Predogled

	išči
napredno iskanje išči tudi po celotnem besedilu

Epošta:
Geslo:

Registriraj se!

Prijava

Moja knjižna polica (0)

Vaša knjižna polica je prazna.

Ivan Cankar
Avtor(ji): Ferdo Kozak
Vir: Novi svet, 1948, letnik 3, številka 12
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
header=[dodaj na knjižno polico] body=[] cssbody=[dvBdyCloud] cssheader=[dvHdrCloud]

header=[dodaj na knjižno polico] body=[] cssbody=[dvBdyCloud] cssheader=[dvHdrCloud]



	IVAN CANKAR

	(K trideseti obletnici njegove smrti) Ferdo Kozak Umrlemu Antonu Verov�ku je Ivan Cankar posvetil nekaj kratkih vrstic v spomin. Takrat je zapisal: �Rad bi se spominjal na Verov�ka, kakor je bil, rad bi povedal z lepo in ljubeznivo besedo, kaj je bil vsem in meni. Ali tako mi je, (kakor da sta on in njegov �as sila dale�, nekje za meglami in gorami, za .mrtvimi zarjami'... Kdaj je vse to bilo? Kje je tista de�ela? Daljno vse, daljno.. -�¹ Ni danes nam ob Cankarjevem grobu, ki �e trideset let krije pisa�teljeve pozemske ostanke, ni nam �isto tako, pa vendar nekam podobno. Kdaj je vse to bilo? Kje je tista de�ela? Slovenska zemlja pod perotjo habsbur�kega orla, s �rno-rumenimi mejniki obdana; zatohlost in pu��oba tuje postave z vsemi svojimi �an-darji in davkarji in iblajtarji; posvetna in cerkvena gosposka v ve�ni zvestobi pred podobo njegovega apostolskega veli�anstva cesarja do tal priklonjena; doma�a malome��anska imenitnost po ve�ini uradni�kega, trgovskega pa tudi obrtni�kega izvora, ki je bil pred njenim dostojan�stvenim obli�jem od vseh �love�kih bitij najbolj zani�evan pisatelj in umetnik; patriarhalno rodoljubje, ki mu bolj in bolj rejena mo�nja utrjuje ugled in oblast; in tako dalje in tako dalje... Daljno vise, daljno... Daljna tudi �e gostilnica na ro�ni�kem hribu v lepem zimskem jutru in Cankar v zakurjeni izbi, ves v �alo in smeh zagnan. Daljni popoldnevi pri �adu pod Ro�nikom in pisateljevi hudomu�ni razgovori s kofetari-cami. In daljen blatni, �alostni zimski dan, ko simo ga spremili na zadnji poti... Daljno vse, daljno ... Trideset let je minilo, odkar je zatisnil za zmeraj svoje o�i in zdi se, da smo �ele sedaj za�utili �ivo in resni�no potrebo po celotnem pregledu njegovega dela. In da nam bo hkrati �ele zdaj mogo�e, prav in jasno ¹ Ivan Cankar, Zbrani spisi zv. XIX., str. 45, 46.

	57	889



	doumeti, kdo je bil, dojeti njegovo podobo in dognati njegovo vrednost. Seveda bo v ta namen potrebno opraviti �e veliko delo, br�kone ve�je, kot Iga zmore ena sama glava. Zaradi tega bi bil zares neskromen, �e bi si ' utvar j al, da bom z nocoj�njo besedo povedal nekaj dokon�nega, vse�obsegajo�ega. Cankarjevo delo ni tako zlahka pregledno. Kakor na pro�strani pokrajini se ti na vsak korak odpirajo novi vidiki, ve�krat se zdi, da si se zna�el sredi protislovij,, ki pa so le dozdevna, ve�krat se dvigne v srcu dvom, �e se da ta izredno pestra pisateljska �etev nanizati na eno samo nit. Prav zato sem dejal, da se bo lotil velikega in te�kega opravka, kdor se bo namenil, razodeti nami njegov resni�ni obraz in srce. Znanost O literaturi se pri opredeljevanju posameznih razdobij pa tudi umetni�kih osebnosti poslu�uje stilnih in umetni�ko nazorskih oznak, da porazdeljuje svojo snov in jo pregneta v podobo verjetnega in lo�gi�nega razvoja. Kakor pa je ta znanost na idealisti�nih temeljih zaradi omalova�evanja dru�benih zakonov premnogo tega izkrivila in razvojnim pojavom sploh ni mogla do dna, jo je posebno pri narodih, kaikr�en je na�, vrh tega �e mehani�no privzemanje in uporabljanje omenjenih oznak zavedlo na strainpola, v povr�ne sodbe in zgre�ene zaklju�ke. Zato bo ravno na�a znanost o literaturi posebno od Pre�erna dalje ponovno pretresala svoje dosedanje razvojne opredelitve in oznake pisateljev ter se z globljimi prijemi pribli�ala resnici. Te opombe sem vpletel sem ob spominu na neznansko �aro, ki so jo na ra�un Ivana Cankarja napisali pred in po njegovi smrti premnogi kri�tiki in pisarji. Zapisali so bili in �e danes utegne� sre�ati trditev, da je bil dekadent. In vendar je Cankar sam povedal o svoji dekadenci be�sede, ki morajo veljati vsakomur, kdor razmi�lja, v resen napotek. �Ta nova gesla (dekadenca, naturalizem),� je dejal, �so bila ve�ji del prazne besede; vse takratno �ivo in sve�e gibanje v slovenski literaturi je bila samo zdrava reakcija zoper mrtvi formalizem Stritarjeve �ole. Novi rod se je priznaval sam za dedi�a narodne pesmi, Pre�erna in Fr. Lev�stika.�⁸ In dalje! Kolikokrat so bile izre�ene trditve, da je simbolist ali da je romantik, neoromantik! Toda kam bi s temi ozkimi pojmi in merili, s temi gesli jn �olami spri�o Cankarjeve �iroko razrasle dejav�nosti, ki je bila tako �ivo povezana z na�im �isto specifi�nim razvojnim procesom! Manj u�eni so izna�li drug na�in, da se izognejo njegovim ugotovitvam in sodbam. Govori�ili so, da sta mu slog in jezik bleste�a, nebe�ko lepa, genialna, da pa je vsebina pusta in meglena, skratka ne�razumljiva. O ta nesre�na vsebina, ki je bila za toliko njegovih sodnikom * Ivan Canjaar, Zbrani spisi XVI. str. 336.

