ČASOPIS ZA S L O V N S K O K R A J V N O Z C O Ü O V 1 N d KRONIKA
BRONASTA STATUETA VENERE IZ EMONSKE INSULE XXIX
LJUDMILA PLESNIČAR-GEC
Ob priliki sistematičnili zaščitnih izko-
pavanj emonske insule XXIX na prostoru
prihodnjega Trga revolucije v Ljubljani
smo leta 1962 pri odstranjevanju ruševin-
skih plasti naleteli na bronasto statueto.
Plast, v kateri smo našli statueto, predstav-
lja v primerjavi s celotnim izkopanim kom-
pleksom predzadnjo gradbeno fazo, pome-
šano z obilico žganine, drobcev malte in
kosov opeke.
Statueta predstavlja golo boginjo Venero.
Visoka je 9,6 cm in pokrita s slabo, na ne-
katerih mestih razjedeno patino, ki je na-
čela in poškodovala obraz, roke, ramena in
prednji del nog. Zadnja stran leve noge in
levega boka je pokrita z zeleno plemenito
patino. Figura je naslonjena na iztegnjeno
desno nogo, medtem ko je leva rahlo uslo-
čena v kolenu. Zaradi tega je cela postava
rahlo upognjena v obliki črke S. Desna noga
je ravna, stopalo oblikovano, vendar prsti
niso nakazani. Stegno je nad kolenom verti-
kalno odebeljeno, medtem ko je desno bedro
zaradi položaja noge nekoliko privzdignje-
no. Leva noga je v kolenu nekoliko upog-
njena. Stopalo manjka, vendar je peta ohra-
njena, kar kaže, da se je noga dotikala tal
samo s prsti. Desna roka je ohranjena le do
komolca in se tesno prilega životu. Iz dela
ohranjenega komolca pa lahko sklepamo,
da je bila roka rahlo skrčena, iz česar sledi,
da je morebiti držala v roki atribut' ali pa
navzven obrnjeno dlan.^ Leva roka je spu-
ščena ob telesu, rahlo usločena naprej in
dlan položena v krilo. Spodnji del roke, za-
pestje in dlan so močno odebeljeni. Odebe-
litev na zapestju kaže, da je bila dlan se-
kundarno aplicirana na že fragmentirano
roko, kar se je zgodilo takoj po odlitju sta-
tuete ali pa kdaj pozneje. Prsti na roki so
grobo, sumarno nakazani, razen palca, ki se
loči od drugih prstov. Cela roka pa je od
zapestja grobo pritrjena ob život. Hrbet in
boka so lepo izdelani in hrbtenica je zaradi
drže rahlo usločena in nakazana z vertikal-
no kaneluro, ki deli hrbet na dva dela in
poudari elegantno držo statuete. Desna rama
je nekoliko upognjena zaradi drže desne
roke. Grudi so le nakazane in poudarjajo
mladostni izraz boginje. Na tem delu je pa-
tina močno načela površino, vendar lahko
opazimo, da je umetnik po odlivu statuete
rabil dleto in naknadno obdelal površino,
predvsem predel ob levi roki. Poteze na
obrazu so zabrisane zaradi surname obde-
lave obraza in zaradi patine, ki ga je na-
čela. Kljub temu se lahko ločijo posamezni
deli obraza, kakor usta in nos. Frizura je
sredi glave razdeljena s prečo in lasje so na
temenu zbrani v vozel. Sekundarna obde-
lava z dletom je poudarjena predvsem na
laseh, kjer so posamezni prameni nakazani
s poševnimi in vertikalnimi vrezi. Na laseh
je pripet diadem, ki v zgornjem delu tudi
kaže sledove dleta.
Statueto iz insule XXIX lahko prištevamo
med skupino tako imenovanih »Venus pu-
dica«.' Prvotnemu originalu je brez dvoma
bila vzor Praksitelova Afrodita iz Knida.*
Vprašanje je tudi, kdaj je nastal original
naše statuete. Groba površina odlivka, pred-
vsem pa sumarno izdelani obraz in glava
kažeta, da je bil original večkrat, oziroma
daljšo dobo odlivan, kar potrjuje dejstvo, da
je umetnik že odlito statueto naknadno re-
tuširal z dletom. Sledove dleta kažejo pred-
vsem lasje in del trupa pod levo roko. Ven-
dar je statueta ohranila plemenito držo
zgodnjih rimskih kopij in helenističnega
originala.'
