logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1981, letnik 29, številka 3)
Vir: Kronika (Ljubljana)
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0

KRONIKA

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Letnik 29

št. 3

leto 1981

Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana

1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot
rokopis)

I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 50.—

II. Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 50.—

III. Listine 1320—1470, Ljubljana 1958 50.—

IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 50.—

V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348 50.—

VI. Listine 1444—1499, Ljubljana 1961 50.—

VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 50.—

VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljub-
ljana 1963 50.—

IX. Listine 1220—1497, Ljubljana 1964 50.—

X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 50.—

XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 50.—

XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 50.—

2. Razprave

I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške od-
veze, Ljubljana 1958 50.—

II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razpro-
razprav), Ljubljana 1971 dano

III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbor- razpro-
nik razprav), Ljubljana 1972 dano

IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbornik raz-
prav), Ljubljana 1977 100.—

3. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žep-
na izdaja) 50.—
Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična iz-
daja) 200.—
Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945

do 1955, Ljubljana 1965 100.—

Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 100.—

4. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 100.—
Razstavni katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 50.—

5. Gradivo in razprave

Zvezek 1: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Skof-

ja Loka 1861—1918, Skofja Loka 1979 50.—

Zvezek 2: vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljub- 300.—

Ijana 1980 (za člane arhivskega in zgodovinskega društva) 150.—
Zvezek 3: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja,

Ljubljana 1981 200.—

lek ljubljana

KRONIKA

ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
29. letnik Ljubljana 1981 3. zvezek

Mlinaric Jože: Odnosi med Sentpavelsko
opatijo in gospodi iz Mei j a, gospodi ma-
riborskimi in mariborskimi meščani v
srednjem veku — Stran 241

Relations Between the Sentpavel Abbey and the
Gentlepeople of Melje and Maribor and the
Townspeople of Maribor in the Middle Ages

Otorepec Božo: Srednjeveški pečatniki iz
zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani —
Stran 250

The Middle Ages Seals from Collections of the
National Museum In Ljubljana

Samperl-Purg Kristina: Ptujski historio-
graf Simon Povoden (1753—1841) —
Stran 254

Simon Povoden, the Historiographer of Ptuj
(1753—1841)

Zelko Ivan: Šolstvo v lendavski občini —
Stran 258

Schools in the Lendava Commune

Vidovič-Miklavčič Anka: Pot napredne
slovenske mladine v Mladinsko Osvo-
bodilno fronto — Stran 263

Progressive Slovene Youth's Entering the
Youthful Liberation Front

Jenko Mojca: Cehoslovaška umetnost v
Zborniku za umetnostno zgodovino —
Stran 271

Bohemian Art in the History Miscellany

Vasilij Melik: Dr. Tone Zorn (1934—1981)
— Stran 278

Dr. Tone Zorn (1934—1981)

Iz starih fotografskih albumov — Stran
281

Photo from Old Albums

Janez Sumrada: Janko Orožen — devet-

desetletnik — Stran 282
Janko Orožen — nlnetygenarian

Delo naših zavodov in društev — Stran
284

Notes on the Activity of our Institutes and
Associations

Nove publikacije — Stran 286
New Publications

Ureja uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik dr. Peter Vodoplvec. Tehnični urednik

Vaško Slmoniti

Na ovitku: Ive Sublc, Demonstracije pred ljubljansko sodnijo leta 1942, olje, 1953 (Muzej ljud-
ske revolucije Slovenije v Ljubljani)

Izdaja Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raz-
iskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljaiü. Ured-
ništvo In uprava v Ljubljani, PZE za zgodovino, Aškerčeva 12. Tekoči račun 50101-678-49040
(Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna
naročnina 160 din za posamezne naročnike, 250 din za ustanove, posamezna številka 100 din,

dvojna 150 din

ODNOSI MED SENTPAVELSKO OPATIJO IN GOSPODI IZ MELJA, GOSPODI
MARIBORSKIMI IN MARIBORSKIMI MEŠČANI V SREDNJEM VEKU

JOŽE MLINARIC

K najpomembnejšim zemljiškim gospo-
skam v srednjem veku štejemo na območju
Dravske doline od Dravograda do Maribora
benediktinski samostan iz Št. Pavla v La-
botski dolini na Koroškem, ustanovo grofa
Engelberta I. Spanheima iz leta 1091. Usta-
nova, obdarovana že v letu svoje ustanovit-
ve s številnimi posestmi ne samo po Koro-
škem, temveč tudi po Štajerskem, si je pri-
zadevala za intenzivno kolonizacijo podar-
jene zemlje, tako npr. tudi senčnatega sveta
na območju današnjega Lovrenca na Pohor-
ju, ki ga darovnica iz leta 1091 imenuje
»pusta pokrajina« (heremus).i Rezultati ko-
lonizacijskih prizadevanj samostana pa so
bili kmalu vidni tudi na območju na levem
bregu Drave: vse od Selnice in do Melja na
vzhodu. V letu svoje ustanovitve je samo-
stan prejel posest pri Selnici, dve leti kas-
neje pa v Selnici (Celnitz) sami ter v Bistri-
ci (Vùstriz) pri Viltušu.^ Okoli leta 1100 prej-
me samostan od ustanoviteljevih sinov dvor,

in cerkev v Kamnici (Gamnitz), čez sto let
kasneje, okoli leta 1200, pa postane lastnik
kmetij na Bresternici (Treztoniz) ter se na-
vaja kot fevdni gospod vasi Prošeka (Pre-
zech) pri Bresternici in gradu Viltuša (Ca-
strum Wilthùs).3 V letu 1164 pa je Št. Pavel
lastnik tudi posesti pod mariborskim gradom
(sub castro Marchburch) ter zemlje vzhodno od
naselja pod gradom: v Melju (prediorum Mel-
nich).* Prvi podaritvi zemlje na desnem bre-
gu Drave v letu 1091 se pridružijo še pokloni
Bernarda Spanheimskega v krajih Radvanje
(oppidum Radewan), Razvanje (Razwrei) in
verjetno tudi Betnave (stabularla curtis) ter
Hotinje vasi (villa Hùnoldisdorf).^

Na tem območju so se močno križali in-
teresi zlasti deželnih knezov in njihovih mi-
nisterialov z interesi šentpavelskega samo-
stana, za katerega pa je bilo že konec 12. sto-
letja jasno, da bo tod prevzel odločilno vlo-
go.^ Medtem ko je območje okoli Lovrenca
predstavljalo sklenjeno samostansko posest,

242 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

pa je območje na levem bregu Drave bilo
razdeljeno med številne zemljiške gosposke,
in to tem bolj, čim bolj se pomikamo proti
vzhodu, proti Mariboru. Območje tik pred
mestom, in to tako vzhodno, severno in za-
hodno od njega, je namreč glede na svojo
lego v pretežnem delu primerno za vinogra-
de, ki se v Kamnici omenjajo že v 11. sto-
letju,'' bilo vabljivo zlasti za alpske samosta-
ne (Vetrinj, Št. Lambert, Admont, Grebinj,
Breze) in druge duhovne ustanove (npr. kr-
ško in lavantinsko škofijo) in seveda zaradi
svoje bližine tudi za mariborske meščane.
Zato na omenjenem območju ne moremo
iskati sklenjene šentpavelske posesti. Ker je
del šentpavelske posesti od Kamnice do Sel-
nice ter od Ruš do Bezene ležal na vinorod-
nem svetu, si samostan v primerjavi z Vet-
rinjem ni prizadeval, da bi si za vsako ceno
skušal pridobiti zemljo vzhodno od Kamnice,
zato je tudi posest na tem območju kakor
tudi v Mariboru samem prišla v samostan-
ske roke kot dar.^

Sentpavelska posest je bila v Dravski doli-
ni v srednjem veku organizirana v dve enoti
s sedežem pri Lovrencu in Selnici, proti kon-
cu omenjenega obdobja pa se je razvilo eno
upravno sodišče na gradu Fali (omenjen 1245)
in vsa posest je bila organizirana v falski
gospoščini, ki jo je samostan imel do svoje
ukinitve v letu 1782.9 y pogledu višjega sod-
stva je območje samostanske posesti na levem
bregu Drave sodilo pod mariborsko deželsko
sodišče, tisto med potokoma Velko in Lob-
ničico na desnem bregu pa od časa vojvode
Henrika IV. (umrl 1123) sicer pod samostan,
vendar je bilo treba osebe, ki so zagrešile
delikte težjega značaja, izročiti deželnoknež-
jemu sodniku.!"

Z letom 1911 je sentpavelska cerkev sv.
Lovrenca postala samostojna župnija, kar je
povzročalo številne napetosti med hočko žup-
nijo, iz katere območja se je le-ta izločila, in
med šentpavplskim opatom, dokler 1214 niso
bile dokončno priznane meje novega farnega
središča in v letu 1257 priznane opatu arhidi-
akonatske pravice nad Lovrencem. Na levem
bregu je Št. Pavel sicer našel cerkev v Kam-
nici že okoli leta 1100, vendar nad župnijo,
ki se prvič omenja sto let kasneje, ni mogel
nikoli uveljavljati svojih pravic, tako da sa-
mostan na levem bregu Drave na širšem ob-
močju Maribora v cekvenem pogledu ni imel
nikoli posebnega vpliva. Pač pa je dosegel
patronatske pravice nad župnijo v Breznem,
kjer je gradil cerkev v letih med 1161 in 1184,
in nad župnijo sv. Jurija na Remšniku, ki je
bila izločena iz labotske pražupnije v letu
1201. Enako kakor v Kamnici St. Pavel ni
mogel uveljaviti župnijskih pravic v Selnici,

kjer je župnijsko središče izpričano prvič za
leto 1335.121

Samostan si je že od vsega začetka priza-
deval, da si enako kakor drugi samostani, ki
so bili navezani na pot skozi Dravsko dolino,
pridobi oprostitev plačevanja mitnine za pri-
delke, ki jih je pridelal na širšem območju
Maribora, pri čemer se je zlasti trudil za
svoboden prevoz svojega dominikalnega, gor-
ninskega in desetinskega vina. Že v letu 1093
si je samostan pridobil na mariborskem ob-
močju pri Bistrici (Vùstriz) od Ludvika, sina
furlanskega krajišnika Ludovika, pravico do
četrtine mitnine in 1181 je Rajnbert iz Cmu-
reka samostan oprostil tod plačevanja mit-
nine,!^ kar je bilo zanj sila pomembno, saj je
večina njegovih potrebščin šla po poti od
Maribora do Bistrice in nato preko današ-
njega avstrijskega ozemlja mimo Lučan in
na Dravograd. Ko je s 13. stoletjem bil pred-
vsem po zaslugi St. Pavla premagan prej
skoraj neprehodni dravski gozd in je pot
stekla ob Dravi od Maribora pa do Dravo-
grada, je bistrička mitnica postala za samo-
stan še bolj odločujoča in zato ni nič čudnega,
da je bil že omenjeni privilegij od leta 1181
za samostan obnovljen v letu 1312." Za sa-
mostan je odslej bila važna tudi mitnica na
Muti, kjer je le-ta kljub nasprotovanju bam-
berškega škofa dobil v letih 1404 in 1427
pravico do prostega prevoza svojega blaga.^^
Svoboden prevoz vina, ki so ga samostanci
pridobili v okolici Maribora, in to na levem
in desnem bregu, in ki so ga prevažali po
obdravski poti in enako tudi po vodi v St.
Pavel, jim je bil zagotovljen že pred letom
1336, ko jim ga je obnovil z listino vojvoda
Albreht. Listina pa je določala pravico svo-
bodnega prevoza vina tudi za vse deželno-
knežje dežele.i^ Dravska vodna pot, ki je
imela npr. za vetrinjski samostan za njegov
prevoz vina iz Maribora važno vlogo že okoli
leta 1290, saj je tedaj vitez Oton iz Velikov-
ca samostan oprostil dajanja mitnine od praz-
ne vinske posode pri Velikovcu", je za St.
Pavel bila pomembna tudi za splavarjenje
lesa.i^ Rečni prehod so omogočali skoraj iz-
ključno brodovi, tako v okolici mesta Mari-
bora pri Bistrici pri Viltušu (1363) in na
Viltušu (1448 prepovedan), za šentpavelske
ljudi na desnem bregu Drave pa tudi mari-
borski most, zaradi katerega je med St. Pav-
lom in mestom prihajalo do konfliktov. Tako
je cesar Friderik III. zaradi opatovih pritožb
v letu 1478 ukazal Mariborčanom, da od nje-
govih podložnikov, ki prebivajo pri Lovrencu
na Pohorju in v mestni okolici, ne terjajo
na mostu mitnine (prugmawt).!^

Lastništvo samostana nad posestjo v Ma-
riboru in v njegovi ožji ter širši okolici je

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 19B1

243 i

pogojevalo določene odnose z mestom in me-
ščani, z deželoknežjimi ministeriali Mari-
borskimi ter z njegovimi fevdniki gospodi
iz Melja. Medtem ko so bili odnosi med Mari-
borčani in samostanom glede na ohranjene
listine do 15. stol. dobri, saj imamo iz tega
obdobja zabeležen le en sam spor, nasprotno
pa več daritvenih listin, pa so se ti odnosi
zlasti z ogrsko in turško nevarnostjo, ki sta
zahtevali utrjevanje mesta in meščane močno
obremenjevali, skrhali, saj St. Pavel kot pri-
vilegirana duhovna ustanova enako kakor
druge take ustanove, ki so imele posest v
mestu in okolici, ni bil pripravljen nositi
skupaj z meščani bremen. Zabeležiti mora-
mo tudi, da med hasnovalci gorskopravnih
zemljišč v okolici mesta srečujemo izredno
veliko mariborskih meščanov. Tudi odnosi
med gospodi Mariborskimi-Viltuškimi, ki so
s posestjo gradu Viltuša že v času pred le-
tom 1200 in z drugo posestjo na Remšniku
v času 14. stoletja postali samostanski fevd-
niki, bili z majhnimi izjemami, kolikor ima-
mo seveda o teh odnosih ohranjene doku-
mente, korektni. Samostan je gojil tesne stike
tudi s svojimi fevdniki gospodi Meljskimi, in
to v času druge polovice 12. stoletja in na za-
četku naslednjega.

Gospodje Mei j ski (de Melnich), imenovani
po naselju Melje vzhodno od Maribora, se
prvič navajajo v listini iz leta llSl.^« Melje
stoji v tesni zvezi s šentpavelskim samo-
stanom od sredine 12. stoletja, torej v času,
ko se prvič navaja tudi mariborska trdnjava.
Leta 1164 je namreč štajerski mejni grof Oto-
kar VI. (1164—1180) in kasnejši vojvoda šta-
jerski (1180—1192) podelil s svojimi šent-
pavelskemu samostanu zemljo v Labotski
dolini, za kar mu je opat podelil v dosmrtno
hasnovanje posest v Kamnici (Gamniz) s pri-
padajočim ter zemljo v Melju (Melnich) in
na Polskavi (Pulzka). Kot jamstvo pa je sa-

mostan vojvodi izročil v trajno last dve kme-
tiji pod mariborsko trdnjavo (sub castro
Marchburch).21 Kmetiji sta skoraj brez dvoma
zametek kasnejše deželnoknežje pristave pod
mariborskim gradom in sta po vsej verjet-
nosti identični s tistim dvorom (curia sub
castro Marhpruch), ki ga je na začetku 13.
stoletja Werner iz Melja zastavil kot jamstvo
svojemu fevdnemu gospodu: šentpavelskemu
samostanu. Vendar ti kmetiji tedaj nista pri-
šli v trajno last deželnega kneza, temveč šele
z letom 1211, ko je vojvoda Leopold samo-
stanu podelil vse svoje pravice v Rušah in
na Bezeni, za kar je od njega prejel dve
kmetiji pod mariborskim gradom, sedem
kmetij pri Radgoni ter posest pri Ljutomeru,
ki so jo imeli deželnoknežji ministeriali od
St. Pavla v fevdu.22 Posest v Melju, ki jo je
šentpavelski opat Pilgrim v letu 1164 podelil
vojvodi Otokarju v dosmrtno hasnovanje, je
pozneje, in to po vsej verjetnosti po njegovi
smrti (1192), prišla ponovno v roke šentpavel-
skega samostana, ki pa jo je podeljeval v
fevd gospodom Meljskim. Meljske srečujemo
kot priče v raznih listinah, izdanih v zadevah
šentpavelskega samostana. Tako se navaja v
dokumentih kot prvi med Meljskimi v letu
1181 Henrik kot samostanska priča.^s Wer-
ner j a pa srečamo kot pričo v samostanskih
posestnih zadevah iz časa okoli leta 1200:
v listini, s katero prepusti kamniški župnik
za 16 mark šentpavelskim menihom vinograd
in vas, ki si ju je nezakonito prisvajal.^ V
eni izmed listin se Werner odreka v korist
St. Pavla vsem pravicam do posesti, ki jo je
imel od njega v fevdu, namreč 20 vedrom gor-
nine, vinogradu in kmetiji ter dvoroma in
njivam v Melju, za kar je samostanu kot jam-
stvo zastavil že omenjeni dvor pod maribor-
sko trdnjavo ter posest pri Lenartu v Sloven-
skih goricah.^ V drugi pa se isti odpoveduje
v korist svojega fevdalnega gospoda zemlji pri

2441

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

Pekrski gorci (apud Chulmen), ki jo je kas-
neje samostan zamenjal z Leopoldom Lim-
buškim.26 Pred letom 1211 pa sta omenjeni
Werner in Henrik imela od St. Pavla v fevdu
še tri kmetije in štiri vinograde v Mei ju
(apud Melnik), kakor tudi sedem dvorov pri
Radgoni (?) in kmetijo pod marenberškim
gradom (iuxta Castrum ad Lapidem), ki pa
sta jo tedaj prepustila sodniku Frideriku
Ptujskem.^' Gospodje Meljski, tako zelo po-
vezani s šentpavelskim samostanom, se po-
slednjič omenjajo v letu 1227; v posesti v
Mei ju pa jih nasleduje samostan ivanovcev
ali špitalarjev, ki se prvič omenjajo v letu
1217 in ki so po vsej verjetnosti bili njihova
ustanova.^

Najpomembnejši deželnoknežji ministeriali
s sedežem na mariborskem gradu so bili Ma-
riborski, ki jih zaradi posesti Pohorskega
dvora in Viltuša imenujemo tudi Pohorsko-
dvorske in Viltuške. Kot fevdniki so bili v
tesnih stikih s šentpavelskim samostanom, ki
so mu podeljevali v dar posesti ter mu bili
kot priče v raznih pravnih dejanjih zlasti
posestnega značaja. Najpomembnejši med
njimi, ki se javljajo v številnih listinah za
samostan, so bile konec 12. stoletja in na
začetku naslednjega bratje Ulrik I. in Got-
frid I. ter njun brat Konrad H., prvi znani
mariborski župnik. Med darovalce posesti St.
Pavlu naj navedemo za čas okoli leta 1200
Kunigundo Mariborsko, ki je po svojih sino-
vih Ulriku in Gotfridu ustanovi darovala dve
kmetiji in nekaj njiv v vasi »Pregrat« (mor-
da Prarath pri Arvežu),^^ ter Volkmar j a, ki
je samostanu, v katerem je pozneje našel svoj
večni počitek, podelil osem kmetij v Skril j e-
niku pri Zgornji Kungoti, pri čemer so mu
kot priče bili vsi trije bratje Mariborski: Ul-
rik, Gotfrid in Konrad.^«

Kot prva se v šentpavelskih listinah poja-
vita kot priči Rudolf in Perhtold Mariborska
v posestni zadevi, sklenjeni med vitezom
Majnhalmom in opatom Pilgrimom v letih
med 1159 in 1173.31 Nekako v tem času je
kot samostanska priča nastopil Riher Mari-
borski v listini, s katero je Hartnid iz Rie-
gersburga podelil ustanovi posest na Pesnici
pri Mariboru.ä2 fevdnika, ki sta od samo-
stana imela vas Prošek, grad Viltuš ter no-
vine nad gradom, se okoli leta 1200 navajata
brata Gotfrid in Ulrik,^' ki se v tem času
navajata tudi kot priči v listini, ki obravnava
spor med samostanom in Leopoldom Limbu-
škim, ki si je na samostanski zemlji pri
Kamnici na silo postavil grad in se polastil
njegove vasi pri Juriju ob Pesnici (VoUenan-
ger) in ki mu je St. Pavel za to, da je grad
opustil in mu vas vrnil, podelil 20 mark.^*
Okoli leta 1200 srečamo nato Ulrika kot pričo

skupaj z Wernerjem iz Melja v listini, ki
nam priča, da je kamniški župnik za 16 mark
prepustil St. Pavlu vinograd in vas, kar si je
do tedaj po krivici prisvajal.'^ Pravkar ome-
njeni Ulrik je sodeloval tudi kot priča v
sporu med hočkim župnikom in šentpavelskim
opatom zaradi cerkve sv. Lovrenca, v sporu,
ki je bil poravnan v letu 1214.^8

Vsaj glede na ohranjene listine je moral
za samostan biti močno angažiran Gotfrid
II. Mariborski, ki ga srečujemo v mnogih
pravnih zadevah v času med leti 1240 in
1260. Tako je v letu 1240 sodeloval pri do-
končanju spora med opatom Hartvikom in
Henrikom Dravograjskim zaradi odvetništva
nad samostansko zemljo na Remšniku med
potokoma Velko in Crmenico in ki se je
končal v prid St. Pavla.^'' Pet let kasneje,
namreč leta 1245, je kot priča sodeloval pri
pomiritvi med zgoraj omenjenim opatom in
Kolonom Trušenjskim zaradi pustošenja sa-
mostanske posesti.38 1247. leta je bil Gotfrid
omenjenemu Kolonu, svojemu zetu, porok,
ko se je pri samostanu zavezal, da mu bo
izplačal 200 mark, če Kolon obljubljenega
ne bo izpolnil.29 1254. leta je Gotfrid sode-
loval pri razmejitvi posesti med vuzeniško
gospoščino in samostansko posestjo pri Lov-
rencu. Tedaj so se opat in Kolon Vuzeniški
ter njegovi pogodili, da naj teče meja po
razvodju med potokoma Radoljno in Velko
v Pohorju.*" V naslednjem letu je Gotfrid
potrdil, da je Mehtilda z Žlemberka, hči
Rajnberta iz Cmureka, v zadostilo za krivi-
ce, ki jih je samostanu storil njen pokojni
mož Hadmar, izročila ustanovi določene let-
ne dohodke." V letu 1259 so se Limbuški, ki
so samostanu delali škodo in krivice, pred
Gotfridom pogodili, da bodo škodo porav-
nali z 20 markami denarjev.*^ Poslednjič pa
srečamo Gotfrida v šentpavelskih listinah
v letu 1260, ko je sodeloval kot priča v sporu
med opatom Gerhardom in Henrikom ter
Bernardom Pfannberškima, ki sta si proti-
zakonito prisvajala odvetništvo nad samo-
stanskimi posestmi.*^ v letu 1247 pa srečamo
kot pričo v samostanski zadevi tudi Ulrika
II. Mariborskega, ki se sicer v drugih šent-
pavelskih listinah ne pojavlja.**

Zadnji med Mariborskimi, Gotfrid je
imel tesne odnose s šentpavelskim samosta-
nom, od katerega je imel v fevdu številne
posesti v Dravski dolini, zlasti še na ob-
močju Selnice in na Slemenu.*^ V letu 1311
srečamo Rajnprehta Mariborskega-Pohorsko-
dvorskega kot pričo v listini, s katero je Fri-
derik iz Vovber na Koroškem opatu We-
riantu za 100 mark srebra dunajske teže
dal v zakup za tri leta mitnino pri Veli-
kovcu.*^ V naslednjem 1312. letu pa sreča-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

245

Vojvoda Albert določi da
šentpavelskemu samostanu
od hiše pri koroških vratih
v Mariboru ni treba pla-
čevati nič več kakor mar-
ko srebra (Prepis listine z
dne 2. 9. 1338 v šentpavel-
ski koplalnl knjigi, 14.
stol., fol. 173 v arhivu sa-
mostana St. Pavel)

mo kot pričo drugega Mariborskega, namreč
Ulrika, v listini, s katero je opat Weriant
vojvodoma Frideriku in Leopoldu podelil v
fevd svoje pravice na marenberškem gradu
(Radlje).*'' Gotfrida srečamo v družbi z ome-
njenim Rajnprehtom v letu 1325, ko pečatita
listino, v kateri je Albreht Viltuški s sinovi
obljubil opatu Henriku, da ne bodo Viltuški
sami kakor tudi ne njihovi služabniki samo-
stanu delali krivic in škode.*^ Z Gotfridovo
smrtjo v letu 1374 je legel v grob zadnji član
družine Mariborskih, družine, ki je več ka-
kor dve sto let bila s šentpavelskimi bene-
diktinci v tesnih odnosa j ih.^^

V naslednjem naj tudi še omenimo stike
mariborskih župnikov, med njimi dveh iz
družine Mariborskih, s sentpavelsko opatijo.
Medtem ko so namreč npr. odnosi med hoč-
kim župnikom in šentpavelskim opatom v
srednjem veku bili dostikrat kaj napeti, in
to v 12. stoletju in na začetku naslednjega
stoletja zaradi cerkve sv. Lovrenca, kasneje
pa zaradi pravic pri Marijini cerkvi v Rušah,
pa nam viri ne beležijo posebnih sporov
med opatijo in mariborskimi župniki. Ome-
nimo naj, da srečamo kot pričo skupaj z
bratom Ulrikom I. in Gotfridom I. že prve-
ga znanega mariborskega župnika Konra-
da n. v zadevi šentpavelskega samostana v
času okoli leta 1200.^" Konrada je pred le-
tom 1214 določil oglejski patriarh Volfker
za razsodnika v sporu med opatom in hočkim
župnikom, vendar v tej nalogi ni bil uspešen.
Zato so bili postavljeni novi razsodniki, in

Konrad je z bratom Ulrikom v letu 1214 j
patriarha seznanil z izidom sporne zadeve '
glede cerkve sv. Lovrenca.^i 1257. leta je \
mariborski župnik, ki pa mu dokument ne i
navaja imena, ponovno sodeloval v zadevi !
lovrenške župnije, saj je pečatil listino, s,
katero je savinjski arhidiakon in župnik v ;
Laškem Leopold izjavil, da lovrenška žup-;
nija ne sodi v okvir njegovega arhidiako- \
nata in da arhidiakonatske pravice nad njo
gredo opatu.52 y letu 1311 pa je mariborski
župnik Wocho, poznejši sekovski škof (1317
do 1334), pečatil listino, s katero je Gert-
ruda, hči Otona Dravograjskega, opatu We-
riantu podelila vrsto posesti na območju
med Dravogradom in Radij ami ter mu pro-
dala še druge posesti.^^ j
Odnosi med šentpavelskim samostanom j
in posameznimi družinami Mariborčanov so i
bili, kot je to iz listin razvidno, kaj dobri, ]
saj nam je znan en sam spor med opatijo ^
in mariborskim sodnikom Rudolfom ter ;
Eberhardom zaradi posesti pri Prošeku ini
Kamnici, in ki je bil v letu 1292 zglajen.^* i
Sicer pa nastopajo Mariborčani v sentpavel- i
skih listinah kot priče, listine pečati j o, spre-j
jemajo od samostana zlasti gorskopravna i
zemljišča v okolici mesta v hasnovanje po
gorskem pravu, so razsodniki v sporih med
samostanom in predvsem hasnovalci njego-
vih posesti ter njegovi dobrotniki. i
Čeprav meščani do samostana niso tako i
širokosrčni kot npr. do vetrinjske opatije, (
ki so ji podarjali posest vse tja do konca 14. j

2461

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

stoletja,^' pa moremo za prvo polovico 14.
stoletja vendarle zabeležiti nekaj darovnic
mariborskih meščanov. Prva darovnica je iz
leta 1311, v kateri je Mariborčan Ulrik St.
Pavlu obljubil desetino.^s Nato sledi dar
Mariborčanke z imenom Listina, ki je samo-
stan v letu 1314 bogato obdarovala: s hišo
v mestu ter s po enim vinogradom na Rač-
jem bregu, pri Kamnici in na Krivcu pri
Kamnici." Zelo pomembna je samostanska
pridobitev v letu 1316, namreč hiše pri Go-
renjih vratih (Koroških vratih), ki jo je Št.
Pavel imel ves srednji vek in ki mu jo je
podelil Mariborčan Valter, sin Eberharda.^s
V letu 1334 pa je meščan Stefan samostanu
daroval vinograda na Sobru pri Kamnici.^^
Zelo pogosto pa srečujemo Mariborčane
kot hasnovalce zlasti gorskopravne zemlje
na območju od Bresternice na zahodu in do
Melja na vzhodu. Tako je v letu 1316 prejel
od samostana kmetijo v hasnovanje v Kam-
nici znani mariborski sodnik Lube Cvetnik.^"
Iz vrste listin iz 15. stoletja, v katerih so
sogorniki z dovoljenjem samostana proda-
jali svoja zemljišča, je razvidno, da so le-ti
bili v veliki meri meščani ali pa tudi Židje.
Tako je v letu 1423 mariborski Žid Seldman
prodal svoj vinograd v Kamnici krškemu
škofu,^! Židinja z imenom Dyna pa dve leti
kasneje vinograd v Krcevini.^^ 1433 i^^g^ je
Nikolaj Valh prodal vdovi plemiča Andreja
Zusemskega, bivajoči v Mariboru, svoj vino-
grad na Prošeku.*^ V letu 1438 je Maribor-
čanka Jera podelila na pravkar omenje-
nem kraju vinograd mariborskemu bene-
ficiju sv. Mihaela,^* meščan Nikolaj Pauker
pa vinograd na Gaju pri Kamnici prodal
mestnemu sodniku iz Velikovca.«^ Leta 1440
je mariborski Zid Weroh prodal velikovškemu
meščanu gorskopravno zemljišče pri Kam-
nici,^^ v letu 1444 pa Mariborčan Sigmund
Drespacher Juriju z Viltuša vinograd na
Prošeku.^'' V letu 1449 sledi podaritev po-
sesti kaplaniji sv. Ruperta v Mariboru, ki
je od Mariborčana Nikolaja Majnharta pre-
jela vinograd, njivo in les na Gaju pri
Kamnici.^'' Naj omenimo tudi še druge has-
novalce zlasti gorskopravnih zemljišč na
omenjenem območju: meščane iz Velikovca
(1432, 1435, 1441, 1451), krško škofijo (1423),
meščana iz Brež (1435), prebivalca iz Kam-
nice (1423) in s Šobra (1433, 1451).''8

V obdobju 14. stoletja srečujemo v doku-
mentih številne mariborske meščane kot
priče v pravnih dejanjih za šentpavelski
samostan, in to večkrat mestne sodnike in
sploh vplivne osebe, ki jih tudi sicer v listi-
nah tistega časa pogosto srečujemo. Tako
najdemo v letu 1303 kot priči za St. Pavel
na gradu Žlemberku brata Nikolaja in Ja-

koba Cvetnika.^ä V letu 1311 pa nastopajo
kot šentpavelske priče: Ulrik iz Košakov
(trikrat), njegov zet Ulrik (enkrat) ter po
dvakrat Henrik Prüler in Rudolf.''» Leta 1315
je bila vrsta Mariborčanov s svojim mestnim
sodnikom priča, ko sta omenjeni Ulrik iz Ko-
šakov in Kristan iz St. Pavla na Koroškem
obljubila, da bosta samostan ščitila v njegovi
desetini na Vurmatu.''! V letu 1370 so Mari-
borčani po naročilu vojvode Albrehta raz-
sodniki v sporu med šentpavelskim samo-
stanom in krško škofijo zaradi gornine od
vinograda tik Maribora in ki jo s svojim
sodnikom Henrikom Kozirepom odločijo v
korist škofije.''! y i^^^ 1335 pa srečamo kot
pričo Mariborčana Venci j a pri razsodbi med
samostanom in opatom ter brati z Rabštaj-
na.72

Samostani so si v srednjem veku v mestih,
ki so bila blizu njihovih posesti, skušala iz
upravnih in gospodarskih razlogov pridobiti
hiše, ki so jim služile kot sedeži uprave nad
posestmi, kot kašče in kleti ter trgovske po-
stojanke. Iz trgovskih in drugih razlogov pa
so mnogi samostani imeli svoje dvore tudi
daleč od svojega sedeža. Tako je npr. opa-
tija iz Admonta imela že v letu 1304 poleg
svoje hiše v Mariboru dvore tudi še na Du-
naju, v Salzburgu, Leobnu, Kremsu ob Do-
navi in v Regensburgu.''^ Skoraj vsi samo-
stani, ki so imeli v neposredni okolici Mari-
bora svojo posest, so imeli v njem tudi svoj
dvor, med katerimi je zlasti viden glede svoje
pomembnosti, saj je postal upravno in gospo-
darsko središče za vso posest na Štajer-
ske, dvor vetrinjske opatije, ki si ga je ta
pridobila že okoli leta 1220.''4 Tudi Št. Pavel
si je, kakor smo to že navedli, pridobil na
začetku 14. stoletja celo dve hiši, med ka-
terimi je tista iz leta 1316, stoječa pri Gore-
njih vratih (pri Koroških vratih), in ki jo
je samostan imel v lasti ves srednji vek,
postala sedež uprave za samostanska gorsko-
pravna zemljišča v ožji okolici Maribora ter
dobila tako svojo gospodarsko funkcijo. Že
čez štiri leta po pridobitvi te hiše je kralj
Friderik Mariborčanom prepovedal brez nje-
govega izrecnega dovoljenja zahtevati od
opata davščino zanjo,''^ v letu 1338 pa je
vojvoda Albert izkazal opatu Henriku naklo-
njenost s tem, da mu ni bilo treba od hiše
plačevati letno več kakor le marko srebra, ter
je Mariborčanom prepovedal kdajkoli ta da-
vek zvišati.''^

Medtem ko je bil upravni sedež za vso
posest v Mariboru in okolici pri vetrinjskem
samostanu na njegovem dvoru pri Ulrikovih
vratih (graško predmestje), saj so v njem
prebivali oskrbniki (1322: hofmaister, 1353:
rector curiae in Marburga, 1394: amptman in

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

247;

1441: schaffer vnd pergmaister),'''' pa je v
primeru Št. Pavla bil na njegovem dvoru le
del samostanske uprave, kajti uprava urba-
rialne zemlje in vinogradov izven maribor-
skega okoliša je bila sprva v Lovrencu na
Pohorju in v Selnici, nekako z začetkom 15.
stoletja pa se je ta skoncentrirala na gradu
Fali. V šentpavelskem mariborskem dvoru je
bil le nadzor nad gorskopravnimi zemljišči in
samostanskimi vinogradi v ožji mariborski
okolici. To službo so upravljali t. i. vrhovni
gorski mojstri. Prvi med njimi je znan iz leta
1362: Henrik iz Št. Andraža (Hainczlein von
Sand Andre), ki je torej prišel v Maribor
iz Koroške in ki ga listina imenuje »richter
vnd oberister pergmaister«.''^ V letih od
1423 do 1441 se v številnih listinah omenja
kot vrhovni gorski mojster Nikolaj Leupa-
cher (Niclas der Lewpacher) pač pa sre-
čamo vmes v letu 1428 Ivana Esslingerja, ki
je kot falski oskrbnik opravljal tudi funkcijo
vrhovnega gorskega mojstra v Mariboru''^^;
v letu 1444 pa je bil gorski mojster maribor-
ski meščan Jurij Stur, sicer znan tudi iz
drugih mariborskih listin, ki pa ga vir ime-
nuje le »pergmaister zu Marchburg«.8» V
letih od 1448 do 1458 je službo vrhovnega
gorskega mojstra upravljal Tomaž Pausch,
poročen z Uršulo, sestro Jurija Hausnerja,
ki je bil tudi v službi šentpavelskega samo-
stana.81 Pauscha srečamo v zvezi s Št. Pavlom
že v letu 1433, ko mu je opat podelil še en
samostanski vinograd na Šobru pri Kamni-
ci.V letu 1945 pa je službo vrhovnega
gorskega mojstra v Mariboru opravljal
Ivan Schrampf, ki je bil obenem tudi oskrb-
nik na Fali (schaffer an der Faall vnnd
obrister perckhmaister zu Marchburg).Ivan
Schrampf, ki mu je leto pred tem opat Sig-
mund podelil do smrti službo falskega oskrb-
nika in sodnika ter mu podelil tudi grad,
je bil iz znane družine Schrampfov, ki so
bili v službi Št. Pavla in s katerimi je samo-
stan imel tudi neprijetnosti. Morda je bil ta
Ivan sin tistega Ivana Schrampfa, zoper ka-
terega je v letih 1439—1440 tekla tožba pred
deželnim sodiščem, ker je opatu »auf freyer
Strassen« zaplenil dva naložena vozova z
vprego šestnajstih konj ter povrh še dva soda
vina.8* V to afero naj bi bil vpleten tudi
Ivanov brat Wolfgang.^^ Ivanov sorodnik je
moral biti tudi Jurij, ki je v letu 1455 dobil od
opata Petra urad na Remšniku v zakup za
štiri leta in s katerim je v letu 1477 imel
opat tožbo, ker se je polastil samostanske
posesti v Kamnici, ki jo je hasnoval prej po
Turkih ujeti in ubiti samostanski služabnik
Ivan Holzer.88

Iz dokumentov je razvidno, da so samo-
stanom, ki so imeli svoje dominikalne vino-

Listina z dne 20. 10. 1164, v kateri se poleg maribor-
ske trdnjave omenja tudi sentpavelska posest pod
trdnjavo v Melju (vzhodno od Maribora) (Orig. perg.
listina v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju)

grade in gorskopravna zemljišča v ožji oko-
lici Maribora, njihovi dvori služili za shram-
bo velikih količin vina. Tako so npr. kleti
vetrinjskega dvora mogle hraniti nad 40.000 1
vina, kleti malteških vitezov iz Melja pa npr.
30.0001.8'' 2a Št. Pavel vemo, da je imel
svoje kleti na Fali, v Selnici, na Prošeku in v
sosednji Bresternici.'' Da pa je samostan po-
leg dominikalnega vina v svojo mariborsko
klet spravljal tudi gornino, je razvidno iz
listin iz leta 1432 in 1433. V prvi je namreč
sogornik za hasnovanje vinograda na Krivcu
pri Kamnici dolžan svojo gornino oddajati v
samostansko klet v Mariboru (in vnsern
keller gen Marburg), v drugi pa celo tisti s
Šobra.89

Tudi šentpavelski benediktinci so si kakor
druge zemljiške gosposke, ki so v Mariboru
imele svoje nepremičnine v obliki hiš in
zemljiških parcel, prizadevali, da bi zanje
biti oproščeni, če ne že vseh davščin in da-
jatev, pa vsaj večine, in da bi bili oproščeni
bremen, ki so jih morali nositi meščani. Na
drugi strani pa so si seveda tudi mariborski
meščani, hasnovalci premičnin, last zemlji-
ških gosposk in sploh privilegiranega stanu,
prizadevali, da se rešijo davščin in raznih
bremen. Meščanom je zato prišel zelo prav
privilegij vojvode Rudolfa IV. iz leta 1363,

248 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

ki ga je prej izdal tudi že za mesto Dunaj in
druga avstrijska mesta. S tem privilegijem
je Mariborčanom, »ki so jih stiskala razna
neznosna bremena in davščine«, omogočil, da
se za vsak funt imenja odkupijo z osmimi
funti. Listina je tudi določala, da lastniki ne-
premičnin, ki bi v tak odkup ne privolili, iz-
gube s tem pravico do pobiranja davščin. Od-
redil je tudi, da so meščani za poslopja, po-
zidana na več kakor leto dni opustelih zem-
ljiščih in pogoriščih, oproščeni nekaterih da-
jatev.'" Spori s priviligeranim stanom zaradi
davščin od nepremičnin v mestu so bili zna-
čilni več ali manj za vse meščanske nasel-
bine ter so se v primeru Maribora razplam-
teli med mestom in zlasti samostani pred-
vsem od začetka 16. stoletja naprej.

