logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0
 Celjski zbornik 1977—1981 Slika na ovitku: Avgust Lavrenčič: LAPIDARIJCI olje na platnu 1981 — (foto Berk) OSREDNJ& KNJIŽNICA GRUS 1 iWk CELJSKI ZBORNIK 1977-1981 VSEBINA Uvodna beseda izdajateljskega sveta ....................................................................................7 Edvard Kardelj v Celju ............................................................................................................8 Tito v Celju ....................................................................................................................................9 Tone Kolšek: Prispevek k zgodovini žitnih mer na celjskem območju v XVI. stoletju ................................................................................................................................11 Tone Kolšek: Gospodarsko stanje lemberške gospoščine, dajatve in položaj njenih podložnikov po urbarju iz leta 1687 ........................................................21 Jože Volfand: Procesi komuniciranja in odločanja v celjski družbenopolitični skupnosti ............................................................................................................................39 Andrijan Lah: Cvetna in sadežna leta Celjskega gledališča (od 1971/72 do 1976/77 ........................................................................................................................77 Slavko Pezdir: Se o štirih sezonah S LG v Celju (od 1977/78 do 1980/81) ............91 Drago Medved: Pred prvim desetletjem Tedna domačega filma v Celju................107 Aleksander Hrašovec: Zdravstveno varstvo v celjski regiji po ureditvi leta 1978 ........................................................................................................................................131 Franc Dobnik: Prizadevanja za boljši zrak v Celju ........................................................141 Alojz Mušič: Več javora v zeleni pas mesta Celja ........................................................157 Alojz Mušič: Zelenice, parki in drevoredi mesta Celja ................................................167 Janez Kraševec: Balneomedicina z vidika novih raziskav učinka aerosolov na dihala ....................................................................................................................................173 Franjo Fijavž: Delovanje društev kmetskih fantov in deklet na celjsko—■ savinjskem območju (1926—1941) ..............................................................181 Emil Lajh: Nekaj značilnosti iz revolucionarnega delavskega gibanja v Celju v obdobju druge konference KPS v Joštovem mlinu ........................................203 Vlado Novak: Celjski kulturni tedni 1938, 1939 in 1940 ................................................223 Miroslav Pahor: Pomorščaki s celjskega območja ........................................................233 Ob 904etniici Janka Orožna ....................................................................................................257 Janko Orožen: Iz zgodovine Planinskega društva Celje (od ustanovitve do prve svetovne vojne) ................................................................................................................259 Vera Kolšek: Še en relief iz rimske Celeie ........................................................................283 Ignacij Voje: Katarina Celjska — Kotromanička in njen pečat ............................287 Anton Stopar: Geneza celjskega mestnega jedra ........................................................293 Milena Moškon: Novo pridobljene upodobitve naselij in stavb s celjskega območja (Nadaljevanje kataloga v celjskem muzeju) ....................................323 Nataša Golob: Marija Gradec: Vsebina grisaillev v prezbiteriju ............................329 Dušan Novak: Kraški svet v porečju Savinje ................................................................345 Drago Meze: Učinki povezave gorrfjesavinjskih hribovskih kmetij s cestami .. 371 Anton Sore: Nekaj podatkov o spremembah zemljiških kategorij v širši celjski regiji ....................................................................................................................385 Milan Natek: Ravljanske ulice ............................................................................................395 Drago Meze: Nekaj o kmečki hiši hribovskih kmetij v Gornje Savinjski dolini.. 425 Vladimir Slibar: Lesna domača dejavnost v Zgornji Dravinjski dolini ................443 Zoran Tratnik: Aktivnost »Mladi za napredek Celja« ................................................465 Anton Sore: Cestni režim na celjskem prometnem križišču ....................................471 Anton Sore: Preskrba Celja z vrtninami ............................................................................501 Milena Moškon: Občasne razstave Pokrajinskega muzeja v Celju v letiih 1968— 1978 ........................................................................................................................................523 Breda Mišja: Cvetko Ščuka ....................................................................................................529 Gustav Grobelnik: Spomin na Miro Danilovo ................................................................531 Gustav Grobelnik: Dvajsetletnica »Šlandrove nagrade« ............................................535 Jurče Vreže — Edvard Goršič: Mladinski pevski festival 1977, 1979, 1981 ............541 Alojz Mušič: Omahnil je drevesni velikan v celjskem mestnem parku ................547 Pisalo se je leto 1951, ko se je porodila zamisel o celjskem letopisu in prva knjiga s to letnico je bila dotiskana naslednje leto. Po dvajsetih letih izhajanja Celjskega zbornika, ki ga je občasno hromila sporadičnost, in po zadnjem kar petletnem sušnem obdobju bi želeli končno zagotoviti njegovo redno izhajanje. Vzroki za tako zaostajanje nikakor ne ležijo v križemrok čakanju uredniškega odbora, da bi se število stalnih sodelavcev pomnožilo (in bilo res trajno), uredniški odbor pa okrepil z uredniki za posamezna področja — prvo je povezano z drugim — pribiti moramo, da bo sporadično izhajanje ukinjeno šele z učinkovitim samoupravnim družbenim zaledjem, postavljenim na široko zasnovano materialno oziroma finančno podlago. Na tem mestu, ko vendar lahko zapišemo, da je Celjski zbornik od vseh slovenskih pokrajinskih domoznanskih zbornikov dočakal najdaljšo življenjsko dobo, ne bi pisali o njegovem dragocenem pomenu za samo mesto in njegovo pokrajinsko območje. To, da bo zbornik z leti čedalje bolj iskan vir za dokumentirano pričevanje o našem času in njegovih problemih, se zdi vabljiva misel in ob listanju starih letnikov nas v tem ti materiali že zdaj potrjujejo in razveseljujejo. Nikakor pa nočemo, da bi bil zbornik le napisan spomenik našim zdajšnjim dejanjem in nehanjem. Živ in nagel družbeni razvoj na vseh področjih potrebuje aktualno informacijo, ki bo uspešna le, če bomo zagotovili njihovo sprotno ažurnost. Redno izhajanje zbornika se tako veže predvsem na interese vseh za naš okoliš angažiranih strokovnjakov, ki jim Celjski zbornik na široko odpira vrata. Prelistajmo ga. Preberimo. Našli se bomo. Izdajateljski svet Kulturne skupnosti občine Celje Edvard Kardelj v Celju 5. novembra 1960 (Foto Milan Božič) Socialistično samoupravljanje, se pravi pravica do samoupravljanja, je nedvomno velika pravica, toda hkrati tudi velika odgovornost, ker mora v sistemu samoupravne demokracije vsak človek imeti vso odgovornost tudi za usodo drugega človeka. Zato se v naši socialistični samoupravni družbi svoboščine in pravice človeka in občana uresničujejo samo v medsebojni solidarnosti ljudi ter z izpolnjevanjem dolžnosti in odgovornosti vsakega do vseh in vseh do vsakega oziroma vsakdo mora spoštovati svoboščine in pravice drugih in je odgovoren za to. Edvard Kardelj 1977 (Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanj a) Tito v Celju 6. julija 1971 (Foto Milan Božič) Odgovornost moramo zaostriti na vseh ravneh in v zvezi z vsemi vprašanji. Pri tem mislim na odgovornost ljudi na vodilnih položajih in na odgovornost komunistov v organizacijah združenega dela, družbenopolitičnih skupnostih, v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah. Mislim na odgovornost ZK po republikah in pokrajinah za našo skupno politiko in izvrševanje nalog, še posebej na gospodarskem področju, ki zadeva razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti v celoti — celotno Jugoslavijo. Mislim na našo skupno odgovornost za varnost države, za uspešen odpor zoper vse, kar grozi njeni svobodi, neodvisnosti in mirnemu socialističnemu razvoju. Tito 1978 (XI. kongres ZKJ) UDK: 389.1 (497.12—11) : 633.1 »15« TONE KOLSEK PRISPEVEK K ZGODOVINI ŽITNIH MER NA CELJSKEM OBMOČJU V XVI. STOLETJU 1. januarja 1587 je nadvojvoda Karel večinoma že razpadli grad in gospostvo Ojstrico prodal bratoma Maksimilijanu in Juriju šrotenbahu. Dejanje je v odlomku opisano takole: »... beruert Schloss oder Purggstall vnnd Herrschafft Osterbiz, mit aller derselben Richtlichen Ein- vnnd Zuege-hörung, Innhalt vnnd vermüg dises Urbars auch allem andern so von Recht vnnd Billichkhatt wegen darzue gehört, Ime vnnserm Ratt Maxi mil li'an vnnd Georgen denn Schrottenpach gebruedern vnnd allen Iren Erben, für frey Erp: vnnd Aigentumblich hingeben vnnd verkhaufft, vnnd Inen darauff ain Khauffs Verschreibung vom heuttigen Dato, mehrers Innhalts, aufgericht, geferttigt vnnd Zuegestelt.« Besedilo je del uvodne listine k novemu urbarju za to gospostvo, ki je bil izdelan in potrjen ob tej priložnosti.1 Po vsej verjetnosti so ob posestni spremembi imeli za potrebno, da nekatera razmerja med dotedanjim zakupnikom Ojstrice in njegovimi pod-ložniki natančneje opredelijo in uredijo določena sporna vprašanja. Med temi je bilo zlasti pereče tudi vprašanje žitne mere, na podlagi katere so do takrat kmetje zadoščali svojim obveznostim. V našem zgodovinopisju so v pogledu podrobnejšega poznavanja mer in uteži še vedno precejšnje vrzeli. Znana je velika raznolikost, ki je vladala na tem področju. Prav mere in uteži so bile tudi odločilnega pomena za gospodarski in socialni položaj našega kmeta v dobi fevdalizma. Njihova različnost kaže, da je bil tudi gospodarski položaj podložnikov zaradi tega različen, ne le na širšem ozemlju, marveč marsikje celò v mejah istega zemljiškega gospostva. Avtor: Tone Kolšek, Zgodovinski arhiv Celje Opomba uredništva: 10. avgusta 1980 je smrt mnogo prezgodaj segla po življenju prof. Toneta Kolška, zgodovinarja in ravnatelja Zgodovinskega arhiva v Celju. Ta in naslednji spis je pokojni namenil našemu zborniku že leta 1978; objavljamo ju na uvodnem mestu v spomin na zvestega sodelavca in uglednega kulturnega delavca. V tej kratki razpravi želimo nekoliko osvetliti razmere v celjskem okolišu, kakršne so bile ob koncu šestnajstega stoletja. Podlaga sta dva skoraj sočasna vira, ki vprašanje žitne mere obravnavata nekaj natančneje. Poleg že omenjenega ojstriškega urbarja iz leta 1587 je služil za pomoč pri razreševanju nekaterih nejasnosti še urbar laške gospoščine iz leta 1582.2 Ni odveč, če za uvod navedemo zadevno ojstriško besedilo v celoti: Osterbizer Herrschafft Castenmass Resolution Bey beruertter Herrschaft Osterbiz werden Zwo Castenmass, ain gross Schaff vnnd das Cillier schäffl befunden nach welchen die Vnderthannen Iren schweren Zinsstraid in den Casten gleichfals den Habern ains gedrukht vnnd Zway vngedrukhter, alles mit dem Gupf abdiennen. Auf das aber allenthalben ain gebürliche gleichhait gehalten vnnd die Armen Vnderthannen nit vnguetlich mit dem abreysach beschwärt oder vbernomen, So soll ain Innhaber beruertter Herrschaft das schwäre Traid, also auch den Habern, alles gestrichen vnnd vngedrugter, Jedes nach seiner sondern vnnd Neuen aufgerichten Castenmass, die mit vnnsern Marcheisen gezaichnet, einzunemen haben, vnnd hierüber niemandt nichts beschwär-liches oder vngleiches aufladen. Vnnd damit sich die Vnnderthannen des abreysach halber nicht Zubeschwären, Ist Inen hinfüran auf der Plahen Iren Zinnsstraid aufzumessen vnnd abzudiennen Zuegelassen. Vnnd denen solle das abreysach Zu sich Zunemen oder aufzuheben durch den Innhaber vnnd seine Leuth nicht verwert werden. Erstlichen, So helt das neu aufgericht gross Castenschaff, nach welchen die Gomilskher, Purkhdorffer, Am Seell, Saglinakum, Jesach, Na Jeserach, Werloschen, Osterbiz, Schwarzenperg, Lakh vnnd Riekher, Iren schwären Zinnsstraid, alls den Waiz vnd Rokhen gestrichner abdiennen, Vnnd von Inen abzunemen sein wierdet, Tischkhandl ain vnnd Zwainzig. Fürs Ander, So helt das Clienner oder Cillier Castenschäffell, nach welchen die andern Vnderthannen, ausser der obuermelten Dörffer den schwären Zinnsstraid gestrichner abdiennen Tischkhandl Sibenzehen. Diser cliennern Neuen Castenmass drey gestrichne schäffl, machen ain gestrichen Gräzer Viertl vnnd drey Tischkhandln. Das Grösser Habern Castenschaff, welches hiuor Zway vngedrukht, das drit aber mit dem Drakh, alles gupffer abgedient vnnd genomen, wierdet gleichermassen durh dem Innhaber hinfüran nach dem Neuen aufgerichten vnnd bezaichenten Habern Castenschaff, von den Vnderthannen gestrichen vnnd vngedrukhter in den Casten einzunemmen sein, vnnd sollich Habern Mass gestrichen hellt Tischkhandl vier vnnd Zwainzig, deren drey Schaff machen ain gestrichen Graizer Viertl vnnd Zwainzig Tischkhandln. Das Cillier oder khliener Castenschaffl, welches gleichesfals ains gedrukht, vnnd Zway vngedrukht, alles Gupfter abgenomen, wierdet der Innhaber nach dem Neuen augerichten vnnd angeprenten khlienern Habern Castenschaffl gestrichen vnnd vngedrukhter in den Casten, den Zinnsshabern sowoll das Vorst fuetter von den Vnderthannen ainzunemen wissen, vnnd sollich Habern Mass gestrichen hellt Tischkhandl Neunzehen, deren dreu machen ein gestrichen Gräzer Viertl vnnd fünff Tischkhandl. C""-- > 7 *v> 77 >/»i , ^ ' (J ■ 7 .'' »'.'V e " <1 Vyv) f-v^ ) ■hrt fXt <,»4 »wj. J^vCu.. • ' » • < t ' /7 " " ' ' i 'i* 1 l1 »-vi v--»» m*, l'i^Jts^i^i J<.»4 i»»« /»"i«. »A-{< , jV •'■./!" g , / t« " ' * * - p , V4V ^ Vv»VrW/v<-vVv lviVHW»»MS . .V »»-ti ^^.jiVAS. ^»wl^vtSvHk» WAx^ c- /" /r^r^t : ,1 s -er r TAJ 1'VMH Hl /«Hm,*'»!/ / . . a /. r* - . ' Iv'/ / , a. j y / ^ KitWJ^ A«» JH^H******^' » n «v .v . ' ,1 i'»„. '' . Äi* Uh V IV»»»» , v ^ 1 '"•"T" i-r 1 - "T *1 ♦ v ,.•■>» .- ^ . 1 , ".. \HV** A«* »S,« t fi ; * 'O, /> ^ ' r ^ it/ (t.%^, Avi A ^.V»* iikj^, ^ A.yf-» < >v , ^ C W W^w.W'iu^'ti«»«^^ ^Uf V Yt«».V) ) '<•• >,*V - M / — '' ' <' 7 V ' ' ^-V/?? ' t / " C Faksimile iz ojstriškega urbarja 1587. Začetek besedila o žitnih merah (Foto: Roman Fonda) Besedilo pove, da so v ojstriškem gospostvu uporabljali dvojno graščinsko mero. »Težka« žita (pšenica, rž) so jemali s »kupom«, oves prav tako, dodatno pa so še enega natlačili, nadaljnjih dveh mernikov pa ne. Nadalje »slovesni sklep« ilustrira razmerja med podložniki in grašča-kom, ki so očitno postala toliko zaostrena, da je bilo potrebno posredovanje deželnega kneza. Stalna trenja med gosposkami in kmeti so se pri žitni meri v največ primerih dotikala tako imenovanega »kupa« ali »vrha« (merjenje nad robom mernika) in še dodatnega presutka (»abreysach«). Deželna oblasc kot razsodnik se je največkrat posluževala znane formule, ki je prisotna tudi v tem besedilu, da je treba zaščititi »revne podložnike« pred prehudim obremenjevanjem, in izjav, kako je treba uvesti enotno postopanje in enakost. V šestnajstem stoletju se to poenotenje na Štajerskem kaže v težnji, da bi lokalne žitne mere prilagajali deželni meri, t. j. graški četrti. Tudi ojstriški in laški primer kažeta, da pri tem ni šlo za avtomatsko vsiljevanje graške mere, pač pa je le-ta bila le primerjalno izhodišče za določanje posameznih kaštnih mer, ki so v glavnem obdržale svoje stare posebnosti. Že to pa je pomenilo omejevanje samovolje zemljiških gospodov. Novo izdelane graščinske mere so bile opremljene z vžganim deželnim žigom, za vsako je bilo navedeno, koliko drži napolnjena in vsebina izravnana z robom, torej brez vrha in brez stiskanja pri merjenju ovsa. Določili so tudi, da je treba žito meriti na ponjavi, ker je na ta način podložniku omogočeno, da je vzel ves presutek žita nazaj, ne pa da so ga, kot dotlej, jemali grajski, se tako dodatno okoriščali in s tem povzročali spore. Upoštevanje starih lokalnih navad in razmer ter s tem tudi graščinskih iner se odraža tudi v izvedeni reformi: opraviti imamo s štirimi merniki. To je bilo potrebno zaradi tega, ker velikost mernika ni bila za vse podložnike enaka, dve različni meri pa so uporabljali tudi za različna žita. Novi graščinski merniki so bili: — za pšenico in rž v imenovanih vaseh 21 namiznih vrčev; — za pšenico in rž v drugih krajih 17 namiznih vrčev; — za oves v imenovanih vaseh 24 namiznih vrčev; — za oves v drugih krajih 19 namiznih vrčev. Za oves je odpadla stara navada, da so ga v mernik tlačili in še dodajali vrh, seveda so tudi pšenico in rž merili samo z izravnavo do roba. Enostavni račun, ob upoštevanju znano uveljavljene velikosti namiznega vrča (= 1,641), bi pokazal naslednje velikosti ojstriških kaštnih mer- nikOV: 21 X 1,64 = 34,441 17 x 1,64 = 27,881 24 X 1,64 = 39,361 in 19 X 1,64 = 31,161. Zadeva pa se nekoliko zaplete, če pritegnemo v primerjavo prav tako v besedilu enačeno velikost z graško četrtjo, katere velikost (= 78,721) je prav tako znana. Vsakršna primerjava je računsko nerešljiva, do zadovoljivega rezultata tudi ne pridemo, če bi vzeli za izhodišče neko domnevno drugačno velikost morebitnega lokalnega namiznega vrča. Preostane samo ta metoda, da zanemarimo številčno navedbo namiznih vrčev (24, 19) in izhajamo pri izračunavanju le od graške četrti (= 78,721) in navedenega LEMBERG (po G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681) preostanka namiznih vrčev (= 1,64 1) čez to mero. Pravilnost metode bomo skušali v nadaljevanju utemeljiti, daje nam pa naslednji nekoliko drugačen rezultat kakor zgoraj: 1. Večji pšenični mernik: primerjava z graško četrtjo v besedilu ni navedena, zato puščamo zgoraj dobljeni podatek; 2. Manjši pšenični mernik: trije dajo graško četrt in preostanejo trije namizni vrči: 78,72 + 3 X 1,64 = 83,64 : 3 = 27,881 Rezultat je isti kot zgoraj, iz česar sklepamo, da tudi velikost večjega pšeničnega mernika ustreza dejanski; 3. Večji ovseni mernik: trije dajo graško četrt in preostane dvajset namiznih vrčev: 78,72 + 20 x 1,64 = 111,52 : 3 = 37,17 I Mernik je bil za 2,19 1 manjši, kot kaže zgornji izračun; 4. Manjši ovseni mernik: trije dajo graško četrt in preostane pet namiznih vrčev, torej: 78,72 + 5 X 1,64 = 86,92 : 3 = 28,97 1 Razlika je prav tako pri večjem merniku 2,191 manj. Pravilnost metode tako izračunanih dejanskih velikosti ojstriških kastnih mernikov potrjujejo tudi podatki iz laškega urbarja, ki navaja tamkajšnje lokalne mere in se podobne primerjave tudi točno ujemajo, n. pr.: »... so helt das Neuaufgericht Castensehaff, nach welchen das schwäre Zinsstraidt, als der Waiz vnd Roggen, gestrichner von den Pfand t Vnder- thanen abzunemen sein wirdet, Tischkhandl Achzechen, deren drey machen ain Gräzer Viertl, vnd Sechs Tischchandl.« Enak račun kot zgoraj se tudi natančno izide: 18 X 1,64 = 29,52, in še: 29,52 X 3 = 88,56 — 78,72 = 9,84 : 1,64 = 6! Velikost tega laškega mernika navaja tudi Baravalle, ki je prišel do enakega rezultata.3 Nadaljnja potrditev pravilnosti izračunov je še en primer iz istega urbarja: »... Časten mass nach wellicher die Rathschacherischen vnderthanen, derselben Zinss waitz gupffer raichen, wirdt der Cuplenigkh genandt, der helt gupffer Tischkhandl Acht, der Sechs machen ain Gräzer Viertl.« Račun: 8 X 1,64 = 13,12 X 6 = 78,72 1! Neskladja v enakem izračunavanju po navedbah citiranega ojstriškega besedila ni mogoče z gotovostjo razložiti. Bržkone je do majhne razlike lahko prišlo pri izdelavi mernikov. Kaj je za ojstriškega kmeta pomenila reformirana kastna mera, olajšavo ali obremenitev? Ce dopustimo verjetnost, da se je zemljiški gospod vsaj nekaj časa držal nove mere in spoštoval določila sklepa, potem so gotovo odpadli očitki podložnikov, da si jemlje preveč na račun vrha ali presutka. Gotovo pa je, da so bili novi merniki večji vsaj za prejšnjo zvrhano mero. Količina žita se je na ta račun povečala lahko za četrtino, pri ovsu celò za tretjino, ker so ga pač delno jemali tudi natlačenega, kar je pri tej žitarici bilo možno. Podložniki in zemljiški gospod so se ob uvajanju novih mer tudi pogajali in dogovarjali, kar izpričuje odlomek iz laškega urbarja: »... vmb das des gupfs Halber, Immerdar ain widerwertiger missverstandt vnd vnrichtigkhait zwischen den Pfandt Innhaber, wnd denen Vrbars Holden gewesen, haben Sy sich mit dem Innhaber gleichwoll auf den strich verglichen, Also das der gupf darein khomen.« Odgovor na vprašanje: ali več ali manj, je možen samo, če ugotovimo, kakšne stare mere so uporabljali na Ojstrici pred reformo. Kaj je »gross Schaff« in »Cillier schaffl«? Oba so jemali zvrhana. Sodimo, da moremo v prvem videti celjski škaf s 26,24 litra, v drugem pa manjšega, ki so ga imenovali pogosto tudi kuplenk in je držal okrog dvajset litrov, točneje morda 20,5 litra.4 Če vzamemo, da je pri pšenici in rži pomenil vrh čez izravnano mero približno četrtino več, ugotovimo, da je zvrhan večji stari mernik zahteval okrog 32,8 litrov žita, manjši pa približno 25,6 litra. Primerjava: Stari mernik z vrhom Novi mernik izravnan Razlika večji manjši 32,81 25,61 34,40 1 27,88 1 + 1,601 + 2,28 I Pri ovsu je lahko vrh z ostalim pribitkom znašal tudi tretjinsko povečanje količine, ki bi jo sicer izmerili do roba. Primerjava je naslednja: Stari mernik z vrhom Novi mernik izravnan Razlika večji manjši 34,99 1 27,33 1 37,171 28,97 1 + 2,181 + 1,641 Rezultat 'primerjave, ne da bi ob tem trdili, da v celoti ustreza dejanskemu stanju, nas nagiblje k splošnemu sklepu, da je bil podložnik ob podobnih reformah oškodovan in da so se njegove žitne dajatve s tem še povečale. Baravalle ugotavlja, da je laški mernik 29,52 1 držal samo 21,091.5 V posredniški vlogi med obema sprtima stranema so višji deželni organi krmarili nekje v sredini: podložnik se je moral ukloniti njihovim odredbam, živel pa je mogoče v zavesti, da ga zemljiški gospod z nepravično mero in dodatnimi zahtevami ne slepari, graščak pa je dobil v zameno za omejene možnosti ustrezen večji delež. Drugo vprašanje je seveda, kako je gosposka določila spoštovala. Nasprotja namreč tudi v naslednjih desetletjih niso prenehala. V uporu leta 1635, ki se je začel prav na ozemlju ojstriškega gospostva, je bila žitna mera med vidnimi vzroki nezadovoljstva. Ko že govorimo o reformnih prizadevanjih, s katerimi je deželna oblast skušala napraviti na področju mer več reda, velja pripomniti, da se je očitno vmešala samo takrat, ko so nasprotja postala že nevzdržna in nevarna. Radeški podložniki so na primer ostali pri stari meri (kuplenk = = 13,121), ker: »weillen diser Castenmass wegen khain Irrung fürkomen, Ist dieselb vnuerändert gelassen vnd verbliben.« Pšenico in rž so tako še naprej dajali z vrhom, oves prav tako, le da so pri oddaji dva mernika natlačili, naslednje tri pa ne. Drugod na laškem ozemlju so podobno kot v Ojstrici uvedli nove mere za žito. Osnovni graščinski mernik za pšenico in rž je držal 29,521. Poleg tega so poznali še večji kuplenk 24,6 1, manjši kuplenk 16,4 1 (deset vrčev), ki je prej najbrž držal 13,12 litra in polovični kuplek 8,2 1. Manjši kuplenk so imenovali tudi »tretinjek« (Dritl). Baravalle pravi, da je ime lahko izvedeno samo od prastarega slovanskega korca (Görz), ki je povprečno držal 39,39 1. Tretjina tega ustreza tukajšnjemu staremu kuplenku (39,39:3 = = 13,131).6 Stari kuplenk, povečan za četrtino, je dal novega s 16,4 litra. Zanimivo je še to, da so velikosti kuplenkov »zarisali« v notranjo steno graščinskega škafa (29,521), ker so si s tem prihranili izdelavo posebnih mernikov za vsako velikost posebej. Osnovni reformirani večji ovseni kaštni mernik je v Laškem držal dvajset namiznih vrčev ali 32,8 litra. Bil je torej manjši od ojstriškega. Kuplenk za ovseno dajatev je bil prav tako različen in je bila njegova velikost skoraj gotovo odvisna od količine ovsa, ki ga je posamezen podložnik bil dolžan oddati. Polovica kuplenka je kot pri pšenici držala 8,2 litra, cel je enako držal 16,4 litra. Uporabljali so ga, če je kmet moral oddati samo en kuplenk ovsa. Zavezanec za dva kuplenka ni oddal 32,8 1 ovsa (16,4 X 2 = = 32,8), pač pa samo 24,6 litra. Kmet, ki je moral služiti pet kuplenkov ovsa. je dejansko oddal samo 57,4 litra namesto 82 litrov, ker je zapisano, da pei kuplenkov znaša petintrideset vrčev (= 1,64 x 35 = 57,41) ali novi ovseni škaf in dva kuplenka (32,8 + 24,6 = 57,4 1). Določilo se glasi: »Wellich vnder-thanen aber zu fünf Cuplenigkhen Iren Zinsshabern abdienen ... die machen fünf vnd dreissig Tischkhandl, unnd bringen sollich fünf Cuplenickh Inhalt, der abfächtung(!), auf die New aul'gericht habernmass, ain schaf vnd zway Cuplenickh.« Tudi ovseni škaf je imel tukaj na notranji steni zarisane mere za pol. enega in dva kuplenka: »... vnd sein sollich halb, ganz vnd zway Cuplenickh in Neuen habernschaf, mit Iren vnderschidlichen herumbgerissnen strichen verzaichnet.« Sodeč po navedbah je bila dajatev ovsa v laškem gospostvu takale: pol kuplenka 8,21 en navaden kuplenk 16,4 l dva kuplenka 24,6 1 trije kuplenki 41,01 štirje kuplenki 49,2 1 in pet kuplenkov 57,4 1. Zgornje določilo je vredno pozornosti. Cemu se je količina sorazmerno zniževala, čim višja je bila obveznost podložnika? Zanesljivega odgovora nimamo. Da so pri večji količini oddanega ovsa posamezniku priznavali popust zaradi semena za bodočo setev, kar pri enem kuplenku ali manj še niso šteli za potrebno, je lahko zgolj domneva. Ojstriškemu sosednje žovneško gospostvo sredi šestnajstega stoletja ni imelo tako podrobno opisane žitne mere, dopolnjuje pa sliko stanja na celjskem področju. Urbar iz leta 15507 navaja samo velikost žitne mere, nič pa ne pove, če so žito jemali z vrhom, ali samo z izravnano mero. Verjetnejša je prva možnost. Svoj kaštni mernik primerja žovneška graščina v tem času še s celjskim mernikom »Cillier mäss«. V treh uradih žovneške gospo-ščine (Gotovlje, Mozirje in Žovnek) so uporabljali kaštni škaf, ki je držal tretjino celjskega mernika. Pri mozirskem uradu beremo na začetku: »... dienen Ir Zinss draytt auch all ausser der paurn Zu Odenveldt die drayt mass wie die in Ambtt Guettendarff vnd Sanneckh so drey schaff ain Cillier mäss machen...« Pri Pustem polju (Oedenfeld) pa: »da dient man die khlain Traydt mass da vier auf ain Cillier mäss gendt.« V žovneškem uradu je enaka izjema kot za Pusto polje veljala za kmete v Prekopi, ki so prav tako oddajali žito na podlagi manjšega mernika. Če po Baravallu8 vidimo v »celjskem merniku« velikost graške četrti, spoznamo, da je večji žovneški škaf držal 26,24 litra, manjši pa 19,68 litra. Kuplenk omenja ta urbar samo za mozirski urad, a brez navedbe velikosti. Po vsej verjetnosti so ga uporabljali le za oddajo prosa oziroma za posebno obliko žitne desetine. Za oddajo pravdnega žita so, kot rečeno, najbrž uporabljali tudi tukaj splošno uveljavljeno navado vrhanja težkih žit, za oves pa še dodatno tla-čenje. Povečanje za četrtino, oziroma za tretjino pri ovsu, daje velikosti mer, ki so v naslednji preglednici v oklepaju z znakom vprašaja. Domneva je toliko bolj verjetna, ker gre za čas pred reformnimi poskusi deželnih komisarjev, ni pa tudi razloga, da bi bilo tu drugače kot v sosednji Ojstrici. Pregled ugotovljenih dajatvenih mer: Ojstrica "I? Oves Laško Težka žita Oves večji šk. 34,44 37,17 škaf 29,25 30,61 manjši šk. 27,88 28,97 kuplenk 8,2 8,2 (>/,) kuplenk 16,4 16,4 ( 1) kuplenk 24,6 24,6 ( 2) kuplenk 57,4 ( 5) Žovnek Brez navedbe načina merjenja in vrste ž. večji škaf manjši škaf oves oves 26,24 (32,8 ?) 19,68 (24,6 ?) ? (35,14 ?) ? (26,24 ?) Opisane razmere v lokalnih merah treh gospoščin celjskega področja potrjujejo prvi del Vilfanove zaključne ugotovitve, da ima lahko žitna mera »pod istim imenom in v istem času najrazličnejšo vsebino po raznih krajih, v istem kraju pa najrazličnejšo vsebino v raznih časih.«9 Zaradi tega je zelo tvegano iz samega imena žitne mere izvajati neke sklepe in izračune, ali celò sklepati o gospodarskih in socialnih razmerah podložnikov na eni in skupnih žitnih prejemkih nekega gospostva po navedbah v urbarju na drugi strani. To je do neke mere mogoče šele tedaj, ko je velikost žitne mere (n. pr. škafa) opredeljena z velikostjo znane osnovne mere, v našem primeru namiznega vrča. Pa še tu so na količino žita v istem merniku vplivali zlasti načini merjenja: vrhanje, tlačenje, presutek itd. Tudi reformna določila o izravnani meri, brez vrha in tlačenja, na celjskem področju (in drugod) najbrž niso dala trajnejših rezultatov. Graščinske dajatvene mere so bile pač bolj spremenljive od mestnih, trgovskih. Na to je vplivala neugnana težnja zemljiškega gospoda, da jih veča, kljub odporu podložnih kmetov. Da je bila navadno uveljavljena pravica močnejšega, dokazuje tudi poravnava med samostanom Novi Klošter in njegovimi podložniki leta 1635, ko so sklenili, da smejo samostanci obdržati pred tem sprejete nove žitne mernike z graš-kim žigom (kmetje so sicer zahtevali prejšnje stare celjske), po katerih jemljejo težka žita v izravnani meri, ostala žita pa z vrhom!10 Naš primer kaže tudi, da reformni poskus na ozemlju Ojstrice in Laškega ni bil popoln: uvedel je le računsko poenotenje na podlagi osnovne mere, ni pa lokalnih mer ukinil. Različni načini merjenja, kjer predvsem izstopa merjenje ovsa, še posebej navada v Laškem in drugi opisani pojavi, so vplivali, da je rešitev bila le delna. Za različnost žitnih mer v obravnavanih gospoščinah so izpričani naslednji vzroki: različne navade v načinu merjenja žita, izjemen položaj podložnikov v nekaterih vaseh ali na širšem ozemlju in dvojne mere za različne vrste žita. V tem je zaradi tega predvsem treba iskati razloge za raznolikost lokalnih mer, manj pa v iskanju paralel z enakimi ali podobnimi velikostmi drugod, čeprav so seveda take zveze prisotne, ker je na podobnost mer vplivala starejša tradicija. V reformiranih merah je očitno bila odločilna osnovna mera, njen multiplikator pa naj bi ob spremembi dal približno velikost mernika, ki je vseboval vsaj tolikšno količino žita, ki so jo dobili s starim mernikom in načinom merjenja. Na koncu je potrebno še pojasnilo o términih, ki se nekoliko razlikujejo od že uporabljenih v naši strokovni literaturi. Razlog je predvsem v tem, ker so nekateri izrazi na savinjsko-celjskem področju med kmečkim ljudstvom še znani in uporabljani. Škaf za žitni mernik je splošno uporabljan izraz, s pojavom hmeljarstva celò edini términ; »kuplenk« namesto »kupljenik« je še tudi v spominu; »kašta« (za kaščo) je med ljudstvom udomačen izraz, zaradi tega »kastni mernik« namesto »mera za kaščo« v pomenu graščinske mcre; »Namizni vrč« za »Tischkandl« uporabljam zaradi razlikovanja od bokala'kot vinske mere ali mere za tekočine v širšem smislu. »Izravnana mera« namesto »ra-žena mera« v pomenu »gestrichen« (»štrihan«) se mi zdi bolje, pomeni pa posodo, do vrha polno (ravno z zgornjim robom), brez vrha ali kupa. »Tre-tinjek« je lahko tudi »tretjak«. OPOMBE 1 Graščinski urbar iz leta 1587; original v Arhivu Slovenije, fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Celju (ZAC). 2 Graščinski urbar iz leta 1582; original v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (Štda), nerevidirani prepis v ZAC. 3 Robert Baravalle, Zuir Geschichte der steirischen Masse, ZHVS XXIX/1935, str. 59. 4 o. c., str. 58. 5 o. c., str. 59. 6 o. c., str. 48 ss in str. 59. 7 Urbar gospoščine Žovnek 1550; original v Štda, fotokopija v ZAC. 8 Baravalle, o. c., str. 58. 9 Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, Zgodovinski časopis VIII/1954, str. 51. 10 Gerhard Pferschy, Ursachen und Folgen des Bauernaufstandes 1635 zu Novi Kloster, Časopis za zgodovino in narodopisje 5/1969, str. 310. UDK: 347.236 (497.12 Lemberg) »1687« TONE KOLŠEK GOSPODARSKO STANJE LEMBERŠKE GOSPOŠČINE, DAJATVE IN POLOŽAJ NJENIH PODLOŽNIKOV PO URBARJU IZ LETA 1687 Ta razprava je nastala na podlagi podatkov, ki jih daje urbar gospoščine Lemberg (Lemberg pri Strmcu). Datiran je bil v Ljubljani 24. novembra leta 1687, ko je na gradu Lembergu gospodaril grof Ivan Boltežar pl. Schrottenbach. Urbar spada v vrsto urbarjev te gospoščine, za katere se je Ignac Orožen že konec prejšnjega stoletja zaman trudil, da bi jih odkril. Sam pravi,1 da katerega izmed starejših urbarjev ni mogel najti niti v gradu, ne kjerkoli drugje in se vprašuje, kam neki so urbarje in druge dokumente te graščine mogli odnesti. Pravkar omenjeni urbar je sedaj v Zgodovinskem arhivu v Celju. Ni nam znano, po kakšni poti je prišel v arhiv, domnevamo pa, da se je znašel med nekaterimi drugimi arhivalijami v Okrožnem zbirnem centru neposredno po zadnji vojni in končno dobil pravo mesto hrambe. Ohranjeni primerek iz vrste lemberških urbarjev žal ni njihov najbolj izrazit in pričevalen predstavnik. Mnoga dejstva niso podrobneje popisana, pač pa le omenjena; velikokrat se pisec le sklicuje na besedila in opise v starejših urbarjih. Vseeno pa nam urbar ponuja zanimivo gradivo o gospodarskih razmerah te gospoščine v poznem sedemnajstem stoletju, kar bomo v nadaljevanju skušali prikazati. Na začetku dajemo kratek zgodovinski pregled razmer v lastništvu te gospoščine. V njem ne bomo odkrili bistvenih novih spoznanj. Zbrati želimo le delno že znana dejstva, opozoriti pa tudi na nekatere spodrsljaje, ki so se vrinili v zadevno zgodovinsko literaturo. Grad Lemberg se v listinah pojavlja v raznih oblikah svojega imena: Leuburch, Leumburch, Lewenberch, Löwenberg, Leumberg in podobno. Nastal je na ozemlju ali celo v središču razsežne posesti med Hudinjo, Koprivnico in Voglajno, ki jo je cesar Konrad II. leta 1025 podaril grofu Viljemu Breže-Seliškemu. Ko je umrl nasilne smrti, jo je njegova mati grofica Hema leta 1042 uporabila za obdaritev nunskega samostana, ki ga je ustanovila v Krki na Koroškem. Z ustanovitvijo tamkajšnje škofije leta 1072 je tudi Lemberg z ozemljem postal del njene posesti, ki so jo dobivali v fevd razni ministeriali. Prva doslej znana omemba gradu Lemberga izvira iz leta 1213. V listini iz tega leta sta kot priči navedena »Eberhardus de Leuburch« (Lemberg) in njegov brat »Vlscalcus de Rauenberch« (Rabensberg — Ranšperk — Ravni breg)2 Janko Orožen navaja letnico 1214." Leta 1248 je omenjen neki »Nikolaus de Lewenberch«, ki je bil očitno eden najodličnejših krških ministe-rialov, pristaš solnograškega nadškofa Filipa in »suličar« v omizju Ulrika Lichtensteinskega.4 Omenja se še leta 1264. Leta 1279 se je Hartnid Guštanj-ski, Otokarjev sodnik v Savinjski dolini, odrekel Lembergu v korist Friderika Ptujskega in njegovih sinov. Ptujski so imeli v rokah Lemberg in Rabensberg do izumrtja rodu v moški vrsti leta 1438. Pirchegger navaja po krški fevdni knjigi, da sta Herdegen in Friderik Ptujska imela okrog leta 1320 od krških škofov ne le posest, temveč celo pravico do krvnega sodstva, nista pa mogla razpolagati s fevdi drugih krških fevdnikov v tej pokrajini. Leta 1404 je dobil Bernard Ptujski še dodatno posest v Savinjski in šaleški dolini, poleg Lemberga in Rabensberga še Gorico pri Velenju in Dobrno ter še dvanajst oštatov in dvorec pri Velenju, kar pa poimensko v fevdni knjigi ni navedeno.3 Dediči Ptujskih so bili grofje Schaumbergi, ki so bili s Ptujskimi v svaštvu in so med drugim dobili tudi Lemberg in Rabensberg (1438). Ker so bili Schaumberški pristaši deželnih knezov Habsburžanov in nasprotniki Celjskih, so le-ti leta 1452 oba gradova porušili. Pirchesger dopušča celo možnost, da je bilo to že leta 1439, neposredno za tem, ko so oba gradova dobili za Ptujskimi. Po Celjski kroniki je Friderik Celjski to storil zaradi tega, ker sta mu bila oba gradova preblizu in si ni mogel dovoliti »da bi mu od tam gledali v skledo«. Ob tem je treba opozoriti na zmoto, ki so jo v zvezi z dvema Lember-goma napravili nekateri zgodovinarji. Poglavitno tovrstno delo za zgodovino Lemberga je opus Ignaca Orožna, ki se je naslanjal še na Schmutza6 in Janischa.7 Navedeni avtorji so zamenjavali Lemberg pri Strmcu z Lember-gom pri Šmarju, ker niso pravilno interpretirali starejših listin, ki oba Lemberga dobro ločujejo. Napako je popravil Pirchegger,8 ki je opozoril, da je grad Lemberg pri Strmcu v virih izpričan kot Leumberg, Löwenberg in podobno, medtem ko Lemberg pri Šmarju nastopa v virih kot Lengenberg, Lengenburch itd. Posledica teh zamenjav je bila ta, da so tudi naš Lemberg šteli za posest celjskih grofov, čeprav nikoli ni bil. To bi se bilo sicer zgodilo, če bi bila usoda tudi to pot Celjanom bolj naklonjena, ker bi gotovo uveljavili pravice, ki so jih s posebnim fevdnim pismom dobili leta 1452. 2. novembra tega leta je namreč krški škof Ivan podelil »svojemu posebno dobremu prijatelju« grofu Frideriku Celjskemu in vsem njegovim dedičem v fevd Rabensberg in Lemberg »z vsem, kar spada zraven«.9 Ker so Celjani pred tem oba gradova porušili, bi sklepali, da so to podelitev izsilili. Pri tem jih ni vodilo zgolj nasprotstvo s Habsburžani in s tem tudi Schaumbergi kot njihovimi zavezniki, marveč tudi želja, da pridobijo posest, ki je bila sredi njihove in vrhu vsega še v neposredni bližini Celja. Tako tudi ni brez podlage izročilo, da je Frideriku Celjskemu Rabensberški svetil z zvezdo s svojega gradu v njegovo spalnico. Zaradi tega je kar verjetno, da so Celj- ski oba gradova razdejali že pred letom 1452, ne pa leta 1453, kot beremo pri Janku Orožnu.1» Ni namreč povsem logično, da bi Friderik to napravil potem, ko je — vsaj na papirju — oba gradova že imel. Leta 1463 je posest obeh gradov prešla v zakup bratov Hohenwartov. Leta 1479 je po medsebojni razdelitvi bil Rabensberg v rokah Štefana, Lemberg pa Andreja pi. Hohenwarta, ki je bil, med drugim, tudi gospodar Zgornjega Celja in celjski vicedom. Leta 1487 so imeli Hohenwarti oboje že kot neposreden krški fevd, medtem ko prej le v zakupu, ker so bili fevdniki še Schaumbergi. Tudi tukaj Pirchegger11 po listinskem gradivu popravlja Ignaca Orožna, ki je menil, da so Hohenwarti posest od Schaumbergov kupili.1- Po soimenjaku je napako prevzel tudi Janko Orožen, čeprav je imel v rokah Pircheggerjevo delo.13 Andrejeva hčerka Neža Hohenwart se je poročila s Krištofom Welzer-jem pl. Ebersteinom s Koroškega. Kot posestnika na Lembergu se omenjata leta 1521, za Andreja Hohenwarta pa je znano, da je umrl leta 1503. Tako so Welzerji očitno gospodarili na gradu vse šestnajsto stoletje. Viktor Welzer je leta 1584 izvajal na gradu precejšnja obnovitvena dela. Welzerji so bili v drugi polovici šestnajstega stoletja v teh krajih dokaj vplivna rodbina, za to je bil zaslužen prav Viktor. Leta 1570 so postali glavni dediči gospodov Rajhenburških, po katerih so prevzeli tudi grb.14 Viktor je leta 1576 najprej vzel v posreden zakup od Janeza Dietrichsteina vojniško gospostvo na ta način, da je posodil vladarju večjo vsoto denarja. Ker pa je vladar dolgoval že od prej Dietrichsteinom velike zneske, je Viktor odkupil upniške pravice in tako mu je vladar prepustil vojniško posest za skupni dolg 20.000 goldinarjev.15 Zaradi finančnih težav vladar dolga očitno ni vrnil, zato je Viktor Welzner vojniško gospostvo enostavno kupil in s tem postal pravi lastnik. Skupaj z njim je dobil tudi vojniški urad Ponikvo, ki ga je pa njegov sin Moritz leta 1604 odprodal.16 Ta Moritz je leta 1601 kupil od Dietrichsteinov Tabor pri Višnji vasi," neki Franc Welzer pa je pred letom 1622 gospodaril tudi na Turnu pri Velenju.18 Gospodarska moč Welzerjev je tako večkratno izpričana: posojali so denar, kupovali posest, poleg lega pa skrbeli tudi za gradnje, kar je izkazano prav v Lembergu, ki so mu dali še danes ohranjene razsežnosti. Vse to so dosegli s povečanim pritiskom na podložnike. Viktor Welzer je vojniške tako izkoriščal, da so svojega novega gospodarja leta 1578 zatožili pri vladarju, ki je zakupnika resno posvaril. Sam Welzer je priznal, da je bila skupna letna vrednost denarnih in naturalnih dajatev ter tlake iz vojniškega gospostva 1568 goldinarjev,10 dejansko pa gotovo več. Vsaj leta 1604 je bil Lemberg še v rokah Welzerjev, leta 1610 je kot gospodarica omenjena neka gospa pl. Polheim. Leta 1647 je bil grad že v posesti Schrottenbachov, ker se Ivan Friderik Schrottenbach, baron Hecken-berški in Ojstriški, titulira tudi kot gospod Preboldski, Vojniški in Lemer-ški. Naslednik je bil Ivan Boltežar, najbrže njegov sin, in v njegovem času je bil napisan naš urbar. Ni izključeno, da je bil gospodar Lemberga že okrog leta 1670. Iz rojstne knjige župnije Nova cerkev razberemo, da se mu je leta 1670 rodil sin Gandolf Viljem, kot prvi izmed sedmerih otrok, ki sta jih imela z ženo Ano Elizabeto. Boter je bil solnograški nadškof Gandolf Sigmund Schrottenbach, ki sta ga zastopala Ivan Boltežar pl. Wagensberg in baronica Maksimilijana Cordon z gradu Dobrnice. Za Ivanom Boltežar-jem Schtrottenbachom sta omenjena iz te družine še Rudolf Friderik in Jožefa, vdova grofica pl. Schrottenbach. Gospostvo Schrottenbachov je prenehalo leta 1766. Tudi v zvezi s to družino je treba popraviti Janka Orožna, kajti Ivan Boltežar 1720-" ni bil več gospodar na Lembergu, ker je že leta 1728 umrl njegov posestni naslednik Rudolf Friderik v starosti skoraj 70 let, ki ga pa ne omenja. Ivan Boltežar je bil že v času zapisa našega urbarja v odmaknjenih letih in je verjetno v devetdesetih letih stoletja že umrl. 1697 nastopa kot boter v novocerkovski rojstni knjigi grof Rudolf Friderik z ženo Ano Marijo Schrottenbach. Njegov ngrobnik v Novi cerkvi navaja tudi Ignac Orožen.21 Za Schrottenbachi je gospostvo hitreje menjavalo gospodarje. 1767 je prešlo v roke grofov Grossov. Zadnji posestnik Lemberga iz te rodbine — Karel je bil v drugi polovici 18. stoletja očitno tudi lastnik velike hiše v takratni Mežnarijski ulici številka 176 v Celju (ob Grofiji, sedaj Okopi številka 13) in je mestu plačeval poleg hišnega davka tudi davek od barvarske obrti.22 Leta 1811 si je gospostvo pridobil polkovnik Ignac baron Reinisch, leta 1855 najprej Vincenc in za njim Edmund Langer, ki je bil tudi odvetnik v Celju. Leta 1904 je graščina prešla v posest rodbine Gallé, po zadnji vojni pa je last splošnega ljudskega premoženja. Po imenjski cenitvi leta 1542 je bil grad ocenjen s 500 goldinarji, prav toliko gozdovi, deželsko sodišče s 300 goldinarji, zavetništvo nad župnijo Nova cerkev s 47 goldniarji in desetina s 143 goldinarji. V 36 naseljih je imelo gospostvo 108 podložnikov, poleg teh pa je bilo podložnih še osem planinskih kmetij (sirnic ali švajg).23 Z zemljiško odvezo je baron Reinisch dobil za prejšnje denarne in naturalne dajatve 42.011 goldinarjev odškodnine. Primerjava z nekaterimi sosednjimi gospoščinami glede te odškodnine kaže gospodarsko stanje Lemberga: Dobrnica — 27.493 gld, Dobrna — 19.193 gld, Tabor — 38.827 gld, Socka — 14.066 gld, Rabensberg — 17.635 gld, Vitanje — 32.813 gld, Zalog — 57.622 gld, Konjice — 130.780 gld, vendar Brežice — 316.723 gld, gospo-ščina z največjo odškodnino na takratnem Spodnjem Štajerskem. Lemberg se je tako uvrščal ob koncu fevdalne dobe med srednje močna gospostva v ožji pokrajini. Konec prejšnjega stoletja je lemberška graščinska posest obsegala še 272,7 orala zemljišč ali preračunanao: 156,9 ha. Zemljiška struktura je bila takšna: 0,53 ha — stavbišče, 10,96 ha — njive, 0,26 ha — vrt, 7,51 ha — vinogradi, 5,00 ha — sadovnjaki, 1,30 ha — pašniki, 18,58 ha — travniki, 110,78 ha — visoki gozd in 1,98 ha — nizki gozd.24 URBAR 1687 žal v tem viru ni podrobnejših podatkov o tem, kod se je razprostiralo sodno pomirje. Pisec urbarja se je zadovoljil le z navedbo, da ima gospoščina lepo in obsežno ozemlje, kamor sega deželsko sodišče (Die Herschaft hat ein schönes weites Landtgericht...«) in dodaja, da »zaobsega vse ozemlje, kjer žive graščinski podložniki, pa tudi podložniki drugih gospodov, kakor je to v veljavi že od nekdaj (... wie von alters hero).« Posredno je tako mogoče iz navedbe krajev, kjer so živeli domači podložniki, ugotoviti, da je bilo ozemlje dovolj strnjeno in zaokroženo ter da gospostvo v tem času ni imelo podložnikov v oddaljenih uradih. Iz opisa gorske posesti in dajatev pa vidimo, da je v okviru lemberškega sodnega pomirja živela zelo pisana druščina nelemberških urbarialnih podložnikov, podložnih številnim gosposkam v soseščini, pa tudi bolj oddaljenim. Ker je to razvidno iz tabele gorskih dajatev, pripadnosti poedinim gospoščinam tukaj ne navajam še posebej. Opazna pa je velika razkropljenost lemberških podložnikov, saj jih je bilo po posameznih naseljih zelo malo, kar je spričo prej povedanega tudi razumljivo. Poleg samega trga Lemberga, kjer so gotovo prevladali domači podložniki (21), jih lahko zabeležimo največ še v bližnji Hrenovi (10), povsod drugod pa njihovo število v posameznem naselju ne preseže pet podložnikov. Vse to kaže na veliko fevdalno razdrobljenost podložne kmečke posesti, ki se je na tem ozemlju zelo prepletala. Seznam naselij izpričuje tudi, da so še močno prevladovala imena zaselkov, pa tudi ledinska imena, od katerih je nekatera danes že težko krajevno določiti. Kot edino trško naselje v mejah gospoščine urbar dosledno navaja trg Lemberg, njegove prebivalce pa imenuje tržane. Ni znano, kdaj je dobil trške pravice, vsekakor pa se leta 1418 že omenja kot trg.25 Da je imelo naselje trški značaj, dokazuje tudi struktura posestnih enot, saj so tržani posedovali skoraj izključno domce ali oštate, kar kaže, da osnova gospodarjenja ni bila kmetijska proizvodnja. Topografska določitev vasi in zaselkov v glavnem ni vprašljiva. V vseh teh primerih navajam v seznamu poleg nemške oblike zapisa kraja ali zaselka, ki je v oklepaju, tudi sedaj veljavno slovensko ime,26 kjerkoli pa bi bila določitev dvomljiva (stara in že pozabljena ledinska imena), se poslužujem samo oblike, ki je zapisana v urbarju in je tukaj navedena samo v oklepaju. V nekaterih primerih bi lokacijo utegnila pojasniti imena kmetij, ki so še znana ali prisotna po Paškem Kozjaku, npr.: (Na Topoli) — Topolšek, (Okroschie) — Okrožnik, (Untern Felss oder Na Petschy) — Peč-nik, (Zu Sulz oder Na Sulzi) — Jamnišek in (Na Tscherneuem) — Černak. Zanimivo je, da pisec urbarja večkrat poleg nemške oblike imena dodaja tudi slovensko, čeprav včasih močno popačeno obliko imena. Dodati velja, še, da je bil pisec urbarja v zapisu krajevnih imen zelo nedosleden in je enak zapis, kjer se isto ime ponavlja, prej izjema kakor pravilo. Za kraj Landek (k. o. Homec) srečamo oblike: »Zu Lindtegg oder V Lindezy«, »Lonn Egg« in »Lindegkh bey St. Thomas«. Prva oblika bi nas lahko zavedla in bi mogli pomisliti na Lindek (k. o. Verpete). V resnici gre za isti kraj: Landek pri Homcu. To potrjuje vrstni red v urbarju in tretja oblika zapisa, kjer je izrecno navedeno, da gre za kraj pri cerkvi sv. Tomaža, ki je bila v bližini Landeka in v jožefinski dobi kot podružnična cerkev Nove cerkve opuščena.27 V kraju je stal tudi gradič (ali stolp) Landek, ki je izpričan še v začetku 18. stoletja.28 Da moremo tudi v obliki imena »Lonn Egg« videti isti kraj, sklepamo tudi po tem, da naš urbar omenja tam nekega Matijo Prešiča, ki je plačeval letno štiri goldinarje dajatve od stražarske službe in orožja (Warth vund Pixen Gledt), kar je bilo gotovo združeno z nekim obrambnim objektom. Priimki lemberških urbarialnih podložnikov, ki jih spoznamo v urbarju, utegnejo opozoriti na kontinuiteto in trdoživost imen, ki imajo svoj izvor v daljnji preteklosti in se kažejo predvsem v domačih imenih. To velja predvsem za bolj odmaknjene predele, kjer se je lahko staro hišno ime ohranilo čez stoletja dolgo. V veliko primerih se je priimek razvil iz ledin-skih ali krajevnih imen, ni pa tako redko, ko so podložniki navedeni še vedno samo z osebnim imenom, kar je za pozno 17. stoletje nekoliko nenavadno. Vse to naj pokažejo samo imena in priimki tistih lemberških urbarialnih podložnikov, ki so bili zavezani za tako imenovano veliko pravdo, medtem ko bomo opustili neprimerno večje število drugih zavezancev, ki so tudi opravljali razne služnosti. Kjer je v urbarju zapisan podložnik le z osebnim imenom, bomo ime navedli v pridevniški obliki, druge pa z imenom in priimkom v imenovalniku. Trg Lemberg (Primož Kramer, Tomaž Veler, Jakob Verdel, Urban Scheuerl, Jakob Dobnik, Jurij Pintar, Luka Pristovšek, Andrej Kozjak, Jernej Korošec, Mihael Trager, Jurij Kramer, prej gdč. Magdalena pl. Hohen-warth, Valentin Prešič, Marko Kozjak, Caharija Bruckner, Martin Kolenc, Jernej Legner, Lovrenc Kuk, Ahac Rihernik, Jernej Prikler, Katarina Mušl, Jurij Meglič); Brezje (Lukovo, Andrej Ahtik); Otemna (Filipovo, Jernej žuža, Andrej Jezernik, Primož Vovšek, Tomaž Vovšek); Hraše (Matija Bobnar); Hrib (Lovrenc Kolar); Prašence (Štefan šuster); Sedoy (Tomaž Kavčič); Hrenova (Mihael Stopar, Matija Topolšek, Primož Mušl, Štefan Čmajne, Primož Slemenik, Urh Gmajner, Peter Velner, Janezovo, Tomaž Grušovnik, Mihaelovo); Razdelj (Štefan Hrašan, Andrej Mastne); Hraše (Gašperjevo, Janez Mavrič); Straža (Štefan Rebernik); Zabukovje (Lenartovo); Trnovlje (Matevž Barko); čreškova (Matevž Mastne, Jurij Mastne, Marko Grušovnik); Velika Raven (Pavlovo); Na Topoli (Marko Topolšek!); Vrba (Primož Grušovnik, Primož Kramer, Janez Kramer); Na cesti (Primož Knez); Boršt (Lovrenc Slemenik); Landek (Jurjevo, Andrej Kolenc, Marko Premrl); Homec (Janez Pšonder, Štefan Premrl, Adam Mlakar); Veliki Razgor (Urban Karner); Mali Razgor (Jurij Pinter, Valentin Krajnc, Mihael Huzar, Blaž Dergajner, Jernej na Razgoru — Razgoršek!); Vinski vrh (Primoževo, Janezovo); Vine (Marko Čmajne, Jakob šuster, Blaž Knez, Boštjan Kavčič, Blaž Stražišnik); Stra-žišče (Gregor Stražišnik!); Gorica (Adam Čmajne, Gašperjevo); Dol (Ahac Ahtik). Hribovski kmetje in sirnice: Gorica (Valentin Ivanič!); Mellenberg (Luka Zlodej); Na Peči (Valentin Mališnik); Kote (Štefan Kotnik!); Boršt (Andrej Borštnik!); Selce (Mihael Kolman); Na črnovem (Gregor Kolman, Jurij Zaje); Landek (Matija Prešič); Velika Raven (Urban Mežnar, Filip Ram-šak); Pekel (Rupert Prešič, Luka Peklenik!); V Novem (Mihael Vanovšek! Benedikt Korošec); Na Rebri (Jakob Rebernik!); Jablan (Lovrenc Jablan-šek!); Pod Kozjakom (Jožef Peklenik, Rupert Korošec); Okrožje (Janez Okrožnik!); Parož (Gašper Mališnik); Na Peči (Matevž Pečnik!); Brdce (Jernej Krivec, Jurij Jamnišek, Martin Krajnc, Andrej Korenjak); Na Sulci (Ahac Jamnišek); Šundoč (Lovrenc Mastne); Pod Langerjem (Jakob Hudovernik, Blaž Videnšek, Lenart Podjavoršek, Lovrenc Jamnišek). Med sogorniki in drugimi podložniki, ki jih našteva urbar, srečujemo — mimo že navedenih — še značilne priimke, ki izvirajo iz okoliških krajevnih ali ledinskih imen, n. pr.: Brecelj, Brezovnik, Dolšek, Doličnik, Lipičnik, Pa-režnik, Pečovnik, Platovšek, Podpečan, Prašnik, Pristovšek, Rupan, Sedov-šek (!), Slatinšek, Steničnik, Trnavšek, Vrbnik, Zabukovšek. Številni priimki so izvedeni iz rastja: Breznik, Bukovnik, Dobnik, Gaberšek, Grmič, Hrastnik, Hrušovar, Javornik, ali pa se zgledujejo po lokalnih krajevnih posebnostih: Blatnik, Brdnik, Brložnik, Grabenšek, Hribernik, Jamnikar, Laznik, Ledinelc, Počivalnik, Plazovnik, Podgoršek, Podlesnik, Prelaznik, Preložnik, Pungeršek, Slapnik, Strmšek, Suhadolnik, šumečnik, Vodenik, Vrhovnik, kar vse kaže na tamkajšnjo razgibano pokrajino. S tem smo spoznali že kar dobršen del lemberških podložnikov. Nekateri priimki se ponavljajo večkrat, tako zlasti Kozjak in Korošec, čeprav ne gre vedno za isto osebo ali družino. Njihove dajatve in druge obveznosti do Iemberške gospoščine so bile raznolike, vendar v splošnem ne predstavljajo neke posebnosti v primerjavi z dajatvami, veljavnimi tudi drugod v naših krajih. Urbar našteva po vrsti naslednje dajatve in služnosti, ki so predstavljale dohodek gospoščine: redne urbarialne denarne in naturalne dajatve ter služnosti s tlako vred, zavetništvo, dajatve od lova na polhe, dajatve od drobnice na Kozjaku, služnosti osebenjkov, dajatve po gorskem pravu, vinska desetina, žitna desetina z in brez kuplenka in desetina od drobnice. Redne urbarialne dajatve, vrsto in obseg ponazoruje tabela I. Skupno število zavezancev je bilo 114, kar je v primerjavi s stanjem leta 1542 (glej zgoraj!) skoraj nespremenjeno. Povečalo se je število sirnic ali švajg, sicer pa urbar razlikuje še navadne in hribovske kmetije (Gebürg Pauern). Osnovna posestna enota je bila kmetija ali huba (94), domci ali oštati (Hoffstatt) so značilni samo za trg Lemberg (22). V njej je bila samo ena lemberška kmetija. Med preostalimi zemljiškimi enotami srečamo samo še en vrt, eno novino (vinograd), en travnik, mlin in kovačijo. Vsega skupaj je bilo torej 121 posestnih enot, kar v primerjavi s številom podložnikov kaže, da se posest ni združevala in da je zelo osamljen pojav, ko je en podložnik imel dve enoti. Nič natančnega ne moremo po sporočilu urbarja povedati o velikosti kmetij, ker ne navaja posebej, ali gre za cele kmetije, ali že deljene. Tudi dajatve same ne dajejo zanesljive osnove za sklepanje o tem. Denarne dajatve, ki so bile že najbolj splošna obveznost, saj so bili zanje zavezani brez izjeme vsi podložniki, so sicer bile različne, vendar nam to ne dopušča nikakršnih sklepov o velikosti posesti. Zelo očiten ie namreč pojav, da so nizko denarno obveznost podložniki nadomeščali z višjimi naturalnimi dajatvami in obratno. Za podložnike iz Hrenove, kjer je bilo lemberških največ, so značilne n. pr. razmeroma nizke denarne dajatve, zato pa so bile višje naturalne. Če je bilo tako zaradi bližine in s tem olajšanega dovoza pridelkov do gradu, je lahko le domneva. Obratno pa je bilo s planinskimi kmetijami, ki so plačevale relativno precej v denarju. Naturalne dajatve teh kmetij pa so tudi posebnost, ker teh proizvodov drugi podložniki niso oddajali (drobnica, svinjska mast, loden, drva in kolje za vinograd). Naturalne dajatve so podobno kot drugod omejene v glavnem na običajne žitarice, perutnino in drobnico, dokaj razširjena pa je bila tudi med urbarialnimi podložniki vinska dajatev (mošt), ki kaže na razvito vinogradništvo na tem področju, ker je to sicer bila bolj običajna obveznost so-gornikov. Zanimivo je, da te vrste dajatev niso bile enakomerno razporejene med vse podložnike: eni so dajali to, oni drugo vrsto dajatev. V tem oziru utegne biti ilustrativen naslednji pregled: Vrsta dajatve Obseg dajatve število zavezancev Povprečje na zavezanca 1 2 3 4 Denar 142 gld, 37 kr 114 1 gld, 15 kr Pšenica 390 škafov 44 8,86 Rž 56 škafov 12 4,60 Oves 387 škafov 47 8,23 Kokoši 257 55 4,70 Jajca 1.260 56 22,50 Kopuni 4 2 2,00 Koštruni 3 3 1,00 Ovce 1 1 1,00 Jagnjeta 10 10 1,00 Mošt 259 veder 17 15,20 Lan 39 čehulj 34 1,14 Loden 18,5 laktov 10 1,85 Mast 10 poličev 10 1,00 Drva 96 sežnjev 21 4,57 Vinogr. kolje 8.500 komadov 17 500,00 Prevedba tlake 169 gld, 30 kr 33 5 gld, 8 kr Vidimo, da je denarna obveznost bila splošna, medtem ko so dajatve v naturalijah zadevale le določeno število podložnikov. Med žitaricami so oddajali razmeroma malo rži, pšenico in oves pa je dajala približno polovica kmetov v relativno visokem povprečju. Število zavezancev so zniževale planinske kmetije, ki žita niso oddajale. Odgovor na vprašanje, kolikšna je bila dejanska obremenitev posameznega podložnika po prikazanem obsegu dajatev, je možno dati le na podlagi primerjalnih izračunov, izhajajoč iz krajevno veljavnih sodobnih cen za posamezne produkte. Popolnoma zanesljiv izračun je po razpoložljivih podatkih skoraj nemogoč. Poskus izračuna skupne vrednosti vseh urbarialnih dajatev in služnosti bomo napravili na podlagi podatkov o krajevno veljavnih cenah, ki jih posreduje Ignac Orožen za bližnjo Novo cerkev, ko navaja dva inventarja tamkajšnjega župnišča za leti 1667 in 1712.29 Ob tem je seveda nekoliko vprašljivo, kakšne so bile konkretne cene v vmesnem času, iz katerega izvira naš urbar (1687), pa cene tistih artiklov, ki jih omenjena inventarja ne vsebujeta. V tem primeru bomo uporabili samo oceno, z upoštevanjem relacij med znanimi cenami. Vrednost tlake navaja urbar, prav tako tudi vrednost enega vedra vina oziroma mošta. Izračun je naslednji: gld kr V denarju 142 37 Pšenica (390,5 škafa à 48 kr) 312 24 Rž (56 škafov à 39 kr) 36 24 Oves (387,5 škafa à 18 kr) 116 15 Kokoši (257 à 4 kr) 17 8 Jajca (1.260 — 10 à 2 kr) 4 12 Kopuni (4 à 6 kr) — 24 Koštruni (3 à 40 kr) 2 — Ovce (1 à 35 kr) — 35 Jagnjeta (10 à 15 kr) 2 30 Mošt (259 veder à 1 gld) 259 — Lan (39 čehulj à 8 kr) 5 12 Loden (18,5 laktov à 16 kr) 4 56 Svinjska mast (10 poličev à 10 kr) 1 40 Drva (96 sežnjev à 1 gld) 96 — Vinogr. kolje (8.500 — 100 à 10 kr) 14 10 Vrednost prevedbe tlake v denarno dajatev 169 30 Ocenjena vrednost tlake (55 à 5 gld) 275 — Skupaj 1.459 57 Od skupnega števila podložnikov odštejemo dvajset lemberških tržanov in njihovo skupno denarno davščino, ker urbar zanje drugih naturalnih urbarialnih dajatev ne navaja, pa nam ostane 94 urbarialnih zavezancev, ki jim je bila osnova agrarna dejavnost in so od nje tudi dajali davščine. Tako nam račun: 1.440 gld : 94 = 15,30 gl d daje podatek, da je bila povprečna letna obveznost podložnika okrog petnajst goldinarjev. Tak izračun potrjuje nekaj posameznih zgledov, ki so imeli po zgornjih cenah take obveznosti: Tomaž Vovšek iz Otemne je od cele hübe (edina navedba v urbarju, da gre za celo hubo!) dajal 1 gld in 8 kr v denarju, 3 škafe pšenice, 3 škafe rži, 3 škafe ovsa in opravljal dnevno tlako — skupaj 11 gld, 23 kr; Primož Slemenik v Hrenovi od hübe 37 kr v denarju, 9 škafov pšenice, 5 škafov ovsa, 8 kokoši, 40 jajc, 1 čehuljo lanu in tlaka — skupaj 14 gld, 56 kr; Filip Ramšak na Veliki Ravni od sirnice 2 gld, 29 kr v denarju, 5 sežnjev drv, dva in pol lakta lodna, 1 polič masti, 1 jagnje, 500 kolov za vinograd in namesto tlake 5 gld — skupaj 16 gld, 17 kr; Andrej Grušovnik v Hrenovi od hübe 40 kr v denarju, 14 veder vina in tlaka — skupaj 19 gld, 40 kr. Ti primeri dajo povprečje 15 gld, 34 kr, hkrati pa tudi kažejo, kako so imeli podložniki do gospostva raznovrstne obveznosti. Razmerje med denarnimi (skupaj z re-luirano tlako) in naturalnimi dajatvami v rednih urbarialnih obveznostih je bilo približno 1 : 5, ali drugače: denarne dajatve so sestavljale 21,8 odstotka dohodka te vrste za gospoščino. Tabela I PREGLED URBARIALNIH DAJATEV J g □ S 1 • . | flaaalj« - UHltk e 1 i t 0 S S £ a » I 4 f 1 i i » lil ]CT J I ? f I R ? S i .5 S t □ s s 1 to 3 S f 1 1 M i m i i J 1 1 i 1 i S 1 1 1. Braaja L i 2. Slatin* 10 n 44 1 5 3. Otanna 44 44 i? SI 3 1 *. Krača l S 5. Lc«c« C. ? 13 J 4 4 - 6. Trnorlj« 4 4 ? K 3 7. I* Gorici 4 .4 <1 8. Jablan 4J. 44 JU. ČraikoTa C gld kr pf « S « i 1 M I i ? 5 l £ i | i 8! ŠŠ 2 , Ii 22. Veliki Kazgor /Vellikhi Sassgar/ 23. Kali Razgor /Mally r.assgar/ . 24. Vinski vrii / Vinischach/ A Ir 2 - 4 4 5 2 1 3 10 li iS - 46 - -IV - 9 •3 _ - - 45 60 - 51 ■H L - - i ; k 2 ~ i 25. Vin» / Zu Weion odar Ha Vinich/ 5 - - s 3 5o - M - M/i - 21 - - 115 - - i - - - S - 25. Str»žiš2e /Na Straschiache/ 1 - - 4 1 A 27. Gorica /K« Gorizi/ t - i 2- 2, SO - 2 28. Dol /Ka Wudoly/ A - ; _ v - - - - - 6 1 ■ Hribovske kaeti^e 1. Gorica /S« Gorizi/ 4 - ■ i - 21 3 li - -Il - S - - _ - is - A - - - - 2. - /Kallenberg/ -1 4 a 3 li - 12 - 6 - - - - l S - - siju 3. - / Ab Stain odar Ha Petachy/ -1 a - OMO 0-2o WO Graf 9. Wjur x « Graf 1C. Hudinja xn XI XB Povprečne mesečne koncentracije dima: Graf 11 - 16 ii Center __76/77 ---77/78 -----78/79 ............79/60 -.tfi/ii 151 XI XI m i (Mo i?. Gaberje > -2 / / z' / / / / / / / // /* K"' ' A / jj s /// /Vi 1 / jf / / jr S // / z'- / k- ' p -V s / / / / / y 7'/ > A / / / / / f / -----»68 ----\VT7 -1960 —i—i—I—1979 ............ » » » 90 95 97 98 99 kumulativna "S (%) A MVI(C*,) :SČo-5-?W9 ■ »«fc») UGOTOVITVE IZ GRAFIČNIH PREDSTAVITEV ONESNAŽENOSTI ZRAKA Z S02 IN DIMOM 1. Grafikon št. 1 predočuje povprečne mesečne koncentracije žveplovega dioksida v kurilni sezoni 1967/68. Takrat še nismo imeli zakonsko odrejene maksimalne dopustne koncentracije. Obstajal je le predlog, ki je predvidel MDK v višini 150 mikrogramov SÖ2 na m3 zraka. Iz grafikona lahko ugotovimo za vse predele Celja in štor dosledno prekoračevanje predlaganih imi-sijskih koncentracij. Najbolj pa je bil onesnažen center mesta. Sledile so štore, Gaberje in Teharje. 2. Grafikon št. 2 prikazuje povprečne dolgotrajne koncentracije dima za ista območja. Normativa za MDK še ni bilo. Struktura porabe energetskih virov za ogrevanje stanovanj in drugih prostorov je omogočala, da je prav center mesta bil daleč najbolj zadimljen in zaprašen predel. Prevladovala je poraba trdnih goriv (premoga in drv). V industriji pa so obratovali številni generatorji in obrati za redukcijo in praženje rud tako v Železarni Štore in Cinkarni Celje. V samem mestu pa tudi mestna plinarna. 3. Grafikon št. 3 in 4 nam nudi primerjavo celokupnega onesnaževanja v mestu v kurilnih sezonah od 1976 do 1981, za S02 in dim. Očitno je dosežen pomemben premik v porabi energetskih virov tako na komunalnem kot tudi industrijskem področju, sa je jasno viden občuten padec koncentracij z ozirom na leto 1967/68. Grafikon obravnava celotno območje mesta. V tem času smo dobili Zakon o varstvu zraka in normative za MDK. Kot dolgotrajna maksimalna dopustna koncentracija (MDK) za S02 velja 0,30 mg/m3 zraka (imisija). Za dim pa 0,15 mg/m3. Iz analize stanja izhaja, da smo imeli v posameznih kurilnih sezonah v centru mesta naslednjo situacijo: ^ .. število dni, ko ie bil ,, , n. Kurilna . - Prekoračitev v % MDK prekoračen ,. sezona v ,. SO» dim SO., dim 1976/77 51 7 28 4 1977/78 48 2 26 1 1978/79 28 — 15 — 1979/80 23 — 13 — 1980/81 50 — 28 — Tudi iz tega prikaza je viden trend izboljšanja, ki pa je v sezoni 1980/81 ponovno zavzel obratno smer. To ima svoj vzrok na eni strani v izredno neugodnem gibanju temperatur skozi celo zimo, na drugi pa v ponovnem prehajanju na kurjenje s trdnimi gorivi. Po podatkih, s katerimi razpolaga Dim-nikarstvo, se je število kurišč na premog v tej sezoni povečalo za 10 %. Kljub temu pa je še prisotno zmanjševanje dima in aerosolov. V tem obdobju je prišlo do opustitve obratovanja plinarne v centru ter plinskih generatorjev v Železarni Štore (1979), Emo (1977) ter stare Siemens Martinove peči v Štorah (1978). Iz grafikonov je lepo razvidno, da v kurilni sezoni z onesnaže- vanjem najbolj izstopata december in januar in, da so dolgotrajne koncentracije v ostalih štirih mesecih znatno nižje. 4. Grafikoni št. 6, 7, 8 in 10 nam predočujejo imisijsko stanje S02 v posameznih mestnih predelih v istih časovnih obdobjih. Grafikon 9 pa smo vnesli za primerjavo onesnaženosti zraka z SO., med mestnimi predeli in hitro razvijajočim se Šentjurjem pri Celju. Iz medsebojne primerjave se lepo da ugotoviti tudi vpliv vetrov na stopnjo onesnaženosti posameznih predelov. Očiten pa je tudi uspeh, ki so ga z mnogimi ukrepi dosegli v štorah, da so lahko bistveno zmanjšali nivo onesnaženosti; tako v pogledu žveplovega dioksida kot dima. Tudi v Gaberju in na Teharjih beležimo pozitivne premike kot posledico delovanja elektrofiltrov na titanu in uvedbi zemeljskega plina v Cinkarni. 5. Grafikoni št. 11 in 16 prikazujejo isto za dim. Ugotavljamo, da prah, oziroma dim v tem obdobju ni prekoračeval normativov za imisijske vrednosti MDK. 6. Grafikon št. 17 pa nam v obliki frekvenčne razporeditve prikazuje imisijske koncentracije S02 v letih 1968, 1974, 1977, 1978, 1979 in 1980. Označbe na vrednostih 0,11 in 0,30 predstavljajo predpisani blažji kriterij za MDK v urbanih naseljih. Vrednosti 0,06 in 0,15 pa predstavlja MDK za zaščitena območja zdravstveno rekreacijskih predelov. Od teh normativov še vedno odstopamo za okoli 15 % v letu 1980, medtem ko smo v letu 1968 odstopali za okoli 30 % ! POVZETEK Konec 60-let je onesnaževanje zraka v Celju doseglo svoj maksimum. Izvršene so bile številne meritve za posamezne polu t an t e in izdelane analize in ocene. Družbenopolitična skupnost je učinkovito ukrepala. Izdelani so bili številni sanacijski programi in sprejet Družbeni dogovor o varstvu okolja. Konec 70. let je že ugotovljen napredek. Koncentracije osnovnih onesnaževalcev so se znižale. Velike površine gozdov, ki so bile ogrožene, se ponovno zaraščajo. Skupnost za varstvo zraka je vpeljala stalno kontrolo kvalitete zraka. UPORABLJENI VIRI 1 M rs. sci. S. Verhovnik, dr. B. Hrašovec: Onesnaženje atmosfere Celja in Štor, 1969. 2 J. Perman, S. Verhovnik: Onesnaževanje atmosfere na območju Celja — kovine v prahu, 1969. 3 J. Perman, E. Perman, S. Verhovnik: Onesnaževanje atmosfere na območju Celja — Plinasti fluoridi, 1971. 4 Železarna Štore (N. Zakonjšek, V. Logar): Onesnaževanje ozračja in voda — program čiščenja, 1973. 5 J. Resman, S. Verhovnik, B. Hrašovec: Onesnaževanje celjske atmosfere 1975. 6 Razvojni center Celje: Program energetske oskrbe Celja, 1976. ' Hidrometeorološki zavod SRS: Meritve onesnaženosti zraka 1977—1981. 8 ZCC TOZD Center socialna medicina in higiena: Meritve trenutnih koncentracij S02 za center mesta za čas 1977—1980. 9 Skupščina občine Celje: Družbeni dogovor o varstvu okolja 1976—1980. 10 M. Šolar: Vpliv onesnaženja ozračja na gozdno vegetacijo v celjski kotlini, 19/8 II, 11 Gozdno gospodarstvo Celje (Z. Cerovečki, D. Košutnik, E. Fulko): Možnosti gozdnogospodarskega ukrepanja v gozdovih celjskega imisijskega območja, 1979. 12 Zdravstveni center Celje: Model sanacije ozračja v urbanizirani kotlini (Program projekta), 1979. 