logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0
LETOPIS MATICE SLOVENSKE ZA LETO 1885. UREDIL PE. LEVEČ. ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA MATICA SLOVENSKA, 7 LJUBLJANI. NATISNILA „NARODNA TISKARNA". 1885. Ah VSEBINA. Na strani 1. Dr. J. Vošnjak: Socijalni problem in kmetski stan 2. t F''- Remec: Ženitovanjski običaji na Gorenjskem 3. T). M. Obalovič: Ženitovanjski običaji v tržaški okolici 4. J. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere. 8. 10. Ivan Vrliovec: Topografiški opis Ljubljane Ivan Tomšič: Znamenitosti v Tržiči na Gorenjskem iz fran coske dobe ....... Simon Rntar: Kakšno važnost imajo Pavla Dijakona knjige „De gestis Langobardorum" za starejšo zgodovino Slovencev ?......... Josip Apili: Žiga Herberstein....... Ivan Tomšič : Bibliografija slovenska..... Evgen Lali: Letopis Matice Slovenske: I. Matica Slovenska 1864—1874—1884 . II. Poročilo o delovanji „Matice Slovenske" v dobi od >/„ 1884—3»/n 1885 . III. Računsko poročilo ...... IV. Poročilo o knjižnici ...... V. Opravništvo „Matice Slovenske" za 1. 1885. VI. Imenik udov „Matice Slovenske" za 1. 1885. VII. Imenik društev, ki z „Matico Slovensko" zamenjujejo knjige...... VIII. Zaznamek književne zaloge „Matice Slovenske". IX. Naznanilo gg. poverjenikom in društvenikom. 1—93. 94—110. 110 — 116. 117—183. 184—270. 271—287. 288—331. 332—370. 371—391. 392—414. 415—429. 430—445. 446—455. 456—457. 458-492. 493. 494—495. 496. Socijalni problem in kmetski stan. Spisal dr. J. Vošnjak. I. Zemlja, delo in kapital. ^'Jffi^emlja, delo in kapital so troji faktorji za pridelovanje i^Jr%"novih dober. Zemlja daje človeku tiste snovi, iz katerih W6ustvarja z delom razne pridelke in kdor ne rabi vseh za vsakdanje potrebe, nabira si jih in postane kapitalist. Sčasoma pa si je kapital podjarmil zemljo in delo in se množil brez truda po storjenem delu druzih, ki morajo njemu izročiti bogate zaklade zemlje in dela, sami pa pogrešajo za življenje potrebnih sredstev. Delujoči stanovi: poljedelec ali kmet, obrtnik, rokodelec in prosti delavec postali so sužnji kapitalu in vse to pod praporom svobode in enakopravnosti vseh udov človeštva, pod praporom, s katerim liberalno-kapitalistična stranka oči slepi lehkoverni, nepremišljeni masi. Kmet, dasi oproščen od tlake in desetine, zagazil je skoro v še hujše robstvo, nego je bilo ono, v katerem je poprej zdihoval, ker je vsled dolgov le še na videz lastnik svoje zemlje. Poprej je bil kmet tako rekoč vezan z zemljiščem, s katerega ga tudi silni graščak ni lehko prognal. Zdaj pa ga sme vsak upnik tirati od hiše in zemlje, ako mu odpove posojilo in ga začne toževati. Zemlja je postala premično blago, s katerim se kupčuje kakor s kramarsko robo. Kmetije se razkosavajo, po parcelah prodavajo in čim dalje več je kmetskega proletarijata. Kapitalistična stranka pa vidi v tem, pred našimi očmi vršečem se polomu najimenitnejšega človeškega stanu le naravni prehod iz fevdalne v liberalno dobo, porod novoveških idej; nobeden porod pa se ne vrši brez bolečin. Vendar je kmet še v prijetnejšem položaji proti velikemu kapitalu, kakor delavski in obrtni stan, katera sta najprej okusila moč in neusmiljenost velikega kapitala, prvi popolnoma izročen njegovi oblasti, drugi le na videz neodvisen, v resnici pa vedno bolj izgublja svojo nekdanjo samostalnost in blagostanje ter se pogrezuje iz vrst samostalnih obrtnikov v maso prostih delavcev Oglejmo si tedaj natančneje gmotni položaj delavskega, obrt-nijskega in kmetskega stanu, da spoznamo veliko nevarnost sedanjih socijalnih razmer za človeško družbo, da poizvemo vzroke, kateri so zakrivili težavno stanje mase človeštva, in da potem prestopimo k imenitnemu vprašanju, ali in kako bi se dala zabraniti preteča socijalna kriza in po katerem potu rešiti socijalni problem. II. Delavski stan in kapital. Leta 1881. je sklenil državni zbor sklicati enketo, katera je imela preiskavati položaj fabriških delavcev. Vsled tega sklepa velik hrup v kapitalističnih krogih, češ, da se na tak način šču-jejo delavci proti gospodom. Enketa se je res zbrala in povabila delavce in fabrikante. Ne bodem se tukaj spuščal v posamične izpovedbe, le toliko omenjam, da se je slišala iz ust delavcev marsikatera ostra sodba o ravnanji fabrikantov z delavci. Fabrikantje nasproti so se izgovarjali s hudo konkurencijo, katera jih sili izčrpavati delavske moči, ker bi sicer ne mogli shajati mimo inozemskih, nemških, francoskih in angleških fabrik, ki imajo kapital bolj po ceni v rokah, kakor pri nas. Tega pa niso dostavili, da se ne zadovoljujejo z malim dobičkom, ampak iščejo po 10 do 20°/o letnega dobička, kar je konstatovano za fabrike, ki so last delniških društev. Te fabrike bi tedaj prav lehko nekaj svojega dobička dale delavcem, ko bi znana židovska lakomnost to dopuščala. Delavcem se tudi po dovršeni enketi in navzlic dobri volji državnega zbora dandanes nič bolje ne godi, kakor pred enketo. To potrjujejo poročila iz raznih fabriških krajev. Na primer tik Dunaja v Florisdorfu, kjer so se vršili znani zločini proti policijskim organom, je še dandanes taka beda med delavci, da se človek res čudi, kako je mogoče, da se ničesar ne stori proti takemu moraličnemu in fizičnemu propadu delajočega ljudstva. V Florisdorfu in okolici*) je bilo 1. 1879. štetih 10.086 moških in le 8703 ženskih. Ušolanih je v edino tamošnjo šolo 1367 otrok. Mej temi je 428 tacih, ki ne žive v navadnih rodbinskih razmerah, namreč 115 zakonskih brez očeta, 113 nezakonskih, katerih matere žive s katerim si bodi moškim, 58 nezakonskih, neligitimovanih, 38 zakonskih brez matere, 64 pri očrnili ali mačehah, 12 jih je popolnoma sirot, 28tim pa so roditelji ušli po svetu ali so zaprti. 130 otrok je v posebnem razredu (Trottelklasse), ker so duševno zaostali in moralično pokvarjeni. 300 otrok vzraste brez vsake hišne odgoje, ker staršev ves dan ni doma. Ni čuda, da se taki *) Florisdorf und Umgebung. Ein sociales Bild. Von R. Eichhorn, Cooperator. Natisneno' v Oest. Monatsschrift für christliche Social-Reform. 1884. September. otroci udajo beračenju, tatvini in sploh vsem slabim razvadam. Nedavno se je moralo petdeset deklet, vmes še za šolo godnih, izpustiti iz štirih fabrik in tudi nekaj fantičev zarad znane nalezljive bolezni, pa to se je zgodilo še le na uradni ukaz. Mnogi otroci zarad pomanjkanja obleke in obuvala zlasti po zimi in ob slabem vremenu ne morejo hoditi v šolo. Starši teh otrok so delavci v tamošnjih fabrikah severne železnice in neke delniške družbe. V teh fabrikah, v katerih se zde-lujejo hlaponi in vozovi, imajo navadno do 2000 delavcev; njih večina pa dela v akordu, to je, delo se jim plača po komadih. Taki zaslužijo na dan po 2 gld. in več, ako svoje moči od ranega jutra do pozne noči napenjajo, pa ne strpe dolgo tacega prena-penjanja, zato sami pravijo: „Akkordarbeit Mordarbeit." Drugi delavci zaslužijo po 1 gld. do 1 gld. 35 kr. na dan. Ob nedeljah niso prisiljeni k delu, toda kjer so židovski vodje, plačujejo nedeljsko delo nekoliko bolje, kakor delavniško, tako da delavce zvabijo, da tudi ob nedeljah delajo. S tem delavce odvračajo od božje službe in še bolj slabe njihov verski čut. V delavnici vagonov je židovski načelnik, inženir Feliks Reiffer, leta 1882. dal nalašč ob nedeljah delati, dasi so delavci mej tednom po 3 do 4 dni praznovali, seveda brez plače, ker ni bilo dovolj dela. Tako ravnanje le prejasno kaže, kam tira židovski kapitalizem. Še huje se godi delavcem v predilnici in tkalnici, kjer zdelujejo znano jutensko blago (Jute-Spinnerei). Delavk in delavcev je kacih osemsto. Poročevalec imenuje to fabriko „Züchterei von Unzucht und allerlei Krankheiten (besonders Tuberkulose)." Delavni čas je od 6 do 12 in od 1 do Va7. ure, pri mnogih pa tudi do 9. ure. K ponočnemu ali nedeljskemu delu se nikdo ne sili, pa kdor se ga brani, odpuščen je iz fabrike, naj strada in pogine. V predilnici delajo večinoma dekleta štirnajstih do sedemnajstih let in žene ter zaslužijo po 55 do 70 kr. na dan, toda le malo-kedaj za vse dneve v tednu in v popolnem znesku, ker se jim odteguje vsaka mala škodica na iglah. Ženske so vsled nedostatne hrane tako slabe, da navadno ali mrtve otroke rode ali pa tako oslabljene, da kmalu po porodu umrjö. In to je še sreča, da so rešeni počasne smrti za lakoto. Stanovanja, ako se smejo vsako-jake luknje, ki služijo v ta namen, tako imenovati, so natlačena s stanovalci, smrdljiva in nesnažna, postelje v njih druga nad drugo. Od 200 delavcev in delavk, katere poročevalec sam pozna, je k večemu kakih 10 še zdravega lica, vsi drugi bledi, bolehni. Fabrika pa nese na leto svojim delničarjem po 15°/0, katere morajo nesrečni delavci prislužiti s srčno svojo krvjo. Kdo se bo čudil o takih razmerah, da so delavci in delavke v moraličnem oziru silno pohujšani. Mnogo jih živi v divji družbi, kolikor časa se jim ljubi, potem pa si zopet izberö druge zveze. Pa celo pri oženjenih se prigodi, da zapuste žene moža ali nasprotno. Včasih vzame kak predrznež svojemu sodelavcu ženo kar po sili ali pa se zanjo ž njim pobota. In vse to se godi pred vrati naše metropole. Tu bi bilo obširno polje za nemški „Schulverein," rešiti otroke lastne krvi od propada in pogina. Tu naj napravlja otroške vrtove in preskrbuje naj te najrevnejše mej revnimi z najpotrebnejšo obleko in učili. Skoraj še huje, kakor tem fabriškim delavcem, godi se rudokopom. Ves dan pod zemljo, vidijo dnevno svetlobo in solnce le ob nedeljah in tudi ob nedeljah le popoludne, ker delajo navadno ves dopoldan. Plačo dobivajo po delu, kolikor namreč vsak izkoplje premoga. Znani dogodki v premogovih jamah na Ostrem blizu Hrastnika pričajo, da so delavske razmere težavne. Vodstvo, da si ohrani stalne delavce, rado vidi, da se delavci ženijo, kajti potem so bolj pohlevni in ne tako k štrajkom pripravljeni, kakor neoženjeni. Po tem načinu pa se delavski proletarijat še bolj množi in ker ostanejo taki delavci pristojni v svojo prejšnjo, navadno kako kmetsko občino, zadene pogostoma dotično občino nadloga, da mora skrbeti za ženo in otroke takih delavcev ali celo za delavca samega, kadar se vrne v starosti nezmožen za delo domov. In ko bi se taki oženjeni delavci vsaj bolje plačevali z ozirom na rodbino, katero imajo rediti! Pa to se ne zgodi, ampak plače se le znižavajo, ker lastniki dobro vedö, da se oženjeni nikamor ne more ganiti in da služijo rajši za najslabšo plačo, kakor da so brez dela. Torej ni čuda, da preklinjajo oženjeni delavci, kadar kopljejo premog v jamah, tistega, ki jim je dovolil ženiti se, in tistega, ki jih je poročal. Tako vsaj mi je pisal nedavno neki delavec iz treboveljskih premogokopov. No, delo pod zemljo že samo na sebi vpliva na dušno stanje in dela človeka bolj tužnega in melanholičnega. Od države nastavljeni obrtni nadzorniki imajo lepo nalogo, preiskavati položaj fabriških delavcev in paziti, da fabrikantje preveč ne izsesajo svojih delavcev, ampak ž njimi milostno in krščansko ravnajo. Pa kdo more pričakovati krščanstva od ljudij, kateri skušajo vse krščansko mišljenje s koreninami izpipati iz človeških src. Zato pa morajo država, vlada in zakonodajavni faktorji vmes poseči in s svojim zaščitom braniti slabe in revne delavce, da pod silo lakomnega egoizma ne poginejo ali zdivjajo in s svojimi grozovitimi čini ne osramote naše tako hvalisane kulture. III. Kapital in obrtni stan. Nič bolje, kakor delavcem, godilo se ni obrtnikom in samostalnim rokodelcem pod vladanjem plutokracije in kapitalističnih nazorov. Obrtni stan, o katerem se je še pred malo desetletji trdilo: „Handwerk hat einen goldenen Boden," propal je tako naglo in silno, da se začuđeno vprašamo mi starejši, ki smo ga videli in opazovali pred tridesetimi leti: Jeli mogoče, da se more vršiti v tako kratki dobi tako silna izprememba? Kdo je temu kriv? —- Stroji! glasi se kratki odgovor iz kapitalističnega tabora. Kar je poprej izdelala človeška roka, to zdaj stori stroj nagleje, točneje in ceneje. Res je, da je iznajdba strojev uničila nekaj rokodelskih obrtov, še več pa jih je pokvarila kapitalistična asocijacija, delniška družba, kateri se ni o pravem času nasproti postavila solidarnost obrtnikov. Izumitelji strojev, s katerimi se delo olajšava ter točneje in ceneje opravlja, bi tudi obrtnemu stanu ne bili tako silno škodili, ko ne bi se izumov bila polastila juridična oseba brez srca, hrepeneča le po najvećih dobičkih, sama mrtva in brezkrvna, pa krv sesajoča iz živih teles njej služečih nesrečnežev, prototip hladno računajoče samopašnosti — delniška družba. Nikdo ne more tajiti, da združene sile več opravijo, kakor vsaka sama zase. Pa velik je razloček, ako se združijo žive moči, več človeških oseb, k solidarnemu delu, ali pa ako se to zgodi le po manjših denarnih svotah, združenih v velike kapitale, kar je baš pri delniških družbah. Kadar se več oseb združi v skupno delovanje, store to, da se s skupnim delom lože prežive. Drug dražega poznajo in tudi občinstvo ve, s kom ima opraviti. Vse drugače pri delniški družbi. Mnogo malih denarnih zneskov po 100 do 1O00 gld. se zbere v veliko svoto, včasih po mnogo milijonov z očitnim namenom, da se kolikor mogoče visoko obrestujejo. Iz tega nastane divja konkurencija, brezobzirno tlačenje delavcev, preobilna produkcija in končno polom in kriza; spomnjajmo se le letošnje sladkorne in spiritne krize, bankinih polomov itd. Kapitalistična stranka sicer trdi, da so se le po delniških družbah vršila podjetja, katera bi se ne bila nikdar dognala po drugem potu, na primer mnoge železnice, stavbe itd. Temu pa se prav lehko ugovarja, da bi se bila resnično potrebna podjetja vršila tudi brez delniških družeb zlasti pri nas v Avstriji, kjer je morala pri takih železnicah, ki niso obetale dobička, država prevzeti poroštvo za vsaj 5 °/„ obresti in so se delniške družbe le zidanja takih železnic lotile, ki so obetale dobro obrestovanje in še pri teh so vedele si dobiti olajšav zastran davkov in pristojbin. Garantovane železnice bi tedaj država ravno tako lehko in še ceneje zidala, ko delniške družbe, ker bi se ne bile godile pri prodaji koncesij in dobivanji potrebnega denarja (Geldbeschaffung) take umazanosti, o kakeršnih se javno govori. Sploh, kar je občno koristnih naprav, šolskih stavb, vodovodov, dobrodelnih zavodov itd. morajo se preskrbovati na občne stroške, delniške družbe se le tam vtikajo, kjer upajo stržiti kakšen dobiček. Človeštvo bi torej prav lehko shajalo brez delniških družeb in z njihovo odpravo bila bi glavna žila podvezana rastoči sili kapitalizma. Delniške dražbe škodujejo še v drugem oziru, ker zapeljujejo ljudi, da svoj denar ulagajo v ta namen, da dobivajo od njega visoke obresti brez lastnega dela in truda, ker vabijo ljudstvo k igranju in slabe javno moralo. Kadar pride do poloma, res lehko-vernejši izgube svoj denar, pa se ob novi priliki le spet vsedejo na limanice. Zato bi se morali dati prav strogi zakoni o napravi in delovanji delniških družeb in zlasti zahtevati, da se vsaka delnica glasi na ime in da prevzamejo delničarji skupno poroštvo, kakor se'' to zahteva pri hranilnih in posojilnih zadrugah. Veliki kapital, bodi si da se je sestavil iz mnogo malih v delniški družbi, ali bil nakopičen v eni roki, je združen z novo izumljenimi stroji uničil marsikateri star obrt, tem lože, ker je tudi vso obrtno zakonodateljstvo vrtelo se okoli zlatega teleta kapitalistične stranke. Stari cehi so se odpravili in obrtna svoboda se je proglasila, pa obrtnikom se je vsled te neomejene svobode tako godilo, kakor kmetom, kateri so se oprostili od tlake in desetine, kar je zanje bila res velika sreča, pa oba: obrtnik in kmet, izročila sta se ladji brez krmila in kompasa, plovoči na širokem in viharnem morji svetovne konkurencije, in se zdaj borita proti potopu. Socijalna demokracija, katera je iz početka imela svoje privržence le med delavci, množi jih zdaj najbolj v obrtnem stanu, kar jasno kažejo številke pri državnih izborih na Nemškem. Ako se nič ne stori proti propadu kmetskega stanu, bode tudi on stopil v vrsto stranke, katera v svoji naj radikalnejši panogi ne pozna ne državnega reda, ne obitelji, ne naroda in ne vere. V srednjem veku do francoske prekucije so bila mesta s svojim pridnim, po privilegijah obvarovanim obrtnim in trgovskim stanom trdnjave meščanske svobode proti fevdalnim prenapetostim. Ponašala so se s svojim liberalizmom in s fanatičnim veseljem pozdravljala vsako tako zvano liberalno pridobitev ter sama najbolj pomagala, da so se kar čez noč odpravile vse ograje, ki so baje ovirale prosti razvoj vseh človeških sil in zadržavale vsak napredek. Svoboda, v politiškem in narodnem oziru dobro došla vsem narodom, raztegnila se je nepremišljeno tudi na gospodarsko polje. Manchesterske teorije proste trgovine brez carine, slobodnega obrtstva brez dokaza sposobnosti za obrt, prostega lihvarstva (oderuštva) so kmalu pod-kopale obstanek neštevilnim poprej vsaj pošteno shajajočim obrtnim iu trgovinskim rodbinam, tako da nahajamo zdaj v mestih mnogoštevilne nad glavo zadolžene obrtnike in nekoliko bogatašev. Kapital se zlasti v velicih mestih vtdno bolj kopiči v malo rokah in sicer židovskih. Pa še le v najnovejšem času začelo se je svitati v glavah tistih, ki so ob vsaki priliki trobili v rog listov, priznanih organov d' alliance israelite, zdaj še le spoznavajo, da so kostanj iz žarjavice vlekli le za — zidove. Pa kaj pomaga spoznanje, ko je že prepozno! Židovski rod, kije že po starem zakonu rajši plesal okoli zlatega teleta, kakor molil pravega Boga in kateremu je prirojena lastnost barantanja in strast lakomnosti, našel je zlasti v Avstriji pripravna tla za naglo obogatenje brez dela in nevarnosti. Ustanovil si je banke z velikanskimi kapitali, da gospoduje na gmotnem polji in z mnogimi časniki pa je vplival na duhove. Nikdar se besedi: svoboda in napredek, nista tako zlorabili, kakor od plačanih časnikarskih pisačev tega židovskega časopisja. Trgovsko-obrtni stan v mestih pa je nosil svoj denar, dokler ga je še kaj imel, v te banke in s svojimi naročili podpiral kapitalistične liste in ni čutil vrvi, katera se mu je začela ovijati okoli vratu, dokler mu ni sape zmanjkovalo. Premeteni so pa res ti Židovi, kadar jim gre za dobiček in za povekšanje svoje moči. Izmed mnogih naj navedem samo eden slučaj v dokaz njihovega rovarskega in brezvestnega delovanja. Ko so leta 1870. krojaški pomagači na Dunaji od svojih mojstrov zahtevali boljšo plačo in od socijalnih demokratov nahujskani končno ustavili delo, podpirali so zaslepljene delavce v tem početji najbolj konfekcijonarji, to je, prodajalci zdelanih oblek. Kazali so silno pomilovanje do nesrečnih, od mojstrov zatiranih pomagačev in ko so ti res štrajkati začeli, darovali so radodarno v podporo delo ustavivšim pomagačem razmerno velike doneske, na primer znani Jakob Rothberger 1000 gld., Adolf Welisch 500 gld., drugi Židovi po 300, 200 in 100 gld. itd. *) Socijalni demokrati so kar strmeli in imeli Židove za svoje najboljše prijatelje. Konfekcijonarji pa so stvar tako uravnali, da se je strajk pričel ravno ob času, ko se najbolj kupuje obleka. Mojstri brez pomagačev niso mogli zvrševati svojih naročil, ljudje so bili torej prisiljeni se z obleko preskrbeti pri konfekcijonarjih, kateri so prodali vso svojo zaležano zalogo za dober denar tako, da so se jim doneski za strajk desetkrat povrnili. Pa s tem še ni bila končana ta čudna tragikomedija. Na stotine krojaških rodbin je bilo uničenih in pomagači, kaj so dosegli? Ker jim mojstri niso mogli dati več dela, šli so h konfek-cijonarjem v dobri nađi, da jih bodo, ker se jih tako milosrčno mej štrajkom podpirali, z delom preskrbovali. Konfekcijonarji so bili v to precej pripravljeni, toda dejali so, da jih zdaj, ko je čas za kupčijo z obleko pri kraji, ne morejo tako dobro plačevati, in odšle so cene napravljali za delo konfekcijonarji, seveda tako, da so ubogi krojači, ki morajo za nje delati, pravi trpini. Pavno tako se je godilo s slovečo dunajsko jantarsko industrijo, kakor hitro so se začeli vmes vtikati židovski mešetarji *) „Die materielle Lage d s Arbeiterstanđes in Oesterreich" v Oesterr. Monatschrift, 1884. (Zwischenhändler). Sprejemali so fino blago od fabrikantov, mešali ga s slabejšim in za dobro prodavali. Pa ne še dovolj, polastili so se tudi kupčije z jantarom tako, da so fabrikantje morali od njih jantar jemati, nasproti pa so bili zclelovatelji obvezani le njim zopet oddajati svoje zdelke; torej gre ves dobiček v žep židovskih barantačev, zdelovatelji pa se morejo pri najmarljivej-šem delu komaj preživiti. Našteti bi se dala še cela vrsta obrtnij, katere so poprej pošteno redile svoje ljudi, ki si zdaj pri njih še suhega kruha ne zaslužijo. Zato se ni čuditi, da dobiva antisemitizem vedno več privržencev v obrtnem stanu, kajti ta je poleg delavskega najsilneje zadet od te moderne šibe božje. V naši domovini se dozdaj, hvala Bogu, židovstva še ni toliko zatrosilo, da bi se čutile njegove praktike. Pa tu in tam, zlasti na Štajerskem, so se že naselili in kjer je eden, tam se jih zaplodi kmalu več. Kajti znana je židovska plodovitost, ker se že v mladih letih ženijo in žele imeti veliko otrok. Kaj imamo pričakovati od tega človeškega plemena, kateri se z nobenim dragim ne pomeša, da bi potem ne izgubil svojih slabih lastnostij, nam kaže vsaka stran zgodovine. Nikdar nasičena lakomnost in neugasljivo sovraštvo proti vsemu, kar je krščanskega, vije se kakor rudeča nit skozi vse židovsko delovanje. Svoje lakomnosti Žid ne more zatajiti, tem bolj pa ve skrivati svojo srditost do kristijanov. Le kedar se jih poloti kaka strast, izbruhnejo iz sebe besede, pričujoče o tistem smrtnem sovraštvu, katero je pribilo na križ Kristusa in bi križalo še danes vse kristijane, ko bi imelo dovolj moči. Ko so leta 1882. na Hrvatskem kmetje v nekaterih krajih blizu štajerske meje udarili na židove, se je tudi na slovenskem Štajerskem tam, kjer so se naselili židovje, nekak nemir prikazal med ljudstvom in v župniji sv. Barbare v Halozah prišlo je do izgredov. Po noči se je zbralo ljudstvo in napalo je hram tamošnjega židovskega barantača. Zandarmi in vojaki so morali priti na obrambo; prijeli so več izgrednikov ter jih odgnali v zapor. Tedaj je kričala Židovka, žena zadetega barantača: „Ce bom še tri leta tukaj, orala bom s kristjani in ne z voli." In v svoji besnosti je plunila v obraz uklenjenim kristjanom. Tacih besed si je treba zapomniti, kajti iz njih lehko sodimo, kaj si domišlju-jejo židovi in kako se nam bo godilo, če se ne postavi jez proti narastajoči njih sili. V plug nas seveda ne bodo upregli, pa ukle-nili nas bodo v verige svojega kapitalizma, kakor so to že dosegli pri delavcih in mnogih obrtnikih, zlasti na Ogerskem in Hrvatskem, deloma pa tudi v Avstriji in Nemčiji. Obrtni stan je v sedanji kapitalistični dobi zabredel v take zadrege, da se ne bode mogel več povzdigniti do prejšnje veljave in starega blagostanja, pa vsaj toliko se da doseči, da se ohrani, kar je še samostalnega obrtnega stanu in da se mu olajša obstanek. Človeška družba mora želeti in vse storiti, da se ne uniči srednji stan. Drugačnega mišljenja so socijalni demokratje, katerim je prav povšeči, da tudi obrtni stan propada in množi število njihovih privržencev. Zato jim ni mari takih naredeb, ki bi bile v podporo in povzdigo obrtnega stanu, češ, da se s tem le slepijo obrtniki, a pomagati v resnici se jim ne cid drugače, nego po zvršenji socijalnega programa. „Obrtni krogi, rekel je znani socijalni demokrat Bebel v nemškem parlamentu, „čute leto za letom živahneje, da morajo propasti vsi tisti, ki niso v stanu delati z moderno fabrikacijo, razdelitvijo dela, sploh z vsemi prednostimi, katere ima velika produkcija, ker jim ni mogoče zdržati konkurencije in ker za svoje zdelke ne dobivajo toliko, kolikor bi morali zahtevati po rabi moči, časa in stroškov. Tudi obligatorični cehi ne bodo nič pomagali, akopram si obrtniki sami od te naprave vse obetajo. Kmalu se bodo prepričali, da tudi po tem potu ni zboljšanja pričakovati in bodo izprevideli, da mora priti za tem razvojem soci-jalistična doba." Kdor tako pesimistično sodi, da se mu nemogoče zdi pomagati obrtnemu stanu iz sedanjega opasnega položaja, ta bo roke križem držal in čakal, kaj bo nastalo iz te kolobocije. Komur pa je mari, da se ustavi preteča socijalna kriza, trudil se bode najti potov in sredstev, da pridnemu in delavnemu obrtniku omogoči samostalni obstanek. Da pa se to zgodi, treba je pred vsem odstraniti sedanji kapitalistični gospodarski sistem, na njega mesto pa se morajo postaviti zopet načela krščanstva, katera so že enkrat človeštvo prerodila, ko se je bil ravno tako, kakor dandanes boj vsakega proti vsakemu in je na mesto požrtvovalnega človekoljubja stopila brezobzirna samopašnost in najnesramnejša razuzdanost. IV. Kapital in kmetski stan. Ali res kmetski stan propada? Marsikomu se bo čudno zdelo tako vprašanje, kajti o tem, da kmetski stan propada, vendar nikdo ne dvoji, a stvar ni tako dognana, kakor se kaže. Kapitalistična stranka nikakor ne priznava, da se kmetskemu stanu res godi posebno slabo. Glavni organ te stranke*) je še nedavno očital agrarnim zastopnikom, da nalašč pretiravajo in da se kmetje mej vsemi stanovi razmerno najbolje počutijo. Številke o narastajočih hipotečnih dolgovih le dokazujejo, da imajo zemljišča večjo vrednost in če se proda tu in tam kaka kmetija po dražbi, kriv je temu posestnik sam, ker ali ni delaven in varčen ali pa zanemarjen v pouku in nezmožen za svetovno konkurencijo. Trn v peti so mu take na- *) N. Fr. Presse, 1884, Dezember. ređbe, s katerimi bi se vezala zemlja (kmetski domovi) ali omejila popolna svoboda v zadolžeuji in prodavanji zemljišč. S tem se bo kmetu še bolj odtegnil kredit in ne bo imel sredstev v poboljšanje svojega gospodarstva, za nove kmetijske stroje itd. Ako se mu zagotovi posed, odpadla bo zanj potreba napenjati vse moči v boji za obstanek, kateri vzbuja vsako osebo, da razvija svoje duševne in telesne sile. Sploh pa je, tako končuje kapitalistični organ svoje modrovanje, pravi humbug govoriti o propadu kmetskega stanu, kateri se vsaj v večini prav lehko in dobro preživlja. Tem zastopnikom kapitalizma, kateri se o vsaki priliki sklicujejo na statistične podatke, nič ne veljajo številke, kadar se ne strinjajo z njihovimi trditvami. Leta 1858. znašali so bipotečni dolgovi na vseh posestvih Avstrije (brez Ogerskega) 1.0G8,981,032 goldinarjev. Koliko od teh je zadelo kmetsko posest, ni ločeno. Leta 1881. pa je bilo vknjiženih 3.062 milijonov gold., tedaj trikrat toliko, kakor leta 1858. in od teh na kmetskih posestvih 1.945 milijonov, tedaj le na teh blizu dvakrat toliko, kakor pred 25 leti na vsem posestvu. Da so pa rastoči dolgovi dokaz propadanja gospodarstva, tega menda tudi kapitalistični modrijani ne bodo tajili. Nadalje je bilo od leta 1875—1880. več kmetij po dražbi prodanih, kakor poprej v dvajsetih letih. Koliko jih pa le na eni niti še visi, dokler upniki ne pritisnejo in koliko jih je že brez gozda in živine, o tem ni številk, pa vsak, kdor se je le malo oziral po kmetskih seliščih, videl je gozde izsekane in mnogo zanemarjenih kmetij brez živine. In — ali je to dokaz dobrega življenja na kmetih, da silijo delavni možje s kmetov v mesta in fabrike? da se rajše podajo v rudokope pod zemljo, kakor da bi zemljo obdelavali? da se izseljujejo v Ameriko in drugam, kar le stori človek, ki je o vsem obupal v svoji domovini? da je dosti malih kmetij, kjer uživajo le malokedaj kruh, meso kvečemu na velike praznike, včasih pa še nimajo za sol? da mnogo otrok ne more v šolo, ker nemajo obleke? da se širi žganje, ta nesrečna pijača revnih? Toda dokazov za silni propad kmetskega stanu je toliko, da jih vidi in čuti vsak, komur je mari resnice in kdor jih hoče videti. Na Kranjskem je 1. 1883. deželni zbor sklenil, natančno preiskovati materijalno stanje kmetskega stanu, kar se je zgodilo leta 1884. Deželni odbor se je v ta namen obrnil do vseh župnijskih uradov, potem do okrajnih sodišč in okrajnih glavarstev z vprašanji, katerih prvo se je glasilo: „Ali je kmetski stan v poslednjih desetih letih propadal tako, da imajo zdaj kmetje več dolgov, a menj živine, menj lesa v gozdih itd. ? Ali pa so materijalne razmere na kmetih enake ostale, ali se zboljšale?" Na to vprašanje je odgovorilo 180 župnijskih uradov, vsa okrajna glavarstva in razven dveh vsa sodišča. Le iz 30 župnij, večinoma v ljubljanski okolici in na Gorenjskem se je poročalo, da so razmere blizu enake ostale, toda tudi tu so narastli dolgovi, posekali in uničili so se gozdi in zlasti žganjepivstvo se je strašno širilo. V vsi drugi deželi pa je kmetstvo tako propadalo, da so se poročila prav obupno glasila. V dokaz le nekaj izrekov iz raznih okrajev: *) „Propad vedno večji, dolgovi strašno narastaj o, živine vedno menj, s hlevov se stanovanja za ljudi napravljajo (Preserje). — Kmetski stan je močno propadal, le malo kmetij je brez dolga (Preddvor). — Propad je tak, da se mnogokrat sliši govoriti: bolj slabo že ne more biti (Godovič). — Propad je velikansk. Dolgovi presezajo večkrat _ vrednost posestva. Gotovo je nad četrti del posestnikov, ki nimajo nikakšne ne le uprežne živine, ampak niti ovac ali koze pri hiši. Les po logi je bil že prejšnja leta posekan in odprodan (Košana). — Nahajajo se premnogi gospodarji, ki so siljeni, le z mršavo kravico odpeljavati na zemljišča in pridelke domu pripeljavati. Za gruntno delo morajo najemati uprežno živino. Pičli gnoj, ki se še dobiva, se prodaja. Prašiči se prodavajo, družine uživajo leto in dan premalo zabeljene jedi (Vipava). — Kmetstvo je v najslabšem stanu. Gospodarji preseljujejo se v Ameriko. Le v zadnjih dveh letih je 2000 Belokranjcev odplulo čez morje. Zemljišča se pod ceno prodavajov, večjidel jih kupujejo upniki sami in prilično jih razkosavajo (Črnomelj). — Kmet ima pri vsem svojem trudu le slabo hrano in vmes tudi strada, ima slabo obleko, da po zimi silno prezeba, posteljne oprave pa manjka skoraj pri vsaki hiši (Šmihel). — Skoraj polovica kmetov nima svoje, ampak le rejno živino (Hinje). — Večinoma gre vse tukaj nazaj, samo ljudstvo se dobro množi. Novih koč je obilno in to je kmetu v veliko škodo (Cerklje na Dolenjskem). — Veliko hiš je, ki celo leto kruha ne pečejo. Govejo živino imajo mnogi le v „činžih". Na majhne parcele njiv ali kolosekov stavijo nove hišice, da se nezmerno množijo družine, ki nimajo od česa živeti (Smarjeta)." In enako žalostno se glase tudi druga poročila. Propad je povsod očividen. Za druge slovenske pokrajine ni takih oficijalnih poročil, pa znano je, da se kmetom godi povsod enako težavno. Na Štajerskem se je po nepremišljenem postopanji cenilnih komisij gruntni davek v mnogih krajih silno povekšal, kar tem huje zadeva gruntne posestnike, čim večje so priklade. Od leta 1878. do 1880. je bilo po eksekutivni dražbi prodanih kmetij: v ptujskem okraji 232, v mariborskem 328, v šentlenarskem 162, v marenber-škem 173, v celjskem 151 in v kozjinskem 107. Torej je le v teh šestih okrajih v v kratki dobi treh let bilo uničenih 1153 kmetskih rodbin. Se le v poslednjem času so eksekutivne dražbe *) Glej: Poročilo deželnega odbora kranjskega glede agrarnih razmer na Kranjskem. Ljubljana 1884. 61 str. in šest prilog. redkejše postajale, odkar so se ustanovljale posojilnice, pri katerih nahajajo kmetje podporo in pomoč, da se morajo rešiti. Strašna revščina na kmetih je po Istri. Zemljišča so razdejana na drobne kose ali pa so prešla v last veleposestnikom, katerim zdaj kot koloni služijo prejšnji lastniki. Kar je še kmetov, zadolženi so nad glavo, in kar pridelajo, oddajati morajo upniku, kateri s tem pokrije obresti, dolg pa ostane in se še množi. Tudi na Goriškem je zemlja že prav po italijanskem načinu celo v planinskih krajih razkosana in ko bi kmetsko ljudstvo ne bilo tako delavno, zmerno in štedljivo, ne bi moglo shajati. Da se pa nahaja kmetski stan ne samo pri nas Slovencih, ampak sploh v Evropi v hudih stiskah in da povsod premišljujejo, kako bi se dalo pomagati, da kmetje popolnoma ne obubožajo, opisal sem natančneje v lanskem „Letopisu SI. Matice". Dokazano je tedaj, da kmetki stan v novejšem času silno propada, da je mnogo kmetskih rodbin prišlo ob svojo domačijo, še več pa jih je, ki so le še gospodarji, ker upniku ni na tem, da bi jih spravil od grunta. Torej prestopimo do druzega vprašanja: V. Zakaj propada kmetski stan? Kratek odgovor bi bil, da zato, ker ima več stroškov, nego dohodkov; vsako gospodarstvo pa, v katerem stroški presezajo dohodke, gre rakovo pot. Primanjkljaj se mora poravnati iz premoženja ali naravnost s tem, da se primerni del premoženja porabi ali potom posojila. Pri kmetu, čegar gospodarstvo ni v ravnotežji, godi se oboje; od premoženja se jemlje in prodava, zraven pa se še delajo dolgovi. V takem nesrečnem gospodarstvu odda in proda se najprej premičnega blaga, kolikor ga je bilo preobilno, potem že tudi za gospodarstvo potrebne reči: živina, gnoj; vmes se gozd izsekava in ker je premično blago pošlo, prodavati se začne nepremično, parcele od grunta, zraven pa se najema še denar. Iz početka le mali zneski z obečanjem in v nadi, da se dolg kmalu vrne, potem večji zneski, za katere se zemljišče zastavi. Ko se je to zgodilo, pa je navadno tudi že s kreditom pri kraji. Dohodki vsled slabega gospodarstva so se še bolj skrčili, stroški pa po obrestih pomnožili. V pokrivanje obresti treba denarja iskati, kjer se dobi pod vsakimi pogoji, toda že se oglašajo upniki in poslednji del tragedije se začne: izterjavanje dolgov po sodišči, dražba premičnega blaga in končno nepremičnega, vse kmetije. Da po tem potu propadajo poprej dobre kmetije, vsi vemo in vidimo. Odkod pa letni primanjkljaj, vsled katerega se neizogibno vrši propad? Točni odgovor na to vprašanje bi nam tudi pojasnil, ali, in kako bi se dali stroški z dohodki spraviti v ravnotežje. Vedeti bi se torej moralo natančno za vse stroške in vse prihodke, to je za budget kmetskega gospodarstva. A tak budget sestaviti za kmetsko gospodarstvo po narodno-gospodarskih načelih in po terjatvah knjigovodstva, je jako težavno in zahteva toliko teoretiške znanosti, združene z lastnim zemljedelstvom, da se v praksi skoraj ne da izpeljati. Kmetsko gospodarstvo je v ekonomnem oziru silno zapleteno, tako da še strokovnjaku včasih dela preglavico, razvrstiti dohodke in stroške v različne račune ter iz teh sestaviti bilancijo. Od kmeta se kaj takega ne more zahtevati in ne da pričakovati. Bilancija najmanjše kmetije je bolj zapletena, kakor vsakega obrtnika ali trgovca, da ne govorim o letnih računih in bilancijah denarnih zavodov, pri katerih so zdavnaj gotovi računi. Kar je v gotovem denarji prometa v kmetskem gospodarstvu, neznatno je mimo druzega porabljenega blaga in storjenega dela, na kar se mora ozirati račun, oziroma bilancija. Ločiti bi se morala vsaka panoga gospodarstva ter za vsako poseben račun voditi, da bi se končno vedelo, pri kateri je izguba, pri kateri dobiček. Pa taka ločitev se dejanski ne da tako lehko zvršiti. Pri vcenitvi zemljišč zastran odmerjenja novega gruntnega davka se je to res storilo in so komisije po predpisanih obrazcih sestavljale take bilancije za vsako kulturo posebe, pa vse to po neki povprečni cenitvi z ozirom na poteklo desetletno dobo. Dobljene številke so tedaj teoretične in da so v mnogih krajih zlasti na Štajerskem napačne, dokazuje enoglasna, in sicer opravičena pritožba o previsokem zemljiškem davku, oziroma previsoki vcenitvi čistega prinosa. Ako si ogledamo stroške, imamo v prvi vrsti plačila v gotovini za davek s prikladami, za blago v štacunah bodi si za stvari v gospodarstvu potrebne, za živež (sol, žito), za obleko, za svečavo, dalje za šolske, cerkvene potrebe, za posle in delavce, za kulturne namene (časnike, knjige), za zabavo (tobak, krčmo), za milodare itd. Temu se mora došteti, kar se použije iz domačega pridelka; delo v hiši in na gruntu, kolikor bi veljalo, ko bi se za vso delo najeli plačani delavci; v domači sobi zdelana obleka; naturalna dela za občino, ceste, javne stavbe itd. Tudi dohodki so jako različni, namreč zraven gotovih še vrednost raznih pridelkov. Pri sestavljanji bilancije je treba še odpisati primerni znesek pri inventaru in poslopjih z ozirom na obrabljenje, na drugi strani pa prišteti storjene melioracije. Tacega natančnega računa o kakem kmetskem gospodarstvu dozdaj še nisem v roke dobil, ker celo omikani lastniki zemljišč, na primer duhovniki, doktorji itd. kvečemu zapisujejo stroške in dohodke, ne da bi kedaj kako bilancijo sestavili. Da je gospodarstvo pasivno, čutijo le iz tega, ker morajo vsako leto doplačati iz druzih prihodkov. Pri kmetu pa se kaže primankljaj v poje- majočem inventaru, v izginjajočem gozdu, v parcelah prodanih od posestva in v narastajočih dolgovih. Ker tedaj ni take bilancije, iz katere bi se dalo sistematično do številke dokazati, kateri del kmetskega gospodarstva je pasiven, odkod letni primanjkljaj in vsled tega hiranje in propadanje vsega kmetskega stanu, govoril bodem o raznih uzrokih, ki so baje krivi, da propada kmetski stan; iz tega se bo videlo, da je mnogo različnih faktorjev, katerih končni produkt je propad kmetije. 1. Dolgovi. Dolgovi so prav za prav že nasledek slabega ali nesrečnega gospodarstva in dokaz primanjkljaja v gospodarstvu, toda le tam, kjer je sedanji lastnik dobil kmetijo v roke brez dolgov. Koliko pa je takih srečnih lastnikov in koliko je kmetij s čistimi zemljiškimi knjigami? Ogromne številke vknjiženih dolgov nam kažejo, da so že skoraj vsi kmetski posestniki nad glavo zadolženi. In če so iz početka dolgovi bili nasledek primankljaja v letnem računu, so zdaj glavni vzrok propadanja kmetskega stanu. Kajti za poravnanje obresti treba je gotovega denarja in ravno tega dobiti je kmetu najteže. Zato se kaže povsod, kjer se govori ali piše o bedah in stiskah kmetskega stanu, na dolgove kakor izvor vse nesreče in terja se nova zemljiška odveza od dolgov, podobna prvi 1. 1850., s katero se je kmet oprostil tlake in desetine. No, dolgovi sami na sebi bi ne uničili dolžnikov, ko bi ne morali plačevati zanje več ali menj obresti. In tu se mi zdi umestno, da spregovorim nekoliko besed ob obres t o van j i sploh in o visokosti obresti posebe. Menda izvzimši gg. duhovnike in pravnike le malokdo ve, da je kristjanu sploh prepovedano zahtevati in jemati obresti od denarnih posojil.*) V predkrščanski dobi jemale so se obresti, pa že pri kulturnik narodih, pri indijskem, grškem in rimskem nahajajo se izreki imenitnih mož proti obrestovanju in naredbe proti previsokim obrestim. Indijski zakonik Manujev prepoveduje zahtevati obresti od obresti in sploh vsako daljno obrestovanje, če znašajo plačane obresti toliko kolikor ves dolžni znesek. Le ljudje nižje vrste so smeli jemati po 5°/„, višjega stanu vselej menj in brahmani (duhovniki) le po 2%. Po rimskem zakonu bilo je senatorjem prepovedano jemati obresti. Po Ciceronovem izreku je vsako obrestovanje proti naravnemu pravu in Titus Livius pripoveduje, da so Eimljani vedno zaničevali in črtili take ljudi, ki so jemali obresti. *) Gl. Zins und Wucher von Fhr. v. Vogelsang v. Oest. Monatschrift 1884. — Der Wucher und sein Recht. Ein Beitrag zum wirtschaftlichen und rechtlichen Leben unserer Zeit von Prof. Dr. Lor. v. Stein. Wien 1880. Slavni grški modrijan Aristoteles obsoja obrestna posojila in lihvarstva, ker se s tem dela pridobitek neposredno iz denarja samega in ne iz tega, za kar se je izumil denar: kajti denar je le prišel v rabo, da se olajša menjava, obresti pa množe denar samo na sebi. Iz starega zakona vemo, da Židovi niso smeli jemati obresti od svojih rojakov, druge narode pa so smeli odirati, kolikor jim je bilo ljubo in mogoče in to še danes delajo, le da v svoji lakomnosti tudi lastnim rojakom ne prizanašajo. Prepoved obresti jemati prešla je iz starega v novi zakon, le da se ni omejila samo na rojake, ampak raztegnila na vse človeštvo, ker je bilo krščanstvo vsem namenjeno. Prvi kristjani so se te prepovedi strogo držali in že najstarejši cerkveni učeniki so jo odločno zagovarjali. Nicejski koncil pretil je duhovnikom, ki bi se proti tej prepovedi zagrešili, z najhujšimi kaznimi in leta 443. je papež Leo tudi glede posvetnih ljudij izrekel, da je obres to vanje „dam-nibilis". Isti nazori so vladali v vzhodni grški cerkvi. Car Basilij Makedonski je 1. 867. duhovensko prepoved jemati obresti sprejel v posvetni zakon, pa ta določba veljala je le od 1. 867. do 888. Njegov sin Leo jo je razveljavil, češ, da se „vsled človeške zlobe in izprijenosti ne da vzdržati". In veljavo je zopet zadobil Justi-nijanov zakon, po katerem je smelo plemstvo jemati po 4J/0, drugi ljudje pa po 6°/0 obresti. Na zahodu pa se je cerkvenih določeb sčasoma poprijela posvetna oblast. Karol Veliki je 1. 789. ahenski sinodi predložil zakon v tem smislu. Druga lateranska sinoda pa je 1. 1139. določila, da je obresti jemati pregrešno in da se človek, ki je zahteval obresti, ne sme pokopati po cerkvenih obredih, ako se pred smrtjo ne spokori. Proti lihvarstvu pisal je posebno sv. Tomaž Akvinski. Ko so očetje Frančiškovci v 15. stoletji v nekaterih italijanskih mestih ustanovili zastavljalnice in dajali mala posojila proti nizkim obrestim, se jim je to močno jemalo v zlo. Posojevalci se pa niso dali odvrniti, da ne bi zahtevali obresti, le ne pod tem imenom, ampak pod drugo obliko, kar lihvarji tudi še dandanes znajo, da se odtegnejo kazni za oderuštvo. Cerkev sama pa ni odločno postopala ter je zatisnila oči, ker je sprevidela, da se nič ne da opraviti proti vseobči ukoreninjeni navadi, zlasti ko so protestantovske dežele odpravljale dotične stare prepovedi in je bilo 1. 1654. po državnem zakonu dovoljenih 5°/0 obresti. Vendar je še papež Benedikt XIV. v buli: „Via per veni t" vsem kristjanom na novo prepovedal obresti zahtevati od posojenega denarja iz naslova, da se je dalo posojilo; priznal pa je, da se iz gotovih vnanjih uzrokov sme zahtevati kako povračilo. Na Francoskem se je obrestna prepoved odpravila še Je 1. 1789. po sklepu Assemblee Constituante. Iz vsega tega vidimo, da je obrestno vprašanje tako staro, kakor človeštvo, da so stari narodi večkrat spoznali potrebo, določiti, koliko se sme jemati obresti, krščanstvo pa se je iz prvega početka izreklo proti obrestim in je še do novejšega časa stalo na tem stališči, dasi z ozirom na gospodarske razmere le še bolj v teoriji. *) Še na katoliškem shodu v Ambergu na Bavarskem 1. 1884. seje med drugim sklenilo, da so sicer veljavne določbe kanonskega prava in katoliške moralne teologije, po katerih posojilo samo na sebi ne daje pravice do obresti, da pa utegnejo vnanje okolščine take biti, da je opravičeno jemati obresti. Take okoliščine so: škoda, katero ima posojevalec, dobiček, kateri mu uide in nevarnost za posojeni denar. Iz teh treh naslovov: damnum emergens, lucrum cessans in periculum sortis so tudi že kazuvisti zagovarjali obresti. Krščansko-cerkveno pravo je torej zabranjevalo obresti od denarnih posojil, naravno pravo jih tudi ne priznava, zakonodajalci pa so bili v tem vprašanji vedno prav različnega mnenja. Včasih so prepovedali vse obresti, ker je vsako obrestovanje lihvarstvo, potem so zopet dovolili, naj vsak jemlje obresti, kolikor hoče in kmalu na to so zopet strogo prepovedali, jemati višje obresti od dovoljenih, na primer 5 ali 6"/„. Kapitalisti so vselej zagovarjali obrestno svobodo, a kadar so jo dosegli, niso se je dolgo veselili, ker so se kmalu prikazali slabi in nevarni nasledki lihvarstva in se je odirano ljudstvo vzdignilo proti oderuhom, ako niso oblasti o pravem času zopet stavile jezov lihvarstvu. Pa tudi iz gospodarskega in socijalnega stališča se da veliko tehtnega ugovarjati proti obrestim. Kakor že povedano, sklicuje se lehko posojevalec na tri razloge, zakaj da zahteva obresti, zlasti na to, da bi mu sicer mogel tisti denar nositi dobiček po kakem drugem potu, v trgovini, obrti itd. Toda tak izgovor je prazen za tistega posojevalca, kateri se le s posojevanjem denarja peča ali kateri se le živi od obresti. Prvi je lihvar, drugi je trot človeške družbe. Iz denarja neposredno dobivati več denarja brez dela, ne ujema se z gospodarskimi načeli, po katerih le delo ustvarja vrednosti. Pa ne le, da se za človeško družbo izgubi delo tistega, ki se le od obresti živi, imajo drugi podvojeno delo, da poleg sebe še njega rede in to so tisti, kateri morajo plačevati obresti ali naravnost posojevalcu ali posrednje z davkom za plačevanje obrestij od državnih dolgov. *) Učeni p. A. Lemkuhl S. J. pa v razpravi: Deutung oder Missdeu-tung der kirchlichen Vorschriften über Zins und Wucher. (Stimmen aus Maria Laach. Katol. Blätter. 1885. I. Heft) trdi, da je cerkev vsigdar dovoljevala iz nekaterih naslovov jemati obresti, seveda le nizke . Celo v omenjeni buli Benedikta XIV. „Via pervenit", je izrečeno, da se smejo obresti zahtevati od posojila ako so veljavni naslovi, namreč ko bi posojevalec inače svoj denar rabil za dovoljena trgovska podjetja. Še bolj obsojevati pa se morajo obresti s soeijahiega stališča, kajti iz obresti se je rodil kapitalizem in ž njim vsi hudi nasledki njegovi, ki so kvar človeški družbi: nakopičevanje kapitala v malo rokah in milijoni delujočih in stradajočih trpinov, po besedah našega pesnika: „Jokajo se milijoni, Da se eden veseli". In za narastajoči kapital ni nobene meje, ker ga obresti množe in si je, da se mu vse delo, nevarnost in skrb odvzame, ustanovil denarne zavode: banke, hranilnice itd. Ni mu treba se neposredno ukvarjati s posameznim revnim dolžnikom. Hranilna knjižica, hipotečno pismo, državna obligacija, delnica so pripravna sredstva za pomnoževanje kapitala, a so nastale le iz načela obrestovanja. Delavec mora delati, da se poobrestuje v podjetji naloženi kapital, a on sam nikakor ni deležen dobička, dasi lastnik od dobljenega dobička le mali del použije za svoje potrebe, večjidel pa spet priloži kapitalu. Obrtnik, kateri je prisiljen izposojevati si tuj denar, mora ne le toliko zaslužiti, da preživi sebe in svojo rodbino, ampak toliko več, kolikor znašajo obresti za posojilo. To je le mogoče, ako svoje sile napenja nad navadno mero, ali da pri blagu in delu s slabejšo kvaliteto skuša poravnati višji strošek za obresti. Ravno tako pri trgovci, kateri se da po vrhu še lehko zapeljati v špekulacije, ki niso v razmeri z njegovim premoženjem. Sploh moramo v tem, da kapital išče prav visokih obresti, iskati glavni vir tisti divji konkurenciji, katera uničuje pošteno obrt in zdravo trgovino. Kdor najame obrestno posojilo, stori to, nadejaj oč se, da ne bo le poravnal obresti z dobičkom od tega denarja, ampak si pridobil tudi za sebe primeren dobiček, vsaj toliko, kolikor plačuje posojevalcu Torej mu je vsako sredstvo dobro in ker se taki prinosi ne dado po poštenem poti dobiti, zaide dolžnik na stranske, nepoštene. Izposojeni denar sploh nima nobenega teka in zapeljuje k nekaki lehkomiselnosti. Pa ne le to. Človek, ki se je zadolžil, ni več popolnoma svoboden, kajti, kakor Stein resničnično opisuje,*) zavisen je od svojega upnika. „Kar ima in kar si pridobi, je samo na pol njegovo, v vsem svojem gospodarskem in osebnem življenji je odvisen. In pod tem čutom trpi on, njegovo delo, njegova družina. Kar je dolžan storiti, ni le sebi, ampak je za druzega storiti dolžan. Njegova gospodarska vest ga opominja in preganja ter mu pravi, da ima upnik popolno pravico, uničiti ga gospodarsko in družbeno, ako mu ne plača dolga. Upnik je vsled posojila lastnik in oprav-nik tujega premoženja, dolžnik pa živi in dela v službi svojega dolga.s Kdor je pa v gospodarskem oziru odvisen, kako hoče biti samostalen v politiških in narodnih stvareh? Ob času volitev se *) V omenjeni knjigi str, 25. zato čuje le prepogosto očitanje, da volilci niso po svojem prepričanji oddali glasov, da so temveč morali voliti po ukazu kapitalističnih upnikov ter zatajiti svoje lastno mnenje. Dolgovi torej ustvarjajo sužnje ljudi, katerih število tem bolj narasta, čim več kapitala vsled nepoužitih obresti se nakopiči v malo rokah. Posebno pa stoka kmetski stan pod butaro dolgov, oziroma obresti, ker nobeno kmetsko gospodarstvo ne donaša toliko dohodkov, da bi zraven javnih bremen še pokrivalo obresti za izposojila. Zato pa rastejo na eni strani dolgovi leto za letom, na drugi strani pa pojema kmetsko premoženje po posekavanji gozdov, kjer je še kaj za sekiro, po prodaji živine, po zanemarjanji poslopij in prodavanji parcel od gruntov. Oglejmo si zadolženje kmetov v tistih deželah, v katerih bivajo Slovenci. Za čas do leta 1858. ni znano, koliko je bilo vknjiženih dolgov. Tačas je justični minister grof Nadasdy ukazal, naj se pri vseh sodiščih seštejejo vknjiženi dolgovi, ker je nameraval izpremeniti oderuški zakon. Pokazalo se je, da je v vsem cesarstvu z Ogersko vred bilo vknjiženih 1.541,800.000 gld., od katerih 266 miljonov z menj kakor po 5%, ostali znesek pa s 5%-Od te svote bilo je vknjiženih: na Kranjskem 31,726.477 gld. na Koroškem 34,872.455 gld. „ Štajerskem 109,723.938 „ „ Primorji s Trstom 45,002.004 „ V teh zneskih pa so všteti vsi dolgovi na kmetskem, mestnem in velikem posestvu. Drugo štetje dolgov se je vršilo cleset let pozneje, leta 1868. in od tačas naprej imajo sodišča nalog, da koncem vsakega leta izkažejo promet v nepremičninah (realitetah) in stanje zadolženja, to je, koliko se je vpisalo novih dolgov (Belastung), koliko izbrisalo starih dolgov (Entlastung) in to posebej za veleposestvo, za montanski posed, za posestva, vpisana pri deželnih in mestnih de-legovanih sodiščih, torej za mesta in za posestvo v zemljiških knjigah pri družili sodiščih. Priloženi izkaz I. kaže, koliko se je na Kranjskem od leta 1868. počenši vsako leto vpisalo in koliko izbrisalo hipotečnih dolgov in sicer na vseh zemljiščih, ker v objavljenih oficijalnih izkazih niso ločeni po kategorijah. Zadolženje pa je narastlo od leta 1858. do konca 1. 1881. 1858. 1881. tedaj več Na Kranjskem 31,726.477 gl. 65,232.170 gl. 33,505.693 gl. „ Štajerskem 109,723.938 „ 258,689.930 „ 148,965.992 „ „ Koroškem 34,872.455 „ 64,662.400 „ 29,789.945 „ „ Primorskem 45,002.004 „ 57,122.800 „ 12,120.796 „ Od teh dolgov je bilo 1. 1881. vknjiženo pri sodiščih, torej po največ na kmetskem posestvu na Kranjskem 54,885.820 glđ. na Koroškem 52,108.789 glđ. „ Štajerskem 190,763.839 „ „ Primorskem 25,773.227 „ V dobi 22tih let so se torej dolgovi pomnožili vsako leto povprek računjeno na Kranjskem za 1,523.000 gld. na Koroškem za 1,354.000 gld. „ Štajerskem ,, 6,771.000 „ „ Primor. „ 551.000 „ Toda dolgovi niso tako enakomerno narastli, ampak, kakor je videti iz izkaza I. za Kranjsko, poskočili so najhuje v znanem letu poloma 1873. za 3,300.000, 1. 1876. za 1,990.000 in 1. 1881. za 2,916.000 gld. Leti 1869. in 1878., znani kot dobri letini, kažeta kakor zeleni oazi v puščavi, celo v dolgovih odbrememb za 604 000, oziroma 418.000 gld. Kako pa so nastali ti ogromni dolgovi ? Viri so različni: posojila v denarjih, neizplačane kupnine, dedščine, prenotacije in eksekutivna vknjiženja in dolgovi iz raznih drugih pogodeb. Za leti 1878. in 1879. se je zračunalo,*) da je od vseh v teh dveh letih vknjiženih dolgov spadalo: v goldinarjih Dežela Posojila v gotovini Kupnine Dedščine Prcnotiicije in vknjiženja Druge pogodbe Skupaj Kranjsko 2373256 434994 969480 1203793 1454822 6436345 Štajersko 23816699 4619750 3210161 5882548 6079646 43608807 Koroško 3852475 838955 439074 822415 1758201 7711120 Primorsko 6065369 1625766 46113 1183278 983443 9903969 V odst otinkali: Kranjsko 36.87 13.26 15 06 18.73 22.59 Štajersko 54.61 15 95 7.36 13.49 13.95 Koroško 50.00 14.07 5.70 10 62 22.80 Primorsko 61.24 14.74 0 46 11.95 9.93 Na Kranjskem je torej le malo nad tretjino tacih dolgov, pri katerih je dolžnik sprejel gotovino, skoraj peti del pa izvira iz sodnih prenotacij in vknjiženja vsled kake tožbe, kar dokazuje prav slabo gospodarsko stanje. Pod rubriko: druge pogodbe so vštete hipotečne pravice iz dot, dedščine s 15.06"/0 in dote pro-uzrokujejo na Kranjskem več kakor tretjino dolgov, veliko več, kakor v vseh drugih deželah in najbolj pospešujejo materijalni propad kmetskega posestva. Koncem, leta 1882. bilo je vknjiženih vseh dolgov na Kranjskem 65.5 milij. gl., torej več kakor 1. 1881. za 270.000 gl. „ Štajerskem 259.1 „ „ „ „ „ „ „ 500.000 „ w Koroškem 65.1 „ „ „ „ „ „ „ 500.000 „ *) Statist. Monatschrift 1880. 11 Heft. torej je 1. 1882. v gospodarskem ozira bilo še precej ugodno, ker so se dolgovi proti prejšnjim letom le neznatno pomnožili, ali pa je zadolženje že tako visoko, da nova vknjiženja ne dajo več varnosti kapitalom. Sploh pa znesek dolgov, seštetih iz zemljiških knjig, nikakor ne kaže dejanskih dolgov, ampak je gotovo veliko višji, ker je v zemljiških knjiga.h vpisanih mnogo takih dolgov, kateri so že poravnam, a ne izbrisani, na dalje tudi mnogo dolgov po večkrat štetih, ako so vpisani na raznih zemljiščih. Pri zdelovanji novih zemljiških knjig se sicer izbrišejo zastareli dolgovi in čim bolj napreduje uvedenje novih zemljiških knjig, tem več gine takih dolgov iz računa. Pravo zadolženje se pa nikoli ne bo dalo po-zvedeti, ampak kvečemu le sklepati iz vsakoletnega izkaza o novem obremenjenji in odpisanji starih dolgov. Ko bi res bilo toliko dolgov, kolikor je izkazanih, potem bi obresti znašale tako velikanske svote, da bi jih dolžniki nikdar ne mogli plačati. Iz izkaza II. je razvidno, s kakimi obrestimi so sploh dolgovi vknjiženi v Avstriji. Ako zračunamo znesek letnih obresti, dobimo za Kranjsko 2,134.000 gld., za Štajersko 12,330.000 gld. in za Koroško 2,451.000 gld. Ker za Kranjsko vsi direktni davki znašajo 1,330.000 gld., morali bi dolžniki, ko bi res bili toliko dolžni, kolikor kažejo statistični izkazi, plačati ne le podvojeni direktni davek, ampak še za 800.000 gld. več. Toda v resnici ni toliko dolgov. Povodom kranjske kmetijske enkete 1. 1884. zdelo se je deželnemu odboru potrebno pozvedeti, koliko dolgov in s kakimi obrestimi je vknjiženih na kmetskih posestvih, koliko je kmetskih posestev brez dolga in koliko jih je bilo v poslednjih treh letih prodanih po eksekutivni dražbi. Izkaza lil. in IV. kažeta vknjižene dolgove na posestvih, vpisanih pri sodiščih v zemljiških knjigah in s katerimi obrestimi so vknjiženi. Iz tega izkaza vidimo, da so razmerno k zemlji in prebivalstvu najbolj zadolženi gorenjski okraji in od dolenjskih črnomaljski, kateri okraj sploh spada med najubožnejše vse dežele, v tem, ko je na Gorenjskem še najboljše gmotno stanje kmetskega ljudstva na Kranjskem. Koliko je od izkazanih dolgov še veljavnih, ni mogoče povedati za gotovo. Skoraj polovica je vknjiženih brez obresti, in to so: dote, dedščine, užitki, kavcije itd., z obrestimi pa jih je največ po 5 in 6n/0, vendar še precejšnji del, blizu 10 milijonov, z več kakor G1 /0. Kranjska hranilnica ima od 16 milijonov gld. vlog na Kranjskem vknjiženih le 3,708.974 gld. in od teh le 2,367.874 gld. na kmetskih posestvih. Torej spada od vsega dolžnega zneska 59 milij. gold. le neznatni del 3.5% na kranjsko hranilnico, vsekako čudna prikazen. Vprašati se mora, ali se do hranilnic ne obračajo stranke za posojila, ali pa se od strani hranilnice delajo take ovire, da iščejo stranke v denarnih stiskah rajše drugod pomoči. Da je vendar še nekoliko kmetskih posestev na Kranjskem brez vknjiženega dolga, vidi se iz izkaza V. Ker pa ni znano za vse okraje, koliko je v vsakem kmetij, ne more se soditi o razmerji zadolženih do nezadolženih posestev. Po izkazu finančnega mini-sterstva je na Kranjskem bilo 1883. 1. 106.52S gruntnih davkoplačevalcev, toda ker ima skoraj vsak obrtnik in trgovec po mestih in trgih tudi kakšen kos zemlje, nam ta številka ne kaže pravega števila kmetskih posestnikov, katerih je po ljudskem štetji od 1. 1879. na Kranjskem bilo le 54.600, in to je menda pravo število. Kajti 1. 1865. je Felsenbrunn tacih davkoplačevalcev, ki plačujejo nad 5 gold. gruntnega davka, naštel le 40.000, tacih pa, ki so plačevali do enega goldinarja 26.541, od 1 do 2 gld. je plačevalo 11.896, od 2 do 5 pa 16.102. Najboljše gmotno stanje se kaže v ljubljanski okolici, kjer je brez vknjiženih dolgov 738 celih gruntov, 1060 polgruntarjev 1636 četrt- in 666 tretjinogruntarjev, sploh pa 15.453 gruntnih davkoplačevalcev, torej več, kakor na vsem ostalem Kranjskem. Soditi se sme turej, da je četrti del vseh gruntnih posestnikov brez dolgov, tri četrti pa so zadolžene in morajo več ali menj obresti plačevati, bodi si v denarjih, bodi si, kar se godi posebno na Dolenjskem in deloma na Notranjskem, v gruntnih pridelkih in le-te obresti so navadno veliko višje od onih v denarjih, pogo-stoma lihvarske. Dolgovi, ali prav za prav obresti, so tisti črv, kateri razjeda poprej zdravo jedro kmetije in lastnika korak za korakom tira v propad. Kajti v nobenem stanu niso dohodki tako negotovi, kakor v kmetskem, obroki za plačevanje obresti pa so gotovi in kdor jih zamuja, čuti kmalu vse neprilike, katere zadenejo zamudnega dolžnika: tožbe, odvetniške stroške, nove vknjižbe neplačanih obresti in novih dolgov, kateri pa niso nastali po prejeti gotovini, ampak iz raznih računov. Dokler kmet nima dolgov, ima dober kredit in lehko dobi denar na posojilo. Ko ga najame, upa, da ga kmalu vrne. Setev lepo kaže, polni se vidijo vinogradi, prodati se bo dal kak rep živine. Pa pride uima in mu uniči polje, vinograd tako, da ne le kapitala ne more vrniti, še obresti mu ni mogoče plačati in da se preživi v tako nesrečnem letu, zadolži se le prepogosto še bolj. Vselej, kadar se bliža obrok za obrestno plačevanje, vračajo se skrbi, iz česa jih plačati. Dolžnik v sili proda živež, od katerega bi se imel živiti, spomladi pa ga mora drago kupiti ali vzeti na up po najdražji ceni. Prodava krmo in živino ter s tem čim dalje bolj slabi gospodarstvo. Poseka gozd in končno začne prodavati parcele od grunta. Vse to, da bi si vsaj ohranil od očetov podedovani dom in nekoliko zemlje okoli njega. Pa vse žrtve so za- stonj, končno priđe na vrsto še domačija in zopet je uničena ena kmetska rodbina. In koliko je tako nesrečnih, ki le še vise na eni niti, katerim se godi tako, kakor sem nedavno čital v prošnji nekega zadolženega kmeta za odpisanje dolžnih bolniških stroškov: „Moje premoženje stoji, kakor kaplja na veji. Veter popihne in kaplja pade." Ali je torej pametno in na korist človeški družbi, kateri je vse na ohranitvi kmetskega stanu, da je dovoljeno brezmejno za-dolženje kmetskih posestev? da veljajo za promet z neprimičnf-nami isti zakoni, kakor za premično blago? da mora kmet poleg svojega osebnega kredita še zastaviti liišo in grunt? Svoboda je lepa stvar v politiškem in narodnem oziru. V gospodarskih stvareh pa se morajo staviti neke meje, v katerih se mora osebno delovanje podvreči zadružnim interesom. Kmetski domovi in sploh zabranitev zadolženja na kmetskih posestvih so nujna potreba, ako hočemo kmetski stan obvarovati, da ne zabrede v kapitalistično sužnost in ne pomnoži števila tistih obupanih ljudi, ki nimajo ničesar več izgubiti, ampak sanjajo le, da bodo kaj pridobili, ako prekopicnejo ves socijalni red. Kar se tiče obrestne visokosti (Zinsfuss), previsoke so za kmeta prav za prav vsake obresti, ker je le malo takih letin, da bi dajale kmetu več prihodkov, nego potrebuje za preživljenje samega sebe in rodbine in za poravnanje javnih dolžnosti. Kake tri odstotke bi mogel plačati v navadnih letih, če kmetija ni nad tretjino vrednosti zadolžena in sicer v dobrem stanu. Kar je večjih obresti, poravnati se ne morejo iz rednih prihodkov, ampak le iz ostalega premoženja. Sicer pa dolgovi, ki so z višjimi od 6 °/„ vknjiženi, vpisani so na menj varnih mestih; kajti upnik tem večje obresti zahteva, čim menj upanja ima, da se mu vrne kapital. In da se pri eksekutivnih dražbah res veliko kapitala izgubi, vidimo iz izkaza 1. Od 1. 18G9. do 1881. se je le na Kranjskem v zemljiških knjigah izbrisalo 4.027.214 gld. dolga, ker se pri ekse-kutivni dražbi ni toliko skupilo, da bi se poplačali vsi dolgovi, zlasti v letih 1878. d > 1881. se je do pol milij. gold. vsako leto izbrisalo na ta način. Toda to so večinama taki dolgovi, pri katerih je upnik le malo gotovine dobil v roke ali jih pa po visokih obrestih že pred eksekutivno dražbo do večjega poravnal. Iz teh izgub pa dalje spoznamo, da se kmetom daje veliko več kredita, kakor je varnosti. In zakaj? Ker upnik računa, da bo kmet vse žile napel v poravnanje obresti, kajti sicer zapade eksekuciji in kadar mu je vse prodano, uničen je za vselej, ker pač ni misliti, da bi kedaj zopet postal samostalen posestnik. Zato bo delal v potu svojega obraza, če prav ve, da plodov svojega dela ne bode užival sam, ampak njegov upnik. In končno ostane upniku še vedno pravica do hipoteke. Čudna, prav v pogubo kmetskega stanu izmišljena naprava, da sme upnik sezati ne le na prihodek iz zemlje, ampak na zemljo samo! Se do 16. sto- letja se je za dolgove zastavila le renta, prihodek, posestvo pa je ostalo lastniku. Cim bolj pa se je ukoreninilo rimsko pravo, tem večje pravice je dobil upnik proti dolžniku, tako, da ga ni le smel zapirati zarad dolgov, ampak mu je lahko vzel vse, kar je imel in ga naposled pregnal od hiše in grunta. Dvojna varnost: osebna in hipoteena, stori, da kmet, dokler še ni nad glavo zadolžen in je po svoji pridnosti vreden kredita, vselej najde upnika, ki mu posojnje; seveda mu mora, čim bolj je zadolžen, tem večje obresti obljubiti. In to tudi stori, da imajo kmetje poleg hipotečnih še druge osebne dolgove, ki jih pa v gospodarstvu navadno bolj oškodujejo in motijo, kakor vknjiženi. Upnik si izgovarja za obresti gotove pridelke: senožet, žito, mošt, ter si jih o svojem času vzame sam. Taki dolgovi so skoraj vselej lihvarski, dasi tako zvito napeljani, da se izognejo zakonu. 2. Davki. Dolgovi so v sedanjem času tisto breme, pod katerim se šibi in končno razruši marsikatera kmetija, ker ne zmaga obresti, zadolžiti se pa je dano vsakemu kolikor toliko na prosto voljo. Drugače pa je z davki, katerim se ne more odmakniti ni ena ped zemlje, če ni vpisana kakor goli kamen. V urejeni državi mora vsak državljan svoj del donašati v pokritje javnih stroškov, toda vsak sorazmerno s svojimi prihodki. Enake pravice, enake dolžnosti so prva podloga državnega reda. Ali so pa v moderni državi dolžnosti enako razdeljene, da ne govorim o pravicah, pri katerih človeštvo vedno še ravna po izreku: „Gewalt gellt vor Recht?" Največjo nejevoljo vzbuja vsaka neenakost v obdačenji, ako tisti, ki ima lepe in gotove dohodke, doprinaša le majhen del k javnim dolžnostim, nasproti pa se nalaga visok davek tam, kjer ni gotovih ali pa dohajajo sploh le pičli prihodki od težkega dela in truda. Kdor ima premoženje svoje naloženo v hranilnici ali v javnih papirjih, državnih in drugih obligacijah itd., ima redne prihodke, dobivajoč v gotovih obrokih obresti pri hranilnicah po 4°/0, sicer pa po 5—6°/„, brez skrbi in nevarnosti. Koliko pa plačuje davka? Od njegove bolj ali menj občutljive vesti je odvisno, koliko naznani davkarski oblasti, da ima čistih prihodkov, pri čemer si seveda odšteje stroške in obresti za dolgove, ki jih morda ima ! Po tem se odmeri prihodninski davek, katerega najvišja stopnja je 10 odstotkov, na primer pri bankah, železnicah, delniških družbah itd. Cim menj je izkazanih dohodkov, tem menj davka, ki se vedno ravna po povprečnem uspehu poslednjih treh let. Višji je že hišni davek od stanovnin, od katerih se mora 16"/0 plačati v državno kaso in po vrhu še vse priklade, deželne in občinske, kar znaša v mnogih mestih ravno toliko kako direktni davek, tako da lastniku od prihodkov ostane le polovica, drugo polovico, petdeset odstotkov, mora oddati za javne potrebe. No, pri hišah se odšteje od prihodkov po 15% za popravljanje, in kadar ni stanovnika v hiši, se tudi ta davek ne terja, ampak le navadni hišni po velikosti poslopja. Kako pa je z zemljiškim davkom in z dolžnostimi gruntnega posestnika? Podloga davku je cisti prinos, katerega so cenile posebne komisije, pri čemer pa so, kakor nam je znano iz razprav v državnem zboru, prav različno ravnale, tako da je čisti prinos v mnogih krajih, zlasti za vinograde in gozde na Štajerskem veliko previsoko nastavljen. In od tega čistega prinosa ima plačati lastnik 22"7 %, torej skoraj četrti del v državno blagajnico; bogate banke pa od svojega gotovega dobička plačujejo le deseti del. Pa to še ni vse. Na direktni davek nalagajo dežele, okraji, občine vsakojake pri-klade, na primer je na Kranjskem 48 °/„ deželne, 10—15 cestne, 5 do 20 občinske priklade, torej povprek 70 do 80 °/ov Izkaz VI. kaže znesek zemljiškega davka z vsemi prikladami. Na Štajerskem in Koroškem je še huje in se skoraj povsod naklada nad 100 °/„; gruntni posestnik mora torej od zračunanega čistega prinosa oddati za javne potrebe polovico. Ali pa ima res toliko prinosa, kolikor se mu je vpisalo po komisijski cenitvi, o tem nikdo ne povprašuje. Naj je leto še tako slabo, naj polje in vinograd še tako malo rodi, vpisani davek mora plačati in le po uimah se ga nekoliko odpisuje. Zato se vedno bolj poudarja, da bi se priklade ne imele tako obilno nalagati na direktni davek, ampak se bolj držati riedirekt-nega. Seveda so potrebe deželne in občinske čim dalje večje in ker je že država visoko obdačila skoraj vse, kar človek uživa in potrebuje, pomagati si dežele in občine ne morejo drugače, nego da se za podlogo svojega obclačenja drže državnih davkov. Veliko se je že pisalo o raznih davčnih sistemih in zlasti o tem, ali bi ne kazalo opustiti direktni davek od nepremičnine in državne stroške pokrivati po nedirektnih davkih, pomankljaj pa s prihod-ninskim davkom, kateri bi, odmerjen po pravih, čistih prihodkih ne obremenil najmanjših za življenje potrebnih prihodkov (Existenzminimum), pri večjih prihodkih pa progresivno rastel. S tem bi razmerno zadeti bili tisti kapitalisti, kateri se zdaj vedo odtegniti obdačenju. V avstrijskem državnem zboru se je 1. 1877. o takem davku posvetovalo, kajti ako ostane zemljiški davek ne-izpremenjen, potem preti gruntnemu lastniku nevarnost, da mu komisije zračunajo prihodke višje od minima in da bi poleg zemljiškega še na glavo dobil prihodninski davek. V izkazu V. so navedeni za Kranjsko zneski zemljiškega davka za 1. 1883. z vsemi prikladami. V nekaterih okrajih: Črnomelj, Eateče, Idrija presezajo priklade prvotni davek, kar je, kakor smo že omenili, na Štajerskem povsod navadno in tem občutlji-veje, ker je na Štajerskem cenitev čistega prinosa skoraj za vse kulture proti staremu katastru silno poskočila in pretirana. Na primer je čisti prinos za vinograde bil po starem katastru 646.000 gld., zdaj 784.000 gld., za njive 3.891.000, zdaj 4,446 000 za travnike 2,087.000, zdaj 2,907.000, za gozde 629.000, zdaj 1,643.000 gld., skupaj poprej 7,653.000 gld., zdaj 10,704.000 gl. Srečneje se je vršila cenitev za Kranjsko deželo, pa le pravično, kajti nezaslišano obložena je bila po starem katastru, namreč na podlagi čistega prinosa v znesku 3,538.000 gld., kateri se je po cenitvah znižal na 1,730.000 gld in s tem tudi gruntni davek. Znašal je do 1. 1880. nad 900.000 gold., zdaj pa le 625.000 gld. Tudi Koroško je zdaj na boljem, ker znaša čisti prinos le 1,794.000 gld., a poprej je bil 2,636.000 gld. Na podlagi takih cenitev, ki so se v mnogih krajih vršile brez pravega znanja krajnih razmer in ne da bi cenilci bili pred očmi imeli svojo veliko odgovornost, sloni in se izterjava gruiltni davek, naj ima lastnik v posestni poli mu pripisane dohodke ali ne. Rodbertus *) imenuje zemljiški davek rop na zemljiški lastnini (Raub am Grundeigentum) in zahteva, da se odpravi, ter na njega mesto uvede kapitalni ali rentni davek. Ko se je letos (1885) v francoskem parlamentu razpravljalo o povišanji carine na žito, govoril je proti temu nasvetu poslanec Germain, češ, da se s tem ne bode pomagalo francoskemu kmetijstvu in le kruh podražil za ubožce. Toda povzdignilo bi se kmetijstvo, ko bi se odpravil zemljiški davek, kateri znaša za Francosko 118 milij. frankov na leto. Zato naj se pa poviša davek na špirit na 30O frk. od hektolitra; s tem bi se več dobilo, nego bi odpadlo za fiskus po odpravi zemljiškega davka. Na Angleškem se celo 477 frk. davka plačuje za lil špirita. Poljedeljski minister Meline se je ustavljal temu predlogu, ker bi vsled nadomeščenja zemljiškega davka s spirit.nim navstala jako zamotana vprašanja; temu je Germain oporekal in zahteval od ministra odločen odgovor, kaj hoče rajši ob-dačiti: kruh ali špirit. Poslanec Raoul-Duval je navel, da je povprečni použitek žita na Francoskem 700 gram. za osebo na dan, da pa Francosko za 9 do 10 milijonov prebivalcev premalo žita prideluje. Carine bodo brezuspešne, le znižani davki bi dajali nekako olajšavo kmetskemu stanu. Skupščina je Germainov predlog izročila komisiji v preudarek in komisija je res s 4 proti 2 glasovoma sklenila, naj se odpravi zemljiški davek, namesto njega pa razmerno poviša davek na špirit. V seji 19. februvarja 1885. je za komisijo poročal Raoul-Duval in nasvetoval: Zemljiški davek je odpraviti izvzimši za zemljo prve vrste, za gozde, mestna zemljišča, železnice in kanale. Davek na špirit naj se poviša na 250 frankov od hektolitra. Začelo se je razpravljati o tem predlogu, do sklepa pa ni prišlo. Dne 25. februvarja se je nadaljevala debata in Germain *) Briefe lind socialpolitiscke Aufsätze von Dr. Rodbertas-Jagetzow. Herausgegeben vom Dr, Rud. Meyer. Berlin. 1881. 2 Bde. je spet poudarjal, da se kmetijstvu ne da pomagati s povišano carino, ampak le z odpravo zemljiškega davka. Skupščina pa je sklenila, naj se carina na inozemsko žito poviša na 3 franke. Enako povišanje se je sklenilo v nemškem državnem zboru za Nemčijo. Oba sklepa sta na škodo avstrijskemu poljedelstvu, zlasti ogerskemu, katero je svoje preobilno žito izvažalo na Nemško. Tudi v italijanskem parlamentu se je nasvetovalo povišati carino na žito, ker se nahajajo poljedelci tudi po vsi Italiji v hudi stiski. Minister Magliani pa se je odločno izrekel proti carini, ker bi bila obče škodljiva, niti erarju niti poljedelcem koristna, ampak dobra le za spekulante. „Kruh podražiti," dejal je minister, „je toliko, kakor živež jemati ljudstvu in ga tako odtujiti državi in čutu družbene in človeške skupnosti." Kakor že omenjeno, veljajo cenitve čistega zemljiškega prinosa za petnajst let ter se od tega prinosa petnajstih let odmeri zemljiški davek. Le kadar bi po elementarnih nesrečah dotična zemljiška parcela popolnoma izginila, sme se odpisati davek. Ako pa je le vpisana kultura uničena, zemlja pa ostane, na primer, ako trtna uš uniči vinograd, vplačati se mora vendar le zemljiški davek od vinograda, dasi je na njegovem mestu le kaka slaba paša. V državnem zboru se je sicer sklenilo, da je v tacih slučajih pred-pisavati le davek za novo kulturo; toda vlada se je odločno proti temu izrekla, določba najbrž ne bode potrjena. Da je zemljiški davek v mnogih krajih neizmerno visok, prihaja tudi od tega, ker so se prihodki cenili po povprečnih cenah v poslednjih desetletnih dobah. In ravno v tej dobi (1860—1870) so cene vseh gruntnih pridelkov bile visoke in pridelki sploh obilni Od 1. 1870. pa se je vse obrnilo na slabše. Zemlja je slabo rodila, žita še za domačo potrebo ni bilo, vina le malo in še to slabo, cena pa je od leta do leta padala, da še nikdar ni bila tako nizka, kakor sedaj. Pšenica je veljala 1874. 1. 11.75 gld. hl, vsled amerikanske in ruske konkurencije se je znižala cena na 8.75 gl. 1. 1833. in 1. 1884. celo na 8 05 gld., moka od 22 gld. na 16.5 gld. Tudi vinu je padala za 30 do 50°/0. Res, da so se silno znižale cane tudi drugim produktom vsled preobilne produkcije na eni strani, na drugi pa zaradi rastoče cene zlata, zlasti po uvedenji zlate vrednote (Goldwährung) na Nemškem, toda to kmetu malo hasne, ker si tem težje pridobiva denarnih sredstev za dolžnosti in potrebe svoje. Krivično je tudi, da se pri odmerjavanji zemljiškega davka popolnoma prezirajo bremena, s katerimi je obteženo zemljišče, zlasti hipotečni dolgovi. Od kapitalista se le zahteva prihodninski davek, v kolikor on sam izpove, da ima čistega dohodka, pri čemer bo gotovo odštel obresti za dolgove, ako jih ima. Zadolženo kmetsko posestvo pa mora plačati 22.7°/u od čistega prinosa, dasi ne clo-naša lastniku morda toliko, kar bi zadostovalo za obresti. Krivica se najbolj kaže, keđar dobi prejemnik po starših posestvo in ima izplačati sodedičem njihove deleže. Po sedaj veljavnem dednem pravu ima vsak dedič dobiti enak delež, torej bi se moralo zemljišče deliti na toliko deležev, kolikor je dedičev. Navadno se to ne zgodi, ampak prejemnik se zaveže, da bode vsakemu izplačal svoto primerno vrednosti zemljiškega đeleža. Ta svota se vknjiži na posestvo, lastniku torej le ostane njegov delež zemljišča, vse drugo je uprava lastnina sodedičev. A lastnik mora plačati zemljiški davek za vse posestvo. Do leta 1849. je zemljiški davek bil še dovolj pohleven, s patentom od 10. oktobra 1849. pa se je povišal za 331 /3 °/0, le za leto 1850. stoji v patentu; toda to povišanje (vojna priklada) ne le, da je ostalo, temveč leta 1859. prišlo je drugo povišanje za 25%. Najnovejša uredba zemljiškega davka pa je se ugodno rešila le za Kranjsko, drugod pa prinesla več ali menj povišan davek. Zato se ne more več govoriti o čistem prinosu in davek se jemlje naravnost iz premoženja, ne pa, kar bi se moralo goditi, iz dohodkov ali rente. Krivica se pa še podvojuje, ker se vse priklade nalagajo na zemljiški davek. Da bi se vsaj tako skladnije odpravilo! Zakaj bi dežele in občine ne sezale po drugih predmetih obda-čenja in takšen je v prvi vrsti špirit. Toda o tem pozneje. Ne menj občutljive kakor davki so zemljiškemu lastniku: 3. Pristojbine. Ce gre človek slučajno opoludne mimo dunajske borzo na Šotenringu, vidi pred velikansko palačo, katero so borzijanci sezidali Merkuriju na čast, gruče ljudij z zakrivljenimi nosovi v živahni barantiji. In ako vstopi v notranje prostore in gleda z galerije v prostrano dvorano, zvrtelo se mu bode pred očmi, ako gleda pod seboj mrgolečo množico, ušesa pa mu bodo skoraj oglu-šela od vpitja, s katerim skušajo borzijanci pri svojem barantanji drug dražega prevpiti. Tu se vsak dan dela kupčije za mnogo milijonov goldinarjev, prodaja se in kupuje, izplačujejo se kupnine in sprejemajo in vse to — brez koleka, brez vsake pristojbine. Gotovo več, kakor dve tisoč milijonov goldinarjev prometa je vsako leto ji a borsi in ni ga davkarskega urada, ki bi odmeril pristojbino od storjenih kupnih pogodeb. Borzijanci si polnijo žepe brez dela in truda, kajti vse njihovo delovanje je dve ali tri ure na dan postopati po borzi in iskati dobička pri borzni igri, državi pa ne plačujejo druzega, kakor toliko dohodninskega davka, kolikor se jim je zljubilo priznati dohodka. Zdaj pa stopimo iz lepo okrašene borzne palače v kmetsko hišo! Oče prepodä sinu grunt, izgovorivši sebi užitek in drugim otrokom dedščino. Vse premoženje je morda 2000 ali 3000 gld. vredno in to je že dobra kmetija. Prepodavanje se mora pred notarjem vršiti, prvi in ne mali strošek. Drugi strošek so koleki za pogodbo in prošnjo. In kmalu potem se vroči novemu last- niku nalog, koliko ima plačati pristojbine, katera znaša, ako je od poslednje izpremembe v posestvu poteklo 10 let, 3lU°la premoženja in še četrti del (25°/0) tega zneska navrh Pa ne dovolj, da lastnik toliko plača, tudi dedičem se računa pristojbina za njihove deleže. Kmetski hiši se torej v takem slučaji vzame naj-menj 6 do 7°/0 njene vrednosti in dostikrat se zgodi, kar je kmetijska enketa konstatovala, da zaradi teh stroškov hira in propada kmetija. Še huje se godi, ako umrje lastnik brez oporoke in se kmetija ceni ter kapitalna vrednost razdeli med dediče. Ker prejemnik nima nobene prednosti pred drugimi dediči, dobi enak delež od kapitalne vrednosti, katero so izrekli cenilci in on plačuje pristojbine za ves znesek, dediči pa še posebej. Lastnik torej plača brez ozira na dolg, ki je že na posestvu, 43 gld. 75 kr. od tisoč goldinarjev. Koliko pa plača borzijanec za kupno pogodbo, katera obseza pri vsakem sklepu najmenj 5000 gld. vrednostnih papirjev? On jih proda ali kupi in ne plača niti peneza za kupčijo, pri kateri ima v enem trenotku lehko na stotine gld. dobička. Kako milostno se torej ravna s premičnim blagom, nepremičnemu se pa nalaga breme, katero ni v nobeni razmeri s prihodki od njega. Poslednji čas je, da se popolnoma izpremeni ves davčni sistem, ki se je v prejšnjih stoletjih po tačasnih gospodarskih razmerah razvil, in da se spravi v soglasje s sedanjim svetovnim gospodarstvom, z načelom ravnopravnosti in z nazori, po katerih se mora ohraniti in okrepčati ravno kmetski stan kot glavni steber države in človeške družbe. Kako pa se more to zgoditi, ako se kmetiji pri vsakem prepisanji na novega lastnika vzame eden del njene vrednosti, oziroma primerni kos zemljišča, katerega je lastniku prodati, ako si drugače ne pridobi za izplačevanje potrebnih novcev. Resnično opisuje okrajno glavarstvo postojinsko v svojem poročilu ob agrarnih razmerah na Notranjskem*) slabe nasledke pristojbin za kmetsko gospodarstvo. „Se niso plačani stroški za bolezni in za pogreb in že se vrstijo druga za drugo mnoge sodne in notarijatske takse za invento-vanje, obravnavo, prepis, intabulacije itd. Včasih so ravno ti stroški prvi dolg poprej nezadolženega kmetskega posestva. Ako zahtevajo potem še sodediči svoje deleže, je sprejemnik s svojim gospodarstvom ali pri kraji, ali pa hira še nekaj časa v bedi in pomanjkanji, preganjan od vednih eksekucij." Pri enketni obravnavi**) se je opozarjalo na to nedostatnost, da ravnajo finančni organi različno pri odmerjanji pristojbin, da zmatrajo na primer v nekaterih krajih vsako izročitev posestva, ki ga starši prepodajo otrokom kot kupno pogodbo in predpisujejo *) Poročilo deželnega odbora glede agrarnih razmer na Kranjskem 1884. 61 str in 5 prilog. **) Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884. v Ljubljani. Uredil dr. J. Vošnjak. Ljubljana 1884. Tiskano tudi v nemškem prevodu. najvišjo pristojbino od 37a°/o- Najčuđnejše pa je, da se pristojbina ne odmeri vselej po tisti vrednosti, ki jo naznani stranka, niti po tem, koliko znaša po merilu zemljiškega davka, ampak, kadar znašajo na posestvu vknjiženi dolgovi več, služi to za podlago pristojbini. Večje krivice si pač človek ne more misliti. Prvič so vknjiženi dolgovi morda že deloma poravnani, a še ne izbrisani, torej se nikoli ne ve, koliko je še v resnici veljavnih. Drugič vendar dolgovi ne dokazujejo, da je posestvo res toliko vredno, kolikor je na njem vknjiženih dolgov. 0 tem se finančna oblast lehko vsak sleharni dan prepriča, ako pregleda izkaze od statističnega urada objavljene, v katerih se bere, koliko milijonov gld. se vsako leto izbriše, ker se pri prodajah posestev ni toliko skupilo, kolikor je bilo vpisanih dolgov: v Avstriji povprek od 1. 1870. do 1880. vsako leto 10 do 11 milijonov gld., v nekaterih letih pa veliko več. Za Kranjsko kaže priloženi izkaz I, da se jena takšen način izbrisalo od 1. 1868. do 1881. 1. 4,027.214 gld. v poslednjih letih povprek do pol milijona gld. In tretjič, ako je več dolgov na posestvu, nego je vredno, itak lastnik nima premoženja, a plačati mora, kakor bi imel premoženje nezadolženega posestva v rokah. Grajalo se je tudi in po pravici, da morajo plačati stranke, ako najdejo finančni organi kake pomanjkljivosti v kolekovanji, ne le primanjkljaja, ampak tudi globo, katera se jim vsled tega naklada, dasi so stranke navadno pri tem čisto nedolžne, saj prinesejo toliko kolekov, kolikor jih zahteva dotični uradnik ali zdelavalec pisem. Ce uradnik ali notar postavo o kolekovanji napačno tolmači, kako se hoče zahtevati od stranke, da jo bolje razume. Enketa je vsled te pritožbe sklenila prositi vlado, da se v takih slučajih od stranke ne zahteva več, nego da doplača, kolikor je premalo koleka. Dalje se je izrekla želja,naj se odpravi sedaj veljavni tri-desetdnevni obrok za vplačevanje pristojbin in se naj dovole daljši brezobrestni obroki. Vlada je predložila državnemu zboru nekatere izpremembe pri-stojbinskega zakona in dotični načrt, o katerem se je mnogo pisalo in govorilo, obravnaval se je v zboru, ne da bi prišlo do sklepa. Načrt ima svoje dobre, pa tudi svoje slabe strani. Namesto sedanje 3 '/2 °/o pristojbine pri prepodaji posestev bi se po njem pobiralo le 3%, zato bi pa odpadle olajšave pri krajših obrokih pod desetimi leti. Ker je na kmetih največ izprememb v posestvu v daljših obrokih, nad 10 let, bi se s to določbo dovolila mala olajšava. Pri malih kmetijah do 1000 gld. vrednosti bi se le 0.75% do 5000 gld. le lV^/o pristojbine predpisalo. Zato bi se pa morala za neplačane kupnine, ki so bile dosle proste, plačati pristojbina, ako se vknjižijo. Tudi borzijancev se ni pozabilo, pa kako rahlo se ravna ž njimi! Od vsakih 5000 gld. vrednosti pri prodaji vrednostnih papirjev bi morali plačevati po 5 kr. koleka. Pri izpremembi v nepremičnem blagu terja se za 5000 gld. vrednosti 3°/nno s 25°/„no priklado = 187 gld. 50 kr., borzijanec pa za ravno toliko kupčijo plača 5, reci: pet celih krajcarjev. O ti srečni židovski rod! Tvoja semitska prekanjenost. je arskim narodom glave že tako zmedla, da divjajo v lastnem mesu in v suž-njosti kapitalizma razdirajo gospodarske in etične podlage, na katerih so vzrastli in se edino morejo ohraniti. Borzijanec, kateri brez dela in napora lehko v žep vtakne več sto ali tisoč gld. dobička na dan, plača borih pet krajcarjev za kupno pogodbo, zadevajočo najmenj 5000 gld. vrednosti. Poljedelec pa, ki se trudi v potu svojega obraza, da revno preživi sebe in svojo rodbino, mora pri izpremembi posestva prepuščati eden del imetka fisku, akopram se pri taki izpremembi navadno ne more govoriti o kakem dobičku V urejeni državi je res vsak državljan dolžan prinašati svoj del za javne potrebe, ker ga država brani in mu varuje njegove pravice, toda tako donašanje bodi primerno razdeljeno po prihodkih in pridobitnem načinu, ne sme pa biti konfiskacija imetka. Pri izpremembah v hišnem posestvu veljajo iste pristojbine, le da še huje zadevajo lastnika, ker se take izpremembe večkrat vrše, kakor pri zemljiščih. Ko bi se vpeljala, kakor je nameravala pristojbinska novela, za vse slučaje 3°/„ pristojbina, bi to težko čutila vsa mesta, za dosedanje lastnike pa bi s tem bilo izrečeno skrčenje njihovega imetka, ker bi se pri ceni odštela pristojbina. Kakor sploh v zakonodavstvu kaže se še posebej pri davčnem sistemu kapitalistični upliv, kateri nalaga kolikor mogoče vse breme nepremičnemu posestvu Nemški poslanec Lasker, sicer rodom žid, vendar ni mogel zatajiti očitne resnice, da pospešujejo zakoni trgovstvo takim načinom, od katerega poljedelci ne le nimajo dobička, ampak še škodo, in da je ves davčni sistem po tem načinu urejen. „Na borzi," pravil je Lasker pred enketo o hi-potečnih bankah, „sklepajo se velikanske kupčije brez vsacega davka in koleka, izpremembe v hišnem in zemljiškem posestvu se nezmerno visoko obdačujejo Silno zadolženje, o katerem se toliko govori in toži, ima svoj glavni vir v davčni sistemi, katera neprimerno obdačuje zemljišča." Kedaj bodo naši državniki prišli do spoznanja, da se ravnotežje v državnem budgetu ne da doseči po vedno večjem obkladanji davkoplačevalcev, ampak da je treba štediti in znižati stroške! Nekdanje laudemije pred 1. 1848. so v odstotkih res večje bile, kajti zahtevalo se je pri prepisu od očeta na sina 10"/o vse zemljiške vrednosti (od tod slovenska beseda „desetek" za pristojbino pri izpremembah v posestvu), toda cenitev se je naslanjala na zemljiški davek, oziroma čisti prinos, in ta je bil mnogo manjši, kakor dan danes. In tačas kmet ni imel toliko druzih plačil in dol- žnosti za deželo, okraj, občino itd. Pa tudi tačas se je slišala pritožba, da so se kmetije ravno zarad desetka zadolževale in vsled tega se je začelo prodavanje parcel od kmetij in razkosavanje zemljišč, katero je prouzročilo in še prouzrokuje vedno hujše propadanje kmetskega stanu. 4. Razkosavanje zemljišč. V razpravi: „Ob agrarnem vprašanji" *) sem obširno razložil silno slabe nasledke, kateri izvirajo za kmetski stan iz rimskega dednega prava in razkosavanja zemljišč Za Kranjsko se je že ob času francoske okupacije razglasil „code civil", tudi ,,code Napoleon" imenovan, po katerem dobivajo vsi dediči enake deleže iz zapuščine, nev da bi na primer pri kmetijah sprejemnik imel kako prednost; za Štajersko, Koroško in druge avstrijske dežele pa so še do leta 1868. veljale stare določbe, po katerih se pri izročitvi kmetija ne sme više ceniti, nego da more sprejemnik dobro shajati (dass der Uebernehmer wohl bestehen könne) Tudi se kmetije niso smele razkosavati, parcele od njih prodavati pa le z dovoljenjem gosposke po zaslišanji občine in dveh zvedencev. Toda tako dovoljenje se je lehko dobilo, in gosposke (graščine) so še podpirale prodavanje kmetij in parcel, ker so dobivale 10"/0 lav-demij, desetek. Na Kranjskem se je zlasti po Notranjskem razko-sävalo, da je zdaj le še prav malo arondovanih zemljišč. Pa tudi na Štajerskem in Koroškem so se začeli že pred 1. 1848. tu in tam prikazovati tisti nasledki razkosavanja, katere vidimo dandanes povsod v izobilji. Na odprodanih parcelah so se postavljale koče in porajal se je kmetski proletarijat. Zato je bilo že 1. 1845. vprašanje na dnevnem redu: katero najmanjšo velikost mora imeti kmetija, da na nji shaja edna kmetska družina? Do katere mere naj bode dovoljeno, parcele prodavati od kmetije? S tem vprašanjem so se bavile vse kmetijske družbe in njene podružnice, in ko je bil shod nemških poljedelcev in gozdnih gospodarjev (Versammlung deutscher Land- und Forstwirte) septembra 1846. 1. v Gradci, posvetoval se je tudi o gori omenjenih vprašanjih. Poročevalec je bil znani nacijonalni ekonom Rau, ki je dal pozneje svoje poročilo posebej na svetlo **) Pri občnem zboru staj er s ke kmetijske družbe dne 1. aprila 1846. 1., kateremu je predsedoval nadvojvoda Ivan, čital je predstojnik vilclonske podružnice M. pl. Frank zanimivo poročilo o žalostnih nasledkih zemljiškega razkosavanja in o minimu rusti-kalnega posestva,"'**) ter prišel do zaključka, da so vse prodaje zem- *) Letopis ,,Slov. Matice" 1884. **) Rau C H Ueber den kleinsten Umfang eines Bauerngutes. Heidelberg, 1851. ***) Traurige Folgen der Grundzerstückung und das Minimum des Rustikal-Besizstandes, v knjigi: Verhandlungen und Aufsätze 49. Heft Graz 1847. ljiških kosov od ustanovljenih kmetij v obče škodljive in lastniku pogubne. Pri tem je navel tačasne dolžnosti kmeta, ki je še bil graščinski tlačan; te so: A. Deželni davki in bremena: 1. Zemljiški davek, 2. hišni davek, 3. donesek za deželno priprego (Lan-desvorspannsbeitrag), 4. adminikularni donesek (Adminicularbeitrag), 5. vkvartirovanje, 6. donesek za tačasno zemljiško razbremenilo za železnico in 7. užitninski davek, kateri, dasi neposredno, ob-težuje zemljišča. — B. graščinske pravice in bremena: 1. Ustanova (Stift). 2. tlaka (Robot), 3. odslužba v denarjih (Geldeindie-nung), 4. žitna desetina (Getreideinschüttung), 5. desetina; in pri mnogih vinogradih 6. gorščina (Bergrecht), 7. male pravice (Kleinrechte), 8. lavdemij, t. j. 10% od vrednosti vse kmetije pri vsaki izpremembi, 0. mortuar, t. j. 1—3°/n od vrednosti kmetije v slučaji smrti, pri katerem pa se je moral tudi ob enem desetek plačati in končno 10. nekaj taks in kolekov, na pr. pri ženitovanjskih pogodbah itd. — C. Občinske priklade, ki so pa tako nedoločene in raznovrstne, da se ne dado razločno navesti. Take so torej bile dolžnosti in bremena, pod katerimi je vzdihal kmet pred 1. 1848. Da jih je zmagal in da ni poginil pod njihovo težo, storile so tačasne gospodarske razmere in da so dolžnosti večinoma bile naturalne in ne denarne. Zdaj pa mora kmet vse, kar zahteva od njega država, dežela in občina, poravnati v suhem denarji in po vrhu še plačevati odkupnino za odpravljeno tlako in desetino, kar ni mala stvar. Kajti vsa odkupnina za graščinske pravice se je cenila le za Kranjsko na blizu devet milijonov goldinarjev, ^ za kateri znesek treba plačevati letnih 450.000 gld. obresti. Se se povsod pobirajo posebne priklade za zemljiško odvezo in se še bodo do leta 1896., na Kranjskem še dalje, ker ima dežela vrniti državno posojilo, ki se daje vsako leto v pokritje primanjkljaja pri zemljiško-razbremenilnem zakladu. Frank sklepa poročilo svoje z besedami: „Deželni vodje imajo dolžnost, ustavljati se razkosavanju zemljišč, ker imajo skrbeti za moralno in telesno krepki kmetski stan in ker vedo, da se bode vsled razkosavanja deželi rodila cela armada proletar-cev, ki ne bodo le breme deželi, ampak tudi sovražniki državnega reda in miru." Pred štiridesetimi leti so tedaj razumni, me 1 ljudstvom živeči možje spoznali nevarnosti, katere prete kmetskemu stanu in s tem vsi človeški družbi iz prostega razkosavanja zemljišč. V koroški kmetijski družbi je pri občnem zboru dne 20. maja 1845. neki Tomaž Khackl govoril o vprašanji: Ali je na Koroškem dovolj njiv, da se živi vse prebivalstvo? Tačas namreč se je ustanovilo mnogo žganj arij, ki so kuhale žganje iz krompirja. Pri ti priliki je svaril pred razkosavanjem zemljišč, češ, da bi bilo to silno škodljivo poljedelstvu in zlasti živinoreji; zavoljo žganjarij se je mož tolažil, da izvažajo kmetje svoj izdelek večinoma izva- iz dežele in da o žganjepitji še ni preveč slišati. Ko bi mož danes še živel, ustrašil bi se nezmernega žganjepitja ravno na Koroškem, česar so gotovo najbolj krive mnoge žganjarije. Najhujše razkosavanje pa se je vršilo na Kranjskem, tako da se je vladi potrebno zdelo, nekake meje staviti nezmernemu razkosavanju zemljišč. Notranji minister je torej 25. marca 1853. ukazal casarskemu namestniku na Kranjskem, naj poroča: a) katere zakonske naredbe so bile na Kranjskem pred 1. 1848. o razkosavanji kmetij, b) kaj se je po osvobojenji kmetov storilo, da se ohranijo tiste naredbe, in c) ali se kaže potreba novih zakonskih naredeb, da se ohranijo večja in manjša zemljiška posestva. Tedanje c. kr. okrajne oblasti (Bezirksämter) so se v večini izrekle proti razkosavanju ter nasvetovale neki minimum zemlje, katera mora ostati pri kmetiji in tako velika biti, da se rodbina peterih glav preživi na nji. Ministerstvo je z naredbo od 20. maja 1859. opominjalo, da se mora pri minimu tudi na to gledati, da se lehko redi za gospodarstvo potrebna uprežna živina Leta 1860. so bile znova vprašane okrajne oblasti, od katerih se jih je 26 izreklo za sredstva proti razkosavanju zemljišč in le okrajne oblasti II. Bistrica, Vipava, Kamnik in Tržič so nasvetovale, naj se ostane pri prostem razpolaganji z zemljiščem. Vsled vladnega poziva se je tudi kranjska kmetijska družba pri občnem zboru dne 20. novembra 1. 1860. bavila s tem vprašanjem ter se z veliko večino izrekla proti razkosavanju. Prav zanimive razprave so bile o tem predmetu v kranjskem juridičnem društvu 1. 1860. in 1861.*) Glavni govornik proti razkosavanju je bil tačasni gozdni komisar Fritsch, ki je statistično dokazoval napredujoče razkosavanje in njega slabe nasledke za kmetski stan. Omenjal je, da se je le pri ljubljanskem davkarskem katastru vsako leto odpisalo 800—1000 novih parcel. V okrajnem okrogu rateškem je bilo v poltretjem letu od 1. julija 1850. do 31. decembra 1853. 1. razkosanih 45 kmetij in na parcelah mnogo malih koč postavljenih. Glavni uzrok obubožanja kmetskega stanu vidi Fritsch v mobilnosti zemljiškega posestva in navaja škode *) Glej Verhandlungen und Mitteilungen der juristischen Gesellschaft in Laibach. I. Jahrgang, 1. 4. 5. u. 6. Heft: Dr. E. H. Costa, die Grundzerstückelung und die Bauernerbfolge in Krain. — W. R. v. Fritsch, k k. Bergkommissär, über die Grundzerstückung in Krain vom Standpunkte der Empirie. — Dr. E. H. Costa, die Grundzerstücklungsfrage vom national-ökonomischen Standpunkte aus betrachtet. — K. August Dimitz, Die agrarischen Verhältnisse Krains in ihrer historischen Entwicklung. — Dr. A. Schöppl. Gegen das Verbot der freien Grundzerstückung. — Dr. E. H. Costa, Fragmente zur Würdigung der Frage über die Grundzerstückung. — W. R. v. Fritsch. No ch ein polemisches Wort der Empirie über die Grundzerstückung in Krain. — Dr. E. H. Costa, Vortrag über die Grundzerstückung. — Dr. A. Schöppl, Schlussbemerkungen gegen das Verbot der Grundzerstückung. v gospodarskem in moralnem oziru. Svoboda posamičnega mora se omejiti v interesu umnega socijalnega reda. Schöppl pa je z liberalnega stališča zagovarjal prosto razpolaganje z zemljo in navajal vse tiste razloge, katere še danes slišimo iz ust zastopnikov liberalizma in velikega kapitala, ter izkušal dokazati, da je prepoved prostega zemljiškega razkosavanja nedopustljiva s pravnega stališča, da se ne da zagovarjati v politiškem oziru, da je škodljiva na gospodarsko stran in da bi bila sploh brezuspešna. Dobro opozarja Dimitz v zanimivi svoji razpravi, da so dominikalne gosposke najbolj podpirale razkosavanje, ker so vsled tega dobile več podložnikov, torej tudi več robote in desetine, poleg pa še mastne lavdemije. Po preteku dvajsetih let je bilo to vprašanje zopet na dnevnem redu in sicer pri kmetijski enketi, ki je bila sklicana v Ljubljano 17. aprila 1884.*) Med enketnimi vprašanji, katere je kranjske dežele odbor 1. 1884. razposlal, glasilo se je tretje: „Ali se pogostem parcele od kmetij proda vajo in sicer ali za arando-vanje sosednih kmetij, ali da se na njih postavijo nove hišice?" Od vseh strani se je odgovarjalo, da se vsako leto mnogo takih prodaj vrši in da se na odprodanih parcelah mnoge nove koče postavljajo, selišča kmetskega proletarijata. To se godi najbolj na Notranjskem in Dolenjskem. Taki lastniki se ne morejo živiti ob pridelkih svojega pritlikovega zemljišča, na katerem še krav ne morejo rediti. Ako so blizu mest ali fabrik ali v bližini kakega veleposestva, nahajajo moški in ženske pristranskega dela in v teh slučajih je celo koristno za družbo, da ima delavec lastno streho in kos zemlje. Drugače pa tam, kjer so take koče na kmetih, kjer ni postranskega zaslužka. Tam so prebivalci teh koč prava nadloga kmetskega stanu, ker ne razločujejo na polji v gozdih in vinogradih, kaj je moje in kaj tvoje. Uže pred štiridesetimi leti je Frank v omenjenem poročilu resnično naslikal škodljivost kajžarjev in v dokaz pravil, da četrt ure od njegovega posestva živi kajžar s 3U orali zemlje. Žita ima za vse leto za svojo potrebo, dasi ga ne seje. Preša si tolkovec, ne da bi imel le edno sadno drevo; redi dvoje krav in po zimi sedi v toplo zakurjeni izbi, ne da bi imel kaj gozda ali hoste. Pred takimi ljudmi tudi zdaj ni imetje varno, vendar so v večjem strahu, ker jim je žandarmarija vedno za petami. Na Dolenjskem in sploh v vinorodnih krajih so zlasti vinogradi v drobne kose razdeljeni, da merijo posamezne parcele le do 100 do 200CD»?2. Ce taka parcela spada h kaki kmetiji, dobro, potem se lastniku ni treba zanašati le na trgatev. Ako pa napravijo , kar postaja čim dalje navadneje, iz vsakega vinskega hramiča ali hleva stanovanje, in ako lastnik nima druge zemlje, *) Dr. J Vošnjak: Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884. V Ljubljani 1884. nego svoj vinogradič, potem nastane v neugodnih letinah, in teh je po največ, silna beda in prava lakota. Ako je na pr. (kar poroča okrajno glavarstvo iz Krškega), v eni kmetski vasi, v kateri je bilo po urbarijalnih knjigah pred 200 leti četvero celih kmetij, zdaj 60 lastnikov, potem se ni čuditi, da večina nima uprežne in sploh nobene živine. Le v šmiheljski fari pri Rudol-fovem se je postavilo v poslednjih desetih letih 55 kajž in s tem se je pridobilo 55 novih družin, katere so skoraj vse beraške. Kupujejo se pa take parcele in postavljajo se na njih koče po največ iz dot in dednih deležev, kateri so torej, če se odmerijo po rimskem dednem pravu, eden glavnih uzrokov, da propada kmetski stan. 5. Dote in dedni deleži. Koliko đolgov je na kmetskih posestvih nastalo iz dednih deležev in dot, ne da se iz statističnih izkazov izločiti. Iz vsakdanje skušnje pa vemo, da se vknjiži pri nezadolženem posestvu navadno prvi dolg tačas, kadar kmetija preide na druzega lastnika, bodi si po izročitvi med živimi, ali po zapuščini, ali vsled prostovoljne prodaje. Kadar izroči oče sinu kmetijo, ne izgovori le samemu sebi večjega ali manjšega užitka, ampak izreče tudi svoto, katero imajo dobiti njegovi ostali otroci od prejemnika. Pogodba se vknjiži in ž njo kot dolg na posestvu tisti znesek, ki ga imajo dobiti sodediči. Prejemnik se zaveže, da bode o svojem času izplačal toliko in toliko v gotovem denarji. Pri vsakem dolgu se misli, da je dolžnik tisto svoto, katero mora vrniti, prejel v gotovini, da se mu je res to posodilo, kar se kakor posojilo od njega zahteva. Vse drugače pri prejemniku zemljišča. On ni prejel nobenega peneza, zaveže se torej nekaj vrniti, namreč neki kapital, katerega nikoli ni dobil v roke. Odgovarja se pač, da je dobil zemljišče v last in da ima le primerni del te lastnine oddati sodedičem in sicer, da se zemljišče ne lazkosa, v denarni vrednosti, ne v blagu. Kajti tudi zemljišče je kapital, trdijo privrženci kapitalistične stranke. Ali pa se more res trditi o zemlji, da je kapital, da se torej sme v pravnem in gospodarskem oziru ravnati z zemljo tako, kakor s premičnim blagom? Kaj je kapital? V navadnem govoru značimo s to besedo tisto premoženje, od katerega pričakujemo dohodka, ali tista dobra, iz katerih rabe nastanejo po produkciji večja dobra. Definicija je pri raznih nacijonalnih ekonomih različna. Po A d. Smithu je kapital zaloga, katera se je nabrala iz zdelkov dela za poznejšo rabo. Roscher*) imenuje kapital tisti produkt, kateri se shranjuje za daljšo gospodarsko produkcijo. K narodnemu kapitalu torej spadajo: zboljšanje (me- *) Wilhelm Roscher. Grundlagen der National-Oekonomie. 16 Aufl. Stuttgart 1882 lioriacije) zemlje, stavbe, orodje, stroji, uprežna in koristna živina (Arbeits- und Nuzthiere), tvarina za nove produkte (Verwandlungsstoffe), pomagalna tvarina (Hilfsstoffe), trgovske zaloge (Handels-vorräthe) in končno denar. Schaff 1 e *) zove kapital za rabo premoženje za uživanje (Genussvermögen), produktivni kapital pa kapitalno premoženje (Kapitalvermögen). Po P reserj i**) je kapital zaloga premičnih sredstev za produkcijo. Opiraje se na to, da nastane vsak kapital iz dela, izrekli so socijalni demokratje v svojem manifestu na genevskem kongresu 1809. 1., da je kapital nakopičenje neplačanih delavskih zaslužkov za storjeno delo. Iz vseh teh definicij torej vidimo, da zemlja sama na sebi ni in ne more biti kapital, da se torej ž njo ne more ravnati, kakor s kapitalom. Premično premoženje (kapital) množi se lehko brez konca in kraja, zemlja ne, kolikor je je bilo, toliko je ostane; zato človeka veliko huje zadene izguba zemlje in ga bolj boli, nego izguba kapitala, kateri se lehko zopet pridobö. Kakor dalje zemlje ne moreš množiti, tako tudi ne zmanjšati, niti njene cene po tem potu umetno povzdigniti, kakor na primer pri fabriških in obrtnih pridelkih. Pri zemlji se ne da govoriti o dobičku, katerega prinaša, ampak le o renti (prihodu) In to je glavni razloček med zemljo in kapitalom, katerega pa so zakonodajalci vedno v nemar puščali, sicer bi ne bili dopuščali prostega razkosavanja, neomejenega zadolževanja itd. niti nakladali najtežjih bremen zemljiškemu posestvu. Nadalje se kapital množi po obrestih sam tudi nesposobnemu lenobnemu lastniku. Pri zemljišči je treba lastniku napenjati vse telesne in duševne sile, da *bo kaj pridelka in poleg je še prihod zavisen od prirodnih sil. Pri kapitalu je dobiček brez truda, pri zemljišči težko trudapolno delo.***) Kapital je zaloga nabranih pridelkov, iz zemlje se morajo pridelki še le po delu dobivati. Zlasti v narodnem oziru je zemlja za vsak narod največje imenitnosti in izguba še tako malega kosa zemlje huje peče narod, nego če izgubi še toliko premičnega blaga. Francozi bi bili po nemško-francoski vojski gotovo radi plačali še pet milijard, da se jim je pustila zemlja nedotaknena, dasi vsa Alsaso-Lotaringija ni toliko vredna po cenjeni vrednosti zemlje. Kapital je mednaroden (internacionalen), kar se nam kaže na vseh borzah, kjer barantajo z vrednostnimi papirji vsega sveta, ne meneči se, ali je napis nemški ali francoski, ali angleški; tudi cirilica ne moti nemškega kapitalista. Zemlja pa ima pravi narodni značaj in vsak narod se oklene *) Schäffle. National-Oekonomie. **) Karl Preser. Die Erhaltung des Bauernstandes und die Grundeigentumsfrage. Prag. 1884. ***) Preser v omenj, knjigi drastično opisu jerazlofek med kapitalom, oziroma kapitalistom in zemljiškim lastnikom. svoje zemlje in jo brani z vsemi silami. Brez zemlje ni domovine. Na tuji zemlji čutimo se tuje in hrepenimo po domači zemlji, da bi se nam „vsaj ena želja spolnila", kakor pravi naš neumrljivi pesnik, ta namreč, da bi v domači zemlji počivalo truplo naše' In ta naša mati zemlja, da bi nič druzega ne bila, kakor kapital, s katerim se dela dobiček, premično blago, s katerim se barantuje, kakor z milom ali platnom! Tako more misliti le židovski rod, ki nomadizuje po vsem svetu, ki nima kakor narod lastne zemlje, ki ne pozna domovinskega čuta. Ako si kupi zemljo, tega ne stori, do bi jo sam obdelaval, temveč da jo proda z dobičkom ali pa da v najem. Že v starem zakonu se bere, da se zidovi niso radi pečali s poljedelstvom, ampak rajši s trgovino in lihvarstvom, in takšni so še dan danes. Arski narodi pa so začeli zemljo obdelovati, kjer so se naselili, in s svojim delom pridobili so si do nje lastninsko pravico; smatrali so zemljo kakor skupno ali občinsko lastino, od katere ima posamezni občan le užitek na določenem oddelku, ki ga pa ne sme odstopiti ali prodati tujcu. Ako torej zemlja ni kapital, ne sme se ž njo ravnati, kakor s kapitalom niti pri prodaji, niti pri izročitvi med živimi ali po smrti. Od prejemnika se ne more terjati, da bi izplačal za dote ali dedne deleže kapitalni znesek, ker on sam ni dobil v roke kakega zneska, ampak zemljo, dajočo kvečjemu manjšo ali večjo rento, ki se bistveno loči od obresti za kapitale. Prejemnik bi se torej smel le' obvezati, da odda oziroma izplača neki del zemljiške rente po primeri čistega prinosa, nikdar pa bi se ne smel terjati od njega kapital za dote in dedščine, torej tudi ne vknjižiti na zemljišče. Po sedanjem rimskem pravu pa se godi ta gospodarski in socijalni nezmisel vsak dan. Za zemljišče se po cenitvi ali na podlagi čistega prinosa določi vrednost v denarji in ta svota se razdeli med dediče. Ker prejemnik navadno nima nobenega kapitala, vknjižijo se mu na zemljišče zračunani zneski ravno tako, kakor da bi jih bil prejel kot posojilo. Tako ravnanje se opravičuje s tem, da sicer prejemnik res ni prejel kapitala, pač pa toliko zemlje v vrednosti vknjiženega kapitala. Toda ta primera šepa. Vrednost zemljišča v denarji določi se v tacih slučajih po prinosu, ki se potem kapitalizuje na podlagi ravno tačas navadnih obresti. Ali pa niso vsi za tako cenitev vzeti faktorji popolnoma negotovi ? Prvič čisti prinos. Vsako leto se izpreminja, nanj vpliva ne le večja ali manjša pridnost in spretnost lastnikova, temveč prirodne sile, ki mu lehko uničijo vse delo; dalje tržne cene, konkurencija itd. Ni ga torej negotovejšega faktorja, kakor je čisti prinos od zemljišča. Drugič visokost obresti. Navadno se vzame za zračunanje kapitala 5 °/0 obresti, torej 20kratni čisti prinos. A visokost obresti se vsak dan izpreminja in s tem bi se tudi morala izpreminjati kapitalna vrednost zemljišča. Stvar je jasna. Ako se računajo z ozirom na splošno visokost obresti po 4 »/o, ceniti bi se moralo posestvo, katero ima vpisanih 200 gld. čistega prinosa, na 5000 gld. kapitalne vrednosti. Ako so štirje dediči, dobi vsak po 1250 gld. Ako se pa zračuna kapital na podlagi 5°/0 obresti, znaša kapitalna vrednost le 4000 gld., in dobi vsak dedič le 1000 gld. Pri 6°/„ podlagi bi zemljišče vredno bilo le 3333 gld. in eden delež 833 gld. Od enega in istega posestva bi prejemnik v prvem slučaji moral izplačati 3750 gld., v drugem 3000 gld in v tretjem le 2509 gld. Ali pa so morebiti take cenitve nemogoče? Kje pa je zapisano, naj se ravno pet odstotkov obresti jemlje za podlago kapitalne vrednosti ? Da res ni nobene stalnosti pri obrestni podlagi, uči nas vsakdanja izkušnja. Država jemlje po 6°/0 zamudne obresti pri zaostalih davkih in pristojbinah, torej bi se morala vzeti pri cenitvah 6°/0 obrestna podlaga. To bi gotovo bilo dobro za prejemnika, pa tudi pravično, kajti od njega se navadno zahteva za take vknjižene dolgove po 6%. Pri sodnih cenitvah se sme zračunati kot kapitalna vrednost 72kratni zemljiški davek, kar je tudi primerno nizko in v prid prejemniku. Kajti, da ostanemo pri navedenem vzgledu, znaša pri 200 gld. čistega prinosa zemljiški davek 45-4 X 72 = 3268 gld kapitalne vrednosti in v primeri ž njo representuje 200 gld. 6V2 °/o- Kranjska agrarna enketa je sklenila, naj se vrednost kmetije sploh ustanavlja po šestnajsterem znesku čistega prinosa po katastru, ako umrje lastnik brez oporoke in dediči drugače ne odločijo. Pri čistem prinosu 200 gld. bi torej bila kapitalna vrednost zemljišča 3200 gld., ali blizu toliko, kolikor pri 72kratnem zemljiškem davku. Vse drugače sodi češka deželna hipotečna banka. Ona določuje vrednost zemljišča po 24kratnein znesku čistega prinosa in dovoljuje posojila do dveh tretjin te zračunane vrednosti. Posestvo z 200 gld. prinosa bi torej imelo kapitalno vrednost 4800 gld. in bi se smelo nanje posoditi do 3200 gld., kar gotovo ugaja češkim razmeram. Lastniki navadno previsoko cenijo vrednost svojih zemljišč in nakladajo prejemniku toliko izplačil in dolžnosti, da je navadno že pri nastopu gospodarstva pasiven. V poročilih, poslanih agrarni enketi, bero se skoraj skozi in skozi pritožbe, da so dote in dedni deleži neprimerno visoki in da ravno te pri izročitvi nakladane dolžnosti uničujejo lastnika. Zakaj pa prevzame posestvo, ako že za naprej lehko vidi, da nikakor ne bo mogel izhajati? Zakaj ? Ker je človek in ga slepi up, tista goljufiva kača, katera ura šepeče na uho, da bo že šlo tako ali tako. Saj se tudi kaj priženi, priredila se bo živina, prodalo po dobri ceni od tega in onega pridelka itd. In kdo si ne želi biti samostalen lastnik ? Pa upi kmalu splavajo po vodi in ž njimi premoženje po poti, že večkrat opisanem. Zato ni čuda, da nečejo v nekaterih krajih, kar je v poročilih omenjeno, sinovi prevzemati kmetij, ker uvidevajo, da ne morejo izhajati pri tolikih izplačilih. Krivica takih izročilnih pogodeb z izgovorjenimi dotami in dednimi deleži postane nam najbolj očitna, ako premislimo, da dobi pač prejemnik sam [posestvo, a ker se mu zemljišče preobloži z dolgovi, lastnik je le po imenu, saj je vse zemljišče po delih, izgovorjenim deležem primerno, lastnina sodedičev. Ako se končno posestvo proda, navadno lastnik ničesar ne dobi iz kupnine in ravno on, ki bi moral družbinsko last obdržati in ohraniti v rodbini, dobil ni toliko, kolikor vsak njegovih bratov in sester. Načelo ravnopravnosti zahteva, da vsi dediči dobe enake deleže iz premoženja. Krivica bi se torej godila — in to je glavni ugovor proti kaki predpravici prejemnikovi — ko bi se dovolil od cenjene vrednosti zemljišča njemu kakšen praecipuum. A ravno sem dokazal, da je kapitalna vrednost ne le negotova in če še tako nizka, vselej previsoka za prejemnika, ako se mu od-vzemö deli zemljišča v podobi vknjiženega kapitala. Kdo hoče zameriti očetu, da želi vse otroke enako dobro preskrbeti, da obeta hčeram visoke dote in sploh vsem dedščine. Morda sam spoznava, da prejemnik ne bode mogel izhajati, pa tudi on upa in se zanaša, da bo sin že kaj priženil ali si po dobrih letinah, po drugih zaslužkih ali kaki barantiji toliko pridobil, da bo s časom zadostil terjatvam. Ocl očeta ne smemo pričakovati, da bo iz lastnega nagiba enemu otroku na ljubo druge odškoclil s tem, da jim izgovori prav male dedščine. Ko bi v kakem smislu postava imela kako določilo, katero bi zabranjevalo prehudo obkladanje zemljišča po dolgovih, oziroma po dotah in dedščinah, bi razumni gospodar sam vesel bil takega zakona, ker bi se potem ne zameril drugim otrokom, ako jih pri izročitvi mimo prejemnika oškodi, seveda le navidezno, kakor je že dokazano. Po takem zakonu bi se zamašil glavni vir, iz katerega se leto za letom nabira na milijone gold. novega dolga na kmetskih posestvih. Na Kranjskem se je vsled zapuščinskih obravnav vknji-žilo vsako leto do 1/2 milijona gold. novega dolga, po izročitvah pa gotovo še več, kajti po „drugih pogodbah," med katerimi jih je največ izročilnih, ker so neplačane kupnine in posojila posebe štete, vknjiženih je bilo leta 1878 - 701.548 gld leta 1880 — 1,032.198 gld. in „ 1879 — 753.274 „ „ 1881 — 869.465 „ Potem se ni čuditi, da rastejo dolgovi od leta do leta in da je na marsikateri kmetiji že več vknjiženih dolgov, nego je vredna po najvišji cenitvi. Pri vsaki izročitvi pa le še k starim pristopajo novi dolgovi, dasi je dostikrat škoda koleka pri vknjiženji. K obilnim stroškom, katere ima kmet za davke, direktne in neposredne, za razne priklade, za desetek in pristojbine, za obresti, užitke, dote in dedščine, kar mora skoraj vse v gotovem denarji poravnati, pristopile so v novejšem času razne 6. Kulturne potrebe. V kmetskem budgetu so še do druge polovice tega stoletja stroški za kulturne potrebe zavzemali le malo prostora. Največ še za cerkev. Kje bi naj bil iskal mučeni tlačan tolažila in pomoči, nego pri sv. cerkvi, katera mu je edina dajala duhovnike in ob enem učenike iz njegovega rodu? Božja beseda se mu je razkladala v domačem jeziku. Sv. vera ga je povzdigala nad reve in težave tega življenja, da ni obupal v trpljenji, uverjen, da po končanem trudnem poti skozi to solzno dolino najde na onem svetu mir in večno veselje. Zato je, česar inu ni iz žepa potegnila biriška roka, rad dajal za olepšavanje cerkve, za sv. maše in rad pripomogel pri popravljanji cerkva in kapelic z lastnoročnim delom, s priva-žanjem, darovanjem potrebnega lesa, apna, opeke, kamenja itd. Prav malo ali nič stala ga je šola, ki zdaj prizadeva kmetu med vsemi kulturnimi potrebami največ stroškov. Prosto lj udstvo je navadno poučeval duhovnik ali kakšen cerkovnik ter ga učil čitati. Šolske sile ni bilo, torej so se rabili otroci že brž, ko so le malo odrasli, za ložja dela, na primer za pašo ter tako pomagali pri gospodarstvu. Šolati pa je dal sinu le redkokrat, kakšen premožnejši kmet in tudi ta le, da bi se izučil za gospoda (duhovnika). Torej je bilo treba le v latinskih šolah skrbeti zanj, kar tačas ni na-pravljalo mnogih stroškov. Zdaj pa so izdatki za šolo velika rubrika v kmetskem budgetu. Povsod se postavljajo nova šolska poslopja, katera stoje na tisoče goldinarjev. Mnoge občine so se vsled teh stroškov na desetletja zadolžile. Najmanjša enorazrednica stoji 5000 do 6000 gld., poslopje za dvorazrednico 10.000, tri-razrednico vl 3.000 do 14.000 gld, štirirazrednice seveda še več. Zlasti na Štajerskem je silna potrata pri zidanji novih šolskih poslopij ter so mi znani mnogi kraji na kmetih, ki so poprej imeli 5 do 15% občinskih priklad, a zdaj jih plačujejo po 50 do 80°/„ in vse to v poravnanje dolgov in obresti zaradi takega zidanja. V Makolah, prav na kmetih v slov. bistriškem okraji, zidali so celo šolsko palačo, ki je stala 25.000 gld. Na Kranjskem je mnogo občin, ki so si v ta namen nakladale 30, 40 °/o in še več na leto. Toda ti stroški so enkratni, drugi pa se ponavljajo vsako leto za vzdržavanje poslopja, za kurjavo, snaženje itd. Koliko stroškov pa ima še posamičnik, kateri otroke v šolo pošilja ? Prvič obleka, ker mora otrok, kedar hodi v šolo, vendar bolje ali vsaj za silo oblečen biti. Drugič učila, knjige, pisalno orodje, itd. Tretjič mora kmet namestovati delo domačih otrok z najetimi delavci. Šolska dolžnost torej naklada kmetskemu stanu mnogo stroškov, kateri pa, kar radi priznavamo, niso neproduktivni, ampak vračajo se po drugem poti. Z rastočo omiko se množe še druge kulturne potrebe. Kdor zna čitati, čuti potrebo, da čita knjige in časopise, Namesto rožnega venca je stopila molitvena knjiga, poprej še preprosta, zdaj razkošno vezana že tudi na kmetih. Toda ti stroški ne zadevajo naravnost kmetskega lastnika, ker se navadno pokrivajo iz prihranil žen, deklet in fantov. Kupujejo se pa tudi druge knjige in naročuje se ta ali oni časopis. Kar se izda za knjige in časopise, prihrani se na drugi strani, ker ljudje ob nedeljah in praznikih rajši doma ostajajo in čitajo, kakor da bi pohajkovali po krčmah; zlasti pa je pošteno berilo največje važnosti v etičnem oziru; toda le pošteno in poučno, samo kratkočasno donaša malo haska. Mohorjeva družba je zadela pravo pot in njene knjige bi se morale nahajati v vsaki slovenski kmetski hiši. Prav občutljiv strošek navstal je za kmetsko ljudstvo z nakupovanjem obleke. V prejšnjih časih seje vsa obleka zdelovala doma, le ženstvo si je tam pa tam kupovalo rut ali robcev. Ta domača obleka je bila solidna, kakoršna tudi mora biti za poljedelca. Zdaj le še malokie nosijo doma zdelano obleko, sicer pa kupujejo fa-briško blago v štacunah. Še celo srajce iz domačega platna se ljudem ne zde dovolj fine. S tem pa se potroša veliko denarjev, to je ravno tistega produkta, katerega kmetu najbolj manjka. Omeniti mi je končno še izdatkov za zabavo po krčmah in po semnjih, kamor ljudje le preradi zahajajo brez potrebe, samo za kratek čas. Doma se delo zamuja, na semnjih pa se trati d nar. Gotovo nikdo ne bo zameril poljedelcu, da se oddahne po težkem delu in da si, ako mu dopušča mošnja, privošči kaj boljega Zato so pa nedelje in prazniki in prava potrata časa se mora imenovati pohajkovanje po semnjih ob delavnikih. Neredni, toda skoraj vsako leto gotovi stroški so za bo tr in je in za svatbe, pri katerih ne zapravlja veliko narodnega premoženja. Okrajno sodišče v Crnomlji na primer pripoveduje,*) da se pri pirovanji ob ženitvah poje po 2 vola, po 20 puranov, po dvoje telet, mnogo rac in piščet, po 20 vaganov pšenice, popije se pa po 30 veder vina in še več. Naveli smo torej celo vrsto izdatkov kmetskega gospodarstva, za katere treba gotovega denarja, da se pokrije. Odkod pa ga vzeti ? Ali so se v isti meri, kakor izdatki, množili v novi dobi tudi dohodki in ali je mogoče kmetu vse stroške pokriti iz pridelkov dela svojega? Navadno ne! Kajti dohodki se nikakor niso tako pomnožili, kakor izdatki, ker cena pridelkom, ne da bi rastla, le pada in pada Izdatkom kmetskega gospodarstva torej stoje nasproti: 7. Prema! i dohodki. Stroški vsak dan večji, dohodki pa vedno manjši! Takšen je položaj kmetskega stanu. Iz rednih svojih dohodkov skoraj nobeden kmet več ne more poravnavati le rednih izdatkov, da ne govorim ob izrednih, nepričakovanih, katerih ne manjka nobeno *) Glej poročilo deželnega odbora. leto. Kmetskim pridelkom, ki bi se imeli toliko podražiti, kolikor več stane njihovo pridelovanje, pada cena dan za dnevom. Za pšenico se je dobilo še 1. 1874. po znani gospodarski krizi 11.75 glđ. za hl 1. 1879. celo 13.50 gld., od tačas je padla v ceni na 8.75 gld. 1. 1883. in 8.05 gld. 1. 1884. V isti meri so padle cene tudi pri drugem žitu, le pri ječmenu in ovsu ne tako silno. Vsakdo ve, da je to storila ruska in amerikanska konkurencija. Iz Odese se rusko žito ceneje postavlja v Trst, nego ogersko. Iz Amerike pa plava na tisočih ladjah neizmerno žita v Evropo in pritiska na ceno, da se našemu poljedelcu nikakor ne izplača sejati žito z namenom, da bi ga prodal, kajti še stroški semena in dela se pri taki ceni ne pokrijejo. V Ameriki pa se vedno več dozdaj neobdelane zemlje pretvarja v njive, oziroma v vinograde, kjer je primerno obnebje. Iz sledečega izkaza se vidi napredek sev. amerikanske žitne produkcije od leta 1883. do leta 1884. Z žitom nasejana zemlja Prinos v milj. Vrednost žita bushlih v milij. dolar. 1883 1884 1883 1884 1883 1884 Koruze 68,301.889 69,683.780 1551.0 17957 658 640 Pšenice 36,445.593 39,475.885 421.1 512.1*) 384 331 Ovsa 20,329.962 21,300.917 571.3 583.6 187 162 Rži — — — 28 — - Ječmena — — — 50 — — Blizu četrti del svojega pšeničnega pridelka izvaža Amerika v Evropo, ker ga sama ne potrebuje, in to bo trajalo gotovo še nekaj desetletij, dokler prebivalstvo ne bo tako narastlo, da bo pridelanega žita samo zase potrebovalo. Z evropskimi in drugimi naseljenci vred, katerih pride vsako leto več kakor x/-2 miljona (na primer 1. 1880. 593.703, 1. 1881. 720.045, 1. 1882. 730 349 in 1. 1883. 570.320), množi se prebivalstvo v severni Ameriki vsako letonajmenj za 3% in je žena blizu 54 milijonov narastlo. Če se bo ljudstvo tako dalje množilo, narastlo bode v desetih letih na 71 milijonov, v 20 letih pa nad 90 miljonov. Ako se računa, da se za vsako glavo potrebuje 5.05 bushlov pšenice, potem bo trebalo za domačo rabo 454 miljonov bushlov in bi kvečjemu v prav dobrih letinah še kaj preostalo za izvažanje. Toda za zdaj nam je računati z amerikansko konkurencijo in vprašati se moramo, ali bo Amerikancem še zanaprej mogoče, žito po tako nizki ceni pošiljati v Evropo, ali morebiti celo še po nižji. Po izkazih trgovinske zbornice v Chicagi znašajo pridelovalni stroški za pšenico 8.75 do 10 dolarjev per acre ali pri povprečni žetvi 13 bushlov na acru 1 q 6.44 do 7.36 gld. avstr. v. V New Jorku je veljala pšenica leta 1880. 