Vrsto sporov so med meščani in zemljiški-
mi gosposkami, ki so v mestu imele svoje
nepremičnine in svoje podložnike v okolici
mesta, povzročile zahteve meščanov, da tu-
di gosposke nosijo v pogledu utrjevanja ob-
zidja, kopanja mestnih jarkov in zavarova-
nja mostu čez Dravo, skupaj z meščani enaka
bremena, ter zahteve deželnih knezov, da
bližnji podložniki prihajajo za taka dela v
mesto na tlako. Ti spori so se razplamteli
zlasti od sredine 15. stoletja v času ogrske in
turške nevarnosti. Ponavljajoči se opomini
deželnih knezov in pritožbe meščanov nanj
v tej zadevi kažejo, da je večina zemljiških
gosposk in sploh privilegiranega stanu po-
skušala takim zahtevam uiti in se jim je na
vso moč upirala, kar je za čas od srede 15.
stoletja deloma razumljivo, saj je deželni
knez od njih terjal nova bremena, ki jih do
tedaj niso bili vajeni ali pa jim je stara
povečeval. Tako je kralj Friderik IV. v času
ogrske nevarnosti v letu 1446 od šentpavel-
skega opata zahteval, da nemudoma pošlje v
Fürstenfeld ali Radgono 28 konjenikov, 40
pešcev in 3 vozove z vso opremo.^i V nasled-
njem letu pa je opatu Frideriku ukazal, da
pošlje v Maribor 32 konjenikov, 60 pešcev in
4 vozove z vso opremo ter mu naročil, naj
ima pripravljenih še več mož, ki naj bi jih
po potrebi na njegov ukaz poslal.^^ V času
te zunanje nevarnosti je Friderik 22. oktob-
ra 1446 naslovil na vse zemljiške gosposke,
torej tudi na samostane, ki so imele na ob-
močju dveh milj okoli mesta Maribora svoje
podložnike, da pošljejo le-te na tridnevno
tlako za utrjevanje mesta.^^ Da so se zemlji-
ški gospodje temu upirali, je razvidno iz
prošnje mariborskega mesta cesarju Fride-
riku iz julija 1455, v kateri ga prosijo, naj
pri gosposkah doseže, da bodo svojo dolžnost,
ki jim je bila naložena, izpolnili.^* Utrjevalna
dela so zahtevala tudi velike množine lesa,
ki pa ga meščani iz svoje razmeroma skrom-

ne gmajne niso mogli v zadostni meri dobiti.
Zato je Friderik v letu 1462 vsem lastnikom
gozdov v okolici mesta ukazal, da dovole
meščanom za potrebe utrjevalnih del iz njih
jemati les.^^

Neprestani turški vpadi na Štajersko od
1471. leta dalje so terjali vse močnejšo ob-
rambno moč tudi mesta Maribora in delež tu-
di priviligiranega stanu. Zato je Friderik 26.
aprila 1474 naslovil tudi na prebivalce Ko-
roške pismo, v katerem naznanja, da se Tur-
ki v velikih množicah zbirajo v Bosni z na-
menom, da napadejo avstrijske dežele, ter je
ukazal vsem svojim podložnim in imenoma
tudi prelatom, da dajo na razpolago svojo
pomoč za obrambo.^^ 4. junija istega leta pa
je ukazal tudi šentpavelskemu opatu, da pri-
de konec meseca v Maribor, kjer se bodo
prelati skupaj z meščani in plemstvom po-
govorili glede obrambe Kranjske, Koroške in
Štajerske pred Turki.^'' 1482 je cesar od zem-
ljiških gosposk, ki so imele podložnike zunaj
mesta, ponovno zahteval, da le-ti pridejo na
tlako za utrjevanje mesta, s pripombo, češ da
so mestne utrdbe že dotrajane.^^ 23. februar-
ja 1494 pa je kralj Maksimilijan sklical za
6. april deželni zbor v Mariboru, ki naj bi
razpravljal o obrambi pred Turki, in je opa-
tu ukazal, da je na ta posvet dolžan priti sam
osebno.ää

Na kraju naj omenimo še več kot deset
let trajajoči spor med šentpavelskim samo-
stanom in mariborskim mestom zaradi mit-
nine pri Velikovcu. Samostan je v letu 1311
vzel od Friderika iz Vovber za 100 mark sreb-
ra dunajske teže velikovško mitnino v za-
kup za tri leta.!"" V letu 1448 pa je Št. Pavel
že bil lastnik mitnice, saj je tedaj opat Peter
dal velikovškemu mestu mitnino v zakup za
štiri leta, »"i kar je prior s konventom nazna-
nil tudi v listini, v kateri je bilo rečeno,
da bo samostan mestu zakupnino znižal
žal, če bi mariborski meščani in meščani dru-
gih deželnoknežjih mest odrekali mitnino.i''^
In res, to se je v primeru Maribora tudi zgo-
dilo, kajti že v naslednjem letu je kralj Fri-
derik IV. sporočil mariborskemu sodniku in
svetu, da se je pri njem opat pritožil, češ
da trgovci odklanjajo plačevanje mitnine z
izgovorom, da so jo oproščeni. Fride-
rik je tudi določil komisarje, ki naj bi vso
stvar pretresli-^'ä Ker pa spor ni bil zglajen,
je Friderik v letu 1459 imenoval nove komi-
sarje, in med njimi oskrbnika pliberškega
gradu Henrika Himmelbergerja ter jim na-
ročil, naj zaslišijo obe strani in spor konča-
jo; če pa jim to ne bo uspelo, tedaj naj mu po-
šljejo poročilo, da bo o tej stvari sam odlo-
čil.io^V avgustu naslednega 1460. leta spor še
vedno ni bil odpravljen, zato je cesar določil

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

2491

štajerskega deželnega glavarja Leopolda
Stubenberga, naj obe stranki zasliši in nato
izreče svoj sklep.i^^ Očitno pa tudi Stuben-
berg ni stvari prišel do kraja, saj je cesar v
naslednjem mesecu ponovno ukazal svojim
komisarjem in med njimi že omenjenemu
Himmelbergerju, naj stvar ponovno pretre-
sejo.'"* V oktobru sta bili po komisarjih zasli-
šani obe strani in Mariborčani so trdili, da
so mitnine enako kot Radgončani oproščeni.
Meščani Velikovca pa so jim dokazovali, da
Radgončani v redu plačujejo svojo mitnino
in da so jo leta 1444 tudi še Mariborčani.'"'
Konec meseca oktobra 1460 je Stubenberg po-
novno posegel v ta spor in je določil dan za
obravnavo, vendar so Mariborčani zahtevali
njeno odložitev na drug termin.Konec na-
slednjega meseca pa je bila ta dolgoletna
pravda vendar končana. 26. novembra so
mariborski sodniki, svet in meščani izdali
listino, s katero naznanjajo, da je spor zaradi
mitnine končan in da se zavezujejo, da so
za »vse večne čase« dolžni njihovi ljudje pri
velikovškem mestu plačevati mitnino.

OPOMBE

1. Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v
srednjem veku III, Ljubljana 1911, št. 395, str.
232—233 (v nadaljnjem Gradivo). — 2. Ibidem.
Gradivo III, št. 402, str. 236—237. — 3. Gradivo

III, št. 408, str. 239—240. Gradivo IV, št. 654, str.
333—334 in št. 855, str. 429. — 4. J. Mlinaric, Gra-
divo za zgodovino Maribora (= GZM) I, Maribor
1975, št. 3. — 5. Gradivo III, št. 408, str. 241. —
6. Prim. J. Koropec, Zemljiške gospoščine med
Dravogradom in Mariborom do konca 16. stolet-
ja, Maribor 1972, str. 20. — 7. Gradivo III, št. 403,
str. 240. — 8. Prim. J. Mlinaric, Admontski Račji
dvor pri Mariboru, CZN XLIX, 1978, str. 34 si.
— 9. J. Koropec, o. c, str. 76—78. — 10. H. Pir-
chegger, Die Untersteiermark in der Geschichte
ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und
Märkte, München 1962, str. 43. 11. — Gradivo

IV, št. 796, str. 394—395. GZM 1/98. — Ila. Gra-
divo III, št. 408, str. 240, IV, št. 839, str. 420. —
12. Fr. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije
1228—1928, Maribor, 1928, str. 74—75 in J. Ko-
ropec, o., str. 85. GZM III/122. — 13. Gradivo
III, št. 402, str. 236—238. GZM I/l0. — 14. J. Ko-
ropec, o. c. str. 54 si. — 15. Ibidem, str. 157. —
16. GZM IV/1. — 17. GZM 11/71. — 18. J. Koro-
pec, o. C, str. 159. — 19. Ibidem, str. 158. Trdi-
tev W. Fresa eher j a, da v letu 1372 po vsej ver-
jetnosti ni bilo med Mariborom in Velikovcem
mostu, ne bo držala, saj se most pri Dravogradu
omenja že v času okoli leta 1200 (Gradivo IV, št.
639, str. 325) (Glej W. Fresacher, Die mittelal-
terlichen Urbare des Benediktinerstiftes St. Paul
in Kärnten 1289/90 und 1371/72. Wien 1968, str.
219). B. Schroll, Urkundenbuch des Benedictiner-
Stiftes St. Paul in Kärnten, Wien 1876, št. 600, str.

469 v Fontes rerum Austriacarum II/XXXIX =
FRA II/XXXIX. — 20. GZM I/IO. — 21. GZM 1/3.

— 22. GZM 1/49. — 23. GZM I/IO. — 24. Gradivo

IV, št. 839, str. 420 in GZM 1/30. — 25. Gradivo

V, št. 44, Str. 34—35 in GZM 1/43. — 26. Gradivo
IV, št. 840, str. 421 in GZM 1/31. — 27. GZM 1/49.

— 28. GZM 1/14. V letu 1311 srečamo v dokumentu
za šentpavelski samostan kot pričo tudi komtur-
ja Rüdigerja (GZM III/6). — 29. Gradivo IV, št.
845, str. 423 in GZM 1/33. — 30. Gradivo IV, št.
854, str. 427—428 in GZM 1/34. — 31. Gradivo
IV, št. 391, str. 198 in GZM I/l. — 32. Gradivo
IV, št. 475, str. 240 in GZM 1/4. — 33. Gradivo
IV, št. 855, str. 429 in GZM 1/35. — 34. Gradivo
IV, št. 851, str. 425—426 in GZM 1/32. — 35. Gra-
divo IV, št. 839, str. 420—421 in GZM 1/30. — 56.
Gradivo V, št. 229, str. 123 in GZM 1/52. — 37.
GZM 1/68. — 38. GZM 1/71. — 39. GZM 1/75. —
40. GZM 1/82. — 41. GZM 1/91. — 42. GZM 1/102.

— 43. GZM II/4 in prim. GZM II/3. — 44. GZM
1/75. — 45. GZM V/15 in 38. — 46. GZM III/7.

— 47. GZM III/U. — 48. GZM III/76. — 49. GZM
V/15. — 50. GZM 1/34. — 51. GZM 1/52. — 52.
GZM 1/98. — 53. GZM III/8. Prim. J. Mlinaric,
Župnija sv. Janeza Krstnika v Maribora pod ju-
risdikcijo salzburške nadškofije XII. stoletje —
1786 (Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije,
Maribor 1978), str. 130—132. — 54. GZM III/74.

— 55. Poslednjič v letu 1399 (GZM V/75). — 56.
GZM III/IO. — 57. GZM III/32. — 58. GZM III/41,

— 59. GZM 11/117, — 60. GZM III/42. — 61. Orig.
perg. listina 1423, april 8. (št. 232) v arhivu
krške škofije v Celovcu. — 62. Orig. perg. listi-
na 1425, april 18. v fondu gospoščine Greinburg
v Gornjeavstrijskem deželnem arhivu v Linzu.

— 63. Orig. perg. listina 1433, avgust 8. (št. 5399)
v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu
(= SLa). — 64. Prepis listine 1438, februar 5. v
rokopisu 2714 (XVI. stol.), fol. 189—190 v SLa.

— 65. Prepis v Grebinjski Itopialni knjigi (XVI.
stol.), št. 108, fol. 96 v Koroškem deželnem arhi-
vu v Celovcu (= KLa). — 66. Ibidem, št. 94, foL
83. — 67. Orig. perg. listina v Pokrajinskem ar-
hivu Maribor (= PaM). — 68. Orig. perg. listina
1432, januar 8. (št. 244 v arhivu samostana St.
Pavel (= AStP); prepis 1435, oktober 21. v Gre-
binjski kopialni knjigi št. 95, fol. 85. ibidem, št.
109, fol. 97; 1451, oktober 17. Glej opombo 61.
1435, oktober 21. prepis v Grebinjski kop. knji-
gi, št. 95, fol. 85. orig. perg. 1. 1423, oktober 1.
(št. 234) v arhivu krške škofije v Celovcu. 1433,
junij 19. : orig. per. 1. v PaM. 1451, oktober 17.
: prepis v Grebinjski kop. knjigi, št. 107, fol. 195.

— 69. GZM 11/104. — 70. GZM III/7. — 71. GZM
III/35. — 72. GZM V/46. — 73. J. Wichner, Ge-
schichte des Benediktiner-Stiftes Admont III,
Graz 1878, str. 8. — 74. Gradivo V, št. 329, str.
173 in GZM 1/55. — 75. GZM III/41 in III/54. —
76. GZM IV/7. — 77. 1322: GZM III/66; 1353:
IV/59; 1394: V/65 in 1441: FRA II/XXXIX, št.
452, str. 397. — 78. GZM IV/96. — 79. Orig. perg.
1. (št. 232) 1423, april 8, v arhivu krške škofije;
orig. perg. 1. (št. 234); 1423, oktober 1. prav tam.
orig. perg. 1. v fondu gospoščine Greinburg v
Gornjeavstr. deželnemu arhivu v Linzu.; orig.

250 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

perg. 1. 1433, junij 19. v PaM; orig. perg. 1. (št.
5399) v SLa. prepis 1435, olitober 21. v Grebinj-
ski kop. knjigi, št. 95, fol. 85.; orig. perg. 1. 1436,
maj 25. v PaM; prepis 1438, februar 5. v rok.
2741, fol. 190V v SLa; prepis 1438, marec 2. v
Grebinjski kop. knjigi, št. 108, fol. 96; prepis
1440 ibidem, št. 94, fol. 83; prepis 1441, maj 12.
ibidem, št. 109, fol. 97. — 79a. Orig. perg. 1. (št.
5146) V SLa. — 80. Orig. perg. 1. 1444, februar 28.
v PaM. — 81. FRA II/XXXIX, št. 473, str. 408;
orig. perg. 1. 1449, marec 7. v PaM; prepis v Gre-
binjski kop. knjigi, št. 107, fol. 95; orig. pap. 1.
1458, julij 9., Kamnica v AStP. — 82. Orig. perg.
1. 1433, september 25. v AStP. — 83. Prepis 1495,
september 29. v rok. 2714, fol. 175v—176 v SLa.
— 84. 1494, november 11. (FRA II/XXXIX, št. 669,
str. 518—521.); ibidem, št. 426, str. 380 in št. 427,
str. 380—381. — 85. FRA II/XXXIX, št. 427, str.
380. — 86. Ibidem, št. 509, str. 423 in št. 599, str.
380. — 86. Ibidem, št. 509, str. 423 in št. 599,
str. 468. — 87. J. Mlinaric, Gospoščina Lim-
buš pri Mariboru, CZN XL VII, 1977, str. 76 in
fond kernende Melje, rok. št 1684, str. 222
v SLa. — 88. J. Mlinaric, Kamnica in nje-
na župnija do prve polovice 18. stoletja. CZN

XLVIII, 1977, str. 92—93. — 89. Orig. perg.
1. (št. 244) 1432, januar 8. v AStP in 1433,
junij 19. v PaM. — 90. 1362, marec 11., Maribor
(GZM IV/99). — 91. 1446, maj 18. (FRA
II/XXXIX, št. 462, str. 402^03). — 92. 1447, maj
11., Gradec (FRA II/XXXIX, št. 467, str. 405).
Prim, tudi ibidem, št. 466, str. 404—405. — 93.
Prepis v rokopisu 2714, fol. 17 v SLa. — 94. Ibi-
dem, fol. 17V. — 95. 1462, januar 17., Gradec (Ibi-
dem, fol. 17rv). — 96. FRA II/XXXIX, št. 582, str.
459—460). — 97. FRA II/XXXIX, št. 584, str. 461.
Prim, tudi št. 585, str. 461—462. Šentpavelski
opat j e so se pogosto mudili ne samo na Fali,
temveč gotovo tudi v Mariboru. 1285 se je v me-
stu mudil opat Ditrik skupaj z nekdanjim opa-
tom Hermanom in kaplanom Henrikom ter s pi-
sarjem Nikolajem (GMZ 11/58). — 98. Prepis v
rok. 2714, fol. 16v v PaM. — 99. FRA II/XXXIX,
št. 667, str. 518. — 100. GZM III/7. — 101. FRA
II/XXXIX, št. 474, str. 408—409. — 102. St. 475,
str. 409. — 103. St. 479, str. 411. — 104. St. 516,
str. 427—428. — 205. St. 529, str. 434. — 106. St.
530, str. 434—435. — 107. St. 531, str. 435—436.
— 108. St. 532, str. 436-437. — 109. St. 535, str.
437—438.

SREDNJEVEŠKI PEČATNIKI IZ ZBIRKE NARODNEGA MUZEJA V LJUBLJANI

B020 OTOREPEC

Narodni muzej v Ljubljani hrani v svo-
jem kulturnozgodovinskem oddelku poleg
mnogih drugih zanimivih predmetov s tega
področja tudi precejšnjo zbirko raznih pe-
čatnikov oziroma tiparjev, ki je nastala v
približno poldrugem stoletju. Ker jih je naj-
več iz obdobja Ilirskih provinc — med temi
je najbolj znan pečatnik ljubljanske prosto-
zidarske lože — bi bilo treba te obdelati po-
sebej. Pri sistematičnem pregledu je bilo
identificiranih poleg teh še precej zanimi-
vih primerkov, od katerih si oglejmo v tem
sestavku pet srednjeveških. Nekateri od teh
spadajo nedvomno med najstarejše pečat-
nike te zbirke.

1. Pečatnik Petra Morosinija grofa Osorja
na Cresu iz let 1205—1236. Pečatnik iz me-
denine ima obliko ob zgornjih vogalih za-
obljenega ščita, kar je zaradi uporabe grba
v pečatu prišlo od sredine 13. stoletja vedno
pogosteje v rabo. Širina pečatnika zgoraj je
37 mm, višina 41 mm, debelina pa ok. 2 mm.
Na zgornji strani je ušesce visoko 10 mm in
široko 2,5—4 mm, s 4 mm široko luknjo, ki
je služilo za obešanje pečatnika na verižico
in pa za lažje odtiskovanje v vosek.i Na
hrbtni strani je le nekaj rahlih sledov pilje-

nja. Napis, ki začenja s simbolično invoka-
cijo v obliki križca na sredini zgoraj je spe-
ljan med dvema tankima črtama, ki tečeta
vzporedno z robom pečata in se glasi:
• SIGIL' • P • ABSERENSIS • COMITIS ■
to je: Sigillum P(etri) Abserensis comitis. Na
napisu so vidni sledovi piljenja oziroma po-
skusa za odstranitev dela napisa, zlasti pri
črkah NSIS. Po mnenju znanega heraldika
Siegenfelda je v pečatnem polju oziroma
grbu podoba vzpenjajočega se panterja, ki pa
ima tu kot posebnost kopita ter je brez ro-.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

251!

gov. Pečatnik je bil torej že obravna-
van v znanstveni literaturi, predvsem zaradi
svoje starosti, dobre ohranjenosti in ome-
njene posebne oblike panter j a.^ Ker gre po
napisu sodeč za pečatnik nekega grofa na
Osorju (Absaro) na Cresu, je bilo iz ohra-
njenih imen le-teh po začetni črki P izbrati
kot najverjetnejšega Petra Maurocena ozi-
roma Morosinija, ki se omenja kot osorski
»comes« med leti 1205 in 1236,3 kar bi tudi
časovno ustrezalo taki obliki pečatnika. Pre-
vladuje mnenje, da je grb na tem pečatu tj.
panter dejansko grb mesta Oso rja, ki je tudi
pozneje imel v grbu italijansko obliko pan-
terja, imenovanega »dolce«, in sicer zlatega
na modrem polju.* Zaradi neobičajne oblike
tega panterja s kopiti je kasneje prevladal v
creskem oziroma osorskem grbu nekakšen
konj s kremplji na nogah,^ ki naj bi bil tudi
na dveh novcih, najdenih pri izkopavanjih
pri Osorju.^ Pečatnik, ki so ga zaradi njegove
neobičajne oblike in ušesca imeli za »bakre-
no srčasto medaljo«, je bil najden pri nekem
izkopavanju v Pulju in ga je 1864 kranjske-
mu deželnemu muzeju poklonil Jurij Svaj-
ger c. kr. policijski komisar v Pulju.'

2. Pečatnik viteza Gotholda iz Federauna
iz prve polovice 14. stol. Pečatnik z inven-
tarno štev. 15.961 je iz medenine, okrogle
oblike, premera 24 mm in debeline ok.
2,5 mm. Na hrbtni strani ima zgoraj na za-

četku napisa ušesce 8X6 mm z luknjico pre-
mera 3 mm, rahla vzpetina pa se vleče preko
celega pečatnika. Napis, ki se začenja zgo-
raj na sredini s križcem, je med dvema čr-
tama iz drobnih biserov in se glasi:
S GOThOLDI DE FEDERAVVE. V sre-
dini pečata je podoba orla z razprostrtimi pe-
rutmi in nimbom okoli glave, kar je v heral-
diki simbol Janeza Evangelista, ki mu pa tu
manjka med nogami sicer običajni zvitek kot
sim.bol biblije.8 Zakaj tak orel, ni znano, mor-
da je bila bližnja cerkev posvečena temu svet-
niku. Ugotovljeno je bilo, da je edini grad
s tem imenom današnja grajska razvalina
Federaun južno od Beljaka. Zgradil ga je
bamberški škof Eberhard sredi 12. stoletja,
kasneje je bil nekaj časa v lasti vitezov iz
Roža, nato zopet Bamberga. Leta 1311 se
prvič omenjata grajska stolpa, grad in go-

spostvo pa so upravljali razni bamberški
oskrbniki,' ki so se po takratni navadi
imenovali po svojem sedežu, tukaj po
Federaunu. Lastnik tega pečatnika je bil
zelo verjetno eden od takih oskrbni-
kov. V listini od 14. aprila 1360 je Ven-
dei, vdova »Goppolden von Vedrawn«
z otroki in sorodniki prodala Bambergu svoj
dvor pod Fedraunom.i" Ker je bil ta Goppold,
ki je skoraj gotovo istoveten z našim Got-
holdom, takrat torej že mrtev, moremo po-
staviti naš pečatnik časovno v prvo polovico
14. stoletja, kar popolnoma ustreza pečatni-
kom nižjega plemstva iz tega časa. Pečatnik
žal ni ohranjen v odtisu na nobeni danes zna-
ni listini, tako da je dejansko edino pričeva-
nje o grbu tega Gotholda in morda ne na-
zadnje tudi o starosti event, cerkve, posve-
čene Janezu Evangelistu v bližini. Odtis te-
ga pečatnika iz moderne dobe hrani tudi mu-
zej v Beljaku, vendar brez navedbe nahaja-
lišča."

3. Pečatnik Žida Baruha, sina rabija Me-
nahema iz 14. stoletja. Mali pečatnik z in-
ventarno številko 20.232 je iz medenine, oval-
ne oblike, velikosti 17 X 21 mm in debeline
ok. 3 mm. Držalo širine 3 mm, verjetno z
ušescem in luknjico na hrbtu pečatnika, je v
celoti odbito, vidni so le še sledovi. Poleg te-
ga je bil pečatnik močno udarjen, morda s
kladivom, tako da je pečatna ploskev počila
na tri dele, kar bi kazalo na namerno uniče-
nje pečatnika, morda po smrti lastnika, kot
je to bila srednjeveška navada. Kje je bil
najden in kako je prišel v zbirko pečatnikov
Narodnega muzeja, ni znano. Na pečatni
ploskvi pokončno ovalne oblike je zgoraj
najprej majhna šesterokraka (Davidova?)
zvezda, nato dve vrstici v hebrejščini, pod
njima veliki latinski črki B — M in v spod-
nji polovici velikemu W podoben okrasek iz
dvojne črte, ki ima na spodnjih konicah obe-
šeno tehtnico (?). Na dnu je ponovno majhna

peterokraka zvezdica. Profesor dr. Angelo '
Vivian, strokovnjak za judaistiko z univerze !
v Pisi je na mojo prošnjo prebral — zaradi |
omenjene poškodbe pečatne ploskve tudi le j
s težavo — vrstici v hebrejščini takole: brwki

br / mnhm kz, kar naj bi bilo razrešeno: Ba- i
ruh ben rabi Menahem Kaz tj. Baruh sin ra-i

252 1

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

bija Menahema Kaz. Hebrejsko ime Baruh
so v srednjem veku prevajali v Italiji z Bene-
dictus, Menahem pa kot Consolator, oziroma
v Nemčiji kot Tröstel ali Troestel oziroma
Troestlein (trösten = consolare = tolažiti).
Latinski črki B — M sta torej kratici-sigli
za imeni Baruh in Menahem. Vsa ta imena
so znana tudi pri nas iz številnih ohranjenih
židovskih zadolžnic, zlasti iz Maribora in
Ljubljane. Tako se v letih 1440 in 1447 v
Ljubljani sicer omenja Žid Baruh,!^ vendar
je naš pečatnik glede na obliko in držalo go-
tovo še iz 14. stoletja. Mariborski žid Tröstel
oziroma Troestlein, omenjen med leti 1346 in
1350,1^ bi prišel preje v poštev kot oče last-
nika našega pečatnika. Morda bo možno do-
ločneje identificirati lastnika šele takrat,
ko bodo sistematično zbrana vsa židovska
imena z našega področja, zlasti pa tista, oh-
ranjena v številnih doslej neprebranih he-
brejskih pripisih na koncu sicer v nemškem
jeziku pisanih srednjeveških zadolžnic.^* Vse-
kakor pa sodi ta pečatnik med redke pri nas
ohranjene srednjeveške židovske pečatnike,
ki so jih le-ti uporabljali predvsem v med-
sebojnem dopisovanju in poslovanju — zato
tudi napis v hebrejščini — kajti zadolžnice
so smeli še 1478 pečatiti samo mestni sodniki
in župani ali posebni sodniki židov.^^

4. Pečatnik ogrsko-češkega kralja Ladisla-
va Posthumusa za šlezijski vojvodstvi Sved-
nice in Javor iz let 1440—1457. Veliki okrogli,
iz medenini podobne pozlačene kovine izde-
lani pečatnikih 2 inv. št. 20.238 ima premer
84 mm. Na hrbtni strani ima ročaj, visok ob
spodnjem robu ok. 10, ob zgornjem pa ok.
30 mm, kjer je s štirimi zarezami nekoliko
okrašen. Podoba na pečatu prikazuje kralja,
sedečega na enostavnem prestolu, oblečenega
v opasano tuniko, ki ima ob vratu koničast
izrez in je do pasu na gosto posejana z
gumbi. Okrogla, roži podobna sponka drži
spredaj skupaj plašč, ki leži v treh gubah
preko naročja. Na glavi ima kralj listno kro-
no s petimi konicami, na obe strani mu na
ramena padajo gosto nakodrani dolgi lasje.
V levici drži žezlo, v dvignjeni desnici pa
državno jabolko. V pečatnem polju, okraše-
nem oz. damasciranem z mnogimi vejicami,
lebdita ob prestolu na desni ščit z grbom
Češke (lev), levo pa grb Švednic (orel). Napis
v lepi gotski minuskuli ob robu med linijama
iz biserov se glasi: »Ferdinandus • III • dei ■
gracia • bohemie • rex • et • dux . swidnicen-
sis • ac • iawrensis«. Toda ime Ferdinanda
III. je vidno pozneje vloženo v izrezan del
ob robu, ko je bilo tako odstranjeno ime pr-
votnega lastnika pečatnika. Razen tega so
črke tega imenskega inserta nepravilne in

mnogo grše od ostalih črk napisa. Tudi slab-
ša pozlata je tu že odpadla. Glede na naslov
prvotnega lastnika tj. »kralj Češki in vojvoda
Svednic in Javorja« je bil kot prvi lastnik
pečatnika prvotno domnevan češki kralj Vac-
lav IV., ki je po materi Ani iz Svednic, tretji
ženi Karla IV. in dedinji obeh šlezijskih voj-
vodstev, dobil ti vojvodstvi v letih 1368/69"
in si je dal takrat verjetno izdelati pečatnik
s takim naslovom. Danes je znan le drugi pe-
čat za ti vojvodstvi z naslovom rimskega
(nemškega) in češkega kralja ter vo j vodstva
Švednice.ia Zaradi vrinka »rimski« je moral

na kraju odpasti »in Javorja«. Sicer pa je
podoba na tem drugem pečatu popolnoma
enaka našemu pečatniku, celo potek vejic pri
damasciranju polja je popolnoma enak, jasno
znamenje, da je naš pečatnik kopija tega pe-
čata Vaclava IV. oz. prejšnjega za vojvodstvi
z enakim napisom. Prvotni lastnik našega pe-
čata je bil ugotovljen šele po primerjavi opi-
sa in odtisa pečata kralja Ladislava Posthu-
musa (1440—1457) za omenjeni vojvodstvi,
ki se v najmanjših podrobnostih sklada z na-
šim pečatnikom, »predelanim« kasneje na
Ferdinanda III. Enak ikonografski tip pečata
in enak napis — seveda s prilagojenimi
osebnimi imeni — za obe vojvodstvi je najti
tudi v pečatih kralja Sigismunda (1420 do
1437) in kralja Albrehta II. (1438—1439).i9
Odtis tega pečata z originalnim Ladislavovim
napisom z neznane listine tega kralja za
Švednice in Javor je ohranjen v zbirki peča-
tov K. v. Sava v Hišnem, dvornem in držav-
nem arhivu na Dunaju.^" Zanimivo je, da je
po ohranjenih opisih tega mladega kralja
možno domnevati, da gre pri tem pečatniku
skoraj za njegov portret; imel je baje velike
sijoče oči in dolge svetle kodraste lase. Tako
moremo torej nastanek našega pečatnika sta-^

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

253

viti med leta 1440 in 1457, ko je Ladislav
umrl. Kasneje je pečatnik prišel na Dunaj
in je bil po letu 1627, ko je Ferdinand IIL
postal kralj Češki, preurejen na njegovo ime.
V Ljubljano je prišel z ljubljanskim škofom
Otonom Friderikom pl. Puchheimom (1641
do 1664) ali najkasneje z Jožefom Rabatto
(1664—1683), v čigar zapuščinskem inventar-
ju iz 1683 se direktno omenja kot »prastar«,
zaradi neznanja branja napisa z domnevo,
da gre za pečatnik cesarja Maksimilijana L,
ki naj bi ga v Ljubljano prinesel škof Kri-
štof Ravbar (1497—1536). Opis pečata se kon-
ča s pripombami »Sit fides ubi veritas« in
opozorilom, da je pečatnik »ein schöne
Antiquitet«.2i Kasneje je prišel v škofijski
muzej in v letih 1906/7 z njim vred v teda-
nji deželni muzej Rudolfinum.^^

5. Pečatnik ljubljanskega meščana in mest-
nega svetnika Volbenka Wiser ja iz leta 1492.
Okrogli pečatnik premera 30 mm je v celoti
izdelan iz srebra, kar je precejšnja redkost.
Na hrbtu ima držalo lepo izrezljano v obliki
šarnirja, da se je ob prenosu položilo ob
pečatnik. Ker je srebro kot material za pe-
čatnike sorazmerno mehko, je pečatna plo-
skev danes precej preprežena z raznimi ra-
zami. Po umetniški plati lahko rečemo, da
gre za enega najlepših meščanskih pečatov
iz konca 15. stoletja pri nas. Glavno podobo
predstavlja angel s križem na glavi in široko
razprostrtimi krili, položenimi ob zgornjem
delu pečata. Desno roko naslanja angel na
ščit z Wiserjevim grbom: črko W in nad njo
šesterokraka zvezda. Na posebnem napisnem
traku, ki se vije od leve strani navzdol proti
desni je napis: S(igillvm) - wolfgang - wiser-
1492. Med besedami so majhne peterokrake
zvezdice in drobni krogci. Letnica je iz-
pisana v celoti že z arabskimi številkami,
kar je v drugi polovici 15. stoletja že običaj-
no in pomeni najverjetneje leto izdelave tega
pečatnika. Po zasnovi in likovni izdelavi zelo

spominja na pečat mesta Muraua na Štajer-
skem iz leta 1491.^2^ Lastnik pečatnika Vol-
benk oz. Wolgang V/iser je znan iz mnogih
listinskih in drugih virov iz druge polovice
15. stoletja, vendar na nobeni ohranjeni listi-
ni ni odtisa tega pečatnika. Leta 1468 je kot
ljubljanski deželski sodnik dobil za ženo Ur-
šulo iz zapuščine ljubljanskega meščana Le-
narta Poscha, prvega moža Uršule, hišo v
Ljubljani na vogalu Mestnega trga, po-
leg tega še mesarsko stojnico na spod-
njem mostu (dan. Tromostovje), pristavo
pred mestom in drugo posest.^^ Mesar-
sko stojnico je imel še tudi leta 1496.^^
Leta 1478 in kasneje se omenja kot ljubljan-
ski meščan,25 leta 1484 je omenjena njegova
hiša na Bregu na Vrhniki,^« 1489 pa njegov
travnik pred Križankami v Gradišču.Leta
1491 je v dveh listinah ljubljanskih frančiš-
kanov naštet med tedanjimi člani mestnega
sveta.^ Gre torej za bogatega uglednega
meščana tistega časa in temu socialnemu po-
ložaju ustreza tudi ta lepo izdelani srebrni
pečatnik.

