Svetinja.
ogastva ni mogla mi dati, Svetinjo pobo�no samo;
Na glas je solzila se mati, Prete�ko je bilo slovo!
�Svetinjo, na, zlato," je dela, �Zaklad to �estit je, moj sin!
Od dedov sem jaz ga vzprejela, Zdaj dajem ga tebi v spomin.
� Doma�e bo� kraje ostavil, Med tujimi hodil ljudmi,
Zaklad pa ta moj ti bo pravil O domu, kjer mati �ivi.
KRodove bo� videl sre�nej�e, Zemljo bogatej�o drugod:
Svetinja te spomni: krasnej�e Od svoje ne najde� nikod.
�In ko bi nas tujci grdili, Doma�o nam sme�ili last:
Svetinja te spomni, sin mili, Da matere brani� mi �ast! . . .
Na glas je solzila se mati, Ko te�ko jemal sem slovo;
Ni�esar imela ni dati �� Svetinjo pobo�no samo.
Svetinjo to hranim jaz verno, Od matere dano na pot � :
Ljubezen za dom neizmerno Za dom in nesre�ni svoj rod.