Predogled



	329

	v peri��e. In glej, iedaj sta se mu izpremenili roki v zlat kelih in solze so lile vanj, lile, ga polnile, polnile do roba, tekle �ez rob. Polde je obstrmel, se za�udil, obraz se mu je zjasnil. Dr�al je ta zlati kelih dekletcu pod brado in vzkliknil: »Kaj bo, ko je ta kelih �e solz ene same sirote poln do roba!« �

	MRZEL SMEHLJAJ. Debeljak Tine. Zastrla sem okna z zelenim, otrok. �uti� zeleno barvo mojih dlani na licih ... trepalnicah in o�eh? Ne krivi v kr�ih nasmeha, bolni... ne trepetaj, da ne ugasne� lu�ke: nad tvojim vzglavjem pri�gala sem jo Mariji, do roba nalila sem olja ... V mrzlici se trese� ... Kaj ti je presunilo beli ro�ici? Zaobrnilo kalne o�i? � Nad vzglavjem zeleno utriplje plamen, bolni, ne ugasni gal loj, moj krik upihnil je lu�ko ... in ti se smehlja� tako mrzlo � moj mrtvi... BIL SEM BAKLJA. B. V. Bil sem baklja sredi vijoli�ne no�i brez plamena in brez svetlobe. Ti si pri�gal me z zeleno lu�jo pri�akovanja. Pred temnimi vrati prihoda Tvojega jo�em vsak dan v prahu stopnic pred zaklenjenim lemplom; krog in krog so obdale me gobe Gospod, o Gospodi O kdaj bo� pri�el na peroiih glorije soln�nosijo�e kli�em Te z molitvijo pastirjev pred Bellehemom, nikamor ti vedeli niso posilaii ko v gole jasli ov�jega hleva, a preko vsega je �lo koprnenje v njih vpijo�e: Gospod, o Gospod!



	330

	�e si blizu. Naj potopim se v biserno Tvojo lepoto kot galeb, ki plane iz kletke v �ume�e morje. Kako bo sladko po�ivati v zarji smehljaja Tvojih o�i, ki bo zagrnila mojo ubogo samoto: Gospod, o Gospodi

	STARA ZGODBA. Miran )arc. PU��AVNIK: Kdo si, �igar klici padajo kakor kamni v moje pokojno jezero? MLADENI�: jaz sem Egidij Kotale� in i��em mo�a, ki bi mojemu viharnemu sestavku, napisanem na pergamentu iz mo�gan, pri�pisal piko. Za sabo sem pustil devetsiodevelindevetdeset stopnic in zdaj stojim na vrhu sam, sam: ne v tihem sveti��u, temve� v kotlu z gore�o lavo. Taka je torej odgonelka one ve�ne skriv�nosti? Morda li ve� ti kaj ve�? Pou�i me I PU��A VNIK: Pravi�, da so vsi drugi zemljani ostali za tabo in si ti na vrhu? MLADENI�: Jaz sem na vrhu. PU��A VNIK: In si hodil le zato, da si stopnice �tel? Kajti �udim se, da ve� tako natan�no �tevilo stopnici MLADENI�: Vem, ker nisem stopal slep in neuk v ra�unstvu. PU��A VNIK: Sklepam, da si hotel re�i, da si vseveden, toda �esa torej i��e� pri meni? MLADENI�: Vseveden sem, res je, ali ta vsevednost me grize ko �iva lava. Nisem te pri�el prosit, da mi pove� kaj novega, temve�, da mi... No, kako, da si miren kot gora? PU��AVNIK:-------ima� �eno? MLADENI�: �eno? Nor�uje� se. PU��AVNIK: No, natan�no sem te vpra�al, ker si tudi ti poudaril svojo natan�nost. Vem: premlad si �e... MLADENI�: Kaj, premladi Toda: �ena? � jaz sem sam, jaz bom ve�no sami PU��AVNIK: Tudi svojega imena se zaveda�, Egidij Kotale�i Jaz sem svoje ime pozabil. V tem gozdu je �lovek kakor �ivali, rastline in kamenje. Toda, kako �ivi�? MLADENI�: Kako �ivim?! � �e bi tako vpra�anje slavil kdo izmed �rednikov, bi mu oprostil. Ali ne ve� ni�esar drugega? PU��AVNIK: Nejasno sem vpra�al, res je. No: ali ima� star�e? MLADENI�: Eh, star�i so vedno takim kot sem jaz � ovira.

Vaše ime
Vaša e-pošta
Vsebina sporočila
	POŠLJI

	išči
napredno iskanje išči tudi po celotnem besedilu