OPOMBE

Kratice pomenijo: AS — Arhiv SR Slovenije
v Ljubljani; GZL — Gradivo za zgodovino Ljub-
ljane v srednjem veku I, 1956 — XII, 1968;
HHStA — Haus-, Hof- und Staatsarhiv in Wien,
Allgemeine Urkundenreihe; — MHVK — Mitt-
heilungen des Historischen Vereines für Krain;
MMVK — Mittheilungen des Musealvereins für
Krain.

1. W. Ewald, Siegelkunde, 1914, str. 128—129,
206. — 2. A. A. V. Siegenfeld, Das Landeswappen
der Steiermark, Graz 1900, str. 121, slika: Tafel

9, Nr. 23. — 3. T. Smičiklas, Diplomatički zbor-
nik kraljevine Hrvatske, Dalmacije i Slavonije
sv. III, br. 43, 88, sv. IV, br. 9. — 4. Siegenfeld
o. d., str. 121. — 5. H. G. Ströhl, Städte-Wappen
von Österreich-Ungarn, Wien 1904, str. 53. — 6.
A. Klodič, Die Ausgrabungen auf Ossero, Mitt,
d. k. k. Central-Commission N. F. 11, 1885, S. V.
— 7. MHVK 19, 1864, S. 42. — 8. G. Seyler, Ge-
schichte der Heraldik, 1970^, S. 150. — 9. F. X.
Kohla-G. A. V. Metnitz-G. Moro, Kärntner Bur-
genkunde I, S. 47—48, II, S. 30—31. — 10. Listi-
na 1360, april 14., kopija v HHStA, Hs. 1049, fol.
134'—135, Nr. 218, regest Monumenta historica
ducatus Carinthiae X, Nr. 550. — 11. Ta poda-
tek in kopijo zgornje listine mi je ljubeznivo po-
sredoval dr. W. Neumann, direktor muzeja v Be-
ljaku, za kar se mu na tem mestu iskreno zah-
valjujem . — 12. Listini 1440, november 11. v
HHStA, regest H. Wiessner, Die Schenken von
Osterwitz, Klagenfurt 1977, S. 114, Nr. 429 in
1447, april 29. ravno tam S. 115, Nr. 438 (napač-
no branje Meroch). — 13. Listine: 1346, avgust

10. nekoč v HHStA, Rep. XIV, 1350, marec 17.
nekoč v HHStA, Rep. III, 1350, maj 6, nekoč v
HHStA, Rep. XIV. sedaj vse tri v AS. — 14. Pri-

254 <

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

merjaj n. prim, listino 1428, pred maj 23. v
MMVK 20, 1907, S. 204, Nr. 356. — 15. J. Oimel,
Monumenta Habsburgica 1/2, Wien 1855, p. 834,
Nr. 1017. — 16. Podrobno bo obravnavala ta pe-
čatnilc obširnejša razprava avtorja tega pri-
spevka pod naslovom Ȇber einen Siegeltypar
Ladislaus des Postumus bzw. Ferdinands III.«,
ki bo izšla v Mitteilungen des österreichischen
Staatsarhivs Bd. 35, 1982. — 17. Böhmer-Ficker,
Regesta imperii VIII, Nr. 1559 d, 1561, R171,
4782 a, 4785. — 18. O. Posse, Die Siegel der deuts-
chen Kaiser und Könige von 751 bis 1806, II.
Band 1347—1493, Dresden 1910, Tafel 8, Nr. 7.
— 19. Ewald o. d., str. 114. opomba 2. — 20. K. v.
Sava, Die Siegel der österreichischen Regenten
bis zu Kaiser Max I., Wien 1871, S. 146. — 21.

Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Škofijski inven-
tarji fase. 2 (trije enaki primerki), objava :
MHVK 7, 1852, S. 27. — 22. Četrto izvestje Dru-
štva za krščansko umetnost v Ljubljani za leta
1903—1906, Ljubljana 1907, str. 20—21. — 22a.
Siegenfeld o. d., Tafel 28, Nr. 71. — 23. Li-
stina 1468, april 9. Gradec v GZL VI, št. 28. —
24. Vicedomski urbar iz 1496 v GZL XII/2, str.
6. — 25. Listina 1478, junij 9. v J. Chmel, Mo-
numenta Habsburgica 1/2, Nr. 934. — 26. Listina
1484 januar 5. v HHStA, Hs. W64, fol. 243. —
27. Listina 1489, november 27. v GZL VII, št.
96. — 28. Listini 1491, avgust 27. Ljubljana in
1491, september 2. Ljubljana v: G. Rant, Die
Franziskaner der österreichischen Provinz...
Kamnik 1908, str. 99—110, 110—118.

PTUJSKI HISTORIOGRAF SIMON POVODEN 1753—1841

KRISTINA SAMPERL-PURG

V letošnjem letu se spominjamo 140-letnice
smrti zaslužnega delavca tudi s področja zgo-
dovinopisja. Dr. Fran Sijanec ugotavlja, da
je bilo preučevanje krajevne zgodovine nad-
vse važna komponenta dela, ki so ga častno
opravili v Ptuju domačini in priseljeni zgo-
dovinarji ter arheologi. Ptujska historiogra-
fija zavzema v Sloveniji eno najpomembnej-
ših mest v lokalnem zgodovinopisju. Zraven
zgodovinopisja je nadvse pomembno tudi
zbiranje in skrb za zavarovanje spomenikov.
Na področju zgodovinopisja in zbiranja ima
neprecenljive zasluge ravno Simon Povoden.

Naj navedem nekaj drobnih biografskih po-
datkov. Simon Povoden se je rodil leta 1753 v
Vrhovcih, takrat v lučanski, danes v župniji
Sv. Jurija ob Pesnici (Jurski vrh). Vrhovci,
z izjemo ene hiše, danes pripadajo Avstriji.
Simon Povoden se je rodil v Vrhovcih, ki so
onstran meje. V ljudsko šolo je hodil v Zgor-
nji Kungoti. Gimnazijo in filozofijo je končal
v Gradcu. Po dovršenih teoloških študijih
je služboval kot kaplan pri Sv. Janžu v Ca-
kavski dolini (Avstrija). Leta 1784 je kot ka-
plan služboval v Juršincih. Se istega leta pa
je nameščen kot bolniški kaplan v Ptuju,
kjer je leta 1793 postal beneficiant Golobo-
vega beneficija. To službo je opravljal vse do
leta 1837, ko je stopil s 84 leti v pokoj. Leta
1841 je umrl v hiši v Muršičevi ulici (brez
številke) v Ptuju in je pokopan na mestnem
pokopališču. Kot civilni kaplan je opravljal
svojo duhovniško službo v bolnišnici in In-
validskem domu. Radodaren in socialno ču-
teč je dobršen del sredstev, ki jih je dobival

kot upravljalec Golobovega beneficija, in
v obliki raznih nagrad (za 52-letno delo pri
Invalidskem domu je prejel nagrado v zne-
sku 150 zlatnikov) podaril v razne namene.
Dodal je sredstva za dograditev bolnice, po-
kril stroške za novi portal prosti j ske cerkve
(1840), daroval tabernakelj šentlovrenški cerk-
vi in za glavni oltar proštijske cerkve. Ob ve-
likem požaru leta 1805 je izvedel uspelo akci-
jo za zbiranje sredstev prizadetim. Bil je tudi
soustanovitelj Kmetijske družbe v Gradcu.

Njegovo delo in življenje označuje misel
sodobnika p. Ludvika Pečka (1804—1873), av-
torja zgodovine minoritskega samostana v
Ptuju, ki pravi, da si mora vsak posameznik
in vsak narod sam pisati svojo zgodovino, če
hoče kaj veljati. Ta misel je karakteristika in
razlaga dela Simona Povodna, svojevrstnega
in samosvojega ustvarjalca, ki je delal v
duhu romantike in razsvetljenstva. V svojih
delih ni obravnaval le Ptuja, ampak je po-
segal tudi v širši prostor. Prepotoval je skoraj
vse mariborsko okrožje, zbiral gradivo po
cerkvah, samostanih, graščinah, arhivih, čr-
pal iz tiskanih del, obenem pa kot kronist
skrbno beležil sodobne dogodke. Vse to je de-
lal, ker mu je dediščina naših prednikov ve-
liko pomenila in ker so ga k temu pripravili
takratni državni ukazi in predlogi.

Kaj je tisto, kar Simona Povodna še vedno
ohranja živega? To so knjige, ki jih je na-
pisal in njegove človeške odlike. Napisal je
preko 30 del, od katerih na žalost ni nič
tiskanega, vsa so ostala v rokopisu. Velika

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

255 1

Portret Simona Povodna (V. Skrabar je našel oljno i
sliko v sejni dvorani štajerske deželne vlade v Grad- ;

cu, objavljena je v CZN 1933) J

veČina se jih hrani v Štajerskem deželnem
arhivu v Gradcu, kateremu je avtor leta 1827
precej del sam podaril. Živega ga ohranja
raznovrstna in bogata vsebina, natančnost in
doslednost pa dajeta težo, kajti avtor je upo-
rabljal, oz. jemal podatke iz originalnih listin
in drugih aktov, pri katerih je navajal (ne
vedno) kraj takratnega hranjenja, npr. Magi-
strat Ptuj. Podatki, ki jih je jemal iz raznih
kronik in literature, pa so toliko točni, koli-
kor so natančne kronike in literatura.

Vsebina njegovih del se nanaša na zgodo-
vino Ptuja od rimskih časov do njegove dobe,
na zgodovino župnij, samostanov, ubožnega
špitala, plemiških rodbin, kulturne zgodovi-
ne, arheologije, genealogije, varstva spome-
nikov, šolstva itd. Mnogo je tudi pisal o
gospodarskem položaju, pri čemer se je v
duhu fiziokratizma zavzemal za racionaliza-
cijo in zanimivo poročal o našem vinograd-
ništvu, sadjarstvu, gozdovih, o možnostih za
rudarstvo, o uvedbi krompirja pri nas.

Simon Povoden je vsa dela napisal v nem-
ščini. Njegovi biografi ugotavljajo, da ni bil
usmerjen protislovensko, temveč bolj evrop-
sko. Niso mu bile tuje ideje razsvetljenstva
in tudi ne ideje slovenskega preroda. Ver-
jetno ima zasluge za slednje tudi Volkmer, o

katerem je Povoden napisal biografijo v
Meščanski čitanki (Bürgerliches Lesebuch).
Razmišljal je o slovenskem jeziku, ki bi mu
po njegovem mnenju bilo treba posvetiti več
pozornosti. V svojih delih navaja Trubarja,
Dalmatina, Gutsmana, Smigoca in druge. Po-
javlja se vprašanje, zakaj ni dal nič tiskati.
Nekateri pravijo, da se je bal cenzure ali
kritike, ker namreč sam ni bil nikoli zado-
voljen s tem, kar je napisal. Dela, ki jih je
zapustil, jemljemo danes kot zaključena dela,
čeprav so to po njegovem koncepti. Oglejmo
si nekaj originalnih naslovov knjig, ki se da-
nes hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v
Gradcu. Podatki so posneti po Skrabar j evi
razpravi, ki jo je leta 1933 objavil v CZN.

— Merkwürdigkeiten der einstigen und jet-
zigen Stadt Pettau-Versuch einer alten
und neuen Geschichte von der Gegend und
Stadt Pettau nebst anderen Denkwürdig-
keiten in Untersteyermark.

— Ein AUerly von Geschichten, Genealogien
und mehr anderen Denkwürdigkeiten der
Stadt Pettau.

— Brauchbare Anzüglichkeiten aus Welt-
und Kirchengeschichte entlehnt.

— Denkwürdigkeiten der Pfarre Ehrenhau-
sen.

— Kurze Darstellung geschichtlicher Denk-
würdigkeiten von der Stadt Pettovio in
Untersteyermark, auch von Pannonien
und Ungarn, seither selbes ein Königthum
ist.

— Beytrag zu einer steyermärkischen Kir-
chengeschichte von allen Stiftern und
Klöstern, welche in unsrer Steyermark
annoch bestehen oder schon aufgelassen
sind. II. Band.

— Antiquitaeten Poetoviens. Abbildungen der
römischen Votiv- und Begrabungssteine
sammt einer Erklärung; Aufschriften aller
Häuser und Grabstätten des bürgerlichen
Friedhofes; auch Urkunden und Begeben-
heiten, welche das Schloss und die Stadt
Pettau seit altersher betreffen.

— Notizen von dem bürgerlichen Armenspi-
tale in Pettau, wie auch von der dortigen
Krankenanstalt.

— Abbildungen aller in Pettau und dessen
Umgegend befindlichen Denksteine nebst
einer gewagten Erklärung ihrer Aufschrif-
ten.

— Notaten aus Urkunden des Frauenstiftes
Studenitz.

— Das einstige Pettau, wie es war, auch das
jetzige, wie es ist.

— Beschreibung der Stadt Pettau, so sich
im Archive des dasigen Minoritenconvents
auffand.

256 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

— Geschichtlicher Entwurf von dem Schul-
wesen in der Stadt Pettau.

— Geschichte der Türken seit selber Zeit,
in welcher sie zuerst in die Erbländer
Oesterreichs eingebrochen sind, aus ächter
Quelle gesammelt.

— Geschichtliche Notizen von der steyer-
märkischen Kreisstadt Cilli.

Čeprav je Povoden malo objavljal, so čr-
pali iz zgoraj omenjenih del in iz tukaj ne-
omenjenih npr. Schmutz, Murko, Mommsen
(Corpus inscriptiorum latinarum, III.), Conze,
Pečko, Saria, Pirchegger, ki tudi ugotavlja,
da je danes izgubljenega mnogo gradiva, ki
ga je Povoden uporabljal in se je ohranilo le
v njegovih prepisih. Prav tako ga omenjajo
in so deloma zajemali iz njega A. Krempel,
F. Raisp, J. Orožen, M. Slekovec, s prizna-
njem se ga v svojem »Poetovio« spominja tu-
di Abramič. Zanimivo je, da ga pri pisanju
Zgodovine lavantinske škofije F. Kovačič ni
uporabljal, vsaj omenja ga ne. Kdo je pozneje
jemal iz Povodnovih del, mi ni znano, v no-
vejšem času so to: J. Emeršič, J. Slodnjak, P.
Klasinc, B. Jevremov, V. Bračič, K. Sam-
perl...

V Zgodovinskem arhivu v Ptuju hranimo
tri Povodnova dela, in sicer v fondu Roko-
pisna zbirka. Osnovni podatki o teh delih so
posneti po regestih prof. A. Klasinca.

Pod signaturo R-40 in R-41 je arhivirana
Zgodovina mesta Ptuja v dveh delih, tako
imenovano Bürgerliches Lesebuch (Meščan-
ska čitanka) 1821, 1825. Zanjo pravi Skrabar,
da je Povodnovo najboljše in najvažnejše
delo. V našem arhivu hranimo sodobni prepis
(transkripcija iz gotice) originala, ki ga hrani
Štajerski deželni arhiv v Gradcu pod št. 177.
Okrajšani rokopis istega dela (original) hrani
Univerzitetna knjižnica v Mariboru. Prepis v
našem arhivu je iz leta 1931; nastal je po
naročilu Muzejskega društva v Ptuju (Smo-
dič). Prva knjiga rokopisa vsebuje 508, druga

Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekavske
škofije

pa 358 popisanih in oštevilčenih strani. De-
jansko sta ti dve knjigi neizčrpen vir za zgo-
dovino mesta Ptuja od najstarejših časov do
19. stol. V prvi knjigi sledimo gospodarjem
in gospodom mesta Ptuja, seznanja nas z raz-
nimi elementarnimi pojavi in nesrečami, go-
vori o nastanku krščanstva in cerkveni ure-
ditvi skozi čas, o rimskih in drugih spomeni-
kih v mestu Ptuju. V drugi knjigi nas sezna-
nja z naravnimi posebnostmi Ptuja in okolice,
O značaju tukajšnjih ljudi, o narodopisnih za-
nimivostih Slovencev v ptujski okolici, o na-
pisih v mestu Ptuju, o podeželskih dvorcih,
o najpomembnejših gradivih mariborskega in
celjskega okrožja, o napisih na nagrobnikih,
ki so na mestni župnijski cerkvi.

Pri listanju po drugi knjigi zasledimo na
strani 20 zapis o čarovniških procesih. V
našem arhivu tudi hranimo nekaj originalnih
dokumentov, nekaj fotokopij in mikrofilmov
v zvezi s to problematiko. Povoden je opisal
proces proti »čarovnici« Marjeti Kraljic (Mar-
gareth Kralitschinn), 60-letni vdovi iz Haloz,
ki so jo 18. avgusta 1673 zasliševali štirje
možje, in sicer: Wolf Zauner, Mathias Schar-
nibel, Tobias Starser in Bartholomi Novak.
25. avgusta istega leta so jo sežgali v bližini
Podlehnika (Lichtenegg). O taistem procesu
(ime, priimek, datum, kraj, imena zasliševal-
cev, obsodba se ujemajo) hrani Zgodovinski
arhiv v Ptuju 15 mikrofilmskih posnetkov
gradiva, ki se danes hrani v Štajerskem de-
želnem arhivu v Gradcu v fondu: Arhiv me-
sta Ptuja in sicer gre za akte dominantnega
deželskega sodišča. Torej je Povoden imel v
rokah originalno gradivo, mi pa danes le
mikrofilme. Povoden ne navaja, kje je prejel
to gradivo v uporabo, temveč omenja samo
»Criminalprozess des Unterklosters zu Pet-
tau«. Morda bo koga motil Povodno v po-
datek, da gre za kriminalni proces pri spod-
njem samostanu (minoritski samostan), naši
mikrofilmski posnetki pa so iz fonda domi-
nikanskega (Gornjega) samostana. Kako je
prišlo do te zamenjave in ali obstaja morda
dvojnik tega gradiva mi ni znano. Določena
povezava tiči v dejstvu, da je bila obsodba
opravljena na ozemlju minoritskega konven-
ta, ženska pa je stanovala na področju, ki je
bilo podložno dominikanskemu samostanu.
Krvavo rihto, torej obsodbo na smrt, je izre-
kel deželski sodnik. Mikrofilmski posnetek
zadnje strani zapisnika pove, da je bil to
»Panrichter Paul Schatz«, sodnik in notar
»in viertl Cilli«.

Pod signaturo R-42 hrani Zgodovinski ar-
hiv v Ptuju tako imenovano Hauptpfarrliches
Geschichtenbuch (Zgodovina župnij maribor-
skega okrožja in sekavske škofije) 1833. V
našem arhivu je to edino originalno (po pi-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

257!

savi) rokopisno zgodovinsko delo ptujskega
lokalnega zgodovinopisca Simona Povodna.
Delo je nastalo v poznejši dobi njegovega us-
tvarjanja in je precej nesistematično, saj je
bil avtor star že 80 let. Obdelal je župnije
ptujsko-ormoškega okoliša, gradove, gospo-
stva, radgonski okoliš, župnije v nemškem
delu mariborskega okrožja, župnije v zahod-
nem delu Slovenskih goric in mariborskega
okoliša.

Pod signaturo R-60 hrani Zgodovinski ar-
hiv Cerkveno zgodovino v dveh delih iz let
1823 in 1824. Originalni naslov: Beytrag zu
einer steyermärkischen Kirchengeschichte,
von allen Slovenen wie auch von den deut-
schen Pfarreyen, und Klöstern, welche in
unserer Steyermark noch bestehen oder schon
aufgelassen sind (Zweiter Band). Rokopis je
osnutek za dva rokopisa, ki ju hrani Štajer-
ski deželni arhiv v Gradcu pod št. 481 in 471.
Rokopis je bil leta 1924 podarjen Muzejske-
mu društvu in je leta 1954 prešel v Zgodovin-
ski arhiv. Cerkvena zgodovina vsebuje po-
datke o cerkvi sv. Jurija v Ptuju, sv. Nikolaja
v Lovrencu, sv. Trojice pri Veliki Nedelji,
sv. Janeza v Ljutomeru, sv. Janeza v Mari-

Prva stran cerkvene kronike iz leta 1833 z avtorjevim ;
podpisom

boru, sv. Mihaela v Radljah, sv. Jurija v Ho-
čah, sv. Marije v Slivnici, sv. Lenarta v Slo-
venskih goricah in sv. Marije v Jarenini.

Simon Povoden ni bil samo historiograf,
ampak tudi opisovalec in predstavitelj kul-
turnih spomenikov. Leta 1830 je dal posta-
viti okoli stolpa arheološke preostanke anti-
čnega Poetovia. Res je, da je dunajska dvorna
pisarna s posebnim dekretom (30. III. 1828)
predpisala, da se morajo antične najdbe in
zgodovinsko pomembni kamni vzidati v zu-
nanjščine bližnjih cerkva. Res pa je tudi, da
je Centralna komisija za varstvo spomenikov
na Dunaju poskrbela za prve varnostne ukre-
pe pri dominikanskem križnem hodniku na
Ptuju in v cerkvi na Ptujski gori ravno na
podlagi opozoril in poročil svojih dopisnikov
in domačih zgodovinarjev, med katerimi Si-
mon Povoden zavzema vidno mesto.

Simon Povoden je bil vesten in natančen
pri opravljanju svojega poklica in pri histo-
riograf ski dejavnosti. Glavne pobude za ohra-
nitev, skrb in zbiranje kulturnih spomenikov
so v njegovem času prihajale za področje
Štajerske z Dunaja ali Gradca. Zato se tudi
ni čuditi, če je marsikateri preostanek romal
v Gradec ali pa na Dunaj, včasih tudi zaradi
prevelike zbirateljske vneme ali pa zaradi
načrtnega odtujevanja naše kulturne dedišči-
ne. Tudi sam Povoden je večino del podaril
graškemu arhivu.

Na ostalem delu slovenskega ozemlja so v
tem času razmišljali in delali za Zedinjeno
Slovenijo, za slovenski jezik, za slovensko
kulturo nasploh, za slovenske zavode, ki bi
hranili našo kulturno dediščino. Na Štajer-
skem so te akcije vodili v glavnem entuziasti
s skromnimi ekonomskimi in družbenimi mož-
nostmi in se je pravi prerod začel šele v 50
letih 19. stol.

Viktor Skrabar je leta 1933 zapisal, da bi
ta skromni in preveč samokritični zgodovinar
zaslužil, da bi se po njem imenoval kak trg
ali ulica. Ta mali dolg je že poravnan. V
krajevni skupnosti Ivan Spolenjak v Ptuju je
ulica z njegovim imenom. Zal pa ni mogoče
namestiti spominske plošče na hišo, kjer je
umrl. Hiša je nenaseljena in brez ometa. Ve-
lika pridobitev ne le za naše mesto, ampak
tudi za širše področje bi bil prevod in tisk
ene izmed njegovih knjig, npr. Meščanske
čitanke.

LITERATURA

1. Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana
1980, 4. knjiga, str. 231. — 2. Slovenski biograf-
ski leksikon, Ljubljana 1933, IV. zvezek, str.
465—466. — 3. Časopis za zgodvino in narodopis-
je, Maribor 1933, snopič 2-4, str. 213—229; Viktor
Skrabar: Simon Povoden. — 4. Ptujski zbornik

258

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

1893—1953, Ptuj 1953, str. 8—15; Fran Alič: Stir- \
je ptujski lokalni zgodovinarji, ki so priprav-1
Ijali, ustanovili in vodili naš muzej. — 5. Ptuj-j

ski zbornik II., Ptuj 1962, str. 282—297; Dr. Frani
Sijanec: Ptujski okoliš v luči spomeniškega var-^
stva.

ŠOLSTVO V LENDAVSKI OBCINI

IVAN ZELKO

Najstarejše šole so župnijske šole ob žup-
nijski cerkvi. Po Finàczyjevih ugotovitvah so
na Madžarskem obstajale vaške šole ob se-
dežu župnije že v 14. in 15. stoletju.^

Cerkveni obredi, kot maša, pogreb in dru-
gi, zahtevajo, da biva v župniji razen duhov-
nika še pevec, ki sam ali s skupino pevcev
odpeva mašniku pri bogoslužju. Tako so
imeli že pri najstarejših župnijah najetega
moža, ki je opravljal to službo. Tudi v Len-
davi je bilo tako, o čemer pričajo dohodki —
plačilo učitelju-organistu za cerkvene obre-
de.

Leta 1778 je imel lendavski učitelj-kantor
od cerkvenih obredov tele dohodke:

od pogreba 15 krajcarjev in 1/3 robčka
(vsak tretji robček, ki ga dobi župnik, je
kantorjev),

od petja mrličem 15 krajcarjev in

od slovesnega »rekviema« 15 krajcarjev.

Pri blagoslavljanju hiš je hodil učitelj-kan-
tor z župnikom. Zato je dobival 1/3 dohodkov.
Ob tej priložnosti so dajali duhovniku: kračo,
kruh in prgišče lanu. Ena tretjina je bila
učiteljeva ali namesto tretjine 1 krajcar.

Kot zvonar ima dohodke iz vseh vasi po
1/8 mernika rži od hiše, skupno okoli 40 mer-
nikov. V gotovini dobiva kot organist od trga
Lendava 25 florenov. Ob trgatvi mu dajejo
vinski mošt v izmeri okoli 20 veder. Drva za
kurjavo dobiva od podružnic — 8 sežnjev.^

To so stari dohodki, ki so bili v navadi
že v srednjem veku. Razen teh dohodkov je
lendavski učitelj-kantor dobival leta 1778
plačo za poučevanje otrok:

od vsakega učenca iz trga Lendava 22 1/2
krajcarjev in pozimi razcepana drva za kur-
javo,

od vsakega učenca iz vasi podružnic 22 1/2
krajcarjev in pozimi voz drv,

od učencev iz drugih župnij pa 30 krajcar-
jev.

Izreden primer je bil v lendavski šoli, da
so se mogli vpisovati tudi iz sosednjih župnij.
To pomeni, da je bila šola na dobrem glasu
in tudi zelo stara. Saj so na lendavski šoli
poučevali ne le brati, pisati in nekaj kate-

heze, marveč tudi računstvo, latinski in nem-
ški jezik.^

Najstarejša imena lendavskih učitelj ev-
organistov so znana iz 16. stoletja.

Štefan Bànffy se je poročil 22. januarja

1543 se po obredu katoliške cerkve »ritu san-
ctae Romanae ecclesiae«. Toda krstni bo-
ter njegove hčerke Ane je bil 22. februarja

1544 lendavski evangeličanski učitelj Jurij
Ràcz. Otroke Štefana Bànffyja: Ano in sinova
Nikolaja (roj. 25. L 1547) in Gašperja (roj.
21. XII. 1551) so vzgajali protestantski učite-
lji: Jurij Ràcz, dijak Andrej Zuhodolyi in
Parkas Bakàcs iz Sv. Jurija v dolu (Szent-
györgyvölgy).^

Kot protestantski učitelj je v Lendavi de-
loval Štefan Beythe pet let (1559—1564). Po
letu 1564 je nekaj časa bival v Sàrvàru, od
koder se je vrnil v Lendavo kot evangeličan-
ski duhovnik, kjer je deloval kot duhovnik 9
let. Leta 1573 je Beythe krstil hčerko Nikola-
ja Bànffya — Katarino. Pri tem krstu nasto-
pa kot boter učitelj Jurij Kulcsàr. Kulcsàr
je bival v Lendavi kot izgnanec, kot sam
pravi »in meo exilio« pod zaščito Nikolaja
Bànffyja. Po Kulcsàrjevi želji je poklical Ni-
kolaj Bànffy v Lendavo tiskarnarja Rudolfa
Hof hal ter j a s tiskarno. V tej tiskarni je izdal
Jurij Kulcsàr tri svoja dela v madžarskem
jeziku.5

Tiskarnar Rudolf Hofhalter ni bival dolgo
v Lendavi. Ze leta 1574 ga je poklical iz
Lendave Jurij Zrinjski v Nedelico v Med-
murju, kjer je tiskal 3 knjige, dve v kaj-
kavščini (Katekizmus ili kerstianski navuk —
in Novi zakon) in eno v latinskem jeziku.^

Šolski pouk v 17. stoletju je bil v lendav-
ski šoli zaradi nemirnih časov minimalen.
Vendar je šola obstajala in je bil pouk v
njej neprekinjen. Leta 1640 je bil lendavski
učitelj (magister scholae) Andrej Farkas.
Imel je le nekaj učencev (cum aliquot disci-
pulis).' — Vizitacijski zapisnik iz leta 1690
pravi o lendavskem učitelju, da je moder in
pošten mož ter je imel veliko učencev. Nje-
govega imena pa zapisnik ne navaja.^

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

259!

Leta 1698 je bil učitelj Štefan Szeleseny in
leta 1699 Štefan Frlanič.^ Vizitacijski zapis-
nik iz leta 1716 pravi o lendavskem učitelju,
da je bil Ivan Csuklin, ki ima 20 učencev.^"

Ivan Csuklin je bil lendavski učitelj še
leta 1770 in je imel 42 učencev.^^ Pri pouče-
vanju ni bil sam. Med leti 1747—1750 je bil
lendavski učitelj tudi Gàbos Gontér.12 Od
leta 1768 dalje mu je pomagal pri poučevanju
sin Jožef Csuklin. Učencev je bilo leta 1768:
36, 22 dečkov in 14 deklic. Jožef Csuklin je
bil takrat star 48 let. Šola je bila lesena in je
imela eno šolsko sobo.^^

Šolska statistika Žalske županije za leto
1770 navaja, da so v lendavski šoli poučevali
poleg osnovnih pojmov (branje, pisanje) tudi
še latinski in nemški jezik.1*

Leta 1778 je bil lendavski učitelj in orga-
nist (ludi magister) Adam Csuklin iz Keszt-
helya, star 24 let, vešč madžarskega, latinske-
ga in nemškega jezika. Poučuje v madžaršči-
ni. Prej je služboval 3 leta v Keszthelyu.
Drug učitelj je bil Mihael Zver iz Lipe, 19-
leten, vešč slovenskega, madžarskega in latin-
skega jezika. Drugod še ni služboval. Tu je
5 mesecev.

Leta 1778 je bila šola (stavba) lesena; sosed-
je so ji bili: na vzhodu grad, na jugu žup-
nišče, na zahodni strani cerkev in na severu
grajski hlevi. Hiša je s slamo krita in je v
slabem stanju. V hiši je soba — spalnica za
organista — učitelja in ena soba za pouk.
Hišo je dolžan vzdrževati notranji del trga
Lendava. Vrt je ob hisi.^^

Leta 1811 je bil učitelj-kantor Jožef Né-
methy iz vasi Ràba-Hidvéga v Železni župa-
niji. Star je 42 let, vešč madžarskega, latin-
skega in nemškega jezika. V Lendavi služ-
buje od leta 1809, prej je bil 16 let v Lentiju.
Drug učitelj (praceptor) je bil Mihael Vanardy
iz vasi Lovaszi; vešč madžarskega in latin-
skega jezika. Star je 18 let in tu službuje 2
leti.

Stanovanje učitelja-organista in šolska soba
sta bila leta 1811 iz solidnega materiala z
2 sobama: ena za učitelj a-organista z družino
in druga za šolsko mladino. Kuhinja s shram-
bo je obokana. Razen tega je hlev z gumnom
za vozove in 2 svinjaka. Vrt je ob hiši.^^

Tudi še leta 1830 je bil v Lendavi učitelj-
kantor Jožef Némethy. Službo organista op-
ravlja že 21 let. Pri poučevanju mladine mu
je pomagal učitelj Nikolaj Ivanóczy od Sv.
Benedikta v Kančovcih. Bil je vešč madžar-
skega, nemškega in slovenskega jezika. Star
je bil 20 let in v Lendavi službuje 8 mesecev.

Plača za poučevanje otrok je bila leta 1830
naslednja:

od otrok iz trga Lendava so plačevali 22 1/2
krajcarjev;

od otrok iz ostalih vasi — krajev v župniji

1 floren 30 krajcarjev;
od otrok iz tujih župnij 2 florena.^''
Že za Marije Terezije so prisojali veliko

važnost prosveti. Leta 1760 je bil ustanovljen

na Dunaju poseben študijski odbor za pro-

sveto.

9. novembra 1769 je prispelo naslednje pi-
smo h kanclerju Esterhàzyju glede vzgoje:

»Ker je vse odvisno od dobre vzgoje in
pouka mladine ter je ta zadeva tako važna za
državo, vero in dušni blagor in je bila do
sedaj v madžarskem kraljestvu tako zane-
marjena, zato bo naloga dvorne pisarne, da
razmisli o sredstvih, s pomočjo katerih bi to
zlo postopoma odpravili in bi bila izboljšana
otroška vzgoja. Kakor je znano, je vzrok,
v tem, da so učitelji samo v tistih vaseh, kjer
so dušni pastirji. V mnogih primerih pa pri-
pada k župniji po 6—7 vasi. Zato je komaj
mogoče upati, da bi starši pošiljali otroke v
šolo, ki je oddaljena pol ure hoje ali še več.
Zato je potrebno istočasno razpravljati tudi
o tem, ali je mogoče in kako je mogoče od-
straniti to oviro, ki preprečuje mladinski po-
uk«.

Odredba o vzgoji (Ratio Educations) ni de-
lala razlike med narodi. Načelo je bilo: vsak
narod bodi oskrbljen z lastno vaško šolo, kjer
bi naj bil učitelj, ki obvlada ne le materin-
ščino (madž. jezik), marveč tudi jezik, ki ga
govore v kraju, da more poučevati.

Leta 1770 so imeli posebno sobo za pouk v
tehle krajih dolnjega Prekmurja: Lendava,
Beltinci, Dobrovnik in Turnišče.^'

Ljudski pouk v najširšem obsegu pa se je
začel šele leta 1868, ko je bil objavljen pose-
ben zakon o ljudski izobrazbi.^"

Šolski nadzornik Gregor Boja piše v listu
»Zala-Somogyi Közlöny« z dne 11. januarja
1868, da je treba razširiti vzgojo in splošen
pouk na vse razrede ter jim dajati možnost,
da si vse plasti ljudstva morejo pridobiti zna-
nje.21

Ko je bila uvedena splošna šolska obvez-
nost, je nastala težava zaradi šolskih zgradb,
ki jih ni bilo, oziroma so bile v slabem sta-
nju. V Dubrovniku je bila leta 1868 šolska
zgradba v slabem razpadajočem stanju in
samo z eno sobo, ki more sprejeti 50—60 učen-
cev. Toda vseh obvezancev je bilo 120—130.
Dolina je bila brez šole. Leta 1869 je bila
vložena pritožba na lendavski šolski odbor,
češ da je bila vas Dolina že večkrat opozor-
jena, naj si zgradi šolo, in je še vedno brez

šole. Tako je 40 učencev-obvezancev brez
pouka.22

Ministrsko poročilo iz leta 1879/1880 na-
števa tele pritožbe: na Dolnji Bistrici je bi-
lo 88 učencev - obvezancev, na Gornji Bist-

260;

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

rici pa 134 učencev, šole pa ni. Iz obeh vasi
obiskujejo šolo na Srednji Bistrici. Zaradi
pomanjkanja šolske zgradbe v Filovcih 120
učencev iz tega kraja obiskuje šolo v Bogo-
jini, 124 učencev iz Lipe obiskuje šolo v Go-
milici in iz Lipovec hodi v šolo v Beltince
139 učencev.^^

Leta 1869 je bilo v lendavskem okraju
vseh slovenskih učencev - obvezancev 2334;
šolo je obiskovalo le 1099 učencev, tj. 47,08
odstotka.2*

Šele okoli leta 1900 so zgradili nove šole:
na Dolnji Bistrici, na Melincih in v Dokle-
žovju.^5

Najbolj oskrbovana je bila lendavska šo-
la. Leta 1853 je bilo v lendavski šoli 106
učencev.^

V Petešovcih je obstajala šola že pred
uvedbo splošne šolske obveznosti. Leta 1859
je bilo v Lendavi 150 učencev, učitelja pa
sta bila dva: Janez Alszeghy in Ivan Héricz.
Istega leta je bilo v Petešovcih 56 učencev in
učitelj Jožef Berlénovits.^'

Po letu 1880 je bilo šolstvo že v celoti or-
ganizirano. To nam pričajo podatki iz let
1880, 1882 in 1889.28

Šolstvo v dolnjem Prekmurju leta 1880: ^

Dve leti pozneje — leta 1882 — je število
učencev še naraslo in nekaj učnih moči je
bilo dodanih:

Pred letom 1889 so bile ustanovljene še 4
nove šole in število učnih moči je naraslo.
Stanje 1889

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

261 i

Pošolski pouk. Pred uvedbo splošne šolske
obveznosti (1868) je bilo veliko ljudi nepis-
menih. Zato so uvedli tudi pouk za odrasle.
Pouk se je začel v začetku decembra in se
končal marca. Potekal je ob večerih teden-
sko 3—4-krat. Tako je leta 1872/1873 obisko-
valo šolo na Kapci 42 odraslih, ki so se učili
brati in pisati.^*

Učiteljišče v Cakovcu. 9. julija 1879 je bilo
ustanovljeno učiteljišče v Cakovcu. Glavna
naloga tega učiteljišča je bila izobraziti (us-
posobiti) takšne madžarske učitelje, ki bi ra-
zum.eli tudi hrvaški in slovenski jezik in ga
uporabljali pri učenju madžarskega jezika.
Pri vpisovanju na učiteljišču v Cakovcu za
leto 1882 so bili učenci opozorjeni, da je
obvezni učni predmet tudi slovenski jezik
(prekmursko narečje).^'' Leta 1885 sta pre-
jela nagrado in priznanje za uspeh pri po-
učevanju madžarskega jezika v slovenskih
šolah Ludvik Markus v Beltincih in Jernej
Kocuvan v Ižakovcih.^^

24. novembra 1904 so prejeli nagrade za
uspeh pri poučevanju madžarskega jezika v
slovenskih šolah tile učitelji in učenci:

Primanjkovale so tudi učne moči. Ze leta
1898 bi morali v Crensovcih pridobiti še
tretjo učno moč. Toda to se je uresničilo šele
leta 1906.33

Šolstvo leta 1910 v lendavskem okraj u:^*

Meščanska šola. Leta 1872 je bila ustanov-
ljena v Lendavi meščanska šola. Zato je bilo
potrebno večje število učiteljev. Nekaj nji-
hovih imen je navedenih med odborniki uči-
teljskega društva za lendavski okraj. Tako
sta bila leta 1881: predsednik Andrej Ivänyi
in tajnik Ludvik Pozsogàr iz Lendave. Od-
borniki so bili v tem društvu naslednji len-
davski učitelji: Franc Kàposztàs, Janez Mur-
kovič. Bela Halassy, Ludvik Köszeghy, Julij
Trombitas, Benjamin Volf in Samuel Rozen-
dorn. Odselila sta se iz Lendave: Adolf
Reissig in Julij Udvarhelyi; zato nista bila
več v odboru.35 i

262.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

V začetku obstoja meščanske šole je bil
začasni šolski prostor za pouk v nadstropju
lendavskega gradu. Šele leta 1896 je bilo
zgrajeno novo poslopje.