13 Skupščina občine: Poročila o uresničevanju družbenega dogovora o varstvu okolja 1976—1980, 1977—1981. H Cinkarna, Emo, Ljubečna: Sanacijski programi, 1978. UDK: 712.25 (497.12 Celje) : 582.772.2 ALOJZ MUSIC VEC JAVORA V ZELENI PAS MESTA CELJA V tem sestavku avtor obravnava melioracijo ZELENEGA gozdnega PASU mesta Celja in Štor ter njegovo obogatitev z domačimi vrstami javora in drugimi ustreznimi drevesnimi vrstami, z iglavci vred. Uvodoma osvetli in opiše osnovni problem melioracije in obnove po zaplinjevanju opustošenih gozdov zelenega pasu. Nadalje odkriva obstoječo in perspektivno — bodočo podobo tega zelenega pasu ter podaja biološke in gozdno vzgojne značilnosti javorov. Dotakne se zanimive spremenljivosti (variabilnosti) listnih oblik. Zaključno pa opozori na potrebo ustreznega speljanja sprehajalnih poti v gozdu nad mestnim parkom, da bo ta za Celjane bolj odprt. MEHR AHORNBÄUME IN DEN GRÜNEN STREIFEN DER STADT CELJE In diesen Beitrag befasst sich der Verfasser mit der Meliorierung des grünem Waldstreifens von Celje und Store und seiner Bereicheirung mit einheimischen Ahornarten und anderen entsprechenden Baumsorten, einschliesslich Nadelbäumen. In der Einleitung beleuchtet und beschreibt er das Grundproblem der Meliorierung und Erneuerung der wegen Vergasung verwüsteten Wälder des grünen Streifens. Ferner schildert er das bestehende und verheissungsvolle — zukünftige Bild dieses grünen Streifens und vermittelt uns biologische und züchterische Eigenschaften der Ahornarten. Er berührt auch die interessante Veränderlichkeit (Variabilität) der Blattformen. Zum Ahschluss verweist er auf die erforderliche Errichtung von Spazierwegen im Walde oberhalb des Stadtparks um diesen den Bewohnern von Celje zugänglicher zu machen. Nič ne bi moglo biti bolje in lepše od sedanjega, če ne bi bili optimisti ... Ožji zeleni pas Celja in Štor se nekako ujema z zaplinjevanim področjem. Razprostira se v loku od severozahoda proti jugu in zahodu; krajevno bi mu orisali gornjo mejo nekako takole: Severno Bukovžlaka—Šmiklavž— Proseniško—Goričica—Zlateče—Vrbno—Kranjče—Topolovšek—Bojanski vrh —Srcbotnik—Grmada—Košnica—Hom—Brniški potok—Leveč. Avtor: Alojz Mušič, višji gozdar, tehnik v p., Celje Najbolj brezupen je širok štorski konec tega pasu, ker je najmanj zelen. Sicer prizadevna pogozdovanja gozdnih posek nekako od leta 1950 do 1960 s proti plinom odpornejšimi vrstami gozdnih sadik* so bila domala brezuspešna. Zaradi tega je bila — po večletnih inštitutskih raziskavah tega področja — sklenjena opustitev vsakega obsežnejšega pogozdovanja — vse do izboljšanja ekološkega položaja. Med tem časom — gozdno gojitvene nedejavnosti — pa je na posekah oziroma opuščenih zemljiščih zavladala objestna, trdoživa in silno ekspanzivna trava, trsti k asta stožka (Molinia arudi-nacea), ki je popolnoma spodrinila nekdanjo pritalno gozdno vegetacijo. Problematika zaplinjevanja in obnove gozdov na ogroženem področju je obdelana v razpravi Dušana Košutnika pod naslovom »Propadanje vegetacije v okolici Celja in poskus ponovne ozelenitve«, priobčeni v Ce Zb 1973— 1974 na str. 97. Toliko za uvod. Zanima nas predvsem sedanje stanje in v našem trenutku perspektiva za obnovo po plinih opustošenih gozdov — da bi ti na spet usposobljenih gozdnih tleh prevzeli vlogo zelenega pasu v pravem pomenu besede, tako v estetskem kot rekreacijskem pogledu. Vemo, da pot do cilja ne bo ne lahka ne hitra. Predvsem bo potrebno angažiranje širše družbene skupnosti in za daljše obdobje, če ne že dolgoročno, bo potrebno zagotoviti za to velika denarna sredstva, morda ne dosti manjša od vrednosti dejanske škode na .gozdovih tega pasu. Niti gozdno gospodarstvo s prizadetimi gozdnimi posestniki vred niti občinska skupščina ne bi zmogli take investicije.** Ker se giblje površina po plinih ogroženih gozdov že okrog 2000 ha in ko od te odpade gotovo več kot polovica na melioracijsko pogozdovalne objekte, si lahko mislimo, da z delnim reševanjem tako zelo aktualnega problema ne bi bilo dosti pomagano. Nenehni poskusi in preizkusi pa znanstveno raziskovalna dela v nedogled — na že dokaj znanem terenu in delovnem področju bi samo jemali od sredstev, prepotrebnih za dejavno obnovo gozdov. Do te obnove pa bo prišlo le tedaj, če se bodo vsa razpoložljiva in sproti dotekajoča sredstva uporabljala izključno le za ta namen. V našem primeru ne pojde le za dosihdob znana težka in komplicirana pogozdovanja. Obnova gozda bo povsod tam, kjer se je zakoreninila trstikasta stožka, le postopno dosegljiva. Kot prvo — bo potrebna zadolžitev varstvenih organov. Ker gre za raztresene objekte na velikih površinah, bodo potrebni zanesljivi gozdni pazniki po področjih KS. (Kajti vloženi kapital v tekoča pogozdovalna dela in material bo treba obvarovati požarov in drugih škod). Kot drugo — in predpogoj za uspeh pogozdovanj bo ograjevanje delovišč z ustrezno mrežo — proti divjadi ter ljudem. (Pogozdovalni objekt postane neke vrste rezervat, dokler bo za to potreba. Biti mora solidno zgra- * Področna gozdna drevesnica G. O. Celje in socialnega položaja ljudi na vasi.8 Med^ pravili je bilo tudi zapisano, da so društva nepolitična, saj bi se sicer v tistem času, še ne polna tri leta po prosluli »Obznani«, ne mogla pri oblasteh registrirati. Toda dokaj kmalu je prišlo na sestankih članstva ob obravnavanju gospodarskih problemov do političnih konfrontacij med naprednimi in konservativnimi silami. Napredne sile so zmagovale. V sami Zvezi so bili med najaktivnejšimi začetniki organiziranja kmetske mladine posamezniki napredno, lahko bi rekli revolucionarno usmerjeni in so že v prvih letih delovanja društev nakazovali potrebo po sodelovanju med kmeti in delavci (dr. Janže Novak, Stanko Tomšič in dr). Tudi povezava Zveze z akademskim agrarnim klubom »Njiva« se je pozitivno _ odražala pri oblikovanju naprednih sklepov glavnega odbora Zveze in z nadaljnjim vplivom na društva. Omeniti je, da so imeli v »Njivi« 1934. in 1935. leta poznani napredni visokošolci najodgovornejša mesta. Med njimi so bili Jože Keren-čič, doma iz Slovenskih goric, v 1941 letu profesor v G. Radgoni, organizator OF na tamkajšnjem področju, ustreljen 27. 12. 1941 v Mariboru, narodni heroj; Rudi Cačinovič, sodeloval pri organiziranju izhajanja »Ljudske pravice« 1934. leta, sodeloval pri organiziranju osvobodilnega gibanja v Prekmurju, po vojni vrsto let v diplomatski službi; Danica Flis, sedaj zdravnica v Ljubljani; Zoran Vitorovič, študent v Ljubljani, ing:, 1941. deloval v NOG v Srbiji, ustreljen od četnikov; Lea Prah, prof. pedagogike, doma iz Maribora, sedaj upokojena ravnateljica Vzgojiteljske šole, sodelovala v OF, interniranka v Rawensbrücku; Mirko Gerbec, doma iz Maribora, partizanski zdravnik, upok. polkovnik v Ljubljani. Za navedene je poznano, da so v tedanjem času pripadali KPJ oz. so bili njeni somišljeniki. V »Njivi« je bila v tistih letih, posebno po 1932. letu — Jože Kerenčič je označil to leto za pomlad in čas preporoda kluba9 — zelo aktivna v naprednem kmetsko delavskem gibanju vrsta študentov, ki so -razen že navedenih odbornikov »Njive« tudi v 1941. letu odločilno posegli v narodnoosvobodilni boj in med njimi: Milena in Polde Berce, Franja Bojc-Bidovec, Jože Brilej, Tine Briški, Rudi čačinovič, Dolfe Černigoj, Ada Dekval, Peter Dakovič, Lojze in Mirko Gerbec, Ferdo Godina, Milko Goršič, Drago Hartner, France Hočevar, Vlado Jan, Jože Kerenčič, Pavle Korošec, Drago Košmrlj, Štefan Kovač, Mirko Krämer, Draga Nemec, Stane Pavlič, Stanko Peterin, Lea Prah, Ivo Rupnik, Mira Svetina, Lidija Šentjurc, Jože Tivadar, Marjan in Jelka Vesenjak, Mile in Zoran Vitorovič, Boris Vojnilovič, Marta Žalik, Marcel Žorga.10 Z imenovanimi naštevanje »Njivašev«, vključenih občasno v sodelovanje z DKFID, še nikakor ni izčrpano. Ko so imenovani prenehali s študijem, so jim v »Njivi« sledili drugi mladi ljudje, pripravljeni sodelovati s komunisti v tistem času, ko je KP pri iskanju povečanega sodelovanja s kmečkimi množicami angažirala študentsko mladino, ki je bila doma s kmetov, pri izvajanju nalog v DKFID, posebno pri tolmačenju naraščajoče fašistične nevarnosti, o gospodarskem izkoriščanju vasi, o politikantstivu klerikalnih in liberalnih poslancev itd. »Njiva« je bila zaradi takšne svoje usmerjenosti in intenzivnega delovanja razpuščena 30. 10. 1937 z odlokom banske uprave in navedbo »zaradi" prekoračenega torišča dela in ravnanja zoper državni red«. Razen zvez z visokošolsko mladino so obsitajale tudi povezave z »Brazdo«, organizacijo mladine iz raznih ljubljanskih srednjih šol, a doma iz različnih krajev Slovenije. Ustanovljena je bila 1933. leta. Tudi v »Brazdi« so prihajale do izraza napredne težnje pri iskanju odgovorov na istotera vprašanja, nanašajoča se na slabo stanje gospodarstva, proti režimskemu pritisku in zatiranju svobode misli, ,na težaven položaj v zaposlovanju šolane mladine itd. V »Brazdi« so takrat med drugimi sodelovali srednješolci, ki so vplivali na razvojno pot društva v napredno smer, saj so bih člani mladinske komunistične organizacije ali njeni pristaši (Viktor Hrovatin, Ivan Torič, Tone Zorko, France Hočevar, Matej Trček, Stane Škrabar, Line Žagar, Lojze Hudales, Mica in Rudi Jančar, Mima Zupančič, Nada Verbič! Vida Lavrač-Levstik, Lojze Kersnič in še drugi)." Na splošno je treba priznati, da se je društveno življenje kmetske mladine — zelo aktivni so bili predvsem odborniki, poleg njih še povsod po nekaj deset članov društva — odvijalo jako pestro. Prirejali so članske in javne sestanke, predavanja in debatne večere o gospodarskih, kulturnih, zdravstvenih in ostalih vprašanjih. Samo po sebi je umevno, da je prišlo ob vsem tem tudi do obravnavanja političnih dogodkov doma in v svetu. Društva, seveda najglasnejša, so prirejala vsako ali vsaj vsako drugo leto tekme koscev in grabljic, žanjic, tesacev, oračev, se-kačev in podobno. Prirejali so tudi športne igre in tekmovanja (kolesarska, plavalna, smučarska, konjske dirke). Priljubljeni so bili izleti društev na planine in v znamenite kraje. Neredkokdaj so združeno, po več društev skupaj, prirejali srečanja. Za prikazovanje napredka, razvoja in doseženih uspehov v kmečkem gospodarstvu, so nekatere panoge pripravile .razstave (sadjarske, vinogradniške, vrtnarske itd). , „. _ .. Vidne uspehe so nekatera društva dosegla na kulturnem -področju. Osnovali so knjižnice in tudi čitalnice. Vse to je bilo odvisno največkrat od materialnih možnosti. Delovanje odborov se je odvijalo večinoma v prostorih pri večjih gospodarjih, drugod zopet v zelo skromnih sobicah. Veliko požrtvovalnega dela je mladina posvetila prirejanju iger. Ponekod so razen šaljivih iger ali lažjih del posegali tudi po težjih. Uprizarjali so Cankarjeve »Hlapce«, Bratka"Krefta »Veliko puntarijo«, Finžgarjevo »Razvalino življenja« m dela Branislava Nušiča (Dr., Gospa ministrica i. dr.). Izvedli so vrsto koncertov in pevskih nastopov, narodnih plesov itd. Koliko idealizma, če pomislimo, da so se prireditve odvijale najpogosteje na prostem, pod vaškimi kozolci ali v skromnih prostorih gasilskih domov in le redkeje v šolskih prostorih ali dvoranah z odrom. Z lastnimi" domovi se je lahko pohvalilo vsega le dvoje društev in to v Dolu pri Beričevem (zgrajen 1933) in v Vidmu pni Ščavniici (zgrajen 1939 leta). Vsa ta kulturna dejavnost je slonela na nadarjenih mladih fantih in dekletih, pri čemer so jim v veliki meri pomagali mentorji, z večine iz vrst učiteljstva. Kraji, kjer učitelji niso sodelovali, so bili redki.12 Širina delovanja Dejavnost odborov je bila v obdobju prvih desetih let vodena cd članov glavnega odbora Zveze, kasneje je del teh nalog prešel na pododbore in okrožja. Ze öd 1930. leta dalje je bil predsednik Zveze Ivan Kronovšek, doma iz Orle vasi, ki si je veliko prizadeval za uspešno delovanje društev. Pred njim je od 1924 leta, torej od ustanovitve Zveze predsedoval Jože Blaž, kmet iz Tomačevega pri Ljubljani. Zelo pomembno vlogo so imeli zveaini podpredsedniki. Prvi je bil Stanko Tomsic in to od ustanovitve Zveze do 1927 leta, zatem dr. Janže Novak do 1930, a kasneje dr. Dolfe Schauer, dr. Viktor Maček, Joso Cuček in Vlado Kreft. Potem, ko se je Ivan Kronovšek v 1932 letu za stalno naselil v Ljubljani, je občni zbor odpravil'podpredsedništvo. Pionirsko vlogo pri vnašanju naprednih idej v mladinsko kmetsko gibanje so v prvih letih odigrali Stanko Tomšič, dr. Janže Novak, dr. Igor Rosina in dr. Ritko Fux. Pomembno vlogo pri vsem tem so imeli tajniki Zveze (Vlado Kreft, dr. France Hočevar, Stane Škrabar, Ivan Nemec), katerih imena so dobro poznana iz časa narodnoosvobodilnega boja. V okviru Zveze kmetskih fantov in deklet je bilo delo že od vsega početka porazdeljeno na odseke. V zadnjih letih delovanja so vodili posamezne odseke Ivan Nemec (propaganda), Pavla Potočnik iz Dolnje vasi pri Preboldu, Iva Bergant — Zorko, Ada Dekval, Angelca Ocvirk, Lojzka Jamovič iz Dramelj in Mira Svetina iz Ljubljane (ženski odsek), Vinko Kristan (zadružništvo in gospodarstvo), Ferdo Codina (dramatski odsek), Jože Danev (prosvetni odsek) in dr. France Hočevar (organizacijski odsek), Ivan Kronovšek (roditeljski odsek, t. j. časovna razporeditev Zvezinih in okrožnih prireditev, tekem, zborovanj itd). Da bi društva lahko samostojneje delovala, je prišlo leta 1928 do osnovanja področnih pododborov. Prvi pododbor je bil osnovan za celjsko-savinjsko področje s sedežem v Celju in kmalu zatem še ostali pododbori: (ljubljanski, novomeški, krški, konjiški, notranjski (Nova vas), ptujski (sedež v Ormožu). Po nekaj letih so se pododbori preimenovali v okrožne odbore. Razvidno je, da so iz cel j sko-savin j s kega področja sodelovali pri vodenju kmetskega mladinskega gibanja -poleg predsednika in že nekaterih imenovanih, še drugi člani, bodisi kot člani glavnega ali nadzornega obdora (Anton Merslavič, Šentjur pri Celju, Ivan Ocvirk, Šentjur pri Taboru, Martin Dobrotinšek, Vojnik, Ludvik Mastnak, Dramlje).18 Poslanstvo »Grude« Močno povezavo s članstvom je ustvarjala »Gruda«, glasilo Zveze in društev. Izhajati je pričela leta 1924 in je redno mesečno izhajala vse do začetka vojne 1941. leta. Ob pregledovanju »Grude« velja reči, da se je njena kvaliteta z leti dvigovala. Postajala je aktualnejša, saj je vnašala vedno več sestavkov o političnem položaju v svetu. Opozarjala je na preteči vojni čas in razgaljala kapitalistični sistem v svetu. Še posebej je opozarjala na nacistično Nemčijo, ki se v svoji agresivnosti ne bo ustavila ob naših mejah. Od leta 1934 dalje so hili njeni uiredniki dr. Dolfe Schauer, zatem nekaj let Ivan Kronovšek sam in pozneje skupno z Dragom Ko-šmrljem ali z Miro Svetinovo, katera je odgovarjala predvsem za ženski del lista. Ženski del »Grude« se ni ukvarjal le s praktičnimi navodili za vodenje kmetijskega gospodinjstva, vrtnarstva, predelave živil itd., temveč je obravnaval žgoča vsakdanja vprašanja položaja kmetskih deklet in žena s poudarkom, kaj lahko storijo za jutrišnji dan in kje je njihovo mesto v boju za izboljšanje družbenih razmer. »Gruda« je objavila vrsto sestavkov, ki so obravnavali sin poučevali članstvo o razvojnih stopnjah človeštva od pradavnih dni in osvobajanja kmetov in delavcev izpod izkoriščevalskih jarmov. Leta 1938 je v »Grudi« izšlo več člankov s pomembno politično vsebino. R. Gabin (op. F. F.; Rudi čačinovič) je napisal članek »Vzroki puntov«, Drago Košmrlj članek »Češkoslovaška v borbi za neodvisnost«, Ivan Bratko pa prispevek »Posvet o kmetskih vprašanjih«. Vso pozornost je zaslužil sestavek »Združimo se!« v aprilski številki »Grude« leta 1939. Napisan je po priključitvi naše sosede Avstrije k nacistični Nemčiji marca 1938 in ob Hitlerjevem razkosanju Češkoslovaške marca 1939. Omenja razmere in nova zasužnjevanja v Evropi. Sestavek ni podpisan, a podčrtuje; »Naš sklep je, rajše stoje umreti, kakor kleče v suženjstvu živeti!« Nadalje navaja, da se je v Prekmurju združilo večje število društev za skupno obrambno delo in da so v Ljubljani dosegli združitev študentskih organizacij. Prenehali bodo s prepiri. Z glasno besedo so povedali, da so Slovenci in da to hočejo ostati. V Ljubljani so se združila tudi obrambna društva«. Sestavek poziva na kraju k slogi, ki je edina rešitev našega naroda. Vso pozornost zaslužijo nekateri sestavki iz vsakomesečne rubrike »Svetovna opazovalnica«. Tu se vrstijo sestavki o španski državljanski vojni, o razkosanju Poljske, o dogodkih na Balkanu po porazu Francije junija 1940, o razmerah v kolonijah (angleških, portugalskih itd). Odkrito napredna je bila idejna usmerjenost številnih sestavkov raznih avtorjev, ki so opisovali svetovne gospodarske probleme (borba za surovine in kolonije, petrolej — tekoče zlato, borba za kanale in prekope itd). »Gruda« je pogosto objavljala pesmi poznanih in nepoznanih avtorjev. Vsebina pesmi je bila posvečena najčešče delu in življenju na kmetih in notranjih, osebnih občutkih o življenjskem dogajanju na vasi in še posebno med mladino, kot npr. pesem Franca Mastnaka iz Dramelj14 ZIMSKO VASOVANJE (»Gruda«, 2/1932); Noč — Vsa polja, hrežuljki in trate so s snegom pokrite. Za bajerjem lega na zemljo megla ko ženin — mraz — hodi k njej v svate. Zmrzuje. Vrhovi dreves ječe v noč. Pok debla odjekne, te plaši. Ko hodiš samoten po gazi — na vas tja k deklici izbrani... In gaz gre naprej od vasi do vasi. Pri skednjih čuvaji renčijo na fante, ki kukajo v okna deklet in mraza se nič ne bojijo. V juliju 1940 priobčena pesem Branka Rudolfa »Klic« je zazvenela močno revolucionarno. (Branko Rudolf je bil v letih 1932—1934 profesor na celjski gimnaziji in povezan z Brankom Diehlom in Slavkom Šlandrom v komunistični organizaciji.) KLIC Orači, dvignite svoj glas! Vaš ded že zemljo je kopal, a zlato, ki ga je iskal, bilo je živo — žitni klas. Ln ko kruh je prideloval, je slutil točo in vihar in trud in marno skrb vsekdar ... Vse drugo je gospod pobral. In kaj bi bil grofavski sin, če kmet mu ne bi kruha dal, če kmet mu ne bil oral? Bi bil gospod, grofovski sin? A čas veliki je prišel, ko kmet se bo osvobodil, ko moč in silo ho dobil, in sam usodo v iroke vzel! Se spomniš dne, ko stri si bič, ko v zemljo si sejal le kri, ko z Gubcem kmetje v smrt so šli, ko boj je vodil Gregorič? Počasi seme kal rodi — njih kri sred črnih, plodnih brazd ... Tvoj um, orač, z njim moč in čast to zemljo naj osvobodi! Pesmi podobne vsebine so vplivale na razpoloženje kmetske mladine. V njih so našli oporo in dobivali vzpodbudo za složno revolucionarno delo. Na prireditvah in tekmah oračev, koscev itd. so jih recitirali in razvnemali borbeno pripravljenost. V isti številki »Grude« 1940. leta je pričel izhajati v nadaljevanjih zanimiv sestavek avtorja Ivana Slaparja15 »Sovjetska Rusija«. Opisuje gospodarske težave v prvem obdobju po revoluciji, piše o prvi petletki, o izboljšanju stanja na vseh področjih in poudarja, da bodo pričete trgovske in diplomatske zveze s SSSR prinesle naši državi dosti koristi. Navaja še besede jugoslovanskega delegata na teh pogajanjih dr. Rudolfa Bičaniča po vrnitvi iz Moskve: »Kdor je delal za zvezo s SSSR, ta je najbolje delal za Jugoslavijo.« Ob tem se lahko spomnimo, da je tudi lepo število članov DKFID po vsej Sloveniji podpisalo leta 1940 prijavnioe za pristop in ustanovitev »Društva prijateljev Sovjetske zveze«. Meseca avgusta je »Gruda« objavila sestavek Marije Šetinc »Slovensko narodnostno vprašanje je tudi kmetsko vprašanje.« Razlaga osvobajanje kmetskega sloja skozi stoletja in uporabi tudi izraz za ta boj »narodnoosvobodilno gibanje« (Gruda, avgust 1940, str. 169). V oktobrski številki istega leta opisuje sestavek »Žena razmišlja o draginji« (avtor ni podpisan) o razdvajanju kmetov od delavcev, pri čemer imajo korist vojni špe- kulanti. Delavcem želijo prikazati, da kmetje dvigujejo cene svojim pridelkom, a kmetom, da delavci nimajo posluha za kmetove tegobe. Sestavek je napisan povsem v smislu prirejanja protidraginjskih akcij in narodnoobrambnih manifestacij, ki jih je sredi 1940. leta sprožila KP Slovenije ob sodelovanju sindikalnih in drugih organizacij (»Sokol«, odbori za obrambo severne meje, DKFID, društva visokošolcev in še dr.) po vsej Sloveniji. Februarska številka 1941, torej predzadnja številka »Grude«, je na naslovni strani natisnila »Puntarsko pesem«: Le vkup, le vkup, uboga gmajna, Heja, hejo! Za staro pravdo zdaj bo drajina! Heja, hejo! Zimzelen za klobuk! Punt naj reši nas tlačanskih muk! Sledijo še tri poznane kitice te pesmi iz dela Bratka Krefta »Velika punta-rija«. Pesem je na melodijo nemške puntarske pesmi iz 1525. leta napisal Mile Klopčič. To pesem so prepevali pri nas prvi partizanski borci še istega leta. Zraven je bil fotografski posnetek Gubčeve .glave s podnapisom. Del tega se glasi; »Mi, potomci tlačanov in upornikov, prevzemamo naravno dolžnost, da borbo »za staro pravdo« nadaljujemo. Duh Matije Gubca nam veleva, da ne odnehamo poprej, dokler kri upornikov ne bo maščevana in dokler »stara pravda« ne bo izbojevana!« Ta poziv, še danes revolucionarno zveneč, je marsikateremu članu DKFID priklical občutek dolžnosti že čez nekaj mesecev, ko je KP Slovenije organizirala osvobodilno gibanje proti italijanskemu, nemškemu in madžarskemu okupatorju. V isti številki »Grude« razlaga dr. Franc Hočevar, večletni član glavnega odbora in tudi tajnik Zveze, v sestavku »Naša naloga in odgovornost«, da so te povezane z reševanjem gospodarskih in vseh ostalih problemov za zgodovinsko važne odločitve in je zato enotnost pri skupnih nalogah toliko bolj potrebna. Mišljena je namreč nevarnost vojne, ki je bila pred vrati in ki lahko prinese usodne spremembe. V februarski številki je objavljen tudi proglas »Na skupno delo«. 25. januarja so se namreč sestali in sporazumeli ter 11. februarja 1941 na širšem sestanku podpisali proglas, kot je v njem navedeno »mladi slovenski resnično napredni politični delavci, pripadniki različnih naprednih političnih skupin smo se sestali in se zedinili za skupno delo, določili načela in smernice bodočega skupnega dela«. V proglasu je rečeno: »Pri nas je nebrzdano strankarsko življenje zavrglo demokratično načelo, da izvira vsa oblast od naroda. Socialne odnose je preosnovati tako, da bo delo osnovna družbena vrednota. Samo tako bodo našli kmet, delavec in izobraženec kot vsak deloven človek pravično mesto v družbi in možnost dostojnega življenja. Nujno potrebne socialne reforme morajo biti namenjene predvsem malemu človeku, tako ročnemu kakor umskemu delavcu. V značaju našega naroda mora postati naša vas činitelj javnega življenja.« Zadnji odstavek je v proglasu še posebej podčrtan. V proglasu je še omenjeno, da dobiček v gospodarstvu ne sme biti kot doslej dobiček posameznika, temveč se mora umakniti načrtnemu gospodarstvu v korist skupnosti. Proglas se zavzema tudi za trdno povezanost s Hrvati in Srbi, da bo država nerazdružljiva in nepremagljiva. Gornji proglas je podpisalo dvajset podpisnikov iz raznih poklicev in krajev. Med njimi so bili mladi odvetniki, uradnki raznih ustanov, obrtniki in kmetje oz. kmetski sinovi: Miha Ferčej iz Zasipa pri Bledu, Stanko Iljaž iz Bizeljskega, Stanko Koblar iz Gotne vasi pri Novem mestu, Ivan Kronovšek iz Orle vasi, Jakob Sile iz Grahovega pri Cerknici in Jožko Tomažič iz Sv. Bolfenka pri Središču, torej vsi dobro poznani sodelavci iz Zveze ali okrožnih odborov društev. Takšno usmerjanje in strnjevanje naprednih sil v Sloveniji je vzniknilo v raznih oblikah in krajih potem, ko je prišlo na vzpodbudo KPS 3. septembra 1939 leta v Celju do zborovanja zastopnikov KDK, Slovenske kmečke stranke in drugih skupin. Sprejeli so program za ustanovitev Zveze delovnega ljudstva Slovenije, za katero so mnogi tedanji partijski aktivisti potrdili, da je bila predhodnica v vojnem obdobju ustanovljene ProtiimperiaMstične odmosno Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva. Številni sestavki v »Grudi« so postajali v zadnjih treh letih pred pričetkom vojne v svojih izvajanjih in pogledih na gospodarsko in politično ureditev v svetu in pri opisovanju težkega življenja na vasi vse izraziteje obarvani s socialistično in protivojno vsebino. V poslednjih treh številkah »Grude« so v 1940. letu izšli sestavki, ki bi jih nekaj let pred tem cenzura nikakor ne dovolila objaviti, odnosno bi prenekateri stavek zbrisala. Med takšne sestavke spadajo »Komu pripada bodočnost«, in »Kdor ne dela, naj ne je« (napisala jih je Marija Šetinc), sestavek Andreja Verbiča »Mladina razmišlja« in še drugi. Mnogi sestavki so pisani z veliko mero zadržanosti in opreznosti, da jim cenzura ne bi mogla »do živega«, toda kmetska mladina je znala marsikaj — in četudi ni bilo izpisano — pravilno razumeti. »Gruda« je priobčevala pesmi ali prozo že tedaj priznanih pesnikov in pisateljev (Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Miška Kranjca in še nekaterih). Pomembno je bilo tudi to, da se je krog začetnikov, ki so imeli veselje in sposobnost objavljati svoje prvence v »Grudi«, iz leta v leto širil. Povedati je treba, da je Zveza prirejala skupno z okrožnimi odbori govorniške in dopisniške tečaje, da bi tako med kmečko mladino zbudila v čimveč j i meri smisel za boljše izražanje, za uspešno samostojno nastopanje ob raznih prilikah in za sestavljanje člankov in dopisov za »Grudo« kakor tudi za druge napredne časnike. »Gruda« je v letih svojega obstoja opravila veliko poslanstvo in predstavlja danes za tiste, ki se zanimajo za predvojne napore kinetske mladine, da bi si uredila življenje lepše in bogatejše, še vedno bogat vir za razpoznavanje razmer tedanje dobe. Kdorkoli je v tistem desetletju sodeloval, bodisi v mladinskem kmetskem ali delavskem gibanju in v organizaciji komunistične partije ali SKOJ-a, se bo lahko spomnil in našel veliko skupnih stičišč za delovanje v množičnem naprednem gibanju, ki jim je dajala vzpodbudo in smer KP Slovenije. Gospodarske in socialne razmere Podobno kot drugod v Sloveniji so obstajali tudi na celjsko-savinjskem področju številni razlogi in želje za vstopanje kmetske mladine v društva. Življenje na vasi se je s pričetkom gospodarske krize v Evropi 1929. leta in vse do 1937. iz leta v leto slabšalo. Marsikje je težko gmotno stanje trajalo do druge svetovne vojne. Celjsko-savinjsko področje se je delilo na bogatejši predel tedanjih srezov Vransko in Celje, vključujoč posamezne kraje in doline v gornjegrajskem in šoštanjiskem srezu. Ostali predeli, posebno vzhodno od celjske kotline in hriboviti kraji celotne regije so predstavljali v večji ali manjši meri gospodarsko pasivna in zaostala področja, kjer je vladala revščina in podhranjenost. Ker ni kazalo, da se bo položaj izboljšal, so se starejši ljudje pogosto vdajali pijančevanju, a mlajši so odhajali na delo v tujino, ki jih je takrat zelo slabo plačevala. Le nekateri obsežni industrijski obrati — Westnova tovarna emajlirane posode, Cinkarna, Železarna in samotama v Štorah, nekoliko obratov tekstilne industrije v Celju in Preboldu — so zaposlovali delavce in delavke tudi iz bolj oddaljenih krajev. Vsa ostala industrija se je napajala z delovno silo iz svoje najbližje okolice. To so bili manjši industrijski obrati kot na pr. tovarna nogavic na Polzeli, keramična tovarna v Libojah, premogovniki v Pečovniku, Laškem, Zabukovici in Velenju, lesna industrija v Nazarjih. in preko sto srednjiih .in manjših žag ob Dreti in Savinji kakor tudi ob drugih vodah, nekateri večji mizarski obrati (Vehovar, Celje in v Šentjurju ob j. ž., Stolarna na Teharjih), usnjama v Šoštanju, obrat za izdelavo odej v škof j i vasi, ßraunsova kem. tovarna anilinskih barv (po vojni razvejana in obsežna industrija »Aero«, Celje), opekarne na Sp. Hudinji in Ljubečni, Apnenik v Pečovniku, »Žična«, obrat za izdelavo eteričnih olj in druge. Zaposlovali so povprečno od 20 do 100 delavcev ali delavk, nekateri celo več. Seveda je poleg naštetih obstajalo še večje število majhnih obratov (ključavničarstvo, izdelovanje tehtnic, zlatarstvo, tesarstvo itd.), ki so po osvoboditvi prenehali z obratovanjem ali pa so se razvili v sodobna industrijska podjetja z znatnim številom zaposlenih (zlatarstvo Pachiaffo v »Zlatarno Celje«, Rebekov obrat za i zde.avo tehtnic v obsežno »Libalo« itd). Podoben razvoj in primerjavo bi lahko navedli tudi za številna predvojna podjetja v ostalih krajih celjsko-savinjskega področja. Razumljivo je, da slabšanje gospodarskega ipoložaja ni prizaneslo tudi prebivalstvu, ki je bilo odvisno od prodaje kmetijskih pridelkov. Tudi večja kmečka gospodarstva, ki so pred krizo dobro vnovčevala svoje pridelke (živina, žito, vino, sadje, les, posebno hmelj v Savinjski dolini), so bila močno prizadeta. Po 1930. letu se je za nekaj let znižala cena hmelju in celo ustavila prodaja, tako da je obran in posušen hmelj končal na gnojiščih. Domala vse gospodarske, obrtne dn industrijske veje so zmanjševale proizvodnjo in odpuščale delovno silo. Spomnimo se težkih razmer, ko so takrat delali (rudarji v revirjih skozi nekaj let le po tri, štiri dni v tednu in so njihove družine gladovale. Prizadeti so bili tudi gozdni de-lavai in Žagarji. Obrtniki — kovači, kolarji, sedlarji, zidarji, tesarji, imizarji in še drugi — so ostajali brez naročil in dela. Prvi značilni uspehi čevljarske in tekstilno-konfakcijske industrije v državi (»Bata«, sedaj »Borovo« in »Tivar« v Varaždinu) so povzročili brezposelnost med čevljarji in krojači. V Mariboru so čevljarji celo napadli veleprodajnico čevljev »Bata« in razbili šipe. Pred gospodarsko krizo so si pogosto tudi kmetski fantje, celo sinovi večjih ali srednjih kmetov, seveda predvsem iz družin z večjim številom otrok, poiskali zaslužek pri železnici, šli v uk ali za pomožne delavce. Nekateri so po odslužitvi vojaške obveznosti ostali v vojski kot podoficirji ali graničarji, se zaposlili v obmejni carinski službi in tudi pri orožnikih. Toda v letih krize se je s težavo in le tu in tam dobilo delo za podeželske nezaposlene roke. Le občasno se je v poletnih mesecih odprlo znatno število delovnih mest pri železnici (urejanje prog) in pri takoim. javnih delih (večja popravila cest, gradnja mostov in regulacija rek). Delo je bilo naporno in slabo plačano.17 Za prave delavce, ki so bili doma v mestih in industrijskih naseljih, so se pričela odpirati delovna mesta šele po 1937. in 1938. letu, predvsem iv tekstilni, lesni in še kakšni drugi industriji, ko je pričela Nemčija s svojimi gospodarskimi in vojaškimi predpripravami za bližajočo se vojno. Prišlo je do obsežnih nemških nakupov sadja, vina, živine, hmelja, lesa, jajc, živinske krme in drugih kmečkih pridelkov v balkanskih državah, s čimer so se začasno izboljševale tudi razmere pri nas na deželi. Brezposelnosti ročne delovne sile se je v letih od 1932 do 1938 pridružila še nezaposlenost šolane mladine vseh struktur.'8 Absolventi gimnazij in učiteljišč so bili med najbolj prizadetimi. Na službo so čakali po dve, tri, tudi pet let in se medtem oprijemali, četudi le začasno, kakršnegakoli dela, seveda, če so ga le dobili. Mnogi so nekaj let po končanem šolanju živeli ob skromnih plačah in pokojninah svojih staršev. Še teže so našli zaposlitev tisti izobraženci, ki so bili od oblasti zaznamovani, ker so se v času šolanja pridružili naprednemu gibanju v srednjih šolah ali na univerzi, nastopali kot recitatorji ali igralci na odrih delavskih društev, njihovih pevskih zborih ali izobraževalnih krožkih »Svobode«, kasneje »Vzajemnosti«. Poznani so primeri, ko je posameznikom povzročalo težave pri zaposlitvi sodelovanje pri »Njivi« in DKFID. Najtežje je bilo tistim, ki so bili še kot študentje osumljeni, v preiskavi ali celo obsojeni na zaporne kazni zaradi sodelovanja s komunisti. Za takšne »zaznamovance« ni bilo služb in v kolikor že, potem — če so to bili učitelji — le nekje na jugu ob albanski meji ali pri nas visoko v hribih, v samotnih planinskih vaseh. Tako so prenekateri učitelji in učiteljice na teh, najslabših službenih mestih, postorili med ljudmi veliko dobrega in tudi zasejali seme v prazne brazde, ki so pozneje, v času narodnoosvobodilne borbe, bogato obrodile. DRUŠTVA KMETSKIH FANTOV IN DEKLET NA CELJSKO-SAVINJSKEM OBMOČJU Na celjsiko-savinjskem območju je delovalo v zadnjih treh letih pred pričetkom druge svetovne vojne okoli 30 društev. Pri pregledovanju gradiva o njihovem ustanavljanju, pridobivanju članov in utrjevanju organizacije je potrebno naglasiti, da ni bilo malo nasprotnih sil, ki so to delovanje ovirale, zavedajoč se, da se od njih odvaja predvsem tisti del mladine, ki ima smisel in posluh za obravnavanje družbenih problemov ter voljo za organizirano delo med mladino na vasi. Ti mladi ljudje, katerim je bila zaradi težkih gmotnih razmer pot do srednje in posebno še visokošolske izobrazbe otežkočena ali popolnoma nemogoča, so predstavljali po svoji prirojeni bistrosti in težnji k izpopolnjevanju svojega znanja neuklonljivo silo, katera je pričela odvajati klerikalni stranki poslušne vernike, obema strankama, torej tudi liberalni, pa odvzemati v danih možnostih njihove dovčerajšnje volilce. Iz podatkov nekaterih bivših odbornikov društev je razvidno, da so bili klicani v župnišče, kjer jih je župnik prepričeval, da naj se katoličani ne udejstvujejo v teh društvih. Poudarjal je, da ni pravilno, ko prirejajo tekme koscev, žanjic itd. ob nedeljah, saj je oko Kom. in« objavil »Proleter« v POKUŠAJ VEL? K F 1,—2. številki leta 1940 so bili potrebni številni letaki, brošure, še posebej pa glasilo, ki ga partija že nekaj časa ni imela, so zato na konferenci sklenili uvesti ilegalno tiskarno, kjer bi lahko tiskali v večjih nakladah. Na pobudo Franca Leskoška so jo za tem namestili v hiši Albina Novaka v Tacnu pri Ljubljani, stekla pa je konec februarja 1940. Majhen tiskarski strojček so po zamisli Edvarda Kardelja izdelali celjski komunisti. Iz Celja so ga prepeljali s tovornjakom do Ježice pri Ljubljani in od tam v Novakovo hišo. Tukaj je najprej delal Tomo Brejc, a za njim Dušan Kraigher in Ivan Plaskan, ko sta se iz Savinjske doline umaknila semkaj v ilegalo. Trdimo lahko, da je konferenca v Joštovem mlinu dala komunistom predvsem akcijske naloge, ki so bile še tako potrebne, da bi se ljudskofront-no gibanje čim bolj razširilo in utrdilo, da bi bil slovenski narod čimbolj pripravljen za boj proti morebitni fašistični agresiji in domačemu reakcionarnemu režimu, ki se je vse bolj zapletal v mreže italijanske in nemške imperialistične politike. Delegati so morali ostati v mlinu še ves dan 1. januarja 1940, da so se lahko razšli naslednjo noč. Ko so odšli zadnji udeleženci druge konference KPS, je v mlinu pri Milanu Apihu in Franju Vrunču ostal čez praznike še Miloš Zidanšek, da so skupaj z Joštom proslavili srečen zaključek konfe-vence in si nazdravili za novo leto, pri čemer je Vrunč dejal Joštu: »Tvoj mlin bo prišel še v zgodovino!« Zidanšek pa ga je dopolnil z besedami: »Boš videl kak kruh bomo spekli, ki smo ga sejali iz tvoje moke!« Vojna, ki se je že konec leta 1939 razplamtevala v Evropi in izven nje, je povzročila tudi v stari Jugoslaviji, ki je izvažala večino kmetijskih pridelkov v fašistične dežele, gospodarsko krizo, katera se je kazala predvsem v velikih podražitvah najnujnejših življenjskih artiklov. Zato je Komunistična partija Jugoslavije sredi leta 1940 organizirala protidraginjske akcije po vsej državi: medtem ko so le-te v Sloveniji potekale v okviru Zveze delovnega ljudstva Slovenije. Z njimi sicer niso dosegli zboljšanja razmer, pač pa so ob najbolj žgočih zahtevah tistega časa razgibale delovne množice, ki so javno izražale svojo borbeno voljo in povezovale delavce, kmete, izobražence, obrtnike in druge delovne sloje v skupnem boju. Tudi mestna občina Celje je ustanovila za svoje področje »odbor za pobijanje draginje in brezvestne špekulacije«, in sicer 25. septembra 1939. Letak, ki je bil razširjen v Sloveniji v času proti-draginjskih akcij Kako dolgo še? f« d«. j« bife» več siromašni!} udeleže cev proti- : ér&ginpkih akcij kaznovanih z drakomkO globo TSÖ din. Več bolevmfcov 2« pravi«« ljudstva pa j» h\l>j aretiranih. T&o tory: kapitaliste, épekuiante, p^.kj fcn lerinsi n«»a mečejo le pesek v oct t n v katerih nt pravih zastopnikov ljudstva ! Izvolimo sami prav«, ljudske protidragirjj-ske odbore, ki bodo zares vodi!) boj proti draginji ? P r «c s protiijudsko vlado, ki prodaja nas* živila In rm tujim irnperiafotom, nata pa pripravlja iakoto! f t» o * e ž* pravo ljudsko io, ki bo «BO^in» *»M« draginjo in nam z nasionvU. - na j«?ako Zveze zagotovila kruh, mir In reod<<;,iost! : . Odbor je imel prvo sejo 19. oktobra 1939, nato pa so sledile zelo pogosto še vse leto 1940. Kljub navideznim naporom odbora, protidraginjski ukrepi niso pokazali nobenih pozitivnih uspehov. Vsem je bilo sicer razumljivo, če naraščajo cene uvoženemu in luksuznemu blagu, ne pa cene domačim pridelkom in izdelkom kot so žito, premog, drva, mast, meso, olje in drugih, ki so najbolj prizadeli delovne ljudi z že itak majhnimi osebnimi dohodki. Nerešljivost perečega problema je tudi v Celju povzročila revolt množic, ki so v protidraginjskih demonstracijah zahtevali izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja. Ena večjih akcij delavcev v Celju je bila 10. decembra 1939 v "nabito polni veliki dvorani Narodnega doma, kjer so sprejeli tudi resolucijo z naslednjimi zahtevami: prepreči naj se porast cen življenjskih potrebščin ter vsaka špekulacija; zvišanje dosedanjih plač od 15—30 %; protidraginjski odbori morajo imeti izvršilno moč; delodajalskim skupinam naj se predloži zahteva za začetek pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb in končno je bila v resoluciji zapisana še zahteva, da se povišajo podpore brezposelnim. Razumljivo je takšno stanje povzročilo, da so se leta 1939 ponovno pričeli stavkovni in mezdni boji, ki jih je bilo v Celju razmeroma veliko. V glavnem so jih organizirali sindikati različnih političnih smeri. Vsekakor so pa bile najpomembnejše mezdne akcije, ki sta jih tega leta pripravili strokovna komisija (revolucionarni sindikat) in Jugoslovanska strokovna zveza (krščanski socialisti). Tako sta oba sindikata na primer dosegla izboljšanje kolektivne pogodbe za mizarske pomočnike v Celju 11. aprila 1939, potem v krojaški stroki, kjer se je začela stavka in bila nato prekinjena 6. novembra 1940 s sporazumom o povišanju mezd za 24 % in še več manjših stavk in mezdnih gibanj v živilski in čevljarski stroki. Ne samo v majhnih obrtnih delavnicah, tudi v večjih tovarnah v Celju je prišlo do ponovnih sporov z delodajalci, saj so ti zopet kršili pravice delavcev, niso upoštevali kolektivne pogodbe oziroma je niso spreminjali v skladu s porastom cen življenjskih potrebščin. Prek protidraginjskih akcij in stavk je zmagovala težnja po enotnosti delavskega razreda, kar pomeni, da so se vse bolj zavedali političnega pomena ekonomskih pogojev in da so množice sprejemale vodstvo komunistov v tem boju. Leta 1940 smo priča ponovnemu naraščanju nasilja proti komunistom, ki so z raznimi obtožbami o širjenju »komunistične propagande«, trošenju letakov obsojali na zaporne kazni. Hkrati pa so v stari Jugoslaviji kot že omenjeno nastajala po vzoru nacističnih koncentracijska taborišča v Bileči, Ivanjici in drugod. V Celju je v dneh od 14. do 19. junija 1940 Okrožno sodišče sodilo šestim komunistom obtoženim, da so konec januarja in v začetku februarja razširjali letake in objave z namenom pozročiti nerazpoloženje zoper državne uredbe, naredbe oblastev in zoper socialni red v državi. Mišljeni so bili; letaki z naslovom »Slovenski javnosti« in »Akcija ljudske pomoči za pomoč internirancem«. Obtoženi so bili: Peter Stante iz Celja, Vera Plaskan iz Sv. Ruperta, Mirko Plaskan, Ivan Piki, Marija Šlander in Jože Türk. Obtožen- Peter Stante, član KPJ od 1933, delegat na pokrajinski konferenci v Gori-čanah 1934 in istega leta obsojen na dve leti robije. Po vrnitvi iz zapora član OK KP Celje. Udeleženec druge konference KPS. Leta 1940 obsojen na leto dni zapora zaradi »komunistične propagande«. Kot član OK soustanovitelj partizanske čete. cem je bila odmerjena zaporna kazen od 4—12 mesecev zapora. Policija je iskala tudi Slavka Šlandra in Dušana Kraigherja, ki pa sta se uspela umakniti v strogo ilegalo. Od tu je Dušan Kraigher sam po poklicu pravnik naslovil na Okrožno sodišče v Celju pismo, v katerem obsoja njihovo delo, ki ni nič drugega kot brezglavo podpiranje režima, ki ni uspel rešiti socialnih in nacionalnih razlik od nastanka stare Jugoslavije. Pismo vsebuje vse tisto, kar se je dogajalo pred začetkom vojne v Jugoslaviji, zato ga v nekoliko skrajšani obliki na tem mestu objavljamo. P. n. Gospodje kazenski sodniki Okrožnega sodišča v Celju. Gospodje sodniki! Spet je pred vami na zatožni klopi šest žrtev Natlačenovega terorja. Tudi ta »komunistični proces« je insceniran samo zato, da bi sodišče skrilo pod svoj plašč nasilja reakcionarnih oblastnikov, ki s konfinacijami, pretepanjem, streljanjem preganjajo one, ki se bore proti njihovi protiljudski politiki. Temelj obtožbe so letaki, s katerimi se slovenska javnost obvešča o konfinacijah, o vzrokih konfinacij in o razmerah v koncentracijskih taboriščih ter poziva na boj proti temu nasilju in pomoči žrtvam. Smešna je trditev obtožnice, da se s temi letaki propagirajo terorizem, anarhizem in komunizem. Ne propaganda terorizma in anarhizma, temveč boj proti terorju in brezpravju je vsebina teh letakov! In proti terorju današnjih oblastnikov, proti taboriščem za tiste, ki se bore za mir in neodvis- Dr. Dušan Kraigher, član OK KPS Celje od 1938. Istega leta je bil med ustanovitelji Akcijskega odbora za o-b ram bo severne meje. Udeleženec konference v Joštovem mlinu, kmalu odšel v strogo ilegalo in leta 1940 vodil ilegalno tehniko CK KPS v Ljubljani nost Jugoslavije, se dviga vsa poštena slovenska javnost, ne pa samo komunisti. »Dokazni material«, na katerega se opira obtožnica, so samo domneve, pavšalne obdolžitve, protislovna priznanja, policijske in žandarmerijske de-nunciacije in podobno... To, da je bil eden izmed obtožencev že obsojen po zakonu o zaščiti države, naj bi bil primer dokaz, da so obtoženci člani ilegalne organizacije z nalogo širjenja komunistične, anarhistične in teroristične propagande! In to, da naj bi bil jaz pisal neko pismo v zapor, se »ugotavlja« kar na oko. Tudi Petra Stanteta in tovarišev vam ne bo težko obsoditi, saj papir vse prenese. Toda, preden to storite pomislite, v kak namen boste umazali svojo čast. Pomislite, da boste s tem krili nasilja ljudi, ki so pred izbruhom sedanje vojne ščitili hitlerjevce in preganjali zavedno slovensko mladino samo zato, ker so nekateri videli v okupaciji Slovenije po Nemčiji in Italiji »manjše zlo« kot v tem, da bi narodi srednje in jugo-vzhodne Evrope ohranili svojo neodvisnost s pomočjo Sovjetske zveze. Pomislite, da boste s tem podpirali politiko ljudi, ki so nas po izbruhu imperialistične vojne na zahodu hoteli vplesti v to vojno na strani Anglije in Francije, čeprav so vedeli, da bo to pomenilo popolno razdejanje Slovenije, samo zato, ker iz sovraštva do Sovjetske zveze nočejo, da bi Jugoslavija s tesno naslonitvijo nanjo zaščitila svojo nevtralnost in ohranila svojo neodvisnost. Pomislite, da boste s tem podpirali politiko izdajalcev slovenskega naroda, ki še vedno odklanjajo zvezo Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, čeprav vedo, da bi bil slovenski narod le pod njenim okriljem varen pred imperialističnimi velesilami, in se raje pripravljajo, da spet ponudijo Slovenijo Nemčiji in Italiji, čim bi se po zlomu fronte ali po sporazumu na zahodu obrnila ost nemškega in italijanskega imperializma proti vzhodu. Gospodje sodniki, lahko se spet odločite, da podprete te izdajalce. Toda vedite, da se mi, ki se borimo za resnične koristi slovenskega naroda, to se pravi za koristi slovenskega delovnega ljudstva, za mir, kruh, napredek in svobodo, ne ustrašimo niti policijskega niti sodnega terorja. In tisti državni tožilec, ki je zapisal, da sem »pobegnil iz strahu pred aretacijo« naj ve, da nisem pobegnil, marveč da se še vedno borim za isto kot sem se boril poprej. Če bi bil strahopetec, kruhoborec in koristolovec bi danes podobno kot on na ukaz bana Natlačena preganjal poštene ljudi, morda celo kake svoje kolege. In tisti državni tožilec naj tudi ve, da bo naša politika zmagala, ker je prava, ljudska politika, ker ljudstvo končno mora zmagati. 17. junij 1940 Dr. Dušan Kraigher Tako se je zaključil zadnji večji protikomunistični proces v Celju v letu pred začetkom nacistične okupacije. Tudi organizacija »Rdeče pomoči«, ki je zbirala denarne in druge prispevke za preganjane komuniste in ostale protifašistično usmerjene ljudi ter njihove ogrožene svojce, je v letu 1940 osnovala veliko mrežo poverjenikov po vseh celjskih podjetjih. Zato je tudi sklicala pomemben sestanek v gostilni »Amerika« v Gaberju, poleti 1940 pa konferenco na Golovcu z zaupniki iz mesta in Savinjske doline. V poslednjem obdobju pred drugo svetovno vojno je bilo Celje res središče več važnih političnih dejanj in narodnoobrambnih akcij. Med temi lahko omenimo, čeprav ne sodi v naš okvir, zlasti pomemben »Celjski dogovor« novembra 1935 med tremi opozicijskimi skupinami. Bil je osnovan k zbiranju vseh naprednih protifašističnih sil v Sloveniji. Kar se ni posrečilo tem skupinam, so uresničili 3. septembra 1939 delegati delavskih in kmečkih skupin kot predstavniki Kmečko-delavskega gibanja. Levji delež so ob že opisanih akcijah igrali skojevci in ostala levo usmerjena mladina. Sodelovali so v demonstracijah proti nacionalističnemu nastopu predsednika Jugoslovanske nacionalistične stranke generalu Petru Živkoviču junija 1937, demonstrirali so ob odgonu komunistov v koncentracijsko taborišče v Ivanjico; še posebej so se izkazali v borbi proti razmeroma močni organizaciji ljotičevcev na celjski gimnaziji. Mladina je množično sodelovala pri več protidraginjskih akcijah v Celju. V vseh organizacijah, posebno pri društvih kmečkih fantov in deklet se je čutil vpliv SKOJ. Mnogi od teh mladih delavcev in dijakov so se ob napadu na Jugoslavijo po nalogu partije javili kot prostovoljci v vojsko, skoraj vsi pa so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni. Nedvomno je nova oblika ljudskofrontnega gibanja, ki jo je utrjevalo narodnoobrambno gibanje in protifašistična misel, bila osnova za množičen nastop Slovencev v narodnoosvobodilni borbi, v OF slovenskega naroda, spodbujena in organizirana po Komunistični partiji Slovenije kot sestavnem delu Komunistične partije Jugoslavije. POVZETEK Članek govori o delovanju komunistov po prvi konferenci KPS v Šmig-lovi zidanici, kjer je bila ocenjena nasilna priključitev Avstrije k Nemčiji kot nevarnost za obstoj slovenskega naroda. S tem je bila zavzetost za združitev vseh demokratičnih sil nujna naloga. Začelo se je intenzivno delo na narodnoobrambnem področju; na parlamentarnih volitvah 1938 je KPS postavila tudi svoje kandidate na delavsko-kmečki listi. To gibanje je 3. septembra 1939 v Celju ustanovilo Zvezo delovnega ljudstva kot množično gibanje. O nadaljnji krepitvi partijske organizacije. Zveze delovnega ljudstva in protifašističnega boja je razpravljala druga konferenca PKS v Joštovem mlinu, ki je s svojo akcijsko usmeritvijo nakazala nadaljnje naloge, predvsem z zahtevami o izpustitvi političnih zapornikov, proti nasilju; z utrjevanjem sindikatov pa so naraščala mezdna gibanja in stavke. Delovanje sorazmerno majhnega števila članstva KPS in SKOJ v Celju se je ob sodelovanju komunistov iz okoliških industrijskih krajev vendarle povsod odražalo. Pomembno in odločilno dogajanje je preraslo celjske krajevne razmere in zavzelo vidno mesto v zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja. Predvsem pa velja Celje kot rojstni kraj Zveze delovnega ljudstva — neposredne predhodnice Osvobodilne fronte slovenskega naroda. VIRI IN LITERATURA Za članek sem uporabljal predvsem literaturo, pa tudi arhivske vire in spomine. Zanimivo je, da se literatura le v majhni meri dotika obravnavanega obdobja v Celju; nekaj več je zasledimo v zadnjem času za problematiko nastanka Zveze delovnega ljudstva Slovenije, političnih izgnancev v jugoslovanska koncentracijska taborišča in protidraginjskih akcij. Tista dela, ki omenjajo našo tematiko le z nekaj stavki ne bom omenjal. Arhivski viri, letaki in spomini se nahajajo v Muzeju revolucije Celje (navajam MRC): Franc Hribar, Spomini na rdečo tovarno, A MRC; Darinka Jošt, Spomini iz Rdečega mlina v A MRC; Milan Apih, V Celju 1938 do 1940 A MRC; Franc Hribar, Ciklostilna tehnika v Medlogu, A MRC; Franjo Fijavž, Gradivo za zgodovino Celja 1941/42 (rokopis), A MRC; letaki (fotokopije iz arhiva CK ZKS); Pismo dr. Dušana Kraigherja Okrožnemu sodišču v Celju, A MRC; Resolucija sprejeta na protidra-ginjskem zborovanju v Celju (fotokopija v A MRC), original v Zgodovinskem arhivu v Celju. Alenka Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji 1935—1941, Ljubljana 1979; Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v OF slovenskega naroda, Ljubljana 1977; Konferenca KPS v Smiglovi zidanici, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in NOB v Sloveniji, 4. zvezek Ljubljana 1978; Zbrana dela TITA, 4. zvezek, Komunist 1979; Lojze Požun, Miloš Zidanšek, Komunist 1963; Ivan Kreft, Slovensko ljudsko gibanje 1918—1941, Obzorja Maribor 1973; Metod Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1965. UDK 061.3 (497.12—119) VLADO NOVAK CELJSKI KULTURNI TEDNI 1938, 1939 IN 1940 Članek dopolnjuje ugotovitve Frana Rosa, objavljene v CeZb 1975—1976, str. 5—17, z opisom prireditev tretjega celjskega kulturnega tedna spomladi in jeseni 1940. Obenem poskuša na podlagi pozneje najdenih ali pozneje objavljenih pričevanj v memoarski in zgodovinski literaturi še bolj osvetliti pomen vseh treh celjskih kulturnih tednov v slovenskem narodnem in družbenem razvoju tik pred drugo svetovno vojno. THE CULTURAL WEEKS OF CELJE 1938, 1939 AND 1940 The article completes the statements of Fran Roš, published in Celjski zbornik 1975—1976, page 5—17, with the description of the Performances of the third cultural week in spring and sum m er 1940. On the basis of the evidence found and published later in memorial and historical literature he tries to elucidate the meaning of all three cultural weeks in the Slovene national and social development just before the second world war. Nesrečna usoda je hotela, da je bil članek Frana Roša CELJSKA KULTURNA TEDNA (1938 in 1939)1 zadnji prispevek tega zvestega sodelavca v našem zborniku. To ni bil edini razlog, da je uredništvo omenjeni članek natisnilo na uvodnem mestu prejšnje dvojne knjige. Avtor mu je sicer dal publicistično zunanjo obliko in je vire, na katere se je pri pisanju naslanjal, omenjal kar spotoma v tekstu. Toda podoba družbenih razmer v Evropi, v Sloveniji in v Celju, razmer, v katerih je gibanje CKT kot celjski izraz potrebe po združevanju vseh pozitivnih, naprednih družbenih sil ogroženega slovenstva nastalo ter opravilo svoje družbeno poslanstvo, je podana ne le sveže in nazorno ampak s pravo znanstveno tenkovestnostjo in ima zato zgodovinsko pro-gramatičen pomen. Rošev članek je namreč s primernim poudarkom pokazal na eno od gibanj v slovenskem družbenem in kulturnem razvoju pred drugo svetovno vojno, ki so rahljala zemljo za poznejšo pozitivno napredno rast v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji ter še dalje v naši sedanji izvirni obliki socialističnega razvoja. Družbenozgodovinska presoja o Avtor: Vlado Novak, Knjižnica Edvarda Kardelja, Celje vlogi CKT je napisana z izredno objektivnostjo in umirjenostjo, saj Frana Roša tudi dejstvo, da je bil eden glavnih akterjev CKT, ni zaneslo k zanesenemu precenjevanju. K tej objektivni podobi o prvih dveh CKT ni mogoče dodati bistvenih dopolnil, kvečjemu nekaj detajlov, ki samo potrjujejo Roševe oznake, čeprav dodatno osvetljujejo takratna dogajanja na podlagi pozneje objavljenih pričevanj v memoarski in zgodovinski literaturi. Potrebno pa je dodati še opis prireditev tretjega CKT leta 1940, ki je v spominu Frana Roša tako utonil, da sploh ni iskal niti časniških zapisov o njem, kajti arhivski viri o vseh treh CKT žal niso ohranjeni.2 Ko bi ne bila smrt tako nepričakovano prekinila Roševega dela in snovanja, bi ga kot avtorja prvega članka samo opozoril na najdeno gradivo o CKT, na katero sem naletel ob drugem bibliografskem in domoznanskem iskanju celejenzij, in bi ga nagovoril, naj sam napiše še nadaljevanje svojega prvega prispevka. Zdaj pa ne gre drugače: ta dopolnila morajo iziti v obliki postumnega nadaljevanja izpod drugega peresa, če hočemo, da ne bo podoba o CKT predolgo ostala nepopolna. * * * Celjski kulturni tedni 1938, 1939 in 1940 so le celjska konkretizacija splošne zavesti tedanjih slovenskih naprednih razumnikov, da je treba zbrati vse pozitivne slovenske družbene sile za obrambo slovenstva, najprej pred notranjim jugoslovanskim političnim in kulturnim unitarizmom, še bolj pa seveda pred grozečimi oblaki nemškega nacizma s severa. Vedno jasnejše in vedno bolj živo je bilo tudi spoznanje, da rešitev iz slovenske narodne stiske in ogroženosti ne bo dokončna in dovolj trdna, če ne bo istočasno izbojevana tudi osvoboditev slovenskih delovnih ljudi iz krempljev domačih in tujih kapitalističnih izkoriščevalcev. Tako težnjo po zbiranju vseh pozitivnih narodnih sil so slovenski razumniki v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno pokazali med drugim tudi z ustanovitvijo neodvisnega tednika Slovenija3 in z ustanovitvijo Slovenskega društva v Ljubljani (9. in 10. oktobra 1937)4 ter s sodelovanjem pri vseslovenskih protiimperialističnih političnih akcijah, ki jim je dajal ton delavski razred pod vodstvom KP.5 Mnogo tega se je dogajalo prav v Celju, predvsem zaradi ugodne centralne geografske lege, vsaj nekoliko pa tudi zato, ker so bili tu pripravni organizatorji: zlet Svobod (7. julija 1935), celjski dogovor med zastopniki listov Slovenska zemlja, Bojevnik in Ljudska pravica (24. novembra 1935), zlasti pa ustanovitev Zveze delovnega ljudstva Slovenije (3. septembra 1939). Tudi med organizatorji CKT so bili isti ljudje, ki so vodili celjsko »podružnico« Slovenskega društva, ali točneje, ki so zbirali celjske člane tega vseslovenskega društva, ki je imelo svoj sedež v Ljubljani (npr. B. Gerlanc).6 Zdrava kulturna in politična usmerjenost CKT je naletela na ugoden sprejem in odobravanje tudi pri levičarski mladini, ki se je zbirala okrog revije Slovenska mladina7 in so ji smer dajali skojevci. V Celju oz. v celjski krajini je bil osrednja osebnost med temi mladimi kulturnimi delavci Karel Destovnik-Kajuh, ki je kulturno in politično deloval zlasti v svojem rojstnem Šoštanju. Uredniku Slovenske mladine Kostji Nahtigalu, s katerim je bil v intenzivnih korespondenčnih stikih, je poročal o prireditvah drugega CKT,8 zlasti o razstavi slikarja Alberta Sirka in o literarnem večeru, ki ga je CKT priredil 3. maja 1939 in na katerem so brali svoja dela člani mariborskega Umetniškega kluba.9 Na Kajuha sta naredila dober vtis zlasti Miško Kranjec in Branko Rudolf, druge je imenoval purgarje.10 Destovnikovo dinamično naravo sta uspeh in kulturnopolitična usmerjenost CKT celo vzpodbudila, da je poskušal podobno prireditev organizirati tudi v Šoštanju.11 Tudi to priča, da so bili CKT odraz naprednih tokov v družbeni zavesti pred drugo svetovno vojno in da so v dobršni meri tudi sami prispevali k zbiranju vseh naprednih sil slovenske družbe, ki so kmalu za tem pod vodstvom KP ustanovile OF in uspešno izbojevale slovenski narodnoosvobodilni boj. * * * V svojem članku o CKT je Fran Roš apodiktično zapisal: »... Potem ko je vojna segla še čez Norveško in na zapadno evropsko obalo, tretjega celjskega kulturnega tedna ni moglo več biti.«12 In vendar dokumentacija, ki je Roš ni imel v rokah, kaže, da je odbor CKT deloval še leta 1940 in tudi v tretjem letu pripravil nekaj prireditev, čeprav v skromnejšem obsegu kakor prejšnji dve leti. Videti je, da je spomin na moreče družbeno vzdušje, ki je dušilo idealni zagon organizatorjev CKT in ki ga je v svojem spisu o prvih dveh CKT tako živahno orisal, v tolikšni meri prekrilo vse druge Roševe spomine na tista leta, da je pozabil na tretje leto delovanja CKT. Morda je k tej pozabi pomagalo še dejstvo, da po razočaranjih, ki jih je doživel ob prvih dveh tednih (nekatera od njih umirjeno navaja v svojem članku, o drugih, bolj osebnih, morda o kakšni neljubi gesti katerega od soodborni-kov pa raje ne govori), ni več tako intenzivno sodeloval pri organizaciji, čeprav je bil še vedno podpredsednik delovnega odbora kakor ob drugem CKT 1939. Leta 1940 namreč ni bilo več mogoče prirediti literarnega večera, ne z domačimi celjskimi in na Celje navezanimi književniki kakor leta 1938, ne z gosti iz drugih slovenskih kulturnih središč kakor leta 1939. Iz dokumentacije, ki mi jo je uspelo rešiti iz pozabe potem, ko sem ob zbiranju gradiva za bibliografijo Frana Roša13 naletel v mariborski reviji Obzorja na poročilo dr. Fr. šijanea o tretjem celjskem kulturnem tednu,14 je mogoče razbrati, da je bil delovni odbor CKT leta 1940 še vedno aktiven15 in da je pripravil vrsto prireditev, čeprav ne vseh v zgoščenem okviru enega tedna ampak postopoma skozi vse leto. Prvo tako prireditev, ki je zrasla iz potrebe po utrjevanju zavesti o moči in pomembnosti slovenskega kulturnega izročila (to je bila, kot vemo že iz ugotovitev Frana Roša, ena od temeljnih vzpodbud za nastanek in delo CKT), so tudi v letu 1940 pripravili akterji CKT, čeprav ne pod naslovom svoje organizacije ampak v okviru celjskega ljudskega vseučilišča. Namesto običajne proslave ali spominskega predavanja ob obletnici smrti Franceta Prešerna je predsednik delovnega odbora CKT dr. Pavel Strmšek pripravil 8. februarja 1940 na Ljudskem vseučilišču seminarski večer o usodi Prešernove pesmi Tri želje Anastazija Zelenca (prepesnitve pesmi Venetianer Trias Anastazija Grüna) na podlagi literature, originalnega rokopisa, ki je bil tedaj Strm-škova last, in fotografij tega ro'koipisa. Na dovolj svež način so bili poslušalci seznanjeni z ugotovitvami literarnih zgodovinarjev o usodi Prešernove literarne zapuščine.16 Strnjen niz prireditev tretjega CKT se je odvijal med 28. aprilom in 3. majem 1940. Prva napoved ob koncu februarja17 istega leta obljublja likovno razstavo slikarja Jakopiča in kiparja Bernekerja, literarni večer, razstavo tiska in operno predstavo, torej v glavnem enak program kot prejšnje leto. Časniške notice v drugi polovici aprila18 in tiskani letak s programom19 pa navajajo tri prireditve (vse v mali dvorani Celjskega doma): — Razstava Jakopičevih in Bemekerjevih umetnin bi morala biti na ogled od 28. aprila do 9. maja, a so jo zaprli že 3. maja. Otvoritev razstave v nedeljo, 28. aprila ob 11. uri ,z govorom dr. Frana šijanca je bila hkrati oficielni začetek tretjega CKT. Razstavljenih je bilo 66 Jakopičevih slik, ki sta jih v ta namen zbrala od celjskih zasebnih lastnikov Bogomil Gerlanc in dr. Fran Šijanec, portret Riharda Jakopiča (risba Maksima Gasparija, prav tako iz tedanje zasebne lasti v Celju) ter 4 dela Frana Bernekerja (trije por-tretni kipi: dr. Ivan Dečko, dr. Josip Sernec, L. N. Tolstoj ter dekorativna vaza), že število razstavljenih del pove, da je bil poudarek na Jakopiču. Organizatorji so namreč hoteli proslaviti Jakopičevo 71-letnico, kajti njegova 70-letnica v aprilu 1939 je šla preveč tiho mimo slovenske kulturne javnosti. Razstavljena dela so bila iz vseh obdobij Jakopičevega življenja (od 1890 do najnovejše dobe), tako da je razstava nudila dostojen pregled umetniškega razvoja velikega mojstra, število del, ki so jih dali na razpolago iz svojih zasebnih zbirk celjski ljubitelji njegove umetnosti, je bilo namreč tolikšno, da je bilo to mogoče doseči z izborom in z razvrstitvijo. To je poleg dejstva, da so v malem Celju reševali čast vse slovenske kulturne javnosti v odnosu do umetnika ob njegovem jubileju, navdajalo prireditelje z zdravim ponosom.20 — Tudi druga prireditev tretjega CKT je imela isti namen. To je bil Jakopičev večer dne 29. aprila 1940. Univerzitetni profesor dr. Fran Mesesnel iz Ljubljane je v predavanju, ki ga je ilustriral s skioptičnimi slikami, orisal Jakopičev umetniški razvoj. Ruža Lucija Petelinova je recitirala svojo pesem V muzeju, Jože Jurač pa je prebral nekaj odlomkov iz Jakopičevih avtobiografskih spominov, objavljenih v Jakopičevem zborniku 1929. Rihard Jakopič se ni mogel udeležiti ne otvoritve razstave, ne njemu v čast prirejenega večera. Naročil je predavatelju dr. Mesesnelu, naj sporoči Celjanom njegove pozdrave in zahvalo. Na predlog dr. Strmška pa so s te priložnostne slav-nosti poslali jubilantu v imenu CKT in v imenu Celjanov pozdravno pismo.21 — Tretja prireditev je bila dne 30. aprila: koncert dveh francoskih glasbenih virtuozov, violinista Roberta Soetensa in pianistke Susanne Roche, ki sta na svoji turneji po Jugoslaviji gostovala tudi v treh slovenskih mestih: Ljubljani, Mariboru in Celju z izbranim sporedom. Izvajala sta skladbe Quen-tina (v priredbi R. Soetensa), Césara Francka, Frédérica Chopina, Lucijana Marije škerjanca, Josipa Štolcerja-Slavenskega, Clauda Debussya, Delannoya in Modesta Musorgskega. Recenzenti v kulturnih rubrikah časnikov so ocenili koncert francoskih virtuozov za enega od vrhov koncertne sezone 1939/1940 v Sloveniji. Prireditelji so torej imeli srečno roko, ko so uporabili priložnost in so celjskemu glasbenemu občinstvu oskrbeli nadvse kvaliteten komorni koncert, ker mu iz raznih vzrokov, tudi iz finančnih, niso mogli zagotoviti prvotno načrtovanega gostovanja simfoničnega orkestra in mešanega zbora Glasbene matice iz Ljubljane s Sonetnim vencem Lucijana Marije Škerjanca.22 Pač pa na tretjem CKT ni bilo literarne prireditve. Želji odbora CKT, da bi priredili literarni večer, na katerem bi brali nekateri vidni slovenski književniki iz Ljubljane, Društvo slovenskih književnikov ni ustreglo.23 Odbor CKT je čutil, da ne more iz leta v leto napolniti vsebine svojih prireditev samo s celjskimi umetniki vseh vrst (književniki, likovniki, glasbeniki), ker bi to postalo enolično in ne bi moglo trajno zagotoviti zadostne kvalitetne ravni, že v programih prvih dveh tednov so prireditelji vključevali kvalitetna gostovanja in hoteli s tem doseči dvoje: odpirati celjsko območje umetniškim in kulturnim tokovom iz vse Slovenije in širokega kulturnega sveta ter ga s poglabljanjem kulturnih ipotreb in zviševanjem umetnostnih zahtev trgati iz provincialnih tesni. Iz že opisanega programa je razvidno, da se vodstvo CKT tudi tretje leto ni izneverilo taki programski usmerjenosti, čeprav so tudi nesoglasja med domačini, npr. med likovniki,24 nekoliko pomagala k temu, da so iskali programske rešitve tudi od drugod, tem bolj, ker so zagotavljale kvaliteto in sveže uveljavljanje celjskih pobud v slovenskem narodnem kulturnem valovanju. Lokalistične in provincialne težnje še niso povsem zamrle ne med domačimi kulturnimi delavci ne med občinstvom. Organizatorji CKT so se trudili, da bi jih čim bolj eliminirali, zato so poudarjali, da hoče opravljati CKT tudi umetniško vzgojno nalogo. Hkrati so s poudarkom povedali, da si CKT ne lasti ne monopola ne primata v organiziranju kulturnih prireditev. V članku Celjski kulturni teden25 je nepodpisani avtor, najverjetneje eden od članov odbora, napovedal prireditve CKT v letu 1940 in nakazal programsko usmeritev: »,.. Letošnji kulturni teden se bo po sili razmer moral deliti na dvoje: nekaj prireditev bo sedaj v prvem majniškem tednu, kakor je bilo to doslej običajno, drugi del pa bo moral počakati na jesen. Za to delitev je bilo več razlogov: glavni je pač, da se z več prireditvami hkrati ne obremeni naenkrat občinstvo (v Celju kakor tudi po drugih naših krajih je kulturne prireditve obiskujoče občinstvo zlasti uradništvo, ki preživlja zaradi naraščajoče draginje sedaj prav težke čase), poleg tega se je sedaj nakopičilo v Celju kar naenkrat toliko prireditev, da so druga drugi napoti. Društvo CKT se vseh kulturnih prireditev veseli in ne hrepeni po tem, da bi se mu druga izognila, kajti društvo ni samemu sebi namen, marveč želi le organizirati kulturne prireditve kot take. če še kdo drugi to oskrbi, tem bolje.« Prav gotovo pa je bilo med vzroki tudi pomanjkanje denarja, čeprav člankar tega ni izrecno napisal. Ker organizatorji CKT niso bili čisto po srcu tedanjih oblastnikov,26 je celjski občinski svet na seji dne 27. 4. 