviru Zveze delovnega ljudstva Slovenije. Z njimi sicer niso dosegli zboljšanja razmer, pač pa so ob najbolj žgočih zahtevah tistega časa razgibale delovne množice, ki so javno izražale svojo borbeno voljo in povezovale delavce, kmete, izobražence, obrtnike in druge delovne sloje v skupnem boju.

Tudi mestna občina Celje je ustanovila za svoje področje »odbor za pobijanje draginje in brezvestne špekulacije«, in sicer 25. septembra 1939.

Letak, ki je bil razširjen v Sloveniji v času proti-draginjskih akcij

Kako dolgo še?

f« d«. j« bife» več siromašni!} udeleže cev proti- : ér&ginpkih akcij kaznovanih z drakomkO globo TSÖ din. Več bolevmfcov 2« pravi«« ljudstva pa j» h\l>j aretiranih.

T&o tory: kapitaliste, épekuiante, p^.kj fcn

Napravimo kamt t mu zločinskemu počepu i 2 * b t e v a j aa o, da se takoj tapustijo na svobod vm aretiran«, én se ukinejo vse ésnarae kxtmt

Bor imo se » svobodo zborovanja iß sestajanja, za svobooo štrajk« *

K a dalju j mo t»oj proti dra ginj»! Z a ti t 6 v » j » o ; reaksimtranje cen, prepoved izvoz« živil, zavistne podpore brezposelnim in družinam vpokifciiflih rezervistov ter zvišanje plač !

"f r o é a sedanjimi proUdragit^sJami odbori, s ,k*> lerinsi n«»a mečejo le pesek v oct t n v katerih nt pravih zastopnikov ljudstva !

Izvolimo sami prav«, ljudske protidragirjj-ske odbore, ki bodo zares vodi!) boj proti draginji ?

P r «c s protiijudsko vlado, ki prodaja nas* živila In rm tujim irnperiafotom, nata pa pripravlja iakoto!

f t» o * e ž* pravo ljudsko io, ki bo «BO^in» *»M« draginjo in nam z nasionvU. - na j«?ako Zveze zagotovila kruh, mir In reod<<;,iost! : .

Odbor je imel prvo sejo 19. oktobra 1939, nato pa so sledile zelo pogosto še vse leto 1940. Kljub navideznim naporom odbora, protidraginjski ukrepi niso pokazali nobenih pozitivnih uspehov. Vsem je bilo sicer razumljivo, če naraščajo cene uvoženemu in luksuznemu blagu, ne pa cene domačim pridelkom in izdelkom kot so žito, premog, drva, mast, meso, olje in drugih, ki so najbolj prizadeli delovne ljudi z že itak majhnimi osebnimi dohodki. Nerešljivost perečega problema je tudi v Celju povzročila revolt množic, ki so v protidraginjskih demonstracijah zahtevali izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja.

Ena večjih akcij delavcev v Celju je bila 10. decembra 1939 v "nabito polni veliki dvorani Narodnega doma, kjer so sprejeli tudi resolucijo z naslednjimi zahtevami: prepreči naj se porast cen življenjskih potrebščin ter vsaka špekulacija; zvišanje dosedanjih plač od 15—30 %; protidraginjski odbori morajo imeti izvršilno moč; delodajalskim skupinam naj se predloži zahteva za začetek pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb in končno je bila v resoluciji zapisana še zahteva, da se povišajo podpore brezposelnim.

Razumljivo je takšno stanje povzročilo, da so se leta 1939 ponovno pričeli stavkovni in mezdni boji, ki jih je bilo v Celju razmeroma veliko. V glavnem so jih organizirali sindikati različnih političnih smeri. Vsekakor so pa bile najpomembnejše mezdne akcije, ki sta jih tega leta pripravili strokovna komisija (revolucionarni sindikat) in Jugoslovanska strokovna zveza (krščanski socialisti). Tako sta oba sindikata na primer dosegla izboljšanje kolektivne pogodbe za mizarske pomočnike v Celju 11. aprila 1939, potem v krojaški stroki, kjer se je začela stavka in bila nato prekinjena 6. novembra 1940 s sporazumom o povišanju mezd za 24 % in še več manjših stavk in mezdnih gibanj v živilski in čevljarski stroki. Ne samo v majhnih obrtnih delavnicah, tudi v večjih tovarnah v Celju je prišlo do ponovnih sporov z delodajalci, saj so ti zopet kršili pravice delavcev, niso upoštevali kolektivne pogodbe oziroma je niso spreminjali v skladu s porastom cen življenjskih potrebščin.

Prek protidraginjskih akcij in stavk je zmagovala težnja po enotnosti delavskega razreda, kar pomeni, da so se vse bolj zavedali političnega pomena ekonomskih pogojev in da so množice sprejemale vodstvo komunistov v tem boju.

Leta 1940 smo priča ponovnemu naraščanju nasilja proti komunistom, ki so z raznimi obtožbami o širjenju »komunistične propagande«, trošenju letakov obsojali na zaporne kazni. Hkrati pa so v stari Jugoslaviji kot že omenjeno nastajala po vzoru nacističnih koncentracijska taborišča v Bileči, Ivanjici in drugod.

V Celju je v dneh od 14. do 19. junija 1940 Okrožno sodišče sodilo šestim komunistom obtoženim, da so konec januarja in v začetku februarja razširjali letake in objave z namenom pozročiti nerazpoloženje zoper državne uredbe, naredbe oblastev in zoper socialni red v državi. Mišljeni so bili; letaki z naslovom »Slovenski javnosti« in »Akcija ljudske pomoči za pomoč internirancem«. Obtoženi so bili: Peter Stante iz Celja, Vera Plaskan iz Sv. Ruperta, Mirko Plaskan, Ivan Piki, Marija Šlander in Jože Türk. Obtožen-

Peter Stante, član KPJ od 1933, delegat na pokrajinski konferenci v Gori-čanah 1934 in istega leta obsojen na dve leti robije. Po vrnitvi iz zapora član OK KP Celje. Udeleženec druge konference KPS. Leta 1940 obsojen na leto dni zapora zaradi »komunistične propagande«. Kot član OK soustanovitelj partizanske čete.

cem je bila odmerjena zaporna kazen od 4—12 mesecev zapora. Policija je iskala tudi Slavka Šlandra in Dušana Kraigherja, ki pa sta se uspela umakniti v strogo ilegalo. Od tu je Dušan Kraigher sam po poklicu pravnik naslovil na Okrožno sodišče v Celju pismo, v katerem obsoja njihovo delo, ki ni nič drugega kot brezglavo podpiranje režima, ki ni uspel rešiti socialnih in nacionalnih razlik od nastanka stare Jugoslavije. Pismo vsebuje vse tisto, kar se je dogajalo pred začetkom vojne v Jugoslaviji, zato ga v nekoliko skrajšani obliki na tem mestu objavljamo.

P. n. Gospodje kazenski sodniki Okrožnega sodišča v Celju.

Gospodje sodniki!

Spet je pred vami na zatožni klopi šest žrtev Natlačenovega terorja. Tudi ta »komunistični proces« je insceniran samo zato, da bi sodišče skrilo pod svoj plašč nasilja reakcionarnih oblastnikov, ki s konfinacijami, pretepanjem, streljanjem preganjajo one, ki se bore proti njihovi protiljudski politiki.

Temelj obtožbe so letaki, s katerimi se slovenska javnost obvešča o konfinacijah, o vzrokih konfinacij in o razmerah v koncentracijskih taboriščih ter poziva na boj proti temu nasilju in pomoči žrtvam.

Smešna je trditev obtožnice, da se s temi letaki propagirajo terorizem, anarhizem in komunizem. Ne propaganda terorizma in anarhizma, temveč boj proti terorju in brezpravju je vsebina teh letakov! In proti terorju današnjih oblastnikov, proti taboriščem za tiste, ki se bore za mir in neodvis-

Dr. Dušan Kraigher, član OK KPS Celje od 1938. Istega leta je bil med ustanovitelji Akcijskega odbora za o-b ram bo severne meje. Udeleženec konference v Joštovem mlinu, kmalu odšel v strogo ilegalo in leta 1940 vodil ilegalno tehniko CK KPS v Ljubljani

nost Jugoslavije, se dviga vsa poštena slovenska javnost, ne pa samo komunisti.

»Dokazni material«, na katerega se opira obtožnica, so samo domneve, pavšalne obdolžitve, protislovna priznanja, policijske in žandarmerijske de-nunciacije in podobno... To, da je bil eden izmed obtožencev že obsojen po zakonu o zaščiti države, naj bi bil primer dokaz, da so obtoženci člani ilegalne organizacije z nalogo širjenja komunistične, anarhistične in teroristične propagande! In to, da naj bi bil jaz pisal neko pismo v zapor, se »ugotavlja« kar na oko.

Tudi Petra Stanteta in tovarišev vam ne bo težko obsoditi, saj papir vse prenese. Toda, preden to storite pomislite, v kak namen boste umazali svojo čast. Pomislite, da boste s tem krili nasilja ljudi, ki so pred izbruhom sedanje vojne ščitili hitlerjevce in preganjali zavedno slovensko mladino samo zato, ker so nekateri videli v okupaciji Slovenije po Nemčiji in Italiji »manjše zlo« kot v tem, da bi narodi srednje in jugo-vzhodne Evrope ohranili svojo neodvisnost s pomočjo Sovjetske zveze.

Pomislite, da boste s tem podpirali politiko ljudi, ki so nas po izbruhu imperialistične vojne na zahodu hoteli vplesti v to vojno na strani Anglije in Francije, čeprav so vedeli, da bo to pomenilo popolno razdejanje Slovenije, samo zato, ker iz sovraštva do Sovjetske zveze nočejo, da bi Jugoslavija s tesno naslonitvijo nanjo zaščitila svojo nevtralnost in ohranila svojo neodvisnost. Pomislite, da boste s tem podpirali politiko izdajalcev

slovenskega naroda, ki še vedno odklanjajo zvezo Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, čeprav vedo, da bi bil slovenski narod le pod njenim okriljem varen pred imperialističnimi velesilami, in se raje pripravljajo, da spet ponudijo Slovenijo Nemčiji in Italiji, čim bi se po zlomu fronte ali po sporazumu na zahodu obrnila ost nemškega in italijanskega imperializma proti vzhodu.

Gospodje sodniki, lahko se spet odločite, da podprete te izdajalce. Toda vedite, da se mi, ki se borimo za resnične koristi slovenskega naroda, to se pravi za koristi slovenskega delovnega ljudstva, za mir, kruh, napredek in svobodo, ne ustrašimo niti policijskega niti sodnega terorja. In tisti državni tožilec, ki je zapisal, da sem »pobegnil iz strahu pred aretacijo« naj ve, da nisem pobegnil, marveč da se še vedno borim za isto kot sem se boril poprej. Če bi bil strahopetec, kruhoborec in koristolovec bi danes podobno kot on na ukaz bana Natlačena preganjal poštene ljudi, morda celo kake svoje kolege.

In tisti državni tožilec naj tudi ve, da bo naša politika zmagala, ker je prava, ljudska politika, ker ljudstvo končno mora zmagati.

17. junij 1940 Dr. Dušan Kraigher

Tako se je zaključil zadnji večji protikomunistični proces v Celju v letu pred začetkom nacistične okupacije. Tudi organizacija »Rdeče pomoči«, ki je zbirala denarne in druge prispevke za preganjane komuniste in ostale protifašistično usmerjene ljudi ter njihove ogrožene svojce, je v letu 1940 osnovala veliko mrežo poverjenikov po vseh celjskih podjetjih. Zato je tudi sklicala pomemben sestanek v gostilni »Amerika« v Gaberju, poleti 1940 pa konferenco na Golovcu z zaupniki iz mesta in Savinjske doline.

V poslednjem obdobju pred drugo svetovno vojno je bilo Celje res središče več važnih političnih dejanj in narodnoobrambnih akcij. Med temi lahko omenimo, čeprav ne sodi v naš okvir, zlasti pomemben »Celjski dogovor« novembra 1935 med tremi opozicijskimi skupinami. Bil je osnovan k zbiranju vseh naprednih protifašističnih sil v Sloveniji. Kar se ni posrečilo tem skupinam, so uresničili 3. septembra 1939 delegati delavskih in kmečkih skupin kot predstavniki Kmečko-delavskega gibanja. Levji delež so ob že opisanih akcijah igrali skojevci in ostala levo usmerjena mladina. Sodelovali so v demonstracijah proti nacionalističnemu nastopu predsednika Jugoslovanske nacionalistične stranke generalu Petru Živkoviču junija 1937, demonstrirali so ob odgonu komunistov v koncentracijsko taborišče v Ivanjico; še posebej so se izkazali v borbi proti razmeroma močni organizaciji ljotičevcev na celjski gimnaziji. Mladina je množično sodelovala pri več protidraginjskih akcijah v Celju. V vseh organizacijah, posebno pri društvih kmečkih fantov in deklet se je čutil vpliv SKOJ. Mnogi od teh mladih delavcev in dijakov so se ob napadu na Jugoslavijo po nalogu partije javili kot prostovoljci v vojsko, skoraj vsi pa so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni.

Nedvomno je nova oblika ljudskofrontnega gibanja, ki jo je utrjevalo narodnoobrambno gibanje in protifašistična misel, bila osnova za množičen nastop Slovencev v narodnoosvobodilni borbi, v OF slovenskega naroda, spodbujena in organizirana po Komunistični partiji Slovenije kot sestavnem delu Komunistične partije Jugoslavije.

POVZETEK

Članek govori o delovanju komunistov po prvi konferenci KPS v Šmig-lovi zidanici, kjer je bila ocenjena nasilna priključitev Avstrije k Nemčiji kot nevarnost za obstoj slovenskega naroda. S tem je bila zavzetost za združitev vseh demokratičnih sil nujna naloga. Začelo se je intenzivno delo na narodnoobrambnem področju; na parlamentarnih volitvah 1938 je KPS postavila tudi svoje kandidate na delavsko-kmečki listi.

To gibanje je 3. septembra 1939 v Celju ustanovilo Zvezo delovnega ljudstva kot množično gibanje. O nadaljnji krepitvi partijske organizacije. Zveze delovnega ljudstva in protifašističnega boja je razpravljala druga konferenca PKS v Joštovem mlinu, ki je s svojo akcijsko usmeritvijo nakazala nadaljnje naloge, predvsem z zahtevami o izpustitvi političnih zapornikov, proti nasilju; z utrjevanjem sindikatov pa so naraščala mezdna gibanja in stavke.

Delovanje sorazmerno majhnega števila članstva KPS in SKOJ v Celju se je ob sodelovanju komunistov iz okoliških industrijskih krajev vendarle povsod odražalo. Pomembno in odločilno dogajanje je preraslo celjske krajevne razmere in zavzelo vidno mesto v zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja. Predvsem pa velja Celje kot rojstni kraj Zveze delovnega ljudstva — neposredne predhodnice Osvobodilne fronte slovenskega naroda.

VIRI IN LITERATURA

Za članek sem uporabljal predvsem literaturo, pa tudi arhivske vire in spomine. Zanimivo je, da se literatura le v majhni meri dotika obravnavanega obdobja v Celju; nekaj več je zasledimo v zadnjem času za problematiko nastanka Zveze delovnega ljudstva Slovenije, političnih izgnancev v jugoslovanska koncentracijska taborišča in protidraginjskih akcij. Tista dela, ki omenjajo našo tematiko le z nekaj stavki ne bom omenjal. Arhivski viri, letaki in spomini se nahajajo v Muzeju revolucije Celje (navajam MRC):

Franc Hribar, Spomini na rdečo tovarno, A MRC; Darinka Jošt, Spomini iz Rdečega mlina v A MRC; Milan Apih, V Celju 1938 do 1940 A MRC; Franc Hribar, Ciklostilna tehnika v Medlogu, A MRC; Franjo Fijavž, Gradivo za zgodovino Celja 1941/42 (rokopis), A MRC; letaki (fotokopije iz arhiva CK ZKS); Pismo dr. Dušana Kraigherja Okrožnemu sodišču v Celju, A MRC; Resolucija sprejeta na protidra-ginjskem zborovanju v Celju (fotokopija v A MRC), original v Zgodovinskem arhivu v Celju.

Alenka Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji 1935—1941, Ljubljana 1979; Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v OF slovenskega naroda, Ljubljana 1977; Konferenca KPS v Smiglovi zidanici, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in NOB v Sloveniji, 4. zvezek Ljubljana 1978; Zbrana dela TITA, 4. zvezek, Komunist 1979; Lojze Požun, Miloš Zidanšek, Komunist 1963; Ivan Kreft, Slovensko ljudsko gibanje 1918—1941, Obzorja Maribor 1973; Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965.

UDK 061.3 (497.12—119)

VLADO NOVAK

CELJSKI KULTURNI TEDNI 1938, 1939 IN 1940

Članek dopolnjuje ugotovitve Frana Rosa, objavljene v CeZb 1975—1976, str. 5—17, z opisom prireditev tretjega celjskega kulturnega tedna spomladi in jeseni 1940. Obenem poskuša na podlagi pozneje najdenih ali pozneje objavljenih pričevanj v memoarski in zgodovinski literaturi še bolj osvetliti pomen vseh treh celjskih kulturnih tednov v slovenskem narodnem in družbenem razvoju tik pred drugo svetovno vojno.

THE CULTURAL WEEKS OF CELJE 1938, 1939 AND 1940

The article completes the statements of Fran Roš, published in Celjski zbornik 1975—1976, page 5—17, with the description of the Performances of the third cultural week in spring and sum m er 1940. On the basis of the evidence found and published later in memorial and historical literature he tries to elucidate the meaning of all three cultural weeks in the Slovene national and social development just before the second world war.

Nesrečna usoda je hotela, da je bil članek Frana Roša CELJSKA KULTURNA TEDNA (1938 in 1939)1 zadnji prispevek tega zvestega sodelavca v našem zborniku. To ni bil edini razlog, da je uredništvo omenjeni članek natisnilo na uvodnem mestu prejšnje dvojne knjige. Avtor mu je sicer dal publicistično zunanjo obliko in je vire, na katere se je pri pisanju naslanjal, omenjal kar spotoma v tekstu. Toda podoba družbenih razmer v Evropi, v Sloveniji in v Celju, razmer, v katerih je gibanje CKT kot celjski izraz potrebe po združevanju vseh pozitivnih, naprednih družbenih sil ogroženega slovenstva nastalo ter opravilo svoje družbeno poslanstvo, je podana ne le sveže in nazorno ampak s pravo znanstveno tenkovestnostjo in ima zato zgodovinsko pro-gramatičen pomen. Rošev članek je namreč s primernim poudarkom pokazal na eno od gibanj v slovenskem družbenem in kulturnem razvoju pred drugo svetovno vojno, ki so rahljala zemljo za poznejšo pozitivno napredno rast v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji ter še dalje v naši sedanji izvirni obliki socialističnega razvoja. Družbenozgodovinska presoja o

Avtor: Vlado Novak, Knjižnica Edvarda Kardelja, Celje

vlogi CKT je napisana z izredno objektivnostjo in umirjenostjo, saj Frana Roša tudi dejstvo, da je bil eden glavnih akterjev CKT, ni zaneslo k zanesenemu precenjevanju. K tej objektivni podobi o prvih dveh CKT ni mogoče dodati bistvenih dopolnil, kvečjemu nekaj detajlov, ki samo potrjujejo Roševe oznake, čeprav dodatno osvetljujejo takratna dogajanja na podlagi pozneje objavljenih pričevanj v memoarski in zgodovinski literaturi. Potrebno pa je dodati še opis prireditev tretjega CKT leta 1940, ki je v spominu Frana Roša tako utonil, da sploh ni iskal niti časniških zapisov o njem, kajti arhivski viri o vseh treh CKT žal niso ohranjeni.2

Ko bi ne bila smrt tako nepričakovano prekinila Roševega dela in snovanja, bi ga kot avtorja prvega članka samo opozoril na najdeno gradivo o CKT, na katero sem naletel ob drugem bibliografskem in domoznanskem iskanju celejenzij, in bi ga nagovoril, naj sam napiše še nadaljevanje svojega prvega prispevka. Zdaj pa ne gre drugače: ta dopolnila morajo iziti v obliki postumnega nadaljevanja izpod drugega peresa, če hočemo, da ne bo podoba o CKT predolgo ostala nepopolna.

* * *

Celjski kulturni tedni 1938, 1939 in 1940 so le celjska konkretizacija splošne zavesti tedanjih slovenskih naprednih razumnikov, da je treba zbrati vse pozitivne slovenske družbene sile za obrambo slovenstva, najprej pred notranjim jugoslovanskim političnim in kulturnim unitarizmom, še bolj pa seveda pred grozečimi oblaki nemškega nacizma s severa. Vedno jasnejše in vedno bolj živo je bilo tudi spoznanje, da rešitev iz slovenske narodne stiske in ogroženosti ne bo dokončna in dovolj trdna, če ne bo istočasno izbojevana tudi osvoboditev slovenskih delovnih ljudi iz krempljev domačih in tujih kapitalističnih izkoriščevalcev. Tako težnjo po zbiranju vseh pozitivnih narodnih sil so slovenski razumniki v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno pokazali med drugim tudi z ustanovitvijo neodvisnega tednika Slovenija3 in z ustanovitvijo Slovenskega društva v Ljubljani (9. in 10. oktobra 1937)4 ter s sodelovanjem pri vseslovenskih protiimperialističnih političnih akcijah, ki jim je dajal ton delavski razred pod vodstvom KP.5 Mnogo tega se je dogajalo prav v Celju, predvsem zaradi ugodne centralne geografske lege, vsaj nekoliko pa tudi zato, ker so bili tu pripravni organizatorji: zlet Svobod (7. julija 1935), celjski dogovor med zastopniki listov Slovenska zemlja, Bojevnik in Ljudska pravica (24. novembra 1935), zlasti pa ustanovitev Zveze delovnega ljudstva Slovenije (3. septembra 1939). Tudi med organizatorji CKT so bili isti ljudje, ki so vodili celjsko »podružnico« Slovenskega društva, ali točneje, ki so zbirali celjske člane tega vseslovenskega društva, ki je imelo svoj sedež v Ljubljani (npr. B. Gerlanc).6

Zdrava kulturna in politična usmerjenost CKT je naletela na ugoden sprejem in odobravanje tudi pri levičarski mladini, ki se je zbirala okrog revije Slovenska mladina7 in so ji smer dajali skojevci. V Celju oz. v celjski krajini je bil osrednja osebnost med temi mladimi kulturnimi delavci Karel Destovnik-Kajuh, ki je kulturno in politično deloval zlasti v svojem rojstnem Šoštanju. Uredniku Slovenske mladine Kostji Nahtigalu, s katerim je bil v intenzivnih korespondenčnih stikih, je poročal o prireditvah drugega CKT,8 zlasti o razstavi slikarja Alberta Sirka in o literarnem večeru, ki ga je CKT

priredil 3. maja 1939 in na katerem so brali svoja dela člani mariborskega Umetniškega kluba.9 Na Kajuha sta naredila dober vtis zlasti Miško Kranjec in Branko Rudolf, druge je imenoval purgarje.10 Destovnikovo dinamično naravo sta uspeh in kulturnopolitična usmerjenost CKT celo vzpodbudila, da je poskušal podobno prireditev organizirati tudi v Šoštanju.11 Tudi to priča, da so bili CKT odraz naprednih tokov v družbeni zavesti pred drugo svetovno vojno in da so v dobršni meri tudi sami prispevali k zbiranju vseh naprednih sil slovenske družbe, ki so kmalu za tem pod vodstvom KP ustanovile OF in uspešno izbojevale slovenski narodnoosvobodilni boj.

* * *

V svojem članku o CKT je Fran Roš apodiktično zapisal: »... Potem ko je vojna segla še čez Norveško in na zapadno evropsko obalo, tretjega celjskega kulturnega tedna ni moglo več biti.«12 In vendar dokumentacija, ki je Roš ni imel v rokah, kaže, da je odbor CKT deloval še leta 1940 in tudi v tretjem letu pripravil nekaj prireditev, čeprav v skromnejšem obsegu kakor prejšnji dve leti. Videti je, da je spomin na moreče družbeno vzdušje, ki je dušilo idealni zagon organizatorjev CKT in ki ga je v svojem spisu o prvih dveh CKT tako živahno orisal, v tolikšni meri prekrilo vse druge Roševe spomine na tista leta, da je pozabil na tretje leto delovanja CKT. Morda je k tej pozabi pomagalo še dejstvo, da po razočaranjih, ki jih je doživel ob prvih dveh tednih (nekatera od njih umirjeno navaja v svojem članku, o drugih, bolj osebnih, morda o kakšni neljubi gesti katerega od soodborni-kov pa raje ne govori), ni več tako intenzivno sodeloval pri organizaciji, čeprav je bil še vedno podpredsednik delovnega odbora kakor ob drugem CKT 1939. Leta 1940 namreč ni bilo več mogoče prirediti literarnega večera, ne z domačimi celjskimi in na Celje navezanimi književniki kakor leta 1938, ne z gosti iz drugih slovenskih kulturnih središč kakor leta 1939.

Iz dokumentacije, ki mi jo je uspelo rešiti iz pozabe potem, ko sem ob zbiranju gradiva za bibliografijo Frana Roša13 naletel v mariborski reviji Obzorja na poročilo dr. Fr. šijanea o tretjem celjskem kulturnem tednu,14 je mogoče razbrati, da je bil delovni odbor CKT leta 1940 še vedno aktiven15 in da je pripravil vrsto prireditev, čeprav ne vseh v zgoščenem okviru enega tedna ampak postopoma skozi vse leto.

Prvo tako prireditev, ki je zrasla iz potrebe po utrjevanju zavesti o moči in pomembnosti slovenskega kulturnega izročila (to je bila, kot vemo že iz ugotovitev Frana Roša, ena od temeljnih vzpodbud za nastanek in delo CKT), so tudi v letu 1940 pripravili akterji CKT, čeprav ne pod naslovom svoje organizacije ampak v okviru celjskega ljudskega vseučilišča. Namesto običajne proslave ali spominskega predavanja ob obletnici smrti Franceta Prešerna je predsednik delovnega odbora CKT dr. Pavel Strmšek pripravil 8. februarja 1940 na Ljudskem vseučilišču seminarski večer o usodi Prešernove pesmi Tri želje Anastazija Zelenca (prepesnitve pesmi Venetianer Trias Anastazija Grüna) na podlagi literature, originalnega rokopisa, ki je bil tedaj Strm-škova last, in fotografij tega ro'koipisa. Na dovolj svež način so bili poslušalci seznanjeni z ugotovitvami literarnih zgodovinarjev o usodi Prešernove literarne zapuščine.16

Strnjen niz prireditev tretjega CKT se je odvijal med 28. aprilom in 3. majem 1940. Prva napoved ob koncu februarja17 istega leta obljublja likovno razstavo slikarja Jakopiča in kiparja Bernekerja, literarni večer, razstavo tiska in operno predstavo, torej v glavnem enak program kot prejšnje leto. Časniške notice v drugi polovici aprila18 in tiskani letak s programom19 pa navajajo tri prireditve (vse v mali dvorani Celjskega doma):

— Razstava Jakopičevih in Bemekerjevih umetnin bi morala biti na ogled od 28. aprila do 9. maja, a so jo zaprli že 3. maja. Otvoritev razstave v nedeljo, 28. aprila ob 11. uri ,z govorom dr. Frana šijanca je bila hkrati oficielni začetek tretjega CKT. Razstavljenih je bilo 66 Jakopičevih slik, ki sta jih v ta namen zbrala od celjskih zasebnih lastnikov Bogomil Gerlanc in dr. Fran Šijanec, portret Riharda Jakopiča (risba Maksima Gasparija, prav tako iz tedanje zasebne lasti v Celju) ter 4 dela Frana Bernekerja (trije por-tretni kipi: dr. Ivan Dečko, dr. Josip Sernec, L. N. Tolstoj ter dekorativna vaza), že število razstavljenih del pove, da je bil poudarek na Jakopiču. Organizatorji so namreč hoteli proslaviti Jakopičevo 71-letnico, kajti njegova 70-letnica v aprilu 1939 je šla preveč tiho mimo slovenske kulturne javnosti. Razstavljena dela so bila iz vseh obdobij Jakopičevega življenja (od 1890 do najnovejše dobe), tako da je razstava nudila dostojen pregled umetniškega razvoja velikega mojstra, število del, ki so jih dali na razpolago iz svojih zasebnih zbirk celjski ljubitelji njegove umetnosti, je bilo namreč tolikšno, da je bilo to mogoče doseči z izborom in z razvrstitvijo. To je poleg dejstva, da so v malem Celju reševali čast vse slovenske kulturne javnosti v odnosu do umetnika ob njegovem jubileju, navdajalo prireditelje z zdravim ponosom.20

— Tudi druga prireditev tretjega CKT je imela isti namen. To je bil Jakopičev večer dne 29. aprila 1940. Univerzitetni profesor dr. Fran Mesesnel iz Ljubljane je v predavanju, ki ga je ilustriral s skioptičnimi slikami, orisal Jakopičev umetniški razvoj. Ruža Lucija Petelinova je recitirala svojo pesem V muzeju, Jože Jurač pa je prebral nekaj odlomkov iz Jakopičevih avtobiografskih spominov, objavljenih v Jakopičevem zborniku 1929. Rihard Jakopič se ni mogel udeležiti ne otvoritve razstave, ne njemu v čast prirejenega večera. Naročil je predavatelju dr. Mesesnelu, naj sporoči Celjanom njegove pozdrave in zahvalo. Na predlog dr. Strmška pa so s te priložnostne slav-nosti poslali jubilantu v imenu CKT in v imenu Celjanov pozdravno pismo.21

— Tretja prireditev je bila dne 30. aprila: koncert dveh francoskih glasbenih virtuozov, violinista Roberta Soetensa in pianistke Susanne Roche, ki sta na svoji turneji po Jugoslaviji gostovala tudi v treh slovenskih mestih: Ljubljani, Mariboru in Celju z izbranim sporedom. Izvajala sta skladbe Quen-tina (v priredbi R. Soetensa), Césara Francka, Frédérica Chopina, Lucijana Marije škerjanca, Josipa Štolcerja-Slavenskega, Clauda Debussya, Delannoya in Modesta Musorgskega. Recenzenti v kulturnih rubrikah časnikov so ocenili koncert francoskih virtuozov za enega od vrhov koncertne sezone 1939/1940 v Sloveniji. Prireditelji so torej imeli srečno roko, ko so uporabili priložnost in so celjskemu glasbenemu občinstvu oskrbeli nadvse kvaliteten komorni koncert, ker mu iz raznih vzrokov, tudi iz finančnih, niso mogli zagotoviti prvotno načrtovanega gostovanja simfoničnega orkestra in mešanega zbora Glasbene matice iz Ljubljane s Sonetnim vencem Lucijana Marije Škerjanca.22

Pač pa na tretjem CKT ni bilo literarne prireditve. Želji odbora CKT, da bi priredili literarni večer, na katerem bi brali nekateri vidni slovenski književniki iz Ljubljane, Društvo slovenskih književnikov ni ustreglo.23

Odbor CKT je čutil, da ne more iz leta v leto napolniti vsebine svojih prireditev samo s celjskimi umetniki vseh vrst (književniki, likovniki, glasbeniki), ker bi to postalo enolično in ne bi moglo trajno zagotoviti zadostne kvalitetne ravni, že v programih prvih dveh tednov so prireditelji vključevali kvalitetna gostovanja in hoteli s tem doseči dvoje: odpirati celjsko območje umetniškim in kulturnim tokovom iz vse Slovenije in širokega kulturnega sveta ter ga s poglabljanjem kulturnih ipotreb in zviševanjem umetnostnih zahtev trgati iz provincialnih tesni. Iz že opisanega programa je razvidno, da se vodstvo CKT tudi tretje leto ni izneverilo taki programski usmerjenosti, čeprav so tudi nesoglasja med domačini, npr. med likovniki,24 nekoliko pomagala k temu, da so iskali programske rešitve tudi od drugod, tem bolj, ker so zagotavljale kvaliteto in sveže uveljavljanje celjskih pobud v slovenskem narodnem kulturnem valovanju.

Lokalistične in provincialne težnje še niso povsem zamrle ne med domačimi kulturnimi delavci ne med občinstvom. Organizatorji CKT so se trudili, da bi jih čim bolj eliminirali, zato so poudarjali, da hoče opravljati CKT tudi umetniško vzgojno nalogo. Hkrati so s poudarkom povedali, da si CKT ne lasti ne monopola ne primata v organiziranju kulturnih prireditev.

V članku Celjski kulturni teden25 je nepodpisani avtor, najverjetneje eden od članov odbora, napovedal prireditve CKT v letu 1940 in nakazal programsko usmeritev: »,.. Letošnji kulturni teden se bo po sili razmer moral deliti na dvoje: nekaj prireditev bo sedaj v prvem majniškem tednu, kakor je bilo to doslej običajno, drugi del pa bo moral počakati na jesen. Za to delitev je bilo več razlogov: glavni je pač, da se z več prireditvami hkrati ne obremeni naenkrat občinstvo (v Celju kakor tudi po drugih naših krajih je kulturne prireditve obiskujoče občinstvo zlasti uradništvo, ki preživlja zaradi naraščajoče draginje sedaj prav težke čase), poleg tega se je sedaj nakopičilo v Celju kar naenkrat toliko prireditev, da so druga drugi napoti. Društvo CKT se vseh kulturnih prireditev veseli in ne hrepeni po tem, da bi se mu druga izognila, kajti društvo ni samemu sebi namen, marveč želi le organizirati kulturne prireditve kot take. če še kdo drugi to oskrbi, tem bolje.«

Prav gotovo pa je bilo med vzroki tudi pomanjkanje denarja, čeprav člankar tega ni izrecno napisal. Ker organizatorji CKT niso bili čisto po srcu tedanjih oblastnikov,26 je celjski občinski svet na seji dne 27. 4. 1940 naklonil tej kulturni prireditvi le skromno podporo v znesku 500 din. Enak znesek je dobil odbor za rešitev Aškerčeve domačije, medtem ko so Javni mestni knjižnici v Celju in Sokolskem društvu Celje matica (ob njegovi petdesetletnici) naklonili po 1000 din.27

Jesenski del prireditev ni bil uresničen po prvotnih načrtih. Razloge za to je po štiridesetih letih mogoče le približno rekonstruirati s sklepanjem na podlagi dejstev, navedenih v tedanjih časniških poročilih in po že nekoliko obledelih in sfragmentiranih spominih tedanjih akterjev CKT. Tedanje vladajoče politične strukture (SLS in JRZ), ki so imele v Celju v rokah tudi mestni (občinski) svet, so uspele s političnim pritiskom nekoliko spodkopati zdravo

težnjo po enotnosti kulturnih delavcev, ki je bila najmočnejša vez in notranja gonilna sila CKT. Ponovno razpihanim nazorskim in političnim razlikam so se pridružila še osebna navzkrižja med celjskimi kulturnimi delavci, zlasti med likovniki.28 Jedro akterjev CKT pa je porabilo vsako priložnost za javen poudarek vrednot slovenskega kulturnega izročila kot znamenja moči ogroženega slovenstva.

Taka priložnost se je ponudila ob stoštiridesetletnici Prešernovega rojstva (1900—1940). V mesecu decembru jo je v Celju proslavil CKT z dvema med seboj povezanima prireditvama: s Prešernovim večerom dne 19. decembra (v mali dvorani Celjskega doma) in z razstavo prešernian v sejni dvorani celjske Mestne hranilnice, ki je bila odprta od 18. do 22. decembra.

Razstavo prešernian je pripravil Bogomil Gerlanc z gradivom iz celjskih javnih in zasebnih zbirk. V osmih vitrinah je razvrstil Prešernov originalni rokopis pesmi Tri želje, ki ga je dal na razpolago dr. Pavel Strmšek, in faksi-milirano izdajo tako imenovanega tiskarskega rokopisa Poezij 1847, ki jo je izdala Blasnikova tiskarna leta 190829, izbor prvih natisov Prešernovih pesmi (do Poezij 1847), izdaje Prešernovih pesmi, oz. zbranih del od Levstikove (1866) do Pirjevčeve miniaturke (1939), bibliofilske izdaje, prevode Prešernovih pesmi v tuje jezike, leposlovne upodobitve Prešernovega življenja, izbor iz prešernoslovja, nekaj skladb na Prešernov tekst in nekaj slikovnega gradiva (umetniške slike, fotografije, reprodukcije). Razpoložljivo gradivo in malce tesni prostor nista omogočala bibliografske in znanstvene kompletno-sti (prireditelji tudi niso imeli takšnih pretenzij), a razstava je vzbudila živahno zanimanje. Na željo mnogih obiskovalcev je avtor razstave objavil seznam razstavljenega gradiva v Novi dobi in v ponatisu na 3 straneh velikega formata.30

Prešernov večer dne 19. decembra 1940 je imel obliko akademije. Slavnostni govornik je bil dr. Lino Legiša, takrat profesor na celjski gimnaziji. Recitatorji (Fedor Gradišnik, Angela Sadarjeva, Jože Jurač, Lidija Prudičeva, Alojz Zabukovšek, Olga Uršičeva) so recitirali Prešernove pesmi. Gimnazijci so zborno recitirali Župančičevo Pesem mladine, napisano leta 1900 ob stoletnici Prešernovega rojstva. Mešani in moški pevski zbor Celjskega pevskega društva sta pod taktirko Peca Šegule zapela zborovske skladbe (Flajš-manovo Luna sije v Adamičevi priredbi in Vilharjevo Zdravljico z mezzoso-pranskim solom Dane Ročnikove), altistka Kornelija Miillerjeva pa je ob spremljavi pianistke Brede Rajhove zapela tri Vilharjeve samospeve na Prešernov tekst (Ukazi, Kam, Nezakonska mati).

Prireditve, ki jih je decembra 1940 v proslavo stoštiridesetletnice Prešernovega rojstva pripravil CKT, so bile med celjskim občinstvom na splošno ugodno sprejete. Deležne pa so bile tudi kritičnih pripomb izpod peresa Borisa Mišje, tedanjega mladega diplomanta slovenistike, ki je na podlagi prešernoslovskega znanja, pridobljenega v seminarju dr. Franceta Kidriča na ljubljanski univerzi, želel uveljaviti zahtevnejše kriterije za presojo takih prireditev tudi v Celju. Motila ga je pomanjkljiva govorna kultura recitator-jev, njihov narečni govor namesto pravilne knjižne izreke, sence amaterskega deklamatorskega patosa in sentimentalnosti itd. Prireditelja razstave pa je opozoril na vrzeli in na neenakomernosti v razstavljenem gradivu.31 Njegove kritične opazke sta polemično zavrnila Jože Jurač kot eden od amaterskih

reci'tatorjev,32 in Bogomil Gei-lanc, ki je pripravil razstavo.-'3 Uredništvo Nove dobe je končalo polemiko s tem, da je natisnilo še zaključne besede prvega kritika in se zadržano distanciralo od vseh polemičnih stališč.34

Ta polemika ni sprožila usodnih sporov in razkolov med tedanjimi celjskimi kulturnimi delavci, a je opozorila, da bo morala uporaba ostrejših meril slejkoprej tako v Ljubljani kot v manjših slovenskih mestih in krajih oplemenititi tudi ljubiteljsko vnemo še s solidnim znanjem ter jo tako približati resnični vsebinski in umetniški kvaliteti. Zgodovina je potrdila in

še potrjuje upravičenost tega opozorila in veljavnost teh trditev.

* * *

Iz vsega, kar nam na podlagi resničnih zgodovinskih dogajanj pripovedujeta in osvetljujeta osnovni članek Frana Roša in tole dopolnilo, je razvidno, da so prireditve GKT 1938, 1939 in 1940 opravile zelo pomembno vlogo pri utrjevanju in zdravem usmerjanju narodne in kulturne zavesti v Celju v tistih odločilnih letih. Prav zato, ker so se povezovale s tedanjimi slovenskimi naprednimi družbenimi težnjami in tokovi, pa niso bile samo lokalnega ali pokrajinskega pomena, ampak so s svojo idejno in družbeno naravnanostjo prispevale svoj delež k celotnemu slovenskemu družbenemu razvoju v tistih in naslednjih letih. Skromen, a nikar ne nepomemben dokaz je na primer tole zanimivo dejstvo: eden od organizatorjev CKT (tajnik Bogomil Gerlanc), ki so leta 1940 poskusili čaščenje Prešerna in širjenje znanja o njegovem pesniškem delu med Slovenci v Celju tvorno uporabiti za utrjevanje narodnega in socialnega svobodoljubja, je leta 1945, ko je bilo v svitu bližajoče se zmage nad nacističnimi okupatorji v vodstvu slovenskega narodnoosvobodilnega boja na partizanskem Rogu v zaključni fazi tudi oblikovanje temeljev slovenske državnosti in organizacijskih oblik slovenskega narodnega in družbenega razvoja, dal konkretno pobudo, naj bi 8. februar, dan Prešernove smrti, proglasili za kulturni praznik vsega slovenskega naroda in temu praznovanju začrtali prav tak družbeno in kulturno tvorni smoter.35 Skromna celjska izkušnja iz zadnjega leta pred drugo svetovno vojno in pred slovenskim narodnoosvobodilnim bojem se je v novih družbenih razmerah lahko preoblikovala v slovensko narodno kulturno gibalo.

OPOMBE

1 CeZb 1975—1976, str. 5—17.

2 V celjskem Zgodovinskem arhivu, ki je bil ustanovljen šele leta 1956, hranijo samo tiste arhive nekdanjih celjskih društev, ki so jih posamezniki rešili pred uničenjem med nemško okupacijo. Arhiva CKT ni med njimi. Uničili so ga verjetno Nemci, ko so leta 1941 med drugimi zavednimi celjskimi slovenskimi razumniki izgnali tudi odbornike CKT (dr. Pavla Strmška, Frana Roša, Bogomila Gerlanca, dr. Frana Šijanca i. dr.). Le v ohranjenih aktih celjskega občinskega odbora naletimo na CKT, kadar so o njem govorili občinski možje na svojih sejah, predvsem, kadar so mu odmerjali denarno podporo iz občinskega proračuna.

3 Izhajal je od 22. julija 1932 do 1. aprila 1941 (gl. Šlebinger, SCC 1797—1936, Lj. 1937, št. 919; Bajec, SCČ 1937—1945, Lj. 1973, str. 168; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev 1917—1941, Lj. 1965, str. 423, 484—485.

4 Slovenija VI/36, 3. 9. 1937, str. 1: Dajte nam osrednjo slovensko ustanovo; VI/39, 24. 9. 1937, str. 1—2: K vprašanju slovenske narodne samopomoči; VI/42, 15. 10. 1937, str. 1: Ob rojstvu Slovenskega društva. Sporočilo Slovenskega društva. — Metod Mikuž, n. d. str. 485—487.

5 Tiskan dokument o prizadevanjih za zbiranje slovenskih naprednih sil na nestrankarski podlagi so poleg člankov v tedniku Slovenija (gl. op. 4) tudi trije po vsebini in duhu enaki proglasi, ki so izšli leta 1938 v aprilskih številkah treh levo usmerjenih kulturnih revij: Za zbiranje slovenskih tvornih sil (Sodobnost VI/1938, str! 145—146 s podpisom S. D. = Slovensko društvo); Pred dejistvi (Ljubljanski Zvon LVIII/1938, str. 97—98; podpisal ga je uradnik Juš Kozak in ga datiral: V Ljubljani 10. apr. 1938); Poziv vsem Slovencem (Dejanje 1/1938, str. 113—114; s podpisom »Dejanje«),

6 Slovenija VII/45, 11. 11. 1938, str. 1 (Občni zbor Slovenskega društva): »... Društvo ima podružnici v Celju in v Mariboru in snuje krožke po vseh večjih krajih Slovenije.« — Tudi M. Mikuž v n. d. na str. 486 navaja to dejstvo, ne on ne drugi zgodovinarji, ki obravnavajo to obdobje, n. pr. Ivan Kreft, Vloga Celja v novejši zgodovini progresivnega delavskega gibanja na Slovenskem (CeZb 1965, str. 9—14) in Alenka Nedog, Ljudsko frontno gibanje v Sloveniji 1935—1941, Lj. 1978, pa pojava in vloge CKT ne omenjajo. Prav tako sta Mikuž in Nedogova prezrla mariborski Umetniški klub in krog sodelavcev predvojne revije Obzorja.

7 Izhajala je od oktobra 1938 do maja 1940 (gl. Bajec, SCC 1937—1945. št. 315).

8 Pismo z dne 2. 5. 1939 (gl. Karel Destovnik-Kajuh, Zbrano delo, 3. izd., Lj. 1978, str. 285, 515).

9 Pismi 2. 5. 1939 in 11. 5. 1939 (gl. prav tam str. 268, 515, 517).

10 Gl. pismi, navedeni v op. 8 in 9. V prvem pismu, kjer govori o bodočem literarnem večeru, šteje od onih, ki bodo recitirali, med precejšnje »adute« poleg Miška Kranjca in Branka Rudolfa tudi Antona Ingoliča. V drugem pismu, ko sporoča svoje vtise o večeru, pa Ingoliča ne omenja več. Pričakovali bi, da bo Kaj uh med »nopurgarskimi« pisci, ki so brali na literarnem večeru, rekel kakšno besedo tudi o Ivanu Potrču, a ga sploh ne omenja ne v prvem ne v drugem pismu, v katerih piše Nahtigalu o CKT.

11 Gl. pismo z dne 11. 5. 1939 Oprav tam, str. 286) in navedbe urednika Kaju-hovega Zbranega dela Emila Cesarja v uvodu (prav tam, str. 38—39) in v opombah (prav tam, str. 517). Ta Kajuhova zamisel se je pozneje preoblikovala v literarni večer sodelavcev Slovenske mladine.

12 CeZb 1975—1976, str. 17.

13 Nameraval sem jo pripraviti ob njegovi osemdesetletnici (1978), a nenade-jana Roševa smrt (1976) je ni le spremenila iz jubilejne v postumno, ampak je skupaj z nekaterimi drugimi okoliščinami v tolikšni meri zavrla razreševanje številnih anonimnih, psevdonimnih in šifriranih objav, o katerih lahko najbolj avtentično priča sam avtor, da delo še vedno ni dokončano.

14 Fran Šijanec, III. celjski kulturni teden (Obzorja III/1940, str. 282—283).

15 Posreden dokaz, da je odbor CKT kot Celjski kulturni klub, oz. kot podružnica mariborskega Umetniškega kluba delal tudi še leta 1940, je tudi podnaslov revije Obzorja, natisnjen na ovitkih posameznih številk: »Revija je glasilo mariborskega Umetniškega kluba in celjskega Kulturnega tedna. Ureja jo prof. dr. Vladi, mir Kralj v Mariboru«. (O razlogih za to formalno reorganizacijo, izvedeno že leta

1939, je podrobno pisal že Fran Roš v CeZb 1975—1976, str. 14—15.) Najbolj avtentičen od zdaj dosegljivih dokazov (gl. tudi navedbe v op. 2) pa je izjava tov. Bogomila Gerlanca, edinega še živečega člana organizacijskega odbora CKT, v pismu meni z dne 4. 12. 1978.

16 Jutro XXI/30, 7. 2. 1940, str. 5 (v .rubriki: Iz Celja); Večernik (Mb) XIV/33, 10. in 11. 2. 1940, str. 18 (v rubriki: Celje); Nova doba (Ce) XXII/6, 8. 2. 1940, str. 3. Poročili v Večerniku in Novi dobi sta skoraj enaki iz česar lahko sklepamo, da ju je napisal isti avitor.

17 Večernik (Mb) XIV/44, 23. 2. 1940, str. 3.

16 Večernik (Mb) XIV/90, 20. in 21. 4. 1940, str. 5; Jutro XXI/92, 21. 4. 1940, str. 8, XXI./96, 26. 4. 1940, str. 5, XXI/97, 27. 4. 1940, str. 5, XXI/98, 28. 4. 1940, str. 8 (vselej v rubriki: Iz Celja); Slovenec LXVIII/96, 27. 4. 1940, str. 7; LXVIII/97, 28. 4.

1940, str. 8 (vselej v rubriki: Celjske novice); Nova doba (Ce) XXII/18, 26. 4. 1940, str. 1.

19 Celjski kulturni teden 1940. Tisk Brata Rode & Martinčič, Celje; 4 str. v formatu 315 X 235 mm. KEK Ce hrani v posebnih zbirkah fotokopijo, od decembra 1978 pa tudi originalni itiskani primerek (dar. B. Gerlanca).

20 Gl. članka Ob razstavi Rihamda Jakopiča v Celju (Večernik XIV/99, 3. 5. 1940, str. 2 (—co) ter Jakopičeva dela v Celju (Jutro XX/107, 10. 5. 1940, str. 4 (—1). Oba članka je napisal tajnik CKT Bogomil Gerlanc (njegova izjava meni v pismu z dne 4. 12. 1978, ko mi je poslal nekaj dokumentacijskega gradiva o III. CKT, ki ga je ohranil, predvsem izrezke člankov v časnikih z razrešenimi šiframi).

21 Jutro XXI/100, 1. 5. 1940, str. 6 (v rubriki: Iz Celja); Nova doba (Ce) XXII/19, 3. 5. 1940, str. 1.

22 Nova doba (Ce) kot v op. 21; Jutro XXI/102, 4. 5. 1940, str. 5 (Rado Pečnik).

23 Fr. Šijanec (gl. op. 14).

24 Spor med dvema skupinama likovnikov: celjskimi domačini (Albert Sirk, Vera Fišer-Pristovškova, Anton Mehle, Miroslav Modic in Cvetko Ščuka) in gostujočimi (Zoran Didek, Dorè Klemenčič in Gabrijel Stupica) se je začel že ob koncu leta 1939, vendar ne v organizacijskem okviru CKT. Gostujoči, zlasti D. Klemenčič, ki je bil pravzaprav tudi Celjan, so imeli občutek, da so akterji CKT bolj naklonjeni domačinom pod vodstvom A. Sirka, kot njim. V resnici pa odbornikom CKT ta spor ni bil nič po volji. (Gl. Jutro XX/285 a, 8. 12. 1939, str. 7; 287, 10. 12. 1939, str. 7; 289, 13. 12. 1939, str. 6; 292, 16. 12. 1939, str. 6; 294, 19. 12. 1939, str. 5; 296, 21. 12. 1939, str. 5; 298, 23. 12. 1939, str. 5; Dorè Klemenčič-Maj, Izgubljeni zapiski, Lj. 1972, str. 8, 20, 23—24.).

25 Večernik (Mb) XIV/96, 27. in 28. 4. 1940, str. 5.

26 O vzrokih in zunanjiih pojavih te nenaklonjenosti je pisal že Fran Roš (CeZb 1975—1976, str. 14—15). Nekoliko so pojasnjeni tudi v začetnih odstavkih tega članka.

27 Večernik (Mb) XIX/96, 27. in 28. 4. 1940, str. 5 (v poročilu o seji celjskega mestnega sveta).

28 Gl. op. 24.

29 Originala tedanji lastnik, celjski zbiralec starin Martin Pere, ni hotel dati na razpolago. Poročevalci o razstavi so v časnikih to posebej povedali z obžalovanjem in z rahlo grajo tega preveč lastniškega odnosa do tolikšne vsenarodne vrednote, saj se je kar preveč ostro razlikoval od vneme in širokosrčnosti drugih celjskih ljubiteljev umetnin in kulturnih starim.

30 Milko Gerlanc: Bibliografija razstave Prešernovega dela. Sejna dvorana Mestne hranilnice v Celju od 18. do 22. decembra 1940 (Nova doba (Ce) XXII/52, 20. 12. 1940, str. 5; ponatis na boljšem papirju v formatu 315 X 240 mm, 3 strani. Kratka poročila o razstavi so objavili celjski dopisniki v Jutru XXI/299, 21. 12. 1940, str. 5; Večernik (Mb) XIV/290, 21. 12. 1940, str. 5; Nova doba (Ce) XXII/52, 20. 12. 1940, str. 3. Dopisnik v Slovencu LXVIII/288, 14. 12. 1940, str. 7, je v notici Celjani Prešernovemu spominu dokaj nadrobno poročal na prvem mestu o Prešernovi proslavi, ki jo je priredil Fantovski odsek, nato pa na kratko napovedal proslavo, ki ijo je pripravil ČKT, in razstavo Prešernovega dela, ne da bi navedel imena tistih, ki so vse to pripravili. Poročil o prireditvah, ki jih je Prešernu v čast pripravil CKT, pa Slovenec ni priobčil.

31 Boris Mišja: Nekaj misli k Prešernovi proslavi v Celju (Nova doba (Ce) XXII/53, 25. 12. 1940, istr. 3—4).

32 Jože Jurač: Recitator se pere... (Nova doba (Ce) XXIII/1, 1. 1. 1941, str. 3).

33 M. Gerlanc: Se »nekaj misli k Prešernovi proslavi v Celju« (Nova doba (Ce) XXIII/2, 10. 1. 1941, str. 3).

34 Boris Mišja: In še »nekaj misli...« (Nova doba (Ce) XXIII/4, 24. 1. 1941, str. 3).

35 Slovenski poročevalec VI/4, 3. 2. 1945, str. 1; Prešernov dan, naš kulturni praznik, Lj. 1946, str. 5—6; Gregor Kocijan: Dr. France Prešeren, Lj. 1977, str, 32.

UDK: 359 (497.12—11)

MIROSLAV PAHOR

POMORŠČAKI S CELJSKEGA OBMOČJA

V slovenskem zaledju imamo mesta, o katerih upravičeno trdimo, da so bila nekdaj mesta pomorščakov. V tem pogledu je najmočnejša Ljubljana, ki je dala toliko pomorskega kadra, kakor Maribor, Celovec in Beljak skupaj. O Celju kot mestu pomorščakov še ni bilo govora. Nikoli pa si ne bi mislili, da je mesto, ki je imelo manj kot 20.000 prebivalcev, lahko dalo toliko in tako pomembnega kadra, kakor ga je v resnici dalo. O tem kadru smo doslej zelo malo vedeli. Ko bi viri v Vojnem arhivu na Dunaju ne bili tako zanesljivi, kakor so, bi nad celotno problematiko celjskega pomorskega kadra sploh popolnoma zdvomili. Ker pa so ti viri tudi pomanjkljivi, ker jih je bilo precej izgubljenih ali založenih med spise, ki nimajo s personalnimi akti nobene zveze, je gotovo, da jih je bilo precej več, kakor smo jih mogli ugotoviti. V Celju torej lahko naštejemo lepo število mož, ki so nosili modro mornarsko uniformo in so mesto po svoje proslavili.

Da bi bil razvoj celjskega pomorskega kadra bolj razumljiv, ga bomo za čas Avstrije postavili v pet običajnih administrativnih obdobij, v čas stare Jugoslavije, v čas NOB in v povojno obdobje.

Prvo personalno administrativno obdobje gre od leta 1812 do leta 1848. Imenujemo ga tudi Beneško obdobje, ker je bilo v mornarici veliko število Benečanov, ker je bil sedež flote in mornarice v Benetkah in ker so bili personalni listi vodeni v italijanščini. V tem obdobju srečamo še precej ostankov galjotstva, kar se bo pokazalo tudi v primeru Celja.

Drugo administrativno obdobje je uvedel danski admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup, ko je leta 1849 kot komandant avstrijske vojne mornarice uvedel blokado upornih Benetk. Njegova personalna administracija je bila nemška z nekaterimi vplivi danske mornariške administracije. Trajala je do leta 1868.

Tretjo personalno administracijo je uvedel mariborski admiral Wilhelm Tegetthoff leta 1869. Zasnoval jo je na popolnoma avstrijsko-nemški način. Ostala je v veljali še 11 let po njegovi smrti, t. j. do leta 1882.

Avtor: Miroslav Pahor, dr. zgodovin, znanosti, (+ 1981), Pomorski muzej Piran

Četrto personalno administracijo je uvedel celovški admiral Maksimilijan Daublebsky, ki je del svojega otroštva preživel v Celju. Po moji sodbi je bila od vseh dotedanjih najbolj naklonjena Slovencem. Trajala je do leta 1902, t. j. še pet let po admiralovi smrti. Peto in zadnjo avstrijsko personalno administracijo je uvedel admiral Herman von Spaun leta 1903. Trajala je do leta 1918, t. j. do konca prve svetovne vojne. Znameniti Tolminec veliki admiral Anton Haus jo je ocenil za zgledno, kljub temu, da je vsebovala rubrike o politični zanesljivosti ali nezanesljivosti, ki jih pa v njegovi dobi niso uporabljali.

Personalna administracija kraljevske mornarice v Jugoslaviji je bila povzeta po zadnji avstrijski administraciji, le s to razliko, da so vse personalne kartoteke za podoficirje z napredovanji vred vodile vojnopomorske šole, od koder so posamezni podoficirji izhajali in to vse dokler se pod-oficirji visokih činov niso odločili opraviti oficirski izpit v svoji stroki. Tedaj so bile take mape izročene štabu mornarice.

Med NOB so bili seznami vojskujočih se mornarjev precej ohlapni in netočni, z delno izjemo mornariškega odreda XXXI. divizije, ki je vodil še kar točno evidenco svojega kadra. Mornariški odred Koper je imel sezname po partizanskih imenih, tako da je stvarna rekonstrukcija kadra zelo težavna. Vsi drugi seznami so precej pomanjkljivi predvsem v pogledu podatkov o krajih in datumih rojstva. Povojna administracija je še tajna, zato bomo poskusili spregovoriti le o kadru, ki se je odločil za trgovsko mornarico.

Kot rečeno, je bila prva avstrijska personalna administracija deloma še zasnovana na galjotstvu v slabem pomenu besede, kar pomeni na prisili. Zato se ne smemo čuditi, če so bili prvi celjski mornarji do leta 1848 v glavnem mladinski prestopniki ali fantje, ki se niso strinjali z delitvijo premoženja ob očetovem testamentu, razgrajači in podobni žandarmeriji nezaželeni elementi. Zdi se, da jih je žandarmerija gnala v mornarico često tudi s privolitvijo staršev. Prve take celjske mornarje srečamo že leta 1829. Žandarji so jih s furmani prepeljali do Trsta, kjer so jih izročili rekruta-cijskim oficirjem. Le-ti so jih »prepričali«, da so »prostovoljno podpisali obvezo šestnajstletnega službovanja«. Tako dolgo službovanje je bilo tedaj normalno. V imenovani skupini prestopnikov je bilo šest celjskih fantov. Že leto dni kasneje je sledila druga skupina, ki je štela enajst prestopnikov itz Celja. Leta 1833 so žandarji predali mornarici nadaljnjih pet prestopnikov. Nato sledi nekaj let, ko viri ne omenjajo celjskih prisilnih mornarjev. Toda leta 1839 imamo dotlej največjo skupino Celjanov (najbrž je bil med njimi marsikateri mladenič iz bližnjih vasi), ki so bili predani pomorskemu rekrutacijskemu uradu v Trstu. Bilo jih je štirinajst. Nadaljnjih šest mla-deničev je žandarmerija izročila leta 1844. Med njimi je bil Gustav Metz, rojen sicer drugje, vendar pristojen v Celje. Končno so žandarji leta 1847 predali mornarici še zadnjo trojko prestopnikov, med katerimi se je znašel Johan Ruttner. Torej je med leti 1829 in 1847 prišlo v mornarico kar 45 mladinskih prestopnikov in drugih žandarmeriji nezaželenih elementov. Poudariti moram, da niso bili obsojeni za noben zločin. Zato jih je mornarica morala, če se hočemo izraziti moderno, »politično prepričati«, da so se prijavili za »prostovoljce«. Tako je prišlo do tega, da so služili v mornari-

ških bazah in na tedanjih plovilih. Večinoma so bili razvrščeni v mornariško izkrcevalno pehoto in ladijsko ter obalno artilerijo.

Ne moremo reči, da bi se ti Fantje v mornarici slabo obnašali. Nasprotno. Bili so odlični, disciplinirani in dobro izvežbani vojaki. Nekateri so se s pridnostjo in študijem povzpeli precej visoko. Tak je bil na primer že imenovani Gustav Metz, ki je bil dodeljen artileriji. Kmalu je postal desetnik in od tu se je vztrajno povzpenjal navzgor. Leta 1879 je bil upokojen kot major ladijske artilerijske stroke.1 Tak je bil tudi Johan Ruttner. Njega so dodelili mornariški izkrcevalni pehoti. Leta 1847 je postal desetnik. Devet let kasneje ga srečamo kot vodnika in leta 1860 je bil artilerijski poročnik 2. reda, ker je medtem zamenjal stroko. Leta 1883 je bil upokojen kot nad-poročnik tedaj še deloma obstoječe izkrcevalne pehote."2 V njegovem primeru vidimo, da je bilo mogoče večkrat menjati stroko. Ivan Jurešič iz Celja je bil verjetno prav tako prestopnik. Leta 1832 je bil dodeljen med mornarje. Tam se je začel zavedati svoje sposobnosti za vojaško in pomorsko pravo. Mornarica mu je omogočila redne izpite in dovršitev študija. Služil je kot oficir sodne stroke najprej v činu poročnika. Leta 1857 je bil povišan v nadporočnika, nekaj mesecev kasneje pa v kapetana sodne stroke. Kot tak je služil do leta 1859, ko so ga upokojili.3 Vsi trije so bili upokojeni z vsemi častmi.

Vsi ti prisilni prostovoljci so imeli dokaj dobro plačo in pravico do dopusta. Ko so se vračali v Celje, so propagirali mornarico skupaj s furmani, s katerimi so prihajali, in uspeli navdušiti za pomorski poklic še kakih 20 do 25 fantov, ki so odšli iz Celja med leti 1837 in 1848 kot resnični prostovoljci. Med temi srečamo dva podoficirja. Prvi je bil Franc Ruprecht, ki se je prijavil leta 1837. Med blokado Benetk se je tako obnesel, da je bil imenovan za desetnika. Vendar je bil že leta 1853 poslan v rezervo zaradi rane, ki mu je povzročila delno invalidnost.4 Drugi je bil Vincenc Perko, ki se je v mornariški pehoti pojavil kot petnajstletnik. To je bilo leta 1848, ko so se Benetke uprle avstrijskim oblastem. Zaradi pridnosti so ga najprej uvrstili £ned kadete. Ker pa se je zavedal, da zaradi pomanjkljive izobrazbe ne spada mednje, je prosil, da mu prišijejo le desetniške oznake. Kot desetnik je služil do leta 1853.-5 Vir ga kasneje ne omenja več.

Po ohranjenih virih in zelo previdni oceni števila resničnih prostovoljcev, se je v tej prvi dobi nahajalo v mornarici okoli 65 do 70 celjskih mornarjev in starešin. Gotovo pa je treba dodati kakih 10 do 15 prostovoljcev in prisilnih prostovoljcev na rovaš izgubljenih ali založenih virov. Tako lahko rečemo, da je bilo tedaj v mornarici približno 90 Celjanov in med njimi vsaj deset starešin in od tega 5 znanih.

