1994-

^Mi KRONIKA èM^

1/42

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Stane Granda

ZGORNJA BASKA DOLINA V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA

Štefan Kociančič je v celovški Slovenski bčeli
1853. leta zapisal: "Ali od Nemškega Rovta na

Tominskem nisim jaz še nikjer nič bral, ...... in

vendar je tudi ta kraj toliko imeniten in vreden,
da se posebno omeni. Nemški Rut je bil v tem
času cerkveno središče obravnavanega področja.
Po treh desetletjih se je sicer po zaslugi Simona
Rutarja^ in po več kot stoletju Goriškega muzej a^
položaj izboljšal, vendar ne toliko, da ne bi
ostalo današnjim raziskovalcem še veliko dela.
Področje zgornje Baske doline je zlasti v drugi
polovici 19. in v prvih desetletjih 20. stol. prite-
govalo precej pozornosti.'* Vzrok temu zani-
manju niso bile naravne znamenitosti, ampak
predvsem iskanje zadnjih sledov za enim nem-
ških jezikovnih otokov na slovenskem etničnem
ozenilju.

19. stoletje se je za prebivalce zgornje Baske
doline začelo pod vtisom dveh precejšnjih stisk.
Na eni strani si je lastnik tolminskega gospostva
grof Mihael Pompej Coronini (1798-1839) skušal
urediti svoje gospodarstvo, na drugi so vojne s
Francozi in ustanovitev Ilirskih provinc begale
ljudi z vprašanjem, kaj bo poslej z njihovo
večstoletno domovino.^ Čeprav so se tamkaj-
šnjega prebivalstva bitke izognile, pa jim je fran-
coska oblast dokaj okrnila njihove stare privile-
gije. Nova stara oblast ni pokazala nobene volje,
da bi jih po ponovni osvojitvi obnovila. Daljši je
bil spor z grofom Coroninijem. Poleg urejanja
kmečkih obveznosti je nesporazume povzročalo
zlasti vprašanje gozdnih servitutov. Kmetje glede
svojih pravic niso bili pripravljeni popuščati,
grozili so celo nemiri, oblast je morala 1833. leta
poslati vojsko, ki ji pa ni bilo treba posredovati.
Grof Pompej je umrl, še preden je uspel urediti
svoje posestne in fevdalne pravice. Nasledil gaje
grof Anton Coronini, ki je svojega predhodnika

1 Štefan KOCIANČIČ, Ncmäki Rovt na Tolminskem.
Povzeto iz Berila o Rutu, Nova Gorica, 1972, 5.

2 Simon RUT AR, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882.

3 Goriški muzej je 1972. leta izdal Berilo o Rutu, v kate-
rem je ponatisnil najpomembnejše članke o teh krajih.

4 Po teh krajih so med drugimihodiU in o njih pisali oče
in sin Czoemig, Baudoutn dc Courtenay, Lcssiak in
Koštial.

5 Simon RUTAR, Zgodovina Tolminskega, 196, ss.

ne le prekašal, ampak pokazal celo nagnjenja k
nezakonitim dejanjem. Časi, ki so si zemljiški
gospodje taka dejanja lahko privoščili, pa so
polagoma postali predmet zgodovine in ustnih
sporočil, v katerih so dedje vnukom pripove-
dovali o nekdanjem težkem življenju pod grofi.
Coronini je imel vsaj na koncu srečo in je 1.
januarja 1848 uspel gospostvo Tolmin dobro pro-
dati nekemu Kremerju.^ Ta je nosil viteški nas-
lov, sicer pa je bil visok uradnik. Odlična prav-
niška izobrazba pa ga ni rešila pred gospodarsko
neumnostjo, ki jo je ta nakup pomenil. Revo-
lucija 1848/49 je namreč s fevdalizmom pometla,
fevdalni dohodki so usahnili in 1871. je za isto
gospostvo dobil približno desetkrat manj denarja.

Prebivalce zgornje Baske doline je zelo priza-
dela zadnja huda lakota v naših krajih v letih
1816 in 1817. Takrat naj bi Obločani prodali
skupno planino Bukovčanom za 7 hlebcev kruha.
Mnogi so si zapomnili hudo zimo 1829/30. Lju-
dem se je vtisnil v spomin tudi botanični obisk
saškega kralja Friedricha Avgusta II. 1841. leta;
kralj je v kaplaniji v Podbrdu tudi prespal. 9.
decembra 1844 je Nemški Rut prizadel hud po-
žar.' Kmečke gospodarje pa so bolj kot huda
zima in saški kralj motili zemljemerci in cenilci,
ki so v dvajsetih in tridesetih letih hodili po tam-
kajšnjih krajih, merili zemljišča in spraševali nji-
hove lastnike o stvareh, na katere niso nikoli po-
mislili. Njihovi odgovori zato niso bili najbolj
točni in zanesljivi, posledice pa so kmalu čutili,
ker so jim odmerili davek od zemlje na podlagi
podatkov, ki so jih za stabilni kataster tudi sami
posredovali. Ta uradni popis zemljišč, ki ga je
sprožil patent cesarja Franca 1817. leta - še danes
zelo dobro služi tako davčnim upravam kot
zemljiški knjigi -, obsega poleg map še katastr-
ske in cenihie operate. Njihova priprava in izde-
lava je zahtevala ogronmo terenskih del, pri kate-
rih so sodelovali tudi kmetje oziroma njihovi
predstavniki. Vse to je v naše vasi vneslo nemalo
nemira, zato dvajsetih in tridesetih let prejšnjega
stoletja ne moremo šteti za izrazito mirna na

6 Prav tam, 102.

7 Farna kronika, kopija v Goriškem muzeju.

52

1994-

KRONIKA ^

1/42

časopis za slovensko krajevno zgodovino

notranjepolitičnem področju. Ker so se doku-
menti tega epohalnega dela v veliki meri ohra-
nili, si lahko na njihovi podlagi ustvarimo dokaj
zvesto podobo o takratnem življenju na pode-
želju.^ Podatkom glede kvantitete in kvalitete
agrarne produkcije sicer v marsikateri podrob-
nosti ne gre verjeti, splošni vtis pa v bistvu ne
vara.

Zgornjo Baško dolino sestavljajo naslednje
katastrske občine: Podbrdo, Obloke, Stržišče in
Nemški Rut. V prvo so spadale vasi Podbrdo,
Baca, Petrovo Brdo, Porezen, Trtnik in Kuk, v
drugo Obloke in Hudajužna, v tretjo Stržišče,
Znojile in Kal ter v zadnjo Nemški Rut in Grant.
Operati franciscejskega katastra za zgoraj naštete
katastrske občine so v Državnem arhivu v Trstu.
Zaradi stroškov in pomanjkanja časa jih v celoti
nismo uspeli prekopirati in se moramo zado-
voljiti z razpoložljivimi podatki.^ S tem opozo-
rilom želimo poudariti, da je tudi našo raziskavo
mogoče še poglobiti.

Na podlagi podatkov iz operatov smo sestavili
pregled nekaterih osnovnih dejstev o zgoraj
omenjenih katastrskih občinah. Površine so izra-
žene v oralih in sežnjih. 1 oral znaša 1600 kva-
dratnih klafter. Ta površina znaša 0.575 ha. 1 se-
ženj pa je 1,896 m.

Različne površine katastrskih občin za naše
primerjave niso pomembne, saj skušamo obrav-
navati zgornjo Baško dolino kot celoto. Po-
membnejše pa je razmerje med površino posa-
mezne k.o.i° in številom zemljiških parcel. Mate-
matični izračun nam pove, da te niti niso tako
majhne, saj sežejo od skoraj 2 oralov (Obloke)
do skoraj 4 oralov (Nemški Rut). Resnica je
nekoliko drugačna, saj je treba upoštevati, da so
v število parcel vključeni tudi pašniki in gozdovi.
To pomeni, da so njivske površine, ki so za
kmečko okolje najdragocenejše, razmeroma maj-
hne. Dragocen je podatek o povprečni velikosti
zemljišča, ki naj bi pripadlo posamezni hiši.
Številka je visoka, saj naj bi imela med 26,2 in
75,5 oralov zemlje. Pri vrednotenju teh podatkov
je treba izhajati iz dejstva, daje obravnavani čas
še vedno v obdobju fevdalizma, kar pomeni, da

8 Peter RIBNIKAR, Zemljiški kataster kot vir za zgodo-
vino. Zgodovinski časopis 36, 1982, 321-337.

9 Večji del jih je zbral kolega Silvo Torkar, sam pa v
nekajurnem obisku tržaSkega arhiva več tudi nisem
uspel prekopirati ia prepisati. Kolega Torkar mi je tudi
sicer pomagal z opozorili glede literature in se mu zato
na tem mestu iskreno zahvaljujem.

10 To je splošno sprejeta oznaka za katastarsko občino.

so imeli svoje parcele znotraj posamezne k.o.
tudi zemljiški gospodje.Malo je tudi primerov,
da bi bili lastniki zemljišč v neki katastarski
občini le njeni prebivalci.

Podatki o prebivalcih so iz leta 1827. Po njih
naj bi bilo na tem področju kar 2400 ljudi. Če te
številke primerjamo z Rutarjevimi za leto 1762,
ko naj bi jih bilo le 1398 in s tistimi iz okoli
1870., ko naj bi jih bilo 2600 (število je zao-
krožil Rutar),i2 se nam zdijo tisti, ki so navedem
v naši tabeli, nekoliko neverjetni. Ker so jih ob-
lastem posredovali župniki, nimamo pravega
vzroka, da bi vanje dvomili. Razliko si razlaga-
mo s tem, da je župnik v Nemškem Rutu preštel
vse svoje farane, ostali pa le tiste, ki so tudi
dejansko v njej živeli. Kljub gornjim zadržkom o
dejanskem številu ljudi v teh vaseh pa vseeno
lahko poizkušamo ugotoviti, koliko ljudi je bilo
formalno v vsaki hiši. Ker so le-te bile družinske,
tako zvemo za velikost družine. Tako ugotovimo,
daje imela od 7 (Obloke) do skoraj 13 (Nemški
Rut) ljudi. To ni malo, še zlasti, če sprejmemo
trditev, da naj bi ena tretjina prebivalcev bilo
starih ljudi in majhnih otrok. Zelo zanimivi, zlas-
ti za današnje prebivalce teh vasi, bi bili podatki
za posamezna vaška naselja. Iz trenutno raz-
položljivih dokumentov lahko navedemo le šte-
vilo hiš za vasi dveh katastrskih občin. V Pod-
brdu jih je bilo 33, Baci 26, Petrovem Brdu 6,
Poreznu 17, Trtniku 28, Kuku 10, Oblokah 18 in
Hudajužni 22. Vse hiše so bile zgrajene iz
kamenja in pokrite s slamo. Za strehe popisovalci
ugotavljajo, da so v zelo slabem stanju. Pod isto
streho kot človeška bivališča je bil tudi del
gospodarskih prostorov.

11 Glej Simon RUTAR, Zgodovina Tohninskcga, 202.

12 Prav tam, 184.

53

1994-

vfti KRONIKA èM^

•1/42

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Tabela 1

Gospodarske razmere

Poljedelstvo

Zgornja Baska dolina je bila izrazito agrarno
področje. Zato je bilo pod močnim vplivom geo-
grafskih danosti, ki zlasti poljedelstvu tako po
legi kot po vremenskih razmerah niso naklo-
njene. Hude težave so predstavljala zlasti večja
deževja. Takrat gorski potoki niso le narasli, am-
pak so nmogi dobesedno oživeli, zlasti hudo-

Tabela2

umiški. Pojavili so se tudi posamezni izviri. Nas-
tale so poplave, sprožili so se zemeljski plazovi.
Trpele niso samo kulturne površine (pridelki naj
bi zadnja leta količinsko prav zato bili v upa-
danju), ampak so bile prekinjene tudi številne
komunikacije. Podobno je bilo tudi pozimi, ko je
visok sneg ot^il medčloveške stike in nekatere
gospodarske dejavnosti.

Ozemlje je dopuščalo naslednje načine izrabe
zemljišč.

Iz gornjih številk zelo realno vidimo možnosti
življenja. V oči nas zbodejo zlasti skromne njiv-
ske površine. Te pokrivajo od 4,2% (k.o. Nemški
Rut) do 6,3% (k.o. Podbrdo) uporabnih površin.
To je izredno malo. Resnica pa je še bridkejša,
saj je največ petina njiv bila dobrih, ostale pa
slabše in celo slabe. Ocenjevalci so jih namreč
razdelili v tri kakovostne razrede. Zadnji, naj-
slabši, zavzema okoli polovico njivskih površin.
Svetozar Uešič za tamkajšnjo zemljiško razde-
litev ugotavlja posebno varianto razdelitve na

pravokotne grude. Najbolj izrazito je to ugotovil
za vas Stržišče. Čeprav svet ni raven, so polja
sklenjena, odprta, njive pravilnih oblik, čeprav
kratke in široke (20 x 100 m). Po pobočju se
vlečejo podolgoma. "Polje sestavljajo nekako
štirje konq}leksi, ki teko od vasi v hrib in so
enakomerno razdeljeni med vaške grunte". Po-
dobne zakonitosti je ugotovil tudi v Nemškem
Rutu. Takšno poljsko razdelitev navezuje na čas,
ko so tja prišli tamkajšnji nemški kolonisti (za-

54

1994-

K§fi KRONIKA èM^

časopis za slovensko krajevno zgodovino

■1/42

četek 13. stoletja).!^ Čeprav je denarno gospo-
darstvo že popolnoma prevladovalo, tudi v izpol-
njevanju fevdalnih obveznosti, so morali kmetje
ne glede na racionalnost čimveč pridelati doma
in biti v največji možni meri neodvisni od na-
kupov hrane. Zato so pridelovali: pšenico, rž,
ječmen, ajdo, fižol, krompir in korenje. Koruza je
bila redka. Zgoraj našteti pridelki so našteti pred-
vsem po vrednostni, ne pa količinski lestvici.
Kmetje so se zelo trudili, da bi letno pridelali dva
pridelka. Zato so bile zelo pogoste strniščne
kulture. Pri njih so se pogosto izpostavljali mož-
nosti, da bodo pri spravilu poznih jesenskih kul-
tur imeli težave zaradi mraza ali zgodnjega sne-
ga. Med posameznimi vasmi so bile glede načina
izkoriščanja njivskih površin manjše razlike, po-
gojene predvsem z lego zemljišč in lokalno kli-
mo. Zelo pomemben faktor je bila tudi razpo-
ložljiva količina gnoja. Za primer bomo vzeli
k.o. Obloke. Tu so vsako leto lahko pognojili le
polovico njivskih površin. Ta del so namenili:
4/9 ječmenu, 2/9 fižolu, 2/9 krompirju in 1/9
korenju. Na negnojeni del in stmišče so sejali
oziroma sadili še ostale kulture. Kolobar naj bi
bil naslednji:

1. leto, gnojeno - ječmen, ajda;

2. leto, negnojeno - rž, ajda;

3. leto, gnojeno - fižol;

4. leto, negnojeno - pšenica, ajda;

5. leto, gnojeno - ječmen, ajdji;

6. leto, negnojeno - rž, ajda;

7. leto, gnojeno - krompir;

8. leto, negnojeno - pšenica,

gnojeno - korenje;

9. leto, negnojeno - pšenica, ajda;

10. leto, gnojeno - fižol;

11. leto, negnojeno - pšenica, ajda;

12. leto, gnojeno - ječmen, ajda;

13. leto, negnojeno - ječmen, ajda;

14. leto, gnojeno - krompir;

15. leto, negnojeno - pšenica, ajda;

16. leto, gnojeno - ječmen, ajda;

17. leto, negnojeno - rž, ajda.

Podatki naj bi se nanašali le na eno njivo, ne
pa na kmetijo, saj je jasno, da so vs^o leto
pridelali krompir, ječmen, fižol, korenje in kar so
še mogli. Vprašanje je tudi, ali smemo takemu

kolobarju povsem verjeti, ali ni zanesljiv le za
nekaj let, za nadaljnja pa so naštevali le zato, da
bi ustregli izpraševalcem. K temu sumu nas še
posebej navaja dejstvo, da so v drugih k.o. znali
našteti celò več kot dvajsetletni kolobar, na drugi
strani pa niso znali navesti cen posameznega
pridelka za nekaj let nazaj.

Pridelki so bili naslednji. Na oral so pridelali
22-40 kaznenikov (kaznenik je polovica mernika)
pšenice, 19-22 rži, 26-43 ječmena, 22-40 ajde,
19-20 fižola, 90-120 košev krompirja ter 56-62
košev korenja. Nižje številke se nanašajo na njive
tretjega, višje pa na njive prvega razreda. Pone-
kod ajde na zemljišču najslabše kvalitete niso
mogli pridelovati. Podoben seznam za ostale k. o.
bi pokazal manjša odstopanja, ki pa niso bistve-
na. Tako so v k.o. Podbrdo gojili tudi oves. Tu
so na oral pridelali 14-20 mernikov pšenice, 15-
19 rži, 17-24 ječmena, 18-27 ovsa, 12-15 ajde,
12-15 fižola in 121-173, tudi mernikov, krom-
pirja. Navedeni pridelki so ljudem in živalim slu-
žili za prehrano. Pšenica je slabo rodila, bila je
tudi manj kakovostna kot kranjska. Mernik sled-
nje je v Skofji Loki tehtal 44 funtov, domače pa
komaj 35-37. Podobne razlike naj bi bile tudi pri
rži in nekaterih drugih žitih. Najbolj zadovoljni
so bili z ječmenom, ki so ga nekateri občasno
celo prodajali. Oves je bil le za domačo rabo.
Njegova moka (in kaša?) naj bi bila glavno živilo
v k.o. Podbrdo. Ajde niso kupovali, čeprav jim je
pogosto pomrznila. Tudi fižola niso ne kupovali,
ne prodajali, za krompir pa niso slišali nikoli, da
bi ga kdo prodajal. Opisovalci razmer so videli
možnosti večjih pridelkov le v izdatnejšem gno-
jenju. Kmetje so se tega zavedali in so ga skušali
več pridobiti, vendar preko realnih možnosti -
omejeni so bili s številom repov v hlevu -, niso
mogli. Poljedelstvo dejansko ni moglo preživeti
tamkajšnjega prebivalstva. V k.o. Obloke je pri-
šlo na delazmožnega človeka le 0,19 orala njiv.
Orodje je bilo dokaj običajno in v vseh vaseh
enako. Omenjajo: običajni plug in brane z lese-
nimi zobmi, običajni tovorni voz, lojtmik, želez-
ne vile za gnoj, široko in ozko motiko, ... do oro-
dja za čiščenje zrnja. Operati prvih treh v tabelah
naštetih k.o. se sklicujejo na opis orodja za Nem-
ški Rut, kar posredno tudi pomeni, da so se naj-
bolj zanašali na podatke tega področja.

13 Svctozar ILEŠIČ, Sistemi poljske razdelitve na Slo-
venskem, Ljubljana 1950, 73-74.

55

1994

^Mi KRONIKA èM^

časopis za slovensico krajevno zgodovino

• 1/42

Živinoreja

Poleg poljedelstva je bila zelo pomembna ži-
vinoreja. Svet je namreč zelo razgiban in kar kli-
če po paši. Planine so bile le v k.o. Stržišče. Za-
nimivo je dejstvo, da je kljub hribom in goram
bilo razmeroma malo neproduktivnih površin, saj
je delež teh segal od 2% (Stržišče) do 13%
(Nemški Rut). S pomočjo podatkov o stanju živi-
noreje smo sestavili naslednji pregled.

Tabela 3

Že na prvi pogled ugotovimo, da je bil v teh
krajih poudarek na kravah in ovcah. Pogrešamo
podatke o kozah, za katere vemo, da so jih redili.
Število konj in zlasti volov nam jasno govori o
pomanjkanju delovne živine, še zlasti, če število
teh živali primerjamo s številom hiš. Verjetno so
marsikje morali zapreči krave, za težja dela
najeto živino pa odslužiti. Število krav, ovc in
dejstvo, da vemo tudi za koze, nam sporoča, kje
so tamkajšnji kmetje iskali nadomestilo za pri-
manjkljaj v prehrani, ki je nastajal zaradi pre-
skromnega poljedelstva. Podatki o številu pra-
šičev se nam zdijo preskromni. Res je, da so jih
nekdaj redili manj, ker so pridelali premalo prst-
nin, res pa je tudi, da so jii tu lahko pasli, zlasti
v bogatih bukovih gozdovih, ki so prevladovali.
Zdi se, da bi njihovo realno število moralo biti
vsaj trikrat večje. Podatkov o perutnini ni.

Zanimivi so tudi podatki o številu živine pri
večjih kmetijah.

Tabela 4

Podatki o konjih, še zlasti, ker jih večji kmet-
je v k.o. Obloke očitno niso imeli, nam povedo,
da v bistvu niso bili namenjeni agrarni dejavno-
sti. Če upoštevamo tamkajšnje razgibano ozem-
lje, nam je to hitro jasno. Podatkov o teletih v
ostalih treh katastrskih občinah očitno niso zapi-

sovali. Če smo zgoraj nekoliko podvomili o toč-
nosti podatkov o številu prašičev, naj nam bo to-
krat dovoljeno malo podvomiti v število ovac,
čeprav se zavedamo, daje bil poglavitni problem
tamkajšnje živinoreje zimska prehrana živali.

Kmetje zgornje Baske doline so le del živine
vzgojili doma. Konje in v veliki meri tudi vole so
kupovali na Kranjskem. Krave so bile očitno do-
mače vzreje, prašiče pa so kupovali na "daljnem"
Štajerskem, mišljene so verjetno Brežice, ali pa
od potujočih trgovcev s prašički.

V zvezi z živinorejo moramo omeniti tudi
travnike in pašnike. Že iz tabele 2 jasno izhaja,
da bi lahko pogrešali nekaj gozdnih površin v
korist travnatih kultur. Travnikov, kjer bi lahko
dvakrat kosili, je bilo malo. Mnogokje so bili ze-
lo izpostavljeni naravnim nesrečam, zlasti popla-
vam, plazovom in usadom. Kmetje so jih sicer
vsako pomlad čistili, druge nege pa niso bili de-
ležni. Opisovalci razmer pogrešajo predvsem
gnojenje. Glede na dejstvo, daje bilo gnoja celo
za njive premalo, je jasno, da ga travniki niso bili
deležni. Kljub temu pa so se kmetje trudili, da bi
jih vendarle izboljšali. S poti so na travnike spel-
jali jarke, ob nalivih so skušali izkoristiti tudi
vodo z višjih parcel in tako posredno dobiti vsaj
nekaj gnoja z blatom. Tudi odpadnih voda iz
gospodinjstev niso puščali vnemar; trudili so se,
da bi bilo nekaj koristi od njih za spodaj ležeče
površine. Pašniki še te pozornosti niso bili delež-
ni. Ker so se kmetje zavedali pomena živinoreje,
so pazili, da slama ni bila pogosto v jaslih.
Mnogokje na sosednjem Kranjskem se je to
namreč dogajalo. O skupnih pašnikih nimamo
podatkov, čeprav so nedvomno obstajali.

Gozdarstvo

Čeprav so gozdovi veliko bogastvo, pa so bili
tem krajem prej v škodo kot v korist. Zavzemali
so velike površine; v k.o. Obloke na primer več
kot polovico, v Nemškem Rutu podobno velik
delež, le nekaj manj v obeh ostalih občinah. Pre-
cejšnje komplekse gozdov je imela v lasti država,
velik gozdni posestnik je bil tudi zemljiški gos-
pod. Kmetje so imeli v njih predvsem servitutne
ali sliožnostne pravice, zaradi katerih so imeli po-
goste spore z grofom. Mnogi domačini so iskali
možnosti dodatnega zaslužka v gozdu, tako na
Tolminskem in drugod po Goriškem kot tudi v
drugih deželah.

56

1994 ■

vi^ KRONIKA èM^

■ 1/42

časopis 23 slovensko krajevno zgodovino

Neagrarno gospodarstvo

Za k.o. Podbrdo imamo v cenilnem operata
naveden podatek, daje zemlja sposobna preživeti
komaj polovico ljudi, da pa se morajo ostali pre-
življati z obrtjo. Žal operat podrobneje ne pove,
kaj vse si pod obrtjo predstavlja. Zadevo bi bilo
namreč možno razumeti tudi t^o, da je obrt vse,
kar ni kmetijstvo. Konkretne podatke imamo le
za mlinarje, ne pa za ostale obrti, ki so gotovo
morale obstajati v taki skupnosti, kot jo pred-
stavljajo vasi zgornje Baske doline; gre za kova-
če, kolarje, zidarje, tesarje, pečarje, ... Tudi mli-
narstvo ni bila čista poklicna, ampak dopolnilna
in občasna dejavnost. Potoki mnogokrat, zaradi
preveč ali premalo vode ali pa hudega mraza,
niso bili sposobni poganjati vodnih koles. Po 2
mlina sta bila v Oblokah in Stržiščah, 4 v Nem-

škem Rutu in kar 9 v k.o. Podbrdo. Kmetje so se
pozimi ukvarjali z predenjem lanu in tkanjem.
Lan so kupovali na Kranjskem, platno pa pro-
dajali po celi goriški kresiji. Izdelke iz volne so
namenjali predvsem za domačo rabo. Zelo razšir-
jena je bila žganjekuha, saj svežega sadja niso
mogli prodajati. Mnogi so žganje na hrbtu nosili
v Škofjo Loko in tam za izkupiček kupovali žeb-
lje in usnje. Kot vidimo, ne gre za klasično trgo-
vino, niti ne za krošnjarstvo. Nekateri so služili s
konji. V k.o. Obloke so imele kar 4 družine to-
vorne konje, nekaj podobnega je moralo biti tudi
v Podbrdu. Nekateri so pozimi kot furmani iskali
zaslužek na Kranjskem. Veliko mož je našlo ob-
časno zaposlitev tudi pri glažutah, pri žganju pe-
pelike in nabiranju kresilnih gob. Kmetice so
skušale nekaj zaslužiti tudi z izdelovanjem masla
in sira, ki so ju prodajali predvsem v Idrijo.

Podbrdo

57

1994-

vfti KRONIKA

MA2

časopis za stovensico krajevno zgodovino

Neagramo dejavnost tukajšnjih vasi so zelo
ovirale slabe prometne zveze. Eden izmed poto-
piscev je za tamkajšnje poti zapisal: "Sploh ne
svetujemo nikomur, tu skoz o slabem vremenu
potovati, ker marsikateremu že so tu o deževji
vstajali lasje po konci, "i"* Gospodarske stike z
bližnjimi trgi, kot taka navajajo Škofjo Loko in
Gorico, so dodatno ovirale še razdalje. Do Loke
so potrebovali 6 ur, do Gorice pa kar 12. Uprav-
no središče, sedež okrajne gosposke in okrajnega
sodišča, je bilo v Tolminu. V Podbrdu je bil urad
za pobiranje vinskega davka. Šole v teh krajih ni
bilo; nekatere otroke pa so samoiniciativno
skušali naučiti, brati, pisati in računati posamrani
duhovniki.

Zelo živa je bila lokalna samouprava. Uspelo
nam je ugotoviti naslednje lokalne "fimkcio-
narje". Leta 1827 je bil v Podbrdu župan Štefan
Florjančič, odborniki pa Janez Čufer, (Zufer),
Andrej BeguS (Begus), Luka Torkar (Tourkar),
Jožef Kouder, Jurij Šorli in Urban Torkar
(Tourkar). V Stržiščah je bil župan Lovro Beguš
(Begus), odborniki Jurij Drole, Gregor Pajntar
(Painter), Lenart Kleč (Kletsch), Luka Prežel
(Prešel), Jakob Kemperle (Kämperle) in Gregor
Beguš (Begus). Za Porezen smo našli omenje-
nega le župana Andreja Dakskoblerja (Daxcob-
ler) ter odbornika Tomaža Kol ... (?) in Simona
Medjo (Media). Čeprav so bili vsi uradno nepis-
meni, so morali imeti tolikšen ugled, da so lahko
zastopali svoje sovaščane pred oblastmi.
Kmetje so bili podložniki. Njihov položaj pa je
bil nekoliko drugačen od položaja njihovih
tovarišev v sosednji Kranjski. K temu sta
prispevali naslednji dejstvi. Na eni strani so kot
nekdanji kolonisti bili nekaterih fevdalnih
obveznosti oproščeni, na drugi pa fevdalni režim
na Goriškem ni bil tako trd kot na Kranjskem.
Večina jih je živela na dodatni zemlji, izven
obsega nekdanjih starih hub (Rusticalüberlands-
gründe). 2^mljiškemu gospodu so morali dajati
urbarialni davek v denarju (Grundzins), katerega
višina se ni spreminjala. Isto določilo je veljalo
tudi za tiste, ki so bili podložni drugim zem-
ljiškim gospodom. Prvotne kmetije so bile dolž-
ne dajati Kapitlju v Čedadu žitno vrečno desetino .

(Sackzehent) v naturi. Pobirali so jo kapiteljski
zakupniki. Omenja se tudi Käfergeld, posebna
nabirka v denarju, ki so jo pošiljali v Iimichen,
središče svoje nekdanje dežele. Tamkajšnji
duhovniki naj bi opravili molitve zoper neke
škodljive hrošče. Lastno farno središče so imeli v
Nemškem Rutu, v vaseh, po katerih so se ime-
novale, katastrske občine so bile kaplanije. Z
duhovniki, katerim so vsi dajali kolekturo, so se
različno razumeli. Očitno tja škofija ni vselej
pošiljala ravno najbolj sposobnih duhovnikov.
Tudi oni so težko živeli. Zelo slabe so imeli
zlasti stanovanjske pogoje, mnogi so silno trpeli
zaradi revmatizma. Podbrdo je 1848. leta dobilo
svojo župnijo.

Ob koncu lahko povzamemo, da življenje v
zgornji Baski dolini ni bilo ravno najlažje. Zato
ga prvotno Slovenci niso tako intenzivno naselili
in so ga morali v 13. stoletju kolonizirati z
nemškimi priseljenci. Ljudje so se trudili, bili so
vztrajni in neizbirčni pri iskanju dodatnih zas-
lužkov. Delati jih očitno ni bilo sram. Nedvomno
pa jih je bilo za tamkajšnje ozemlje nekoliko
preveč, zato so mnogi morali s trebuhom za
kruhom. Kmetije so bile zelo razdrobljene,
mnoge premajhne, da bi lahko zadovoljivo pre-
življale svoje lastnike. Opisovalci so jim pripo-
ročali izdatnejše gnojenje. Rešitev je bila pred-
vsem v pridelovanju krmilnih rastlin, zlasti dete-
lje. Ocenjevalec fanetijskih razmer na Tolmin-
skem v ljubljanskih Novicah^' 1848. Ljudem iz
teh krajev očita tudi naslednje človeške pomanj-
kljivosti: nesorazmerno velike dote, pravdarstvo,
preveliko lahkomiselnost pri kupovanju loterij-
skih srečk, popivanje, opuščanje domače obrti in
premajhno skrb za ceste. Slabe letine so bile
očitno prešibak izgovor za vse nesreče. Nedvom-
no so kraji v zgornji Baski dolini v gospo-
darskem pogledu nekoliko zaostajali za sosed-
njimi na Goriškem in Kranjskem. Sestavljalci
katastrskih operatov so zato z začudenjem ugo-
tavljali ne le, da ni bila nobena hiša zavarovana,
ampak celo, da kmetje o prednostih zavarovanja,
mišljeno je predvsem tisto proti ognju, ničesar ne
vedo.

14 Jožef LEVIČNIK, Ozir po goriSkem in teržaSkem Pri-
morji in romanje v prestari Oglej, Slovenske večemicc
1864, 56.

15 Kmet na Tominskim. Novice, 15. 3. 1848.;

58