1 q 8.25 gld. v *) = 180 milij. hl Pšenična produkcija vse zemlje pa se je cenila za leto 1884. na 811 milij. hI. zlatu, leta 1885. pa le 6.73—7.06 gld. v zlatu. Vožnja od glavnega pšeničnega trga v Chicagi do New Yorka stane 48 kr. za q v zlatu, odtod do Liverpoola 46 kr. Iz tega se vidi, da je prevožnina silno po ceni in da je le vsled tega mogoča konkurencija v Evropi. Amerikanska pšenica v Liverpool postavljena velja 8.54 gld. a. v. q, ako se pridelovalnih stroškov le 6.44 gld. računa. Ako temu primerjamo sedanjo evropsko ceno pšenično, kije padla na 8 do 8.40 gld., vidimo, da pri tej ceni amerikanski poljedelec skoraj nima več nobenega dobička in da je nižja cena nemogoča tem bolj, ker tudi v Ameriki rastejo stroški pridelovanja.*) V Ljubljani je pšenična cena meseca marca 1. 1885. bila 6.80 do 7.20 gld. hI. Da pri taki ceni kmet malo ali nič več ne dobi, kakor ga samega stoji pridelovanje, ne da se tajiti. In enako nizko v ceni so vsa druga žita in sočivje. S kakim veseljem naj kmet obdeluje polje, če že naprej ve, da se mu še delo ne bode izplačalo! Na Nemškem in Francoskem, kjer so enake razmere, kakor pri nas, naložili so višjo carino na inozemsko žito, ako se uvaža, da bi s tem branili svoje poljedelce proti prenizkim cenam ame-rikanskega žita. Nemci pobirajo na meji tri marke, t. j. 1.80 gld. a. v. od q pšenice, Francozi še nekaj več. S tem so dobili domači poljedelci premijo tega zneska za svoje žito in ako se amerikanska pšenica do meje postavlja po 8.50 gld., morajo jo Nemci, to je tisti, ki jo kupujejo, plačevati po 10 gld. Kajti domača pšenica se bo v ceni ravnala po svetovni ceni in dodala se bo tej svetovni ceni še carina. Producenti so tam gotovo na boljem; seveda toliko na slabejem konsumenti, ker se jim kruh podražuje. Da si Avstro-Ogerska le v dobrih letinah izvaža žito, ravna se vendar cena po občni svetovni, ker bi v tem hipu, ko bi se raz-merno višja cena nastavila, Amerika in Rusija svoje žito k nam pošiljali in s tem znižali ceno do svetovne. Danes, ko to pišem (6. marca 1. 1885.), čitam v tržnem poročilu dunajske žitne borze, da je pšenica na Dunaji po 8.45 gld. hI, torej je od leta 1879., ko je stala na 13.50 gld., padla v ceni za več kakor 60 0 /0. Boljši prihodek ima kmet, od živine, ako je v stanu jo rediti. Živinska cena je, odkar se je zaprla avstrijska meja proti uvažanju inozemske živine, zlasti iz Rusije, znatno poskočila in živina se lehko prodaje. V poslednjih letih je šlo posebno mnogo krav na Bavarsko, konje pa Lahi kupujejo. Tudi svinjereja se izplačuje. Zato se je poudarjalo že pri agrarni enkšti v Ljubljani 1. 1884., naj se kmetje bolj z živinorejo pečajo in bolj skrbe za mnogo krme, nego da žito sejejo. Dober svet za kraje, kjer je še toliko zemlje pri kmetiji, da se more rediti živina! Tam pa, kjer je zemljišče na drobne kose razdejano, ni še krme za kako *) Vse to dokazuje A. Skene v svoji brošuri. „Ein Beitrag zur Beurteilung der österr. Agrarfrage." "Wien. 1885. kozo, ne pa za goved. Torej se ni čuditi, da rede na Notranjskem toliko koz, ker za konje ali goved ni dovolj zemlje pri pritlikovih posestvih. Sploh se opazuje, da čim bolj se razkosava zemlja, tem manjša živina se redi pri hiši. Veliki kmet ima konje in vole, krave in prašiče; pri manji, toda še precej obširni zemlji opušča najprej konje. Z vsakim kosom zemlje menj ima tudi menj živine, le še enega vola, kateremu pripreza kravo, potem le še krave, s katerimi vozari. Na še manjšem posestva redi le še po eno kravo in kako telico, na pritlikovem gospodarstvu stopi na mesto krave koza in končno, kjer še za kozo ni dovolj krme, ostane le še —- hišni zajec. In takih kočarjev je že premnogo, zlasti na Notranjskem in Dolenjskem. Sploh pa se lože reče, nego izpeljuje, naj kmetje opuste pridelovanje žita in se rajši lotijo živinoreje. Kajti oboje je tidno zvezano. Travniki se morajo dobro gnojiti, da rode dovolj krme za pomnoženo živino, torej se mora živini dobro nastiljati, k čemur treba slame, ker je premalo druge nastelje. Slama pa se prideluje le na njivi po nasevanji žita. Živinoreja ima torej tudi svoje meje z ozirom na krmo in nasteljo in ta meja je že tu in tam prekoračena. Poleg glavnih kmetskih pridelkov žita in živine ima kmet dohodke od tako zvanih trgovskih rastlin: od vinske trte, od hmelja, sadja, lanu, konoplje, detelje, dalje od prodavanja mleka, kuretnine, sočivja itd., od čebelarstva in sirarstva. Vino v naših krajih le neredno rodi in veliko več je slabih, kakor srednjih in dobrih letin. Cena vina pa je pala in še pada, odkar se ogerska in hrvatska vina prosto uvažajo k nam in je prevoznina po železnicah tako nizka, da tuja vina lehko konkurujejo z našimi domačimi. Obdelovanje vinogradov pa vsako leto več stoji tudi zaradi tega, ker je zemlja vedno bolj izpita in potrebuje vedno intenzivnejšega dela in gnoja. Toča pa, odkar se gozdi tako silno trebijo, huje in bolj pogosto tolče tako, da je trs za dve do tri leta uničen. Zato nahajamo ravno v vinorodnih krajih največjo revščino, zlasti tam, kjer ima lastnik samo nekaj pedi vinograda s kočo, in malo ali nič druge zemlje, na korist kmetov pa so vinogradi tam, kjer so le pristranski del vsega gospodarstva in obstanek lastnika ni zavisen samo od tega, kar v vinogradu prideluje. V novejšem času so začeH kmetje tu pa tam saditi hmelj; zlasti v Savinjski dolini na Štajerskem je že več sto oral zasajenih s hmeljem. Dohodek od hmeljarstva je gotovo boljši in rednejši od vinogradarstva, le prvi stroški zasajenja so jako veliki in dado povod k dolgovom, katerih se kmet pozneje le teško iznebi. Tudi letni stroški obdelovanja so veliki in jih kmet le s težavo zmaguje, cena hmelju pa je zelo različna, ker se ravna po svetovni ceni in po hmeljskih letinah na Nemškem, Angleškem in v Ameriki. Včasi velja cent po 200 do 300 gld. in v takih letih mora si hmeljar zalogo napraviti v prihranjenem kapitalu za slabe letine in za časne nizke cene, kakoršne so letos, ko se cent hmelja še za 30 gld ne more prodati. Sadjarstvo daje v dobrih letih veliko dohodkov, a stroški za sadno drevje, kadar je že nasejano, so prav neznatni. Toda sadno drevje le počasi raste in začne še le od desetega do petnajstega leta prav roditi. Torej mine skoraj pol generacije, predno uživa sad zasajenih dreves. Vendar bi to ne smelo plašiti zemljiških lastnikov, da ne bi kar največ sadnih dreves sadili. Leta 1883. se je le jabolk s Štajerskega za poldrugi milijon gld. prodalo in marsikateri kmet je toliko skupil iz prodanega sadja, da jevs skupilom pokril vse izdatke svoje. Čebelarstvo in sirarstvo sta se posebno na Gorenjskem udomačili na korist kmetom, kakor kažejo letni računi sirarskih zadrug in živahna kupčija s panji, voskom in strdjo. Mleko in sočivje prodavajo posebno lehko kmetje, nastanjeni v bližini trgov in mest. To so torej glavni dohodki, s käterimi bi moral kmet zadostovati vsem svojim denarnim dolžnostim. Vendar od leta do leta manjša se število tistih kmetov, ki bi se mogli živiti vsako leto ob pridelkih svojih zemljišč in še toliko od njih v denar spraviti, kolikor jim ga je redno treba. V slabih nesrečnih letinah mora vsak živiti se ob imetku, ker ni dovolj rente. Pa tudi sicer si mora iskati še pristranskega zaslužka, da izhaja. Taki zaslužki so na primer od hišne obrtnije: pletenja, slamni-karije, zdelovanja lesene in ilovnate robe itd., od priprege in pri malih posestnikih, od dela pri drugih gospodarjih. Posamezni členi rodbine iščejo dela v fabrikah, fužinah, v premogokopih, pri železnicah, pri zidanji itd. Delavni in štedljivi gospodar se torej s težavo prebije, ako ne tiči preveč v dolgovih. Pregledali smo torej vse kmetsko gospodarstvo. Našli smo, da ima kmet v sedanjem času mnogo plačil v gotovem denarji, katera je bil v prejšnjih časih odslužil z delom ali zemljiškimi pridelki. Ne le, da se je zemljiški davek silno povišal, pristopile so razne naklade, ki ga podvojujejo. Pravosodstvo se je za kmeta močno podražilo po notarijatu in odvetništvu. Koleki in pristojbine po/irajo pri izročitvah po 5 do G°/0 zemljiške vrednosti. Dolgovi na-rastajo in ž njimi znesek za obresti. Poleg tega so tudi na kmetih se udomačile marsikatere kulturne potrebe in razvade, poprej le poznate v meščanskih hišah. Kdor bi torej primerjal budget kmet-skega gospodarstva za 40 ali 50 let nazaj z današnjim, našel bi, da ima kmet trikrat do štirikrat toliko izdatkov v gotovini, kakor tačas. Nasproti pa so se dohodki kvečjemu podvojili v tem času, o čemer so neovrgljivi dokaz rastoči dolgovi, iztrebljenje gozdov, prodavanje parcel od gruntov, najpotrebnejše živine iz hleva. Kmetski stan je torej navzlic toliko hvalisani svobodi in navzlic vsem napredkom sedanjega časa zabredel v hujše robstvo, nego ga je čutil pred popolnim osvobojenjem in je večinoma le še po imenu lastnik svoje zemlje, dokler se pravi lastnik, to je hipotečni upnik zadovoljuje z obiestimi in neče sam tudi formalno vzeti v svojo last zemlje, ki je v resnici že itak njegova. In zdaj prestopimo do imenitnega vprašanja: kaj storiti, da se odvrne nevarnost, katera preti uničiti že tudi kmetski stan in iz samosvojih, delavnih gospodarjev napraviti brezdomovinske proletarce? Ali hočemo obupati in mirno gledati, kako gine naj-krepkejši del naroda v socijalni bedi? — Predno pa prestopimo do konkretnih predlogov, namenjenih v olajšavo in rešitev enemu človeškemu delu, oglejmo si še enkrat splošno socijalno stanje, kajti tudi kmetsko vprašanje je le del splošnega socijalnega. V. Rastoče uboštvo. Devetnajsto stoletje se imenuje po pravici stoletje iznajdeb. V vsem kulturnem razvoji človeštva ne nahajamo nobene dobe, v kateri bi se bilo izumilo toliko sredstev, pospešujočih produktivno moč in namesto dela človeške roke postavljajoči!] stroj, Kar je poprej zdelovala človeška roka z velikim trudom in v dolgem času, zvršuje železni stroj brzo in z največjo natančnostjo, goni ga pa mesto dragocene živinske ali človeške moči vodna, največkrat pa parna sila, ki ne pozna nobenega truda in ne potrebuje nobenega počitka. Stroj pripravlja volno ali predivo, stroj prede niti in sicer v eni minuti toliko metrov, kolikor pridna gospodinja v eni uri; stroj tke iz niti platno in vsakojako tkano in sukneno blago. Kjerkoli se voziš po deželi, vidiš v zrak moleče visoke dimnike, iz katerih se dim vali noč in dan. Stroji pa puhajo in tu obdelujejo jeklo in železo, kakor bi bilo vosek, tam meljejo žito, razločujoči ob enem moko po kvaliteti, tu pripravljajo papir iz cunj in lesa, tam sveče in milo, tu obuvala, tam obleko. Ni je skoraj več stroke človeškega dela, katera bi se ne mogla opiavljati s stroji. Skoraj vsaka šivilja, borni kmetski krojač v gorah, ima svoj šivalni stroj in ni ga obrta, pri katerem bi namesto starega preprostega orodja ne bil stopil umetni stroj z vsemi prednostimi naglega in točnega dela. Zlasti pa se je po izumljeni rabi parne moči vršil velikanski napredek v vseh strokah obrta in trgovine. Anglež James Watt je sicer že 1. 1763. spoznal parno moč in izumil prvi parni stroj, pa še le začetkom tega stoletja (1. 1804.) je Amerikanec Evans zdelal prvi parni voz, kmalu potem pa Robert Fulton prvo parno ladjo na reki Hudson. Od tistega časa ni še minulo sto let in skoraj vsa zemlja, izivzimši Kitaj, preprežena in zvezana je po železnih cestah, po katerih drevi na milijone vagonov prevažujocih neštevilno ljudi in vsakojakega blaga. Po morjih in rekah pa plavajo parobrodi in stare ladje z jadri so že skoraj postale kuriozitete. In kako naglo in Iagotno se vozari človek po svetu ter gleda iz oken zaprtih, po zimi zakurjenih vagonov svet, kako se naglo premika pred očmi. Ne noč, ne mraz, niti burja, niti dež ali sneg ne zadržuje vožnje in koder je treba voziti se po več dni, pripravljene so za potnika blazine za spanje in amerikanskim vlakom je priprežena cela restavracija. Prior Faustus *) pripoveduje, da je Ifta 1806. potreboval za potovanje od Dunaja do Ljubljane 7 dnij. Dan danes sede človek v Ljubljani blizu opoludne v železnični voz in ob desetih zvečer že lehko večerja na Dunaji. Kaj še le elektrika in magnetizem! Kake čudeže je že napravila njijuna moč in česar smemo še pričakovati. Daljo tisoč in tisoč milj preskoči zapisana beseda v malo trenutkih po tele-grafni žici, katera se vije ob vsi zemlji skozi zemeljske predore in na dnu morja. Kar se kjerkoli po širnem svetu v jutri godi znamenitega, lehko beremo v večernih listih, in kar se godi pri nas, recimo, opoludne, pozvedö v Ameriki že v jutro tistega dneva. Električna luč odpravlja plinovo svetljavo, katero je bil iznašel 1 1789. Murdoch. In kdo ve, ali v tem stoletji še ne doživimo vožnje po zraku, ki bi nepotrebne storila železnice in parne ladje! Povsod napredek, kamor pogledamo. Ali pa je s tem tudi rastlo splošno blagostanje? Ali se čuti človeštvo, katero zdaj uživa lagot, o katerih se še sanjalo ni starim kulturnim narodom, vsled tega srečnejše? Odgovor na prvo vprašanje je objektiven, na drugo subjektiven, a na oboje vprašanje ne glasi se baš povoljno. Na prvo. — Ljudska masa, to je tisti milijoni, ki delajo in prideljujejo nove produkte, revni so dandanes ravno tako in ubnžni, če ne revnejši, kakor delujoča masa pred tisoč in tisoč leti, kar bi se lehko dokazalo. Najvišja stavba na svetu je bila še do letos tako zvana Keopsova piramida v Egiptu, 468 čevljev visoka.**) Herodot pripoveduje, da je po ukazu kralja Keopsa moralo delati pod najstrožjim nadzorstvom 100.000 delavcev, ki so dobivali le najpičlejšo hrano iz češnja, čebule in redkve. Zidala se je ta stavba trideset let. Koliko truda in trpljenja so tačasni delavci prebili, lehko sodimo, ako pomislimo, da so spravljali brez posebnih strojev iz kamnolomov onstran Nila preko Nila na stavišče 30 čevljev dolge, 300 centov teške kamnitne kvadre ter jih vzdi-govali više in više do vrha piramide. K delu pa so nesrečneže gonili in silili kraljevi nadzorniki. Naš delavec uživa popolno državljansko ravnopravnost in nikdo ga ne sili k delu. Išče si ga sam, da se preživi, pa milijoni pri najtrdejšem in najpretez- *) V „Slovenci" 1885 St. 65. **) Stolp sv. Štefana na Dunaji je le 432' visok. Letos pa so Amerikanci postavili spomenik Wasliingtonu, ki je 555' visok in preseza v visokosti vse dosedanje stavbe, menj pa po lepoti. nejšem delu zaslužijo ravno le toliko, da lakote ne poginejo. In še veseli so, da morejo dobiti delo in udinjati svoje moči vsakemu, kdor jih potrebuje. Kako težavno, za zdravje in življenje nevarno je delo pod zemljo v premogarnicah in rudnikih, na primer, kjer kopljejo živo srebro. In nikdar se ne sliši, da bi pomanjkovalo delavcev in če se danes v kaki premogarnici užgejo plini in ubijejo v enem hipu po več sto delavcev, drugi dan je število zopet polno ravno tako, kakor stopijo v vojski na mesto ubitih nove čete, ne meneče se za smrtno nevarnost. Hudo so trpeli delavci zidajoči piramide pod pripekajočim solncem, pa nič menj ne trpi naš fužinski delavec, ki stoji po svojih dvanajst ur na dan in še dalje pred plamtečim ognjem in pregiba teške železne kepe, da mu ves čas pot kaplja z vročega čela in da v malo letih, ukonča telesne svoje moči. Nič menj ne trpi tudi tisti delavec, ki ves dan žaga skrilaste plošče v zaduhli sobi, katera je ob enem kuhinja in stanovanje za vso družino, obdan od gostega prahu, da komaj diha in si nakoplje smrtno plučno bolezen.*) In ta mož je sam svoj in dela, ne da bi ga kdo silil, izvzimši tisto silo, ki je huja od vsake sužnosti, da si zasluži svoj pičli vsakdanji kruh in preborno obleko svojo. Kaj pa stroji? Ali niso vsi v to naperjeni, da olajšajo človeku delo ? Res, da se po strojih veliko več blaga zdeluje hitreje, točneje in ceneje, kakor poprej brez strojev; toda kdo bode trdil, da ima vsled teh izumkov in umetnih strojev delavec menj truda in dela. Streči mora stroju, napenjati mora neprenehoma svoje telesne in duševne sile, da se ne pripeti po njegovi najmanji zamudi ali nepazljivosti največja nesreča. Tkalec, ki sedeč pred statvami sem ter tja meče čolniček, oddahne se lehko nekaj časa, ko se je utrudil, delavec v tkalniški fabriki pa mora stati pred strojem, ne sme se proč ganiti, z največjo natančnostjo mora opravljati eno isto mehanično delo, vedno eno in isto po dvanajst ali po štirinajst ur na dan, ves teden, ves mesec, vse leto, utrujen na telesu in še bolj utrujen na duhu vsled puste, dolgočasne enakomernosti. Zato že John Stuart Mili meni, da je prav dvomljivo, ali so vsi mehanični izumki olajšali težavo le enemu človeškemu bitju. Splošna produkcija se je po strojih neizmerno pomnožila, delavec pa od tega nima nobenega dobička, ker si zdaj kakor prej pri najbolj pretežnem delu ne zasluži več, nego kar neobhodno potrebuje, da more sploh preživiti se in revno izhajati. Delavski stan torej v gmotnem oziru ni nič na boljem od delavcev ob času sužnosti v egiptski ali rimljanski dobi. Le kar se tiče varnosti življenja in imetka, branijo ga zakoni, kakor vsakega državljana. *) Glej: Dr. Sax. Die Hausindustrie in Thüringen. I. Bd. 1882. II. Bd. Kaj pa drugi stanovi? Ali se morebiti njim godi bolje, kakor v prejšnjih časih? Oglejmo si našega kmeta! Delati in sicer prav pretežno delati mora od zore do mraka in ne le on sam, žena, otroci, vse napenja svoje moči, da se opravi venomerno delo na polji, v hlevu, v hiši. In uspeh tolikega truda? Pri večini slaba, nezadostna hrana, revna obleka in pri tem še večna skrb, da ga kakov upnik ne spravi od hiše in zemlje. Kaj pomaga kmetu, da mu ni več treba tlake delati niti dajati desetine, ko mora zdaj veliko več svojega dela, oziroma pridelkov žrtvovati, da zadostuje svojim državljanskim in zasebnim dolžnostim? Od intenzivnega obdelovanja zemlje, od umneje živinoreje, od vinarstva in sadjarstva imata glavni dobiček država in kapitalistični upnik. Pšenico prideluje kmet, da jo proda, sam pa se zadovolji s kakim zmesnim ali ovsenim kruhom, še vesel, ako ga ima. Živino proda iz hleva, pa ne okusi njenega mesa, ker se le na večje praznike kakšen kos suhe svinjetine prikaže na mizi. Vino mora prodati, dasi bi ga gotovo rajši sam užival, in to po pravici, ker ga je sam pridelal z velikim trudom; ravno tako sadje, kuretino in kjer se da, razno sočivje. Ako si s skupilom pokriva druge svoje potrebe, je to le menjava pridelkov, ki se vrši ne v blagu, ampak po priznanih vrednostnih znamenjih; ta menjava je prostovoljna in zavisna od tega, ali se kmetu vredno zdi svoje pridelke dati za kako drugo reč, katero bi rad dobil ali užival. A v največjih slučajih je kmet prisiljen prodati najboljše svoje pridelke in v včasih celo take, kateri bi njemu samemu bili neobhodno potrebni, le da se reši iz kake hude sile. Javne dolžnosti in dolgovi dado torej kmetskemu stanu komaj dihati in to navzlic svobodi, napredku in vedno večji izobrazbi. V kakih razmerah se nahaja dalje v naši dobi obrtno-trgovski ali tako zvani srednji stan, o katerem se je še do našega stoletja trdilo, da ima „zlata tla"? Toliko hvali-sani izumki so mu donesli le malo haska, tembolj pa ispodko-pali obstanek samostalnega obrtnika, ker mu nemogočo delajo konkurencijo s silo velikega kapitala. Skoraj ga več ni obrta, katerega se ni polastil kapital. Vsa naša obleka od nog do glave zdeluje se v fabrikah in prodava se zdelana, krojaški in čevljarski obrt je v rokah dobičkarskih konfekcijonarjev. Lepotičje iz raznih kovin od železa do zlata, od stekla do dragocenega diamanta dobivamo iz fabrik, ravno tako svoje ure, žepne in viseče. Zlatarji in urarji pa se pečajo le s popravljanjem in prodajo fabriškega blaga. Slamniki, poprej hišen obrt, pletö se zdaj v fabrikah. Na Gorenjskem se je mnogo stotin družin bavilo s tkanjem platna, zdaj se jih le še malo peča s tem obrtom in še ti se morajo zadovoljiti s tako pičlo plačo, da bi se ne mogli preživiti, ko bi si ne pridelavah živeža na svojih koscih zemlje. In če si končno ogledamo višje, omikane stanove, pravnike, zdravnike, nahajamo tudi m d njimi mnogo takih, ki se le težavno žive vkljub svojim vednostim in marljivosti in le pogostoma se prigodi, da po smrti zapuste rodbino svojo v pravi revščini. Kaj pa je krivo tej žalostni prikazni, da revščina in ubo-štvo, ne da bi se odpravili, le še rasteta pri vseh narodih ? Ali ni dovolj pridelkov, da mora toliko ljudi stradati, toliko jih pretrpeti mraz, ker nimajo potrebne obleke niti kurjave? Ali ni dovolj prostora na svetu, da se mora toliko ljudi tlačiti v tesnih, mokrotnih, plesnjevih luknjah, stanovanja imenovanih, pa bolj podobnih živinskemu hlevu? Kaj takega nikdo ne trdi, zemlja še vedno rodi dovolj živeža in toliko ga leži v skladnicah v Evropi, Ameriki in Aziji, da bi se lehko ž njim nasitili vsi ljudje, ko bi ga smeli jemati. „Za vse je svet dovolj bogat!" pravi resnično naš pesnik; dovolj, še preveč je vseh pridelkov, le razdeljeni niso enako in ravno tisti, ki jih prideluje v potu svojega obraza, poseda in uživa jih najmenj. In to je zakrivil naš socijalni red, po katerem ni le mogoče, ampak se mora neizogibno zgoditi, da se dobra kopičijo v rokah maloštevilnih bogatinov, a velika masa obubožava bolj in bolj. Na eni strani nekaj stotin milijonarjev, na drugi mnogo milijonov delujočih, a stradajočih ljudi. Samo ena rodbina, Rot-schildova, poseduje že, kakor se trdi in kar je verjetno, kacih 1000 milijonov goldinarjev. Brez vsakega dela in truda, brez rizika, le po kapitalizovanih obrestih se bode ta svota podvojila v dvajsetih letih ter znašala dve tisoč milijonov, v štiridesetih letih štiri tisoč, v šestdesetih osem tisoč, v osemdesetih šestnajst tisoč in v sto letih 32 tisoč milijonov goldinarjev ali toliko, kolikor znašajo državni dolgovi vseh evropskih držav. In poleg Rotschilda je še drugih seveda ne tako mastnih milijonarjev; na Dunaji jih štejejo nad 100, v Trstu blizu 60. V enaki razmeri se nahajajo v drugih velikih mestih, zlasti v Londonu. Amerikanski Yanderbilti, Goulti, Astorji itd. posedajo po več sto milijonov dolarjev in čim dalje tem huje izsesavajo ljudstvo po monopolih, bodi si da spravljajo v svoje roke vse železnice, katere posredujejo glavne zveze, ter potem nastavljajo tarife svojevoljno, kakor pri nas severna ali južna železnica, bodi si, da se zvežejo v kolo za podraženje premoga, žita, petroleja itd. Ravno v tem tiči velika nevarnost kapitala, da sili po monopolu ter vedno na to dela, zadušiti vsako konkurencijo in potem imeti največji dobiček. Kdo se ne spominja nesrečnega Bontouxa, kateri je vse premogove jame ob Savi združil v eno veliko delniško društvo ! Zasebnim lastnikom je odkupil po najvišjih cenah njihove lastninske pravice, da si je odpravil vso konkurencijo. In nasledke čutimo še dan danes. Tako zvano trboveljsko diuštvoje dobilo monopol v roke in prvi čin je bil, da se je premog podražil za šest goldinarjev pri vagonu, to je z ozirom na prejšnjo ceno za 10 do 12%. Da dobivajo delničarji prav visoke dividende, plačevati moramo konsumentje za prirodek, katerega nam daje priroda in sicer v porabo vsemu človeštvu, ne le stroškov za delavce, ki premog spravljajo na dan, kar bi vsakdo rad storil, ampak plačevati moramo lastnikom za dovolitev, da se sme jemati premog in po vrhu še toliko dobička dajati kapitalistom, kolikor lehko zahtevajo z ozirom na višjo ceno bolj oddaljenega premoga. Če pa je kaka lastninska pravica usurpacija, mora se to reči o prisvojitvi tacih prirodnin, katere je nagroma-dila priroda brez vsake človeške pripomoči. Kapital se torej čim dalje tem bolj kopiči v posamičnih rokah in v isti razmeri postaja nejednakost v posesti döber tega sveta čim dalje silnejša. Na eni strani skrajno pogrešanje, naj-bornejša hrana, tolika, da se življenje za silo ohrani, jed brez zabeli in celo brez soli, na drugi razkošnost, potrata živeža in obleke, nerabljena stanovanja*) in pri največji potrati potroša se le mali del obresti, večji del pa na novo kapitalizuje. V Londonu se potrosi vsako leto več kakor 30 milijonov goldinarjev v podporo revežem: za bolnice in vsakojake dobrodelne zavode , pa vse to je le kaplja v morji proti neštevilnim ubožčem londonskega mesta. In tudi v Ameriki se kaže ista socijalna kriza, kakor v Evropi, ker so evropski naseljenci s seboj prinesli v novi svet svoje stare nazore in se organizovali po naših evropskih zastarelih naredbah in zakonih. Da še ni huje, imajo se Amerikanci le zahvaliti nezmernim, še neobdelanim prostorom svoje zemlje, kamor se lehko izseli, kdor ne najde dela v mestih. Henry George, eden najduhovitejših amerikanskih pisateljev v knjigi „Napredek in uboštvo" **) dokazuje, da je glavni in edini uzrok socijalne nejednakosti in socijalnih kriz zasebna zemljiška lastnina. 0 njegovih res zanimljivih dokazih in nazorih bode še govor na drugem mestu. Tukaj hočem le navesti, kar govorim o rastočem uboštvu in George je gotovo zanesljiva priča ob amerikanskih razmerah. „Ako se bo prebivalstvo množilo tako, kakor doslej, kmalu ne bode državne zemlje, katera se je dajala naseljencem, ampak vsa zemlja bode v zasebni lasti. Mi orjemo nova polja, odpiramo nove rudnike, zidamo nova mesta; mi odganjamo Indijanca, deželo preprezamo z železnicami in telegrafskimi žicami. Mi si kopičimo vednosti in si okoriščujemo vsakovrstne izume. *) Na Dunaji ima eden Eotschildov v svoji palači dvanajst spalnih sob, opravljenih z največjo gizdo. Vsak večer si izbere drugo sobo, v kateri spi tisto noč. V hišah poleg palače pa stanujejo ljudje natlačeni v majhnih stanovanjih od kletij do pod strehe. **) Henry George : Fortschritt und Armut. Eine Untersuchung über die Ursache der industriellen Krisen und der Zuname der Armut bei zunehmendem Reichtum. Deutsch von F. Gutschow. Berlin 1884. Izvirnik je bil baje že v dvajsetkrat natisnen. Mi zidamo šole in vzdržujemo učilne zavode. Pa navzlic vsemu temu narodni masi ni lože, zaslužiti si svoj kruh. Nasprotno, vedno teže si ga zaslužuje. Premožniki postajajo še premožnejši, a reveži še revnejši in odvisnejši. Razpoka med delavcem in delodajalcem je širja, socijalna nasprotnja ostrejša, z livrovanimi ekvipažami prihajajo na dan tudi bosonogi otroci. Navadili smo se govoriti o delujočih in posedujočih razredih. Beračev je že toliko, da se zapirajo duri in odklepa pes tam; kjer se je prej smatralo za tolovajstvo, ako se beraču ni postreglo z jedjo in pijačo; zoper klateže pa se dajejo zakoni, kateri nas spominjajo časov Henrika VIII. Amerikanci se imenujejo najnaprednejši narod zemlje. Pa kakšna je namera napredku, ako raste na njegovem potu tako sadje." In neki amerikanski list piše: „Višja nominalna vrednost zemlje, višje najemščine, manjše pridelovanje, nižje dnine, nevednejše prebivalstvo, večje število žen, ki se morajo baviti s poljedelstvom (znamenje padajoče civilizacije) in vedno slabejši način obdelovanja — take so razmere, popolnoma in neovrgljivo dokazane." Latifundije (veleposestva) se širijo, in na njih se opravlja vse delo s stroji, a stroji kakor že omenjeno, ne olajšujejo delavcu eksi-stencije, mala posestva pa padajo drugo za drugim v žrelo veleposestnikom. Kar se je zgodilo v starem Rimu, katerega moč so razjedle nezdrave socijalne razmere, latifundije, isti črv gloje na obstanku Anglije, kjer poseda 30.000 ljudi vso zemljo, ostalih 35 milijonov svobodnih Angležev pa nima niti pedi svoje zemlje; isti črv gloje i na obstanku Amerike, kjer se vrši ravno isti proces velikanskih latifundij, katere požirajo mala posestva. Tudi na Ruskem postaja položaj delavskega in kmetskega stanu čim dalje težavnejši. V Miru imajo sicer kmetje neko socijalno napravo, katera ima v sebi pogoje, ki so v stanu obvarovati Mirove udeležence beračenja in najhujše sile. Vendar Mir je pri osvobojenji dobil premalo zemlje, naložilo pa se mu je tako razbremenilo, da nikakor ne more shajati, ako se še doštejejo davki. Veleposestniki so si obdržali skoraj vse gozde in najbolje senožeti, da kmet zdaj nima od kod jemati drv in pogreša krme in paše za svojo živino. In vendar je zem'ja bila iz početka skupna narodna lastnina, ves narod se je trudil, da je izkrčil gozde, razoral zemljo, posušil močvirja in pripravil paše in senožeti. Ruski narod zatorej še dan danes ne more umeti, kako da se mu sme braniti vstop v gozde, ako potrebuje drv in lesa, in zakaj bi ne smel pasti svoje živine po travnikih, kateri so bili prosti do časa osvobojenja. Nedavno sem čital v „Ruskem Kurjerji" *) obširen članek, kateri govori o žalostni prikazni, da se je začelo novo preseljevanje kmetskega prebivalstva, ker se v domačih krajih ne *) „Ruski Kurjer" 1886 16. marcija, št. 72. morejo preživiti. Tu in tam si skušajo pomagati s kako hišno industrijo, zlasti s pletenjem koškov, pa zarad prevelike produkcije so cene za take kmetske pridelke prav na nič padle, da delo ne donaša nobenega dobička. Ruski učenjak Janson dokazuje v svojem delu: „Opit statističn. izsljed. o krestjanskih (kmetskih) nadjelah i platežah", da je med velikostjo kmetskih deležev v Miru in svoto plačil obratna proporcija, čim manjši nadjel, tem višji podesjetni platež; „s drugoj storoni, okuzivajetsje, što nor-malnaja dohodnost zemli, po zemskoj ocenkje, vsegda pošti niže sami platežei". Torej cenijo na Ruskem, kakor pri nas prinos od zemlje visoko, od prinosa odmerjajo davek, naj bo letina dobra ali slaba, zato se ne zmeni davkar, ampak strogo izterjava predpisano đavčno svoto. „Ruski Kurjer" se po pravici tolaži s tem, da ima Rusija še neizmerne prazne prostore zlasti v južni Sibiriji, kjer se lahko naselijo kmetski izseljenci. Huje se godi Nemčiji, katera že mora uvažati živeža za 10 milijonov ljudi in zdaj snuje naselbine v Afriki, da bi se iznebila preobilnega ljudstva in nemirnih elementov. Toda klima-tične razmere ob ekvatorji ne ugajajo Evropcem, na kar je slavni profesor Viihow opozarjal v debati nemškega parlameta ob afriških kolonijah. Etiopsko pleme pa si ne bo dalo jemati zemlje svoje in si bo gotovo sčasom prisvojilo naše vojniške priprave ter se iznebilo evropskih tlačiteljev. Res, da kolonisti zemljo kupujejo od glavarjev in kraljev, pa takih pogodeb narod ne priznava in jih ne more priznavali, ker glavarji nekaj prodavajo, kar ni njih last. Kakšne nazore o prodaji zemlje imajo taki malo izobraženi narodi, kaže nam prigodba, katera se je Angležem pripetila, ki so kupili od Malajcev del nekega potoka. Malajci so jim prodali zemljo ter vzeli kupnino, ko pa se je Malajcem porodil prvi otrok, šli so k Angležem in zahtevali od njih, da morajo od kupljene zemlje odmeriti primerni del za novorojenca, kajti, tako so modrovali: „Mi smo zemljo le prodali za svoje osebe, take pravice pa mi nimamo, da bi odvzeli otrokom pravico, katero imajo do te zemlje." In tako so prišli Malajci za vsakega novorojenca terjat nazaj njegov del zemlje. Kdo sme reči, da niso ravnali logično in pravilno ? Zemlja je lastnina naroda, živeči rod le uživa njene pridelke in odreči se sme le za svojo generacijo užitku, nikoli pa ne za vselej, za poznejše rodove. Tudi po načelu amerikanskega državnika Jeffersona ne sme nobena generacija več dolgov delati, nego jih more poplačati v teku tiste generacije. Tega načela se drži severna Amerika, ki plačeva vse državne dolgove v 33 letih. Pri nas pa delamo dolgove, a na amortizacijo se ne misli in govorimo o produktivnih dolgovih, kadar zidamo z najetimi denarji železnice, uravnavamo reke itd. češ, da se kapital investuje tudi v prid prihodnjih generacij, naj torej one tudi nosijo obrestno breme. Ali pa vemo, da bodo tiste železnice res še služile prihodnji generaciji? Morebiti jih ne bode potrebovala več, obresti pa je obvezana plačevati. Enako je s hipotečnimi dolgovi, katere mora prevzeti poznejša generacija od prejšnje in jih obrestovati, ako-pram ve, da so se morebiti delali prav nepotrebno in lehkomiselno. Z objektivnega stališča je torej dokazano, da se socijalno stanje mase narodov ni zboljšalo. Na eni strani vidimo majhno število bogatašev, kateri razkošno žive brez truda in dela, bogastvo njihovo pa se samö množi, in kakor se potočiči stekajo v rečice in reke, reke pa v morje, tako se zbirajo sčasom vsa dobra tam, kjer jih je že mnogo nakopičenih. A morje izhlapeva svojo preobilno vodo v zrak in oblaki zopet napajajo potoke, da se ne posuše. Nakopičeni kapital pa se le pičlo vrača v prvotne vire, raste in raste na ogromne kupe, dokler ne pride kaka katastrofa in ne uniči z elementarno silo vseh teh zlatih in papirnih kupov z njihovimi lastniki vred. Kajti nasproti tako zvanim „zgornjim desetim tisočim" stoje milijoni, ki se noč in dan ubijajo, ki napenjajo vse telesne in duševne sile svoje, da si pribore borni kosec kruha za sebe in za svojo revno družino, katerim je sedanjost temna in pogled v prihodnjost brez upa. In to navzlic naši hvalisani kulturi, navzlic vsem zares čudovitim izumom in iznajdbam, ki se proslavljajo kakor vstajenje človeškega duha iz temne dobe verskih predsodkov v novo dobo, ustanovljeno na temelji uma, svetlobe, pravice, nrave in resnice.*) Kako pa se glasi subjektivna sodba človeštva? Ali se sploh čuti srečnejše vsled neštevilnih lagot, katere zdaj lehko uživa vsak človek in o katerih se našim pradedom še sanjalo ni? Vzemimo kmeta! Svobodnejši je, kakor nekdaj njegov fevdalni gospod. Zakon velja enako za njega, kakor za vsakega gospoda, država zagotavlja njemu, kakor vsacemu državljanu varnost osebe in imetka. Nikdo ga ne sme zapirati brez pravne razsodbe, odpravljena je palica in šiba in v zaporih se kaznencu godi bolje, nego marsikteremu kmetu ali delavcu. Na oknih svoje hiše ima steklene šipe, s katerimi se najbogatejši Rimljan ni mogel ponašati. Namesto treske, ki je napolnjevala sobo z gostim dimom in s sajami črnila strop in stene, razsvetljuje mu hišo petrolejna svetilnica. V marsikateri kmetski hiši se nahaja več knjig in časnikov, kakor v srednjem veku v gradu marsikakega mogočnega viteza. Po železnici se vozi na pripravnem sedeži v zaprtem, po zimi celo zakurjenem vagonu. V eni uri pride, kamor je prej potreboval 6 do 7 ur. Pisma in časnike nosi mu pošta in ako gre za kako nujno stvar, poslužuje se lehko telegrafa. Obleko *) Na pr.: Heribert Rau, Geschichte der Entwicklung des menschlichen Geistes. Neustadt a. d. Haardt 1881. — Hladnokrvneje in bolj pesimistično sodi Hellwaldt v svoji, zanimljivi knjigi: Kulturgeschichte der Menschheit. II. Auflage. 1884. lehko nosi najfinejšo, ako jo ima s čim kupiti. Analfabetov je vedno menj, oclkar je šolsko obiskovanje obligatno. Dekletca pletejo na paši, fantje — no ti so enako poredni, če ne še bolj razuzdani, ker se nimajo bati — šibe. Pa kinet ni le v svoji hiši sam svoj gospodar, tudi v občini odločuje njegov glas in nobeden deželni ali državni zakon ne dobi veljave, ako se niso posvetovanja in sklepanja udeleževali po kmetih izvoljeni zastopniki. Pred letom 1848. so sedeli v deželnih zborih le plemenitaši, duhovniki in poslanci nekaterih privilegovanih mest. Kmetje pa so bili le „misera contribuens plebs". Zdaj se jim ne sme reči, da so „plebs", „misera" in „contribuens" pa so ostali prej kakor slej. Ako vprašamo kmeta, ali se čuti srečnejšega, odkar uživa dobrote sedanjega časa, odgovoril nam bode, da se mu slabo godi in se bode pritoževal, kakor že vemo in znamo. Človek je že tako ustvarjen, da nikdar ni zadovoljen s tem, kar ima, in če prav se mu dokaže, da se je poboljšal njegov položaj in da uživa take stvari, katere so prej bile nepristopne celo bogatašem ali pa še neznane, bode to sicer priznal, a zaradi tega se ne čuti za las srečnejšega. Tista generacija, ki je čutila težkoče prejšnje dobe ter bi znala primerjati razmere v prejšnjem in sedanjem času, izumira, novi rod pa je vzrastel v mirnem uživanji vseh teh pravic in izumkov. Kako je prej bilo, sam ni čutil, da pa še mnogo stvari pogreša, tem bridkeje čuti, ker prihaja z večjo omiko premišljevanje in se rode nove potrebe, katerim zadostovati nima sredstev. Enako sodijo o svojem sedanjem položaji obrtniki in trgovci, da ne govorim o delavcih, poslednji seveda najhuje in ne brez pravice. Tocqueville zato trdi, „da se ljudem zdi njihov položaj tem bolj neznosen, čim več se zboljšuje, kajti ne vidijo tega, kar so dosegli, ampak le to, česar še nimajo. Človeku vzbujati cestila-komnost, vzrejati ga za nove potrebe pomenja le, storiti ga nezadovoljnega z usodo in mu to usodo obteževati." Subjektivna sodba nam torej ne more biti odločilna pri vprašanji, ali se masi narodovi dan danes bolje godi, kakor prej. Našli pa smo po objektivni preiskavi, da raste splošno uboštvo in da je postalo socijalno vprašanje od dne do dne bolj zamotano in bolj akutno. Kako ga rešiti ? Kje je Ariadnina nit, katera bi vodila iz tega labirinta opravičenih in pretiranih pritožeb, pesimističnega fatalizma, neprebavljenih socijalističnih fraz ter resnih in neresnih več ali menj radikalnih rešilnih nasvetov ? VI. Socijalni problem. „Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. V tem vas bodo poznali vsi, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do druzega." Tako je učil Jezus svoje učence pri zadnji večerji in s tem svetim ukom je naznanil človeštvu novo dobo, dobo krščanstva, kraljestvo ljubezni, človeške svobode, pravičnosti, usmiljenosti in pobratimstva vsega človeštva. Grško-rimska kultura je dospela do vrhunca, ustvarila je umotvore, katere še danes občudujemo, rodila veleume v prozi in poeziji, pa pogreznila se je v razuzdanosti in izprijenosti, ker se ni mogla povzdigniti do ideje ravnopravnosti vseh udov človeštva. Narodi so vzdihovali pod jarmom samopašnih rimskih mogotcev in masa rimskega naroda samega je bila ravno tako tlačena „misera contribuens plebs", kakor podjarmljeni narodi. Človek je bil blago, s katerim je smel lastnik ravnati svojevoljno, kupovati, bičati in mučiti in celo ubiti ga, ne da bi se kdo zmenil za trpinčenega sužnja. Proslavljala se je le hrabrost v vojski, retoriška zgovornost in domoljubje, pa poslednje tudi le v prvih časih državnega razvoja. Namesto pravega verskega prepričanja je stopilo vražjeverstvo pri prostem ljudstvu, pri omi-kancih pa indiferentizem in ateizem. Cestne tolovaje so ubijali, ako so jih ujeli, pa še huje od tolovajev so grabili v pokrajinah namestniki, v Rimu samem mogotci, ki so si nakopičili ogromna bogastva in sčasom prisvojili vso zemljo v Italiji in po nekaterih provincijah. In to se ni zgodilo še le v cesarski, ampak že v republikanski dobi. „Nobiles" so si prisvojili ali po kupovanji ali po nasilstvu skoraj vsa zemljišča v Italiji tako, da so kmetski mali posestniki izginili in množili tisti rimski proletarijat, pripravljen k vsakojakim izgredom, kričeč po kruhu in igrah. Med P/2 milijonom Rimljanov štelo se je jih le 2000, ki so imeli zemljiško posestvo. „Nobiles" pa so latifundije svoje obdelovali s sužnji, ali spreminjali v preširnosti svoji njive in travnike v vrtove, ribnjake, lovske loge itd. (Angleški lordi ravno tako delajo po Angleškem, Škotskem in Irskem še v našem času). Ljudska tribuna, brata Graccha opirajoča se na ljudsko maso, silila sta sicer senat, da je privolil v novo razdelitev zemljišč. Predno pa se je razdelitev dejansko izvršila, bil je Tiberij Gracchus in nekaj let pozneje tudi njegov mlajši brat Gaj ubit na povelje senatovo. Ko je Tiberij v ljudskem zbora slikal s plamtečimi besedami krivico, katera se godi revnemu rimskemu ljudstvu, rekel je *) med drugim: „Zverine imajo ležišča in brloge, kamor legajo, a ljudje, ki se za Italijo bore in mrjo, imajo pač zrak in svetlobo, vendar druzega ničesar, prav ničesar! Ne, brez hiše in zemlje morajo se klatiti po svetu z ženo in deco! In velemogočni vojskovodje se lažejo, ako hrabre svoje vojake pred bitvami, naj se bore za svoje gro- *) Plutarch. Biografije. Tiberij Gracchus, 9 bove in svetinje proti sovražnikom. Nobeden nima očetovega svetišča v hiši, nobeden nima grobišča svojih pradedov! Za tujo razkošnost, za tuje bogastvo se bijejo in umirajo ti ljudje, o katerih se govori: Gospodarji so sveta — a sami nimajo ni ene pedi zemlje svoje." — Tako je govoril rimski tribun pred 2000 leti in dan danes, ko bi zopet stopil na javni trg v Rimu ali Berolinu ali Londonu, videl bi pred seboj ravno take v revščini vzdihujoče milijone, katerim se prazni želodec polni s frazo, da so gospodarji sveta. V zatrohneli rimski svet je zasijalo solnce krščanstva in ogrevalo s svojim človekoljubjem srca revnim in obupujočim ljudem. Novi up boljše prihodnjosti je prošinil zbegane narodevin božja beseda milosti in bratoljubja je začela postajati meso. čudeži so se godili, pa največji čudež je bil, da je človek, kateremu je posvetna slava bila prva na zemlji, bogastvo in kopičenje svetovnih döber, najvišja namera vsega stremljenja, odrekel se slavi, odpovedal se bogastvu in vtopljen v ljubezen do Boga in bližnjega, najkrasnejšo svojo slavo iskal v ponižnosti in zmernosti, neven-ljivo bogastvo svoje v dobrih delih. Prve krščanske občine s svojo popolno enakostjo vseh udov in s solidarnostjo vseh za vsakega nam predočujejo prvo, seveda idealno rešitev socijalnega vprašanja. Vsak je delal marljivo in veselo v svojem delokrogu, pa ne da bi se proslavil, ali si nakopičil posvetnega blaga, ampak da je delil preobilne svoje pridelke z revnimi brati in sestrami, ki po slabosti, bolezni ali starosti niso mogli si toliko pridelati, da bi se preživili. In nikdo se ni bal take delitve, kajti vedel je, da bode tudi on preskrbljen po svojih bratih in sestrah v Kristu, kadar bi zbolel ali za delo postal nezmožen. Človeški nagon, nabirati si prav velikega premoženja, ima glavni svoj vir v strahu, ki navdaja vsakega človeka, kaj bo počel, ko ne bo mogel več delati, kako se mu bo godilo v starosti in kako njegovi rodbini po smrti njegovi. Odpravljati ta v sedanjih socijalnih razmerah opravičeni strah pred bodočnostjo in zagotavljati vsakemu vsaj toliko sredstev za življenje, kolikor jih neobhodno potrebuje, to mora biti glavna točka vsakega socijalnega programa. Krščanstvo se je naglo širilo po zapadu med kavkaškim plemenom, verniki Konfucija in Buddhe pa se drže svoje vere, katera se v morali močno bliža krščanskim zapovedim. Pa s tem, da so se dala ljudstva krstiti, postala so po imenu pač kristjani, a Jezusovega duha so se le malo navzela in naš čas s svojo hva-lisano kulturo le premočno spominja dobe padajočega rimskega cesarstva, ko je vnanji blišč zakrival notranjo gnilobo. Nemčija na vrhunci slave in mogočnosti svoje, praznovala je letos z največjim navdušenjem sedemdesetni rojstveni dan moža, katerega državniška modrost, prekanjenost in brezobzirnost je zedinila majhne nemške države po prelitih potokih človeške krvi' in pogaženi sreči neštevilnih rodbin. V tej mogočni državi pa je pri poslednjih volitvah več kakor poldrugi milijon volilcev oddalo svoj glas za socijalne demokrate in s tem obsodilo državni in socijalni red, kateri se mora po programu socijalne stranke popolnoma razrušiti. Sredstva, s katerimi misli Bismark nejevoljno maso pomiriti, so tako malenkostna, da se jim socijalisti le po-smehujejo. Silno postopanje proti njim, izjemne naredbe in obsedni stan so gnali zmerne ljudi v tabor skrajne, anarhistične stranke. O fanatizmu in grozni eneržiji te stranke pričajo dogodbe na Niederwaldu, kjer je bila položena dinamitna mina, da bi raznesla velikanski spomenik na čast, nemških zmag in v razvalinah pobila nemškega cesarja z njegovim spremstvom, in malo pozneje v Frankobrodu, kjer je sredi mesta bi) ubit tisti policijski komisar, ki je najbolj zasledoval zarotnike Niederwaldske. Bismark je lani v nemškem državnem zboru proklamoval pravico delavcev do dela (das Recht auf Arbeit). Bolj se ne more zaznamenovati naš socijalni položaj in karakterizovati sedanje mišljenje o delu in delavcih. Pravica do dela! — Ne do pridelkov! Ne do tega, kar ustvarja delo! O tem nikjer ni govora. Vesel bodi, kdor se nisi rodil v bogastvu, da se ti naloži kako delo, plačilo za dela pa, no to se ravna po ponudbi in kapital že ve vse tako uravnati, da je plača zmerom le tolika, kolikor delavec neobhodno potrebuje, da more ob nji sploh še živeti, in to imenujejo „železni zakon o plači (das eherne Lohngesetz) Pol milijona ljudi se izseli vsako leto iz Nemčije v Ameriko, ker doma ne dobijo dela. Na severnem Nemškem pa se širijo la-tifundije, cele vasi izginjajo, njive se opuščajo, travniki se pogozdujejo in kjer je bilo prej mnogo samostalnih, delujočih kmetov, delajo zdaj najeti hlapci in pasejo najeti pastirji gospodarjevo čedo. Drugod tlačijo kmeta dolgovi in javna bremena, da pusti domačijo in gre preko oceana iskat si nove domovine. Carina na žito, ki ima namen odvrniti tujo konkurencijo, podražuje kruh tistim, ki ga najbolj potrebujejo in najteže kupujejo. Pa ne le delo, tudi kapital se čuti zadetega po Bismarkovih naredbah, ker ve, da bo zarad podraženja kruha delavcem plačo poboljšati do tiste meje, pod katero sploh ne more živeti delavec. Zato so glavni organi kapitalistične stranke kar solze prelivali o neusmiljenosti, s katero se po carini kruh podražuje najrevnejšim ljudem in vse to veleposestnikom na ljubo, da dobivajo višjo zemljiško rento. Carina na žito se res ne da zagovarjati in vzbuja le sovraštvo vseh drugih stanov proti lastnikom zemlje. Med vsemi monopoli je monopol do zemlje najmenj opravičen, ker je Bog ustvaril zemljo za vse ljudi, ne le za nekatere izvoljence, ki so si jo prisvojili. Na Francoskem, kakor je videti iz poročil potnikov, dozdaj še ni takega uboštva narodne mase, kakor na primer v Italiji, na Španskem, zlasti pa na Irskem; a socijalne razmere bodo postale tem težavnejše, čim večjo konkurencijo nahajajo francoski pridelki v deželah, kamor so se dozdaj izvaževali. Delavsko gibanje na Francoskem, katero je v pariški komuni spominjalo časov krvave francoske prekucije v prejšnjem stoletji, izvira bolj iz nemirne nrave francoskega naroda, nego iz slabega gmotnega stanja delavcev. Silen udarec za Francosko je trtna uš, katera je uničila od I. 1874. do 1884. 406.000 ha; na 672.000 ha, od 2,040.759 ha pa je bila 1. 1884. konstatovana. Manjša kmetska posestva so silno zadolžena, večji kmetje pa dajejo svoja zemljišča v najem in se žive ob renti; zakupojemnika pa stiskajo, kar se le da. Najžalostnejšo sliko kmetskega proletarijata pa nam podaje Irsko. V 15. stoletji, koje na Angleškem bilo odpravljeno kmetsko robstvo, bili so kmetje lastniki zemlje, če prav so na videz podložni bili fevdalnim gospođom. V tistem času so se tudi mesta začela razvijati in država bogateti po trgovini in industriji. Fevdalno plemstvo je spoznalo veliko vrednost zemlje in je za svoja proglasilo vsa zemljišča, do katerih je imelo neko navidezno pravico. Pa ne dovolj, da si je usurpovalo kmetsko zemljo, ni jo. več pustilo obdelovati, ampak izpremenilo je njive v travnike in pašn ke za neštevilne čede ovac, katerih volna se je prodavala v fabiike. Kmetske hiše so se opuščale in propadale ali nalašč podirale, prejšnji lastniki pa so se morali odmakniti in dela iskati v fabrikah. Na takov način so dobivale fabrike dovolj delavcev po nizki ceni, veleposestniki pa veliko rento od svojih zemljišč. Zemlja in kapital sta, kakor navadno, jemala dobiček, katerega je narejalo delo, a delavec je toliko dobil, da ni lakote poginil. Lordi — veleposestniki polastili so se včasih vse zemlje, ker so si s silo in zvijačo celo občinska zemljišča spravljali v svojo last, tako da kacih 30.000 od (35 milijonov) ljudi poseda vso zemljo. Parlament, sestavljen iz teh lordov in njih privržencev, potrdil je vsako tako ekspropriacijo. Na takšen silovit način so vzeli lordi občinam le od 1. 1801. do 1831. 3,511.776 acr zemlje. Na drugi strani pa se je nakopičil kapital pri posamičnih osebah, da kaj takega še ni videl svet, pa tudi še ne takih grozovitosti, ka-keršne so se godile in se še gode na Irskem. Menda ga ni revnejšega človeka na svetu, kakor je irski zakupojemnik in irski delavec na veleposestvih. Lordi so si osvojili vso zemljo ter dali prejšnje kmetske hiše podreti tako, da so! ljudje bili prisiljeni ali izseliti se iz dežele, ali nagnesti se po mestih in takih selih, ki so še ostala, kjer životarijo v največji bedi in revščini. Leta 1861. se je štelo za 52.990 hiš menj, kakor 1. 1851., prebivalstvo pa se je od 1. 1841. z 8,222-664 oseb znižalo do 1. 1866. na 5'/a milijona, torej v 25 letili za ogromno število 2 milijonov 700.000 duš. Tu pač številke glasno govore, pa tudi glasno vpijejo k Bogu, da kaznuje neusmiljeni, samopašni anglo-saksonski rod, ki ni le do kosti izsesal in do krvi mučil nesrečnih Ircev, ampak povsod, kamor je segla njegova oderuška in lakomna roka, narode oropal in demoralizoval; spomnimo se le Indije, izročene angleški kompaniji, ali vojske proti Kitaju, najnovejših dogodeb v Egiptu itd. In končno Amerika, v katero se preseljuje, kakor v obljubljeno deželo vsako leto iz naše zastarele Evrope več kakor eden milijon ljudi?*) Nekateri si res opomorejo, kdo pa šteje tiste, ki se izgube in izginejo v valovih razburjenega amerikanskega življenja? Zemlje je tam še dovolj neobdelane, pa kar je dobre, vse je v privatni lasti; zlasti železnice so dobile od države mnogo milijonov acres zemlje, kar je je blizu železnic in čakajo s prodajo, ker dobro vedo, da bo cena za zemljo višja in višja, čim več bo prebivalstva. Mnogo zemlje so nakupili na spekulacijo bogatini, zlasti Angleži. To pa ne ugaja Amerikancem, da bi namreč inozemci imeli pravico do njihove zemlje. Novi prezident Cleveland je torej zahteval v svoji proklamaciji, naj se zdela zakon, ki bi zabranjeval naselitev takih ljudi, kateri nečejo postati amerikanski državljani. V senatu pa se je predložil zakon, da v prihodnje ne smejo zemlje v last dobivati inozemci in inozemske korporacije; ako jo že posedajo, morajo v desetih letih stvar urediti tako, da pride zemlja v last amerikanskim državljanom. Če se to ne zgodi, zapadejo zemljišča državi.**) Navel sem v prejšnjem odstavku besede, s katerimi opisuje sam Amerikanec socijalne razmere v Ameriki. Da je tam boj za obstanek silno intenziven in da uničuje mnogo ljudi na duhu in telesu, kažejo nam zdravniška poročila. Nervoziteta vsled prevelikega napenjanja čim dalje bolj oslabuje rod. Blaznice so prenapolnjene. Pijanstvo je silno razširjeno ne le med prostim ljudstvom, ampak v vseh stanovih. G. A. Kurtz, kateri je dolgo živel v Ameriki, pravil mi je, da tam ni nič nenavadnega, ako nanagloma izgine kakšen mož iz najbolje hiše ali omikanega stanu, kakšen trgovec, advokat, duhovnik in se eden ali dva tedna doma ne prikaže, ne da bi njegovi ljudje vedeli, kje ga iskati. Končno ga najde policija po noči ali za jutro ležečega v pijanski nezavednosti v kakih postranskih ulicah, spravi ga v zapor, dokler se ne zave in potem ga odvede na dom. Takih pijancev „na kvatre" je silno mnogo v Ameriki in ustanovili so se posebni javni in privatni zavodi, kjer se ozdravljajo taki nesrečneži. V novej šem času se je napravilo tudi že po Nemškem več takih zavodov in če se *) Tudi s Kranjskega, zlasti iz črnomeljskega okraja, menj z Gorenjskega hodijo sreče iskat v novi svet. **) Proklamacija prezide nta Clevelanda od 4. marcija 1885. žganjepivstvo pri nas ne ustavi, treba jih bo tudi pri nas napraviti. Lehko bi še popisoval, kakšne slabe socijalne razmere so v Indiji, katera bi s svojo bujno rodovitno zemljo redila lehko še veliko vec milijonov ljudi, kakor jih je zdaj naseljenih, pa še med temi razsaja kuga in lakota, pšenica pa se izvaža v Evropo. In enako se godi v neizmerni kitajski državi, kjer pogine vsled pregostega prebivalstva v slabih letinah, kadar ne obrodi glavni živež: riž, veliko ljudi za gladom. V misijonarskih poročilih se čitajo grozne podrobnosti o takih lakotah. Ako je torej res, in o tem menda nihče ne dvoji, da se navzlic vsemu napredku uboštvo ni odpravilo, ampak da se masa človeštva nahaja v tako slabih gmotnih razmerah, da se živi z napenjanjem vseh sil le z največjo težavo, ako vidimo, da dobra še niso nikdar bila razdeljena tako nejednako, kakor v naši dobi, da je neizmerno premoženje nag:omadeno pri posamičnih bogatinih, poleg njih pa ubožna masa v revščini vzdihuje, priznati moramo, da so v našem javnem in privatnem pravu, skratka v vsem našem socijalnem redu take napake, ki ovirajo človeštvo, da ne napreduje na poti do smotra od vseh zaželenega: prido-bitisi zaživi j enjepotrebnih sredstev z najmanjšim trud o m. Po sedanjem socijalnem redu pa se godi ravno narobe. Ne samo, da si mora večina ljudi le z največjim trudom pridobivati za življenje potrebnih sredstev, mnogim še to ni mogoče, dasi napenjajo svoje sile, ali bi jih vsaj radi napenjali, pa jim vsled naših socijalnih razmer manjka prilike. Kolikokrat se prigodi, da pride zdrav, močan za vsako delo pripraven človek prosit v Boga ime in če ga nejevoljno vprašamo, kako se upa beračiti, odgovori, da bi rad delal, pa mu nihče dela ne da. In misel, da mora človek delati, ukoreninjena je tako, da se nam zdi velika nesreča, ako ni dela. In vendar bo vsak pritrdil, da delo ni kaj veselega za človeka, zlasti ne tisto prisiljeno delo za vsakdanji kruh, da si temveč vsak "človek želi in da se mu zdi najprijetneje, živeti in uživati življenja prijetnosti brez dela — kakor sta živela Adam in Eva v raji. Pa ta raj je na veke izgubljen in v potu svojega obraza si moramo služiti svoj kruh, vsi brez izjeme, kar nas je Adamovih potomcev, naj bo naša polt bela ali črna, žolta ali rjava, naše oči sive ali temne, modre ali črne. Krščanstvo je proglasilo ravnopravnost vseh ljudi in na temeljnem tem načelu uči: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe ! Človeštvo pa je danes po preteklih 18 stoletjih ravno tako oddaljeno od utelešenja Kristovega nauka, kakor tačas Židovi, ko so kričali: Križajte ga! Ko se je telegrafna žica med Evropo in Ameriko položila na dnu atlantskega oceana, glasil se je prvi telegram iz starega v novi svet: „Slava Bogu v višavah, mir in ljubezen naj vlada na zemlji!" Krasne besede, pa le besede. O miru se govori, vojska pa se pripravlja, ljubezen se slavi v po-tocih človeške krvi, prelite na bojiščih, in zakaj prolite ? Le redkokedaj za res človeške, vzvišene namene, kakor v rusko-turški vojski za osvobojenje kristjanov, navadno le iz čestihlep-nosti ali najsurovejših človeških nagonov, iz samopašnosti, dobička-rije ali veselja nad pretepavanjem. In zmagalec se hlini pred svetom, da mu je pomagal Bog, „mit Gottes Hilfe", kakor da bi Bog rad gledal boje in pretepe, On, ki je dal človeku zemljo, do katere imajo vsi enake pravice in bi se lehko vsi živili od njenih prirodkov, ko bi jim res bilo do miru in ljubezni. A po sedanjem socijalnem redu, ki se ravna po geslu: „Moč hodi pred pravico", ne bode se nikdar povoljno rešil socijalni problem, ampak zamotal se bo čim dalje bolj in veljalo bo o našem času, kar je papež Gregor I. govoril 1. 590. ob času najhujšega propada rimskega cesarstva: „Svet je postal star in siv in skozi morje bede in gorja, kakor bi se pritiskal k bližnji smrti". VII. Rešitev socijalnega problema. V vsaki človeški dobi so se našli duhoviti možje, ki so z bistrim očesom spoznavali svojedobne napake, ki so iskali uzrokov, iz katerih so se izcimile in nakopičile te napake v škodo človeštvu. A ti možje so prišli pri svojih preiskovanjih do sklepov, kateri so najbolj ugajali vladajočim in posedujočim vrstam njihovega naroda. In ker so vse tako učeno in temeljito dokazovali, želi so hvalo, kot veleumni in tudi materijalne koristi jim niso izostajale. Zlasti v naši krščanski dobi se je čutil marsikateri vznemirjenega v svoji vesti, ki si je nakopičil več zemeljskega bogastva, nego je on in njegova rodbina kedaj mogla porabiti, poleg sebe pa je gledal stradajočo maso, po načelu krščanstva bratov mu in sester. Kdor je torej dokazoval, da je enako razdeljenje pozemeljskih döber nemogoče, da se uboštvo in in njegovi zli nasledki : izprijenost, hudobnost, bolezni, zgodnja smrt zarad pogrešanja nikdar ne dado odpraviti, da se torej to vrši po božji volji, temu so ploskali tisti, v katerih interesu je bilo, da se ohranijo take socijalne razmere; hinavsko so se prekrižavali in hvalo peli Bogu, njega modrosti in pravičnosti. In kdor je dokazoval, da se v vsi naravi bije neprestan boj za obstanek, v katerem zmaguje močnejši in da se vrši napredek na zemlji le po tem boji, da je torej naravno in od božje previdnosti tako urejeno, da ima močnejši več, nego slabejši, občudovali so ga in postavljali ga na stran največjim veleumom človeštva, kakor bi bil oznanjal novo rešiteljno vero. Taka učena dela pa se širijo med ljudstvom ceno in v popularni obliki in končno verjamejo temu novemu razodetju ravno tisti, kateri bi bili, ako se sklepi ne dado ovreči, obsojeni v večno uboštvo. Dva taka učenjaka, katera sta s svojimi uki silno vplivala na mišljenje sedanje dobe,bila sta Angleža Malthus in Darwin. Začnimo z Malthusom ! Malthus, ki je živel v času, ko so hude trgovske krize pretresavale Angleško in je silna beda mučila delavce, dokazoval je v svoji knjigi*), da izvirajo pomanjkanje, uboštvo in zle socijalne razmere iz prevelike množitve človeštva. Po njegovih trditvah se človeštvo hitreje množi, kakor hranila, namreč geometrično, hranila pa le aritmetično. Sploh ima človeštvo naravni nagon množiti se do skrajne meje, pri kateri je še mogoče shajati, če prav revno. Kadar je ta meja dosežena, skrbi priroda sama po boleznih in raznih načinih, da se ta meja ne preseže in da se ustavi preobilna množitev. Iz Malthusovega uka se lehko sklepa, da se prebivalstvo naglo množi, kadar ima dovolj hranil in dalje, kar je imenitno za razmero med delom in kapitalom, da se naglo množe tudi delavci, ako imajo boljše plače in dovolj živeža. Zavoljo večje ponudbe delavskih moči pa se znižujejo plače, in uboštvo je zopet enako, ker se mora zdaj večje število delavcev živiti ob tem, ob čimer se je živilo prej manjše število. In to ne velja samo za delavce, ampak sploh za vse stanove. Ker je več obrtnikov, skuša drug drugemu jemati delo in po splošni konkurenciji pada sploh zaslužek do tiste meje, pod katero ovirajo daljšo množitev uboštvo in ž njo združena zla. Enako je s kmetskim stanom. Neko gotovo število se lehko in dobro živi od pridelkov; vsak novi prišlec pa jemlje del živeža tistim, kateri so ga dozdaj uživali. Po Malthusovi teoriji uboštva niso krive naše slabe socijalne naredbe, ampak prirodni zakoni In ker je Bog odločil prirodi zakone, hotel je imeti tako uboštvo. Kaka tolažba za vse tiste, ki žive vobilnosti! Bog nam je določil, da so dobra tega sveta nejednako razdeljena in zastonj bi se napenjali uboštvo1 odpraviti in popraviti socijalni red, ker bi ničesar ne dosegli proti prirodnim, oziroma božjim zakonom. Če je stvar res takšna, potem je najbolje, da se človeštvo odpove vsi ploditvi, da tem preje preneha človeški rod. No premise, na katere naslanja Malthus svojo pesimistično teorijo, niso tako trdne, da bi se ne omajale pri natančnejšem preiskovanji. Res je, da ima človeštvo nagon množiti se; da bi se pa ta množitev godila v geometrični razmeri v tem, ko se sredstva za življenje le množe aritmetično, taka trditev je morebiti duhovita, toda ni dokazana niti iz prejšnje, niti iz sedanje zgodovine človeštva. Res je tudi, da so zlasti v preteklih stoletjih lakote in kuge *) T. R. Malthus. Versuch über das Bevölkerungsgesetz etc. Prva angleška izdaja 1. 1798. morile človeštvo in da nastanejo tudi zdaj še tu in tam zavoljo po-manjkujočega živeža bolezni, na primer tifus od lakote; da bi se pa to godilo, ker je sploh premalo živeža na sveti, nihče ne more trditi, vsaj za zdaj še ne. Kajti znano je, da se v Ameriki, Avstraliji, po ruskih planjavah veliko več živeža na sveti prideluje, nego ga doma potrebujejo, in če ga kje pogrešajo, ni pomanjkanje živeža temu krivo, ampak da ga nimajo na dotičnem mestu, ali da si ga ne morejo kupiti tisti, ki ga potrebujejo, temu je kriva nejednaka razdelitev. Pritrditi se mora Malthusu, da ima preobilna in prenagla množitev človeštva svoje zle nasledke, posebno tam, kjer je prebivalstvo že gosto, kakor v Evropi, pa celo tu bi se dala po umnih agrarnih uredbah povekšati naravna produkcija. Dozdaj je „svet še za vse dovolj bogat", ko bi človeška lakomnost celo neobhodno potrebnega živeža ne pograbila kakor predmeta dobič-kariji, na primer žitni „ringi" v Ameriki, angleške manipulacije v Indiji, kjer so med drugim 1. 1770. angleški trgovci ves riž pokupili in spravili v svoje zaloge ter ga potem prodavali po tako visokih cenah, da ga revni ljudje niso mogli kupovati in je nastala med njimi silna lakota. L. 1806. poginilo je v eni deželi Orisi več kakor milijon Hindujcev od lakote, Angleži so pa pri tem imeli največji dobiček po prodaji v zalogah nakopičenega riža in žita. V našem času, ko vodijo železnice in parobrodi križem svetu, ko se že po končanih žetvah ve za vse kraje, ali imajo dovolj živeža ali ne, lehko se pravočasno preskrbe kraji, kjer preti pomanjkanje. Celo preveč žita se je poslednja leta pridelalo, kar kažejo nizke žitne cene. In ravno se čita v časnikih, da je letos v Ameriki milijon acres menj s pšenico zasejanih, kakor lani, ker je preveč žita ostalo neprodanega. Za kacih 40 ali 50 let bo še Amerika lehko preskrbovala Evropo z živežem, kakor je nekdaj Egipet bil žitna shramba za Rim. Kaj bo potem nastalo, o tem si naj glave belijo naši potomci. Za zdaj pa je dokazano, da Malthusova teorija ni utemeljena in da niso prirodni, oziroma božji zakoni, ampak le človeške slabe lastnosti in naprave krive, da je toliko bede in nepotrebnega trpljenja na sveti. Še bolj je glave zmešal ljudem slavnoznani angleški učenjak Darwin. Z nenavadno bistrostjo je opazoval prirodne prikazni in dokazoval, da se bije po vsi prirodi neprestani boj za obstanek (Kampf ums Dasein), da v tem boji zmagujejo krepkejša individua, slabejša pa ginejo, da zarad tega nastajajo iz nižjih živalskih plemen višja in da se nahaja nepretrgano zvezana vrsta živali od najnižjega prvotnega jajca do sedaj najvišjega živečega organizma: — človeka. Kar biblioteke so se spisale o Darwinovi teoriji in zlasti Nemci so hlastno po nji segli in jo prenesli na vsa znanstvena polja. Da človek izhaja od opice, od katere se razločuje le po večji inteligenciji, o tem si skoro nikđo ni upal izreči kake đvombe, s tako navidezno učenimi dokazi se je ukrepila ta trditev. In vendar je razloček med najvišjim opičnim rodom: Šimpansejem ali Orangutangom in najnižjim človeškim na primer med novimi Ho-landeži v Avstraliji ali Grmovniki (Bosjemani) in Hotentoti v Afriki tako bistven, da je že s tem dokazana neverjetnost Darwinove teorije. Jezik — govor, da ne omenjam uma, postavlja človeka tako visoko nad vsako žival, da ne nahajamo nobene zveze med opico in človekom. Toda Darwinova teorija ni toliko škodila s svojimukom ob izvoru človeškem od opice, nego s frazo: Boj za obstanek. Ako se res le, kar znači zmago na eni strani poraz in uničenje na drugi, more ohraniti človek, oziroma kako človeško pleme svoj obstanek po bojevanji, potem le pustimo vsako nado o boljši prihodnosti človeštva in si ne želimo druzega, nego da čim preje tem bolje izgine človeški rod. Boj za obstanek ne pozna nobene milosti, nobenega človekoljubja. Kdor si nagrabi več döber, slavi se kot hrabrejši v tem boji in narod, kateri največ drugih narodov uniči ali podj armi, storil je vse silovitosti in grozovitosti le vsled pri-rodnega in neizogibnega boja za obstanek. Sedanja zgodovina človeška res pritrjuje Darwinu, pa iz tega sklepati, da bo tako tudi v prihodnosti, bilo bi predrzno in neosnovano, ker bi se s tem odreklo človeštvu napredovanje v smislu istih vzvišenih idej, katere je Kristus pred 19. stoletji oznanjeval človeštvu in ki se morajo utelesiti in se tudi bodo utelesile. Kajti humanitarne ideje,' o katerih se sanjalo ni starim kulturnim narodom, prodirajo bolj in bolj v človeštvu in blažji čuti stopajo na mesto prejšnje trdo-srčnosti, katera je človeka smatrala za blago ter videla v uničenji in podjarmljenji tako zvanih barbarov najslavnejši čin. Kdo je tačas mislil na javne bolnice, kjer se vsak revni bolnik brezplačno oskrbuje? Kdo na sirotišča, kjer se po milosrčnih ljudeh vzgajajo sirote? Kdo na zavode za slepe, gluhoneme, hirajoče, blazne itd.? Javna in privatna usmiljenost delujeta v olajšavo nesrečne usode bolnih in onemoglih. Treba le še nekoliko korakov dalje in omogočiti obstanek ne le revnemu in bolnemu, ampak tudi zdravemu ter mu zagotoviti za življenje potrebnih sredstev. Ali pa se bode dal rešiti ta socijalni problem in po katerem potu? Poudarjal sem že in dokazoval, da rodi zemlja dovolj-dober, s katerimi se lehko ohrani vse človeštvo. Priroda torej ne ovira povoljne rešitve socijalnega vprašanja. Morebiti pa človek sam? Morebiti se njegov duh nikdar ne bode mogel vspeti, da bi obče priznano teorijo o jednakosti vsega človeštva prestavil v prakso tudi v gmotnem oziru ? Kdo bo kaj tacega trdil, ako čita o ne-številnih blagih dejanjih, sedaj izvirajočih iz človekoljubja, ako vidi pred seboj vse te naprave in zavode za revne in nesrečne, alco se spominja, kako se trudi usmiljena človeška roka celo ob času najhujše vojske, ko so razburjeni najđivjejši instinkti v človeku, zaceliti rane, kar jih je vsekala človeška roka, pa vsekala največkrat ne iz trdosrčnosti, ampak na povelje tistih, ki imajo po sedanji človeški organizaciji odločevati o miru in boji. In če je krščanska ideja ublažila že toliko človeških src, zakaj bi ne mogla vseh? Torej niti v prirodi, niti v človeku ne nahajamo tacih ovir, po katerih bi nemogoče bilo socijalni položaj izpremeniti sčasoma na bolje. Vpraša se le kako? Pot je dvojna: radikalna izprememba socijalnega reda, nasvetovana in zahtevana od socijalistične stranke ali pa počasna, ki se naslanja na sedanje naprave in ozira na ukoreninjeno mišljenje o zasebni lastnini. Socijalistična in komunistična stranka zahteva, da se naredi „tabula rasa" z vsemi našimi na-redbami in zakoni, da se odpravi osebna lastnina, kapitalistična in zemljiška, in da vsak človek uživa popolni plod svojega dela. Kako bi morala biti urejena taka komunistična država, razpravljal je Schäffle*) na podlagi raznih socialističnih izjav, kajti socijalisti sami le bolj splošno govore in se ne spuščajo v posledice svojega programa. Vsi pridelki bi se skupno pridelali in spravljali v skupnih skladiščih, odkoder bi dobival vsak, toda ne toliko, kolikor bi hotel, ampak po razmeri lastnega storjenega dela. Vrednostno merilo bil bi normalni delavni dan (Normalarbeitstag) ter bi se za vsak pridelek moralo konstatovati, v katerem času ga lehko zdela človek navadne sposobnosti in pridnosti. Kdor več zdela, kakor se zahteva za normalni delavni dan, imel bi tudi pravico do več döber iz skladišč. Ako se pa to sme zgoditi, potem pridemo zopet kmalu do tiste nejednakosti, katero hočejo odpraviti socijalisti. Sposobnejši in marljivejši delavec bo dobil več döber od nakopičenega blaga in ker tudi socijalisti trde, da je njegovo, kar pridela, shranjeval bo pridelke ali jih posojeval in tako se na novo začne stvoritev kapitala. Zahtevati, da se odpravi kapitalistična in zemljiška lastnina, ob enem pa dovoliti, da se pridelki smejo spet zbirati v eni roki bolj ko v drugi, ni le nedosledno, ampak vodi sčasoma človeško družbo zopet v stari kolobar nejednakosti.**) Georges***) je prišel do sklepa, da je vsi sedanji človeški mizeriji kriva le privatna zemljiška lastnina. Kajti do zemlje ima vsak, kdor se je rodil, enake pravice in najhujša krivica se godi s tem, da se nekateri polaste zemlje ter zahtevajo rento od drugih, ki ne posedajo zemlje. In tako se pripeti, da ima eden človek *) D. A. Schäffle: Die Quintessenz des Socialisnms. Tübingen. 7. Auflage, 1884. in kot dodatek: Die Aussichtslosigkeit der Socialdemokrate. Drei Briefe an einen Staatsmann Tübingen. 1885. *) Glej o tem: Dr. Fr. Kleinwächter. Die Grundlagen und Ziele des sogenannten wissenschaftlichen Socialismus. Innsbruck. 1885. ***') V omenjeni knjigi. ali kaka moralna oseba, železniško ali delniško društvo, nezmerne prostore v svoji lasti, katere pušča neobdelane, dokler jih ne more oddati po visoki ceni v zakup ali jih prodati. Na tej zemlji bi se lehko preživilo na milijone ljudi, pa zaprta jim je in iskati si morajo kruha v krajih, kjer ga je le težko in pičlo najti. In kdor se je slučajno polastil zemlje v kraji, kjer se je pozneje zidata kako mesto, postal je po prodaji zemlje lehko milijonar, da si ni imel nobenega truda in dela. In kdor ima v obližji velicih mest zemljo v svoji lasti ter je neče prodati, ker pričakuje še večje cene, zabranjuje ljudem, staviti si stanovališča in jih sili, tlačiti se v tesnih mestnih prostorih na največjo škodo zdravju in morali. Vsa zemlja mora tedaj biti državna, ker bi se potem pravično razdelila in bi za vse ljudi rodila dovolj živeža. Georges priznava, da je mišljenje o zasebni zemljiški lastnini že tako trdo ukoreninjeno pri kulturnih narodih, cla se ne da izruvati na eden mah; meni pa, da bi se dala doseči taka izprememba iz osebne v skupno lastnino po tem potu, da bi država naložila toliko davka na zemljo, kolikor znaša vsa zemljiška renta Potem bi nobenemu lastniku ne bilo mari, še dalje zemljo imeti v svoji zasebni lasti. Ker je ta renta silno visoka v mestih, kjer že hiše stoje ali se bodo zidale, kar silno podražuje zemljišča, bi se po Georgesovem mnenji pokrili vsi državni stroški z zemljiško rento in bi se lehko odpravili vsi drugi davki. Sedanji lastniki pa bi postali državni zakupojemniki. V fevdih smo že imeli blizu enako napravo, da se je zemlja oddala odličnim osebam v rabo proti temu, da so se zavezale k nekaterim javnim dolžnostim zlasti ob času vojske. (Sedanji fidejkomisi, ki so postali iz teh fevdov, pa niso opravičeni, ker ne nosijo bremen, zavoljo katerih so se fevdi podelili, ampak imajo zdaj le enaka bremena z drugimi državljani, pa so popolni lastniki poprej fevdnih zemljišč.) Taka radikalna izprememba, kakeršno nasvetuje Georges z ozirom na amerikanske razmere, preveč nasprotuje vsemu našemu pravnemu mišljenju, da bi se dala izpeljati. Odkar so pri volitvah v nemški državni zbor socijalisti zmagali v 24 okrajih in zlasti v velikih mestih: Berolin, Hamburg itd., zavladal je strah pred to stranko, katera hoče uničiti ves naš socijalni red, ne le državni, ampak tudi privatnopravni in kar je najhuje, rodbino. Pa ravno zbog te pretiranosti je socijalizem nenevaren in nemogoč. Stranka, katera taji Boga in dušo ter išče konec in cilj človeškemu stremljenju le v prijetnostih tega življenja, ne ugaja človeškemu duhu z globoko v njem ukoreninjeno metafizično potrebo. Kdor človeku jemlje vero v modrost božjo in previdnost, kdor ga uči, da je s poslednjim dihom vsega konec, stori ga še le prav nesrečnega, ker mu ruje iz srca up, da pride za tem tugapolnim življenjem, napolnjenim s krivicami in trpljenjem, drugo življenje jasne resnice, svetlobe in pravice. Ko je li- beralizem francoske prekucije ukazal, da odslej ni Boga in na posmeh postavljal vero v dušno nesmrtnost, raztrgal je vse vezi v človeški družbi in človek podoben divji zveri je gazil v človeški krvi. Socijalizem se je rodil iz liberalizma, s katerim ima enake nazore o veri in o neomejeni svobodi individuva, le da prihaja na temelji enakosti in svobode do drugih sklepov, kakor liberalizem. Po načelih liberalizma ima vsak človek tudi neomejeno svobodo, kopičiti si kapitale, kolikor more. Socijalizem pa enakost in svobodo tako razumeva, da se morajo vsa dobra enako razdeliti in da nikdo ne sme služiti drugemu človeku. Liberalizem je vladal skoraj vse stoletje, kajti po njegovih načelih ravnale so se tudi absolutistične države. Kam smo prišli z liberalizmom, čutimo in vidimo povsod in pri vseh stanovih. Socijalistični stranki gre hvala, da so njeni zagovorniki odkrili in neusmiljeno bičali napake in gnilobo liberalno-kapitalistične sisteme.*) Socijalisti pa so še huje zagazili s svojimi terjatvami, največ zaradi tega, ker so se vedno ozirali le na delavski proletarijat v fabrikah in na izsesavanje delavcev od strani velicega kapitala. Socijalni sistem pa mora obsezati vse stanove in računati z vsemi gospodarskimi in narodnimi faktorji, ne samo z enim. Kdo za Boga razven kacega zaslepljenega proletarca bode se navduševal za socijalni red, v katerem ni le vsa privatna lastnina odpravljena, ampak celo Bog odstavljen, vsaka vera zasmehovana in, kar je vrhunec neusmiljenosti, namesto monogamije, nerušljive zakonske zveze, postavljena prosta ljubezen (freie Liebe), Zares človek ne ve, komu bi se bolj čudil, ali tistim, kateri se upajo naznanjati svetu take uke, ki bi človeštvo nazaj pahnili v prve čase barbarstva in uničili vso našo kulturo, ali pa tistim, kateri zaslepljeni od takih naukov divjajo z dinamitom in bodalom proti človeški družbi. Socijalizem s kolektivno (skupno) produkcijo bi kvečjemu ugajal za nekatere produkcijske stroke, nikakor pa bi se ne dal izpeljati v vsem gospodarstvu. Mislimo si državo, v kateri bi bila zemlja in vsa produkcijska sredstva skupna. Kakšen uradni aparat bi moral biti, da se razdeli delo in vsakemu ukaže, kar ima opraviti, kakšne avtoritete bi trebalo, da vsak uboga in res prevzame ukazano mu delo, kakšno tiranstvo pa bi tudi bilo, ker bi ne imel vsak toliko prostosti, da bi si izbral tisto delo, do katerega ima veselje. Vsak bo silil k prijetnejšim in menj težavnim delom, težavnih ali tacih, pri katerih se -kaže nevarnost za življenje, si nihče ne bo hotel lotiti. In pri cenitvi produkcijske vrednosti, pri razdelitvi pridelkov, koliko prepira in nezadovoljnosti! Socijalisti sicer trde, da bi se v taki skupni državi vse delo opravljalo v treh urah na dan, ker bi odpadali dobički za kapital, renta *) Na pr. K Marx v znani knjigi: Das Kapital. 1. Bd. Der Productions-process des Kapitals. Hamburg. za zemljo in stroški za vojake in državne dolgove. Toda takšen račun se kaže na prvi videz iluzoričen, kajti potem bi morala pri sedanjem celodnevnem delu nastati taka nadprodukcija, da bi bil že vessvet napolnjen s pridelanim, a ne porabljenim blagom. Če se pri celodnevnem delu le včasih v nekaterih produkcijskih strokah preveč pridela, potem ni misliti, da bi triurno delo na dan zadostovalo v pridelovanje vseh človeštvu potrebnih dober. Nasproti bo zemlja čim dalje tem skrbnejšega in intenzivnejšega dela potrebovala, da nam rodi. Pomnoženi produkciji po strojih stoji nasproti pomnoženo človeštvo s pomnoženimi potrebami. Kolektivizem je tedaj prazna neizpeljiva sanjarija. Neizpeljiv je vsaj za sedanje človeštvo z ozirom na njega sedanjo kulturo in mišljenje. Mogoče pa, da se v stoletjih človeštvo povzdigne do tiste idealnosti, katere je treba za tak kolektivizem v velikem stilu, soditi pa smemo, da bi zdaj se vsak poskus ponesrečil in le škoda, da ni mogoče izročiti socijalistom kake provincije za nekaj let kot poskuševalnega polja, kar je Bismark poudarjal proti socijalistom, ker bi se potem sami doveli „ad absurdum." Toda tudi socijalistična ideja ima v sebi marsikatero dobro zrno, katero se ne sme zametavati, ampak izluščiti iz gor-jupe lupine in vsaditi na primerna tla. Računati nam pa je z dejanskimi razmerami in ne več zahtevati od človeške narave, nego se da od nje pričakovati. Svoboda, enakost, neodvisnost so lepe besede in vsak človek se kaj rad ž njimi ponaša. V resnici pa masa ljudstva ne mara za pravo svobodo in še menj za neodvisnost. Uspehu dognanemu po zvijačnosti ali surovi sili uklanjati se in slepo ubogati mogočneže, bolj dopada ljudem, kakor svobodno se gibati in prevzeti tisti del odgovornosti, katerega mora nositi človek, ako je sam določilen faktor za svoja dejanja. Ravno zato pa ljudje rajši nakladajo drugim odgovornost in najljubše so jim take naprave, po katerih se sami izognejo odgovornosti, češ, da morajo ubogati. Le en dokaz. Ubijati, požigati, uničevati pridelke je v očeh vsega človeštva zločinstvo, in kdor kaj tacega učini, izbacnen je iz človeške družbe, denejo ga v zapor ali celo ob glavo. Kadar pa vladar vladarju ali vlada vladi napove vojsko, ubija človek človeka, katerega še ne pozna ne in ki mu nikdar ni storil nič žalega, požiga mesta in vasi, v katerih plamenu poginejo starci, žene in nedolžni otročiči in vse to stori v svesti si, da je tako dejanje samo na sebi divje in zverinsko, pa ne, da bi ga pekla vest, ker se mu je tako ukazalo in ker mora ubogati po danih zakonih. Tedaj nima tisti, ki take zločine zvršuje, odgovornosti, ampak le ta, kdor mu jih ukazuje. In zaradi tega ogromni večini ljudstva ni za pravo, z odgovornostjo zvezano nezavisnost, katera zahteva resnega presoj evanj a pri vsakem činu. Ker torej masa človeštva še ni zrela za tako idealno ure-jenje socijalnih razmer in ker sploh skokov ni v prirodi, ampak se v vsakem narodu vrši razvoj polagoma, moramo pri rešitvi so-cijalnega problema naslanjati se na obstoječe razmere ter se posluževati sredstev, katera niso diametralno nasprotna našim pravnim in gospodarskim nazorom. Kapital, ako se sme nakopičiti neomejeno pri posamičnih, ustvarja ono neznosno socijalno stanje, v katerem se vije in stoka sedanji človeški rod. Bogati postajajo vedno bogatejši, nemaničev in revežev pa je vedno več. „Der Grosse frisst den Kleinen und der Grösste frisst den Grossen," pravi pesnik nemški ter dostavlja s fatalističnem pesimizmom: „Das ist die Lösung der socialen Frage." Ker pa rodi kapitalistična moč take nedostatke, ne sme se ovreči in zabraniti vsako nabiranje kapitala, niti odpraviti sploh vsaka zasebna lastnina. Ako ni zasebne lastnine, ampak ako dobiva vsak pri kolektivnem delu iz skupnih zalog za življenje potrebnih sredstev, potem nikomur ne bode mari zaslužiti si po marljivosti in štedljivosti več nego potrebuje ter si tako nabirati sredstev, bodi si za čas nezmožnosti, ali za starost ali v prid rodbini. Ponehal bi eden najsilnejših nagonov za napredek in izume. Kolektivna država bi seveda morala skrbeti za onemogle starce, vdove in otroke. Pa kakšna bi bila ta skrb? Omejena na najsilnejše potrebe in z nejevoljo združena. Marljivost pri delu in štedljivost obvarujeta človeka marsikatere napake in ga storita mirnejšega in zadovoljnejšega s svojo usodo, ako vidi, da se del njegovega truda ne porabi za vsakdanje potrebe, ampak nabira v podobi kapitala. Napačno pa je in silno škodljivo za splošno gospodarstvo tisto nakopičevanje nezmernega bogastva v nekojih rodbinah, katere bodo sčasoma vse manjše kapitale potegnile v svoje žrelo. In temu nezdravemu procesu se je ustavljati z vsemi silami ter mu zamašiti vire daljne rasti. Glavni viri teh velikanskih premoženj pa so državni do Igo vi, privatne od delniških društev grajene železnice in denarne banke. Državni dolgovi. Vsi veliki bogatini v Evropi: Rotschild, Bleichröder v Berolinu, Stigliz v Petrogradu, angleški milijonarji obogateli so ali naravnost po državnih posojilih, ali imajo vsaj večino svojih kapitalov naloženih v državnih papirjih. V njihove žepe se stekajo obresti, katere morajo plačevati narodi in tako jim raste kapital brez dela in brez najmanjše nevarnosti. In niti najmanjših sitnob nimajo pri dobivanji obresti. Na odločeni dan izplačajo se kuponi in nikdo ne vpraša, kdo je lastnik dotičnega dolžnega pisma. Državni dolgovi so kakor nalašč izumljeni, da se nakopiči bogastvo pri posamičnih. Zato je, ako se hoče zabraniti tako nenaravno in nevarno nakopičenje kapitalov, nujna potreba, da poneha sedanji sistem državnih posojil, da se že veljavna posojila izpremene v amortizacijska, da se nova posojila smejo le kot amortizacijska najemati in le za neobhodno potrebne produkcijske namene, na primer: železnice, vodne struge itd. Amerika ne pozna naših večnih dolgov, ampak po Jeffersonovem načelu mora se vrniti in se v resnici vrača vsak državni dolg v teku ene človeške generacije. Pri nas pa se amortizujejo le neka starejša posojila s srečkami, vsa druga pa so večni rentni dolgovi. Avstro-Ogerska plačuje na leto blizu 150 milijonov goldinarjev obresti za državne dolgove, ne da bi dolg postajal manjši, le raste vsako leto po novih posojilih. Ko bi se obresti, ki so za sedanji čas itak previsoke, znižale recimo, od 5°/0 (papirji nosijo pri sedanjem kurzu faktično 5l/4 do 5'/20/„) na 4'7„, bi se z isto svoto 150 milijonov goldinarjev na leto ne le plačale obresti, temveč ves kapital vrnil bi se v 35 do 40 letih. Ko bi ne bilo državnih papirjev, moral bi se denar naložiti v drugih podjetjih, česar se zdaj bogatini ogibljejo, boječi se izgube, sploh pa bi se obresti znižale do najnižje stopinje vsled konkurence velicega kapitala med seboj. Drugi vir za nakopičenje kapitalov so železnice s svojimi delnicami, prioriteti itd. in banke. Zastran železnic se vedno bolj kaže potreba, da bi ne smele biti privatna lastnina, ampak državna in zato je vse hvale vredno, da se železnice podržavljajo, nove pa gradijo na državne, oziroma deželne stroške ali vsaj, če se koncesija daje kacemu društvu, mora si država pridržati določitev tarifov. Tudi naš bančni sistem služi le kapitalistom, zlasti avstro-ogerska banka s svojim monopolom papirnatega denarja. Velicemu kapitalu bi se tedaj morali zamašiti viri, iz katerih zajema, na drugi strani pa mu naložiti večja bremena za državo in človeško družbo, kakor jih nosi dozdaj. Naj se veliki kapital ne zagovarja s tem, da je vsacemu pot odprta do bogatstva, da revni težak lehko postane bogotaš, otroci bogatinov pa bodo morebiti spet pahneni v proletarijat Slaba tolažba za milijone, zdi-hujoče v revščini, ako se eden iz njihove srede povzdiguje med gornjih deset tisoč, revščina ostalih pa je tem večja, ker se vsak novi bogatin polaščuje necega dela tistih dober, do katerih imajo vsi pravico. Poleg velikega kapitala očita se osebni zemljiški lastnini, da je riva nejednakosti v razdelitvi posvetnih döber. Zemljo da je Bog vstvaril za vse ljudi in da tedaj nikdo nima pravice osvojiti si jo za se in jo celo zapuščati svojim dedičem. Od zemlje zavisen je obstanek vsega človeštva, kajti iz nje se rode vsi pri-rodki in brez zemlje ni nobenih pridelkov. Zato je v interesu vse človeške družbe, da se z zemljo ravna tako, kakor je najbolj človeštvu v prid. Po nazorih liberalno-kapitalistične stranke ima vsak lastnik neomejeno pravico razpolagati z zemljo, katero poseduje po nakupu ali podedovanji. Sme jo prodavati v celoti ali raztrgano na drobne kose, sme jo zadolževati, zastavljati in končno izpremeniti v katero koli kulturo. Liberalni zakoni, začenši od zakonika Napoleonovega do avstrijskega zakona 1. 3 S68., s katerim so se odpravile prejšnje omejitve glede pravnih razmer kmetske zemljiške lastnine, ne delajo v pravnem ozira nobenega razločka med zemljo in med pridelki, nobenega razločka med kmetskim in dragimi stanovi. Nasledki tega zakonodavstva se povsod prikazujejo v propadu kmetkega stanu, - kateri le še životari na svoji zemlji po milosti upnikov-kapitalistov. Poskočili bi pa v drug ekstrem, ko bi odpravili vso osebno zemljiško lastnino in zemljo proglasili za skupno lastnino vsega naroda, oziroma države, od katere bi vsak zemljo dobival v zakup. Kakor se privatni kapital ne da odpraviti po sedanjih nazorih človeštva, tem menj bi dopuščali zasebni zemljiški lastniki, da se njih zemlja podržavi. Pa tacega skrajnega koraka tudi ni treba, ker se da agrarno vprašanje po drugem potu urediti, ne da bi se vršila taka silna prekucija in o teh sredstvih hočemo govoriti v poslednjem odstavku. Zdaj še enkrat ponovimo, kako si mislimo rešitev soeijalnega problema. Najprej se mora omejiti moč velicega kapitala, da se sčasoma doseže taka razdelitev zemeljskih döber, pri kateri bode, kclor dela, tudi užival primerni plod svojega dela, kdor pa je nezmožen za delo, bode preskrbljevan na občne stroške. Taka dela in podjetja, katera služijo skupnim potrebam, naj država vzame v svoje področje, na primer železnice, parobrodno prevažanje, sol in tobak. Škoda, da si država ni pridržala monopola za premogokopanje, kar bi se bilo ravno tako lehko zgodilo, kakor s soljo ali z zlatom. Državni dolgovi, oziroma železniške delnice in prioritete bi se morali amortizovati. Za delavce v fabrikah je zakonodavstvo že nekaj storilo, več se pripravlja. Ako ne bo več državnih in železniških dolžnih pisem, ponehalo bo tudi tisto nemoralno igranje vna borsi, pri katerem imajo končni dobiček le veliki kapitalisti. Ze zdaj pa bi se moral nakladati prav visok davek na borsijski promet. Pa ravno borse ne upajo se vlade dotakniti, ker menijo, da ne morejo ob času sile drugod denarja dobiti, kakor po borsnem posredovanji. Ako pa delajo dolgove za neproduktivne namene ali za pokritje deficita, bolje bi bilo, da nikjer ne dobodo posojila. Kar se tiče zemlje in zemljiške lastnine, ne smemo prezirati obstoječih razmer, toda fraze o svobodi in neomejenem razpolaganji z imetkom nas ne smejo motiti. Ustavljati se moramo kakor nakopičevanju kapitala, tako nakopičevanju zemlje v eni roki. V latifunclijah vidijo vsi tisti, ki imajo, ker so rojeni, tudi pravico do zemlje, pa je ne ene pedi ne posedajo, najhujšo krivico in posilno usurpacijo tega, kar je Bog vsem podaril ravno tako, kakor zrak in svetlobo. Latifundije najbolj poostrujejo socijalno vprašanje in kjer se smejo zlagati brezmejno, tirajo državo v propad. Grško in Rim uničile so latifundije in tudi Angleška bi bila že propala, ko bi dohodki iz kolonij ne paralizovali domačega nenaravnega socijalnega položaja. V Ameriki so sicer spoznali potrebo, obvarovati kmetski stan po znanih homestead-laws, vsled oddaje državnih zemljišč novim železnicam pa so navstale velikanske latifundije, na katerih se v velikem stilu s stroji obdeluje polje in se rede neštevilne trope goved, konj in ovac. Georges *) se pritožuje, da navzlic homestead-laws število malih posestnikov pojema, velikih posestnikov pa raste. Ce se bo tako nadaljevalo, meni Georges, bodo tudi v Ameriki nastale angleške agrarne razmere. Nasproti pa tudi razkosavanje zemljišč v predrobne kose ni na prid kmetskemu stanu, kar je đovolj dokazano in priznano, le liberalno-kapitalistični stranka vidi v tem razkosavanji in prostem kupčevanji z zemljo naravni proces, kateri se ne da in ne sme ovirati. Zakonodavstvo, državno in deželno, katero začenja zapuščati liberalno-doktrinarne steze in je že tu in tam krenilo z zavožene poti na tir, o katerem smo izrekli sodbo, da vodi k zdravejšemu urejenju socijalnih razmer, bode moralo še resneje lotiti se imenitne naloge, narode obvarovati preteče socijalne krize ter jim pripravljati boljšo prihodnost in prijetnejšo eksistencijo. A najboljši zakoni ostanejo mrtvi, če nimajo podloge v narodnem mišljenji; na mišljenje in nazore pa vpliva v prvi vrsti vzgoja. Zato se skrbi po pravici pri vseh narodih vedno bolj za šolstvo, kar je prav in vse hvale vredno, toda sedanji šolski sistem, da se širijo vednosti med ljudstvom, ne vzgaja narodov v istem vzvišenem človekoljubnem smislu, v istem res krščanskem duhu, brez katerega si ne moremo misliti povoljne rešitve socijalnega vprašanja. Glava se polni z materijalnimi pouki, slava, bogastvo kaže se človeku kot največja sreča, katero more doseči, Darwinov boj za obstanek proglaša se kot nekaj naravnega, neizogibnega; blaženje srca, vzbujanje usmiljenosti, pravicoljubja, požrtvovalnosti za idealne namene, vse to je pa postranske stvar. Kaj pomaga bistrost duha, če je srce mrzlo in prazno? Kaj vse vednosti, ako se le rabijo v tlačenje in uničevanje druzega človeštva? Kaj krstni list, ako za-metujemo temeljne zapovedi krščanstva? Židovski liberalizem uredil je nam šole, da si vzgoji ljudstvo v svojem duhu, v duhu materijalizma in sad te šole vidimo žalibože že zoreti v razuzdanosti sedanje mladeži, katero vsi s strahom opazujemo. Zato moramo odločno zahtevati, da stopi na mesto moderne brezverne šole zopet krščanska šola, pa ne taka, ki bi vzgajala le v verskih formalnostih, ampak taka, ki bode res cepila v mlada srca pravi krščanski duh. - Jako važne za socijalno organizacijo so zadruge — asocijacije. Liberalizem pahne posamičnega človeka v boj življenja, v katerem si naj pomaga, kakor si zna in more. To je tisti brez- *) V omenjeni knjigi in v: Sociale Probleme. Berlin. 1885. mejni inđividualizem, katerega slave kot vrhunec svobode in neodvisnosti. In vendar nasprotuje tem nazorom vsa človeška narava, ves razvoj človeštva v družbinskem, narodnem in državnem oziru, razvoj, ki se je vršil le na podlogi združenja in asocijacije. Zato je treba podpirati vsako zadruženo delovanje, kajti v zadružni zvezi najde tudi slabeji svoje varstvo in z manjšim strahom pred prihodnostjo, pa tem večjim veseljem se loti dela, ker se ne čuti osamljenega. Škoda za jugoslovansko zadrugo, da se ni povsod ohranila, ampak se vedno bolj ruši pod uplivom tujega gospodstva (madjarskega in turškega) in rimskega prava. V novejšem času se lepo razvijajo hranilne in posojilne zadruge, katerih koristno delovanje nam je vsem pred očmi. Navedel sem v kratkih črtah glavne točke socijalnega programa in zdaj prestopim h končnemu vprašanju: Kako bi se dalo pomagati iz sedanjih ne malih zadreg kmetskemu stanu, katerega važnost za vsak narod se vedno bolj spoznava; kako si se mu mogla dati taka podlaga, da bo vsaj pošteno shajal in rad ostal pri svojem težavnem delu? VIII. Agrarni program. Agrarni program je del in sicer jako imeniten del socijalnega programa glede na število ljudi, kateri se pečajo s poljedelstvom in glede na važnost poljedelstva sploh za vse človeštvo. Socijalisti so s svojimi programi zavozili na stran ravno zaradi tega, ker so imeli pred očmi le delavski stan,v zlasti fabriške delavce, za poljedelce pa se niso dosti zmenili. Še le v novejšem času spoznala se je tesna zveza med agrarnimi razmerami in socijalnim položajem narodov in agrarno vprašanje je začelo zanimati državniške in učene kroge v vseh deželah. Kmetski stan, poprej suženj fevdalni gospodi, osvobodil se je še le tekom našega stoletja, na Francoskem po francoski prekuciji, pri nas leta 1848., na Ruskem z ukazom od 19. februarja 1861. I., Z državljansko svobodo so kmetje na Francoskem, Nemškem in v Avstriji tudi postali lastniki tistih zemljišč, katera so poprej bila kot kmetije od njih posedana, toda tako, da so morali kmetje tlako delati, desetino dajati, in da je še v preteklem stoletji fevdalni gospod smel preseliti kmeta z ene kmetije na drugo ali jih prodati s kmetijami vred drugemu gospodu. Na Ruskem pa je tudi po osvobojenji ostala stara naprava skupne zemlje „Mir," v katerem imajo kmetji v popolni lasti le svoje hiše s hlevi in vrtovi; travniki, njive, paše in gozdi pa so skupni. Njive se ra zdele v toliko kosov, kolikor je kmetij in vsaka kmetija obdeluje svoj kos ali ga prepušča v delo drugemu kmetu, plačati pa mora na tisti kos pripadajoči del davka. V „Miru" so videli in še vidijo nekateri socijalisti, zlasti ruski, tisto socijalno napravo, pri kateri ima vsak človek svoj „u čas tok" (del) zemlje, in ako hoče delati, prideluje si za življenje potrebnih sredstev. Mir zabranjuje po eni strani nakopičenje zemlje v veleposestva, na drugi preveliko razkosavanje vsled podedovanja in prodaje, s katerimi se ustvarja kmetski proletarijat. „Mir," piše Kavelin že 1. 1859, „je edina mogoča rešitev ljudske mase pred monopolom veleposestnikov in kapitalistov. Kjer je le privatna zemljiška lastnina, tam bode prej ali pozneje nastala v masi ljudstva socijalna anarhija in revščina, strašne socijalne bolezni, katere vedno rastejo, ker zasebna lastnina po svojem bistvu sili k razširjenju." „Zato," pravi Košeljev, *) „Mir ni nikak šesti čut, katerega je Bog podaril Slovanom, ampak zapuščina, zaupana nam, ki stopamo poslednji na svetovno pozorišče." Mir je ukoreninjen v vseobčnem prepričanji, da ima vsak človek pravico do zemlje, kar pa se ne da izpeljati po razkosavanji zemlje v pritlikova kmetišča, ampak le po Mirovih ali zadružnih naredbah. „Kajti mala zemljišča na zahodu," pravi jako resnično Jurin, „hirajo iz-sesana po dolgovih in po nezmožnosti lastnikov. Kapitalisti si polaščujejo čim dalje tem več zemlje**) in monopolizujejo s cono živeža, plačo delavcu pa znižujejo do miloščine. Spekulacije in bor-sna igra izpodkopuje javno moralo, kapital pa se kopiči v malo rokah. Ljudje brez strehe in doma prete razdreti vse pogoje človeške družbe. Načelo privatnega zemljiškega imetka se je pokazalo pogubljivim za socijalni red." Sreča za Rusijo, da se pri osvobojenji kmetov ni, kakor se je od nekatere strani nameravalo, rušil Mir in da se je ta agrarna naprava ohranila v vsi Veliko-Rusiji. Res, da ima Mir tudi slabe svoje strani' — katera človeška naprava jih nima? —• in da težko izhaja, ker je od graščakov dobil premalo travnikov in gozdov in ker je s plačili za davke in za odkupovanje preobložen. Sedanji car Aleksander je zato znižal odkupnino za 12 milij. rabljev na leto in v novejšem času ustanavljajo se kmetske banke, iz katerih dobivajo Miri posojila, da si od veleposestnikov kupujejo zemljo ter jo pridružujejo Miru. Pri Slovanih se je ohranila še druga agrarna naprava, pri kateri tudi zemlja ni zasebna lastnina, ampak rodbinska in to je jugoslovanska zadruga. Kjer se je rušila zadruga in to se je zgodilo po Hrvaškem vsled madjarskega vpliva, tam je nastala velika revščina, zemlja se je razkosala in na vsakem kosu se je postavila bajta, da zdaj vse mrgoli kmetskega proletarijata. *) Glej o Miru v Letopisu Mat. Slov. 1884: Ob agrarnem vprašanji, str. 62 id. **) V češkem deželno-kulturnern svetu pritožil se je letos eden izmed društvenikov, da si je Rotschild na Češkem že prilastil po nakupu 200.000 hektarov zemlje. - Pri ostalih zapadnih Slovanih so te prvotne agrarne naprave uže zdavnaj izginile, vendar so si ohranili celotne kmetije, dokler se jim ni usililo rimsko pravo z enakimi dednimi deleži. Pričelo se je razkosavanje zemljišč, pri Slovencih posebno v krajih, ki meje do Italijanskega in na mesto prejšnjih celih ali vsaj pol-gruntov stopila so taka pritlikova zemljišča, da se pri njih ne da več rediti živina. Kako bi torej izhajala družina s pridelki, ako nima druzega zaslužka? Dasi tedaj vidimo in priznavamo prednosti slovanskih agrarnih sistemov Mira in zadruge, bi se zastonj trudili, ko bi jih hoteli uvesti pri nas. Ako so kedaj bile tudi pri nas take naprave, kar je verjetno, izginile so iz spomina in računati ter ravnati se moramo po sedanjih dejanskih razmerah. Z radikalnimi sredstvi, ko bi res imeli toliko moči, da bi jih ukazovali, bi ničesa ne mogli opraviti, ker se ne da hipoma predrugačiti vse narodno mišljenje, recimo o zasebni zemljiški lastnini, o prostem razpolaganji z imetkom med živimi in po smrti itd. Tedaj moramo polagoma postopati in v okviru splošnega socijalnega programa urejati agrarne razmere. A tudi ne po kakem splošnem receptu, ker se je kakor pri vsaki uredbi ozirati na posebnosti krajnih in narodnih odnošajev. Kjer je skupna zemljiška lastnina, kakor v ruskem Miru, tam se mora skrbeti, da se Miru omogoči obstanek, o čemer smo že govorili. Ravno tako z zadrugo, katera bi se morala ohraniti, kar se bo lahko dalo po odpravljenji nekaterih nebistvenih napak. Bolj zamotano je agrarno vprašanje tam, kjer je priznana zasebna zemljiška lastnina in pravoveljavno rimsko pravo z enako dedno pravico. Tu bo treba zakone bistveno izpremeniti, pa še mnogo druzih naredeb glede kredita, kupčije, šolstva in sploh pouka in asocijskega (zadružnega) delovanja. Preidimo torej k posamičnim točkam agrarnega programa s posebnim ozirom na naše razmere, dasi so glavni uzroki propada povsod edni in isti, o čemer se ■ človek lahko prepriča iz dotične literature.*) Začnimo 1. z dolgovi. Najnujnejše vprašanje je povsod, kaj storiti, da vsled dolgov, ki so se nakopičili na kmetskih posestvih, ne pride na boben večina kmetij, iz česar bi gotovo nastala najhujša socijalna kriza. Zlasti bi se moralo zabraniti vsako novo zadolženje na hipoteke ali tako, da se sploh nobeden dolg ne sme več vknjižiti ali vsaj tako, da se ne sme več dolgov vknjižiti, kakor v neki razmeri do vrednosti posestva, recimo do dveh tretjin *) Navesti hočem le nekoliko novejših del: H. Gerdolle, Die Nothlage der Landwirtschaft und der ländlichen Vereinigung. Leipzig 1884. — Wie kann den Bauern geholfen werden? v. Ferd. Knauer. Berlin 188t. — K. Preser: Die Erhaltung des Bauemstandee und die Grundeigenthumsfrage. Prag. 1884. — A. Skene: Ein Beitrag zur Beurtheilung der österr. Agrarfrage. Wien 1885. vrednosti. Zaključiti zemljiške knjige, bila bi taka bistvena izpre-memba dosedaj navadnega ravnanja, da za njo ni pričakovati večine v zakonodajalnih zborih, pri nas v državnem zboru. De celo za določbo, da se dolgovi ne smejo vknjižiti, ako je posestvo že obremenjeno do dveh tretjin vrednosti našla se bo prav težko večina v zboru. Proti zlim nasledkom presilnega zadolženja se bo tedaj moralo postopati po drugem potu, namreč z določbami, da se kmetija eksekutivno ne sme prodati pod dvojno tretjino svoje vrednosti, kar se je že bilo nasvetovalo, a ne sklenilo v državnem zboru, dalje da ima pri eksekutivni dražbi občina prekupno , pravico, da se kmetija ne sme razkosati itd. Schäffle*) nasvetuje, da bi se dedni deleži in neplačane kupnine ne smele vknjižiti, ker se ravno s temi najbolj zadolžujejo kmetije. Ker je spoznanje splošno, da se mora ustaviti daljno zadolženje na kmetih, smemo upati, da bo zakonodavstvo navzlic kapitalističnemu uporu, nekake ograje stavilo vknjiženju dolgov. Že obstoječi dolgovi bi se ne smeli odpovedati, pač pa se vrniti v amortizacijskih obrokih. Pri mnogih hranilnicah je že uvedena amortizacija; kjer pa ni, kakor pri kranjski, tam bi se naj od merodajne strani vplivalo, da se zahteva od dolžnikov vrnitev kapitala v obrokih, ob enem pa bi se naj znižale obresti; saj se je to letos zgodilo pri mnogih štajerskih hranilnicah Deželni zbor štajerski se je namreč po nasvetu poslanca M Vošnjaka obrnil do vseh hranilnic s prošnjo, naj znižajo obresti dolžnikov na 4% °/o- Vse večje hranilnice so to storile in zahtevajo zdaj le 41/« %, toda dolžniki morajo toliko kakor prej plačevati, ä kar je vplačila nad 4 l/2, odpiše se jim od kapitala. Kranjska hranilnica, katera si je že nakopičila do dva milijona rezervnega fonda, lehko bi posnemala štajerske zavode in s tem pričela z amortizacijo dolgov. Ako tega ne stori, prisiljena bo kranjska dežela ustanoviti si deželno hipotečno banko, kakeršne prav koristno delujejo na češkem, Moravskem, Sileškem, po Istri itd. Prva točka agrarnega programa se tedaj glasi: Dol? gove vknjižiti na kmetskih posestvih naj se zabranjuje; ako se pa dovoljuje, godi naj se to le do neke meje in le kot dolg, ki se ne sme odpovedati ter se mora vrniti le poletnih obrokih najdalje v teku ene generacije. Poslednje velja tudi o obstoječih dolgovih, pri katerih se mora zabraniti odpoved in se sme vrnitev le v obrokih zahtevati. 2. Kot drugo glavno napako smo spoznali razkosavanje zemljišč, vsled katerega ostaja pri kmetijah tako malo zemlje, da rodbina ne more več izhajati, na odprodanih parcelah pa se postavljajo bajte in koče, da se vedno bolj množi kmetski prole- *) Dr A. Schäffle: Die Inkorporation des Hypothekarkredites. Tübingen. 1884. tarijat. Silno je treba, da se ustavi tako razkosavanje in določi neka velikost kmetije, katera bi bila nerušljiva. Taki kmetski domovi (Heimstätten, Höfe, homestead) bi se smeli le v celoti prodati ali predati nasledniku. Mnogo se sliši ugovorov proti vezanju zemlje, pa kakor sem dokazoval na drugem mestu,*) niso prav nič utemeljeni in izvirajo najbolj iz doktrinarizma in predsodkov. Kmet je vajen prosto razpolagati s svojo zemljo, kakor sploh z vsakim svojim imetkom, torej bi ne hotel nič slišati o kaki omejitvi. Gotovo ne, ko bi se vezala vsa zemlja in s tem res ustavila vsa prodaja zemlje. Kaj tacega pa nikdo ne misli. Vezana bo le tista zemlja, katera mora ostati pri kmetiji, da na nji izhaja družina, vsa druga zemlja bo prosta, ko zdaj, torej bo dovolj zemlje za tistega, ki jo hoče kupiti. Dalje se očita, da se s tem ustvarjajo nekaki kmetski fidejkomisi, s kateremi se nekaj rodbin oskrbuje, ki se ne morejo odpraviti od kmetije, dasi jo morebiti prav slabo in leno obdelujejo. Tudi ta je bosa. Kmetski dom ne bi bil vezan na rodbino, kakor pri fidejkomisu, ampak le rušiti bi se ne smel ter bi moral ostati v velikosti in celoti, ka-keršna se je zanj določila. Prodati pa se sme prostovoljno ali po eksekutivni dražbi, ako lastnik slabo gospodari, toda ne zarad tacih dolgov, katere smo že zgoraj omenili, zlasti ne zarad dednih deležev. V tacih slučajih bi se smela le vršiti sekvestracija in ne prodaja. Kmetski dom bi bil brez pomena, ako se ne zahteva, da na njem res živi rodbina in ga obdeluje. Kakor tedaj ob času suž-nosti nikdo ni smel posedati dveh ustanovljenih kmetij, tako bi se tudi zdaj moralo določiti, da nikdo ne more postati lastnik kmetskega doma, kdor ne bo res domosed na njem. S tem bi se tudi zabranilo, da se kmetski domovi ne združijo z veleposestvi, česar celo domikalne gosposke niso smele storiti z rustikalnimi posestvi. Glede velikosti kmetskih domov je sklenila kmetijska enketa v Ljubljani 1. 1884., da bi se med taka kmetska posestva štela tista, ki imajo po katastru najmenj po 25 gld. in največ po 350 gld. čistega prihodka, toda kmetije z dohodkom po 25 gld. so vsekako premajhne, pritlikove in bi ne kazalo vezati tako malih posestev. Sicer pa bo o velikosti šla beseda deželnim zborom in zvedencem raznih okrajev. Kajti več zemlje je treba za eno rodbino v goratih, planinskih krajih ali na nerodovitni, kamnati, peščeni zemlji, kakor v ravninah, kjer so dobre njive in razkošne senožeti. V Ameriki, kjer so zemljo na novo razdelili, odmerilo se je za vsak homestead 160 acres, toda v bližini mest so kmalu manjši postali homesteadi in se razdeljevali na 1/2, 1U, '/s i" celo '/ie> ki je imel le še 10 acres. V obližji mest pa se tudi zemlja lehko *) V razpravi: Ob agrarnem vprašanji. intenzivneje obdeluje in se lehko spečavajo pridelki tako, da rodbini ni treba toliko zemlje, kolikor na druzih krajih. Ako se za kmetski dom zahteva taka velikost, da more na nji živeti rodbina, utegnil bi kdo vprašati: Odkod pa bo dohajal živež tistim ljudem, ki niso domosedi, če bodo le ti samo vtoliko pridelali, kolikor jim je potrebno za življenje. Odgovor: človek ima tudi veliko drugih potreb poleg hrane, domosed bo torej moral pridelovati mnogo več živeža, nego ga potrebuje sam, da iz skupila za prodani živež pokrije svoje razne stroške za obleko, davek, obresti, vzgojo otrok, kulturne potrebe itd. Druga točka je tedaj: Naj se ustanove kmetski domovi, nerušni in take velikosti, da se na njih lehko preživi ena rodbina. Kmetski dom se sme prodati pa ne združiti z drugim posestv om in novi lastnikmora na njem bivati in ga obdelovati. Dveh kmetskih domov nikdo ne smeposedati. 3. S to napravo je v tesni zvezi dedno pravo na kmetih Od istega časa, ko je rimsko pravo veljavno postalo za vse pravne razmere in so med drugim vsi dediči imeli pravico terjati enake deleže iz zapuščine, začelo se je tisto razkosavanje kmetij in tisto zadolževanje, katero kmetskemu stanu ne da več dihati. Kam pelje enako dedno pravo na kmetih, kaže nam Italija, kjer se je zemlja vsled njega razdelila na drobne kose, potem pa so si vse te male parcele prisvojili veleposestniki tako, da zdaj na Italijanskem ni kmetskega stanu, ampak le veleposestniki — zakupodajalci in koloni —zakupojemniki. Pri nas so k sreči pod fevdalnim gospodarstvom in tudi še po osvobojenji kmetov veljale glede kmetij nekatere izjemne naredbe, katere so bile kodifikovane pod Marijo Terezijo in cesarjem Josipom II. Kmetije se namreč niso smele rušiti, niti po smrti lastnika previsoko ceniti, da je prejemnik mogel dobro izhajati (dass der eintretende Besitzer auf dem Gute wohl bestehen könne). Prav pametna uredba, katera nam je ohranila mnogo kmetij, ki bi se bile sicer razkosale ali združile z dominikalnim posestvom. Na Kranjskem, kjer je veljaven ostal Code Napoleon, napredovalo je silno naglo tako za kmetski stan pogubonosno razkosavanje. Leta 1868. podrl je liberalizem še to poslednjo ograjo za ohranitev kmetskega stanu in brž so segli pohlepni upniki po kmetijah, spravili jih po tožbah na boben in za slepo ceno v svojo last, potem pa so jih razdejali in po kosih prodali, seveda z lepim dobičkom. Gospodarska kriza 1. 1873. je v svojih nasledkih mnogo kmetij uničila in da jih ni še več, zahvaliti se imamo le silnemu poje-manju cen za zemljišča. Kmetije na pr. v slovenskih Goricah blizu Maribora s 30 do 40 orali zemlje, ki so bile poprej cenjene na 10.000 gld. vrednosti in so bile v tej razmeri zadolžene pri hra- nilnicah, po tisti krizi niso našle kupca zo 3000 do 4000 gold. tako da so jih morale hranilnice prevzeti za dolg. Avstrijska vlada je predložila državnemu zboru 1. 1884. zakon, s katerim bi se urejalo dedno pravo na kmetih v tem smislu, da bi prejemnik dobil celo kmetijo z inventarom po taki ceni, da bi mogel izhajati. V istem zakonu se je izreklo, da imajo deželni zbori pravico z deželnim zakonom določevati, da se kmetije srednje velikosti tudi med živimi smejo le v celoti prodati, a ne razkosati. V Hohenwartovem klubu je pisatelj večkrat opominjal, da bi se ta zakon moral rešiti še tekom zasedanja. Obljubilo se je, pa kakor marsikateri drugi koristni predlog, spominjam le Lienbacher-jevih predlogov ob obteženji eksekutivnih dražeb kmetskih posestev, ob izjemi inventara od eksekutivne prodaje, ob odpisanji zemljiškega davka pri vinogradih po trtni uši uničenih itd. itd., ni se rešil vladni predlog, menda najbolj iz strahu in obzirov na kapitalistično stranko, katera seveda o taki neliberalni naredbi ničesar ni hotela vedeti. Ostalo je tedaj vse pri starem in ko bi kmetski instinkt ne bil pametnejši od doktrinarnih zakonodajalcev, razbilo bi se bilo še veliko več kmetij, kakor se je zgodilo v blaženi liberalni dobi. V tretji točki se torej zahteva, naj prejemnik kmetijo v celoti dobi in sicer po taki cenitvi, da bo mogel izhajati in da ne bo imel preveč izplačil za dedne deleže. Ako se vrednost dotičnega posestva ustanovi po sodišči, naj prejemnik dobi eno tretjino čiste vrednosti kot prednino (praecipuum). Dedni deleži se naj ne izplačujejo, ampak daje naj se sodedičem le renta, katera poneha z njihovo smrtjo. 4. Davki in pristojbine. Dokazano je bilo, da naklada naš davčni sistem zemljiščem taka bremena, da jih morejo nositi kvečjemu v dobrih letinah, katerih jo pa menj, nego slabih. No direktni državni davek bi se še dal prenašati, neznosne so pa priklade, deželne, okrajne, občinske itd. Dežele in občine bi morale opuščati sedanji način nakladanja in vsaj nekaj svojih stroškov pokrivati iz priklad na take človeške potrebščine, brez katerih človek lehko živi, na primer na luksus, potrato v obleki, v hišni opravi, najlože pa na žganje. Na Štajerskem so res leta 1880. sklenili dež. priklado na žganje, na Kranjskem se je to sklenilo za 1. 1885., pa v premajhni meri, le po 3 kr. na liter. Ker pa je celo pri tej mali prikladi bilo mogoče znižati za 2% deželno priklado na direktni davek, smemo upati, da bo deželni zbor v prihodnje više segel in s tem dosegel še drugi dobri namen, kolikor toliko zaprečiti žganjepivstvo. Tuđi zastran pristojbin bi imel sklepati državni zbor nekaj olajšave za manjše kmetije, pa ni prišel do sklepa. Morebiti bo prihodnji zbor srečnejši. Četrtič: Ako se zemljiški davek ne more odpraviti, naj se vsaj nanj ne nalagajo vse priklade, ampak naj skušajo samoupravne oblasti svoje stroške pokrivati po drugih potih. Pristojbine pa naj se primerno z nižaj o. 5. Po dozdaj navedenih sredstvih bi se imeli zmanjšati stroški kmetskega gospodarstva in tako zboljšati njegovo gmotno stanje. Treba bi pa tudi bilo pomnožiti dohodke. Če kmet svojih pridelkov ne more prodavati po taki ceni, da se mu pokrijejo stroški obdelovanja in mu še ostane neka renta za življenje, potem je bolje, da zemljo pusti neobdelano, pusto in si gre iskat zaslužka kot težak. Sedanje cene za žito so pa res že tako nizke, da ne kaže več žita pridelovati za prodajo. Tudi našim vinogradnikom delajo hudo konkurenco ogerska in hrvaška vina, zato bi ne svetoval novih vinogradov saditi in celo starih bi se naj tisti opuščali, v katerih se zbog slabe leže le izjemno prideluje pitno vino. Tembolj se priporoča sadjarstvo, živinoreja in trgovske rastline na primernih krajih. Na Nemškem in Francoskem mislijo ceno žitu povzdigniti po carini na tuje žito. Ako se na tuje žito nalaga na primer tri marke za q, ki se imajo na meji plačati, potem bo blizu za ta znesek žitna cena v deželi poskočila. Toda od vseh carin se da ona na žito naj menj zagovarjati, ako poljedelci spoznajo, da jim žito ne donaša nobenega dobička, obrnili se bodo do drugih strok kmetskega gospodarstva in končno še za svojo lastno potrebo rajši kupovali žito, nego je pridelo vali. Naloga gospodarskih družeb je, opazovati splošne svetovne razmere in dajati navode kmetom, katerih strok naj bi se poprijeli. Peta točka bi tedaj bila, pomnožiti dohodke kmetskega gospodarstva s tem, da se gojijo tiste stroke po lj edelstva , katere z ozirom na krajne razmere in svetovni sejm obetajo razmerno najboljše dohodke. 6. V splošnem socijalnem programu zavzimajo asocijacije jako imenitno mesto. Delavci si snujejo podporne, bolniške, kon-sumcijske in-druge zadruge, obrtniki hranilne in posojilne zadruge, da se vsaj nekaj odtegnejo gospodarstvu in sili velicega kapitala in tudi kmetje začenjajo spoznavati, da bi jim dobro služile zadružne zveze zlasti glede kredita. Na Nemškem je Schulze-De-litsch za obrtno-trgovski stan, Eaifeisen pa za kmete ustanavljal take kreditne zavode na podlagi solidarnega poroštva ali zaveze. Ako se omeja hipotečno zadolženje, potem je tembolj treba, da se skrbi za denarne zavode, pri katerih nahaja kmet v sili potrebni kredit. Pri nas Slovencih smo v novejšem času tudi na tem polji začeli prav marljivo in uspešno delovati. Ze je nad 20 posojilnic, katere so v prvi vrsti kmetskemu ljudstvu namenjene in ki so že marsikaterega kmeta rešile pogina. „Zveza slovenskih posojilnic", sedaj v Celji, pa je postala središče, kjer se spretno in previdno deluje v prospeh in razširjanje zadruštva med narodom. Posebno nas sme veseliti, da je več teh posojilnic v rokah prostih kmetov, kateri jih vodijo z najboljšim uspehom. Take zadruge niso le v gmotnem oziru koristne, temveč tudi dobrodejno vplivajo na značaj zadružnikov. Ker vsak zadružnik ve, da v sili nahaja pomoč, ako je vreden kredita po svojem vedenji in delovanji, ima večje veselje do svojega gospodarstva, postane samo-stalnejši in trdnejši v narodnem svojem prepričanji in sploh bolj značajen. Nekak ponos ga navdaja, da z lastnimi močmi vzdržuje denarni zavod, kateremu zaupa vsa okolica. Zadruge bi se lehko in se bodo morebiti s časom ustanovile še za druge potrebe, na primer za nakupovanje poljedelskega orodja, mlatilnic itd. Pritrditi moramo Schaeffleju, ki nasvetuje, naj bi se zadruge iz prostovoljnih izpremenile v posilne tako, da bi vsak kmet moral vpisati se v zadrugo. Potem bi zadruge prevzele amortizacijo hipotečnih dolgov in dajale posojila. Šesta točka je torej taka uredba kredita na kmetih po zadrugah, da se čim bolj omeji hipotečno zadolženje in na mesto liipotečnega stopi personalni kredit. Sploh se naj vzpodbuja kmetsko ljudstvo k zadružnemu delovanju. 7. Končno smo dospeli do najimenitnejše točke agrarnega programa: do vzgoje in pouka. Kaj pomagajo vse še tako dobro izumljene naprave in naredbe, ako se narod ne more z njimi okoristiti vsled krive vzgoje, ako gazeč v surovem materijalizmu ni sposoben vspeti se do tistih vzvišenih idej, brez katerih si ne moremo misliti povoljnega urejenja naših zamotanih socijalnih razmer? Šola in cerkev morata imeti eden in isti cilj, vzbujati v mladem srci vse blage čute pravice —• in človekoljubja, utrjevati versko prepričanje in iztrebiti nagone brezobzirne samopašnosti in trdosrčnosti. Realni pouki so koristni, pa ne v Darwinovem duhu in ne v protivji z verskim ukom. Človeški um je res mnogo iznašel, pa zastonj se trudi prodreti preko tistih mej, katere mu je določila roka stvnrnikova. Mi vidimo „Vedno vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanj e, prenavlj anj e, Iz bitja v bitje presnavljanje," zakaj pa se vse to godi, čemu je človek, čemu ves svet ustvarjen — „kdo reši nam uganko?u Tistemu, ki ne veruje, nikdo; vernemu pa versko razodenje: njemu smrt ni večen pogin, temveč prehod „iz dola solz in zmot" v višave večne resnice in neskaljenega miru. Kdor sam ne veruje, vsaj naj ne bode tako neusmiljen, da moti versko prepričanje tistim, ki ga še goje v srci in ki bi trnjevo pot življenja čutili še huje, da jih ne tolaži svit neskončne večnosti, v kateri je ves ta svet, ki se nam zdi tako velik in imeniten, s človekom vred Je kratka, neznatna epizoda. Povedal sem svoje misli o socijalnem vprašanji, katere se bodo marsikomu, ki je vzrastel v mišljenji sedanjega časa, zdele le idealne želje, katere se pa ne bodo dale dejansko izvesti, ker taki uredbi človeške družbe baje nasprotuje cela človeška narava. Ali torej res ne smemo upati, cla bi se narodi iz surovo materijalističnega mišljenja vspeli do tiste vzvišene ljubezni do bližnjega, brez katere ni povoljne rešitve socijalnega vprašanja? In ali res med človeškimi narodi ni nobenega, kateri bi mogel prevzeti to najimenitnejšo ulogo v razvoji človeštva? Ali ga ni naroda, kateri je sam čutil vso bridko gorje sužnosti skozi sto in sto leta in zato v sebi nosi usmiljenje do trpečih in voljo, pomagati revnim in potlačenim? Vsaki narod je imel v zgodovini svojo ulogo in ko jo je dovršil, izginil je iz posvetnega pozorišča, kakor izgine igralec za zastorom po končani igri. Kakšno ulogo pa naj ima stomilijonni slovanski narod, če ne zboljševati in urejati žalostne človeške socijalne razmere? Ali ni največji del Slovanstva, ruski narod, pokazal še pred kratkimi leti, da je pripravljen žrtvovati svojo kri in premoženje v vzvišeni namen osvobojenja potlačenih narodov, ne da je iskal za sebe kakšne koristi? V ruskem Miru spoznali smo tako napravo, pri kateri ima vsak človek pravico do zemlje in so vsi Mirovci tako rekoč ena velika družina, v kateri je preskrbljen, kdor vsled starosti ali bolezni ni zmožen za delo. Slovani sploh so delavni, mirni in mehki, očita se jim, da le premehki narod. Boja in bojne slave nikoli niso iskali. Vendar so sevohranili in množili in v kulturi stopajo z naglimi koraki naprej. Čemu so se ohranili Slovani ? Čemu v tako ogromnem številu, ako jim ni rešiti kake posebne uloge v človeški zgodovini? In katera uloga bi mogla biti velečastnejša in za srečo vsega človeštva imenitnejša, kakor rešitev socijalnega vprašanja? Ako Slovanstvo s svojega uma bistrostjo in svojega srca sočutjem uživotvori tisti socijalni red, katerega mora želeti vsak človekoljub, donela mu bode iz ust vsega trpečega človeštva nezmerna hvala in neskončna slava. I. Izkaz o spremembah v hipotednem zadolženji na Kranjskem od leta 1868. do 1884. Leto Obrememba po pogodbah prenota- eksekutivno cijah I vknjižbah zapuščinah skupaj O čL"b r e m. e irilo o, vsled nezadostnega skupila druzega iz-brisanja skupaj 1868 ' 2,264.083 84.130 1869 1,495.121 89.989 1870 2,042.905 56.234 1871 1,874.610 88.060 1872 1,595.920 89.966 1873 '5,658.247 32.438 1874 3,320.489 33.783 1875 4,040.632 44.996 1876 3,037.380 34.116 1877 3,213.974 34.607 1878 2,291.007 20.485 1879 1,972.065 11.316 1880 4,653.494 21.397 1881 3,077.805 24.787 1882 — 1883 1,559.762 11.633 1884 1,848.265 27.771 oldinarjih Nova obrememba 286.740 265.073 470.845 343.946 256.769 495.581 490.421 506.011 663.432 845.629 583.665 588.327 491.216 462.417 322.474 258.546 279.498 342.482 1,092,131 488.804 299.760 634.721 299.716 736.022 334.304 402.977 447.438 522.042 257.716 484.278 434.462 485.428 2,914.451 2,192.665 3,662.115 2,795.420' 2,242.415| 6,820.987, 4,144.409 5,327.661 4,069.232 4,497.187 3,342.595 3,093.750 5,693.735 4,049.205 3,306.619 2,328.331 2,620.010 386.671j2,034 308.797 2,488, 344.48712,018. 149.403,2,084 188.975,1,864. 87.757 2,404 156.368 3,187 92.569 1,931 131.624 204.498 463.634 503.726 579,691 429.014 .333 2,421.004 219.851 1,946. 2,921 3,297 2,151 2,197 3,095 .857 ,981 .795 .654 .983 .307 .727 .663 .764 .921 .397 .858 .950 2,154.; t.301 225.523[2,245.666 2,797.054 2,363.468 2,234.198 2,053.611 2,492,740 3.343.675 2,024.296 2,078.287 o,126.262 3,761.555 2,655.123 2,777.549 3.524.964 3,054.773 2,374.152 2,471.189 493.447 1,298.647 561.222 188.804 4,328.247 800.734 3,303.365 1,990.945 1,370.925 438.627 2,916.186 524.241 251.846 148.821 II. Izkaz o hipotekarnih dolgovih po obrestni visokosti za leto 1881. 0 I 1—2 »n;ul 2—:),nad 3-4 nad~4—5jnail5—žV3'iia^'Š" »/a — tniiad~6—7|naJ 7—S | nad 8—9 ] nad 9—10 j nad 10 — tli na J"" i'J _ odstotkov I. Dežele z urejenimi zemljiškimi knjigami: v tisočih goldinarjih Nižje Avstrijsko 83235 71 1603 2845 115651 69649 275404 16999 9735 1026 2935 1203 684 Zgornj e Avstrij sko 14725 435 5146 22940 57079 19925 19369 467 355 12 46 85 33 Solnograško . 441(3 119 1259 10929 17367 558 1223 11 60 — 3 — — Stajarsko 31727 109 255 3251 101529 17668 97136 3879 1682 94 679 453 220 Koroško . 19769 15 117 565 18814 637 23989 378 309 6 32 17 8 Kranjsko 27072 o o 39 466 19263 814 13776 1872 797 74 864 104 81 Tirolsko . 2130 6 995 79646 75088 2538 27517 98 21 — — — — Češko 211761 250 1284 7576 301292 20053 343107 79515 36309 2982 5743 2645 365 Moravsko 89586 3 64 2213 55957 11164 103549 18151 9670 1257 2475 1372 953 Silesko 21748 2 408 228 19231 1193 30844 3829 1164 73 163 65 10 Skupaj 506174i 1018 11175 1 130664 781276 144202 935920 125203|60109 5528(12946 5947 2358 II. Dežele z nepopolnimi zemljiškimi knjigami Primorsko 9441 1 lo! 808 18573 5633 19122 1548 1153 99 377 268 75 Gališko . 28870 210 315! 