Drugo administrativno obdobje (1849—1868) pomeni prvi veliki vdor Slovencev v vojno mornarico. Z odpravo večine italijanskega kadra iz tedaj obstoječe flote je admiral von Dahlerup na široko odprl vrata ljudem iz slovenskega in hrvaškega zaledja po načelu, ki ga je sam prinesel k nam in se glasi: dobre mornarje išči v hribih. To se pozna tudi na številu Celjanov, ki so se v tem času prijavili kot prostovoljci. Omeniti je treba, da je von Dahlerup dokončno ukinil prisilno rekrutiranje prestopnikov in zasnoval celotno kadrovsko politiko na temeljih popolnoma prostovoljnih odločitev.

V tej dobi srečamo prvega navtičnega oficirja, ki je prišel iz Celja. To je bil Karl pl. Lindner. Leta 1849 je opravil izpite na vojnopomorski akademiji v Trstu. Napredoval je dokaj naglo, kajti leta 1869 je bil upokojen kot kapetan fregate. Vštevši 3 leta vojne službe, ki so mu bila priznana za dvojna, je služil 23 let." Ni znano kdaj je prišel v mornarico leta 1823 rojeni Anton Dworschek. Vsekakor je začel kot izkrcevalni pešak. Leta 1857 se v knjigi ocen pojavlja v rangu nadporočnika pomorske pehote. Domnevamo, da se je prijavil mornarici v času blokade Benetk in da je že po nekaj tnesecih dobil prve podoficirske našitke.7 Leta 1854 se pojavlja JoJian R.uttner ml. kot navaden mornar. 12 let kasneje je bil povišan v vodnika pomorske pehote, leta 1860 pa v poročnika 1. reda. V tem činu je bil leta 1868 upokojen» Med vodilni kader uvrščamo po sili razmer tudi administra-tivce. Tak je bil leta 1835 rojeni Edvard Rauscher. V mornarico se je prijavil leta 1851. Po kvalifikacijski listi je videti, da ni napredoval, kajti leta 1860, ko ga vir poslednjič omenja, je bil še vedno administrativni pripravnik.'' Leta 1850 se je v vojni mornarici pojavil Karl Schweiger v starosti 30 let. Pred vstopom v vojno mornarico je bil strojnik pri Avstrijskem Lloydu v Trstu. Mornarica ga je zaposlila kot nižjega strojnega mojstra 2. reda v arzenalu v Benetkah. Bil je med tistimi delavci, ki so selili beneški arzenal v Pulj. Leta 1873 je napredoval v strojnega mojstra 1. reda, kar že ustreza rangu nižjega oficirja. Kot tak je bil leta 1880 upokojen, nakar se je preselil v Stari trg pri Slovenjgradcu, kjer je leta 1892 umrl.10 Ker smo že pri arzenalu, moramo imenovati še dva delavca, ki ju viri uvrščajo med uradniški personal. Prvi je bil Karl Wherhan, ki se je leta 1862 prijavil za mornarja. Ker pa je oil dober ključavničar, so ga leta 1866 premestili v arzenal.11 Viri ga omenjajo do leta 1867, verjetno pa je služil precej daleč v sedemdeseta leta. Drugi je bil Ferdinand Klaar, ki je prišel v mornarico iz civilne službe. Leta 1866 se omenja med arzenalskimi tesarji kot kvalificirani delavec 3. reda.12 Vir ne omenja, do kdaj je ostal v arzenalski stroki. Vštevši oba delavca imamo torej 12 ljudi, ki jih personalni viri prištevajo med oficirje in uradnike. Za tisto dobo to ni malo.

Pregledani podoficirski viri, ki so prav tako nepopolni, kakor oni iz prvega obdobja, nam dajo seznam trinajstih celjskih podoficirjev raznih strok. Za tisti čas so še vedno najvažnejši podoficirji mornariške pehote. Med njimi je največ dosegel Miroslav Vančura, rojen v Celju leta 1841.

V mornarico se je prijavil leta 1862. Najprej je služil v mornariški kopni pehoti, kjer je postal desetnik. Leta 1867 je bil premeščen v izkrcevalno' pehoto kot vodnik (Schiffsfeldwebel).13 Leta 1849 sta se rekrutacijskemu oficirju v Trstu prijavila Celjana Blaž Majcen (sicer rojen v Teharju)14 in Lovrenc Grasselli.1» Leto dni kasneje se jima je pridružil Franc Grasselli."5 Vsi trije so služili kot desetniki pehote v lagunski flotili. Jože Čotar (Zotter) se je prijavil leta 1854. Sedem let kasneje je bil povišan v desetnika izkrce-valne pehote.17 Ni točno znano, do kdaj je služil, vendar najmanj 12 let.

V mornariškem lovskem bataljonu je od leta 1866 naprej služil Celjan Leon Brosche. Leto dni po vstopu je dobil čin poddesetnika. Njegova kartoteka je zgubljena. Poznamo ga le po prepisu ocene iz leta 1867. Gotovo je, da je služil vsaj dvanajst let in še vsaj enkrat napredoval.18

Administrativna doba admirala von Dahlerupa je dala tudi prve prave mornarje iz Celja. Po vrsti so prišli v mornarico Robert Friedman (1852),>» Jožef Daublebsky von Sterneck (1860),2° Simon Peitler (1863),2' Ferdinand Ihrenberger,22 Franc Janez Kolnik 23 in Gašper šorn,24 (vsi trije leta 1868). Največ je dosegel Peitler, ki se je vzpenjal po podoficirski lestvici palubne stroke in pristal leta 1886 na činu vodnika palube (Bootsmann). Šorn se je leta 1875 povzpel do stopnje podnarednika (Quartiermeister), Friedman, Ihrenberger in Kolnik so ostali na stopnji nižjih podnarednikov (Marsgast). O Daublebskem je treba spregovoriti nekaj več. Bil je mlajši brat Maksimilijana Daublebskega, tedaj obetajočega oficirja in kasnejšega komandanta mornarice (1883). Le ta ga je spravil v mornarico, kjer je začel kot navaden mornar, ker za šolanje ni bil sposoben (bil je namreč nekoliko omejen). Že v letu prihoda je bil premeščen v mornariško pehoto, kjer je leta 1865 (nekoliko po protekciji) postal desetnik. Toda izkazalo se je, da tudi za ta posel ni bil kaj prida. Leta 1866 je bil premeščen v 31. lovski bataljon mornarice. Ker se tudi tam ni obnesel, ga je brat leta 1866 zopet potegnil med mornarje, kjer je bil nižji podnarednik palube bolj zaradi plače, kakor zaradi dela, ki ga je opravljal. Končno ga je moral sposobnejši brat odsloviti zaradi nesposobnosti. To je bilo leta 1873. (V Celju se je tedaj šušljalo, da je cesarjev polbrat.) Končno imamo še enega podoficirja, ki se je odločil za ladijsko artilerijo. Bil je leta 1854 rojeni Anton Privšek,25 ki se je leta 1868 pojavil v Pulju kot mladenič palube. Leta 1875 je dobil čin artilerijskega podnarednika (Waffenquartiermeister). Leta 1876 je umrl, najbrž zaradi pljučnice.

Kakor sem že večkrat zapisal in poudaril, je to doba, ko so začeli Slovenci izredno hitro napredovati. Von Dahlerup je spoznal njihovo pomorsko vrednost in kasnejši komandanti mornarice so imeli priložnost to še nadalje opazovati. Izračun, ki velja za vse slovensko ozemlje (le Javornik pri Jesenicah je v tem nekaj časa izjema), povedo, da je v času von Dahlerupove administracije napredoval vsak šesti Slovenec v mornarici. Izračun velja tako za mesta kakor za podeželje. Torej moramo tudi za Celje poleg 25 naštetih oficirjev, podoficirjev, uradnikov in »uradniško« tretiranih delavcev arzenala, kar vse združujemo pod pojmom starešine, prišteti še najmanj 125 navadnih mornarjev, infanteristov, artileristov in mornariških lovcev. Tako znaša skupno število mornariških prostovoljcev, ki so v obravnavanem času odšli iz Celja, okroglo 150. Toda tudi v tem času so viri nekoliko pomanjkljivi. Nekaj se jih je zgubilo, nekaj je bilo založenih med bolniške liste. Zato je nujno pomisliti, da manjka tudi nekaj Celjanov. Mislim, da bi morali prišteti še kakih 20 fantov in to v glavnem mladeničev palube. Tako jih je bilo skupno okoli 170, kar nekako ustreza stanju v krajih, ki so bili po številu prebivalstva podobni Celju.

Administrativno obdobje admirala Tegetthoffa, ki se je začelo leta 1869 in trajalo še do leta 1882, kar pomeni še 12 let po njegovi smrti, predstavlja po eni strani zmanjšanje celotnega števila kadra zaradi zastarelosti flote, po drugi strani pa vsebinsko obogatitev avstrijskega pomorskega kadra na sploh. Zal je bil Tegetthoff kljub svoji odlični strategiji in taktiki, saj je bil najboljši pomorski vojskovodja svojega časa, zelo slab administrator. Njegovi personalni listi so nasproti von Dahlerupovim korak nazaj, kljub

temu, da vsebujejo tudi obvezno jezikovno rubriko tako pri oficirjih in uradnikih, kakor pri podoficirjih in moštvu. Poleg tega je imel okoli sebe vrsto slabih administrativnih uradnikov in vojnih pisarjev, ki so zgubili ali založli veliko število personalnih listov, predvsem pa temeljnih listov pod-oficirjev in moštva. To je — poleg zadnjega obdobja, ki je pa z viri slabo zastopano iz povsem drugačnih razlogov — po urejenosti in popolnosti — najslabše kadrovsko urejeno administrativno obdobje mornarice od leta 18Ì2 do 1918.

Vendar je mogoče iz obstoječih personalnih virov izluščiti naslednje: Tegetthoff je začel opuščati stroke, kakor so bile mornariška izkrcevalna pehota, mornariški lovski bataljon, mornariška pehota v utrdbah in pristaniščih, lagunska flotila (ta ni bila več potrebna, ker so Benetke z vsemi lagunami prešle pod Italijo) in obalna artilerija, ki je prehajala pod skupno komando kopne vojske in mornarice, spadala pa je pod kopno vojsko. Ker so bile te stroke strateško in sploh vojaško zastarele, je Tegetthoff posvečal veliko pozornost pravemu mornariškemu kadru, ki se je moral izvežbati tujdi za izkrcevanje, za napade na obalne in otoške višine in seveda za upravljanje morebitnih okupiranih pristanišč. Po bitki pri Helgolandu, kjer je pomagal poraziti dansko floto kot zaveznik Prusije, se je odločil za popolnoma nenapadalno vojno. On je prvi med admirali spoznal, da je Jadranu potrebna obramba predvsem spričo rasti italijanske jadranske vojne mornarice po porazu v bitki pri Visu 20. julija 1866. Vendar s svojo politiko gradnje obrambne flote ni prodrl niti kot komandant mornarice, niti kot posebni cesarjev svetovalec za zadeve mornarice (Na Dunaju se je tedaj govorilo, da sta si s cesarjem v »prisrčnem sovraštvu«, kar je bilo nekoliko pretirano.). Prodrl pa je z vsebinsko poglobitvijo vzgoje mornariškega kadra, kar so posnemali vsi njegovi nasledniki, zlasti Daublcbsky, Montecuccoli in Haus.

Vsebinsko poglobitev opazimo predvsem pri slovenskem oficirskem kadru. Med njegovo administracijo je začel svojo oficirsko kariero najboljši avstrijski mornariški kader sploh, še posebej je treba poudariti, da je bilo tedaj med študirajočimi in razvijajočimi se oficirji mnogo Slovencev in med njimi se je začela razvijati elita, ki je tako Daublebskemu, kakor pozneje Hausu mnogo pomenila.

Poglejmo, kako je bilo s tem v Celju. V času Tegetthoffove personalne administracije so iz vojnopomorske akademije na Reki izšli štirje celjski oficirji. Leta 1871 je doštudiral Ludvik Wittenbach, rojen na tujem, vendar pristojen v Celje.-6 Med vsemi je imel najmanj sreče, saj je bil tupokojen kot kadet že leta 1874. Iz neznanega razloga je postal trajni invalid. Leta 1870 je doštudiral v Kotoru rojeni Celjan Lucijan Cigler (Ziegler) pi. Pozza.27 Napravil je zelo lepo kariero, ker je bil zaradi svoje sposobnosti med najljubšimi oficirji Daublebskega. Leta 1909 je bil imenovan za kontraadmi-rala. Kot tak je bil tudi upokojen. Leta 1881 je šolanje na akademiji končal drugi veliki Celjan, t. j. Kari Seidensacher.28 Napredoval je nekoliko počasneje kot Cigler, ker je bil leta 1910 šele kapetan bojne ladje. Toda ostal je v mornarici do konca prve svetovne vojne. Veliki admiral Anton Haus ga je dal leta 1913 povišati v kontraadmirala. Leta 1917 je postal viceadmiral. Kot gojenec akademije in mornariški kadet je Seidensacherju sledil pl. Anton

Triulzi.29 Njegovo napredovanje je podobno Seidensacherjevemu. Čin kape-tana bojne ladje je dosegel leta 1911. Leto dni kasneje se je dal upokojiti. Ob začetku prve svetovne vojne je bil začasno reaktiviran in leta 1915 povišan v kontraadmirala. Torej imamo na štiri šolane oficirje kar tri take, ki so se kasneje povzpeli med admirale. Za majhno mesto, kakršno je bilo tedaj Celje, je bil to zelo lep uspeh. Iz neznanih razlogov vojnopomorske akademije ni končal Johan Friedrich, ki je študiral v letih 1878 in 1879.30

Iz istega časa imamo sedem znanih celjskih podoficirjev. Vsi so se posvetili tako imenovani palubni stroki, ki je bila tedaj med Slovenci najbolj priljubljena. Izjema je v Grazu rojeni Celjan Ernest Fink, ki je iz palube prešel na krmo." V mornarico je prišel leta 1869. Po petih letih je postal nižji podnarednik (Marsgast) palubne stroke, pri čemer je ostal do leta 1883. Nižji podnarednik palube je bil Anton Žafran.32 Prijavil se je leta 1878. Tri leta kasneje je napredoval, a je kmalu po tem umrl v Pulju. Istočasno z njim se je prijavil Viljem Friedrich.83 Ta je leta 1882 napredoval v podnarednika palube (Quartiermeister). Vir ga spremlja do leta 1888. Ni znano, kaj je bilo z njim kasneje. Franc Pristovšek je prišel v mornarico leta 1873.34 V viru je imenovan še leta 1883. Od leta 1877 dalje je imel našitke podnarednika palube. Iste našitke je dosegel Matija Hriberšek, ki se je prijavil leta 1880.35 Povišan je bil leta 1886. Dve leti kasneje je odšel iz mornarice verjetno zaradi bolezni. Hugo Wozelka je podpisal obvezo leta 1882.30 V Pulj je prišel s furmanom, ki je arzenalu pripeljal ladjedelski les. Napredoval je izredno hitro, kajti po šestih letih službe je bil že narednik (Boots-mannsmaat). Služil je do leta 1894. Končno je tu še Valentin Pečnik, ki se je prijavil leta 1881.3' Po šestih letih je bil narednik palube. Nadaljnjih enajst let je čakal na čin nižjega vodnika (Unterbootsmann). Leta 1899, po polnih osemnajstih letih službe, je zapustil vojno mornarico in se podal v Trst, kjer je verjetno nadaljeval mornariško življenje v trgovski floti Avstrijskega Lloyda.

Tako imamo v času Tegetthoffove personalne administracije skupno 12 znanih mornariških starešin. Ker je način napredovanja ostal isti kakor v času von Dahlerupove reforme (1849—1868), pomeni, da moramo prišteti še kakih 60 navadnih mornarjev-prostovoljcev, kar bi pomenilo skupaj 72 Celjanov v mornarici. Toda, kakor je bilo že ugotovljeno, je to doba izredno slabe administracije, doba, ko je bilo izgubljenih ali založenih največ personalnih listov in zato se ne bomo prav nič motili, če k znanim mornarjem prištejemo še kakih 15 do 20 neznanih. Na ta način dobimo okoli 90 Celjanov v vojni mornarici in to v dobi, ko se je strokovno znanje vojnopomor-skega kadra poglobilo. Trije kasnejši admirali to dovolj zgovorno potrjujejo. Prav tako potrjuje to značilnost popolni izpad Celjanov iz pomorske pehote in drugih manj pomorskih služb, kar pomeni, da so se želeli izvežbati v modernih pomorskih strokah, zaenkrat na palubi.

O Tegetthoffu je treba poudariti, da je v bitkah pri Helgolandu in pri Visu (1866) preizkusil Dahlerupov slovenski kader. Veliko število odlikovanj, ki so jih od njega prejeli predvsem Slovenci — med njimi je bilo tudi nekaj Celjanov — priča, da je odkril njihovo borbeno sposobnost in da je ni pozabil do konca življenja. Najbrž je svojemu prijatelju Daublebskemu prišepnil naj nadalje odpravlja iz mornarice nezanesljivi italijanski kader in

ga nadomešča s Slovenci. Vendar se v prvih dvanajstih letih po njegovi smrti to še ni uveljavilo. Daublebsky se namreč še ni prebil na vrh mornariške lestvice, torej ni mogel odločati o kadrovski politiki.

Leta 1883 je postal Daublebsky komandant mornarice. Takoj na začetku poveljevanja je objavil administrativno reformo, ki jo je izdelal že nekaj let prej kot komandant eskadre. Ker si je z vsemi silami prizadeval — in končno s pomočjo slovenskih višjih in visokih oficirjev tudi uspel — da bi Avstrija zgradila novo vojno mornarico v obrambo proti italijanskemu imperializmu, ki je odkrito meril na mesto Trst z zaledjem, Istro in Dalmacijo, je potreboval večje število strojnega in palubskega kadra, ki ga je sicer že začel ustvarjati Tegetthoff, ki pa še ni dosegel zadovoljivega števila in zadostne stopnje strokovnosti. Doba Daublebskega, kakor sem že drugje poudaril, pomeni drugi veliki vdor Slovencev v vojno mornarico. To se sicer v Celju ne pozna v tolikšni meri kakor na primer v Mariboru in Gradcu, vendar bomo videli, da je tudi Celje precej dobro zastopano predvsem s podoficirji tako imenovanih novih strok.

Iz reške vojnopomorske akademije so izšli v času Daublebskega trije visoki pomorski oficirji. Leta 1883 je diplomiral Viktor Vest, ki je bil rojen leta 1866. Napredoval je precej hitro. Bil je na nekaj prekooceanskih potovanjih s kadeti in na raznih mornariških misijah. Leta 1912 je bil povišan v kapetana bojne ladje. Dve leti kasneje, t. j. na začetku prve svetovne vojne pa je bil upokojen kot trajni invalid. V nasprotju z ostalimi pomorskimi oficirji, ki so si skoraj vedno izbrali za penzijsko mesto Gradec, si je Vest zbral Stražišče pri Kranju, kjer se je pri 49 letih poročil z mladenko sedemnajstih let. Leta 1917 je umrl. Pokopan je bil v Stražišču.3» Drugi šolani celjski oficir je bil Henrik Zaje (Seitz) Treffen. Diplomiral je leta 1888. Njegova napredovanja so bila na začetku nekoliko težka, vendar so postala po letu 1905 presenetljivo nagla. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa poveljeval južni avstrijski floti, ki je imela svoj sedež v Boki Kotorski. Kot komandant te flote je konec decembra 1915 izvedel znamenito akcijo preganjanja franco-sko-italijanske mornarice v Otrantu, ki je preveč vznemirjala južni sektor avstrijske obale.39 Leta 1919 je bil imenovan za kontraadmirala. Za penzijsko mesto si je izbral Gradec, kjer je leta 1940 umrl. Bil je izrazit antinacist. Tretji veliki celjski pomorščak, ki je diplomiral v dobi Daublebskega, je bil John Friedrich Thomas Patrick O'Flannagan. Ni mi znano, kako je prišel ta priimek v Celje, vendar je bil omenjeni tukaj rojen leta 1882. Morda je bil sin ali vnuk Mateja O'Flannagana, Tržačana, ki je bil ob koncu dvajsetih let XIX. stoletja namestnik komandanta avstrijske vojne mornarice. O'Flannagan je diplomiral leta 1900, kar pomeni, da je začel svoje šolanje že pred smrtjo Daublebskega. Napredoval je najbrž hitreje kot vsi imenovani, kajti leta 1918 je bil že kapetan bojne ladje.40 Leta 1918 je bil upokojen. Vojnopomorsko akademijo so obiskovali trije Celjani, ki pa je morda niso dovršili, ker se omenjajo samo v temeljnih knjigah šole, medtem ko jih v drugih virih ne najdemo. To so bili Ferdinand Erminger (1892—1893), Anton Reich (1899— 1900) in Franc Anton Leopold Kacijančič (1902—1903). Ker je možno, da so nekaj časa služili kot podoficirji, da so odslužili stroške šolanjai, jih s previdnostjo uvrščamo med starešine.

/

Med ostali oficirski in uradniški kader spada v tem času še šest ljudi, ki sicer niso bili vsi rojeni v Celju, so pa prišli iz celjskih šol. Prvi je zdravnik Ivan Herzman, rojen leta 1878. V mornarico je stopil z dvajsetimi leti kot medicinski asistent. Po šestih letih je postal korvetni zdravnik (major), kar pomeni, da je medtem diplomiral. Leta 1907 je bil zdravnik bojne ladje (polkovnik). Pet let kasneje je bil razvrščen v rezervo.41 še v času stare Jugoslavije je imel v Celju zasebno zdravniško ordinacijo. Iz Celja je odšel v mornarico Anton Esenko, rojen v Prožinu leta 1879. Prijavil se je leta 1900 kot duhovnik, kar pomeni mornariški kaplan. Leta 1912 je bil povišan v mornariškega kurata (kapetan).« Prav tako je odšel v akademijo na Reki Robert Lutz, rojen leta 1873 na Spodnji Hudinji. Leta 1892 je bil imenovan za kadeta. Napredoval pa je v tehničnih strokah in je bil leta 1907 imenovan za višjega ladjedelskega inženirja 3. reda (major). Leta 1910 je bil upokojen.43 Iz celjskih šol je odšel v mornarico Edvard Račič, sicer rojen v Šmarju pri Jelšah. Po začetku službe bi sicer spadal že v prvo obdobje, kajti v mornarico je odšel že leta 1848. Njegov vzpon se pa začne šele pod Daublebskim, ko je po dveletni šoli postal leta 1895 višji mornariški komisar 1. reda (polkovnik).44 Profesor Rihard Riegler, ki je bil rojen v Šentjurju pri Celju, je odšel v mornarico prav tako iz ene od celjskih šol. V mornarici je poučeval francoščino in italijanščino na tedaj ustanovljeni podoficirski šoli. Služboval je med leta 1900 in 1907.4S Končno imamo še pomožnega pisarja Franca Kepo, ki je bil rojen v Celju leta 1885. Ni znano kdaj je prišel v mornarico. Najbrž okoli leta 1900 kot mladenič palube. Leta 1903 je bil že artilerijski podnarednik, medtem ko je leta 1908 napredoval med pomožne pisarje.16 Iz neke doslej neznane celjske delavnice je leta 1902 odšel v puljski arzenal kovinarski delavec Franc Mališnik, po rodu iz Teharij. Leta 1906 je bil povišan v preddelavca, leta 1915 pa v mojstra kovinarske stroke.74 Skupno im^imo torej 13 starešin — oficirjev in uradnikov — ki so začeli 'svojo kariero v času personalne administracije Daublebskega.

Tu pa je treba poudariti, da je bilo nekaj oficirjev, ki so bili rojeni drugje, imeli so se pa za Celjane. Tak je bil na primer Peter Salcher, ki je bil rojen v Trstu. V času Daublebskega je dobil čin kontraadmirala. Bil je precej časa komandant Vojnopomorske akademije na Reki. Njegova kratka zgodovina vojnopomorskega šolstva Avstrije s posebnim ozirom na reško akademijo je sicer precej nebogljena, vendar je obenem prvo tako delo v historiografiji avstrijskega vojaškega šolstva. Njegov sin Rihard je bil rojen na Reki. Vojnopomorsko akademijo je končal že v času Daublebskega. Leta 1918 je odšel iz mornarice s činom kapetana korvete. Po vojni se je prijavil v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je bil leta 1931 upokojen kot kontra-admiral. Umrl je leta 1955 na Sušaku. Pisec tega članka je obiskal ^njegovega sina Petra ob enem njegovih občasnih prihodov iz Združenih držav Amerike. Zatrdil mi je, da se je oče vedno imel za Celjana. Če štejemo ta dva, je imelo Celje kar šest admiralov, torej več kot Maribor, toliko kot Graz in Celovec skupaj. Po podatkih, ki so trenutno znani, sta jih imela več le Trst in morda Ljubljana (vendar je za poslednjo še nekaj dvomov).

Sledi 15 znanih podoficirjev, in sicer štirje iz palubne stroke, osem strojnikov, en krmar in dva artilerista. Za palubno stroko so se odločili Jožef Arzenšek (18 86),48 Franc Kotnik (1887).« Jakob Ivan Polak (1892)3« in

Franc Kranjc (1894)51. Vsi štirje so se obvezali za dvanajst let službe, kar so tudi izvršili, le Polak je svojo obvezo podaljšal na šestnajst let. Zanimivo je, da so vsi štirje ostali na stopnji nižjega podnarednika (Marsgast) in da niso kazali nikake volje po nadaljnjem napredovanju.

Precej drugače je s podoficirji strojne stroke. Na stopnji nižjega podnarednika (Maschinengast) sta ostala Miroslav Horjak,52 sicer rojen v Celovcu, pristojen pa v Celje in Oskar Tratnik.53 Oba sta prišla v mornarico leta 1895 kot mladeniča stroja. Služila sta še leta 1909. Nadaljnji trije so napredovali do čina podnarednika (Maschinenquartiermeister). To so bili Jožef Horjak, ki se je prijavil leta 1887, napredoval pa leta 1891,54 Julij Sanderly, ki je nastopil leta 1892, napredoval pa leto dni kasneje55 in Franc Pugmeister, ki je obvezo podpisal leta 1898, našitke podnarednika pa dobil leta 1902.50 Vsi trije so služili po dvanajst let. Narednik (Maschinenmaat) je postal v Ptuju rojeni Celjan Leopold Costa. Iz Celja v Pulj se je odpeljal leta 1888 z nekim neznanim furmanom. Obvezal se je za dvanajst let. Leta 1892 je dobil naredniški čin. Konec leta 1900 se omenja v Trstu. Več o njegovem nadaljnjem življenju ne vemo.57 Robert Pešič, ki je bil rojen v Trstu leta 1883, je bil po starših pristojen v Celje, kjer je tudi živel. Leta 1887 je odšel v mornarico kot mladenič stroja. Leta 1900 je podpisal obvezo za dvanajst let službe. V treh letih je dosegel čin podnarednika. Leta 1906 je bil že imenovan za nižjega vodnika strojne stroke (Untermaschinenwärter). Leta 1912 je bil odpuščen in od tedaj je živel v Celju.58 V Celje je bil pristojen in tam tudi živel v Mariboru rojeni Ivan De Toma. Leta 1901 je podpisal obvezo za dvanajst let. V službi so ga zatekle priprave na vojno, zato je osi al v mornarici še dalje, t. j. do konca prve svetovne vojne. De Toma je med vsemi celjskimi podoficirji dosegel največ. Leta 1916 so mu namreč izročili našitke vodnika strojne stroke (Maschinenwärter).5» Krmar-ske stroke se je oprijel Miroslav Hofman. V mornarico se je podal leta 1886. štirinajst let kasneje je bil povišan v podnarednika krmarske stroke (Steuerngast). Služil je najmanj do leta 1904."» Končno sta tu še dva pod-oficirja artilerijske stroke. Prvi je v Sv. Križu pri Beljaku rojeni Jožef Costa, brat že omenjenega Leopolda." Iz Celja, kjer je živel pri starših, je odpotoval leta 1892. Obvezal se je za deset let, služil pa jih je najmanj dvanajst. Leta 1894 je postal nižji podnarednik artilerije (Waffengast). Drugi je bil Matija Sporn. Ni znano, kdaj je prišel v mornarico, vsekakor pred letom 1900, kajti tedaj je bil že artilerijski podnarednik (Waffenquartiermeister). Leta 1907 je bil penzioniran kot invalid.82

Tako smo našteli 30 celjskih mornariških starešin v času personalne administracije Daublebskega. To je čas, ko so bili viri najbolje urejeni, čas najboljših mornariških pisarjev, ki so se držali določenega reda in pravil, ki jih je narekovala komanda mornarice. Vse do leta 1895 ni nikakršnih problemov. Toda mnogi podoficirji in mornarji, ki so prišli na ladje po tem letu, so ostali v mornarici preko svoje obveze že zaradi priprav na prvo svetovno vojno. Njihovi personalni listi so bili enostavno preneseni v naslednjo administracijo. Po vojni pa so bili izročeni državam naslednicam. Celjski personalni listi so bili izročeni Jugoslaviji in z vsemi vrnjenimi personalnimi spisi iz časa zadnjih deset let Avstrije so bili izgubljeni jned drugo svetovno vojno. Zato za obdobje med leti 1895 in 1902 razpolagamo

z izredno majhnim številom virov personalne narave. Za nekatera leta jih je ostala slaba polovica, za druga bi jih lahko prešteli na prste. Tako nam manjka velika večina kadrovskih podatkov za poslednjih osem let administracije Daublebskega. Na mestu je prepričanje, da je bilo med njimi tudi precej Celjanov. Zato ne bomo grešili, če prištejemo še vsaj pet podoficirjev. To je izredno previdna ocena. Tako dobimo približno 35 starešin za dvajset-letje, ki je po administraciji znano po velikem Celovčanu. To pa je bil čas, ko so se začeli Slovenci zavedati svoje pomembnosti. Izračuni na osnovi ohranjenih virov kažejo, da je napredoval vsak peti slovenski mornar, kar pomeni, da smo v tistem času imeli po štiri slovenske mornarje na enega slovenskega starešino. Kakor je bilo že ugotovljeno, velja to pravilo za vse slovensko ozemlje, torej tudi za Celje. Potemtakem je v času Daublebskega in njegove administracije odšlo v mornarico nič manj kot 175 Celjanov. Verjetno pa se bo ta številka precej povečala, ko bodo znani vsi viri. Vse to pomeni tudi, da je od leta 1829, ko se pojavijo prvi prisilni »prostovoljci«, pa do leta 1902, ko je bil konec administracije Daublebskega, odšlo v mornarico okoli 520 Celjanov, kar pomeni nekaj več kot sedem na leto.

Zadnja avstrijska personalna administracija je za naše namene najbolj kritična, čeprav je bila ocenjena za vzorno, si z njo ne moremo kaj prida pomagati. Jugoslaviji izročeni personalni dokumenti so bili izgubljeni. Redki na Dunaju še ohranjeni ne dajejo slike dejanskega stanja. Obstaja sicer seznam izročenih dokumentov, žal pa za leta 1895 do 1905 ne navaja vedno krajev rojstva oziroma pristojnosti, za vsa ostala leta pa je zadnje napredovanje vedno dvomljivo. Vse to za podoficirje in moštvo. Za oficirje je stanje nekoliko boljše, ker so na Dunaju ostale temeljne knjige akademije in s pomočjo letnih šematizmov (Almanach der K.u.K. Kriegsmarine) lahko rekonstruiramo dejanski potek napredovanj in službovanja. Neugotovljena ostanejo le nekatera napredovanja, ki jih je avstrijska vlada sklenila podati leta 1919, ker niso zabeležena v temeljnih knjigah.

V času od leta 1903 do 1918 je na vojnopomorski akademiji študiralo in dokončalo svoj pomorski študij osem Celjanov. Med njimi so štirje dosegli čin poročnika bojne ladje, dva sta bila poročnika fregate in dva sta ostala na stopnji kadeta. Prvi je bil Alfred Emil Rajmond Macher. Akademijo je dokončal leta 1903. Cin poročnika bojne ladje je dosegel leta 1912. Čudno se zdi, da med vojno ni napredoval. Leta 1919 je bil namreč upokojen v tem činu. Drugi je bil Gilbert Schneditz. Julija 1904 je postal kadet. Cin poročnika bojne ladje si je našil leta 1913. Leto dni kasneje je bil iz neznanih razlogov upokojen. Ob začetku vojne z Italijo je bil reaktiviran. Kakor Macher je bil leta 1919 upokojen v istem činu. Tretji je bil Miroslav štum-berger (družina se je prvotno imenovala Strmbregar). Rojen je bil leta 1892 v Šmarju pri Jelšah. V mornarico je odšel iz celjske gimnazije leta 1911 kot aspirant. Leta 1913 je postal kadet. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot poročnik bojne ladje, že v času Avstrije je bil znan zbiratelj pomorskih zgodovinskih predmetov. To mu je kasneje omogočilo, da je ustvaril lastno muzejsko zbirko v Baošiču v Boki Kotorski. O njem bo še govor v času Jugoslovanske vojne mornarice. Četrti je bil Franc Adolf Pramberger. Rojen je bil v Gorici, pristojen pa v Celje. V akademijo je odšel leta 1915. Eno leto je bil aspirant, nato eno leto kadet. Cin poročnika fregate je nosil le

nekaj mesecev, kajti leta 1918 je dobil našitke poročnika bojne ladje. Leta 1919 je bil odpuščen kot premlad za upokojitev. Leta 1913 je iz celjske gimnazije odšel v mornarico aspirant Pavel Friderik Scarpa. Poročnik fregate je postal leta 1916. Ob koncu vojne je bil odpuščen. Leto dni za njim je prav tako iz celjske gimnazije odšel aspirant Franc Karel Maksimilijan Khil. Po enem letu šolanja je postal kadet in leta 1917 poročnik fregate. Služil je do konca svetovne vojne. Na stopnji kadeta sta ostala: Leo Smole j, ki je dokončal študij akademije leta 1908 in se leta 1910 ne omenja več, ter Viktor Hollega von Hollegau, ki se je vpisal leta 1910. Od leta 1914, ko je postal kadet, ni več napredoval. Po vojni je bil odpuščen.

Dalje imamo štiri učence akademije, ki niso končali študija. Edini, ki je odšel iz šole, ker razreda ni dokončal, je Otmar Alojzij Janouš. V prvin dveh razredih je bil po rangu nekje med zadnjimi, v tretjem letniku pa je popolnoma odpovedal. Najbrž je moral nekaj časa služiti kot podoficir, da je na ta način povrnil stroške šolanja. Ostale tri pa je presenetil konec vojne, enega v tretjem (Elmar Boschek), enega v drugem (Kurt Kessler) in enega v prvem (Walter Kessler) letniku.

Pričakovati bi bilo, da bi v času zadnje administracije našteli manj podoficirjev, kakor v dobi Dahlerupa ali Daublebskega. To bi moralo veljati v glavnem za vso Slovenijo. V tej dobi je namreč Avstrija zavirala odhod slovenskih fantov v mornarico, ker jih je planirala za kopne fronte v Galiciji, v Srbiji in na morebitni fronti na italijanski meji, v katero pa glavni vojaški dejavniki, razen mornarice, niso verjeli. Kljub temu se število mornariških podoficirjev, ki so prihajali iz Slovenije, stalno veča. Ugotavljamo pa, da pada število navadnih mornarjev na enega starešino. Tako je na primer za Gorenjsko ugotovljeno, da sta napredovala dva od treh gorenjskih prostovoljcev. Za Maribor je stanje le malo drugače. Za Posavje smo ugotovili, da je napredoval več kot vsak drugi prostovoljec. Stanje v Celju je še bolj presenetljivo, kajti v seznamu Jugoslaviji izročenih dokumentov imamo naslednje podatke: v delu seznama, ki je pomanjkljiv, ker navaja samo imena in rojstne kraje, srečamo 18 celjskih podoficirjev, pri katerih niso navedene niti stroke, niti čini ali položaji; v drugem seznamu, ki je v izne-šenih točkah popolnejši, dobimo 12 podoficirjev strojne stroke, 6 podoficirjev palube, dva artilerijska narednika in enega telegrafista v rangu podnarednika. Ce k temu prištejemo še omenjenih 8 oficirjev in dijaka, ki je padel v tretjem letniku akademije, imamo 47 celjskih mornariških starešin nasproti pičlemu številu osmih mornarjev. To pomeni, da bi lahko bilo še vsaj štirikrat toliko prostovoljcev, če bi vojaške oblasti dopuščale neoviran odhod v mornarico. To pa tudi pomeni, da je bilo v zadnji mornariški administraciji skoraj sedem celjskih mornariških starešin na enega celjskega mornarja. K takšnemu stanju komentar pravzaprav ni potreben. Iz Celja je prispel tedaj resnično odličen mornariški kader. Toda tu nastane vprašanje, ki je značilno za vsa industrijsko razvijajoča se mesta. Domnevamo namreč, da je v skupini podoficirjev, kjer seznam ne navaja strok, več kot polovica strojnikov. Ce je to res, in skoraj ne more biti drugače, je bilo med prvo svetovno vojno vsaj 25 strojnih podoficirjev iz Celja, ali več kot polovica vsega mestnega starešinskega kadra. To pa jasno kaže na usmerjanje kadra v strojno stroko. Usmerjala ga je pa lahko le razvijajoča se

industrija, ki je potrebovala dober strojni kader in ga je najceneje dobila iz vojaških šol, predvsem pa iz mornarice, kjer je bilo za strojnike veliko dela in so se s stroji vsakodnevno spoznavali.

Med znanimi strojnimi oficirji, ki so se ponašali, da so iz Celja, ali vsaj da izhajajo iz celjskih šol, imamo enega višjega štabnega vodnika (Oberstabsmaschinenwärter) v osebi Antona Kaplje, rojenega leta 1887. Dalje je tu vodnik (Maschinenwärter) Rudolf Kožuh, ki je bil rojen leta 1893. Sledi pet narednikov (Maschinenmaat). To so bili: Henrik Štalcar, rojen leta 1890, Maks Šobret, rojen leta 1892, Alojz Dolac, rojen leta 1893, Ivan Vrečko, rojen leta 1895 in Lambert Celiba, rojen leta 1898. Serijo nadaljujejo trije podnaredniki, t. j. Franc Krašovec in Anton Urankar, rojena leta 1895, ter Viktor Krivec, rojen leta 1899. Končno imamo še dva nižja podnarednika (Maschinengast) t. j. Gabrijela Rateja in Franca Webra, oba rojena leta 1891. Podoficirji palube so bili: narednika (Bootsmannsmaat) Milan Gabrič, rojen leta 1894 in Alojz Lazarini, rojen leta 1895, podnarednika (Quartiermeister) Avgust Srebočan, rojen leta 1892 in Karel Gajšek, rojen leta 1898, ter nižja podnarednika (Marsgast) Franc Veltovsky in Anton Juvan, oba rojena leta 1895. Artilerijska podoficirja sta bila Ludvik Pogačar, rojen leta 1891, in Emil Kosem, rojen leta 1894. Telegrafist je bil podnarednik (Telegrafquartier-meister) Albert Veichs, rojen leta 1897.64

Kakor rečeno, so zgornji podatki iz seznama Jugoslaviji izročenih dokumentov. Izročeni pa so bili le dokumenti za ljudi, ki so se odločili živeti v novi državi. Dokumenti tistih mornarjev, ki so se odločili živeti v Pulju, Trstu ali kateremkoli istrskem kraju ali na območju zadarske enklave, so bili izročeni Italiji. Za te ni mogoče zvedeti, od kod so prišli, ker je naveden le kraj nove pristojnosti. Dokumente za tiste ljudi, ki so se odločili živeti v Avstriji, je obdržala avstrijska vlada. Nekateri so se verjetno odločili živeti na Češkem, kjer so si pridobili prijatelje. Med vsemi temi je bilo gotovo tudi nekaj Celjanov. Toda to število po vsej verjetnosti ne presega dvajset ljudi. Rekel bi, da je navedena številka precej ohlapna. Potemtakem je bilo v mornarici med zadnjo administracijo največ 75 Celjanov, kar je v primeri z dobo Daublebskega manj kot polovica. Poudariti je treba, da je velika večina teh zadnjih mornariških prostovoljcev iz Celja začela svojo kariero pod 18 leti starosti, t. j. v svojstvu mladeničev palube in stroja. Taki rekru-taciji se kopna vojska ni mogla upirati. Vsa druga moška, za vojsko godna mladina slovenskih dežel, je bila rezervirana za prej omenjene fronte. Zato je razumljivo, da srečamo v poslednjem obdobju na ladjah vojne mornarice precej majhno število Slovencev in med njimi Celjanov. Le redka območja so v tem izjema, med njimi Trst s Slovenskim Primorjem. Če torej prištejemo še maksimalno število Celjanov, ki so se prijavili v mornarico med leti 1903 in 1918 t. j. 75, ugotovimo, da je Celje med leti 1829 in 1918 prispevalo k mornariškemu kadru nekaj manj kot 600 mladih pomorščakov. Mislim, da te številke ne smemo podcenjevati, posebno še zato ne, ker gre za mesto, ki je začelo z industrijskim razvojem dokaj pozno.

Če se sedaj nekoliko ozremo na celjski pomorski kader v Avstriji, moramo ugotoviti naslednje: 1. Našteli smo šest admiralov, dva kapetana bojne ladje in po enega kapetana fregate, artilerijskega majorja, kapetana sodne stroke, polkovnega zdravnika, višjega inženirja, višjega komisarja in speciali-

ziranega profesorja, torej petnajst visokih in višjih oficirjev in uradnikov, ki sicer niso vsi rojeni v Celju, vendar so Celjani po pristojnosti ali so pa izšli iz celjskih šol. Dalje smo našteli več nižjih oficirjev in uradnikov in vrsto podoficirjev. 2. Vsi našteti so napredovali dokaj redno, nekateri tako-rekoč vrtoglavo, le redki so primeri počasnega napredovanja. 3. Za nas je važno, v kakšnem odnosu so bili vsi prizadeti nasproti našemu narodu. Opazili smo mnogo nemških priimkov, tu in tam se nam je pokazal kak italijanski in celo poljski priimek. Vendar eno velja skoraj za vse oficirje in podoficirje: v jezikovno rubriko svojih personalnih listov so dali vpisati tudi slovenski jezik poleg obvezne nemščine in italijanščine. Edina izjema je podoficir Egon Figelmiller, ki je ves čas svojega službovanja »znal samo nemško«. Delna izjema je kontraadmiral Cigler, ki je v prvih kvalifikacijskih listih vpisal hrvaščino, že v petem letu službovanja pa je dodal »kranj-ščino« in jo postavil pred hrvaški jezik. V personalnih listih podoficirjev so jeziki preprosto našteti, kakor na primer »nemško, slovensko ali kranjsko, italijansko; nekateri navajajo še francosko ali špansko. Za večino oficirjev je bilo nekoliko drugače. V jezikovni rubriki najdemo najbolj pogosto takšne-le zapise: »Govori in piše dobro nemško in italijansko (italijanščina je bila učni predmet na akademiji) in po lastni izjavi slovensko (ali kranjsko)«. Celo admiral Seidensacher je »po lastni izjavi govoril ali pisal kranjsko«. Isto velja za Triulzija, Vesta, O'Flannagana in kontraadmiral a Zajca-Treffena. Izjemi sta oba Salcherja, ki slovenščine nista znala, znala pa sta »nekoliko hrvaščine«. Ali je bilo to tedaj »samo moderno«, ali so se ti ljudje začeli zavedati, da živijo v slovenskem okolju in so hoteli postati del tega družbenega okolja, to je za zdaj še težko točno ugotoviti. Gotovo je, da so tisti oficirji in podoficirji, ki so vpisali slovenski jezik na tretje mesto, ki je bilo razen za Nemce, Madžare in Italijane, rezervirano za narodni jezik, hoteli s tem, nekaj povedati. Manj pozornosti je zbujalo, če je kdo vpisal slovenski jezik na četrto ali peto mesto. Kolikor sem mogel slediti, tega ni naredil noben Celjan. Našli so se pa predrzneži, ki so naš jezik vpisali pred obvezno italijanščino. Tak je bil na primer Edvard Račič, ki smo ga imenovali med komisarji. Našli so se pa tudi taki, ki so »kranjščino« ali »slovenščino« vpisali na prvo mesto. To so počeli predvsem podoficirji, ki so resnično dobro znali samo svojo materinščino. Najboljši dokaz za to so tisti, ki so ob prihodu v mornarico izjavili, da obvladajo samo slovenski jezik, čeprav se je kmalu izkazalo, da znajo tudi nekaj nemščine. Osebno sem prepričan, da gre pri večini Celjanov za zaveden narodni kader. Kajti, kaj je bilo treba oficirju potrebno podati izjavo, da govori in piše slovensko, če se ni za slovenščino zavestno opredelil? Pri tem je treba vedeti, da je bila vojnopomor-ska akademija na Reki zasnovana kot kovačnica nemštva. Ce so torej oficirji svoj jezik kljub temu ohranjali in ga po lastni »izjavi« dali vpisati na prvo mesto, moramo ugotoviti, da akademija v svojem ponemčevalnem sistemu pri Celjanih ni uspela.

Tako pridemo do začetkov in razvoja jugoslovanskega vojnopomor-skega kadra. Srbija, ki se je štela med zmagovalce v prvi svetovni vojni, ni imela mornarice. S tem, da je leta 1918 nastala Jugoslavija, je nastalo tudi

vprašanje obrambe dalmatinske obale in ustanovitve mornarice. Pod pritiskom Italije je bila delitev avstrijske vojne llote izvedena tako, da je dobila Jugoslavija le nekaj manjših in eno večje vojno plovilo. Vsi plovni objekti so bili zastarelih tipov. Vendar je to bila podlaga za ustanovitev vojne mornarice. Ker Jugoslavija ni imela vojnopomorskega kadra, je že leta 1918 in 1919 sprejemala narodno neoporečne oficirje avstrijske vojne mornarice, ki so se izrekli za Jugoslavijo že med vojno. Žal je sprejela tudi precej takih, ki so postali Hrvati ali Jugoslovani »po kasnijem opredeljenju«. Le ti so razvoj mornarice bolj zavirali kot pa pravilno uravnavali. Tudi med Slovenci se je našel kak tak element. Pri sprejemanju v mornarico se je Štajercem zgodila precejšnja krivica. Res je, da je bila Štajerska angažirana na severni meji in na Koroškem, vendar so bili njeni pomorski oficirji in podoficirji prav tako »narodni«, kakor ostali slovenski mornariški oficirji in podoficirji. Težko je sploh reči, koliko so sprejeli Slovencev, predvsem podoficirjev. Med celjskim kadrom, ki smo ga omenjali zgoraj, najdemo vsaj tri Celjane — najbrž so jih sprejeli nekoliko več. Toda tudi trije Celjani v jugoslovanski mornarici pomenijo nadaljevanje kadrovskih vezi tega kraja z morjem. Res so bile te vezi nekam nenaravne, ker smo Slovenci s prvo svetovno vojno zgubili dostop do morja, toda eden od prvih razlogov za pristop v mornarico je bila pri vseh treh želja po pomorskih pripravah za osvoboditev Slovenskega Primorja, Istre, Kvarnerskih otokov in italijanske enklave na območju Zadra. Poudarek pa je bil na Slovenskem Primorju.

Edini celjski oficir, ki je bil sprejet v novo mornarico, je bil poročnik bojne ladje Miroslav štumberger. Decembra 1918 je bil že v Boki Kotorski. V jugoslovanski mornarici je opravljal razne dolžnosti. Bil je hidroaviatičar in podmorničar, torpedist in izumitelj. Bil je med propagatoci in ustanovitelji podmorniške flotile skupaj z Vladimirjem Pfeiferjem iz Leskovca pri Krškem. Zaradi svojega znanja in sposobnosti je postal nevaren intrigant-skemu in spretnemu, čeprav po sposobnosti dosti slabšemu Bogoslavu Ernyju. Zato je moral oditi na druge dolžnosti. Leta 1937 je dosegel čin kapetana bojne ladje, leto dni kasneje pa je bil na lastno prošnjo upokojen. Njegova pomorska muzejska zbirka se je med tem povečala in izpopolnila. Z vso pravico lahko rečemo, da je oče jugoslovanskega pomorskega muzc-alstva.

Med podoficirji avstrijske vojne mornarice, ki so se prijavili v jugoslovansko vojno mornarico, sta znana dva celjska dijaka. Prvi je bil pod-narednik Viljem Vibihal, ki se je prijavil novembra 1918, drugi pa Franjo Lihteneger, ki se je prijavil decembra istega leta. Oba sta služila do aprila 1941 v činu vodnika 1. reda strojne stroke. Vibihal se je vrnil domov bolan, vendar je bil od leta 1943 aktivist Osvobodilne fronte.

Ti trije, zlasti pa Štumberger so bili torej med ljudmi, ki so začeli vzgajati nov jugoslovanski vojnopomorski kader. Na tem mestu je treba poudariti, da je bil podoficirski kader, ki so ga vzgajali oficirji, kakor je bil Miroslav Štumberger in drugi po jugoslovanski miselnosti njemu podobni naši oficirji, odličen.

Oglejmo si najprej nov oficirski kader. Vojnopomorska akademija je bila v Dubrovniku. Iz celjske gimnazije je odšlo tja devet maturantov, ki so bili deloma rojeni v Celju, deloma otroci celjskih uradnikov, ki so bivali

drugje, deloma pa priseljenci, ki so živeli v mestu in bližnji okolici. Najprej se srečamo z Ernestom Blažonom, v Gradcu rojenim Celjanom. V vojno-pomorsko akademijo je odšel leta 1922. Specializiral se je v torpedominer-ski stroki. 31. decembra 1940 je dobil čin kapetana korvete. (Po osvoboditvi bil vpoklican v JVM in bil po nekaj letih upokojen kot kapetan fregate; živi v Celju; še leta 1965 je bil kot violinist član Celjskega godalnega orkestra. Op. ur). Leto dni kasneje je odšel v akademijo Savo Salmič, ki se je kot oficir specializiral v telegrafai. Cin poročnika bojne ladje 1. reda je dobil 11. decembra 1936. Služil je do konca aprilske vojne. Z njim je študiral Jožef Kvac, ki se je najprej specializiral za torpedista, nato pa odšel v pomorsko aviacijo, kjer je postal pilot izvidnik v činu poročnika bojne ladje 1. reda. Vojno je dočakal kot vojni hidropilot. Leta 1925 je študij na akademiji začel Ivan Osterc, ki je postal poročnik bojne ladje leta 1938. V njegovem letniku je bil tudi Oto Lubec, specializiran v torpedistiki. Cin poročnika bojne ladje 1. reda je dobil leta 1939. Pred izpitom je opravil tečaj spoznavanja in upravljanja z bojnimi strupi. Poročnik bojne ladje 2. reda je postal Milan Sonc, ki je svoj študij začel leta 1926. Specializiral se je za telegrafijo. Isti čin je leta 1940 dosegel Franc Druškovič, ki je odšel v akademijo leta 1929. V tridesetih letih je zanimanje Celjanov za vojnopomorsko akademijo precej upadlo, kajti v njej srečamo le še dva gojenca iz Celja, ki sta postala oficirja. Leta 1933, torej sedem let po Soncu, je odšel v akademijo Marijan Gorečan, ki je leta 1939 dobil čin poročnika fregate. Končno je leta 1936 odšel v akademijo, v Braniku rojeni celjski dijak Vladimir Birsa. Diplomiral je leta 1939. Vojno je dočakal kot poročnik korvete. (Tu je avtor spregledal še nekaj imen. To so npr. Branko Voglar, iz generacije, ki se je zapisala vojni mornarici v dvajsetih letih; pred vojno je bil poročnik bojne ladje; Nikolaj Safonov, rojen Ì917 v Leningradu, na celjski gimnaziji maturimi 1935, pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku končal 1938 kot poročnik korvete; bil aktivni udeleženec NOB v I. slovenski artilerijski brigadi in mornariškem odredu pri IX. korpusu; po osvoboditvi ostal v JVM in bil 1968 upokojen kot kapetan bojne ladje; Mirko Kralj, Celjan, ki pa ni ma-turiral na celjski gimnaziji, čeravno je bil nekaj let njen dijak, za mornariškega častnika študiral v istem letniku kot prej omenjeni Nikolaj Safonov, med vojno bil v jugoslovanski kraljevski mornarici, sedaj živi na Malti; Karel Kos, na celjski gimnaziji maturiral 1937, pred izbruhom vojne bil poročnik korvete, med vojno prestopil v nemško vojno mornarico, danes živi v inozemstvu; Stanislav Božič in Adolf Poharc, celjska maturanta iz leta 1938, 1. aprila 1941 sta bila poročnika korvete; Božič živi v Kanadi. Op. ur.)

Celjska gimnazija se lahko ponaša s štirimi odličnimi pomorskimi inženirji. V Braslovčah rojeni ing. Ivan Rojnik je študiral na tehnični fakulteti univerze v Gdansku. Leta 1927 se je prijavil v jugoslovansko vojno mornarico kot artilerijski inženir poročnik. Nekaj časa je plul na »Dalmaciji« in na rušilcu »Dubrovniku«, kjer je študiral razporeditev in učinkovitost artilerije. Nato je bil določen, da z artilerijo opremi nove rušilce »Beograd«, »Zagreb« in »Ljubljano«. Tu je njegovo ime tesno povezano z narodnim herojem Sergejem Mašero. Drugi je bil strojnotehnični inženir Anton Ošlak, rojen v Ponikvah. O njem vemo žal le to, da se je bavil z ladijskim stroj-

ništvom. Po činu je bil inženir-podpolkovnik. Kot tretji sledi inženir-major Milan Pulko, ki je prišel v mornarico leta 1928. Uspešno se je bavil z ladje-delstvom. Zadnji je inženir-poročnik Drago Kveder, rojen v Šentjurju, ki je prišel v mornarico šele leta 1939, ko je dovršil tehnično fakulteto v Zagrebu. Delal je do konca aprilske vojne, kar velja tudi za ostale.

Med zdravstvenimi oficirji srečamo dva Celjana. Prvi je bil sanitetni podpolkovnik dr. Josip Kotnik (rojen v Gradcu). V mornarico je bil sprejet leta 1926. Zadnji čin je dobil leta 1940. Specializiral se je za rentgenologijo. Služil je do konca aprilske vojne. Drugi je dr. Albert Sentočnik. V mornarici je ostal nekaj več kot štiri leta, t. j. od 1936 do 1940, ko je na lastno željo odšel v rezervo.

Iz gornjih podatkov vidimo, da je bilo 15 Celjanov na položaju oficirjev. Morda smo katerega izpustili, toda že ta številka nekaj pomeni, posebno če pomislimo na inženirje, ki so študirali ladjedelstvo in ladijsko strojegradnjo v času, ko Slovenci nismo imeli lastnega dostopa na morje. Devet navtičnih oficirjev prav tako pomeni veliko. Škoda je, da se je zanimanje za vojno pomorstvo v tridesetih letih tako občutno zmanjšalo.

S celjske meščanske šole je prišla vrsta mornariških podoficirjev. Po pripovedovanju mnogih ljudi, ki smo jih obiskali, je v celjskih in bližnjih tovarnah, kakor je na primer železarna v štorah, v tridesetih letih in v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni delalo vsaj 120 mornariških oficirjev strojne stroke. Našli in popisali smo jih 12, ki so izšli iz omenjene šole, čeprav niso vsi rojeni Celjani. Toda že ta podatek kaže, da so bili usmerjeni v strojno stroko mornarice z določenim namenom. Razvijajoča se industrija je sledila zgledu Avstrije, že iz Avstrije sem pa je veljalo, da so bile mornariške podoficirske strojne šole odlične. Zato se ne smemo čuditi podatkom, ki trdijo, da so mlade ljudi usmerjali v mornariške šole prav industrijci. To velja za Maribor, Kranj, Jesenice, a tudi za Celje in druga manjša mesta, kjer je bila industrija v razvoju. Res je podatek o 120 zaposlenih strojnih podoficirjih v celjski in okoliški industriji morda nekoliko pretiran. Toda vedeti moramo, da v celjski industriji niso bili zaposlen^ samo celjski podoficirji. Tam so delali Kozjanci, Savinjčani in drugi odsluženi podoficirji, ki so študirali na strojni šoli mornarice v Kumboru, ki je veljala za najboljšo v Jugoslaviji. Zabeležili smo lahko naslednje: Alojz Špes, rojen v Vojniku, je odšel v podoficirsko strojno šolo leta 1923. Služboval je v glavnem na starih plovnih objektih in na rušilcu »Dubrovnik« vse do razpada Jugoslavije. Ivan Ručigaj, rojen leta 1908 na Polzeli, se je v Celju izučil za ključavničarja. Kot tak se je leta 1924 prijavil v mornariško strojno šolo v Kumboru. Po dovršitvi šole je v glavnem plul na podmornicah »Smeli« in »Nebojša« do aprila leta 1941. Franjo Polak, rojen v Grižah leta 1910, je študiral strojno stroko od leta 1927 do 1929. Do leta 1935 je plul na križarki »Dalmacija«. Nato je zapustil mornarico in se zaposlil v industriji. Edvard Jelen iz Celja, rojen leta 1912, je končal mornariško šolo leta Ì932. Služil je v glavnem na minonoscih. Mornarico je zapustil leta 1939. Ivan Belina, rojen leta 1912 v Celju, je šolanje dovršil leta 1931. Služil je na starih plovnih objektih (»Dalmacija«) in na torpedovki »Durmitor« vse do leta 1941. Edvard Rudolf, rojen v Vojniku leta 1913, se je šolal istočasno z Belino. Služil je med drugim tudi na rušilcih. V mor-

narici je ostal vse do aprila 1941. Miran Cvenk je bil rojen v Šempetru pri Celju leta 1917. Mornariško šolanje je začel leta 1935. Kot strojni podnared-nih je služil do leta 1940, ko se je dal demobilizirati. Brata Drago in Edvard Rednak sta odšla v mornarico leta 1932 in 1937. Oba sta ostala v mornarici do podaje flote Italiji. Drago se je tedaj pripravljal za izpit za strojnega podporočnika. Anton Mackovšek, rojen v Šentjurju pri Celju leta 1921, je dovršil strojno šolanje v Kumboru leta 1940. Ko je bila tretja torpedna divizija izdajalsko predana ustašem v šibeniku, se je z veliko težavo prebil v Slovenijo. Oton Hriberšek je bil rojen leta 1908. Strojno šolo je dovršil leta 1928. Plul je skoraj na vseh mornariških plovilih, ki jih je Jugoslavija dobila do leta 1930. Vojna ga je zatekla v Novem Sadu na donavski flotili. Iz Celja je odšel v mornarico tudi Viktor škorc, sicer rojen v šmartnem ojb Paki. Leta 1936 je dovršil strojno šolo in se vkrcal na podmornico »Smeli«, kjer je ostal do konca aprilske vojne. Strojni podoficirji, ki so ga dobro poznali, so nam zatrjevali, da je bil med tistimi mladimi podoficirji, ki so imeli vse možnosti, da bi se razvili v oficirje.

So to vsi strojni podoficirji, ki so odšli iz Celja? Po podatkih, ki so nam jih dali preživeli, bi moralo biti vsaj kakih 30 rojenih Celjanov. Nismo jih našli, ker so raztreseni po vsej Jugoslaviji, kar nam je delo silno otež-kočilo. Vendar je to še en dokaz o usmerjanju s strani industrije. Med dvanajstimi imenovanimi so trije podnaredniki, trije naredniki, dva narednika-vodnika 3. reda in eden 1. reda, en vodnik 2. in dva 1. reda. Visoki pod-oficirski čini so po svoje dokaz, da industrija ni vedno uspevala dobiti usmerjenih strojnikov v svoja podjetja in da so se le ti posvetili morju. Najboljši dokaz v Celju je Drago Rednak, ki se je pripravljal za oficirja.

Sledijo štirje brodarski podoficirji, ki so prav tako izšli iz meščanske in drugih šol v Celju. Le-ti so študirali na mornariški brodarski šoli v Šibeniku. Prvi je bil podnarednik Franjo Moljk, rojen leta 1908 v Celju, šolanje je dovršil leta 1926. Plul je na raznih starih pomorskih objektih do leta 1931. Sledil mu je narednik Ludvik Medved, rojen leta 1910 v Jagnjenici. Mornariško šolanje je dovršil leta 1930. Njegovo življenje v mornarici je bilo zelo razgibano. Po političnem prepričanju je bil že zgodaj na levici, zato so ga skoraj neprestano selili od komande do komande in od objekta do objekta. Takoj po zlomu Jugoslavije je bil mnenja, da se je vojna pravzaprav šele začela. Vrnil se je v Slovenijo, kjer je bil kmalu vključen v delo za Osvobodilno fronto. Tretji je bil vodnik brodarske stroke Alojz Koželj, sicer rojen v Šentjurju pri Celju leta 1911. Med svojimi mornariškimi službami beleži tudi predavateljstvo na artilerijski šoli v Melinah. Po aprilski vojni se je tudi on znašel na pravi strani, kajti kmalu se je začel ukvarjati z delom proti okupatorju. Končno je tu še narednik-vodnik Milan Hočevar, rojen leta 1916. Po brodarski šoli, ki jo je dovršil leta 1934, je plul najprej na podmornici »Nebojša«, nato na drugih plovnih objektih do leta 1940, ko se je dal demobilizirati.

Hidroaviatičarsko šolo v Divuljah sta obiskovala in dovršila dva Celjana, in sicer narednik Izidor Ručigaj, rojen v Bočni leta 1909. V hidroaviaciji je služil od leta 1930 do 1936, nakar se je zaposlil v železarni na Jesenicah. Z njim se bomo še srečali. Drugi je bil Karel Markovčič, rojen v Zavodnem. Hidroaviatičarsko šolo je končal leta 1931. Služil je do leta 1936. Odtlej ni

imel več opravka z vojaščino. Gotovo je bilo tudi brodarskih podoficirjev iz Celja več, kot smo jih mogli zabeležiti. Toda le težko jih bomo našli, če ne odkrijemo pisanih virov, kajti nekateri so že pomrli, drugi so raztreseni po vsej Jugoslaviji. Vendar je značilno, da najdemo Celjane v vseh mornariških strokah. Tako je na primer Adolf Prah iz Celja študiral na splitski trgovsko-pomorski šoli do leta 1928. Ker ni našel zaposlitve v trgovski mornarici, se je podal v vojno mornarico. Tu je deloval kot specializiran radio-telegrafist. Vendar je mornarico zapustil že leta 1930.65

Med Savinjčani, ki v mornarico niso šli iz Celja, je vreden omembe predvsem Konrad Kolšek, rojen leta 1905 v Letušu. Leta 1923 je dovršil brodarsko šolo mornarice v Splitu. Na raznih plovnih in drugih objektih, kakor je na primer bila komanda strokovnega orožja, je služil do 17. aprila 1941. Po vrnitvi v Slovenijo se je vključil v Osvobodilno fronto. Nemci so ga ,večkrat aretirali in mučili v celjskih zaporih. Končno so ga leta 1943 odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvoboditvi. Njegov mornariški čin, t. j. vodnik brodarske stroke 1. reda, nas opozarja, da je bil zrel za oficirski izpit, vendar mu je to preprečila vojna.