1940 naklonil tej kulturni prireditvi le skromno podporo v znesku 500 din. Enak znesek je dobil odbor za rešitev Aškerčeve domačije, medtem ko so Javni mestni knjižnici v Celju in Sokolskem društvu Celje matica (ob njegovi petdesetletnici) naklonili po 1000 din.27 Jesenski del prireditev ni bil uresničen po prvotnih načrtih. Razloge za to je po štiridesetih letih mogoče le približno rekonstruirati s sklepanjem na podlagi dejstev, navedenih v tedanjih časniških poročilih in po že nekoliko obledelih in sfragmentiranih spominih tedanjih akterjev CKT. Tedanje vladajoče politične strukture (SLS in JRZ), ki so imele v Celju v rokah tudi mestni (občinski) svet, so uspele s političnim pritiskom nekoliko spodkopati zdravo težnjo po enotnosti kulturnih delavcev, ki je bila najmočnejša vez in notranja gonilna sila CKT. Ponovno razpihanim nazorskim in političnim razlikam so se pridružila še osebna navzkrižja med celjskimi kulturnimi delavci, zlasti med likovniki.28 Jedro akterjev CKT pa je porabilo vsako priložnost za javen poudarek vrednot slovenskega kulturnega izročila kot znamenja moči ogroženega slovenstva. Taka priložnost se je ponudila ob stoštiridesetletnici Prešernovega rojstva (1900—1940). V mesecu decembru jo je v Celju proslavil CKT z dvema med seboj povezanima prireditvama: s Prešernovim večerom dne 19. decembra (v mali dvorani Celjskega doma) in z razstavo prešernian v sejni dvorani celjske Mestne hranilnice, ki je bila odprta od 18. do 22. decembra. Razstavo prešernian je pripravil Bogomil Gerlanc z gradivom iz celjskih javnih in zasebnih zbirk. V osmih vitrinah je razvrstil Prešernov originalni rokopis pesmi Tri želje, ki ga je dal na razpolago dr. Pavel Strmšek, in faksi-milirano izdajo tako imenovanega tiskarskega rokopisa Poezij 1847, ki jo je izdala Blasnikova tiskarna leta 190829, izbor prvih natisov Prešernovih pesmi (do Poezij 1847), izdaje Prešernovih pesmi, oz. zbranih del od Levstikove (1866) do Pirjevčeve miniaturke (1939), bibliofilske izdaje, prevode Prešernovih pesmi v tuje jezike, leposlovne upodobitve Prešernovega življenja, izbor iz prešernoslovja, nekaj skladb na Prešernov tekst in nekaj slikovnega gradiva (umetniške slike, fotografije, reprodukcije). Razpoložljivo gradivo in malce tesni prostor nista omogočala bibliografske in znanstvene kompletno-sti (prireditelji tudi niso imeli takšnih pretenzij), a razstava je vzbudila živahno zanimanje. Na željo mnogih obiskovalcev je avtor razstave objavil seznam razstavljenega gradiva v Novi dobi in v ponatisu na 3 straneh velikega formata.30 Prešernov večer dne 19. decembra 1940 je imel obliko akademije. Slavnostni govornik je bil dr. Lino Legiša, takrat profesor na celjski gimnaziji. Recitatorji (Fedor Gradišnik, Angela Sadarjeva, Jože Jurač, Lidija Prudičeva, Alojz Zabukovšek, Olga Uršičeva) so recitirali Prešernove pesmi. Gimnazijci so zborno recitirali Župančičevo Pesem mladine, napisano leta 1900 ob stoletnici Prešernovega rojstva. Mešani in moški pevski zbor Celjskega pevskega društva sta pod taktirko Peca Šegule zapela zborovske skladbe (Flajš-manovo Luna sije v Adamičevi priredbi in Vilharjevo Zdravljico z mezzoso-pranskim solom Dane Ročnikove), altistka Kornelija Miillerjeva pa je ob spremljavi pianistke Brede Rajhove zapela tri Vilharjeve samospeve na Prešernov tekst (Ukazi, Kam, Nezakonska mati). Prireditve, ki jih je decembra 1940 v proslavo stoštiridesetletnice Prešernovega rojstva pripravil CKT, so bile med celjskim občinstvom na splošno ugodno sprejete. Deležne pa so bile tudi kritičnih pripomb izpod peresa Borisa Mišje, tedanjega mladega diplomanta slovenistike, ki je na podlagi prešernoslovskega znanja, pridobljenega v seminarju dr. Franceta Kidriča na ljubljanski univerzi, želel uveljaviti zahtevnejše kriterije za presojo takih prireditev tudi v Celju. Motila ga je pomanjkljiva govorna kultura recitator-jev, njihov narečni govor namesto pravilne knjižne izreke, sence amaterskega deklamatorskega patosa in sentimentalnosti itd. Prireditelja razstave pa je opozoril na vrzeli in na neenakomernosti v razstavljenem gradivu.31 Njegove kritične opazke sta polemično zavrnila Jože Jurač kot eden od amaterskih reci'tatorjev,32 in Bogomil Gei-lanc, ki je pripravil razstavo.-'3 Uredništvo Nove dobe je končalo polemiko s tem, da je natisnilo še zaključne besede prvega kritika in se zadržano distanciralo od vseh polemičnih stališč.34 Ta polemika ni sprožila usodnih sporov in razkolov med tedanjimi celjskimi kulturnimi delavci, a je opozorila, da bo morala uporaba ostrejših meril slejkoprej tako v Ljubljani kot v manjših slovenskih mestih in krajih oplemenititi tudi ljubiteljsko vnemo še s solidnim znanjem ter jo tako približati resnični vsebinski in umetniški kvaliteti. Zgodovina je potrdila in še potrjuje upravičenost tega opozorila in veljavnost teh trditev. * * * Iz vsega, kar nam na podlagi resničnih zgodovinskih dogajanj pripovedujeta in osvetljujeta osnovni članek Frana Roša in tole dopolnilo, je razvidno, da so prireditve GKT 1938, 1939 in 1940 opravile zelo pomembno vlogo pri utrjevanju in zdravem usmerjanju narodne in kulturne zavesti v Celju v tistih odločilnih letih. Prav zato, ker so se povezovale s tedanjimi slovenskimi naprednimi družbenimi težnjami in tokovi, pa niso bile samo lokalnega ali pokrajinskega pomena, ampak so s svojo idejno in družbeno naravnanostjo prispevale svoj delež k celotnemu slovenskemu družbenemu razvoju v tistih in naslednjih letih. Skromen, a nikar ne nepomemben dokaz je na primer tole zanimivo dejstvo: eden od organizatorjev CKT (tajnik Bogomil Gerlanc), ki so leta 1940 poskusili čaščenje Prešerna in širjenje znanja o njegovem pesniškem delu med Slovenci v Celju tvorno uporabiti za utrjevanje narodnega in socialnega svobodoljubja, je leta 1945, ko je bilo v svitu bližajoče se zmage nad nacističnimi okupatorji v vodstvu slovenskega narodnoosvobodilnega boja na partizanskem Rogu v zaključni fazi tudi oblikovanje temeljev slovenske državnosti in organizacijskih oblik slovenskega narodnega in družbenega razvoja, dal konkretno pobudo, naj bi 8. februar, dan Prešernove smrti, proglasili za kulturni praznik vsega slovenskega naroda in temu praznovanju začrtali prav tak družbeno in kulturno tvorni smoter.35 Skromna celjska izkušnja iz zadnjega leta pred drugo svetovno vojno in pred slovenskim narodnoosvobodilnim bojem se je v novih družbenih razmerah lahko preoblikovala v slovensko narodno kulturno gibalo. OPOMBE 1 CeZb 1975—1976, str. 5—17. 2 V celjskem Zgodovinskem arhivu, ki je bil ustanovljen šele leta 1956, hranijo samo tiste arhive nekdanjih celjskih društev, ki so jih posamezniki rešili pred uničenjem med nemško okupacijo. Arhiva CKT ni med njimi. Uničili so ga verjetno Nemci, ko so leta 1941 med drugimi zavednimi celjskimi slovenskimi razumniki izgnali tudi odbornike CKT (dr. Pavla Strmška, Frana Roša, Bogomila Gerlanca, dr. Frana Šijanca i. dr.). Le v ohranjenih aktih celjskega občinskega odbora naletimo na CKT, kadar so o njem govorili občinski možje na svojih sejah, predvsem, kadar so mu odmerjali denarno podporo iz občinskega proračuna. 3 Izhajal je od 22. julija 1932 do 1. aprila 1941 (gl. Šlebinger, SCC 1797—1936, Lj. 1937, št. 919; Bajec, SCČ 1937—1945, Lj. 1973, str. 168; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev 1917—1941, Lj. 1965, str. 423, 484—485. 4 Slovenija VI/36, 3. 9. 1937, str. 1: Dajte nam osrednjo slovensko ustanovo; VI/39, 24. 9. 1937, str. 1—2: K vprašanju slovenske narodne samopomoči; VI/42, 15. 10. 1937, str. 1: Ob rojstvu Slovenskega društva. Sporočilo Slovenskega društva. — Metod Mikuž, n. d. str. 485—487. 5 Tiskan dokument o prizadevanjih za zbiranje slovenskih naprednih sil na nestrankarski podlagi so poleg člankov v tedniku Slovenija (gl. op. 4) tudi trije po vsebini in duhu enaki proglasi, ki so izšli leta 1938 v aprilskih številkah treh levo usmerjenih kulturnih revij: Za zbiranje slovenskih tvornih sil (Sodobnost VI/1938, str! 145—146 s podpisom S. D. = Slovensko društvo); Pred dejistvi (Ljubljanski Zvon LVIII/1938, str. 97—98; podpisal ga je uradnik Juš Kozak in ga datiral: V Ljubljani 10. apr. 1938); Poziv vsem Slovencem (Dejanje 1/1938, str. 113—114; s podpisom »Dejanje«), 6 Slovenija VII/45, 11. 11. 1938, str. 1 (Občni zbor Slovenskega društva): »... Društvo ima podružnici v Celju in v Mariboru in snuje krožke po vseh večjih krajih Slovenije.« — Tudi M. Mikuž v n. d. na str. 486 navaja to dejstvo, ne on ne drugi zgodovinarji, ki obravnavajo to obdobje, n. pr. Ivan Kreft, Vloga Celja v novejši zgodovini progresivnega delavskega gibanja na Slovenskem (CeZb 1965, str. 9—14) in Alenka Nedog, Ljudsko frontno gibanje v Sloveniji 1935—1941, Lj. 1978, pa pojava in vloge CKT ne omenjajo. Prav tako sta Mikuž in Nedogova prezrla mariborski Umetniški klub in krog sodelavcev predvojne revije Obzorja. 7 Izhajala je od oktobra 1938 do maja 1940 (gl. Bajec, SCC 1937—1945. št. 315). 8 Pismo z dne 2. 5. 1939 (gl. Karel Destovnik-Kajuh, Zbrano delo, 3. izd., Lj. 1978, str. 285, 515). 9 Pismi 2. 5. 1939 in 11. 5. 1939 (gl. prav tam str. 268, 515, 517). 10 Gl. pismi, navedeni v op. 8 in 9. V prvem pismu, kjer govori o bodočem literarnem večeru, šteje od onih, ki bodo recitirali, med precejšnje »adute« poleg Miška Kranjca in Branka Rudolfa tudi Antona Ingoliča. V drugem pismu, ko sporoča svoje vtise o večeru, pa Ingoliča ne omenja več. Pričakovali bi, da bo Kaj uh med »nopurgarskimi« pisci, ki so brali na literarnem večeru, rekel kakšno besedo tudi o Ivanu Potrču, a ga sploh ne omenja ne v prvem ne v drugem pismu, v katerih piše Nahtigalu o CKT. 11 Gl. pismo z dne 11. 5. 1939 Oprav tam, str. 286) in navedbe urednika Kaju-hovega Zbranega dela Emila Cesarja v uvodu (prav tam, str. 38—39) in v opombah (prav tam, str. 517). Ta Kajuhova zamisel se je pozneje preoblikovala v literarni večer sodelavcev Slovenske mladine. 12 CeZb 1975—1976, str. 17. 13 Nameraval sem jo pripraviti ob njegovi osemdesetletnici (1978), a nenade-jana Roševa smrt (1976) je ni le spremenila iz jubilejne v postumno, ampak je skupaj z nekaterimi drugimi okoliščinami v tolikšni meri zavrla razreševanje številnih anonimnih, psevdonimnih in šifriranih objav, o katerih lahko najbolj avtentično priča sam avtor, da delo še vedno ni dokončano. 14 Fran Šijanec, III. celjski kulturni teden (Obzorja III/1940, str. 282—283). 15 Posreden dokaz, da je odbor CKT kot Celjski kulturni klub, oz. kot podružnica mariborskega Umetniškega kluba delal tudi še leta 1940, je tudi podnaslov revije Obzorja, natisnjen na ovitkih posameznih številk: »Revija je glasilo mariborskega Umetniškega kluba in celjskega Kulturnega tedna. Ureja jo prof. dr. Vladi, mir Kralj v Mariboru«. (O razlogih za to formalno reorganizacijo, izvedeno že leta 1939, je podrobno pisal že Fran Roš v CeZb 1975—1976, str. 14—15.) Najbolj avtentičen od zdaj dosegljivih dokazov (gl. tudi navedbe v op. 2) pa je izjava tov. Bogomila Gerlanca, edinega še živečega člana organizacijskega odbora CKT, v pismu meni z dne 4. 12. 1978. 16 Jutro XXI/30, 7. 2. 1940, str. 5 (v .rubriki: Iz Celja); Večernik (Mb) XIV/33, 10. in 11. 2. 1940, str. 18 (v rubriki: Celje); Nova doba (Ce) XXII/6, 8. 2. 1940, str. 3. Poročili v Večerniku in Novi dobi sta skoraj enaki iz česar lahko sklepamo, da ju je napisal isti avitor. 17 Večernik (Mb) XIV/44, 23. 2. 1940, str. 3. 16 Večernik (Mb) XIV/90, 20. in 21. 4. 1940, str. 5; Jutro XXI/92, 21. 4. 1940, str. 8, XXI./96, 26. 4. 1940, str. 5, XXI/97, 27. 4. 1940, str. 5, XXI/98, 28. 4. 1940, str. 8 (vselej v rubriki: Iz Celja); Slovenec LXVIII/96, 27. 4. 1940, str. 7; LXVIII/97, 28. 4. 1940, str. 8 (vselej v rubriki: Celjske novice); Nova doba (Ce) XXII/18, 26. 4. 1940, str. 1. 19 Celjski kulturni teden 1940. Tisk Brata Rode & Martinčič, Celje; 4 str. v formatu 315 X 235 mm. KEK Ce hrani v posebnih zbirkah fotokopijo, od decembra 1978 pa tudi originalni itiskani primerek (dar. B. Gerlanca). 20 Gl. članka Ob razstavi Rihamda Jakopiča v Celju (Večernik XIV/99, 3. 5. 1940, str. 2 (—co) ter Jakopičeva dela v Celju (Jutro XX/107, 10. 5. 1940, str. 4 (—1). Oba članka je napisal tajnik CKT Bogomil Gerlanc (njegova izjava meni v pismu z dne 4. 12. 1978, ko mi je poslal nekaj dokumentacijskega gradiva o III. CKT, ki ga je ohranil, predvsem izrezke člankov v časnikih z razrešenimi šiframi). 21 Jutro XXI/100, 1. 5. 1940, str. 6 (v rubriki: Iz Celja); Nova doba (Ce) XXII/19, 3. 5. 1940, str. 1. 22 Nova doba (Ce) kot v op. 21; Jutro XXI/102, 4. 5. 1940, str. 5 (Rado Pečnik). 23 Fr. Šijanec (gl. op. 14). 24 Spor med dvema skupinama likovnikov: celjskimi domačini (Albert Sirk, Vera Fišer-Pristovškova, Anton Mehle, Miroslav Modic in Cvetko Ščuka) in gostujočimi (Zoran Didek, Dorè Klemenčič in Gabrijel Stupica) se je začel že ob koncu leta 1939, vendar ne v organizacijskem okviru CKT. Gostujoči, zlasti D. Klemenčič, ki je bil pravzaprav tudi Celjan, so imeli občutek, da so akterji CKT bolj naklonjeni domačinom pod vodstvom A. Sirka, kot njim. V resnici pa odbornikom CKT ta spor ni bil nič po volji. (Gl. Jutro XX/285 a, 8. 12. 1939, str. 7; 287, 10. 12. 1939, str. 7; 289, 13. 12. 1939, str. 6; 292, 16. 12. 1939, str. 6; 294, 19. 12. 1939, str. 5; 296, 21. 12. 1939, str. 5; 298, 23. 12. 1939, str. 5; Dorè Klemenčič-Maj, Izgubljeni zapiski, Lj. 1972, str. 8, 20, 23—24.). 25 Večernik (Mb) XIV/96, 27. in 28. 4. 1940, str. 5. 26 O vzrokih in zunanjiih pojavih te nenaklonjenosti je pisal že Fran Roš (CeZb 1975—1976, str. 14—15). Nekoliko so pojasnjeni tudi v začetnih odstavkih tega članka. 27 Večernik (Mb) XIX/96, 27. in 28. 4. 1940, str. 5 (v poročilu o seji celjskega mestnega sveta). 28 Gl. op. 24. 29 Originala tedanji lastnik, celjski zbiralec starin Martin Pere, ni hotel dati na razpolago. Poročevalci o razstavi so v časnikih to posebej povedali z obžalovanjem in z rahlo grajo tega preveč lastniškega odnosa do tolikšne vsenarodne vrednote, saj se je kar preveč ostro razlikoval od vneme in širokosrčnosti drugih celjskih ljubiteljev umetnin in kulturnih starim. 30 Milko Gerlanc: Bibliografija razstave Prešernovega dela. Sejna dvorana Mestne hranilnice v Celju od 18. do 22. decembra 1940 (Nova doba (Ce) XXII/52, 20. 12. 1940, str. 5; ponatis na boljšem papirju v formatu 315 X 240 mm, 3 strani. Kratka poročila o razstavi so objavili celjski dopisniki v Jutru XXI/299, 21. 12. 1940, str. 5; Večernik (Mb) XIV/290, 21. 12. 1940, str. 5; Nova doba (Ce) XXII/52, 20. 12. 1940, str. 3. Dopisnik v Slovencu LXVIII/288, 14. 12. 1940, str. 7, je v notici Celjani Prešernovemu spominu dokaj nadrobno poročal na prvem mestu o Prešernovi proslavi, ki jo je priredil Fantovski odsek, nato pa na kratko napovedal proslavo, ki ijo je pripravil ČKT, in razstavo Prešernovega dela, ne da bi navedel imena tistih, ki so vse to pripravili. Poročil o prireditvah, ki jih je Prešernu v čast pripravil CKT, pa Slovenec ni priobčil. 31 Boris Mišja: Nekaj misli k Prešernovi proslavi v Celju (Nova doba (Ce) XXII/53, 25. 12. 1940, istr. 3—4). 32 Jože Jurač: Recitator se pere... (Nova doba (Ce) XXIII/1, 1. 1. 1941, str. 3). 33 M. Gerlanc: Se »nekaj misli k Prešernovi proslavi v Celju« (Nova doba (Ce) XXIII/2, 10. 1. 1941, str. 3). 34 Boris Mišja: In še »nekaj misli...« (Nova doba (Ce) XXIII/4, 24. 1. 1941, str. 3). 35 Slovenski poročevalec VI/4, 3. 2. 1945, str. 1; Prešernov dan, naš kulturni praznik, Lj. 1946, str. 5—6; Gregor Kocijan: Dr. France Prešeren, Lj. 1977, str, 32. UDK: 359 (497.12—11) MIROSLAV PAHOR POMORŠČAKI S CELJSKEGA OBMOČJA V slovenskem zaledju imamo mesta, o katerih upravičeno trdimo, da so bila nekdaj mesta pomorščakov. V tem pogledu je najmočnejša Ljubljana, ki je dala toliko pomorskega kadra, kakor Maribor, Celovec in Beljak skupaj. O Celju kot mestu pomorščakov še ni bilo govora. Nikoli pa si ne bi mislili, da je mesto, ki je imelo manj kot 20.000 prebivalcev, lahko dalo toliko in tako pomembnega kadra, kakor ga je v resnici dalo. O tem kadru smo doslej zelo malo vedeli. Ko bi viri v Vojnem arhivu na Dunaju ne bili tako zanesljivi, kakor so, bi nad celotno problematiko celjskega pomorskega kadra sploh popolnoma zdvomili. Ker pa so ti viri tudi pomanjkljivi, ker jih je bilo precej izgubljenih ali založenih med spise, ki nimajo s personalnimi akti nobene zveze, je gotovo, da jih je bilo precej več, kakor smo jih mogli ugotoviti. V Celju torej lahko naštejemo lepo število mož, ki so nosili modro mornarsko uniformo in so mesto po svoje proslavili. Da bi bil razvoj celjskega pomorskega kadra bolj razumljiv, ga bomo za čas Avstrije postavili v pet običajnih administrativnih obdobij, v čas stare Jugoslavije, v čas NOB in v povojno obdobje. Prvo personalno administrativno obdobje gre od leta 1812 do leta 1848. Imenujemo ga tudi Beneško obdobje, ker je bilo v mornarici veliko število Benečanov, ker je bil sedež flote in mornarice v Benetkah in ker so bili personalni listi vodeni v italijanščini. V tem obdobju srečamo še precej ostankov galjotstva, kar se bo pokazalo tudi v primeru Celja. Drugo administrativno obdobje je uvedel danski admiral v avstrijski službi Hans Birch von Dahlerup, ko je leta 1849 kot komandant avstrijske vojne mornarice uvedel blokado upornih Benetk. Njegova personalna administracija je bila nemška z nekaterimi vplivi danske mornariške administracije. Trajala je do leta 1868. Tretjo personalno administracijo je uvedel mariborski admiral Wilhelm Tegetthoff leta 1869. Zasnoval jo je na popolnoma avstrijsko-nemški način. Ostala je v veljali še 11 let po njegovi smrti, t. j. do leta 1882. Avtor: Miroslav Pahor, dr. zgodovin, znanosti, (+ 1981), Pomorski muzej Piran Četrto personalno administracijo je uvedel celovški admiral Maksimilijan Daublebsky, ki je del svojega otroštva preživel v Celju. Po moji sodbi je bila od vseh dotedanjih najbolj naklonjena Slovencem. Trajala je do leta 1902, t. j. še pet let po admiralovi smrti. Peto in zadnjo avstrijsko personalno administracijo je uvedel admiral Herman von Spaun leta 1903. Trajala je do leta 1918, t. j. do konca prve svetovne vojne. Znameniti Tolminec veliki admiral Anton Haus jo je ocenil za zgledno, kljub temu, da je vsebovala rubrike o politični zanesljivosti ali nezanesljivosti, ki jih pa v njegovi dobi niso uporabljali. Personalna administracija kraljevske mornarice v Jugoslaviji je bila povzeta po zadnji avstrijski administraciji, le s to razliko, da so vse personalne kartoteke za podoficirje z napredovanji vred vodile vojnopomorske šole, od koder so posamezni podoficirji izhajali in to vse dokler se pod-oficirji visokih činov niso odločili opraviti oficirski izpit v svoji stroki. Tedaj so bile take mape izročene štabu mornarice. Med NOB so bili seznami vojskujočih se mornarjev precej ohlapni in netočni, z delno izjemo mornariškega odreda XXXI. divizije, ki je vodil še kar točno evidenco svojega kadra. Mornariški odred Koper je imel sezname po partizanskih imenih, tako da je stvarna rekonstrukcija kadra zelo težavna. Vsi drugi seznami so precej pomanjkljivi predvsem v pogledu podatkov o krajih in datumih rojstva. Povojna administracija je še tajna, zato bomo poskusili spregovoriti le o kadru, ki se je odločil za trgovsko mornarico. Kot rečeno, je bila prva avstrijska personalna administracija deloma še zasnovana na galjotstvu v slabem pomenu besede, kar pomeni na prisili. Zato se ne smemo čuditi, če so bili prvi celjski mornarji do leta 1848 v glavnem mladinski prestopniki ali fantje, ki se niso strinjali z delitvijo premoženja ob očetovem testamentu, razgrajači in podobni žandarmeriji nezaželeni elementi. Zdi se, da jih je žandarmerija gnala v mornarico često tudi s privolitvijo staršev. Prve take celjske mornarje srečamo že leta 1829. Žandarji so jih s furmani prepeljali do Trsta, kjer so jih izročili rekruta-cijskim oficirjem. Le-ti so jih »prepričali«, da so »prostovoljno podpisali obvezo šestnajstletnega službovanja«. Tako dolgo službovanje je bilo tedaj normalno. V imenovani skupini prestopnikov je bilo šest celjskih fantov. Že leto dni kasneje je sledila druga skupina, ki je štela enajst prestopnikov itz Celja. Leta 1833 so žandarji predali mornarici nadaljnjih pet prestopnikov. Nato sledi nekaj let, ko viri ne omenjajo celjskih prisilnih mornarjev. Toda leta 1839 imamo dotlej največjo skupino Celjanov (najbrž je bil med njimi marsikateri mladenič iz bližnjih vasi), ki so bili predani pomorskemu rekrutacijskemu uradu v Trstu. Bilo jih je štirinajst. Nadaljnjih šest mla-deničev je žandarmerija izročila leta 1844. Med njimi je bil Gustav Metz, rojen sicer drugje, vendar pristojen v Celje. Končno so žandarji leta 1847 predali mornarici še zadnjo trojko prestopnikov, med katerimi se je znašel Johan Ruttner. Torej je med leti 1829 in 1847 prišlo v mornarico kar 45 mladinskih prestopnikov in drugih žandarmeriji nezaželenih elementov. Poudariti moram, da niso bili obsojeni za noben zločin. Zato jih je mornarica morala, če se hočemo izraziti moderno, »politično prepričati«, da so se prijavili za »prostovoljce«. Tako je prišlo do tega, da so služili v mornari- ških bazah in na tedanjih plovilih. Večinoma so bili razvrščeni v mornariško izkrcevalno pehoto in ladijsko ter obalno artilerijo. Ne moremo reči, da bi se ti Fantje v mornarici slabo obnašali. Nasprotno. Bili so odlični, disciplinirani in dobro izvežbani vojaki. Nekateri so se s pridnostjo in študijem povzpeli precej visoko. Tak je bil na primer že imenovani Gustav Metz, ki je bil dodeljen artileriji. Kmalu je postal desetnik in od tu se je vztrajno povzpenjal navzgor. Leta 1879 je bil upokojen kot major ladijske artilerijske stroke.1 Tak je bil tudi Johan Ruttner. Njega so dodelili mornariški izkrcevalni pehoti. Leta 1847 je postal desetnik. Devet let kasneje ga srečamo kot vodnika in leta 1860 je bil artilerijski poročnik 2. reda, ker je medtem zamenjal stroko. Leta 1883 je bil upokojen kot nad-poročnik tedaj še deloma obstoječe izkrcevalne pehote."2 V njegovem primeru vidimo, da je bilo mogoče večkrat menjati stroko. Ivan Jurešič iz Celja je bil verjetno prav tako prestopnik. Leta 1832 je bil dodeljen med mornarje. Tam se je začel zavedati svoje sposobnosti za vojaško in pomorsko pravo. Mornarica mu je omogočila redne izpite in dovršitev študija. Služil je kot oficir sodne stroke najprej v činu poročnika. Leta 1857 je bil povišan v nadporočnika, nekaj mesecev kasneje pa v kapetana sodne stroke. Kot tak je služil do leta 1859, ko so ga upokojili.3 Vsi trije so bili upokojeni z vsemi častmi. Vsi ti prisilni prostovoljci so imeli dokaj dobro plačo in pravico do dopusta. Ko so se vračali v Celje, so propagirali mornarico skupaj s furmani, s katerimi so prihajali, in uspeli navdušiti za pomorski poklic še kakih 20 do 25 fantov, ki so odšli iz Celja med leti 1837 in 1848 kot resnični prostovoljci. Med temi srečamo dva podoficirja. Prvi je bil Franc Ruprecht, ki se je prijavil leta 1837. Med blokado Benetk se je tako obnesel, da je bil imenovan za desetnika. Vendar je bil že leta 1853 poslan v rezervo zaradi rane, ki mu je povzročila delno invalidnost.4 Drugi je bil Vincenc Perko, ki se je v mornariški pehoti pojavil kot petnajstletnik. To je bilo leta 1848, ko so se Benetke uprle avstrijskim oblastem. Zaradi pridnosti so ga najprej uvrstili £ned kadete. Ker pa se je zavedal, da zaradi pomanjkljive izobrazbe ne spada mednje, je prosil, da mu prišijejo le desetniške oznake. Kot desetnik je služil do leta 1853.-5 Vir ga kasneje ne omenja več. Po ohranjenih virih in zelo previdni oceni števila resničnih prostovoljcev, se je v tej prvi dobi nahajalo v mornarici okoli 65 do 70 celjskih mornarjev in starešin. Gotovo pa je treba dodati kakih 10 do 15 prostovoljcev in prisilnih prostovoljcev na rovaš izgubljenih ali založenih virov. Tako lahko rečemo, da je bilo tedaj v mornarici približno 90 Celjanov in med njimi vsaj deset starešin in od tega 5 znanih. Drugo administrativno obdobje (1849—1868) pomeni prvi veliki vdor Slovencev v vojno mornarico. Z odpravo večine italijanskega kadra iz tedaj obstoječe flote je admiral von Dahlerup na široko odprl vrata ljudem iz slovenskega in hrvaškega zaledja po načelu, ki ga je sam prinesel k nam in se glasi: dobre mornarje išči v hribih. To se pozna tudi na številu Celjanov, ki so se v tem času prijavili kot prostovoljci. Omeniti je treba, da je von Dahlerup dokončno ukinil prisilno rekrutiranje prestopnikov in zasnoval celotno kadrovsko politiko na temeljih popolnoma prostovoljnih odločitev. V tej dobi srečamo prvega navtičnega oficirja, ki je prišel iz Celja. To je bil Karl pl. Lindner. Leta 1849 je opravil izpite na vojnopomorski akademiji v Trstu. Napredoval je dokaj naglo, kajti leta 1869 je bil upokojen kot kapetan fregate. Vštevši 3 leta vojne službe, ki so mu bila priznana za dvojna, je služil 23 let." Ni znano kdaj je prišel v mornarico leta 1823 rojeni Anton Dworschek. Vsekakor je začel kot izkrcevalni pešak. Leta 1857 se v knjigi ocen pojavlja v rangu nadporočnika pomorske pehote. Domnevamo, da se je prijavil mornarici v času blokade Benetk in da je že po nekaj tnesecih dobil prve podoficirske našitke.7 Leta 1854 se pojavlja JoJian R.uttner ml. kot navaden mornar. 12 let kasneje je bil povišan v vodnika pomorske pehote, leta 1860 pa v poročnika 1. reda. V tem činu je bil leta 1868 upokojen» Med vodilni kader uvrščamo po sili razmer tudi administra-tivce. Tak je bil leta 1835 rojeni Edvard Rauscher. V mornarico se je prijavil leta 1851. Po kvalifikacijski listi je videti, da ni napredoval, kajti leta 1860, ko ga vir poslednjič omenja, je bil še vedno administrativni pripravnik.'' Leta 1850 se je v vojni mornarici pojavil Karl Schweiger v starosti 30 let. Pred vstopom v vojno mornarico je bil strojnik pri Avstrijskem Lloydu v Trstu. Mornarica ga je zaposlila kot nižjega strojnega mojstra 2. reda v arzenalu v Benetkah. Bil je med tistimi delavci, ki so selili beneški arzenal v Pulj. Leta 1873 je napredoval v strojnega mojstra 1. reda, kar že ustreza rangu nižjega oficirja. Kot tak je bil leta 1880 upokojen, nakar se je preselil v Stari trg pri Slovenjgradcu, kjer je leta 1892 umrl.10 Ker smo že pri arzenalu, moramo imenovati še dva delavca, ki ju viri uvrščajo med uradniški personal. Prvi je bil Karl Wherhan, ki se je leta 1862 prijavil za mornarja. Ker pa je oil dober ključavničar, so ga leta 1866 premestili v arzenal.11 Viri ga omenjajo do leta 1867, verjetno pa je služil precej daleč v sedemdeseta leta. Drugi je bil Ferdinand Klaar, ki je prišel v mornarico iz civilne službe. Leta 1866 se omenja med arzenalskimi tesarji kot kvalificirani delavec 3. reda.12 Vir ne omenja, do kdaj je ostal v arzenalski stroki. Vštevši oba delavca imamo torej 12 ljudi, ki jih personalni viri prištevajo med oficirje in uradnike. Za tisto dobo to ni malo. Pregledani podoficirski viri, ki so prav tako nepopolni, kakor oni iz prvega obdobja, nam dajo seznam trinajstih celjskih podoficirjev raznih strok. Za tisti čas so še vedno najvažnejši podoficirji mornariške pehote. Med njimi je največ dosegel Miroslav Vančura, rojen v Celju leta 1841. V mornarico se je prijavil leta 1862. Najprej je služil v mornariški kopni pehoti, kjer je postal desetnik. Leta 1867 je bil premeščen v izkrcevalno' pehoto kot vodnik (Schiffsfeldwebel).13 Leta 1849 sta se rekrutacijskemu oficirju v Trstu prijavila Celjana Blaž Majcen (sicer rojen v Teharju)14 in Lovrenc Grasselli.1» Leto dni kasneje se jima je pridružil Franc Grasselli."5 Vsi trije so služili kot desetniki pehote v lagunski flotili. Jože Čotar (Zotter) se je prijavil leta 1854. Sedem let kasneje je bil povišan v desetnika izkrce-valne pehote.17 Ni točno znano, do kdaj je služil, vendar najmanj 12 let. V mornariškem lovskem bataljonu je od leta 1866 naprej služil Celjan Leon Brosche. Leto dni po vstopu je dobil čin poddesetnika. Njegova kartoteka je zgubljena. Poznamo ga le po prepisu ocene iz leta 1867. Gotovo je, da je služil vsaj dvanajst let in še vsaj enkrat napredoval.18 Administrativna doba admirala von Dahlerupa je dala tudi prve prave mornarje iz Celja. Po vrsti so prišli v mornarico Robert Friedman (1852),>» Jožef Daublebsky von Sterneck (1860),2° Simon Peitler (1863),2' Ferdinand Ihrenberger,22 Franc Janez Kolnik 23 in Gašper šorn,24 (vsi trije leta 1868). Največ je dosegel Peitler, ki se je vzpenjal po podoficirski lestvici palubne stroke in pristal leta 1886 na činu vodnika palube (Bootsmann). Šorn se je leta 1875 povzpel do stopnje podnarednika (Quartiermeister), Friedman, Ihrenberger in Kolnik so ostali na stopnji nižjih podnarednikov (Marsgast). O Daublebskem je treba spregovoriti nekaj več. Bil je mlajši brat Maksimilijana Daublebskega, tedaj obetajočega oficirja in kasnejšega komandanta mornarice (1883). Le ta ga je spravil v mornarico, kjer je začel kot navaden mornar, ker za šolanje ni bil sposoben (bil je namreč nekoliko omejen). Že v letu prihoda je bil premeščen v mornariško pehoto, kjer je leta 1865 (nekoliko po protekciji) postal desetnik. Toda izkazalo se je, da tudi za ta posel ni bil kaj prida. Leta 1866 je bil premeščen v 31. lovski bataljon mornarice. Ker se tudi tam ni obnesel, ga je brat leta 1866 zopet potegnil med mornarje, kjer je bil nižji podnarednik palube bolj zaradi plače, kakor zaradi dela, ki ga je opravljal. Končno ga je moral sposobnejši brat odsloviti zaradi nesposobnosti. To je bilo leta 1873. (V Celju se je tedaj šušljalo, da je cesarjev polbrat.) Končno imamo še enega podoficirja, ki se je odločil za ladijsko artilerijo. Bil je leta 1854 rojeni Anton Privšek,25 ki se je leta 1868 pojavil v Pulju kot mladenič palube. Leta 1875 je dobil čin artilerijskega podnarednika (Waffenquartiermeister). Leta 1876 je umrl, najbrž zaradi pljučnice. Kakor sem že večkrat zapisal in poudaril, je to doba, ko so začeli Slovenci izredno hitro napredovati. Von Dahlerup je spoznal njihovo pomorsko vrednost in kasnejši komandanti mornarice so imeli priložnost to še nadalje opazovati. Izračun, ki velja za vse slovensko ozemlje (le Javornik pri Jesenicah je v tem nekaj časa izjema), povedo, da je v času von Dahlerupove administracije napredoval vsak šesti Slovenec v mornarici. Izračun velja tako za mesta kakor za podeželje. Torej moramo tudi za Celje poleg 25 naštetih oficirjev, podoficirjev, uradnikov in »uradniško« tretiranih delavcev arzenala, kar vse združujemo pod pojmom starešine, prišteti še najmanj 125 navadnih mornarjev, infanteristov, artileristov in mornariških lovcev. Tako znaša skupno število mornariških prostovoljcev, ki so v obravnavanem času odšli iz Celja, okroglo 150. Toda tudi v tem času so viri nekoliko pomanjkljivi. Nekaj se jih je zgubilo, nekaj je bilo založenih med bolniške liste. Zato je nujno pomisliti, da manjka tudi nekaj Celjanov. Mislim, da bi morali prišteti še kakih 20 fantov in to v glavnem mladeničev palube. Tako jih je bilo skupno okoli 170, kar nekako ustreza stanju v krajih, ki so bili po številu prebivalstva podobni Celju. Administrativno obdobje admirala Tegetthoffa, ki se je začelo leta 1869 in trajalo še do leta 1882, kar pomeni še 12 let po njegovi smrti, predstavlja po eni strani zmanjšanje celotnega števila kadra zaradi zastarelosti flote, po drugi strani pa vsebinsko obogatitev avstrijskega pomorskega kadra na sploh. Zal je bil Tegetthoff kljub svoji odlični strategiji in taktiki, saj je bil najboljši pomorski vojskovodja svojega časa, zelo slab administrator. Njegovi personalni listi so nasproti von Dahlerupovim korak nazaj, kljub temu, da vsebujejo tudi obvezno jezikovno rubriko tako pri oficirjih in uradnikih, kakor pri podoficirjih in moštvu. Poleg tega je imel okoli sebe vrsto slabih administrativnih uradnikov in vojnih pisarjev, ki so zgubili ali založli veliko število personalnih listov, predvsem pa temeljnih listov pod-oficirjev in moštva. To je — poleg zadnjega obdobja, ki je pa z viri slabo zastopano iz povsem drugačnih razlogov — po urejenosti in popolnosti — najslabše kadrovsko urejeno administrativno obdobje mornarice od leta 18Ì2 do 1918. Vendar je mogoče iz obstoječih personalnih virov izluščiti naslednje: Tegetthoff je začel opuščati stroke, kakor so bile mornariška izkrcevalna pehota, mornariški lovski bataljon, mornariška pehota v utrdbah in pristaniščih, lagunska flotila (ta ni bila več potrebna, ker so Benetke z vsemi lagunami prešle pod Italijo) in obalna artilerija, ki je prehajala pod skupno komando kopne vojske in mornarice, spadala pa je pod kopno vojsko. Ker so bile te stroke strateško in sploh vojaško zastarele, je Tegetthoff posvečal veliko pozornost pravemu mornariškemu kadru, ki se je moral izvežbati tujdi za izkrcevanje, za napade na obalne in otoške višine in seveda za upravljanje morebitnih okupiranih pristanišč. Po bitki pri Helgolandu, kjer je pomagal poraziti dansko floto kot zaveznik Prusije, se je odločil za popolnoma nenapadalno vojno. On je prvi med admirali spoznal, da je Jadranu potrebna obramba predvsem spričo rasti italijanske jadranske vojne mornarice po porazu v bitki pri Visu 20. julija 1866. Vendar s svojo politiko gradnje obrambne flote ni prodrl niti kot komandant mornarice, niti kot posebni cesarjev svetovalec za zadeve mornarice (Na Dunaju se je tedaj govorilo, da sta si s cesarjem v »prisrčnem sovraštvu«, kar je bilo nekoliko pretirano.). Prodrl pa je z vsebinsko poglobitvijo vzgoje mornariškega kadra, kar so posnemali vsi njegovi nasledniki, zlasti Daublcbsky, Montecuccoli in Haus. Vsebinsko poglobitev opazimo predvsem pri slovenskem oficirskem kadru. Med njegovo administracijo je začel svojo oficirsko kariero najboljši avstrijski mornariški kader sploh, še posebej je treba poudariti, da je bilo tedaj med študirajočimi in razvijajočimi se oficirji mnogo Slovencev in med njimi se je začela razvijati elita, ki je tako Daublebskemu, kakor pozneje Hausu mnogo pomenila. Poglejmo, kako je bilo s tem v Celju. V času Tegetthoffove personalne administracije so iz vojnopomorske akademije na Reki izšli štirje celjski oficirji. Leta 1871 je doštudiral Ludvik Wittenbach, rojen na tujem, vendar pristojen v Celje.-6 Med vsemi je imel najmanj sreče, saj je bil tupokojen kot kadet že leta 1874. Iz neznanega razloga je postal trajni invalid. Leta 1870 je doštudiral v Kotoru rojeni Celjan Lucijan Cigler (Ziegler) pi. Pozza.27 Napravil je zelo lepo kariero, ker je bil zaradi svoje sposobnosti med najljubšimi oficirji Daublebskega. Leta 1909 je bil imenovan za kontraadmi-rala. Kot tak je bil tudi upokojen. Leta 1881 je šolanje na akademiji končal drugi veliki Celjan, t. j. Kari Seidensacher.28 Napredoval je nekoliko počasneje kot Cigler, ker je bil leta 1910 šele kapetan bojne ladje. Toda ostal je v mornarici do konca prve svetovne vojne. Veliki admiral Anton Haus ga je dal leta 1913 povišati v kontraadmirala. Leta 1917 je postal viceadmiral. Kot gojenec akademije in mornariški kadet je Seidensacherju sledil pl. Anton Triulzi.29 Njegovo napredovanje je podobno Seidensacherjevemu. Čin kape-tana bojne ladje je dosegel leta 1911. Leto dni kasneje se je dal upokojiti. Ob začetku prve svetovne vojne je bil začasno reaktiviran in leta 1915 povišan v kontraadmirala. Torej imamo na štiri šolane oficirje kar tri take, ki so se kasneje povzpeli med admirale. Za majhno mesto, kakršno je bilo tedaj Celje, je bil to zelo lep uspeh. Iz neznanih razlogov vojnopomorske akademije ni končal Johan Friedrich, ki je študiral v letih 1878 in 1879.30 Iz istega časa imamo sedem znanih celjskih podoficirjev. Vsi so se posvetili tako imenovani palubni stroki, ki je bila tedaj med Slovenci najbolj priljubljena. Izjema je v Grazu rojeni Celjan Ernest Fink, ki je iz palube prešel na krmo." V mornarico je prišel leta 1869. Po petih letih je postal nižji podnarednik (Marsgast) palubne stroke, pri čemer je ostal do leta 1883. Nižji podnarednik palube je bil Anton Žafran.32 Prijavil se je leta 1878. Tri leta kasneje je napredoval, a je kmalu po tem umrl v Pulju. Istočasno z njim se je prijavil Viljem Friedrich.83 Ta je leta 1882 napredoval v podnarednika palube (Quartiermeister). Vir ga spremlja do leta 1888. Ni znano, kaj je bilo z njim kasneje. Franc Pristovšek je prišel v mornarico leta 1873.34 V viru je imenovan še leta 1883. Od leta 1877 dalje je imel našitke podnarednika palube. Iste našitke je dosegel Matija Hriberšek, ki se je prijavil leta 1880.35 Povišan je bil leta 1886. Dve leti kasneje je odšel iz mornarice verjetno zaradi bolezni. Hugo Wozelka je podpisal obvezo leta 1882.30 V Pulj je prišel s furmanom, ki je arzenalu pripeljal ladjedelski les. Napredoval je izredno hitro, kajti po šestih letih službe je bil že narednik (Boots-mannsmaat). Služil je do leta 1894. Končno je tu še Valentin Pečnik, ki se je prijavil leta 1881.3' Po šestih letih je bil narednik palube. Nadaljnjih enajst let je čakal na čin nižjega vodnika (Unterbootsmann). Leta 1899, po polnih osemnajstih letih službe, je zapustil vojno mornarico in se podal v Trst, kjer je verjetno nadaljeval mornariško življenje v trgovski floti Avstrijskega Lloyda. Tako imamo v času Tegetthoffove personalne administracije skupno 12 znanih mornariških starešin. Ker je način napredovanja ostal isti kakor v času von Dahlerupove reforme (1849—1868), pomeni, da moramo prišteti še kakih 60 navadnih mornarjev-prostovoljcev, kar bi pomenilo skupaj 72 Celjanov v mornarici. Toda, kakor je bilo že ugotovljeno, je to doba izredno slabe administracije, doba, ko je bilo izgubljenih ali založenih največ personalnih listov in zato se ne bomo prav nič motili, če k znanim mornarjem prištejemo še kakih 15 do 20 neznanih. Na ta način dobimo okoli 90 Celjanov v vojni mornarici in to v dobi, ko se je strokovno znanje vojnopomor-skega kadra poglobilo. Trije kasnejši admirali to dovolj zgovorno potrjujejo. Prav tako potrjuje to značilnost popolni izpad Celjanov iz pomorske pehote in drugih manj pomorskih služb, kar pomeni, da so se želeli izvežbati v modernih pomorskih strokah, zaenkrat na palubi. O Tegetthoffu je treba poudariti, da je v bitkah pri Helgolandu in pri Visu (1866) preizkusil Dahlerupov slovenski kader. Veliko število odlikovanj, ki so jih od njega prejeli predvsem Slovenci — med njimi je bilo tudi nekaj Celjanov — priča, da je odkril njihovo borbeno sposobnost in da je ni pozabil do konca življenja. Najbrž je svojemu prijatelju Daublebskemu prišepnil naj nadalje odpravlja iz mornarice nezanesljivi italijanski kader in ga nadomešča s Slovenci. Vendar se v prvih dvanajstih letih po njegovi smrti to še ni uveljavilo. Daublebsky se namreč še ni prebil na vrh mornariške lestvice, torej ni mogel odločati o kadrovski politiki. Leta 1883 je postal Daublebsky komandant mornarice. Takoj na začetku poveljevanja je objavil administrativno reformo, ki jo je izdelal že nekaj let prej kot komandant eskadre. Ker si je z vsemi silami prizadeval — in končno s pomočjo slovenskih višjih in visokih oficirjev tudi uspel — da bi Avstrija zgradila novo vojno mornarico v obrambo proti italijanskemu imperializmu, ki je odkrito meril na mesto Trst z zaledjem, Istro in Dalmacijo, je potreboval večje število strojnega in palubskega kadra, ki ga je sicer že začel ustvarjati Tegetthoff, ki pa še ni dosegel zadovoljivega števila in zadostne stopnje strokovnosti. Doba Daublebskega, kakor sem že drugje poudaril, pomeni drugi veliki vdor Slovencev v vojno mornarico. To se sicer v Celju ne pozna v tolikšni meri kakor na primer v Mariboru in Gradcu, vendar bomo videli, da je tudi Celje precej dobro zastopano predvsem s podoficirji tako imenovanih novih strok. Iz reške vojnopomorske akademije so izšli v času Daublebskega trije visoki pomorski oficirji. Leta 1883 je diplomiral Viktor Vest, ki je bil rojen leta 1866. Napredoval je precej hitro. Bil je na nekaj prekooceanskih potovanjih s kadeti in na raznih mornariških misijah. Leta 1912 je bil povišan v kapetana bojne ladje. Dve leti kasneje, t. j. na začetku prve svetovne vojne pa je bil upokojen kot trajni invalid. V nasprotju z ostalimi pomorskimi oficirji, ki so si skoraj vedno izbrali za penzijsko mesto Gradec, si je Vest zbral Stražišče pri Kranju, kjer se je pri 49 letih poročil z mladenko sedemnajstih let. Leta 1917 je umrl. Pokopan je bil v Stražišču.3» Drugi šolani celjski oficir je bil Henrik Zaje (Seitz) Treffen. Diplomiral je leta 1888. Njegova napredovanja so bila na začetku nekoliko težka, vendar so postala po letu 1905 presenetljivo nagla. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa poveljeval južni avstrijski floti, ki je imela svoj sedež v Boki Kotorski. Kot komandant te flote je konec decembra 1915 izvedel znamenito akcijo preganjanja franco-sko-italijanske mornarice v Otrantu, ki je preveč vznemirjala južni sektor avstrijske obale.39 Leta 1919 je bil imenovan za kontraadmirala. Za penzijsko mesto si je izbral Gradec, kjer je leta 1940 umrl. Bil je izrazit antinacist. Tretji veliki celjski pomorščak, ki je diplomiral v dobi Daublebskega, je bil John Friedrich Thomas Patrick O'Flannagan. Ni mi znano, kako je prišel ta priimek v Celje, vendar je bil omenjeni tukaj rojen leta 1882. Morda je bil sin ali vnuk Mateja O'Flannagana, Tržačana, ki je bil ob koncu dvajsetih let XIX. stoletja namestnik komandanta avstrijske vojne mornarice. O'Flannagan je diplomiral leta 1900, kar pomeni, da je začel svoje šolanje že pred smrtjo Daublebskega. Napredoval je najbrž hitreje kot vsi imenovani, kajti leta 1918 je bil že kapetan bojne ladje.40 Leta 1918 je bil upokojen. Vojnopomorsko akademijo so obiskovali trije Celjani, ki pa je morda niso dovršili, ker se omenjajo samo v temeljnih knjigah šole, medtem ko jih v drugih virih ne najdemo. To so bili Ferdinand Erminger (1892—1893), Anton Reich (1899— 1900) in Franc Anton Leopold Kacijančič (1902—1903). Ker je možno, da so nekaj časa služili kot podoficirji, da so odslužili stroške šolanjai, jih s previdnostjo uvrščamo med starešine. / Med ostali oficirski in uradniški kader spada v tem času še šest ljudi, ki sicer niso bili vsi rojeni v Celju, so pa prišli iz celjskih šol. Prvi je zdravnik Ivan Herzman, rojen leta 1878. V mornarico je stopil z dvajsetimi leti kot medicinski asistent. Po šestih letih je postal korvetni zdravnik (major), kar pomeni, da je medtem diplomiral. Leta 1907 je bil zdravnik bojne ladje (polkovnik). Pet let kasneje je bil razvrščen v rezervo.41 še v času stare Jugoslavije je imel v Celju zasebno zdravniško ordinacijo. Iz Celja je odšel v mornarico Anton Esenko, rojen v Prožinu leta 1879. Prijavil se je leta 1900 kot duhovnik, kar pomeni mornariški kaplan. Leta 1912 je bil povišan v mornariškega kurata (kapetan).« Prav tako je odšel v akademijo na Reki Robert Lutz, rojen leta 1873 na Spodnji Hudinji. Leta 1892 je bil imenovan za kadeta. Napredoval pa je v tehničnih strokah in je bil leta 1907 imenovan za višjega ladjedelskega inženirja 3. reda (major). Leta 1910 je bil upokojen.43 Iz celjskih šol je odšel v mornarico Edvard Račič, sicer rojen v Šmarju pri Jelšah. Po začetku službe bi sicer spadal že v prvo obdobje, kajti v mornarico je odšel že leta 1848. Njegov vzpon se pa začne šele pod Daublebskim, ko je po dveletni šoli postal leta 1895 višji mornariški komisar 1. reda (polkovnik).44 Profesor Rihard Riegler, ki je bil rojen v Šentjurju pri Celju, je odšel v mornarico prav tako iz ene od celjskih šol. V mornarici je poučeval francoščino in italijanščino na tedaj ustanovljeni podoficirski šoli. Služboval je med leta 1900 in 1907.4S Končno imamo še pomožnega pisarja Franca Kepo, ki je bil rojen v Celju leta 1885. Ni znano kdaj je prišel v mornarico. Najbrž okoli leta 1900 kot mladenič palube. Leta 1903 je bil že artilerijski podnarednik, medtem ko je leta 1908 napredoval med pomožne pisarje.16 Iz neke doslej neznane celjske delavnice je leta 1902 odšel v puljski arzenal kovinarski delavec Franc Mališnik, po rodu iz Teharij. Leta 1906 je bil povišan v preddelavca, leta 1915 pa v mojstra kovinarske stroke.74 Skupno im^imo torej 13 starešin — oficirjev in uradnikov — ki so začeli 'svojo kariero v času personalne administracije Daublebskega. Tu pa je treba poudariti, da je bilo nekaj oficirjev, ki so bili rojeni drugje, imeli so se pa za Celjane. Tak je bil na primer Peter Salcher, ki je bil rojen v Trstu. V času Daublebskega je dobil čin kontraadmirala. Bil je precej časa komandant Vojnopomorske akademije na Reki. Njegova kratka zgodovina vojnopomorskega šolstva Avstrije s posebnim ozirom na reško akademijo je sicer precej nebogljena, vendar je obenem prvo tako delo v historiografiji avstrijskega vojaškega šolstva. Njegov sin Rihard je bil rojen na Reki. Vojnopomorsko akademijo je končal že v času Daublebskega. Leta 1918 je odšel iz mornarice s činom kapetana korvete. Po vojni se je prijavil v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je bil leta 1931 upokojen kot kontra-admiral. Umrl je leta 1955 na Sušaku. Pisec tega članka je obiskal ^njegovega sina Petra ob enem njegovih občasnih prihodov iz Združenih držav Amerike. Zatrdil mi je, da se je oče vedno imel za Celjana. Če štejemo ta dva, je imelo Celje kar šest admiralov, torej več kot Maribor, toliko kot Graz in Celovec skupaj. Po podatkih, ki so trenutno znani, sta jih imela več le Trst in morda Ljubljana (vendar je za poslednjo še nekaj dvomov). Sledi 15 znanih podoficirjev, in sicer štirje iz palubne stroke, osem strojnikov, en krmar in dva artilerista. Za palubno stroko so se odločili Jožef Arzenšek (18 86),48 Franc Kotnik (1887).« Jakob Ivan Polak (1892)3« in Franc Kranjc (1894)51. Vsi štirje so se obvezali za dvanajst let službe, kar so tudi izvršili, le Polak je svojo obvezo podaljšal na šestnajst let. Zanimivo je, da so vsi štirje ostali na stopnji nižjega podnarednika (Marsgast) in da niso kazali nikake volje po nadaljnjem napredovanju. Precej drugače je s podoficirji strojne stroke. Na stopnji nižjega podnarednika (Maschinengast) sta ostala Miroslav Horjak,52 sicer rojen v Celovcu, pristojen pa v Celje in Oskar Tratnik.53 Oba sta prišla v mornarico leta 1895 kot mladeniča stroja. Služila sta še leta 1909. Nadaljnji trije so napredovali do čina podnarednika (Maschinenquartiermeister). To so bili Jožef Horjak, ki se je prijavil leta 1887, napredoval pa leta 1891,54 Julij Sanderly, ki je nastopil leta 1892, napredoval pa leto dni kasneje55 in Franc Pugmeister, ki je obvezo podpisal leta 1898, našitke podnarednika pa dobil leta 1902.50 Vsi trije so služili po dvanajst let. Narednik (Maschinenmaat) je postal v Ptuju rojeni Celjan Leopold Costa. Iz Celja v Pulj se je odpeljal leta 1888 z nekim neznanim furmanom. Obvezal se je za dvanajst let. Leta 1892 je dobil naredniški čin. Konec leta 1900 se omenja v Trstu. Več o njegovem nadaljnjem življenju ne vemo.57 Robert Pešič, ki je bil rojen v Trstu leta 1883, je bil po starših pristojen v Celje, kjer je tudi živel. Leta 1887 je odšel v mornarico kot mladenič stroja. Leta 1900 je podpisal obvezo za dvanajst let službe. V treh letih je dosegel čin podnarednika. Leta 1906 je bil že imenovan za nižjega vodnika strojne stroke (Untermaschinenwärter). Leta 1912 je bil odpuščen in od tedaj je živel v Celju.58 V Celje je bil pristojen in tam tudi živel v Mariboru rojeni Ivan De Toma. Leta 1901 je podpisal obvezo za dvanajst let. V službi so ga zatekle priprave na vojno, zato je osi al v mornarici še dalje, t. j. do konca prve svetovne vojne. De Toma je med vsemi celjskimi podoficirji dosegel največ. Leta 1916 so mu namreč izročili našitke vodnika strojne stroke (Maschinenwärter).5» Krmar-ske stroke se je oprijel Miroslav Hofman. V mornarico se je podal leta 1886. štirinajst let kasneje je bil povišan v podnarednika krmarske stroke (Steuerngast). Služil je najmanj do leta 1904."» Končno sta tu še dva pod-oficirja artilerijske stroke. Prvi je v Sv. Križu pri Beljaku rojeni Jožef Costa, brat že omenjenega Leopolda." Iz Celja, kjer je živel pri starših, je odpotoval leta 1892. Obvezal se je za deset let, služil pa jih je najmanj dvanajst. Leta 1894 je postal nižji podnarednik artilerije (Waffengast). Drugi je bil Matija Sporn. Ni znano, kdaj je prišel v mornarico, vsekakor pred letom 1900, kajti tedaj je bil že artilerijski podnarednik (Waffenquartiermeister). Leta 1907 je bil penzioniran kot invalid.82 Tako smo našteli 30 celjskih mornariških starešin v času personalne administracije Daublebskega. To je čas, ko so bili viri najbolje urejeni, čas najboljših mornariških pisarjev, ki so se držali določenega reda in pravil, ki jih je narekovala komanda mornarice. Vse do leta 1895 ni nikakršnih problemov. Toda mnogi podoficirji in mornarji, ki so prišli na ladje po tem letu, so ostali v mornarici preko svoje obveze že zaradi priprav na prvo svetovno vojno. Njihovi personalni listi so bili enostavno preneseni v naslednjo administracijo. Po vojni pa so bili izročeni državam naslednicam. Celjski personalni listi so bili izročeni Jugoslaviji in z vsemi vrnjenimi personalnimi spisi iz časa zadnjih deset let Avstrije so bili izgubljeni jned drugo svetovno vojno. Zato za obdobje med leti 1895 in 1902 razpolagamo z izredno majhnim številom virov personalne narave. Za nekatera leta jih je ostala slaba polovica, za druga bi jih lahko prešteli na prste. Tako nam manjka velika večina kadrovskih podatkov za poslednjih osem let administracije Daublebskega. Na mestu je prepričanje, da je bilo med njimi tudi precej Celjanov. Zato ne bomo grešili, če prištejemo še vsaj pet podoficirjev. To je izredno previdna ocena. Tako dobimo približno 35 starešin za dvajset-letje, ki je po administraciji znano po velikem Celovčanu. To pa je bil čas, ko so se začeli Slovenci zavedati svoje pomembnosti. Izračuni na osnovi ohranjenih virov kažejo, da je napredoval vsak peti slovenski mornar, kar pomeni, da smo v tistem času imeli po štiri slovenske mornarje na enega slovenskega starešino. Kakor je bilo že ugotovljeno, velja to pravilo za vse slovensko ozemlje, torej tudi za Celje. Potemtakem je v času Daublebskega in njegove administracije odšlo v mornarico nič manj kot 175 Celjanov. Verjetno pa se bo ta številka precej povečala, ko bodo znani vsi viri. Vse to pomeni tudi, da je od leta 1829, ko se pojavijo prvi prisilni »prostovoljci«, pa do leta 1902, ko je bil konec administracije Daublebskega, odšlo v mornarico okoli 520 Celjanov, kar pomeni nekaj več kot sedem na leto. Zadnja avstrijska personalna administracija je za naše namene najbolj kritična, čeprav je bila ocenjena za vzorno, si z njo ne moremo kaj prida pomagati. Jugoslaviji izročeni personalni dokumenti so bili izgubljeni. Redki na Dunaju še ohranjeni ne dajejo slike dejanskega stanja. Obstaja sicer seznam izročenih dokumentov, žal pa za leta 1895 do 1905 ne navaja vedno krajev rojstva oziroma pristojnosti, za vsa ostala leta pa je zadnje napredovanje vedno dvomljivo. Vse to za podoficirje in moštvo. Za oficirje je stanje nekoliko boljše, ker so na Dunaju ostale temeljne knjige akademije in s pomočjo letnih šematizmov (Almanach der K.u.K. Kriegsmarine) lahko rekonstruiramo dejanski potek napredovanj in službovanja. Neugotovljena ostanejo le nekatera napredovanja, ki jih je avstrijska vlada sklenila podati leta 1919, ker niso zabeležena v temeljnih knjigah. V času od leta 1903 do 1918 je na vojnopomorski akademiji študiralo in dokončalo svoj pomorski študij osem Celjanov. Med njimi so štirje dosegli čin poročnika bojne ladje, dva sta bila poročnika fregate in dva sta ostala na stopnji kadeta. Prvi je bil Alfred Emil Rajmond Macher. Akademijo je dokončal leta 1903. Cin poročnika bojne ladje je dosegel leta 1912. Čudno se zdi, da med vojno ni napredoval. Leta 1919 je bil namreč upokojen v tem činu. Drugi je bil Gilbert Schneditz. Julija 1904 je postal kadet. Cin poročnika bojne ladje si je našil leta 1913. Leto dni kasneje je bil iz neznanih razlogov upokojen. Ob začetku vojne z Italijo je bil reaktiviran. Kakor Macher je bil leta 1919 upokojen v istem činu. Tretji je bil Miroslav štum-berger (družina se je prvotno imenovala Strmbregar). Rojen je bil leta 1892 v Šmarju pri Jelšah. V mornarico je odšel iz celjske gimnazije leta 1911 kot aspirant. Leta 1913 je postal kadet. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot poročnik bojne ladje, že v času Avstrije je bil znan zbiratelj pomorskih zgodovinskih predmetov. To mu je kasneje omogočilo, da je ustvaril lastno muzejsko zbirko v Baošiču v Boki Kotorski. O njem bo še govor v času Jugoslovanske vojne mornarice. Četrti je bil Franc Adolf Pramberger. Rojen je bil v Gorici, pristojen pa v Celje. V akademijo je odšel leta 1915. Eno leto je bil aspirant, nato eno leto kadet. Cin poročnika fregate je nosil le nekaj mesecev, kajti leta 1918 je dobil našitke poročnika bojne ladje. Leta 1919 je bil odpuščen kot premlad za upokojitev. Leta 1913 je iz celjske gimnazije odšel v mornarico aspirant Pavel Friderik Scarpa. Poročnik fregate je postal leta 1916. Ob koncu vojne je bil odpuščen. Leto dni za njim je prav tako iz celjske gimnazije odšel aspirant Franc Karel Maksimilijan Khil. Po enem letu šolanja je postal kadet in leta 1917 poročnik fregate. Služil je do konca svetovne vojne. Na stopnji kadeta sta ostala: Leo Smole j, ki je dokončal študij akademije leta 1908 in se leta 1910 ne omenja več, ter Viktor Hollega von Hollegau, ki se je vpisal leta 1910. Od leta 1914, ko je postal kadet, ni več napredoval. Po vojni je bil odpuščen. Dalje imamo štiri učence akademije, ki niso končali študija. Edini, ki je odšel iz šole, ker razreda ni dokončal, je Otmar Alojzij Janouš. V prvin dveh razredih je bil po rangu nekje med zadnjimi, v tretjem letniku pa je popolnoma odpovedal. Najbrž je moral nekaj časa služiti kot podoficir, da je na ta način povrnil stroške šolanja. Ostale tri pa je presenetil konec vojne, enega v tretjem (Elmar Boschek), enega v drugem (Kurt Kessler) in enega v prvem (Walter Kessler) letniku. Pričakovati bi bilo, da bi v času zadnje administracije našteli manj podoficirjev, kakor v dobi Dahlerupa ali Daublebskega. To bi moralo veljati v glavnem za vso Slovenijo. V tej dobi je namreč Avstrija zavirala odhod slovenskih fantov v mornarico, ker jih je planirala za kopne fronte v Galiciji, v Srbiji in na morebitni fronti na italijanski meji, v katero pa glavni vojaški dejavniki, razen mornarice, niso verjeli. Kljub temu se število mornariških podoficirjev, ki so prihajali iz Slovenije, stalno veča. Ugotavljamo pa, da pada število navadnih mornarjev na enega starešino. Tako je na primer za Gorenjsko ugotovljeno, da sta napredovala dva od treh gorenjskih prostovoljcev. Za Maribor je stanje le malo drugače. Za Posavje smo ugotovili, da je napredoval več kot vsak drugi prostovoljec. Stanje v Celju je še bolj presenetljivo, kajti v seznamu Jugoslaviji izročenih dokumentov imamo naslednje podatke: v delu seznama, ki je pomanjkljiv, ker navaja samo imena in rojstne kraje, srečamo 18 celjskih podoficirjev, pri katerih niso navedene niti stroke, niti čini ali položaji; v drugem seznamu, ki je v izne-šenih točkah popolnejši, dobimo 12 podoficirjev strojne stroke, 6 podoficirjev palube, dva artilerijska narednika in enega telegrafista v rangu podnarednika. Ce k temu prištejemo še omenjenih 8 oficirjev in dijaka, ki je padel v tretjem letniku akademije, imamo 47 celjskih mornariških starešin nasproti pičlemu številu osmih mornarjev. To pomeni, da bi lahko bilo še vsaj štirikrat toliko prostovoljcev, če bi vojaške oblasti dopuščale neoviran odhod v mornarico. To pa tudi pomeni, da je bilo v zadnji mornariški administraciji skoraj sedem celjskih mornariških starešin na enega celjskega mornarja. K takšnemu stanju komentar pravzaprav ni potreben. Iz Celja je prispel tedaj resnično odličen mornariški kader. Toda tu nastane vprašanje, ki je značilno za vsa industrijsko razvijajoča se mesta. Domnevamo namreč, da je v skupini podoficirjev, kjer seznam ne navaja strok, več kot polovica strojnikov. Ce je to res, in skoraj ne more biti drugače, je bilo med prvo svetovno vojno vsaj 25 strojnih podoficirjev iz Celja, ali več kot polovica vsega mestnega starešinskega kadra. To pa jasno kaže na usmerjanje kadra v strojno stroko. Usmerjala ga je pa lahko le razvijajoča se industrija, ki je potrebovala dober strojni kader in ga je najceneje dobila iz vojaških šol, predvsem pa iz mornarice, kjer je bilo za strojnike veliko dela in so se s stroji vsakodnevno spoznavali. Med znanimi strojnimi oficirji, ki so se ponašali, da so iz Celja, ali vsaj da izhajajo iz celjskih šol, imamo enega višjega štabnega vodnika (Oberstabsmaschinenwärter) v osebi Antona Kaplje, rojenega leta 1887. Dalje je tu vodnik (Maschinenwärter) Rudolf Kožuh, ki je bil rojen leta 1893. Sledi pet narednikov (Maschinenmaat). To so bili: Henrik Štalcar, rojen leta 1890, Maks Šobret, rojen leta 1892, Alojz Dolac, rojen leta 1893, Ivan Vrečko, rojen leta 1895 in Lambert Celiba, rojen leta 1898. Serijo nadaljujejo trije podnaredniki, t. j. Franc Krašovec in Anton Urankar, rojena leta 1895, ter Viktor Krivec, rojen leta 1899. Končno imamo še dva nižja podnarednika (Maschinengast) t. j. Gabrijela Rateja in Franca Webra, oba rojena leta 1891. Podoficirji palube so bili: narednika (Bootsmannsmaat) Milan Gabrič, rojen leta 1894 in Alojz Lazarini, rojen leta 1895, podnarednika (Quartiermeister) Avgust Srebočan, rojen leta 1892 in Karel Gajšek, rojen leta 1898, ter nižja podnarednika (Marsgast) Franc Veltovsky in Anton Juvan, oba rojena leta 1895. Artilerijska podoficirja sta bila Ludvik Pogačar, rojen leta 1891, in Emil Kosem, rojen leta 1894. Telegrafist je bil podnarednik (Telegrafquartier-meister) Albert Veichs, rojen leta 1897.64 Kakor rečeno, so zgornji podatki iz seznama Jugoslaviji izročenih dokumentov. Izročeni pa so bili le dokumenti za ljudi, ki so se odločili živeti v novi državi. Dokumenti tistih mornarjev, ki so se odločili živeti v Pulju, Trstu ali kateremkoli istrskem kraju ali na območju zadarske enklave, so bili izročeni Italiji. Za te ni mogoče zvedeti, od kod so prišli, ker je naveden le kraj nove pristojnosti. Dokumente za tiste ljudi, ki so se odločili živeti v Avstriji, je obdržala avstrijska vlada. Nekateri so se verjetno odločili živeti na Češkem, kjer so si pridobili prijatelje. Med vsemi temi je bilo gotovo tudi nekaj Celjanov. Toda to število po vsej verjetnosti ne presega dvajset ljudi. Rekel bi, da je navedena številka precej ohlapna. Potemtakem je bilo v mornarici med zadnjo administracijo največ 75 Celjanov, kar je v primeri z dobo Daublebskega manj kot polovica. Poudariti je treba, da je velika večina teh zadnjih mornariških prostovoljcev iz Celja začela svojo kariero pod 18 leti starosti, t. j. v svojstvu mladeničev palube in stroja. Taki rekru-taciji se kopna vojska ni mogla upirati. Vsa druga moška, za vojsko godna mladina slovenskih dežel, je bila rezervirana za prej omenjene fronte. Zato je razumljivo, da srečamo v poslednjem obdobju na ladjah vojne mornarice precej majhno število Slovencev in med njimi Celjanov. Le redka območja so v tem izjema, med njimi Trst s Slovenskim Primorjem. Če torej prištejemo še maksimalno število Celjanov, ki so se prijavili v mornarico med leti 1903 in 1918 t. j. 75, ugotovimo, da je Celje med leti 1829 in 1918 prispevalo k mornariškemu kadru nekaj manj kot 600 mladih pomorščakov. Mislim, da te številke ne smemo podcenjevati, posebno še zato ne, ker gre za mesto, ki je začelo z industrijskim razvojem dokaj pozno. Če se sedaj nekoliko ozremo na celjski pomorski kader v Avstriji, moramo ugotoviti naslednje: 1. Našteli smo šest admiralov, dva kapetana bojne ladje in po enega kapetana fregate, artilerijskega majorja, kapetana sodne stroke, polkovnega zdravnika, višjega inženirja, višjega komisarja in speciali- ziranega profesorja, torej petnajst visokih in višjih oficirjev in uradnikov, ki sicer niso vsi rojeni v Celju, vendar so Celjani po pristojnosti ali so pa izšli iz celjskih šol. Dalje smo našteli več nižjih oficirjev in uradnikov in vrsto podoficirjev. 2. Vsi našteti so napredovali dokaj redno, nekateri tako-rekoč vrtoglavo, le redki so primeri počasnega napredovanja. 3. Za nas je važno, v kakšnem odnosu so bili vsi prizadeti nasproti našemu narodu. Opazili smo mnogo nemških priimkov, tu in tam se nam je pokazal kak italijanski in celo poljski priimek. Vendar eno velja skoraj za vse oficirje in podoficirje: v jezikovno rubriko svojih personalnih listov so dali vpisati tudi slovenski jezik poleg obvezne nemščine in italijanščine. Edina izjema je podoficir Egon Figelmiller, ki je ves čas svojega službovanja »znal samo nemško«. Delna izjema je kontraadmiral Cigler, ki je v prvih kvalifikacijskih listih vpisal hrvaščino, že v petem letu službovanja pa je dodal »kranj-ščino« in jo postavil pred hrvaški jezik. V personalnih listih podoficirjev so jeziki preprosto našteti, kakor na primer »nemško, slovensko ali kranjsko, italijansko; nekateri navajajo še francosko ali špansko. Za večino oficirjev je bilo nekoliko drugače. V jezikovni rubriki najdemo najbolj pogosto takšne-le zapise: »Govori in piše dobro nemško in italijansko (italijanščina je bila učni predmet na akademiji) in po lastni izjavi slovensko (ali kranjsko)«. Celo admiral Seidensacher je »po lastni izjavi govoril ali pisal kranjsko«. Isto velja za Triulzija, Vesta, O'Flannagana in kontraadmiral a Zajca-Treffena. Izjemi sta oba Salcherja, ki slovenščine nista znala, znala pa sta »nekoliko hrvaščine«. Ali je bilo to tedaj »samo moderno«, ali so se ti ljudje začeli zavedati, da živijo v slovenskem okolju in so hoteli postati del tega družbenega okolja, to je za zdaj še težko točno ugotoviti. Gotovo je, da so tisti oficirji in podoficirji, ki so vpisali slovenski jezik na tretje mesto, ki je bilo razen za Nemce, Madžare in Italijane, rezervirano za narodni jezik, hoteli s tem, nekaj povedati. Manj pozornosti je zbujalo, če je kdo vpisal slovenski jezik na četrto ali peto mesto. Kolikor sem mogel slediti, tega ni naredil noben Celjan. Našli so se pa predrzneži, ki so naš jezik vpisali pred obvezno italijanščino. Tak je bil na primer Edvard Račič, ki smo ga imenovali med komisarji. Našli so se pa tudi taki, ki so »kranjščino« ali »slovenščino« vpisali na prvo mesto. To so počeli predvsem podoficirji, ki so resnično dobro znali samo svojo materinščino. Najboljši dokaz za to so tisti, ki so ob prihodu v mornarico izjavili, da obvladajo samo slovenski jezik, čeprav se je kmalu izkazalo, da znajo tudi nekaj nemščine. Osebno sem prepričan, da gre pri večini Celjanov za zaveden narodni kader. Kajti, kaj je bilo treba oficirju potrebno podati izjavo, da govori in piše slovensko, če se ni za slovenščino zavestno opredelil? Pri tem je treba vedeti, da je bila vojnopomor-ska akademija na Reki zasnovana kot kovačnica nemštva. Ce so torej oficirji svoj jezik kljub temu ohranjali in ga po lastni »izjavi« dali vpisati na prvo mesto, moramo ugotoviti, da akademija v svojem ponemčevalnem sistemu pri Celjanih ni uspela. Tako pridemo do začetkov in razvoja jugoslovanskega vojnopomor-skega kadra. Srbija, ki se je štela med zmagovalce v prvi svetovni vojni, ni imela mornarice. S tem, da je leta 1918 nastala Jugoslavija, je nastalo tudi vprašanje obrambe dalmatinske obale in ustanovitve mornarice. Pod pritiskom Italije je bila delitev avstrijske vojne llote izvedena tako, da je dobila Jugoslavija le nekaj manjših in eno večje vojno plovilo. Vsi plovni objekti so bili zastarelih tipov. Vendar je to bila podlaga za ustanovitev vojne mornarice. Ker Jugoslavija ni imela vojnopomorskega kadra, je že leta 1918 in 1919 sprejemala narodno neoporečne oficirje avstrijske vojne mornarice, ki so se izrekli za Jugoslavijo že med vojno. Žal je sprejela tudi precej takih, ki so postali Hrvati ali Jugoslovani »po kasnijem opredeljenju«. Le ti so razvoj mornarice bolj zavirali kot pa pravilno uravnavali. Tudi med Slovenci se je našel kak tak element. Pri sprejemanju v mornarico se je Štajercem zgodila precejšnja krivica. Res je, da je bila Štajerska angažirana na severni meji in na Koroškem, vendar so bili njeni pomorski oficirji in podoficirji prav tako »narodni«, kakor ostali slovenski mornariški oficirji in podoficirji. Težko je sploh reči, koliko so sprejeli Slovencev, predvsem podoficirjev. Med celjskim kadrom, ki smo ga omenjali zgoraj, najdemo vsaj tri Celjane — najbrž so jih sprejeli nekoliko več. Toda tudi trije Celjani v jugoslovanski mornarici pomenijo nadaljevanje kadrovskih vezi tega kraja z morjem. Res so bile te vezi nekam nenaravne, ker smo Slovenci s prvo svetovno vojno zgubili dostop do morja, toda eden od prvih razlogov za pristop v mornarico je bila pri vseh treh želja po pomorskih pripravah za osvoboditev Slovenskega Primorja, Istre, Kvarnerskih otokov in italijanske enklave na območju Zadra. Poudarek pa je bil na Slovenskem Primorju. Edini celjski oficir, ki je bil sprejet v novo mornarico, je bil poročnik bojne ladje Miroslav štumberger. Decembra 1918 je bil že v Boki Kotorski. V jugoslovanski mornarici je opravljal razne dolžnosti. Bil je hidroaviatičar in podmorničar, torpedist in izumitelj. Bil je med propagatoci in ustanovitelji podmorniške flotile skupaj z Vladimirjem Pfeiferjem iz Leskovca pri Krškem. Zaradi svojega znanja in sposobnosti je postal nevaren intrigant-skemu in spretnemu, čeprav po sposobnosti dosti slabšemu Bogoslavu Ernyju. Zato je moral oditi na druge dolžnosti. Leta 1937 je dosegel čin kapetana bojne ladje, leto dni kasneje pa je bil na lastno prošnjo upokojen. Njegova pomorska muzejska zbirka se je med tem povečala in izpopolnila. Z vso pravico lahko rečemo, da je oče jugoslovanskega pomorskega muzc-alstva. Med podoficirji avstrijske vojne mornarice, ki so se prijavili v jugoslovansko vojno mornarico, sta znana dva celjska dijaka. Prvi je bil pod-narednik Viljem Vibihal, ki se je prijavil novembra 1918, drugi pa Franjo Lihteneger, ki se je prijavil decembra istega leta. Oba sta služila do aprila 1941 v činu vodnika 1. reda strojne stroke. Vibihal se je vrnil domov bolan, vendar je bil od leta 1943 aktivist Osvobodilne fronte. Ti trije, zlasti pa Štumberger so bili torej med ljudmi, ki so začeli vzgajati nov jugoslovanski vojnopomorski kader. Na tem mestu je treba poudariti, da je bil podoficirski kader, ki so ga vzgajali oficirji, kakor je bil Miroslav Štumberger in drugi po jugoslovanski miselnosti njemu podobni naši oficirji, odličen. Oglejmo si najprej nov oficirski kader. Vojnopomorska akademija je bila v Dubrovniku. Iz celjske gimnazije je odšlo tja devet maturantov, ki so bili deloma rojeni v Celju, deloma otroci celjskih uradnikov, ki so bivali drugje, deloma pa priseljenci, ki so živeli v mestu in bližnji okolici. Najprej se srečamo z Ernestom Blažonom, v Gradcu rojenim Celjanom. V vojno-pomorsko akademijo je odšel leta 1922. Specializiral se je v torpedominer-ski stroki. 