	890



	samo strupenega fatalizma dn pesimizma polna! Kaj bi nam pridigal ta nihilist, so kri�ali, ta megleni faitalist in vesioljni cinik! Odjpravljali so ga na kratko,, z mistikom ali subjelktivistom, bolj pretkani pa so mu o�i�tali, da je frivolen in lasciven. Da je Nietschejamee, se je culo, da je hedonist in celo psovko pormograf so mu vrgli v obtraz. Kolik�na ome�jenost, kolik�na hinav��ina in nevednost! Komedija svoje vrste se je s tem opredeljevanjem pri�ela po nje�govi smrti. Pri tej pa mi �lo za stilno in umetni�ko nazorsko oznako, marve� za svetovnonazorsko. Veli�ina mrtvega umetnika se je mogo�no uveljavljala v slovenski vsakdanjosti; izmikati se ji, je bilo te�ko, zani�kati jo, �e te�je. Po pisatelju je ostalo ogromno delo, ki se je bilo treba nekako zbogati z njim. Uveljavljalo se je kot zakladnica navdiha za vzgojo in borbo novih pokolenj in s tem dobivalo svojo politi�no ceno. Zato so si ga iz o�itno �pekulativnih namenov pri�eli prisvajati vsi, ta�krat v slovenski politiki odlo�ujo�i svetovnonazorski tabori. Vsak izmed njih si je po svojih potrebah in koristih prikrojil svojega Cankarja in je pred vsem tistim, kar mu ni bilo pov�e�i, zaimi�al na obe o�esi. Toda la�, javna la� je zmeraj znamenje razkroja. Kapitalisti�na miselnost je v letih po prvi svetovni vojni v slovenskem vladajo�em sloju dozorela. Zaito se je ta sloj v vseh taborih brez razlike uveljavil kot izrazito izkori��ajo�i razred. Krmilo narodove in ljudske usode mu je dokon�no u�lo iz rok bij je pokopan, �e preden se je dejansko moral umakniti s prizori��a. Z njim so bili pokopani tudi razli�ni potvorjeni Canlkarji, ki jih ni rodilo ne spo�tovanje ne resni�no spoznanje, pa� pa le grd in umazan ra�un. Nesporno je Cankar v teku svojega �ivljenja pre�el dolo�eno raz�vojno pot. Prav tako se da do neke mere razpravljati o vplivu te ali one literarne struje. Vendar menim, da za prikaz enovitega 'lika tega drago�cenega slovenskega mo�a vse to ni bistveno va�no. Vsem, ki so ga strpa-vali v brez�tevilne �katlice, da bi ga opredelili, se je pripetilo, da so pri tem opravku bolj ali manj izgubili celoto izpred o�i. Posebno danes pa nam gre za osrednjo vzmet pisateljevih ustvarjalnih dejanj, za bistveni smisel in vsebino njegovih umetni�kih in miselnih izpovedi, da se nam razodene prava veli�ina Cankarjevega genija in s tem osnove njegove pomembnosti za na� kulturni in nacionalni razvoj. Kot sem �e poprej poudaril, si ne ustvarjam, da bom s svojim kratkim c�rtotm segel proble�matiki dana�nje teme do dna. Vendar domnevam, da vsaj te�im v pravo, zgoraj nazna�eno smer, kar se ti�e spoznavanja Ivana Cakarja, �e trdim, da po�iva po mojem ob�utku vsa zgradba njegovega dela na treh stebrih -- da uporabim stare, splo�ne izraze � na resnici, ljubezni in na lepoti. Seveda ne navajam teh elementov kot nekak�ne abstraktne kategorije