Po približni oceni, ki je iz več razlogov blizu resnice, je odšlo iz Celja v mornarico okoli 60 mladincev z namenom, da bi dovršili to ali ono mornariško šolo. Ker je bil sistem rekrutiranja mornariškega moštva v Jugoslaviji popolnoma drugačen, kakor ga poznamo iz Avstrije, ni mogoča primerjava z avstrijskim obdobjem. Toda obdobje med letoma 1918 in 1941, je obdobje, ki ga lahko označimo z besedami »Slovenija brez morja«. Zveze s severnim Jadranom je prekinila državna meja, ki je od narodnega telesa odtrgala velik del Notranjske in Primorsko z Istro. Za naše ljudi je bila ta zveza edino naravna. Po prvi svetovni vojni je bilo treba nastopiti drugo pot, t. j. preko Zagreba ali Karlovca v šibenik, Divulje, Split, Dubrovnik, Kumbor, Kotor in Bakar. To so daljše in za slovenske razmere nenaravne poti. Vendar se jih niso poslužili samo vojni pomorščaki. Iz Celja je odšlo v trgovsko-pomorske šole vsaj 10 mladeničev. Študirali so v Bakru, Dubrovniku in Kotoru. Med njimi lahko naštejemo enega kapetana dolge plovbe (Franjo Turnšek, rojen leta 1910, izpit položil leta 1936 v Kotoru), dva poročnika trgovske mornarice (Slavko Stepančič, rojen leta 1908, izpit naredil leta 1933 v Bakru, in Dušan Benčan, rojen leta 1910, izpit naredil leta 1937 v Dubrovniku), pet diplomiranih strojnikov (Marijan Juvanc, Viktor Klemene, Franjo Artnak, Viktor Lojk in Anton Zagorc), enega diplomanta srednje navtične šole v Bakru, ki ga v kasnejših virih ne najdemo (Radovan Božič, diplomiral leta 1936), in dijaka, ki ga je vojna presenetila pred diplomo na navtični šoli v Kotoru (Adolf Kolar). V trgovsko mornarico je kot strojnik odšel tudi vodnik vojne mornarice Vekoslav Gradišnik, ki je bil od leta 1930 strojnik 2. reda na trgovskih ladjah.

Tu je treba omeniti, da se Celjani med obema svetovnima vojnama prvič pojavijo tudi v trgovsko-pomorskih šolah, da dosegajo čine in položaje na ladjah in to — ker gre za začetek — v kar dostojnem številu. Značilno je, da se tudi v trgovskem pomorstvu pojavlja na prvem mestu strojna stroka. Kot odgovor na vprašanje, zakaj tako, nam je eden od udeležencev NOB, ki je imel opravka s trgovsko mornarico, odgovoril: »To je dediščina stare Avstrije. Slovenci smo bili znani kot dobri strojniki, najboljši poleg

Čehov. Zato ni nič čudnega, če se to pojavlja tudi v jugoslovanski vojni mornarici in se od tam prenaša na trgovske ladje in na trgovsko mornarico sploh.« Ta odgovor v bistvu pove, da je bila ladijska strojna stroka pri Slovencih priljubljena, prav nič pa ne omejuje ugotovitve, da je mladino v mornariške strojne šole usmerjala industrija.

Tako pridemo do okupacije Jugoslavije in na slavno obdobje narodnoosvobodilnega boja. Ni treba posebej naglašati, da je bilo razsulo stare jugoslovanske vojske popolno, toda v tistih težkih razmerah so mnogi mornariški oficirji in podoficirji dokazali, da so izšli iz dobrih — jugoslovansko usmerjenih — šol. Najprej so se organizirali na Kranjskem. V Ljubljani, Novem mestu, Kranju in na Jesenicah so se mornariški oficirji in podoficirji že leta 1941 vkjučili v delo Osvobodilne fronte. Na Gorenjskem so bili med organizatorji vstaje. Že leta 1942 so iz Ljubljane odšli prvi mornariški oficirji in podoficirji v vrste partizanskih enot. Težje je bilo na Štajerskem. Težka okupatorjeva roka je posegla tudi med mornariške vrste. Tako so bili odpeljani v ujetniška in koncentracijska taborišča mnogi oficirji iz Maribora in s Pohorja. Med njimi je bil poročnik bojne ladje Srečko Roj s. Mnoge so mučili po mariborskih zaporih. Kot primer navajam zdravnika majorja dr. Ivana Koprivnika, ki ga je mariborski gestapo mučil do smrti. Tudi med celjske mornarje je okupatorjeva roka zasekala težke rane. V nemško ujetništvo je bil odpeljan Celjan Edvard Jelen, strojni narednik, znan kot naprednjak že v mornarici. V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bil leta 1941 odpeljan Miran Cvenk, strojni podnarednik iz Šempetra, ki je bil aktivist OF v Celju. Na Bavarsko je bil izseljen Anton Cepin, vodnik torpedne stroke, Celjan, čeprav rojen v Grižah. V Dachau je bil odpeljan brodarski vodnik 1. reda Konrad Kolšek iz Letuša, prav tako celjski aktivist OF. To so le primeri, za katere smo zvedeli med delom na terenu. Nedvomno je bilo takih primerov več. To nam dokazuje, da so se vsaj celjski mornariški podoficirji zelo hitro vključili v delo proti okupatorju.

Med celjskimi oficirji je bil prvi organiziran v Osvobodilni fronti kapitan dolge plovbe Franjo Turnšek. Sicer nam ni znano, kje je bil sedež njegove lorganizacije, vendar vemo, da je bil leta 1943 že partizan in ga kmalu na to najdemo v organizacijskem oddelku Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, kjer je deloval do osvoboditve. Inž. Drago Kveder se je s partizani povezal leta 1943. V Narodnoosvobodilno vojsko je stopil novembra 1944. Deloval je na območju I. Pomorskega obalnega sektorja v črnogorskem Primorju. Delovanje ostalih celjskih mornariških oficirjev v tem času nam za zdaj ni znano.

Med podoficirji se je zgodaj vključil v OF podnarednik Franjo Moljk. Ves čas vojne je deloval v strogi ilegali kot aktivist Okrožnega odbora OF Grosuplje—Velike Lašče. Na Kranjskem je deloval tudi narednik-vodnik Ludvik Medved iz Jagnjenice. Italijani so ga ujeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v NOV in se boril v okolici Ilirske Bistrice. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Trst. Na Gorenjskem, Primorskem in Dolenjskem se je boril mornariški narednik Izidor Ručigaj. Po osvoboditvi Beograda je bil poslan v Zemun, kjer je kot aviatičarski strojnik pomagal pri formiranju jugoslovanskega vojnega letalstva. V Tomšičevi in Šlandrovi brigadi se je boril ivan Ručigaj. Bil je komandir čete.

Leta 1945 se je udeležil pohoda na Koroško, kjer je bil ranjen. V mornariški grupi IX. korpusa se je boril Franjo Polak, ki je z grupo sodeloval pri osvoboditvi Trsta in Tržiča. V štajerskih partizanskih enotah sta se borda Drago in Edvard Rednak. Prvi je padel februarja 1945 na Menini planini, drugi pa neposredno pred osvoboditvijo na Pohorju. Omeniti je še Šentjurčana Alojza Koželja. Bil je narednik brodarske stroke. V partizane je odšel leta 1943. Bil je edini med vsemi, ki je ostal v mornarici tudi po vojni. Bil je predavatelj na podoficirskih šolah v Divuljah in Pulju. Leta 1952 je dosegel čin kapetana bojne ladje, s katerim je bil štiri leta kasneje upokojen."7

Že ti podatki kažejo, da so celjski mornarji prispevali Narodnoosvobodilni vojski in Osvobodilni fronti precej svojih sil in moči. Gotovo nismo imenovali vseh celjskih mornarjev, ki so se udeležili NOB, temveč le tiste, ki smo jih uspeli najti in izprašati. Verjetno je število preganjanih taboriščnikov, partizanov in aktivistov precej večje, kakor kažejo podatki, ki smo jih uspeli zabeležiti. To pomeni, da bo treba ta raziskovanja razširiti. Vendar je treba tukaj zabeležiti nekaj bistvenega. Ko smo oficirje in pod-oficirje bivše jugoslovanske vojne mornarice spraševali po razlogih za odhod v pomorske šole, so nam med njimi navedli zlasti dva: željo po osvoboditvi Slovenskega Primorja in Istre in željo po ponovnem dostopu Slovenije na morje. Ta dva razloga so navadno navajali pred socialnimi razmerami posameznih družin in pred usmeritvijo mladine v strojne šole, ki jo je propagirala industrija. Ti dve želji pa pomenita močan nacionalni ele|ment, ki ga ni mogoče prezreti. Pomeni pa tudi širok pogled na svet. Eden od pripovedovalcev je na primer rekel: »Avstrija nam je najbrž proti svoji volji pokazala, kje je naša bodočnost. Prva svetovna vojna je naše narodno telo okrnila. Želeli smo se boriti za to naše morje in se kot Slovenci uveljaviti na njem«. Mislim, da je v teh besedah povedano več, kakor je videti na prvi pogled. Tu je namreč vizija propada fašizma in italijanskega poraza v morebitni vojni Toda tu je tudi vizija ustanovitve lastne mornarice, uveljavitve Slovencev v mednarodni menjavi, skratka hotenje, da bi postali pomorski narod. Žal so razmere po drugi svetovni vojni v precejšnji meri onemogočile uresničenje želja naših pomorščakov. Centralizacija gospodarstva, pri čemer je bila mornarica pod zvezno upravo, mednarodna politična situacija pri vprašanju Trsta in Slovenskega Primorja, razrušenost naše dežele, vse to je onemogočilo formiranje slovenske trgovske mornarice vse do leta 1954. V devetih letih od osvoboditve do londonskega sporazuma in do decentralizacije trgovske mornarice pa je bilo precej zamujenega. Leta 1947 je bila sicer ustanovljena srednja pomorska šola v Kopru (kasneje se je preselila v Piran), vendar pomorske zaposlitve v Sloveniji ni mogla zagotoviti. Sicer je bilo med dijaki tudi precej Kranjcev in Štajercev, žal pa zelo malo Celjanov. V publikacijah Višje pomorske šole Piran smo zabeležili le osem celjskih pomorščakov, in sicer enega diplomiranega navtika (Jurij Stropnik leta 1968) in sedem diplomiranih strojnikov (Karel Kokoiec in Jože Deleja leta 1966, Edvard Varušek leta 1971, Sergej Černelič leta 1972, Danijel Mrevlje in Jurij Skornšek leta 1973 ter Franc Cedilnik leta 1974.«8 V vseh ostalih dostopnih virih pa smo zabeležili dva celjska diplomirana navtika, ki sta opravila izpit za poročnika trgovske mornarice. To sta bila Vladimir Abram, ki je izpit opravil v Splitu leta

1962, in Danijel Mirnik, ki je enak izpit opravil v Piranu leta 1963. Podatki veljajo do konca leta 1975. Gotovo je, da je bilo celjskih maturantov na srednji pomorski šoli v Piranu vsaj še enkrat toliko. Žal pa so podatki objavljeni tako, da ne navajajo rojstnih krajev posameznih dijakov. Končno je precej verjetno, da bi našli kakega Celjana tudi na drugih pomorskih šolah. Vendar nam podatki niso bili dostopni. Vse kaže, da se številčno stanje v sedemdesetih letih popravlja. Nimamo podatkov o celjskih vojnih pomorščakih, kar je razumljivo.

V kolikor morem soditi po osebnem poznanstvu nekaterih celjskih trgovskih pomorščakov, lahko rečem, da je celjski pomorski kader dober. Zato naj mi bo dovoljeno, da sklenem z neko željo, ki je pravzaprav želja vseh tistih Slovencev, ki gledajo v svet. Čas je, da zopet postanemo pomorski narod, kakor so bili naši predniki v XIX. stoletju, predvsem pa v osemdesetih in devetdesetih letih, ko jih je admiral Daublebsky imel za najbolj pomorski narod v Avstriji, čas je, da se Slovenci odpremo navzven in da se zavemo, da nas morje lahko druži in da lahko prepreči nastanek družbe vase zaprtih posameznikov. Zato je želja lahko samo takale: Dobro bi bilo, ko bi slovensko zaledje, torej tudi Celje, usmerjalo čimveč inteligentne mladine, ki je po karakterju odprta, v pomorske poklice, kajti Slovenci kot pomorski narod lahko že v bližnji bodočnosti gospodarsko in duhovno veliko pomenimo. Toda dejstvo je, da to moramo pomeniti kot celota od Prekmurja do Primorja in od Gorenjske do Bele krajine.

VIRI IN LITERATURA

1 Vsi navedeni vini za obdobje Avstrije so v Vojnem arhivu na Dunaju v oddelku Marine. V poštev so v glavnem prišli viri imenovani »Personalakten«. V tem primeru: Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere pod št. 95.

2 Grundbiuchblätter der Marine Offiziere und Beamte f. 18/3304, Index Rückwärts pod št. 204 in drugi viri.

3 Qualificationsliste 98/2398, Grundbuch der Marine Persionierten str. 37/118 in drugi viri.

4 Manschaftgrundbuchblätter M/C 1814—1869/55 m 2 in Conduitliste 1849 fase. 8.

5 Conduitliste 1853 fase. 14.

6 Kakor v opombi št. 1 istr. 297.

7 Conduitliste 1857 fase. 18.

8 Grundbuch der Marine Pensionierten f. 37/1203 in Qualificationsliste 198,4835.

9 Qualificationsliste 187/4580.

10 Qualificationsliste 214/5200.

11 Seearsenalsgrundbuchblätter 11/141.

12 Isti vir 1/111.

13 Manschaftgrundbuchblätter M/C 1814—1869/64 m 124.

14 Isti vir Fl/C 1848—1861/73 Fl 28,

15 Isti vir f. 73 Fl 28.

16 Isti vir f. 70 Fl 50 in Conduitliste 1854 f. 15.

17 Conduitliste 1861 fase. 27.

18 Conduitliste Verschieden 2. ser. f, 3/251.

19 Kakor v op. št. 13 f. 32 m 141.

20 Isti vir 1815—1867/96 m 38.

21 Conduitliste 1870—1881 fase. 35.

22 Manschaftgrundbuchblätter II. ser. 51 m 21.

23 Isti vir f. 9 m 2.

24 Isti vir. f. 9 m 593.

25 Isti vir f. 78 m 145.

2C Kakor v opombi št. 1 pod št. 46.

27 Qualificationsliste 260/6446.

28 Isti vir 217/5244.

29 Isti vir 237/5859.

30 Manschaftgrundbuchblätter II .ser. 8. 87 m 139—71.

31 Isti vir f. 31 m 562.

32 Isti vir f. 87 m 139—71.

33 Isti vir III. ser. f. 191 m 43.

34 Isti vir II. ser. f. 78 m 280.

35 Isti vir III. ser. f. 188 m 86.

36 Isti vir III. ser. f. 233 m 256.

37 Kakor v opombi št. 18. 2. ser. f. 27/2188.

38 Qualificationsliste 242/5994 in Grundbuchblätter der K. u. K. Kriegsmarine

3544.

39 Isti vir f. 217/5254.

40 Isti vir f. 136'3930.

41 Isti vir f. 82/2030.

42 Grundbuch der K. u. K. Kriegsmarine — Abschrift fase. 1.

43 Qualificationsliste f. 185/4512.

44 Isti vir f. 191/4680. 46 Isti vir f. 185/4512.

46 Evidenz der Marine patental Invaliden 1/2.

47 Manschaftgrundbuchblätter 1902. 1919/1902—1/429. 49 Isti vir III. ser. 247 m 286.

49 Isti vir 257 m 85.

50 Isti vir 334 m 102.

51 Isti vir 238 m 227.

52 Isti vir 339 m 253.

53 Isti vir 343 m 46.

54 Isti v.iir 256 m 256.

55 Isti vir 298 m 7.

56 Isti vir 351 m 3.

57 Isti vir 263 m 251.

58 Isti vir 369 m 236.

59 Isti vir 386 m 206.

60 Isti vir 263 m 244.

61 Isti vir 294 m 300.

62 Kakor v opombi 46 Vol. 4/148.

63 Vsi podatki o oficirjih in podoficirjih ter moštvo avstrijske vojne morna-lice med leti 1902 in 1918 so iz seznama dokumentov, ki jih je Avstrijska vlada med leti 1924 in 1927 izročila Jugoslaviji. Naslov seznama je: Verzeichnis über die abgeführte Personaldokumente Jugoslawischer Staatbürger.

64 Prav tam.

65 Podatki o jugoslovanskih oficirjih in podoficirjih vojne mornarice so zbrani na terenu samem. Delno so dopolnjeni po neuradnih ranglistah, ki jih je sestavil in izdal Rene Podhorsky v Zürichu leta 1970 in 1972. Vendar so še vedno pomanjkljivi.

66 Podatki o trgovskih pomorščakih kraljevine Jugoslavije so vzeti iitz: Pomorski Godišnjak I—XII, 1927 do 1938 in iz publikacije 10 let Višje pomorske šole Piran. Portorož 1970.

07 Podatki o partizanskih pomorščakih so iz terenske kartoteke Pomorskega muzeja v Piranu. Dopolnjeni so po seznamu slovenskih pomorščakov v NOV na Jadranu, ki ea je k. admiral Janez Tomšič priložil k svoji knjigi: Narodnoosvobodilni boj na "Jadranu in slovenski pomorščaki, Ljubljana 1974. Oba vira sta še zelo pomanjkljiva.

68 15 let Višje pomorske šole Piran. Portorož 1975. Seznami diplomantov. Za Srednjo pomorsko šolo obstaja le seznam brez krajev rojstva.

69 Godišnjak Pomorstva 1962 in 1963. Beograd 1964. Seznami usposobljenih pomorščakov.

OB 90-LETNICI JANKA OROŽNA

Življenje kratko je in hkrati dolgo, Življenje lepo je, ljubezni polno, a tudi težko in po darih skromno!*

Upam, da bi prof. Orožen pritrdil tem mojim besedami. Zato, ker smo danes lahko ponosni na njegovih 90 let, a sam bo dejal, da je ta dolgost prekratka, da bi povedal in napisal vse, kar je spoznal dn kar bi rad še dal. A dal nam je mnogo!

Rodil se je torej točno pred 90. leti v Tur j u nad Hrastnikom.

Po končanem učiteljišču v Mariboru je služboval v brežiškem okraju in leta 1913 privatno maturiral na celjski klasični gimnaziji. V Pragi je študiral pravo, toda zaradi slabih gmotnih razmer se je moral vrnti v domovino. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla: v Galiciji so ga ujeli Rusi in pridružil se je jugoslovanskim prostovoljcem na solunski fronti.

Po končani vojni je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike, zgodovine in zemljepisa in s profesuro začel v Ljubljani in Murski Soboti. Od leta 1924 pa vse do leta 1954 je bil profesor na celjski gimnaziji, 'razen v letih 2. svetovne vojne.

Kot napreden slovenski intelektualec je bil namreč nekaj časa zaprt v Celju in Mariboru, nato pa z družino izseljen v Srbijo: Paračin in Zaječar.

Po osvoboditvi je na vojaški akademiji v Beogradu prevajal spise iz ruščine, kasneje pa delal na Inštitutu za mednarodna vprašanja. V Slovenijo se je vrnil leta 1946. Leta 1964 je prevzel skrb za ureditev arhiva in bil do 1965. leta njegov ravnatelj. Ves čas je (tudi aktivno sodeloval pri delu Pokrajinskega muzeja.

Prve prispevke njegovega ustvarjalnega dela zasledimo že leta 1923. Od takrat pa do danes je ustvaril (izredno bero znanstvenih in publicističnih del.

Je že tako, da nekaterim izbranim možem življenje »naloži breme« služiti vsemu narodu — v najvišjem smislu. To nalogo je zavestno sprejel prof. Orožen — ne kot breme, temveč kot potrebo in užitek — in ob izredni osebnosti, tankočutnih sposobnostih, delavnosti in lokolju, opravičil njen namen kot zgodovinar — nestor celjskih zgodovinarjev, geograf, slavist, pedagog, raziskovalec in publicist: arvtor, prevajalec in prirajevalec mnogih knjižnih del, člankov, prispevkov. In seveda kot neumorni celjski kulturni deiasvec. Ob vsej tej vsestranski in obsežni dejavnosti pa je težišče njegovega dela na zgodovini.

V treh obsežnih knjigah (zadnja je izšla letos) — ki jih lahko imenujemo njegovo življenjsko dalo — je predstavil Celje od prazgodovine in rimske Celeie, preko srednjeveške in novoveške podobe Celja do današnjih dni. Podal je vseobsegajočo sliko: od zgodovinskega in geografskega orisa, do kulturnega, političnega in gospodarskega razvoja. V mnogih prispevkih in člankih je posebej in podrobno opisal: zgodovino iin razvoj obrti v Celju, gostinstvo in trgovino, zgodovino zdravstva, bolnice in zdravilišč na celjskem področju, zgodovino šolstva, odvetništvo v Celju, denarništvo in slovansko hranitaištrvo, cnudairstvo in industrijo ter celo zgodovinsko pot izdelovanja obleke to tkanin.

Z njegovim plodnim delom so nam ohranjeni mnogi drobci naše daljnje in zelo bližnje preteklosti, ki so ob vsej mozaičnosti izrednega pomena za dojemanje celotne zgodovine in razvoja Celja z njegovim zaledjem.

V njegovih delih najdemo opise kulturnozgodovinskih objektov kot so: Prot-hasijev dvorec, celjski spodnji grad, Herkulovo svetišče, mestno obzidje, župna cerkev in še mnogo drugih, kar vse predstavlja dragocene podatke tako za zgodovinarje, raziskovalce, študente in vse tiste, ki skušajo resnico sedanjosti spoznati skozi preteklost.

Že leta 1940 je napisal Vodnik po Celju, brošuirieo, ki bi jo za predstavitev današnje podobe Celja še kako rabili.

* Nagovor predsednice Kulturne skupnosti občine Celje tov. Alekse Gajšek-Krajnc na srečanju predstavnikov občinske skupščine, izvršnega sveta, družbenopolitičnih organizacij in KSOC s prof. Jankom Orožnom ob njegovi 90-letnici, dne 10. decembra 1981.

Med drugim je opisal življenjsko in umetniško pot ter ustvarjalno zapuščino mnogih kulturnih, literarnih in drugih znanih osebnosti, prav tako pa so izpod njegovega peresa dobila svoje zgodovinsko obeležje mnoga društva in organizacije in še danes dobivajo to obeležje celjske delovne organizacije (Emo, Zlatarna).

Čeprav smo rekli, da je težišče življenjskega ustvarjanja prof. Orožna na zgodovini, pa ob tej priliki ne moremo spregledati njegovega prispevka na drugih področjih. Naj skušam z geografije omeniti le nekaj del: celjska pokrajina, gozdovi na Celjskem, pokrajina in gorstvo Savinjske doline.

Prav tako bi želela poudariti področje toponomastike, morda njegovo manj znano razlago krajevnih imen in seveda področje njegovega obširnega dela kot slavista, rodoljuba v prispevkih o materinščini in slovenskem šolstvu.

In če sem rekla šolstvu, potem mislim na prof. Orožna kot šolnika, pedagoga — med dijaki priljubljenega ateka in avtorja vrste učbenikov: o zgodovini starega in novega veka ter zgodovini Jugoslovanov, o zemljepisu za srednje šole, o učbeniku ruskega jezika ter priredbi učbenika češkega jezika.

Vso to bogato zgodovinsko — geografsko, kulturno — politično in gospodarsko podobo je Celje dobilo z neprestanim aktivnim in marljivim delom prof. Orožna. Pa ne samo Celje!

Svojo znanstveno vnemo za zbiranje raznovrstnih podatkov je prof. Orožen razširil tudi na celjsko okolioo. Pisal je o zgodovini in kulturi, rudarstvu in industriji Savinjske doline, o zgodovini delavskega gibanja v premogovnih revirjih, o zgodovini Trbovelj, Hrastnika, Dola, Zagorja ob Savi, Rimskih Toplic, Dobrne, Go-milskega, Rogaške Slatine, premogovnika Velenje, o šolstvu Laškega.

Vse povedano kaže izredno širino prof. Orožna, izredno vztrajnost, delavnost in ljubezen do krajev in ljudi, ki jih opisuje. To nas po svoje niti ne čudi, saj prijatelji in znanci, ki ga poznajo, pravijo, da je njegovo edino življenjsko načelo: delo in zopet delo.

Zato nas tudi ne čudi, da je od leta 1923 pa do danes ustvaril, priredil, prevedel, skratka napisal, preko dvesto izvirnih knjig, člankov, razprav, poročil.

Da skoraj ni Celjskega zbornika, v katerem ni enega ali več njegovih prispevkov, da skoraj ni Lepega mesta, v katerem ne beremo njegovih razmišljanj in opisov, da je veliko pisal v Krajevni leksikon Slovenije. In premalo časa imam, da bi naštela pestro sliko vseh vestnikov, zbornikov, leksikonov, listov, adresarjev in drugih publikacij, v katerih je objavljal.

Ob pregledu naročnikov in založnikov Orožnovih del spoznamo, da je zgodovino Celja in okolice približal ljudem, ustvaril interes zanjo pri neposrednih porabnikih in to — nemalokrat današnjemu človeku ob rob potisnjeno vedo — osmislil, podružbil, če hočete demokratiziral.

In smelo lahko povemo, da je prav z izredno vztrajnostjo in posluhom za zbiranje drobnih podatkov sestavljal — in sestavlja še danes — podobe dobe in življenja v njej, in s tem ustvarja krajevno zgodovino. Toda le majhna,^krajevna lahko ustvarja veliko!

Zato se nam ob tem nehote vsiljuje primerjava z mravljo, ki neumorno vlači iver za iverjo na kupček, ki postaja vedno večji in zato vedno bolj opazen.

Vse to nam je lahko posredovala le osebnost z obsežno znanstveno razgledanostjo in najnaprednejšim pojmovanjem svojega poslanstva. Oddolžiti smo se ji skušali z: nazivom častni občan mesta Celja, Šlandrov nagrajenec, nosilec reda zaslug za narod s srebrnimi žarki, danes s celjskim grbom. Med številnimi odlikovanji ne gre prezreti tudi najvišjega češkega priznanja: Masarykov red češkega leva pete stopnje in častnega mesta med slovenskimi zgodovinarji.

S priznanji lin odlikovanji skušamo izraziti našo hvaležnost za humanost, ustvarjalnost posameznika. In čeprav se zavedamo, da je ni moč izraziti popolno, nas prof. Orožen vedno znova preseneča s svojo plodovitostjo, nemirno in nenehno snujočo naravo, ki tudi danes, skoraj z enako vnemo kot pred desetletji, sestavlja mozaike naše zgodovine.

Prav zaito smo veseli dm ponosni, da živi in dela med nami ter da danes ta visoki življenjski jubilej praznuje zdrav, še vedno poln nemirnega, delovnega in ustvarjalnega duha.

UDK: 796.52 (497.12 Celje) (091) »1893/1914-

JANKO OROŽEN

IZ ZGODOVINE PLANINSKEGA DRUŠTVA CELJE

Od ustanovitve do prve svetovne vojne (1893—1914)

Smisel za prirodo se je porodil šele, ko je človek v začetku novega veka jel intenzivneje opazovati bistvo svoje lastne narave in je polagoma odkrival svojo odvisnost od prirode in njenih pojavov. Spoznavanje je rodilo ljubezen. Planine same so bile poslednje, ki sta se nanje jela obračati človeško spoznanje in čustvo. Njih rastlinstvo in živalstvo je najprej priklenjalo nase človeški um in človeško srce. Potreben je bil samo še korak in planine so jele učinkovati z vsem svojim bistvom, z vso svojo prirodno lepoto in veličastnostjo.

Izmed vseh planin so v Evropi najprej Alpe vzbujale človeško pozornost. življenje hribovcev je bilo sicer vedno z njimi zraslo, toda beli in skalni vrhunci ter slikoviti grebeni niti zanje niso bili dovolj privlačni. Izza konca XVIII. stoletja se pa javljajo pogumni, drzni in očarujoče planinske lepote žejni poedinci, ki začno naskakovati alpske vrhunce. Pričenja se včasih prav dramatično osvajanje veličastnega gorskega kraljestva. Med prvimi gorskimi trdnjavami, ki so padle, sta bila naš Grintavec (1. 1759), in Triglav (1778), precej pozneje jima je sledil ponosni Veliki Klek (Grossglockner, 1800).

Toda ti planinski čini so bili dobrih sto let delo navdušenih posameznikov. že sredi XVII. stoletja jih začno obiskovati Scopoli, Walfen in Hacqet, uslužbenci idrijskega rudnika, ki jih je privlačila zlasti alpska flora naših gora. V XIX. stoletju se je število obiskovalcev znanstvenikov še pomnožilo.

Opomba uredništva:

Planinsko društvo Celje, naslednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljene leta 1893, leta 1927 preimenovane v Celjsko podružnico Slovanskega planinskega društva, izza leta 1945 pa samostojno društvo, je obhajalo 1978. leta petinosemdesetletnico, hkrati pa je minilo stopetnajst let od rojstva Frana Kocbeka (1863—1930), »očeta« Savinjske podružnice SPD.

Objava tega prispevka naj velja tudi kot čestitka zvestemu sodelavcu in neumornemu zgodovinarju ob njegovi devetdesetletnici (10. decembra 1981).

Razen botaniki posvečajo svojo pozornost tudi geologiji in zoologiji. Eden izmed njih, Francoz Ami Boue je opozoril svet na izredno lepoto Logarske doline in pravi o njej, da ne zaostaja za slovito pirenejsko ledeniško dolino Cirque de Gavarnie. Te tujce so vodili v gore naši hribovci, pastirji in divji lovci, med njimi Dolinar, Planinšek, Pečovnik, Plaznik.

šele sredi XIX. stoletja se je začelo organizirano osvajanje palnin, šele tedaj se je rodila prava planinska turistika. Njeni očetje so Angleži, ki jih je navezanost na morje zgodaj opozarjala tudi na lepoto nasprotnega elementa

— planin. Leta 1857 so v Londonu ustanovili svoj alpski klub »The Alpin Club«, čigar član je lahko postal samo tisti, ki se je povzpel na goro, visoko najmanj 3570 m. Po zgledu tega kluba so v šestdesetih in sedemdesetih letih nastale slične združitve v Franciji, Italiji, Nemčiji in Avstriji.

Najmočnejše združenje, delujoče tudi na slovenskih tleh, je bilo Nemško in Avstrijsko alpsko društvo (Deutscher und Oesterreichischer Alpenverein), Tri je nastalo leta 1874 iz nekaj let poprej ustanovljenih posebnih alpskih združenj, nemškega in avstrijskega. Nemško in Avstrijsko alpsko društvo je imelo mnogo sekcij, izmed katerih so imele svoje območje na slovenskih tleh celovška, beljaška, primorska, kranjska, celjska (1884) in graška akademska. Toda na našem ozemlju je dobilo delovanje tega društva kaj kmalu nemško

— nacionalni značaj, njega ustanove naj bi ustvarjale videz nemškosti in širile nemški jezik. Tako so pravi cilji planinske turistike dobivali prav nev-■šečno barvo. Razen navedenih sekcij Nemškega in Avstrijskega alpskega društva sta posegala na naše ozemlje tudi Klub avstrijskih turistov (1869) — s sekcijo v železni Kaplji — in štajerska gorska družba (1868).

Ne motimo se, ako trdimo, da je te kroge prvi opozoril na lepoto Savinjskih Alp naš rojak iz Mozirja, učeni geolog in rudarski strokovnjak Marko Vincenc Lipoid (1816—1883). Leta 1862, ko Avstrijsko alpsko društvo se ni bilo združeno z nemškim, je imel v njem o Savinjskih Alpah zanimivo predavanje, ki ga je društvo objavilo v svojem Vestniku.

Na ta nemška združenja se je izprva opiralo delo idealnega in navdušenega planinca, graškega matematika in vseučiliškega profesorja doktorja Johanesa Frischaufa (1837—1924), ki je izza leta 1861 obiskoval naše planine in oral v njih turistično ledino. Frischauf je obiskoval Julijske Alpe in Karavanke, toda najbolj so mu bile pri srcu Savinjske planine ali Savinjske Alpe — izraz Kamniške Alpe je odklanjal — ki jih je od leta 1874 do leta 1878 sistematično preiskoval in turistično ter književno obdeloval. Ne samo da je v družbi domačih gorskih vodnikov premagal niz gorskih vrhuncev in slemen, ampak zgradil je tudi prve tri planinske koče, in sicer na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom (1875), na Okrešlju (1876) in na Korošici (1875), ki so nudile vsaj skromno zavetje tedaj še nerazvajenim planincem ter odkril in markiral več poti n. pr. z Okrešlja preko Savinjskega sedla do Jezerskega, izpod katerih je za najnujnejše potrebe s pomočjo Janeza Piskernika, Primoža in Matija Podbrežnika ter Tomaža Fajona nadelal pot na Kamniško sedlo <1876). Istega leta je napravil tudi pot z Jezerskega na Mlinarico in vrh Grin-tavca. Kočo na Suhadolnikovi planini, ki se je po njem imenovala Fischaufova koča, je prevzela železnokapeljska sekcija Kluba avstrijskih turistov, kočo na Okrešlju in kočo na Korošici pa je dobila v upravo celjska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Toda od teh združenj Frischauf ni dobival

dovoljne podpore, mnogo je moral žrtvovati iz svojega žepa ali sam nabrati. Vrhu tega ga je ;kot pravičnega moža poštenjaka odbijala tudi nemško — nacionalna usmerjenost Nemškega in Avstrijskega alpskega društva, ki je tudi kaj kmalu pokazalo, da nima niti smisla za največjo nujnost Savinjskih Alp, za zgraditev potrebnih cest, ki jim je Frischauf v modri uvidevnosti prav tako posvečal veliko pozornost. Tako je veliki planinec radostno pozdravi? nastanek planinske organizacije med Slovenci, rojstvo »Slovenskega planinskega društva.« Razviti čut matematika — realista mu je gotovo dopovedoval, da domorodna planinska organizacija najbolje ustreza značaju slovenskih planin in jim najbolje služi. Isti čut ga je vodil, ko je dajal blagodejno pobudo početkom planinske turistike na Hrvatskem.

Med Slovenci je torej vzklila turistična misel in rodila plod. že mnogo, prej so se planinski turistiki posvečali posamezni Slovenci. Znano je, da je Valentin Vodnik lazil po Julijskih Alpah, bil leta 1795 na Malem Triglavu in spesnil planinsko odo »Vršac«. Domače in tuje turistično slovstvo poroča o drznih podvigih Valentina Staniča, Vodnikovega gorskega sobrata in kulturnega sobojevnika, ki je premagal — često kot prvi — mnogo domačih in tujih vrhov; tako se je leta 1799 povzpel na Veliki Klek in leta 1808 na Triglav.. Imeti moramo pred očmi, da tedaj še ni bilo nikakih planinskih potov razen tistih, ki so jih uporabljali domačini za zvezo doline z dolino. Naši javnosti niti ni neznano ime idealnega narodnega trgovca Franceta Kadilnika, ki je izza petdesetih let premagal vse naše najznamenitejše gorske velikane in bil devetnajstkrat na Triglavu. Vemo tudi, da so Slomška navdušile Solčavske planine — Savinjske Alpe in da je bil znani zgodovinar Ignacij Orožen leta 1854 na Ojstrici.

Toda konkretnejša in splošnejša je postajala pri nas turistična težnja šele proti koncu osemdesetih let, ko je že jela preprezati naše planine nemška turistična mreža. Tako se je turistična težnja združila z nacionalno mislijo in rodila plod.

V juliju 1892 se je na lepem Stolu vrh Karavank rodil prvi sklep v glavah mladih planincev. Nato so se vršili pogovori in sestanki, izvolil se je pripravljalni odbor in ko so bila pravila od vlade potrjena, se je vršil dne 27. februarja 1893 občni zbor, na katerem je bilo ustanovljeno »Slovensko planinsko društvo«. Načelnik mu je postal profesor Franc Orožen in za častnega člana izvoljeni Frischauf je bil društvu v marsikateri pereči zadevi dober svetovalec in vnet zagovornik. Tako je zaživela organizacija, ki je s svojo lastno močjo in notranjo solidarnostjo ustvarila v naslednjih desetletjih mnogo prekoristnih in lapih del.

Že v prvem letu svojega obstoja je dobilo Slovensko planinsko društvo dve podružnici. Kot prva je bila ustanovljena Kamniška podružnica, ki ji je priroda določila delokrog: turistično delovanje v Kamniških Alpah, t. j. na Kamniški strani pogorja.

Kamniški podružnici je sledila Savinjska podružnica.

* * *

Oče Savinjske podružnice je bil mladi gornjegrajski nadučitelj Franc Kocbek (rojen 26. januarja 1863 v Ločkem vrhu pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, umrl 7. avgusta 1930 v Gornjem gradu,) ki je že bil občutil lepoto

planinskega sveta in okusil slast turističnih zmag. Kocbek je v novinah citai, da se je ustanovilo Slovensko planinsko društvo. Ponudil je odboru svojo pomoč in dobival od njega pobudo, navodila za napise, markiranje in barvo. Stopil je tudi v stik s profesorjem Frischaufom, s katerim sta si kmalu postala iskrena prijatelja. Medtem je pridno delal — Nemci so se takoj razburili — pridobival somišljenike in snoval načrte.

Ob 115-letnici rojstva Frana KOCBEKA, 85-letnici SAVINJSKE PODRUŽNICE SPD, 30-letnice PZS in 25-letnice PD Luče

PLANINSKI POZDRAV

Čelna stran dopisnice, izdane za obnovo planinske koče pod Raduho 1978.

Se istega leta, dne 20. avgusta 1893, je bil v Mozirju ustanovni občni zbor, na katerem je Kocbek že lahko poročal o opravljenem delu in načrtih za najbližjo bodočnost, pa tudi Mozirjani (pesnik Anton Aškerc, Leopold Go-ričar in dijak Vladimir Lipoid) so prišli na dan s svojimi predlogi. Občni zbor je sklenil, naj društvo v celoti prevzame pravila osrednjega društva in naj se imenuje »Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva s sedežem v Mozirju.« Tako je bilo za središče društvenega dela določeno prirodno izhodišče za prodiranje v Savinjske Alpe vzdolž reke Savinje, izhodišče, ki je že imelo živahno lesno trgovino ter je postajalo napreden letoviščarski kraj, domoljuben trg, ki je že imel svoje Sokolsko društvo, čitalnico in posojilnico ter je bil sedež politične ekspoziture (podružnice okrajnega glavarstva v Celju). Mozirje je bilo sprva močno zastopano tudi v društvenem odboru, saj sta bila dva izmed štirih članov Mozirjana: Leopold Goričar ter Anton Goričar.

V resnici je bilo že kar v začetku središče društvene uprave v Gornjem gradu, ker je tam prebival Fran Kocbek, redno voljeni društveni načelnik. Prvo leto je Kocbek opravljal tudi blagajniške in tajniške posle. Naslednje leto je Anton Goričar izstopil iz odbora in na njegovo mesto je prišel Anton Perne, notarski kandidat v Gornjem gradu, ki je prevzel tajniške posle. Tako je načelniku — v smislu pravil — poleg vrhovnega vodstva preostalo še blagaj-ništvo.

Toda že leta 1896 je Anton Perne zaradi bolehnosti odložil tajniško mesto — umrl je maja 1897 — in njegovo mesto je zavzel gornjegrajski učitelj Ognjeslav (Ignacij) šijanec, ki je postal Kocbeku zelo vnet pomočnik, šijanec je vodil tajniške posle in se udejstvoval kot turistični organizator polnih 15 let. Leta 1911 je Vodil štiridnevni izlet učiteljev in učiteljic v Savinjske Alpe. Razgled z Brane je njegove tovariše in tovarišice tako navdušil, da so na mestu ustanovili turistični klub »Brano« in mu za načelnika izvolili Ignacija Šijanca. Toda že 26. decembra istega leta je šijanec po kratki bolezni umrl. Bil je rojak iz Svetinj pri Ormožu. Kocbek mu je v Planinskem vestniku napisal topel nekrolog.

Drugi Mozirjan, Leopold Goričar, je zapustil odbor leta 1900. Na njegovo mesto je bil izvoljen gornjegrajski trgovec Jakob Božič, navdušen planinec. Božič je umrl v jeseni leta 1905 in naslednik mu je postal Franc Podbrežnik, tajnik gornjegrajskega okrajnega odbora in občine v Bočni.

Četrti član odbora je bil izza ustanovitve društva dr. Josip Vrečko, odvetnik, ki je zastopal v njem celjsike Slovence.

Tako je imel načelnik končno poleg sebe v Gornjem gradu tajnika in še enega odbornika. Na ta način mu je bilo poslovanje olajšano.

Odbor so redno volili na tri leta. Delal je vedno složno in tudi javnost je bila z društvenim delom zadovoljna. Vendar je proti koncu leta 1901 mariborski »Naš dom« napadel načelnika in tajnika. Zaradi tega sta na občnem zboru, ki je bil 5. januarja 1902 v Šoštanju, oba še pred potekom triletne dobe odložila svoji častni mesti. Toda na predlog šoštanjskega notarja Kolška je občni zbor napade zavrnil, izrekel obema popolno zaupanje in ju prosil, naj blagovolita sprejeti ponovno izvolitev. Ustregla sta.

Na občnem zboru, ki je bil 21. aprila 1912 v Celju, so pa nekoliko spremenili pravila o organizaciji društvenega odbora.

Za sedež podružnice so proglasili Gornji grad (namesto Mozirja), število odbornikov so pa pomnožili, eden izmed njih bodi blagajnik, dodali so tudi dva preglednika računov.

Na osnovi teh izpremenjenih pravil je bil znova izvoljen za načelnika Fran Kocbek; drugi člani obnovljenega odbora so bili: gornjegrajski učitelj Josip Korban kot tajnik, Franc Podbrežnik kot blagajnik, dr. Josip Vrečko in odvetniški kandidat dr. Milko Hrašovec. Tako so bili poslej trije člani odbora iz Gornjega grada in dva iz Celja. Za preglednika računov sta bila tedaj izvoljena Mozirjana Leopold Goričar in Martin Šuster.

Na občnem zboru, ki je bil v Celju 24. maja 1914, sta oba celjska odbornika (dr. Josip Vrečko in dr. Milko Hrašovec) odstopila in sta bila na njuno mesto izvoljena odvetnik dr. Ernest Kalan in notarski kandidat dr. Otokar Baš.

V tej sestavi je našla društveni odbor svetovna vojna.

Odbor (oziroma njegov načelnik) je imel veliko zaslombo v prebivalstvu planinskih krajev, v katere je segalo društveno delovanje. Naše ljudstvo je bilo zdravo. Vendar pa so bih povsod potrebni zaupniki. To so bili poleg narodnih gostilničarjev in posestnikov, duhovnikov in učiteljev v prvi vrsti možje, ki jih je odbor določil in potrdil za vodnike, in vsi tisti, ki so za društvo opravljali kako plačano delo. Maja leta 1897 si je odbor na predlog Leopolda Goričarja določil v posameznih krajih še posebne poverjenike. Taki poverjeniki so bili: za Mozirje — Leopold Goričar, za Rečico ob Savinji — Zdravko Deleja; za Ljubno — Franc Petek; za Luče — Anton Pustoslemšek; za Solčavo Kristijan Germel, sami ugledni in spoštovani možje. Do neke mere so bili zaupniki vsi društveni člani in marsikateri izmed njih je prijel za delo, kadarkoli je bila potreba.

Kadar je bilo treba opraviti kako važno delo — zgraditi kočo, urediti ali markirati pota v bolj oddaljeni gorski pokrajini, tedaj se je odbor posluževal ali posameznih zaupnikov, ki so delo prevzeli, ali pa je dal pobudo, da se je v ta namen ustanovil poseben odbor; tako se je zgodilo v Mozirju (zaradi Mo-zirske koče) in v Žalcu (zaradi Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici).

Poseben položaj je imelo Celje z okoliškimi hribi. Na njihovo lepoto je že v devetdesetih letih (1897) opozarjal v Planinskem Vestniku J. C. Oblak, ki se je hkrati zavzemal za to, da bi Celje postalo središče naše turistike na vsem ozemlju segajočem preko Maribora in Ptuja.

To se ni zgodilo. Pa niti Savinjska podružnica Celjskemu hribovju ni mogla posvečati prave pozornosti, kajti imela je obilo dela v Savinjskih Alpah in v njihovi neposredni soseščini. Medtem se je v Celju nabralo mladih mož, ki so mislili tudi na turistično delo v bližnji okolici mesta, pri čemer jih je vodil nacionalni interes, kajti Nemci so z nemškimi oznakami potov, z nemškimi napisi in oblastnim nastopanjem skušali dati okolici in njenim hribom nemško zunanjost.

Tako je prišlo do tega, da je okrog novega leta 1909 celjska »Domovina« objavila članek, v katerem graja, da Savinjska podružnica nič ne stori v Celju in njega okolici, ter predlaga, naj bi se za to ozemlje ustanovila posebna podružnica.

O tem vprašanju je razpravljal občni zbor, ki je bil 30. januarja 1909 v Celju. Udeleženci občnega zbora so se strinjali z mnenjem načelnika Kocbeka, da je glavno težišče podružničnega delovanja v Savinjskih Alpah, pa tudi s tem, da bi bila Savinjska podružnica pokopana, ako bi se v Celju osnovala vzporedna organizacija. Prav tako je bila vsem udeležencem jasna ugotovitev Rafka Salmiča, celjskega narodnega in gledališkega delavca, da sedeža odbora ne kaže premestiti v Celje, kajti če bi načelstvo odložil Kocbek, bi bilo prav tako, kakor če bi otroku vzeli mater. Potem ko so profesor Anton Jošt, Šandor Hrašovec, Ivan Prekoršek, Armin Gradišnik in Josip Smertnik osvetlili vprašanje s turističnega in nacionalnega stališča, je obveljal predlog doktorja Antona Božiča: za Celje naj se pod vodstvom celjskega podružničnega odbornika osnuje poseben odsek. Poleg dr. Josipa Vrečka kot predsednika in podružničnega odbornika so bili za člane odseka izvoljeni: krojaški mojster Josip Hočevar, urar Rafko Salmič, jurista Dragotin Vrečko in Ivan Prekoršek, učitelj Fran Kranjc, dr. Gvidon Sernec kot zastopnik »Celjskega Sokola«, ki mu je bil starosta, razen tega je svojega zastopnika v odseku določil tudi »Klub na-

prednih slovenskih akademikov«. V naslednjem letu (1910) je bil izvoljen v odbor še Bruno Rotter. Marljivo je pomagal odseku dr. Fr. Kovča. Izza leta 1912 sta bila marljiva sodelavca še dr. Milko Hrašovec in dr. Otokar Baš, ki sta bila — zaporedoma — tudi odbornika podružničnega odbora.

Celjski odsek ni tvoril strogo sklenjenega odbora, bil pa je nosilec turističnih teženj v ožji okolici mesta — v njegovo območje je spadala še tudi Mrzlica.

Po svojem delu je bila Savinjska podružnica pred prvo svetovno vojno najjačja med vsemi podružnicami Slovenskega planinskega društva, prekašala jih je tudi po številu svojih članov. V letu ustanovitve (1893) jih je imela 41. V poznejših letih je članstvo vobče stalno naraščalo, tako da je n. pr. leta 1910 podružnica imela: 1. častnega člana, 25 ustanovnih in 141 pravih članov. Večina članov je bila z ozemlja, na katero se je raztezalo najožje društveno delovanje, iz Posavinja, posamezniki so pa bili tudi od drugod: iz Ljubljane, Maribora in celo iz tujih mest, to so bili večinoma savinjski rojaki. Najbolj oddaljen od svoje planinske domačije je bil solčavski rojak Božidar štiftar, profesor v Kalugi na Ruskem, kjer je umrl leta 1913; bil je izprva pravi član podružnice, mesec dni pred svojo smrtjo je pa postal njen ustanovnik.

Gledano z današnjega stališča, je bilo število članov majhno, organizacija še ni bila masovna, to pa ne pomeni, da ne bi bila ljudska. Delala je z ljudstvom in za njegovo narodno samobitnost in blaginjo, čeprav je v duhu časa videla napredek v izpopolnjevanju poedincev. Sicer pa njene planinske stvaritve niso bile namenjene samo formalnim članom lastne in drugih planinskih organizacij, bile so na uslugo tudi neorganiziranim, ki so jih k sebi privabljale planine.

Društvo je na svoj način rado izkazalo čast za naše planinstvo zaslužnim možem. Tako je 8. septembra 1897 proslavilo šestdesetletnico Johannesa Frischaufa z banketom, ki ga je priredilo v Mozirju pri Alojziju Goričarju. Na slavje so prišli mnogo bližnji in oddaljeni prijatelji planinstva, med njimi je bil predsednik osrednjega društva, profesor Franc Orožen, udeležil se ga je tudi sam slavljenec s svojim sinom. Med banketom, ki ga je oživljala godba žalskih tamburašev, je imel Frischauf pomemben govor, v katerem je grajal svoje nacionalno prenapete rojake, hvalil naše planinsko ljudstvo in opozarjal na uspehe naše turistike. Zaradi tega govora ga je nemškonacionalno časopisje ljuto napadalo. Zaslužnega društvenega načelnika Frana Kocbeka je pa občni zbor, ki je bil 5. januarja 1899 v Celju, proglasil za častnega člana in ko je društvo dne 15. avgusta 1903 pri Logarju v Logarski dolini ob navzočnosti mnogih odličnih slovenskih in čeških planincev slavnostno proslavljalo desetletnico svojega obstoja, mu je dr. Vrečko v imenu celjskih slovenskih planincev v znak priznanja izročil posebno spomenico in kot častni dar zlato uro z graviranim posvetilom.

Delovni okoliš podružnice je bil že določen po prirodi: središče mu je bilo osrčje Savinjskih Alp, raztezalo se je pa tudi na prirodno soseščino; ta je na Kamniški strani sodelovala s Savinjsko podružnico.

Njena kamniška posestrina (ustanovljena prav tako leta 1893), na

Koroški_jezerski strani pa je bila vneta planinska in nacionalna pomočnica

Češka podružnica (obstoječa izza leta 1897), ki je imela svoj stalni sedež v

Pragi. Delovanje Savinjske podružnice je zdaj poseglo tudi preko njenega ožjega področja: do Slovenjega Gradca (Uršla gora), do Poljčan (Boč) in do Sevnice (Lisca). Za gozdnato Pohorje in sosedni Kozjak se pa že ni več mogla zanimati, toda imela je v Mariboru v profesorju Janezu Koprivniku, velikem ljubitelju prirode in planin ter odličnem poznavalcu Pohorja, svojega vnetega sotrudnika. Za pohorsko, kozjaško in celotno naše dravsko področje je bila leta 1901 pod vodstvom delavnega ruškega učitelja Davorina Lesjaka ustanovljena Podravska podružnica, ki je postala Savinjski podružnici prava delovna posestrina.

Da bi bilo vodstvo podružnice v kontaktu s člani in prijatelji vsega svojega obsežnega območja, je prirejalo občne zbore izmenoma zdaj v tem, zdaj v onem večjem kraju. Ustanovni občni zbor je bil v Mozirju (20. avgusta 1893), naslednji občni zbori pa so bili: v Mozirju (29. julija 1894), v Žalcu (15. avgusta 1895), v Mozirju (28. decembra 1896), v Gornjem gradu (16. januarja 1898), v Celju (5. januarja 1899), v Žalcu (1. februarja 1900), na Ljubnem (10. februarja 1901), v Šoštanju (5. januarja 1902), na Ljubnem (2. februarja 1903), v Gornjem gradu (2. februarja 1904), v Gornjem gradu (2. februarja 1905), v Celju (27. decembra 1905), v Mozirju (3. februarja 1907), v Gornjem gradu (29. januarja 1908), v Celju (30. januarja 1909), v Celju (28. decembra 1909), v Celju (8. februarja 1911), v Celju (21. aprila 1912), v Celju (26. julija 1913), v Celju (24. maja 1914).

Videti je, da se iz Gornjega grada, Mozirja in Ljubnega težišče bolj in bolj prenaša v Celje, kajti izza leta 1909, ko se je ustanovil celjski odsek, so bili vsi občni zbori v celjskem Narodnem domu.

Seje podružničnega odbora so se pa redno vršile v Gornjem gradu in niso bile prepogoste, ker so se odborniki lahko sproti — brez formalnih sej — dogovarjali o planinskih in društvenih zadevah. V posameznih primerih je načelnik sklical na posvetovanje tudi člane tega ali onega kraja, n. pr. Mozirja ali Žalca, vselej takrat, kadar je bilo treba odločati o kaki lokalno važni planinski zadevi.

Od rok je bila za Savinjsko podružnico šaleška dolina s turistično po-mebnim šoštanjskim slovenj egraškim gorskim svetom. Ker ji Savinjska podružnica sama ni mogla posvečati dovolj pozornosti, zato je njen načelnik Kocbek dal pobudo za ustanovitev nove posestrinske podružnice. Na dan 5. marca 1904 je sklical v Šoštanju ustanovni občni zbor, ki je ustanovil novo šaleško podružnico. Za prvega njenega načelnika je bil izvoljen učitelj Ivan Koropec. To je bila znatna razbremenitev Savinjske podružnice in hkrati pomembna okrepitev naših narodnih turističnih teženj.

Istočasno so se v Posavju (z Lisco) jeli javljati obrisi Posavske podružnice.

Tako je lahko celjski občni zbor leta 1912 v drugi točki izpremenjenih pravil točno določil podružnični delokrog: njen namen je spoznavati slovenske gore in planine in sploh slovenski svet ter pospeševati in olajševati potovanje po Savinjskih Alpah, Karavankah in Celjskem gorovju ter podpirati v tem smislu delovanje Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, katerega pravila imajo veljavo tudi za to podružnico.

Mnogo bistroumnosti in dela je zahtevalo tudi nabavljanje potrebnih denarnih sredstev. Dohodki iz članarine so krili le majhen del potreb. Po-

gosto so jih morale dopolnjevati zbirke, brez katerih se večji načrti niso mogli izvesti. Včasih je priskočil na pomoč gornjegrajski okrajni zastop. Tu in tam se je dobila kaka pomembnejša podpora tudi od dežele ali od države, šlo je pa težko, ker so Nemci nasprotovali. Društvu so pri tem pomagali deželni in državni poslanci, dr. Ivan Dečko, dr. Juro Hrašovec, dr. Franc Jankovič, dr. Miroslav Ploj, dr. Ivan Benkovič. Včasih je posredoval tudi dr. Josip Vrečko, zlasti pri Tujsko-prometni zvezi za štajersko, ki je lahko vplivala na merodajne instance, čeprav Slovencem ni bila naklonjena in je rada sledila besedam njihovih nacionalnih nasprotnikov. Mnogo so s svojimi podporami pripomogle naše hranilnice in posojilnice, ki so v potrebi nudile tudi posojila. Planinske ustanove same seveda niso donašale posebnega dobička, saj je oskrbovanje in vzdrževanje koč zahtevalo dovol j žrtev. Izkupiček iz prodaje razglednic ni mogel biti velik, originalno sredstvo za dobavo novih virov pa je bila uvedba planinskega kolka (1910). Deloma družabnemu in deloma finančnemu namenu so služile planinske prireditve, večjega stila. Prva taka prireditev je bil »planinski sejem«, ki se je vršil pri Sv. Frančišku Ksaveriju leta 1907 (pred otvoritvijo Frischaufovega doma na Okrešlju). Organiziral ga je tajnik Ignacij Šijanec, ki je za prireditev tudi pripravil in uredil šaljiv list »Planinski škrat«. Pozneje je to idejo celjski odsek prenesel v Celje. Ugodno za podružnico je bilo tudi to, da so ji posestniki in prebivalci gorskega sveta radi šli na roko, kajti pod vplivom celjske nemške sekcije so bili le posamezniki. Prav tako je bila koristna naklonjenost ljubljanskega škofa in stolnega kapit-lja. Zlasti je kot posrednik pomagal kanonik Ivan Šiška. Cesto je posredovala uprava osrednjega društva v Ljubljani. Velikega pomena je bilo tudi stališče oskrbništva škofijskih posestev v Gornjem gradu, saj je bil velik del planin škofijska last. Oskrbnik Hofbauer, ki je umrl leta 1900, je bil sicer bolj prikrito na nemški strani, njegov naslednik Franc di Certa pa je bil naklonjen podružnici. Uslužno ji je šel na roko tudi graščinski gozdar Pariš, ki je imel svoj sedež na Ljubnem.

Pomembno za podružnično delovanje je bilo njeno razmerje do celjske sekcije Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Podružnica se je rodila iz težnje, da bi bil na lepih domačih tleh gospodar Slovenec sam, ni pa bila v nacionalnem pogledu prav nič nestrpna. Nasprotno! Na ustanovnem občnem zboru je Leopold Goričar predlagal, naj bi bili orientacijski napisi slovenski in nemški. Obveljala je sicer zahteva pesnika Antona Aškerca, da smejo biti samo slovenski. Malo pozneje je odbor naročil Kocbeku, naj napiše nemško knjižico o Mozirju, in misilil je celo na to, da bi se izdal nemški vodič po Savinjskih Alpah. Kljub nemški sovražnosti in oholosti je bila Savinjska podružnica vedno pripravljena na sporazum z nemško celjsko sekcijo.

Toda do sporazuma ni moglo priti. Nemci so gledali na Slovence kot na vsiljence in Savinjske Alpe so smatrali za svoje ozemlje. Ko so leta 1893 ostvarjali pot skozi Robanov kot, ki ga je zgradila nemška graška akademska sekcija, so njihovi časopisi vabili na udeležbo z utemeljitvijo, da je v lepe gorske kraje treba zanesti nemški jezik in nemško 'kulturo. Trditev, da prebivajo v planinskih krajih z Nemci simpatizirajoči prebivalci, da si morajo Nemci v njih zgraditi trden grad, da so naše lepe planine v resnici nemške, to trditev srečavamo v nemško-nacionalnih listih vso vojno dobo. Nemški nacionalizem tedanjih dni že nosi poteze poznejšega nacional-socializma. Včasih se je

zgodilo, da jim je kdo table razbil. Tedaj so brez vsakega dokaza metali krivdo na Savinjsko podružnico. Silno besni so bili na Frischaufa. Pri Kristjanu Germelu, p. d. šturmu v Solčavi, sta nekoč dva mlajša Nemca tako onečastila Frischauf ovo podobo, da ju je morala podružnica po dr. Ivanu Dečku kazensko preganjati.

Zaradi take nemške miselnosti volja za sporazum, ki se je javljala še na podružničnem občnem zboru decembra 1896, ni mogla roditi nobenega uspeha.

V začetku leta 1913 je pa res prišlo do konkretnih pregovorov. V prejšnjem letu (1912) je ministrstvo javnih del odobrilo Savinjski podružnici za vzdrževanje potov 1000 K, toda izplačilo je povezalo s pogojem, da se Savinjska podružnica poprej dogovori s celjsko nemško sekcijo glede porazdelitve delovnega programa. Pod predsedništvom dr. Hohla, vodje mozirske ekspoziture, sta se vršila dva sestanka, prvi je bil v Mozirju in drugi (4. maja) v Celju. Na celjskem sestanku je prišlo do sporazuma, ki so ga za nemško celjsko sekcijo podpisali magistratni vodja dr. Ambroschütz, dr. Riebl in učitelj Porsche, za savinjsko podružnico pa Kocbek. Savinjska podružnica je prepustila Nemcem pota na Ojstrico, sama je pa prevzela vsa okrešeljska pota, nadalje se je obvezala, da na Korošici ne bo gradila svoje koče in je zato dobila od Nemcev kočo na Okrešlju; kot Logarske doline je bil po dogovoru proglašen za skupno domeno, imel naj bi dvojezične napise — v knjižni slovenščini in nemščini.

Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva je dogovor v glavnem potrdil ni se pa odrekel pravic, da sam v prikladnem času zgradi na Korošici svojo kočo. Toda Nemci so povzročili, da je pogodba ostala mrtvorojeno dete. V njej je bila namreč določba, da jo mora sprejeti občni zbor sekcije. Ta pa je pogodbo odklonil, češ, da je nesprejemljiva. Do obnove pogajanj že ni prišlo. Brez rezultatov je ostal tudi stik s sekcijo kluba avstrijskih turistov v Železni Kaplji. Na naših tleh se je že preveč razpasel nemški šovinizem, ki je bil od leta do leta hujši.

Podružnica je v svojih kočah dajala članom tujih planinskih društev iste pravice kot svojim društvenikom. Toda na občnem zboru leta 1912 so člani odločili, naj v bodoče velja načelo reciprocitete.

Planinska pota

Markiranje, iskanje, popravljanje in gradnjo planinskih potov je smatrala podružnica za svojo prvo dolžnost, še preden je bila ustanovljena, je Kocbek markiral več potov in do konca prvega podružničnega poslovnega leta jih je bilo markiranih že nad 4. Kljub večletnemu obstoju celjske nemške sekcije so bila dotlej vsa pota zanemarjena. Nekatera izmed njih je bil že v sedemdesetih letih uredil in markiral sam Frischauf, celjska sekcija, ki jih je od njega prevzela, se pa zanje ni brigala. Edino pot mimo slapa Savinje (»pod Rinko«) in pot z Okrešlja na Kamniško sedlo je za silo vzdrževala. Tako je morala Savinjska podružnica stvarno povsod začeti znova.

Kocbekovo marljivo prizadevanje je pa Nemce močno razdražilo in nekoliko zmrzilo. Graška akademska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva je 1. 1893 zgradila pot skozi Robanov kot proti Ojstrici v smeri, ki jo je bil naznačil že Frisohauf. Bila pa je bolj slabo zgrajena in ker jo je naslednja zima močno uničila, je Savinjska podružnica zahtevala, naj jo v določenem roku popravijo, sicer jo bo sama vzela v roke. Prevzela jo je celjska nemška sekcija in jo res popravila. Toda leta 1899 je bila pot zopet močno pokvarjena in ker je Nemci v določen roku (do 1. avgusta) niso popravili, je to storila Savinjska podružnica, ki ji je bila pot kot dohod h Kocbekovi koči na Molički planini nujno potrebna, še malo število kratkih potov (skozi škarje, proti Turškemu žlebu in Savinjskemu sedlu) so Nemci popravili. To je bilo vse, pač pa so namestili mnogo tablic z nemškimi napisi.