Ravnatelji meščanske šole v Lendavi so
bili:

Jurij Csókàs, 1872—1876;
Julij Udvarhelyi, 1876—1880;
Nikolaj Gergely, 1880—1883;
dr. Julij Bartha, 1883—1890;
Dionizij Kiss, 1890—1918;

V jugoslovanskem času

Jožef Gorišek, 1922—1928;
Lovro Farazin, 1928—1931 in
Simon Dobernik, 1931—1940.

Imena vseh učiteljev in katehetov na me-
ščanski šoli v Lendavi so navedena v Leto-
pisu za leto 1942-43 ravnatelja Küronye,
stran 4—5.^8

OPOMBE

1. Finäczy Ernö, A közepkori nevelés törtenete.
Budapest, 1914, 220; — Kotnyek Istvän, Alsó-
fokü oktatàs Zala megyében 1918-ig. Zalai Gyüj-
temény 9. sz., Zalaegerszeg, 1978, 5 én = Kotnyek,
n. d.) — 2. Visitatio canonica (Vis. can.) 1778 in

1811; — Škofijski arhiv Szombathely — 3. Kotny-
ek, n. d., 23, 25, 39. — 4. Payr Sàndor, A. Dunàn-
tuli evangélikus egyhózkerulet törtenete. So-
pron, 1924, 404 (= Payr, II.) — 5. Payr, II, 403.

— 6. Payr, II, 423—424. — 7. Acta visitationum
canonicarum. Tomus XIII. ab anno 1622 usque
1649. Protokoh: Br. l/I. Nadbiskupski arhiv
Zagreb. — 8. Kovačič, Gradivo za prekmursko
zgodovino. Časopis za zgodovino in narodopisje.
Maribor, 1926, 10. — 9. Kovačič, CZN, 1926, 10.

— 10. Archidiaconatus Bexin. Protokoli: Br.
73/IV, Nadbiskupski arhiv Zagreb. — 11. Kotny-
ek, n. d., 39. 12. Kotnyek, n. d., 216. — 13. Kovačič,
CZN, 1926, 10. — 14. Kotnyek, n.d., 39. — 15.
Vis. can. 1778. — 16. Vis. can. 1811. — 17. Vis.
can. 1830. — 18. Kotnyek, n.d., 19. — 19. Kotnyek,
n.d., 21, 22. — 20. Kotnyek, n.d., 5, 63. — 21.
Kotnyek, n.d., 64. — 22. Kotnyek, n.d., 81. —
23. Kotnyek, n.d., 83. — 24. Kotnyek, n.d., 97.

— 25. Kotnyek, n. d., 85. — 26. Schematismus
venerabilis cleri dioccesis Sabariensis pro anno
MDCCCLIII, 111 (= Schem....). — 27. Schern.
1859, 96. — 28. Schem. 1880, 117—118; 1882,
129—130; 1889, 149—150. — 29. Kotnyek, n. d.,
137—138. — 30. Kotnyek, n. d., 180. — 31. Kot-
nyek, n. d., 131. — 32. Kotnyek, n. d., 125. —
33. Kotnyek, n. d., 104. — 34. Kotnyek, n. d.,
205—206. — 35. Kotnyek, n. d., 157, 216. — 36.
Kiironya Jenö, Az alsólendvai M. kir. all. pol-
gäri fiu — leànyiskola Évkonjrve az 1942-43 ta-
névrol az iskola fennàllàsànak, 71-évében. Kakas
Agoston nyomdàja, Zalaegerszeg.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

263'

POT NAPREDNE SLOVENSKE MLADINE V MLADINSKO OSVOBODILNO FRONTO

ANKA VTDOVIC-MIKLAVCIC

Pri obravnavi o nastajanju in razvoju
Mladinske osvobodilne fronte (M OF) bomo
zasledovali predvsem tiste mladinske orga-
nizacije in gibanja, ki so oktobra 1941 po-
stavile temelje M OF, to so bile Zveza ko-
munistične mladine Jugoslavije, krščansko-
socialistična in sokolska (nacionalna) mladi-
na. Za izhodišče obravnave moramo vseka-
kor poudariti, da je kakor Osvobodilna fron-
ta tudi Mladinska OF rezultat procesa pre-
snove slovenske družbe od druge polovice
30. let dalje, še posebej v okviru programov
in gibanj ljudske fronte na Slovenskem. V
sklopu tega je nastajalo samostojno mla-
dinsko protifašistično gibanje, ki je dobilo
svoj vidni izraz v mirovnem gibanju in na-
rodnoobrambnem delu in drugih akcijah, pri
čemer je imela komunistična mladina po-
membno povezovalno vlogo. Spričo tega, da
je S. Kremenšek nadrobno obravnaval naka-
zana in druga vprašanja v vrstah univerzi-
tetne mladine, se bomo v tem prispevku
predvsem osredotočili na srednješolsko, de-
lavsko in kmečko mladino.

Ce govorimo o razmerju mladinskih sil
na Slovenskem v obdobju, ki je zanimivo za
naše izvajanje, kaže poudariti, da so bile
mladinske množice s svojimi organizacijami
in društvi še močno vpete v oba meščanska
politična tabora, tako v klerikalnem kakor
liberalnem. Ker bi spričo omejenega obsega
prispevka pa tudi nakazane problematike
prešli okvir obravnave, bomo tokrat opu-
stili oris vseh mladinskih organizacij, dru-
štev in gibanj ter samo našteli najpomemb-
nejše.i Omeniti pa je le treba, da je v
procesu diferenciacije bolj kot kjerkoli v
drugih družbenih okoljih, prav v mladinskih
vrstah prihajalo ob obstoječih družbenopo-
litičnih, gospodarskih in kulturnih vpraša-
njih pri opredelitvah do ostre polarizacije v
protikomunistični in protifašistični tabor.

Bivša klerikalna stranka je v okrilju JRZ
od leta 1935 pospešeno obnavljala in organi-
zacijsko širila svoje mladinske organizacije,
ki so bile v dobi diktature razpuščene in so
poslej delovale le v sklopu več ali manj
verskih organizacij oziroma manifestacij. Z
nastopom vlade JRZ pa so klerikalci v Slo-
veniji mladino kot najbolj vitalni del naro-
da začeli organizirati v Mladinsko JRZ, ki je
imela svoje oporišče predvsem v prvem mla-
dinskem klerofašističnem gibanju okrog gla-
sila Straža v viharju na univerzi in tudi v
drugih gospodarskih in prosvetnih ustano-
vah. Na podeželju je v okviru kmečkega

gibanja pospešeno začela delovati klerikalna
Kmečka zveza, ob kateri se je razvila še
Mladinska Kmečka zveza. Med mladimi
delavci in vajenci se je širila v smislu Kato-
liške akcije Zveza mladih katoliških delav-
cev z glasilom Mi mladi delavci, a za žensko
mladino Luč v temi. Med dijaštvom pa di-
jaška KA Mladci Kristusa kralja z glasilom
Mi mladi borci in obnovljena Slovenska di-
jaška zveza z novim glasilom Stražni ognji.
Svojo udarno moč pa je imela klerikalna
stranka v Prosvetni zvezi, zlasti v reorgani-
ziranih fantovskih odsekih in dekliških krož-
kih; ti so postali organizacijsko zelo utrjeni,
razvejani in so segali od mesta do najmanj-
še vasi. Mestna kakor podeželska mladina
je bila organizirana tudi v strogo verskih
društvih in skupnostih, med njimi je imela
častitljivo mesto po času delovanja Mariji-
na kongregacija. Na razvoj in dejavnost KA
med dijaštvom, delavci in vajenci so imeli
pomemben delež zlasti salezijanski zavodi,
tako v Ljubljani na Rakovniku, Kodeljevem,
na Radni blizu Sevnice, v delavskem pred-
mestju Gaber j e pri Celju, v Verze ju, kjer so
z oratoriji po don Boskovi metodi delovali
med mladino. Omembe vredno je, da so po-
leg posebej ustanovljenega Društva za za-
ščito delavske mladine od leta 1939 prav sa-
lezijanci organizirali in vodili počitniške ko-
lonije za zdravstveno in socialno bolj ogro-
ženo mladino.2 KA med podeželsko mladino
pa je zaostajala in je razumljivo nastajala
v glavnem v okviru farne skupnosti v žup-
nijah. V okviru katoliškega tabora je delo-
vala tudi krščanskosocialistična mladina, o
kateri bo še govor.

Liberalni, napredni tabor, ki je pokrival
idejno območje jugoslovanske nacionalne mi-
sli in narodnega edinstva, je združeval mla-
dino v mladinski JNS, sokolskih organiza-
cijah, v raznih društvih in gibanjih, med
katerimi so pomembna za univerzitetno mla-
dino okoli glasila Naša misel in srednje-
šolsko Naša volja. Na podeželju je v okrilju
liberalnega tabora doživelo širši razmah
mladinsko kmečko gibanje pod imenom Zve-
za kmečkih fantov in deklet. Zvezina dru-
štva so bila v Sloveniji zelo številna, pod
vplivom članov KP in ZKMJ, tako na pode-
želju kot v vrhu Zveze društev so se nekako
od 1934 začela vsaj nekatera društva razvi-
jati vse bolj v levo smer. To napredno mla-
dinsko gibanje je privedlo v letu 1941 do
tega, da se je ZKFID kot samostojna mladin-

264

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

ska organizacija vključila v Osvobodilno
fronto.^

Idejni razvoj in dejavnost mladinskih or-
ganizacij se dostikrat ni skladal in ujemal
s programom in cilji strankinega starešin-
stva. Del mladine jim je uhajal iz rok, hodil
svoja lastna pota in si sam utiral pot k
progresivnim silam ob zavračanju uradne in
reakcionarne politike in napak svojega sta-
rešinstva tako v klerikalnem kakor v libe-
ralnem taboru. Vendar je ob tem treba na-
glasiti, da je komunistična stranka in komu-
nistična mladina hotenja mladega rodu po
idejni in družbeni preroditvi znala pravilno
usmerjati in je del mladine pripeljala do
takšne razvojne poti, da se je zrelo odlo-
čala v najusodnejših dneh za program Osvo-
bodilne fronte oziroma Mladinske osvobo-
dilne fronte.

Kot vemo, krščanskosocialistična mladina
ni bila homogena skupina, temveč so svoje
privržence imeli na univerzi v študentskem
klubu Danica in Zarja in kasneje okrog
revije Dejanje in zlasti v krščanskosociali-
stičnem delavskem mladinskem gibanju pod
imenom Krščanska delavska mladina (KDM)
pod okriljem Jugoslovanske strokovne zveze
(JSZ). Med dijaštvom je v okviru Slovenske
dijaške zveze nekdaj uspevalo križarstvo;
njegovi ostanki proti koncu tridesetih let
niso imeli na srednjih šolah vidnejše skupi-
ne z lastnim glasilom, temveč so se privržen-
ci krščanskosocialističnih idej naslanjali zlasti
na Zarjane. Morda bolj kot na univerzi in
med mladimi delavci so prav na srednjih
šolah rodila vidne uspehe prizadevanja kle-
rikalcev, da bi čimveč katoliške mladine
vključili v totalitaristični tabor. Pri tem
so imeli z različnimi metodami delovanja
nemalo zaslug mladci in zlasti Erlichovi
Stražarji z obnovljenim delovanjem Sloven-
ske dijaške zveze z dijaškim glasilom Straž-
ni ognji. Klerikalna stranka in cerkveno
vodstvo sta skušala zajeti tudi čimveč de-
lavske in vajenske mladine, ki je pobliže
spoznavala ali pa se vključevala v delavsko
gibanje. Mladino so predvsem usmerjali v
Zvezo mladih katoliških delavcev (ZMKD.
Ta stanovska mladinska organizacija, kot je
zagotavljalo njeno glasilo Mi mladi delavci,
ni bila sindikalna organizacija, temveč je
delovala po načelih, ki so slonela na žosiz-
mu. Ta je bil po besedah papeža Pija XI.
»dovršen tip katoliške akcije«. Katoliški ide-
ologi na Slovenskem pa so razlagali, da je
ZMKD zrasla iz naših, slovenskih razmer in
da ne posnema v ničemer belgijskega žosiz-
ma, pač pa se z njim strinja v načelih, pri-
znava brezpogojno avtoriteto cerkvenega
vodstva in »ne le zunanje, ampak tudi v

vesti odklanja vsako sodelovanje in to kjer-
koli z nasprotniki katolicizma, ker tako za-
hteva sv. oče, ter ima namen vzgojiti načelno
globoke katoliške delavce«.* S takim naukom
in stališčem npr. tudi do delavske solidar-
nosti in akcijske enotnosti delavstva pa je tr-
čila na delovanje Krščanske delavske mladi-
ne, ki se je razvila po reorganizaciji Mladin-
ske zveze JSZ. Delovala je na temelju svo-
jih pravil, ki so jih objavili v knjižici Cilji
in pota KDM. Pravila so bila prirejena po
vzoru delovanja belgijskih žosistov in nato
poslana v pregled in odobritev cerkvenemu
vodstvu. To je ugotovilo, da imata z ZMKD
povsem podoben program, zato je vodstvo
želelo, da bi se obe organizaciji zlili v eno
samo gibanje v okviru Katoliške akcije, češ
»da ne bi bilo nepotrebnega cepljenja«.^
Vendar je KDM ubrala svojo lastno pot. V
idejnih člankih v svojem glasilu Vestnik
KDM je sicer izhajala iz idej žosističnega
gibanja, vendar je v realnem življenju moč-
no pogrešala »dejansko krščanstvo v vseh
slojih in razredih ljudstva, ki bo obstajalo
iz dejanj in ne samo iz naukov in besed«.^

Na delovanje in širjenje KDM sta gledala
klerikalna stranka in cerkveno vodstvo do-
kaj neprijazno. Gotovo je, da se je spor
vodstva JSZ s klerikalnim vodstvom odražal
in vplival na odnos ZMKD do krščansko-
socialistične KDM. Ne le, da se je ZMKD
do nje in njenega delovanja distancirala, ker
je izjavljala zase, da je »daleč od vsakdanje
politike«, temveč ji je tudi odrekala mesto
v žosističnem gibanju. Trenja so šla tako
daleč, da so na moč »dvomili« o katoliškem
značaju KDM. Glasilo Mi mladi delavci ji je
namreč očitalo, da ne more trditi, da KDM
ni strokovna (sindikalna) organizacija, kar
je ZMKD zase na raznih mestih glasila več-
krat poudarjala. Se več, dolžila je svojo tek-
mico, da »vzgaja svoje člane le za JSZ in
njeno politiko, o kateri ne vemo, če sloni
na katoliških načelih. Saj je znano, da ne
prizna brezpogojno cerkvenega vodstva«.''

Nasploh je ZMKD razglašala svoj odnos
in stališče do akcijske enotnosti delavstva
kot edino sprejemljivo in obvezno za vso
katoliško mladino. Takole je med drugim
pisala: »Mi smo bili in bomo za pravične
mezde, tudi za delavske pravice se bomo
vselej in povsod borili, to pa zato, ker nas
tako Bog in katoliška cerkev učita in tudi
zato, ker smo sami delavci in gre tu prav
tako za naše koristi. Ne bomo, pa se ne bomo
nikoli borili solidarno, kadar bodo komuni-
stični ali določneje povedano moskovski zu-
nanji politični interesi to zahtevali, da se
požene vse delavstvo v štrajk in manifestira

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

265]

zanj pod krinko zboljšanja mezd ali kaj po-
dobnega.«^

Takšno stališče v bistvu razkriva odklo-
nilen odnos do ljudskofrontnega povezova-
nja, do demokratičnih in protifašističnih sil.
Znova in znova se v podobnih inačicah po-
javlja zlasti v klerofašističnem tisku in
posebej mladinskem. KDM je kljub priti-
skom klerikalne stranke in cerkvenega vod-
stva vztrajala pri svojem in se ni uklonila
in vključila v ZMKD, temveč je z začetkom
leta 1939 zopet izdajala svoj samostojni list
z naslovom Delavska mladina. V uvodniku
prve številke je poudarila, da je življenje
naše delavske mladine težje kot kdaj koli
prej, teža življenja razdvaja in ubija de-
lavskega mladostnika že v prvih dneh vstopa
v realno življenje. Zato bo izdajala svoj list,
ki ga bo tudi sama pisala. Program dela in
njena stremljenja bosta izhajala iz gesla:
Iz življenja za življenje! »Delavska mladina
hoče nekaj svojega, nekaj, kar bo sad nje-
nega dela, resnično življenjskega, kar bo
njeno življenje, borbe, trpljenje in napore
prikazalo take, kakšrni v resnici so.«* Pol
leta zatem je list prenehal izhajati, katoliški
mladi delavci, ki so sledili krščanskemu so-
cializmu, so imeli 17. marca 1940 javni občni
zbor KDM v prostorih JSZ v Delavski zbor-
nici. Na občnem zboru so sicer še govorili
o tem, da se mora KDM približati v svojem
delu belgijski in francoski žosistični mladi-
ni, vendar so hkrati sprejeli pomemben sklep,
»da bo naša KDM krepka kulturna organi-
zacija, ki bo mlade delavce izobraževala in
jih usposabljala za dobre strokovničarje«.
S tem so seveda odkrito povedali, da se s
slovensko mladinsko KA razhajajo in da se
bodo v bodoče idejno še bolj vezali in vzga-
jali ob JSZ in njenem glasilu Delavski pra-
vici.io

KDM, ki je bila na terenu povezana v ce-
licah, je tudi poslej nadaljevala svojo dote-
danjo dejavnost. Na terenu je prirejala razne
kulturnoprosvetne nastope, povezane s pre-
davanji, ki so jih imeli člani JSZ. Se ne po,-
vsem organizacijsko trdno in idejno izčišče-
na je pred pritiskom klerikalne stranke ra-
zumljivo iskala oporo v svojem starešinstvu
JSZ, pri katerem jo je v veliki meri dobila.
Skupni jezik in vztrajne zagovornike pa je
imela tudi med nekaterimi študenti v aka-
demskem klubu Zarja.ii Slednji so imeli po-
dobno usodo kot KDM, obe sta bili namreč
izločeni zaradi svoje dejavnosti in nepokor-
nosti klerikalnemu vodstvu iz pomožnih sil
KA.

Da se krščanskosocialistično delavsko mla-
dinsko gibanje tik pred vojno ni tako raz-
mahnilo in razvijalo, kot je na začetku

morda več obetalo, je več vzrokov. Vitko
Musek v članku Naše mladinsko vprašanje
v Delavski pravici vidi v primerjavi s pred-
hodnim gibanjem Krekove mladine pogla-
vitne vzroke predvsem v dejstvu, da je KDM
nehoteno posnemala meščanska mladinska
gibanja in se je pri tem izneverila psihični
strukturi proletarske mladine. »In če so vsi,«
je razvijal svojo misel dalje, »naši prole-
tarski poizkusi le ostali poizkusi in se niso
obdržali in dobili trajne vrednote, je bilo
to le zato, ker so premalo ostajali zvesti svo-
jemu osnovnemu programu — dvigati v
mladem proletarcu zavest, graditi v njem
novega, razredno zavednega in borbenega
človeka, ki bo zmožen prevzeti vedno dol-
žnost ustvarjanja boljšega, pravičnejšega in
potrebam ljudskih mas odgovarjajočega re-
da.«'^ Musek je zaključil članek s sklepno
mislijo, da je treba odločno poskrbeti, da se
delo KDM čimprej harmonično uskladi z
»nujnimi potrebami in nalogami vsega slo-
venskega krščanskosocialističnega gibanja in
vsega slovenskega proletariata«.^^ Pravilnost
take odločitve in usmeritve delovanja je po-
trdil nadaljnji razvoj KDM, katerega po-
sledica je bila, da se je večina vključila v
NOB.

Ob koncu stare Jugoslavije so v vrstah
katoliške mladine obstajali trije med seboj
nasprotujoči si tabori, in sicer klerofašistični
tabor mladcev, tabor stražarjev ter tako
imenovana tretja skupina oziroma tabor.
Slednji je združeval demokratično, svobodo-
ljubno in protifašistično katoliško mladino s
krščanskosocialistično na čelu. Mladina iz
tega tabora je sodelovala pri postavljanju
temeljev Mladinske OF in je dala množično
osnovo kasnejši Zvezi slovenske mladine.

Mnogo mladine je delovalo v sokolskih or-
ganizacijah. Po nastopu vlade JRZ se je v
okrilju svojega starešinstva del mladine upi-
ral pritiskom in zahtevam društva Krščan-
ske šole, za katero je stala klerikalna stran-
ka. Branili so moralna in etična načela
svobodne osebnosti, Tyrsevo sokolsko misel,
samostojnost in neodvisnost Sokola v smislu
resolucije ljubljanske sokolske župe leta
1936. Zlasti po ustanovitvi novega Orla, se
pravi Zveze fantovskih odsekov in dekliških
krožkov, se je vzgajala mladina v tem duhu
tudi ob glasilu Sokol, katerega članki so
postali vodilo v boju proti vpletanju sokol-
stva v strankarske namene in politične mre-
že bodisi JNS ali JRZ." Levičarski duh, ki
je zajel tudi mladino v sokolskih vrstah v
marsikateri telovadnici, je podprl zdrav, na-
rodno močno osveščeni in demokratično na-
ravnan vaditelj ski kader, ki se je kot levo
krilo Sokola vztrajno izvijal iz klešč reakcio-

2661

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

name JNS in režimske JRZ. Spor in razha-
janje samostojnega Sokola z vodstvom JNS
(taborski proces) je namreč v posameznih
župah spremljala tudi mladina, ki je posta-
jala vse bolj dovzetna za narodnoobrambno
delo in akcije v posameznih krajih. Skupaj
z Jadransko stražo. Mladinskim odsekom
strelske družine in naprednimi študentov-
skimi klubi v Ljubljani in drugih mestih so
se Sokoli kot telesno vzgojna in narodna or-
ganizacija posvetili zlasti po priključitvi Av-
strije k tretjemu rajhu pospešeni narodno-
obrambni vzgoji s ciljem braniti svobodo in
nedeljivost Jugoslavije.

Ob sokolski mladini pa ne moremo mimo
tega, da ne bi na kratko orisali gibanja sred-
nješolske nacionalne mladine okoli glasila
Naša volja 1935—1941; del sokolske mladine
je bil namreč vključen tudi v to gibanje, ki
se je postopoma znotraj diferenciralo. Glasi-
lo Naša volja si je prizadevalo ustvariti
»enotno glasilo strnjene jugoslovanske mla-
dinske fronte, ki bo nekoč delala po vzoru
in šla po stopinjah Avgusta Jenka«.Gi-
banje je vztrajno in nepopustljivo zagovar-
jalo jugoslovansko nacionalno misel in uni-
tarizem in je za privržence tudi pomenilo
vedno in povsod suprema lex. Vse svoje sile
naj bi usmerili v delo za »obnovo narodnega
življenja, ki je mogoče le iz ideje, iz pokreta,
ki bo izšel iz naroda samega, se v njem
razvil in se zanj prikrojil«.^^ Zatorej so
svojo dejavnost podrejali načelom, da je
pravi razvoj mogoč le v pravičnem sožitju
vseh stanov, zato zavračajo marksistično ide-
ologijo razrednega boja in razrednega raz-
voja družbe v zgodovini. Izpostavili so geslo:
»Kdor ni za narod, je proti njemu. In kdor
je proti njemu, temu napovedujemo neizpro-
sen boj.«"

Gibanje jugoslovanske nacionalne mladine
okoli Naše volje pa so na začetku ugodno
sprejeli nacionalistični krogi, tako starešin-
stvo JNS kot študentovska mladina z glasi-
lom Naša misel.

Med pomembne naloge svojega pro-
grama so voljaši šteli predvsem narodno-
obrambno delo, kar so po »anšlusu« znova
naglašali in delo širše zastavili. Tako je
Naša volja pisala, kako potrebno je, da se
narodnoosvobodilnemu delu pridružijo vsi
»brez razlike stanu in politične pripadnosti«,
svoje sile pa bodo usmerili še zlasti proti
potujčevanju slovenskega naroda.^^

Pri tem, ko je v svojih člankih poudarjala,
da je mladini narodna koncentracija še kako
potrebna, je z velikim zadovoljstvom sprem-
ljala pobude kakor tudi samo ustanovitev in
dejavnost Narodnega akademskega bloka, za
katerim je stala komunistična mladina na

univerzi. Voljaši so to združitev študentovske
mladine pozdravili in jo postavili za zgled
drugi mladini pri neodložljivem narodno-
obrambnem delu.^^ Nasploh je del voljašev
v svojem razvoju v zadnjem obdobju stare
Jugoslavije postajal levičarskim idejam
sprejemljivejši, s čimer so naleteli na ostre
obsodbe skrajno desničarskih mladinskih gla-
sil tako v nacionalističnih vrstah kakor v
nasprotnem klerikalnem taboru. Povod za
vse konkretnejše napade na Našo voljo je
bila povezanost s skupino študentov disi-
dentov iz akademskega društva Jugoslavija.
Ti so zavračali uradno politiko JNS, obsojali
korupcijo v narodnem in državnem življenju
ter zahtevali socializacijo gospodarstva in
gospodarski kolektivizem. Po poskusu pre-
usmeritve in obvlade kluba Jugoslavije, kar
pa jim je spodletelo,^'' so dobili za razlago
svojih idej gostoljubje v listu Naša volja,
obenem pa so si prizadevali za ustanovitev
in odobritev novega študentskega kluba Na-
rodno radikalno akademsko društvo Svobo-
da.21 Pravkar omenjeno sodelovanje z voljaši
pa, kot smo že omenili, ni ostalo brez odme-
va. Tako je klerofašistično glasilo Mi mladi
borci razglašalo, da kdor je zadnja leta paz-
ljivo sledil dogodkom v nacionalističnih dru-
štvih, tega preobrat Naše volje ni presenetil.
Ze nekaj let sem je bilo opaziti v društvih
»živahno delovanje levičarskih elementov,
ki so med breznačelnim in o komunizmu
nepoučenim liberalnim dijaštvom krepko mi-
nirali. Preobrat Naše volje je le posledica
tega dolgoletnega izpodkopavanja«.^^ Mlad-
čevska ocena preobrata voljašev je nedvom-
no pretirana, vendar hkrati vsebuje tudi zrno
resnice o razpoloženju in hotenju določenih
skupin voljašev oziroma o razcepljenosti v
njenih vrstah.

Se hujši napad so voljaši doživeli od skraj-
no nacionalističnih vrst kroga študentov iz
akademskega kluba Edinost z novim glasi-
lom Avgust Jenko. Obsodili so akcijo o
združevanju naprednih političnih skupin je-
seni 1940, kakor tudi kasnejši rezultat tega
sodelovanja: proglas Na skupno delo! z dne
25. januarja 1941. Mimo tega vse tiste, ki so
poziv mladinske akcije v smislu skupnih
smernic in osnovnih načel političnega, go-
spodarskega in socialnega programa objavili
v svojih glasilih ter pokazali svojo priprav-
ljenost za sodelovanje. Med njimi so bili tudi
mladinski list Naša volja, srednješolsko lite-
rarno glasilo Naša rast in Gruda, glasilo
Zveze kmečkih fantov in deklet. Mladina
okoli glasila Avgust Jenko je tako v uvod-
niku prve številke oktobra 1940 naglašala,
da stopa pred »našo mladinsko javnost v
najusodnejšem trenutku jugoslovanske zgo-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

267)

dovine, ko je naša pomoč za rešitev jugoslo-
vanske nacionalne misli najpotrebnejša«.^
Ob zavračanju omenjenega programa je v
kasnejših številkah lista zagotavljala, da ne
spada k tej napredni mladini in prisegala
na Jenkov program, vendar ga je že na za-
četku in v svojem nadaljnjem idejnopolitič-
nem profilu izkrivljala, kar ji je močno oči-
tala Naša volja, saj je bilo vse bolj očitno,
da so izpovedovali Ijotičevsko-zboraške ide-
je.2* S svojo usmerjenostjo se je tako razum-
ljivo zapletla v polemiko z Našo voljo. List
Avgust Jenko pa se je zaletaval tudi v članke
v kulturno-socialni reviji Misel in delo. Se
posebej so pripravljali napad na članke »naj-
mlajšega doktorja Aleksandrove univerze«,
na Ivana Hribarja, ki je bil prvi podpisnik
vloge za odobritev Društva prijateljev SZ in
je z dokajšnjo simpatijo pisal v omenjeni
reviji o SZ.

Svoje privržence je krog lista Avgust Jen-
ko imel tudi med srednješolsko mladino tako
v Ljubljani, Kočevju, Kranju, Škof j i Loki,
na Jesenicah in drugod.^^ y nacionalističnem
taboru je podobno, kot nekoliko prej med
študentovsko mladino, prišlo do razceplje-
nosti tudi med srednješolsko mladino z gla-
silom Naša volja. Del mladine, zlasti sokol-
ske, je bil naklonjen levičarskim idejam in
je stopil v usodnem času z ZKMJ v narodno-
osvobodilni boj, del mladine je pristopil k
mladi JNS in nekaj k Ijotičevsko-zboraški
skupini. Seveda je prihajalo tudi v teh sku-
pinah ob kasnejših pomembnih odločitvah
do notranjega razhajanja, najbolj desničar-
ski elementi so sledili slovenski kontrare-
voluciji in narodnim izdajalcem.

Novo izvoljeno vodstvo komunistične mla-
dine. Pokrajinski komite ZKMJ za Sloveni-
jo (Lojze Ocepek kot sekretar, člani Lidija
Sent j ure, Bojan Kraigher, Dušan Kveder in
Kastelic iz Hrastnika), je v duhu pokrajin-
ske konference ZKMJ junija 1935 v Ljub-
ljani in IV. državne konference ZKMJ 1935
v Zagrebu in njunih sklepov začelo jeseni
istega leta okoli glasila Mlada pota in s
»Proglasom slovenski mladini« zbirati mla-
dinske sile v enotno, demokratično in proti-
fašistično mladinsko gibanje. Program Mla-
dih potov pa je našel odmev tudi pri neka-
terih mladinskih skupinah in organizacijah
drugih idejnih smeri. Svoj vrh je gibanje
doseglo sredi leta 1936, ko se je vse bolj po-
vezalo z mladinskim mirovnim gibanjem
v tem letu in poleti z veliko tekstilno stavko
v Sloveniji, dasi je bil list že junija 1936
policijsko prepovedan. Nesporno je, da so
Mlada pota opravila pionirsko delo v zbli-
ževanju mladinskih sil, pri čemer jih je v
zadnjih mesecih delovanja usmerjalo tudi

pismo »Mladim ljudem«. V njem so bile
smernice s VI. kongresa Komunistične in-
ternacionale in nakazana nova vloga jugo-
slovanske komunistične mladine v Ijudsko-
frontnem gibanju. Tako je uvodnik junija

1936 »Naš obračun« v Mladih potih že v tem
smislu poudarjal, da je bil cilj mladopotnega
gibanja združiti vse svobodoljubne organi-
zacije in skupine slovenske mladine na te-
melju dogovorjenega programa, sprejemlji-
vega za vse, v obrambo socialnih, kulturnih,
narodnih in protivojnih pravic. Ta naš svetli
cilj, piše dalje, se uresničuje, zato ni več
daleč dan, ko se bodo združili vsi svobodo-
ljubni mladi slovenski ljudje. Zato ponujamo
bratsko roko vsej krščanskosocialistični, na-
cionalni, marksistični, katoliški in demokrat-
ski mladini in jo vabimo na iskreno sodelo-
vanje.^h

To uspešno mladinsko gibanje, ki se je
krepilo v duhu ljudskofrontnih smernic, pa
je za nekaj časa zavrla kriza, ki je nastala
v vodstvu PK ZKMJ za Slovenijo in CK
ZKMJ med drugim tudi zaradi posledic na-
pačnega razumevanja in izvajanja direktiv
o reorganizaciji ZKMJ v smislu odločitev
VL kongresa KMI jeseni 1935." Vendar je
razplet kriznega obdobja komunistična mla-
dina v Sloveniji z ustanovitvijo KPS aprila

1937 in formiranjem Mladinske komisije pri
CK KPS v začetku leta 1938 uspešno izpe-
ljala tako v idejnem razvoju kot v praktični
dejavnosti. Mimo tega je odločilno vplivalo
na nadaljnji razvoj mladinskega gibanja v
Jugoslaviji kot v Sloveniji uresničevanje
smernic Titovega članka SKOJ na novom
putu, ki je bil objavljen v majski številki
Proletera 1937. V njem poudarja predvsem
osnovne naloge ZKMJ: delo za razvoj in
utrjevanje vseh demokratičnih, naprednih in
kulturnih organizacij; dejavnost v korist so-
delovanja vseh naprednih mladinskih orga-
nizacij; vzgojo mladine v duhu boja proti
fašizmu, za demokracijo, napredek in mir;
varovanje legalnosti vseh mladinskih orga-
nizacij .^^ Tako je v obdobju od 1937 do V.
državne konference ZKMJ avgusta 1939 po-
leg obnovljenih ali na novo osnovanih akti-
vov ZKMJ bila znova postavljena mreža
okrožnih komitejev ZKMJ, razen tega je
komunistična mladina povečala svoje pozi-
cije tudi v legalnih mladinskih organizacijah
in društvih.23 V Sloveniji se je mladina zla-
sti povezovala na osnovi narodnoobrambnih
programov in vzajemnega sodelovanja pri
uresničevanju zastavljenih nalog, ki jih je
objavljala v svojih glasilih. To narodnoob-
rambno gibanje je bilo eden izmed pomemb-
nih elementov protifašističnega mladinskega
gibanja, ki je s formiranjem PK ZKMJ za

268

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

Slovenijo v letu 1939 postajalo vse bolj sa-
mostojno, s pritegovanjem mladine vseh
idejnih smeri pa pomembna osnova za kas-
nejši razvoj Mladinske osvobodilne fronte.
Mladinsko vprašanje, ki je postajalo vse bolj
žgoče ob posledicah sprememb v gospodar-
skem sistemu kot ostalina poprejšnje gospo-
darske depresije, kar se je kazalo v veliki
brezposelnosti, sezonskem delu v tujini, iz-
seljevanju in pospešenem rekrutiranju kme-
čke mladine iz srednjih in malih posestev v
vaški in industrijski proletariat, so obrav-
navale tako meščanske stranke kot KP in
ZKMJ. Ce sledimo dejavnosti KP in ZKMJ,
moramo poudariti, da je znova in glasneje
izpostavljala v svojih legalnih glasilih in
občasnih letakih vprašanje skupnega pro-
grama slovenske mladine. Tu bi omenili npr.
legalno skojevsko glasilo Mladina (1937) in
partijski tednik Tabor, ko je z objavo član-
ka Iva Ribarja, sekretarja CK ZKMJ 6. av-
gusta 1938 pozival, naj mladinske organiza-
cije, ki sestavljajo večino mladine: Sokol,
Zveza fantovskih odsekov, Zveza društev
kmečkih fantov in deklet in delavske mla-
dinske kulturne organizacije z dogovarja-
njem o reševanju skupnih zahtev sklenejo
skupen program.^"

Pomembne korake k nastajanju skupnega
mladinskega programa, ki je zaobjel tudi
protifašistično gibanje, je opravila srednje-
šolska literarna revija Slovenska mladina
1938—1940, ko je povezovala organizacije
ZKMJ na srednjih šolah. List pa je kmalu
prekoračil okvir srednješolske mladine, saj
so tesno sodelovali s študentovsko v okviru
Slovenskega kluba in z razširjanjem dopis-
ništva med delavci in vajenci. Takšno širšo
dejavnost je nakazovala že resolucija, spre-
jeta na sestanku poverjenikov Slovenske
mladine oziroma bolje srednješolske konfe-
rence ZKMJ na Osredku pri Krškem avgu-
sta 1938.31

Spomladi 1940 je bila prepovedana revija
Slovenska mladina, zato je nadaljevalo nje-
no delo glasilo Srednješolec. Nastal je na
osnovi sklepov tridnevne srednješolske mla-
dinske konference ZKMJ jeseni 1940 v Ljub-
ljani. Vendar je bil v sklopu protikomuni-
stične ofenzive, ki je močno posegla tudi na
srednje šole, že po dveh številkah prepove-
dan in sledile so rep resali j e nad sodelavci,
razširjevalci in bralci tega lista.'^

Določnejše naloge mladinskega in hkrati
protifašističnega gibanja je prineslo tik pred
aprilskim zlomom ilegalno glasilo ZKMJ
Glas delovne mladine, ki je izšlo marca
1941. Pisalo je v duhu smernic, izraženih v
resoluciji VI. državne konference ZKMJ, ob-
ravnave mladinskega vprašanja na. V. držav-

ni konferenci KPJ jeseni 1940 in še posebej
na pokrajinski konferenci ZKMJ za Slove-
nijo februarja 1941 v Tacnu pri Ljubljani.
Tako kot na prejšnjih, so tudi na tej de-
legati kritično ocenili delo ZKMJ med mla-
dino v poslednjem času. Med naštevanjem
napak so še vedno ugotavljali primere sek-
taštva, ponekod slabe odnose med ZKMJ in
KP in premajhno učinkovitost. Dasi so na
drugi strani morali pritegniti dejstvom, da
je mladina vseh idejnih smeri vse bolj de-
javna v zadnjem času tako npr. v akcijah za
izpustitev internirancev, med katerimi so bili
tudi mladinci, v zbiranju materialne pomoči
zanje, v protidraginjskih demonstracijah, v
pobiranju podpisov in akcijah za ustanovi-
tev Društva prijateljev SZ in o pomoči stav-
kajočim, v protestih proti nedemokratičnim
ukrepom šolskih oblasti in podobno. Med
drugim je bilo sklenjeno, da mora komuni-
stična mladina politično pospešeno delati med
delavsko, vajensko in kmečko mladino in jo
na osnovi skupnih zahtev pritegniti v skupne
akcije in gibanje. Temu primerna je bila se-
stava na novo izvoljenih članov PK ZKMJ za
Slovenijo.33_

Prvo in edino številko Glasa delovne mla-
dine sta s sodelavci urejala sekretar PK
ZKMJ Viktor Stopar in član CK KPS Boris
Kraigher. Poleg socialnih zahtev in klica
delavski mladini, da naj se po razpustu sin-
dikatov URSSJ konec decembra 1940 vklju-
čuje v ilegalne odbore Delavske enotnosti,
je list hkrati ostro obsodil Kulovčev poziv
mladini, ki naj bi se strnila v okviru JRZ.
Izjavil je, da tako skupnost napredna mla-
dina zavrača, ker je protirazredna in proti
delavski mladini. Zato je odgovor komuni-
stične in hkrati vse napredne mladine v
kratkem programu. Ta program zahteva de-
mokratične svoboščine in odpravo protiljud-
ske zakonodaje, socialnoekonomske zahteve
in naslonitev v boju proti imperialistični ne-
varnosti na SZ. Na koncu poziva vse mladin-
ske organizacije ne glede na idejnopolitično
naziranje, naj se bore za združitev vseh na-
prednih mladinskih sil na Slovenskem, kakor
tudi v drugih jugoslovanskih pokrajinah.^*
Krizo ljudskofrontnega povezovanja, ki jo je
med drugim povzročila nenapadalna pogod-
ba med fašistično Nemčijo in SZ, je komu-
nistična mladina, ki je sledila politični pre-
orientaci j i KP, uspešno premagovala. Poleg
družbenoekonomskih zahtev mladine je
hkrati poudarjala tudi nujnost boja proti
imperializmu za ohranitev narodne neodvis-
nosti in za obstoj pod geslom: »Za kruh,
svobodo in mir.« V ozračju druge svetovne
vojne, ki je rušila versajski sistem in prina-
šala posledice vojnega gospodarstva tudi v

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

2631

jugoslovanski prostor, se je demokratična,
rodoljubna in protifašistična mladina pribli-
ževala in opredeljevala za smer, ki jo je na-
kazovala komunistična mladina. Svojo zre-
lost pa je pokazala že v marčnih demonstra-
cijah in aprilskem prostovoljskem gibanju.

Po okupaciji se je mladina vključevala
v osvobodilno gibanje v okviru ustanovnih
in mladinskih skupin, ki so se nekoliko ka- ~
sneje vključile v OF, to sta bili Zveza dru-
štev kmečkih fantov in deklet in skupina
aprilskih prostovoljcev iz nacionalističnih
krogov. ZKMJ in mladinski aktivisti iz so-
kolskih in krščanskosocialističnih vrst so v
prvih mesecih delovanja Osvobodilne fronte
močno razgibali mladino. Tu bi omenili le
pomemben delež mladine pri propagandnem
delu, sabotažah, zbiranju orožja in drugega
materiala za prve partizanske enote, sodelo-
vanje v varnostno-obveščevalni službi in
Narodni zaščiti in slednjič odhod v prve par- ■
tizanske čete in bataljone.

ZKMJ je kot udarno jedro in povezovalni
subjekt v protifaštističnem in demokratič-
nem gibanju že pred vojno pričela zdaj spo-
razumno z vodstvom NOB snovati v okviru
Osvobodilne fronte svojo Mladinsko osvobo-
dilno fronto.

Do prve organizacijske oblike Mladinske
OF je prišlo oktobra 1941, ko jo je ustanovil
IO OF in je njegovo utemeljitev prinesel
Slovenski poročevalec z naslednjimi beseda-
mi: »Mladina je narodova bodočnost. Vse-
narodno osvobodilno gibanje, ki ne bi znalo
zajeti mladine, bi ostalo na polovici poti; za-
radi tega in glede na dejstvo, da slovenska
mladina neugnano vre v OF, se je Izvršni
odbor OF SN odločil, da organizira Mladin-
sko osvobodilno fronto, ki bo kot samostoj-
no mladinsko gibanje sestavni del celotne
OF.« In na vprašanje, čemu samostojna or-
ganizacija, pravi članek, da »zato, ker mladi-
ne, njenega mladostnega poleta, njene po-
bude ne smemo utesnjevati v organizacijske
in politične oblike starejših ljudi, temveč mo-
ramo dati mladini možnost razmaha pod so-
lidnim vodstvom, ki razume potrebe mlade-
ga človeka«.35

V IO Mladinske OF so bili predstavniki
ustanovnih skupin, tako je za KP oziroma
ZKMJ bila Lidija Šentjurc, za krščanske so-
cialiste Jože Zemljak in za Sokole Fran j o
Lubej. Mladinska OF je novembra 1941 iz-
dala dvojno številko Mlade Slovenije, ki je
poslej izhajala več ali manj kot štirinajst-
dnevnik od novembra 1941 do konca oktobra
1942 in ga je urejala Lidija Šentjurc s sode-
lavci. S svojim jasnim in širokim progra-
mom in pestro vsebino je opravila pomemb-
no poslanstvo med mladino in temeljno pri-^

spevala k idejnopolitičnemu in organizacij-
skemu razvoju ter akcijski enotnosti proti-
fašističnega mladinskega gibanja. V progra-
mu Mladinske OF je še bolj poudarjena po-
treba, »da se mladi še tesneje združijo in ne
smejo biti v različnih taborih in ne vsota
različnih skupin, marveč enotna fronta mla-
de generacije, ki gre smelo v boj za novo živ-
ljenje«.35 Program mladinske OF z nadrobno
naštetimi nalogami in dolžnostmi vsakega
člana poudarja 1. v prvi vrsti združitev vseh
mladinskih sil in 2. glede na sprejeto načelo
oboroženega boja predvsem stopanje v parti-
zanske vrste in borbene grupe in NZ.^' Ce
torej primerjamo program že omenjenega
skojevskega glasila Glas delovne mladine in
M OF, moremo vsakakor glede na preteklo
protifašistično mladinsko gibanje označiti
nekatere paralele, ki so tako rekoč skupno
izhodišče za osvobodilni boj. To so boj proti ,
fašizmu, v tem boju združiti mladino vseh
jugoslovanskih narodov ne glede na versko
in politično pripadnost. Morda je prvi pro-
gram bolj osredotočen na socialne elemente
mladinskega gibanja, značilnega za kapita-
listični družbeni red v stari Jugoslaviji in
tako del razrednega delavskega gibanja. V
drugem programu, ki je razumljivo v nalo-
gah in ciljih povsem identičen programu OF,
kaže poudariti, da naj bi m.ladina bila pred-
vsem udeležena pri akcijski dejavnosti tako
v aktivističnih vrstah kot v partizanskih eno-
tah, borbenih grupah. Narodni zaščiti za os-
voboditev in združitev vseh Slovencev. Tako
je akcijska dejavnost, ki se stopnjuje do naj-'
ostrejše oblike (oborožen boj), bistven pre-
mik v programu in pomembno sredstvo pri
uresničevanju mladinskega protifašističnega
gibanja, ki v naslednjih fazah narodnoosvo-
bodilnega boja vsebuje tudi elemente druž-
bene preobrazbe.

OPOMBE

1. Članek je le izsek širše raziskave Razvoja
in dejavnosti mladinskih organizacij in gibanj
od srede 30. let do 1941. — 2. Salezinjanski vest-
nik 1937, št. 2, 3, 4, 5, 6; 1939, št. 3 in 10. Sale-
zijanski vestnik, glasilo za salezijansko sotrud-
stvo (1916—1944) je pomemben vir za preuče-
vanje K A med dijaško in zlasti delavsko mla-
dino in veliko več kot Mi mladi borci in Mi
mladi delavci prinaša nadrobne podatke o raz-
voju in delovaju KA med mladino. — 3. Omeniti
velja, da so bili med člani Glavnega odbora
Zveze društev KFID in v samih društvih na
podeželju tudi člani KP in SKOJ ter ljudje, ki
so bili blizu levičarskim idejam. Po poročilu
v Grudi ob 15. občnem zboru Zveze društev
KFID v decembru 1939 naj bi zajelo kmečko
mladinsko gibanje pod njihovim praporom.

270:

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

okoli 20.000 pripadnikov. Tako so imeli tedaj
143 kulturno-prosvetnili odsekov, 67 kmečko-
športnib, 56 kolesarskih in 12 socialno-gospodar-
skih pododsekov, 88 lovskih, 26 godbenih, 8
smučarskih pododsekov ter 6 dramskih, nekaj
pa jih je delalo v pripravljalnih odborih Dru-
štev kmečkih fantov in deklet (Gruda 1939, no-
vember-december, št. 11-12). — 4. Mi mladi de-
lavci, 8. decembra 1938, št. 4. — 5. Vestnik Kr-
ščanske delavske mladine. I., maj 1937, št. 5. —
6. Vestnik Krščanske delavske mladine, II., ju-
nij-julij 1938, št. 6-7. — 7. Mi mladi borci, 8. de-
cembra 1938, št. 4. — 8. Mi mladi delavci, 13.
oktobra 1938, št. 24. — 9. Delavska mladina, ja-
nuar 1939, št. 1. — 10. Delavska pravica, 28. mar-
ca 1940, št. 14. — 11. Janko Prunk, SKOJ in
Krščansko socialistična delavska mladina med
obema vojnama v Sloveniji. (Povzetek referata
na posvetovanju o preučevanju zgodovine SKOJ
in mladinskega gibanja v Sloveniji, aprila 1981,
rokopis). — 12. Delavska pravica, 17. oktober
1940, št. 43. — 13. Ibidem. — 14. Franjo Lubej-
Drejče, Odločitve. Boj za demokratizacijo so-
kolstva na Slovenskem. Ljubljana 1980, 67—75;
155—157. — 15. Naša volja, 7. novembra 1935,
št. 2; 21. januarja 1936, št. 1; Avgust Jenko, ro-
jen 1894 v Ljubljani, je bil eden izmed po-
membnih voditeljev mlade revolucionarne stru-
je »preporodovcev« v letih 1912—1914. Z idejni-
mi članki je Jenko sodeloval v glasilu Preporod
(1912—1913) in dveh številk mesečnika Glas Ju-
ga (1914; širil je in utrjeval jugoslovansko na-
rodno misel (Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari)
ter hkrati poglabljal protiavstrijsko stališče
srednješolske in akademske mladine. Kot 20-
letni akademik na Dunaju se je po izbruhu prve
svetovne vojne pridružil jugoslovanskim dobro-

voljcem in padel v srbski vojski na Ceru 1914.

— 16. Naša volja, 24. februarja 1936, št. 2-3. —
17. Ibidem. — 18. Naša volja, 15. marca 1938,
št. 12 — 19. Naša volja, 15. maja 1939, št. 15. —
20. Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko
gibanje 1919—1941, Ljubljana 1972, str. 340—341.

— 21. Ibidem. — 22. Mi mladi borci, 25. oktobra
1940, št. 7. — 23. Avgust Jenko, 9. oktober 1940,
št. 1 in 9. marca 1941, št. 1. — 24. Avgust Jenko,
9. marca 1941, št. 1. — 25. Ibidem. — 26. Mlada
pota, 23. junija 1936, št. 6. — 27. Več o tem glej
Miroljub Vasic, Revolucionarni omladinski po-
kret u Jugoslaviji 1929—1941, str. 380 in dalje.

— 28. Prav tam, str. 463: Proleter za maj 1937,
št. 5. — 29. Tako je moralo sredi leta 1938 klero-
fašistično vodstvo ugotavljati, da se je komu-
nizem razširil v delavnicah, šolah, po igriščih,
klubih itd., kjer širi nezadovoljstvo, »celo člani
katoliških organizacij so čestokrat okuženi s
komunizmom in z njimi sodelujejo«. (Mi mladi
delavci 14. julija 1938, št. 18). Zopet na drugem
mestu je brez pridržka priznavalo, da ima ko-
munizem med delavsko in vajensko mladino
dobro razpredene mreže in da je pod velikim
vplivom njihovih celic. (Mi mladi delavci, 17.
avgusta 1938, št. 22). — 30. Tabor, 6. avgusta
1938, št, 2. — 31. Arhiv IZDG, spominsko gra-
divo. — 32. Alenka Nedog, »Srednješolec«, Bo-
rec 1963, str. 277—280. — 33. Viktor Stopar, za-
pisek pogovora z dne 20. januarja 1981 in Tine
Zaletel, zapisek pogovora z dne 2. februarja 1981.

— 34. Glas delovne mladine, marec 1941, št. 1. —
35. Slovenski poročevalec, 24. oktobra 1941, št.
22. — 36. Slovenska mladina, november 1941,
št. 1-2. — 37. Slovenska mladina, december 1941,
št. 3.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

271!

ČEŠKOSLOVAŠKA UMETNOST V ZBORNIKU ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO

MOJCA JENKO

V slovenskem umetnostnozgodovinskem svetu
smo v obdobju obletnic. Praznovali smo šest-
desetletnico ustanovitve stolice za umetnostno
zgodovino na ljubljanski univerzi; prav tako
smo slavili šestdeset let obstoja slovenskega
umetnostnozgodovinskega društva. Društvo je
bilo ustanovljeno leta 1920; na njegovem prvem
občnem zboru še istega leta pa je bilo sklenje-
no, da prično z izdajanjem znanstvenega glasila
s preprostim in jasnim naslovom Zbornik za
umetnostno zgodovino.i Prva številka glasila je
izšla naslednje leto in tako se nam letos obeta
še en jubilej.

Ob tej priložnosti bi se našemu Zborniku
lahko nekoliko bolj posvetili ne le z imenitnej-
šo številko v jubilejnem letu, temveč tudi z ob-
delavo oziroma analizo opusa, ki so nam ga po-
sredovale tako predvojne kot tudi povojne šte-
vilke.

Posvetila sem se češkoslovaški umetnosti ter
pomembnim češkim in slovaškim umetnostnim
zgodovinarjem, ki so svoji domači umetnosti
poiskali pravo in dovolj vidno mesto v okviru
evropske umetnostne zgodovine. Za popularnost
češkoslovaške umetnosti je poskrbela generacija
strokovnjakov, ki se je izšolala v t. i. dunajski
šoli. Tako so bili kolegi in prijatelji naših, tudi
na Dunaju študirajočih utemeljiteljev moderne
slovenske umetnostne zgodovine. Vezi, ki so se
stkale med slovanskimi rojaki v študentovskih
letih, so se ohranile in razvile v plodno strokov-
no sodelovanje, kar je vidno tudi v objavljenih
delih v Zborniku.

Gradivo, ki obravnava češkoslovaško umet-
nost, je zelo raznovrstno in se je izoblikovalo
nekako v pet skupin: prvi dve zajemata razpra-
ve, ki govore o češkoslovaški umetnosti in ki
(povezujejo naš kulturni prostor z njihovim;
tretja skupina zajema razstave na naših tleh, ki
so prikazovale dosežke umetnostne kulture na
Češkoslovaškem v različnih obdobjih; zadnji
dve skupim pa nam prinašata raznovrstne kraj-
še novice ter bibliografske novosti. Tako je bilo
moč sestavifti nekakšen katalog v obliki petih
prilog, ki so dodane na koncu sestavka; na
temelju le-teh se je izoblikoval tudi komentar
v petih poglavjih.

RAZPRAVE o ČEŠKOSLOVAŠKI UMETNOSTI
(bibliografija 1., 2.)

Tovrstni prispevki v Zborniku so bili zelo
redki, saj imamo opraviti le z dvema razpra-
vama. Prva (Moderna češka umetnost) datira
v leto 1924, ko je razstavljalo v Ljubljani dru-
štvo Mànes.2 Ob tej priložnosti je Antonin Ma-
tej ček, prijatelj naše velike trojice umetnostnih
zgodovinarjev, Izidorja Cankarja, Vojeslava Mo-
leta in Franceta Steleta, objavil razpravo, ki nas
seznanja z njihovo umetnostjo v času od devet-
desetih let 19. stoletja do dvajsetih let našega,

na področju vseh treh likovnih vej. Članku je
priloženih tudi 25 reprodukcij različnih avtorjev,
ki imenitno ilustrirajo obravnavano gradivo.

V to skupino sodi še razprava, ki jo najdemo
v it. i. Steletovem zborniku iz leta 1959; ta za-
jetni zvezek glasila s članki in razpravami zna-
nih evropskih umetnostnih zgodovinarjev je
posvečen petinsedemdesetletnici nestorja sloven-
skih umetnostnih zgodovinarjev. Razprava ob-
ravnava razvoj plastike na čeških tleh od pale-
olita do 15. stoletja in je delo V. V. Stecha.
Originalni naslov se glasi Plastické problémy v
nejstarši češke skulptufe, saj je bil objavljen v
češčini in ilustriran s 23 reprodukcijami.

RAZPRAVE, KI POVEZUJEJO NAS KULTURNI
PROSTOR S ČEŠKOSLOVAŠKIM
(bibliografija 3.-8.)

V tem poglavju se srečamo s sedmimi raz-
pravami, od katerih je kar šest objavljenih v
Zborniku stare vrste. Glavnino predvojnih raz-
prav predstavljajo dela Franceta Mesesnela, ki
obravnavajo korespondenco Janeza in Jurija
Subica z njunim češkim stanovskim kolegom
in prijateljem Vojtšchom Hynaisom.3 Brata Su-
bic sta se s kasnejšim predstavnikom genera-
cije praškega Narodnega divadla seznanila ob

Vojtéch Hynàls, Portret Janeza Subica

272«

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

obisku Dunaja s svojim učiteljem Janezom
Wolf cm. Kasneje je to trojico vodila bolj ali
manj skupna študijska pot po Italiji. Postali so
veliki prijatelji in so tesne stike vzdrževali tudi,
ko jih je pot usode vodila vsakega po svoje.
Avtor razprav si je zastavil nalogo razjasniti
in osvetliti pota ter opus sinov Poljanske do-
line. Končni rezultat je bila monografija o
Janezu in Juriju Subicu; kot vmesne stopnje h
končnemu cilju pa so rezultati manjših razprav.
Med njimi je še ena, objavljena v Zborniku, in
sicer z naslovom »Brata Subic in češka umet-
nost«, ki ima priložene tudi tri reprodukcije
Hynaisovih del. Pomen zveze s češko sodobno
umetnostjo za naša brata-slikarja najbolje oz-
načuje zaključek razprave, ki je podan s temi
besedami: »Stik s Cehi in njihovo generacijo
Narodnega divadla je oba Subica dvignil iz naše
preživele kulturne atmosfere ter jima dal pri-
liko sodelovanja pri veliki umetniški nalogi,
ki je bila izraz splošne volje zavednega slo-
vanskega naroda. S tem se je kulturna podlaga
premaknila tudi za Slovence. Brata Janez in
Jurij Subic sta v zvezi s češko umetnostjo
dozorela ter pričela ustvarjati za naše na-
stajajoče meščanstvo z narodnim obeležjem.
Pri Cehih nista našla izpolnitve svojih umet-
niških teženj; našla sta pa sorodna stremljenja,
le da v splošnejši meri in z mogočnimi kultur-
nimi sredstvi.«*

Ostali sta nam še dve predvojni razpravi.
Prva (Brnski zvonar Jan Krstnik MeUack) je
delo Františka Stranyja in govori o našem
slovenskem rojaku, ki je bil doma iz Branika
(Rihenberga) na Goriškem; pot ga je vodila na
Moravsko, kjer je postal leta 1691 brnski me-
ščan; v njegovi novi domovini je ohranjenih
trinajst zvonov, datiranih pred leto 1700. Dru-
ga razprava (Stara slika Rojstva v Narodni
galeriji) pa govori o razvoju ikonografskega
motiva Jezusovega rojstva na Češkem v 14.
stoletju in njegovem vplivu na sosednje dežele.
Povod tej razpravi je bila slika Jezusovega
rojstva, ki je visela v ljubljanski Narodni ga-
leriji, v takratnem kabinetu tujcev.5 Izidor
Cankar, avtor razprave, v zaključku postavi
naš primer v osemdeseta leta 14. stoletja in
ga pripiše neznanemu češkemu mojstru. Kot
primerjalno gradivo to objavljeno delo sprem-
ljajo reprodukcije Jezusovih rojstev različnih
avtorjev tistega časa, med katerimi so s po enim
primerom zastopani Vysèbrodski mojster, neki
naslednik Tfebonskega mojstra in zasilno ime-
novan Češki mojster iz okrog 1380.

Posvetimo se še zadnji razpravi tega poglav-
ja (Skulptura Parlerovog kruga u zagrebačkoj
katedrali), objavljeni v povojnem času. Andela
Horvat je izdelala natančen katalog plastičnega
okrasja, ki nas zanima, nato pa si je zastavila
vprašanje, kako je tak tip plastike in način
postavitve le-te zašel v Zagreb. Avtorica se
sklicuje na osebno poznanstvo zagrebškega nad-
šikofa Eberharda s samim Sigismundom Luxem-
burškim in kot rezultat teh osebnih stikov naj bi
parlerjanska umetnost segla tako daleč na jug.

RAZSTAVE ČEŠKOSLOVAŠKE UMETNOSTI PRI NAS
IN ODMEVI NANJE
(bibliografija 9.-46.)

Pri Zgoraj obravnavanih razpravah smo opa-
zili, da jih velika večina datira v čas pred
drugo svetovno vojno; v tem poglavju pa smo
soočeni z nekoliko drugačno sliko: opraviti ima-
mo z osmimi razstavami (bibl. 9.—17.) s pod-
ročja češkoslovaškega umetnostnega snovanja
različnih obdobij, od katerih jih je kar pet
gostovalo v naših likovnih razstaviščih po vojni,
in sicer v veliki večini v Ljubljani. Tip razstav
lahko označimo kot pregledni; po vsebini pa bi
jih mogli ločiti v sodobne, ki so prevladovale,
in take, ki so prikazovale že nekoliko oddaljena
obdobja.

Morda se je bralcu zastavilo vprašanje, kako
so sodobniki sprejemali te razstave. Tudi ta od-
govor se skriva v Zborniku, in sicer v rubriki
Bibliografija. Tu je omenjena vrsta člankov
objavljenih v sodobnem časopisju; tako se je
pred vojno za češkoslovaško umetnost najpo-
gosteje zanimal Slovenec, sledita pa še Narod-
ni dnevnik in Jutro; v povojnem času pa novice
in komentarje o tovrstnih razstavah prinašajo
z nekoliko manjšo intenzivnostjo, v primeri z
obdobjem pred vojno. Delo, Dnevnik in Naši
razgledi.

NOVICE
(bibliografija 47.-55.)

Sem sodijo nekrologi in podobne vesti ter
sporočila ob neštetih obletnicah umetnikov in
umetnostnih zgodovinarjev. France Mesesnel
nam leta 1925 sporoča, da je umrl češki kipar
Jan Stursa« ter da je društvo Mànes v Pragi
priredilo razstavo umrlega slikarja Miloša Jirà-
neka.7 Isti avtor nam leta 1937 sporoča tudi o
smrti Františka Zakavca, profesorja bratislav-
ske univerze, ki se je posvečal češkoslovaški
umetnosti 19. stoletja ter kritiki, s katero je
»ustvaril klasično merilo dobrega kritika«8 v
svoji deželi. Poslednji nekrolog o češkoslovaških
umetnikih in umetnostnih zgodovinarjih pa mo-
remo prebrati v Zborniku iz leta 1970, ki ga je
prispeval Franc Stele. Govori o življenju
in delu znanega umetnostnega zgodovinarja An-
tonina Matejčka, profesorja praške univerze,
ki se je posvečal domačemu srednjemu veku.
Prispevek ima na koncu priložen tudi seznam
najpomembnejše pokojnikove bibliografije.

Vsekakor pa je Zbornik na Slovensko prinesel
tudi nekaj slavnostnih novic (bibl. 51.—55.)
Vrtijo se okrog jubilejev vidnih češkoslovaških
umetnikov, in sicer petdesetletnice Maksa Sva-
binskegaS in sedemdesetletnice Vojtècha Hyna-
isa. Svoja jubileja sta praznovala leta 1924;
spomnilo se ju je tudi naše takratno časopisje
kot Ljubljanski zvon, Jutro in Slovenski narod.

KNJIGE, ČLANKI, REVIJE
(bibliografija 56.-84.)

Umetnostnozgodovinska bibliografija, ki jo
prinaša Zbornik, nas seznanja z raznimi novi-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

273!

mi knjigami ter zanimivimi članki, ki so izšli v
najrazličnejših bolj ali manj strokovnih glasilih
in revijah. Ravno na tem področju se najlepše
kaže dokajšnje zanimanje slovenske javnosti,
oziroma natančneje rečeno zanimanje sestav-
Ijalca bibliografije vsake številke posebej za to
ali ono področje. Ob pogledu na češkoslovaško
bibliografijo, ki jo prinaša naše glasilo, zapazi-
mo veliko večje zanimanje v starih, se pravi,
predvojnih Zbornikih, medtem ko je zanimanje
po osvoboditvi precej padlo. K temu je veliko
pripomogel v prvi vrsti France Mesesnel, ki je
mnogo prispeval k bibliografijam predvojnih
številk. Zavedati se moramo, da je bil s pre-
učevanjem življenja in dela naših slikarskih
bratov Subic tesno povezan tudi s polpreteklo
in sodobno češkoslovaško umetnostjo. Tako se
ni čuditi, da nam prav France Mesesnel edini
prinaša vesti o češkoslovaških na novo usta-
novljenih umetnostnih revijah in nas seznanja
z vsebino posameznih številk (bibl. 78.—84.)

Večje zanimanje za umetnost češkega in slo-
vaškega naroda pred vojno nam kaže tudi ne
preveč obširen seznam novih knjig (bibl. 56. do
62.). V vseh enaintridesetih Zbornikih, kolikor
jih je izšlo do danes, je moč zaslediti sedem
tovrstnih novitet, od katerih le dve datirata
v povojni čas. Njihova vsebina je raznovrstna:
v dveh se avtorja ukvarjata s področjem arhe-
ologije, saj obravnavata neolitsko plastiko in
bronaste sekire jadranskega tipa na Češkem;
področje etnologije pokriva knjiga, ki govori o
ljudskem stavbarstvu na Slovaškem; edino knji-
go, ki obravnava umetnost novega veka, in
sicer baročno umetnost na Češkem, pa je pred-
stavil in ugodno ocenil Sergej Vrišer. Preostale
tri knjižne novosti obravnavajo domačo, češko-
slovaško umetnost srednjega veka; opraviti
imamo z dvema Matejčkovima knjigama o knjiž-
nem slikarstvu ter delom Alberta Kutala, ki
obravnava srednjeveško plastiko.

Preostanejo nam še članki (bibl. 63.-77.),
omenjeni med umetnostnozgodovinsko biblio-
grafijo s področja češkoslovaške umetnosti. Le-ti
so bili objavljeni tako pri nas kakor tudi v
Pragi in Bratislavi, tako v slovenščini kot tudi v
češčini, slovaščini in nemščini. Obravnavane
članke bi mogli razdeliti v dve skupini: v prvi
naj bi bili najrazličnejše vsebine, v drugi pa
tisti, ki obravnavajo delo in življenje našega
arhitekta Jožefa Plečnika, ki je deloval tudi na
Češkem.

Članki prve skupine nam prinašajo najrazlič-
nejše umetnostne novice: dve biografiji, in sicer
o kiparju Františku Bflekuio in slikarju Josef u
Mänesu,ii nekaj besed o umetnosti 19. stoletja
in o moravskem umetnostnem združenju. Ta
dela so prišla izpod peres Franceta Mesesnela,
Franceta Steleta in nekega pisca, ki se je pod-
pisal z začetnicama M. B., objavljena pa so bila
v Jutru, Dom in svetu in bratislavskem Svo-
radovu. O Plečniku pa so pisali tako naši kot
češkoslovaški strokovnjaki; svoje članke sta ob-
javljala pri nas v Dom in svetu France Meses-
nel in France Stele, v češkoslovaških Volne

Prva stran kataloga razstave Mänes, Jakopičev pavi-
ljon, avgust—september 1924

Smèry in Časopisu katolického duchovenstva
Janak Pavel in Vojeslav Mole, medtem ko so v
na Češkoslovaškem izhajajoči časopis Prager
Presse svoje članke prispevali od naših Joža A.
Glonar in Stanko Vurnik, od Cehov pa J. Pe-
čirka in V. V. Stech. Iz objavljenih člankov
je razvidno, da je vladalo pred vojno, ko so
bili vsi objavljeni, veliko zanimanje za češko-
slovaško umetnost tudi med slovensko javnoist-
jo. O umetnostnem dogajanju naših slovanskih
bratov so pisali ne le ob priložnostnih razstavah
(F. Stele, Dilo Josefa Mànesa), temveč iz oseb-
nega zanimanja.

Na splošno lahko ugotovimo, da se je naša
strokovna javnost pred vojno vsekakor bolj za-
nimala za češkoslovaško umetnost. Taka ugo-
tovitev je rezultat zgoraj navedene analize. Ce
pogledamo med razstave, nam oko zasrtane na
dveh pomembnih, in sicer pri razstavi Mànes,
ob kateri je izšla itudi pomembna Matejčkova
razprava, in pri razstavi češkoslovaškega stav-
barstva; med članki, ki povezujejo naš kulturni
prostor s češkoslovaškim, dominirajo dela Fran-
ceta Mesesnela v zvezi z delovanjem bratov
Subic; kot posledica tega zanimanja se najdejo
v Zborniku tudi krajše novice in notice istega
avtorja, ki govore v glavnem o sodobnih češko-
slovaških umetnikih. Iz vsega tega vidimo, da
so se naši strokovnjaki posvečali problemom in

274,

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

Z zanimanjem sprejemali tudi delo svojih češko-
slovaških kolegov, kar nam razkriva Biblio-
grafija. Zanimivo pa je, da naše kulturne
javnosti ni zanimala le češkoslovaška umetnost,
temveč tudi odmevi, ki so bili posledica sloven-
skih naših razstav na Ceškolovaškem in izi-
dov pomembnih knjižnih del slovenskih avtor-
jev. Postavi se nam vprašanje, kje je vzrok
takemu časovno nesorazmernemu zanimanju za
češkoslovaško umetnost pri nas. Za ilustracijo
naj še omenim, da po vojni razen razstave o
češkem in slovaškem slikarstvu med vojnama
ter razprave o parlerjanski plastiki zagrebške
katedrale ni omembe vrednih prispevkov; le
med Bibliografijo se najde sem in tja kakšno
pomembnejše delo.

Menim, da bi mogli vzrok takemu stanju
iskati predvsem v zanimanju za Češkoslovaško
dn njeno prestolnico ter v osebnem znanstvu
naših umetnostnih zgodovinarjev z njihovimi.
Praga je med obema vojnama kot staro uni-
verzitetno mesto z večstoletno tradicijo prite-
govala naše ljudi. Po prvi svetovni vojni, ko
smo se otresli avtstro-ogrske nadvlade, smo se
raje odpravili študirat k nam narodnostno bliž-
jim Cehom in Slovakom kot na nemški Dunaj.

BIBLIOGRAFIJA

1. Antonfn Matej ček, Moderna češka umet-
nost, ZUZ IV. sv. 1924, 8—32.

2. V. V. Stech, Plastické problémy v nejstarej-
ši češke' skulptufe, ZUZ V.—VI. n. v. 1959,
185—207.

3. France Mesesnel, Janez Subic Vojtéchu Hy-
naisu. Korespondenca 1877-84, ZUZ II. 1922,
73—95.

4. Isti, Korespondenca Janeza in Jurija Subica,
Jurij Subic Vojtéchu Hynaisu, ZUZ VII.
1927, 19—42, 160—172.

5. František Strany, Brnski zvonar Jan Krstnik
Mellack, ZUZ X. 1930, 21—34.
(Razprava omenjena tudi med bibliografijo
za leto 1929 in 1930 v istem ZUZ).

6. Izidor Cankar, Stara slika rojstva v Narodni
galeriji, ZUZ XIII. 1934-35, 1—9.

7. France Mesesnel, Brata Subic in češka umet-
nost, ZUZ XIV. 1936-37, 1—19.

8. Andela Horvat, Skulptura Parlerovog kruga
u zagrebačkoj katedrali, ZUZ V.—VI. n.v.
1959, 245—267.

9. Češko-jugoslovanska grafika, XX. umetnost-
na razstava, Jakopičev paviljon, Ljubljana;
ZUZ I. 1921, Razstave, 197—198.

10. Razstava »Manes«, Jakopičev paviljon, Ljub-
ljana; ZUZ IV. 1924, Razstave, 162.

11. Razstava »Manes«, Zagreb; ZUZ IV. 1924,
Razstave, 219.

12. Razstava češkoslovaškega stavbarstva, Ja-
kopičev paviljon, Ljubljana; ZUZ XII.
1932-33, Razstave v letih 1928-30, 134.

13. Češko steklo, Beograd; ZUZ VIII. n.v. 1970,
Umetnostnozgodovinska bibliografija za leto
1967, Razstave-skupinske. 323.

Naslovna stran razstavnega kataloga Ceško-jugoslo-
vanske grafike, Jakopičev paviljon, januar 1922

14. Sodobna češka grafika. Moderna galerija,
Ljubljana; ZUZ X. n.v. 1973, Umetnostnozgo-
dovinska bibliografija za leto 1969, Razstave-
skupinske, 224.

15. Češka umetnost. Mestna Galerija, Ljubljana;
ZUZ XI.—XII. n.v. 1974-76, Umetnostnozgo-
dovinska bibliografija za leto 1970, Razsta-
ve-skupinske, 262.

16. Češka umetnost 17. in 18. stoletja, Beograd;
ZUZ XIII. n.v. 1977, Umetnostnozgodovinska
bibliografija za leto 1972, Skupinske razsta-
ve, 251.

17. Češko in slovaško slikarstvo med vojnama.
Narodna galerija, Ljubljana; ZUZ XIV.—XV.
n.v. 1978-79, Narodna galerija v letih 1977
dn 1978, 290.

18. J. A. Glonar, Mànes in »Manes«, O priliki
razstave v Jakopičevem paviljonu, Slovenec
št. 192 (23. VIII.); ZUZ IV. 1924.

19. F. Mesesnel, Razstava Mànes. I. Slikarstvo,
Jutro št. 226 (25. IV.); II. Kiparstvo, št. 232
(2. X.); III. Grafika in arhitektura, št. 239
(10. X.I); ZUZ IV. 1924.

20. S. Vumik, Razstava češke moderne umetno-
sti, Nar. dnevnik št. 217 (26. IX.); ZUZ IV.
1924.

21. Anonim., H kritiki o razstavi češke moderne
umetnosti v Jakopičevem paviljonu, Nar.
dnevnik št. 219 (28. IX.); ZUZ IV. 1924.

22. F. Stele, Razstava češke moderne umetnosti,
Slovenec št. 204 (6. IX.), št. 205 (7. IX.), št.
208 (12. IX.); ZUZ IV. 1924.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

275;

23. XY, Mänesova razstava. Ob otvoritvi: Raz-
stava društva čeških umetnikov »Manes«,
Slov. narod št. 185. (14. VIII.); ZUZ IV.
1924.

24. XY, K razstavi društva čeških upodabljajo-
čih umetnikov »Mänes« v Ljubljani, Nar.
dnevnik št. 182 (15. VIII.); ZUZ IV. 1924.

25. XY, »Mänes« v Ljubljani, Jutro št. 192 (15.
VIII.); ZUZ IV. 1924.

26. XY, IV. razstava Narodne galerije v Ljub-
ljani, Slovenec št. 187 (17. VIII.); ZUZ IV.
1924.

27. XY, Znamenita razstava češke umetnosti v
Ljubljani, Tabor št. 193 (29. VIII.); ZUZ IV.
1924.

28. M. D. Gurič, Moderna češka likovna umet-
nost. Jug. Njiva VIII., II, br. 12, 461-64; ZUZ
V. 1925.

29. O Koniček, O vystavach »S. V. V. Manes« v
Jugoslavii, Volne Smèry XXIII., 8; ZUZ V.
1925.

30. R. Markovič, Mänes, Raskrsnica IV., br.
21—22, 78—81; ZUZ V. 1925.

31. J. Mise, Izložba čehoslovačkog likovnog udru-
ženja »Mänes«, Književna republika II., br.
4. 184-87; ZUZ V. 1925.

32. M. K., Izložba češke moderne umetnosti,
Srpski književni glasnik knj. XIV., br. 2,
158; ZUZ V. 1925.

33. T., Izložba češke moderne umetnosti, Po-
kret II., 194, br. 39, 40; ZUZ V. 1925.

34. —, Manesove razstave v Jugoslaviji, Nar.
dnevnik št. 110 (12. VI.); ZUZ V. 1925.

35. K. Dobida, Razstava češkoslovaškega stav-
barstva. Ljubljanski zvon XLVIII, št. 6, 380
—381; ZUZ VIII. 1928.

36. S. Vurnik, Razstava češkoslovaškega stav-
barstva, Slovenec št. 48 (26. II.); ZUZ VIII.
1928.

37. Isti, Modema arhitektura, Slovenec št. 65"
(17. IIL); ZUZ VIII. 1928.

38. Isti, Otvoritev razstave češkoslovaškega
stavbarstva v Ljubljani. Jutro št. 49 (26. II.);
ZUZ VIII. 1928.

39. R. Kregar, Sodobna češkoslovaška arhitek-
tura. Arhitekt 1933, 3-8; ZUZ XIII. 1934
—1935.

40. H. Stular, Tri razstave v Beogradu, Češko
stelUo, zraven pa keramika in srbske pre-
proge. Delo IX., 16. XII. 1967, 19; ZUZ VIIL
n.v. 1970.

41. A. Bassin, Sodobna češkoslovaška grafika,
N. Razgl. XIII., št. 6, 22. III. 1969, 173—
T74; ZUZ X. u.v. 1973.

42. J. Mesesnel, Češka grafika je bila nekoč vo-
dilna. Delo XI., št. 63, 6. II. 1969, 5; ZUZ X.
n.v. 1973.

43. I. Subotič, Beograjska likovna kronika. Sin-
teza 13/14, 1969, 138—9; ZUZ X. u.v. 1973.

44. A. Bassin, Sodobna češkoslovaška umetnost,
N. Razgl. XX., št. 14, 17. VIII. 1970, 433;
ZUZ XI.—XII. n.v. 1974—76.

45. J. Mesesnel, Sodobna češka umetnost. Delo
XII., št. 157, 12. VI. 1970, 5; ZUZ XI.—XII.
n.v. 1974—76.

46. B. Pogačnik, Cehi v Beogradu, V Pragi so
pripravili dragoceno zbirko umetnin iz 17.
in 18. stoletja. Delo XIV., št. 57, 29. II. 1972,
6; ZUZ XIII. n.v. 1977.

47. F. Mesesnel, Jan Stursa, ZUZ V. 1925,
Razno, 79.

48. Isti, Društvo »Manes« je razstavilo dela ra-
no umrlega slikarja Miloša Jiràneka, ZUZ
V. 1925, Razstave, 78.

49. Isti, František Zakavec, ZUZ XIV. 1936
—1937, Kronika, 39-41.

50. F. Stele, Dr. Anotnin Matej ček, ZUZ VIII.
n.v. 1970, Nekrologi, 255—256.

51. F. Kozak, K petdesetletnici češkega slikarja
Maksa Švabinskega, Ljubljanski zvon XHV,
št. 5, 317—19; ZUZ IV. 1924, Bibliogra-
fija 1924, Razprave.

52. S. Vurnik, Sedemdesetletnica Vojtècha
Hynaisa, Jutro št. 253 (26. X.); ZUZ IV.
1924, Bibliografija 1924, Biografije.

53. — Hynaisov jubilej, ZUZ IV. 1924, Bib-
liografija 1924, Razno, 220.

54. —, Jubilej nestorja čeških slikarjev (Se-
demdesetletnik V. Hynaìs), SI. narod št. 288
(18. XII.); ZUZ V. 1925, Bibliografija,
Biografije.

55. F. Mesesnel, V Pragi so priredili ob priliki
Hynaisove sedemdesetletnice veliko razstavo
mojstrovih del, ZUZ V. 1925, Bibliografija,
Razstave, 78.

56. Antonin Matej ček. La Passionnaire de l'Ab-
besse Cunigodne, Prague 1922; ZUZ III.
1923, Bibliografija, Književnost, 73.

57. Albin Strocky, Neolithickà plastika v Ce-
chàch. Praha; ZUZ IV. 1924, Bibliogra-
fija, Knjige, 210.

58. J. Schrànil, Bronzové sekyry jadranského
typu v Cechàch, Praha; ZUZ IV. 1924,
Bibliografija, Knjige, 210.

59. Josip Vydra, Lidové stavitelstvi na Sloven-
sku. Praha 1925; ZUZ VI. 1926, Bibliografi-
ja, Književnost, 126.

60. Antonin Matejček, Velislavova bible a jeji
misto ve vyvoji knižni ilustrace gotické,
Praha 1926; ZUZ Vil. 1927, Bibliografi-
ja, Književnost, 46—47.

61. Albert Kutal, Ceské goticke sochafstvi 1350
—1450, Praha 1962; ocenil E. Cevc v Argu
IV.—VI., 1965—67, 47—49; ZUZ VIII. n.v.
1970, Bibliografija, Knjižne ocene, 320.

62. Olbrich Blažiček, Barockkunst in Böhmen,
Artia, Praga 1967; ocenil S. Vrišer v ZUZ
X. n. v. 1973, Bibliografija, Knjižne ocene,
209—210.

63. M. B., Češke umetnostne novice. Jutro, št.
260 (6. XI.); ZUZ III. 1923, Bibliografija
1923, Razno.

64. F. Mesesnel, František Bilek, Dom in svet
37, št. 3, 119—124; ZUZ IV. 1924, Biblio-
grafija 1924, Biografije.

65. F. Stele, Almanach Sdruženi vytvarnych
umèlecù morav. Dom in svet 1924, XXXVII.
264; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bibli-
ografija dr. Franceta Steleta do leta 1958,
ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37.

276

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

Pogled v Razstavno dvorano
ob priliki razstave Češko
in slovaško slikarstvo med
vojnama, Narodna galerija,
julij—avgust 1978

66. Isti, Moderne umenie vo svetle 19. storočia,
Svoradov (Bratislava) 8, 1940, 53—57, 81—33,
116—118; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska
bibliografija dr. Franceta Steleta do leta
1958, ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37.

67. J. A. Glonar, Ein Werk aus der Laibacher
Schule Plečniks, Prager Presse, 18. VII. 1923,
št. 195; ZUZ IV. 1924, Bibliografija, Kri-
tike in polemike. Razstave.

68. V. Mole, Prof. J. Plečnik. Nàvrh kastela naj-
svetejšiho Srdce Ježišova na Kràl. Vinohra-
dech. Časopis katolického duchovenstva
(Praha), 1. 65, št. 6, 393—398; ZUZ V.
n. v. 1925, Bibliografije, Biografije.

69. —, Prof. Josip Plečnik, Časopis katolického
duchovenstva, 1. 65, št. 10, 743—744; ZUZ V.
1925, Bibliografije, Biografije.

70. J. Pečirka, Josip Plečnik und Prag, Prager
Presse 1926, 31. X. 1926; ZUZ VI. 1926, Bi-
bliografija 1926, Biografije.

71. V. V. Stech, Die Burg, Prager, Presse 1927,
15. V. 1927; ZUZ VIII. 1928, Bibhografija,
Kritike in polemike. Književna poročila.
Razstave.

72. P. Janäk, Josef Plečnik v Praze, Volne
Sméry XXXVI. (1928), št. 4, 97—108; ZUZ
VIII. 1928, Bibliografija, Kritike in po-
lemike. Književna poročila. Razstave.

73. S. Vumik, Die Burg im Jubiläumsjahr. Pro-
fessor Plečnik über eine Rekonstruktionbau-
ten. Rundgang durch die Burg, Prager
Presse, 18. VIII., ZUZ VIII. 1928. Bi-
bliografija, Kritike in polemike. Književna
poročila. Razstave.

74. Isti, Aus der Prager Burg und aus Läny,
Prager Presse, št. 306 (3. XI.); ZUZ IX.
1929, Bibliografija 1928, Kritike in polemike.
Razstave. Književna poročila.

75. F. Stele, Jože Plečnik na Hradčanih in v
Ljubljani, Dom in svet 1929, XXXXII., 273
—279; E. Cevc, Umetnostnozgodovinska bi-

bliografija dr. Franceta Steleta do leta 1958,
ZUZ V.—VI. n.v. 1959, 20—37.

76. Isti, Josef Plečnik: Vybér Preci, Dom in
svet 1929, XXXXII., 95—96; E. Cevc, Umet-
nostnozgodovinska bibliografija dr. Franceta
Steleta do leta 1938, ZUZ V.—VI. n.v. 1959,
20—37.

77. Isti, Nova dela J. Plečnika v Pragi, Dom in
svet 1933, XXXXVI., 552—555; E. Cevc,
Umetnostnozgodovinska bibliografija dr.
Franceta Steleta do leta 1958, ZUZ V.—VI.
n.v. 1959, 20—37.

78. F. Mesesnel, Nove češke revije, ZUZ III.
1923, Bibliografija 1923, Knjiženvost, 152
—153.

79. Isti, Vytvarnà pràce, ZUZ IV. 1924, Bi-
bliografija, Književnost, 101, 217.

80. Isti, Veraikon, ZUZ IV. 1924, Bibliogra-
fija, Književnost, 101, 217.

81. Isti, Iskusstva Slavjan, ZUZ IV. 1924, Bibh-
ografija, Književnost, 101.

82. Isti, Kritika, ZUZ IV. 1924, Bibliografija,
Književnost, 101.

83. Isti, Stavba, ZUZ IV. 1924, Bibliografija,
Književnost, 217.

84. Isti, Styl, ZUZ V. 1925, Bibliografija, Knji-
ževnost, Pregled revij, 77.

OPOMBE

1. Izidor Cankar, Umetnostnozgodovinsko
društvo, ZUZ I. 1921, 95. — 2. Društvo
Manes« je združevalo češkoslovaške slikarje in
grafike, ko so se vračali s študijev na Fran-
coskem. Ime so si nadeli po Josefu Mànesu,
pionirju modernega češkoslovaškega slikarstva
in grafike. — 3. Vojtéch Hynais (1854—1925),
češki slikar, predstavnik umetniške generacije
praškega Narodnega divadla.

Študiral je na Dunaju in bil Feuerbachov
učenec; študijsko pa se je izpopolnjeval na

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

277 J

potovanju po Italiji; kasneje je dobil štipendijo
in odšel v Pariz. V njegovem opusu je opazen
sprva italijanski vpliv, nato pa prevlada fran-
coski; šele v zadnjem obdobju svojega razvoja
postane realist. — 4. France Mesesnel, Brata
Subic in češka umetnost, ZUZ XIV, 1936—37,
19, citat. — 5. Staroločan Karel Strahl je po
smrti leta 1929 zapustil svojo bogato umetnostno
zbirko ljublanskim muzejem in galerijam. Iz
oporoke zvemo, da je Narodni galeriji pripadlo
90 slik. Med podarjenimi deli je bilo lepo šte-
vilo tujih mojstrov. Na osnovi tega na novo
pridobljenega fonda je Galerija ustanovila t. i.
kabinet tujcev, ki je zasedal prostora vzhodno od
velike dvorane, se pravi današnji »gotski« sobi.
—6. Jan Stursa (1880—1925), češki kipar, ki je
študiral v Pragi pri Myslbeku. Njegovo delo
postopno zori od izraza osvobojenega literarnega
simbolizma do monumentalne izraznosti in sub-
tilnih oblik. — 7. Miloš Jiränek (1876—1911),
češki kipar, estetik in kritik; razširjal je in se
zavzemal za nove umetnostne smeri, predvsem
za impresionizem. V njegovem opusu je moč
zaslediti slovaško tradicijo, tehnično pa se je
z lastnim delom dokopal do plenerizma. — 8.
France Mesesnel, František Zakavec, ZUZ XIV.
1936—37, 40. citata. — 9. Maks Svabinsky
(1873—1962), češki slikar in grafik. Študiral je
v Pragi in se izpopolnjeval na potovanjih po
Franciji, Belgiji, Nizozemski in Italiji. Idejno
se je naslanjal na domačo tradicijo 19. stoletja;
s svojimi deli izraža življenjsko radost in lju-
bezen do rodne zemlje. V grafiki pa je izdelal.

lasten likovni izraz, ki se je razvU od začetne
dekorativne secesijske faze do sveže ekspresiv-
nosti in lirske obdelave široke palete različnih
motivov. — 10. František Bilek (1872—1941), če-
ški kipar in grafik, ki je študiral v Parizu. Nje-
gova dela, v katerih je opazen vpliv francoske
gotske plastike, so prežeta z religiozno mistiko.
Delal je v bronu, kamnu in lesu. — 11. Josef
Ménes (1820—1971), češki slikar in grafik. Sprva
se je slikarstva učil doma pri očetu Antoninu
Mànesu, kasneje pa je s študijem nadaljeval na
praški Akademiji (1840—44). V svojem razvoju
je stopal od patriotskega romantičnega zanosa
preko žanrskih motivov do realizma, kateremu
je v svoji deželi postavil temelje. Njegovemu
pionirskemu delu v čast so češki umetniki po-
imenovali svoje društvo z imenom Mànes.

Poleg navedenih del sem za sestavek uporabi-
la še naslednjo literaturo:

I. Cankar, Umetnostnozgodovinsko društvo,
ZUZ I. 1921, 93—95. — Masarykùv slovnik
nàucny III., Praha 1927 (v. Jiränek Miloš). —
Narodna galerija je dobila svojo streho, Vestnik
Narodne galerije 1-2, 1929. — J. A. Glonar, Ve-
lik dogodek v Narodni galeriji, Slov. narod, 17.
11. 1930, št. 262. — J. Polec, Edvard in Karel
Strahl, ZUZ X. 1930, 45—83. — ELU I., Za-
greb 1959 (v. Bilek František). — ELU II., Za-
greb 1962 (v. Hynais Vojtéch). — ELU III., Za-
greb 1964 (v. Mànes Josef). — ELU IV., Zagreb
1966 (v. Stursa Jan, v. Svabinsky Maks).

Kratice: ZUZ = Zbornik za umetnostno zgo-
dovino, ELU = Enciklopedija likovnih umetnosti,,

278 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

DR. TONE ZORN (1934—1981)

VASILIJ MELIK

Sredi poletja, 13. julija 1981 je po kratki,
pretresljivi bolezni mnogo prezgodaj, v 48.
letu, ugasnilo življenje slovenskega zgodovi-
narja dr. Toneta Zorna.

Tone Zorn se je rodil 28. junija 1934 v
Ljubljani. Po maturi na bežigrajski gimnaziji
(1953) se je vpisal na ljubljanski filozofski fa-
kulteti na zgodovino. Obetajočo aktivnost je
pokazal že med študijem, saj je bil predsed-
nik kluba zgodovinarjev (1956—1958) in pred-
stavnik študentov v odboru Zgodovinskega
društva (1956—1959), za svojo diplomsko na-
logo o ljudski oblasti v Slovenskem Primorju
leta 1944 pa je dobil študentsko Prešernovo
nagrado. 18. februarja 1959 je diplomiral. De-
vet let zatem (23. marca 1968) je na isti fa-
kulteti branil še disertacijo z naslovom Poli-
tična orientacija koroških Slovencev in boj
za mejo v letih 1945—1950. To je bila naša
prva zgodovinska disertacija iz problematike
dogajanja po drugi svetovni vojni. Kadar to
danes navajamo, se zdi vsem lepo, pohvalno
in zaslužno, malokdo pa pomisli, s kakšnimi,
posebnimi težavami je bilo povezano tako de-
lo. Tone Zorn jih je krepko čutil na svojih
plečih in jih je naštel v uvodu: premajhna
časovna oddaljenost pri dogodkih, ki so se

zdeli še kočljivi in ki so jim še živele aktivne
priče, pomanjkanje predhodnih monografij,
nedostopnost arhivov ali neurejenost že do-
stopnega arhivskega gradiva, pomanjkanje
originalnih dokumentov in zato omejitev na
uporabo časopisja.

Problemi Slovencev v današnjem ali pred-
vojnem zamejstvu so bili Tonetu Zornu že od
študentskih let posebej blizu. Je bila to posle-
dica domačega okolja (oče in mati sta mu bila
doma iz Primorja) ali kakih posebnih dožive-
tij iz mladih let? Kakorkoli že, Slovenci v za-
mejstvu so bili vseskozi glavna, dasi ne edi-
na tematika Zornovega dela. Že štiri dni po
diplomi (22. februarja 1959) se je obrnil na
Inštitut za narodnostna vprašanja s prošnjo
za namestitev. Začasno je pet mesecev in pol
delal v škofjeloškem muzeju, prav v času, ko
se je ta selil v svoje nove, sedanje prostore
v loškem gradu. Zatem je bil leto dni pri vo-
jakih, 1. septembra 1960 pa je začel z delom v
Inštitutu za narodnostna vprašanja. Začel je
kot asistent, po odhodu svojega predstojnika
dr. Janka Pleterskega na univerzo pa je od
februarja 1970 naprej vodil oddelek, ki se je
ukvarjal s Slovenci na naši severni meji.
Zorn je bil za inštitut v mnogih ozirih idea-
len delavec, živ zaklad znanja, neumorno de-
laven, poln občutka dolžnosti, pa ne na pod-
lagi razvida del in opravil ampak žive zavze-
tosti za stvar, ki se ji je posvetil, in za potre-
be inštituta. Prave vrednosti takih ljudi se
dostikrat zavemo šele, ko jih izgubimo.

Prvi članki Toneta Zorna so izšli v letu
1961. Odtlej pa do svoje prezgodnje smrti je
neumorno pisal in objavljal. Kakor je napisal
veliko obsežnih razprav in preglednih sinte-
tičnih študij, se mi zdi, da je imel najrajši
kratke razprave, ki so osvetlile določen prob-
lem z nekega novega vidika, ga dopolnile z
nekim novim virom, ki ga je našel med svojim
neutrudnim iskanjem po arhivih in knjiž-
nicah, z novimi informacijami in novimi po-
datki, z novim prispevkom naši vednosti. Prav
tako rad je pisal ocene in poročila. V njih je
zlasti bralce Zgodovinskega časopisa in Kro-
nike seznanjal z domačimi in tujimi novostmi,
zraven pa podčrtaval, kar je bilo za Slovence
v ocenjevani knjigi novo, pomembno ali za-
radi primerjave zanimivo.

Tako je bil dr. Tone Zorn velikemu številu
revij stalen in dobrodošel sodelavec. Vestniku
koroških partizanov je bil urednik od leta
1970 naprej in večinoma tudi glavni avtor.
V Zgodovinskem časopisu najdemo od leta
1969 naprej v vsakem letniku vsaj kako oceno

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

279-

izpod njegovega peresa. Da je objavljal v
Razpravah in gradivu, reviji, ki jo izdaja In-
štitut za narodnostna vprašanja, se razume sa-
mo po sebi. Tudi Naši razgledi. Borec, Pri-
spevki za zgodovino delavskega gibanja. Ča-
sopis za zgodovino in narodopisje. Arhivi, ce-
lovški Slovenski vestnik in Koroški koledar.
Goriška srečanja, Goriški letnik in še različne
druge revije, časniki in zborniki so prinašali
njegove prispevke.

Med zadnjimi dvajsetimi zvezki Kronike je
en sam, ki v njem ni bilo nobenega Zornovega
prispevka, vsega skupaj pa je v Kroniki iz-
šlo petindvajset njegovih razprav. Največ jih
govori o Koroški, o poskusih uveljavitve slo-
venskega uradovanja v Podjuni v devetdese-
tih letih 19. stoletja (1971), o stališčih koro-
škega nemškega učiteljskega glasila do Slo-
vencev pred prvo svetovno vojno in po njej
(1973), o gibanju za majniško deklaracijo na
Koroškem in o nemškem volkstagu v Veli-
kovcu 9. junija 1918 (1969), o avstrijsko-ju-
goslovanskih pogajanjih v Celovcu maja 1919
(1969), o Narodnem svetu za Koroško 1919 do
1920 (1970), o jugoslovanski upravi na Koro-
škem pred plebiscitom (1970), o dejavnosti
Heimatdiensta pred plebiscitom (1968), o prob-
lematiki preganjanja Slovencev po plebiscitu
(1976), o ljudskem štetju leta 1923 (1968), o de-
lu Südmarke v dvajsetih letih (1975), o koro-
škem šolstvu po poročilih iz leta 1925 (1978),
o problematiki kulturne avtonomije za Koro-
ške Slovence (1972), o izselitvah Koroških
Slovencev med drugo svetovno vojno (1966)
in o vrnitvi teh izgnancev v juliju 1945 (1967),
o procesu proti Slovencem iz Sel in okolice,
ki so bili obglavljeni na Dunaju 29. aprila
1943 (1965), o pripravah za prenos nacistične
oblasti na Koroškem ob koncu druge svetovne
vojne avstrijskim političnim strankam (1965),
o vindišarski teoriji po drugi svetovni vojni
(1966). Dve razpravi se dotikata štajerske
problematike: ena govori o avstrijskih stali-
ščih glede državne razmejitve po prvi svetov-
ni vojni (1978), druga pa o Slovencih po šte-
tjih iz leta 1951 in 1961 (1967). Sest razprav
zajema čas med obema vojnama na ozemlju
takratne jugoslovanske Slovenije: v njih je
pisal o Šušteršičevih poskusih vrnitve v do-
movino in Janku Brejcu (1971), o nemški
manjšini po poročilih velikih županov leta
1929 (1976), o tujih državljanih nemškega je-
zika po štetju leta 1931 (1971), o izgonu tujih
državljanov iz Jugoslavije (1971), o nemških
trgovskih obratih (1970) in o nemških indu-
strijskih obratih (1972).

Težišče Zornovega dela so bili Slovenci na
Koroškem. Vendar pri tem ni bil nikdar ozek
zgodovinar, saj je gledal na Koroško kot na
del širšega dogajanja in je sledil vsemu, kar

je imelo z njo kakorkoli oddaljeno zvezo. Sle-
dil je pretekli in sedanji literaturi o manj-
šinskih vprašanjih, o Nemcih v najrazličnej-
ših evropskih državah, o nemških nacionali-
stičnih in nacističnih pogledih na narodnost,
geopolitiko, o njihovih konfliktih z drugimi
narodi itd., itd. Njegova razgledanost je bila
prav izredna. Ce si ga prosil za svet ali si se
z njim zapletel v razgovor, ti je kar iz rokava
stresel vse mogoče naslove knjig, razprav in
časopisov. Bil je znanstvenik, ves zavzet za
svoje znanstveno delo, obenem pa je bil tudi
sredi življenja, saj se je v njegovem delu zgo-
dovina neprestano prelivala v sedanjost, se-
danjost pa se je spet spreminjala v zgodo-
vino. Tako je bil ozko povezan z zgodovino
Koroških Slovencev, pa nič manj s sedanjimi
Koroškimi Slovenci, z njihovimi problemi in
njihovim dogajanjem. Zavzetost za stvar Ko-
roških Slovencev pa ga vendar nikdar ni za-
nesla z znanstvene ravni. Ni se izgubljal v
posplošenih in pavšalnih sodbah. Znanstve-
nost in argumentiranost so mu priznavali tu-
di njegovi nasprotniki.

Obsežnemu zborniku Koroški plebiscit, ki
ga je izdala Slovenska matica (1970), je bil
Zorn eden od treh urednikov in pisec treh raz-
prav: o jugoslovanski upravi v plebiscitni
coni, o tiskanih virih in literaturi o plebi-
scitnem obdobju ter o Koroških Slovencih v
letih 1920—1930. V knjigi Slovenci v zamej-
stvu (1974), ki jo je izdal skupaj s Tonetom
Ferencem in Milico Kacin-Wohinz, je dal pre-
gled dogajanja na Koroškem vse od prve sve-
tovne vojne do boja za meje po drugi vojni.
Pregled razvoja na Koroškem od prve sve-
tovne vojne pa do danes je dal tudi v Zgo-
dovini Slovencev Cankarjeve založbe (1979). V
svojih razpravah o Koroških Slovencih je se-
gal Tone Zorn tudi v devetnajsto stoletje.
Preden je zrasel Slovenski znanstveni inštitut
v Celovcu, je predaval na zborovanjih slo-
venskih zgodovinarjev o koroški slovenski po-
litiki v šestdesetih in sedemdesetih letih ter
objavil te referate v Zgodovinskem časopisu
(1969, 1971). Na pobudo Zveze koroških par-
tizanov v Celovcu in Odbora koroških parti-
zanov v Ljubljani je bilo zastavljeno pisanje
zgodovine koroškega partizanstva kot celovit
pregled protifašističnega boja koroških Slo-
vencev in Avstrijcev. Tone Zorn je bil vodja
in koordinator tega dela; sam pa je posebej
začel pisati zgodovino Koroških Slovencev
med obema vojnama. Na ta način je nastalo
več preglednih člankov, kakor smo jih nekaj
zgoraj navedli, pa veliko razprav o posamez-
nih problemih in dogodkih. Članke v Kroniki
smo navedli, naj tu omenimo še nekaj drugih,
samo za primer, ne da bi hoteli biti popolni.
V zborniku Revolucionarno delavsko gibanje

280

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

v Sloveniji v letih 1921—1924 (1975) je pisal
o odnosu avstrijskega delavskega gibanja do
slovenskega vprašanja v prvi polovici dvajse-
tih let, v beograjskem zborniku Svetska eko-
nomska kriza 1929—1934 godine i njen odraz
u zemljama jugoistočne Europe (1976) je pisal
o gospodarski krizi in agrarni strukturi slo-
venske manjšine, v zborniku Minhenski do-
govor, ki je izšel v Skopju (1980) o nacizmu in
slovenski manjšini, v Borcu o nacističnih po-
gajanjih s Koroškimi Slovenci v letih 1933 do
1934 (1978). Predvideno je bilo, da bi zgodo-
vina Koroških Slovencev med obema vojnama
izšla v samostojni knjižni publikaciji. Dr. To-
ne Zorn je na žalost umrl, preden je bilo delo
končano — toda zdi se mi, da bi se dalo zbrati
vse njegove članke za to obdobje, jih smisel-
no razporediti in povezati, pa bi imeli pred
seboj tehtno in dragoceno, čeprav seveda še
ne popolno (toda kdaj je sploh kakšna zgo-
dovina popolna?) besedilo. Vredno bi bilo to
storiti.

Poleg navedenih del sem za sestavek uporabi-
dr. Tone Zorn še z drugimi problemi. Pisal je
o Slovencih, ki so ostali onstran avstrijsko-
jugoslovanske meje na Štajerskem, pa tudi o
Prekmurju in Porabskih Slovencih, pisal je
o Primorskih Slovencih, pisal je še o posa-

meznih problemih jugoslovanske Slovenije.
Njegova široka razgledanost ga je še posebej
usposabljala za pisanje bibliografskih pre-
gledov virov in literature. V Zgodovinskem
časopisu je objavil izbor tiskanih virov in li-
terature o SR Sloveniji in Jugoslaviji iz let
1945—1970 (1976), v publikaciji Arhivsko gra-
divo v Sloveniji po osvoboditvi (1978) je ob-
javil članek o lokalnih uradnih glasilih kot
virih za slovensko krajevno zgodovino 1945
do 1970, da navedemo samo dvoje takih del za
našo najnovejšo zgodovino. Veliko Zornovih
člankov je nastalo iz referatov na različnih
zborovanjih. Poslušali smo ga na zborovanjih
slovenskih in jugoslovanskih zgodovinarjev,
na koroških kulturnih dneh, na zborovanjih
slovenskih arhivskih delavcev in na celi vrsti
posebnih simpozijev.

Dr. Toneta Zorna ni več. Prav zaradi po-
sebnih značilnosti njegovega načina dela je z
njegovo smrtjo nastala v našem zgodovino-
pisju vrzel, ki je ne bo mogoče kmalu zapol-
niti. Kratka je bila njegova življenjska pot
— bila pa je ustvarjalna in bogata. To, kar je
napisal, bo trajno pričalo o njem. O njem bo-
do govorile današnjim in prihodnjim genera-
cijam premnoge strani naših revij, časopisov
in zbornikov.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

281

IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV

CERKLJANSKI FOTOGRAF
FRANC PETERNELJ

IVANA BIZJAK

Prvi fotografi — amaterji so se v Sloveniji
pojavili v 80. letih 19. stoletja. In to ne samo
v večjih, ampak tudi v manjših krajih. V ča-
su okoli leta 1900 je tudi mali kraj Cerkno
v takratni avstrijski deželi Goriško — Gra-
diščanski imel svojega fotografa amaterja.
To je bil domačin Franc Peternelj (1882 do
1951). Bil je sin zidarja in gospodinje. Ko
je hodil v šolo, so učitelji opazili nje-
govo nadarjenost in zanimanje za risanje.
Franc se je kasneje učil rezbarstva in
podobarstva pri mojstru Stravsu v Cerk-
nem, kjer se je spoznal tudi s fotografijo.'
Njegove prve fotografije so nastajale že v
prvem desetletju 20. stoletja. Nasploh je bil
Peternelj izredno iznajdljiv in aktiven človek
na vseh področjih življenja. Imel je svoj sli-
karski atelje, rad je pisal, veliko pa je de-
loval tudi na še drugem kulturnem področju.
Med prvo vojno je odšel v Leoben v Avstriji,
kjer se je še izpopolnil v svojem poklicu. Po
vrnitvi leta 1917 si je doma uredil temnico
in fotografski atelje. Vendar pa mu v času
italijanske okupacije (1918—1943) oblasti ni-
so izdale dovoljenja za opravljanje obrti. Bil
je namreč zaveden Slovenec in se ni hotel
vpisati v fašistično stranko. Kljub temu pa je
kot edini fotograf na tem področju vsaj v
začetku imel precej posla.

Iz lastnega nagiba je potoval po »terenu«
in nastajale so najrazličnejše fotografije z
motivi iz vsakdanjega življenja. Nekaj teh
Peternelj evih fotografij je še ohranjenih v

fototeki muzejskega oddelka v Cerknem. V
večji meri pa so ostali negativi na steklenih
ploščah pri njegovi hčerki Vidi in današnjem
cerkljanskem fotografu Vinku Tavčarju. Vse
njegove fotografije imajo za etnologa izredno
veliko vrednost in pomen. Segajo namreč v
čas, ki se ga spominjajo le še redki infor-
matorji in nam podrobna analiza utegne po-
sredovati dobro podobo načina življenja v
tistem času. Ljudje na njegovih fotografijah,
predvsem tistih s terena, so »pravi«, »pristni«.
To niso pred objektiv postavljene osebe, tem-
več osebe, fotografirane v trenutku svojega
aktivnega življenja. Lahko rečemo, da je
Franc Peternelj s fotoaparatom »zapisal« naj-
različnejša področja človekovega dela in živ-
ljenja nasploh. Predvsem pa so bili to različni
elementi delovnih procesov, fotografije oseb,
pokrajin z naselji in neposrednim bivalnim
okoljem, fotografije najrazličnejših poklicev
in seveda fotografije ob važnih življenjskih
dogodkih (poroka, smrt). Take fotografije so
etnologu zvest dokaz o nekem načinu živ-
ljenja v določenem obdobju.

V današnjem času, ko smo priča celim
poplavam najrazličnejših »etnografskih« pri-
reditev, od Ljubljanske do Kraške ohceti, bi
si organizatorji med drugim lahko ogledali
tudi take in podobne fotografije. Tako pa si
marsikje oblečejo le žametni telovnik in ogr-
nejo pisano ruto (mogoče celo tisto, ki so jo
lani kupili na razprodaji v Trstu) in že je tu
»slovenska narodna noša«!

282 j

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

OPOMBA i

1. Stravs je bil podobar in fotograf v Cerk- !
nem, saj je njegovo ime oliranjeno na nekih j
starejših fotografijah Idrije (19. stol.). (Podatek :

navajam po prijaznem opozorilu mag. Mirka
Kambiča). —

Uporabljena literatura:
— Človek skozi objektiv etnologa, razstavni ka-
talog, Brežice, junij 1978.

JANKO OROŽEN — DEVETDESETLETNIK

JANEZ SUMRADA

Telesno čil in ustvarjalnega duha praz-
nuje te dni sredi neutrudnega snovanja
in novih delovnih načrtov svoj visoki
življenjski jubilej zgodovinar celjske pokra-
jine, prof. Janko Orožen.

Rodil se je kmečkim staršem 10. decembra
1891 v Turju pri Hrastniku. Med leti 1907 in
1911 je obiskoval učiteljišče v Mariboru, na-
to pa je do 1913, ko je dodatno opravil maturo
na celjski gimnaziji, poučeval na Brežiškem.
Ko si je pridobil formalne pogoje za študij
na univerzi, se je — slovensko in slovansko
čuteč — jeseni 1913 napotil v Prago na prav-
no fakulteto. Toda zaradi denarnih težav se
je moral po prvem semestru vrniti v do-
movino, kjer je učiteljeval do prve svetovne

vojne. Leta 1915 je bil vpoklican pod črno-
žolto zastavo, vendar ga, trdno odločenega,
da se ne bo bojeval za ohranitev Avstrije,
temveč proti njej, že 1916 najdemo v Češki
legiji. Z njo je bil v Rusiji in Franciji, leta
1918 pa se je pridružil VIII. srbskemu peš-
polku in se v njegovih vrstah bojeval na so-
lunski fronti. Po vrnitvi v domovino se je
aktivno udeležil tudi bojev za slovensko
severno mejo. Jeseni 1919 je začel poučevati
na I. deški meščanski šoli v Ljubljani, hkrati
pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novo
ustanovljene slovenske univerze in izbral
slovenščino in zgodovino za glavna ter geogra-
fijo za stranski predmet. Diplomiral je 1922.
leta. Od 1921 do 1924 je predaval na mursko-
soboški gimnaziji, 1924 pa je bil prestavljen
na gimnazijo v Celju, kjer je opravljal svoj
pedagoški poklic do nemške okupacije. Aprila
1941 je bil prof. Orožen aretiran, tako kot
večina intelektualcev na nemškem zasede-
nem območju, junija 1941 pa s tretjim tran-
sportom slovenskih izgnancev izseljen v Sr-
bijo. Leta 1942 je učil na gimnaziji v Uži-
cu, a je bil kmalu na silo upokojen in je
poslej bival v Beogradu ter poučeval otroke
slovenskih izgnancev. Filološka podkovanost,
še posebej dobro poznavanje pomembnejših
slovanskih jezikov, sta pripomogla, da je fe-
bruarja 1945 postal prevajalec sovjetskih vo-
jaških spisov na vojni akademiji in začel
aprila istega leta kot sodelavec Inštituta
za mednarodna vprašanja zbirati gradivo
za jugoslovansko delegacijo na mirovni
konferenci. Jeseni 1946 se je vrnil v
Celje in do upokojitve v petdesetih letih
opravljal pedagoško delo na gimnaziji. Po
veliki poplavi, ki je leta 1954 hudo prizadela
Celje in poškodovala tudi precej dragocenega
arhivskega gradiva, je začel urejati celjski
mestni arhiv. Ko je arhiv postal samostojen
zavod, je bil 1958 imenovan za njegovega
upravnika in je to dolžnost opravljal do do-
končne upokojitve leta 1965.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

283

Profesor Orožen je skoraj vsa svoja služ-
bena leta posvetil pedagoškemu delu. Kar tri
desetletja je izobraževal in vzgajal mlade ge-
neracije na gimnaziji v mestu ob Savinji.
Kako priljubljen pedagog je bil in s kakšno
zavzetostjo je mladim vcepljal znanje o zgo-
dovinski preteklosti, priča poimenovanje
»atek«, ki so mu ga dali njegovi dijaki, vztraj-
no pa se ga drži še danes.