15425 83574 5979 61995 26527 6504 1864 4113 6495 4044 Bukovina 2101 — — 116 2624 1668 8714 3768 419 162 691 1393 1051 Dalmacija 2344 4 10 212 1213 6 4194 519 1722 344 927 852 344 Skupaj 1 42758| 216 346 165]53|106986[ l328-j| 94026 32381 9799 2469 6110 9009 5515 vseh do konca decembra 1. 1882. v zemljiških knjigah c. kr. okrajnih sodišč v okrožji c. kr. okrožnega sodišča v Rudolfovem vknjiženih dolgov in število v letih 1880., 1881. in 1882. na javni dražbi prodanih kmetskih posestev. Ime c. kr. okrajnega sodišča Skupni znesek na zemljišča vknjiženih dolgov «liT kr. Obresti se plačujejo po 0-5% 5-6% 6-7% 7-8 o/0 o d gld. kr. gld. ikr.|| gld. kr.|| gld. Ikr. 8-10% 10-12 % čez 12% d o gld. |kr.|| gld. Ikr. i gld. kr. Leto Cene Prodalo se je za __ rt" »s sL ~ -s 3 a i;S SbrS gld. gld. 1880 16141 18532 6706 1881 20177 16198 14566 1882 28563 28249 17778 1880 — — — 1881 24268 26588 7692 1882 — — — 1880 — — — 1881 54305 51531 34040 1882 — — — 1880 — — — 1881 45317 26012 14772 1882 — — — 1880 — — — 1881 128747 91557 56981 1882 — — — 1880 27270 15881 21774 1881 14485 7045 1746 1882 5642 3910 3791 Kočevje Velike Lašiče Krško Kostanjevica Metlika Mokronog 2003281 1288173 778058 2078270 1768836 — 1303951 528902 — 78185 — 54675 — 33926 1409 — 2233 — 941469 239089 — 50274 — 41808 — 14034 _ 1419 — 80 — 527329 840700 — 490307 — 52142 — 42743 — 107686 — 14678 — 435118 — 172885 — 80761 — 2138 — 26091 54743 — 6322 — 731509 — — — 938805 — — — — — 395127 — 12829 1726658 14832 10837 —" 2678 — 4823 — 9008 — — i-/ so ( 26 35 I 32 t- 114 21 13 Rateče 776020 — 406026 — 228447 90713 — 14742 Ribnica 1617983 903366 - 196410 — 374167 — 88113 —1 Rudolfovo 1003453 — 373749 214571 — 297302 — 51912 — Žužemperk 1069198 — 618258 — 191700 — 169689 — 27440 — Zatičina 1652373 — 835436 422100 315034 — 39732 — Trebnje 1080322 — 428301 — 317094 222959 — 43297 — Črnomelj 3195900 542540 _ 650400 — 886950 650800 — Skupna svota 20.381452 9773710 1011130 1 1005« 1069177 — 26447 —i, 40954 440G0 9645 13774 21249 — 48973 — 12916 30806 56666 411260 780783 8835 — 12005 41250 689066 I 1880 _ — — 16 1881 23175 16211 4190 — 1882 — — — ; — 1880 — — _ 1 1199 — 42 1881 45477 50421 28965 — 1882 — — — — 1880 — — — 1 610 — &3 1881 31829 21971 17313 — 1882 — — — 9 1880 10865 9493 3460 222 — 2 1881 2261 2117 769 — 1882 — — — 9 1880 10509 9262 3152 430 — 10 1881 13567 14326 13017 7 1882 5695 3544 3730 ' — 1880 — — — 1 — — 20 1881 7539 8207 1844 — 1882 — — — 1 37 1880 16345 9256 6375 12700 — 31 1881 14625 8475 7320 25 1882 12454 9824 9124 51303 661 559256 448610 279105 88 IZ- vseh do konca decembra 1. 1882. v zemljiških knjigah c. kr. okrajnih sodišč letih 1880., 1881. in 1882. na javni Skupni znesek na zemljišča vknjiženih Obresti se Ime 0-6% 5-6% 6-7% c. kr. okr. sodišča dolgov 0 d gld. 1 kr. gld. 1 kr. gld. kr. gld. kr. Postojina 1048214 — 697625 — 319264 — 12907 — Brdo 1810615 — 1002730 — 515085 — 227874 — H. Bistrica 1331098 30 533677 17 210528 13 221054 — Idrija 1120344 98 S 898791 37 122472 38 V, 94082 65 Kranj 6258597 - 4618501 — 1114887 — 488513 — Kranjska Gora 1713018 2 1198068 72% 514949 29% — — Lož 1124664 28 676922 50 234374 73 1 148964 34 Loka 1633651 — 1404439 — 226759 — 2453 — Ljubljana mestno odlir. 6724667 53 3816439 18 225959 83 451084 62 Litija 2765624 31 1957865 11 — — 542614 46 % Logatec 2180340 — 1035742 46% 572842 45 429040 34«/, Tržič 689442 94 342663 71 260271 11 83408 12 Vrhnika 2546200 — 2596200 — 227000 — 10100 — Radovljica 2207187 — 657708 — 1078426 — 447535 — Senožeče 499940 — 296664 — 182434 — 6787 — Kamnik 3486179 8 2824483 25 566355 61 50759 11 Vipava 2231865 15 1795062 91 352895 73 51676 51 Skupna svota 39371648 59% 26029383 39'/4 8758134 27 3268853 16 v okrožji c. kr, deželnega sodišča v Ljubljani vknjiženih dolgov in število v dražbi prodanih kmečkih posestev. pl ačuj ej o po M Ö »O > i- »m •s 1.4 7-8% 8—10% j 10-12 % nad 12% °sŠ S ft 3 « u N Leto Cene seje za Prodalo S -M c? — 00 'Z- d o S- |T gld. kr. gld. kr.| gld. M gld kr. s 1-3 >cn >5 gld. gld. gid" ( 4 1880 4147 3393 1514 10228 - 2476 1250 4464 12 1 9 r 10 1881 1882 1880 17858 14970 18689 13173 1077? 13562 10804 10042 3807 60472 4454 15 1 4 f 24 1881 1882 1880 19529 3350 31788 13949 5211 17109 10556 190 24001 9807 267627 76411 11994 H 1 4 1881 1882 1880 19856 9700 3033 11771 5292 2996 11183 6226 488 3355 1220 423 58 S r 25 1881 1882 1880 12430 2935 35529 11945 2111 29240 7283 1449 12846 32084 3562 1050 13 1 16 ! f 18 1881 1882 1880 1881 1882 1880 17622 10465 4810 7378 1152 18025 15655 8285 4130 6750 1405 17899 9783 3517 1501 1972 63 9374, 18461 13749 20 31992 51 200 i ž { 17 19 1 11 f 48 1881 1882 1880 1881 1882 1880 7893 4388 36056 26292 13656 64371 6742 5266 40107 22570 14844 55495 4545 1297 61885 10357 7070 16562, 74259 54 118685 36 4149 460 22 l 18 1 13 1881 1882 1880 42723 40634 12931 23972 28808 12368 8435 5462 4839 128610 15% -16244 80 20289 78 — — 18 I8s1 26709 20531 14316 1 24 f i0 1882 1880 31913 48797 22948 29576 17427 17340 82374 90 44519 37 10191 31 5629 16 14 1 15 i 2 1881 1882 1880 21345 26444 5850 15103 24730 4096 8936 7468 1671 3100 > s 1 1 1 6 1881 1882 1880 10205 215 11893 9997 215 8716 7227 385 5074, 32500 4600 6 1 14 1 7 1881 1882 1880 7039 23159 6621 5415 18198 6706 3006 15990 1130 4107 11000 8161 250 1 ? 1 6 1881 1882 1880 8431 8199 10135 10007 9729 4200 3229 1139 5835 5125 532 5448 2950 3 \ 5 f 12 1881 1882 1880 3941 5075 13984 650 2779 15089 3291 2302 7983 20091 39 17925 41 6409 31 155 15 l 9 f 15 1881 1882 1880 22064 16122 19435 17928 149411 18904 8585 4849 13871 24280 37 9704 63 1075 - 170 - 22 1 21 1881' 1882| 22618 19586 195871 18664; 24180 12675 505755 35% 616399 77 166850 49 26272 16 611 1 8719901 7038S34||435038; "V- Izkaz onili kmetskih posestev na Kranjskem za leto 1884., na katerih ni v zemljiških knjigah nič dolgov vpisanih. Število kmečkih posestev brez vknjiženih dolgov Celili 'TUlltoT su 'It 7. V. 'i 12 3/1 grunta o m 03 M o. P m 45024 41 i 10389 50 1662 32 1662 32 1766 22 1766 22 4307 13 21553 81 11238 64Va 1798 18 1798 18 1910 56 2584 88 1937 12 21267 56>/a 35616 32 5698 61 5698 61 6054 77 4986 28 2829 87 60884 46 9645 4 1543 20 1543 20 1639 65 1736 10 272 73 16379 92 9226 84 1476 29 1476 29 1568 56 1660 82 372 71 15781 51 20941 5 3350 58 3350 58 3559 99 1884 69 1127 — 34213 89 31657 27 5065 16 5065 16 5381 74 3165 73 1218 — 51553 6 15221 93 2435 51 2435 51 2587 72 1522 19 1156 61 25359 47 20669 51 3307 12 3307 12 3513 81 4133 90 10919190 45851 36 17607 9 2817 14 2817 14 2993 21 2112 85 2149 83 30497 26 skupaj 625914 85 100146 38 100146 38 106405 52 87534 19 87309 92 1107457 24 o o* «f 3 Zenitvanjski običaji. A) Na Gorenjskem. (Zapisal t Fr. Jos Remec.) ri vseh količkaj naobraženih narodih nahajamo vesele in žalostne običaje, spremljajoče razne, radostne in tožne, bolj važne slučaje v našem življenji. Vselej kadar se človeško srce zelo raduje ali močno toguje, skuša dati dušek svojim občutkom, veselju ali žalosti, želi deliti jih s svojimi bližnjimi, znanci, prijatelji in sorodniki. V življenji človeštva vedno ponavljajoči se važni trenutki kakor: rojstvo, imendani, ženitve, smrt in drugi, v katerih se naši občutki povzdigajo do vrhunca, izzvali so tudi način, kako se imajo oni spremljevati z dejanji, kateri naj povišujejo radost ali lajšajo to^o. Pri vsakem narodu ustanovila so se taka dejanja za posamične slučaje jednako in nastali so — običaji. Običaji se razvijajo posebno med zdravim krepkim narodom po deželi, tam kjer je družinsko življenje bolj navezano jedno na drugo, kjer so prijateljske zveze stalnejše in trdnejše, kjer egoizem še ni razširil v toliki meri svojih korenin. Po mestih so oni že bolj redki, posebno v novejšem času, kajti zaduša jih „kultura", tista kultura, kateri je vse, kar je v kakem redu in dejano v kake meje — protivno. Kdor hoče torej spoznavati običaje kakega naroda pri raznih prilikah, naj jih ne išče po mestih, odpravi naj se med narod na deželo. Jeden najvažnejših trenutkov v človeškem življenji je nedvomno oni združenja dvoje ljubečih se bitij k dosmrtnemu skupnemu žitju: ženitev. Kakor pri vseh narodih, obhaja se ta važni imenitni korak posebno slovesno tudi pri nas Slovencih. S srečno novo zakonsko četo vesele in radujejo se njeni sorodniki, prijatelji in znanci in vsi obredi in običaji pri tej priliki imajo na sebi poleg resnosti važnemu trenutku pristujoče tudi pečat radosti in razveseljevanja. Že kot deček imel sem večkrat priliko opazovati v svojem rodnem kraji na Gorenjskem vršenje ženitev, toda le od strani, kajti nezreli mladeži ne puščajo radi prodirati v svatbene tajnosti, a pozneje se mi je podala priložnost razmotriti vse zanimljive podrobnosti ženitvanjskih običajev, katere hočem v kratkem tu opisati z opazko, da se tu in tam nahaja pač kaka mala izjema, da pa v bistvu nikjer ni dosti razločka. Zenitve iz same ljubezni sklepajo se pri našem kmetu le red-kokedaj, kajti vse okoliščine primorajo ga, da jemlje tudi ozir na premoženje. Ko dobi kmetski sin posestvo v last, prevzame ž njim tudi navadno precejšno kopico dolga, namreč doto svojim bratom in sestram, in gledati mu je, da kaj priženi, ker sicer bi sčasoma moral iti po zlo. Išče si tedaj neveste s primernim premoženjem, no poleg tega vsekako gleda tudi na njeno zunanjost, duševne lastnosti in zmožnosti. Zato skuša najpoprej seznaniti se osebno z dekletom, če ga namreč še ni poznal, in ko je je že spoznal, ko mu je povšeči, stavi mu usodepolno vprašanje, ter potem še le stopi pred njegova roditelja. Če mu ono samo odbije, ne nadleguje ga več, išče si druzega. Roditelja, se zna, imata svojo odločilno besedo. Ona preudarita ženina in njegovo premoženje na vse strani in potem še le dasta svoje privoljenje. Le redkokedaj snubi ženin pri roditeljih prej, predno se je pomenil z dekletom. Taki slučaji dogajajo se le pri starcih in skopuhih, kar pa nahajamo tudi po mestih, pri ljudeh, ki veljajo za omikance prve vrste. Sploh se pa sme reči, če tudi se pri našem kmetu navadno ne sklepajo zakoni iz zgolj ljubezni, sklepajo se vendar z radovoljnim privoljenjem od obeh strani, in kdo more trditi, da se v kratkem času znanja ne vname tudi prava ljubezen? Saj je do tega često-krat dovolj en sam pogled in smelo smem trditi, da je po kmetih ravno toliko ali pa še več srečnih zakonov kakor po mestih. Ko so si ženin z nevesto in njenima roditeljema edini, napravijo najprej ženitovanjsko pogodbo, s katero se uredi medsobno premoženje in potem se uredi vse, kar zahteva cerkev. S prvim cerkvenim oklicem prično se razna pripravljanja za svatbeno slavnost. Najpoprej si poišče ženin iz svojega sorodnistva druga in starejšino, a nevesta družico in teto. Drug in družica morata biti neoženjena, in če mogoče po letih vrstnika ženinu in nevesti, starejšina in teta sta oženjena ali vdovca ter že bolj v letih. Nalog drugu je spremljevati ženina pri vabljenji svatov in po druzih potih, kjer on kot takšen nastopa in ravno takov je tudi nalog družici nasproti nevesti. Starejšina ali „oča starejšina", kakor ga ves čas svatje veličajo, je reditelj vse ženitvanjske slavnosti, njemu se morajo vsi pokoriti, a teta stoji mu na strani in preskrbi pogačo. Ko se je tako glavno osobjo uredilo, prične se z vabljenjem svatov. Ženin z drugom, napravljena v najlepšo praznično narodno obleko, z ogromnimi šopki iz suhih, raznobojnih cvetic, z belim svilenim trakom za klobuki, ali v novejšem času tudi že na prsih, v kolikor mogoče lepo opravljenem koleslju, v katerega je uprežen čisto in gladko osnažen konj v na novo počrnjeni spremi s svetlo lesketajočimi s mednimi svetinjami, peljeta se vabit v svate. Eavno tako tudi nevesta z družico v krasnih pečah, no brez šopov. Ker je šega vabiti vse sorodnike do četvrtega kolena (bratrance in sestrične) in ker je teh navadno že precej obilo in so razkropljeni po raznih krajih, imata vabilca mnogo potov, ki zahtevajo tudi mnogo časa. Eazven sorodnikov pa vabijo tudi sosede in sicer oni, ki ostane na svojem domu, če vas ni prevelika, vso vas; oni ki se priženi, samo svoja dva bližnja soseda. Ko pridrdra voz z ženinom in drugom pred hišo, v katero gresta vabit, ustreli drug enkrat ali dvakrat iz samokresa — nevesta z družico, se zna, ne ljubita takega vriša in prideta bolj tiho — in potem se odpravita v hišo, kjer ju uže pričakujeta gospodar in gospodinja. Ona sta vedela, da dobita ženine in držala sta se lepo doma. Stopivša v hišo odkrijeta se oba vabilca in drug prične vabiti: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! Oče in mati posla li so naju, da povabiva v imenuBogaočeta,Sinainsve-tega Duha (tu imenuje osebo, kateri vabi, ali pa kar splošno reče: enega ali dva) v svate, vse druge pa na ženitovanje. Ženitovanje bo pa (tu imenuje dan)." Če ima ženin samo očeta ali samo mater, tedaj reče drug le: oče, ali pa, mati so naju poslali, če nima nobenega več v živih, reče prosto: poslali so naju itd. Tako vabi tudi nevesta z družico. Dokončavša vabilno frazo, katera se posluša z važnostjo do konca, povabita ju prijazno gospodar in gospodinja sesti za mizo, pogrneno s čednim belim prtom, na kateri se v hipu prikaže steklenica vina in razna jedila kakor: domače mesene klobase, suho pleče,potice in cvrtje, kar vse je skrbna gospodinja držala že pripravljeno za ta slučaj. Med veselimi pogovori silijo domači v ednomer vabilca, naj krepko posezata po jedilih, češ, da se bode na vozu že vse pretreslo. Ta dva vesta, koliko takih gostij ju še čaka in se branita kolikor mogoče, v čemer se pa posebno odlikujejo neveste in od tod tudi pregovor: „drži se, kakor kmetska nevesta." V novejšem času priroma nazadnje na mizo v ogromnih skledicah še kava, katero kot posebno slaščico in delikateso po mnenji domačih vabilca morata použiti. Ce se pomisli, da čestokrat v enem popoldnevi — vabit hodijo le popoludne ■— vabita v desetih do dvajsetih hišah in se v vsaki ponavlja enako gostovanje, razume se lehko, da onadva na zadnje ne moreta več ustrezati želji gostoljubnih povabljencev. Razven sorodnikov in sosedov va'bi ženin tudi roditelje nevestine. Pri tem vabljenji je zanimivo to, da po končani frazi drug doda še kak več ali menj umesten dovtip, tikajoč se neveste, kakor: „nevesto pa v svisli zaprite, in svisli dobro zabijte da se bo moglo vse prej podreti, predno bo mogla ženina dohiteti!" Enaki dostavki prepuščajo se, to se zna, bistroumnosti drugovi. Z vabljenjem je tako rekoč prvo dejanje ženitovanjskih ceremonij pri kraji. Kdor je namenjen iti v svate, to tudi pove, da se more potem urediti ženitovanjska gostija. Ne šega, marveč mlačnost je, da nevestini sorodniki in sosedje ne ustrezajo radi njenemu vabilu, drugače če ostane ona na domu in se ženin priženi, v katerem slučaji so ženinovi povabljenci jako zdržljivi. Prično se priprave za gostijo. Te priprave niso male, kajti ženitovanjska gostija traja običajno po dva dni, po nekaterih krajih baje še dalje, in tu treba vsega dovolj, česar zahteva kmetsko sla-doljubje. Že teden pred ženitvijo pride v hišo kuharica, kajti tako mnogovrstnih jedil, kakor je tu treba, ne zna pripraviti vsaka kmetska gospodinja. Sedaj se prične s peko potic, kolačev, belega kruha, s crenjem, s kuhanjem slanine itd. Vse ženstvo pri hiši ima opravka čez glavo. Saj pa tudi ni šala pripraviti toliko raznovrstnih rečij za kakih petdeset gostov brez onih, ki pridejo samo „na ženitovanje," ne v svate, na dva dni, razven tega pa še vse okoli pohištva kolikor mogoče osnažiti, lepo čisto pomiti vse stole, mize, klopi, posode in pod, kakor o božiči ali veliki noči. Za tako gostijo mora dati življenju slovo junček ali junica in jeden ali dva pitana prašiča. Da je vaški mlinar imel dovolj mleti zanjo ves teden in da se bližnji trgovec s špecerijskim blagom iznebi velicega dela svoje zaloge, razume se samo ob sebi. Vse to pa gre na račun ženinov, izvzimši, če se on priženi, v katerem slučaji mora to preskrbeti nevesta. Pri tako mastni gostiji suše se, to se zna, kaj rada grla in treba skrbeti, da se zadostuje tudi ti sitnosti. Ker je ženin že tako preobložen in za vinsko kapljico treba šteti denarcev, česar se naši kmetje najbolj boje, preskrbe to slaščico svatje sami. Z očetom starejšino na čelu se odpravijo sosedje, deležeči se ženi-tovanja, k bližnjemu vinotržecu ali krčmarju. Če tudi ta dostikrat nima več ko dve vrsti vina, pokušajo ga vendarle in trgujejo zanj toliko časa, da se ga malo nasrkajo in na vse zadnje izberö kakega poštenega cvička. Da le ne stoji mnogo in da ga je veliko! Kupljeno vino pa ne plačajo takoj, plačajo je šele po že-nitvi, ko so vsi svatje zložili zanje. Toda ne misli naj se, da bi vina ne mogli takoj plačati; v tem postopanji je skrit le drug namen. Pri računu gledajo sosedje, da dobe nekoliko forintov več nego je stalo kupljeno vino in to gre za „čep". Kakor pri kupovanji, tako zbero se tudi pri plačevanji oni z očetom starejšino in jo mahnejo v dotično krčmo, kjer si potem s „čepom" preganjajo „mačkovca" in s tem zapahnejoza seboj duri ženitovanjske slavnosti. Med takimi vsestranskimi pripravami in živahnim splošnim gibanjem prišel je dan pred poroko. Ta dan je namenjen za vožnjo bale, po katero hodijo običajno popoldne, tako da jo do večera pripeljejo na dom. Balo vozijo sosedje in če sta si ženin in nevesta v jedni vasi jako blizo, ali še celo soseda, napravijo že tako, da je ne peljejo po najbližnjem potu, ampak po velikih ovinkih, da imajo priliko vsi vaščani ogledati si jo natanko. Toda, pojdimo sedaj rajši na nevestin dom in pričakujmo tamkaj ženina z drugom, starejšino in vozači sosedi. jßala je že pripravljena za nakladanje. Takoj pri hišnih vratih v veži stoji velika skrinja, napolnjena navadno s samo pšenico ali v pomanjkanji te tudi z drugim žitom, za njo par manjših skrinj in v novejšem času tudi kaka lepa omara za obleko, vse, to se zna, tudi napolnjeno s perilom, obleko in enakimi stvarmi. Za tem se vrste zavoji z debelejšim blagom, kakor: blazinami, odejami in žimnicami. Naposled pripravljeno stoji raznovrstno orodje. Vse kar kmetska gospodinja rabi pri svojem opravilu doma ali na polji, prinesti mora s seboj. Tu stoje: kolovrat, omela, pletenice, jerbasi, škafi, korec, smetišnica, raznovrstna kuhinjska posoda in poljsko orodje, kot : grablje, pralice, motičice, kopuljice, z jedno besedo vse, kar rabi gospodinja in prav čuditi se je, da pri taki mnogovrstnosti ne pozabijo ni jedne stvarce. Kot važno reč pri bali moram omeniti, da vsaka nevesta mora prinesti s seboj na novi dom tudi prt ali pregrinjalo za mrtvaški oder in krstno obleko. S težkim srcem opazuje mati vse te stvari in pregleduje, če je vse v redu ; še tesneje pri srci je nevesti, videči, da je prišel zadnji dan, ki ga ima prebiti v rodni hiši pri ljubih svojih roditeljih. Kmalu jih vzbudi iz otožnega premišljevanja ropot dr-drajočih voz: — prišli so po balo. Stopivše v hišo očeta starejšino, ženina, druga in vozače povabijo takoj, naj sedejo okoli pogrnene mize, na kateri je že vse pripravljeno za južino. Treba vendar prej nekoliko okrepčati se, predno se prične težavno delo nakladanja! Ko so se že nekoliko okrepčali in si oddahnili od hitre vožnje na tresočih vozeh, odprö se vrata in v hišo se prilomijo vaški fantje. Vsi jih prijazno pozdravljajo in jim prično napijati; zdaj temu govori na srce oče starejšina, zdaj drugemu ženin prigovarja, naj pije na njegovo zdravje. Vsak se temu odločno brani z raznovrstnimi izgovori: da ni žejen, da ga je že dovolj pil in boljšega, da za tako kislico ne mara, ker bi ga jelo ščipati, da žganje bi pač pil, če ga imajo, a vina ne more, i. t. d. brez konca in kraja. Komaj ulove trenutek, da oddajo ženinu na vseh štirih oglih in na sredi debelo zap ečaten o pismo, glaseče sena njega. Ženin je ogleda pazno, odpre in, če zna in če se mu poljubi, tudi prečita ter kmalo izjavi, da je ono popolnoma neveljavno, da je sestavljeno pomanjkljivo, da nima postavnega koleka, da so podpisi ponarejeni, da jih bode še tožil zaradi goljufije in enake reči, ki mu pridejo na misel. — Kaj pa je pisanega v tem pismu? V tem pismu je sestavljen več ali menj dovtipno plačilni nalog ženinu za „procente", katere mora plačati domačim vaškim fantom od dote svoje neveste, ki jim jo odpelje iz vasi. Te procente nastavijo po postavnih pet od sto, in tako je vsota vselej dovolj visoka. Naravno je, da ženina nikakor ni volja plačevati takih procentov in prične se pogajanje, pri katerem se razvija vsa zgovornost in dovtipnost naših fantov. Navadno izmed njih govori le jeden ali dva, ki je umnejši in ima bolj nabrušen jezik; od družili se pa le tu in tam kdo kaj odreže. Večkrat traja tako pogajanje po cele pol ure. Ves čas pa jih ponujajo z vinom; nihče se ga vendar ne dotakne, kajti, kakor hitro bi le jeden izmed njih to storil, izgube oni vso pravico do „procentov" in pobrati jo morajo s praznimi žepi. Tudi ponujanega denarja ne sme nihče prej prijeti v roko, dokler se ne prepriča, ali ga je dovolj ali ne. Kakor hitro prime kdo od fantov denar v roko, sklenjeno je pogajanje. Zato se tudi, če ženin položi denar zavit v papirji ali kar tako zganen na mizo, njegovim besedam ne sme verjeti, ampak mora se s trščicami ali čim jednacim poprej razviti in se prepričati o naznačeni vsoti. — Ko so si konečno jedini o vsoti, sprejme vodja fantov denar in izprazni kozarec na zdravje ženinu. Za njim to store vsi drugi in potem se pozdravljaje odpravijo. Za „procente" si napravijo potem o prvi priliki vesel večer v bližnji krčmi. Zamolčati ne morem zanimivega slučaja, ki pojasnuje deloma navihanost, deloma resnost takih pogajanj. Premožen kmet, ženin, hotel je fante ugnati na naslednji način. Ko mu prinesö pismo z nalogom plačati jim sto fo-rintov procentov od nevestine dote dveh tisoč forintov, bil je takoj zadovoljen izpolniti njihovo željo in jim vrže na mizo tisočak, češ naj si le izplačajo zahtevanih sto forintov in ostalih devetsto vrnejo njemu, popolnoma prepričan, to se zna, da fantje ne bodo zmagali tako visoke vsote in bodo morali oditi s praznimi rokami. To bi se mu bilo tudi vsekako posrečilo, če bi ne bil imel nestrpljivosti že naprej nekomu pobahati se o svoji prekanjenosti, kako bode fante ugnal v kozji rog. Fantje zvedevši o tem naklepu so si izposodili od očetov toliko denarja, odšteli osupne-nemu ženinu devetsto forintov in jo pobrali z mastnim dobitkom. Ženin pa se je praskal za ušesi od togote in sramu, da mu je tako fino napeljana nakana izpodletela. Okrepčavši se dobro poprimejo vozači za delo in jamejo nakladati balo. Prva na vrsti je velika skrinja. Poprimejo jo od vseh stranij ter jo poskušajo vzdigniti, teža njena prevladuje njihove moči, vse napenjanje je zastonj. Temu je kriva gotovo največ mlajša nevestina sestra ali kaka druga deklica, ki je tako lepo sela nänjo, češ, skrinje mi ne bodete kar tako odpeljali. Obsujejo tedaj njo in jo vlečejo na vse strani, da bi jo spravili doli, no ona se ne gane, je, kakor pribita. Premišljujejo, ugibljejo kako bi se je iznebili, poskušajo, toda vsi poskusi so zastonj. Konečno pokličejo na pomoč ženina. Ta jo prime samo za roko, pri čemer ji stisne vanjo par dvajsetic ter jo lahno vzdigne sam, za kar mu zadoni hvala od vseh stranij. Zdaj zopet popri-mejo za skrinjo, napno vse moči in jo stokaje vzdignejo ter neso na voz. Tu treba videti, kako krepki in žilavi so naši možje; tu jim gre za čast pokazati svojo moč, kajti skrinjo, napolnjeno s samim žitom spraviti na voz ni šala. Da bi jim pa kdo radovednih gledalcev hotel kaj pomagati ni misliti ni, še levprav poredno se jim posmehujejo, če se kdo malo priščipne. Cim teže jo nakladajo, tem lepše je 1 — Konečno je skrinja vendar srečno na vozu. Za veliko skrinjo pridejo na vrsto manjše in za temi vse drugo, pri čemer se pa ne opazuje nikakega gotovega reda, ampak se gleda samo na to, da se nalože na vrhu najlepše reči, da je vse lepo vidno in se kolikor moči ustreže radovednim gledalcem, ki od vseh stranij opazujejo najmanjšo stvar in uganjajo burke. Nakladanje se vrši urno, kajti delavci niso najeti, oni delajo z ognjem in hočejo tudi pokazati, da kaj zmorejo. Kmalu je vse naloženo in v veži, kjer je bilo prej vvse nakopičeno, je sedaj vse prazno v pravem pomenu besede. Ce preiščeš vse kote, našel ne bodeš ni najmanjše stvarce, ki bi bila za rabo. Vse kar je za dom, deli so poprej na varno mesto, da jim vozači ne od-nesö z balo vred tudi tega, kajti oni poberö vse, kar jim pride pod roke in se še ponašajo, če morejo ugrabiti kaj k bali ne pripadajočega. Posebno veselje jim napravlja če morejo ugrabiti petelina, gospodarjeve kuretine ali sploh kaj od družine, da se jim po potu samo glasi in oznanja svetu njihovo junaštvo. Bala je naložena in treba odriniti. Na prvi voz sede oče starejšina na veliko skrinjo s plahto pokrito ter veli pognati. Voznik požene, konj pa ne more pretegniti voza, četudi je lepo na ravnem in je že večkrat prevažal večje teže. Kje tedaj tiči temu uzrok? Prično preiskovati in konečno pridejo do modrega sklepa, da manjka „petega kolesa". No, kje dobiti to vražje peto kolo? Iščejo ga povsodi; zdaj privleče kdo kak obod od reščeta, zdaj drugi kak velik lesen okrožnik, zdaj zopet kako drugo okroglo stvar, ter jo primerja k vozu na vse strani, pa nikjer je ne more koristno priravnati in naposled morajo zavreči vse. Konečno prinesö počasi in z važnostjo mati velik hleb pše- ničnega kruha, polože ga na sredo skrinje, denejo nanj velik dolgovitrast ponevnjak in oboje pribodejo z nožem k skrinji. Peto kolo je gotovo in takoj tudi konj lehko pretegne voz. Ker ima pa peto kolo, kakor smo videli, toliko važnost, treba tudi varovati ga, da ga po poti ne izgube ali da ga jim kdo ne ukrade, kajti poredni svet ima ravno nanje posebno piko, in velika sramota bi bila, če bi se kaj tacega zgodilo. Oče starejšina pazijo tedaj z največjo skrbjo na to dragocenost. Vozači zavriskajo in vozovi z balo zdrdrajo drug za drugim. Za vozmi pa koraca še z ovenčano glavo krava, brez katere poštena bala ne sme biti. Za balo se pelje ženin z dragom. Na poti jim napravljajo pri krčmah pregraje, običajno le pri onih, kjer je ženin ali starejšina kaj bolj znan, kajti to se smatra prav za prav za nekako počeščenje. Pot jim pregrade s kako žrdjo ali ranto in ženitovanjci morajo dati pregrajalcem za vino, da ga potlej skupno pijö na zdravje in srečo ženina. Potem jih spuste dalje. če je pot dolga in pelje skozi več vasij ob mnogih krčmah, nalete naravno na mnogo pregraj, kar naposled ženina in starejšino stane precej novcev, kajti krčmar se povsod trudi, da kolikor mogoče dovolj iztoči, a pivci, ti ne spuste tako ugodne prilike, da bi se ga ne nasrkali. Ker je pregraj a, kakor že omenjeno, nekako počeščenje od strani znancev, in jo vendar le čestokrat zlorabijo popolnoma neznani krčmarji in fantje iz kake tuje vasi, samo s tem namenom, da bi krčmar kaj iztočil in se ga fantje napili, ima ženin v takem slučaji pravico to počeščenje sprejeti ali ne. D.i je pri popolnoma neznanih večkrat odbije, lehko je umevno. Pri pregrajah je peto kolo vedno v največji nevarnosti in oče starejšina mora vedno imeti jedno oko pazno nanje obrneno in se ne sme geniti od skrinje. Med vriskanjem pripeljejo balo na ženinov dom, kjer jih, se zna, pričakuje radovedno vse mlado in staro iz vse vasi. Že pred vasjo pridejo jim naproti godci, kateri potem ves čas doma, korakaje pred vozmi, na vse pretege trobijo v svoje največ polomljene instrumente. Sestavljena je taka „banda" navadno popolnoma v protivji z glasbenimi pravili, kajti tu se ne gleda na lepe akorde, na ubrano Kodbo, gleda se le na to, da se zelo sliši in da je dosti vriša. Če so le trije godci, mora že jeden imeti velik bombardon, pod čegar grmenjem se vse stresa! Zadnji čas so se jeli zelö posluževati harmonistov; oni so izpodrinili precej druge godce, tako da se take „bände" nahajajo le še prav redko. Harmonika je vendar prijetnejša za uho, zadostuje sama, stoji menj in godcu prinaša več dobička. Godci ne dobivajo na ženitovanjih nobene plače; njihova nagrada obstoji samo v podarkih, katere dobivajo od svatov, posebno pa pri plesu od plesalcev. Bala je kmalu razložena, seveda ne brez neprestanih burk in šal, in vozači se razidejo po svojih domeh. S tem pa še ni delo za danes končano, ni se še ustanovil ljubi mir v ženinovi hiši — do tega imam še daleč, kajti nocoj je devičnik ali kakor pri nas pravijo „krancelvečer". Pripravljena je velika večerja. Kmalu ko se vozači razidejo, napoti se drug od soseda do soseda in vabi k večerji. Od vsa-cega soseda, ki se udeleži ženitovanja, pride tudi po jedna oseba na devičnik. Tu se najprej prav pošteno večerja, potem pa se začne ples in plešejo vsaj do polunoči. Komur se ne ljubi plesati, pa sedi pri vinski kapljici, katere je ta večer na voljo, ker pipa v kotu stoječega polovnjaka se je že odprla. Vsi židane volje zapuste šele pozno v noč ženina, ki se je zadnjikrat samec razveseljeval v druščini svojih sosedov. Kako se pa devičnik praznuje pri nevesti? Mislil bi, da mora pri nji ta večer biti vse živo, veselo in zabavno in da se ravno pri nji ta zadnji večer, kakor v mnozih družili krajih, posebno slovesno obhaja; pa je ravno nasprotno. Ko odpeljejo balo, zavlada po hiši tišina, neprijetna tišina, ki pomnožuje raznovrstne nežne nevestine občutke. Vse, kar premore, odpeljali so ji ravnokar na novi dom, ostala je le še sama, da prebije zadnjo noč pri svoji ljubi materi in da se poslovi od svojih prijateljic. Te jo obiščejo, pomagajo ji priravnati poročno obleko, pletö ji kite, bodre jo in spominjajo, kako je srečna ter dajejo pogum, a vse se vrši nekako tiho, mirno, otožno. Solze igrajo dekletom v očeh, videčim, da je prišel čas ločitve od njihove prijateljice, solze se utrinjajo nevesti, čuteči, da je zadnjikrat v krogu svojih zvestih tovarišic od mladih nog, da jutri že mora zapustiti vse, kar je tako ljubila: svoj dom, roditelje in prijateljice. Mirno preteče večer in kmalu se razidejo k počitku. Skoraj povsod je šega, da si nevesta in ženin dajeta p o-darke. Tudi na Gorenjskem je ta običaj, ki je zanimiv bolj zaradi predmetov, katere določuje za podarek. Ženin mora kupiti nevesti lepe čevlje in nogavice, nevesta ženinu pa srajco, zavratno in žepno ruto, in vse to mora vsak od njiju imeti na sebi na poročni dan. Razven tega mora nevesta, prišedši na novi dom, v denarji obdariti vse, kar jih je pri hiši. Napočil je dan svatbe. Ta dan mora biti p o ne del j ek ali pa sreda. Pri ženinu se zbirajo svatje od njegove strani', pri nevesti od njene. Sorodniki prihajajo kmalu od vseh stranij; a sosedov, ki so tako blizu, teh ni — oni potrebujejo posebne česti, in dokler se tej ne zadovolji, ne pridejo. Sam ženin se mora odpraviti od hiše do hiše ter vsakega posebej še jedenkrat lepo povabiti. Pa tudi to še dostikrat ne zadostuje. Nekateri se obotavljajo toliko časa, da jih mora še drug počestiti s svojim vabilom, potem šele odrinejo. Ko so se zbrali vsi svatje pri ženinu, okrepčajo se nekoliko z vinom, ženin se poslovi od vseh svojih domačih in potem hajdi po nevesto. Vozovi se uvrste v gotov red. V prvem je oče starejšina z ženinom, v dragem drug z družico, za njimi nasledujejo sorodniki po bližnjem sorodstva in naposled sosedje. Pred vsemi spredaj so godci. Tako urejena se spusti v dir vsa vrsta voz, kolikor moči hitro, prav kakor bi bila kaka dirka, proti nevestinemu domu In res, še čez teden in tudi več, pogovarjajo se še, kako je ta ali oni konj bežal, kako je pustil tega in onega za seboj in dobro se zdi gospodarju, ako sliši hvaliti svojega konja in rad se pobaha z njim tudi sam. Pridirjavši do nevestine vasi, godci stopijo z voza, postavijo se pred svatovske vozove, zagodejo kako brezkončno koračnico ter korakajo počasi skozi vas. Polagoma se premika vrsta voz proti nevestinemu domu; oglušilna godba in strel iz samokresov vzbudi ves ta kraj. Vse, kar leze in gre, prisopiha k cesti, da si ogleda svate. Pridejo do nevestinega doma. Tu je vse drugače kakor pri sosedih: žive duše ni ne pred hišo ne pri oknu, hišna vrata so zaprta, kakor bi ne bilo nikogar doma. Zdajci stopi oče starejšina k vratom in potrka; od znotraj se začuje osoren glas: kdo je, česa hočete? Starejšina prične na to razlagati, da so jako pošteni ljudje, ki so prišli po opravku, da žele o neki stvari pomeniti se ž njimi, da se jim lehko odpre brez najmanjše nevarnosti, da jim ničesar ne bodo vzeli i. t. d. Ocl znotraj se vsemu temu ne daje najmanjše vere, marveč obsipljejo jih s sumničenjem in zmerjanjem, da so se Bog si ga vedi od kod priklatili, da so brž ko ne sleparji, malopridneži, cigani ali Bog zna kaki klateži, da se jim ne more odpreti drugače, da dajo kake poroke o svoji poštenosti. Starejšina prične ponujati poroke, a ponuja jim take, ki so v vsem kraji na najslabšem gläsu in ki so znani sploh za potepuhe, malovredneže, sleparje in lopove, kar napravlja dovolj smeha, posebno, če jih zna dobro opisavati. Da take poroke odbijajo, je umevno. Po dolzem, večkrat celo po četrt do pol ure trajajočem enakem parlamentiranji, pri katerem se vrste dovtipi za dovtipi in se razvija vsa zgovornost našega kmeta, oče starejšina zakriči resno: „No, tedaj vam bom pa dal poroke, katerim morate odpreti: Boga očeta, Boga Sina in Boga svetega d u h a." — „Tem pa že, tem!" začuje se od znotraj, in hišna vrata se odprö ter puste svatom svoboden vstop v hišo. Takoj pri durih pozdravi nevesta ženina s starešino in ju spremi notri. — Ce se oče starejšina ne čuti zmožnega za ostroumno pregovarjanje, prevzame ta nalog kdo drug, ali pa godci, katerim nikoli ne zmanjka dovtipov. Nevestini svatje so že zbrani v hiši. Njim se pridružijo sedaj ženinovi in vsi skupno sedejo h kosilu, katero navadno traja par ur. Med kosilom nevesta pripne vsakemu svatu za klobuk suh šopek, ovije očetu starejšim in drugu okoli klobuka suho kito, a ženinu prišije na mesto šopa, katerega je že doma pustil, nepredeno, razpuščeno, raznobojno svilo, ali pa bel svilen trak. Tudi vozniki dobe po šopku in še celo konjem se pripno na komate. Za tem se odpravi nevesta v svojo izbico napravljat v poročno oblačilo, pri čemer ji pomagata družica in teta. Ni še gotova ona s toaleto, a že je prišel čas, odriniti k poroki. No, predno se to zgodi, zvršiti se mora še običajna ceremonija: ženin in nevesta poklekneta pred roditelja, ona dasta jima svoj blagoslov ter ju pokropita z blagoslovljeno vodo. Nevesti je prišel čas ločitve, težke ločitve od svojega rojst-venega doma, od roditeljev. Milo ji je pri srci in solze, zaznamenu-joče notranjo bol, utrinjajo se ji po otožnem lici, ko strastno objema ljubo svojo mater in se poslavlja od vseh domačih. Kar ne more se nikakor ločiti od svojega doma in s težavo jo spravijo na voz tolažeči ženin in sorodniki. Vozovi se uvrste zopet v gotov red. V prvem sedi ženin s starejšino, v drugem nevesta s teto, v tretjem drug z družico, za njimi sorodniki in naposled sosedje. Tudi na to jemljö ozir, kateri prostor kdo na vozu zavzima. Na desni strani morajo sedeti: starejšina ženinu, teta nevesti, družica drugu. Da tako opazujejo etiketo in na to polagajo važnost, bi ni ne mislil ne, a videl sem, ko je nevesta sedla teti na desno, da je takoj prišel oče starejšina in jo opozoril, naj se presede. Sploh se opazujejo točno vse običajne podrobnosti in nevedni se poučujejo, kako imajo storiti to in to. Ko so vsi posedli na vozove in je vse v redu, godci zopet zaropočejo svojo brezkončno koračnico in polagoma, kakor so prišli po nevesto, dvigne se skozi vas dolgi, večkrat nad dvajset voz brojeći vlak. Prišedši iz vasi, sedejo godci na voz in prične se zopet dirka. Kaj lepo in prijetno je gledati tako dolgi red krasno opravljenih voz z nališpanimi svati drdrati po ravni poljski cesti; posebno krasno je pa videti to po zimi, kadar je sanenec utrjen in vlada na okrog splošna tišina. Toliko voz in vse tako lepo ubrano in očiščeno! Konjska sprema se lesketa na solnci, da ti jemlje pogled, a oprava svatov prekosi vsako pričakovanje. Vse je novo na njih, posebno na ženskih. Ni ga praznika v letu in tudi nobenega druzega tacega slučaja v življenji ne, da bi se naš kmet tako nalepotičil, kakor za ženitovanje. V njihovo pohvalo se mora priznati, da se ravno za to slavnost poslužujejo narodne obleke in se pri tem drže vedno starejše noše. Pri ženi-tovanji se pokazujejo še zadnje iskrice kake izumirajoče noše, kajti stari običaji spominjajo jih tudi na pretekle čase in vse, kar je ž njimi v zvezi, jim je drago. Veselo pridrdra svatovski vlak do ženinove vasi in v redu, kakor so se peljali, napotijo se, stopivši z voz, v cerkev, kjer se vrši poroka s sv. mašo. Da je cerkev polna radovednih gledalcev obojega spola, razume se ob sebi. Tu se opazuje najlože natanko, kako je napravljena nevesta in kakšna je, kaka je družica, teta i. t. d. Po dovršeni poroki in sv. maši je darovanje (ofer), katerega se morajo vsi svatje udeležiti; nekaj se daje v cerkveno pušico, nekaj pa na prtič na oltar za „gospoda", ki je s tem obilo od-škodovan za svoj dolgi post, kajti malokdaj pridejo z nevesto dosti pred poldnevom v cerkev. Po končanem cerkvenem obredu se odpravijo svatje na ženinov dom. Spredaj korakajo godci. V prvem paru sta sedaj starejšina s teto, potem prideta ženin z nevesto, za njima drug z družico in za tema vsi drugi svatje. Prišedši k ženinovema domu, najdejo hišo od vseh stranij zaprto in zdaj se prične ista pesem, kakor pred nevestinim domom, toliko časa, da jim dajo poroka Boga očeta, Boga Sina in Boga svetega Duha, na kar se vrata odpro in svatje z ženinom in nevesto vred gredo v hišo. Tu se mude oni le malo časa; odlože si vrhnjo obleko in potem gredo na „pod", kamor so godci zavili takoj pri prihodu. Sedaj se prične ples. Prvi ples zaplešeta in plešeta sama oče starejšina s teto. Ker sta to navadno že dva priletna človeka, ali vsaj daleč za tistimi leti, ko se človeku ljubi skakati, gledati ju je pri tem zvrševanji njihove dolžnosti jako zanimivo. Drugi ples plešeta, tudi sama, ženin in nevesta, tretjega ravno tako drug in družica, naslednih še le se smejo udeležiti vsi svatje brez izjeme. Če kdo od navedenih treh parov ne zna plesati sam, mora za to najeti druzega, kajti plesati se morajo vsi plesi, kakor veleva običaj. Pri plesu se mora skazovati posebno drug ; čim več pleše, tem lepše je in tem točneje izpolnuje nalog svoj. Kmalu po prvih treh plesih dotični trije pari zapuste pod in gredo h kosilu, pripravljenem posebej zanje, v tem ko drugi svatje ostanejo na plesišči. Pri tem posebnem kosilu je zanimivo to, da ženinu in nevesti ne dajo žlic. če je ženinu ta običaj znan in ne pozabi nanj, kar se pa pri premnozih druzih važnejših skrbeh kaj lehko dogodi, pripravi si sam žlici in stvar je pri kraji. Če pa na to pozabi, napravlja stvar dovolj smeha; silijo in ponujajo jima, naj jesta, a ne moreta, kajti žlic ne prinese jima nihče, morata si jih naposled poiskati sama. Bržkone hočejo s tem spominjati nevesto, da mora prinesti k hiši vse do najmanjše stvarce, česar treba pri gospodinjstvu. V tem pa se razvija ples na podu jako živahno. Ne glede na letni čas pleše se vedno na odprtem podu, kar je v toplem času jako prijetno, a bi se v zimskem času, v katerem ravno je največ ženitovanj, razvajenemu meščanu zdelo jako nerodno in in tudi nezdravo. Toda naši fantje in dekleta so trdi kakor hrastova grča, mraz jim še le dobro de in vrte se kakor vrtalke, ne da bi se naveličali. Večkrat godcem zamirajo prsti, da ne morejo dalje, a plesalci, ti se ne utrudijo. Ples traja toliko časa, da „poderö pod": ob podno steno od zvunaj zabobna kdo neko-likokrati s kakim betom in to je znamenje, da ples mora nehati in svatje iti k obedu ali kakor pravijo k „južini". Pri obedu opazujejo tudi poseben red pri sedanji. Za glavno mizo v kot sede oče starejšina s teto, njima na desno ženin z nevesto, na levo drug z družico in potem, kakor ravno pride, sorodniki. Sosedje sede vkupej pri posebni mizi. Tudi za voznike, katere pa pri ti priliki veličajo s „trabanti" ali „p a ž i" — dokaz samosvestne mogočnosti in gospodstva na ta dan — pripravijo pri stranski mizi obed. Naj ne pozabim omeniti kot važno osebo pri obedu „hiš n ega očeta". Hišni oče, običajno kdo iz sorodništva ali kak dober znanec in hišni prijatelj, skrbi za red pri obedu; on pazi na to, da se jedila redno prinašajo na mizo, da imajo svatje vedno dovolj vina, da se ne vrine kje kak nered, ki bi utegnil izzvati nezadovoljnost. Obed sam natančneje opisovati, zdi se mi nepotrebno, omenjam le, da se h koncu toliko potic, cvrtja, in slanine nakopiči po mizah, da se kar šibe in človeku nehote prihaja na misel svetopisemski bogataš pri gostiji. Vina, se zna, je vedno na voljo in reči se mora, da, kakor tudi je sicer varčen naš kmet, pri ti priliki ne štedi; kajti to mora biti, če hoče ostati zvest starim šegam, in da je ženitovanje, kakor pravijo „kreditno". Med obedom godejo godci, če se jih namreč ne naveličajo poslušati, ter uganjajo burke in s tem vzdržujejo dobro voljo in napravljajo smeh. Tekom popoludneva pripeljejo tudi nevestino mater, starej-šinino ženo in pogačarico s pogačo, ki jo je preskrbela teta. Po vsako imenovanih mora iti z vozom kdo izmed svatov. Pogačarici gredo naproti godci, tako da pripeljejo z vso čestjo pogačo, katero potem spravijo do določenega časa. Spraviti jo morajo pa dobro, kajti po nji preže muhasti sosedje, da bi jo izmaknili. Neposredno za obedom, ki traja noter v noč, naslednje večerja, po večerji pa se prične ples na podu. K temu plesu imajo pristop tudi nesvatje in tu pridejo fantje iz domače in sosednih vasij „zaplečev a t". Znano je, da se ravno pri ti priliki kaj radi dogajajo neredi, kajti vse okolnosti: noč, ples, fantje iz raznih vasij, ki imajo morebiti že kako staro piko drug na druzega, — dekleta, vino —- vse tp je za kako ravsanje kakor nalašč pripravno in očetu starejšini treba obračati vso pozornost na to, da se vsaka nevarna iskrica takoj zaduši. Najbolje bi pač bilo, da bi se vsem nesvatom zabranil vstop k plesu; to je pa jako težko, kajti s tem bi se rušil stari običaj. —• Paznemu opazovalcu plesa gotovo ne uide okolnost, da se toalete ženskih vsak hip izpreminjajo, in kdor jih lično dobro ne pozna, menil bi, da vedno prihajajo nove plesalke na plesišče. Vsaka svatinja vzame s seboj vsaj še dve praznični obleki, v kateri se potem preoblači. V tem se pa odlikuje posebno nevesta. Ona hoče razkazati pri ti priliki vse obleke svoje, katerih število navadno ni majhno, in čim večkrat se ona pokaže v drugi opravi, tem lepše je. Omeniti mi je tudi, da je pri plesu zakonski četi postavljena meja. Razven druzega plesa, ki sta ga plesala sama, ne moreta potem ves čas plesati vkupej, kajti prvi dan — do polunoči namreč — ne sme nevesta nič več plesati, a ženin kolikor mu drago, drugi dan pleše nevesta pa ženin ne sme. Plesa se udeležujejo po možnosti vsi svatje od kraja, mlado in staro. Da se med plesom v hiši miza ne sprazni in posebno, da je tam dovolj vinske kapljice, razume se ob sebi. Kadar se kdo naveliča ples iti, posedi malo in se okrepča. Spati to noč se ne spodobi nikomu, posebno pa ne prvim funkcijonarjem. Jelo se je daniti. Zaplečevalci so se razšli, svatje so trudni, godci že ne morejo več gibati in plesu je konec. Godci jo udarijo s poda po vasi, za njimi udere trop „trabantov in pažev" ter tudi kaj svatov. Ker gosti že tako ne morejo več, skazujejo se s svojo drugo stranjo, z burkami. Gredo namreč od hiše do hiše te r raztresajo svoje več ali menj dovtipne šale. Najrajši predstavljajo cigane, ki povsod radi vedežujejo, napovedujejo srečo, lažejo, prosijo — in kradejo. Gospodinje morajo biti pred našimi godci — cigani pazno na straži, sicer jim zmanjka takoj česa iz kuhinje ali omare. Toda vkljnb vsi paznosti gospodinj, posreči se godcem vendar le vedno nabrati dovolj raznovrstne jestvine, s katero se bahaje vrnejo in uganjajo burke, konečno kje prav pred hišo zakurijo, kuhajo in peko, prav kakor cigani. — V tem je pripravljeno kosilo in gostija se prične znova. Menili bi, da drugi dan mora biti vse klaverno in mrtvo vsled prečute noči, temu pa ni tako Zabava in r.izveseljevanje je ta dan živahnejša nego prejšnji, kajti svatje od obeh stranij so se do dobra spoznali in jeziki so se razvozlali do cela. Godci se trudijo na vse pretege s svojimi burkami, a svatje, posebno pa sosedje, ti jim pomagajo. Kot pomenljivo burko ne morem zamolčati naslednje. Sosedje pri svoji mizi napravijo skrivaj zibelko, ali vsaj zibelki podobno orodje, obesijo jo, kadar je najbolj mirno in tiho, na vrvici na strop ter jo jamejo zibati nevesti na vidu, dražeč jo, češ: sedaj boš pa morala zibati! Na nevesto napravlja pogled na zibel ne mal vtis, bodi si, da se spominja prešlega zlatega deviškega življenja, bodi si, da jo navdäje skrb na prihodnost; prijeten jej ta prizor ni, in zato svatje iz sorod-ništva vselej takoj planejo po zibeli in jo razderö. Toda sosedje to šalo kaj radi ponavljajo. — Da ne zmanjka tako hitro gradiva, pripravljajo se godci v razne šeme, zna se, ne preelegantne, ker vse jim dojde prav, kar jim pade v roke. Najrajši pa predstavljajo vinskega trgovca ali kupca in staro babo. Kot vinski kupci pokušajo vino pri svatih in se ga na ta način lepo nasrkajo, kot stare babe izvabljajo s ponašanjem raznovrstnih nadležnih in smešnih svojstev teh nezavidljivih bitij največ smeha. Zdaj in zdaj se pa tudi malo zapleše. Tako mine kosilo, mine dopoludne in prične se zopet „ju-žina". Znova se polni miza z raznovrstnimi jedrni in gostje posezajo po njih z občudovanja vredno slastjo. No, sedaj se je pridružilo svatom že dosti mladih glavic, ki so bile tudi povabljene „na ženitovanje" če tudi ne „v svate", in hočejo deležne biti ženitovanjskega veselja vsaj nekoliko. Proti koncu južine, ko se solnce že nagiblje k zahodu, pri-nesö godci v hišo pogačo. Pogača je velik, ped in še več visok, iz pšenične moke pečen hleb, vrhu katerega je nasajenih vse gosto triogelnih zastavic od raznobojnega popirja in šumečega zlata, med katerimi in posebno ob kraji so natakneni popirnati moži-celjni in punčice, ter stoji na sredi velik šop iz suhih cvetlic. Pogača je zadnja jed pri gostiji; ko jo razrežejo, je gostije konec in svatje se razidejo. Zategadelj imajo veliko ceremonij ž njo, predno jo razkosajo. Ko jo prinesö v hišo, ponudijo jo najprej očetu starejšini na prodaj. Cenijo jo jako drago in trgovati prično zanjo, kakor na semnji za vole. Jeden prigovarja, drugi odgovarja, jeden hvali, drugi graja. Godcem ne poide nikoli beseda in starejšina mora paziti, da se ne zagovori in ne privoli, v ponujano ceno, ker potem bi bilo šale konec. Dobro zanj je to, da samo on ponujano ceno sme sprejeti, med tem ko godec njemu obljubljene sedaj še ne sme. Za starejšino jo ponujajo drugim svatom, ker se pa z nikomur ne morejo zjediniti o kupu, poberö jo ter odneso na vas. Nosilec pogače, našemljen, naprej, za njimi godci in za temi cela jata radovednih vaških pobalinov. Tako se vlečejo od hiše do hiše ter prodajejo pogačo in zabavajo vso vas. Da je ne prodajo, razume se samo ob sebi, oni jo le pod tem izgovorom — kažejo. Naposled se vrnejo k svatom in tu se prične zopet isto trgovanje in se konča ravno tako brezvspešno. Godci gredo s pogačo zopet na vas in čez nekoliko časa nazaj. Sedaj prično godci zmanjševati svoje zahteve in konečno jo kupi oče starejšina navadno za kozarec vina in nekoliko batin nosilcu. Batine nosilec mora tudi v istini prejeti, in to vpričo vse svatov, no da mu te ne prouzročajo prevelikih bolečin, za to je skrbel že poprej. Pogača je plačana ter ponosno stoji na mizi pred očetom starejšino, čakaje svoje usode. Starejšina jo premeri z očmi in kmalu uvidi, da mu treba za razrezanje velicega, ostrega noža. Takoj ga zahteva od hišnega očeta. Sedaj prično iskati in prinašati razna, nožu podobna orodja, katera pa starejšina mora zametavati zaradi raznih nedostatkov, ki se pokažejo, katere pa prinašalci poskušajo odpraviti. Takoj pri vlečejo kak star kolovrat, ki jim služi namesto brusa, da brusijo na njem zaradi skrhanosti zavržene stvari, zakurijo v veži ali pred hišo kako metlo, da vare v ognji, kar je krivo, da bi zravnali itd. in napravljajo jednakih burk vse polno, samo da zavlečejo rezanje pogače — konec gostije. Na vse zadnje, ko so že pošli vsi viri za šale, prinese hišni oče zaželeni pravi nož. Pogača se mora razrezati na dve polovini; jedna se razdeli med svate, drugo dobi teta. Ko oče starejšina z nekako resnostjo in važnostjo primakne k sebi pogačo in jo jame premerjati in razrezavati, prenehajo vse burke, vse nekako utihne in prav ves drug duh zavlada med svati, tisti duh, ki navdaja prijatelje pred ločitvijo. Posebno mogočen vtis napravlja ta trenutek na nevesto. Dosedaj je bila ona še vedno, četudi ne več na rodnem domu, vsaj med najbližnjimi sorodniki, a sedaj je prišla ura ločitve tudi od teh, in solze se jej jamejo utrinjati po lici. Vse se pogovarja samo, kedaj se bodo zopet videli, kako so se zabavali. Pogača je razkosana in razdeljena med svate, a ne je je nihče, vsakdo jo spravi, da jo ponese domov. Bazven pogače raz-režejo tudi še kolače in potice ter jih razdele med svate za „popotnico". Sorodniki se odpravljajo takoj, poslavljajo se od ženina in neveste ter med seboj. Vsacega svata spremijo do voza godci, za kar se jim on mora tudi skazati hvaležnega. Sosedje, ti pa še vedno sede pri svoji mizi, kakor bi jim ne bilo še dovolj gostovanja ; toda njim se v istini nikamor ne mudi, oni so doma in ni se jim treba kakor drugim izpostavljati nevarnosti po poti kje preobrniti se, ali pa v hudi zimi na pol zmrzniti. Da bi gostovanje vsaj nekoliko še podaljšali, ponuja jim priliko običaj. Ce se jim namreč posreči dobiti nevesto v svojo sredo, mora jo potem ženin odkupiti z vinom in zabava traja še nekoliko časa. Zategadelj pa mora ženin zelo paziti nanjo, da se nikakor ne gane od njega, da more tako vsak napad takoj odbiti. Ce se pa sosedom ne posreči dobiti neveste med se, morajo tudi oni takoj za sorodniki odriniti in šele potem nastane v hiši blaženi mir ter prepriča ženinu in nevesti po tolikem hrupu in vrišti ko-nečno oddahniti se in odkrivati drug drugemu lepo na tihem srčne svoje občutke. — B) V tržaški okolici. (Spisal D. M. Obalovič.) Ob času, ko je bil Trst še malo mesto, bila je okolica njegova vsa narodno - slovenska. Večina okoličanov znala ni takrat niti italijansko govoriti. A razven tega so imeli okoličani svoje prave narodne običaje in prekrasno narodno nošo. Ko se je pa začelo mesto Trst razširjati, razširjal se je ž njim tudi italijanski živelj, kateri je začel, žalibog! vedno bolj prodirati v okolico. Nekdanje okoličanske vasi, katere so stale blizu mesta, postale so zdaj predmestja. V njih gospodarijo večinoma lahoni. Po okolici se stavijo italijanski razredi, katere pa obiskuje veliko število nelaških okoličanskih otrok! Ni čuda tedaj, da se polagoma v okolici zmanjšavajo narodne šege, narodni običaji in prekrasna narodna noša. Moški spol je skoraj popolnoma opustil narodno nošo. Le ženski spol se še trdno drži prave svoje narodne noše. Moška narodna obleka se bo pa v kakih 30 letih težko kje dobila v tržaški okolici. Z lastnimi očmi namreč vidim, kako domači možje dan na dan opuščajo narodno obleko, katero so nosili od mladih nog. Iz tega se dovolj vidi, da v resnici propada pravi narodni živelj v tržaški okolici. Toda sedaj mi ni namen opisovati političnega stanja tržaških okoličanov. Omeniti mi je le običajev, katere tamošnji Slovenci imajo pri ženitovanji in kateri se vedno bolj opuščavajo. Začnimo najprej pri snubljenji. Ako kateremu mladeniču dopada kaka deklica, začenja navadno zvečer zahajati na nje dom. Če vidi, da deklica ni proti njemu nejevoljna, sme se na njeno ljubezen zanašati. Boljši dokaz dekličine ljubezni pa je, da redno prihajajočemu mladeniču zgodaj hiše ne zapira. Domači fantje, kateri nimajo še nobene izvoljenke, zahajajo navadno v raznovrstne hiše. Pri vasovanji je ogenj poglavitna reč. Mladenič pride namreč z ne zapaljeno smodko v hišo in prve njegove besede so: „Dober večer! Daste malo ognja?" Ko si pa smodko z ognjem zapali, sede blizu deklice ter se prične ž njo razgovarjati. Ako prišlec vidi, da je v hiši drugi mladenič, kateri se že pred z deklico ženi, vzame običajno svoj ogenj (to je zapali si smodko), vošči lahko noč ter precej gre iz hiše. Ce se časih primeri (kar je pa redkokrat), da ognja ni na ognjišči, ponudi mladeniču gostoljubna deklica vode. Ko pa mladi na pr. šestnajstletni vasovalci pridejo k hiši, kjer se ženijo že odrasli fantje, rečejo jim poslednji: „Malo ognja, malo vode, dosti ceste!" Na te besede mladi vasovalci brzo poberö svoja kopita. Mladoletnim vasovalcem mnogokrat ponujajo kruha ali mleka, ako pridejo k hiši, da bi se ženili. Za vasovalce štejejo se navadno mladeniči, kateri so že dopolnili osemnajsto leto. Za prave ali odrasle fante štejejo se le mladeniči okoli štirindvajsetih let. Mladeniči navadno snubijo dolgo časa. Prigodilo se je že, da je mladenič po dvajsetletnem snubljenji zapustil svojega dekliča. Nekateri mladeniči se ženijo mnogo časa brez povprašanja dekličinih staršev, so li zadovoljni dati jim hčerico svojo. In poslednje je skoraj običajno. Ce na pr. dekličina mati z ženinom ni zadovoljna, pove to v razgovoru svoji prijateljici. Potem pa to vest razglasijo poštene ženice, da gotovo pride mladeniču na uho. Ko pa mladenič zve, da ga dekličini starši ne marajo, opusti navadno za vselej dotično hišo, ter si gre druge neveste iskat, ako ni ljubezen med deklico in ženinom že ukoreninjena. Prigodi se, da se nad starši maščuje, ako mu deklice ne dajo. Mnogokrat se tudi pripeti, da se mora deklica proti svoji volji omožiti. Deklica bi morebiti rajši umrla, a kaj se hoče, ker njeni stariši tako hočejo. Pri ti priliki se popeva v narodni pesmi: „Jo primejo za roko, Jo peljejo v poroko, Ne „nuca" nič." Ako bi se mladenič s katero deklico rad ženil ter se ne upa naravnost v njeno hišo priti, pridruži se ji gredoči po cesti, in jej navadno reče: „Jaz bi rad govoril par besed s teboj." Ako deklici mladenič ni po volji, reče mu ona: „Dragi moj, jaz nimam prav nič govoriti s teboj." Ce se pa nagovorjena mladeniču nasmehne, je to dokaz, da ji je mladenič po godu. Ko se mladenič in deklica zmenita, daruje mladenič deklici kaj za spomin ali svedočbo. Ako deklica potem mladeniča zapusti, verniti mu mora vse one reči, katere ji je on daroval v svedočbo svoje ljubezni. — Mladeniči hodijo navadno po trikrat v^ tednu vasovat, to je v ponedeljek ali torek, v soboto in nedeljo. Ženijo se navadno v starosti od 24 do 28 let; deklice običajno dve, tri leta prej. Nekdaj je bila v tržaški okolici navada, da domače deklice tujih (to je italijanskih) mladeničev niso jemale za svoje može. In da se je v onem času domače dekle s tujim mladeničem omožilo, niti pogledal je ne bi več nobeden domači človek; in da je deklica s človekom v dolzih hlačah le govorila, zmerjana je bila od domačih deklet. Domače deklice so se pa tudi močno varovale v dotiko priti s tujimi mladeniči. Da je človek le dolge hlače imel, bil je tujec ter ni imel pri domačem ljudstvu nobene veljave. Zdaj je vse drugače. Domače deklice se ženijo svobodno s tujimi mladeniči, a zmerjane niso radi tega od nikogar več. Iz tega se vidi, kako ginejo narodni običaji v tržaški okolici. — Ko župnik s prižnice prvikrat okliče zaročenca, prične zaročeno dekle za rožo brati. Nekdaj so hodila za rožo nabirat le taka dekleta, katerim je roža pristovala, to je neomadežane; zdaj se na to narodno pravo več ne gleda. Kadar gre zaročena deklica za rožo nabirat, mora najprej imeti nov jerbašček. V jerbasu, ki je pogrnen z belim prtom, nahaja se srednje velikosti okrožnik, poln slaščic in kaki trije kolači. Precej ko se v nedeljo konča sv. maša, napoti se srednje nališpano dekle po hišah za rožo nabirat. V hišo prišedša reče po navadnem pozdravu: „Prišla sem vprašat, če Vam je všeč vzeti par konfet (slaščic)." „Domači ljudje si vzamejo navadno po dve, tri konfete ter deklici zato darujejo po 10 do 50 kr. — Premožnejše hiše darujejo več, navadno goldinar. Kjer deklici darujejo več nego navadno, skazati se mora tudi ona dobrohotna, ter jim daruje kolač. Na imenovani način si nabere dekle do 30 goldinarjev in več. Omenjeni denar ji služi, da si nakupi potrebno balo. Eadi tega se redko vidijo premožnejše deklice, da bi za rožo nabirale; saj imajo roditelji dovolj denarja za balo. Ako pride potem (po poroki) ženin na nevestin vdom stanovat, ostane nakupljena bala doma v nevestini hiši. Ce pa deklica (že omožena) pride na ženinov dom (kar je navadno), tedaj se mora nakupljena bala zvečer pred poročnim dnevom prepeljati na ženinov dom. Zato mora skrbeti največ ženin sam. V ta namen si izbere dva ali tri mladeniče izmed onih, katere je on povabil na svatovščino. Jednako število ljudi j zbere navadno izmed onih, katere je nevesta povabila. Zvečer zelo pozno zberö te povabljeni prepeljevalci bale v nevestini hiši. Tu jih običajno pogoste, vina pa mnogo teče! Ko se malo okrepčajo, prično balo na voz nakladati. Ko znosijo balo na voz, odrinejo brzo proti ženinovemu domu. Med potjo ukajo, da se razlega po vasi, ter uganjajo razne burke. Jeden se postavi zadaj za voz, in s svojim kokodakanjem predstavlja kokoš ali petelina. Ko pridejo na ženinov dom, razložijo balo z voza ter spravijo v hišo. Tam jih navadno tudi malo pogoste. V tem, ko svatje, kateri so balo pripeljali, v hiši pijö, puste jednega človeka zunaj, da straži voz, s katerim so pripeljali balo. Domači fantje namreč navadno vozu vzamejo kolo, skrijejo je in potem od njega zahtevajo odkupnine. — Pred malo leti so svatje pri prepeljevanji naše bale v Barkovljah pustili voz na dvorišči. Ko so domači fantje zapazili osamljeni voz, vzeli so mu jedno kolo ter je nesli v neko krčmo. Tam so spili mnogo vina na ženinov račun. Običajno je, da mora ženin kolo odkupiti. Ko je potem voznik hotel vedeti, kje fantje hranijo kolo, ter je imeti, moral je prej ženin plačati za vino, katero so fantje popili. Z jednacimi šalami mine svatom večer pred poroko. — Drugi dan je neveste prva skrb, zgodaj vstati ter svojo toaleto pričeti. V vsem svojem življenji ni namreč nobena ženska lepše oblečena nego na poročni dan. Pri takih prilikah navadno po dve, tri domače žene nevesti pri toaleti pomagajo. Kakor povsod, ni ga tudi tukaj dneva v življenji pre- ga tudi tukaj dneva v življenji preproste ženske, da bi se ogledalo več rabilo nego na dan poroke. — Gostje, katere je ženin povabil, pričnejo se zbirati pred njegovo hišo, kjer tudi čakajo na ženinovo toaleto. Pri ti priliki tudi popijejo nekoliko dobre poštene hišne kapljice. Ko so svatje zbrani ter ženin opravljen, podajo se vsi skupaj na nevestin dom. Ljudstvo jim reče pri ti priliki, da grejo po novico. —Na nevestinem domu čakajo že po nevesti povabljeni svatje in navadno tudi godba. — Ko svatje z ženinom pridejo po novico, najdejo hišne dveri navadno za-tvorjene. Domači ljudje pravijo, da jim novice ne dajo, da jih ne poznajo, i. t. d. Ženin pa vedno novice (neveste) zahteva. Nato mu hišni ljudje pokažejo nevestino sorodnico. A te ženin neče imeti. — Dalje ženinu pokažejo nevestino sestro. A tudi te neče ženin poznati. Eeče le, da po nevesti diši ter druge predstave zahteva. Se le po dolgem prigovarjanji predstavijo ženinu pravo nevesto. Otvorijo se potem hišne dveri, nevesta s svati stopi na dvorišče. Precej ko se prikaže novica, začne godba gosti. Gostje (svatje) ob takih prilikah nevesti zakriče: živela! Po navadnih medsobnih, svatovskih pozdravih, pride deklica (nevestina sestra) iz med povabljenih svatov rutice delit. Ako nevesta nima sestre, nadomestuje jo sestričina pri takem poslu. Ako pa tudi sestričine ni, prevzame ta posel bližnja sorodnica, in konečno vsako drugo domače dekle ali tudi žena. —- Ona deklica, katera ima rutice deliti, postavi se pred zbrane svate z malo, novo pletenico v rokah. V pletenici je toliko rutic, kolikor je gostov na svatovščino povabljenih. Na vsaki rutici je pripeta suha cvetlica (navadno nagelj). Sedaj prične deklica povabljenim svatom že omenjene rutice deliti. Običajno je, da vsak svat deklici za to daruje desetico. Nekateri darujejo tudi dve, tri, ali kakor se jim poljubi. — One suhe cvetlice, katere so na ruticah pripete, postavijo si svatje navadno na svojo obleko. Predno deklica razdeli rutice, začne povabljenim svatom govoriti: „Hvaljen bodi Jezus Kristus (ali dober dan), pošteni prijatelji! Razdelim Vam tukaj vsakemu jedno rožico (z rutico)," i. t. d., i. t. d. — Po takih in jednakih govorih se začne zajutrek. Po zajutreku, katerega se tudi godci udeležijo, zagodejo poslednji navadno v čast novice. Zdaj se odpravijo vsi proti cerkvi, to je k poroki. Med potjo svatje ukajo ter živio kriče, tudi godba svira, in sicer, dokler svatje pridejo do cerkve. Krasno je ob tacih prilikah videti posebno ženski spol ves v prekrasni narodni noši. In če pri tem godba ponosni naš „Naprej" zasvira, milo se stori človeku pri srci. Svatje med potjo čakajočemu ljudstvu delijo slaščice. Da se tudi v tem malo pošalijo, spečejo si doma koruze, ter jo za slaščice vprašajočemu ljudstvu dajejo. Vse jednako si pa nekteri svatje celo za več forintov slaščic nakupijo in te potem med ljudstvo razdele. Pri vsi svatovščini je ženinov brat glavna osoba, in katerega u o č i n a (ujčina) 8 nazivljajo. Če ženin nima brata, vzame si drugega človeka za ujčina. Pred vsem mora v tem pa gledati na svoje sorodnike. — Nevesta podeli pa ujčinu dar v spomin. Tako na pr.: Lepo ovratnico (kravato), zlato zaponko ali kaj jednacega. Po vsem nevestinem sprevodu (to je od njene hiše do cerkve), nosi ujčin v rokah veliko majoliko vina ter iz nje ljudem po cesti daje piti. Majolika (katera je navadno opletena s cvetlicami) mora biti zmerom polna, in to dobrega, domačega vina. Ako vina v majoliki zmanjka, napolnijo jo z vinom, katerega kupijo po krčmah, ob poti stoječih. Ko svatje pridejo do cerkve (kjer se ima vršiti poroka), zagode jim godba poslednjikrat pred poroko. Svatje gredo potem v cerkev k svečanosti, godci pa v bližnjo krčmo. — Omeniti mi je pri tem tudi, da je bila nekdaj stara navada opoludne se poročati. Zdaj je pa, kakor pride; mnogokrat že o 7. uri zjutraj. — Po končanem cerkvenem opravilu gredo svatje navadno plesat. K tacemu plesu pridejo lahko tudi drugi ljudje. Zato morajo po 20 do 30 kr. platiti za vsakega. Pri plesu ostavijo si običajno svatje praznično obleko ter se v bolj navadno oblečejo. Ko godci prvikrat zagodejo, plešejo le svatje, z novico (nevesto) pa ujčin. Še le potem sme nevesta z ženinom plesati. Pri vsaki svatovščini mora namreč ujčin prvikrat z nevesto plesati. Svatje navadno dolgo časa plešejo. In mnogokrat celo od poludne do večera. Po končanem plesu se vrnejo svatje na ženinov dom, kjer se še le začenja prava večerja. Ko svatje pridejo pred ženino vo hišo, najdejo običajno zatvorjene dveri. Domači ljudje jim pravijo, da novice nečejo, da je ne poznajo i. t. d. Po ženinovem prigovarjanji jim vendar dveri otvorijo, da smejo slobodno stopiti v hišo. Običajno je, da ujčin nevesto materi (t. j. ženinovi) izroči. Pri tem se ujčin malo pošali ter navadno reče: „Tukaj, mati, sem Vam pripeljal kravico. Imela bode do 12 bokalov mleka." Nekateri rečejo tudi 9 ali kakor se jim poljubi. Dalje ji reče ženin: „Ne stojte reči h . . . č vzemi tega, ki jo je sem Vam pripeljal. Reči morate h . . . č vzemi tega, ki jo je vzel" (t. j. ženina). Tudi drugi svatje mater malo podražijo ter se z novico šalijo. Po mnogo jednacih šalah in govorih sedejo svatje okoli napravljene mize. Miza je bogato opravljena in naložena. Hišna mati si zbere v ta namen vaško kuharico, in navadno še katero drugo žensko v pomoč. Z belim predpasnikom se vrti in suče kuharica okoli domačega ognjišča. Pri tem pa ne pozabi čestokrat pogledavati na bližnji stolec ali mizo, kjer se zanjo zmerom nahaja poln polič. Vsejedno ima obilo posla. Raznovrstnih dragih in domačih jedil mora biti na obilo. Poleg tega še mnogo domačih in tujih slaščic, potic, štiukljev i. t. d. — Precej pri pojedini začno si svatje napivati. Napivajo si na razne načine. Čestokrat zaori tudi pri prvem trkanji kupic: „Kol'kor kapljic Tol'ko, let" .... Navada je, da najprej napijejo novici. Najbližnji svat vstane ter s čašo v rokah zaori: „Na zdravje naše novice!" Gromoviti ,,živio" in silovito trkanje kupic se razlega potem po sobani. Omeniti mi je pri tem tudi, da se k svatovščini povabi mnogo ljudstva. Mnogokrat 70 do 80 Ijudij. Se ve, da je to zdaj le v spominu. Vendar ni temu dolgo časa, ko se je v tržaški okolici (Kontovelju) vršila poroka, pri kateri je bilo do 70 povabljenih Ijudij. Za navadne svatovščine so si izposojevali hišni očetje do 800 gld. Ni, čuda torej, ako je radi tega šlo marsikateremu gospodarju premoženje rakovo pot ali pa na boben. Ko svatje odzdravijo nevesti, napijejo ženinu, ujčinu i. t. d. Pri vsaki napitnici zagrmi gromoviti živio, da se razlega daleč okoli. Tudi hišnega očeta >n hišno mater pri svatovščini česte, ter jim mnogokrat napivajo. Isti dan pravijo jim le: „Veliki oče" in „Velika mati". Sploh je pa le „novica" pri svatovščini največ češčena. Vedno ji napivajo, in pogostoma se sliši kričati: ,,Živio naša novica!" Nevesti v čast pojejo tudi razne narodne pesmi. Tako se sliši n. pr. pri svatovščini popevati: „Dajte, dajte v bogajme Naši novici, kar ji gre. Naši novici židan trak, Stari babi štrik za vrat." Nekateri svatje se med svatovščino (pozno zvečer) na razne načine ošemijo. Časih se ošemi tudi hišna kuharica ter začne potem med svati daril (novcev) zase nabirati. Na vsaki svatovščini se sploh za kuharico nabira. Ko je domača kuharica zvečer že vse jedi (katere je imela v svojem programu) poslala na mizo, prinese na zadnje še veliko „torto". — V torti je zabodena mala zastavica. — Tedaj se prične za „torto" igrati. Torte prav za prav nobeden z igro ne dobi, ampak tisti, „kdor več da". Vsak izmed povabljenih svatov namreč ženinu (ali kateremu drugemu svatu) poda svoto denarja. Navadno 1 do 10 forintov — ali kakor je kdo zmožen. Ko so že vsi svatje „za torto" dali — imenuje se tisti, kateri je dal največ — kajti on je tudi torto dobil. Njemu na čast zagodejo pri ti priliki godci in sam si pripne zastavico (katera je bila v torti zabodena) na svoje persi. Svatje potem še dotičniku na razne načine napivajo ter mu „živio" kriče. — Na jednake načine goste se in vesele svatje skoraj do ranega jutra. Drugi dan se napravi svatom zajutrek. Potem gredo oni malo na sprehod — navadno v mesto (Trst). Ko se svatje od tam vrnejo, sedejo novič k bogato opravljeni mizi, pri kateri se zopet goste do zore. — Tretji dan se goste le ženin in nevesta, ter njiju starši. — Prvo nedeljo po poroki si privoščita nova zaročenca boljše nego nedeljsko-navadno kosilo. K temu se nikdo ne povabi — kvečemu njiju starši. — Pri svatovskih obi- čajih v tržaški okolici je vredno posebno omeniti stari narodni običaj — šeškanje. Tropa vaščanov, največ mladeničev, zbere se pozno zvečer — ter hodi okoli svatovščin šeškat. Šeškanje ni nič druzega, nego da imenovani vaščani (šeškarji) pojedo, kar je svatom ostalo. Ko pridejo v hišo, pozdravijo najprej kuharico — katera jim da brž kak prigrižljaj. Ako so šeškarji s svati dobro znani, gredo celo v svatovsko sobo ter tam s svati jedo in pijo. — Ko se šeškarji pri jedni hiši (svatovščini) okrepčajo, gredo k drugi — i k tretji, dokler jih vinjenih spanec ne premaga. — Šeškanje ni zdaj skoraj niti običajno več v tržaški okolici. Kakor se polagoma narodni, stari običaji izgubljajo, izgublja se i to. Vendar se pa zmerom okoličani po svatovščinah povprašujejo: „Ali si šel ti šeškat?" — V šeškanji se vadijo sedaj večinoma mladi momki. Sploh se je v tržaški okolici v teku petindvajsetih let mnogo iz-premenilo. Skoraj popolnoma se j e izgubila krasna narodna noša in stari narodni običaji. V starih časih so celo kite nosili stari okoličani. In kdor je kito nosil, tega je spoštovala vsa vas. In da je videl tujec v onih časih našega starega okoličana, imel bi ga morebiti za pravega Kitajca! Ona „kitonosna doba" bila je zlata za nas. Naš narod v okolici je bil nepokvarjen, da, — samostojen! Peval je junaško naše pesmi, sovražil tujstvo in posebno renegatstvo. Narod je bil pobožen, bogaboječ, in iz njegovih ust ni se slišalo one grozne italijanske kletvinje, katera se zdaj sliši v okolici pri vsaki besedi. Toda! Človek živi ob upanji. Tako moramo i mi upati, da ni v tržaški okolici še vse izgubljeno. Slovenske narodne yraze in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim. (Spisal J. Navratil.) cfjftsš> Čitatelju. V/ ra^a vsa^a Prazna vera, nego samo ona, katera je ver-skega značaja, to je, katera sega kolikor toliko v vero (v verske nauke); zato pišemo: „vraže in praznev vere" , a ne: „vraže ali prazne vere." — Na priliko: „Ce preteče komu zajec pot, znači to nesrečo", — to je vraža; ako pa veruje kdo, da piči slepec (slepič) desetkrat huje od gada, to je samo prazna vera (ali kriva misel brez verskega značaja). "Vendar ne tajimo, da je včasih težko ločiti vražo od prazne vere, zato ker je večkrat ta poblojena z ono. Namesto ,vraže1 čita se res tudi v znanstvenih knjigah nove dobe samo „praznoverje", zlasti se pa za v razni a, o, govori a, o, tako tudi praznoverec piše zdaj po navadi — praznoverm, ali pvaznovernik, a ne „vražnik Zato ne štej niti nam v greh, če se udarno v sili — občni ali pa novi rabi. Učenjakom, kateri so premišljevali vraže in trdili, da izhajajo do malega iz poganstva, t. j. da niso nič drugega, nego nekdanje poganske (nekrščanske) vere ostanki, — pritrjujemo tudi mi. Naši poganski predniki, kateri so se pred desetimi veki, — a tako i drugi narodi, katöri so se še poprej ali pa pozneje preverili (pokristijanili), — niso se mogli — ni pet ni šest — povse iz-nebiti stare poganske „narodne" vere, katere sobili vajeni od mladih nog. — Prenesli so tedaj iz stare vere v n o v o (krščansko), mnogokaj nekrščanskega, in tako je s t a r a (narodna) vera postala potlej... vraža. Da izhajajo sedanje vraže do malega res iz poganstva ali poganske vere, kaže nam prestar cerkven govor sv. Eligija, ki je umrl uže 1. 659 ter govoril tedaj kristijanom še pred več nego 1226 leti tako, kakor se čita tudi v Grim. „D. Myth." 4. izd. na str. 401 i. d.: Prečitaj iz dolgega (latinskega) govora samo nekoliko vrstic, pa sodi sam! (Liber 2. cap. 16.) „Ante omnia autem illud denuntio at-que contestor, ut nullas Paganorurn sacrilegas consuetudines, ob-servatis, non caraios (caragios*) non divinos non soiiilegos, non praecantatores, nec pro ulla causa aut infirmitate eos consu-lere vel interrogare praesumatis, quia qui facit hoc malum statim perdit baptismi sacramentum. Similiter et auguria vel sternutationes nolite observare, nec in itinere positi aliquas aviculas cantantes attendatis, sed sive iter seu quodcunque operis arripitis, signate vos in nomine Christi, et symbolum et orationem dominicam cum fide et devotione dicite, et nihil vobis nocere poterit 'nimicus. Nullus christianus observet, qua die domum exeat, vel qua die revertatur, quia omnes dies deus fecit; nullus ad inchoandum opus diem vel lunam attenđat" — — — —. „Nullus sibi pro-ponat fatum vel fortunam, aut genesin, quod vulgo nascentia di-citur, ut dicat, 'qualem nascentia attulit, taliter erit', quia deus omnes homines vult salvos fieri et ad agnitionem veritatis venire" itd.------------------- Ne nahajajo li se te ali take vraže še dan današnji med priprostim ljudstvom krščanskim? Treba pa vedeti, da so imeli poganski narodi poleg svoje poganske vere tudi še dosti vraž (praznoverja). Citaje, — kako je učen pogan, namreč grški pisatelj Teo-frast, — vsaj 300 let pred Kr. rojstvom v svojih izvrstnih spiskih: „TKHkoI yapx-/.T-/ipE(;" popisal praznoverca poganskega, •— misliš res, da ti popisuje kdo kakega sedanjega praznovernika; samo grških boginj imena in molitve oziroma žrtve „bogom" ali „boginjam" namenjene, spominjajo te, da je govorjenje o poganskem, a ne krščanskem praznovercu. Nekatere izmed önih vraž, s katerimi pita Teofrast svojega praznoverca, kanimo — primerjaje vražo vraži — porabiti pozneje na pravem mestu, da se uveriš, kako so si v rodu z našimi sedanjimi, in kako so prihajale take vraže nekđaj od naroda do naroda. Pa utegne kdo vprašati: „A čemu se nabirajo in razglašajo zdaj take stvari (morda poreče kdo tudi: „take . . . neumnosti")? Učenjakom (veščakom) ni treba dopovedati tega; drugim bodi pa povedano v razjasnilo, da smo se poprijeli tega — ne baš prelahkega posla po vzgledu več slovanskih in neslovanskih učenjakov, prvič zato, ker so vraže in prazne vere človečjega roda prva zgodovina, najstarše ustno poročilo iz one predavne dobe, ko so bili narodi še nevedna deca brez potrebnega izkustva, ne znajoč prirodnih moči, ne znajoč pravih uzrokov različnim prirodnim pojavom (dežju, toči, blisku, gromu, streli itd. itd.); drugič zato, ker dokazujejo i vraže, kako smo si rod z drugimi velikimi *) Glej Ducange pod besedo: „caragus"; (cararius). narodi evropskimi; tretjič zato, ker se nahaja v vražah in praznih verah še mnogo starih in bajeslovnih ali bogoslovnih ostankov ; pa tudi zato, da bodo imeli vsi narodni učitelji naši v rokah pripraven pomoček, ter ž njim lahko zatirali škodljive vraže in prazne vere med mlađim zarodom slovenskim; kajti jalovi bodo mnogoteri nauki v šoli, v cerkvi in v knjigi, dokler se ne iztrebijo izmed ljudstva neke stare vraže, katere se drže kakor klošč starih ljudi ter so na potu vsakemu napredku. Ta namen, (da se iztrebijo š k od Ij i ve vraže), utegne se pa doseči tem poprej, ker primerjamo domače domačim in tujim, zato da se bode videlo, kako so si nekatere vraže po bistvu v rodu, po rabi ali načinu, oziroma po nasledkih pa včasih po-vse navskriž. Isto znamenje pomenja v tem kraju srečo, (dekličem vdajo, možitev), v onem pa . . . nesrečo (dekličem n e vd aj o, nemoži -tev); isti dan (n. pr. petek) je temu ljudstvu nesrečen, onemu (oziroma tudi istemu ljudstvu po drugih krajih) pa srečen dan. V nadi smo si, da izpregledajo po takih primerih i — slepci. (Preganjali smo vraže in prazne vere uže I. 1848, 1849 in 1850 v svojem „Vedeža", pa ne na ta način.) Potrebno znanstveno razjasnjevanje t. j. razlaganje mnogih vraž in praznih ver s pravimi prirodoznanskimi i drugimi razumnimi uzroki, — kajti samo smešeč jih, ne opraviš ničesar — prepuščamo gg. narodnim učiteljem! Tako ne bodemo razlagali ni postanka vsem vražam in praznim veram, ampak samo ,najvažnejšim'; vendar obilneje nego n. pr. Adolf Wuttke, katerega smo se držali najbolj glede razporeda, in to iz posebnih uzrokov prve izdaje njegove jako čislane in uže davno razprodane knjige o nemških narodnih vražah sedanje dobe. (Zarad kratkosti značimo prvo izdajo (Hamb. 1860) samo z rimsko številko I., drugo (Beri. 1869) pa samo z rimsko števiko II; arabska številka za njima znači te ali one izdaje stran). Da je naše delo po bistvu in po primerjalnem načinu povse samostojno, kažejo ti uže prvi listi. Dodati mislimo tudi posebno zbirko „praznih ver", zlasti o živalih. Trditi smemo brez straha, da so z besedami našega jezika vred, i mnoge vraže... indoevropske, a pojedine celo svetovne. Nekatere so pa med različnimi evropskimi narodi nastale stopram za krščanske dobe. Slišali bodemo, kako so mnogo vraž zatrosili med nevedno ljudstvo nekdaj tudi . . . ,zaslepljeni učenjaki' ali uprav neved-neži, — sosebno predniki našim sedanjim razsvetljenim — zdravnikom, ki pitajo zdaj praznovernega kmeta preradi . . z bedakom, ne vedoč, da je pobral on nekatero neumno vražo baš od njihovih — praznovernih prednikov. Dokazov za to trditev ne mislim ostati dolžan. Pridejo na vrsto — na svojem mestu. Ker so Germani (Nemci) in Romani (Lahi ali Talijani) Slovencem in drugim Slovanom uže toliko sto let sosedje ali mejaši, ni čuda, da se je sosed od soseda, mejaš od mejaša — navzel kakor kake besede, tako tudi kake vraže. Beseda ,črv' (Wurm) za pomen: „kača" po slovenskih zagovorih. kaže, da so bili oni zagovori poslovenjeni po nemških.*) Tako svedoči tudi to, če je v kakem nemškem zagovoru „slog" (Reim), v istovetnem slovanskem ga pa ni, da je slovanska beseda preložena z nemške.**) Težko in pretežko, da nemogoče je razsoditi osedobi natanko, kdo je kaj pobral pri kom; ali če pomisliš, da so se bili Nemci mnogo poprej pokristijanili nego Slovenci in drugi Slovani, veruj, da smo iz početka več tako znanih cerkvenih vraž prejeli od nemških sosedov. Da smo kesneje zalivali sod z domačo kapljo, razumeva se samo sabo. Ako pa premisliš še to, da so po mnogih, zdaj nemških krajih in deželah nekdaj živeli Slovani (zmisli se samo bivših Slovanov Polabskih, uže povse ponemčenih, dalje Serbov-Lužičanov, katerih je tudi uže mnogo potujčenih, kakor i Slovencev,***) ako, velim, premisliš vse to, pritegneš tudi ti, da se med tem in drugimi po-nemčenimi Slovani brez dvojbe nahaja več takih „nemških" vraž, katere so bile iz prva — slovanske. Tako se je, vem da, i med poslovenjenimi nemškimi na Slovenskem ohranila kakšna nemška vraža, ki jo prištevamo zdaj slovenskim. Resnici je podobna i ta misel, da so se evropske pripovedke (oziroma vraže) pomnožile o križarskih vojskah kolikor toliko z onimi, ki so jih priobčevali križarji, vrnivši se domov iz jutrove dežele.f) Da so nekatero vražo zatrosili med slovensko ljudstvo cigani, uveril sem se sam, ujevši jedno „cigansko" (zatrošeno po neki Ciganici v okolici Celjski). To je prvi poskus, da se znanstveno sestavijo vse naše narodne vraže in prazne vere. S tem pa nečemo reči, da se v naši zbirki nahajajo vse slovenske vraže in pr. v., dasi jih smo marljivo nabirali ter obilo nabrali po velikem delu vse (politično razkosane) „slovenske dežele" — nekaj sami, nekaj po vrlih znancih in prijateljih. Hvala jim na posebni ljubavi. Imena, ali vsaj početne pismenke onih, kateri so nam priobčili večjih ali manjih zbirek, čitajo se pri dotičnih podatkih; do- *) Glej „Letopis" 1882—83 na str. 338 in 339. **) Primeri pri Grohm. (202 in 203) češke besede: ,.At' stoji [zlodöj nebo zlodejka t. j. tat ali tatica] jako štok (sic!) a bledi jako kozel" — tem nemškim: „Sie sollen stehen wie ein Stock und schauen wie ein Bock." ***) Gl. „Kopit. Spomin" 1880 na str. 152. t) Prim. pisateljev predgovor knjigi: Fr- L. F. v. Dobeneck: „Des deutschen Mittelalters Volksglaube und Heroensagen." Izdal Jean Paul (Richter) Berlin 1815. daje se skoraj vsaki vrazi, tudi „domovnica", t. j. kraj, da se zna od kod je. Ako je katera brez nje, znači to, daje nam znana iz rojst-venega kraja, oziroma iz njene okolice,*) ali pa da je sploh znana. Kder nismo izrecno imenovali kakega svedoka, ali poročevalca (prostaka), ondi se čita praviloma vsaj ime dotičnemu kraju ali deželi-—z dodatkom: „Po ustnem poročilu" (skrajšano: „Po ustn. por.") Mnogo vraž in pr. v. nabrali smo tudi med „Dunajskimi Slovenci", t. j. med slovenskimi dijaki, pa tudi pri . . . slovenskih kostanj ar jih in pomorančarjih, ki prihajajo in odhajajo, kakor žr~ javi, kedar jim je doba. Jako so nam pri tem poslu ugajale knjige in novine, po katerih so se razglašale take zbirke tudi pri nas. Navajali jih bodemo po hvale vrednem vzgledu drugih (slovanskih in neslovanskih) pisateljev te vrste zdušno in natanko. Nekoliko drugih slovanskih, dozdaj še nenatisnenih vraž, nabrali smo med različnimi znanci in prijatelji slovanskimi na Dunaji. Nakanili smo bili iz prva razglašati Slovencem samo slovenske vraže ... pa smo se premislili kesneje ter poprijeli „primerjalnega načina", ki obveljujo čim dalje tem bolj, ter se nadamo, da bode zanimal i Slovence, ker zvedo na ta način, koliko imajo po širokem svetu bratov, ne samo po krvi," nego i „po vraži", — in od kod se je pritepla nekatera vraža — k nam. Uveriš se pa dragi čitatelj, primerjaje vraže vražam (domače tujim, a tuje domačim), tudi o tem, kake globoko zakorenjenene in žilave so premnoge vraže. Ce tudi utegne, kar smo uže omenili, naš „primerjalni način" pripomoči, da izpregledajo i . . . slepci, pa s temi besedami vendar nismo hoteli reči, da se iztrebijo zdaj vse vraže izmed slovenskega ljudstva — kakor bi pihnil. Zlasti se stari ljudje ne morejo „odkrižati" starim zakore-njenim vražam. Nasprotovala bode torej šoli še več let domača hiša z mogočnim roditeljskim vplivom. Vendar smo se uverili sami, da se košati nekatera vraža v istem kraju, — v isti vasi samo še po nekaterih hišah ali morda v jedni sami hiši. Kakšen starec ali starka jo še pameti in čisla; mladina je pa več ne zna, ali vsaj ne veruje več va-njo. Zato je mogoče, da so kako ,našo' vražo . . . zagrebli uže z onim vernikom ali privržencem njenim, po katerem smo jo zvedeli stoprav pred nekoliko leti ali morda še za mlađih nog. Izmislili se nismo — tako nam poštenja! — nijedne. O tej priliki se pa ne moremo vztrpeti, da ne bi opozorili gg. narodnih učiteljev, a oni naj opozarjajo mladi zarod slovenski, *) Konst. pl. Wurzbach blagovolil je zapisati v svoj „Biogr Lexik.," da sem menda štajarski Slovenec ter se rodil okoli 1830. 1. — Brez zamere bodi povedano, da sem se rodil v Metliki na Kranjskem 5. marca 1825. kako zviti so mnogi praznoverci: keđar jim neče namreč kdo verovati „praznih kvant" o čarovnicah, duhovih, strašilih zakladih itd. itd, — pravijo, ter se celo pridušajo: „To je prava Božja resnica, —- to sem videl sam se svojimi očmi, ali slišal na svoja ušesa,— ali pa: to so mi pravili pokojni oča (ali mati),*) ki so doživeli to sami." Včasih se ,pozavajo' (sklicujejo) na kakega poštenega soseda, včasih na več poštenih svedokov ali prič, itd. itd. -— samo zato, da bi se jim verovala . . . debela laž. Posrečilo nam se je na Dunaju 1. 1884. po skrbnem popra-ševanju na laž postaviti takega možica, ki je bil pripravljen prisegati celo na „mašne bukve", — z istim svedokom, na katerega se je bil 1. 188:?. pozval glede neke prazne vere o kačah. (Na drobno mislimo o tej dogodbi poročati v dotičnem predelu). Da bi se pa dosegel naš namen, t. j. da bi se tem hitreje iztrebljale škodljive vraže in prazne vere, ki so neizrečeno na poti pravi narodni omiki, morali bi gg. narodni učitelji zlasti šolsko mladino o vsaki priliki opozarjati na nje (vselej s potrebnjim raz-jasnilom). A zato jim treba znati vse take (škodljive) narodne vraže in prazne vere. — Komur je tedaj znana katera taka, prosimo naj jo blagovoli priobčiti v izvirnem jeziku (po napisnici ali kakor mu drago) na ravnost nam,**) da se razglasi po tej zbirki. Se nekaj: Ta zbirka utegne dopovedati s pripravnimi primeri vsakemu čitatelju i to: Glede na zgodovino in razširjenost sedanjih narodnih vraž . . . nima nijeden narod pravice . . . smešiti zarad njih kakega drugega naroda; — nego „vsak naj pometa pred svojim pragom". One ,rasvetljenjake', kateri hočejo pa zarad takih ,neumnosti' po sili smešiti siromaka prostaka, treba opomniti, naj se zmislijo nekih ,učenjakov' (res da pravih, ,praznovercev'), ki so verovali ne samo v stari, nego i v novi dobi še v nauk, da bi se s tako zvanim, ,modrijanskem kamenom' (lapis philosophorum, Stein der Weisen) — misliti si pa moraš namesto kamena — nekako tekočino — dalo iz vsake proste kovine napraviti zlato, ali pa srebro iz ,rdečo' tekočino zlato, — z ,belo' pa srebro. S tem izmišljenim, a ne še izumi j enim kamenom, t. j. nekakim ,vesoljnim topilom' (menstruum universale, allgem Auflösungsmittel), dala bi se — tako so trdili stare dobe učenjaki — pregnati tudi vsaka bolezen, dalo pomladiti se telo in podaljšati življenje. Treba tu v misel vzeti tudi ono razsvetljeno gospodo, ki veruje celö o sedobi, da se vračajo ter prikazujejo (mrtvih ljudi) „duhi" po veščakihali umetnikih poklicani, — na ta svet in da od- *) Toni vselej, neresnično; mnogokrat je pa izmišljeno. **) Napisu naj se_dodajo samo te besede: „Oberster Gerichtshof, Wien." govarjajo — molče s kakim znakom ali pa pismeno — na dotična umetnikovo vprašanje. Vsi pametimo še jako dobro, kako je bil tak umetnik (du-hovnjak, ,spiritist') ki je bil lani iz dalnjih dežel povabljen na Dunaj, zato da je pred zbrano veliko gospodo Dunajsko v neki hiši ,duhe klical' z onega sveta, tukaj pa poklicani duh (11/2 3 884) zasačen bil v samih . . . nogovicah. (Bil je slepar Mr. Bastian sam.) Vse Dunajske novine poročale so potlej o tem, po dveh preimenitnih velikaših na duhovit način razodetem sleparstvu, — a vendar se niso dali preveriti nekateri v ,duhove' zatelebani in zaslepljeni ,učenjaki'. Zato še enkrat: „Vsak pometaj pred svojim pragom", — pa bode čisto povsod! Na Dunaju, maja meseca 1885. Pisatelj. Prvi del. §f Vraža *) po svojem bistvu. raža se opira na usodo (osodo) — ali pa na čaro (ča- A. Vraža pa usoda. Neznabožcem ali poganom bila je usoda neka ,nadbožan-stvena' moč ali oblast, kateri so bila podvržena celo njihova božanstva (njihovi „bogovi" ali maliki). Dasi je krščanska vera usodo nadomestila s premodro božjo voljo, ter nekdanjo narodno (pogansko) ,vero v usodo' . . . iztrebila do malega, — vendar ni ta narodna vera izginila dozdaj p o vse izmed krščanskih narodov. Kedar kdo utone, ali se ubije ali umre kakorkoli ,nepri-rodno', — pravijo ,priprosti ljudje', zlasti „ženske glave" med Slovenci vendar še zdaj, da mu je bilo . . . ,sojeno' — „namenjeno" tako, ali da mu je bila —, (menda) sojena taka smrt'. — (Sploh.) Po ustnem poročilu pravijo tudi naši bratje Srbi in Hrvatje o takih prilikah po gostem: „tako mu je sudjeno"; „sudjeno mu bilo"; Čehi (z Moravci vred): „to mu bylo souzeno"; „co komu souzeno, tomu neujde" (češko-mor. pregovor); Poljaki: „tak mu bylo przyznaczone" (sojeno) ali . . „przyznaczenie": — Rusini: „suženo jemu bylo; isto tako Talijani (Lahi): „gli era destinato", ali: „il destino"; Francozi: „e' est son sort", ali: ,il devait' . . . Tako bi nam odgovarjali na naše vprašanje menda i vsi drugi ,krščeniki' — prostak i. čujmo samo še to, kar pravijo Litovci: „tai buwo jo lik-kims" (to mu je bilo sojeno); a Lotvinci: „tas jau bija winnam *) ,Vraža', iz osnove ,vrag' in priponke ,-ja': vrag-ja [kakor nsl. teža iz teg-ja, Uža (concursus) iz beg-ja], v staroslovenščini = manteia divinatio, Weissagung; strus., ,voroža', incantatio. Zauberei. Miki. lex. 74. — Po Marku: ,vrdž' (ž), vraži, tudi vraža (ž), der Aberglaube ,die Wahrsagerei, die Schwarzkunst'. — Zdaj nam rabi beseda ,vraža' (zaničljivo „babja vera") po navadi samo za prvi pomen izmed zadnjih treh nemških. Pri Murku čitamo tudi (nenarodno) besedo: ,preveva', zu viel, zu grosser Glaube, Aberglaube [= ü e b e r g 1 a u b e , po lat. ,super-stitio'; — pisatelj]. liktz" (to mn je bilo namenjeno, ,bestimmt, geordnet'). Grim. „D. Myth'. 4 izd. II. 719 v opomnji. I)a je srbski narod veroval nekdaj usodo, priča nam poleg navedenega izreka prezanimljiva srbska pripovedka: „Usud", t. j. poosebljena usoda. Prim. Vukove „Srpske narodne pripovijetke" 1853 (13) str. 89—99. Isto svedoči stara srbska narodna pesem, v kateri se jemljo v misel „knjige staroslavne", v katerih je, „od vekomaj" zapisano vse, kar se bode godilo; iz teh knjig čital je in prerokoval stari Jug Bogdan še pred Laz ar j evo svatbo, kako se bode godilo poslednje dni [srbskega carstva]: „Jug izvadi knjige staroslavne, *) Te kazuje posljednje vrijeme: Vidite li, moja braćo krasna! Vidite li, kako knjiga kaže, JVnstanuće pošljednje vrijeme, Nestanuće ovce i všenice, I v polju čele i cvijeta". . . itd. „ Milica je Lazu s u d j e n i c a , Na njemu če ost.anuti carstvo". Vuk „Srps. nar. pjes. II, u Beču 1845 v 32. pesmi: „Ženidba kneza Lazara" str. 183 (vr. 64—67); 184 (vr. 104—111) in 1«5 (vr. 150- 158). Isto tako nam kaže narodna pesem: „Smrt Marka Kraljeviča" starosrbsko vero, da je človeku sojeno, kedaj in kako mu bode umreti: Ondi II. 441. Živo te spominja srbskega „Usuda" ruska narodna pripovedka : „Marko Bogatin pa Vasilj Nesrečnik" v zbirki A. I. Afa-nasjeva; tako tudi ruska narodna pripovedka: „Sreča pa Nesreča". Tako vero, kakoršno imajo priprosti Slovenci ponevedoma v usodo (kedar kdo utone, ali se ubije itd.), slišal sem uže večkrat tudi na Dunaju med priprostimi Nemci (in Nemkami, da celo med takimi, katere se prištevajo „izobraženemu svetu. **) Se dan danes veruje nemško ljudstvo po vzhodni pruski in po saksonski deželi, da je bilo tatom, ubijalcem (,morilcem') in drugim hudodelcem sojeno tako („dass es ihre Bestimmung gewesen sei"), da so morali delati tako, ter da niso mogli drugače I.; 8. — Prim. tudi Grim. „D. Myth." 4. izd. II. 714—719 in III. 259-—267, kder se korenito razpravlja ta stvar — ne samo glede starih (in poznejših) Germanov, nego i glede starih Grkov, Rimljanov in drugih (tudi sedanjih) narodov. *) Zovejo se tudi ,starostavne'. Vuk rječn. 713. — Kdo ne misli nehote na jŠembiljske (Sibiljske) knjige'? **) „Es war ihm halt so bestimmt" — pravi o takih prilikah po domače Dunajčan ali Dunajčanka. — „Was bescheeret ist, entläuft nicht", čita se pri sredovečnem (mhd.) nemškem pesniku: Schweinichen, 3, 249. Iz vsega tega vidiš, da je bila vera v usodo, kakoršna je pri Turkih in drugih Muhamedovcih, nekdaj, — dasi ne do kraja taka — tudi pri poganskih Germanih, Grkih, Rimljanih, — Slovanih, Litovcih in Lotvincih. — Yendar stari Slovani niso tako trdno (,blind') verovali v usodo kakor n. pr. Turki; kajti pri Slovanih se je usoda dala tudi pre-drugačiti z molitvami in žrtvami (daritvami). Prim. Krek: „Einleitung in die. slav. Lit.-Gesch". 111. I. Usodne dote (usodni časi). Glede na usodo so nekateri časi srečni, nekateri pa nesrečni. Pravijo jim „usodne dobe" ali usodni časi (Schicksalszeiten). Kdor jih zna in verno pazi na-nje, ,lahko si izbere . . . sam svojo usodo', t. j. nakloni si srečo in se ubrani nesreči. (Včasih si utegne pomoči tudi ... z „večno pratiko".) K usodnim dobam šteje priprosto ljudstvo zlasti pojedine dneve (v tednu, v mesecu in v letu), ki so „srečni" (ugodni, dobri), ali pa „nesrečni" (neugodni, slabi), tako da mora biti dete, katero se narodi tega ali onega dne — srečno ali pa nesrečno, ,vse žive dni', — da se srečno ali pa nesrečno zvrši vsako delo, katero se začne ,srečnega' ali pa ,nesrečnega dne'. Nesrečnega dne se ne sme človek tudi nikamor upotiti (na pot odpraviti se), ne sme se niti seliti, niti ,zadati se, t. j. nastopiti nove službe'. „Srečni" in „nesrečni" dnevi pa niso povsod isti. Tudi uzroki temu razločku so različni. "Vendar izhajajo iz poganskih časov glavni uzroki, ki jih je nekoliko prestvaril krščanski vpliv. Dnevi v tednu. Nedelja (staroslovenski ne^tun: nedelja, iz ,ne delati'). To nam kaže očito, da je nedelja krščanskega (kristijanskega) postanka ; kajti samo kristijanu velja prepoved, da ne sme delati ta dan, oziroma zapoved, da mu ga je posvečevati. Zato so tudi vraže „o nedelji" cerkvenega ali krščanskega svojstva. Nekod pravijo Slovenci: „Srečno ono dete, katero se narodi v nedeljo" (Krčevine pri Ormož u na Staj.; Ž a b n i c a na G o r e n j-skem. Poved. A. Tk. in Fr. K—t.). Ista vera je v slovansko-nemški vasi „Jaromčrice" na Moravskem in v njenem obližji. (Poved. K. P.). Nemci verujejo, da bivajo „srečni" nedeljski otroci *) ali kakor jim pravijo Nemci nekod „Solnčevi otroci"**), ki vidijo tudi duhove, strahove in zakopane zaklade. -) „Sonntagskinder sind Glückskinder" I. 10; (II. 57). **) „Sonnenkinder". Mor. Busch, „DeutscherVolksglaube",Leipz. 1877; 13. Po tem sodimo, da je nemška vraža predkrščanska, in da so se je nekateri štajerski Slovenci in nekateri Moravci kedaj navzeli od nemških deželanov ali sosedov (naj se tudi med temi zdaj morda ne sliši več); ta opomnja velja tudi Zabničanom. Če se niso te vere navzeli od nekdanjih nemških sosedov, pa so jo podedovaliv po svojih nemških prednikih; kajti Valvasor svedoči, daje bila Zabnica (Safnitz) nemška naselbina in za njegove dobe še na pol nemška. — Nismo mogli te vere zaslediti pri drugih Slovencih, niti pri drugih Slovanih — ni čitajoč, ni poprašujoč. *) Serbi-Lužičani pravijo samo to, da vidi oni, kdor se je rodil v nedeljo, lahko strahove („Gespenster"), a srečno ono dete, katero se narodi sveto noč (in der Christnacht). Veckenst. 435 in 436. „Kdor si v nedeljo reže nohte, ta ima nesrečo ves teden". D. Tk. (= D. Trstenjak) „Glasn." 1860. 110. — Tudi ta vraža je menda nemške gore list. Prim. pri Busch-u, 13. Kdor gre v nedeljo rib lovit, lahko mu se pripeti, da namesto ribe kačo vlovi. (Mart. vrh. Tušek. „Gl." 1858, II. zv. 80.) Lovci, kateri hodijo ob nedeljah na lov, morajo po smrti brez glave, s puško na rami, v temnih nočeh plaziti za divjačino. Zato se sliši po noči često žvižganje in kako psi lajajo „včasi celo kak strel dolino preleti". (Skarnjice blizu Dobja na Štaj. „Kres" 1882. 268); „Črtice" 91. Da ta vzraža ni vzrasla na domačem, nego na tujem (nemškem) svetu, uveriš se, čim prečitaš pri Wuttke-ju II. 16 in 17 (§. 16) spisek pod napisom: „Wodans Mythe" oziroma: „Wilder Jäger" (divji lovec) itd. — Po jako razširjeni nemški veri je namreč „divji lovec" — duh imenitnega moža, ki je hodil celo ob nedeljah in praznikih v lov, a zato mu je zdaj hoditi v lov do sodnega dne. Po gostem ga spremljajo „ognjem psi", in druga strašila ali duhovi, zlasti pa nekdanji grešni lovci (ki so gazili ljudem strn ali setve) — včasih brez glave. Srbi so „od pamtiveka" posvečevali „sveto" („svetlo") nedeljo, so^ebno pa „mlado nedeljo"; vendar so hodili nekdaj srbski velikaši „v lov" brez straha baš ob nedeljah, ter se vračali domov brez ikake nesreče, pa i brez sreče, to je s praznimi rokami. V pesmi: „Ženidba kneza Lazara" veli car Stepan: ,.Danas petak, a sjutra subota Preko sjutra svijetla nedjelja, Poći ćemo u lov u planinu." — (Vuk: II. 182, vr. 49—50). Dalje čitaš ondi ob istem lovu na str. 183 (vr. 86—88) tako: *) Jako nam pa bode drago, ako nam kdo po pravici posvedoči ali razglasi, da te vere ni zdaj več ni v tem, niti v önem kraju slovenskem v nijedni hiši. •—■ Za tiskanja pravila sta nam veleč. g. N-k. in V. K., da je ta vera tudi med Slovenci okoli Celja. (Konjice in Medlog; v tem kraju sluje posebno „nedeljski sin".) „Otidoše u lov u planinu, Lov loviše po gori zelenoj, Ni dobiše, ni.šta izgubiše". — Ohranila se je pa prekrasna narodna pesem*), ki nam pripoveduje, kako je Marku Kraljeviću zato, ker je bil prešel v lov neko nedeljo, slučajno v mlado nedeljo na sv. Jurija dan, rano brez molitve in ne umivši se, jezdečemu pod konja iznenadi priletela strahovita „zmija" (kača), ovila se Marku okolo života, ter ga hotela ujesti, a kako duhovito ga je rešila njegova „ljuba" (= žena), ... posest rivši „zmijo krilašico" (od šest krila i četiri glave), ker po srbskem narodnem običaju največji sovražnik, ako ga pobratiš („pobratimiš"), — največja sovražnica, ako jo posestriš („pose-strimiš"), mora se ti izpremeniti pri tej priči v prijatelja — prij atelj ico. — Naposled 'zmija' izpregovori iz zelene trave, da ona ni ,zmija krilašica', nego „mlada nedjelica", ter poduči soprogo Markovo (Andjelijo) tako: „Andjelijo, o ljubo Markova, . . . Svetuj, ljubo, svog junaka Marka, Da nerani u lov u nedjelju, Pre neg s' um'je i Bogu pomoli. — Da. me nisi, ljubo, posestrila, Ja bih bila Marka pogubila." — Nemcem je nedelja — srečen dan tudi za poroke (I. 10; II. 57). — Jako radi se ob nedeljah poročajo i Slovenci, da bi jo pa za to kde imenovali „srečen dan za poroke", tega nisem mogel zvedeti do zdaj. Isto velja o Poljakih, ki se n. pr. na Poznanjskem (Posen) po navadi p oročaj o v nedeljo, ter nosijo tudi otroke krščevat samo ob nedeljah. Kolb. IX. str. 171 in 1G7. Nohti se po stari nemški vraži ne smejo rezati v nedeljo. (Wolf, Zeitschr. für D. Myth. 1200; prim. I. 10; Busch 13.) Kdor zboli v nedeljo, — umreti mu je po nemški vraži, ki se čuje v Marki (I. 10), oziroma na Braniborskem (Busch 13). Kdo ve, ni li ta vraža, (ki se sliši med Serbi-Lužičani; Veckenst. 435) bila iz prvine slovanska. Vemo, da so nekdaj ondod živeli Slovani, ki so sezidali tudi slovansko mesto „Branibor" (Brandenburg), **) a ponemčili se s časom, vendar ne še povse. *) Pogrešamo je v vseh Vukovih zbirkah in izdajah njegovih srpsk. nar. pj. Nahaja se pa v Iv. Filipovičevi zbirki: „Kraljevič Marko u narodnih pjesmah". U Zag. 1880, str. 214—218; malo drugače v braće Jovanoviča zbirki: „Kraljevič Marko". Po najnovejši (še nenatisneni) ,varijanti' bosanski, — v kateri Marko uže . . . puško nosi, — pripetila se je pa Marku ona nesreča samo zato, ker je šel v mlado nedeljo pred solncem (,prije sunca') v lov. Priobčil nam pisatelj K. Gröber na Dunaju 1. 1885. **) „Unter dem Namen brannihor (sie.) schon als Wendenstadt bedeutend, hernach lange Zeit die erste Stadt der Mark und Bischofsitz" — piše nemški prof. Dr. H.A. Daniel v svoji knjigi: „Lehrbuch der Geographie für höhere Unterrichtsanstalten." (Halle 1872 na str. 381.) Kakor bodemo videli pozneje, imajo Čehi za vsak dan, kedar kdo zboli, posebno vražo, —njihovi nemški sosedje (deželani) pa nijedne. Prim. str. 150—151 Grohmann, ki je ondi ponemčil, (preložil na nemški jezik) češke vraže te bire. Češka vraža pravi: Kdor zboli v nedeljo, pa mu ne odleže deveti dan, ta umre. (0. Prh. v. Reinsberg-Düringsfeld: „Fest-Ivalend. aus Böhmen". Prag 1864 na str. XV.) Ista vraža (o nedelji) pripisuje se v Ččm. 1853 476 ponedeljku, zato se pa pogreša ondi taka vraža za nedeljo. Muhamedovcem je (vsaj po jutrovi deželi) nedelja nesrečen dan. (Busch. 17.) Arapom in Turkom je nedelja nesrečen dan zato, ker je naslednjo noč umrl „prorok" Muhamed. Busch 18 (2 razst.). Ponedeljek (skrajšan: pondeljek, stsl. none^r,imiiiut>: pone-dšljnik*.), t. j. prvi dan po nedelji. Večini Slovencev je ponedeljek navaden dan, nekaterim pa kot delavnik najsrečnejši, ali najbolji dan za posebna dela: za ral, setev, košnjo itd., a koroškim Slovencem sosebno za poroke. (Poved. O. R..) Zakaj? Tega zdaj ne ve več živa duša. Morda zato, ker je ponedeljek prvi dan po svetem dnevu? — Temu ne pritrjuje vse slovensko ljudstvo; kajti štajerskim Slovencem je ponedeljek [vsaj nekod] nesrečen dan. Primeri „Črtice" 221. — Tudi drugi Slovani ga prištevajo nesrečnim dnevom. Poljakom in ,Rusinom' je ponedeljek sploh nesrečen dan. Neki Rusin pravil mi je (1882), da njegov ded ni hotel v ponedeljek („poneclilok") začenjati nikakega važnega dela: oranja, sejanja, žetve, košnje itd. — Zlasti žetev in potovanje začenjati v ponedeljek („poniedzialek") zabranjuje ljudem i poljska vraža, ki prišteva ponedeljek tudi onim nesrečnim dnevom, ko ni dobro bolniku niti začeti zdraviti se, ni zdravil zavživati. (Kolb. „Lud." III, 93 in VII, 174.) Češka vraža (po „Ččm." 1853. 476): — Kdor zboli v ponedeljek, pa mu ne odleže („nelepši se") deveti dan, ta umre; — po Reinsb.-Düringsf. (1. c.) pa: Kdor oboli v ponedeljek, ostane bolan največ devet dni, ali pa umre. Slovak veli: „V ponedeljek ni dobro začeti prve rali." Dobš. 59. •— Ako mu pa v ponedeljek ženska pride prva v hišo, misli, da bode pri gospodarstvu srečen teden. Dobš. 47. V ponedeljek ne dajo Slovaki (sosedu) ognja iz hiše, nekod zato, da ne bi bil ves teden nesrečen („nešt'astlivy"), nekod pa zato, da se jim ne bi godilo zlo („aby zle nevodilo*) sa jim.") Dobš. 47. — Ista vraža je nekod tudi pri Nemcih. Busch 14. (Primeri tu na 130 strani.) Za svatbe pa ponedeljek Slovakom ni nesrečen dan, zato ker začenjajo svatovati baš v ponedeljek (Dobš. 15), kakor koroški Slovenci— vsaj v Pokrčah. (Povedal Osv. R. iz Pokrč.) Bolgar odhaja na daljne ali važne pote najrajši ob ponedeljkih in sredah. (Povedal 1. 1885 Bolgar Ivan Nestorov iz Kolofera v jnžni Bolgariji pod Balkanom.) Srbom V Srbiji je pa ponedeljek (se sredo in četrtkom vred) srečen dan, a to söseb ponedeljek za kakega važnega dela početek n. pr. ako hoče kdo hišo zidati („kuću graditi") itd. (Poved, neki srb. trgovec iz gornjega Milanovca 1. 1885.) Nemcem je ponedeljek nekod (Westf., Lauenb.) sploh nesrečen dan.*) Ni svetovati se ne sme ob ponedeljkih po nemški (tirolski) Busch vraži. I. 60. — Ugoden je ponedeljek na Nemškem samo — tatom. Busch. 14. Nemški ponedeljek znači namreč „Mesečev ali Lunin dan". V rodu si je pa mesec z nočjo ali temo (ki ugaja tatom), zlasti pa z izpremenljivostjo in nestanovitnostjo. Iz istega uzroka, iz katerega nečejo Slovaki v ponedeljek dajati ognja iz hiše, nečejo Nemci nekod istega dne posojevati ničesar, posebno ne mnogo novcev (,ker bi se iznebili sicer sreče na ves teden'. Busch. 14). Po treh svedokov verjetnih ustnih poročilih je ponedeljek nesrečen dan (za važnih opravil početek) tudi ruskim Nemcem po baltijskomorskih ,oblastih' (Ostsee-Provinzen), söseb v Rigi; a isto tako i pravim Rusom po velikem ruskem ,carstvu', (zlasti v Smolensku, Moskvi in Petrogradu, — pa i po Kavkazu in Litovcem po L itvi), — povsod ... iz neznanega nam do zdaj uzroka. Nijeden Rus (prostak) neče začeti v ponedeljek staviti ali zidati si hiše; a nekod, n. pr. v Smolensku neče ti ruski „mužik" (kmet) ali „izvoščik" (vozač) za novo hišo, ki jo staviš, (ob ponedeljkih privažati gradiva ... za nikake novce. — Tatarji Muhomedovci) po Kavkazu nimajo te vraže. — Prim. tudi rusko vražo o sredi in o petku. Muhamedovcem po jutrovi deželi oziroma Arapom in Turkom je ponedeljek — srečen (,dober') dan. Busch. 18. Vtorek (zdaj po navadi „torek"; da se je s časom obrusil v kaže nam stsl. KT.Topi.HiiKt: vi>tori,niki. = drugi dan (po nedelji) iz stsl. iaTT,ifi: n.toryj, to je: drugi). „Torek" je nesrečen dan mnogim štajerskim Slovencem. Temu je kriva menda narodna vera v strahovito „Torko" ali „Torkljo", ki ima po nekih krajih zdaj ob to rkih svoj dan. B. R, — V Pesniški *) „Der Montag ist ein Unglückstag, weil das an ihm Begonnene wie der Mond nicht wochenalt wird." I. 10. Am Montag darf [daher] nichts unternommen werden, was.dauernd sein soll". Ni „otroci ponedeljski" (Montagskinder) ne žive dolgo („sterben einen schnellen Tod". Bavar.) II. 57. dolini (na Štajerskem) pravijo, da je bil torek nekdaj posvečen „boginji Torklji". Prim. „Novice" 1857. 107; dr. Jos. Pajek: „Črtice" 239.*) ,Prostoslav Kretanov', ki je hotel potujoč po Štajerskem „ obiskati "v dva sloveča gospođa, pa ni zatekel nobenega doma, piše šaljivo: „Če ni bil tisti dan t o r e k, (pa) sem najbrže srečal zjutraj kako . . . babo." („Sloven. Nar." 6. aprila 1882.) Prim. tudi štajersko-slovensko vražo: „Kateri hlapec ali dekla nastopi službo v torek (ali pa v petek), ne dosluži leta." (Sta-vešnici pri Radgoni: „Črtice" 221.) Nekod je Slovencem torek (se sredo in petkom vred) „slab dan" samo za kako posebno opravilo; n. p. za sečnjo (drevja); v Dutovljah (zapisal L. Ž v ab); hrvatskim Slovencem („Kajkavcem") za perilo (pranje) — v Podstenah; po ust. por. Porokam torek ne ugaja. V torek se ženijo samo konje-dirci (pri Strugah; povedal nek Stružanec); —■ „konjedirci in beriči" pa v Kranji. (Zap. L. Ž vab.) Slovakom Ugaja baš torek za poroke; kajti poročajo se po navadi ob torkih, dasi začenjajo svatovati uže v ponedeljek (večer). Dobš. 15 (4) in 17 (5). Otroci, kateri se rode v torek, niso . . . pametni. V Mali pristavi (na Notranjskem) pravijo namreč neumnemu človeku, „da je prišel v torek na svet." Zap. L. Ž vab. Tudi nekaterim Srbom v Bosni in Srbiji je torek (s petkom vred) nesrečen dan za važna dela: „U ütorak (titornik) neide ni vuk kroz šumu ali trnje, jer se boji, da ne izgubi dlaku" (sic). Pravila sta mi to (1. 1884) v Beči neki Bošnjak in neki srbski trgovec iz gornjega Milanovca (v Srbiji). Na ,Prosari-planini' in drugod je pa Bošnjakom sam torek nesrečen dan v tednu; zato veli diuga bosanska poslovica: „Nesretan je, ko da se urodio u utorak." (Poved. 1. 1885 stotnik in pisatelj C. Gröber, ki je živel tudi v Bosni ter nabiral ondod narodne pesmi in drugo ,narodno blago.) V Nišu in okoli njega nečejo v torek začenjati nikakega dela rekši: „Tko je počeo u utornik, nije dobro prošao da petka." (Poved, neki Nišan.) V Dalmaciji nečejo ,mornarji' potovati v torek kakor ni v petek. (Otok Hvar. Povedal A. B-i.) Čeh : Kdor v torek oboli a ne ozdravi se tretji dan („tre-tfho dne"), umre še isti teden. Ččm. 476. Serbi Lužičani pravijo: „Ako se kdo ženi ali moži v torek (ali pa v petek), bode mu zakon srečen." (Veckenst. 435.) Nemcem je pa torek srečen dan za sodna opravila, zlasti za pogodbe, poroke in svatbe (I. 10; II. 58). Tako tudi Nemcem *) Torklja pride še na vrsto v II. delu; gl. tudi p. b. „sobota" na str. 140. Da je pri Slovencih dobila ime po torku, tej misli pritrjuje tudi slavni naš Miklošič. na češkem sploh za ženitev ali možitev najbolji dan; zdaj pravijo da „zato, ker je torek sv. Ane dan". (Grohm. 117.) Ugaja torek po nemški vraži nekod tudi „novim službam", zato se ondod zlasti posli radi ,zadajejo' (hodijo v nove službe) , ta dan, ker si tolmačijo „Dienstag" = Dienst-tag." Nekdaj so se nemški posli ob torkih in petkih samo selili (zadavali pa ne). Web. „Demokr." III. 195. — Sicer pa pravijo i Tirolci, da torku ni nič kaj upati, zato ker letajo tega dne ... čarovnice na svoj ples. Busch. 14. •— Stara Dunajčanka, trda Nemka, svarila je nekega prebolevšega znanca mojega, naj ne hodi prvič po bolezni iz hiše v torek, ker je nesrečen dan. •— „Težko, da bi kdo, t. j. kateri Nemec v t o r e k ah v petek izpremenil navado svojemu življenji. "*) Kočevarjem je torek (s petkom vred) zdaj nesrečen dan samo za potovanje, t. j. da se neče nijeden prostak odpraviti daleč na pot. (Priobčila mi 1. 1884. mlada Kočevarja, jeden iz Mlake (Moos) pri Kočah, jeden pa iz novih Lazov, Hinterberg.) Lahom je torek (s p e t k o m vred) neugoden dan za svato-vanje in za potovanje: „Ne di venere, ne di marte non si sposa ne si parte." („Ueber Land u. Meer." 1884—85, str. 730.) Mllhamedovci po jutrovi deželi, zlasti Arapi in Turki prištevajo torek nesrečnim dnevom, zato ker so bili nekdaj tega dne pomorjeni mnogi „slavni mučeniki" za Muhamedovo vero. (Busch, 18.) — Židom je pa torek posebno „dober dan" za vsako podjetje in za potovanje, zato ker se v sv. pismu one besede, ki se či-tajo po vsakega dneva stvaritvi: „in Bog je videl, da je dobro," pri torku nahajajo-—• dvakrat. (Priobčil mi vseučilišne knjižnice Dunajske dobrovoljec dr. Frankfurter.) Sreda (stsl. cpflfla: sreda) tako „krščena" zato, ker je srednji dan v tednu, t. j. na sredi med nedeljo in soboto. Sreda je, kar smo uže slišali, Slovencem nekod neugoden dan za „sečnjo (drevja)" gl. v torek! V Ratju (pri Hinjah na Kr.) pa pravijo, da v sredo (kakor v petek) ni dobro upotiti se kam. Slovakom je nekod sreda (s petkom vred) nesrečen dan za potovanja in vsakega dela početek.**) V istem smislu je sreda (s ponedeljkom vred) brez znanega nam uzroka nesrečen dan tudi Rusom in Litovcem. (Povedal letos neki znanec, Rus, ki je živel na Kavkazu, v Petrogradu, Moskvi in Litvi, pa mi ni znal povedati omenjenega uzroka, zato ker ga ni zvedel nikdar sam.) Vse znane nam do zdaj bajeslovne *) „Nicht leicht wird Dienstags oder Freitags eine Veränderung in der Lehensordnung vorgenommen werden. Web. „Demokr." III 216. (Ni tako davno, da so bile te beseele prvič razglašene.) **) „Z domu nev-ychadzaj do cesty, prace [dela] ne začinaj vostredu a v piatok; to nedobre." Dobš. 48. — ruske in druge knjige molče tudi povse o tem. Morebiti, da se zve ta uzrok glede srede in ponedeljka pri Rusih . . . baš vsled tega razglasa. — Po ruskih narodnih pripovedkah je poosebljena Sreda — čudna prikazen, ki nas spominja zlobne Torke ali Torklje. (Iz Hudjakova veliko-ruskih pripovedek („skazok") str. 106. A. Afa-nasjev: „Poetičeskija vozzrenija Slavjan na prirodu." Mosk. 1865 do 69; I. 242. Prim. tudi Grim., „D. Myth." 114—5.) „Kdor je na sredi, ima zlato jab'ko *) v skledi" — veli belokranjski pregovor. Vendar se ne upam trditi, da ugaja sreda zato ali pa iz kakega drugega praznoverskega uzroka za poroke Slovencem, sosebno Dolenjcem, ki se po navadi jako radi poročajo ob sredah. Ce se ne varam, godi se ondod tako po stari zapovedi ali naredbi, bodi se cerkveni ali pa posvetni, s katero se je prikrajšal nekoliko čas potratnemu svatovanju, ki se je vršilo nekdaj ocl ponedeljka do sobote večera, tedaj po ves teden. Zanimljiva utegne biti pa opomnja, da je v neki dolenjski župi, kder so se poprej poročali ter začenjali svatovati tudi ob sredah, stoprav v novi dobi dotični gospod župnik (zato ker so svatovali in „mršili" potlej tudi še „v petek") naredil tako, da se poročajo njegovi župljani zdaj v p on ed e 1 j ek ter svatujejo samo do petka, t. j. do polnoči med četrtkom in petkom. Jako bi se tedaj motil vsak, kdor bi kedaj hotel dopovedati učenemu ali neučenemu svetu, da ugaja tem ljudem . . . zlasti p on edel j ek za poreke. V Istri je vera, da samo na ,,kvatrno sredo" ni dobro luži ti. (Isto velja pa tudi o kvatrnem petku in kvatrni soboti.) — Ni na drevje plaziti (,,na stabla pojti") ni dobro te dni. (Zapis. J. Volčič.) Čeh veli: „Kdor zboli v sredo, pa ni mogel še spati sedmi dan („a nemel-li spani dne sedmeho"), umre tretji dan po tem." Cčm. 476., — ali pa: Kdor oboli v sredo in dobro spi sedmi dan, temu odleže, da preboli tretji dan, ali mu je pa huje ter umre sedmi dan. (Reinsb.-Diiringsf. str. XV.) Bolgarom in Srbom (tem v Srbiji), je sreda (kakor ponedeljek) srečen dan — Bolgarom soseb za potovanje. I. Nestorov, pravil mi je (1885), da je on kot dijak odhajal z doma v dalnja domača in druga mesta n. pr. v Zagreb, a potem v Beč samo ob ponedeljkih in sredah (po svojih roditeljev želji). Serbom-Lužicanom je sreda (se soboto vred) neugodna za možitve ali ženitve, za potovanje in pšenično setev. (Veckenst. 435.) Tudi Nemcem je sreda, nekdaj Vodanov dan („Wodans Tag"), nekod nesrečen dan, zlasti viharen, — ugoden čarovnicam, ki letajo zvečer na svoj shod.*) *) Belokr. ,.jab'kos (ž.) kakor srb, lirv. .jabuka' = jabolka, jabolko stsl. jablisko." **) „Am Abend fahren die Hexen, die Sturmeswesen, aus." IL 58. V sredo — pravijo Nemci, da je Judež izdal svojega Gospoda ; zato se ne sme ta dan ni gnojiti ni sejati, in nič važnega začeti. II. 58. Tirolci pa mislijo, da je sreda nesrečen dan zato, ker se je Judež obesil v sredo. M. Busch (15), ki pripisuje pravi uzrok cerkvenemu vplivu, zato ker je bil ta dan (pri starih Germanih) v poganski dobi posvečen namreč maliku Vodanu. — Opozarjamo na to, da sta po nedelj ek in sreda nesrečna dneva tudi Rusom in Litovcem, da pa rusko-litovskega uzroka tej narodni veri nismo mogli še zaslediti do današnjega dne. Prim. na str. 130 in na str. 132. Muhomedovci se neizrečeno boje poslednje srede „Safar"-meseca. V Kahiri (Kairo) ne upa se tega dne živa duša iz hiše, rekši, da imajo „besi" (hudobni duhi) posebno moč do človeka. Busch, 19. Četrtek (stsl. y6tk((t>tt>kt> j četvn>ti>kf>) = četri dan [po nedelji]. Četrtek je Slovencu — navaden dan, — ni srečen, niti nesrečen ; nič posebnega se ne pravi, — nič „vražjega" ne veruje med Slovenci o njem. Maloruske žene nečejo lužiti v četrtek („v četverg babi ne zoljätb"), rekši, da je . . . greh. Dragom. 22.*) Srbkinje pa mislijo, da se ne sine presti „u oči" četvrtka [t. j. oni večer pred četrtkom]. — Čitaj o tem smešno pripovedko pri Vuku, „rječn.", na str. 823 pod besedo: „četvrtin". Prim. tudi v tem spisu p. b. „sreda": v Istri itd. Srbom v Srbiji (vsaj v gornj. Milanovcu) je pa četrtek srečen dan. Prim. „Ponedeljek Srbom" str. 130. Češka narodna vera: Kdor zboli v četrtek, pa se ne ozdravi deveti dan, — umre. Ččm. 47G. Silo imeniten bil je starim, poganskim Germanom (Nemcem) ta dan, posvečen njihovemu bogu ali maliku Gromovniku, ki mu je bilo ime Thunar ali st.-v.-n.v Donar = Donner; od tod nemški**) „Donnerstag": četrtek. Čuje se o njem med Nemci res še mnogo vraž iz stare poganske dobe. — Ne sme se po nemški vraži tega dne začenjati nikako „važno delo", nekod zlasti ne s vato vanje;***) ob četrtkih ne opravlja nemško ljudstvo nekod (kakor ob söpraznikih) mnogo domačih in gospodarskih opravil — menda [ponevedoma] v spomin nekdanjemu poganskemu prazniku. Prim. II. 58—59 in I. 11. *) Mih. Dragomanov: „Maloruskija narodnyja predanija i razkazy itd." Ki[j]ev, 1876. **) Na tanko: nvn. (,,novo-visoko-nemški"j. ***) »—besonders in Gegenden, wo slawische Elemente (sic) einwirken, da wird am Donnerstag keine Hochzeit gehalten, sonst... donnert's in der Ehe." Tako sösebno pri severnih Nemcih. — Po južno-nemških krajih je pa baš nasprotna vera: „Donnerstagheirat — Glücksheirat''. II. 58—59. Kriva je pa nekih učenjakov misel, da je bil četrtek pri starih Slovanih posvečen bogu P e r u n u. (Razloge nasprotni misli zvemo malo kesneje, ko bode govorjenje o postanku imena „teden" in pojedinim dnevom v njem.) Mahomedovcem po jutrovi deželi je četrtek (poleg petka) najbolji dan: „blaženi dan". Busch, 18. Petek (stsl. iiiiTeiifc: petekr, = peti dan po nedelji). Po brv. Slovencev narodni veri je pa Kristus svojega trpljenja dan za ,vuspomenu' (spomin) svojih ran na „križnem drvu" krstil „petek". Mat. Valj. „Kres", 1884. 613. Petek je nakaterim narodom evropskim nesrečen, nekaterim pa srečen dan. Slovencem je petek sploh „nesrečen dan". Ob petkih se ne upoti nihče rad na dalnje pote; nikdo ne pričenja rad važnih ali težavnih opravil. Tako po Dolenjskem.*) L. P. „Glasn." 1862. 240. Potrjujejo nam pismena in ustna poročila, da se ista vera nahaja tudi po Gorenjskem po „suhi Krajini" ali Notranjskem, med Slovenci po Štajerskem, po Koroškem, po Goriškem oziroma po slovenskem primorju ... „ Petek — nesrečen dan"... povsod znano, piše nam L. Z v a b, ki je živel v Dutovljah (na Krasu), v Kranju, v „beli Ljubljani", zdaj v Trstu. — Za Gorjansko (na Krasu) potrdil tudi K. Št rekel j; za Trboje (na Gorenjsk.) S. Knific; za Ipavo Z. Sežun. Belokranjski pregovor: „Petek—slab z a č etek" v (Meti.) znanje tudi v Dutovljah in po vsem Krasu. (Zapis. L. Ž vab.) Če si pa začel kako delo, n. pr. setev, uže poprej, delaj brez skrbi tudi v petek naprej. (Neki Semičar.) „Kdor se v petek smeje, v nedeljo se joče" (Mala Pristava na Notranjskem. Zapis. L. Ž vab.) — ali: „Kdor se v petek veseli, — tega v nedeljo žalost obhaja." (Na Dolenjsk. L. P. „Glasn." 1862.) ali pa: „Kdor se v petek veseli, ta v nedeljo žaluje; kdor pa v petek žaluje, ta se v nedeljo veseli." (Tržič. P. Pk.) V petek ni dobro striči las, ker rastö . . . prehitro potem. (Dutovlje. Zapis. L. Ž v ab.) — Za nekaj je pa petek vsaj nekaterim Slovencem vendar srečen ali „dober" dan: „Kdor si reže o petkih nohte, dobi trdne zobe." Na Dol. „Glasn." 1862. 367; ali ga nikdar zobje ne bole. („Glasn." 1860. 110.) V petek popoldne se mora pokazati solnce, če je še tako oblačno. (Pri Strugah blizu Ribnice.) Ta vraža je pač „krščanska", ki nas spominja prvega „velikega petka". Srbo-Hrvati po Slavoniji, po nekdanji „gornji vojaški krajini",**) po Bosni in Hercegovini verujo tudi v nesrečni petek.— *) „Dolenjsko" in „Gorenjsko" (brez kakega pristavka) znači v tem spisu, ono: kranjsko-dolensko, to pa: kranjsko-gorenjsko stran. *) Lika, ,Otočac', Ogulin in ,Slunj' (Sluin). Tako se boje ondod tega dne, po Hervatskem pa samo pravoslavni, t. j. Srbi,*) da se ne upajo đelati uže v četrtek večer („u oči petka"). Poved, častnik Vukotinovic v Beču (1882**) in dr. K-ič iz Slavonije 1. 1885. Tudi Srbom v nekdanji srbski Vojvodini je petek nesrečen dan, sosebno za dela in potovanje (Ustn. por.) Srbi v Nišu in po njegovi okolici nečejo v petek nikakega dela počenjati, pa ni nadaljevati nečejo v petek kakega poprej početega, a do petka ne dovršenega posla. Moj svedok trdi, da velja to o vsi stari Srbiji. VStarem Vlahu ne vprezajo („ne hvataj m") volov v petek, misleč, da bodo potlej „goveda" krvomočna („ . . . goveđa krvo-mute"). Milice vic „Glasn. srps." 1873. zv. 37; 115. Razun tega praznuje narod skoro po vsi Srbiji na leto po dvanajst posebno imenitnih petkov, ,narodnih svetkov', ki jih je po „Glasniku srpsk." 1867, zv. 22. 90—93 priobčil Milićević se zanimljivo bajko vred o tem, kako je kristijanom razodel te petke, (ki so jih bili Židi zapisane oteli nekemu ujetemu apostolu), židovskega modrijana sin, hote pokristijaniti se, in kako je zato oča . . . zaklal njega in sebe! — ■— V isti Srbiji je pa petek nekod. . .sploh srečen dan, ki ugaja vsakemu „započetku", tako da je nastala ondod uže davno narodna pošlo vica :„ P e t a k— lepza početak". (Poved. 1.1885 neki trgovec iz gornjega Milanovca.) Pogrešamo te narodne poslovice v obeh Vukovih zbirkah, tako tudi v Milićevićevem spisu: „Život Srba seljaka" v „Glasniku srps." zv. 22 (1867) in 37 (1873) . . . Cehom in Moravcem (po ust. por.) je petek, kakor Slovencem sploh nesrečen dan. Čeh veli: „V patek započate dOo se nedaži — jde nazpä-tek." Ččm. 1853; 491. „Kdo v pätek se smeje, v nedveli plače;" ali: „Kdo se smeje v pätek, plakati bude v nedeli." (Čelak. 497.) Po ustnem poročilu je ta pregovor, ki se veže z našim in poljskim, znan i na Moravskem. — Čeh: „Kdo rozstune se (oboli) v pätek, a ne zlepši se (ne popravi se) za tyclen. umre ve čtrnacti dnech." Ččm. 476. Tudi mnogim Slovakom je petek (kakor sreda gl. str. 132) sploh nesrečen dan. Dobš. 48. Zato se Slovaki ne selijo v petek (niti v sredo); Dobš. 47. Zato jim velja pri gospodarstvu i to pravilo: „Co v piatok uliahlo sa, neprisadzuj; neschovaš" (kar se je v petek izleglo, ne pripuščaj; ne ohraniš). Dobš. 60. *) „Hrvati (= hrv. Slovenci) ne znajo za nesrečni petek." Povedal neki ,£ajkavec' iz Podsten. Zagreb č a n (prostak) pa veruje vendar še va-nj. Povedal Iv. pl H. **) Stotnik K. Gröber slišal je v Bosni na Prosari-planini, kder je živel najdalj s, samo za t o rek,-da je nesrečen dan, — nikdar pa za petek, ki je Turkom .. . sve tek. (Zato lahko, da je to vražo nekod zatrl poprejšnji „turški strah".) Nekod pa ne drže nič na dni („ne dajü nie na dni") in pravijo: „My pracujeme (delamo) na svatieho Mojžiša (Možeža), t. j. .... kedy možemo (a kedy čo načim) = kedar moremo (in kedar je treba)." Dobš. 48. Potrdila mi je to neka Slovakinja od „sv. Jurja" na Ogrskem (šest ur od Požuna), rekši, da pri njih ne veruje živ krst v nesrečne dni, bodi si ponedeljek, torek, sreda — ali petek itd. Bolgar se v petek ne upoti rad na pot; za druge posle mu pa petek ni nesrečen dan. (Poved. I. Nestor o v.) Rusom je petek sploh nesrečen dan, kajti ruska poslovica veli: „Kto vt> pjätnicu delo načinajeti., u togo ono budetb pjatitb-sja; t. j. kdor v petek delo začenja, temu pojde rakovim potem."