Savinjska podružnica je pa posvetila planinskim potom svojo posebno skrb in je zanje mnogo žrtvovala. Kmalu je gosto omrežje markiranih in z napisnimi tablicami označenih potov pokrivalo ves osrednji del Savinjskih Alp, Veliki Rogatec, Menino, Olševo, Raduho in Golte (Mozirske planine), segalo je pa že tudi do Mrzlice, Gore Oljke in Uršlje gore. Savinjski podružnici in njenemu načelniku je pri izvajanju teh del koristila planinska in tehnična sposobnost domačinov (zlasti Lučanov in Solčavanov), ki so dela izvrševali, včasih pa pomagali tudi z nasveti. Pota v območju Mozirske koče na Golteh so oskrbovali Mozirjani, Mrzlica je bila izprva v skrbi žalčanov, nato (po ustanovitvi odseka) pa Celjanov. Prav tako so domačini skrbeli za pota bolj oddaljenih točk (Uršlje gore, Boča, Lisce).

Potov, ki jih je podružnica popravila ali na novo zgradila, je cela vrsta.

Ko je bila zgrajena Kocbekova koča, na Molički planini (1894), je bila potrebna pot, ki bi od nje vodila naravnost na vrh Ojstrice. Našel jo je Kocbek v družbi s šlezijskim industrijalcem Knauerjem in vodnikom Jurijem Planinškom, nadelal pa jo je vodnik Miha Uršič. Ta pot (imenovana po Kocbeku) je med planinci žela mnogo pohvale. Uršič je napravil tudi pot, ki vodi z Ojstrice proti Logarski dolini, in sicer del do prelaza škarje.

Najpomembnejša nova pota so nastala v južni podaljšavi Logarske doline. V dolini sami je bila stara pot, ki so jo uporabljali domačini in turisti. Ob prehodu Logarske doline na Okrešelj so Nemci desno od slapa Savinje nadelali pot, ki se je imenovala »Nemška pot«; bila je zelo nepripravna. Savinjska podružnica je pa že leta 1894 zgradila na levi strani slapa za polovico krajšo in izredno lepo pot, ki je nad slapom po brvi prekrižala potok. Smer te poti je bilo pravo planinsko remek delo. Kocbeku jo je pomagal najti Janez Piskernik, ki je pot tudi napravil.

Drugo remek delo je bila pot skozi Turški žleb, vodeča med Skuto in Rinko v samo osrčje Grintavčeve skupine. To izredno nevarno pot je podružnica popravljala že leta 1894. Nato so na nekaterih mestih brskali Nemci, proti čemur pa je podružnica protestirala. Pot je še vedno bila nepripravna in tudi nevarna. Zato je podružnica leta 1899 napravila skozi Turški žleb temeljito in varno pot, na sedlo pod Rinko, naslednje leto jo je pa podaljšala do vrha Skute, pod katerim so delavci po Frischaufovem naročilu zgradili beto-niran vodnjak. To sijajno pot je trasirai sam Frischauf. Leta 1900 je bila odprta, ob tej priliki se je na planinsko — dostojanstveni način vršila majhna

sla vnos t, ki se je je udeležil tudi Frischauf. S Skute je osrednje društvo napravilo pot do mlinarskega sedla. Ta pot se je povezala s potjo, ki je vodila na sedlo od Češke koče na Ravnih in so jo zgradili Čehi. Tako je bila preko skalnatih planinskih slemen zvezana češka koča z Okrešljem. Celotna ta pot spada še danes v vrsto najlepših alpskih poti. Delo je vodil Janez Piskernik, njegovi delavci so stanovali v tako imenovani »delavski koči« na Okrešlju.

še eno tako remek delo je Savinjska podružnica ustvarila: pot z Okrešlja na Kamniško sedlo ali Jermanova vrata. Ta sicer starodavna pot je bila nekdaj izredno težavna in so jo zmogli samo zelo spretni hribovci. Frischauf jo je leta 1876 nekoliko nadelal, tako da so jo mogli uporabljati spretni turisti. Zlasti nevaren je bil del, kjer na okrešeljski strani pot prehaja v skale — na levi strani so zijali silni prepadi.

Frischaufu je bila ta pot zelo pri srcu — Celjska sekcija jo je mestoma samo zavarovala z žico in klini, vobče je pa bila zanemarjena. Savinjska podružnica se je odločila, da jo zgradi popolnoma na novo. škofijsko graščinsko oskrbništvo v Gornjem gradu je na to pristalo in je odločno zavrnilo celjsko sekcijo, ki je — brez pravne osnove — grozila celo s tožbo in izjavljala, da hoče delati sama. Sam Frischauf je leta 1905 prispel na lice mesta, si v spremstvu Janeza Piskernika pot še enkrat ogledal in se odločil za staro smer. Po svoji stari navadi je posegel v svoj žep in tudi pri znancih precej nabral. Poleg tega je pozval na pomoč naše planinske občine. Glavni del stroškov je pa krila podružnica sama. Delali so leta 1905 in 1906, za leto 1907 je ostal samo kratek kos. Poleg »delavske koče« na Okrešlju so uredili celo majhno ko-vačnico. V počitnicah je delo nadzoroval profesor dr. Vladimir Herle, solčavski rojak. Pot je bila zgrajena o pravem času, kajti prav tedaj (leta 1906) je Kamniška podružnica dogradila kočo na Kamniškem sedlu. Ko je bila pot dovršena, sta si jo komisionalno ogledala Kocbek in vodja politične ekspoziture v Mozirju dr. Lubec. Dala sta ji odlično oceno, ker je notranje ministrstvo dalo za izvršitev poti podporo 500 K in je izplačilo vezalo na uradno poročilo o kakovosti izvršenega dela. Odlično izpričevalo o poti je dal tudi stotnik generalnega štaba Noe, ki jo je z mariborskimi kadeti in svojo ženo prehodil ob deževnem vremenu.

Toliko večje presenečenje je podružnici in javnosti pripravil štajerski deželni odbor. Deželni zbor namreč ni mogel zavrniti prošnje Savinjske podružnice glede podpore za gradnjo potov; dne 21. oktobra 1907 je v ta namen določil 1000 K, toda s pristankom, naj deželni odbor kot njegov izvršni organ pred izplačilom ugotovi, če je delovanje Savinjske podružnice za tujski promet koristno. Deželni odbor pa je »na osnovi poizvedovanj« proglasil, da delovanje podružnice v Savinjskih Alpah ni plodonosno in ne more služiti pospeševanju tujskega prometa. Določene vsote tudi ni izplačal, »človeku bi zavrela kri«, je pisal Kocbeku v Gornji grad deželni poslanec dr. Juro Hrašovec, ki je pozneje v deželnem zboru deželnemu odboru pošteno opral vest in dosegel, da se je z manjšimi podporami krivica vsaj deloma popravila. Deželni odbor se je bil obrnil za mnenje na graško Tujsko — prometno zvezo, ki je bila pod vplivom nemških nacionalcev, in ne na politično ekspozituro v Mozirju, kakor bi bilo v redu.

Kot odgovor na izvršeno žalitev je poslala Savinjska podružnica naslednjo bilanco o skrbi in delu za planinska pota v prvih petnajstih letih svojega obstoja:

V tem času je markirala 62 potov in bi turist rabil nepretrganih 150 ur, da bi jih prehodil, namestila je 160 tablic z napisi, popravila in deloma na novo zgradila je 8 potov, izmed katerih so trije prava remek dela tako glede na tehnično izvedbo kakor glede na turistični pomen. Od vsote 35.000 K, ki jih je Savinjska podružnica v tem času nabrala in porabila, so prav pota požrla glavni del.

Delo na potih v resnici nikdar ni bilo končano. V planinah je delovanje prirodnih elementov silnejše nego v dolinah in ravninah, zato tudi pota mnogo več trpe. Iz tega vzroka jih je bilo treba vsako poletno sezono urejati. Kjer je bilo treba, so še vedno gradili nova pota. Med njimi je bila pot na Turško goro, ki se cepi od poti z Okrešlja na Savinjsko sedlo. Celo na važna dolinska pota podružnica ni pozabila: tako so Mozirjani na njeno pobudo popravili pot iz Paške vasi v Mozirje. Skrb Savinjske podružnice za ceste pa itak tvori posebno poglavje.

Da bi podružnica zavarovala svoja pota pred tujim poseganjem vanje, jih je pravno zavarovala. Od vseh večjih posestnikov Luč in Solčave je leta 1903 dobila izjavo, da ima samo ona pravico, na njihovih zemljiščih markirati pota. Tudi knezoškofijsko oskrbništvo v Gornjem gradu in meščanska korpo-racija v Kamniku, ki jima je posest segala prav do planinskih slemen, sta priznavali to pravico samo Savinjski podružnici, odnosno Slovenskemu planinskemu društvu.

Na shode za tujski promet, ki ga je priredila Deželna zveza leta 1911 v Celju, sta zaradi planinskih potov napadala Savinjsko podružnico zastopnika Celjske sekcije načelnik dr. Kallab in tajnik dr. Skoberne, zavračal ju je državni poslanec dr. Ivan Benkovič, medtem ko se načelnik podružnice Kocbek zborovanja ni hotel udeležiti.

Planinska zavetišča

Ko se je podružnica ustanovila, sta bili na njenem področju (izvzemši Logarsko dolino) dve planinski zavetišči, Koča na Korošici in Koča na Okre-šlju, ki ju je v sedemdesetih letih postavil Frischauf. Bili sta v zelo slabem stanju. Celjska nemška sekcija ju je nekoliko popravila šele po ustanovitvi Savinjske podružnice. Poleg tega si je sekcija zagotovila tudi postojanki v Logarski dolini.

Savinjska podružnica je tudi na tem polju resno prijela za delo. Kocbek je teoretično premotril vprašanje planinskih zavetišč ali koč in je o tem pisal v Planinskem vestniku.

Že na ustanovnem občnem zboru je izrekel nado, da se mu bo posrečilo dobiti v roke »bajto« na Korošici in »bajto« na Okrešlju. To se ni zgodilo, kajti s celjsko nemško sekcijo se ni dalo govoriti. Podružnica pa ni izgubila iz vida teh dvéh važnih planinskih točk in je svoje načrte realizirala na drugačen način.

Najprej se je lotila prve točke, čeprav se je od Korošice nekoliko oddaljila. Za svojo postojanko si je izbrala sosedo, bliže Savinji ležečo kotlino Moličko planino. Pripravna se je zdela zaradi tega, ker je tik pod Ojstrico in je lahko dosegljiva tako iz Luč kakor skozi Robanov kot. Na Molički planini, ki jo ljudstvo imenuje tudi »Moličke peči« ali samo »Peci«, je bila dotlej propadla kamenita pastirska koča. Svet spada h ikatastralni občini Podveža. Tu je Savinjska podružnica kupila od posestnika Jurija Moličnika iz Krnice okrog 2 ara planine, da si na njej zgradi svojo planinsko kočo. Moličnik je podružnici tudi odstopil pravico, da sme ona edina uporabljati in markirati pota na njegovem posestvu, segajočem do vrha Ojstrice. Priznal ji je tudi uporabo kakih 10 minut oddaljenega studenca. Nasprotno se je podružnica obvezala, da bo v koči imel streho Moličnikov pastir. Kupnina je znašala 5 goldinarjev, toda Moličnik je obljubil, da bo za zgradbo nove koče prispeval 15 goldinarjev.

Kamenja je bilo dovolj na mestu, les so pa sekali na Vodolah in so ga morali spravljati dve uri daleč. Brezplačno ga je dal na razpolago Knez in škof dr. Jakob Nussia po svojem oskrbniku J. Hofbauerju. Kočo so zgradili na mestu prejšnje pastirske koče v višini 1770 m. Delo je vodil Jurij Planin-šek, p. d. Kraševec, iz Luč.

Koča je dobila dva prostora, pastirski stan in veliko turistovsko sobo z ležišči na podgradi in ognjiščem v sredini; nekaj ležišč je bilo tudi na podstrešju. V celoti je lahko prenočevalo v koči 20 do 30 oseb.

Koča je bila gotova v juliju 1894. V tistem mesecu je bil prvi redni podružnični občni zbor, na katerem je Anton Aškerc predlagal, naj se koča imenuje po podružničnem načelniku Kocbekova koča. Osrednje društvo je to potrdilo. Dne 16. avgusta 1894 je bila slovesna otvoritev te prve planinske postojanke Savinjske podružnice. Cerkveni obred je opravil solčavski župnik Miloš Šmid ob asistenci dveh drugih duhovnikov. Dan blagoslovitve je bil pravi praznik, ne samo za planince, ampak tudi za Lučane.

Pozneje je podružnica ogradila prostor okrog koče, da bi odvračala ovce, ki so imele svoj stan pod pečinami nad kočo. Bližnjo zijalko, jamo, je pa uredila kot klet.

Kocbekova koča je bila lep in radosten pričetek. Izprva je bila vknjižena na ime Slovenskega planinskega društva, leta 1906 so pa vpis prenesli na pravo lastnico, Savinjsko podružnico.

V poletni dobi je bila koča že od početka redno oskrbovana, in sicer po Pottovem sistemu — mesto svežega mesa je nudila obiskovalcem razne konzerve. Oskrbnik je bil dolga leta graditelj Jurij Planinšek. Leta 1912 ga je zaradi visoke starosti j eia nadomeščati hči Marija Er j ave.

Kocbekova koča je bila, rekel bi, izredno priljubljena tudi med domačini. Njeno priljubljenost je še povečala jubilejna kapelica sv. Cirila in Metoda, ki jo je Savinjska podružnica leta 1898 zgradila v neposredni bližini na strmi pečini nad Robanovim kotom.

Kapelico si je zamislil sam Kocbek in je bila precej obširna. Zidal jo je zidarski mojster Jožef Calarmi iz Gornjega grada. Les je zanjo dala ljubljanska škofija na svojem posestvu, in sicer na Koritih — v pravcu Luč. Les je obdelal tesarski mojster Franc Trbovšek od Sv. Lenarta. Sodelovali so pri stavbi kipar Rovšek iz Ljubljane, kamnoseški mojster in kipar Vinko Ča-mernik iz Celja in klepar A. Belec iz št. Vida pri Ljubljani. Notranjo opremo

so darovali večinoma Lučani in Solčavani. Mnogo dela pri gradnji je opravil Jurij Planinšek.

Zgraditev kapelice poleg planinske postojanke je treba smatrati kot čin, ustrezajoč duhu časa. Ne hoteč se laskati, se je Kocbek z njo še posebno hotel prikupiti domačemu prebivalstvu. Bila je propagandno sredstvo za domače prebivalstvo, s planinstvom samim pa seveda ni imela posebne zveze. Posvetitev je izvedel solčavski župnik Franc Lekše in slavnosti same sta se udeležila tako »triglavski« župnik Jakob Aljaž kakor tudi profesor Frischauf.

Narodnega in ne verskega pomena je bila posvetitev na čast Cirilu in Metodu.

Ker je kapelica povečala število domačih obiskovalcev, je nastala potreba, da se koča poveča. V zvezi s tem se je vodila misel, naj bi se za pastirja zgradil poseben pastirski stan.

Ne eno ne drugo se ni izvršilo, kajti kaj kmalu se je pokazalo, da lega za večjo kočo na Molički planini ne bi bila posebno prikladna, ker bi bilo močno od rok za posetnike s kamniške strani. V sporazumu z osrednjim društvom si je Savinjska podružnica zamislila načrt, naj bi se nova in moderna turistična zgradba postavila na najprimernejšem mestu Ojstričine skupine. Zastopnik osrednjega društva in Kocbek sta se odločila za Prag pri Dedcu, od koder je krasen pogled na kotlino Korošice in na Ojstrico. Stolni kapitelj ljubljanski in kot lastnik sveta je že dal svoj pristanek in osrednje društvo je že določilo svoj prispevek. Načrt je napravil inženir Skaberne. Koča naj bi bila slična novi stavbi na Črni prsti. Imenovala bi se »Kocbekov dom«. Leta 1911 so jo nameravali graditi, vendar se je izvedba načrta zavlekla in prišla je vojna.

V zvezi s postavitvijo kapelice sv. Cirila in Metoda je nastala »Luška koča«. Mojster Trbovšek jo je zgradil na Koritih, kjer je pripravljal les za kapelico. Bila je majhna in namenjena za to, da bi služila za zavetje in odmor turistom, hitečim iz Luč proti Kocbekovi koči in Ojstrici. Ker je imela samo pomožni značaj, njen obisk nikdar ni bil večji.

Ob poti Luče—Kocbekova koča—Ojstrica je imela podružnica majhno prenočišče že dve leti poprej (1896). Prejšnji posestnik Planinškove domačije, tedaj že gostilničar v Lučah, Jakob Planinšek, je ob izročitvi posesti Jakobu Kladniku določil, naj bo podstrešna soba v hiši turistom stalno na razpolago. Planinšek je poskrbel tudi za opremo in jo izročil v last podružnici, ki jo je še pomnožila. Sobo je lepo poslikal na Slovenskem znani in popularni slikar Fantoni. Ker so pozneje napravili novo in krajšo pot, ki je Planinška ali Planico — kakor se je imenovala njegova domačija — obšla, je soba izgubila na svoji pomembnosti. Vsekakor je ena izmed prič, da so planince in Savinjsko podružnico ljudje imeli radi, vraščali so se v pokrajino in njene prebivalce ter živeli z njimi.

Na podoben način je hotela Savinjska podružnica olajšati pot skozi Robanov kot. Roban je leta 1897 že dal dovoljenje za zgraditev vmesne koče in obljubil brezplačno tudi les, vendar načrta niso izvedli.

Isto je bilo na drugi strani Ojstričine skupine, kjer vodi pot skozi škarje in preko prostrane in lepe Klemenškove planine v Logarsko dolino. Na sredi poti je podružnica mislila zgraditi najprej majhno vmesno kočo, nato pa večjo planinsko postojanko, ki naj bi nosila Frischaufovo ime. V ta namen

je podružnica leta 1903 kupila od Roka Planinska 600 m« njegove planine, spadajoče pod katastrsko občino Sv. Duh. Vendar ni bilo dovolj sredstev in načrta niso izvedli.

Celo stari načrt glede stavbe na Okrešlju je morala podružnica zaradi nepremostljivih stvarnih ovir preložiti na ugodnejši čas.

Zato pa je hitro gradila planinske postojanke v sredogorju: v bližini Mozirja, Gornjega gradu in Žalca.

Prva je prišla na vrsto Mozirska koča. Podružničin odbor je že decembra 1895 sklenil, naj se ta koča zgradi. Maja 1896 je imel načelnik v Mozirju z mozirskimi člani sestanek, na katerem so odobrili načrt za leseno kočo z enim prostorom in ležišči v podstrešju, ki ga je izdelal sam načelnik. Mozir-janoma Leopoldu Goričarju in Feliksu Tribuču so naročili, naj najdeta prikladno mesto za kočo v Loki na Golčki planini (v Golteh, na Mozirski planini). Goričar in Tribuč sta izbrala mesto na obronku pred vhodom v dolino Loke. Radegundski kmetje, lastniki tega sveta, so dovolili gradnjo. Leopold Goričar in Feliks Tribuč sta dala brezplačno potreben les, pastirji so cepili skodle in gradnja, ki jo je vodil Goričar sam, je hitro napredovala. V jeseni 1896 je bila koča gotova, Mozirjanke so poskrbele za notranjo opremo. Dne 5. oktobra 1896 se je pri koči sešla lepa družba, da bi prisostovala slavnostni otvoritvi, pri kateri je verski obred opravil šmihelski župnik Ramor.

Drugo pomlad (1897) so kočo še izpopolnili z manjšimi deli, okrog nje so napravili plot, v okolici pa uredili in zaznamovali še mnogo novih potov. Posebno važna je bila pot k studencu, vodila je nad prepadi in so jo morali nakopati.

V septembru je imela nova koča, ki sicer ni bila trajno oskrbovana, imenitne goste. V spremstvu predsednika osrednjega društva, profesorja Franca Orožna, jo je obiskal sam Frischauf, vračajoč se s svoje šestdesetlet-nice v Mozirju, nadaljnja pot ga je vodila na Koroško.

Ko je koča obhajala desetletnico, so jo popolnoma prenovili in ji na novo uredili okolico; pot k studencem so toliko nakopali, da je bila potlej široka 1 m, sam studenec so pa ogradili s cementno hišico.

V tem času je podružnica kupila svet, na katerem je stala koča. Njeno varstvo je od Leopolda Goričarja prevzel Martin šuster, ki se za ureditev turističnih zadev na mozirskem področju ni strašil ne truda ne osebnih stroškov. Že med vojno je bila koča pretesna. Bila je v višini 1200 m.

Na seji, na kateri se je odbor odločil, da zgradi Mozirsko kočo, je padla odločitev tudi glede koče na Menini (decembra 1895). Koča naj bi se imenovala Gornjegrajska koča. Toda tu se je izvršitev nekoliko zavlekla. V jeseni 1897 je odbor vložil prošnjo pri Knezoškofijskem oskrbništvu v Gornjem gradu. Prosil je, da bi mu oskrbništvo dalo v najem 50 m2 sveta v dolinici med vrhovoma Smrekovec in Zalege in da bi mu prodalo potreben les. Izbrano mesto leži 1500 m visoko. Toda oskrbnik Hofbauer prošnji ni hotel ugoditi. Podružnica se je obrnila po pomoč na osrednji odbor. Ta je posredoval pri škofu Jegliču in oskrbnik se je moral kloniti. V jeseni 1897 je bila sklenjena pogodba. Dogovorjena je bila triletna najemna doba z malenkostno najemnino, ki se je po preteku prvih treh let skromno povečala. Po sklenitvi pogodbe je Kocbek predložil odboru načrt za preprosto stavbo, podobno Mozirski koči, imela naj bi en prostor in ležišča v podstrešju, še tisto jesen je tesarski moj-

ster Kropušek iz Bočne posekal potreben les, ki ga je škof Jeglič dal brezplačno na razpolago, naslednje leto je Kropušek stavbo dovršil. Dne 21. julija 1898 je po cerkvenem obredu Kocbek kočo otvoril in pozdravil udeležence, med njimi poleg načelnika osrednjega planinskega društva še posebej državnega poslanca Frana Šukljeta, ki je prispel k otvoritvi s tremi sinovi. Gornje-grajska koča je bila zelo priljubljeno izletišče in izhodišče za krasne pohode po lepih planinah Menine. Na bližnjem planinskem pašniku je bil dober studenec, ki ga je podružnica leta 1901 ogradila s cementno hišico.

Naslednjega leta (1899) so Žalčani zgradili svojo kočo na Mrzlici, v dolinici med obema vrhovoma. Izbrali so si v ta namen izvršilni odbor, v katerem je bil poleg učitelja Antona Petrička, posebno delaven občinski tajnik Ivan Kač. Kočo je zgradil tesarski mojster Andrej Kačnik, za bližnji križ je pa napravil razpelo celjski kipar Ignacij Oblak, oče znanega slavista Vatroslava Oblaka. Kočo so o tvorili 28. septembra 1899. Ob tej priliki se je nabralo na »savinjskem Triglavu« okrog 260 izletnikov, med katerimi je bil poleg Kocbeka in zastopnika osrednjega društva sam Frischauf. Cerkveni obred je opravil griški kaplan Medvešček, vso otvoritev je pa vodil načelnik izvršilnega odbora Petriček. Koča je dobila ime po zaslužnem žalskem gospodarju, županu in domoljubu, tedaj že umrlem Janezu Hausenbichlerju. Oskrbovali so jo Žalčani pod nadzorstvom Savinjske podružnice.

Deset dni poprej, 18. septembra 1899, je bila otvorjena koča na Boču. Svet in les zanjo so dale brezplačno Uršulinke v Studencah. Pod okriljem Savinjske podružnice je vodil gradnjo za planinski turizem vneti studeniški župnik Martin žekar, ki je kočo otvoril ob navzočnosti zastopnika osrednjega društva M. Verovška in načelnika podružnice Kocbeka. Otvoritev je bila lepa slovesnost za prebivalstvo bližnjih krajev. Poleg koče so na košati bukvi zgradili preprost in originalen razgledni stolp. Razen Žekarja se je trudil za gradnjo studeniški učitelj Koropec. Varstvo koče je bilo izprva v Žekarjevih rokah. Ker pa je bil mož prezaposlen in je že leta 1902 umrl, jo je podružnica poverila poljčanskemu učitelju Koklu. Leta 1903 je kočo prevzela Podravska podružnica, saj severno pobočje Boča že pripada Podravju.

Tri leta pozneje (1902) je dobilo svojo prvo planinsko postojanko tudi naše Posavje. Po zaslugi razborškega nadučitelja Blaža Jurka je nastala na Lisci, 947 m visoko, planinska koča, ki so ji dali Jurkovo ime. Kočo je blagoslovil razborški župnik Cepin in otvoril načelnik Slovenskega planinskega društva profesor Franc Orožen, ki je med številnimi udeleženci — bilo jih je nad 400 — iz vsega srca pozdravil tudi hrvatske goste, ki jih je privedel profesor Novotni. Na Lisci je slovensko planinstvo tako rekoč podalo roko hrvatskemu. Otvoritvi koče je sledila lepa narodna veselica. Savinjska podružnica je materialno podprla zgraditev Jurkove koče.

Mozirska, Gornjegrajska, Hausenbichlerjeva, Boška in Jurkova koča st bile manjše stavbe, vedno oskrbovane samo v poletni dobi.

Vso to dobo pa so bile oči Savinjske podružnice uprte na Okrešelj. Tam je bila skromna planinska koča, ki jo je v sedemdesetih letih zgradil Frischauf ter je pozneje prešla v roke celjske nemške sekcije. Ta jo je zanemarjala, šele zaradi vtisa, ki ga je napravilo delovanje Savinjske podružnice jo je nekoliko povečala. Kakor glede Korošice tako je tudi glede

Okrešlja Kocbek izprva mislil, da mu bo mogoče dobiti v posest tamkajšnjo nemško »bajto«, tem prej, ker je bilo zemljišče, na katerem je stala, še vedno last ljubljanske škofije. Še leta 1900 je Kocbek v tem smislu >pisal kanoniku šiški. Na drugi strani so Nemci imeli zaslombo v oskrbniku Hof-bauerju. Ko je podružnica leta 1894 prosila za dovoljenje, da sme na Okrešlju postaviti svojo kočo — mislila je takrat na večjo stavbo z dvema sobama in zidano kuhinjo — je dobila odgovor, naj se z Nemci dogovori glede skupnega povečanja že obstoječe koče, češ, da bi se sicer porabilo iz škofijskega gozda na Okrešlju preveč lesa. Oskrbništvo je skrbelo tudi za to, da je bila celjska nemška sekcija redno obveščena o slovenskih načrtih. Ko so se Slovenci leta 1900 ponovno trudili, da bi jim oskrbništvo oziroma Škofija prodala za gradnjo koče potreben svet, je načelnik sekcije dr. dr. Mraulagg pisal Hofbauerju, naj ga, čim bodo Slovenci javili svoje pogoje, prikrito pokliče v Gornji grad, da bi jih pri kupčiji prehitel. Medtem pa je Hofbauer umrl.

Kupiti sveta sicer ni bilo mogoče, ker je bilo škofijstvo mnenja, da ga ne sme prodajati. Podružnica se je torej morala odločiti za ta, da si vzame potreben svet samo v kratkoročni ponavljajoči se najem. V tej obliki si je leta 1899 zgradila na Okrešlju majhno kočico za delavce, ki jo je obnovila, potem ko je pogorela. Kakor običajno je bilo v pogodbi dovoljeno svobodno pobiranje vejevja za kurjavo in izgovorjeno pravo, da sme graščinsko osebje kočo brezplačno uporabljati, kadarkoli bi bila potreba. Najemnina je bila prav majhna.

Pri tem je ostalo nekaj let. Bilo je malo denarja, vrhu tega se je odbor osrednjega planinskega društva postavil na stališče, naj se slovenske koče ne grade v bližini nemških.

Leta 1907 je pa naključje Slovencem pomoglo. Snežni plaz je odnesel nemško kočo in slovensko »delavsko hišico«. Iz ostankov podrte koče so si Nemci zgradili samo tako imenovano »zasilno hišico«, do večjega narčta niso prišli, a z njim pri škofijstvu tudi ne bi bili prodrli. Položaj je uporabil odbor osrednjega društva, stopil je v stik s Škofijstvom, ki je pristalo na to, da se na Okrešlju takoj zgradi mogočen planinski dom, ki naj nosi Fri-schaufovo ime. Tako naj hkrati dobi zadoščenje mož, čigar ime nosečo kočo pri Kokrskem sedlu so Nemci pustili propasti, da se z njo uniči samo ime, tako naj se hkrati počasti mož, ki je bil prvi veliki pionir Savinjskih Alp in si je več kot deset let želel, da bi na Okrešlju zgradilo moderno planinsko kočo Slovensko planinsko društvo, oziroma njegova Savinjska podružnica, ne pa Nemci.

Osrednje društvo je dovolilo znatno podporo, škofijstvo je privolilo na daljšo (desetletno) obnavljajočo se pogodbo in dalo brezplačno na razpolago les. Načrt je napravil inženir Skaberne. Kocbek si je za stavbišče izbral mesto na veliki moreni, ikjer je bilo varno pred plazovi. Franc Podbrežnik se je v imenu podružnice pogodil s Francem Piskernikom (Janezovim sinom), da je prevzel gradnjo. Leta 1907 so izvršili pripravljalna dela, naslednje leto je pa bila gotova veličastna, spodaj zidana, zgoraj lesena planinska stavba — dostojna mestu, na katerem je bila postavljena, in lep simbol narodne časti. Podružnica je zanjo mnogo žrtvovala, a tudi posamezniki

so nudili znatno pomoč, ne samo z denarjem, ampak tudi z materialom (Peter Majdič, dr. Josip Vrečko, Norbert Zanier), vožnjo in oskrbo (Fr. Petek, H. Herle) in pametnim nasvetom (Janez Piskernik). V kočo so napeljali vodo iz 350 m oddaljenega izvrstnega studenca.

Dne 2. avgusta 1908 je bila slovesna otvoritev. Kljub slabemu vremenu se je zbrala na Okrešlju odlična družba. Služba božja na prostem, za katero je bil določen katehet in planinski pisatelj Janko Mlakar, je zaradi dežja morala odpasti in vse slavje so prenesli v notranjost. Kocbek je v svojem nagovoru pozdravil odlične goste, poleg dr. Frana Tominška, predsednika osrednjega društva, predstavnike vseh podružnic, državnega in deželnega poslanca dr. Miroslava Ploja, državnega poslanca Franca Robleka, urednika celjske Domovine Janka Lesničarja in še mnoge druge, predsednik osrednjega društva je pa lahko s ponosom poudarjal, da vodi slovensko turistično delo lepe sadove, in je dodal, da bodo slovanski turisti tem vneteje obiskovali naše koče, čim bolj se jih bodo nemški šovinisti ogibali. Frischaufov dom je izprva oskrboval njen graditelj Franc Piskernik, še pred potekom prvega leta je pa oskrbništvo prevzel Fortunat Herle, ki ga je vodil mnogo let.

Koča na Raduhi je bila poslednja med kočami, ki jih je podružnica zgradila v predvojni dobi. Cim je bila podružnica ustanovljena, je smela uporabljati tamkajšnjo graščinsko lovsko kočo. Toda oskrbnik Hofbauer ji je to pravico kmalu vzel. Leta 1902 je odbor znova začel misliti na Ra-duho. Kocbek je prehodil Raduho, ugotovil, da je lovska koča preveč skrita in da bi bila za planinsko kočo najbolj pripravna lepa dolina Loka. Nastal je načrt, naj bi kočo zgradilo oskrbništvo, od njega bi jo podružnica vzela v najem in opremila. Ta načrt se ni izvedel. Kočo je morala zgraditi podružnica sama. Poslopje je bilo leseno in dvoprostorno. Kocbek jo je 29. junija 1910 otvoril v ožjem krogu planincev. S to kočo je bila zavarovana turistična posest po lepem razgledu in bogati flori sloveče Raduhe.

Najstarejši turistični predel Savinjskih Alp je bila Logarska dolina. V Solčavi so dobivali turisti najprej zavetišče pri župniku Jancu, ako so šli dalje, v Logarsko dolino, pa v skromni hiši »Pri Andreju«, stoječi blizu izvira črne (začetne Savinje), kjer je bila od leta 1862 do 1881 gostilna. Potem je bilo turistično zavetišče pri Plesniku, kjer je začasno gospodaril Janez Piskernik, ki je prišel iz Železne Kaplje na Koroškem in oženil Plesnikovo vdovo. Ko je njegov pastorek Janez Plesnik postal polnoleten, je Janez Piskernik vzel od njega na 50 let v najem nekaj zemljišča, kjer si je leta 1889 zgradil hišo z namenom, da bi sprejemal v njej turiste. Denar za gradnjo mu je posodila celjska nemška sekcija in ker ji ga ni mogel pravočasno vrniti, je po pogodbi leta 1896 hiša imenovana »baraka« za 40 let pripadla sekciji, ki jo je uporabljala kot turistovsko zavetišče in pustila v njej Pisker-nika kot oskrbnika. Piskernik je bil odličen planinec in je kljub svojemu pogodbenemu odnosu do Nemcev ostal narodu zvest.

Zavedajoč se svoje velike dolžnosti v Logarski dolini, je leta 1894 Savinjska podružnica kupila od Janeza Piskernika dva orala zemljišča, na katerem je bilo tudi nemško zavetišče.

Dve leti pozneje (1896) je sklicala podružnica v Celju zborovanje, da bi se na njem ustanovila posebna zadruga, ki naj bi na kupljenem svetu zgra-

dila hotel. Zborovanja se je udeležil tudi Frischauf, ki ga je ideja prav navdušila. Zborovalci so izvolili pripravljalni odbor, ki mu je bil na čelu dr. Ivan Dečko. Leta 1897 se je vršil prvi občni zbor zadruge, ki so ji dali \ime »Rinka«. Za načelnika so izvolili dr. Jura Hrašovca, ostali člani načelstva so bili deloma iz Celja, deloma iz doline. Z deleži zadružnikov si je zadruga nabrala nekaj denarja in prevzela od Savinjske podružnice njeno zemljišče v Logarski dolini. Napravila si je lep načrt za hotel, toda gradnjo je odlagala, kajti jasno je bilo, da se hotel ne bi rentiral, dokler ne bi v dolino zgradili ceste. Do prve svetovne vojne ceste ni bilo. Leta 1901 je stari Logar obljubil, da bo dal »Rinki« v najem prvo nadstropje svoje hiše, toda svoje obljube ni držal.

Leta 1912 sta celjska in mariborska nemška sekcija kupili od Plesnika nekaj dolinskega sveta ob križišču, kjer se pričenja pot za Ojstrico. Pri nakupu je posredoval njih zaupnik Ignacij Fludernik z Ljubnega. Tu so Nemci hoteli zgraditi svoj trdni grad. Toda čas je nje prehitel za vedno, medtem ko je Slovence samo oviral in zaviral.

Manjše gradnje in druga dela

S skrbjo za pota in planinske koče delo Savinjske podružnice ni bilo izčrpano. Opravila je še mnogo drugih poslov.

Že izza prvih let svojega obstoja je pripravila za oddih različna mesta, ki so bila za turiste posebno zanimiva: mizo s klopmi je dala napraviti pri presihajočem studencu poleg »Igle«, pri spodnjem izviru Savinje (Črne), na najlepšem mestu Šentlenartskega sedla, pni »Jančevi prižmci« (kakor je mesto imenoval Frischauf po svojem prijatelju, solčavskemu župniku Jan-cu), klop pri Belšaku v Robanovem kotu, odkoder najprej zagledamo Ojstrico in v Logarski dolini na mestu, odkoder najprej opazimo slap Savinje. Najlepše manjše delo je bila veranda pri slapu Savinje, ki jo je po Kocbekovem načrtu na svetu Jurija Robnika, p. d. Logarja, napravil Janez Piskernik. Ker je prvo verando uničil plaz, je bila zgrajena znova, popolnoma varna pred plazovi. Pozimi so jo stisnili k steni, tako da je streha pokrivala oprezno. Veranda pri slapu je bila važna v letih, ko je na Okrešlju bila samo nemška »bajta«.

Kocbeka so tudi močno zanimale jame. Lazil je vanje, jih preiskoval in opisoval. Eno izmed njih — Trliško zijalko pri Lučah, je podružnica leta 1898 kupila, jo zavarovala in napravila dostopno turistom. Podružnica se je Zanimala tudi za Hudo luknjo pri Doliču, veliko jamo, ko jo je v devetdesetih letih uredil in otvoril njen tedanji lastnik, požrtvovalni in domoljubni posestnik Vivod iz Doliča. Nekoliko pozneje je bila jama na prodaj, vendar je podružnica ni kupila. Zaradi tega je nastala kritika, ki pa jo je podružnica zavrnila z ugotovitvijo, da bi se jama ne rentirala.

V kočah in narodnih gostilnah Ljubnega, Luč in Solčave je podružnica uvedla spominske knjige. Na vrhu Ojstrice je bila spominska knjiga shranjena v posebni kaseti, slično v verandi pri slapu.

Podružnica je mnogo storila tudi za propagando. Sam Kocbek je objavljal članke ne samo v Planinskem vestniku, ampak tudi v raznih časopisih. V dveh izdajah je izdal priznano turistično knjigo o Savinjskih Alpah. V prvi izdaji je sodeloval M. Kos, učitelj na Holmcu pri Kamniku. Leta 1910 je Kocbek začel izdajati svoj Planinski koledar, ki je planincem in drugim ljudem zelo ugajal. Pri teh izdajah je bila udeležena tudi podružnica sama. Več člankov je objavil Kocbek tudi v nemških publikacijah. V njih je opozarjal tudi na napake raznih zemljevidov, zlasti specialnih, in skrbel za to, da se popravijo.

Zdaj pa zdaj je poleg Čehov, ki so bili redni gosti, prišel v Savinjske Alpe tudi kak brat z našega juga in dr. Vrečko je na občnem zboru leta 1911 predlagal, naj bi se reklama vršila tudi v srbohrvaščini, da bi naše gore začeli v večjem številu obiskovati bratje Hrvati.

Podružnica je skrbela za propagando tudi s predavanji in skupnimi izleti. Iz vrst domačinov je izbirala tudi planinske vodnike. Nekateri izmed njih so bili stalni in zelo priljubljeni. Pomagali so podružnici tudi pri drugih delih, pri popravljanju potov, nošnji živil in pijače v koče itd.

Uvidevajoč važnost tujskega prometa, je podružnica leta 1910 pristopila k Deželni zvezi za tujski promet, ki ji poslej ni bila več tako nasprotna. Z njo je poleg načelnika vzdrževal zvezo tudi dr. Vrečko.

Na občnem zboru leta 1911 so sklenili, naj se na bivšem slovenskem Spodnjem štajerskem ustanovi poseben odsek za tujski promet, toda pri drugih društvih in merodajnih činiteljih ta sklep ni našel odziva.

Podružnica je že izza svoje ustanovitve pridno zbirala strokovne knjige, kmalu je imela v Gornjem gradu lepo knjižnico. S knjigami je založila tudi Kocbekovo kočo in Frischaufov dom. Mnogo knjig je kupila, veliko jih je pa tudi dobila v dar — najbogatejše knjižno darilo ji je nekoč poklonil rudarski inženir Vladimir Lipoid.

Prav tako je podružnica pridno zbirala slike iz Savinjskih Alp. V de-vetdesetih letih jih je precej nabavila od judenburškega fotografa Wein-traubeja in od celjskega Martinija, nekoliko pozneje (1900) je pa po slikah domačega mojstra Srečka Magdiča izdala razglednice; pozneje (1910) je za razglednice uporabila dobre posnetke bavarske tvrdke Weinersheimer.

V Kocbekovi koči je bila že v prvih letih dobro opremljena lekarna, ki jo je daroval mg. pharm. Hugon Roblek z Jesenic. Leta 1899 so pri koči namestili ombrometrično postajo štajerskega hidrografskega zavoda.

Podružnica se je zanimala tudi za narodopis in leta 1903 je odbor (predvsem Kocbek) jel zbirati narodopisne predmete za svoj planinski muzej. Odbor je pozneje nabrane predmete izročil muzeju zgodovinskega društva v Mariboru.

Leta 1903 se je Savinjska podružnica s slikami udeležila planinske razstave v Leningradu (tedaj imenovanem Petrograd). Razstavo planinskih slik je priredila tudi leta 1910 v sokolskem domu v Gaberju, prav na dan njegove otvoritve. Stalno je pa imela razobešene slike v celjskem Narodnem domu.

Na izpodbudo Narodnega sveta, odnosno njegovega predsednika dr. Jura Hrašovca, je podružnica prosila železniško ravnateljstvo v Beljaku, da bi smela imeti reklamne napise na postajah Savinjske železnice, in sicer v slo-

venščini. Ravnateljstvo je prošnjo zavrnilo, češ, da bi morali biti napisi nem-ško-slovenski. Proti temu se je podružnica po navodilu Narodnega sveta pritožila pri ministrstvu, čeprav s pritožbo ni uspela, je s svojim postopkom vendarle dala vedeti, da se Slovenci zavedamo svojih pravic.

Nezgode in nesreče

V teh letih je bilo nezgod v resnici malo. Kljub planinskemu junaštvu, vzdržnosti in vztrajnosti. Planinski pionirji so pač lazili po nevarnih mestih, a bili so previdni. To velja tako za Frischaufa kakor za Kocbeka in vse druge. Bili so zares hribolazci, ne pa alpinisti, plezalci v novejšem smislu besede. Po hribih so hoteli hoditi varno, oddih tolikšna skrb za dolga planinska pota. Bili so turisti, danes, ko je izraz dobil širši pomen neposlovnega popotnega človeka, bi se jim prilegal izraz planinski turisti, gojitelji planinskega turizma.

Prva nezgoda, ki se je v Savinjskih planinah zgodila izza početka našega turizma, k sreči ni bila smrtna. Wunderlich, slušatelj dunajske tehnike, je zašel v stenah Velike Planjave in so ga rešili trije Kamničani: Kabet E. Pollak, akademik Vinko Levičnik, poznejši profesor risanja na celjski gimnaziji in gozdar Luznar (1895).

Leta 1900 je prizadejal mnogo truda neki graški poštni uradnik, ki je odšel iz Solčave proti Ojstrici in nato — izginil, še naslednje leto so ga iskali. Ni ga bilo nikjer. Kocbeku se je tedaj za velik trud zahvalila celo celjska nemška sekcija.

Tragična nesreča se je pa zgodila leta 1913. Mlad dijak Janko Petrič je padel čez severno steno grebena med Rinko in Skuto in so ga našli razbitega v globoki razpoki snežišča. Reševalci so ga prenesli na Jezersko, odkoder so ga prepeljali v Ljubljano — bil je iz Šiške. Petrič je bil prvi v dolgi vrsti žrtev, ki so pozneje sledile.

Skrb za ceste

Nenavadno veliko skrb je Savinjska podružnica posvečala cestam. S tem je služila prav tako interesom planinskega prebivalstva kakor interesom turistike. Dobre ceste približujejo planine in njih prebivalstvo gospodarskim in kulturnim središčem.

Po vzgledu neumornega Frischaufa je tudi Kocbek objavil glede cest v časopisju mnogo člankov. Stalno je bilo treba vplivati na občinske odbore in na okrajni zastop, premnogo je bilo treba napisati predstav in prošenj na razna oblastva, na deželni in državni zbor, vzdrževati je bilo treba stik z deželnimi in državnimi poslanci, končno pa tudi z Deželno zvezo za tujski promet.

Najbolj pereče je bilo vprašanje ceste ob Savinji do Solčave, le izza sedemdesetih let je bilo na dnevnem redu. Opozarjal je nanje zlasti Fri-

schauf. V odločilni stadij je stopilo šele, ko je bila zgrajena Savinjska železnica: med Celjem in Velenjem leta 1891 med Velenjem in Dravogradom leta 1900. Ugodno je bilo, da je leta 1892 obiskal Solčavo deželni glavar grof Attems; prišel je v ta gorski kraj na živinorejsko razstavo in imel priliko, da na lastne oči vidi slaba pota.

Takrat je bila ob Savinji vozna pot samo do Luč. Onstran Luč pa je bila ob Savinji samo navadna steza, medtem ko je vozna pot v Solčavo potepala preko težavnih bregov.

Leta 1894 se je zganil deželni odbor in je s pomočjo gornjegrajskega okrajnega zastopa, lučke in solčavske občine zgradili cesto od Luč do Solčave. Med Ljubnim in Lučami je pa samo prestavil vozno pot ob Primoževi gori. Toda leta 1896 je bila v Gornji Savinjski dolini huda povodenj, ki je mestoma nesolidno zgrajeno cesto močno poškodovala. Le z muko so jo domačini za silo popravili. Vozna pot od Ljubnega do Luč je bila občinska, cesta od Luč do Solčave je pa še bila brez gospodarja, ker je občina še ni bila prevzela. Pričela so se dolgotrajna pogajanja. Deželni odbor je zahteval od okrajnega zastopa, naj prevzame tako vozno pot od Ljubnega do Luč kakor tudi cesto od Luč do Solčave. Toda okrajni zastop se je zaradi slabega finančnega stanja branil. Stavil je pogoj, da ga deželni odbor razbremeni s tem, da uvrsti cesto Rečica ob Paki—Gornji grad med okrajne ceste I. reda, (ki so bile v deželni upravi). Ko mu je bilo to obljubljeno, se je vdal in leta 1904 je na novo in v celoti dogradil cesto med Ljubnim in Lučami, med Lučami in Solčavo.

Za turistiko pa tudi za obči promet je bilo posebne važnosti vprašanje cestne zveze Logarske doline s Solčavo. Že Frischauf jo je zahteval. Leta 1894 se je v okrilju Savinjske podružnice ustanovil v Solčavi poseben odbor z župnikom šmidom na čelu, ki je imel za nalogo, da pospeši izgradnjo te ceste. Spravil je v pokret občinska zastopstva in dosegel vsaj to, da je deželni odbor leta 1896 poslal na teren višjega inženirja Barona. Delati pa niso začeli. Staro in slabo pot, ki je mestoma vodila kar preko Savinje, so popravili kmetje sami.

Vprašanje te ceste so pred prvo vojno že povezovali z vprašanjem prometne zveze Logarska dolina—železna Kaplja, ki je postala nujna in praktična že zaradi tega, ker so do železne Kaplje od severa zgradili lokalno železnico. Sicer je pa Logarsko dolino že od nekdaj vezala z Železno Kapljo vozna pot, ki je vodila preko Pastirkovega sedla. Ko je v Kaplji še cvetelo železarstvo, so po tej poti spravljali vanjo oglje, les in živino. Tako je Solčavski kot lahko dihal. S propadom železarstva je propadla tudi ta pot. Za njeno obnovo je Frischauf prvi dvignil svoj glas. Kmalu so jo splošno zahtevali, tako na koroški kakor na solčavski strani. Slovenski poslanec vitez Berks s tovariši je zaradi nje vložil v državnem zboru dve interpelaciji, prvo leta 1897, drugo leta 1901. Toda šele leta 1912 se je na terenu vršil komi-sionalni ogled. Korošci so bili za to, da poteka cesta preko Pastirkovega sedla neposredno v Kapljo — ta proga bi bila daljša; Savinjčani so pa želeli, naj bi se cesta gradila preko Pavličevega sedla in bi se v Beli združila s cesto Jezerski vrh—Železna Kaplja — ta proga bi bila krajša, bliže planin in cenejša. Savinjska podružnica, ki je tudi imela svojega zastopnika v komisiji,

je zahtevala drugo progo, celjska nemška sekcija pa prvo — pričakovala je pri njej večji nacionalni tok od severa.

Vprašanja so se pa reševala počasi in ljudi, ki so se z njimi bavili, je presenetila svetovna vojna.

Samo malo mlajša je bila zahteva po cestni zvezi Luče—Kamnik preko Podvolovljeka. Za njo so bili merodajni tako gospodarski kakor turistični razlogi: les bi po njej vozili proti Trstu, odprl bi se nov del krasnega planinskega sveta.

Kakor s to cesto je bilo tudi z železniško zvezo Kamnik—Gornji grad— Rečica ob Paki. V Kamniku je zaradi nje nastal poseben odbor in v Gornjem gradu tudi. Kocbek se je namučil, a uspeha le ni bilo.

Prav tako težko je bilo doseči kak uspeh v vprašanju poštnih zvez. Frischauf se je mnogo prizadeval, preden je Solčava leta 1897 dobila pošto. Kocbek se je pa po letu 1910 silno trudil, da bi dobil v dolino brzojav (ali telefon) in avtomobilsko poštno zvezo. V ta namen se je posluževal okrajnega zastopa, (občinskih uprav, ki jim sicer ni bilo za avtomobile), poslancev in Deželne zveze za tujski promet. Preden je bil dosežen uspeh, je prišla vojna: poštna uprava je zahtevala jamstva, okrajni zastop in podružnica sta ga sicer ponudila, toda poštna uprava je zahtevala previsoko vsoto.

Zastoj in kriza

V blagodejno prizadevanje Savinjske podružnice je poleti 1914 nenadoma udarila bojna vihra, ki je v planinskem delu napravila pustoš, čeprav ohranjujoče delavnosti ni mogla popolnoma zatreti.

UDK: 930.26 (497.12—119)

VERA KOLSEK

ŠE EN RELIEF IZ RIMSKE CELEJE

Avtorica opisuje in opredeljuje relief mitološke vsebine, ki je bil odkrit pri prenovi fasade v Prešernovi ul. 10 v Celju in kjer je ostal vzidan tudi po prenovi fasade. Relief predstavlja Marsa, Rejo Silvijo in Amorja. Na podlagi analogij mu avtorica najde prvotno funkcijo — arhitektonski člen grobnice stebričastega tipa. Po dimenzijah in kompoziciji je enak reliefu v muzejskem lapidariju, odkritem pred pribl. 170. leti na Trgu svobode v Celju, s predstavo Endymijona, Lune in Amorja. Najdba je precejšen doprinos k osvetlitvi duhovne kulture prebivalcev rimske Celeje.

Die Verfasserin beschreibt und definiert ein Relief mythologischen Inhaltes, das bei der Erneuerung dar Fassade in Prešernova ulica in Celje entdeckt wurde und auch nachher auf dam gleichen Platz geblieben Ast. Auf Grund der Analogie fand die Verfasserin die ursprüngliche Funktion des Steines — ein architektonischer Teil der Pfeilergrabkammer. Ein Relief im Lapidarium des Museums, das vor 170 Jahren auch in Celje gefunden wurde und Endymion, Luna und Amor darstellt, gleicht dem beschriebenen in Massen und Komposition. Der Fund bedeutet einen beträchtlichen Beitrag zur Erläuterung der geistigen Kultur der Einwohner der römischen Celeia.

Pri preurejanju fasade v Prešernovi ulici 10 so pod ometom odkrili rimski relief iz pohorskega marmorja. Preslikave so ga močno poškodovale, vendar je danes toliko ohranjen, da še vedno lahko ugotovimo kaj predstavlja. Relief je ostal na kraju samem in je na ogled mimoidočim.

V profiliranem okviru, ki se zgoraj zaključuje z noriško-panonsko voluto, stopa Mars, bog hrupnega bojevanja, z desne proti speči ženski postavi. Marsa poznamo po ščitu v levici in po čeladi na glavi. Približuje se Reji Silviji, ki odeta v tančice spi ob skali. Med njima plava krilati Amor. (SI. 1)

Reja Silvija ali tudi Ilija imenovana, je bila mati Romula in Rema. Po avtorjih, ki so postavili ustanovitev Rima kratek čas po Enejevem bivanju

Avtor: Vera Kolšak, Pokrajinski muzej Celje

Slika 1. Mars, Reja Silvija in Amor. Relief vzidan na pročelju hiše v Prešernovi

ulici 10. Foto V. Berk

v Italiji, je bila Reja Silvija (vendar kot Ilija) Enejeva hčerka. Ta verzija pripovedke je nastala v 3. stoletju pred našim štetjem. Kasnejši pesniki (v 2. stoletju) so pripovedko preoblikovali tako, da je bila hčerka albanskega kralja (po gorovju) Numitorja — potomca Enejevega. S prestola ga je vrgel brat Amulij. Da bi Reja Silvija (ne več Ilija) ostala brez potomcev, jo je Amulij dal med Vestalke (prepovedana poroka itd.). Kljub vsemu je Vestalka Reja Silvija rodila Marsu dvojčka — Romula in Rema. Zaradi moralnega prekrška so jo vrgli v Tibero, vendar jo je rešil rečni bog in jo poročil.* Najpogosteje je upodobljen prizor, ko Mars preseneti spečo Rejo Silvijo na

obrežju, kamor se je namenila po vodo. Ta trenutek je bil po vsebini odločilen za nadaljnjo intimno povezanost obeh bitij in obenem likovno mikaven. Najdemo ga upodobljenega v Titovih termah v Rimu,2 najbližja analogija v provincah izvira iz Akvinka (Budimpešta).3

Motiv je karakterističen za okras grobnic, predvsem grobnic stebriča-stega tipa,4 kakršne poznamo iz bližnjega Šempetra. Ta in podobne mitološke alegorične scene predstavljajo zmago nad smrtjo ali nesmrtnost. Tako poznamo scene iz šempetrske nekropole, ki sodijo v to skupino: rop Gani-meda, rop Europe. Sem sodi tudi celjski kamen z dvema reliefoma, najden

Slika 2. Luna, Endymijon in Amor. Relief v lapidariju muzeja. Foto V. Berk

pred približno 170 leti na prostoru spodnjega gradu, na Trgu svobode. Sedaj je razstavljen v drugem prostoru lapidarija v muzeju.

Večji relief, ki nas v tem primeru zanima, predstavlja spečega Endy-mijona v trenutku, ko se mu približuje Luna. Med njima plava Amor.5. SI. 2 Endymijon, lepi mladenič in ljubimec boginje Lune je na gori Latmos v Grčiji bil obsojen na večno spanje. Luna je ljubila lepega mladeniča in je stopala vsako noč z neba, da ga poljubi in se pri njem spočije. Rodila mu je 50 luninih mesecev — čas med dvema olimpijadama. Endymijon je po tej pripovedki personifikacija spanja in pozabljenja. Pripovedko so locirali na goro Latkom zaradi slikovitega luninega zahoda na belosivih skalah gore.

Upodobitev spečega Endymijona nastopa že v helenizmu. Samega Endv-mijona poznamo iz reliefa v kapitolinskem muzeju v Rimu in na pompej-skih stenskih slikarijah. S Sileno — Luno je prvenstveno upodobljen na sarkofagih, ko ga spečega zalezuje Luna.6

Ce primerjamo oba reliefa, nas preseneti izredna podobnost kompozicije. Tukaj speča Reja Silvija, tam speči Endymijon; oba v enaki pozi, oponašajoč spečo Adriano, kakor jo je upodobil umetnik. Na prvem reliefu stopa Mars proti Reji Silviji z leve na desno, Luna z desne na levo. Mars je gol s svojima atributoma čelado in ščitom. Luna odeta v tančico, ki ji plapola okoli glave ter ustvarja podobno ozadje kakor ščit. Amor med njima plava s prižgano plamenico. Podobnost je tolikšna, kot bi imeli pred seboj zrcalno sliko, le da je relief z Marsom in Rejo Silvijo mnogo slabše ohranjen. Tudi noriško-panonska voluta je nad tem reliefom manj izrazita. Presenečata pa tudi velikost obeh upodobitev, ki sta skoraj enaki. Prvi relief je velik 86x78 cm, drugi 84x79 cm. Upoštevati pa je treba, da je vzidani relief poškodovan in mu prvotnih mer ne moremo določiti. Brez dvoma sta oba reliefa sestavna dela pepelnic v sklopu grobnic stebričastega tipa. Morda sta bila uporabljena na isti grobnici, in predstavljala levi in desni vogal, kakor oba satirja z nimfama ali Kastor in Poluks na šempetrski grobnici.

Najdba je lepo dopolnilo pri preučevanju materialne in duhovne kulture prebivalcev rimskega mesta.

OPOMBE

1 F. Liibker, Reallexikon des classischen Altertums, Leipzig 1882, str. 998.

2 A. Baumeister, Denkmäler des klassischen Altertums, 2. Band, 886, 961, München 1889.

3 W. H. Roscher, Lexikon der Mythologie, Leipzig 1894, IV, 65.

4 J. M. C. Toynbee, Death and Burial in the Roman World, London 1971, str. 165.

5 Prva objava reliefa v risbi pri A. Muchar, Geschichte der Steiermark, Graetz, 1844, Taf. I, 2.

6 RE 2557, 1905 s starejšo literaturo.

UDK: 929.2 Celjski grofje

IGNACIJ VOJE

KATARINA CELJSKA — KOTROMANIČKA IN NJEN PEČAT

Ko se je Herman Celjski leta 1361 poročil s Katarino Kotromanič, so bile vzpostavljene rodbinske zveze med celjskimi grofi in bosansko vladarsko rodbino Kotromanič. Katarina je bila hčerka bana Stjepana II. To dokazuje tudi listina grofa Hermana I., izdana v Celju 14. septembra 1374. Izredno odkritje predstavlja pečat Katarine Celjske, ki je na listini obešen poleg pečata Hermana I. Na pečatu sta upodobljena dva ščita: na desni je celjski grb, na levi pa grb bosanskih banov — ščit srčaste oblike s poševno iprogo z desne na levo. Na to rodbinsko zvezo se je skliceval bosenski kralj Tvrtko II., ko je leta 1427 imenoval Hermana II. za dediča bosenske krone.

KATHARINA VON CELJE — KOTROMANIČ UND IHR SIEGEL

Als im Jahre 1361 Heranan von Celje Katharina Kotromanič heiratete, wurden verwandschaftliche Beziehungen zwischen den Grafen von Celje und der bosnischen Herrscherfamilie Kotromanič hergestellt. Katharina war die Tocher des Bans Stjepan II. Das Bezeugt auch die Urkunde des Grafen Herman I., ausgestellt in Celje am 14. September 1374. Eine ausserordentliche Entdeckung stellt das Siegel der Katharina von Celje dar, das sich auf der Urkunde neben dem Siegel Herman I. befindet. Auf dem Siegel sind zwei Schilde dargestellt — rechts das" Wappen von Celje, links das Wappen dar bosnischen Bane (ein herzförmiger Schild mit einem schrägen Streifen von rechts nach links). Auf diese verwandtschaftliche Verbindung berief sich der bosnische König Tvrtko II., als e. im Jahre 1427 Herman II. zum Erben der bosnischen Krone ernannte.

O Celjskih grofih dobivamo v zadnjem času popolnejšo podobo, njihova vloga v zgodovini slovenskega naroda pa drugačno oceno.1 Kljub temu ostaja v zgodovini Celjskih grofov še precej neznank, še vedno ni dovolj proučena in pojasnjena njihova ekspanzija na Hrvaško in v Bosno, vprašljive so tudi nekatere dinastične zveze.

Avtor: Ignacij Voje, dr. zgodovin, znanosti. Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana

Najdba pečala Katarine Celjske,2 žene grola Hermana I., ki je izhajala iz bosenske vladarske rodbine Kotromaničev, je potrdila dinastične zveze s to rodbino.

Politika Celjskih grofov je bila bolj kot politika katerekoli druge plemiške rodbine v slovenskih deželah v srednjem veku obrnjena proti jugu in vzhodu. Znane so njihove politične, teritorialne in rodbinske zveze s Hrvatsko, Bosno in Srbijo. V tem sestavku bi radi opozorili le na širjenje posesti in vpliva Celjskih grofov na Hrvatskem in v Bosni v času vladavine prvih dveh pomebnejših Celjanov Hermana I. in Hermana II.

Celjski grof Friderik I. je bil prvi, ki je pridobil posesti v sosednjem Medimurju in Prekmurju in na ta način pokazal svojim potomcem pot na vzhod.3 Njegova sinova Ulrik I. in Herman I. sta nadaljevala Friderikovo politiko poseganja v dogajanja na vzhodu. Posebno Ulrik I. je bil kot Vojaški najemnik zelo drzen in nemirne narave. Se kot deček se je z ogrsko-hrvatskim kraljem Ludvikom I. udeležil napada na beneški Zadar leta 1345. Leta 1354 spremlja cesarja Karla IV. na vojaškem pohodu proti Rimu, a leta 1355 spet sodeluje z vojsko ogrsko-hrvatskega kralja Ludvika v borbah proti Benečanom.4 Leta 1359 se udeleži vojaških pohodov proti Srbiji in Bolgariji.5 Leta 1365 se odlikuje v borbah pri zavzetju bolgarskega Vidina.* Že ti prvi stiki z balkanskimi deželami na vzhodu so morali vzbuditi pri Celjanih interes za te dežele. Zdi se mi, da so imeli tudi dobre informacije o razmerah v Bosni, ki se je začela dvigati v času vlade Stjepana II. Kotro-maniča (1322—1353).

Ulrik I. je umrl v štridesetem letu življenja leta 1368. Z Adelajdo Ortenburško je imel sina Viljema. Kljub temu je vodstvo rodbine prevzel Ulrikov brat Herman I. Po karakterju se je povsem razlikoval od Ulrika. (Bil je v večji meri diplomat in precej oprezen v političnih odločitvah, še za življenja Ulrika I. se je leta 1361 oženil s Katarino, hčerko bosenskega bana Stjepana II. Kotromaniča. Čeprav so okrog Katarine še nekatera nerešena vprašanja, večina zgodovinarjev sprejema zgornjo ugotovitev.

V Celjski kroniki beremo, »da je Ludovik Ogrski dal svojo svakinjo gospo Katarino, ki je bila upravičena dedinja bosenskega kraljestva, za zakonsko ženo omenjenemu grofu Hermanu zavoljo njegove velike vrline potem, ko so ji dali veliko časti in premoženja«.7 To vest so nekateri zgodovinarji razlagali, da je bila Katarina hčerka bana,, pozneje kralja Tvrtka I." šele srbski zgodovinar Ilarion Ruvarac je zelo prepričljivo dokazal, da Katarina ni mogla biti hčerka Tvrtka I., kajti on leta 1361 ni mogel imeti hčere, godne za poroko. Po nekih ocenah naj bi bil rojen najprej okrog leta 1339.8 Katarina je bila rojena v enem od treh zakonov Stjepana II.W Kljub bolj ali manj jasnim dokazom gre zgodovinar Sima Cirkovic molče preko omenjenih ugotovitev in sorodstvenim zvezam med Celjani in Kotromaniči ne priznava posebne veljave.11

V potrditev rodbinskih zvez med Celjskimi grofi in bosensko vladarsko rodbino Kotromaničev lahko navedemo še en zelo trden dokaz. V fondu listin, ki so bile leta 1978 iz Dunajskega dvornega arhiva izročene Arhivu SR Slovenije, je tudi listina grofa Hermana I., izdana v Celju 14. septembra 1374.12 Vsebina listine je za proučevanje odnosov med Celjani in Kotromaniči nepomembna. Gre namreč za odobritev večnih maš za Hermanovega očeta

Friderika in brata Ulrika. Izredno odkritje pa predstavlja pečat Katarine Celjske, ki je na listino obešen poleg pečata Hermana I. Prav ta pečat namreč dokazuje, da je bila Katarina bosenskega kraljevskega rodu.