115
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO Z C; O D O V I X O
Stilsko najbližja, tako po drži nog, roke
kakor tudi glave, je statuteta iz Narodne
biblioteke v Parizu." Prav tako jo laliko pri-
merjamo predvsem po drži in obdelavi glave
bronasti figuri iz Zaklopače' in bronasti
statueti iz Kladušnice.* Vendar je stilsko
bližja statuteti iz Zaklopače, tako glede
pregiba leve noge in urejenosti frizure (lasje
so na temenu zbrani v vozel).
Dr. Grbič datira statueto iz Zaklopače v
prehod iz II. v III. stoletje po n. e., v čas, ko
so bile še v navadi frizure iz dobe Faustine
in Krispine." Statueta iz insule XXIX ima
prav tako lase spete v vozel, kar nam daje
misliti, da tudi to statueto datiramo v isto
obdobje. Vendar so okolnosti, v katerih je
bila statueta najdena, eden izmed glavnih
faktorjev, na katere se moramo opirati pri
datiranju statuete iz inside XXIX.
Podobne bronaste figurice s predstavo
»Venus pudica« hrani Narodni muzej v Za-
grebu. Objavljene statuete v »Vjesniku
hrvatskoga arheološkoga društva« iz leta
1913 in 1914 so po obdelavi in frizuri zelo
blizu naši statueti, posebno še figurice iz
Novog sela pri Vinkovcih in Dobašnice kod
Srba.i" Obe statueti imata na glavi diadem
in sledove naknadne obdelave z dletom. Po
vsej verjetnosti sodita v isto časovno obdob-
je kakor statueta iz insule XXIX.
Figura Venere je bila na splošno priljub-
ljena v vsem Imperiju. Njen motiv je bil
razširjen po vseh provincah rimske države.
\ našem najožjem področju Panonije, po
razprostranjenosti najdb sodeč, je bil motiv
Venere tudi splošno razširjen. Primerkov
bronastih statuet na tem področju ni veliko,
vendar so posamezni kosi sami po sebi, po
karakterju in stilski obdelavi tako značilni,
da jih ne glede na izvor lahko navežemo na
časovno omejeno obdobje rimske zgodovine.
Kako je bil ta motiv Venere priljubljen, do-
kazuje bronasta grupa Venere pri toaleti z
antičnega voza iz Poljanca pri Ludbregu."
Venus iz Poljanca kaže na keltsko tradicijo
z vplivi rimske plastike. Čeprav je stilsko
oddaljena od naše statuete, kaže na to, da
je bil kult Venere, ali vsaj njen motiv pri-
ljubljen in razširjen. Tudi pri vozu iz Po-
ljanca težko govorimo o pravem kultu Ve-
nere, vendar je že to dovolj, da ta tip statuete
srečamo na profanih predmetih, kar nam
daje misliti, da je sčasoma prešel v simbo-
liko vsakdanjega življenja. Razlika med
Venero iz Poljanca in našo statueto je v tem,
da kaže Venus iz Poljanca na keltsko tra-
dicijo z vplivi rimske plastike, medtem ko
je figurica iz insule XXIX le kopija rimskih
originalov. M. Šeper datira Venus iz Po-
ljanca v II. stoletje n. e. na osnovi njene
frizure, ki je identična s frizurami Dačank
na reliefih Trajanovega stebra. Pri obrav-
navi in analogiji podobnih primerov upo-
dobitve Venere moramo upoštevati dve pa-
nonski bronasti plastiki. To je Venus iz
Tac-Fovenypuszta, verjetno najlepša upo-
dobitev Venere v Panoniji, in Venus iz Cam-
pone (med Aquincumom in Vetus Salina).'^
Obe figurici predstavljata golo boginjo Ve-
nus z jabolkom v roki. Obe sta datirani v
zadnjo tretjino II. stol. n. e. v čas Faustine
senior in Marca Aurelia.*^ Čeprav sta sta-
tueti stilno kvalitetnejši, lahko že na osnovi
samega motiva govorimo o razprostranjeno-
sti priljubljene kultne motivike.
