logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
Epošta:
Geslo:
Prijava
Vaša knjižna polica je prazna.
   
 
Tolminske narodne pravljice
Avtor(ji): Drekonja, Ciril (avtor, avtor dodatnega besedila, urednik) / Kenda, Jožef (avtor) / Šavli, Andrej (avtor)
Vir: knjige
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica (Digitalizirano v okviru storitve EOD)

0 / 0
TOLMINSKE NARODNE PRAVLJICE
ZAPISALI: JO�EF KENDA, CIRIL DREKONJA in ANDREJ �AVLI.
UREDIL IN UVOD NAPISAL:
CIRIL DREKONJA.
TRST 1932. KNJI�EVNA DRU�INA �LUC"
Vse pravice pridr�ane.
Tiskala, izdala in zalo�ila Tipografia Consorziale v Trsta.
Uvodna beseda.
Pri�ujo�a zbirka je prav za pravi pozno nadalje�vanje onega dela, ki ga je zapo�el pri nas biv�i za�lo�nik Andrej Gobr��ek, ko je pri�el izdajati v Slovanski knji�nici �Narodne pripovedke v so�kih planinah.� Prva snopi�a navedenih pravljic in pripo�vedk sta iz�la v 25. in 29. �tevilki Slovanske knji�nice. V obeh je priob�eno narodno blago iz zbirke urednika Andreja Gabr��ka samega. V naslednjem, 47. sno�pi�u iz leta 1896, je objavil pravljice Jo�ef Kenda in deloma tudi Andrej Gabr��ek, V takratni zbirki so priob�ene naslednje Kendove pravljice: Pepeluhar; Pravljica o smokvah; Sto zajcev, Uskok; �udodelni prt; Je�; Mrtvi godec; �elezni mo�; �udno drevo; Zaklete deklice; Desetnik; Kaj je najlep�e, najmo�nej�e na zemlji; Volar in hudi�. Iz zbirke Andreja Gabr��ka pa: Mladi kralj (pesem); Bedin in Bedina; Lisica, zajec, volk in medved; O�e, spak'co mi ku�pite; �e hudi� ne more, babo po�lje; �tePnova sol in treh mo� voda.
Kakor ka�e pri�ujo�a zbirka, je ostalo Jo�efu Kendu po objavi �e nekaj narodnih pravljic, katere je hranil skozi vsa leta v rokopisu. Pravljice so ohra�njene vse v obliki prvega zapiskd; znamenje, da po�zneje zbirki hi ve� posve�al pozornosti. Morda se mu je zdelo, da je za samostojna izdajo premalo gra-
� 3 �
diva, ali pa ga je odvra�al od misli na objava pred�sodek, da nudi snov vsaj deloma ena�ice onih pravljic, ki so bile do tedaj �e objavljene. Najbr�e pa ga je pri�tegnilo nase drugo, po njegovi sodbi va�nej�e delo, zlasti zbiranje slovarskega gradiva, kateremu se je posve�al �e koj spo�etka. Tako je pre�ivel del zbirke njegovo smrt kot neobjavljena literaturna zapu��ina.
Najve� pravljic je zapisal nabiratelj v dobi 1878�1882, to je v dija�kih letih. Po krajevnem iz�voru so skoro vse temljinske, od tam, kjer je bil Kenda doma. Ko sem, �e dijak, pregledoval njegovo izdano zbirko, sem kot sova��an opazil, da so se mu nekatere utajile. Zapisal sem jih ter uvrstil v pri�u�jo�o zbirko.
Naprosil sem �e prijatelja Andreja �avlija, mar�ljivega nabiratelja narodnega blaga, da bi dal na razpolago svojo zbirko, kar je tudi rade volje storil.
Dober poznavalec narodnega slovstva bo naletel na pravljice ena�ice, katere so bile objavljene �e drugod. Ozir, da ne bi ponavljal �e objavljene snovi narodnega slovstva, je vznemirjal spo�etka tudi mene: a naposled sem se odlo�il, da priredim za izdajo nekatere pravljice, ki so ena�ice �e znanih. Pri tej odlo�itvi me je podpirala posebno misel na dejstvo, da vsebujejo tudi ena�ice toliko razli�nosti in svojevrstnih zapletljajev, da bi narodno slovstvo z opustitvijo objave vsekakor trpelo �kodo na svojem bogastvu. Kendova pravljica Troje obla�il je n. pr. ena�icd Gabr��kove Sirotice: le da je prva druga�e izpeljana kot druga.
Vsebina zbranih pripovesti je po ve�ini prav�lji�na. Ube�nik je roparska zgodba in nima ni� prav-Ije�nega na sebi. Sem spada tudi pravljica Pastorek in pastorka. Glede prve zgodbe ne morem re�i, ali
� 4 �
je v resnici plod nase ljudske domi�ljije. Da je, me uverja sicer resnica, da je pre�la ljudska pripovest V pozni dobi �ivega narodnega slovstva s pravlji�nih tal na roparske zgodbe in sicer radi tega, ker so ta�kratne razmere nudile prav tem obilo snovi. Kdor namre� vestno razmotriva preobra�anje narodne pri-poVesti, bo pa� ugotovil, da prehaja vsebind po �a�sovni zaporednosti iz �isto pravlji�ne okolice v napol pravlji�no, kjer nastopajo �e roparji, <t so zapletljaji �e �udesni, in preide naposled v zgodbe o tolovajih in krvolo�ne�ih. S tega vidika je posebno zna�ilna druga izmed omenjenih. Za�etek je prav tak, kakor v pravljici o siroticah in �arovnici, nadaljni zapletek pa preide na roparje.
Ni prva in edina naloga pri�ujo�e zbirke, da bi otela bisere narodnega slovstva pozabi. Njen namen je vi�ji, namre�, da bi na�le tu zbrane pravljice pot med �iroke ljudske plasti; tja, od koder so iz�le. Sed.anji rod naj bi se poglobil v narodne pripovesti, da bi izsledil v njih svojo du�o in du�o pradedov.
Ciril Drekonja.
� 5 �
TROJE OBLA�IL
V deveti de�eli je �ivel mo�, kateremu je umrla �ena koj po prvem porodu. Na smrtni postelji mu je priporo�ila v varstvo in oskrbo malo edinko in mu je rekla, naj bo detetu dober o�e. Vdovec, ki je bil zelo bogat in ni mogel sam opravljati vseh hi�nih ter gospodarskih opravil, se zopet o�eni z lepo, pa hudobno h�erjo premo�nega trgovca. Dokler ni imela druga �ena lastnega otroka, se pastorki ni slabo godilo; potem pa jo je pri�ela ma�eha pisano gledati; preganjala jo je in ji nalagala najte�ja dela, zraven ji je dajala prav malo jesti, tako da je siro-tica veliko trpela in so ji v �alosti potekali dnevi. Mo�, ki je bil najve�krat po opravilih zdoma, ni vedel, zakaj je njegova prvorojenka tako slaba in bedna.
Bil je zunaj najhuj�i mraz, da so slepe muhe letale po zraku in da so drevesa pokala. V tem �asu po�lje hudobna ma�eha slabotno sirotico v gozd jagode brat. Mo�a, sirotinega o�eta, ni bilo doma, da bi prepre�il grdo po�etje neprave matere. Siro-tici torej ni bilo drugega storiti ko ubogati in iti v gozd.
Gazi beli sneg proti gozdu in vsa se trese od mraza. Pride globoko v les in ne vidi okoli sebe drugega ko beli sneg. Boga in vse svetnike kli�e na pomo�i pa milo jo�e. Vsa premra�ena in otrpla se usede pod veliko �umo (bukev) in tam moli ter plai�e. Kar nekaj za�tumi za njenim hrbtom. Deklica se ozre, pa ne vidi ni�, A iz �uma se izvije glas: �Ni� ne obupaj, dalje pojdi in dobila bo'�, kar i��e�!�
� 7 �
Sirota zbere mo�i ter gre nekoliko navzgor po gozdu in glej, �e zagleda jagodne ro�ice, ki cvetijo na tleh-<fKdaj bo �e kaj�, vzdihne deklica, �saj so komaj �e cvetovi!� Zopet se usede na tla in milo jo�e; a �e sli�i glas: �Pojdi dalje in dobila boi�l, kar i��e�!� Gre dalje po gozdu in pride na kraj, kjer so bile jagode �e zelene. Tudi zdaj ni zadovoljna in vzklikne: �Kdaj bodo zrele! Jaz pa moram biti �e danes zve�er doma in moram stopiti pred hudobno ma�eho.� In �e se oglasi veter: �Pojdi dalje in dobila bo� jagod, da jih ne bo� mogla ne snesti in ne vseh -domov nesti!� Sirota gre dalje po gozdu in pride do lepih zrelih jagod. Nabere jih polno pletenico in jih nese ma�ehi domov. In ko pride domov, vidi, da ima na �elu tri zlate zvezde; dali so jih ji vetrovi za njeno dobro srce in za njeno trpljenje.
Ma�eho grize �rna zavist, ko vidi, da ima pa�storka tri zlate zvezde na �elu. �e bolj jo preganja in jo sili k najte�jemu delu. Ko pa pride zelena po�mlad in ko dozorijo jagode, oble�e ma�eha svojo lastno h�er v lepo obleko ter jo po�lje v gozd, da bi ji nabrala zrele jagode in da bi dobila tudi ona tri zlate zvezde na �elo. H�erka gre v �umo in nabira jagode, a ni zadovoljna, ker ne more najti lepih in rde�ih, kakor jih je dobila polusestra. Nevoljna se vra�a iz gozda, kar jo sre�a veter in jo vpra�a: �Kaj i��e� in kaj bi rada imela?� Deklica mu odgovori: �Kaj tebi mar!� In glej, na te besede jo udari veter v �elo, da ji zraste ko�trunov rog. Zopet jo vpra�a drugi veter: �Kaj i��e� in kaj bi rada imela?� In deklica mu odgovori kakor prvi krat. Komaj spre�govori zadnjo besedo, jo udari veter v �elo, da ji zraste ko�trunov rog. �e tretji veter jo sre�a in jo vpra�a: �Kaj i��e� in kaj bi rada imela?� Tudi se�daj odgovori deklica osorno in veter jo udari v �elo. da ji zraste ko�trunov rog. � Hudo se prestra�i ma��eha, ko se vrne prava h�erka s tremi rogovi do�mov. �e bolj jo grize �rna zavist in �e huje ravna z ubogo pastorko.
� 8 �
Zdaj po�lje sirotico krave past; zraven ji da �e predivo in ji ukal�e, naj na pa�i prede. Deklica je hudo �alostna, ker ve, da ne bo mogla pasti in presti obenem. �ene krave na pa�b in milo jo�e. Pa pride k njej krava in ji pravi: �Kaj se jo�e�, meni daj predivo, da ga pojem in ti dam prejo!� Deklica da predivo kravi, ki ga poje in ji da nato prejo. Krave se pasejo mirno do ve�era in takrat jih pri�ene si-rotica domov; s sabo pa prinese tudi lepo spredeno prejo.
Naslednji dan po�lje ma�eha svojo h�er krave pasti. Da ji tudi predivo in ji re�e, naj ga sprede. A krave se no�ejo pasti mirno, uhajajo ji na vse strani in ko odvra�a prve, ji druge pojejo predivo. Zve�er pri�ene h�i la�no (�ivino domov, sama pa pride brez preje in brez prediva. Ma�eha je nevoljna, a lastni h�eri ne stori ni� hudega.
Prihodnjo nedeljo se odpravi ma�eha z lastno h�erjo v mesto, pastorki pa uka�e, naj pase krave in naj skuha kosilo. Sirotica ne ve, kaj naj naredi; ali naj pase krave, ali naj kuha kosilo. Pa stopi k njej ena izmed krav ter ji re�e: �Ni� se ne boj, le kuhaj kosilo, me se bomo prav lepo pasleb> In �e ji pravi krava: �Prihodnji teden me bodo zaklali. Glej, da bo� nesla ti �reva prat, kajti v njih bo� na�la tri zlata obla�ila, eno bo soln�no, drugo bo lunino, tretje bo zvezdno. Na�la bo� �e pozla�en vozi�ek in mnogo drugih re�i.�
Deklica stori, kakor ji je naro�ila krava. Ko na�slednji teden zakoljejo �ival, vzame �reva in jih nese k potoku, da bi jih oprala. Razpara jih in najde v njih troje obla�il; eno je bilo soln�no, drugo lunino, tretje zvezdno. In �e najde pozla�en vozi�ek ter mno�go dragocenih re�i. Sirotica opere �reva in se vrne domov. Obla�ila, vozi�ek in dragocenosti spravi v skriven kraj.
Nedale� od kraja, kjer je �ivela sirotica, je pre�bival bogat grof, ki je imel edinega sina. Na sinov god napravi velik ples in povabi na veselico vse bli��nje sosede. Sirota prosi ma�eho, da bi ji dovolila iti
� 9 �
na ples. Ma�eha ji brani in ji ne dovoli, da bi �la na veselico. Deklica pa steSe na skriven kraj in oble-�'e soln�no obla�ilo, pa sede v pozla�eni vozi�ek, ki jo sam odpelje pred grofov grad.
Ko pride sirotica v grad, jo vsi ob�udujejo radi njene lepote, a spoznati je ne more nih�e. 'Grofov sin pusti vse druge plesalke in prosi deklico v soln�nem obla�ilu, da bi z njim plesala. Ona je za�dovoljna in tako ple�eta ves ve�er. Po plesu jo vpra�a grofic, odkod je; ali ona mu ne razodene ni�esar. Mladeni� se boji da bi prezala deklica ne u�la, zato jo varuje in hodi vedno poleg nje. Tako prideta do vrat in ko se grofic ozre za trenutek v stran, prime deklica urno za kljuko ter zbe�i iz gradu. Pred gra�dom sede v svoj vozi�ek, ki jo hitro odpelje proti domu.
Ko se vrneta ma�eha in njena h�erka, pripove�dujeta o prezali deklici, ki je bila na veselici in katere ni nih�e poznal.
Po onem ve�eru grofic vedno misli na deklico v soln�nem obla�ilu. Njegovo srce je �alostno, pa se odlo�i, da priredi �e eno veselico, ker misli, da bo zala mladenka gotovo pri�la. Tudi ta ve�er se zbere mnogo gostov in med njimi se prika�e sirotica v lunini obleki. �e lep�a je ko prej in �e bolj ugaja grofi�u. Zopet ple�eta ve� ve�er in po plesu jo �e skrbneje varuje, da bi mu ne ui�la. Ona se izgovarja, naj jo pusti, da gre malo v stran; a mladeni� ji sledi od zadaj. Pa deklica je brza ko lahkonoga srna; sko�i na svoj voz in oddrdra proti domu. Mladeni� hiti za vozom in jo kli�e, a naposled se mora vrniti sam v grad.
Zopet pripovedujeta ma�eha in njena h�erka o prekrasni deklici v luninem obla�ilu in zavist govori iz njunih src.
Kmalu skli�e grofic nov ples, da bi privabil lepo deklico. Zdaj pridejo tudi kmetje in grofic jim za-pove, naj pazijo, da ujamejo lepotico. � Zve�er ti�stega dne prosi sirotica ma�eho, naj bi ji dovolila iti na ples, a ta jo zavrne in ji tikaj�e, naj bo doma.
� 10 �
Deklica pa ste�e na skriven kraj in oble�e zvezdno obleko, sede v vozi�ek in se odpelje proti gradu.
Pred gradom jo �aka sam grofic in ji pomaga z voza ter jo odpelje v dvorano. Tudi ta ve�er ple�e mladeni� samo s sirotico. Vse gospodi�ne so jezne in u�aljene, ker nobene druge ne pogleda. Po plesu zo�pet sili vanjo, naj mu pove, kdo in od kod je, da jo pride snubit. Sirota se izgovarja ter izogiba in gro-fi�u ni�esar ne pove. Po dolgih pro�njah pa mu le razodene, kdo je in kako se ji godi. Grofic jo nato prosi, �e bi smel priti na njen dom. Deklica mu do�voli in mu pove, kateri dan naj pride.
Napovedanega dne uka�e ma�eha sirotici, naj gre v hlev gnoj kidat. Mladi grofic pride v hi�o in povpra�a po siroti, a ma�eha mu poka�e le lastno grdo h�er in ga povabi, naj sede k njej. Grofic pa ne mara niti spregovoriti z deklico. Nenadoma se o 1-prejo vrata in sirotica vstopi v soln�ni obleki. Ma��eha ostrmi in zardi od same jeze. Grofic se pribli�a zali deklici in se ji globoko prikloni, Nato jo prime za roko in jo odpelje v svoj grad.
Potem je bila poroka in odslej jo �ivela sirotica sre�no na novem domu.
Jo�ef Kenda.
�ELEZNI PRSTAN
V bajti na kraju vasi je �ivela neko� siroma�na �ena, ki je imela Sina edinca. S te�kim delom je mati pre�ivljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v de�ka, je spoznal, kako te�ko jima je �ivljenje. Od�lo�il se je zato, da ne bo ve� v breme sirotni materi, in je sklenil, da si poi��e kruha pri drugih ljudeh.
Stopi v slu�bo in ko zaslu�i tri krajcarje, se ga poloti �elja, da bi �el po svetu za kruhom in za sre��o. Poslovi se od matere, vzame s sabo tri krajcarje in se odpravi na pot.
Dolgo hodi po poti in naposled prispe v nezna�no vas. La�en je in �e se odlo�i, da si kupi za krajcar
� 11 �
kruha, kar zagleda na vasi tropo otrok, ki kame�njajo starega in bednega psa. 'Zasmili se mu �ival, pa stopi k mladeni�em in jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobne�i se mu posmehujejo- in �e dalje obmetujejo �ival s kamenjem. Tedaj jim re�e de��ek: �iPustite meni psa, \dam vam zanj krajcar!� Otro�aji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste �ival de�ku.
Dalje potuje po svetu v solncu in vro�ini in ob njegovi strani hodi pes. Na potu ga �ival ogovori in mu pravi: �Zivljenje si mi re�il. Kako naj te po�pla�am? Pri tebi ostanem, morda me bo� kdaj �e potreboval.� Tako korakata dalje po svetu.
Po dolgi, dolgi hoji prispe de�ek v drugo vas. Truden in la�en je od dolge poti in �e si ho�e kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kopo rok z vre�o v rokah. Stopi k njim. in jih vpra�a, kaj imajo v vre�i, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro ma�ko, katero bodo zdaj vrgli v valove. De�ku se �ival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu in on jim. pla�a krajcar. Otroci odve�ejo vre�o in mu dajo ma�ko, de�ek pa se�e v �ep ter jim izro�i krajcar.
Od tod potuje de�ek dalje po svetu. Z njim ho�dita pes in ma�ka. Med potom se oglasi ma�ka in pravi: ��ivljenje si mi otel. Kako naj ti popla�am? Pri tebi ostanem, morda me bosi �e potreboval.�
Dolgo hodi de�ek v spremstvu psa in ma�ke, ko pride do zelenega pa�nika. Na pa�niku, tik poti, za�gleda pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano ka�o. �Kaj dela�?� vpra�a de�ek pastirja. In pastir mu odgovori: �Grdo ka�o ubijam.� A tudi ta �ival se de�ku zasmili, zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu krajcar za pla�ilo. Pastir vzame denar in mu prepusti ka�o.
Tako potujejo naprej de�ek, pes, ma�ka in ka�a Na patu se ka�a oglasi in pravi: ��ivljenje si mi otel. Kako naj ti popla�am? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker sem preve� obsovra�ena; zato pojdi v grad mojega o�eta, kralja vseh ka�, dala ti bom �elezni
� 12 �
prstan in dokler ga bo� imel, se ti bo izpolnilo vse, kar bosi �elel. Pomni pa dobro, kar ti �le povem! Ko pridemo do gradu, se ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se ulezi na tla; kajti takrat se bo moj d�e, kralj vseh ka�, hudo razsrdil in bo zamahnil z repom, da se bo zemlja stresla.� De�ek odgovori, da je vse razumel in da bo storil, kakor mu je svetovala ka�a.
Preko pa�nika dospe de�ek v spremstvu �ivali pod visoko goro. Od tod plezajo po strmini med gr�movjem in med skalami, kakor jim ka�a ka�e pot. Pridejo pod vrh gore. Tam je bila visoka navpi�na skala in pod to skalo je bil grad kralja vseh ka�. Ka�a pripelje de�ka do vhoda in mu re�e, naj tam po�aka. Sama se splazi v grad in po kratkem �asu mu vr�e v roke �elezni prstan. De�ek ga vzame, nato se vr�e hitro na tla, kakor mu je bilo naro�eno. Ta�krat za�umi kakor vihar in kralj vseh ka� zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese. Nato rfe vse pomiri.
De�ek vstane in se vrne v dolino. Dolgo �e ni jedel, zato �uti lakoto v sebi. No, sedaj mu je vse la�je ko prej.. Usede se kraj poti in si po�eli jedi, in glej, �e so pred njim. Naje se in nasiti tudi �ivali, nato krene proti domu, da osre�i mater in sebe.
Zveseli se mati, ko ugleda sina, �eprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. De�ek pa ji ni�esar ne pove.
Zve�er gresta mati in sin po�ivat. Ko se ule�eta v posteljo in ko mati zaspi, si de�ek �eli, da bi bila na mestu, kjer je doma�a hi�a, prelepa pala�a z vi�sokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in lepih posteljah. V oma�rah naj bi bila najlep�a obla�ila in v izbi na mizi naj bi bila najbolj�a jedila. Okoli pala�e naj bi se razprostiral prelep vrt in v njem naj bi cvetele pi�sane cvetlice. ■
Kar je de�ek mislil, to se je tudi zgodilo.
� 13 �
Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo za�udi. Mesto v stari bajti, se znajde v prelepi pala�i, mesto na trdi postelji se zbudi v prelepi sobi, na mehkih belin blazinah. Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lep�a od druge. Pride v izbo in vidi mizo oblo�eno z najbolj�imi jedili. Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpra�a v strahu in veselju, kako je mogo�.3, da se je vse tako izpremenilo. De�ek ji pove vse >po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je do�ivel in kako je dobil �elezni prstan.
Zdaj �ivita mati in sin sre�na in vesela. Ni� jima ne manjka; kar si le po�elita, vse se jima iz�polni.
S �asom doraste de�ek v mladeni�a in mati se postara, da ne zmore ve� vseh hi�nih opravil. Od�lo�i se mladeni�, da se poro�i. Re�e torej materi: �Grem, da si poi��em nevesto in jo pripeljem na dom. Tako boste �iveli v miru in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti.�
Odpravi se mladeni� in gre naravnost do kralja tiste de�ele ter ga prosi, naj bi mu dal h�er za �eno. Kralj se zavzame in se skoraj razhudi, �e�, kako si upa preprost �lovek prositi roko njegove h�ere. A sli�al je o mladeni�evi sre�i in o prelepi pala�i, pa si misli: �Kar tako ga ne od�enem; postavim mu po�goje in ker jih ne bo mogel izvr�iti, bo moral oditi praznih rok.� Obrne se do mladeni�a, ki mirno �aka njegove besede, ter mu pravi: �Dam ti h�er za �eno, ako postavi� na moj vrt najlep�o in najve�jo smreko, ki raste v gozdu.�'
Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo za�udi, ko vidi v vrtu najve�jo in najlep�o smreko, ker jih je bilo v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in no�e dati snubcu besede. Re�e mu drugi�: �Dam ti h�er za �eno, ako zgradi� poleg mojega gradu pala�o iz samega stekla.�
Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda pala�o iz samega stekla. �e v tretje pravi mla�deni�u: �Dam ti h�er za �eno, ako naredi�, da bo pe�ljala od tvojega gradu do mojega �iroka cesta in da
� 14 �
bodo rastla ob cesti najlep�a drevesa, pa tako, da bo vsako druga�no in da bo na vsakem drevesu pre�pevala druga ptica.�
Tretji dan vstane kralj zarana in vidi, da dr�i od njegovega gradu do mladeni�evega �iroka cesta in da rastejo ob cesti drevesa, od katerih je vsako druga�no in poje na vsakem drevesu druga ptica.
