KAJ NAM GOVORI PRI NAS NAJDENA LONCENINA O RIMSKIH NAVADAH
V PREHRANI
IVA MIKL CURK
Danes precej pogosto tudi v slovenskem
tisku beremo to ali ono o arheološkem raz-
iskovanju in o stari zgodovini. Pri tem pa se
neštetokrat — saj gre v glavnem le za stro-
kovno pisanje — zgubi živi utrip življenja iz
davnine in izgine za naštevanjem oblik po-
sameznih predmetov. Mislimo, da že suho-
parno naštevanje dejstev strokovnjaku vse
pove. Toda na te ali one podrobnosti pozabi
včasih celo strokovnjak, sajj živi v povsem
drugem civilizacijskem krogu, in docela na-
ravno je, da se ob pustih shemah nikakor ne
more znajti človek, ki ga starine samo od da-
leč zanimajo. Poleg tega je vedno manj ljudi,
ki bi vsakdanje življenje antike poznali iz
neposrednega izročila grške in rimske litera-
ture, tako da se že zgodi, da muzejski stro-
kovnjak iz vinogradniške pokrajine, ki so mu
orodja in delovni procesi preteklosti pojem,
napačno zanika obstoj soda v rimskem času.
Po vsem tem torej ne more biti odveč, spre-
govoriti nekaj o rimskih navadah v zvezi s
prehrano, torej jedjo in pijačo, pa čeprav o
tem pišejo bolje ali popoloneje mnogi avtorji
v danes že klasični arheološki literaturi.' Se-
veda pa želimo naše izvajanje opreti kar moč j
na opažanja v slovenskih arheoloških najdi- j
ščih iz rimske dobe. j
Število oblik rimskih lončenih posod v na- i
ših krajih je ogromno, je v primernem raz- ;
mer ju s količinami najdene posode in njenih \
črepinj.2 Toda če vse to gradivo pozorneje i
pogledamo, vendarle ugotovimo, da je pred j
nami nekaj osnovnih oblik: Najprej je naj-
jasnejša in najbolj specifična oblika vrča in
to vrča v njegovi izrazito sredozemski pode- i
bi. Tak vrč je trebušast ali vitek, glede na >
trebuh pa ima vselej izrazit vrat in je oprem- i
Ijen vsaj z enim ročajem. Ponavljanje obli- ì
ke govori za dokaj omejeno, jasno določeno ;
funkcijo te posode. Na njem opažamo, da si-i
cer v poznih dobah rimske vladavine pri nas i
dobiva širše ustje in se mu izrazita obliko- ;
vanost vratu zabrisuje pa tudi sicer v merah j
precej poraste. Toda vselej mu ostaja po-j
končna podolgasta oblika in v razmerju do \
globine izrazito ozko ustje. Vrči so razen i
redkih izjem izdelani iz prečiščene in dosti]
kompaktno pečene gline ter imajo pretežno i
premazano površino. Ta premaz je navadno j
redek, danes komaj opazen, narejen s finimi
odcedkom gline in okrepljen z glajenjem po-i
2
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJKVNO ZGODOVINO 24 1976
sušene posode pred peko. Zanimivo je, da so
vrči, če vestno pregledamo gradivo iz enega
samega najdišča, po velikosti med seboj ved-
no v nekem mnogokratniškem razmerju. Da
so služili tako tudi na mizi, nam govore pri-
datki v grobovih, kjer najdemo skoraj vedno
skupaj manj|še in večje posode. (V nekem gro-
bu iz Emone so npr. trije pridani vrči med
seboj po velikosti v razmerju 3:4:6).