Nikakor ne moremo mimo delovanja prof.
Janka Orožna v celjskem Muzejskem društvu,
saj je bil njegov predsednik od 1925 do nem-
ške okupacije. Društvo je v tem času uprav-
ljalo, vzdrževalo in bogatilo zbirke celjskega
muzeja, ki je šele po koncu druge svetovne
vojne postal profesionalna institucija. Mu-
zejsko društvo je v obdobju med obema voj-
nama omogočilo nekaj nadvse pomembnih
raziskovalnih nalog, od katerih omenjamo le
danes že znamenito Potočko zijalko, ki jo je
odkril in znanstveno obdelal takratni profesor
na celjski gimnaziji, dr. Srečko Brodar. Prof.
Orožen sam je z veliko marljivosti uredil,
obdelal in deloma tudi prezentiral muzejsko
gradivo, ki je bilo zaradi viher prve svetovne
vojne v kaotičnem stanju. Skoraj dvajset let
(1946—1965) je bil tudi na čelu celjskega
Zgodovinskega društva, omenili pa smo že
njegov delež pri organizaciji profesionalne
arhivske službe na Celjskem.

Vendarle pa je prof. Orožen največji del
svojega prostega časa in energije vlagal v
zgodovinsko raziskovanje celjskega mesta in
predelov v porečju Savinje in Save. S spo-
štovanjem stojimo pred njegovim opusom, ki
šteje 30 knjižnih objav, nad 160 razprav,

člankov in poročil v periodičnem tisku, 9
prevodov iz češčine, ruščine, francoščine (na-
vedimo le Masarykovo čitanko in poljudno
pisano Zgodovino čehoslovaškega naroda av-
torjev J. Simàka in J. Peška, obe izšli 1930).

Tako je med leti 1928 in 1940 sestavil 6 učbe-
nikov za zgodovino in 4 učbenike zemljepisja
za takratne slovenske srednje šole, svoje jezi-
kovno znanje pa je zlil v učbenika češkega
in ruskega jezika. V letih 1927 do 1930
je izšla v prvi izdaji v treh delih njegova
Zgodovina Celja, sledile so knjige Gradovi in
graščine v narodnem izročilu (1936), Zgodo-
vina celjskega Sokola 1890—1940 (1940), Celje
z zaledjem (1948), Kratka gospodarska zgodo-
vina Celja in okolice (1952), Posestna in grad-
bena zgodovina Celja (1957), Zgodovina Tr-
bovelj, Hrastnika in Dola I (1958) in še kaj.

V prejšnjem desetletju je objavil znatno pre-
delano in razširjeno izdajo Zgodovine Celja
in okolice v dveh obsežnih zvezkih (1971 do
1974), ki jim je 1980 pridružil še tretjega.
Oris sodobne zgodovine Celja in okolice (1941
do 1979). Domala hkrati je izšel tudi prvi del
njegove Zgodovine Zagorja.

Ob življenjskem jubileju želimo profesorju
Janku Orožnu, častnemu članu Zgodovinskega
društva za Slovenijo in Zgodovinskega dru-
štva v Celju, prejemniku državnih in tujih
odlikovanj in priznanj, sodelavcu predvojne
in današnje Kronike, predvsem veliko zdrav-
ja, da bo z zanj značilno vztrajnostjo in mar-
ljivostjo lahko k vrsti del, mimo katerih ne
more preučevalec preteklosti širšega celjske-
ga območja, dodal novih sadov.

284

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

DELO NASIH ZAVODOV IN DRUŠTEV I

Taborsko gibanje na Slovenskem — mu-
zejska zbirka v Ljutomeru.

Dne 7. junija 1981 je bila v Ljutomeru od-
prta muzejska zbirka »E. Kardelj — Tabor-
sko gibanje na Slovenskem«. Pobudo, s katero
naj bi se postavil trajen in zgovoren spome-
nik taborskemu gibanju na Slovenskem, je
dala občina Ljutomer, kjer je bil prvi slo-
venski tabor. Pobuda je naletela na hiter in
pozitiven odmev. Odzvala se je RK SZDL
Slovenije s predsednikom Mitjo Ribičičem,
CK ZK Slovenije, Slovenska akademija zna-
nosti in umetnosti. Filozofska fakulteta —
oddelek za zgodovino. Inštitut za zgodovino
delavskega gibanja in Narodni muzej iz
Ljubljane. Iz vseh teh institucij in predstav-
nikov občin, v katerih so tabori bili, ter
predstavnikov Slovenske matice, Mohorjeve
družbe. Slovenskega znanstvenega inštituta iz
Celovca, Univerze Maribor, Pokrajinskega
muzeja Maribor, Kulturne skupnosti Slove-
nije in Raziskovalne skupnosti Slovenije, je
bil sestavljen osrednji odbor, ki mu je predse-
doval Mitja Ribičič.

Osrednji odbor je prevzel koordinacijsko
delo pri izpeljavi zamisli in podal tudi os-
novna idejna izhodišča. Zgodovinska obde-
lava obdobja taborskega gibanja je bila po-
verjena strokovni skupini, sestavljeni iz zgo-
dovinarjev, ki so že dotlej preučevali tabor-
sko gibanje. Muzeološka izvedba je bila
poverjena Narodnemu muzeju iz Ljubljane,
katerega oddelek zbirka ostane, finančni del
pa so prevzele občinska Kulturna skupnost in
občinska Raziskovalna skupnost Ljutomer ter
Kulturna skupnost Slovenije in Raziskoval-
na skupnost Slovenije.

Idejna zasnova je predvidevala, naj bo v
zbirki celotno predstavljena vsebina ter do-
gajanje taborskega gibanja, organizatorji in
obiskovalci, glavne ideje in pomen ter širši
in večstranski prikaz obdobja tega dogajanja.
Predstavljen naj bo širši okvir avstroogrske
monarhije, v katerega so Slovenci v tistem
času spadali, upravna razdelitev in vpliv te
razdelitve na položaj slovenščine. Položaj in
razširjenost slovenskih šol ter materialno in
kulturno življenje. Iz tega naj izhaja pred-
stavitev ideje Zadinjene Slovenije in boja
zanjo, da se namreč vsi Slovenci združijo v
eno upravno enoto, v kateri se bo mogel uve-
ljaviti slovenski jezik v javnem življenju,
predvsem v šolah, na sodiščih, v državnih in
cerkvenih uradih. V takšni samostojni uprav-
ni enoti so upali, da se bo izoblikoval tudi

takšen gospodarski sistem, ki bo omogočil
liulturni in socialni razvoj slovenskega naro-
da, naredil konec dotedanjemu boju za gol
materialni obstanek in bo mogel tako stopili
tudi slovenski narod v enakovreden korak v
razvoju skupaj z drugimi evropskimi narodi.
Predstavljeni naj bodo tudi organizatorji ta-
borov, mladoslovenska in liberalno usmerje-
na inteligenca: advokati, zdravniki, duhovni-
ki, uradniki, učitelji in, profesorji. Tabori pa
imajo svoj veliki pomen zaradi množične ude-
ležbe. O vsebini in pomenu takratnega tre-
nutka v boju za slovenski narodni obstanek
so jih poučevali govorniki; ljudje so se tega
zavedali, se v ta boj zavestno vključevali
predvsem s soglasnim glasovanjem za vse
resolucije. Taborsko gibanje je v tem boju
povezalo vse Slovence v demokratičnem od-
ločanju za svobodno bodočnost.

Predstavljena naj bodo tudi vrednotenja
in ocene taborskega gibanja od takrat do da-
nes, predvsem pa vrednotenja Edvarda Kar-
delja, kot jih je podal v svoji knjigi »Razvoj
slovenskega narodnega vprašanja« ter v go-
voru na proslavi ob stoletnici tabora v Lju-
tomeru in vrednotenja ter dognanja, ki so
}ih podali znanstveniki v svojih razpravah.

Izpeljava tega programa, ki je bila po-
verjena Narodnemu muzeju iz Ljubljane, ni-
kakor ni bila lahka naloga. V prvi vrsti je
treba omeniti majhno število ohranjenih mu-
zealij, s katerimi bi bilo mogoče vse to za-
dovoljivo predstaviti in dokumentirati, ter
kratek čas, ki je bil na razpolago.

Predstavljena idejna zasnova in material, ki
je bil na razpolago, sta narekovala postavitev
zbirke na način, kot ga imamo. Zbirka je
razporejena v petih prostorih. V vseh pro-
storih je razstavljena silhueta množice, ki jo
sestavljajo številni nam neznani obrazi. V tej
množici je nekaj obrazov izrisanih in jih v
določenem trenutku lahko prepoznamo; to so
obrazi govornikov in organizatorjev taborov,
oseb, ki so v vodstvu po zbirki tudi posebej
omenjeni in predstavljeni. V vseh prostorih
so panoji, na katerih je s pomočjo fotograf-
ske tehnike predstavljeno predvsem časopis-
no in arhivsko gradivo, fotografije govorni-
kov in organizatorjev ter druga pričevanja o
taborih. Vsi panoji imajo naslove, tisti, ki
predstavljajo posamezne tabore, imajo izpi-
san še datum tabora in število obiskovalcev,
vsi panoji so tudi oštevilčeni po vrstnem re-
du. V tretjem prostoru, ki predstavlja vr-
hunec taborskega dogajanja, je vitrina s ta-
borskimi značkami, originalnim listkom, na

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

285 5

podlagi katerega je dobil obiskovalec popust
na železnici, trakova, kot so jih pripenjali na
zastave, s katero so hodili na tabore. V tret-
jem in četrtem prostoru sta karusela, ob
vhodu ali izhodu pa kip Edvarda Kardelja,
čigar ime zbirka tudi nosi.

Po posameznih prostorih so razporejeni
reflektorji, ki osvetljujejo obraze govorni-
kov in organizatorjev; ti so izdelani v sil-
hueti množice. Sestavni del zbirke je tudi
tekst, posnet na magnetofonski trak, ki vodi
obiskovalca skozi zbirko. Ob tekstu se pri-
žigajo luči v panojih, kar vodi obiskovalca
od začetka do konca zbirke. Na razpolago sta
dva teksta, daljši petinpetdesetminutni in
krajši tridesetminutni, možen pa je tudi og-
led brez vodstva, ko si lahko obiskovalec
časovno neomejeno ogleduje gradivo na pa-
nojih.

Na prvih treh panojih je predstavljena s
pomočjo zemljevidov avstroogrska monarhi-
ja, njena upravna razdelitev, različne na-
rodnosti, upravna razkosanost slovenskega
narodnostnega ozemlja, šole in čitalnice na
Slovenskem ter tabori. Na naslednjem pa-
noju je predstavljen uvod v tabore in pri-
prave nanje. Sledi predstavitev vseh osem-
najstih taborov, sedemnajstih na Slovenskem
etničnem ozemlju in enega na hrvatskem et-
ničnem ozemlju, ki ga pa zaradi hrvatsko-
slovenskega značaja prištevamo med slove-
ske tabore. Tabori so predstavljeni vsak na
svojem panoju, tisti, za katere so ohranjeni
plakati ali fotografije samega tabora, pa
na dveh. Tabore predstavljajo vabila nanje,
dnevni redi, dovoljenja oblasti ter poročila o

z razstave o taborskem gibanju na Slovenskem

poteku taborov z govori in opisi dogodkov.
To so v glavnem časopisna in arhivska poli-
cijska poročila. Kjer je to mogoče, so pred-
stavljeni s fotografijami še govorniki in
organizatorji taborov ter s pomočjo starih
razglednic kraji taborov.

V tretji sobi, ki predstavlja vrhunec ta-
borskega dogajanja, slišimo odlomek iz go-
vora Božidarja Raiča, ki ga je imel na ta-
boru v Ormožu, obenem se na diaprojek-
torju zvrstijo diapozitivi krajev vseh tabo-
rov. V četrtem prostoru je za panojem zad-
njega tabora še pano, na katerem so pred-
stavljeni tabori, ki so jih nameravali prire-
diti, pa jih zaradi različnih ovir ni bilo ali
so jih oblasti izrecno prepovedale. V tem pro-
storu je predstavljena še narodna noša in
zapeta slovenska narodna pesem, ki je bila
sestavni del taborskega dogajanja in tabor-
skega programa, istočasno se na diaprojek-
torju zvrstijo diapozitivi, ki nam etnološko
predstavijo materialno kulturo tistega časa.

V zadnjem prostoru je predstavljena še že-
leznica, po kateri so se iz oddaljenejših kra-
jev največ vozili na tabore, obiskovalci pa
so dobivali tudi polovične popuste. Sledita
panoja, ki nam predstavita nekaj najvažnejše
literature o taborih ter pano, ki nam pred-
stavi prispevek E. Kardelja k današnjemu
vrednotenju taborskega gibanja in odkrivan-
ju njegovega velikega pomena v slovenski
zgodovini. Zadnja dva panoja nam predsta-
vita kronološko razvoj Ljutomera, kraj prve^
ga slovenskega tabora.

Zbirka je grajena na podlagi do danes zna-
nega gradiva. To so predvsem taborske znač-
ke, časopisno gradivo, arhivsko gradivo, za-
stava in trakovi. Ker razpolagamo le s po-
sameznimi primerki, ni mogoče, da bi bilo to
gradivo tudi originalno razstavljeno. Upati pa
je, da se bo, zdaj, ko je zbirka odprta, našlo
tudi več originalnega gradiva: taborske znač-
ke, fotografije taborov in udeležencev, želez-
niške vozne karte ali listki za popust, Vošnja-
kova knjiga o taborih, časopisi, ki so o taborih
poročali ter drugo gradivo, ki je bilo v zvezi
s tabori ali dobo taborov.

Zbirka je končana v Svoji prvi fazi. V na-
slednjem obdobju naj bi se izpopolnjevala
tako, da bo doba taborov tudi širše pred-
stavljena. Prikazano naj bi bilo še življenje
iz tega časa: materialno in kulturno, struk-
tura udeležencev in od kod vse so priha-
jali, poročila o taborih v tujih sočasnih ča-
sopisih nemških in slovanskih. Vključeno bo
tudi vse muzeološko gradivo, ki se bo v tem
času nabralo.

286 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

Ob odprtju muzejske zbirke je izšla po-
sebna publikacija »Taborsko gibanje na Slo-
venskem«. V njej je odlomek iz govora Ed-
varda Kardelja ob stoletnici tabora v
Ljutomeru, prispevki predsednika RK SZDL
Slovenije Mitje Ribičiča, predsednika
skupščine občine Ljutomer Franca Štrak-
la in ravnatelja Narodnega muzeja v
Ljubljani dr. Petra Petruja. Studijo »Tabori

1868—1871« je napisal univ. prof. dr. Vasilij
Melik, tej pa sledijo glavni podatki o tabo-
lih: točen kraj in datum tabora, število ude-
ležencev, predsednik tabora, govorniki, pro-
gram in resolucije. V publikaciji je tudi
seznam vseh, ki so kakorkoli prispevali, da
je prišlo do uresničitve pobude, ki je prišla
iz Ljutomera.

Vinko Rajšp ,

NOVE PUBLIKACIJE

Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva
Ljubljana. Ljubljana 1980, 381 str.

Od izdaje zadnjega vodnika, ki daje pre-
gled gradiva nekdanjega Mestnega arhiva
Ljubljana, sedaj Zgodovinskega arhiva Ljub-
ljana, je minilo že več kot 20 let. Publikacija
60 let Mestnega arhiva ljubljanskega je izšla
1959. leta kasneje pa je Vodnik po arhivih
Slovenije prinesel dopolnitve za čas do leta
1965. Ker pa se je območje delovanja arhiva
zlasti po letu 1973 precej razširilo in to na
celotno osrednjo Slovenijo in ker je arhiv v
zadnjih letih prevzel ogromno novega gradi-
va, je bila potreba po izdaji novega vodni-
ka že nekaj časa aktualna. Tako je sedaj po
zaslugi prizadevnih delavcev ZAL pred nami
nov, kar precej obsežen vodnik.

Ob sami pripravi vodnika se je njegovim
sestavi j alcem postavljala vrsta vprašanj. Kot
so zapisali v uvod, so se zavedali, da mora
vodnik dajati dovolj informativen prikaz
vsebine in oblike gradiva, seveda na kratek
način. Zavedali pa so se tudi, da se ne more-
jo omejiti le na naštevanje fondov s kratki-
mi formalnimi podatki, medtem ko je po
drugi strani obstajala nevarnost, da pride do
prevelikega naštevanja detajlov. Odločili so
se za nekakšno kompromisno rešitev, izhajali
pa so iz potreb uporabnikov gradiva. Sodim,
da jim je uspelo pripraviti dovolj pregleden
in uporaben vodnik.

Publikacija daje v svojem uvodnem delu
prerez celotnega delovanja ustanove. Sez-
nanja nas z zgodovino arhiva po letu 1898,
ko je bil postavljen kot prvi arhivar Anton
Aškerc. Osemdesetletna zgodovina arhiva je
razdeljena na več obdobij: prvo od 1898 do
1912, ko je arhiv vodil in urejal A. Aškerc,
nato od Aškerčeve smrti do ustanovitve kul-
turnega odseka (1933), potem od 1933 do

1945, ko je Mestni arhiv deloval v okviru
kulturnega odseka pri mestni upravi in dalje
doba od osvoboditve do formiranja ustanove
1950, ko so tu zaposleni že tudi Jožo Sorn,
Božo Otorepec in Sergij Vilfan. Bolj obšir-
no sta obravnavani obdobji od 1950 do 1973
in od 1973 dalje. Povedati je treba tudi, da
je od 1953. leta bil arhiv sedež uprave in
uredništva Kronike (prav tako kot med voj-
nama Kronike slovenskih mest), da so pri-
čeli 1958 izdajati periodično glasilo Razprave,
leta 1970 pa je bil v arhivu ustanovljen Cen-
ter za zgodovino mest in meščanskega gospo-
darstva. Mestni arhiv je bil vsestransko deja-
ven pri izdaji raznih publikacij o arhivih,
izdal je Gradivo za zgodovino Ljubljane, or-
ganiziral razstave ipd. Z leti je vedno bolj
širil svojo dejavnost na izvenljubljanske ob-
čine, tako da kmalu dotedanje ime ni več
ustrezalo dejanskemu delovnemu področju
in leta 1973 se je preimenoval v Zgodovinski
arhiv Ljubljana (ZAL) z naslednjimi enotami:
enota za ljubljanske občine, enota za zu-
nanjo ljubljansko regijo (občine Cerknica,
Domžale, Idrija, Kamnik, Kočevje, Litija,
Ijogatec, Ribnica, Vrhnika), enota za Gorenj-
sko in enota za Dolenjsko z Belo krajino.

Po arhivskem zakonu iz leta 1973 je var-
stvo arhivskega gradiva bilo označeno kot de-
javnost posebnega družbenega pomena. Tako
je bilo treba sedaj še večjo pozornost posve-
titi vprašanjem varstva gradiva, organizaciji
in razširitvi skladišč, strokovnemu delu in
ne nazadnje se je ob povečani dejavnosti pos-
tavilo vprašanje večjega števila strokovnih
kadrov. Konec leta 1978 je kolektiv štel že
25 delavcev. Dodan je seznam vseh zaposlenih
od 1898 do 1978 in sestav samoupravnih or-
ganov po letu 1957.

Fondi in zbirke so v vodniku zajeti po ob-
činah, edino za ljubljanske občine je obrav-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 19B1

287 1

navano vse gradivo skupaj. Pri razvrstitvi
posameznih fondov je upoštevano več krite-
rijev. Kot osnova služi panoga dejavnosti,
upoštevan pa je tudi družbeni značaj ustvar-
jalcev npr. pri političnih organizacijah. Tako
je nastalo 11 skupin: 1. državna uprava in
samouprava (do 1945), 2. orožništvo in vo-
jaštvo, 3. fašistične in nacionalsocialistične
organizacije, 4. enote in ustanove NOB, 5.
organi družbenopolitičnih skupnosti (okrožja,
okraji itd.), 6. družbenopolitične organizacije,
7. pravosodje, 8. zaposlovanje in socialno za-
varovanje, 9. gospodarstvo, 10. družbene de-
javnosti (šole, znanost, kultura), 11. osebna in
privatna področja ter zbirke (politične stran-
ke, društva, privatni arhivi).

V posebnem poglavju vodnika so navedeni
podatki o ustvarjalcih gradiva (npr. kdaj so
bile ustanovljene kresije, okrajna glavarstva,
občine, našteti so zakoni o šolstvu ipd.). Do-
dan je še pravilnik (iz leta 1979) o pogojih in
načinu uporabe arhivskega gradiva.

Na koncu pa imamo abecedno kazalo
fondov in zbirk. Tu bomo pod poglavjem
Državna uprava in samouprava (do 1945)
našli vrsto občin od Begunj na Gorenjskem
do Žužemberka, ali pa vsa okrajna glavarst-
va za ozemlje, ki spada v kompetence ZAL;
pod poglavjem Gospodarstvo bomo našli na-
štete vse hranilnice in posojilnice pa številne
tovarne ipd.; pod poglavjem Družbene De-
javnosti imamo razne vrste šol od osnovnih
do obrtnih, kmetijskih, gimnazij, in privat-
nih šol; pod poglavjem Osebna in privatna
področja ter zbirke bomo iskali arhive po-
sameznih družin (npr. Taufferer), graščin
(Fužine, Otočec itd.), oseb (Grasseli, Lončar,
Zois...).

Prepričana sem, da bodo novega vodnika po
fondih ZAL veseli vsi, ki pri svojem znan-
stvenem in strokovnem delu potrebujejo po-
datke arhivskega gradiva, obenem pa se s
podobnimi publikacijami končno vendarle
približujemo tistim državam, ki imajo ar-
hivsko službo bolj razvito in urejeno.

Olga Janša-Zom

Domicili slovenskih občin. Izdala in založi-
la Skupnost slovenskih občin. Ljubljana 1981,
809 str., ilustr.

Nobenega dvoma ni, da je podeljevanje
domicilov svojevrstna in v bistvu tudi zelo
primerna oblika negovanja izročil narodno-
osvobodilnega boja, revolucije ter drugih
naprednih gibanj naše novejše zgodovine.
Pri tem kot odločilna činitelja delujeta SZDL

ter Zveza združenj borcev NOV Slovenije.
Domicili v tem primeru pomenijo neke vrste
pokroviteljstvo in »domovinsko pravico«
hkrati in jih ponavadi podeljujejo skupščine
slovenskih občin ali tudi druge skupnosti in
celo organizacije združenega dela. Glavna
merila za podelitev domicila so vsekakor v
tem, da je neka enota, organizacija ali de-
javnost bila aktivna na območju občine, ki
podeljuje domicil, oziroma pri delovanju zu-
naj ožje domovine, da so bili pripadniki bri-
gad ali prostovoljci po izvoru iz domicilne
občine.

Podeljevanje domicilov se je pričelo leta
1965 ter je bilo v ozki povezavi z občinskimi "
prazniki, ki so ponavadi na dan ustanovitve
važne partizanske enote ali zmage nad sov-
ražnikom. Kot rezultat tega ujemanja je leta
1975 izšla publikacija »Prazniki slovenskih
občin«, prav tako v izdaji in založbi skupno-
sti. V njej so nanizane utemeljitve za te ob-
činske praznike ter jo zato lahko imamo za
predhodnico obravnavane knjige. Le-ta pa je
seveda bistveno razširjena, pač glede na dru-i
gačen koncept knjige. Število domicilov se je
stanovitno večalo in za vsakega je tu podana
utemeljitev, poleg tega pa je v publikaciji za
vsako enoto, organizacijo ali dejavnost dodan
še daljši zgodovinski oris. Ozko gledano to
zadnje sicer ni povsem v skladu z naslovom
knjige, vendar pa bistveno povečuje njeno
vrednost in to ne le za najširši krog bralcev,
temveč tudi za zgodovinarja, ki se ukvarja
s preučevanjem narodnoosvobodilnega giba-
nja. Tako smo namreč prvič na enem mestu
dobili zgodovinski pregled pretežne večine
partizanskih enot in precejšnjega dela dru-
gih dejavnosti v času NOV.

Precejšen del zaslug za to veliko opravlje-
no delo ima vsekakor uredniški odbor, ki so
ga sestavljali Franc Debeljak, dr. Tone Fe-
renc, dr. Mirko Stiplovšek in dr. Milan Zevart.
Uredniki so vodili delo že od vsega začetka
ter med drugim za pisce prispevkov pripra-
vili posebna delovna napotila oziroma krite-
rije ter zanje celo organizirali seminarje,
tako da bi številni prispevki bili na višini
ter dobili čim enotnejšo podobo. Čeprav pri
tem odbor, kot sam pravi v uvodni besedi, ni
bil povsem zadovoljen, saj so nekateri avtorji
pri tem orali ledino, pa je rezultat tega na-
pora kljub temu izreden. V publikaciji je tako
objavljenih čez 300 prispevkov, ki jih je na-
pisalo 114 avtorjev, od tega deset kolektivnih.
Precejšen delež so prispevali tudi člani ured-
niškega odbora, namreč 27 sestavkov. Dru-
gače pa je kot najplodovitejši pisec zastopan
Mile Pavlin s 16 prispevki od katerih gre

288]

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

omeniti predvsem obširen oris partizanstva
na Koroškem.

Do izida naše publikacije je domicil pre-
jelo 181 partizanskih enot, dejavnosti in dru-
gih organizacij, pri čemer pa gre takoj do-
dati, da je število domicilov bistveno večje,
saj je npr. ena enota zaradi svoje aktiv-
nosti dobila domicil v več občinah. Zato je
v knjigi zgodovinski oris le na enem mestu,
utemeljitve pa so navedene ob vsaki pode-
litvi, saj se zaradi razumljivih vzrokov med
seboj tudi razlikujejo. V celoti smo našteli
SOI podeljeni domicil, od tega pač velika ve-
čina vojaškim enotam, organizacijam in de-
javnostim iz obdobja NOB. Zunaj tega so le
borci za severno mejo dobili 16 domicilov,
španski prostovoljci pa tri.

Zanimivo je, da v uvodu uredniški odbor
navaja število 360 podeljenih domicilov. De-
jansko jih v »Pregledu domicilov« na koncu
knjige res naštejemo 361 (divizije so dobile
14 in ne 13 domicilov!). Tu gre očitno za
nesporazum, in sicer pri obravnavi domicilov
koroškim partizanskim enotam. V omenjenem
kazalu je sedem koroških enot, od Koroške
grupe odredov pa do Koroške čete, označeno
posebej in pri vsaki je navedeno, da so dobi-
le domicil v desetih koroških in gorenjskih
občinah. Tako bi te koroške enote imele sku-
paj kar 70 domicilov, kar je seveda nesmisel-
no. V utemeljitvah v knjigi, ki so prav tako
delo Mileta Pavlina, je namreč razvidno, da
so omenjene občine leta 1967 podelile domici-
le »Koroškim partizanskim enotam«, torej
en domicil za vse enote skupaj, kar v de-
setih občinah pomeni deset domicilov. Tako
je od števila 361 treba odšteti 60 koroških
»domicilov« in pridemo do že omenjene šte-
vilke 301. To nam potrdi tudi štetje po dru-
gem kazalu, po »Pregledu domicilov po ob-
činah«. Toda jasno je, da to nesoglasje s šte-
vilkami ni posebej pomembno.

Največ domicilov sta podelili občini Nova
Gorica in Novo mesto, in sicer po 12, sle-
dita pa občini Idrija in Ljubljana mesto, po
10 itd< Nekaj občin je podelilo le po en do-
micil. Gornja Radgona pa celo nobenega.
Pokrajinsko gledano so domicili najštevilnej-
ši na Primorskem, redkejši pa v vzhodnem
delu naše domovine, kar je med drugim tudi
odsev dejstva, da se je iz objektivnih raz-
logov narodnoosvobodilno gibanje različno
razvijalo v različnih območjih Slovenije. 2e
omenjene koroške enote so dobile domicil v
desetih občinah, PK KPS za Gorenjsko v
osmih občinah, 2. bataljon 3. brigade VDV
ter aktivisti OF kozjanskega okrožja pa v
šestih občinah itd.

Seveda ni mogoče pričakovati, da nam bo
pogled na enote, organizacije in dejavnosti,
ki jim je bil podeljen domicil, podal tudi po-
polno sliko narodnoosvobodilnega gibanja in
revolucije. Res je, da večina oziroma vsaj
najpomembnejše samostojne partizanske eno-
te imajo domicil, kar deloma velja tudi za
raznovrstne dejavnosti iz obdobja NOB. Manj
pa to drži za civilno plat ter za zaledne vo-
jaške enote. Seveda se moramo sedaj vprašati,
ali je skrajni cilj akcije podeljevanja domi-
cilov ta, da ga bo dobila prav vsaka enota,
organizacija ali dejavnost? Verjetno je, da
dokončnega odgovora ni mogoče dati, pač pa
gre tu za proces, katerega intenzivnost je
odvisna tako od prizadevanja borcev in akti-
vistov OF kot tudi siceršnjega podružbljanja
izročil NOB in revolucije. Akcija še ni kon-
čana in v tem smislu je tudi obravnavana
publikacija nepopolna, kar bi bil pravzaprav
edini pomislek o upravičenosti izida knjige.
Ker se bodo domicili še naprej podeljevali, bo
zato treba, v bodočnosti izdati izpopolnjeno
izdajo Domicilov. 2e zdaj, v oktobru 1981,
smo za Primorsko ugotovili, da sta bila v aj-
dovski ter idrijski občini podeljena dva nova
domicila, in sicer partizanskim učiteljem
Primorske ter Trnovski četi Gregorčičevega
bataljona.

Reči pa je treba brez omahovanja, da bi
bila velika škoda, če te publikacije v seda-
njem trenutku ne bi imeli. Njeno uporabnost
smo že omenili. Bistveno pa jo povečuje veli-
ko število kakovostnih in v precejšnji meri
javnosti še neznanih fotografij. Poleg tega
so tekstu dodane še štiri pregledne karte, vse
delo dr. Toneta Ferenca. Želeli bi le, da bi se
zemljevidoma okrajev in okrožij na Primor-
skem, ki smo ju videli že v drugih publika-
cijah, pridružili tudi drugi, za ostale sloven-
ske pokrajine.

Boris Mlakar

Ob izidu Gahrovčevega zbornika. Situla
20/21, Ljubljana 1980 (Razprave narodnega
muzeja v Ljubljani).

Čeprav z zamudo, pa vendar kako prav bo
prišel marsikomu novi zvezek Situle (št.
20-21), ki sodi v periodiko razprav Narodne-
ga muzeja v Ljubljani. To ni običajna števil-
ka. Ze ovitek te znanstvene revije z odlično
barvno reprodukcijo slike Ladislava Benescha
Prazgodovinsko gradišče nad Klenikom pri
Vačah iz leta 1883 ponazarja, da imamo
opravka — že drugič — s posebno poudar-
jeno izdajo v tej ediciji. Pričujoči zvezek je^

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

289 1

namreč posvečen univ. prof. dr. Stanetu
Gabrovcu, našemu najboljšemu poznavalcu
prazgodovinske arheologije, vztrajnemu ra-
ziskovalcu in uglednemu razlagalcu naše pra-
zgodovine, kot lahko razberemo v bogatem
gradivu zbornika ob njegovi 60-letnici in
dobri 30-letni prehojeni poti v udejstvovanju
na arheološkem polju. Zbornik je po svoji
notranji strukturi vezan na že utečeno, kla-
sično in preizkušeno maniro, kar je omogo-
čilo iiredništvu smiselno razpodelitev pestrg
vsebine. Za uvod je, kar je razumljivo, po-
stavljena beseda univ. prof. dr. Jožeta Kaste-
lica, šefa stolice za arheologijo v času ju-
bilantovskega predavateljskega ciklusa, ki s
pronicljivo, zbrano, zaneseno, vsekakor pa z
verodostojno s potrebnimi spremljajočimi
podatki podprto izreko v verigi življenjskih
dogodkov, znanstvenih naporov in del prika-
že slavljenčevo osebnost in ga poskuša, kot
sam pravi ujeti »v kategorije časa in duhovne
kulture sploh«.

Tabula gratulatoria zaobjame s seznamom
voščilcev iz domovine in tujine skoraj tri
strani. Za jubilantovo bibliografijo, ki je
prikazana po letih izhajanja njegovih tiskov,
se zvrsti kar 56 člankov. V njih je večinoma
obravnavana tema, ki se dotika prazgodo-
vinskega obdobja, torej časa, kjer je doma
znanstvena moč dr. Staneta Gabrovca. Seve-
da ne manjka čtiva za tiste, ki se ukvarjajo
s kasnejšim antičnim obdobjem kakor tudi
ne za izvedence zgodnjega srednjega veka.
Poslednji štirje sestavki pa predstavijo zgo-
dovinsko oziroma umetnostnozgodovinsko te-
matiko.

Med avtorji člankov je nemalo tujih ugled-
nih znanstvenikov, kar vsekakor še posebej
pokaže bralcu (strokovnjakom seveda to ni
neznano), da poznajo in priznavajo jubilanto-
vo delo tudi zunaj naših meja; ne samo v ši-
rokem evropskem krogu. Tudi njegovi štu-
dentje, danes že kustosi ali asistent j e itd., k;
se bolj ali manj uspešno vključujejo v stro-
kovno oz. znanstveno arheološko okolje, iz-
rekajo s članki voščilo svojemu profesorju.

Po preletu vsebinske plati je vsekakor za-
nimivo pogledati še na vrednote zbornika iz
določenega kota, ki ga pač narekujeta naša
namenska želja le po okvirni in informativni
predstavi ter iz tega izhajajoča splošna ka-r
rakteristika.

Zbornik se razumljivo po vsebini kaže kct
neorganska celota, saj njegova podstat sled
tvarini, rojeni v solistično subjektivni samo-
hotnosti misli in želja avtorjev, seveda v ok-
viru znanosti-stroke, v kateri delujejo, in po-

gojeni v danostih današnje stopnje znanstve-
nega medija.

Njegovo specifiko podaja torej pravzaprav
problemska pestrost oziroma heterogenost,
ki odkriva široko paleto znanstvenih ugoto-
vitev in seveda tudi predpostavk, ki naj bi
dale odgovor na posamezna vprašanja, razši-
rile naše obzorje, vendar, kot rečeno, v od-
mer j eni-lapidarni ozkosti predvsem prazgo-
dovinske epohe v širokem geografsko neza-
črtanem prostoru.

Tudi prispevki tistih avtorjev, ki se ne lo-
tevajo oziroma analitično ne poglabljajo v
problemska vprašanja, marveč je njihovo te-
žišče v tem, da predvsem z opisno metodo
gradijo na konkretnosti novega, doslej še
neobjavljenega arheološkega materiala, in
prispevajo nove prvine v izhodiščih, za reše-
vanje arheološke problematike, vsekeikor po-
temtakem ne morejo biti manj zanimivi.

Vendar kljub heterogenosti ne moremo is-
kati v člankih zgolj nekega izvora slučaj-
nosti, marveč bolj izpolnitev želja avtorjev,
da bi z jedrnato besedo in smiselno predsta-
vitvijo svojih dognanj ta tudi aktualizirali.
Navadno človeku v takem primeru ni dano,
da bi mogel udejaniti nekaj, kar bi bilo zu-
naj sveta njegovih neposrednih hotenj, zato
je treba tudi izpostaviti, da so avtorji s svo-
jimi internimi nagibi, vsaj v večini primerov
prav s tem bralcu vzbudili še dodatno po-
zornost in privlačnost čtiva.