Sedaj se kralj ne more ve� ustavljati; vda se ter obljubi mladeni�u svojo h�er v zakon.
Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva h�i princa iz sosedne de�ele in je nanj �akala, da pride in jo zasnubi. Zdaj izve, da jo je o�e obljubil drugemu v zakon. O�etovi volji se ne more protiviti, a v srcu sklene, da se bo ma��evala nad mladeni�em.
Kralj priredi bogato gostijo in mladeni� ter prin-cezinja se poro�ita. Po poroki odpelje mladi mo� svojo �eno na novi dom in mati njegova jo sprejme radovoljno in z odprtimi rokami.
Kraljeva h�i je navidezno zadovoljna. Prijazna je do mladeni�a in njegove matere. Mladeni� je vesel, ker misli, da je osre�il nevesto, mater in sebe. Pa �eravno se nevesta dobrika mlademu mo�u, kuje v srcu �rne naklepe in komaj �aka, da bi se ga iz-nebila.
Neko�, ko najde kraljeva h�i mladeni�a na sa�mem, ga vpra�a sladko in zaupljivo: �Povej mi, kako je to, da lahko naredi� vse, kar ho�e�?� Mladeni� se spo�etka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in ji pove, da ima �elezni prstan in kar si �eli, vse se mu izpolni. Nato vpra�a kraljeva h�i: �lln kje hrani� �e�lezni prstan?� On ji pove, da ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu.
Ko gresta zve�er po�ivat in ko mladeni� zaspi, se skloni kraljeva h�i do njega, mu odpne srajco, prere�e s �karjami vrvico in mu vzame prstan.
Drugo jutro se mladeni� zbudi in ne more verjeti svojim o�em. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo, preden je dobil �elezni prstan. Lepe pala�e ni bilo nikjer, pa tudi princezinja je bila izginila. �alosten in potrt h,odi okoli in ne ve, kaj bi po�el; pa
� 15 �
stopita k njemu pes in ma�ka ter ga ogovorita: �Poj-dimo iskat prstan, morda ga le najdemo. Slu�iti ti ho�eva in kar �eli�, vse narediva.� Zadovoljen je mla�deni� in vsi trije se odpravijo po svetu iskat �udo�delni prstan. .
Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozde in preko razse�nih planjav in pridejo naposled do velike pu��ave. Gredo skozi pu��avo in ne vidijo ni�kjer ne bilke ne drevesa, ne studenca ne �love�kega bivali��a in ko pridejo onkraj pu��ave, zagledajo pred sabo �iroko morje. Ustavijo se na bregu morja in mladeni� je �e bolj '�alosten. Pes in ma�ka pa ga potola�ita in mu re�eta: �Tu ostani in naju po�akaj; midva greva v vodo ter preplavava morje in �e naj-deva �elezni prstan onkraj morja, ti ga prineseva.� Mladeni� je zadovoljen in �ivali sko�ita v vodo.
Plavata no� in dan po morju in tretje jutro do�se�eta drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji de�eli in ne hodita dolgo, ko prideta do prele�pega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so bila zaprta. Pa gresta okoli obzidja in prideta do drevesa tik ob zidu. Ustavita se in ma�ka pravi psu: �Tu me po�akaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod v grad in pogledam, ali je v njem �elezni prstan.�
Ma�ka spleza na drevo, z drevesa sko�i na zid, z zida pa na tla. Sedaj gre v grad in zamjavka, ka�kor je pri ma�ki v navadi. Takoj prihiti kraljeva h�i, pogleda ma�ko in pravi princu iz sosednje de��ele, s katerim je sedaj tu �ivela: �Glej, prav tako ma�ko smo imeli na prej�njem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj mi�i lovila.�
Ma�ka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in po vseh prostorih, da bi na�la �elezni pr�stan, a vse zaman. Povsod je �e bila, vse preiskala, le v princezinino sobo se ji �e ni posre�ilo priti. Neko� najde vrata v to sobo odprta; zmuzne se skozi nje in sko�i pod posteljo, da bi se skrila. Tako �aka ve�era in no�i.
� 16 �
Zve�er prideta princ in princezinja v sobo in ko se ule�eta k po�itku ter zaspita, se splazi ma�ka iz�pod postelje in i��e po sobi, da bi na�la �elezni prstan. Kar zagleda drobno mi�ko in hop, plane nanjo ter jo zagrabi. Mi�ka pa se oglasi in pravi: �Pusti me �iveti, za pla�ilo ti poi��em in prinesem �elezni pr�stan.� Ma�ka jo izpusti in mi�ka ste�e pod omaro ter pri�ne glodati les. Gloda, gloda in naposled pre-gloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven �elezni prstan. Izro�i ga ma�ki, sama pa sko�i v luknjico.
Zdaj premi�lja ma�ka, kaj naj naredi, da pride neopa�ena iz sobe. Pa za�ne mijavkati in mijavka, dokler se ne zbudi princezinja, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata.
Ma�ka nese �elezni prstan iz grada, skoi�i na obzidje in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da je na�lla, kar sta iskala.
Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja, sko�ita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa sta sredi morja, re�e pes: �Daj, da ne-sem jaz prstan! IM�esar �e nisem storil za gospo�darja, da bi mu popla�al dobroto, ko me je re�il hu�dobne�em iz rok.� Ma�ka se brani in mu ne�te dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade ma�ki prstan iz ust v morje.
Hudo �alostna sta oba. Mol�e plavata dalje. Zgodi se pa, da priplava mimo psa zlata riba. Pes jo popade, a riba ga prosi: �Pusti mi �ivljenje; za. pla�ilo ti prinesem �elezni prstan, ki le�i na dnu morja.� Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja; prinese �elezni prstan in mu ga da. Zopet sta veseli �ivali in plavata brzo proti bregu.
Ko priplavata pes in ma�ka tretji dan k bregu, najdeta tam de�ka, ki ju je �akal. Pes mu izro�i �elezni prstan in ma�ka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu.
Doma pove mladeni� sirotni materi, da je zopet na�el �elezni prstan, in tudi ona je sre�na ter ve�sela. In mladeni� priveze �elezni prstan na vrvico
II.
� 17 �
ter si jo obesi okoli vratu. Potem si misli in re�e: �Princ in princezinja naj �ivita odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad onkraj mor j a.�
In zgodilo se je tako.
Ciril Drekonja.
SIROTICI
�ivel je vdovec, kateremu je pustila prva �ena dva nebogljena otro�i�'a, de�ka in deklico. Vdovec ni mogel sam gospodariti, zato se je poro�il drugi�. Druga �ena pa je bila hudobna in krutega srca. Imela je lastno h�erko, katero je ljubila in jo nego�vala, siroti pa je �rtila in ju preganjala. �rnila je pastorka in pastorko pri mo�u in mu naposled zapo-vedala, naj ju spravi od hi�e, ako ne, da pojde pa ona od doma.
Mo� poslu�a, bolj �eno ko lastno o�etovsko srce in nekega dne vzame siroti ter ju pelje v gozd. Sredi lesa zakuri ogenj in pravi otrokoma, naj po�akata, da nabere drv, nato da se vrnejo domov. O�e se od�dalji in pusti otroka sama sredi gozda, sam pa se vrne po drugi strani domov. Doma pripoveduje �eni, kako je prekanil siroti in kako ju je pustil v divji samoti. A �'e med pripovedovanjem se odprejo vrata in v hi�o vstopita bratec in sestrica.
Ma�eha se �e bolj jezi in se huduje nad otro�koma. Zopet uka�e mo�u, naj ju spravi od hi�e. Zdaj obljubi o�e sinu in h�erki, da pojdejo �re�nje trgat. Mo� ju pelje v gozd do �re�nje in jima re�e, naj sple�zata na drevo. Ko sta bila otroka na drevesu, pravi o�e: �Varujta se, da ne padeta na tla. �akajta, da bosta varnej�a, vaju prive�em k deblu!� Res, spleza na drevo in privel�e otro�i�a k deblu; nato se spusti na tla in se vrne hitro proti domu.
Uboga otroka kli�eta na pomo�, a nih�e ju ne sli�i. Pa se domisli de�ek, da ima v �epu no�i�. Se�e ponj in prere�e svojo Vrv. Nato re�i �e sestrico in
� 18 �
oba splezata z drevesa ter gresta dalje po gozdu. Domov si ne upata ve�, ker se bojita, da bi se jima �e huj�e ne godilo. Prideta do razpotja in se posve�tujeta, pa skleneta, da pojdeta po svetu za kruhom in za sre�o. Poslovita se in de�ek gre na levo, dekli�ca pa na desno.
Deklica hodi ves bo�ji dan, a ne najde �ive du�e in ne vidi �love�kega bivali��a. �ele pozno pod ve��er dospe do lepe hi�ice sredi zelene trate. Stopi v hi�o in najde v njej postarno �enico. Prosi jo, naj bi jo vzela k sebi, da bi ji delala in slu�ila. �enica jo radovoljno sprejme in pravi: �Sprejmem te, samo da me- bo�1 lepo ubogala in stori�, kar ti bom uka�zala, in �e bo� pridna, ti bom kupila najlep�a obla��ila in ti bom pla�ala, kar bo� zaslu�ila.� Deklica ji obljubi, da bo pridna in poslu�na.
Tako ostane sirota pri �eni. Pridna je in rada dela ter uboga in �ena ji kupi lepih obla�il in �e mncgo drugih re�i.
Mine leto in pride zadnji dan slu�be. Takrat uka�e �ena mladi deklici, naj' pomete enajst sob in naj jih o�isti prahu; v dvanajsto sobo pa ji prepove vstopiti. Deklica posna�i enajst sob in postane rado�vedna, kaj mora biti v dvanajsti. Obotavlja se in omahuje, naposled jo premaga radovednost, da odpre vrata tudi v to sobo. In kaj vidi v njej? � Marija je Jezusu umivala noge. � Takrat vstane gospodi�nja, ki je bila sama Mati bo�ja, in re�e deklici: �Nisi me ubogala; a �eprav si se pregre�ila, ne bom ti utrgala pla�ila. Odtod pa mora� iti in ni� ve� ne sme� tukaj biti.� Zaman jo�e in prosi deklica; �ena ji da obla�ila ter izro�i pla�ilo in deklica mora oditi iz hi�e.
Sirotica se vrne domov. Ni ji ve5 sile. Pa jo skrbi brat in poizveduje za njim ter ga naposled najde.
Z razpotja je �el brat po svetu in je pri�el do grofa, pri katerem je vstopil v slu�bo. Ko ga najde, mu �estokrat pi�e in mu po�lje tudi svojo sliko. Brat jo skrije v klobuk in vselej, ko se odkrije ter pogie-
� 19 �
da sestrino sliko, se milo zjo�e. Grof to za,pazi, pa ga vpra�a, �emu toliko krat jo�e. Mladeni� mu pove vse od kraja, kako sta imela s sestro kruto ma�eho in brezsr�nega o�eta, in �e mu poka�e sliko v klobuku. Grof ogleduje sliko in jo da svojemu sinu, mlademu grofi�u, da jo pogleda tudi on. Oba, grof in njegov sin se zavzameta nad njeno lepoto. Br� uka�eta hlapcem, naj napre�fijo najhitrej�e konje -ter naj gredo ponjo. Brat sede v ko�ijo in se odpelje po sestro.
Pride domov in oba se pozdravita v solzah ter joku. Pripovedujeta si, kako se jima je doslej godilo, nato razodene brat, kaj mu je grof naro�il in po kaj ga je poslal na dom. Pravi sestri, da jo �eli imeti grofic za �eno, in jo prosi, naj se hitro napravi, da odpotujeta v grad.
Ko se brat in sestra poslavljata od o�etove hi�e, ju poprosi hudobna ma�eha, naj vzameta tudi njeno h�er s seboj. Oba sta zadovoljna in tako se odpe�ljejo vsi trije proti gradu.
Potujejo po cesti in se pripeljejo do �iroke reke. Peljejo se �ez most in takrat pogleda ma�ehina pra�va h�i v vodo in re�e polusestri: �Poglej, kako velika riba plava v vodi!� Pblusestra se skloni iz ko�ije in takrat jo prime ma�ehina h�i ter jo vr�e v valove.
Voz drdra dalje; h�i je zdaj sama v ko�iji. Vesela in zadovoljna je, da se ji je vse posre�ilo kakor jo je bila nau�ila mati. Te�ko pri�akuje ure, ko bo pri�spela v grad. Vsa �ivi v. upih, da jo bo grofic poro�il in vzel za �eno.
Ko�ija se ustavi pred gradom. Pride grof in po�vpra�a hlapca, ali je pripeljal lepo sestro. Takrat stopi iz ko�ije grda ma�ehina h�i in grof vpra�a s huda: �Kaj je ta tvoja lepa sestra?� Hlapec mu od�govori: �Ne, to je le njena polusestra; moja prava sestra je �e v ko�iji.� Ali prave sestre ni nikjer.
Grof se silno razhudi. Br� uka�e slu�abnikom, naj uklenejo hlapca in naj ga zaprejo v je�o; grdo ma�ehino h�er pa zapodi zopet domov. V temni ce�lici zdihuje brat in tuguje, ne nad sabo, temve� nad
� 20 �
ljubljeno sestro. Pa se priplazi skozi luknjo ka�a in mu re6e: �Prosi stra�nika, naj te izpusti iz je�e, in ti pojdi k reki; tam je tvoja sestra. Urezi tri vrbove ��ibice in udarjaj � njimi po vodi, dokler ne pride sestra iz nje.� Mladeni� stori, kar mu je svetovala ka�a.
Ko mu zopet prinese stra�nik jedi, ga prosi, naj govori zanj pri grofu, da ga izpusti za nekaj �asa na prosto, ker ima nujen opravek. Grof se zanese, da mu hlapec ne uide; izpusti ga iz je�e in mu veli, naj hiti po opravku. Mladeni� hiti k reki tja do mosta; tam ureze tri vrbove �ibe in udarja z njimi po vodi. Ko udari v tretje, se dvigne sestra iz reke in je �e lep�a, kakor je bila poprej. Brat jo pelje pred grofa in vsi se zvesele njenega prihoda.
Grofic se poro�i z lepo siroto, njen brat pa dobi obilo bogastva. � Odslej sta �ivela oba sre�no in ni� ve�! ju ni morila skrb za vsakdanji kruh.
Jo�ef Kenda. LONEC MAJARONA
�ivel je o�e, ki je imel dve h�eri in veliko pre�mo�enje. Neko� se odpravi na daljno pot; preden pa odide z doma, povpra�a h�erki, kaj �elita, da jima prinese s potovanja. Starej�a h�i prosi o�eta, naj ji kupi lep svilen robec, mlaj�a pa �eli, naj ji prinese lonec majarona.
Ol�e potuje po tujih de�elah, s suhega na morje in po moTju v daljne kraje. Ko se vra�a z ladjo zopet proti domu, se dvigne silen vihar. O�e premi��lja, kaj naj bi bilo vzrok, da je morje burno in divje, pa se domisli, da je pozabil kupiti h�erama obljub�ljene darove. Po hudi nevarnosti prispe ladja vendar sre�no v pristani��e. V mestu kupi o�e takoj, kar sta �eleli h,�erki. Starej�i kupi svileno ruto, mlaj�i lcnec majarona.
Starej�a h�i ogleduje zadovoljna lepo ruto; mlaj��a pa se ne raduje tako. Lonec z majaronom postavi
� 21 �
na okno svoje sobe in ko zapazi, da je zemlja suha, gre, prinese vode in ga zalije. A glej �udo, iz lonca vstane na mah prezal mladeni�. Deklica obstane, a mladeni� jo ogovori in ji pravi, naj se ga ne boji. Re�e ji �e, naj prinese zve�er pol golide mleka, ka�terega bo takrat namolzla, da bo �e mla�no. Nato naj ga potopi v mleko, da se okoplje in da ga o�isti greha. Dekle obljubi, da bo vse storilo, kakor ji je naro�eno.
Starej�a sestra sli�i pogovor. Radovedna je, kdo je mladeni�, s katerim se pogovarja mlaj�a. Kmalu ugane, kaj se je moglo zgoditi. �rna zavist se je poloti, pa sklene, da uni�i sestri sre�o in veselje. Gre in poi��e steklovine, kolikor je more najti, pa jo zdrobi na kosce in jo polo�i na dno golide.
Ko mlaj�a, sestra namolze zve�er pol golide mle�ka, ga nese v svojo sobo in �aka, da pride prezali mladeni�. Ne �aka dolgo, ko stopi pred njo in ona ga potopi v mleko. A ko ga dvigne iz golide, opazi, da je hudo ranjen.
Mladeni� zboli; ne more ne stati ne hoditi. De�klici se smili v dno srca, pa sklene, da pojde po svetu iskat leka, da ga ozdravi. Dolgo hodi po goz�dih in pu��avah. Pre�ivlja se ob �iru ter jagodah in pije hladno vodo. Po dolgi hoji prispe nekega dne pod ve�er do hi�ice. V hi�ici najde staro �enico. De�klica jo prosi, da bi jo sprejela ob no�, a starica se brani, �e�, da se boji svojih sinov - vetrov, ki so zelo hudi in bi jo raztrgali, �e bi jo na�li v ko�i. Deklica pa, ji pripoveduje svojo �alost ter nesre�o. Povest gane starko, da se omeh�a in pelje mladenko v hi�o ter jo skrije.
Pozno zve�er pridejo vetrovi domov in komaj stopijo v hi�o, �e zakri�e: ,�Krst smrdi, krst di�i!� Mati se izgovarja, da ni nikogar v hi�i, a ko ji si�novi obljubijo, da deklici ne bodo storili ni� zalega, jo pripelje pred nje. Zdaj jim deklica pripoveduje svojo zgodbo in pove, po kaj je �la po svetu. Vetrovi so usmiljeni do nje, ni� zalega ji ne store. �e dober svet ji dajo in ji pravijo, naj spleza po no�i na drevo
� 22 �
pred lij�o in naj vzame s sabo naro�je tresk -in naj �aka. Po no�i bodo pri�le na drevo tri �rne ma�ke; prva o polno�i, druga ob eni, tretja ob dveh. Na vsako ma�ko naj vr�e nekaj tresk, da jo ubije.
Deklica uboga. Vzame v naro�je treske in spleza na drevo. O polno�i pripleza proti njej prva ma�ka, ona vr�e nanjo nekaj tresk in �ival pade mrtva na tla. Sedaj deklica ne ve, kaj naj z ma�ko naredi. Vrne se v hi�o in potrka na vrata, da bi zbudila ve�trove. Pa vstane njih mati in deklica ji pove, kaj bi rada vedela. Starka ji ne ve sveta, zato gre k si�novom, da bi jih vpra�ala. Sinovi se zelo razhudijo, ko jih mati zbudi, pa pravijo, zakaj jih ni deklica prej vpra�ala za svet. Komaj jim mati ubrani, da ne planejo na mladenko; naposled ji povedo, naj vzame mast vsake �rne ma�ke in naj jo shrani; do�ma naj poma�e bolnega mladeni�a najprej z mastjo prve ma�ke, nato z mastjo druge ma�ke in naposled z mastjo tretje maJ�ke.
Deklica naredi, kakor so ji svetovali vetrovi. Vrne se k drevesu in vzame mast prve ma�ke, nato spleza v veje in �aka. Ob eni pride druga ma�ka; deklica jo ubije s' treskami in ji vzame mast. Ob dveh' pride tretja ma�ka; tudi to ubije s treskami in ji vzame mast. JNlato zavije mast vsake ma�ke po�sebej v ruto, se zahvali starki in vetrovom ter se vrne proti domu.
K mladeni�u so pri�li vsi zdravniki tistega kra�ja, a nih�e ga ni mogel ozdraviti. Ko se vrne deklica domov, je ne puste takoj k bolniku, ki je �e umiral. Mladenka prosi in prosi stra�nike, naj bi jo vendar pustili do njega, naposled jih le preprosi, da ji dovole stopiti v njegovo sobo. Tu vidi mladeni�a, kako le�i na postelji bled in bolan. A ko mladeni� zagleda svojo re�iteljico, zbere poslednje mo�i ter se dvigne do nje- Ona ga poma�e najprej z mastjo prve mal�ke in kri neha te�i iz ran; ko poma�e v drugo, se rane zaprejo in se naredi na njih skorja; ko poma�e v tretje, je popolnoma �ist in je lep�i, ko je bil prej.
� 23 �
Mladeni� se ne more dovolj zahvaliti deklici za re�itev. Vzame jo k sebi in se poro�ita. �e le po po�roki ji pove, kako se je zgodilo, da je bil uklet. Bilo je tako. Neko� je pri�el vinjen k svoji prvi ljubici in ta ga je tako klela ter rotila, da se je spremenil v majaron.
Jo�ef Kenda.
O POVODNEM MO�U
�ivel je de�ek, ki se je rad kopal. Tudi, ko je nekega dne zaradi nalivja in povodnji voda narasla, ni strpel doma. �el je k vodi, �eravno sta mu o�e in mati branila.
Ko je pri�el do vode, se je sleke) in sko�il vanjo. Toda voda je bila prevelika. Odnesla ga je. De�ek je grabil z rokami, mahal in krilil na vse strani. Kri�al in jokal je na ves glas, da ga je za�ul sam povodni mo� na dnu vode. In dobro, da ga je �ul, ker �e naslednji hip je de�ek zajel vodo v nos in usta ter � se izgubil kakor v snu.
Ko je prihitel povodni mo�, ga je na�el �e spe��ega. Le �e valovi so ga nesli dalje. Povodni mo� si�cer ni trpel, da bi pri�el kdo �iv v njegovo vodno kraljestvo, zato je vsakogar, ki je padel v vodo, uto�pil. Tak drobni de�ek pa mu je bil neznansko v�e�. �al bi mu bilo, �e bi utonil, zato je sklenil, da ga re�i. Saj se je tudi po�util osamljenega v svojem prostranem kraljestvu, zato se je razveselil tega le�pega de�ka, ki mu bo delal dru�l�ino.
Odnesel ga je v nard�ju v svoj prekrasni grad na dnu vode. �iv �lovek �e ni prestopil praga tega gradu. Sedaj se je to prvikrat zgodilo. Polo�il je de�ka v posteljo, ki je bila vsa iz stekla in je stala sredi steklene sobe, Nato je tiho od�el in �akal skrit, da se de�ek zbudi.
De�ek se je prebudil. Pogledal je okrog in spo�znal, da le�i v stekleni postelji sredi steklene sobe. Ob postelji je stala mizica, na mizici igra�ka pri
� 24 �
igra�ki � vse iz kristalnega stekla. De�ka sta pre�vzela lepota in blesk, segel je po steklenih igra�kah in se igral. Naslednji hip se je domislil doma in za�jokal.
Prihitel je povodni mo� in ga vpra�al:
�Po kom jo�e�, drobni moj de�ek ?�
�Po domu,� je odgovoril de�ek in jokal neu-tola�no.
Povodni mo� ga je vpra�al:
�Ali je dom lep�i od tega le bogastva, ki je pred teboj?�
�Lep�i,� je odgovoril de�ek in jokal �e huje.
Povodni mo� je videl, da je vsaka beseda odve�, zato je od�el. Ko se je de�ek izjokal, je zaspal. Te�daj je priSel povodni mo� po prstih in ga odnesel v drugo sobo. Ko se je de�ek prebudil, je pogledal okrog sebe in spoznal, da le�i v postelji, ki je vsa iz srebra in stoji sredi sobe s srebrnimi stenami, stro�pom in podom, Ob postelji je stala mizica, na njej igra�e � vse iz svetlega srebra. Zavzet je gledal de��ek to bogastvo, nato je segel z roko po igra�ah in se igral. �e naslednji hip pa mu je postala igra dol�go�asna. Spomnil se je bratca in sestrice, s katerima se je igral doma, ter hudo zajokal.