Vrčem sledi druga pokončna oblika, ki mo-
ramo zanjo vendarle zadržati ime lonec, če-
prav srečujemo vedno spet v strokovnem
delu poskuse z več imeni izboljšati razliko-
vanje posameznih oblik. Naše današnje nava-
de, ki iz njih izvirajo tudi zanje rabljene be-
sede pa tudi narodno izročilo, nas opravi-
čujejo, da uporabljamo to ime za vso skupi-
no. Skupina loncev kaže najrazličnejše veli-
kosti in nadvse razgibane oblike. Vsem osta-
ja le skupna značilnost, da je največja di-
menzija posoda še vedno njena globina, ustje
je precej široko, skoraj vedno podobno širo-
ko kot trup, vrat pa je nižji ali ga pa sploh
ni. Vse te različice seveda že zdaleč opo-
zarjajo, da funkcija vseh posod iz skupi-
ne loncev ni enotna. Manjši med njimi so
opremljeni z ročajem in se tako uvrščajo bli-
zu današnjim skodelicam ali vrčkom za pivo,
rekli bi bučastim posodam. Včasih so lonci
premazani, včasih ne. Manjša skupina med
njimi je iz očiščene gline (v strokovni lite-
raturi te radi imenjujemo vaze in žare) in
dokaj kompaktno pečena, večja skupina pa
je iz gline, ki je zdaj slabo očiščena, zdaj za-
vestno mešana s kremenčevim peskom ali
sljudo ali pa celo plevami. Tudi lonci te sku-
pine so včasih zelo trdno in kompaktno pe-
čeni, mnogokrat pa so slabše pečeni, da os-
tajajo porozni in se jim površina otira. Mno-
gokratniška razmerja so pridržana le istemu
tipu in istemu najdišču. Pred nami je tako
verjetno vrsta posode, ki je v vsakdanjem
življenju največ služila.
Med lonci so včasih majhne posode, še več
pa je teh malih posod po obliki in velikosti
že tako blizu našemu današnjemu kozarcu,
da moramo o veliki in tudi neskončno vari-
irani skupini čaš govoriti posebej. Vsekakor
pa je tudi pri tej skupini posode poudarek
na ustju in na višini. Ustje po širini ustreza
nekako trupu, vratu pa skoraj ni. Mero tem
posodam sprva narekuje človekova pest, po-
zneje pa se obseg veča. V pozni antiki dose-
žejo čaše v primeri z današnjimi vinskimi
kozarci prav velik obseg, saj jß vanje moč
natočiti skoraj liter tekočine.
Široka in plitva posoda so krožniki vseh
vrst. Tudi krožnik je kot vrč posoda, ki je
naše prazgodovinsko gradivo ne pozna in ki
je morala priti k nam iz sredozemskega kul-
turnega kroga. Samo izjemno pa je rimski
krožnik tako plitev kot naš današnji. Skoraj
vselej ima izrazit pokončen rob.
Prastara in vedno spet živa je oblika
skled, manjših, zvečine pa velikih tja do
30 cm premera. Globoke so ponavadi za tret-
jino širine, ustje pa je skoraj vedno najširša
mera vse posode.
Majhne in globoke skledice in skodelice,
včasih zelo kvalitetne izdelave in okrašene,
so naslednja, ne sicer zelo številna, pač pa
nadvse značilna oblika rimske posode. Ne
imenujemo jih skodelica najrajši, saj mi ob
tem danes nehote pomislimo na kavno ali
čajno skodelico, nekaj specifičnega in antiki
tujega. Toda skodelico pozna npr. še zdaj
Daljni vzhod kot posodo, ki služi v prvi vrsti
jedi, in poznal jo je sredozemski prostor še
do nedavna. Vendar pa tej vrsti posode naj-
bolj ustreza ime acetabulum in na bi ravnali
napak, če bi se imena oprijeli tudi v našem
tisku.
Vse druge oblike rimske lončenine: kelihe,
mehaste čaše, kadilnice, razne stekleničice
itd. lahko zanemarimo. Delno ne povedo o na-
vadah pri hrani nič, delno pa so služile pri
kultu in toaleti. Mortaria — melnice so nekaj
specifičnega; služile so brez dvoma le pri
pripravi hrane, ne pa pri jedi; to bi nas odve-
dlo predaleč od predmeta našega razmišljanja,
če bi se ustavili še ob njih. Isto velja za
amfore, embalažo za olje, vinO' in garum. O
teh bi kazalo spregovoriti kdaj drugič.