Pečat Katarine Celjske spada med viseče pečate. Pečatna skodelica meri 43 mm, pečat sam je odtisnjen v zelenem vosku in ima v premeru 28 mm. Na obodu je napis »+ S'[igillum] Katerine comitisse Cilie«. V sredini pečata sta upodobljena dva ščita srčaste oblike: na desnem je upodobljen celjski grb s tremi zvezdami; na levem je bosenski pečatni simbol s poševno progo z desne na levo. Če primerjamo Katarinin pečat z ohranjenimi herarldičnimi liki bosenskih vladarjev, lahko na prvi pogled ugotovimo podobnost s ščitom na pečatih bana Stjepana II. in bana Tvrtka I.«

Pečait grofice Katarine Celjske (foto Božo Oto-repec)

Poroka Hermana I. s Katarino Kotromaničko je pomenila spremembo visoke politike Celjskih grofov. Na te rodbinske zveze sta se sklicevala grof Herman II. in bosenski kralj Tvrtko II., ko sta sklepala dedno pogodbo. Hermanu II. se je namreč ponudila priložnost, da je izkoristil politično situacijo v Bosni. Zaradi turške nevarnosti se je Tvrtko II. leta 1425 začel dogovarjati z ogrsko-hrvatskim kraljem Sigmundom. Posrednik pri teh pogajanjih je bil Celjski grof Herman II., sorodnik obeh kraljev. Tvrtko II. se je ponovno opredelil za Ogrsko in kot je videti, je že tedaj pristal, da Hermana II. proglasi za svojega naslednika.14 S pridobitvijo Bosne, bi postal Herman II. prvi dinast. Jeseni 2. septembra 1427. leta je proglasil Tvrtko II. Hermana II. tudi uradno za svojega naslednika. V listini, ki jo je Tvrtko II. izdal v prestolnem gradu Bobovcu, je poudaril, sklicujoč se na posebno prijateljstvo, ljubezen in zvestobo, ki jo je ljubljeni sorodnik in brat njegov (consanguineus et frater noster dilectus) Herman, Celjski in Zagorski grof, ban slavonski, vselej izkazoval njemu in bosenskemu kraljestvu, potem zaradi posebnega zavzemanja omenjenega grofa pri kralju

Sigmundu v dobrobit Bosne in njenega prebivalstva in končno tudi zaradi tega, ker mu je Celjski grof sorodnik (ex naturali consanguineitate ad nos pertinet), da daruje omenjenemu grofu Hermanu in njegovim moškim potomcem celotno bosensko kraljestvo (integraliter) v primeru, če ne bi zapustil zakonitih potomcev.15 Dve leti kasneje, to je leta 1429, je Herman II. pridobil grad Krupo,16 zelo pomembno postojanko ob bosenski meji, kar je še bolj izpričalo njegove pretenzije do Bosne.

S to darovnico in s tem aktom je kralj Tvrtko II. kar dvakrat prelomil bosenska srednjeveška pravna pojmovanja glede dedovanja v vladarski rodbini. Na eni strani je ponujal krono velikašu, ki je bil le daljni sorodnik Kotromaničev, na drugi strani pa je obšel vse še živeče moške člane rodbine Kotromaničev in sabor plemičev, kateremu je pripadala izrecna pravica, da izmed Kotromaničev izbere vladarja. Od te pogodbe Celjani niso imeli nikakršne koristi, kajti bosenski fevdalci so jo proglasili za ničevo. Ko je Tvrtko II. leta 1443 umrl brez potomcev, bosenski fevdalci niso hoteli priznati Celjskega grofa Friderika (Herman je bil takrat že mrtev) za svojega kralja. Izvolili so za kralja Stjepana Tomaša, prijatelja in zaveznika ogrskega magnata Ivana Hunjadija, ki je bil znan sovražnik Celjskih grofov.17

Zakaj so Celjski grofi hoteli priti v posest Bosne in s tem pridobiti bosensko kraljevsko krono? Mislim, da lahko iščemo vzroke za ta njihova prizadevanja v političnih, morda še v večji meri v gospodarskih ciljih.

V času vladavine Celjskih grofov je ves promet z gornjega Jadrana v zaledje vse do Dunaja tekel preko celjske posesti. Njihovo ozemlje je postalo pomembno prehodno področje. Tranzitna trgovina je poleg vojaškega na-jemništva postala izredno važna ekonomska postavka moči Celjskih grofov.18

V ta okvir lahko postavimo njihovo težnjo, da zavladajo nad Bosno. Bosna je bila v tem času bogata z rudami. Pridobivali in izvažali so srebro, svinec in železo. V Bosni se je vzporedno z rudarstvom živahno razvijala trgovina, ki je bila v pretežni meri v rokah dubrovniških trgovcev.19 Vse to je bil prav gotovo zelo močan, morda celo najmočnejši moment, da so si Celjski grofi prizadevali pridobiti Bosno v svojo posest.

OPOMBE

1 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979 (o Celjanih glej I. in II. poglavje, str. 15—24; v priiosji I. latinska verzija in slovenski prevod Dopsch, Die grafen von Cilli — Ein Forschungsproblem?, Südostdeutsches Archiv Bd. XVII/XVIII, 1974/75, str. 9-49.

2 Na listino in pečat me je opozoril prof. Božo Otorepec. Za njegovo ljubeznivost se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem.

3 Janko Orožen, Zgodovina Celja, II. del, Celje 1927, str. 43.

4 Ibid. str. 50, 51.

5 Konstantin Jireček, I;st oni ja Srba, knj. I, Beograd 1952, str. 241.

6 J. Orožen, n. d. str. 51.

7 Ludovik Modest Golia, Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972, str. 12, Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Gilli, Graz 1883.

8 Vjekoslav Klaič, Poviest Bosne do propasti kraljevstva, Zagreb 1882: »... obrati se Tvrtko II (bil je sin Tvrtka I.) za pomoč tadainjemu banu sfavon-skomu Hermanu, knezu celjskomu ,i zagorskomu, koji je bio sin sestre njegove Katarine...«; L. M. Golia, n. d. str. 94: »... Herman I. si je pridobil nevesto globoko proti jugu pri bosenskemu kralju Štefanu Tvrtku. S svojo ženo Katarino si ni pridobil sorodstva samo na Balkanu, marveč po njej tudi pri ogrskih An-Žujcih...«

9 Ilarion Ruvarac, Katarina, kči Tvrtka I. bana (od 1358—1377) i od 1377— 1391 kralja bosanskog, Glasnik Zemaljskog muzeja, god. IV, knj. III, Sarajevo 1892, str. 205—211; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. del, Celje 1971; str. 140; Vladimir čorovič, Histerija Bosne, Beograd 1940, str. 273, op. 1; Povijest hrvatskih zemalja Bosne i Hercegovine od najstarijih vremena od 1463, knj. I, Sarajevo 1942, str. 283; H. Dopsch, Die Grafen von Cilli — Ein Forschungsproblem?, 1. c. (gl. op. 1), str. 14; Pavao Živkovič, Tvrtko II Tvrtkovič, Bosna u prvoj polovini XV stoljeca, Sarajevo 1981, str. 112; Ignacij Voje, Odnos Celjskih grofova prema pohtickim prilikama u Bosni i Hercegovini u XV vijeku, Radavi III, Zenica 1973 str. 56.

10 O porokah Stjep-ana II. Kotromaniča je v Povijesti hrvatskih zemalja BiH zapisano: »Opčenito se, i ako bez dokaza, uzima da nije došlo do ženidbe Stjepana Kotromaniča sa kčerkom Maijnharda I, gnofa Ortenburškoga g. 1319, kako je za-govarao Mladen Šubič, Stjepan se onda oženio g. 1323. s poljskom pnincezom Eli-zabetom. Medjutim mu je domalo umrla i prema dubrovačkim spomenicima Stjepan se opet oženio u iipnju g. 1329., a po treči put, takodje u lipnju g. 1335. U g. 1333. spominju mu se trt sina i nasljednika, a iste godine nalaze se vijesti da mu se rodio četvrti sin.« (str. 283, op. 150). Sima čirkovič, Istorija srednjovjekovne bo-senske države, Beograd 1964, navaja na str. 364 tudi najnovejšo literaturo o porokah Stjepana II. Kotromaniča.

11 S. čirkovič, n. d. str. 387, glej genealoške tablice Kofcromaničev.

12 Prej: Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Allgemeine Urkundenireihe (Re-pertonium II); sedaj (od maja 1978): Arhiv SR Slovenije v Ljubljani.

nt Pavao .Andjelič, Srednjevjekovni pečati iz Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1970; Na tako imenovanem malem pečatu (po splošni kategorizaciji spada v pečate srednje velikosti) bana Stjepana II. predstavlja pečatni simbol konjenikov portret — to je lik bana Stjepana v popolni bojni opremi sodobnega viteza. V levi roki drži konjenik ščit srčaste oblike, na »katerem je poševna proga, ki teče z desne na levo, v desni roki drži dolgo kopje (str. 14—15). Na velikem pečatu predstavlja simbol prav tako konjeniški portret, ki je koncipiran in izdelan skoraj enako kot na malem pečatu (str. 15—17). Tudi srednji pečat bana Tvrtka I. ima zelo podobne simbole kot pečata Stjepana II. in je po zunanjem videzu skoraj do podrobnosti verna kopija malega pečata bana Stjepana (str. 17—18). Ko postane Tvrtko I. kralj (1377), se pečatni simboli spremenijo.

14 Jovan Radonič, Zapadna Evropa i balkanski narodi, Novi Sad 1905 str. 48—49.

15 Vjekoslav Klalič, iPovijest Hrvata, sv. II, dio, Zagreb 1900, str. 110; S. Čir-kovič, I stori j a srednjov. bosanske države, str. 259, 260; V. Čorovic, Histerija Bosne, str. 435.

16 Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Repertorium XXIV, Auszüge jener innnerösterreichiischen Urkunden, welche vom Herrn Hofrathe von Rosenthal im Jahre 1752 aus den Grazer Schatzgewölbe in das hiesige geheime Haus-Archiv übertragen worden sind. No 77, Feria sexta proxima post festum S. Georgii, id est 30. aprilis 1429. Donatio, quando Sigismundus Romanorum et Hungariae rex, corniti Friderico Cilliae ob multiplica ipsus merita Castrum Gruppa, una cum omnibus eiusdem pertinemtiis dederit, et donaverit pro se et heredibus masoulis ab eo legitime doscendentibus iure perpetuae (sie) ihaareditaitiis et iirravocabiliiter possiden-dum, tenendum, pariter et habendum. Datum Posonii ut supra.

17 S. Čirkovic, Istorija srednjov. bosanske države, str. 176, 277; Povijest hrvatskih zemalja BiH, str. 505—507.

18 Franjo Baš, Celjski grofi in njihova doba, Celjski zbornik 1951, Celje 1952, str. 14, 15.

19 Kovačevič Desaoka, Trgovina o srednjovjekovnoj Bosni, Sarajevo 1961.

UDK: 711.4 (497.12 Celje)

IVAN STOPAR

GENEZA CELJSKEGA MESTNEGA JEDRA

Sestavek je bil napisan kot uvodna študija v elaborat v spomeniškovarstve-nih izhodiščih za program sanacije starega mestnega jedra v Celju, ki ga pripravlja Zavod za spomeniško varstvo Celje. Podatki, ki jih vsebuje, so povečini znani. Nova je ponekod le njihova interpretacija, ki nekoliko drugače kot srno bili naiva-jeni, osvetljuje razvoj mesta v razdobju od antike do začetka prve svetovne vojne 1914.

GENESIS DES ALTEN STADTKERNS IN CELJE

Der Artikel wurde als Einleitungsstudie zu der Abhandlung in den Ausgangspunkten der Denkmalschutzpflege für das Sanierungsprogramm des alten Stadtkerns in Celje, das vom Denkmalpflegeamt in Celje vorbereitet wird, verfasst. Die Daten isiod grösstenteils bekannt. Neu ist hie und da nur die Inteirpretation, die anders als üblich, die Entwicklung der Stadt von der Antike bis zum Beginn des ersten Weltkrieges beleuchtet.

Celje je eno najmlajših srednjeveških mest na Slovenskem, saj je šele leta 1451 dobilo mestne pravice. Njegov vzpon se je pričel pod vladavino grofov Celjskih, ki so imeli tudi središče svojih razsežnih fevdalnih posesti, pozneje pa je imelo pomembno vlogo kot središče celjske grofije, ki se je okoli leta 1750 preimenovala oziroma reorganizirala v okrožje.

Zametki Celja segajo v prazgodovino. Na bližnjem Miklavškem hribu je bilo ilirsko gradišče, Kelti pa so že urbanizirali današnji mestni prostor v ravnici. O njihovi poselitvi pričajo najdbe novčičev, ki so tako številne, da so vzbudile tezo o tukajšnji kovnici denarja. Za časa Rima se je Celje — tedaj Celeja — razvilo v enega najpomembnejših središč pokrajine Norik, prek katerega so držale pomembne rimske ceste proti Panoniji, današnji Koroški in Gornji štajerski.

Antična Celeja, ki je bila uničena ob navalih barbarskih plemen v 6. stoletju, je imela dokaj večji pomerij od srednjeveškega Celja, ki se je

Avtor: Ivan Stopar, ,dr. zgodov. znanosti, Zavod za spomeniško varstvo Celje

razvilo na njenih tleh. Kljub številnim najdbam pa je podoba antičnega mesta še vedno precej nejasna, saj je srednjeveška pozidava uničila mnoge arhitekturne sestavine porušenega mesta, marsikaj pa je šlo po zlu ob naravnih katastrofah, zlasti ob pogostih poplavah, ki so ostanke nekdanjega mesta prekrile z nanosom proda in grušča. Za sistematično arheološko raziskavo celotnega mestnega pomerija doslej še ni bilo možnosti in tako si lahko nekdanjo podobo Celeje rekonstruiramo le s pomočjo ohranjene mreže antičnih kanalov, naključnih najdb starih temeljev in tlakov ter rezultatov posamičnih zavarovalnih arheoloških izkopov v zadnjih desetletjih. Danes sicer poznamo lokacije nekaterih pomembnejših javnih stavb, tako bazilike na prostoru današnje pošte, term v Cankarjevi ulici in na prostoru osnovne šole v Vodnikovi ulici, tlorise nekaterih hiš v Zidanškovi ulici, ki so imele s stebrniki okrašena pročelja, ostanke obsežnejše arhitekture, morda arxa (trdnjave) na prostoru Narodnega doma, mozaični tlak ob severnem krilu Prothasijevega dvorca in na prostoru današnje tržnice, ostanke temeljev stavb na gradbišču bodoče Dobrine — veletrgovine, ter ostanke temeljev Heraklejevega templja, ki pa je stal že izven strnjene naselbine na položni ravnici južno od mesta na pobočju Miklavškega hriba.

Rimski odtočni kanali, ki so še vedno v rabi, nam posredujejo precej natančno podobo antične ulične mreže. Gre za sistem pravokotno sekajočih se ulic, značilnih za rimska mesta. Eden takšnih kanalov je pozidan pod tlakom današnje Zidanškove ulice, drugi teče pod Tomšičevim trgom, vendar se potem odmakne od današnje osi Stanetove ulice, ki se za o. 20° zalomi na levo, in teče v ravni smeri naprej.

Notranja organizacija rimskih mest je znana. Temeljni tloris je pravilno organiziran pravokotnik s stanovanjskimi insulami v podobi šahovnice. Obod je po zgledu antičnega kastela utrjen z obzidjem in stolpi, hrbte-ničje pa oblikujeta pravokotno sekajoči se veliki ulici, cardo in decumanus. Vlogo, ki jo je v castrumu imel praetorium, prevzame v rimskem mestu forum, kjer je bilo včasih tudi gledališče. Na obeh koncih uličnega križa so postavljali mestna vrata.

Kakšna je bila v primerjavi s to shemo podoba Celeje, ni povsem razvidno, saj arheologi doslej niso naleteli ne na forum ne na katera izmed mestnih vrat. Vendar se zdi, da je imela današnja Zidanškova ulica v antiki vlogo ene od obeh glavnih ulic, o čemer pričajo tako dokumentirana, s stebrišči oblikovana pročelja rimskih hiš kot njena lega. Ce namreč upoštevamo, da je antična Celeja vse do usodnega leta 295, ko je prej severno od mesta tekoča Savinja menjala strugo in si utrla sedanjo pot, segala vse do vznožja Miklavškega hriba, potem se nam Zidanškova ulica pokaže kot poglavitna mestna os — cardo, medtem ko decumanum lahko domnevamo ob kanalu na Tomšičevem trgu. Pri tem se ne opiramo le na to, da je antična Celeja segala bolj proti vzhodu kot srednjeveško Celje, ampak predvsem na spoznanje, da so srednjeveški prebivalci iz povsem praktičnih vidikov najbrž vsaj v prvem razdobju razvoja srednjeveške naselbine uporabili že obstoječe komunikacije. Tako nam postane — v primerjavi z antično mestno zasnovo — navidezno nepravilni cestni križ, ki ga kaže srednjeveško Celje, logičen in razumljiv.

CELJE KOT TRŽNA NASELBINA

Celje stopi v zgodovino že kot izoblikovana trška naselbina. Ko se leta 1322 prvič neposredno omenja kot Cillie der marckt je že imelo trške pravice, za njim pa so bila tudi že stoletja razvoja. Redke starejše omembe Celja to potrjujejo in ker nam vsaj do neke mere pomagajo osvetliti starejšo celjsko zgodovino, si jih bežno oglejmo:

o. 1137:

V Admontski kroniki se omenja savinjski mejni grof Gunther, tu imenovan po Celju Gunthero mare h ione de Cylie,kosejebilz admontskim opatom Wolfoldom zapletel v spor zaradi ženskega samostana Sv. Jurija na Koroškem.1

o. 1185:

V neki admontski listini nastopa kot priča Bernard iz Celja — Pernii a r d u s de C i 1 i e.2

o. 1204:

V viteškem epu Parzival nemškega pesnika Wolframa von Eschenbacha, pripoveduje menih Trevrizent Parzivalu tudi o pustolovščinah v slovenski deželi. Tu omenja, da je iz Celja prijezdil pred Rogatec, kjer se je tri ponedeljke veliko bojeval: »uz Z i 1 j e ich für Rohas reit...«3

1229:

V listini Hartnida de Orta o podelitvi nekaterih posesti gornjegrajske-mu samostanu se kot priča omenja celjski župnik Rupert: Rubpertus plebanus de C i 1 i e.4

1421:

V listini, izdani v Mozirju, nastopa Hiltprando de Cili, verjetno vovbrški ministerial, kot priča vovbrškega grofa Viljema, ki je tu podelil gornjegrajskemu samostanu neke pravice.5

Skromna bera zgodnjih listin, v katerih srečamo ime Celje, nam zastavlja mnoge, še daleč ne rešene uganke. Vemo, da je v zavesti srednjeveškega človeka ostala živa tradicija antične Celeje, saj je njeno ime zabeleženo že na najstarejši ohranjeni srednjeveški karti sveta, znameniti Tabuli Peutingeriani, ki jo datirajo v 11. stoletje, zaznamovano pa je tudi na romarskih itinerarnih zemljevidih, ki naj bi popotnike iz srednjeevropskih dežel pripeljali v Rim, čeprav ni ležalo ob tej poti. Tradicijo je ohranjala tudi legenda o sv. Maksimiljanu, škofu, ki naj bi ga v Celeji obglavili. Toda kakšna je bila v 11., 12. ali 13. stoletju vloga Celja, lahko le ugibamo. Brez prehudega tveganja sicer lahko trdimo, da savinjski mejni grof Gunther, omenjen" 1137, nikoli ni prestoloval v Celju, saj so prvotni celjski grad, kjer bi bil sicer lahko imel svoj sedež, pozidali šele v pozni romanski dobi, bržčas šele sredi 13. stoletja« Gunther je najbrž posedoval v Celju ali njego-govem obližju večja posestva in si je po njih začasno privzel ime. Podobno je z omembo viteza Bernarda Celjskega iz leta 1185. Ni nemogoče, da gre za vovbrškega ministeriala, ki je imel svoj skromni sedež nekje v naselju. Pomembnejša je omemba župnika Rubpertusa iz leta 1229, ki posredno izpričuje tudi obstoj farne cerkve. Da je današnja, na začetku 14. stoletja po-

zidana župnijska cerkev sv. Danijela imela tudi svojo predhodnico, so potrdila odkritja v tamošnji krstni kapeli. Pod tlakom so našli ostanke srednjeveške arhitekture, ki si jih lahko razlagamo samo kot ostanke prvotne romanske celjske cerkve.7 šele za leta 1241 omenjenega viteza Hiltpranda lahko dovolj zanesljivo trdimo, da je kot vobrški gradnik že prebival na starem celjskem gradu, ki je imel takrat podobo skromnega, izbranemu terenu prilagojenega iregularnega kastela.8

Redkim pisanim sporočilom iz tega zgodnjega časa se pridružujejo prav tako redki ostanki stavb, če odštejemo župnijsko cerkev, ki je vsaj kot vikariat prvotne prafare v Šempetru pri Žalcu nastala bržčas že zelo zgodaj, ter jedro celjskega gradu, nam preostanejo samo še minoriti, ki naj bi po nekem, žal nezanesljivem sporočilu postavili tu že 1241 svojo prvo cerkev.9 Tako se moramo pri rekonstrukciji prvotne podobe naselja neogibno zateči k analogijam.

Kristalizacijski točki srednjeveških naselij sta cerkev in sejemski prostor — trg. Celjska cerkev se je namestila na najbolje zavarovanem delu naselbin, malone v kotu ob sotočju Savinje in Voglajne, severno od nje je stal karner, posvečen sv. Mihaelu (odstranili so ga šele leta 1779),10 obdajalo pa jo je pokopališče. Kot kaže še danes ohranjena srednjeveška parcelacija hiš na Tomšičevem trgu, so najstarejše hiše prav tu v sklenjeni črti izoblikovale pravokoten, proti severu lahno se zožujoč tržni prostor. Trg se je na severni strani iztekel v pot, ki je držala proti Slovenski Bistrici in Mariboru, na južni strani pa je pot obšla pokopališče s cerkvijo sv. Danijela in prek Savinjskega mostu, ki je tu obstajal že v poznorimski dobi (postavili so ga v drugem obdobju razvoja Celeje, ko je Savinja o. leta 268 spremenila strugo),11 zavila proti Laškemu. Od severne poti se je odcepila proti zahodu druga pot, ki je držala proti Ljubljani. Tržni prostor se je razvil na mestu stare rimske ulice in ni mogoče, da je tudi odcep proti Ljubljani sprva potekal po trasi stare rimske municipialne ceste, kjer je danes Zidan-škova ulica, saj si sicer le težko predstavljamo, da je to edina celjska ulica, ki je docela pozidana na črti nekdanje rimske ceste. Rimskih ostankovi (stavbnih) je bilo v srednjeveškem Celju pač še mnogo, saj so še stoletja pozneje, kot bomo še videli, presenečali in navduševali priložnostne popotnike. Tako so si zgodnji prebivalci Celja med ruševinami izbirali od kraja pač že utrte poti.

V zvezi s srednjeveško parcelacijo stavb na Tomšičevem trgu pa velja posebej poudariti nekatere nadrobnosti. Najprej velja ugotoviti, da ta parcelacija kaže na zavestno, načrtno ureditev prvotnega trga. Stavbe so bile razvrščene po vnaprej določenem redu, ki ga je uzakonil doslej neznani ustanovitelj trške naselbine, ne po nekem ključu, kot to velja za spontano organizirane aglomeracije. Zakonitosti te formacije pa se kažejo ne le na Tomšičevem trgu, ampak lahko njene rudimente evidentiramo tudi v Ozki ulici, Zagati in Ulici Ivanke Uranjekove. Modul parcele celjske mreže je znašal 6 m (20 čevljev), tako, da sta se po dve parceli stikali, med pari parcel pa so bili trimetrski (10 čevljev) široki požarni presledki.113 Situacija je bila torej malone natanko taka kot v Radovljici, katere srednjeveška zasnova tudi sicer v marsičem spominja na staro Celje. Tudi tam na eni strani ulice oziroma trga nastopajo približno 6 m široke zemljiške parcele,

na stranici, kjer so novi tržani zidali stanovanja in gospodarska poslopja ter si urejali vrtove. Zemljiška razdelitev nasprotne, severne stranice pa je bila — spet tako kot v Celju — neenotna in pridržana za posebne potrebe fevdalca in mesta.ltb Skratka, srednjeveško Celje je po zasnovi identično s srednjeveško Radovljico, ali, če hočemo biti spričo zasukane situacije natančni, gre za isto, le da zrcalno zasukano podobo. Takšna situacija: na eni strani v svojih možnostih strogo omejeni tržani, na drugi gosposka, ki si je svoj prostor odmerila z večjim vatlom — to je zakonitost, ki jo lahko zaznamo tudi pri drugih slovenskih trgih, tako v Kranju in še kje. V Celju potemtakem ini naključje, da sta bili na zahodni strani trga H'ohenwarterjeva hiša in celjska orožarnica, pozneje pa tudi magistrat. Neenakomerne parcele na tej strani so torej prav tako srednjeveškega izvira kot ozke in globoke parcele na vzhodni strani trga.

Pri opisu prvotne podobe Celja smo se nalašč izognili minoritskemu samostanu. Ta je zanesljivo listinsko izpričan šele leta 1310, ko je bila posvečena minoritska Marijina cerkev,12 in v ta čas sodijo tudi njegove najstarejše ohranjene stavbne sestavine;13 pri tem še vedno lahko dopuščamo možnost, da je stal prvotni samostan že za časa prve, čeprav sporne omembe leta 1241, le da je bil takrat še lesen. Od marsikje po svetu so (znana pričevanja, da so se prvi menihi, ki so prišli v neko naselbino, začasno naselili v pomožnih stavbah. Z vidika srednjeveškega Celja je pri tem pomembno, da so ti minoriti, kot je bilo pri beraških redovih tedaj v navadi, izbrali prostor za svoj samostan in svojo redovno cerkev zunaj strnjene aglomeracije, a vendar v njeni neposredni bližini, na njenem severozahodnem robu. Tako v prvem obdobju na značaj urbanega jedra takratnega naselja niso imeli neposrednega vpliva.

Na tem mestu bi nemara kazalo opozoriti še na žal le enkrat sam-krat leto 1328 omenjeni samostan sv. Klare, ki naj bi tudi obstajal v Celju. Ta bi bil lahko sočasen z minoritskim samostanom, vendar ne le da ne poznamo njegove lokacije, ampak je še celo njegova omembna sporna, saj je ne potrjuje noben drug zgodovinski vir.14

Podobno kot z minoriti je bilo s starim celjskim gradom. Ta s Bvojo dislocirano lego na strmi pečini nad Savinjo na razvoj naselbine v urbanem smislu ni mogel neposredno vplivati, čeprav je kot obrambna točka imel vlogo njenega zaščitnika. Tako se je naselbina razvijala po svojih imanentnih zakonitostih in je doživela pomembnejši razcvet šele potem, ko je postala trg. Šele na koncu tega obdobja, ko je imelo Celje še značaj sejemske vasi, sta minoritski samostan in grad dopolnila njegovo vedutno fiziognomijo, a na značaj kraja in njegove poselitve sprva še nista delovala kot katalizatorja.

Kdaj je Celje dobilo trške pravice, ni znano. Prvikrat se omenja kot trg v listini iz leta 1323, s katero so vovbrški grofje, takratni fevdalni lastniki Celja, zastavili svojo celjsko posest koroškemu deželnemu maršalu Aufensteinu. Del listine, ki nas tu zanima, se v prevodu glasi:

»Mi, grofica Elizabeta Vovbrška, in mi, grof Ulrik Pfannberški, sporočamo ..., da smo se... odločili zastaviti za tri leta našo pravo dediščino grad Celje in trg pod njim in stolp, ki stoji v trgu, in plemiče, ki so naseljeni v trgu, in oborožence, ki k njim spadajo, z vsemi pravicami in ljudmi

in posestvi, ki spadajo k trgu... plemenitemu možu gospodu Konradu Aufensteinerju .. ,«15

Celje je torej na pragu 14. stoletja imelo status trga, obenem pa je tu stal stolp, ki se je pozneje razrasel v mestni grad — današnjo šlandrovo vojašnico. Naselje je dosihmal že preraslo okvire sejemske vasi; hiše meščanov se niso več razvrščale le okoli osrednjega trga, pač pa so segle Že dlje proti severu vzdolž današnje Stanetove ulice, do neke mere pa je bila bržčas pozidana tudi Dolga, poznejša Gosposka oziroma Zidanškova ulica.

V tem obdobju se je pokazala odločilna vloga minoritskega samostana pri nadaljnji rasti naselja. Kot smo videli, je bila leta 1310 že posvečena nova, zidana cerkev, ki je morda zamenjala prejšnjo začasno, in takrat je pač stal že tudi zidani samostan, koncipiran na klasičen, štirioglat način, kjer trije trakti, prislonjeni k cerkvi, oblikujejo zaprto kvadratno notranje dvorišče, obogateno z arkadnim križnim hodnikom. Samostan s svojimi vrtovi na severu, ter trški stolp zahodno od naselja, sta determinirala severno in zahodno stranico kareja, znotraj katerega se je razvijala trška naselbina, na vzhodu zamejena z Voglajno in na jugu s Savinjo. Ta kare je bil obenem okvir poznejšega mesta, zajetega v mejah mestnega obzidja.

V listini iz leta 1323 pa nas pritegne še neka druga podrobnost. V njej ni beseda le o trgu in o gradu, ampak tudi o plemičih in oborožencih, ki so tam prebivali. Kot vemo, je bila značilna oblika prebivališča nižjega plemstva v tem času visoka stolpasta hiša, podobna graščini na Keblju na Pohorju, ki je bila sicer le izjemno in po posebnem privilegiju utrjena, skoraj vedno pa je stala samostojno zunaj strnjenega naselja.1« Takšna stolpasta stavba je bil pač tudi vovbrški stolp, omenjen v listini, saj tlorisni značaj poznejšega mestnega gradu nikjer ne kaže sledu o kakšnem pravem večnadstropnem stolpu fortifikacijskega značaja z ustrezno debelimi stenami, kakršne poznamo iz sočasne grajske arhitekture. Ce je bilo v trgu več plemstva in oborožencev, je moralo potemtakem obstajati tudi več podobnih stolpastih stavbnih zasnov. Da je sklep pravilen, nas prepričajo tudi druge ohranjene listine:

1352

Celjski grof Friderik I. je podelil svojemu vazalu Rudolfu Žovneškemu stolp, ki je bil nekdaj v posesti gospoda Zbelovskega, in še pet dvorov v celjskem trgu.

1387

Brata Rudolf in Ivan Grasel prodata celjskima grofoma Hermanu II. in Viljemu svoj stolp v Celju, ležeč nasproti sv. Maksimilijanu, štiri dvore, sadne vrtove in še druge pritikline, za 390 graških penezov.

1417

Katarina, vdova po Petru iz Fürstenfelda, zapusti v oporoki svojemu bratrancu Boltežarju Lesarju stolp, hišo in dvor v Celju.17

1414

Omenja se »schreibbhauzz«,18 pisarnica v mestu, predhodnica današnje grofije.

Ugotovili smo, da so v trgu Celje v 14. stoletju poleg vovbrškega stolpa obstajali vsaj še trije drugi stolpi, če štejemo sem tudi leta 1417 omenjenega

Katarininega, obstajali pa so tudi mnogi dvori. Nekateri so stali v naselju, drugi zunaj njega, tako že v 14. stoletju omenjeni Saurauerjev dvor Pobrežje ob Savinji pod Lisco ter Pruklerjev dvor ob Savinji pod gradom.19 Trg je torej imel že dovolj razgibano podobo, zlasti če upoštevamo še neogibne mline in nekatere druge stavbe v njenem obližju. Ob hišah so bili zelenjavni vrtovi in sadovnjaki, ni pa še nobenih poročil o izoblikovanih ulicah. V tej zvezi je nemara zanimiv podatek, da so v Celju že leta 1340 prvič izpričani Zidje-'« in da je prav židovska ulica tista, ki se že leta 1407 kot prva celjska ulica tudi poimensko omenja.21 Obstajala je torej vsekakor že v 14. stoletju, saj so Židje v tem času že povsod po srednji Evropi prebivali ločeno od ostalega prebivalstva. Tudi v Celju jih je bilo precej več, kot jih poimensko poznamo iz virov, saj listine naravno omenjajo le menjalce in posojevalce denarja, molče pa o imenih siromašne raje, ki je med židovskim prebivalstvom povsod prevladovala. Zal ne vemo, kje je ta ulica bila. Izginila je hkrati z Židi, ki jih je že Herman II. izgnal iz Celja.22 Kljub vsemu pa nam prav omemba te ulice omogoča spoznanje, da je bila vsaj v poznem 14. stoletju ulična mreža v Celju precej bolj razvita, kot bi sicer spričo pomanjkanja virov lahko sodili.

Kolikšen je bil obseg trga, lahko le ocenjujemo. Zdi se, da je bil že enak pomeriju poznejšega mesta in da je poleg še ne docela izzidane mreže ulic na svojem vzhodnem delu in velikih površin (nepozidanih) v zahodnem delu zaobjel še minoritski samostan in morda katerega od naštetih stolpa-stih fevdalnih dvorov, grof Friderik I. pa ga je dal zavarovati z jarkom in nasipom.® Poznejše mestno obzidje se je najbrž naslonilo na prav ta, že obstoječi fortifikacijski sistem.

Če strnemo svoje izsledke, se nam Celje v 13. stoletju pokaže kot trško naselje, s sklenjeno pozidavo na današnjem Tomšičevem trgu in delu Sta-netove ulice, s še redko pozidavo v Dolgi, današnji Zidanškovi ulici24 in podobno, če ne docela strnjeno pozidavo ulice, ki se je izoblikovala južno od minoritskega samostana, na današnjem Trgu V. kongresa in delu Prešernove ulice. Med zadnjima dvema ulicama so pač obstajale tudi prečne povezave in v eni takih ulic moramo iskati leta 1407 omenjeno židovsko ulico. Na skrajnjem jugozahodnem delu naselja se je bil nekdanji vovbrški stolp proti koncu stoletja že razrasel v pravi mestni grad, utrjen in zavarovan s samostojnim obzidjem, jarkom in nasipom, medtem ko je bilo naseSje zavarovano samo z jarkom in nasipom, brez obzidja, vendar s palisadami.23 Zunaj trškega pomerija so stale stavbe, stolpi in dvori posamičnih plemičev ter posameznikov, ki so bili oproščeni vsakdanjih fevdalnih dajatev (npr. brodarji), predvsem pa cerkev sv. Duha, ob kateri je že sredi 14. stoletja ustanovil celjski grof Friderik I. trški špital, ter cerkev sv. Maksimilijana, ob kateri je stal Graslov stolp — ob koncu 14. stoletja morda že prezidan v dvorec Celjanov.

Ob sklepu moramo poudariti resnico, ki jo mnogi avtorji radi zanemarjajo, da stolpasta prebivališča nižjih fevdalcev, ki so izpričana v naselbini ali ob njej, niso imela fortifikacijskega značaja. Vse do srede 14. stoletja, to je do časa Friderika I., trg sploh ni bil utrjen, stolpi pa so fungirali kot neutrjeni plemiški dvori, šele ko sta se stari trški stolp in Graslov stolp razrasla v mestni palači, sta zaradi ranga svojih lastnikov Celjanov dobila

tudi utrdbene sestavine in sta tako posredno prevzela tudi vlogo utrjenih trških postojank.

Poročila o naselju in njegovih prebivalcih se v 15. stoletju hudo na-množe, tako da je naša predstava o Celju, kakršno je bilo na pragu novega veka, docela nazorna. Trdimo lahko, da je Celje takrat že izoblikovalo svojo fiziognomijo, ki jo je pozneje le še dopolnjevalo, ne pa spreminjalo. Listin-skim sporočilom se zdaj pridružujejo zapisi prvih obiskovalcev pa tudi spomeniški fond iz tega časa je bolje ohranjen in zgovornejši od stavbne dediščine preteklih stoletij. V tem času se poimensko omenjajo prve celjske ulice:

1407 — židovska ulica

1444 — Spodnja ali Dolga ulica (Zidanškova)

1445 — Mlinska ulica (od mestnega gradu proti Savinji) 1486 — Pasja ulica (Linhartova)

Na obstoj nekaterih drugih ulic lahko posredno sklepamo po njihovih imenih, tako za Kovaško ulico (Lilekova), Nasutino (pač po obilici rimskega groblja, sedanji Trg revolucije) in Ulico k novim vratom (Prešernovo. Nova vrata so pozidali leta 1483). Tako le ob nekdanjih obrambnih jarkih in nasipih ,ob poznejšem mestnem obzidju v tem času še ni bilo -'izoblikovane ulične mreže, pač pa so bili tu urejeni dostopi do gospodarskih objektov meščanskih stavb ki so bile s svojimi lici obrnjene k notranjim ulicam, podobno, kot to še danes lahko opazujemo v Brežah na Koroškem ali v Glurnsu na Južnem Tirolskem.

V tem času se omenjajo nekatere posamične hiše, tako nekdanja Erlauerjeva (Tomšičev trg 14, ki so jo grofje sprva uporabljali za orožarno in jo nato leta 1451 odstopili meščanom, da so si v njej uredili magistrat.26) Omenja se tudi Hohenwarterjeva hiša, v kateri je leta 1480 obstajala kapela sv. Trojice (danes Tomšičev trg 1327), obenem pa več drugih hiš, ki jih ne moremo vselej natančneje locirati. Pomembna med njimi je »hiša nasproti minoritskega samostana«. V njej vidijo nekateri poznejšo hišo z antikami v Zidanškovi ulici, ki je bila med zadnjo vojno porušena in v kateri je bil med leti 1459 — o. 1487 mestni špital s kapelo sv. Uršule.28

V naselju je v 15. stoletju utripalo živahno trgovsko in obrtno življenje, oblikovala se je čedalje veljavnejša plast meščanstva. Mnoge obrti so neposredno listinsko izpričane, na druge sklepamo po analogijah z drugimi srednjeveškimi mesti, zlasti če pri tem upoštevamo takratni način življenja. S posamičnimi predstavniki so izpričani tile:

1375 — mesar Eberwein 1389 — sedlar Waiden 1414 — kolar Siegel 1414 — krojač Štefan 1452 — trgovec Kramer 1460 — zlatar Goldschmid 1466 — kovači in tesarji

Tem lahko prištejemo še gostilničarje, peke, usnjarje, čevljarje, sodarje, klobučarje, nogavičarje in rokavičarje, sedlarje ipd. živelj so dopolnjevali oboroženci, kleriki, nižje plemstvo in njihovi posli, v drugi polovici 15. stoletja pa tudi mitničarji, mestni stražniki in drugi. Iz procesa zoper Vero-

niko Deseniško vemo za mestnega pravdača, leta 1460 je izpričan šolski vodja Pavel Pildhawer (šola je bila najprej v hiši z antikami, potlej pa se je preselila v špital pri kapeli sv. Elizabete), izza leta 1472 vemo za stražarja na minoritskem stolpu (ta je opazoval bližnje hribe s kresovi, ki so naznanjali prihod sovražnika ter dvignili preplah, če je v naselju pričelo goreti), že leta 1487 pa je izpričan tudi mestni zdravnik.-'9 Kadar so narekovale potrebe, je mesto občasno sprejemalo v službo tudi ljudi drugih poklicev, tako leta 1477 puškarje,80 zidarje za dela na mestnem obzidju in podobno. Tako ,kaže, da je bilo Celje v 15. stoletju naselbina z razvitim notranjim življenjem in dokajšnjim blagostanjem. O tem priča tudi po naključju ohranjeni testament celjskega meščana Fritza Schneiderja iz leta 1452, ki je zapustil svojim potomcem kar tri skrinje za obleko.31

Celje je doživelo največji razcvet za časa celjskih grofov, ki so imeli tu svoj sedež. Ce odštejemo njihovo skrb za razvoj obrti in zlasti trgovine, lahko rečemo, da v Celju tistihdob ni bilo pomembnejšega arhitekturnega dejanja, pri katerem ne bi bilo tako ali drugače soudeleženi. Omenili smo že, kako so nekdanji vovbrški stolp ob Sušnici in nekdanji Graslov stolp ob Koprivnici, ki sta bila nekdaj brez vsake strateške funkcije, pre-zidali v razkošni graščini in ju utrdili, da sta postala branika najbolj izpostavljenih strani naselja. O graščini ob Sušnici poroča Paolo Santonino: »Nekoliko nad vicedomovo rezidenco (današnjo grofijo, op. p.) obstaja v tem mestu prelepa palača, pozidana trdo v višini, opremljena s stolpi in bastijami, s treh strani obdana od globokega in širokega jarka. Na četrti strani sta reka in celjsko mestno obzidje. Tu so prebivali visoki gospodje grofje kadar so se mudili spodaj v mestu.. .«32 O knežjem dvorcu ob Koprivnici blizu sv. Maksimilijana pripoveduje Kronika grofov celjskih: »In prav v tem času je omenjeni Jan Vitovec porušil do temelja knežji dvorec, ki je stal pred mestom Celjem in se je imenoval Stolp. Bil je lepo in knežje zidan ter olepšan z veliko prijetnimi sadovnjaki in v njem so celjski grofje rajši prebivali, kadar so bili v Celju, kakor pa v velikem gradu, ki stoji v mestu.«®3 Nekoliko drugače poroča o istem dvorcu Santonino: »Tu je nekoč stal trden grad, rezidenca starih celjskih grofov. Iz strahu pred sovražniki, ki so bili z veliko vojsko v bližini, so grad do tal razvalili. In samo to kapelo (sv. Andreja, op. p.) so pustili stati, četudi je že betežna od starosti, saj je čudno lepo zidana in ima imenitne svetniške kipe.«34

Tako sodobniki. Njihovo sodbo težko presojamo, saj o nekdanji rezidenci »Stolp« ob Koprivnici ni več sledu, rezidenca ob Sušnici pa je povsem utilitarno predelana. Prav tako ne vemo, kakšen je bil delež celjskih grofov pri oblikovanju minoritske cerkve, kjer so imeli svojo družinsko grobnico. Oglejski patriarh Francesco Barbaro jo še leta 1594 označuje kot »la Chiesa di nobilissima struttura«,85 a težko je reči, kaj mu je bilo na njej kot humanistično razpoloženemu Italijanu tako povšeči. Njen tristran-no sklenjeni, z oporniki obdani in rebrasto svodeni prezbiterij se je ohranil do srede 19. stoletja, in je izviral nedvomno še iz časa posvetitve cerkve leta 1310, ladja je bila takrat nekoliko nižja od današnje, a prav tako še prvotna, delež Celjanov je bil tu bržčas le v opremi. Do današnjih dni se je ohranil kamniti timpanon nad zakristijskimi vrati, z upodobitvijo dveh

celjskih grofov, adorantov, ki sta pokleknila pred Marijinim prestolom in se zatekla v zavetje k božji priprošnjici. Relief je nastal okoli leta 1370, a to je tudi edino, kar v cerkvi še spominja na gospostvo in mecenstvo mogočne celjske rodovine.

Drugače je z opatijsko cerkvijo, pozidano na pragu 14. stoletja. Tu je delež Celjanov mnogo očitnejši. Grofje so obokali vse tri ladje nekdanje romansko-gotske bazilikalne cerkve, po vsem videzu so sodelovali pri po-slikavi njenega prezbiterija (ohranila se je freska Pohoda sv. Treh kraljev iz začetka 15. stoletja na njegovi severni steni), predvsem pa so o. leta 1400 po vzoru Sainte chapelle v Parizu pozidali slovito Marijino kapelo in jo okrog 1415 okrasili s freskami na oboku. Kvaliteta kamnoseškega okrasja in poslikave sodi v vrh gotskega umetniškega snovanja na Slovenskem in nam v današnji okrnjeni obliki posreduje vsaj približno predstavo o umetniški ravni arhitektur, ki so jih bili postavili Celjani, obenem pa govore te arhitekture tudi o veljavi mesta, za katerega (v katerem?) so bile ustvarjene.

Meščanske hiše iz obdobja grofov Celjskih se niso ohranile. Kakšne so bile? O tem lahko le ugibamo. Bržčas v veliki meri še lesene. Ne le zaradi relativne zaostalosti naselja, ki nikoli ni doseglo ranga velikih evropskih mest, àmpak tudi zaradi srednjeveških norm, ki so bile takrat v veljavi in zaradi katerih je bilo za kamnite gradnje potrebno posebno dovoljenje fevdalnega gospoda. Kot analogijo vzemimo primer iz leta 1334, ko je brižin-ski škof Konrad dovolil Wulfingu iz Mitterdorfa, da pozida svojo hišo v Bistrici iz kamna do višine 12 čevljev (=3,66 m), kar ustreza višini ene etaže, v zgornjem delu pa da mora biti hiša lesena.30 Takšne so bile torej v 14. stoletju očitno tudi celjske hiše, zakaj le tako si lahko razlagamo, da se niso iz tega časa ohranili nobeni ostanki meščanskih stavb. Po požaru, ki je 1445 prizadel Celje — takrat sta pogoreli Dolga in Mlinska ulica37 — so hiše kajpak obnovili in ker je medtem že tudi strogi srednjeveški režim gradnje hudo popustil, lahko poslej v Celju sklepamo že tudi na v nadstropje zidane kamnite stavbe, ki pa so bile kajpak še vedno krite s skodlami in ne z mnogo varnejšo opeko; ta je bila takrat za navadnega meščana še dosti predraga, da bi si jo bil lahko privoščil. Tako so bili požari tudi posihmal dovolj pogostni, saj so izpričani tudi v letih 1502 in 1534. Eden izmed vzrokov je bil pač ta, da so bili dimniki največkrat še leseni in speljani kar na podstrešje, kot je bilo takrat splošno v navadi.38

Leta 1451 na Tiho nedeljo je grof Friderik II. povzdignil Celje v mesto in mu tako s pismom zagotovil pravice, ki jih je naselje vsaj v praksi in delno uživalo že prej. Meščane je osvobodil fevdalne odvisnosti in jim zagotovil privilegije, ki so jih imela druga štajerska mesta. Osvobojeni so bili raznih dajatev in tlake, ki je zavezovala Celjane samo še k pomoči pri delih na mestnem obzidju, obenem pa so dobili grajsko orožarnico v mestu, da bi jo prezidali v magistrat.39

že to leto so v Celju pričeli zidati mestno obzidje,40 dela pa so se vlekla več kot dvajset let, saj so ga končali šele leta 1473. Obzidje je oblikovalo skoraj pravilen pravokotnik in je v temeljnih potezah sledilo utrditvi starega trga. Na južni strani se je razpotegnilo vzdolž Savinje, na vzhodni vzdolž Voglajne, zahodno mejo je določal samostojno utrjeni mestni grad, severno minoritski samostan s svojimi vrtovi. Obzidje je bilo obdano z jarki in okopi, ki so jih

leta 1488 še posebej utrdili s palisadami.41 Na vogalih je bilo okrepljeno z okroglimi stolpiči, posebej poudarjena pa so bila tudi mestna vrata: ljubljanska na zahodu, graška na severu in savinjska na jugu. Natančnejšo podobo o teh vratih nam posreduje Jungblutov akvarel savinjskih vrat iz celjske župnijske kronike, ki je nastal leta 1853. Stolp s široko vhodno odprtino v pritličju je enonadstropen in krit s strmo streho, ob vratih so še videti odprtine za verige vzdižnega mostu, nad njimi pa je napis AEIOU (Austria erit in orbe ultima — Avstrija sega prek vsega sveta), ter letnica 1466. Ker je bil jugovzhodni vogal mesta zavarovan z naravno prepreko, sotočjem Savinje in Hu-dinje, jugozahodni z močno utrjenim mestnim gradom in severovzhodni z utrjeno palačo ob Maksimilijanovi cerkvi, je bilo potrebno močneje zavarovati samo ekponirani severozahodni vogal mesta, zato je tu nastala najmogočnejša celjska mestna utrdba, današnji gledališki stolp.

Mestni okvir je bil tako določen za nadaljnjih tristo let in se v tem obdobju ni več spreminjal. Rast mesta se je omejevala na pozidavo še prostih zelenih površin znotraj mestnega pomerija, a izven njega ni segla. Pri tem moramo odšteti le posamične zaselke, ki so že zgodaj nastali na mestnem obrobju, tako kot na primer Breg, ki je obstajal že v srednjem veku.

Vendar pa nadaljnji razcvet Celja, enega najmlajših srednjeveških štajerskih mest, ni bil tak, kot je kazalo ob njegovi ustanovitvi. Leta 1456 so izumrli celjski grofje, veliki meceni, vnela se je nasledstvena vojna in temu so se pridružili še turški vpadi. O mirnem razvoju ni moglo biti več govora, saj so imenitnejši prebivalci bežali iz mesta in si drugod iskali varnejše domovanje. Le tako lahko razumemo, da je cesar Friderik naročil svojemu svetovalcu in grajskemu poveljniku Andreju Hohenwartu, naj sporoči prela-tom in plemičem, da morajo svoje opustele mestne hiše v letu dni spet pozidati in obljuditi z ljudmi; če tega ne bodo napravili, naj se jim hiše odvzamejo, popravijo in prodajo.42

Seveda pa stagnacija ni bila popolna. Obrt je cvetela in mesto si je marsikaj privoščilo. Tako je v drugi polovici 15. stoletja izpričana v Celju mestna ura, leta 1488 so v mestni hiši postavili lončene peči in zasteklili okna na magistratu, kar je tistihdob veljalo za precejšen luksuz.43

1. junija 1487 je Celje obiskal Paolo Santonino, spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha caorlijskega, škofa Pietra Barba, in si zapisal v svoj dnevnik:

»Mesto Celje, ki so ga nekoč — kot beremo zapisano na starih kamnih — Celeja imenovali, leži v ravnini in takorekoč na njenem zahodnem koncu. Mimo njega teče proti jugu Savinja, po kateri se vsa provinca imenuje. Na tej strani ima nad 150 krakov dolg lesen most. V mestu je okoli 130 zidanih a s skodlami kritih hiš; nekatere med njimi so prav lepe. Znotraj mesta je tudi župnijska cerkev sv. Danijela, zelo lepa, tako v srednji kot v stranskih ladjah obokana cerkev. Ko so celjski grofje izumrli, je bila predlagateljska pravica prenešena na njegovo visokost cesarja. Cerkvi služijo vikar in štirje kaplani. V mestu je tudi minoritski samostan z lepo zidano cerkvijo, potlej dve manjši podružnici imenovane župnijske cerkve, župnija tačas ni preveč bogata. Mestni tloris je štirioglat, mestno obzidje je novo, širok in globok jarek ter okop in nasip povečujejo njegovo trdnost. V mestu je mogoče najti različne antične napisne kamne, mnogo lepo klesane kipe ali reliefe — bilo

je pač svobodno rimsko mesto. Meščani ga imenujejo tudi Mala Troja. Tu bom dodal nekaj nagrobnih napisov, prepisanih s kamnov. Drugih, ki so od starosti poškodovani, ni mogoče brati.«

V nadaljevanju poroča Santonino o dveh marmornih reliefih poleg južnih (špitalskih) oziroma savinjskih mestnih vrat. Na prvem sta bili upodobljeni človeški glavi z napisom, na drugem pa imenitna ženska, ki si je z levico opirala glavo, v desnici pa je držala posodo. Avtor omenja tudi marmorni napisni kamen z dvema orloma ob pokopaliških vratih pri veliki (Danijelovi) cerkvi, nato pa citira nekaj rimskih napisov.44

Ob koncu 15. stoletja je bilo torej v Celju že okoli 130 hiš, to število pa se tudi v naslednjih stoletjih ni preveč naglo večalo. Ulična mreža je bila v temeljnih potezah določena, saj je v mestu obstajala že večina tistih ulic, ki obstajajo še danes, z izjemo ulic, ki so se šele pozneje razvile ob notranji strani obrambnega obzidja in ki iz obrambnih vzrokov niso smele biti pozidane. Mestno križišče se je izoblikovalo na sečišču dveh ulic, koordinat, ki sta oblikovali hrbtenico mestnega uličnega tkiva, z absciso v povezavi med ljubljanskimi in poznejšimi novimi vrati na zahodni strani nalebine ter koordinato med graškimi in savinjskimi vrati. Brodarje, ki so nekdaj skrbeli za povezavo z okolico, so nadomestili novi mostovi, tako most čez Savinjo in most če Hudinjo, ki se že omenjata med mestnimi dogodki leta 1465 (mostnina).45 Prek Koprivnice in Sušnice so pač obstajale brvi.

Življenje v mestu je bilo živahno. Gosposki del meščanov je prebival v trgu in delno v Dolgi (Zidanškovi) ulici, kjer so bile najlepše hiše. Te so v pritličju rabile za trgovino in obrt, v nadstropju pa za prebivanje. Edina takšna hiša, ki se nam je, čeprav predelana, ohranila do današnjih dni, je na Tomšičevem trgu 7. V vhodni veži ima še ohranjen gotski šilastoločni portal, na dvoriščni fasadi pa so fragment gotskega portala našli ob zadnjih prezidavah. Do njega so z dvorišča držale lesene stopnice, ki so povezovale pritličje z nadstropjem. Z obzidanim dvoriščem, kjer sta stranska zidova pomenila hkrati požarni zid in obenem mejo s sosedi na levi in desni, je bilo zadaj gospodarsko poslopje. Tu so bila skladišča, shrambe za poljske pridelke in morda prebivališča poslov, obrtnih pomočnikov in vajencev prvotnih lastnikov stavb.

Podobno zasnovane so bile druge mestne hiše. Vsaka zase je bila sklenjena gospodarska enota, ki jo je vezala z zunanjim svetom samo ulica. Notranje življenje je bilo do dobršne mere skrito pred očmi sosedov in še celo za vodo so skrbeli lastni vodnjaki, postavljeni na dvoriščih ali v kleteh. Če je te zmanjkalo, so meščani pohiteli k mestnim vodnjakom, ki so bili postavljeni na trgih in križiščih ulic. Takšni vodnjaki so lepo vidni na nekaterih starih celjskih vedutah, tako Hötzlovi iz okrog leta 1750 in na znameniti Florijanovi sliki iz opatijske cerkve, ki je nastala okoli leta 1789.4"

O higieni in čistoči takrat kajpak ni bilo dosti govora, čeprav je Santonino 1487 zapisal, da žive Celjani bolj čisto kot okoličani iz Savinjske doline.47 Ulice niso bile tlakovane, nesnago so meščani stresali ali zlivali kar skozi okna. Zato pa so morali nekatera najbolj umazana opravila opravljati zunaj mestnega zidovja. Tako mesarji niso smeli klati živine v naselju, ampak ob vodi, na savinjskem nabrežju.48

Toda tudi obrtno življenje se ni odvijalo samo v urejenih prodajalnicah. Mnogo blaga so prodali na stojnicah in posamični obrtniki so imeli natančno določena mesta, kjer so jih smeli postaviti. Tako so mesarji prodajali meso na stojnicah v Mlinski ulici. Ta je tik mestnega gradu držala skozi Savinjska vratca proti Savinji in tamošnjemu mlinu in je zaradi tega pozneje dobila ime Mesarska ulica.

Ob semanjih dneh so meščani prodajali svoje blago na stojnicah zunaj obzidja, postavljenih na mestnih okopih, mestu pa so morali zato plačati določeno odškodnino.« No, zunaj mestnega obzidja je bilo tudi sicer kar živahno. Po Savinji so prihajali splavarji in meščani so se kar ob bregu oskrbovali s potrebnim lesom.3« Za zabavo je bilo poskrbljeno, kadar so tu, vsem meščanom na očeh, s posebno napravo metali v vodo peke, ki so pekli premajhne štruce kruha .. .31

Tuji trgovci so imeli manj ugodnosti. Blago, ki so ga bili pripeljali ali pa je bilo namenjeno drugam, so morali v mestu preložiti. Ute, v katerih so ga začasno spravljali, so bile blizu mestnih vrat, prelaganje blaga pa je prinašalo mestu precej dohodkov.

Zunaj mesta so bila polja in travniki, tu in tam je stala kakšna cerkev ali dvor. Nekaj dvorov so postavili že Celjani, drugi so bili last imovitejših meščanov, a so bili izvzeti od dajatev in so imeli status svobodnih hiš. Med pomembnejšimi omenimo Gozdni dvor pri Medlogu, kjer so imeli Celjani svoj zverinjak, dalje Zgornji Lanovž, Freienberški dvorec na mestu današnje vrtnarske šole v Medlogu in še nekaj manjših, napol kmečkih dvorcev. Toda to so bili le otoki. Mesto je sredi njih učinkovalo strnjeno, iznad horizontale mestnega obzidja so se kot dominante vzdigovali samo zvoniki obeh mestnih cerkva, župnijske in minoritske. Le spodnji grad in sredi 15. stoletja tudi celjski dvorec ob Koprivnici sta s svojima masama poživljala nerazgibano mestno silhueto.

MED RENESANSO IN VELIKIM POŽAROM

Obdobje med koncem 15. stoletja in velikim požarom 1789 pomeni čas konsolidacije mestne naselbine, ki tačas še ostaja v okvirih srednjeveškega obzidja. Nove stavbe nastajajo predvsem na račun še nepozidanih mestnih površin in pozneje ob naslonu na mestno obzidje, ko je to zaradi spremenjene vojaške tehnike izgubilo svoj obrambni pomen. Mesto se torej v tem obdobju razrašča predvsem navznoter, gosti in kompletira se ulična mreža, nekdanji zagon, ki smo ga srečali v zadnjem stoletju vladavine celjskih grofov, pa zlagoma usiha. Naselbina kot da se je zaprla vase; živi v ustaljenem ritmu in razen občasnih naravnih katastrof nič ne prekine teka njenega življenja. Tudi vloga, ki jo je mesto dobilo kot središče celjske grofije in pozneje po reorganizaciji državne uprave za časa Marije Terezije okoli 1750, kot središče celjske četrti, na tem ničesar ne spremeni. Meščanstvo, ki je ob koncu 15. stoletja že postalo toliko premožno in veljavno, da si je pričelo pridobivati plemiške naslove in prevzemati v zakup gradove izumrlih plemiških rodovin,52 počasi stagnira in se zapira v ozki, okosteneli svet obrtniških cehov, z njihovimi togimi normami in pravili.

Odsev te togosti se kaže tudi v stavbni dejavnosti. Če je Celje ob koncu srednjega veka še skušalo ujeti korak z drugimi, večjimi in pomembnejšimi deželnimi mesti, se zdaj njegove ambicije omejujejo na to, da vsaj v modnem okusu sledi času, pa še tu je vselej nekoliko v zamudi. Usihanje polnih, ustvarjalnih življenjskih sokov se kaže tudi v umetniški dejavnosti. V Celju sicer vlivajo zvonove, izdelujejo kositrne posode, pa tudi nekaj podobarjev je na delu, a nikjer ni sledu o stavbarjih, ki bi se s svojo dejavnostjo uveljavili v širšem prostoru, nikjer o rezbarjih, katerih delo bi imelo širši pomen. Res, sredi 18. stoletja deluje v mestu delavnica Gallov, ki s svojimi rezbarskimi izdelki oskrbuje naročnike po vsem celjskem območju. A vendar je to le delavnica, ki ni dosegla niti umetniške moči Mersijeve delavnice iz Rogatca, da ne govorimo o umetniškem potencialu delavnic, kakršni sta bili Straubova ali Königerjeva. In čeprav je v bližnji in daljnji okolici Celja vrsta cerkva in tudi nekaj graščin z odlično baročno stensko poslikavo, med nastopajočimi slikarji: Lerchingerjem, Wagingerjem ali Jelovškom, ki je delal tudi v celjski opatijski cerkvi, ne srečamo Celjana.

Mesto se je torej v opisanem obdobju umaknilo v provincilano zatišje, v nekakšno letargijo, iz katere ga je prebudilo šele narodnostno vrenje sredi in v drugi polovici 19. stoletja. Čas, ki je nezadržema ubiral svojo pot, se ga je dotaknil samo na zunaj. Novejše preobleke so le za silo prekrile srednjeveško stavbno dediščino in le tu in tam, če so to narekovale izjemne okoliščine, naletimo na pomembnejše arhitekturno dejanje. Tako iz splošnega okvira izstopata samo renesančna grofija in poznobaročni Prothasijev dvorec, vse drugo so adaptacije in predelave, ki so sicer spremenile zunanjo podobo posamičnih arhitektur, niso pa bistveno vplivale na urbano atmosfero mesta.

Podobo, ki jo je izoblikovalo Celje v 16. in 17. stoletju nam najnazorneje predoči znameniti Vischerjev bakrorez iz okoli leta 1681.

Mesto, ki je na upodobitvi prikazano pri pogledu z juga, se še ni izvilo iz objema srednjeveških stavb. Njegova južna fronta je utrjena s tremi okroglimi stolpi in stolpastimi mestnimi vrati, izza obzidja pa se vzdigujejo mase spodnjega celjskega gradu in mestnega špitala. Nad gručasto stisnjenimi hišami kot vseobvladujoča gmota izstopa župnijska cerkev s svojim še vedno gotskim zvonikom, levo v ozadju mesta pa pogledujeta preh streh zvonika minori tov. Celje se nam na tej podobi kaže kot tipično provincialno srednjeveško mestece, ki na zunaj z ničemer ne razodeva, da je že pred malone dvema stoletjema napočila nova doba. Nove potrebe in novi okus so našli svoj odsev le v posamičnih arhitekturah, ki so mestno podobo dopolnjevale, niso pa spreminjale temeljev njenega urbanega značaja. Toda tudi razvidna stavbna dediščina iz tega časa je skromna. Hiša z renesančnim portalom na Tomšičevem trgu št. 13, ki ima na prekladi letnici 1548 in 1673, je nekdanja Hohenwar ter jeva hiša, ki se disciplinirano podreja srednjeveški ulični črti. Isto velja za stavbo v Zidanškovi ulici št. 3, ki je imela nekdaj na renesančnem portalu s celjskimi zvezdami vklesano letnico 1571 in ki jo poznamo pod imenom kvartirna hiša. Razloček je le ta, da je stavba nastala s spojitvijo dveh sosednjih starejših hiš in je zato v ulični fronti s sicer ožjimi hišnimi fasadami zavzela ustrezno več prostora. Toda to sta edini profani meščanski stavbi v Celju, ki ju zanesljivo lahko datiramo v 16. stoletje in ki sta se pač zaradi svoje pomembnosti ohranili do današnjih dni,

če pri tem odštejemo župnišče, ki v svojem pritličnem delu tudi še izvira iz leta 1590. Potlej v celjskem mestnem tkivu vse do začetka 19. stoletja ni mogoče evidentirati nobene prominentnejše meščanske stavbe. Kot izjema nastopa hiša na Tomšičevem trgu 9 s fasado iz druge polovice 18. stoletja, ki so jo leta 1930 povišali za eno nadstropje.53

Vse to kajpak ne pomeni, da se v Celju od 16. pa vse do konca 18. stoletja ni ničesar dogajalo. Če pri tem odštejemo modernizacijo mestnih utrdb v letih 1530—1540, je ob koncu 16. stoletja Celje dobilo grofijo, pomembno fevdalno arhitekturo, ki so jo že na začetku 17. stoletja na prednji strani opremili z arkadami in ki je determinirala nadaljnje oblikovanje tega mestnega predela — ta se je po prizidavi med zadnjo vojno uničenega baročnega trakta, ki se je naslanjal na zahodni bok palače, izoblikoval v pravi trg.