31. decembra 1940 je dobil čin kapetana korvete. (Po osvoboditvi bil vpoklican v JVM in bil po nekaj letih upokojen kot kapetan fregate; živi v Celju; še leta 1965 je bil kot violinist član Celjskega godalnega orkestra. Op. ur). Leto dni kasneje je odšel v akademijo Savo Salmič, ki se je kot oficir specializiral v telegrafai. Cin poročnika bojne ladje 1. reda je dobil 11. decembra 1936. Služil je do konca aprilske vojne. Z njim je študiral Jožef Kvac, ki se je najprej specializiral za torpedista, nato pa odšel v pomorsko aviacijo, kjer je postal pilot izvidnik v činu poročnika bojne ladje 1. reda. Vojno je dočakal kot vojni hidropilot. Leta 1925 je študij na akademiji začel Ivan Osterc, ki je postal poročnik bojne ladje leta 1938. V njegovem letniku je bil tudi Oto Lubec, specializiran v torpedistiki. Cin poročnika bojne ladje 1. reda je dobil leta 1939. Pred izpitom je opravil tečaj spoznavanja in upravljanja z bojnimi strupi. Poročnik bojne ladje 2. reda je postal Milan Sonc, ki je svoj študij začel leta 1926. Specializiral se je za telegrafijo. Isti čin je leta 1940 dosegel Franc Druškovič, ki je odšel v akademijo leta 1929. V tridesetih letih je zanimanje Celjanov za vojnopomorsko akademijo precej upadlo, kajti v njej srečamo le še dva gojenca iz Celja, ki sta postala oficirja. Leta 1933, torej sedem let po Soncu, je odšel v akademijo Marijan Gorečan, ki je leta 1939 dobil čin poročnika fregate. Končno je leta 1936 odšel v akademijo, v Braniku rojeni celjski dijak Vladimir Birsa. Diplomiral je leta 1939. Vojno je dočakal kot poročnik korvete. (Tu je avtor spregledal še nekaj imen. To so npr. Branko Voglar, iz generacije, ki se je zapisala vojni mornarici v dvajsetih letih; pred vojno je bil poročnik bojne ladje; Nikolaj Safonov, rojen Ì917 v Leningradu, na celjski gimnaziji maturimi 1935, pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku končal 1938 kot poročnik korvete; bil aktivni udeleženec NOB v I. slovenski artilerijski brigadi in mornariškem odredu pri IX. korpusu; po osvoboditvi ostal v JVM in bil 1968 upokojen kot kapetan bojne ladje; Mirko Kralj, Celjan, ki pa ni ma-turiral na celjski gimnaziji, čeravno je bil nekaj let njen dijak, za mornariškega častnika študiral v istem letniku kot prej omenjeni Nikolaj Safonov, med vojno bil v jugoslovanski kraljevski mornarici, sedaj živi na Malti; Karel Kos, na celjski gimnaziji maturiral 1937, pred izbruhom vojne bil poročnik korvete, med vojno prestopil v nemško vojno mornarico, danes živi v inozemstvu; Stanislav Božič in Adolf Poharc, celjska maturanta iz leta 1938, 1. aprila 1941 sta bila poročnika korvete; Božič živi v Kanadi. Op. ur.) Celjska gimnazija se lahko ponaša s štirimi odličnimi pomorskimi inženirji. V Braslovčah rojeni ing. Ivan Rojnik je študiral na tehnični fakulteti univerze v Gdansku. Leta 1927 se je prijavil v jugoslovansko vojno mornarico kot artilerijski inženir poročnik. Nekaj časa je plul na »Dalmaciji« in na rušilcu »Dubrovniku«, kjer je študiral razporeditev in učinkovitost artilerije. Nato je bil določen, da z artilerijo opremi nove rušilce »Beograd«, »Zagreb« in »Ljubljano«. Tu je njegovo ime tesno povezano z narodnim herojem Sergejem Mašero. Drugi je bil strojnotehnični inženir Anton Ošlak, rojen v Ponikvah. O njem vemo žal le to, da se je bavil z ladijskim stroj- ništvom. Po činu je bil inženir-podpolkovnik. Kot tretji sledi inženir-major Milan Pulko, ki je prišel v mornarico leta 1928. Uspešno se je bavil z ladje-delstvom. Zadnji je inženir-poročnik Drago Kveder, rojen v Šentjurju, ki je prišel v mornarico šele leta 1939, ko je dovršil tehnično fakulteto v Zagrebu. Delal je do konca aprilske vojne, kar velja tudi za ostale. Med zdravstvenimi oficirji srečamo dva Celjana. Prvi je bil sanitetni podpolkovnik dr. Josip Kotnik (rojen v Gradcu). V mornarico je bil sprejet leta 1926. Zadnji čin je dobil leta 1940. Specializiral se je za rentgenologijo. Služil je do konca aprilske vojne. Drugi je dr. Albert Sentočnik. V mornarici je ostal nekaj več kot štiri leta, t. j. od 1936 do 1940, ko je na lastno željo odšel v rezervo. Iz gornjih podatkov vidimo, da je bilo 15 Celjanov na položaju oficirjev. Morda smo katerega izpustili, toda že ta številka nekaj pomeni, posebno če pomislimo na inženirje, ki so študirali ladjedelstvo in ladijsko strojegradnjo v času, ko Slovenci nismo imeli lastnega dostopa na morje. Devet navtičnih oficirjev prav tako pomeni veliko. Škoda je, da se je zanimanje za vojno pomorstvo v tridesetih letih tako občutno zmanjšalo. S celjske meščanske šole je prišla vrsta mornariških podoficirjev. Po pripovedovanju mnogih ljudi, ki smo jih obiskali, je v celjskih in bližnjih tovarnah, kakor je na primer železarna v štorah, v tridesetih letih in v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni delalo vsaj 120 mornariških oficirjev strojne stroke. Našli in popisali smo jih 12, ki so izšli iz omenjene šole, čeprav niso vsi rojeni Celjani. Toda že ta podatek kaže, da so bili usmerjeni v strojno stroko mornarice z določenim namenom. Razvijajoča se industrija je sledila zgledu Avstrije, že iz Avstrije sem pa je veljalo, da so bile mornariške podoficirske strojne šole odlične. Zato se ne smemo čuditi podatkom, ki trdijo, da so mlade ljudi usmerjali v mornariške šole prav industrijci. To velja za Maribor, Kranj, Jesenice, a tudi za Celje in druga manjša mesta, kjer je bila industrija v razvoju. Res je podatek o 120 zaposlenih strojnih podoficirjih v celjski in okoliški industriji morda nekoliko pretiran. Toda vedeti moramo, da v celjski industriji niso bili zaposlen^ samo celjski podoficirji. Tam so delali Kozjanci, Savinjčani in drugi odsluženi podoficirji, ki so študirali na strojni šoli mornarice v Kumboru, ki je veljala za najboljšo v Jugoslaviji. Zabeležili smo lahko naslednje: Alojz Špes, rojen v Vojniku, je odšel v podoficirsko strojno šolo leta 1923. Služboval je v glavnem na starih plovnih objektih in na rušilcu »Dubrovnik« vse do razpada Jugoslavije. Ivan Ručigaj, rojen leta 1908 na Polzeli, se je v Celju izučil za ključavničarja. Kot tak se je leta 1924 prijavil v mornariško strojno šolo v Kumboru. Po dovršitvi šole je v glavnem plul na podmornicah »Smeli« in »Nebojša« do aprila leta 1941. Franjo Polak, rojen v Grižah leta 1910, je študiral strojno stroko od leta 1927 do 1929. Do leta 1935 je plul na križarki »Dalmacija«. Nato je zapustil mornarico in se zaposlil v industriji. Edvard Jelen iz Celja, rojen leta 1912, je končal mornariško šolo leta Ì932. Služil je v glavnem na minonoscih. Mornarico je zapustil leta 1939. Ivan Belina, rojen leta 1912 v Celju, je šolanje dovršil leta 1931. Služil je na starih plovnih objektih (»Dalmacija«) in na torpedovki »Durmitor« vse do leta 1941. Edvard Rudolf, rojen v Vojniku leta 1913, se je šolal istočasno z Belino. Služil je med drugim tudi na rušilcih. V mor- narici je ostal vse do aprila 1941. Miran Cvenk je bil rojen v Šempetru pri Celju leta 1917. Mornariško šolanje je začel leta 1935. Kot strojni podnared-nih je služil do leta 1940, ko se je dal demobilizirati. Brata Drago in Edvard Rednak sta odšla v mornarico leta 1932 in 1937. Oba sta ostala v mornarici do podaje flote Italiji. Drago se je tedaj pripravljal za izpit za strojnega podporočnika. Anton Mackovšek, rojen v Šentjurju pri Celju leta 1921, je dovršil strojno šolanje v Kumboru leta 1940. Ko je bila tretja torpedna divizija izdajalsko predana ustašem v šibeniku, se je z veliko težavo prebil v Slovenijo. Oton Hriberšek je bil rojen leta 1908. Strojno šolo je dovršil leta 1928. Plul je skoraj na vseh mornariških plovilih, ki jih je Jugoslavija dobila do leta 1930. Vojna ga je zatekla v Novem Sadu na donavski flotili. Iz Celja je odšel v mornarico tudi Viktor škorc, sicer rojen v šmartnem ojb Paki. Leta 1936 je dovršil strojno šolo in se vkrcal na podmornico »Smeli«, kjer je ostal do konca aprilske vojne. Strojni podoficirji, ki so ga dobro poznali, so nam zatrjevali, da je bil med tistimi mladimi podoficirji, ki so imeli vse možnosti, da bi se razvili v oficirje. So to vsi strojni podoficirji, ki so odšli iz Celja? Po podatkih, ki so nam jih dali preživeli, bi moralo biti vsaj kakih 30 rojenih Celjanov. Nismo jih našli, ker so raztreseni po vsej Jugoslaviji, kar nam je delo silno otež-kočilo. Vendar je to še en dokaz o usmerjanju s strani industrije. Med dvanajstimi imenovanimi so trije podnaredniki, trije naredniki, dva narednika-vodnika 3. reda in eden 1. reda, en vodnik 2. in dva 1. reda. Visoki pod-oficirski čini so po svoje dokaz, da industrija ni vedno uspevala dobiti usmerjenih strojnikov v svoja podjetja in da so se le ti posvetili morju. Najboljši dokaz v Celju je Drago Rednak, ki se je pripravljal za oficirja. Sledijo štirje brodarski podoficirji, ki so prav tako izšli iz meščanske in drugih šol v Celju. Le-ti so študirali na mornariški brodarski šoli v Šibeniku. Prvi je bil podnarednik Franjo Moljk, rojen leta 1908 v Celju, šolanje je dovršil leta 1926. Plul je na raznih starih pomorskih objektih do leta 1931. Sledil mu je narednik Ludvik Medved, rojen leta 1910 v Jagnjenici. Mornariško šolanje je dovršil leta 1930. Njegovo življenje v mornarici je bilo zelo razgibano. Po političnem prepričanju je bil že zgodaj na levici, zato so ga skoraj neprestano selili od komande do komande in od objekta do objekta. Takoj po zlomu Jugoslavije je bil mnenja, da se je vojna pravzaprav šele začela. Vrnil se je v Slovenijo, kjer je bil kmalu vključen v delo za Osvobodilno fronto. Tretji je bil vodnik brodarske stroke Alojz Koželj, sicer rojen v Šentjurju pri Celju leta 1911. Med svojimi mornariškimi službami beleži tudi predavateljstvo na artilerijski šoli v Melinah. Po aprilski vojni se je tudi on znašel na pravi strani, kajti kmalu se je začel ukvarjati z delom proti okupatorju. Končno je tu še narednik-vodnik Milan Hočevar, rojen leta 1916. Po brodarski šoli, ki jo je dovršil leta 1934, je plul najprej na podmornici »Nebojša«, nato na drugih plovnih objektih do leta 1940, ko se je dal demobilizirati. Hidroaviatičarsko šolo v Divuljah sta obiskovala in dovršila dva Celjana, in sicer narednik Izidor Ručigaj, rojen v Bočni leta 1909. V hidroaviaciji je služil od leta 1930 do 1936, nakar se je zaposlil v železarni na Jesenicah. Z njim se bomo še srečali. Drugi je bil Karel Markovčič, rojen v Zavodnem. Hidroaviatičarsko šolo je končal leta 1931. Služil je do leta 1936. Odtlej ni imel več opravka z vojaščino. Gotovo je bilo tudi brodarskih podoficirjev iz Celja več, kot smo jih mogli zabeležiti. Toda le težko jih bomo našli, če ne odkrijemo pisanih virov, kajti nekateri so že pomrli, drugi so raztreseni po vsej Jugoslaviji. Vendar je značilno, da najdemo Celjane v vseh mornariških strokah. Tako je na primer Adolf Prah iz Celja študiral na splitski trgovsko-pomorski šoli do leta 1928. Ker ni našel zaposlitve v trgovski mornarici, se je podal v vojno mornarico. Tu je deloval kot specializiran radio-telegrafist. Vendar je mornarico zapustil že leta 1930.65 Med Savinjčani, ki v mornarico niso šli iz Celja, je vreden omembe predvsem Konrad Kolšek, rojen leta 1905 v Letušu. Leta 1923 je dovršil brodarsko šolo mornarice v Splitu. Na raznih plovnih in drugih objektih, kakor je na primer bila komanda strokovnega orožja, je služil do 17. aprila 1941. Po vrnitvi v Slovenijo se je vključil v Osvobodilno fronto. Nemci so ga ,večkrat aretirali in mučili v celjskih zaporih. Končno so ga leta 1943 odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvoboditvi. Njegov mornariški čin, t. j. vodnik brodarske stroke 1. reda, nas opozarja, da je bil zrel za oficirski izpit, vendar mu je to preprečila vojna. Po približni oceni, ki je iz več razlogov blizu resnice, je odšlo iz Celja v mornarico okoli 60 mladincev z namenom, da bi dovršili to ali ono mornariško šolo. Ker je bil sistem rekrutiranja mornariškega moštva v Jugoslaviji popolnoma drugačen, kakor ga poznamo iz Avstrije, ni mogoča primerjava z avstrijskim obdobjem. Toda obdobje med letoma 1918 in 1941, je obdobje, ki ga lahko označimo z besedami »Slovenija brez morja«. Zveze s severnim Jadranom je prekinila državna meja, ki je od narodnega telesa odtrgala velik del Notranjske in Primorsko z Istro. Za naše ljudi je bila ta zveza edino naravna. Po prvi svetovni vojni je bilo treba nastopiti drugo pot, t. j. preko Zagreba ali Karlovca v šibenik, Divulje, Split, Dubrovnik, Kumbor, Kotor in Bakar. To so daljše in za slovenske razmere nenaravne poti. Vendar se jih niso poslužili samo vojni pomorščaki. Iz Celja je odšlo v trgovsko-pomorske šole vsaj 10 mladeničev. Študirali so v Bakru, Dubrovniku in Kotoru. Med njimi lahko naštejemo enega kapetana dolge plovbe (Franjo Turnšek, rojen leta 1910, izpit položil leta 1936 v Kotoru), dva poročnika trgovske mornarice (Slavko Stepančič, rojen leta 1908, izpit naredil leta 1933 v Bakru, in Dušan Benčan, rojen leta 1910, izpit naredil leta 1937 v Dubrovniku), pet diplomiranih strojnikov (Marijan Juvanc, Viktor Klemene, Franjo Artnak, Viktor Lojk in Anton Zagorc), enega diplomanta srednje navtične šole v Bakru, ki ga v kasnejših virih ne najdemo (Radovan Božič, diplomiral leta 1936), in dijaka, ki ga je vojna presenetila pred diplomo na navtični šoli v Kotoru (Adolf Kolar). V trgovsko mornarico je kot strojnik odšel tudi vodnik vojne mornarice Vekoslav Gradišnik, ki je bil od leta 1930 strojnik 2. reda na trgovskih ladjah. Tu je treba omeniti, da se Celjani med obema svetovnima vojnama prvič pojavijo tudi v trgovsko-pomorskih šolah, da dosegajo čine in položaje na ladjah in to — ker gre za začetek — v kar dostojnem številu. Značilno je, da se tudi v trgovskem pomorstvu pojavlja na prvem mestu strojna stroka. Kot odgovor na vprašanje, zakaj tako, nam je eden od udeležencev NOB, ki je imel opravka s trgovsko mornarico, odgovoril: »To je dediščina stare Avstrije. Slovenci smo bili znani kot dobri strojniki, najboljši poleg Čehov. Zato ni nič čudnega, če se to pojavlja tudi v jugoslovanski vojni mornarici in se od tam prenaša na trgovske ladje in na trgovsko mornarico sploh.« Ta odgovor v bistvu pove, da je bila ladijska strojna stroka pri Slovencih priljubljena, prav nič pa ne omejuje ugotovitve, da je mladino v mornariške strojne šole usmerjala industrija. Tako pridemo do okupacije Jugoslavije in na slavno obdobje narodnoosvobodilnega boja. Ni treba posebej naglašati, da je bilo razsulo stare jugoslovanske vojske popolno, toda v tistih težkih razmerah so mnogi mornariški oficirji in podoficirji dokazali, da so izšli iz dobrih — jugoslovansko usmerjenih — šol. Najprej so se organizirali na Kranjskem. V Ljubljani, Novem mestu, Kranju in na Jesenicah so se mornariški oficirji in podoficirji že leta 1941 vkjučili v delo Osvobodilne fronte. Na Gorenjskem so bili med organizatorji vstaje. Že leta 1942 so iz Ljubljane odšli prvi mornariški oficirji in podoficirji v vrste partizanskih enot. Težje je bilo na Štajerskem. Težka okupatorjeva roka je posegla tudi med mornariške vrste. Tako so bili odpeljani v ujetniška in koncentracijska taborišča mnogi oficirji iz Maribora in s Pohorja. Med njimi je bil poročnik bojne ladje Srečko Roj s. Mnoge so mučili po mariborskih zaporih. Kot primer navajam zdravnika majorja dr. Ivana Koprivnika, ki ga je mariborski gestapo mučil do smrti. Tudi med celjske mornarje je okupatorjeva roka zasekala težke rane. V nemško ujetništvo je bil odpeljan Celjan Edvard Jelen, strojni narednik, znan kot naprednjak že v mornarici. V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bil leta 1941 odpeljan Miran Cvenk, strojni podnarednik iz Šempetra, ki je bil aktivist OF v Celju. Na Bavarsko je bil izseljen Anton Cepin, vodnik torpedne stroke, Celjan, čeprav rojen v Grižah. V Dachau je bil odpeljan brodarski vodnik 1. reda Konrad Kolšek iz Letuša, prav tako celjski aktivist OF. To so le primeri, za katere smo zvedeli med delom na terenu. Nedvomno je bilo takih primerov več. To nam dokazuje, da so se vsaj celjski mornariški podoficirji zelo hitro vključili v delo proti okupatorju. Med celjskimi oficirji je bil prvi organiziran v Osvobodilni fronti kapitan dolge plovbe Franjo Turnšek. Sicer nam ni znano, kje je bil sedež njegove lorganizacije, vendar vemo, da je bil leta 1943 že partizan in ga kmalu na to najdemo v organizacijskem oddelku Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, kjer je deloval do osvoboditve. Inž. Drago Kveder se je s partizani povezal leta 1943. V Narodnoosvobodilno vojsko je stopil novembra 1944. Deloval je na območju I. Pomorskega obalnega sektorja v črnogorskem Primorju. Delovanje ostalih celjskih mornariških oficirjev v tem času nam za zdaj ni znano. Med podoficirji se je zgodaj vključil v OF podnarednik Franjo Moljk. Ves čas vojne je deloval v strogi ilegali kot aktivist Okrožnega odbora OF Grosuplje—Velike Lašče. Na Kranjskem je deloval tudi narednik-vodnik Ludvik Medved iz Jagnjenice. Italijani so ga ujeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v NOV in se boril v okolici Ilirske Bistrice. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Trst. Na Gorenjskem, Primorskem in Dolenjskem se je boril mornariški narednik Izidor Ručigaj. Po osvoboditvi Beograda je bil poslan v Zemun, kjer je kot aviatičarski strojnik pomagal pri formiranju jugoslovanskega vojnega letalstva. V Tomšičevi in Šlandrovi brigadi se je boril ivan Ručigaj. Bil je komandir čete. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Koroško, kjer je bil ranjen. V mornariški grupi IX. korpusa se je boril Franjo Polak, ki je z grupo sodeloval pri osvoboditvi Trsta in Tržiča. V štajerskih partizanskih enotah sta se borda Drago in Edvard Rednak. Prvi je padel februarja 1945 na Menini planini, drugi pa neposredno pred osvoboditvijo na Pohorju. Omeniti je še Šentjurčana Alojza Koželja. Bil je narednik brodarske stroke. V partizane je odšel leta 1943. Bil je edini med vsemi, ki je ostal v mornarici tudi po vojni. Bil je predavatelj na podoficirskih šolah v Divuljah in Pulju. Leta 1952 je dosegel čin kapetana bojne ladje, s katerim je bil štiri leta kasneje upokojen."7 Že ti podatki kažejo, da so celjski mornarji prispevali Narodnoosvobodilni vojski in Osvobodilni fronti precej svojih sil in moči. Gotovo nismo imenovali vseh celjskih mornarjev, ki so se udeležili NOB, temveč le tiste, ki smo jih uspeli najti in izprašati. Verjetno je število preganjanih taboriščnikov, partizanov in aktivistov precej večje, kakor kažejo podatki, ki smo jih uspeli zabeležiti. To pomeni, da bo treba ta raziskovanja razširiti. Vendar je treba tukaj zabeležiti nekaj bistvenega. Ko smo oficirje in pod-oficirje bivše jugoslovanske vojne mornarice spraševali po razlogih za odhod v pomorske šole, so nam med njimi navedli zlasti dva: željo po osvoboditvi Slovenskega Primorja in Istre in željo po ponovnem dostopu Slovenije na morje. Ta dva razloga so navadno navajali pred socialnimi razmerami posameznih družin in pred usmeritvijo mladine v strojne šole, ki jo je propagirala industrija. Ti dve želji pa pomenita močan nacionalni ele|ment, ki ga ni mogoče prezreti. Pomeni pa tudi širok pogled na svet. Eden od pripovedovalcev je na primer rekel: »Avstrija nam je najbrž proti svoji volji pokazala, kje je naša bodočnost. Prva svetovna vojna je naše narodno telo okrnila. Želeli smo se boriti za to naše morje in se kot Slovenci uveljaviti na njem«. Mislim, da je v teh besedah povedano več, kakor je videti na prvi pogled. Tu je namreč vizija propada fašizma in italijanskega poraza v morebitni vojni Toda tu je tudi vizija ustanovitve lastne mornarice, uveljavitve Slovencev v mednarodni menjavi, skratka hotenje, da bi postali pomorski narod. Žal so razmere po drugi svetovni vojni v precejšnji meri onemogočile uresničenje želja naših pomorščakov. Centralizacija gospodarstva, pri čemer je bila mornarica pod zvezno upravo, mednarodna politična situacija pri vprašanju Trsta in Slovenskega Primorja, razrušenost naše dežele, vse to je onemogočilo formiranje slovenske trgovske mornarice vse do leta 1954. V devetih letih od osvoboditve do londonskega sporazuma in do decentralizacije trgovske mornarice pa je bilo precej zamujenega. Leta 1947 je bila sicer ustanovljena srednja pomorska šola v Kopru (kasneje se je preselila v Piran), vendar pomorske zaposlitve v Sloveniji ni mogla zagotoviti. Sicer je bilo med dijaki tudi precej Kranjcev in Štajercev, žal pa zelo malo Celjanov. V publikacijah Višje pomorske šole Piran smo zabeležili le osem celjskih pomorščakov, in sicer enega diplomiranega navtika (Jurij Stropnik leta 1968) in sedem diplomiranih strojnikov (Karel Kokoiec in Jože Deleja leta 1966, Edvard Varušek leta 1971, Sergej Černelič leta 1972, Danijel Mrevlje in Jurij Skornšek leta 1973 ter Franc Cedilnik leta 1974.«8 V vseh ostalih dostopnih virih pa smo zabeležili dva celjska diplomirana navtika, ki sta opravila izpit za poročnika trgovske mornarice. To sta bila Vladimir Abram, ki je izpit opravil v Splitu leta 1962, in Danijel Mirnik, ki je enak izpit opravil v Piranu leta 1963. Podatki veljajo do konca leta 1975. Gotovo je, da je bilo celjskih maturantov na srednji pomorski šoli v Piranu vsaj še enkrat toliko. Žal pa so podatki objavljeni tako, da ne navajajo rojstnih krajev posameznih dijakov. Končno je precej verjetno, da bi našli kakega Celjana tudi na drugih pomorskih šolah. Vendar nam podatki niso bili dostopni. Vse kaže, da se številčno stanje v sedemdesetih letih popravlja. Nimamo podatkov o celjskih vojnih pomorščakih, kar je razumljivo. V kolikor morem soditi po osebnem poznanstvu nekaterih celjskih trgovskih pomorščakov, lahko rečem, da je celjski pomorski kader dober. Zato naj mi bo dovoljeno, da sklenem z neko željo, ki je pravzaprav želja vseh tistih Slovencev, ki gledajo v svet. Čas je, da zopet postanemo pomorski narod, kakor so bili naši predniki v XIX. stoletju, predvsem pa v osemdesetih in devetdesetih letih, ko jih je admiral Daublebsky imel za najbolj pomorski narod v Avstriji, čas je, da se Slovenci odpremo navzven in da se zavemo, da nas morje lahko druži in da lahko prepreči nastanek družbe vase zaprtih posameznikov. Zato je želja lahko samo takale: Dobro bi bilo, ko bi slovensko zaledje, torej tudi Celje, usmerjalo čimveč inteligentne mladine, ki je po karakterju odprta, v pomorske poklice, kajti Slovenci kot pomorski narod lahko že v bližnji bodočnosti gospodarsko in duhovno veliko pomenimo. Toda dejstvo je, da to moramo pomeniti kot celota od Prekmurja do Primorja in od Gorenjske do Bele krajine. VIRI IN LITERATURA 1 Vsi navedeni vini za obdobje Avstrije so v Vojnem arhivu na Dunaju v oddelku Marine. V poštev so v glavnem prišli viri imenovani »Personalakten«. V tem primeru: Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere pod št. 95. 2 Grundbiuchblätter der Marine Offiziere und Beamte f. 18/3304, Index Rückwärts pod št. 204 in drugi viri. 3 Qualificationsliste 98/2398, Grundbuch der Marine Persionierten str. 37/118 in drugi viri. 4 Manschaftgrundbuchblätter M/C 1814—1869/55 m 2 in Conduitliste 1849 fase. 8. 5 Conduitliste 1853 fase. 14. 6 Kakor v opombi št. 1 istr. 297. 7 Conduitliste 1857 fase. 18. 8 Grundbuch der Marine Pensionierten f. 37/1203 in Qualificationsliste 198,4835. 9 Qualificationsliste 187/4580. 10 Qualificationsliste 214/5200. 11 Seearsenalsgrundbuchblätter 11/141. 12 Isti vir 1/111. 13 Manschaftgrundbuchblätter M/C 1814—1869/64 m 124. 14 Isti vir Fl/C 1848—1861/73 Fl 28, 15 Isti vir f. 73 Fl 28. 16 Isti vir f. 70 Fl 50 in Conduitliste 1854 f. 15. 17 Conduitliste 1861 fase. 27. 18 Conduitliste Verschieden 2. ser. f, 3/251. 19 Kakor v op. št. 13 f. 32 m 141. 20 Isti vir 1815—1867/96 m 38. 21 Conduitliste 1870—1881 fase. 35. 22 Manschaftgrundbuchblätter II. ser. 51 m 21. 23 Isti vir f. 9 m 2. 24 Isti vir. f. 9 m 593. 25 Isti vir f. 78 m 145. 2C Kakor v opombi št. 1 pod št. 46. 27 Qualificationsliste 260/6446. 28 Isti vir 217/5244. 29 Isti vir 237/5859. 30 Manschaftgrundbuchblätter II .ser. 8. 87 m 139—71. 31 Isti vir f. 31 m 562. 32 Isti vir f. 87 m 139—71. 33 Isti vir III. ser. f. 191 m 43. 34 Isti vir II. ser. f. 78 m 280. 35 Isti vir III. ser. f. 188 m 86. 36 Isti vir III. ser. f. 233 m 256. 37 Kakor v opombi št. 18. 2. ser. f. 27/2188. 38 Qualificationsliste 242/5994 in Grundbuchblätter der K. u. K. Kriegsmarine 3544. 39 Isti vir f. 217/5254. 40 Isti vir f. 136'3930. 41 Isti vir f. 82/2030. 42 Grundbuch der K. u. K. Kriegsmarine — Abschrift fase. 1. 43 Qualificationsliste f. 185/4512. 44 Isti vir f. 191/4680. 46 Isti vir f. 185/4512. 46 Evidenz der Marine patental Invaliden 1/2. 47 Manschaftgrundbuchblätter 1902. 1919/1902—1/429. 49 Isti vir III. ser. 247 m 286. 49 Isti vir 257 m 85. 50 Isti vir 334 m 102. 51 Isti vir 238 m 227. 52 Isti vir 339 m 253. 53 Isti vir 343 m 46. 54 Isti v.iir 256 m 256. 55 Isti vir 298 m 7. 56 Isti vir 351 m 3. 57 Isti vir 263 m 251. 58 Isti vir 369 m 236. 59 Isti vir 386 m 206. 60 Isti vir 263 m 244. 61 Isti vir 294 m 300. 62 Kakor v opombi 46 Vol. 4/148. 63 Vsi podatki o oficirjih in podoficirjih ter moštvo avstrijske vojne morna-lice med leti 1902 in 1918 so iz seznama dokumentov, ki jih je Avstrijska vlada med leti 1924 in 1927 izročila Jugoslaviji. Naslov seznama je: Verzeichnis über die abgeführte Personaldokumente Jugoslawischer Staatbürger. 64 Prav tam. 65 Podatki o jugoslovanskih oficirjih in podoficirjih vojne mornarice so zbrani na terenu samem. Delno so dopolnjeni po neuradnih ranglistah, ki jih je sestavil in izdal Rene Podhorsky v Zürichu leta 1970 in 1972. Vendar so še vedno pomanjkljivi. 66 Podatki o trgovskih pomorščakih kraljevine Jugoslavije so vzeti iitz: Pomorski Godišnjak I—XII, 1927 do 1938 in iz publikacije 10 let Višje pomorske šole Piran. Portorož 1970. 07 Podatki o partizanskih pomorščakih so iz terenske kartoteke Pomorskega muzeja v Piranu. Dopolnjeni so po seznamu slovenskih pomorščakov v NOV na Jadranu, ki ea je k. admiral Janez Tomšič priložil k svoji knjigi: Narodnoosvobodilni boj na "Jadranu in slovenski pomorščaki, Ljubljana 1974. Oba vira sta še zelo pomanjkljiva. 68 15 let Višje pomorske šole Piran. Portorož 1975. Seznami diplomantov. Za Srednjo pomorsko šolo obstaja le seznam brez krajev rojstva. 69 Godišnjak Pomorstva 1962 in 1963. Beograd 1964. Seznami usposobljenih pomorščakov. OB 90-LETNICI JANKA OROŽNA Življenje kratko je in hkrati dolgo, Življenje lepo je, ljubezni polno, a tudi težko in po darih skromno!* Upam, da bi prof. Orožen pritrdil tem mojim besedami. Zato, ker smo danes lahko ponosni na njegovih 90 let, a sam bo dejal, da je ta dolgost prekratka, da bi povedal in napisal vse, kar je spoznal dn kar bi rad še dal. A dal nam je mnogo! Rodil se je torej točno pred 90. leti v Tur j u nad Hrastnikom. Po končanem učiteljišču v Mariboru je služboval v brežiškem okraju in leta 1913 privatno maturiral na celjski klasični gimnaziji. V Pragi je študiral pravo, toda zaradi slabih gmotnih razmer se je moral vrnti v domovino. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla: v Galiciji so ga ujeli Rusi in pridružil se je jugoslovanskim prostovoljcem na solunski fronti. Po končani vojni je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike, zgodovine in zemljepisa in s profesuro začel v Ljubljani in Murski Soboti. Od leta 1924 pa vse do leta 1954 je bil profesor na celjski gimnaziji, 'razen v letih 2. svetovne vojne. Kot napreden slovenski intelektualec je bil namreč nekaj časa zaprt v Celju in Mariboru, nato pa z družino izseljen v Srbijo: Paračin in Zaječar. Po osvoboditvi je na vojaški akademiji v Beogradu prevajal spise iz ruščine, kasneje pa delal na Inštitutu za mednarodna vprašanja. V Slovenijo se je vrnil leta 1946. Leta 1964 je prevzel skrb za ureditev arhiva in bil do 1965. leta njegov ravnatelj. Ves čas je (tudi aktivno sodeloval pri delu Pokrajinskega muzeja. Prve prispevke njegovega ustvarjalnega dela zasledimo že leta 1923. Od takrat pa do danes je ustvaril (izredno bero znanstvenih in publicističnih del. Je že tako, da nekaterim izbranim možem življenje »naloži breme« služiti vsemu narodu — v najvišjem smislu. To nalogo je zavestno sprejel prof. Orožen — ne kot breme, temveč kot potrebo in užitek — in ob izredni osebnosti, tankočutnih sposobnostih, delavnosti in lokolju, opravičil njen namen kot zgodovinar — nestor celjskih zgodovinarjev, geograf, slavist, pedagog, raziskovalec in publicist: arvtor, prevajalec in prirajevalec mnogih knjižnih del, člankov, prispevkov. In seveda kot neumorni celjski kulturni deiasvec. Ob vsej tej vsestranski in obsežni dejavnosti pa je težišče njegovega dela na zgodovini. V treh obsežnih knjigah (zadnja je izšla letos) — ki jih lahko imenujemo njegovo življenjsko dalo — je predstavil Celje od prazgodovine in rimske Celeie, preko srednjeveške in novoveške podobe Celja do današnjih dni. Podal je vseobsegajočo sliko: od zgodovinskega in geografskega orisa, do kulturnega, političnega in gospodarskega razvoja. V mnogih prispevkih in člankih je posebej in podrobno opisal: zgodovino iin razvoj obrti v Celju, gostinstvo in trgovino, zgodovino zdravstva, bolnice in zdravilišč na celjskem področju, zgodovino šolstva, odvetništvo v Celju, denarništvo in slovansko hranitaištrvo, cnudairstvo in industrijo ter celo zgodovinsko pot izdelovanja obleke to tkanin. Z njegovim plodnim delom so nam ohranjeni mnogi drobci naše daljnje in zelo bližnje preteklosti, ki so ob vsej mozaičnosti izrednega pomena za dojemanje celotne zgodovine in razvoja Celja z njegovim zaledjem. V njegovih delih najdemo opise kulturnozgodovinskih objektov kot so: Prot-hasijev dvorec, celjski spodnji grad, Herkulovo svetišče, mestno obzidje, župna cerkev in še mnogo drugih, kar vse predstavlja dragocene podatke tako za zgodovinarje, raziskovalce, študente in vse tiste, ki skušajo resnico sedanjosti spoznati skozi preteklost. Že leta 1940 je napisal Vodnik po Celju, brošuirieo, ki bi jo za predstavitev današnje podobe Celja še kako rabili. * Nagovor predsednice Kulturne skupnosti občine Celje tov. Alekse Gajšek-Krajnc na srečanju predstavnikov občinske skupščine, izvršnega sveta, družbenopolitičnih organizacij in KSOC s prof. Jankom Orožnom ob njegovi 90-letnici, dne 10. decembra 1981. Med drugim je opisal življenjsko in umetniško pot ter ustvarjalno zapuščino mnogih kulturnih, literarnih in drugih znanih osebnosti, prav tako pa so izpod njegovega peresa dobila svoje zgodovinsko obeležje mnoga društva in organizacije in še danes dobivajo to obeležje celjske delovne organizacije (Emo, Zlatarna). Čeprav smo rekli, da je težišče življenjskega ustvarjanja prof. Orožna na zgodovini, pa ob tej priliki ne moremo spregledati njegovega prispevka na drugih področjih. Naj skušam z geografije omeniti le nekaj del: celjska pokrajina, gozdovi na Celjskem, pokrajina in gorstvo Savinjske doline. Prav tako bi želela poudariti področje toponomastike, morda njegovo manj znano razlago krajevnih imen in seveda področje njegovega obširnega dela kot slavista, rodoljuba v prispevkih o materinščini in slovenskem šolstvu. In če sem rekla šolstvu, potem mislim na prof. Orožna kot šolnika, pedagoga — med dijaki priljubljenega ateka in avtorja vrste učbenikov: o zgodovini starega in novega veka ter zgodovini Jugoslovanov, o zemljepisu za srednje šole, o učbeniku ruskega jezika ter priredbi učbenika češkega jezika. Vso to bogato zgodovinsko — geografsko, kulturno — politično in gospodarsko podobo je Celje dobilo z neprestanim aktivnim in marljivim delom prof. Orožna. Pa ne samo Celje! Svojo znanstveno vnemo za zbiranje raznovrstnih podatkov je prof. Orožen razširil tudi na celjsko okolioo. Pisal je o zgodovini in kulturi, rudarstvu in industriji Savinjske doline, o zgodovini delavskega gibanja v premogovnih revirjih, o zgodovini Trbovelj, Hrastnika, Dola, Zagorja ob Savi, Rimskih Toplic, Dobrne, Go-milskega, Rogaške Slatine, premogovnika Velenje, o šolstvu Laškega. Vse povedano kaže izredno širino prof. Orožna, izredno vztrajnost, delavnost in ljubezen do krajev in ljudi, ki jih opisuje. To nas po svoje niti ne čudi, saj prijatelji in znanci, ki ga poznajo, pravijo, da je njegovo edino življenjsko načelo: delo in zopet delo. Zato nas tudi ne čudi, da je od leta 1923 pa do danes ustvaril, priredil, prevedel, skratka napisal, preko dvesto izvirnih knjig, člankov, razprav, poročil. Da skoraj ni Celjskega zbornika, v katerem ni enega ali več njegovih prispevkov, da skoraj ni Lepega mesta, v katerem ne beremo njegovih razmišljanj in opisov, da je veliko pisal v Krajevni leksikon Slovenije. In premalo časa imam, da bi naštela pestro sliko vseh vestnikov, zbornikov, leksikonov, listov, adresarjev in drugih publikacij, v katerih je objavljal. Ob pregledu naročnikov in založnikov Orožnovih del spoznamo, da je zgodovino Celja in okolice približal ljudem, ustvaril interes zanjo pri neposrednih porabnikih in to — nemalokrat današnjemu človeku ob rob potisnjeno vedo — osmislil, podružbil, če hočete demokratiziral. In smelo lahko povemo, da je prav z izredno vztrajnostjo in posluhom za zbiranje drobnih podatkov sestavljal — in sestavlja še danes — podobe dobe in življenja v njej, in s tem ustvarja krajevno zgodovino. Toda le majhna,^krajevna lahko ustvarja veliko! Zato se nam ob tem nehote vsiljuje primerjava z mravljo, ki neumorno vlači iver za iverjo na kupček, ki postaja vedno večji in zato vedno bolj opazen. Vse to nam je lahko posredovala le osebnost z obsežno znanstveno razgledanostjo in najnaprednejšim pojmovanjem svojega poslanstva. Oddolžiti smo se ji skušali z: nazivom častni občan mesta Celja, Šlandrov nagrajenec, nosilec reda zaslug za narod s srebrnimi žarki, danes s celjskim grbom. Med številnimi odlikovanji ne gre prezreti tudi najvišjega češkega priznanja: Masarykov red češkega leva pete stopnje in častnega mesta med slovenskimi zgodovinarji. S priznanji lin odlikovanji skušamo izraziti našo hvaležnost za humanost, ustvarjalnost posameznika. In čeprav se zavedamo, da je ni moč izraziti popolno, nas prof. Orožen vedno znova preseneča s svojo plodovitostjo, nemirno in nenehno snujočo naravo, ki tudi danes, skoraj z enako vnemo kot pred desetletji, sestavlja mozaike naše zgodovine. Prav zaito smo veseli dm ponosni, da živi in dela med nami ter da danes ta visoki življenjski jubilej praznuje zdrav, še vedno poln nemirnega, delovnega in ustvarjalnega duha. UDK: 796.52 (497.12 Celje) (091) »1893/1914- JANKO OROŽEN IZ ZGODOVINE PLANINSKEGA DRUŠTVA CELJE Od ustanovitve do prve svetovne vojne (1893—1914) Smisel za prirodo se je porodil šele, ko je človek v začetku novega veka jel intenzivneje opazovati bistvo svoje lastne narave in je polagoma odkrival svojo odvisnost od prirode in njenih pojavov. Spoznavanje je rodilo ljubezen. Planine same so bile poslednje, ki sta se nanje jela obračati človeško spoznanje in čustvo. Njih rastlinstvo in živalstvo je najprej priklenjalo nase človeški um in človeško srce. Potreben je bil samo še korak in planine so jele učinkovati z vsem svojim bistvom, z vso svojo prirodno lepoto in veličastnostjo. Izmed vseh planin so v Evropi najprej Alpe vzbujale človeško pozornost. življenje hribovcev je bilo sicer vedno z njimi zraslo, toda beli in skalni vrhunci ter slikoviti grebeni niti zanje niso bili dovolj privlačni. Izza konca XVIII. stoletja se pa javljajo pogumni, drzni in očarujoče planinske lepote žejni poedinci, ki začno naskakovati alpske vrhunce. Pričenja se včasih prav dramatično osvajanje veličastnega gorskega kraljestva. Med prvimi gorskimi trdnjavami, ki so padle, sta bila naš Grintavec (1. 1759), in Triglav (1778), precej pozneje jima je sledil ponosni Veliki Klek (Grossglockner, 1800). Toda ti planinski čini so bili dobrih sto let delo navdušenih posameznikov. že sredi XVII. stoletja jih začno obiskovati Scopoli, Walfen in Hacqet, uslužbenci idrijskega rudnika, ki jih je privlačila zlasti alpska flora naših gora. V XIX. stoletju se je število obiskovalcev znanstvenikov še pomnožilo. Opomba uredništva: Planinsko društvo Celje, naslednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljene leta 1893, leta 1927 preimenovane v Celjsko podružnico Slovanskega planinskega društva, izza leta 1945 pa samostojno društvo, je obhajalo 1978. leta petinosemdesetletnico, hkrati pa je minilo stopetnajst let od rojstva Frana Kocbeka (1863—1930), »očeta« Savinjske podružnice SPD. Objava tega prispevka naj velja tudi kot čestitka zvestemu sodelavcu in neumornemu zgodovinarju ob njegovi devetdesetletnici (10. decembra 1981). Razen botaniki posvečajo svojo pozornost tudi geologiji in zoologiji. Eden izmed njih, Francoz Ami Boue je opozoril svet na izredno lepoto Logarske doline in pravi o njej, da ne zaostaja za slovito pirenejsko ledeniško dolino Cirque de Gavarnie. Te tujce so vodili v gore naši hribovci, pastirji in divji lovci, med njimi Dolinar, Planinšek, Pečovnik, Plaznik. šele sredi XIX. stoletja se je začelo organizirano osvajanje palnin, šele tedaj se je rodila prava planinska turistika. Njeni očetje so Angleži, ki jih je navezanost na morje zgodaj opozarjala tudi na lepoto nasprotnega elementa — planin. Leta 1857 so v Londonu ustanovili svoj alpski klub »The Alpin Club«, čigar član je lahko postal samo tisti, ki se je povzpel na goro, visoko najmanj 3570 m. Po zgledu tega kluba so v šestdesetih in sedemdesetih letih nastale slične združitve v Franciji, Italiji, Nemčiji in Avstriji. Najmočnejše združenje, delujoče tudi na slovenskih tleh, je bilo Nemško in Avstrijsko alpsko društvo (Deutscher und Oesterreichischer Alpenverein), Tri je nastalo leta 1874 iz nekaj let poprej ustanovljenih posebnih alpskih združenj, nemškega in avstrijskega. Nemško in Avstrijsko alpsko društvo je imelo mnogo sekcij, izmed katerih so imele svoje območje na slovenskih tleh celovška, beljaška, primorska, kranjska, celjska (1884) in graška akademska. Toda na našem ozemlju je dobilo delovanje tega društva kaj kmalu nemško — nacionalni značaj, njega ustanove naj bi ustvarjale videz nemškosti in širile nemški jezik. Tako so pravi cilji planinske turistike dobivali prav nev-■šečno barvo. Razen navedenih sekcij Nemškega in Avstrijskega alpskega društva sta posegala na naše ozemlje tudi Klub avstrijskih turistov (1869) — s sekcijo v železni Kaplji — in štajerska gorska družba (1868). Ne motimo se, ako trdimo, da je te kroge prvi opozoril na lepoto Savinjskih Alp naš rojak iz Mozirja, učeni geolog in rudarski strokovnjak Marko Vincenc Lipoid (1816—1883). Leta 1862, ko Avstrijsko alpsko društvo se ni bilo združeno z nemškim, je imel v njem o Savinjskih Alpah zanimivo predavanje, ki ga je društvo objavilo v svojem Vestniku. Na ta nemška združenja se je izprva opiralo delo idealnega in navdušenega planinca, graškega matematika in vseučiliškega profesorja doktorja Johanesa Frischaufa (1837—1924), ki je izza leta 1861 obiskoval naše planine in oral v njih turistično ledino. Frischauf je obiskoval Julijske Alpe in Karavanke, toda najbolj so mu bile pri srcu Savinjske planine ali Savinjske Alpe — izraz Kamniške Alpe je odklanjal — ki jih je od leta 1874 do leta 1878 sistematično preiskoval in turistično ter književno obdeloval. Ne samo da je v družbi domačih gorskih vodnikov premagal niz gorskih vrhuncev in slemen, ampak zgradil je tudi prve tri planinske koče, in sicer na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom (1875), na Okrešlju (1876) in na Korošici (1875), ki so nudile vsaj skromno zavetje tedaj še nerazvajenim planincem ter odkril in markiral več poti n. pr. z Okrešlja preko Savinjskega sedla do Jezerskega, izpod katerih je za najnujnejše potrebe s pomočjo Janeza Piskernika, Primoža in Matija Podbrežnika ter Tomaža Fajona nadelal pot na Kamniško sedlo <1876). Istega leta je napravil tudi pot z Jezerskega na Mlinarico in vrh Grin-tavca. Kočo na Suhadolnikovi planini, ki se je po njem imenovala Fischaufova koča, je prevzela železnokapeljska sekcija Kluba avstrijskih turistov, kočo na Okrešlju in kočo na Korošici pa je dobila v upravo celjska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Toda od teh združenj Frischauf ni dobival dovoljne podpore, mnogo je moral žrtvovati iz svojega žepa ali sam nabrati. Vrhu tega ga je ;kot pravičnega moža poštenjaka odbijala tudi nemško — nacionalna usmerjenost Nemškega in Avstrijskega alpskega društva, ki je tudi kaj kmalu pokazalo, da nima niti smisla za največjo nujnost Savinjskih Alp, za zgraditev potrebnih cest, ki jim je Frischauf v modri uvidevnosti prav tako posvečal veliko pozornost. Tako je veliki planinec radostno pozdravi? nastanek planinske organizacije med Slovenci, rojstvo »Slovenskega planinskega društva.« Razviti čut matematika — realista mu je gotovo dopovedoval, da domorodna planinska organizacija najbolje ustreza značaju slovenskih planin in jim najbolje služi. Isti čut ga je vodil, ko je dajal blagodejno pobudo početkom planinske turistike na Hrvatskem. Med Slovenci je torej vzklila turistična misel in rodila plod. že mnogo, prej so se planinski turistiki posvečali posamezni Slovenci. Znano je, da je Valentin Vodnik lazil po Julijskih Alpah, bil leta 1795 na Malem Triglavu in spesnil planinsko odo »Vršac«. Domače in tuje turistično slovstvo poroča o drznih podvigih Valentina Staniča, Vodnikovega gorskega sobrata in kulturnega sobojevnika, ki je premagal — često kot prvi — mnogo domačih in tujih vrhov; tako se je leta 1799 povzpel na Veliki Klek in leta 1808 na Triglav.. Imeti moramo pred očmi, da tedaj še ni bilo nikakih planinskih potov razen tistih, ki so jih uporabljali domačini za zvezo doline z dolino. Naši javnosti niti ni neznano ime idealnega narodnega trgovca Franceta Kadilnika, ki je izza petdesetih let premagal vse naše najznamenitejše gorske velikane in bil devetnajstkrat na Triglavu. Vemo tudi, da so Slomška navdušile Solčavske planine — Savinjske Alpe in da je bil znani zgodovinar Ignacij Orožen leta 1854 na Ojstrici. Toda konkretnejša in splošnejša je postajala pri nas turistična težnja šele proti koncu osemdesetih let, ko je že jela preprezati naše planine nemška turistična mreža. Tako se je turistična težnja združila z nacionalno mislijo in rodila plod. V juliju 1892 se je na lepem Stolu vrh Karavank rodil prvi sklep v glavah mladih planincev. Nato so se vršili pogovori in sestanki, izvolil se je pripravljalni odbor in ko so bila pravila od vlade potrjena, se je vršil dne 27. februarja 1893 občni zbor, na katerem je bilo ustanovljeno »Slovensko planinsko društvo«. Načelnik mu je postal profesor Franc Orožen in za častnega člana izvoljeni Frischauf je bil društvu v marsikateri pereči zadevi dober svetovalec in vnet zagovornik. Tako je zaživela organizacija, ki je s svojo lastno močjo in notranjo solidarnostjo ustvarila v naslednjih desetletjih mnogo prekoristnih in lapih del. Že v prvem letu svojega obstoja je dobilo Slovensko planinsko društvo dve podružnici. Kot prva je bila ustanovljena Kamniška podružnica, ki ji je priroda določila delokrog: turistično delovanje v Kamniških Alpah, t. j. na Kamniški strani pogorja. Kamniški podružnici je sledila Savinjska podružnica. * * * Oče Savinjske podružnice je bil mladi gornjegrajski nadučitelj Franc Kocbek (rojen 26. januarja 1863 v Ločkem vrhu pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, umrl 7. avgusta 1930 v Gornjem gradu,) ki je že bil občutil lepoto planinskega sveta in okusil slast turističnih zmag. Kocbek je v novinah citai, da se je ustanovilo Slovensko planinsko društvo. Ponudil je odboru svojo pomoč in dobival od njega pobudo, navodila za napise, markiranje in barvo. Stopil je tudi v stik s profesorjem Frischaufom, s katerim sta si kmalu postala iskrena prijatelja. Medtem je pridno delal — Nemci so se takoj razburili — pridobival somišljenike in snoval načrte. Ob 115-letnici rojstva Frana KOCBEKA, 85-letnici SAVINJSKE PODRUŽNICE SPD, 30-letnice PZS in 25-letnice PD Luče PLANINSKI POZDRAV Čelna stran dopisnice, izdane za obnovo planinske koče pod Raduho 1978. Se istega leta, dne 20. avgusta 1893, je bil v Mozirju ustanovni občni zbor, na katerem je Kocbek že lahko poročal o opravljenem delu in načrtih za najbližjo bodočnost, pa tudi Mozirjani (pesnik Anton Aškerc, Leopold Go-ričar in dijak Vladimir Lipoid) so prišli na dan s svojimi predlogi. Občni zbor je sklenil, naj društvo v celoti prevzame pravila osrednjega društva in naj se imenuje »Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva s sedežem v Mozirju.« Tako je bilo za središče društvenega dela določeno prirodno izhodišče za prodiranje v Savinjske Alpe vzdolž reke Savinje, izhodišče, ki je že imelo živahno lesno trgovino ter je postajalo napreden letoviščarski kraj, domoljuben trg, ki je že imel svoje Sokolsko društvo, čitalnico in posojilnico ter je bil sedež politične ekspoziture (podružnice okrajnega glavarstva v Celju). Mozirje je bilo sprva močno zastopano tudi v društvenem odboru, saj sta bila dva izmed štirih članov Mozirjana: Leopold Goričar ter Anton Goričar. V resnici je bilo že kar v začetku središče društvene uprave v Gornjem gradu, ker je tam prebival Fran Kocbek, redno voljeni društveni načelnik. Prvo leto je Kocbek opravljal tudi blagajniške in tajniške posle. Naslednje leto je Anton Goričar izstopil iz odbora in na njegovo mesto je prišel Anton Perne, notarski kandidat v Gornjem gradu, ki je prevzel tajniške posle. Tako je načelniku — v smislu pravil — poleg vrhovnega vodstva preostalo še blagaj-ništvo. Toda že leta 1896 je Anton Perne zaradi bolehnosti odložil tajniško mesto — umrl je maja 1897 — in njegovo mesto je zavzel gornjegrajski učitelj Ognjeslav (Ignacij) šijanec, ki je postal Kocbeku zelo vnet pomočnik, šijanec je vodil tajniške posle in se udejstvoval kot turistični organizator polnih 15 let. Leta 1911 je Vodil štiridnevni izlet učiteljev in učiteljic v Savinjske Alpe. Razgled z Brane je njegove tovariše in tovarišice tako navdušil, da so na mestu ustanovili turistični klub »Brano« in mu za načelnika izvolili Ignacija Šijanca. Toda že 26. decembra istega leta je šijanec po kratki bolezni umrl. Bil je rojak iz Svetinj pri Ormožu. Kocbek mu je v Planinskem vestniku napisal topel nekrolog. Drugi Mozirjan, Leopold Goričar, je zapustil odbor leta 1900. Na njegovo mesto je bil izvoljen gornjegrajski trgovec Jakob Božič, navdušen planinec. Božič je umrl v jeseni leta 1905 in naslednik mu je postal Franc Podbrežnik, tajnik gornjegrajskega okrajnega odbora in občine v Bočni. Četrti član odbora je bil izza ustanovitve društva dr. Josip Vrečko, odvetnik, ki je zastopal v njem celjsike Slovence. Tako je imel načelnik končno poleg sebe v Gornjem gradu tajnika in še enega odbornika. Na ta način mu je bilo poslovanje olajšano. Odbor so redno volili na tri leta. Delal je vedno složno in tudi javnost je bila z društvenim delom zadovoljna. Vendar je proti koncu leta 1901 mariborski »Naš dom« napadel načelnika in tajnika. Zaradi tega sta na občnem zboru, ki je bil 5. januarja 1902 v Šoštanju, oba še pred potekom triletne dobe odložila svoji častni mesti. Toda na predlog šoštanjskega notarja Kolška je občni zbor napade zavrnil, izrekel obema popolno zaupanje in ju prosil, naj blagovolita sprejeti ponovno izvolitev. Ustregla sta. Na občnem zboru, ki je bil 21. aprila 1912 v Celju, so pa nekoliko spremenili pravila o organizaciji društvenega odbora. Za sedež podružnice so proglasili Gornji grad (namesto Mozirja), število odbornikov so pa pomnožili, eden izmed njih bodi blagajnik, dodali so tudi dva preglednika računov. Na osnovi teh izpremenjenih pravil je bil znova izvoljen za načelnika Fran Kocbek; drugi člani obnovljenega odbora so bili: gornjegrajski učitelj Josip Korban kot tajnik, Franc Podbrežnik kot blagajnik, dr. Josip Vrečko in odvetniški kandidat dr. Milko Hrašovec. Tako so bili poslej trije člani odbora iz Gornjega grada in dva iz Celja. Za preglednika računov sta bila tedaj izvoljena Mozirjana Leopold Goričar in Martin Šuster. Na občnem zboru, ki je bil v Celju 24. maja 1914, sta oba celjska odbornika (dr. Josip Vrečko in dr. Milko Hrašovec) odstopila in sta bila na njuno mesto izvoljena odvetnik dr. Ernest Kalan in notarski kandidat dr. Otokar Baš. V tej sestavi je našla društveni odbor svetovna vojna. Odbor (oziroma njegov načelnik) je imel veliko zaslombo v prebivalstvu planinskih krajev, v katere je segalo društveno delovanje. Naše ljudstvo je bilo zdravo. Vendar pa so bih povsod potrebni zaupniki. To so bili poleg narodnih gostilničarjev in posestnikov, duhovnikov in učiteljev v prvi vrsti možje, ki jih je odbor določil in potrdil za vodnike, in vsi tisti, ki so za društvo opravljali kako plačano delo. Maja leta 1897 si je odbor na predlog Leopolda Goričarja določil v posameznih krajih še posebne poverjenike. Taki poverjeniki so bili: za Mozirje — Leopold Goričar, za Rečico ob Savinji — Zdravko Deleja; za Ljubno — Franc Petek; za Luče — Anton Pustoslemšek; za Solčavo Kristijan Germel, sami ugledni in spoštovani možje. Do neke mere so bili zaupniki vsi društveni člani in marsikateri izmed njih je prijel za delo, kadarkoli je bila potreba. Kadar je bilo treba opraviti kako važno delo — zgraditi kočo, urediti ali markirati pota v bolj oddaljeni gorski pokrajini, tedaj se je odbor posluževal ali posameznih zaupnikov, ki so delo prevzeli, ali pa je dal pobudo, da se je v ta namen ustanovil poseben odbor; tako se je zgodilo v Mozirju (zaradi Mo-zirske koče) in v Žalcu (zaradi Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici). Poseben položaj je imelo Celje z okoliškimi hribi. Na njihovo lepoto je že v devetdesetih letih (1897) opozarjal v Planinskem Vestniku J. C. Oblak, ki se je hkrati zavzemal za to, da bi Celje postalo središče naše turistike na vsem ozemlju segajočem preko Maribora in Ptuja. To se ni zgodilo. Pa niti Savinjska podružnica Celjskemu hribovju ni mogla posvečati prave pozornosti, kajti imela je obilo dela v Savinjskih Alpah in v njihovi neposredni soseščini. Medtem se je v Celju nabralo mladih mož, ki so mislili tudi na turistično delo v bližnji okolici mesta, pri čemer jih je vodil nacionalni interes, kajti Nemci so z nemškimi oznakami potov, z nemškimi napisi in oblastnim nastopanjem skušali dati okolici in njenim hribom nemško zunanjost. Tako je prišlo do tega, da je okrog novega leta 1909 celjska »Domovina« objavila članek, v katerem graja, da Savinjska podružnica nič ne stori v Celju in njega okolici, ter predlaga, naj bi se za to ozemlje ustanovila posebna podružnica. O tem vprašanju je razpravljal občni zbor, ki je bil 30. januarja 1909 v Celju. Udeleženci občnega zbora so se strinjali z mnenjem načelnika Kocbeka, da je glavno težišče podružničnega delovanja v Savinjskih Alpah, pa tudi s tem, da bi bila Savinjska podružnica pokopana, ako bi se v Celju osnovala vzporedna organizacija. Prav tako je bila vsem udeležencem jasna ugotovitev Rafka Salmiča, celjskega narodnega in gledališkega delavca, da sedeža odbora ne kaže premestiti v Celje, kajti če bi načelstvo odložil Kocbek, bi bilo prav tako, kakor če bi otroku vzeli mater. Potem ko so profesor Anton Jošt, Šandor Hrašovec, Ivan Prekoršek, Armin Gradišnik in Josip Smertnik osvetlili vprašanje s turističnega in nacionalnega stališča, je obveljal predlog doktorja Antona Božiča: za Celje naj se pod vodstvom celjskega podružničnega odbornika osnuje poseben odsek. Poleg dr. Josipa Vrečka kot predsednika in podružničnega odbornika so bili za člane odseka izvoljeni: krojaški mojster Josip Hočevar, urar Rafko Salmič, jurista Dragotin Vrečko in Ivan Prekoršek, učitelj Fran Kranjc, dr. Gvidon Sernec kot zastopnik »Celjskega Sokola«, ki mu je bil starosta, razen tega je svojega zastopnika v odseku določil tudi »Klub na- prednih slovenskih akademikov«. V naslednjem letu (1910) je bil izvoljen v odbor še Bruno Rotter. Marljivo je pomagal odseku dr. Fr. Kovča. Izza leta 1912 sta bila marljiva sodelavca še dr. Milko Hrašovec in dr. Otokar Baš, ki sta bila — zaporedoma — tudi odbornika podružničnega odbora. Celjski odsek ni tvoril strogo sklenjenega odbora, bil pa je nosilec turističnih teženj v ožji okolici mesta — v njegovo območje je spadala še tudi Mrzlica. Po svojem delu je bila Savinjska podružnica pred prvo svetovno vojno najjačja med vsemi podružnicami Slovenskega planinskega društva, prekašala jih je tudi po številu svojih članov. V letu ustanovitve (1893) jih je imela 41. V poznejših letih je članstvo vobče stalno naraščalo, tako da je n. pr. leta 1910 podružnica imela: 1. častnega člana, 25 ustanovnih in 141 pravih članov. Večina članov je bila z ozemlja, na katero se je raztezalo najožje društveno delovanje, iz Posavinja, posamezniki so pa bili tudi od drugod: iz Ljubljane, Maribora in celo iz tujih mest, to so bili večinoma savinjski rojaki. Najbolj oddaljen od svoje planinske domačije je bil solčavski rojak Božidar štiftar, profesor v Kalugi na Ruskem, kjer je umrl leta 1913; bil je izprva pravi član podružnice, mesec dni pred svojo smrtjo je pa postal njen ustanovnik. Gledano z današnjega stališča, je bilo število članov majhno, organizacija še ni bila masovna, to pa ne pomeni, da ne bi bila ljudska. Delala je z ljudstvom in za njegovo narodno samobitnost in blaginjo, čeprav je v duhu časa videla napredek v izpopolnjevanju poedincev. Sicer pa njene planinske stvaritve niso bile namenjene samo formalnim članom lastne in drugih planinskih organizacij, bile so na uslugo tudi neorganiziranim, ki so jih k sebi privabljale planine. Društvo je na svoj način rado izkazalo čast za naše planinstvo zaslužnim možem. Tako je 8. septembra 1897 proslavilo šestdesetletnico Johannesa Frischaufa z banketom, ki ga je priredilo v Mozirju pri Alojziju Goričarju. Na slavje so prišli mnogo bližnji in oddaljeni prijatelji planinstva, med njimi je bil predsednik osrednjega društva, profesor Franc Orožen, udeležil se ga je tudi sam slavljenec s svojim sinom. Med banketom, ki ga je oživljala godba žalskih tamburašev, je imel Frischauf pomemben govor, v katerem je grajal svoje nacionalno prenapete rojake, hvalil naše planinsko ljudstvo in opozarjal na uspehe naše turistike. Zaradi tega govora ga je nemškonacionalno časopisje ljuto napadalo. Zaslužnega društvenega načelnika Frana Kocbeka je pa občni zbor, ki je bil 5. januarja 1899 v Celju, proglasil za častnega člana in ko je društvo dne 15. avgusta 1903 pri Logarju v Logarski dolini ob navzočnosti mnogih odličnih slovenskih in čeških planincev slavnostno proslavljalo desetletnico svojega obstoja, mu je dr. Vrečko v imenu celjskih slovenskih planincev v znak priznanja izročil posebno spomenico in kot častni dar zlato uro z graviranim posvetilom. Delovni okoliš podružnice je bil že določen po prirodi: središče mu je bilo osrčje Savinjskih Alp, raztezalo se je pa tudi na prirodno soseščino; ta je na Kamniški strani sodelovala s Savinjsko podružnico. Njena kamniška posestrina (ustanovljena prav tako leta 1893), na Koroški_jezerski strani pa je bila vneta planinska in nacionalna pomočnica Češka podružnica (obstoječa izza leta 1897), ki je imela svoj stalni sedež v Pragi. Delovanje Savinjske podružnice je zdaj poseglo tudi preko njenega ožjega področja: do Slovenjega Gradca (Uršla gora), do Poljčan (Boč) in do Sevnice (Lisca). Za gozdnato Pohorje in sosedni Kozjak se pa že ni več mogla zanimati, toda imela je v Mariboru v profesorju Janezu Koprivniku, velikem ljubitelju prirode in planin ter odličnem poznavalcu Pohorja, svojega vnetega sotrudnika. Za pohorsko, kozjaško in celotno naše dravsko področje je bila leta 1901 pod vodstvom delavnega ruškega učitelja Davorina Lesjaka ustanovljena Podravska podružnica, ki je postala Savinjski podružnici prava delovna posestrina. Da bi bilo vodstvo podružnice v kontaktu s člani in prijatelji vsega svojega obsežnega območja, je prirejalo občne zbore izmenoma zdaj v tem, zdaj v onem večjem kraju. Ustanovni občni zbor je bil v Mozirju (20. avgusta 1893), naslednji občni zbori pa so bili: v Mozirju (29. julija 1894), v Žalcu (15. avgusta 1895), v Mozirju (28. decembra 1896), v Gornjem gradu (16. januarja 1898), v Celju (5. januarja 1899), v Žalcu (1. februarja 1900), na Ljubnem (10. februarja 1901), v Šoštanju (5. januarja 1902), na Ljubnem (2. februarja 1903), v Gornjem gradu (2. februarja 1904), v Gornjem gradu (2. februarja 1905), v Celju (27. decembra 1905), v Mozirju (3. februarja 1907), v Gornjem gradu (29. januarja 1908), v Celju (30. januarja 1909), v Celju (28. decembra 1909), v Celju (8. februarja 1911), v Celju (21. aprila 1912), v Celju (26. julija 1913), v Celju (24. maja 1914). Videti je, da se iz Gornjega grada, Mozirja in Ljubnega težišče bolj in bolj prenaša v Celje, kajti izza leta 1909, ko se je ustanovil celjski odsek, so bili vsi občni zbori v celjskem Narodnem domu. Seje podružničnega odbora so se pa redno vršile v Gornjem gradu in niso bile prepogoste, ker so se odborniki lahko sproti — brez formalnih sej — dogovarjali o planinskih in društvenih zadevah. V posameznih primerih je načelnik sklical na posvetovanje tudi člane tega ali onega kraja, n. pr. Mozirja ali Žalca, vselej takrat, kadar je bilo treba odločati o kaki lokalno važni planinski zadevi. Od rok je bila za Savinjsko podružnico šaleška dolina s turistično po-mebnim šoštanjskim slovenj egraškim gorskim svetom. Ker ji Savinjska podružnica sama ni mogla posvečati dovolj pozornosti, zato je njen načelnik Kocbek dal pobudo za ustanovitev nove posestrinske podružnice. Na dan 5. marca 1904 je sklical v Šoštanju ustanovni občni zbor, ki je ustanovil novo šaleško podružnico. Za prvega njenega načelnika je bil izvoljen učitelj Ivan Koropec. To je bila znatna razbremenitev Savinjske podružnice in hkrati pomembna okrepitev naših narodnih turističnih teženj. Istočasno so se v Posavju (z Lisco) jeli javljati obrisi Posavske podružnice. Tako je lahko celjski občni zbor leta 1912 v drugi točki izpremenjenih pravil točno določil podružnični delokrog: njen namen je spoznavati slovenske gore in planine in sploh slovenski svet ter pospeševati in olajševati potovanje po Savinjskih Alpah, Karavankah in Celjskem gorovju ter podpirati v tem smislu delovanje Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, katerega pravila imajo veljavo tudi za to podružnico. Mnogo bistroumnosti in dela je zahtevalo tudi nabavljanje potrebnih denarnih sredstev. Dohodki iz članarine so krili le majhen del potreb. Po- gosto so jih morale dopolnjevati zbirke, brez katerih se večji načrti niso mogli izvesti. Včasih je priskočil na pomoč gornjegrajski okrajni zastop. Tu in tam se je dobila kaka pomembnejša podpora tudi od dežele ali od države, šlo je pa težko, ker so Nemci nasprotovali. Društvu so pri tem pomagali deželni in državni poslanci, dr. Ivan Dečko, dr. Juro Hrašovec, dr. Franc Jankovič, dr. Miroslav Ploj, dr. Ivan Benkovič. Včasih je posredoval tudi dr. Josip Vrečko, zlasti pri Tujsko-prometni zvezi za štajersko, ki je lahko vplivala na merodajne instance, čeprav Slovencem ni bila naklonjena in je rada sledila besedam njihovih nacionalnih nasprotnikov. Mnogo so s svojimi podporami pripomogle naše hranilnice in posojilnice, ki so v potrebi nudile tudi posojila. Planinske ustanove same seveda niso donašale posebnega dobička, saj je oskrbovanje in vzdrževanje koč zahtevalo dovol j žrtev. Izkupiček iz prodaje razglednic ni mogel biti velik, originalno sredstvo za dobavo novih virov pa je bila uvedba planinskega kolka (1910). Deloma družabnemu in deloma finančnemu namenu so služile planinske prireditve, večjega stila. Prva taka prireditev je bil »planinski sejem«, ki se je vršil pri Sv. Frančišku Ksaveriju leta 1907 (pred otvoritvijo Frischaufovega doma na Okrešlju). Organiziral ga je tajnik Ignacij Šijanec, ki je za prireditev tudi pripravil in uredil šaljiv list »Planinski škrat«. Pozneje je to idejo celjski odsek prenesel v Celje. Ugodno za podružnico je bilo tudi to, da so ji posestniki in prebivalci gorskega sveta radi šli na roko, kajti pod vplivom celjske nemške sekcije so bili le posamezniki. Prav tako je bila koristna naklonjenost ljubljanskega škofa in stolnega kapit-lja. Zlasti je kot posrednik pomagal kanonik Ivan Šiška. Cesto je posredovala uprava osrednjega društva v Ljubljani. Velikega pomena je bilo tudi stališče oskrbništva škofijskih posestev v Gornjem gradu, saj je bil velik del planin škofijska last. Oskrbnik Hofbauer, ki je umrl leta 1900, je bil sicer bolj prikrito na nemški strani, njegov naslednik Franc di Certa pa je bil naklonjen podružnici. Uslužno ji je šel na roko tudi graščinski gozdar Pariš, ki je imel svoj sedež na Ljubnem. Pomembno za podružnično delovanje je bilo njeno razmerje do celjske sekcije Nemškega in Avstrijskega alpskega društva. Podružnica se je rodila iz težnje, da bi bil na lepih domačih tleh gospodar Slovenec sam, ni pa bila v nacionalnem pogledu prav nič nestrpna. Nasprotno! Na ustanovnem občnem zboru je Leopold Goričar predlagal, naj bi bili orientacijski napisi slovenski in nemški. Obveljala je sicer zahteva pesnika Antona Aškerca, da smejo biti samo slovenski. Malo pozneje je odbor naročil Kocbeku, naj napiše nemško knjižico o Mozirju, in misilil je celo na to, da bi se izdal nemški vodič po Savinjskih Alpah. Kljub nemški sovražnosti in oholosti je bila Savinjska podružnica vedno pripravljena na sporazum z nemško celjsko sekcijo. Toda do sporazuma ni moglo priti. Nemci so gledali na Slovence kot na vsiljence in Savinjske Alpe so smatrali za svoje ozemlje. Ko so leta 1893 ostvarjali pot skozi Robanov kot, ki ga je zgradila nemška graška akademska sekcija, so njihovi časopisi vabili na udeležbo z utemeljitvijo, da je v lepe gorske kraje treba zanesti nemški jezik in nemško 'kulturo. Trditev, da prebivajo v planinskih krajih z Nemci simpatizirajoči prebivalci, da si morajo Nemci v njih zgraditi trden grad, da so naše lepe planine v resnici nemške, to trditev srečavamo v nemško-nacionalnih listih vso vojno dobo. Nemški nacionalizem tedanjih dni že nosi poteze poznejšega nacional-socializma. Včasih se je zgodilo, da jim je kdo table razbil. Tedaj so brez vsakega dokaza metali krivdo na Savinjsko podružnico. Silno besni so bili na Frischaufa. Pri Kristjanu Germelu, p. d. šturmu v Solčavi, sta nekoč dva mlajša Nemca tako onečastila Frischauf ovo podobo, da ju je morala podružnica po dr. Ivanu Dečku kazensko preganjati. Zaradi take nemške miselnosti volja za sporazum, ki se je javljala še na podružničnem občnem zboru decembra 1896, ni mogla roditi nobenega uspeha. V začetku leta 1913 je pa res prišlo do konkretnih pregovorov. V prejšnjem letu (1912) je ministrstvo javnih del odobrilo Savinjski podružnici za vzdrževanje potov 1000 K, toda izplačilo je povezalo s pogojem, da se Savinjska podružnica poprej dogovori s celjsko nemško sekcijo glede porazdelitve delovnega programa. Pod predsedništvom dr. Hohla, vodje mozirske ekspoziture, sta se vršila dva sestanka, prvi je bil v Mozirju in drugi (4. maja) v Celju. Na celjskem sestanku je prišlo do sporazuma, ki so ga za nemško celjsko sekcijo podpisali magistratni vodja dr. Ambroschütz, dr. Riebl in učitelj Porsche, za savinjsko podružnico pa Kocbek. Savinjska podružnica je prepustila Nemcem pota na Ojstrico, sama je pa prevzela vsa okrešeljska pota, nadalje se je obvezala, da na Korošici ne bo gradila svoje koče in je zato dobila od Nemcev kočo na Okrešlju; kot Logarske doline je bil po dogovoru proglašen za skupno domeno, imel naj bi dvojezične napise — v knjižni slovenščini in nemščini. Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva je dogovor v glavnem potrdil ni se pa odrekel pravic, da sam v prikladnem času zgradi na Korošici svojo kočo. Toda Nemci so povzročili, da je pogodba ostala mrtvorojeno dete. V njej je bila namreč določba, da jo mora sprejeti občni zbor sekcije. Ta pa je pogodbo odklonil, češ, da je nesprejemljiva. Do obnove pogajanj že ni prišlo. Brez rezultatov je ostal tudi stik s sekcijo kluba avstrijskih turistov v Železni Kaplji. Na naših tleh se je že preveč razpasel nemški šovinizem, ki je bil od leta do leta hujši. Podružnica je v svojih kočah dajala članom tujih planinskih društev iste pravice kot svojim društvenikom. Toda na občnem zboru leta 1912 so člani odločili, naj v bodoče velja načelo reciprocitete. Planinska pota Markiranje, iskanje, popravljanje in gradnjo planinskih potov je smatrala podružnica za svojo prvo dolžnost, še preden je bila ustanovljena, je Kocbek markiral več potov in do konca prvega podružničnega poslovnega leta jih je bilo markiranih že nad 4. Kljub večletnemu obstoju celjske nemške sekcije so bila dotlej vsa pota zanemarjena. Nekatera izmed njih je bil že v sedemdesetih letih uredil in markiral sam Frischauf, celjska sekcija, ki jih je od njega prevzela, se pa zanje ni brigala. Edino pot mimo slapa Savinje (»pod Rinko«) in pot z Okrešlja na Kamniško sedlo je za silo vzdrževala. Tako je morala Savinjska podružnica stvarno povsod začeti znova. Kocbekovo marljivo prizadevanje je pa Nemce močno razdražilo in nekoliko zmrzilo. Graška akademska sekcija Nemškega in Avstrijskega alpskega društva je 1. 