	891



	v moralnem in estetskem smislu. Govoril bom o njih, kajkor so v dani razvojni stvarnosti na�ega naroda, na�e dru�be in na�e kulture v okviru pisateljevih miselnih in �ustvenih dognanj prevladujo�e oblikovali in usmerjali njegovo ustvarjalno mo�. Ko je Cankar v Beli krizantemi obra�unaval s svojimi recenzenti, je zapisal: �Ponos je v mojem srcu: Kljub vsem naukom, opominom, o�itkom, kljnb zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje �ivljenje in nehanje slu�ilo najvi�ji ideji: resnici ... Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi.. .�³ Ne samo na�a, tudi svetovna literatura pozna malo taiko gore�ih bojevnikov za resnico, kakor je bil Ivan Cankar. Od prvih svojih pesmi do zadnje ure �ivljenja � komaj nekaj Te� kot dvajset let � je istal v areni, v slu�bi svoje najvi�je ideje. In samo po sebi se nam za�stavlja vpra�anje: Kak�na in kaj je bila njegova resnica? Kdor se je rodil na klancu �siromakov in izgnancev�, kjer je go�spodarilo �la�no in zakrpano ubo�tvo�, kdor se je v svoji zorni mladosti u�il brati iz ljubljenih materinih o�i prve povesti o te�kih skrbeh za vsakdanji kruh in o poni�anja polnem �ivljenju �naroda hlapcev�, ki je stanoval na klancu, temu se je moglo takoreko� �e v zibelki, davno, preden je spregovoril razum, napolniti srce z dolo�enim, globoko ute�meljenim Ob�utjem do �ivljenja. V poznej�ih letih ga omenja tudi Sam in mu pravi �zamolkla, grenka nezadovoljnost, ki je bila od nekdaj v mieni�.⁴ V neveseli lu�i tega ob�utja se je �e mladini o�em pokazala �isto svojstveno podoba sveta: tam bele, gosposke hi�e, tu klavrne, mra�ne bajte, komaj primerne za �love�ko bivali��e; tam brezskrbni, siti ljudje r prazni�nih oblekah, tu siromaki, zavr�enci, zaviti v pokrpane cunje, v �ganju utapljajo�i svoj obup; tam gosposka in gospoda v izobilju, ve�sele�a se �ivljenja in svojega udobja, tu ljudje upadlih lic, potisnjeni v temo, otepajo�i se z njim sovra�no vsakdanjostjo. In pisatelj je upravi�eno �e zgodaj spoznal, da �nekaj na svetu ni v redu�.⁶ Temu vseskozi podobno se mi zdi ob�utje, ki miu je zalilo du�o ob prvem njegovem dojemanju usode njegovega naroda. Razkrila se mu je precej isto razmerje kot med ljudmi. Na eni strani veliki, vladajo�i narodi, svobodni in bogati, na drugi njegova brezpravna domovina, podno�je vladajo�emu �kornju in sama v sebi razdvojena, po kateri so ravno v tistih �asih zmeraj bolj groze�e posegale s severa in z jnga snrove imperialisti�ne rdke. Iz teh osnovnih ob�utij je v spoznanju rasla Cankarjeva resnica. Ne�mima misel se je vsa posvetila socialni in nacionalni problematiti do- ⁸ Ivan Cankar, Zbrani spisi zv. XVI., str. 135. ⁴ Ivan Cankar, Zbrani spisi XIX., str. 5. ⁸ Ivan Cankar, Zbrani spisi XIX., str. 5.