*) Dalj. „Poslov." 111 31. (Afan. L; 231.) Po mnogih krajih ruskih ženske ob petkih ne predejo, ne lužijo („ne varjatTi šeloka"**), ne pero perila („ne stirjajutb belja), ne izgrebajo iz peči pepela, a moški ne orjejo, niti ne vlačijo („ne pašutb i ne boronjati>"), zato ker mislijo [zdaj], da je jako velik greh („boljšoj greh'b") opravljati taka dela ob petkih; pa tudi zato ne, da ne zapraše matere Petke („matušku Pjatnicu"***) in da jej ne zametö s pazdirjem in prahom oči, ker hodi tačas po izbah (Afan. I. 233—234). Malorusi ne znajo sicer ni srečnega niti nesrečnega petka; vendar čislajo več pojedinih (ugodnih) petkov, rekši, da se člokeku kateri se posti ob onih petkih, ni bati tega ali onega zla. Vseh onih dvanajst petkov navaja D ragoman ov v svoji knjigi n. pr: „Kdor se posti prvi petek („velikega posta"), ne bode beden (nadložen); kdor se posti dragi petek, (pred „Velikim dnem", t. j. pred Veliko nočjo), ni mu se bati nagle smrti itd. itd. Tudi med štaj. Slovenci je znana „kriva vera", da se udeleži posebnih milosti božjih vsak, kdor se posti „dvanajst določenih petkov" med sv. Matijem in božičnimi prazniki. (Slomšek, „Drobt." 1846, 56; prim. „Črtice" 147.)-— Dokazano je z onimi besedami, da je bila ta kriva vera (vraža) pred 1200 leti tudi . . . nemška. Ni mi treba menda praviti, da so si vsi ti „dvanajsteri petki" rod med sabo in z „velikimi petki" srbskimi, premda se zdaj med sabo „strinjajo" . . . samo po številu in postu. Poljakom je pa petek nekod sploh srečen dan. To priča poljski pregovor: „P i a t e k — d o b r y p o c z a t e k" (petek — dober početek). Tako po ustnem poročilu znanih mi Poljakov n. pr. iz Tarnopola, Czortkowa (ob Podolji) i. dr. *) „Pjatitbsja: umikati se: zurückweichen. Prim. 1. češki pregovor o petku. **) Šeloka ali po izr. šoloki = lug. ***) Gl. dalje pod napisom: „Ozir na teden". Vendar treba vedeti, da so mnogi Poljaki ta poljski pregovor pobrali samo v šoli ... iz slovnice (izmed raznih primerov poljske govorice), da tedaj poljska vera v „srečni petek" ne sega tako daleč kakor ta pregovor. Pravil mi je znanec (Poljak iz „Rzeszowa"), da navzlic navedenemu pregovoru, ki ga je znal iz poljske slovnice tudi on — veruje v njegovem rojstvenem kraju in okoli tega vse v ,nesrečni petek', in da tudi njegova mati, ki se je rodila v Varšavi, ni hotela pri gospodinjstvu ob petkih začenjati nikakega važnega dela, ni seliti se, ni potovati, niti najemati nove dekle. Tudi po mnogih drugih krajih je Poljakom petek nesrečen dan („feralny dzieii") posebno za žetev in za potovanje: „Nie roz-poczynac zniw (ne začenjati žetve w dnie feralne, t. j. Ponie-dzialek i Piatek, podobnie jak nie wyježdžać w clroge w te dnie" (ne odpravljati se na pot). V Kujavah — povsod. (Kolb. III. 93.) „Kto sie šmieje w piatek, zaplacze w niedziele" — pravijo i Poljaki. Tako tudi po vsi Galiciji : „Kto w Piatek tancuje, a w Sobote spiewa, ten nieeh sie w Niedziele nieszczešcia spodziewa" (naj se nada, t. j. pričakuje v nedeljo nesreče!) Serbom-Lližičanom je (s torkom vred) i petek srečen dan za ženitve aH svatbe. Morebiti, da so se ti bratje naši, ki žive sredi Nemcev, te vere navzeli od nemških sosedov? Citaj dalje! Nemcem je petek isto tako, kakor Srbom in Poljakom nekod srečen, nekod pa nesrečen, — oziroma: nekod najsrečnej ši, a nekod najnesrečnejši dan. Prvo misel, da je petek srečen ali najsrečnejši dan pripisujejo nemški učenjaki poganskemu vplivu ali „poročilu",*) t. j. spominu na ljubeznjivo boginjo Frei j o (Venero starogermansko, po kateri je nemški petek dobil ime „Freitag" = Freija-tag: Frejin dan); drugo misel, prvi nasprotno, tolmačijo pa s „poročilom krščanskim" o velikem petku. Kodar se je tedaj ohranilo poročilo o ljubeznivi boginji Freiji, ondod je petek Nemcem najsrečnejši dan, pripraven zlasti za svatbe in dobro se odseda pravijo — vsako delo, v petek začeto; otroci, ki se narode v petek, pa krste v nedeljo, — srečni bodejo kakor oni, kateri se rode v nedeljo. — V petek treba zapreči in žeti začeti, ob petkih (zlasti kedar mesec raste), morajo se po nemški vraži rezati tudi nohti, zato da . . ne bole človeka potem zobje. Ta nemška vraža, s katero se strinja i slovenska, str. 135) sluje po nemškem „sploh". II. 59 ; **) sosebno pa po Sileziji [pruski], po Branibosrkem in Tirolskem, Busch, 157. — ..Der verhängnissvollste Wochentag ist der Freitag; je nachdem aber die heidnische oder die christliche Uebcrliefernng überwiegt, gilt er als der glücklichste oder aber seltener, als der unglücklichste Tag." II. 59 (I. 11). **) Od baltijskega morja, [ob katerem so stanovali nekdaj Polabski Slovani], celo v Tirole; „Von der Ostsee bis nach Tirol hinauf", veli Busch, 16;. Tudi lase naj si strižejo Nemci le ob petkih; tako jim veleva ali vsaj priporoča domača vraža (II. 59 ; Busch, 1 C); Slovencu pa ne ugaja — kakor smo čitali na str. 135 — za ta posel petek, zato ker rasto potem prehitro. Po drugih nemških deželah (zlasti po katoličanskih, kodar se misli, ali se je vsaj mislilo nekdaj na „trpljenja dan") — ondod je pa petek najnesrečnejši dan za vsako važno delo, za potovanje, selitev in za nove službe I. 11; II. 59. Na Dunaju neče v petek „zadati se", t. j. v novo službo priti nijeden hlapec, nijedna dekla. To velja tudi o mnogih drugih boljih (gosposkih) služabnikih in služabnicah, ki se štejejo med „omikane" ali „izobražene". — Pa da hoče služabnik ali služabnica res tudi priti tega dne v novo službo, odgovorila bi takemu poslu gospodar Dunajčan in gospodinja Dunajčanka, da . . . tega dne . . . ne, kajti je . . . petek. Posebno se pa boje na Dunaju . . . „nesrečnega petka" ženske, in to ne samo prostakinje, nego tudi premnoge „izobražene gospe". Te vrste Nemcem in Nemkam je petek nesrečen dan tudi za por oke. — Nesrečno bode tudi dete, katero se porodi v petek. *) Po koroško-nemški vraži ne sme se v petek prati v potoku, sicer . . . nastane po vodenj. (Iz istih virov: I. 11 in II. 59.**) „Kdor se v petek smeje, joče se v nedeljo" — ta pregovor čuje se nemški tudi po Tirolskem (Busch. 16.) Prim. franc.: „Tel qui rit vendredi, dimanche pleurera." Cel. 494; angl. „He that sings on friday, shall weep on Sunday." (Ondi.) Da je petek Francozom, celo Parižanom nesrečen dan, zlasti za potovanje, dokazal je Fr. Sarcey v svoji „Revue" 1. 1884. s tem, da zaslužijo v Parizu vse železnice z izvoščiki in dostavniki („omnibus") vred ob petkih po stanoviti navadi manje nego ob drugih dneh. Trdo se drže iste vraže tudi Romunci. (J. Slavici, 65.) Muhamedovcem (Turkom i. dr.) je poleg „blaženega četrtka" petek — njihov svetek — najugodnejši dan; zato mu pravijo „izvrstnik". (Busch, 18.) Opomnja. Katerega koli prostaka Slovana, ali drugega pri-prostega človeka sem vprašal, je li mu znan uzrok, zakaj mislijo ,ljudje', daje petek . . . nesrečen dan, ali zakaj je nekaterim . . . srečen dan, — razun jednega Slovenca, ni mi znal povedati nijeden uzroka niti temu, niti onemu. — Oboje je stara narodna vera, ki prehaja od očeta na sina, od matere na hčer. Sin veruje očetu, *) Nahaja se ta vraža tudi v nekdanji nemški naselbini, Žabnici. (Poved. Fx\ K-t. po materinih besedah: „Kateri otroci se rode v nedeljo, so srečni; kateri pa v petek, so nesrečniPrim. pod bes. „nedelja".) **) Prve polovice te nemške vraže navzeli so se tudi koroški Slovenci. (V Pokrčah. Poved. O. E.) hči materi, ne vprašaje zakaj; tako prehaja od roda na rod, a živa duša ne vpraša ... zakaj ? Tako radovedni so samo pojedini učenjaki, ki premišljujejo take ,pojave' ter jim ugibljejo uzroke. Slišali smo, kaj je po nemških učenjakov mislih krivo nemški vraži ali „narodni veri" v srečni in nesrečni petek. Po naši pusti pameti, dal bi se vzlic ostankom nekdanje poganske vere v boginjo Frejo uzrok tudi srečnemu petku razlagati s krščanskim poročilom, namreč z veselim spominom na srečno rešitev („odrešenje"). Res ovršavajo protestanti veliki petek kot vesel praznik. S tem veselim, pa zatemnelim spominom smel bi se morda tolmačiti tudi uzrok srečnemu petku pri nekaterih Srbih in Poljakih, kateri niso (n. pr. ob meji Podoljski) v nikaki dotiki z Nemci. Pri vseh onih kristijanih, kateri so se iz prvine na veliki petek spominjali ,trpljenja in smrti', obveljala je tedaj vera v „nesrečni petek",*) — pri onih, kateri so mislili na srečno rešitev, zakorenila se je pa vera v „srečni petek". Ne da se „srečni petek" tolmačiti z neravnim ali lihim številom, t. j. „neparom (5), češ, da znači po slovanskem bajeslovju neravno ali Uho število (,;nepar") s r e č o; r a v n o ali s o cl v o („par') pa . . . nesrečo (kakor dokazuje z drugimi besedami J. A. Vo-raček v „Slovansk. Sborn." 1884 str. 572). Ta misel ne more obveljati zato, ker bi dosledno morali biti vsi lihi dnevi v tednu . . . srečni, kakor so n. pr. nekaterim Slovencem (Semičarjem) vsi lihi (,neravni') dnevi v mesecu ... [za potovanje] srečni, — sodvi (,ravni') pa nesrečni. Tako mi je povedal in (po dvakratnem vprašanju, da ne bi bilo kako zmote) dopovedal 1. 1884. na Dunaju . . . Semičar, G—č, rekši: „n. pr. 19, 21, 23. itd____so srečni („dobri"); ... 20, 22, 24. itd---- pa 'nesrečni (,slabi') dnevi za potovanje". Sobota (stsl. csbotj: sabota, izr. sogbota). Da ta beseda ni postala na ravnost iz hebrejske, kakor se misli sploh, povedano je na strani 142. O tem dnevu nisem mogel dozdaj iztakniti druge vraže slo-venske nego to, ki jo je priobčil dr. Jos. Pajek po svojih „Črticah" duševnega žitka štajerskih Slovencev", kako strašno je kaznovala (žrla) nekdaj Torklja take predice, katere so dolgo predle „ob sobotah na večer" ; str. 238. Pri Malorusih krojači ne šivajo v soboto večer, nego samo do večera, misleč, da je greh. (Dragom. 22.) *) Zato ker je v petek ,Bog' umrl, tedaj petek „prav za prav velik praznik" — rekel je omenjeni Slovenec (prostak) Ant. M. od Dobrepoij. Srbom v Srbiji je sobota sploh nesrečen dan ■— vsaj okoli gornjega Milanovca. (Povedal mi neki trgovec iz Milanovca 1. 1885.) ,Serbi-Lužičani' pravijo: V soboto (kakor v sredo) človek ne sme ženiti se ali možiti, niti odpraviti se nikamor na pot. Tudi se ob sobotah ne sme sejati rž. — Proso sejati treba pa po njihovi veri baš v soboto. (Veckenst. 435.) Češka vraža: Kdor oboli v soboto in drugi dan še boleha („stune"), umre v treh dneh; ako mu pa tretji dan odleže, in dobro spi, ozdravi se, predno mine štirinajsti dan. Reinsberg-Düringsfeld XVI. uči malo drugače: „Če se začne bolezen v soboto in traje ves teden, umre človek tri dni p ozn ej e; ako mu pa itd.," kakor zgoraj. Nemška vr. šteje soboto med nesrečne dneve. V soboto večer se ne sme presti, drugače se izpridi preja še tisto noč, ali jo kdo ukrade, ali si pa sprede človek . . . „vrv za vrat" itd. . . . *) [ Staj.-slovenska vraža prepoveduje isto tako, da se ne sme presti v soboto večer, samo da nepokorne predice izroča v kazen . . . strahoviti Torklji, ki je po bistvu brez dvojbe istovetna z nemško Harko (,Harke'). Prim. I. 238 (§ 423 a), Grim. „D. M. I. 210 in v „Glasn." 1864. na str. 353--354 spisek: „O torki".] Sobota je po nemški narodni veri „starega Boga dan", nedelja s pondeljkom vred pa „novega". **) Po tirolski veri je sobota posvečena Materi Božji, ter mora ta dan solnce kolikor toliko posijati njej na čast. (Busch, 17.) Nekod pravijo Nemci: ... zato da si posuši Mati Božja . . . srajco (II. 60), — ali kakor pravijo drugod: tančico, t. j. „pajčolan". (Säm slišal 1. 1884. v Neu-Purkersdorfu blizu Dunaja.) Muhamedovcem je sobota (kakor premnogim krščanom petek) nesrečen dan „za pot", pa tudi „za küp" itd.; zlasti nečejo ob sobotah kupovati hiš, — pa ni striči si las, niti rezati nohtov (kakor ni mnogi Nemci in nekateri Slovenci ob nedeljah). Prim. Busch 19. Ozir na teden in njegove dni. Beseda „teden" (kije pogrešamo v stari slovenščini), postala je kesneje iz stsl. „ti) dbnii" (ta dan). Ko se je namreč po preteklih 7 dnevih vrnil zopet prvi dan (nedelja), rekali so naši predniki, daje zopet „te den".***) Tako je nastal pojem „teden" ;f) še poprej pa je bila iz istega uzroka za pojem „teden" začela rabiti starim Slovencem beseda, ,nedelja'. Res vele tednu še dan *) J,Galgenstrick". II. 60. **) „Der Samstag gehört dem alten Herrgott, der Sonntag (und Montag) dem jungen". II. 60. ***) Tako pravijo štajerski Slovenci še dandanes za „ta dan", f) Prim. hrv. tjedan, ,tajedan' ,tajdan', č. tyden (stari rodilnik: „teho dne" poleg novega: (,tydne'); polj. tydzien (rod. tegodnia in tygodnia, po novem tudi „tydnia"). danes Rusi nedelja, Srbi nedelja ali nedjelja, Bolgari nedelb ali sedmica; pa i Slovencem rabila je v Trubarjevi dobi nedelja („nedela") poleg besede ,teden' (keden ali ,kedem') za ta pomen.*) Delitev časa na „tedne" po 7 dni znana je od nekdaj Kitajcem, Semitom in Peruvanom. Naučil se je menda človek tega merila najprej v jutrovi deželi . . . od m e s e c a, ki potrebuje za svoje 4 dobe ... za vsako po sedem dni. Dognano je, da je došel teden ,od Egipta' po „Aleksandrijcih" Grkom in Rimljanom še pred krščanstvom, in da so ga iz Rima dobili Germani (Nemci) tudi še pred krščansko vero — v 4. ali 5. veku po Kr. Zato so po Rimskem vzgledu nadeli dnevom v tednu iz prva samo poganska, t. j. nekrščanska imena, ki jim rabijo do malega (razun srede in sobote) še dan danes, samo da zvone zdaj v književnem jeziku ali „novo-visoko-nemški" malo drugače nego „staro-visoko-nemški" itd. Da vidimo! Latinski 1. dies Soliš (nemški zdaj: Sonntag); 2. dies Lunae (Montag = Mond-tag); 3. dies Martis (Diens-tag iz Dies-tag, švab. „Zies-tag", a ta iz Ziewes-tag po germanskem vojnem bogu: „Zio" = Mars); 4. dies Mercurii (Mittwoch), nekdaj menda st. v. n. „Wuotanes tac" ? st-saks. Wodanesdag = Wodans-tag, (Vödanov dan);**) 5. dies Jovis (Donnerstag ~ ,Tag des Donnar', ki je bil starim Germanom tudi ,Gromovnik' kakor Rimljanom Jupiter ali Jov); 6. dies Veneris (Freitag = Frejin dan, ,Tag der Freija', ki je bila Germanom — kakor Rimljanom Venera — boginja ljubezni); 7. dies Saturni, kesneje: dies sabbati, od hebr. besede „sabbath" (posrednje iz njenega grškega lica); st. v. n. : ,sambaz-tag'= Samstag; (Angleži pravijo poleg ,Sabbath' tudi še zdaj ,Saturday'). Treba pa vedeti, daje pri Rimljanih teden starejši od teh bajeslovnih ali zvezdoslovnih imen, kesneje uvedenih, ki so se — po glasoslovnih pravilih nekoliko izpremenjena — ohranila tudi v romanskih jezikih (v laškem, francoskem, španjskem itd.), razun 1. in 7. dneva, ki sta bila prekrščena po cerkveno-latinskih imenih: ,Dominica' pa ,Sabbatum'. Prim. „Slovan. Sborn". 1884 str. 566. Slovenci smo teden prejeli stoprav s krščansko vero, in to, prvi izmed vseh Slovanov, v nekdanji Panoniji. Zato naši dnevi v tednu nimajo ,poganskih imen'; krstili so jih (do malega) *) Prim. Miki: „Die christl. Term." in „Lexic. palaeosl.-gr. lat." 425. Isto tako židovski sabbath znači poleg prvotn. pomena (.počitka dan') tudi teden. **) Angleži pravijo sredi še zdaj „Wednesday" (po starem: „Wodnes-day"). Da je bil pa Wuotan (Wodan) starim Germanom to, kar Rimljanom Mer-kurij, pričata Tac it in Pavel-Diakon. Tacitpravi, da so Germani častili „Merkurja", najbolj ter mu žrtvovali ob posebnih dnevih celo... ljudi. (Germ. c. 9.) Pavel Diakon pa potrjuje (19) izrecno, daje bil Germanom ,'Wodan' ali ,Gwodan' to, kar Rimljanom Merkurij. (Prim. Grim. „D. Myth." 4. izd. I. 99—100. 102—104.) po številih, — bodi si po načinu cerkveno-latinskem, *) ali pa po grškem, vendar so jih redili ali vrstili malo drugače; kajti Grkom, — ki so se držali hebrejskega načina in reda, v krščanski dobi pa krstili prvi dan, t. j. nedeljo xupiaxvi = Dominica, Gospodov dan, je po hebrejski matici ponedeljek rWrspa = drugi (dan); torek — tretji; sreda tstxstt, = četrti; četrtek rsvTxc = peti; petek rapaixsuv*, (čitaj novogrški: paraskeve = pripravljanje, pripravljanja dan**); sobota uaßßaTOv. Y novi grščini čitamo poleg navedenih cerkvenih imen tudi ta po Rimljanskem kroju skrojena imena: r, r/fe SeXvivss -^ipa, dies Lunae; r, toO "Apsco; fyipa, d. Martis; i t južnoj Itaiii."*) Akad. naukr» XVIII. 1870. — J. Baudouin de Courtenay. „Slovansky Sbornik" 1884, str. 20. Pri Bolgarih mora ,budnik' neprenehoma tleti od bädnika do sv. 3. kraljev. Po nekaterih bolg. krajih pogase na bädnik po vsi vasi stari ogenj, ter si napravijo iz suhega lesa nov ogenj, ki mu pravijo: božji ali sveti (= živi) ogenj, ter zažigajo ž njim drva na domačih ognjiščih. Afan. III. 737. Znamenito je, da se päli ,božič' ali .badnjak' o božiču še dan danes tudi pri nekaterih Nemcih n. pr. Meklenoborcih (Mecklenburger), ki mu pravijo ,j ul-block', pri Angležih, ki ga zovejo ,yule-clog' (Han. ,B. kal.' 20), ,Chrismas-lop' pa v Londri, kder ga zažigajo na sam božič, in to pred vsemi domačimi ljudmi' [kakor Srbi]. ,N. fr. Pr.' 21/1? 1882, str. 2. — L. 1585 (tedaj pred 300 leti) zažigali so Angleži ,yule log' slovesno z „lanjskim ogorkom" (ostankom), na sam bädnik Nič dobrega pa ni značilo, ako se je kdo dotikal goreče glavnje, predno so odvečerjali. Dr. R. Rost: „Freya" 1866., str. 297. — Primeri temu i to jugoslovansko vero: „Pošto se badnjak na vatru, u veče, naloži, ne smije ga ni-kakova ženska ruka taknuti u kući, niti uljesti [priti] koji u kuću . . ., pa ni niko muški prije polaznika, ,da ne bi izkobila muške', t. j. da bi se v oni hiši rodili (,radjali') sami dečki (,djetići'), a ne deklice (,djevojke'). „Srbad." 1876. 12 (gl. tudi 13). Francozi vele badnjaku ,souche de noel', t. j. božični panj. Grim. ,D. Myth.' 4. izd. (1878) HI. 485. *) V treh vaseh, ki se jim veli: Acquaviva Collecroce, San Felice Slavo pa Monte Mitro — okolo „Termoli" ob jadranskem morju, v okraju (distretto) Larinskem. Ondi čitamo v izvirnem jeziku te zanimljive vrstice: „Le 24. decembre, vers les six heures du soir, chaque famille met ä son feu une enorme buche [poleno, čok], appellee, souche de noel. (On defencl aux enfans de s'y asseoir, parsque, leur dit on, ils y attraperaient la gale [garje, srab]). Notez, qu'il est d' usage dans presque tout le pais, de mettre le bois au foyer dans toute sa longueur, qui est d'environ 4 pieds et de l'y faire bruler par un bout." Prim. tam tudi nav 486. strani, br. 28. — Vse to nam je potrdil neki Francoz iz Sampanje (Champagne) — razun onih besed v oklepu (—•). Tako se godi tudi slovenskim in drugim vražam. Tu se kateri kaj pristriže, a tam pritakne; jedro pa vendar ostane. Stari Skandinavci imenovali so zimski solnčni kres jol ali joli ter ga slavili z ,jul-blokom'. Stari Germani kurili so o tej dobi po gorah in hribih kres, ali so pa takali ž njih goreča (lesena ali iz šibja spletena) kolesa — podobe solncu; metali tudi goreča kolesca k višku. Ta poganski običaj ovršavajo Nemci nekod n. pr. v Svajci*) še zdaj, samo da so ga prenesli na pustni večer.**) Razvidno je iz vsega tega, da so si vsi ti prestari običaji rod, in da izhajajo iz predkrščanske dobe, ko so — ne samo naši pradedi, nego i drugi narodi evropski, oziroma indoevropski, zažigajoč velike panje ali glavnje itd., praznovali zimski solnčni kres o božiču", ko se je po narodni bajki rodilo solnce. Srbi mislijo še dan danes, „da se sunce radja (rodi) o božiču. (Gl. Vukov posmrtni spis: „Život i običaji naroda srpskog." str. 6.) Jako se pa motijo oni, kateri sodijo s Hanušem po besedah srbske narodne pesmi koledniške: „Za staroga za badnjaka, za mladoga za božiča —," da je bil ,Badnjak' tedaj kakšen bog, najbrže Perun. „B. kal." 21." „Badnjak" ni drugega, nego skrajšek iz in za „badnji dan" ali „badnji panj", kakor je n. pr. srb. ,bezbožnik' ali ,bezbožnjak' skrajšek iz dveh besed („bezbožni čovjek"). Da se je ,badnjak' s časom v srbski narodni pesmi izprevrgel v nekakega boga, pripetilo mu se je tako, kakor ,koledi', ki jo je ruska narodna pesem izpremenila v božič o ali boginjo, ter premamila celo letopisce in zgodovinarje, dasi ni .koleda' po mislih novih učenjakov nič drugega, nego . . . latinska beseda ,ka-lendae'. Prim. Krek „Einleitung in die slav. Literaturgesch". 311 ; M. Zabylin, „Slovansky Sbornik" 1885, str. 45. *) V vasi Matt (v kantonu Glaruškem). Busch, 43. **) Kočevarji mečejo goreča kolesca k višku še po starem o kresu. (Po ustn. por.) ■ Kakor se je nekatera ,sveta beseda' s časom izprevrgla . . v grdo kletev,*) — tako se tedaj mrtva (obredna) stvar ali tako (obredno) dejanje,,naopako' izpremeni včasih celo — v božanstvo, kedar žabi preprosto ljudstvo kaki besedi pravi koren ali pomen. Dozdeva se nam, da znači v navedeni srbski koledi ,stari badnjak' (namreč po krivih mislili pevčevih**) starega boga, v katerega so verovali Slovani tudi za poganstva; — ,mladi božič' je pa = novi bog, t. j. ,dete Isus' = božji sin. Tej misli naši pritrjuje, kakor je bilo uže povedano, tudi učeni Daničič; velimo: ,pritrjuje'; kajti sodili smo tako, še predno smo čitali ta ,nazor' v njegovem „rječniku". Jako lepo pripadajo temu zmislu tudi naslednje besede v isti srbski pesmi: „Božič baje po svem svetu", t. j. ,novi ali mali Bog' = sin božji čara (dela čudeže) po vsem svetu, namreč : z novo vero. Primeri temu srbski izrek: „B o ž e i Božiču"***) ... in nemško narodno vero, uže na str. ... v opomnji navedeno: „Der Samstag gehört dem alten Herrgott, der Sonntag dem jungen".f) Da pa izhaja — kakor ime božič, tako i ,badnjak' — ;badnji dan' iz poganske dobe, utegne posvedočiti ,narodno bdenje' po-nočno, ki biva o božični dobiff) pri vseh naših jugoslovanskih bratih (Bolgarih, Srbih in Hrvatih) še dan današnji — zdaj res da stoprav „u oči bogojavljenja" (oni večer pred sv. 3. kralji, tretjim božičem); pa preradi se menjajo taki bajeslovni ali prazno-verski dnevi, t. j. da prehajajo običaji na druge dneve . . . večkrat zbog novega ,koledarja', kar smo uže slišali. Pa vselej to ne pripada. — Poslušajmo! „Sto ljudi naši sad misle, da u oči ovoga blagdana otvara se nebo, te neki po ljutoj januarskoj zimi nočuju na polju, nebi [li] to vidili i očima ugrabili, — a neki prije sunca u jutru kupaju se u mrzloj vodi; ono je preostatek velikoga narodnega bdenja, gde se očekivalo jarko sunce ..." (Tako piše prof. N. N o d i 1 o v „Nar. listu" 1885, br. 7.) — Prim. tudi Ilić, 108; Milić. „Glasn. srps." 22, 128; Vuk: „Živ. i obič." — Vrč. „Srbad." 1876, str. 33. *) Komur ne zadoščujeta ,šent' pa ,sakrament', öni naj premišljuje tuje (laške, francozke, madžarske) kletve. ,Sakrament' rabi za kletev tudi Nemcem, ki so ublažili to kletev s časom v ,saprament', ,saprment', ,saprlot', ,sakrlot'. . . . Vse to so pobrali tudi Slovenci. **) Zmisli se tega, kar smo malo poprej povedali o ,boginji Koledi' v ruski narodni pesmi. Tako so tudi Istrani za Valvazorja, paleč božični panj ali ,cok' in pitaje ga z različnimi jestvinami, mislili menda res na kakega poprejšnjega malika. ***) Pri tako zvanem ,sjakanju'. Vuk, „Život i običaji naroda srpskoga." 1867, 5.; „rječn." 35. f) Ni dvojbe, da je ta ,mladi Bog' = Kristus ali ,Krist'; (vsak čitatelj ve, zakaj praznujemo kristijani namesto sobote — nedeljo.) ff) Mislimo tü na vse ,tri božiče' ali: na dobo „svetih (12) večerov." Vse kaže, da se je starim Slovanom iz prva v dobi onih (12) ,svetih večerov' po dvakrat na leto odpiralo nebo, ter zato i po dvakrat bivalo ,narodno bi.denje', in to: 1. s početka one dobe, to je: o (prvem) božiču, a 2. koncem iste 12dnevne dobe, to je: ,o bogojavljenju' ali o naših sv. 3. kraljih. — S časom so si pa nekateri narodiči — bodi si po kakem mogočnem vplivu ali pa ne — izbrali in ustanovili samo prvo - a nekateri samo poslednjo noč te 12dnevne dobe za omenjeno narodno slavnost.*) Mnogi kranjski in staj. Slovenci verujejo, da se odpira nebo ,božično noč' o polnoči, oziroma po polnoči. (,Vedež' 1849, I. polov., str. 192.; „Kres", str. 241; „Črtice", 14); — nekateri staj. Slovenci pričakujejo pa tega čudeža — s Hrvati, Srbi in Bolgari vred o ,sv. 3. kraljih'. („Črtice", 73; Karav. pri Afan. III. 741; prim. tudi tu niže p. b.: „Bolgari", ki se tudi zastran ,polnočne dobe' strinjajo z onimi ,nekaterimi' štaj. Slovenci. Da ovršavajo ,pravoslavni' to ,narodno bdenje' samo o (prvem) božiču, a katoličani samo o sv. 3. kraljih, ondaj bi se smelo reči, da je tej razliki kriv novi koledar, ki je preskočil 12 dni, tako, da so pravoslavni toliko dni zaostali za katoličani. Vtem slučaju biva pa to (do malega) baš narobe. — „Beli Kranjci hodijo [nekod] na badnik pred polnočnico izpod streh," zato da bi videli, kedaj se nebesa odpro;_kajti kdor bi to videl, česar bi poželel, vse bi dobil. („Kres" ondi.) L. 1849. slišal sem v beli Ljublj ani praviti to pripovedko, ki sem jo znal uže poprej od mladih nog: Bila je uboga žena, ki je tudi to slišala in gledala z okna ter molila glavo skozi okno, čakaje, kedaj se odpre nebo. — Ko se je to zgodilo, hotela je naglo reči: „Bog mi daj debelo kravo", pa se ji zareče v naglici, in veli: „Bog mi daj debelo ... glavo. Pri tej priči ji naraste glava, kakor ,škaf'. Treba je bilo lep kos zida odbiti oknu, da je mogla ž njo v sobico nazaj. Kolika nesreča namesto sreče! — Do smrti jo je nosila debelo ,bučo'. Prim. „Vedež", 1849, I. polov., str. 192. Znamenito je, da se pripoveduje ta prečudna ,zgodba' malo drugače tudi pri vseh drugih Jugoslovanih; samo da se je „pri njih" nesreča ,z debelo glavo' pripetila ono noč pred sv. 3. kralji (pred ,bogojavljenjem'), in to nekemu spohotnemu možu. Hrvat (Slavonec) je na naglem hotel reči: „daj mi Bože čabar [čeber] blaga" ; pa izblekne v naglici: „daj mi Bože čabar glavu !" L. (llič, 108) . . . Srbin hoče reči brzo: „daj mi Bože blaga punu mericu" [vaganico, mernik]; pa mu se zareče ter veli: „daj mi *) Da so tudi stari, uže preverjeni Nemei ob ,dvanajsterih nočeh' po svoji nekdanji poganski navadi po dvakrat na leto prečuli vso noč, in to: 1. o božiču, a 2. po novem letu, — svedoči (29) M. Busch, ki zove to: „das Verwachen der Christ- und Neujahrsnacht". — Zdaj se jim odpira nebo samo še o novem letu. Bože glavu kao mericu!" — ,Bes' je temu mahom narasla glava kakor (srbska) ,merica', onemu pa kakor (hrvatski) „čeber". Vsak je moral nositi svojo do smrti — kakor spohotna Slovenka svojo ,debelo bučo'. (Prim. „Glasn. srps.", 22; 128) Bolgari, — ki pravijo, da se je to pripetilo ono noč baš o polnoči, in da česar pravičen („praveden") človek zaželi, kedar se odpre nebo, da to tudi dobi, — pripovedajo isto tako, da je gledal ono noč z okna ubog, pa pošten mož, ki bi se bil rad obogatil na naglem. Ko se je pa odprlo nebo, zaplete mu se jezik, in namesto: „daj mi Bože šinik zlato" *) (vaganico ali mernik zlata), reče naglo: „daj* mi Bože šinik glava!"**) Zgodilo se je res i njemu tako, kakor ubogi slovenski ženi itd (Povedal Bolg. I. Ne-storov 1. 1885.) Starim Čehom odpiralo se je nebo po štirikrat na leto: o božiču, na vzpomlad (,na jare'), o kresu ali Ivanju in o sv. Mi-halu, pa ne vsakemu, nego samo verniku, kateri se je poprej postil in tako nastal vreden te sreče. Han. „B. kal." 63. Sedanji Cehi ne znajo te vere Prim. dalje: Slovaki. Niti Moravcem se ne odpira več nebo na sv. večer, nego zakladi („poklady"), ter ostajajo odprti, dokler ne mine polnočnica. Treba si torej naglo nagrabiti novcev, pa ondaj pete brusiti brez zamude; kajti po polnočnici zaprö se zopet vsi zakladi, in če zamudiš pravi čas, zgrne se zemlja nad tabo in te zasuje živega v grob. (Povedal K. P. iz Trebiča ) Slovaki (,v Zvoleni') pravijo, kedar koli vidijo severni žar (,žar severnou'), da je nebo odprto, in kdor bi tam pod-nj stopil [„po den***) stanul"], da bi ga potegnilo k višku (,že by zhuru byl vytazen'). Han. ,B. kal.' 193. Ista vera je med Čehi. Cčm. 1854; 547. — Tudi kedar se bliska, mislijo prostaki, da odpira Bog kako okno ali vrata nebeška. Ččm. 1853; 490. Nemcem se odpira nebo zdaj nekod samo še na staro leto o polnoči. Ce stopi človek v isti dobi na razpotje, vidi vse, kar se bode godilo v novem letu. I. 14; Busch 34 Kdor vzame k polnočnici sabo tri zrna pisanega .graha', t. j fažola, in tronogat stolec iz deveterega lesa, ter se posadi na-nj pred cerkvena vrata, vidi in spozna vse čarovnice. Meti. Prim. „Vedež" 1850, str. 384. Tu ni določena doba, kedaj se mora ta stolec delati in dodelati^ Štajerski Slovenci v Pavlovcih določili so pa tako: „Ce si kdo začne na god sv. Lucije pred svitom stolec delati in to delo do božiča ob jutrih pred svitom nadaljuje, pa si stolec k ,polnočki' zanese in med sv. mašo na njem kleči, vidi med po- *) **) Bolgari ne sklanjajo imen. ***) To je „poden" nsl. pod-nj.] vzdigovanjem vse copernice, vse imajo namreč proti vratom obrnene obraze. Vendar mora paziti, da iz cerkve hitro pod kap uide, da ga coprnice ne dobe, ki bi ga sicer na drobni prah raznesle." („Črtice" 93.) Ista vraža, ki smo jo zarad lagljega primerjanja nalašč ponovili — vso, sliši se (s tako določenim poglavitnim časom za zdelavanje tega preimenitnega stolca) tudi po mnogih kranjsko-slovenskih krajih, povsod kolikor toliko drugače, a bistvo ostaja isto. Štejejo pa povsod od sv. Lucije (13. decemb.) do božiča oziroma do sv. večera (24. decemb.) dvanajst dni. V Črnem vrhu (pri Idriji) vele, da treba po sv. Luciji, t. j. po začetku tega dela še 11 dni pridevati, in to vsak dan po košček drugega lesa; vendar ondi ni treba človeku za to vstajati preti svitom, niti mu se je bati, da bi ga, ako ne pobegne . . . hitro pod kap, čarovnice raznesle ,na solnčni prah' (kakor pravimo kranjski Slovenci). Zapisal A. Domicelj. Po Kompoljski veri mora biti ves les za tak stolček ,on' (t. j. moškega spola, n. pr. hrast gaber itd.), a ne ,ona' (t. j. ne ženskega spola; n. pr. breza, bukev itd.). Po ustn. por. V Banji loki (na Kranjskem blizu hrvatske meje) treba za tak stolec samo trojega lesa: orehovega, črešnjevega pa jelö-vega. Oni, kdor ga zdeluje, ne sme izpregovoriti ni besedice. — Mojega svedoka stric, delal je tak stolec pred kakimi 15 leti (če računaš namreč od 1. 1883 nazaj). Dan za dnevom hodile so . . . čarovnice popraševat, čemu ga dela. On pa ni ,črhnil', ter videl potlej res ... . pri polnočnici s tistega stolca vse čarovnice, ki so se obračale pri povzdigovanju nazaj. Silile so do njega, pa mu niso mogle do živega, zato ker se ni maknil s stolca, ter . . . poznal potem vse. (Po ustn. por. 1. 1883.) Leto poprej pravil mi je neki kostanj ar iz Strug (blizu Ribnice), da je bil i njegov brat (mizar) napravil tak stolček in ga res tudi rabil t. j. pokleknil na-nj pri polnočnici med povzdigovanjem ; ali malo da se mu ni od strahu pripetilo nekaj ,strašno neprijetnega', ker je videl, kako so lazile čarovnice . . . kar po steni. —- „Če se pa vrže" — dodal je mož — v cerkvi v posvečeno vodo drobtin od ,župnika', *) ne more nobena čarovnica iz cerkve, dokler jih ne pobere cerkovnik." Tako (kakor pri štajerskih in kranjskih Slovencih) dela se v isti namen ,stolec na tri noge' ... 12 dni pred božičem i med hrvatskimi Slovenci v Dobri (onkraj Kolpe), in to iz deveterega *) Božičniku, poprtniku ali poprtnjakn pravijo nekateri Slovenci ob južni in zapadni kočevski meji celö do Planine ,župnik', ribniški ,žiipnik', (prim. koč: ,sipling', iz ,sip' = sieb, tedaj ,ein siebgrosses Brot1. Schröer, ,Sitz. - Ber. der k. Ak. d. Wiss. 65; (1875) 477 p. b. „siplinc"; (s = ž). Priprosti Kočevarj i izrekajo tudi ,schiipling' ali ,žiipling'; na Črnem potoku (Schwarzenbach) pa „Schiplitzen". esa („deveterih drv"). — Vsa drva pa morajo biti „moška", a nijedno ,žensko' vmes, kar uči z drugimi besedami tudi kranjsko-slovenska (Kompoljska) vera. Ali predno poklekneš na ta stolec pri polnočniei, moraš zakuriti pred ,cerkvo', ter po polnočniei hititi (zalučiti) ga mahom v pripravljeni ogenj. Ondaj nimajo čarovnice nikake moči do tebe; drugače bi te raztrgale ,na cempere'. Mojega poročevalca o č a zdelaval je uže tak stolec, zaželevši poznati vse čarovnice svojega kraja, — pa je prišla nekakova . . . zapreka vmes, da ga ni dodelal za časa. — V R a t j u (pri Zužemb.) pa trdijo, da mora oni, kdor hoče videti čarovnice na sv. večer v cerkvi, k polnočniei sabo vzeti butaro ,luči', natesane iz vsakega lesa, ter sesti na njo. (Po ustn. por.) V Semiču spozna čarovnice pri polnočniei lahko vsak, kdor vrže v cerkvi v blagoslovljeno vodo tri kamenčke, ki jih je pobral na .razkrižju', ter jih vzame potem zopet v roke ali k sebi (zato ker obračajo čarovnice o povzdigovanju glavo k vratom). Po ustn. por. Prim. štaj.-sloven. vražo: „Kdor k polnočnicam prvi v cerkev pride, vidi vse coprnice, če v večno luč krajcar dene '. Črtice 11. V Kostelu (na Kranjsk.) ,dejo', da se mora človek v isti namen obleči ves ,napak', ter stati pri polnočniei pred oltarjem (brez kakega ,stolca'), a pred povzdigovanjem naj se obrne, pa ugleda vse čarovnice, ker obračajo pred povzdigovanjem oltarju hrbet. (Po ustn. por.) O čudotvornem ,stolcu' iz deveterega lesa napravljenem, pri-poveda si i hrvatski narod — vsaj v Slavoniji. Na njem človek pri polnočniei s e d i ali pa s t o j i. Da čarovnice ne raztrgajo takega predržneža, mora vzeti dosti pšenice sabo, ter jo na povratku raztresati po potu. Dokler pobirajo čarovnice pšenično zrnje, odnese on srečno pete. Ilič 93. Tudi na Moravskem, in to .moravskim Vlahom' *) znan je oni ,stolec'. Kdor hoče vedeti, katere žene so čarovnice („bosor-kyne"), početi ga mora delati isto tako o sv. Luciji ter dodelati ga uprav ,na božjega rojstva' dan. Vrhu tega mora si pa dobaviti iz mrtvaške rakve kos deske, iz katere je izpala hrga (.krkoška', č. suk), sesti za oltar na ,stolec' ter gledati skozi „luknjo v deski" po cerkvi. Katera ženska je čarovnica, ima vsaka golido ali kablico („hrstek") na glavi. (F. Bartoš „Osveta" 1880. I. 455.) V glavnem strinja se, zlasti z jedno slovensko vražo, tudi Češka, ki uči tako: *) Njihov jezik ima v sebi mnogo jugoslovanskih besed, premda so jim po Miklošiču bili pradedi ... Romunci. Popisal jih je vrlo in zanimljivo Bartoš. ,Osveta' 1880 I. str. 369 i. d. Kdor o polnočnici (jitrm') sedi ali kleči na stolcu, iz deveterega lesa (,na stoličce z devatera dfivi sestavene'), spozna vse čarovnice, katere so v cerkvi; stoje namreč z hrbtom (.zädy1) obrnene k oltarju. Ččm. 1854. 550; Han., ,B. kal.' 41. Znan je ta čudodelni stolček .iz deveterega lesa' tudi Nemcem po Solnogradskem in Tirolskem (Ččm. 1854; ondi), pa i po gorenji Avstriji in v Kočevju. (Po ustn. por.) Povsod se nareja in postavlja iz istega znanega nam namena; samo način je nekoliko različen. Tu ga postavljajo pri polnočnici pred vrata ali z a vrata, a tam na božični dan pri rani maši — za oltar (kakor moravski Vlahi). Zdi se nam, da se je ta ,čudotvorni stolec' nekdaj iz Nemčije selil in preselil v slovanske dežele; kajti med tako zvanim deveterim lesom („neunerlei Holz'-), iz katerega so nekdanji Nemci delali tudi ,živi ogenj' (Nothfeuer), nahaja se zgoli tak les, ki je v staronemškem bajeslovji značil ali pomenjal kaj posebnega („bedeutsame Bäume"); n. pr, bezeg (.Hollunder', sam-bucus nigra), črni glog (,Kreuzdorn', lat. rhamnus cathartica), tisa (,Eibenbaum', taxus) itd. In še dan danes rabi ,deveteri les' po mnogih nemških krajih prostakom za bajilo (pomoček), s katerim se čuvajo zlih čar, pa tudi ,oddelujejo' ž njim. (Prim. I. 96—97). S časom so nekateri Slovenci pomnožili prvotni ,deveteri les' — na ,dvanajsteri', nekateri zmanjšali na ,troji les', ter izumili . . . premodro, da mora biti ta les . . . zgoli ,on', a ne ,ona'; kajti mož je . . . močnejši od ženske; tedaj tudi .stolec' iz samega moškega lesa — močnejše bajilo. — Drugi pa izmodrovali in razglašali nauk, da ne bi ta stolec . . . kar nič koristil, ako bi bil samo kos ,ženskega' lesa vmes 1! Videli smo, da ta novi nauk ni padel — na kamenit svet. Kakor prerokujejo štajerski Slovenci po 12 dnevih od sv. Lucije do božiča — vreme za vse leto t. j. za vseh 12 mesecev drugega leta z 12 platiči ali polovicami iz šest ,lukov'*) razpo-lovljenimi in nekoliko s soljo potrošenimi (dalje gl. v „črt." 11), — tako si prerokuje nekod tudi kranjski Slovenec, in sicer brez čebule itd. . . . vreme za novo leto. Kakoršno vreme je namreč onih 12 dni od sv. Lucije do božiča, tako vreme bode vseh 12 mesecevvnovega leta. — Dvanajsteri dnevi pomenjajo tedaj „mesece". (Črni vrh pri Idr. Priobčil A. Domicelj.) Taka vera je tudi pri Slavoncih, ki vele onim 12 dnevom „brojanice". Ilič, 104. Skoraj na isti način, kakor štajerski Slovonci, prerokujejo si vreme za novo leto tudi Serbi v gornji Lužici (Oberlausitz), toda na ,staro leto'. I. 49. *) T. j. čebul, a ne ,bukev', kakor se čita zbog tiskovnega greha v „črticah" na 11. str, Taka navada je na badnik tudi pri severnih Nemcih (1. 49), pri Nemcih na Češkem, in nekod tudi pri južnih Nemcih oziroma v dolenji Avstriji (v Müdling-u blizu Dunaja. Vernaleken *) 340; v(prim. Busch 31). če gre človek na sv. večer na razpotje; če naredi ,ris' z leskovo palico, ki je bila blagoslovljena na cvetno nedeljo; če poklekne potlej sredi risa in zavižga, pride hudič, pa če ga vpraša človek za kakšen zaklad, pove mu zanj. Ali tisti človek mora imeti seboj ,črne bukve' ter mu brati iz njih. **) Dokler pa bere, sliši strašno grmenje in treskanje, ter vidi okoli sebe gro-zovitnih reči. Ako se ne da zastrašiti, in prebere iz bukev vse, — dobi zaklad; če se pa da zastrašiti ter skoči iz risa, — vzame ga hudič. (Ig. Po ustn. por.) Nekoliko drugače si to pripovedujejo štajerski Slovenci. Prim. „Črtice" 12—13. Po Nemškem se vzdigujejo o tej dobi pogrezneni zakladi sami ob sebi ... a po noči cveto t. j. gore s plamenom I. 16. — Taka vera je tudi pri Romuncih na Sedmogradskem. (W. Schmidt: „Das Jahr u. seine Tage" ... in pri Francozih : „La veille de noel pendent la genealogie qui se chante k la messe de minuit, tous les tresors caches s'ouvrent." Grim. ,D. Myth.' 485 (4). Serbi-Luž. imajo pa to posebno vero: da cveto ono noč pred božičem cvetice pod snegom. Veckenst. 437. — Ista vera je tudi nekod med Slovenci. (Pr. Hubad pri Sum. „Die SJovenen" X. 95.) „Ako bi kdo na badnjak o polnoči, kedar se sv. maša služi, med povzdigovanjem tripot obletal cerkev ,na okolo', videl bi na vratih številke napisane, one naj v loterijo postavi, pa bode dobil". v(Varaždin. M Valj. „Glasn." 1859 I. 86.) ,,Če je na sv. večer človek sam kde pod milim nebom in če strel čuje v zraku, znači to Slovencem (Belim Kranjcem), da bode vojska, a če čuje, da režejo („žagajo") deske in skoblajo pod nebom, napoveduje to hudo bolezen in mnogo smrt". (L. Gojko, „Kres", 1881, str. 241 ) Prim. „Ark." 1863. 315. Na Igu blizu Ljubljane hodijo ljudje na sv. večer v druščini pod milo nebo (,na gmajno') molit, in če se jim zdi, da slišijo streljanje v zraku ali pa grmenje, mislijo tudi, da bode vojska. (Po ustn. por.) Malo drugače Fr. Hubad pri Šum. 96. Primeri tem vražam nemško vražo pri Buschu, ki piše na 30. strani, da hodijo nekateri (Nemci) na božično noč poslušat na razpotja in k menjikom,***) in če se jim dozdeva, da slišijo, *) „Alpensagen, Volksüberlieferungen aus der Schweiz, Voralberg, Kämt., Steierm. u. Oesterr." Wien 1858. **) Iz ,črnih bukev' se bere tedaj lahko tudi v temi. Kdor pa ne zna brati, mora se poprej naučiti, ako hoče namreč zaklad dobiti. ***) Tako i ,hrvatski Slovenci' okoli Skrada, pa na ,staro leto'. kako žvenkečejo meči ali rezgečejo konji, ondaj prerokujejo, da bode vzpomladi v novem letu vojska. Serbi-Lužičani: Ako greš prvi božični dan na kako njivo (,Saatfeld') in tam poslušaš, slišal bodeš, kuj se bode godilo v prihodnje. (Veckenst. 437.) Maloruske (podoljske) deklice tekajo na barlnik poslušat pred sosedova vrata, ter si prerokujejo [bodočnost] iz ulovljenih besed. (Lucija grofica Stadnicka. „Slovansk^ Sbornik" 1883 str. 433.) Drugod hodijo poslušat pod okna. Ce hoče kdo ,znati', bode li kdo umrl v kateri hiši, naj gre ves ,naopak' (narobe) oblečen k oknu, kedar se vrši polnoč-nica, pa naj pogleda skozi okno ,naopak' t j. ,nazaj čez glavo', pa bode videl, če bode komu umreti v oni hiši, — rakev (,trago'). Tako hrv. Slovenci v Dobri. (Po ust. por.) Drugače se to pripoveduj« med staj. Slovenci, ki so ustanovili tudi znak za možitev. (Prim. „Črtice", 11.) Moravska: Na kmetih okoli Trebiča hodijo na sv. večer gledat od zunaj skozi okno v sobo, kdo izmed domačih ljudi je bled, a kdo ne. Kdor je bled, onemu bode umreti pred letom; drugi ostanejo živi. (Poved. K. P.) V istem mestu polagajo predno, odhajajo k polnočnicam (zdaj k rani maši), na dvoje razkalana polena (,polinka') na gorko krušno peč (,na pekarnu') za vsakega človeka v hiši po jedno polovico t. j. po jeden pjatič, in to tako, da je skorja zgoraj, ,goIa' stran pa zdolaj. Čigar polence (,poIinko') leži narobe, kedar pridejo iz cerkve, oni bo pred letom mrtev. Prim. temu . . . način se žlicami *) pri Srbih. Milic. „Srps. Glasn." 22. (1867). 123. Slavonska: Čim začno Slavonci na ,badnji večer' večerjati, ,upuhne' (upiše, prižge) gospodar tako zvano ,trojstvo', t. j. tri tanke voščene svečice. Troje izmed družine izbere si vsako po svečico in verno pazi, katera komu najprej ugasne, onemu bode isto leto umreti. Ilič, 95.**) Slovenska: Če ugasne na sv. večer brez uzroka luč, gotovo bode to leto mrlič v hiši. (Zapisal A. Hudovernik). Isto tako: Komur se na sv. večer, kedar pride duhoven v hišo,***) vidiv na steni senca brez glave, onemu bode umreti pred letom, (črni *) Kašike = žlice. **) „Jedinstvo" t. j. debelo svečo, v krpo zamotano, utrne gospodar sam s prsti. Vse te sveče, blagoslovljene o posebnem času (,na svčtlo Ma-rinje') v cerkvi stoje o setvi v ,bisagah' med semenom; [zato, da bi ga obilo pomnožil božji blagoslov. Pis.] ***) Nekod po Kranjskem hodijo (kakor za Valvasorja) duhovni še zdaj po hišah kropit in kadit: 1. na sv. večer, 2. öni večer pred novim letom in 3. pred sv. kralji. Prim. „Vedež" 1848; str. 204. — Po Dolenjskem opravljajo to ljudje (menda povsod) sami- — vrh. Zapisal A. Domicelj.) Prim. „Črtice" 12: „Ako se komu na sv. večer, kedar luč v hišo prinesejo, od glave nič senca na steni ne vidi, bo prihodnje leto umrl". Srbska: „Kad se u veče[r] stanu [začno] moliti Bogu, onda zapale božičnu voštanu svecu, pored ,žiže' iii lojane svece, pa starešina [gospodar] a i ostali glede, kojemu se od čeljadi [družine] ne vidi senka, prema toj božičnoj sveči i za ono drže, da će te godine umreti". (Milić. „Glasn. srps".) 22. 123. ,,Još se u oči Božića rastopi masti u tiganju (ponjvi), pa se svi ukućani nad njom ogledaju, i na kome ne bude glave, drži se,vda će te godine umreti." (Ondi.) „če sv. večer vrata na senici ali kde drugde loputajo ali cvrlikajo, znači to, da bode mrlič v hiši, predno mine leto dnij." (Bel. Kr. L. Gojko. „Kres" 1881, str. 241.) — Meklenoborški Nemci (ponemčeni Slovani) vele: Kdor v ,dvanajsterih nočeh' jako zaloputne vrata, bati mu se je, da trešči drugo leto strela va-nj. Busch, 27. Na sv. večer izvira iz studencev srebro in zlato. Ako prideš o pravem času pred polnočnico k studencu, lahko postaneš srečen. Pravijo, da je bil nekdaj tako srečen neki mož, ki je prišel o pravem času ,na studenec' vode pit; ko pa zajme, bila je kupica — polna zlata in srebra. (Okoli Zatičine. Zapisal A. Hudovernik.) Prim. Grohm. „Sagenb." 1. 262: Verwandig. des Wassers in Silber. Istega večera se voda v potokih izpremeni v najboljše vino. (Dobje na Štaj. „Kres" 1882 str. 269); pa ostane izpremenjena samo nekoliko trenotkov. (Na Dolenjskem „Glasn." 1863, 146.) Neznana je — žalibog ! — ubogim Slovencem prava doba, da bi se napili zahman sladke kaplje ter napolnili sode ž njo. Pa tolažimo se s tem, da niti Nemci niso na boljem. Kaj jim pomaga, da vedo, da se vrši to božično noč baš o polnoči, a njihova vera pravi: „gorje pa onemu, kdor bi si zajel tega vina; — bilo bi mu na nesrečo!" I. 15. Prim. glede nemške vraže še malo dalje. Tudi moravsko-vlaška vera uči tako, da se uprav o polnoči (isti trenotek, ko se je rodil Izveličar) odpre nebo, a ,na zemlji' se vsa voda izpremeni v vino. Uveriti se pa o tem, t. j. kušati ga, te sreče bivajo deležni samo prepobožni ljudje. Grohm. 44 (279). Prim. Grim. „D. Myth.« 551. Po maloruski narodni veri se voda izpreminja v vino na osvetek sv. 3 kraljev *) Dragom. 144. — To velja tudi za Nemce v česk. kraljestvu. Grohm. 44 (280). Po češki veri biva to o polnoči pred sv. Filipom in Jakopom; pa samo oni, kdor ima praprotov cvet, natoči si lahko vina, kolikor hoče, iz vodnjakov, ali si ga pa zajme iz rek; kajti to *) Mrus.- „bagatij večir", rus: „kanun krščenija" ali ,bogojavljenija'. uro se vsa voda izpremeni v vino. „Kvety" 184G; str. 523; prim. Grohm. 44. (281). Kakor so po Valvasorjevem poročilu na Gorenjskem pred 200 leti hodile na sv. večer zvedljive dekline*) gledat v studence, misleč, da se jim prikaže v vodi namenjenega ženiha (ženina) podoba, **) — tako se godi to po Gorenjskem še dan danes. Zato poje miločutni pesnik: „Cula je ko je še dete bila, Kaj nocoj se čuda vse godi, Dobro ve in ni še pozabila, Kaj zvedo dekleta o polnoči Vsaka onega zagleda v vodi, Ki ji v zakon rad roko bi dal. Ki odmenjen ji je po osodi, In kedaj si bode jo izbral." (Gr. Krek:***) „Na sveti večer o polnoči." 1863; 9.). Ta vera je nekod tudi po Dolenjskem, vsaj v Zatičini. (Zapisal A. Hudovernik.) Da je znana i goriškim Slovencem, utegne potrditi mlajši rahločutni pesnik, ki popeva: „Pod goro gre dekletce mlado, Ko svet obhaja sveto noč Spoznalo bi v potoku rado, Kaj višja jej namenja moč." (S. Gregorčič t) „Poezije" 1882 in 1885.) Za Valvasorja ni smelo radovedno dekle pri studencu ni k višku pogledati, ni izpregovoriti, in to, po njegovih mislih zato ne. ker bi utegnilo tako dekle o taki priliki izreči ...božje ime, ki pa preseda hudiču, snovaču in pomagaču pri vseh čarah (?! ?) (Sedanji razsvetljeni učenjaki razlagajo , m o 1 k ' pri mnogoterem ,čaranju' — povse drugače. Ta razlaga pride na vrsto v razdelku B, kder bodemo govorili o tako zvanem dejanskem čaranju.) Drugačen način slovenskih deklet (kako si prerokujejo t o ,s črevljem') zvemo v razpravi o starem letu. Srbske devojke vedežujejo v ta namen po navadi oni večer pred mladim petkom in pred mlado nedeljo („u oči mlada petka i nedjelje") itd. Prim. „Devojačka vračanja u Srijemu, šta treba raditi, da se sudjenik u snu vidi." Vuk: „Život i obič." *) Valvasor piše nemški: ,Mägde' [= dekle, ,dečve']. **) Prim. Valv. „Die Ehre des Hertzogth. Crain" 1689. II. 7. knj., 476. (S. podobo). ***) Rojen v Četeni na Gorenjskem (1840). f) Rojen v Vrsnu na levem bregu Soče (1844). 323—-327. Na poseben način vedežuje pa drugde domačin o božiču za najstaršo devojko pri hiši z ,ražnjem'. (V. Vrčevid „Srba-dija 1876, str. 12 (4). Pri Poljakih (na Poznanjskem, Posen) hodijo na badnik („w wilije Božego Narodzenia") po večerji dečaki in deklice na ulice v vasi in lučajo star črevelj z nogo na višek in prerokujejo po tem, da pride namenjenik ali namenjenica (,narzeczony lub narzeczona') z one strani, na katero pade črevelj s prednjo stranjo. Kolb. IX (1875), 116. Deklice imajo pa še drugih načinov, po katerih zvedo tudi to, bode li namenjenik lepe ravne rasti, ali pa — grbast. (Prim. ondi!) Ruske oziroma maloruske deklice hodijo o tej dobi zvečer ali pa po noči iz hiše ter vprašajo stoječ pri vratih mimo ho-dečih moških, v Podolji ruskem pa prvega moškega, katerega srečajo, kako mu je ime misleč, da bode tako ime tudi njihovemu ženihu — in da bode tudi tako — lep. Nekod kličejo . . se zobnjakom*) na glavi. („Slov. Sborn." 1885 str. 49 —50 in 1883 str. 433.) Češka deklica zakoplje na sv. večer po večerji ribje kosti pod kako drvo ter pazi, kdo pojde prvi mimo ali okoli tega drevesa. Kakoršnega stana je človek, takega (stana) bode i njen ženih. (Han. ,,B. kal." 32; 4. odst, kder se čita uprav pred tem načinom še drugačen.) Staj. Slovenci pravijo: „Kdor [hiteč od ,polnočke' domov] s potem pade, bo prihodnje leto umrl." „črtice" 11. Skandinavci (Švedi) dirjajo pa na božič vjutro od ,velike maše' proti domu na vso moč, misleč, da bode srečen oni, kateri priteče prvi v domačo vas, ter ondi streli. Zlasti si mislijo, da pospravi on drugo leto tudi prvi svojo letino. (,Freya' 1866, str. 298.) „Ko pridejo [štaj. Slovenci] od ,polnočke' domov, zbudijo vso živino, tudi kokoši in svinje. Potem dade konjem in govedom jesti, in pred kravjim hlevom z ,blagoslovljenim' smodnikom ustrelijo, da nimajo copernice moči do krav". „Črtice" 11. Tudi kranjski Slovenci dajo živini nekod (n. pr. v Ponikvah in Strugah pri Ribnici) po polnoči, v „Hrvačah" pri Ribnici**) uže o polnoči, — in to brez streljanja — detelje. Na moje vprašanje, zakaj, odrezal se je ,Hrvačan' tako: „Zato da se ne bi živina, ki se pogovarja to noč, . . . tožila, da strada." Stružanec mi je pa odgovoril, da pravijo nekateri [vrnivši se iz cerkve in pokladaje živini]: „Naj ima tudi živina del sv. maše." *) Zobnjak (r ,belena', po domaČe tudi ,sv. Apolonije trava' (hyoscy-amus niger .schwarzes Bilsenkraut'). **) Moj svedok izgovarjal je razločno ,Hrvače'; Pet. Kozler piše ,Hor-vače' [Krobatsch]. Po mnogih slovenskih krajih, ne samo kranjske dežele (po Dolenjskem celo do hrvatske meje), nego tudi po Koroškem (v Pokrčah, povedal O. R); po Goriškem i. dr. dajo živini o božičnih praznikih ,božičnika' ali drugega belega božičnega kruha, nekod peko pa živini z božičnim kruhom vred, poseben hlebec. V Ločni ku blizu Gorice pravijo takemu, o božiču iz vsakoterega žita umešenemu ,testu' tudi ,božič'. ,Arkiv' 1854. 280. Kodar načenjajo božičnik (poprtnik ali župnik) uže na božič,*) ondi ga dado živini pokusiti uže istega dne zjutraj, kodar pa stoji na mizi vse ,tri božične praznike' (,tri božiče', t. j. na božič, novo leto in sv. 3. kralje) ter ga načenjajo stoprav na sv. 3 kraljev dan, ondod ga dajo živini pokušati še le tega dne. **) Drugi (n. pr. Semičarji) dajo ,živini božičnega kruha' po trikrat: 1. na božič, ali na ,sveto rojstvo'; 2. na novo leto; 3. na sv. 3 kraljev dan. (Poved. G.) Ob istih dnevih dajo tudi v Dutovljah na Krasu živini onega njej namenjenega posebnega hlebca. (Po zapisku Zva-bo vem.) Koroški Slovenci v Pokrčah (kder ne peko božič-nika), dajo živini [tudi konjem] navadnega ,belega kruha' in posvečen e soli, pa ne o božiču, ampak na novo leto in na sv. 3 kralje. (Pokrče. Povedal O. R.) V ta namen nosijo s o 1 na novega leta in sv. 3 kraljev dan poprej nalašč v cerkev, kder se posvečuje po stari navadi. Kateri pa imajo še ,lanjske' posvečene soli, dajo živini kruha ž njo vred uže öni večer poprej. Čemu ali zakaj se pa daje živini o tej dobi božičnika, božičnega' ali drugega kruha (nekod, kakor smo slišali malo poprej tudi soli), — tega ne zna zdaj več živ krst. — „Stara navada" — to ti je navadni odgovor, če povprašuješ po uzroku. Pa glej prve ,bele vrane', kije priletela z Dolenjskega k nam! Neki Dolenjec nam je povedal, da v njegovem kraju ljudje živini dajejo božičnega kruha, (nekod velikonočnega) zato, da se živina potlej bolje redi. Ta navada je tudi v Kranju na Gorenjskem. Zapisal Žvab. Nekateri modrujejo tako: „Ker se o božiču vse veseli, naj se veseli tudi živina, ter dobi o tolikih prazniki kaj boljšega! „Res, jako lepa misel! Vemo, da se je mnogim čitateljem prikupila na prvi mah! —Nam pa ne ugaja, da povemo po pravici, ni ta ni ona. Po naših mislih izhaja i ta navada iz onih časov (poganskih), ko je bil ubogi nevedni človek v vednem strahu, da ne *) Tako se je godilo vsaj v naši domači hiši. **) V Kompoljah in Ponikvah (na Kranjsk.) načenjajo ,božični kruh, uže na božič in pekö ,župnik' za sv. 3 kralje posebej; v Velikih Laščah stoji pa ,župnik', vse tri ,božične praznike' na mizi. Načenjajo ga tedaj še le na sv. 3 kraljev dan, ter dajo živini po košček. bi zlobni ,besi' (hudi duhi) in v kesneji dobi zle čarovnice naškodile njemu, njegovi družini, njegovi živini, in njegovemu imetku sploh. Zato so menda söseb o svojem velikem prazniku, zimskem solnčnem kresu, toje o božiču, odganjaje sovražne bese in čarovnice, z navadnim ali pa tudi smradljivim kadilom kadili *) in z blagoslovljeno vodo **) kropili po hišah in po hlevih itd., ter rabili še drugih ,bajil' soper bese in čarovnice. Med taka bajila spada tudi kruh in sol; obojemu se je nekdaj pripisovala ter se še dan danes pripisuje čudotvorna moč. V popisu srbskih običajev, kakor jih je popisal Milićević, čitamo v „Glasniku srpsk." 22, 125: „Cesnica***) se iznese vrača na ručak, po gornjoj kori namaže se medom, pa se na nju sune jedna kašika soli. — To se posle izreže i ostavi." — Srbi mislijo namreč, da je ta sol koristna za ,marvu' (živino) i lekovita za „boIes[t]nike" t. j. da ima bajevno ali čudotvorno moč. — Nekoiiko dalje (na str. 140) pripoveduje nam ista knjiga tako: „Polazeči na noćne sastanke momci uzmu za pojas [pas] po glavicu bela luka, po koru hleba, koju pospu solju; jer se drži (misli), da u te vesele dane svaka nečista sila dobije oblast." Tu je sicer govorjenje o ,beli nedelji'; ali bajevna moč navedenih bajil [česna, kruha in soli] soper vsako nečisto silo, ni navezana na belo nedeljo, nego velja o vsaki priliki. Kako krepko bajilo je krah (,dar božji') česk'emu narodu, kaže nam ta^ českonarodna vera: „Ce kaj najdeš, pljuni na to trikrat, predno vzdigneš, sicer bi utegnila biti stvar začarana in ti naškoditi na zdravju. — Samo hleb smeš brez straha (,smele') pobrati in jesti, kajti do božjega dara (,nad darem božim') nima moči niv hudobni duh („zly duch'), niti njegova drhal (,soudruhove jeho'). Ččm. 1854 534. Vsak vidi, da je tu v mislih navaden (neblagoslovljen, neposvečen) hleb ali kruh. Cehi dajo živini, in to uže na sv. večer božičnega kruha s soljo potrošenega (ki mu pravijo „vanocni pletenice"), ter kade z navadnim kadilom samo po hlevih — tudi . . . brez znanega uzroka. Nijedno izmed tega trojega ni blagoslovljeno. (Iz. Ces. Tfe-bove po ust. por.) *) Nekateri Srbi (v Srbiji) kade, da jim ne bi ,nahudile' čarovnice (,veštice'), sobo, sežigaje zdaj na žrjavici. . . staro obučo, kar strašno smrdi. „Glasn. srps." 22; 140-141. **) Da je blagoslovljena voda rabila tudi poganom, svedoči Teofrast, popisujoč svojega praznoverca v omenjenem spisa (str. 118). ***) To je jčestnica', božičen kruh, na poseben bajeven način mešen in v žrjavici pečen. Ž njim se tudi vedežuje. Prim. ondi na str. 124. Temu priterjuje tudi nov znanec K. H. iz Budejovic (Bud-weis), kder dajo živini o božiču orehove ,pletenice' (Strützel mit Nüssen gefüllt) in kruha se soljo. — Vsega trojega pa vržejo tudi v vodnjak, zato da voda ne usahne to leto. Na Nemškem devajo nekod detetu pred krstom v plenice kruha in soli, zato, da ne bi imele čarovnice do njega moči (L 197 §. 346). Če vtakne mati hčerki v obleko drobet hruha in soli ne more je nikdo uročiti („schützt ihre Tochter vor dem bösen Blick"). Grohm. 156. Nekod pripisujejo Nemci krahu še zdaj večjo bajevno moč nego soli: Priprosta Nemka iz Heinfelda (v dolenji Avstriji) pravila mi je, da tam dajo živini na sv. večer navadnega belega kruha, soli, po 3 mačice in po 3 šipke ali srbovke („Hetschepetsch"), baš zato, da ne bi mogle živini naškoditi ... čarovnice. Menil sem, da se pripisuje čudotvorna moč najbrže ,ma-čicam', na cvetno nedeljo v cerkvi blagoslovljenim in potlej shranjenim. Na moje vprašanje, katera izmed teh stvari je pri tem poglavitna, odgovorila mi je pa ženica pri tej priči: „kruh"; — „soli pridevajo samo zato, da bi živina rajši použila vse skupaj." (V Gablitz-u pri Dunaju dajo pa živini, „zato da se ji ne bi kaj zgodilo", — na sv. večer hruha v posvečeno vodo pomočenega in se soljo potrošenega; po hlevih s tako vodo tudi krope in z navadnim kadilom kade. V obližji: v Dombachu, v Purkersdorfu, v Pressbaumu ... pa po hlevih samo še kade, a ne krope ter ne dajo živini na sv. večer nikakega kruha — morda uže kakih 100 let; za ljudi se pa peče po teh krajih o božiču tak k r h I j a k (,Klötzenbrot'), kakor n. pr. po slovenskem Staj., Prim. „Črtice" 16.*) Da pripisuje priprosto moravsko-vlaško ljudstvo navadnemu (neblagoslovljenemu) kruhu bajevno moč, dokazuje nam ta vraža: Pri moravskih Vlahih se mora živina na badni dan (,na štedr^ den') postiti z ljudmi vred; samo krave dobivajo na tešče (,na hladno') po košek ,osuha' t. j. ,presnega, nekvašenega hleba' [,proste pogače', rekel bi Beli Kranjec], zato, da jim ne bi prihodnje leto škodile . . . čarovnice, niti prijemale se jih bolezni (,upece' č. choroby). „Osveta" 1880. I. 453. *) Nismo mogli zvedeti, da tudi kranjske Slovenke o b o ž i č n kde peko ali da so pekle kedaj ,krhljak' — ali pa tako zvani ,kuc-kruh', ki ga peko še štaj. Slovenke o božiču. Gl. „Črtice" 12, a zlasti 13, kder pa treba v 34. vrsti namesto „Valjavec" — čitati: Davorin Trstenjak. — Je li ta ,bajevni kruh' znan i ogerskim Slovencem ? — Prim. tudi Miki. lex. 326 (kucija, kutija). Naj pripisuje zdaj katero koli ljudstvo n. pr. božičnemu kruhu posebno ali bajevno moč samo zato, ker je ta kruh na mizi stal na sveti večer; na božič, ali oziroma vse tri božične svetke . . . ter se mu zdi zbog tega „tako rekoč" blagoslovljen ali posvečen; ■—-temu navzlic trdimo z dokazi, da se je iz prvine pripisovala taka moč kruhu ,samemu na sebi' — tako tudi soli, ki se še dan danes v mnogih krščanskih cerkvah ne posvečuje, kakor se to godi na pr. na sv. 3 kralje nekod po Nemškem ;v („Illustr. Welt." XXIII. str. 218), — na Štefanovo tudi na dolenjem Štajerskem („Črtice," 233), o novem letu in sv. 3 kraljih na Koroškem (gl. na str. 175) in drugod. ,Blagoslovljenega ali posvečenega k ruha',,posvečene soli' itd. (razun posvečene vode), začela je tedaj vraža zahtevati za bajila stoprav v poznejši - krščanski dobi. Tako ima pri štajerskih Slovencih četveroperesna detelja bajevno moč osedobi samo tedaj, „ako so jo komu mašnik blagoslovili." — Pri vseh drugih Slovencih in drugih narodih ima taka detelja bajevno moč tudi — brez mašnikovega blagoslova. Ta vraža je vsakako starejša od one (štaj.). Mislimo, da je zdaj uže dosti veljavnih dokazov za našo trditev. Tu naj vpletemo še to, da pogrešamo omenjene navade (da bi se dajalo o božiču, o novem letu ali o sv. 3 kraljih živini kakega kruha in soli) pri vseh „pravoslavnih ' (Rusih, Malorusih, Srbih . . .), pa tudi pri Rusinih, Poljakih, Hrvatih, Francozih . . . Z dotičnih knjig molkom strinjajo se tudi ustmena poročila. — Zatrla se je ta navada tudi pri mnogih dol.-avstr. Nemcih zlasti okoli Dunaja stoprav v novi dobi; v ,rajhu' životari menda samo še med . . . Švabi, pri katerih se posvečuje (pa samo o sv. 3 kraljih) tudi kruh in sol za ljudi in živino. („Illustr. Welt" XXIII., str. 21G.) Koračimo dalje! — Nekateri Slovenci po Kranjskem devajo na sv. večer poleg božičnika na mizo tudi opravo (obleko) . . . in posej (otröb*), ki se potlej spravijo in kedar zboli kako svinjče primeša se jih prgišče (pest) oblojam, ali se jih pa da nekoliko povžiti domači svinji, kedar ima mlade, zato da ne more nič naškoditi mleku. (Semič. Po ustn. por.) Prim. „črtice" 12, kder se čita, da položi štaj. Slovenka poleg ,stalnika' [božičnika] v bel prt zavitega, molek in velik pisker ,pšeničnih otrobov,' in da so ti otrobi baje dobri ,za bolečine v zobeh in soper grižo'. *) Beli Kranjci vele: .otrobe'[ž. mu.] otrob; tako tudi ,prgišč' (ž.) a ne prgišče. Kočevarji devajo na bädnik k božičniku na mizo vsakoterega žita, ključe, žlice, nože ... in jarem in to, jarem zato, da se voli redijo in da ne cepajo. Za druge naštete stvari moj svedok (mlad dečko) ni znal uzroka; samo za nož je rekel: Kdor ima sabo tak nož, ni mu se treba bati nikake čarovnice. (Mlaka = Moos, blizu Kočevskega mesta — na jug.) Kdor bi se na badnik ali kesneje, dokler je božičnik na mizi, naslonil s komolcem na mizo ali pa celo sedel na njo, izhitili bi mu sevpo komolcu ali pa po . . . životu tvori (Meti.). Ce božičnega dne kak stranski človek prvi pride v hišo (pravijo mu ,gost'), mora vsaj na nekoliko časa sesti, zato da je potlej dosta piščancev pri hiši. (Bel. Kr. — L. Gojko. „Kres" 1881, str. 241.) Hrvati vele takemu gostu ,položaj' tudi ,polcžaj' (sic), ki mora (vsaj v Slavoniji) stopiti najprej v kuhinjo in sesti k ognjišču. Gospodinja mu prinese v rešetu ,žitka', ki ga da on živadi! Nekod posujejo tudi ,poležaja' se žitkom, (llić 100.) Srbi pravijo takemu gostu (nalašč naprošenemu) ,polaznik', ,polažajnik', tudi ,polaženik', ki mu pa, posajaje ga, izpodmikajo ,stolico', da sede na tla, ako se da . . . prevariti. Ogrinjajo ga s ,ponjavo' (debelo odejo, Bettdecke), zato da bi se delala tako debela smetena po mleku. Cit. dalje v ,,Glasn. srps." 22, 126. ,Hrvatski Slovenci' na božič ne vidijo radi, če pride vjutro najprej ženska v .hižo'; kajti če pride moški, ondaj bode tisto leto dosta ,pipličev' (piščancev); ako pa pride ženska, ondaj ne bode ,pipličev', nego sekire rade ,zvaljujejo', t. j. krhajo se tako, da se izvali (odleti) kosec ostrine. (Dobra. Po ustn. por.) Angležem značilo je še 1. 1585. nesrečo (ogenj itd), če je na božič kakšna ženska prva stopila na hišni prag, srečo in blagoslov pa, če je stopil nanj (prvi) kakšen mož. („Freya" 1866, str. 297.) Naj priobčimo kot zvršetek božičnim vražam še nekoliko starih slovanskih in tujih praznoverskih običajev, kakoršnih pa, kolikor je nam znano — ni po Slovenskem; če se je pa kaj takega vendar ohranilo v kakem slovenskem kotu, — pride morda vsled tega na dan tako, kakor so prišli ,ponavljevalni glagoli' stopram po naši razglašeni dvojbi — pred 25 leti. „Glasn." 1860, str. 44. Rusi, Rusini, Bolgari, Hrvati, Srbi in Slovaki*) razstiljajo na božični večer slame ali sena v sobi ... po mizi ali pa po tleh ter imajo pri tem posebne praznoverske običaje. Rusi ,na Ukraj[i]ni' in v ,beloruskih krajih razstiljajo snop slame po tleh (v prednjem kotu), a sena po mizi — pod prt. Pri večerji potezajo po nekoliko bilek sena izpod prta ter prerokujejo po njihovi dolžini, kako visok bode lan ; ali pa izpulijo *) Tudi Poljaki. Prim. Kolb. XVI. 101—102; Szujski, 35; B. kal. 15. 12* iz snopa slamko: če je ,s polnim klasom', bode drugo leto rodovitno, če pa ,s praznim', — nerodovitno. (Afan. III. 743.*) Do malega tak običaj imajo Hrvati v Slavoniji. Čim se na ,badnjak' zmrači, nosijo v sobo same slame ter jo razprostirajo ,po stolu' (mizi) — ,pod stolnjak' (prt), ali pa pod ,vrećo'. Kateri izvleče pri ,obedu' izpod ,stolnjaka' ali pa izpod vreče najdaljo slamko (,slanjku'), oni bode najdalje živel. (Ilić med 94. in 101. str.) Srbi imajo drugačen običaj: „U oči Božiča, pošto se badnjaci unesu u kuću i nalože na vatru, uzme domaćica slame i kvočući (a za njom djeca pijučući) prostre po sobi ili po kući, ako nema sobe." (Vuk: „Život i obič. 3.) — V Srbiji biva vse tako, samo da se ,unosi' slama zvečer še pred ,badnjakom' (panjem). „Glasn. srps." XXII. 122. „Večeraju na vreći, a ne na trpezi (mizi)". — Vuk piše ondi (4) tako: „Na Božić se obično ruča s vreće (prostre se prazna vreća mjesto čaršave ili po čaršavi) i ,sofra' (miza) se ne diže (niti se kuća čisti) za tri dana." Prim. „Glasn. srps." XXII. 123 in 127. V ,Boci' (Boki) pa jedo s ,slamnice' od badnjega dne do maloga Božića. Vuk ondi, 5. —■ Uzrokov nam ne pravi. „U Gruži (v Srbiji) ono uže (povreslo), v kom je doneta slama, da se pospe po kući u oči Božića ne dreše, nego slamu izvuku iz njega, a njega ra[z]šire, oko vreće, na kojoj večeraju pa sutra mame kokoši u njega i nahrane, da bi one dobro nosile jaja i ne raznosile ih po mahali." („Gl. srps." 22, 123.) Drugod pa: od božitnje (sic) slame gdekoji nose na njive, da bi bolje rodile. Gdje-koji udaraju rogom od božitnjega peciva [pečenke] voćku ne-rotkinju**) govoreći: „Ja tebe rogom, a ti mene rodom." ***) Vuk ondi. Nekateri Srbi se po trikrat zagroze drevesu se sekiro ^sjekirom'), t. j. jeden zamahne, a drugi ali žena mu reče: „ne sijeci rodi[t]će!" Tako trikrat zapored; a nato veli, da bode rodilo. — Vuk ondi 5—6. Vrč. „Srbad." 1876, str. 12 (6). Morasvki,Vlahi se pa drevesu ne groze, nego ga . . . lepo prosijo, čim namreč (ubožnejša) gospodinja umesi testo za božični kruh, gre na vrt in boža drevo z obema rokama, (katerih se drži še testo), in pravi: „Stromečku, obrod', obrod'!" (Kulda 102; Bartoš „Osveta 1880, I. 454.) Meklenoborški Nemci pa nerodovitno drevo celo darujejo, vtikaje mu (na staro leto) v razpoko kakšen novec. (Busch, 108.) *) Nekoliko drugače biva to pri Rusinih in Poljakih v Galiciji. „B. kal." 15. **) Fonetično t za d-. (nerodovitro sadno drevo). ***) T. j.: a ti [obdaruj] mene z rodovitnostjo. Bolgarka natrese na bädnik (,budnik') pred večerjo po sobi čiste slame, pogrne mizo z belim prtom ter dene na vse 4 ogle po nekoliko bilek slame in po toliko glavic česna, kolikor je družine v hiši, na sredino pa pest pšenice, s kadilom pomešane. V nekaterih krajih puščajo slamo (kakor Srbi) po tri dni na tleh; potlej jo skrbno zberö ter podlagajo perotnini, da bi se bolje redila. G. Czirbusz. „Die süd.-ung. Bulg." („Volk. Oesterr.-Ung." XI. 1884; 372—373.) Poljaki (na Poznanjskem) jemljö lepe slame k polnočnicam (,na jutrznie') in k rani maši [„na pastoralka"]. S to slamo obvezujejo potem sadno drevje v sadonosnikih („drzewa owocowe w sadach"), zato da bi bolje rodilo. Tako obvezujejo po večerji, se senom iz snopa, prinesenega v hišo pred večerjo, drevesa na vrtu (,w ogrodzie') . . ., zato, da se ne bi gosenice zalegle na njih. (Kolb. IX, 115 —116); — na Lubelskem pa obvezujejo tudi s povresli (,powroslami ze slomy') iz prvega (navadnega) uzroka. (Kolb. XVI 102*). Slovaki (v Trenčinski in Turčanski stolici) puščajo lepo, dolgo slamo po goli mizi razstlano in pogrneno s prtom — vse božične praznike na njej. — Potem jo odnesö ter obvezujejo ž njo sadno drevje ,zato da bi jim obrodilo.' („Mednyänski Horm. Taschenb." 1829. Prim. Ilić 103.) Tudi Nemci obvezujejo ob tako zvanih „dvanajsterih nočeh" oziroma o božiču ali pa na staro leto skoraj povsod („fast allgemein") sadno drevje se slamo ali s povresli (Strohseile) I. 14; Busch, 108. — To potrjuje R. Schulz s tem, da pripisujejo germanski narodi slami še zdaj veliko važnost, a Skandinavci (Švedi) oplodno in celilno ali zdravilno moč, ter potresajo zato o božiču (Juel-fest) vse sobe ž njo. Na Nemškem so — piše isti pisatelj — potresali nekdaj se slamo celo tla po cerkvah, dokler ni bila ta . . . ,poganska navada' prepovedana. Serbi-Lužičani stresajo sadno drevje o polnoči, kedar se zvoni k polnocnici tudi samo zato, da bi jim lepo obrodilo. Han. „B. kal." 31. — Obvezujejo ga iz istega uzroka tudi se slamo. Veckenst. 43 7. Cehi ,tresejo' sadno drevje na sv. večer, kakor bi ga hoteli prebuditi iz zimskega spanja. Potlej vodijo roditelji deco — pred solncem na vrte, in kličejo tako: „Stromečku [drevesce] vstavej, ovoce (sadje) davej, dnes je štedry den." *) Drugi božični dan hodijo v Kujdvah (,Kujawy') gospodarji, opasani s povresli v cerkev. Vračaje se domov narejajo iz njih ,drobna' povreslica (,powröäelka')terobvezujejodrevjeizprveg a in drugegauzroka. (Kolb.III. 92) Ponavljaje to pesmico, mečejo roditelji na drvo jabolka, a deca pobirajo*) vesela te dare, pojoč pri tem: ,Stromeček vstä-val, ovoce däval, že je štedrj den." Han. ,B. kal.' 31, kder razlaga to tako, da hočejo deca navzočo Morano [smrt, zimo] v drevesih prebuditi v bodočo Živo [= vzpomlad]. Znamenito je, da so hodili nekdaj tudi Nemci (v Turingiji) o božični dobi, t. j. o ,dvanajsterih nočeh' sadnih dreves stresat (aufrütteln) ter budit, govoreč: „Bäumchen, schlaf nicht, Frau Holle [= Erdgöttin itd.] kommt." Busch. 23 in 29. Po severni Nemčiji in po Sileziji zdaj celö streljajo v drevje (med veje), in to na staro leto po noči, zato da bi sadje obrodilo v novem letu. I. 14. Slišali smo (na str. 174), zakaj štaj. Slovenci, kedar pridejo od polnočnice domov, pred kravjim hlevom, in to z ,blagoslovljenim' smodnikom ustrelijo. Tud Srbi streljajo o božiču, pa z navadnim (neblagoslovlje-nim) smodnikom na sam „božič, 1. u jutru rano, kad ustanu"; 2. „prije nego sjedu za ručak (obed), izbace po nekoliko puške". Pa V u k („Život i obic." 4) ni dodal uzroka. Prim. „Gl. srps." 22.124. Da se strelja velikemu svetku božiču na čast in slavo, kakor si misli zdaj morda i narod, to brez dvojbe ni prvotni uzrok. Učenjaki trdijo, da so pogani z velikim ropotom (pokanjem z biči itd.) preganjali ,bese' (zle duhe), misleč, da se ga boje. (Prim. Fr. Hubad „Letop." 1878 na str. 14, zlasti 2. opombo.) Pokanje z biči, ki se ni zatrlo še povse **), izpremenilo se je v streljanje še le v krščanski dobi, potem ko je bilo namreč izumljeno mnogo silnejše ,ropotalo' — strelni prah ali smodnik, ki je rabil potlej, ter rabi še dan danes, (pojačan s cerkvenim blagoslovom), tudi po nekaterih slovenskih krajih — zlasti soper čarovnice, ki so po praznoverskem nauku zlemu duhu verne služabnice in družabnice. „Cesar se pa boji zli duh, — tega se boji gotovo tudi njegova drhal," — tako so menda modrovali nevedni ljudje v oni mračni dobi. — ,Quod erat demonstrandum.' Prim. tudi Fr. Hub. pri Šum. „Die Slovenen" (X. 96). Dodatki. Na stran 130 (4. razst.): Da je ponedeljek ruskemu narodu res nesrečen dan, potrjuje tudi Afanasjev III, 252 (3. op.). „Vt> ponedeljniki) ne dolžno, načinatb dela i vyezzatb na dorogu" *) Beli Kranjci rabijo (s Hrvati in Srbi vred) glagol za imenovalnik ,deca' zmerom v množini; neki Slovenci pa le v jednini. — Oboje je pravilno. Prim.: „Gospoda se šeta" in ,gospoda se šetajo'; .družina dela in — delajo'. To o tej priliki samo zato, ker je nekdo pred nekoliko leti razglasil pravilo, ki zameta našo staro narodno rabo, pa po krivici. Kriva (nenarodna) raba je pa ,decam' (pravo: ,deci') kaj dati itd. — Pis. **) „Črtice" 64. [hoditi na pot]. „Posej vr» ponedeljniki», budeši* bezhlebnikb" — pravijo kmetje ,Rjazanjske gubernije.' — A zakaj pravi ruski narod, da je ponedeljek nesrečen dan, tega nam ni priobčil ni Afanasjev. — Na str. 133. (1. razst.): Da je pa ruskemu narodu i sreda nesrečen dan, o tem molči Afan I. 242, ponavljaje ondi samo pripovedko o (zlobni) „Sredi" iz Hudjakova veliko-ruskih pripo-vedek. Na str. 178. (5. razst.): Po drugem ustnem por. devajo nekateri Semičarji k božičniku tudi pšenice, ključe in nož , — pšenice (menda) zato, da bi obrodila v novem letu, a nož zato, ker pravijo, da kdor ima sabo tak nož, da mu ne more naškoditi nobena moč. Za ključe mi pa moj poročevalec ni znal povedati nikakega uzroka. (Dalje drugo leto.) Poprav fei: Čitaj na str. 118. (v opazki): . . . caragus, carajus [= sortilegus]; 125. v 3. vrsti: . . v usodo; Na str. 131. 27 ostalo je: „v Beči" namesto: v Beču ... in Se nekoliko takih „slučajev." (33. 30: spiün/; — 135 7 : nsiTT.h"T., petek«; 142 (v 2. op.): . . častili Merkurja najbolj, ter mu itd.; 152. 3 : štajerski in koroški Slovenci in Gorenjci; 156. 13: ,kračun, kolads ali koleda; 156. 28: (na badnik); 166 (v 1 op.): Bolgari ne sklanjajo imen popolnoma; 170. 6 (od zdol.): mejnikom; 171 (v 2. op.): . . . v cerkvi, — stoje itd. Namesto : „češki, a, o" čitaj povsod dosledno : češki, a, o (pö domačem preglasju). Iz važnega uzroka priporočamo starejšo (tudi srbo-hrvatsko) rabo, da bode jedinost večja v pisavi slovenski in jugoslovanski sploh. Pisatelj. Topograflški opis Ljubljane in zgodovina ljubljanskega mestnega zastopa v minulih stoletjih. Po arhivaličnih virih spisal Ivan Vrhovec. J^feS^ Predgovor. godovina Ljubljane je doslej še jako malo poznana. Valvasor še danes skoraj jedini, še precej zanesljivi vir za njeno Vfi-Jh, zgodovino (Dolničarja treba je deti poprej še na kritično rešeto). To je tem bolj čudno, ker je ljubljanski arhiv med vsemi, ki se tičejo domače zgodovine, najbolj, kaj bi dejal, jedini pristopen. Morebiti ne bode odveč podati iz tega arhiva nekatere zanimive drobnosti o Ljubljani in njenem zastopu. Pri sestavi tega članka sem se oziral skoraj samo na listine, nahajajoče se v ljubljanskem mestnem arhivu ter le tu pa tam segel po virih že tiskanih. O nekaterih v ta članek spadajočih stvareh se ne nahaja v arhivu nikakih dat; zlasti čudno se mi je dozdevalo, da nisem naletel niti na jedno, reformacije se tikajočo listino. Bržkone so pobrali z magistrata, ko je postala Ljubljana spet katoliška, vse v reformacijski dobi nastale akte ter jih ali sežgali ali pak jih odnesli, Bog ve kam. Sicer pak je tudi v druzih ozirih arhiv zelo nepopoln. Opravičiti mi je najpoprej izraz „arhiv", ki ga rabim zavoljo krat-kosti. G. Peter p I. ßa dies, komur se je naročila 1. 1866. ureditev starih magistratskih aktov, dela razloček med njimi, ter imenuje arhiv le one izvirne listine, ki se shranjujejo posebej, in kojih je le malo številce, samo 69. V prvi vrsti so to na prgament in papir pisane mestne svoboščine in nekatere zlasti za ekonomat važne izvirne listine iz XIV. (13 komadov), XV. (23), XVI. (21) XVII. (3) in XVIII. stoletja (9 komadov). Od teh se je ponatisnilo do leta 1866. le 27 komadov, toda še ti ne vsi po originalih. Najstarejša listina nosi letno štev. 1320, najmlajša 1792. Mnogo bogatejši ko arhiv je tako zvana stara registra t ura, ki se shranjuje v stranski sobi nove registrature v drugem nadstropji. V ti registraturi se nahajajo časih v desetkratnem in dvajsetkratnem prepisu ne le vse v „arhivu" spravljene listine, ampak še tudi mnogo drugih, kojih velika večina ni dosedaj še nikjer omenjena. V originalu se nahajajo nekatere listine iz 15. stoletja in mnogo drugih iz naslednjih. V obče pak • so akti, tikajoči se 15. 16. in 17. stoletja, jako ubogi; še le z 18. stoletjem postajajo popolnejši, po večjem koncepti iz magistrata pošiljanih aktov (Kanzleistücke). Kam so se pogubile listine pred 18. stoletjem, je neznano; pogubile so se bržkone že v časih naših očetov, zaradi česar jih je cesar dostikrat prav ostro okaral, a kakor vidimo brezvspešno. Da so se ohranile listine pred 18. stoletjem zahvaljevati se imamo le srečnemu slučaju, da se je o početku 18. stoletja jelo mesto zapletati z deželo (Landschaft) v jako dolgotrajne pravde ter o ti priliki prepisavalo po sedaj izgubljenih izvirnikih. Iskanje po teh aktih je jako zamudno. Sicer je Eadics, kolikor mu je pripuščal kratko odmerjeni čas, „staro registraturo", ali kakor jo jaz rajši imenujem „arhiv" pregledal, ter na zavitke fascikulov s kratkimi besedami označil obseg, toda med posamezne akte pomešane so listine, tikajoče se popolnoma druge tvarine in druge dobe, kakor obeta fascikulov napis, ali debeli šešitek aktov, v katerem se nahajajo. Ker arhiv nima registra, služi preiskovalcu jedino pregled, ki ga je objavil Radios v „Mittheilungen des histor. Vereines für Krain". 1866 p. 29—37, kjer je tvarina razdeljena po posameznih strokah, a žal, da je v njem marsikateri važen fascikul izpuščen. Vsakako pak mu mora biti vsak hvaležen zanj. Iz teh aktov ljubljanskega arhiva da se jasen obraz življenja v Ljubljani posneti le za zadnja dva ali tri decenije minulega in za prva tekočega stoletja; od tega časapak je tvarina tem pomanjkljivejša, čim delj segaš nazaj v minula stoletja. Pač čutim, da bode našel pazljivi čitatelj v tem članku, zlasti pri opisu Ljubljane mnogo presledkov, ki bi se bili dali morebiti zamašiti s tvarino, katera se gotovo nahaja v bogati obilici v deželnem arhivu, ki pak je skoraj do dobra nepristopen. Le vsled posebne prijaznosti deželnega tajnika g. Pfeiferja se mi je posrečilo dobiti nekoliko deželnozborskih zapisnikov v roke, ki pa so seveda za ljubljansko zgodovino le majhne veljave. Obzidanje in utrditev Ljubljane. ema, ki objema početek naše, nekdaj tako bogate, živahne in daleč čez kranjske meje sloveče Ljubljane, se pri sedanjem stanu virov ne da razgnati. Okoli leta 1000. bila je neki že precej obljudeno mesto, če smemo Valvazorju verjeti, ki pravi, da je pobrala kuga v Ljubljani in njeni okolici 1. 1006. nad 17.000 ljudij.*) Neki s trgovino obogateli meščan Peter Baldaviz je ustanovil leta 1073. blizu tedanje Ljubljane, tam kjer stoji sedaj gimnazija, na čast sv. Filipu cerkvico, ki pak se je v naslednjih letih razrušila.**) L. 1092. je bila Ljubljana že popolnoma urejena občina ter imela že svojega sodnika in svoj mestni svet (Richter und Rath). Poroča se namreč, da je osnoval sodnik in svet ljubljanski čolnarjem v zabavo dirko s čolni na Ljubljanici ter obljubil trojna darila: jeden tovor vipavskega vina, tri lakti sukna in par nogovic. ***) Ker pak se ne da dognati, koliko se sme tem poročilom zaupati, popustiti jih moramo na stran, ravno tako kakor ono sicer zelo verjetno historično kombinacijo, ki jo je najprej Richter objavil in Dimitz sprejel, da si je Ljubljana opomogla po bitki na Leškem polji. Nikakor pak se ne da dvojiti, da segajo početki Ljubljane v oni čas nazaj, ko se je odmenil v vojaškem oziru tako ugoden, na kržišči treh cesta ležeči ljubljanski grad za taborišče in trdnjavo. Na jednak način je nastalo mnogo srednjeveških mest. Ljubljanski grad, nedvojbeno najstarejši del Ljubljane, utrdili so že ali koroški vojvodi, ali pak morebiti celo frankovski mejni groje. Če pogledamo, kako so vzrastala mesta sicer po srednji Evropi, opazili bodemo, da se je okoli cesarskih gradov (Pfalzen), škofovskih stolic, cesarskih in knežjih pristav naseljevalo obilo ministerijalov, cesarskih hlapcev in prostih ljudij, ki so vabili že zaradi varnosti vedno več novih priselnikov tjaknj. Tudi v Ljubljano je prišlo za grajskim poveljnikom, komur se je izročil grad v varstvo in obrambo, bržkone obilo ministerijalov, *) Valvasor XI, 709. **) ibid. 691. ***) ibid. 685. ki so se naselili v grajskem vznožji. Le-to pak so te dozdeve, ki se ne dado podpreti z nikakimi dokazi. Pred polovico 11. stoletja se celo obstanek Ljubljane po virih ne da dokazati. Ne ve se tudi, kdaj je Ljubljana udobila mestne pravice. Najstarejša v ljubljanskem arhivu shranjena listina kneza koroškega in kralja češkega, Henrika, iz leta 1320. kaže nam Ljubljano že kot pravo mesto, kateremu na čelu vodi sodnik in svet mestne zadeve. Prav v srci dežele ležeče mesto, od koder so šle ceste že od starodavnih časov na vse vetrove, postati je moralo najvažnejši kraj na Kranjskem. Deželni knezi so se prizadevali privabiti s podeljevanjem pravic in svoboščin vedno več naselnikov na ta važni kraj. Ugodna leža gradu in obzidano mesto je mikalo zaradi varnosti marsikoga, ustanoviti si tu svoj dom. V mnogih listinah se poudarja naravnost, da se je dala Ljubljančanom ta in ona pravica zlasti z ozirom na to, da se jim tem potem pripomore k utrditvi mesta in popravljenju njegovega ozidja. Eavno najstarejša gori omenjena listina se bavi s tem predmetom, kajti ž njo zaukazuje koroški vojvoda, da morajo vsi, naj so meščani ali nemeščani, prostaki ali plemiči, ki so se v Ljubljani ukupili, jednaka bremena nositi ter vsi jednako se udeleževati pri zgradbi ozidja in čuvanji mesta. To povelje je zadevalo celo tiste, ki so se sicer s pismi mogli skazati, da so jih knezi oprostili kedaj vseh mestnih bremen. To povelje sta obnovila njegova naslednika Oton 1. 1336. in Albreht 1. 1367.*) Mesto pak je bilo takrat še seveda zelo majhno, stisneno med Ljubljanico in grad. Obsegalo je le Stari trg in nekoliko postranskih ulic. Kako daleč se je raztezalo še konec 15. stoletja, dokazati se da skoraj natanko. V to nam služijo tri poročila, kojih dve nam je ohranil Valvasor. 1. Leta 1297. so pričeli Ljubljančani zidati staro mestno hišo na Starem trgu, tam, kjer je stala pozneje tako zvana kru-harna: Brodkammer. **) 2. Še dve sto let pred Valvasorjem, torej konec 15. stoletja segalo je mesto le do gorenjega (sedaj Hradeckega) mostu. ***) 3. Tretje poročilo posnemamo iz ukaza Friderika IV. od leta 1416.f) Ko je povzdignil cesar Friderik II. Kranjsko 1. 1231. za vojvodino ff) in je postala Ljubljana bržkone nje stolno mesto, *) Klun, Diplomatarium Carniolicum, dodatek k „Mittheil, des hist. Ver. f. Krain." 1855 p. 13 in 17. Že tiskanih listin ne bodem navajal po fascikulih, v katerih se nahajajo, ampak po tisku. **) Valvasor, 1. c. 671. ***) ibid. 669. t) Klun, Diplom. Carn. 24. ff) Valvasor, VIII. p. 223. „Ad decus praeterea regni tui praesentis privilegii autoritate permittimus ut de Provinci a C ar ni o I i a e Ducatu m faci as." vspela se je naglo, zlasti olkar je postala stolica vieedomov in deželnih glavarjev v drugi polovici 13. stoletja. Sicer ne vemo, kdaj je ustanovil deželni knez ta dva urada, a vrsta vieedomov se da slediti od 1. 1255., deželnih glavarjev pak od 1. 1261.*) Zadnjim se je odločil ljubljanski grad za stanovališče in tudi v Ljubljano došli knezi so stanovali dostikrat na gradu n. pr. Ulrik koroški]. 1260. **) S tema najimenitnejšima uradnikoma se je naselilo v mesto mnogo nižjih uradnikov in pomožnega osebstva, zlasti pak so jeli plemiči pritiskati v Ljubljano; ko so minuli hudi časi medvlade in minule prejšnje nevarnosti, popustilo je plemstvo svoje ponosne gradove ter se naselilo v mestu. Z obilimi svoboščinami oblago-darjeni plemski stan je hotel sicer uživati prijetnosti mestne, nikakor pak ni maral udeleževati se z meščani vred mestnih bremen. Ravno zato pak je izdal vojvoda Henrik 1. 1320. ono povelje, da v mestih glede bremen jenja vsak razloček. Kdor si je kupil, naj je bil tudi plemič, v mestu hišo, dolžan je bil ravno tako kakor meščan, pripomoči k utrditvi mesta in k mestnim stražam. Toda plemiči so se ti neprijetnosti kolikor moči izogibali, zato se je moral ukaz pozneje večkrat ponoviti. ***) Napočili pak so resnejši časi; leteče turške čete so se jele prikazovati že na mejah kranjskih in so I. 1416. neki pridrle celo do Polhovega Gradca. To je opozorilo Kranjce, zlasti pak Ljubljančane, biti opreznim ter Ljubljano kolikor se d;i utrditi. Meščani so se lotili dela takoj, plemiči pak, ki tudi sicer z meščani niso imeli radi kaj opraviti, branili so se priskočiti jim na pomoč, sklicuje se na svoje svoboščine. Zavoljo tega je zaukazal I. 1416. vojvoda Ernst deželnemu glavarju Urhu Schenku z Ostro-vicef), naj pozove vse plemenitaške posestnike hiš v Ljubljani, da utrdijo svoje hiše; tudi naj pomagajo pri zgradbi in utrdenji mestnega zidovja. Ob jednem pak je po Urhu Schenku dal razglasiti jednako povelje vsem v deželi stanujočim svobodnim posestnikom, bodisi katerega stanu koli, da pomagajo pri utrditvi Ljubljane z dova-žanjem apna in kamenja ter pri tem nikakor ne pozabijo nemških vitezov, ampak napravijo mestno ozidje tudi na tem kraji, ff) Iz teh treh opazek se da obseg Ljubljane 1. 1416 skoro natanko določiti. Vsa nemška srednjeveška mesta (in o Ljubljani se nikakor ne da dvojiti, da je nemškega izvira) zidana so !vsa po jednem in istem kopitu. Vselej se je zidala mestna hiša sredi mesta *) Klun, Archiv II. p. 82 in 95. in Kosina „Reihenfolge der Landvicedome" 1869. **) Valvasor, ibid. 670. ***) Richter, Geschichte der Stadt Laibach, v Klunovem: „Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain" I. p. 215. f) Klun., Diplom. Carn. p. 23. ff) Klun. Dipl. Carn. št. 25 str. 24. ali bolje rečeno mesto je rastlo okoli mestne hiše in njenega precej prostornega mestnega trga. Jedni konec najstarejše Ljubljane nam je določil Valvasor prav natanko, rekši, da se je Ljubljana še 200 let pred njim raztezala le do Čevljarskega mostu. Tu na tem kraji, kjer se je Ljubljanica najbolj približala gradu in kjer se je najlože in z ne velikim trudom dalo mesto utrditi, iskati nam je najskrajnejšega in najsevernejšega dela mesta. Takrat je šlo od čevljarskega mostu mestno ozidje gori k trdnjavi na gradu. Ostanki njegovi so se zaznavali še o Valvasorjevem času. *) O tem torej, da se je mesto nehalo pri čevljarskem mostu (ako trdi sicer Valvazor pravo), ni dvojiti. Ravno tako gotovo pak se da odkazati najjužnejši del mesta. Južneje ko do tako zvanih karlovških vrat (ki jih Valvazor navaja pri naštevanji mestnih vrat ter še dostavlja, da je to celo staro zidanje) se mesto do konca 18. stoletja, ko se mu je podrlo obzidje ni nikoli raztezalo. Tu pri karlovških vratih se je nehalo mesto proti jugu; karlovška vrata pak so stala pod zvonarjem, ko se ima stopiti v ulice sv. Florijana. Od teh vrat je držale mestno ozidje v ravni črti na jedno stran doli k Ljubljanici na drugo pak gori po rebri ljubljanskega gradu, vrhu katerega se je nahajala stara trdnjava, od katere so se do danes ohranile le še podrtije, tako zvani „Stari Grad". Od „Starega Gradu" pa do sedanjega je bil bržkone presledek ali vsaj je bilo teme hribca le za najhujšo silo nekoliko zavarovano. Od sedanjega gradu je šlo ozidje naravnost doli k čevljarskemu mostu ki je bil poslednji del tedanje mestne utrdbe. Na polu pota med karlov-škimi in zgornjimi vrati pri čevljarskem mostu (ako so se sploh nahajala tu vrata) stati je morala po srednjeveški navadi zidanja mest mestna hiša in pred njo glavni mestni trg. Po najstarejši Ljubljani nam ni treba dolgo iskati tega prostora, najti je kaj lehko v sedanjem najširšem delu Starega trga, tam, kjer se stekajo tri ceste. Ta za majhno, srednjeveško mesto pač prostorni kraj je bil glavni, mestni trg; tam pak kjer stoji sedaj poslopje deželnega sodišča, nahajal se je pač najstarejši ljubljanski rotovž, ki se je pričel zidati 1. 1279. ter stal tu do leta 1484. To leto pak se je opustil ter prestavil na kraj, kjer ga nahajamo še danes.**) Sicer se da doslej navedenemu težko oporekati, a za svojo trditev hočem navesti še jeden slučaj. Srednjeveškega rotovža brez prostornega glavnega trga pred njim, sredi trga pak mestnega vodnjaka, si skoraj misliti ne moremo; nahajamo ga tudi v *) Valvasor, XI. p. 669. **) Valvasor, XI. 710. Ljubljani. Stal je na trgu pred sedanjem c. kr. deželnim sodiščem; tu se je izbral zanj lehko prav ugoden prostorček, kjer jo bil veliko rnenj na poti, kakor n. pr. sedanji mestni vodnjak. Pred deželnem sodiščem se nahaja namreč kraj, kjer bode v deževnih letinah, kljub ravno tu jako živahnemu prometu, časih med tlakom zanikrna trava iz tal. Dasi prihajajo vozovi od treh stranij, vendar se kolesa slučajno tega prostorčka redkeje dotikajo. Na tem kraji postavljeni mestni vodnjak je delal prometu le malo napotja. Ko so rotovž prestavili, opustil se je le-ta vodnjak ter bil n. pr. še 1. 1771. suh; vodo so napeljali z nova vanj še le, ko so podrli jezuitski kolegij na Starem trgu. *) Tudi pred novim letom 1484 zidanim rotovžem so si omislili Ljubljančani vodnjak takoj ali vsaj kmalu pozneje. Vsaj leta 1569. je bil že toliko star, da so morali razpalo leseno kadunjo pri njem popravljati. **) Za rotovž najsposobnejši prostor najstarejše Ljubljane vodi nas s svojo ugodno ležo sam na kraj, kjer ga nam je iskati, drugi slučaji nas pa zagotavljajo, da smo našli pravi prostor. O leži starega rotovža pak je Dimitz***) druzega mnenja. Naslanjajoč se na poročilo Valvazorjevo, da je stal tam, kjer o njegovem času kruharna, odmenil mu je Dimitz drug prostor, in sicer tisti, na katerem stoji sedaj (Weberjeva ali Ničmanova) hiša s štev. 4 na Starem Trgu. Ker se ne da nikakor dvojiti, da je sezala stara Ljubljana še konec 15. stoletja le do čevljarskega mostu, stal bi bil po Dimitzevi trditvi rotovž v najskrajnejšem kotičku stare Ljubljane, prav na konci in vrhu tega na najožej-šem kraji mesta, tam, kjer se najbolj približavata Ljubljanica in grad. Za rotovž bi se po ti razlagi Dimitzevi v vsi tedanji Ljubljani ne bil mogel najti neugodnejši prostor. Če je stal rotovž tu, čemu se je pak rabil in pridržal prostorni trg pred sedanjim deželnim sodiščem? V majhnih obzidanih mestih je bil prostor zelo drag in porabila se je vsaka ped zemlje z najskrbljivejšo varčnostjo. Tudi ta slučaj kaže torej, da se je stari rotovž nahajal drugje. A pri tem preziramo Valvasorja, ki odločno zatrjuje, da se je nahajal na mestu kruharne o njegovem času. O leži starega rotovža bi ne bilo najmanjše dvojbe, ko bi nam Valvasor tudi povedal, kje se je nahajala kruharna, kar pa ni storil. Da je stala konec minulega stoletja res tam, kamor jo *) Mestni arhiv fasc 234 — 243. **) Mestni arhiv. Gerichtsprotokol gemainer Stadt Laybach de Anno 1569. **) Dimitz. „Gesch. v. Krain 1. 301. „Das Laibacher Rathhaus, welches seit 1297 am alten Markte an der Stelle des jetzigen Hauses 4. 167 bestanden hatte." postavlja Dimitz, to je gotovo*); a če je stala tam tudi o Valvasorjevem času, to je drago vprašanje. Tesnost tega kraja in skrajni kotiček mesta napotujeta me na misel, da se je kruharna po izdaji Valvasorjeve „Ehre des Herzogthum Krains" prestavila na drug kraj, kakor se je to zgodilo tudi z nekaterimi drugimi prostori, n. pr. z igriščem, ki o Valvasorjevem času tudi ni stalo tam, kakor konec minulega stoletja, ampak je bilo del sedanjega uršulinskega samostana, komur se je prodalo okoli 1. 1711**) Stanovi so kupili zatem za igrišče neko drugo hišo, pa jo 1. 1734. že tudi opustili ter kupili neko „Patidenkh" — hišo od necega Daniela Erberga. A tudi to so doleta 1781. premenili v deželno stanovsko žitnico (Getraidekasten ***). Ravno tako se je zgodilo n. pr. z lesarno (Holzkammer), ki se je nahajala do 1. 1734. na Bregu, $ .em pak se prestavila na Zabjak.f) Jednako so se preminjala tudi druga poslopja, verjeti smemo, da tudi rotovž. Med gradom in Ljubljanico ležeče mesto je najstarejši del sedanje Ljubljane. Že zelo zgodaj pak se je pričela Ljubljana razširjati in vzra-stel je onstran Ljubljanice nov mestni del, v katerem so se naseljevali najrajši plemiči, ki so hoteli sicer živeti blizu mesta, sicer pak nič z meščani opraviti ne imeti. Okoli prostornega trga, ki se je zaradi razlike imenoval „Novi trg", jele so rasti posebno hiše plemičev. Ta „Novi trg", kakor se je imenovala vsa Ljubljana na levem bregu Ljubljanice od Zoisovega grabna pa do sedanjega deželnega dvorca do konca 18. stoletja, bil je pravi „quartier aristocratique" in je ostal deloma do danes. V tem delu mesta so se nahajale hiše plemičev v tako obilem številu, da sta se n. pr. v 16. stoletji za Stari in Veliki trg imenovala po dva davkarja, na „Novem trgu" pak, kjer so plemiči plačevali davke z malimi izjemami v deželno blagajnico, shajal je lehko jeden sam davkar. Novi Trg se je pri vzel že zgodaj k mestu, že leta 1200.ff) Potegnilo se je okoli njega mestno zidovje, ki pak je bilo jako slabo, zato je izdal vojvoda Ernst 1. 1416. ukaz, da se tudi Novemu Trgu poskrbi boljše ozidje. O ti priliki se mi zdi potrebno popraviti neko pomoto Richterjevo, ki trdi, da se je mnogo go- *) R athsprotokoll 1785. „Dem Stadtcamrer wird aufgetragen, dass er die Fenster in der auf der Schusterbrüke gemachten Brodkammer fertigen lclSS6 " **) Hoff, Gemälde v. Krain 1. 106. ***) Mestni arhiv fasc. 2. f) Mestni arhiv. ,.Verzeichniss der bei der landesfürstl. Hauptstadt Laibaeh aufkiindlich angelegten, durch mich Ludwig v. Raditsch, Doctorn u. Sindicum allda in gegenwärtig Buch eingetragenen Capitalien sammt Beisatz der durch den Stadtmagistrat allda pro publico erkauften und zum Theil aus dem Grunde erbauten direct oder indirect Nutzen abwerfenden Stücke u. Gülten." ff) Valvasor, XI. p 665. sposkih hiš in med njimi tudi nemška komenda nahajala do 1. 1416. zunaj mestnega ozidja ter se mu privzela še le to leto.*) Komenda je bila znotraj mestnega zidovja, odkar je stala, kar sledi iz poročila ljubljanskega komendatorja, poslanega 1. 1499. velikemu mojstru!**) Od nekedaj že so se nahajala tudi vrata, držeča na sedanji Križevniški trg, ki pak so se o preteči nevarnosti zazidala. To zidovje pak je moralo biti jako slabo in morebiti ravno na tem kraji najšibkejše, ker poudarja vojvoda Ernst, zlasti nemških vitezov ne pozabiti. Vsled tega povelja se je jela Ljubljana utrjevati na vseli koncih in krajih. Seveda se je s tem v naglici in tako rekoč v pričo sovražnika zgrajenim ozidjem odvrnila le najhujša nevarnost, a le malo desetletij zatem je moralo prestati svojo preskušnjo in prebilo jo je jako srečno. Ko je oblegal celjski grr* I. 1^42. Ljubljano, bojujoč se s Friderikom IV., moral je od oblegl odjenjati, ne da bi kaj opravil. A kmalu so prišle večje nevarnosti. Med hudimi boji Friderikovimi z Madjari zaradi jerobstva Lavoslava Postuma prodirali so zmagovalci Turki vedno dalje, zato je ukazal Friderik IV. 1. 1448. iz Maribora vsem v ljubljanski okolici sta-nujočim biti vedno pripravljenim, kadar jih bo pozval priti v Ljubljano s sekirami, lopatami in drugim zidarskim orodjem popravljat in gradit mestno ozidje, da se bodo v preteči nevarnosti mogli zateči v Ljubljano s svojim blagom ter najti tu zavetja.***) Lehko je umeti, da so Ljubljančani tako težavno, zamudno in drago delo odlašali kar najdalje; ker pak so pritiskali Turki vedno huje, ni se smelo delj muditi z utrjevanjem mesta. V postu 1. 1475. došlo je od cesarja Friderika v Ljubljano novo povelje do vseh plemičev, višjih duhovnikov in grajskih oskrbnikov po kmetih in druzih veljakov, naj pošljejo po zahtevi deželnega glavarja Žige pl. Sebriach svoje ljudi v Ljubljano pomagat mesto gradit in utrjat. f) A dasi se je gibalo na tisoče rok, ostalo je še mnogo dela za prihodnji čas. Dve sto let pred Valvasorjem, torej okoli 1. 1475., sezala je Ljubljana le do čevljarskega mostu. L. 1416. se je mnogo hiš, *) Richter, Gesch. der Stadt Laibach. **) „Mittheil. 1863. p. 36. „Item so haben die burger von Laibach mit sambt irm Witzttumb dem hauscomentor daselbs in meinem abwesen einen grossen gewalt und Frefl than an ainem Thor, das von abegym so dasselbs deutschhaws erbawt ist worden.....zu desselben haws notdurft gebraucht und offen gehalten hat, daz Ich in dem bestimbten Kriegslewften von Vermeidung merers Wachtens und Hütens zugeslossen gehalten untzt ytzt das nagstvergangen Jar hat der hauscomentor das aus notdurfft und meinem bevelche widerumb aufgeslossen und New Tor und Brucken in mass als wie es vor gewesen ist, machen und zurichten lassen. " ***) Klun. Dipl. Garn. p. 30. St. 39. t) ibid. p. 42. št. 56. ' toda ne komenda, ki je bila že od nekedaj z ozidjem objeta, potegnilo v mestno ograjo, tako da je 1. 1416. tekel mestni zid tako-le okoli Ljubljane. Pričenši pri karlovškili vratih je držal v ravni črti po Pruljah k vodi, kjer se je končal pri sedanji Marijini kopeli; tu se je zasukal ob Ljubljanici ter pri sedanjem Šentjakobskem mostu preskočil čez Ljubljanico na ogel Zoisove hiše; ob njenem vrtu je šel dalje v ravni črti do sedanje Emonske ceste, kjer se je znova zasukal ter se v ravni črti raztezal do ogla deželnega dvorca; tu se je poslednjič ulomil ter se končal pri Ljubljanici. Ljubljanico preskočivši je prestrigel tik Čevljarskega mostu najožji del Velicega trga ter se vspel v ravni črti proti gradu. Pri Čevljarskem mostu je bil za mestna vrata zavoljo ožine kraja jako ugoden prostor in bržkone so se nahajala 1. 1416. tu tudi mestna vrata, kajti če se Valvasor ni motil, bil je sedanji Veliki trg oni čas zunaj mesta. Leta 1475. pak se je to provizorično zidanje utrdilo s stolpi, bastijoni, jarki itd. Valvasor loči jako natančno povekšanje mesta I. 1416. in poznejše utrjenje mestnega ozidja 1. 1475., ko pravi, „da je postala Ljubljana 1. 1416 imenitno, veliko mesto" (ravno s privzetjem precejšnjega dela Novega trga v mesto), „ker seje obzidala s kamenitim ozidjem, in se vsled povelja Friderika IV. 1. 1475 utrdila. Tako se je Ljubljana pripravila za obrambo proti plenaželjnemu Turku in celo ujeti Turki so morali pomagati pri utvrditvi, dokler se ni naposled Ljubljana 1. 1520 pričela prav dobro utrjevati z zidovjem, stolpi, bastijoni in jarki.*)" Torej celo do leta 1520. je^ bila Ljubljana le za silo utrjena, Veliki trg in vsa Ljubljana od čevljarskega mostu pak do sedanjega cesar Josipovega trga je bila 1. 1416. gotovo, leta 1475. morebiti še zunaj mesta ter le tu pa tam obzidana; obzidan n. pr. bil je že v najstarejši dobi frančiškanski samostan. Tudi ta del mesta obzidati in utrditi se je zdelo zlasti potrebno, ko se je 1. 1484. prestavil rotovž tjakaj, kjer stoji še danes. Morebiti ravno zavoljo rotovža se je napravil pred sedanjim frančiškanskim mostom močen stolp, ki naj bi odbijal napade od te strani, mestni zid od Čevljarskega mostu pa do Špitalskega sezidal se je še, le 1. 1534.; dotlej glavni trg ni bil zavarovan, vkljub temu, da se je nahajal tu rotovž.**) Mimo rotovža pak se je nahajalo v tem najnovejšem delu mesta še mnogo družili važnih poslopij, katera so se morala kar najhitreje zavarovati, v prvi vrsti meščanski špital tik mostu, dobrodelna ustanova, ki je vsled bogatih milodarov postala obširna skupina večjih in manjših hiš. *) Valvasor, XI. p. 665. „Im Jahre 1416 ist dieses Laybach zn einer ansehnlichen Stadt erwachsen, in dem es mit starkem Mauern eingefangen worden, welche jedannoch auf Befehl Keyser Friedrichs noch mehrers im Jahr 1475 befestigt . . . worden. **) Valvasor, XI. p. 671. Le malo korakov od tod oddaljeno je bilo jedno najstarejših zidanj ljubljanskih, cerkev sv. Miklavža, o kateri se pripoveduje, da je stala tu že v sedmem stoletji. Pozneje je večkrat pogorela, pre-zidala se, povekšala ter se leta 1462. odločila za stolico vsega ljubljanskega škofijstva. In zopet ne daleč od nje je stal frančiškanski samostan s frančiškansko cerkvijo, tam, kjer nahajamo sedaj gimnazijo. Ves ta najnovejši del mesta se je moral utrditi. Koliko se je storilo v tem oziru 1. 1416. in 1475. se ne da več dognati. Leta 1519. so popravili frančiškanski stolp pri tem samostanu; 1. 1534., kakor se je že omenilo, potegnil se je zid od Čevljarskega mostu do Špitalskega in še le 1. 1536. dal ga je napraviti škof na svoje stroške za škofijo. Storil je deloma to na svojo korist, deloma pa iz hvaležnosti do meščanov, ki so oprostili tri hiše, katere je predelal v škofovsko palačo, vseh mestnih bremen ter jih brezpogojno izročili v cerkveno last in jurisdikcijo. Ljubljančanom so opešale namreč med tem časom moči vsled dražega in trudapolnega dela pri utrditvi mesta. Do leta 1520. je bilo mesto le za silo utrjeno, a da postane močno, kakor se je spodobilo stolnemu mestu Kranjske, bilo je mari meščanom, cesarju in plemičem, kateri so dovolili v pomoč zgradbi mestnega zidovja mimo tlake še 4500 gld., ki so se izplačali iz deželne blagajnice.*) Cesar sam je obljubil iz svojih kameralnih dohodkov 400 gld. letnih doneskov za vzdrževanje in popravljanje mestnega ozidja; pozneje je skrčil cesar Maksimilijan te doneske le na 200 goldi-dinarjev**), a zato pak dovolil Ljubljančanom pobirati mostarino od vsega v Ljubljano pripeljanega ali prinešenega blaga.***) Leta 1520. se je nahajalo torej mestno zidovje še na mnozih krajih le za silo utrjeno, v naslednjih letih pak se je na najšibkejših krajih zboljšalo in popravilo. Najbolj potrebno se je zdelo ozidje podkrepiti proti Krakovemu. Leta 1521. so sezidali stolp pri sv. Lovrenci, med sedanjim Šentjakobskim mostom in oglom Zoisove hiše; vrhu tega so podzidali in utrdili ves mestni zid ob sedanjem Grabnu in Emonski ulici tja do nemških vrat. Na Grabnu se je sezidal za obrambo ondotnega zidovja, nekako nasproti sedanje ljudske šole, močen stolp. Leta 1525. so se popravila leto poprej zgorela nemška vrata ter se prestavila od tod cesarska orožnica (Zeughaus) na grad, kjer je ostala do konca minulega stoletja ter se zvala cesarski stolp za smodnik. Tudi vicedomska vrata so potrebovala poprave. Odkar se je mesto razširilo, postajala so vedno važnejša, ker tod skozi so prihajali v mesto trgovci z Gorenjskega in tujci inozemski, zlasti *) Valvasor, XI. Iz njega so posnete vse date glede zidovja, če ni kak drug vir naveden. **) Magistratski akti fasc. 22. ***) Mestni arhiv fasc. 213. iz Nemčije. Skozi ta vrata so prijezdili vselej deželni knezi, s svojim spremstvom v mesto. *) Vrata so bila prizidana k vice-clomskemu poslopju. V obrambo tega važnega in sovražnemu napadu najbolj pristopnega kraja se je sezidal 1. 1529. velik basti-jon od lepega rezanega kamena. Ker meščani vkljub obilim žrtvam in vkljub vsemu trudu niso mogli biti obzidanju tako velicega mesta kos, prosili so znova pomoči od dežele. Za popolnitev pričetega dela so zaukazali na prošnjo meščanov stanovi 1. 1531., da morajo vsi kmetje po vsi Kranjski priti vsak po tri dni tlako delat; le zelo oddaljenim se je v olajšanje izpremenila v denar, in sicer je moral vsakdo plačati po 4 krajcarje na dan. Z ljudmi in novci preskrbljeno meščanstvo se je prijelo dela z vso odločnostjo zlasti na glavnem trgu, kjer so se napravile imenovane utrditve; toda kdaj se je zgradil še ostali zid od škofije do ogla frančiškanskega samostana, ne vemo; gotovo pak je bil sredi 16 stoletja dogotovljen ne le ta, ampak tudi oni mestni zid v sedanjih Vodnikovih ulicah, ki je držal ob samostanu in po cesarja Josipa trgu mimo ledenice navpik po hribu proti gradu, stoječem nad mestom. Ta del mestnega ozidja se je ohranil deloma do danes. Med tem pak se je zidalo tudi na druzih krajih Ljubljane. L. 1536. sezidala so se vodna vrata na Zabjaku na kraji sedanjega merosodnega urada. Vodna vrata so bila velik, širok stolp. L. 1538. se je poglobočil mestni jarek za sedanjo Zoisovo hišo, in se še bolj utrdil zid ob tem jarku, dasi tudi so že 1. 1521. prvo utrditev zboljšali. Napad od te strani se je zdel zlasti nevaren, zato tudi stolp med Šentjakobskim mostom in oglom Zoisove hiše ni več zadostoval. L. 1540. so ga še bolj utrdili. Najlože se je odlašalo z utrditvijo najstarejšega kraja Ljubljane, Gradu. Od karlovških vrat je držal najstarejši mestni zid po hribski rebri gori k zelo stari trdnjavi, meščanski bastijon imenovani. Ker se ni več zdela dovolj močna, sezidala seje 1. 1543. znova, 1. 1579. in 1580. pak se je od bastijona do grajskega nad Ljubljano čepečega poslopja sezidal na robu ravninice vrhu hribca poslednji kos mestnega ozidja ter se izkopal pod njim na rebri, obrneni proti vshodu globok jarek.**) Tem potem se je zaklenila Ljubljana od vseh stranij z močnim zidovjem, s stolpi in z jarki. Ker se je zdela dovolj utrjena, odpovedala je tudi dežela, ki je mestu doslej pri zidanji pomagala, kakor je vedela in znala, nadaljno svojo pomoč. Leta 1553. odbila je prvikrat prošnjo meščanov, ko so prosili pomoči za zidanje dveh vicedomskih stolpov, vendar pak se je zavezala plačevati za vzdrževanja mestnih trdnjav po 600 gld. na leto, kar spričuje sodni protokol ljubljanski iz leta 1569.***) *) Mestni arhiv, fasc. 213. **) Ta popis je posnet po Valvasorji. ***) „Gerichtsprotokoll de Anno 1569." 13* Tuđi cesar je odtegnil odslej mestu svojo pomoč. Friderik IV. je odločil za mestno ozidje po 400 gld. na leto iz vicedomske blagajnice; cesar Maksimiljan je odščipnil od te svote polovico, zato pak Ljubljančanom dovolil pač več kot 200 gld. vredno mosta-rino, pozneje pak se je tudi onih 200 gld. pozabilo. V neki prošnji do Ferdinanda II. (brez datuma) tožili so ljubljanski mestni očetje: „Vaša knežja prevzviše nost uvidi naj iz priloženega verjetnega prepisa, kako je njegova cesarska visokost, Maksimiljan, blaženega spomina to mesto preskrbel in oblagodaril s cesarsko in knežjo milostjo, dovolivši mu 200 ranjšev, ki naj bi se iz tukajšnega mitninskega urada plačevali in preskrbovali, kar je milostno potrdil pozneje tudi cesar Ferdinand (I.) A nekoliko časa sem se zaradi teh in onih zadržkov ne plačuje nič, vsled česar se začenja rušiti in posipati poprej pričeto in deloma že tudi zgotovljeno zidovje." K sklepu prosi magistrat, naj zaukaže deželni knez, da se prične onih 200 gld. zopet izplačevati. *) Konec 16. stoletja je doseglo mesto ono razširnost, kakor jo je imelo dve sto let pozneje o času, ko se je izdal ukaz naj se mestno zidovje podre. Dasi tudi so se v poznejšem času mestnega ozidja dotikajoča se predmestja zelo povečala, zlasti kapucinsko predmestje, o katerem je Valvasor dejal, da je postalo širno, mestu podobno predmestje s štirimi samostani, **) vendar se ni moglo ljubljansko meščanstvo več toliko vspeti, da bi tudi še to ah ono predmestje potegnilo v mestni obseg. Prišli so namreč za meščane hudi časi, reformacija in za njo vedno bolj rastoči absolutizem. Reformacija je marsikaterega meščana hudo zadela, najnesrečnejša njena posledica pak je bila, da se je meščanstvu podvezalo ono prosto gibanje, ki je toliko pripomoglo k samosvestju in ponosu njegovemu. Z odvzeto prostostjo pak so otemnele tudi vse meščanske kreposti, pogum, poštenost in požrtvovalnost. Meščan ni več iskal svoje slave v vročem boji proti pretečemu sovražniku, vsa njegova pozornost se je obrnila nakopičevanju bogastva. Mestno zidovje se je zanemarjalo bolj in bolj, zlasti odkar so pojenjale turške vihre, in že o Valvasorjovem času so bila najmočnejša in od lepega rezanega kamena zgrajena vice-domska vrata skoraj podrtija. Skoraj se zdi, da se je malomarnost meščanstva tako zelo polastila, da je morala dežela sama obračati razpadu mestnih trdnjav pozornost svojo. V deželnem zboru se je sklenilo 1. 1658. mestni jarek poglobočiti. Ker pa je skrb za fortifikacije pripadala zgolj meščanstvu, uprlo se je meščanstvo, boječe se posledic, ki bi mogle nastati iz tacega sklepa, celo proti taki le njemu koristni nameri. ***) *) Magistratski akti, fasc. 213. **) Valvasor, XI. ***) „Gerichtsprot. 1658.« fasc. 147. Zanemarjenje mestnega ozidja je postalo toliko, da so se nahajala mestna vrata, stolpi, jarki in bastijoni v zadnjih dveh desetletjih minulega stoletja v najslabejšem stanu; *) saj pak tudi ni bilo drugače mogoče, kajti magistrat je zračunal, da je potrošil zadnjih deset let, ko je stalo še zidovje, povprek le po 77 gld. na leto za vse poprave tikajoče se ozidja. Ker so se mestne trdnjave na vseh konceh in krajih rušile in bi bilo popravljanje požrlo grozne svote, zaradi olepšanja mesta, v prvi vrsti pak zaradi prepričanja, da so mestne trdnjave zavoljo bolj in bolj dovršene vojaške tehnike postale nepotrebne, izdala je višja oblast proti koncu minulega stoletja ukaz, naj se podero vse mestne fortifikacije, imenujoče se kakorkoli. Zanimalo bode morebiti ltoga, ogledati se po Ljubljani, kako lice je imela o času, ko se je pri podiranji mestnih fortifikacij kadilo na vseh koncih mesta; godilo se je to zadnji dve desetletji minulega stoletja. Pri tem sprehodu po stari Ljubljani naleteli bomo še na marsikateri znan predmet, katerega je Valvasor tako natanko popisal, a srečali bodemo marsikako zidanje, katero je Valvasor ali izpustil, ali pak je nastalo še le po izdaji njegove „Slave vojvodine Kranjske". n. Ljubljana pred sto leti.**) Leta 1783. je sklenil okrožni urad (Kreisamt), varuh in nadzornik magistratov, naj se podero vse ljubljanske trdnjave. Mestnega zastopa, vprašanega, kaj misli o tem, postalo je skoraj nekako groza; dasi tudi je uvaževal razloge okrožnega urada ter mu pritrdil, da bode Ljubljani podrtje na veliko korist v sanitarnem oziru in mnogo pripomoglo njeni lepoti, vendar se je mestni odbor le z nekako boječnostjo lotil sigurnost obetajočega ozidja. Strah pred Turkom je tičal Ljubljančanom še v vseh udih; hladne krvi niso mogli gledati, kako se jim razruši mestno zidovje, ono zidovje, ki so je zgradili njih pradedje s toliko trudom in toliko stroški. Ukaz okrožnega urada se jim je zdel res koristen in dober, toda dali so višji oblasti vendar v preudarek, kaj, ko bi kaka leteča četa Turkov prilomastila do Ljubljane, ali nastal majhen vriš v deželi sami, ali bi hotela vkrasti se v Ljubljano jata potepuhov? V odprtem mestu bi ne bilo težko meščane opleniti, mesto požgati ter izprazniti blagajnice visokega erara. V obče pak le-ti pomisleki niso bili resni in obveljala je vkljub dolgotrajnim razpravam zapoved okrožnega urada. Mestne trdnjave so se morale podreti. *) Arhiv, fasc 2. **) Kjer ne navajam družili virov, služili so mi pri tem poglavji fas-cikuli mestnega arhiva št. 2, 7 in 47. Sicer bi bilo umestno udeleževati se podiranja teh dragocenih stavb v kronologičnem redu, toda, ker smo povabili svoje čestite čitatelje na sprehod po mestu ter obljubili površno podobo Ljubljane konec minulega stoletja, kaže nam najbolj upeljati jih v mesto skozi najstarejša Karlovška vrata. Tod skozi so prihajali v mesto Dolenjci od danes pred sto leti že preko novega zidanega mostu čez Gruberjev prekop. Njihova pot jih je vodila dalje mimo nekaterih nizkih lesenih hišic kar-lovškega predmestja. Že od daleč so se ugledala široka in močna karlovška vrata. Idimo tudi mi to pot, toda predno stopimo v mesto, ozrimo se nekoliko v stran. Skoraj tik vrat ugledamo na rebri grada naslonjeno malo zvonarno. Pred sto leti je bil že neki Samassa njen lastnik; ob zvonarni teče na jedno stran zid gori k že večkrat omenjenemu meščanskemu bastijonu, na drugo, desno pak doli k Ljubljanici. V ta mestni zid so vdelana karlovška vrata, na onem kraji, kjer se pričenjajo ozke Florijanske ulice. Le-ta mestna vrata so bila veliko poslopje z močnim in debelim zidovjem, in to, kar velja o karlovških vratih, velja tudi ob vseh druzih. Nad vrati sta imela dva mestna služabnika svoje stanovanje. Jeden njiju je vrata zapiral, vratar (Thorsperrer), drugi pak jih je stražil. Soba stražarjeva (Thorwartl) je bila nad vrati, toda že zvunaj, vratarjeva pak znotraj mesta. Vrhu tega je bilo nad karlovškimi vrati tudi še stanovanje mestnega sodskega sluge, ravno tako nad vicedomskimi in špitalskimi vrati. Vrhu vicedomskih vrat je stala kapelica in ječa za mestne zločince, nad špitalskimi vrati pak so stanovali celo onemogli ali obubožani stari meščanje. Med vsemi mestnimi vrati so bila karlovška najgrša; zgradila so se v času, ko meščani niso imeli prilike ozirati se na to, so li prijetna za pogled ali ne. Konec minulega stoletja se jim je videlo vrhu tega še dobro, da se dolga vrsta let ni zastonj poskušala nad njimi. Povelje, naj se poderö, izdalo se je 20. decembra 1. 1790 , ker se je bilo bati vsak hip, da se sesujejo na kup. Ozidje na levi strani teh vrat podirati pak se je pričelo že nekoliko let popreje in že leta 1785. se je porabil jeden del za zidanje pokopališkega zidu pri sv. Krištofu. Vspored z zidom so tekle Pasje ulice, kjer so sukali vrvärji svoje vrvi. Ko se je podrlo mestno zidovje, izgubili so ti ljudje za svoj posel veliko vreden prostor, kajti za 80 sežnjev dolge vrvi v tesnem mestu ni bilo lehko dobiti ugodnega kraja. Ko se je podrlo mestno ozidje, izginile bi naj ž njim vred tudi Pasje ulice in vrvärjem se je reklo iskati si za svoje roko- delstvo druzega kraja. Vrvärjem je bilo to jako neprijetno in prosili so, naj se jim puste Pasje ulice; po noči jih bodo pridno zapirali, ustreglo se bode s tem njim samim, ker jim ne bode treba vsak dan sproti pospravljati vrvärskega orodja, ustreglo pa tudi lastnikom tu nahajajočih se vrtov, ki so dosedaj toliko trpeli pred krajo (12. avg. 1790). Poudarjali so, da so se v teh ulicah nahajali vrvärji, kar svet pomni, da pa se ni čulo nikdar o kaki kraji, bodi si, da bi bilo prešlo kaj orodja bodi si dodelanega ali nedodelanega blaga. Do Karlovških vrat dospevši opazimo takoj na prvi pogled, da je jel okoli njih veti drugačen, mlad čas. Globoki jarek preko ceste in pred vrati se je ravno kar zasul, leseni most, ki je vodil v mesto, je izginil. Izginile pak so do leta 1785. že tudi vse za obrambo vrat namenjene trdnjavice, stolpi in bastijoni, deloma že tudi nekoliko mestnega ozidja pri vratih. Pač so vrata še stala, a nihče ni več mislil na to, da bi se pri njih odbijal na mesto pritiskajoči sovražnik. Vrata in mestni zid sta imela odslej le še opravljati tisti posel, kakor ga opravlja na priliko zid okoli vrtov. Samo sodrgi naj bi se vhajanje v mesto nekoliko otežilo Ljubljančani tedanjega časa si popolnoma odprte Ljubljane kar misliti niso mogli. Že leta 1783. se je odločil okrožni urad podreti vsako zidanje, ki se je prištevalo k trdnjavam, pričel s stolpi, potem pak hotel odstraniti tudi vrata in ozidje. Ves prestrašen je opominjal magistrat, naj se to nikar ne zgodi; vrata naj se samo razširijo in popravijo, kajti, ko bi se podrla, ne bo trajalo dolgo, da bo prišla vrsta tudi na ozidje in Ljubljana bode postala kar odprto mesto (31. marcija 1783). Ni se nam treba preveč čuditi tesnosrčnosti magistratovi, tudi mi bi ne bili sodili drugače, kajti prehod iz mesta, od vseh stranij z največjo skrbljivostjo zaprtega, v čisto odprto mesto, bil je vendar le prehiter Teh mislij je bil tudi okrožni urad in nekoliko let so se mestna vrata z vso pridnostjo popravljala, podirali pak samo nepotrebni, na pol že razpadli in zato nevarni stolpi, dokler se ni spoznalo, da so vrata z ozidjem vred res popolnoma nepotrebna. Karlovška vrata je doletela ta usoda 1. 1790. Vrnimo se zopet k njim. Ko se jim bližamo, opazi nas čuvaj nad vrati že od daleč ter se pripravlja, da nas sprejme. Vstop v mesto nam ni dovoljen ob vsaki uri in kadar bi se nam morebiti ljubilo; kajti vrata so se zapirala po leti ob devetih, po zimi pak ob osmih. Kadar so se zaloputnila in je zaškripala zarjavela ključavnica, bilo je mesto za vsacega zaprto in kdor je ta trenutek zamudil, ostati je moral zunaj mesta, kajti vratarji so bili vestni ljudje, ki so prisezali vsacega novega leta dan pri živem Bogu, da boclo opravljali svoj posel z največjo vestnostjo. O zelo nevarnih časih, ko se je pričakoval kak napad, morali so vratarji prinašati celo mestne ključe vsak večer gospodu županu. *) A tudi pri odprtih vratih ni prišel nihče v mesto, da si ga vratar in čuvaj nista pogledala od nog do glave, kajti leta 1562. se je naročilo vratarjem dobro paziti na vsacega tujca, od hiše do hiše pak se je razglašala županova naredba, da se mora vsak tujec takoj pri prihodu v mesto naznaniti županu. Ostro je bilo tujcu prepovedano vsako orožje, bodi si kakeršno koli, izvzimši one, ki so bili podložniki sosednih kronovin. **) Pogodivši se z vratarjem stopimo v mesto skozi temna, raz-pokana, in deloma celo nevarna vrata, ki so 1. 1792. na kup zgrmela. Prvi vtis, ki ga Ljubljana napravlja, ni prijeten; ne le da se je zbirala okoli teh vrat vsa ljubljanska sodrga in so tu po noči marsikoga okrali in pretepli, so tudi ulice, v prvi vrsti Florijanske ulice, zelo nečedne in temne. Ob obeh straneh ozkih ulic se dvigajo in delajo ulice temne visoke in ozke hiše, ki imajo zavoljo dražega prostora le po troje oken v jednem nadstropji. Se dan danes se opazuje ta posebnost po vseh starih delih Ljubljane, zlasti pri sv. Florijanu m na Starem trgu, sicer pak tudi na glavnem. Stare hiše ljubljanske imajo tako dosledno le po troje oken v fronti, kakor bi bil v stari Ljubljani stavbeni red tak način zidanja ukazoval. — Zrak v mestu je zaduhel in izprijen, in pritok boljšega zraka je bil tudi jeden fistih uzrokov, zaradi česar se je zidovje pričelo podirati. Prvo javno poslopje, ki je srečamo na svojem sprehodu po Ljubljani, je Cerkev sv. Florijana, živ spomin na oni čas, ko je trepetal ljubljanski meščan med svojimi lesenimi stenami in pod streho, krito z deskami v vednem strahu pred ognjem. Zlasti veliko grozo je prebil v tem oziru najstarejši del mesta okoli sv. Florijana in sv. Jakoba. Kjer stoji sedaj cerkev sv. Florijana, nahajala se je pred 200 leti shramba za seno. Veliki požar 19. septembra 1660. uničil je tu 20 hiš. Groza in trepet tu stanujočih meščanov sta bili tem večja, ker je pretilo neko mogočno, le streljaj od ognja oddaljeno poslopje na gradu, da izpremeni vsak trenutek mesto v kup razvalin. To je bila ona orožnica, ki je stala nekdaj pri Nemških vratih in se leta 1525. prestavila na grad. Imenovali pak so jo, ker se je nahajalo v nji vedno po 500—1000 centov smodnika, tudi c. kr. stolp za smodnik. A groza še ni prikipela do vrha; kajti med požarom nastane hud piš ter raznaša ogorke po prestrašenem mestu. Ves, po več- *) Gerichtsprotokoll 1593. **) Mestni arhiv f. 264. jem še z deskami kriti Stari trg utegnil bi postati kup pepela, k sreči pak je meščanom požar prizanesel in v hvaležen spomin na čudovito rešitev so sklenili sezidati cerkvico v čast sv. Florijanu na onem kraji, kjer je stala prej omenjena, po požaru tudi uničena mestna shramba za seno. Tudi prostor je bil mestna lastnina. Magistrat je brez ugovora in rad ustregel prošnji meščanov, jim prepustil za zidanje potrebni prostor ter podaril vrhu tega še mnogo tam nakopičenega kamenja za porabo pri zidanji. Kar bode novcev potreba, upali so meščanje, da jih naberö po hišah. Tudi škof se ni obotavljal njihovi prošnji, zahteval je le, da se odpove magistrat vsem pravicam do nove cerkve in prostora, na katerem bode stala, ter jo brezpogojno prepusti cerkveni oblasti. Magistrat ni maral v tem oziru delati nikakih ovir in 1. 1671. dovolil je škof Josip pl. Eabatta, naj se zidanje prične; temeljni kamen za novo cerkev je uložil sam na, evangeljski strani, vanj se je vdelala spominska svetinja, navajajoča povod, zakaj se je ustanovila cerkev. *) Navdušenost za to pobožno podvzetje je bilo toliko, da je dal tedanji mestni sodnik in pozneje jeden najbolj slovečih županov, s katerim se bodemo še bavili, Gabriel Eder (pozneje pl. Edenburg) zvonik zidati na svoje stroške.**) Že malo let zatem je objel novo cerkev sloves čudotvornega kraja; 1. 1694. se je pričelo češčenje Matere božje, kajti vsled njene prošnje je neki slepec zopet spregledal. ***) Tem povodom se je postavil v cerkvi, na desni strani, žalostni Materi božji lep marmornat oltar, v katerem se nahaja mojstersko zdelana podoba znanega kranjskega slikarja Herrleina, risarskega učitelja na tedanji normalni šoli v Ljubljani. Pozneje, 1. 1738. se je postavil kamenit oltar tudi v levi kapelici. Čez kacih sto let pak je uničil požar mimo obilo hiš tudi cerkev sv. Florijana samo. Dne 28. julija 1. 