logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
Epošta:
Geslo:
Prijava
Vaša knjižna polica je prazna.
   
 
Bedasti brat Nikazij; Po stari samostanski kroniki
Avtor(ji): Cankar, Izidor (Bregar, Franc)
Vir: Dom in svet, 1910, letnik 23, številka 5
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica

0 / 0
215
Bedasti brat Nikazij.
Po stari samostanski kroniki. � Spisal Franc Bregar.
jjlljred mnogimi leti je nekega jutra nekdo potrkal jaO$ na samostanska vrata. Brat vratar je pogledal WmM skoz linico in zapazil zunaj postarnega mo�a in napol odraslega mladeni�a. Nato je odprl in ju povpra�al, kaj �elita.
�Z o�etom gvardijanom bi rad govoril," je dejal mo�.
,Jaz tudi," je dejal mladeni�.
�Mol�i!" ga je zavrnil o�e in je rekel bratu vratarju: �Ali bi ga hoteli poklicati?"
�Kaj mu pa imate povedati?" je vpra�al vratar, ki je bil malo radoveden.
Mo� mu je odgovoril: �Tega-le svojega sina bi rad spravil k vam v samostan. Ali ga boste marali?"
�Kaj jaz vem!" je dejal brat vratar ne voljno. �Sedaj cepajo ljudje v samostan kakor hru�ke s �rvivega drevesa. Kaj jaz vem! In o�e gvardijan ima veliko opraviti; po�akati boste morali, mo�."
Nato ju je peljal v sobo ter �el klicat; o�e gvardijan je pri�el takoj, ker ni imel ni� opraviti, in je rekel:
�Zalega mladeni�a ste pripeljali, mo�. Ali je pa tudi priden?"
�Kaj bi Vas varal, o�e gvardijan," je odgovoril mo�, �ko mu �e iz o�i gleda resnica! Ni� prida ni. Pa tudi ne more biti druga�en; neumen je."
�Pameten sem," se je postavil sin porobu.
�Nisi ne," je rekel o�e gvardijan. �Kdor se po�stavlja z modrostjo, strada pameti, moj sin!"
�Vi morate �e vedeti, o�e gvardijan!" je odgo�voril mladeni�. �Vsi pravijo, da ste v samostanu zelo u�eni."
O�etu gvardijanu se je dobro zdelo in je dejal:
�Va� sin mi je v�e�, mo�; poni�en je, in kdor za�ne s poni�nostjo, kon�a s slavo."
�Res je," je pritrdil mladeni�, o�e gvardijan je pa nadaljeval:
�Ampak kaj bomo z njim, �e ni pri pameti? �e z razumnimi ljudmi je te�ava, bedaki so pa �e te�avi nadloga."
�Jaz sam ne vem, o�e gvardijan, kako bi z njim, toda v svetu ni za nobeno rabo. Vi poskrbite zanj in menim, da ne bo zastonj; Bog ne pu��a pri ljudeh dolgov."
�Ali je doma kaj delal?"
�Ni� ni delal," je dejal o�e.
�Vse sem delal," je rekel sin.
�Mol�i!" ga je zavrnil o�e. �Vse je delal, toda bilo je tudi vse narobe. Kar se je dalo, sem poizkusil z njim, le oral in okopaval ga �e nisem. �ibo mi je Bog poslal in �e bi ne potiskal Vas pod njo, o�e gvardijan, ko bi mi imel sin kaj vere; pa je nima."
�Kako da je nima?" se je za�udil gvardijan.
�Neumen je. Kri� smo ga komaj nau�ili delati, o�ena� zna le napol, vere pa sploh ne. Saj pravim: neumen je".
�Res si bedast, de�ko," je rekel gvardijan.
�Vsi tako pravijo," je pritrdil mladeni�.
�Zato sem si pa mislil," je �e dalje govoril o�e, �v samostanu ga sre�a pamet ali nikjer. Tudi je tukaj najmanj nevarnosti, da se izpridi; kajti svet ima �e pametne ljudi za norca in jim zmede glavo, kaj bi je ne zmedel neumnemu. � Kaj pravite, o�e gvar�dijan?"
�Te�ko je re�i, mo�, kajti kdor hitro ugiba, slabo ugane. In kako meni� ti, moj sin?"
�Vzemite me, o�e gvardijan! O�etu sem v nad�lego, sosedom tudi, in materi bi bil v �alost, ko bi jo imel; delal bom in moliti se bom nau�il, �e bom mogel."
�Poizkusiti te bo treba, mladeni�, kajti preizku��nja je mati stanovitnosti."