	892



	movine in Se z ostrimi analizami doma�ih dru�benih im politi�nih razmer prebijala do svojih zaklju�kov. Pogumno je prestopila prag �astitljive malome��anske idile in brez kompromisat, brez popu��anja, brez ka�kr�ne koli privzgojene spo�tljivosti razkrinka vala njeno resni�no po�dobo. Otrok piroletarec je stopil v tempelj in ugotavljal vrednost na�arjemih malikov. Razkrilo se mu je, da so si rejemi kr�mar, �tacunar, rde�eli�ni �upnik na kolesi ju in �e cela vrsta drugih, ki so jim bili ljudje na klancu komaj �e ljudje, da so si ti veljaki in pa vrhovi slovenske po�litike, tisti), iki so imeli usodo naroda v rokah, sumljivo podobni. Raz-odelo se mu je, da raste zlo iiz istega korena. In to zlo je bilo: brezdu�ni egoizem, ki se peha za denarjem, neusmiljeno izkori��anje malih in lastni usodi prepu��enih, la�njivo ro�ljanje z ro�enkrancem, medtem to srce ni poznalo ne usmiljenja ne bratovske ljubezni do bli�njega. In isto zlo, prenesemo na politi�no raven: narodnost, vera, rodoljubje � ni� drugega kakor la� im fraza za posebne prilike, kadar je �lo za stol�ke pri mizi narodnega predstavni�tva, torej za oblast. Navzgor pa brezma�ekio, hlap��evsko uklanjanje hrbtov, na vse kompromise pripravljene du�e brez pogumai, brez samozavesti, oportunizem na vse kraje, oportumiizem po�rojen iz strahu za kos belega kruha im poblazinjen naslanja�. Vsa tista toliko hvalisana skrb za narod � kaj je lepa beseda brez na�el im brez dejanj! Puhlica, cvetje na mizi pivske [bratov��ine, ki jo do jutra zamori smrad po alkoholu in tobaku. Pisatelj je vedel, da ti mo�je s �rno-irii-menim trakom �ez prsi im s slovensko trobojnico v �epu ter s �kapu-lirji pod trdo zlikamo srajco ne bodo ne narodu ne ljudstvu odprli vrat v svobodo in odre�enje. Postal je socialist povsem logi�no in samo po sebi umevno. Sam je o tem napisal zna�ilne besede: �Prav kmalu pa sem tudi ob�util, kar sem �e krepke je ob�util polzneje, ko iseni bral znanstvene knjige o socializmu: da ne berem novega, tujega evangelija, temve� da sem bil vse to ispozmanje �e ob anukah in dvomih sam v sebi do�ivel; ter da sta mi znanost im zgodovina le dodobrega dokazali kar mi je bilo povedalo �ivljenje samo.�⁶ Kakor vemo, je tudi kandidiral na strankini listi, vendar niti strankarska disciplina ni mogla udu�iti njegove resnice. Ko so stvari dozorele, je tudi socialno - demokratsko stranko pravilno ocenil; zlasti pa je njeno avstromarksisti�no stali��e glede marodmostnega vpra�anja ostro napadel in obsodil, popolnoma v smislu progresivnega pojmovanja narodnostnih problemov. V borbi za svojo resnico je Ivan Cankar posegal zmeraj bolj v glo�bino in �irimo. Obsegal je vso domovino, domovina je bila v njem. Sle- ⁶ Ivan Cankar Zbrani spisi XIX. zv., str. 11.

	893



	henni pojav javnega �ivljenja je pretehtal, na vsak zgib doma�ega sveta je polo�il svojo roko. Dr�al je domovini zrcalo pred obraz in je z ne�izprosno sodbo postavljal nov0, svojo mero, svojo postavo. Svoje poli�ti�ne ocene je povezaval tudi z moralnimi in v tem se ravno krije skrivnost prodirnega u�inka njegovih naporov za �istost duha in �lo�ve�kega ravnanja. V globokem prepri�anju), da temelji on sam na velikih vrednotah slovenske preteklosti, da raste iz dragocene, v marsi�em pre�zrte tradicije, je razbil veljavno, toda napa�no podobo na�e splo�ne in kulturne zgodovine. Postavil je stvari v pravi red in gotovo jih ne bo nih�e ve� druga�e premikal. Temu obra�unu je priklju�il �e osvetlitev cerkve in njene vloge v slovenski politiki, pa tudi v zasebnem �ivljenju. �Danes, �tiristo let po Trubarjevem rojstvu in tristo let po Hrenovih hudodelstvih � kje je �e odpor proti oholosti in nasilsivu rimske cerkve?�,⁷ vpra�uje na predavanju delavce v Trstu. Taka vpra�anja so bila znamenje prodirnega spoznanja in posebno za tiste �ase pogumno dejanje. Z ni� manj�im pogumom ni obra�unal z Avstrijo. Na pragu svetovne vojne, takrat, ko sta me��an, pa tudi velik del kulturne jav�nosti pokala od vsezaverodomcesarjevske zvestobe, je on govoril o tej ve�stoletni monarhiji kakor o ne�em, kar �e samo po sebi visi v grob in �aka samo �e zadnjega usmiljenega sunka. Spisi, nastali med vojno, pri��ajo, kako globoko ga je pretreslo nesmiselno prelivanje slovenske krvi v tem imperialisti�nem spopadu. Sicer bi pa podoba Cankarjeve resnice ne bila popolna, �e bi ravno glede na ta �as ne poudaril, da je prav zdaj bolj kot kdaj poprej prestopil meje doma�ije in segel v problematiko mednarodnega merila. Medtem ko na�ih ljudi ni nehal pozivati k samo�zavesti, je s srdito suverenostjo, ki ji pri nas ni bilo primere, udaril po avstrijskem imperializmu in prav tako po italijanskem, ko se je zgrozil nad njegovimi zahtevami po Trstu in slovenskem Primoirju, ki jih je D'Annunzio oznanil svetu. Postavil je zahtevo po re�itvi nacio�nalnega vpra�anja v smislu samoodlo�be in naravne pravice, narodu je razlo�il edini realni jugoslovanski program v okviru nove dr�ave, re�publike. Med tr�a�kimi delavci je oznanjal vero v dru�ino svobodnih, enakopravnih narodov brez razlike ras, katere bo tudi na� o�i��eni in pomlajeni narod vreden �lan. �Jaz verujem da bo iz te brezprimerne preizku�nje (namre� vojne) iz�lo prerojeno �love�tvo!�,⁸ je izjavil dobrih sedem mesecev pred smrtjo. In �e �... temeljna na�ela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ⁷ Novi svet 1. 1947, str. 51. ⁸ Ivan Cankar Zbrani spisi XIX. zv� str. 34.

