mo�i, da bi se kriti�no in do kraja preanalizirali v svojih mednacionalnih odnosih in skupaj poiskali obliko so�itja, ki si ga sicer ne bi mogli ob vsaki prilo�nosti, primerni in neprimerni, pripenjati na prsi kot vzvi�eno zname�nje bratstva in enotnosti, a bi bilo zato toliko bolj zemeljsko uporabno, osnova za uspe�nej�e delo in za plodno, samoumevno sodelovanje, ki pri�na�a vsaj pomirjenost, �e �e ne miru, nacionalno, politi�no, socialno in duhovno pomirjenost, ki jo zdaj iz dneva v dan bolj pogre�amo.
Napa�na je misel, ki rojeva o�itek, da se Slovenci iz samega egoizma ali zaradi svojega dekaden�no ekonomskega zgledovanja po Zahodu trgamo od domovinskega telesa Jugoslavije, res pa je, da nas skoraj brez izjeme prevzema, blago re�eno, temeljno ob�utje nelagodnosti, ko razmi�ljamo o sebi v svoji skupni dr�avi, ki no�e ali ne more v korak z razvitim svetom, ampak si na vse kriplje prizadeva za jugoslovansko povpre�je, bolj kot za enakost, za izena�enje, �eprav na srhljivo nizki ravni, ki nas vse bolj izstiska iz napredne Evrope. O tem, kako bomo komunicirali z zdru�eno Evropo po letu 1992, kot hlapci ali partnerji, pa to nirvansko povpre�je sploh ne razmi�lja.
Do kraja smo se raz�li pred petimi leti ob Skupnih programskih jedrih; razhajali smo se, a so nas na �kodo vse skupnosti disciplinirali ob deviznem zakonu pred tremi leti; v imenu magi�ne enotnosti so nam izsilili soglasje ob lansko-leto�nji gospodarski resoluciji; z zmagoslavno aroganco so nas pre�glasovali ob zadnji razpravi v zvezni skup��ini, ko smo podvomili, da bi se lahko na�i dosedanji najvi�ji dr�avni samoupravljalci spremenili iz slabih gospodarjev v �udodelce in re�itelje. Ko to navajam, se ne napajam niti v cinizmu niti v ironiji, ho�em le opozoriti, da gre za tragedijo nerazumeva�nja, nad katero bi se morala zamisliti vsa Jugoslavija, vendar ostanimo v doma�ih, slovenskih okvirih.
Milan Ku�an je formuliral zelo odmevno misel o pravici do enakoprav�nega spo�tovanja manj�ine znotraj ZK, organizacije, pri kateri je �e zmerom v veljavi tako imenovani demokrati�ni centralizem. �eprav so narodi v Jugoslaviji po ustavi enakopravni, ostaja vendar dejstvo, da je lahko zdaj ta zdaj oni narod ali narodnost v polo�aju, ko mora to svojo ustavno pravico braniti, ko mora svojo zgodovinsko, civilizacijsko, kulturno, jezikovno in vsakr�no druga�nost uveljaviti pred ve�jim narodom ali prilo�nostno zdru�bo narodov, ki pogosto imajo o bistvenih zadevah bistveno razli�en interes. Spra�ujem se: Ali ni narod, ki se znajde v manj�ini ali celo osam�ljen, enako upravi�en kot manj�ina v ZK, da uveljavlja vse svoje pravice, zlasti �e so stvar njegovega notranjega nacionalnega �ivljenja in svoje dru�ga�nosti nikomur ne vsiljuje, niti ponuja je ne? V �asu, ko so �lovekove pravice eno temeljnih vpra�anj celo v mednarodnih odnosih, bi moralo biti samo po sebi umevno, da enake ali podobne pravice pripadajo narodu, ki vidi v svoji suverenosti in samobitnosti prakti�ni in eti�ni smisel svojega bivanja. Misel, da je vse, kar je nacionalno, kalen vir zla in da je vsa svetloba, tudi nenaden izhod iz sedanje krize, v absolutni hegemoniji raz�redne zavesti, je kajpak zmotna, kot je tudi zmotna trditev, da je enotnost, ne glede na njeno raven in na stopnjo soglasja v njej udele�enih delov, edino zveli�avna formula za premagovanje vseh kriz in nesporazumov med nami.
V slovenski dru�bi smo dosegli visoko stopnjo soglasja o tem, kaj slovenski narod je, kako naj �ivi in kako naj se povezuje z drugimi v Jugo�slaviji in v svetu, zato je utemeljeno pri�akovanje, da mora v tem smislu