Zato nas zdaj zanima najprej, ali smo sto-
rili prav, ko, oboroženi z asociacijami iz na-
šega današnj,ega življenja in navad, govorimo
o vrčih, loncih in čašah in skodelicah. Kako
je s to funkcijo teh posod? Kaj vemo o rim-
skih navadah v zvezi s prehrano?
Bogati pisani viri in raziskovanje v kla-
sičnih deželah rimske antike nam govore,^'
da so bili glavna hrana preprostega rimske-
ga človeka razni močniki in kaše, ki jih je pa
skozi antiko znal meščan oplemenititi celo do
pravih, na sopari kuhanih narastkov. Najdlje
so bili važen sestavni del hrane vseskozi razne
zelenjave in sadje. Mnogo tega so dajali na
mizo presnega, samo okisanega. Z narašča-
njem blaginje je naraščal odstotek mesne hra-
ne. Zlasti priljubljena je bila svinjina. Meso
j,e prišlo na mizo le pečeno ali kuhano in raz-
kosano na zalogaje. Kruh je bil pri takih
kombinacijah nepogrešljiv sestavni del jedi.
Začimbe pa so podajali v manjših posodicah,
da so si gostje začinili hrano po želji. Za kla-
sičen rimski čas nam literarni vir (Martial.
X 48) podaja sestav običajnega poznega ko-
sila (cena) takole: Za prvo jed so ponudili
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976
3
Vrč, acetabulum in krožnik iz
emonskih grobov (po L. Plesničar)
jajca, razne okisane zelenjave, polže, školjke
in ribje jedi, za drugo jed je bilo razno meso
in klobase, za poobedek pa sadje. Sprva so
pili le k drugi, glavni jedi, pozneje pa k prvi
vino, mešano z medom in zeliščnimi izcedki
in šele k drugi pravo vino. Od pribora je
služila predvsem žlica in to za škrobova je-
dila, mala žlica pa je pomagala pri jedi jajc
in školjk. Vilic in nožev gostje pri mizi ma-
lone niso uporabljali, saj je grižljaje pripra-
vil razrezovalec mesa.
In zdaj, ko nekaj vemo, kaj nam je antika
zapustila podatkov o najbolj banalnem in
hkrati najbolj osnovnem početju vsakdanjo-
sti, o hrani in pitju, se vprašamo, kaj more-
mo potem reči o navadah prav v naših kra-
jih. Osnovne prej opisane oblike posode je
moč prav tako dobro uskladiti z drobci iz li-
terarnih virov, ki nam govore predvsem o
Italiji, pa čeprav so tam surovine za kuho že
od nekdaj drugačne kot pri nas.
Tako je pred nami res pivska posoda, vrč
in čaša, namenjena vinu in vinskim mešani-
cam. Včasih se nam zdi za vinsko posodo ne-
verjetno velika. Velik se nam zdi v tej zvezi
tudi zgoden in pri nas izjemen kelih,* globo-
ko zakoreninjen v starem izročilu sredozem-
ske kulture. Zavedati se moramo, da je to še
vedno kelih homerskih slavij in klasičnih
simpozijev, ki so zajemali vedno z vodo me-
šano težko sredozemsko vino iz skupnega me-
šalnika. Z vodo mešanega vina je bilo moč
popiti količine, ki so jih narekovali kelihi,
torej do litra in več. Veliki poznorimski vrči
so gotovo delno služili za vodo, mogoče pa
skupno z velikimi čašami, ki smo jih prej
omenili, tudi za vino, mešano z vodo. Bržčas
najdbe še dolgo ne bodo potrdile ali ovrgle
domneve, da bi mogla biti velika poznoantič-
na pivska posoda tudi izraz specifičnih raz-
mer v gospodarstvu in konkretno v pridelo-
vanju vina. Gospodarstvo se je tedaj delno
vse bolj zapiralo v pokrajinske meje in tako
je v vsakdanjem življenju težko sredozemsko
vino začelo primanjkovati, oplemenitenje do-
mačih vinogradov pa tudi, dasi je od Probo-
ve reforme^ minilo že tudi več rodov, ni bilo
trajno zaradi posebnih klimatskih pogojev.