	894



	ciljev, si more za�rtati le vsak narod zase, (po svoji osebnosti, po svojih doma�ih, gospodarskih, politi�nih in kulturnih razmerah.�⁹ Tako mas je Ivan Cankar iztrgal iz zamo�virjene, z desetimi plotovi obdane province in nas vklju�il v �iroki tok evropskega razvoja. Cankarjeva (resnica je udarila v na�o doma�ijo kakor vihar. In na vse nijanse ubran je bil odmev Poplah in zmerjanje,, podtikanje grdih namenov, profesorski pouk, od jeze se treso� prezir, pro�nje, tola�ilni vzkliki, �e� da nekdo v sanjah blede, psovke in hinavski strah za mladino � resni�no, uboga domovina, ki ji je spregovoril njen sin! Kurent pa je hodil po de�eli, zdaj, kakor grme� sodnik, zdaj udrihajo� z bi�em, zdaj z jedko satiro oboro�en, zdaj malodu�en in potrt, zdaj s solzami v o�eh in z bridko �alostjo v srcu � sam pacati vsem. Z nezasli�ano silo je pognal kolo razvoja, izsilil je zavedno ali nezavedno revizijo pogledom na ce�lotno slovensko �ivljenje, razbil je zamo�virjeno la� na�e vsakdanjosti in utrl nova pota zgodovine. Njegova resnica je bila kakor neusmiljena vest, ki je ne preglasi noben tru�� in ne premoti nobena hinav��ina. Mo� te resnice je vrela iz neizmerne zakladnice revolucionarnih sil zdrave, toda ob tla pritiskaue, zatirane in pirezirane ljudske du�e. Cankarjevi resnici po duhu in vsebini sorodna je njegova ljubezen. Ljubezen, ki je dajala smisel njegovi borbi, ljubezen, ki jo je izpo�vedoval, ljubezen, ki je ni na glas oznanjal, pa se v ne�tetih njegovih zgodbah posredno razodeva kot vro�i izvor dotmisleka in navdiha. Omenil sem globoko sorodnost med njegovo resnico in njegovo ljubeznijo. Kdo pa so ljudje, (ki jim v njegovem delu velja lepa beseda in prijazen nasmeh? Kdo so tisti, ki jih bo�ajo njegove roke, ki mu je njih usoda mera za dobro in zlo? Nepregledna vrsta jih je, nemogo�e je navesti vse, toda po svojem �ivljenju in nehanju so si vsi podobni, prividi istega ob�utja do sveta. Siromaki,, izkoiri��anci, od �ivljenja ogoljufani, od vla�dajo�ih razmer strti in pohojeni, hlapci Jerneji, Ka�urji, Jermani, Mafenke in dekleta iz hi�e Marije Pomo�nice, pumtarji in brezdomci, bajtarji in delavci, od vsega hudega u�aljeni otroci, od pomanjkanja kruha in ljubezni utrujena in razo�arana srca, pa da �ive v povestih kot realna bitja ali pa so le skoraj hrezsnovne sence v umetnikovih pesmih kakor Nine in lepe Vide. � Bratov��ina src, ki so konec konca ne glede na to, ali so bila sama preslabotna ali pa je bilo breme pre�te�ko, vendarle prikazni, rojene ilz krivi�ne urejenosti sveta in iz gorja, ki ga je ta krivica povzro�ila. Tem velja Cankarjeva ljubezen. Ce se je obrnil kdaj s srdom tudi zoper nje, �uti� bridke solze v njegovem ⁵ Ivan Cankar Zbrani spisi XIX. zv., str. 30.

