kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984
7
DROBTINICE IZ DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA SREDNJEVEŠKEGA PIRANA
DARJA MIHELIČ
Srednjeveški viri se redko dotaknejo obi-
čajnega, nepomembnega živžava tedanjega
človekovega vsakdanjika. Le redko osvetlijo
in nam približajo neposlovno plat življe-
nja obrobnega srednjeveškega posameznika.
Vsakdanji, mali srednjeveški človek se nam
zaradi našega pomanjkljivega vedenja o nje-
govem življenju in zaradi časovnega prepa-
da, ki zija med našim časom in »mračnim«
srednjim vekom zdi neživljenjski, tuj in hla-
den. Nekoliko ga lahko oživimo in si ga pri-
bližamo z majhnim vpogledom v njegovo
preživljanje prostega časa, ki ga ni bilo tako
malo: nedeljam so bili po brezdelju podobni
tudi številni cerkveni prazniki. Nedelovni
dnevi so znašali približno tretjino dni v letu.
Pirančani pa niso »izpregli« le ob nedeljah in
praznikih; zdi se, da se tudi ob drugih dneh
niso ravno odtegovali družabnemu življe^
nju.
Po načelu združiti prijetno s koristnim so
se pogosto odvijale nekatere pomembne ko-
munalne naloge. Ogled komunalnih stroškov
za konec leta 1295 in za začetek leta 1296,
kaže, da si je podestat večkrat privoščil kaj
stroškov za ^^reprezentanco«.
V nedeljo, 13. novembra 1295, je bil pi-
ranski podestat (verjetno gre tu za gospoda
Marka Mihaela) s sodniki in drugimi mo-
dreci iz Pirana na pogovoru (>>coloquium«) z
bujskim podestatom, gospodom Vikar dom iz
Pietropellose. Pogovor se je odvijal ob za-
kuski^ pri Sečovljah, prisostvovalo pa mu je
nad sto ljudi. Ogled stroškovnika komunal-
ne blagajne za to priložnost je naslednji.^
Kot je videti, je bil gostitelj družabnega
pogovora piranski podestat. Njegov sel Dio-
nizij je odnesel vabilo gostu iz Buj; ta očitno
ni nasprotoval pogovoru ob zakuski (ali
obratno: zakuski ob pogovoru). Pirančani
so na plovilih dostavili v Sečovlje hrano,
pijačo in posodje. Udeleženci pogovora so
pojedli kakih 65 kilogramov mesa (dobrih
36 kilogramov govedine, dobrih 22 kilogra-
mjov svinine in 7 jerebic), približno 75 enot
kruha (število je določeno ob primerjavi
spodnjih podatkov, iz katerih je mogoče iz-
računati ceno enote kruha; količina take
enote kruha pa vendar ostaja neznanka) ter
popili dobra 2 hektolitra vina. H kilogramu
mesa so torej konsumirali nekaj več kot
enoto kruha (ki potemtakem ni bila prav
majhna) ter popili dobre 3 litre vina. Ude-
ležba na družabnem pogovoru ni bila maj-
hna. Podatek, da je bilo prisotnih dobrih sto
ljudi, omogoča približno oceno o količini hra-
ne in pijače, ki jo je v povprečju pojedel oz.
popil posamezen udeleženec pojedine. Poje^
del je dobrega pol kilograma govejega, svinj-
skega ali jerebičjega mesa, zraven prigri-
zoval kruh (skoraj tričetrt enote) ter popil
2 litra vina,. Pavšalni stroški hrane in pijače
na posameznika so znašali skoraj 18 denar-
jev oz. poldrugi solid. Vino so natakali iz
trebušastih vrčev; pili so iz skodelic, jedli pa
s krožnikov. Dopoldanska zakuska se je ver-
jetno zavlekla še v večer in se nadaljevala
ob razsvetljavi sveč, ki se omenjajo medi
stroški. Skupni stroški sestanka obeh pode-
statov in njunih sipremljevalcev so bili ena-
kovredni ceni kakih 8 hektolitrov vina i£
istega stroškovnika, medtem ko diplomatski
uspeh pogovora ni znan.
Piranski podestat si je v decembru istega
leta skupaj z istrskim mejnim grofom Mu-
skom della Torre privoščil tridnevni ogled
meje med piransko in bujsko komuno; pi-
ransko mestno ozemlje je namreč mejilo na
teritorije sosednjih krajev: Izole, Momjana,
Kaštela, Buj in Umaga. V tem primeru so
stroški znašali:
8
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984
Ogledniki meje so se verjetno odpravili
na pot iz Sečovelj, ki sio bile začetna, morda
pa tudi končna postaja njihove poti. Tja so
si dali s plovili dostaviti vse potrebno za
pot. Mejo med piransko in bujsko komuno
so ogledniki objezdili. Primerne konje je pri-
peljal iz Kopra poseben konjevodec. Eden
izmed konj je spotoma izgubil podkev inj
ga je bilo treba podkovati; med stroški se
omenja tudi ječmen kot konjska krma. Posa-
mezen konj je dnevno pojedel dobro petino
stariča ječmena. Udeleženci pohoda so sku-
pno pojedli približno 110 kilogramov mesa
(skoraj 60 kilogramov govedine, 30 kilogra-
mov svinine in 21 jerebic), 100 enot kruha
in popili skoraj poltretji hektoliter vina. Na
dan pa so pojedli čez 35 kilogramov mesa
(sikoraj 20 kilogramov govedine, 10 kilograr
mov svinine in 7 jerebic), čez 30 enot kruha
in popili po 80 litrov vina. H kilogramu me-
sa so torej pojedli malo manj kot enoto kru-
ha in popili dobra 2 litra vina. V primerjavi
razmerja potrošene hrane in pijače z gor-
njimi podatki, so tokrat k mesu pojedli manj
kruha in popili več vina. Skupni stroški tri-
dnevnega ogleda meje so bili enakovredni
ceni dobrih 17 hektolitrov vina (upoštevano
je vino iz tega stroškovnika), povprečni dne-
vni stroški pa ceni nekaj manj kot 6 hekto-
litrov vina. Konkretni uspehi ekspedicije tu-
di tokrat niso znani.
Isti spisek komunalnih stroškov nava-
ja tudi prehrano zapornika v komunalni je-
či. Kruh in vino (sic!) za njegovo enodnevno
prehrano sta stala 1 solid. Ob enoti kruha je
(če upoštevamo zgornjo ceno 4 denarje za
enoto kruha) za ta denar popil okroglo 3 li-
tre vina; če pa je pojedel 2 enoti kruha, mu
je preostanek zadostoval za poldrugi liter
vina. V srednjeveškem Piranu torej zapor-
niki niso vegetirali ob kruhu in vodi, tem-
več lob kruhu in vinu. To navsezadnje niti
ni bilo tako slabo, saj sta se tudi v piran-
skih gostilnah in gostiščih v prvi vrsti uži-
vala kruh in vino.
Prav gostilne in gostišča pa so predstavlja-
la shajališča in žarišča družabnega življe-
nja Pirančanov. O živahnosti le-tega govori
veliko število tovrstnih obratov. Piranske go-
stilne so se selile: bile so tam, kjer je bilo pri
hiši vino — v bivališčih in vinskih kleteh
pridelovalcev oz. posredniških prodajalcev
vina. Piranska gostišča so bila komunalna,
upravljali pa so jih zasebniki, ki so imeli go-
stišča v zakupu. Nekateri Pirančani so na
lastnem domu kuhali za druge in prodajali
hrano.
Določila piranskih statutov so skušala na
eni strani zagotoviti pošteno poslovanje go-
stilničarjev in zahtevala, da se držijo dobre
mere, na drugi [strani pa so si prizadevala za
pošten odnos gostov do gostilničarja.' Nočno
življenje v gostilnah ni bilo zaželjeno, zato
ga je statut prepovedoval. Po njegovih pred-
pisih so smele gostilne obratovati (torej go-
stiti potrošnike s kruhom in vinom) čez dan
do tretjega zvonjenja. Do takega predpisa
o poslovalnem času gostiln ne bi prišlo, če bi
se Pirančani pri svojih obiskih gostiln že
sami od sebe držali dnevnih ur. Gostilničarji
so zelo verjetno tu in tam na črno poslovali
tudi v prepovedanem delu dneva in niso
odganjali vztrajnejših gostilniških gostov.
Do podobnega sklepa nas glede nedeljskih in
prazničnih dopoldnevov privede statutarni
zapis, po katerem ob nedeljah in praznikih
gostilničarji niso smeli prodajati vina pred
veliko mašo.' Za te dopoldneve se je oblasti
očitno zdelo nepriporočljivo — če ne celo ne-
spodobno — posedanje in popivanje Piran-
čanov v gostilnah. Morda pa je s tem odio-
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934
9
kom želela zagotoviti večji obisk (treznih)
obiskovalcev pri prazničnih mašah? Tako
statutarno določilo ne bi bilo potrebno, če
ne bi bili prav nedeljski in praznični dopol-
dnevi izredno mikavni za obisk gostiln. Ka-
ko je bilo ob običajnih tedenskih dneh, ni
znano. Ob teh dneh dopoldanski obisk go-
stiln ni bil prepovedan. Prepoved morda ni
bila potrebna, ker Pirančani ob običajnih
dneh dopoldan niso trumoma zahajali v go-
stilno. Mogoče oblast ni toliko skrbela za do-
poldneve običajnih tedenskih dni ter ni po-
sebej nasprotovala dopoldanskemu obisku
gostiln. Zanimivo je, da se prepoved pohaja-
nja po gostilnah omenja tudi v nekaterih
poslovnih dogovorih. Večkrat zadeva osebo,
ki daje svoje delo v najem delodajalcu: taki
dogovori jo zavezujejo, da v času trajanja
pogodbe ne sme popivati in kockati v go-
stilnah. Obiski gostiln torej niso bili povsem
nedolžni in so škodili poslovnemu uspehu
dogovorov.
Gostilniški in gostinski gostje niso le po-
pivali, ampak so se zelo radi predajali igra-
nju na srečo. Statutarne prepovedi zadevajo
hazardiranje (»ludere ad agardum«). Izrecno
prepovedujejo vse igre s kockami ali v zvezi
s kockami v gostilnah, gostiščih in drugod.
Od tovrstnih iger je dovoljeno le igranje >>ad
tabellas«.* Te prepovedi niso bUe uspešne, saj
se prav kockanje omenja v številnih zapisih.
Ob hazardnih igrah je prihajalo do zadolži-
tev, ki pa niso bile legalne: statut ni dovolje-
val dobičkarstva, ki bi izhajalo iz iger na
srečo, pa tudi notar ni smel narediti zadolž-
nice za dolg in igre.«
Pravde v zvezi z dolgovi, ki so izhajali iz
iger na srečo, so bile kljub nelegalnosti teh
dolgov včasih precej dolgotrajne, dolžnik pa
je s težavo dokazal neupravičenost upniko-
vih zahtevkov.
Glede tega je zgovoren zapis iz štiridesetih
let 14. stoletja.!* Zastopnik Bone, žene Do-
minika del Pogo, ki je živela v Izoli, je od
Almerika Garofola iz Pirana zahteval 47 li-
ber po zadolžnici, ki jo je izdelal notar La-
po Sklavona. Almerik dolga ni hotel porav-
nati, ker je bil plod igre na srečo. Podestat
in sodniki so na podiju komunalne palače v
Piranu zaprisegli in o dogodkih, ki so se
odvijali pred štirimi leti, zaslišali osem
prič. Razsodili so v korist Almerika. Bona je
odstopila od svoje zahteve, Almerik pa je
dal o tem narediti zapis. Zanimiv je opis
dogodkov v zvezi z Almerikovim dolgom,
kot so se jih po štirih letih spominjale pri-
če. Le nekatere od njih so prisostvovale do-
godkom, druge pa so opisovale, kaj se je
tedaj govorilo po Piranu. Po njihovih izja-
vah je imel pred kakimi štirimi leti Florucij
gostilno v Sorbijevi vinski kleti. Usodnega
dne sta Dominik in Almerik v njej kockala.
Almerik je izgubljal. Vtem je ob piranskem
pomolu z barko jabolk pristal notar Kast de
Zaneto. Iz mandrača je zavil v gostilno. Do-
minik ga je tam skušal nagovoriti, naj na-
redi zadolžnico, da Almerik dolguje Domi-
niku 25 liber. Kast take zadolžnice ni hotel
napisati in se je vrnil k barki. V gostilni pa
je nato Almerik lastnoročno napisal zadolž-
nico, da dolguje Dominiku 50 liber. Izjavil
je, da mu jo bo izročil, če bo toliko izgubil
pri kockanju. Po odhodu iz gostilne sta z
igro nadaljevala pri cerkvici sv. Petra ob
piranskem mandraču. Tam je Almerikov
dolg zrasel na 50 liber, zato je Dominiku iz-'
ročil v gostilni napisano zadolžnico. Pri sv.
Petru sta znova naletela na notarja Kasta.
Dominik mu je pokazal zadolžnico in ga vpra-
šal, če je dobra. Kast je povedal, da v njej
manjkata letnica in rok za vračilo dolga. Po
teh navodilih jo je Almerik nato dopolnil. Kak
dan kasneje je bil Janez Bonifacija v družbi
z Almerikovim bratom Valterjem. Valter je
tarnal, da ga je brat uničil, ker je pri ko-
ckanju izgubil 50 liber. Na Janezovo pobudo
sta skušala prepričati Dominika, da bi se
poravnal z Almerikom, vendar ta ni hotel
odstopiti od svoje zahteve po denarju. Ko
je preteklo nekaj časa, je Dominikova žena
Bona zahtevala od Almerika, da poravna
svoj dolg. Almerik se v jezi ni obvladal in
je svojo zadolžnico, ki mu je jo Bona po-
kazala, raztrgal. Mongolin Henrika je bil te-
daj zraven in je to videl; zagrozil je Alme-
riku, da se bo pritožil pri podestatu. S tem
je prestrašil Almerika do tolikšne mere, da
je dal pri notarju Laponu Sklavona izdelati
novo, uradno zadolžnico za vsoto 47 liber. S
to zadolžnico ga je potem Bona še več
let preganjala in terjala za vračilo dolga,
dokler ni prišlo do razpleta pred sodiščem.
Zanimivo je, da, ob pravdi ni goA^ora o tem,
da sta Dominik in Almerik v bistvu kršila
statutarno prepoved kockanja.
Poleg jedače, pijače in iger moremo v
družabno življenje tedanjih Pirančanov pri-
šteti tudi poslovanje žensk, ki so se ukvar-
jale z najstarejšo obrtjo na svetu. Tudi ona
so našle svoje mesto med prepovedmi pi-
ranskega statuta. Ta namreč zahteva, da se
dajo komunalna gostišča v zakup poštenja-
kom, ki ne smejo v njih imeti javne hiše
(»^bordellum«) niti prenočevati javnih žensk
(»meretrices publice«). Ker je ta odlok do-
dan šele v redakciji statutov iz leta 1332,"
ga je morda narekovala prav nasprotna prai-
ksa, ki je združevala gostišče z javno hišo.
Ob takih drobnih podatkih se razkriva
človeška plat srednjeveških Pirančanov, ki
niti niso bili tako drugačni od nas: radi so
10
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934
jedli, pili, igrali na srečo, prodajali zijala,
skupaj pretresali dogodke, ki so se tikali nji-i
hovih someščanov, zabavali pa so se tudi z
ženskami. Kruh, pijačo in kockanje so si la-
hko privoščili tudi nižji družbeni sloji (če-
prav je cena enote kruha znašala 4 denarje,
kar dve tretjini cene libre, t.j. slabega pol
kilograma govejega mesa). Meso, zlasti
svinjsko, je bilo precej drago (za dve petini
dražje od govejega) in so ga verjetno uživali
predvsem tisti, ki so imeli dovolj pod pal-
cem. Cene in potrošniki uslug javnih ljubic
pa zaradi pomanjkanja podatkov niso znani.
OPOMBE: !
1. Objavljeno v C. de Franceschi, Chartulari- ;
um Piiranense, Raccolta ded documenti medieva- :
U di Piranq I. (1062—1300), Atti e memorie del- ;
la Società iatniana di Archeologia e Storia pat- ;
ria XXXVI, Parenzo 1924, št. 221. — 2. ^^pran- \
dium« pomeni zajtrk (oknog poldneva, obstoječ j
iz mrzlih jedi), prim. F. Biradač, Latioisko-slo- j
i
venski slovar, Ljubljana 1972, 407. — 3. V tej
navedbi je zaporedje nekaterih postavk spre-
menjeno; posamezni istroški, iki sodijo skupaj,
pa so v viru navedeni ločeno, so tu združeni. —
4. Med temi denarnimi enotami velja razmerje
1 libra = 20 solidov = 240 denarjev. — 5. Veli-
kost piranskega stanca ni natančno znana. —
6. C. de Franceschi, Gli statuti del comune di
Pirano del 1307 confrontati con quelli del 1332
e del 1358, Monumenti storici, pubblicati dalla
Deputazione di Storia Patria per le Venezie,
Nuova serie XIV, Venezia-Padova 1960, knjdga
8/poglavje XXVI, knjiga 3/poglavje XII. —
7. C. de Franceschi, Gli statuti, knjiga 8/po-
glavje Vili, Villi. — S. C. de Franceschi, Gli
statuti, knjiga 8/poglavje XXXVII, knjiga 8/
poglavje 32 (sitatut 1332), knjiga 9/poglavje 13
(statut 1332). — 9. C. de Franceschi, Gli statuti
knjiga 8/poglavje XXXVII, XXXVIIII. — 10. C.
de Franceschi, Chartularium Pixanen&e, Raccol-
ta dei .documenti medievali di Pirano II. (1301—
1350), Atti e memorie della Società istriana di
Archeologia e Storia patria XLVII, Parenzo—
Pola 1935—1937, št. 165. — U. C. de Franceschi,
GM statuti, knjiga 9/poglavje 13 (statut 1332).