Prihitel je povodni mo� in ga vpra�al:
�Po kom jol�e�, drobni moj de�ek?�
<�Po bratcu in sestrici,� je odgovoril de�ek in jo�kal �e huje. Ker se ni dal utola�iti, je povodni mo� od�el. De�ek je nato zaspal. Takrat je pri�el zopet povodni mo� po prstih in ga odnesel v tretjo sobo.
Ko se je de�ek prebudil, je spoznal, da ga je bil povodni mo� prinesel v posteljico iz suhega zlata, ki je stala sredi sobe, zidane tudi iz samega zlata. Vse, kar je bilo v njej, je bilo iz naj�istej�ega zlata: mi�zica, stoli in igra�ke. De�ek je �ul �e mnogo o �a�robnih zlatih zakladih, nikdar pa si ni mogel pred�stavljati tolikega bleska, ki ga je sedaj slepil v o�i. O�aran je segel po zlatih igra�kah in se igral. A ne dolgo. Spomnil se je o�eta in matere ter zopet glasno zajokal.
� 25 �
Prihitel je povodni mo� in ga vpra�al:
�iPo kom jo�e�, drobni moj de�ek?�
�Po o�etu in materi,� mu je odgovoril de�ek in jckal glasno, preglasno.
�Ali sta o�e in mati dra�ja kot �isto. zlato?� se je �udil povodni mo�, ki ni poznal niti o�eta niti matere, pa tudi ne bratov in sester.
�Dra�ja,� je rekel de�ek.
Povodni mo� je �el in nabral vse bisere, ki so jih skrivale globo�ine njegovega vodnega kraljestva, usul jih pred de�ka, da je segel kup do stropa, in vpra�al:
�Ali sta.ti o�e in mati dra�ja tudi od teh bi�serov?�
De�ek je moral zatisniti o�i, da ga toliki sijaj ni oslepil. Iskrilo in svetilo se je, kakor bi vse na�okrog gorelo. Odgovoril je povodnemu mo�u:
�Zastonj si prizadeva�, da bi na�el ceno mojemu o�'etu in materi. Dra�ja sta mi od zlata in biserov, dra�ja kot ves svet.�
Povodni mo� je spoznal, da ne bo mogel de�ka z ni�emer utola�iti. �akal je, da je zaspal, nato ga je odnesel previdno v naro�ju iz vode in ga polo�il spe�ega na breg. Tu ga je �e �akala njegova revna obleka, ki jo je bil slekel, preden je �el v vodo, Po�vodni mo� je poiskal �epe na njej, jih napolnil, s sa�mim suhim zlatom in biseri ter od�tel.
De�ek se je prebudil iz sna in spoznal, da le�i na bregu ob vodi. Vstal je in se oblekel. V resnici ni vedel, ali je vse to, �esar se je spominjal o po�vodnem mo�u in njegovem kraljestvu, samo sanjal ali resni�no do�ivel. Ko pa je segel v �epe in otipal zlato ter bisere, je* spoznal, da ni sanjal, ampak da je vse to gola resnica. Stekel je domov k o�etu in materi, bratcu in sestrici. Na�el jih je vse jokajd�e, ker so vsi verjeli, da je utonil. Veselja ni bilo zato ne konca ne kraja. Ker jim ni manjkalo zlata in biserov, je odslej tudi rev��ina pobegnila od njih in se je med nje naselila sre�'a. Postavili so si lepp novo hi�o in �iveli sre�no v njej. De�ek se je �e ho-
� 26 �
dil kopat, toda samo takrat, ko ni bilo nalivja. �e takrat le v plitvino, kamor povodni.mo� ni zahajal.
Povodni mo� se je vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil sila �alosten. Mislil je, da hrani v svojem gradu najdra�je zaklade sveta. Sedaj pa je spoznal, da poznajo ljudje �e veeje dragocenosti, oni imajo o�eta, mater, brate in sestre, katerih povodni mo� ni imel. To ga je tako raz�alostilo, da je jokal tri dni neprestano, da so se stresali bregovi in so vode glasno �umele kot ob povodnji. Nato se je napotil, da prei��e vse skrite koti�ke svojega kraljestva, �e se morda ne skrivajo v njih dragocenosti, katerih do tedaj ni na�el.
�e jih je na�el, ne vem. Za gotovo pa vem, da je takrat, ko sem bil jaz otrok, �e lomastil okoli. Po�gostokrat je narasla voda v Martinjku, drla po ka-meniti strugi in valila z glasnim ropotom debelo kamenje mimo na�e hi�e. Spodaj je bobnelo kame�nje, mi pa smo stali za oknom in se v strahu spo�gledovali:
�Povodni mo� hodi s ko�pami po Martinjku.,.�
Andrej Savli. TRIJE VELIKANI
O�e je imel sina, ki je bil zelo mo�an. Odlo�i se zato, da ga da za kova�a, ker zahteva prav ta stan mo�nih ljudi. Stopi torej v tretjo vas do kova�a in ga prosi, �e bi hotel vzeti njegovega sina k sebi, da ga izu�i.
Kova�ki mojster sprejme mladeni�a in mu od-ka�e delo pri nakovalu. Mladeni� vzame v roko na�vadno kladivo, ga osukne parkrat v roki, se na�mrdne in pravi: �To je pa lahko ko peresce�. Nato udari s tako silo po nakovalu, da se kladivo zdrobi � Kova� mu da kladivo za obe roki, a tudi to se zdi mladeni�u prelahko. Mojster je v zadregi, ker nima te�jega kladiva razven onega, ki ga goni voda
� 27 �
Mladeni� se�e po tem kladivu. Z lahkoto ga dviga in kuje, da se stresa kova�ija in da zvene �ipe' v oknih. Kova�a se polasti strah nad toliko mo�jo. Boji se, da mu mladeni� ne podere kova�ije, zato ga prosi, naj neha in naj gre nosit �elezo, ki so ga pripeljali iz mesta. Mladeni� se odpravi, gre in poi��e �elezo. Bilo ga je za te�ak voz, a on zadene vsega na en�krat na hrbet ter ga nese (proti kova�iji. Pred ko�va�ijo vr�e �elezo s sebe, da mo�no zaropota in se stresejo zidovi. � Kova�, ki to vidi, se ustra�i in se 7boji, da bi mu mladeni� neko� ne podrl cele hi�e, zato se ga sku�ia re�iti. Da mu nekaj denarja in ga prosi, naj gre od njega. Mladeni� je zadovoljen, po�slovi se in se odpravi po svetu za delom in za ^roeo
Glas o silni mo�i mladega mo�a se raznese kma�lu po vsej de�eli. Mladeni� hodi od vasi do vasi in. prosi, da bi ga kje vzeli na delo, a nih�e ga ne mara, ker se vsakdo boji njegove mo�i. Naposled pTide v glavno mesto in stopi pred samega kralja ter ga prosi, naj ga vzame v slu�bo. A tudi kralju je znana mladeni�eva mo�. Boji se ga in ti se ga rad na lepem iznebil, pa premi�lja in premi�lja ter sklene naposled, da ga po�lje v tujo de�elo k so�vra�nemu knezu, kateri mu je bil dol�an tri vre�e cekinov, a mu jih ni hotel dati. Sovra�ni knez je slovel kot zelo krut in neusmiljen. Kralj si torej mi�sli: ta ga gotovo ne bo pustil �ivega nazaj; tako se ga znebim na lepem in mir bom imel pred njim. Re�e torej mladeni�u: �V sosednji de�eli �ivi knez, ki mi je dol�an �e dolgo �asa tri vre�e cekinov. Pojdi do njega, poterjaj denar in mi ga prinesi!� � Mladeni� je zadovoljen, z naro�ilom in se odpravi takoj na pot.
Potuje in potuje proti tuji de�eli. S ceste pride na stezo, steza pa ga zapelje v velik gozd. Hodi da�lje in dalje po gozdu in pride do mo�a velikana. Opazuje ga in vidi da ruje velikan smreke iz tal in jih povezuje v butare. Mladeni� se �udi njegovi mo�i pa ga vpra�a: ��emu bo� rabil drevesa?� Velikan mu odgovori: �I>omov jih ponesem, da bom z njimi
� 28 �
kuril.� Nato vpra�a �e on mladeni�a, kam je name�njen. Mladeni� mu pripoveduje, kam ga po�ilja nje�gov kralj in gospodar. Ko sli�i velikan mladeni�evo zgodbo, mu pravi: �Ni� ne bo�! opravil sam. Poznani sovra�nega kneza in vem, da je hud in neusmiljen. Ali ho�e�, da grem s tabo in ti pri delu pomagam?� Mladeni� se zveseli in sprejme radevoljno velikanovo tovari�ijo.
Oba potujeta dalje po gozdu in prideta na �i�roko, in dolgo jaso. Na jasi ugledata mo�a, ki je te�kal sem ter tja in je imel privezane mlinske kamne na nogah. Mladeni� ga vpra�a: ��emu ima� mlin�ske kamne na nogah?� Velikan mu odgovori: �Pre�hitro letam, da me pa noge preve� ne nesejo, sem privezal nanje mlinske kamne.� Nato vpra�a �e ve�likan: �Kam sta vidva namenjena?� Mladeni� mu sedaj pove, kam ju pelje pot in orjak ju br� prosi, ali bi se jima smel pridru�iti. Vzameta ga v dru�bo in tako potujejo vsi trije dalje v tujo de�elo.
Dolgo hodijo in pridejo do tretjega mo�a Veli�kana. Ta sedi na skali in piha tako mo�no skozi nos, da se dela silen veter. Ustavijo se pri njem in ga vpra�ajo, kdo je in kaj po�enja. Velikan odgo�vori: �Veter delam.� Mladeni� vpra�a: �Kako nare�di�1 pa vihar?� Velikan stisne tedaj eno nosnico ter pihne skozi drugo s tako mo�jo, da se rujejo dre�vesa v gozdu. Nato pripoveduje mladeni�, kam pe�lje pot njega in oba tovari�a; pa je tudi tretji veli�kan br� pripravljen, da gre z njimi.
�e potujejo skozi gozde in �ez planjave in po dolgem potu prispejo v de�elo tujega kneza. Gredo k njemu in mladeni� pove, po kaj so pri�li. Tuji knez jih gleda �rno izpod o�i. Rad bi jih kon�al kal�na mestu, a se boji mo�nih postav velikanov. Sklene zato, da se jih re�i druga�e. �Res sem dol�an va�emu kralju tri vre�e cekinov�, pravi, �a moja zakladnica je precej dale� odtod pri jezeru, ki le�i med skalami in gozdovi. Tja pojdite in dobili boste, kar zahte�vate.�
� 29 �
Mladeni� in velikani se posvetujejo, kaj naj bi naredili, pa sklenejo, da po�ljejo k jezeru orjaka z mlinskimi kamni na nogah, �e�, da ta najhitreje'leti. Velikan ste�e proti jezeru, kakor bi ga nesel veter, in ko pride'tja, dobi tam ogromnega in hudega zma�ja. Po�ast plane takoj nanj, da bi ga ugonobila, a tudi orjak je pripravljen na boj. Rujeta se in pre-metujeta, dokler zmaj ne podle�e; velikan ga udu�i.
Izmu�en se vrne velikan proti knezovemu gradu, a radi trudnosti le�e v senco hrastovega drevesa, da bi se odpo�il. Spanec ga premaga, da zadremlje. Ostali �akajo in �akajo, velikana ni od nikoder. �udno se jim zdi, pa pravi orjak, ki je delal veter: ��akajte, pahnem proti jezeru, tako ga opomnim, naj pohiti!� Res zatisne eno nosnico in pihne s tako mo�jo, da se lomijo drevesa. Vihar dose�e tudi hrast, pod katerim je spal velikan. Veja se odkrhne z dre�vesa, pade nanj ter ga zbudi. Hitro sko�i pokonci in hiti proti gradu. Ko pride tja, pripoveduje, kaj se mii je pripetilo.
Velikani se razhudijo in stopijo pred kneza ter zahtevajo denar. Knez se �e ne vda. Pravi jim: �Moja zakladnica je v poslopju za gradom. Tja pojdite in vzemite, kolikor sem dol�an!� Vsi trije gredo k po�slopju za gradom in velikan, ki je ruval smreke, od�pre te�ka vrata. Ko pa pogleda v notranjost, planejo nanj najhuj�e zveri, kar jih je na svetu. Zveri ga grizejo in praskajo, on pa davi eno za drugo, dokler niso vse mrtve. Ves krvav se vrne k tovari�em pa pravi: �Tu notri so pa res zakladi. Skoraj bi teh �i�vali ne bil zmogel sam; kmalu bi bil moral klicati vas na pomo�.�
Mladeni� in velikani se vrnejo v grad vsi raz�jarjeni in zahtevajo s huda, naj jim kralj da denar. Ko kralj izve, da je velikan podavil vse najhuj�e zveri, se zboji, odpre zakladnico; velikani napolnijo tri vre�e cekinov; zadenejo vsak svojo na ramo ter odidejo iz grada. Mladeni� je nejevoljen, ker mora hoditi prazen, a oni ne puste, da bi kaj nesel.
� 30 �
Ko se velikani oddaljijo od grada, se knez skesa, da jim je dovolil vzeti toliko zlata. Skopost ga pre�maga in br� uka�e sklicati skupaj mo�no vojsko. Sam se ji postavi' na �elo ter hiti z njo za velikani, da bi jih dotekel in jim vzel zaklad. Na hitrih konjih drvi knezova vojska po planjavi in se bli�a orjakom. Takrat re�e eden izmed velikanov: �Nekaj je zadelo vame, kakor da bi bila priletela mu�ica.� �Saj res�, odgovori drugi, �kakor da bi bren�ale mu�ice.� Ozre-jo se in vidijo za sabo knezovo vojsko, ki se jim pri�bli�uje v diru in strelja nanje. Velikani se pogovar�jajo in posvetujejo, kaj naj naredijo, pa pravi oni, ki je delal veter: �Bom pa kar pihnil v te mo�ice na konjih.� In res, zatisne eno nosnico s prstom, skozi drugo pa pihne s tako mo�jo, da pomete vihar kne�zovo vojsko kot' listje. Nekateri vojaki popadajo na tla, druge pa odnese vihar kar v zraku dale�1, dale� nazaj.
Sedaj potujejo velikani v miru dalje po gozdih, preko planjav in ravnin, dokler ne pridejo v doma�o de�elo. Prinesejo tri vre�e cekinov pred kraljev grad in jih vr�ejo s tako mo�jo na tla, da se stresejo zidovi.
Ko kralj sli�i, da se je mladeni� vrnil v dru�bi treh velikanov, ki so prinesli toliko vre� cekinov, se ga polasti strah. Verjeti ne more, da bi bili u�li krutemu in mogo�nemu knezu. Da bi se re�il ne�varnih ljudi, podari jim vse zlato in jih prosi, naj puste njegov grad in mesto. Velikani prepustijo vse tri vrelce cekinov mladeni�u, sami pa odidejo vsak v svoj kraj.
Mladeni�! je bil bogat. Vrnil se je sre�en in vesel domov k o�etu, kjer je �ivel potem zadovoljen in brez skrbi.
Ciril Drekonja.
� 31 �
PASTIR�EK
�ivel je neko� de�ek - pastir�ek, ki je imel zelo siro-ma�ne star�e. Sam si ni mogel veliko prislu�iti, pa sklene, da gre po svetu za kruhom in sre�o. Na�pravi se, se .poslovi od o�eta ter od matere in gre od doma.
Potuje po cesti, s ceste stopi na stezo, po stezi pride na polje, s polja zaide v gozd. Globoko v gozdu naleti na pu��avnika, ki je �ivel v skalni duplini in se je hranil z divjimi sade�i ter s koreninicami. Pu-�l�avnik ga sprejme z lepo besedo in ga vpra�a, kam je namenjen. De�ek mu pove, da je revnih star�ev sin in da je pastir�ek, ki se je namenil po svetu za kruhom in za sre�o. Star�ek pogosti pastir�ka z bor�nimi dobrotami, ki jih je imel, in se mu ponudi za vodnika, da ga izpelje iz gozda. Pred odhodom stopi mo� v duplino ter prinese iz nje pi��alko in stekle-ni�ico vode pa pravi pastir�ku: �Tu ima� pi��alko, ki ima md�, da jo poslu�ajo �ivali. Ko bo� zapiska! nanjo, bodo �ivali br� priletele k tebi in bodo �le za tabo, kamor bo� hotel. In v tej stekleni�ici je �udo�delna voda, ki ozdravi vsako bolezen. Vzemi pi��alko in stekleni�ico z vodo, morda bo� kdaj oboje potre�boval.)) Sedaj pelje pu��avnik pastir�ka iz gozda in mu poka�e pot v svet.
De�ek hodi dalje po poti, pa zagleda kraj ceste drobno mi�ko, ki bega sem ter tja in ne more najti luknje, da bi se skrila. De�ek jo vpra�a: �Mi�ka, kaj ti je?� �ivalica mu odgovori: �Oslepela sem in sedaj ne vidim ne dneva in ne luknjice, da bi se skrila." Pastir�ku- se mi�ka zasmili, se�e v torbo po stekle�ni�ico in ji opere o�i z zdravilno vodo. �ivalica spre�gleda, se zahvali usmiljenemu de�ku, pa pravi: �Ka-dar bo� v stiski in bo� potreboval moje pomo�i, po�kli�i me in pridem, da ti pomagam.� Mi�ka zbe�i nato v luknjo, de�ek pa gre dalje po potu.
Hodi dalje po poti in pride do �ebelice, ki brca z no�icami sredi ceste in se ne more zganiti z mesta. Tudi sedaj vzame de�ek steklenil�dco *iz torbe ter
� 32 �
opere �ebelico. �ivalica ozdravi v hipu. Zahvali se mu prelepo ter pravi: �Kadar bo� v stiski in bo� potreboval moje pomo�i, pokli�i me in pridem, da ti pomagam.� �ebelica odleti in de�ek gre dalje po potu. Zopet hodi po cesti, kar zagleda na veji vrana, ki se ne more dvigniti v zrak. De�ek vidi, kako po-ve�a �ival krila; zasmili se mu, pa ga vpra�a: �Kaj ti je, vran?� In vran mu odgovori: �Perot imam zlomljeno, pa ne morem v zrak.� De�ek izvle�e iz torbe stekleni�ico in opere vranu perot z zdravilno vodo. Vran je takoj zdrav; zahvali se de�ku in mu �e pravi: �Kadar bo� v stiski in me bo� rabil, po�kli�i me in pridem, da ti pomagam. Ko to re�e, od�leti v zrak, de�ek pa gre dalje po poti.
Dolgo �e potuje po cesti in naposled pride v glavno mesto, kjer je bil kraljev grad. Vpra�uje pri ljudeh, �e bi ga hoteli sprejeti v slu�bo, a svetujejo mu, naj stopi pred samega kralja, ki rabi prav sedaj dobrega pastirja, in naj se mu ponudi v slu�bo. De��ek uboga, gre do kralja in ga prosi, �e bi ga hotel za pastirja. Kralj je zadovoljen in mu obljubi, da ga vzame v slu�bo; le to mu pove, da bo moral pasti tristo ovac in bo moral paziti nanje, da jih ne izgubi, ali da katere ne raztrga divja zverina. Pastir�ek zagotovi kralju, da bo skrbno �uval ovce in da ne bo nobene zgubil, pa da ne bo pustil, da bi mu katero raztrgala divja zver.
�e drugi dan �ene de�ek ovce na pa�o. Skrbno jih varuje in ko se ho�ejo nekatere oddaljiti, zapiska na pi��alko in �ivali prite�ejo br� k njemu. In ko se nagne dan, zbere ovce okrog sebe ter jih pelje domov.
Tako pase leto in dan. Kralj je zadovoljen s pridnim pastir�kom, in rad ga ima bolj ko druge slu�abnike. Kraljeva naklonjenost do mladega pa�stirja, pa ni po godu slu�abnikom. Posvetujejo se torej, kako bi ga mogli o�rniti pri gospodarju, pa sklenejo, da mu pokradejo na skrivaj nekaj ovac in jih ubijejo. Mislijo si, ko bo kralj videl, da je pa�stir�ek izgubil nekatere �ivali, se bo razsrdil nanj
III.
� 33 �
in ga ne bo ve� maral; morebiti ga bo �e zapodil iz slu�be ali pa ga bo druga�e kaznoval.
Nekega dne gredo slu�abniki na pa�nik in od-�enejo skrivaj nekatere ovce, da bi jih pono�i ubili. Skrijejo jih globoko v gozdu in jih prive�ejo k dre�vesom. �� Zve�er, proti mraku, ko je bil �as, da bi se ovce vrnile s pa�e domov, vzame pastir�ek pi���alko iz torbe, jo nastavi na usta ter zapiska; in glej, vse �ivalice prihite k njemu. Tudi tiste, ki so v gozdu, sli�ijo glas pi��alke, odtrgajo se od dreves ter hitijo k �redi.
Slu�abniki uvidijo, da tako ne morejo de�ku �kodovati, pa si izmislijo drugo zvija�o. Gredo pred kralja in to�ijo pastir�ka, �e�, da ho�e veljati ve� ko kralj, pa da pravi, da lahko omlati vse vladarjevo �ito v eni sami no�i. Kralj se razhudi, ker misli, da se je pastiri�ek v resnici prevzel. Veli ga poklicati predse in mu pravi: �Nocoj to no� mora� omlatiti vse moje �ito. Ako dela ne izvr�i�, bo� kaznovan s smrtjo.�
Potrt gre de�ek izpred kralja. Zve�er le�e zgodaj spat in premi�lja ves �alosten, kako bi delo izvr�il, pa se spomni drobne mi�ke; pokli�e jo in �ivalica se �e prika�e. Vpra�a ga: �Kaj ti je in kako naj ti pomagam?� Pastir�ek ji pripoveduje, kaj mu je re�kel kralj in kak�no delo mu je nalo�il. Mi�ka mu odgovori: �Ni� se ne boj, le mirno zaspi, poprej ko bo jutri dan, bo vse delo izvr�eno. De�ek zaspi, mi�ka pa skli�e veliko �tevilo svojih sester; tako se lotijo dela ter zna�ajo zrnje na en kup, slamo pa na drugi in �e pred dnem je bilo delo kon�ano ter �ito omla-�eno.
Ko pogleda kralj drugo jutro v skedenj, se zelo zaJeudi, ker najde �ito omla�eno in o�i��eno. Pohvali de�ka in mu ni� zalega ne stori.
Sedaj so bili slu�abniki �e bolj jezni na de�ka; zopet sklenejo, da ga zato�ijo pred kraljem. Gredo in povedo gospodarju in vladarju, �e� da pravi de��ek, da zamore sezidati v eni no�i mnogo lep�i grad, kakor je njegov. Kralj veli zopet poklicati de�ka
� 34 �
predse in mu pravi: �Sli�al sem, da zamore� sezidati v eni no�i grad, ki je lep�i od mojega. Pomni, ako nocoj tega ne stori�!, bo� kaznovan s smrtjo.�
Pastir�ek gre potrt od kralja. Zve�er se odpravi zgodaj spat in premi�lja svoje te�ave, kar se spomni �ebelice, katero je bil ozdravil na poti. Pokli�e jo in �ivalica pribren�i v hipu ter ga vpra�a: �Kaj ti je in kako naj ti pomagam?� Pripoveduje ji, kaj mu je ukazal kralj. �ebelica mu odgovori: �Ni� se ne boj, le mirno zaspi, poprej ko bo jutri dan, bo grad postavljen.� De�ek zaspi, �ebelica pa odbren�i in skli�e skupaj premnogo rojev svojih tovari�ic; vse pri�nejo zidati grad iz samega voska in �e pred dnem je bil grad gotov.