	895



	glasu. Kajti ta srd je bil porojen samo iz obupa nad navidez neizpre-menljivian telkom stvari, �eprav se je z vsemi silami in z najbolj �isto mislijo boril zoper njega. Vsa ta brezkon�na Kurentova procesija je bila njegov ljubljeni otrok, zaradi katerega je trpel in hrepenel. Zaradi njegovih lep�ih dni se je otepal z gnilobo in zlobo doline �entflorijanske, zoper katero je vse �ivljenje vihral njegov od nesebi�ne ljubezni u�ga-ni gnev. Poglavje zase je Cankarjeva ljubezen do domovine. �Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otro�kih let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najbolj�a mo� srca in razuma, odkod je vrela, kam se je vra�ala vsa radost in bolest? � Resni�no, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok, ki se dr�i matere za krilo; tudi te nisem ljubil kakor solzuome�kobni vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke di�ave, da te skele uboge o�i; ljubil sem te s spoznanjem... Moje delo je knjiga ljubezni � odpri jo, damovinaj, da bo� videla, kdo ti je pravi�en sin! Dal sem ti, kar sem imel... Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje �ivljenje � kaj bi ti �e dal?�,¹⁰ odgovarja z grenkobo v srcu na o�itke, �e� da ne ljubi domo�vine. Poleg tega), �esar sem se deloma �e zgoraj dotaknil, je Cankarja globoko bolela tudi usoda slovenske zemlje in njena nesvoboda. Zdi se mi, da je bila v tem pogledu njegova ljubezen do domovine deloma iz istega ob�utja rojena kakor njegova ljubezen do matere. To se pravi, da je ljubil domovino kakor od krivice �aljenega, od �ivljenja zatiranega, sla�botnega otroka. Ta ljubezen je imela �e naprej od razmer in dejanske resni�nosti pogojen zna�aj. Drugod ljubijo slavo in mo� svoje zemlje, v nenadzirani, oholi strasti bi radi raz�irili njene meje v nedogled in zaradi iste strasti oslepe za ostali svet okrog sebe. Na�a zemlja pa ne pripu��a takega �ustvovanja. Na�a zemlja ostri le �ut za pravi�nost, za pravico in za so�itje svobodnih narodov. Zato tudi Cankar kakor vsi na�i ustvarjalci kulture ni bil �ovinist niti kakr�ne koli pa� vrste i'm-perialisi, �e manj pa seveda zlagan in solzav rodoljub. Te�ko bi mi bilo, govoriti kaj ve� o Cankarjevih �ustvih do matere. In prav gotovo bi ne mogel povedati ni�esar bolj prepri�evalnega, kot so njegove lastne besede o njej in o njegovem razmerjiu do nje. Zdi se mi, kakor da hodi ta mati po vseh hramih velike zgradbe njegovega �ivljenjskega dela, da je povsod pri�ujo�a, �eprav je zmeraj ne vidimo. Kjer pa za�ije iz polteme njen obraz, tam je shranjena umetnina, ka kr�nih ne premore mnogo podobnih ne na�a ne svetovna literatura. ¹⁰ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XVI. str. 148, 149.

	896



	K odstavku o Cankarjevi ljubezni bi rad pristavil samo �e tole: Ta ljubezen ni bila neko sentimentalno, vseodpu��ajo�e �ustvo. Cankar je izredno dobro poznal �ivljenje svojega �asa. Videl je globoko v �loveka in je tenko�utno dojemal prav in naprav obdajajo�e ga dru�be in ljudi. Prav radi tega je bila njegova ljubezen tiste vrste, ki postavlja zakone. Njegove sodbe o �love�kem po�etju, o razmerju �loveka do �loveka, mo�a do �ene, kakr�nega koli delavca do svojega poklica, misle�ega bitja do nazora in prepri�anja, o razmerju do dru�be^ do domovine � vse te sodbe se zlivajo v veli�asten zakon osebne in javne morale. Toda ne tiste morale, �ki je tako bahato nalepljena na tolsti obraz, le spodobna tujka za du�evno ne�istost.�¹¹ Pri Cankarju gre za �ivo, resni�no, v dru��benem in ob�e�love�kem pogledu �ivljenje urejajo�o moralo. Kako po�gosto se pisatelj dotika surovosti ljudi, surovosti �love�kega srca. Srce se ti stiska, ko prebira�, kako je Francka z vsemi svojimi svetlimi sanjami tekla za vozom romarjev^ da hi jo vzeli k sebi, kakor so bili obljubili, romarji pa se ji zlobno smejejo z voza in voznik �e nala�� pgoanja konje. Odkod ob�utek, ki tako �ivo izpostavlja tako ravnanje na sramotni oder? Te vrste moralna ob�utljivost, skratka te vrste morala more imeti samo v enem �love�kem, �ustvovanju svoj izvor; namre� v �ustvovanju, ki dviga �loveka in vse njegovo nehanje na vi�jo, nad �i�valsko raven. In to �ustvo je ljubezen do �ivljenja, ljubezen do �loveka. Samo te ljubezni poln je pisatelj mogel izpovedati spoznanje: �Sodnik, ki dela zgodvino in ve�nost, je srce.�¹² Naj se naposled pomudim �e ob Cankarjevi lepoti. Kajti to, o �emer sem doslej govoril, bi ga vendarle ne opredelilo v celoti, �e bi temu ne pridru�ili �e njegove lepote. �... povsod je in nikjer je ni� govori sam o njej, �nikjer je ni vtele�ene, v popolnosti izra�ene, tako, da bi hrepenenju in slutnji ne bilo ve� prostora. Oko je ni videlo, uho je ni sli�alo, jezik je ni izrazil, roka ne usivarila. Srce �loveka siromaka jo slutil in jo i��e... Temu hrepenenju pa se pravi umetnost.�¹³ In dalje: �Vsaka doba, vsak narod in vsak posamezen �lovek pa ima svoje posebno, le tej dobi, temu na�rodu in �loveku lastno hrepenenje. Cilj je eden, cest pa je (tiso�ero; le�pota je ena, glorijo pa poje tiso�ero jezikov.. .�¹⁴ Premnogi sodniki so bili Cankarju krivi�ni ali pa so kvasili ne�umnosti o njeni. V ne�em so bili pa vendarle skoraj vsi istih misli. ¹¹ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. VIII. str. 8. ¹² Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XIX. str. 48. ¹³ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XVI. str. 58. ¹⁴ Ivan Cankar Zbrani spisi zv, XVI. str. 59.