1774. nastal je v Kra-kovem velik ogenj, uničil tam 51 hiš, segel potem tudi preko Ljubljanice ter divjal tu z grozno ljutostjo. Tudi v mestu, na Starem trgu, upepelil je še 58' hiš, med njimi kolegij jezuitov, ki so se takrat ravno razpustili. Ta nov» požar je poučil meščane znova, kolika je potreba prestaviti z grada na drug prostor Stolp za smodnik, ali bolje rečeno stolpe, kajti na gradu sta bila mimo velikega cesarskega še dva druga, deželni, kjer je bilo shranjenega časih po več sto centov smodnika, in še meščanski. Grad je bil pravi vulkan, najmanjša iskrica bi bila zadostovala, da prične *) Mittheilungen des hist. Ver. f. Krain 1859. 59—61. **) Valvasor 1. c. 693. ***) Mittheil. 1848. p. 86. — Sedanja slika na zunanjem zidu te cerkve je jedno najboljših del lani prerano umrlega Wolfa. razkladati svojo moč in res so že Ljubljančani jeden pot doživeli zaradi teh stolpov nepopisljivo grozo. Dne 28. aprila 1. 1686. treščilo je namreč v veliki cesarski smodniški stolp. Izginil je. kakor bi ga bilo od tal popihalo, komaj se je zaznalo, kje je stal. Na Starem Trgu je ostala skoraj malokatera hiša nepoškodovana; silni zrakovni pritisk jej presukaval peči, utiral šipe v oknih in metal ljudi po tleh. V početku je menil vsakdo, da je tik njega treščilo, a gosti dim po mestu in smodnikov duh ga je poučil kmalu, pri čem je. Tisti, ki so tekli po katastrofi na grad, našli so gozd vkljub precej močnemu dežju goreč, kajti puh je raztrosil različno v stolpu shranjeno netivo po vejah. Po gozdu na Gradu je bilo videti, kakor bi se bilo razljutilo nad njim kako veliko jezero; puh je podrl vsa mlada drevesca in grmovje k tlom, močno drevje je pak ali ulomil ali pak izruval iz tal ter je pometal po več sežnjev od njihovega stališča strani. Po mestu so največ trpele hiše okoli sv. Jakoba in sv. Florijana. Gorje mestu, ko bi bil dosegel ogenj tudi druga dva, le za streljaj od cesarskega oddaljena stolpa. Deželni je začel že goreti, a nekoliko predrznih meščanov se osrči, zleze na streho ter uduši ogenj. *) Ze takrat se je želelo in poudarjalo, kam naj bi se prestavila ta nevarna poslopja, a vse ugibanje ni pomagalo nič, kajti v obzidanem mestu se je mogel spravljati smodnik le znotraj zidovja, sicer bi se ravno o priliki, ko bi ga bilo najbolj potreba, ne moglo do njega. Po požaru 1. 1774. pak so se meščanje resno lotili potisniti nevarne stolpe ven kam iz mesta; zavezali so se, da radi pripomorejo s prostovoljnimi doneski, vendar pak je napočilo preje 19. stoletje, predno so se izpolnile njihove želje.**) Tik cesarskega stolpa za smodnik je stala Cerkvica sv. Rozaiije. Ker je Valvasor, ki je opisal celo manjše kapelice, ne omenja, zidana je bila bržkone po izdavi njegovega dela. Tudi ta cerkvica je pogorela 1. 1774. in ker je niso hoteli več popraviti, podrli so jo leta 1786.***) Ona lepa podoba v desnem oltarji Florijanske cerkve se je nahajala poprej bržkone v cerkvici sv. Rozaiije. Ravna taka usoda, kakor cerkev sv. Florijana, zadela je 1. 1774. Cerkev sv. Jakoba. Že v najstarejši dobi mesta ljubljanskega se je nahajala tu cerkev; ker je stala v najstarejšem delu mesta, smatram jo za naj- *) Valvasor, XI. p. 730. **) Mestni arhiv fasc. 5 in 264. ***) ibid. fasc. 60—66. starejšo mestno cerkev. O njenem početku celö Valvasor ne ve ni-česa. Najstarejša letna številka, ki jo glede te cerkve imenuje, je 1494. To leto se je oddala cerkev oo. avguštincem. f) Da je bila že ta stara cerkev posvečena sv. Jakobu, posnemam iz sodnih protokolov mesta ljubljanskega iz let 1527 —1530: „LucasMinischitsch hat dem peter Fayglin sein Haws in der rosengassen gelegen am Egkh in den gasslen, als man zu sand jacobs kirchen gehen will, aufgeschlagen." Cerkvica pak je bila majhna; zato so jo 1. 1597. v Ljubljano poklicani jezuitje podrli ter sedanjo novo sezidali. Temeljni kamen je uložil 1. 1613. tedanji ljubljanski škof Tomaž Hren ter jo posvetil 1. 1615. Ob jednem so sezidali tudi velik kolegij, kjer so se nahajale latinske šestrazredne šole do 1. 1788. Dežela je pomagala jezuitom z doneskom 2000 gld. *) Za novo cerkev in širni jezuitski kolegij je trebalo obilo prostora, zato so kupili jezuiti 30 hiš in jih podrli. S tem pak je izgubil magistrat, ker se je morala dati cerkvi in kolegiju immuniteta, davek, ki bi ga bilo nosilo onih trideset hiš. Cesar Ferdinand je dal mestnemu odboru, ki se je zaradi tega pritožil, na izbor, ali se mu davek odpiše ali pak se mostarina, ki jo je dovolil cesar Maksimilijan, poviša za polovico. Mesto si je izvolilo drugo. **) Tretje poslopje, ki so je jezuiti zidali, bilo je Semenišče za dečke. Od prvega početka so si prizadevali jezuitje potrebnih duhovskih močij vzgojati si takoj v Ljubljani ter jih ne klicati od drugod v deželo. Mnogo ubogih fantičev je bilo pripravljenih usto-piti v jezuitski red, toda jezuitom je manjkalo potrebnih novcev za njihovo vzdrževanje; zato so živeli gojenci iz početka le ob milodarih in stanovali pri meščanih, v bližini kolegija. A s srečnimi špekulacijami so si priborili hišo, ki so jo priredili za semenišče 1/1600. Iz početka je stanoval') tu le 10 dijakov, a meščani so delili jezuitom tako obile darove, da so mogli 1. 1630. sezidati novo širno poslopje, v katerem je bilo prostora za 200 gojencev.***) Vsa ta tri poslopja so pogorela leta 1774. z večino Starega trga vred. Požar je razsajal tako zelö, da so se v zvonikih raztopili celo zvonovi. Leto dnij je stala cerkev podrtiji podobna ter se še le naslednje leto vsled prizadevanja tedanjega deželnega glavarja Josipa Marije grofa Turjaškega za silo pokrila. Ko so razpustili jezuitski red, imela je Št. jakobska cerkev le jednega kaplana, bivšega jezuita, deset let. Leta 1784. pak je obiskal cesar Josip II. f) Valv. 1. c. 689. . *) Valvasor, XI. **i Mestni arhiv faso. 213. ***) Historia Seminarii labacensis, manuskript v licejski knjižnici. to cerkev, ter zaukazal, naj se nastavijo tu župnik in štirje kaplani. Cerkev se je znova popravila in omislili se novi zvonovi, zlasti vsled izdatne pripomoči Rozalije Kariševke in Marije Rosenkranzevke, kojih vsaka je podarila v ta namen po 1000 gld.*) Pred jezuitskim kolegijem pozdravi nas lep, neumorno in vsestransko delavnost Valvasorjevo oznanujoči spomenik Marijina soha. O njeni napravi pripoveduje Valvasor sam tako-le: To delo je dežela napravila na svoje stroške in se je pričelo z njegovim z delovanjem 1. 1680 . . . Vse pak je narejeno od lepega, raznovrstno obdelanega in zglajenega marmorja. Soha je napravljena od pisanega, dražega marmorja v jednem kosu. Stojalo in soha sta zdelana po mojem načrtu . . . Gori na sohi pa se ponaša od jed-nega kosa vlita podoba Matere božje, ki sem jo dal po svoji iznajdbi, obraziti in uliti ter imel ž njo mnogo dela, (so . . . ich dabei stettigst verblieb). Za obrazenje sem rabil umetniga Volka Weiss-kirchna, solnograškega kiparja, za litje pa ljubljanskega zvonarja Krištofa Schlagsa. Dogotovila se je potem tu v Ljubljani v zvo-narni pred Karlovškimi vrati 16. decembra v polnoči med 11. in 12 uro 1. 1681. srečno in brez hibe, s kroglo vred od jednega kosa, ki je 8 čevljev visok. V naslednjem letu jo je postavil 27. marcija 1. 1682. Marcello Genevese, komur je dežela to delo naročila. **) Valvasor bi bil, da mu njegova skromnost tega ni branila, lehko dostavil, da mu dežela ni Bog ve s kako radovoljnostjo in veseljem stregla v roko. Ker so nam tudi najmanjše, na našega slavnega kronista nanašajoče se drobnosti važne, navesti hočem tu nekoliko kratkih opazk, ki sem jih nabral v deželnozbor-skih protokolih izleta 1680.—1682. Leta 1680 objavil je deželni glavar v zboru: „Ker seje približal čas za pripravljanje sohe naše ljube Gospe, zato pričakuje (namreč Valvasor) milostnega povelja (so erwartet er des gnädigsten Befehls)***) V neki drugi seji: „Valvasor prosi za odlok, ali naj prične z delom sohe naše ljube Gospe."!) Stolni prošt, je menil: „Ta teden bode prišel model iz Benetek, o čemer naj .se odborniki (die Verordneten) ž njim posvetujejo." Glavarjev namestnik pak je menil, naj se stanovi Valvasorju zahvalijo za soho, to je, da se nečejo o tem, vsaj za sedaj ne, posvetovati. Grof Gallenberg je celo dejal, naj bi se dalo Valvasorju razumeti, naj to delo opusti, ker ga stanovi ne zmorejo.ff) Vse je kazalo na to, da Valvasor svoje namere *) Mittheilungen 1858. p. 72. **) Valvasor. ***) Landtagsprotokolle Bd. 29, f. 219. t) ibid. Bd. 30. fol. 161. ff) ibid. Bd. 30. fol. 166. ne bo mogel dognati, kajti koncem leta 1680. so odložili stanovi njegovo ponudbo, ter priporočali, naj se postavi pred jezuitskim kolegijem lesena soha, dokler se ne bo vlila bronasta; a za trud njegov naj se Valvasorju podari 1500 gld. ter se mu odpiše zaostali davek.*) Tu je treba dostaviti, da se Valvasorju ta milost ni morebiti skazala z ozirom na njegove zasluge, ampak da je bila takrat na Kranjskem navada, da so si v deželnem zboru plemiči delili drug druzemu darove in da ga ni bilo morebiti na Kranjskem plemiča, kateremu bi se jedenkrat ali drugikrat ne bilo odpisalo nekoliko tisočakov zaostalega davka. V seji 8. julija 1682. se je pak izrekla Valvasorju v deželnem zboru zaslužena hvala. Drugi namestnik glavarjev je dejal : „G. Valvasor je vlil soho s posebno slavo, ki vzbuja začudenje vseh tujcev in preseza druge kipe. To delo bode hvalilo svojega mojstra mnogo stoletij. Zaradi tega se mu dosedaj še ni nič storilo, kakor da se mu je plačala tvarina; podarilo naj bi se mu 600 gld. in na mirenski zaostanek izgotovila pobotnica za 900 gld. Baron Lewenberg je dodejal, naj se onih 2000 gld. Valvasorju popolnoma povrne in se mu jih polagoma odpiše od zaostanka." Naposled se je sklenilo podariti mu 600 gld., 900 goldinarjev nakazati mu na Mirno in odpisati mu ves zaostanek do leta 1682.**) Od Marijine sohe in jezuitskega kolegija podajmo se mimo visokih ali ozkih hiš v Žabjih ulicah k mogočnemu stolpu na Žab-jaku, ki so ga zvali: Vodna vrata (Wasserthor). Tu so pobirali v prejšnjih časih mestni uradniki, pozneje pak mestni najemniki pristojbino od vseh po Ljubljanici prihajajočih čolnov, ki so se tu ustavljali in priklepali. Sicer pak je bil ta stolp namenjen tudi za obrambo proti sovražnemu napadu na mesto po vodi doli. Leta 1787. se je dal podreti. Pri tem bi se bilo mesto kmalu zaplelo v dolgotrajno tožbo. Na dražbi je kupil neki Klein ta stolp za 1050 gold., dasi tudi je bilo gradivo, kamenje, opeka in les mnogo več vredno. Dražba bi se morebiti sicer ne bila potrdila, a magistrat je imel nekoliko tako silnih upnikov, da je moral skrbeti za to, da jih kar najhitreje zadovolji. Ker pak je menilo generalno poveljstvo sezidati na tem kraji vojaškim potrebam služeče poslopje, odkupilo je Kleinu Vodna vrata misleč, da so prešla tudi tla, kjer so stala, v njegovo last. Da se izogne dragi tožbi, zadovoljil se je magistrat z izrekom razsodne komisije, da naj vrne magistrat generalnemu *) Landtagsprotokolle Bd. 219. **) ibid. Bd. 30. folio 357. poveljstvu 500 goldinarjev, zato pak bode svet, kjer so stala Vodna vrata, ostal magistratova lastnina.*) Tu pri Vodnih vratih je bilo tudi pristanišče drvarjev in leso-tržcev. K Vodnim vratom je bila prizidana Mestna shramba za les (Holzkammer). Mesto, ki je v prejšnjih časih jedino imelo pravico v mestu z lesom trgovati, nakupilo je, ko je bil les po ceni, kar ga je bilo treba za mestne zgradbe, zlasti mostove; les se je spravil v lesovnico ter se tu posušil. Kadar je cena poskočila, ali se je magistratu zdelo, da ga ne bo več potreboval, prodajal ga je meščanom. Do leta 1734. je bila Iesovnica na Bregu, a ker se ta kraj za trgovstvo in skladišče ni več zdel ugoden, prestavili so jo semkaj ter jo s stroški 500 gld. znova sezidali.**) Pred lesovnico je bilo lesovišče, kraj za prodajo lesa; po trije lesomerci pazili so na to, da se pri prodaji lesa ni prepičlo merilo.***) Od vodnih vrat se je vlekla v podobi dolgo potegnenega latinskega S8a po Ljubljanici doli Pregraja (der Rechen im Laibachflusse) tja do ogla Zoisove hiše tik sedanjega Šentjakobskega mosta. Ta pregraja je izpolnjevala dvojen posel; zadrževati je imela v vodo pali les in ladje, ki so se morebiti odklenile ali odtrgale, deloma pak je služila tudi mestni obrambi. V tem oziru seveda ni bila posebne vrednosti, in resen napad težko da bi mogla le količkaj časa odbijati; kajti sestavljena je bila od slabih, le malo čevljev v tla zabitih in med seboj slabo zvezanih kolov. Manjše pregraje so se nahajale še sicer po Ljubljanici, n. pr. pred mlinom na oglu frančiškanskega samostana, zlasti mnogo pak po Sempeterskem predmestji. Leta 1776. bi se imela ta pregraja podreti in brodarskemu ravnatelju abeju Gruberja se je izročilo nadzorovanje tega dela. A magistrat, ki je zaradi tega, ker se mu je očitalo vsako od višje oblasti zaukazano, a potem ponesrečeno podjetje, češ, da bi bil moral on, kot mestna oblast in mestnih razmer bolj vešč, stvar prej bolje premisliti, postal zelö previden, izrekel se je odločno proti odpravi pregraje, češ, da bi bilo to za mostove zelo *) Mestni arhiv, fasc. 47. **) Verzeichniss der bei der landesfiirstl. Hauptstadt Laibach aufkünd-lich angelegten, durch mich Ludwig v. Kadics, Doctorn u. Stadtsyndicum allda gegenwärtig zusammengetragenen Kapitalien, sammt dem Beisatz, der durch den Magistrat allda pro publico erkauften und zum Theil aus dem Grunde erbauten directe oder indirecte Nutzen abwerfenden Stücke und Gülten. ***) Mestni arhiv, fasc. 264. nevarno; po Ljubljanici plavajoči les bi jih utegnil zelo poškodovati : Toda abe Gruber je zavrnil mestne očete, rekši, če ni mogel If d in niso mogli veliki hlodi šibke pregraje podreti, kaj bi se bilo bati še le mostnim kozam, ki so vendar dobro med seboj zvezane. Pregrajini koli so se tresli pred vsako ledeno ploščo in vendar so se je ubranili, kaj še li mostovi, ki sprejemajo udarce z ozko in ne široko stranjo. Ali se niso dostikrat odtrgali na Bregu čolni, ter se pred mostne koze tako počez vlegli, da jih je bilo treba sesekati? Mostovöm se vendar ni ničesa zgodilo. Sicer pak je smešno pri tako pohlevno tekoči vodi bati se kake nesreče. Po odpravi pregraje bo voda le še tem pohlevneje tekla, kajti vsled pregraje se voda napenja in umljivo je samo ob sebi, da teče napeta voda, premagavši oviro, mnogo urneje, ker teče z višjega kraja. Ker se bo napetje vode odpravilo, moralo bi se mesto temveč še zahvaliti, da se mu odstrani pregraja. Naposled se iznebi Gruber magistrata rekoč : Druzih razlogov nečem navajati. Ze iz teh bo spoznal slavni magistrat dovolj svoj neopravičeni strah in da ni potreba mnogo dokazov, zlasti, ko se je stvar razmotrivala več let in od mnogih, ter se naposled od višje oblasti odobrila in izvesti zaukazala. Da bi se magistratu ne moglo čisto nič očitati, predlagal je, naj se podere tudi pregraja pred frančiškanskim mlinom, ako se že zdi potrebno odpraviti pregrajo pred vodnimi vrati. Abe Gruber je odgovoril na to zelo energično: Kar pak se tiče odprave pri frančiškanskem samostanu, pomilovati moram magistrat zavoljo njegove majhne skušnje; kajti, če navajam razloge, ne zdi se magistratu potreba, jih tudi uvaževati. Dovolj je, da ima Ljubljanica od Vrhnike pa do Ljubljane 18" strmeča, od pesknatega grebena pred pregrajo pa do frančiškanov pak 3' = 36". Iz tega sledi, da ni spodnji nasip s zgornim napetjem v nikaki zvezi, in ko bi se ta nasip (pri frančiškanih) tudi odstranil, bi voda pri pesknatem grebenu pred ograjo zavoljo tega ne bila ne za las menj napeta. Meseca oktobra ali novembra 1. 1776. se je pregraja izru-vala in ker je slučajno zid, na katerega je bil naslonjen Čevljarski most, jel kazati nekoliko razpok, pripisoval je magistrat to slučaju, da ni v Ljubljanici več pregraje. Abe Gruber je odgovoril: če ima slavni magistrat o vodnih stavbah res toliko razuma, videl bi bil že lehko pred nekaterimi leti, da bo slabi odtok vode pri čevljarskem mostu neškarpani Li od slabega kamenja brez vezi skup zlepljeni zid, na katerem sloni most, izpodmlel in ga naposled vrgel v vodo. Razpoke so kazale kaj takega že več let. In dasi tudi po izruvani pregraji ni bilo nobene večje povodnji, vendar se je predrznilo reči: iz-ruvana pregraja je uzrok, ko je postal vodni tok vsled tega vendar mnogo pohlevnejši. Poškodovani zid pak se je zopet tako malo- marno popravil, da se je kmalu zopet bati kaj jednacega v veliko nevarnost za ljudi, ki se bodo slučajno tam nahajali. To navajam le zato, da se ne bo klicala izruvana pregraja na pomoč, da zakrije slabo popravo omenjenega zida.*) Od pregraje podajmo se zopet skozi Žabje ulice na Stari trg. Da ne bi nam trebalo vračati se po istem potu, bilo bi pri-jetneje, iti ob bregu Ljubljanice, toda hiše sezajo tu prav do vode, vrhu tega pak drži ob Ljubljanici pričenši pri Vodnih vratih do zatiškega dvora mestni zid; le tu pa tam napravljene so vanj odprtine, da se more do vode. Od Zatiškega dvora dalje pa zmanjka ozidja ob hišah Starega trga doli do Čevljarskega mostu, kjer se zopet prične ter se vleče v nepretrgani vrsti tja do stolpa na oglu frančiškanskega samostana. Prisiljeni smo torej vrniti se na Stari trg po isti poti. Na križišči Florijanskih ulic in Starega trga ugledamo Vodnjak, bržkone pred sedanjim deželnim sodiščem. Voda je bila napeljana vanj, dokler niso skopali Gruberjevega kanala, z Golovca.**) A že mnogo let poprej ni bilo v ceveh več vode. Vodnjak je bil suh, zato so se pritožili meščanje na Starem trgu ter prosili vode zanj. Magistrat, opominjan od okrožnega urada, izgovoril se je, da mu ni mogoče ti želji ustreči, ker pri kopanji Gruberjevega kanala so se cevi z Golovca prerezale; da bi pak napravil nov vodovod, manjka mu novcev. Da je tu res vode zelo potreba, uveril se je magistrat žalibože o priliki velicih dveh požarov leta 1767. in 1774. in ker je tudi njegova želja, da se v vodnjak napelja voda, zato nasvetuje porabiti v to svrho cevi, ki drže v jezuitski kolegij. Ker se to poslopje ravno kar podira (1. 1776,) in vodnjaka tam več treba ni, prevzela bi se lehko voda brez velicih stroškov ter se napeljala v vodnjak na Starem trgu, ondotnemu občinstvu v korist. In to se je tudi zgodilo.***) Vodovode je imela Ljubljana že zelö zgodaj. Ze leta 1565. je plačevalo mesto nadzornike cevi (Röhrenmeister) in se pogajalo za nakup 60 mecesnovih cevij. V neki seji istega leta se je naročilo mestnemu sodniku in mestnemu pisarju, naj pregledata vodnjake pod Rožnikom (unter Rosenpach), če je v njih toliko vode, da bi se mogla napeljati na Novi trg. f) *) Magistratski akti fasc. 22. **) Tu opozarjam naše jezikoslovce, da se imenuje sedanji Golovec v prejšnih stoletjih, v 16. in 17., vedno le „Volonz", nikdar ne Golovec. Le v aktih 18. stoletja naletel sem jedenkrat ali dvakratna izraz: „Golauez", večkrat pa na „Volouz" tudi še v tem stoletji. ***) Mestni arhiv fasc. 234—243. f) Gerichtsprotokoll gemainer Stadt Laibach de An. 1569. Blizu vodnjaka je 1. 1785. stala na kraji nekdanjega jezuitskega kolegija Normalka in anatomična dvorana, v sedanjem redutnem poslopji zidal jo je 1. 1773. abe Gruber*); oba zavoda sta se nahajala vjednem in istem poslopji. Anatomično stolico je imela Ljubljana že 1. 1759.; prej se ne da zaslediti, to leto pak je prosil neki P h i 1 i p p u s J a c o b u s P r e z 1 (tudi Brezi) „ Chirurgiae magister", naj se mu od kaže kje prostor za kirurgična predavanja, bodi si v meščanskem špitalu, bodi si kje drugje; na svojem domu ne more predavati, sicer si bo odgnal vse ljudi. Predavati je hotel po trikrat na teden, v ponedeljek, torek in četrtek izvzimši praznike od 2—3. popoludne. Zlasti babice naj bi bile primorane obiskavati ta pouk, in magistrat naj bi jim zapretil kazen od 1—2 goldinarjev. Dalje je zahteval, naj bi se prisilili k udeleževanju tudi brivski pomagači in učenci. Kje se je odkazal Prezlu prostor za predavanja, ne vemo, pač pak so se prisilile babice in se prisilili bri v s ki učenci obiskovati ta predavanja; babice so zajemale dotlej svoje znanje samo iz skušnje. Zanje sta bili odločeni po dve uri na teden ob sredah in sobotah od 2—3. popoludne in sicer od oktobra do majnika. Nekatere so se izgovarjale, da so že izpitane, a tudi tem se je ukazalo, da se morajo še jedenkrat k skušnji oglasiti ali pri doktorji Prezlu, ali pak pri Haymanu. Iver ljudstvo šol takrat ni bilo vajeno, obiskovala so se predavanja vedno jako neredno in Prezl je moral marsikaterikrati poklicati magistratovo silo na pomoč. Zlasti brivci so se upirali novi naredbi, kajti kdor je imel le po dva pomagača, moral je poslati po jednega k predavanju, učence pak vse.**) Leta 1785. je bila izročena anatomična dvorana slovečemu prirodoznancu Hacquetu. Podajmo se od tod dalje po Starem trgu proti Čevljarskem mostu. Javnih poslopij tu ni, izvzimši neko oficirsko hišo, ki je bila last magistratova, zato pak je bilo ob sejmih tu tem živeje, kajti Stari trg je bil trgovski del mesta. Po vsem Starem trgu so imeli razstavljene svoje štante žebljarji, železninarji, usnjarji, jermenarji itd.; že sicer je bilo in je še zdaj na tem trgu ozko, a ta obilica štantov ob sejmeli in tržnih dneh je pot tod skozi skoraj do dobra zaprla. Kdor se tu ni znal varovati, bil je v največji nevarnosti, da ga povozijo. Ko so prihajali vozovi, morali so se pešci umikati in skrivati za štante, sode in razno tu nakopičeno šaro, da so se vozovi odpeljali mimo. Vrhu tega so tod še živino gonili.***) Kdor je imel v tem delu mesta opraviti, moral je iti po jedini ti poti po mestu na odločeni kraj, kajti Šentjakob- *) Mittheilungen 1848. p. 85. **) Mestni arhiv fasc. 70—72. ***) ibid. fasc. 48-51. skega mostu takrat še ni bilo. Ker je imelo mesto do 19. stoletja samo dva mostu in jedno brv pri sv. Petru zunaj mesta, pre-peljavali so čolnarji ljudi na raznih krajih mesta preko Ljubljanice. Ker se tudi o netržnih dneh na Starem trgu srečuje po največ vozov in se moremo na svojem sprehodu le počasi dalje pre-riti, ogledamo si mimogrede in v naglici lehko za hišami Starega trga skrito Reber. Na pobočje ljubljanskega gradu je naslonenih precejšno število malih ubogih kočic; njih lastnikom ni treba biti žal, da so tako skrite. Za olepšanje mesta bi ne pripomogle ničesa, kajti večinoma je tu vse od vrha do tal leseno. Kadar je nastal tu požar, pogorela je po navadi vsa Reber do tal. Ko se je jela konec minulega stoletja poudarjati vedno bolj in bolj varnost mesta, ukazal je (15. maja 1.784) gubernij, da se hiše v Rebri ne smejo več z deskami kriti ali strehe ž njimi popravljati, ampak samo z opeko, nove hiše pak so se smele samo zidati. Venđar pak se je tudi uvidelo, da so ondotni hišniki preubogi, da bi se ravnali po ti zapovedi; naložilo bi se jim s tem le pretežko breme. Zato se je magistratu ukazalo, naj jim še nadalje dovoljuje kritje z deskami, a pri tem naj bo kar največ previden in si prizadeva, da preidejo hiše v roke premožnejših ljudij, seveda se ne sme delati pri tem sedanjim lastnikom krivica.*) Reber zapustivši podajmo se zopet na Stari trg, kjer zagledamo že blizu Čevljarskega mostu kruharno ondi, kjer se Stari trg najbolj zožuje. Kruharna je bila prodajalnica pekovska, morebiti tudi shramba za njihovo žito in moko. Od tod vodijo okoli ogla ozke in temne ulice do Čevljarskega mostu, temno pak je dela Tranča, neokretno, močno in odurno poslopje, ki sloni ravno pred mostom čez ulice počez obrneno na mogočnem oboku, dve nadstropji visoko. V nemškem jeziku se je zvala tudi „Comaun" ali „Neugebäu" ; odkod je dobila to ime, težko je reči, kajti po poročilu mestnega magistrata meseca junija 1. 1787. je stala Tranča že tu, kar jo Ljubljana pomni, ter bila mestna ječama za največje zločince, ki so se od tod vodili na smrtišče.**) Ob časih, ko je sezalo mesto le do Čevljarskega mostu, bila je Tranča tu dobro spravljena, a konec 18. stoletja bi se za tako ječarno ne bil mogel najti bolj neugoden kraj. Vsled narastanja Ljubljane je postala skoraj središče mesta. Sosedje je niso mogli biti veseli, kajti iz *) Mestni arhiv fasc. 7. **) Rathsprotokoll Gemainer Stadt Laibacli de Anno 1785. Tranče so se glasili v jednomer stoki in kriki jetnikov, nad katerimi so se zvrševale vsak teden prisojene jim kazni. Vrhu tega je šla pod Trančo jedna najbolj obiskovanih ulic. Pod temnim obokom se niso le prerivali ljudje ves dan sem in tja, ampak nahajali so se tu, kolikor je to dopuščal tesni kraj, male kramarske kočice, štiri mestne proclajalnice z raznovrstnim blagom, Ribji trg za morske ribe, za maslo, sadje itd. Tudi Ljubljančani so jeli čutiti, kako nepriličen je ta kraj postal za Trančo*), ter so bili pripravljeni magistratu priskočiti z rado volj nimiv doneski na pomoč. Med drugimi meščani nahajamo tudi barona Žigo Zoisa udeleženega z 85 gld.**) Da se ta ječama odpravi, želeti je bilo tem bolj, ker se je bilo bati, da se vsak čas podre. Leta 1788. se je izrazila komisija inženijerjev, poslana na pregled, da za Trančo ni niti jeden trenotek porok. Ker pak je bila že delj časa dognana stvar, da se Tranča podre, požurili so se, da se to zgodi kar najhitreje ter razpisali dražbo za mesec april 1. 1788. A dasi je bila Tranča jako nizko cenj. ria (zahtevalo se je le 20 gld. zanjo; za to ceno bi bilo vse gradivo onega, kdor bi jo kupil), vendar ni bilo prvikrat nobenega kupca k dražbi. Razpisati se je morala drugič in to pot se prodala za 71 gld. 40 kr., seveda jo je moral kupec podreti na svoje stroške.***) Mesto si je nakopalo s tem sicer res obilo stroškov na glavo, kajti zidati je moralo novo ječarno in poiskati za sodnega slugo, ki je dosedaj bival na Tranči, novo stanovanje, a na drugo stran je glede prijetnosti in lepote mnogo pridobilo. Izpod Tranče stopivši pridemo na Čevljarski most. Most se je nahajal na tem kraji, odkar stoji Ljubljana ter je starejši kakor Spitalski most, ki je pač stal že v štirnaj-stem stoletji. Po tem mostu so prihajali vladarji avstrijski, Ljubljano obiskujoči, v mesto; glavni tok tujcev z Gorenjskega, Laškega in Nemčije se je vsipal po tem mostu v Ljubljano. Za cesarja Maksimilijana so se nahajale še na mostu in pri mostu mesnice, ki so razprostirale jako neprijeten duh okoli sebe. Cesar Maksimilijan je ponudil Ljubljančanom odškodnino, ako prestavijo te mesnice na kak drug prostor, kar se je tudi zgodilo, da ne bode več v Ljubljano prihajajoča gospoda tako neprijetno iznenađena. Na most so pa postavili namesto mesnic kramarske lope drugo pri drugi po obeh straneh mostu, ki že sicer ni bil širok. Ob sejmeh je nastajala tu grozna gneča, f) Most je bil lesen; *) Hoff, Gemälde v. Krain p. 96. **) Mestni arhiv fasc. 7. ***) ibid. fasc. 47. t) ibid. fasc. 10. leta 1789. pak je že razpravljal magistrat, da bi se napravil zidan most, kar pak se zaradi velike suše v mestni blagajnici ni moglo zgoditi. *) Ker smo se namenili obiskati najprej Ljubljano na desnem bregu Ljubljanice, vrnimo se pod Trančo na Veliki trg pravi „quartier bourgeois". Vrsta hiš je ostala od Valvasorjevih časov, pak celo do danes ravno ista, le da so bile hiše pač mnogo manjše, zlasti v postranskih ulicah. L. 1535. je ponudil nekdo za neko liišo, „in dem Gassi am plaz" 300 gld. ter jo tudi za to ceno dobil. V jedni ozkih postranskih ulic se je nahajalo 1. 15G5. jedino poslopje, ki ga lehko prištevamo javnim, vojaška stražama, sicer pak nisem zasledil na Velikem trgu nobenega javnega poslopja, če se namreč ne jemlje ozir na dve ali tri hiše, ki so bile lastnina magistratova. Jedino javno poslopje na Velikem trgu je Rotovž ali mestna svetovalnica, ponos meščanov in dika mesta. L. 1484. se je opustil stari rotovž na Starem trgu ter se sezidal na sedanjem prostoru nov. Bodi si pa, da meščanje niso bili ž njim zadovoljni, bodi si, da se je že kmalu začel podirati, skratka, že leta 1547. sklenil je mestni zastop v seji 15. novembra naj se napravi „model" (načrt) za nov rotovž, prične naj se kamenje lomiti in obsekavati. Naročili so celo že okna za rotovž in se pogajali z nekim loškim kamnosekom. **) Kamenje pak so lomili takoj za rotovžem, kar dokazuje, da je stal rotovž takrat še osamljen. Ker pak so se pričeli bati, da bi utegnila nastati kaka nesreča, ako bi se kopalo predaleč v hrib, zato se je prepovedalo leta 1548. stavbinskemu mojstru Eisnerju še nadalje kamenje lomiti. Magistrat si je pridržal pravico, da sme zase lomiti kamenje ter meščanom prepovedal hoditi tu sem ponje. ***) • Toda bodi si, da je v mestnem zboru razpravljalo o zidanji novega rotovža, bodi si le o večji popravi — leta 1484, sezidano *) ibid fasc. 7. **) Gericbtsprotocoll de Anno 1547. „15. nov. 1547. Anheut haben meine Herrn beschlossen (tako imenuje zapisnikar mestne očete odbornike, h katerim pak je tudi sam spadal), man solle d as mo d eil zum Rath hause forderlich machen und alsdann die Steine dazu erfordern und die Sache mit ihnen zu berathen, dass die Steine darzugeschnit-ten und gemacht werden." — „An heut (2. Jänner 1548) haben meine Herrn beschlossen, man solle die Steine zum Rathhaus bestellen u. schneiden lassen." Iz naslednje opazke pak se da sklepati, da so morebiti le tu pa tam na rotovži kaj popravili: „Auch haben meine Herrn beschlossen, man solle die Thüren und Fenster zum Rathhaus andingen, mit dem Steinmetzen von Lack fertigen. Eodem (die) haben meine Herrn abermals beschlossen, mit den Steinmetzen von Lack die . . . Steine zum Fenstern bestellen und andingen sollen." ***) Gerichtspiotocoll de Anno 1548. poslopje stalo je še skoraj dve sto let nespremenjeno. Kdo ga je sezidal ne vemo, znano pak je ime slikarjevo, ki je olepšal zu-najne stene z lepimi fresco-slikami. Neka brošura, ki je izšla 1. 1680. pri Bapt. Mayru, tiskarju Valvasorjeve „Ehre des Herzogthums Krain", in koje prepis se nahaja v knjižnici tukajšnjega semenišča, *) popisuje stari rotovž natančneje, kakor Valvasor. Po tem popisu je bil stari rotovž na Velikem trgu 12 korakov dolg, slonel je na dveh debelih stebrih (Postamenten) ter imel 4 okna. Na „carnisi" bilo je videti dvanajst Šembilij, med dvema oknoma „pravica" v krasni obleki na prestolu sedeča. Na strani je stalo nekoliko svetovalcev. Na obeh straneh so se nahajale podobe, tikajoče se sodstva, n. pr. Salomonova sodba, na drugi strani podoba ,,Gamosteja(?)", ki veleva krivičnega sodnika odreti, z njegovo kožo prevleči stol, na katerega mora sesti njegov sin ter soditi. Na drugi strani so bile naslikane štiri kreposti; zmernost, razumnost, srčnost in modrost. V mestni dvorani naslikana je bila poslednja sodba in mesto Ljubljana. Te slike je izgotovil sloveč slikar Antonio Gerici. Imenovana, leta 1680. izšla brošurica, imela je namen, mestni zastop opozoriti, naj se nikar ne prenagli. Nov načrt je bil že to leto zgotovljen in sicer ga je zdelal sloveč holandski kapucin. Neimenovanemu pisatelju imenovane brošurice pak ta načrt že zavoljo tega ni bil po godu, ker je bil napravljen v staronemškem zlogu; njemu je ugajal veliko bolj novi, laški način zidanja, ter je priporočal, naj se rotovž sezida rajši v tem zlogu. Po njegovih mislih bi moral biti impozantno poslopje, vreden stolnega mesta Kranjske, sicer je bolje, da se sploh z delom ne prične in gledati se ne sme na to, če bode trajalo zidanje več let. Novi rotovž naj bi bil umetniški dovršeno poslopje. Od starega rotovža svetoval je pridržati Je stara dva kipa, Adama in Evo, vdelana vsak v jeden ogel mestne hiše. Ob Evi je šla govorica, da jo mora poljubiti vsakdo, kdor Ljubljane še videl ni, a pride prvikrat v mesto. *) Toda ni se sprejel ta načrt, ki ga na drobno opisuje neimenovani arhitekt, kajti podreti bi se moralo še par hiš, ako bi se hotel sezidati tako velikanski rotovž, kar pak mestno imetje ni dopuščalo. A tudi načrt slovečega kapucina se ni sprejel, ampak zdelal se je nov; sploh pak se je stvar zavlekla do leta 1716. To leto se je rotovž podrl in 1. 1717. in 1718. sezidalo po načrtu stavbinskega mojstra Mačka sedanje poslopje. Ce se omenjeni *) Curia Labacensis Urbis Metropolis Dne Carnioliae, das ist eine ausführliche Beschreibung und Auslegung aller merkwürdigen Gemahl und sinnreichen Sinnbilder, welche in das neu zu erbauende Rathaus der Fürstlichen Hauptstadt Laibach kommen sollen. Angegeben und verfasst durch einen treu gesinnten Patrioten cum facultate superiorum Laibach 1680. J. Bapt. Mayr. **) Morebiti ve kdo, kam sta prešla ta dva stara kipa; želeti bi bilo, da se poiščeta in se jima odkaže v našem muzeji dostojen prostor. kapucin ni zval Mart en uzi, naročila sta se za njim celo še dva načrta, kajti leta 1752. je pobijal magistrat zahteve Eob-bove, ki je terjal plačilo tudi za načrt vodnjaka pred rotovžem plačilo, tako-le: Der Magistrat hat vor Jahren das Rathhaus gebaut, der Martin uzi, der Baumeister das Modell gemacht, dagegen dieses wegen der Schneckenstiegen verworfen und durch den alten Matschekh, Baumeister, ein neuer Abriss und hierüber das Modell gemacht worden und demselben dafür kein kreuzer besonders, wohl aber dem Martinuzi sein Modell, weil er das Gebäu nicht geführt mit einem Dutzend Ducaten bezahlt worden ist." *) Bil pak je že prav skrajni čas, da se je stari rotovž podrl, kajti postal je že tako nevaren, da si je marsikdo pomišljal iti vanj. Novo poslopje je stalo 8000 gld., seveda ni všteta v tem vrednost opeke, ki jo je dal magistrat iz opekarne svoje. **) Novi rotovž se je zdel meščanom jako ponosna zgradba in magistrat samohvalno marsikaterikrat poudarja njegovo lepoto. Toda do konca minulega stoletja ga je zob časa že precej oglodal. L. 1787. se je jel posedati strop v zgornji dvorani ter žugal, da se udre. Podprli so ga za silo ter se požurili s popravo. ***) S početka je molel v prvem nadstropji iz rotovža lep in velik kamenit balkon, tako zvani „Pranger" ; kamen sam je tehtal 50 centov.f) Na tem balkonu so se razglašale in tudi zvrševale manjše in večje kriminalne obsodbe. Vedno pak so se k smrti obsojenim po stari navadi o tržnih dneh prebirale njihove pregrehe in se oddajali obsojenci tu gori rablju. Težki kamen pak se je do leta 1798. že tako razpokal, da se ga je najrajši umikal, kdor je to vedel. Okrožni urad je ukazal torej, naj se ta nevarni kamen odpravi, zlasti, ker se je zbirala pod njim o tržnih dneh velika gneča. Mestni zbor je temu na vso moč in pač po pravici oporekal, češ, da bo izgubil rotovž s tem pravo lice. Ce se stvar že drugače ne more rešiti, naj se nadomesti kamniti balkon vsaj z železnim, ki ne bode stal toliko. A okrožni urad, ki je z magistratom postopal tolikokrat sila brezobzirno, ostal je pri svojem prvem povelji. Ker pak je bil magistrat prepričan, da se bo rotovž s tem zelo pokvaril, obrnil se je do meščanov, zlasti do bogatih trgovcev, za prostovoljne doneske, ti pak niso imeli razuma za magistratov ukus; vsled tega se je moral kamen odpraviti ter je odpravljen do denašnjega dne. ff) Baš isti čas je ukazal okrožni urad, naj se odstranijo tudi zmaji konec strešnih cevij, češ, da so neukusni, da kaze poslopje in zapeljujejo tudi druge meščane k posnemanju, kar nikakor ni *) Mestni arhiv; fasc. miscellanea. **) Verzeichniss deraufkiindlichbei der Stadt angelegten Capitalien usw. ***) Mestni arhiv fasc. 7. f) ibid. ft) ibid. fasc 2. hvale vređno. *) Tudi zvonik na rotovži ni obdržal svoje prvotne oblike, ampak se je predelal, ker se je bilo bati, da se podre. Magistrat je tudi želel, da bi se dale napraviti na rotovži lesene oknice, kar bi dosti pripomoglo k njegovemu olepšanju, zlasti, ker so se že celo vse hiše po mestu ž njimi preskrbele. Poprej so se nahajala v veliki sodni sobi na rotovži pač zagrinjala, da so se ubranjevali mestni očetje solnca in vročine, a ob francoski okupaciji 1. 1795. so se deloma raztrgala, deloma raznesla. Se je pak li magistratu želja izpolnila že takrat ali ne, ne vemo, vsaj računi ne omenjajo teh stroškov. **) Pri spisu notranjih prostorov rotovških se hočemo naslanjati na popis, ki ga je poslal okrožnemu uradu magistrat sam. „Prvo nadstropje ima na trg samo jedno dvorano, zadaj proti gradu pak jedno samö sobo v Čavljevo dvorišče. (Cavljeva hiša je bila zvezana namreč z rotovžem). V ti temni sobi se predstavljajo pred-pustom igrokazi nižje vrste. Zraven je soba, kjer se shaja in zboruje občina (Gemeinde). V drugem nadstropji je tudi le jedna dvorana na trg. kjer se nahaja blagajniški urad (Stadt-cammereramt) in mestna blagajnica, in se shranjujejo mestni računi. Zadaj na dvorišči je par drvarnic za nekatero, pri popravljanji tlaka potrebno orođje. V sosedni hiši je arhiv in regi-stratura." ***) Ravno ta čas, ko se v duhu sprehajamo po Ljubljani pred sto leti, pripravil je okrožni urad mestne očete v veliko zadrego; slabo gospodarstvo je prouzročilo namreč mestu jako veliko dolgov in višja oblast se je morala sama zato pobriniti, da se izkoplje mesto iz njih. Zaukazala je torej prodati vse mestno premično in nepremično imetje, ter je bila pri tem neizprosljiva. Ko bi bilo le mogoče, prodala bi bila celo rotovž, ker pak se to vendar le ni moglo storiti, prizadevala se je rotovške prostore napraviti kar največ plodonosne ter je velela narediti na rotovži prostor za vojaško stražarno. Leta 1565. se je nahajala le ta v jedni postranskih ulic Velikega trga, f) od leta 1750. pri Nemških vratih,ff) že leta 1776. pak se je namerjalo prestaviti jo zopet na Veliki trg, o priliki, ko je cesarica imela priti v Ljubljano. Ker pak so meščani imeli vojake onih časov tem rajši, čim bolj so bili od njih oddaljeni, skušali so to namero preprečiti, kar se jim je tudi posrečilo, opomnivši okrožni urad, da bi se morala stražama baš o ti priliki na Nemški trs prestaviti, ko bi se že ne nahajala tam, kajti cesarica se je odločila ostati pri grofu Tur- *) Mestni arhiv faso. 7. **) ibid fasc. 2. ***) Mestni arhiv f. 47. f) Gericht,sprotocoll de Anno 1565. ff) Mestni arhiv f. 7. jaškem. Bolj ugodnega kraja za stražarno torej pač ni. S tem razlogom se je magistrat to pot vojakov res ubranil, *) a leta 1790. je ponovil okrožni urad zahtevo svojo. Tudi sedaj se je upiral magistrat na vse kriplje ter dal višjemu uradu premisliti, kako neugoden je za vojaško stražarno ravno rotovž. S trga pa do nje bi morali iti vojaki trikrat po stopnicah, kar bi bilo zanje, zlasti ko bi se klicali k puškam, zelo neprijetno. Kam pak naj bi naslanjali svoje orožje, ker je toliko in tako velikih stebrov. Videlo bi se, kakor bi [za njimi skrivali svoje puške. **) Tem razlogom si okrožni urad vendar ni mogel zamašiti ušes, odjenjal je od svoje zahteve, ter le magistratu naročil, naj se torej pobrine za kak drug kraj, da se prestavi tja straža. Stvar se je zavlekla še precej let, kajti še le leta 1796. se je posrečilo najti zanjo prostor med gimnazijo in zdanjo Mahrovo hišo, kjer je ostala do naših dnij. Stopimo iz l'otovža ter pojdimo dalje. Takoj pred njim se ovesele naše oči najlepšega umotvora, kar jih ima Ljubljana na javnih krajih. V prvi polovici minulega stoletja je dobila Ljubljana krasen spomenik, Mestni vodnjak. To mojsterskodelo je ustvaril italijanski arhitekt Francesco Ro bb a. Omenili smo že, da je stal pred rotovžem že prej vodnjak z lesenim ali celo morebiti kamenitim koritom, ki pak mestnim očetom ni več ugajal. Namesto, da bi ga popravljali v jednomer, sklenili so dati zdelati nov, kamenit in dragocen vodnjak ter se spustili zaradi tega z Robbo v dogovor. Leta 1743. sta sklenila Robba in mestni blagajnik Ranilovič naslednjo pogodbo: „Danes sta sklenila gospod Franc Ranilovič, prvi mestni blagajnik (Oberstattkammrer) na jedni, in gospod Francesco Robba, meščanski kamenosek in kipar na drugi strani naslednjo pogodbo s pridržkom, da jo odobri magistrat: Prvič se zavezuje gospod Robba na ravno istem kraji pred rotovžem, kjer stoji sedaj stari vodnjak, postaviti novega in sicer vodojem od grobega marmorja, od kakeršnega je narejena krogla za vzgled, tri podobe z njih znamenji v popolni človeški velikosti po 5 čevljev visoke, postamente od genoveškega marmorja, potem tako zvano, brez krogle na vrhu in brez postamenta 20' visoko „gullio" od rudečega domačega marmorja, vse po predloženem načrtu in določeni meri, s postamentom vred vse 35' visoko in 18' široko, tudi kamenite stopnice in nove ogelne kamene; vse pak se razume, da naj je od trdega kamena, celo fundament v zemlji in izbokani vodojem; kroglo nad gulijo po načrtu kakor tudi 3 vodne kanone mora preskrbeti gospod blagajnik sam, Robba pak dati navod. *) ibid. fasc. 1—3. **) ibid. fasc. 47. Drugič obljubuje imenovani gospod blagajnik dati za novi po načrtu zdelani vodnjak, vrhu starega kakeršen stoji sedaj, gosp. Robbi dve tisoč štiristo gold. nemške veljave in sicer na račun te izgovorjene svote 2400 gold. pri sklenitvi te pogodbe proti pobotnici........... 600 gold. drugi obrok 5. januvarja 1. 1744. z..... 450 „ tretji obrok 5. julija 1. 1744. z...... 450 „ četrti obrok 5. januvarja 1. 1745. z..... 450 „ in poslednji obrok po popolnoma končanem delu . . 450 „ Gospod Robba pak je dolžan v primeri s temi obroki skazati se z dovršenim delom. Tretjič je dolžan gospod Robba preskrbeti sam na svoje stroške vse za to delo potrebne zidarje, delavce, apno, železo, svinec,v vsakovrstne odre, vrvi, skratka vse, kar je potrebno. Četrtič, zato, da bo gosp. Robba napeljal vodo v vodnjak in postavil vodne cevi, obljubi v magistratovem imenu gospod mestni blagajnik, preskrbeti gospođu Robbi v pripoznanje in plačilo o prihodnjem sv. Jakobu jedno izpraznjenih treh mest v svetu štiriindvajsetih, zato pa bode ta zgotovil prevzeto delo s posebno pridnostjo in o dogovorjenem času. Naposled naj se bode ta pogodba predložila, ne le magistratu v odobrenje, ampak dala, da se bode strogo po nji ravnalo, potrditi si. deželnemu vicedomstvu. Vse to zvesto in brez varanja, tuđi s poroštvom „Landscha-denbund-a" za Kranjsko. Od te pogodbe sta se napravila dva jednako se glaseča izvoda in se vsaki stranki dal po jeden. V Ljubljani 4. julija 1743. L. S. Franc Jakob Ranilou itsc h, prvi mestni blagajnik. Francesco Robba, scultore et architeto.*) *) Prvo točko te pogodbe skoro ni mogoče natanjko prevesti v slovenščino. Zaradi tega sem se ognil nekaterim prevelikim nevkretnostim, ki se nahajajo v izvirniku. Tu slove ta točka tako-le : „Erstlichen obliegiert sich ersagter Herr Robba an eben den Ort und Platz vor dem Rathhaus, wo aniezo der alte Brun stehet von Grund aus einen neuen Brun aufzurichten und zwar den Kasten von groben Marmelstein wie dit> extradirte Kugl vor das Muster ausweiset die drei in Vollkommener und proportionierter Lebensgrösse von 5 Schuh höhe bestehende Figuren mit ihren Signis und postamentum von genueser Marmorstein, dan die so nennende von 20 werck Schuech ohne der Kugel in rothen Landt Marmel, alles nach dem errichteten Model und maas in die Höhe mit dem postament zusamben 35 und breite 18 werkh Schuech sambt denen steinernen Staffeln und an Orth derselben stehenden Neyen Ekh Steinner, alles von harten Stein zu verstehen, wie auch das in der erden hirzu erforderliche Fundament und den von harten Stein gewölbten wasser-Kasten zu verfertigen, die ober der gullia nach dem Model sein sollende Kugl und das darzue gehörige Lauberg, wie auch die Drey Wasser Kanonen ist er Herr ober Stadt Camrer selbsten zu verschaffen : er Herr Robba aber anzugeben schuldig." (Mestni arhiv fasc. mise.) To pogodbo je odobril in potrdil magistrat 8. julija 1843. Podpisani so nekateri svetovalci notranjega in zunanjega sveta: Jurij Ambrož Kappus, župan, Ivan Krstnik Valusius, mestni sodnik, Franc Gambi, prvi špitalski mojster, Andrej Žiga Fedrer, drugi špitalski mojster, Josip Anton Andtinger, drugi blagajnik, Franc Josip Pilgramb, Franc Karol Tombschitsch pl. Tenau, Adam Friderik Richard, Boštjan Bonaventura pl. Frankhi, Karol Josip Pe-nitsch, Ivan Kroschkonitsch Ivan Zlatoust Sudar, Friderik Weit-tenhiller, Peter Lianni in Makso Anton Serini. Robba bi bil moral zgotoviti vodnjak tekom dveh let, toda še leto 1749. našlo ga je pri delu. Magistrat ga je v jednomer drezal, naj se požuri in ker je želel, da se vodnjak kar najhitreje dodela, sklenil je na prošnjo Robbe, plačati mu iz mestne blagajnice sto goldinarjev proti temu,da bode s štirinajstimi delavci do jeseni z delom gotov; teh štirinajst delavcev bo plačeval magistrat toliko časa, da bo vodnjak dodelan. Vrhu tega pak naj se povrne Robbi onih 230 gld. 41 kr., ki jih je ta potrošil za vodnjak iz svojega (2. majnika 1749). Ker se je ladja, obložena z marmorjem, naročenim v Benetkah blizu Trsta potopila, naročil je magistrat marmor cel<3 na svoj račun, ter se skazal Bobbi zelo darežljivega. Robba je bil sier izvrsten mojster, a slab podjetnik. Vodnjak, katerega se je zavezal zgotoviti za 2400 gld., napravil mu je vsled računa, odobrenega po magistratu, 4826 gld. stroškov. Robba ni samo ničesa zaslužil, ampak vtaknil v delo celo vse svoje imetje; m igistratu je bilo vsled tega pa samemu v korist, da je podpiral Robba z onima sklepoma, sicer bi se bilo delo še dalje zavleklo. Naposled je bil vodnjak dodelan in Robba se je obrnil do magistrata s prošnjo za odškodnino, sklicujoč se na vodnjak, češ, da je mojstersko delo ter v čast magistratu in meščanom. Sicer je veljal vodnjak 4826 gld., a Robba ga je cenil na 12.000 gld. Magistrat mu je že popreje obljubil, da se bo odškodoval Robba čez pogojeno svoto, zato je opomnil svetovalce danih obljub, zanašajoč se na to, da gotovo ne žele, da bi postal Robba na stare dni berač. Pogodbo je sklenil, obtožuje se sam, prav lehkomišeljno o času, ko se mu je godilo bolje. Sicer pak je le-ta že sama po sebi neveljavna, ker je vodnjak za polovico več vreden, kakor se je pogodil zanj. Tudi magistrat je to spoznal ter sklepal že o ti stvari. Zato prosi Robba naj se mu ne povrnejo samo njegovi stroški, ampak se tudi za njegovo delo kaj plača, da ne bode namesto plačila trpel kazen in mu ne bo treba obžalovati, da se je naučil kiparske umetnosti. Magistrat si pač ne bode hotel nakopati na vest očitanja, da je poginil pri delu, namenjenem v večen spomin, njegov mojster ter postal nesposoben lotiti se še kakega drugega dela. (11. svečana 1752). Posebna preiskovalna komisija, ki jo je odposlal magistrat iz svoje srede, poročala je, da je vodnjak res več vreden, kakor se je dotlej Robbi izplačalo, in da je pri tem veliko izgubil, kajti zadolžil se je najmenj za 2000 gld. Ce se mu ne bo na ta ali oni način pomagalo, nesposoben bo prevzeti še kako drugo delo. Le ob visoko cenitev se je spotikala ter iz tega uzroka ni hotela predlagati magistratu kake svote; vendar pak je menila, naj se Robbi da 1200 gld. odškodnine, v letnih obrokih po 300 gld., da ne bi se zaplel magistrat v kako dolgotrajno in drago pravdo, pri kateri bi utegnil biti obsojen celo v večjo sveto, kakor jo Robba zahteva (13. marcija 1752.) Toda magistrat ni bil pri volji plačati Robbi, razven že deloma povrnenih stroškov, še kaj več, kajti do takrat je prejel Robba od magistrata že 4826 gld. a bil je še vedno na škodi. Robba se je obrnil torej do reprezentacije in kamore, rekoč, da je prejel od magistrata res že 4826 gld., da pak je dodal vrhu tega iz svojega najmenj še 2000 gld. Za svoje delo pak si v ti svoti ni uračunil niti novca; 2000 gld. je potrosil za kiparske pomočnike; on, mojster pa za svoje devetletno delo ni dobil nič druzega, nego zahvalo. Obrnil se je že večkrat do magistrata, naj mu povrne tudi še onih 2000 gld., ki jih je potrošil za kiparske pomočnike, a magistrat neče o tem ničesa vedeti. Svojega devetletnega dela ne zahteva imeti popolnoma, ampak le polovico poplačanega, torej le za štiri leta in pol, ter računi delo svoje le po 1 gld. 25 kr. na dan, torej ravno toliko, kolikor je plačeval svojim pomočnikom, dasi tudi je delal tri leta nepretrgoma po leti in po zimi, v mrazu in vročini, kakor ga je vsakdo lehko videl. Najmenj tri leta pak je rabil za pripravljanje in obdelovanje tvarine. Za potovanja, na katera je moral v ti stvari hoditi, tudi ne računi ničesa, vkljub temu ima pravico za svoje 4'/j letno delo po le 1 gld. 25 kr. na dan zahtevati 1836 gld., dasi tudi bi se zanj kot umetnika spodobila svota večja kot 3000 gld. Višja oblast naj bi torej magistratu ukazala vodnjak po nepristranskih možeh ceniti, da se bode pokazalo, kako opravičena je zahteva 1836 goldinarjev (13. aprila 1752.) Toda reprezentacija in kamora je vrnila Robbi prošnjo z odlokom: „Der Supplicant wirdet mit seinem Petito an die Ge-hörde angewiesen." Ysled tega se je obrnil Robba še jedenkrat do magistrata ter predlagal, naj se skliče o njegovi zadevi razsodništvo, čegar izreku naj bi se obe stranki brez ugovora podklonili. Boječ se drage pravde je privolil magistrat v Robb o v predlog ter velel Robbi poiskati si dva razsodnika. Mojster je imel zlasti med plemstvom mnogo prijateljev; zato je naprosil Franca Karola grofa Hohenwartha in gosp. pl. Stemberga. Mimogrede naj se tu opomni, da se je umetnost v Ljubljani jako čislala in gojila, bolj ko v poznejših in denašnjih dneh. Neki sovremenik Robbov, slikar, pridobil si je v Ljubljani 20.000 gld. imetja; pred kratkim časom pak je v naših dneh genijalen slikar umrl v glavnem našem mestu skoraj od lakote! Za svoja sodnika je naprosil magistrat barona Karola Valvasorja in Antona Nepomuka Tauffrerja. Le-ti razsodniki so se sešli 8. avgusta 1. 1752. Med tem časom pak je Robba s svojimi zahtevami zopet poskočil za 973 gld. ter zahteval sedaj 2809 gld. Sodniki so se zato razšli, ne da bi se bilo kaj dognalo, in magistrat je od Robbe zahteval, naj utemelji svojo novo zahtevo 973 gld., kar je Robba tudi storil ter si uračunil 1. za načrt............150 gld. 2. za trojno popotovanje v Benetke, kjer si je naročil marmor........... 100 3. za razširjavo vodnjakovega stojala..... 500 n 4. za tri plošče........... 110 n 5. za popravo razpočenega kamena..... 11 j? 6. per ll Cupolino e Balla........ per lastra d' intrare (stopnice k vodnjaku) 15 T) 7. 12 n 8. per andare in bosco (za hojo v gozd) .... 75 n 973 gld. A magistrat je pobijal vseh teh osem svot ter mojstra prvič opomnil, da si mora vsak stavbarski mojster, ki hoče dognati kako večje, zlasti za javnost namenjeno delo, napraviti načrt, da se lehko vsak sam prepriča, kakšno bo; zato pak pač ne sme zahtevati nagrade. Ko je magistrat pred leti (1. 1717. in 1718) zidal rotovž, naročil je pri nekem Martenuziji načrt, a ker se ta ni odobril, pozval se je drug mojster Maček in se temu tudi zidanje rotovža oddalo. Za načrt ni dobil Maček nikake odškodnine, pač pak je dobil Martenuzi dvanajst cekinov, ker se načrt njegov ni sprejel. Ravno tako jev ravnal magistrat pri drugih podjetjih, ko je zidal n. pr. veliko Sempetersko vojašnico, malo vojašnico na Zabjaku, oficirsko hišo na Poljanah, na Starem trgu, gostilno pri „divjem moži" itd. Za vsako teh zidanj napravil se je načrt, a nagrade ni plačal zanj magistrat nikake. Če je sin-dicus Radič Robbi v tem oziru kaj obljubil, vedeti bi bil moral, da je veljalo to le za ta slučaj, če se načrt ne sprejme. Drugič je magistrat res naročil Robbi skrbeti za marmor, a iz tega ne sledi, da bi moral te stroške povrniti, kajti Robba bi ga bil naročil lehko tudi pismenov Ko je zdeloval Robba ona dva angelja pri stranskem oltarji v Senklavški cerkvi, se mu za naročilo marmorja tudi ni nič plačalo. Tretjič. Ob odškodnini za razširjenje stojala vodnjakovega v pogodbi ni niti besedice najti, natančno pak je v nji določena širjava in globočina vodnjakova. Četrtič. Robba je obdelal tri plošče, na katerih naj bi se nahajala letna številka, a ker bi imela na njih stati težka pira- mida, zbal se je magistrat, da bi utegnila biti pretežka, da bi je plošče ne mogle nositi in da bi se piramida kdaj prevrnila. Da se temu ogne, naročil je magistrat na svoje stroške jeden sam velik kamen, na katerem stoji sedaj piramida. Imenovane plošče je Eobba torej po nepotrebnem obdelal, zato je zahteval zanje 110 gld. odškodnine, a magistrat ga je zavrnil, češ, da si je z nakupom novega kamena napravil stroške, Robbi v korist. Petič. Da se je jeden kamen razpočil in ga je Robba moral popraviti, je njegova krivda, zakaj pak ga ni bolje shranil, kajti bila je to njegova in ne magistratova skrb. Šestič. Za kroglo ne more Robba ničesa zahtevati, ker je v pogodbi izrecno omenjena. Sedmič. Ravno to velja o stopnicah k vodnjaku, ki so del njegov in je v pogodbi rečeno, da mora Robba vse na svoje stroške preskrbeti, kar je pri vodnjaku potreba. Osmič. Za to, da je hodil v gozd po potrebni les, ne more ničesa zahtevati, ker je dolžnost vsacega stavbarja delati vse za njegovo delo potrebne korake. „Vprašati hočemo g. Robbo", dejal je magistrat „koliko stokrat se je podal v uršulinsko ali avgu-štinsko *) cerkev, ko je delal tam velika dva oltarja. Za ta pota ni dobil niti novca odškodnine." A tudi ko bi bile vse te zahteve utemeljene, povrnile so se mu že zdavna, kajti, ko se je ladja z marmorjem potopila, naročil si je magistrat novega kamena za . . 352 gld. 45 kr. Ker je Robba tožil, da se je marmor podražil, izplačal mu je prvi blagajnik 22 cekinov . 97 „ 6 „ Ako bi se cenilo vse blago, ki ga je dal magistrat Robbi iz proste volje, znašala bi ta svota več ko 1000 gld a magistrat računi za apno, kamenje, žeblje, železne vezi, deske, stebre itd. le polovico...... 524 „ „ 973 gld. 51 kr. Iz vsega tega sledi, da se je Robbi vse to, kar sedaj zahteva, že davno povrnilo. Dne 22. avgusta 1752. so se sešli razsojevalci v drugič, ter so razsodili, da se Robbi plača razven tega, kar je že doslej dobil, v treh četrtletnih obrokih še 1848 gld. 20 kr., da pak je s tem Robba jedenkrat za vselej odpravljen. Ker sta se magistrat in Robba zavezala z razsodbo sodnikov se zadovoljiti, ostalo je tudi pri tem. Stroški za vodnjak znašali so po tem takem v vsem 6674 gld. 20 ki-.*) Ozrši se še jeden pot na lepi vodnjak, poglejmo si mimo leta 1536. sezidano in 1. 1778. nekoliko predelane škofovske palače, *) Mestni arhiv fasc. Miscellanea. Cerkev sv. Nikolaja, kamor je leta 1780. dal napraviti škof Herberstein mostovž iz škofije. *) Že v sedmem stoletji se je nahajala tu neki cerkvica, katero so pozneje večkrat razrušili, povečali in z nova sezidali. Vendar se zove še leta 1462 o priliki, ko se je ustanovilo ljubljansko škofijstvo, le kapelica. Bila je sicer poddruž-nica Šempeterske cerkve, vendar se da že leta 1283. dokazati pri nji vikar. Pogorela je večkrat, n. pr. 1. 1361. in 1386.; 1. 1469. pak so jo Turki razsuli. Ko je postala stolica ljubljanskega ško-fijstva, umaknili so se v njeni bližini bivajoči ribiči preko Ljubljanice v Sempetersko predmestje, da so naredili prostor za nove hiše gospodov kanonikov. L. 1469. od Turkov razsuto cerkev so znova sezidali; do 1. 1512. je stanoval škof neki v zasebni hiši, kajti še le tega leta je dal napraviti škof Krištof iz Ravbarjeve ustanove škofijo, ki pak je bila pač premajhna, zato se je povečala in znova sezidala (1. 1536.) ter sta se k Ravbarjevi ustanovi prikupili še dve hiši. Konec 17. stoletja je jela c.-rkev zopet tako razpadati, da so jo morali 1. 1701. do tal podreti in 1. 1702— 1703. novo zidati. L. 1705. jo je okrasil sloveči Quaglia s slikami in ko se je dodelal 1. 1706. drugi stolp, v kterega se je obesil po baronu Codelliji ustanovljeni 64 centov težki zvon, blagoslovila se je 1. 1707. Kupio pak so dozidali še le 1. 1841. **) semenišče pa se je pričelo zidati v početku 18. stoletja. Takoj tik Senklavške cerkve stala sta Frančiškanski samostan in cerkev Matere božje, in sicer je bila sedanja gimnazija samostan, cerkvica Matere božje pak je stala ne sedanjem Valvasorjevem trgu, prizidana k samostanu na onem kraji, kjer se nahajata sedaj velika kostanja. Na tem kraji je stala cerkvica sv. Filipa že od 1. 1073.. ustanovljena po bogatem ljubljanskem trgovci Petru Baldavizu. Tekom let pa je razpala in leta 1403. so uložili kamen za novo cerkev Jezusovega vnebohoda, ki se je 1412. leta dozidala ter se dala oo. frančiškanom, kojih pobožnost, strogost in disciplina pak Ljubljančane ni zadovoljevala. Ker so se tudi dohodki vedno bolj krčili in v samostanu časih ni živelo več ko po štirje ali pa po pet redovnikov, obrnil seje tedanji deželni glavar Viljem Turjaški do cesarja ter prosil, naj se samostan prepusti frančiškanom de observantia. Ker je cesar v to privolil, dal je Turjaški cerkev in samostan na svoje stroške popraviti. Ko se je pak v drugi polovici 16. stoletja jelo širiti luteranstvo po Ljubljani bolj in bolj in so usahnili viri, po katerih so tekli frančiškanom dohodki ker niso hoteli protestantje več deliti milodarov, praznil se je samostan tako zelö, da *) Mittheil. 1848. p. 85. **) Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain. Catalagus diöcesis Lab., in ,Mittheilv. J. 1848. p. 85. je bilo leta 1596., komaj par bratov v njem, zato se je odda samostan ravno io leto v Ljubljano poklicanim jezuitom, ki pak niso ostali dolgo tu, ampak se preselili v cesarsko bolnico pri sv. Jakobu; bolnica pa se je prestavila v frančiškanski samostan. Ko je Ljubljana postala zopet katoliška, preselili so se v samostan zopet frančiškani*) ter ostali v njem do 1. 1785., ko so jih namreč prestavili v sedanji frančiškanski samostan.**) L. 1788. se je predelal samostan v šolsko poslopje, ki pak je bilo zaradi visocega mestnega zidovja, ovirajočega pritok zdravega zraka, zelo nezdravo; vsaj Linhart, sloveči kranjski zgodovinar in tedanji šolski nadzornik, opisuje ga tako. Ljubljanico za šolo imenuje bolj močvirju ko vodi podobno. ***) K samostanu prizidana so bila skoraj najmočnejša mestna vrafa, tako zvana Frančiškanska vrata. Od poljanske strani pogledana, bila so podobna majhni trdnjavi s prekopom, stolpi in dvojnim zidom na kraji sedanje Mahrove hiše. Vrata in k njim pripadajoče utrditve so sezale od glavne stražarne pak skoraj do sedanje gostilne „pri zvezdi." Vse zidovje pri teh vratih je bilo narejeno od rezanega kamena. Tudi jeden stolpov in sicer bliže mesta stoječi je bil spodaj od rezanega kamena; vrata so bila dve nadstropji visoka ter so imela le majhna okna; med njimi je stal v prvem nadstropji železen, oborožen mož s sulico, f) Na dvojnem zidu, držečem od teh vrat proti vodi, med Mahrovo hišo in gimnazijo, stali so še v početku 18. stoletja mestni topi. Ker pak se je pozneje spoznalo, da so čisto nepotrebni, odpravili so jih in tisti prostor porabili za konjski hlev in podstrešje za voze. ff) Ne daleč od tam, toda že zunaj mesta, je stal kip Kristovega krvavega potu; o postu je prihajalo semkaj mnogo romarjev; ker pak je cesar Josip II. romanje prepovedal, moral se je ta kip odstraniti, fff) Pod mestnim zidom se je nahajal globok jarek, preko katerega pak v mesto ni držal, kakor pri drugih vratih samo jeden, ampak dva mosta. Ta jarek ni bila mestna lastnina, kar se da posneti iz dogovarjanja mestnega magistrata z neko gospo Hue-benfeldt 1. 1790. Magistrat je iskal namreč prostora za novo kriminalno poslopje; najugodnejši se mu je zdel zato mestni jarek pri nekdanjih, a takrat že podrtih frančiškanskih vratih. Gospa Huebenfeldtova je hotela jarek, ki je bil torej njena lastnina, prepustiti le proti odškodnini 350 gld , kar pak se je zdelo magi- *) Valvasor, XI. **) Catalogus diöc. lab. ***) Mestni arhiv fasc. 2. f) Hoff., Gemälde v. Krain I. p. 96. ff) Mestni arhiv fasc. 2. fff) Mestni arhiv fasc 47. stratu preveč, kajti v jarku je raslo le sadno drevje, ki so je cenili strokovnjaki na 62 gld. Temu nasproti pak je navajal magistrat gospe Huebenfeldtovi koristi za njeno blizu mestnega zi-dovja ležeče imetje, ko se bo mestni jarek zasul, mesto zvezalo s Poljanami in se v tem kraji napravile šole. zaradi česar bodo tudi stanovanja poskočila. *) Kak vspeh je imelo magistratovo pogajanje, ne vemo. Frančiškanska vrata, stolpi in zidovje je postalo do leta 1785. tako slabo, da se ni nihče več upal po vrteh blizu mestnega zi-dovja delati. Opomni naj se, da so sezali vrtovi v mestnem jarku od mestne strani prav do zidu in da je bil sedanji cesar Josipov trg skupina vrtov in njiv **) Frančiškanska vrata so postala tako nevarna, da celo vojaki, kojim se pač ne more očitati bojazljivost, niso hoteli več skozi vrata hoditi. Imeli so namreč na Poljanah oficirsko hišo; Sempeterska vojašnica, nekdaj le pritlična, je bila takrat že tudi za jedno nadstropje povišana.***) Dne 12. aprila 1785. je dobil magistrat povelje podreti to nevarno zidovje. Dasi tudi je le-ta v svojem odgovoru poudarjal in uvaževal korist, ki jo dobi mesto, ako odstrani zidovja, v zdravstvenem in estetiškem oziru, moral se je vendar izreči proti podrtju ter ostati pri tem toliko časa, da si poišče kak kraj za mestne konje, ki mu jih je bilo pri mestnih opravilih neizogibno potreba. Toda okrožni urad se ni dosti brigal za magistratove ugovore ter ponovil 1. 1787. svoj ukaz. Deloma so ovirali tudi frančiškani odstranjenje mestnega zidovja, sklicuje se na neko pismo, s katerim jim je podaril leta 1701. cesar jeden del mestnega zidu, ki ga je magistrat menil na dražbi prodati. Le iz posebnega spoštovanja do magistrata niso hoteli, dejali so frančiškani, dotlej oglasiti se s svojo pravico, sedaj pak so prisiljeni k temu, ker jim hoče magistrat prodati njihovo imetje. A mestni očetje so pobijali njihovo zahtevo, češ, da ne verjamejo, da bi imeli frančiškani do magistrata toliko čeznaravnega spoštovanja, da bi celih sedemdeset let molčali. A ker so še to leto frančiškane prestavili v sedanjo cerkev, odpala je ta ovira, f) Naposled se je razpisala dražba. Z ozirom na to, da bo podrtje Frančiškanskih vrat k olepšanju mesta mnogo pripomoglo, ponudil je magistrat podjetniku mestne jetnike pri podiranji v porabo proti plačilu 3 krajcarjev za dan in osebo. — Magistratu je bilo ležeče na tem, da se neokretna trdnjava odstrani prej ko prej, kajti Ljubljana bi dobila s tem jeden najlepših prostorov, sedanji cesar Josipov trg v zvezi z Valvasorjevim. Tu sem je nameraval magistrat že delj časa prestaviti *) Mestni arhiv fasc. 47. **) ibid. fasc. 2. ***) t) ibid. fasc. 47. Kramarske lope in mesnice, ki so bile dotlej za škofijo. Magistrat je čutil dobro, da je ta kraj zelo neugoden zanje, in trgovci so ostajali res le mrmrajoči in prisiljeni tam. Zaradi tesnobe in obilih, tu nakopičenih lop, kjer se ni prodajalo samo ob sejmeh, ampak največ vse leto, bil je ta kraj glede požara sila nevaren. Lope so bile na prav majhen prostorček skup stisnene, le na jedni strani je peljala ozka ulica mimo šenklavške cerkve do njih; leseno je bilo tu vse od tal pa do strehe, a do vode se ni moglo nikjer; naj bi bilo začelo tu goreti, kakor bi trenil, bila bi škofija, semenišče, meščanski špital in mesnice v ognji. *) Na tem malem prostoru se je nahajalo 66 navadnih in 16 kramarskih lop; vrhu tega je bilo spravljenih tu 75 štantov, ki so se ob sejmeh postavljali na različnih krajih mesta; vrhu tega pak še obilo mesnic. Že 1. 1747. je želel okrožni urad, naj bi se prestavile na kak priličnejši kraj, a magistratu je bilo takrat to nemogoče. Nemogoče mu je bilo tudi pozneje; ko je prišel nadškof Miliajl de Brigido v Ljubljano, poskusil je takoj znebiti se te nevarne soseščine ter ponudil magistratu 400 gld. odškodnine, če prestavi lope. Ker pak bi bilo prestavljenje po magistratovem proračunu stalo 3273 gld., morala se je stvar popustiti, dokler se ni razširila Ljubljana na tem njenem najnevarnejšem kraji ter si 1. 1789. in 1790. pridobila sedanji cesar Josipov in Valvasorjev trg. Se le sedaj so se mogle lope prestaviti na trg pred licealnim poslopjem. **) Ta ozki prostor za škofijo mejil je na jedno stran Meščanski špital, dobrodelen zavod, ki je postal tekom stoletij velika skupina hiš. Ta špital, ki je bil bolnica, pobožna hiša za onemogle in najdenica ob jednem, ustanovila je leta 1345. ogerska kraljica Elizabeta, hči poljskega kralja Viadislava I. in soproga kralja Karola Roberta Anžovina, potujoča skozi Ljubljano v Neapolj. Sezidati je dala kapelico, ki pak je pogorela že leta 1386. Od tega časa pa do leta 1564. so listi špitalske zgodovine prazni. To leto je razsajala grozna kuga v Ljubljani; večina prebivalcev se je umaknila iz Ljubljane; to ugodno priliko so porabili luteranski plemiči in meščani, osvojili si to cerkvico ter opravljali v nji službo božjo in pridigovali nemški in slovenski, kar je bilo sicer že tudi prej tu navadno.***) To je bila ista kapelica, v kateri je pahnil škof Tomaž Kren luteranskega kaplana z lece. Vsled obilih milih darov v blagu in gotovini, ustanovljenih maš, beneficijev itd. postal je meščanski spital jedna najbogatejših ustanov. S početka mala hiša postal je tekom stoletij velikan- *) **) Mestni magistrat fasc. 47. ***) Gerichtsprotoc. 1547. sko poslopje. Zadnja hišica se je prikupila k špitalu leta 1757. za 4000 gld. iz tega, kar se je pri ustanovi prihranilo. Cesarica Marija Terezija pak je ukazala 1. 1771 vse špitalsko imetje, izvzimši poslopja in ustanovljene desetine prodati; skupilo se je 51.250 gld. ; od teh se jih je 44.100 naložilo plodonosno deloma pri deželnem glavarstvu, deloma pri zasebnikih, s 7150 gld. pak so se plačali dolgovi. Leta 1773. so se jele hiše popravljati in razširjevati in pre-zidavati v jedno poslopje, ker dotedaj niso bile še med seboj zvezane v celoto. Te hiše in hišice so bile tako zvane „Patide-kenhäuser" (Pachtgedinghäuser); zavoljo hrabrosti, s katero so odbili Ljubljančanje leta 1442. oblego celjskega grofa od Ljubljane, podelil je cesar Friderik tedanjim meščanom zanje in njihove potomce oproščenje vseh hišnih davkov, le v znamenje podložnosti se je moralo od tacih hiš plačevati po jeden krajcar na leto davka, ki se je do leta 1580. plačeval o polunoči 30. septembra. Meščani so prihajali na rotovž v slovesnem sprevodu. *) Prezidavanje špitala je stalo skoraj 20.000 gld. (19.479 gld. 13 kr.); tudi cesarica je pripomogla z 2000 gld. iz svojega.**) Omenilo se je že, da je bila v špitalu bolnica, hiša v katero so se sprejemali onemogli ali obubožani meščani, ki si niso mogli več kruha služiti, vdove in sirote, in najdenci, za katere je plačeval špital dojke. ***) Ko so prišli v drugi polovici minulega stoletja usmiljeni bratje v Ljubljano in se jim je odkazal samostan diskalceatov, ločili so razne v meščanskem špitalu zahajajoče se zavode. Tu je ostalo le sirotišče in hiša za uboge, bolnica in blaznica pak sta se izročili usmiljenim bratom. Le najdenci so se, dokler se ni napravila porodnica, sprejemali še v špital in se dajali dojiti najetim dojkam toliko časa, da so se mogli oddati na deželo. V špitalu ostali ubogi so se preskrbovali z obleko in hrano; ko pak se je ustanovil fond za. uboge, napravila se je v špitalu 1, 1789. porodnica, ubogi pak so morali špital zapustiti. Kot odškodnino so dobivali po 7 krajcarjev na dan, s katerimi naj bi si bili preskrbovali hrano in stanovanje, f) Sicer se menim ozirati v tem članku na topografijo Ljubljane le do francoske okupacije, vendar pak hočem tu dostaviti, da se je razpustil leta 1811. konvent usmiljenih bratov; zaradi ugodne leže je bil špital za trgovska podjetja veliko vreden, zato *) **) Klun Dipl. Carn p. 14 & 15. ***) Gerichtsprotocoll de Anno 1593: „Anheut ist die Verordnung bescheben, dass man wegen des Iihindts, so etwo von der Muetter auf der Gassen für geworfen worden, mit einem Weib, das selbe zu sich nemben und underholten welle, wie man kann und mag, handien solle". (Seja 12. novembra.) f) Lippich, Topographie der Stadt Laibach p. 268. se je izpremenil spita! v popolnoma zasebno hišo, s tem pak se tudi povišalo število ustanov za uboge. *) To veliko poslopje se je tiščalo Špitalskih vrat. Špitalska vrata konec Špitalskih ulic pred mostom so bila dve nadstropji visoka in višja ko špital. Ulice so zapirala popolnoma ter se naslanjala na jedno stran na špital, na drago na hišo meščana Dežmana. Že sicer močnim vratom prizidan je bil v obrambo štirioglat stolp. Nad vrati je stanoval vratar in nekoliko ubogih, za katere v špitalu ni bilo prostora. **) Morebiti so bila vrata v zvezi s špitalom. Vhod v špitalske ulice pak je bil zelo ozek, dve nadstropji visoki stolp je molel čez vse hiše Špitalskih ulic, ki so bile že sicer ozke in zavoljo tega tudi jako temne. Na Špitalska vrata so se nabijali različni magistratovi razglasi. Neokretni stolp so odstranili že leta 1786. sicer bi se jim bil podrl sam, kajti zid je bil tu pa tam že tako zelo razpokan, da se je v nekatere razpoke porinila lehko vsa pest. Najbližjega soseda Dežmana je podrtje špitalskih vrat jako hudo zadelo. Magistrat, ki je želel Špitalske ulice kar največ razširiti in jih narediti svetlejše, našel je v arhivu neko listino iz leta 1610., vsled katere se je tedanji lastnik vrat tiščeče se hiše Berlin zavezal zase in za svoje naslednike, da bo podrl hišo svojo, kadar bo magistrat to zahteval. Dežman je bil njegov naslednik. Po dolgotrajnih razpravah se je dognalo med magistratom in Dežmanom, da mora le-ta polovico svoje hiše podreti proti mali odškodnini, zlasti zato, ker so ob jednem nameravali napraviti vozno cesto ob Ljubljanici na sedanjem Francovem nasipu. ***) Z odstranjenjem stolpa in vrat so pridobile Špitalske ulice jako mnogo, kajti prej so bile vedno mokre, blatne in temne, ker ni mogla vanje niti svetloba niti zrak. Vrhu tega so se nahajale v njih, vkljub njih ožini ob hišah na levi in desni kramarske lope; čuditi se je, kako so mogli vozovi skozi. Po teh lopah so prodajali platnarji, pasarji, iglarji, vrvarji, jermenarji itd. Tlak popravljati so mogli le po noči. f)v Ker za mestnim zidom iz Špitalskih ulic ob Ljubljanici ni prostora za naš sprehod, podajmo se po velikem trgu pod Trančo in preko Čevljarskega mostu na Novi trg, tako se je namreč zvala vsa onkraj Ljubljanice ležeča Ljubljana. Tu na Čevljarskem mostu si lehko privoščimo malo duška in svojim nogam počitka, ako nas je hoja po mestu utrudila, kajti *) Klun Dipl. Carn. p. 16. **) Mestni arhiv fasc. 47. ***) Mestni arhiv fasc. 47. t) ibid fasc. 103—107. v mali lopi tik mostu si naročimo leliko stolonoše (Sesselträger); za sedem krajcarjev si privoščimo to veselje, ako mesta ne zapustimo; če pak jim rečemo nesti nas iz mesta v predmestja, dodati je ti svoti še pet krajcarjev. Da nas stolonoše ne bodo osleparili in terjali više pristojbine, kakor jim pripada, tega obvarovala nas bo magistratovo strogost. Kočije so bile o Valvasorjevem času tako nenavadna stvar, da se mu je zdelo vredno omeniti te čudne prikazni, rekši, da so pričeli nekateri bogatini prevažati se po mestu v kočijah. A taka vožnja po mestu je bila pač bolj pokori, ko veselju podobna; še le zunaj mesta je bil tlak vožnji za zabavo ugoden. Ljubljančani so si pomagali s stolonošami, toda na to misel so prišli še-le leta 1735., kako pak se je dal razvajeni meščan poprej transportovati z jed-nega kraja na drug, ne vemo ; morebiti pak se razvajenih v mestu nahajalo ni. Zavodu stolonoš je bila le kratka vrsta let oclme-njena; v 18. stoletji so se pričeli in tudi jenjali; proti koncu stoletja so jim požrli „fiakarji" kruh izpred zob.*) Zadnji trije stolonoše so popustili ta posel ]. 1799. Čevljarski most zapustivši se ozrimo mimogrede v temne in starodavne Židovske ulice, ki so bile tolikokrat prizorišče krvavih pretepov med kristjani in Židi. Ker so na svojem konci z visokim mestnim zidom zagrajene, podajmo se po Židovski stezi v Gosposke ulice, ki so na oglu sedanjega deželnega dvorca (Burg) pregrajene z velikimi mestnimi vrati, ki so se zvala Vicedomska vrata, po vicedomskem poslopji (ki je sedaj deželni dvorec,) kojega so se tiščala. Tudi ta vrata so bila višja, ko najvišja poslopja v bližinji, ob jednem pa tako ozka, da so težki vozovi med njimi obtičali, ker se je naloženo blago uprlo v zidovje. Pre-ostajalo ni druzega kakor blago razložiti. Vsled tega pak je bil prehod za pešce časih zaprt po več ur. Tudi pri teh vratih se ni pogrešalo močnih trdnjav in stolpov, od katerih je držal mestni zid po sedanjem dvornem trgu doli k Ljubljanici, končujoč se z mogočnim stolpom. Ker je bil ta zid ravno tako visok, kakor vrata, bile so vse ulice in hiše v bližini jako temne. Od zunaj pogledaua so napravljala vicedomska vrata s svojimi ponosnimi stolpi prijeten vtis, okrašena so bila z marmornatimi stebri in vrhu vrat je stal v črni dolbini od belega kamena izrezan kip cesarja Karola VI., ki se nahaja sedaj pred mestno dvorano na rotovži v prvem nadstropji. **) V vicedomskem stolpu sta bili dve ječi, jedna pri tleh pocl stanovanjem vratarjevim, druga v prvem nadstropji za poštene *) ibid. fasc. 7. Ta izraz se nahaja v aktih. Pozneje so se zvali Lohn-kutschcr« **) Hoff, Gemälde I. 94. meščane, ki so se pregrešili le v malili rečeh, ter se zavoljo tega niso mogle smatrati „malefičnimi osebami."*) Po poročilu mestnega ranocelnika iz leta 1785. se je prišlo do ječe po trideset stopnicah, do katerih pak ni mogel niti zrak niti svetloba. Ječa je bila le toliko visoka, da se je mogel človek skloniti, okna le poldrugi čevelj visoka in 6 palcev široka; na notranjo stran so se pač malo razširila, toda ravno zavoljo tega je potiskal izprijeni ječarični zrak zunanjega nazaj, zaradi česar je bilo tako zaduhlo v ječi, da se je moglo komaj sopsti. Ko je ranocelnik ječo pregledoval, nahajali so se v nji le 4 obsojenci, a še za te je bil prostor premajhen; kadar so polegli, sezale so noge jednega izmed njih na stopnice. Na peč tudi po zimi o najhujšem mrazu niso mogli misliti, vsled tega je bila ta sicer le za preiskavanje namenjena ječa huda kaznilnica. Kdor se je moral delj časa tu zadrževati, bil je bolj mrliču ko živemu človeku podoben. **) Dne 3. junija 1. 1791. se je ukazalo ta vrata podreti ter lepe Gosposke ulice odpreti ; pri tem pak se je magistratu zlasti zabi-čilo zahtev lepote ne iz nemar pustiti, ampak poslopja, kojih se je podrto zidovje tiščalo, ometati in očediti. Kako močno so bila Vicedomska vrata utrjena in kako velik je bil stolp vicedomski, posname se deloma že iz tega, da se je dobilo iz njegove leta in leta zanemarjene strehe še 11.400 komadov rabljive strešne opeke, iz stolpa pak 82° rezanega kamena.***) Tik vicedomskih vrat je stalo Vicedomsko poslopje, v katerem se je nahajal do leta 1747. vicedomski urad, vrhovna oblast za vse kameralne dohodke in pristojbine in višja instanca za vse, trga in mesta na Kranjskem tikajoče se stvari. Leta 1361. se je nahajalo poslopje za vicedomski urad blizu šen-klavske cerkve, leta 1511. pak že na tem kraji ter se je razsulo o priliki groznega potresa v tem letu. f) Kdaj se je semkaj prestavilo, ni znano. Ko se je 1. 1747. vicedomski urad odpravil, preselila se je semkaj bankalna direkcija. Po Gosposkih ulicah proti jugu hodimo po večjem mimo hiš plemenitih posestnikov, ker pak nas zanimajo le javna poslopja, zasukajmo se s svojo pozornostjo k velikemu poslopju na jednem najlepših trgov ljubljanskih, t. j. k deželni hiši. Deželna hiša je imela za vse nemeščane v deželi isti pomen, kakor rotovž za meščane v Ljubljani. Bila je shajališče kranjske gospode k dolgotrajnim deželnim zborom. Tudi tu so se vršila redna sodna za- *) Valvasor XI. p. 672. **) ***) jbid. fasc. 47. f) Mittheilungen 1848 p. 86. sedanja; nahajali so se tu vsi deželni uradi in bila je tu spravljena deželna blagajnica. Prva deželna hiša se je sezidala na tem kraji 1. 1467., ki pak se je o velicem potresu 26. marcija 1511. 1. na kup sesela'. O tem potresu so trpele zlasti hiše na Novem trgu, podrlo pak se je tudi po kmetih mnogo građov. Predno pak se je novo poslopje dozidalo, zadela gaje še j edenkrat nesreča. Dne 4. majal. 1524. je nastal na Novem trgu velik požar, ki je upepelil poleg mnogo ondotnih hiš tudi za deželno hišo pripravljeni les. So li stanovi sezidali si potem vendar le potrebno poslopje, se ne ve; a 1. 1587. so kupili tri za razširjenje deželne hiše potrebne zasebne hiše, katere je odpustil mestni zbor za vselej iz svoje jurisdikcije ter odpisal od njih davek, desetino, tlako itd. Kmalu pak je postala tudi ta povekšana deželna hiša pretesna, kajti dostikrat se je sešlo, kar se da posneti iz deželnozborskih zapisnikov po 200 in po več udov k deželnemu zboru. Skoraj neumljivo je, kako se je moglo toliko gospode shajati v tako mali dvorani. Leta 1620. so prikupili stanovi še jedno hišo ter sezidali denašnjo deželno hišo, ki se je pozneje le deloma prezidala. Sliko njeno vidiš na prvi strani četrte Valvasorjeve knjige. V gosposke ulice je ohranilo poslopje, izvzimši okna pri tleh, ki so se nekoliko povekšala, svojo podobo do danes, facada na Novi trg pak se je 1. 1774. popolnoma prezidala. V deželni hiši se je nahajala o Valvasorjem času nasproti velike deželnozborske dvorane, v kateri so se vršile tudi odborove in sodne seje, kapelica sv. Ahacija*), ki pak se je pozneje odpravila. Leta 1737. pak jo je dal Franc Karol grof Hohenwarth zopet napraviti, ker so mu" stanovi dovolili porabo ulic med njegovo in deželno hišo. Zabičilo pak se mu je kapelico prirediti, kakor se spodobi za tak prostor in ne napraviti sten morebiti lesenih, ampak zidane z obokom. (Na njenem mestu se nahaja sedaj uložni protokol in ekspedit c. kr. deželne vlade.) Ker je povekšana deželna hiša imela več prostorov, kakor jih je potrebovala, dali so se nekateri v najem. Z letom 1756. pak je zahtevala reprezentacija in ka-mora te prostore, da si uredi v njih sodno pisarno in urad zemljiške knjige. Stanovi so v to zahtevo radi privolili, pripravili in prezidali so potrebne prostore na svoje stroške ter odpovedali najemnikom v to svrho v najem dane prodajalnice v deželni hiši. Dve desetletji pozneje pak je bilo treba deželno hišo do dobra popraviti, ako so hoteli, da se ne podre. Segnil je strop v svetovalnici in prednji dvorani, streha je postala trhla in stolp nad vrati se je že tudi nagibal. Le deloma popraviti poslopje koristilo bi bilo malo; veljalo pak toliko, ko novo poslopje, zato seje sklenilo leta 1773. sezidati rajši novo poslopje, kjer bode prostor tudi za deželno knjigovodstvo, blagajnico, stanovanje za deželnega glavarja , glavnega blagajnika in druge deželne uradnike; toda *TValvasor XI. 671. ker se je zdel cesarici proračun previsok, velela je le poslopje do dobra popraviti ter prepovedala še kedaj ponoviti predlog glede novega zidanja (7. majnika 1749). Ta do dobra popravljena deželna hiša kaže danes tako lice; le 1. 1782. se je še malo, a nebistveno popravila.*) Lepše in dragocenejše, ko celo deželna hiša zidala se je pak takoj onkraj ceste in deželni hiši nasproti 1. 1642. Turjaškega palača. Tu si je dajalo najvišje plemstvo kranjsko rendezvous. Ta palača je bila najponosnejše poslopje stare Ljubljane. Natančneji popis poglej v Valvasorjevi četrti knjigi. Ti palači soseda je bila hiša nemških vitezov ah Nemška komenda. Že v najstarejši dobi Ljubljane se je nahajala tu nemška hiša in cerkev, ki je prištevati najstarejšim v Ljubljani. (Ker je imela komenda izvzimši krvave sodbe (Blutbann) svoje sodišče ter bila popolnoma samostalna, nahaja se v ljubljankem arhivu le malo nje tikajočib se listin.) Že pred nemškim redom se je nahajala neki na tem kraji v podobi križa zidana cerkev tempelj-nikov, ki so prišli leta 1167. v Ljubljano, a jo pregnani po oglejskih patrijarhih morali zapustiti že leta 1200.**) Da so se nahajali nemški vitezi že 1. 1262. tu, da se dokazati, a kdaj se je začela zidati nemška cerkev, je celo Valvasorju neznano. Komenda se je tiščala Nemških vrat. Tudi Nemška vrata so bila ozka, kakor vsa druga; težko in visoko obloženi vozovi so se prerili le s sila skozi nje. Leta 1789. je obtičal v njih s pavolo obložen voz; niti nazaj niti naprej ga ni bilo mogoče spraviti, ker se je uprl zgoraj v obok vrat. Zapičil se je tako, da se pavola, ž njega celo razložiti ni dala. Z velikim trudom so ga morali izvleči izmed vrat, ki so bila zaradi tega več ko dve uri popolnoma zaprta. Kaj tacega se je pač večkrat prigodilo, zato je bilo želeti, da se vrata kmalu poclro, kar se je magistratu naročilo 28. julija 1789. Dve oviri pak sta bili pri tem napoti; na jedni strani je bila namreč k vratom prizidana komendska klet, na drugi vojaška stražnica. Magistrat se je želel najprej s tema strankama sporazumeti, da se ne bi zaplel v dolgotrajno, pravdo kakor se je to zgodilo pri podiranji Spitalskih vrat. S komendo se je pogodil kmalu, teže pak z vojaškim poveljstvom, ki je zahtevalo, naj mu magistrat sezida novo stražnico. Naposled jo je prestavil h gimnaziji. Tudi o ti priliki je poskusil magistrat pro- *)" Mittheilungen 1858 str. 61 in 62. **) Richter Gesch. d. Stadt Laibach p. 187. dati vrata na javni dražbi, a k prvi (10. aprila 1. 1790) ni bilo nikogar, na drugi pak so se prodala le za 20 gld. Podjetnik je moral odstraniti vrhu vrat samt) stebre, tiščeče se komende in Turjaške palače, pustiti pak mestni zid, ki se je pri palači ohranil deloma še do danes*) Potem kratkem sprehodu po stari Ljubljani bi nam kazalo podati se skozi Nemška vrata v predmestja, toda ta sprehod si prihranimo za drugo priliko**) ter se požurimo, da pridemo v zavetje predno se stori noč, kajti ko zaide solnce in ni meseca izza gora, je v mestu temno ko v kozjem rogu. Pač so se nahajale po mestu svetilnice na hišah in zdi se mi, da je bilo hišnikom ukazano napraviti si svetilnice, ki pak so se užigale le, kadar je v bližinji gorelo. Še le leta 1791. pak se je spomnil ne magistrat ampak okrožni urad, da bi utegnilo Ljubljani hasniti, ko bi se po noči razsvetlila po vzgledu druzih mest. Šicer smo poudarjali že večkrat a k sklepu hočemo ponoviti vendar le še, da je imel magistrat pač razum za vse koristne naprave, da pak mu njegova blagajnica tega ni dovoljevala. Tudi o ti priliki je odobraval ukaz okrožnega urada v vsem obsegu, ter le vprašal: odkod naj vzame potrebni denar. Predlagal je, naj se vstop k veselicam v redutno dvorano poviša na šest novcev, kdor bo imel gostilno delj odprto, kakor je po mestnem redu dovoljeno, plača naj še jedenkrat toliko ko dosedaj, za razsvetljavo naj se uporabljujo oni trije goldinarji, ki jih mora vsak med meščane sprejeti plačevati toliko časa, da bodo mestni strelci zopet imeli parado; k razsvetljevalnemu fondu naj se dalje donašajo vse kazni, ki jih bodo oni plačevali, ki se bodo v gostilnah zasačili čez dovoljeni čas; sicer pak naj bi se naložil na vsak iz dežele prodani funt masla in teletine po jeden krajcar; tudi pristojbina za štante o sejmeh bi se vsaj za četrt krajcarja povišala. V naslednjem letu sta se te stvari oba urada prav resno lotila; na novega leta dan 1793. leta naj bi se z razsvetljavo pričelo. Kar se magistrata tiče, dejal je, da se ne more udeležiti niti z jednim krajcarjem, kajti svetilnici pred rotovžem staneta ga že 30 goldinarjev na leto, kar je zanj velika svota. Da pak bi ta stvar vsaj v tek prišla, dovolili so stanovi 218 gld. in tudi nekateri hišniki so se izrazili, da hote kaj pripomoči. Svet.ilnic ni manjkalo, kajti v ti zadevi odposlana komisija je poročala, da jih je našla na 214 hišah, 185 pak jih je bilo brez njih. Naročilo se je 272 novih svetilnic in trgovec Merl je prevzel vse skrbi, tikajoče se razsvetljave. Število svetilnic bi bilo pač zadostovalo, kajti v Špitalskih ulicah n. pr. gorelo jih je 8, na Velikem trgu 41, na *) Mestni arhiv fasc. 47. **) Da se razprava ne raztegne preširoko, opisal je g. pisatelj samo notranje mesto, kolikor je bilo obzidanega; predmestja ljubljanska nam hoče opisati drugo leto. Ured, Čevljarskem mostu 7, v Gosposkih ulicah 18 itd. a ugasnile so, predno so ljudje pospali, čemur je bilo slabo olje uzrok, ki ga je trgovec Meri vlival v svetilnice, kajti celo one svetilnice, ki so jih prižigali hišniki sami, tudi niso delj gorele. Vrhu tega si niti dve svetilnici nista bili podobni, vsaka se je drugače nalivala, vsaka drugače prižigala. Nedostatnost te razsvetljave je čutil vsakdo in ker si niso vedeli drugače pomagati, obrnili so se do meščanov, naj pripomorejo s prostovoljnimi doneski. A Ljubljančane so iznenadovale take prošnje baš o tem času dan za dnem, vendar so obljubo vali nekateri po 10 gld. letnih doneskov, večina pak o tem ni hotela ničesa vedeti, ter svetovala magistratu, naj si razsvetli mesto na svoje stroške, ako je hoče imeti razsvetljeno. Zanimivi so uzroki, na katere so se nekateri hišniki opirali. Posestnik hiše s številko 358 je dejal, da neče zavoljo tega ničesa obljubiti, ker je razsvetljava nepotrebna, kajti odkar stoji Ljubljana, ni se še slišalo, da bi bila razsvetljena razven, če je prišel cesar vanjo, torej razsvetljave tudi sedaj ne potrebuje. Hišniki na Starem trgu so se izrazili odločno in jednoglasno proti kakemu donesku ter se postavili na popolnoma praktično stališče, ter vprašali, komu je treba svetlega mesta. Plemstvo ga ne pogreša, kajti ono si da, če gre v redut, samo svetiti; meščani tudi ne, kajti priden in pošten meščan hodi spat, kadar se stori noč in ni vajen potikati se po cestah. Razsvetljava bi koristila torej samo ponočnjakom, obiskovalcem redut in plesov, gostilen in kavaren, za te pak se pač nihče ne bo žrtvoval. Neki meščan na Starem trgu hš. št. 177 pak je obljubil donesek takoj, ko se mu bo pričela penzija redno izplačevati, na katero mora sedaj mesece in mesece čakati. Okrožni urad je spoznal, da se z lepa mesto ne bo dalo razsvetliti, zato si je pomagal s silo in naložil se je na vse hiše davek, na nekatere celo sila ogromen. Knez Turjaški n. pr. plačevati je moral po 30, semenišče celo po 35 gld., 5 do 10 goldi-narjek pak so zahtevali skoraj od vsacega hišnika. Ker pa so se meščani proti temu ustavljali na vso moč, zavlekla se je stvar tako, da je bila n. pr. 1. 1798. Ljubljana po noči še vedno tako temna, kakor nekdaj in še le to leto se je doguala z veliko silo razsvetljava. Nek najemnik jo je prevzel za 2050 gl. Da pak se je vedel ravnati, kdaj je treba svetilnice prižigati in kdaj ugašati, določilo se mu je, da morajo goreti od 15. septembra pa do 15. aprila po dvaindvajset dnij v meseci do polunoči, in le onih 15 dnij v predpustu, ko so bili v reduti plesi, vso noč; kdaj pak so se morale svetilnice prižigati, naznanilo se je z posebnim znamenjem z grada doli. Od 15. aprila pa do 15. septembra pak je ostala Ljubljana še nadalje nerazsvetljena.*) *) Mestni arhiv fasc. 99. III. Mestni zastop ljubljanski.*) Ljubljana je imela, če smemo Valvasorju verjeti, že jako zgodaj svoj zastop, svet imenovan, kajti že leta 1092. napravil je svet ljubljanski čolnarjem regato na Ljubljanici. Kako pak je bil ta svet sestavljen, kako daleč je sezala njegova moč, koliko udov je imel itd., je do dobra neznano. Stalno uravnavo je pač zadobil še le z ustanovljenjem vicedomata. Vicedom je bil namestnik deželnega kneza in le temu odgovoren. Nadzoroval in upravljal je vse knežje imetje v deželi, bodi si posestva, gozde, poslopja, bodi si raznovrstne pristojbine, mitarino, mostarino itd. Ker so se smatrali trgi in mesta za zasebno imovino knezovo, bil je vicedom torej tudi tem predstojnik in gospod, vrhu tega pak tudi onemu malemu in vedno bolj pojemajočemu številcu svobodno rojenih kmetov, ki niso službovali nobenemu gospodu iz plemstva. Vicedom je miril in pobotaval meščane po trgih in mestih; le-ti so imeli sicer svoje od vicedoma popolnoma neodvisno sodišče, toda meščan, komur se je zdelo, da se mu ni zgodila pravica, smel se je pritožiti pri vicedomu. Samo po sebi se razume, da je potrjeval tudi v imeni svojega gospođa in kneza po meščanih voljene sodnike (pozneje tudi župane). Kdaj in kateri knez je prvi izročil svojo imovino na Kranjskem vicedomu v oskrbovanje, ni zagotovljeno, pač pak se da zasledovati od 1. 1255. nepretrgana vrsta vicedomov, ki so se jemali za opravljanje te važne službe iz plemenitih rodovin kranjskih.**) Prvi je bil neki „Weigand von Stein". Le malo let zatem pak se nam imenuje prvi dozdaj znani mestni sodnik ljubljanski Pro cel (I. 1269.)***) Ta čas pak so se shajali mestni očetje že k rednim sejam, kajti že 1. 1297. sezidala si je Ljubljana na Starem trgu prvi svoj rotovž. Reče se torej lehko vkljub pomanjkljivosti virov z vso odločnostjo, da je bil ljubljanski mestni zastop konec 13. stoletja popolnoma uravnan. Veljava in pomen mestnega sveta sta rastla z velikostjo in vedno večjo važnostjo mesta, zlasti odkar je postalo središče vseh deželnih in knežjih uradov. Takoj od prvega početka so mu stregli avstrijski knezi v roke ter ga ob vsaki priliki obsipali z dobrotami in svoboščinami, uvažajoči, da bode blagostanje Ljubljane tudi nji- *) Ako ne navajam družili virov, služili so mi pri sestavi zgodovine ljubljanskega mestnega zastopa v mestnem arhivu nahajajoči se fascikuli št. 31 (magistr.) 102 in 264. **) Vrsto vicedomov nahajaš pri Valvasorji IV. v Klunu Ai'liiv II. p. 95 Hoff Gemälde von Krain I., p. 118 in Kosini, Reihenfolge der Lanđvice-dome. 1869. ***) Dimitz. Geschichte v. Krain I. p. 196. hovi blagajnici hodilo v prid. Že svoja korist jim je svetovala podpirati meščanstvo ter je braniti napadov ošabnega plemstva. V prepirih meščanstva z deželnim glavarstvom ali sicer v slučajih, v katerih se je razsodba prepuščala deželnemu knezu, razsodil je le-ta največkrat v meščanskem zmislu. Tem potem so si vzgojili Habsburžani udano in požrtvovalno meščanstvo, ki se je z veseljem oprijelo vsake prilike, v kateri naj bi knezu dokazalo, da je vredno milostij, s katerimi ga je blagodaril. Leta 1370. pak še le zvemo, da se je sestavljal mestni za-stop iz 12 prisežnih mož, ki so volili mestne sodnike, katere so knezi potrjevali v njih dostojanstvu. *) Prosta volitev je bila pač jedna najdragocenejših svoboščin meščanov, katero bi jim bili deželni glavarji pač radi odvzeli in si tudi Ljubljančane podklonili pod svojo deželno oblast, kakor se jim je posrečilo pri nekaterih mestih n. pr. pri Loži. Le malo let za tem, ko sta potrdila vojvodi Albreht in Leopold 1. 1370. Ljubljančanom njih stare svoboščine, morali so se že meščani boriti proti deželnemu glavarju za najvažnejšo pravico, prosto volitev mestnega sodnika. Tedanji deželni glavar Konrad pl. Kreigh jim je namreč prepovedal izvolitev njegovo za toliko časa, dokler ne bodo prinesli ženito-vanjskega darila za nevesto vojvode Leopolda, a le-ta je prepovedal 1. 1383. deželnemu glavarju kratiti Ljubljančanom njih pravice. Ljubljančanom pak je velel izvoliti si takoj sodnika, brez katerega so bili že delj časa (Als Ir daher etwo lang on ainen Richter gewesen seit), ter ga predstaviti viceclomu, ki ga bo potrdil v njegovem imeni. Volitev sodnika pak je bila že takrat zelo stara navada.**) Da se je vojvoda Leopold tako krepko potegnil za meščane, bila je tem večja milost, ker so Ljubljančani deželnemu glavarju že prisegli (wie sie dir gelobt haben), da ne bodo izvolili nobenega mestnega sodnika brez njegove volje in vednosti.***) Še jedno celo stoletje je bil ljubljanski mestni zastop tako sestavljen, namreč iz sodnika in 12 prisežnih mož; leta 1472. pak je zaukazal Friderik IV. deželnem glavarju in cesarskemu svetovalcu Žigi pl. Sebriachu in vicedomu Juriju Rainerju, naj bode imel odslej ljubljanski mestni zastop po 100 udov.f) Le-ta se je delil v tri dele, vnotranji svet, v zunanji svet in občino (Ge-main, Gemeine, Gemeinde) in sicer je sedelo v notranjem svetu poleg sodnika, predstojnika vsega zastopa, po 11 svetovalcev, v zunanjem po 24; druzih 64 udov pak je pripadalo občini. ~ *)Tnün. Dipl. Carn. p. 17. št. 8. **) Klan. Dipl. Carn. p. 19. št. 12. Also empfehlen wir Euch und schaffen auch ernstlich, dass Ir unverzogenlich zu ein andern Zeit vnnd ainen Bidermann under ewch zu ainem Richter welet, vnnd sezet, alss das von alter herkomen ist." ***) Klun 1. c. p. 19. št. 13. t) ibid. 1. c. p. 41. št. 54. Ta svoboščina se je potem večkrat potrdila, tako n. pr. leta 1521. 1566. (1. oktobra), 18. marcija 1600., 23. novembra 1637. in leta 1660.*) Vsako leto se je vršilo na sv. Jakoba dan preminjevanje mestnega sveta, katero so z latinskim izrazom zvali mutacijo. Sicer nismo poučeni o mutaciji, kako se je vršila takoj prva leta po ti novi organizaciji, pač pa se je ohranil v sodnih zapisnikih ljubljanskega mesta: Gerichtsprotocolle gemainer (tudi landesfürstlicher) Hauptstadt Laybach, kojih se je ohranilo 66 (najstarejši iz 1. 1521.) skoraj natančen popis kako se je vršila ta mutacija v prvi polovici 16. stoletja. V dolgotrajni pravdi, s katero se bomo bavili v naslednjih listih, pak je zatrjevala občina, da se je tako mutiralo že ocl leta 1472.**) Vsacega sv. Jakoba dan se je sešel na rotovži ves mestni zastop, notranji in zunanji svet in občina. Najprej so se nadomestili umrli udje zastopovi in sicer je privzel najprej notranji svet iz zunanjega sveta toliko udov, kolikor mu jih je tekom leta umrlo; zunanji svet je nadomestil primankljaj iz občine, občina pak iz skupine meščanov in sicer vsi potom volitve z absolutno večino. Mestni zastop je postal na ta način polnoštevilen, ter imel zopet po 100 udov. Zatem seje vršila mutacija. Zunanji svet je imel namreč pravico vzeti po svoji prosti volji tri svetovalce iz notranjega sveta k sebi, ki se mu niso zdeli sposobni, da sede še nadalje v notranjem svetu. V tem trenutku je štel torej zunanji svet po 29 udov ; od teh jih je imela občina vsled stare pravice poklicati k sebi 8; med njimi so smeli biti tudi taki, ki jih je zunanji svet ravno kar vzel iz notranjega sveta. Na ta način so lehko kacega „notranjega svetovalca" (to je tehničen izraz dosledno nahajajoč se v aktih, zato ga bomo rabili tudi mi) takoj potisnili v občino, kar se je prigodilo včasih celo sodnikom in županom. Ko se je to zgodilo, poiskal si je zunanji svet v občini osem udov, ki jih je poklical v svoj gremij, med njimi pak se ni smel nahajati noben že nazaj potisneni; ravno tako je postopal notranji svet s svojimi tremi svetovalci, ki jih je vzel iz zunanjega sveta. Prigodilo se je torej tudi lehko, da je prišel ud občine ali celö meščan iz skupine prebivalstva takoj v notranji svet. To so zvali mutacijo, preminjevanje. Po dovršeni mutaciji se je vršila volitev sodnikova. Zdi se mi, da je njegovo dostojanstvo vsaj v prvem času presezalo celö županovo. In k ti misli so me napotili naslednji razlogi: Prvič podpira to misel že starost te službe, kajti župana je dal Ljubljančanom še le cesar Maksimilijan 29. februarija 1. 1504. Drugič ni pri volitvi županovi, ki se je vršila na svete Marjete dan, prišlo *) Mestni arhiv fasc. 264. **) ibid. nikdar do razprtij med volilci, pač pa mnogokrat pri volitvi sodnikovi, kar znači, da se županstvu ni prisojala taka važnost, kakor sodništvu. Tretjič ni imelo sicer nobeno drugo kranjsko mesto župana, ampak le sodnika; shajalo se je torej tudi brez njega, bil je menj potreben, torej njegova služba tudi menj važna. Četrtič bi se morebiti navelo, da so tudi v nekaterih starejših sodnih protokolih tu pa tam navedeni sodniki na prvem, župani pak še le na drugem mestu. Sicer pa to ni odločevalno in mogoče je, da je mestni pisar to le v naglici zapisal. Važno pak je naposled, da ni smel župan zvršiti nobenega imenitnega posla brez sodnika. Pozneje pa so se bivši sodniki navadno volili za župane. Sv. Jakoba dan je ostal bivši, le za jedno leto voljeni sodnik vsled stare navade doma. Da ga privedeta na rotovž, izvolila sta se dva najodličnejša svetovalca ter šla ponj. V slovesnem sprevodu sta ga pripeljala na rotovž, kjer je ocldal sreberno sodno žezlo, zahvalivši se za izkazano mu čast. Vrhu tega je prosil, naj se mu spregleda in prizanese, ako ni opravljal svoje častne službe tako, kakor bi bil želel zbor; njegovi pregreški naj se pripisujejo le njegovi nerazumnosti, ne pak zlobnosti. Na to je povzel župan besedo ter se zahvalil v imeni vsega zastopa za njegovo službovanje. Sodnik se je zatem priporočil ter odšel zopet domov, spremljan od imenovanih dveh odličnih meščanov. Sedaj še le je predlagal notranji svet dva kandidata; navada je zahtevala, da je bil jeden njiju ravno kar odišli bivši sodnik. Pri izvolitvi sodnikovi ni imel notranji svet dalje nobenega vpliva več, volila sta ga le zunanji svet in le občina, gremij 64. mož, ki sta ali bivšega sodnika potrdila še za prihodnje leto, ali pak njegovega protikandidata, če pak njima ni ugajal niti ta, niti oni, imela sta pravico zahtevati druga dva kandidata, in sicer to trikrat, naposled pak je morala izvoliti jednega izmed tretjič predlaganih. Nekoč, namreč 1. 1605. pak se občina celo s tretjim predlogom ni zadovoljila ter zahtevala kandidata iz svoje skupine. V to svrho je odposlala k notranjemu svetu dva pooblaščenca, Luko Petikha in Jurija Vungera, toda notranji svet se je proti takemu kraćenju svojih pravic odločno po robu postavil, sklicuje se na stare navade in svoboščine. Pooblaščenca sta se vrnila, ne da bi kaj opravila. Ko pak je prišlo do glasovanja, hotelo jih 25 ni glasovati, ampak ponovilo je prejšnjo zahtevo. Nastali so burni trenutki. Notranji svet je očital občini njeno postopanje, zval je upor, one pak, ki niso hoteli glasovati, upornike, ter jim žugal, da jih naznani vicedomu. Zapovedal je znova lotiti se volitve, mestnemu pisarju pak vse upornike zabeležiti, kajti brez sodnika se zastop ne sme podati domov. Občina je mrmrala, naposled pa izvolila vendar jednega po notranjem svetu ji predlaganega. Izvoljenega sodnika je predstavil mestni pisar po stari navadi zbranemu zastopu Prigodilo pak se je n. pr. 1. 160G., da izvoljeni sodnik Hans Khumberg ni hotel te častne službe prevzeti, izgovarjal se na vse strani ter odišel domov. Odposlala sta se dva svetovalca na njegov dom ter mu žagala s kaznijo sto cekinov v zlatu, ako se ne bi hotel ž njima povrniti na rotovž ter prevzeti namenjenega dostojanstva. Rad ali nerad je moral iti ž njima, priseči kot sodnik tor prevzeti srebrno sodno žezlo. Novega sodnika je spremil ves zastop v slovesnem sprevodu na dom; Ljubljančanom pak se je ta važni trenutek naznanjal z grada doli z zvonjenjem v tako zvanem nad mestom čepečem piskarskem stolpu. (Pfeiferthurm.) Na jednak način se je vršila volitev županova, pri kateri pa ni prišlo, kakor se je že omenilo, vsaj kolikor se da to posneti po sodnih zapisnikih, nikdar do take razburjenosti. Sv. Marjete dan je oddal župan ob jednem s svojim dostojanstvom tudi sreberne ključe mestnih vrat. Tudi tretji in četrti izmed najvažnejših uradnikov, oba blagajnika volila sta se po navadi ta dan, in sicer si je volil prvega notranji, druzega vnanji svet. Zelo učenim tem gospođom ni trebalo biti, celo znanje branja in pisanja se ni zahtevalo od njih. Leta 1595. voljeni župan Trevisan ni umel o ti umnosti do malega nič. *) Celo nemščine niso bili morali biti ti gospodje vešči, dasi se je v vseh sejah obravnavalo le nemški. Nek Durlacher, ki je bil več let sodnik, ni znal nemški**), dasi se je, če se ne motim, zdelo znanje nemščine veliko bolj potrebno, ko branje in pisanje. Ko je izraževal vicedom 1. 1598. svoje mnenje o predloženem kandidatskem imeniku, spotikal se je le nad tem, da so se vanj sprejeli tudi nemeščanje in nemščine nevešči ljudje. Brez dvojbe pak so se nahajali v njem tudi taki, ki niso znali niti brati niti pisati, kajti ko se mu je kmalu zatem predložil tak imenik, nahajali so se v njem pri nekaterih kandidatih, kot posebno priporočilni do-stavki: zna brati in pisati (glej naslednje liste). V seji po sv. Jakobu prisezali so novi udje, katerim se je od leta 1614. dalje prečital sklep, vsled katerega se je vsacemu sveto- *) Mittheilungen 1867. p. 92. **) ibid. p. 82. Vicedom, ki je pač poznal razmere, poročal je 26. julija 1. 1593. nadvojvodi: Zudem ist sdlhie als in der Hauptstadt Niclas Durlach (v sodniških protokolih navadno Durlacher zvan) welcher auch nit teutsch kann, dem Stattrichteramt und gemeinen Wesen, daran wrohl ein Mehreres gelegen, nit ein sonder mehr Jahr nacheinander wohl vorgestanden" Klun, Archiv II. u. III. p. 112. navel ga je kot sodnika samo za leto 1588. — Oziraje se na ravno kar navedeni citat, opomnim, da je napačno soditi po imenih na narodnost, kar je storil nekje Bidermann dokazuje, da je bila Ljubljana nemška (o čemer pač nihče dvojil ne bo) naslanjajoč se na imena v davkarskih knjigah vpisanih davkoplačevalcev. valcu, bodisi notranjemu, bodisi zunanjemu zažugalo, da ga izobčijo, ko bi izinil le najmanjšo besedico o tem, kar se je sklepalo v sejah. Zatem se je določilo, kateri štiriindvajseteraki (tudi ta izraz je navaden), svetovalci zunanjega sveta, se bodo morali udeleževati sej, kateri prvi, kateri drugi teden. Zunanji svet se je razdelil namreč v dve polovici po 12 udov kateri so se morali, menjevaje se teden za tednom, udeleževati sej, zlasti sodnih; dvanajsterak (ud notranjega sveta) pak ni smel izpustiti nobene seje; sicer so se svetovalci notranjega sveta lehko opravičili in osvobodili razven župana, sodnika in mestnega pisarja, ki so morali biti vselej navzočni. Ker pak je bila Ljubljana v srednjem veku, ki ga raztegnemo po vsi pravici do konca 18. stoletja, zgolj trgovsko mesto, prigodilo se je mnogokrat, da je jeden ali drugi teh uradnikov odpotoval po trgovskih opravkih, naznaniti je moral to zboru, ter imenoval namestnika (Amtsverwalter). Ta dan so se razdelili nekateri posli, toda ne najvažnejši, h katererim prištevamo mimo župana in sodnika tudi špitalska mojstra (Spitalmeister, Ober- und Unterspitalmeister), in mestna blagajnika (Ober- und Unterstadtkammerer), in mestnega pisarja. Kadar so se ti, na novega leta dan iz sredine sveta izvoljeni uradniki domov spremljevali, izkazovala se jim je tista čast, kakor županu in sodniku z zvonenjem v piskarskem stolpu. Prvi špitalski mojster in prvi blagajnik se je izvolil vselej iz notranjega, druga dva pak iz zunanjega sveta; pisar pak je bil lahko ud notranjega ali zunanjega sveta. V seji po sv. Jakobu so se imenovali najpreje po 4 pre-gledovalci mesa (Fleischbeschauer), potem po 4 nadzorniki pekov (Brodwäger, Brodaufseher) po- 4 nadzorniki zadrug (Zunftcommis-säre), in po 8 pregledovalcev dimnikov, kar je bilo zaradi obilih lesenih poslopij v mestu do konca 18. stoletja pač zelo potrebno. Celo za predmestja, za katera se mestni zastop sicer ni dosti brigal, imenovala sta se po dva. Zaradi pobiranja davkov se je razdelilo mesto v tri dele: Veliki trg (am Platz), v Stari in Novi trg. V vsakem teh delov sta pobirala po dva davkarja davek iz-vzimši Novi trg, kjer je vsaj v 16. stoletji za ta posel zadostoval tudi po jeden. Davek se jim je prinašal bržkone domov, kajti celo mestna blagajnika sta imala shranjeni blagajnici ne na rotovži, ampak doma. Za pregledovanje računov se je sestavila v seji po sv. Jakobu posebna komisija iz župana, mestnega sodnika, pisarja in nekaterih udov obeh svetov. Po pač patriarhaličnih nazorih minulih stoletij je preteklo po pet in celo po več let, predno je predložil blagajnik svoje račune mestnemu zastopu v pregled in odobrenje. Kakor o sv. Marjeti in sv. Jakobu, moral se je tudi na novega leta dan zbrati ves magistrat, oba sveta z občino vred. Najprej je želel župan vsem dostojanstvenikom srečno novo leto. Po navadi, a ne vselej so odložili ta dan špitalski mojstri in blagajniki svoje službe, ter se ali znova potrdili, ali pak na njih mesto volili drugi. Vsaeega novega leta dan pak so se oddajale nižje mestne službe, jemali so se v službo mestni vratarji in čuvaji pri peterih mestnih vratih, in sicer pri vsacih po dva: po jeden vratar (Thorsperrer) in po jeden čuvaj (Thor-wartl), vseh skupaj torej po deset. Ti ljudje niso bili udje mestnega zastopa ampak so se plačevali iz blagajnice, ravno tako mestni stražarji (Scharwächter), kojih število je poskakovalo med 8 in 12. Le-te je opominjal župan, naj žive med seboj zložno in prijateljski, naj prihajajo k svojim opravkom zgodaj in trezni, ter naj pri merjenji žita ne derö prodajalcev s preobilim podrzanjem mere. Le-ti sluge se namreč niso plačevali, ampak so se jim pustile merice žita, ki jih je imel magistrat pravico terjati od vsakega na trg privedenega vagana. Navadno pak se stražarji s tem niso zadovoljevali, ampak si prisvajali tudi to, kar se je pri po-drzanji vagana posulo po tleh. Vrhu teh pak je imelo mesto še več druzih starih pravic, vsled katerih so mu pripadale majhne pristojbine od vsaeega centa soli, vsake lakti platna in vsega na mestni tehtnici tehtanega trgovskega blaga. Te pristojbine so se dajale, ker se magistrat ni maral ž njimi ukvarjati, na novega leta dan v najem in sicer ne po javni dražbi, ampak kakor se je zastopu zljubilo. Kdor se mu je znal bolje prikupiti, tisti je dobil pristojbino v najem, naj je tudi kdo drug ponujal več. Leta 1568. n. pr. oddala se je pristojbina od soli za 65 gld., 1. 1606. za 200 gld. od vinske mere I. 1568. za 11 gld., 1. 1594. za 30 gld. itd. Konečno so se določila še darila za razne mestne poslovnike, znašajoča jeden do tri goldinarje. V naslednji seji so prisegli vsi sluge in najemniki, da se bodo vseskozi pošteno obnašali. Iz sodnih protokolov sem nabral nekoliko drobnostij, ki bodo morebiti koga zanimale, ker so karakteristične za tedanje življenje v Ljubljani. V seji 6. februarija 1. 1568. se je naročilo mestnemu sodniku skrbeti za to, da ne bodo prodajali maslarji masla draže, ko po 6 kr. funt, kdor pak se bo vendar le predrznil, tistega naj kaznuje. Ne dolgo zatem je res nekoga zasačil, ter ga kaznoval za deset cekinov. Kaznovanec se je sicer pritožil ter prosil milejše obsodbe, toda mestni očetje so ga zavrnili, naj se pobota s sodnikom. V ravno isti seji je dobil le-ta nalog zabraniti mesarjem, naj bi ne napihovali klobas, ob jednem pak tudi prepovedati branjevcem na trgu nakupovanje volovskih jezikov pred določeno uro. Dalje je moral paziti na to, da se funt sveč ni prodajal draže nego po 8 krajcarjev, par kopunov pak po 20 kr. Pekom se je strogo prepovedalo peči kruh po noči, ali celo ob nedeljah in praznikih. Mesarji niso smeli pol teleta nikomur prodati, o komer se je lehko mislilo, da je speča iz mesta na tuje. Dne 12. avgusta 1569. 1. se je sklenilo sodniku beračev (Betellrichter) pisati, naj bode pridnejši in naj izterjava zaostale davke marljiveje, ker ima po 8 gld. letne plače, vrhu tega pak še po 4 krajcarje na teden. Dne 19. avgusta istega leta se je sklenilo paziti na to, da se ženito-vanja in druge veselice ne praznujejo več tako razkošno, krstinja (Kindsmahl) pak naj se zavoljo tako slabih in hudih časov popolnoma odpravi. Čuvaji pri mestnih vratih naj vsakega tujca pri vhodu v mesto ogovore, in ta naj se jim skaže, kdo je. Iz tega sledi, da so morali čuvaji pač vse meščane poznati. *) V sejah mestnega sveta so se reševale tudi pritožbe občine ali štiriinšestdesetakov, ki so se v zvezi z udi zunanjega sveta jeli celö pogosto oglašati konec 17. in v pričetku 18. stoletja. L. 1699. n. pr. so predložili magistratu devet pritožeb. Tožili so med drugim imovite someščane trgovce, da dovažajo iz tujine razno blago proti privilegiju cesarja Maksimilijana I. (od 4. avg. 1. 1513.), kateri prepoveduje dovažati iz Norimberga blago, ki se lehko zdeluje v Ljubljani. Pritožili so se zaradi gospodov „ka-valirjev" (plemenitažev) in deželnih uradnikov, ki pretepajo uboge meščane, zdaj tega, zdaj onega, kakor bi te reve ne imele nobene gosposke. Za meščana, dejali so, neče se nihče potegniti; druge gosposke vlože takoj tožbo, če se komu njih podložnikov le skrivljen prst pokaže. Leta 1700. so prosili, naj se berači in ne v zadruge sprejeti rokodelci (Sterzer) ne puščajo v mesto. L. 1702. so zahtevali, naj se skažejo najemniki pristojbine za sol (Salzgefälle) z računi, da se bo vedelo, kako se ž njo ravna, in če ne bi se dal dobiti iz nje boljši dobiček. Odpravijo naj se prekupci, katere podpirajo celo gospodje notranji svetovalci. Prišlo je celo tako daleč, da obetajo advokatje meščanom zaušnice vpričo sodišča. Magistrat naj toži advokata, ki je med pravdo pretepal, Ignacija Moosa in njegovo soprogo. Dalje so se pritožili, da strelišče popolnoma razpade, ako ga magistrat ne da skoraj popraviti. Magistrat je delal občini tudi v tem krivico, da si je mestne njive, ki so bile namenjene v užitek udom občine, pridržal zase ali jih dal takim, ki niso imeli pravice do njih itd. **) Take in jednake tožbe je ponavljala občina leto za letom, odkar se je sprla z magistratom. Glede mestnih stvarij je bil magistrat v vsem popolnoma avtonomna gosposka; habsburški knezi niso niti jedenkrat posegli v njene pravice. Prvikrat se je zgodilo to v burnih časih reformacije. Nova vera si je pridobila vrhu plemstva zlasti v mestih veliko prijateljev. V Brucku, kjer so se sešli 1. 1578. poslanci pe- *) Te drobnosti so nabrane po Tazličnih mestnih sodnih zapisnikih v mestnem arhivu. **) fasc. 264. terih avstrijskih dednih dežel, moral je habsburški knez slovesno obljubiti, da ne bo delal niti meščanom, niti komu drugemu ovir glede vere ter zaradi tega nikogar preganjal; temu nasproti pak so mu poslanci dovolili prosto „dispozicijo v verskih stvareh" po vseh dednih deželah, izvzimši štiri mesta: Gradec, Judenburg, Celovec in Ljubljana, kjer je postalo število protestantov toliko, da se mimo njih ni moglo preiti na dnevni red. To izvzeto stališče Ljubljane, ki je značilo deloma knežjo nemogočost, zmagati nad protestanti, ob jednem pak tudi neodločnost, novi veri nasprotovati z vsemi mogočimi sredstvi, množilo je samosvestje meščanov in opozicijo proti vladi. Ljubljana je postala zbirališče novovercev, izgnanih iz družili dežel avstrijskih, če tudi so pripadali drugi nego avgsburški konfesiji. Celö prekršče valci (Wiedertäufer)], ki so jim še protestantje skazovali malo simpatij, sprejemali so se v Ljubljani med meščane, n. pr. Andre Vino iz Trsta, kateremu je ukazal avstrijski knez meščanstvo odpovedati ter ga izgnati iz vseh avstrijskih dežel (1583). *) To pot se je prigodilo prvikrat, da je posegel deželni knez v meščanske pravice, kajti podeljevanje in odpovedovanje meščanskih pravic je spadalo v magistratovo oblast. Kmalu je šel knez jeden korak dalje, zapovedavši, da se smejo v mestni svet voliti le katoličani, za kar pak se Ljubljančani niso dosti menili, temveč celo katoličane iz notranjega v zunanji svet potisnili. **) A knez zaradi tega ni odjenjal, ampak ponovil to prepoved 1. 1586 ***) A dasi je došel ta ukaz malo pred sv. Jakobom, izvolili so si Ljubljančanje kljub temu sodnikom protestanta Leberwursta. f) Knez ga je ukazal odstaviti ter voliti katoličana Curtonija. Da ne bi se magistrat pri knezu vendar le preveč zameril, udal se je na videz ter volil res Curtonija sodnikom, naslednja tri leta celo županom, ff) na skrivnem pak je stregel protestantom na vso moč v roke, kajti polagoma so se vsi katoličani iz obeh svetov ven potisnili. Komaj je za-tisnil oči nadvojvoda Karol, odstavili so Ljubljančanje katoliškega sodnika ter izvolili zopet protestanta, nekega „zopernega Berga-maška" Aleksandrinija. fff) Ko se je vsled tega oglasil vicedom s svojim ukorom, obljubili so o prihodnjem sv. Jakobu voliti zopet katoličana, naj jim torej dotlej Aleksandrinija potrdi, ffff) A dokazali so takoj, da jim do tega ni bila resna misel; volili so zopet Aleksandrinija, županom pa protestanta Stettnerja. Kljub *) Mittheilungen 1867. str. 65. * ) Valvasor, VIII. 667. ***) Mittheilungen 1867. p. 66 f) ibid. ft) Klun, Archiv II. & III. p 112. ttt) Mittheilungen 1867. p. 80. štev. 98. tttt) ibid. štev. 101. ponavljanim ukazom knezovim izpale so volitve I. 1592. zopet v protestan tovskem zmislu, vrhu tega pak sta se še dva svetovalca iz notranjega sveta porinila v zunanji. *) Knez je ukazal svojemu vicedomu Ljubljančane zaradi te predrznosti pred se pozvati, jih pokarati ter jim v knezovem imeni zaukazati volitev katoliškega župana, sodnika in pisarja. Vicedom je storil tako. Magistrat je obljubil ubogati, dostavil pak je, da je treba v to svrho sklicati občino. Magistrat jo je poznal ter upal, da mu ne bo težko pregovoriti je, da pokliče k sebi iz zunanjega sveta katoličane, ravno isto bode pak zunanji svet v notranjem poskrbel. Nova volitev pak se je dolgo zavlekla, tako da je moral vicedom opozoriti Ljubljančane na njihovo obljubo. Izvolili so pri volitvi ta opozor slušajoči, res jednega katolika županom, jednega sodnikom, a za posel pisarjev ni bilo moči dobiti sposobnega človeka, kajti pisarju je trebalo znati navade in vse mestne zadeve. Prosili so, naj bi vicedom v tem zmislu knezu poročal ter prosil, da se dosedanji protestantovski pisar Renkh potrdi. **) To se je sicer zgodilo, a knez je dostavil, naj se vicedom takoj pobrine za kakega katoličana. ***) Vicedom se je res ozrl po njem, a dobiti ga ni mogel. Njegovo poročilo v ti stvari za katoličane ni posebno laskavo. Spomnil se je dveh oseb, ki bi bile o druzih časih morebiti sposobne; a toliko energije, kakor bi je morale imeti ono kritično dobo, jima ni zaupal. Po sposobnega človeka je moral iti celo v Reko, po nekega Mišmo, mitničarja v onem mestu. Renkha so odstavili in Mišma je nastopil svojo službo, a prikupiti se ni mogel niti svetu niti občinstvu. Renkh je bil v resnici še vedno pisar, ostal je v mestnem svetu in vse stranke so prihajale s svojimi tožbami samo k njemu. Mišma je tožil, da mu Renkh prestreže vsak košček kruha pred usti. Mestni svet je pokazal Mišmi svojo antipatijo prav očitno, ko v neki stvari ni poslal njega v Gradec — prej in pozneje so se pošiljali vedno le mestni pisarji k vladi kot pooblaščenci magistratovi — ampak Renkha. f) Mestni gospodje so postopali lehko tem samosvestneje, ker jih je dežela (Landschaft) podpirala na vso moč; že omenjenega Alek-sandrinija so namreč 1. 1593. na knezovo povelje iz verskih ozirov zaprli ter ga v železji odvedli v Rim. Proti tako očitnemu žaljenji pacifikacije v Brucku so se oglasila vsa mesta in vsi trgi na Kranjskem ter prosili zbrani deželni zbor upreti se proti takemu postopanju. In, dasiravno so bila mesta z deželo takrat zamotana v dolgotrajno pravdo zaradi trgovstva po kmetih (Gayhandel) in se je izrekia na ti in oni strani marsikaka trpka beseda, *) ibid. p. 81. štev 104—106. **) Mittheilungen 1867. p. 81 štev. 108. ***) ibid. p. 82. štev. 109. f) ibid. p. 84. štev. 121. ' 1 1 in* vendar so stanovi pozabili o tacem važnem trenutku vso mržnjo ter sklenili, seje deželnega zbora za toliko časa ustaviti in knezu nobene pomoči ne dovoliti, predno ne da Aleksandriniju prostosti. To je bil tako odločen sklep, da malo takih. Knez si ni mogel pomagati drugače, izpustiti je moral Aleksandrinija. *) S silo se torej ni dalo nič opraviti, poskusilo se je zato z nekim sredstvom, ki je vselej izdatno, z obrekovanjem. Na dvor so jele prihajati vedno pogosteje denuncijacije glede čudnega gospodarstva z ljubljanskim mestnim denarjem. **) Graški vladi so bile te denuncijacije jako všeč; takoj je porabila ugodno priliko ter imenovala preiskovalno komisijo. Da se ji je ukazalo zlasti protestantom čvrsto na roke pogledati, umljivo je samo po sebi. Najbolje je poprijela naj inteligentnejšega človeka v zboru, mestnega pisarja Renkha, ki je užival največje spoštovanje. Njemu se je očitalo v denarnih stvareh največ sleparij. Za moralo tedanjih naših prednikov ni posebno laskavo, da je bila ta katoliška, nalašč proti protestantom postavljena komisija prisiljena izjaviti se, da tudi tedanji katoliški sodnik Steklina ni imel čistih rok, ampak je škodoval stranke s tem, daje zavlačeval njih pravde. ***) Renkha je dal knez takoj odstaviti, sodniku pak je svetoval samo postopati pravičneje. A Ljubljančanom ni bilo za knezovo povelje glede Renkha čisto nič mari in ravno tako nič mari za neko drugo isti dan izdano povelje, s katerim je zažugal knez z ostro kaznijo volitev samo katoliških blagajnikov, špitalskih mojstrov in cerkvenih ključarjev (Kirchenprobst). Še več! Ne samo zmenili se niso svetovalci za knezovo povelje, marveč poudarjali to celo na jako ilojalen način. Na videz so kazali, kakor bi jim bilo mnogo do knezovega povelja, in izvolili so res katoličane v zbor, toda samo nesposobne, protestanta pak samö jednega in še tega so naredili le za druzega špitalskega mojstra. Knez bi bil moral biti torej ž njimi zadovoljen, a če se gre stvari bolj do živega, vidi se ji takoj, da so hoteli protestantje knezu živo dokazati, da so njegova povelja neizvršiva. Županom so izvolili katoličana Trevisana, ki ni znal ni brati ni pisati, drugim blagajnikom pak nekega Ambroža Scheidta, ki pak so ga morali zaradi njegove nesposobnosti takoj odstaviti. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko sposobnosti je imel še le ta človek, ko so se Ljubljančanje zadovoljili celo z županom, neveščim branja in pisanja! Scheidta pak še za menj važen posel niso mogli porabiti. Godilo se je to 1. 1595. f) *) Mittheilungen 1867. p. 84. **) ibid. p. 88 št. 135. ***) ibid. p. 88 št. 130. t) Mittheilungen 1867 p. 92. št. 155. Celo vicedom pl. Rabatta, ki ga pač ne moremo kot verskega, od kneza samega postavljenega katoliškega komisarija dol-žiti, da je bil s protestanti sporazumljen, menil je še 1. 