Kralj se drugo jutro za�udi prelepemu gradu iz samega voska. Pohvali de�ka in mu ni� zalega ne stori.
Slu�abniki so bili �e bolj hudi in jezni na de�ka. �e v tretje poskusijo, da bi ga o�rnili pred kraljem. Gredo do gospodarja-in vladarja ter mu pripovedu�jejo v hudobiji, �e� da je pastir�ek rekel, da zamore priplezati po lepem zidu do kralji�inega okna. Kralj se razhudi in veli poklicati de�ka pred se, pa mu pravi: �Sli�al sem, da zna� plezati po golem zidu; zato ukazujem da pripleza� nocoj do kralji�inega okna tam, kjer je grad najvi�ji.� Pastir�ek gre potrt od kralja in ne ve, kako naj bi si pomagal. Pa se spomni bolnega vrana, katerega je na poti ozdravil; pokli�e ga in pti� je v hipu pri njem. Vran ga vpra�a: �Kaj ti je in kako naj ti pomagam?� De�ek mu pri�poveduje, kaj mu je nalo�il kralj in vran ga potola�i ter mu pravi: �Ni'� se ne boj, ko bo �as, ti bom �e po�magal.�
Zve�er gre de�ek pod kralji�ino okno, ki je bilo visoko gori v najvi�jem nadstropju, pa prileti jata vranov, dvignejo ga na perutih v zrak pa ga nesejo v velikem loku okoli gradu ter ga naposled posadijo na kralji�ino okno.
V sobi sta �akala kralj in kralji�na in ko zagle�data del�ka pred sabo, se zelo za�udita. Kralj stopi
� 35 �
k pastir�ku, ga pohvali in mu ponudi za njegova dejanja kralji�no v zakon in �e mu obljubi, da bo po njegovi smrti on vladar v de�eli.
Potem je bila poroka. Po poroki sta se preselila de�ek in kralji�na v vo��eni grad, kjer sta �ivela sre�na in zadovoljna. De�ek je poklical k sebi svoje revne star�e in ni� ve� niso trpeli pomanjkanja. Po kraljevi smrti pa je bil on vladar v tisti de�eli.
Ciril D reko njo.
PU��AVNIK
�ivel je neko� pu��avnik, ki ni bil le pobo�en, temve� je tudi prerokoval ljudem prihodnjost. Lju�dje so se radi zatekali k njemu, ker je dajal tudi do�bre svete za bodo�nost.
Tako so se namenili trije bratje, da gredo do pu��avnika in ga povpra�ajo, naj jim prerokuje o �ivljenju in bodo�nosti. Najstarej�i med brati je bil kmet, srednji kr�mar, najmlaj�i duhovnik. Ko pri�dejo do pobo�nega pu��avnika, ga prosijo, da bi jim razodel prihodnjost. Pti��avnik jim uka�e, naj gredo na bli�njo goro in naj si dobro zapomnijo, kaj se jim bo prigodilo tam gori; drugi dan naj se vrnejo in on jim bo iz pripovedovanja razlo�il prerokbo.
Bratje se odpravijo na pot in gredo po hribu na�vzgor. Spo�etka hodijo precej hitro, a pot je dolga in po�asi pe�ajo njihove mo�i. Sredi poti se duhov�nik ustavi in pravi bratoma: �INe morem ve� dalje; utrujen sem; tukaj ostanem in vaju po�akam.� Brata se poslovita in hitita po bregu navzgor. Pod vrhom gore ope�a tudi kr�mar in ne more naprej. Zlekne se na tla in pravi bratu: �Ne morem ve� ho�diti; tu ostanem in te po�akam, da se vrne�.� Tretji brat pa, ki je bil kot kmej v hoji utrjen, stopa dalje proti vrhu. Ko dospe na vrh, zagleda pred seboj rav�nico, na ravnici pa stoji hi�ica. Kmet gre v hi�o in ko stopi v izbo, vidi na beli javorjevi mizi priprav�ljeno dobro ve�erjo. V hi�i ni du�e. Kmet sede na
� 36 �
klop in �aka. �aka do ve�era, a nikogar ni od niko�der. Lakota ga zapelje, da sede k beli mizi ter poje pripravljeno jed. Mrak je �e, ko se pripodi okoli hi�e �reda ovac, pastirja pa ni za njimi. Kmet �aka, da bi pri�el tudi pastir, a ker ga no�e biti od nikoder, odpre vrata v hlev ter za�ene ovce vanj. Vse so rade �le v hlev, le ena se brani in ga ne uboga. Trudi se, da bi jo spravil pod streho, a zaman, zato jo pusti zunaj.
Pozno zve�er se vrne kmet v hi�o in le�e k po��itku. A kako se za�udi drugo jutro, ko se zbudi in vidi nad seboj modro nebo in da le�i mesto na po�stelji, na zeleni trati. Ko�e, v kateri je prej�nji ve�er legel spat, ni bilo nikjer ve�.
Kmet ustane, se razgleda �e enkrat naokoli, nato se vrne v dolino, da poi��e svoja brata. Ko pride do brata kr�marja, katerega najde na istem mestu, kjer ga je pustil prej�nji dan, mu pove, kaj je do�ivel. Ko neha kmet pripovedovati, se oglasi kr�mar in pravi: �Sino�i nisem mogel hitro zaspati, �eravno sem bil zelo truden. Ko sem pa zaspal, sem sanjal pre�udne stvari. Hud de� je lil in v dolini je zrastlo jezero, ki se je dvigalo vedno viie, da je doseglo celo moje noge. V jezeru je plavalo mnogo kosti; valovi so jih zana�ali k bregu, da so me bile po nogah in po �ivotu, a be�ati nisem mogel. Ko si pri�el ti, sem se hvala Bogu zbudil.�
Po tem pripovedovanju se brata dvigneta in se napotita po kribu navzdol. Ko dospeta do tretjega brata, mu pripovedujeta, kaj sta do�ivela; a tudi on jima pove dogodek iz svojih sanj. Pripoveduje jima: �Ko sta me v�eraj pustila na tem mestu, sem kmalu zaspal; v spanju, pa se mi je sanjalo, da je zrastlo nad mano drevo, ki je imelo zlate cvete. Ko je cvetje odpadlo, so dozorele na drevesu same medene hru��ke. Priletela je na drevo prelepa ptica in je prepe�vala tako milo, da se mi je srce topilo. Ko je ptica nehala peti, je pri�ela jesti hru�ke drugo za drugo in ko je pojedla vse, se je lotila listja; ko je obrala listje, je pri�ela kljuvati veje in deblo. Pojedla je
� 37 �
drevo in �e korenine za tri komolce v zemljo. Ptica je odletela in jaz sem se prebudil.�
Vsi trije bratje gredo sedaj k pu��avniku, da jim prerokuje iz do�ivetij in sanj. Pobo�ni star�ek razlo�i najprej kmetov /dogodek reko�: �Dobro bo zate, �e bo� �e v bodo�e tako �ivel in delal. Ovce, ki so rade �le v hlev, so bili siromaki, katere si rad sprejel pod svojo streho in jih obdaroval. Ovca, ki ni hotela v hlev, je bil bera�, katerega si zapodil od svoje hi�e in si mu odpovedal preno�i��e.� � Kr�-marju razlo�i sanje tako-le: �Jezero, ki si ga videl, je vsa tista voda, katero si prime�al k vinu; kosti v jezeru pa so bile tiste, kj si jih prinesel gostom na mizo mesto mesa. �e ho�e�, da bo� srel�en, opusti, kar si delal do sedaj!� �■ Naposled razlo�i sanje tret�jemu bratu: �Petje prelepe ptice pomeni, da si da�jal dobre nauke. Da je ptica pojedla sadje in drevo, pomeni, da si u�ival dobrote, katere je kmet pridelal s trdimi �ulji. Da je ptica pojedla korenine za tri komolce pod zemljo, pomeni, da obira� �loveka �e tri leta po smrti.�
Bratje so se vrnili vsak s svojim naukom domov.
Jo�ef Kenda.
MEDVEDOV JANEZ
�ivela je grofica, ki je hodila vsak dan v gozd na sprehod. Nekega dne jo sre�a globoko v gozdu velik medved. Pograbi jo in jo odnese v svoj brlog v pe�ini. Tam ji pravi: �Ti bo� od sedaj moja �ena.� Grofica je milo jokala in to�ila, a vdati se je morala. Medved jo je pazno �uval. Kadar je bil doma, jo je pustil pred brlog, a ko je od�el na lov, je zaprl vhod z debelo skalo, katere �ena niti zganiti ni mogla.
Medved je prina�al jetnici jedi in pija�e in ni ji bilo treba stradati. Le obleka se ji je s �asom trgala, tako da je bila naposled le �e na pol oble�ena.
� 38 �
Zgodi se, da porodi grofica neko� sina, ki je bil pol �lovek, pol medved; imel je �love�ko podobo, a je bil kosmat po vsem �ivotu-
(Mati neguje sina in skrbi zanj. Krsti ga in mu da ime Janez. De�ek raste zelo naglo in je vsak dan mo�nej�i. Ko dopolni leto, je �e mo�an,"da premetuje skale v gozdu.
Ko gre medved nekega dne na lov, re�e mati Janezu, naj odvali skalo pred vhodom v brlog. De��ek se upre v �uklo in jo odstrani s poti ko peresce.
Zdaj sta mati in sin prosta. Oba be�ita po gozdu, da bi dospela med ljudi. Po dolgi hoji prideta pred grad, kjer je bila grofica doma. V gradu komaj �e spoznajo nekdanjo gospodinjo. Grof prite�e in obja�me svojo �eno. Br� ji dajo najlep�a obla�ila, da se preoble�e. Zdaj povabi grof sosede k sebi in napravi veliko veselico v �ast re�eni graf in ji.
Edini, ki je kalil grofovo veselje, je bil Medvedov Janez. Rasel je hitro in je bil od dne do dne mo�nej�i. Nikogar se ni bal. Pretepal se je s hlapci ter slu�abniki in vsakogar je premagal. Kmalu so se ga bali vsi. Grof ga je �rtil, ker ni bil njegov in ker je bil tako �udne podobe.
Ko doraste Janez v mladeni�a in ko se zave, da ga na domu ne marajo, se odlo�i, da gre po svetu. Vzame v roko popotno palico, pozdravi mater in za�pusti dom.
Potuje po svetu skozi neznane kraje in pride do velike planjave. Na planjavi ugleda mo�a velikana, ki je podpiral ogromno kamenito- plo�l�o. Izpod plo��e so zajemali ljudje samo �isto zlato. Medvedov Janez se pribli�a velikanu in mu pravi: �Kaj bo� dr�al to skalo; pojdi z mano, bolje se ti bo godilo kot se ti godi tu!� Velikan popusti skalo, da pade na tla in pokrije zlato, ter gre za Janezom.
(Potujeta dalje in prideta v gozd. Tam dobita mo�a, ki je metal mlinske kamne v zrak in jih lovil v roke. Tudi tega povabi Janez s sabo. Tako gredo vsi trije po svetu.
� 39 �
Hodijo dalje in dalje ter pridejo naposled v me�sto, katero je bilo vso v �rnih zastavah. Povpra�ajo pri ljudeh, kaj se je zgodilo, da �alujejo. Ljudje jim povedo, da je zli duh ugrabil ter odnesel tri kraljeve h�ere in da jih i��ejo velika�l ter junaki po vsem svetu, a do sedaj da jih ni �e nih�e na�el. In �e jim povedo, da je obljubil kralj re�itelju roko naj�mlaj�e in najlep�e v zakon in �e kraljestvo po vrhu.
Pa se obrne Medvedov Janez do tovari�ev in jima pravi: <oAli ho�eta, da gremo iskat tudi mi ugrab�ljene kralji�ne?� Oba sta zadovoljna in tako se od�pravijo vsi trije po svetu, da bi poiskali in na�li kra�ljeve h�ere.
Gredo in stikajo po vseh prepadih in po vseh luknjah, a nikjer ne najdejo sledu o �ivem bitju. Naposled pridejo do jame, ki je bila globoko v gozdu in je dr�ala naravnost v tla. Medvedov Janez pravi: �Tudi v to luknjo moramo pogledati.� Posvetujejo se, kdo naj se spusti v globo�ino. Tovari�a se bojita in pravita Janezu, naj gre on, ki je najmo�nej�i in naj�drznej�i. Hitro nave�ejo mo�no vrv in zraven �e tanj�o. Domenijo se, da bo dal Janez s tanj�o vrvjo znamenje, kadar bo potreba, da ga tovari�a poteg�neta ven.
Janez se oprime vrvi in tovari�a ga spu��ata v globino. Vedno ni�e se spu��a in naposled dose�e trdna tla. Kmalu dospe na odprt kraj. Razgleda se naokoli, pa zapazi na pustem pa�niku pastirja in �redo ovac. Gre do pastirja ter ga vpra�a, kdo je on in kateri je ta kraj. Pastir mu pove, da je tu pekel; on pa da se pokori. Na onem svetu da je kra�del �ivali na pa�i, tu pa jih mora sedaj �uvati.
Ko se Janez razgovori s pastirjem, vzame pot pod noge in gre dalje. Pride do mogo�nega gradu. A �e od dale� sli�i glas, ki mu pravi, naj ne hodi blizu, �e mu je �ivljenje drago. Razgleda se natan�neje in zapazi v grajskem oknu mlado dekle, ki mu takole govori: �lNe hodi v grad, tu gospodari zli duh s sedmimi glavami in ako te dobi, te raztrga na drobne kose.� Janez se ne ustra�i; gre v grad in po-
� 40 �
vpra�a deklico, kdo je. Mladenka mu pove, da je najstarej�a kraljeva h�i, katero je zli duh uro�il in odnesel; zdaj pa da mora gospodinjiti v tem gradu. �e ga prosi kralji�na, naj be�i iz gradu, a Janez ji pravi, da se hudobe�a ni� ne boji in da se ga upa premagati. Badoveden je in povpra�uje o tem in onem, kar vidi V gradu. V kotu zagleda mo�no �e�lezno palico. Vpra�a deklico: �Kaj je pa to?� Ona mu odgovori: �To je gospodarjeva palica.� Janez vzame palico v roke in �aka.
Ne prete�e kaj �asa, ko pripiha zli duh s sed�mimi glavami v grad. Povoha po zraku pa zakri�i: �Krst di�i, krst smrdi!� Takrat pa pristopi Medvedov Janez, zamahne s palico tako mo�no, da mu stre vseh sedem glav na enkrat.
Zdaj je bila najstarej�a h�i re�ena. Janez ji na�ro�i, naj ga po�aka v gradu, in �e razgrne pred njo robec ter odre�e rogelj in ga ji da reko�: �Hrani ta kos robca, da me bo� po njem spoznala!�
Potuje dalje po onem svetu in po dolgi hoji dospe do drugega, �e ve�jega gradu. Tudi zdaj ga svari glas, naj ne hodi blizu. Janez se ne zmeni za opomin. Gre v grad in tu najde srednjo kraljevo h�er, ki mu pove prav isto kot najstarej�a. Janez se razgleduje po gradu in povpra�luje o tem in onem. V kotu za�gleda �e ve�jo in mo�nej�o palico. Pa povpra�a, �emu slu�i. Deklica mu pove, da je to palica zlega duha z devetimi glavami, ki je gospodar v tem gradu. �e ga prosi mladenka, naj be�i, �e mu je �ivljenje drago; a Janez ne uboga. V roke vzame �elezno palico in �aka.
Ne mine dan, ko pride domov zli duh z devetimi glavami. Povoha po zraku pa zarjove: �Krst di�i, krst smrdi!� Zdaj pristopi Medvedov Janez, zamahne s palico tako mo�no, da mu zdrobi vseh devet glav.
Tako je bila re�ena srednja h�i. Janez ji naro�i, naj ga po�aka v gradu in �e razgrne pred njo robec ter odre�e drugi rogelj in ga ji da reko�: �Hrani ta kos robca, da me bo� po njem spoznala!�
� 41 �
Ko vse odpravi, se dvigne zopet na pot. Hodi in hodi ter pride do tretjega, najve�jega gradu. Zdaj mu pride naproti mlada prelepa deklica in ga prosi, naj ne hodi v grad, �e�, da gospodari v njem zli duh z dvanajstimi glavami, ki raztrga vsakogar na drob�ne kosce. Janez jo potola�i in ji pravi, da se zmaja ne boji. Gresta v grad in tu izpra�uje Janez o tem in onem. V kotu zagleda ko drog veliko �elezno pa�lico. Vpra�a, �egava je. Deklica mu odgovori, da je to gospodarjeva palica. Janez jo vzame v roke in �aka, pa misli: �Temu ne bom kon�al vseh- dvanaj�stih glav; eno mu bom pustil.�
Pod ve�er prihrumi v grad zli duh z dvanajstimi glavami. Povoha po zraku pa zatuli: �Krst di�i, krst smrdi!� Takrat prisko�i Janez, zamahne s palico tako mo�no, da mu stre enajst glav, eno pa mu pusti. A zli duh piha skozi nosnice dvanajste glave s tako mo�jo, da ho�e veter odnesti Janeza in deklico. Zdaj pravi Janez: �S hudobe�em se ni varno �aliti.� Dvig�ne �e enkrat palico ter zdrobi �e ostalo glavo.
Zdaj je bila re�ena tretja, najmlaj�a in najlep�a kralji�na. Janez razgrne pred njo robec, odre�e tretji rogelj in ga ji da reko�: �Hrani ta kos robca, da me bo� po njem spoznala.� �etrti rogelj pa obdr�i zase. Nato vzame s sabo najmlaj�o kralji�no in oba potu�jeta proti drugemu gradu. Tu sprejmeta v dru�bo srednjo kraljevo h�er in vsi se napote proti prvemu gradu. Ko dospejo tja, se jim pridru�i �e najstarej�a kralji�na. Janez jih pelje po poti, odkoder je bil pri��el. Sre�no jih pripelje k jami, po kateri se je bil spustil na drugi svet.
Zdaj nave�e prvo deklico na vrv in- pocukne za vrvico. Tovari�a, ki sta �akala pred jamo na vrhu potegneta za vrv in dvigneta dekle na dan. Nato spu�stita vrv znova v jamo. Janez nave�e drugo kralji�no in naposled tretjo. Ko spustita tovari�a vrv tudi njemu, si on misli: �Kdo ve, kake slabe naklepe ku�jeta tovari�a?� Pa nave�e mesto sebe na vrv debel tr�. Ko pocukne za vrvico, se tr� dvigne, a kmalu nato pade z vi�ine zopet na tla. � Tovari�a sta se
� 42 �
hotela iznebiti Janeza tako, da bi ga s padcem ubila.
Sedaj premi�ljuje Janez, kaj naj stori, da pride zopet na pravi svet. Gre od tam in blodi dolgo �asa naokoli. Naposled pride do male hi�e, v kateri naj�de staro �eno. Pove ji svojo zgodbo in jo vpra�a za svet. �enici se Janez smili. Da mu zlat prstan in mu naro�i, naj gre dalje in ko prid� do morja, naj vr�e prstan v vodo. Priplavala bo k bregu riba in on naj sede nanjo, da ga ponese na drugi kraj morja, kjer je pravi svet. In �e ga vpra�a starka, zakaj je tako kosmat. Pove ji tudi to. �ena mu da pre�udno zeli��e in mu pravi, naj ga vr�e v vodo, v kateri naj se potem okoplje in �ist bo kakor drugi.
Janez se odpravi k morju. Tu vr�e prstan v vodo. in po�aka. K bregu priplava velika riba in on sede nanjo. Riba plava ria drugi kraj. Janez stopi na suho in gre iskat kraljevo mesto. Po dolgem iskanju dospe tja in se odpravi v kraljevi grad.
V gradu so praznovali prav takrat veselico v �ast re�enim kralji�nam. Janez stopi med goste in po�vpra�a po kralju in po kralji�nah. Vsi so bili zbrani v posebni dvorani, med njimi sta bila tudi njegova tovari�a kot slavljenca in kot najvi�ja' gosta. Slu��abniki ga peljejo pred kralja in pred kralji�ne. Ko se prika�e Janez, se tovari�a hudo prestra�ita, pa tudi kralji�ne poblede in osupnejo. Janez pa po�vzdigne glas in pravi: �Povejte, kdo je re�il kralji�ne ?� Kralj poka�e na tovari�a in pravi: �Ona dva sta jih re�ila.� Zdaj vzame Janez rogelj robca iz �epa, ga polo�i na mizo ter re�e: �Ho�em, da bo ta robec cel.� Tudi kraljeve h�ere polo�ijo vsaka svoj rogelj na mizo in robec je cel. Pa �e pravi Janez: �Povejte po pravici, kdo vas je re�il?� Kralji�ne mo�rajo pritrditi, da jih je on.
Tovari�a �utita ogenj pod sabo in ho�eta zbe�ati, a Janez ju ne pusti izpred o�i. Zdaj pripoveduje kra�lju, kako je re�il njegove h�ere in kaj se mu je na�dalje godilo. Kralj se �udi in gleda �rno oba tovari�a, a neprijetno mu je ob misli, da bo dobil takega zeta. Janez pa uka�e pripraviti �eber vode, nato vr�e
� 43 �
vanjo pre�udno zeli��e in gre, da se okoplje. In glej, vsi se �udijo; iz vode pride prezal mladeni�.
Zdaj zaprosi Janez za roko najmlaj�e kralji�ne. Kralj mu jo dovoli. Pripravijo bogato �enitovanje in veliko veselico. Po poroki odstopi kralj tudi vladar-stvo Janezu.
Nezvesta tovari�a je zadela huda kazen. Do smrti sta se morala pokoriti za storjeno zlo.
Ciril Drekonja.
KDO JE UBIL ZMAJA ?
�ivel je mladeni�, ki mu doma ni bilo �iveti, pa odide po svetu, da si poi��e kruha in sre�e. Bil pa je mladeni� �e od rojstva zelo mo�an.
Hodi po svetu in pride v kraj, kjer so ljudje trpeli hudo nadlogo. V jezeru je �ivel zmaj s sed�merimi glavami. Dale� naokoli ni bil �lovek varen pred njim. Mnogo ljudi je �e pokon�al in �e so se dogajale nesre�e vsak dan. Kralj tiste de�ele je raz�glasil, da da onemu, ki premaga zmaja, svojo h�er za �eno in da mu izro�i tudi kraljevsko oblast.
Mladeni� izve za kraljevo oznanilo, pa se pri�pravi, da gre nad zmaja. Stopi v grad in se javi, da gre na boj. Kralj ga radevoljno sprejme in se zveseli njegove odlo�itve. Mladeni� se oboro�i s te�kim me��em ter se odpravi proti jezeru.
Da je �el mladeni� na boj, izve tudi velika�, ki bi bil rad postal kralj. Opravi se tudi on, se poslovi pri kralju in gre na pot. A le od dale� sledi mlade�ni�u, ker se boji, da bi ga zmaj ne napadel.
Mladeni� pride do jezera. Zmaj plane nanj, a on mu poseka v hudem boju vseh sedem glav. Ko opravi delo, pore�e iz ust vseh sedem jezikov, glave pa pusti pri jezeru. Radi hudega boja se po�uti zelo trudnega. Gre v gozd in zaspi.
V tem se pribli�a k jezeru velika�, ki je do tedaj le od dale� opazoval boj. Hitro pobere vseh sedem glav, jih spravi v vre�o ter se vrne v grad.