	897



	Skoraj brez izjeme so poudarjali, da pi�e �udovit jezik, da je edinstven njegov slog, da je kratko lin nialo mojster besede in da je zaradi tega neizrekljivo lep. Td sodniki so do neke mere govorili resnico, so pa ostali pred vrati in se lovili za zunanjostmi. Prav zato jim je Cankar tudi ostal tuj, ker jim je bilo tuje bistvo lepote in njena veljava v umetnini.Ce bi �el po poti teh recenzentov, bi se mi izprevrgla misel v hladno analizo zunanjega videza. Govoril bi o blagoglasju Cankarjevega jezika, o �udovito jasni in so�ni njegovi besedi. Utegnil bi se podrob�neje ukvarjati z njegovo izredno domiselno metaforiko in njeno eksakt-nostjo. Nadalje z voljno linijo njegovega sloga. Sloga, ki je poln notra�njega ritma, kakor pesem, ki ni v stihe ubrana. Poudaril bi pisateljev smisel za �iva nasprotja,, njegovo subtilno, globokega ob�utja polno opi�sovanje narave, pa mehkobo in barvitost pri risanju zanj lepih pojavov. Neiz�rpna je ta zakladnica in ne bi je tako zlahka izpraznil. Toda kam bi vedlo to? Ni� dlje kot njegove recenzente, v neko formalisti�no razmi�ljanje z bolj ali manj dobrimi �olskimi zaklju�ki. Mogo�e bi se glasilo tehtne je, �e bi ugotavljal, kako �ude�en instrument je bil Can�karju jezik. Kako mu je bil do sleherne podrobnosti pokoren, kakor bi pisateljeva umetni�ka sila imela posla z raztopljeno kovino, ki jo je po svoji volji prelivala, oblikovala in uporabljala. Saj je ustvaril z njo poseben, �isto svoj svet izrazov in podob, �isto svoje kraljestvo zvokov in barv. In vendar ni jadro v tem, vendar je ta fenomen samo posledica ne�esa globljega. Klju� do tja domnevam v naslednjem njegovem pripo�vedovanju: �Spo�etka so bile besede kakor mlado cvetje, ki poganja svoje tenke, ne�ne korenine v zrahljani prsti, �e v spominu na roso in solnce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha ni bilo, skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela roka utrgala cvet. .. Toda globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, �e so razrile prst, razmaknile mogo�ne skale, zaplele se in zagozdile z �ivim omre�jem naravnost v sredino; kjer je sanjalo poprej poni�no cvetje, stoje �iroki, domebesni, temni bori � po�sekaj jih zdaj, izruj jih!... Srce se vije in stiska od bole�ine, brani se, raj�i bi mol�alo; ali mol�ati ne sme.. .�¹⁵ Pri nas nimamo ni�esar po�dobnega, kar bi mam jasneje razodelo skrivnost ustvarjanja. �Beseda nova, beseda lastna;� kot ji Cankar pravi, se je komaj najdena raz�ra��ala v njem, dokler ni prepragla vsega njegovega bitja. Pri�ela je srkati svojo mo� in �ivljenje iz srca in krvi, iz globo�in njegove �lo�ve�ke narave. Postala je on sam. Kajti kadar je govorila ljudem, je govorila z njo vsa njegova �love�ka vsebina. Spominjam se, kako je ¹⁵ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XX. str. 8.