Druga stavba, ki ji gre pri dokončni urbani podobi zahodnega dela starega mesta posebna vloga, je nekdanji Prothasijev dvorec, fevdalna palača na Trgu svobode 10, ki so jo pozidali ob koncu 18. stoletja. S svojo enajst-osno fasado je formirala severno stranico Nasutine — današnjega Trga svobode.

Medtem ko meščanstvo in delno plemstvo še zidata znotraj srednjeveškega mestnega pomerija, pa nove cerkvene stavbe nastajajo zunaj mestnih meja. že med leti 1609—1613 so kapucini v siloviti protireformacijski vnemi na planoti pod sv. Miklavžem pozidali cerkev sv. Cecilije s samostanom.54 Tej se je leta 1680 v zahvalo, da je prenehala kuga, pridružila tudi cerkev sv. Jožefa na današnjem Aljaževem hribu.55 Za mestno veduto so bile pri tem posebej pomembne na začetku 18. stoletja postavljene križevpotne kapelice ob poti, ki je držala k sv. Jožefu, t. im. Kalvarija, medtem ko modernizacija mestnih cerkva, ki so po požaru leta 1687 dobile baročno preobleko, mestne fiziognomije ni mogla bistveno spremeniti.

Če na kratko strnemo, se nam ob koncu 18. stoletja pokaže Celje v podobi, kot nam jo posredujeta ohranjeni kopiji izgubljenega Hötzlovega originala iz leta 1750, na katerih je mesto upodobljeno v ptičji perspektivi z nadrobnostmi, kakršne bi na starejših vedutah zaman iskali.

Celje je na upodobitvi prikazano s severovzhoda, še vedno je vklenjeno v regularno pravokotno obrambno zidovje ter povezano z okolico prek mostov, ki ob graških in ljubljanskih vratih drže čez vodni jarek, na jugu ob špitalskih vratih pa prek Savinje. Mestna okolica je večidel še vedno nepozidana. Razen cerkva in dvorov so se tu in tam izoblikovali manjši zaselki, ki štejejo po nekaj hiš. Sklenjena je samo vrsta hišic na Dolgem polju, na desnem bregu Savinje, med severno stranico mestnega obzidja in cerkvijo sv. Duha. V ozadju na levi se vrh griča strmo vzdiguje celjski grad, ki je še v celoti ohranjen in pokrit. Vzhodno stran mesta obvladuje cerkev sv. Jožefa z dvema mogočnima baročnima zvonikoma, pot do nje pa drži mimo križev-potnih kapel. Iznad zaselka Na Bregu se kaže kapucinski samostan s cerkvico sv. Miklavža v ozadju. Ob Hudinji pred mestom je na desnem bregu cerkev sv. Maksimilijana z istoimensko kapelo in leta 1962 porušeno cerkvijo sv. Duha, obdano z obzidanim pokopališčem. Desno od te cerkve je Spodnji Rožni dvor z baročnim Marijinim znamenjem v ozadju, na skrajni desni pa dvorec Gornji Lanovž. Kapele ob graških vratih za zdaj še ne moremo iden-

Vrata z aratdkami pred

zadnjo vojno ______

tificirati, znana pa tudi ni z nobene druge upodobitve, stavbe zahodno od nje pa so prednice hiš ob severnem delu Stanetove ulice.

Značilnosti mestne podobe, kakršna je bila sredi 18. stoletja, so na veduti kljub njeni shematičnosti lepo razvidne. Srednjeveško obzidje z dvojno vrsto strelnih lin je utrjeno s šestimi stolpi, stolpasto utrjena pa so tudi graška in špitalska mestna vrata. Graška in ljubljanska vrata so dodatno opremljena z barbakanoma. Znotraj obzidja se je dokončno izoblikoval značilni raster ulic in trgov s poudarkom na Tomšičevem trgu. Tam, kjer se trg lijakasto razširi in kjer stoji danes Marijino znamenje, je na sliki upodobljena železna kletka, v kateri so izpostavljali celjske peke, ki so pekli premajhne štruce kruha. V jugovzhodnem delu mesta je špital z Elizabetino kapelo, tik ob njem pa župnijska cerkev, katere zvonik ima baročno izoblikovano kapo. Severni del mesta obvladuje minoritski samostan s cerkvijo, ki ima še svoj stari, visoki gotski kor in oba zvonika. Ob južnem delu obzidja stoji najmogočnejša stavba v mestu, stara grofija, jugozahodni del mesta pa obvladuje mestni grad, ki je z jarkom in obzidjem ločen od naselja. Zunaj mesta, ob obeh glavnih vpadnicah pri ljubljanskih in graških vratih, sta mitnici, kjer

so deželani in tuji trgovci plačevali mitnino, preden so smeli v mestu prodajati svoje pridelke in blago.

Z vidika našega razmišljanja je pomemben predvsem raster ulic. Hiše na Tomšičevem trgu in v Stanetovi ulici so se v sklenjeni vrsti nanizale prav do graških vrat, Zidanškova ulica je docela pozidana samo s fronto hiš na severni strani, kjer se prelije v Trg svobode, medtem ko je njena južna stran pozidana samo do polovice — severna fronta hiš oblikuje v svojem zahodnem delu sklenjen trg, ki ga na južni strani zapira palača grofije.

Do minoritske Marijine cerkve je formirana tudi Prešernova ulica, ki se ob zahodnem cerkvenem pročelju razširi v trg. Vrsta hiš se približno v današnji gradbeni črti nadaljuje le na južni strani, na severni pa teče črta ob severni strani cerkvene ladje. Trg svobode je zamejen s hišami le na vzhodni strani; na zahodni se prosto odpira proti obzidju. Gledališka in Linhartova ulica sta nakazani v zametkih, na obzidje, ki je bilo medtem izgubilo svojo obrambno funkcijo, pa so se naslonile prve stavbe, ki še niso mogle izoblikovati ulic.

V mestu je še veliko zelenih ali vsaj nepozidanih površin, kar velja za obe polovici mestnega pomerija, tisto vzhodno in tisto zahodno od Tomšičevega trga. Tu so bili ponajveč zelenjavni vrtovi, pa še ti povečini neobzidani. Le posamične večje stavbe imajo ograjene vrtove, zanimivo pa je, da je večina hiš že eno ali dvonadstropnih. Izven mesta se kot strnjen zaselek uveljav-Ije le Breg, vendar je bilo takšno tudi že Gaberje, kot razberemo iz približno sočasnega Cerronijevega akvarela.

V primerjavi z našimi ugotovitvami o poznosrednjeveškem Celju ni videti bistvenega napredka, čeprav se je bilo medtem število hiš od okoli 130 ob koncu 15. stoletja povzpelo že na blizu 180 — sem pa so kajpak vštete

Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno

Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno

tudi okoliške stavbe. Zunaj mesta je delovalo le fužinarstvo,36 apneništvo in kamnolomstvo ter opekarništvo — opekarnica je bila, kot razberemo iz že omenjene Cerronijeve upodobitve, severno od cerkve sv. Duha na Dolgem polju.

Vendar pa je mestni okvir kljub vsemu kmalu postal pretesen za nadaljnji razvoj naselja, čeprav gredo cenitve o številu celjskega mestnega prebivalstva včasih tudi na račun prebivalcev v predmestjih. Tistih okroglo štirideset novih hiš, kolikor so jih v treh stoletjih od konca 15. do konca 18. stoletja v Celju pozidali, je zadoščalo, da so se zlagoma zapolnile praznine, ki so ob koncu 15. stoletja še obstajale. Dodamo lahko le še to, da so bile takrat že tlakovane nekatere celjske ulice, saj je npr. že leta 1745 beseda o tem, da so pred minoritskim samostanom obnovili mestni tlak.57

V zadnjih dveh desetletjih pred velikim požarom leta 1798 so pričeli odstranjevati posamične dele mestnega obzidja. Ko pa je takrat, dne 5. aprila, mesto docela pogorelo — neprizadete so ostale le štiri hiše — in so ga pričeli graditi na novo, je bila usoda srednjeveškega obzidja in s tem okvir starega mesta do kraja zapečatena. Že v letih 1775—1776 so podrli ljubljanska vrata in odstranili renesančni barbakan pred graškimi vrati, leta 1785, torej tri leta pred požarom, pa je mestna občina prodala zasebnikom obzidje in jarek. Toda šele na pragu 19. stoletja, med leti 1802—1804, so pričeli podirati obzidje okoli mestnega gradu in zapisavati tamošnje jarke (posledica je bila, da se je stavbna črta vzhodne fronte Trga revolucije lahko po-

maknila navznoter proti zahodu na današnjo stavbno črto), obenem pa so podrli mitnico ob Špitalskih vratih in Graška vrata. V naslednjih letih so nato podrli še dobršen del preostalega obzidja, predvsem pa zasuli jarke in tam uredili nove ceste. Nadaljnji razvoj Celja je bil povezan z novo železniško progo Dunaj—Trst, ki je povzročila nagel razmah industrializacije, posledica pa je bila pospešena rast mesta prek meja starega mestnega po-merija.

Razvoj, ki smo ga nakazali v zgornjem odstavku, se kaže v dveh značilnih fazah. Prva obsega čas revitalizacije po požaru uničenega mesta in sega nekako do šestdesetih let 19. stoletja, ko se v Celju prično uveljavljati historični slogi, drugi sega do prve svetovne vojne 1914, ko že razširjeno, a še vedno kompaktno mestno tkivo dobi poteze, ki še danes determinirajo njegov značaj.

Od udarca, ki ga je Celju prizadel požar 1798, si mesto dolgo ni opomoglo. Desetletja dolgo spremljamo prizadevanja za njegovo obnovo in le tu in tam zrase kak nov objekt, ki zamenja starega. Celje ni imelo gospodarske moči, da bi že v tem obdobju preraslo skromne možnosti provincialne naselbine in tako je njegova podoba v vsej prvi polovici 19. stoletja in še dolgo potem podoba mesteca, katerega značaj je prej trški kot mestni — izraz mesto opredeljuje le njegov pravni status, ne pa njegove bistvene poteze. Le dokaj diferencirana tlorisna zasnova z razvito mrežo ulic in trgov, ki so jo izoblikovala prejšnja stoletja, ga povzdiguje nad kraje v okolici, vse drugo ostaja v mejah skromnih, neambicioznih hotenj. Malo je stavb, ki bi želele biti več kot dom in delavnica svojega lastnika in to določa tudi dimenzije teh arhitektur v prostoru. Le na Tomšičevem trgu so hiše dosledno vsaj

Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno

Kapucinski most pred prvo svetovno vojno

enonadstropne, povsod drugod nastopajo pritlični objekti, na samem obrobju pa celo želarske kajže, pomešane s hlevi in kozolci. Veliko prostora je zlasti za hišami še nepozidanega. Tu so ohišnice meščanov in njive, za hišami imovitejših celjskih prebivalcev pa oblikovani mali parki zasebnega značaja.58. Zunanjo podobo stranskih ulic še vedno opredeljujejo zidana kamnita stopnišča, na trgih in križiščih srečujemo vodnjake, ponekod, kot denimo na Trgu V. kongresa, ali v Zidanškovi ulici, pa so ob hišah kamnite klopi, zavarovane s pločevinastimi strehami, ki so jih do kraja odstranili leta 1873. Ulice so še vedno krivenčaste, netlakovane. Marsikje nastopajo ožine — tako npr. ob šurbijevi in Jelenčevi hiši na zahodnem koncu Trga V. kongresa — ki so jih izravnali šele ob koncu stoletja. Zunanjščina stavb je klasicistično preprosta, členjene so le najimenitnejše hiše. Celo fasada starega magistrata na Tomšičevem trgu, ki ga je v letih 1809/10 obnovil Leopold M. Duslinger,59 je le malenkostno členjena z lizenami in nadstrešnim stolpičem. Šele pri gradnji novega magistrata v letih 1830— 1832, ki pomeni prav za prav le temeljito adaptacijo starejše stavbe, pridejo do polne veljave stilna hotenja dobe, ki se izražajo v klasicistični, oblikovno jasni, a vendar dovolj bogati in izraziti členitvi. Podobno velja za približno istočasno pozidano stavbo kresije.

1847 je v Celje pripeljala južna železnica — moment, ki je za mestni razvoj prelomnega pomena, železnica je zlasti po zgraditvi proge do Trsta leta 1857, ki je povezala cesarski Dunaj z morjem, prinesla mestu nove

možnosti gospodarskega razvoja, nove potrebe pa so spodbudile tudi intenzivnejšo gradnjo. Ta se sprva kaže zlasti v rasti mesta v višino. Druga za drugo se nekdanje pritlične hišice spreminjajo v enonadstropne, nadstropne v dvonadstropne, vzporedno pa se spreminjajo tudi njihove fasade, ki v skromnejših oblikah povzemajo sodobne likovne vzore iz večjih središč. Med največjimi dejanji iz tega časa je gradnja pošte na Trgu V. kongresa (današnja tiskarna Aero), ki jo je 1860 (letnica na čelu fasade) na novo postavil Kuntara.

Vendar pa se naloge zlagoma večajo. Stara mestna lupina je večidel pozidana, mesto se zlasti ob nekdanji Graški ulici in na vzhodnem robu mesta — kjer ga naposled zameji železnica — širi navzven. Nastajati prično prve novo koncipirane stavbe, ki niso več le tri ali petosne, marveč včasih celo devetosne in sežejo v višino dveh nadstropij. Razvoja, ki je toliko časa stagniral, zdaj ni mogoče več ustaviti. Momenti, ki nakazujejo nadaljnji mestni razvoj so zlasti tile:

1850 — Zasujejo severni obrambni jarek in podrejo južni del mitnice ob

Graških vratih. V naslednjih desetletjih sukcesivno pozidavajo Vodnikovo ulico.

1851 — Porušijo Vodna vrata.

1858 — V mestnem parku zasadijo kostanjevo alejo. 1862 — Občina se odloči za ureditev pločnikov.

1867 — Tomšičev trg in več drugih ulic (Prešernovo, Stanetovo, Ljubljansko, Trg V. kongresa) tlakujejo z mačjimi glavami.

Martin Lenz, Petnice ob Savinji ok. 1. 1930

1871 — Regulirajo tedaj še malone nepozidano Vodnikovo ulico.

1872 — Ing. Viljem Hallada izdela prvi ureditveni in razširitveni mestni

načrt.

— Obratovati prične plinarna. V mestu uvedejo plinsko razsvetljavo, ki nadomesti dotedanjo petrolejko.

1873 — V Gaberju postavijo Cinkarno.

1879 — Po občinskem odloku morajo vsi meščani pred novimi hišami urediti

pločnik.

1880 — Trg V. kongresa tlakujejo z granitnimi kockami (Tomšičev trg šele

1888).

1881 — Na Trgu revolucije postavijo bronast spomenik Jožefu II. Pomemben mejnik v tem razvoju pomeni leto 1887. Z dograditvijo poslopja Hranilnice, ki ga je projektiral Hans Frauneder iz Brucka ob Muri, dobi Celje prvo velikomestno stavbo, pozidano v historičnem slogu po velikih dunajskih vzorih, že dve leti poprej je celjski arhitekt Vladimir Walter na mestu starega pozidal novo gledališče, nato pa se nove, velikopotezno zasnovane stavbe kar vrstijo:

1889—1892 — tri dvonadstropne stavbe na Savinjskem nabrežju po načrtih

ing. Vladimira Walterja. 1889 — Wokaunova hiša v Zidanškovi ulici 19 po načrtih nekega

domnevno graškega arhitekta.

Staro sodišče, pred 1. 1896 (današnji Trg svobode)

BiwRfi

Spomenik Jožefu II. na današnjem Trgu svobode

1889—1908 — Pozidajo Cankarjevo ulico.

1891 — Nova stilna fasada na hiši Tomšičev trg 1.

— Regulirajo Trg revolucije in obenem podrejo tamošnje hišice, o. 1891 — Edvard Erti postavi eno stilno najlepših takratnih hiš v mestu, Miklošičeva 3

1896—1897 — Češki arhitekt J. Vladimir Hrasky pozida Narodni dom.

1897—1898 — Družba Biireau für Postbauten z Dunaja (ing. Schneider) po-

zida novo pošto v neorenesančnem slogu.

1898—1900 — Viktor pl. Thomka izdela novi regulacijski mestni načrt. 1905 — V Vodnikovi ulici pozidajo Dekliško šolo.

— Z novim prebojem povežejo Gubčevo in Cankarjevo ulico, 1905—1907 — Dunajski arhitekt Peter Pavel Brang postavi Deutsches Haus

v slogu staronemške gotike. 1907 — Pritlični paviljon v Prešernovi ulici — najčistejša secesija.

1909 — Prva trinadstropna stavba v Celju na vogalu Cankarjeve, Sta-

netove in Lilekove ulice. Načrt Ferdinand Gologranc. 1911—1912 — Arhitekt Richard Kloss iz Gradca pozida Deško osnovno šolo, današnje Učiteljišče. Tu je prvič v Celju uporabljena železo-betonska konstrukcija.

1913 — Mesto dobi elektriko.

1914 — Na Otoku pozidajo novo stavbo gimnazije.

Že bežen pogled na izbir nekaterih najzanimivejših celjskih stavb iz obdobja 1885—1914 nam pokaže, v katero smer je šel mestni razvoj. Tuji arhitekti, ki so v veliki meri zamenjali domače stavbenike, so v času izostrenih narodnostnih bojev in s tem pogojenega tekmovanja med nasprotnima strankama uveljavili v Celju arhitekturo historičnih slogov svetovljanskih dimenzij, ki nastopa zlasti na obodu nekdaj z obzidjem vklenjenega starega mestnega jedra, formira sklenjene stavbne bloke in s tem novo, regularno ulično mrežo s sistemom pravokotno sekajočih se komunikacij. Z urbanističnega vidika je pri tem pomembna Krožna ulica (Cankarjeva, Vodnikova), ki je nastala po zgledu dunajskega Ringa.

število prebivalstva nenehno narašča in se je npr. od 4224 ljudi v letu 1869 povzpelo že leta 1890 na 6364 prebivalcev (všteta so tudi predmestja: Graško, Ljubljansko in Vodno). V bore dvajsetih letih se je torej povečalo kar za 50 °/o. Pri tem pa je število hiš že leta 1865 doseglo številko 350, kar pomeni, da se je gostota pozidave že samo znotraj starega mestnega jedra praktično podvojila v primerjavi z gostoto hiš ob koncu 18. stoletja. Naravna posledica je bila, da v tem času malone povsem izginejo zelene površine, ki so še vso prvo polovico 19. stoletja značilno sooblikovale mestno podobo. Vlogo zasebnih zelenic vsaj delno prevzame na novo urejeni mestni park na desnem bregu Savinje.

Neogibni preboj navzven, ki je sledil, je nato ustvaril krog starega mesta obroč nove velikomestne arhitekture. Ta je oklenila skromno staro-žitno jedro, ki je s svojimi najreprezentačnejšimi stavbami skušalo ustvariti ravnovesje z novimi mestnimi predeli -— pri tem se kot prostorski dominanti znova uveljavita predvsem prenovljeni in povišani zvonik opatijske cerkve ter novi zvonik Marijine cerkve. Kot zanimiv moment velja omeniti ,le še nastanek prvih celjskih vil (Stigerjeva 1887), ki — pozidane po kotažnem

Stavba na mestu današnjega Narodnega doma pred 1. 1896

sistemu — prično zavzemati proste površine ob zahodnem mestnem robu in tako s svojimi vrtovi oblikujejo zeleno protiutež kompaktni blokovni gradnji na severni, vzhodni in jugovzhodni strani mesta. Povezavo med starimi in novimi mestnimi predeli izoblikujejo novi preboji mestnega obzidja, ki tudi optično povsem izgubi vlogo regulatorja in omejevalca mestnega razvoja.

V skladu s spremenjenimi družbenimi razmerami in razvitejšo družbeno strukturo pride v tem obdobju do disperzije pomembnih javnih stavb Tomšičev trg s premestitvijo magistrata na Trg V. kongresa že v prvi polovici 19. stoletja izgubi del svoje nekdanje veljave in ostane nekaj časa Je še trgovsko središče mesta, javne stavbe pa zdaj nastopajo na različnih delih mesta — a vendar ponajveč še vedno ob temeljnem uličnem križu, potezama kolodvor—Ljubljanska cesta in Slomškov trg—Stanetova ulica. Zunaj tega križa, na mestnem obodu, nastopajo le javni objekti, ki so za mestni utrip sekundarnega pomena — šola, dijaški domovi ipd. Mesto se v tem obdobju gospodarsko nenehno krepi in je na pragu druge svetovne vojne že dobilo poteze razvite urbane aglomeracije, ki je le tu in tam ohranila nekaj svoje prvobitne starožitnosti.

OPOMBE

1 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ljubljana 1915, št. 70 a.

2 Kos, o. c. št. 712.

3 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V. Ljubljana 1928, št. 83.

4 Kos, o. c. št. 499.

5 Kos, o. c. št. 776.

6 Ivan Stopar, Stari grad nad Celjem. Kulturni din naraivni spomeniki Slovenije 32, Ljubljana 1972, p. 10.

7 Ivan Stopar, Opatijska cerkev v Celju. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 44, Ljubljana 1973, p. 3.

8 Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977, p. 43 s. ..

9 Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije III., Dekanija Celje, Maribor 1931, p. 60.

10 Ivan Stopar, Opatijska cerkev v Celju. Celje 1971, p. 80.

11 Podatek je posredovala ravnateljica Pokrajinskega muzeja prof. Vera Kolšek.

"=> Jelka Pirkovič-Kocbek, Metoda morfološke analize mestnega prostora z aplikacijo na izbranem primeru. Urbanistični inštitut SR Slovenije. Ljubljana 1979,

P "b Cene Avguštin, Radovljica. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov št. 45. Ljubljana 1974, p. 5.

12 Marolt, o. c. p. 60.

13 Ivan Stopar, Celje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 37, Ljubdjana

Andreas Gubo, Geschichte dar Stadt Cilli, Cilli 1909, p. 78.

16 Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972, p. 65.

16 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture, o. c. p. 127.

17 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971, p. 266.

18 Joseph Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, Wien, 1893.

19 Janko Orožen, o. c. p. 268 s.

20 Janko Orožen, o. c. p. 270.

21 ibid. ip. 273.

22 libid.

23 Gubo, o. c. p. 77.

24 Janko Orožen, o. c. ip. 269. Omenja se npr., da si je grof Friderik pridobil vrt med hišo grofovega kuhanja Boltežarja in tržana Hofnerja v Dolgi ulici — hiše potemtakem tu še niso bile strnjene.

25 Ignac Orožen, Celjska kronika. V Celi 1854.

26 Janko Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja. Bilten. Glasilo občinskega ljudskega odbora Celje. Celje 1975. St. 11—12, p. 23.

27 Gubo, o. c. p. 184.

28 Ibid. p. 200.

29 Ibid. p. 186.

30 Ibid. p. 182.

31 Gerhard Jariitz, Zur materiellen Kultur der Steiermark im Mittelalter im Zeitalter der Gotik. Katalog: Gotilk in der Steiermark, St. Lambrecht 1978, p. 39.

32 Paolo Santoniimo, Reiisatagebiicher. Klagenfurt 1947, p. 184.

33 Kronika grofov Celjskih o. c. p. 54.

34 Santoniino, o. c. p. 183 s.

36 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diäzese Lavaint III/2, Das Dekanat Cilli. Cilli 1880, p. 171 s.

36 o. c. p. 39.

37 Dr. Franz Kranes, Die Freien von Saneok und ihre Chronfk als Grafen von Cilli. Graz 1883. II. Teil, ;p. 179: »1448. An 4. Juli ist erstlich hie zu Cilli die lang Gassen und die Mühlgassen verbrunnen.«

38 Iz kraja Bad Ausee na avstrijskem Štajerskem je ohranjeno sporočilo iz 1. 1523, »das ire heuser mit vii holzwerchen ineinander, auch mit hulzein schintl und pretterdächern gepauen, danzue mit rauchfänk der mereren tail under und nicht über die dächar aufgefuert sind.« (Jarlitz, o. c. p. 38) na podobne ugotovitve še mnogo pozneje naletimo v Skofji Lokii na Gorenjskem.

39 Kronika grofov Celjskih, p. 76. s.

40 Krones, o. c. II. Teil, p. 109 in 181: »Item ,in demselbigen jahr (1450) haben die von Cilli vmb die Stadt Cilli ditn neues gemäuer angefangen, die ivor nit umgemauert sundern nur mit einem zäun und graben eingefangen«. In nato: »Nachge-hents aber wiiderumben im Jahr 1451 dilse nembliche Statt Cilli auf ein Neyes von denen Bürgern Selbsten aufgebaut worden mit befreyungen Ihrer Robadit eine Ringmauer aufgeführt und zwar eine Tiokhe Ringmauer mit einer Betachung vmbgeben. Zugleich umb dive völlige Ringmauer herum ein Gang und mit schönen Thum versechen, dasis man sagen kan, daisis in fünf Leodten Kein -solche Statt-R-ing-Mauer zu finden noch zu Sechen ist«.

41 Gubo, -o. c., p. 187. Avtor navaja, da je -da-1 palisade — »Schreckzaun« — 1. 1488 postaviti sodnik Duelacher.

42 Gubo, o. c., p. 183.

43 Jarlitz, o. c., p. 39 -s.

44 Santonino, o. c., p. 180 s.

45 Gubo, o. c., p. 178.

46 Ivan Stopar, Stare celjske upodobitve. V itiisku.

47 Santonino, o. c., p. 186. Avtor omenja, da žive prebivalci Spodnje Savinjske doline bolj v nečistoči kot Celjani.

48 Orožen, Zgado-vtiina Celja -in okolice, p. 269.

49 Gubo, o. c., p. 185.

60 Gubo, o. c., poroča na p. 185, da so 1. 1483 kupili Celjani za potrebe mesta od splavarjev -deske -in 1.000 kom. skodel.

61 Gubo, o. c., p. 199.

52 Gubo, o. c., p. 183.

53 Orožen, Posestna in gradbena zgodovina, o. c., p. 23.

54 Marolt, o. c., -p. 98.

65 Ibid., p. 93.

56 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, o. c., p. 391. Fužina je bila sprva ob Savinji nasproti grofije, po 1775 pa v Pečovniku.

57 Krones, o. c., II. Theil, p. 181.

58 Oris mestnega razvoja v 19. stol. temelji predvsem na analizi starih mestnih načrtov, za čas 2. pol. 19. stol. pa prinaša največ uporabnih podatkov delo Thomas Fürstbauer, Cilli 1867—1892. Fünfundzwanzig Jahre selbständigen Gemeindewesens. Cilli 1892.

59 Podatki o arhitektih, ki so delovali v Celju, so večidel povzeti po razpravi Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX., Ljubljana 1972.

ZUSAMMENFASSUNG

Der Autor macht in dem Artickel den Versuch, die historische Entwicklung der Stadt Celje (Cilli) in der Zeitspanne zwischen der Antike und dem grossen Brand im jähre 1798 aus einer neuen Sicht zu wenten. Das Munizipium Claudia telaia, die römische Stadt, anstand in Jahre 46 n. Chr. muttmasslich auf dem Boden der älteren keltischen Siedlung. Trotz der vielen archeologiischan Funde ist ihr Charakter noch nicht klar, da wir ja doch noch immer nich wissen, wo sich das antike Forum befand. Jedenfalls wurde der Stadtgrundriss nach den klassischen Prynzipien der römischen Städtebaukunst entworfen und war im Grunde genommen ein ummauertes Rechteck, dessen innere Structur die beiden Hauptadern, Gardo und Decumanum, determinierten. Allem Anschein nach kann man das ehemalige Cardo in dem heutigen Tomšičev trg und Stanetova uiica suchen, Decumanum befand sich aber offensichlich auf der Trasse der heutigen Zidanškova ulica. Darauf deuten vor allem die Reste der mit den Säulengängen geschmückten Patrizierhäuser, auf die man bei den Grabungen in dieser Gasse gestossen hat, aber auch der Fund eines Meilensteins iin der Nähe der heutigen Kaserne aiuf dem Trg svobode. Diese These gewinnt an Gewicht wenn wir in Betracht ziehen, dass der Fluiss Savinja (Saan) damals nördlich der Stadt floss und sich erst im späten 3. Jahrundert sein jetztiges Bett wählte.

Im Jahre 452 wurde die Stadt Celeia das erste Mal von den nach dem Westen vorstossenden Barbarenstämmen zerstört und allmählich versank sie in Vergessenheit. Seit dem 6. Jahrhundert nach Chr. wird sie nich mehr erwähnt.

In die neuere Geschichte tritt Celje unmittelbar erst im Jahre 1322, als es als Cillie der Marckt Erwähnung findet. Die mittelalterliche Siedlung muss aber trotzdem schon früher bestanden haben, da die Urkunden schon im Jahre 1137 von Gunthero marchione de Cylie, im Jahre 1185 von Pernhardus de Cillie und im Jahre 1229 von Rubpertus plebanus de Cillie sprechen. Wiiir nehmen an, das Celje — Cilli im 12. Jahrhundert ein kleines Dorf mit einzelnen Marktrechtan war. Schon damals bestand die Vergängerin der heutigen St. Daniel Kirche (ihre Reste fand man vor einigen Jahren bei dan Grabungen in ihrem Innern), südlich der Kirche stand der Karnar, die Häuser der Einwohner reihten »ich aber naturgemäss dem heutigen Tomšičev trg entlang. Gewiss stand im Dorf oder in seiner unmittelbaren Nähe auch ein Amtshaus oder Hof der Heunburger, doch ist über seine Localität nichts bekannt.

Im 13. oder 14. Jahrhundert bekam Celje die vollen Marktrechte. Die Siedlung hat sich inzwischen schon stark ausgedehnt, obwohl ihr der grosse Entwick-Hungssprung noch beforstand. Zur Pfarrkirche des h'l. Daniel gesellte sich der Minoritenkloster mit der Marienkirche, der sich am nordwestlichen Rand der alten Aglomeraition seinen Platz ausgesucht hat. In der unmittelbaren Marktumgebung entstanden die hl. Geist Kirche mit dem Marktspittal, die Nikolaus Kirche und vor allem auch mehrere Türme, die die Funktion der Höfe erfüllten und die prynzipiel nicht werhaft ausgestattet wairen. In den Akten fänden neben dem alten Turm der Heunburger, aus sich später die Stadtbuirg entwickelt hat (1323), noch drei solche Türme Erwähnung: der Turm der Saanecker (1352), der Turm der Brüder Gassel

(1387) und der Turm der Witwe des Fürstenfelders Katharine (1417). Sie ähnelten dem Anschein nach an den Turm Kebelj auf dem Bachemgebirge.

Neben den Türmen, 'die die Aufgaben der Höfe erfüllten und die keine Cassatorri waren, gab es in dem späten Mittelalter in der Umgebung des Marktes auch viele anders gestaltete Höfe, die ein mehr oder weniger bäuerliches Aussehen hatten.

Schon im 14. Jahrhundert bestand in Celje eine starke Judensiedlung. Es werden zwar nur Nahmen von einigen wohlhabenderen Juden erwähnt, die Masse der sozial triefer stehenden Anonymen war aber viel grösser. Die Judengasse findet als erste Gasse in Celje schon im Jahre 1407 Erwähnung. Das deutet zugleich darauf, das zu dieser Zaiit dn Celje schon ein verhältnismässig gut entwickeltes Strassennetz bestand. Der Markt umfasste grösstenteils schon 'das Pomerium der späteren Stadt und wurde von dem Ci liier Graffen Friedrich I. mit Graben und Wall befestigt.

Im Jahre 1451 verlieh der cillier Graf Friedrich II. der Siedlung die Stantrech-te. Sie hat inzwischen schon die Physiognomie bekommen, die sie in den Hauptzügen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts bewahrte.

Im Jahre 1451 begann der Ausbau der Stadtummauerung mit den Wehrtürmen und zwei mächtigen Tortürmen. In der Siedlung, in welcher schon mehrere Gassen und auch einzelne vornehme Häuser urkundlich Erwähnving finden, herrschte ein reges Wirtschaftsleben mit vielen Zünften, ja sogar mit einem Goldschmied, aber auch ein Wundartzt und ein Lehrer werden beurkundet. Die Häuser waren schon aus Stein und nicht mehr aus Holz gebannt, die beiden Kirchen, die des hl. Daniel und der Minooiten, wurden architektonisch kostbar ausgestattet und dem neuen Zeitgeschmack angepasst. Am Rande der Stadt befanden sich zwei mächtige, pallasartige Residenzen der Graffen von Cilli, die sich aus ehemaligen Turmhöfen entwickelt haben. Mit einem Worte — die Stadt befand sich auf dem Höhepunkt ihrer Blüte.

Nach dem Aussterben des cillier Graffengeschlecht im Jahre 1456 begesn die Stadt zu stagnieren. Die unruhigen Zeiten 'trugen dazu bei, das viele Vornehme ihre Häuser verliessen und vernachlässigten, so das sie langsam ödeann wurden. Ganze drei Jahrhunderte hat es gedauert, bis slich die Zahl der Häuser in der Stadt von ungefähr 130 im Jahre 1487 auf rund 180 am Ende des 18. Jahrhunderts aufgeschwungen hat.

Eine bedeutendere Baulust kann man in dieser Zeit nur ausserhalb der Stadtmauern registrieren, wo mehrere Kirchen und Höfe gebaut wurden. Ein neuer Aufschwung der Stadt begann erst nach der Mitte des 19. Jahrhunderts, nachdem die Südbahn ausgebaut wurde. Im Jahre 1847 kam der erste Zug nach Cilli und in den nächsten Jahren wurde die Verbindung zwischen Wien und Triest hergestellt. Wenn wir in der ersten Hälfte des Jahrhunderts noch immer vor allem von dem Ausbau in dem Brande vernichteter Stadt reden können, so treten in der zweiten Hälfte ganz neue Momente auf. Das kleine Städtchen, das bis dahin das Aussehen eines Provinzmärktchens hatte, beginnt grosstädtische Züge zu bekommen. Die Strassen werden gepflastert, die Gasbeleuchtung wird eingeführt, die einst krummen Strassenlinien werden reguliert. Die Mode der grossen historischen Style setzt sich allmählich durch. Am Rande des alten, einst ummauerten Stadtkernes entstehen neue Stadtteile, die plammässig und deshalb regulär angelegt wurden. Die neuen Häuser sind breit und wenigstens zweistöckig, die Facaden suchen sich ihre Verbilder in Wien und Graz. Die neuen wirtschaftlichen Gegebenheiten schufen die Bedingungen, auf denen sich das neue, noch heute charakteristische Antlitz der Stadt prägen konnte.

UDK: 069.538 (497.12—111/119)

MILENA MOSKON

NOVO PRIDOBLJENE UPODOBITVE NASELIJ IN STAVB S CELJSKEGA OBMOČJA

Nadaljevanje kataloga v celjskem muzeju

Vedute z upodobitvami naselij in stavb s celjskega področja, ki se zbirajo v Pokrajinskem muzeju v Celju so bile doslej že objaivljene v Celjskih zbornikih 1968 iin 1975—76. Leta 1977 pa je muzej znova pridobil nekaj zanimivih primerov vedut, ki so bile v prodaji iz zapuščine pok. Martina Perca iz Celja. V pričujočem prispevku opozarja avtorica na te upodobitve in na dve veduti F. Jungbluta iz leta 1853 iz rokopisne župnijske kronike Ignaca Orožna, katero je lastnik, župnijski urad sv. Danijela pridobil ®z omenjene zapuščine.

Die Ansichten von Darstellfunden der Ortschaften und Bauten aus dem Gebiet von Celje, die das Museum in Celje sammelt, wurden bis jetzt schon im Celjski zbornik 1968 und 1975—1976 veröffentlicht. Im Jahre 1977 erwarb das Museum erneut einige interessante Exemplare von Ansichten aus dem Nachlass des verstorbenen Martin Pere aius Celje. Im vorliegenden Beitrag verweist die Verfasserin auf diese Ansichten und auf zwei weitere Ansichten von F. Jungblut aus dem Jahre 1853 aus der handschriftlichen Pfarrchronik von Ignac Orožen. Diese hat der Besitzer, das Pfarramt von St. Daniel, aus dem oben erwähnten Nachlass erworben.

S prodajno ponudbo, ki jo je 14. XI. 1977 posredoval Trubarjev antikvariat iz Ljubljane Osrednji knjižnici v Celju, je bilo pridobljeno gradivo, katerega lastniki so postali glede na pomen posameznih predmetov Osrednja knjižnica, Zgodovinski arhiv, Pokrajinski muzej in Opatijsko župnijski urad sv. Danijela v Celju. Ponudba gradiva je bila povezana z zapuščino pokojnega Martina Perca iz Celja in kot se je izkazalo, so se v njej pojavili zanimivi zgodovinski in drugi dokumenti iz preteklosti Celja in njegove okolice. V zvezi s tem se je pojavila tudi ves čas po vojni iskana rokopisna župnijska kronika Ignaca Orožna iz leta 1854 in tudi obe akvarelni veduti iz nje (Celje s severa in Vodna vrata F. Jungbluta iz leta 1853), ki sta

Avtor: Milena Moškon, Pokrajinski muzej Celje

Slika pred restavracijo

bili v našem času poznani le po ohranjenih Pelikanovih fotografijah izpred zadnje vojne.1- 2<3 Obe veduti sta zdaj ponovno vključeni v omenjeno kroniko in sta v posesti prvotnega lastnika, to je Opatijsko župnijskega urada sv. Danijela v Celju.

Celjski muzej pa se je iz Perčeve zapuščine obogatil z akvarelom, risbami in grafičnimi listi, ki še niso bili zastopani v zbirki vedut in pomenijo zato zanimivo dopolnilo tej, šele po osvoboditvi strokovno zasnovani kolekciji.

Med posebnosti, ki so bile pridobljene za muzej s ponudbo antikvariata, sodi prav gotovo akvarel s pogledom na Celje s severa. Na tem akvarelu je bil ob prevzemu nalepljen bakrorez (3 alegorične figure), na levi strani pa je bila dodana kot nekakšna aplikacija tiskana stoječa figura celjskega grofa Hermana II.4 Vsi ti dodatki, ki naj bi naivno ponazorili optično zaznavo Celja v obzidju izpod arkadnega hodnika (gl. sliko), so bili ob restav-riranju5 lista odstranjeni. Tudi na hrbtni strani akvarela je bila nalepljena

Slika po restavraciji

grafika, na kateri je bilo zabeleženo v rokopisu: Celjski grof Herman II. ustanovitelj utrjenega Celja (Po sliki v posesti g. Martina Perca.).

Veduta lahko predstavlja varianto znane upodobitve Celja iz leta 1750 oziroma kopije Josefa v. Rainhofna iz leta 1831.6 Razlikuje se od nje le po nekaterih detajlih, ki so predstavljeni z večjo ali manjšo mero natančnosti in vernosti. To je možno opaziti zlasti pri opustitvi kapucinskega samostana, kamor je dostop po stopnicah sicer nakazan, a potem zabrisan. Različnost je opazna tudi na predstavitvi Stare grofije in sosednje stavbe, obrambnega stolpa ob spodnjem gradu, ki ima streho, in še drugod. Predvidevamo lahko, da je akvarel naredil neznani avtor v 19. stoletju ali celo kasneje po starejši predlogi, naslikani verjetno pred letom 1750.

Prav gotovo so za celjski muzej zanimive tudi ostale vedute iz Perče-ve zapuščine. Med temi so: že prej v muzeju obstoječi Lauterbachovi risbi7 pripadajoči jeklorez Celja z Aljaževega hriba, akvarel Friedricha Loosa iz leta 1840, na katerem so predstavljeni celjski grad, grad na Planini, razvaline žičkega samostana in Huda luknja pri Velenju, risbe Alojza Kasimirja in Avgusta Seebacherja, ki so bile namenjene tiskanim izdajam in se prav tako nahajajo v celjskem muzeju.

KATALOG

117. Celje — Stari grad in mesto z juga, fotografija z napisom: Cilli im Jahre 1600, 9,5 X 14,2 cm (14,5 X 18,5 om). Napis na hrbtni strani: Foto aus Holzchnitt u. Radierung aus Jahre 1600. Die Cillier Freihern Arhiv 575/A Wier am 15/5/860 Prof... 8/VI—f 26.

118. Celje — s severa, akvarel-papir, 13,9 X 17,4 cm. Nad mestom držita putta grb Celjanov; pred mestom, v bližini graških vrat pa je upodobljena dopasna figura škofa z napisom: S. MAXIMILIANE Ora pro nobis! Levo zgoraj je vidna zabrisana letnica 1750, S/150.

119. Celje — Stari grad, s severa, akvarel — papir, 5,7 X 9 cm, na sestavljenki z Žičkim samostanom, Hudo luknjo pri Velenju in Planino, (12,3 X 18,2 cm) sign.: Fried. Loos 1840, S/132. Friedrich Loos. Krajinar, 1797 Gradec — 1890 Kiel.8

120. Celje — z jugozapada, litografia s kredo, 7,9 X 15,4 cm (14,6 X 23,5 cm) glava pisarniškega papirja, napis: Gilli, den, sign.: A. Leykam'Erben (po Kuwasego-vi litografiji z upoštevanjem železnega mostu in vlaka), G/VI-123, okoli 1850.

121. Celje — z juga, jeklorez, 8,5 x 12,4 cm (17 X 21,9 cm), napis: Cilli, sign.: Gezeichnet v. C. Reichert Verlag v A. Burger in Graz C. Adler, arist. Anst. in Hamburg, G/VI-122, Z/306/13, St/56

Iz Burgerjeve suite, o. 1855.

122. Celje — z vzhoda, jeklorez, 8,5 x 12,6 cm (17 X 22 cm) napis: Cilli, sign.: Gezeichnet v. C. Reichert, Verlag v. A. Burger Gratz. C. Adler artist Anst. in Hamburg, G/VI-121, Z/307-14, S t/57

Iz Burgerjeve suite, o. 1855.

123. Celje — s severovzhoda, jeklorez, 10,3 X 15,1 cm (16,2 X 24,5 cm) napis: Cilli, sign. Chapuy del. Stich u. Druck d. Kunst. Anst. d. Oestr. Lloyd in Triest, G/VI-120, Z/310-17, St/60

Iz: Mandl-Seidl: Die Staatsbahn von Wien bis Triest mit ihren Umgebungen, Triest 1856.

124. Celje — z vzhoda, jeklorez, 14,5 X 21,5 cm (21 X 27,9 cm) napis: Cilly (Herzogthum Steyermark), sign.: Lauterbach Heavvood, G/VI-119, Z/312-19, St/63. Iz Paynejevega Univerzuma, 1860.

125. Celje — Mestna hranilnica, gledališče in Stiegerjeva vila, sestavljenka 5,3X11,2 cm, 7,4x11,8 cm, 8,3 X 7,3 cm (20X11,9 cm), G/VI-143. Manjka risba Noriškega vojaka.

Napisi: Sparcassa Gebäude. Theater, Villa Stieger, sign.: monogram AK in A Kasimir 1890. G/VI-143 (manjka risba Noriškega vojaka). Risbe Alojza Kasimirja za prospekt-zloženko: Cilli und Umgebung, Fritz Rasch Cilli. Alojz Kasimir, slikar in risar pokrajine, 1852 Dunaj — 1930 Ptuj.9

126. Celje — sedile v kapeli ŽMB, Trg V. kongresa, Vodni stolp, Bakhusova maska, Vrata z antikami, risbe s tušem — papir, sestavljenka z napisi: Aus gotischen Kapelle der Stadtpfarkirche, Rathaus-Platz, Deutsche Kirche, Wasserthurm, Antiken-Thor, sign.: A Kasimir 1890. G/VI-140.

127. Celje — Seidlov studenec, risba s tušem — papir, 11,5 X 19,8 cm, napis: Seidl-Quelle, sign.: A Kasimmir 1890, G/VI-140.

128. Celje — Moško kopališče in Gozdna restavracija, risba s tušem — papir, 11,4 X 19,5 cm, napis: Wald-Haus, Herren-Bad, sign.: AKasimir 1890, G/VI-139.

129. Celje — Stari grad, risba s tušem — papir, 11,7 X 19,7 cm, napis: Burgruine Ober-Cilli, sign.: A Kasimir 1890, G/VI-142.

130. Celje in okolica, tiskana zloženka: 7 vedut Celja, Logarska dolina in Okrešelj, po risbah Alojza Kasimirja, 17,9X11,5 cm (14,5 X 155 cm), tisk Aug. Pippermanna iz Gradca, založil Fritz Rasch v Celju, G/VI-f-32. (V izdaji so tiskane tudi risbe kat. št.: 125—129).

132. Celje — nekdanja protestantska cerkev in šola, Andrejeva kapela in Kristusova cerkev, tiskana razglednica — sestavljenka po fotografijah, 8,9 X 27,8 cm, napis: Ev. Kirche und Schute 1576—1579, Ev. Andreas Kapelle 1855—1906, Evang. Christus-Kirche, Juli 1906, Gottes Wort und Luther's Lehr'Vergeben nun und nimmermehr! G/VI-f-29, 1906.

133. Celje — Maksimiljanova cerkev s sevcrozapada, risba s tušem — papir, 25 X 32,8 cm, sig.: monogram AS, G/VI-125. Avtor: Avgust Seebacher. Predloga jedkanice za izdajo: Celeja antiqua et nova. V sliki in besedi izdal Martin Pere. I. zv. 12 izvirnih radirank izvršil A. F. Seebacher, Celje 1926. Avgust Seebacher, slikar in grafik, 1887—1940 Celje.10

134. Celje — Spodnji grad, z vzhoda, risba s tušem — papir, 10,6 X 15,6 cm, (11,6 X 16,8 cm), sign.: A Seebacher, G/VI-127, o. 1925.

135. Celje — Stari grad z vzhoda, risba s tušem — papir, 11,4X14 cm (12,3 X 16,5 cm), sign.: A. Seebacher, G/VI-126, o. 1925.

136. Htula luknja pri Velenju, akvarel — papir, na sestavljanki, 6,5 X 11,7 cm, sign.: Fried. Loos 1840, S/132.

137. Nazarje — božjepotna podobica, upodobljen kip Marije z detetom, grad Vrbovec in samostanska cerkev, bakrorez, 13 X 9 cm (28,7 X 20,3 cm), napis: Alten-wurg. Effigies divae Gratiarum in ecclesiarum. Frat. minorum. striet. observ. Na-zarethi. In Styria. G/VI-153.11 2. pol. 17. stol. — morda 1661 (Gre za kasnejši odtis z originalne plošče).

138. Nazarje — božjepotna podobica, upodobljen kip Marije z detetom in samostan, jeklorez, 5 X 6,2 cm, 16,4X11,8 cm, (28,9 X 19,9 cm), napis: Spominek Dvestoletnice posvečenja cerkve Matere božje v Nazaretu na spodnjim Štajerskim 1861.12

139. Ojstrica pri Taboru — grad, litografija, 23,2 X 30,5 cm, (32,6 X 48,8 cm) napis: Ruine Osterwitz in Cillier Kreise, gehörig dem Herrn Anton Perko, sign.: aufgenomm. u. lith. v. Jos. Kuwasseg, herausgeg. v. d. lith. art. Anst. d. Herib. Lampel in Gratz gedr. b. H. Lampel, G/VI-118

Iz Lamplove suite o. 1845.

140. Planina pri Sevnici — grad, litografija, 8,4 X 14,4 cm (14,4 x 19,2 cm) napis: Schloss Montpreis in Untersteyer, sign. lith. v Wachtl, G/VI-129

Iz stare Kaiserjeve suite, o. 1830. Johann Wachtl — slikar in litograf, 1778 Gradec — 1839 Steyr.13

141. Planina pri Sevnici — grad, akvarel — papir, na sestavljenki, 6X6 cm, S/132, 1840. Avtor: Fried. Loos.

142. lički samostan — cerkvene razvaline in nekatere stavbe, akvarel — papir, na sestavljenki, 5,7 X 8,6 cm, S/132, 1840. Avtor: Fried. Loos.

143. Žovnek — grad s severa, risba s svinčnikom — papir, 10,2 X 14,1 cm (12,2 x 16,9 cm), sign.: A. Seebacher, G/VI-128, o. 1925.

OPOMBE

1 Jože Curk: Razvoj celjske mestne vedute, Celjski zbornik 1957, str. 258—259.

2 Jože Ouirk: Vedute štajerskih -trgov in -mest, CZN, -nova vrsta, 5 (XL) 1969, str. 316—317.

3 Ivan Stopar: Stare celjske vedute, CZN, nova vrsta 9 (XLIV) 1973, II. zv. str. 277 št. 20 in 31 (St).

4 Celeja. Festschrift zur Feier des fünfundzwa-nzisj ährigen Bestandes selbständiger Gemeindesatzungen von Cilli, Cilli 1892 str. 20."

5 Delo je opravila restavratorska delavnica Muzeja ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani, tov. ing. Majanova.

6 Milena Moškon: Upodobitve naselij in stavb. Katalog zbirke v celjskem muzeju, Celjski zbornik 1968, str. 238 št. 3.

7 ciit. iop. 6 št. 13.

8 Thi-me-Becker: Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, Leipzig 1929, zv. XXII. str. 368.

9 Enciklopedija likovnih um-jetnosti, Zagreb 1954, zv. III. str. 157.

10 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, ziv. X. str. 270.

11 Avguštin Stegenšek: D-ekan-iija Gomjegrajska, Maribor 1905, str. 72, 81.

12 cit. pp. 11 str. 81, 82, 83.

13 Thime-Becker: zv. XXXV str. 6.

UDK: 755 (497.12 M. Gradec)

NATAŠA GOLOB

MARIJA GRADEC: VSEBINA GRISAILLEV V PREZBITERIJU

Stenske slikarije v cerkvi v Marijagradcu pni Laškem so datirane z letnico 1526 in so delo neznanega mojstra slikarja, t. im. Marij agra škega mojstra. Članek je namenjen le osmerkn osmim in ozkim freskam, naslikanim v sivem, ki se na prvi pogled kažejo kot groteske. A v 'kompoziciji bujnega rastlinja je osemnajst samostojnih mortivov, ki so — kot celota — podrejeni vodilni misli o Ničevosti. Nekateri so preprosti in običajni, kot je lobanja s peščeno uro in kačo, rože, sadeži, glasbila in orožje, ki označujejo minevanje vseh užitkov. Nekatere teme pa so bolj domišljene, kot je romar (podoba prehodnega stanja duše), Homo Bulla (v nekoliko pretirani podobi), personifikacija Luksurije kot detomorilke in dvojica mladcev kot Occasio (Priložnost) v redki obliki scenske alegorije. Teano vse obvladujoče Ničevosti pričenjata Adam in Eva, katerih greh je izročil človeštvo vse uničujočemu času.

ICONOGRAPHY OF GRISAILLES IN THE APSE OF MARIJA GRADEC'S CHURCH

Wall-paintings in St. Mary's Church of Marija Gradec near Laško are dated with the year 1526 and are the work of anonymous painter, the so-called Marija-graški mojster (Master of Marija Gradec). The artdcle deais lonly with edghit nairrow and high frescoes, executed in gray, 'that at the first glance appear as grotesque paintings. Rut in a composition of ri eh Vegetation there are eighteen separate motim, thait are — as a whole — subordinated to a leading thought of Vanity. Some of them are simple and common as scull with hour-glass and snake, flowers, fruits, music instraments and weapons, designing the passing of ali de-lights. Several other themes are more elaborate like pilgrim (image of transistory state of a soul), Homo Bulla (in somehow exagerated form), persionifioation of Luxuria as infanticide and a couple of young boys as Occario in a rare form as scenic allegory. The theme of overrnlling Vanity is intiroduced by Adam and Eve, whose sin rendered humanity ito aU-devouring Time.

Stenske slikarije v podružnični cerkvi v Mariji Gradcu pri Laškem so bile od leta 1926, ko so bile odkrite, vselej deležne posebne pozornosti in ovrednotene kot posebno odličen spomenik. France Stelè,1 ki jih je zvečine navajal kot pomemben pendant ali dopolnilo svetoprimoških fresk, torej

Avtor: Nataša Golob, dipl. umetnost, zgod., Ljubljana

slikarij ob izteku gotskega izraza, je nanje opozarjal z razvojno-slogovnega vidika, ker se z njimi v uveljavljajočem se jeziku renesanse izteka bogata dediščina slovenskega gotskega slikarstva. Ko so bila avgusta 1968 končana restavratorska dela, je cerkvena notranjščina razkrila dotlej še neznano bogastvo slikarij, ki so pokrivale malone vse stene. Freske v ladji niso presenečale zavoljo posebnih ikonografskih novosti, ker je anonimni marijagraški mojster sledil ustaljenemu känonu v prizorih iz Marijinega življenja, Pohoda treh kraljev in Kristusovega pasijona. Večje presenečenje so kot motivno enkratni prizori pomenile freske v sklepnem delu prezbiterija. Ivan Stopar, ki je podal kar se da popoln in hkrati prvi popis teh motivov, je pravilno ocenil, da: »...Motivi, naslikani v sklepnem delu prezbiterija in na njegovi južni strani, pomenijo v slovenski umetnostni tvornosti tega časa tako po tehnični kot tudi po motivni plati pomembno novost. Vse stene so namreč prekrite z arabeskami in le v zgornjih trikotnih čelih pod sosvodnicami srečamo naslikano krogovičje. Arabeske so narejene v tako imenovani gri-saille tehniki, ki operira samo z dvema barvama, sivo in belo in s katero hoče slikar doseči učinek reliefa .. .«2

Naša pozornost naj tokrat velja le freskam v sklepnem delu prezbiterija — pa še to ne vsem, ker se nameravam odreči upodobitvi Jasejeve korenike, vrsti Kristusovih prednikov, ki so naslikani v sočnih, živih barvah in v nas zrejo s poševnih okenskih ostenj. Osredotočimo se le na osmero ozkih pokončnih polj, po dvoje obakraj vsakega okna, ki se sklenejo pod sosvodnicami v zašiljenem loku in se v konicah razpletejo v naslikano krogovičje. Tudi te grisaille, podobe sivega v sivem, je kot vse ostale slikarije naredila roka marijagraškega mojstra, ki je poslikal tudi druge ploskve v cerkveni notranjščini. Naj po Stoparju ponovimo, da nam je slikar, ki ga zaenkrat imenujemo le z zasilnim imenom, v sedaj že izgubljenem napisu sporočil dvoje zelo pomembnih podatkov, namreč letnico nastanka slikarij (1526) in naročnika poslikave (Matija Stich).

Osmero grisaillev se je torej postavilo ob četvero visokih gotskih oken v sklepnem delu prezbiterija. Troje oken in z njimi vred tudi površin grisaillev v precejšnji meri zakriva veliki oltar, tako da je treba stopiti okrog rez-ljanega Gallovega oltarja, če jih želimo videti v celoti. Ozka pravokotna polja ne sledijo enotni kompozicijski zasnovi, pač pa so figuralni motivi nanizani z navidezno prostodušnostjo, da vzbujajo celo vtis, kakor bi bili ponekod zgolj zato, da prekinejo fantastično prepletanje vitičja in nize in med seboj povezanih kroglic. Temu vtisu, ki zabrisuje takojšnjo berljivost vsebine, se pridružuje še živahnost in renesančna polnost oseb, simbolov in dekorativnih likov, ki sta tolikšni, da vzbudita osuplost, češ, kako se more takšen kalejdo-skop pozemskih reči znajti v cerkvi, tik ob oltarju. Kljub sivim barvam je smeh protagonistov prepričljiv, cvetnim popkom in brstičem verjamemo, da se bodo razvili in vzcveteli, trebušast možic ni zato nič manj mesèn, pa vendar: vsebinska poslanica, ki veže te heterogene motive v enotno misel, ni pozemska. V celoti pripada duhovnemu življenju in, kar je še bolj zanimivo — kot nov primer dvojnosti — z vrsto renesančnih, novodobnih idio-mov sporoča smisel, ki je značilna za vznemirjeni utrip poznega srednjega veka: Vanitas, vanitatum, et omnia vanitasi

Ustavimo se ob posameznih poljih, da ob natančnem popisu dobimo razvid nad motivi:

1. Polje se deli na dvoje motivov, ki ju ločuje naslikana greda. Nanjo sta se na gornji polovici postavila dva čudna svata. Nedoločljive starosti sta, a prej mladeniča kot zrela možakarja. Krepkejši mladec, ki široko razkrečenih nog stoji na gredi — kot bi lovil ravnotežje — se z mišičastima rokama opiral ob dolgo palico. Nasmejanega obraza se prek rame oziral v debeluša-stega nebodigatreba, ki mu je okobal sedel na hrbet in ga z desnico čvrsto zgrabil za čop las, z desnico pa za ramo. Tudi ta kodrolasec razteguje svoja kot luna polna lica v zadovoljen smeh. Kompozicijsko središčna os je simetrična fantazijska vitica, polna brstičev in nazobčanih listov, z njenih nežnih poganjkov pa visita dva niza krogel. Ta motiv se na spodnji polovici polja, torej pod gredo, nadaljuje z dvojico Adama in Eve ob drevesu spoznanja; simbolično ga nadomešča neolistano deblo, okoli katerega se ovija kača, ki se s trikotno zašiljeno glavo malone dotika Evinega temena.

2. V tem polju ni protagonistov v ožjem pomenu besede. Marijagraški mojster ga je v celoti izpolnil s fantazijsko uvihnjenimi in izvihnjenimi listi. Razen vegetabilnega okrasja ni tu nobenega lika, torej je to polje zgleden primer najpreprostejše stopnje groteske — domiselno razvejanih rastlinskih fantazij, med katere so se razporedile povsod prisotne kroglice — milni mehurčki, notranjega simbolnega sporočila pa ni.

3. V obliki narobe obrnjenega srca sta na zgornjem delu polja združeni dve listnati vitici, ki na vrhu nosita posodico z ognjem. Pod tem segmentom sta v igrivem duetu jagnje in volk, ki nas spomnita na lepo število rekov

Poslikava sklepnega dela prezbiterija (risba je delo ak. sliiikairja V. Povšeta; iz air hi va Zavoda za spomeniško varstvo Celje)

in basni. Pod gredo, na kateri se ta dva štirinožca vzpenjata na zadnji taci, je bogat cvetlični preplet in polje na spodnjem robu sklene skodelica, bogato napolnjena s sadjem.

4. Skoraj v krogovičje, ki se šilasto vzpenja nad okni, sega razcvetajoča se potonika, čeprav bi spričo stilizacije zlahka mogel biti tudi kateri drugi cvet — steblo in listi pa so se vnovič uklonili fantaziji groteskno spetega vitičja. Pod njo sta dve kozlovski »doprsji« in brez posebnega napora razberemo v vitičju pod njima podobo zaobljene vaze. Kozliča, na pol skrita v to svojevrstno rastlinsko posodo, sta obrnjena vsak v svojo smer, tako da se njuni rogovi nad hrbtoma križajo. Pod tem domiselnim motivom se med rastlinskim spletom kaže glava, za katero moramo reči, da kaže dosti portretne poteze. Prav na spodnjem robu pa je vnovič posoda, napolnjena z okroglimi in ovalnimi predmeti. Le-ti so tako neopredeljivi, da se zastavlja vprašanje, ali je marijagraški mojster v njih nameraval upodobiti hlebčke kruha ali prodnike s savinjskega obrežja. Pri opredelitvi tokrat hudo pogrešamo barvo, saj sivina prej govori v prid kamnom kot pa kruhkom.

5. Čez zgornjo polovico polja je vzbrstelo vitko drevesce, ki mu seveda ne manjka nenaravno oblikovanih popkov in brstičev. Prav na dnu spodnje polovice polja stoji k nam zasukani goli mladec s palico v roki, romar torej. Na široko je razkrečil noge, in čeprav mu vidimo obraz, nam z njim ničesar ne pove. Izraz je pred radovednimi pogledi zaprl; kdo in kaj počenja v tem okolju, pričajo samo popotna palica in bisaga, obešena čez desno rame.

6. To polje je polno zanimivih motivov. Prav na vrhu je glava dvornega norca z značilno čepico, a pod njo le prazen oprsni oklep — kjer bi morale biti roke, zeva prazna odprtina. Tudi pod pasom ni trupa; kar brez vsega prehoda sta na tem mestu navzkriž položeni plunka in lutnja, kot nekakšen namig o nadaljevanju dvornih zabav. Motiv prekrižanih, po namenu sorodnih si predmetov, ponavljata bet in kij, okoli njiju pa so razpletene vitice, ki ju povijajo, kot bi bile pentlje. Spodnjo tretjino pasu zavzema upodobitev povsem gole ženske, ki stoji pred širokim čebrom, iz katerega štrlita nožici, očitno nogi otroka, ki je bil utopljen v vedru, žensko — detomorilko ovijajo kače, ki so se ji zagrizle v gole dojke, z rokami pa se grabi za glavo in nad njo se zvija luskinasti rogati nestvor z grozeče odprtimi zobmi — očitno podoba hudiča.

7. Na vrhu je upodobljena konjska lobanja, skozi očesne dupline se je pretaknila kača in se dvojno zvila. Pod njo je spet motiv prekrižanih predmetov, ki po sorodnosti funkcije sodita skupaj — po brenkalih in kijih sta tu tulec s puščicami in bodalo v toku. Kratka cezura simetričnega vitičja ločuje orožje od možica, ki ima kot boben napet trebuh in kratke, zamaščene noge. Povsem gol je, le zašiljena kapa mu čepi na glavi, sicer pa je zanimiv zato, ker napihuje velikanski balon. Presenetljivo čvrsto stoji na krhkih uvoj-kih vitic, pod katerimi je prav na dnu polja počivajoče živinče. Zaradi dolgih ušes v njem takoj spoznamo osla, a zaradi oblega telesa in kratkega gobčka precej spominja tudi na jagnje.

8. Zadnje polje grisaillov ni popolno. Prav na vrhu je peščena ura, postavljena človeški lobanji vrh temena. Kaj je bil Marijagraški mojster naslikal na spodnji polovici zadnjega polja, za dekorativno vegetacijo, ne vemo in tudi

zlepa ne bomo. Naj so sledile groteske ali simbolna podoba, spraševanje je zaman, saj so freske na tem mestu uničene.

Da bi lažje razložili notranjo povezanost motivov in skupno vsebinsko sporočilo, naj na kratko povzamemo: večji motivi so trije (mladca ter Adam in Eva s 1. polja, detomorilka s 6. polja), manjših simboličnih, v sebi sklenjenih motivov (kozliča, posodice z različno vsebino itd.) pa je petnajst. Priznati je treba, da je glede na obseg poslikanih površin pomembno tudi dekorativno vitičje, vendar samo po sebi nima posebne vsebine. Tako bohotno nadvladu-joče je, da nas na prvi pogled zavede, da stojimo pred zgolj grotesknimi polji, to modno, na mah povsod prisotno dekoracijsko formulo pričenjajo-čega se 16. stoletja. In ker je za grotesko značilno, da med fantazijsko vegetabili svet vpleta brez reda predmete in osebe, humorne like in spake — mar ne bi mogla tudi tu?

Odgovor je odklonilen, ker groteska ohrani svoj primarni, t. j. dekorativni značaj le tedaj, ko ni kombinirana z vsebinsko povsem nedvoumnimi motivi, še manj, če se ti zlivajo v enovito misel. Groteska je v marijagraških grisaillih vsekakor dekorativni okvir, a težo slikarij določajo povedni motivi. Da, Adam in Eva sta lahko berljiv motiv, tudi lobanja s peščeno uro je za vsakogar zgovorna: a kaj počneta v tej družbi ruvajoča se mladca, kaj tre-bušnik z balonom, kaj plunke?

Vrniti se je treba v čas pred štirimi stoletji in pol, ko si je umetnik le malokdaj privoščil svobodo, da bi v sklopu sakralnih poslikav ne imel določenega cilja, da bi na videz med seboj tuji elementi ne imeli notranje povezave. Izrabil je možnosti, ki jih je ponujalo svetovje krščanskih simbolov, ter jih spletel v smiselno sporočilo, sestavljeno iz včasih preprostih in drugič težko doumljivih podob. Medtem ko je visoki čas gotike še sledil — ali pa ga je vsaj nadvladoval — universumu krščanskih idiomov, se z rastjo renesanse pojavljalo nove prvine, moralni, zgodovinski in mitološki elementi, ki imajo korenine v antičnem védenju in sporočilu. Srednji vek je to zakladnico na dolgo in široko študiral, dokler ni naposled prišel čas, ko je ta svet postal tako zelo njegova last, da ga je izrazil. Ne oziraje se na tipe in nivoje razlag, je antične idiome posredoval, jih s srednjeveškimi, izrazito krščanskimi motivi zlil v eno in iz te posode zajemal, da je s tako prekvašenim novim besednjakom v starem sistemu »zlaganja« simbolov služil ustaljenim namenom mora-lizirajočega opominjanja.3

Naj zato začnemo pregled simbolnih pomenov pri najpreprostejših motivih. Med najbolj vsakdanje sodijo v našem primeru živalski liki. Dvojica jagnjeta z volkom: jagnje je že od začetka krščanstva zgledna podoba čistosti, nedolžnosti, volk pa je pojem vsega zlega. Tudi kozličev, ki sta tako igrivo zataknjena v rastlinsko vazo, ne moremo interpretirati drugače kot odmev parabole o grešnem kozlu — saj je roge, parklje itd. tako pogosto posojal upodobitvam vraga, peklenščkov in drugih strašljivih prebivalcev spodnjega sveta. Verjetno tudi dolgouhi osel, mirno počivajoč na dnu svojega polja, ne presega najpreprostejše simbolne opredelitve nevednosti, oz. ne sega iz širšega, skoraj občega pomena teme in somraka, kar pa se vnovič veže na satanske, demonske sile.

Dvomi o simbolnem pomenu motiva se zastavljajo ob treh skodelicah, ki nosijo različno vsebino: plamen, sadje in okrogle predmete, za katere smo

že rekli, da bi utegnili biti ali kamni ali kruhki. Ne le, da zavoljo vprašljive opredelitve kamnov-kruhkov pogrešamo barvo, pogrešamo tudi manjkajoče freske na osmem polju, saj je prav mogoče, da je bila tam naslikana še četrta posoda. Morebiti bi tako dobili zanimivo kombinacijo motiva štirih elementov, prapoeel vsega snovnega življenja, ki jih je srednji vek povzel po antičnih filozofih in jih vključil v svoj nauk o kozmogeniji. Štirje elementi, Ogenj, Zemlja, Voda in Zrak so le redkokdaj upodobljeni v materializirani, nealegorični pojavni obliki kot plamen, sadeži itd. Seveda je to zgolj domneva, čeprav je zaradi zapletenega značaja fresk dosti verjetna. Vsekakor je treba pustiti drugo možnost, da je Marijagraški mojster uporabil skodelice z različno vsebino le kot dekorativni element.

A vendar plamen in sadeži odpirajo še tretjo pot med simbolnimi pomeni in ta je najbliže rdeči niti, ki povezuje vse ostale upodobitve: ogenj, ki mimogrede ugasne, in sočni sadeži, ki v kratkem uvenejo in zgnijejo, sta bila pogosta slikarska idioma v bogatem besednjaku ideje o minljivosti in ničevosti. Še stoletja poprej, ko je bila gotika na vrhuncu moči, bi takih simbolov ne našli, takrat je še gospodovala personifikacija Smrti, a ko se je gotika že prevesila v renesanso, je ples okostnjakov izgubil svojo prvo vlogo: sedaj je umetnost rada in pogosto opozarjala na minljivost posameznih radosti bodisi z razkošjem in predmeti, ki se povezujejo s čutnimi užitki, bodisi s simboli, ki pomenijo uničevalno silo časa ali opozarjajo na vselej nemirno kolo Sreče.4

In v marijagraških freskah se vrstijo prav zgledni simboli čutnega uživanja in razkošja: tu je obraz dvornega norca, ki se šegavo reži iz sicer praznega oklepa, hkrati kot personifikacija in kot nosilec kratkožive zabave, smeha, ki zamre, ko je šala izpovedana in pri občinstvu sprejeta. Nekoliko bolj pretanjenemu načinu kratkočasja ustrezata prekrižani plunki (verjetno lutnja in mandora), a tudi glasbeno razkošje takih čutnih užitkov je minljivo in ugasne, ko potihnejo strune glasbil.5 Nasprotje tem poduhovljenim strastem so razborite zabave, znane vsem stanovom, zato sta tu dva para prekrižanih orožij: bet s kijem in puščice v tulcu ter rapir v toku. Vendar jih je v okviru ikonografske teme Ničevosti treba razumeti kot simbole, ki pomenijo minljivost moči in oblasti.

Prav tako se ni treba dolgo muditi ob motivu peščene ure, ki stoji vrh človeške lobanje, in ob kači, ki se je pretaknila skozi očesne dupline konjske črepinje. To so prastara slikarska gesla, ki lapidarno govore o kratkem trajanju slehernega življenja in o smrti, ki ji nihče ne more uteči. Pa tudi v tem je že novi besednjak renesanse: srednjeveški okostnjaki so se tudi morali podrediti procesu abreviacije in abstraktnega razumevanja, dokler se niso spremenili v srhljivo formulo lobanje« Kaj bi moglo bolje ilustrirati to misel, kot pesem z začetkom 16. stoletja (torej sodobnica -naših fresk), ki poje: U tempo passa e la morte vien, /perito, chi non fa ben, /facciamo mal e speriamo il ben, il tempo passa e la morte vien.7

Prav idealno nadaljevanje tega skupka simboličnih podob minljivosti je lik romarja s težko palico v roki in z bisago prek ramena. Rekli smo, da je njegov obraz zaprt in da ne govori o kakršnih koli notranjih vzgibih. Navsezadnje to tudi ni potrebno, saj je po vsem sodeč upodobljen v svojem najstrožjem pomenu, torej ustreza podobi človeka, ki je prišel tlačit zemljo za tisti čas, ko mu je odmerjeno življenje. Romar je zatorej simbol človeka, ki

Lobanja s peščeno uro (foto: ZSV Celje) Homo Bulla (foto: ZSV Celje)

je tujec v svojem trenutnem okolju, saj je pozemsko življenje le -prehod prek nekega kraja in časa, ko potuje proti svojemu daljnemu in končnemu cilju v večnosti. Romar kot iskalec notranjih ali božjih vrednot, odrekajoč se vsemu pozemskemu blišču in lagodnosti življenja, je v ikonografskih sklopih Vanitas sicer redkokdaj upodobljen, kar je spričo tako poudarjene misli o minljivosti tuzemskega bivanja in uživanja po svoje presenetljivo, zato pa je njegov lik na teh freskah toliko bolj dragocen in vnovič podčrtuje rdečo nit minljivosti.8 Naslednji zanimivi protagonist, ki bi nas — tako kot romar — lahko na prvi pogled zavedel, da gre za žanrsko figuro, je debelušast možic, ki napihuje velikanski balon. Starosti mu ne moremo določiti: obraz sicer ni več otroški, a telesni proporci (zlasti stopala in roke) so blizu razmerjem, kot jih imajo otroci v najnežnejši dobi. Mar bi to bil putto? Vsekakor je mogoče, čeprav se kaže v nekolikanj pretirani, če ne že kar karikirani telesnosti. In tu je tudi balon, ki to nenavadno osebo šele opredeljuje: sprejeti ga je treba kot predimenzionirani milni mehurček, ker je prav v tem skrit temeljni pomen te nenavadne osebice. Primerjava človekovega življenja z milnim mehurčkom, da je oboje kaj kratkega veka, je dediščina pozne antike, znana iz Lukijanovih del, a renesansa je to misel oživila. Iz Italije je geslo Homo Bulla (Človek

je milni mehurček) ob koncu 15. stoletja raznesla v svet knjiga Hypnerotoma-chia Poliphili,9 ki je močno vplivala tako na filozofijo kot na umetnost humanizma. Na drugi strani pa je severna renesansa na prehodu iz 15. v 16. stoletje prav tako že uporabljala izraz Homo Bulla, vendar ne v družbi z milnimi mehurčki, pač pa z zelo sorodnim simbolom, s prozorno kroglo kot podobo sveta.1» Vse kaže, da je bil Marijagraški mojster seznanjen tako s teoretičnimi deli italijanskih humanistov kot s formalnimi rešitvami severnih slikarjev; posledica takega obojestranskega poznavanja pa je naša upodobitev, ki združuje prispevka obeh kulturnih sredin in prav zato daje vtis deformiranosti, za oko pretiranih razmerij.

Luksurija — detomorilka Alegorija Priložnosti (foto: ZVS Celje)

to: ZSV Celje).

Ikonografsko nevsakdanja je tudi podoba ženske, ki so se ji v gole nedri zagrizli luskinasti nestvori, in stoji pred čebrom, iz katerega molita otroški no-žici. Že Stopar jo je imenoval »pogubljeno devico ali Luxurijo, ki je predstavljena kot detomorilka«.11 Bolj obče znana podoba personifikacije Luxurije se zelo razlikuje od naše upodobitve: zvečine je znana kot zapeljivka, rafinira-na, nečimrna hotnica, a taka galantna podoba je zrasla šele v 13. stoletju.12 Prvotno je bila upodobljena kot gola ženska, ki so se ji v dojke zajedle kače in v naročje zgrnile žabe ter druge živali: taka je nastala iz zmotnega razumevanja antične, poganske in tudi zgodnjesrednjeveške podobe Vélike matere — Zemlje (tudi Terra, Tellus). Romanika je namreč atribute njene zemeljske, hraneče, doječe matere Zemlje razumela kot simbole kaznovanja: kače, žabe, kuščarji in črvi so se polastili telesa, ki je grešilo, saj je po smrti prepuščeno v hrano takim, kar nagnusnim živalim. Torej se je v času med približno 1100 in 1200 izvršil preobrat iz materinske Zemlje, ki radevoljno hrani ob svojih nedrih živali, v Nečistost in Pohotnost, ki se ji najbolj odurne živali in pozneje tudi nakazna bitja kot vampirji zajedajo v najobčutljivejša mesta na telesu.13 Takih upodobitev Luksurije/Tellus je v 12. in pričenjajočem se 13. stoletju še sorazmerno dosti, a med njimi so le redke, ki se jim smisel razširja v drugačne odtenke. Za nas je predvsem pomembna povezava Luksurije z detomo-rilko, ki ji je čas okoli leta 1200 odmerjal vidno mesto v kompozicijah Poslednje sodbe; najbolj znana taka upodobitev pa je v Reimsu, ko je še posebej zaznamovana s trupelcem otroka, ki ga je ubila in ji visi okrog vratu.14

Marijagraška freska pomeni izredno pozen odmev te inačice Luksurije, ki se v širših evropskih okvirih ni nikoli posebej zasidral. A vendar je na Slovenskem nesporno upodobljena Luksurija-detomorilka vsaj še — v precej propadli podobi — v pokopališki cerkvi sv. Tomaža na Velikih Poljanah, ki jo je v približno istem času, kot so nastale marijagraške freske, naslikal Tomaž iz Senja; dokaj verjetno je, da je bila kot detomorilka predstavljena tudi Luksurija z Visokega pod Kureščkom, kakor jo je leta 1443 upodobil Janez Ljubljanski.13 Ta pozni odmev v bistvu romarske ikonografske teme so prinesle burna verska in družbena dogajanja iztekajočega se srednjega veka, predvsem delovanje spekulativnih katoliških redov. V našem primeru so odločilno vplivali verjetno pavlinci, ki so se z Madžarskega naselili na Hrvaško. Njihovim špekulacijam o dvojnosti grešnega telesa (Luksurije) in čistosti duše (ki je v likovni govorici ustreza podoba otroka — torej bi s tega zornega kota motiv pomenil, da grešno telo ubija svojo neomadeževano dušo)18 se Marijagraški mojster ni mogel ali pa ni hotel umakniti, saj je že samo v teh grisaillih nekajkrat dokazal, da je bil odprt za nevsakdanje vzpodbude tako s severnih kot z južnih vetrov. — Pristaviti je treba, da Luksurija v podobi ženske, ki jo napadajo nestvori, v visokem srednjem veku ni bila povezana z Vanitas. Bila je vase zaprta pregreha, ena najhujših — tako kot Avaritia-Skopost — in upodobljena predvsem samostojno. Z Vanitas se je zbližala šele kot razkošju vdana kurtizana, kakršno je uveljavila gotika. Zato v 15. in 16. stoletju ne manjka primerov v severni umetnosti, ko okostnjak kot vselej prisotna grožnja smrti stiska v svoj objem lepo Luksurijo, v katerih se združuje fantastika mrtvaške vsemogočnosti in poudarjene erotike, tako da moramo njeno prisotnost v naših freskah sprejeti v tem pomenskem smislu, kot zelo

izvirno povezavo (formalnega) romanskega moliva s psihološkimi vzgibi poz-nogotske »mrtvaške« Vanitas.17

Kot ikonografska uganka ostaja še motiv dveh mladcev s prvega polja. Večjemu, ki se opira na palico, se je na hrbet okobal zavihtel manjši ter ga zgrabil za čop las. Temu motivu v okviru slovenske gotike kar ne moremo najti primere, pa tudi v širšem evropskem prostoru so take upodobitve redke. Vsemu navzlic pa ni sporno, da je pred nami že renesančna inačica Kairosa: to je bil sprva manj pomemben helenski bog trenutka, od katerega je bila odvisna sreča, seveda, če je človek znal »trenutek« pograbiti, tako da so mu pustolovci, trgovci in celo roparji prinašali darove. Starorimska kultura ga je vzela za svojega pod imenom Occasio-Priložnost in še vedno je ostal pojem tistega časovnega utrinka, ki lahko spremeni usodo posameznika ali sveta. Znanih je nekaj antičnih upodobitev, kjer se predstavlja kot mladenič, praviloma je gol, s perutničkami na ramah in petah, med drugimi atributi pa je najpomembnejši tisti slavni čop las, za katerega je treba Priložnost zgrabiti.18 Taka podoba Kairosa — Occasionis je nespremenjena vztrajala tja do 11. stoletja, pozneje pa se je začela pomensko in oblikovno zlivati z likom Sreče-Fortune. Za ilustracijo si prikličimo v spomin tožečo pesem o Fortuninem kolesu iz zbirke Carmina Burana:19

Fortuna tepe me trdo in njena rana peče, ker milost mi je vzela vso, po licu solza teče. Spredaj kodri ji rasto, kot nam pesem pravi, a ko zgrabiš Priliko, plešo ti nastavi.

Vnovič se zastavlja vprašanje, kje si je Marijagraški mojster pridobil védenje o tej alegorični osebi, ki je med 11. in 15. stoletjem — vsaj kolikor mi je znano — poniknila iz likovnega sveta. Occasio-Priložnost je v poznem 15. stoletju oživila Italija v kompilacijah poganskih, okultnih in krščanskih simbolov, ki so od Colonnove Hypnerotomachie Poliphilii dalje ilustrirane.20 vendar je v njih Occasio ženska, ki lovi ravnotežje na krogli, kar pomeni, da je prevzela zunanjo podobo Sreče. Zdi se, da bi Marijagraški mojster utegnil poznati relief s Torcella iz 11. stoletja, to je najbližji vizuelni vzgled, na katerem je — kljub razlikam v kompoziciji — največ skupnih elementov z našo upodobitvijo. Pomembno je predvsem to, da je tudi na Torcellu krepak mladenič zgrabil Priložnost za čop las, ki ga, zadovoljen z zmago, nikakor noče spustiti.

Nezanesljivo Priložnost bi v sklopih s tematiko Ničevosti in Minljivosti v tem času le težko našli. Vendar sta si vsebinsko Occasio in Vanitas zelo blizu, obe opredeljuje misel, da je Sreča kratkotrajna: Occasio je treba zagrabiti, da se človeku sreča nasmehne, Vanitas pa poskrbi, da se v naslednjem hipu sesuje v nič in nad prahom nekdanjih užitkov zavlada Smrt.

Zgolj o Adamu in Evi še ni tekla beseda. Dejanje izvirnega greha ob drevesu spoznanja je njima in človeštvu odvzelo večni raj in prineslo vse gorje, ki prej ni bilo znano. Tudi smrt. — Interpretacij motiva Adama in Eve

ob di-evesu spoznanja je nič koliko in premike v simbolnem pomenu opredeljuje cela vrsta nadrobnosti. Tokrat bomo omenili samo dve razlagi, obe pa izvirata še iz zgodnjega srednjega veka. Hrabanus Maurus je postavil trditev da je bil človek v raju postavljen izven časa, po grehu pa je bil podrejen

Adam in Eva ob drevesu spoznanja (foto: ZSV Celje)

pretakanju časa, torej minljivosti in smrti. Tej interpretaciji se ves srednji vek ni odrekel in ga je razvil v zanimive likovne rešitve; tipično srednjeveški prispevek pa je tudi tipološka primerjava med »prstenim« človekom Adamom in »nebeškim« človekom Kristusom. Ob tem tipološkem izhodišču, ki ga je zapisal sv. Pavel v pismih Korinčanom (1,15), je za nas dragoceno nadaljevanje v Lukovem komentarju cerkvenega očeta Ambroža (IV., 35), ko je primerjal preizkušnje Adama in preizkušnje Kristusa. Ce se prvi ni znal upreti zapeljevanju in je sebe in človeški rod pahnil v greh, nakopal večno trpljenje in smrt, se je drugi skušnjavam uprl, s svojo žrtvijo je omilil Adamov prestopek in vsaj nekaterim, pravičnim, odvzel pezo večne smrti.21

Ni naključje, da so opisani prizori zbrani v sklepu prezbiterija. Adam in Eva sta kot svetopisemski motiv umljiva na mestu, kjer sta naslikana. A njuna prisotnost pomeni tudi uvod v ostale grisaille. Ob drevesu spoznanja se torej pričenja opominjajoča slikarska pesnitev o grehu, minljivosti, ničevosti in smrti. Osemkrat je Marijagraški mojster razvil ta moralizirajoča, s sivim v sivem naslikana »besedila« in jim v že znano, gotsko miselno podobo natočil novih gesel, zvečine že renesančnih emblemov in hieroglifov. Homo Bulla, Occasio, simboli čutnega uživanja in posameznih strasti — vse to je vpeto med komaj uveljavljeno grotesko. Marijagraški mojster je ob teh grisaillih dokazal, da je tako po obvladovanju formalnega izraza kot po poznavanju zapletenih pomenskih podob že človek novega veka. Presenetljivo je njegovo védenje o emblematiki — vsaj za naše razmere: navsezadnje cerkev na gričku ob Savinji ne stoji lučaj vstran od kakšnega humanističnega središča, kjer bi se vretje novih nazorov in spoznanj moglo izmuzniti skozi pri-škrnjena vrata. In tako kot je cela vrsta motivov blizu teorijam italijanskih humanističnih krogov, se na drugi strani marsikdaj vzbudijo žive primerjave s tistim svetom simboličnih, hkrati humornih in bridko resnih podob, ki se je razigrano posedel denimo ob robovih niirnberških in augsburških knjižnih ilustracij od Ladje norcev do Molitvenika cesarja Maksimiljana I. Verjetno je v svetovju simbolov, ki jih je Marijagraški mojster prinesel v grisaille, vsaj kanček tistega renesančno manierističnega snovanja, ki je v Augsburgu za časa Fuggerjev spodrival gotiko.

Vanitatum vanitasi Kako bolestno resno je gotika še sprejemala nauke in jih v moralični poduk širila v slikarski govorici. Isti izrek je renesansa spremenila v prizorišče, po katerem je mogla razpletati embleme, sčasoma pa je postajal vse bolj didaktičen, zlagoma povezan celo s pozitivnimi, optimističnimi simboli vstajenja in vrnitve. A do takrat je tudi v velikih središčih moralo poteči še dobro stoletje. Marijagraški mojster je v teh upodobitvah dokazal, da se je povsem odprl pojmovnim in oblikovnim zahtevam 16. stoletja. Njegove podobe še niso v celoti renesančni emblemi, so pa več kot prekva-šeno gotsko izročilo. Mogoče so bile tedanjim obiskovalcem te cerkve umlji-vejše in bližje, kot so nam. Kdo bi vedel?

OPOMBE

1 France Stelè: Monumenta Artis Slovenicae, /.: Srednjeveško slikarstvo, Ljubljana 1935, str. 2, 30, 34. France Stelè: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969, str. 75, 76, 146.

2 Ivan Stopar, Nova odkritja v cerkvi Marija Gradec pri Laškem, Celjski zbornik, Celje 1968, str. 261—263.

3 Jean Seznec: The Survival of the Pagan Gods, New York 1961, str. 247 ss.

4 Jan Bialostocki, 'Kunst und Vanitas' Stil und Ikonographie, Dresden 1966, str. 190 ss.

5 Upodobitve glasbil so od zgodnjega srednjega veka pogoste, dasi gre predvsem za željo, da bi instrumenti poveličevali nebeško slavo itd., so atributi svetnikov in skoraj obvezno so prisotni v določenih prizorih kot je ples angelov, slavljenje Marije itd. Prim. H. Braun, 'Musik, Musikinstumente', Lexikon der christlichen Ikonographie, 7, Rom-Freiburg-Basel-Wien 1972, stp. 597—611.

V smislu atributov v upodobitvah Vanitas pa se glasbila vrstijo v bogatem zaporedju, ki se razbohoti zlasti v 17. stoletju, ko namigi na Ničevost in Minljivost pogosto bridko izstopajo v izrekih, zapisanih na glasbilih. Prim. Bialostocki, op. cit., str. 201 ss. in ustrezne opombe.

Omenimo naj, da severna renesansa razvršča predmete pozemskega uživanja — po klasifikaciji Hadrijana Iunija — v troje območij; le-ta označujejo vita contemplativa (knjige, znanstveni pripomočki, slikarski pribor itd.), vita practica (dragulji, simbol vladarske moči, orožje, školjke itd.) ter vita voluptuarija (vrči in kupe, pipe, igralne karte, glasbila). Marijagraški mojster je mogoče poznal kakšno podobno razčlenitev — te zatrdno ne, ker je poznejša — in vsekakor je presenetljivo, da je sledil svetu novodobnega slikarskega besednjaka tako tesno za petami. Razvrstitev je povzeta po Bialostockem, op. cit. str. 200 in 224.

6 Italijanski humanizem zgodnjega 15. stoletja je prvič uporabil in upodobil lobanjo kot »okrajšavo« gotskih okostnjakov, severna renesansa pa je sami lobanji ali tudi lobanji z uro ipd. namenila predvsem vlogo meditativno-melanho-ličnega atributa. Horst W. Janson, 'The Putto with the Death's Head', Sixteen Studies, New York s. a., str. 7, 14, 15. Erwin Panofsky, 'Et in Arcadia ego', Meaning in the Visual Arts, Garden City, N. Y. 1955, str. 306—309.

7 Pesem je zapisana na podstavku majhne bronaste plastike, ki prikazuje putta, na pol zleknjenega in z lobanjo, posajeno na desno koleno, levico, s katero si podpira glavo, pa je naslonil na peščeno uro. Gre za italijansko anonimno delo iz zgodnjega 16. stoletja, Victoria & Albert Museum, London. V prostem prevodu bi se pesem, citirana po Jansonu, op. cit., str. 12—13, si. 8, glasila nekako tako: Čas mineva in smrt se bliža, (pogubljen je, kdor dobro ne dela,) grešimo in upamo v dobro; (čas mineva in smrt se bliža.)

8 Jean Chevalier & Alain Gheerbrant (ed.), 'Pélerin', Dictionnaire des symboles Paris 1974, 2. izd., III., str. 371—372.

Pri tej podobi romarja velja opozoriti, da je marijagraški motiv precej različen od siceršnjih srednjeveških likov. Če nič drugega, tokrat ni najobičajnejšega atributa romarjev — školjčne lupine, ali tudi sicer pogostega križa in praporca. V našem primeru gre za upodobitev romanja kot duševnega stanja, ki je neprekinjeno, večno dejanje, ne pa za romanje, ki ima cilj doseči določen, geografsko o-predeljiv kraj. Pred nami je torej primer iz krščanske antropologije (vita est pere-grinatio) z opredelitvijo status viatoris in nikakor ne v smislu peregrinatio ad loca sancta. Prim. W. Brückner, 'Pilger, Pilgerschaft', Lexikon der christlichen Ikonographie, 3, 1. c. 1971, str. 439—442.

9 Delo, ki je vplivalo na nastanek Colonnove Hypnerotomachiae Poliphilii, je bilo leta 1419 po naključju prišlo v Italijo. To je bila Hierogliphica, njen avtor Horapollo Niliacus (verjetno 2. pol. 5. stoletja) pa je bil aleksandrijski učenjak, ki se je lotil razlaganja skritega pomena staroegipčanskih posvečenih simbolov. Iz Hierogliphicae so italijanski avtorji 15. in 16. stoletja s slepim zaupanjem in precejšnjo mero nekritičnosti povzemali vsakovrstne simbole in jih presajali v svoja dela, izenačevali so pitagorejske simbole s hieroglifi, povzemali metafore in alego-

rije Grkov in Rimljanov, pridružili srednjeveško tolmačenje pomena rastlin in živali itd., tako da je nastal »privlačno zmedeni preplet« najrazličnejših simbolov. Temeljno delo renesančne emblematike in hieroglifike je tako postala Colonnova Hypnerotomachia Poliphili; delo je napisal sicer že leta 1467, vendar je bilo objavljeno šele 1499, bilo je ilustrirano in izhodišče za poznejše avtorje, med katerimi je bil posebej pomemben Alciati in njegov Emblematum liber iz leta 1531. Jean Seznec, op. cit., str. 100, 121. Arthur Henkel & Albrecht Schöne (ed.): Emblemata: Handbuch zur Sinnbildkunst des XVI. und XVII. Jahrhunderts, Stuttgart 1967, str. X, XI.

10 Znanih je cela vrsta upodobitev, izjemno ilustrativna pa je podoba sveta v prozorni krogli, kot je na zunanji strani kril triptiha Vrta naslad okoli leta 1500 naslikal Hieronymus Bosch. Za nas je — spričo ikonografske povezave pri nekoliko zapozneli severni renesansi — zanimiva slika Christopha Ambergerja, ki kaže putta, sedečega v presojni krogli, v kateri je tudi lobanja, pred njo pa peščena ura in sveča (Bamberg, Nadškofijska rezidenca).

Posebno poglavje pomeni razmerje med kroglo kot simbolom sveta in puttom z zavezanimi očmi; le obrobno se dotika — prek pojmov Smrti in Sreče — sklopa Ničevosti. Ker ne bi podrobneje ali odločilneje poseglo v našo obravnavo, sem se ekskurzu odpovedala. Sicer še vedno velja kot temeljno delo študija Erwina Panof-skega 'Slepi Kupido'; Ervin Panofski: Umetnost i značenja: Ikonoloske študije, Beograd 1975, str. 87 ss.

11 Stopar, op. cit., str. 262, 267.

12 Prim.: Emile Male: The Gothic Image: Religious Art in France of the Thirteenth Century, New York-London 1958, str. 105—110. Wilhelm Molsdorf: Christliche Symbolik der mittelalterlichen Kunst, Graz 1968 (2. izd.), str. 221—222.

13 Prim.: O. Hol, 'Luxuria', Lexikon der christlichen Ikonographie, 3, 1. c. 1971, stp. 123—124. Louis Réau: Iconographie de l'art chrétien, I., Introduction générale, Paris 1955, str. 166—168. Janson, op. cit., str. 5, 6.

14 Še vedno nista nesporno razjasnjena dva primera Luksurije: eden je na zahodnem timpanu Puerta de las Platerias v Santiago de Compostella, drugi na kapitelu cerkve v S. Maria de Tera. Ženska-Luksurija je označena samo z glavo, ki jo ima bodisi v naročju ali ob nogah. Avtorji niso enotnega mnenja, ker bi šlo lahko tako za Luksurijo-prešuštnico, zaznamovano z glavo umorjenega ljubimca (Arthur Kingsley Porter: Romanesque Sculpture of the Pilgrimage Roads, Boston 1923, str. 214, sl. 679) ali pa z Luksurijo-detomorilko (Réau, op. cit. str. 166).

15 Utemeljitev in primerjavo med Luksurijo z Visokega in z Velikih Poljan je podal Jure Mikuž, 'Nova dognanja o slikarstvu hrvaške skupine', Zbornik občine Grosuplje, X, Grosuplje 1978, str. 167—169.

16 Navedeno po J. Mikužu, op. cit., str. 169.

17 V mislih imamo slike Hansa Baldunga, im. Griena, njegovo delovanje na južnem Nemškem in vpliv na druge umetnike (zlasti Augsburg in Freiburg).

18 s. a., 'Kairos', Enciklopedija likovnih umjetnosti, 3, Zagreb 1964, str. 131. Ervin Panofski, 'Starac Vreme', Umetnost i značenje, str. 71—72 in 200.

19 Carmina Burana, Ljubljana 1976, str. 8 in 9. Pesem je navedena v prevodu Primoža Simonitija, v latinščini pa se glasi:

Fortune piango vulnera / stillantibus ocellis, / quod sua michi munera / sub-trahit rebellis. / verum est, quod legitur / fronte capillata, / sed plerumque se-quitur / Occasio calvata.

20 Prim. op. 9. Za emblematiko in hieroglifiko je bilo Alciatijevo delo nesporno dosti pomembnejše od Colonnovega, vendar je Èmblematum liber izšel šele leta 1531 in ga tu ne moremo upoštevati kot možen vir inspiracije.

21 H. Schade, 'Adam und Eva', Lexikon der christlichen Ikonographie, 1. c. 1968, zlasti stp. 67 in 43. Naj ob tem spomnimo še na zelo znano upodobitev Hansa Holbeina ml., ko ob Adamu in Evi stoji tudi Smrt.

ZUSAMMENFASSUNG

Reiche Wandmalereien in der kleine FilMkiirohe von Marija Gradec sind im Ganzen erst seit 1968 bekannt. Der Autor ist nur als Marijagraški mojster (Meister von Marija Gradec) in slowenische spätgotische Malerei definiert; die Datierung dieses Werkes, 1526, ist heute nicht mehr lesbar. Der Artikel beschäftigt sich nur mit acht enge und hohe Kompositionen, mit den so gen. GrisaiiiEs, die auf dem ersten Blick den Eindruck geben, es handelt sich nur um Groteske, die am Anfang des 16. Jh. sehr populär geworden ist. Bs gibt aber 18 (heute noch erhaltene) Motive, die der Vanitas-Theme untergeordnet sind und wegen üppiges vegetabilen Rahmes nicht sofort erkennbar in ihrer inhaltlichen Bestimmung sind. Die Vanitas Symbole steigern sich von eanz eifanche, Wie z. B. Ziegenböcke (Dunkelheit, Satan), Früchte und Blumen (Verfall der erdlichen Dinge), Totenschädel mit Schlange und Sanduhr, Waffen und Musikinstrumente (Vergehen des weltlichen Vergnügen), bis zum ganz ungewöhnliche Abbildungen. So muss man das Detail mit dem Pilger als Symbol für zeitlich eingeschränkte Anwesenheit der Seele aiuf der Erde betrachten, der Mensch sei nur als Pilger auf seiner Suche nach dem allerletztem Ziel iin der Ewigkeit. Etwas karilkierhafter Männlain mit der Blase erscheint als Homo Bulla (derMensch ist Seifenblase), seit Golonna's Hypnerotomachia Poüphdili erstklassiges Motiv der Vergänglichkeit, ganz berechtigt in diesem Zusammenhang- Für gewön-liche Abbildungen der Luxuria ist unsere Darstellung ziemlich seltsam: sie ist nämlich als Kindermördenki dargestellt, aber — noch immer im Rahmen slowenischer gotischen Malerei — sind zwei weitere solch ausnehmende Darstellungen bekannt, was muss als eine Besonderkeit des spekulativen Tendenzen des späten Mittelalters gelten. Als ikonographische Ausnahme muss man noch — szenisch verbildlichtes — Motiv des Kaiiras-Occasio (Gelegenheit) nennen. Aus Carmina Buraoa allgemein bekanntes Ratschlag, die Gelegenheit nach dem Schopf — und nicht dem kahlen Kopf — packen, ist hier realisiert, was ist wiederum eine Besonderheit. Damit steht diese Allegorie des fraglichen Glücks weit populärstem Motiv des Rad Fortunas sehr nahe. Alle diese Anweise auf Vergänglichkeit irdisches Vergnügen aber beginnen rniiit Adam und Eva, die im Paradies auser Zeit gestellt waren, nach dem Sünde aber Tod und Verfallen untergangen sind.

Manche Motive recht weltlich andeuten, aber durch ihre moralische Inhalt, als Mahnung vor alilen mögHichen Verlockerungen im täglichen Leben, ist ihre Abbildung in der Apsis durchaus berechtigt.

UDK: 551.44 (497.12—115)

DUŠAN NOVAK

KRAŠKI SVET V POREČJU SAVINJE

Opisana so območja, zgrajena iz karbonatnih in zakraselih kamnin. V tektonski enoti Savinjskih Alp so to Dleskovška planota, Raduha, Golte, Menina z Dobrovljami in Ponikovska planota. Zakraselih je še nekaj čokov apnenca v Karavankah in v območju Posavskih gub. Kraške pojave opazujemo tudi v litotamnij-skem apnencu. Razen v Savinjskih Alpah je povsod razvit plitev kras.

KARSTIFIED AREA OF THE SAVINJA RIVER BASIN

Some karsbified areas from the Savinja Alps (Kamnik Alps), Karawanke Mountains, and Sava Faids aire desoribed. The characteristic 'alpine karst landscape of Dleskovec, Golte and Menina upland plains, Raduha mountain, as well as of the Dobrovlje and Ponikva plains are considered. In the regions of Kairawanke some truncated limestone reefs are karstified. From the Sava Folds, however, karst phenomena developed lin the Tertiary Lithothamnion limestone are recorded. As to the depth, a shallow karst prevail lOver the deep one. The latter in Savinja Alps occurs only.

1. Uvod

Porečje Savinje je z geološkega in zato tudi z morfološkega gledišča precej razgibano. Ozemlje poleg drugih površinskih značilnosti alpskega sveta in obrobja panonske kotline odlikuje tudi kraško površje, vendar ne v tolikšni meri, kot smo to vajeni z Notranjske ali Dolenjske.

Porečje Savinje predstavlja nekak prehod z območja strnjenega kraškega površja k nekakšnemu panonskemu obrobju v podravskem, severovzhodnem, delu Slovenije {Novak, 1974). V tem območju apnenci in dolomiti ne grade več sklenjenih površin in njihova vertikalna razsežnost je mestoma precej majhna. Zaradi tega je mogoče tudi to ozemlje prištevati k takoimenovanemu osamljenemu krasu (Habič, 1969; Habe, 1972). Tod ni velikih kraških oblik kot so polja in uvale. Redke so tudi vrtače, čeprav ozemlje ni brez njih. Najbolj značilni so požiralniki in številni, v glavnem majhni ponikalni potoki

Avtor: Dušan Novak, mag. dipl. inž. geolog. Geološki zavod Ljubljana

ter izviri. Opazujemo tudi škraplje in žlebiče. Zakrasela območja tega porečja prištevamo v okvire tektonskih enot Savinjskih Alp, Karavank in Posavskih gub.

2. Pregled dosedanjih del

Prve geološke podatke so v porečju Savinje zbirali avstrijski geologi M. Lipoid, F. Teller, F. Kossmat in drugi še pred letom 1900. Novejši geološki podatki so šele iz let po drugi svetovni vojni, ko so se pričele sistematične geološke raziskave bodisi glede na ekonomsko pomembna področja ali pa za izdelavo osnovne geološke karte Slovenije (J. Rihteršič, 1960; M. Munda, 1953 ;M. H am ria, 1954, 1955; A. Ramovš, 1954; C. Germovšek, 1955; K. Grad, 1969; D. Kuščer, 1962, 1967; M. Pleničar, 1967, U. Premura, 1974, 1975 (itd.), ki pa krasa posebej ne omenjajo.

Sistematično je jame in brezna območja Savinjskih Alp leta 1926 naštel F. Kocbek v svoji monografiji o Savinjskih Alpah. S tega območja je tudi precej geografskih del, ki pa se s speleološko problematiko podrobneje ne ukvarjajo. Le-te se dotakneta obrobno P. Habič (1969) in F. Habe (1972), ki skušata tudi porečje Savinje uvrstiti v okvir kraškega sveta Slovenije. Nekaj podrobnih opisov kraških pojavov je omejenih predvsem na Hudo luknjo in območje Savinjskih Alp (Michler — Šerko, 1952; V. Gregorač, 1967; D. Novak, 1970, D. N ar a glav, 1975; itd.). Hidrogeološke razmere porečja Savinje je obravnavala regionalna hidrogeološka študija porečja Savinje, katere raziskave so potekale v letih od 1970 do 1973 (Geološki zavod Ljubljana).

S sistematičnim jamarskim raziskovanjem se v tem območju ukvarja jamarska skupina v Preboldu, v območju Hude luknje pa deluje skupina iz Titovega Velenja.

Za podatke, ki jih povzemam iz arhiva JK »Črni Galeb« (situacije jam in nekateri osnovni podatki) se vsem prizadetim zahvaljujem, kot tudi tov. S. Kvasu za pregled teksta.

3. Morfologija

3.1 Relief

Porečje Savinje se odlikuje po razgibanem reliefu, kjer se odraža vsa pisana geološka zgradba. Karbonatne kamnine grade visokogorski svet ostrih vrhov in hrbtov ter planot s strmimi pobočji. V nasprotju s tem je gričevje in hribovje zgrajeno iz mehkejših laporjev, peščenjakov in skrilavcev ter tufov, mestoma tudi iz magmatskih kamnin. Vmes so rečne doline, prekrite s prodom.

Na zahodu je docela visokogorski svet Savinjskih Alp in njihovega predgorja. Najbolj značilne so Dleskovška planota s Korošico, Velika in Mala planina. Na sever od tod potekajo Karavanke z Olševo (1929) in Raduho (2062), andezitnim Smrekovcem (1569 m) ter dolomitnim Paškim Kozjakom (1273 m), Stenico, Konjiško goro in Bočem. Ponekod se svet v tem ozkem pasu vzpne tudi do 2000 m. Z dolinami gorskih potokov so osamljene planote Menine (1450 m), Dobrovelj in Golt (1590). Z Menine prehaja ;pas višjega sveta v Zasavje, kjer je ob Savi hribovje, ki se dviguje preko 1000 m visoko. Najbolj so vidne Čemšeniška planina (1206 m), Mrzlica (1119 m), Zasavska gora (849 m), Lisca (947 m) pa Bohor (1023) m) in Kum (1219 m). Svet je razčlenjen, grape

so strine in ozke, pobočja so strma, vmes pa so široke rečne doline. Ta pas višjega sveta se zaključi v Rudnici in Orlici.

Med omenjenima pasovoma višjih vzpetin je gričevje, ki se pričenja nekako pri Gornjem gradu in sega do Sotle na vzhodu. V osrednjem delu je aluvialna spodnja Savinjska dolina — Celjska kotlina med Polzelo in Celjem. Ena od večjih kotlin je tudi šaleška dolina, prav tako tektonsko pre-clisponirana, predvsem s šoštanjsko prelomnico, ki poteka po njenem južnem robu.

Vzhodno od Celja se ob Voglajni in Sotli širi gričevnato Kozjansko z nekoliko izrazitejšim reliefom z značilnimi hrbti, zgrajenimi iz litotamnijskega apnenca, vloženega med mehkejše in slabše vezane sedimente.

Osrednja vodna žila tega sveta je Savinja s pritoki Lučnico, Dreto in Bolsko, Ljubnico, Pako, Voglajno in Hudinjo.

3.2 Klimatske razmere

V območju Savinje se stikajo vplivi alpske in subpanonske klime. Alpska klima prevladuje v zahodnem delu, subpanonska na vzhodu. Padavine so razporejene neenakomerno, 60 % padavin pade v toplejši dobi leta. Pas višjih padavin se sklada s pasom višjega sveta, kjer pade v Savinjskih Alpah celo okoli 2500 mm padavin, v dolinah pa nekoliko manj, n. pr. v Celju in Velenju 1130 mm, Lučah 1686 mm (povprečje za obdobje 1925—1960).

3.3 Razvodnica

Orografska razvodnica Savinje poteka od Zidanega mostu čez Straški vrh in se spusti na razvodje med Ično in Brnico vzhodno od Dola. Nadalje poteka po hrbtih preko Mrzlice in zavije proti zahodu na Javor (1131 m), čez Čem-šeniško planino do Trojan. Odtod se vzpne na Sipek (897 m) in poteka po hrbtih okoli izvirov Motnišnice preko Menine do prevala črnelec. Odtod krene na Kranjsko reber in čez preval Rak proti robovom Male in Velike planine, čez Sedlico na Ojstrico, Planjavo — čez Jermanova vrata na Skuto in Kopo (1958 m), nakar čez Pastirkov vrh (1034 m) in Pavličevo steno doseže vrh Olševe. Odtod gre preko Raduhe in smrekovškega hrbta čez razvodje pri Šentvidu, kjer doseže najbolj severno točko pod Uršljo goro v povirju Velunje. Odtod dalje poteka razvodnica čez Razbor in Graško goro ter po hrbtih severno od Zg. Doliča do Vitanjskega sedla (1454 m), kjer okrene proti Lubnici, se vzpne preko Konjiške gore in teče mimo Straže (499 m) na vzhod do Lipoglava. Odtod poteka proti jugu do Šentlovrenca, kjer vzhodno od Grobelnega zavije proti jugozahodu na Dobje in proti Lisci (947 m) na Vel. Kozje in se konča pri Zidanem mostu.

Porečje Savinje zajema površinsko okoli 1800 km2.

4. Zgradba

Porečje Savinje je zgrajeno iz različnih strukturnih enot:

Na zahodu je vzhodni del Savinjskih Alp, na severni strani del vzhodnih Karavank in obronki Pohorja, v osrednjem delu Celjska kotlina, na južni strani pa severni del Posavskih gub. V karavanškem nizu nahajamo zgornje karbonske plasti in permske sedimente, neskladovite do ploščaste temnosive psevdošvagerinske apnence, trogkofelske aipnence in klastične plasti. Mlajše-paleozojske kamnine ponekod prehajajo v spodnjetriadne Skrilavce in laporje.

posebno med Velenjem in Vitanjem ter potekajo v pasovih do Hudinje. Spodnjetriadne plasti so razširjene na obodu Savinjskih Alp in v posavskih gubah kot dolomit, skrilavci, gomoljasti apnenci ipd.

Aniz zastopa v glavnem dolomit, pestra pa je ladinska stopnja, ki zajema šelfno in globokomorsko sedimentacijo, v spodnjem delu povečani Mastite in psevdoziljske sklade, ki segajo ponekod celo v karnik (Buser in tov. 1968). V tem kompleksu nahajamo tudi kisle do bazične predornine. V zgornjem delu ladina prevladujejo apnenci in dolomiti.

Srednjo triado zastopata sprva grebenski apnenec in dolomit. Med Velenjem in Vitanjem je apnenec podoben onemu v Savinjskih Alpah in sega iz srednje celo v zgornjo triado. Pogosto se menjava tudi z dolomitom.

V karniku se znova pojavi transgresija s klastiti in skoraj črnimi ploš-častimi apnenci, boksiti, tufi in lečami premoga. V noriku in retu pa sta dolomit in apnenec, ki je mestoma celo ooliten.

Oligocen je značilen po molasni fazi alpske orogeneze (gornjegrajski in soteski ribji skrilavci, v višjih horizontih sivica, andezitni tufi), v miocenu so značilni sedimenti v sinklinalah in morskih zalivih.

4.1 Karavanke

Severni del porečja Savinje je značilen po posebni zgradbi dela vzhodnih Karavank, ki segajo na naše ozemlje z območja porečja Drave. Značilna je tonalitna cona s skrilavci, diabazi in tufi, ki loči severni apneniški pas od južnega, 'katerega glavni zastopnik na tem območju je Olševa. Južni apneniški pas je na zahodu narinjen proti jugu in leži na mlajšepaleozojskih kamninah. Vzhodni del Karavank v ozkem pasu poteka preko Vitanja in Konjiške gore do Boča in še naprej proti vzhodu. Hribovje je zgrajeno iz karbonatnih kamnin, ki so obdane od terciarnih sedimentov.

V severovzhodnem delu porečja Savinje zadenemo na met amorino kamnine obronkov Pohorja. Te grade svet ob Paki nad Zgornjim Doličem. Gorska veriga Karavank južno od Pohorja preide v predalpsko gričevje in jo od Pohorja odreže labotski prelom, ki poteka mimo Dovž in proti jugovzhodu mimo Vitanja.

Severne Karavanke so zajete v porečje Savinje le v mezozojskem predgorju Uršlje gore. V ta pas sodijo tudi triadne krpe pri Zg. Doliču (Tis-nik).

Južne Karavanke loči od Savinjskih Alp pas paleozojskih skrilavcev pod Olševo, ki pa se kmalu izklini. Na plastovitih apnencih in skrilavcih nahajamo na stiku še temnejše anizične grebenske apnence (Huda peč, Strel-čeva peč itd.). Južne Karavanke se znova pojavijo vzhodno od Smrekovca. Od Celjske kotline jih loči šoštanjska prelomnica, ki poteka ob šaleški dolini. Od drugih mezozojskih členov je omeniti le še krpe gosavske krede v območju Stranic.

Od terciarnih kamnin zavzemajo večje površine transgresijski oligocen-ski klastiti ter miocenski tufi in litotamnijski apnenec. Oligocenskih sedimentov je največ v šaleški dolini, ki je zatem bila zapolnjena še s pliocenskimi plastmi. Tektonska gibanja v tem zgradbenem pasu so v zvezi s pritiski, ki so bili enaki kot v Posavskih gubah. Enote se obračajo tudi v dinarsko smer. Pritiski so Karavanke stisnili v ozke gube in jih deloma dvignili čez tonalitno črto, severni del Karavank pa se je še pogrezal. Kamnine pri Zg. Doliču so

Sv. Duh pod Olševo St. Duh village under Olševa Mit.

ostanki, ki še štrle na površje. V mlajšem terciaru se je pogrezal še južni del, ob šoštanjskem prelomu še šaleška dolina.

4.2 Savinjske Alpe

Zahodni del porečja Savinje sodi k Savinjskim Alpam. Le-te predstavljajo veliko grudo, ki kaže luskasto zgradbo. Ob robovih je narinjena na Karavanke, na jugu pa na Posavske gube. K Savinjskim Alpam prištevamo še manjše grude, Rogatec, Golte. Menino, Dobrovlje, Ponikovsko planoto in triadne kamnine pri Vojniku. Njihova povezava je prekinjena z udori vmesnih grud, ki so sedaj zapolnjene z mlajšimi sedimenti (Premru, 1974).

Savinjske Alpe so zgrajene v glavnem iz triadnih kamnin, pretežno apnencev, grebenskega apnenca in dolomita. Značilna je nejasna meja med srednjo in zgornjo triado, ker niso razvite klastične karnijske plasti. V podlagi teh kamnin leže neprepustne kamnine spodnje triade, na severni strani pa leže nad skitskimi plastmi tudi paleozojske kamnine. Le v Menini je razvit ozek pas karnijskega laporja in tu pokriva vršno planoto dachsteinski aipne-nec. Savinjske Alpe tvorijo med Veliko planino in glavnim hrbtom sinklinalo, ki je nekajkrat pretrgana. Na površju je dachsteinski apnenec, na obrobju in ob prelomih pa ladinske in starejše plasti. Za to ozemlje je značilna debela skladovnica vulkanogeno sedimentnih terciarnih kamnin, ki zapolnjujejo ozemlje med Raduho, Goltmi, Travnikom in Menino ter segajo celo še na vzhod proti Celju.

V območju zgornje Drete je v Kranjski rebri, Plešivcu in v dolini Črne na drugi strani, kompleks metamorfoziranih in magmatskih kamnin srednje

triade. Pliocenske plasti so odložene v gričevju med Dreto in Savinjo, kvartarni nanosi pa v vseh rečnih dolinah. V območju Savinjskih Alp je v starejšem terciaru prevladovalo gubanje in narivanje, v mlajšem pa dviganje in grezanje grud ob prelomih. Na prostoru najbolj pogreznjenih grud je Celjska kotlina. Kot osrednji del porečja Savinje je na severu in jugu obdana s prelomi, proti vzhodu pa prehaja v miocensko gričevje.

Savinjske Alpe so doživljale po udoru Ljubljanske kotline samostojen razvoj. Velika gruda je bila potisnjena od severozahoda proti jugovzhodu (Koss-mat, 1913; Rakovec, 1934) ali pa tudi od severovzhoda proti jugozahodu (Winkler, 1923). Posamezne grude so od celote oddeljene s prelomi in udori, zveza pa je zatem prekrita s terciarnimi sedimenti. Eden od značilnih prelomov poteka vzdolž doline Črne in Drete na južno obrobje Celjske kotline.

4.3 šaleška in Celjska kotlina

V osrednjem delu porečja Savinje sta dve značilni udorini, šaleška dolina in Celjska kotlina. Prva se je udrla ob šoštanjskem prelomu in jo je kasneje zalilo pliocensko jezero. V tem prehodnem elementu med Karavankami in Savinjskimi Alpami so nastajale debele plasti premoga.

Celjska kotlina, ki leži nekoliko južneje, je vezana na motniško-sinklinalo in »vulkansko črto«, ki poteka od Gornjega grada čez Kokarje in Dobrovlje do Pirešice in Vojnika (Rakovec, 1949). Pri Vojniku se ta črta stika s šoštanjskim prelomom.

Na severni strani Celjske kotline so še zadnji odrastki Savinjskih Alp v Gori Oljki in ponikovski planoti, ki sta zgrajeni iz srednje do zgornje-triadnih apnencev in dolomitov. Proti vzhodu je iz miocenskih sedimentov tufov in laporjev zgrajeno gričevje. Dolina je zasuta s kvartarnim prodom.

Tudi območje smrekovškega vulkanizma, ki je bilo nekoč severno od Julijskih Alp, sodi k Savinjskim Alpam. Od njih ga ločita smrekovški in šoštanjski prelom. Smrekovški prelom poteka po južnem robu tonalitnega pasu, šoštanjski pa se odcepi od njega severno od Boskovca. Vzhodno od tod poteka v tej smeri še donački prelom.

Ob teh prelomih opazujemo horizontalne premike. Tako je bilo ozemlje severno od savskega preloma premaknjeno proti jugovzhodu.

4.4 Posavske gube

Južno od Celjske kotline so Posavske gube, ki sestoje iz dveh v smeri vzhod—zahod slemenečih antiklinal, trojanske in litijske in dveh sinklinal, motniške in laške. Ob podolžnih in prečnih prelomih so se skladi premaknili in ponekod luskasto narili tako, da sedaj opazujemo več tektonskih enot (Premru, 1974). V jedru antiklinal so mlajši paleozojski sedimenti. Triadne karbonatne kamnine so v glavnem na slemenih kot denudacijski ostanki (Čemšeniška planina, Gozdnik, Mrzlica, Slomnik, itd.). Na severnem krilu je značilna serija psevdoziljskih skrilavcev. Le-tej je vzporeden še pas na severni strani laške sinklinale, odrezan s termalno črto Medija—Laško.

Na severni strani litijske antiklinale je pas triadnih apnencev in dolomitov. V tem območju je na površju paleozojska podlaga le pri Rimskih Toplicah in v okolici V. Kozjega. V sinklinalah so terciarni, povečini premogo-nosni sedimenti, laško sinkJinalo pa na severni strani spremlja pas andezita od Govc proti zahodu.

0) .g

« ri

z"?

i—i

> S

<Č t/3

3 °

i-i cS

UJ a 0:1 >

O C a,

> S

H'g

W ^

> «

2.s

< t C* «

o H

(U

a:

.a «

c c

4-1 Ä 1)

o

c

a >

5. Kraški svet

V porečju Savinje lahko iščemo, glede na pisano tektonsko zgradbo, večje kraške površine le tam, kjer so ohranjene večje in debelejše mase karbonatnih kamnin, ki so dvignjene visoko nad erozijsko osnovo. Taki primeri so v osrednjem bloku Savinjskih Alp in predgorskih masivih Menine in Dobrovelj ter v Golteh. Druge površine, Tisnik, Vitanjsko—vojniški karbonati, karbonatni čoki v Posavskih gubah itd., pa so slabo zakraseli. V glavnem so razpokani in manj kavernozni. Za planotasti svet ponikovskih planot in Zasavje je značilen plitev kras.

Habič (1969) prišteva ozemlje osrednjega dela Savinjskih Alp, Menino, Olševo s Plešivcem ter Peco v kategorijo alpskega krasa, ostali del porečja Savinje pa k takoimenovanemu »osamljenemu krasu« vzhodne Slovenije. K značilnostim tega ozemlja prišteva brezvodnost visokogorskega površja in izdatne izvire v dnu globoko vrezanih dolin ali na obrobju zakraselih planot. Značilnost tega območja naj bi bilo tudi raztekanje kraške podzemeljske vode in le redkokje stekanje vode k enemu izviru. Z območja Savinje bi v nasprotje tej trditvi povedali, da prevladuje v kraških masivih n. pr. Menine, Golt itd., strnjeno odtekanje ali stekanje v le nekatere izdatnejše izvire v najnižjem delu obrobja, ter da ti masivi imajo vse značilnosti osamelih kraških otokov.

5.1 Kras Savinjskih Alp

Visokogorski svet Savinjskih Alp in njih predgorja je zgrajen iz prepustnega, bolj ali manj zakraselega dolomita in apnenca ter neprepustnih tufov, tufitov in različnih skrilavcev.

5.1.1 Dleskovška planota je eden od večjih kraških masivov na razvodju s Kamniško Bistrico. Zgrajena je iz srednje do zgornjetriadnih apnencev, nekoliko dolomitiziranih in močno zakraselih. Plasti so povite v položno sin-klinalo, kjer se na severni strani dvigujejo vrhovi gorskega hrbta od Ojstrice (2349) do Grintovca (2558), na drugi strani pa se razteza na jug od Presedljaja in doline Dol planote Velike in Male planine. Ob prelomu, ki poteka preko Presedljaja, je bila potisnjena planota Velike in Male planine na sever. Ob prelomnici, ki poteka mimo Korošice, so skladi Dedca potisnjeni na Ojstrico, na površje pa so prišli ladinski tufi in laporji. Planotast svet kot kadunjo zapirajo od severa anizične in skitske laiporaste in skrilave plasti in ploščasti apnenci, ki so v podlagi svetlejšega, mestoma grebenskega apnenca. Neprepustne plasti, ki se pojavljajo v dnu dolin, segajo mestoma visoko v pobočja. Na litološkem stiku so številni manjši studenci.

Zakrasela planota je razrezana s suhimi dolinami, značilne so še globoke doline, kot nekakšna polja z uravnjenim dnom in požiralniki (Petkove njive, Vodole, Korošica, Stare Štale,...) Proti zahodu prelomnica sledi dolini Luške Bele v dolino Kamniške Bele. To črto sledimo tudi s pasom ladinskega laporja, skrilavca, tufa in dolomita. Od vzhoda in jugozahoda zapirajo odtok vode proti Lučnici tufi v Podveži in dolomit ob Luški Beli. Velik del te planote se zaradi tega odmaka proti izviru Kamniške Bistrice in Bele. Le manjši del odteka proti Savinji v izvir pri Pečovniku nad Lučami, kjer segajo apnenci ob prelomu v ozkem pasu proti Raduhi. Ob visoki vodi se v tem območju pojavljajo tudi šte-

vilni bruhalniki. Raziskovanje v Erjavčevi zijalki nad Savinjo je pokazalo, da neprepustna podlaga usmerja podzemeljski odtok proti jugu (Novak, 1970).

Ob izlivu Luške Bele v Lučnico v Podvolovljeku je tudi Dovnikov izvir, ki je, kot je pokazalo opazovanje ob deževju, le preliv visoke vode z območja Dleskovške planote, sicer pa odvaja vodo Luške Bele, ki večkrat zapored izgine v grušču.

Površje Dleskovške planote je razen nekaj opazovanih objektov še povsem nepreiskano. S tega območja je značilna ca. 83 m globoka Erjavčeva zijalka. Omeniti je še Trbiško zijalko v bližini znamenite Igle. V to območje bi sodili površinsko malo zakraseli čoki pod Olševo, ki pa dajejo zanimivejše podzemeljske podatke. (Klemenškov pekel — 310 m. Glej Naraglav. 1975; šušteršič, 1974).

5.1.2 Raduha je sinklinalno oblikovan podaljšek pasu triadnega apnenca Savinjskih Alp, ki sega od Dleskovške planote proti severovzhodu in leži ob an-

■ . s ■ ■ ' '

m»**: "nymm

Izvir in požiralniki na Korošioi

Spring and swallow ho-les on Koro sica valley.

dezitu Smrekovca in Travnika. Od vseh strani je, kot je videti, triadni apnenec zaprt s tufi in skitskimi skrilavci. Severozahodna in jugozahodna pobočja so strma, jugovzhodno je položnejše in iporaslo. Na južnih straneh prekrivajo laporji in tufi. Površje Raduhe je zakraselo. Poznane so večje jame in brezna, n. pr. Murčeva zijalka pod Travnikom, Prepad na Konjskem vrhu, Sevnica nad Vodolami in 177 m globoka Snežnica pri pl. Javorje. V podnožju je poznana še Podraduška jama ob Savinji, nad pi. Arto pa Snežna jama in Jelenova luknja. Od večine omenjenih so poznana le imena in lege.

5.1.3 Golté so do 1590 m visoka, večkrat prepokana gruda triadnega apnenca, ki je v splošnem nagnjena proti severovzhodu. Od vseh strani je obdana s terciarnimi tufi in spodnjetriadnimi manj prepustnimi kamninami. Triadni sivi apnenec in dolomit sta tektonsko močno porušena. Terciarne plasti so bodisi v tektonskem stiku s triadnimi, bodisi diskordantno leže na

Še nepreiskana brezna na Dleskovški planoti

Unexplored shafts on the Dleskovška plain.

njih. Posamezni deli masiva se odmakajo v manjše izvire, z osrednjega dela pa odteka voda v izvir Libije.

Gol té se ob šoštanj skem prelomu naslanjajo na smrekovški andezit. Površje je dokaj zakraselo. Poleg že poznane Ledenice so v okolici Boskovca znane še Kebrova luknja, okoli 130 m globoko brezno, Mesarska lopa, Snežnica in jame pod Gostečnikovim stanom, Medvedja jama, Zagradiški prepad, Goliška kuhinka, Mišja jama, Konečka zijalka, Plešnikov prepad (52 m), jama vrh Tira, Mala jama na Loki in še okoli 15 drugih, še nepreiskanih kraških objektov, ki jih omenja Kocbek. Tudi novejše raziskave jamarjev iz Prebolda še niso utegnile izpopolniti vseh starejših podatkov. Med temi je omembe vredna le Kebrova luknja pod Mozirsko kočo.

5.1.4 Menina je del Savinjskih Alp, orografsko in tektonsko ločena od glavnega hrbta z Zadrečko dolino na severu in Tuhinjsko dolino na jugu. To je visoko dvignjena zakrasela planota. Kadunjasto oblikovan masiv je zgrajen iz srednje in zgornjetriadnih apnencev, v podlagi pa nahajamo spodnjetriadne skrilavce in kot bariero v vznožju pobočij tudi terciarne laporje in skrilavce.

Pri Gornjem gradu so pod Sv. Florijanom spodnjetriadne plasti, na njih ležita anizični ploščati apnenec in dolomit. Le-ta gradi vznožje Menine od Kokarij do soteske nad Mozirjem. Na južni strani je enak dolomit tudi v območju med črnim vrhom, špitaličem in Motnikom. V ladinski seriji kamnin je na severni strani zastopan apnenec z dolomitom, na južnih pobočjih pa so skrilavci. Tem plastem sledi navzgor sivi diploporni apnenec, vrh njega je 10 do 15 m debela plast rdečega karnijskega laporja, ki poteka v pasu od Ovčjega stanu proti Vrtačniku in Razgledniku. Ta ima za razvoj krasa važno vlogo. Nahajamo izvire ter manjše ponikalne potoke ter slepe dolinice. Vsa ta gruda je narinjena čez mlajše kamnine Tuhinjske in Motniške doline. Na Menini omenjajo vrsto prepadov in ledenic (Jespa), prepad pod Ovčjim stanom, prepad nad Strmčnikom in v Globočah, Jama v Gradišču, Jame v Gabernici itd., ki pa v glavnem niso preiskane. Doslej z Menine še ni podatkov o večjih in globokih kraških objektih. Ob vznožju Menine je ob Dreti ne-

Golte z Vologa The plain of Golte from the Dreta vailley

Topel izvir pri Okonind pod Goltmi Thermal spring ait Okonina under Gol-te Mt.

kaj izdatnih izvirov, kamor se steka vsa podzemeljska voda, proti Tuhinjski dolini pa podzemeljska bariera preprečuje odtok kraške vode.