� 44 �
Kralj se zveseli, ko mu povedo, da je zmaj mrtev in de�ela re�ena. Hitro priredi bogato gostijo in okli�e zaroko med velika�em in svojo h�erjo. Ko se vsi najbolj vesele, stopi v grad mladeni� in prosi slu�abnike, naj ga peljejo pred kralja. Stopi pred vladarja in mu pove, da je kon�al zmaja s sedmimi glavami. A kralj se razhudi, �e�, da je la�nik. Z roko poka�e na velika�la in �e mu poka�e sedem glav pa pravi: �Glej, ta junak je kon�al zmaja!� Mladeni� se nasmehne in pravi: �Vsaka glava ima svoj jezik.� Odpre usta zmajevim glavam, pa v nobeni ni bilo jezika. Zdaj se�e v torbo in izvle�e iz nje sedem je�zikov, jih polo�i pred kralja ter pravi: �Tako naj se dopri�a, kdo je v resnici ubil zmaja!�
Kralju je sedaj jasno, da je mladeni� pravi ju�nak. Hitro uka�e vojakom, da zve�ejo velika�a in ga vr�ejo v je�o; mladeni�a pa zaro�i s svojo h�erjo in ga okli�e za bodo�ega kralja.
Kmalu so praznovali poroko med mladeni�em in kraljevo h�erjo. Po poroki pa je kralj izro�il mlade�ni�u tudi krono in vladarstvo.
Ciril Orekonja. ZA�ARANI MLADENI�
�ivel je mladeni�, katerega je o�e zaklel, da je pri��el ponj zli duh in ga odnesel v svoj grad. Tam mu je nalo�il delo v hlevu, da je moral skrbeti za dva konja, enega suhega in drugega rejenega. Prvega je moral dobro krmiti in sna�iti, drugega pa je moral slabo krmiti in mu nalo�iti vsak dan trideset palic. Mladeni� opravlja delo, kakor mu je zli duh ukazal. Suhemu konju poklada dobro krmo in ga sna�i, rejenemu pa daje najslab�e seno in mu od�teje vsak dan trideset palic.
Zgodi se pa, da rejeni konj nekega dne spre�govori in pravi mladeni�u: �iTi mene tepe�, a tebe bodo drugi.� Mladeni� se ustra�i spri�o teh besed, a
� 45 �
se ojuna�i in vpra�a konja, kdo je. Konj mu pove, da je �lovek, katerega je zli duh odnesel in za�aral. Pogovarjata se �e, kako bi bilo mogo�e ube�ati od tod. Konj svetuje mladeni�u, naj vzame troje re�i, ki so v gradu, namre� palico, steklenico vode in ka�men, pa naj pride drugo jutro v hlev ter naj ga zaja�e.
Mladeni� stori, kakor mu je ukazal konj. V gra�du vzame palico, steklenico vode in kamen, pa gre v hlev ter zaja�e �ival. Konj zdirja iz hleva in drvi po planjavi. A zli duhovi opazijo kaj kmalu, da sta jim ube�ala hlapec in konj. Zberejo se v veliko trumo in jo udarijo za njima.
Konj be�i kolikor more, pa re�e mladeni�u, naj se ogleda in naj popazi, �e ju nih�e ne zasleduje. Mla�deni� se ozre in vidi, da drvi za njima truma zlih duhov. To pove �ivali in ta mu svetuje, naj vr�e na�zaj palico. Ko mladeni� to stori, se naredi za njima velik gozd. Zli duhovi morajo obhoditi gozd in za-ostanejo.
Konj drvi dalje in zopet uka�e mladeni�u, naj se ogleda. Zopet vidi zle duhove, ki se podijo za nji�ma in se jima pribli�ujejo. Zdaj uka�e �ival mlade�ni�u, naj vr�e nazaj steklenico z vodo. Mladeni� stori tako in za njima nastane �iroko morje. Zli du�hovi morajo okoli morja in zaostanejo.
Ko drvita zopet dalj �asa po ravnini, naro�i konj mladeni�u v tretje, da pogleda navzad. Zopet vidi zle duhove, ki se jima naglo bli�ajo. Zdaj uka�e �i�val jezdecu, naj vr�e kamen. Mladeni� za�ene kamen nazaj in za njima se dvigne v zrak visoko in strmo gorovje. Preko tega zli duhovi ne morejo. Vsi upe�hani se ustavijo in opuste lov za ube�nikoma.
Zdaj sta konj in mladeni� prosta. Ustavita se in jezdec stopi na tla. Tedaj pravi konj mladeni�u: Raz�paraj me in mi oderi ko�o!� Mladeni� uboga. Ko razpara konja, sko�i iz njega mo�, ki je bil toliko �asa zaklet v �ivalsko podobo. Re�enec pravi nadalje mladeni�u: �Ogrni se v konjsko ko�o!� Mladeni� uboga in pri pri�i se spremeni v konja. Sedaj mu
� 46 �
pravi mo�: �Pojdi in �e bo sila, zate�i se k meni! Ko pride �as, bo� re�en tudi ti.� Pove mu �e, kje naj ga i��e, in tako se lo�ita ter gresta vsak svojo pot.
V konja za�aranega mladeni�a ujamejo in ga dajo v voja�ko slu�bo. Tu strada in je tepen. Te�ko mu je, a voljno prena�a trpljenje.
Zgodi se pa, da je bila med tistim in sosednjim kraljestvom napovedana vojna. Vojaki se priprav�ljajo na boj, vadijo se v jahanju in v rabi oro�ja. Ta�krat zbe�i konj skrivaj k mo�u in mu pove, kaj se bo godilo. Mo� da konju skrivno mo� in mu pravi: �Ko bo� zacepetal z nogami, da se bodo iskre ukresale pod podkovami, se bo naredila okrog tebe taka vro��ina, da je nih�e ne bo prenesel.� �ival se vrne na svoje mesto in kmalu jo od�enejo v boj.
Ta in sovra�na vojska si stojita nasproti. Pri�ne se boj. Takrat se zakadi konj med sovra�nike, zace�peta z nogami, da se ukre�ejo iskre pod podkovami. Zdaj nastane krog njega taka vro�ina, da popada sovra�na vojska mrtva na tla.
Zmaga je tako dobljena brez boja. Konj se vrne med svoje �ete. Vsi, vojaki in vojskovodje ga hvalijo ter gladijo. Peljejo ga v sprevodu v kraljevo mesto. Tu mu odlo�ijo v grajskem hlevu najlep�i prostor.
Konja pride gledat tudi kralji�na. Dobrika se mu in ga gladi po grivi. Takrat pa on spregovori in ji pravi: �Pojdi po sabljo in razparaj me, ako ho�e�, da bom re�en!� Kralji�na se hudo prestra�i, ko sli�i, da je konj spregovoril; vendar stori, kar ji je naro�il. Gre in prinese sabljo ter naredi, kakor ji je bilo ukazano. In glej, iz konja sko�i lep mladeni�. Vsi se zvesele tega dogodka, najbolj pa je sre�na kralji�na sama.
Mladeni� pripoveduje vse od kraja, kako se mu je godilo in kaj se mu je pripetilo. Zdaj stopi mlade�ni� �e pred kralja in ga prosi, �e bi mu dal h�er za �eno. Rad mu jo da in po smrti mu prepusti �e krono in vladarstvo.
Ciril Dre.konja.
� 47 �
PET BRATOV
�ivela je neko� mati, ki je imela pet sinov, od katerih je bil vsak obdarovan z posebno zmo�nostjo.
Prvi je bil slede�, da je sledil �ival ali �loveka �e po petih letih.
Drugi je lahko v hipu razru�il grad.
Tretji je bil strelec, da je zadel zvezdo na nebu.
�etrti je bil hiter, da je ujel strelo iz oblakov.
Peti je lahko v trenutku postavil grad.
Zgodi se, da odnese hudobni duh kralju tiste de��ele edino h�er. Kralj razglasi po mestih in vaseh, da mu je zli duh uro�il in odnesel h�er edinko. Vse junake tiste de�ele vabi, naj jo gredo iskat, in pravi, da da re�itelju h�erko za �eno, po smrti pa krono in vladarstvo.
A boj z zlim duhom ni bil lahek. Premnogi ju�naki se odpravijo, prehodijo kri�em svet in prei��ejo brezdna in skalne dupline, a nih�e je ne najde.
Tudi do peterih bratov dospe glas o izgubljeni kralji�ni. Domenijo se in se odpravijo po svetu, da jo poi��ejo.
Prvi brat hodi spredaj in sledi, kod je �el zli duh, z ugrabljeno kraljevo h�erjo. Gredo po sledu in pri�dejo pred velik, trdno zidan grad. Tu zmanjka sledu. Bratje vedo, da biva v gradu hudobe� s kraljevo h�er�jo. Ustavijo se in gredo okoli obzidja, a v notranjost ne morejo. � Zdaj nastopi drugi brat, ki razru�i v hipu zidovje, da ostane samo �e groblja. Ko se grad zru�i, se dvigne zli duh iz podrtij in odnese kraljevo h�er visoko pod nebo. A �e nastopi brat, ki je zadel zvezdo na nebu; pomeri in ustreli hudobne�a. Zli duh izpusti kralji�no, ki pada ko kamen proti zemlji. Pa prisko�i brat, ki je bil tako hiter, da je ujel strelo, in ulovi deklico v roke.
Kralji�na je bila zdaj re�ena.
Bratje jo vzamejo v svojo sredo in potujejo proti domu.
_ 48 �
Ko ostali zli duhovi zvedo, da so jim bratje umo�rili poglavarja, se zberejo v veliko trumo in jo uda�rijo za njimi, da bi se ma��evali in bi jim zopet vzeli kralji�no. Vojska hudobe�ev drvi za brati in ko jih ti zapazijo, ne vedo, kako bi se re�ili. Pa nastopi peti brat, ki je lahko v trenutku postavil grad. Na mah se dvigne okoli njih mo�no obzidje in bratje se znaj�dejo v trdnem gradu. Hudobe�i ohajajo okoli gradu, a posku�ajo zaman, da bi ga podrli. Ko uvidijo, da ni� ne opravijo, jo jezni odkurijo.
Zdaj gredo bratje dalje proti domu. Kralji�no peljejo v rodni grad in jo izro�e kralju. Vladar se silno zveseli, ko zagleda re�eno h�er, pa vpra�a, kdo jo je re�il. Bratje mu odgovore: �Vsi smo jo re�ili.� Zdaj kralj ne ve, kako bi izpolnil dano obljubo in komu naj bi jo dal za �eno. Re�e jim: �Dogovorite se sami, kdo bo moj zet! �e ste vsi re�ili kralji�no, ni mogo�e, da bi jaz odlo�eval.�
Bratje se posvetujejo, a se ne morejo pogoditi. Sklenejo zato, da gredo domov in povpra�ajo mater za svet in da prepuste njej odlo�itev. Vrnejo se na rojstni dom in povedo materi, kako in kaj se jim je dogodilo. Mati jim pravi in svetuje, naj ne razdirajo medsebojne ljubezni s prepiri in zavistjo. Priporo�i jim, naj prepuste kralji�no najmlaj�emu, ostali pa naj ostanejo pri njem, da mu bodo v oporo in v pomo�.
Tako se je tudi zgodilo. Bratje so slu�ali ma�terino besedo; prepustili so kralji�no in krono naj�mlaj�emu in so ostali pri njem. Skupno so vladali in ker so bili obdarovani s pre�udnimi zmo�nostmi, jih ni nih�e preganjal.
Ciril Drekonja.
STRAH V CERKVI
Neko� je �ivel grof, ki je imel tri h�ere, pa vse tri mu je odnesel hudobni duh, �e preden so bile kr��ene. V tistem kraju, kjer je �ivel grof, je bila tudi velika cerkev in v to cerkev so hodile stra�it
IV.
� 49 �
deklice, katere je odnesla hudoba. Da bi pregnali strahove, so postavili v cerkvi no�no stra�o. A vsak vojak, ki je �el na stra�o, je bil obsojen v smrt; sle�hernega, so strahovi raztrgali.
Neko�l pride vrsta na zelo pobo�nega vojaka, da mora iti v cerkev na stra�o. Vojak gre oto�en proti cerkvi, kar stopi pred njega zal mladeni� in ga vpra��a: �Zakaj si tako �alosten?� �> �Kaj bi ne Jjii,� mu odgovori vojak, �saj je ta moja'zadnja no�. Vsakega, ki stra�i v tej cerkvi, raztrgajo strahovi; tako bodo tudi mene � � �Ni� se ne boj,� mu odgovori iula-deniS, �kadar bo odbila deseta ura, pojdi v spove-i-nico in tam �akaj. Strahovi te ne bodo zapazili in re�en bo�.� � Mladeni� izgine in vojak gre potola�en v cerkev.
Ko odbije deseta ura, stopi vojak v speve Inico in poklekne. Tako �aka, kdaj pridejo strahovi Okoli enajste ure sli�i ropotanje in ro�ljanje z verigami. Groza in strah ga je. Natihoma moli in pri�akuje, kaj se bo zgodilo: Strahovi hodijo po cerkvi gori in doli ter premetujejb stole in druge re�i; tako delajo vso no�, dokler ne odbije tretja ura. Takrat strahovi izginejo in vojaku se oddahne srce.
Tako je prestal vojak prvo no�.
Ko pride vojak domov v voja�nico, se vsi za�u�dijo, ker je ostal �iv. Naslednji ve�er uka�e stotnik zopet istemu vojaku, naj gre stra�it v cerkev. �alo�sten in potrt gre zve�er proti cerkvi in zopet ga ustavi mladeni� ter mu pravi: �Nocoj se ne skrij ve� v spovednico, temve� pojdi na pri�nico in tam �akaj.� Vojak uboga. Gre v cerkev in v cerkAa na pri�nico, kjer poklekne in �aka, kaj se bo zgodilo. Ob enajsti uri privihrajo strahovi; premetujejo stole in druge re�i. Gredo k spovednici in pravijo: �Sino�i se nam je skril, a nocoj ga najdemo.�
Pogledajo v spovednico in ker ne najdejo v njej vojaka, jo razdrobijo na kosce. Nato i��ejo ter sti�kajo po vseh kotih, le na pri�nico ne pogledajo. Ob treh zapuste strahovi s hrupom cerkev in vojak se oddahne.
� 50 �
Tako je prestal vojak drugo no�.
Ko se vrne vojak domov, se mu stotnik �udi, da je ostal �iv. Uka�e mu, naj gre na stra�o tudi tretjo no�. Pro�nje in ugovori ne pomagajo vojaku, ubo�gati mora. In ko gre tretji ve�er proti cerkvi, stopi pred njega zal mladeni�, ki je bil sam angel bo�ji, ter mu pravi: �Ako no�e�, da te strahovi raztr�gajo, se ulezi ob deveti uri pred altar in �akaj, da pojdejo strahovi okoli cerkve. Takrat sko�i in se za�pri v rakev, pa dobro ti��i pokrov, da te strahovi ne dobijo v roke.� Nlato mladeni� izgine.
Vojak gre v cerkev in ko odbije deseta ura, stopi pred altar in se ule�e na mizo, kjer ma�nik ma�nje. Tako �aka, kdaj pridejo strahovi. Ob enajsti uri sli�i ropotanje in ro�ljanje z verigami, prej�nji trije stra�hovi se prika�ejo. Nocoj se vojak ne boji strahov tako kakor prej�nje ve�ere. Gleda jih in jih opazuje.
Strahovi gredo najprej na pri�nico, da pogledajo, �e je gcri skrit vojak. Ker ga ne najdejo, razdrobe pri�nico na drobne kosce. Nato stikajo po vseh hotih, le k altarju si ne upajo. Naposled gredo skozi vrata, da bi �li okoli cerkve; takrat pa sko�i vojak k rakvi, privzdigne pokrov in se zapre vanjo. Strahovi se vr�nejo v cerkev, a zaman. Vojak ti��i pokrov k sebi in se ne vda. In bolj ko se bli�a jutro, bolj so divji strahovi. In bolj ko pritiskajo na vojaka in silijo k njemu, trdnej�i je in manj se jim vda. Ko odzvoni cerkovnik jutrnice, zasli�i �e enkrat grozno pokanje, kakor bi se cerkev podirala. Mahoma pa vse utihne.
Ko gre cerkovnik po cerkvi, da bi pogledal, �e je v njej vse v redu, najde pred oltarjem tri mlade de�klice, ki pobo�no kle�ijo in molijo. Deklice povedo cerkovniku, da jih je imel v oblasti hudobni duh in kako so trpele, pa da jih je re�il stra�nega trplje�nja vojak prav takrat, ko so zvonovi odpeli dan. Cerkovnik povpra�uje po vojaku in deklice mu po�vedo, da je skrit v rakvi. Vsi gredo k rakvi in ga kli�ejo, a vojak no�e odpreti, ker se boji, da so stra�hovi �e vedno v cerkvi. Ko ga cerkovnik le kli�e, .se ojuna�i in privzdigne pokrov za prst navzgor. Br�
� 51 �
ko spozna kr��enega �loveka, se dvigne iz rakve in se zelo za�udi, ko najde v cerkvi tri mlade in zale deklice. Tudi njemu povedo deklice, da so bile uklete po hudobi in da jih je on re�il. Zahvalijo se mu pri�sr�no, nato pa prosijo, naj "tri jih peljal k o�etu.
Grof se neizmerno razveseli svojih h�era. Veliko gostijo priredi njim na �ast. Pa tudi na vojaka ne pozabi. Pokli�e ga, da se veseli in raduje nad re�it�vijo nedol�nih deklic. V zahvalo in v priznanje da grof re�itelju najstarej�o h�er za �eno in ker ni imel lastnih sinov, mu izro�i po smrti �e vse premo�enje in vso oblast.
Jo�ef Kenda.
SPOKORNICA
�ivela je neko� �enska, ki je bila velika greznica. Mladost je pre�ivela v razuzdanosti in obilnosti. Ko se je nekoliko postarala, je �la k spovedniku, da bi se obto�ila svojih grehov. Spovednik ji ni mogel na�lo�iti pokore, ker so bili njeni grehi preveliki. Rekel pa ji je, da ji bo dal pokoro tisti, ki ne zna ne brati ne pisati.
Spokornica hodi okoli in prosi, da bi ji kdo na�lo�il pokoro, a vse.zaman, Ni ga bilo. Ker ne najde re�itve pri ljudeh, gre v gozd in kli�e divje �ivali, naj ji nalo�ijo pokoro. A tudi te se je ne usmilijo. Spokornica pa le kli�e in kli�e po pokori; naposled jo tudi prikli�e.
V gozdu je delal pri drvih neuk kmet in ko sli�i. prose�i glas, se usmili spokornice; gre k njej in jo vpra�a, kaj �eli. Spokornica mu pove, �esa prosi, in kmet ji nalo�i pokoro. Sredi gozda zaseka tri smreke tako globoko, da se komaj �e dr�ijo pokoncu, in ko delo opravi, ji re�e: �Zalivaj te tri smreke neprene�homa in �e bodo drugo pomlad ozelenele, vedi, da ti je Bog grehe odpustil, ako bodo pa usahnile, ne bo� dele�na odpu��anja.�
Spokornica slu�a kmetove besede. Neprenehoma zaliva tri zasekane smreke. Pre�ivlja se samo ob
_ 52 �
koreninicah in ob divjih jagodah ter prebiva v jami pod sivo skalo. Tako se pokori vse leto do pomladi.
In ko se vrne pomlad in ko drevesa ozelene, po��enejo tudi tri zasekane smreke. Spokornicc se zve-seli zelenja, ki ji je pri�a, da so ji grehi odpu��eni.
�e pridneje zaliva in �e bolj se pokori za grehe. Ni�! ve� se ne vrne iz gozda med ljudi.
Ko je spokornica umrla, so na onih treh smre�kah zapeli rajski zvonovi. Ljudje so se �udili in so hodili poslu�at mile glasove rajskih zvonov.
Spokornico so pokopali, njena du�a pa je od�la v nebesa.
Jo�ef Kenda.
MATI SV. PETRA
Ko je sv. Peter pri�el v nebesa, ni na�el tamkaj svoje matere, ki "je bila �e davno prej umrla. Zve�del je, da je v peklu. Prosil in prosil je Boga, naj ga usli�i in re�i mater iz peklenskega ognja. Bog ga je usli�al in rekel:
<oTvoja mati je re�ena in z njo tudi vse tiste tr�pe�e du�ice v vicah, ki se je oprimejo, ko pojde iz pekla skozi vice v nebesa.�
Ko je �la mati sv. Petra iz pekla skozi vice, so se je oprijele verne du�ice, da jih odnese s seboj v nebo,
Sv. Peter je �e �akal vesel na nebe�kih vratih svoje matere in vernih du� iz vic, da vstopijo^ Pa Petrova mati ni privo��ila du�icam, da bi �le z njo v nebo, zato se jih je tik pred nebe�kimi vrati grdo otresla raz sebe, da so vse popadale nazaj v vice. Bog je to videl, razsrdil se in rekel:
�Tvoja nevo�ljivost te je pogubila!�
Pahnil jo je zopet na sredo pekla.
�e danes pravijo pri nas �loveku, ki ne piivo��i drugemu dobrega:
�Nevo��ljiv si kakor svetega Petra mati.�
Andrej Savli.
� 53 �
SV. LUKE� IN VOL
Kar bom zdaj pripovedoval, se je zgodilo �e ta�krat, ko je Kristus hodil po zemlji.
Nekega dne je hodil kot neznanec med ljudmi od ranega jutra do poznega ve�era. Spremljal ga je sv. Peter. Zve�er sta pri�la utrujena do neke hi�e in zaprosila gospodarja, naj ju sprejme ob no�. Mo� ju sprejme in jima odka�e mesto v senu na skednju.
Kristus ho�e preizkusiti gospodarjevo po�tenost in mu izro�i mo�tojo cekinov �ez no� v varstvo. Go�spodar sprejme denar. Pono�i vzame iz mo�nje ne�kaj cekinov, misle�, da tujec tega ne bo spoznal. To�da Kristus je vedel, kaj se je zgodilo. Ko je sprejemal drugo jutro od gospodarja zaupano mu mo�njo, mu je rekel:
�Bodi vol!�
In gospodar se je pri tisti pri�i spremenil v vola. Kristus pomigne sv. Petru, naj vr�e volu konopec okrog vratu. Nato ga peljeta do nekega pobo�nega gospodarja in mu re�eta:
�Tega vola bi nama hranil. Delal ti bo, in �ez leto dni prideva zopet ponj.�
Mo� je bil zadovoljen s ponudbo, vzel je vola in ga redil leto dni. Vol je garal od zore do mraka, vla�il hrano in plug, voz in sani. V �ivo ga je rezal jarem na vratu, toda ni se mogel in znal prito�iti. Vsak ve�er se je vra�al do smrti utrujen v hlev, kjer ga je v jaslih �akalo seno.
�ez leto dni prideta Kristus in sv. Peter zopet k pobo�nemu gospodarju po vola. Mo� je bil z �ivaljo prav zadovoljen, zato jima -da mo�njo denarja, �e� da jo je vol v enem letu prislu�il. Kristus vzame mo�njo. Nato od�eneta vola na njegov pravi dom. Ko prideta tja, mu re�e Kristus:
�Bodi �lovek!�
In vol je postal pri tisti pri�i zopet �lovek, oni gospodar, pri kateremu sta pred letom preno�ila. Kristus mu da mo�njo denarja, ki ga je bil prislu�il kot vol, in mu re�e:
� 54 �
�Ej Luke�, tako se slu�i denar! Ta je res tvoj, ker si ga v potu in s trudom zaslu�il.�
Mo�> ki se je tatvine �e davno kesal in delal leto dni pokoro zanjo, prosi Kristusa odpu��anja. Od ta-kratl dalje je �ivel sveto in pravi�no. Po smrti pa je postal celo svetnik, sv. Luke�, ki ga �e danes ri�ejo z volom ob strani.
Andrej Savli.