1598. torej o času, ko je katoliška protireformacija od dne do dne bila zmagovitejša, da bi bilo dobro, ko bi se mogel magistrat nadomestiti s katoličani, toda to je nemogoče zaradi pričetih obilih pupilarnih in druzih pravd, ki jim novi, predlagani (katoliški) svetovalci brez škode za občni blagor, ako jih protestantje ne pouče poprej, nikakor ne moreje biti kos; zato naj bi se popustili za ta čas še 4 protestantje v notranjem in 6 v zunanjem zboru, da se katoličani polagomav priuče. Zlasti se je potegoval vicedom in si želel protestanta Čavleta (Tschaule, v nekaterih listinah tudi Tschoulle) pridržati zaradi njegove spretnosti in sposobnosti v mestnem zboru, in da bi se njegovi želji tem raje ustreglo, dostavil je, da je upati od njega, da postane celö katolik. *) Pomanjkanje sposobnih katoličanov je bilo toliko, da je knez, sestavljaje imenik njihov moral, če ni hotel, da bi bil le premr-šav, privzeti celö nemeščane in nemščine nevešče vanj, na kar ga je moral vicedom opomniti. **) Toda vsi napori ljubljanskega mestnega sveta so bili nasproti energičnemu pritisku knezovemu ničevi. Leta 1596. je prevzel namreč nadvojvoda Ferdinand vlado avstrijskih dežel. Magistratov upor ni imel druzega vspeha, kakor da se je k večjemu lehko ponašal s tem, da je bil on med vsemi magistrati v deželi tisti, ki se je knezu najpozneje uklonil. Dne 18. julija 1598. sta dobila vicedom in deželnega glavarja namestnik (Landesverwalter) povelje, ljubljanski magistrat brezpogojno nadomestiti s katoličani. Novimi svetovalci voljeni smejo biti le katoličani, kar pak sedi protestantov v notranjem ali zunanjem svetu, potisne naj jih vicedom ven, kakor ve in zna. Najvažnejši pak je bil dostavek, da se odslej ne sme noben protestant več sprejeti med meščane. ***) To je bilo tem bolj odločilno, ker so se meščanje v onem in tudi še v poznejšem času veliko urneje menjavali, kakor sedaj; od vseh vetrov sveta v Ljubljano došli tujci ostali so v nji le toliko časa, da so si natlačili žepe, potem pa so se vrnili po večjem v svojo domovino. Zato nahajamo tisti čas tako malo starih meščanskih rodovin. Zaradi navedenega povelja Ljubljančani torej novih protestantov in nove pomoči niso mogli več pričakovati; njihovo število se je krčilo od dne do dne; kolikor jih ni pomrlo ali odpotovalo iz dežele, spreobračati so se jeli polagoma h katoliški veri. Vrhu tega se je tudi pacifikacija v Brucku popolnoma pozabila. Ukazi, nasprotujoči ji, prihajali so v Ljubljano *) ibid. p. 96 **) ibid. 96. št 170. ***) ibid. 96. štev. 171. jeden za dragim in od dne do dne pogosteje. Oktobra 1598. leta se je izdal oni znani ukaz, s katerim se je vsem pridigarjem in učiteljem velelo Ljubljano zapustiti, predno bo solnee zašlo. *) Ljubljanske meščane zapirati in jim nalagati kazni po sto cekinov in več pričeli so že zdavna. **) Kljub najstrožjim ukazom pak se protestantizem v Ljubljani vendar ni tako urno iztrebil, kakor sta knez in škof Hren želela, dasi tudi je bil magistrat že ves katoliški. To je dokazal s svojim protestom 1. 1599. Meseca mar-cija ga je povabil namreč deželni zbor k posvetovanju o važnih protestantovskih stvareh, toda magistrat ni odposlal iz svoje srede nikogar. Protestantovski meščani so morali, ako so hoteli biti zastopani pomagati si drugače ter so izvolili 6 pooblaščencev iz skupine meščanov. Magistrat se je slovesno zavaroval proti temu, da bi bili to ljudje njegovega mišljenja. ***) Venđar se pak zdi, da je bil protestantovski živelj še zelo močen, kajti to leto voljeni župan Andrej Kren se je branil prevzeti to častno službo; knez sam mu je moral zaukazati, naj jo prevzame vsaj začasno, da mu dobe naslednika in namestnika, f) V mestnem zboru je sedelo pač mnogo katoličanov, kojih srca pak so bila še vsa prote-stantovska. Le-ti so poskusili 1. 1599. na sv. Jakoba dan posled-njikrat, vedno bolj zmagujoči protiformaciji postaviti se v bran. V obče so se držali pri volitvi predloženega jim imenika katoliških meščanov, mimo tega pak so vendar izvolili še jedenkrat in s tem poslednjikrat tri protestante v zunanji svet. Magistrat, poročajoč vicedomu o ti volitvi, izrekel se je odločno proti temu postopanju, priporočal pak je vendar izvoljene tri protestante, naj bi se zaradi svoje spretnosti in sposobnosti potrdili. A dnevi protestantizma so bili šteti. Vicedom ni Ljubljančanom izrekel le svojega ukora, ampak jim ukazal protestante takoj odstaviti in na njih mesto izvoliti katoličane, ff) Leta 1600. zaznamenuje uničenje vseh tolikokrat potrjenih svoboščin glede proste volitve v mestni zbor. Po udušenem protestantizmu pak so avstrijski knezi skazovali Ljubljančanom zopet vso svojo milost skoraj jedno stoletje, dokler jim niso mestni očetje dali sami povoda utikati se znova v mestne stvari ter jim odvzeti stare pravice. Vsak pazljivi čitatelj bode pripoznal, da je bila organizacija v tri dele razdeljenega mestnega zastopa zelo nesrečna, zlasti ker se je v občini, v kateri so se nahajali skoraj sami rokodelci, dajal prevelik vpliv glede sestave zastopa. Kdor je hotel kdaj postati notranji svetovalec, skrbeti je moral za to, da ga je občina spre- *) ibid. 97. štev. 174. **) ibid. 103. štev. 146. ***) ibid. 103. štev. 192. f) ibid. 104. štev. 197. ff) ibid. 104. štev. 199. jela v svojo sredo Med štiriinšestdesetake sprejeti je bil sicer zagotovljen, da ga iz občine ne morejo več bacniti, toda v zunanji svet tudi ni mogel, ako se ni znal z zunanjimi svetovalci spraviti v prijateljsko zvezo, ter jih pridobiti zase, da so ga na sv. Jakoba dan sprejeli v število onih osmih občanov, katere so smeli vsako leto sprejeti v svojo sredo. Z občino pak se tudi že v zunanjem svetu nahajajoči ni smel skrhati, sicer se mu je konec leta pripetilo, da ga je občina poklicala nazaj med štiriinšestdesetake. Zunanji gospod svetovalec torej se je moral znati sukati in viti, da se ni zameril niti občini niti svojim kolegom zunanjega sveta, kajti ta dva gremija sta si podajala vedno prijateljsko roko, če se je trebalo znositi nad kakim svetovalcem, ki ga nista marala. A slavohlepni meščan, ki je nameraval postati kdaj župan ali sodnik, ali vsaj notranji svetovalec, moral si je pridobiti zase še tretji gremij, notranje svetovalce, da so ga o priliki poklicali med se, sicer je bilo vse njegovo prizadevanje ničevo. Oni, ki se niso marali po takih potili zvijati, dospeli so redkokdaj do svojega smotra in konca, in prigodilo se je nejedenkrat, da se je bivši notranji svetovalec potisnil tekom jednega sv. Jakoba dne takoj v občino. Da se je ti neprijetnosti izognil in ostal v prijateljstvu zlasti z občino, bila je slavohlepnemu meščanu ođprta samo jedna pot: podkupljivost. Kdor ni mogel ali ni hotel vabiti gospodov štiriindvajsetakov k bogatim obedom, odpovedati se je moral upanju postati kdaj češčen ud mestnega zastopa. Sčasoma je postalo to postopanje tako razvpito, da je dospelo celo do cesar-sarjevih ušes, ki je vsled tega z odlokom dne 7. decembra 1628. 1. zaukazal, naj se mutacija v notranjem svetu odšle odpravi. Ker pak je želel to notranji svet, torej najvažnejši del mestnega zastopa sam, ne smatramo tega slučaja za kračenje meščanskih pravic. Mutacija zunanjega sveta pak je trajala še dalje. Na nado-meščenje mestnega zastopa in volitve svetovalcev je imel zunanji svet, s komer pak se je občina v vsem strinjala, največ vpliva. Podkupljivost je cvela, kakor poprej nikoli ne, dokler se niso oglasili pri cesarji v svojih upanjih varani denuncijantje, kateri so mu vso stvar natančno opisali. Vsled tega je dobil vicedom 5. novembra 1. 1691. od cesarja naslednje pisanje: „Od verodostojne strani se nam je poročilo, kake homatije nastajajo pri volitvi mestnega sodnika, nadomeščenji občine in mutacije zunanjega sveta. Na sposobnost oseb ne gleda občina kar nič, ampak le na samovoljstvo, lastno korist in prijateljstvo, zaradi česar se sprejemajo Jv občino večjidel le branja in pisanja nevešči ljudje, nasprotno pak se sposobne osebe puščajo v nemar ter ne morejo dospeti do mestnih dostojanstev. Zato se jako pogrešajo sposobni možje, občni blagor pa trpi pri tem škodo. Ti nedostatki so nastali iz tega, da se shajajo v občini nahajajoči se rokodelci nekoliko tednov pred sv. Jakobom, napravljajo gostije ter zbirajo glasove za tiste, ki so kaj dali („so etwas spendirten"). Na ta način preglasujejo one, katerim je občni blagor v skrbi. Vrhu tega se je uvedla slaba navada, da kliče občina vsako leto po osem udov iz zunanjega sveta k sebi, da ne bi prišli v notranji svet, zato mora le-ta nadomestiti izpraznjene službe z nesposobnimi. Ker pak se take neprilike ne smejo dovoljevati, ukazuje se ti milostno, da izgotoviš poročilo in svoje mnenje pošlješ naši notranji avstrijski vladi, zaslišavši o ti stvari notranji in zunanji svet, zlasti pak občino, po kaki poti si je pridobila to moč." Vicedom je storil tako ter zahteval 28. februarija I. 1692. od župana odgovor na ta cesarski odlok. Zupan je odgovoril 10. aprila i. 1.: „Z dolžnim spoštovanjem smo prejeli milostni odlok z dne 28. februarija 1692. leta, s katerim se nam ukazuje . . . obširno poročati zaradi volitve mestnega sodnika, mutacije zunanjega sveta in nadomeščenja občine ter se izraziti o godečih se nepri-likah in nedostatkih. Vaši grofovski milosti *) je sicer že dovolj znano, da nastajajo vsako leto na sv. Jakoba dan o navadni volitvi mestnega sodnika, mutaciji zunanjega sveta in nadomešče-vanji občine prepiri in nejedinost in da občina dela marsikaj nezakonitega, zaradi česar smo se pri Vaši grofovski milosti že večkrat pritožili; dasi je poslala Vaša grofovska milost zunanjemu svetu in občini obilo ostrih ukorov, se brigajo nekateri gospodje zanje le jako malo; ne izpolnujoči svojih dolžnostij glasujejo le kakor se jim ljubi, ali iz prijateljstva ali sovraštva; poprej pak se po šest ali sedem tednov pred svetim Jakobom shajajo po vrteh in svojih hišah, (kar je Vaši milosti in vsemu mestu, več ko treba znano), napravljajo' gostije ter zbirajo glasove za tiste, ki kaj dajo, naj so sposobni ali ne. Zato se godi, da se pušča mnogo dobrih in sposobnejših meščanov na strani, a sprejemajo se nesposobni celo branja in pisanja nevešči v občino; iz zunanjega sveta kliče občina k sebi zgolj iz sovraštva in mržnje take, ki bi se lehko porabili za marsikatero mestno službo. Tako se godi vsako leto. O prejšnjih letih hočemo molčati, ker je to Vaši grofovski milosti že sicer dobro znano, temveč omeniti le minulo leto (1691) v katerem je sprejela občina v svojo sredo krojača Krištofa Zajca (Seiz) in čeyljarja Primoža Hrvata (Crabath), ki oba ne znata niti brati niti pisati, izpustila pak druge sposobne in izšolane (gestudirte) meščane, n. pr. Joakima in Ignacija pl. Graffhaydna, brata, trgovca in sinovca bivšega notranjega sveto- *) Tedanji vicedom je bil Adam Urzin grof Blagay. valca; ravno tako Ivana Baltazarja Gaianzela, ki je tudi sin notranjega svetovalca, Matijo Križaja (Krischey) in Antona Janežiča in več takih, ki so zelo izkušeni ljudje in bi se pri mestnih službah lehko porabili . . . Občinski rokodelci so jo priveli dotlej, da je sedaj v občini, ki šteje 64 udov, 42 rokodolcev, med njimi pak, kakor dokazuje priloženi izkaz, le malo branja in pisanja veščih, ki niso za noben posel sposobni. Koliko pak je takih, ki ne znajo druzega, kakor le svoje ime podpisati. Kje naj se porabijo taki ljudje, ko se potrebujejo vendar pri vseh poslih izkušeni in učeni. Več ko res je, da nam manjka sposobnih ljudij; to pak pouzročujejo rokodelci v občini, ki ne sprejmo med se nobenega, kdor ni rokodelec in ker jih je dve tretjini, imajo vselej večino ter preglasujejo druge. Dasi tudi pri oddajanji glasov pošiljamo k njim mestnega pisarja in dva komisarja, ki jim živo v srce prigovarjajo, naj se ozirajo na dobre ljudi, vendar se ne brigajo za to, ampak odgovarjajo, da so ravno tako meščani, kakor drugi, da imajo svojo prosto volitev, da se ne dado v ničemer motiti in da ni treba, da bi bilo tako, kakor želi notranji svet ali njegova odposlana komisarja, ampak kakor oni hočejo. Zato se boje dobri ljudje vpisovati se med meščane, ker ima ravno občina večino. Ko se je pred štirimi leti pri volitvi sodnika predlagal zunanjemu svetu in občini bivši sodnik mimo še jed-nega druzega, kakor veleva to stari običaj, niso ju hoteli sprejeti, ampak zahtevali so dva druga, čemur je notranji svet tudi ustregel. A tudi za ta dva niso marali, ampak da bi prevladali ter mesto vodili po svojem, predlagali so sodnikom jednega iz svoje srede. Notranji svet je bil zavoljo tega prisiljen raziti se, ne da bi zvršil volitve; in ko se jim je žugalo z naznanilom, sešli so se drug dan vsled povelja Vaše grofovske milosti sicer res k novi volitvi, a tudi sedaj so še zavrgli prvi predlog, konečno pak vendar izvolili mestnega sodnika. Oni pak, ki se je izvolil dan poprej, se je odpustil. Dalje je znano, da jemlje občina vsako leto po osem udov zunanjega sveta k sebi in sicer najbolj sposobnih, o katerih čuti, da jih meni notranji svet poklicati v sredo svojo; občina se košati da nadomestuje ona notranji svet; in če vidi, da bi prišel kdo rad v notranji svet, reče takoj: ta in oni bi prišel rad v notranji svet, a ne bo se zgodilo, kakor bi notranji svet želel; zato mora tak sposoben mož nazaj v občino. Vsled tega se prigaja, da dvignejo koga, ki je opravljal v zunanjem svetu razne posle že po dvajset ali trideset let, k sebi v občino, kar se je prigodilo pred šestimi leti n. pr. Francu Lau-u, ki je bil v zunanjem svetu že leta 1665. in še 1. 1674. drugi špitalski mojster pa se je vendar nazaj potisnil v občino. Jednak slučaj je doživel Mihajlo Majer, ki je bil notranji svetnik že nad trideset let in pred petnajstimi leti dragi blagajnik, in vendar so ga izbacnili. Ker sme torej občina po osem sposobnih mož klicati k sebi iz notranjega sveta, ostajajo v njem sami neizkušeni rokodelci . . . Kaj naj izbira notranji svet? Nič! Da, časih se pogovore celo udje občine in zunanjega sveta, da dvignejo tega in onega samo, da napravijo prostor onemu, kogar žele dalje spečati. Ker torej ni nihče gotov, doklej bode v zunanjem svetu, ga tudi ne veseli zboljšati sebe in svojo sposobnost. Vrhu tega pak nima občina za tako postopanje nobenega privilegija, naslanjati se more samo na star običaj. Pred šestdesetimi leti se je tudi v notranjem svetu volilni red prestrojil; tudi tu so se jemali po trije notranji svetovalci iz sveta, in časih se je potisnil bivši župan, sodnik in ta ali oni uradnik notranjega sveta dostikrat celo takoj v občino. Zato se je iz mržnje obrnil že marsikdo od meščanstva strani ter stopil v deželno službo. Štiriindvajsetaki prihajajo, hoteč v ti ali oni stvari pomagati svojim dobrim prijateljem, v polnem številu na rotovž, ter preglasujejo s svojimi glasovi notranji svet; svetovalo bi se, zunanji svet skrčiti na dvanajst oseb; v zunanjem svetu in občini bi se mnogo lože izbirali kandidatje, ko bi se to zgodilo." Tako župan. Zahteval ni torej ničesa druzega, kakor da se število zunanjih svetovalcev skrči; želel je vrhu tega le še tudi ukor za občino. Dalje sezajočih izprememb, zdi se, župan sam ni nameraval. Tu pak mu je tedanji mestni pisar, neki Lenart Vobeš (Wobesch) ob jednem zunanji svetovalec, zelo neprijetno zasolil. Ce je bil vsak mestni pisar ud zunanjega sveta, ne moremo z odločnostjo zatrjevati, mogoče, da so se za ta posel jemali tudi notranji svetovalci ; gotovo je le, da je bil Vobeš jeden štiriindvajsetakov. V ti službi se je moral bati vsacega sv. Jakoba dne, da ga izbacne občina iz zunanjega sveta ter ga pokliče k sebi, ako se ji je tekom leta zameril; zameriti pak se je bilo kaj lehko zlasti mestnemu pisarju, ki je sestavljal in izpečaval vse po magistratu izdane listine, bodisi katerega obsega koli. V njegovo področje so spadali deloma advokatski, notarski in koncipistovski posli v de-našnjem pomenu besede. V minulem stoletji seje zval syndicus. Njegov delokrog je bil torej zelo obširen; nevarnost, da se zameri ti ali oni koteriji, zelo velika. Lenart Vobeš pak je moral biti zvita glavica; spoznal je ugodno priliko, to nevarnost odstraniti za vselej. Ravnokar navedeno poročilo za vicedoma je sestavil bržkone on, a župan mu je naročil tudi posebno poročilo, ki naj bi se bilo poslalo avstrijski vladi v Gradec, vrhu tega ga je pak mesto v neki drugi stvari kot pooblaščenca poslalo v Gradec. To je bilo zanj, kakor nalašč. Pri tedanjem vicedomu grofu Blagaju je veljal Vobeš vse, in ta ga je znal pridobiti za svoje namere. Brez vednosti magistratove in vendar v njegovem imeni je odposlal vladi na skrivnem poročilo nasprotno glaseče se onemu, katero je sestavil vsled županovega naročila za vicedoma. V tem poročilu je zahteval Vobeš odpravo mutacije v zunanjem svetu; njegovi udje naj bi bili neodstavljivi. Pri tem ga je podpiral vicedom, in 9. julija 1692. leta je došel občini iz Gradca cesarski odlok sledečega obsega. *) „Ker se je naznanilo vladi, koliko nerednosti in nepostav-nosti se vsako leto dogaja pri volitvah, in ker ne kaže, da bi trpeli take razvade, marveč nam pristoja in je naša očetovska dolžnost, najti in zaukazati sredstvo, kako bi se to zaprečilo in odpravilo, zato se nam je zdelo dobro, . . . izdati za vas naslednje merilo za izvolitev sodnika, mutacijo zunanjega sveta ii) nadomeščevanje občine, po katerem se vam bo ravnati ne le o prihodnjem sv. Jakobu, ampak za vse večne čase, dokler ne bodemo določili kaj druzega. Prvič, naj ima veljavo privilegij, vsled katerega naj sestavlja notranji in zunanji svet z občino vred iz 101 moža; kar pak se tiče Drugič, nadomeščevanja odmrlih svetovalcev, hočemo vam dovoliti tudi še za prihodnjost, toda s tem razločkom, da imata v tem notranji in zunanji svet pravico predlaganja in sicer naj se predlagata namesto jedne osebe dve, kojih jedno naj imenuje notranji, jedno zunanji svet, občina pak naj voli. Tretjič, odpravljamo pak ob jednem dosedanjo mutacijo zunanjega sveta, zaradi katere se sklicujete na stare navade, ki pak se smejo z večjo pravico imenovati tekom časa uvedene, občni blaginji škodljive razvade. Zunanji svet naj torej vsled tega odloka ostaja do konca življenja nepremen-Ijiv razven, če se kdo ne nosi dobro ali se sam odpove, in sicer naj velja to že za njegove sedanje ude, tako, da se odslej ne menjuje nihče več do smrti, razven če se sam ođpove, ali inu odpovedo drugi. **) Četrtič, dasi smo bili prošeni skrčiti zunanji svet jednako notranjemu na dvanajst udov, ostane naj za sedaj vendar pri starem številu štiriindvanajst oseb. Ker so, kakor se sliši, umrli letos nekateri udje zunanjega sveta, dovoljuje se Petič, zunanjemu svetu nadomestiti izpraznjena mesta z jednim ali drugim sposobnim iz vaše srede. *) Ker se ponavljajo v tem odloku stvari, ki so se že ponavljale v v tem kar smo dosedaj naveli, izpustili bomo že znane reči ter se ozirali le na to, kar prinaša odlok novega. **) Mestni arhiv fasc. 264. Mithin solch äusserer Rath, gleich dem Innern, in Eines Jeden Pershon, so lang selber sich woll haltet, oder selbst resignirt, in Crafftdises ad dies vitae perpetuirt und insolches beraith auch auf die Jezige glider selbigen, mittelst verstanden haben, so dass von nunan ausz selbigen weithers kheiner mehr mutiert werden, sondern wie gemelt, bisz Zu dessen absterben oder aigner freywilliger und angenombner Resignation darinen verbleiben solle/ — Krhki slog 17. stoletja je uplival tudi na moje slovensk dikcijo; č. čitatelj naj mi spregleda to ali ono neokrtnost v jeziku. Šestič, če umrje kak notranji svetovalec, naj notranji svet nadomesti tako izpraznjeno mesto s sposobnim udom zunanjega sveta, kakor je bilo doslej navadno. Sedmič. Glede izvolitve mestnega sodnika ostane naj pri starem običaji, da predlaga namreč notranji svet vsakega sv. Jakoba dne dva iz svoje srede; izmed njiju naj izvolita zunanji svet in vi, občina, jednega sodnikom; če pak bi zunanjem svetu ali vam ta prvi predlog ne ugajal, smete zahtevati druzega; notranji svet naj torej predlaga dva nova, in če se tudi s tem predlogom ne zadovoljite, zahtevati smete predlog še v tretje, kar pak se brez tehtnih uzrokov skoraj ne sme dogajati. Iz tretjič predlaganih morate izvoliti sodnika prav gotovo, sicer je notranjemu svetu dopuščeno izvoliti ga samemu, ter ga vam predstaviti. Osmič in zadnjič, ostane tudi lehko pri starem običaji, da naznanjata zunanji svet in vi v mestnih stvareh, kaj in kje bi bilo treba zboljšanja ter da smeta vsako leto predlagati dve meščanski hčeri in jednega dijaka, sina meščanskega, kojim se imajo podeliti ustanove." K sklepu zabičuje odlok še jedenkrat, naj se odpravijo vsi dosedanji neredi. Podpisani so: Ivan Filip grof Inzaghi, Lorene Hueber, Vit grof Strassolclo, (namestnikov namestnik, Statthalter-ambtsverwalter) in Rok Valerijan pl. Langersperg, kancelar. Najvažnejša izprememba proirzročena s tem cesarskim odlokom je, da seje odpravila mutacija, sicer pa. je po večjem ostalo pri starem, razven, da je imel pri nadomeščevanji umrlih svetovalcev odslej tudi zunanji svet pravico predlaganja, kar prej ni bilo navadno, in da je smela občina klicati le- take k sebi, katere ji je predlagal skupni svet. Ta cesarski odlok je župana sila iznenadil, še bolj pak občino, koji so se z jednim mahom presekale vse spletke. Tudi notranjemu svetu se je odvzelo s tem mnogo vpliva, kajti odslej ni mogel zunanjih svetovalcev, katere je hotel kaznovati, nič več s pomočjo občine pehati nazaj. Sicer pak ni nikjer govora, da bi se bil bratil notranji svet kedaj z občino, zato mu tudi mi tega nečemo očitati ter le reči, da se ne da dognati, čemu mu je bila mutacija zunanjega sveta toliko zelo mari; gotovo pak je, da je cesarski odlok župana in notranji svet toliko razburil in ga storil tako vrtoglavega, da je v svojih pomislekih, s katerimi se je prizadeval cesarja pregovoriti k preklicu tega odloka, čisto pozabil, kar je le malo mesecev poprej poudarjal. Poprej je skušal občino z vso silo po črniti, a sedaj, ko je postal tudi zunanji svet nepremenljiv, potegnil se je z vso odločnostjo za njo. Cisto nasprotno svojemu poročilu pred par meseci odobraval je župan sedaj, da se nahajajo v občini rokodelci, kajti meščanstvo, poudarjal je župan, sestavlja se iz dveh razredov prebival- stva, iz trgovcev in rokodelcev. Trgovci, inteligentnejši del, zastopani so v notranjem in zunanjem svetu, deloma tudi v občini; umestno je torej, da se tudi rokodelci zastopajo, kajti med zadrugami nastajajo časih prepiri, ki jih morejo reševati le rokodelci, kot veščaki, ne pak trgovci. A tudi to na stran puščaje se ne more reči, da je rokodelec, zato ker je rokodelec, nesposoben za mestni posel; izkušnja je pokazala baš nasprotno; treba je le iti štirideset ali petdeset let nazaj, pak se bode spoznalo, da so se rokodelci nahajali v zunanjem in notranjem svetu, da, volili so se celö za župane in sodnike. Da so rokodelci dajali gostije, župan ni mogel tajiti, ker je bilo le preznano: dostavil pa je, da se to že dolgo ni zgodilo, ter da ne more razumeti, v katerem interesu naj bi jih občina dajala, ko ima voliti samo sodnika; pa še ta volitev je omejena, ker sme voliti le jednega tistih dveh, ki ju je predlagal notranji svet. Z vso odločnostjo pak se obrača proti zunanjemu svetu, in mu očita marsikatero nerednost. Kar svet pomni, prihajati je smela k sejam le polovica zunanjega sveta, torej dvanajst udov, toda le-ti se za ta hvalevredni običaj kaj malo brigajo, če se imajo jemati njihove ali njihovih prijateljev koristi v poštev, kar se je n. pr. pred kratkim zgodilo o priliki, ko je necega meščana sin prosil pri mestu za „titulus mensae". V jednem prejšnjih let seje sklenilo, zavoljo slabega stanja mestne blagajnice nekoliko časa z deljenjem takih milostij prenehati in vsled tega sklepa je zavrnil tudi notranji svet prosilca, naj počaka. Ko pak bi se bila imela ta stvar obravnavati v zunanjem svetu prišli so štiriindvajsetaki v popolnem številu na rotovž, preglasovali zaradi velicega števila notranji svet ter ustregli prošnji jednoglasno. Če bo res ostalo pri dosmrtnosti zunanjega sveta, sedeli bodo v kratkem le ne-sposobniki v njem. In s tem se je začelo takoj prvo leto, kajti zunanji svet je prevzel vsled podeljene mu milosti necega popolnoma nesposobnega človeka v svojo sredo, necega Marburga, ki ne zna druzega, ko svoje ime zapisati. Ker je notranji svet pri dopolnitvi omejen na zunanji svet, sedeli bodo kmalu tudi v notranjem zgolj nesposobneži. Zupan prosi torej volitev Marburga razveljaviti, zunanjemu svetu volilno pravico odvzeti in notranjemu svetu podeliti milost, da si izbere o priliki, ko ne bi bilo v zunanjem svetu nobenega sposobnega človeka, potrebnega kolego takoj iz meščanstva (18. julija 1693.) S tem poslednjim stavkom je povedal župan jasno dovolj, da je cesarski odlok zvezal tudi notranjemu svetu roke in onemogočil vsako spletko in homatijo. Se bolj ko župan se je zagrizla pa občina v zunanji svet; dasi je do zadnjega časa se strinjala ž njim v vsem, ni mogla sedaj najti dovolj ostrih besedij, da ga dovolj počrni. Tekom dvajsetih let je ponavljala skoraj vsako leto svoje pritožbe in prošnje, naj se zunanjemu svetu odvzame dosmrtnost. Očitala mu je, da je tekom tega malega časa, odkar je nepremenljiv, dokazal dovolj, da mu je samo lastna korist na mari. Zunanji svet je jel postopati tako ošabno, da ga skoraj več prestajati ni; meni se že celo boljšega ko notranji. K sejam ne prihaja nikoli, ali pa samo takrat, kadar mu veleva to lastni dobiček. Ko se kacemu nesposobnežu posreči priti v zunanji svet, napne vse žile, da pridejo tudi drugi za njim. Sedaj še le se dajo gostije, kar prej ni bilo nikomur na mari, ker vsak nesposobni je vedel, da bo moral k letu zopet iz sveta. Sedaj dajo pa ravno najnesposobnejši gostije, ker bi sicer nikakor ne mogli priti v svet; dajo jih le bogatini, ker jim ni za nič skrbeti in imajo časa dovolj; revnejši pak, dasi tudi sposobni, morajo zaostajati. Da se nahajajo sedaj skoraj samo nesposobniki v svetu, ni občine krivda, ker ona ne ve, bode li meščan, ki ga k sebi pokliče, sposoben ali ne, to se pokaže še le tekom leta. Prej se je tak bacnilvzopet v občino, sedaj pak je to nemogoče. Če bi bila nepremenljivost res tako dobra, zakaj pak se ne vpelje tudi v drugih mestih, n. pr. v Kranji, kjer je ostala celo mutacijav notranjega sveta, ki se je v Ljubljani odpravila že I. 1628. *) če bi se ostalo pri mutaciji, imela bi občina ta dobiček, da bi zvedela, kaj se je v minulem letu sklepalo v sejah bodisi v prid bodisi v škodo mestu.**) Vedela bi se po tem ravnati ter se pobriniti, da se zlo odstrani, dobro pak pospešuje. Po novi uravnavi sme občina le predlagane meščane k sebi sprejemati, predlagati pak jih smeta notranji in zunanji svet; a pokazalo se je, da sta predlagala celo nesposobne, niti branja niti pisanja vešče, zato ker so kaj dali. Gostija ima sedaj skoraj že gotovo ceno, ter ne sme veljati pod 30 — 50 goldinarjev. Izjavili so se že zunanji svetovalci, da veljajo toliko ko notranji, in da, kdor hoče priti v svet, mora čvrsto mazati. Prej so se sprejemali posli zaradi časti, sedaj pak si dajo svetovalci *) Ob organizaciji ljubljanskega magistrata govorim obširneje deloma tudi zato, ker je vzgled za vsa druga mesta na Kranjskem. O Kranji vemo gotovo, da se je sprejela tam ljubljanska uprava. Vicedom sam piše v svojem poročilu do nadvojvode. 9. julija 1580. 1. „Die Oairiburger haben die Ordnung Derer von Laibach über Erwiihlug dsr Stadtrichter und anderer Stadtämter angenommen und halten sich an dieselbe, es entscheidet die Mehrheit der Stimmen" (Mittheil. 1867. str. 61). **) Magistratni akti v fascikulu brez štev. „Laibach am Rathhause II. Juni 1709. Es ist beschlossen worden, dass derjenige, er mag in dem Innern oder äussern Rathe sitzen, welcher aus dem Rathe viel oder wenig, entweder direct oder indirect, es sei wem immer, niemand ausgenommen darunter auch innere Rathsbefreundete, welche bei der Session nicht gewesen oder sonst in ihrer Causa abgetreten, verstanden werden ausgesagt und ausgeschwätzt, und so gestalten wider das abgelegte Jurament gehandelt, aus dem Rathe ganz unverschont excludiert werde." — Ker pak so svetovalci '/.e od nekdaj prisegali, smemo skoraj sklepati, da so bile seje bržkone že od nekedaj tajne, gotovo pa že od 1. 1614. dobro plačevati. Koliko jih je, ki uživajo občinske njive, ne da bi bili zato mazali? Kdo je dohil kak opravek pri mestu, ne da bi mazal ? Vsled mazanja je prišlo tako daleč, da sede n. pr. v notranjem svetu samo sorodniki, očetje, zetje, svaki itd. *) Toda vsem tem lamentacijam notranjega sveta in občine nasproti si je mašila vlada ušesa, ter le 18. julija 1. 1693. dovolila notranjemu svetu, če bi res v zunanjem svetu ne bilo mogoče najti sposobnega človeka, izbrati si koga iz meščanstva; a popisati ji mora prej vse njegove lastnosti, ona pak se bo ravnala, kakor se bo nji potrebno zdelo. Občina je poslala v ti zadevi celo nekega Zupana v Gradec, potrošila je nad 800 gld., a cesar se ni dal pregovoriti, da bi bil preklical. Jeden dober sad pak je pač rodil ta dolgotrajni prepir, razkril je namreč, ker so se ovajali vsi trije gremiji drug dru-zega, nezaslišano in neopravičeno gospodarstvo ljubljanskega magistrata. Da si je magistrat s tem jako škodoval, pokazalo je postopanje tedanjega vicedomovega namestnika. (Vicedomamts-verwalter). Ko se je približeval navadni čas volitev, ukazal je le-ta, Anton baron Löwenberg, 7. julija. 1. 1695. jeden teden pred županovo volitvijo, sklicuje se na cesarski odlok 1. 1692., ki priporoča sposobne kandidate, voliti dva od njega priporočana kandidata in sicer jednega županom, jednega notranjimi svetovalci. To je bila nezakonitost, katere bi se Löwenberg gotovo ne upal storiti, ko ne se bi bil magistrat samega sebe tako one-čedil. Opiraje se pak na svoje stare pravice, prezrl je magistrat ta ukaz popolnoma, vsled česar mu je vieedomov namestnik zažugal, da ga naznani pri cesarji. A magistrat se kljub temu ni dal preplašati, ampak je volil županom ne priporočenega Graffen-hueberja, ampak znova Eder pl. Edenburga, ki je hotel z ozirom na nezaslišano nepostavnost Löwenbergovo odložiti vse mestne posle (bil je namreč župan že od leta 1688.) ter izstopiti celo iz meščanske zveze Še le, ko se mu je z kaznijo zažugalo, sprejel je namenjeno mu čast. Da pak se je Löwenbergovi želji vsaj delemo ustreglo, izvolili so svetovalci priporočenega Graffenhue-berja, bivšega mestnega sodnika, znova, kljub temu, da ni imel še svojih računov v redu, kar bi se sicer ne bilo zgodilo; z nekim cesarskim ukazom prepovedalo se je namreč take voliti. Ko se je bližal drugi volilni dan, dan sv. Jakoba, zahteval je Löwenberg, naj odda magistrat v notranjem svetu izpraznjeno mesto nekemu Krištofu Bittorferju, češ, da je posebno sposoben. Zažugal mu je zopet, če tega ne stori, da ga za toži pri cesarji. A magistrat se ni maral ravnati po vicedomskih ukazih, ter si je izvolil nekega Ivana pl. Graffhaydna, „dobro učenega, štirih potrebovanih jezikov veščega, v pisanem pravu zelo izurjenega *) Vsi, tu sem spadajoči akti nahajajo se v mestnem arhivu fasc. 264, 102, 32 in 11—22 magistr. aktov. moža." Doslej v zunanjem svetu sedeč je dajal tako razumne svete, da se ga je veselil ves notranji svet. Vrhu tega je bil ta Graffhayden, sin starega zaslužnega notranjega svetovalca, in bil za mestne službe pač sposobnejši kakor trmasti in neubogljivi Bittorfer. Več ko jedno leto ga ni bilo videti na rotovži, dasi so se mu seje, kakor se spodobi, vselej napovedale in so ga vrhu tega še dobri prijatelji opominjali, naj pride; ko se mu je naročil posel davkarja, zavrgel ga je zasmehuje; celo k prisegi ni maral priti. Razne prepire ki jih je imel s zunanjem svetom in sosedi, je magistrat celo zamolčal. Glede Graffhueberja ni delal vicedomski namestnik dalje nikacih težav več, pak se je gorko potegnil za Bittorferja. Na-jedenkrat pozove Löwenberg 27. julija 1. 1695. ves magistrat k sebi v vicedomsko poslopje; magistrat, vsaj oficijalno ne vedoč, kaj je uzrok pozvanja, ubogal je, kakor je zahtevala to njegova dolžnost. O čem se bo govorilo, vedel je magistrat pač, ker je vicedomski pisar nekemu magistratnemu slugi izblebetal, da se bo moral magistrat zagovarjati in se ravnati po željah Löwenbergovih. Vicedomski namestnik je poklical gospode svetovalce k sebi osebo za osebo. V tem bi magistratu ne bilo potreba ubogati, kajti poklican je bil kot korporacija; toda podal se je, da ne bi dal niti najmanjšega povoda za kazen. Najprej se je pozval k Löwenburgu župan, naj se izjavi, komu je dal svoj glas pri vo-litvi svetovalcev. A z ozirom na svojo prisego, da ne bo izdal niti najmanjše stvari, ki se vrše v sejah, branil se je izpolniti Löwenburgovo zahtevo. Ker se ni dalo iz njega nič izvabiti, odpeljati ga je dal vicedomski namestnik po svojem tajniku dr. Luki Perku na nedostojen kraj (salva venia, dostavil je magistrat v svoji pritožbi do cesarja). Potem so se pozivali drugi svetovalci, drug za drugim, naj izpovedo, kako so glasovali. Tudi ti niso hoteli odgovarjati, ampak dejali so vicedomskemu namestniku naravnost in brez strahu, da nima do tacega postopanja nobene pravice. S tem so ga spravili v hudo jezo. Löwenberg se je spozabil tako zelo, da se je zatekel k podli laži. Oštevati je jel svetovalce, češ, da hočejo biti boljši, kakor njih župan, ki je vse razodel. V sobi je bil navzočen celo nek deželni svetovalec *) in še drug uradnik, ki sta potrdila laž gospoda svojega. V tako past ujeti, podali so se svetovalci ter tudi povedali, zakaj niso za Bittorferja glasovali. Zatem jih je Löwenberg dal odpeljati vse na nedostojni kraj, imenujoč jih bedake in debeloglavce. Magistrat se je čutil v dno svoje duše razžaljenega, ter se pritožil pri cesarji izrekši upanje, da Njegovo veličanstvo pač ne bode dovolilo, da bi se obkladali pošteni, sloveči, celo možje plemenitega stanu (n. pr. Gabriel Eder pl. Edenburg) s takimi pridevki. Ovadil *) Landrath, vicedomski uradnik. je dalje, da je Löwenberg razveljavil županovo volitev. Kaj tacega se doslej ni predrznil niliče storiti, izvzimši necega Ottavija Boni-zelly,*) ki je tudi zahteval, naj ima on pravico predlagati notranje svetovalce. Dokler je bil zunanji svet v svojih članovih premenljiv, prigodile so se pač časih razprtije, a cesar nikdar ni dovolil, da bi se bil mešal vanje vicedom s svojim vplivom. Vsled te pritožbe je zaukazal cesar vicedomu, naj se opraviči. V svojem poročilu je napadel vicedomski namestnik zlasti župana, češ, da se vedno ustavlja vsem razumnim in koristnim ukazom vicedomskim, da razburja z raznimi spletkami mesto, da tem lože „v motnem lovi" ter da se je pri tem precej obogatel. **) Dolžil ga je dalje, da ni hotel necega dekreta pred prisego Graf-fenhueberjevo svetu predložiti in prečitati, vkljub temu, da je protestoval zunanji svet. Zupana je to natolcevanje sila razjarilo; ni si mogel kaj, razodeti cesarju, odkod Löwenbergovo sovraštvo proti njemu. Löwenberg mu je bil namreč dolžan že mnogo mnogo let precejšno svoto in ker je župan ni mogel drugače izterjati od njega, ga je tožil. Hinc ille lacrimae! Vrhu tega ga je nahujskal še dr. Luka Perko, ki je po vsi sili hotel postati mestni pisar. ***) Očitanje, da se upira proti vsem „koristnim ukazom vicedomskim", zavrnil je z izjavo, da je njegova dolžnost mestne pravice braniti. Zlasti pak ga je speklo očitanje, da dela nemir v mestu, da „lovi v motnem". „Tisočkrat sem rajši mrtev, kakor da bi tako očitanje pustil obtičati na sebi, štirinšestdesetletnem, po vseh trgovskih in drugih imenitnih mestih in oblasteh znanem moži, vsled česar vlagam Vaši rimski cesarosti najponižnejšo prošnjo, kličoč najmilostnejšo cesarsko pravico na pomoč. Da me je vsemogočni Bog, ki sem mu dolžan večno zahvalo, oblagodaril z malim imetjem, zaradi tega naj me gospod Löwenberg ne zavida; naj se spominja, da sem se od zgodnje mladosti kot trgovec trudil za košček kruha in si ga tudi pridobil; živel sem varčno, imel Boga pred očmi ter se trudil obdržati si zaupanje, ki ga kdo drugi nima. Gospod Löwenberg mi nikdar ne bo mogel dokazati, da sem se okoristil z mestnimi pristojbinami, ki jih kot župan pač nimam v svojem oskrbovanji in tudi sicer ničesa storiti ne morem. Bavno nasprotno bo moral pripoznati notranji svet, če bo hotel govoriti resnico, da sem kot „triinštiri-desetletni meščan, tridesetletni notranji svetovalec, štiriletni blagajnik," za katerega so me v moji odsotnosti od Ljubljane jednoglasno volili, posodil mestu 8000 gld. iz svojega žepa, ker je bilo *) Hoff, Gemälde I. p. 119 in po njem Klun Archiv imenuje ga: Octa-vius Graf v. Panizohl 1626. **) „Damit er desto leichter im Trüben fischen könne, massen er sich dabei ziemlich bereichert und begraset hat " ***i Ta opazka dokazuje, daje bil mestni pisar celo imenitnejša oseba ko deželni svetovalec, Perko bi se sicer ne potezal toliko za to mesto teile liko pozabil, da ga magistrat ni maral. zarubljeno. Storil sem pa to takoj, ko so me izvolili blagajnikom in predno sem prejel le jeden krajcar mestnih pristojbin. Odtod je izvajal gospod Löwenberg svoje neopravičeno natolcevanje. Mesto mi je še danes 6000 gld. dolžno. Vrhu tega sem bil sedem let mestni sodnik in sem osmo leto župan,*) a niti jeden me ni obdolžil nepoštenja ali me celo tožil zaradi tega. Vaša cesarost razvidi naj po tem, da izvira neopravičeno natolcevanje iz samega sovraštva („ex pura passione") v prvi vrsti zato, ker sem si dal Lö-wenbergov precejšni dolg (iz uljudnosti in diskrecije čakal sem ga, ker mi ja plačeval obresti, dolgih 20 let) osigurati z obligacijo „Landschadenbunda" in ta dolg, če nisem hotel, da mi, ko bi umrl, splava po vodi, začel iskati po sodni poti." Löwenbergu se je naročilo opravičiti se tekom štirinajstih dnij; ako pak tega ne stori, naloži se mu s tem večni molk (per-petuum silentium). Pri tem je bržkone tudi ostalo, vsaj v aktih se o ti stvari ne nahaja nobena listina.**) Ta cesarska sodba je tem pravičnejša, ker je imel cesar uzrokov dovolj biti z magistratom nezadovoljen. Gotovo je, da tudi vicedomski namestnik ni niti najmanjše znane mu stvarce zamolčal. Prišlo je marsikaj na dan, o čemer je magistrat želel, da bi se za vselej zamolčalo. Vsled tega je 1. 1696. naročil cesar vicedomu to stvar preiskavati, sklical je celo komisijo v Gradec, kamor so se odposlali poslanci vseh treh magistratovih gremijev. Filip grof Inzaghi in njegov namestnik Žiga Herberstein sta predsedovala zasedanju, v katerem so se prerešetovali magistratovi grehi. Zapisnikov teh sej sicer nimamo, pač pak se da po uradnih instrukcijah, katere so se vsled njih izdale za vsacega magistratovega uradnika posebej, posneti, kako nezaslišano je magistrat gospodaril in da res ni čudno, če si je nakopal na glavo cesarjevo nejevoljo. Dne 10. julija 1. 1697. je došel magistratu naslednji odlok: „Spominjate se, da so nam v minulem 1696. letu prihajale razne tožbe od zunanjega sveta in občine ljubljanske zaradi zelo slabega in samopašnega gospodarstva z ondotnimi mestnimi pristojbinami in dohodki, in da se je vsled tega ukazalo vicedomu in v njegovi odsotnosti njegovemu namestniku baronu pl. Strobl-hoffu stvar preiskati, zatem pak se je osnovala celo v Gradci komisija naših svetovalcev Filipa grofa Inzaghija in Žige Herbersteina in da se je stanje te stvari po zaslišanji pooblaščencev notranjega in zunanjega sveta in občine zadosti spoznalo. In ker smo iz poročil naših odposlanih zaupnih mož z nejevoljo morali čuti, da ste se sila pregrešili (dass ihr . . . excediert), v obili meri in mnogih stvareh, davčnih, špitalskih in pupilarnih računih, kakor tudi v *) Vrsta županov in mestnih sodnikov, kakor jo navaja Klun Archiv II. p. 107—119 je glede Ederja deloma napačna, kajti kot sodnik je naveden do leta 1695. devetkrat., kot župan pak le sedemkrat. **) V. Mestni arhiv fasc. 31. (magistratski akti). mitarinah, poslopjih in slabem shranjevanji pismenih svojih dokumentov in privilegijev, da ste se ozirali pri nadomeščevanji uradov le na visoka priporočila in sorodstvo, dostikrat celo na starost (senium), ne pa na sposobnost tekmovalcev, torej v občni prid storjeni sklep iz leta 1675. čisto iz nemar spustili, kažnjivo in samovlastno se ga ognili, zaradi česar so nastale razvade in neredi — to uvažuje in z ozirom na tako obile izgrede imeli bi uzrok postopati proti vam strogo, ter iskati za storjeno nam škodo odškodnino pri vas, notranjih svetovalcih vsakem posebej, kdor je dal k temu kak povod. Kljub temu pa hočemo soditi z milostjo namesto s strogostjo ter vam za prihodnje dati merilo, kako se vam je vesti sebi in mestu v korist."*) Da se bodo vedeli Ljubljančanje v prihodnje ravnati, izdal je cesar jako občirno instrukcijo za notranji svet (kayserliche all ergnädigste Instruction De Dato Graz den 10. Jully 1697.) razvrščeno v 9 točk, kojih pa ne bomo navedli v širnem slogu 17. veka, ampak le po obsegu. 1. Izvolita naj se dva davkarja iz notranjega, dva iz zunanjega sveta; le-ta morata biti vešča ne le branja in pisanja, ampak izurjena tudi v računstvu. V knjige naj vpisujejo računski uradniki ne le vseh svot, ampak tudi čas kdaj, in osebe, od katerih so jih prejeli. Z računom pak naj se skažejo vsako leto konec aprila. O ti priliki naj izročijo še ostali denar mestnim blagajnikom v prisotnosti dveh zaupnih mož. Davkarska blagajnica naj se nahaja odslej vedno na rotovži ter bodi zaprta z dvema ključema ; jednega naj imata davkarja notranjega, jednega zunanjega sveta. Konec leta naj predlože račune magistratu, odlože brez ka-cega opravičevanja, pridržka ali protesta službo svojo ter čakajo, jih bode li magistrat potrdil, ali pa volil na njih mesto druge. Zopet se poudarja gledati samo na sposobnost in izbirati tako, kakor ve vsakdo v svoji vesti, da se bo mogel pred Bogom opravičevati. Plače se je dovolilo notranjim davkarjem po 40 gld. zunanjim po 30 gld. Zaostali davek od leta 1691. sem naj se posebej uračuna in posebej vknjižuje. Strogo se prepoveduje notranjemu svetu zgotoviti kak dekret, o katerem se v sejali ni posvetovalo, tacili zlasti celo nobeden ne, s katerimi bi se davkarjem računi spregledali, kar se je prej tolikokrat zgodilo; nič čuda, da so bili zaostanki tako veliki, nič čuda, da so mestne očete sumničili, da ne ravnajo pošteno, ampak za lastni žep. Prej se je plačevalo le na lepe besede, brez ozira na kak dekret, zato naj odslej davkar plačuje deželi davke sam, ter odšteva tam prirasle obresti. **) 2. Jako veliko imetje meščanskega špitala sta oskrbovala doslej špitalska oskrbnika (Spitalmeister), prav kakor se je njima *) Mestni arhiv. fasc. 102. **) Mesto je imelo namreč naložene pri deželi (Landschaft) velike svo le 17* zdelo Magistrat naj sestavi torej za nja instrukcijo ter jo predloži vicedomu, da bode vedel le-ta špitalska mojstra in druge tam službujoče osebe nižje vrste prijeti in jih pozvati na odgovor, kadar ne bi bilo vse v redu. Z Leopoldom Krtom pak, ki že od leta 1689. ni položil nobenega računa, mora magistrat takoj z vso resnobo napraviti račun, da ne bi trpel škode dobri namen, s katerim se špitalu toliko daruje. Za vsak primanjkljaj je magistrat odgovoren. Dalje se je ukazal natančen popis vseh starih ustanov, ki jih je špital kdaj prejel in koliko revnim osebam so dohodki ustanove odločeni. Obresti, davki in druge špitalske pristojbine naj se pridno pobirajo. Troški, ki bodo nastajali vsled tega, naj se pridno zabeležujejo in se izkazujejo s pobotnicami. Zlasti skrbeti je za to, da ne premine špitalu nobena starih pravic. Vsako leto naj se špital nekolikokrat preišče, če se špita-larji pravično preskrbujejo. Spitalski oskrbniki naj polagajo svoje račune o pravem času. 3. Tudi za blagajnike, ki prpjemajo in izdajajo mnogo denarja, sestavi naj se instrukcija. Sicer je imel magistrat že poprej instrukcije zanje, a nihče se jim ni hotel podvreči. O svetem Filipu in Jakobu naj odloži blagajnik svoj posel ter se zahteva od njega račun, bodi si že, da se je volil mesto njega kdo drug, ali pa se potrdil on sam. Potrjenemu ali novemu blagajniku naj se vroči mestni denar, ki naj se kar nahitreje porabi v mestno korist ali pak se naloži na obresti, da se ž njimi plačujo mestni dolgovi. Za dvomljive dolžnike je odgovoren magistrat. Gabriel Eder je posodil, ko je bil 1. 1677. blagajnik, mestu ali bolje rečeno bratovščini Corporis Christi 8000 gld., vrnilo se mu jih je le 2000. Ostali dolg pak je vknjižil Eder za leto 1673., potisnil torej posojilo za nekoliko let nazaj, kar ni imelo z računi bratovščine čisto nobene zveze. To pak je storil brez magistratove vednosti ter si tem potem povračilo vpisal v svoje blagajniške račune. Umestno bi bilo, da bi se to početje, ker se je osleparil ž njim magistrat, razglasilo za neveljavno, toda ker je prevzel v tem oziru magistrat vso odgovornost, da je k temu neredu molčal, spregleda cesar Ederju to napako zavoljo njegovih obilih zaslug za mesto, priporoča pak mu tudi nadalje posvečevati mestu vse moči svoje. K sklepu mu ukazuje še odjenjati od sovraštva proti registratorju Trelizu (ki je bržkone njegovo početje objavil) in odstopiti od tožbe, ki jo je napel proti njemu. 4. Tudi glede mitarine ni imel župan Eder popolnoma čistih rok ter razlagal stare privilegije, kakor je ravno bolje kazalo. Ko so ga cesarski komisariji zaradi tega prijeli, dejal je, da se ne ve tega spominjati. Tudi zaradi tega ga cesar kara. Mesto je imelo staro pravico od vsega v mesto privedenega blaga pobirati mosta-rino, tehtarino (Waggerechtigkeit) in od platna mersko pristojbino (Leinwandmassgebühr). Pobirati bi se morali ti dohodki od vseh, meščanov in nemeščanov; ker so bili pak notranji svetovalci vsi trgovci, spregledali so te pristojbine vsem meščanom in dosledno torej tudi samim sebi. Tem potem se je seveda mestna blagajnica zelö oškodila. Najteže se je bilo na javnem trgu odtegniti pristojbini za merjenje platna, zato so trgovali meščani s platnom le zunaj mesta. Tudi to se jim je odslej prepovedalo ter ukazalo pristojbine pobirati od vseh brez razločka. 5. Jenjajo naj odslej vsi prepiri v mestnem zastopu, volijo se vanj tudi netrgovci in taki, ki niso s svetovalci v sorodu. Tr-govstvo in obrt bode naj vsem dovoljena in ne samo trgovcem. V 6. in 7. točki se priporoča dve stvari dognati, ki pak sta mi sicer neznani.*) 8. Priporoča se knežje privilegije skrbneje shranjevati. V to svrho se je prizidala k rotovžu hiša, kjer naj bo odslej spravljen arhiv. Tu naj se odkaže priseženemu registratorju, ob jednem arhivarju stanovanje, da bode blizu aktov ter v vsaki priliki pri rokah. Bazven prostega stanovanja plačuje naj se mu po 200 gld. kranjske veljave. Za postranska dela, ki niso njegova dolžnost, odškoduje naj se primerno. 9. Zabičuje se, ravnati se natančno po sicer nam neznanem, denarne stvari se tikajočem sklepu od 1. 1675. Dalje se še prepoveduje vsacemu opravljati več ko po jedno službo ob jednem ter si tem potom dvojno plačo izsiliti. K sklepu pak jemlje cesar registratorja Treliza in necega Hardta, koja je odposlal magistrat v Gradec kot pooblaščenca, v svoje varstvo, kajti ravno ona dva sta bila tista, ki sta, pač proti nameram magistratovim, s svojo ovadbo in svojim pritiskom prouzročila to instrukcijo. Obravnave, ki so se vršile v Gradci, poučile so pač cesarja, da ne sme ljubljanskega zastopa izpustiti izpred očij! V naslednjih treh decenijah so prihajali leto za letom odloki iz Gradca, poučujoči magistrat, kako se mu je vesti. Leta 1700. so se sešli zopet magistratovi pooblaščenci v Gradci s cesarskimi komisariji; 1. 1703. je ponovil vicedom deloma instrukcijo od 10. julija 1. 1697. Nova je v tem vicedomskem dekretu le druga polovica. V deveti točki *) fasc. 102 : „Sechstens, dass Gebeyweeszen anlangent, werdet Jhr den von Euch in Sachen gemachten Magistrats Schlusz Gehorsamst nachzukhom-ben, auch wogen der Lachenhaimbischen Behauszung die Strittsach dermall-eins zu einen ende Zubringen wissen, Vnd zumahlen Wür Sibendtens vernomben, dass der so genaudte äbzugbrüeff, welchen ain vnd andere, anss Euern gremio würcklichen gesechen, durch nachlessige Verwahrlosung verlohren worden, alss ist disser Begangene Vnfueg Euch nicht Vnbillich zuuerhöben Mit gnedigsten Befelch, dass Ihr derentwillen aine ordentliche Inquisition abfiiehren und zu Habhaftwerdung desfselben mit nach-truckh dringen vnd dem Eruolge eheistens Hinterbringen sollt." — „Abzugsgeld" imenovala se je svota, ki jo je moral meščan plačati, stopivši iz meščanske zveze. priporoča ravnati z jetniki na Tranči bolj človeško, ker mnogo jih uide ali pogine zavoljo slabega ravnanja, ali ker so predolgo zaprti. Zločinci naj se izprašujejo ne le o tržnih, ampak če treba tudi o druzih dneh; sodba pak se naj zvršuje vselej o tržnih dneh po stari navadi. 10. Pazi naj se, da peki in mesarji ne bodo sleparili; prvi naj se kaznujejo s potapljanjem v vodo, ti pa s križem. 11. Sodijo naj se vsi jednako, ubožci in bogatini. Meščanske stvari naj se rešujejo vsacih 14 dnij po starem mestnem pravu. 12. Prekupci naj se kaznujejo. 13. Priporoča se večje spoštovanje glede cesarskih in vice-domskih ukazov, kajti ravno od tod so izvirale vse razprtije in nerednosti. 14. Tožbe naj se rešujejo urneje in pazi naj se na to, da bode arhiv v redu. Registrator naj v njem nobenemu tujcu ničesa ne poišče ter ne nosi aktov s seboj domov. 15. Strelišče naj se popravi in 16. Računi blagajnikov, ki neki niso v redu, naj se še je-denkrat pregledajo. Kljub temu in drugim obilim opominom se je pa zdelo še dvajset let po prvem ukazu potrebno izdati leta 1718. novo merilo za župana in druge mestne uradnike; na prvo, le občno držano povelje od 1. 1697. se ni oziral nihče. Te nove instrukcije so jako natančne ter skoraj za vsak slučaj zadostne. Ker nam odpirajo jasen pogled v magistratovo gospodarstvo istega časa, hočemo jih obširno navesti. Navodilo županu. 1. Župan naj varuje svojo čast ter naj ne uporablja svojega vpliva pri glasovanji, ki naj je popolnoma neodvisno. 2. Takozvani „Ordinari Rechten" naj so vsakih 14 dnij. Prošnje in odloki kake višje oblasti naj se ne puste ležati, ampak naj se urno predlože magistratu in vročijo strankam. 3. Ge bo izostal kak svetovalec od sej, naj ga župan prvikrat opomni na njegovo dolžnost, drugič pak se z vsem svetom posvetuje, kako ga je kaznovati. 4. Svetovalcu, ki je napravil v kaki seji prepir, zaukaže naj župan takoj odstopiti ter se posvetuje z vsem magistratom o kazni, ki jo je zaslužil. 5. Župan naj zabranjuje vse škodljivo sovraštvo in natolcevanje. 6. Došle odloke naj odpira vpričo magistrata, ali če je sila in ni moči magistrata takoj sklicati, vsaj vpričo sodnika, pisarja in dveh ali treh svetovalcev. V prvi seji zatem naj se odloki in listine prečitajo vsemu magistratu; brez njegove vednosti se ne sme storiti ničesa. 7. K vsaki seji mora župan povabiti zunanje svetovalce po redu svetovalske tabele, ne pak kakor se njemu ljubi. Poleg drugega špitalskega mojstra in drugega blagajnika, ki morata biti po starem pravu navzočna pri vsaki seji, naj župan ne trpi v seji nobenega nepovabljenega. V važnih stvareh naj se skliče ves svet. Pri vsaki sodni seji mora biti navzočnih dvanajst zunanjih svetovalcev in sicer šest mladih in šest starih. Kogar zadene vrsta, ne sme od seje nikakor izostati. 8. Zastopnikom in pooblaščencem zunanjega sveta in občine naj dovoli župan shod, kadar ga žele. Uradnikov naj ne ovira v njih poslovanji ter jih ne sili storiti kaj, kar je proti njih prisegi. 'J. Zupanu je zlasti skrbeti zato, da pokladajo vsi oni uradniki vsakov leto račune, ki imajo le količkaj ž njimi opraviti. 10. Ce meni župan odpotovati, izprositi si mora odpusta pri notranjem svetu (notranji svetovalec pak pri županu), ter imenovati namestnika; na starejše se je v takem slučaji ozirati v prvi vrsti. 11. Zupan, ki se pregreši proti tem točkam, kaznuje se. 12. Vse seje, izvzimši mestnega sodstva in krvavega sodstva na Tranči, vršiti se morajo na rotovži. 13. Brez magistratove vednosti se ne sme izdati noben dekret, vzeti se nič na posodo, odtegniti noben mestni dohodek, ne deliti darovi ter se ne davki popuščati, ampak skrbeti, da se mestni dolgovi poplačujejo. 14. 15. in 16. točka je deloma ponovitev prejšnjih ukazov. Kako naivne pojme so imeli naši predniki o denarnem gospodarstvu, poučuje nas isto leto izdano navodilo za blagajnika, kajti treba je bilo ukazati, da se mora blagajnica prinesti iz blagajnikove hiše na rotovž. Več ko jednega goldinarja ne sme noben uradnik brez magistratovega dovoljenja izplačati. Odslej so se oddale tudi mestne opekarne blagajniku v oskrbovanje, a prepovedalo se mu je prodajati opeko na upanje. Les za mestne zgradbe sme kupovati prvi blagajnik le v navzočnosti druzega. Najmenj po jedenkrat v tednu mora pobrati denar iz pnšic pri mestnih vratih ter ne sme s tem denarjem ničesa plačati, dokler se ni pre-štel in vknjižil. Dosedaj je bila skoraj neverjetna navada, da je mostarinar pristojbine ne samo meščanom, ampak celö tujcem, le zapisoval, torej kreditoval, kar se je sedaj odpravilo. Pristojbine od soli je oddajal dosedaj magistrat v najem ne tistemu, ki je več ponudil zanjo, ampak, kdor mu je bolje dopadal. Poprej so si prislepärili blagajniki marsikak stotäk s tem, da so prejemali plačila v nemški, vknjiževali jih pak v kranjski veljavi. Pri nakupovanji gradiva za razne mestne potrebe so dobivali blagajniki provizije, ki so si jih seveda uštevali prodajalci v ceno. Pri mes'nih vratih so jemali vratarji morebiti celo vsled opomina blagajnikov tudi slab denar (Kärbel od. geringes Gelt). Tega denarja blagaj- niki niso v poštev jemali, kakor bi ga ne bilo notri, dejali ga na stran, ter si ga delili z druzimi uradniki. Da pak je ta denar prišel od druge strani vendar le v blagajnico, razume se po sebi; vsega tega pa magistrat ni videl ali ne videti hotel. Mostove, mestna poslopja, tlak, ozidje itd., dajali so blagajniki popravljati, kadar se jim je zljubilo, dajali delavcem delo tudi, dokler se jim je zljubilo, ter zaračunjevali seveda ravno tako. Stari ne več rab-ljivi les so dobivali blagajniki za kurjavo, ker se je nahajala blagajnica v njih hiši; a rabljiv in nerabljiv les sta zelo relativna pojma. Vsega tega je bilo sedaj konec. Tudi za potrebni les se je poskrbelo s to instrukcijo; blagajniku se je ukazalo vsako leto mestni log (Stadtwald) znova s hrastovino nasaditi. Veščaki pravijo, da bi se mestni log tudi danes hvaležnega skazal, ko bi se tako ravnalo ž njim. Najzanimivejša je naslednja točka te instrukcije, ki odpravlja dosedanje izredne dohodke štirih blagajniških uradnikov, obeh blagajnikov, drugega špitalskega oskrbnika in registratorja. Le-ti so dobivali skupno tedenski poboljšek in darila, ki so se zvala „Kirchtags-Suppen und Kuchelsregalien"; registratorju se je plačal vrhu tega vsak sejm po jeden tolar. Vsi ti priboljški so stali magistrat 135 gld. 29 kr. (dež. veljave) na leto. Vrhu tega se je o posebnih prilikah gostovalo v samostanih na mestne stroške. Tudi to se je odpravilo izvzimši gostije, ko se je pregledovala ljubljanska okolica in se razdeljevalo seno na Dolgem bregu in Malem grabnu, kar se je godilo po trikrat na leto. Toda ti stroški so se določili k večjemu na 30 gld. nemške veljave. Za odškodnino se je dovolilo prvemu blagajniku, ki je imel dosedaj 75 gld. letne plače še 50 gld. ter se mu pustil dosedanji užitek vrta „Pissang" (Pisanek?) pri Spodnji njivi in pri Zgornji opekarni, pašnik na gradu, mestni zid za lesarno in otava na Malem grabnu. *) Drugi blagajnik je imel dosedaj po 25 gld. letne plače, za odškodnino primaknilo se mu jih je še 25 gld kranjske veljave, drugemu špi-talskemu mojstru in registratorju pak po 30 gld. Ravno to leto se je izpremenil deloma volilni red obeh blagajnikov tako, da ju je volil ves magistrat skupno. **) *) Mestni arhiv, fasc 102. „Instruction der Herrn Statt Camer Beamten disser Landesfürstl. Hauptstatt Laybach. Vier vnd Zwainzigstens Vnd Letztlichen Sollen die denen Vier Cammer beambten als ober: vnd Vnter Camrer vnter Spittalmaistern vnd Statt Registratnren Conjunctim gebührende acci-dentien als die wohentliche gebühr, Kürchtags Suppen Vnd Küchels regalien, wie auch die den Statt Registratoren bis dato Geraichte Fünff Kürchtags-taller, so sich Jahrlich auff 135 fl. 29 kr. Landtswehrung zusamben er-strekhen, nicht weniger die in Clöstern a Conto der Statt Cassa haltende Mallzeiten (aufser der bey der Jahrlichen Gemain bereittung Vnd aufs Thei-lung defs Grafses in Langen Vnd Kleinen graben Gewöhnlichen Speifs vnd Trankh Vncosten darfür Vor alle dreymall mehrers nicht dan 30 11. T. w. pafsiert sein solle) hiemit vollstendig Cassiert Vnd aufgehobt." **) fasc. 102. Aeconomische Reductions Instruction. Sicer pak je magistrat sam predlagal odpravo nekaterih ne-dostatkov. Taksa za vsprejem naj bi se povišala ter ravnala po imetji prosilca. Odpravili naj bi se koledarji, ki so se doslej darovali o novem letu notranjim svetovalcem, odpravila tudi darila v denarji za mestne sluge. Celo s svojimi člani je imel notranji svet križe in težave. Prvi blagajnik neki Matija Križaj je položil sicer svoj račun že pred štirimi leti, a ostale gotovine ni oddal svojemu nasledniku, zaradi česar ga je magistrat prestavil iz notranjega v zunanji svet. Da se odpre vsakemu meščanu pot do najvišjega dostojanstva v mestu, predlagal je magistrat, naj bi se ne smel noben župan in sodnik voliti čez tri leta, še menj pak blagajnik, davkar ali špitalski mojster. Kdor bi se pa kako pregrešil, odstavil naj bi se celo pred letom. Štirikrat v letu sklicala naj bi se seja, v kateri naj bi se ne razpravljalo ničesa druzega nego to, če se izpolnujejo vestno vse instrukcije, zlasti cesarski odlok od 10. julija 1. 1697. V obče pak je želel magistrat, naj se vsakdo, kdor bi li količkaj iztrosil iz mestnih sej, takoj izbacne iz sveta. Odgovor na te svoje predloge od leta 1718. dobil je magistrat še le leta 1721. Nekateri so se mu potrdili, drugi pa skratka odbili, n. pr. oni glede izbacnenja iz mestnega sveta. Zelo nevarno je bilo v tem oziru magistratu puščati prosto voljo, kdaj in koga naj izbacne. Bati se je bilo, da se povrnejo stari neredi, ki so se s tolikim trudom odpravili. Zato se je cesar strinjal s predlogom, da se svetovalci, ki so se pregrešili na ta ali oni način, izbacnejo iz sveta, toda magistrat bi imel samö pravico naznanje-nja, odločilno besedo pak je pridržal cesar vicedomu samemu. S pušicami pri mestnih vratih se je doslej pač preveč sle-parilo; zato je cesar ukazal, naj se odpravijo ter se tu sem noter devani dohodki dado v najem po vzgledu drugih mestnih pristojbin. Taksa za meščansko pravico naj se sicer poviša, vendar se pa pri tem ne dere nihče. Zlasti vestno in premišljeno izbrani so izrazi glede gospodarstva z denarjem. *) Na podlagi te uprave, v kateri so se pak napovedovali že časi bodočega absolutizma, vodile so se mestne stvari še par decenij. L. 1747. pak je zadel magistrat hud udarec Preustrojila se je namreč dosedanja organizacija avstrijskih dežel ter so se povsod odpravili vicedomi. Mesto potrpežljivega, za blaginjo me-ščanovo potegujočega se vicedoma je dobil ljubljanski magistrat brezobzirnega in strogega nadzornika: okrožni urad (Kreis-amt), ki je bil podrejen višji oblasti — deželnemu guberniju. Dne 13. majnika 1. 1750. se je izdal za vsa mesta na Kranjskem nov statut, ki jih je dejal vse v jeden koš. Nekdanja hegemonija Ljubljane je bila s tem uničena. Na prvi pogled izpremembe niso *) Vsi tu navajani akti nahajajo se v fasc. 102 ljublj. arhiva. velike, kajti magistrat se je sestavljal tuđi po tem novem določilu iz dvanajst notranjih in štiriindvajset zunanjih svetovalcev, novo je bilo le, da so se volili župan, mestni sodnik, prvi in drugi blagajnik, špitalska mojstra, prvi davkarji, mestni oskrbnik, udje kriminalnega sodstva, prvi predstojniki zadrug, pupilarnega in policijskega oddelka, torej najvažnejši uradniki odslej za tri leta. Predstojniki zadrug so reševali prepire, nasta'e med rokodelci, policijski komisariji pak nadzorovali trg in ravnanje trgovcev. Od leta 1721. pa do 1750. se je ugnezdilo v postopanji magistra-tovem zopet nekoliko razvad, če se sicer niso podedovale še iz prejšnjih časov, kajti cesarica je morala prepovedati „zakotna sodišča", v katerih so sodili sodniki brez magistratove vednosti na svojih domeh; pri teh sodiščih se je bogato jelo in pilo in se tožbe reševale z domačimi prijatelji. Strogo se je torej prepovedalo, da bi se take seje vršile in sodbe razglašale drugje ko na rotovži. Pri njih navzočnih pa mora biti najmenj po 4—6 svetovalcev. Tudi popoludne se ne sme soditi, ampak le dopoludne od 8. ure dalje. Sodniki niso bili v minulih stoletjih vselej branja in pisanja vešči, kaj še li prava; zato je cesarica ukazala, da se mora preskrbeti vsako mesto z mestnim pisarjem, ki je že nekoliko let praktikoval pri kakem advokatu v Ljubljani. Nič ni pomagalo, da se je tolikrat prepovedalo blagajnikom imeti mestne blagajnice na svojih domeh; 1. 1750. morala je cesarica ta ukaz zopet ponoviti. Da ne bi se izdajal denar po nepotrebnem, storil se je sodnik odgovornega ter moral vsako izdajo poprej v javni seji predlagati Odpravile so se vse gostije na mestne stroške in tudi one, ki jih je dovolil še cesar Karol VI. 1. 1721. in ustavila vsa darila, izvzimši podpore za res potrebne. Da pak se ne bode odslej več toliko potrpelo, kakor doslej, čutil je magistrat lehko iz stavkov: Vsak mestni magistrat naj je sestavljen iz najsposobnejših in najvestnejših meščanov . . . če se bi pak jemale vedoma in iz privatnih razlogov nesposobne osebe, odstavila jih bo cesarska reprezentacija in kamora ex officio in njih mesto podpolnila s sposobnimi. Ko pak ti se iz zlobnosti to ponavljalo, vzela bo celo prosto volitev, in vse mestne službe oddajala bo reprezentacija in kamora.*) Pri stari sestavi magistrata ostalo je le v Ljubljani, drugim mestom pak, ki so se v prejšnjih stoletjih organizovala po ljubljanskem načrtu, omejilo se je število svetovalcev in sicer se je dovolilo Kranju in Rudolfovemu mimo sodnika po 8 notranjih in po 16 zunanjih, vsem drugim pak le po 6 in po 12 svetovalcev. *) fasc. 102. „Instruction für alle Städte des Herzogthuros Krain in Generali, worauf nach Vollendeter Landes-Rectification und hiernach ausgemessenen Anlagen die particular - Systemata für jegliche Stadt quoad Oeco-nomicum folgen sollen." To izpremembo je utemeljevala cesarica s tem, da v majhnih mestih ni treba toliko svetovalcev kakor v Ljubljani, vrhu tega pak sposobnih tudi ni nikjer odveč. Bolje je torej menj svetovalcev, ki pak naj se bolje plačujejo. Kmalu je začel ljubljanski magistrat spoznavati, da so zapihale vse drugačne sape, kakor so vele od dvora sem v prejšnjih časih. Leta 1752. ga je osupnil ukaz, naj se proda vsa mestna lastnina, njive, polja, gozdi, poslopja itd., mestne pristojbine pa se dajo v najem, kajti vlada hoče sama, ker je magistrat nesposoben, skrbeti zato, da se poplačajo obili dolgovi, ki so narasli vsled slabega gospodarstva, sicer pojde mesto popolnoma po zlu. Štiri leta se je upiral magistrat temu povelju na vse kriplje ter navel sto in sto protirazlogov; toda zastonj, leta 1756. se je ukaz ponovil dvakrat, dne 18. februarija in 16. decembra, vsled česar se je 26., 27., 28 januarija 1. 1757. prodalo nekoliko mestnih zemljišč na javni dražbi. *) Dne 24. decembra 1753. je moral popustiti magistrat proti letnim 3000 gld. bankalni direkciji tako zvani „Brückenpfennig", mostarino, ki mu je prinašala jako velike dohodke. **) Od leta do leta je izguboval magistrat vedno več svoje veljave ter se leta 1785. popolnoma prestrojil. Po ti sestavi je štel jednega župana, šriri svetovalce, jednega tajnika, jednega ekspeditorja, jednega taksa-torja in registratorja, jednega računskega uradnika, jednega pro-tokolista, jednega kontrolorja, jednega blagajničarja in jednega kontrolorja cenitvenega urada. ***) Magistratova veljava je bila proti koncu minulega stoletja popolnoma uničena; največ je pripomogel k temu okrožni urad ki je nadzoroval magistrat z najstrogejšo vestnostjo ter prišel pri tem do spoznanja, da je magistrat za vodstvo mestnih stvarij popolnoma nesposoben. Zato je prevzel okrožni urad indirektno vso skrb za mesto. Prišlo je tako daleč, da ni smel magistrat nikdar izdati več ko deset goldinarjev, ako si ni izprosil od okrožnega urada dovoljenja, f) Prositi je moral, da sme n. pr. kupiti nova pregrinjala za okna na rotovži; celo strešnih cevij ni smel popraviti iz svojega nagiba, ff) Odloki, ki jih je dobival magistrat od svoje višje oblasti, bili so pisani z jako strogimi in osornimi, skoraj razžaljivimi besedami. Dne 13. avgusta 1. 1789. se mu je odpisalo n. pr.: Magistrat bi bil storil pametno, ko bi bil skazoval bankalni administraciji, oblasti višjega reda, več spoštovanja, in ker iina kurtoazija na prihodnji avangement do- *) Mestni arhiv fasc. 47. Te zelö zanimive stvari natančneje razmo-trivati nam pretesni prostor ne dovoljuje. **) ibid. fasc. 76. ***) Hoff, Gemälde von Krain 1. p. 124. f) fasc. 8. ff) fasc. 47. stikrat velik vpliv, opozarja se magistrat za vse prihodnje slučaje na pohlevno pravilo uljudnosti. *) Okrožni urad je kazal magistratu ob vsaki priliki vse svoje zaničevanje in zašel celö tako daleč, da mu je delal očitno krivico. Kot ilustracija naj služi k sklepu le-ta dogodek. Dne 13. junija 1785. leta seje poročilo magistratu, da je raztrgalo nekoliko zidarjev tlak na Starem trgu poleg ondotnega mestnega vodnjaka in normalne šole, in da se zidarji pripravljajo napeljati vodo iz vodnjaka v šolo. Ob jednem se je dejalo, da se dela to za slovečega Hacqueta, stanujočega v šolskem poslopji. Vodnjak pa je bil mestna last, in vendar se magistratu ni nič poročilo o tem. To čudno postopanje ga je jako iznenadilo. Opravičena je bila njegova misel, da se takö važna izprememba brez njegove vednosti ne more zvršiti. Zupan pošlje v okrožni urad vprašat, kaj Daj to pomeni, in ali se je morebiti delo pričelo vsled povelja okrožnega urada. Grof Barbo mu odgovori, da se pri okrožnem uradu o tem ne ve nič. Nato pošlje mestni sodnik dvakrat na kraj dela ter ukaže v magistratovem imeni z delom prejenjati; a že popoludne se je naznanilo znova, da se kljub temu delo nadaljuje; zato se je odposlal mestni stražnik delavce zapret. Slučajno je prišel tja tudi Hacquet in neki Jenčič, ki je delo vodil. „Gospod Hacquet se je izrazil nasproti stražniku s temi zelo nedostojnimi besedami, ki jih le prisiljeni in ne brez zarudenja ponavljamo: „. . . . na magistrat."**) Te besede je ponavljal večkrat ter stražniku dejal, naj jih pove magistratu. Jenčič je rekel: „Magistrat je osel, če hoče to delo ustavljati," delavcem pak sta ukazala, naj nadaljujejo, kar so pričeli. To je bilo magistratu vendar preveč; odposlal je vojaško silo, ter dal delavce zapreti. Jenčič je prišel takoj na rotovž, kjer je imel magistrat ravno sejo, in se nosil tu sila nespodobno, žugal magistratu ter ponavljal svoje na Starem trgu rečene besede. Zatem je šel k okrožnemu uradu in stvar naznanil. Okrožni komisar de Coppinis je poklical župana, okaral ga v uradni kan-celiji vpričo Jenčiča in vpričo vseh pisarjev, ne da bi ga dalje poslušal, tako glasno, da so ljudje v hiši nasproti urada stoječi k oknom pridrli. Postopal je ž njim tako, kakor se z najnižjim slugo ne postopa, ter dejal med drugim: „Mi tu v okrožnem uradu ne vemo o nikakem magistratu." To razžaljenje je bilo pač preveliko, da bi mogel magistrat molčati. Obrnil se je| najprej do „slavnega okrožnega urada, in sicer v prvi vrsti iz osebnega zaupanja do razumnega in pravičnega gospoda okrožnega glavarja," proseč ga, naj ukaže Hacquetu in Jenčiču, da prosita odpuščanja, okrožnemu komisarju *) fasc. 47. **) Besede magistratove. pak, naj ne ravna z magistratom ali jednim njegovih udov nikdar več tako nespodobno. Na to pritožbo je dobil magistrat sicer odlok, s katerim pa se nikakor ni mogel zadovoljiti. Okrožni urad je namreč le magistrat poučil, da voda ni namenjena Hacquetu, ampak anatomiški dvorani. Odvod je predlagal okrožni urad sam ter mu je to dovolil tudi gubernij. Kakor v pomirjenje magistrata se je dostavilo, da se bodo vsi stroški plačali iz stanovske blagajnice. Kako je pač magistrat tega časa v stran potisnen ! Z njegovo lastjo postopa tuja oblast, kakor se nji ljubi. Se le vsled energičnih njegovih korakov se mu da pojasnilo, pri čemer se pa okrožni urad ne more zdržati, dati mu brce. Okrožni urad je namreč odgovoril, da se bo v anatomiški dvorani rabilo le malo vode in še ta le po zimi ter se čudi, da se magistrat upira naredbi za občno blaginjo; kajti izobraževanje v an ato miš ki d v oran i j e v si ed najvišjega povelja prvi pogoj za prihodnje nameščenje vseh onih, ki se obračajo k ra nocel ništ vu, zlasti meščanskih sinov. Magistrat naj bi se spominjal, da se je napravila anatomiška dvorana iz ljubezni do občne blaginje z velikimi stroški kranjskih stanov (Odlok 14. junija 1. 1785). O satifakciji pak ni zinil okrožni urad niti besedice. Magistrat je odvrnil takoj, da se ima ta stvar, ker važnejša, najpreje obravnati, potem se ne bo ni trenutek premišljeval, izjaviti se, kakega mnenja je glede odvoda. S tem poudarkom svoje misli pak se je magistrat tako pregrešil, da je menil okrožni urad, da je treba odgovor obleči v resnejše besede. Odgovoril je magistratu, da okrožnemu uradu nima predpisavati zakonov, ampak le ubogati, ter zahteva, strogo in odločno izraziti se takoj glede odvoda. Ako tega tekom štirinajstih dnij ne stori, moralo se bo proti njemu resneje postopati. Kaj je mogel magistrat storiti druzega nego udati se, ter pritrditi k že pričetemu odvodu; zraven pak je imel vendar toliko herojskega poguma, da se je obrnil do c. kr. gubernija, proseč še je-denkrat prav živo, naj se zaukaže satisfakcija. Poudarjal je, da pač zna ceniti zasluge Hacquetove, toda zasluge ne dajo še nikomur pravice do tacih nespodobnih besedij o njem. S samim preklicem se ne more zadovoljiti, kajti razžaljenje se je zgodilo javno, v navzočnosti občinstva z najsurovejšimi besedami, satisfakcija torej mora biti razžaljenju primerna. Na satisfakciji Jen-čičevi mu ni toliko ležeče, ker ta človek je tako nesramnega značaja, da svoje zabavljanje taji, česar Hacquet vsaj ne dela. Se le sedaj se je izdal pri guberniji odlok, naj se Jenčič, nezrel in nepremišljen človek, ostro pokara, ter se mu naloži v popolno zbranem magistratu prositi odpuščanja, Hacquet pa mora magistratu dati pismeno satsifakcijo. Temu povelju se je podklouil Hacquet z naslednjimi besedami: „Da die Beschwerde des hiesigen Magistrates an ein hohes Gubernium ergangen, dass ich wider ihr Gerichtsrecht gefehlt habe, mit einem unanständigen Ausdrucke gegen ihn mich bediente, und nun hoher Stelle anbefohlen worden, wo es gegründet sei, zu widerrufen, so habe ich auch keinen Anstand genommen, dessen Befehlen zu gehorchen, solches hier zu thun und den Magistrat für das jederzeit zu erkennen, als was er ist. Laibach 1. August 1785. Dr. Hacquet, professor publicus." Ta satisfakcija je bila skoraj novemu razžaljenju podobna ; magistrat se ni mogel z njo zadovoljiti ter se obrnil do okrožnega urada za primerno zadoščenje. Se je li v tem ozira naročilo Hac-quetu kaj novega, ni znano; bržkone je stvar zaspala in magistrat se je moral zadovoljiti s prvim zadoščenjem. Kam so zbežali časi, ko so se ljubljanski gospodje svetovalci košatili kakor diktatorji večne Rome ali doži gospodarice Venecije v škrlatastih plaščih, ko so korakali pred županom in sodnikom belo in zeleno opravljeni sluge s srebrnimi ključi in srebrnim sodnim žezlom I Sic t ran si t gloria m und i. Znamenitosti v Tržiči na Gorenjskem iz francoske dobe. Iz zapiskov Jakoba Peharca priobčuje Ivan Tomšič. Opomnja. ' ||^'anuvarija meseca 1885. leta je preteklo trinajst let, kar e'je umrl Jakob Pehare c, bivši ljudski učitelj v Tržiči na Gorenjskem. Priletnega moža so Tržičani spoštovali že zaradi njegove starosti, a še bolj, ker je znal mnogo zanimivega pripovedati iz življenja svojih mladih let. Posebno rad je pripovedoval o Francozih, ki so za francoske vojske po večkrat prišli v Tržič, in katerih se je Peharec dobro spominjal ves čas svojega življenja. — Jakob Peharec se je porodil v 20. dan junija 1788. leta in je umrl v 8. dan januvarja 1872. leta. Že v njega mlađih letih ga je veselilo, natančno si zapisavati vse, kar se je važnega dogajalo za njegovega življenja. In tako si je mož zapisal tudi dogodke v Tržiči za francoske okupacije na Kranjskem. Te dogodke je imel zapisane v posebnem zapisku, kateremu je dal naslov: „Denkwürdigkeiten in Neumarktl aus der französischen Zeit." — Boječ se, da bi se mu ti njegovi zapiski ne izgubili, ni nikomur rad dajal svoje beležnice, a meni, svojemu nasledniku v učiteljski službi, dal jo je, da bi jo prebral in mi tudi dovolil prepisati si jih, ako bi se mi kdaj primerno zdelo te njegove preproste zapiske iz francoske dobe na Kranjskem priobčiti v kakem časopisu. In tako sem hranil jaz prepis Pehar-čevih zapiskov, katere podajem tukaj slavnemu občinstvu v slovenskem prevodu tako, kakor si jih je ranjki Peharec zapisal v svojo beležnico. Ako bi se tedaj v tem mojem priobčilu našli bodi si kakeršni koli zgodovinski pomisleki ali kake druge nedostatnosti, nisem odgovoren jaz za to, nego vsak znaj, da stoji tako zapisano v zapisku Jakoba Peharca. Nu, bodi si temu kakor koli, izvestno bodo zanimale Peharčeve zgodovinske drobtinice vsa-- cega, ki se briga za našo domačo zgodovino. Kvara bi bila, ako bi se izgubile in zatorej naj bodo zapisane v „Matičnem Letopisu" tako, kakor jih je napisal pokojni Jakob Peharec v svojo beležnico, v kateri nam pripoveduje: I. Prihod prvih Francozov v Tržič 1797. leta. Bilo je peti teden v postu 1799. leta, da se je z bojišča na Laškem umaknil velik del avstrijsko-laške armade pod poveljstvom nadvojvode Karola, okoli 30.000 mož pešcev raznih polkov, skozi Tržič ter se je ušatoril na severni strani Tržiča, na tako zvanem „Ljubeljci". Na oglu njive „Krevlja" imenovane, ki je bila svojina Janeza Cemeta, po domače „Kranjčevega soldata", ukazal je nadvojvoda Karol naravnost na cesto, „Presko" imenovano, postaviti več topov. Tržičani, kadar so slišali tak ukaz, zelo so se prestrašili, ker niso znali, kaj bode iz tega. Na vso moč so pazili, kam sovražnik namerava in kam prodira. Vrhu tega so se še bali nenavadnega streljanja s topovi, in to tembolj, ker trg ni bil dosti varen, da bi ne bil morda navlašč razdejan. A ta strah je še Potres, pomnožila strašna naravna prikazen. V isti dan, ko so bili prišli Francozi v Tržič, čutiti je bilo ob polunoči močen potres, ki je trajal nekoliko sekund. — K sreči je minula noč brez daljnega strahu in vojaki so zgodaj odrinili preko Ljubelja; a vendar se je izgubilo več konj za priprego. Zadnja straža se je dva dni pomikala. Tržičani so morali begoče vojake s potrebnim živežem preskrbeti. Nato so pretekli štirje dnevi mirno in tiho. zov'vTrčil' V istem času je bila v Tržiči stara in lepa navada, da se je vsak petek v postu ob dveh popoludne bralo trpljenje našega gospoda Vzveličarja Jezu Krista; vrhu tega je bil še ogövor in litanije. V cerkvi sv. Andreja so to pobožnost najprej opravljali in cerkev je bila vselej natlačena ljudij. Ker je bila cerkev sv. Andreja premajhna za toliko množino pobožnih ljudij, ukrenil je pozneje častitljivi gospod župnik Valentin Prešerin, da se ta pobožnost izpremeni v jutranjo sv. mašo z blagoslovom v farni cerkvi. Bilo je baš cvetni petek v praznik žalostne Matere božje, okoli treh popoludne, da se začuje med litanijami glasno bobnanje po trgu. V tem hipu je vse zapustilo cerkev in drlo tjä, od koder se je slišal boben. Lep, ali pri vsem tem vendar le strašen prizor za osu-pele gledalce, ki kaj tacega še nikoli videli niso. V pisani opravi (uniformi) je bilo videti prednjo stražo (avantgardo) Francozov, ki so v čelu (fronte) stopali naprej. V malo minutah so nepričakovani sovražniki zasedli ves prostor. Bilo jih je okoli 25—30.000 mož. Na istem prostoru, katerega so bili cesarski ostavili pred štirimi dnevi, ušatorili so se zdaj Francozi.v Zapovednik jim ja bil general Bernadotte, poznejši Švedski kralj. Ber- je ukazal postaviti topove ne samo proti cesti, nego tudi naravnost proti trgu. Strah in osupelost Tržičanov je bila zdaj brez konca in kraja. Misel in skrb, kako bodo vse te vojake pre-redili, dala jim ni nobenega miru. In kako bi jim tudi bilo mogoče za tako ogromno število vojakov pripraviti v malo urah potrebnega živeža, recimo: kruha, mesa, vina, krme za konje itd. v tako majhnem kraji, kakor je Tržič, da bi utešili nepovabljene goste? Kje naj bi vzeli potrebno število konj za priprego? Izvestno, da se takim vprašanjem o vojskinih časih ne more in tudi ne da lehko odgovarjati! Ali božja previdnost čuje nad nami! Na veliko srečo in tolažbo ubogih Tržičanov se je sklenilo v Ljubnem premirje. Ta armada se je vsled tega pomaknila popolnoma nazaj na Laško in Francozi niso nikogar nadlegovali. Leta 1805. so Francozi pod poveljništvom generala^™™^; M as s ene, cesarsko armado na Ogersko podeč, prodrli'Mie lsoo. i. do glavnega mesta Ljubljane, katero so 14 dnij oblegali. "V Tržiči se v tem času ni zgodilo nič posebnega. 500 ujetih Francozov so peljali naši skozi Tržič na Ogersko, katere so avstrijski konjiki pri Ulmu na skrajnem krilu ujeli, a ondu je general Mac k predal trdnjavo in 30.000 (v Pe-harčevem zapisku stoji 80.000) Avstrijcev. Vso Italijo, kolikor je je bilo še avstrijske, morala je Avstrija odstopiti Francozom. 2. Dogodki od 1807—1809. leta. Začetkom meseca marcija 1807. leta je bila deželna Sestava m bramba osnovana. Do 22. leta starosti so se uvrščevali°kih°db^m-~ vojaški novinci v redno vojsko, kjer je primanjkovalo vo- 1,ovcev' jakov. Starejše moštvo pa je bilo primorano, bodi si samec ali oženjen, stopiti v domobranstvo, ako ni hotel biti z vojaško silo k temu primoran. Ob nedeljah in praznicih so se vežbali deželni brambovci v potrebnih vojaških vednostih. Graščinska pristava jim je bila v mnogotere vaje. Koncem meseca julija je bil gospod Ignacij Jabornik (po domače stari „Stantman") stotnikom imenovan drugi kompaniji. Ko je pa bil čas k odhodu, odpovedal se je Jabornik ti časti z izgovorom, da je že prestar za ta posel ter tudi nima potrebne vojaške izurjenosti. — Takoj v začetku meseca avgusta so se vzdignili tržiški brambovci, 300 mož na številu, ter otišli proti Kranju, da bi se ondu združili z onimi iz Kranja. Obema združenima brambama je zapovedoval stotnik pl. Hillmayer. Že sredi meseca marcija 1808. 1. je prišlo povelje od generala Hillerja, da se mora ta združena bramba hitro podati na pot. — Pot jim je bil odkazan preko Tržiča na Solnograško. Zdaj je bilo vrlim brambovcem ostaviti predrago domovino, ostaviti jim je bilo svoje žene, otroke in sorodnike ter slu-šajoč ukaz domovine, hiteti na odločeni jim kraj. Pre-bridka je bila ta ločitev! Tu se je poslavljal oče od svojih otrok, ondu zopet krepki soprog od predrage mu soproge, prijatelj ocl prijatelja in znancev. Vsacemu se je oko solzilo pri tem bridkem slovesi. Ihtenje in glasen jok se je slišal med ropotanjem bobna, ki je opominjal brambovce na odhod. Iz sto in sto grl se je razlegalo po vsi širni dolini vpitje: „Ostanite zdravi! z Bogom predragi!" To bridko in poslednje poslovilo je veljalo vsem onim preljubim, ki so hrabre brambovce spremljevali do sv. Ane pod Ljubeljem. Hitreje in hitreje je bobnar bobnal, da bi opozarjal oborožence na urnejše korake. In naši hrabri brambovci so že imeli pot, ki se vije preko Ljubelja, daleč za seboj; že so stali pri visocih piramidah, ki ločita Kranjsko ocl sosednje nam Koroške: tu se ozrö še jeden-krat in poslednjič na predrago jim domovino in — polagoma se izgube v globoki dolini. Daljni pot jim je bil odmerjen po Rožni dolini na Beljak. Prišli so bili do Špitala na Gorenjem Koroškem. Ker so se pa Francozi že proti Pontablu pomikali, morali so se naši brambovci naglo umakniti, da bi ne bili zajeti pri Beljaku in tako so se vrnili preko Korena zopet v domovino svojo. Pač je bila velika sreča za te može, da jih niso zapodili v okope (šance) pred Trebižem, a namesto njih je 80 mož štajerske deželne brambe na tem kraji storilo žalostno smrt. Kranjska deželna bramba se je na ta način vsa razpršila, a tržiški jermenar Jožef Duller je šel kot bobnar (tambor) in še nekateri drugi brambovci s svojimi predstojniki tja do Litije, ter so prišli čez 8 dnij po različnih stranskih potih zopet domöv. V tem tednu so se peš in na konjih pomikale dan na dan redne armade vsakovrstnih polkov preko Ljubelja skozi Tržič. Ker so se Francozi pomikali preko Kranjske gore in Jesenic, bežali so Avstrijci čez Goriče, Kamnik in Tuhinjsko dolino na Štajersko. Francozi so prišli v Ljubljano binkoštni vtorek 1809. Dunajski jg^ jn g0 preplavili vse avstrijske kronovine, razven nekaterih krajev Ogerske, dokler ni bil mir sklenjen na Dunaji (14. okt. 1809. 1.) Tu je morala Avstrija Napoleonu odstopiti vso Kranjsko, Beljaško kresijo na Koroškem, grofijo Goriško s Furlanijo, avstrijsko Istro s Trstom in Hrvaško na desnem bregu Save tja do Siska. Ljubelj je mejil Kranjsko od Koroške, a Trojane (Šent-Ožbald) so bile meja proti Štajerskemu. Francozi so bili štiri leta gospodarji po teh pokrajinah. Takoj v začetku Frencozov na Kranjskem je stra-™;^^™-žilo mejo na Ljubelji samo nekaj stražnikov. Pozneje pa, Ignacij reko je Napoleon proglasil mejno zaprtijo vse Evrope 1809. l.jma'ustreijen" ustanovile so se glavne mitnice in močne vojaške straže. Za prvega glavnega mitničarja ter ob jednem župana (po francosko: maire) je bil izvoljen gospod Daniel pl. Jabornik, a pristav mu je bil gospod Ignacij Ceme. Pri vsem tem je tihotapstvo zelo napredovalo, Ker se preko Ljubelja ni moglo tihotapiti, iznašli so si tihotapci stranski pot preko Zelenice, po katerem so tihotapili blago s Koroškega tja do Begunj. Ali to ni trajalo dolgo, ker so tudi na tem poti postavili straže. Pod sv. Lucijo, jedno uro od Tržiča, ustrelili so francoski stražniki tihotapca Ignacija Peharca, ki je bil doma iz Loma pri Tržiči, jako čvrstega in korenjaškega moža, ker se ni hotel ustaviti na njihovo povelje. Promet in trgovina o tem času sta bila zelo živahna.Dobri časi-"Vsako blago brez izjeme se je lehko in hitro izpečalo, ker takrat ni bilo druzega denarja, nego papirnat in bakren denar dunajske veljave; ta denar je stopil v svojo veljavo z začetkom leta 1801. Nikomur se niti sanjalo ni, da bode Avstrija napovedala krido. Ker je bil zaslužek sploh dober, zatorej se je v Tržiči tudi mnogo več „br-žanke" popilo, nego li poprej pod avstrijsko vlado. „Br-žanka" je bila pri Tržičanih zaradi svoje posebne dobrote jako priljubljeno vino. — Bilo je ob cerkvenem shodu pri sv. Katarini v Lomu (pol ure od Tržiča). Tukaj je imel gospod Franjo Mally krčmo, katero je vzel v najem od neke Gabrijelke, ki se je bila omožila na Koroško. Bečeni dan je bila krčma ljudij tako polna, da se je vse trlo. Prav dobro so ga podirali. Bilo je nekako okoli 10. ure zvečer, da je nastal v krčmi velik hrup. In kaj je bilo? V veži omenjene krčme je ležal francoski mit- francoski ničar Jean (izreci Zan) preboden in smrtno ranjen na fafuoor-tleh. — V krčmi za mizo sedeč sta se jela prepirati pi- jen-jani Pavel Schlegel (po domače Pajek) in poleg njega sedeči, poprej imenovani Francoz Jean. V svoji razburjenosti je potegnil Schlegel, ki je bil mesar, nož iz nožnice, ter je ž njim pocl mizo ob stegno ranil svojega nasprotnika. Vsi, ki so bili v krčmi, obdolžili so Schlegla, da schiegci u-je on umoril francoskega mitničarja. Takoj so ga prijeli ™°0r1je°b" in to še toliko več, ker je bil umorjeni trd Francoz. Drugi dan so peljali dozdevnega morilca v mrtvačnico, da bi videl mrtvega človeka, katerega ni nihče drug umoril, nego on. Se tisti dan so odpeljali Schlegla v Ljubljano in ga izročili sodišču. Vsi, ki so bili rečeni dan v Mally-jevi krčmi z najemnikom vred, morali so ob svojih troških v Ljubljano, da se zaslišijo. Schlegel je zatrjeval, da on tega hudodelstva ni storil in da je nedolžen. Tudi nobena priča ni mogla pričati, da bi bil kriv. A vendar je smrtf obso- naP°sled sodišče obsodilo Schlegla k smrti. Ko je pravi jen, potlej morilec slišal to smrtno obsodbo, pekla ga je vest, in pisal znan za je iz svojega zavetišča na Koroškem na krvavo sodbo v nedolžnega. Lju]}]jani ter razložil stvar, kakoršna je bila, omenivši, da je on umoril Francoza Jeana, av k smrti obsojeni Schlegel je nedolžen. Morilec je bil iz Škofje Loke doma in nameščen pri mitni straži poleg umorjenega Francoza. Osebno sovraštvo je bilo krivo, da je Ločan umoril Francoza, ter po zvršenem hudodelstvu pobegnil preko meje na Koroško. Ob tem času ni bilo še nobene pogodbe med Avstrijo in Francosko, da bi si izročevale take hudodelnike. Zatorej je lehko vsak zločinec našel varnega zavetišča, ako je hotel, da se odtegne oblasti sovražne mu gosposke. Schlegel je bil izpuščen, ali v Tržič se ni povrnil nikoli več. francosidza- Vso hvalo je treba priznati francoskim zakonom za toi .^„-varnost življenja in premoženja. Ti zakoni so bili nagli, ostri ljenja, in brez razločka stanu jako pravični. Roparjev in tatov je bila dežela tako zavarovana, kakor še nikoli poprej. In kako bi tudi ne, ker so bili francoski varstveni zakoni tako izvrstni! Med Kranjem in Tržičem sta se menjavala vsak dan po dva žandarja na konjih. Te hitre in jako pripravne žandarje so imeli naši ljudje dolgo in dolgo v najboljšem spominu. Ljudje, katerim delo mrzi', ter taki, ki se ne morejo izpričati, s čim si kruha služijo, postopači in tatovi in drugi taki ne bodi jih treba, bili so v takem strahu pred francoskimi žandarji, da se je daleč in na široko le redko kdaj slišalo o kaki tatvini ali ropu, bodi si na še tako samotnem kraji. In če se je kaj tacega tudi zgodilo, imela je ostra pravica zločinca kmalu v pesteh. Tudi v pobiranji davka so bili Francozi jako pravični. Neposrednji (direktni) davki niso bili nič večji, nego poprej pod avstrijsko vlado. Trije okraji: Tržič, Radovljica in Kranjska gora, imeli so samo jednega davkarja. Taje bil neki H ah m, graščak Rodinjski (Ro-dain), velik suh človek. Časi je prišel sam v Tržič, da je pobral davke, ki so jih „fronke" imenovali, a večinoma je bilo treba nositi „fronke" k njemu na dom t. j. v graščino Rodinjsko. Državni po- Koncem meseca oktobra 1809.1. je razglasila vlada, l0'striji^v da imajo bankovci dunajske veljave samo do konca me- seca decembra rečenega leta še svojo veljavo, potem se pa ne bodo več sprejemali pri nobeni blagajnici. Ob jednem se morajo s 1. dnem januvarija 1810. 1. vsi davki odrajtovati v gotovem denarji, ki ima žvenk. Kakor strela iz jasnega neba je zadela ta nepričakovana novica vsacega, kdor je imel kaj bankovcev v premoženji svojem. Da je bil strah še tem večji, nastal je ob jednem državni polom v Avstriji. Bilo je še nekaj tacih, kateri so imeli svoj prihranjeni denar v skrinji, ali to so bili le boljši in premožnejši. Ker že popolnih deset let ni bilo videti „cvenka," zatorej priprost človek srebra in zlata niti videl ni, a da bi ga imel, na to še misliti ni bilo, kar v ti dobi ni bilo druzega denarja med ljudmi, nego sami bankovci in bakreni denar dunajske veljave. Vsaka beračica je imela po nekoliko tega denarja. Mnogo jih je šlo na Koroško in Štajersko s tem namenom, da bi papirnat denar zamenili bodi si s kakoršnim koli blagom. Ali tudi tem je pretila nevarnost, da vse izgube, ako bi ne mogli blaga srečno spraviti preko dobro zavarovane meje. A kdor si tega ni upal storiti, izgubil je tri četrtine svojega premoženja ker je bil naposled 1 gold. dunajske veljave vreden samo 6 krajcarjev srebra. Tako je plačal pripovedovalec tega dnevnika (gosp. Jakob Peharec) za 1 mernik prosene kaše na Pristavi poleg Tržiča krčmarju Muleju 30 gld. dunajske veljave. — Leta 1811. je prišla v Avstriji zakonita denarna cena (kurs), da ima 1 gld. srebra veljati 2 Va gld-dunajske vred.; vendar ni imel ta kurs v Iliriji nobene veljave. Živeža ni primanjkovalo, ali težko ga je bilo dobivati za papirnat denar, ker ni hotel nihče jemati bankovcev. To je bila strašna kriza, kakoršne bi si pripovedovalec teh vrstic (Jakob Peharec) ne želel nikoli več doživeti. Nabiranje vojaških novincev se je pričelo kon-TO?s^uj100_ cem meseca januvarija 1811. leta ter se je zelo strogorincev isu. zvrševalo. Veliko število fantov, ki sevje balo vojaščine, 6 a' pobegnilo je na Koroško ali pa na Štajersko, posebno tacih, ki so bili ob dotičnih mejah doma. Tam so bili ti begunci z veseljem sprejeti in so uživali popolno svobodo. Bilo je v 30. dan meseca marcija 1811. 1. Ta danđan^mLclj^ je bil za Tržičane dan neizmerne nesreče. Nekako o pölume8®^a1811-dveh po noči je začelo goreti v Klandrovi fužini „caj-narci". Ogenj je nastal po nemarnosti necega delavca, ki se je zval na ime Sketelj. V četrt uri je bila vsa desna stran Tržiča v velikem plameni. Vsa človeška pomoč je bila zaman, in predno sta pretekli dve uri, bil je ves Tržič do mosta na veliki cesti kakor v ognjenem morji. Jedina Vobijeva hiša, ki je bila zelo nizka, ostala je nepoškodovana. Stara graščina je bila stoprav tretji dan prah in pepel. V tem grozovitem požaru je zgorelo 75 ljudij, ki so vsi zapisani v mrtvaški knjigi tržiške župnije. Pogorelo je 145 hiš, 100 delarnic in 9 košaric (tovaren za kose). Več ljudij je zgorelo izvan hiše na ulicah; drugi so se poskrili v kleti, kjer so se ali zadušili, ali pa na opeklinah žalostno smrt storili. 60 °tih °te~ Ravno nasproti one fužine, v kateri se je ogenj začel, imel je gosp. Matija Klander svojo žrebljarnico (kovač-nico za žreblje). V ti žrebljarnici, na „Vodencah" po imeni, delalo je 60 delavcev. In čudno! niti jeden teh delavcev ni bil od ognja poškodovan, nobenemu se ni zgodila niti najmanjša nesreča, vsi so jo bili popihali takoj v začetku ognja nekaj v Kropo, nekaj pa v Kamno Gorico. Proti 9. uri zjutraj je prišlo 6 francoskih žandarjev na konjih v Tržič zaradi zvršitve vojaškega novačenja. Ker je pa pogorel tudi spodnji most, po katerem se pride po veliki cesti v Tržič, niso mogli žandarji drugače v trg, nego da so jezdili preko njive Ignacija Cemeta, „Virje" imenovane. Kadar so žandarji videli velikansko pogorišče, nobeden si ni upal stopiti raz konja, nego obrnili so se na konjih in zdirjali naravnost nazaj v Kranj, da bi poročali o prežalostnem stanji Tržiča. Žandarji so imeli ukaz, da se iz tržiške županije vzame 16 mož kot dopolnitev onih poprej k vojakom poklicanih, pa pobeglih vojaških novincev. Vsak, kdor je za vojaško rabo, bodi si neoženjen ali oženjen, mora se brez izjeme vzeti k vojakom. nost^Napo- Ko je francoski deželni poglavar slišal o strašni ne-leonova. sreči, ki je zadela ves Tržič in njegove prebivalce, oprostil je županstvo za to leto vojaškega novačenja. Na prošnjo guvernerja Marmonta v Parizu je dovolil Napoleon nesrečnim Tržičanpm 100.000 frankov iz polkovnih blagajnic. Ko je pa sedem tednov pozneje pogorel tudi spodnji del mesta Kranja, delili so poprej omenjeno, že privoljeno vsoto takö, da so dobili Tržičani 70.000, a mesto Kranj 30.000 frankov. Ves ta denar so dobili v Beljaku. Jarnej Mally in Urban Globočnik sta denarje prejela. To je bil velikodušen cesarski dar! Tudi je od več drugih mest prihajal denar, obleka in perilo, a iz kmetov žito, platno in hrana; vsi ti darovi so se razdelili med ponesrečene Tržičane. Po taki izdatni pomoči, posebno pa z obrtno pridnostjo in živahno trgovino si je Tržič kmalu opomogel in prišel do poprejšnjega blagostanja. Ko so dunajski bankovci izginili iz prometa, izišel^j^ je ob jednem tudi ukaz, da ga ni praznika v letu razven nedelje. Izjema je bil samo Napoleonov dan. Ta ukaz je bil žalosten udarec vsem katoličanom. Več duhovnikov, ki se niso dosti brigali za ta ukaz, ter so, kakor poprej, tudi o praznicih obhajali slovesno službo božjo, in tudi niso po danem zaukazu praznovali nedelje deseti dan, nego tako, kakor poprej, vsak osmi dan, bilo je priprtih, a drugi so pobegli preko deželnih mej. Leta 1811. v 15. dan avgusta se je obhajal Napoleonov praznik. Pred Klandrovo hišo so postaviliJm avgusta dva po 8 sežnjev visoka mlaja, ki sta bila namazana s 0 ' L salom in z mjilom (žajfo). Vrhovi teh mlajev so se blesteli srebrnih tolarjev. Vsacemu, čegar srce je zaželelo teh darov, bilo je doptiščeno, da sme po nje iti vpričo vojaške straže. Mnogo jih je poskušalo k vrhu priplezati, ali malokdo je bil te sreče deležen. Ne daleč od mlajev je stala miza bogato obložena s klobasami, svinjino in mrzlo pečenko; vse to je nadzoroval natakar. Vsakdo je smel jesti in piti, kolikor se mu je ljubilo. Ker je bil ta praznik na soboto, bilo je največ tacih, ki niso hoteli prelomiti cerkovne postne postave, in tako je le malokdo užival na mizi razpoloženih mesnih jedij. Pred cerkvijo sv. Andreja je stala na velikem odru Venera, boginja lepote. Te slovesnosti so se ponavljale vsako leto, in tako je šlo do 1813. leta. Hipoma je nastala velika preplašenost med Francozi. Ni se bilo čuditi, da je prihajal strah od dne do dneAvBtriji na-večji. Cesar Franc, tast Napoleonov, sklenil je zavezo|°Ineozjom? z Rusijo in Prusko ter napovedal vojsko Francozom. To se je zgodilo v 11. dan avgusta 1813. leta. Ko je pa bil Macdonald zmagan ob Katzbachu na Sleškem in Van-damme ujet pri Kulmu na Češkem, izgubila je pogum tudi vojska, ki je bila pod poveljništvom Evgenija, namestnega kralja Laškega, vzlasti ko so po bitki pri Lipsku odpadli tudi še nemški zavezniki Armada namestnega kralja laš-k'ga je bila mnog)brojna, a ime'a je, oištevši topništvo, konjištvo in gardo, večinoma le mlade laške vojake. Avstrijski general Hill er je imel svoj glavni stan^f^.*' v Celovci. Ker do 20. dne avgusta ni še bilo nobenih teij. francoskih vojakov v Tržič, da bi zasedli mejo na Lju-belji, dobila je straža na mitnici (20 mož na številu) povelje, naj zasede Ljubelj. V tem pa so Avstrijci naredili okope pri sv. Magdaleni v Ljubeljski dolini proti „Deutsch-Petru". Kadar so zvedeli, da je meja na Ljubelji samo od mitničnih vojakov zasedena, šla je poldruga kompa- nija vojakov proti Ljubelju ter zapodila mejno stražo v 24. dan avgusta, niti da bi bila puška počila, stoioipriđe- v avgusta proti 6. uri zvečer je prišlo jo v Tržič, pol kompanije avstrijskih strelcev v Tržič. Vstopili so se sredi trga v vrsto. V tem je avstrijski nadstrelec obiskal mitničarja, ki je bil somišljenik Francozov. Tržičani, veseli, da vidijo zopet priljubljene jim Avstrijce, prinesli so jim kruha, vina in drugih jedil. Število gledalcev se je tako namnožilo, da jih je bilo desetkrat več, nego strelcev. Nenadoma zagrmi močan, debel glas nadstrelčev z okna Jabornikove hiše: „Poberite se vi, francoski privrženci takoj; ako ne, ukažem streljati na vas!" (Pisalec tega dnevnika, Jakob Peharec, je slišal te besede na svoja ušesa.) Kakor bi pihnil, izgubili so se vsi radovedni gledalci, ki so bili malo poprej z največjim veseljem obsto-pili avstrijske strelce. V polu ure so se strelci zopet nazaj pomaknili proti Ljubelju. Vendar so nekateri še ostali v dolini sv. Ane tu in tam. V 28. dan avgusta je prišlo iz Kranja 8 francoskih žandarjev na konjih, ki so jezdili do tako imenovane „rotarske kajže" pod sv. Ano. Ako bi bili avstrijski strelci, ki so bili na tem kraji, pazili na nje, lehko bi bili ujeli vseh teh 8 žandarjev, ki so bili z blatom ometani ter so dirjali skozi Tržič. Od tega dne je bila vedno straža na Pristavi (Pristava je majhna vas, predno se pride v Tržič). "trij^kT iT Tržič je moral napraviti v Holzapfelnovi hiši zalo-straižo^vTr vina; kruha in mesa. S tem so se začele v Tržiči nove žiči. nadloge; strah, skrbi in troški. Kadar so dobili francoski vojaki, ki so bili nastanjeni v Pristavi, zjutraj svojo me-nažo, zahvalili so se, rekoč: „Tržičani ste avstrijski privrženci!" In kadar so popoludne ob 3. ali 4. uri prišli tudi avstrijski strelci v isto založišče po svojo hrano, odhajali so vselej z besedami: „Tržičani drže s Fran-Avstrijsti cozi!" To zlo je trajalo že 8 dnij in nihče ni znal, na vojaki vza-katero stran so obrne zmaga. •— V tem času je prišlo 6 "dalja, ki'^ulancev in 10 lovcev z Ljubelja v Tržič, ki so pri ti m tudi in- priči odvedli mitničarja (ob jednem župana), ker so ga paii trziški. •v,i« vi* • i • p i« sumničili zaradi dopisovanja z nekim irancoskim generalom. Pismo so bili uhvatili, in pokazalo se je, da Avstriji ni prijazen. To se je zgodilo v 31. dan avgusta opöludne. Privezali so ga k dvema konjema in tako tirali preko Ljubelja v Gradec. Ap7edujVoa" Je na angeljsko nedeljo zjutraj zgodaj ob dveh, i>rec ujejo. ^ prišle tri kompanije strelcev in dve četi ulancev v Tržič. V tem trenotku je moral biti ves trg razsvetljen, ker je bilo treba iskati ljudij, da bi nagromddili lesa na glavno cesto proti Pristavi in tako tudi proti „malemu rovtu" in proti vasi Bistrici. Tu ni bilo nobenega prizanašanja. Sekira je podrla marsikak oreh, marsikatero hruško in jablano. V ponedeljek ob 8. uri zjutraj so cesto zopet potrebili. Umeje se, da so ti vojaki morali biti jako dobro pogostovani, kajti odhajajoč proti Kranju, šli so, kakor je cesta široka, strelci po trije, ulanci po dva skupaj v lepih vrstah pevajoč in jako dobre volje. V Naklem je pozvedel poveljnik ti armadi, da Francozi v zasedi za vislicami čakajo na nje („Das die Francozen hinter dem Galgen lauern auf sie"). Hitro je ukazal strelcem odriniti po stranskem poti v Predoslje. Ko so Francozi, bivši v zaseđi, ugledali, da gredo avstrijski strelci na nje, hiteli so brzih nog preko Kranjskega polja v mesto Kranj. Ulanci so jo udrli za njimi in na pristavah ob cesti na Goriče ujeli 120 Francozov. Med nekdanjim samostanom, katerega so bili 1750. 1. izpremenili v nekak magazin, bila je v Kranji ob istem času mitnica z jednim nadstropjem — nasproti Majerjevi pošti pa je bilo colno bruno (Zollbaum). Na tem kraji so Francozi izkopali rov, ki je bil seženj globok in ravno toliko širok. Za tem rovom so postavili 3 topove e potrebnimi vojaki, da bi streljali na avstrijske vojake, prihajajoče po cesti, ki je bila med pristavami. Francozi so namreč hoteli avstrijske vojake v beg zapoditi, ali pa, če mogoče, popolnoma uničiti. Ali zaman! Hrabri ulanci so begajoče Francoze podili do poprej omenjenega rova, in Francozi niso mogli topov rabiti, ker bi bili streljali na svoje ljudi. Bežali so Francozi preko Savskega mosta in ko so ga prestopili, podrli ga so ter šli na Gaštej, kjer so bili že poprej .topove obrnili proti Kranju. — Neki strelec 2. kompanije, rodom iz Kranja, bil je toliko pogumen, da si je upal iti med razpostavljene francoske topove, a to samo zaradi tega, da bi videl še jedenkrat svojo domačo hišo. Ko je šel po cesti proti Gašteju, pribučala je sovražna topova krogla in odtrgala nogo nesrečnemu vojaku. Dan pozneje so ga pokopali na pokopališči v Tržiči. Hrabri ulanci so takoj pridrli v mesto in ujeli vse rrepoije-one Francoze, ki so se bili zakasnili. Vse te ujete Fran-v Tržič.' coze, bilo jih je 150 mož, spremilo je še tisti dan kakih 500 Avstrijcev v Tržič. Zaloge od prejšnjega dne ni bilo v magazinu skoraj nič več, a vendar so morali vojaki dobiti potrebne hrane. Poveljnik ulancem je bil surov človek in jako nagle jeze. Komaj je stopil v sredo trga, zavpil je iz vsega grla: „Tržičani, privrženci Francozov! v jedni uri pripravite, da imajo moji ljudje dovolj jesti, ako ne, ukažem zapaliti vaše gnezdo na vseh štirih straneh." To rekši, vzeli so ulanci nemudoma štiri krave iz hlevov ter niso vprašali nikogar: daš ali ne daš ? Nanesli so tudi vina in žganja v založišče ter iskali kruha po vseh hišah, kjer se ga je le dobiti dalo. Tako so Tržičani utešili lačne Avstrijce. — Drugi vtorek po tem so otišli avstrijski vojaki z ujetimi Francozi iz Tržiča, ali v dolini sv. Ane je ostalo še nekoliko strelcev, ki so dobivali hrano iz založišča v Tržiči. To jako neprijetno stanje je trajalo do prihodnje nedelje četrte ure popoludne. cozov priđe Ne da bi bil kdo mislil na to, začuje se zdajci od v Tržič, vasi Bistrice ropotanje vojaškega bobna Od Begunj pa do sv. Neže je bila le slaba steza. Cesto iz Begunj v Tržič so napravili stoprav 1824. leta. Po ti slabi stezi je šlo 3000 Francozov naravnost proti Tržiču. Kadar so dospeli v sredo trga, bobnalo je 10 tamborjev ob jednem. To je bil tak ropot, da so ljudje mislili, vse se mora podreti. Po 8 mož vkupe so šli urnih korakov tja do „Vanderhovca" v gorenjem delu Tržiča. njih1 straž" Bilo je v Tržiči 15 avstrijskih strelcev, ki so baš v istem času prišli po svojo menažo. Pred Skrlijevo hišo je stalo tudi 8 strelcev. Ko so ti ugledali prednjo francosko stražo, takoj so ustrelili. Padlo je 6 mož. Francozi so se ustavili, nevedoči pri čem so. Naposled so se začeli vendar dalje pomikati, a dobili so še več krogelj pod nos z mosta pri Ljubeljci (Klein-Loibl). Strelci so se umaknili do tako imenovanega „Cegeljša". Jeden avstrijskih strelcev je bil pri tem boji smrtno ranjen. Kadar so ga Francozi dohiteli in ga slišali v francoskem jeziku vzdihovati, užalilo se jim je zelo, da ni mogel dalje govoriti. — Naprej iti Francozi vendar niso imeli poguma. Onih 6 mrtvih so tovariši pokopali na „Brežicah", *) a nadstrelec je bil pokopan na pokopališči. Francoski poveljnik ti armadi je ukazal v 5. dan septembra, da se ima ta armada naprej pomakniti do „Znidarja" pod sv. Ano. Njegov glavni stan je bil v Gozatovem hlevu (nasproti Znidarjevi hiši) cele tri dni. nasko^Lju- ^ 8. dan septembra ob 10. uri predpöludne je prišel beija.' iz Ljubljane v Tržič Evgen, Napoleon pastorek, namestni kralj italijanski. Vso noč in še tudi drugo jutro je deževalo, kakor bi iz škafa lilo. Gardisti so sezuli svoje visoke čevlje in izlivali vodo, ki se jim je bila v čevlje *) „Brežice" so taköj nad Tržiško graščino. Vidi se še zdaj griček, kamor otroci radi hodijo in kažejo, da so tfi Francozi pokopani. Tomšič. nabrala. General Bel o ti je bil dobil odločno povelje, da mora Ljubelj vzeti. Evgen se je mudil le nekaj ur v Tržiči ter se potem takoj vrnil v Ljubljano. Avstrijci so imeli 5 dnij časa, da se pripravijo za naskok. Bili so pa tudi v velikih skrbeh zanj. Devet rid (Reiden), ki so bile na vrhu Ljubelja, zagradili (zasekali) so s stoletnim bukvami, ki so ondu blizu rastle. Na najviši ridi so naredili po 4 čevlje visoke zgradbe od železa in kamena, kar ga je ondu ležalo. V 9. dan so se Francozi pomaknili iz glavnega stanišča pri „Gozatu" do „Operovtove kajže". Strelci so bili še vedno pri sv. Ani. V 10. dan septembra je razdelil general Beloti svoje vojake na tri kolone in to tako: Prva kolona je odbit v io. šla k sv. Ani, druga nadesno preko „Gradiškove kajže", mu a tretja na levo proti „Zelenici". Ob 1. uri popöludne je dal znamenje za naskok. Avstrijski strelci so se streljajoč umikali, dokler Francozi ne prestopijo onih zasek, ki so bile blizu vrha na Ljubelji. Zdaj se je ustopilo (tako mi je povedal nekdo, ki je to videl na svoje oči) 100 strelcev na gorenjo rido v dveh vrstah, a 120 mož je stra-žilo vrh Ljubelja. Ko so prišli prvi Francozi na streljaj daleč, streljali sta prvi dve vrsti zaporedoma; kadar so v prvi vrsti nabijali puške, streljali so iz druge vrste. To so naredili avstrijski vojaki 16krat zaporedoma, morda tudi še večkrat. Poročnik (adjutant) Belotijev, ki je vodil središče, padel je prvi. Naskakajoči vojaki na desni strani so največ trpeli, ker so bili, kvišku stopajoč, izpostavljeni puškam avstrijskih strelcev, ki so prav dobro merili. Kompanijo Francozov, ki je stala vrhu Zelenice, ujeli so avstrijski vojaki. Na Ljubelji ni bil nobeden izmed avstrijskih vojakov ranjen, ker so krogle naskakajočih Francozov letele nad njihovimi glavami. Z visoke gore „Stolec" se je z daljnogledom prav dobro videla vsa ta bitka. Topov pri ti bitki niso rabili, ker jih niso imeli ne Francozi, ne Avstrijci. Tudi pokanja pušek ni bilo dosti slišati. Šestdeset vozov za priprego se je moralo nabrati po okraji Kranjskega mesta, ker je tako ukazal general Belo ti. Vsi ti vozovi so morali priti o polu treh popöludne do „Begunjskega plaza". Francozi, ki so se umikali, zagrebli so svoje mrtve vojake v grmovja, ker se zmagovalci zaradi slabe posadke na Ljubelji niso upali izza svojih zasek, da bi podili sovražnika dalje. Bilo je zelo žalostno, ko se je o polu sedmi pripeljal prvi voz s 6 ranjenimi vojaki skozi trg. Vzdihovanje in ječanje je vsacega ganilo do solz. Kri je tekla curkoma po lestvicah z vozov. Pripeljalo se je vsega skupaj 45 voz, na vsakem vozu je bilo po 6 ranjencev. Nobeden teh ranjencev ni smel stopiti z voza; tudi se ni smelo nobenemu kaj podariti. Še tisto noč so ranjenci ostavili Tržič. Ona dva strelca, ki sta bila preiskala padlega Belotijevega adjutanta, dobila sta pri njem zlato žepno uro z verižico, demantne prstane in zavitek zlatöv (Napoleondörov). General Beloti je dejal: „Mojega padlega adjutanta mi je bil izročil jako premožen posestnik; ne upam si nikoli več priti v te kraje, ker je tukaj izgubil Svoje življenje." — Francozi prodirajoč s Tirolskega in oni iz Pontabla niso mogli zvršiti svojega namena, da bi bili prišli preko Beljaka v Celovec; zatorej so ukrenili na pot skozi Božno dolino do Dravskega mosta. Tudi v Božni dolini se jim ni nič bolje godilo, kakor pri Beljaku. Zato je šlo več tisoč mož preko Korena za Savo, posedli so dolino in se zjedinili v Kranji z generalom Belotijem. Francoze, ki so bili padli pri naskoku Ljubelja, pokopali so kar sem ter tja po grmovji. Cez dvajset let so našli po ondotnih krajih mnogo človeških kostij. Leta 1852. je našel kmet Jurij Meglič (Rotar), ki sije na vrtu hotel napraviti nov svinjak, komaj za poldrugi čevelj globoko, dva velika jerbasa človeških kostij. Dve močni kmetski dekli sta jih odnesli na tržiško pokopališče. Na Savi v ondotni graščini je bil francoski štab in tu je bil nastanjen francoski general. Vsi skupaj niso znali, kaj in kako, da bi prišli na Koroško. Veliki fu-žinar in graščak Ruard, I ki je bil Francozom zelo prijazen, ponudil jim je dva hlapca, da bi jim kazala pot po Medvedji dolini (Bärenthal) do vrha; po tem potu, dejal je, pridejo lehko v petih urah na Koroško. Tako se je tudi zgodilo. — Pri sv. Janezu v Rožni dolini so se Avstrijci utaborili. Nekoliko niže doli stoji trdno postavljeni grad grofa Garafinija. — 4000 Francozov je prišlo s Save po jako težavni stezi avstrijski vojski za hrbet. V gradu je bilo za posadko 80 mož. Ko so Avstrijci zapazili francoske vojake, hitro so se umaknili deloma čez most preko Drave pri Hollenburgu, katerega so pre-stopivši podrli, deloma so pa šli preko Borovelj in Gline v Treibach. Na tem precej visocem kraji so se Avstrijci ustavili za trdno. Onih 80 mož, ki so ostali v Gari-finijevem gradu za posadko, ni se hotela udati Francozom pod nobenim pogojem. Ker pa od strani dospevši Francozi tudi nobenih topov niso imeli, zažgali so rečeni grad na vseh štirih straneh. Od 80 strelcev, ki so bili v ti graščini za posadko, ni otel niti jeden življenja svojega. Francozi so imeli ta načrt, da bi dosegli šest dolgo postransko cesto, gorovje, ki se razteza ob Dravi mi m j. in pa Dravski most. Tudi bi bili radi vznemirili glavni stan Hillerjev v Celovci ter tako prisilili prestop preko Drave pri Hollenburškem mostu. Ali zajec jim je pretekel pot! V trdni nadi, da bodo brez zadržka zvršili ta svoj načrt, prišlo jih je 600—900 do Treibacha. Naši so pozdravili prišedši Francoze s trikratnim strelom iz topov, in avstrijski pešci so začeli vrstoma streljati nanje. Francozi so imeli 40 mrtvih, med katerimi je bil tudi major, četovodja in še 4 drugi častniki. Francozov se je polotil neznanski strah. Umaknili so se nazaj in zmagovalni Avstrijci so jih podili tjä, od koder so bili prišli. Na povratku je bilo ujetih 300 Francozov. Mala okolica od Kirschentheura, Podgorjan (Unterbergen) in Borovelj ni mogla prehraniti avstrijske armade, ki je štela nad 20.000 mož. Zato se je francoska armada pomikala nazaj preko Ljubelja. Mala avstrijska posadka na Ljubelj i je bila primorana umakniti se proti severu na Jezero (Seeland), Rehberg in Slovensko Kapljo, da ni bila zajeta. Ker so Francozi našli Ljubeljsko dolino in ravno tako tudi vrh Ljubelja brez posadke, pomikala se je sestradana 14.000 mož broječa francoska armada v Tržič nazaj. Ali tudi tukaj niso mogli Francozi niti za gotove novce dobiti zadosti živeža, ker se vnanji trgovci z živežem po toliko strašnih dogodkih že osem dnij niso upali s konjem in vozom v Tržič. Ti sestradani vojaki so bili večinoma Italijani. Tekali so po vseh hišah in s povzdignenima rokama prosili kruha za dobro plačilo. V 14. dan septembra je prišlo zopet 6000 mož vd^,i1.ajs8^or Tržič. 4000 teh vojakov se je ušatorilo na 5 krajih. Prvi*'ran«™? v teh krajev je bil na Ljubelji, drugi na Zävratu, tretji na Brežicah, četrti na farovškem polji in peti pri cerkvi sv. Jožefa. To cerkev so morali izprazniti in pustiti odprto. Vendar ni stopil nihče v cerkev, ker so Francozi o lepem vremeni bivali rajši v svojih zelenih šatorih. Ta obseda je trajala polnih 15 dnij. Tržiške žene so oskrbovale jednako markatendaricam vseh pet taborov s kruhom, vinom in druzimi potrebnimi stvarmi. To je nekaj neslo! V 26. dan septembra ob 9. uri zjutraj je bilo videti hToudejo" 10—12 avstrijskih strelcev na „Kamniku", da bi opazovali francoske šatore. Francozi so jih imeli za prednjo stražo kake večje armade. Takoj je ukazal general Belo t i, ki je bil iz Kranja v Tržič poslan, naj vojaki popuste vseh pet šatorov in mesto njih postavijo troje straž, izvzimši pri cerkvi sv. Jožefa, kjer ni bilo nobene straže. Na trgu pred liišo, ki je bila ta čas Štantmanova, a je zdaj svojina gospođa Jarneja Mallyja, stale so piramide, sestavljene iz samih pušek. Vse vojake so nastanili, po 50 mož v vsako vežo, da bi bili pripravljeni odbijati napad Avstrijcev. Tri dni ni smel nobeden človek iz hiše. V jutro četrtega dne je prišlo iz Ljubljane od namestnega kralja laškega povelje, vsled katerega se je posadka v Tržiči- vzdignila in pomikala nazaj preko Bistrice, Pod-brezij tjä doli za Savo po Beljaški cesti. V pölu ure ni bilo videti niti jednega Francoza več v Tržiči. ^«t- Dokler so Francozi zasedali Tržič, šlo je vsak dan Kranja, po 4 do 5 vozov s priprego v Kranj, ker so bile onostran Save peči za kruh, in od tukaj so dobivali kruh za 4000 vojakov v Tržiči. Slučajno se je pripetilo, da se je posadka v Kranji, 6000 mož na številu, z generalom B e 1 o-tijem ob 12. uri po noči pomaknila preko Šenčurja v Mengiš. Vozovi za priprego so imeli vsak po jednega moža, ki je vozove spremljal. Kadar so ti vozovi dospeli k pečem za kruh, reklo se je možem, da naj počakajo. Ali čakali so dolgo, kajti še le ob 6. uri zjutraj so se smeli povrniti v Tržič. Ves pot od Kranja do Tržiča niso srečali živega človeka. Prišli so s praznimi vozovi, a vendar s francosko stražo do hiše, ki se imenuje „pri Slugi". Pri ti hiši so bili že avstrijski strelci na prednjih stražah in oni trije Francozi, ki so spremljali vozove, morali so se udati in puške položiti. Avstrijski strelec je razbil držalo jedne teh francoskih pušek ter poln sovraštva do Francozov, razdrobljene kosce daleč strani zagnal. Ujete Francoze so takoj odpeljali preko Ljubelja. Od te ure ni bilo videti v Tržiči nobenega oboroženega Francoza več. ?ouYn'2000"- Francoskim vojakom, ki so se bili nastanili v Kranji, vojakov uje- Šenčurji, Cerkljah in Komendi, poslal je namestili kralj til>zfmi.Tr~ laški povelje, da jih general Belo ti zbere, in se v Mengiši združi z onim oddelkom, Id prodira iz Ljubljane po Dunajski cesti, ter gre ž njimi do Brda ali saj do Bistriškega mosta Avstrijcem naproti. Teh je bilo 7000 mož, 2 batalijona graničarjev, 1 baterija in 3 eskadroni husarjev, ki so pridrli preko Bistriškega mosta (pri Viiu) blizu Trzina. General Beloti jih je opazoval z orlovim očesom iz cerkvenega stolpa v Mengiši z daljnogledom. Topovi so začeli grmeti. Tudi s strelom iz pušek so pozdravljali dohajajoče vojake. V to prasko sta prišla dva batalijona štajerskih brambovcev čez Tuhinjsko dolino ravno o pravem času Francozom za hrbet. General Beloti je bil zajet z vsemi častniki svojega štaba. Vsi ti z 2000 mož vred so prišli Avstrijcem v pest. Belotiju niso cvetele cvetice na Gorenjskem, pač pa koprive! Pri praski je padlo tri četrtine Francozov več nego Avstrijcev. Be-lotija je najbolj to jezilo, da so ga ujeli najbolj zaničevani avstrijski vojaki, to je deželna bramba. Ves pot do Celja ni izpregovoril iz same nejevolje niti besedice. Francozi, ki so bili še ostali pri Trzinu, bežali so, kolikor so mogli, preko Crnovškega mostu v Ljubljano. Tukaj so se držali še nekaj dnij na ljubljanskem gradu, in potlej otišli brez vsega počitka preko Vrhnike v Gorico, ker so se bali, da bi jih ne ujeli pri Postojini avstrijski vojaki, ki so se pomikali iz Sodražice proti tem krajem. To je bil konec francoske vlade na Kranjskem. Kakšno važnost imajo Pavla Dijakona knjige „De gestis Langobardorum" za starejšo zgodovino Slovencev? Spisal Simon Rutar. I. lovenski narod ni tako srečen, da bi mogel svojo najstarejšo zgodovino zajemati iz svojih virov, katere bi bili zabeležili možje njegove krvi, ki so najbolje poznali narodovo usodo, njegovo razširjenost in njegov kulturno-zgodovinski razvitek. Vse, kar vemo o svoji starodavnosti, poročeno nam je od tujcev, ki niso imeli ne razuma, ne ljubezni do našega naroda, in ki torej niso mogli popolnoma objektivno poročati o njem, tudi ko bi jim bili vsi dogodki in vse notranje izpremembe v življenji Slovencev znani, kar se ve, da ni bilo mogoče. Treba je torej strogo paziti na pripovedanja omenjenih tujih pisateljev, ali niso ti morda kje — če tudi nevedoma — krivo ali celo napačno sodili o našem narodu in take neutemeljene predsodke zapustili denašnjemu učenemu svetu. Med one tuje pisatelje, ki so nekoliko obširneje poročali o Slovencih in njih bivališčih v srednji Evropi, spada poleg Pro-kopija in Jordanisa*) tudi Pavel Dijakon (Paulus Dia-conus), Warnefridov sin iz Furlanije. Ta zgodovinopisec pojasnuje nam vsaj nekoliko jeden najtemnejših oddelkov slovenske zgodovine, t. j. kako in kedaj so naši pradedje dospeli do najzapad-nejše meje sedanje Slovenije, kako so to mejo še celo prekoračili in večkrat šiloma poskušali naprej proti zapadu podreti ter posesti hladni Tirol in solnčno Venecijo. Ali na obeh straneh so jim stavili močnejši sosedje tolike zapreke, da so se mogli le mirnim potem, kot koristni obdelovalci zemlje, med tuje narode uriniti in brez hrupa naseliti. Pavel Dijakon se je rodil okoli 1. 725., kakor se navadno misli v mestu Čedadu (Cividale), v stari rimski naselbini „Forum *) Glej Matičin Letopis 1. 1880., pg. 59—98. Julii." Vendar je mogoče, da se je rodil tudi kje na deželi, sploh v Furlaniji, ker njegov grobni nadpis (zapisan od neznanega meniha iz Salerna) priča, da je Pavlovo rodovinsko premoženje ležalo „ob bregu Timave," ako to ni morda samo „licentia poe-tica," ki ima namen Pavlovo rojstveno mesto v klasično deželo postaviti. Pavlov oče, Warnefrid, pripadal je jedni izmed onih plemenitih langobardskih rodovin, ki so bile 1. 569. z Alboinomv Italijo prišle in se v Furlaniji naselile. Imel je poleg Pavla še starejšega sina Arichisa in jedno hčer, kije pa šla že v svoji mladosti v samostan. Tudi našega Pavla je oče namenil za du-hovenski stan, kar spričuje, da rodbinsko premoženje ni moglo biti posebno veliko. Da bi svojv namen dosegel, poslal je Warnefrid mladega Pavla v šolo v Čedad. Ta šola se je nahajala na dvoru čedadskih vojvod (takrat je bil Pemmo vojvoda) in tako je imel mladi dijak priliko seznaniti se tudi z dvorskimi šegami in viteškimi navadami. V Čedadu je bil Pavel za „dijakona" oglejske cerkve posvečen; od todi njegov pridevek. Iz Čedada je prišel Pavel Dijakon na visoko šolo v Pavijo (Ticinus), kjer je takrat na kraljevskem dvoru bival slavni učitelj Flavia nus. V njegovi šoli se je naučil Pavel skoraj vseh tedaj poznanih vednostij in še celo grškega jezika (ali ne popolnoma). Tudi v Paviji je občeval Pavel z dvorom, kjer je takrat vladal kralj Ratchis. Temu se je bistroumni mladenič posebno prikupil, tako da ga je v vsem podpiral in zlasti za to skrbel, da se je Pavel popolnoma izobrazil. V tem času je stopil ta v duhovenski stan in postal sam za učitelja na kraljevskem dvoru. Kot tak se je pečal tudi s pesništvom, ali zlagal je skoraj jedino le priložnostne pesmi. Poslednji langobarski kralj Desi d er i j je bil izročil Pavlu svojo hčer Adelpergo v vzgojo in pouk. Tudi tej se je on tako prikupil, da ga je želela vse svoje življenje za učitelja imeti. Zato je moral Pavel ž njo iti v Be neven t, ko se je bila Adelperga omožila z beneventskim vojvodo Arichisom. Tudi s tem se je Pavel kmalu sprijateljil in mu ostal zvesto udan do smrti. V Beneventu je imel Pavel priliko seznaniti se z meniš-kim življenjem benediktincev v Montecassinu. To življenje je Pavlu zelo prijalo in ko je bil izkusil, kako goljufiva je sreča tega sveta, ko je videl, da je njegov narod padel v sužnost Frankov, sklenil je posnemati vzgled svojega starega dobrotnika Ratchisa, ki se je bil kroni odrekel in svetu odtegnil v montecassinski samostan. Tudi naš Pavel gre torej v samostan, ali katerega leta je to storil, ne more se povedati. Langobardi (zlasti po Furlaniji) bili so se 1. 776. vzdignili proti svojemu ukrotitelju Karlu Velikemu, ali zaman: bili so užu-gani in ostro kaznovani. Med puntarji se je nahajal tudi Pavlov 19 brat Arichis, katerega je ukazal razkačeni kralj na Nemško odpeljati in mu vse premoženje zapleniti, tako da je njegova vdova s štirimi otroki lakot stradala. Pavel Dijakon sklene kralja milosti prositi za svojega brata, spiše v samostanu elegijo, da bi ga Karol oslobodil in mu premoženje povrnil. Da bi ta žalostinka imela več vspeha, sklene Pavel osebno na kraljevski dvor potovati, spomladi I. 782. Karol je sprejel z veseljem tako znanega učenjaka in povabil ga, naj ostane na njegovem dvoru in naj poučuje tudi njegove duhovnike v vednostih in tujih jezikih. Obetal mu je časti, denarja in posestev, ako pri njem ostane, ali ob osloboditvi brata kralj s početka ni hotel ničesa slišati. Pavlu pa se je zelo tožilo po lepi Italiji in dolgo se je obotavljal, predno je sklenil kralju uslužiti. Naposled se je dal Karol vendar omehčati in izpustil je Pavlovega brata, kakor tudi še nekatere druge langobardske jetnike. Pavel se na to kralju prisrčno zahvali in mu razodene, da je sklenil na njegovem dvoru ostati. Karol je bil neizrečeno vesel tega sklepa in je poslal Pavlu zastavico, katero je moral kot dvorni učenjak rešiti. Kralj je neprestano občeval s temi učenjaki in jim dajal „naloge". Tako mu je moral Pavel pisati grobne nadpise za ude kraljevske družine, potem sestavljati knjige pobožnega in zgodovinskega sedržanja. Ali Pavel se ni mogel nikakor privaditi meglenemu severu, nego hrepenel je neprestano po solnčnatem jugu, po svojem priljubljenem Montecassinu, in to hrepenenje svoje je razodeval v mnogih pismih, katere je pošiljal opatu in drugim duhovnim so-bratom v omenjenem samostanu. V njih je izražal vedno svoje upanje, da se ga kralj naposled usmili in s svojega dvora odpusti. To se je tudi zgodilo 1. 