1893 zgradila pot skozi Robanov kot proti Ojstrici v smeri, ki jo je bil naznačil že Frisohauf. Bila pa je bolj slabo zgrajena in ker jo je naslednja zima močno uničila, je Savinjska podružnica zahtevala, naj jo v določenem roku popravijo, sicer jo bo sama vzela v roke. Prevzela jo je celjska nemška sekcija in jo res popravila. Toda leta 1899 je bila pot zopet močno pokvarjena in ker je Nemci v določen roku (do 1. avgusta) niso popravili, je to storila Savinjska podružnica, ki ji je bila pot kot dohod h Kocbekovi koči na Molički planini nujno potrebna, še malo število kratkih potov (skozi škarje, proti Turškemu žlebu in Savinjskemu sedlu) so Nemci popravili. To je bilo vse, pač pa so namestili mnogo tablic z nemškimi napisi. Savinjska podružnica je pa posvetila planinskim potom svojo posebno skrb in je zanje mnogo žrtvovala. Kmalu je gosto omrežje markiranih in z napisnimi tablicami označenih potov pokrivalo ves osrednji del Savinjskih Alp, Veliki Rogatec, Menino, Olševo, Raduho in Golte (Mozirske planine), segalo je pa že tudi do Mrzlice, Gore Oljke in Uršlje gore. Savinjski podružnici in njenemu načelniku je pri izvajanju teh del koristila planinska in tehnična sposobnost domačinov (zlasti Lučanov in Solčavanov), ki so dela izvrševali, včasih pa pomagali tudi z nasveti. Pota v območju Mozirske koče na Golteh so oskrbovali Mozirjani, Mrzlica je bila izprva v skrbi žalčanov, nato (po ustanovitvi odseka) pa Celjanov. Prav tako so domačini skrbeli za pota bolj oddaljenih točk (Uršlje gore, Boča, Lisce). Potov, ki jih je podružnica popravila ali na novo zgradila, je cela vrsta. Ko je bila zgrajena Kocbekova koča, na Molički planini (1894), je bila potrebna pot, ki bi od nje vodila naravnost na vrh Ojstrice. Našel jo je Kocbek v družbi s šlezijskim industrijalcem Knauerjem in vodnikom Jurijem Planinškom, nadelal pa jo je vodnik Miha Uršič. Ta pot (imenovana po Kocbeku) je med planinci žela mnogo pohvale. Uršič je napravil tudi pot, ki vodi z Ojstrice proti Logarski dolini, in sicer del do prelaza škarje. Najpomembnejša nova pota so nastala v južni podaljšavi Logarske doline. V dolini sami je bila stara pot, ki so jo uporabljali domačini in turisti. Ob prehodu Logarske doline na Okrešelj so Nemci desno od slapa Savinje nadelali pot, ki se je imenovala »Nemška pot«; bila je zelo nepripravna. Savinjska podružnica je pa že leta 1894 zgradila na levi strani slapa za polovico krajšo in izredno lepo pot, ki je nad slapom po brvi prekrižala potok. Smer te poti je bilo pravo planinsko remek delo. Kocbeku jo je pomagal najti Janez Piskernik, ki je pot tudi napravil. Drugo remek delo je bila pot skozi Turški žleb, vodeča med Skuto in Rinko v samo osrčje Grintavčeve skupine. To izredno nevarno pot je podružnica popravljala že leta 1894. Nato so na nekaterih mestih brskali Nemci, proti čemur pa je podružnica protestirala. Pot je še vedno bila nepripravna in tudi nevarna. Zato je podružnica leta 1899 napravila skozi Turški žleb temeljito in varno pot, na sedlo pod Rinko, naslednje leto jo je pa podaljšala do vrha Skute, pod katerim so delavci po Frischaufovem naročilu zgradili beto-niran vodnjak. To sijajno pot je trasirai sam Frischauf. Leta 1900 je bila odprta, ob tej priliki se je na planinsko — dostojanstveni način vršila majhna sla vnos t, ki se je je udeležil tudi Frischauf. S Skute je osrednje društvo napravilo pot do mlinarskega sedla. Ta pot se je povezala s potjo, ki je vodila na sedlo od Češke koče na Ravnih in so jo zgradili Čehi. Tako je bila preko skalnatih planinskih slemen zvezana češka koča z Okrešljem. Celotna ta pot spada še danes v vrsto najlepših alpskih poti. Delo je vodil Janez Piskernik, njegovi delavci so stanovali v tako imenovani »delavski koči« na Okrešlju. še eno tako remek delo je Savinjska podružnica ustvarila: pot z Okrešlja na Kamniško sedlo ali Jermanova vrata. Ta sicer starodavna pot je bila nekdaj izredno težavna in so jo zmogli samo zelo spretni hribovci. Frischauf jo je leta 1876 nekoliko nadelal, tako da so jo mogli uporabljati spretni turisti. Zlasti nevaren je bil del, kjer na okrešeljski strani pot prehaja v skale — na levi strani so zijali silni prepadi. Frischaufu je bila ta pot zelo pri srcu — Celjska sekcija jo je mestoma samo zavarovala z žico in klini, vobče je pa bila zanemarjena. Savinjska podružnica se je odločila, da jo zgradi popolnoma na novo. škofijsko graščinsko oskrbništvo v Gornjem gradu je na to pristalo in je odločno zavrnilo celjsko sekcijo, ki je — brez pravne osnove — grozila celo s tožbo in izjavljala, da hoče delati sama. Sam Frischauf je leta 1905 prispel na lice mesta, si v spremstvu Janeza Piskernika pot še enkrat ogledal in se odločil za staro smer. Po svoji stari navadi je posegel v svoj žep in tudi pri znancih precej nabral. Poleg tega je pozval na pomoč naše planinske občine. Glavni del stroškov je pa krila podružnica sama. Delali so leta 1905 in 1906, za leto 1907 je ostal samo kratek kos. Poleg »delavske koče« na Okrešlju so uredili celo majhno ko-vačnico. V počitnicah je delo nadzoroval profesor dr. Vladimir Herle, solčavski rojak. Pot je bila zgrajena o pravem času, kajti prav tedaj (leta 1906) je Kamniška podružnica dogradila kočo na Kamniškem sedlu. Ko je bila pot dovršena, sta si jo komisionalno ogledala Kocbek in vodja politične ekspoziture v Mozirju dr. Lubec. Dala sta ji odlično oceno, ker je notranje ministrstvo dalo za izvršitev poti podporo 500 K in je izplačilo vezalo na uradno poročilo o kakovosti izvršenega dela. Odlično izpričevalo o poti je dal tudi stotnik generalnega štaba Noe, ki jo je z mariborskimi kadeti in svojo ženo prehodil ob deževnem vremenu. Toliko večje presenečenje je podružnici in javnosti pripravil štajerski deželni odbor. Deželni zbor namreč ni mogel zavrniti prošnje Savinjske podružnice glede podpore za gradnjo potov; dne 21. oktobra 1907 je v ta namen določil 1000 K, toda s pristankom, naj deželni odbor kot njegov izvršni organ pred izplačilom ugotovi, če je delovanje Savinjske podružnice za tujski promet koristno. Deželni odbor pa je »na osnovi poizvedovanj« proglasil, da delovanje podružnice v Savinjskih Alpah ni plodonosno in ne more služiti pospeševanju tujskega prometa. Določene vsote tudi ni izplačal, »človeku bi zavrela kri«, je pisal Kocbeku v Gornji grad deželni poslanec dr. Juro Hrašovec, ki je pozneje v deželnem zboru deželnemu odboru pošteno opral vest in dosegel, da se je z manjšimi podporami krivica vsaj deloma popravila. Deželni odbor se je bil obrnil za mnenje na graško Tujsko — prometno zvezo, ki je bila pod vplivom nemških nacionalcev, in ne na politično ekspozituro v Mozirju, kakor bi bilo v redu. Kot odgovor na izvršeno žalitev je poslala Savinjska podružnica naslednjo bilanco o skrbi in delu za planinska pota v prvih petnajstih letih svojega obstoja: V tem času je markirala 62 potov in bi turist rabil nepretrganih 150 ur, da bi jih prehodil, namestila je 160 tablic z napisi, popravila in deloma na novo zgradila je 8 potov, izmed katerih so trije prava remek dela tako glede na tehnično izvedbo kakor glede na turistični pomen. Od vsote 35.000 K, ki jih je Savinjska podružnica v tem času nabrala in porabila, so prav pota požrla glavni del. Delo na potih v resnici nikdar ni bilo končano. V planinah je delovanje prirodnih elementov silnejše nego v dolinah in ravninah, zato tudi pota mnogo več trpe. Iz tega vzroka jih je bilo treba vsako poletno sezono urejati. Kjer je bilo treba, so še vedno gradili nova pota. Med njimi je bila pot na Turško goro, ki se cepi od poti z Okrešlja na Savinjsko sedlo. Celo na važna dolinska pota podružnica ni pozabila: tako so Mozirjani na njeno pobudo popravili pot iz Paške vasi v Mozirje. Skrb Savinjske podružnice za ceste pa itak tvori posebno poglavje. Da bi podružnica zavarovala svoja pota pred tujim poseganjem vanje, jih je pravno zavarovala. Od vseh večjih posestnikov Luč in Solčave je leta 1903 dobila izjavo, da ima samo ona pravico, na njihovih zemljiščih markirati pota. Tudi knezoškofijsko oskrbništvo v Gornjem gradu in meščanska korpo-racija v Kamniku, ki jima je posest segala prav do planinskih slemen, sta priznavali to pravico samo Savinjski podružnici, odnosno Slovenskemu planinskemu društvu. Na shode za tujski promet, ki ga je priredila Deželna zveza leta 1911 v Celju, sta zaradi planinskih potov napadala Savinjsko podružnico zastopnika Celjske sekcije načelnik dr. Kallab in tajnik dr. Skoberne, zavračal ju je državni poslanec dr. Ivan Benkovič, medtem ko se načelnik podružnice Kocbek zborovanja ni hotel udeležiti. Planinska zavetišča Ko se je podružnica ustanovila, sta bili na njenem področju (izvzemši Logarsko dolino) dve planinski zavetišči, Koča na Korošici in Koča na Okre-šlju, ki ju je v sedemdesetih letih postavil Frischauf. Bili sta v zelo slabem stanju. Celjska nemška sekcija ju je nekoliko popravila šele po ustanovitvi Savinjske podružnice. Poleg tega si je sekcija zagotovila tudi postojanki v Logarski dolini. Savinjska podružnica je tudi na tem polju resno prijela za delo. Kocbek je teoretično premotril vprašanje planinskih zavetišč ali koč in je o tem pisal v Planinskem vestniku. Že na ustanovnem občnem zboru je izrekel nado, da se mu bo posrečilo dobiti v roke »bajto« na Korošici in »bajto« na Okrešlju. To se ni zgodilo, kajti s celjsko nemško sekcijo se ni dalo govoriti. Podružnica pa ni izgubila iz vida teh dvéh važnih planinskih točk in je svoje načrte realizirala na drugačen način. Najprej se je lotila prve točke, čeprav se je od Korošice nekoliko oddaljila. Za svojo postojanko si je izbrala sosedo, bliže Savinji ležečo kotlino Moličko planino. Pripravna se je zdela zaradi tega, ker je tik pod Ojstrico in je lahko dosegljiva tako iz Luč kakor skozi Robanov kot. Na Molički planini, ki jo ljudstvo imenuje tudi »Moličke peči« ali samo »Peci«, je bila dotlej propadla kamenita pastirska koča. Svet spada h ikatastralni občini Podveža. Tu je Savinjska podružnica kupila od posestnika Jurija Moličnika iz Krnice okrog 2 ara planine, da si na njej zgradi svojo planinsko kočo. Moličnik je podružnici tudi odstopil pravico, da sme ona edina uporabljati in markirati pota na njegovem posestvu, segajočem do vrha Ojstrice. Priznal ji je tudi uporabo kakih 10 minut oddaljenega studenca. Nasprotno se je podružnica obvezala, da bo v koči imel streho Moličnikov pastir. Kupnina je znašala 5 goldinarjev, toda Moličnik je obljubil, da bo za zgradbo nove koče prispeval 15 goldinarjev. Kamenja je bilo dovolj na mestu, les so pa sekali na Vodolah in so ga morali spravljati dve uri daleč. Brezplačno ga je dal na razpolago Knez in škof dr. Jakob Nussia po svojem oskrbniku J. Hofbauerju. Kočo so zgradili na mestu prejšnje pastirske koče v višini 1770 m. Delo je vodil Jurij Planin-šek, p. d. Kraševec, iz Luč. Koča je dobila dva prostora, pastirski stan in veliko turistovsko sobo z ležišči na podgradi in ognjiščem v sredini; nekaj ležišč je bilo tudi na podstrešju. V celoti je lahko prenočevalo v koči 20 do 30 oseb. Koča je bila gotova v juliju 1894. V tistem mesecu je bil prvi redni podružnični občni zbor, na katerem je Anton Aškerc predlagal, naj se koča imenuje po podružničnem načelniku Kocbekova koča. Osrednje društvo je to potrdilo. Dne 16. avgusta 1894 je bila slovesna otvoritev te prve planinske postojanke Savinjske podružnice. Cerkveni obred je opravil solčavski župnik Miloš Šmid ob asistenci dveh drugih duhovnikov. Dan blagoslovitve je bil pravi praznik, ne samo za planince, ampak tudi za Lučane. Pozneje je podružnica ogradila prostor okrog koče, da bi odvračala ovce, ki so imele svoj stan pod pečinami nad kočo. Bližnjo zijalko, jamo, je pa uredila kot klet. Kocbekova koča je bila lep in radosten pričetek. Izprva je bila vknjižena na ime Slovenskega planinskega društva, leta 1906 so pa vpis prenesli na pravo lastnico, Savinjsko podružnico. V poletni dobi je bila koča že od početka redno oskrbovana, in sicer po Pottovem sistemu — mesto svežega mesa je nudila obiskovalcem razne konzerve. Oskrbnik je bil dolga leta graditelj Jurij Planinšek. Leta 1912 ga je zaradi visoke starosti j eia nadomeščati hči Marija Er j ave. Kocbekova koča je bila, rekel bi, izredno priljubljena tudi med domačini. Njeno priljubljenost je še povečala jubilejna kapelica sv. Cirila in Metoda, ki jo je Savinjska podružnica leta 1898 zgradila v neposredni bližini na strmi pečini nad Robanovim kotom. Kapelico si je zamislil sam Kocbek in je bila precej obširna. Zidal jo je zidarski mojster Jožef Calarmi iz Gornjega grada. Les je zanjo dala ljubljanska škofija na svojem posestvu, in sicer na Koritih — v pravcu Luč. Les je obdelal tesarski mojster Franc Trbovšek od Sv. Lenarta. Sodelovali so pri stavbi kipar Rovšek iz Ljubljane, kamnoseški mojster in kipar Vinko Ča-mernik iz Celja in klepar A. Belec iz št. Vida pri Ljubljani. Notranjo opremo so darovali večinoma Lučani in Solčavani. Mnogo dela pri gradnji je opravil Jurij Planinšek. Zgraditev kapelice poleg planinske postojanke je treba smatrati kot čin, ustrezajoč duhu časa. Ne hoteč se laskati, se je Kocbek z njo še posebno hotel prikupiti domačemu prebivalstvu. Bila je propagandno sredstvo za domače prebivalstvo, s planinstvom samim pa seveda ni imela posebne zveze. Posvetitev je izvedel solčavski župnik Franc Lekše in slavnosti same sta se udeležila tako »triglavski« župnik Jakob Aljaž kakor tudi profesor Frischauf. Narodnega in ne verskega pomena je bila posvetitev na čast Cirilu in Metodu. Ker je kapelica povečala število domačih obiskovalcev, je nastala potreba, da se koča poveča. V zvezi s tem se je vodila misel, naj bi se za pastirja zgradil poseben pastirski stan. Ne eno ne drugo se ni izvršilo, kajti kaj kmalu se je pokazalo, da lega za večjo kočo na Molički planini ne bi bila posebno prikladna, ker bi bilo močno od rok za posetnike s kamniške strani. V sporazumu z osrednjim društvom si je Savinjska podružnica zamislila načrt, naj bi se nova in moderna turistična zgradba postavila na najprimernejšem mestu Ojstričine skupine. Zastopnik osrednjega društva in Kocbek sta se odločila za Prag pri Dedcu, od koder je krasen pogled na kotlino Korošice in na Ojstrico. Stolni kapitelj ljubljanski in kot lastnik sveta je že dal svoj pristanek in osrednje društvo je že določilo svoj prispevek. Načrt je napravil inženir Skaberne. Koča naj bi bila slična novi stavbi na Črni prsti. Imenovala bi se »Kocbekov dom«. Leta 1911 so jo nameravali graditi, vendar se je izvedba načrta zavlekla in prišla je vojna. V zvezi s postavitvijo kapelice sv. Cirila in Metoda je nastala »Luška koča«. Mojster Trbovšek jo je zgradil na Koritih, kjer je pripravljal les za kapelico. Bila je majhna in namenjena za to, da bi služila za zavetje in odmor turistom, hitečim iz Luč proti Kocbekovi koči in Ojstrici. Ker je imela samo pomožni značaj, njen obisk nikdar ni bil večji. Ob poti Luče—Kocbekova koča—Ojstrica je imela podružnica majhno prenočišče že dve leti poprej (1896). Prejšnji posestnik Planinškove domačije, tedaj že gostilničar v Lučah, Jakob Planinšek, je ob izročitvi posesti Jakobu Kladniku določil, naj bo podstrešna soba v hiši turistom stalno na razpolago. Planinšek je poskrbel tudi za opremo in jo izročil v last podružnici, ki jo je še pomnožila. Sobo je lepo poslikal na Slovenskem znani in popularni slikar Fantoni. Ker so pozneje napravili novo in krajšo pot, ki je Planinška ali Planico — kakor se je imenovala njegova domačija — obšla, je soba izgubila na svoji pomembnosti. Vsekakor je ena izmed prič, da so planince in Savinjsko podružnico ljudje imeli radi, vraščali so se v pokrajino in njene prebivalce ter živeli z njimi. Na podoben način je hotela Savinjska podružnica olajšati pot skozi Robanov kot. Roban je leta 1897 že dal dovoljenje za zgraditev vmesne koče in obljubil brezplačno tudi les, vendar načrta niso izvedli. Isto je bilo na drugi strani Ojstričine skupine, kjer vodi pot skozi škarje in preko prostrane in lepe Klemenškove planine v Logarsko dolino. Na sredi poti je podružnica mislila zgraditi najprej majhno vmesno kočo, nato pa večjo planinsko postojanko, ki naj bi nosila Frischaufovo ime. V ta namen je podružnica leta 1903 kupila od Roka Planinska 600 m« njegove planine, spadajoče pod katastrsko občino Sv. Duh. Vendar ni bilo dovolj sredstev in načrta niso izvedli. Celo stari načrt glede stavbe na Okrešlju je morala podružnica zaradi nepremostljivih stvarnih ovir preložiti na ugodnejši čas. Zato pa je hitro gradila planinske postojanke v sredogorju: v bližini Mozirja, Gornjega gradu in Žalca. Prva je prišla na vrsto Mozirska koča. Podružničin odbor je že decembra 1895 sklenil, naj se ta koča zgradi. Maja 1896 je imel načelnik v Mozirju z mozirskimi člani sestanek, na katerem so odobrili načrt za leseno kočo z enim prostorom in ležišči v podstrešju, ki ga je izdelal sam načelnik. Mozir-janoma Leopoldu Goričarju in Feliksu Tribuču so naročili, naj najdeta prikladno mesto za kočo v Loki na Golčki planini (v Golteh, na Mozirski planini). Goričar in Tribuč sta izbrala mesto na obronku pred vhodom v dolino Loke. Radegundski kmetje, lastniki tega sveta, so dovolili gradnjo. Leopold Goričar in Feliks Tribuč sta dala brezplačno potreben les, pastirji so cepili skodle in gradnja, ki jo je vodil Goričar sam, je hitro napredovala. V jeseni 1896 je bila koča gotova, Mozirjanke so poskrbele za notranjo opremo. Dne 5. oktobra 1896 se je pri koči sešla lepa družba, da bi prisostovala slavnostni otvoritvi, pri kateri je verski obred opravil šmihelski župnik Ramor. Drugo pomlad (1897) so kočo še izpopolnili z manjšimi deli, okrog nje so napravili plot, v okolici pa uredili in zaznamovali še mnogo novih potov. Posebno važna je bila pot k studencu, vodila je nad prepadi in so jo morali nakopati. V septembru je imela nova koča, ki sicer ni bila trajno oskrbovana, imenitne goste. V spremstvu predsednika osrednjega društva, profesorja Franca Orožna, jo je obiskal sam Frischauf, vračajoč se s svoje šestdesetlet-nice v Mozirju, nadaljnja pot ga je vodila na Koroško. Ko je koča obhajala desetletnico, so jo popolnoma prenovili in ji na novo uredili okolico; pot k studencem so toliko nakopali, da je bila potlej široka 1 m, sam studenec so pa ogradili s cementno hišico. V tem času je podružnica kupila svet, na katerem je stala koča. Njeno varstvo je od Leopolda Goričarja prevzel Martin šuster, ki se za ureditev turističnih zadev na mozirskem področju ni strašil ne truda ne osebnih stroškov. Že med vojno je bila koča pretesna. Bila je v višini 1200 m. Na seji, na kateri se je odbor odločil, da zgradi Mozirsko kočo, je padla odločitev tudi glede koče na Menini (decembra 1895). Koča naj bi se imenovala Gornjegrajska koča. Toda tu se je izvršitev nekoliko zavlekla. V jeseni 1897 je odbor vložil prošnjo pri Knezoškofijskem oskrbništvu v Gornjem gradu. Prosil je, da bi mu oskrbništvo dalo v najem 50 m2 sveta v dolinici med vrhovoma Smrekovec in Zalege in da bi mu prodalo potreben les. Izbrano mesto leži 1500 m visoko. Toda oskrbnik Hofbauer prošnji ni hotel ugoditi. Podružnica se je obrnila po pomoč na osrednji odbor. Ta je posredoval pri škofu Jegliču in oskrbnik se je moral kloniti. V jeseni 1897 je bila sklenjena pogodba. Dogovorjena je bila triletna najemna doba z malenkostno najemnino, ki se je po preteku prvih treh let skromno povečala. Po sklenitvi pogodbe je Kocbek predložil odboru načrt za preprosto stavbo, podobno Mozirski koči, imela naj bi en prostor in ležišča v podstrešju, še tisto jesen je tesarski moj- ster Kropušek iz Bočne posekal potreben les, ki ga je škof Jeglič dal brezplačno na razpolago, naslednje leto je Kropušek stavbo dovršil. Dne 21. julija 1898 je po cerkvenem obredu Kocbek kočo otvoril in pozdravil udeležence, med njimi poleg načelnika osrednjega planinskega društva še posebej državnega poslanca Frana Šukljeta, ki je prispel k otvoritvi s tremi sinovi. Gornje-grajska koča je bila zelo priljubljeno izletišče in izhodišče za krasne pohode po lepih planinah Menine. Na bližnjem planinskem pašniku je bil dober studenec, ki ga je podružnica leta 1901 ogradila s cementno hišico. Naslednjega leta (1899) so Žalčani zgradili svojo kočo na Mrzlici, v dolinici med obema vrhovoma. Izbrali so si v ta namen izvršilni odbor, v katerem je bil poleg učitelja Antona Petrička, posebno delaven občinski tajnik Ivan Kač. Kočo je zgradil tesarski mojster Andrej Kačnik, za bližnji križ je pa napravil razpelo celjski kipar Ignacij Oblak, oče znanega slavista Vatroslava Oblaka. Kočo so o tvorili 28. septembra 1899. Ob tej priliki se je nabralo na »savinjskem Triglavu« okrog 260 izletnikov, med katerimi je bil poleg Kocbeka in zastopnika osrednjega društva sam Frischauf. Cerkveni obred je opravil griški kaplan Medvešček, vso otvoritev je pa vodil načelnik izvršilnega odbora Petriček. Koča je dobila ime po zaslužnem žalskem gospodarju, županu in domoljubu, tedaj že umrlem Janezu Hausenbichlerju. Oskrbovali so jo Žalčani pod nadzorstvom Savinjske podružnice. Deset dni poprej, 18. septembra 1899, je bila otvorjena koča na Boču. Svet in les zanjo so dale brezplačno Uršulinke v Studencah. Pod okriljem Savinjske podružnice je vodil gradnjo za planinski turizem vneti studeniški župnik Martin žekar, ki je kočo otvoril ob navzočnosti zastopnika osrednjega društva M. Verovška in načelnika podružnice Kocbeka. Otvoritev je bila lepa slovesnost za prebivalstvo bližnjih krajev. Poleg koče so na košati bukvi zgradili preprost in originalen razgledni stolp. Razen Žekarja se je trudil za gradnjo studeniški učitelj Koropec. Varstvo koče je bilo izprva v Žekarjevih rokah. Ker pa je bil mož prezaposlen in je že leta 1902 umrl, jo je podružnica poverila poljčanskemu učitelju Koklu. Leta 1903 je kočo prevzela Podravska podružnica, saj severno pobočje Boča že pripada Podravju. Tri leta pozneje (1902) je dobilo svojo prvo planinsko postojanko tudi naše Posavje. Po zaslugi razborškega nadučitelja Blaža Jurka je nastala na Lisci, 947 m visoko, planinska koča, ki so ji dali Jurkovo ime. Kočo je blagoslovil razborški župnik Cepin in otvoril načelnik Slovenskega planinskega društva profesor Franc Orožen, ki je med številnimi udeleženci — bilo jih je nad 400 — iz vsega srca pozdravil tudi hrvatske goste, ki jih je privedel profesor Novotni. Na Lisci je slovensko planinstvo tako rekoč podalo roko hrvatskemu. Otvoritvi koče je sledila lepa narodna veselica. Savinjska podružnica je materialno podprla zgraditev Jurkove koče. Mozirska, Gornjegrajska, Hausenbichlerjeva, Boška in Jurkova koča st bile manjše stavbe, vedno oskrbovane samo v poletni dobi. Vso to dobo pa so bile oči Savinjske podružnice uprte na Okrešelj. Tam je bila skromna planinska koča, ki jo je v sedemdesetih letih zgradil Frischauf ter je pozneje prešla v roke celjske nemške sekcije. Ta jo je zanemarjala, šele zaradi vtisa, ki ga je napravilo delovanje Savinjske podružnice jo je nekoliko povečala. Kakor glede Korošice tako je tudi glede Okrešlja Kocbek izprva mislil, da mu bo mogoče dobiti v posest tamkajšnjo nemško »bajto«, tem prej, ker je bilo zemljišče, na katerem je stala, še vedno last ljubljanske škofije. Še leta 1900 je Kocbek v tem smislu >pisal kanoniku šiški. Na drugi strani so Nemci imeli zaslombo v oskrbniku Hof-bauerju. Ko je podružnica leta 1894 prosila za dovoljenje, da sme na Okrešlju postaviti svojo kočo — mislila je takrat na večjo stavbo z dvema sobama in zidano kuhinjo — je dobila odgovor, naj se z Nemci dogovori glede skupnega povečanja že obstoječe koče, češ, da bi se sicer porabilo iz škofijskega gozda na Okrešlju preveč lesa. Oskrbništvo je skrbelo tudi za to, da je bila celjska nemška sekcija redno obveščena o slovenskih načrtih. Ko so se Slovenci leta 1900 ponovno trudili, da bi jim oskrbništvo oziroma Škofija prodala za gradnjo koče potreben svet, je načelnik sekcije dr. dr. Mraulagg pisal Hofbauerju, naj ga, čim bodo Slovenci javili svoje pogoje, prikrito pokliče v Gornji grad, da bi jih pri kupčiji prehitel. Medtem pa je Hofbauer umrl. Kupiti sveta sicer ni bilo mogoče, ker je bilo škofijstvo mnenja, da ga ne sme prodajati. Podružnica se je torej morala odločiti za ta, da si vzame potreben svet samo v kratkoročni ponavljajoči se najem. V tej obliki si je leta 1899 zgradila na Okrešlju majhno kočico za delavce, ki jo je obnovila, potem ko je pogorela. Kakor običajno je bilo v pogodbi dovoljeno svobodno pobiranje vejevja za kurjavo in izgovorjeno pravo, da sme graščinsko osebje kočo brezplačno uporabljati, kadarkoli bi bila potreba. Najemnina je bila prav majhna. Pri tem je ostalo nekaj let. Bilo je malo denarja, vrhu tega se je odbor osrednjega planinskega društva postavil na stališče, naj se slovenske koče ne grade v bližini nemških. Leta 1907 je pa naključje Slovencem pomoglo. Snežni plaz je odnesel nemško kočo in slovensko »delavsko hišico«. Iz ostankov podrte koče so si Nemci zgradili samo tako imenovano »zasilno hišico«, do večjega narčta niso prišli, a z njim pri škofijstvu tudi ne bi bili prodrli. Položaj je uporabil odbor osrednjega društva, stopil je v stik s Škofijstvom, ki je pristalo na to, da se na Okrešlju takoj zgradi mogočen planinski dom, ki naj nosi Fri-schaufovo ime. Tako naj hkrati dobi zadoščenje mož, čigar ime nosečo kočo pri Kokrskem sedlu so Nemci pustili propasti, da se z njo uniči samo ime, tako naj se hkrati počasti mož, ki je bil prvi veliki pionir Savinjskih Alp in si je več kot deset let želel, da bi na Okrešlju zgradilo moderno planinsko kočo Slovensko planinsko društvo, oziroma njegova Savinjska podružnica, ne pa Nemci. Osrednje društvo je dovolilo znatno podporo, škofijstvo je privolilo na daljšo (desetletno) obnavljajočo se pogodbo in dalo brezplačno na razpolago les. Načrt je napravil inženir Skaberne. Kocbek si je za stavbišče izbral mesto na veliki moreni, ikjer je bilo varno pred plazovi. Franc Podbrežnik se je v imenu podružnice pogodil s Francem Piskernikom (Janezovim sinom), da je prevzel gradnjo. Leta 1907 so izvršili pripravljalna dela, naslednje leto je pa bila gotova veličastna, spodaj zidana, zgoraj lesena planinska stavba — dostojna mestu, na katerem je bila postavljena, in lep simbol narodne časti. Podružnica je zanjo mnogo žrtvovala, a tudi posamezniki so nudili znatno pomoč, ne samo z denarjem, ampak tudi z materialom (Peter Majdič, dr. Josip Vrečko, Norbert Zanier), vožnjo in oskrbo (Fr. Petek, H. Herle) in pametnim nasvetom (Janez Piskernik). V kočo so napeljali vodo iz 350 m oddaljenega izvrstnega studenca. Dne 2. avgusta 1908 je bila slovesna otvoritev. Kljub slabemu vremenu se je zbrala na Okrešlju odlična družba. Služba božja na prostem, za katero je bil določen katehet in planinski pisatelj Janko Mlakar, je zaradi dežja morala odpasti in vse slavje so prenesli v notranjost. Kocbek je v svojem nagovoru pozdravil odlične goste, poleg dr. Frana Tominška, predsednika osrednjega društva, predstavnike vseh podružnic, državnega in deželnega poslanca dr. Miroslava Ploja, državnega poslanca Franca Robleka, urednika celjske Domovine Janka Lesničarja in še mnoge druge, predsednik osrednjega društva je pa lahko s ponosom poudarjal, da vodi slovensko turistično delo lepe sadove, in je dodal, da bodo slovanski turisti tem vneteje obiskovali naše koče, čim bolj se jih bodo nemški šovinisti ogibali. Frischaufov dom je izprva oskrboval njen graditelj Franc Piskernik, še pred potekom prvega leta je pa oskrbništvo prevzel Fortunat Herle, ki ga je vodil mnogo let. Koča na Raduhi je bila poslednja med kočami, ki jih je podružnica zgradila v predvojni dobi. Cim je bila podružnica ustanovljena, je smela uporabljati tamkajšnjo graščinsko lovsko kočo. Toda oskrbnik Hofbauer ji je to pravico kmalu vzel. Leta 1902 je odbor znova začel misliti na Ra-duho. Kocbek je prehodil Raduho, ugotovil, da je lovska koča preveč skrita in da bi bila za planinsko kočo najbolj pripravna lepa dolina Loka. Nastal je načrt, naj bi kočo zgradilo oskrbništvo, od njega bi jo podružnica vzela v najem in opremila. Ta načrt se ni izvedel. Kočo je morala zgraditi podružnica sama. Poslopje je bilo leseno in dvoprostorno. Kocbek jo je 29. junija 1910 otvoril v ožjem krogu planincev. S to kočo je bila zavarovana turistična posest po lepem razgledu in bogati flori sloveče Raduhe. Najstarejši turistični predel Savinjskih Alp je bila Logarska dolina. V Solčavi so dobivali turisti najprej zavetišče pri župniku Jancu, ako so šli dalje, v Logarsko dolino, pa v skromni hiši »Pri Andreju«, stoječi blizu izvira črne (začetne Savinje), kjer je bila od leta 1862 do 1881 gostilna. Potem je bilo turistično zavetišče pri Plesniku, kjer je začasno gospodaril Janez Piskernik, ki je prišel iz Železne Kaplje na Koroškem in oženil Plesnikovo vdovo. Ko je njegov pastorek Janez Plesnik postal polnoleten, je Janez Piskernik vzel od njega na 50 let v najem nekaj zemljišča, kjer si je leta 1889 zgradil hišo z namenom, da bi sprejemal v njej turiste. Denar za gradnjo mu je posodila celjska nemška sekcija in ker ji ga ni mogel pravočasno vrniti, je po pogodbi leta 1896 hiša imenovana »baraka« za 40 let pripadla sekciji, ki jo je uporabljala kot turistovsko zavetišče in pustila v njej Pisker-nika kot oskrbnika. Piskernik je bil odličen planinec in je kljub svojemu pogodbenemu odnosu do Nemcev ostal narodu zvest. Zavedajoč se svoje velike dolžnosti v Logarski dolini, je leta 1894 Savinjska podružnica kupila od Janeza Piskernika dva orala zemljišča, na katerem je bilo tudi nemško zavetišče. Dve leti pozneje (1896) je sklicala podružnica v Celju zborovanje, da bi se na njem ustanovila posebna zadruga, ki naj bi na kupljenem svetu zgra- dila hotel. Zborovanja se je udeležil tudi Frischauf, ki ga je ideja prav navdušila. Zborovalci so izvolili pripravljalni odbor, ki mu je bil na čelu dr. Ivan Dečko. Leta 1897 se je vršil prvi občni zbor zadruge, ki so ji dali \ime »Rinka«. Za načelnika so izvolili dr. Jura Hrašovca, ostali člani načelstva so bili deloma iz Celja, deloma iz doline. Z deleži zadružnikov si je zadruga nabrala nekaj denarja in prevzela od Savinjske podružnice njeno zemljišče v Logarski dolini. Napravila si je lep načrt za hotel, toda gradnjo je odlagala, kajti jasno je bilo, da se hotel ne bi rentiral, dokler ne bi v dolino zgradili ceste. Do prve svetovne vojne ceste ni bilo. Leta 1901 je stari Logar obljubil, da bo dal »Rinki« v najem prvo nadstropje svoje hiše, toda svoje obljube ni držal. Leta 1912 sta celjska in mariborska nemška sekcija kupili od Plesnika nekaj dolinskega sveta ob križišču, kjer se pričenja pot za Ojstrico. Pri nakupu je posredoval njih zaupnik Ignacij Fludernik z Ljubnega. Tu so Nemci hoteli zgraditi svoj trdni grad. Toda čas je nje prehitel za vedno, medtem ko je Slovence samo oviral in zaviral. Manjše gradnje in druga dela S skrbjo za pota in planinske koče delo Savinjske podružnice ni bilo izčrpano. Opravila je še mnogo drugih poslov. Že izza prvih let svojega obstoja je pripravila za oddih različna mesta, ki so bila za turiste posebno zanimiva: mizo s klopmi je dala napraviti pri presihajočem studencu poleg »Igle«, pri spodnjem izviru Savinje (Črne), na najlepšem mestu Šentlenartskega sedla, pni »Jančevi prižmci« (kakor je mesto imenoval Frischauf po svojem prijatelju, solčavskemu župniku Jan-cu), klop pri Belšaku v Robanovem kotu, odkoder najprej zagledamo Ojstrico in v Logarski dolini na mestu, odkoder najprej opazimo slap Savinje. Najlepše manjše delo je bila veranda pri slapu Savinje, ki jo je po Kocbekovem načrtu na svetu Jurija Robnika, p. d. Logarja, napravil Janez Piskernik. Ker je prvo verando uničil plaz, je bila zgrajena znova, popolnoma varna pred plazovi. Pozimi so jo stisnili k steni, tako da je streha pokrivala oprezno. Veranda pri slapu je bila važna v letih, ko je na Okrešlju bila samo nemška »bajta«. Kocbeka so tudi močno zanimale jame. Lazil je vanje, jih preiskoval in opisoval. Eno izmed njih — Trliško zijalko pri Lučah, je podružnica leta 1898 kupila, jo zavarovala in napravila dostopno turistom. Podružnica se je Zanimala tudi za Hudo luknjo pri Doliču, veliko jamo, ko jo je v devetdesetih letih uredil in otvoril njen tedanji lastnik, požrtvovalni in domoljubni posestnik Vivod iz Doliča. Nekoliko pozneje je bila jama na prodaj, vendar je podružnica ni kupila. Zaradi tega je nastala kritika, ki pa jo je podružnica zavrnila z ugotovitvijo, da bi se jama ne rentirala. V kočah in narodnih gostilnah Ljubnega, Luč in Solčave je podružnica uvedla spominske knjige. Na vrhu Ojstrice je bila spominska knjiga shranjena v posebni kaseti, slično v verandi pri slapu. Podružnica je mnogo storila tudi za propagando. Sam Kocbek je objavljal članke ne samo v Planinskem vestniku, ampak tudi v raznih časopisih. V dveh izdajah je izdal priznano turistično knjigo o Savinjskih Alpah. V prvi izdaji je sodeloval M. Kos, učitelj na Holmcu pri Kamniku. Leta 1910 je Kocbek začel izdajati svoj Planinski koledar, ki je planincem in drugim ljudem zelo ugajal. Pri teh izdajah je bila udeležena tudi podružnica sama. Več člankov je objavil Kocbek tudi v nemških publikacijah. V njih je opozarjal tudi na napake raznih zemljevidov, zlasti specialnih, in skrbel za to, da se popravijo. Zdaj pa zdaj je poleg Čehov, ki so bili redni gosti, prišel v Savinjske Alpe tudi kak brat z našega juga in dr. Vrečko je na občnem zboru leta 1911 predlagal, naj bi se reklama vršila tudi v srbohrvaščini, da bi naše gore začeli v večjem številu obiskovati bratje Hrvati. Podružnica je skrbela za propagando tudi s predavanji in skupnimi izleti. Iz vrst domačinov je izbirala tudi planinske vodnike. Nekateri izmed njih so bili stalni in zelo priljubljeni. Pomagali so podružnici tudi pri drugih delih, pri popravljanju potov, nošnji živil in pijače v koče itd. Uvidevajoč važnost tujskega prometa, je podružnica leta 1910 pristopila k Deželni zvezi za tujski promet, ki ji poslej ni bila več tako nasprotna. Z njo je poleg načelnika vzdrževal zvezo tudi dr. Vrečko. Na občnem zboru leta 1911 so sklenili, naj se na bivšem slovenskem Spodnjem štajerskem ustanovi poseben odsek za tujski promet, toda pri drugih društvih in merodajnih činiteljih ta sklep ni našel odziva. Podružnica je že izza svoje ustanovitve pridno zbirala strokovne knjige, kmalu je imela v Gornjem gradu lepo knjižnico. S knjigami je založila tudi Kocbekovo kočo in Frischaufov dom. Mnogo knjig je kupila, veliko jih je pa tudi dobila v dar — najbogatejše knjižno darilo ji je nekoč poklonil rudarski inženir Vladimir Lipoid. Prav tako je podružnica pridno zbirala slike iz Savinjskih Alp. V de-vetdesetih letih jih je precej nabavila od judenburškega fotografa Wein-traubeja in od celjskega Martinija, nekoliko pozneje (1900) je pa po slikah domačega mojstra Srečka Magdiča izdala razglednice; pozneje (1910) je za razglednice uporabila dobre posnetke bavarske tvrdke Weinersheimer. V Kocbekovi koči je bila že v prvih letih dobro opremljena lekarna, ki jo je daroval mg. pharm. Hugon Roblek z Jesenic. Leta 1899 so pri koči namestili ombrometrično postajo štajerskega hidrografskega zavoda. Podružnica se je zanimala tudi za narodopis in leta 1903 je odbor (predvsem Kocbek) jel zbirati narodopisne predmete za svoj planinski muzej. Odbor je pozneje nabrane predmete izročil muzeju zgodovinskega društva v Mariboru. Leta 1903 se je Savinjska podružnica s slikami udeležila planinske razstave v Leningradu (tedaj imenovanem Petrograd). Razstavo planinskih slik je priredila tudi leta 1910 v sokolskem domu v Gaberju, prav na dan njegove otvoritve. Stalno je pa imela razobešene slike v celjskem Narodnem domu. Na izpodbudo Narodnega sveta, odnosno njegovega predsednika dr. Jura Hrašovca, je podružnica prosila železniško ravnateljstvo v Beljaku, da bi smela imeti reklamne napise na postajah Savinjske železnice, in sicer v slo- venščini. Ravnateljstvo je prošnjo zavrnilo, češ, da bi morali biti napisi nem-ško-slovenski. Proti temu se je podružnica po navodilu Narodnega sveta pritožila pri ministrstvu, čeprav s pritožbo ni uspela, je s svojim postopkom vendarle dala vedeti, da se Slovenci zavedamo svojih pravic. Nezgode in nesreče V teh letih je bilo nezgod v resnici malo. Kljub planinskemu junaštvu, vzdržnosti in vztrajnosti. Planinski pionirji so pač lazili po nevarnih mestih, a bili so previdni. To velja tako za Frischaufa kakor za Kocbeka in vse druge. Bili so zares hribolazci, ne pa alpinisti, plezalci v novejšem smislu besede. Po hribih so hoteli hoditi varno, oddih tolikšna skrb za dolga planinska pota. Bili so turisti, danes, ko je izraz dobil širši pomen neposlovnega popotnega človeka, bi se jim prilegal izraz planinski turisti, gojitelji planinskega turizma. Prva nezgoda, ki se je v Savinjskih planinah zgodila izza početka našega turizma, k sreči ni bila smrtna. Wunderlich, slušatelj dunajske tehnike, je zašel v stenah Velike Planjave in so ga rešili trije Kamničani: Kabet E. Pollak, akademik Vinko Levičnik, poznejši profesor risanja na celjski gimnaziji in gozdar Luznar (1895). Leta 1900 je prizadejal mnogo truda neki graški poštni uradnik, ki je odšel iz Solčave proti Ojstrici in nato — izginil, še naslednje leto so ga iskali. Ni ga bilo nikjer. Kocbeku se je tedaj za velik trud zahvalila celo celjska nemška sekcija. Tragična nesreča se je pa zgodila leta 1913. Mlad dijak Janko Petrič je padel čez severno steno grebena med Rinko in Skuto in so ga našli razbitega v globoki razpoki snežišča. Reševalci so ga prenesli na Jezersko, odkoder so ga prepeljali v Ljubljano — bil je iz Šiške. Petrič je bil prvi v dolgi vrsti žrtev, ki so pozneje sledile. Skrb za ceste Nenavadno veliko skrb je Savinjska podružnica posvečala cestam. S tem je služila prav tako interesom planinskega prebivalstva kakor interesom turistike. Dobre ceste približujejo planine in njih prebivalstvo gospodarskim in kulturnim središčem. Po vzgledu neumornega Frischaufa je tudi Kocbek objavil glede cest v časopisju mnogo člankov. Stalno je bilo treba vplivati na občinske odbore in na okrajni zastop, premnogo je bilo treba napisati predstav in prošenj na razna oblastva, na deželni in državni zbor, vzdrževati je bilo treba stik z deželnimi in državnimi poslanci, končno pa tudi z Deželno zvezo za tujski promet. Najbolj pereče je bilo vprašanje ceste ob Savinji do Solčave, le izza sedemdesetih let je bilo na dnevnem redu. Opozarjal je nanje zlasti Fri- schauf. V odločilni stadij je stopilo šele, ko je bila zgrajena Savinjska železnica: med Celjem in Velenjem leta 1891 med Velenjem in Dravogradom leta 1900. Ugodno je bilo, da je leta 1892 obiskal Solčavo deželni glavar grof Attems; prišel je v ta gorski kraj na živinorejsko razstavo in imel priliko, da na lastne oči vidi slaba pota. Takrat je bila ob Savinji vozna pot samo do Luč. Onstran Luč pa je bila ob Savinji samo navadna steza, medtem ko je vozna pot v Solčavo potepala preko težavnih bregov. Leta 1894 se je zganil deželni odbor in je s pomočjo gornjegrajskega okrajnega zastopa, lučke in solčavske občine zgradili cesto od Luč do Solčave. Med Ljubnim in Lučami je pa samo prestavil vozno pot ob Primoževi gori. Toda leta 1896 je bila v Gornji Savinjski dolini huda povodenj, ki je mestoma nesolidno zgrajeno cesto močno poškodovala. Le z muko so jo domačini za silo popravili. Vozna pot od Ljubnega do Luč je bila občinska, cesta od Luč do Solčave je pa še bila brez gospodarja, ker je občina še ni bila prevzela. Pričela so se dolgotrajna pogajanja. Deželni odbor je zahteval od okrajnega zastopa, naj prevzame tako vozno pot od Ljubnega do Luč kakor tudi cesto od Luč do Solčave. Toda okrajni zastop se je zaradi slabega finančnega stanja branil. Stavil je pogoj, da ga deželni odbor razbremeni s tem, da uvrsti cesto Rečica ob Paki—Gornji grad med okrajne ceste I. reda, (ki so bile v deželni upravi). Ko mu je bilo to obljubljeno, se je vdal in leta 1904 je na novo in v celoti dogradil cesto med Ljubnim in Lučami, med Lučami in Solčavo. Za turistiko pa tudi za obči promet je bilo posebne važnosti vprašanje cestne zveze Logarske doline s Solčavo. Že Frischauf jo je zahteval. Leta 1894 se je v okrilju Savinjske podružnice ustanovil v Solčavi poseben odbor z župnikom šmidom na čelu, ki je imel za nalogo, da pospeši izgradnjo te ceste. Spravil je v pokret občinska zastopstva in dosegel vsaj to, da je deželni odbor leta 1896 poslal na teren višjega inženirja Barona. Delati pa niso začeli. Staro in slabo pot, ki je mestoma vodila kar preko Savinje, so popravili kmetje sami. Vprašanje te ceste so pred prvo vojno že povezovali z vprašanjem prometne zveze Logarska dolina—železna Kaplja, ki je postala nujna in praktična že zaradi tega, ker so do železne Kaplje od severa zgradili lokalno železnico. Sicer je pa Logarsko dolino že od nekdaj vezala z Železno Kapljo vozna pot, ki je vodila preko Pastirkovega sedla. Ko je v Kaplji še cvetelo železarstvo, so po tej poti spravljali vanjo oglje, les in živino. Tako je Solčavski kot lahko dihal. S propadom železarstva je propadla tudi ta pot. Za njeno obnovo je Frischauf prvi dvignil svoj glas. Kmalu so jo splošno zahtevali, tako na koroški kakor na solčavski strani. Slovenski poslanec vitez Berks s tovariši je zaradi nje vložil v državnem zboru dve interpelaciji, prvo leta 1897, drugo leta 1901. Toda šele leta 1912 se je na terenu vršil komi-sionalni ogled. Korošci so bili za to, da poteka cesta preko Pastirkovega sedla neposredno v Kapljo — ta proga bi bila daljša; Savinjčani so pa želeli, naj bi se cesta gradila preko Pavličevega sedla in bi se v Beli združila s cesto Jezerski vrh—Železna Kaplja — ta proga bi bila krajša, bliže planin in cenejša. Savinjska podružnica, ki je tudi imela svojega zastopnika v komisiji, je zahtevala drugo progo, celjska nemška sekcija pa prvo — pričakovala je pri njej večji nacionalni tok od severa. Vprašanja so se pa reševala počasi in ljudi, ki so se z njimi bavili, je presenetila svetovna vojna. Samo malo mlajša je bila zahteva po cestni zvezi Luče—Kamnik preko Podvolovljeka. Za njo so bili merodajni tako gospodarski kakor turistični razlogi: les bi po njej vozili proti Trstu, odprl bi se nov del krasnega planinskega sveta. Kakor s to cesto je bilo tudi z železniško zvezo Kamnik—Gornji grad— Rečica ob Paki. V Kamniku je zaradi nje nastal poseben odbor in v Gornjem gradu tudi. Kocbek se je namučil, a uspeha le ni bilo. Prav tako težko je bilo doseči kak uspeh v vprašanju poštnih zvez. Frischauf se je mnogo prizadeval, preden je Solčava leta 1897 dobila pošto. Kocbek se je pa po letu 1910 silno trudil, da bi dobil v dolino brzojav (ali telefon) in avtomobilsko poštno zvezo. V ta namen se je posluževal okrajnega zastopa, (občinskih uprav, ki jim sicer ni bilo za avtomobile), poslancev in Deželne zveze za tujski promet. Preden je bil dosežen uspeh, je prišla vojna: poštna uprava je zahtevala jamstva, okrajni zastop in podružnica sta ga sicer ponudila, toda poštna uprava je zahtevala previsoko vsoto. Zastoj in kriza V blagodejno prizadevanje Savinjske podružnice je poleti 1914 nenadoma udarila bojna vihra, ki je v planinskem delu napravila pustoš, čeprav ohranjujoče delavnosti ni mogla popolnoma zatreti. UDK: 930.26 (497.12—119) VERA KOLSEK ŠE EN RELIEF IZ RIMSKE CELEJE Avtorica opisuje in opredeljuje relief mitološke vsebine, ki je bil odkrit pri prenovi fasade v Prešernovi ul. 10 v Celju in kjer je ostal vzidan tudi po prenovi fasade. Relief predstavlja Marsa, Rejo Silvijo in Amorja. Na podlagi analogij mu avtorica najde prvotno funkcijo — arhitektonski člen grobnice stebričastega tipa. Po dimenzijah in kompoziciji je enak reliefu v muzejskem lapidariju, odkritem pred pribl. 170. leti na Trgu svobode v Celju, s predstavo Endymijona, Lune in Amorja. Najdba je precejšen doprinos k osvetlitvi duhovne kulture prebivalcev rimske Celeje. Die Verfasserin beschreibt und definiert ein Relief mythologischen Inhaltes, das bei der Erneuerung dar Fassade in Prešernova ulica in Celje entdeckt wurde und auch nachher auf dam gleichen Platz geblieben Ast. Auf Grund der Analogie fand die Verfasserin die ursprüngliche Funktion des Steines — ein architektonischer Teil der Pfeilergrabkammer. Ein Relief im Lapidarium des Museums, das vor 170 Jahren auch in Celje gefunden wurde und Endymion, Luna und Amor darstellt, gleicht dem beschriebenen in Massen und Komposition. Der Fund bedeutet einen beträchtlichen Beitrag zur Erläuterung der geistigen Kultur der Einwohner der römischen Celeia. Pri preurejanju fasade v Prešernovi ulici 10 so pod ometom odkrili rimski relief iz pohorskega marmorja. Preslikave so ga močno poškodovale, vendar je danes toliko ohranjen, da še vedno lahko ugotovimo kaj predstavlja. Relief je ostal na kraju samem in je na ogled mimoidočim. V profiliranem okviru, ki se zgoraj zaključuje z noriško-panonsko voluto, stopa Mars, bog hrupnega bojevanja, z desne proti speči ženski postavi. Marsa poznamo po ščitu v levici in po čeladi na glavi. Približuje se Reji Silviji, ki odeta v tančice spi ob skali. Med njima plava krilati Amor. (SI. 1) Reja Silvija ali tudi Ilija imenovana, je bila mati Romula in Rema. Po avtorjih, ki so postavili ustanovitev Rima kratek čas po Enejevem bivanju Avtor: Vera Kolšak, Pokrajinski muzej Celje Slika 1. Mars, Reja Silvija in Amor. Relief vzidan na pročelju hiše v Prešernovi ulici 10. Foto V. Berk v Italiji, je bila Reja Silvija (vendar kot Ilija) Enejeva hčerka. Ta verzija pripovedke je nastala v 3. stoletju pred našim štetjem. Kasnejši pesniki (v 2. stoletju) so pripovedko preoblikovali tako, da je bila hčerka albanskega kralja (po gorovju) Numitorja — potomca Enejevega. S prestola ga je vrgel brat Amulij. Da bi Reja Silvija (ne več Ilija) ostala brez potomcev, jo je Amulij dal med Vestalke (prepovedana poroka itd.). Kljub vsemu je Vestalka Reja Silvija rodila Marsu dvojčka — Romula in Rema. Zaradi moralnega prekrška so jo vrgli v Tibero, vendar jo je rešil rečni bog in jo poročil.* Najpogosteje je upodobljen prizor, ko Mars preseneti spečo Rejo Silvijo na obrežju, kamor se je namenila po vodo. Ta trenutek je bil po vsebini odločilen za nadaljnjo intimno povezanost obeh bitij in obenem likovno mikaven. Najdemo ga upodobljenega v Titovih termah v Rimu,2 najbližja analogija v provincah izvira iz Akvinka (Budimpešta).3 Motiv je karakterističen za okras grobnic, predvsem grobnic stebriča-stega tipa,4 kakršne poznamo iz bližnjega Šempetra. Ta in podobne mitološke alegorične scene predstavljajo zmago nad smrtjo ali nesmrtnost. Tako poznamo scene iz šempetrske nekropole, ki sodijo v to skupino: rop Gani-meda, rop Europe. Sem sodi tudi celjski kamen z dvema reliefoma, najden Slika 2. Luna, Endymijon in Amor. Relief v lapidariju muzeja. Foto V. Berk pred približno 170 leti na prostoru spodnjega gradu, na Trgu svobode. Sedaj je razstavljen v drugem prostoru lapidarija v muzeju. Večji relief, ki nas v tem primeru zanima, predstavlja spečega Endy-mijona v trenutku, ko se mu približuje Luna. Med njima plava Amor.5. SI. 2 Endymijon, lepi mladenič in ljubimec boginje Lune je na gori Latmos v Grčiji bil obsojen na večno spanje. Luna je ljubila lepega mladeniča in je stopala vsako noč z neba, da ga poljubi in se pri njem spočije. Rodila mu je 50 luninih mesecev — čas med dvema olimpijadama. Endymijon je po tej pripovedki personifikacija spanja in pozabljenja. Pripovedko so locirali na goro Latkom zaradi slikovitega luninega zahoda na belosivih skalah gore. Upodobitev spečega Endymijona nastopa že v helenizmu. Samega Endv-mijona poznamo iz reliefa v kapitolinskem muzeju v Rimu in na pompej-skih stenskih slikarijah. S Sileno — Luno je prvenstveno upodobljen na sarkofagih, ko ga spečega zalezuje Luna.6 Ce primerjamo oba reliefa, nas preseneti izredna podobnost kompozicije. Tukaj speča Reja Silvija, tam speči Endymijon; oba v enaki pozi, oponašajoč spečo Adriano, kakor jo je upodobil umetnik. Na prvem reliefu stopa Mars proti Reji Silviji z leve na desno, Luna z desne na levo. Mars je gol s svojima atributoma čelado in ščitom. Luna odeta v tančico, ki ji plapola okoli glave ter ustvarja podobno ozadje kakor ščit. Amor med njima plava s prižgano plamenico. Podobnost je tolikšna, kot bi imeli pred seboj zrcalno sliko, le da je relief z Marsom in Rejo Silvijo mnogo slabše ohranjen. Tudi noriško-panonska voluta je nad tem reliefom manj izrazita. Presenečata pa tudi velikost obeh upodobitev, ki sta skoraj enaki. Prvi relief je velik 86x78 cm, drugi 84x79 cm. Upoštevati pa je treba, da je vzidani relief poškodovan in mu prvotnih mer ne moremo določiti. Brez dvoma sta oba reliefa sestavna dela pepelnic v sklopu grobnic stebričastega tipa. Morda sta bila uporabljena na isti grobnici, in predstavljala levi in desni vogal, kakor oba satirja z nimfama ali Kastor in Poluks na šempetrski grobnici. Najdba je lepo dopolnilo pri preučevanju materialne in duhovne kulture prebivalcev rimskega mesta. OPOMBE 1 F. Liibker, Reallexikon des classischen Altertums, Leipzig 1882, str. 998. 2 A. Baumeister, Denkmäler des klassischen Altertums, 2. Band, 886, 961, München 1889. 3 W. H. Roscher, Lexikon der Mythologie, Leipzig 1894, IV, 65. 4 J. M. C. Toynbee, Death and Burial in the Roman World, London 1971, str. 165. 5 Prva objava reliefa v risbi pri A. Muchar, Geschichte der Steiermark, Graetz, 1844, Taf. I, 2. 6 RE 2557, 1905 s starejšo literaturo. UDK: 929.2 Celjski grofje IGNACIJ VOJE KATARINA CELJSKA — KOTROMANIČKA IN NJEN PEČAT Ko se je Herman Celjski leta 1361 poročil s Katarino Kotromanič, so bile vzpostavljene rodbinske zveze med celjskimi grofi in bosansko vladarsko rodbino Kotromanič. Katarina je bila hčerka bana Stjepana II. To dokazuje tudi listina grofa Hermana I., izdana v Celju 14. septembra 1374. Izredno odkritje predstavlja pečat Katarine Celjske, ki je na listini obešen poleg pečata Hermana I. Na pečatu sta upodobljena dva ščita: na desni je celjski grb, na levi pa grb bosanskih banov — ščit srčaste oblike s poševno iprogo z desne na levo. Na to rodbinsko zvezo se je skliceval bosenski kralj Tvrtko II., ko je leta 1427 imenoval Hermana II. za dediča bosenske krone. KATHARINA VON CELJE — KOTROMANIČ UND IHR SIEGEL Als im Jahre 1361 Heranan von Celje Katharina Kotromanič heiratete, wurden verwandschaftliche Beziehungen zwischen den Grafen von Celje und der bosnischen Herrscherfamilie Kotromanič hergestellt. Katharina war die Tocher des Bans Stjepan II. Das Bezeugt auch die Urkunde des Grafen Herman I., ausgestellt in Celje am 14. September 1374. Eine ausserordentliche Entdeckung stellt das Siegel der Katharina von Celje dar, das sich auf der Urkunde neben dem Siegel Herman I. befindet. Auf dem Siegel sind zwei Schilde dargestellt — rechts das" Wappen von Celje, links das Wappen dar bosnischen Bane (ein herzförmiger Schild mit einem schrägen Streifen von rechts nach links). Auf diese verwandtschaftliche Verbindung berief sich der bosnische König Tvrtko II., als e. im Jahre 1427 Herman II. zum Erben der bosnischen Krone ernannte. O Celjskih grofih dobivamo v zadnjem času popolnejšo podobo, njihova vloga v zgodovini slovenskega naroda pa drugačno oceno.1 Kljub temu ostaja v zgodovini Celjskih grofov še precej neznank, še vedno ni dovolj proučena in pojasnjena njihova ekspanzija na Hrvaško in v Bosno, vprašljive so tudi nekatere dinastične zveze. Avtor: Ignacij Voje, dr. zgodovin, znanosti. Univerza Edvarda Kardelja, Ljubljana Najdba pečala Katarine Celjske,2 žene grola Hermana I., ki je izhajala iz bosenske vladarske rodbine Kotromaničev, je potrdila dinastične zveze s to rodbino. Politika Celjskih grofov je bila bolj kot politika katerekoli druge plemiške rodbine v slovenskih deželah v srednjem veku obrnjena proti jugu in vzhodu. Znane so njihove politične, teritorialne in rodbinske zveze s Hrvatsko, Bosno in Srbijo. V tem sestavku bi radi opozorili le na širjenje posesti in vpliva Celjskih grofov na Hrvatskem in v Bosni v času vladavine prvih dveh pomebnejših Celjanov Hermana I. in Hermana II. Celjski grof Friderik I. je bil prvi, ki je pridobil posesti v sosednjem Medimurju in Prekmurju in na ta način pokazal svojim potomcem pot na vzhod.3 Njegova sinova Ulrik I. in Herman I. sta nadaljevala Friderikovo politiko poseganja v dogajanja na vzhodu. Posebno Ulrik I. je bil kot Vojaški najemnik zelo drzen in nemirne narave. Se kot deček se je z ogrsko-hrvatskim kraljem Ludvikom I. udeležil napada na beneški Zadar leta 1345. Leta 1354 spremlja cesarja Karla IV. na vojaškem pohodu proti Rimu, a leta 1355 spet sodeluje z vojsko ogrsko-hrvatskega kralja Ludvika v borbah proti Benečanom.4 Leta 1359 se udeleži vojaških pohodov proti Srbiji in Bolgariji.5 Leta 1365 se odlikuje v borbah pri zavzetju bolgarskega Vidina.* Že ti prvi stiki z balkanskimi deželami na vzhodu so morali vzbuditi pri Celjanih interes za te dežele. Zdi se mi, da so imeli tudi dobre informacije o razmerah v Bosni, ki se je začela dvigati v času vlade Stjepana II. Kotro-maniča (1322—1353). Ulrik I. je umrl v štridesetem letu življenja leta 1368. Z Adelajdo Ortenburško je imel sina Viljema. Kljub temu je vodstvo rodbine prevzel Ulrikov brat Herman I. Po karakterju se je povsem razlikoval od Ulrika. (Bil je v večji meri diplomat in precej oprezen v političnih odločitvah, še za življenja Ulrika I. se je leta 1361 oženil s Katarino, hčerko bosenskega bana Stjepana II. Kotromaniča. Čeprav so okrog Katarine še nekatera nerešena vprašanja, večina zgodovinarjev sprejema zgornjo ugotovitev. V Celjski kroniki beremo, »da je Ludovik Ogrski dal svojo svakinjo gospo Katarino, ki je bila upravičena dedinja bosenskega kraljestva, za zakonsko ženo omenjenemu grofu Hermanu zavoljo njegove velike vrline potem, ko so ji dali veliko časti in premoženja«.7 To vest so nekateri zgodovinarji razlagali, da je bila Katarina hčerka bana,, pozneje kralja Tvrtka I." šele srbski zgodovinar Ilarion Ruvarac je zelo prepričljivo dokazal, da Katarina ni mogla biti hčerka Tvrtka I., kajti on leta 1361 ni mogel imeti hčere, godne za poroko. Po nekih ocenah naj bi bil rojen najprej okrog leta 1339.8 Katarina je bila rojena v enem od treh zakonov Stjepana II.W Kljub bolj ali manj jasnim dokazom gre zgodovinar Sima Cirkovic molče preko omenjenih ugotovitev in sorodstvenim zvezam med Celjani in Kotromaniči ne priznava posebne veljave.11 V potrditev rodbinskih zvez med Celjskimi grofi in bosensko vladarsko rodbino Kotromaničev lahko navedemo še en zelo trden dokaz. V fondu listin, ki so bile leta 1978 iz Dunajskega dvornega arhiva izročene Arhivu SR Slovenije, je tudi listina grofa Hermana I., izdana v Celju 14. septembra 1374.12 Vsebina listine je za proučevanje odnosov med Celjani in Kotromaniči nepomembna. Gre namreč za odobritev večnih maš za Hermanovega očeta Friderika in brata Ulrika. Izredno odkritje pa predstavlja pečat Katarine Celjske, ki je na listino obešen poleg pečata Hermana I. Prav ta pečat namreč dokazuje, da je bila Katarina bosenskega kraljevskega rodu. Pečat Katarine Celjske spada med viseče pečate. Pečatna skodelica meri 43 mm, pečat sam je odtisnjen v zelenem vosku in ima v premeru 28 mm. Na obodu je napis »+ S'[igillum] Katerine comitisse Cilie«. V sredini pečata sta upodobljena dva ščita srčaste oblike: na desnem je upodobljen celjski grb s tremi zvezdami; na levem je bosenski pečatni simbol s poševno progo z desne na levo. Če primerjamo Katarinin pečat z ohranjenimi herarldičnimi liki bosenskih vladarjev, lahko na prvi pogled ugotovimo podobnost s ščitom na pečatih bana Stjepana II. in bana Tvrtka I.« Pečait grofice Katarine Celjske (foto Božo Oto-repec) Poroka Hermana I. s Katarino Kotromaničko je pomenila spremembo visoke politike Celjskih grofov. Na te rodbinske zveze sta se sklicevala grof Herman II. in bosenski kralj Tvrtko II., ko sta sklepala dedno pogodbo. Hermanu II. se je namreč ponudila priložnost, da je izkoristil politično situacijo v Bosni. Zaradi turške nevarnosti se je Tvrtko II. leta 1425 začel dogovarjati z ogrsko-hrvatskim kraljem Sigmundom. Posrednik pri teh pogajanjih je bil Celjski grof Herman II., sorodnik obeh kraljev. Tvrtko II. se je ponovno opredelil za Ogrsko in kot je videti, je že tedaj pristal, da Hermana II. proglasi za svojega naslednika.14 S pridobitvijo Bosne, bi postal Herman II. prvi dinast. Jeseni 2. septembra 1427. leta je proglasil Tvrtko II. Hermana II. tudi uradno za svojega naslednika. V listini, ki jo je Tvrtko II. izdal v prestolnem gradu Bobovcu, je poudaril, sklicujoč se na posebno prijateljstvo, ljubezen in zvestobo, ki jo je ljubljeni sorodnik in brat njegov (consanguineus et frater noster dilectus) Herman, Celjski in Zagorski grof, ban slavonski, vselej izkazoval njemu in bosenskemu kraljestvu, potem zaradi posebnega zavzemanja omenjenega grofa pri kralju Sigmundu v dobrobit Bosne in njenega prebivalstva in končno tudi zaradi tega, ker mu je Celjski grof sorodnik (ex naturali consanguineitate ad nos pertinet), da daruje omenjenemu grofu Hermanu in njegovim moškim potomcem celotno bosensko kraljestvo (integraliter) v primeru, če ne bi zapustil zakonitih potomcev.15 Dve leti kasneje, to je leta 1429, je Herman II. pridobil grad Krupo,16 zelo pomembno postojanko ob bosenski meji, kar je še bolj izpričalo njegove pretenzije do Bosne. S to darovnico in s tem aktom je kralj Tvrtko II. kar dvakrat prelomil bosenska srednjeveška pravna pojmovanja glede dedovanja v vladarski rodbini. Na eni strani je ponujal krono velikašu, ki je bil le daljni sorodnik Kotromaničev, na drugi strani pa je obšel vse še živeče moške člane rodbine Kotromaničev in sabor plemičev, kateremu je pripadala izrecna pravica, da izmed Kotromaničev izbere vladarja. Od te pogodbe Celjani niso imeli nikakršne koristi, kajti bosenski fevdalci so jo proglasili za ničevo. Ko je Tvrtko II. leta 1443 umrl brez potomcev, bosenski fevdalci niso hoteli priznati Celjskega grofa Friderika (Herman je bil takrat že mrtev) za svojega kralja. Izvolili so za kralja Stjepana Tomaša, prijatelja in zaveznika ogrskega magnata Ivana Hunjadija, ki je bil znan sovražnik Celjskih grofov.17 Zakaj so Celjski grofi hoteli priti v posest Bosne in s tem pridobiti bosensko kraljevsko krono? Mislim, da lahko iščemo vzroke za ta njihova prizadevanja v političnih, morda še v večji meri v gospodarskih ciljih. V času vladavine Celjskih grofov je ves promet z gornjega Jadrana v zaledje vse do Dunaja tekel preko celjske posesti. Njihovo ozemlje je postalo pomembno prehodno področje. Tranzitna trgovina je poleg vojaškega na-jemništva postala izredno važna ekonomska postavka moči Celjskih grofov.18 V ta okvir lahko postavimo njihovo težnjo, da zavladajo nad Bosno. Bosna je bila v tem času bogata z rudami. Pridobivali in izvažali so srebro, svinec in železo. V Bosni se je vzporedno z rudarstvom živahno razvijala trgovina, ki je bila v pretežni meri v rokah dubrovniških trgovcev.19 Vse to je bil prav gotovo zelo močan, morda celo najmočnejši moment, da so si Celjski grofi prizadevali pridobiti Bosno v svojo posest. OPOMBE 1 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979 (o Celjanih glej I. in II. poglavje, str. 15—24; v priiosji I. latinska verzija in slovenski prevod Dopsch, Die grafen von Cilli — Ein Forschungsproblem?, Südostdeutsches Archiv Bd. XVII/XVIII, 1974/75, str. 9-49. 2 Na listino in pečat me je opozoril prof. Božo Otorepec. Za njegovo ljubeznivost se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 3 Janko Orožen, Zgodovina Celja, II. del, Celje 1927, str. 43. 4 Ibid. str. 50, 51. 5 Konstantin Jireček, I;st oni ja Srba, knj. I, Beograd 1952, str. 241. 6 J. Orožen, n. d. str. 51. 7 Ludovik Modest Golia, Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972, str. 12, Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Gilli, Graz 1883. 8 Vjekoslav Klaič, Poviest Bosne do propasti kraljevstva, Zagreb 1882: »... obrati se Tvrtko II (bil je sin Tvrtka I.) za pomoč tadainjemu banu sfavon-skomu Hermanu, knezu celjskomu ,i zagorskomu, koji je bio sin sestre njegove Katarine...«; L. M. Golia, n. d. str. 94: »... Herman I. si je pridobil nevesto globoko proti jugu pri bosenskemu kralju Štefanu Tvrtku. S svojo ženo Katarino si ni pridobil sorodstva samo na Balkanu, marveč po njej tudi pri ogrskih An-Žujcih...« 9 Ilarion Ruvarac, Katarina, kči Tvrtka I. bana (od 1358—1377) i od 1377— 1391 kralja bosanskog, Glasnik Zemaljskog muzeja, god. IV, knj. III, Sarajevo 1892, str. 205—211; Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. del, Celje 1971; str. 140; Vladimir čorovič, Histerija Bosne, Beograd 1940, str. 273, op. 1; Povijest hrvatskih zemalja Bosne i Hercegovine od najstarijih vremena od 1463, knj. I, Sarajevo 1942, str. 283; H. Dopsch, Die Grafen von Cilli — Ein Forschungsproblem?, 1. c. (gl. op. 1), str. 14; Pavao Živkovič, Tvrtko II Tvrtkovič, Bosna u prvoj polovini XV stoljeca, Sarajevo 1981, str. 112; Ignacij Voje, Odnos Celjskih grofova prema pohtickim prilikama u Bosni i Hercegovini u XV vijeku, Radavi III, Zenica 1973 str. 56. 10 O porokah Stjep-ana II. Kotromaniča je v Povijesti hrvatskih zemalja BiH zapisano: »Opčenito se, i ako bez dokaza, uzima da nije došlo do ženidbe Stjepana Kotromaniča sa kčerkom Maijnharda I, gnofa Ortenburškoga g. 1319, kako je za-govarao Mladen Šubič, Stjepan se onda oženio g. 1323. s poljskom pnincezom Eli-zabetom. Medjutim mu je domalo umrla i prema dubrovačkim spomenicima Stjepan se opet oženio u iipnju g. 1329., a po treči put, takodje u lipnju g. 1335. U g. 1333. spominju mu se trt sina i nasljednika, a iste godine nalaze se vijesti da mu se rodio četvrti sin.« (str. 283, op. 150). Sima čirkovič, Istorija srednjovjekovne bo-senske države, Beograd 1964, navaja na str. 364 tudi najnovejšo literaturo o porokah Stjepana II. Kotromaniča. 11 S. čirkovič, n. d. str. 387, glej genealoške tablice Kofcromaničev. 12 Prej: Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Allgemeine Urkundenireihe (Re-pertonium II); sedaj (od maja 1978): Arhiv SR Slovenije v Ljubljani. nt Pavao .Andjelič, Srednjevjekovni pečati iz Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1970; Na tako imenovanem malem pečatu (po splošni kategorizaciji spada v pečate srednje velikosti) bana Stjepana II. predstavlja pečatni simbol konjenikov portret — to je lik bana Stjepana v popolni bojni opremi sodobnega viteza. V levi roki drži konjenik ščit srčaste oblike, na »katerem je poševna proga, ki teče z desne na levo, v desni roki drži dolgo kopje (str. 14—15). Na velikem pečatu predstavlja simbol prav tako konjeniški portret, ki je koncipiran in izdelan skoraj enako kot na malem pečatu (str. 15—17). Tudi srednji pečat bana Tvrtka I. ima zelo podobne simbole kot pečata Stjepana II. in je po zunanjem videzu skoraj do podrobnosti verna kopija malega pečata bana Stjepana (str. 17—18). Ko postane Tvrtko I. kralj (1377), se pečatni simboli spremenijo. 14 Jovan Radonič, Zapadna Evropa i balkanski narodi, Novi Sad 1905 str. 48—49. 15 Vjekoslav Klalič, iPovijest Hrvata, sv. II, dio, Zagreb 1900, str. 110; S. Čir-kovič, I stori j a srednjov. bosanske države, str. 259, 260; V. Čorovic, Histerija Bosne, str. 435. 16 Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Repertorium XXIV, Auszüge jener innnerösterreichiischen Urkunden, welche vom Herrn Hofrathe von Rosenthal im Jahre 1752 aus den Grazer Schatzgewölbe in das hiesige geheime Haus-Archiv übertragen worden sind. No 77, Feria sexta proxima post festum S. Georgii, id est 30. aprilis 1429. Donatio, quando Sigismundus Romanorum et Hungariae rex, corniti Friderico Cilliae ob multiplica ipsus merita Castrum Gruppa, una cum omnibus eiusdem pertinemtiis dederit, et donaverit pro se et heredibus masoulis ab eo legitime doscendentibus iure perpetuae (sie) ihaareditaitiis et iirravocabiliiter possiden-dum, tenendum, pariter et habendum. Datum Posonii ut supra. 17 S. Čirkovic, Istorija srednjov. bosanske države, str. 176, 277; Povijest hrvatskih zemalja BiH, str. 505—507. 18 Franjo Baš, Celjski grofi in njihova doba, Celjski zbornik 1951, Celje 1952, str. 14, 15. 19 Kovačevič Desaoka, Trgovina o srednjovjekovnoj Bosni, Sarajevo 1961. UDK: 711.4 (497.12 Celje) IVAN STOPAR GENEZA CELJSKEGA MESTNEGA JEDRA Sestavek je bil napisan kot uvodna študija v elaborat v spomeniškovarstve-nih izhodiščih za program sanacije starega mestnega jedra v Celju, ki ga pripravlja Zavod za spomeniško varstvo Celje. Podatki, ki jih vsebuje, so povečini znani. Nova je ponekod le njihova interpretacija, ki nekoliko drugače kot srno bili naiva-jeni, osvetljuje razvoj mesta v razdobju od antike do začetka prve svetovne vojne 1914. GENESIS DES ALTEN STADTKERNS IN CELJE Der Artikel wurde als Einleitungsstudie zu der Abhandlung in den Ausgangspunkten der Denkmalschutzpflege für das Sanierungsprogramm des alten Stadtkerns in Celje, das vom Denkmalpflegeamt in Celje vorbereitet wird, verfasst. Die Daten isiod grösstenteils bekannt. Neu ist hie und da nur die Inteirpretation, die anders als üblich, die Entwicklung der Stadt von der Antike bis zum Beginn des ersten Weltkrieges beleuchtet. Celje je eno najmlajših srednjeveških mest na Slovenskem, saj je šele leta 1451 dobilo mestne pravice. Njegov vzpon se je pričel pod vladavino grofov Celjskih, ki so imeli tudi središče svojih razsežnih fevdalnih posesti, pozneje pa je imelo pomembno vlogo kot središče celjske grofije, ki se je okoli leta 1750 preimenovala oziroma reorganizirala v okrožje. Zametki Celja segajo v prazgodovino. Na bližnjem Miklavškem hribu je bilo ilirsko gradišče, Kelti pa so že urbanizirali današnji mestni prostor v ravnici. O njihovi poselitvi pričajo najdbe novčičev, ki so tako številne, da so vzbudile tezo o tukajšnji kovnici denarja. Za časa Rima se je Celje — tedaj Celeja — razvilo v enega najpomembnejših središč pokrajine Norik, prek katerega so držale pomembne rimske ceste proti Panoniji, današnji Koroški in Gornji štajerski. Antična Celeja, ki je bila uničena ob navalih barbarskih plemen v 6. stoletju, je imela dokaj večji pomerij od srednjeveškega Celja, ki se je Avtor: Ivan Stopar, ,dr. zgodov. znanosti, Zavod za spomeniško varstvo Celje razvilo na njenih tleh. Kljub številnim najdbam pa je podoba antičnega mesta še vedno precej nejasna, saj je srednjeveška pozidava uničila mnoge arhitekturne sestavine porušenega mesta, marsikaj pa je šlo po zlu ob naravnih katastrofah, zlasti ob pogostih poplavah, ki so ostanke nekdanjega mesta prekrile z nanosom proda in grušča. Za sistematično arheološko raziskavo celotnega mestnega pomerija doslej še ni bilo možnosti in tako si lahko nekdanjo podobo Celeje rekonstruiramo le s pomočjo ohranjene mreže antičnih kanalov, naključnih najdb starih temeljev in tlakov ter rezultatov posamičnih zavarovalnih arheoloških izkopov v zadnjih desetletjih. Danes sicer poznamo lokacije nekaterih pomembnejših javnih stavb, tako bazilike na prostoru današnje pošte, term v Cankarjevi ulici in na prostoru osnovne šole v Vodnikovi ulici, tlorise nekaterih hiš v Zidanškovi ulici, ki so imele s stebrniki okrašena pročelja, ostanke obsežnejše arhitekture, morda arxa (trdnjave) na prostoru Narodnega doma, mozaični tlak ob severnem krilu Prothasijevega dvorca in na prostoru današnje tržnice, ostanke temeljev stavb na gradbišču bodoče Dobrine — veletrgovine, ter ostanke temeljev Heraklejevega templja, ki pa je stal že izven strnjene naselbine na položni ravnici južno od mesta na pobočju Miklavškega hriba. Rimski odtočni kanali, ki so še vedno v rabi, nam posredujejo precej natančno podobo antične ulične mreže. Gre za sistem pravokotno sekajočih se ulic, značilnih za rimska mesta. Eden takšnih kanalov je pozidan pod tlakom današnje Zidanškove ulice, drugi teče pod Tomšičevim trgom, vendar se potem odmakne od današnje osi Stanetove ulice, ki se za o. 20° zalomi na levo, in teče v ravni smeri naprej. Notranja organizacija rimskih mest je znana. Temeljni tloris je pravilno organiziran pravokotnik s stanovanjskimi insulami v podobi šahovnice. Obod je po zgledu antičnega kastela utrjen z obzidjem in stolpi, hrbte-ničje pa oblikujeta pravokotno sekajoči se veliki ulici, cardo in decumanus. Vlogo, ki jo je v castrumu imel praetorium, prevzame v rimskem mestu forum, kjer je bilo včasih tudi gledališče. Na obeh koncih uličnega križa so postavljali mestna vrata. Kakšna je bila v primerjavi s to shemo podoba Celeje, ni povsem razvidno, saj arheologi doslej niso naleteli ne na forum ne na katera izmed mestnih vrat. Vendar se zdi, da je imela današnja Zidanškova ulica v antiki vlogo ene od obeh glavnih ulic, o čemer pričajo tako dokumentirana, s stebrišči oblikovana pročelja rimskih hiš kot njena lega. Ce namreč upoštevamo, da je antična Celeja vse do usodnega leta 295, ko je prej severno od mesta tekoča Savinja menjala strugo in si utrla sedanjo pot, segala vse do vznožja Miklavškega hriba, potem se nam Zidanškova ulica pokaže kot poglavitna mestna os — cardo, medtem ko decumanum lahko domnevamo ob kanalu na Tomšičevem trgu. Pri tem se ne opiramo le na to, da je antična Celeja segala bolj proti vzhodu kot srednjeveško Celje, ampak predvsem na spoznanje, da so srednjeveški prebivalci iz povsem praktičnih vidikov najbrž vsaj v prvem razdobju razvoja srednjeveške naselbine uporabili že obstoječe komunikacije. Tako nam postane — v primerjavi z antično mestno zasnovo — navidezno nepravilni cestni križ, ki ga kaže srednjeveško Celje, logičen in razumljiv. CELJE KOT TRŽNA NASELBINA Celje stopi v zgodovino že kot izoblikovana trška naselbina. Ko se leta 1322 prvič neposredno omenja kot Cillie der marckt je že imelo trške pravice, za njim pa so bila tudi že stoletja razvoja. Redke starejše omembe Celja to potrjujejo in ker nam vsaj do neke mere pomagajo osvetliti starejšo celjsko zgodovino, si jih bežno oglejmo: o. 1137: V Admontski kroniki se omenja savinjski mejni grof Gunther, tu imenovan po Celju Gunthero mare h ione de Cylie,kosejebilz admontskim opatom Wolfoldom zapletel v spor zaradi ženskega samostana Sv. Jurija na Koroškem.1 o. 1185: V neki admontski listini nastopa kot priča Bernard iz Celja — Pernii a r d u s de C i 1 i e.2 o. 1204: V viteškem epu Parzival nemškega pesnika Wolframa von Eschenbacha, pripoveduje menih Trevrizent Parzivalu tudi o pustolovščinah v slovenski deželi. Tu omenja, da je iz Celja prijezdil pred Rogatec, kjer se je tri ponedeljke veliko bojeval: »uz Z i 1 j e ich für Rohas reit...