JUNAK
�ivel je neko�1 bojevit de�ek, ki se je najraj�i pretepal in bojeval s svojimi vrstniki. O�e ga je kro�til, a de�ku ni zalegla ne beseda, ne kazen. Vedno je sanjal in mislil, kako bi postal junak.
Nekega dne ga po�lje o�e na polje hru�ke brat. De�ku ni do dela; poseda po travniku in gleda v zrak. V duplu stare hru�ke zapazi sr�enje gnezdo. Vrhe se domov, vzame metlo in gre nad sr�ene. Otepa jih in jih ubije trideset. Ko se vrne domov, pripoveduje, da je ubil trideset roparjev, a vsi doma�i se mu sme�jejo in se nor�ujejo iz njega, �e�, ti rev�e da si ubilo toliko roparjev.
Zgodi se pa, da razglasi kralj tiste de�ele bogato nagrado za onega junaka, ki bi se upal premagati tri mo�ne roparje, ki �ive zavarovani v trdnem gradu in so strah vsega kraljestva. Kdor bi jih premagal, dobi kraljevo h�er za �eno in postane po vladarjevi smrti kralj.
Tudi de�ek izve, kaj je oklical kralj. Sklene, da gre nad roparje in da se poskusi z njimi. Svoj sklep razodene o�etu, a ta se mu le smeje in ga ne pusti z doma. De�ek se torej odlo�i, da ute�e. Pripravi se na pot; v torbo spravi pest skute in ptico senico, ka�tero je imel doma. Tako opravljen ute�e skrivaj od doma.
De�ek potuje po cesti; dolgo hodi in naposled prispe v glavno mesto. Javi se pri kralju in mu pove, da je pripravljen iti nad roparje. Kralj se mu smeje,
� 55 �
�e�, kako si upa tak mladi� nad predrzne in neusmi�ljene tolovaje; a de�ek mu zagotavlja, da je ubil �e trideset roparjev in da se tudi treh ne boji. Kralj se dolgo obotavlja, da bi pustil de�ka nad roparje, na�posled pa se vda in uka�e slu�abnikom, naj mu po�ka�ejo pot do njihovega gradu.
Dolgo hodi de�ek po poti in pride pred mogo�en grad, obdan okoli in okoli z mo�nim zidom. De�ek hodi okoli obzidja, a nikjer ne najde odprtega vhoda. Spleza tedaj na drevo, ki je raslo tik zidu, stopi na veje in z vej na zid; od tod sko�i na dvori��e.
Roparji sedijo prav ta�as pri kameniti mizi pod mogo�nim drevesom in pijejo vino. De�ek se jim pribli�a, oni pa se ozro nanj in ga vpra�ajo, �emu je pri�el k njim. Pove jim, da se je pri�el posku�at z njimi in da jih odpelje pred kralja, ki jih bo potem sodil. Roparji se zasmejejo, ko sli�ijo de�kove besede. Pomilujejo ga; vendar se vzdigne eden izmed njih in pravi: �No, se pa poiskusiva!� Ropar vzame v roko kamen in ga stisne v pesti, da se zdrobi v prah. De�ek pravi: �To ni �e ni&!� Vzame iz torbe skuto in se prikloni, kakor da bi pobral kamen. Skuto stisne v roki, da se pocedi od nje voda. �Glej,� zakli-�e de�ek, �pa ti stisni kamen, da odtisne�1 od njega vodo!� � Ropar prizna, da je de�ek mo�nej�i od njega.
Izza mize vstane drugi ropar in gre, da se po�meri z de�kom. Pobere kamen in ga vr�e s tako silo v zrak, da morajo �akati dve uri, preden je priletel zopet na tla. De�ek pa re�e nato: �Kaj to, upam si vre�i kamen tako mo�no, da se ne vrne nikdar ve�.� Res pobere kamen in ga spusti hitro v torbo, iz nje pa vzame ptico sinico, zamahne z roko in jo spusti v zrak. Roparji �akajo do ve�era, a zaman.
Ko uvidijo, da je de�ek mo�nej�i od njih, skle�nejo, da se ga iznebijo z zvija�o. Povabijo ga, naj spi pri njih, drugo jutro pa naj jih odpelje pred kra�lja. De�ek je zadovoljen, gre v grad in ko mu poka��ejo sobo in postelj, se odpravi, da bi �el spat. Preden se ule�e k po�itku, pregleda natan�no posteljo in
� 56 �
stakne pod njo truplo mrtvega �loveka. Hitro izvle�e mrtveca iz skrivali��a in ga polo�i na posteljo, sam se pa ule�e pod njo.
Pono�i pridejo k de�kovi postelji roparji. S sabo prinesejo �are�e �elezo in ga vtaknejo mrtvecu v o�i, misle�!, da so de�ka oslepili; nato gredo hitro iz sobe.
Dimgo jutlro ostane de�ek zelo zgodaj, spravi mr�tvega zopet pod posteljo in gre iskat roparje. Ko ga ti zagledajo, se silno prestra�ijo. Mislijo si, glejte, �le ognjeno �elezo mu ni �kodovalo in ga ni oslepilo. Vdajo se mu in de�ek jih odpelje, da jih izro�i kralju.
Kralj se zelo za�udi, ko mu de�ek pripelje ro�parje, katerih niso mogli premagati najve�ji junaki kraljestva. Dr�ati ho�e dano besedo in naznani kra�lji �iii, naj se pripravi za poroko.
Kraljifina pa ni voljna, da bi vzela de�ka za mo�a, ker je zaverovana v princa iz sosednje de�ele. Upira se kraljevi �elji in ne mara sli�ati, da bi se poro�ila s preprostim mladeni�em. Kralj sili in sili, a njegova beseda ne izda ni�i Da bi dobila za mo�a ti�stega, ki ji je bil pri srcu in da bi tudi de�ek ne mogel ugovarjati, si izmisli kralji�na zvija�o. Stopi pred kralja, mu razodene svojo �eljo, �e�, princ in de�ek naj gresta zve�er z njo spat in h komur bo zjutraj obrnjena, ta bodi njen mo� in bodo�i kralj. Vladar je zadovoljen s kralji�ino �eljo, katero na�znani tudi de�ku.
De�ek sam je s kralji�ino mislijo zadovoljen Pre�mi�ljati za�ne, kako bi si pridobil kralji�ino roko. Dobro misel ugane in na ve�er pred ono no�jo, v ka�teri bi se moralo odlo�iti, kdo bo bodo�i kralj, nare-�e obilo �esnika in pri ve�erji ga natrese skrivaj v princovo jed, sam pa zau�iva samo prijetno di�e�a jedila.
Po ve�erji se odpravijo vsi trije spat v lepo sobo, v kateri je bila velika postelja. Kralji�na se ule�e na sredo postelje; princ in de�ek pa vsak na eno stran. Tako zaspijo.
� 57 �
Princ je mo�no smrdel po �esniku. Neprijetni duh je kralji�ni zoprn, zato se obrne v spanju od njega in ko pogleda zjutraj kralj v sobo, jo najde obrnjeno proti de�ku. Sedaj ne pomaga ni� ve�, kra~ Iji�na mora vzeti de�ka za mo�a. Kralj pripravi bo�gato gostijo in vsi so veseli. �e kralji�na se sprijazni s prebrisanim de�kom. Ukanjeni princ pa zbe�i in nikoli ve� ga ni bilo v grad.
Po kraljevi smrti je prevzel de�ek vladarstvo in je bil svojim podlo�nikom pravi�en in pameten vladar.
Ciril Drekonja.
UBE�NIK
�ivel je neko� mladeni�, ki je bil ubogega rodu. Njegov o�e je imel revno hi�o in majhno posestvo, da je komaj skromno pre�ivljal sebe in dru�ino.
Zgodi se pa, da ujamejo mladeni�a v vojake. Od�vedejo ga dale� v tuje de�ele, da bi tam odslu�il vo�jake. Dolgo let slu�i mladeni�, a naposled se ga po�lasti domoto�je. Zaprosi za dopust, a mu ne usli�ijo pro�nje. Zato sklene, da ube�i skrivaj domov.
Pono�i, ko vsi spijo, osedla svojega vranca in zapusti skrivoma mesto. Boji se, da bi ga ne zasle�dovali; zato ja�fe po neobljudenih krajih, po pustih planjavah in skozi temne gozde. Dolgo je �e na poti, ko dospe na visok hrib. Odtod se razgleda naokoli, da bi na�el z o�mi �love�ko bivali��e. Globoko v do�lini zagleda pri vodi mlin. Lakota ga tare, zato se spusti po hribu navzdol proti mlinu.
Ko dospe do seli��a, stopi s konja ter gre v hi�o. Povpra�a po ljudeh, a ne najde v njej drugega, ko mlado dekle. Vojak jo prosi, �e bi ga sprejela ob no� in �e bi mu dala jedi, da bi se okrep�al. Dekle mu odgovori: �Rada te vzamem ob no�, saj sem sama doma; o�e in mati sta �la na �enitovanje dale� odtod. Tako me vsaj strah ne bo.�
� 58 �
Vojak pelje vranca v hlev ter ga nakrmi, nato se vrne v hi�o, kjer mu mlinar jeva h�i pripravi o-krep�ilo. Zve�er mu pripravi postelj v sobi, a vojak ji pravi: �Spal bom v hlevu pri konju. Vajen sem tako in jutri bi se rad zarana odpravil na pot.� Tako gre vojak v hlev in si postelje blizu konja, da bi bil br� pripravljen, �e bi zasledovalci pri�li za njim.
0 polno�i, ko je bilo vse tiho, pride k mlinu tolpa roparjev, petnajst po �tevilu. Vderejo v hi�o in kli��ejo ljudi pokoncu. Vsa prestra�ena vstane mlinar-jeva h�i in jih vpra�a, kaj ho�ejo in kaj �elijo. Ro�parji posedejo okoli mize in ji uka�ejo, naj jim pri�pravi dobro ve�erjo in naj jim prinese pija�e. In �e ji reko, naj jim izro�i denar in dragocenosti.
Dekle uboga, pripravlja jim jedila in jim nosi na mizo, pa vedno opazuje in gleda, kako bi se mogla izmuzniti iz hi�e, da bi �la klicat vojaka na pomo�. Roparji se gostijo v izbi, a je ne puste izpred o�i. Naposled jih le ukani in pravi, da gre po vino v klet. Hitro sko�i iz hi�e in gre naravnost v hlev; zbudi vojaka in mu pove, da so roparji v hi�i in da zahte�vajo od nje denar in dragocenosti ali pa �ivljenje.
Vojak vstane, se opravi in re�e dekletu: �Vrni se v hi�o in napajaj roparje in potem pridem jaz, da z njimi obra�unam.� Dekle se vrne v hi�o in stori, kakor ji je velel vojak.
Roparji jedo in pijejo brezskrbno, misle� da ni nikogar v hi�i. Vino jih prevzame, da so vsi pijani in da skoro ne vedo, kaj po�enjajo. Takrat se nena�doma odpro vrata in vojak stopi v izbo z golo sabljo v rokah. Srdit plane na pijane roparje in jih poseka. Ko jih pokon�a se ozre po hi�i, da bi na�el mlinar-jevo h�er, a ne vidi je nikjer. I�l�e po vseh prostorih in po vseh kotih; naposled jo po dolgem iskanju stakne v pepelnjaku. Pokli�e jo, a dekle si skoraj ne upa iz skrivali��a. Naposled jo vendar pregovori, da zleze iz pepelnjaka, in oba gresta pregledovat mrtva trupla. �tejeta jih in jih na�tejeta �tirinajst, petnajstega ni bilo. Med trupli .pa najdeta roko, od-
� 59 �
sekano v zapestju, ki ni bila nobenega izmed mrtve�cev. Vojak spravi roko in jo vtakne v �ep.
Drugo jutro se vrneta mlinar in njegova �ena z gostije. Vojak ju pokara, �e�, da ni prav, ker pustita h�er samo doma. Mlinar pa je vojaku tako hvale�en, da mu ponudi svojo h�er za �eno. Ube�nik zmaje z glavo in pravi, da mora dalje na pot. Obljubi pa, da se vrne, �e bo kdaj prost. Poslovi se od njih in pri odhodu mu podari dekle prstan ter pravi: �Na prstan za spomin! �e se kdaj vrne�l, poka�i mi ga in vedela bom, da sem ti dol�na veliko hvale.� Vojak vzame prstan, zaja�e konja ter zdirja dalje po poti.
Jase dan in no� in naposled prispe v doma�i kraj. Ko pride v rojstno vas, je skoraj ne spozna ve�. Lepe hi�e se vrstijo ob cesti, kamenitih klancev ni ve�. Ustavi �loveka in ga vpra�a, kje je ta in ta hi�a. �lovek pa se zavzame in mu odgovori: �Kaj tja ho��ete iti! 0, tam so prebogati in preimenitni, da bi vas sprejeli.� Vojak pa vendar poskusi, gre proti doma�i hi�i in se silno �udi. Kjer je stala nekdaj revna bajta, se dviga zdaj veliko, lepo poslopje. Stopi s konja in gre v hi�o. V njej najde mater, ki ga pa ne pozna ve�, a tudi vojak se no�e razkriti. Kot tujec pozdravi in prosi, da bi ga preno�ili. Mati se obotavlja, a naposled se vda in sprejme vojaka ob no�. Postre�ejo mu z jedjo in s pija�o in ga pe�ljejo nato v sobo spat.
Drugo jutro vstane In tee napravi, pa se mu �udno zdi, da ne vidi o�eta nikjer. Vpra�a toraj ma�ter: �Kje je pa hi�ni gospodar?� Mati mu pove, da je nekaj bolan in da le�i v postelji. Zdaj bi sin rad videl o�eta, zato prosi, da bi ga peljali k njemu, �e�, da ga morda ozdravi. Mati se spo�etka brani, kon�no pa le pelje vojaka v sobo.
Sin sede poleg o�eta in tudi ta ga ne pozna ve�. Pogovarjata se o tem in onem in naposled vpra�a vojak, kaj mu je. Po dolgem obotavljanju mu o�e pove, da ga boli roka. Vojak mu �e pravi, naj mu jo poka�e. O�e izvle�e roko izpod odeje in sin vidi, da mu je v zapestju odsekana. Izvle�e torej kos roke.
� 60 �
katero je bil vtaknil v mlinu v �ep, in jo primeri k o�etovi. Bila je ista. Sin se zdrzne in pobledi. Mol�e vstane in gre brez slovesa iz sobe. Hitro osedla ko�nja in odja�e, ne da bi se dal spoznati in ne da bi pozdravil.
Na poti premi�lja, kaj mu je storiti. Domov se ne vrne nikdar ve�. Ako ga ujamejo kot ube�nika, bo hudo kaznovan. Pa misli, da je bolje, �e se vrne sam v voja�ko slu�bo ter tam izpove, kaj ga je napo�tilo, da je u�el.
Ko jaha tako po cesti, zagleda v daljavi jezdeca, ki drvi, proti njemu. �e misli, da je njegov zasledo�valec, a ga vendar po�aka. Jezdec se mu pribli�a in vojak ga vpra�a, kaj ho�e. Mo� na konju mu pri�poveduje, da je kraljev slu�abnik in da so roparji ukradli kraljevo h�er, katero sedaj i��ejo princi, ge�nerali in vojaki. �No,� pravi ube�nik, �jo pojdem pa �e jaz iskat. Kar v dru�bi bodiva, morda jo le naj�de va.�
Slu�abnik in vojak zavijeta s ceste na polje. Ja-�eta po planjavi in dospeta v gozd. Ja�eta po gozdu med drevesi, dokler ne pade no� na zemljo. Takrat se ustavita in stopita s konjev. Posvetujeta se, kaj naj naredita, in vojak pravi: ��akaj, splezam na vi�soko smreko. Od tam se bom razgledal naokoli in bom videl, �e sveti kje v daljavi lu�.� Res, spleza na visoko smreko in ko pride v vrh, se razgleda nao�koli. Slu�abnik mu zakli�e v vi�ino: �Ali vidi� kaj?� Vojak odgovori: �V daljavi vidim svetlobo, najbr�e je to ogenj.� �In na kateri strani je?� ga vpra�a zo�pet slu�abnik. �Cakaj,� mu odgovori vojak, �vr�em kapo v ono stran, da bova vedela kam jahati.� Vr�e kapo v ono smer, nato spleza z drevesa.
Ko se spusti na tla, zasedeta s slu�abnikom ko�nja in odjahata dalje po gozdu. Po dolgem �asu do�speta na rob gozda in ugledata pred sabo trato in na trati ugledata krdelo roparjev, zbranih okoli veli�kega ognja. Med njimi ugledata tudi ugrabljeno kraljevo h�er. Oba planeta nenadoma nanje. Z golo sabljo si dela vojak pot med roparji in poseka vsa-
� 61 ^
kogar, ki mu pride pod mahljaj. Nato zgrabi kra�ljevo h�er, jo posadi k sebi na konja in zdrvi po gozdu.
Br� se raznese novica, da je kraljeva h�i re�ena. Generali in princi prihite k vojaku in ga prosijo, naj jim izro�i re�eno kralji�no, a on jo ne da nikomur. Sam jo obdr�i na konju in jase proti glavnemu mestu.
Kralj po�lje h�eri lepo ko�ijo in tudi sam ji gre naproti, da jo sprejme. Ko pride ko�ija do vojaka, sede kraljeva h�i vanjo ter se odpelje domov. Kralj objame re�itelja in ga povabi v svoj grad. Ker se je pa kralj pripeljal v ko�iji, katera se je vrnila brez njega, mora hoditi zdaj pe� poleg vojaka, ki sedi ponosno na konju. Dolga pot ga utrudi in ve�krat poprosi vojaka, na bi mu za �as posodil konja. A ta mu vselej odgovori, da �ivali ne da iz rok. Tako po�tujeta proti glavnemu mestu.
Blizu mesta poprosi vojak kralja, naj mu prime za trenutek konja, �e�, da mora stopiti v stran za grm. Ko se vojak oddalji, sko�i kralj hitro na konja in zdirja proti mestu; vojak pa se huduje od zadaj, ker mora hoditi pe�. Ko pride do kraljevega gradu, stopi br� v hlev in zakli�e: �Hej vranec!� Takoj se mu oglasi njegov konj iz kota. Nato gre v grad in tam ga sprejme kralj zelo slovesno; vojak se pa �e vedno huduje, ker ga je kralj opeharil za pot.
Po slovesnem sprejemu ga kralj vpra�a, kaj �eli za pla�ilo. Vojak zaprosi, naj bi mu odpustili pre-gre�ek, katerega je zakrivil, ko je ube�al domov; prosi pa �e, naj bi ga oprostili voja�ke slu�be. Kralj usli�i obe pro�nji in povrhu mu da �e obilo denarja.
Zopet zaja�e vojak svojega vranca in se napoti proti mlinu, kjer je neko� preno�eval. Ko dospe tja, poka�e mlinarjevi h�eri prstan in ona ga br� spozna. Zmenijo se za poroko in kmalu nato sta obhajala vojak in mlinarjeva h�i �enitovanje. �ivela sta po�tem sre�no in vojak ni �el nikdar ve� na svoj dom.
Ciril Drekonja.
� 62 �
PASTOREK IN PASTORKA
�ivela sta o�e in mati, ki sta imela sina in h�er. Mati je umrla �e preden sta otroka dorasla. O�e si je poiskal drugo �eno, ki je bila otrokoma ma�eha. Bila jima je res kruta in krivi�na. Otroka sta po�stala pravi siroti, ker je za�ela hudobna ma�eha tudi o�eta spreobra�ati v zlo. Tako ga je zaslepila, da je tudi on zavrgel lastna otroka. Nekega dne mu je ukazala, da ju mora peljati v gozd in zapoditi od doma.
Zaslepljeni o�e je storil tudi to. Poklical je otro�ka in jima rekel, naj gresta z njim po drva. Ko so pri�li v gozd, so zakurili ogenj, da sta se premrla otroka ob njem grela. O�e ju je pustil pri ognju, reko� da gre nabirat drv. Onadva naj ga po�akata pri ognju, dokler se ne vrne.
O�e je od�el in se ni ve� vrnil. Otroka sta zaman �akala nanj. Naposled sta uvidela, da o�eta ne bo, ker je gotovo za�el ali ga je celo pojedel volk. Hotela sta ga sama poiskati in najti pot domov. Kruti o�e je sedel takrat �e doma za ognji��em, ko sta zavr��ena otroka blodila po go��i in ga klicala. Ni ju �ul. Doma je poslu�al ma�ehino pohvalo, ker je zapodil z doma otroka, ki sta ji bila v napotje in nadlego.
Zavr�ena otroka sta se v go�i�i izgubila. Mesto o�eta sta priklicala trumo roparjev, ki so pre�ali v gozdu. Prestra�ena sta zbe�ala pred njimi. Oni pa za njima. Naposled sta jim utekla na smreko in se skrila v' gosto vejevje. Toda roparji so �e od dale� vohali vsako kr��eno du�o, zato so pritekli pod smreko in ugibali, kam sta se neki skrila.
�Tu sem ju �e videl,� je rekel prvi in smrkal okoli. �Poglejmo, �e se nista skrila na to smreko.�
��e sta na smreki, se mora pocediti kri navzdol po deblu,� je menil drugi ropar in sunil z dolgo in ostro sulico v gosto vejevje.
Sulica je bila ba� tako dolga, da je segla prav do deklice, ki je �epela na veji pod bratcem. Ranila jo je v peto. Zabolelo jo je, da bi kriknila, a ni. Stis-
� 63 �
nila je zobe in po�rla bole�ino. Odtrgala je kos oble�ke in jo poti��ala na rano, da ni kanila kri na zemljo.
�Tu gori ju ni, kri ni pritekla,� je rekel ropar spodaj, in brat in sestra sta bila re�ena. Roparji so od�li. Po�akala sta �e nekoliko na smreki, da so bili roparji �e dale� in nato sta splezala s smreke. Sestra si je obvezala rano na nogi in �!la sta dalje. Iskala sta, kje bi na�la kak�no zato�i��e, kjer bi bila na ¥8x116111. V temni go��i sta komaj opazila med grmovjem in drevjem skrito hi�o. Potrkala sta in ker se jima ni nih�e oglasil, sta vstopila, misle�, da je hi�a prazna.
Ko sta stopila �ez prag, se jima je nudil stra�en pogled. S polic ob stenah so zazijale v njiju same votle mrtva�ke lfobanje s temnimi votlinami mesto o�i pod �elom. V kotih so bile prislonjene ostre sulice, na kljukah ob steni pa so visele dolge sablje, sekire-, samokresi- in drugo morilno orodje. �e ve�ala niso manjkala v hi�i.
Brat in sestra sta strme obstala na pragu. Pre�den sta se utegnila razgledati, priti k sebi od strahu in za�udenja ter zbe�ati, sta �e za�ula korake okrog hi�e. Tedaj sta se komaj streznila. Jasno jima je bilo, da sta za�la v brlog ba� tistih roparjev, katerim sta hotela ube�ati. In sedaj so gotovo zunaj pred vrati...
�Skrijva se!� jima je �inila kakor blisk re�ilna misel skozi mo�gane. Sko�ila sta v hi�o in se skrila v pepeluh za ognji��em, ki je imel veliko �ekno, skozi katero so praznili pepel. K sre�i pepela v njem �e ni bilo mnogo, zato sta imela oba dovolj prostora. Vrata so se odprla in nekdo je stopil v hi�o. Pa niso bili ro�parji, ampak staro, grdo in �vedrasto bab��e, ki ni bilo roparske krvi. Ni ju zavohalo, da se skrivata v hi�i. To �en��e so bili roparji pred leti ujeli nekje v gozdu in ga privedli domov, da jim kuha.
Brat in sestra nista vedela kako in kaj, zato sta mol�ala kot zid in �epela v pepeluhu, ne da bi se ganila. �en��e se je motalo okoli ognji��a in kuhalo kosilo. Parkrat je pogreblo celo pepel v pepeluh, da
� 64 �
se je usipal skozi ozko �pranjo de�ku in deklici ba� za vrat. Potrpela sta tudi to in se nista izdala.