786. in bržkone je Pavel decembra meseca tistega leta v družbi s Karlom v Italijo odpotoval, ker poleti 787. nahajamo ga že v Beneventu. Zdi se, da se Pavel ni vrnil hitro v samostan Montecassino, nego da je ostal nekoliko časa na dvoru starega svojega prijatelja vojvode Arichisa. Ko je pa ta še istega leta umrl, poslovil se je naš zgodovinar za vselej od zunanjega sveta. Poslednje dni svojega življenja je prebil Pavel v Montecassinu ter vadil se v ponižnosti in molčečnosti. Sklenil je bil, z nobenim človekom nič več ne govoriti, tako da mu je moral opat za-povedati, naj zopet govori in si ne naklada večje pokore, nego jo propisuje samostansko pravilo. Pavlova učenost je privabila v kratkem času mnogo ukaželjnih mladeničev v Montecassino, ki so želeli postati Pavlovi učenci, tako da je bil ta samostan v tistem času prava visoka šola znanosti. Tudi na književnem polji je deloval Pavel svoja poslednja leta še vedno neumorno, ker je pisal najvažnejše svoje delo, „zgodovino Langobardov". Ali še predno je je mogel zgotoviti, pobrala ga je neizprosljiva smrt dne 13. aprila, bržkone 1. 799. Pokopali so ga v samostanu zraven kapiteljske zbornice. Pavel Dijakon je bil pravi učenjak svojega časa. Njegovi duhovni bratje so ga imenovali „knjižnega mogotca" in celo kralji so občudovali njegovo učenost. Poleg druzega se je pečal, kakor že omenjeno, tudi s pesništvom. L. 763. je zložil akrostihon o šesterihdobah sveta, v katerem opeva svojo učenko Adelpergo. Izmed hvalnih pesmij na različne svetnike je najbolj znana tista na sv. Ivana Krstitelja (patrona Langobardov), ki začenja z besedami „Ut queant laxis". Ta pesem se poje še zdaj po vseh katoliških cerkvah in po začetnih slovkah te pesmi je nazval Guido iz Arezza svoje sekirice (note). Vendar ni gotovo, ali je ta pesem res Pavlova. Bolj nego v pesništvu se je odlikoval Pavel Dijakon v zgodovinopisji. Že kot učitelj Adelpergin je imel priliko pečati se z zgodovino. Ker mu je ta potožila, da je Eutropova „rimska zgodovina" tako kratka in da ne obsega ničesa o razširjenji krščanske vere, napisal je Pavel za njo posebno „rimsko zgodovino" do 1. 555. ter jo izročil Adelpergi (okoli 1. 770). Namenjen je bil to knjigo pozneje do svojih časov nadaljevati, ali ta namen je zvršil v svoji starosti drugače. Pavlova „rimska zgodovina" je služila skoraj tisoč let vsem srednjim šolam kot učna knjiga. Raz ven te spisal je Pavel tudi zgodovino meških (Metz) škofov, v kateri se nahaja mnogo važnega o pradedih Karla Velikega in njegovi mnogobrojni družini, kakor tudi mali životopis sv. Gregorja Velikega. O Pavlovi zgodovini Langobardov govorili bomo posebej. Tudi kot pisatelj pobožnih knjig je Pavel Dijakon znan. Ne samö da je on spisal „razlaganje pravil sv. Benedikta", za kar so ga -bili njegovi duhovni sobratje naprosili, nego sestavil je tudi „zbirko homilij za popoldansko službo božjo" v dveh zvezkih. Karol sam je bil naročil Pavlu, naj sestavi to zbirko, in potrdil jo je, naj se vedno rabi za prebiranje v katoliških cerkvah. Tudi ta njegova knjiga je ostala celih tisoč let v splošni rabi, ter nam potrjuje, kolik je bil vpliv Pavlov na cerkveno slovstvo. II. Kakor že rečeno, nameraval je Pavel svojo „rimsko zgodovino" popolniti in do dogodkov svojega časa izpeljati. To svojo namero pa je izpremenil na stara leta ter sklenil namesto one dopolnitve napisati zgodovino svojega naroda, v katero je le o priliki vpletel važnejše dogodke sosednih narodov, zlasti Grkov in Frankov. V tem sklepu ga je potrdil kratek pregled langobardske zgodovine „De origine Langobardorum", kateri je sestavil neznan pisatelj, tako da so učenjaki poprej mislili, da je to le izpisek iz Pavlove zgodovine. Ta medli pregled z mesom in žilami obdati ter mu življenje udahniti, to je bila Pavlova na- 18* mera. Tako je postalo najvažnejše njegovo delo „De gestisLango-bard oru m."*) Pavel sicer ni mogel svojega dela dovršiti, kakor je želel, ker ga je smrt prehitela; ali zato njegova knjiga ni nič menj važna ne le za langobardsko, nego tudi za slovensko zgodovino. Kakor smo že videli, bil je Pavel Dijakon pravi učenjak svojega časa. Čeravno je vedno ponižno in skromno živel, tako da se ni nikoli na površino silil, vendar so vsi, nizki in visoki, bližnji in daljni poznali njegovo učenost in znanje starih knjig. Zaradi te ponižne učenosti ga je vse spoštovalo in vsak bi ga bil rad imel v svoji družbi. Tudi v verskih vprašanjih se je zadržal Pavel neprisiljeno, brez kake napetosti, in se ni rad spuščal v dogmatične prepire svojega časa. Praktična morala je veljala njemu več, nego vsa mistiška špekulacija. Kakor je bil Pavel v svojem življenji ponižen, tako skromen se nam prikazuje tudi v svojih spisih. Njegova pisava je preprosta, brez vsega lepotičja in brez visokega vzleta. Kar misli povedati, to pripoveduje kratko, jasno in točno. Tudi njegov jezik (latinski) je zadosti pravilen, ne prepoln barbarizmov čeravno je prav lango-bardska zgodovina glede jezika najslabše pisana izmed vseh Pavlovih del. Sploh moremo reči, da spada Pavel Dijakon med najboljše pisatelje latinščine na početku srednjega veka. Pavel Dijakon je bil tako omikan, kolikor je le mogoče bilo za tedanji čas. Grške in latinske klasike je poznal po svojem čitanji. Po svojem stanu in po značaji svojem je moral ljubiti resnico nad vse. Zatorej lahko vestno rečemo, da je Pavel zgodovinske dogodke lahko poznal in da je imel namero te dogodke tako poročiti, kakor jih je sam za verjetne imel, ali z drugo besedo, da se lahko zanašamo na Pavlovo pripovedovanje. Zal, da njegovi viri niso bili vselej čisti! Zlasti kar se tiče starejše langobardske zgodovine, zajemal je namreč Pavel iz narodnih pesmij in pripovedij. Ob njegovem času je nemški narod še prepeval dejanja svojih slavnih prednikov in podjetnih kraljev. Sedržaj teh pesmij in narodnih pripovedanj ohranil in zabeležil nam je Pavel Dijakon tako vestno in točno, da skoraj ni druzega potreba, nego prestaviti jih iz latinščine na nemški jezik in hitro se nam prikažejo kot pristno narodno blago germansko. Da, morda nam je Pavel ohranil ravno nekatere tistih narodnih pripovedij, tičočih se langobardskega ljudstva, o katerih se nam pripoveduje, da jih je Karol Veliki zabe- *) Pavlova zgodovina „De gestis Langobardorum" je bila že mnogokrat ponatisnena, n. pr. od Lindenbroga 1. 1596, potem pa od Mura-torija v zbirki „Scriptores rerum Italicarum" I. pg. 405—511. Najkritič-nejšepaje izdanje Wai t z ovo v „Scriptores rerum Langobardicarum et Italicarum saeculorum VI.—IX," 1. 1878 v Berlinu. ležil, ali da so se nam poizgubile. Pavlova duša je bila zelo sprejemljiva za narodne pesmi in nobeden pisatelj njegovega časa bi ne bil mogel jasneje in ljubeznjiveje poročiti nam one pripovedi, ki so takrat še živele med Langobardi. In kakor je bil Pavel najboljši tolmač langobardskega tradicijonalnega slovstva, tako se je narodna domišljija tudi njega, kmalu po njegovi smrti, polastila in ga vplela med bajne osebe svoje stvaritve. V salernski kroniki (iz 1. 978) obdan je namreč naš Pavel že popolnoma z zarjo bajeslovnih oseb, kakor bi ne bil le sto, nego Bog ve koliko let poprej živel. Benediktinec, ki je omenjeno kroniko spisal, pripoveduje nam podrobno, kako je Pavel dvakrat in še celo tret-jikrat Karlu po življenji stregel in razklada na tanko, kako ga je kralj za to prijel in po uzroku vprašal. Spremljevalci Karlovi, da so mu svetovali, naj da Pavlu oči iztekniti, da ne bode mogel več zarotnih pisem proti kralju pisati. Karol pa jih je vprašal: „Ako to storimo, kje najdemo zopet tako izvrstnega pesnika in zgodovinopisca?" Na to da so spremljevalci Karlu svetovali, naj pošlje Pavla v progonstvo na samoten otok, kar je kralj tudi storil. — Vse to so, seveda, sam pripovedke in izrodki domišljije brez stalne podlage. Razven narodnih pesmij in pripovedij je porabil Pavel Dijakon za svojo zgodovino vse starejše pisatelje. In tu spoznamo, da naš Pavel prav za prav ni samostalen zgodovinar, nego samo kompilator, kakoršna je bila večina zgodovinarjev srednjega veka. Lahko se da dokazati, da je Pavel časih po cele strani in poglavja iz Bede, Gregorja Turškega, iz životopisov papežev i. t. d. kar od besede do besede prepisal in v svojo zgodovino vzprejel. V tem obziru se torej Pavel ne razlikuje mnogo od Jordan i s a, ki je prepisal „celo izpoved, da prepisuje!" Vendar Pavel ne prepisuje tako mehanično, nego primerja razna poročila med seboj ter se nazadnje odloči za najverjetneje, ali pa skuša protivnosti zravnati in pojasniti. Vidi se mu torej, da si povsodi prizadeva kritičnemu biti, ali žal, ne posreči se mu to vselej. Najbolj se pokazuje Pavlova zgodovinska slabost v kronologiji. Večino svojih poglavij začenja Pavel z besedami: „ob tem času", „v tistih dneh", „nekoliko let pozneje" i. t. d. To so ravno posledice njegovega prepisovanja in prizadevanja, da bi različna poročila iz raznih knjig med seboj zvezal in v jedno celoto zverižil. Zato se navadno na te izraze ne smemo obzirati, ako hočemo natančneje določiti leto Pavlovega pripovedovanja, in zato je tudi prav težko reči, kedaj se je to ali ono zgodilo, kar nam Pavel poroča. Tudi nekoliko drugih, stvarnih pogreškov se je vrinilo v Pavlovo zgodovino; ali te smemo večinoma staviti na rovaš njegovih izvirov, iz katerih je on tudi pomote prepisal.*) *) Primeri „P aulu s Diakonus und die übrigen Geschichtsschreiber der Langobarden, übers, v. O.Abel, II. Aufl. v. R. Jacobi, Leipzig 1878, p. XXII." Res je, da ne smemo nikakor dvojiti o resnicoljubnosti Pavlovi. Čeravno je ljubil odkritosrčno svoj narod, vendar nam ne prikriva njegovih napak in ne olepšuje strankarsko, kar se ne da opravičiti. Pri vsem tem se ne smemo popolnoma zanašati na Pavlovo pričanje, ker njegovi viri so bili kalni, ali pa nedostatni. Zlasti, kar se tiče njegovega pripovedovanja o Slovencih, treba nam je biti opreznim, ker ne moremo od Pavla zahtevati, da bi bil v etnografiji dobro poučen, ali pa da bi v Montecassinu natančno vedel, kaj se godi na meji Furlanije. Ker torej ni bil očividec in ni pisal istočasne zgodovine, zato moramo njegovemu pričanju pripisovati le relativno veljavo. Saj je izvestno tudi opazke o Slovencih le iz drugih, morda neresničnih virov posnel, kakor sploh gradivo vse knjige. Obžalovati pa moramo, da Pavel ni mogel dovršiti svoje zgodovine, ker dogodki njegovega časa so mu bili gotovo bolj natanko znani, in ako bi jih bil zapisal, ustregel bi bil neizrečeno učenemu svetu. Pavel je bil v takem položaji nasproti frankovski državi, proti langobardskim kraljem in proti cerkvi, da je izvestno imel največ sposobnostij napisati nepristransko zgodovino zadnjih časov langobardske svobode. In ravno ko bi bil imel Pavel najlepšo priliko, pokazati se samostalnega, iz svoje izkušnje pišočega zgodovinarja, pretrgala mu je Parka življenjsko nit in njegovo delo je ostalo nedovršeno. Ali kljubu temu je ostala Pavlova zgodovina zavoljo svoje mikavnosti in spretnega pripovedovanja prava „narodna knjiga" skozi ves srednji vek. Zato se ne smemo čuditi, da se nam je ohranila ta knjiga v stointrinajstih prepisih! Nekateri so jo izpisali za svojo porabo, drugi so jo pa predelali in razširili. Tudi prestavljena je bila Pavlova zgodovina že večkrat. Najvažnejši italijanski prevod je oskrbel prof. Q. Viviani: „Storia dei fatti dei Langobardi", v Vidmu 1826. Najpopolnejši pa je že omenjeni nemški prevod Abel-Jacobijev, prirejen poleg kritičnega izdanja Waitzovega, na katero se bodemo v tem spisu sklicevali. m. Novejše preiskave so dokazale, da so Langobardi najpoprej na jutskem poluotoku stanovali.*) Ni torej resnica, da bi se bili Langobardi iz Skandinavije v Nemčijo preselili, kakor nam zatrjuje že omenjeni spis „Origo gentis Langobardorum".**) Druge stare pripovedi langobardske nam pričajo, da so Langobardi v najstarejših časih stanovali na obali vindeliškega veletoka, t. j. na obali baltiškega morja. Od todi so se preselili že *) Primeri: R. Wiese, „Die älteste Geschichte der Langobarden" (Jena 1877) r. 8—10. **) Monumenta Germaniae, Leges IV. pg. 614 sq. v prazgodovinski dobi na jug k reki Labi. Na levi strani dolenjega toka te reke je našel Tiberij Langobarde 1. 5 po Kr., ko je hotel Germane podvreči rimski oblasti. Tudi drugi rimski pisatelji (Strabo in Ptolomej) so nam zapustili slična poročila o bivališčih Langobardov in še v srednjem veku nahajamo ravno na tistem mestu nemško ljudstvo Bar d i, okrajšano iz Lango-bardi, kakor tudi okrožje imenovano „Bardengau". Se dandanes pa je znano mesto Bardewick blizu Lüneburg a, torej ravno tam, kjer so nekdaj Langobardi stanovali. Langobardi s početka niso bili močen, mnogoštevilen narod. Se le potem, ko so se srečno borili v bitkah s sosednjimi narodi, zlasti s Heruli, okrepčali so vrste svoje in začeli misliti, kako bi si mogli pribojevati boljših zemljišč. Kedaj so se začeli Langobardi proti jugu pomikati, ne more se za gotovo reči. P a 11 m a n n*) misli, da so se Langobardi že proti koncu II. stoletja, ob času splošnega gibanja severonemških ljudstev, v Slezijo pomaknili in do podnožja Krk o noš dospeli. Po tem takem lahko verujemo, da so se Langobardi že 1. 172. po Kr. skupno z Markomani proti cesarju Marku Aureliju ob Donavi vojskovali. Drugi pa trdijo, da je večina Langobardov še do polovice IV. stoletja v svoji domovini ob Labi ostala in da se je še le okoli I. 400 proti jugu pomaknila. Izvestno je le toliko, da so Langobardi na svojem potovanji proti jugu in jugoiztoku prvikrat na Slovane naleteli in da so morali ž njimi krvave boje prebiti. Langobardske pripovedi namreč pričajo, da so se morali oni v deželah Antaib in Bantaib z Amaconkami in Bulgari bojevati.**) Končnica „aib" ali „haib" se izvaja od starovisoko-nemške besede „eiba" = gau, t. j. „okrožje, krajina". Slovničar Gr im m misli, da tudi ban t ničesa druzega ne pomenja, kakor nam priča deželno ime B rab a nt. „Antaib" znači torej deželo „An-tov, t. j. iztočnih Slovenov. Po Prokopijevem pripovedanji so stanovali Anti še le v porečji Dnjepra. Ne da se torej misliti, da bi bili Langobardi na svojem potovanji tako daleč proti iztoku prodrli. Zato je treba ves ta dogodek drugače tolmačiti. Da so Langobardi na potovanji svojem proti jugoiztoku lahko zadeli na Slovane, ne bode se nikdo čudil, kdor pomisli, da so ti skoraj stopinjo za stopinjo sledili Nemcem. Kakor hitro so se ti dalje pomaknili proti jugozapadu in celo proti jugoiztoku (k Črnemu morju), zavzeli so Slovani njih zemlje in tako silili vedno dalje proti jugozahodu. Pallmann je dokazal, da v III. in IV. stoletji niso več Nemci stanovali po severoiztočni Nemčiji, nego da so bili na njih mesto že Slovani stopili. Proti tem Slovanom so se morali braniti Langobardi v Sleziji. Slovanom je bilo lahko *) Pallmann, „Geschichte der Völkerwanderung," II. 87. **) „Paulus Diaconus, De gestis Langobardorum, lib. I. cap. 13." s trnoviških gričev naskakovati na Langobarde, ki so se mudili spodaj v nižinah ob reki Odri. Da pa Pavel Dijakon vendar-le poroča, ka so bili Lango-bardi celo v deželo Antov prodrli, to prihaja od todi, ker je vsled Prokopovega poročila mislil, da Anti in Slovenci pomeni vse jedno, ali pa daje Prokopove ne popolnoma jasne besede tako razumel, kakor bi Anti na zapadu, a Sloveni na iztoku Dnjepra stanovali. Da pri ti prilike Pavel tudi Bolgare omenja, ki so se še le mnogo pozneje (I. 678.) na južno stran Dunava naselili, prihaja od tod, ka se Bolgari vedno spominjajo kot sosedje Antov. In ker so se Bolgari v VII. stoletji naselili v stari M o e-sij i in Thracij i, zato hočejo druge langobardske pripovedi znati, da je bilo to ljudstvo celo v Thracijo prodrlo. In v stari Thra-ciji so stanovale po mnenji Grkov Amaconke, zato so se morali Langobardi tudi ž njimi boriti. Taka potovanja v oddaljene, neznane dežele in bojevanje z najsurovejšimi in najhrabrejšimi ljudstvi je prineslo dotičniku mnogo slave in imenitnosti. Zato so izkušali tudi Langobardi svojo zgodovino spojiti s staroklasič-nimi dogodki in pokazati zapadnemu svetu, zlasti svojim italijanskim podložnikom, da niso tako divje, neznano ljudstvo, kakor se je navadno mislilo. Na vsem tem pripovedovanji je torej le toliko resničnega, da so izkušali Langobardi še na severn i strani K r k o n o š in Karpatov proti jugoiztoku prodreti, ali da so jim tu Sloveni pot zaprli in da so se morali vrniti. Kedaj so Langobardi Kr-noše prekoračili, ne ve se za stalno. Pallman sluti (1. c.), da se je to že okoli 1. 377. zgodilo, in po tem takem bi bili tudi Langobardi Attilovi oblasti podložni, čegar država se je razprostirala na sever celo do Krkonoš. Ali izrecno se to nikjer ne omenja, morda zato ne, ker so bili Langobardi le bolj malo ljudstvo na severni strani Attilovega kraljestva. Iz Slezije so se bili pomaknili Langobardi počasi ob Mora vi navzdoli ter naselili se v nižini blizu njenega izliva, t. j. po iztočni Avstriji in zapadni Ogerski. V ti nižini so poprej stanovali Rugiji, katere pa je bil Odoakar 1. 487. potolkel in razkropil. Zato so posedli njih deželo Langobardi proti koncu V. stoletja. Ali Rugiji so se bili zopet zbrali in okrepčali ter premagali Langobarde in jih sebi podvrgli, kakor priča Prokopij. Da bi se rugijskemu nasilstvu umaknili, sklenili so Langobardi zopet naprej iti in zato so zapustili dolenje Pomoravje ter se preselili v veliko ogersko nižino med Dunav in Tiso. To nižino so imenovali Langobardi v svojem jeziku („sermone barbarico") Feld, t. j. polje.*) Ali tudi tukaj Langobardi niso dolgo ostali, nego preselili so se I. 526. na desni breg Dunava, v Pannonijo. Prokopij *) „Paulus Diaconus lib. I. cap. 20." pripoveduje, da jih je sam cesar Justinij an pozval, naj se preselijo na to stran Dunava. Carigrajski dvor se je delal prijaznega Langobardom in jih začel dražiti na G ep i de, ki so takrat v Da-ciji in iztočni Ogerski stanovali. Vsled vednega netenja se raz-plamti kmalu neugasljivo sovraštvo med sosednima germanskima narodoma. Carigrajska politika je dobro računala, da bode nevarnost za bizantinsko cesarstvo tem manjša, čim bolj se bodo nadležni sosedje med seboj klali. Langobardski kralj Al bo in je bil tako zaslepljen od sovraštva do Gepidov, da je pozval divje Avare ali Obre proti njim v pomoč. Avari (poprej Warchuni imenovani) bili so mongolskega plemena in so prihruli okoli polovice VI. stoletja iz srednje Azije. Naselivši se v nižini med Črnim morjem in Hvalinskim jezerom ponudili so Justinijanu svojo službo proti neužugljivim kavkaš-kim rodovom. Ko so te ukrotili, podali so se naprej proti za-j)adu in razsajali nad onimi Sloveni, ki so živeli na severni strani Črnega morja. L. 562. prispejo do izliva Dunava, t. j. do meje bizantinskega cesarstva, in zahtevajo od Justinijana, naj jim odmeri nova bivališča. Cesar jim je sicer odločil dolenjo Pannonijo, ali vendar se jim ni posebno mudilo zasesti jo. Navajeni nemirnega, skitajočega življenja, udarjali so in plenili na vse strani. Prodrli so bili cel<5 globoko v Nemčijo tja do Labe, dokler jih ni prisilil frankovski kralj Sigbert, da so se morali vrniti. Ko dospejo nazaj v ogersko nižino, pokliče jih Alboin na pomoč proti Gepidom. Obeča jim polovico vsega plena in gepidsko deželo za plačilo. Združeni Langobardi in Avari potolčejo in uničijo Gepide, avarski kan Bajan pa posede Dakijo ter ogersko nižino med Dunavom in Tiso. Tu so imeli Avari svoja utrjena bivališča, kakor prstan okrogle nasipe („bringe"), iz katerih so udarjali za plenom in ropom na vse strani, zlasti pa v bizantinsko cesarstvo. * Ob jednem z Avari so se bili priselili tudi Slovenci iz Valahije v ogersko nižino ter začeli širiti se ob Dunavu, Dravi in Savi navzgor. Kakor Gepidi, tako tudi Avari niso branili Slovencem širiti se po Dakiji in Pannoniji, ter dalje proti zapadu. In ne samo to, nego še celo pospeševali in morda tudi silili so Avari selitev Slovencev, saj se nam pripoveduje, da so Slovene celo iz solunske okolice preselili v Pannonijo. Avari, kakor sploh nobeno nomadsko ljudstvo, gotovo niso bili mnogoštevilni, in spoznali so v Slovencih izvrstne vojake, ki so lahko podpolnje-vali vedno manjšajoče se vrste nomadov. Tudi so se morali Slovenci Avarom prikupiti kot vzgledni poljedelci, ker oni sami se niso pečali z obdelovanjem zemlje, nego živeli so rajši od pridelkov sosednih narodov.*) *) Primeri: Roesler, „Ueber den Zeitpunkt der slavischen Ansiedlung an der* untern Donau. Sitzungsberichte der hist. phil. Classe der k. Akademie," Bd. LXXIH. pg. 77 sq. IV. Langobarđi so se prevarili v avarskem prijateljstvu in z uničenjem Gepidov najbolj sami sebi škodovali. Njih novi sosedje so jim bili namreč veliko nevarnejši, nego poprej Gepidi. Nomadski Avari so planili lahko vsak čas na Langobarde in jim odvzeli ves živež. Zato se Langobardi niso dobro počutili v bližini Avarov in začeli misliti, kako bi se najlože odtegnili nadležnim sosedom. Ob tistem času opažamo pri vseh ljudstvih neko nestanovitnost, željo do potovanja in hrepenenje po lepših, solnčnejših jugozapadnih deželah. 0 takih deželah so slišali tudi Langobardi pripovedovati. Že 1. 552. je bil poslal namreč langobardski kralj Alb o in 2500 izbranih vojakov Narsetu, bizantinskemu namestniku in vojskovodji v Italiji, kot pomoč zoper Gothe. Po slavno dokončani zmagi se povrnejo ti vojaki v domovino svojo in ne morejo zadosti prehvaliti prelepe solnčne Italije. To je vzbudilo pri Lan-gobardih željo, zapustiti mrzlo Pannonijo in polastiti se hvaljene dežele. Pripoveduje se tudi, da, ko je Narses pri svojem cesarji v nemilost padel, povabil je iz maščevalnosti Alboina, naj pride s svojim ljudstvom v Italijo, kjer bode mnogo prijetneje stanoval. Alboin sklene to izvesti in prosi še Saše za pomoč, di bi lože osvojil Italijo. Ti mu pošljejo nad 20.000 mož z ženami in otroki, kateri so Langobarde spremljali v novo domovino. Pozneje pa so se nasitili langobardske nadvlade in se vrnili skozi Galijo zopet v domovino svojo. *) Kakor priča Pavel Dijakon, vzdignili so se Langobardi 1. 568. dne 2. aprila t. j. tisti dan po veliki noči, in podali na pot, potem ko so dvainštiridest let prebivali v Pannoniji. Ž njimi so šli razven Sasov tudi nekateri Gepidi, Bolgari, Sarmati, Pannonci, Noričani, Švabi i. t. d. O tem preseljevanji velja isto, kar piše Ennodius o selbi iztočnih Gothov: „Ves svet je potoval proti Aus o nij i (Italiji); vozovi so služili mesto streh in v teh potujočih hišah je bilo vse zbrano, kar more hipni potrebi zadostiti. Voli so vlekli Cererina orodja in kamena za žito mleti. Matere so nosile otroke svoje ter pozabivši na to butaro in na svoj stan, delale so in pripravljale jedila svojim možem." Na ta način je lahko razumeti, da je potovanje silno dolgo trajalo. Izvestno je, da so se morali Langobardi večkrat ustaviti in si potrebne hrane poiskati, ali pa nadležne sovražnike odgnati, ki so radovedno opazovali tolike potujoče tolpe. Tako se je zgodilo. da so Langobardi še le maja meseca 1. 569. prispeli v Italijo. Tako vsaj nam zatrjuje istočasni pisatelj „služabnik božji" Secundus, opat v Tridentu. **) *) Paulus Diaconus, lib. II. cap 6; lib. III. cap. 6. **) Abel-Jacobi, „Paulus Diaconus etc. pg. 240." Ko je prišel Alboin s svojim ljudstvom do meje Taljanske, podal se je na visoko goro, ki se je ondu vzdigovala, da se na-užije pogleda po lepi Italiji, kolikor daleč so mu oči nesle. „Zaradi tega" — nadaljuje Pavel Dijakon — „imenuje se, kakor pravijo, ta gora od onega časa kraljeva gora. Na ravno ti gori žive baje zobri (evropski turi), kar ni čudo; saj se ta gora steza celo do Pannonije, ki redi take živali." *) Vpraša se zdaj, kje je ležala ta „kraljeva gora" in po katerem potu so prišli Langobardi v Italijo ? S temi vprašanji so si že mnogi učenjaki belili svoje glave Stari letopisec Schönlebe n (Annal. Carn. III. pg. 312) mislil je na „kraljevi vrh" pri Kralj evci (Buccari) v hrvatskem Primorji. Linhart. („Versuch einer Geschichte von Krain" II. pg. 108) ne določuje potanje leže one gore, nego spoznava v nji „jeden del julijskih Alp". Jireček („Entstehen der christl. Reiche im Gebiete des heutigen Oesterreich" pg. 28); Czörnig („Görz und Gradišča" I. pg. 186 nota 2) in Di-mitz („Geschichte Krains bis 1813", I. pg. 97) dokazujejo, da je kraljeva gora kranjski Nanos, češ, da leži najbliže prehajalni cesti, da se ž njega lep kos Italije vidi in da se more od njega Čedad v ravno tako kratkem času doseči, kakor po kateri drugi strani. Tako razlaganje je bilo prav po volji „irredentarskim" zgodovinarjem in zemljopiscem, kajti prekrstili so hitro pošteni slovenski Nanos v Monte Re, kakor se to lahko vidi na vseh novejših italijanskih kartah. Vsi ti pisatelji so več al menj tuji, furlanske zgodovine nevešči. Naravno je, da morajo najbolje poučeni biti domači zgodovinarji, ki najbolje poznajo krajevne razmere. Mogoče je tudi, da se ti oslanjajo na kako narodno tradicijo, ki se je lahko ohranila v dotični deželi, kjer se preporno mesto nahaja. Verovati nam bode torej v prvi vrsti goriškim in furlanskim zgodovinarjem, kateri imajo „kraljevo goro" tako rekoč vsak dan pred očmi. Že koroški zgodovinar Ankers h ofen („Gesch. Kärnten"s II. pg. 23 — 24) iskal je „kraljevo goro" na furlanski meji, ali podobnost imena ga je zapeljala, da se je odločil za koroški K ö n i g s b e r g pri Rablji, s katerega se res lep razgled uživa, ali ne po Italiji. Temu nasproti so vsi furlanski pisatelji jedini v tem, da je Pavlov „Möns regis" denašnji Matajör 1643 m visoka gora na južni strani K obori d a, ravno na goriški-beneški meji. Tega mnenja je Pavlov prelagatelj prof. Vi vi a ni (o. c. pg. 74, *) Paulus Diaconus II. cp. 8: „Igitur cum Alboin. . . . ad extremos Italiae fines pervenisset, montem, qui in eisdem locis prominet, ascendit, in-deque prout conspicere potuit, partem Italiae contemplatus est. Qui mons propter hane, ut fertur, causam ex eo tempore Mons regis appellatus est. Ferunt in hoc monte Bisontes feras enutriri, nec mirum, cum usque ad Pan-noniam pertingat, quae horum animantium ferax est." nota 1), potem Ciconj*) (JI Matajur e Monte del Re"), če-dadski kažipot za I. 1858., Dr. Bizzaro v Gorici**), Dr. Časa s o 1 a ***) i. t. d. Vrhu tega pa je odločilna v tem prašanji tudi smer ceste, po kateri so Langobardi prišli v Italijo. Pavel Dijakon nam zatrjuje (1. II. cp. 9), da je Alboin, kakor hitro je prišel s „kraljeve gore" in prekoračil italijansko mejo, stopil v okrožje mesta Fo-rojuli (=Cividale = Čedad). To mesto pa je ležalo na jedni tistih cest, ki so iz Akvileje na vse strani vodile proti Dunavu, to je ob cesti iz Akvileje po Bolškem in čez Predel v Beljak (Santiacum) in dalje na Gospesvetsko polje (Virunum). Ta cesta je najkrajša pot iz gorenje Panonije, kjer so Langobardi stanovali, v Italijo, zlasti v nje severoiztočni del, na Furlansko. Že Ankershofen se je odločil za to cesto (o. c. pg. 25), trdeč, da je „vsaj jeden del Langobardov" po nji v Italijo popotoval. Smets („Gesch. der öst. ungar. Monarchie" pg. 52) pravi, „da so Langobardi iz Ptuja ali čez Gorenjsko do Trbiža in od tam čez Predel v Italijo potovali, ali pa še verjetneje po stari rimski cesti čez Celje, skozi Koroško ob Dravi v Beljak, in potem čez Predel na Furlansko. Prav istega mnenja je tudi Bizzaro, (1. c.), samo da nekako čudno sklepa, „ka so še le Slovenci to pot Alboinu pokazali." Pa tudi za cesto po Vipavski dolini se je odločilo že več pisateljev, n. pr. stari Cluverius (Italia antiq. I.), ki meni, da so Langobardi po isti poti v Italijo prišli, kakor Gothi, t. j. čez Hrušico. Ali ako bi bili Langobardi po vipavski cesti prispeli v Italijo, došli bi bili najprej vAkvilejo in ne v Čedad, kakor to Pavel Dijakon izrecno trdi. Akvileja je bila takrat ime-nitnejše mesto, nego Čedad, in furlanski vojvode bi si bili rajši prvo mesto izbrali za svojo prestolnico, nego drugo. Ali Langobardi takrat še niso mislili na Akvilejo, ki je bila utrjeno mesto in ni hotela tako hitro svojih vrat odpreti vsakemu pritepencu. Langobardi so še le pozneje naskočili na Akvilejo ter jo tudi premagali, oplenili in opustošili, da se ni nikdar več vzdignila iz svojih razvalin. Ob vipavski cesti ni visokih gor na meji Italije, (kajti Nanos je gotovo preoddaljen), s katerih bi se videlo daleč okoli. Pavel sam nam zatrjuje, da je vhod v Italijo od jutranje strani, kjer meji s Pannonijo, „širok in popolnoma raven."f) Na ti strani torej *y^Udine e sua provincia" v delu: Cantü, Illustrazione del Lom-bardo-Veneto," Vol. V. pte II. pg. 248. **) Sarcofago dissotterrato a Cividale" pg. 14, n. 2. ***) „Ricordino storico della chiesa d' Aquileja" (Udine 1873) 1. 254 — 255. f) Paulus Diaconus lib. II cap. 9: „Ab orientali vero parte, qua Pan-noniae conjugitur, et largius patentem et planissimum habet in-gressum." ne smemo iskati „kraljeve gore", ker Pavlov opis jasno kaže, da je Alboin le na gorati strani italijansko mejo prekoračil. Ta gorata stran pa se nahaja le na severu in severovzhodu, kakor Pavel sam pripoveduje (1. c.): „Italija je proti večeru in polnoči od Alp tako zaprta, da se more v njo le skozi soteske in čez hrbte pogorij." Iz vsega tega je torej jasno, da so mogli Langobardi le po predelsko-nediški cesti priti v Italijo. To nam potrjuje tudi nadaljevalec Pavlove zgodovine, Andrej iz Bergama,*) pišoč, da so Langobardi v okolici čedadski („per Forojulanorum ter-minum") prišli v Italijo. Zato tudi ne more Nanos biti „kraljeva gora", nego le jeden izmed tistih vrhov na goriško-beneški meji, ki leži z jedne ali z druge strani Ne diže (Natisone), torej najbrže naš Matajör, kakor jednoglasno pričajo vsi furlanski zgodovinarji. V. S „kraljeve gore" pride Alboin v mesto, ali bolje grad Fo-rojuli (Čedad) in posede brez upora vso njegovo okolico. To mesto je bilo takrat stolno mesto Venecije in ž njo združene Istre, ker Akvileja je bila takrat zavoljo strahu pred Langobardi zapuščena in osamljena (Paulus D. II. 14). Alboin je spoznal veliko važnost Furlanije, kot ob najnevarnejši meji ležeče dežele, in zato je dolgo premišljal, komu bi izročil v varstvo to prvo posedeno pokrajino. Naposled je sklenil dati mesto z vso okolico svojemu strijčniku Gisulfu. Ta je bil skozi in skozi izvrsten mož ter že poprej Alboinov „maršal" ali konjski nadzornik (v langobardskem jeziku „marpahis"). Ali Gisulf se je s početka branil, sprejeti ponujeno čast, in oblast, ter udal se je še le s pogojem, da si sme izmed Langobardov izbrati one rodovine („fare" = zadruge, od todi nemški „baron"), katere so se mu zdele najsposobnejše za obrambo dežele. Alboin mu je vmoral dovoliti naj-plemenitejše langobardske družine, da so v Čedadu pri Gisulfu ostale in še le potem je sprejel ta vojvodstvo. Vrhu tega si je izprosil od kralja še pleme žlahtnih venetskih kobil, da bi imel za vsako potrebo naglo konjištvo. Konjereja je cvela že od nekdaj med Veneti, ker je ta narod konje rabil ne samo pri razvitem poljedelstvu, nego tudi še zajahanje in za različne igre v cirkusih. **) Gisulf se je nosil zelo oprezno ob nastopu svojega vojvodstva. Vedel je, da želja po Italiji bi se mogla tudi še drugih ljudstev polastiti in za tak slučaj je hotel imeti pripravljene naj-hrabrejše vojake in najboljše konje. Ko je torej Alboin videl, da je položil v dobro roko brambo iztočne meje Italije, odpravil se je dalje proti reki Padu. Kakor Furlanije, tako se je polastil *) Andreae Bergamatis Chronicon, Pertz, Monum. Gevmaniae, SS. III. pg. 235. — **) Czörnig, Görz-Gradisca 1. pg. 135. tudi vse gorenje Italije skoraj brez najmanšega upora (P. D. II. 9) Že sam strah pred langobardskim imenom je prešinil vsakega, tako da ni skoraj nihče mislil na obrambo in odpor. Patrijarh Paulus se je umaknil iz golega straha pred langobardsko div-jostjo na bolj utrjeni otok Grad (Grado) in vzel s seboj vse cerkvene zaklade. Jednako so bežali gorenje-italijanski prebivalci na lidske otoke ob izlivu Brente in ustanovili slavne Benetke. Tudi Ravenna in Genova sta služili kot pribežališče rimskim provincijalom. Samo Ticinus (denašnja Pavia) je zaprla Lango-bardom vrata in se jim resno ustavljala skozi tri leta in pol. Naposled premaga Alboin tudi to mesto in je izbere za svojo prestolnico. Med tem so razširili Langobardi meje svoje oblasti celo do podnožja francoskih Alp in tu so se srečali z mogočnimi Franki, s katerimi so morali marsikatero hudo bitko prebiti. Preko Apenina so pridrli Langobardi v srednjo Italijo, posedli Tuscijo ter utemeljili svoja vojvodstva v Spoletu in Bene-ventu. Da, celo v južno Italijo so skušali prodreti Langobardi in malo je manjkalo, da niso prihruli do najskrajnejšega rta apeninskega poluotoka. Grškemu cesarju ni v Italiji skoraj nič dru-zega ostalo, nego Marchat in Pentapolis (med Ravenno in Ancono); potem primorje od rečice Marte do mesta Amalfi, obsezajoče tudi vojvodstvi Rim in Napulj, in K al ab rij a v najjužnejšem kotu Italije. Od začetka je spajala vojvodina Perugia grška posestva v gorenji Italiji z onimi v dolenji. Ali tudi to vojvodino so Langobardi premagali (P. D. IV. 8.) in gotovo bi si bili osvojili ves poluotok, da niso papeži proti njim Franke poklicali na pomoč. Pridobljene dežele so razdelili Langobardi na 36 vojvodin, med katerimi so bile najmogočnejše pavijska, bergamska, brešanska, tridentin sk a, furlanska in v poznejših časih zlasti benevents ka (P. D. II. 32). Po ustavi je bila langobardska država vojaško volilno kraljestvo. Že ta državna oblika sama po sebi priča, da so imeli vojvode glavno oblast in skoraj vso vlado v svoiih rokah. Zato niso hoteli po Clephovi smrti nobenega kralja izbrati, nego vladali so sami neodvisno skozi deset let (575—585). In ko so si vendar pozneje Autharija za kralja izbrali, morali so mu odstopiti polovico svojega premoženja, da je mogel poplačati kraljevske troške in vzdržavati svoje spremstvo, svoje uradnike in svoje „ministeriales". Le kadar je kak bolj mogočen kralj sedel na prestolu (n. pr. Luitprand), znal je bolj svoje vojvode brzdati in v pokorščini držati. A da se to ni prepogosto zgodilo, za to so že skrbeli vojvode sami, ki so imeli volilno pravico, birajoč le takega za kralja, od katerega so smeli pričakovati, da bode najmenj brzdal njih samostalna gibanja.*) *) Primeri: Abel, „Untergang des Langobardenreiches." pg. 12. Langobardski vojvode so bili torej tako močni, da so se mnogokrat zoper kralja uprli; nasproti pa kralji tako slabotni, da si niso upali svojih vojvod ukrotiti, nego morali so tuje pomoči iskati, kakor n. pr. Gromuald zoper Lupa pri Avarih (P. D. V. 19.) Ko so Langobardi prišli v Italijo, bili so sicer jako hrabri, ali tudi zelo surovi in okrutni. Pavel Dijakon sam pripoveduje (II. 32), da so Langobardi veliko imenitnih Romanov pomorili in njih premoženje zaplenili. Druge pa so naredili sa svoje robove in prisilili jih, da so morali tretji del svojih pridelkov novim gospodarjem dajati in od poprej slobodnih zemljišč Langobardom najemnino plačevati. Ali v Italiji je toplo podnebje in vpliv njih izobraženejših podložnikov tako deloval nanje, da so že v četrtem kolenu — kakor pripoveduje Gibbon — „z radovednostjo in strahom opazovali podobe svojih divjih pradedov." Ker Langobardi niso bili mnogoštevilni, ko so v Italijo prišli (nekateri jih cenijo na 400 000 glav, ali to je gotovo preveč), in ker so bili njim podložni Romani omikanejši od njih, zato so sprejeli običaje, vero (v Pannoniji so bili k arijanski veri pristopili, a v Italiji so sprejeli katoliško vero po prizadevanji kraljice Theodolinde) in še celo jezik svojih podložnikov, tako da sedaj jedino le še ime Lombardija (Langobardia) spominja na nekdanje nemške Langobarde. Namen Langobardov v Italiji je bil, osnovati v ti zemlji mogočno državo in razširiti jo, kakor malo poprej iztočni Gothi, po vsem poluotoku. Zlasti kralja Authari (585—590) in Luit-prand (712 — 744) sta hotela to namero zvršiti z vso silo. A temu podjetju so se protivili najpoprej Bizantinci, ki so imeli še dober kos Italije v svoji oblasti in ki so vedno upali tudi še ostalo nazaj dobiti; dalje Franki, ki niso mogli mogočnega soseda poleg sebe trpeti, ker bi jim bil lahko nevaren postal, in v poznejših časih zlasti še papeži, katerih moč je ravno v ti dobi narastati začenjala in ki so malo pozneje z modro politiko postavili temelj svoji posvetni vladi. Papeži so bili kot vojvode bi-zantiski namestniki v Rimu, ali otresli so se v kratkem času vsake faktične odvisnosti. Med tem, ko se carigrajski patrijarh ni mogel geniti iz cesarskih spon, prihajal je rimski papež vedno samostalnejši in njegova vojvodina je bila le še po imeni Bizantincem pokorna. Najpoprej se je zvezal papež z Langobardi proti Carigradu in zato je dobil od kralja Luitpranda lepo odškod-uino ter postal mogočen vojvoda. Ko kralju ni bilo več potreba bati se Bizantincev, hotel je tudi papeža odstraniti in vzeti mu njegovo posvetno vlado. Ali papeževa moč je bila že prevelika. Zvezal se je najpoprej z vojvodoma spoletskim in benevent-skim, ki sta oba hrepenela po polni neodvisnesti od langobardskega kralja; in ko ju je Luitprand naposled srečno premagal, obrnil se je papež za pomoč do mogočnih frankovskih majordomov. Franki so bili hitro pripravljeni papežu pomagati proti mogočnemu sosedu, ki je bil tudi njim nevaren, in ta zveza je zavdala smrtno rano langobardskemu kraljestvu. Iz tukaj razvitih politiških teženj Iangobardskih kraljev sledi, da so bile njih oči vedno le proti jugu in zapadu obrnene, nikdar pa ne proti iztoku, kjer niso imeli ničesar iskati. Langobar-dom ni bilo mali razširiti svojega gospostva zunaj Italije, imeli so dosti opraviti v nje prirodnih mejah. Da, niti Istre, ki se je vendar zmerom prištevala k Veneciji in bi bila torej morala naravno priti pod Langobarde, niso marali osvojiti. Kralj Authari je bil poslal okoli 1. 590. vojsko v Istro, samo da bi jo oplenila in opustošila ter kralju mnogo denarja pridobila (P. D. III. 27). V ostalem pa je pripadala Istra Bizantincem še do 1. 751. in Langobardi jih niso motili v tem posestvu. Vsako napadanje in pridobivanje dežel na iztočni strani Italije je bilo torej protivno langobardski politiki. Na ti strani so Langobardi le svoje meje branili in protivili se tujim napadom. Tudi bogastvo dežele in mogoči plen ni mogel Langobardov vabiti, da bi prodirali v alpinske zemlje ob gorenji Soči, Savi in Dravi, ker te dežele so bile bolj opustošene, menj prijetne in se niso mogle nikakor meriti z italijanskim bogastvom in lepoto. Vrhu vsega pa so kmalu tostran italijanske meje stanovali divji in silni Avari, pred katerimi so Langobardi gotovo imeli strah. VI. Bekli smo že, da so se bili Slovenci v Sir m i j o in spodnjo Pannonijo naselili, predno še so Langobardi odšli v Italijo. Od tam so se pomikali počasi ob Savi in Dravi ter njenih pritokih navzgor in tako prišli skoraj neopaženi do meje Italije. Ke-daj se je to zgodilo, ne da se točno določiti. Se leta 552. spominja Prokopij*) stare Karne inNoričane po sedanjem Koroškem. Ali je hotel ta pisatelj s tem sploh le prebivalce Kar-nije in Norika naznačiti, ali pa je mislil pri tem tudi na posebno narodnost, to se ne da ugeniti. Pa tudi ako so se bili v Noriku ohranili še do tistega časa stari prebivalci teh dežel, moramo si jih že jako redke misliti. Skozi Pannonijo in Norik so hruli vsi viharji ljudskega preseljevanja od severoiztoka in iztoka v Italijo. Škoziv deroča ljudstva so vse pokončala, kar jim je pred noge prišlo. Ce je kdo izmed starih prebivalcev in rimskih provincijalov odšel meču, pobegnil je gotovo v varnejše kraje, v Italijo in trdna mesta na obali; ali pa se je umaknil v više nepristopne kraje med gorami. A še ti zadnji ostanki so šli z Langobardi v Italijo (P. D. II. 26). Lango- *) De bello Gothico I. 15. bai'đi sami so mimogrede vse pokončali, kar so našli in kar je bilo ostalo prejšnjim ljudstvom. Tako je ostala ob Savi in Dravi „tabula rasa" in Slovenci so imeli prostor širiti se ob teh rekah. Ker so prišli iz velike sarmatske nižine in ker je bilo vse njih življenje ravnini privajeno, razumeli bodemo prav lahko, da so se najprej polastili ravnih krajev. Saj so jim le jedino ti obetali dovolj pogojev za njim priljubljeno poljedelstvo. Ko so pa druga plemena od zadaj začenjala pritiskati in ko se je ljudstvo s časom namnožilo, morali so seveda tudi Slovenci vedno više in više stopati in se naposled tudi s strmim svetom zadovoljiti. Kedaj so Slovenci prispeli do mej Italije in kedaj so začeli tudi v njo siliti, tega ne moremo točno povedati. Znano je, da so se Slovenci že v letih 537., 540., 547., 555. in 556. bojevali v Italiji*), ali to so bili le plačeniki od spodnjega Dunava, ki so služili za denar v vojski. O stalnih naselitvah Slovencev po Italiji se takrat še ne more govoriti. Nekateri mislijo**), da so se Slovenci ob jednem z Langobardi naselili po Furlaniji. Koliko je to res, ne more se dokazati. Gotovo pa se da iz pričanja Pavla Dijakona posneti, da so Slovenci že ob tistem času združeni z Avari napadali Italijo. Pri vseh avarskih vojnih podjetjih moramo si tudi Slovence misliti, akoravno jih zgodovina izrecno ne omenja. Slovenci so bili popolnoma od Avarov odvisni, morali so zanje zemljo obdelovati, (ker sami se niso pečali s poljedelstvom), nasipe napravljati, ladje tesati i. t. d. Zlasti pa so jih morali v boj spremljati in se zanje boriti. Letopisci nam pripovedujejo***), da so Avari postavljali Slovence v prve vrste, sami so pa le bolj od zadaj stali. Se le ako niso mogli Slovenci sami sovražnika premagati, priskočili so jim Avari na pomoč. Zaradi tega dvojakega bojevanja so imenovali baje Slovence „Winidi bifulci". Čez zimo so prihajali Avari k Slovencem ter njih žene in hčere so morale služiti avarski pohot-nosti. Avari so terjali od Slovencev neprenesljive rabote, a po vrhu tega še davek. Tako govorijov stari letopisi. Veliko tega je gotovo pretiranega, kakor je že Safarik opazil. Le oni Slovenci, ki so bivali bliže avarskih nasipov, občutili so živeje njih jarem. Vsa odvisnost Slovencev od Avarov ni bila tako stalna, urejena in povsodi jednaka, kakor mislijo nekateri pisatelji (n. pr. Much ar, o. c, IV. pg. 166—167). Niti stalnega davka niso Slovenci Avarom plačevali, kar pri njih demokratski ustavi tudi ni bilo lahko mogoče, nego Avari so prišli k Slovencem, kadar so *) Mucliar, Geschichte Steiermarks, IV. pg. 166. — Šafafik, Slav. Alterthiimer II. pg. 312. **) Bi z z aro, Sarcofago dissotterrato etc. pg. 15. ***) Frede gar, Chronicon, cp. 48. kaj potrebovali in odnesli s seboj, kar so našli, ali kar jim je ugajalo. O podložnosti Slovencev velja prav tisto, kar piše Nie-b u h r *) o gospodstvu S k y t h o v nad Medi: „Čeravno so Skytlii Mede jako hudo potolkli, vendar je bila bržkone njih odvisnost prav majhna. Tako so tudi nemški kralji z A11 i 1 o, kateremu so bili podložni, bolj kot zavezniki, nego kot vazali v vojno hodili. Natora nomadskih ljudstev je, da si le prvi sad zmage osvoje: davek, pašnike in slobodo plena. Pri tako rahli odvisnosti se ne smemo čuditi, daje mogel Kyaxares kot skythski vazal vendar le svojo oblast širiti, kakor hitro se je bil oddahnil od prvega napada. Ako prebiramo zgodovino ruskih velikih knezov pod mongolsko nadvlado, nahamo, da je gospodar dovolil svojim podložnikom delati vse, kar so hoteli, samo da so morali redno davek plačevati in da niso smeli nadlegovati mongolskih čed na pašnikih. Da, še to bi si prav lahko tolmačili, ako bi našli zapisano, da so se skythske čete z medijsko vojsko proti drugemu sovražniku združile. Kaj je mari perzijskemu šahu ali pa turškemu sultanu, če se Tur ko mani, Kurdi in Beduini med seboj bojujejo in če se jednemu ali drugemu malo več druhali pridruži? Tudi Madjarom je bilo vse jedno, ali so se nemški kralji morda kje bojevali, in za plačilo združile bi se bile ogerske čete ravno tako lahko s svojimi vazali, kakor tudi z njih nasprotniki." Vse to velja do pičice tudi o razmeri Avarov in Slovencev. Avarsko gospostvo je bilo le faktično, brez kakega pravnega naslova, in zato se je menjavalo pogostoma. Kadar so mogli Avari Slovence z veliko silo pritisniti, bilo jim je grozno; kadar so pa oni obrnili svojo pozornost na drugo stran, odleglo je tudi Slovencem in avarsko gospostvo je časih popolnoma ponehalo. Zato nahajamo Slovence v avarskih vrstah ne kot podložnike, nego kot zaveznike, čeravno mnogokrat le prisiljene. Kakor skythska nadvlada ni branila Kyaxaru Nini ve napadati (1. 625), tako je bilo tudi Slovencem dopuščeno bojevati se na svojo roko proti Langobardom in ob času S am o na (624 — 658) so se bili iznebili celo popolnoma avarskega jarma." Da so bili Slovenci in Avari najožji zavezniki v vojni, posneti moremo iz več mest Pavlove zgodovine. V IV. knjigi, v 10. poglavji pripoveduje nam, da je 2000 Bavarcev napadlo Slovence, ali da jih je kakan (t. j. avarski kralj) iznenadil in vse pomoril. Vodja Slovencem je bil torej sam avarski vladar. V 24. poglavji iste knjige poroča nam Pavel, da so Avari in Slovenci ob je dnem Istro napadli in jo opustošili. In iz 28. poglavja IV. knjige vemo, da je avarski kakan poslal langobardskemu kralju Agi-lulfu Slovence v pomoč, ter da je ž njimi vred premagal in razdejal mesto Cremono, 21. avgusta leta 604. Ne moremo torej *) Niebuhr, Geschichte Assurs und Babels seit Phul, pg. 120. več dvojiti, da, kadar so Avari napadali Italijo, bili so ž njimi tudi Slovenci, zato ker so jim bili najbolj pri roki in ker so se bili že do meje Italije pomaknili. Nemogoče je natančno določiti dobo, v kateri so se Slovenci naselili po svoji denašnji domovini. Zgodovina nam podaja samo nekatera negativna poročila, iz katerih se navadno sklepa, da Slovenci pred 1. 600. niso bili dosegli zapadne meje svojih denašnjih bivališč. Tako je bil 1. 579. baje cerkveni zbor pod patrijarhom Elijo na otoku Gradu pod Akvilejo. V listinah o tem zboru, katere so pa zgodovinarji za neprave in potaknene spoznali, omenjajo se še škofije v Emoni (Ljubljani), Celeji (Celji) in Ti-b ur ni j i („v Turji = Lurnfeld na gorenjem Koroškem) Ker pozneje ni več sledu o teh škofijah, razven o poslednji, ki se baje še 1. 591. omenja, zato so nekateri zgodovinarji iz tega sklepali, da so one prenehale vsled navale Slovencev. Ali verjetno je, da so te škofije že poprej izginile, ker se je vsled preseljevanja narodov prebivalstvo zmanjšalo in škofje niso imeli več zadosti vernih ovčic. Dalje se navaja proti slovenskemu naseljenju sinodalno pismo oglejske duhovščine od 1. 591., ki Slovencev še nič ne omenja. Toda temu se ne smemo čuditi, če pomislimo, da takratna poročila le tedaj Slovence omenjajo, kadar se kje z velikim hrupom prikažejo*). V najslabejšem primerljaju bi dokazalo molčanje sino-dalnega pisma le to, da Slovenci takrat še niso bili blizu Akvileje. Zgodovina omenja nam Slovence še le, ko so bili že najza-padnejšo mejo svojih sedanjih bivališč dosegli. L. 594. so bili začeli Slovenci že čez mejo bavarske vojvodine (ob izviru Drave) siliti. Vojvoda Tassilo je bil prisiljen napasti jih, planil je v njih deželo in odvzel jim mnogo plena (P. D. IV. 7). Eavno ob tem času, ali morda še jedno leto poprej prikazali so se bili Avari na meji Italije in langobardski kralj Agilulf (590—615) moral jih je pomiriti, da ga niso dalje nadlegovali (P. D. IV. 4). S temi Avari v zvezi so bili gotovo tudi Slovenci in zato je mogoče, da so oni takrat prvikrat dospeli do italijanske meje. Za gotovo vemo, da so Slovenci že 1. 598. v Italijo prodreti skušali, ker tega leta vošči papež Gregor bizantinskemu namestniku v Italiji, eksarhu K ali i ni ku, srečo k zmagi nad Slovenci.**) To prodiranje se je moglo goditi le na iztočni strani Italije, tam kjer je bil „vhod v njo raven in odprt". Da so Slovenci res že takrat v Italijo silili, priča nam nadalje breve papeža Gregorja, julija meseca 1. 600., v katerem obžaluje solinsko duhovščino zavoljo slovenskih napadov: ,.Et quidem de Sclavorum gente, quae vobis valde imminet, affligor vehementer et conturbor. Affligor in his, quoniam in vobis patior; conturbor, quia per Istriae *) Fr. Brađaška, O najstareji slovenski zgodovini, Matičin letopis 1870, pg. 261. **) Ap. M ans i, Concil. collectio, X, pg. 117. adi tum iam Italiam in t rare c o ep eru nt."*) Pod tem „Istriae aditum" se razumevati mora denašnji Kras, ki je takrat še k Istri spadal, in zlasti na njegovi severni strani ležeča Vipavska dolina.**) Proti koncu VI. stoletja so bili torej že dosegli Slovenci najzapadnejšo mejo denašnjih svojih bivališč. Izvestno je, da se iz Panonije do Italije niso razširili le v nekaterih letih (navadno se jemlje od 1. 592 — 595), nego da se je to pomikanje počasi godilo in vsaj dve desetletji trajalo. Zato je zelo verjetno, da so se začeli Slovenci že hitro po odhodu Langobardov v Italijo za njimi pomikati in od njih zapuščene dežele posedati. Pavel Dijakon nam o tem sicer ne omenja, ali iz njegove zgodovine se da posneti, da so Slovenci že okoli 1. 600. med Italijo in Panonijo stalno naseljeni bili. On nam pripoveduje (1. II. op. 37), kako čudovito se je povrnil njegov praded Lop ich i s (Leupichis) iz avarske sužnosti zopet v Furlanijo. Na svojim potovanje je bil onemogel popolnoma in od trudnosti zaspal. Ko se zopet prebudi in naprej sili, ugleda ga postarana žena, Slovenka, ki hitro spozna, da je tujec begunec in da potrebuje nagle pomoči, da ne pogine med potom. Usmilila se ga jo torej, skrila svojim ljudem, da bi ga ne ubili, hranila ga skrivaj malo po malem in ko si je naposled opomogel, pokazala mu je še pot v Italijo. — Tudi za to drobtinco moramo biti hvaležni Pavlu, ker nam je s tem ohranil lep spomin slovenske usmiljenosti. VII. Pa ne le do mej Italije so bili prodrli Slovenci, nego skušali so tudi v njo naseliti se. Kakor sploh vsa ljudstva so hrepeneli še zlasti oni po solnčnatih ravninah italijanskih, ker so ravnine posebno ljubili. Ali na meji so stali bojeviti Langobardi, vedno meč v rokah držeč in zmerom pripravljeni, vhod v Italijo zabraniti vsakemu tujemu pritepencu. To je bil uzrok bojev med Slovenci in Langobardi, katere nam Pavel opisuje. Uzrok tem bojem ni bilo hrepenenje za plenom, nego želja Slovencev, razžiriti svoja bivališča tudi po furlanski nižini. Slovencem se ni posrečilo, da bi bili dosegli to svojo namero, ker so bili Langobardi bolj krepki in bojaželjni, bolje oboroženi in v bojevanji bolj izurjeni. Ali kar Slovenci niso dosegli šiloma, to se jim je posrečilo po mirni poti, kakor bodemo videli pozneje. Inicijativa vseh bojev, katere nam opisuje Pavel Dijakon med Slovenci in Langobardi, potekla je torej od prvih: oni so vedno napadali in Langobardi so bili vselej napadeni, izvzimši jedino dogodek ob času vojvode Ratchisa. *j~Taffe, Regesta Nr 1320. **) Tako razumeva to mesto tuđi Phil. Jac. Rech feld, „Würdigung der Horvath'schen Urgeschichte der Slaven," Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 1846 pg. 47. nota 40. Langobardi so dobro poznali moč združenih Slavo-Ava-rov, in zato so skušali ž njimi v miru živeti in rajši kaj žrtvovati, samo da se odkupijo neprijateljske navale. Tudi Avari navadno niso bili protivni mirnim razmerom, in časih opažamo celo neko prijateljstvo med njimi in Langobardi. Imeli so namreč oboji jednega ter istega sovražnika, t. j. bizantinskega cesarja, in torej so vezale jednake koristi jednega, kakor druzega. Langobardi so napadali Bizantince v Italiji, Avari ob dolenjem Dunavu, oboji zajedno pa s pomočjo Slovencev v Istri. Iz tega lahko razumemo, zakaj so Langobardi in Avari tako pogostoma prijateljske zveze sklepali, kakor nam pripoveda Pavel Dijakon. Zlasti v prvem času slovenskega bivanja ob italijanski meji so vladale mirne razmere med Avari in Langobardi. Tako je n. pr. že okoli 1. 599. avarski kakan poslal svoje poslance h kralju Agilulfu v Milan in sklenil ž njim trajni mir (P. D. IV. 12). Ta sklep je bil obrnen skoraj izvestno proti Bizantincem, kar se lahko iz tega sklepa, da je Agilulf okoli 1. 600. poslal avarskemu kakanu rokodelcev za tesanje ladij, „s katerimi je potem ta osvojil neki otok v Thraciji!" (P. D. IV. 20). Kakor vemo iz drugih grških virov, morali so navadno Slovenci Avarom ladje tesati, da so mogli poslednji čez Dunav in Savo na bizantinsko cesarstvo navalivati (Theophylakt Simoc. VI. 3). Italijani pa so bili gotovo bolj vešči v tem poslu in zato so jih Avari zahtevali od Agilulfa. Da bi bili Avari potem „otok" v Thraciji osvojili, to je izvestno le Pavlova pomota in ne pomenja ničesa druzega, nego da so bili oni celo v Thracijo prodrli. Se le čez dolgo časa se vrnejo Agilulfovi poslanci od ka-kana nazaj *) in naznanijo kralju, da so z Avari sklenili „večni mir". Z njimi je prišel tudi kakanov poslanec, ki je potem potoval dalje v Gallijo, da bi tudi frankovskega kralja pridobil za avarsko-langobardsko zvezo. Ta zveza je bila naperjena zopet proti Bizantincem, kakor se je to pokazalo kmalu potem. Ob istem času napadejo namreč Langobardi združeni z Avari in Slovenci bizantinsko Istro, oplenijo jo in opustošijo z mečem in ognjem (P. D. IV. 24). Avarsko in langobardsko prijateljstvo se je skazalo na dalje tudi 1. 604., ko je kakan poslal Slovence Agilulfu v pomoč, da se je mogel vspešno bojevati z bizantinsko vojsko v Italiji. Julija meseca obleže kralj Cremono in jo s pomočjo Slovencev 21. avgusta premaga ter popolnoma razruši. Kmalu potem so Bizantinci zato videli, da ne opravijo nč proti združenemu sovražniku in so bili primorani mir sklenitii (P. D. IV. 28). Toda avarsko prijateljstvo z Langobardi ni dolgo trajalo. Ze značaj nomadskega ljudstva mora nas prepričati, da s tako *) Po Muratoriju, „Annali d' Italia" II. pg. 153, zgodilo se je to 1. 600, po Abel- Jacob iju (o. c. pg. 82) pa 1. 602. nestanovitnimi ljudmi ni mogoča trajna zveza. To so tudi Langobardi uvideli in zato sklenili ločiti se od nestalnih zaveznikov. Agilulf pošlje svojega notarja Stabiliciana k cesarju Phoki, da bi sklenil ž njim trajni mir. Čez več časa se vrne Stabilicianus nazaj in prinese bogate cesarske darove langobard-skemu kralju (P. D. IV. 35). Prijateljska zveza med Langobardi in Bizantinci je razdra-žila avarskega kakana in ta se sklene grozovito maščevati. L. 610. zbere svojo brezštevilno vojsko, med katero je bilo premnogo Slovencev, in udere ž njo na Furlansko. Tu se mu postavi v bran vojvoda Gisulf. Ne ve se, ali je bil ta Gisulf oni, ki je 1. 569. z Alboinom v Italijo prišel in od njega prevzel vojvodstvo furlansko, ali pa jednakoimenski njegov sin in naslednik, zlasti ker nekateri viri govore tudi o Gisulfu II.*) Na vsak način bi bil moral oni Gisulf, ki je bil že 1. 569. „za vse sposoben mož", 1. 610. že vsaj sedemdeset let star biti, in torej za boj bržkone že popolnoma nesposoben. Vojvoda Gisulf torej se je bil postavil s svojo vojsko Avarom v bran. Toda hrabrost Langobardov, ki so se, kakor si lahko mislimo, obupno bojevali, ni mogla nadomestiti njih majhnega števila. Avari obdajo Gisulfa od vseh stranij in potolčejo ga ter ž njim pokončajo malone vso njegovo vojsko („cum omnibus suis pene extinetus est", P. D. IV. 37). Njegova soproga Romilda se zapre z ubežnimi Langobardi ter z ženami in otroki padlih junakov v trdnjavo F o roj uli. Imela je že dva odrastla sinova Tasona in Kak on a in dva še nedorastla (Rodualda in Grimualda), ter štiri hčere za možitev. Strah pred Avari je bil tako velik, da so vsi Langobardi popustili svoja neutrjena bivališča ter se pozaprli v gradove, med katerimi so bili najimenitnejši Cormone (Kormin), Nem as (Nimis), O s op u s (Osoppo, slov. Zovli), A r t e n i a (Artegna), R e u n i a (Ragogna), G1 e m o n a (Gemona) in Ibligis (Iplis). Ko so bili Avari vso Furlanijo poplavili ter vse z ognjem in mečem pokončali in si bogatega plena nabrali, začeli so oblegati Forojuli. Obleganje je trajalo dolgo, ker Langobardi so se držali hrabro in ker Avari niso bili baš vešči v bojnih umetnostih. Ko kakan nekega dne jezdi okoli mesta, da bi videl, od katere strani bi se dalo najlaže naskočiti, zagleda ga Romilda raz mestnih zidov. Kakan je bil krepek, mlad mož in obudi v Romildinih prsih hrepenenje po spolnem združenji. Poroči mu torej, da je pripravljena izdati mu mesto z vsem, kar se nahaja v njem, ako jo vzame za ženo svojo. Kakan privoli na videz v to zahtevo, samo da bi si osvojil mesto. Tedaj da Romilda vrata odpreti in Avari planejo v Čedad. Tu začno moriti in klati vse prebivalce :) Dr B i z z a r o , I Langobardi e la tomba di Gisolfo, pg. 35. ter pleniti vse hiše. Kar je bilo kaj vrednega, vzeli so Avari zase, potem pa zažgo mesto in je izpremenijo v prah in pepel. Prebivalci so morali predati svoje orožje in postali so robovi Avarov. Ti jih odpeljejo potem s seboj proti Pannoniji z izgovorom, da jih nameravajo naseliti v tisti zemlji, iz katere so se bili proti Italiji podali. Ali ko dospö Avari do tako imenovanega „svetega polja", sklenejo pomoriti vse odrastle Langobarde; otroke in žene pa si porazdelijo med seboj kot bojni plen. Samo Gisulfovim sinovom se je posrečilo uteči pred umorom in pred avarsko sužnostjo. Tudi Romildi se je slabo godilo. Avarski kakan jo je imel čez noč za svojo ženo, potem jo je izročil svojim Avarom in naposled jo je dal na kol obesiti. Njene hčere pa so bile krepost-nejše, nego mati in ohranile so svoje devištvo zvijačno. Privezale so si namreč na prsi zaklana piščeta in nosile jih tako nekaj časa seboj, dokler je začelo meso gniti in smrdeti. Zato se jih Avari niso dotaknili in one so se omožile pozneje z bogatimi knezi (P. D. IV. 37). — Ta pripovest o Romildi in njenih hčerah je tako romantična in drugim jednakim zgodbam podobna, da je ne smemo imeti za historiško resnico. Pavel Dijakon je sprejemal najrajši pripovedke svojega naroda v langobardsko zgodovino, in zato tudi te ni smel izpustiti.*) Pomisliti je treba, da je morala Romilda že precej priletna biti, ker je Gisulfu osmero otrok rodila, med katerimi sta štela starejša dva sina že vsak čez dvajset let, in tudi njene hčere so bile po Pavlovem pripovedovanji že za možitev sposobne. — Razven tega nam je znano, da so bile langobardske žene jako sramožljive. Zakonska nezvestoba in veleizdaja sta se kaznovali po zakoniku kralja Rotara s smrtjo. Zato si je težko misliti, da bi se bila Romilda tako daleč spozabila in tu se nam zdi Pavlovo pripovedovanje jako sumnjivo. — Ali poglejmo, kaj nam Pavel Dijakon nadalje poroča. Gisulfovi sinovi so bili torej utekli avarski sužnosti in vrnili se zopet na Furlansko. Ker jim je bil oče poginil v boji proti Avarom, prevzela sta starejša dva sina, Taso in Kako, po njem očetovo vojvodino. O njih vladi ne omenja Pavel niče3a sebnega, samo to pristavlja, da sta ob svojem času zapovedovala tudi slovenski pokrajini Zellia (Cagellia) do kraja M e-d a r i a (Meclaria): „Hi^ suo tempore Sclavorum regionem, quae Zellia appellatur, usque ad locum, qui M e d a r i a dicitur, pos-siderunt." Ti Slovenci so plačevali davek furlanskim vojvodom celö do časa vojvode Ratchisa (P. D. IV. 38). *) Primeri: G e r v i n u s, Nationalliteratur I. pg. 30. VIII. Sedaj smo prišli do jedne najvažnejših t o ček v Pavlovi zgodovini. Prvikrat čujemo, da so Langobardi zapovedovali tudi neki slovenski pokrajini, katero različni rokopisi imenujejo sedaj „Zellia", sedaj „Cagellia" Pavel Dijakon nam nikoli poprej ničesa ne poroča, kedaj bili Langobardi to zemljo osvojili. Nekateri mislijo (Bradaška, o. c. pg. 257), da sta jo ista Taso in Kako premagala. Ali proti temu govori tekst Pavlove zgodovine. Iz nje zve-damo, da sta Gisulfova sina tudi nekaterim Slovencem zapove-. dovala, čeravno so bili Langobardi malo poprej do dobrega po-tolčeni od Avarov in ž njimi združenih Slovencev. Zato ni mogoče pomisliti, da bi si bili Langobardi takrat pokrajino „Zellia" (Ca-gellio) osvojili in davkoplačevanju podvrgli. Iz te okolnosti bi se dalo lahko soditi, da „Zellia" ni mogla ležati izven prirodne meje furlanske vojvodine. Videli smo že, da langobardska politika ni mogla iskati nikakega dobička zunaj sedanjih mej Italije in da torej ni skušala pridobiti si dežel, ki niso pripadale naravnost k Italiji. Zato si ne moremo lahko misliti, da bi bili Langobardi že takrat osvojili katero izmed slovenskih pokrajin, in zatorej bi bilo misliti, da so se bili Slovenci že takrat naselili po sedanjem Furlanskem in da je njih „Zellia" imenovano okrožje Langobardom davek plačevalo. —Tocla poglejmo malo natančneje, kje je utegnila ležati pokrajina „Zellia". 0 leži te pokrajine se je že mnogo pisalo in ugibalo. Naj-poprej je treba opomniti, da razni rokopisi pišejo različno ime pokrajine in mesta, do katerega je sezala. Mura tor i bere Zellia, ambrozijanski rokopis v Milanu ima Cagellia in v Lin-denbrogovi izdavi (Hamburg 1611) stoji Aglia. Zato meni Safafik, da bi utegnilo pravo biti Cuglia, t. j. Julia, ki bi potem spominjalo na Julium Carnicum, denašnji Zuglio v K ar ni j i. Drugo ime se je bralo in tiskalo navadno povsodi Me-daria, tako tudi v najnovejši Waitzovi izdavi Samo Abel je bil uvedel v prvi izdavi svojega prevoda Pavlove zgodovine (pg. 91) pisavi Cagellia inMeclaria, kar je pa Jacobi zopet opustil. Iz tega se vidi, da ni znana prava oblika teh imen in zato je tudi težko ugibati, katere denašnje kraje moramo v njih iskati. Morda je že Pavel Dijakon sam ti dve imeni napačno zapisal, ker ji je le po ustnem poročilu slišal in še le v svoji starosti, daleč od domovine s črkami zabeležil. Da so potem razni prepisovalci neznani te dve imeni le še bolj spačili, to ni samo mogoče, nego še celo jako verjetno, kakor nam to potrjuje različna pisava v rokopisih. Vendar so skušali preiskovalci naših starin vsak po svoje tolmačiti omenjeni dve imeni. Muratori (SS. I. pg. 467) razlaga Zellia s „Ciliensis co-mitatus, vel Zemblin (Semlin)." Tudi naš Valvasor*) je imel „Zellia-Agelia" za Celje na dolenjem Štajerskem. Tema dvema je sledilo mnogo geografov in zgodovinarjev, n. pr. M anner t**), Mucli ar (o. c. IV. pg. 157), Dimi t z (Geschichte Krains pg. 97), Janisch***) i. t. d. Ti poslednji pisatelji, ki so našli „Zellio" v Celji, razlagali so dosledno „Medaria" z Mariborom (!). Drugi (slovanski) pisatelji so iskali v „Zelliji" zilsko dolino na Koroškem. Tega mnenja je Linhart (o. c, pg. 127— 128), ki trdi, da se je zilska dolina v srednjem veku imenovala „Vallis Julia", ali poitalijančeno „Vallegilia". „Medaria" pa je temu zgodovinarju vas Materija v Istri, kakih 20 km iztočno od Trsta. Za zilsko dolino se je odločil nadalje Š a f a f i k (o. c. II. pg. 315 in 335); „Medarijo" pa išče on v Slovenski Matri („Matereium Winidorum, Windisch Matrey") na Tirolskem. Po njegovem mnenji bi se bila raztezala pokrajina „Zellia" od Žile in B e 1 e tja do Slov. Matre. To mnenje je sprejel tudi prof. Pleter šnikf) in Bradaška(o. c.). 'Ravno tako išče tirolski zgodovinar H o r m a y r ff) „Medario" v Matri; „Zellio" pa bi rad postavil na obalo potoka Sila (Asilis) pri mestu A s o 1 o (Asilium) izmed Treviža in Feltra. Toda čeravno znamo, da so se bili tudi v okolici Feltra naselili Slovenci, fff) vendar se nam zdi, da leži ono mesto že pregloboko na Beneškem, zunaj denašnje provincije videmske, torej tudi bržkone zunaj stare vojvodine furlanske. Novo hipotezo je postavil J anull (Carinthia 1813, št. 27), kateri nahaja „Zellio" v Zilski dolini in „Medario" v Modrinji vasi (nemški „Möderndorf"), tudi v Zilski dolini, ravno tam, kjer je denašnji dan narodna meja med Nemci in Slovenci. Temu mnenju je pristopil tudi koroški zgodovinar Ankershofen (o. c. pg. 39), kateri pri tem še opominja na rimsko postajo „Ad Šilanos", ki je po njegovem mnenji stala Podkloštrom (Arnoldstein). Popolnoma osamljen s svojim tolmačenjem je do sedaj Ša-fafikov tekmec, nemški zgodovinar Z e u s s. ffff) On sicer primerja „Zellio" k imenu Celje, ali zaradi dalje se mu ne zdi to verjetno in zato misli, da je „Zellia" le popačeno iz „Carniolia". Da je to njegovo mnenje neutemeljeno, prepričali se bodemo kmalu. *) Ehre des Herzogtimms Krain, V. 11 pg. 173; V. 14 pg. 213; X. 8. **) Mannert, Geographie der Griechen und Römer III. pg. 502. ***) Historisch-topographisches Lexicon von Steiermark II. 191. f) „Najstareja doba slovenske zgodovine" v G r š a k o v i „čitalnici". ff) „Herzog Luitpold" pg. 19. ttf) „Slavenreste in Tirol", Slavische Blätter von Abel Lukšić 1865. 1. 1 in 2. fttt) „Die Deutschen und die Nachbarstämme", pg. 617. Kakor je iz tega pregleda razvidno, ima večina zgodovinarjev „Zellio" za Zilsko dolino, „Medario" pa za Slov. Matro. Toda jeden sam pogled na zemljevid nas mora prepričati, da to ni popolnoma verjetno. O Zilski dolini sami se da prav lahko misliti, da je nekdaj pod Furlanijo spadala, ker leži blizu njene severne meje, ker drži iz Furlanije v Zilsko dolino prehod čez planino Plecken ali Monte Croce in ker se nam prikazuje ta dolina kot sama zase okrožena in omejena celota, ki bi zaslužila Pavlov pridevek „regio" (okrožje). Ali mislimo si sedaj v zvezi z Zilsko dolino še Slov. Matro. Ta je vendar malo pre-oddaljena, ker vmes ležita dravska in bistriška dolina (Pusterthal), katere bi bil Pavel Dijakon tudi omeniti moral, zlasti ker je vedel za cesto čez planino Plecken in dalje v mesto Agu nt um, sedanji Innichen (P. D. II. 13). Tu torej ne nahajamo nikake prirodne meje in ko bi bila langobardska oblast celo v gorenjo dravsko dolino sezala, ne moglo bi se razumeti, zakaj si niso Langobardi še več Slovencev na Koroškem podjarmili. Da so pa bili ravno koroški in bližnji tirolski Slovenci, torej tudi oni v Matri, popolnoma slobodni, priča nam to, da so se že 1. 612 vspešno bojevali z Bavarci. Tassilova listina z 1. 770., ki določuje ondešnje meje, pravi, da so v bistriški dolini Bavarci s Slovenci mejili, a ne z Langobardi. Dalja in razlika bi bila pa še večja, ko bi primerjali k zilski dolini Materijo v Istri. Vmes leži vsa goriška dežela in čeravno ni imela takrat še posebnega svojega imena, moral bi jo bil Pavel Dijakon vsaj ob kratkem imenovati, zlasti ker je dobro poznal nekatere v nji ležeče kraje (Kormin, Devin), Tudi bi v tem slučaji ne bila „Zellia" glavni del one Langobardom podložne pokrajine, nego ravno Goriško in tedaj bi jo bil moral Pavel Dijakon tudi drugače imenovati. Težko si je misliti, da bi bila dežela od Žile do Materije sezajoča lepo zaokrožena in imela prirodne meje. Pa svoji velikosti pa bi taka dežela zaslužila, da bi jo Pavel Dijakon imenoval „provincia, patria", kakor on navadno večje pokrajine nazivlje, in ne samö „regio" Da bi mogli „Zellia" in „Medaria" dve dolenje-štajerski mesti pomeniti, to je le prazna kombinacija. Rekli smo že, da Langobardi niso gledali razširiti svoje oblasti zunaj Italije, ker so imeli v nji sami zadosti opraviti, in da niso marali niti Istre osvojiti. Po kaj bi po tem takem na dolenje Štajersko hodili in svoje moči trošili v onih deželah, ki so bile že blizu avarskih selišč. Zato se nekateri pisatelji (med njimi zlasti Muchar 1. c.) prav po nepotrebnem čudijo, kako so mogli slovenski zavezniki Avari dopustiti, da so si Langobardi jeden del Slovencev podvrgli in avarskemu gospodstvu odtegnili. Nekateri starejši zgodovinarji niso dobro razumeli Pavlovih besedij in se tudi niso trudili poiskati njih pravega pomena v zvezi z naslednjimi dogodki. Ker so poznejši pisatelji večinoma posnemali in prepisovali starejše, zato se je razširilo in uko-reninilo mnenje, da so Langobardi tudi nad kranjskimi in spodnje-štajerskimi Slovenci gospodovali. Že Schönleben in Valvasor navajata dolgo vrsto furlanskih vojvod kot vladarjev Kranjske in zadnji celö misli (o. c. V. 11 pg. 173), da so Langobardi v Italijo gredoči pustili svoje posadke po kranjskih mestih! In celo najnovejša kranjska zgodovina Dimčeva trdi (o. c. pg. 97), ka je gotovo, da je sezala langobarska oblast tudi čez kranjske Slovence, opiraje se pri tem zlasti na It a t c h i s o v o provalo v Kar-nij olo. Proti temu krivemu mnenju se je boril z vso odločnostijo že vrli Linhart in dokazoval iz pisatelja samega, da to ni mogoče (o. c. II. pg. 111, 128— 129 in 152—156). Le škoda, da so Slovenci njegovo zgodovino, ki ima kljubu svojim napakam in pomanjkljivostim še vedno mnogo izvrstnega, tako hitro pozabili. Iz Pavlove zgodovine se jasno vidi, da je bila velika večina Slovencev od Langobardov neodvisna. Kako bi drugače mogli furlanski vojvode pri Slovencih podpore in pomoči iskati, ko bi bili ti njih podložniki? In kako bi se bili mogli Slovenci tolikokrat s furlanskimi Langobardi bojevati, in sicer na laških tleh, prav blizu Čedada, ako bi bili tem pokorni? Pavel Dijakon vedno pripoveduje, da so Slovenci prišli in Furlanijo napadli kot samostalna moč; a nikoli ne omeni o kakem slovenskem uporu proti Langobardom in nikdar ne črhne niti besedice o tem, da bi si bili Forojulci uporne Slovence zopet podvrgli. Slovenci se torej z Langobardi niso bojevali kot njih uporniki, nego kot slobodno, neodvisno ljudstvo, samö da so v prvih časih vedno še Avari za njimi stali. Nadalje se da iz Pavlovega pripovedovanja za gotovo posneti, da je morala „Zellia" prav blizu Furlanije ležati in da ni bila nikakor obširna zemlja. Že zloglasni Muchar ni mogel zapreti ušes ti resnici in moral je sam pritrditi (o. c. pg. 157), da „po zvezi v pripovedovanji in po natornem razvitku soditi, morala je „Zellia" prav blizu forojulske vojvodine ležati, da, morala, je popolnoma ž njo mejiti." Ravno tako trdi tudi Linhart (o. c. pg. 127), „da so podvrženi Slovenci stanovali najbliže forojulski vojvodini, v karnski planjavi." Da je bila „Zellia" le majhna pokrajina, zatrjuje nam Pavel Dijakon sam s tem, da jo nazivlje regio, t. j. sploh krajina, manjši del jedne dežele. Glavni dve slovenski deželi: Caranta-nija in Carnijola, bili sta Pavlu dobro znani in imenuje ju „Slavorum patria". Ne da se torej misliti, da bi bil Pavel katero teh dežel z „Zellio" zamenjal ali celo katero omenjenih imen v to-le popačil. Po njegovih mislih ni imela „Zellia" nobene posebne važnosti, zato je ne omenja natančneje. Kje je torej ležala „regio Zellia"? — Tudi pri reševanji tega vprašanja moramo poslušati v prvi vrsti furlanske zgodovinarje. Med njimi se je ohranila tradicija, da se je dolina na severni strani Furlanije vedno imenovala Z e gl i a ali Valle Giu-1 i a. *) Občno se misli, da to ime pomeni „Zilsko dolino", moglo bi pa tudi značiti Kanalsko dolino med Pontablo in Tre-bižem, katero dolino laška „irridenta" še vedno prišteva k Italiji in pri vsaki priliki tudi za njo zahteva. Bodisi da „Zellia" pomeni Zilsko ali Kanalsko dolino, v vsakem slučaji bi mogla „Medaria" značiti sedanjo vas Med-gorje ali Megvorje, nemški Maglern. Tavaš leži ravno tam, kjer se Žilica izliva v Žilo, ne daleč od Podkloštra. Zato je tukaj natorna meja jedne, kakor druge doline in blizu tam je tudi vas Vrata (Thörl), ki pomenja v vsakem slučaji „vrata1' ali „vhod" v Italijo. Lahko je torej mogoče, da so Langobardi pri svojem odhodu v Italijo jedno izmed omenjenih dveh dolin — ali pa morda tudi obe — obdržali še zase in pri Medgorju svoje straže postavili, da bi te branile njih posest v Italiji pred vsakim nepoklicanim sovražnikom. Nad vasjo Medgorje se vzdiga okrogel hribček, katere je kakor navlašč ustvarjen za stražišče, ker se z njega ob jednem čuvajo tri doline. Na hribčku stoje sedaj razvaline grada Strassfried. IX. Toda poglejmo dalje, kaj nam še poroča Pavlova zgodovina o Slovencih in njih napadih bližnjih dežel. Ko sklenejo Langobardi 1. 611. mir z Bizantinci, razsrdijo se Slovenci in napadejo bizantinsko Istro, opustošijo jo strašno („lacrimabiter") ter pomorijo mnogo bizantinskih vojakov (P. D. IV. 41). Verjetno je, da so pri ti priliki Slovenci zasedli severni del Istre in se stalno naselili po tistih krajih, kjer jih še dandenašnji nahajamo. Po smrti bavarskega vojvode Tassila sede na prestol njegov sin Garibald (612—640). Ta sklene zopet jedenkrat poskusiti srečo svojo proti Slovencem, ki so vedno bolj v njegovo državo silili. Ali ti otepö Garibalda pri Aguntu (Innichen) in opustošijo mejne kraje bavarske. Ali Bavarci se zopet, osrčijo, zbero znova svoje vojne sile, odvzemö Slovencem nabrani plen in jih zapode čez meje svoje dežele (P. D. IV. 39). Odslej ne slišimo več nego sto let o nobenem boji med Bavarci in Slovenci. V tem se izcimi trdna in stalna meja med Bavarci in Slovenci, o kateri piše Tassilo II. 1. 770. tako-le : *) Ciconj, „Udine e sua provinoia," pg. 289. „A rivo Te sido (Taistenbaeh nad vasjo Wallsberg) usque ad terminos Slavorum, i. e. ad rivolum montis A nar a d" (med vasema Arras in Heinsfels pri A p f altr er sb achu, v jednaki črti z virom reke Žile). Odslej molči Pavlova zgodovina o Slovencih petdeset let. Da bi bili Slovenci ves ta čas mirno živeli, ni ravno verjetno. Iz drugih virov*) nam je znano, da je bil v tem (624—658) osnoval Samo svojo mogočno državo, ki se je razprostirala od obal Jadranskega morja pa tja gori do podnožja Krko noš. Zgodovinarji mislijo, da je bilo središče te Samove države na severni strani Dunava, in da so bili Slovenci le njegovi zavezniki proti Avarom in Frankom. Slovenci so morali torej svojo pozornost drugam] obrniti in niso utegnili pečati se z Langobardi. Po Samovi smrti pa razpade tudi njegova mogočna država in Slovenci so začeli zopet na svojo roko proti Langobardom delovati. Po smrti forujulskega vojvode A gona 1. 662., postane Lupus njegov naslednik. Bil je to bojevit in podjeten vojvoda. Hitro v početku 1. 663. napade Oglej in otok Grad, opleni ga in mu odnese mnogo umetnijskih zakladov. Tega Lupa postavi langobardski kralj Grimuald za svojega namestnika, ko se poda na potovanje v Benevent. Lupus je vladal v Paviji samooblastno in krivično. Zato se prestraši, ko zasliši da se je kralj vrnil, in zbeži v svojo furlansko vojvodino ter vzdigne punt proti kralju iz strahu pred kaznijo (P. D. V. 18). Grimuald ni hotel, da bi se bratovska kri prelivala in zato pokliče avarskega kakana, naj pride s svojo vojsko v Furlanijo in naj kazni Lupa. Kakan je bil s tem zadovoljen in pridere z veliko vojsko v Furlanijo. Blizu kraja Flovius (Fluvius) se je boril Lupus s svojimi Forojulci tri dni proti kakanu. Prvi dan zmaga Lupus in le malo njegovih vojakov je bilo ranjenih. Drugi dan pade veliko število Forojulcev, a tudi mnogo Avarov je poginilo. Tretji dan pa uniči Lupus, akoravno je bil že premnogo vojnikov izgubil, popolnoma avarsko vojsko in odvzame sovražniku bogat plen. Četrti dan pa navali toliko Avarov na Forojulce, da se niso mogli več braniti in da so le s težavo ubežali sovražnemu progonu (P. D. IV. 19). Pri ti priliki pade tudi Lupus, a ostali Langobardi, ki so živi odnesli pete, iskali so varnosti za zidovi trdnih gradov. Kakor leta 610., poplavili so Avari tudi o ti priliki vso Furlanijo ter pokončali vasi in prebivalce z ognjem in mečem. Naposled jim pošlje kralj Grimuald poslance s prošnjo, naj nehajo pustošiti deželo in naj se zopet vrnejo v domovino svojo. Toda Avari mu poročijo, da ne mislijo več Furlanije zapustiti, ker so jo z mečem v roci premagali (P. D. IV. 20). *) Fredegari Chronicon in rAnonymus Salisburgensis" de conver-sione Bojoariorum et Carantanorum. Zato je uvidel Grimuald potrebo zbrati svojo vojsko in peljati jo na Avare. Sredi polja postavi svoj ostrog in zraven njega gostovalne šatore za avarske poslance. Ker je bil pa Grimuald zbral le majho vojsko, ukazal ji je, naj več dnij zaporedoma v različni obleki in opravi koraka mimo avarskih poslancev, češ, da bodo ti mislili, da je kralj zbral brezštevilno vojsko. In res, poslanci so se dali preslepiti. Ko je Grimuald videl, da je njegova zvijača pomagala, tedaj se obrne proti avarskim poslancem in jim reče: „Z vso to vojsko, katero ste zdaj videli, napasti hočem precej kakana in njegove Avare, ako se takoj ne umaknejo iz Furlanije." Ko so poslanci to poročili svojemu vladarju, umakne se ta nemudoma z vso vojsko nazaj v ogersko nižino (P. D. IV. 21). Vsak bistrejši opazovalec bode hitro uvidel, da se nahaja v tem Pavlovem pripovedovanji mnogo pretiranega. Gotovo je, da Grimuald ni poklical sam Avarov v deželo, da bi kaznili Lupa, ker je predobro poznal njih moč in njih strahovitost. Bržkone so bili Avari združeni s Slovenci sami od sebe v Furlanijo planili in kralj je porabil to priliko, ter jim izročil pokorjenje svojega upornega vojvode. Tudi je težko verovati, da bi bila ona bitka, če je bila tudi nenavadno dolga in trdovratna, bila trajala štiri dni. Nadalje je Grimualdova zvijača vendar le malo „preprosta". Izvestno Avari niso zapustili Furlanije le iz samega straha pred Langobardi, nego še le na temelji sklenjenega mira, čegar pogoji nam pa niso znani. Vsekakor pa je gotovo, da so morali Langobardi Avarom ves plen prepustiti in vrhu tega še kakana bogato nadariti. Sedaj pa poglejmo, kje se nahaja mesto one strašne bitke. Prof. Viviani omenja samo (o. c. pg. 32), da se kraj Flovius sedaj imenuje „Fiume", a ne opisuje natančneje njegove leže. Linhart misli pri ti priliki (o. c. pg. 142) na rimski „Fluvius Frigidus", t. j. denašnji Hubelj pri Ajdovščini in meni torej, da so se Avari z Langobardi bili v vipavski dolini. Istega mnenja je tudi Abel v svoji opazki k Pavlovemu tekstu (str. 113). Trstenjak je skušal dokazati, da se je pripetila ona bitka v Reziji in da je to ime postalo vsled vpliva venetsko-italskega narečja iz „reka" (po izpremembi glasnika c v s ali z. *) Starejši pisatelji pa so brez vsakega temelja iskali mesto one bitke pri denašnji Reki (Fiume) ob kvarnerskem zalivu. Ali ta kraj se še le kasno v srednjem veku spominja in sicer pod imenom Sv. Vid na reki (St. Veit am Pflaum—Fiume). Vrhu tega razvidi se iz Pavlovega pričanja čisto jasno, da'se je ona bitka na furlanskih tleh odločevala, a ne v Istri. In zares nahajamo v Furlaniji sami dve vasi z imenom Fiume grande in Fiume piccolo. Obe ležita blizu izvira reke „Fiume", «) Trstenjak, „Zora" 1. 1876, št. 109. ravno pod železnično progo iz Vidma v Benetke. To reko spominja že listina Konrada II. iz 1. 1028., torej le 364 let po zneje, nego se je dogodila ona velika bitka na tem mestu. Cesar Konrad podaruje namreč akvilejskemu patrijarhu Poponu velik gozd med Sočo, glavno cesto „ogersko" imenovano (iz Codroipa v Pordenne) in Meduno, ter ob ti reki navzgor do tistega kraja, „ubi fluvius" Flumen nascitur".*) — Ni torej dvojbe, da so se ob ti reki Avari bili z Langobardi. Iz te okolnosti se pa tudi lahko vidi, kako globoko v Furlanijo bili so že Avari prodrli in da so bili morda še dalje namenjeni, da ni bil po sreči Grimuald nanje prišel. Vojvodo Lupa je hotel naslediti sin Arnefrit, in sicer s pomočjo Slovencev. To se da posneti iz naslednjih Pavlovih besedij, da se je namreč „Arnefrit zbal Grimualdove oblasti in pobegnil k Slovencem na Koroško" (fugit ad Sclavorum gentem in Carnuntum, quod „corupte" vocitant Carantanum). Tu si je nabral slovensko vojsko in se podal ž njo proti Furlaniji, da bi si pribojeval svoje vojvodstvo. Ali blizu grada Nem a s napadli so ga Forojulci, potolkli njegovo vojsko, njega samega pa ubili (P. D. V. 22). Kakor vidimo iz görenjega citata, mislil je Pavel Dijakon, da so Slovenci pokvarili ime Carnuntum (kraj Petronella) in je izpremenili v „Carantanum" (Koroško). Tu opazujemo manijo srednjega veka, izvajati krajevna imena od staroklasiških, ali pa razlagati jih iz latinskega jezika. Tako izvaja Pavel (VI. 23) tudi ime frankovskega kraljeviča Anschisaod trojanskega „Anchisesa". Slično manijo opazili bodemo kasneje tudi pri drugih pisateljih srednjega veka. Grad „Nemas", kjer je bil Arnefrit ubit, je denašnji Nim is (slov. Neme) nad T rži z mom (Tricesimo) blizu reke T era (Torrente Torre). Ta kraj ne leži ob nobedni glavni poti, ki so s Koroškega držale v Furlanijo, in zato si moramo misliti, da je langobardska vojska več časa Arnefrita zalazovala, a da se je ta vedno bolj nazaj umikal in skušal v gore zbežati, kjer bi se bil lahko še mnogo časa skrival. Ali sovražnik ga je prehitel, predno se je mogel rešiti. X. Po tem dogodku so se izpremenili odnošaji Slovencev proti Lan-gobardom. Do sedaj so oni le v zvezi z Avari napadali Furlanijo, poslej pa so poskušali ta podjetja na svojo roko. Tudi so v poprejšnjih napadih iskali le bogat plen, dočim so Slovenci po 1. 663. v Furlanijo prodirali z namenom, stalno ondu naseliti se. Po *) Valentinelli, „Diplom. Portusnaonense", „Fontes rerum austria-corum" sv. XXIV. gorah nad Čedadom so živeli slovenski pastirji, katerim je po zimi paše manjkalo. Zato so začeli proti zimi svoje čede v furlansko nižino goniti, kakor delajo slično še dandenašnji pastirji z Abruc. Ohranilo se nam je ustno poročilo, da so Tolminci ves celi srednji vek svoje čede ob zimskem času celo v oglejsko okolico na pašo gonili. Da pa kaj tacega ni v moglo Langobardom posebno po všeči biti, razume se ob sebi. Če so le mogli, napadli so Slovence, ki so morali v večjem številu svoje čede varovati, in vzeli jim njih blago. Pa tudi tega, da bi se Slovenci po Furlaniji kot poljedelci selili, niso mogli Langobardi mirno gledati, ker so se bali, da bi se tako njih tlačani pomnožili in da bi iz tega kaka nesreča zapretila njih vrhovni oblasti. S tega stajališča nam je torej soditi naslednje dogodke, katere nam Pavel Dijakon dalje pripoveda. Po Arnefritovi smrti je imenoval kralj dobrotljivega V e c t ar a za vojvodo v Čedadu (med leti 663—670). Prigodilo se je, da je moral Vectari po svojih opravkih na kraljev dvor v Pavijo odpotovati. Ko Slovenci to zvedö, zberö vojsko svojo in sklenejo napasti mesto Forojuli. Po cesti čez Prechl, ob gorenji Soči in ob Nediži pridejo v okolico omenjenega mesta ter se ustavijo in utabore pri kraji, ki se imenuje Broxas (sedanja vas Brišče, 11 kilometrov nad Čedadom). Toda vojvoda Vectari se je bil povrnil že tisti večer poprej zopet v Forojuli, a Slovenci o tem niso ničesa znali. Vojvoda sklene nemudoma na prisiljence udariti, ne da bi bil poprej zbral vse grofe svoje. Samo s petindvaj-s e t i m i možmi odjezdi Vectari po cesti za Nedižo navzgor. Ko pride do mosta, ki vodi pri Ažli (Azzida) čez to reko („pons Natisonis") naleti tu na Slovence, ki so se bili v tem že do tega kraja pomaknili in tu utaborili. Slovenci so se med seboj posmeh ovali tako malemu številu nasprotnikov in med spboj ugibali, da je bržkone oglejski patrijarh s svojimi duhovniki na nje prišel. Ali vojvoda stopi na most in sname čelado ter pokaže Slovencem svojo plešo, po kateri so ga spoznali. Sedaj se ti „po čudeži božjem" tako preplašijo, da ne mislijo nič več na bitko, nego se spustijo v beg in skušajo samo svoje življenje oteti. Ali Vectari jo udari za njimi in jih na begu toliko pobije, da je izmed pet tisoč Slovencev le malokdo živ pete odnesel (P. D. V. 23). Pavlovo pripovedanje je tu zopet jako neverjetno: njegov patrijotizem ga je zapeljal predaleč! *) Že slovenska zmota nad vojvodom je zelö čudna. Zdi se torej, kakor bi bili Slovenci vojvodo dobro poznali in ga le v šali patrijarhu primerjali, ker je s tako majhnim številom vojakov prišel. Morda so pa tudi patri-jarhi skušali z mirno besedo Slovence odvračati od napadov na Furlanijo, kakor n. pr. papež Leo Attilo? — A patrijarh *) Bizzaro, I. Langobardi e la tomba, pg. 22; Viviani o. c. II. pg. 37. Caliks je še le 1. 737. preložil svoj sedež v Čedad, torej se je Pavlu tu neki anahronizem vrinil in vsa pripoved o čeladi je zelo dvomljiva (Bizzaro, 1. c.). Dalje ni nikakor mogoče, da bi bilo 25 langobardskih ko-njikov 5000 Slovencev zapodilo v beg. Pavel sam čuti to nemogoč-nost in zato pravi, da je „Bog Slovence s takim strahom naudal, da so vsi zbežali." Tudi ni verjetno, da bi se bil Vectari podstopil, in ako je bil še bolj predrzen človek, le s petindvajsetimi možmi sovražniku nasproti iti. Zgodovinsko jedro vse Pavlove pripovedi bode torej, da je Vectari nenadoma udaril na Slovence, ki so se hoteli tudi po furlanski nižini razširiti, ter jih tako z manjšo silo zapodil nazaj v brda nad Čedadom. Mesto teh dogodkov je popolnoma točno naznačeno, da se ne more o njem dvojiti. Že takrat torej so se bili razširili Slovenci do n e d i š k e g a mosta pri Ažli, kakor Pavel na omenjenem mestu poroča: „pons Natisonis fluminis, qui ibidem est, ubi Sclavi residebant." Ta reka je delila tudi v srednjem veku Slovence od Furlanov, kakor poroča Marino Sanudo 1. 1483. „N a x i d o n la qual, ut dicitur, parte la Italia da Schiavonia" .*) In še dande-naänji je pri onem mostu, ki leži uro od Čedada navzgor, meja med Slovenci in Furlani. Za Vectarijem je vladal Furlanijo L an d ari, za tem Ro-doald in po tem Ado. Ko ta umre (okoli 1. 700.), postavi kralj F er d u lf a za furlanskega vojvodo. Bil je to prevzeten in napihnen človek. Njegovo hrepenenje po zmagi nad Slovenci je prouzročilo njemu samemu in Forojulcem mnogo škode. Podkupil je namreč sam nekatere Slovence, da bi poslali malo vojsko v Furlanijo. Tako se je tudi zgodilo. „Slovenski roparji napadejo lango-bardske pastirje in njih č e d e , ki so se pasle blizu slovenske meje, ter odpeljejo s seboj bogat plen." Langobardski župan (v njih jeziku „sculdahis", t. j. „Schultheiss" imenovan) onega okraja, plemenit, srčen in krepak mož, zasledoval je roparje, ali jih ni mogel doseči. Ko se je na to vrnil, vprašal ga je vojvoda Ferdulf, ki mu je bil nasproti prijezdil, kaj se je roparjem zgodilo. Župan, ki se je imenoval Argait, odgovori, da so zbežali. Tedaj se zadere Ferdulf zaničljivo nanj: „Kako bi ti mogel svojo hrabrost pokazati, ker se imenuješ Argait od besede ar ga?"**) Ali hrabri župan mu odvrne: „Naj bi se midva ne ločila poprej s tega sveta, dokler se ne spozna, kdo izmed naju je „arga!" Ne dolgo potem pridejo Slovenci, katere je bil Ferdulf podkupil, z veliko silo v Furlanijo. Utaborijo se na najvišjem vrhu *) Itinerario per la terra ferma veneziana. **) Nemški zgodovinarji tolmačijo to besedo z „der Furchtsame" (bojazljiv), ali verjetnejše je, da je izposojena iz hebrejskega jezika in vsled me-tateze izpremenjena iz znane kletvice „raka". neke gore, tako da se ni moglo skoraj od nobene strani do njih priti. Zato je sklenil Ferđnlf okolo gore iti, da bi po ravnejši poti do Slovencev prišel. Tedaj se obrne župan Argait k Ferdulfu in mu reče: „Spomni se, o vojvoda, da si me zmerjal nesposobnega in strašljivega moža, kar se v našem jeziku „arga" imenuje. Naj torej zadene jeza božja tistega izmed naju, ki najzadnji Slovence napade!" Pri teh besedah obrne Argait svojega konja naravnost po rebri strme gore, ki je peljalo do tabora Slovencev. Tedaj obide rudečica Ferdulfa in sramoval se je Slovence po zlož-nejši in lepši poti napasti, nego njegov župan. Tudi Ferdulfovi vojski se je zdelo sramotno, ne slediti svojemu vojvodi in zato se je upotila tudi ona po strmini navzgor. Slovencem je bilo to zelo po godi in pričakovali so brez skrbi sovražnika. Začeli so valiti kamenje na Langobarde in podirati jih na tla, kakor snope. Ako se je kateremu vendar posrečilo, bliže priti, ubili so ga z mlatom in sekiro, tako da pravega orožja niti potrebovali niso. Se predno so mogli Langobardi priti do njih, popadali so že raz konje in pobili se. Tako je pogiiilo tu vse furlansko plemstvo, ž njim tudi vojvoda Ferdulf in župan Argait. Samö jeden Langobard se je odlikoval pri ti priliki in zvršil junaško delo, namreč Munichis, oče poznejših vojvod Petra čedadskega in Urša čenedskega. Ko je bil Munichis s konja vržen in mu je neki Slovenec že zvezal roke, izvil mu je še zvezanih rok kopje iz desnice in ž njim je probodel nasprotnika svojega. Nato se je zavalil s svojimi vezmi po strmem bregu navzdol in tako srečno odšel sužnosti ter rešil svoje življenje (P. D. VI. 24). Vsakdo lahko uvidi, da je Pavel Dijakon tukaj dva dogodka spojil v jednega. Prvi dogodek je robež langobardskih čed od strani slovenskih pastirjev, katerih Argait ni mogel doteči in torej tudi ne kaznovati. Ta prigodba nam kaže, da so se pogo-stoma dogajali nemiri med slovenskimi in langobardskimi pastirji. Kakor so Slovenci po zimi svoje čede na laško stran gonili, tako so morebiti prihajali tudi Langobardom podložni Lahi po leti s svojim blagom v slovenske gore, kjer so rastle blagodišeče planinske trave. Skozi ves srednji vek nahajamo po tolminskih gorah obilno laških pastirjev z njih čedami. Ti so prvi začeli planine staviti in Slovence učiti sirarstva. Da je začetek naših planin italijanskega izvira, vidi se iz tega, da imajo mlekarske mere romanska imena (n. pr. libra, nafa = 20 liber) in tudi nekatere najstarejše planine se nazivljejo po italijanski (n. pr. Kaši na pod Krnom od ital. „cascina" = sirarija, pristava). Za vlade akvilejskih patrijarhov so gonili Lahi celo na Crno prst in še dalje na bohinjsko stran svoje čede v planine. Nekatere teh planin so bile prava lastnina patrijarhov, od drugih so pa le dobivali navadno desetino. ^ Ves drug dogodek pa je uničenje langobardskega plemstva, katero je vojvoda Ferdulf zakrivil. Ali je bil ta res tako brezpa-metno prevzeten, kakor Pavel Dijakon priča, bilo bi težko dokazati. Gotovo je le, da so se bili takrat Slovenci v večjem številu blizu Čedada prikazali in da so, spomnivši se svojega poraza za vojvode Vectarja, ta pot mnogo previdneje ravnali, ne spuščajoč se v ravnino, kjer niso mogli ničesa opraviti proti dobro oboroženemu in v boji izurjenemu plemstvu furlanskemu. Poiskali sp si torej rajši natorne trdnjave in se utaborili na strmi gori blizu Čedada. Katera bi ta gora bila, nam Pavel Dijakon sicer ne omenja. Vendar , kdor pozna svet okoli Čedada, pritrdi Imi bode, da se je mogla ona bitka dogoditi le na gori Špik, iztočno od Čedada, ali pa še verjetneje na njenem zapadnem podaljšku, ki se zelo strmo spušča toli proti Nediži, kakor proti dvema postranskima dolinama pri Ažli in pri Pržizmu (Purgesimo). Na najskrajnjem nosu te panoge se vidijo z daleka razvaline staroslavnega grada Gronumbergo (Grünnbuig), katerega so bili Langobardi ravno tako kakor njemu nasproti na drugi strani Nediže vzdigajoči se Urusperg (Auersperg) proti navalom Slovencev in v obrambo Čedada sezidali.*) XI. Nasledek one slavne zmage na gori Špik je bil, da se Langobardi dolgo niso upali ničesa početi proti Slovencem. Ker je bilo vse langobardsko konjištvo uničeno, moral je Pemmo, drugi naslednik Ferdulfov na vojvodskem prestolu v Čedadu, skrbeti za nov narastaj. Zato je zbral na svojem dvoru vse sinove plemičev, ki so bili v oni bitki poginili, in dal jih je zajedno s svojimi otroki v viteških umetnostih vzgojiti, kakor bi mu bila tudi te rodila njegova žena (P. D. VI. 26). Ko so bili ti plemiški sinovi že ponarasli in za boj sposobni, pride Pemmonu novica, da so Slovenci na Furlansko pridrli (okoli 1. 725.) in se pri kraji L auri an a (Laurini) utaborili. Tedaj napade Pemmo z onimi mladeniči „tretjikrat" Slovence in jih krvavo potolče. Od langobardske strani ni padel nihče, razven starega Sigualda, ki je bil že v bitki pod Ferdulfom dva odrastla sina izgubil. Ta starec je bil maščeval že dvakrat, kakor je sam želel, smrt svojih sinov nad Slovenci, in ni se dal od Langobaidov pregovoriti, da bi ne šel tudi tretjikrat v bitko, rekoč da sedaj rad umrje, če mora tako biti. In res, poginil je sam on. Pemmo se je bal, da, ko bi nadaljeval boje s Slovenci, bi lahko še *) Primeri: Zahn, „Friaulische Studien, Archiv für österreichische Geschichte", zv LVII. več svojcev izgubil in zato sklene mir ž njimi še na bojišči. Od tistega časa so se bali Slovenci vedno bolj furlanskega orožja (P. D. VI. 45). Kar se najpoprej mesta te velike bitke tiče, opomniti je potreba, da ga išče večina pisateljev (tudi Linkart in Dimitz) v Istri, kjer se nahaja mesto Lovrana. Ali mi znamo, da je bila Istra še do leta 751. bizantinska in da Langobardi niso imeli nikakega uzroka braniti jo pred Slovenci, pač pa so jo ž njimi vred večkrat napadali. Pavlovo pripovedanje ne dopušča drugače misliti, nego da so bili Slovenci takrat v P ur lani j o pridrli. Tu nam je torej iskati kraj „Lauriana". Zato ima Viviani (o. c. II. pag. 118) pravo, ako trdi, da je to denašnja vas Lavariano, 12 kilometrov južno od Vidma, ne daleč od glavne ceste, ki pelje iz Palmenove v Codroipo in dalje v Italijo. Da je t* vas res tako stara, priča nam listina Karla Velikega, ki je 17. junija 776. odvzel Lavariano njegovemu prejšnjemu posestniku Val daudu, kateri je bil v zaroto vojvode Rodgauda zapleten, ter ga daroval akvilejskemu patrijarhu Pavlinu. *) Ako pogledamo na zemljevidu ležo kraja Lavariano, uvideli bodemo takoj, da leta 725. Slovenci niso mogli priti po Nediži v Furlanijo, drugače bi jih bil Pemmo, ki je v Čedadu stoloval, že poprej opazil in napadel. Nego ta pot so prišli od iztoka, s sedanjega Goriškega, in udarili jo po stari cesti mimo Gradišča in Palmenove, po kateri so vsa ljudstva v Italijo drla in po kateri so tudi Madjari dve sto let pozneje v Italijo ropat hodili (zato so jo takrat imenovali „ogersko cesto".) Kakor nam smer te ceste kaže, Slovenci takrat niso bili namenjeni na Čedad, nego hoteli so ga na strani pustiti in po drugi poti v Italijo prodreti, ker jih je izkušnja izučila, da mimo Čedada ni bilo lahko zmuzniti se. Poiskali so torej zopet tisto cesto, po kateri so v VII. veku z Avari vred hodili v Italijo. 0 bitki sami kraj Lauriana poroča nam Pavel zopet netočno in zmedeno. Iz vsega se da spoznati, da ni bila le jedna sama bitka, nego tri. O prvih dveh nam pisatelj ničesa druzega ne poroča, nego da se je v njih odlikoval Langobard S i g u a 1 d in se maščeval nad Slovenci, kateri so bili obakrat potolčeni. Ali so se te dve bitke zgodile na istem mestu, kot tretja, in ob istem času, ne more se dognati. Verjetno je, da so Langobardi že nekoliko poprej, morebiti na meji Furlanije, Slovence napadli ali da jih niso mogli tako oslabiti, da bi ne bili silili dalje proti Italiji. Nemogoče je, da bi bil pri teh napadih le jeden sam Langobard poginil. Zakaj bi se bil Pemmo zbal, nadaljevati boj s Slovenci, ako je imel še vso vojsko skupaj in ako je ž njo, če tudi je bila morebiti primeroma le majhna, tako lahko trikrat zapo- *) M a n z a n o, Annali del Friuli, I. pag. 232. redoma Slovence potolkel? Slovenci gotovo še niso bili oslabljeni, ker niso bežali z bojišča, nego čakali, daje poprej Pemmo ž njimi mir sklenil. *) Tudi Dimitz potrjuje (o. c. pag. 106), da je morala hrabrost Slovencev Pemmonu imponovati, ker se je požuril ž njimi mir skleniti. Zato se Slovenci gotovo niso toliko zbali langobard-skega orožja, kakor nam zatrjuje Pavel Dijakon. Ne dolgo potem se zgodi, da je Pemmo potreboval celo pomoči Slovencev. Dal je bil namreč zapreti akvilejskega patrijarha Caliksta in žugal mu celo življenje vzeti, ker je bil patrijarh prepodil iz Čedada svojega pomočnega škofa („chorepiscopus") Amatora, ki je takrat stoloval blizu kraljevega dvora v Čedadu. Ko je kralj Liutprand to zaslišal, razsrdil se je zelo in vzel Pemmonu vojvodstvo ter je izročil njegovemu sinu Ratchisu, 1. 738. Obupan je hotel Pemmo k Slovencem pobeči, da bi se morda ž njih pomočjo nad kraljem maščeval. Ali Ratchis ga pregovori, naj ostane, in sprosi mu celo kraljevo milost (P. D. VI. 51). „Ratchis je bil začel vojsko s Slovenci. Z veliko močjo je pridrl v njih deželo „Karniolo", opustošil jo in poubil mnogo Slovencev. Ti so se hoteli za to maščevati in zato napadejo nenadoma Langobarde. Vojvoda ni utegnil vzeti sulice iz rok svojega orožnika, nego ubije s palico, katero je ravno v rokah držal, prvega Slovenca, ki ga je hotel napasti" (P. D. VI. 52). Tu pretrga Pavel Dijakou svojo pripoved. Vidi se, da ni povedal vsega, kar bi bil moral, in da je torej to poglavje nepopolno. Ne ve se, ali so Langobardi nepričakovani napad odbili, ali pa so morali bežati. O konečnem izidu Ratchisove vojne v „Karniolo" ne zvedamo kar ničesa. Vsako ugibanje je tu zelo težavno. Iz poprejšnje pripovedi Pavlove (lib. IV. cap. 38) vemo, da so Slovenci v okrožji „Zellia" plačevali furlanskim vojvodom davek „do časov Ratchisa". Uzrok Ratchisove vojne proti Slovencem bi moral torej biti, da so Slovenci njemu davek odpovedali. In res so zgodovinarji tega mnenja ter pišejo, da je Pemmonova nezgoda Slovence osrčila, odpovedati Langobardom davek. Ankershofen trdi (o. c. II. pag. 55), da Slovenci se tega davka niso z orožjem osvobodili, nego s tem, da so znali v korist svojo obrniti čudne razmere, ki so bile takrat v Furlaniji nastale. Ker so Slovenci po Pavlovih besedah le „do časov Ratchisa" davek plačevali, moramo iz tega sklepati, da pozneje ga niso več. Ratchis bi torej s svojo vojno ne bil ničesa opravil in moral je morebiti celo pred Slovenci nazaj v Furlanijo bežati. Mogoče je, da je Pavel nalašč pretrgal pripoved svojo, da bi mu ne bilo treba pričati o sramoti svojih rojakov; ali še verjetneje je, da so nje- *j Primeri: Trdina, Zgodovina slov. naroda pag. 34—35. govi prepisovalci, v prvi vrsti sami Langobardi, to maločastno poglavje okrajšali. Zdaj pa nastane vprašanje: kje je ležala Pavlova „Karniola" in kaj je obsezala? Po notranji zvezi dogodkov ob času Tasona in Kakkona s tu opisanimi za vlade Ratchisa, morali bi sklepati, da je „Karniola" ista dežela kot „Zellia". Ali zakaj rabi potem Pavel za isto stvar dvoje imen, ne da bi nam povedal, da obe pomenjata isto? „Karniola" torej ne more biti „Zellia". To poslednjo imenuje Pavel „okrožje" (regio) prvo pa „patria", torej večjo deželo („in Karniolam, Sclavorum patriam, cum suis in-gressus"). Ta pridevek „patria" je ostal stereotipen za Karniolo, ker rabi ga tudi Geographus Ravennas (pisal je okoli 1. 886.) üb. IV. cap. 21: „patria Carnecli" in zopet: „Carnech patria". Ta geograf nazivlje tudi Valerio (Pannonijo) „patria" in v starejših spisih se Furlanija ni nikoli drugače imenovala, nego „patria del Friuli". „Patria" pomeni torej v pozni latinščini isto kar „provincia". Že po različnem poznamenovanji je hotel torej Pavel ločiti „Karniolo" od „Zellije". Kaj pravijo zgodovinarji in Pavlovi razlagalci k temu vprašanju? — Večina njih misli, da pomeni „Karniola" sedanje Kranjsko v tem obsegu, kakor ga ima dandanes (primeri: Dimitz, o. c. pag. 97). To mnenje se opira deloma na podobnost imena in na trditev F o r b i g e r j a, *) da je stara K a r n i j a obsezala tudi vse Kranjsko v denašnjem pomenu, kar pa stoji v nasprotji s poročili najveljavnejših starih geografov. Iz teh se da jasno posneti, da je sezala stara Karnija na iztok le do denašnje goriško-kranjske meje, a da sedanje Kranjsko je pripadalo deloma k N o r i k u, deloma* pa k P a n n o n i j i. **) Zato so drugi preiskovalci druzega mnenja ob obsegu „Kar-niole". Safafik (o. c. II. 333) razlaga, dajeta morala ležati blizu prestolnice forojulskih vojvod in da je torej obsezala zapadni del denašnje Kranjske ter bližnji kos Forojulskega. Zeuss piše (o. c. pag. 620), da so Langobardi imenovali „Karniolo", kakor se zdi, oni del stare Karnije na iztočni strani julijskih Alp, katerega so bili Slovenci posedli. Linhart pa je mnenja (o. c. II. pag. 154), da Pavel Dijakon razumeva pod „Karniolo" naj poprej ono dež' lo, ki leži tik Furlanije, in katera je Langob.irdom plačevala davek. Kaj pi pomenja prav za prav ime „Karniola"? Po jezikoslovnih pravilih ta beseda ne more ničesa druzega pomeniti, nego „malo Karnijo". Mala Karnija mora torej ležati v obsegu stare Karnije, mora biti majhen del te Karnije. Ne sme se pa misliti *) Forbiger, „Handbuch der alten Geographie III. pag. 582." **) S p r u n e r, „Antlas antiquus", karta VIII. in XI, ter M o m m s e n „Corpus Inscriptionum Latiuamm" tom. III. pars II. karta št. IV. (kakor to Miklosich trdi, *) da sedanje ime Kranjsko izvira od „Karnia, Karniola." Krajine nahajamo povsem slovanskem svetu in tudi denašnje Gorenjsko se je s početka tako imenovalo, ali pa z okrajšano moško obliko „Krajn, Kranj" Pivčani in Tol-minci rabijo še zdaj to krajšo obliko in pravijo „grem v Kranj", t. j. „na Kranjsko". To potrjujejo tudi najstarejše listine, ki nam izrecno zatrjujejo, da se je „Carniola" v dom a če m j e z i k u („vulgo, volgari, vocabalo"),v torej slovenski imenovala „Creina marcha", ali „Chreine" (Šumi, Urkunden- und Regestenbuch I. pag. 11, 12). „Karniola" torej ni slovensko, nego učeno ime. Linhart ima prav, ko trdi (o. c. II. pag. 155, 156), da so začeli v X. stoletji Kranjsko zaradi tega „Karniolo" imenovati, ker so našli neko glasovno podobnost med to besedo in med domačimi „Krajina, Krajn, Kranj", in ker jim takrat prvotni obseg stare Karnije (torej tudi „Karniole") ni bil več znan. Kakor smo videli že glede imena C a r a n t a n i a = C a r n u n t u m , bila je takrat med učenjaki neka manija narodna imena latiniti in primerjati jih starokla-siškim. Tako se je tudi ime „Karniola" preneslo počasi na Kranjsko, oziraje se na Pavlovo pripovedanje o Ratchisovem upadu. Pavlu Dijakonu pa „Karniola" ni ničesa druzega pomenjalo, ko deželo Slovencev sploh („Sclavorum patria"), ki se je razprostirala na iztočni strani Furlanije in na jugu Karantanije S tem pa še ni hotel reči. da je Ratchis prodrl tudi na denašnj e Kranjsko. Znano je, da se Tolminci še vedno imenujejo „Kranjce" in svoj jezik „kranjski", česar ne nahajamo ni pri Notranjcih, ni pri Dolenjcih. Mogoče je torej, da se mora Pavlova „Karniolo" omejiti na gorenje Posočje in gorenje Posavje. Saj tudi Einhart („Vita Hludovici imperatoris") piše 1. 820.: „Carniolenses, qui circa Savum flu vin m habitant et Forojulensibus pene c o n-t i g u i sunt." Ako je to tolmačenje pravo, potem je najdena tudi pot, po kateri je Ratchis na Slovence planil, namreč po starodavni cesti ob Nediži in gorenji Soči č-z Predel. Hitro önostran Predela pa je ležala „Zellia", ki je poprej Forojulcem plačevala davek. Ratchis je hotel torej oni pot skozi „Karniolo" in čez Predel, a ne čez P on teb o na „Zellijo" udariti. Ali zdi se, da je bil že v „Karnioli" (na Tolminskem ali Bolškem) potolčen in v Italijo nazaj potisnen, torej ni mogel do „Zellije" priti in je zopet prisiliti k plačevanju davka. Vesti o Ratchisovem napadu Slovencev v „Karnioli" so zadnje, katere je napisal Pavel Dijakon o našem narodu. Le v zadnji vrsti svoje langobardske zgodovine (1. VI. cap. 58) omenja še, govorec o kralji Luitprandu (f744), da si je ta vedno priza- *) „Fremdwörter in slav. Sprachen1, Denkschriften der Wienerakademie Bd. XV. sub v. „Kranj". de val ohraniti mir s Franki in z Avari. Kakor vemo, moramo si pod tem imenom tudi Slovence misliti, in zato posnemamo iz teh besedij, da je hrepenel v miru živeti tudi s Slovenci, ka torej ni trpel, da bi bili forojulski vojvode dražili Slovence. Tukaj zopet vidimo, da Langobardi „zunaj Italije" niso ničesar iskali! XII. Razven dogodkov, ki se tičejo zunanje usode slovenskega naroda, more se iz Pavla Dijakona tudi kaj malega posneti o njih notranjem življenji in kulturnem stanji VII. in VIII. veka. Res, da so to le male drobtinice in le megleni žarki, ki se nam od časa do časa prikazujejo, ali tudi za te malenkosti moramo biti hvaležni Pavlu, ker bi brez njega tega ni ne zvedeli iz naše preteklosti. Poberimo torej tudi te drobtinice, da se ne poizgubijo! Znano je, da so bili Slovenci, ko so se naselili v svojo de-našnjo domovino, še p a g a n i. To nam potrjuje tudi Pavel Dijakon o priliki, ko poroča, kako je bil kraljevič P e c t a r i t v deželo Scythov pobegnil (P. D. V. 2). Da ta dežela ni bila druga, nego denašnja ogerska nižina, pripoveduje Pavel hitro po tem, kjer razlaga, da je Pectarit živel na dvoru avarskega kakana. Ko se je povrnil v Italijo, hvalil se je, da je tudi med „pagani" ohranil krščansko svoje mišljenje. Vsakdo bode pritrdil, da pod temi pagani moramo razumevati Avare, kakor tudi Slovence. — Ravno tako so bili tudi oni Slovenci, ki so 1. 663. Furlanijo napadli, najbrže še pagani, ker so se norčevali iz patrijarha in njegovih „popov". Drugače bi se bili bolj spoštljivo izražali o duhovščini vere svoje. Še celo med Langobardi so se nahajali v VII. in celo na početku VIII. stoletja še pagani, toliko bolj torej med Slovenci. Kralj Luitprand je moral še 1. 727. ostro prepovedati „moliti pod drevesom, katero kmetje „sveto drevo" imenujejo, ali pa pri „studencih".*) Znano je, da so Slovenci v Koboridu na Goriškem, torej ne daleč od Furlanske meje, molili še 1. 1331. „neko drevo in studenec pod njim." Ta kriva vera je bila torej razširjena ne samo med Langobardi, nego tudi med Slovenci. Omenjenega leta se je pridigovala celo križarska vojska proti Koboridcem. Šiloma so jim posekali drevo in zamašili sveti studenec. Slovenski jezik je bil že takrat tudi po Furlaniji razširjen. Pripoved o Pavlovem dedu Lopichisu in njegovi čudni rešitvi iz avarske sužnosti, uriva nam misel, da je moral on tudi slovenski znati, ker se je razumel s Slovenko v Pannoniji. Saj drugače si ne moremo misliti, da bi ji bil mogel Lopichis razložiti, od kod je in kam želi. Tudi Slovenka mu ni sama s *) Abel-Jacobi, „Paulus Diakonus und die übrigen Geschichtscbreiber, pag. 248." prstom pokazala, kam naj gre, nego opisati mu je morala vsaj nekoliko pot, katere se mu je držati. Ako bi Lopichis ne bil znal slovenski, ne bil bi je razumel, ker da je ona, Slovenka, morebiti znala langobardski, tega vendar ne bode nihče trdil. Neovržljiv dokaz, da so na čedadskem dvoru slovenski razumeli, podaje nam Pavel v 44. poglavju IV. knjige. Tu zvedamo, da je Rodu al d, tretji sin onega Gisulfa, ki je bil 1. 610. od Avarov poginil, govoril slovenski. Ta Raduald in njegov najmlajši brat G r i m u a 1 d sta bila pobegnila iz Furlanije v Benevent, ker je bil langobardski kralj forojulsko vojvodstvo izročil njih strijcu Grasulfu, mesto njima (P. D. IV. 39). Kmalu potem pridejo dalmatinski Slaveni z mnogimi ladjami na obalo apuljsko in jo oplenijo (1. 642). Tedanji beneventski vojvoda A j o se vzdigne na nje, ali Slaveni poubijejo njega in njegovo vojsko. Ko je to Raduald začul, prihitel je k Slavenom in „nagovoril jih v njih lastnem jeziku." Slaveni so postali zaupljivejši, niso več tako strogo opravljali bojne službe. Tedaj jih napade Raduald, potolče in prisili, da so morali zapustiti apuljsko obalo (P. D. IV. 44). Jasno je, da Raduald se ni naučil slovenski govoriti še le v dolenji Italiji, ker je premalo časa tam doli bival, nego znati je moral to že od doma, že iz Furlanije. Da je s Hrvati (ali Srbi) v koroško-sl o venskem narečji govoril in da so ga ti vendarle razumeli, temu se ne smemo nikakor čuditi. Saj sta si še dandanes naš in hrvaški jezik tako podobna, da se Slovenec s Hrvatom brez težave razume; koliko bližji sta si bili ti narečji še le v v VII. stoletji! Znano je še iz poznejših časov, kako zelo je bil razširjen slovenski jezik po Furlaniji. Ohranil se nam je spomin, da je bil še 1. 1475. slovenski jezik „domač jezik" nižjega ljudstva v Vidmu, torej v stolnem mestu Furlanije, a plemstvo da je govorilo nemški.*) Toisto nam potrjuje furlanski zgodovinar Nicoletti (f 1596), pišoč, da so za akvilejskih patrijarhov po furlanskih vaseh več slovenski govorili, nego furlanski, ker ta jezik je bil takrat „še neomikan in zlodoneč". Da je bil slovenski jezik že ob času Langobardov tako zelo spoštovan, prihaja od todi, ker so bili Slovenci važen in mogočen faktor v tedanji zgodovini. Ta važnost in mogočnost vidi se najbolje iz Pavlove zgodovine. Kako bi se bili Slovenci drugače predrzniti mogli napadati tako bojevite, v orožji izurjene sosede, ki so zapovedavali vsi gorenji in srednji Italiji ? Langobardi sami so se bolj bali Slovencev, nego Frankov, katerim tudi ni bilo posebno težko napadati Italije. Pa ne samo bali so se Langobardi slovenske moči, nego znali so jo tudi ceniti in spoštovati. Najboljši dokaz temu ~~ *) Kandlerjev list „L' Istria", 13. novembra 1847. je, da so Langobardi sami tolikrat pri Slovencih iskali pribežališča in pomoči. Že omenjeni langobardski kraljevič P e c t a r i t je bil pobegnil v Scythijo k avarskemu kakanu (P. D. IV. 51 ; V. 2). Tu sicer še ne moremo trditi, da je ta langobardski velikaš pri Slovencih pomoči iskal; pač pa nam je to izrecno znano o furlanskem vojvodi Arnefritu, o katerem Pavel pripoveduje (V. 22), da je pri Korošcih zaslombe iskal, in da je hotel ž njih pomočjo svoje dedno vojvodstvo zagotoviti si. Ravno tako vemo o vojvodi Pemmonu, da je nameraval k Slovencem pobegniti in se ž njih pomočjo protiviti kralju Liutprandu (P. D. VI. 51). Vsakdo ve, da se pri nejakem in nevplivnem sosedu ne more najti pomoči in zato se nikdo ne obrača do njega. Langobardski mogotci so torej sami neposredno priznali, koliko moč so imeli tedanji Slovenci. Ne samo, da Pavel Dijakon ne govori nikoli z zaničevanjem o Slovencih, nego predstavlja jih nam zmerom kot jednakoredni in istoveljavni član v družbi narodov, kakor vsa ostala ljudstva. Zdi se, da je Pavel dobro vedel, kako daleč je bilo že ob njegovem času razgranjeno slovansko pleme. Iz njegovega pripove-danja se more posneti, da so mu bili poleg Slovencev najbolj znani Bolgari. Ob Pavlovem času so bili Bolgari res jedna najmogočnejših slovanskih panog in zato je lahko mogoče, da je Pavi Dijakon ta narod v svojo zgodovino nekoliko prezgodaj uveaei in da mu nekaterekrati služi ime „Bolgar" mesto Slovenec, še predno so se bolgarski Slovenci s tem mongolskim imenom nazivali (t. j. pred 1. 678). Kakor smo gori videli, prišli so bili Langobardi (po Pavlovem pričanji) na svojem potovanji k jugoiztoku celo v deželo „Bolgarov", ali gotovo ne v denašnjo Bolgarijo na južni strani Dunava. V tistem času, ko je Pavel Dijakon pisal in živel, razširili so bili Bolgari svojo oblast tudi na severno stran Dunava, čez Valahijo, Erdeljsko in južno Ogersko. Pavel sam piše (VI. 47), „da ima bolgarsko ljudstvo na severni strani Dunava svoje sedeže." To se je pa zgodilo še le potem, ko je bila oslabela avarska moč med Dunavo n in Tiso, nikakor pa ne takrat, ko so Langobardi proti jugoiztoku prodirali. Pavlu so bile torej pred očmi etnografske razmere njegovega časa in zato je „anticipiral" Bolgare v ogrski nižini. Odpustiti pa mu moramo to zgodovinsko pomoto, ker so Bolgari v resnici najbližnji sorodniki Slovencev in ker sta oba ta dva naroda ob Pavlovem času še jeden in isti jezik govorila, tako, da ni bilo lahko ločiti obeh. Ako torej Pavel Dijakon v 29. poglavji V. knjige pripoveda, da je bolgarski vojvoda A1 z e k o zapustil svoj narod (ne ve se, iz katerega uzroka) in privedel vse svoje pleme z mirnim namenom v Italijo, da bi si izprosil od langobardskega kralja novih zemljišč, ne smemo misliti, da je ta Alzeko prišel iz denašnje Bolgarije, nego iz ogrske nižine na severni strani Danava. Po tem takem Alzeko prav za prav ni bil Bolgar, nego Slovenec. Kralj Grimuald ga je poslal k svojemu sinu v Benevent in ta mu je odločil obširna zemljišča, ki so bila takrat prazna iu pusta, t. j. okoli S epi ana, Boviana in Isernije, v severnem delu vojvodine beneventske, med gorami Monte Meta in Monte Matese. Se ob Pavlovem času so govorili ti „Bolgari" svoj jezik, čeravno so se bili že latinski naučili. To poročilo o vojvodi Alzeku in njegovdi „Bolgarih" je zelo važno, ker nam priča, da so se Slovenci tudi po mirni poti in brez bojnega hrupa selili v Italijo. V poprejšnjih odstavkih smo videli, da Slovenci niso m igli z orožjem v roci v Italijo prodreti, ker so jim to branili močnejši in bojevitejši Langobardi. Kar pa niso mogli prisil ti, to so zlepa dosegli. Kakor na Goriško, tako so se tudi v Furlanijo Slovenci mirno naselili. Zato ne spominja nihče njih priho la in nihče se ne pritožuje o njih okrutnosti, kakor nam je to n. pr. znano o Dalmaciji. Da bi bili Slovenci po Goriškem in Furlaniji razsajali in divjali, gotovo bi nam bile akvilejske listine o tem kak spomin zapustile, kakor nam govorijo n. pr. o prihodu Gothov in Langobardov. Kar se Furlanije posebe tiče, izkušali so se Slovenci od dveh stranij v njo naseliti: po Nediži proti Čedadu in po „ogrski cesti" mimo Palmenove in proti Taljamentu. Od zgoraj doli, torej po prvi cesti, so Slovenci bolj pritiskali, nego od iztoka proti zapadu, ker so ob ti cesti že pred furlansko mejo dobra zemljišča našli. Zato smo videli, da se je večina bitek med Slovenci in Langobardi dogodila v okolici čedadski, a le nekoliko tudi v nizki Furlaniji. Vendar pa so Slovenci ravno tam doli bolj globoko v deželo prodrli, nego nad Čedadom, in to nam zopet priča, da so le z mirnim namenom in kot obdelovalci zemlje (ne kot slobodni posestniki) tjadoli prišli. Te slovenske naselbine po Furlaniji so se poizgubile dandanes, razven onih nad Čedadom in v Reziji. Le še slovenska krajevna imena, katera nahajamo v velikem številu ob „ogrski cjsti" ne samo s te strani, nego celo okraj Taljamenta, pričajo nam neizbrisljivo, kako daleč je sezal nekdaj slovenski živelj. Sedaj nam to sicer ne more nič koristiti. Ali vendar smemo lahko ponosni biti, da zgodovina za nas priča in in da lahko našim nasprotnikom rečemo: tudi mi smo časih kaj veljali! „Et me min i s s e j u vat!" Žiga Herberstein. S posebnim ozirom na Slovanstvo spisal Josip Apih. I. IS-3L rihodnje leto 1886. poteče štiristo let, kar se je porodil pod lepim nebom vipavskim baron Žiga Her b ers t e i n, dika £ državnikov in diplomatov avstrijskih v 16. veka. Dasi Nemec po rodu in mišljenji, zavzema jako znamenito mesto tudi v zgodovini Slovanstva že po sami tisti zaslugi, ki mu je pridobila naslov „druzega razkritelja Rusije". Zato nam veleva hvaležnost, da se i mi spominjamo tega moža, čegar spisi so stoletja in stoletja bili skoraj jedini viri, iz katerih je zajemal zapadni svet znanje ob iztočnem Slovanstvu; seznaniti se nam je pa tudi z vsebino onih spisov, ki nam opisujejo Rusijo za Herbersteina. Kako misli o njem denašnja kritična zgodovina Rusije, ki ima na razpolaganje mnogo več virov nego Herberstein, in ki se torej v marsičem ne ujema ž njim, to bode predmet druge razprave. Glede životopisa naj zadostujejo te-le črtice. Žiga Herberstein se je porodil v Vipavi dne 24. avgusta 1486. 1.; krasota Vipavske s podnebjem italijanskem mu ni prišla nikdar iz spomina, in kar je pripovedoval prijateljem o rojstvenem svojem kraji, oznanjeval je pesnik Agricola svetu v latinščini tak o-l e: „Quis Vipacum et montes enumerare queat: Vina ubi campanis multo meliorque ficus Orane genus fructus nascitur atque olei." In vendar Vipava ni postala nikdarvdomovina Žigi; rodo-vine njegove dom je bil na gorenjem Štajerskem; ob štajerski Bistrici stoji grad Herberstein. Od tod se je ta rodovina zaplodila na Kranjsko in v Istro in stopila v sorodstvo z znamenitimi rodbinami domovine naše, n. pr. z vitezi Jamskimi in Kacijanarji. Imenitnost in imetje je prednikom Žigev rastlo na isti način, na kateri je svoji hiši slavo povzdignil i Žiga : za rano nahajamo viteze Herbersteinske v službi nadvojvod habsburških, katerim so bili najbolj verni in udam sluge. Tem potem je postal Andrej Herberstein (f 1442.), ded Žigi, glavar postojinski in kraški in gospodar gradu Lupoglava v Istri. Sin Lenart je podedoval očetovo dostojanstvo in dobil v fevd graščino "Vipavsko. Lenar-tova žena Barbara, hči Nikolaja Jamskega, porodila je soprogu mnogo čvrstih sinov in hčera; izmed sinov se pa ni proslavil ni-jeden tako kakor Žiga. A otrok ni obetal ničesa dobrega; bil je šibak in vedno bolehen. Pobožna mati ga zastonj zaljubi Materi božji in ga pošlje že dečka na božjo pot v Loreto na Laškem. Vera je pomagala; Žiga je postal zdrav in krepak in je prekosil vse brate. To je bilo prvo potovanje Žigovo. Kmalu je bilo treba iti v šolo; prvi pouk je dobival v Vipavi; pa že osemletni dečko zapusti svoj rojstveni kraj, ker ga pošlje oče v koroško Krško. Ondu mu je bil strijc Viljem Welzer stolni prošt; temu izurjenemu vzgojevatelju plemenitaških dečkov izroče roditelji tudi našega Žigo. Šolal se je tam dve leti po načelih, tedaj veljavnih glede vzgoje bodočih vitezov in dvorjanov ; poleg izurjevanja telesnih močij se je bilo treba učiti udvorljivosti in kolikor treba ubiti si v glavo vede in znanja. Vsled kuge se Žiga vrne domov 1. 1496. in ostane pri roditeljih jedno leto ; že 1497. 1. pa ga pelje brat Jurij na Dunaj. Na Dunaji so cvetele šole humanistov; tukaj si je tudi Žiga prisvojil pravo omiko; marljivo se učeč si je pridobil bogato znanje. Za mladostno kratkočasenje svojih vrstnikov ni maral že takrat ne. kakor se mu je zdela vse življenje dolžnost resnega moža, da ne gubi svojih močij in svojega časa za praznje marnje in veselice, temveč da neumorno deluje. Vrstniki, plemeniti mladiči, pikali so ga često, kajti po tedanjih nazorih učenje ni kaj pristojalo plemenitašu ; to naj se prepušča, rekli so, sinovom kmetskih ali meščanskih roditeljev. Krepkih načel in resne volje Žige Herbersteina tako prezirljivo vedenje ni premotilo, in ko so ga 1502. 1. pitali z „doktorjem", dasi je bil postal še le „bacca-laureus", odrezal se jim je moški, da je za toliko boljši od njih za kolikor jih preseza v znanji. Poleg marljivih študij se je pa vadil v orožji in je osem-najstletni mladenič dovršil nauke svoje zdrav na telesi, a čil tudi na duhu, prav popolnoma humanistiško izobražen viteški mladenič, obžaluje samo, da se ne more izobraževati še dalje. Že 1506. 1. se je udeležd vojske proti Ogrom; od 1506. do 1508. 1. pa živi na dvoru cesarja Maksimilijana, kar je bilo velevažno za njega bodočnost. Spremljuje cesarja vedno potujočega, upoznaval je dežele in ljudi, dovršil je pa tudi svojo dvorjansko oliko in si pridobil kmalu vrlega cesarja srce, ki je znal ceniti duhovitega mladega viteza. Vtopil se je tedaj ves v dvorske, dinastične interese, s katerimi je identične zmatral svoje osebne koristi. Bivaje na dvoru, ki je bil središče politike vse Evrope, pripravljal se je Žiga tudi za tisti poklic, kateremu se je pozneje udal popolnoma, namreč za večno potujočega diplomata. Pa ko seje Maksimilijan spustil v vojsko z Benečani (1508.1.), udeležil se je tudi naš Žiga nje in se v Istri in Furlaniji skazal spretnega poveljnika. Za te zasluge ga je ces;ir odlikoval 1. 1514. z viteštvom in ga imenoval za dvornega komisarja. Odslej je ostal v državni službi do smrti. Posloval je Herberstein deloma pri upravnih uradih notranje-avstrijskih dežel, imenoma finančnih, najrajši pa so mu nalagali diplomatična poslanstva in uprav na tem polji je iskati njegovih največjih zaslug Utrudil bi čitatelje, ako bi jim posamezno našteval, kdaj in kam je Žiga skozi sedemintrideset let skoraj sleherno leto potoval, marsikatero leto tudi po dvakrat. Popotoval je, dokler so mu to dopuščale telesne moči; stoprav sedeminšest-deset let star je prosil in dobil mir; a služboval je cesarju še dalje. Prehodil je pa skoraj vso Nemško, Danjsko, Poljsko, Ru^ko, Spanjsko, Ogrsko in Sedmograško. Vsega vkup štejemo petdeset potovanj. Zadnji posel te vrste je bilo potovanje k državnemu zboru poljskemu v Piotrkovo 1. 1552., od katerega se je vrnil 1553 1. Naravno je, da se tako vnetega in vernega moža odlikovali vladarji: Ferdinand I. mu je podelil 1. 1531. naslov svobodnega gospoda; pa tudi imetje so mu pomnožili izdatno. Naj ti črtici dostavimo samo še to, da se je bil Žiga sicer ožend, a da ni zapustil otrok, ko ga je leta 1566. pobrala smrt. Cesar Maksimilijan II. je pokojnika odlikoval s tem, da ga je vele) pokopati v cerkvi Mihaelcev na Dunaji in da mu je dal napisati lepo na-grobnico, ki izražuje najglobokejšo hvaležnost cesarjevo za ne-številne zasluge Žigove. II. Dasi na Kranjskem porojen, vendar se Herberstein nikdar ni čutil Kranjca; sam sebe je vedno in izrecno zmatral za Štajerca. Rodovina njegova se nikdar ni ukoreninila na Kranjskem in je celo kmalu zamenila oddaljena svoja posestva na slovanski zemlji z graščinami na Štajerskem in Nižje-Avstrijskem. Žiga sam je hodil s Štajerci vred v boje proti Benečanom in Ogrom in samo jedenkrat se bojeval proti Turkom pod poveljništvom sorodnega mu Janeza Kacijanarja (1532 leta) Posvetovanj kranjskih stanov se ni udeleževal, nego bil je odbornik in govornik štajerskih stanov pri mnogih prilikah. Na Kranjskem je prebil samo otročja in pa tista leta, ko se je bojeval proti Bmečanom. To se nam zdi treba poudariti, ker iz tega vidimo, kako temeljito se je bil naučil slovenščine, da je ni pozabil, dasi je preživel največji del življenja svojega v Nemcih. Seveda je bil Žiga plemenitaš od nog do glave, ponosen na slavo svoje rodbine in marljivo delaven za povzdigo veljave njene. In vendar ni bil njega ponos ona tipična plemenitaška ošabnost, ki jo nahajamo pri vrstnikih njegovih. Žiga se rad baha, da so bili njega predniki kmetje in tako ubogi, da je sedmero bratov imelo samo jedne hlače in da se je devetero hčera omožilo z jednim plaščem, in sam pravi: „Ako bi bil delal s plugom moj oče ali jaz sam, ne bi zamolčal tega. Rajši bi bil prvi pleme-nitaš, nego, da ne bi bil podoben roditeljem svojim." Za oholo ničevo življenje vrstnikov svoj ih sploh ni maral; žal mu je bilo za sleherno uro, ako mu je pretekla brez koristnega dela. Za lažnjivo hvalo in slavo se ni trgal; dasi je rad povedal svoje zasluge, vendar je zavračal one, ki so mu prilastovali preveč zaslug. Za zasluženo slavo ni bil neobčutljiv; nasprotno; kar je dovršil v svojem dolgem življenji, ^posebno pa kar si je nabral zaslug na diplomatičnem polji in kot potovalec, to vse je zabeležil vestno in celo v raznih spisih. Iz teh spisov se nam kaže neko samo-ljubje, ki pa ne more škodovati Žigi nikdar. Kar je pisal, pisal je večinoma v poznih letih, kakor je to navada mnogih slavnih državnikov; spisi so bili njemu samemu sredstvo, da je ponovil ž njim i v duhu delavno življenje svoje, a služiti so imeli tudi sorodnikom in vsem domoljubom v vzgled, kako je treba živeti in delati. Kdo bo zameril starcu, da svoje življenje stavi za uzor potomcem? Saj mu moramo priznativ za to popolno opravičenje. Z neumorno delavnostjo je pri Žigi spojena verna udanost vladarju ; v tem je zvest tradicijam svojega stanu in dobe svoje. Fevdalstvo je plemstvo nekako odločilo od narodne večine, povzdignilo je nad neplemenito maso in plemstvo z mnogovrstnimi vezmi združilo z najvišjim gospodom. Tako so ravnali predniki Žigovi, tako so službovali vladarjem in pospeševali narastaj ro-dovine. Žiga je pa še prekosil druge može plemenitega stanu glede vernosti in udanosti ; radi tega so ga psovali „knežjega hlapca". To ga je sila žalilo, ker so mu podtikali s to psovko poleg hlapčevske zavisnosti tudi hlapčevski značaj, kar pa Herberstein nikdar ni bil. Veren vladarju, zagovarjal je na drugi strani tudi pravice in svoboščine stanov, ne da bi pri tem postopal tako odločno, vladi sovražno, kakor tisti, ki so se zmatrali za čuvaje stanovskih pravic. Žigo znači n. pr. naslednji prigodek. Ko je po smrti Maksa I. šel z odborniki dednih dežel na Španjsko, da bi se poklonil novima vladarjema, vnukoma Maksovima Karolu V. in Ferdinandu, sila ga je jezilo, da je nove gospode ogovoril Dr. Mert, mož učen sicer, a brez vedenja in olike dvorjanske, ki ni nikakor govoril v zmislu plemenitaških udov deputacije in je najmenj nadvojvodoma ustregel s strogim poudarjanjem stanovskega stališča. Dobili so torej tudi jako nemilostiv odgovor, češ da cesar ničasa ne ve o naših svoboščinah in da se morajo stanovi pokloniti poverjenikom, katere bode on poslal v avstrijske dežele. Iz besedij Herbersteinovih govori še tista poparjenost, ki ga je naudajala vsled tega odgovora ; a — bridke, pikre tožbe ne čujemo iz njega ust. Žiga je bil prepričan, da je knez zvestemu slugi dolžan primerno plačilo; saj se ne služi samo za denar, za gotovo plačo, temveč za dosego vstrajnih dokazov gospodove milosti, prislužene z resnim delovanjem. V tem zmislu je prosil sam za povzdigo v stan svobodnih gospodov, sklicuje se na običaj pa še bolj na svoje zasluge. V svesti si svojih poštenih naporov, bil je jako občutljiv za vsako kritiko, ki ni bila povse opravičena in pravična. Njemu so bile dobro znane razmere zapadne Evrope in Rusije in kadar je primerjal oboje, gotovo ni mogel dati prednosti zadnjim. Kakor mu ni bilo všeč, da so morali cesarski poslanci v Švici obedovati pri županu poleg biričev, navadnih žensk in drugih ljudij preprostega stanu, ki so pri mizi brezozirno zabavljali cesarju in s tem hoteli dokazati, da se nečejo klanjati niti pred najstarejšimi prestoli, tako mu na drugi strani na Ruskem tudi ni dopadla neomejena oblast carjeva; položaj ruskega naroda se mu je videl sda beden, narod pa je razven tega po njega mislih zdihoval v trdi sužnosti. Razlog temu mnenju nam pa podaja sam, rekoč, da na Ruskem pred carjem boljar ne velja prav nič več od preprostega mužika: od carja so zavisni vsi v jednaki meri, pred njim so vsi robovi brez pravic. Seveda, ruskemu plemiču se ni bilo posrečilo, doseči takih svoboščin, kakor so jih uživali nemški aristokrati, od katerih volje je bil zavisen cesar sam. Da se pa ruskemu kmetu ni godilo nič slabše od kmeta na zapadu, za to niti sicer jako razumni Žiga ni imel pojma. Gotovo ne v zmislu našega časa, pa čisto v zmislu one dobe in gotovo tudi v zmislu Herbersteina je pesnik Agricola slavil njega in brata Jurija zarad zaslug v bojih proti kmetskim upornikom sosebno slovenskega Štajerja; po ti zmagi je „. . . . Carniolis pax est et Candida quondam libertas data, qnas jus [quod Stara prauda vocabant] antiquum propter, vulgos violare parebat vaesanum nulla ductum ratione," ali kakor dalje pravi pesnik o Cirknici „. . . . qua stulta Georgius olim istius ingentis populi compresserat arma et libertatem patriae victricibus alis restituit." Dasi se je Žiga v marsičem oprostil predsodkov stanovskih, bil je vendar v celoti sin stanu svojega in svojega časa; to je tista koža, iz katere se vsaj deloma morejo izluščiti samo genijalni možje. Herberstein pa ni bil zagovornik samo sebi, nego tudi drugim, ako so jih obrekovali. Takim možem je priskočil na pomoč in njih čisto ime branil z iskreno gorečnostjo, ki je izvirala iz prepričanja, da zagovarja pravično reč. Najprej je hotel obraniti rodbinski grb vsakega madeža in je vedno trdil, da Janez Kaci-janar ni bil izdajica; tudi, ko so ga zato bili umoril Zrinjski, češ, da je s Tnrki v zvezi, ni ga mogla premotiti sumnja. Kdor dandanes hoče rešiti pravdo o Kacijanarji, mora priznati Herber-steinovim izjavam veliko važnost. Blagega človeka se pa Herberstein kaže tudi v tem, da je ohranil odkritosrčno hvaležnost vsem, ki so mu bili poleg roditeljev dobrotniki in učitelji za mladih let. Svojih učiteljev se rad spominja, dostavljaje, da je vestno zvrševal opomin nekega učitelja, naj ne neha nikdar gojiti znanosti in naj sleherni dan vsaj jedno uro odloči čitanju poučnih knjig. Ker je ta odlični mož ži> el v dobi verskih bojev, ki so slehernega človeka prisili, da se je odločil za katoličanstvoy ali pa za protestantizem, more nas zanimati (udi versko stališče Žigovo; saj je bil ud tistega plemstva, ki je deloma iz prepričanja, deloma pa iz sebičnosti postalo tudi v naši domovini prvi, dasi kmalu, porušeni steber novotarije. V tem oziru imamo neko poročilo s Poljske, v katerem laški škof Janez Franc iz Skare pravi [1526 ], da je bil Poljakom Herberstein malo všeč, „per esser tenuto homo Lutherano". Dokazov za to trditev pa ni nikjer; mogoče, da je katoliškim Poljakom bil v verskem oziru sumnjiv že sleherni Nemec, kakor je v mnogih krogih beseda Nemec dobila isti pomen kakor Lutrovec. Žiga je ostal katoličan, ki pa ni bil slep za marsikatere napake, ki so dajale nasprotnikom povod opisovati cerkveno disciplino katoliško kot vso propadlo. Kadar je Žiga pisal o takih rečeh, prišel je v neko jezo; tako n. pr. ostro šiba lahko-živnost, zapravljivošt in mlačnost ogrskih škofov, ki so bili ravno tako slabi domoljubi, kakor so bili slabi stebri cerkvi svoji in niso svojega naroda ubranili niti turške vlade niti Lutrove vere. Osebno znan je bil sicer z Lutrom in Ulrihom Iiuttenom; pa bil je k večjemu vnet za take reforme v cerkvi, katere sta nameravala cesar Karol V. in kralj Ferdinand I. Tudi to pa moremo samo čitati „med vrsticami" nekega pisma, ki ga je poslal z Nemškega ; v tem listu pravi, da so [1534.] Lutrovci pripravljeni združiti se s cerkvijo, ako se jim dovoli sv. obhajilo „sub utraque", ako se izpremeni maša in izpu«te članki o vicah, ob odpustkih itd. Bil je sicer za svojo dobo precej racijonalist.'škfga mnenja, pa vkljub temu resnično pobožen. Ko so I. 1509. v Istri blizu Labinja sovražni stanovalci ubežali v cerkev in so hrvaški vcjaki Herber-steinovi zahtevali dovoljenja, da prode,rö v cerkev in se polaste Ijudij in blaga, in Žiga jim ni dopustil tega, rekoč: „Božje hiše se ne sme nikdo dotakniti. Bog mi je", dostavlja sam, „to pozneje povrnil. Njemu bodi čast in hvala!" Da je moral biti Žiga odlično spreten diplomat, moramo sklepati že iz dolge vrste težavnih in sila važnih poslovanj, katera so mu poverili trije vladarji. Vsestransko izobražen diplomat je bil vešč mnogih jezikov, hladnokrven, vstrajen, neustrašljiv, mirno opazujoč in čim dalje je posloval, tem več izkušenj je imel, tem temeljiteje je poznal domače razmere in položaj inostranskili držav v političnem, gospodarskem, verskem in zgodovinskem oziru. Pred tujimi vladarji je govoril ognjevito in z umetniški izobraženo zgovornostjo. Hudovanje Vasiljevo ga ni premotilo, niti poljskega kralja Žige, čegar mati je bila zelo huda nanj; kralju danskemu je pa tudi kar naravnost v obraz povedal, da je njega ravnanje „nerodno, nepošteno in nečastno". Da bi ne zabredel v zadrego, zahteval je vselej jasnih in določnih instrukcij. „Nimam navade svoje besede utajevati in popravljati", piše nekje Ferdinandu. V tem odličnem diplomatu je pa tičal tudi izvrstno nadarjen potovalec; v tem oziru se je še bolj poslavil nego kot državnik in prištevati ga moramo najimenitnejšim potovalcem vseh časov. V krepkem telesi je bivala pogumna duša; kar se je zdelo drugim prenevarno in pretežavno, to je podjel Žiga. Drugim se je zdela Moskva ravno taka „jama levova", kakor stan sultanov, in kdor se je mogel, potuhnil se je in ni šel tja; Herberstein pa se ni prav nič branil tako težavnega posla. Kamor pa je prišel, vestno je opazoval prirodina svojstva dežel, kakor tudi ljudij in njih položaj. Podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, navade, zgodovina, vlada, trgovina, obrt, nastroj hiš itd. — vse ga zanima, vse, kar zapazuje, vestno zabeležuje kakor tudi izvor in tok rek, njih ribe itd. Ako osebno ne pride v kateri oddaljeni kraj, izpra-šuje trgovce, vojake, ujetnike in druge ljudi, ki poznajo one kraje. Niti pravljic o čudnih stvareh tam gori v severni Evropi in Aziji ne pozabi zabeležiti; ali veruje, da so tam gori bitja, ki nimajo glave, nego imajo obličje na prsih, tega nam ne pripoveduje in ne smemo trditi tudi mi; zakaj pa te pravljice omenja, sam pripoveduje, namreč, da bi napotil druge potovalce, da pridejo na sled ti skrivnosti. Uprav ta stran delovanja Heibersteinovega, to opazovanje bitja in života daljnih dežel, je najvažnejša, akoravno si je mož zaslužil častno mesto v povestnici tudi po sodelovanji na polji politike. Eazkril je strmečemu svetu skrivnosti vshodne Evrope in s to zaslugo se postavil v prvo vrsto potnikov 16. veka, v kojem se je človeštvu odprlo toliko neizmerno velikih, do tedaj še nepoznatih dežel. Herbersteinu je Schlözer nadel naslov „druzega razkritelja Rusije" in to mu je zagotovilo neminljiv spomin pri vsem Slo-vanstvu. Prvi zapadnik Žiga sicer ni bil, ki je prehodil iztočno Evropo in pisal o nji; že pred njim so prišli tja zapadni diplomati, duhovniki, trgovci, turisti m taki ljudje, ki so tam iskali sreče svoje. Tudi ruski poslanci so bili že poprej pohodili zapadno Evropo. Njih pripovedovanja in izvestja zapadnikov so bili viri, iz katerih se je zajemalo znanje Rusije, in predno se je Herberstein podal na dolgo pot v Rusijo, proučil je vse te spise, po-čenši od Strabona in Ptolomeja, in seznanil se je tudi z zgodovino rusko, kolikor mu je bilo mogoče. Med popisovanjem tuje, sosebno ruske zemlje po izobraženem, trezno mislečem in povsodi praktično stran poudarjajočem Herbersteinu in med pripovedovanjem skoraj vseh drugih potnikov in pisateljev je ista razlika, kakor jo še dandanes moreš opazovati med nagledi, ki so odloče-valni pri znanstveno omikanih popotovalcih katerihkoli dežel in narodov in pa med načinom katerega „commis-voyageur-a". Zadnje vrste ljudje vidijo samo vnanjo stran, najrajši pa izrastke, gobe na telesi narodovem; iskati jedra, „duše" narodove, do tega nimajo običajno niti potrebne izobraženosti, niti resne volje. Herberstein šele je „razkril" Rusijo v pravem in polnem pomenu besede; kajti on stoprav se je seznanil s prirodo ruske zemlje in z ruskim narodom in ni podal v svojih spisih samo „dis-jecta wembra", nego obširno in ob jednem podrobno podobo dežel in ljudij, katere so zapädniki poznali jedva po imeni. In kako dobro je s tem pogodil zahtevo dobe svoje, ki je hrepenela po polnem poznavanji zemlje, to so svodočile mnogoštevilne izdaje in prestave njegovih spisov, v prvi vrsti slavne knjige „Mosco-ui a in „Com m en tari i rerum m o s c o v i t ic a ru m". Kdor čita katero teh znamenitih knjig n. pr. prvo ki se je še Katarini II. zdela tako zanimiva, dajo je ukazala znova natisniti v czvirni obliki, spominja se najodličnejšeg.i rimskega historika, Takita. Tudi Tacit je podal svojemu narodu obširno sliko narodov, bi so npdolgo potem odlorili usodo rimske države, Germanov. Najbolj zanimiva je pa med Herbersteinom in Tacitom preko drugih razlik ta-le: Dasi se trudita oba, da bi se proti predmetom svojim ohranila na vse objektivna, vendar se je to Herbersteinu dokaj bolje posrečilo nego Tacitu, in to prav naravno. Herbersteinu je bila Rusija azijatska država, katere ni bilo treba jemati v poštev, ako je niso zapadni politiki sami uvrstili v kolo odločevalnih faktorjev evropske politike; sama po sebi te uloge Rusija ondaj ni iskala; niti vzajemnosti krščanske Evrope proti Turkom si ni bila v svesti. Zato se germanski Evropi ni bilo treba bati Rusije. Za Tacita pa je bila Rimljanom že precej jasna postala nevarnost, preteča jim od severnih sosedov, ki so že tako šiloma pritiskali proti mejam rimskim. Danes je dokazano, daje Tacit uprav vsled tega podal Rimljanom tako sliko čilih Germanov, da je bila pre-ugodna, ker je imela namen rojake vzdramiti iz mehkužnega živ-jenja in sanjanja in napotiti do krepkega odpora proti nevarnim sosedom. Ta tendenca je rudeča nit „Germanije"; v „Moscoviji" take ali druge tendence iščemo zaman. Pa še nekoga se nehote spominjamo, čitajoči Herbersteinovo knjigo — Jurija Kri ž an i ča. V kakem stanuje našel Rusijo in Slovanstvo v obče sto let po Žigi Križanič, povedala nam bode druga razprava. Tukaj naj nam zadostuje kratka primera s Her-bersteinovim stališčem, ki je stališče stroge objektivnosti, katero slavi pesnik : rexposui lustranda oculis, non judicis aequi examen metuo, moveor nec bile maligni, robore vera suo stant inconvulsa vigentque." Herberstein se kaže v obliki, v govoru spisov tistega, ki je bil v življenji in vedenji; kar pripoveduje, pripoveduje mirno, hladno, v tistem zmernem, gosposkem tonu, ki je prirojena ali priučena prednost pravil plemenitašev, dvorjanov in diplomatov; glede vsebine pa mu gre samo za stvar, ki je zanimiva po svojem bistvu, ne pa po katerih koli osebnih, subjektivnih ozirih V obče ne kaže Eusu niti antipatije niti simpatije; le redkokrat se kaže, kakor mimogrede, Nemca, ki stoječ na vrhunci omike, prezirljivo in zaničevalno gleda na Ruse „barbare"; pa tega ne stori tako robato, da bi kedaj najmenj žalil narodni čut, sicer bi ne bilo njegovo delo v takih čislih pri istih Rusih. Objektiven, stvaren je pa tudi v verskem oziru; dasi je katoličan, seznanja nas na drobno z rusko vero in ruskimi obredi do zadnje pičice, pa brez verskega sovraštva ali zaničevanja — tudi tukaj je pravi svetan. Ves drugačen je Križanič; tudi on je visoko izobražen mož, dovršeno humanistiški izšolan; med olikanimi Italijani seje navzel navdušenja za vsestransko omiko in sovraži surovost in nespodobnost v vedenji in govorjenji. Ta svetska omika pa ni zamorila v njegovem srci narodne zavesti, temveč ga je postavila na vzvišeno stališče, raz katerega je premeril presledek med dejanskim stanjem slovanskih rodov in tisto stopinjo omike, ki je bila njemu zaželjeni uzor. Iskrenega rodoljuba, ki je z jednako ljubeznijo objemal vse brate Slovane, užalilo je to hudo in čestokrat se huduje na usodo, ki je Slovane razcepila na toliko rodov, podjarmila tujcem, zasejala mednje verski razdor in bratsko sovraštvo in jih vrgla v temo, v kateri spi duh narodov. Zato pa tudi budf brate z ognjevitim navdušenjem na delo na tistem polji, na katerem si ustvarjajo narodje svobodo po živahnem delovanji na duševnem in materijalnem pozorišči in tekmujoči z drugimi bude in urijo svoje sile. Kdo bi ga grajal, da ga to navdušenje spelje tu in tam na krivo pot. Pri vsem resnicoljubji in vsi resnobi je vedno subjektiven. Ostro šiba narodne napake Slovanov, ki jim so bile krive neizmerne toge; te napake pa slika in šiba zato s tako živimi barvami, da bi prepričal vse brate in jih poboljšal. Iz „Moscovije" govori učenjak, iz Križaničevih spisov pa rodoljub! Kako lepo je mislil o narodih Herberstein, pripoveduje nam s temi besedami: „Spoznal sem toliko narodov in prehodil toliko dežel, in moram po pravici reči, da sem povsodi našel vse tako, kakor je pri nas doma, dobro in slabo, in da torej ne morem grajati nobenega naroda; povsodi so mi skazovali dobroto, milost, ljubav in prijaznost, in zato objavljam vse po pravici, kakor sem izkusil, nadeje se. da ne bom dal nikomur povoda, ravnati drugače z menoj." Kdor tako govori, temu ni uklenen duh v tesne spone narodnih predsodkov, nego samo mož, ki, ljubeč narod svoj, išče in upoznava tudi v inorodcih kreposti človeške. Imenoma nas Slovence, ki smo najskromnejši narod slovanski, mora še dandanes naudajati ponos, ako se spominjamo Herbersteina; saj bi se on ne bil povzdignil nad posrednjo površino sočasnih poznavalcev Rusije, ako bi se ne bil tako temeljito seznanil za mladih let z milim jezikom našim. Naš zaničevani jezik si je tedaj pridobil lepo zaslugo za znanstveni napredek človeštva evropskega. V sivi starosti se je Žiga spominjal rad onih zlatih let, ko se je učil poleg svojega jezika tudi slovenščine; poslušajmo njega samega: „Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavice; moral sem slišati mnogo priimkov kakor „Sclaf", „Khadrotz" i. dr. A nikdo me ni mogel odvrniti od učenja tega jezika, ki mi je^pozneje toliko koristilo" [Rait-tung meines lebens, Font. rer. austr. I. 1. 70.] V „Commentarii rer. moscovit." pravi, da hoče popisovati Rusijo, ker je prijatelj iziskavanju in je zmožen slovenščine (liguae slavonicae) „ki mi je mnogo koristila pri tem in vsakem delu". V isti knjigi spet veli, da mu je vrlo mnogo koristila slovenščina, „ki je ista z rusinskim in moskovskim jezikom (quae cum ruthenica et mos-covitica lingua eadem est)". V predgovoru „Moscovije" pa isto še jedenkret poudarja in kako vesel je bil, da se je bil naučil slovenščine, ki mu je bila dečku mnogo sitnosti nakopala, „wann vmb der sprach willen, von vnerfarnen vili bekhumerliche wort hören muessen . . . ., di mich aber von den sprachen nie ab-getzogen, sonder wo ich vrsach gefunden, dieselben zereden mich nit geschichen oder geschämbt, weil ich es einem andern für Ehr vnd wolstand geacht." Te besede navajamo, ker mislimo, da ne veljajo samö za dobo Herbersteinovo, nego imajo dejansko po-menljivost še dandaues, dasi smo že v 19. veku. Ko je bil v šotoru Solimanovem in mu je hotel poljubiti roko, ni se mogel pripogniti vsled hudih bolečin ; v ti zadregi pa ogovori po slovanski Rustam pašo in ga prosi, naj mu pomaga. Mož plemenitaš se take epizode spominja s tistim opravičenim ponosom, ki ga vzbuja zavest spretnosti svoje. Herbersteinu je dobro znana razprostranst Slovanov; za slovenščino in za slovanske jezike mu rabijo izrazi „slavo-nisch", „windisch" „slavonica lingua" ; spako „sclavonisch", ki je do naše dobe mnogim neslovanskim učenjakom navzlic sloveči „temeljitosti" zmedla čudno slovansko povestnico , naravnost zavrača kot napačno. Slovanske besede je rad razlagal in prekladal in je dognal že ondaj pomen besedi „kralj", „cesar" = car i. dr., akoravno se marsikdaj moti v etimologičnem oziru. Pa tudi drugi omikani možje, vrstniki Herbersteinovi, niso vsi bili istega mnenja z našimi Nemci, ki menijo, da je učenje in znanje slovanskih jezikov brezkoristno na jedni, nečastno na drugi strani in naravnost hudodelstvo napram narodnosti svoji. Pesniki slavijo Žigo zarad znanja jezikov in sicer Nemci in Slovani. Kropač (Cropacius) iz Plzna pravi o njem „septem Unguis discrimina vocum flectere, conversoque potest formare palato." Drugi pesnik veli da je Žiga „Multarum illustris linguarum cognitione." Isti Pet. Pagamus pravi v kratkem životopisu Herbersteinovem to-le: „Ker se je hotel naučiti slovenščine, ki mu je bila materin jezik, dasi je bil on sam Nemec in se je bil porodil od Nemcev, sovražili so ga in dražili sošolci, kakor navadno preganja sosed soseda zarad razlike v jeziku; a premagal je s potrpljenjem ona žaljenja in je prenašal z mirno dušo psovke, s katerimi so ga pitali nevedneži, vrnivšega se v domovino. Vedo more sovražiti samo nevednež." Kar ta pesnik tukaj pravi, slišal je brez dvojbe iz ust Žige samega; domovina pa, o kateri tu govori, ni Kranjska, nego Štajerska. Iz tega vidimo, da je nemški Štajerec pital slovenščine zmožnega Herbersteina prav s tistimi psovkami in priimki, kakor denašnji njega potomec. m. Ni naš namen, opisovati na drobno literarno delovanje Herbersteinovo, niti ne naštevati naslove njegovih knjig in manjših spisov. Omenjati nam je pa vsaj tistih, ki se tičejo Rusije in ki obsezajo vso tvarino, kar jo je Žiga nabral na svojih popotovanjih v iztočno Evropo. Te pa so: 1. Rerum Moscoviticarum commentarii, Sigismundo Libero bar. a H.) autore. 2. Moscovia der Haupstadt in Reissen, durch Herrn Sigmunden Freyherrn zu Herberstein .... zusamengetragen etc. 3. Raittung und Antzaigen meines Lebens vnd Wesens (popolna izdaja Karajanova v Fontes rer. austriac. I. I. 69—534). Knjigi prva. in druga imata isto vsebino z malimi razlikami, kar se tiče popisa Rusije. Kako željno so tedaj čitali knjige Herber-steinove, svedočijo nam česti ponatisi v latinščini in nemščini in pa prestave v druge jezike; latinski „Commentarii" so doživeli 11 natisov, nemška „Moscovia" pa 9, večinoma še dokler je živel Žiga. Marsikatera podrobnost bi se pa tudi še morebiti zasledila v tistih spisih Herbersteinovih, ki še niso priobčeni in se v rokopisih hranijo po raznih krajih. Ko je šel Žiga v drugič na Rusko, naročil mu je Ferdinand I. izrecno, da nabere gradiva za popisovanje Rusije, sosebno naj se seznani z vero in obredi ruske cerkve in naj skusi dobiti katere obredne knjige pravoslavne. Rekli smo že, da se je Žiga za ta posel dobro pripravljal in proučil vsaj večino knjig, ki so obsezale vesti o Rusiji; kar je med potom zvedel, zabeležil je vestno, da je imel zanesljivo podlago za literarno obdelovanje tvarine. Knjigam svojim je rad dodajal podobe, ki so bile samo črne ali pa tudi barvane; tako vidimo n. pr. podobe vladarjev one dobe: Ferdinanda I., Karola V., Maksa I. in II., Žige I. in II., Kristjana Danskega, Lndvika II. ogrskega, Vasilija Ivanoviča in Solimana. Druge podobe nam kažejo opravo ruske konjice, mesto Moskvo, učilnico one dobe in nekatere prizore iz življenja Žigove ja; spet na drugih vidimo rusko planjavo v zimski odeji in popotnike na konjih, saneh itd. Listine vladarjev in drugih važnih oseb vpleta v tekst in pojasnuje tudi povod in namen svojih potovanj; njegove knjige so torej važni izvirniki za zgodovino one dobe. Predno izpregovorimo ob isti tvarini onih knjig, omeniti nam je na kratko, da so že pred Žigo prišli diplomati zapadne Evrope, sosebno nemški in avstrijski na Rusko; iz njih knjig, rokopisov ali ustnih poročil je zajemal tudi Herberstein. Med temi možmi je omeniti teh-le. Nikola Popel, poljski vitez iz Slezije je pohodil Rusko dvakrat; namreč 1. 1485., kot zasebnik, turist, in 1. 1488. z naročili cesarja Friderika III., takoj potem 1. 1490. šel je tja Jurij Thum, 1. 1514. pa S ch ni z e np an ner; ob istem času Oesler in Purgstaller. Za temi je prišla vrsta na Herber-steina. Pravega namena ta popotovanja niso dosegla vselej, a imela so drug važen vspeh; ruski dvor je uvidel dolžnost, da tudi pošlje svoje poslance k cesarju in zadosti zahtevam mednarodne điplo-matične uljudnosti. Navadno so ti ruski poslanci spremili vračajoče se zapadnike, in ko so se vračali v Moskvo, šli so ž njimi drugi poslanci tja; Herberstein sam je 1. 1517. in 1. 1526. popotoval v družbi z ruskimi diplomati. Namen popotovanja Žigovega na Rusko je bilo posredovanje med Rusijo in Poljsko, ki sta se vedno bojevali. Sel je pa Herberstein gasit tudi ogenj, ki ga je avstrijska politika malo poprej sama zanetila; da bi se ubranila vmešanja Poljske v odnošaje med Avstrijo in Ogrsko-Ceško, sklenil je Maks I. neko polovično zvezo z Rusijo: dejanske veljave sicer ni dobila, a Maks je dosegel, kar je želel, Ruska je tem krepkeje popadla soseda, ki je v taki zadregi se moral sprijazniti s Habsburžani. Ko je med tema sosedoma prišlo do sprave, morala je pa Avstrija priskočiti Poljakom in to nalogo je dobil Žiga Herberstein, katerega je pri drugem potovanji spremljal grof Nogarola, poslanec Karola V. Da ni doseglo to diplomatično posredovanje vsega in vstrajnega vspeha, temu je bilo uzrok na jedni strani medsobno sovraštvo Rusije in Poljske, na dru ori pa neko nezaupanje v posredovalca. Iz teh razlogov je imel Žiga sitno delo. Sila težavna je bila pa tudi pot sama na sebi. Če se ne motimo, bil se je jedini Nikola Popel ponudil za poslanca na Rusko; mnogo drugih pa se je tako balo take dolge poti, da so se radi izgovarjali, da so bolni i. t. d., n. pr. isti kranjski Krištof Rauber, znani škof ljubljanski in jeden prvih državnikov za Ferdinanda I., ni hotel prevzeti posla in šele potem so izbrali Herbersteina. Saj so pa imeli tedaj čudne pojme o Rusiji. Friderik III. je menil, da je Rusija pokrajina poljska in da je car podanik kralja poljskega. Ko je Herberstein prišel v Moskvo, pisal je takoj domöv in popravil, kolikor se je dalo, zemljepisne nazore; izbrisal je gore hiperborejske iz zemljepisja iztočne Evrope, da so kar strmeli tisti, katerim so bili stari geografi sveti kakor evangelij. Pisal je Herberstein domov tudi, da Rusija ne „leži tako čisto na severu", ker je šel sicer precej dolgo proti severju, potem pa vedno proti izstoku. Bilo je pa težavno občevati z Rusijo tudi že zato, ker jo je od zapadne, katoliške Evrope ločila Poljska, sezajoča skoraj od Črnega morja do Baltiškega. Med obema je bila vedno vojska in pot skozi Poljsko je bila zato zaprta. Obrežje črnega morja je bilo v rokah Tatarjev in Turkov in torej tudi na ti strani Ruska izključena iz evropskega prometa. Jako malo znano p.i je bilo ondaj obrežje Severnega ledenega morja, ki je bilo rusko kakor dandanes. L. 1496. so prišli prvi ruski poslanci v Evropo po morji okoli Skandinavije; to popotovanje bilo navzlic nerazvitemu brodarstvu one dobe sila nevarno in dolgotrajno; saj so ruski mornarji takrat še darovali bogovom morskim ovseni sok z maslom, da so jim postali prijazni. Kdor pa je popotoval na Rusko po kopnem, moral je biti čvrstega zdravja, da je prebil vse öne neugodnosti, katere popisuje tako nadrobno Herberstein. Najboljši čas za to je bila zima; na saneh so se vozili po ruski zemlji; a kaj so imeli pretrpeti! Zdaj je pritisnil strašni mraz; ljudje in živali so zmrznili ali izgubili kateri ud; v takem mrazu so morali prenočevati pod milim nebom, po več nočij zapored; ako je sneg zapadel predebelo, morali so postati in sani po konci postaviti, da so imeli zavetje za malo trenutkov, potem jih pa spet iz snega vzdigniti, da jih ni pokopal sneg z ljudmi vred. Neka-terikrat so obedovali v snegu, na katerega so nanesli mrve in je pokrili s skorjami in prti; okoli te mize so sedeli po turški šegi. Hipoma pa je pritisnil jug; sneg se je stajal; koder se je pred malo dnevi videla neizmerna snežna planota, bilo je globoko blato, ker cest ni bilo. Reke so poplavile deželo; iz potokov so postale reke, ki niso imele nikjer pravih bregov. Mostovi so bili slabi, nevarni, ali pa jih celo bilo ni. Zato je bilo treba delati ovinke po več dnij daleč. Po neizmernih šumah in po močvirnatih krajih ni bilo dobiti po več dnij nobenega živeža; popotnik je moral sam vse s seboj imeti. Čeravno je bilo sicer popotovanje v Rusiji bolj varno, kakor na Nemškem, bilo je mnogo drugih zaprek Najsit-nejša zapreka pa je bila sumnja, ki je naudajala Ruse proti slehernemu tujcu; že Poljakom so se popotniki, ki so hoteli na Rusko, zdeli sumnjivi in nekaterim so odrekli dovoljenje popoto-vati tja. Celo Herberstein je to izkusil. Kako se je godilo poslancem v tem oziru na Ruskem, o tem bodemo govorili pozneje Tukaj omenimo samo to-le. Herberstein je t ikoj hotel dokaj pozvedeti o ruskih razmerah in je prosil tolmača, naj ga temeljito pouči o Rusiji, ki je na zapadu celö neznana. A s tem je vzbudil sumnjo Rusov, tem bolj, ker ga je spremljal litvanski deček Odslej ni smel govoriti z nikomer brez navzočnosti treh ali štirih Rusov. Nikdo ni smel poslancev obiskati brez posebnega dovoljenja vladnega ; zato je Herberstein imel mnogo truda z nabiranjem gradiva. Herberstein je šel proti Moskvi skozi Moravsko in Šlezijo na Poljsko, iz Krakova preko Grodna v Vilno; dalje ni mogel iti prvič naravnost proti Moskvi, ker je bila vojska med Poljsko in Rusijo. Moral je napraviti velik ovinek okoli Smolenska v Veliki Novgorod in potem proti jugoiztoku v Moskvo. Vračaje se je šel preko Smolenska in to mesto je pohodil tudi na drugem potovanji. Pot je bila dolga, prvikrat je zapustil Augsburg 27. decembra 1516., Krakovo 11. februvarja I. 1517., 4. aprila dospe v Novgorod in 18. aprila v Moskvo. Stoprv 16. novembra se je poslovil pri carji in 22. marcija 1. 1518 je prišel k cesarju v Inomost. Skoraj tako dolgo je trajalo tudi drugo popotovanje. IV. Navedli smo že tiste knjige Herbersteinove, katere se nanašajo na Rusijo; nekaj drugih črtic nahajamo tudi po manjših njegovih spisih. Slika Rusije, ki nam jo podaja Žiga, je za nas dandanes še prav tako zanimiva, kakor je bila za Maksa I., ki je poslušal poslanca svojega, natančnega opazovalca in spretnega pripovedovalca tako pozno v noč, da ga je spanec premagal. Seveda ne bodemo dandanes ponatisnili vse „Moscovije"; a vendar zasluži, da ve tudi Slovenec, kaj je zvedel Žiga ob iztočni državi in kakšna je bila tedanje Rusije omika. V oni dobi je storila Rusija prve korake, da bi se, otimši se jarma mongolskega, spet približala zapadni Evropi. Odkar je ruski narod bil podlegel Tatarom, padel je bil križ raz cerkve sv. Zofije v Carigradu, usahnil je bil vir, iz katerega so tudi Rusom z vero vred prišli prvi po-četki omike. Za dediča cesarjev grških se je zmatral veliki knez moskovski in začel je iskati pomočnikov na zapadu za kulturni in politični napredek. V oni dobi se je pričelo delo ruske prosvete, ki je našlo dvesto let pozneje v Petru Velikem tako silnega prvo-boritelja. Poleg kulturne slike Herbersteinove nam je pozneje kdaj mogoče slediti ruskemu narodu na poti omike in opazovati ta ve- levažni del Slovanstva, kako se je približeval v omiki sosedom krščanskim. Glede Herbersteina pa nam je tukaj poudarjati neko znamenito zaslugo za vesoljno vedo. Herberstein ni samo opisal skoraj neznanih dežel in narodov, še mnogo bolj se je proslavil s tem, da je razširil duševni obzor zapadnikov, kajti njegova zasluga je, da so razsvetljeni duhovi jeli iskati meje Evrope onstran močvirjev litvan-skih, ne samo v zemljepisnem, nego tudi v kulturnem oziru. Težko je bilo odslej nazivati Ruse z Azijati, odkar je svet, vedel, da so istega rodu, kakor Cehi, Poljaki in Jugoslovani. Da ta zavest ni dobila tedaj praktične pomenljivosti, to ne zmanjšuje zasluge Her-bersteinove, kakor niso zasluge Petrove nič manjše zato, ker je 19. vek meje evropske kulture in to deloma po ruskih naporih razširil še daleč preko geografskih mej Evropinih. Pripoveduje po Herbersteinu razmere ruske v 16. veku, ne bođemo ločili vesti prvega potovanja od onih, ki jih je nabral na drugi poti; marveč bodemo vsa njegova poročila zlili v jedno, celotno podobo in tu pa tam dodali kaj iz pripovedovanj drugih potnikov, pa tudi nekaj skrčili, kar zavzema pri Herbersteinu posebno mnogo prostora, n. pr. popisovanje obredov cerkvenih, cho-rografijo i. dr. V. Odkod ima ruski narod svoje ime? To vprašanje zanima tudi Herbersteina in on navaja razna mnenja; nekateri ga izpeljujejo od nekega brata Lehovega (Rus), drugi od nekega starodavnega mesta pri Vel. Novgorodu (Ruso), od črnikaste polti in od Rokso-lanov; Rusi sami pa pravijo, da se je dežela zvala najprej „Ro-seja", kar pomeni narod razsejan ali razprostran, češ, da narod ne stanuje v kompaktni masi, nego je jako pomešan z drugimi narodi. Herbersteinu znači „Rus" vse, ki rabijo slovenski (slavo-nisch, windisch) jezik in so pravoslavne vere; latinski se zovejo „Ruteni", nemški „Reissen". Da imajo Rusi posebno zmožnost za kolonizacijo in asimilacijo tujih življev, vedeli so že takrat in so pripovedovali, koliko neruskih narodov da so ali izgnali ali prisilili sprejeti ruske šege in rusko vero. Beseda Rus pa se pri Herbersteinu ne ujema s pomenom besede „Moskvičan" (Moschi, Moskii, Moscovitae). Zadnja beseda mu rabi za Velikoru.se, podanike velikemu knezu moskovskemu; Rus pa pomeni vse iztočne, pravoslavne Slovane. Znano je, da so zadnja leta naziv „Moškoviti" pogreli spet pisatelji turkofilci in ga rabili v zaničljivem pomenu, katerega Žiga ne pozna. Herberstein je tudi sveclok za slovansko narodnost Rusov, katera se dostikrat zanikuje, češ, da so Rusi samo poslovanjeni Tatari. Brez dvojbe pa je mongolski živelj precej vplival na rusko narodnost. „Slovenski" jezik, ali kakor bi mi rekli, slovanski živelj, sega po Herbersteinu daleč in sicer ga rabijo Dalmatinci, Bošnjaki, Hrvati, Istrijani, Primorci ob Adriji do Furlanije, dalje Kraševci (Carster, Carni, Carssi) Kranjci, Korošci (Khärner) do Drave, Štajerci štiri milje doli pod Gradcem (torej preko danes ni velike razlike) ob Muri do Dunava (?) (Menda misli Žiga tukaj tudi stanovalce Slavonije). Onstran Save in Drave so Slovani Mizi, Srbi, („Raci"), Bolgari in vsi notri do Carigrada; na severu imenuje Čehe, Lužičane, Šlezane, Moravane, Slovence ob Vagi (Winden) in mnogo rodov od Vage dalje na Ogrskem, potem Poljake, Ruse in Cvikaše ob črnem morji. Tudi ob Labi na Nemškem so se še nahajali ostanki Slovanov, ki so bili kdaj gospodarji teh krajev. „Vsi ti se zovejo Slovane. Nemci pa imenujejo običajno vse slovensko govoreče Vende, Vinde, Windische brez razločka." V latinskih „Commentarii" omenja tudi naziv „Vandali", ki ga ne ponavlja v „Moscoviji". V verskem oziru prišteva Slovanom Vlahe ali Rumune, ker jim v bogočastji rabi slovenščina. Ogrske Slovane pa na drugem mestu razdeluje še tako-le: „Slovani ob Vagi (Waagwinden), Posavci, Hrvati, Srbi in „Ratzen". Zemlja Rusov, pravi Herberstein, začenja se kmalu za Kra-kovom blizu „sarmatskil^ gor" (Karpat) in se razprostira ob Dne-pru in Dnestru doli de Črnega morja. Proti severu seza do Ledenega morja, do Švedske in do dežel ob Baltiškem morji. Kak pomen ima „Bus" pri Herbersteinu, pripoveduje; nam tako-le: V verskem oziru so katoličani sami Litvani in Žmudi, ki imajo pa poseben jezik; med njimi se nahaja mnogo „Rusov"; menda hoče reči „pravoslavnih". „Rusi" v tem zmislu imajo dva vladarja, namreč kralja poljskega inv velikega kneza moskovskega. Marljivo se je pečal Žiga z zgodovino rusko in je nabiral izvirnike, letopise itd. z precejšnjim vspehom. Ruski zgodovini je on položil temelj; ker imamo pa mi ožji namen, ne spuščamo se v razpravo tega oddelka „Moscovije", nego si oglejmo vrhovno oblastništvo rusko, moč velikega kneza. Razlike med staro in novo Rusijo nič tako določno ne sve-doči, kakor nastroj vladanja in dvora. Veliki knezi moskovski so se bili malo pred Herbersteinovim prihodom osvobodili jarma Mongolcev in nadvladali nad drugimi knezi, ki so popolnoma podlegli oblasti Moskve. Potem takega centralizovanja se je mogla Ruska ubraniti zopetnega propada v tujo sužnost. Dvor in dvorsko življenje je pa bilo uravnano vse po orijentalskem kopitu. Veliki knez, vladar naroda poljedelskega, živel je sredi podanikov svojih blizu tako kakor mogočen graščak med svojimi kmeti. Grad je bil Kremi, ki je bil razven novega obzidja še tak, kakor ga je bil ustanovil knez v 14. veku; na široko pa so ga obdajali meščani — kmetje. Sredi njih je bival očak veliki knez, gospodujoč kot polno- močni batjuška velikansko svojo družino, narod svoj. Dasi se je glede dvorskega življenja in dvorskih šeg do danes izpremenilo skoraj vse, je v bistvu mužiku ruskemu še dandanes car to, kar je bil Vasilij Ivanovič svojim podložnikom. Dasi je Vasilij dokaj nesreče imel v vojski, slavili so ga podaniki vendar kot nepremagljivega zmagovalca, in akoravno navadno ni pripeljal domov niti polovice vojakov, rekli so vendar, da ni izgubil v boji niti jednega moža. Omenili smo že, kako je strmel Herberstein o neomejeni kneževi oblasti, s katero se kar primerjati ni dala cesarjeva oblast. Dočim so nemški knezi stolovali v svojih mogočnih gradovih in so malo menili za cesarja in mu jemali vedno več posestev in pravic, bila je po ruskih pojmih vsi zemlja lastnina knežja, ki jo je smel deliti po svoji volji. Drugim knezom je bil odvzel trdnjave, niti svojim bratom ni pustil najmanjše oblasti. Herberstein pravi zato, da so pred velikim knezom ruskim vsi brez izjeme jednaki — hlapci, ki morajo biti poslušni na vsako besedo njegovo in morajo zanj žrtvovati vse, blago in kri. Ako knez zahteva, morajo mu služiti na dvoru in v vojski brezplačno. Samo malim boljarom je plačeval po 6 gld. na leto, pa stoprav vsako tretje leto izplačal plačilo. Kdor je pa dobival po 12 gld. na leto, moral je vedno pripravljen biti s konji in hlapci za knezovo službo. Odličnim možem je knez podaril na osemnajst mesecev urade, vasi ali posestva, a morali so mu odšteti velik del dohodkov. Ako je tak dostojanstvenik hotel v tako kratkem času kaj pridobiti , moral je tlačiti uboge kmete; tako se je zaplodila v rusko či-novništvo grda korupcija, ki še dandanes ni zatrta. Celih šest let je potem bilo služiti brez plače. Gorje pa boljaru, ki se je branil sprejeti kateri pos d v knezovem imeni; izgubil je svobodo in imetje. Celo darila, ki so jih prejemali ruski poslanci od tujih vladarjev, moral: so dostikrat izroča'i velikemu knezu, ki jih je pa zanje odškodoval. Prav je imel torej neki Ras Simeon, ki je dejal Herbersteinu: „Žiga, našemu gospodu se mora služiti drugače nego tvojemu!" A krut trinog Vasilij ni bil; saj ni imel niti velike osebne straže. Herberstein je pa tudi marsikaj napak razlagal, n. pr. obliko kruhov na mizi knezovi, podobnih jarmu, češ, da naj bi ti hlebi Ruse vedno spominjali sužnosti. Rusu samemu se carjeva roka ni videla težka, saj mu je bil car oče, batjuška. Ako ga je dal kaznovati, togotil se ni nanj, v svesti si, da je volja carjeva volja božja in da stori knez vse kot neomejeni pooblaščenec božji. „Ključnik božji" so ga zvali, pa bil jim je tudi poosebljeni „fatum", živa usoda. Tistim, ki so ga prosili milosti za obsojene zločince, odgovoril je: „Zgodilo se bo tudi brez Tvoje prošnje, kar veleva Bog." Zmatrali so ga vsevednega in rekli: „To ve samö Bog in knez." Po Herbersteinovih mislih je bil veliki knez zelo prevzeten in ošaben in s tem značajem vladarja je stal značaj naroda v nespravljivein nasprotji; pri tem pa se ne sme misliti samo na brezpogojno pokorščino Rusa proti vladarju, nego zdi se nam, da se je videl Herbersteinu tudi značaj naroda sploh podel, hlapčevski in brez zavesti človeške in moške vrednosti. Zato pravi: „Težko je določiti, ali mora imeti tak narod tako trdo vlado, ali pa stori kruta vlada narod tako zaničljiv." Kolikor poznamo Rusa, imenoma pa Velikorusa, vidi se nam, da je na Zigovo sodbo o značaji ruskem jako vplivala znana uljudnost in ponižnost mužikova; v tem oziru se je Rus ondaj in zdaj odlikoval, ne da bi mogel s tem si pridobiti pohvalo inostrancev, najmenj pa Nemcev. Mnogo sitnostij je imel Herberstein z naslovom ruskih vladarjev. Do Ivana III. so se zvali samo veliki knezi. Ivan III. pa si je nadel naslov carja in velikega kneza in Vasilij Ivanovič, njega naslednik, rabil je naslov kralj in dal car tolmačiti z latinsko besedo „imperator". No, kaj novega to ravno ni bilo, marveč je že papež Gregor VII. 1. 1075. Demetrija zval „rex". V 16. veku so diplomati ta naslov radi rabili; tolmač, dalmatinski Slovan (Schiavone). Nikola Sebeničan je 1. 1526. „car" prestavil z „imperadore", papež Julius III. je pisal Ivanu Vasiljeviču 1. 1550. in ga zval „imperator", drugi papeži so pisarili o pogojih, pod katerimi bi podelili ta naslov kot mednarodno veljaven knezom moskovskim; ker je bil prvi pogoj unija z Rimom in priznanje vrhovne cerkvene oblasti papeževe, ni prišlo do sporazumljenja. Cim živahnejši pa so postali odnošaji med Rusijo in zapadnimi državami, posebno z Nemčijo, tem važnejši je postalo vprašanje zastran naslova; v onih časih so take formalnosti imele veliko pomembo. Stališče Herbersteinovo je bilo nasprotno težnjam carjev. Ko je dobil pred drugim potovanjem Ferdinandovo instrukcijo, v kateri je Ferdinand zval Vasilija „imperator universorum Ruthe-norum", ugovarjal je takoj. Nasprotnike svoje, ki so trdili, da je on ponudil Vasiliju cesarski naslov, zavračal je odločno in večkrat. Ruske tolmače, ki so besedo „car" prelagali z „imperator" = cesar, trudil se je prepričati, da je ta prevod napačen. Glede izvira besede „car" pa ni imel jasnega pojma; pravi, da je „car" isto kar „knez" v ruščini in „kralj" „korol", v poljščini, češčini in v jeziku Madjarov (kiraly). Veliki knez ruski pa hoče biti višji od kraljev in si je zate prilastil naslov „carja" v pomenu „cesarja", „ker sta si besedi jako podobni" in ker „cesar" Slovanom znači „imperator"; tudi tatarski vladarji se zovejo carje in turškega sultana prestolnica je „Carigrad". Žiga torej ne ve, da je car = cesar = Caesar imperator, ne pa tatarskega izvora. „Beli car" se mu je zdel nerazumljiv naslov, kateremu nahaja jedini povod v belih pokrivalih Rusov. Mednarodnega priznanja naslov cesarski ni našel do Petra Velikega. Poljski kralji listin s tem naslovom niti sprejemati niso hoteli. Na dopisih sultanu so nekdaj napravili tri kroge; v prvem je bil naslov sultanov, v drugem se je čitalo: „Naš Bog, trojica, bil je od vekomaj, oče, sin in sv. duh, pa nikdar trije bogovi, nego jeden Bog v bitji." V tretjem krogu je bil naslov velikega kneza: „Veliki gospod Vasilij, kralj, gospodar in ded vse Busije na iztoku in jugu." Ruske „kneze" prispodablja Žiga grofom in duhovnim knezom ogrskim in hrvaškim; nižje plemstvo so boljari in „boljarski sinovi", boljar (Bojaren) izpeljuje iz slovenske besede „boj" = „der Khrieg", torej = Kriegsleute. — Kakor nam Herberstein v podobah kaže rusko nošo sploh, predočuje nam tudi čestokrat, carja samega. Vselej vidimo Vasilija sedečega na otomani ali pa na prestolu; bradati mož je opravljen v dolgi kaftan, ki je obrobljen s kožuhovino; na glavi ima visoko kučmo, tudi s kožuhovino obšito. Noge tiče v turških spredaj navzgor zakrivljenih čevljih. Pod jedno teh podob čitamo te-le vrstice: „Ich bin der Reissen herr vnnd khttnig, Meines Andlichen erbs benuegig, Hab von nyembt nichts erbetten noch gekhaufft, Bin in Namen Gottes ain Christ getaufft Orijentalska je bila torej ta obleka knezova, kakor je ostala do Petra Velikega. Jako obširno nam popisuje Herberstein, kako so na Ruskem knezu izročili dostojanstvo, in sicer popisuje te svečanosti o priliki vpeljave Dimitrija, vnuka Ivana III. Vasiljeviča v carsko dostojanstvo, 4. februvarja 1. 1497. Te svečanosti se vrše v cerkvi. Tam je narejen oder in o določenem času pride metropolit z vso duhovščino v najlepši obleki in ko vstopi stari knez in ž njim vnuk, zapojö vsi: „Mnogaja leta jedinemu velikemu knezu Ivanu !"' Temu pozdravu sledi molitev; nato sedeta stari knez in metropolit na oder in Ivan III. razloži metropolitu namen svečanosti, da hoče namreč po vzgledu prednikov vnuku podeliti nasledstvo, kakor nekdaj očetu njegovemu, kateri je pa že umrl. Metropolit veli kneževiču sesti na določeni stol, blagoslovi ga, dočim molijo duhovniki, in potem moli sam tako-le: „Gospod, vaš Bog, kralj kraljev, gospod vladarjev, ki si po Samuelu preroku izbral Svojega hlapca Davida in ga posvetil za kralja Svojega naroda izraelskega, usliši prošnjo našo, dasi smo nevredni, in ozri se iz svete Svoje visočine na Svojega vernega hlapca Dimitrija, ki si ga izbral, da bode kraljeval Tvojim svetim narodom, katere si odrešil z neprecenljivo krvjo Svojega jedino-rojenega sinu! Mazili ga z oljem radosti, varuj ga z močjo Naj- višjega, položi mu na glavo krono dragokameno, podari mu dolgost življenja, daj mu v desnico kraljevo žezlo, posadi ga na prestol pravice, ojači mu roko in podvrzi mu vse tuje jezike; srce njegovo naj živi le straha v Tvojem in Te verno posluša; odvrni ga od krive vere, pokaži mu svetega varuha zakonov obče krščanske cerkve, da sodi narod pravično in pravico deli tudi siromakom in jim ohrani otroke in da doseže nebeško kraljestvo." Potem izročita opata kneževiću ornat in metropolit moli spet: „Jedini, večni kralj, ki vladaš tudi zemljo! Klanjajte se z nami, govorite in prosite njega, ki vse vlada, ohrani ga pod Svojim varstvom in v kraljestvu, da stori vsegdar dobro in pravo, da se prikaže pravica in se mu širi kraljestvo in da živi v miru, brez razpora v dobroti in čistosti." Knez pokrije na to vnuka s knežjim klobukom in metropolit ga blagoslovi v imeni sv. Trojice in za njim škotje. Potem molijo litanije in druge molitve, pozdravijo oba kneza, želeč jima „mnogaja leta" in metropolit opominja še kneževića, naj ima vedno strah božji v srci, naj ljubi pravico in pravično sodbo in skrbi za blaginjo pravoslavnih po vseh močeh. Stoje sprejme kneževič znova blagoslov metropolitov in gre v slavnostni opravi z vsem spremstvom v cerkev sv. Mihajla in Marije device; v obeh cerkvah molijo zanj popi in ga bhgoslove. Cerkveni slavnosti sledi svečan obed, pri katerem podarjajo kneževiću dragocenih daril. Herberstein pripoveduje, kako je snubil Vasilij III. prvo ženo. Po nasvetu grškega svetovalca Jurija, ki bi bil menda rad postal carjev tast, izbrali so izmed domačih deklet petnajststo najlepših in izmed njih je carju najbolj dopadla Šaloma, hči boljarja Ivana Sapure. Postala je kneginja in živela v lepem soglasji s soprogom jednoindvajset let; ker mu pa ni porodila otrok, pregovorili so ga, da je Salomo poslal v samostan in se poročil z drugo, dasi-ravno je ljubil Salomo in je le s težkim srcem ravnal tako brez-ozirno z njo. To ženitovanje Vasiljevo je dalo nekaterim zgodovinarjem povod, trditi, da je bila to navadna šega ruska, dočim je lepa vrsta ruskih vladarjev, ki so si izbrali za družico le tako, za katero je govorilo resnično srčno nagnenje ali pa tako, pri kateri so še ozirali tudi na politične razmere in smotre. Ločitev ni bila pretežka; še Peter Veliki je dal zapreti v samostan Evdoksijo, prvo svojo ženo. Carjevo veličanstvo so pa njega poslanci v zapadnih državah jako slabo reprezentovali, kajti njih vedenje je bilo (z redkimi izjemami) sila podobno šegam prvega perzijskega šaha, kije pohodil 1. 1873. Evropo in s svojimi vojaki vzbudil povsodi ne kaj častno pozornost. V tem oziru marsikatero drobtinico mimogrede pripoveduje Herberstein, a tudi še sto let pozneje se je olikani Križanič jezil na ruske poslance, ki so prišli v Italijo. Kljub temu so jih pa povsodi častno sprejemali; posebno jih je odlikoval cesar Maks I. pa tudi papež, ki je 1. 1220. Demetriju Erazimovu odkazal najlepše sobe za stanovanje in ukazal nekemu škofu, naj bo Busu „cicerone". Ta pravoslavni Bus se je pa tudi vedel prav olikano, prišel je k papežu v avdijencijo v krasni ruski opravi in mu poljubil čevelj. VI. Najbolj konservativna je Ruska menda v cerkvenem ali verskem oziru in Rusi sami so ponosni že od nekdaj na to, da je vera ostala neizpremenjena do denašnjega dne. Herberstein je imel posebno nalogo, seznaniti se z vero in obredi ruske cerkve in sad dotičnih prizadevanj je bil obilen. Nabral je tudi listin, iz katerih se posebno določno vidi nasprotje med katoliško in pravoslavno cerkvijo. Ni se čuditi, da je njegovo pozornost vzbudila raba narodnega jezika v bogočastji in da je pogrešal propovedi. V obče pa ne hvali zelo razmer pravoslavne cerkve, katere neodvisnost in avtoriteto so carji čestokrat teptali z nogami. Herbersteinu gotovo ni bilo všeč, da so tisti, ki so imeli voliti metropolita in nadškofe, izbrali si samotarja, suholičnega in bradatega moža za to dostojanstvo, ne pa učenega, svet in razmere dobro poznajočega in vsestransko neodvisnega značaja. Dostikrat je metropolit prišel v hude stiske in se razprl s knezom ali pa z duhovščino. Take veljave, kakor nemški škofje, ruski niso imeli, posvetne oblasti pa prav nobene. Mesa niso smeli uživati nikdar. Kakor so bili vladike odvisni od volje carjeve, tako so morali opatje vladati in gospodariti v sporaz umije nji z redovniki svojih samostanov. Popi niso imeli potrebne bogoslovne vede, ker se ni zahtevala od njih. Ako je dijakon hotel postati pop, moral je biti oženjen; ako je popu umrla žena, bil je prost duhovskih dolžnostij, smel je ostati še pop, a ne se oženiti več. Pop je opravljal službo božjo samo v navzočnosti dijakona in pred svetimi podobami. Ako se je pregrešil zoper cerkveni red, kaznovalo ga je cerkveno sodišče; popi tatovi, pijanci, pobijalci i. t. d. so zapadli posvetnemu sodišču, ki ni jemalo nič ozira na duhovski stan. Žiga sam je naletel nekdaj na popa, ki so ga šibali zarad pijanosti; udarci ga niso menda tako boleli kakor to, da ga je tepel hlapec in boljar. Hudodelca popa so tudi obesili. Doliodki popov so bile zelo skromni, kakor sploh njih ves socijalni položaj. Ako se je menih obotavljal spolniti povelje carjevega činovnika, smel ga je ta pretepsti. Herberstein pravi, da je med katoličani in pravoslavnimi v cerkvenem oziru majhna razlika, in priobčuje v dokaz pismo metropolita Ivana do papeža ali „rimskega nadškofa", v katerem oni našteva vse dotične točke glede vere in obreda. Kljub temu pa je sovražil pravoslavni Rus katoličana bolj od mohamedana in se goreče podvrgel onim številnim in težavnim cerkvenim zakonom, ki so še dandanes znak pravoslavne cerkve in ki nam jih na drobno popisuje Žiga. Akoravno je bila tudi v Rusih propadla cerkvena disciplina, bil je vendar Rus za Herbersteina tak, kakor naš mužik: oba rada in goreče spolnujeta sitne cerkvene zakone, ponižno in globoko se klanjata in križata pred sv. podobami, plazita se po kolenih in bijeta s čevljem zemljo; za izpolnovanje pravoslavnih postnih zapovedij si ne moremo misliti druzega človeka nego — Rusa, čegar narava prenaša desetkrat toliko, kakor najtrdnejši med nami. Nemec bi seveda pogrešal kljub vnanji gorečnosti prave srčne pobožnosti; mi pa bi pogrešali tistega tolažilnega vpliva, ki ga je v zapadnih narodih imela cerkev na zatirane uboge stanove v časih hude stiske in bede. Dočim je bogatin hodil ob nedeljah in praznikih v praznični obleki v cerkev in potem jedel in pil, videl je Herberstein pri vhodu v Kremi delavce, ki so delali, kakor bi ne vedeli, da je dan božji. „Revežu se ne spodobi, da bi počival", dejali so. Tudi rokodelci in meščani so po maši šli na delo, češ, da je Bogu bolj všeč, ako se dela, nego da se denar zapravlja s pijančevanjem in z igro. Sicer je pa bilo prostakom prepovedano piti žganje, razven ob največjih praznikih; takrat so se napili za cele mesece, in čestili Boga s pijančevanjem. Grde ldetvine Rusov tudi graja Žiga in jih primerja v tem oziru Madjarom, ki so, ža-libog, svoje grde navade kot „kulturonosci" zasejali tudi med brate naše na Ogrskem. Vic ne poznajo, nego samo nebesa in peklo, a za duše umrših molijo, da jim izprosijo olajšavo peklenskih muk. Z blagoslovljeno vodo se niso škropili sami niti ne blagoslavljali pri pogrebu zemlje, češ, da ne prejme mrlič blagoslova od zemlje, temveč zemljav od mrliča. Med svetniki so čestili najbolj sv. Nikolaja. Časih se je vlada ruska pogajala s papežem, da bi se sklenila unija ali združenje katoliške in pravoslavne cerkve; isti Vasilij III. je o nji rad govoril; a do dejanskih posledkov ni prišlo, ker se že zavoljo načelnih pogojev niso mogli sporazumeti. Znano je, da se je nekaj čez sto let po Herbersteinu v pravoslavni cerkvi pojavil razdor in se izcimil „razkol," ko so hoteli popraviti cerkvene knjige. Že Vasilij III: je želel tako popravo in je izprosil od patrijarha carigradskega, da mu je poslal učenega Grka Maksa. Ko je pa ta botel pričeti svoje delo, padel je v nemilost pri knezu po tožbah nasprotnikov (Herberstein je bil o ti reči napak poučen). Jako pohvalno omenja Žiga goreče verske propagande ruskih duhovnikov, ki so kot pravi Rusi pretrpeli neizmerne težave in nadloge, celo šli v smrt za križ, ki so ga oznanjevali poganom, ne da bi jih bila zadrževala polarna zima ali vročina in žeja step. „Troicko-sergjejevskaja Lavra", slavni samostan med Moskvo in Jaro-slavom, je, kakor drugi samostani, slovela po svojih gostoljubnosti; več tisoč pobožnih romarjev so nasitili redovniki vsako leto na samostanske stroške; žejen in lačen ni šel nikdo odtod. Saj potrosi še dandanes do pol milijona na leto za dobrotvoritelne na-namene. V to je služila tudi desetina samostanov; skrbeli so za sirote, popotnike, bolnike, starce, tujce, ujetnike, pogorelce in za revne, pa z otroki obremenjene roditelje. Tudi v ruski narod je prišlo od sosedov mnogo strupa in Žiga sam pravi: „Nikdo naj se ne čudi, da nahaja v tem popisu mnogo ostudnega, ker sta denar in slast sčasoma mnogo popačila in pokvarila." Da je to resnica, svedočijo nam mnogovrstni zakoni, ki so določevali kazni za hudodelnike. Metropolita so carji navadno zelo čestili; ako so ga povabili na obed, odkazali so mu prvo mesto in mu s prva postregli z jedilom in pijačo sami, potem pa so to storili bratje, ali kateri drug knez, ki je bil navzočen. Herbersteinu so dovolili iti v cerkev. Tlak je bil pokrit z velikimi vejami, da je bilo treba dobro privzdigati nogo. Car je stal blizu vrat, naslonjen ob zid, držeč v roki palico; njega „kol-pak" je pa ležal na stoličku, ali ga je držal kdo pred njim. Med svetovalci, stoječimi ob steni, bil je Herbersteinov prostor. Žiga popisuje živo pobožnost Eusov in česti klic: „Gospodi, pomiluj !" Ali mu je ugajalo petje v ruskih cerkvah, tako kakor mnogim drugim popotnikom, o tem ne pravi ničesa. VH. „Altri paesi, altri costumi" mislimo si, kadar čitamo Her-bersteinovo poročilo glede snubitve pri Rusih 16. veka. Mladeniču se ni spodobilo, snubiti dekleta; oče dekličev sam je izbral ženina svoji hčeri, potem pa šel k njemu in mu rekel: „Ti si mi všeč in hočem ti dati hčer za ženo". Mladenič pravi, da se bo o tem posvetoval s sorodniki. Ako so se pogodili zaradi dote, določijo dan poroke. Ženin poprej ne sme videti neveste, in ako vpraša očeta, bi mu li hotel pokazati nevesto, veli mu ta, naj povprašuje tiste, ki jo poznajo. Za doto dajo konje obleko, orožje, sužnje itd. Niti poslancu Maksovemu, ki je snubiti hotel hčer carjevo, niso je hoteli pokazati, češ, da to ni navada v Rusih. Svatje pošljejo nevesti darila, pa ne v gotovini. Ženin napiše na vsako darilo ime darilčevo in obdrži samo tiste stvari, ki so mu všeč, drugo vrne darilcem. Obdržana darila da na trgu po zvedencih ceniti in plača darilcu to ceno, ali mu da kaj druzega iste vrednosti. Ako čez leto dnij ne plača, mora dati dvojno ceno. Zakonskih zadržkov je imela pravoslavna cerkev mnogo, n. pr. sorodstvo v četrtem kolenu, botrinjstvo; dva brata nista smela snubiti sester, niti svak svakove sestre. Pravi zakon je bil samo prvi zakon ; dovoljeri je bil tudi še drugi, tretji samo izjemoma, četrti že ne več. Da je bila sosebno bogatinom in mogotcem ločitev lahka, omenili smo že in v tem oziru gotovo ne bodemo iskali katere prednosti. Ženski spol je na Ruskem postal v društvenem oziru ravno-praven stoprav po Petru Velikem, in kako močno so se razmere v tem nagledu izpremenile, svedoči nam listina, da je Rusija imela skozi skoraj tri četrtine 18. veka žensko vladanje. Do Petra Velikega je bilo rusko ženstvo ukovano v tiste spone, katere še dandanes tako ponižujejo ženski spol v orijentu in ga delajo sužnjim možu. Omike ni dobivalo ženstvo nobene, življenje mu je teklo jednolično in prazno. Že isti način snubljenja ni vplival ugodno na ruski zakon; dostikrat je ženin zagledal obraz neveste šele pred oltarjem; ako je ta prvi pogled bil zanj grenka prevara, bil je zakon otrovan od prvega trenutka. Iz tega je izvirala nezvestoba, ki je rada posledica pomanjkanja ljubezni med zakonskima. Sila je bila propadla v tem oziru nrav višjih krogov; možje so uživali sleherno prostost in slast, ženam pa niso pustili niti najmanjše zabave. Žene so bile zaprte kakor v haremu; zunaj hiše so se smele prikazati samo z zakritim obrazom, sosebno žene višjih stanov. Obiskovalcev in obiskovalk niso smele sprejemati. Sicer pa niso imele težkega dela, razven šivanja in preje. Na polji je vse postoril mož s svojimi hlapci. Marsikatero delo je ženam bilo prepovedano že zato, ker so se zdele možem nečista bitja. Ako je zaklala perutnino ali ribo, ni je maral mož jesti. Celo ubozega kmeta žena, katere mož ni bil doma, stopila je na hišni prag, drže v rokah kokoš in nož in prose mimo gredoče moške, naj zakoljejo žival. Brez pouka je vzrastlo dekle, brez pouka in sleherne duševne hrane je preživela temno zakonsko življenje. Še celo v cerkev iti niso smele ali samo izjemoma in ako so se bile že postarale. Redkokrat so se smele zbrati na določenih tratah, kjer so se zabavale prav po otročje. Da Herberstein ni dobil vselej čisto zanesljivih vestij, kaže nam ta-le povest, katero je slišal iz ust Tirolca, ki se je bil preselil na Rusko. Tirolec se je bil v Moskvi poročil z Rusinjo; čez dolgo ga vpraša, zakaj je ne ljubi; mož trdi, da jo ljubi, a ona ga zavrne, češ, da ji še ni dokazal ljubezni, ker je še ni natepel. Nemcu se je menda sicer tak dokaz ljubezni zdel nekako nenavaden, a kmalu jo je začel tako pretepati, da jo je vso razbil. — Ta povest je prešla iz Herbersteina v mnogo knjig in je Ruse prekomerno ogrdila pred svetom; gotovo je pa Žiga tu sedel na limanice surovežu, ki je svoj način zakonske ljubezni podtikal vsemu narodu. Kljub temu pa se je gotovo ženstvu godilo dosti slabo. Da Herbersteinov popis ne velja več za naše dni, je dokaz kulturnega napredka in odlične zmožnosti Rusov za omiko in napredek sploh. VIII. Rekli smo že, da se je Herbersteinu ruski narod zdel popolnoma hlapčevski in suženj, tem bolj, ker je za vse veljala napram carju absolutna ravnopravnost, jednaka sužnost; vsi so bili carjevi hlapci. A treba je v tem oziru previdnosti pri čitanji njegovih spisov; on sam nam dokazuje po raznih slučajih, da tisto „hlapčevstvo" ni bilo tako hudo, kakor se je njemu zdelo, ali tistim, ki so mu bili poročevalci. Bili so v istini sužnji ali nevoljniki, samo potomci kupljenih ljudij, ujetnikov in takih, ki so na katerikoli način izgubili svobodo. A niti ti niso bili brez varstva zakonov; po postavi so bili tudi oni člani državne družine ; ne gospodar, nego jedini car je bil tudi nevoljnikom sodnik; v njega imeni jih je sodil carjev namestnik v navzočnosti porotnikov. Ako je bil svoboden mož sluga, ni smel brez gospodovega dovoljenja ostaviti službe, ker bi ne bil dobil nove službe. Ti vzajemnosti gospodarjev je pa stala nasproti vzajemnost slug: ako je bik kdo razvpit za slabega gospodarja, ki trpinči sluge, gotovo ni dobil tako hitro nove sluge. S to istino se torej ne ujema trditev Žigova, daje Rusu vcepljena ljubezen do robstva, da je njegov značaj že tako hudo pokvarjen, da ne sluti več človeške vrednosti svoje. Uprav to, kar nam navaja v dokaz trditve svoje, zdi se nam dokaz proti nji: nevoljniki, oproščeni po gospođu, ne marajo za svobodo in se prodajo spet prostovoljno; oče proda sina in ga sme prodati celo trikrat. Uzrok temu je jasen: nevoljniku se je bolje godilo nego prostemu kmetu, ki je moral vzeti od boljarja v najem košček zemlje, bil odvisen od gospoda in vremena in onemu moral dajati toliko od pridelkov, da mu je komaj ostalo za življenje, dočim je za nevoljnika moral skrbeti gospodar. Tiidi dandanes še ni prost kmetki stan ruski deloma uprav za to, ker se nevoljnikom čestokrat prav dobro godi in ne marajo za dvojbeno darilo prostosti. V tem zmislu je torej popraviti Herbersteinovo pripovedovanje. Dasi pa robstva v pravem pomenu besede ni bilo na Ruskem, bil je položaj kmetov ondu vendar dosti žalosten; saj poznamo iz spisov Gogola, Turgeneva i. dr. tiste tipične mužike, ki se dajo neusmiljeno šibati, takoj potem pa ti hvalijo gospodarja, češ, da nikogar ne kaznuje zaradi malenkosti, da je predobrega srca itd. Zemlja ruska je bila res že tedaj zemlja trpinov. Že tačas torej, predno je še postal nevoljnik ves kmetski stan, bil je za te spone goden; že tedaj so se bahali, kako verno in pokorno služijo svojim gospodom, dočim se v Litvanih ne zmenijo niti za samega-kralja, temveč se izgovarjajo, da ne morejo od doma, ker je žena bolna ali konj pohabljen. „Kaj tacega se ne pripeti pri nas. Rus jaha, kamor ga pošljejo, ako mu je glava draga!" Kakor tuđi pri nas, morali so ruski kmetje gospođom, ki so jim dali kos zemlje v najem, po šest dnij na teden delati; samo sedmi dan, nedelja, ostal je kmetu na razpolaganje. Razume se, da v takem položaji kmet ni imel veselja do marljivega dela; saj so ga ropali in skubili vsi vprek; na najplodovitejši zemlji je živel v siromaštvu. Ta položaj je bil deloma še posledica mongolske dobe, kakor svedoči že raba besede „kristijan" v pomenu „rob", „hlapec"; rabili so pa še druge psovke. Mongolei so zapustili Rusom tudi bič, da so priganjali nemarne delavce. Poslancem ruski mužiki niso vsegdar dobro služili. Herbersteinov spremljevalec, grof Nogarola, padel je pri prehodu čez neko reko v vodo in se ni mogel izkobacati iž nje, ker se je bil zavil v svoj plašč. Ko so ga bili srečno rešili,v ne da bi se bila ruska vojaka genila in pomagala, oštel ju je Žiga, a za odgovor sta mu rekla: „Slehernemu ne pristoji delati; jeden sme delati, drugi ne." Boljar se je pa sramoval težkega dela in naj je bil tudi največji revež; pa za poslanci so pobirali lupine in obrazke sadja, dinj, čebulje. „Jedo malo, pijo pa veliko." Tudi v uboštvu so ošabni. IX. Glede vojske nam pripoveduje Žiga to-le: Vsako tretje leto je popisovanje boljarov in konj, da car ve, koliko vojakov ima. To je bilo sila važno, ker ni preteklo nobeno leto brez vojske z Litvani, Švedi in Tatarji. Marsikatere pokrajine so izgubile vsled tega večino prebivalstva. Rusi so tedaj služili jedino kot konjiki; a konji so bili majhni, nepodkovani; na majhnem sedlu je sedel konjik tako, da sta se koleni skoraj dotikali. Ostrog niso imeli; naganjali so konje z bičem, ki je visel na mazinci desne roke. Bojevali so se posebno z lokom, malokdaj z mečem in zgodilo se je, da je Rus v boji držal v isti roki uzdo, bič, meč, lok in pu-šice. Konjikov v železnih oklopih niso imeli, nego k večjemu v bombaževih oklopih, ki so bili tako debeli, da jih ni prodrla pušica. O vrednosti ruske konjice ni zvedel Žiga nič kaj ugodnega; čeravno se zaženo hitro in s silnim hrupom na sovražnika, manjka jim v boji potrebne vstrajnosti, ako se jim nasprotnik kmalu ne umakne, umaknejo se rajši sami. Jako spretni so pa bili za napade od strani in od zadaj. Seveda taka vojska ni bila sposobna za obleganje utrjenih mest, tem menj, ker niso imeli potrebnega topništva. Dobili so sicer na Rusko že nekaj inostran-skih topničarjev, a ti niso zadostovali vsem potrebam, Rusi sami pa niso poznali niti razločka med malimi in velikimi topovi glede rabe. Kar pa manjka ruskemu vojaku aktivnosti, to mu nadomešča še dandanes njega neskončna pasivnost, Oni vojaki, ki so tako heroično prehodili snežene Alpe in Balkan, so pravi potomci ruskih vojakov Herbersteinovega časa. Rus je nekaj fatalista; ako mora bežati, ubežf hitro, in ako ga ujamejo, ne prosi milosti ; molče se da ubiti, dočim Tatar bije in grize okoli sebe do zadnjega trenutka, Turek pa prosi milosti, ako vidi da se ne more rešiti. Šotorov si Rusi niso napravljali, nego samo borno streho od vej. Nasipa in rova tak tabor ni imel. Ker ruska vojska ni vozila s seboj voz, moral je sleherni sam vzeti potrebni živež s seboj. V ta namen je imel boljar po šest ali še po več konj; jed-nemu je naložil živež. Kako malo je potreboval Rus, svedoči nam to-le: v dve pedi dolgi vreči je imel pšeno, kos svinjine in nekaj soli; bogatini so imeli tudi popra s seboj, potem kotel. Sleherni je imel sekirico in kresilo pri sebi. Dokler je mogel, ni se dotaknil svojega živeža, ampak je živel ob češpljah, koreninicah, čebulji, česnu, divjačini in ribah. Šele, ako je to pošlo, zakuril je ogenj, postavil nanj kotel, napolnil ga z vodo in vsul vanj pest kaše in malo soli — in to je potem obed za gospoda in hlapca. Ako je pa gospod hotel napraviti majhno pojedino, skuhal je še košček svinjine in povabil nekatere revnejše ljudi. Kadar se je mužik dobro najedel, bil je nasičen za dva ali celo za tri dni. Ako so stavili vojski hude zapreke gozdi in močvirja, morali so bližnji kmetje v naglici napraviti pot; skozi šumo so naredili preseko, čez močvirje pa mostove. X. Noša je bila vsem jednaka, ozka, dolga suknja, zapeta z gömbami na desni strani prišitimi, dočim je Tartar imel gömbe na levi strani. Škornje so bile rudeče in sezale so do kolen; spredaj in na peti so bile z debelimi žeblji nabite, ki so nadomestovali ostroge. Srajca je imela visok zavratnik, okrašen z zlatimi gömbami in z biseri. Suknja je bila prepeta s pasom, žepov pa ni imela in ni bila nikakor praktična, dasiravno se je prilegala podnebju. Zanimive so naslednje črtice iz ljudskega življenja. Zgodaj se je Rus moral pripravljati za bodoče trpljenje, kakor nekdaj mladi Spartanec. V ta namen so imeli dečki neko igro, pri kateri je moral deček, prvi dospevši na določeni prostor, braniti svoj prostor proti napadom drugih dečkov; suvali so ga, tepli, z nogami teptali, da je bil revež dostikrat hudo raztepen; a vse bolečine je rad pretrpel, samö da je zmagal. Grozne kazni za roparje je zapustila mongolska doba Rusom: šibali so jih po podplatih in jih mučili na razne načine, dokler ni ropar povedal, kar so ga vprašali. Marsikdo se je rajši sam obesil, da ni prišel svojim sovražnikom v pest. Ubiti so smeli tudi tatu, ako so ga zasačili „in flagranti", a truplo so morali izročiti sodišču in poročiti ves dogodek. Sodišča so sodila v obče samo po zimi, kajti po leti je bilo navadno bojevanje na dnevnem redu. Pred sodnikom je veljalo spričevalo plemičevo več nego izjave več prostakov. Odvetnikov ni bilo; sleherni se je moral zagovarjati sam, kar ni bilo težko Rusa, ki je rojen govornik bil že za Herbers^eina. Hudo toži Žiga o podkupljivosti ruskih sodnikov, katere niti knez ni mogel, ali ni hotel preprečiti, kakor svedoči naslednji slučaj: Nekega sodnika sta bili podkupili obe stranki, a bogatin je dal več in je dobil pravdo. _ Car je zvedel to stvar in pozval sodnika na odgovor; sodnik pa je rekel da je res tako, ali da je prepričan, da je bogatin poštenejši_ od siromaka in zato je veroval onemu, a ne siromaku. Car je sicer ovrgel sodbo, toda sodniku se ni zgodilo nič; car se je celo smijal salotnonski modrosti njegovi. Kakor narod niti do dandanes ni mogel oprati narodne duše te grde maroge, pa je bil ohranil tudi marsiktero dobro črto značaja svojega. Kakor je bil mužik kljub svoji bedi ondaj vesel, prijazen in uljuđen, tako ga vidimo še dandanes; trezen ali pijan se kar nič ne zmeni za konvencijonalne meje, kadar hoče prijatelju, makar tudi konjiču, izraziti čutila svoja. Objemanja in po-Ijubovanja ni konca ne kraja in česar beseda ne zmore, povedo solze veselja. To neposiljeno, odkritosrčno izražanje čutil je poznal že Rus pred 300 leti in, kdor narode, zaostale za drugimi v kulturi, zmatra z očesom pe lagoga, mora priznati, da se tu v besede in solze izliva blaga „narodna duša", ki je pod vodstvom vrlega in blagega vzgojitelja tista mehka masa, iz katere umetnik stvari dovršene umotvore. V nizki sobi sedi mužik, pričakuje prijatelja. Obiskovalec mora dobro privzdigniti nogo, da prestopi visoki prag nizkih vrat; stopivši v izbo, ozre se najprej na sveto podobo, visečo na, na steni, odkrije se, pokriža in prikloni, potem šele pristopi k hišnemu gospodarju in ga pozdravi. Stisneta si roke, poljubita se in nekaterikrat priklonita; ker hoče drug druzega prekositi gledi uljudnosti, postajajo pokloni čedalje nižji. Sedši, se pogovorita; odhajajoč gost poljubi gospodarja, in ss pred sveto podobo spet pokriža. Gospo lar ga spremi tako daleč, kakor mu veh gostov stan, do izbinih vrat, do stopnic ali celo pred hišo. Ako je gost mlajši in prijaha na pohod, skoči raz konja že pred dvorskimi vrati. Glede plemičev nam pripoveduje Žiga čudne navade. Mnogi boljarji, posebno revni, niso prišli iz hiše razven ob nekaterih posebnih prilikah; reveži niso prišli lahko do njih. Kakor bedni poljski žlahčič je tudi boljar rad zasedel konja, ali vsaj ukazal za seboj voditi ga, ako je šel k sosedu. Po zimi pa bosi konji na zmrzli zemlji niso mogli hoditi, zato je boljar moral iti peš v cerkev ali k dvoru. Za plemičem je sluga nosil plašč in palico. XI. Že za Herbersteina so imeli Rusi pošto, ki je v prvi vrsti služila carju. Tudi Žiga je deloma popotoval po pošti in sicer jahaje. Ako ta odstavek čitamo, dobimo nov dokaz cesarjeve neomejene oblasti, njegovo je bilo imetje in življenje naroda. Poštne postaje so se zvale „jame" in poštar „jamšnik". Uradnim osebam je poštar ponudil več konj, dasi je potnik sam izbral. Ako mu je med potjo omagal konj, smel je v imeni carjevem vsakemu kmetu najboljšega konja vzeti iz hleva pa tudi slehernemu popotniku, ki ga je srečal. Na bližnji postaji skoči raz konja, odvzame mu uzdo in sedlo in osedla druzega konja; sedlo in uzdo mora imeti sam. Poštar povrne kmetu škodo, ako mu je potnik pokvaril konja. Odsedlane konje ženo hlapci na travnik ali v sneg, vedno se pogovarjajoč ž njimi; konji se povaljajo, nato jih ženo v hlev, dajo jim krme, in ako so se dobro ohladili, jih šele napoje. Rusko trgovino je zelo ovirala mnogovrstnost denarja, ki ni bil vselej dosti vreden vsled pomešanja srebra z drugimi kovinami. Sicer pa je bila kupčija z Rusi zdaj večinoma kupčija na zameno; za tuje blago, sosebno rokodelsko, dajali so Rusi zdelke in pridelke domače zemlje, med katerimi je sila kožuhovina posebno važna. Kakor tujci sploh imeli so inostranski trgovci mnogo sit-nostij z Rusi. Kdor je prišel z blagom v Moskvo, moral je to objaviti mitničarjem, ki so prišli blago cenit; predno je smel prodajati, moral je dobiti v to privoljenje carjevo; dokler ni car rekel trgovcu, kupi li sam kaj ali nič, ni smel kupec drugim ponujati blaga. Cestokrat je trgovec moral dolgo čakati na odlok carjev. V Moskvo so smeli prihajati sami Litvani in Poljaki; drugi so imeli svoje zaloge v Velikem Novgorodu. Uvažali so na Rusko sosebno obleko, nože, žlice, sekire, šivalno orodje, zrcala. Dostikrat ni bila ta roba za nobeno rabo, pa je vendar našla kupca. Tuji trgovci so se radi pridruževali inostranslrim poslancem, ker so lože prišli v Moskvo in bili prosti mitnine. Nasproti so pa tudi ruski trgovci hodili v zapadne dežele v spremstvu poslancev; taka karavana je narastla na 800 do 1200 glav. V Moskvi je bil kupčijski dom za tuje trgovce blizu carjeve palače. Natančno popisovanje trgovine z rusko kožuhovino nam svedoči, kako nadrobno se je Žiga seznanil s tem predmetom. Že Herberstein je spoznaj odlično nadarjenost Rusov za trgovino; ruski trgovec, pravi Žiga, je jako premetena in zvita buča; jezik mu teče kakor namazan, in če ne more drugače spe-čati blaga, jame prisezati, da je cena nizka in blago izvrstno, akoravno je dostikrat ravno narobe prav in blago ni vredno niti polovico. Ker so bili na slabem glasu, so se drugod radi zatajili, češ, da niso iz Moskve. Zanimivo je, kar se glede tega predmeta pripoveduje o Petru Velikem. Židi so ga prosili za dovoljenje, da se smejo naseliti na Velikoruskem in trgovati; a Peter je prošnjo odbil rekoč: „Vaše prošnje ne morem izpolniti vam samim na ljubo. Moji Rusi bi vas tako varali, da bi morali kmalu ob beraški palici iti iz dežele." Dajati posojila na obresti bilo je Rusom pregrešno; a jemali so celö do 20 odstotkov; samo od krščanskih cerkev so jemali po 10°/0. O ti priliki se nam vriva vprašanje: kako veljavo je bilo dobilo do Žiga tujstvo v Rusih? Sto let pozneje je bil tuji živelj tako močan, da je Križanič hudo grajal Ruse zarad popustljivosti, po kateri je narod zabredel v odvisnost tujcev. Za Herbersteina pa take veljave tujstvo še nikakor ni imelo. Tujcev je bilo sicer že precej ondu n. pr. Grk Jurij, ki je po cesarici Zofiji dosegel celö odločilno mesto v Moskvi in postal neobhoden svetovalec carjem; njegov vpliv je krčil pot mnogim drugim rojakom. Iz zapadnih dežel so zvabili na Rusko tudi nekaj topničarjev, puškarjev, rokodelcev itd.; vsako^ rusko poslanstvo je imelo nalog, nabirati takih ljudij za Rusijo in Žiga se sklicuje na Nemce v Moški bivajoče kot svoje poročevalce. Vsi ti tuji življi pa niso imeli posebnega vpliva na narodno življenje; do Herbersteinove dobe niso niti dobrega topništva mogli ustvariti; najznamenitejši so bili laški stav-barji, ki so sezidali cerkve, palače in obzidje Kremlu. Žiga sam ni imel dobrega pojma o teh tujcih; sam pravi, da prihajajo v Moskvo samö taki, ki drugod ne morejo živeti, ali taki, ki jih z besedo ali darili zvabijo tja in ki ne poznajo šege ruske. Popolnoma izključeni so bili pa Židi, katere je Rus sovražil kot mučitelje Odrešenikove. XII. Jako obširno poglavje Žiga Herbersteinove „Moskovije" je „Chorographia", ilustovana po zemljevidu, ki je seveda zelo nepopolen. Z Žigo prehodi čitatelj vso Rusijo notri do Sibirije, od Črnega do Ledenega morja; v tem poglavji je nakopičil pisatelj mnogo tvarine in podal svetu prvo obširno geografijo in topografijo iztočne Evrope, ker se ni omejil na tedanjo Rusijo, temveč popisal tudi sosedne dežele. Iz bogatih zakladov hočemo izbrati samö nekaj drobtinic, katere bodo čitatelja najbolj zanimale. Skozi okraj moskovski teče reka Moskva, ki je sicer plovna in nosi mnogo ladij in brodov, pa dela veliko ovinkov in zato zakasnuje brodarstvo. Zemlja je ondu dosti dobra; pa podnebje je neugodno. Suša se vrsti s plohami, zima pa je huda; celö spomladi je tako mrzlo, da žito čestokrat ne dozori. L. 1525. je pa vsled pekoče vročine zgorelo vse žito na polji. Požari so uničili vasi in gozde in vsled gostega dima so zbolevali ljudje na očeh in nekateri celö izgubili vid. Po zimi se zemlja zbog mraza razpoka; ako vodo izliješ, pride na tla že kot led; ljudje, vozeči se po saneh zmrznejo; zveri goni lakota v vasi in celo v hiše, in kmetje, bežeči pred njimi, zmrznejo, Žiga kara Ruse zarad zapravljanja lesa; štori kažejo, kje so stali gozdi. Dandanes že trpi Ruska, ker so uničili toliko šum, ne da bi bili zasadili nove. Jedino bogastvo zemlje je bilo razven lesa žito, kožuhovina itd.; sadja pa ni bilo tečnega. Po mnenji one dobe je bila Moskva „v Aziji, ali vsaj na meji Azije in Evrope." Žiga opisuje potem rusko prestolnico tako-le: „Mesto Moskva je velika, ker je mnogo hiš z velikimi vrtovi. Hiše so vse lesene, zato imajo kovači, ključarji in drugi rokodelci, ki rabijo ogenj pri svojem rokodelstvu, delavnica svoje v posebnih ulicah zunaj mesta. Za tuje vojništvo je bila zidma poleg mesta „sloboda", kjer so stanovali tudi drugi tujci. Ondu so smeli piti žganje, ki je bilo dovoljeno Rusom samo nekaterikrat v letu; zato se je sloboda zvala menda „nali" (= nalij = nalivaj seil, žganje). Na drugi strani mesta so bili samostani. Moskva sama ni imela niti nasipov niti rova; zvečer so zaprli ulice z lesami; kdor je pozneje todi hodil, dobil je palico in zapor. To je bilo jedino varstvo mesta. V reko Moskvo se izteka pod mestom potok Kljazma (Javsa pravi Žiga), ki goni mnogo mlinov. Vseh hiš se je bilo naštelo malo let pred prihodom Žige 41,500. Ulice in trgi so bili brez tlaka in ob deževji blatni; tu in tam so zato napravili mostove. Središče Moskve je bil „grad". To besedo rabi Žiga in tudi drugi popisovalci Rusije. „Kremi" jim ni bil znan. Kremi se je zdel Žigi velik kakor malo mesto; prepričal se je, da je imel prav ruski poslanec, ki je v Rimu pripovedoval o krasnem obzidji, ki ga je bil sezidal laški mojster in utrdil z lepimi stolpi. Tudi tiste cerkve bvali, ki so jih zgradili laški mojstri, n. pr. cerkev Marije Vnebohoda. V Kremlu je bilo carjevo stanovanje, hiše metropolita, svetovalcev, duhovnikov in drugih ljudij. Zdravo pa je bilo podnebje Moskve kljub neugodnostim zime in poletja. Ako je v obližji razgrajala kužna bolezen, niso puščali nikogar v okraj moskovski, torej so Rusi že znali ondaj ustavljati z istimi sredstvi kugo, kakor pred nekaterimi leti ob dolnji Volgi. Smolensk je bil za Herbersteina še važnejši nego zdaj; bil je zato čestokrat oblegovan po Rusih ali pa po Poljakih. Zarad svoje važnosti je bilo mesto utrjeno; vnanje mesto je imelo močno ograjo, na griči pa je bil ,.gorod", t. j grad. Razven cerkve sv. Mihajla so bila tudi tu vsa poslopja lesena. Proti slabo orga-nizovanim Rusom se je branilo mesto dolgo, dasi je bilo po naših pojmih slabo utrjeno. Razvaline samostanov so bile žalostne priče krvavih bojev dveh bratskih narodov. Veljavo Velikega Novgoroda je tudi dobro poznal Žiga ; saj je bilo mesto slavno trgovišče in ponosno na svojo samo- stalnost, dokler ga niso premagali Rasi in odveli silabogatega plena v Moskvo. Nekdaj so ondi čestili Peruna, pravi Žiga, pre-jemši pa sv. krst, so ga potopili v Volhov. Hipoma prileti iz vode na most kol in čuje se klic: „To imate v Novgorodu v moj spomin!" kadar se sliši iz vode „Perun ! Perun!", lete ljudje vkupaj in se pretepajo s koli in pestmi, da imajo gosposke dokaj truda, predno napravijo mir." Odkar se mnogo Novogoračanov odveli v Moskvo in jih nadomestili z Rusi, bila je uničena slava starega mesta, pa tudi v kulturnem oziru se je vse presukalo, ker je na mesto olikanega prejšnjega prebivalstva stopil surovejši ruski živelj. Naravno je, da ta pogin staroslavnega Novgoroda, ki se je bil zmatral nemškim mestom, napolnuje Nemca z nekim gnevom, katerega sicer ne nahajamo pri Herbersteinu. „Prebivalstvo je bilo menda nekdaj jako pošteno in človeško, a zdaj je že zelo drugače." „Zdaj je Novgorod popačen in pohujšan, brez dvojbe po kugi moskovski, ki so jo tja zanesli potujoči Rusi." Jednako se izraža zastran Pskova; tudi to mesto je dobilo mnogo novih stanovnikov iz Moskve, namesto domačinov, katere so odvedli v Rusijo.v Tu in tam omenja Žiga tudi malike predkrščanske dobe n. pr. zlato babo*) (Güldene Veti, Anfrau) v najsevernejših krajih Rusije. Ob izlivu Oba v morje stoji žena, držeča sinčka v naročaji; nekdaj je bil še drugi deček pri nji, ki je bil baje nje vnuk. „Ondu je mnogo godbenega orodja, ki samo od sebe svira", pravijo ljudje; Žiga pa pristavlja: „Ako je to res, napravljajo godbo bržkone vetrovi." Zavoljo pasjeglavcev, in takih ljudij, ki nimajo glave, ampak obličje na prsih in zaradi rib v človeški podobi i. t. d. je Herberstein mnogo povpraševal, rad bi bil našel koga, ki je sam videl te čudne stvari; no, pa seveda ni naletel na nikogar. Zato nima prave vere v te pravljice. O Sibiriji tudi ni zvedel dokaj; promet s to deželo je bil še tako skromen, da niso imeli nič pravega znanja v zemljepisji tiste Azije, ki je dandanes ruska. Kijev, pravi Žiga, je staro prestolno mesto Rusov; kakeršno je bilo nekdaj, kažejo razvaline tega mesta in čudne gomile z nestrohnelimi trupli. Kijev je imel dokaj cerkva in samostanov; ali dekleta so bile na jako slabem glasu, kljub strogim zakonom, ki so imeli braniti njih čistost proti tujim trgovcem. Rusiji v širjem pomenu prišteva Herberstein tudi Litvo; dasi o razmerah poljsko-litevske države pripoveduje le malo, mora vendar obiti nas slutnja žalostne usode nekdaj tako mogočne države. Ako se napove vojska, zbero se hitro vojaki; a ko bi se imeli pomakniti dalje, vrnejo se večinoma domov, nekateri zahtevajo odpusta, ker so baje bolni ali pa imajo važne posle doma; *) Morebiti je bilo to božanstvo še predslovansko. drugi plačajo nekaj in se odkupijo. To odkupovanje se je vršilo javno, celo oklicali so, naj se oglasi, kdor se hoče odkupiti. Milosti svojih vladarjev in svojih svoboščin ne rabijo državi v prid, temveč jih zlorabijo, da kratijo knezu oblast in celo imetje; pri-šedši v deželo, moral je knez živeti ob svojih stroških, ako mu niso hoteli ničesa dati. Kmetje so bili na Litvi v istem položaji, kakor v Rusih. Bogatin je smel kmetu vzeti, kar se mu je ljubilo in brez darila podanik ni smel priti niti k gospođu, niti k uradniku. „Vsaka beseda je zlata", rekel je narod Kmet je moral založiti gospoda z vsem, ako je ta šel na popotovanje ali se ženil itd. in delati mu je moral tlako po šest dnij v tednu. Poleg gospoda ga je pa skubel tudi pop. Žiga se je kar čudil, da more sploh živeti kmet na Litvi. Obsojenec se mora sam obesiti, če ne, pretepö ga neusmiljeno ; ako se obotavlja, vele mu, naj se podviza, češ, da bo gospod hud, in revež, boječ se palice, se obesi. Kako je sodil Herberstein o deželah, katere je bil prehodil, povedal je nekdaj v Pešti ođgovarjaje na dotično vprašanje ogrskega dostojanstvenika tako-le: „Na Ogrskem, Španjskem, Laškem in Francoskem je veliko moči, mnogo zlata in srebra in živeža v obilici in velika razumnost in modrost, in vse to spojeno z mnogimi svoboščinami; na Poljskem, na Litvi in v Moskvi je beda in hudo robstvo; Nemška pa, kjer ima sleherna dežela nekaj razumnosti, dostojnosti, junaštva, bogastva in živeža, zdi se mi srednja in boljša od drugih." Poslušalci so se smijali in rekli, da je dal vsaki deželi, kar ji gre, ali sebi pridržal najboljše. XIII. Jako zanimivo je popisovanje sprejema in tujih poslancev in občevanja z Rusi. Kar je doživel Herberstein, veljalo je gotovo tudi o drugih. Poslanci, bližajoči se ruski meji, naznanili so po selih svoj prihod upravitelju najbližnjega ruskega mesta, ki je hitro poslal to novico v Moskvo, da mu car pove, kako naj ravna s prišleci. Poslancem pošlje oni uradnik nekoga nasproti, da jih na meji pozdravi in jim naznani, da jih bo na določenem mestu pozdravil odličen činovnik („velik gospod"). Ko je Žiga popotoval tja, prestopil je rusko mejo po zimi, koje bil zamel debel sneg. Prišel mu je naproti visok činovnik, sedeč na saneh, pričakuje poslance sredi ceste, dočim je dal za tujce napraviti novo pot po svojih ljudeh, ki so pohodili sneg. Človek, spremljajoč poslance, veli Žigi, naj skoči raz konja in peš ide k ruskemu činovniku; ako bi namreč Rus prvi to storil, žalil bi carja in v očeh tujcev zmanjšal njega veličanstvo. Žiga tudi ni hotel jenjati, češ, da je truden ; potem pa je zahteval, naj Rus najprej zleze na tla. Nekaj časa sta se tako pričkala; naposled je vendar Žiga se malo premaknil, kakor bi bo tel skočiti na tla; to videč, je zapustil nagloma Rus sani in šele potem je Žiga skočil doli. Rus je bil prevarjen in se je na tihem jezil. Etiketna vojska je bila pri konci za zdaj; činovnik pozdravi Žigo, vpraša ga, kako je popotoval in mu poda roko. Dalje potujć se vozi Rus zadnji, da opazuje tujce, in povprašuje med potom od kod so, kako se zove oče, kaj so, kateri jezik govore itd. Vse to se potem takoj objavi carju. Kmalu pride nasproti še drug uradnik, ki se je zval „pristav" in je imel nalog, skrbeti za vse potrebščine poslanstva. Ker je pristav moral pričakovati povelj iz Moskve, pomikali so se le počasi dalje; komaj po dobro miljo hoda so se ustavili in prenočili pod milim nebom. Kmalu se je to zdelo Žigi preveč, tembolj, ker je bil Smolensk jako blizu; ko so mu velevali tretji dan spet toisto, dal je svojemu spremstvu povelje, naj se ne ozira na ukaze ruske, temveč kar nadaljuje pot. S tem je pa hudo ujezil Ruse, ki so ga karali, da se upa v tuji deželi tako samovoljno ravnati. Herberstein se jim takoj odreže, da ni vajen prenočišča v gozdih in pri zverinah in da so imeli ruski poslanci v Avstriji vedno dostojno prenočišče. „Tako se tudi nam spodobi. Dobro vem, da ne ravnate po ukazih svojega gospoda in ne vem, zakaj se tako dolgo mudite." Proti večeru so dospeli do Smo-lenska (1526.), a prenočiti so morali zunaj mesta v bornih kočah; stoprav drugi dan so jim odkazali dobro stanovanje v hišah poleg mesta. Deset dnij jih je gostil namestnik z grškim vinom, z malvazijo in z žganjem. Od Smolenska dalje sta poslanca spremljala pristava, pri-šedša iz Moskve. Med potom je Žiga stopil v kmetsko hišo in kupil od kmetice kruha, ovsa in drugih rečij. Pristav jev pa ozmerjal ženo, ker je prodala poslancu one potrebne reči; Žiga mu je zato žugal, da ga bode dal zvezati in šibati, ako mu ne izroči živeža, ki ga je kupil za poslance v carjevem imeni, a bil ga spet prodal, namesto da bi ga dal tujcem. S tem je ugnal pristava v kozji rog. Pol milje pred Moskvo prisopiha neki Simeon in naznani poslancem, da se bližajo carjevi pooblaščenci, in jih pozove, da stoje poslušajo besedo gospodovo. Kmalu so ugledali celo množico dostojanstvenikov, katerih načelnik tako-le ogovori poslance: „Veliki gospod Vasilij, kralj in gospodar vse Rusije (nasledujejo vsi naslovi) je zvedel o prihodu poslancev brata svojega Karola, izvoljenega rimskega cesarja, in najvišjega kralja in Ferdinanda brata in nam zaukazal, da Vas vprašamo, kako zdravstvuje njegov brat Karol." Isto vprašajo zaradi Ferdinanda; poslanec pa veli: „Po milosti božji smo zapustili gospode svoje zdrave." Predstavivši poslancem nove pristave, vpraša jih načelnik, kako so po-potovali. „Bog živi velikega kneza! Po njegovi in božji milosti smo popotovali zdravi," glasi se odgovor. Nato so jim izročili po dva konja, darovana jim od carja; te konje so morali takoj zasesti obdarovanci in potem so jahali proti mestu. Ulice, skozi katere je šel sprevod, bile so natlačene ljudstva. Za tuje poslance so imeli v Moskvi posebne hiše, ki so bile sicer prostorne, a brez oprave. Šele po vstopu poslancev so prinesli mizo, klopi, stole itd. Za čestno stražo so jim dali blizu 50 vojakov, ki so, kakor vemo, poslance bolj vestno čuvali nego je tem bilo všeč. Sicer so pa imeli vse, kar so želeli; v hiši in kuhinji so jim stregli pristavi, zapirali hišo, kurili, sekali drva, krmo pokladali konjem itd. Z živežem so bili poslanci jako obilno založeni; po natančnih predpisih so jim dajali na dan velik kos govedine, slanine, živo jagnje, jednega živega in jednega mrtvega zajca, šest živih kokošij; dalje zelja, sira, soli, popra, octa itd. Vse to so jim pripeljali sleherni dan na vozičku; razven tega še trojnega piva in dvojnega žganja. Ko je Žiga sam kupiti dal rib, karali so ga, češ, da s tem žali carja, in so mu dali rib, kolikor je želel. Niso mu dopustili, da bi kupil posteljne oprave, nego kupili so mu jo sami in rekli, da so tako postregli tudi na Nemškem ruskim poslancem. Čez nekaj dnij je bila avdijenca pri carji; to so poslancem objavili trikrat. Celo krdelo carjevih činovnikov je prišlo pönje; a spet se ni udal Žiga zahtevi Rusov, naj gre onim iz hiše naproti ; obotavljal se je in pozdravil carjeve svetovalce že na stopnicah namesto pred hišo. Proti gradu, t. j. Kremlu, so jezdili. Ulice so bile natlačene ljudij, ker so o takih prilikah menda ukazali trgovcem in rokodelcem, da se zberö v onih ulicah, skozi katere so šli tuji poslanci v Kremi; tujci naj bi strmeli nad množico naroda, Rusi pa naj bi videli na svoje oči, kako česte inostranski vladarji carja. Do vhoda v Kremi so šli skozi gnečo meščanov; od vrat Kremla pa so stali vojaki. Vhod v palačo carjevo je bil goleg cerkve sv. Mihajla; do stopnic je smel jahati samo car, Žiga pa je kljub temu ukazu skočil raz konja stoprav tik stopnic, „da bi", kakor veh', „tudi za gospoda mojega ostalo nekaj česti." Šredi stopnic pozdravijo poslance novi svetovalci, stisnejo jim roko ter jih poljubijo in spremijo na vrh stopnic. Ondu se vrši spet pozdrav po dostojanstvenikih, ki so višji od prejšnjih. Pred sobami carja so stali „boljarski sinovi", t. j. niže vrste plemiči. V prvi sobi so našli krasno opravljene dvorjane, isto tako v drugi sobi; samo da so bili ti zgolj visoki dostojanstveniki in knezi. Vsi so stali ondu, ne da bi se najmenj ganili, niti odzdravli niso, ako so znance med njimi pozdravili poslanci; delali so se, kakor bi jih še ne poznali ne. V tretji sobi je sedel car sam na nizkem prestolu, stoječem na nizkem odru; na stolu poleg njega je ležal „kolpak", na levi strani je stala palica (posoh) z dvema kačama okrašena. Nad njim so bile sv. podobe; blizu je bila posoda z vodo in poleg nje brisalka, ker si menda car umije roke, ako je podal roko katoličanu. Pred knezom je bita nizka klop za poslance; pokrita je bila s prtom. Okoli carja so sedeli njega bratje, svak in nekateri knezi. Vstopivši poslanci se priklonijo carju, ki obsedi, dočim vstanejo njegovi spremljevalci. Visok dostojanstvenik predstavi carju poslance rekoč: „Veliki gospod, kralj in gospodar vse Rusije, N. N. (ime poslančevo) bije čelo pred Taboj." To reče dvakrat, prvikrat pomenja počaščenje, drugikrat pa zahvalo za milost carjevo. „Celo biti" je pomenjalo poklon, ki je bil tem ponižnejši, čim višja je bila oseba, kateri je veljal. Zdajci vstane car in vpraša poslanca: „Kako zdravstvuje naš brat Karol, izvoljeni cesar nemški in najvišji kralj?" — „Po milosti božji je zdrav!" veli poslanec. Car potem sede in posluša ogovor poslancev, ki potlej sme sesti. Kar sme slišati ves dvor, to pove poslanec in tolmač prelaga njegov govor sproti v nemščino, vselej samo dve do tri besede, kar je činilo zabavo jako dolgočasno. Po dokončanem ogovoru pozove car poslanca k sebi, poda mu roko in ga vpraša po zdravji ; poslanec mora odgovoriti: „Bog Te zdravega ohrani dolgo, veliki gospod; jaz sem zdrav po milosti božji in Tvoji." Daril niso prinesli s seboj nemški poslanci, dočim jih niso pozabili Litvani, Švedi in drugi poslanci;'ta darila so zvali „pominok, pomenki" (Herberstein po-minki). Naposled povabi car poslance na obedovanje, rekoč: „N. (n. pr. Žiga) zaužil boš z nami sol in kruh." Avdijenci nasleduj razgovor s carjevimi svetniki in potem gredo vsi v obednico. Car je že sedel za svojo mizo, na desni in levi sta mu sedela brata, dalje pa svetovalci; a med carjem in bratoma, dalje med tema in svetovalci je bil tak presledek, da sta se soseda komaj dosegla z roko. Za dvema mizama so sedeli tatarski kneževiči. Vstopivšim poslancem, posebno Žigi in Nogaroli napravili so vsi gosti razven carja, globok priklon. Poslanci so sedli za mizo, ki je stala nasproti carjevi; slehernemu Nemcu je sedel nasproti Rus. Vse mize so stale ob stenah; sredi sobane pa je bila miza („credentz") a s krasno zlato in srebrno namizno opravo. Na vsaki mizi so imeli soli, popra in octa. Za carjev sedež so stopili lepo opravljeni pridvorniki, ki se pa niso kar nič genili, nego stali nepremično. Pred carjem je ležal kruh že narezan; car naloži strežaju na dlan nekaj kosov in jih veli nesti poslancem. S pomočjo tolmačevo poroči strežaj to-le: „Veliki gospod .... Ti skazuje svojo milost in Ti pošilja kruha od mize svoje." Poslanec se mahoma vzdigne in ž njim vred vsi navzočni razven carja in njega bratov; oni sef>rikloni carju, bratom in naposled svetovalcem in drugim gostom. Kruh carjev je pomenil menda milost, sol pa ljubezen vladarjevo. Za kruhom prinesö žganja, za tem stoprav jedila. Ce ni postni dan, prinesö najprej dva ali tri pečene labude in jih postavijo pred carja, ki z nožem poskusi, kateri je najmehkejši. V sosedni sobi razkosajo potem labude in polože na sleherno skle-dico po štiri jednake kose, n. pr. štiri peruti, ali noge itd. Te skledice postavijo pred carja, brate, kneze, svetovalce, poslance itd. Car počasti tudi katerega gosta s tem, da mu pošlje kos svojega jedila. Kogar doleti taka čast, mora se vzdigniti in prikloniti najprej carju in potem po vrsti vsem drugim, ki tudi vstanejo. To se je Žigi in drugim tolikrat zgodilo, da so ga vsled večnega vstajanja in neštevilnih poklonov drugi dan bolela kolena. Pri prvem potovanji v Moskvo je Žiga zapazil, da se carjevi bratje ne vzdignejo, kadar se je vzdignil on; to ga je jezilo in zmatral je to za razžaljenje gospoda svojega. Kadar je torej car poslal jedilo kateremu bratu, ki se je potem vzdignil, obsedel je Žiga, kakor bi vsled pogovarjanja s sosedom ne zapazil tega. Šele, ko so drugi sedali, privzdignil se je malo. Kar so ga zarad tega nekateri karali, rekel jim je: „kdor česti mojega gospoda, njega čestim i jaz; kdor pa ne česti gospoda mojega, njega ne čestim tudi jaz ne." Navlašč pa je vstal, ako je car poslal jedilo kateremu možu nižje stopinje; zato so se smijali navzočni in naposled celo car, ko je čul razlog smeha gostov. Labuđe so potresli dobro s poprom in s soljo in polili z je-sihom; prigrizovali so kislo mleko z usoljenimi,^ za vse leto pripravljenimi kumarami. Naslednjih jedil nam Žiga ne imenuje. Pili so pa fina grška vina; sleherne pijače so natočili prvi kozarec carju, ki jo malo pokusi potem pa napije poslancu j to je bil torej prvi „oficijalni" toast. Car je vprašal potem Žigo, če se je že kdaj obril, in koje rekel Žiga, „da!" dostavil je car, da se je i onjedenkrat obril; to se je zgodilo ob priliki njegove druge poroke. Briti se, bilo je Rusom sicer nekak greh. Car je poslancem pridno prigovarjal, naj se ponudijo s pijačo in jedjo in vprašal jih je marsikaj. Cas, odločen za obed, bil je po dovršenih opravilih; tu je bil tako strog red, da so marsikdaj obedovali jako pozno, celo v noč, kadar niso zgotovili opravil. Ako je bilo malo ali nič opravkov, obedovali so pa tudi po ves dan ali po več dnij zapored. Po obedu je car odpustil poslance in spremili so jih v po-slaniški stan mnogi boljari; za njimi so pripeljali na vozičkih srebrno namizno opravo in pijačo. Pridružijo se potem še nekateri činovniki in zdaj začno piti, da je bilo težko celo pitju vajenim Nemcem dohajati Ruse. Kdor ni dobro pil, ni veljal nič. Ako niso mogli drugače prisiliti koga k popivanju, začeli so napivati carju in cesarju; kdor je vzdignil čašo, napolnivši jo s pivom ali žganjem, stopil je v sredo sobe in govoril napitnico s tisto Rusu prirojeno spretnostjo, katero zove Herberstein „sonder zier-ligkhait". Carju ali cesarju je voščil zdravja, sreče, zmage, da naj ostane nasprotnikom samo toliko krvi, kolikor bo ostalo pijače v čaši. Naglo zvrne čašo in jo obrne, da vsi vidijo, da je res prazna. Žiga tem pivcem ni bil kos; zato se je delal zaspanega ali pa upijanjenega; s tem se je iznebil tovaršije. Car in Rusi v obče so menili, da niso spodobno pogostili tujca, ako ga niso do dobrega zalili s pijačami; car sam je rad napival poslancem in njih vladarjem. Car je dalje počastil poslance s povabilom na lov, katerega se je sam udeležil z mnogimi ljudmi. A ta lov ni? bil Žigi po godu, ker so samo z glasnim hrupom pobijali zajce v majhnih zagradah in jih pobili po več sto. Plemeniti gospodje niso svoje-ročno vodili svojih psov na lov; zmatrali so za nedostojnost, ako se je kdo dotaknil psa z golo roko. Le izjemoma, nekako "tujim poslancem na čast, se je to zgodilo. Razven psov so imeli sokole izučene za lov. Po lovu se je zbrala vsa dražba pri leseni lovski hiši carjevi v šumi; ondu je car pogostil vse udeležence z jedjo in pijačo. Nekdaj je v navzočnosti Herbersteinovi padel blagoslovljen kruh raz stene v travo. Pobožni car se je sila prestrašil in z njim vsi drugi. Hitro so poslali po popa, da je pobral kruh iz trave in ga obesil na določeno mesto. Tudi medvedji lov je videl Žiga. Kmetje, oboroženi samo z lesenimi vilami, morali so se bojevati z mladimi medvedi, katere so imeli zaprte v posebnih kočah in jih izpustili. Ako je medved koga poškodoval, dal je car ranjenca celiti in mu je podaril novo suknjo in malo žita — in Rus je bil zadovoljen. Obravnavanje s carjem je bilo jako dolgotrajno, kakor nam že svedoči dolgo bivanje Žige v Moskvi. Car Vasilij se nikdar ni prenaglil z odgovorom; odvrnil je poslancem, da se hoče posvetovati s svojimi svetniki in jim je dal odlok ali sam ali po odbornikih. Ker pa povrjeniki carjevi niso imeli nikdar dosti obširne instrukcije, morali so znova zavlačiti rešitev. Leta 1526. n. pr. je prišel Herberstein v Moskvo 26. aprila; 1. majnika je bila prva avdijenca, 6. majnika so stoprav nadaljevali razpravljanje in potem 8. majnika. Dolgotrajnost diplomatičnega občevanja z Rusi je razumljiva, ako vzamemo v poštev, da so jim bile evropske razmere jako malo znane in da so morali biti torej zelo oprezni. Dočim so litvanski poslanci se vedli napram carjevim pooblaščencen precej brezozirno namesto razumno, bil je Vasilij miren, a trden in isto tako njega svetniki. Sicer pa sluje še dandanes ruska diplomacija po izvrstnem zvrševanji daleč sezajočih in zamotanih diplomatičnih osnov. Pogodbe z inostranci so se prelagale v ruščino, da so jih razumeli vsi Rusi; a tuji diplomati in vladarji so morali taka nagodbena pisma potrditi po ruski šegi, t. j., poljubili so križ, v znamenje, da jih je trdna volja držati se dogovorov. Na obed je povabil car poslance tudi pred odhodom in jim podaril dragocena darila, sosebno rusko opravo z dragoceno kožuhovino. Herberstein je dobil jedenkrat. zlatasto oblačilo (kaftan) z modrimi cveticami, dragocenimi gombami, podšito s kožuhovino (krznom sibirskega sobola) in potem visoko belo kučmo z istim krznom. Razven tega je še dobil 80 komadov sobolovih krznov, 300 komadov hermelinovih in 1500 krznov kuninih. V prvič je bil Žiga dalje dobil sani z veliko medvedovo kožo in široko odejo, lepega konja in razne ribe, ki so bile posušene na zraku brez dima in soli, Pisatelj je porabil za svoj spis naslednje vire: Herberstein Sigm.: Rerum moscoviticarum commentarii. Basel 1551. —Mos-couia, der Hauptstadt in Reissen .... — Wien 1557. — Beschutzung der vnrecht beschuldigten vnd sein selbst fursehung. 1560. — Gratae posteritati. 1551. — Seines thunns, dienste vnnd Raisens mit treuver vermanung etc, — Dienst den römischen Khaisern 1564. — Raittang vnnd Antzaigen meines lobens vnnd wesens. (Fontes rer. aust. I. izdava Karajanova.) —. Hab die Eltern von Herberstein nit die als gemeine Landleute in Steyr wonent, sonder die mit Namhafften dienstn jren rechten erbherrn vnnd Landssfiirsten verpflicht gewest, denselben zu Ehrn etc. 1564. — Familienbuch, Arch. f. Kunde o. Geschichtsquellen 39. — Dryen Rö. Kayser . . . gediennt. 1552. — Monimentum historico-paneygricum . . . stematis . . principis ab Herberstein, 1610. — Joannes Dantiscus, Ad magnificum dom. Sig. de Herberstein etc 1518. — Senkenberg'sche Sammlung von ungedruckten und raren Schriften IV. — Chmel, Habsb. Archiv. I. II. Denis, Merkwürdigkeiten der Garelli'schen Bibliothek. Acta Tomiciana III—IV. Archiv f. Kunde ö. Geschichtsquellen. 17. 22. Miklosich : Slavische Bibliothek I. II. Kumar, Gesch. der Burg und Familie Herberstein —. Theiner, Vetera Monum Poloniae. II. II. Monumenta Historica Rusiae. I. Mittheil. d. hist Ver. f. Steiermark 9—11. 19. Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen. 1867. 61. Arkiv za povjestnicu jugosl. 1859. Pertz', Archiv der Gesch. f. ältere deutsche Geschichte, 1381. Sitzungsberichte der Akad. d. Wiss. hist. phil. Cl. 1863 1856. Sybel, Histor. Zeitschrift XVI. in 1871. Adelung, Herberstein. Meiners, Vergl. d. ältern u. neuern Russlands. Karamsin, Gesch. Russlands. VII. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od l.januvarja 1884. leta do 1. januvarja 1885. leta. Sestavil Ivan Tomšič. Štev. 1—147 glej v „Letopisu" za 1869. leto od 268—281. strani; štev. 148 — 243 v „Letopisu" za 1870. leto od 364 371. strani; štev. 244—351 v „Letopisu" za 1871. leto od 346-354. strani; štev 352-589 v ,,Letopisu" za 1872. in 1873. leto od 280—301 strani; štev. 590—817 v „Letopisu" za 1876, leto od 193—215 strani; štev. 818—925 v „Letopisu" za 1877. leto od 324 — 335. strani; štev. 926—1124 v Letopisu" za 1878. leto od 192^-213. strani; štev. 1125—1230 v „Letopisu" za 1879. leto od 220 - 231. strani; štev. 1231 — 1362 v „Letopisu" za 1880. leto od 326—341. strani; štev. 1363 — 1487 v „Letopisu" za 1881. leto od 209—223. strani; štev. 1488—1612 v „L< to-pisu" za 1882. in 1883. leto od 417—431. strani ; štev. 1613—1758 v „Letopisu" za 1884. leto od 287—303 strani. I. Časopisi, 1759. Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Odgovorni urednik in izdajatelj Ja kob Alešovec. Tisk Blaznikovih dedičev. V Ljubljani. Letnik XVI. 1884. 4°. Z mesecem junijem se je Brencelj izpremenil in začel izhajati po dvakrat n« mesec pod naslovom „Novi Brencelj" v zbadljivi in šaljivi obleki. Letnik I. (XVI.) 1760. Cerkveni Glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljanii Letnik VII. 1884. Z muzikalnimi prilogami. Odgovorn. urednik lista J a n ez G n j e z d a. — Odgovorni urednik muzikalnih prilog Anton F oe rs ter. Zalaga Cecilijino društvo. — Tiska B. Milic. 8°. Izhaja po jcdenkrat na mesec. Vsakemu listu je priložena glasbena priloga, obsezajoča po 4 strani v 8°. 1761. Cvetje z veiiov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Njih svetosti papeža Leona XIII., Njih 24* prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generalnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaje P. Evstahij O z ime k (pozneje P. Stanislav Škrabec), mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska Tiskarna. 1884. Letnik V. v 8. 384 stranij. 1762. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. V Ljubljani. Leto 1884. Natisnila Klein in Kovač (Eger). V 4., X, 60 stranij. — S slovenskim in nemškim tekstom. Translator prof. Fr. Leveč. 1763. Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1884. v 4°. — Translator prof. Anton Kas-pret. Tiska „Leykam" v Gradci. (S slovenskim in nemškim tekstom.) 1764. Držami zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Leto 1884. Na Dunaji. Iz ces. kr. dvorne in državne tiskarnice. 4°. XXII, 537 stranij. — Urednika M. Cigale in Jos. Stritar. 1765. Diihovni pastir. S sodelovanjem več duhovnov vredil Anton Kržič. I. Letnik 1884. V Ljubljani. Založba „Katoliške bukvarne." Tisk „Katoliške Tiskarne." Vel. 8°. 644 stranij. (Izhaja v snopičih po jedenkrat na mesec.) 1766. Edinost. Glasilo Slovenskega političnega društva za Primorsko. Lastnik društvo „Edinost". — Izdajatelj in odgovorni urednik: Viktor Dolenc. Nova tiskarna V. Dolenc v Trstu. Tečaj IX. 1884. (Izhaja po dvakrat na teden na celi poli v fol.) 17 67. Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Leto 1884. Natisnil Paternolli. Založilo c. kr. kmetijsko društvo. Odgovorni urednik: Anton Klobučar. 8°. 192 str. 1768. Jurij s pušo. Zabavno-šaljiv list. Izdavatelj in odgovorni urednik Ivan Dolina r. Amatijeva tiskarna v Trstu. Tečaj I. 1884. fol. (Izhaja po dvakrat v mesecu.) 1769. Kmetovalec. Glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodstva kranjskega. Ureduje Gustav Pire, tajnik družbe. Leto I. 1884. 4°. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske. Tisk J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. (Izhaja po dvakrat na mesec.) 1770. Kmetski Prijatelj. (Der Bauern freund). III. leto, 1844. Izdajatelj in odgovorni urednik Dr. Edvard _Gla nt sehnig g. Založba in tisk Janez Bakuscha v Celji. 8°. (Izhaja drugo in četrto nedeljo v mesecu in je pisan v slovenskem in nemškem jeziku.) 1771. Kres. Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in župn. Dav. Trstenjaka ureduje dr. Jakob Šket, c. kr. gimn. prof. v Celovci. — V Celovci. Tiska in založuje tiskarna družbe sv. Mohorja. 1884. Leto IV. v 8°. (Mesečnik, vselej po 3—4 pole.) 1772. Ljudski Glas. (Političen list.) III, leto, 1884. Izdajatelj in odgovorni urednik FerdinandSuhadobnik. — Tiskala Ig. v. Kleinmayr et, Fed. Bamberg v Ljubljani. (Izhaja po dvakrat na mesec na celi poli v fol.) 1773. Ljubljanski List večerna priloga deželnemu uradnemu časniku. Tečaj I. 1884. — Odgovorni urednik prof. Fran Šuklje. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayr et Fed. Bamberg v Ljubljani. (Izhaja vsak dan razven nedelj in praznikov.) 1774. Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Izdajatelji in založniki- J. Kersnik, Fr. Leveč, Dr. Ivan Tavčar in J. Stritar. — Odgovorni urednik Fran Leveč. IV. leto 1884. V Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne." V 8°. 722 str. (Izhaja po 4 pole obsežen v zvezkih po jeden pot na mesec.) 1775. Mir (Političen list za koroške Slovence.) Izdajatelj in urednik Filip Haderlap. Leto III. 1884. — Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovci. 4°. (Izhaja po dvakrat na mesec na celi poli v mali 4°.) 1776. Novice gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba J. Blaznikovih naslednikov. Odgovorni urednik: Gustav Pire. Tečaj XLII. 1884. 4°. (Izhajajo vsako sredo na celi p61i v 4ki.) 1777. Obrtnik. (Der Gewerbsmann.) Strokovnjašk list za obrtni stan. Leto II. 1884. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik Matija Kune. — Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 8°. (Izhajal je po jedenkrat na mesec.) 1778. Popotnik. List za šolo in dom. Izdajatelj in urednik Miha Nerat, učitelj. V. leto 1884. — Tiskal in založil Janez Leon v Mariboru, v 8°. 984 str. (Izhaja po dvakrat na mesec.) 1779. Slovan. Političen in leposloven list. Urednik: Anton Trstenjak. Lastnik in izdavatelj: IvanHribar. I. leto. 1884. — V Ljubljani. Tisek „Narodne Tiskarne". (Izhaja vsak četrtek n a celi poli v vel. 4.) 1780. Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik XII. 1S84. fol. Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Jerič. Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. (Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike.) 1781. Slovenski čebelar in sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadje-rejskega društva za Kranjsko. Odgovorni urednik Anton Klein. — Izdajatelj Janez Modi c, društveni predsednik. Lastnina „Čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko". Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Tečaj II. 1884. v 8°. (Izhaja po jedenkrat na mesec.) 1782. Slovenski Delavec, gospodarstveno-politični list. Leto I. 1884. Izdavatelj in odgovorni urednik: Avgust Bremic. — Tiskom: C. Amati-ja sinov v Trstu, v 4°. (Izhaja vsako prvo in tretjo soboto v mesecu.) 1783. Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdajatelj in založnik tiskovno kat. društvo v Mariboru. Odgovorni urednik L. Kordeš. V Mariboru. Tečaj XVIII. 4°. Tisk J. Leona v Mariboru. (Izhaja vsak četrtek v tednu.) „Slovenski Gospodar" ima po dve prilogi in sicer 1. Cerkvena priloga. Priložena od kat. tiskovnega društva. — 2. Gospodarstvena priloga. Priložena od štaj. kmetijske družbe. 1784. Slovenski Narod. (Politični dnevnik.) V Ljubljani XVII. leto 1884. fol. Odgovorni urednik: Ivan Zeleznikar. Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne". (Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike.) 1785. Soča. (Političen list.) Izdajatelj in urednik: M. Ivoršič. — Tiska „Hilarijanska Tiskarna" v Gorici. Tečaj XIV. fol. 1884. (Izhaja po jedenkrat na teden.) 1786. Škrat. Zabavno-zbadljiv in šaljiv list. .Tečaj III., 1884. Založnik in odgovorni urednik: Ivan Zeleznikar. Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 4°. (Izhaja po dvakrat na m^sec.) 1787. Šola. Glasilo Goriških učiteljev. Založnik in urednik: V. Čer nič. Leto V. 1884. v 8°. Tiska „Hilarijanska Tis-karnica" v Gorici. (Izhaja v zvezkih brez določenega obroka.) 1788. Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXIV. 1884. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik, nadučitelj in voditelj I. mestni 5 razredni deški ljudski šoli v Ljubljani. — Natisnil in založil Budolf Milic. Vel. 8°. 384 stranij. (Izhaja po dvakrat na mesec.) 1789. Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. XIV. tečaj. 1884. — V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač (Egerj. Vel. 8°. 196 stranij. (Izhaja po jedenkrat na mesec.) 1790. Zadruga. List za razpravo närodno-gospodarskib vprašanj. Glasilo zveze slovenskih posojilnic. Izdajatelj in lastnik: Mihael Vošnjak. — Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. — Odgovorni urednik: Maks Veršec. Tečaj I. 1884. v 4°. (Izhaja po jedenkrat na mesec.) 1791. Zakonik in Ukaznih za Avstrijsko-Ilirsko Primorje, ki obstoji iz poknežene grofije goriške in gradiške, mejne grofije isterske in državno-neposrednega mesta Trsta z njegovim obmestjem. Tečaj XXIV. 1884. Tiskarnica Avstr. Oger. Lloyda v Trstu. 137 str. (Opomnja. „Zakonik in Ukaznik" je začel izhajati že 1860. leta, a ni bil še v nobeni slovenski bibliografiji omenjen do letos. Leta 1860. sta prišla samo dva izdatka na svetlo, ki sta pa združena z letom 1861. Prvi tečaj se torej šteje v 1860. leto. Prva leta je prelagal ta zakonik gosp. Cegnar na slovenski jezik.) 1792 Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni urednik Luka Jeran. V Ljubljani, 1884. XXXVII. tečaj, v 4°. — Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 416 str. (Izhaja vsak petek na celi poli.) 1793. Laibacher Diöcesanblatt. Jahrgang 1884. 4°. 132 stranij. Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Pogača r. — Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. (List prinaša nemške, latinske in slovenske razprave.) II. Društvena dela. Čitalnica narodna v Ljubljani. 1794. Letopis narodne citalnice v Ljubljani začetkom leta 1884. Založila čitalnica. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 26 stranij. Matica Slovenska. 1795. Letopis Matice Slovenske za leto 1884. Uredil: Evgen Lah. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". 1884. 8°, 362 strani. Vsebina: 1. JanšaLovro pa Valentin, slikarja slovenska Spisal J. Nav ratil. — 2. Ob agrarnem vprašanji. Spisal dr. J o s. V o š-njak. — 3. Razširjava kristjanstva med Slovenci. Spisal Andrej Fekonja. — 4. Prisege Ljubljanskega mesta. Spisal Dr. Fr. Simonie. — 5. Botaniški listi. Spisal Dr. Fr. Schreiner. — 6. O človeškem razumu Spisal Franjo Podgornik. — Bibliografija slovenska. Sestavil IvanTomšič. — 8. Letopis Matice Slovenske. Svestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar. 1796. Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev. Sestavil dr. Jos. Pajek. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska, V Ljubljani. 1884. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 8°. 293 strani. 1797. Lovcevi zapisJci. Spisal J. S. Turgenjev, preložil Fr. Jos. Remec. Drugi del. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska. VLjubljani. 1884. Natisnila , Narodna Tiskarna". Vel. 8°, 137—262 str. Dramatično društvo v Ljubljani. 1798. Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani. 52. zvezek. 1. Deborah. Narodna igra v štirih dejanjih. Spisal Dr. S. H. Mosenthal. Poslovenil Fr. Cegnar.— 2. Revizor. Komedija v petih dejanjih. Ruski spisal Nikolaj Vasiljevič Gogol. Preložil I v an Vesel. — 3. Oče so rekli, da le! Gluma s petjem v jednem dejanji. Spisala G. pl. Moser in A. L. Arronge, preložil Fr. Končan. Godba R. Bialova, — 4. Same zapreke. Gluma v jednem dejanji. Po \V. Friedrichu. Preložil Ivan Kalan. — Perzijski šal. Šaloigra v jednem dejanji Spisal Aleksander Dumas. Preložil I v a n K a 1 a n. — 6. Kdor se poslednji smeje! Gluma v jednem dejanji. Spisala Marija Knaufova. Preložil Ivan Kalan. — 7. Blagajnikovo poročilo za leto 1883. — V Ljubljani 1884. 16°. Natisnila „Narodna Tiskarna". Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani. 1799. Letno poročilo društva v pomoč bolnikov in za oskrbljevanje v Ljubljani za osemnajsto društveno leto 1883, 8°. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger). Založilo društveno vodstvo. Marijna bratovščina v Ljubljani. 1800. Letno poročilo društva Marijne bratovščine v Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Natisnila Klein in Kovač (Eger). 1884. 8°. 15 str. Katoliška družba za Kranjsko. 1801. Glasi katoliške družbe. Na svitlo dala in založila katoliška družba za Kranjsko. XVIII. zvezek. V Ljubljani. Založila katoliška družba za Kranjsko. Tisk „Katoliške Tiskarne." 1884. 8°, 186 str. (Cena 45 kr.) Vsebina: A) Zakaj sem kristjan? — B) Minula štiri stoletnica Lutrova. — C) Delo Metodovo. — D) Pogreb in vstajenje družbe Jezusove. E) Resničnost in nje nasprotje. — Brani roka me Očetova! (Pesem.) Družba sv. Mohora v Celovcu. (28.502 udov.) 1802. Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1885. Na svitlo dala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočast. krškega knezoškofijstva. 1884. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°, 166 + 74 str. Iz vsebine: Razgled po svetu. Spisal J. Vrhovec. — Janez Krizostom Pogačar, knezoškof ljubljanski Spisal Svetilko. — Kamenar. Japonska pripovedka; poslovenil Jeronim Val. — Dve sestri. Pripovedka posl. Radoslav. — Varajte se ognja! Svojim v prijazni opomin spisal P. V r h o v s k i. — Živinski pos ali živinski potni list. Spisal A. L, — Pripovedke. — Smešnice. — Zbirka gospodarskih, zdravniških in drugih skušenj. 1803. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. III. snopič. Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofijstva. 1884. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. Vel. 8°, 305— 456 str. 1804. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor više realke v Zagrebu. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. X. snopič. 1884. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°, 89 — 280 str. 1805. Slovenski pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal Dr. Ivan Tavčar v Ljubljani. Izdala in založila družba, sv. Mohora v Celovcu. II. snopič. 1884. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°. 161—304 str. 1806. Miklova Zala. Povest iz turških časov. Spisal dr. J. Sket. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočast. krškega knezoškofijstva. Slov. Večernic 38. zvezek. 1884. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°, 96 str. 1807. Cecilija. Cerkvena pesmarica. Po naročilu „Cecilijinega društva v Ljubljani" uredil Anton Foerster. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovcu. II. del. 1884. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. 8°, 407 str. C. kr. kmetijska družba v Ljubljani. 1808. Mlekarstvo. Spisal Gustav Pire, tajnik c. kr. kmetijske družbe Kranjske in kmetijski potovalni učitelj za Kranjsko. Z v berilo vtisnjenimi slikami. Založila in izdala c. kr. kmetijska družba Kranjska. V Ljubljani, 1884. Natisnili J. Blaz-nikovi nasledniki. 8". 60 str. III. Pravoznanska in državoznanska dela. 1809. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 9. septembra do 18. oktobra 1. 1884. (Po stenografičnih zapisnikih.) 24. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor Kranjski. — Tisk Milicev. 1884. 4°, VIII., XXX., XXX., 284, 368, 139 stranij. 1810. Občni sodni red. Patent dne 1. maja 1781. št. j. zz. — V Ljubljani, 1884. Založnik dr. Alf Mos che. Tiskala „Narodna Tiska