«3 1229: V listini Hartnida de Orta o podelitvi nekaterih posesti gornjegrajske-mu samostanu se kot priča omenja celjski župnik Rupert: Rubpertus plebanus de C i 1 i e.4 1421: V listini, izdani v Mozirju, nastopa Hiltprando de Cili, verjetno vovbrški ministerial, kot priča vovbrškega grofa Viljema, ki je tu podelil gornjegrajskemu samostanu neke pravice.5 Skromna bera zgodnjih listin, v katerih srečamo ime Celje, nam zastavlja mnoge, še daleč ne rešene uganke. Vemo, da je v zavesti srednjeveškega človeka ostala živa tradicija antične Celeje, saj je njeno ime zabeleženo že na najstarejši ohranjeni srednjeveški karti sveta, znameniti Tabuli Peutingeriani, ki jo datirajo v 11. stoletje, zaznamovano pa je tudi na romarskih itinerarnih zemljevidih, ki naj bi popotnike iz srednjeevropskih dežel pripeljali v Rim, čeprav ni ležalo ob tej poti. Tradicijo je ohranjala tudi legenda o sv. Maksimiljanu, škofu, ki naj bi ga v Celeji obglavili. Toda kakšna je bila v 11., 12. ali 13. stoletju vloga Celja, lahko le ugibamo. Brez prehudega tveganja sicer lahko trdimo, da savinjski mejni grof Gunther, omenjen" 1137, nikoli ni prestoloval v Celju, saj so prvotni celjski grad, kjer bi bil sicer lahko imel svoj sedež, pozidali šele v pozni romanski dobi, bržčas šele sredi 13. stoletja« Gunther je najbrž posedoval v Celju ali njego-govem obližju večja posestva in si je po njih začasno privzel ime. Podobno je z omembo viteza Bernarda Celjskega iz leta 1185. Ni nemogoče, da gre za vovbrškega ministeriala, ki je imel svoj skromni sedež nekje v naselju. Pomembnejša je omemba župnika Rubpertusa iz leta 1229, ki posredno izpričuje tudi obstoj farne cerkve. Da je današnja, na začetku 14. stoletja po- zidana župnijska cerkev sv. Danijela imela tudi svojo predhodnico, so potrdila odkritja v tamošnji krstni kapeli. Pod tlakom so našli ostanke srednjeveške arhitekture, ki si jih lahko razlagamo samo kot ostanke prvotne romanske celjske cerkve.7 šele za leta 1241 omenjenega viteza Hiltpranda lahko dovolj zanesljivo trdimo, da je kot vobrški gradnik že prebival na starem celjskem gradu, ki je imel takrat podobo skromnega, izbranemu terenu prilagojenega iregularnega kastela.8 Redkim pisanim sporočilom iz tega zgodnjega časa se pridružujejo prav tako redki ostanki stavb, če odštejemo župnijsko cerkev, ki je vsaj kot vikariat prvotne prafare v Šempetru pri Žalcu nastala bržčas že zelo zgodaj, ter jedro celjskega gradu, nam preostanejo samo še minoriti, ki naj bi po nekem, žal nezanesljivem sporočilu postavili tu že 1241 svojo prvo cerkev.9 Tako se moramo pri rekonstrukciji prvotne podobe naselja neogibno zateči k analogijam. Kristalizacijski točki srednjeveških naselij sta cerkev in sejemski prostor — trg. Celjska cerkev se je namestila na najbolje zavarovanem delu naselbin, malone v kotu ob sotočju Savinje in Voglajne, severno od nje je stal karner, posvečen sv. Mihaelu (odstranili so ga šele leta 1779),10 obdajalo pa jo je pokopališče. Kot kaže še danes ohranjena srednjeveška parcelacija hiš na Tomšičevem trgu, so najstarejše hiše prav tu v sklenjeni črti izoblikovale pravokoten, proti severu lahno se zožujoč tržni prostor. Trg se je na severni strani iztekel v pot, ki je držala proti Slovenski Bistrici in Mariboru, na južni strani pa je pot obšla pokopališče s cerkvijo sv. Danijela in prek Savinjskega mostu, ki je tu obstajal že v poznorimski dobi (postavili so ga v drugem obdobju razvoja Celeje, ko je Savinja o. leta 268 spremenila strugo),11 zavila proti Laškemu. Od severne poti se je odcepila proti zahodu druga pot, ki je držala proti Ljubljani. Tržni prostor se je razvil na mestu stare rimske ulice in ni mogoče, da je tudi odcep proti Ljubljani sprva potekal po trasi stare rimske municipialne ceste, kjer je danes Zidan-škova ulica, saj si sicer le težko predstavljamo, da je to edina celjska ulica, ki je docela pozidana na črti nekdanje rimske ceste. Rimskih ostankovi (stavbnih) je bilo v srednjeveškem Celju pač še mnogo, saj so še stoletja pozneje, kot bomo še videli, presenečali in navduševali priložnostne popotnike. Tako so si zgodnji prebivalci Celja med ruševinami izbirali od kraja pač že utrte poti. V zvezi s srednjeveško parcelacijo stavb na Tomšičevem trgu pa velja posebej poudariti nekatere nadrobnosti. Najprej velja ugotoviti, da ta parcelacija kaže na zavestno, načrtno ureditev prvotnega trga. Stavbe so bile razvrščene po vnaprej določenem redu, ki ga je uzakonil doslej neznani ustanovitelj trške naselbine, ne po nekem ključu, kot to velja za spontano organizirane aglomeracije. Zakonitosti te formacije pa se kažejo ne le na Tomšičevem trgu, ampak lahko njene rudimente evidentiramo tudi v Ozki ulici, Zagati in Ulici Ivanke Uranjekove. Modul parcele celjske mreže je znašal 6 m (20 čevljev), tako, da sta se po dve parceli stikali, med pari parcel pa so bili trimetrski (10 čevljev) široki požarni presledki.113 Situacija je bila torej malone natanko taka kot v Radovljici, katere srednjeveška zasnova tudi sicer v marsičem spominja na staro Celje. Tudi tam na eni strani ulice oziroma trga nastopajo približno 6 m široke zemljiške parcele, na stranici, kjer so novi tržani zidali stanovanja in gospodarska poslopja ter si urejali vrtove. Zemljiška razdelitev nasprotne, severne stranice pa je bila — spet tako kot v Celju — neenotna in pridržana za posebne potrebe fevdalca in mesta.ltb Skratka, srednjeveško Celje je po zasnovi identično s srednjeveško Radovljico, ali, če hočemo biti spričo zasukane situacije natančni, gre za isto, le da zrcalno zasukano podobo. Takšna situacija: na eni strani v svojih možnostih strogo omejeni tržani, na drugi gosposka, ki si je svoj prostor odmerila z večjim vatlom — to je zakonitost, ki jo lahko zaznamo tudi pri drugih slovenskih trgih, tako v Kranju in še kje. V Celju potemtakem ini naključje, da sta bili na zahodni strani trga H'ohenwarterjeva hiša in celjska orožarnica, pozneje pa tudi magistrat. Neenakomerne parcele na tej strani so torej prav tako srednjeveškega izvira kot ozke in globoke parcele na vzhodni strani trga. Pri opisu prvotne podobe Celja smo se nalašč izognili minoritskemu samostanu. Ta je zanesljivo listinsko izpričan šele leta 1310, ko je bila posvečena minoritska Marijina cerkev,12 in v ta čas sodijo tudi njegove najstarejše ohranjene stavbne sestavine;13 pri tem še vedno lahko dopuščamo možnost, da je stal prvotni samostan že za časa prve, čeprav sporne omembe leta 1241, le da je bil takrat še lesen. Od marsikje po svetu so (znana pričevanja, da so se prvi menihi, ki so prišli v neko naselbino, začasno naselili v pomožnih stavbah. Z vidika srednjeveškega Celja je pri tem pomembno, da so ti minoriti, kot je bilo pri beraških redovih tedaj v navadi, izbrali prostor za svoj samostan in svojo redovno cerkev zunaj strnjene aglomeracije, a vendar v njeni neposredni bližini, na njenem severozahodnem robu. Tako v prvem obdobju na značaj urbanega jedra takratnega naselja niso imeli neposrednega vpliva. Na tem mestu bi nemara kazalo opozoriti še na žal le enkrat sam-krat leto 1328 omenjeni samostan sv. Klare, ki naj bi tudi obstajal v Celju. Ta bi bil lahko sočasen z minoritskim samostanom, vendar ne le da ne poznamo njegove lokacije, ampak je še celo njegova omembna sporna, saj je ne potrjuje noben drug zgodovinski vir.14 Podobno kot z minoriti je bilo s starim celjskim gradom. Ta s Bvojo dislocirano lego na strmi pečini nad Savinjo na razvoj naselbine v urbanem smislu ni mogel neposredno vplivati, čeprav je kot obrambna točka imel vlogo njenega zaščitnika. Tako se je naselbina razvijala po svojih imanentnih zakonitostih in je doživela pomembnejši razcvet šele potem, ko je postala trg. Šele na koncu tega obdobja, ko je imelo Celje še značaj sejemske vasi, sta minoritski samostan in grad dopolnila njegovo vedutno fiziognomijo, a na značaj kraja in njegove poselitve sprva še nista delovala kot katalizatorja. Kdaj je Celje dobilo trške pravice, ni znano. Prvikrat se omenja kot trg v listini iz leta 1323, s katero so vovbrški grofje, takratni fevdalni lastniki Celja, zastavili svojo celjsko posest koroškemu deželnemu maršalu Aufensteinu. Del listine, ki nas tu zanima, se v prevodu glasi: »Mi, grofica Elizabeta Vovbrška, in mi, grof Ulrik Pfannberški, sporočamo ..., da smo se... odločili zastaviti za tri leta našo pravo dediščino grad Celje in trg pod njim in stolp, ki stoji v trgu, in plemiče, ki so naseljeni v trgu, in oborožence, ki k njim spadajo, z vsemi pravicami in ljudmi in posestvi, ki spadajo k trgu... plemenitemu možu gospodu Konradu Aufensteinerju .. ,«15 Celje je torej na pragu 14. stoletja imelo status trga, obenem pa je tu stal stolp, ki se je pozneje razrasel v mestni grad — današnjo šlandrovo vojašnico. Naselje je dosihmal že preraslo okvire sejemske vasi; hiše meščanov se niso več razvrščale le okoli osrednjega trga, pač pa so segle Že dlje proti severu vzdolž današnje Stanetove ulice, do neke mere pa je bila bržčas pozidana tudi Dolga, poznejša Gosposka oziroma Zidanškova ulica. V tem obdobju se je pokazala odločilna vloga minoritskega samostana pri nadaljnji rasti naselja. Kot smo videli, je bila leta 1310 že posvečena nova, zidana cerkev, ki je morda zamenjala prejšnjo začasno, in takrat je pač stal že tudi zidani samostan, koncipiran na klasičen, štirioglat način, kjer trije trakti, prislonjeni k cerkvi, oblikujejo zaprto kvadratno notranje dvorišče, obogateno z arkadnim križnim hodnikom. Samostan s svojimi vrtovi na severu, ter trški stolp zahodno od naselja, sta determinirala severno in zahodno stranico kareja, znotraj katerega se je razvijala trška naselbina, na vzhodu zamejena z Voglajno in na jugu s Savinjo. Ta kare je bil obenem okvir poznejšega mesta, zajetega v mejah mestnega obzidja. V listini iz leta 1323 pa nas pritegne še neka druga podrobnost. V njej ni beseda le o trgu in o gradu, ampak tudi o plemičih in oborožencih, ki so tam prebivali. Kot vemo, je bila značilna oblika prebivališča nižjega plemstva v tem času visoka stolpasta hiša, podobna graščini na Keblju na Pohorju, ki je bila sicer le izjemno in po posebnem privilegiju utrjena, skoraj vedno pa je stala samostojno zunaj strnjenega naselja.1« Takšna stolpasta stavba je bil pač tudi vovbrški stolp, omenjen v listini, saj tlorisni značaj poznejšega mestnega gradu nikjer ne kaže sledu o kakšnem pravem večnadstropnem stolpu fortifikacijskega značaja z ustrezno debelimi stenami, kakršne poznamo iz sočasne grajske arhitekture. Ce je bilo v trgu več plemstva in oborožencev, je moralo potemtakem obstajati tudi več podobnih stolpastih stavbnih zasnov. Da je sklep pravilen, nas prepričajo tudi druge ohranjene listine: 1352 Celjski grof Friderik I. je podelil svojemu vazalu Rudolfu Žovneškemu stolp, ki je bil nekdaj v posesti gospoda Zbelovskega, in še pet dvorov v celjskem trgu. 1387 Brata Rudolf in Ivan Grasel prodata celjskima grofoma Hermanu II. in Viljemu svoj stolp v Celju, ležeč nasproti sv. Maksimilijanu, štiri dvore, sadne vrtove in še druge pritikline, za 390 graških penezov. 1417 Katarina, vdova po Petru iz Fürstenfelda, zapusti v oporoki svojemu bratrancu Boltežarju Lesarju stolp, hišo in dvor v Celju.17 1414 Omenja se »schreibbhauzz«,18 pisarnica v mestu, predhodnica današnje grofije. Ugotovili smo, da so v trgu Celje v 14. stoletju poleg vovbrškega stolpa obstajali vsaj še trije drugi stolpi, če štejemo sem tudi leta 1417 omenjenega Katarininega, obstajali pa so tudi mnogi dvori. Nekateri so stali v naselju, drugi zunaj njega, tako že v 14. stoletju omenjeni Saurauerjev dvor Pobrežje ob Savinji pod Lisco ter Pruklerjev dvor ob Savinji pod gradom.19 Trg je torej imel že dovolj razgibano podobo, zlasti če upoštevamo še neogibne mline in nekatere druge stavbe v njenem obližju. Ob hišah so bili zelenjavni vrtovi in sadovnjaki, ni pa še nobenih poročil o izoblikovanih ulicah. V tej zvezi je nemara zanimiv podatek, da so v Celju že leta 1340 prvič izpričani Zidje-'« in da je prav židovska ulica tista, ki se že leta 1407 kot prva celjska ulica tudi poimensko omenja.21 Obstajala je torej vsekakor že v 14. stoletju, saj so Židje v tem času že povsod po srednji Evropi prebivali ločeno od ostalega prebivalstva. Tudi v Celju jih je bilo precej več, kot jih poimensko poznamo iz virov, saj listine naravno omenjajo le menjalce in posojevalce denarja, molče pa o imenih siromašne raje, ki je med židovskim prebivalstvom povsod prevladovala. Zal ne vemo, kje je ta ulica bila. Izginila je hkrati z Židi, ki jih je že Herman II. izgnal iz Celja.22 Kljub vsemu pa nam prav omemba te ulice omogoča spoznanje, da je bila vsaj v poznem 14. stoletju ulična mreža v Celju precej bolj razvita, kot bi sicer spričo pomanjkanja virov lahko sodili. Kolikšen je bil obseg trga, lahko le ocenjujemo. Zdi se, da je bil že enak pomeriju poznejšega mesta in da je poleg še ne docela izzidane mreže ulic na svojem vzhodnem delu in velikih površin (nepozidanih) v zahodnem delu zaobjel še minoritski samostan in morda katerega od naštetih stolpa-stih fevdalnih dvorov, grof Friderik I. pa ga je dal zavarovati z jarkom in nasipom.® Poznejše mestno obzidje se je najbrž naslonilo na prav ta, že obstoječi fortifikacijski sistem. Če strnemo svoje izsledke, se nam Celje v 13. stoletju pokaže kot trško naselje, s sklenjeno pozidavo na današnjem Tomšičevem trgu in delu Sta-netove ulice, s še redko pozidavo v Dolgi, današnji Zidanškovi ulici24 in podobno, če ne docela strnjeno pozidavo ulice, ki se je izoblikovala južno od minoritskega samostana, na današnjem Trgu V. kongresa in delu Prešernove ulice. Med zadnjima dvema ulicama so pač obstajale tudi prečne povezave in v eni takih ulic moramo iskati leta 1407 omenjeno židovsko ulico. Na skrajnjem jugozahodnem delu naselja se je bil nekdanji vovbrški stolp proti koncu stoletja že razrasel v pravi mestni grad, utrjen in zavarovan s samostojnim obzidjem, jarkom in nasipom, medtem ko je bilo naseSje zavarovano samo z jarkom in nasipom, brez obzidja, vendar s palisadami.23 Zunaj trškega pomerija so stale stavbe, stolpi in dvori posamičnih plemičev ter posameznikov, ki so bili oproščeni vsakdanjih fevdalnih dajatev (npr. brodarji), predvsem pa cerkev sv. Duha, ob kateri je že sredi 14. stoletja ustanovil celjski grof Friderik I. trški špital, ter cerkev sv. Maksimilijana, ob kateri je stal Graslov stolp — ob koncu 14. stoletja morda že prezidan v dvorec Celjanov. Ob sklepu moramo poudariti resnico, ki jo mnogi avtorji radi zanemarjajo, da stolpasta prebivališča nižjih fevdalcev, ki so izpričana v naselbini ali ob njej, niso imela fortifikacijskega značaja. Vse do srede 14. stoletja, to je do časa Friderika I., trg sploh ni bil utrjen, stolpi pa so fungirali kot neutrjeni plemiški dvori, šele ko sta se stari trški stolp in Graslov stolp razrasla v mestni palači, sta zaradi ranga svojih lastnikov Celjanov dobila tudi utrdbene sestavine in sta tako posredno prevzela tudi vlogo utrjenih trških postojank. Poročila o naselju in njegovih prebivalcih se v 15. stoletju hudo na-množe, tako da je naša predstava o Celju, kakršno je bilo na pragu novega veka, docela nazorna. Trdimo lahko, da je Celje takrat že izoblikovalo svojo fiziognomijo, ki jo je pozneje le še dopolnjevalo, ne pa spreminjalo. Listin-skim sporočilom se zdaj pridružujejo zapisi prvih obiskovalcev pa tudi spomeniški fond iz tega časa je bolje ohranjen in zgovornejši od stavbne dediščine preteklih stoletij. V tem času se poimensko omenjajo prve celjske ulice: 1407 — židovska ulica 1444 — Spodnja ali Dolga ulica (Zidanškova) 1445 — Mlinska ulica (od mestnega gradu proti Savinji) 1486 — Pasja ulica (Linhartova) Na obstoj nekaterih drugih ulic lahko posredno sklepamo po njihovih imenih, tako za Kovaško ulico (Lilekova), Nasutino (pač po obilici rimskega groblja, sedanji Trg revolucije) in Ulico k novim vratom (Prešernovo. Nova vrata so pozidali leta 1483). Tako le ob nekdanjih obrambnih jarkih in nasipih ,ob poznejšem mestnem obzidju v tem času še ni bilo -'izoblikovane ulične mreže, pač pa so bili tu urejeni dostopi do gospodarskih objektov meščanskih stavb ki so bile s svojimi lici obrnjene k notranjim ulicam, podobno, kot to še danes lahko opazujemo v Brežah na Koroškem ali v Glurnsu na Južnem Tirolskem. V tem času se omenjajo nekatere posamične hiše, tako nekdanja Erlauerjeva (Tomšičev trg 14, ki so jo grofje sprva uporabljali za orožarno in jo nato leta 1451 odstopili meščanom, da so si v njej uredili magistrat.26) Omenja se tudi Hohenwarterjeva hiša, v kateri je leta 1480 obstajala kapela sv. Trojice (danes Tomšičev trg 1327), obenem pa več drugih hiš, ki jih ne moremo vselej natančneje locirati. Pomembna med njimi je »hiša nasproti minoritskega samostana«. V njej vidijo nekateri poznejšo hišo z antikami v Zidanškovi ulici, ki je bila med zadnjo vojno porušena in v kateri je bil med leti 1459 — o. 1487 mestni špital s kapelo sv. Uršule.28 V naselju je v 15. stoletju utripalo živahno trgovsko in obrtno življenje, oblikovala se je čedalje veljavnejša plast meščanstva. Mnoge obrti so neposredno listinsko izpričane, na druge sklepamo po analogijah z drugimi srednjeveškimi mesti, zlasti če pri tem upoštevamo takratni način življenja. S posamičnimi predstavniki so izpričani tile: 1375 — mesar Eberwein 1389 — sedlar Waiden 1414 — kolar Siegel 1414 — krojač Štefan 1452 — trgovec Kramer 1460 — zlatar Goldschmid 1466 — kovači in tesarji Tem lahko prištejemo še gostilničarje, peke, usnjarje, čevljarje, sodarje, klobučarje, nogavičarje in rokavičarje, sedlarje ipd. živelj so dopolnjevali oboroženci, kleriki, nižje plemstvo in njihovi posli, v drugi polovici 15. stoletja pa tudi mitničarji, mestni stražniki in drugi. Iz procesa zoper Vero- niko Deseniško vemo za mestnega pravdača, leta 1460 je izpričan šolski vodja Pavel Pildhawer (šola je bila najprej v hiši z antikami, potlej pa se je preselila v špital pri kapeli sv. Elizabete), izza leta 1472 vemo za stražarja na minoritskem stolpu (ta je opazoval bližnje hribe s kresovi, ki so naznanjali prihod sovražnika ter dvignili preplah, če je v naselju pričelo goreti), že leta 1487 pa je izpričan tudi mestni zdravnik.-'9 Kadar so narekovale potrebe, je mesto občasno sprejemalo v službo tudi ljudi drugih poklicev, tako leta 1477 puškarje,80 zidarje za dela na mestnem obzidju in podobno. Tako ,kaže, da je bilo Celje v 15. stoletju naselbina z razvitim notranjim življenjem in dokajšnjim blagostanjem. O tem priča tudi po naključju ohranjeni testament celjskega meščana Fritza Schneiderja iz leta 1452, ki je zapustil svojim potomcem kar tri skrinje za obleko.31 Celje je doživelo največji razcvet za časa celjskih grofov, ki so imeli tu svoj sedež. Ce odštejemo njihovo skrb za razvoj obrti in zlasti trgovine, lahko rečemo, da v Celju tistihdob ni bilo pomembnejšega arhitekturnega dejanja, pri katerem ne bi bilo tako ali drugače soudeleženi. Omenili smo že, kako so nekdanji vovbrški stolp ob Sušnici in nekdanji Graslov stolp ob Koprivnici, ki sta bila nekdaj brez vsake strateške funkcije, pre-zidali v razkošni graščini in ju utrdili, da sta postala branika najbolj izpostavljenih strani naselja. O graščini ob Sušnici poroča Paolo Santonino: »Nekoliko nad vicedomovo rezidenco (današnjo grofijo, op. p.) obstaja v tem mestu prelepa palača, pozidana trdo v višini, opremljena s stolpi in bastijami, s treh strani obdana od globokega in širokega jarka. Na četrti strani sta reka in celjsko mestno obzidje. Tu so prebivali visoki gospodje grofje kadar so se mudili spodaj v mestu.. .«32 O knežjem dvorcu ob Koprivnici blizu sv. Maksimilijana pripoveduje Kronika grofov celjskih: »In prav v tem času je omenjeni Jan Vitovec porušil do temelja knežji dvorec, ki je stal pred mestom Celjem in se je imenoval Stolp. Bil je lepo in knežje zidan ter olepšan z veliko prijetnimi sadovnjaki in v njem so celjski grofje rajši prebivali, kadar so bili v Celju, kakor pa v velikem gradu, ki stoji v mestu.«®3 Nekoliko drugače poroča o istem dvorcu Santonino: »Tu je nekoč stal trden grad, rezidenca starih celjskih grofov. Iz strahu pred sovražniki, ki so bili z veliko vojsko v bližini, so grad do tal razvalili. In samo to kapelo (sv. Andreja, op. p.) so pustili stati, četudi je že betežna od starosti, saj je čudno lepo zidana in ima imenitne svetniške kipe.«34 Tako sodobniki. Njihovo sodbo težko presojamo, saj o nekdanji rezidenci »Stolp« ob Koprivnici ni več sledu, rezidenca ob Sušnici pa je povsem utilitarno predelana. Prav tako ne vemo, kakšen je bil delež celjskih grofov pri oblikovanju minoritske cerkve, kjer so imeli svojo družinsko grobnico. Oglejski patriarh Francesco Barbaro jo še leta 1594 označuje kot »la Chiesa di nobilissima struttura«,85 a težko je reči, kaj mu je bilo na njej kot humanistično razpoloženemu Italijanu tako povšeči. Njen tristran-no sklenjeni, z oporniki obdani in rebrasto svodeni prezbiterij se je ohranil do srede 19. stoletja, in je izviral nedvomno še iz časa posvetitve cerkve leta 1310, ladja je bila takrat nekoliko nižja od današnje, a prav tako še prvotna, delež Celjanov je bil tu bržčas le v opremi. Do današnjih dni se je ohranil kamniti timpanon nad zakristijskimi vrati, z upodobitvijo dveh celjskih grofov, adorantov, ki sta pokleknila pred Marijinim prestolom in se zatekla v zavetje k božji priprošnjici. Relief je nastal okoli leta 1370, a to je tudi edino, kar v cerkvi še spominja na gospostvo in mecenstvo mogočne celjske rodovine. Drugače je z opatijsko cerkvijo, pozidano na pragu 14. stoletja. Tu je delež Celjanov mnogo očitnejši. Grofje so obokali vse tri ladje nekdanje romansko-gotske bazilikalne cerkve, po vsem videzu so sodelovali pri po-slikavi njenega prezbiterija (ohranila se je freska Pohoda sv. Treh kraljev iz začetka 15. stoletja na njegovi severni steni), predvsem pa so o. leta 1400 po vzoru Sainte chapelle v Parizu pozidali slovito Marijino kapelo in jo okrog 1415 okrasili s freskami na oboku. Kvaliteta kamnoseškega okrasja in poslikave sodi v vrh gotskega umetniškega snovanja na Slovenskem in nam v današnji okrnjeni obliki posreduje vsaj približno predstavo o umetniški ravni arhitektur, ki so jih bili postavili Celjani, obenem pa govore te arhitekture tudi o veljavi mesta, za katerega (v katerem?) so bile ustvarjene. Meščanske hiše iz obdobja grofov Celjskih se niso ohranile. Kakšne so bile? O tem lahko le ugibamo. Bržčas v veliki meri še lesene. Ne le zaradi relativne zaostalosti naselja, ki nikoli ni doseglo ranga velikih evropskih mest, àmpak tudi zaradi srednjeveških norm, ki so bile takrat v veljavi in zaradi katerih je bilo za kamnite gradnje potrebno posebno dovoljenje fevdalnega gospoda. Kot analogijo vzemimo primer iz leta 1334, ko je brižin-ski škof Konrad dovolil Wulfingu iz Mitterdorfa, da pozida svojo hišo v Bistrici iz kamna do višine 12 čevljev (=3,66 m), kar ustreza višini ene etaže, v zgornjem delu pa da mora biti hiša lesena.30 Takšne so bile torej v 14. stoletju očitno tudi celjske hiše, zakaj le tako si lahko razlagamo, da se niso iz tega časa ohranili nobeni ostanki meščanskih stavb. Po požaru, ki je 1445 prizadel Celje — takrat sta pogoreli Dolga in Mlinska ulica37 — so hiše kajpak obnovili in ker je medtem že tudi strogi srednjeveški režim gradnje hudo popustil, lahko poslej v Celju sklepamo že tudi na v nadstropje zidane kamnite stavbe, ki pa so bile kajpak še vedno krite s skodlami in ne z mnogo varnejšo opeko; ta je bila takrat za navadnega meščana še dosti predraga, da bi si jo bil lahko privoščil. Tako so bili požari tudi posihmal dovolj pogostni, saj so izpričani tudi v letih 1502 in 1534. Eden izmed vzrokov je bil pač ta, da so bili dimniki največkrat še leseni in speljani kar na podstrešje, kot je bilo takrat splošno v navadi.38 Leta 1451 na Tiho nedeljo je grof Friderik II. povzdignil Celje v mesto in mu tako s pismom zagotovil pravice, ki jih je naselje vsaj v praksi in delno uživalo že prej. Meščane je osvobodil fevdalne odvisnosti in jim zagotovil privilegije, ki so jih imela druga štajerska mesta. Osvobojeni so bili raznih dajatev in tlake, ki je zavezovala Celjane samo še k pomoči pri delih na mestnem obzidju, obenem pa so dobili grajsko orožarnico v mestu, da bi jo prezidali v magistrat.39 že to leto so v Celju pričeli zidati mestno obzidje,40 dela pa so se vlekla več kot dvajset let, saj so ga končali šele leta 1473. Obzidje je oblikovalo skoraj pravilen pravokotnik in je v temeljnih potezah sledilo utrditvi starega trga. Na južni strani se je razpotegnilo vzdolž Savinje, na vzhodni vzdolž Voglajne, zahodno mejo je določal samostojno utrjeni mestni grad, severno minoritski samostan s svojimi vrtovi. Obzidje je bilo obdano z jarki in okopi, ki so jih leta 1488 še posebej utrdili s palisadami.41 Na vogalih je bilo okrepljeno z okroglimi stolpiči, posebej poudarjena pa so bila tudi mestna vrata: ljubljanska na zahodu, graška na severu in savinjska na jugu. Natančnejšo podobo o teh vratih nam posreduje Jungblutov akvarel savinjskih vrat iz celjske župnijske kronike, ki je nastal leta 1853. Stolp s široko vhodno odprtino v pritličju je enonadstropen in krit s strmo streho, ob vratih so še videti odprtine za verige vzdižnega mostu, nad njimi pa je napis AEIOU (Austria erit in orbe ultima — Avstrija sega prek vsega sveta), ter letnica 1466. Ker je bil jugovzhodni vogal mesta zavarovan z naravno prepreko, sotočjem Savinje in Hu-dinje, jugozahodni z močno utrjenim mestnim gradom in severovzhodni z utrjeno palačo ob Maksimilijanovi cerkvi, je bilo potrebno močneje zavarovati samo ekponirani severozahodni vogal mesta, zato je tu nastala najmogočnejša celjska mestna utrdba, današnji gledališki stolp. Mestni okvir je bil tako določen za nadaljnjih tristo let in se v tem obdobju ni več spreminjal. Rast mesta se je omejevala na pozidavo še prostih zelenih površin znotraj mestnega pomerija, a izven njega ni segla. Pri tem moramo odšteti le posamične zaselke, ki so že zgodaj nastali na mestnem obrobju, tako kot na primer Breg, ki je obstajal že v srednjem veku. Vendar pa nadaljnji razcvet Celja, enega najmlajših srednjeveških štajerskih mest, ni bil tak, kot je kazalo ob njegovi ustanovitvi. Leta 1456 so izumrli celjski grofje, veliki meceni, vnela se je nasledstvena vojna in temu so se pridružili še turški vpadi. O mirnem razvoju ni moglo biti več govora, saj so imenitnejši prebivalci bežali iz mesta in si drugod iskali varnejše domovanje. Le tako lahko razumemo, da je cesar Friderik naročil svojemu svetovalcu in grajskemu poveljniku Andreju Hohenwartu, naj sporoči prela-tom in plemičem, da morajo svoje opustele mestne hiše v letu dni spet pozidati in obljuditi z ljudmi; če tega ne bodo napravili, naj se jim hiše odvzamejo, popravijo in prodajo.42 Seveda pa stagnacija ni bila popolna. Obrt je cvetela in mesto si je marsikaj privoščilo. Tako je v drugi polovici 15. stoletja izpričana v Celju mestna ura, leta 1488 so v mestni hiši postavili lončene peči in zasteklili okna na magistratu, kar je tistihdob veljalo za precejšen luksuz.43 1. junija 1487 je Celje obiskal Paolo Santonino, spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha caorlijskega, škofa Pietra Barba, in si zapisal v svoj dnevnik: »Mesto Celje, ki so ga nekoč — kot beremo zapisano na starih kamnih — Celeja imenovali, leži v ravnini in takorekoč na njenem zahodnem koncu. Mimo njega teče proti jugu Savinja, po kateri se vsa provinca imenuje. Na tej strani ima nad 150 krakov dolg lesen most. V mestu je okoli 130 zidanih a s skodlami kritih hiš; nekatere med njimi so prav lepe. Znotraj mesta je tudi župnijska cerkev sv. Danijela, zelo lepa, tako v srednji kot v stranskih ladjah obokana cerkev. Ko so celjski grofje izumrli, je bila predlagateljska pravica prenešena na njegovo visokost cesarja. Cerkvi služijo vikar in štirje kaplani. V mestu je tudi minoritski samostan z lepo zidano cerkvijo, potlej dve manjši podružnici imenovane župnijske cerkve, župnija tačas ni preveč bogata. Mestni tloris je štirioglat, mestno obzidje je novo, širok in globok jarek ter okop in nasip povečujejo njegovo trdnost. V mestu je mogoče najti različne antične napisne kamne, mnogo lepo klesane kipe ali reliefe — bilo je pač svobodno rimsko mesto. Meščani ga imenujejo tudi Mala Troja. Tu bom dodal nekaj nagrobnih napisov, prepisanih s kamnov. Drugih, ki so od starosti poškodovani, ni mogoče brati.« V nadaljevanju poroča Santonino o dveh marmornih reliefih poleg južnih (špitalskih) oziroma savinjskih mestnih vrat. Na prvem sta bili upodobljeni človeški glavi z napisom, na drugem pa imenitna ženska, ki si je z levico opirala glavo, v desnici pa je držala posodo. Avtor omenja tudi marmorni napisni kamen z dvema orloma ob pokopaliških vratih pri veliki (Danijelovi) cerkvi, nato pa citira nekaj rimskih napisov.44 Ob koncu 15. stoletja je bilo torej v Celju že okoli 130 hiš, to število pa se tudi v naslednjih stoletjih ni preveč naglo večalo. Ulična mreža je bila v temeljnih potezah določena, saj je v mestu obstajala že večina tistih ulic, ki obstajajo še danes, z izjemo ulic, ki so se šele pozneje razvile ob notranji strani obrambnega obzidja in ki iz obrambnih vzrokov niso smele biti pozidane. Mestno križišče se je izoblikovalo na sečišču dveh ulic, koordinat, ki sta oblikovali hrbtenico mestnega uličnega tkiva, z absciso v povezavi med ljubljanskimi in poznejšimi novimi vrati na zahodni strani nalebine ter koordinato med graškimi in savinjskimi vrati. Brodarje, ki so nekdaj skrbeli za povezavo z okolico, so nadomestili novi mostovi, tako most čez Savinjo in most če Hudinjo, ki se že omenjata med mestnimi dogodki leta 1465 (mostnina).45 Prek Koprivnice in Sušnice so pač obstajale brvi. Življenje v mestu je bilo živahno. Gosposki del meščanov je prebival v trgu in delno v Dolgi (Zidanškovi) ulici, kjer so bile najlepše hiše. Te so v pritličju rabile za trgovino in obrt, v nadstropju pa za prebivanje. Edina takšna hiša, ki se nam je, čeprav predelana, ohranila do današnjih dni, je na Tomšičevem trgu 7. V vhodni veži ima še ohranjen gotski šilastoločni portal, na dvoriščni fasadi pa so fragment gotskega portala našli ob zadnjih prezidavah. Do njega so z dvorišča držale lesene stopnice, ki so povezovale pritličje z nadstropjem. Z obzidanim dvoriščem, kjer sta stranska zidova pomenila hkrati požarni zid in obenem mejo s sosedi na levi in desni, je bilo zadaj gospodarsko poslopje. Tu so bila skladišča, shrambe za poljske pridelke in morda prebivališča poslov, obrtnih pomočnikov in vajencev prvotnih lastnikov stavb. Podobno zasnovane so bile druge mestne hiše. Vsaka zase je bila sklenjena gospodarska enota, ki jo je vezala z zunanjim svetom samo ulica. Notranje življenje je bilo do dobršne mere skrito pred očmi sosedov in še celo za vodo so skrbeli lastni vodnjaki, postavljeni na dvoriščih ali v kleteh. Če je te zmanjkalo, so meščani pohiteli k mestnim vodnjakom, ki so bili postavljeni na trgih in križiščih ulic. Takšni vodnjaki so lepo vidni na nekaterih starih celjskih vedutah, tako Hötzlovi iz okrog leta 1750 in na znameniti Florijanovi sliki iz opatijske cerkve, ki je nastala okoli leta 1789.4" O higieni in čistoči takrat kajpak ni bilo dosti govora, čeprav je Santonino 1487 zapisal, da žive Celjani bolj čisto kot okoličani iz Savinjske doline.47 Ulice niso bile tlakovane, nesnago so meščani stresali ali zlivali kar skozi okna. Zato pa so morali nekatera najbolj umazana opravila opravljati zunaj mestnega zidovja. Tako mesarji niso smeli klati živine v naselju, ampak ob vodi, na savinjskem nabrežju.48 Toda tudi obrtno življenje se ni odvijalo samo v urejenih prodajalnicah. Mnogo blaga so prodali na stojnicah in posamični obrtniki so imeli natančno določena mesta, kjer so jih smeli postaviti. Tako so mesarji prodajali meso na stojnicah v Mlinski ulici. Ta je tik mestnega gradu držala skozi Savinjska vratca proti Savinji in tamošnjemu mlinu in je zaradi tega pozneje dobila ime Mesarska ulica. Ob semanjih dneh so meščani prodajali svoje blago na stojnicah zunaj obzidja, postavljenih na mestnih okopih, mestu pa so morali zato plačati določeno odškodnino.« No, zunaj mestnega obzidja je bilo tudi sicer kar živahno. Po Savinji so prihajali splavarji in meščani so se kar ob bregu oskrbovali s potrebnim lesom.3« Za zabavo je bilo poskrbljeno, kadar so tu, vsem meščanom na očeh, s posebno napravo metali v vodo peke, ki so pekli premajhne štruce kruha .. .31 Tuji trgovci so imeli manj ugodnosti. Blago, ki so ga bili pripeljali ali pa je bilo namenjeno drugam, so morali v mestu preložiti. Ute, v katerih so ga začasno spravljali, so bile blizu mestnih vrat, prelaganje blaga pa je prinašalo mestu precej dohodkov. Zunaj mesta so bila polja in travniki, tu in tam je stala kakšna cerkev ali dvor. Nekaj dvorov so postavili že Celjani, drugi so bili last imovitejših meščanov, a so bili izvzeti od dajatev in so imeli status svobodnih hiš. Med pomembnejšimi omenimo Gozdni dvor pri Medlogu, kjer so imeli Celjani svoj zverinjak, dalje Zgornji Lanovž, Freienberški dvorec na mestu današnje vrtnarske šole v Medlogu in še nekaj manjših, napol kmečkih dvorcev. Toda to so bili le otoki. Mesto je sredi njih učinkovalo strnjeno, iznad horizontale mestnega obzidja so se kot dominante vzdigovali samo zvoniki obeh mestnih cerkva, župnijske in minoritske. Le spodnji grad in sredi 15. stoletja tudi celjski dvorec ob Koprivnici sta s svojima masama poživljala nerazgibano mestno silhueto. MED RENESANSO IN VELIKIM POŽAROM Obdobje med koncem 15. stoletja in velikim požarom 1789 pomeni čas konsolidacije mestne naselbine, ki tačas še ostaja v okvirih srednjeveškega obzidja. Nove stavbe nastajajo predvsem na račun še nepozidanih mestnih površin in pozneje ob naslonu na mestno obzidje, ko je to zaradi spremenjene vojaške tehnike izgubilo svoj obrambni pomen. Mesto se torej v tem obdobju razrašča predvsem navznoter, gosti in kompletira se ulična mreža, nekdanji zagon, ki smo ga srečali v zadnjem stoletju vladavine celjskih grofov, pa zlagoma usiha. Naselbina kot da se je zaprla vase; živi v ustaljenem ritmu in razen občasnih naravnih katastrof nič ne prekine teka njenega življenja. Tudi vloga, ki jo je mesto dobilo kot središče celjske grofije in pozneje po reorganizaciji državne uprave za časa Marije Terezije okoli 1750, kot središče celjske četrti, na tem ničesar ne spremeni. Meščanstvo, ki je ob koncu 15. stoletja že postalo toliko premožno in veljavno, da si je pričelo pridobivati plemiške naslove in prevzemati v zakup gradove izumrlih plemiških rodovin,52 počasi stagnira in se zapira v ozki, okosteneli svet obrtniških cehov, z njihovimi togimi normami in pravili. Odsev te togosti se kaže tudi v stavbni dejavnosti. Če je Celje ob koncu srednjega veka še skušalo ujeti korak z drugimi, večjimi in pomembnejšimi deželnimi mesti, se zdaj njegove ambicije omejujejo na to, da vsaj v modnem okusu sledi času, pa še tu je vselej nekoliko v zamudi. Usihanje polnih, ustvarjalnih življenjskih sokov se kaže tudi v umetniški dejavnosti. V Celju sicer vlivajo zvonove, izdelujejo kositrne posode, pa tudi nekaj podobarjev je na delu, a nikjer ni sledu o stavbarjih, ki bi se s svojo dejavnostjo uveljavili v širšem prostoru, nikjer o rezbarjih, katerih delo bi imelo širši pomen. Res, sredi 18. stoletja deluje v mestu delavnica Gallov, ki s svojimi rezbarskimi izdelki oskrbuje naročnike po vsem celjskem območju. A vendar je to le delavnica, ki ni dosegla niti umetniške moči Mersijeve delavnice iz Rogatca, da ne govorimo o umetniškem potencialu delavnic, kakršni sta bili Straubova ali Königerjeva. In čeprav je v bližnji in daljnji okolici Celja vrsta cerkva in tudi nekaj graščin z odlično baročno stensko poslikavo, med nastopajočimi slikarji: Lerchingerjem, Wagingerjem ali Jelovškom, ki je delal tudi v celjski opatijski cerkvi, ne srečamo Celjana. Mesto se je torej v opisanem obdobju umaknilo v provincilano zatišje, v nekakšno letargijo, iz katere ga je prebudilo šele narodnostno vrenje sredi in v drugi polovici 19. stoletja. Čas, ki je nezadržema ubiral svojo pot, se ga je dotaknil samo na zunaj. Novejše preobleke so le za silo prekrile srednjeveško stavbno dediščino in le tu in tam, če so to narekovale izjemne okoliščine, naletimo na pomembnejše arhitekturno dejanje. Tako iz splošnega okvira izstopata samo renesančna grofija in poznobaročni Prothasijev dvorec, vse drugo so adaptacije in predelave, ki so sicer spremenile zunanjo podobo posamičnih arhitektur, niso pa bistveno vplivale na urbano atmosfero mesta. Podobo, ki jo je izoblikovalo Celje v 16. in 17. stoletju nam najnazorneje predoči znameniti Vischerjev bakrorez iz okoli leta 1681. Mesto, ki je na upodobitvi prikazano pri pogledu z juga, se še ni izvilo iz objema srednjeveških stavb. Njegova južna fronta je utrjena s tremi okroglimi stolpi in stolpastimi mestnimi vrati, izza obzidja pa se vzdigujejo mase spodnjega celjskega gradu in mestnega špitala. Nad gručasto stisnjenimi hišami kot vseobvladujoča gmota izstopa župnijska cerkev s svojim še vedno gotskim zvonikom, levo v ozadju mesta pa pogledujeta preh streh zvonika minori tov. Celje se nam na tej podobi kaže kot tipično provincialno srednjeveško mestece, ki na zunaj z ničemer ne razodeva, da je že pred malone dvema stoletjema napočila nova doba. Nove potrebe in novi okus so našli svoj odsev le v posamičnih arhitekturah, ki so mestno podobo dopolnjevale, niso pa spreminjale temeljev njenega urbanega značaja. Toda tudi razvidna stavbna dediščina iz tega časa je skromna. Hiša z renesančnim portalom na Tomšičevem trgu št. 13, ki ima na prekladi letnici 1548 in 1673, je nekdanja Hohenwar ter jeva hiša, ki se disciplinirano podreja srednjeveški ulični črti. Isto velja za stavbo v Zidanškovi ulici št. 3, ki je imela nekdaj na renesančnem portalu s celjskimi zvezdami vklesano letnico 1571 in ki jo poznamo pod imenom kvartirna hiša. Razloček je le ta, da je stavba nastala s spojitvijo dveh sosednjih starejših hiš in je zato v ulični fronti s sicer ožjimi hišnimi fasadami zavzela ustrezno več prostora. Toda to sta edini profani meščanski stavbi v Celju, ki ju zanesljivo lahko datiramo v 16. stoletje in ki sta se pač zaradi svoje pomembnosti ohranili do današnjih dni, če pri tem odštejemo župnišče, ki v svojem pritličnem delu tudi še izvira iz leta 1590. Potlej v celjskem mestnem tkivu vse do začetka 19. stoletja ni mogoče evidentirati nobene prominentnejše meščanske stavbe. Kot izjema nastopa hiša na Tomšičevem trgu 9 s fasado iz druge polovice 18. stoletja, ki so jo leta 1930 povišali za eno nadstropje.53 Vse to kajpak ne pomeni, da se v Celju od 16. pa vse do konca 18. stoletja ni ničesar dogajalo. Če pri tem odštejemo modernizacijo mestnih utrdb v letih 1530—1540, je ob koncu 16. stoletja Celje dobilo grofijo, pomembno fevdalno arhitekturo, ki so jo že na začetku 17. stoletja na prednji strani opremili z arkadami in ki je determinirala nadaljnje oblikovanje tega mestnega predela — ta se je po prizidavi med zadnjo vojno uničenega baročnega trakta, ki se je naslanjal na zahodni bok palače, izoblikoval v pravi trg. Druga stavba, ki ji gre pri dokončni urbani podobi zahodnega dela starega mesta posebna vloga, je nekdanji Prothasijev dvorec, fevdalna palača na Trgu svobode 10, ki so jo pozidali ob koncu 18. stoletja. S svojo enajst-osno fasado je formirala severno stranico Nasutine — današnjega Trga svobode. Medtem ko meščanstvo in delno plemstvo še zidata znotraj srednjeveškega mestnega pomerija, pa nove cerkvene stavbe nastajajo zunaj mestnih meja. že med leti 1609—1613 so kapucini v siloviti protireformacijski vnemi na planoti pod sv. Miklavžem pozidali cerkev sv. Cecilije s samostanom.54 Tej se je leta 1680 v zahvalo, da je prenehala kuga, pridružila tudi cerkev sv. Jožefa na današnjem Aljaževem hribu.55 Za mestno veduto so bile pri tem posebej pomembne na začetku 18. stoletja postavljene križevpotne kapelice ob poti, ki je držala k sv. Jožefu, t. im. Kalvarija, medtem ko modernizacija mestnih cerkva, ki so po požaru leta 1687 dobile baročno preobleko, mestne fiziognomije ni mogla bistveno spremeniti. Če na kratko strnemo, se nam ob koncu 18. stoletja pokaže Celje v podobi, kot nam jo posredujeta ohranjeni kopiji izgubljenega Hötzlovega originala iz leta 1750, na katerih je mesto upodobljeno v ptičji perspektivi z nadrobnostmi, kakršne bi na starejših vedutah zaman iskali. Celje je na upodobitvi prikazano s severovzhoda, še vedno je vklenjeno v regularno pravokotno obrambno zidovje ter povezano z okolico prek mostov, ki ob graških in ljubljanskih vratih drže čez vodni jarek, na jugu ob špitalskih vratih pa prek Savinje. Mestna okolica je večidel še vedno nepozidana. Razen cerkva in dvorov so se tu in tam izoblikovali manjši zaselki, ki štejejo po nekaj hiš. Sklenjena je samo vrsta hišic na Dolgem polju, na desnem bregu Savinje, med severno stranico mestnega obzidja in cerkvijo sv. Duha. V ozadju na levi se vrh griča strmo vzdiguje celjski grad, ki je še v celoti ohranjen in pokrit. Vzhodno stran mesta obvladuje cerkev sv. Jožefa z dvema mogočnima baročnima zvonikoma, pot do nje pa drži mimo križev-potnih kapel. Iznad zaselka Na Bregu se kaže kapucinski samostan s cerkvico sv. Miklavža v ozadju. Ob Hudinji pred mestom je na desnem bregu cerkev sv. Maksimilijana z istoimensko kapelo in leta 1962 porušeno cerkvijo sv. Duha, obdano z obzidanim pokopališčem. Desno od te cerkve je Spodnji Rožni dvor z baročnim Marijinim znamenjem v ozadju, na skrajni desni pa dvorec Gornji Lanovž. Kapele ob graških vratih za zdaj še ne moremo iden- Vrata z aratdkami pred zadnjo vojno ______ tificirati, znana pa tudi ni z nobene druge upodobitve, stavbe zahodno od nje pa so prednice hiš ob severnem delu Stanetove ulice. Značilnosti mestne podobe, kakršna je bila sredi 18. stoletja, so na veduti kljub njeni shematičnosti lepo razvidne. Srednjeveško obzidje z dvojno vrsto strelnih lin je utrjeno s šestimi stolpi, stolpasto utrjena pa so tudi graška in špitalska mestna vrata. Graška in ljubljanska vrata so dodatno opremljena z barbakanoma. Znotraj obzidja se je dokončno izoblikoval značilni raster ulic in trgov s poudarkom na Tomšičevem trgu. Tam, kjer se trg lijakasto razširi in kjer stoji danes Marijino znamenje, je na sliki upodobljena železna kletka, v kateri so izpostavljali celjske peke, ki so pekli premajhne štruce kruha. V jugovzhodnem delu mesta je špital z Elizabetino kapelo, tik ob njem pa župnijska cerkev, katere zvonik ima baročno izoblikovano kapo. Severni del mesta obvladuje minoritski samostan s cerkvijo, ki ima še svoj stari, visoki gotski kor in oba zvonika. Ob južnem delu obzidja stoji najmogočnejša stavba v mestu, stara grofija, jugozahodni del mesta pa obvladuje mestni grad, ki je z jarkom in obzidjem ločen od naselja. Zunaj mesta, ob obeh glavnih vpadnicah pri ljubljanskih in graških vratih, sta mitnici, kjer so deželani in tuji trgovci plačevali mitnino, preden so smeli v mestu prodajati svoje pridelke in blago. Z vidika našega razmišljanja je pomemben predvsem raster ulic. Hiše na Tomšičevem trgu in v Stanetovi ulici so se v sklenjeni vrsti nanizale prav do graških vrat, Zidanškova ulica je docela pozidana samo s fronto hiš na severni strani, kjer se prelije v Trg svobode, medtem ko je njena južna stran pozidana samo do polovice — severna fronta hiš oblikuje v svojem zahodnem delu sklenjen trg, ki ga na južni strani zapira palača grofije. Do minoritske Marijine cerkve je formirana tudi Prešernova ulica, ki se ob zahodnem cerkvenem pročelju razširi v trg. Vrsta hiš se približno v današnji gradbeni črti nadaljuje le na južni strani, na severni pa teče črta ob severni strani cerkvene ladje. Trg svobode je zamejen s hišami le na vzhodni strani; na zahodni se prosto odpira proti obzidju. Gledališka in Linhartova ulica sta nakazani v zametkih, na obzidje, ki je bilo medtem izgubilo svojo obrambno funkcijo, pa so se naslonile prve stavbe, ki še niso mogle izoblikovati ulic. V mestu je še veliko zelenih ali vsaj nepozidanih površin, kar velja za obe polovici mestnega pomerija, tisto vzhodno in tisto zahodno od Tomšičevega trga. Tu so bili ponajveč zelenjavni vrtovi, pa še ti povečini neobzidani. Le posamične večje stavbe imajo ograjene vrtove, zanimivo pa je, da je večina hiš že eno ali dvonadstropnih. Izven mesta se kot strnjen zaselek uveljav-Ije le Breg, vendar je bilo takšno tudi že Gaberje, kot razberemo iz približno sočasnega Cerronijevega akvarela. V primerjavi z našimi ugotovitvami o poznosrednjeveškem Celju ni videti bistvenega napredka, čeprav se je bilo medtem število hiš od okoli 130 ob koncu 15. stoletja povzpelo že na blizu 180 — sem pa so kajpak vštete Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno tudi okoliške stavbe. Zunaj mesta je delovalo le fužinarstvo,36 apneništvo in kamnolomstvo ter opekarništvo — opekarnica je bila, kot razberemo iz že omenjene Cerronijeve upodobitve, severno od cerkve sv. Duha na Dolgem polju. Vendar pa je mestni okvir kljub vsemu kmalu postal pretesen za nadaljnji razvoj naselja, čeprav gredo cenitve o številu celjskega mestnega prebivalstva včasih tudi na račun prebivalcev v predmestjih. Tistih okroglo štirideset novih hiš, kolikor so jih v treh stoletjih od konca 15. do konca 18. stoletja v Celju pozidali, je zadoščalo, da so se zlagoma zapolnile praznine, ki so ob koncu 15. stoletja še obstajale. Dodamo lahko le še to, da so bile takrat že tlakovane nekatere celjske ulice, saj je npr. že leta 1745 beseda o tem, da so pred minoritskim samostanom obnovili mestni tlak.57 V zadnjih dveh desetletjih pred velikim požarom leta 1798 so pričeli odstranjevati posamične dele mestnega obzidja. Ko pa je takrat, dne 5. aprila, mesto docela pogorelo — neprizadete so ostale le štiri hiše — in so ga pričeli graditi na novo, je bila usoda srednjeveškega obzidja in s tem okvir starega mesta do kraja zapečatena. Že v letih 1775—1776 so podrli ljubljanska vrata in odstranili renesančni barbakan pred graškimi vrati, leta 1785, torej tri leta pred požarom, pa je mestna občina prodala zasebnikom obzidje in jarek. Toda šele na pragu 19. stoletja, med leti 1802—1804, so pričeli podirati obzidje okoli mestnega gradu in zapisavati tamošnje jarke (posledica je bila, da se je stavbna črta vzhodne fronte Trga revolucije lahko po- maknila navznoter proti zahodu na današnjo stavbno črto), obenem pa so podrli mitnico ob Špitalskih vratih in Graška vrata. V naslednjih letih so nato podrli še dobršen del preostalega obzidja, predvsem pa zasuli jarke in tam uredili nove ceste. Nadaljnji razvoj Celja je bil povezan z novo železniško progo Dunaj—Trst, ki je povzročila nagel razmah industrializacije, posledica pa je bila pospešena rast mesta prek meja starega mestnega po-merija. Razvoj, ki smo ga nakazali v zgornjem odstavku, se kaže v dveh značilnih fazah. Prva obsega čas revitalizacije po požaru uničenega mesta in sega nekako do šestdesetih let 19. stoletja, ko se v Celju prično uveljavljati historični slogi, drugi sega do prve svetovne vojne 1914, ko že razširjeno, a še vedno kompaktno mestno tkivo dobi poteze, ki še danes determinirajo njegov značaj. Od udarca, ki ga je Celju prizadel požar 1798, si mesto dolgo ni opomoglo. Desetletja dolgo spremljamo prizadevanja za njegovo obnovo in le tu in tam zrase kak nov objekt, ki zamenja starega. Celje ni imelo gospodarske moči, da bi že v tem obdobju preraslo skromne možnosti provincialne naselbine in tako je njegova podoba v vsej prvi polovici 19. stoletja in še dolgo potem podoba mesteca, katerega značaj je prej trški kot mestni — izraz mesto opredeljuje le njegov pravni status, ne pa njegove bistvene poteze. Le dokaj diferencirana tlorisna zasnova z razvito mrežo ulic in trgov, ki so jo izoblikovala prejšnja stoletja, ga povzdiguje nad kraje v okolici, vse drugo ostaja v mejah skromnih, neambicioznih hotenj. Malo je stavb, ki bi želele biti več kot dom in delavnica svojega lastnika in to določa tudi dimenzije teh arhitektur v prostoru. Le na Tomšičevem trgu so hiše dosledno vsaj Glavni (Tomšičev) trg pred prvo svetovno vojno Kapucinski most pred prvo svetovno vojno enonadstropne, povsod drugod nastopajo pritlični objekti, na samem obrobju pa celo želarske kajže, pomešane s hlevi in kozolci. Veliko prostora je zlasti za hišami še nepozidanega. Tu so ohišnice meščanov in njive, za hišami imovitejših celjskih prebivalcev pa oblikovani mali parki zasebnega značaja.58. Zunanjo podobo stranskih ulic še vedno opredeljujejo zidana kamnita stopnišča, na trgih in križiščih srečujemo vodnjake, ponekod, kot denimo na Trgu V. kongresa, ali v Zidanškovi ulici, pa so ob hišah kamnite klopi, zavarovane s pločevinastimi strehami, ki so jih do kraja odstranili leta 1873. Ulice so še vedno krivenčaste, netlakovane. Marsikje nastopajo ožine — tako npr. ob šurbijevi in Jelenčevi hiši na zahodnem koncu Trga V. kongresa — ki so jih izravnali šele ob koncu stoletja. Zunanjščina stavb je klasicistično preprosta, členjene so le najimenitnejše hiše. Celo fasada starega magistrata na Tomšičevem trgu, ki ga je v letih 1809/10 obnovil Leopold M. Duslinger,59 je le malenkostno členjena z lizenami in nadstrešnim stolpičem. Šele pri gradnji novega magistrata v letih 1830— 1832, ki pomeni prav za prav le temeljito adaptacijo starejše stavbe, pridejo do polne veljave stilna hotenja dobe, ki se izražajo v klasicistični, oblikovno jasni, a vendar dovolj bogati in izraziti členitvi. Podobno velja za približno istočasno pozidano stavbo kresije. 1847 je v Celje pripeljala južna železnica — moment, ki je za mestni razvoj prelomnega pomena, železnica je zlasti po zgraditvi proge do Trsta leta 1857, ki je povezala cesarski Dunaj z morjem, prinesla mestu nove možnosti gospodarskega razvoja, nove potrebe pa so spodbudile tudi intenzivnejšo gradnjo. Ta se sprva kaže zlasti v rasti mesta v višino. Druga za drugo se nekdanje pritlične hišice spreminjajo v enonadstropne, nadstropne v dvonadstropne, vzporedno pa se spreminjajo tudi njihove fasade, ki v skromnejših oblikah povzemajo sodobne likovne vzore iz večjih središč. Med največjimi dejanji iz tega časa je gradnja pošte na Trgu V. kongresa (današnja tiskarna Aero), ki jo je 1860 (letnica na čelu fasade) na novo postavil Kuntara. Vendar pa se naloge zlagoma večajo. Stara mestna lupina je večidel pozidana, mesto se zlasti ob nekdanji Graški ulici in na vzhodnem robu mesta — kjer ga naposled zameji železnica — širi navzven. Nastajati prično prve novo koncipirane stavbe, ki niso več le tri ali petosne, marveč včasih celo devetosne in sežejo v višino dveh nadstropij. Razvoja, ki je toliko časa stagniral, zdaj ni mogoče več ustaviti. Momenti, ki nakazujejo nadaljnji mestni razvoj so zlasti tile: 1850 — Zasujejo severni obrambni jarek in podrejo južni del mitnice ob Graških vratih. V naslednjih desetletjih sukcesivno pozidavajo Vodnikovo ulico. 1851 — Porušijo Vodna vrata. 1858 — V mestnem parku zasadijo kostanjevo alejo. 1862 — Občina se odloči za ureditev pločnikov. 1867 — Tomšičev trg in več drugih ulic (Prešernovo, Stanetovo, Ljubljansko, Trg V. kongresa) tlakujejo z mačjimi glavami. Martin Lenz, Petnice ob Savinji ok. 1. 1930 1871 — Regulirajo tedaj še malone nepozidano Vodnikovo ulico. 1872 — Ing. Viljem Hallada izdela prvi ureditveni in razširitveni mestni načrt. — Obratovati prične plinarna. V mestu uvedejo plinsko razsvetljavo, ki nadomesti dotedanjo petrolejko. 1873 — V Gaberju postavijo Cinkarno. 1879 — Po občinskem odloku morajo vsi meščani pred novimi hišami urediti pločnik. 1880 — Trg V. kongresa tlakujejo z granitnimi kockami (Tomšičev trg šele 1888). 1881 — Na Trgu revolucije postavijo bronast spomenik Jožefu II. Pomemben mejnik v tem razvoju pomeni leto 1887. Z dograditvijo poslopja Hranilnice, ki ga je projektiral Hans Frauneder iz Brucka ob Muri, dobi Celje prvo velikomestno stavbo, pozidano v historičnem slogu po velikih dunajskih vzorih, že dve leti poprej je celjski arhitekt Vladimir Walter na mestu starega pozidal novo gledališče, nato pa se nove, velikopotezno zasnovane stavbe kar vrstijo: 1889—1892 — tri dvonadstropne stavbe na Savinjskem nabrežju po načrtih ing. Vladimira Walterja. 1889 — Wokaunova hiša v Zidanškovi ulici 19 po načrtih nekega domnevno graškega arhitekta. Staro sodišče, pred 1. 1896 (današnji Trg svobode) BiwRfi Spomenik Jožefu II. na današnjem Trgu svobode 1889—1908 — Pozidajo Cankarjevo ulico. 1891 — Nova stilna fasada na hiši Tomšičev trg 1. — Regulirajo Trg revolucije in obenem podrejo tamošnje hišice, o. 1891 — Edvard Erti postavi eno stilno najlepših takratnih hiš v mestu, Miklošičeva 3 1896—1897 — Češki arhitekt J. Vladimir Hrasky pozida Narodni dom. 1897—1898 — Družba Biireau für Postbauten z Dunaja (ing. Schneider) po- zida novo pošto v neorenesančnem slogu. 1898—1900 — Viktor pl. Thomka izdela novi regulacijski mestni načrt. 1905 — V Vodnikovi ulici pozidajo Dekliško šolo. — Z novim prebojem povežejo Gubčevo in Cankarjevo ulico, 1905—1907 — Dunajski arhitekt Peter Pavel Brang postavi Deutsches Haus v slogu staronemške gotike. 1907 — Pritlični paviljon v Prešernovi ulici — najčistejša secesija. 1909 — Prva trinadstropna stavba v Celju na vogalu Cankarjeve, Sta- netove in Lilekove ulice. Načrt Ferdinand Gologranc. 1911—1912 — Arhitekt Richard Kloss iz Gradca pozida Deško osnovno šolo, današnje Učiteljišče. Tu je prvič v Celju uporabljena železo-betonska konstrukcija. 1913 — Mesto dobi elektriko. 1914 — Na Otoku pozidajo novo stavbo gimnazije. Že bežen pogled na izbir nekaterih najzanimivejših celjskih stavb iz obdobja 1885—1914 nam pokaže, v katero smer je šel mestni razvoj. Tuji arhitekti, ki so v veliki meri zamenjali domače stavbenike, so v času izostrenih narodnostnih bojev in s tem pogojenega tekmovanja med nasprotnima strankama uveljavili v Celju arhitekturo historičnih slogov svetovljanskih dimenzij, ki nastopa zlasti na obodu nekdaj z obzidjem vklenjenega starega mestnega jedra, formira sklenjene stavbne bloke in s tem novo, regularno ulično mrežo s sistemom pravokotno sekajočih se komunikacij. Z urbanističnega vidika je pri tem pomembna Krožna ulica (Cankarjeva, Vodnikova), ki je nastala po zgledu dunajskega Ringa. število prebivalstva nenehno narašča in se je npr. od 4224 ljudi v letu 1869 povzpelo že leta 1890 na 6364 prebivalcev (všteta so tudi predmestja: Graško, Ljubljansko in Vodno). V bore dvajsetih letih se je torej povečalo kar za 50 °/o. Pri tem pa je število hiš že leta 1865 doseglo številko 350, kar pomeni, da se je gostota pozidave že samo znotraj starega mestnega jedra praktično podvojila v primerjavi z gostoto hiš ob koncu 18. stoletja. Naravna posledica je bila, da v tem času malone povsem izginejo zelene površine, ki so še vso prvo polovico 19. stoletja značilno sooblikovale mestno podobo. Vlogo zasebnih zelenic vsaj delno prevzame na novo urejeni mestni park na desnem bregu Savinje. Neogibni preboj navzven, ki je sledil, je nato ustvaril krog starega mesta obroč nove velikomestne arhitekture. Ta je oklenila skromno staro-žitno jedro, ki je s svojimi najreprezentačnejšimi stavbami skušalo ustvariti ravnovesje z novimi mestnimi predeli -— pri tem se kot prostorski dominanti znova uveljavita predvsem prenovljeni in povišani zvonik opatijske cerkve ter novi zvonik Marijine cerkve. Kot zanimiv moment velja omeniti ,le še nastanek prvih celjskih vil (Stigerjeva 1887), ki — pozidane po kotažnem Stavba na mestu današnjega Narodnega doma pred 1. 1896 sistemu — prično zavzemati proste površine ob zahodnem mestnem robu in tako s svojimi vrtovi oblikujejo zeleno protiutež kompaktni blokovni gradnji na severni, vzhodni in jugovzhodni strani mesta. Povezavo med starimi in novimi mestnimi predeli izoblikujejo novi preboji mestnega obzidja, ki tudi optično povsem izgubi vlogo regulatorja in omejevalca mestnega razvoja. V skladu s spremenjenimi družbenimi razmerami in razvitejšo družbeno strukturo pride v tem obdobju do disperzije pomembnih javnih stavb Tomšičev trg s premestitvijo magistrata na Trg V. kongresa že v prvi polovici 19. stoletja izgubi del svoje nekdanje veljave in ostane nekaj časa Je še trgovsko središče mesta, javne stavbe pa zdaj nastopajo na različnih delih mesta — a vendar ponajveč še vedno ob temeljnem uličnem križu, potezama kolodvor—Ljubljanska cesta in Slomškov trg—Stanetova ulica. Zunaj tega križa, na mestnem obodu, nastopajo le javni objekti, ki so za mestni utrip sekundarnega pomena — šola, dijaški domovi ipd. Mesto se v tem obdobju gospodarsko nenehno krepi in je na pragu druge svetovne vojne že dobilo poteze razvite urbane aglomeracije, ki je le tu in tam ohranila nekaj svoje prvobitne starožitnosti. OPOMBE 1 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ljubljana 1915, št. 70 a. 2 Kos, o. c. št. 712. 3 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V. Ljubljana 1928, št. 83. 4 Kos, o. c. št. 499. 5 Kos, o. c. št. 776. 6 Ivan Stopar, Stari grad nad Celjem. Kulturni din naraivni spomeniki Slovenije 32, Ljubljana 1972, p. 10. 7 Ivan Stopar, Opatijska cerkev v Celju. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 44, Ljubljana 1973, p. 3. 8 Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977, p. 43 s. .. 9 Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije III., Dekanija Celje, Maribor 1931, p. 60. 10 Ivan Stopar, Opatijska cerkev v Celju. Celje 1971, p. 80. 11 Podatek je posredovala ravnateljica Pokrajinskega muzeja prof. Vera Kolšek. "=> Jelka Pirkovič-Kocbek, Metoda morfološke analize mestnega prostora z aplikacijo na izbranem primeru. Urbanistični inštitut SR Slovenije. Ljubljana 1979, P "b Cene Avguštin, Radovljica. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov št. 45. Ljubljana 1974, p. 5. 12 Marolt, o. c. p. 60. 13 Ivan Stopar, Celje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 37, Ljubdjana Andreas Gubo, Geschichte dar Stadt Cilli, Cilli 1909, p. 78. 16 Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972, p. 65. 16 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture, o. c. p. 127. 17 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971, p. 266. 18 Joseph Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, Wien, 1893. 19 Janko Orožen, o. c. p. 268 s. 20 Janko Orožen, o. c. p. 270. 21 ibid. ip. 273. 22 libid. 23 Gubo, o. c. p. 77. 24 Janko Orožen, o. c. ip. 269. Omenja se npr., da si je grof Friderik pridobil vrt med hišo grofovega kuhanja Boltežarja in tržana Hofnerja v Dolgi ulici — hiše potemtakem tu še niso bile strnjene. 25 Ignac Orožen, Celjska kronika. V Celi 1854. 26 Janko Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja. Bilten. Glasilo občinskega ljudskega odbora Celje. Celje 1975. St. 11—12, p. 23. 27 Gubo, o. c. p. 184. 28 Ibid. p. 200. 29 Ibid. p. 186. 30 Ibid. p. 182. 31 Gerhard Jariitz, Zur materiellen Kultur der Steiermark im Mittelalter im Zeitalter der Gotik. Katalog: Gotilk in der Steiermark, St. Lambrecht 1978, p. 39. 32 Paolo Santoniimo, Reiisatagebiicher. Klagenfurt 1947, p. 184. 33 Kronika grofov Celjskih o. c. p. 54. 34 Santoniino, o. c. p. 183 s. 36 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diäzese Lavaint III/2, Das Dekanat Cilli. Cilli 1880, p. 171 s. 36 o. c. p. 39. 37 Dr. Franz Kranes, Die Freien von Saneok und ihre Chronfk als Grafen von Cilli. Graz 1883. II. Teil, ;p. 179: »1448. An 4. Juli ist erstlich hie zu Cilli die lang Gassen und die Mühlgassen verbrunnen.« 38 Iz kraja Bad Ausee na avstrijskem Štajerskem je ohranjeno sporočilo iz 1. 1523, »das ire heuser mit vii holzwerchen ineinander, auch mit hulzein schintl und pretterdächern gepauen, danzue mit rauchfänk der mereren tail under und nicht über die dächar aufgefuert sind.« (Jarlitz, o. c. p. 38) na podobne ugotovitve še mnogo pozneje naletimo v Skofji Lokii na Gorenjskem. 39 Kronika grofov Celjskih, p. 76. s. 40 Krones, o. c. II. Teil, p. 109 in 181: »Item ,in demselbigen jahr (1450) haben die von Cilli vmb die Stadt Cilli ditn neues gemäuer angefangen, die ivor nit umgemauert sundern nur mit einem zäun und graben eingefangen«. In nato: »Nachge-hents aber wiiderumben im Jahr 1451 dilse nembliche Statt Cilli auf ein Neyes von denen Bürgern Selbsten aufgebaut worden mit befreyungen Ihrer Robadit eine Ringmauer aufgeführt und zwar eine Tiokhe Ringmauer mit einer Betachung vmbgeben. Zugleich umb dive völlige Ringmauer herum ein Gang und mit schönen Thum versechen, dasis man sagen kan, daisis in fünf Leodten Kein -solche Statt-R-ing-Mauer zu finden noch zu Sechen ist«. 41 Gubo, -o. c., p. 187. Avtor navaja, da je -da-1 palisade — »Schreckzaun« — 1. 1488 postaviti sodnik Duelacher. 42 Gubo, o. c., p. 183. 43 Jarlitz, o. c., p. 39 -s. 44 Santonino, o. c., p. 180 s. 45 Gubo, o. c., p. 178. 46 Ivan Stopar, Stare celjske upodobitve. V itiisku. 47 Santonino, o. c., p. 186. Avtor omenja, da žive prebivalci Spodnje Savinjske doline bolj v nečistoči kot Celjani. 48 Orožen, Zgado-vtiina Celja -in okolice, p. 269. 49 Gubo, o. c., p. 185. 60 Gubo, o. c., poroča na p. 185, da so 1. 1483 kupili Celjani za potrebe mesta od splavarjev -deske -in 1.000 kom. skodel. 61 Gubo, o. c., p. 199. 52 Gubo, o. c., p. 183. 53 Orožen, Posestna in gradbena zgodovina, o. c., p. 23. 54 Marolt, o. c., -p. 98. 65 Ibid., p. 93. 56 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, o. c., p. 391. Fužina je bila sprva ob Savinji nasproti grofije, po 1775 pa v Pečovniku. 57 Krones, o. c., II. Theil, p. 181. 58 Oris mestnega razvoja v 19. stol. temelji predvsem na analizi starih mestnih načrtov, za čas 2. pol. 19. stol. pa prinaša največ uporabnih podatkov delo Thomas Fürstbauer, Cilli 1867—1892. Fünfundzwanzig Jahre selbständigen Gemeindewesens. Cilli 1892. 59 Podatki o arhitektih, ki so delovali v Celju, so večidel povzeti po razpravi Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta IX., Ljubljana 1972. ZUSAMMENFASSUNG Der Autor macht in dem Artickel den Versuch, die historische Entwicklung der Stadt Celje (Cilli) in der Zeitspanne zwischen der Antike und dem grossen Brand im jähre 1798 aus einer neuen Sicht zu wenten. Das Munizipium Claudia telaia, die römische Stadt, anstand in Jahre 46 n. Chr. muttmasslich auf dem Boden der älteren keltischen Siedlung. Trotz der vielen archeologiischan Funde ist ihr Charakter noch nicht klar, da wir ja doch noch immer nich wissen, wo sich das antike Forum befand. Jedenfalls wurde der Stadtgrundriss nach den klassischen Prynzipien der römischen Städtebaukunst entworfen und war im Grunde genommen ein ummauertes Rechteck, dessen innere Structur die beiden Hauptadern, Gardo und Decumanum, determinierten. Allem Anschein nach kann man das ehemalige Cardo in dem heutigen Tomšičev trg und Stanetova uiica suchen, Decumanum befand sich aber offensichlich auf der Trasse der heutigen Zidanškova ulica. Darauf deuten vor allem die Reste der mit den Säulengängen geschmückten Patrizierhäuser, auf die man bei den Grabungen in dieser Gasse gestossen hat, aber auch der Fund eines Meilensteins iin der Nähe der heutigen Kaserne aiuf dem Trg svobode. Diese These gewinnt an Gewicht wenn wir in Betracht ziehen, dass der Fluiss Savinja (Saan) damals nördlich der Stadt floss und sich erst im späten 3. Jahrundert sein jetztiges Bett wählte. Im Jahre 452 wurde die Stadt Celeia das erste Mal von den nach dem Westen vorstossenden Barbarenstämmen zerstört und allmählich versank sie in Vergessenheit. Seit dem 6. Jahrhundert nach Chr. wird sie nich mehr erwähnt. In die neuere Geschichte tritt Celje unmittelbar erst im Jahre 1322, als es als Cillie der Marckt Erwähnung findet. Die mittelalterliche Siedlung muss aber trotzdem schon früher bestanden haben, da die Urkunden schon im Jahre 1137 von Gunthero marchione de Cylie, im Jahre 1185 von Pernhardus de Cillie und im Jahre 1229 von Rubpertus plebanus de Cillie sprechen. Wiiir nehmen an, das Celje — Cilli im 12. Jahrhundert ein kleines Dorf mit einzelnen Marktrechtan war. Schon damals bestand die Vergängerin der heutigen St. Daniel Kirche (ihre Reste fand man vor einigen Jahren bei dan Grabungen in ihrem Innern), südlich der Kirche stand der Karnar, die Häuser der Einwohner reihten »ich aber naturgemäss dem heutigen Tomšičev trg entlang. Gewiss stand im Dorf oder in seiner unmittelbaren Nähe auch ein Amtshaus oder Hof der Heunburger, doch ist über seine Localität nichts bekannt. Im 13. oder 14. Jahrhundert bekam Celje die vollen Marktrechte. Die Siedlung hat sich inzwischen schon stark ausgedehnt, obwohl ihr der grosse Entwick-Hungssprung noch beforstand. Zur Pfarrkirche des h'l. Daniel gesellte sich der Minoritenkloster mit der Marienkirche, der sich am nordwestlichen Rand der alten Aglomeraition seinen Platz ausgesucht hat. In der unmittelbaren Marktumgebung entstanden die hl. Geist Kirche mit dem Marktspittal, die Nikolaus Kirche und vor allem auch mehrere Türme, die die Funktion der Höfe erfüllten und die prynzipiel nicht werhaft ausgestattet wairen. In den Akten fänden neben dem alten Turm der Heunburger, aus sich später die Stadtbuirg entwickelt hat (1323), noch drei solche Türme Erwähnung: der Turm der Saanecker (1352), der Turm der Brüder Gassel (1387) und der Turm der Witwe des Fürstenfelders Katharine (1417). Sie ähnelten dem Anschein nach an den Turm Kebelj auf dem Bachemgebirge. Neben den Türmen, 'die die Aufgaben der Höfe erfüllten und die keine Cassatorri waren, gab es in dem späten Mittelalter in der Umgebung des Marktes auch viele anders gestaltete Höfe, die ein mehr oder weniger bäuerliches Aussehen hatten. Schon im 14. Jahrhundert bestand in Celje eine starke Judensiedlung. Es werden zwar nur Nahmen von einigen wohlhabenderen Juden erwähnt, die Masse der sozial triefer stehenden Anonymen war aber viel grösser. Die Judengasse findet als erste Gasse in Celje schon im Jahre 1407 Erwähnung. Das deutet zugleich darauf, das zu dieser Zaiit dn Celje schon ein verhältnismässig gut entwickeltes Strassennetz bestand. Der Markt umfasste grösstenteils schon 'das Pomerium der späteren Stadt und wurde von dem Ci liier Graffen Friedrich I. mit Graben und Wall befestigt. Im Jahre 1451 verlieh der cillier Graf Friedrich II. der Siedlung die Stantrech-te. Sie hat inzwischen schon die Physiognomie bekommen, die sie in den Hauptzügen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts bewahrte. Im Jahre 1451 begann der Ausbau der Stadtummauerung mit den Wehrtürmen und zwei mächtigen Tortürmen. In der Siedlung, in welcher schon mehrere Gassen und auch einzelne vornehme Häuser urkundlich Erwähnving finden, herrschte ein reges Wirtschaftsleben mit vielen Zünften, ja sogar mit einem Goldschmied, aber auch ein Wundartzt und ein Lehrer werden beurkundet. Die Häuser waren schon aus Stein und nicht mehr aus Holz gebannt, die beiden Kirchen, die des hl. Daniel und der Minooiten, wurden architektonisch kostbar ausgestattet und dem neuen Zeitgeschmack angepasst. Am Rande der Stadt befanden sich zwei mächtige, pallasartige Residenzen der Graffen von Cilli, die sich aus ehemaligen Turmhöfen entwickelt haben. Mit einem Worte — die Stadt befand sich auf dem Höhepunkt ihrer Blüte. Nach dem Aussterben des cillier Graffengeschlecht im Jahre 1456 begesn die Stadt zu stagnieren. Die unruhigen Zeiten 'trugen dazu bei, das viele Vornehme ihre Häuser verliessen und vernachlässigten, so das sie langsam ödeann wurden. Ganze drei Jahrhunderte hat es gedauert, bis slich die Zahl der Häuser in der Stadt von ungefähr 130 im Jahre 1487 auf rund 180 am Ende des 18. Jahrhunderts aufgeschwungen hat. Eine bedeutendere Baulust kann man in dieser Zeit nur ausserhalb der Stadtmauern registrieren, wo mehrere Kirchen und Höfe gebaut wurden. Ein neuer Aufschwung der Stadt begann erst nach der Mitte des 19. Jahrhunderts, nachdem die Südbahn ausgebaut wurde. Im Jahre 1847 kam der erste Zug nach Cilli und in den nächsten Jahren wurde die Verbindung zwischen Wien und Triest hergestellt. Wenn wir in der ersten Hälfte des Jahrhunderts noch immer vor allem von dem Ausbau in dem Brande vernichteter Stadt reden können, so treten in der zweiten Hälfte ganz neue Momente auf. Das kleine Städtchen, das bis dahin das Aussehen eines Provinzmärktchens hatte, beginnt grosstädtische Züge zu bekommen. Die Strassen werden gepflastert, die Gasbeleuchtung wird eingeführt, die einst krummen Strassenlinien werden reguliert. Die Mode der grossen historischen Style setzt sich allmählich durch. Am Rande des alten, einst ummauerten Stadtkernes entstehen neue Stadtteile, die plammässig und deshalb regulär angelegt wurden. Die neuen Häuser sind breit und wenigstens zweistöckig, die Facaden suchen sich ihre Verbilder in Wien und Graz. Die neuen wirtschaftlichen Gegebenheiten schufen die Bedingungen, auf denen sich das neue, noch heute charakteristische Antlitz der Stadt prägen konnte. UDK: 069.538 (497.12—111/119) MILENA MOSKON NOVO PRIDOBLJENE UPODOBITVE NASELIJ IN STAVB S CELJSKEGA OBMOČJA Nadaljevanje kataloga v celjskem muzeju Vedute z upodobitvami naselij in stavb s celjskega področja, ki se zbirajo v Pokrajinskem muzeju v Celju so bile doslej že objaivljene v Celjskih zbornikih 1968 iin 1975—76. Leta 1977 pa je muzej znova pridobil nekaj zanimivih primerov vedut, ki so bile v prodaji iz zapuščine pok. Martina Perca iz Celja. V pričujočem prispevku opozarja avtorica na te upodobitve in na dve veduti F. Jungbluta iz leta 1853 iz rokopisne župnijske kronike Ignaca Orožna, katero je lastnik, župnijski urad sv. Danijela pridobil ®z omenjene zapuščine. Die Ansichten von Darstellfunden der Ortschaften und Bauten aus dem Gebiet von Celje, die das Museum in Celje sammelt, wurden bis jetzt schon im Celjski zbornik 1968 und 1975—1976 veröffentlicht. Im Jahre 1977 erwarb das Museum erneut einige interessante Exemplare von Ansichten aus dem Nachlass des verstorbenen Martin Pere aius Celje. Im vorliegenden Beitrag verweist die Verfasserin auf diese Ansichten und auf zwei weitere Ansichten von F. Jungblut aus dem Jahre 1853 aus der handschriftlichen Pfarrchronik von Ignac Orožen. Diese hat der Besitzer, das Pfarramt von St. Daniel, aus dem oben erwähnten Nachlass erworben. S prodajno ponudbo, ki jo je 14. XI. 1977 posredoval Trubarjev antikvariat iz Ljubljane Osrednji knjižnici v Celju, je bilo pridobljeno gradivo, katerega lastniki so postali glede na pomen posameznih predmetov Osrednja knjižnica, Zgodovinski arhiv, Pokrajinski muzej in Opatijsko župnijski urad sv. Danijela v Celju. Ponudba gradiva je bila povezana z zapuščino pokojnega Martina Perca iz Celja in kot se je izkazalo, so se v njej pojavili zanimivi zgodovinski in drugi dokumenti iz preteklosti Celja in njegove okolice. V zvezi s tem se je pojavila tudi ves čas po vojni iskana rokopisna župnijska kronika Ignaca Orožna iz leta 1854 in tudi obe akvarelni veduti iz nje (Celje s severa in Vodna vrata F. Jungbluta iz leta 1853), ki sta Avtor: Milena Moškon, Pokrajinski muzej Celje Slika pred restavracijo bili v našem času poznani le po ohranjenih Pelikanovih fotografijah izpred zadnje vojne.1- 2<3 Obe veduti sta zdaj ponovno vključeni v omenjeno kroniko in sta v posesti prvotnega lastnika, to je Opatijsko župnijskega urada sv. Danijela v Celju. Celjski muzej pa se je iz Perčeve zapuščine obogatil z akvarelom, risbami in grafičnimi listi, ki še niso bili zastopani v zbirki vedut in pomenijo zato zanimivo dopolnilo tej, šele po osvoboditvi strokovno zasnovani kolekciji. Med posebnosti, ki so bile pridobljene za muzej s ponudbo antikvariata, sodi prav gotovo akvarel s pogledom na Celje s severa. Na tem akvarelu je bil ob prevzemu nalepljen bakrorez (3 alegorične figure), na levi strani pa je bila dodana kot nekakšna aplikacija tiskana stoječa figura celjskega grofa Hermana II.4 Vsi ti dodatki, ki naj bi naivno ponazorili optično zaznavo Celja v obzidju izpod arkadnega hodnika (gl. sliko), so bili ob restav-riranju5 lista odstranjeni. Tudi na hrbtni strani akvarela je bila nalepljena Slika po restavraciji grafika, na kateri je bilo zabeleženo v rokopisu: Celjski grof Herman II. ustanovitelj utrjenega Celja (Po sliki v posesti g. Martina Perca.). Veduta lahko predstavlja varianto znane upodobitve Celja iz leta 1750 oziroma kopije Josefa v. Rainhofna iz leta 1831.6 Razlikuje se od nje le po nekaterih detajlih, ki so predstavljeni z večjo ali manjšo mero natančnosti in vernosti. To je možno opaziti zlasti pri opustitvi kapucinskega samostana, kamor je dostop po stopnicah sicer nakazan, a potem zabrisan. Različnost je opazna tudi na predstavitvi Stare grofije in sosednje stavbe, obrambnega stolpa ob spodnjem gradu, ki ima streho, in še drugod. Predvidevamo lahko, da je akvarel naredil neznani avtor v 19. stoletju ali celo kasneje po starejši predlogi, naslikani verjetno pred letom 1750. Prav gotovo so za celjski muzej zanimive tudi ostale vedute iz Perče-ve zapuščine. Med temi so: že prej v muzeju obstoječi Lauterbachovi risbi7 pripadajoči jeklorez Celja z Aljaževega hriba, akvarel Friedricha Loosa iz leta 1840, na katerem so predstavljeni celjski grad, grad na Planini, razvaline žičkega samostana in Huda luknja pri Velenju, risbe Alojza Kasimirja in Avgusta Seebacherja, ki so bile namenjene tiskanim izdajam in se prav tako nahajajo v celjskem muzeju. KATALOG 117. Celje — Stari grad in mesto z juga, fotografija z napisom: Cilli im Jahre 1600, 9,5 X 14,2 cm (14,5 X 18,5 om). Napis na hrbtni strani: Foto aus Holzchnitt u. Radierung aus Jahre 1600. Die Cillier Freihern Arhiv 575/A Wier am 15/5/860 Prof... 8/VI—f 26. 118. Celje — s severa, akvarel-papir, 13,9 X 17,4 cm. Nad mestom držita putta grb Celjanov; pred mestom, v bližini graških vrat pa je upodobljena dopasna figura škofa z napisom: S. MAXIMILIANE Ora pro nobis! Levo zgoraj je vidna zabrisana letnica 1750, S/150. 119. Celje — Stari grad, s severa, akvarel — papir, 5,7 X 9 cm, na sestavljenki z Žičkim samostanom, Hudo luknjo pri Velenju in Planino, (12,3 X 18,2 cm) sign.: Fried. Loos 1840, S/132. Friedrich Loos. Krajinar, 1797 Gradec — 1890 Kiel.8 120. Celje — z jugozapada, litografia s kredo, 7,9 X 15,4 cm (14,6 X 23,5 cm) glava pisarniškega papirja, napis: Gilli, den, sign.: A. Leykam'Erben (po Kuwasego-vi litografiji z upoštevanjem železnega mostu in vlaka), G/VI-123, okoli 1850. 121. Celje — z juga, jeklorez, 8,5 x 12,4 cm (17 X 21,9 cm), napis: Cilli, sign.: Gezeichnet v. C. Reichert Verlag v A. Burger in Graz C. Adler, arist. Anst. in Hamburg, G/VI-122, Z/306/13, St/56 Iz Burgerjeve suite, o. 1855. 122. Celje — z vzhoda, jeklorez, 8,5 x 12,6 cm (17 X 22 cm) napis: Cilli, sign.: Gezeichnet v. C. Reichert, Verlag v. A. Burger Gratz. C. Adler artist Anst. in Hamburg, G/VI-121, Z/307-14, S t/57 Iz Burgerjeve suite, o. 1855. 123. Celje — s severovzhoda, jeklorez, 10,3 X 15,1 cm (16,2 X 24,5 cm) napis: Cilli, sign. Chapuy del. Stich u. Druck d. Kunst. Anst. d. Oestr. Lloyd in Triest, G/VI-120, Z/310-17, St/60 Iz: Mandl-Seidl: Die Staatsbahn von Wien bis Triest mit ihren Umgebungen, Triest 1856. 124. Celje — z vzhoda, jeklorez, 14,5 X 21,5 cm (21 X 27,9 cm) napis: Cilly (Herzogthum Steyermark), sign.: Lauterbach Heavvood, G/VI-119, Z/312-19, St/63. Iz Paynejevega Univerzuma, 1860. 125. Celje — Mestna hranilnica, gledališče in Stiegerjeva vila, sestavljenka 5,3X11,2 cm, 7,4x11,8 cm, 8,3 X 7,3 cm (20X11,9 cm), G/VI-143. Manjka risba Noriškega vojaka. Napisi: Sparcassa Gebäude. Theater, Villa Stieger, sign.: monogram AK in A Kasimir 1890. G/VI-143 (manjka risba Noriškega vojaka). Risbe Alojza Kasimirja za prospekt-zloženko: Cilli und Umgebung, Fritz Rasch Cilli. Alojz Kasimir, slikar in risar pokrajine, 1852 Dunaj — 1930 Ptuj.9 126. Celje — sedile v kapeli ŽMB, Trg V. kongresa, Vodni stolp, Bakhusova maska, Vrata z antikami, risbe s tušem — papir, sestavljenka z napisi: Aus gotischen Kapelle der Stadtpfarkirche, Rathaus-Platz, Deutsche Kirche, Wasserthurm, Antiken-Thor, sign.: A Kasimir 1890. G/VI-140. 127. Celje — Seidlov studenec, risba s tušem — papir, 11,5 X 19,8 cm, napis: Seidl-Quelle, sign.: A Kasimmir 1890, G/VI-140. 128. Celje — Moško kopališče in Gozdna restavracija, risba s tušem — papir, 11,4 X 19,5 cm, napis: Wald-Haus, Herren-Bad, sign.: AKasimir 1890, G/VI-139. 129. Celje — Stari grad, risba s tušem — papir, 11,7 X 19,7 cm, napis: Burgruine Ober-Cilli, sign.: A Kasimir 1890, G/VI-142. 130. Celje in okolica, tiskana zloženka: 7 vedut Celja, Logarska dolina in Okrešelj, po risbah Alojza Kasimirja, 17,9X11,5 cm (14,5 X 155 cm), tisk Aug. Pippermanna iz Gradca, založil Fritz Rasch v Celju, G/VI-f-32. (V izdaji so tiskane tudi risbe kat. št.: 125—129). 132. Celje — nekdanja protestantska cerkev in šola, Andrejeva kapela in Kristusova cerkev, tiskana razglednica — sestavljenka po fotografijah, 8,9 X 27,8 cm, napis: Ev. Kirche und Schute 1576—1579, Ev. Andreas Kapelle 1855—1906, Evang. Christus-Kirche, Juli 1906, Gottes Wort und Luther's Lehr'Vergeben nun und nimmermehr! G/VI-f-29, 1906. 133. Celje — Maksimiljanova cerkev s sevcrozapada, risba s tušem — papir, 25 X 32,8 cm, sig.: monogram AS, G/VI-125. Avtor: Avgust Seebacher. Predloga jedkanice za izdajo: Celeja antiqua et nova. V sliki in besedi izdal Martin Pere. I. zv. 12 izvirnih radirank izvršil A. F. Seebacher, Celje 1926. Avgust Seebacher, slikar in grafik, 1887—1940 Celje.10 134. Celje — Spodnji grad, z vzhoda, risba s tušem — papir, 10,6 X 15,6 cm, (11,6 X 16,8 cm), sign.: A Seebacher, G/VI-127, o. 1925. 135. Celje — Stari grad z vzhoda, risba s tušem — papir, 11,4X14 cm (12,3 X 16,5 cm), sign.: A. Seebacher, G/VI-126, o. 1925. 136. Htula luknja pri Velenju, akvarel — papir, na sestavljanki, 6,5 X 11,7 cm, sign.: Fried. Loos 1840, S/132. 137. Nazarje — božjepotna podobica, upodobljen kip Marije z detetom, grad Vrbovec in samostanska cerkev, bakrorez, 13 X 9 cm (28,7 X 20,3 cm), napis: Alten-wurg. Effigies divae Gratiarum in ecclesiarum. Frat. minorum. striet. observ. Na-zarethi. In Styria. G/VI-153.11 2. pol. 17. stol. — morda 1661 (Gre za kasnejši odtis z originalne plošče). 138. Nazarje — božjepotna podobica, upodobljen kip Marije z detetom in samostan, jeklorez, 5 X 6,2 cm, 16,4X11,8 cm, (28,9 X 19,9 cm), napis: Spominek Dvestoletnice posvečenja cerkve Matere božje v Nazaretu na spodnjim Štajerskim 1861.12 139. Ojstrica pri Taboru — grad, litografija, 23,2 X 30,5 cm, (32,6 X 48,8 cm) napis: Ruine Osterwitz in Cillier Kreise, gehörig dem Herrn Anton Perko, sign.: aufgenomm. u. lith. v. Jos. Kuwasseg, herausgeg. v. d. lith. art. Anst. d. Herib. Lampel in Gratz gedr. b. H. Lampel, G/VI-118 Iz Lamplove suite o. 1845. 140. Planina pri Sevnici — grad, litografija, 8,4 X 14,4 cm (14,4 x 19,2 cm) napis: Schloss Montpreis in Untersteyer, sign. lith. v Wachtl, G/VI-129 Iz stare Kaiserjeve suite, o. 1830. Johann Wachtl — slikar in litograf, 1778 Gradec — 1839 Steyr.13 141. Planina pri Sevnici — grad, akvarel — papir, na sestavljenki, 6X6 cm, S/132, 1840. Avtor: Fried. Loos. 142. lički samostan — cerkvene razvaline in nekatere stavbe, akvarel — papir, na sestavljenki, 5,7 X 8,6 cm, S/132, 1840. Avtor: Fried. Loos. 143. Žovnek — grad s severa, risba s svinčnikom — papir, 10,2 X 14,1 cm (12,2 x 16,9 cm), sign.: A. Seebacher, G/VI-128, o. 1925. OPOMBE 1 Jože Curk: Razvoj celjske mestne vedute, Celjski zbornik 1957, str. 258—259. 2 Jože Ouirk: Vedute štajerskih -trgov in -mest, CZN, -nova vrsta, 5 (XL) 1969, str. 316—317. 3 Ivan Stopar: Stare celjske vedute, CZN, nova vrsta 9 (XLIV) 1973, II. zv. str. 277 št. 20 in 31 (St). 4 Celeja. Festschrift zur Feier des fünfundzwa-nzisj ährigen Bestandes selbständiger Gemeindesatzungen von Cilli, Cilli 1892 str. 20." 5 Delo je opravila restavratorska delavnica Muzeja ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani, tov. ing. Majanova. 6 Milena Moškon: Upodobitve naselij in stavb. Katalog zbirke v celjskem muzeju, Celjski zbornik 1968, str. 238 št. 3. 7 ciit. iop. 6 št. 13. 8 Thi-me-Becker: Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, Leipzig 1929, zv. XXII. str. 368. 9 Enciklopedija likovnih um-jetnosti, Zagreb 1954, zv. III. str. 157. 10 Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, ziv. X. str. 270. 11 Avguštin Stegenšek: D-ekan-iija Gomjegrajska, Maribor 1905, str. 72, 81. 12 cit. pp. 11 str. 81, 82, 83. 13 Thime-Becker: zv. XXXV str. 6. UDK: 755 (497.12 M. Gradec) NATAŠA GOLOB MARIJA GRADEC: VSEBINA GRISAILLEV V PREZBITERIJU Stenske slikarije v cerkvi v Marijagradcu pni Laškem so datirane z letnico 1526 in so delo neznanega mojstra slikarja, t. im. Marij agra škega mojstra. Članek je namenjen le osmerkn osmim in ozkim freskam, naslikanim v sivem, ki se na prvi pogled kažejo kot groteske. A v 'kompoziciji bujnega rastlinja je osemnajst samostojnih mortivov, ki so — kot celota — podrejeni vodilni misli o Ničevosti. Nekateri so preprosti in običajni, kot je lobanja s peščeno uro in kačo, rože, sadeži, glasbila in orožje, ki označujejo minevanje vseh užitkov. Nekatere teme pa so bolj domišljene, kot je romar (podoba prehodnega stanja duše), Homo Bulla (v nekoliko pretirani podobi), personifikacija Luksurije kot detomorilke in dvojica mladcev kot Occasio (Priložnost) v redki obliki scenske alegorije. Teano vse obvladujoče Ničevosti pričenjata Adam in Eva, katerih greh je izročil človeštvo vse uničujočemu času. ICONOGRAPHY OF GRISAILLES IN THE APSE OF MARIJA GRADEC'S CHURCH Wall-paintings in St. Mary's Church of Marija Gradec near Laško are dated with the year 1526 and are the work of anonymous painter, the so-called Marija-graški mojster (Master of Marija Gradec). The artdcle deais lonly with edghit nairrow and high frescoes, executed in gray, 'that at the first glance appear as grotesque paintings. Rut in a composition of ri eh Vegetation there are eighteen separate motim, thait are — as a whole — subordinated to a leading thought of Vanity. Some of them are simple and common as scull with hour-glass and snake, flowers, fruits, music instraments and weapons, designing the passing of ali de-lights. Several other themes are more elaborate like pilgrim (image of transistory state of a soul), Homo Bulla (in somehow exagerated form), persionifioation of Luxuria as infanticide and a couple of young boys as Occario in a rare form as scenic allegory. The theme of overrnlling Vanity is intiroduced by Adam and Eve, whose sin rendered humanity ito aU-devouring Time. Stenske slikarije v podružnični cerkvi v Mariji Gradcu pri Laškem so bile od leta 1926, ko so bile odkrite, vselej deležne posebne pozornosti in ovrednotene kot posebno odličen spomenik. France Stelè,1 ki jih je zvečine navajal kot pomemben pendant ali dopolnilo svetoprimoških fresk, torej Avtor: Nataša Golob, dipl. umetnost, zgod., Ljubljana slikarij ob izteku gotskega izraza, je nanje opozarjal z razvojno-slogovnega vidika, ker se z njimi v uveljavljajočem se jeziku renesanse izteka bogata dediščina slovenskega gotskega slikarstva. Ko so bila avgusta 1968 končana restavratorska dela, je cerkvena notranjščina razkrila dotlej še neznano bogastvo slikarij, ki so pokrivale malone vse stene. Freske v ladji niso presenečale zavoljo posebnih ikonografskih novosti, ker je anonimni marijagraški mojster sledil ustaljenemu känonu v prizorih iz Marijinega življenja, Pohoda treh kraljev in Kristusovega pasijona. Večje presenečenje so kot motivno enkratni prizori pomenile freske v sklepnem delu prezbiterija. Ivan Stopar, ki je podal kar se da popoln in hkrati prvi popis teh motivov, je pravilno ocenil, da: »...Motivi, naslikani v sklepnem delu prezbiterija in na njegovi južni strani, pomenijo v slovenski umetnostni tvornosti tega časa tako po tehnični kot tudi po motivni plati pomembno novost. Vse stene so namreč prekrite z arabeskami in le v zgornjih trikotnih čelih pod sosvodnicami srečamo naslikano krogovičje. Arabeske so narejene v tako imenovani gri-saille tehniki, ki operira samo z dvema barvama, sivo in belo in s katero hoče slikar doseči učinek reliefa .. .«2 Naša pozornost naj tokrat velja le freskam v sklepnem delu prezbiterija — pa še to ne vsem, ker se nameravam odreči upodobitvi Jasejeve korenike, vrsti Kristusovih prednikov, ki so naslikani v sočnih, živih barvah in v nas zrejo s poševnih okenskih ostenj. Osredotočimo se le na osmero ozkih pokončnih polj, po dvoje obakraj vsakega okna, ki se sklenejo pod sosvodnicami v zašiljenem loku in se v konicah razpletejo v naslikano krogovičje. Tudi te grisaille, podobe sivega v sivem, je kot vse ostale slikarije naredila roka marijagraškega mojstra, ki je poslikal tudi druge ploskve v cerkveni notranjščini. Naj po Stoparju ponovimo, da nam je slikar, ki ga zaenkrat imenujemo le z zasilnim imenom, v sedaj že izgubljenem napisu sporočil dvoje zelo pomembnih podatkov, namreč letnico nastanka slikarij (1526) in naročnika poslikave (Matija Stich). Osmero grisaillev se je torej postavilo ob četvero visokih gotskih oken v sklepnem delu prezbiterija. Troje oken in z njimi vred tudi površin grisaillev v precejšnji meri zakriva veliki oltar, tako da je treba stopiti okrog rez-ljanega Gallovega oltarja, če jih želimo videti v celoti. Ozka pravokotna polja ne sledijo enotni kompozicijski zasnovi, pač pa so figuralni motivi nanizani z navidezno prostodušnostjo, da vzbujajo celo vtis, kakor bi bili ponekod zgolj zato, da prekinejo fantastično prepletanje vitičja in nize in med seboj povezanih kroglic. Temu vtisu, ki zabrisuje takojšnjo berljivost vsebine, se pridružuje še živahnost in renesančna polnost oseb, simbolov in dekorativnih likov, ki sta tolikšni, da vzbudita osuplost, češ, kako se more takšen kalejdo-skop pozemskih reči znajti v cerkvi, tik ob oltarju. Kljub sivim barvam je smeh protagonistov prepričljiv, cvetnim popkom in brstičem verjamemo, da se bodo razvili in vzcveteli, trebušast možic ni zato nič manj mesèn, pa vendar: vsebinska poslanica, ki veže te heterogene motive v enotno misel, ni pozemska. V celoti pripada duhovnemu življenju in, kar je še bolj zanimivo — kot nov primer dvojnosti — z vrsto renesančnih, novodobnih idio-mov sporoča smisel, ki je značilna za vznemirjeni utrip poznega srednjega veka: Vanitas, vanitatum, et omnia vanitasi Ustavimo se ob posameznih poljih, da ob natančnem popisu dobimo razvid nad motivi: 1. Polje se deli na dvoje motivov, ki ju ločuje naslikana greda. Nanjo sta se na gornji polovici postavila dva čudna svata. Nedoločljive starosti sta, a prej mladeniča kot zrela možakarja. Krepkejši mladec, ki široko razkrečenih nog stoji na gredi — kot bi lovil ravnotežje — se z mišičastima rokama opiral ob dolgo palico. Nasmejanega obraza se prek rame oziral v debeluša-stega nebodigatreba, ki mu je okobal sedel na hrbet in ga z desnico čvrsto zgrabil za čop las, z desnico pa za ramo. Tudi ta kodrolasec razteguje svoja kot luna polna lica v zadovoljen smeh. Kompozicijsko središčna os je simetrična fantazijska vitica, polna brstičev in nazobčanih listov, z njenih nežnih poganjkov pa visita dva niza krogel. Ta motiv se na spodnji polovici polja, torej pod gredo, nadaljuje z dvojico Adama in Eve ob drevesu spoznanja; simbolično ga nadomešča neolistano deblo, okoli katerega se ovija kača, ki se s trikotno zašiljeno glavo malone dotika Evinega temena. 2. V tem polju ni protagonistov v ožjem pomenu besede. Marijagraški mojster ga je v celoti izpolnil s fantazijsko uvihnjenimi in izvihnjenimi listi. Razen vegetabilnega okrasja ni tu nobenega lika, torej je to polje zgleden primer najpreprostejše stopnje groteske — domiselno razvejanih rastlinskih fantazij, med katere so se razporedile povsod prisotne kroglice — milni mehurčki, notranjega simbolnega sporočila pa ni. 3. V obliki narobe obrnjenega srca sta na zgornjem delu polja združeni dve listnati vitici, ki na vrhu nosita posodico z ognjem. Pod tem segmentom sta v igrivem duetu jagnje in volk, ki nas spomnita na lepo število rekov Poslikava sklepnega dela prezbiterija (risba je delo ak. sliiikairja V. Povšeta; iz air hi va Zavoda za spomeniško varstvo Celje) in basni. Pod gredo, na kateri se ta dva štirinožca vzpenjata na zadnji taci, je bogat cvetlični preplet in polje na spodnjem robu sklene skodelica, bogato napolnjena s sadjem. 4. Skoraj v krogovičje, ki se šilasto vzpenja nad okni, sega razcvetajoča se potonika, čeprav bi spričo stilizacije zlahka mogel biti tudi kateri drugi cvet — steblo in listi pa so se vnovič uklonili fantaziji groteskno spetega vitičja. Pod njo sta dve kozlovski »doprsji« in brez posebnega napora razberemo v vitičju pod njima podobo zaobljene vaze. Kozliča, na pol skrita v to svojevrstno rastlinsko posodo, sta obrnjena vsak v svojo smer, tako da se njuni rogovi nad hrbtoma križajo. Pod tem domiselnim motivom se med rastlinskim spletom kaže glava, za katero moramo reči, da kaže dosti portretne poteze. Prav na spodnjem robu pa je vnovič posoda, napolnjena z okroglimi in ovalnimi predmeti. Le-ti so tako neopredeljivi, da se zastavlja vprašanje, ali je marijagraški mojster v njih nameraval upodobiti hlebčke kruha ali prodnike s savinjskega obrežja. Pri opredelitvi tokrat hudo pogrešamo barvo, saj sivina prej govori v prid kamnom kot pa kruhkom. 5. Čez zgornjo polovico polja je vzbrstelo vitko drevesce, ki mu seveda ne manjka nenaravno oblikovanih popkov in brstičev. Prav na dnu spodnje polovice polja stoji k nam zasukani goli mladec s palico v roki, romar torej. Na široko je razkrečil noge, in čeprav mu vidimo obraz, nam z njim ničesar ne pove. Izraz je pred radovednimi pogledi zaprl; kdo in kaj počenja v tem okolju, pričajo samo popotna palica in bisaga, obešena čez desno rame. 6. To polje je polno zanimivih motivov. Prav na vrhu je glava dvornega norca z značilno čepico, a pod njo le prazen oprsni oklep — kjer bi morale biti roke, zeva prazna odprtina. Tudi pod pasom ni trupa; kar brez vsega prehoda sta na tem mestu navzkriž položeni plunka in lutnja, kot nekakšen namig o nadaljevanju dvornih zabav. Motiv prekrižanih, po namenu sorodnih si predmetov, ponavljata bet in kij, okoli njiju pa so razpletene vitice, ki ju povijajo, kot bi bile pentlje. Spodnjo tretjino pasu zavzema upodobitev povsem gole ženske, ki stoji pred širokim čebrom, iz katerega štrlita nožici, očitno nogi otroka, ki je bil utopljen v vedru, žensko — detomorilko ovijajo kače, ki so se ji zagrizle v gole dojke, z rokami pa se grabi za glavo in nad njo se zvija luskinasti rogati nestvor z grozeče odprtimi zobmi — očitno podoba hudiča. 7. Na vrhu je upodobljena konjska lobanja, skozi očesne dupline se je pretaknila kača in se dvojno zvila. Pod njo je spet motiv prekrižanih predmetov, ki po sorodnosti funkcije sodita skupaj — po brenkalih in kijih sta tu tulec s puščicami in bodalo v toku. Kratka cezura simetričnega vitičja ločuje orožje od možica, ki ima kot boben napet trebuh in kratke, zamaščene noge. Povsem gol je, le zašiljena kapa mu čepi na glavi, sicer pa je zanimiv zato, ker napihuje velikanski balon. Presenetljivo čvrsto stoji na krhkih uvoj-kih vitic, pod katerimi je prav na dnu polja počivajoče živinče. Zaradi dolgih ušes v njem takoj spoznamo osla, a zaradi oblega telesa in kratkega gobčka precej spominja tudi na jagnje. 8. Zadnje polje grisaillov ni popolno. Prav na vrhu je peščena ura, postavljena človeški lobanji vrh temena. Kaj je bil Marijagraški mojster naslikal na spodnji polovici zadnjega polja, za dekorativno vegetacijo, ne vemo in tudi zlepa ne bomo. Naj so sledile groteske ali simbolna podoba, spraševanje je zaman, saj so freske na tem mestu uničene. Da bi lažje razložili notranjo povezanost motivov in skupno vsebinsko sporočilo, naj na kratko povzamemo: večji motivi so trije (mladca ter Adam in Eva s 1. polja, detomorilka s 6. polja), manjših simboličnih, v sebi sklenjenih motivov (kozliča, posodice z različno vsebino itd.) pa je petnajst. Priznati je treba, da je glede na obseg poslikanih površin pomembno tudi dekorativno vitičje, vendar samo po sebi nima posebne vsebine. Tako bohotno nadvladu-joče je, da nas na prvi pogled zavede, da stojimo pred zgolj grotesknimi polji, to modno, na mah povsod prisotno dekoracijsko formulo pričenjajo-čega se 16. stoletja. In ker je za grotesko značilno, da med fantazijsko vegetabili svet vpleta brez reda predmete in osebe, humorne like in spake — mar ne bi mogla tudi tu? Odgovor je odklonilen, ker groteska ohrani svoj primarni, t. j. dekorativni značaj le tedaj, ko ni kombinirana z vsebinsko povsem nedvoumnimi motivi, še manj, če se ti zlivajo v enovito misel. Groteska je v marijagraških grisaillih vsekakor dekorativni okvir, a težo slikarij določajo povedni motivi. Da, Adam in Eva sta lahko berljiv motiv, tudi lobanja s peščeno uro je za vsakogar zgovorna: a kaj počneta v tej družbi ruvajoča se mladca, kaj tre-bušnik z balonom, kaj plunke? Vrniti se je treba v čas pred štirimi stoletji in pol, ko si je umetnik le malokdaj privoščil svobodo, da bi v sklopu sakralnih poslikav ne imel določenega cilja, da bi na videz med seboj tuji elementi ne imeli notranje povezave. Izrabil je možnosti, ki jih je ponujalo svetovje krščanskih simbolov, ter jih spletel v smiselno sporočilo, sestavljeno iz včasih preprostih in drugič težko doumljivih podob. Medtem ko je visoki čas gotike še sledil — ali pa ga je vsaj nadvladoval — universumu krščanskih idiomov, se z rastjo renesanse pojavljalo nove prvine, moralni, zgodovinski in mitološki elementi, ki imajo korenine v antičnem védenju in sporočilu. Srednji vek je to zakladnico na dolgo in široko študiral, dokler ni naposled prišel čas, ko je ta svet postal tako zelo njegova last, da ga je izrazil. Ne oziraje se na tipe in nivoje razlag, je antične idiome posredoval, jih s srednjeveškimi, izrazito krščanskimi motivi zlil v eno in iz te posode zajemal, da je s tako prekvašenim novim besednjakom v starem sistemu »zlaganja« simbolov služil ustaljenim namenom mora-lizirajočega opominjanja.3 Naj zato začnemo pregled simbolnih pomenov pri najpreprostejših motivih. Med najbolj vsakdanje sodijo v našem primeru živalski liki. Dvojica jagnjeta z volkom: jagnje je že od začetka krščanstva zgledna podoba čistosti, nedolžnosti, volk pa je pojem vsega zlega. Tudi kozličev, ki sta tako igrivo zataknjena v rastlinsko vazo, ne moremo interpretirati drugače kot odmev parabole o grešnem kozlu — saj je roge, parklje itd. tako pogosto posojal upodobitvam vraga, peklenščkov in drugih strašljivih prebivalcev spodnjega sveta. Verjetno tudi dolgouhi osel, mirno počivajoč na dnu svojega polja, ne presega najpreprostejše simbolne opredelitve nevednosti, oz. ne sega iz širšega, skoraj občega pomena teme in somraka, kar pa se vnovič veže na satanske, demonske sile. Dvomi o simbolnem pomenu motiva se zastavljajo ob treh skodelicah, ki nosijo različno vsebino: plamen, sadje in okrogle predmete, za katere smo že rekli, da bi utegnili biti ali kamni ali kruhki. Ne le, da zavoljo vprašljive opredelitve kamnov-kruhkov pogrešamo barvo, pogrešamo tudi manjkajoče freske na osmem polju, saj je prav mogoče, da je bila tam naslikana še četrta posoda. Morebiti bi tako dobili zanimivo kombinacijo motiva štirih elementov, prapoeel vsega snovnega življenja, ki jih je srednji vek povzel po antičnih filozofih in jih vključil v svoj nauk o kozmogeniji. Štirje elementi, Ogenj, Zemlja, Voda in Zrak so le redkokdaj upodobljeni v materializirani, nealegorični pojavni obliki kot plamen, sadeži itd. Seveda je to zgolj domneva, čeprav je zaradi zapletenega značaja fresk dosti verjetna. Vsekakor je treba pustiti drugo možnost, da je Marijagraški mojster uporabil skodelice z različno vsebino le kot dekorativni element. A vendar plamen in sadeži odpirajo še tretjo pot med simbolnimi pomeni in ta je najbliže rdeči niti, ki povezuje vse ostale upodobitve: ogenj, ki mimogrede ugasne, in sočni sadeži, ki v kratkem uvenejo in zgnijejo, sta bila pogosta slikarska idioma v bogatem besednjaku ideje o minljivosti in ničevosti. Še stoletja poprej, ko je bila gotika na vrhuncu moči, bi takih simbolov ne našli, takrat je še gospodovala personifikacija Smrti, a ko se je gotika že prevesila v renesanso, je ples okostnjakov izgubil svojo prvo vlogo: sedaj je umetnost rada in pogosto opozarjala na minljivost posameznih radosti bodisi z razkošjem in predmeti, ki se povezujejo s čutnimi užitki, bodisi s simboli, ki pomenijo uničevalno silo časa ali opozarjajo na vselej nemirno kolo Sreče.4 In v marijagraških freskah se vrstijo prav zgledni simboli čutnega uživanja in razkošja: tu je obraz dvornega norca, ki se šegavo reži iz sicer praznega oklepa, hkrati kot personifikacija in kot nosilec kratkožive zabave, smeha, ki zamre, ko je šala izpovedana in pri občinstvu sprejeta. Nekoliko bolj pretanjenemu načinu kratkočasja ustrezata prekrižani plunki (verjetno lutnja in mandora), a tudi glasbeno razkošje takih čutnih užitkov je minljivo in ugasne, ko potihnejo strune glasbil.5 Nasprotje tem poduhovljenim strastem so razborite zabave, znane vsem stanovom, zato sta tu dva para prekrižanih orožij: bet s kijem in puščice v tulcu ter rapir v toku. Vendar jih je v okviru ikonografske teme Ničevosti treba razumeti kot simbole, ki pomenijo minljivost moči in oblasti. Prav tako se ni treba dolgo muditi ob motivu peščene ure, ki stoji vrh človeške lobanje, in ob kači, ki se je pretaknila skozi očesne dupline konjske črepinje. To so prastara slikarska gesla, ki lapidarno govore o kratkem trajanju slehernega življenja in o smrti, ki ji nihče ne more uteči. Pa tudi v tem je že novi besednjak renesanse: srednjeveški okostnjaki so se tudi morali podrediti procesu abreviacije in abstraktnega razumevanja, dokler se niso spremenili v srhljivo formulo lobanje« Kaj bi moglo bolje ilustrirati to misel, kot pesem z začetkom 16. stoletja (torej sodobnica -naših fresk), ki poje: U tempo passa e la morte vien, /perito, chi non fa ben, /facciamo mal e speriamo il ben, il tempo passa e la morte vien.7 Prav idealno nadaljevanje tega skupka simboličnih podob minljivosti je lik romarja s težko palico v roki in z bisago prek ramena. Rekli smo, da je njegov obraz zaprt in da ne govori o kakršnih koli notranjih vzgibih. Navsezadnje to tudi ni potrebno, saj je po vsem sodeč upodobljen v svojem najstrožjem pomenu, torej ustreza podobi človeka, ki je prišel tlačit zemljo za tisti čas, ko mu je odmerjeno življenje. Romar je zatorej simbol človeka, ki Lobanja s peščeno uro (foto: ZSV Celje) Homo Bulla (foto: ZSV Celje) je tujec v svojem trenutnem okolju, saj je pozemsko življenje le -prehod prek nekega kraja in časa, ko potuje proti svojemu daljnemu in končnemu cilju v večnosti. Romar kot iskalec notranjih ali božjih vrednot, odrekajoč se vsemu pozemskemu blišču in lagodnosti življenja, je v ikonografskih sklopih Vanitas sicer redkokdaj upodobljen, kar je spričo tako poudarjene misli o minljivosti tuzemskega bivanja in uživanja po svoje presenetljivo, zato pa je njegov lik na teh freskah toliko bolj dragocen in vnovič podčrtuje rdečo nit minljivosti.8 Naslednji zanimivi protagonist, ki bi nas — tako kot romar — lahko na prvi pogled zavedel, da gre za žanrsko figuro, je debelušast možic, ki napihuje velikanski balon. Starosti mu ne moremo določiti: obraz sicer ni več otroški, a telesni proporci (zlasti stopala in roke) so blizu razmerjem, kot jih imajo otroci v najnežnejši dobi. Mar bi to bil putto? Vsekakor je mogoče, čeprav se kaže v nekolikanj pretirani, če ne že kar karikirani telesnosti. In tu je tudi balon, ki to nenavadno osebo šele opredeljuje: sprejeti ga je treba kot predimenzionirani milni mehurček, ker je prav v tem skrit temeljni pomen te nenavadne osebice. Primerjava človekovega življenja z milnim mehurčkom, da je oboje kaj kratkega veka, je dediščina pozne antike, znana iz Lukijanovih del, a renesansa je to misel oživila. Iz Italije je geslo Homo Bulla (Človek je milni mehurček) ob koncu 15. stoletja raznesla v svet knjiga Hypnerotoma-chia Poliphili,9 ki je močno vplivala tako na filozofijo kot na umetnost humanizma. Na drugi strani pa je severna renesansa na prehodu iz 15. v 16. stoletje prav tako že uporabljala izraz Homo Bulla, vendar ne v družbi z milnimi mehurčki, pač pa z zelo sorodnim simbolom, s prozorno kroglo kot podobo sveta.1» Vse kaže, da je bil Marijagraški mojster seznanjen tako s teoretičnimi deli italijanskih humanistov kot s formalnimi rešitvami severnih slikarjev; posledica takega obojestranskega poznavanja pa je naša upodobitev, ki združuje prispevka obeh kulturnih sredin in prav zato daje vtis deformiranosti, za oko pretiranih razmerij. Luksurija — detomorilka Alegorija Priložnosti (foto: ZVS Celje) to: ZSV Celje). Ikonografsko nevsakdanja je tudi podoba ženske, ki so se ji v gole nedri zagrizli luskinasti nestvori, in stoji pred čebrom, iz katerega molita otroški no-žici. Že Stopar jo je imenoval »pogubljeno devico ali Luxurijo, ki je predstavljena kot detomorilka«.11 Bolj obče znana podoba personifikacije Luxurije se zelo razlikuje od naše upodobitve: zvečine je znana kot zapeljivka, rafinira-na, nečimrna hotnica, a taka galantna podoba je zrasla šele v 13. stoletju.12 Prvotno je bila upodobljena kot gola ženska, ki so se ji v dojke zajedle kače in v naročje zgrnile žabe ter druge živali: taka je nastala iz zmotnega razumevanja antične, poganske in tudi zgodnjesrednjeveške podobe Vélike matere — Zemlje (tudi Terra, Tellus). Romanika je namreč atribute njene zemeljske, hraneče, doječe matere Zemlje razumela kot simbole kaznovanja: kače, žabe, kuščarji in črvi so se polastili telesa, ki je grešilo, saj je po smrti prepuščeno v hrano takim, kar nagnusnim živalim. Torej se je v času med približno 1100 in 1200 izvršil preobrat iz materinske Zemlje, ki radevoljno hrani ob svojih nedrih živali, v Nečistost in Pohotnost, ki se ji najbolj odurne živali in pozneje tudi nakazna bitja kot vampirji zajedajo v najobčutljivejša mesta na telesu.13 Takih upodobitev Luksurije/Tellus je v 12. in pričenjajočem se 13. stoletju še sorazmerno dosti, a med njimi so le redke, ki se jim smisel razširja v drugačne odtenke. Za nas je predvsem pomembna povezava Luksurije z detomo-rilko, ki ji je čas okoli leta 1200 odmerjal vidno mesto v kompozicijah Poslednje sodbe; najbolj znana taka upodobitev pa je v Reimsu, ko je še posebej zaznamovana s trupelcem otroka, ki ga je ubila in ji visi okrog vratu.14 Marijagraška freska pomeni izredno pozen odmev te inačice Luksurije, ki se v širših evropskih okvirih ni nikoli posebej zasidral. A vendar je na Slovenskem nesporno upodobljena Luksurija-detomorilka vsaj še — v precej propadli podobi — v pokopališki cerkvi sv. Tomaža na Velikih Poljanah, ki jo je v približno istem času, kot so nastale marijagraške freske, naslikal Tomaž iz Senja; dokaj verjetno je, da je bila kot detomorilka predstavljena tudi Luksurija z Visokega pod Kureščkom, kakor jo je leta 1443 upodobil Janez Ljubljanski.13 Ta pozni odmev v bistvu romarske ikonografske teme so prinesle burna verska in družbena dogajanja iztekajočega se srednjega veka, predvsem delovanje spekulativnih katoliških redov. V našem primeru so odločilno vplivali verjetno pavlinci, ki so se z Madžarskega naselili na Hrvaško. Njihovim špekulacijam o dvojnosti grešnega telesa (Luksurije) in čistosti duše (ki je v likovni govorici ustreza podoba otroka — torej bi s tega zornega kota motiv pomenil, da grešno telo ubija svojo neomadeževano dušo)18 se Marijagraški mojster ni mogel ali pa ni hotel umakniti, saj je že samo v teh grisaillih nekajkrat dokazal, da je bil odprt za nevsakdanje vzpodbude tako s severnih kot z južnih vetrov. — Pristaviti je treba, da Luksurija v podobi ženske, ki jo napadajo nestvori, v visokem srednjem veku ni bila povezana z Vanitas. Bila je vase zaprta pregreha, ena najhujših — tako kot Avaritia-Skopost — in upodobljena predvsem samostojno. Z Vanitas se je zbližala šele kot razkošju vdana kurtizana, kakršno je uveljavila gotika. Zato v 15. in 16. stoletju ne manjka primerov v severni umetnosti, ko okostnjak kot vselej prisotna grožnja smrti stiska v svoj objem lepo Luksurijo, v katerih se združuje fantastika mrtvaške vsemogočnosti in poudarjene erotike, tako da moramo njeno prisotnost v naših freskah sprejeti v tem pomenskem smislu, kot zelo izvirno povezavo (formalnega) romanskega moliva s psihološkimi vzgibi poz-nogotske »mrtvaške« Vanitas.17 Kot ikonografska uganka ostaja še motiv dveh mladcev s prvega polja. Večjemu, ki se opira na palico, se je na hrbet okobal zavihtel manjši ter ga zgrabil za čop las. Temu motivu v okviru slovenske gotike kar ne moremo najti primere, pa tudi v širšem evropskem prostoru so take upodobitve redke. Vsemu navzlic pa ni sporno, da je pred nami že renesančna inačica Kairosa: to je bil sprva manj pomemben helenski bog trenutka, od katerega je bila odvisna sreča, seveda, če je človek znal »trenutek« pograbiti, tako da so mu pustolovci, trgovci in celo roparji prinašali darove. Starorimska kultura ga je vzela za svojega pod imenom Occasio-Priložnost in še vedno je ostal pojem tistega časovnega utrinka, ki lahko spremeni usodo posameznika ali sveta. Znanih je nekaj antičnih upodobitev, kjer se predstavlja kot mladenič, praviloma je gol, s perutničkami na ramah in petah, med drugimi atributi pa je najpomembnejši tisti slavni čop las, za katerega je treba Priložnost zgrabiti.18 Taka podoba Kairosa — Occasionis je nespremenjena vztrajala tja do 11. stoletja, pozneje pa se je začela pomensko in oblikovno zlivati z likom Sreče-Fortune. Za ilustracijo si prikličimo v spomin tožečo pesem o Fortuninem kolesu iz zbirke Carmina Burana:19 Fortuna tepe me trdo in njena rana peče, ker milost mi je vzela vso, po licu solza teče. Spredaj kodri ji rasto, kot nam pesem pravi, a ko zgrabiš Priliko, plešo ti nastavi. Vnovič se zastavlja vprašanje, kje si je Marijagraški mojster pridobil védenje o tej alegorični osebi, ki je med 11. in 15. stoletjem — vsaj kolikor mi je znano — poniknila iz likovnega sveta. Occasio-Priložnost je v poznem 15. stoletju oživila Italija v kompilacijah poganskih, okultnih in krščanskih simbolov, ki so od Colonnove Hypnerotomachie Poliphilii dalje ilustrirane.20 vendar je v njih Occasio ženska, ki lovi ravnotežje na krogli, kar pomeni, da je prevzela zunanjo podobo Sreče. Zdi se, da bi Marijagraški mojster utegnil poznati relief s Torcella iz 11. stoletja, to je najbližji vizuelni vzgled, na katerem je — kljub razlikam v kompoziciji — največ skupnih elementov z našo upodobitvijo. Pomembno je predvsem to, da je tudi na Torcellu krepak mladenič zgrabil Priložnost za čop las, ki ga, zadovoljen z zmago, nikakor noče spustiti. Nezanesljivo Priložnost bi v sklopih s tematiko Ničevosti in Minljivosti v tem času le težko našli. Vendar sta si vsebinsko Occasio in Vanitas zelo blizu, obe opredeljuje misel, da je Sreča kratkotrajna: Occasio je treba zagrabiti, da se človeku sreča nasmehne, Vanitas pa poskrbi, da se v naslednjem hipu sesuje v nič in nad prahom nekdanjih užitkov zavlada Smrt. Zgolj o Adamu in Evi še ni tekla beseda. Dejanje izvirnega greha ob drevesu spoznanja je njima in človeštvu odvzelo večni raj in prineslo vse gorje, ki prej ni bilo znano. Tudi smrt. — Interpretacij motiva Adama in Eve ob di-evesu spoznanja je nič koliko in premike v simbolnem pomenu opredeljuje cela vrsta nadrobnosti. Tokrat bomo omenili samo dve razlagi, obe pa izvirata še iz zgodnjega srednjega veka. Hrabanus Maurus je postavil trditev da je bil človek v raju postavljen izven časa, po grehu pa je bil podrejen Adam in Eva ob drevesu spoznanja (foto: ZSV Celje) pretakanju časa, torej minljivosti in smrti. Tej interpretaciji se ves srednji vek ni odrekel in ga je razvil v zanimive likovne rešitve; tipično srednjeveški prispevek pa je tudi tipološka primerjava med »prstenim« človekom Adamom in »nebeškim« človekom Kristusom. Ob tem tipološkem izhodišču, ki ga je zapisal sv. Pavel v pismih Korinčanom (1,15), je za nas dragoceno nadaljevanje v Lukovem komentarju cerkvenega očeta Ambroža (IV., 35), ko je primerjal preizkušnje Adama in preizkušnje Kristusa. Ce se prvi ni znal upreti zapeljevanju in je sebe in človeški rod pahnil v greh, nakopal večno trpljenje in smrt, se je drugi skušnjavam uprl, s svojo žrtvijo je omilil Adamov prestopek in vsaj nekaterim, pravičnim, odvzel pezo večne smrti.21 Ni naključje, da so opisani prizori zbrani v sklepu prezbiterija. Adam in Eva sta kot svetopisemski motiv umljiva na mestu, kjer sta naslikana. A njuna prisotnost pomeni tudi uvod v ostale grisaille. Ob drevesu spoznanja se torej pričenja opominjajoča slikarska pesnitev o grehu, minljivosti, ničevosti in smrti. Osemkrat je Marijagraški mojster razvil ta moralizirajoča, s sivim v sivem naslikana »besedila« in jim v že znano, gotsko miselno podobo natočil novih gesel, zvečine že renesančnih emblemov in hieroglifov. Homo Bulla, Occasio, simboli čutnega uživanja in posameznih strasti — vse to je vpeto med komaj uveljavljeno grotesko. Marijagraški mojster je ob teh grisaillih dokazal, da je tako po obvladovanju formalnega izraza kot po poznavanju zapletenih pomenskih podob že človek novega veka. Presenetljivo je njegovo védenje o emblematiki — vsaj za naše razmere: navsezadnje cerkev na gričku ob Savinji ne stoji lučaj vstran od kakšnega humanističnega središča, kjer bi se vretje novih nazorov in spoznanj moglo izmuzniti skozi pri-škrnjena vrata. In tako kot je cela vrsta motivov blizu teorijam italijanskih humanističnih krogov, se na drugi strani marsikdaj vzbudijo žive primerjave s tistim svetom simboličnih, hkrati humornih in bridko resnih podob, ki se je razigrano posedel denimo ob robovih niirnberških in augsburških knjižnih ilustracij od Ladje norcev do Molitvenika cesarja Maksimiljana I. Verjetno je v svetovju simbolov, ki jih je Marijagraški mojster prinesel v grisaille, vsaj kanček tistega renesančno manierističnega snovanja, ki je v Augsburgu za časa Fuggerjev spodrival gotiko. Vanitatum vanitasi Kako bolestno resno je gotika še sprejemala nauke in jih v moralični poduk širila v slikarski govorici. Isti izrek je renesansa spremenila v prizorišče, po katerem je mogla razpletati embleme, sčasoma pa je postajal vse bolj didaktičen, zlagoma povezan celo s pozitivnimi, optimističnimi simboli vstajenja in vrnitve. A do takrat je tudi v velikih središčih moralo poteči še dobro stoletje. Marijagraški mojster je v teh upodobitvah dokazal, da se je povsem odprl pojmovnim in oblikovnim zahtevam 16. stoletja. Njegove podobe še niso v celoti renesančni emblemi, so pa več kot prekva-šeno gotsko izročilo. Mogoče so bile tedanjim obiskovalcem te cerkve umlji-vejše in bližje, kot so nam. Kdo bi vedel? OPOMBE 1 France Stelè: Monumenta Artis Slovenicae, /.: Srednjeveško slikarstvo, Ljubljana 1935, str. 2, 30, 34. France Stelè: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969, str. 75, 76, 146. 2 Ivan Stopar, Nova odkritja v cerkvi Marija Gradec pri Laškem, Celjski zbornik, Celje 1968, str. 261—263. 3 Jean Seznec: The Survival of the Pagan Gods, New York 1961, str. 247 ss. 4 Jan Bialostocki, 'Kunst und Vanitas' Stil und Ikonographie, Dresden 1966, str. 190 ss. 5 Upodobitve glasbil so od zgodnjega srednjega veka pogoste, dasi gre predvsem za željo, da bi instrumenti poveličevali nebeško slavo itd., so atributi svetnikov in skoraj obvezno so prisotni v določenih prizorih kot je ples angelov, slavljenje Marije itd. Prim. H. Braun, 'Musik, Musikinstumente', Lexikon der christlichen Ikonographie, 7, Rom-Freiburg-Basel-Wien 1972, stp. 597—611. V smislu atributov v upodobitvah Vanitas pa se glasbila vrstijo v bogatem zaporedju, ki se razbohoti zlasti v 17. stoletju, ko namigi na Ničevost in Minljivost pogosto bridko izstopajo v izrekih, zapisanih na glasbilih. Prim. Bialostocki, op. cit., str. 201 ss. in ustrezne opombe. Omenimo naj, da severna renesansa razvršča predmete pozemskega uživanja — po klasifikaciji Hadrijana Iunija — v troje območij; le-ta označujejo vita contemplativa (knjige, znanstveni pripomočki, slikarski pribor itd.), vita practica (dragulji, simbol vladarske moči, orožje, školjke itd.) ter vita voluptuarija (vrči in kupe, pipe, igralne karte, glasbila). Marijagraški mojster je mogoče poznal kakšno podobno razčlenitev — te zatrdno ne, ker je poznejša — in vsekakor je presenetljivo, da je sledil svetu novodobnega slikarskega besednjaka tako tesno za petami. Razvrstitev je povzeta po Bialostockem, op. cit. str. 200 in 224. 6 Italijanski humanizem zgodnjega 15. stoletja je prvič uporabil in upodobil lobanjo kot »okrajšavo« gotskih okostnjakov, severna renesansa pa je sami lobanji ali tudi lobanji z uro ipd. namenila predvsem vlogo meditativno-melanho-ličnega atributa. Horst W. Janson, 'The Putto with the Death's Head', Sixteen Studies, New York s. a., str. 7, 14, 15. Erwin Panofsky, 'Et in Arcadia ego', Meaning in the Visual Arts, Garden City, N. Y. 1955, str. 306—309. 7 Pesem je zapisana na podstavku majhne bronaste plastike, ki prikazuje putta, na pol zleknjenega in z lobanjo, posajeno na desno koleno, levico, s katero si podpira glavo, pa je naslonil na peščeno uro. Gre za italijansko anonimno delo iz zgodnjega 16. stoletja, Victoria & Albert Museum, London. V prostem prevodu bi se pesem, citirana po Jansonu, op. cit., str. 12—13, si. 8, glasila nekako tako: Čas mineva in smrt se bliža, (pogubljen je, kdor dobro ne dela,) grešimo in upamo v dobro; (čas mineva in smrt se bliža.) 8 Jean Chevalier & Alain Gheerbrant (ed.), 'Pélerin', Dictionnaire des symboles Paris 1974, 2. izd., III., str. 371—372. Pri tej podobi romarja velja opozoriti, da je marijagraški motiv precej različen od siceršnjih srednjeveških likov. Če nič drugega, tokrat ni najobičajnejšega atributa romarjev — školjčne lupine, ali tudi sicer pogostega križa in praporca. V našem primeru gre za upodobitev romanja kot duševnega stanja, ki je neprekinjeno, večno dejanje, ne pa za romanje, ki ima cilj doseči določen, geografsko o-predeljiv kraj. Pred nami je torej primer iz krščanske antropologije (vita est pere-grinatio) z opredelitvijo status viatoris in nikakor ne v smislu peregrinatio ad loca sancta. Prim. W. Brückner, 'Pilger, Pilgerschaft', Lexikon der christlichen Ikonographie, 3, 1. c. 1971, str. 439—442. 9 Delo, ki je vplivalo na nastanek Colonnove Hypnerotomachiae Poliphilii, je bilo leta 1419 po naključju prišlo v Italijo. To je bila Hierogliphica, njen avtor Horapollo Niliacus (verjetno 2. pol. 5. stoletja) pa je bil aleksandrijski učenjak, ki se je lotil razlaganja skritega pomena staroegipčanskih posvečenih simbolov. Iz Hierogliphicae so italijanski avtorji 15. in 16. stoletja s slepim zaupanjem in precejšnjo mero nekritičnosti povzemali vsakovrstne simbole in jih presajali v svoja dela, izenačevali so pitagorejske simbole s hieroglifi, povzemali metafore in alego- rije Grkov in Rimljanov, pridružili srednjeveško tolmačenje pomena rastlin in živali itd., tako da je nastal »privlačno zmedeni preplet« najrazličnejših simbolov. Temeljno delo renesančne emblematike in hieroglifike je tako postala Colonnova Hypnerotomachia Poliphili; delo je napisal sicer že leta 1467, vendar je bilo objavljeno šele 1499, bilo je ilustrirano in izhodišče za poznejše avtorje, med katerimi je bil posebej pomemben Alciati in njegov Emblematum liber iz leta 1531. Jean Seznec, op. cit., str. 100, 121. Arthur Henkel & Albrecht Schöne (ed.): Emblemata: Handbuch zur Sinnbildkunst des XVI. und XVII. Jahrhunderts, Stuttgart 1967, str. X, XI. 10 Znanih je cela vrsta upodobitev, izjemno ilustrativna pa je podoba sveta v prozorni krogli, kot je na zunanji strani kril triptiha Vrta naslad okoli leta 1500 naslikal Hieronymus Bosch. Za nas je — spričo ikonografske povezave pri nekoliko zapozneli severni renesansi — zanimiva slika Christopha Ambergerja, ki kaže putta, sedečega v presojni krogli, v kateri je tudi lobanja, pred njo pa peščena ura in sveča (Bamberg, Nadškofijska rezidenca). Posebno poglavje pomeni razmerje med kroglo kot simbolom sveta in puttom z zavezanimi očmi; le obrobno se dotika — prek pojmov Smrti in Sreče — sklopa Ničevosti. Ker ne bi podrobneje ali odločilneje poseglo v našo obravnavo, sem se ekskurzu odpovedala. Sicer še vedno velja kot temeljno delo študija Erwina Panof-skega 'Slepi Kupido'; Ervin Panofski: Umetnost i značenja: Ikonoloske študije, Beograd 1975, str. 87 ss. 11 Stopar, op. cit., str. 262, 267. 12 Prim.: Emile Male: The Gothic Image: Religious Art in France of the Thirteenth Century, New York-London 1958, str. 105—110. Wilhelm Molsdorf: Christliche Symbolik der mittelalterlichen Kunst, Graz 1968 (2. izd.), str. 221—222. 13 Prim.: O. Hol, 'Luxuria', Lexikon der christlichen Ikonographie, 3, 1. c. 1971, stp. 123—124. Louis Réau: Iconographie de l'art chrétien, I., Introduction générale, Paris 1955, str. 166—168. Janson, op. cit., str. 5, 6. 14 Še vedno nista nesporno razjasnjena dva primera Luksurije: eden je na zahodnem timpanu Puerta de las Platerias v Santiago de Compostella, drugi na kapitelu cerkve v S. Maria de Tera. Ženska-Luksurija je označena samo z glavo, ki jo ima bodisi v naročju ali ob nogah. Avtorji niso enotnega mnenja, ker bi šlo lahko tako za Luksurijo-prešuštnico, zaznamovano z glavo umorjenega ljubimca (Arthur Kingsley Porter: Romanesque Sculpture of the Pilgrimage Roads, Boston 1923, str. 214, sl. 679) ali pa z Luksurijo-detomorilko (Réau, op. cit. str. 166). 15 Utemeljitev in primerjavo med Luksurijo z Visokega in z Velikih Poljan je podal Jure Mikuž, 'Nova dognanja o slikarstvu hrvaške skupine', Zbornik občine Grosuplje, X, Grosuplje 1978, str. 167—169. 16 Navedeno po J. Mikužu, op. cit., str. 169. 17 V mislih imamo slike Hansa Baldunga, im. Griena, njegovo delovanje na južnem Nemškem in vpliv na druge umetnike (zlasti Augsburg in Freiburg). 18 s. a., 'Kairos', Enciklopedija likovnih umjetnosti, 3, Zagreb 1964, str. 131. Ervin Panofski, 'Starac Vreme', Umetnost i značenje, str. 71—72 in 200. 19 Carmina Burana, Ljubljana 1976, str. 8 in 9. Pesem je navedena v prevodu Primoža Simonitija, v latinščini pa se glasi: Fortune piango vulnera / stillantibus ocellis, / quod sua michi munera / sub-trahit rebellis. / verum est, quod legitur / fronte capillata, / sed plerumque se-quitur / Occasio calvata. 20 Prim. op. 9. Za emblematiko in hieroglifiko je bilo Alciatijevo delo nesporno dosti pomembnejše od Colonnovega, vendar je Èmblematum liber izšel šele leta 1531 in ga tu ne moremo upoštevati kot možen vir inspiracije. 21 H. Schade, 'Adam und Eva', Lexikon der christlichen Ikonographie, 1. c. 1968, zlasti stp. 67 in 43. Naj ob tem spomnimo še na zelo znano upodobitev Hansa Holbeina ml., ko ob Adamu in Evi stoji tudi Smrt. ZUSAMMENFASSUNG Reiche Wandmalereien in der kleine FilMkiirohe von Marija Gradec sind im Ganzen erst seit 1968 bekannt. Der Autor ist nur als Marijagraški mojster (Meister von Marija Gradec) in slowenische spätgotische Malerei definiert; die Datierung dieses Werkes, 1526, ist heute nicht mehr lesbar. Der Artikel beschäftigt sich nur mit acht enge und hohe Kompositionen, mit den so gen. GrisaiiiEs, die auf dem ersten Blick den Eindruck geben, es handelt sich nur um Groteske, die am Anfang des 16. Jh. sehr populär geworden ist. Bs gibt aber 18 (heute noch erhaltene) Motive, die der Vanitas-Theme untergeordnet sind und wegen üppiges vegetabilen Rahmes nicht sofort erkennbar in ihrer inhaltlichen Bestimmung sind. Die Vanitas Symbole steigern sich von eanz eifanche, Wie z. B. Ziegenböcke (Dunkelheit, Satan), Früchte und Blumen (Verfall der erdlichen Dinge), Totenschädel mit Schlange und Sanduhr, Waffen und Musikinstrumente (Vergehen des weltlichen Vergnügen), bis zum ganz ungewöhnliche Abbildungen. So muss man das Detail mit dem Pilger als Symbol für zeitlich eingeschränkte Anwesenheit der Seele aiuf der Erde betrachten, der Mensch sei nur als Pilger auf seiner Suche nach dem allerletztem Ziel iin der Ewigkeit. Etwas karilkierhafter Männlain mit der Blase erscheint als Homo Bulla (derMensch ist Seifenblase), seit Golonna's Hypnerotomachia Poüphdili erstklassiges Motiv der Vergänglichkeit, ganz berechtigt in diesem Zusammenhang- Für gewön-liche Abbildungen der Luxuria ist unsere Darstellung ziemlich seltsam: sie ist nämlich als Kindermördenki dargestellt, aber — noch immer im Rahmen slowenischer gotischen Malerei — sind zwei weitere solch ausnehmende Darstellungen bekannt, was muss als eine Besonderkeit des spekulativen Tendenzen des späten Mittelalters gelten. Als ikonographische Ausnahme muss man noch — szenisch verbildlichtes — Motiv des Kaiiras-Occasio (Gelegenheit) nennen. Aus Carmina Buraoa allgemein bekanntes Ratschlag, die Gelegenheit nach dem Schopf — und nicht dem kahlen Kopf — packen, ist hier realisiert, was ist wiederum eine Besonderheit. Damit steht diese Allegorie des fraglichen Glücks weit populärstem Motiv des Rad Fortunas sehr nahe. Alle diese Anweise auf Vergänglichkeit irdisches Vergnügen aber beginnen rniiit Adam und Eva, die im Paradies auser Zeit gestellt waren, nach dem Sünde aber Tod und Verfallen untergangen sind. Manche Motive recht weltlich andeuten, aber durch ihre moralische Inhalt, als Mahnung vor alilen mögHichen Verlockerungen im täglichen Leben, ist ihre Abbildung in der Apsis durchaus berechtigt. UDK: 551.44 (497.12—115) DUŠAN NOVAK KRAŠKI SVET V POREČJU SAVINJE Opisana so območja, zgrajena iz karbonatnih in zakraselih kamnin. V tektonski enoti Savinjskih Alp so to Dleskovška planota, Raduha, Golte, Menina z Dobrovljami in Ponikovska planota. Zakraselih je še nekaj čokov apnenca v Karavankah in v območju Posavskih gub. Kraške pojave opazujemo tudi v litotamnij-skem apnencu. Razen v Savinjskih Alpah je povsod razvit plitev kras. KARSTIFIED AREA OF THE SAVINJA RIVER BASIN Some karsbified areas from the Savinja Alps (Kamnik Alps), Karawanke Mountains, and Sava Faids aire desoribed. The characteristic 'alpine karst landscape of Dleskovec, Golte and Menina upland plains, Raduha mountain, as well as of the Dobrovlje and Ponikva plains are considered. In the regions of Kairawanke some truncated limestone reefs are karstified. From the Sava Folds, however, karst phenomena developed lin the Tertiary Lithothamnion limestone are recorded. As to the depth, a shallow karst prevail lOver the deep one. The latter in Savinja Alps occurs only. 1. Uvod Porečje Savinje je z geološkega in zato tudi z morfološkega gledišča precej razgibano. Ozemlje poleg drugih površinskih značilnosti alpskega sveta in obrobja panonske kotline odlikuje tudi kraško površje, vendar ne v tolikšni meri, kot smo to vajeni z Notranjske ali Dolenjske. Porečje Savinje predstavlja nekak prehod z območja strnjenega kraškega površja k nekakšnemu panonskemu obrobju v podravskem, severovzhodnem, delu Slovenije {Novak, 1974). V tem območju apnenci in dolomiti ne grade več sklenjenih površin in njihova vertikalna razsežnost je mestoma precej majhna. Zaradi tega je mogoče tudi to ozemlje prištevati k takoimenovanemu osamljenemu krasu (Habič, 1969; Habe, 1972). Tod ni velikih kraških oblik kot so polja in uvale. Redke so tudi vrtače, čeprav ozemlje ni brez njih. Najbolj značilni so požiralniki in številni, v glavnem majhni ponikalni potoki Avtor: Dušan Novak, mag. dipl. inž. geolog. Geološki zavod Ljubljana ter izviri. Opazujemo tudi škraplje in žlebiče. Zakrasela območja tega porečja prištevamo v okvire tektonskih enot Savinjskih Alp, Karavank in Posavskih gub. 2. Pregled dosedanjih del Prve geološke podatke so v porečju Savinje zbirali avstrijski geologi M. Lipoid, F. Teller, F. Kossmat in drugi še pred letom 1900. Novejši geološki podatki so šele iz let po drugi svetovni vojni, ko so se pričele sistematične geološke raziskave bodisi glede na ekonomsko pomembna področja ali pa za izdelavo osnovne geološke karte Slovenije (J. Rihteršič, 1960; M. Munda, 1953 ;M. H am ria, 1954, 1955; A. Ramovš, 1954; C. Germovšek, 1955; K. Grad, 1969; D. Kuščer, 1962, 1967; M. Pleničar, 1967, U. Premura, 1974, 1975 (itd.), ki pa krasa posebej ne omenjajo. Sistematično je jame in brezna območja Savinjskih Alp leta 1926 naštel F. Kocbek v svoji monografiji o Savinjskih Alpah. S tega območja je tudi precej geografskih del, ki pa se s speleološko problematiko podrobneje ne ukvarjajo. Le-te se dotakneta obrobno P. Habič (1969) in F. Habe (1972), ki skušata tudi porečje Savinje uvrstiti v okvir kraškega sveta Slovenije. Nekaj podrobnih opisov kraških pojavov je omejenih predvsem na Hudo luknjo in območje Savinjskih Alp (Michler — Šerko, 1952; V. Gregorač, 1967; D. Novak, 1970, D. N ar a glav, 1975; itd.). Hidrogeološke razmere porečja Savinje je obravnavala regionalna hidrogeološka študija porečja Savinje, katere raziskave so potekale v letih od 1970 do 1973 (Geološki zavod Ljubljana). S sistematičnim jamarskim raziskovanjem se v tem območju ukvarja jamarska skupina v Preboldu, v območju Hude luknje pa deluje skupina iz Titovega Velenja. Za podatke, ki jih povzemam iz arhiva JK »Črni Galeb« (situacije jam in nekateri osnovni podatki) se vsem prizadetim zahvaljujem, kot tudi tov. S. Kvasu za pregled teksta. 3. Morfologija 3.1 Relief Porečje Savinje se odlikuje po razgibanem reliefu, kjer se odraža vsa pisana geološka zgradba. Karbonatne kamnine grade visokogorski svet ostrih vrhov in hrbtov ter planot s strmimi pobočji. V nasprotju s tem je gričevje in hribovje zgrajeno iz mehkejših laporjev, peščenjakov in skrilavcev ter tufov, mestoma tudi iz magmatskih kamnin. Vmes so rečne doline, prekrite s prodom. Na zahodu je docela visokogorski svet Savinjskih Alp in njihovega predgorja. Najbolj značilne so Dleskovška planota s Korošico, Velika in Mala planina. Na sever od tod potekajo Karavanke z Olševo (1929) in Raduho (2062), andezitnim Smrekovcem (1569 m) ter dolomitnim Paškim Kozjakom (1273 m), Stenico, Konjiško goro in Bočem. Ponekod se svet v tem ozkem pasu vzpne tudi do 2000 m. Z dolinami gorskih potokov so osamljene planote Menine (1450 m), Dobrovelj in Golt (1590). Z Menine prehaja ;pas višjega sveta v Zasavje, kjer je ob Savi hribovje, ki se dviguje preko 1000 m visoko. Najbolj so vidne Čemšeniška planina (1206 m), Mrzlica (1119 m), Zasavska gora (849 m), Lisca (947 m) pa Bohor (1023) m) in Kum (1219 m). Svet je razčlenjen, grape so strine in ozke, pobočja so strma, vmes pa so široke rečne doline. Ta pas višjega sveta se zaključi v Rudnici in Orlici. Med omenjenima pasovoma višjih vzpetin je gričevje, ki se pričenja nekako pri Gornjem gradu in sega do Sotle na vzhodu. V osrednjem delu je aluvialna spodnja Savinjska dolina — Celjska kotlina med Polzelo in Celjem. Ena od večjih kotlin je tudi šaleška dolina, prav tako tektonsko pre-clisponirana, predvsem s šoštanjsko prelomnico, ki poteka po njenem južnem robu. Vzhodno od Celja se ob Voglajni in Sotli širi gričevnato Kozjansko z nekoliko izrazitejšim reliefom z značilnimi hrbti, zgrajenimi iz litotamnijskega apnenca, vloženega med mehkejše in slabše vezane sedimente. Osrednja vodna žila tega sveta je Savinja s pritoki Lučnico, Dreto in Bolsko, Ljubnico, Pako, Voglajno in Hudinjo. 3.2 Klimatske razmere V območju Savinje se stikajo vplivi alpske in subpanonske klime. Alpska klima prevladuje v zahodnem delu, subpanonska na vzhodu. Padavine so razporejene neenakomerno, 60 % padavin pade v toplejši dobi leta. Pas višjih padavin se sklada s pasom višjega sveta, kjer pade v Savinjskih Alpah celo okoli 2500 mm padavin, v dolinah pa nekoliko manj, n. pr. v Celju in Velenju 1130 mm, Lučah 1686 mm (povprečje za obdobje 1925—1960). 3.3 Razvodnica Orografska razvodnica Savinje poteka od Zidanega mostu čez Straški vrh in se spusti na razvodje med Ično in Brnico vzhodno od Dola. Nadalje poteka po hrbtih preko Mrzlice in zavije proti zahodu na Javor (1131 m), čez Čem-šeniško planino do Trojan. Odtod se vzpne na Sipek (897 m) in poteka po hrbtih okoli izvirov Motnišnice preko Menine do prevala črnelec. Odtod krene na Kranjsko reber in čez preval Rak proti robovom Male in Velike planine, čez Sedlico na Ojstrico, Planjavo — čez Jermanova vrata na Skuto in Kopo (1958 m), nakar čez Pastirkov vrh (1034 m) in Pavličevo steno doseže vrh Olševe. Odtod gre preko Raduhe in smrekovškega hrbta čez razvodje pri Šentvidu, kjer doseže najbolj severno točko pod Uršljo goro v povirju Velunje. Odtod dalje poteka razvodnica čez Razbor in Graško goro ter po hrbtih severno od Zg. Doliča do Vitanjskega sedla (1454 m), kjer okrene proti Lubnici, se vzpne preko Konjiške gore in teče mimo Straže (499 m) na vzhod do Lipoglava. Odtod poteka proti jugu do Šentlovrenca, kjer vzhodno od Grobelnega zavije proti jugozahodu na Dobje in proti Lisci (947 m) na Vel. Kozje in se konča pri Zidanem mostu. Porečje Savinje zajema površinsko okoli 1800 km2. 4. Zgradba Porečje Savinje je zgrajeno iz različnih strukturnih enot: Na zahodu je vzhodni del Savinjskih Alp, na severni strani del vzhodnih Karavank in obronki Pohorja, v osrednjem delu Celjska kotlina, na južni strani pa severni del Posavskih gub. V karavanškem nizu nahajamo zgornje karbonske plasti in permske sedimente, neskladovite do ploščaste temnosive psevdošvagerinske apnence, trogkofelske aipnence in klastične plasti. Mlajše-paleozojske kamnine ponekod prehajajo v spodnjetriadne Skrilavce in laporje. posebno med Velenjem in Vitanjem ter potekajo v pasovih do Hudinje. Spodnjetriadne plasti so razširjene na obodu Savinjskih Alp in v posavskih gubah kot dolomit, skrilavci, gomoljasti apnenci ipd. Aniz zastopa v glavnem dolomit, pestra pa je ladinska stopnja, ki zajema šelfno in globokomorsko sedimentacijo, v spodnjem delu povečani Mastite in psevdoziljske sklade, ki segajo ponekod celo v karnik (Buser in tov. 1968). V tem kompleksu nahajamo tudi kisle do bazične predornine. V zgornjem delu ladina prevladujejo apnenci in dolomiti. Srednjo triado zastopata sprva grebenski apnenec in dolomit. Med Velenjem in Vitanjem je apnenec podoben onemu v Savinjskih Alpah in sega iz srednje celo v zgornjo triado. Pogosto se menjava tudi z dolomitom. V karniku se znova pojavi transgresija s klastiti in skoraj črnimi ploš-častimi apnenci, boksiti, tufi in lečami premoga. V noriku in retu pa sta dolomit in apnenec, ki je mestoma celo ooliten. Oligocen je značilen po molasni fazi alpske orogeneze (gornjegrajski in soteski ribji skrilavci, v višjih horizontih sivica, andezitni tufi), v miocenu so značilni sedimenti v sinklinalah in morskih zalivih. 4.1 Karavanke Severni del porečja Savinje je značilen po posebni zgradbi dela vzhodnih Karavank, ki segajo na naše ozemlje z območja porečja Drave. Značilna je tonalitna cona s skrilavci, diabazi in tufi, ki loči severni apneniški pas od južnega, 'katerega glavni zastopnik na tem območju je Olševa. Južni apneniški pas je na zahodu narinjen proti jugu in leži na mlajšepaleozojskih kamninah. Vzhodni del Karavank v ozkem pasu poteka preko Vitanja in Konjiške gore do Boča in še naprej proti vzhodu. Hribovje je zgrajeno iz karbonatnih kamnin, ki so obdane od terciarnih sedimentov. V severovzhodnem delu porečja Savinje zadenemo na met amorino kamnine obronkov Pohorja. Te grade svet ob Paki nad Zgornjim Doličem. Gorska veriga Karavank južno od Pohorja preide v predalpsko gričevje in jo od Pohorja odreže labotski prelom, ki poteka mimo Dovž in proti jugovzhodu mimo Vitanja. Severne Karavanke so zajete v porečje Savinje le v mezozojskem predgorju Uršlje gore. V ta pas sodijo tudi triadne krpe pri Zg. Doliču (Tis-nik). Južne Karavanke loči od Savinjskih Alp pas paleozojskih skrilavcev pod Olševo, ki pa se kmalu izklini. Na plastovitih apnencih in skrilavcih nahajamo na stiku še temnejše anizične grebenske apnence (Huda peč, Strel-čeva peč itd.). Južne Karavanke se znova pojavijo vzhodno od Smrekovca. Od Celjske kotline jih loči šoštanjska prelomnica, ki poteka ob šaleški dolini. Od drugih mezozojskih členov je omeniti le še krpe gosavske krede v območju Stranic. Od terciarnih kamnin zavzemajo večje površine transgresijski oligocen-ski klastiti ter miocenski tufi in litotamnijski apnenec. Oligocenskih sedimentov je največ v šaleški dolini, ki je zatem bila zapolnjena še s pliocenskimi plastmi. Tektonska gibanja v tem zgradbenem pasu so v zvezi s pritiski, ki so bili enaki kot v Posavskih gubah. Enote se obračajo tudi v dinarsko smer. Pritiski so Karavanke stisnili v ozke gube in jih deloma dvignili čez tonalitno črto, severni del Karavank pa se je še pogrezal. Kamnine pri Zg. Doliču so Sv. Duh pod Olševo St. Duh village under Olševa Mit. ostanki, ki še štrle na površje. V mlajšem terciaru se je pogrezal še južni del, ob šoštanjskem prelomu še šaleška dolina. 4.2 Savinjske Alpe Zahodni del porečja Savinje sodi k Savinjskim Alpam. Le-te predstavljajo veliko grudo, ki kaže luskasto zgradbo. Ob robovih je narinjena na Karavanke, na jugu pa na Posavske gube. K Savinjskim Alpam prištevamo še manjše grude, Rogatec, Golte. Menino, Dobrovlje, Ponikovsko planoto in triadne kamnine pri Vojniku. Njihova povezava je prekinjena z udori vmesnih grud, ki so sedaj zapolnjene z mlajšimi sedimenti (Premru, 1974). Savinjske Alpe so zgrajene v glavnem iz triadnih kamnin, pretežno apnencev, grebenskega apnenca in dolomita. Značilna je nejasna meja med srednjo in zgornjo triado, ker niso razvite klastične karnijske plasti. V podlagi teh kamnin leže neprepustne kamnine spodnje triade, na severni strani pa leže nad skitskimi plastmi tudi paleozojske kamnine. Le v Menini je razvit ozek pas karnijskega laporja in tu pokriva vršno planoto dachsteinski aipne-nec. Savinjske Alpe tvorijo med Veliko planino in glavnim hrbtom sinklinalo, ki je nekajkrat pretrgana. Na površju je dachsteinski apnenec, na obrobju in ob prelomih pa ladinske in starejše plasti. Za to ozemlje je značilna debela skladovnica vulkanogeno sedimentnih terciarnih kamnin, ki zapolnjujejo ozemlje med Raduho, Goltmi, Travnikom in Menino ter segajo celo še na vzhod proti Celju. V območju zgornje Drete je v Kranjski rebri, Plešivcu in v dolini Črne na drugi strani, kompleks metamorfoziranih in magmatskih kamnin srednje triade. Pliocenske plasti so odložene v gričevju med Dreto in Savinjo, kvartarni nanosi pa v vseh rečnih dolinah. V območju Savinjskih Alp je v starejšem terciaru prevladovalo gubanje in narivanje, v mlajšem pa dviganje in grezanje grud ob prelomih. Na prostoru najbolj pogreznjenih grud je Celjska kotlina. Kot osrednji del porečja Savinje je na severu in jugu obdana s prelomi, proti vzhodu pa prehaja v miocensko gričevje. Savinjske Alpe so doživljale po udoru Ljubljanske kotline samostojen razvoj. Velika gruda je bila potisnjena od severozahoda proti jugovzhodu (Koss-mat, 1913; Rakovec, 1934) ali pa tudi od severovzhoda proti jugozahodu (Winkler, 1923). Posamezne grude so od celote oddeljene s prelomi in udori, zveza pa je zatem prekrita s terciarnimi sedimenti. Eden od značilnih prelomov poteka vzdolž doline Črne in Drete na južno obrobje Celjske kotline. 4.3 šaleška in Celjska kotlina V osrednjem delu porečja Savinje sta dve značilni udorini, šaleška dolina in Celjska kotlina. Prva se je udrla ob šoštanjskem prelomu in jo je kasneje zalilo pliocensko jezero. V tem prehodnem elementu med Karavankami in Savinjskimi Alpami so nastajale debele plasti premoga. Celjska kotlina, ki leži nekoliko južneje, je vezana na motniško-sinklinalo in »vulkansko črto«, ki poteka od Gornjega grada čez Kokarje in Dobrovlje do Pirešice in Vojnika (Rakovec, 1949). Pri Vojniku se ta črta stika s šoštanjskim prelomom. Na severni strani Celjske kotline so še zadnji odrastki Savinjskih Alp v Gori Oljki in ponikovski planoti, ki sta zgrajeni iz srednje do zgornje-triadnih apnencev in dolomitov. Proti vzhodu je iz miocenskih sedimentov tufov in laporjev zgrajeno gričevje. Dolina je zasuta s kvartarnim prodom. Tudi območje smrekovškega vulkanizma, ki je bilo nekoč severno od Julijskih Alp, sodi k Savinjskim Alpam. Od njih ga ločita smrekovški in šoštanjski prelom. Smrekovški prelom poteka po južnem robu tonalitnega pasu, šoštanjski pa se odcepi od njega severno od Boskovca. Vzhodno od tod poteka v tej smeri še donački prelom. Ob teh prelomih opazujemo horizontalne premike. Tako je bilo ozemlje severno od savskega preloma premaknjeno proti jugovzhodu. 4.4 Posavske gube Južno od Celjske kotline so Posavske gube, ki sestoje iz dveh v smeri vzhod—zahod slemenečih antiklinal, trojanske in litijske in dveh sinklinal, motniške in laške. Ob podolžnih in prečnih prelomih so se skladi premaknili in ponekod luskasto narili tako, da sedaj opazujemo več tektonskih enot (Premru, 1974). V jedru antiklinal so mlajši paleozojski sedimenti. Triadne karbonatne kamnine so v glavnem na slemenih kot denudacijski ostanki (Čemšeniška planina, Gozdnik, Mrzlica, Slomnik, itd.). Na severnem krilu je značilna serija psevdoziljskih skrilavcev. Le-tej je vzporeden še pas na severni strani laške sinklinale, odrezan s termalno črto Medija—Laško. Na severni strani litijske antiklinale je pas triadnih apnencev in dolomitov. V tem območju je na površju paleozojska podlaga le pri Rimskih Toplicah in v okolici V. Kozjega. V sinklinalah so terciarni, povečini premogo-nosni sedimenti, laško sinkJinalo pa na severni strani spremlja pas andezita od Govc proti zahodu. 0) .g « ri z"? i—i > S <Č t/3 3 ° i-i cS O C a, S H'g W ^ > « 2.s 5. Kraški svet V porečju Savinje lahko iščemo, glede na pisano tektonsko zgradbo, večje kraške površine le tam, kjer so ohranjene večje in debelejše mase karbonatnih kamnin, ki so dvignjene visoko nad erozijsko osnovo. Taki primeri so v osrednjem bloku Savinjskih Alp in predgorskih masivih Menine in Dobrovelj ter v Golteh. Druge površine, Tisnik, Vitanjsko—vojniški karbonati, karbonatni čoki v Posavskih gubah itd., pa so slabo zakraseli. V glavnem so razpokani in manj kavernozni. Za planotasti svet ponikovskih planot in Zasavje je značilen plitev kras. Habič (1969) prišteva ozemlje osrednjega dela Savinjskih Alp, Menino, Olševo s Plešivcem ter Peco v kategorijo alpskega krasa, ostali del porečja Savinje pa k takoimenovanemu »osamljenemu krasu« vzhodne Slovenije. K značilnostim tega ozemlja prišteva brezvodnost visokogorskega površja in izdatne izvire v dnu globoko vrezanih dolin ali na obrobju zakraselih planot. Značilnost tega območja naj bi bilo tudi raztekanje kraške podzemeljske vode in le redkokje stekanje vode k enemu izviru. Z območja Savinje bi v nasprotje tej trditvi povedali, da prevladuje v kraških masivih n. pr. Menine, Golt itd., strnjeno odtekanje ali stekanje v le nekatere izdatnejše izvire v najnižjem delu obrobja, ter da ti masivi imajo vse značilnosti osamelih kraških otokov. 5.1 Kras Savinjskih Alp Visokogorski svet Savinjskih Alp in njih predgorja je zgrajen iz prepustnega, bolj ali manj zakraselega dolomita in apnenca ter neprepustnih tufov, tufitov in različnih skrilavcev. 5.1.1 Dleskovška planota je eden od večjih kraških masivov na razvodju s Kamniško Bistrico. Zgrajena je iz srednje do zgornjetriadnih apnencev, nekoliko dolomitiziranih in močno zakraselih. Plasti so povite v položno sin-klinalo, kjer se na severni strani dvigujejo vrhovi gorskega hrbta od Ojstrice (2349) do Grintovca (2558), na drugi strani pa se razteza na jug od Presedljaja in doline Dol planote Velike in Male planine. Ob prelomu, ki poteka preko Presedljaja, je bila potisnjena planota Velike in Male planine na sever. Ob prelomnici, ki poteka mimo Korošice, so skladi Dedca potisnjeni na Ojstrico, na površje pa so prišli ladinski tufi in laporji. Planotast svet kot kadunjo zapirajo od severa anizične in skitske laiporaste in skrilave plasti in ploščasti apnenci, ki so v podlagi svetlejšega, mestoma grebenskega apnenca. Neprepustne plasti, ki se pojavljajo v dnu dolin, segajo mestoma visoko v pobočja. Na litološkem stiku so številni manjši studenci. Zakrasela planota je razrezana s suhimi dolinami, značilne so še globoke doline, kot nekakšna polja z uravnjenim dnom in požiralniki (Petkove njive, Vodole, Korošica, Stare Štale,...) Proti zahodu prelomnica sledi dolini Luške Bele v dolino Kamniške Bele. To črto sledimo tudi s pasom ladinskega laporja, skrilavca, tufa in dolomita. Od vzhoda in jugozahoda zapirajo odtok vode proti Lučnici tufi v Podveži in dolomit ob Luški Beli. Velik del te planote se zaradi tega odmaka proti izviru Kamniške Bistrice in Bele. Le manjši del odteka proti Savinji v izvir pri Pečovniku nad Lučami, kjer segajo apnenci ob prelomu v ozkem pasu proti Raduhi. Ob visoki vodi se v tem območju pojavljajo tudi šte- vilni bruhalniki. Raziskovanje v Erjavčevi zijalki nad Savinjo je pokazalo, da neprepustna podlaga usmerja podzemeljski odtok proti jugu (Novak, 1970). Ob izlivu Luške Bele v Lučnico v Podvolovljeku je tudi Dovnikov izvir, ki je, kot je pokazalo opazovanje ob deževju, le preliv visoke vode z območja Dleskovške planote, sicer pa odvaja vodo Luške Bele, ki večkrat zapored izgine v grušču. Površje Dleskovške planote je razen nekaj opazovanih objektov še povsem nepreiskano. S tega območja je značilna ca. 83 m globoka Erjavčeva zijalka. Omeniti je še Trbiško zijalko v bližini znamenite Igle. V to območje bi sodili površinsko malo zakraseli čoki pod Olševo, ki pa dajejo zanimivejše podzemeljske podatke. (Klemenškov pekel — 310 m. Glej Naraglav. 1975; šušteršič, 1974). 5.1.2 Raduha je sinklinalno oblikovan podaljšek pasu triadnega apnenca Savinjskih Alp, ki sega od Dleskovške planote proti severovzhodu in leži ob an- ■ . s ■ ■ ' ' m»**: "nymm Izvir in požiralniki na Korošioi Spring and swallow ho-les on Koro sica valley. dezitu Smrekovca in Travnika. Od vseh strani je, kot je videti, triadni apnenec zaprt s tufi in skitskimi skrilavci. Severozahodna in jugozahodna pobočja so strma, jugovzhodno je položnejše in iporaslo. Na južnih straneh prekrivajo laporji in tufi. Površje Raduhe je zakraselo. Poznane so večje jame in brezna, n. pr. Murčeva zijalka pod Travnikom, Prepad na Konjskem vrhu, Sevnica nad Vodolami in 177 m globoka Snežnica pri pl. Javorje. V podnožju je poznana še Podraduška jama ob Savinji, nad pi. Arto pa Snežna jama in Jelenova luknja. Od večine omenjenih so poznana le imena in lege. 5.1.3 Golté so do 1590 m visoka, večkrat prepokana gruda triadnega apnenca, ki je v splošnem nagnjena proti severovzhodu. Od vseh strani je obdana s terciarnimi tufi in spodnjetriadnimi manj prepustnimi kamninami. Triadni sivi apnenec in dolomit sta tektonsko močno porušena. Terciarne plasti so bodisi v tektonskem stiku s triadnimi, bodisi diskordantno leže na Še nepreiskana brezna na Dleskovški planoti Unexplored shafts on the Dleskovška plain. njih. Posamezni deli masiva se odmakajo v manjše izvire, z osrednjega dela pa odteka voda v izvir Libije. Gol té se ob šoštanj skem prelomu naslanjajo na smrekovški andezit. Površje je dokaj zakraselo. Poleg že poznane Ledenice so v okolici Boskovca znane še Kebrova luknja, okoli 130 m globoko brezno, Mesarska lopa, Snežnica in jame pod Gostečnikovim stanom, Medvedja jama, Zagradiški prepad, Goliška kuhinka, Mišja jama, Konečka zijalka, Plešnikov prepad (52 m), jama vrh Tira, Mala jama na Loki in še okoli 15 drugih, še nepreiskanih kraških objektov, ki jih omenja Kocbek. Tudi novejše raziskave jamarjev iz Prebolda še niso utegnile izpopolniti vseh starejših podatkov. Med temi je omembe vredna le Kebrova luknja pod Mozirsko kočo. 5.1.4 Menina je del Savinjskih Alp, orografsko in tektonsko ločena od glavnega hrbta z Zadrečko dolino na severu in Tuhinjsko dolino na jugu. To je visoko dvignjena zakrasela planota. Kadunjasto oblikovan masiv je zgrajen iz srednje in zgornjetriadnih apnencev, v podlagi pa nahajamo spodnjetriadne skrilavce in kot bariero v vznožju pobočij tudi terciarne laporje in skrilavce. Pri Gornjem gradu so pod Sv. Florijanom spodnjetriadne plasti, na njih ležita anizični ploščati apnenec in dolomit. Le-ta gradi vznožje Menine od Kokarij do soteske nad Mozirjem. Na južni strani je enak dolomit tudi v območju med črnim vrhom, špitaličem in Motnikom. V ladinski seriji kamnin je na severni strani zastopan apnenec z dolomitom, na južnih pobočjih pa so skrilavci. Tem plastem sledi navzgor sivi diploporni apnenec, vrh njega je 10 do 15 m debela plast rdečega karnijskega laporja, ki poteka v pasu od Ovčjega stanu proti Vrtačniku in Razgledniku. Ta ima za razvoj krasa važno vlogo. Nahajamo izvire ter manjše ponikalne potoke ter slepe dolinice. Vsa ta gruda je narinjena čez mlajše kamnine Tuhinjske in Motniške doline. Na Menini omenjajo vrsto prepadov in ledenic (Jespa), prepad pod Ovčjim stanom, prepad nad Strmčnikom in v Globočah, Jama v Gradišču, Jame v Gabernici itd., ki pa v glavnem niso preiskane. Doslej z Menine še ni podatkov o večjih in globokih kraških objektih. Ob vznožju Menine je ob Dreti ne- Golte z Vologa The plain of Golte from the Dreta vailley Topel izvir pri Okonind pod Goltmi Thermal spring ait Okonina under Gol-te Mt. kaj izdatnih izvirov, kamor se steka vsa podzemeljska voda, proti Tuhinjski dolini pa podzemeljska bariera preprečuje odtok kraške vode. 5.1.5 Dobroveljska planota je nekoliko nižja gruda kot Menina. Od Menine je ločena s podoljem med Vranskim, prevalom Lipa in Šmartnim ob Dreti. Gruda je zgrajena iz apnenca in dolomita, razkosana s prelomi ter preprežena z žilami predornin in tufov. Od severa in vzhoda je zaprta s spodnjetriadnimi in terciarnimi plastmi, ob vznožju je vrsta izvirov od Pod-grajščice pri Vranskem do izvirov pri Nazarjah. Značilnih je nekaj suhih dolin, slepa dolina, vrtače in uvale. Severovzhodni del planote je bolj zakrasel kot južni. V Dobrovljah je poznanih predvsem precej požiralnikov, ki s stikov med tufi, keratofirjem in apnenci odvajajo vode po še nepoznanih poteh v podzemlje, že Kocbek (1926) omenja vrsto jam n. pr. Vračko zijalko, Hudo luknjo pri Letušu, štabirnico, škadavnico, Krapljetovo, Tinetovo, Cohovo jamo, Covški prepad, Hlastevo jamo nad Žovnekom, Lomski brlog, Brezno pri Pečovniku, Janževsko brezno (15 m), Mejalna jama, Šimanov kevderc, Ovčja jama, Veternico pri Vranskem, Planovsko zijalko, prepad nad Šmartnim, Remičevo jamo, prepad nad Snežečnikom, Forštnerjev prepad, Jerčkov brlog itd. vsekakor dovolj dela za jamarje, ki tod že delajo, saj je raziskanih že 25 objektov, od tega več brezen kot jam. V zadnjem času so jamarji iz Prebolda dosegli v Dobrovljah v Neskončnem breznu globino 117 m (Habe, 1972), ter v nekem drugem breznu 363 m, vendar tod še ni konca. Omeniti je še odprto vprašanje povezovanja vod Veternice in Podgrajske jame ter odtekanja vode iz požiralnikov pri Sv. Urbanu. Menimo, da izviri v obdobju planote odvajajo razmeroma med seboj ločene dele masiva, osrednji del pa se steka v globlje dele tektonske enote. 5.1.6 Med šaleško dolino in Celjsko kotlino je planota Ponikovskega krasa, ki sega na zahodu do gore Oljke (734 m), na vzhodu pa do 630 m visokega Kjumberka. Planota je razrezana v več enot. Doslej je v tem območju znanih okoli 30 objektov, večinoma kratkih jam, opazujemo pa še več suhih in slepih dolin. Značilni so špranjasti rovi in sifoni. Planota je zgrajena iz zakraselega triadnega apnenca. Sivorjavemu spod-njetriadnemu apnenemu skrilavcu sledi ploščast apnenec in peščeno-laporast skrilavec, na tem pa leži dolomit, ki ga na jugu in vzhodu prekrivajo mlajše plasti. Zatem nahajamo neprekinjeno apnenčevo sedimentacijo od zgornjega ladina preko karnika do noriške stopnje in jure. V obrobju so terciarni tufi in laporji, ki prekrivajo triadne apnence. Zakrasela sta ladinskonoriški apnenec in dolomit. Površinske kraške pojave nahajamo kot vrtače, škraplje, manjše izvire in kot požiralnike manjših potokov pri Grebenčah in pri Ponikvi. Terciarni tuf in tufit prekrivata zgornje in srednje-triadni dolomit in apnenec, ki sta presekana s prelomi, ki so usmerjeni od severa proti jugu. Ob njih je ozemlje grudasto premaknjeno in na površje pridejo kamnine različnih triadnih stopenj. Na manj prepustnih kamninah se pojavljajo manjši izviri katerih voda ponikne kmalu pod izvirom v vrtačah in požiralnikih. Voda se znova pojavi v izvirih na pobočju Ložnice, Trnave, Steske in Pirešice. Pri Požiralniki pod Sv. Urbanom na Dobrovljah Swallow hol e. s on Dobrovlje plain Ponikvi se ipod vasjo Loke stekajo manjši potoki in izviri v niz požiralnikov, ki odvajajo vodo v jamo Pekel. Voda največjega od požiralnikov, ki ima tudi stalen vodni tok se pojavi v osrednjem, levem vodnem rokavu omenjene jame. V območju Ponikovske planote je omeniti še Steski jami, Kamnito hišo, Brezno v Založah, Brezno na Gori Oljki itd. Se nepreiskani jami sta pri Leskovšku v triadnem apnencu na Skornem pri Gorenju in Brezno pri Tomažu v osrednjem delu. Zanimivi sta vodni jami Tajna jama I in Tajna jama II pri Polzeli ter Smetišnica pri Ponikvi iz katere se sliši vodni tok. Vodne jame so še Sopot pri Ponikvi in Lokaviška jama pri Smartnem ob Paki. Precej jam nahajamo tudi še v okolici Št. Andraža nad Polzelo. To so n. pr. Vranja peč, Vranjekove rape, Kvartičevo brezno, Boševa jama pri Podvinu, Poženelova jama, Rupa v Vinici, Grabarjeva jama, Sevšekove rupe nad Podvinom, Rupe v Vinici itd. 5.2 Kras Karavank 5.2.1 Zahodno od Velenja se mimo Konjic proti Donački gori vleče Paškokonjiški kras v triadnih kamninah, posebej značilen z zakraselim območjem Tisnika. Med 19 jamami tega zakraselega pasu jih največ odpade na območje Tisnika pri Hudi luknji. Med vsemi je najbolj znana okoli 400 m dolga Huda luknja, nekdaj turistično urejena jama. Jama je vodna, manjka pa ji kapniškega okrasja (Šerko-Michler, 1952, Gregorač, 1967). Na zahodni strani Tisnika je pri št. Vidu idilična dolinica potoka Ponikva, ki ima svoje povirje na neprepustnih oligomiocenskih kamninah. Čim pa priteče do apnenčevih pobočij Tisnika izgine v podzemlje na koncu slepe doline v nekaj neznatnih goltih — požiralnikih. Nad sedanjim požiralnikom leži 15 m višje vhod v nekdanji požiralnik Ponikve, kjer lahko sledimo rovu 200 m daleč. Nedaleč od Hude luknje je jama špehovka, znana kot paleolitska postaja. Nekoliko severneje je še jama Pilenica. V tem območju je v apnencih poznanih okoli 19 jam in še vrsta kraških pojavov v območju Boštjana, južno od Št. Brica, pri Mehu ob Paki, vzhodno nad Pako pri Lešniku, južno od Sela, severozahodno od Turna itd. 5.2.2 Da je zakrasel tudi iz triadnih kamnin zgrajeni Lom nad Topolšico, pričajo požiralniki ob potoku Strmina, ki teče po severovzhodnem podnožju. Z barvanjem je dokazana povezava s hladnimi in toplimi izviri v Topolščici na južnem podnožju masiva. 5.3 Kras na Kozjanskem Pri Ponikvi ob Voglajni so na široko odložene razmeroma tanke plasti litotammijskega apnenca, ki je ponekod zakrasel. V tem območju nahajamo ponikalne potoke, izvire in manjše kraške jame. Neizrazite kraške pojave nahajamo še drugod na debelejših plasteh litotamnijskega apnenca. Površinskih kraških pojavov ni, vendar številne groblje med njivami pričajo o napredujočem kraškem procesu. 5.4 Kras Posavskih gub Območje trojanske antiklinale prišteva F. Habe (1972) takoimenovanemu trojanskemu krasu, v katerem so apnenci in dolomiti zastopani le v višjih vzpetinah, na Krvavici, čemšeniški planini, Gol j avi (837 m) in na Mrzlici (1119 m). Kataster jamskih objektov ima s tega območja evidentiranih okoli 10 kraških objektov od katerih sta Medvedji jami pod Mrzlico v višini 1050 m. Najdaljša jama s tega območja je 20 m dolga,_ najgloblje brezno meri 26 m. V Krvavici je Lepa jama, poznane pa so še Petačeva jama v Libo j ah. Up lažni kova jama in Uplaznikovo brezno. 6. Fizikalno-kemične značilnosti podzemeljske vode Po kriterijih O. A. Aleksandrova so podzemeljske vode kalcijevo hiclro-karbonatne (Ca-HCOa) do magnezijevo kalcijeve hidrokarbonatne (MgCa-HC03) pač glede na količino dolomita v zaledju izvira. Po trdotah opazujemo več vrst voda, vse z manjšimi amplitudami sprememb in z manj izrazitim nihanjem vrednosti, kar priča o umirjenem odtekanju v kraškem masivu in predvsem o difuznem napajanju kraške podzemeljske vode: — značilne visokogorske vode katerih predstavnika sta Dovnikov izvir (5,3 do 7,9» dH celokupne trdote) in Libija (5,7 do 7,2" dH) ter Rinka (5,1» dH), Pečovnikov izvir (7,1» dH) in izvir pri Rogovilcu (8,2° dH); — vode kraških masivov v predgorju Menine in Dobrovelj. Izvir Pod-grajščice pri Vranskem v podnožju Dobrovelj ima trdote med 9,6 in 11,2° dH, Litožnica pa med 9,1 in 10,0° dH. Drugi izviri so še Kropa (8,6°), Žrela (8,3°), Merinca <12,0» dH), Brelca (11,9» dH), Trnavca (9,2» dH), Perički studenec (8,3» dH) in izvir pri Luki (13,1» dH); "dH 15 Nihanje celotnih trdot v nekaterih izvirih. Total hardness in the main springs. ..PODGRAJSCICA LETOSC DOVNIKOV IZVIR """ -'V LIBIJA 9 10 11 12 123 156769 1970 1971 10 11 12 1 2 i 5 6 19 72 7 & 9 10 — vode karbonatnih masivov, nezakraselega, pretežno dolornitnega sveta (Konjiške gore, Vitanjske gore, Tisnika, Stenice, Loma in Paškega Kozjaka, Cemšeniške planine, Ojstrice, Mrzlice itd.). Trdote pod Konjiško goro se spreminjajo med 12,6 in 13,8° dH — Zveronja, drugod pa med 8,7 in 13,4° dH: Zaplaninščica 9,8° dH, izvir v Mrzli dolini 8,7° dH, Huda luknja 11,4° dH, izvir v Topolšici 8,7° dH, izvir pod Ojstrico 9,0° dH, izvir Jelšina Loka pri Vitanju 12,5° dH, izvir Trebuhinje 13,4» dH, izvir v Vinski gori 14,9° dH. Iz te skupine se izdvajajo hrbti litotamnijskega apnenca Dolge in None gore ter litotamnijski apnenec pri Ponikvi z višjimi trdotami n. ipr.: izvir pri Ferležu 12,2° dH, izvir v Bodrišni vasi 21,4° dH, izvir pri Ponikvi 17,1° dH, izvir v Črešnjici 19,0° dH in izvir v Dolgi gori 13,6° dH. V teh trdotah se odraža dolomitna primes ter lapornata podlaga zaledja in vodonosnika. 6.1 Analiza krivulje tarissementa Metoda tarissementa — analiza spremembe izdatnosti v času upadanja vodnega stanja — podaja sliko režima odtekanja kraške podzemeljske vode. čeprav pogostne vmesne padavine sliko lahko zelo popačijo, izračunavanje pa mestoma tudi onemogočijo, saj le redkokdaj dobimo daljše sušno obdobje v katerem bi imeli dovolj dolgo krivuljo upadanja (B. Mijatovič, 1968). Pri analizi smo ugotovili vsaj dva, v enem primeru pa tri mikrorežime odtekanja: — hiter odtok iz zelo zakraselega območja, iz razpokanega površinskega območja odkoder voda hitro odteče in to v zaledju Libije z Golt: — odtok iz območja manjših razpok, ki je počasnejši ter — odtok iz mikrorazpok, ki je povečini že laminaren. To spoznanje daje vzpodbudo za nadaljnje sistematičnejše opazovanje na večjem številu izvirov. Za dosego vrednosti, ki bodo bližje realnemu stanju pa je potrebno tudi dolgotrajno opazovanje. V glavnem smo ugotovili vrtinčast hiter odtok po obrazcu: Qt = Q„[l —a(t —t0)]-2 in laminaren počasnejši odtok Qt = Qu ,e — a (t— to) Določevali smo tudi količino skupno odtekle vode (V0), skupno kapaciteto vodonosnika V0 in zaostanek vode v vodonosniku (V0 — Ve). Odtekanje iz kolektorja je toliko hitrejše v kolikor je večji koeficient a. Če je ta manjši je odtekanje počasnejše. Če odteka voda po razpokah, diaklazah in lezikah je red velikosti koeficienta okoli n . 10—3, na kavernoznost in zakraselo zaledje pa kaže koeficient v vrednosti n. 10—2 ali n . 10—'. Krivulje kažjo, da je v primerih, ki smo jih opazovali, v začetku upadanja odtekanje bilo najhitrejše, iz kavern in večjih razpok v coni vertikalnega odtekanja. Zatem je odtekala voda iz razpokanih con z omejeno prepustnostjo dokler ni odtekala le iz cone pretrte kamnine, kjer je precejanje počasno. «1 «2 «3 Libija — Golte 0,0019 0,00062 0,00015 Kropa — Menina, 1971 0,020 0,003 1972 0,026 0,008 Litožnica, Menina IV—VIII/1971 0,043 0,010 V—VII/1972 0,053 0,042 Studenec Drete 0,027 0,0075 Podgrajščica—Dobrovlje, IX—X/72 0,127 0,060 Trnavca, 1971 0,094 0,009 Zveronja — Konjiška gora, VI—X/1971 0,006 0,001 V območju Menine je jasno vidno sprva vrtinčasto odtekanje iz dobro zakraselih con. V Studencu Drete se opazi zadrževanje vode v prepereli coni in v debelih plasteh pobočnega grušča, ki vodo počasneje oddaja. Prav tako hitro oddaja vodo zaledje Podgrajščice, ki se napaja s površinskimi vodami. V tem primeru smo analizirali lahko le upadanje v času od septembra do oktobra 1972, kar pa je za zanesljive vrednosti prekratko obdobje. Trnavca kaže leta 1971 v zgornjem delu krivulje hitro odtekanje, koeficient a je 10 krat večji od koeficienta v spodnjem delu krivulje. Značilnosti dolomitnega padavinskega zaledja Zveronje pa je le majhna razlika v koeficientih. _Vo_Ve_V„-V, v 10 m3 Golte — Libija 182,3 120,9 61,3 Menina — Kropa V—VIII/1971 11,9 6,7 5,1 IX—X/1972 6,5 3,6 2,8 Litožnica IV—VIII/1971 5,2 0,8 4,4 V—VII/1972 2,4 0,2 2,1 Studenec Drete 1,0 0,1 0,8 Trnavca 2,3 0,1 2,1 Zveronja 4,0 2,5 1,4 V glavnem je opazovati, da največ vode odteče v začetku praznjenja vodonosnika. V Menini večji del vode odteka iz globljih con, ki so izdatnejše. Krivulje tarissementa za večje izvire v porečju Savinje. Tarissement curves on particular resources of Savinja river basjn. l/sek 3 2 o 81 Qt=568.e°0019f —i-1-1-1--1 0 10 20 30 40 50 60 70 80 dni l/sek KROPA 6-5- Qt=Qo,-°0207l>Q\%Qe 00039 l,-to, Q^°e~Q^6Qoe-0>008 (t-to) o 0 01 ■2 1 0 10 20 30 W 50 60 70 30 90 100 0 10 20 30 tO dni 19 71 197 2 O 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 110 120 130 740 dni 19 71 ,/sek LITO Ž NI CA 6 5 4 3 2 o a O) o ,,-2 Qt = Qo. [1+0.0531t-to)] Qt,Qo.e-a0"2(t-to) -,-,--,-,-1-1-j-- 0 10 20 30 W 50 60 70 dni l/sek 6 5 4 •] 3 2 o a 1972 STUDENEC DRETA Qt=130.e-0 027lt-to> Qt=60.e-a0075ft~toJ l/sek 3 0 10 20 30 i.0 50 60 70 80 90 100 110 120 130 1U0 150 160 170 180 190 dni 19 7 1 PODGRAJŠČICA o o £ Qt-127e~ 0031 (t ~ to! Qh60.e-° 019 o-sited. Karstified country of the Savinja river basin is a transdtional area batween the isolated karst of NE Slovenia aind the main karst area of the SW Slovenia. Indeed, it shows ali chairaoteristics of the isolated karst, wàth the exception of the alpine karst of the middle part of Savinja Alps. No characteristic flows of karstic underground watars are to be noticed on ithe karstified planes; however, it is possible to trace everywhere colleoting of the underground water in one or only in few sources in the lowest part of the barderland. Karst characteristics of the area are mainly prasented by sinkioies, by sources in the barderland, by caves and shafts as well as by some swallowholes with some sinikholes. According to the drainage pnocess of the underground water we may believe that strongly karstified are exclusively the areas of Savinja Alps, Golte and Dobrovlje; whereas other isolated karst areas are characterized by shallow karstification. Karst in both cases comprises lonly the zone of horizontal drainage, whereas the zone of vertica! effluent seepage is in shallow karst rather reduced. In the area of Savinja Alps the Eastern part is karstified, Dleskovec upland piane and the monadnok Raduha Mt.,. where characteristic snow cave with the depth of 117 m near Javorje Mt. is to be found. In the high upland plane Golte it is possible to encoueter a number of unexplored karst features as well as 130 m deep Keber cave. Somehow largar iis stili the Menina piane which lis most probafoly not karstified in great dapths, the reason being that immediateiy under its top crop out impermeable Cairniian beds under the Upper Triassic limestone. In the region of Dreta thare are some sources where underground water of particular areas is collected. Geologiically somehiow more interesting lis belieived to be the Dobro vije plaiin, at places baing deaper karstified, where few sinkholes can be found. On the NW region the most karstified area proves to be ithe regio-n airound Tolsti Vrh, St. Urban and St. Katariina. A numbeir of sources an the barderland, on average being less abundent, drain their limited basins. In this appointed area the deapest shaft i s known to be 363 m deep. Abouit 25 pi'ts and shafts were explored. Between the valley of Salek and Celje ithe Ponikva plane with Oljka Mit. is karstified. Main characteriistics of thiis plane aire some smallar sinkholes and water caves, where it is worth mentioning the 500 m long water cave Pekel near Šempeter. The caves with siphons and narrow slot-like ipits prevail. In the regi an of Kara wanke the Tisnik area and the surroundings of Huda luknja are karstified where it iis possible to find a seriies of swallow holes of the Ponikva spring and in its vioinity also a number of caves. Lom Above Tapolšica is karstified as well. There a tracing of the Strmina stream was iikewise performed. Acoordingly there were es tabli shed some underground cornnections wiith the sources at Tapolšica. At Kozjansko, in lithothaimiian limestone, near the Ponikva spring, i:t is possible to trace some characteriistic sourcas and a minor siink-stream. In this rock there are known to exist some minor caves. However, the area demands further detailed treatment. In Trojane ainticline lof the Sarva folds the Mrzlica, Krvavica and Čemšenik Mountains are karstified and show some minor pits and shafts to the depth of 10 to 20 m in the adjacent of Sotla river basin and Bohor Mt. (1023 m). There no true karst features accur. A cave near Planina, 2307 m long, in litothamian limestone, is reported from. In Pišece the Duplja cave in triassic dolomite is likewise well known. In Kozjansko, in dolomite or in lithothamiain limestones, there are known the Pustišek cave (516) near Imeno, the Krofel cave (3586) in Kozje and the Kodnin caves (3581, 3582) in the region of Boč. The caves mentioned wäre surveyed by the speleologists from Prebold. Far ali the afoove mentioned regions it is possible to say that they are spelealogically rather unexplored and uninvestigated, therefore giving to the caver rather vaste opportunities far idiscovering this domain. Accarding to physicai aed chemical characterisitios there were establiished the CaHC03 and MgCaHC03 waters. According to 'the hardness there aire 3 types of water to be distinguished: highland waters showing carbonate hardness between 5,3 to 7,9° dH total hardness, karst land waters with 9,1 to 13,1° dH and waters of leiss karstified aireas from 8,7 ito 14,9° dH. The regions of lithothannian limestone have the water hardness up to 21,4° dH. Decreassing anailysis curves have shown the drainage process from rather karstified area, aed laitter an also a slower drainage from tìssured zanes, which are, however, aill less permeable which causes the slow at places to be already laminar. Anaiysing thàs, it had been established at toast two, and in ione case even three, types of drainage, namely: high flow raite from a rather highly karstified area and the flow rate of a rather short duration from a fissured surface in the backland of Libija; — flow from miniar fissures, which is slow — flow from closesit joints, which is imainly already laminar. These results encouraige us to carry out further systamatic observations on a greater number of springs. But to achieve the results which would somehow show actual and more precise Situation, a rather ionger observatdon period is neces-sary. Generally speaking, the turbulent quiok flow had been established accarding to the following form: Q, = Q0[l-a(t-t0)] -2 and laminar slow flow: Q, = Q„ .e — «(t — to) However, the curves show (that im the ob.se.rved cases at the beginróng of decreasing the flow rate was quioker from caverns aind from some greater fissures in the vertical flow zone. After that water draiined from fissured zones with a reduced permeability until it draiined only from the shattered rooks zone where the percolation proved to be rather slow. In the Menina area it is weil obvious that at first the turbulent flow from rather strongly karstified regions ioccured. In 'the Studenec Dreta iit is possible to notice that water coMeots in weathered zone and in thick layers of the slope scree with a rather slow permeability. The same charaoteristic may be noted in the area of Podgrajščica backland wlnich is provided by water from the surfaee. In this case only the deorease during .tihe period from September until October in 1972 was subjected to our analysis. However, the periiod was tao short to give any reliab-le results, whatsoever. In 1971 the Traavca shows in its upper part of the curve rather qoiok flow, its coefiiaieot a being 10 times bigger than the coeficient in the lower part of the curve. However, on the other hand, it has been proved that the charaoteristic of the Konjice Mountain dolomite, situated in the backland of the Zveronja, is a rather small difference in coefioients. Buser, S., in tov., 1968: Tolmač h geološki karti Slovenije, 1:200.000. Arhiv CZ. Germovšek, C., 1955: O geoloških razmerah na prehodu posavskih gub v dolenjski kras med Stično in Šentrupertom. Geologija 3, 116—135, Ljubljana. Grad, K., 1969: Psevdoziliiski skladi med Celjem in Vranskim. Geologija 12, 91—105, Ljubljana. Gregorčič, V., 1967: Huda luknja, Proteus, 30, 48—51. Habič, P., 1969: Hidrografska rajonizacija krasa Slovenije. Krš Jugoslavije, JAZU, 6, 79—91, Zagreb. Habe, F., 1972: Nekatere speleološke značilnosti osamljenega krasa Slovenije. Naše jame, 13/1971, 45—53, Ljubljana. Harnrla, M., 1954: Geološke razmere ob severnem robu laške sinklkiale vzhodno od Savinje. Geologija 2, 118—144. Harnrla, M., 1955: Geologija Rudnice is posebnim oziram na rudne pojave. Geologija 3, 81—109. Kocbek, F., 1926: Savinjske Alpe, Celje, 1926. Kuščer, D., 1962: Hidrageoioški problemi v jami Loke rudnika Zagorje. Geologija 7, 67—69. Kuščar, D., 1967: Zagorski terciair. Geologija 10, 2—85. Mijatovič, B., 1968: Metode ispitivanja hidrodmamičkog režima kraških izdani pomocu krive pražnenja i fluktuadije nivoa izdani u recesionim uslovima. Vesnik 8, B. 43—82, Zavod za geol. geof. listr. Beograd. Munda, M., 1953: Geološko kartiranje med Hrastnikom in Laškim. Geologija 1, 37—89. Naraglav, D., 1975: Jamarski klub »Črni galeb« v Klemenškovem peklu. Plan. vestnik, 75, 90—92. Novak, D., 1962: Kraške pojave u porečju Meže. Geogr. Glasnik, 21, 39—50, Zagreb. Novak, D., 1970: Kraške zanimivosti iz okolice Luč, Plan. v. št. 2. Novak, D., 1974: Osameli kras v Podravskem delu SR Slovenije Acta Carsolo-gica, 6/4; 59—78, Ljubljana. Novak, D., 1975: Prispevek k sledilnim poizkusom v Sloveniji. Nova proizvodnja, 26, 129—133, Ljubljana. Novak, D., in Drobne, F., 1976: Regionalne hidrološke raziskave v porečju Savinje in v Zasavju. Arhiv GZ. Ljubljana. Pleničar, M., in Hmterlechner-Ravnik, A., 1967: Smrekovški andezit in njegov tuf. Geologija, 10, 219—237. Premim, U., 1974: Triadni skladi v zgradbi osrednjega dela Posavskih gub. Geologija 17, 261—297. Ljubljana. Premru, U., 1975: Starost ponikvanskih skladov. Geologija 18, 75—86, Ljubljana. Rakovec, I., 1934: Prispevki k tektoniki in morfogenezi Savinjskih Alp. Geografija v., 10, 116—143, Ljubljana. Rakovec, I., 1956: Pregled tektonske zgradbe Slovenije. I. geol. kongres FNR Jugosl., 73—84. Ramovš, A., 1954: Maladopaleozojski skladi na Konjiški gori in južno od Žič. Geologija 2. Rihteršič, J., 1960: Porečje Bolske. Celjski zbornik, Celje. Salvayre, H., 1969: Etude compareé des hydrogammes de taaissement aux résurgances del la Sorgues, de la Vis et de l'Esparelle. V. Int. Kongr. Spei., Stuttgart. Abh., Bd. 5/9. Šerko, A., 1947: Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geogr. v. 19, 43—70. Šerko, A., in Michler, I., 1952: Postojnska jama ta druge zanimivosti krasa, Ljubljana, DZS. šušteršič, F.; Najglobje jame v Sloveniji. Proteus, 37, 119—120. UDK: 332.365:656.1 (497.12—116) DRAGO MEZE UČINKI POVEZAVE GORNJESAVINJSKIH HRIBOVSKIH KMETIJ S CESTAMI1 V članku so prikazane glavne gospodarske in socialne spremembe, ki so jih v svet hribovskih samotnih kmetij, 495 po številu, prinesle v zadnjem desetletju in pol zgrajene kamionske oziroma gozdne ceste. Prikazano je stanje glede na celotno pokrajino, izračunano na osnovi podatkov po posameznih kmetijah. Za primerjavo je na začetku v kratkem orisano stanje, kakršno je bilo na kmetijah pred izgradnjo cest. THE EFFECTS OF THE ROAD-CONNECTIONS AMONG THE F ARMS IN THE MOUNTAINOUS PARTS OF THE UPPER SAVINJA VALLEY (ABSTRACT) The article outlines the principal economic and social changes caused in the solitary farms (495 in total) in the mountainous parts by the construction of roads for heavy traffiic (lorries, transport of wood from the forests). The Situation as existing throughofut the area is presented on the basds of the calculatìng of date for individuai farms. For the sake of compainison, also an outline of the Situation as existing in the fairms prior to -the construction of roads is given. Za gospodarski in nanj vezan socialni razvoj so ceste za gornjesavinjske hribovske kmetije daleč najpomembnejša pridobitev vseh časov. Elektrika, ki so jo dobile kmetije že pred izgradnjo cest, je bila nujna in pomembna, a brez cest bi kmetije še naprej propadale, v splošnem verjetno počasneje, a vseeno nezadržno. Ceste pa so dale hribovskemu kmetu možnost preusmeritve iz samooskrbnega načina gospodarjenja, ki je bil še do nedavna osnova hribovskega kmečkega gospodarstva v obravnavani pokrajini, na uvajanje tržne proizvodnje, ki je edina možna pot k napredku tudi za hribovskega kmeta; sama elektrika, brez cest, mu tako širokih perspektiv ni mogla nuditi, skupaj z njimi pa je dala napredku še trdnejše osnove. 1 Referat na XI. zborovanju slovenskih geografov v Mariboru, 28.—30. 6. 1978. Avtor: Drago Meze, dir. geograf, znanosti. Geografski inštitut Antona Melika, SAZU Ljubljana Prve povezave kmetij s cestami segajo na začetek šestdesetih let, ko je Gozdno gospodarstvo Nazarje začelo graditi gozdne ceste v družbene gozdove. Te pa niso stremele za tem, da bi povezovale tudi kmetije. Redke so imele srečo, da so jih take ceste zajele. Načrtno povezovanje kmetij se je začelo šele nekako v zadnjih desetih letih; tudi te je gradilo Gozdno gospodarstvo, kmetje pa so dali zanje samoprispevek v lesu. Nekaj cest so si gradili kmetje sami, predvsem vse priključke na tiste ceste, ki ne gredo skozi kmetije. — Danes je le še 31 kmetij ali 6,3 % vseh obstoječih hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini brez cest, vseh gozdnih cest pa je okrog 500 km. V načrtu, deloma pa tudi že v gradnji je povezava še preostalih kmetij z gozdnimi cestami. Največ je teh na Solčavskem, in sicer 9 ali 20,5 % vseh tamošnjih kmetij; štiri od teh imajo že dlje časa lastne tovorne žičnice, zgrajene predvsem zaradi spravila mleka v dolino. Kakšno je bilo stanje na kmetijah pred izgradnjo cest? Naj navedem le glavna, več ali manj znana dejstva. Kmetije so bile z dolino in med seboj povezane s kolovozi. Po njih je bilo mogoče iz doline prepeljati s parom vprežne živine okoli 100 do največ 300 kg tovora. To je onemogočalo vsakršno pomembnejšo povezavo z dolino, nujna posledica tega pa je bila znana avtarkija, ki se je v nekoliko omiljeni obliki v večjem delu obravnavane pokrajine obdržala do povezave s cestami. Novogradnje in obnova stanovanjskih in drugih stavb je bila zato vezana na gradivo, ki je bilo pri roki (kamen, les, v apneniškem svetu žganje apna, primitivne zasipnice za nežgano opeko, večidel slab, z ilovico mešan pesek), ali ga je bilo mogoče dovažati od blizu po položnejših poteh. Cement so le malo uporabljali. Zgradbe so bile zato manj trdne od današnjih in kot take potrebne pogost-nejših obnov in popravil. Popravila so delali navadno sami kmetje. To je bilo z znano priročnostjo in iznajdljivostjo hribovskega kmeta ter ob številni delovni sili še mogoče, ko pa je začela ta usihati, so začele propadati tudi stavbe. Večji del živil so pridelali doma. Hrana je bila preprosta in skromna. Tudi glede oblačil in obutve v glavnem niso bili vezani na nakupe: doma so gojili lan, ga predelali v predivo, v bližnjih barvarnah so barvali sukno in redili ovce zaradi volne, ki so jo predli doma. Za obutev so večidel uporabljali doma izdelane lesene cokle ali čevlje, izdelane pri vaških mojstrih, ki so tudi potovali od kmetije do kmetije. Žita, ki so jih pridelali za sebe dovolj, so mieli v lastnih mlinih, saj je imela skoraj vsaka hribovska kmetija svoj mlin. Belili so z mastjo, za meso, ki je bilo redko na mizi, pa je služila predvsem prekajena svinina. Kupovali so v glavnem le sol, sladkor, vžigalice in petrolej, redkeje obutev in »nedeljsko« obleko. V velikih, prostornih hlevih je bila živina neprivezana. Za nastil je zaradi pomanjkanja listja služilo predvsem nasekano smrečje, ponekod tudi koruzna slama. Gnojili so skoraj le s hlevskim gnojem. Gnojnične jame so bile redke, zato je bilo gnojenje z gnojnico skromno; gnojnica se je iz hlevov in gnojišč prosto odtekala po travnih pobočjih. Razen večine krav, para vprežnih volov in enega ali dveh konj se je čez poletje vsa druga živina pasla na planinah; v prevladi so bile zadružne planine, mnogi kmetje, zlasti na Solčavskem in zgornje kmetije na pobočju Golt in Smrekovškega pogorja pa so imeli svoje planine. Zaradi premajhnih zalog krme so za krmljenje ponekod uporabljali tudi listje mladih dreves (»vejke«) in žitno SI. 1. Na eni od srednjevelikih hribovskih kmetij na Solčavskem modernizirajo hlev (v gradnji je gnojnima jama — desno spodaj), opremljajo pa se tudi s kmetijskimi stroji. Tudi hiša je prenovljena. — Plóder pri sv. Duhu v Poclolševi. SI. 2. Moderniziran star hlev, v katerem je okrog 30 goved, od tega 18 krav in 9 telic; na levem vogalu je stolpni betonski silos, desno od njega ventilator dosuševal-ca sana. — Rženionik v Šmihelu. slamo; to so rabili tudi za kritje streh. Prebivalci na kmetijah so bili skoraj v celoti kmetje, le redki so imeli neagrarno zaposlitev, še največ kot gozdni delavci (Lučka pokrajina). Les, daleč najpomembnejše prodajno blago, so spravljali v dolino po drčah, redkeje lesenih rižah, kar mu je zaradi poškodb pri spravilu zmanjšalo vrednost za okrog 30 %. Razen za les so nekaj malega iztržili tudi za mesno živino, predvsem za vole in junce, to pa sta bila tudi edina vira dohodkov veliki večini hribovskih kmetov. Hiše so bile krite izključno s skodlami ali s slamo. Pitno vodo je imela večina kmetij iz lastnih zajetij studenčnice, nekateri tudi kar iz grabnikov, le tisti na apnencu, a teh je malo, so imeli kapnice. Hišno vodno napeljavo so imele redke kmetije, še redkeje pa je bila ta napeljana v hlev; voda se je stekala v veliko, navadno leseno korito, od koder so jo nosili v hišo, v koritu pa se je napajala živina. In kakšno je stanje na hribovskih kmetijah danes, ko se jim je s cestami »odprl svet«? Zaradi kratke dobe je preobrazba sicer šele v nastajanju, a se že kažejo njeni glavni obrisi. Glavni cilj kmetov, ki jih je dosegla cesta, je bil čimprej preusmeriti gospodarstvo v tržno proizvodnjo. Najboljše pogoje zanjo jim je nudila živinoreja, predvsem mlečna, deloma tudi mesna z rejo pitancev, poleg tega pa tudi vzreja plemenske živine (danes so vsa goveda in konji, ki pa jih je čedalje manj, privezani). Modernizacija živinoreje pa je zahtevala velika sredstva za nabavo kmetijskih strojev, preureditev hlevov, gradnjo silosov SI. 3. Goveja čreda Rženičnika v Šmihelu se pase na »čredinkah« ob kmetiji. Ima najštevilnejšo goved ne le na hribovskih kmetijah, ampak tudi v vsej Gornji Savinjski dolini. Zadaj sv. Križ nad Belimi vodami. SI. 4. Lqpo urejena, intenzivno mehanizirana kmetija, z moderniziranim starim hlevom, s stolpnim betonskim (na sliki) in .manjšim lesenim silosom (pod streho), z gnojnično jamo (pred hlevom) itd. Vrsto let se zelo uspešno ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom. — Stóglej v Podvezi pri Lučah. itd. Del denarja je bilo mogoče dobiti od prodanega lesa z odobritvijo večletnega poseka, znatni del pa v kooperaciji s kmetijsko zadrugo ob relativno ugodnih posojilih. Pri preusmerjanju gospodarstva so bile na najboljšem tiste kmetije, ki imajo ugodno prebivalstveno strukturo, prvenstveno mlade, poročene gospodarje, in veliko lesa. To pa so predvsem kmetije na Solčavskem, ki jih je 45 in imajo poprečni letni posek 225 m3 iglavcev (tam imajo največji posek, in sicer 312 m:', kmetije v Logarski dolini in v Matkóvem kotu, ki jih je skupaj 11 ter 16 kmetij v Robanovem kotu z 223 m3), dalje v Podvolovljeku s 16. kmetijami in letnim posekom 167 m3 ter v šmihelu, kjer je 20 kmetij s poprečnim letnim posekom 109 m3; poprečni letni posek na hribovsko kmetijo pa je 107 m3. Kmetije z veliko lesa so se hitreje rešile začetnih težav, zato so danes med najbolje stoječimi v vsej Gornji Savinjski dolini. Zadruga nudi kmetom kooperantom pri preusmerjanju gospodarstva strokovno pomoč in ugodna posojila. Tovrstnih kmetij, imenovanih »usmerjene« kmetije, je bilo že 174 ali 35 % vseh hribovskih kmetij oziroma 41 % proučenih kmetij v obravnavani pokrajini, njihovo število pa še naprej hitro raste.2 Tudi usmerjenih kmetij je največ na Solčavskem (polovica, v Logar- 2 Vsi tu in v nadaljnjem navedeni podatki kažejo stanje konec leta 1977, nanašajo pa se na 422 kmetij, ki sem jih podrobno proučil. Vseh hribovskih kmetij je 495, zanje pa je tudi zbrano in obdelano gradivo za nekatere družbenogeografske pokazatelje. ski dolini in v Matkóvem kotu celo 92 %), v Šmihelu 75 % in v Podvolov-1 jeku 72 °/o. Danes so redke hribovske kmetije brez traktorja, številne kmetije imajo osebne avtomobile in motocikle. Ob tem pa je treba poudariti, da osebni avto hribovskemu kmetu ni potrata, marveč mu je nujno potreben zaradi hitrejšega komuniciranja z dolino in oddaljenejšimi sosedi. Mnogo je tudi že drugih kmetijskih strojev, 92 hribovskih kmetij ali 19 °/o pa je takih, ki imajo tako imenovano »popolno kmetijsko mehanizacijo« (poleg moderniziranega hleva imajo: traktor, kosilnico, obračalnik, zgrabljalnik, nakladalno prikolico ali traktorske vile, puhalnik, dosuševalec sena, sod za gnojevko ali trosilec gnoja, molzni stroj, napajalnike, deloma pa tudi že stolpne ali talne silose); na Solčavskem je takih kmetij 35 % (v Logarski dolini in Matkovem kotu kar 75 °/o), v šmihelu polovica, v Podvolovljeku 43 »/o. — V zadnjem času se tudi med hribovskimi kmeti čedalje bolj uveljavlja strojna kooperacija, ki je najracionalnejša oblika kmetijske mehanizacije. Preusmerjene kmetije uvajajo moderni pašno-košni sistem. Ta pa se lahko v polni meri razvije le na položnejših tleh. In ker je takih tal v hribovskem svetu malo, ima tovrstni način izrabe travnega sveta le omejen obseg. Kaže se bolj v paši skozi vso vegetacijsko dobo in ne le v jeseni, SI. 5. Strma pobočja gnojijo po ceveh, črpajo jo s pomočjo traktorja iz gnojnične jame naravnost v sod -za gnojevko, iz katerega se odvaja po ceveh. Moderniziran hlev z dvema stolpnima betonskima silosoma je poln goved (12 krav in 9 telic); predelan je iz starega, med vojno požganega in po njej obnovljenega. — Mätk v Matkóvem kotu. SI. 6. Gruča dveh kmetij, od katerih ima ena novo hišo (glej neobičajno položno streho), novo hišo pa ima v načrtu tudi druga kmetija. Obe imata modernizirana stara hleva) eden je krit še s skodlami), stojita pa kmetiji na ostanku stare terase Savinje, na desnem pobočju reke, okrog 130 m nad njo. — Zgornji in Spodnji Jérovcnik; zadaj kmetije v Podraduškem vrhu. po drugi košnji, kot je bilo to prej. Pred modernizacijo govedoreje se je večji del živine čez poletje pasel na planinah. Danes so te v večini opuščene in je zato paša goved vezana predvsem na zemljišče okrog kmetij. Osnova sodobni živinoreji so modernizirani hlevi. To ne velja le za goveda, marveč tudi za konje, v zadnjem času pa se tudi že javljajo modernizirani svinjaki. Modernizirani hlevi so hlevi na splakovanje in s pokritimi betonskimi gnojničnimi jamami, mnogo redkeje pa tudi na strojno spravilo gnoja. Kažejo se že na zunaj v predelanih ali novih hlevih, tisti na splakovanje pa tudi z gnojničnimi jamami. — Modernizirane hleve ima že 172 kmetij, kar predstavlja 35 % vseh hribovskih kmetij, od tega je novih 23, veliko pa jih je v gradnji. Mleko, redni vir dohodkov, oddaja večina hribovskih kmetij: od 422 jih je oddajalo 314 ali 74 % s poprečno letno količino 7.283 litrov (rekorder, Rženičnik iz Šmihela, je oddal 60.000 litrov mleka, kar je bilo največ v mozirski občini, je pa tudi med najboljšimi v SRS). V poprečju daje mleko kmetiji skoraj četrtino čistega dohodka iz kmetijstva, natančneje 23,1 %; drugo odpade na les, 62,7 % in na pitano ter plemensko živino 14,2 %. Pri usmerjenih kmetijah je razmerje še ugodnejše v prid mleka, saj jim daje ta 32% čistega dohodka, les 57%, drugi iztržki iz živinoreje pa 11 %. Poprečni čisti dohodek iz kmetijstva na kmetiji je bil leta 1977 47.000 din. S cestami se je tudi hribovskemu kmetu odprla možnost zaposlitve v neagrarnih poklicih. Danes so že precej pogosti pojavi, da se vozijo z avto- mobili ali motorji s hribovskih kmetij na delo v bližnje urbanizirane dolinske kraje (Nazarje, Mozirje, Gornji grad, Ljubno), nekaj pa jih je, ki se s kmetij, ki so bliže glavnim cestam, dnevno vozijo s tovarniškimi avtobusi v oddaljenejša industrijska središča (Velenje, Kamnik, Ljubljana), v zadnja dva predvsem iz gornje Zadrečke doline. »Vozači« so največ odrasli otroci kmečkih gospodarjev ali njihovi bližnji sorodniki, ki so ostali na kmetijah, le redko pa se zaposlijo izven kmetijstva tudi gospodarji ali gospodinje (takih je bilo 23, se pravi s 5,5 % proučevanih kmetij). Še pred dobrim desetletjem med hribovskimi kmetijami v Gornji Savinjski dolini skoraj ni bilo mešanih kmetij; danes jih je že 39 %. »Čiste« kmetije so predvsem v višjih in oddaljenejših predelih, toda tudi od tam se največ z manjših kmetij, z malo gozda, nekateri že vozijo na delo v dolino, nekaj pa jih je na delu v družbenih gozdovih. Na hribovskih kmetijah je bilo 2400 ljudi ali 15,7 % vsega prebivalstva Gorne Savinjske doline, od tega le 13,1 % kmečkega prebivalstva. Potemtakem je živelo na kmetiji poprečno 4,8 ljudi, od tega 3,9 kmečkega stanu. Delovne sile od skupnega prebivalstva je bilo 2,8 na kmetijo, efektivne kmečke delovne sile pa 2,2 na kmetijo. Delež skupne delovne sile (od 16. do 65. leta starosti) je bil na hribovskih kmetijah 61,1 %, predšolskih otrok 7,6%, šoloobvezne mladine 17,9%, starejših od 65 let pa 13,4%: delež najvitalnejše skupine, to je med 18. in 40. letom je bil 29,8 %. — V splošnem je na kmetijah malo ljudi, zlasti kmečkega prebivalstva in še po- si. 7. Pred kratkim opuščena kmetija, opustela zairadi na hitro izumrlega rodu in brez kmečkih dedičev. Je sicer visoko in od roke, a povezana s cesto in na razmeroma ugodnem kmetijskem zemljišču. — Zgornji Klinar v Krnici. SI. 8. Najvišje ležeča slovenska domačija. Živi skoraj izključno od lesa, ki je s cesto, ki pelje do kmetije, veliko pridobil na vrednosti; od 262 m3 posekanega lesa so leta 1977 dobili okrog 78.000 din čistega dohodka. Tragična smrt gospodarja je zaustavila dela pri preurejanju hiše za potrebe kmečkega turizma. — Bukóvnik v Podolševi. sebej delovnih moči. Ob tem pa je treba poudariti, da je zaradi čedalje večje mehanizacije hribovskih kmetij tudi na njih oslabel pomen manualne delovne sile. V normalnih razmerah zmore na mehanizirani kmetiji vsa poljska dela in dela pri živini en sam moški, ki zna ravniti s stroji (ti pa so v veliki večini; nezmožni so starejši kmetje in defektni), druga delovna moč pa zadostuje za gospodinjska dela (tudi gospodinjstva so že dokaj modernizirana) in eventualno pomoč pri molži in delu v mlekarnici; ponekod delajo s kmetijskimi stroji tudi kmetice. — Zgornja opažanja potrjuje primer že imenovanega Rženičnika, ki redi okrog 30 glav govedi, od tega 18 krav mlekaric, ki jih dvakrat dnevno molze, ima blizu 20 ha kmetijskih zemljišč (skoraj sami travniki) z idealno možnostjo pašno-košnega sistema ter popolno kmetijsko mehanizacijo. Vse delo zmoreta 40-letni gospodar in 34-letna gospodinja, ki se vrhu vsega resno pripravlja še na uvedbo kmečkega turizma. Pri lažjih kmečkih delih pomaga 73-letni oče, na 13 in 11-letna sinova pa za enkrat še ne morejo kaj prida računati. Na proučevanih kmetijah je zelo velik problem nasledstvo. Kmetij z že urejenim nasledstvom ali s potencialnimi nasledniki je 67%, med temi je 21 % kmetij takih, kjer nasledniki niso poročeni, a so za ženitev oziroma možitev godni, ostalih 33 % kmetij pa za enkrat nima možnosti nasledstva. Zakonsko nezaščitenih kmetij je 74 ali 14,9 % vseh hribovskih kmetij; tem kmetijam je ob sedanjih razvojnih tendencah že v bližnji prihodnosti usojen propad. Brezperspektivnih kmetij, to so kmetije s samimi starimi ljudmi in brez možnosti nasledstva, je okrog 10 % (v večini so to manjše kmetije, so pa med njimi tudi velike, lepe in bogate), najperspektivnejših, to je takih, ki so gospodarsko trdne, z močno tržno usmerjenostjo, z veliko lesa, z mladim, poročenim gospodarjem in z naraščajem, od katerega je vsaj eden sin pa je 11 °/o. Ceste so na hribovskih kmetijah odprle neslutene možnosti gradbeni dejavnosti. O novih ali preurejenih hlevih, ki so jih začeli najprej graditi, smo že govorili. V najnovejšem času so začeli postavljati stolpne silose, prepotrebne objekte za napredno živinorejo na hribovskih kmetijah; nekaj teh, zlasti na Solčavskem, je že iz predvojnega obdobja. Nekateri kmetje pa so se že lotili preurejanja dotrajanih hiš. Tam, kjer je bilo preurejanje hiš zaradi prevelike dotrajanosti nesmiselno, ali je bilo nadaljnje življenje v njih nevarno, pa so postavili nove. Novih hiš v gradnji ali že vseljenih je bilo 38 ali na 7,7 % kmetijah, nadaljnjih 43 ali 8,7 % vseh obstoječih hiš pa je bilo obnovljenih; vprašanje bivalnih prostorov je torej rešilo le 16,4 % hribovskih kmetij. Na tem polju čaka hribovske kmete še veliko dela, saj je večina kmečkih hiš zelo potrebna obnove. Upam si trditi, da je povezava hribovskih kmetij s cestami prinesla v življenje in gospodarjenje hribovskega kmeta pravi revolucionarni pre- si. 9. Ugodna lega omogoča kmetiji intenzifikaoijo govedoreje. V ta namen je že moderniziran hlev (desno). Pi-ecej kmetijske zemlje je še v njivah, kar je neobičajno za današnje stanje na hribovskih kmetijah; sejejo tudi žita, med njimi celo nekaj pšenice, ki jih sušijo v kozolcu (v sredini). Glavni dohodek je še vedno les, ki je dal leta 1977 kmetiji 81 % čistega dohodka od kmetijstva (skupni čisti dohodek je bil 80.554 din). — B račun v Velikem Rovtu. SI. 10. Ena manjših hribovskih kmetij ima že moderniziram hlev, opremljajo pa se tudi s kmetijskimi stroji. Hišo so preuredili že pred povezavo s cesto. Mladi gospodar se vozi dnevno na delo v Nazarje. Na kmetiji živi sedem ljudi, od tega povprečno trije od kmetijstva. — Podsténsek v àmihelu. obrat; brez njih bi vse hribovske kmetije prej ali slej propadle. Izrazito pasivnim področjem, z nesprejemljivo avtarkijo, z gospodarskim mrtvilom in brezperspektivno prihodnostjo so se tako v relativno zelo kratkem času, komaj v desetletju, največ v desetletju in pol, odprle neslutene razvojne možnosti. Vseh hribovskih kmetij ceste seveda ne bodo rešile. Za nekatere je ta čas prišel prepozno: spraznile so se, gospodarsko so obubožale, hiše in gospodarska poslopja so dotrajana, stari ljudje bodo pomrli, mladih pa ni, da bi se spoprijeli s težavami, ki ob današnjih ugodnejših pogojih niso nepremostljive. Za večino kmetij, tako kaže, pa je spremenjeni čas prišel še pravočasno. Te se bodo obdržale in se gospodarsko utrdile. Začetek je storjen in rezultati so marsikje vidni že na prvi pogled. Veliko je že kmetij, katerih osnovna gospodarska dejavnost, ki ni več samó gozdarstvo, ampak tudi že živinoreja, predvsem mlečna, se je že tako okrepila, da je že mogoče misliti na urejanje kmečkega doma, predvsem hiše, vzporedno s tem pa, ob drugih ugodnih pogojih, celo že na kmečki turizem. Na hribovskih kmetijah je ta sedaj šele v zametkih. Z njim se ukvarjajo le na petih kmetijah, nadaljnjih 15 pa ima večino pogojev, da z njim v kratkem začne; te so zanj dobile preko zadruge kredit. Glavna zavora kmečkemu turizmu, za katerega so v večjem delu obravnavane pokrajine zelo dobri naravni pogoji, je pomanjkanje primerne delovne sile in neprimerni bivalni prostori, v večini pa tudi slabe ceste h kmetijam. Številna živina zahteva ustrezno pašo. Razen z gnojnico in hlevskim gnojem gnojijo kmetje tudi z umetnim gnojem, ki so ga pred izgradnjo cest na hribovskih kmetijah zelo malo uporabljali. Tudi močna krmila za pitano in plemensko govedo, ki jih je treba dovažati iz doline, dobivajo na kmetijah pomembno mesto. Predvsem pa so ceste izredno pomembne za vse hribovske kmetije glede spravila lesa, ki je s cestami veliko pridobil na vrednosti. Ceste so neposredno in posredno prinesle spremembe tudi v fiziogno-miji pokrajine. Neposredno s tem, da so z vseki in nasipi marsikje zarezale globoke rane v hribovski svet, opazne predvsem na krčevinah s kmetijami. V skalovitem apneniškem svetu so niže od nasipov v travnih ali gozdnatih pobočjih ostale velike skale, ki so kmetijam v škodo in kvarijo naravno podobo pokrajine. Labilnim pobočjem iz klasičnih kamnin so globlji vseki za ceste porušili naravno ravnotežje, in tako povzročili nad njimi antropogena usadna pobočja; ta so posebej izrazita v peščeno-ilovnatih silikatnih pobočnih sedimentih, kot npr. pri sv. Duhu nad Solčavo in ponekod v Zadrečki dolini ter v porečju Libije. V večini so izginile ograje okrog kmetij z lesami in pritakami, ki so jih nadomestili električni pastirji. Več je posrednih posledic, ki se kažejo v novih ali prenovljenih hišah in gospodarskih poslopjih, s stolpnimi silosi, z novimi garažami in podobno. Spremembe so tudi v sami izrabi kmetijske zemlje. Intenzivna govedoreja je skoraj v celoti spremenila njive v travnike, zato je danes pogled na krče-vine s hribovskimi kmetijami, v primerjavi s preteklostjo, dokaj nenavaden: skoraj vse so v travnikih, ki jih režejo ceste, tako glavna dovozna h kmetiji kot poljske v pobočjih za traktor s priključki, travniki so prepre-ženi z električnimi pastirji, za katerimi se pasejo črede lepih, marsikje tudi številnih goved, skoraj izključno sivo-rjave pasme, njive so redke, predvsem za krompir, ponekod tudi za krmilne rastline in deteljo, nespremenjeni so ostali le sadovnjaki okrog kmetij — torej pogled, ki je bistveno drugačen od onega pred desetletjem in pol. Velike, žal, predvsem negativne posledice pa povzročajo obnovljene kmečke hiše, tako z novimi opečnimi ali salonitnimi strehami, z opuščanjem čopov, z vzidavanjem novih, predvsem večjih industrijskih oken in z raznimi prizidki; ponekod načrtujejo zanje tudi balkone, ki so stari kmečki arhitekturi celotne Gornje Savinjske doline neznan pojav. Posebni problem, ki najbolj živo zadeva fiziognomijo kmečkega doma in z njim vred tudi celotni kmečki ambient pa so že imenovane nove hiše, ki so v večini enonadstropne, z balkoni in z drugimi značilnostmi moderne meščanske hiše, ki zelo kvarijo fiziognomijo hribovske kmečke pokrajine. — Novogradnje ali prenovo kmečkih hiš bi bilo zato nujno treba pametno strokovno voditi in usmerjati, kar pa je, vsaj za sedaj, še zelo pomanjkljivo urejeno. Ceste omogočajo tudi na območju hribovskih kmetij postavljanje počitniških hišic. Večji razmah jim onemogočajo strogi občinski predpisi, ki v splošnem nasprotujejo novogradnjam ne pa preurejanju raznovrstnih opuščenih kmečkih stavb; v tej smeri imajo »vikendaši« široke možnosti, kolikor so seveda kmetje pripravljeni prodati opuščene stavbe. Na območju hribovskih kmetij je le v delu Podvolovljeka in v Zavodicah dovoljeno gra- diti počitniške hišice. — Vsega skupaj je danes v obravnavani pokrajini 35 počitniških hišic. Mislim, da tu podane splošne ugotovitve s področja hribovskih kmetij Gornje Savinjske doline veljajo več ali manj tudi za druga podobna slovenska področja, takih pa v gorati Sloveniji ni malo. S podobnih vidikov bi bilo zato koristno tudi ta proučiti. THE EFFECTS OF THE ROAD—CONNECTIONS AMONG THE FARMS IN THE MOUNTAINOUS PARTS OF THE UPPER SAVINJA VALLEY It As only siince 1960 that the fairms din the mounitainous parts of the Upper Saviinja Valley (the commune of Mozirje) started to get roadconnections by which heavy traffic (lorries, transport of wood) could be carried on; most of the roads today in existence, however, h ave been built only during the last ten years. From the total of the 495 farms in the mountainous parts there are today only 31 of them (6,3 %) which are not connected by road with other parts, but even this part of the road-network is in part already under construction. Roads are of exceptional importance far the economic and social development of the farmers living here. The hitherto autarchie farmi ng äs being rapidly changed to a markat-orianted type of production. Formerly purely agrarian farms are be-coming dncreasingly of a mixed character: onily as much as 39 % of them had remained as such by 1977. The agrarian economy ds becoming increasingly oriented towards dairy farming and caittle raising, for which the natural condiitdons are bere favouirable indeed. By now as many as 174 (35 %) fairms are engaged in intensive cattle raising. Before the construotian of roads the farmer's almost sole sau ree of income was the forest, with the aiverage annual yield of 107 ouibic meters of wood cut. At present 63 % of net income is derived from farming, 23 % from milk, and 14 % from the sale of liverstock. In farms oriented towards specialised production, the sale of milk represents 32 °/o of itile net dneome from farming, the sale of cattle 11 % and the sale of wood 57 %. The average net income from farming per farm is 47.000 Dinars. The basic condition for the intensdfication of cattle traiising is, also here in the mountainous parts, a high degree of mechanisation, modernized staibles, silos, etc. The big Investments necessary for that were met by the farmers by selling wood and hl ring loans. Best-off are the farms which have a favourable population strueture and a good deal of forest — the farms in Solčavsko, Podvolovljek, and Šmihel near Moairje. The changed way of economy ds reflected also in the physiognomy of the area, thus in the rebuiilt or new stables, din places in garages for cars and fartming machinery, during summer in the grazing of cattile on half-abandoned parts near the farms, in electrical facilities for graziing cattle, silos, as well in as rocks and debris on slopes deposi t ed there during the contructiion of the roads. The roads also make possib-le to renovate or to rebuild old decaying houses (38 houses are newly built, 43 reno-vated — a total of 16,4 % of the farms), while also summer cottages haive started to appear. With the consolddation of the economic strength of the farms it ds also the development of the country tourism which is promising. The counitry tourism (holiday in the country) has here favourable conditions for development; so far only 5 of the farms have engaged in it, but there are another 15 which can start i t before long. UDK: 332.34:631.1 + 630 (497.12—11) ANTON SORE NEKAJ PODATKOV O SPREMEMBAH ZEMLJIŠKIH KATEGORIJ V ŠIRŠI CELJSKI REGIJI Namen tega sestavka je opozoriti na velike spremembe zemljiških kategorij v razdobjih od 1900 do 1950 in od 1951 do 1974. Za osnovo smo vzeli katastrske občine, vendar smo se pri pregledni primerjavi oprli na upravno politične občine: celjsko, mozirsko, okrnjeno laško, konjiško, šentjursko, šmarsko, velenjsko in žalsko. Temeljno vprašanje je: kaj vpliva na spremembo kulturnih površin? Spremenjen način izkoriščanja in obdelovanja zemljišča v različnih časovnih obdobjih, povezanih z določenimi družbeno gospodarskimi odnosi in tehniko. Upoštevati moramo različno kvaliteto tal, različno produktivnost ekstenzivne samooskrbe ali specializirane in komercializirane kmetijske proizvodnje. Vrednost posamezne kulturne površine zavisi od kompleksa proizvodno tržnih odnosov v določenem družbenem sistemu. Njiva se npr. razlikuje od njive po legi, tipu prsti, namembnosti, rodovitnosti, po poljski razdelitvi in možnosti mehanizirane obdelave, po gospodarski usmerjenosti kmetije, po bližini tržišča itd.; relativno pa je njena vrednost odvisna od velikosti celotne posesti in od ekonomske moči kmetijskega obrata. Vseh omenjenih in še drugih faktorjev ne moremo združiti na skupni imenovalec in jih med seboj primerjati, nekatere pa bomo poizkušali zajeti in z njimi vsaj delno pojasniti obstoječe razmere. V marsikateri katastrski občini, a tudi v upravno političnih mejah nekaterih občin, je večanje njiv preseglo krčenje, taki primeri so Celje, Laško in Šentjur pri Celju. Kmetijstvo je bilo takrat najpomembnejša gospodarska dejavnost, ki je zaposlovala večino prebivalstva. Marsikje je skopa zemlja preživljala veliko število ljudi, zato so jo garaško obdelovali. V celjski občini so absolutno najbolj povečali njivsko površino v katastrski občini Trnovlje, v laški občini v katastrski občini Olešče, v Slovenskih Konjicah v katastrskih občinah Spodnje Grušovlje, Skomarje in Spodnji Avtor: Anton Sore, dir. geograf, znanosti, Pedagoški šolski center Celje 25 Celjski zbornik 385 Delež katastrskih občin, kjer so se njive zmanjšale za ha povečale za ha Politične občine Št. kat. občin 0-10 11-25 26-50 51-100 nad 100 , o 0-10 11-25 26-50 51-100 & S