Pri naštevanju in primerjavi pojavov Ve-
nere ne smemo pozabiti na dve marmornati
statueti (Venus pudica) iz Sapaje pri Ca-
strum Laderata (Ram).** To sta dve votivni
ploščici s plastično upodobitvijo Venere. Ena
izmed figuric ima ob sebi upodobitev Erosa.
Značilna za te figurice je obdelava materiala
in velikost, ki je podobna našim bronastim
primerkom. Drža nog in rok ter modelacija
telesa, predvsem pa velikost kaže bolj na
kovinski odlitek, kakor na klesarsko tehniko.
Prav v tem sta statueti iz Sapaje sorodni
naši Veneri iz insule XXIX. Edith Tomas ju
postavlja v zvezo s kultom Kabir," ki ima
izvor na obalah Male Azije in otokov Tra-
116
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
kijskega morja.'" Tomas Edith v svojem
članku zaključuje, na osnovi komparacije
podobnega gradiva, da je na otoku Sapaji,
kjer sta bili najdeni votivni ploščici, slal
tempelj, posvečen Afroditi-Kabiri. Podobni
spomeniki so bili v Panoniji najdeni še v
Intercisi, Aquincumu in Brigetiumu.'' Znana
je tudi votivna plošča oziroma kabirski re-
lief iz Ptuja in sohica Venere z majhnim
Erosom.'^ Venera-Kabira je vedno upodob-
ljena z enim ali več Erosi. Po mišljenju
Edith Tomasove ima v tem primeru Venera
verjetno tudi pomen Magne Mater.
Poleg znanih bronastih statuet Venere in
marmornatih reliefnih upodobitev v zvezi
s kultom Kabir moramo pri pojavu Venere
sploh upoštevati tudi različne pojave tega
božanstva, tako v tehniki kakor v samem
materialu, ki je bilo lažje dosegljivo socialno
šibkejšim plastem prebivalstva. Predstava
Venere je znana tudi iz svinčenih ploščic
votivnega tipa iz Brigetia," Pešte,^'' Siska,^'
Celovca,^^ dalje Münchna in tudi Smirne
(Sedaj muzej v Louvru).^' Antun Bauer sma-
tra, da so bile vse te svinčene upodobitve Ve-
nere votivni darovi ali pa spominki, ki so jih
verniki kupovali pri obisku svetišča, kate-
rim so bili drugi predmeti iz boljšega ma-
teriala in kvalitetnejše izdelave nedoseg-
ljivi.^* V teh svinčenih upodobitvah ne mo-
remo iskati stilnih analogij, čeprav so v ve-
čini primerov tudi one reproduciranje zna-
nega in cenjenega monumentalnega motiva.
Tovrstna množina Venerinih upodobitev v
metalu ali kamnu nam pove, da so bile fi-
gurice Venere splošno priljubljene i. s. kot
predmet estetskega ali sakralnega značaja.
Kakor sem že prej omenila, smo našli sta-
tueto v ruševinski plasti. To je plast, ki smo
jo zasledili po celotni površini odkopanega
dela insule XXIX, ki se navezuje na pred-
zadnjo gradbeno fazo insule. Statueto smo
našli, kakor je pokazal poznejši izkop in-
sule, ob robu centralnega dvorišča. Morebiti
je statueta ob razrušitvi bila v enem izmed
prostorov, ki so obkrožali dvorišče.
V neposredni bližini statuete smo poleg
obilice gradbenega materiala našli tudi bro-
nasto fibulo, ki spada v skupino samostrel-
nih fibul iz prve polovice III. stoL n. e.^*
Statueto iz insule XXIX zaradi stilnih zna-
čilnosti predvsem frizure lahko časovno na-
vezujemo tudi na statueto iz Zaklopače,^' to
je v prehod iz II. v III. stoletje n. e. Sumar-
na obdelava statuete pa kaže, da je bil ori-
ginal večkrat odlivan in daljšo dobo v upo-
rabi. Ruševinsko plast, v kateri je bila sta-
tueta, smo zasledili po celotni insuli XXIX
in prav ta plast je, poleg fibule, ki datira
v prvo polovico III. stol. n. e., glavni argu-
ment za datacijo naše Venere. Kakor poro-
čajo viri, so domačini sami leta 238 n. e. po-
polnoma porušili in požgali Emono." To je
bilo v zvezi s pohodom Maksimina Tračana,
ko so ga obdonavske legije proglasile za ce-
sarja. Sam Herodian piše o tem, kako so
emonski meščani pred prihodom Maksi-
mina, ki je prodiral proti Italiji, zapustili
domove in požgali mesto. Debel sloj žganine
ill ruševin, ki smo jih zasledili po celotnem
odkopanem področju novega Trga revolu-
cije, govorijo za to, da gre za večje, kata-
strofalno uničenje stavb. Naša plastika, naj-
dena v tej plasti, to samo potrjuje in nam
odpira možnost za nadaljnjo razčlenitev pla-
sti in gradbenih faz insule XXIX.
OPOMBE
/. M. Grbič: Bronzana statueta Venere iz Za-
klopače blizu Beograda. Starinar 1930, str. 181 do
184. — 2. Germaine Faider-Feytmans: Recueil des
bronzes de Bavai. Paris 1957, pi. XVII, si. 68. —
3. Ernest Babelon: Catalogue des bronzes anti-
ques de la Bibliotheque Nationale, Paris 1895,
str. 101, si. 230. — Salomon Reinach: Repertoire
de la statiiaire greque et romaine, tome III, Paris
1920, Str. 108, fig. 9, str. 109, fig. 5, 9. — 4. Anton
Springer-P. Wolters: Die Kunst des Altertums,
Leipzig 1923, str. 340, si. 639. — Gizela M. A.
Richter: Greek, Etruscan and Roman Bronzes.
New York, 1915, str. 117. — 5. G. Richter: op. cit.,
str. 117. — 6. Ernest Babelon: op. cit., str. 101,
fig. 230. — 7. M. Grbič: op. cit., str. 181—184. —
8. Danica Nikolič: Venus de Kladušnica. Živa
antika, god. VIIL, Skopje 1958, str. 137—148. —
9. Miodrag Grbič: op. cit., str. 181—184. — 10. Dr.
Josip Brunšmid: Antikni figuralni bronsani pred-
meti u hrv. nar. muzeju u Zagrebu, str. 215, si.
16,17.v: Vjesnik hrvatskega arheološkega društva,
zv. XIII, 1913 in 1914. — Mirko Šeper: Rim-
ska kola iz Poljanca kod Ludbrega, Zagreb 1962.
— 12. Archäologische Funde in Ungarn. Corvina,
Budapest 1956, str. 223, 211. — 13. Archäologo-
gische Funde: op. cit., str. 210. — 14. Dr. Edith
Tomas: Spomenici kulta Afrodite Kabeire u du-
navskim provincijama carskih vremena, str. 31
do 40, si. 1, 2. v: Rad Vojvodjanskih muzeja. Novi
Sad 1958. — 15. Dr. Edith Tomas: op. cit., str. 36.
— 16. Dr. Edith Tomas: op. cit., str. 36. — 17. Dr.
Edith Tomas: op. cit., str. 38. — 18. M. Abramič:
Poetovio, Ptuj 1925, str. 155, si. 109. — 19. Kubi-
tschek: Jbh. d. Zentr. Kom. 1904, str. 171, si. 125.
— 20. Antun Bauer: Rimska olovna plastika,
str. 6. v: Vjesnik hrvatskega arh. dr. 1936, Zagreb.
— 21. A. Bauer: op. cit., str. 6. — 22. A. Bauer:
op. cit., str. 18, 19. — 23. A. Bauer: op. cit., str. 8.
— 24. A. Bauer: op. cit. str. 8. — 25. Kevrig Ilo-
na: Die Haupttypen der kaiserzeitlichen Fibeln
in Pannenien, 1937, str. 125; Dissertationes Panne-
nicae. Series II, Nr. 4. — 26. M. Grbič: op. cit.,
Str. 181—184. — 27. Dr. Josip Klemene: Zgodo-
vina Emone, str. 331. v: Zgodovina Ljubljane 1955.
Herodian: 8. 1. 4.
117