	898



	neko� v (razgovoru razvnet izjavil, da je vsaka njegova beseda kaplja krvi. Isto je ne dosti druga�e tudi zapisal: �V srcu je (namre� be�seda): jasna je v njem, zrela), vpije, da bi ugledala jutranjo lu�; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba �iloma, neusmiljeno, pa naj se irazlije kri,�¹⁶ Tako razmerje med pisateljem in njegovim izraznim sredstvom je bistveni pogoj za to, kar upravi�eno lahko ime�nujemo lepota. Cankarjeva lepota ni �pekulativno razpostavljanje be�sed in nizanje metafor. Prav tako ni sama sebi namen. Kajti take vrste lepota ni ve� lepota], pa� pa spretnost, artize.m, obrt. Onkarjeve lepote posoda je resnica, da se izrazim z njegovimi besedami. Zanos nenehne pisateljeve izpovedi �ari v njej, goire�nost tega srca,, ki je to�liko hrepenelo in se borilo, ji daje barvo in zvok. Cankarjeva lepota je intenziven izraz vseh posebnosti njegove nadarjenosti, njegove visoke moralne zavesti, revolucionarnosti njegove misli in strastne �istosti nje�govega �ustvenega sveta. Zato je tako pirepri�ljiva, tako neposredno u�inkujo�a na razum in sirce. Zato tudi plemeniti in vzgaja. In samo taka lepota je znamenje umetnosti. Cankar si je bil tega dobro svest. Zapisal si je: �Tebi, romair_s je ukazano od nebes, da gleda�, kar drugim ni dano gledati, da pove�, kar drugim ni dano povedati.�¹⁷ Ce strnem ta razmotrivanja o osnovnih elementih Cankarjevega genija, o njegovi resnici, ljubezni in lepoti, menim, da se najbolj pri�bli�am pravilni sodbi glede njegove pomembnosti za na� razvoj z na�slednjim zaklju�kom: Ivan Cankar nas je notranje prebudil in prerodi! ter vklju�il v tek zgodovine. Bil je nedvomno predhodnik na�ega naj�ve�jega dejanja, na�e nacionalne in socialne revolucije, ki jo je z orga�nizacijo Osvobodilne fronte zmagovito izvedla Komunisti�na partija. Njegov doprinos za po�love�enje slovenskega �loveka in duha je ne�precenljiv. Bil nam je in je �e danes glasnik novega, �e socialisti�nega humanizma. In bil je umetnik mogo�ne ustvarjalne sile, vreden dedi� Pre�ernovega izro�ila. Dal je na�i besedi ob�e�love�ki zna�aj, njegovo delo je v celoti dragocena vrednota, odlo�ilno poglabljajo�a in k naj�vi�jim dejanjem usmerjajo�a snovanje na�e kulture, pa tudi kulture vseh jugoslovanskih narodov. Ob rojstvu Cankarjeve besede je zagorel Ogenj, ko je ljubljanski �kof dal se�gati njegovo prvo knjigo pesmi. Nikakor ni moj namen, raz�glasiti ta ogenj kot misti�no znamenje za pesnikovo bodo�e �ivljenje ali prisojati mu pomen nekak�nega simbola. Samo �e v duhu be�no preletim ¹⁶ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XX. str. 7. ¹⁷ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XX. str. 11.

	899



	Cankarjevo delo, se mi sama po sebi vsiljuje mogo�e malo samovoljna a vendar v marsi�em utemeljena primerjava. Duh Ivana Cankarja, iz srca na�e domovine plamene� � ali ni bil kakor ogenj, v vi�ino pognan? Sijal je in �arel, �gal in pekel, v vse kote in kamrice je posvetil in pregnal temo in sence iz njih. Kakor ogenj je o�i��al, kakor ogenj je grel, zdaj s slovesnim plamenom prero�ko oznanjajo�, zdaj zmagovito prelit v samozavesten �ar. Bil je nemiren, v burji viharen in nestalen, za vsak dih ob�utljiv, nepomirljiv, prernnogokrat od studa in sramu ali pa od �alosti pritisnjen ob tla, da je hila njegova temina lu� �e bolj procliirna in strastna. Rodil se je iz istega trpljenja, kakr�no je pestilo njegovo ljudstvo. Bil je globoko zasidran v njegovih moralnih vrednotah, ves pre�et z njegovim zdravim �utom za tek �ivljenja in njegove potrebe. Cankarjeva modrost je bila ljudska modrost in ljudska je bila njegova plemenitost srca. Tako je izgorel, do kraja predan tistemu, o �emer je z neomajnim zaupanjem in z �ivo vero sanjalo ljudstvo: podobi bolj prijaznih in bolj sre�nih prihodnjih dni. Cankar pravi nekje: �Vsak narod ima v hi�i svojega �ivljenja po�sebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje do�ivel, z vsem svo�jim ubogim telesom, z vso svojo �isto du�o, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsnirtni bridkosti �util in mislil... Kaj in koliko si bil spravil, narod? .. .�¹⁸ Menim, da na vpra�anje lahko takole odgovorimo: Mnogo dragoce�nosti je spravil narod v tisto kamrico. Med njimi pa je spravil tja z velikim .spo�tovanjem in globoko hvale�nostjo �ivljenjsko delo svojega Ivana Cankarja.

	¹⁸ Ivan Cankar Zbrani spisi zv. XX. str. 78. �

	900

Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012 | pogoji uporabe | napišite svoje mnenje | na vrh