Okrog poldne, ko je stalo kosilo �e kuhano na mizi, so se vrnili roparji domov. De�ek jih je skrivaj �tel, ko so prihajali drug za drugim skozi vrata: bilo jih je dvanajst.
Roparji so vihali smrkave nosove in koj zavo�hali, da se skriva pod njihovo streho kr��ena kri. Zadrli so se nad �en��e in zahtevali od njega, naj jim poka�e, koga in kam je skrilo. �en��e, kateremu sta se brat in sestra vtihotapila v hi�o, ko je �lo iskat trsk za hi�o, ni res ni� vedelo, da je �e kdo drugi pod streho. Toda zaman se je pridu�evalo, da ni nikogar skrilo, roparji mu niso verjeli. Mislili so, da la�e, zato so se zakadili v starko in jo ubili.
Deklica je sedaj za�ela �e skoro ihteti, ker je spoznala, da sta izgubljena. Brat pa je tipal okoli sebe, kje bi dobil kaj trdega v roko, ker kot zajec bi se ne dal pobiti. In glej, v kotu pepeluha je otipal oster me�. Na njem je bilo napisano: �Kdor zamahne trikrat s tem me�em okrog sebe, pobije vseh dva�najst roparjev v tej hi�i!�
De�ek prime br� za ro�aj me�a, sko�i iz pepe�luha med roparje in^asu�e oro�je okrog sebe � pa po�epajo vsi roparji kot muhe mrtvi na tla.
Nato je pri�la �e sestra iz pepeluha. Otresla sta pepel raz sebe in stopila po hi�i. �tela sta lobanje na policah, a jih nista mogla do�teti. Zaskrbelo ju je, kam spravita umorjene roparje in nesre�no starko. De�ek je stiskal po vseh kotih, da bi na�el kje kak�en kramp ali lopato, s katero bi izkopal jamo za mrtvece. Toda po�tenega delovnega orodja ni bilo najti v roparski hi�i. Ko pa je stopil iz kuhi�nje v sosednjo �umnato, je opazil pod pragom glo�boko temnico, v katero so metali roparji umorjene ljudi. Tu notri je zvlekel vseh dvanajst mrtvih in �e starko na vrh.
Brat in sestra sta se popolnoma udoma�ila na roparskem domu. Sestra je kuhala in gospodinjila, brat pa je gospodaril in hodil na lov. Prav dobro se
V.
.- 65 �
jima je godilo. Ni jima manjkalo drugega kot pti�jega mleka in �abje volne. Od dne do dne sta posta�jala ve�ja in mo�nej�a. Sestra je postala lepo de�kle, brat pa velik fant in tolik�en orjak, da se je metal za �alo z medvedom v �umi. Spoznal je gozd, njegove �are in skrivnosti. Ni se ni� ve� spomnil, da bi se vrnil k ma�ehi.
Ko je �el nekega dne brat zopet na lov, je ostala sestra sama doma. Pogledala je v temnico in opazila, da se v njej nekaj giblje. Pri�gala je trsko in pogle�dala, kaj je. Stvar, ki se je gibala je bila � �lovek. Eden izmed dvanajstih roparjev, bas poglavar, je bil ostal �e nekoliko pri �ivljenju, ker se tretji� me� �e ni ve� dobro zasukal. Vse no�i je stikal po kuhinji za �ive�em in �akal, da se opomore ter zbe�i.
Deklici je bil ranjeni ropar neznansko v�e�. Mlad in lep je bil, da ni �le videla takega. Zaljubila se je vanj. Zdelo se ji je �koda, da bi umrl ali pobegnil, zato je sklenila skrivati ga pred bratom. Vsak dan, ko je brat od�el na lov^ mu je nosila najbolj�ih jedi v temnico. Ropar je kmalu okreval. Vra�ala se mu je zopet prej�na mo� v ude, kri v �ile in rde�ica v lice. Deklici se je zdel vsak dan lep�i. Kon�no je spo�znala, da ne more biti dolgo tako. Brat in ropar pod eno streho! Nekdo mora stran. Kdo? � To je vpra��anje.
Dolgo �asa se je borila sestra sama s seboj. Toda brat je bil rezek, malobeseden, ropar pa ji je znal go�voriti sladke besede, zato se je odlo�ila, da re�i ro�parja in pogubi brata. Ropar ji je prigovarjal, naj se naredi bolno. Le�e naj v posteljo in naro�i bratu, naj ji prinese mleko, ki ji edino more pomagati. Krave ni bilo pri hi�i. Brat pojde dale� k ljudem po mleko. Ko se vrne truden in upehan, ga po�aka on, ropar, skrit pod posteljo in ga ubije.
Drugo jutro je legla sestra v posteljo in rekla bratu:
�Dragi moj, hudo sem bolna. Le toplo mleko mi more �e pomagati.�
� 66 �
Brat je vzel kanglico in �el po mleko. Pa ne k ljudem. V gozdu je imela volkulja mlade. K njej je �el in jo poprosil:
�Glej, eno samo sestro imam, in �e ta mi je hudo zbolela. Daj mi malo mleka, ki jo edino �e more ozdraviti.�
Volkulji se je brat zasmilil. Dala mu je mleka. Da bi se mu pa ne bilo treba vselej vra�ati k njej, je �la kar z njim domov, da mu bo mesto krave pri hi�i, dokler sestra ne ozdravi.
Brat je stopil v sestrino sobo in ji ponudil to�plega vol�jega mleka. Sestra se je za�udila, da se je tako naglo vrnil. Rekla ni pa ni�, samo namignila je roparju, ki je ti�al skrit pod posteljo. Zdajci je sko�il ta z no�em izpod postelje. Brat je izprevidel prevaro. Stekel je v hlev, pripeljal je la�no volkuljo v sobo in jo na��uval zoper zahrbtnega roparja in nezvesto sestro, reko�:
�Tu imata mleko, ki vaju ozdravi!�
Razjarjena �ival je planila nad njiju in ju raz�trgala.
Andrej Savli
PODGANEK
�ivel je reven mladeni�, ki mu je bilo ime Pod-ganek. Ker je �ivel v rev��ini, je tuhtal, kako bi pri�el zlahka do kruha; kajti delati se mu je to�ilo, stradati pa ni hotel. Neko no�, ko ni mogel spati, jo iztuhta, da pojde po svetu in se razglasi za deset�nika. Takoj drugi dan pobere �ila in kopita ter gre svet goljufat.
Hodi ,po svetu ter pride k nekemu grofu in se mu izda za desetnika. Grof mu pove, da je zmanjkal njegovi �eni drag prstan in sumi, da so ga ukradli slu�abniki. Obljubi mu sto zlatnikov, �e mu ga dobi in prinese nazaj.
Podganek gre k slu�abnikom in zahteva, da vr�nejo prstan. Slu�abniki mu dajo prstan in ga prosijo,
� 67 �
da bi jih ne izdal pri grofu; zato mu obljubijo sto zlatnikov.
Podganek pa je bil zvit. Prstan da petelinu, da ga po�re; nato gre k grofu in mu pove, da prstana nimajo slu�abniki, temve�, da ga je po�rl petelin. Hitro zakoljejo petelina in najdejo prstan v njego�vem gol�unu. Grof mu izpla�a obljubljenih sto zlat�nikov in slu�abniki tudi toliko, ker jih ni izdal.
Podganek se je smejal v pest, ker je zaslu�il tako na lahkem dve sto zlatnikov.
Zdaj se ho�e grof �e bolj uveriti o Podgankovem desetni�ltvu; zato prinese pod skledo pokrito podgano in ga vpra�a: �Kaj je notri?� �Podganek je v veliki zadregi, zato za�ne vzdihovati v svoji obupnosti: �0 ti Podganek, kam si pri�el! O ti ubogi Podganek, kaj ti je storiti?� � �0 ti spak ti; zdaj pa vem, da ve� vse,� mu re�e grof ter privzdigne skledo in veli�ka podgana �ine izpod nje.
Grof je mislil, da pravijo tam, kjer je bil Pod�ganek doma, podgani � podganek.
Ko se odpravi Podganek dalje po svetu, ga grof nekoliko spremi. Po poti ga marsikaj izpra�uje. Pa na enkrat se grof skloni, skrije nekaj prav naglo v pest ter vpra�a Podganka: �Desetnik, kaj imam v pesti?� � �Kaj neki imate, ma�je blato imate!� � mu odgovori Podganek.
Grof je imel res to v pesti, zato je Podganku verjel, da je desetnik.
Jo�ef Kenda.
ZGODBA O O�ETOVI ZAPU��INI
�ivel je o�e, ki je imel tri sine. Preden je umrl, jih je poklical k sebi in jim rekel:
�Nisem trpel imetja pri hi�i, zato umiram reve� in nimam, da bi vam kaj zapustil. Samo �e nekaj vina je v sodu v kleti, razdelite si ga pravi�no med seboj in gospodarite z njim pametneje, kot sem jaz.�
� 68 �
O�e-je umrl, sinovi so se pa menili, kako bi si razdelili pravi�no med seboj vino v sodu. Imeli so namre� en sam sod, zato vina niso mogli preto�iti, ~ Pa so se domenili tako, da zvrtajo tri luknje v sod in vtaknejo v nje tri pipe �� vsakemu svojo �, da bo po njej u�ival vsak svoj dele� o�etove zapu��ine.
Mlaj�i brat je bil zapravljivec in pijanec. Ti�al je vedno pri pipi in srkal sladko vince, misle�:
�Bolje, da ga popijem prej kot poslej.�
Starej�a brata sta bila pa stedljiva in zmerna. Nista se dotaknila pipe, misle�:
�Naj ostane vino za ve�jo potrebo in za bolezen.�
Toda kako sta se za�udila, ko sta na�la sod � prazen.
Tudi njuno vino je po bratovi pipi Izteklo v nje�govo po�re�no grlo.
Andrej Savli.
O SINU, KI JE IMEL KRATEK KONEC PAMETI IN MRVICO ZASTOPNOSTI
�ivel je njega dni o�e, ki ga je vse '�ivljenje tre�sla rev��ina. Imel je sina, ta pa kratek konec pameti in mrvico zastopnosti. Preden je o�e umrl, ga je po�klical k sebi in mu rekel:
�Sin moj, denarja in gradov ti ne morem zapu�stiti. Bog ti je dal konec pameti in mrvico zastop�nosti, prav ju uporabljaj, pa bo� �e kako �ivel med dobrimi ljudmi. Zapomni si pa zlati nauk, ki ti ga dajem s seboj na pot: �e gre� mimo po�tenih ljudi, karkoli naj po�enjajo, jim vedno iz srca �eli:
�Bog daj ve�!�
Vsaj drugim privo��i sre�o, �e je �e sam nima�. Slabega ti to vo��ilo tako in tako ne more prinesti."
O�e je umrl, sin pa je �el po svetu. S seboj je nesel kratek ko��ek pameti in mrvico zastopnosti pa �e o�etov nauk. Pa ga pot zanese mimo �itnega polja, ki ga je pravkar pobila to�a. Ljudje hodijo z
� 69 �
�alostnimi obrazi med njivami in ogledujejo uni��eni sad svojega truda.
�Ej, ljudje bo�ji, kaj se tako kisate?� jih nago�vori in jim vo��i:
�Bog daj ve�!�
Ljudje se razjezijo in ga malone kamenjajo kot ka�o:
�Kdo te je tako u�il, da nam vo��i� nesre�o?�
Sin se za�udi in vpra�a:
�Kako pa bi moral re�i?�
�\Re�i bi moral: Nikoli ve� nam ljubi Bog ne po��iljaj kaj takega,� mu pravijo ljudje.
Zapomni si njih nauk in gre dalje. Pride mimo hleva, pred katerim je sre�ni gospodar ogledoval pravkar skote^io tele.
cNikoli ve� nam ljubi Bog ne po�iljaj takega!� spregovori sin. Mo� pa se razjezi, misle�, da mu za�smehuje lepo �ivin�e, in pravi:
�Reci raj�i: Bog daj vsako leto enega!�
Ker je imel sin konec pameti in mrvico zastop-nosti, si zapomni �e ta nauk in gre dalje. Pride mi�mo hi�e, iz katere so ba� nesli mrli�a.
�Bog daj vsako leto enega!� vo��i. Pa tudi to vo��ilo ljudem ni bilo pogodu. Kljub vsej �alosti so se v jezi spravili nad njega in ga skoraj pobili na tla:
�Smrkavec, reci raj�i: Bog mu re�i du�o! Pa zmoli en o�ena� za ranjkega in pojdi dalje po svoji poti.�
Sin si zapomni �e tp, zmoli o�ena� za ranjkega in gre dalje po svoji poti. Pride mimo kova�a, ki je bas1 podkaval starega konja. Popotnik mu �e od da�le� zavpije:
�Bog mu re�i du�o!�
Nato ho�e zmoliti �e en o�ena�, pa ga kova� na-hruli v jezi, misle�, da se fant nor�uje. Re�e mu:
�Saj mrha nima du�e! Zato reci: Le trdno naj stoji! �e pa tega no�e�, mol�i in pojdi dalje.�
Sin se izgovarja, da tega ni vedel, zahvali se za nauk in gre dalje. Pride niimo dveh drvarjev, ki �agata debel hrast ob poti.
� 70 �
�Le trdno naj stoji!� jima �eli sin, kakor se je nau�il od kova�a. Drvarja pa s tem nista zadovoljna, temve� ga o�tejeta, reko�:
�Ti �e poka�eva! Reci raj�i: Bog daj, da bi padelL�
No, sin si zapomni �e nauk drvarjev in gre da�lje. Pride do fanta, ki je splezal na ko�ato vrbo nad potokom, da jo oklesti. Ustavi se pod vrbo in �eli fantu na vrbi:
�Bog daj, da bi padel!�
Fantu je bilo to �e preve�. Splezal je z vrbe in pahnil popotnega sina v potok, reko�:
�Ne jaz, padi raj�i ti, ki ima� prekratek konec pameti in predrobno mrvico zastopnosti.�
Od tu dalje mol�i zgodba o popotnem sinu. Jaz si mislim takole: �e je v potoku utonil, je zgodbe tako in tako konec. �e pa je sre�no prilezel iz vode, mu je ta hladna kopel morda toliko pomagala, da se mu je podalj�al prekratki konec pameti in pove�ala predrobna mrvica zastopnosti, tako da je �elel lju�dem dobro vselej le po njih prilikah in sre�i.
Andrej Savli.
O NAGLICI
Neko� so �iveli trije bratje. Imeli so za vasjo le�seno ko�o in grunt. Pa jim je delo zasmrdelo in so nekega dne rekli o�etu:
�Pravijo, da so na svetu ljudje, ki ni� ne delajo, pa jim le dobro gre in jim denarja nikoli ne manjka. Mislili smo in premislili tako, da bi �li pogledat po svetu, kje so tisti ljudje, kaj jedo in kako �ivijo.�
O�e jim ni branil. Mislil je: ��e se kaj nau�ijo, bo le dobro.� Na glas pa je rekel:
�Pojdite po svetu in ko najdete ljudi, ki �ivijo od sv. Duha, mi pridite povedat. Pravijo, da ni do�bro odpravljati se brez zlatih naukov od doma v svet, zato me dobro poslu�ajte: Ko gre pameten �lo�vek po svetu, dobro gleda pred se, da kaj vidi in se
� 71 �
kaj prida nau�i. Tako delajte tudi vi: Vse vam prav pride, kar se nau�ite; �e prej ne, �ez sedem let.�
��e slab�e kot brez zlatih naukov pa je odhajati od doma v svet brez denarja. Zato jim je dal o�e mo��njo denarja in rekel:
�To vam bo za prvo silo.�
Bratje so poslu�ali zlate nauke in vzeli denar, se zahvalili za oboje in �li po svetu-. Pri�li so v kr�mo, naro�ili pija�e in pili. Ker pa niso bili praznih glav, niso samo pili, ampak tudi gledali okrog sebe, da bi se kaj nau�ili.
V kr�mi je sedel mlad in lepo oble�en fant. Bil je mlad �evljar in najlep�i fant v vasi, ki se je menil z lepo kr�marjevo h�erjo, da bi se vzela, �e bi ga hotela. Sedel je za mizo, lepa kr�marjeva h�i pa mu je nosila na mizo �etrtinko za �etrtinko. Ko je od�hajal, je vrtel z zadregi klobuk v roki, pokazal na prazen kozarec in �etrtinko ter vpra�al:
�Koliko sem dol�an, Rezka?�
�0 ni�, ni�, je �e vse pla�ano,� je zardela brhka Rezka?
Bratje, ki so sedeli v kotu kr�me, pili in buljili v svet, da bi kaj videli in spoznali, so sedaj res nekaj videli in spoznali.
tfAli sta videla?� je vpra�al starej�i brat mlaj��a dva.
�Videla!� sta mu odgovorila onadva.
�Ta je eden izmed tistih, ki ni� ne delajo, a ven�dar lepo �ivijo,� je zaklju�il starej�i brat.
�Ta pa je!� sta pritrdila mlaj�a.
�Pa bi mi kupili njegov klobuk,� je menil sta�rej�i brat.
Ker sta bila s tem predlogom zadovoljna tudi mlaj�a brata, so koj pla�ali, kar so popili, in �li za mladim �evljarjem. Dohiteli so ga in mu rekli:
�Ali bi nam prodal svoj klobuk?�
�evljar se je ustavil in jih pogledal za�udeno. Ko pa je videl, s kak�nimi ljudmi ima opravka, se je nasmehnil in rekel:
� 72 �
�.�e mi daste zanj toliko, da si kupim novega, zakaj ne?�
�Toliko vam damo in �e dvakrat toliko�, so rekli bratje.
Fant je zahteval toliko in toliko. Bratje so mu dali �e dvakrat toliko. Nato je vzel najstarej�i brat klobuk in so �li dalje.
tfSedaj smo dobri,� je rekel in predlagal mlaj��ima:
�Ker smo kupili klobuk, zato da bi �iveli brez dela, pojdimo v prvo kremo ob poti, da se do sitega zastonj najemo in napojimo. Bo '�e klobuk vse pla�al.�
Mlaj�a dva si tega nista dala dvakrat re�i. �li so v prvo kr�mo ob poti, sedli za pregrnjeno mizo, naro�ili drago kosilo in najbolj�e pija�e. Sedaj niso ve� buljili v svet, ampak le v kro�nike, saj jim ni bilo treba ni� ve� znati. Ko so se dositega, najedli in napojili, je vstal od mize najstarej�i brat, vzel klo�buk v roko, ga vrtel s prsti, stopil pred kr�marja in vpra�al:
�Koliko smo dol�ni ?�
Kr�mar je �e�kal nekaj s kredo po tablici in nato povedal, koliko so zajedli in zapili. Starej�i brat pa je le �e bolj vrtel klobuk v roki in vpra�eval:
�Koliko smo dol�ni?�
Krfimar mu je zopet povedal, da toliko in toliko. Bratje pa se sedaj jamejo- �uditi in izgovarjati:
�Ali ni �e pla�ano? Saj mora biti �e pla�ano.�
Kr�mar je mislil, da je nasedel goljufom, zato je stopil na cesto in poklical oro�nika. Ho�e�, no�e� so morali bratje pla�ati mastno in slano kosilo in pi�ja�o ter so od�li dalje.
�Ti ne zna�,� je rekel srednji brat starej�emu, �meni daj klobuk!�
Starej�i brat je dal klobuk srednjemu. �li so v drugo kr�mo ob poti, kjer so jedli in pili. Toda takrat si niso upali ve� toliko naro�iti. Ko so odhajali, je stopil srednji brat s klobukom v roki pred kr�marja in ga vpra�al po ra�unu. Kr�mar mu je koj povedal,
� 73 �
koliko zna�a. Bratje so se za�udili in trdili, da je ra��un �e pla�an. Nastal je prepir. Kr�mar je poklical oro�nike. Bratje so morali po�teno pla�ati in le za las je manjkalo, da jih niso �e vtaknili v luknjo.
Nato je poskusil �e najmlaj�i brat svojo sre�o s klobukom, pa se mu ni zgodilo ni� bolj�e kakor pr�vima. Bratje so morali pla�ati vse do zadnje stotin-ke, kar so zapili in zajedli.
Tako so se zna�li ob koncu tega ponesre�enega poizkusa zopet na cesti!
�Osleparil nas je!� je rekel najmlaj�i brat.
�Osleparil!� sta mu pritrdila mlaj�a dva.
�Mi se za tak�en klobuk nismo zmenili, zato nam mora vrniti denar, �e je pravica na svetu,� je rekel starej�i.
�Denar nazaj!� sta pritrdila mlaj�a.
�li so in poiskali �evljarja, ki jim je bil prodal klobuk. Ko so prihajali k hi�i, jih je �evljar �e od dale� opazil. Imel je vajenca. Temu je ukazal, naj se ule�e na posteljo in naredi mrtvega. Ko ga bo udaril prvi� s palico, ki sloni v kotu, naj se samo malo strese. Ko ga bo udaril drugi�, naj se strese mo�neje. V tretje pa naj sko�i s postelje, za�vi�ga in gre skozi vrata. De�ek je vse obljubil in se ulegel kakor mrtev na posteljo. �evljar je postavil okrog postelje sve�e in jih pri�gal.
Bratje so prihrumeli v hi�o, sikajo� kot gadi od jeze. Ko pa so videli, da je smrt v hi�i, so se poto�la�ili in rekli:
�Bog se usmili du�e rajnkega.�
Nato pa so �evljarja koj trdo prijeli:
�Ampak s tem-le klobukom ste nas po�teno osle-parili. �isto navaden klobuk je, zato zahtevamo de�nar nazaj.�
�evljar se je za�udil in rekel: �Kako to? Gotovo niste klobuka prav dr�ali. Kje ste ga prijeli?�
Bratje so pomislili in zajecljali: �Kje?... Kje?... Kje pa ga je treba pravzaprav prijeti?�
�Le na tistem mestu, kjer je skupaj se�it,� jim je razlo�il �evljar.
� 74 �
Bratje so se spogledali, udarili po �elu in rekli:
�Na to �e pomislili nismo, tepci! Bomo vedeli vsaj za drugi�.�
Nato so pokropili mrli�a in rekli:
<c�iveti zna� brez dela, a smrti le ne more� od�gnati."
�Tudi to znam,� je rekel �evljar. �V kotu imam palico. �e z njo trikrat udarim mrtvega �loveka, zo�pet o�ivi.�
�Zakaj ne obudi� potem tega-le, saj je vendar tvoj sin ali vsaj brat?� so se za�udili bratje. �evljar pa je zmajal z glavo in,rekel:
�Lahko bi ga, pa no�em. Ko �e Bog tako ho�e, naj bo. On vedno prav stori, kar stori.�
Bratje se �udijo, me�ikajo si med seboj in mi�slijo: �Ba� tak�ne palice nam je treba.� Na glas pa pravijo:
�Mi bi to palico radi kupili. Ali jo prodaste?�
�Zakaj ne, �e dobro pla�ate?� je rekel �evljar.
�Koliko?�
�evljar jim pove, koliko zahteva za palico. Bra�tje so bili s tem zadovoljni in so rekli:
�Trikrat ve� vam damo zanjo, samo �e je res, kar pravite.�
�Res je, res,� je rekel �evljar. �Da pa ne boste kupovali ma�ka v �aklju, vam pred o�mi obudim tega le fanta, �etudi ga prej nisem mislil o�iviti.�
Vzel je v roko palico in stopil k postelji, na ka�teri je le�al vajenec. Udaril ga je prvi� s palico � fant se je narahlo stresel. Drugi� se je stresel mo�neje. Ob tretjem udarcu pa je sko�il s postelje na noge �iv in zdrav, za�vi�gal in �el skozi vrata.
Bratom so stopile od samega za�udenja in zija-nja o�i skoraj iz jamic. Pla�ali so, vzeli �arobno pa�lico in �li z njo dalje po svetu.
�Sedaj smo dobri,� je rekel starej�i brat. �Dobri,� sta mu pritrdila mlaj�a dva. �li so po svetu in pri�li v mesto, ki je bilo vse zagrnjeno v �alost. Ljudje so hodili potrti in z objo-
� 75 �
kanimi obrazi po ulicah. Iz oken so vihrale �rne za stave.
�Kak�na nesre�a je pri�la nad vas?� so vpra�ali bratje �alujo�e ljudi. Oni pa jim �alostni odgovorijo:
�Smrt in bolezen sta pri�li med nas. Ljudje po-mirajo kakor za stavo. Davi je umrla sama kraljeva h�i. Vse je obljubil kralj tistemu, ki bi jo re�il, pa ga ni bilo.�
�Ni� ne �alujte, ljudje,� so rekli bratje, �mi ima�mo �arobno palico, s katero obujamo mrli�e.�
Ljudje so se spogledali. Dvignili so glave in v o�eh se jim je v�gala iskra upanja.
�Najprej h kraljevi h�eri!� je predlagal starej�i brat. Mlaj�a dva sta mu pritrdila. Zglasili so se pri kralju in mu povedali kako in kaj,. �alosten jih je kralj poslu�al. Ni jim verjel, a mislil si je: ��koditi to ve� ne more.� Zato jim je dovolil, da smejo obuditi mrtvo kralji�no.
Najprej je stopil starej�i brat pred mrtvo kra�lji�no. Udaril jo je s �arobno palico. Prvi�... Ni�. � Drugi�... (Ni�. � Tretji�... tudi ni�. Kralj se je raz�srdil, ukazal je zvezati predrznega sleparja in ga vre�i v temnico. Nato je stopil pred kralja drugi brat in rekel:
�Starej�i brat ne zna. Palica je dobra. Meni pu�stite, da vam obudim h�er.� Kralj no�e o tem ni� ve� sli�ati. Srednji brat pa ga le prosi in prosi. Na�posled se da kralj preprositi in pusti, da poiskusi �e srednji brat obuditi mrtvo kralji�no. Ali tudi temu se ni godilo bolje kot prvemu � kralji�na je le�ala nepremi�no in se ni hotela prebuditi.
Kralj se je �e huje razsrdil, ukazal je srednjega brata zvezati in vre�i v temnico. Tedaj je stopil pred kralja najmlaj�i brat in rekel:
�Vedel sem, da ne bo ni�, ker manjka mojemu starej�emu bratu v glavi eno kolesce, srednjemu pa dve. Samo jaz lahko o�ivim va�o h�er.�
Sedaj je bil kralj uverjen, da se ho�ejo bratje nor�evati iz njegove �alosti in nesre�e, zato je hotel mlaj�ega brata kar zapreti. Naposled se je le dal
� 76 _
premotiti in dovolil �e najmlaj�emu bratu, da je po�izkusil sre�o s �arobno palico. Toda zaman. Mlatil je mrtvo kralji�no, kakor bi otepal fi�ol v skednju, pa ni ni� zaleglo. Kralj je skoro zdivjal od jeze. Ukazal je zvezati tudi najmlaj�ega brata in ga vre�i v temnico.
Sedaj so se zna�li vsi trije bratje v luknji. Tu so je�ali leto dni. �ez leto dni jim je kralj ukazal na��teti nekaj gorkih in nato so jih izpustili. Zna�li so se zopet na cesti.
�|K sleparju! Drago nam bo pla�al to!� je rohnel najstarej�i brat.
�K sleparju!� sta mu pritrdila mlaj�a.
�li so in poiskali �evljarja, ki jim je bil prodal �arobno palico. Ta jih je �e od dale� zagledal, ko so se bli�ali hi�i. Pristavil je k ognju lonec smole in jo me�al s kuhalnico.
Bratje so vstopili in sikali vanj kot sr�eni. �ev�ljar pa je napravil nedol�en in za�uden obraz ter jih vpra�al :
�Kaj pa je?�
�Navadno lesko si nam prodal za �arobno pa�lico,� silijo bratje s palico vanj.
�Ali niste ni� opravili?�
�Ni�.�
Bratje so v sveti jezi pripovedovali �evljarju, kako drago so jo takrat izkupili s palico. �evljar jih je poslu�al, nato pa rekel:
�Kam ste pa pravzaprav udarili mrtvo kra�lji�no?�
Bratje so zazijali v �evljarja in nategnili obraze: <cKam?... Kam?... Kam pa je treba udariti?�
�Ravno nad srce,� jim je pojasnil �evljar.
�Aaa!� so osupnili bratje in se udarili s pestjo po �elu: �Tepci! Prej bi morali to vedeti!�
Med tem je �evljar neprestano nekaj me�al v loncu na ognji��u. Bratje ga nekaj .�asa gledajo, ugibajo in nato vpra�ajo:
�Kaj pa kuhate v loncu?�
�Naglico,� jim je odgovoril ta.
� 77 �
�Hm, naglico? Zakaj vam bo pa ta?� poizvedu�jejo dalje bratje. �evljar pa jim je povedal, da na�glico prodaja. Za �eflo naglice toliko in toliko de�narja. Z njo se pride lahko v eni uri za dan hoda dale�. Bratje so si me�ikali med seboj in si na tihem mislili: �Dovolj �asa smo zapravili v je�i, zato nam je bas tak�ne ma�e treba.� Na glas pa so rekli:
�Mi bi radi kupili to �avbo, ker se nam mudi po opravkih.�
�evljar je bil zadovoljen. Stopil je naprej sta�rej�i brat, vrgel denar na mizo in zahteval �eflo na�glice. �evljar je postavil starej�ega brata med vrata, da bi imel pred seboj prosto pot. Nato je vzel denar in mu prismolil �eflo vrele smole pod srajco. Videti bi ga morali, kako je starej�i brat sko�il! Kakor blisk jo je ubrar~skozi vrata in izginil za vogalom hi�e.
Mlaj�la brata sta se spogledala in rekla:
�To �e ni goljufija, ko na lastne o�i vidiva, kako naglica pomaga.�
Stopil je naprej srednji brat, vrgel �e enkrat toliko denarja kot starej�i in rekel:
�Meni dve �efli, da bom be�al �e bolj kot starej�i brat, sicer ga nikoli ve� ne dohitim.�
�evljar je spravil denar in prismolil srednjemu bratu pod srajco dve �efli vrele smole. Sko�il je iz hi�e, kot bi se vsi zelenci zakadili za njim.
Ostal je najmlaj�i brat sam. Zbal se je, da bratov ne bo ve� dohitel, zato je pla�al in zahteval kar tri �efle naglice. �evljar je spravil denar in prilepil tudi najmlaj�emu bratu le dve �efli vrele smole pod srajco. Tretje �efle, ki jo je pla�al, ni hotel ve� po�a�kati, tako se mu je mudilo.
Kako se je potem godilo bratom, ne vem. Ko sem davi za�el pisati to pravljico, sem videl tri brate, ki so be�ali po poti mimo mojega okna. Najbr� so bili to oni. Po�akati niso hoteli, da bi jih vpra�al, kako in kaj je sedaj z njimi in kod hodijo. Zato moram pravljico za sedaj kon�ati in vam jo bom pripove�doval dalje, ko se bratje ustavijo.
Andrej Savli.
� 78 �
SAMSON IN �EVLJAR�EK
�ivel je svoje dni �evljar�ek, ki je raj�i lagal, kakor zabijal �eblje v podplate. Neko� ga je zanesla pot mimo Samsonove bajte. Samson je sedel pred svojo bajto in se grel. Bil je tolik orjak, da bi lahko nesel pol hriba v ko�u.
�evljar�ek se je postavil predenj in mu pred�lagal, naj se poizkusita, kateri izmed njiju je mo�nej�i. Velikan je debelo pogledal pritlikavca in rekel:
�Ali te je �e kje kaj? Ti se ho�e� poizkusiti z menoj v mo�i? Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila.�
Drugo jutro je zavezal zviti �evljar�ek v ruto kepo skute in �el k Samsonu kamenje drobit.
Velikan je pograbil debelo skajo, jo del na koleno in udaril po njej s pestjo s tak�no mo�jo, da se je zdrobila v prah. �evljar�ek pa je vzel iz rute kepo skute, jo del na koleno in udaril s pestjo, da je brizg�nila na vse strani.
Samson je rekel: �Poglejva, kdo je bolje zdrobil svoj kamen. Moj je prah.�
�To ni �e ni�! Iz mojega se je kar voda pocedila,� mu je odgovoril �evljar�ek.
Samson se je �udil: �Mo�a ni nikjer, a mo�an je le. Jutri se bova izku�ala, kdo vr�e kamen bolj dale�.�
�evljar�ek si je prinesel drugo jutro vrabca v �epu. Samson je pograbil skalo in jo zabrusil s tak��no silo, da je �evljar�ka, ki mu je stal preblizu, skoro odneslo. Ta pa je vzel iz �epa vrabca in ga izpustil, da je zletel �e delj od Samsonove skale ter sploh izginil nekam za goro.
Samsona je jezilo, da ga mali �evljar�ek pre�ka�a, toda ni odnehal. Rekel je: �Jutri greva pa �e�nje zobat.�
Drugo jutro sta �la �e�nje zobat. Samson upogne debelo vejo in obira �e�nje. �evljar�ek pa kar zleze na upognjeno vejo in brez skrbi zoblje. Zdajci zagle�da Samson na drugem vrhu lep�e �e�nje, zato spusti
� 79 �
upognjeno vejo. Toda joj! �Frrr!� je smuknila veja v zrak in z njo je oclletel tudi �evljar�ek, ki je sedel na njej.
Padel je na tla onstran plota ba� pred staro �e�nico, ki je �la po poti.
tfJej�e�a!... Kako sem se ustra�ila!� je dejala �e�nica, ki se je od strahu vklala v jezik z edinim zobom, ki se ji je �e majal v dlesnih. Nato je za�u�deno vpra�ala:
�Prijatelj, odkod ste pri�li?�
�Naravnost iz nebes!� je rekel �evljar�ek.
�Jejhata, iz nebes?� se je �udila �enica in po-kri�ala. �Potem ste pa videli gori mojega ranjkega Matev�a. Kako se mu kaj godi?�
�Dandanes je povsod slabo,� je rekel �evljar�ek. �V nebesih �e celo, ker je gori �e preve� ljudi in ni�majo kaj jesti. Va� Matev� je �e bolj star, zato ga drugi �e la�e odrivajo. Tako mi je rekel, naj poprosim pri vas zanj nekaj klobas in liric za pribolj�ek.�
�Jej, jej, kaj mi poveste!� se je �udila �enica, da ji je sapo jemalo. ��e v nebesih trpi moj rajni Matev� pomanjkanje! Koj mu pripravim kaj za pri-bolj�ek, �e mu ho�ete res vzeti s seboj.�
�Pa le hitro, � je rekel �evljar, �ker se mi mudi. Obiskati moram �e svojce mnogih drugih nebe��a-nov, za katere imam sporo�ila.�
�enica je peljala �evljar�ka domov in silila vso pot z vpra�anji vanj, da reve� �e ni ve� vedel, kaj bi ji povedal. Doma se je zavrtela okrog ognji��a in kmalu je bil pe�en lep kos kra�e in pripravljene klobase. �evljar�ek je vse pospravil. Ko je odhajal, mu je naro�ila, naj Matev�a prav lepo pozdravi. Stis�nila mu je �'e par stotakov za ljubega Matev�a, svo�jega rajnkega mo�a. �evljar�ek je vse lepo obljubil in od�el.
Proti poldnevu se je vrnil �eni�in sin iz mesta. Ona mu je povedala, kak�en nepri�akovan obisk je imela in kako je poslala svojemu rajnemu Matev�u nekaj klobas, kra� in denarja. Sin je spoznal, da jo
� 80 �
je nebe�ki odposlanec prav po�teno potegnil. Zajahal je konja in hitel za njim po cesti.
Ko je bil �evljar�ek �e dale�, je za�ul, da jezdi nekdo za njim. Sko�il je kraj ceste, snel klobuk z glave in ga ti��al k tlom, kakor bi nekaj skrival.
�eni�in sin je prijezdil mimo in ga vpra�^al:
�Ali �epite �e dolgo �asa tu ob cesti?�
�Danes od soln�nega vzhoda dalje,� je odgovo�ril �evljar�ek.
�Kaj pa tukaj delate, i�e smem vpra�ati?� je re�kel sin.
�evljar�ek se je namuznil in rekel:
�Glejte sre�o sem ujel, zlatega pti�a imam pod klobukom. �akati moram, da solnce zaide. Prej ga ne smem pogledati.�
�Jej, jej kaj pravite!� se je za�udil sin. �Ali ste videli kak�nega tatu, da bi be�al tod mimo?�
x<Videl sem ga,� je rekel �evljar�ek. �Pol ure je morda od tega.�
�Kak�en pa je bil?� je poizvedoval sin.
�Ej kak�en? Kot drugi ljudje. Te�ko ga ulovite, vam pravim. Najbolje je, da sko�im jaz za njim, ki sem ga videl. Podr�ite mi samo moj klobuk z zlatim pti�em za nekaj �asa in posodite mi va�ega konja. Koj vam pripeljem tatu. Toda gorje, �e mi pred soln�nim zahodom odkrijete zlatega pti�a pod klobu�kom.� Tako je rekel �evljar�ek. Sin je bil zadovoljen s tem, posodil mu je konja in ti��al klobuk k tlom.
Tako je �akal eno uro, dve, toda �evljar�ka le ni hotelo biti nazaj. Tatu seveda tudi ne. Tako je �akal zastonj do ve�era. Ko je solnce za�lo, si je mi�slil: �Vsaj zlatega pti�a mu vzamem, �e me je �e za konja osleparil.�
Privzdignil je od strani klobuk in za�el z roko prav previdno in po�asi segati po zlatem pti�u. Ko je zagrabil, je dr�al v pesti � prazen ni�.
Sedaj je spoznal, da ga je tat osleparil �e za ko�nja. �el je �alosten domov. �enica ga je vpra�ala:
�Ali si dohitel onega, ki je nesel pribolj�ek mo�jemu rajnemu Matev�u?�
VI.
� 81 �
�DohiteL� je rekel sin, �in �e konja sem mu dal, da bo prej opravil svoje posle tu na zemlji in la�e pri�el v nebesa.�
Andrej Savli.
O POBOLJ�ANEM SINU
�ivel je o�e, ki je imel sina. Ko je sin dorasel, je moral iti k vojakom. O�e mu je dal obilo dobrih naukov za pot. Pri vojakih pa je za�el med slabe to�vari�e, pozabil o�etove nauke in se izpridil. Dokler je imel �e kaj denarja, je zapravljal in popival. Ko pa mu je zmanjkal denar, je pisal o�etu pismo:
�Dragi o�e! Napredoval sem do podnarednika. Prosim, po�ljite mi denarja.� In o�e mu je poslal denarja.
Sin je nekaj �asa zopet popival. Nato je pisal zopet pismo o�etu: �Dragi o�e, zopet sem napredoval. Prosim denarja za na�ive in obleko.� O�e je bil vesel sinovega napredka in mu zopet poslal denarja.
Nato je sin zapil �e to in pisal o�etu, da je postal pod�astnik. O�e mu je poslal spet denarja. Potem je sin napredoval v pismih o�etu �e dalje do podpo�ro�nika, poro�nika in kapetana. Takrat pa je udaril o�e v zadovoljstvu po mizi in rekel:
��mentana re�, moj sin kapetan. To ni kar tako. Jaz sem sicer kmetski �lovek, a vendar se spodobi, da ga obi��em.�
'Odpeljal se je v mesto in se oglasil v voja�nici, kjer je slu�il imenitni sin. Ko pa je vpra�al po njem, so vsi nategnili obraze in zmajali, da kapetana s tem imenom ni. O�e je hotel �e oditi, ko mu povedo, da je sicer nekdo, ki se ba� tako pi�e kot njegov sin, toda ni kapetan, ampak zanikam vojak.
�Mogo�e bom pa le kaj zvedel pri tem, ko ima �e ime mojega sina,� si je mislil o�e in �el iskat ne�znanca, Dobil ga je ba� na delu, ko je z metlo pome�tal strani�i�e. In v neznancu je prepoznal � svojega sina, ki je bil �e navaden zanikam vojak. Vzel mu je
� 82 �
metlo iz rok, ga � njo po�teno namlatil in se vrnil �alosten domov. Cez sina je naredil kri�, ker se mu je med svetom izpridil. To ga je neznansko bolelo, saj je bil sin njegov poslednji up, ki je sedaj splaval po vodi.
To sre�anje ni bolelo samo o�eta, ampak je pre�treslo tudi sina. Pobolj�al se je. Ni ve� pil in zaprav�ljal. Tudi pri vi�jih si je pridobil z veliko te�avo zo�pet zaupanje. Postal je res podnarednik in nato na�predoval stopnjema celo do kapetana. Vselej je pi�sal o�etu o svojem napredovanju, a ta mu ni hotel ve�! verjeti. Nato je zaslovel v vojni in se izkazal za nepremagljivega junaka. Njegovo ime je zaslovelo dale� naokoli. Kraljeva h�i je bila zrela za mo�itev in, ker je bil lep fant, se je zagledala vanj. Bila je poroka. Obhajali so jo s tolik�nim slavjem, kakor se pa� spodobi za kraljevske ljudi.
Mladi �enin je bil sre�en. Le to ga je skelelo, da je zapravil o�etovo zaupanje. O�etu je bil nam�re� pisal tudi o poroki s kraljevo h�erjo, pa mu ta ni hotel verjeti. Zato se je odpravil prve dni po po�roki s �etico vojakov z doma, da obi��e o�eta, mu doka�e svoje resni�no pobolj�anje in ga povabi s seboj v kraljevski grad.
Ko pa je �el skozi temen gozd, so ga napadli ro�parji, mu pobili in polovili skoro vse vojake, njega samega ulovili in vrgli v temnico, v katefi so bile raztresene mrtva�ke kosti.
Pono�i ni mogel zaspati. Kar opazi, da se je priplazila v temnico lisica in pri�la obirat mrtva�ke kosti. Naredil se je mrtvega, da se mu je �ival pri�bli�ala. Ko je pri�la mimo njega, jo je zgrabil za rep in je ni ve� izpustil. Lisica se je splazila, in zbe�ala skozi ozko luknjo v zidu zopet na prosto. Kapetan je plezal za njo, dr�e� jo za rep, in se izvlekel skozi ozko �pranjo iz temnice na piano.
La�en, truden in raztrgan je �el dalje. Pri�el je do oglarja, ki je v gozdu �gal oglje, in ga poprosil, naj ga vzame v slu�bo. Oglar ga je sprejel v slu�bo in bil z njim prav zadovoljen. Delal je dolgo �asa
83 -■
pri njem, nato pa se je odpravil dalje, da poi��e svojega o�eta.
Na�el je pot domov in stopil pred o�eta, a ta ga ni prepoznal, ker je bil ves �rn in zamazan od oglja. Tudi voja�ko obleko je bil �e raztrgal in nosil oglarsko. Sin se mu tudi ni dal prepoznati, ampak je prosil o�eta, naj ga sprejme v slu�bo. O�e ga je pomeril s pogledom od pet do glave in rekel:
<j�e bi imel sina, kakor se spodobi, bi tebe ne jemal v slu�bo.,Tako pa mi bo�! pasel svinje.�
In sin je ostal pri r.odnem o�etu za svinjskega pastirja. Zgodaj zjutraj je gonil svinje na pa�o in se vra�al z njimi pozno zve�er domov. Tako jih je iz�u�il, da so prihajale in odhajale lepo v vrsti kakor vojaki. Ena je �la ob strani in krulila kakor troben�ta�. O�e ga je gledal in se mu smejal.
Med tem je sin skrivaj pisal svoji �eni v kraljev�ski grad, naj mu pripelje novo �eto vojakov in pri�nese novo obleko, Res je nekega dne pri�la po poti �eta vojakov, ki jo je vodila sama kraljevska h�i. Ustavila se je pred o�etovo hi�o in rekla, da ho�e obedovati ba�1 v njegovi hi�i. O�e je ukazal zaklati eno svinjo in je pripravil veliko gostijo. Stre�i je moral sam svinjski pastir. Ko je nesel na mizo juho, se je spotaknil na pragu in razbil juho ba� kraljevi h�eri pred noge. �i�e se je hudoval nanj, v kuhinji pa so mu dopovedovali, kako naj se osukne in obna�a pred visokim gostom, da ne bo delal hi�i sramote. Toda, ko so mu dali meso, naj ga nese na mizo, je spet v nerodnih ko�pah tako okorno pri�vedral v sobo, da je padel in vse razsul po podu. O�e .se je razjezil in ga zapodil iz hi�e:
�Ti nisi za drugo kot da svinje pase�.�
Sin je �el v skedenj, vzel novo �astni�ko obleko, ki mu jo je prinesla �ena, in se preoblekel. Opasal si je sabljo in �el zopet v hi�o. Svojo staro, raztrgano pastirsko obleko pa je pustil kraj vodnjaka. Ko je stopil v izbo, ga o�e ni spoznal. Mislil je, da je pri�el sam kralj in rekel:
�Ali so nas pri�li tudi oni gledat?�
� 84 �
Nato ga je povabil k mizi in gostil. Svinjska de�kla je prihitela vsa vpehana pravit v hi�o, da je svinjski hlapec od �alosti menda sko�il v vodnjak, ker se mu je pred kraljevo h�erjo tako po�amerilo. Obleko da je pustil pri vodnjaku.
�0 ne,� je rekel sin, �to obleko sem jaz slekel prej in pustil pri vodnjaku.�
O�e je sedaj spoznal sina. Zavladalo je veliko veselje. Napravili so se ve�jo gostijo. Jedli so tri dni in tri no�i in vendar je ostalo tudi zame �e toliko, da sem se najedel in napil in se �e danes oblizujem po teh dobrotah.
Andrej �avli.
� 85 �
Vsebina :
Uvodna beseda........Stran      3
Troje obla�il. (Jo�ef Kenda) "......,          7
�elezni prstan. (Ciril Drekonja) . . . .         11
Sirotici. (Jo�ef Kenda)......�18
Lonec majaroma. (Jo�ef Kenda) ....        21
0 povodnem mo�u. (Andrej Savli)         24
Trije velikani. (Ciril Drekonja),         27
Pastir�ek. (Cirtf Drekonja) ......        32
Pu��ajvnilk. (Jo�ef Kenda) .....,        36
Medvedov Janez. (Ciril Drekonja')         38
Kdo je ubil zmaja? (Ciril Drekonja) . .         44
Za�arani mladeni�. (Ciril Drekonja)         45
Pet bratov. (Ciril Drekonja) ......        48
Strah V cerkvi. (Jo�ef Kenda) ......        49
Spokornica, (Jo�ef Kenda)......   52
Mati sv, Petra. (Andreij Savli).......        53
Sv, Luke� in vol. (Andrej Savli) ....,,        54
Junaik. (Ciril Drekonja).........        55
Ube�nik. (Ciril Drekonja) .......        58
Pastorek in pastorka. (Andrej Savli).....,63
Podganek, (Jo�ef Kenda) .......        67
Zgodba o o�etovi zapu��ini. (Andrej Savli) . .         68 O sinu, ki je itaiel kratek konec pameti in mrvico
zastopnosti. (Andrej Savli) ....,,        69
O naglici. (Andrej Savli)...... ,,        71
Samson in �evljar�ek. (Andrej Savli) �        79
O pobolj�anem sinu. (Andrej �aivli).....,82
� 87 �
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh