Milost; razumel in dojel ga bo v resnici samo tisti, ki veruje v resni�nost Milosti in njeno neizogibno �ivljenjsko potrebnost. »Moja pot« je tedaj tiha knjiga, ve� kakor leposlovno delo; �eprav ne pretresa, pa kli�e in vabi, in �e ne vsa, vsaj z nekaterimi bridko odprtimi stranmi. F. K.
Milo Urban, �ivi bi� � Iz slova��ine prevedel dr. Fr. �tele. � Leposlovna knji�nica 9. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1932, str. 418.
»�ivi bi�« mladega slova�kega pisatelja Mila Urbana je iz�el prvikrat 1. 1927. in je izrazit vojni roman, ki ga je svetovna kritika po pravici uvrstila med najvidnej�e primere te nove literarne vrste, da, celo v sam vrli. Nimam namena, pod�rtavati podobnosti ali razlike med temi kolikor toliko �e pozna�nimi romani, ki jih v posebnih poglavjih obravnava �e vsaka novej�a lit. zgodovina (n. pr. Schuster-Wieser: Weltliteratur der Gegenwart 1896�1931), omenil bi samo, da v tem romanu ves �as do�ivljamo vojsko samo kot bi�, ki tepe ljudi, ki so ostali doma. Pravi junak pa je slova�ki kolektiv, slova�ka vas, tako nekako kot v Fin�garjevih »Bojih« ali v �orovi�evih hercegovskih »Brdanih«. Omenjam te doma�e vojne romane, ker so �e najbli�e Urbano�vemu va�kemu realizmu in njemu notranje najbolj sorodni, pa jih seveda svetovna kritika ni opazila. Prav gotovo, da sem imel ves �as med �itanjem vtisek, da bi prav tak roman lahko na�el Fin�gar v slov. vasi in celo, da bi ga lahko prav tako napisal, in hudo mi je bilo, da njegovi »Boji«, ki so me�stoma celo klenej�i, zrelej�i in �ivljenjsko globlji, niso iz fragmentarnosti zrastli v tako preprosto celoto. Na drugi strani pa sem opazil, ko bi Urban imel �e Fin�garjevo �ivljenjsko zrelost in klenost, bi bila mogo�e marsi�katera stran v njegovem romanu plasti�nej�a kot je, kar seveda gre na ra�un njegove mladosti (23 let) in ne njegove umetnosti. Uspeh »�ivega bi�a« pa naj bo klic Fin�garju, naj kon�a svoje »Boje«, da jih po�ljemo v svet v zameno za ta roman!
Roman je izrazito dvodelen in je tudi v originalu iz�el v dveh delih. V prvem delu »Izgubljene roke« je najbolj vidna tragika Eve Hlavajeve, ki je v osnovi vendarle malo preve� romanti�na, pa dobro predstavlja pasivno trplje�nje nasilja radi svoje velike ljubezni. Obenem pa je v njej osredoto�eno tudi pasivno trpljenje vse vasi pred neko usodo, ki jih brez krivde ve�e v nove groze, pa so jim pred njo padle roke kot brez mo�i. Samo stara Il�i�ka je tisti bolestni glas upora, ki ne najde odmeva. �ele drugi del je razvezal roke, ko se pojavi Andrej Hlavaj, utele�eni upor in ma��evanje v smislu narodne legende o pravi�nih razbojnikih. (Primerjaj Olbrachtov roman »Nikolaj Suha j, razbojnik«, ki je dobil �e�ko dr�avno nagrado za 1. 1933!) On je tista sila, ki pospe�i propad usode, ki je vihtela bi� nad vso du�o vasi. Tako drugi del nima ve� zna�aja individualne povesti kot prvi, ampak je kolek�tivna slika trpljenja in moralnega propada vasi, ki jo buri Hlavaj, moderni »hajduk« v podtalno borbo, dokler se ne vzdignejo vsi kot en val in uni��ijo vse, ki so kakorkoli podpirali preteklost (glavarja, �ida, kaplana). Tako se roman kon�a z znano nihilisti�no revolucijo na »prelomu« s kaoti�no spro�stitvijo vseh elementov od nasilja (prav tako kot Fin�gar jev fragment!).
Roman ka�e izraziti epi�ni talent mladega pisatelja in je sam zase enovito zaokro�en, �eprav je samo fragment iz velike slova�ke epopeje, ka-