Tako bi mogle biti spremembe v merah
pivske posode dokaz za prisotnost lahkih
slabših vin, ki so jih poznali vsepovsod v
vseh časih (prim. Ovid. Metam. VIII, 650—
655 in Gass. Dio. XLIX 36), ali pa z vodo me-
šanih grozdnih izcedkov, ki so jih v polpre-
tekli dobi poznali tudi naši vinogradniški
kraji. Samo korak je od te domneve do
interpretacije loncev z razmeroma ozkim ust-
jem, značilnim za Dolenjsko. V rimskih gro-
bovih so v njih vednol spet našli čašico*, kot
v prazgodovinski situli. Ti lonci torej niso
lonci v pravem pomenu besede, v njih so
gotovo hranili pijačo. Na Dolenjskem pa je
še danes domovina cvička in drugih lahkih
vin, tako da ne moremo biti v zadregi za
domnevo, da je bila pijača v domačih poso-
dah tudi v teh krajih pridelano vino, pa če-
4
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976
prav SO mnogi od teh loncev prišlij v zemljo
prav v Domicijanovem času, ki zanj vemo, da,
je po provincah prepovedal gojiti vinsko trto. ^
A že mnogokrat so poudarili, da je ta prepo-
ved zadevala le sajenje cepljenke, samorodke
so bile nasajene slej ko prej povsod, kjer so
uspevale. Omenili smo že, da so tudi majhni
lončki in lončki z ročaji služili pitju, tako da
so se po funkciji bližali našemu vrčku za pivo
in je dejstvo, da jih nekateri avtorji imenu-
jejo vrčki, delno upravičeno. Takoj pa mora-
mo opozoriti, da pravega piva antika ni po-
znala' in razlaga funkcije te pivske posode
v današnjo smer ni možna. Majhni ročajčki
izjemnih oblik nekaterih lončkov, ki jih naj-
demo v Emoni, so služili pri obešanju poso-
de, najbrž na neke vrste sklednik. Potemta-
kem so morali služiti ročaji teh malih lončkov
tudi pri spravljanju posode, poleg tega pa
tudi misli na pitje ogrete pijače katere
koli vrste v naših krajih in naši klimi ne
moremo odkloniti že vnaprej in postane po-
tem ročaj na pivski posodi nuja tudi v funk-
ciji.
Literarno izročenemu značaju prave rimske
hrane, mesu in zelenjavi predvsem, in raz-
nim pred j edem nadvse ustrezajo krožniki.
Njih pojav tudi po na videz odročnih krajih
nam priča, da je rimski živelj naših krajev
vsepovsod res jedel tudi na rimski način.
Na krožnikih, položenih v grob, so našli v
Poetoviu tudi ptičje kosti, v Emoni pa polže,
torej smo takoj pri vlogi krožnika, ki nam
jo je izročil npr. citirani Martial. Razširje-
nost majhnih skodelic-acetabulov govori za
rabo začimb in kisa na rimski način. (Ace-
tabulum je beseda, izvedena od besede ace-
tum-kis, pa tudi Bavcida iz zgodbe, ki nam
jo opisuje Ovidij v citirani Metamorfozi, je
pred Jupitra in Merkurja postavila vinski kis
k solati, siru in jajcem).
Daleč najpogostejša oblika posode, tudi
v zvezi z jedjo, pa je lonec. To je naravno.
Lonec je služil najprej pravi kuhi in to kuhi
na odprtem ognjišču, kot še zdaj Bela kraji-
na pozna sicer že izginjajočo posodo, katere
glina je mešana s kremenčevim peskom in
edina zdrži kuhanje na ognjišču. V takem
loncu je bilo moč kuhati poleg mesa tudi
razne kaše in močnike. Za jed tako v loncu
pripravljene hrane je pa že od nekdaj in še
dolgo po rimskem času služila najbrž vsem
delom sveta skupna skleda. Lonci so služili
tudi spravilu posameznih živil. Med lonci
panonskega prostora najdemo po razprostra-
njenosti in obliki današnjemu enak »drugi«
lonec,^ ki smo mu v arheološkem tisku več-
krat rekli vaza ali vazasta posoda. Danes slu-
ži ta lonec, ko je znotraj steklasto pološčen,
samo za mleko. Najbrž ne bo dosti narobe,
če mislimo, da je bilo tako tudi v rimskem
času. Poleg tega pa so v loncih verjetno hra-
nili tudi moko in mast. Vsekakor pa je lonec,
kadar ni premazan, (v mislih imamo tu pred-
vsem velike lonce iz okolice Trebnjega, ki so
se v pozni antiki razširili še dalj proti za-
hodu') gotovo služil tudi za vodo.
Ob tej ugotovitvi smo prišli do skupka dej-
stev, ki nanj že vsi pozabljamo, saj nam lon-
čenina ni več predmet iz vsakdanje rabe,
torej do soodvisnosti različnih obdelav gline
in namembnosti posode. Rekli smo že, da
kremenčev pesek zvečuje odpornost posode
pri kuhanju na odprtem ognjišču. Kompakt-
no pečena in po površini še posebej utrjena
glina preprečuje hlapenje vsebine. Kadar
najdemo pri loncu ti dve lastnosti hkrati, je
pred nami gotovo kuhinjski lonec. Kadar pa
je glina teh domačih loncev porozno pečena
ali celo mešana s plevami, služijo taki lonci
za vodo ali za shranjevanje druge snovi, ki
jo stalno hlapenje po površini hladi in ji stal-
no rahlo zračenje omogoča, da se ne ustoji.
Skoraj vsa pivska posoda je izdelana v raz-
nih tehnikah, tako da tekočine ne prepušča.
Isto je z namizno posodo, s krožniki, skleda-
mi in acetabuli. Posoda za shranjevanje teko-
čin, predvsem pijače, je narejena tako, da
premaz, včasih celo pravi steklasti lošč, brani
tekočini skozi kompaktno pečeno steno poso-
de. Kadar je pred nami črepinja posode, ki
ima premaz, mora torej pomeniti, da je služila
vsebini, ki ni smela zelo hlapeti. Res pa je
hkrati tudi, da je nekaj zračenja vedno osta-
le, saj so rimski premazi skoraj vedno le na
zunanji strani stene posode. Le sem in tja
najdemo izrazito pivsko posodo, vrče, kjer je
gotovo, da površina ni bila utrjena. Pri teh
primerih moramo tudi misliti, da so pred
nami vrči za vodo, nekaj takega, kot je ka-
menščak slovenskega izročila v Prekmurju
ali filovski vrči. Ob robu naj omenimo, da
so stene amfor skozi vsa rimska stoletja ob-
delane le na nekaj načinov. Nikoli niso pre-
mazane s kompaktnim premazom. Olje, vino,
vložene olive in garum (naravno skvašena
ribja omaka) — vse to so snovi, ki so zahte-
vale sicer kompaktne stene v svoji embalaži,
po drugi strani pa je bilo treba, če so hoteli,
da ohranijo svoje naravne, z varjenjem in
kvašen jem dosežene lastnosti, določeno zra-
čenje.
Pri nas najdena lončena posoda nam tudi
prehrano rimskega časa kot vse ostalo živ-
ljenje kaže za spojino dveh elementov, doma-
čih in sredozemskih navad. Po količinah naj-
denega posodja sodeč, je prevladovalo doma-
če kuhanje raznih škrobnih jedi in prepro-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976
5
sto kuhanje mesa (seve ob pečenju, ki razen
ražnja naprave sploh ne potrebuje). Začinje-
vanjie pa je bilo prispevek sredozemske civili-
zacije. Med pijačo je igrala voda — naravno —
pomembno vlogo, zelo pomemben sestavni
del prehrane pa so bile tudi naravno zavrete
rastlinske pijače, po številu prave pivske
posode sodeč. Literarni viri nam morajo
na pomoč, da mislimo predvsem na vino in
to od najslabših do sortnih vrst. Podoba pri
nas najdene pivske posode gre namreč, kot
smo videli, z literarnimi opisi prav dobro
vštric. Ce bi pa ob izjemnih, širokih, meha-,
stih posodah pomislili še na neko vrsto ječ-
menove pijače, ali če bi pri nejasni panj asti
posodi iz groba v Poetoviu,'" napol za šalo,
napol za res, pomislili na nastavek kotla za
pripravljanje nekega destilata (mogoče tudi
za druge potrebe v vsakdanjem življenju),
smo pa že na tleh z ničemer potrjenih dom-
nev in se moramo vsakih trditev v tej zve-
zi vzdržati.
OPOMBE
1. Npr. Marquardt Mau, Privatleben der Rö-
mer, 1886 ali prispevki v Realenzyklopädie des
klas. Altertums, npr. sv. cena, Mau, III, 1899
Str. 1895 SS. ali sv. Kochkunsit, Orth X/1, 1921,
Str. 957 SS. — 2. Izvajanja gradimo predvsem na
objavah: L. Plesničar, Severno emonsko grobi-
šče, Katalogi in monografije 8, 1972; S. Petru,
Emonske nekropole, Kat. in mon. 7, 1972, P.
Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, 197 ss,
V. Kolšek, Inventaria archaeologica Jugoslavija
16, 1972, Z. Subie, Inventaria Archaelogica Ju-
goslavija 14, 1972, I. Miki Curk CZN NV 1,
1965, 75 ss; Rimska keramika v Sloveniji, Na-
rodni muzej 1973, razstavni katalog ter na pre-
težno neobavljeni naselbinski keramiki iz sre-
dišča Emone, kompleksov Jakopičev, vrt, Feran-
tov vrt in šola Majde Vrhovnik in na gradivu
iz inventarja Pokrajinskega muzeja Ptuj. — 3.
glej opombo 1. — 4. I. Miki Curk, CZN NV 4,
1968, štev. 217 in ista, Archaeologia lugoslavica
XIV, 1973, 42 — 6. T. Knez, Novo mestoi v antiki,
kataiog razstave 1974, 17. — 5. Cesar Probus je v
drugi polovici 3. stoletja ukinil Domicianovo
prepoved iz konca 1. stoletja, da bi v provincah
sadili (cepljeno) vinsko trto. Hist. Aug. Prob.
188 in Suet. Domit. 7. — 7. H. Lanner, Wörter-
buch der Antike, 3. izd. 1952, 93. Upoštevajmo
pri tem, da je oblika našega vrčka za pivo iz
dežel, kjer so pivo mnogo pili ogreto. — 8. Za
to in druge analogije iz našega narodnega bla-
ga, o belokranjskih loncih in prekmurskem ka-
menščaku se zahvaljujem Ljudmili Bras, muz.
svetovalcu iz Slovenskega etnografskega muze-
ja. — 9. O razvoju navadne kuhinjske kera-
mike ter navedbe literature glej I. Miki Curk,
Arheol. vestnik 24 1973 (1975; 883 ss — 10. Z.
Subie, Inv. archael. Jugosl. 14. YU 135.