5.1.5 Dobroveljska planota je nekoliko nižja gruda kot Menina. Od Menine je ločena s podoljem med Vranskim, prevalom Lipa in Šmartnim ob Dreti. Gruda je zgrajena iz apnenca in dolomita, razkosana s prelomi ter preprežena z žilami predornin in tufov. Od severa in vzhoda je zaprta s spodnjetriadnimi in terciarnimi plastmi, ob vznožju je vrsta izvirov od Pod-grajščice pri Vranskem do izvirov pri Nazarjah. Značilnih je nekaj suhih dolin, slepa dolina, vrtače in uvale. Severovzhodni del planote je bolj zakrasel kot južni. V Dobrovljah je poznanih predvsem precej požiralnikov, ki s stikov med tufi, keratofirjem in apnenci odvajajo vode po še nepoznanih poteh v podzemlje, že Kocbek (1926) omenja vrsto jam n. pr. Vračko zijalko, Hudo luknjo pri Letušu, štabirnico, škadavnico, Krapljetovo, Tinetovo, Cohovo jamo, Covški prepad, Hlastevo jamo nad Žovnekom, Lomski brlog, Brezno pri Pečovniku, Janževsko brezno (15 m), Mejalna jama, Šimanov kevderc, Ovčja jama, Veternico pri Vranskem, Planovsko zijalko, prepad nad Šmartnim, Remičevo jamo, prepad nad Snežečnikom, Forštnerjev prepad, Jerčkov brlog itd. vsekakor dovolj dela za jamarje, ki tod že delajo, saj je raziskanih že 25 objektov, od tega več brezen kot jam.

V zadnjem času so jamarji iz Prebolda dosegli v Dobrovljah v Neskončnem breznu globino 117 m (Habe, 1972), ter v nekem drugem breznu 363 m, vendar tod še ni konca. Omeniti je še odprto vprašanje povezovanja vod

Veternice in Podgrajske jame ter odtekanja vode iz požiralnikov pri Sv. Urbanu. Menimo, da izviri v obdobju planote odvajajo razmeroma med seboj ločene dele masiva, osrednji del pa se steka v globlje dele tektonske enote.

5.1.6 Med šaleško dolino in Celjsko kotlino je planota Ponikovskega krasa, ki sega na zahodu do gore Oljke (734 m), na vzhodu pa do 630 m visokega Kjumberka. Planota je razrezana v več enot. Doslej je v tem območju znanih okoli 30 objektov, večinoma kratkih jam, opazujemo pa še več suhih in slepih dolin. Značilni so špranjasti rovi in sifoni.

Planota je zgrajena iz zakraselega triadnega apnenca. Sivorjavemu spod-njetriadnemu apnenemu skrilavcu sledi ploščast apnenec in peščeno-laporast skrilavec, na tem pa leži dolomit, ki ga na jugu in vzhodu prekrivajo mlajše plasti. Zatem nahajamo neprekinjeno apnenčevo sedimentacijo od zgornjega ladina preko karnika do noriške stopnje in jure. V obrobju so terciarni tufi in laporji, ki prekrivajo triadne apnence. Zakrasela sta ladinskonoriški apnenec in dolomit. Površinske kraške pojave nahajamo kot vrtače, škraplje, manjše izvire in kot požiralnike manjših potokov pri Grebenčah in pri Ponikvi. Terciarni tuf in tufit prekrivata zgornje in srednje-triadni dolomit in apnenec, ki sta presekana s prelomi, ki so usmerjeni od severa proti jugu. Ob njih je ozemlje grudasto premaknjeno in na površje pridejo kamnine različnih triadnih stopenj. Na manj prepustnih kamninah se pojavljajo manjši izviri katerih voda ponikne kmalu pod izvirom v vrtačah in požiralnikih. Voda se znova pojavi v izvirih na pobočju Ložnice, Trnave, Steske in Pirešice. Pri

Požiralniki pod Sv. Urbanom na Dobrovljah Swallow hol e. s on Dobrovlje plain

Ponikvi se ipod vasjo Loke stekajo manjši potoki in izviri v niz požiralnikov, ki odvajajo vodo v jamo Pekel. Voda največjega od požiralnikov, ki ima tudi stalen vodni tok se pojavi v osrednjem, levem vodnem rokavu omenjene jame.

V območju Ponikovske planote je omeniti še Steski jami, Kamnito hišo, Brezno v Založah, Brezno na Gori Oljki itd. Se nepreiskani jami sta pri Leskovšku v triadnem apnencu na Skornem pri Gorenju in Brezno pri Tomažu v osrednjem delu. Zanimivi sta vodni jami Tajna jama I in Tajna jama II pri Polzeli ter Smetišnica pri Ponikvi iz katere se sliši vodni tok. Vodne jame so še Sopot pri Ponikvi in Lokaviška jama pri Smartnem ob Paki.

Precej jam nahajamo tudi še v okolici Št. Andraža nad Polzelo. To so n. pr. Vranja peč, Vranjekove rape, Kvartičevo brezno, Boševa jama pri Podvinu, Poženelova jama, Rupa v Vinici, Grabarjeva jama, Sevšekove rupe nad Podvinom, Rupe v Vinici itd.

5.2 Kras Karavank

5.2.1 Zahodno od Velenja se mimo Konjic proti Donački gori vleče Paškokonjiški kras v triadnih kamninah, posebej značilen z zakraselim območjem Tisnika. Med 19 jamami tega zakraselega pasu jih največ odpade na območje Tisnika pri Hudi luknji.

Med vsemi je najbolj znana okoli 400 m dolga Huda luknja, nekdaj turistično urejena jama. Jama je vodna, manjka pa ji kapniškega okrasja (Šerko-Michler, 1952, Gregorač, 1967). Na zahodni strani Tisnika je pri št. Vidu idilična dolinica potoka Ponikva, ki ima svoje povirje na neprepustnih oligomiocenskih kamninah. Čim pa priteče do apnenčevih pobočij Tisnika izgine v podzemlje na koncu slepe doline v nekaj neznatnih goltih — požiralnikih. Nad sedanjim požiralnikom leži 15 m višje vhod v nekdanji požiralnik Ponikve, kjer lahko sledimo rovu 200 m daleč. Nedaleč od Hude luknje je jama špehovka, znana kot paleolitska postaja. Nekoliko severneje je še jama Pilenica. V tem območju je v apnencih poznanih okoli 19 jam in še vrsta kraških pojavov v območju Boštjana, južno od Št. Brica, pri Mehu ob Paki, vzhodno nad Pako pri Lešniku, južno od Sela, severozahodno od Turna itd.

5.2.2 Da je zakrasel tudi iz triadnih kamnin zgrajeni Lom nad Topolšico, pričajo požiralniki ob potoku Strmina, ki teče po severovzhodnem podnožju. Z barvanjem je dokazana povezava s hladnimi in toplimi izviri v Topolščici na južnem podnožju masiva.

5.3 Kras na Kozjanskem

Pri Ponikvi ob Voglajni so na široko odložene razmeroma tanke plasti litotammijskega apnenca, ki je ponekod zakrasel. V tem območju nahajamo ponikalne potoke, izvire in manjše kraške jame. Neizrazite kraške pojave nahajamo še drugod na debelejših plasteh litotamnijskega apnenca. Površinskih kraških pojavov ni, vendar številne groblje med njivami pričajo o napredujočem kraškem procesu.

5.4 Kras Posavskih gub

Območje trojanske antiklinale prišteva F. Habe (1972) takoimenovanemu trojanskemu krasu, v katerem so apnenci in dolomiti zastopani le v višjih

vzpetinah, na Krvavici, čemšeniški planini, Gol j avi (837 m) in na Mrzlici (1119 m). Kataster jamskih objektov ima s tega območja evidentiranih okoli 10 kraških objektov od katerih sta Medvedji jami pod Mrzlico v višini 1050 m. Najdaljša jama s tega območja je 20 m dolga,_ najgloblje brezno meri 26 m. V Krvavici je Lepa jama, poznane pa so še Petačeva jama v Libo j ah. Up lažni kova jama in Uplaznikovo brezno.

6. Fizikalno-kemične značilnosti podzemeljske vode

Po kriterijih O. A. Aleksandrova so podzemeljske vode kalcijevo hiclro-karbonatne (Ca-HCOa) do magnezijevo kalcijeve hidrokarbonatne (MgCa-HC03) pač glede na količino dolomita v zaledju izvira.

Po trdotah opazujemo več vrst voda, vse z manjšimi amplitudami sprememb in z manj izrazitim nihanjem vrednosti, kar priča o umirjenem odtekanju v kraškem masivu in predvsem o difuznem napajanju kraške podzemeljske vode:

— značilne visokogorske vode katerih predstavnika sta Dovnikov izvir (5,3 do 7,9» dH celokupne trdote) in Libija (5,7 do 7,2" dH) ter Rinka (5,1» dH), Pečovnikov izvir (7,1» dH) in izvir pri Rogovilcu (8,2° dH);

— vode kraških masivov v predgorju Menine in Dobrovelj. Izvir Pod-grajščice pri Vranskem v podnožju Dobrovelj ima trdote med 9,6 in 11,2° dH, Litožnica pa med 9,1 in 10,0° dH. Drugi izviri so še Kropa (8,6°), Žrela (8,3°), Merinca <12,0» dH), Brelca (11,9» dH), Trnavca (9,2» dH), Perički studenec (8,3» dH) in izvir pri Luki (13,1» dH);

"dH 15

Nihanje celotnih trdot v nekaterih izvirih. Total hardness in the main springs.

..PODGRAJSCICA

LETOSC

DOVNIKOV IZVIR """ -'V LIBIJA

9 10 11 12 123 156769 1970 1971

10 11 12 1 2

i 5 6 19 72

7 & 9 10

— vode karbonatnih masivov, nezakraselega, pretežno dolornitnega sveta (Konjiške gore, Vitanjske gore, Tisnika, Stenice, Loma in Paškega Kozjaka, Cemšeniške planine, Ojstrice, Mrzlice itd.). Trdote pod Konjiško goro se spreminjajo med 12,6 in 13,8° dH — Zveronja, drugod pa med 8,7 in 13,4° dH: Zaplaninščica 9,8° dH, izvir v Mrzli dolini 8,7° dH, Huda luknja 11,4° dH, izvir v Topolšici 8,7° dH, izvir pod Ojstrico 9,0° dH, izvir Jelšina Loka pri Vitanju 12,5° dH, izvir Trebuhinje 13,4» dH, izvir v Vinski gori 14,9° dH.

Iz te skupine se izdvajajo hrbti litotamnijskega apnenca Dolge in None gore ter litotamnijski apnenec pri Ponikvi z višjimi trdotami n. ipr.: izvir pri Ferležu 12,2° dH, izvir v Bodrišni vasi 21,4° dH, izvir pri Ponikvi 17,1° dH, izvir v Črešnjici 19,0° dH in izvir v Dolgi gori 13,6° dH. V teh trdotah se odraža dolomitna primes ter lapornata podlaga zaledja in vodonosnika.

6.1 Analiza krivulje tarissementa

Metoda tarissementa — analiza spremembe izdatnosti v času upadanja vodnega stanja — podaja sliko režima odtekanja kraške podzemeljske vode. čeprav pogostne vmesne padavine sliko lahko zelo popačijo, izračunavanje pa mestoma tudi onemogočijo, saj le redkokdaj dobimo daljše sušno obdobje v katerem bi imeli dovolj dolgo krivuljo upadanja (B. Mijatovič, 1968). Pri analizi smo ugotovili vsaj dva, v enem primeru pa tri mikrorežime odtekanja:

— hiter odtok iz zelo zakraselega območja, iz razpokanega površinskega območja odkoder voda hitro odteče in to v zaledju Libije z Golt:

— odtok iz območja manjših razpok, ki je počasnejši ter

— odtok iz mikrorazpok, ki je povečini že laminaren.

To spoznanje daje vzpodbudo za nadaljnje sistematičnejše opazovanje na večjem številu izvirov. Za dosego vrednosti, ki bodo bližje realnemu stanju pa je potrebno tudi dolgotrajno opazovanje.

V glavnem smo ugotovili vrtinčast hiter odtok po obrazcu:

Qt = Q„[l —a(t —t0)]-2 in laminaren počasnejši odtok

Qt = Qu ,e — a (t— to)

Določevali smo tudi količino skupno odtekle vode (V0), skupno kapaciteto vodonosnika V0 in zaostanek vode v vodonosniku (V0 — Ve). Odtekanje iz kolektorja je toliko hitrejše v kolikor je večji koeficient a. Če je ta manjši je odtekanje počasnejše. Če odteka voda po razpokah, diaklazah in lezikah je red velikosti koeficienta okoli n . 10—3, na kavernoznost in zakraselo zaledje pa kaže koeficient v vrednosti n. 10—2 ali n . 10—'.

Krivulje kažjo, da je v primerih, ki smo jih opazovali, v začetku upadanja odtekanje bilo najhitrejše, iz kavern in večjih razpok v coni vertikalnega odtekanja. Zatem je odtekala voda iz razpokanih con z omejeno prepustnostjo dokler ni odtekala le iz cone pretrte kamnine, kjer je precejanje počasno.

«1 «2 «3

Libija — Golte 0,0019 0,00062 0,00015

Kropa — Menina, 1971 0,020 0,003

1972 0,026 0,008

Litožnica, Menina IV—VIII/1971 0,043 0,010

V—VII/1972 0,053 0,042

Studenec Drete 0,027 0,0075

Podgrajščica—Dobrovlje, IX—X/72 0,127 0,060

Trnavca, 1971 0,094 0,009

Zveronja — Konjiška gora,

VI—X/1971 0,006 0,001

V območju Menine je jasno vidno sprva vrtinčasto odtekanje iz dobro zakraselih con. V Studencu Drete se opazi zadrževanje vode v prepereli coni in v debelih plasteh pobočnega grušča, ki vodo počasneje oddaja. Prav tako hitro oddaja vodo zaledje Podgrajščice, ki se napaja s površinskimi vodami. V tem primeru smo analizirali lahko le upadanje v času od septembra do oktobra 1972, kar pa je za zanesljive vrednosti prekratko obdobje. Trnavca kaže leta 1971 v zgornjem delu krivulje hitro odtekanje, koeficient a je 10 krat večji od koeficienta v spodnjem delu krivulje.

Značilnosti dolomitnega padavinskega zaledja Zveronje pa je le majhna razlika v koeficientih.

_Vo_Ve_V„-V, v 10 m3

Golte — Libija 182,3 120,9 61,3

Menina — Kropa V—VIII/1971 11,9 6,7 5,1

IX—X/1972 6,5 3,6 2,8

Litožnica IV—VIII/1971 5,2 0,8 4,4

V—VII/1972 2,4 0,2 2,1

Studenec Drete 1,0 0,1 0,8

Trnavca 2,3 0,1 2,1

Zveronja 4,0 2,5 1,4

V glavnem je opazovati, da največ vode odteče v začetku praznjenja vodonosnika. V Menini večji del vode odteka iz globljih con, ki so izdatnejše.

Krivulje tarissementa za večje izvire v porečju Savinje. Tarissement curves on particular resources of Savinja river basjn.

l/sek

3

2 o

81

Qt=568.e°0019f

—i-1-1-1--1

0 10 20 30 40 50 60 70 80 dni

l/sek

KROPA

6-5-

Qt=Qo,-°0207l>Q\%Qe 00039 l,-to, Q^°e~Q^6Qoe-0>008 (t-to)

o

0

01

■2 1

0 10 20 30 W 50 60 70 30 90 100 0 10 20 30 tO dni

19 71 197 2

O 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 110 120 130 740 dni

19 71

,/sek LITO Ž NI CA 6

5 4

3 2

o a

O) o

,,-2

Qt = Qo. [1+0.0531t-to)]

Qt,Qo.e-a0"2(t-to)

-,-,--,-,-1-1-j--

0 10 20 30 W 50 60 70 dni

l/sek

6 5

4 •]

3 2

o a

1972

STUDENEC DRETA

Qt=130.e-0 027lt-to>

Qt=60.e-a0075ft~toJ

l/sek 3

0 10 20 30 i.0 50 60 70 80 90 100 110 120 130 1U0 150 160 170 180 190 dni

19 7 1

PODGRAJŠČICA

o

o £

Qt-127e~ 0031 (t ~ to!

Qh60.e-° 019

10 20 30 40 50 60 70 dni

l/sek 5-U-

3-

TRNAVCA - BRASLOVCE

2-

o Ci

O

1

Qt=30.e[1-0.09 (t-to)]

-2

Qt=23e

-0.0097 (t-fo)

0 10 20 30 CO 50 60 70 80 90 100 110dni 19 7 1

l/sek

i

3\

Qt-

2-

o ---

o

Ol

o

1

-0.006211-to)

Qf=47 e-00013(t-to)

0 10 20 30 £ 0 50 60 70 80 90 100 VO 120 130 1U0 150 dni

7. Povzetek in zaključki

Morfološko in geološko razgibano območje porečja Savinje prištevamo k naslednjim tektonskim enotam: Savinjske Alpe, Karavanke in Posavske gube. Med njimi ležita tektonski udorini šaleške in Celjske kotline. Na to ozemlje sega južni apneniški pas Karavank le z Olševo. Ta pas- je proti jugu narinjen na mlajše paleozojske kamnine. Proti vzhodu poteka prek Vitanja in Konjiške gore do Boča in še dalje na vzhod. Čoki karbonatnih kamnin, ki niso vidneje zakraseli so obdani od terciarnih sedimentov.

Severne Karavanke so na našem ozemlju zastopane s predgorjem Uršlje gore in triadnimi čermi pri Zg. Doliču.

Južne Karavanke od Celjske kotline loči šoštanjski prelom, ki poteka ob južnem robu šaleške doline. Za nas so zanimivi grebenski apnenci in dolomit srednje triade, ki segajo ponekod celo v zgornjo triado ter so v tem območju le mestoma površinsko zakraseli.

Savinjske Alpe so v zahodnem delu porečja. Ta enota je v osrednjem delu luskasto zgrajena in plošče so ob robovih narinjene na Karavanke in na Posavske gube. Vzhodneje od osrednjega dela sodijo v to enoto še posamezne grude kot Rogatec, Golte, Menina z Dobrovljami, Ponikovska planota in triadne čeri pri Vojniku. Te grude so z vmesnimi prelomi in udorinami ločene od osrednjega dela in med seboj. Glavni zgradbeni elementi so triadne grebenske kamnine. Značilna je nejasna meja med srednjo in zgornjo triado. Vmesne dele med grudami so zapolnile debele plasti mlajših vulkanogeno-

sedimentnih kamnin, nahajamo pa tudi triadne metamorfne in magmatske kamnine. Apnenci in dolomiti, so v Savinjskih Alpah površinsko in tudi podzemeljsko precej zakraseli.

Porečje Savinje zajema le severni del Posavskih gub in del osrednjega dela, kjer jih med Laškim in Zidanim mostom prereže. Triadne karbonatne kamnine so kot denudacijski ostanki le na slemenih in so le deloma zakrasele. Med zgradbenimi elementi so značilne še srednjetriadne kamnine »psevdoziljske« serije in terciarni sedimenti v sinklinalah.

Kraški svet porečja Savinje sodi v prehodno ozemlje med osamljenim krasom vzhodne Slovenije in strnjenim krasom jugozahodne Slovenije. Vsekakor ima večje značilnosti osamelega krasa, če izvzamemo visokogorski kras osrednjega dela Savinjskih Alp. Z zakraselih planot ni opaziti značilnega raztekanja kraške podzemeljske vode, temveč vsepovsod opazujemo odtekanje v enega ali le nekaj izvirov v najnižjem delu obrobja.

Kraške značilnosti ozemlja so podane z vrtačami, značilnimi izviri v obrobju, kraškimi objekti, jamami in brezni ter z manjšimi požiralniki z občasnimi ponikalnicami. Glede na odtekanje podzemeljske vode smatramo lahko, da so globoko zakrasela le območja v Savinjskih Alpah, Golte in Dobrovlje, druga osamela kraška območja pa so značilna po plitvi zakraselosti. Kras v obeh primerih zajema le še cono horizontalnega odtoka. Cona vertikalnega odtoka je v plitvem krasu zelo reducirana.

V območju Savinjskih Alp je zakrasel njih vzhodni del, Dleskovška planota ter Raduha, kjer je značilna 117 m globoka Snežnica pri pl. Javorje. Visoka planota Golté ima še vrsto nepreiskanih objektov in 130 m globoko Kebrovo luknjo. Obsežnejša planota je še Menina, ki pa verjetno ni zelo globoko zakrasela, kajti tik pod vrhom se izpod zgornjetriadnega apnenca pojavljajo neprepustne karnijske kamnine. V območju Drete je nekaj izvirov v katere se steka podzemeljska voda posameznih območij.

Geološko bolj razgibana je Dobroveljska planota, ki je mestoma globlje zakrasela in ima nekaj občasnih ponikalnic. Številni izviri v obrobju, ki pa so v povprečku manj izdatni, odvajajo vsak svoje lokalno zaledje. V tem območju je najgloblje brezno globoko 363 m. Raziskanih je 25 jam in brezen. Med šaleško in Celjsko kotlino je zakrasela Ponikovska planota z Goro Oljko. Planota je značilna po manjših ponikalnicah in vodnih jamah od katerih je o-membe vredna okoli 500 m dolga vodna jama Pekel pri Šempetru. Prevladujejo jame s sifoni in ozkimi španjastimi rovi.

V Karavanškem nizu je zakraselo območje Tisnika in okolice s Hudo luknjo, kjer najdemo požiralnike potoka Ponikve in jame v bližini. Zakrasel je tudi Lom nad Topolšico v katerem je bilo izvedeno tudi manjše barvanje potoka Strmina. Ugotovljena je bila zveza z izviri pri Topolšici.

Na Kozjanskem je v litotamnijskem apnencu pri Ponikvi zaslediti nekaj značilnih izvirov in -manjši ponikovalni potok. V tej kamnini so poznane tudi manjše jame. Območje terja še podrobnejše obdelave.

V Posavskih gubah so površinsko zakraseli kraški masivi v trojanski antiklinali kot Mrzlica, Krvavica, Čemšeniška planina itd. z nekaj manjšimi jamami in 10—20 m globokimi brezni.

Izven porečja Savinje, v porečju Sotle in v bližini, je območje Bohorja (1023 m), ki ga prišteva F. Habe (1972) Bohorskemu krasu. S tega območja

ni znanih verodostojnih speleoloških podatkov niti površinskih kraških pojavov. Omenjajo Glijo jamo pri Planini z 2307 m dolžine, v litotamnijskem apnencu. Tudi v Pišecah je poznana jama Duplja, in prav tako nepreiskana jama na Bizeljskem v triadnem dolomitu. S Kozjanskega v dolomitu ali z litotamnijskih apnencev poznamo še Pustišekovo luknjo pri Imenem, Krofel-novo jamo v Kozjem, Kodrinove jame v območju Boča.

Vsa omenjena območja so speleološko še dokaj slabo preiskana in je za jamarje v tem svetu še mnogo perspektiv.

Po fizikalno-kemičnih značilnostih je ugotovljena Ca-do MgCa—HCOs facija vode, po trdotah pa trije tipi: vode visokogorskega sveta s trdotami med 5,3 do 7,9° dH celokupne trdote, vode kraških masivov z 9,1 do 13,1° dH. Območja litotamnijskega apnenca imajo trdote voda do 21,4° dH.

Analize krivulje upadanja so pokazale odtekanje iz zelo zakraselega območja masivov ter za tem počasnejše odtekanje iz razpokanih con, ki pa so vse manj prepustne ter je odtekanje mestoma celo že laminarno.

Pri analizi smo ugotovili vsaj dva, v enem primeru pa tri mikrorežime odtekanja in to: hiter odtok iz zelo zakraselega območja, iz razpokanega pripovršinskega območja od koder voda hitro odteče,

— odtok iz območja manjših razpok, ki je počasnejše ter

— odtok iz mikrorazpok, ki je povečini že laminaren.

Krivulje kažejo, da je v primerih, ki smo jih opazovali, v začetku upadanja odtekanje bilo najhitrejše iz kavern in večjih razpok v coni vertikalnega odtekanja. Zatem je odtekala voda iz razpokanih con z omejeno prepustnostjo, dokler ni odtekala le iz cone pretrte kamnine, kjer je precejanje počasno.

V območju Menine je jasno vidno sprva vrtinčasto odtekanje iz dobro zakraselih območij in iz bolj izdatnih globljih con. V Studencu Drete se opazi zadrževanje vode v prepereli coni in v debelih plasteh pobočnega grušča, ki vodo počasneje oddaja. Prav tako hitro oddaja vodo tudi zaledje Podgraj-ščice, ki se napaja s površinskimi vodami. V tem primeru smo analizirali lahko le upadanje v času od septembra do oktobra 1972, kar pa je za zanesljive vrednosti prekratko obdobje. Trnavca kaže leta 1971 v zgornjem delu krivulje hitro odtekanje, koeficient a je 10 krat večji od koeficienta v spodnjem delu krivulje.

Značilnost dolomitne Konjiške gore v zaledju Zveronje pa je le majhna razlika v koeficientih.

V zadnjem času delujejo v območju Savinje poleg jamarskega kluba Črni galeb še jamarska društva v Celju, Topolšici in Titovem Velenju, ki so s svojim delam »pripomogla«, da so podatki v članku že zastareli. Na straneh Celjskega Zbornika bomo o njih novih dognanjih zanesljivo še brali, avtor pa bo z dopolnitvami le zadovoljen.

SUMMARY AND CONCLUSIONS

Morphologically and geoiogically rugedareaof the Savinja river basin is con-sidered to belong to te followiing structural units: Savinja Alps, Karawanke Mt. and Sava Folds; between them the Depression of Šalek and Celje depress ion being situated. However, to the area appointed, the limestone ridge of the Karawanke Mt. extends only Ol seva Mt. The ridge being toward the South trusted over the Late Paleozoic beds, whereas its extenssion toward the East foliows the Mne through Vitanje and Konjice Mt. to Boč and even further on.

Truncated limestone oliffs karstified to some degree are sorrounded by Tertiarry sedimmtary rocks.

The Northern part of Karawamke is in our region fonmed by the Uiršlja gora for eland and the Triassic limestone reefs near Zg. Dolič. On 'the othar hand the Southern pairt of Karawanke being separated by the Šoštanj folds, followiing the Southern border of Šalek depression froim Celje depression. We consider as speoi-ally interestiing reef the Middle Triassic limestones and dolomites, at places passing up even doto the Upper Triasiic and are in the appointed area at places only partly superfiiaially karstified.

Savinja Alps are situated in the Western part of 'the riVer basin. This structural units is in its middle part imbricated and pushed over Karawanke and Sava Folds. To the East of this structural unit belong Rogatec and Golte Mountains, Menina, Dobrovilje and Ponikva Planes as well as Triassic reefs at Vojnik. Above mentioned morphologiioal units present in fact a block struoture con-sisting of Triassic reef irocks. The boundary between the Middle and Upper Triassic is indistinct. Depressions between the uplifted blocks are filled by younger volcanic-sedimentary deposits, underlain by Triassic beds or metamorfic igneous rocks. Limestone and dolomite of Savinja Alps are karstified mainly at sur face and underground in part.

Savinja river basin includes the Northern and some Middle parts of the Sava folds as well as partly the middle part where Savinja rivar tuirns from its original course to NS direction, thus crossing the Sava folds. Triassic carbonate rocks are as erosional remnanits presarved only on ridges and are only partly karstified. In the synclines of the Sava folds Tertiary sedimentary rocks are dep>o-sited.

Karstified country of the Savinja river basin is a transdtional area batween the isolated karst of NE Slovenia aind the main karst area of the SW Slovenia. Indeed, it shows ali chairaoteristics of the isolated karst, wàth the exception of the alpine karst of the middle part of Savinja Alps. No characteristic flows of karstic underground watars are to be noticed on ithe karstified planes; however, it is possible to trace everywhere colleoting of the underground water in one or only in few sources in the lowest part of the barderland.

Karst characteristics of the area are mainly prasented by sinkioies, by sources in the barderland, by caves and shafts as well as by some swallowholes with some sinikholes. According to the drainage pnocess of the underground water we may believe that strongly karstified are exclusively the areas of Savinja Alps, Golte and Dobrovlje; whereas other isolated karst areas are characterized by shallow karstification. Karst in both cases comprises lonly the zone of horizontal drainage, whereas the zone of vertica! effluent seepage is in shallow karst rather reduced.

In the area of Savinja Alps the Eastern part is karstified, Dleskovec upland piane and the monadnok Raduha Mt.,. where characteristic snow cave with the depth of 117 m near Javorje Mt. is to be found. In the high upland plane Golte it is possible to encoueter a number of unexplored karst features as well as 130 m deep Keber cave. Somehow largar iis stili the Menina piane which lis most probafoly not karstified in great dapths, the reason being that immediateiy under its top crop out impermeable Cairniian beds under the Upper Triassic limestone. In the region of Dreta thare are some sources where underground water of particular areas is collected.

Geologiically somehiow more interesting lis belieived to be the Dobro vije plaiin, at places baing deaper karstified, where few sinkholes can be found. On the NW region the most karstified area proves to be ithe regio-n airound Tolsti Vrh, St. Urban and St. Katariina. A numbeir of sources an the barderland, on average being less abundent, drain their limited basins. In this appointed area the deapest shaft i s known to be 363 m deep. Abouit 25 pi'ts and shafts were explored. Between the valley of Salek and Celje ithe Ponikva plane with Oljka Mit. is karstified. Main characteriistics of thiis plane aire some smallar sinkholes and water caves, where it is worth mentioning the 500 m long water cave Pekel near Šempeter. The caves with siphons and narrow slot-like ipits prevail.

In the regi an of Kara wanke the Tisnik area and the surroundings of Huda luknja are karstified where it iis possible to find a seriies of swallow holes of the Ponikva spring and in its vioinity also a number of caves. Lom Above Tapolšica is karstified as well. There a tracing of the Strmina stream was iikewise performed. Acoordingly there were es tabli shed some underground cornnections wiith the sources at Tapolšica.

At Kozjansko, in lithothaimiian limestone, near the Ponikva spring, i:t is possible to trace some characteriistic sourcas and a minor siink-stream. In this rock there are known to exist some minor caves. However, the area demands further detailed treatment.

In Trojane ainticline lof the Sarva folds the Mrzlica, Krvavica and Čemšenik Mountains are karstified and show some minor pits and shafts to the depth of 10 to 20 m in the adjacent of Sotla river basin and Bohor Mt. (1023 m). There no true karst features accur. A cave near Planina, 2307 m long, in litothamian limestone, is reported from. In Pišece the Duplja cave in triassic dolomite is likewise well known. In Kozjansko, in dolomite or in lithothamiain limestones, there are known the Pustišek cave (516) near Imeno, the Krofel cave (3586) in Kozje and the Kodnin caves (3581, 3582) in the region of Boč. The caves mentioned wäre surveyed by the speleologists from Prebold.

Far ali the afoove mentioned regions it is possible to say that they are spelealogically rather unexplored and uninvestigated, therefore giving to the caver rather vaste opportunities far idiscovering this domain.

Accarding to physicai aed chemical characterisitios there were establiished the CaHC03 and MgCaHC03 waters. According to 'the hardness there aire 3 types of water to be distinguished: highland waters showing carbonate hardness between 5,3 to 7,9° dH total hardness, karst land waters with 9,1 to 13,1° dH and waters of leiss karstified aireas from 8,7 ito 14,9° dH. The regions of lithothannian limestone have the water hardness up to 21,4° dH.

Decreassing anailysis curves have shown the drainage process from rather karstified area, aed laitter an also a slower drainage from tìssured zanes, which are, however, aill less permeable which causes the slow at places to be already laminar.

Anaiysing thàs, it had been established at toast two, and in ione case even three, types of drainage, namely: high flow raite from a rather highly karstified area and the flow rate of a rather short duration from a fissured surface in the backland of Libija;

— flow from miniar fissures, which is slow

— flow from closesit joints, which is imainly already laminar.

These results encouraige us to carry out further systamatic observations on a greater number of springs. But to achieve the results which would somehow show actual and more precise Situation, a rather ionger observatdon period is neces-sary.

Generally speaking, the turbulent quiok flow had been established accarding to the following form:

Q, = Q0[l-a(t-t0)] -2

and laminar slow flow:

Q, = Q„ .e — «(t — to)

However, the curves show (that im the ob.se.rved cases at the beginróng of decreasing the flow rate was quioker from caverns aind from some greater fissures in the vertical flow zone. After that water draiined from fissured zones with a reduced permeability until it draiined only from the shattered rooks zone where the percolation proved to be rather slow.

In the Menina area it is weil obvious that at first the turbulent flow from rather strongly karstified regions ioccured. In 'the Studenec Dreta iit is possible to notice that water coMeots in weathered zone and in thick layers of the slope scree with a rather slow permeability. The same charaoteristic may be noted in the area of Podgrajščica backland wlnich is provided by water from the surfaee. In this case only the deorease during .tihe period from September until October in 1972 was subjected to our analysis. However, the periiod was tao short to give any reliab-le results, whatsoever. In 1971 the Traavca shows in its upper part of the curve rather qoiok flow, its coefiiaieot a being 10 times bigger than the coeficient in the lower part of the curve.

However, on the other hand, it has been proved that the charaoteristic of the Konjice Mountain dolomite, situated in the backland of the Zveronja, is a rather small difference in coefioients.

Buser, S., in tov., 1968: Tolmač h geološki karti Slovenije, 1:200.000. Arhiv

CZ.

Germovšek, C., 1955: O geoloških razmerah na prehodu posavskih gub v dolenjski kras med Stično in Šentrupertom. Geologija 3, 116—135, Ljubljana.

Grad, K., 1969: Psevdoziliiski skladi med Celjem in Vranskim. Geologija 12, 91—105, Ljubljana.

Gregorčič, V., 1967: Huda luknja, Proteus, 30, 48—51.

Habič, P., 1969: Hidrografska rajonizacija krasa Slovenije. Krš Jugoslavije, JAZU, 6, 79—91, Zagreb.

Habe, F., 1972: Nekatere speleološke značilnosti osamljenega krasa Slovenije. Naše jame, 13/1971, 45—53, Ljubljana.

Harnrla, M., 1954: Geološke razmere ob severnem robu laške sinklkiale vzhodno od Savinje. Geologija 2, 118—144.

Harnrla, M., 1955: Geologija Rudnice is posebnim oziram na rudne pojave. Geologija 3, 81—109.

Kocbek, F., 1926: Savinjske Alpe, Celje, 1926.

Kuščer, D., 1962: Hidrageoioški problemi v jami Loke rudnika Zagorje. Geologija 7, 67—69.

Kuščar, D., 1967: Zagorski terciair. Geologija 10, 2—85.

Mijatovič, B., 1968: Metode ispitivanja hidrodmamičkog režima kraških izdani pomocu krive pražnenja i fluktuadije nivoa izdani u recesionim uslovima. Vesnik 8, B. 43—82, Zavod za geol. geof. listr. Beograd.

Munda, M., 1953: Geološko kartiranje med Hrastnikom in Laškim. Geologija 1, 37—89.

Naraglav, D., 1975: Jamarski klub »Črni galeb« v Klemenškovem peklu. Plan. vestnik, 75, 90—92.

Novak, D., 1962: Kraške pojave u porečju Meže. Geogr. Glasnik, 21, 39—50, Zagreb.

Novak, D., 1970: Kraške zanimivosti iz okolice Luč, Plan. v. št. 2.

Novak, D., 1974: Osameli kras v Podravskem delu SR Slovenije Acta Carsolo-gica, 6/4; 59—78, Ljubljana.

Novak, D., 1975: Prispevek k sledilnim poizkusom v Sloveniji. Nova proizvodnja, 26, 129—133, Ljubljana.

Novak, D., in Drobne, F., 1976: Regionalne hidrološke raziskave v porečju Savinje in v Zasavju. Arhiv GZ. Ljubljana.

Pleničar, M., in Hmterlechner-Ravnik, A., 1967: Smrekovški andezit in njegov tuf. Geologija, 10, 219—237.

Premim, U., 1974: Triadni skladi v zgradbi osrednjega dela Posavskih gub. Geologija 17, 261—297. Ljubljana.

Premru, U., 1975: Starost ponikvanskih skladov. Geologija 18, 75—86, Ljubljana.

Rakovec, I., 1934: Prispevki k tektoniki in morfogenezi Savinjskih Alp. Geografija v., 10, 116—143, Ljubljana.

Rakovec, I., 1956: Pregled tektonske zgradbe Slovenije. I. geol. kongres FNR Jugosl., 73—84.

Ramovš, A., 1954: Maladopaleozojski skladi na Konjiški gori in južno od Žič. Geologija 2.

Rihteršič, J., 1960: Porečje Bolske. Celjski zbornik, Celje.

Salvayre, H., 1969: Etude compareé des hydrogammes de taaissement aux résurgances del la Sorgues, de la Vis et de l'Esparelle. V. Int. Kongr. Spei., Stuttgart. Abh., Bd. 5/9.

Šerko, A., 1947: Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geogr. v. 19, 43—70.

Šerko, A., in Michler, I., 1952: Postojnska jama ta druge zanimivosti krasa, Ljubljana, DZS.

šušteršič, F.; Najglobje jame v Sloveniji. Proteus, 37, 119—120.

UDK: 332.365:656.1 (497.12—116)

DRAGO MEZE

UČINKI POVEZAVE GORNJESAVINJSKIH HRIBOVSKIH KMETIJ S CESTAMI1

V članku so prikazane glavne gospodarske in socialne spremembe, ki so jih v svet hribovskih samotnih kmetij, 495 po številu, prinesle v zadnjem desetletju in pol zgrajene kamionske oziroma gozdne ceste. Prikazano je stanje glede na celotno pokrajino, izračunano na osnovi podatkov po posameznih kmetijah. Za primerjavo je na začetku v kratkem orisano stanje, kakršno je bilo na kmetijah pred izgradnjo cest.

THE EFFECTS OF THE ROAD-CONNECTIONS AMONG THE F ARMS IN THE MOUNTAINOUS PARTS OF THE UPPER SAVINJA VALLEY (ABSTRACT)

The article outlines the principal economic and social changes caused in the solitary farms (495 in total) in the mountainous parts by the construction of roads for heavy traffiic (lorries, transport of wood from the forests). The Situation as existing throughofut the area is presented on the basds of the calculatìng of date for individuai farms. For the sake of compainison, also an outline of the Situation as existing in the fairms prior to -the construction of roads is given.

Za gospodarski in nanj vezan socialni razvoj so ceste za gornjesavinjske hribovske kmetije daleč najpomembnejša pridobitev vseh časov. Elektrika, ki so jo dobile kmetije že pred izgradnjo cest, je bila nujna in pomembna, a brez cest bi kmetije še naprej propadale, v splošnem verjetno počasneje, a vseeno nezadržno. Ceste pa so dale hribovskemu kmetu možnost preusmeritve iz samooskrbnega načina gospodarjenja, ki je bil še do nedavna osnova hribovskega kmečkega gospodarstva v obravnavani pokrajini, na uvajanje tržne proizvodnje, ki je edina možna pot k napredku tudi za hribovskega kmeta; sama elektrika, brez cest, mu tako širokih perspektiv ni mogla nuditi, skupaj z njimi pa je dala napredku še trdnejše osnove.

1 Referat na XI. zborovanju slovenskih geografov v Mariboru, 28.—30. 6. 1978.

Avtor: Drago Meze, dir. geograf, znanosti. Geografski inštitut Antona Melika, SAZU Ljubljana

Prve povezave kmetij s cestami segajo na začetek šestdesetih let, ko je Gozdno gospodarstvo Nazarje začelo graditi gozdne ceste v družbene gozdove. Te pa niso stremele za tem, da bi povezovale tudi kmetije. Redke so imele srečo, da so jih take ceste zajele. Načrtno povezovanje kmetij se je začelo šele nekako v zadnjih desetih letih; tudi te je gradilo Gozdno gospodarstvo, kmetje pa so dali zanje samoprispevek v lesu. Nekaj cest so si gradili kmetje sami, predvsem vse priključke na tiste ceste, ki ne gredo skozi kmetije. — Danes je le še 31 kmetij ali 6,3 % vseh obstoječih hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini brez cest, vseh gozdnih cest pa je okrog 500 km. V načrtu, deloma pa tudi že v gradnji je povezava še preostalih kmetij z gozdnimi cestami. Največ je teh na Solčavskem, in sicer 9 ali 20,5 % vseh tamošnjih kmetij; štiri od teh imajo že dlje časa lastne tovorne žičnice, zgrajene predvsem zaradi spravila mleka v dolino.

Kakšno je bilo stanje na kmetijah pred izgradnjo cest? Naj navedem le glavna, več ali manj znana dejstva. Kmetije so bile z dolino in med seboj povezane s kolovozi. Po njih je bilo mogoče iz doline prepeljati s parom vprežne živine okoli 100 do največ 300 kg tovora. To je onemogočalo vsakršno pomembnejšo povezavo z dolino, nujna posledica tega pa je bila znana avtarkija, ki se je v nekoliko omiljeni obliki v večjem delu obravnavane pokrajine obdržala do povezave s cestami. Novogradnje in obnova stanovanjskih in drugih stavb je bila zato vezana na gradivo, ki je bilo pri roki (kamen, les, v apneniškem svetu žganje apna, primitivne zasipnice za nežgano opeko, večidel slab, z ilovico mešan pesek), ali ga je bilo mogoče dovažati od blizu po položnejših poteh. Cement so le malo uporabljali. Zgradbe so bile zato manj trdne od današnjih in kot take potrebne pogost-nejših obnov in popravil. Popravila so delali navadno sami kmetje. To je bilo z znano priročnostjo in iznajdljivostjo hribovskega kmeta ter ob številni delovni sili še mogoče, ko pa je začela ta usihati, so začele propadati tudi stavbe. Večji del živil so pridelali doma. Hrana je bila preprosta in skromna. Tudi glede oblačil in obutve v glavnem niso bili vezani na nakupe: doma so gojili lan, ga predelali v predivo, v bližnjih barvarnah so barvali sukno in redili ovce zaradi volne, ki so jo predli doma. Za obutev so večidel uporabljali doma izdelane lesene cokle ali čevlje, izdelane pri vaških mojstrih, ki so tudi potovali od kmetije do kmetije. Žita, ki so jih pridelali za sebe dovolj, so mieli v lastnih mlinih, saj je imela skoraj vsaka hribovska kmetija svoj mlin. Belili so z mastjo, za meso, ki je bilo redko na mizi, pa je služila predvsem prekajena svinina. Kupovali so v glavnem le sol, sladkor, vžigalice in petrolej, redkeje obutev in »nedeljsko« obleko. V velikih, prostornih hlevih je bila živina neprivezana. Za nastil je zaradi pomanjkanja listja služilo predvsem nasekano smrečje, ponekod tudi koruzna slama. Gnojili so skoraj le s hlevskim gnojem. Gnojnične jame so bile redke, zato je bilo gnojenje z gnojnico skromno; gnojnica se je iz hlevov in gnojišč prosto odtekala po travnih pobočjih. Razen večine krav, para vprežnih volov in enega ali dveh konj se je čez poletje vsa druga živina pasla na planinah; v prevladi so bile zadružne planine, mnogi kmetje, zlasti na Solčavskem in zgornje kmetije na pobočju Golt in Smrekovškega pogorja pa so imeli svoje planine. Zaradi premajhnih zalog krme so za krmljenje ponekod uporabljali tudi listje mladih dreves (»vejke«) in žitno

SI. 1. Na eni od srednjevelikih hribovskih kmetij na Solčavskem modernizirajo hlev (v gradnji je gnojnima jama — desno spodaj), opremljajo pa se tudi s kmetijskimi stroji. Tudi hiša je prenovljena. — Plóder pri sv. Duhu v Poclolševi.

SI. 2. Moderniziran star hlev, v katerem je okrog 30 goved, od tega 18 krav in 9 telic; na levem vogalu je stolpni betonski silos, desno od njega ventilator dosuševal-ca sana. — Rženionik v Šmihelu.

slamo; to so rabili tudi za kritje streh. Prebivalci na kmetijah so bili skoraj v celoti kmetje, le redki so imeli neagrarno zaposlitev, še največ kot gozdni delavci (Lučka pokrajina). Les, daleč najpomembnejše prodajno blago, so spravljali v dolino po drčah, redkeje lesenih rižah, kar mu je zaradi poškodb pri spravilu zmanjšalo vrednost za okrog 30 %. Razen za les so nekaj malega iztržili tudi za mesno živino, predvsem za vole in junce, to pa sta bila tudi edina vira dohodkov veliki večini hribovskih kmetov. Hiše so bile krite izključno s skodlami ali s slamo. Pitno vodo je imela večina kmetij iz lastnih zajetij studenčnice, nekateri tudi kar iz grabnikov, le tisti na apnencu, a teh je malo, so imeli kapnice. Hišno vodno napeljavo so imele redke kmetije, še redkeje pa je bila ta napeljana v hlev; voda se je stekala v veliko, navadno leseno korito, od koder so jo nosili v hišo, v koritu pa se je napajala živina.

In kakšno je stanje na hribovskih kmetijah danes, ko se jim je s cestami »odprl svet«? Zaradi kratke dobe je preobrazba sicer šele v nastajanju, a se že kažejo njeni glavni obrisi.

Glavni cilj kmetov, ki jih je dosegla cesta, je bil čimprej preusmeriti gospodarstvo v tržno proizvodnjo. Najboljše pogoje zanjo jim je nudila živinoreja, predvsem mlečna, deloma tudi mesna z rejo pitancev, poleg tega pa tudi vzreja plemenske živine (danes so vsa goveda in konji, ki pa jih je čedalje manj, privezani). Modernizacija živinoreje pa je zahtevala velika sredstva za nabavo kmetijskih strojev, preureditev hlevov, gradnjo silosov

SI. 3. Goveja čreda Rženičnika v Šmihelu se pase na »čredinkah« ob kmetiji. Ima najštevilnejšo goved ne le na hribovskih kmetijah, ampak tudi v vsej Gornji Savinjski dolini. Zadaj sv. Križ nad Belimi vodami.

SI. 4. Lqpo urejena, intenzivno mehanizirana kmetija, z moderniziranim starim hlevom, s stolpnim betonskim (na sliki) in .manjšim lesenim silosom (pod streho), z gnojnično jamo (pred hlevom) itd. Vrsto let se zelo uspešno ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom. — Stóglej v Podvezi pri Lučah.

itd. Del denarja je bilo mogoče dobiti od prodanega lesa z odobritvijo večletnega poseka, znatni del pa v kooperaciji s kmetijsko zadrugo ob relativno ugodnih posojilih. Pri preusmerjanju gospodarstva so bile na najboljšem tiste kmetije, ki imajo ugodno prebivalstveno strukturo, prvenstveno mlade, poročene gospodarje, in veliko lesa. To pa so predvsem kmetije na Solčavskem, ki jih je 45 in imajo poprečni letni posek 225 m3 iglavcev (tam imajo največji posek, in sicer 312 m:', kmetije v Logarski dolini in v Matkóvem kotu, ki jih je skupaj 11 ter 16 kmetij v Robanovem kotu z 223 m3), dalje v Podvolovljeku s 16. kmetijami in letnim posekom 167 m3 ter v šmihelu, kjer je 20 kmetij s poprečnim letnim posekom 109 m3; poprečni letni posek na hribovsko kmetijo pa je 107 m3. Kmetije z veliko lesa so se hitreje rešile začetnih težav, zato so danes med najbolje stoječimi v vsej Gornji Savinjski dolini.

Zadruga nudi kmetom kooperantom pri preusmerjanju gospodarstva strokovno pomoč in ugodna posojila. Tovrstnih kmetij, imenovanih »usmerjene« kmetije, je bilo že 174 ali 35 % vseh hribovskih kmetij oziroma 41 % proučenih kmetij v obravnavani pokrajini, njihovo število pa še naprej hitro raste.2 Tudi usmerjenih kmetij je največ na Solčavskem (polovica, v Logar-

2 Vsi tu in v nadaljnjem navedeni podatki kažejo stanje konec leta 1977, nanašajo pa se na 422 kmetij, ki sem jih podrobno proučil. Vseh hribovskih kmetij je 495, zanje pa je tudi zbrano in obdelano gradivo za nekatere družbenogeografske pokazatelje.

ski dolini in v Matkóvem kotu celo 92 %), v Šmihelu 75 % in v Podvolov-1 jeku 72 °/o.

Danes so redke hribovske kmetije brez traktorja, številne kmetije imajo osebne avtomobile in motocikle. Ob tem pa je treba poudariti, da osebni avto hribovskemu kmetu ni potrata, marveč mu je nujno potreben zaradi hitrejšega komuniciranja z dolino in oddaljenejšimi sosedi. Mnogo je tudi že drugih kmetijskih strojev, 92 hribovskih kmetij ali 19 °/o pa je takih, ki imajo tako imenovano »popolno kmetijsko mehanizacijo« (poleg moderniziranega hleva imajo: traktor, kosilnico, obračalnik, zgrabljalnik, nakladalno prikolico ali traktorske vile, puhalnik, dosuševalec sena, sod za gnojevko ali trosilec gnoja, molzni stroj, napajalnike, deloma pa tudi že stolpne ali talne silose); na Solčavskem je takih kmetij 35 % (v Logarski dolini in Matkovem kotu kar 75 °/o), v šmihelu polovica, v Podvolovljeku 43 »/o. — V zadnjem času se tudi med hribovskimi kmeti čedalje bolj uveljavlja strojna kooperacija, ki je najracionalnejša oblika kmetijske mehanizacije.

Preusmerjene kmetije uvajajo moderni pašno-košni sistem. Ta pa se lahko v polni meri razvije le na položnejših tleh. In ker je takih tal v hribovskem svetu malo, ima tovrstni način izrabe travnega sveta le omejen obseg. Kaže se bolj v paši skozi vso vegetacijsko dobo in ne le v jeseni,

SI. 5. Strma pobočja gnojijo po ceveh, črpajo jo s pomočjo traktorja iz gnojnične jame naravnost v sod -za gnojevko, iz katerega se odvaja po ceveh. Moderniziran hlev z dvema stolpnima betonskima silosoma je poln goved (12 krav in 9 telic); predelan je iz starega, med vojno požganega in po njej obnovljenega. — Mätk v

Matkóvem kotu.

SI. 6. Gruča dveh kmetij, od katerih ima ena novo hišo (glej neobičajno položno streho), novo hišo pa ima v načrtu tudi druga kmetija. Obe imata modernizirana stara hleva) eden je krit še s skodlami), stojita pa kmetiji na ostanku stare terase Savinje, na desnem pobočju reke, okrog 130 m nad njo. — Zgornji in Spodnji Jérovcnik; zadaj kmetije v Podraduškem vrhu.

po drugi košnji, kot je bilo to prej. Pred modernizacijo govedoreje se je večji del živine čez poletje pasel na planinah. Danes so te v večini opuščene in je zato paša goved vezana predvsem na zemljišče okrog kmetij.

Osnova sodobni živinoreji so modernizirani hlevi. To ne velja le za goveda, marveč tudi za konje, v zadnjem času pa se tudi že javljajo modernizirani svinjaki. Modernizirani hlevi so hlevi na splakovanje in s pokritimi betonskimi gnojničnimi jamami, mnogo redkeje pa tudi na strojno spravilo gnoja. Kažejo se že na zunaj v predelanih ali novih hlevih, tisti na splakovanje pa tudi z gnojničnimi jamami. — Modernizirane hleve ima že 172 kmetij, kar predstavlja 35 % vseh hribovskih kmetij, od tega je novih 23, veliko pa jih je v gradnji.

Mleko, redni vir dohodkov, oddaja večina hribovskih kmetij: od 422 jih je oddajalo 314 ali 74 % s poprečno letno količino 7.283 litrov (rekorder, Rženičnik iz Šmihela, je oddal 60.000 litrov mleka, kar je bilo največ v mozirski občini, je pa tudi med najboljšimi v SRS). V poprečju daje mleko kmetiji skoraj četrtino čistega dohodka iz kmetijstva, natančneje 23,1 %; drugo odpade na les, 62,7 % in na pitano ter plemensko živino 14,2 %. Pri usmerjenih kmetijah je razmerje še ugodnejše v prid mleka, saj jim daje ta 32% čistega dohodka, les 57%, drugi iztržki iz živinoreje pa 11 %. Poprečni čisti dohodek iz kmetijstva na kmetiji je bil leta 1977 47.000 din.

S cestami se je tudi hribovskemu kmetu odprla možnost zaposlitve v neagrarnih poklicih. Danes so že precej pogosti pojavi, da se vozijo z avto-

mobili ali motorji s hribovskih kmetij na delo v bližnje urbanizirane dolinske kraje (Nazarje, Mozirje, Gornji grad, Ljubno), nekaj pa jih je, ki se s kmetij, ki so bliže glavnim cestam, dnevno vozijo s tovarniškimi avtobusi v oddaljenejša industrijska središča (Velenje, Kamnik, Ljubljana), v zadnja dva predvsem iz gornje Zadrečke doline. »Vozači« so največ odrasli otroci kmečkih gospodarjev ali njihovi bližnji sorodniki, ki so ostali na kmetijah, le redko pa se zaposlijo izven kmetijstva tudi gospodarji ali gospodinje (takih je bilo 23, se pravi s 5,5 % proučevanih kmetij).

Še pred dobrim desetletjem med hribovskimi kmetijami v Gornji Savinjski dolini skoraj ni bilo mešanih kmetij; danes jih je že 39 %. »Čiste« kmetije so predvsem v višjih in oddaljenejših predelih, toda tudi od tam se največ z manjših kmetij, z malo gozda, nekateri že vozijo na delo v dolino, nekaj pa jih je na delu v družbenih gozdovih.

Na hribovskih kmetijah je bilo 2400 ljudi ali 15,7 % vsega prebivalstva Gorne Savinjske doline, od tega le 13,1 % kmečkega prebivalstva. Potemtakem je živelo na kmetiji poprečno 4,8 ljudi, od tega 3,9 kmečkega stanu. Delovne sile od skupnega prebivalstva je bilo 2,8 na kmetijo, efektivne kmečke delovne sile pa 2,2 na kmetijo. Delež skupne delovne sile (od 16. do 65. leta starosti) je bil na hribovskih kmetijah 61,1 %, predšolskih otrok 7,6%, šoloobvezne mladine 17,9%, starejših od 65 let pa 13,4%: delež najvitalnejše skupine, to je med 18. in 40. letom je bil 29,8 %. — V splošnem je na kmetijah malo ljudi, zlasti kmečkega prebivalstva in še po-

si. 7. Pred kratkim opuščena kmetija, opustela zairadi na hitro izumrlega rodu in brez kmečkih dedičev. Je sicer visoko in od roke, a povezana s cesto in na razmeroma ugodnem kmetijskem zemljišču. — Zgornji Klinar v Krnici.

SI. 8. Najvišje ležeča slovenska domačija. Živi skoraj izključno od lesa, ki je s cesto, ki pelje do kmetije, veliko pridobil na vrednosti; od 262 m3 posekanega lesa so leta 1977 dobili okrog 78.000 din čistega dohodka. Tragična smrt gospodarja je zaustavila dela pri preurejanju hiše za potrebe kmečkega turizma. — Bukóvnik

v Podolševi.

sebej delovnih moči. Ob tem pa je treba poudariti, da je zaradi čedalje večje mehanizacije hribovskih kmetij tudi na njih oslabel pomen manualne delovne sile. V normalnih razmerah zmore na mehanizirani kmetiji vsa poljska dela in dela pri živini en sam moški, ki zna ravniti s stroji (ti pa so v veliki večini; nezmožni so starejši kmetje in defektni), druga delovna moč pa zadostuje za gospodinjska dela (tudi gospodinjstva so že dokaj modernizirana) in eventualno pomoč pri molži in delu v mlekarnici; ponekod delajo s kmetijskimi stroji tudi kmetice. — Zgornja opažanja potrjuje primer že imenovanega Rženičnika, ki redi okrog 30 glav govedi, od tega 18 krav mlekaric, ki jih dvakrat dnevno molze, ima blizu 20 ha kmetijskih zemljišč (skoraj sami travniki) z idealno možnostjo pašno-košnega sistema ter popolno kmetijsko mehanizacijo. Vse delo zmoreta 40-letni gospodar in 34-letna gospodinja, ki se vrhu vsega resno pripravlja še na uvedbo kmečkega turizma. Pri lažjih kmečkih delih pomaga 73-letni oče, na 13 in 11-letna sinova pa za enkrat še ne morejo kaj prida računati.

Na proučevanih kmetijah je zelo velik problem nasledstvo. Kmetij z že urejenim nasledstvom ali s potencialnimi nasledniki je 67%, med temi je 21 % kmetij takih, kjer nasledniki niso poročeni, a so za ženitev oziroma možitev godni, ostalih 33 % kmetij pa za enkrat nima možnosti nasledstva. Zakonsko nezaščitenih kmetij je 74 ali 14,9 % vseh hribovskih kmetij; tem kmetijam je ob sedanjih razvojnih tendencah že v bližnji prihodnosti

usojen propad. Brezperspektivnih kmetij, to so kmetije s samimi starimi ljudmi in brez možnosti nasledstva, je okrog 10 % (v večini so to manjše kmetije, so pa med njimi tudi velike, lepe in bogate), najperspektivnejših, to je takih, ki so gospodarsko trdne, z močno tržno usmerjenostjo, z veliko lesa, z mladim, poročenim gospodarjem in z naraščajem, od katerega je vsaj eden sin pa je 11 °/o.

Ceste so na hribovskih kmetijah odprle neslutene možnosti gradbeni dejavnosti. O novih ali preurejenih hlevih, ki so jih začeli najprej graditi, smo že govorili. V najnovejšem času so začeli postavljati stolpne silose, prepotrebne objekte za napredno živinorejo na hribovskih kmetijah; nekaj teh, zlasti na Solčavskem, je že iz predvojnega obdobja. Nekateri kmetje pa so se že lotili preurejanja dotrajanih hiš. Tam, kjer je bilo preurejanje hiš zaradi prevelike dotrajanosti nesmiselno, ali je bilo nadaljnje življenje v njih nevarno, pa so postavili nove. Novih hiš v gradnji ali že vseljenih je bilo 38 ali na 7,7 % kmetijah, nadaljnjih 43 ali 8,7 % vseh obstoječih hiš pa je bilo obnovljenih; vprašanje bivalnih prostorov je torej rešilo le 16,4 % hribovskih kmetij. Na tem polju čaka hribovske kmete še veliko dela, saj je večina kmečkih hiš zelo potrebna obnove.

Upam si trditi, da je povezava hribovskih kmetij s cestami prinesla v življenje in gospodarjenje hribovskega kmeta pravi revolucionarni pre-

si. 9. Ugodna lega omogoča kmetiji intenzifikaoijo govedoreje. V ta namen je že moderniziran hlev (desno). Pi-ecej kmetijske zemlje je še v njivah, kar je neobičajno za današnje stanje na hribovskih kmetijah; sejejo tudi žita, med njimi celo nekaj pšenice, ki jih sušijo v kozolcu (v sredini). Glavni dohodek je še vedno les, ki je dal leta 1977 kmetiji 81 % čistega dohodka od kmetijstva (skupni čisti dohodek je bil 80.554 din). — B račun v Velikem Rovtu.

SI. 10. Ena manjših hribovskih kmetij ima že moderniziram hlev, opremljajo pa se tudi s kmetijskimi stroji. Hišo so preuredili že pred povezavo s cesto. Mladi gospodar se vozi dnevno na delo v Nazarje. Na kmetiji živi sedem ljudi, od tega povprečno trije od kmetijstva. — Podsténsek v àmihelu.

obrat; brez njih bi vse hribovske kmetije prej ali slej propadle. Izrazito pasivnim področjem, z nesprejemljivo avtarkijo, z gospodarskim mrtvilom in brezperspektivno prihodnostjo so se tako v relativno zelo kratkem času, komaj v desetletju, največ v desetletju in pol, odprle neslutene razvojne možnosti. Vseh hribovskih kmetij ceste seveda ne bodo rešile. Za nekatere je ta čas prišel prepozno: spraznile so se, gospodarsko so obubožale, hiše in gospodarska poslopja so dotrajana, stari ljudje bodo pomrli, mladih pa ni, da bi se spoprijeli s težavami, ki ob današnjih ugodnejših pogojih niso nepremostljive. Za večino kmetij, tako kaže, pa je spremenjeni čas prišel še pravočasno. Te se bodo obdržale in se gospodarsko utrdile. Začetek je storjen in rezultati so marsikje vidni že na prvi pogled. Veliko je že kmetij, katerih osnovna gospodarska dejavnost, ki ni več samó gozdarstvo, ampak tudi že živinoreja, predvsem mlečna, se je že tako okrepila, da je že mogoče misliti na urejanje kmečkega doma, predvsem hiše, vzporedno s tem pa, ob drugih ugodnih pogojih, celo že na kmečki turizem. Na hribovskih kmetijah je ta sedaj šele v zametkih. Z njim se ukvarjajo le na petih kmetijah, nadaljnjih 15 pa ima večino pogojev, da z njim v kratkem začne; te so zanj dobile preko zadruge kredit. Glavna zavora kmečkemu turizmu, za katerega so v večjem delu obravnavane pokrajine zelo dobri naravni pogoji, je pomanjkanje primerne delovne sile in neprimerni bivalni prostori, v večini pa tudi slabe ceste h kmetijam.

Številna živina zahteva ustrezno pašo. Razen z gnojnico in hlevskim gnojem gnojijo kmetje tudi z umetnim gnojem, ki so ga pred izgradnjo cest na hribovskih kmetijah zelo malo uporabljali. Tudi močna krmila za pitano in plemensko govedo, ki jih je treba dovažati iz doline, dobivajo na kmetijah pomembno mesto. Predvsem pa so ceste izredno pomembne za vse hribovske kmetije glede spravila lesa, ki je s cestami veliko pridobil na vrednosti.

Ceste so neposredno in posredno prinesle spremembe tudi v fiziogno-miji pokrajine. Neposredno s tem, da so z vseki in nasipi marsikje zarezale globoke rane v hribovski svet, opazne predvsem na krčevinah s kmetijami. V skalovitem apneniškem svetu so niže od nasipov v travnih ali gozdnatih pobočjih ostale velike skale, ki so kmetijam v škodo in kvarijo naravno podobo pokrajine. Labilnim pobočjem iz klasičnih kamnin so globlji vseki za ceste porušili naravno ravnotežje, in tako povzročili nad njimi antropogena usadna pobočja; ta so posebej izrazita v peščeno-ilovnatih silikatnih pobočnih sedimentih, kot npr. pri sv. Duh