Tako so se pobotali: Ako bo delaven in ubogljiv, bo ostal v samostanu, �e ne, ga po�ljejo domov. Nato je o�e od�el, sin pa je ostal ter je bil od za��etka delaven in zelo ubogljiv; �ez nekaj �asa so mu ostrigli glavo in je dobil ime Nikazij.
Brat Nikazij je najprej delal na vrtu, a brat vrtnar je preprosil o�eta gvardijana, da ga je dal bratu �evljarju; kmalu potem ga je brat �evljar poslal bratu kuharju. Ni� se mu ni moglo o�itati, niti po�ni�nosti mu ni manjkalo, niti vneme, le pameti ni bilo zadosti in tudi mlad je bil preve�.
Brat Nikazij je bil tedaj �e v kuhinji ob debelem bratu kuharju, ko je samostan dobil lepo darilo, �a�lostno Mater bo�jo, kot je ni bilo dale� naokrog po lepoti in natan�ni rezbariji. Sedaj stoji ta kip v cerkvi, v tistem �asu so ga pa postavili na konec dolgega hodnika, in kadar je �el kdo mimo, je nehote vzdihnil in pomislil na odre�enje. Vsi bratje so bili tisti dan, ko je kip pri�el, zelo veseli in so ob�udovali �udo�vito delo in modrega umetnika. Tudi brat Nikazij ga je �el pogledat in ko je videl obraz Matere bo�je, ki je bil lep in tako zelo �alosten obenem, se mu
216
je v srce zasmilila. Stal je dolgo pred njo in je slednji� rekel:
�Zakaj ste tako �alostni, gospa?"
Toda podoba mu ni ni� odgovorila na njegovo vpra�anje in on se je �alosten vrnil ter �el naravnost k o�etu gvardijanu. Tam je lepo pozdravil in dejal:
�Kdo je tista gospa, ki stoji na na�em hodniku, o�e gvardijan?"
O�e gvardijan mu je odgovoril in ga pokaral:
�Tri mesece si pri nas, brat Nikazij, pa se ti ne vidi, da bi bil tri dni. Pazi, kajti �as je kratek in kdor ga od za�etka zapravlja, nima nazadnje ni� zbirati."
�Res je, o�e gvardijan," je rekel brat Nikazij, �toda kdo je tista gospa, ki stoji na na�em hodniku?"
�Pojdi vpra�at k bratu kuharju, a �e te udari s kuhalnico, se ne hodi prito�evat."
Brat Nikazij je �el, toda vpra�al ni, ker ni hotel pokazati bratu kuharju, kako je bedast. Ostal je ves dan zami�ljen, in ko so zve�er bratje legli, je on tiho vstal in �el na hodnik. Pred podobo je gorela lu� majhne in nestanovitne svetlobe in je sedaj ob-svetila kri�aste oboke hodnika, sedaj leseni kip, v�asih pa tudi ubogo ostri�eno glavo brata Nikazija.
�Vam je zelo hudo, gospa!" je dejal brat Ni�kazij; toda podoba je mol�ala.
�Zakaj ste tukaj na samoti in v mrazu, dobra gospa?" je izpra�eval brat Nikazij dalje; toda po�doba je mol�ala.
?Jaz sem bedast, plemenita gospa, a �e Vam morem kako pomo�i, bom zelo sre�en!" je zatrjeval brat Nikazij; toda podoba je mol�ala.
Slednji� je brat Nikazij vzdihnil in je �el po prstih v svojo sobo, kjer je �e dolgo jokal, preden je zaspal; ni� ni vedel, zakaj, in zato je menil, da imajo prav, ki trdijo, da je bedast.
Naslednji dan je moral vedno misliti na zapu���eno �eno in brat kuhar ga je ve�krat opomnil, naj bo bolj previden pri delu. Toda ko je brat kuhar opoldne stopil iz kuhinje, je brat Nikazij hitro vzel polno skledo in jo nesel na hodnik.
»Mislim, da so Vas pozabili, blagorodna gospa," je dejal brat Nikazij. �Vzemite, pri nas se dobro kuha! Jaz moram nazaj, ker je brat kuhar nevoljen, kadar mora sam opravljati; tedaj ropota s kro�niki in potem sli�i o�e gvardijan in je tudi nevoljen."
�ez nekaj �asa je brat Nikazij �el po skledo in je videl, da je prazna, ter je bil zelo vesel. Na�slednji dan je ravnotako storil in nanovo je bila skleda prazna. Prvi� ni brat kuhar ni� opazil in tudi drugi� ne, toda v tretje ga je zalotil, ravno ko je hotel oditi s hrano po hodniku. Najprej ga je o�tel on sam, potem je pa �e povedal o�etu gvardijanu, ki je poklical brata Nikazija k sebi in mu rekel:
�Kaj je s teboj, brat Nikazij? �etrti mesec te potrpe�ljivo u�imo pameti, pa si bolj bedast kot prvo uro. Pazi, brat Nikazij, kajti kdor nauke prezira, bo sre�o prezrl."
Brat Nikazij je mol�al in o�e gvardijan je na�daljeval :
�Kam nosi� jedi?"
�Saj veste, o�e gvardijan," je odgovoril brat Nikazij �alostno.
�Vidi�, kako si nespameten! Ali nisi �e sam izprevidel, da ravna� neumno?"
�Skleda je bila prazna, o�e gvardijan!"
�Kaj pravi�, brat Nikazij?"
�Res, skleda je bila prazna," je zatrjeval brat Nikazij.
�Ma�ke so jo polizale in psi, nesre�ne�, in �e p�enica raste, ne raste zavoljo njih. In tudi to ti povem, brat Nikazij: Sam ve�, kako sva se zme�nila z o�etom; glej, da se ne bo dogovor obrnil tako, kakor ni prav. Sedaj pojdi in bodi pameten, �e more�!"
Brat Nikazij je �el in je bil �alosten, kolikor je mogel.
Ko so zve�er bratje legli, je zopet tiho stopil na hodnik in je rekel:
�Brat kuhar je vse povedal o�etu gvardijanu in sedaj so vsi hudi name. Tudi mi je o�e gvardijan prepovedal, da bi Vam �e nosil hrane, plemenita gospa, ker pravi, da zelo nespametno ravnam. Kako bo sedaj, blagorodna gospa?"
Podoba pa je mol�ala, le obraz ji je bil �a�losten.
�Vidim, da Vam je zelo hudo," je potem �e govoril brat Nikazij, �toda verjemite, da je meni tudi. Kako Vam morem pomagati?"
Podoba pa je mol�ala.
�Glejte, tako lahko napravimo, visoka gospa: Ako zajemam iz skupnega lonca tudi za Vas, je o�e gvardijan po pravici nevoljen, ako pa delim svoj lastni dele� z Vami, mi ne more ni� o�itati. Ali ho��ete tako, presvetla gospa? Veliko ne bo, a pre-' malo tudi ne!"
Podoba pa je mol�ala.
Brat Nikazij je �e malo postal in je nato �el po prstih v svojo sobo; bil je zelo vesel in je na-tihem pel; ni� ni vedel, zakaj, in zato je menil, da imajo prav, ki trdijo, da je bedast.
Drugi dan je brat Nikazij odnesel polovico svo�jega dele�a �alostni gospe in naslednji dan tudi; ko je �el potem kro�nik iskat, je bil obakrat prazen. Prvi� ni nih�e ni� opazil in drugi�, tretji dan pa ga je videl brat kuhar in ga je �e huje o�tel ter zopet povedal o�etu gvardijanu, ki je poklical brata Ni�kazija k sebi in mu rekel:
�Dosedaj sem mislil, da si samo bedast, brat Nikazij, sedaj pa vidim, da si tudi trmoglav in ne�ubogljiv. Toda pazi, kajti kdor je v mladosti nepo-koren in trmast, je pod starost neizpokorljiv in trdo�vraten."
�Res je," je odgovoril brat Nikazij, o�e gvar-dijan se je pa �e bolj ujezil in ga je karal tako-le:
�Vidi�, sam spozna�, da si na krivih potih, in se ne obrne� na pravo. Tebi ni pomagati, kajti kogar lastna pamet ne izpametuje, ga tuja tudi ne bo. Slabo si se izkazal v preizku�nji, brat Nikazij. Svet je velik in da vsakomur svoj kot; samostan je majhen in malo jih je poklicanih pod njegovo streho. Jutri pojde� domov, brat Nikazij!"
Brat Nikazij je lepo pozdravil in poljubil roko o�etu gvardijanu. Ko je pri�el v svojo sobo, se je razjokal in je dolgo, ihtel; bil je zelo �alosten, da so ga zapodili, ker mu je bil samostan mo�no po�godu. Tudi si je rekel, da mora biti res silno be�dast, ker bi ga sicer gotovo ne bili poslali po svetu.
Ko se je brat Nikazij popoldne malo potola�il, je �el na hodnik in je tako govoril:
�Meni se je obrnilo na slabo, sijajna gospa, pa Vam se bo tudi, ko mene ve� ne bo. Jutri opoldne se ne bo nih�e ve� spomnil na Vas, kajti jaz bom �e doma pri o�etu, ki bo gotovo tudi zelo hud in nevoljen. Obadva sva zelo nesre�na, vzvi�ena gospa, toda ni� druga�e ni. O�e gvardijan ho�e tako!"
Tedaj je brat Nikazij naenkrat za�util, da se je spustila mehka in topla roka na njegovo ostri�eno glavo. Za�uden se je ozrl in je videl, da se je gospa sklonila nadenj; njen obraz je bil �e vedno �alosten, a ne ve� tako zelo; tudi je sli�al, da mu je rekla:
�Le potola�en bodi, brat Nikazij! Zase nikar ne skrbi in tudi zame se ne boj. Zelo sem ti hva�le�na, da si vedno mislil name, in zato te povabim nocoj na ve�erjo. To ti bo v slovo iz samostana in v tola�bo!"
Brat Nikazij je bil tako presene�en, da je mogel komaj re�i:
�Toda, blagorodna gospa, Vi sami nimate ni�, kaj da bi drugim dajali!"
�Se bo �e na�lo za vse, ki so potrebni, brat Nikazij!" je odgovorila gospa. �Le pridi, kakor sem ti velela!"
Brat Nikazij je �e ugovarjal:
�Tudi mi ne bo o�e gvardijan dovolil, da za�pustim skupno mizo; in dokler sem v samostanu, ga je treba ubogati. Tako so na�a pravila."
�Dovolil ti bo," je rekla gospa, �in reci mu, da je tudi on povabljen. Pridita obadva, kadar se zmra�i!"
217
Tedaj je brat Nikazij sli�al, da drse bose noge po hodniku in da �umi habit. Ustra�il se je, da bi ga kdo videl, in je naglo zbe�al. Tekel je naravnost k o�etu gvardijanu in mu je rekel �e ves zasopel:
� Gospa, ki sem ji nosil hrano, me je povabila nocoj na ve�erjo, o�e gvardijan!"
O�e gvardijan se je nasmejal in mu dejal:
�Res si bedak, brat Nikazij, in �as je, da gre� iz samostana!"
�Da, in potem mi je �e naro�ila," je pripove�doval brat Nikazij, �naj re�em tudi Vam, o�e gvar�dijan, da pridete k njej na ve�erjo. Obadva morava priti, ko se zmra�i!"
O�etu gvardijanu se je obraz zresnil in je vpra�al:
�M si dobro sli�al, brat Nikazij?"
�Da, �isto razlo�no," je zatrjeval brat Nikazij, �in tudi roko mi je dela na glavo. Obadva morava priti, ko se zmra�i!"
O�e gvardijan se je zamislil in je rekel po dol�gem molku:
�Takega povabila ne moreva odkloniti, brat Ni�kazij. Iti bo treba. Pojdi, brat Nikazij, in Bog s teboj!"
Brat Nikazij je �el v svojo sobo in je ves po�poldan glasno prepeval ter si je mislil: �Da bi le ne postal �isto bedast �e pred ve�erjo!"
Ko se je zmra�ilo, je zapel samostanski zvonec, ki je klical dru�ino. Vsi bratje so se zbrali v obed-nici. Slednji� je pri�el tudi o�e gvardijan, nanovo ostri�en in obrit ter v novem habitu. Stopil je pred brate, prijel Nikazija za roko in tako govoril:
�Imenitna gospa je povabila brata Nikazija in mene nocoj na ve�erjo. Zato sem se hotel posloviti od vas, bratje, da ne boste v skrbeh in �alosti. Tudi bi vam hotel �e marsikaj naro�iti za �as, dokler se ne vidimo."
Vsi bratje so bili zelo za�udeni, o�e gvardijan pa jim je naro�al mnogo, mnogo. Brat Nikazij je �e postal nestrpen in ga je potegnil za pas ter rekel:
�Zmra�ilo se je �e, o�e gvardijan, in velika gospoda ne �aka dolgo na povabljene!"
�Takoj, moj sin!" je odgovoril o�e gvardijan in je naro�al bratom dalje.
�Toda tema je �e!" ga je zopet potegnil brat Nikazij za habit, ker je �e zelo te�ko �akal.
�Da, kon�al sem, brat Nikazij! In ker se utegne zgoditi, da me ne bo precej dolgo nazaj, zato, bratje, sprejmite moj blagoslov in Bog z vami!
Bratje so pokleknili in o�e gvardijan jih je bla�goslovil. Nato je prijel brata Nikazija za roko ter sta od�la; brat Nikazij je bil vedno pol koraka spredaj. Ko sta pri�la do konca hodnika, kjer je stala podoba, sta se zgrudila obadva na kolena in sta bila mrtva.
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh