Vesela zmag in sto hvale�nih src, Ki naji so slavila, o tedaj Inako se mi dela ob besedah, Ki sodijo o tebi zlo, prezlo.
Kacijanar.
Kar si doslej povedal, ni mi novo.
(Prestane.) Da, �asi, ki so bili in ne bodo Nikdar na svetu ve�, nikdar morda . . . Teh �asov se spominjam tudi jaz.
Torok.
Le �uj, in zdaj se govori o tebi,
Da si odpadnik in izdajnik doma.
Ogor�en je ves narod v Zagrebu
In s strahom �epeta o kazni bo�ji,
Ki s tabo nas zadene v tur�ki vojski.
Odpusti mi, prijatelj! Govorim
Le to, kar �ujemo zdaj dan za dnem,
In ne verjamem ljudstvu, ker ne morem.
Kacijanar.
Novej�a mi je pa� pripoved ta,
Povsem nenadna vendar tudi ne.
Da je resni�no vse, kar govori
Preprosti narod, davno �e bi svet
Razpal, in s tira bi krenile zvezde.
In ta je mo� slabost bila v vseh �asih,
Da ljudski glas se zdi jim glas bo�anski.
Torok.
Jaz ne verjamem. Del sem, da ne morem. A vendar, dragi vitez, smem prositi, Da mi resnico golo sam pove�. Kako bi sodil narod brez povoda, Brez vsega i Tudi to ni mo�no, Ivan.
Kacijanar.
Jaz storil sem, kar moral sem storiti. Pred Bogom samim pak sem odgovoren.
Torok.
O ne tako! Tvoj govor trd je zame. Vso vero si izgubil v svet menda. A �e ima� prijateljev odkritih. Kaj mene moglo bi privesti sem, Kot stara le ljubezen �e do tebe In skrb zate. Veruje� li mi, brat?
Kacijanar.
Ljubezen? Hm. Mogo�e. Ali kaka?
In zdaj �e ler Nekamo pozna je.
Ko bil je sklenjen mir, ostal sem sam.
Takrat menda zaspala je ljubezen,
Ker se je utrudila prej �ez mo�.
Dejanja ho�em- Kaj mi prazna �ustva!
Le jednega prijatelja imam,
Ki mi je zvest �e danes, kakor nekdaj.