Seveda pa je povsem jasno, ko podajam iz
takega izvora izhajajoč zaključek v tako
skopem ter splošnem slogu, ki ga posplošu-
je še zgolj informativna ocena, da je pri-
spevke že iz opisanih dejstev mogoče različno
vrednotiti, bodisi po svojem težišču obravna-
ve kot po sami znanstveno kvalitetni meri.
Pritrdimo pa lahko, da so kakršnekoli pre-
proste znanstvene improvizacije posploše-
nosti, ki bi končno lahko bile zastopane, s
srečno roko — verjetno tudi strokovnega
urednika — izključene in da dvom, ki bi se
nam vsiljeval v zvezi s kvaliteto nivoja vse-
bine, brez strahu lahko odpade.

Ko tem resnicam sicer pritrjujemo, pri tem
pač nismo sledili skupini dejavnikov, pogo-
jenih v danih, določenih, ožje znanstveno
kritičnih stališčih, ki podrejajo tudi naša
gledanja ob branju takšnih in podobnih zbor-
nikov. Ze samo načenjanje takih vprašanj pa
vzpodbuja k temeljiti in vsekakor preprič-
Ijiveje izraženi predstavitvi tega jubilejnega
zvezka, kar pa naj bi našlo mesto v za to pri-
mernejši, čisto arheološko znanstveni pub-
likaciji.

290 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

Zborniku smo že iz tega zornega kota to-
rej vsekakor primorani priznati znanstveno
načelnost in utemeljenost. In če k temu pri-
štejemo še zadovoljivo vestnost pri tisku, če-
sar danes ne moremo vedno poudariti v stro-
kovnih publikacijah, vsaj pri nas ne, potem
lahko zaključimo, da je slavnostna številka
Situle v celoti uspela. Gotovo je enakega
mnenja tudi jubilant, ne nazadnje bo odslej
ta Situla med strokovnjaki znana le kot
Gabrovčev zbornik.

Marjan Slabe ,

Goriški letnik — zbornik Goriškega mu-
zeja, 7, Nova Gorica 1980, 308 str.

Poleg Loških razgledov je zadnje čase Go-
riški letnik še edini krajevnozgodovinski zbor-
nik, ki izhaja vsako leto. Vsebinsko je
tudi tokrat dokaj pester, saj prinaša razprave
in članke s področja arheologije, etnologije,
zgodovine, muzikologije ipd.

Dva prispevka, s katerima se zbornik tokrat
pričenja, sta s področja arheologije, in sicer
govori Drago Svoljšak o bronasti figurici iz
Tolmina, ki predstavlja stilizirano upodobitev
ženske in sodi v skupino podobnih plastik,
ki so najpogostejše na področju Japodov v
Liki, oziroma kažejo zvezo z Japodi. Jernej
Zavrtanik pa opisuje novo arheološko najdbo
v Solkanu, bronasto ločno fibulo iz prve po-
lovice 6. stoletja.

Zmaga Kumer objavlja del zbranega gra-
diva etnomuzikološkega raziskovanja z na-
slovom Pevsko in plesno izročilo z Gore nad
Vipavsko dolino.

Večji del zbornika pa vendarle sestavljajo
zgodovinske razprave, saj gre za objavo ne-
katerih prispevkov s strokovnega posveta
»Goriška srečanja 1979«, ki je bilo novem-
bra 1979 v Goriškem muzeju. Posvetovanje
sta organizirala Goriški muzej in Inštitut za
zgodovino delavskega gibanja iz Ljubljane
ob 60-letnici KPJ, 35-letnici 2. in 3. pokra-
jinske konference KPS za Slovensko Pri-
morje ter ob 35-letnici izvolitve PNOO za
Slovensko Primorje. Del referatov so že ob-
javila Primorska srečanja, šest referatov pa
prinaša ta številka Goriškega letnika, in si-
cer gre za naslednje prispevke: Drago Sed-
mak. Nuova idea — prvo socialistično gla-
silo na Goriškem, kjer avtor govori o listu,
ki je izhajal v Gradišču ob Soči in v Gorici
od decembra 1902 do maja 1904 kot tednik
in to v italijanščini. Med uredniki sta bila
tudi dva Slovenca, Anton Gorkič in France
Milost. Franc Rozman je v razpravi Delavsko
gibanje na Goriškem in kmečko vprašanje

najprej opozoril na odnos 1896. leta usta-
novljene JSDS do agrarnega vprašanja. Pou-
daril je, da je bilo spričo naraščajočega kr-
ščanskosocialnega gibanja pričakovati, da bo
socialna demokracija do tega problema zav-
zela jasno stališče, vendar pa se razen posa-
meznikov (Rok Drofenik, Josip Zavertnik,
Albin Prepeluh, Henrik Turna) JSDS ni kaj
dosti zavzemala za reševanje kmečkega vpra-
šanja. Dalje avtor ugotavlja, da so goriški
socialdemokrati vendarle bolj kot v drugih
deželah iskali poti do malih kmetov, da so
tukaj socialdemokrati pod vplivom Tume in
kasneje Srebrniča imeli drugačno stališče kot
vodstvo stranke, vendar pa s svojimi predlo-
gi zunaj Goriške niso prodrli.

Iz razprave Petra Strčiča Iz odnosa Josipa
Broza Tita prema Istri izmedu dva svjetska
rata izvemo, da je Tito navezal tesnejše stike
z Istro, ko je v letih 1925—1926 delal v lad-
jedelnici v Kraljeviči in da je tudi sicer v 30.
letih večkrat potoval po Istri. Tako si je že
zgodaj ustvaril sodbo o fašizmu. Po drugi
strani pa nam avtor prikaže delovanje posa-
meznih trockistov, zlasti Istrana Ante j a Cilige
v času, ko je Tito vodil boj za enotnost
Partije. V razpravi Nacionalna politika slo-
venskih komunistov in njen odmev v komu-
nistični stranki Italije v letih 1923—1930
ugotavlja France Klopčič, da so pod vplivom
nacionalnega programa KPJ iz 1924, ki je
temeljil na samoodločbi narodov, pravici na-
rodov do odcepitve in do ustanovitve lastne
države ter na ideji federacije svobodnih na-
rodov, slovenski komunisti prispevali svoj
delež k nacionalnemu programu Slovencev,
zlasti z načelom o zedinjenju vseh Slovencev.
Nova komunistična nacionalna politika na
Primorskem je našla odmev tudi pri vod-
stvu KPI. Velike zasluge za nove poglede
na nacionalno vprašanje pa ima Vladimir
Martelanc. Podobne problematike se loteva
tudi Milica Kacin-Wohinz v razpravi O sta-
liščih KPI in KPJ do nacionalnega vpraša-
nja v Julijski krajini med obema vojnama.
Avtorica razlikuje v razvoju tega vprašanja
štiri faze: prva, ko nacionalno vprašanje še
nima mesta v partijski politiki; druga, ko
se obe partiji lotita nacionalnih problemov v
svojih državah tj. v Italiji in Jugoslaviji;
tretja, ko usklajujeta stališča in jih uradno
formulirata (znana izjava treh partij iz aprila
1934); ter četrta, ko to vprašanje rešujeta v
okviru ljudskofrontne politike.

Zanimivo je opisal propagando nasprotni-
kov narodnoosvobodilnega gibanja na Pri-
morskem Boris Mlakar, ki posebej omenja
različne oblike propagandne dejavnosti. Ugo-
tavlja, da je bila pred kapitulacijo Italije ta
propaganda na nizki ravni, brez trdnejšega

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

291

organizacijskega okvira, s pojavom primor-
skega domobranstva pa je to gibanje sicer bolj
vidno in glasno, ni pa dobilo prave podpore
prebivalstva. Sledijo še drugi prispevki. O
narodnoosvobodilnih tehnikah na Vipavskem
1941—1945 piše Slavica Plahuta, ki ugotavlja,
da so prvi ilegalni tiski že iz leta 1941, prvo
organizirano tehniko pa so na Vipavskem do-
bili jeseni 1942, tovrstno delo pa se je še bolj
razmahnilo po kapitulaciji Italije.

Dva prispevka sta nadaljevanje iz prejšnje
številke, in sicer Tomaž Pavšič nadaljuje s
popisom spominskih plošč, ki so na območju
petih primorskih občin (Ajdovščina, Idrija,
Nova Gorica, Sežana in Tolmin) posvečene
posameznim osebam, medtem ko Slavica Ko-
vač-Mlakar v nadaljevanju prispevka Živ-
ljenje in delo Vinka Vodopivca objavlja bibli-
ografijo njegovih del, ki obsega 1218 enot,
vendar po mnenju avtorice še vedno ni po-
polna.

Novi popis inkunabul, ki jih hranijo knjiž-
nice v Gorici objavlja upokojeni goriški knji-
žničar Francesco Posa. Gre za 56 inkunabul.

V rubriki Zapiski najdemo seznam dijakov
zagrebških šol s Primorske v letih 1776/77 do
1917/18, ki ga je pripravil Ljubomir Andrej
Lisac; Pavel Medvešček piše o pozabljenih
pustnih običajih med Sočo in Idrijo, Tone
Zorn objavlja orožniška poročila o dogajanju
na jugoslovansko-italijanski demarkacijski
črti leta 1921. Marko Vuk poroča o posve-
tovanju predstavnikov slovenskih krajevnih
zbornikov, Branko Marušič pa o simpoziju
Goriška srečanja 1979. Novost v Goriškem
letniku so nekrologi za umrlimi sodelavci
(L. Zorzut, J. Strukelj-Milič, B. Vižintin-Muo,
Marija Rutar).

V rubriko Ocene in poročila je vključen
predvsem tisti del periodičnega tiska, ki ga
druge revije ne spremljajo sistematično, ozi-
roma tista periodika, ki posega na ozemlje
Istre in Slovenskega Primorja (npr. Arche-
ografo triestino. Forum lulii. Sot la nape,
Studi Goriziani itd.).

Olga Janša-Zom

Zbornik Idrijski razgledi XXV/1980, izdal
Mestni muzej v Idriji, 262 str.

Krajevni zbornik Idrijski razgledi je s svo-
jim letnikom 1980 (izšel je z enoletno zamudo)
proslavil 25-letnico izhajanja in prav toliko
letnikov. Od začetka v letu 1956 do leta 1977
je izhajal kot trimesečna revija, kasneje pa
kot letni zbornik.

V uvodu k jubilejni številki zbornika nje-
govo uredništvo naglasa, da so Idrijski raz-

gledi najstarejša povojna tovrstna publika-
cija na Primorskem tako v matični domovini
kot v zamejskem slovenskem prostoru. Raz-
grinja nam tudi finančne težave, ki so po-
gosto ovirale izhajanje Idrijskih razgledov in
se z njimi žal srečujejo skoraj vse sorodne
slovenske revije. Prizadevnemu kolektivu
idrijskega Mestnega muzeja gre velika zaslu-
ga za srebrni jubilej zbornika, saj so ga mno-
gokrat izdajali na račun svojih osebnih do-
hodkov. Nedvomno pa jim je bilo V zadoščen-
je, ko so ugotavljali, kako so najširše plasti
idrijskega prebivalstva z veseljem sprejemale
Idrijske razglede, o čemer priča tudi dejstvo,
da so predzadnjo dvojno številko za leto
1978/79, razprodali, čeprav je izšla v nakladi
1Ü50 izvodov. To je nedvomno veliko, če ve-
mo, da šteje Idrija 7000, vsa idrijska obči-
na pa 17.000 prebivalcev. Jubilejni letnik
1P80 so natisnili v 1200 izvodih in želimo mu
lahko le, da bi se tudi pri njem ponovila »uso-
da« prejšnjega; letnika.

Ker je pričujoča ocena v reviji za slovensko
krajevno zgodovino, se ne bomo podrobneje
ukvarjali z uvodnimi prispevki z gospodar-
sko tematiko. Omenimo le, da Marko Cigale
piše o kriznem obdobju Rudnika živega
srebra Idrija, ki je kot znano leta 1977 za-
časno ustavil proizvodnjo, Jože Car o mi-
neralnem bogastvu idrijske občine. Vlado
Sedej o prebivalstvu in delovni sili kot de-
javniku razvoja občine Idrija, Niko Jereb o
razvoju zasebnega kmetijstva v obdobju
1970—1980, Silvo Blaj pa o gozdovih ter go-
spodarjenju z njimi na področju omenjene
občine.

V delu zbornika, ki je posvečen idrijski
preteklosti objavlja najprej Marko Cigale
drugi del članka o Idriji v paleontološki li-
toraturi (prvi je izšel v Idrijskih razgledih za
leto 1977). Stalni »zdravstvenozgodovinski«
sodelavec revije Jožef Pfeifer tokrat piše o
idrijski porodniški službi in njenih pred-
stavnikih v 18. stoletju. Tomaž Pavšič objav-
lja malenkostno spremenjen prispevek z 8.
sklica Plenuma kulturnih delavcev OF
»France Bevk borec in pisatelj«, ki je bil
novembra 1980 v Novi Gorici, in sicer o Bev-
ku ter Cerkljanski.

Stanko Majnik je avtor dveh člankov. V pr-
vem, ki ga je naslovil Iztrgano pozabi... na
zelo prijeten način obravnava staro Idrijo v
avstrijskem, medvojnem in povojnem obdob-
ju, v drugem pa priobčuje nekaj zanimivosti
in številk iz življenja idrijskega rudnika,
pretežno v obdobju po osvoboditvi.

Slavica Pavlic piše o 400 letih idrijske os-
novne šole. Oris te ustanove začenja z letom

292 j

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

1581, ko so v tem kraju odprli protestantsko
šolo. Iz prispevka razberemo veliko zavze-
tost idrijskih rudarjev za šole ter izobraže-
vanje svojih otrok.

Uredništvo je za jubilejno številko pripra-
vilo novost. Uvedlo je rubriko Mozaik spo-
minov, v kateri bo objavljalo »tiste pri-
spevke, ki bi jih zaradi njihove morebitne
nestrokovnosti, stilistične nedodelanosti ali
drugih pomanjkljivosti« težko objavili med
članki, so pa vseeno pomembni drobci za
spoznavanje idrijske preteklosti. Idrijski ro-
jak Josip Stravs, ki je leta 1922 emigriral v
Jugoslavijo, v tej rubriki objavlja v prepro-
stih rimah spomine na idrijske otroke nek-
daj, Rafko Terpin pa je pripravil tri fo-
tografije stare Idrije iz let 1870—75, pred
1900 in! pred 1910, ki jih tudi komentira. Za
krajevno zgodovinopisje bodo verjetno za-
nimive tudi kratke zabeležke nekaterih do-
godkov na Idrijskem in Cerkljanskem, ki jih
v rubriki Zabeleženo objavlja skupina avtor-
jev, v rubriki Kronika za obdobje od oktobra
1979 do februarja 1981 pa Silvo Kovač.

Idrijskim razgledom zaželimo v naslednjem
četrtstoletju in seveda tudi za naprej, da bi
jih Idrijčani in drugi še vedno tako z ve-
seljem sprejemali, da bi imeli čimveč so-
delavcev in čimmanj finančnih težav.

Andrej Vovko

Giampaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazio-
nali: il caso di Trieste (1850—1919), Udine
1979, str. 294

Od srede naših sedemdesetih let dalje, ko
so na oddelku za zgodovino filozofske fakul-
tete tržaške univerze ustanovili katedro za
cerkveno zgodovino, opažamo dokaj velik
razmah objavljenih del in razprav, katerih
znanstveno zanimanje posega po zgoraj ome-
njenih temah, in sicer na geografskem pro-
storu dežele Furlanije-Julijske krajine. V bo-
gati in zapleteni sodobni zgodovinski
preteklosti Trsta je tudi cerkev kot moč-
na organizirana sila predstavljala pomemben
dejavnik, ki mu vprašanja politike, kultu-
le in nacionalnih problemov niso bila tuja;
še več, marsikdaj je prav cerkvena politika
bistveno zasukala dogajanja, ki so še, za da-
našnji dan bistvene važnosti.

Ze vrsto let nam italijanski kolegi (Micco-
li, Belci, Ferrari itd.) na straneh revije Bol-
lettino-Qualestoria predstavljajo serije raz-
prav o zgodovini cerkve v času fašistične
diktature na Primorskem in v Trstu ter s tem
integrirajo študije dr. Cermelja na tem pod-

ročju. Vse to delo pa je že dolgo čakalo na
temeljito osvetlitev zgodovinskih pogojev, ki
so na eni strani omogočali vključitev itali-
janskega nacionalnega liberalizma na ideolo-
gijo fašizma in ki so na drugi strani tudi ka-
toliško cerkev privedli na ista izhodišča. Tak
temeljni kamen ali drugače povedano vpo-
gled v cerkveno zgodovino od leta 1850 do
1920 nam omogoča delo Chiesa e lotte nazio-
nali, ki ga je napisal Giampaolo Valdevit, ta-
ko rekoč »na zeleni trati«. Logična misel, ki
združuje vse povedano, gre po sledi stroge
metodološke interpretacije arhivskih virov,
časopisja, korespondence in izredno bogate
literature, vsega tistega torej, kar je avtor
zbral v nekajletnem delu v rimskem držav-
nem arhivu, v tržaškem škofovskem arhi-
vu, v tržaškem državnem arhivu in v tajnem
vatikanskem arhivu in to v smislu, da bi »že
enkrat razkrinkal nekatere stereotipe tržaške
zgodovine, ki jih je ustvarilo tržaško libe-
ralnonacionalno zgodovinopisje«. Spomenik,
ki ga je ta historiografija postavila v opra-
vičilo in v slavo samo sebi, ni namreč do-
živel še »nikakršnih procesov globalne revi-
zije in poizkusov rušenja«. Dolgo vrsto let
sta le slovensko in hrvaško zgodovinopisje
prispevala nekaj odločilnih udarcev sijaju in
blesku te zgradbe, ki je nastajala več kot
poldrugo stoletje. Tokrat so se k taki revi-
ziji priglasili tudi zgodovinarji italijanske
narodnosti njihova politična, znanstvena in
nacionalna zrelost presega ozke okvire ser-
vilne kvazizgodovine. V tem smislu moramo
sprejeti tudi ta poskus cerkvene zgodovine,
ki je nedvomno eksperiment totalne zgodo-
vine in kjer avtor analizira sklop nacionalnih
bojev, ki so se razvijali v cerkveni institu-
ciji katoliške cerkve v relaciji: do mesta,
zaledja, socializma, liberalizma, nacionaliz-
ma in fašizma. Vsi ti odnosi so prikazani na
izčrpnih analizah cerkvene hierarhije, klera
(slovenskega in italijanskega), laičnih mas
slovenskega in italijanskega verstva in vpra-
šanj socialne doktrine.

Avtorju se kot najbolj primerna štartna
periodizacijska točka zdijo 50. leta prejš-
njega stoletja, ko je v Avstriji odnose med
cerkvijo in družbo urejeval konkordat in ko
je v tržaško-koprski škofiji dekanoval škof
Bartolomej Legat, ki je s svojo pastoralno
linijo postavil meje nevmešanja v odnosih s
civilno oblastjo. Njegov ideal se kaže v sta-
tični in urejeni družbi, kjer naj bi religija
bila »moralna srajca«, ki bi ovirala vstajo
obubožanih mas in degeneracijo običajev.
Tržaška vodilna struktura, ki je bila v tem
času »bolj preliberalna kot liberalna«, spre-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

293

jema cerkev kot sogovornika. Razvijajo se
torej širše oblike sodelovanja med cerkvijo
(Legat) in civilno oblastjo (magistrat) in to
do take mere, da je slednja dajala finančne
prispevke za gradnjo novih cerkva. Skof B.
Legat je v svoji pastoralni akciji zahteval,
naj bo kler poglavitni posrednik med njim
in katoliško skupnostjo (obdržati je treba
kulturno hegemonijo cerkve nad ljudmi), ob
upoštevanju stroge hierarhije, ki se širi od
škofa navzdol.

Svoj odnos do narodnosti Legat utemelju-
je v širšem filozofskem konceptu, ki sloni na
sklopu vprašanj o »moderni civilizaciji«. Iz
njegovih poročil izhaja prepričanje, da je
mesto že moralno propadlo, medtem ko
ostaja kmečko zaledje zdravo in verno, saj
odtod izvira 80 "/o bodočih duhovnikov tr-
žaške dieceze (Kranjska in notranja Istra),
kar vse ustavlja denacionalizacijo v okviru
cerkvenih struktur. Kljub temu obstaja re-
alna možnost negativnega vpliva mesta nad
zaledjem, konkretno torej možnost razsula
tako katoliške kot nacionalne identitete Slo-
vencev ob upoštevanju dejstva, da se je spon-
tana asimilacija vse bolj zaustavljala in da
so se že sproščali agresivni mehanizmi na-«
silne asimilacije.

Po prvi ustavni izkušnji se počasi sprevr-
žejo odnosi med civilno in cerkveno oblastjo.
Tudi centralna oblast v osebi tržaškega na-
mestnika odloži vlogo posrednika med cer-
kvijo in magistratom. Spor se s socialno-po-
litičnega področja širi na nacionalno dimen-
zijo. V politiki tržaškega magistrata lahko
zasledimo stališča male in srednje tržaške
buržoazije, katerih politični izraz še vedno
ostaja liberalno-nacionalna stranka, ki si
želi postaviti cerkev na rob družbenega do-
gajanja. Skof Legat korigira stališče o od-
nosu med mestom in vasjo. Odloči se za
rekonkvisto cerkvenih pozicij v mestu, kar
mu pa ne uspe, saj liberal-nacionalci uži-
vajo na Dunaju veliko podporo kot periferni
predstavniki »Kulturkampfa« ter kot »stran-
ka reda in nositeljice nove ustave«. Legat,
ki se ne oddaljuje od konceptov Pija IX., se
zateče pod parolo nevmešavanja ter poudarja
defenzivno vlogo cerkve, saj se hoče izogniti
vsaki konfrontaciji s sodobno družbo. Vse
več se veže na prvinskost slovenskega in hr-
vaškega prebivalstva, kar je linija, ki jo je
po njegovi smrti (febr. 1875) sprejel in še
poudaril novi tržaški škof Dobrila, ki pa že
deluje v spremenjenih razmerah Taaffejeve
dobe, ko se je t. im. »Kulturkampf« že polegel
in je cerkev v 80. letih dobila spet nazaj

skoraj vse svoje privilegije in privilegiran
položaj.

Dobrilov naslednik škof Glavina ne pušča
»politike pred vrati«, kot sta to delala nje-
gova predhodnika. Po sledeh enciklike Leona
XIII. »Grande munus«, ki gleda na vzhod,
razdvojena med panslavizmom in avstro-
slavizmom ter pod stalnim pritiskom lokalne
hegemonske politike se novi tržaški škof vse
bolj polarizira na stališčih slovenskih naci-
onalnih zahtev ter vstopa z vso težo svojega
položaja na socialno-politično polje tržaškega
vsakdana. Tu so bili italijanski liberal-nacio-
nalci izredno občutljivi in sledila je ostra
antiklerikalna kampanja, ki je škofa pripe-
ljala do prezgodnjega odstopa (29. X. 1895).
Sest mesecev so trajala pogajanja med raz-
nimi faktorji od Dunaja do Trsta in Rima,
da bi naposled le izbrali za tržaškega škofa
inons. Sterka. Tudi ta novi duhovni vodja
tržaško-koprske dieceze je kljub izraženi im-
parcialnosti v nacionalnih zadevah kmalu
pritegnil kritike liberal-nacionalcev, ki so
najprej na terenu opravili z nastajajočo
italijansko krščanskosocialno organizacijo,
nato pa še krepko zamajali škofovstvo mons.
Sterka, ki se je v pravzaprav vse močnejši
konfrontaciji le odločil za aktivnejšo cer-
kveno politiko v nacionalnem vprašanju.
Sterkova smrt (sep. 1901) je v tem razgiba-
nem političnem trenutku (ricmanjska afera)
zavrla zanimiv proces uveljavljanja slovenske
katoliške akcije na Tržaškem. Ponovno so se
torej oblastem ponovile dUeme imenovanja
tržaškega škofa, kar je jasno kazalo na ob-
čutljivost tega mesta. Odločitev je v skladu
2 dolgoletno dunajsko taktiko imenovanja tr-
žaških prelatov tokrat padla na neslovenca
F. K. Nagla, ki je najprej okrepil vertikalno
hierarhijo v cerkvi sami (slovenski duhov-
niki niso smeli brati Edinosti), obračunal s
sredobežnimi težnjami slovenskega laičnega
verstva ter zvesto sledil utrtim potem papeža
Pija X, kateremu je bil ves slovenski svet
tuj in barbariziran. Ni treba tu še posebej
poudarjati, kako je bil škof Nagi tisti tip
škofa, ki je najbolj ustrezal predstavam ita-
lijanskih liberalno-nacionalnih krogov. Zato
je bilo razočaranje tržaškega vodilnega sloja
občutno, ko je predpostavljena oblast Nagla
potegnila na Dunaj, v Trst pa imenovala
Slovenca Andreja Karlina. Vendar se nje-
gova pastoralna pot giblje med avtonomijo
in odtujenostjo cerkve in to bodisi na področ-
ju nacionalnih kot na socialno-političnih te-
matikah. Po letu 1907 so si tržaški liberal-
nacionalni hegemoni dokončno zagotovili ves
socialno-politični prostor. Nevtralistična po-

294 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

litika Škofa Karlina jim tudi ustreza, saj
teče v tem času asimilacijski odpor na dru-
gih ravneh civilnega življenja (šola, ekonom-
ske in kulturne pobude). Tržaški politiki so
se navsezadnje zavedali, da so se problemi v
času tik pred prvo svetovno vojno dvignili
na novo raven in da cerkvena politika pri
tako velikih jwstavkah lahko igra le vlogo
blagoslovitelja armad, ki bodo v končni kon-
sekvenci odločale o novih mejah. Po zmagi
in po »osvoboditvi domovini dragih pokra-
jin« se v stapljanju liberalno-nacionalnega
kalupa z »novim redom« skristalizira politika
obglavljanja slovenskega narodnega telesa. V
to politično fazo spada tudi prisiljen odhod
škofa Karlina iz Trsta, kar je ostala realna
cezura pri imenovanju slovenskih tržaških
škofov vse do današnjih dni.

Boris Gombač

Kärntner Volksabstimmung 1920, Wissen-
schaftliche Kontroversen und historisch-poli-
tische Diskussionen anlässlich des internatio-
nalen Symposions Klagenfurt 1980, Heraus-
gegeben von Helmut Rumpier, Kärntner
Druck- und Verlagsgesellschaft M. B. H., Kla-
genfurt 1981, 433 strani.

V mesecu dni — oktober 1981 — sta v
Avstriji izšli dve knjigi o tematiki, ki se je
koroško zgodovinopisje v celoti ni lotilo vse
od dr. Martina Wutteja dalje. Prvo z naslo-
vom »Kärnten — Volksabstimmung 1920'<,
je izdala skupina mlajših zgodovinarjev iz
Avstrije, Jugoslavije in Italije, druga, o ka-
teri gre tu beseda, pa je zbornik razprav z
lanskoletnega simpozija o koroškem plebisci-
tu v Celovcu, na katerem so sodelovali stro-
kovnjaki iz Avstrije, Madžarske, Cehoslo-
vaške in Jugoslavije.

Prvič od plebiscita sem se je zgodilo, da
so za »zeleno mizo« sedli jugoslovanski in
avstrijski zgodovinarji in se na znanstveni
ravni pogovarjali o temi, ki se je globoko za-
rezala v stvarnost obeh držav in narodov, ki
živita na Koroškem. Ce na grobo ocenimo
srečanje, pa tudi pričujočo Itnjigo, lahko
ugotovimo, da smo vsi ostali na svojih pozi-
cijah. Vendar to ni negativen rezultat, saj
kaj drugega tudi pričakovati ni bilo mogoče.
Pozitivno pa je pravgotovo dejstvo, da je
do takega simpozija in knjige sploh prišlo.
Težko bi bilo oceniti po zaslugi katere strani
oziroma po zaslugi katerega dejavnika. Ni
mogoče namreč pristajati na tezo, da gre
zasluga predvsem koroškemu deželnemu gla-
varju Wagnerju, ki naj bi simpozij iniciiral.

na drugi strani pa del nemške strani zavrača
resnico o tem, da so simpozij predlagali ko-
roški Slovenci, kot njihovo obliko »prazno-
vanja« šestdesete obletnice koroškega plebi-
scita. Lahko pa z gotovostjo zatrdimo, da je
bila slovenska historiografija vedno priprav-
ljena za dialog z avstrijskimi kolegi, prav
tako kot lahko poudarimo, da za organiza-
cijo simpozija in knjige po njem, zagotovo
ni zaslužno koroško zgodovinsko društvo, saj
je sodelovanje na simpoziju odklonilo in se
spet postavilo na znano koroško zgodovinsko
stališče, ki odklanja konstruktiven dialog in
rezultate slovenskega oz. jugoslovanskega
zgodovinopisja.

Na simpoziju, in zato tudi v knjigi, se je
znova pokazalo, da na Koroškem in v Avstri-
ji obstojata vsaj dve takoimenovani smeri ali
»šoli«, kadar gre za odnos do slovenskega
vprašanja. Stara koroška historiografija, ki
ima svoje korenine •— pa čeprav se jih še
tako otepa — pri Wutteju in pri kateri pre-
vladuje nemško nacionalistični odnos, ter
smer mlajših pretežno nekoroških zgodo-
vinarjev, ki so objektivnejši, niso obreme-
njeni z nacionalizmom in enakopravno upo-
števajo rezultate slovenskega zgodovinopisja.
Ni treba posebej opozarjati na to, da sta
predstavnika prve dr. Alfred Ogris in dr. Va-
lentin Hanns Einspieler, druge pa dr. Haas in
dr. Kari Stuhlpfarrer, pri čemer seveda ni-
sem izčrpal seznama ne enih in ne drugih.
Zato ni čudno, da je — ob upoštevanju dej-
stev, da je slovensko zgodovinopisje o ko-
roškem plebiscitu povedalo in zapisalo to kar
je globalno že dolgo poznano — tako na sim-
poziju kot tudi v knjigi in v razgovoru o njej
prišlo do dialoga predvsem med tema dvema
zgodovinarskima smerema.

Od imenovanih predstavnikov obeh smeri
nastopajo v knjigi razprav le trije: Alfred
Ogris, Hanns Haas in Kari Stuhlpfarrer. Med
tem, ko sta Haas in Stuhlpfarrer skupaj z
drugimi avtorji znanstveno stvarna, pa se je
Ogris poslužil že velikokrat preizkušene me-
tode tega kroga zgodovinarjev, osebnega na-
pada in podtikanj. Mogoče ga je k temu za-
nesel tudi naslov referata »Bilanca znanstve-
ne diskusije med dvema jubilejema 1970 do
1980«. Čeprav je pretežni del njegovega član-
ka in referata posvečen razčiščevanju spor-
nosti s Haasom in Stuhlpfarrer jem, o čemer
bomo z nekaj stavki še spregovorili, je takoj
na začetku želel z iztrganimi citati diskvali-
ficirati dva mlajša slovenska zgodovinarja:
pisca teh vrstic in Janeza Stergar j a. Ker
takrat, ko gre za znanstveno resnico ne pišem
le »pro domo sua« naj mi bo dovoljeno, da

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

295 i

na tem mestu opozorim na nezgodovinarske
metode dr. Ogrisa, ki jih je uporabil pri
pisanju o obeh imenovanih avtorjih. Ne bom
se spuščal v razpravo o tem kaj je »politič-
no poročilo« in kaj je »politizacija« tema-
tike, pač pa bom le pokazal na pravi kon-
tekst mojega in Stergarjevega pisanja. Pra-
vilno citirani in prevedeni zadnji stavek
mojega poročila v ZC 1976, št. 3/4, str. 349
ima svoj neposredni kontekst v zadnjem
odstavku. Ta se glasi: »Namesto pohvale naj
za zaključek našega poročila povemo le, da
so predlogi zakonskih osnutkov danes po-
stali že zakoni, ki se v ničemer ne razliku-
jejo od zakonskih osnutkov. Vsa dognanja
posvetovanja torej veljajo tudi za nove za-
kone, vsa predvidevanja predavateljev in
razpravljalcev pa se vsak dan bolj uresni-
čujejo. Dognanja ljubljanskega posvetova-
nja o sodobnih vprašanjih slovenske in hr-
vaške manjšine v Avstriji so s sedanjim do-
gajanjem na Koroškem stoodstotno potrje-
na«. Kaj je političnega v tem, če sodobni
zgodovinar le ugotovi vsem poznana dejstva,
ve najbrž le dr. Ogris sam.

Prav tako najbrž le on pozna odgovor na
vprašanje kaj je spornega v stavku Janeza
Stergar j a, v katerem le — ta čas med ok-
tobrom 1970 in oktobrom 1972 označuje kot
čas »... ko je oživljeni nemški nacionali-
zem v celoti pokazal svoj obraz, avstrijske
oblasti pa svojo nepripravljenost in nemoč
pri uresničevanju manjšinskih pravic«. Ne
vem, v katerem zgodovinopisju je prepove-
dano oziroma nedopustno pisati o stvareh,
o katerih je pisalo ne samo avstrijsko ali
jugoslovansko, temveč tudi evropsko časo-
pisje. Razen če misli, da je trganje in raz-
bijanje dvojezičnih napisov, obmetavanje de-
želnega glavarja z jajci, demonstracijski sho-
di v Celovcu, na katerih so avstrijskega kan-
clerja psovali z »židovska svinja«, itd., delo
kar vseh nemškogovorečih Korošcev oziroma
meni, da je izraz pripravljenosti in moči av-
strijskih oblasti, če niso mogle ali niso hotele
obvarovati niti ene zakonito postavljene dvo-
jezične table, čeprav se je na Koroškem zbra-
lo tudi orožništvo iz drugih avstrijskih de-
žel.

Ogris dalje trdovratno zagovarja tezo »ko-
roškega zgodovinopisja«, da pri plebiscitu ni-
kakor ni šlo za nikakršne neokretnosti pri
njegovem izvajanju. Sprašuje se celo, kakšen
smisel imajo takšne trditve, ki da stojijo na
poti skupni razpravi o teh vprašanjih. V
prilogi k mojemu članku v prej omenjeni
prvi knjigi o koroškem plebiscitu sem po-
leg že doslej znanih dokazov o potvorbah pri

plebiscitu, ki pa niso bile odločilne, obja-
vil še en dokument, ki jasno priča o tozadev-
nih manipulacijah pri izvajanju plebiscita.
In če smem odgovoriti na Ogrisovo vpra-
šanje: takšne trditve imajo en sam smisel:
ugotoviti zgodovinsko resnico!

Še bolj zanimiv pa je Ogrisev »zgodovinsko
analitičen pristop« h knjigi Haasa in Stuhl-
pfarrerja »Österreich und seine Slowennen«.
Ze kar iz naslova poglavja »Die Volksabstim-
mung von 1920« je razbral, da bosta avtor-
ja tematiko obdelala na način: »Zgoraj nem-
ški razbijalci tabel, spodaj koroški Slovenci,
ki igrajo mandoline«. Lepšega primera pos-
kusa neargumen tir anega diskreditiranja in
podtikanja ne bi mogli najti.

Še bi lahko govorili o Ogrisovem članku,
vendar naj zaključim z njegovo trditvijo, s
katero se docela strinjam. Z ideologiziranji,
kakršnekoli barve, ne bomo zgodovinskim
raziskavam storili dobrega dela. Ravno tako
ne s prerokbami, ki niso naloga zgodovinar-
ja. Zato tudi mislim, da zgodovinar, še zlasti
če se z vso silo bori zoper (domnevno) politi-
zacijo zgodovinopisja, ne more strokovnega
razpravljanja o usodi koroških slovenskih
učiteljev po plebiscitu, v katerem polemizira
s stališči Haasa in Stuhlpfarreja, zaključiti z
besedami: »Koroško obmejno prebivalstvo ve
to najbolje«.

V zborniku sodeluje 22 avtorjev. Od re-
ferentov na simpoziju manjka le Vasilij Me-
lik, ki je svoj referat »Propaganda Freie
Stimmen pri volitvah in plebiscitu« objavil
v prvi knjigi o plebiscitu in ne zato, ker ni
bilo nemškega pendanta njegovemu referatu,
kot je zapisal v uvodu knjige njen urednik
Helmut Rumpler, profesor na celovški Uni-
verzi. Dodana pa sta dva prispevka Stefana
Karnerja iz Gradca z naslovom »Ločitev
Spodnje Štajerske od Avstrije 1918/1919 —
Fikonomski aspekti in relevantnost za Ko-
roško in Štajersko« ter Theodor j a Veiterja
»Koroški plebiscit v evropski in mednarod-
ni primerjavi«. Zadnji je bil sicer povabljen
na simpozij, vendar se ga ni mogel udeležiti
in je zato do neke mere razumljivo, da je
urednik njegov članek uvrstil v zbornik,
zakaj pa je objavil Karnerjevega, kljub ured-
nikovem pojasnilu v uvodu, ni razumljivo,
saj je odstopil od načela, ki ga je zagovar-
jal pri prispevku prof. Melika.

Naj bo kritike dovolj. Zbornik je razdeljen
na šest tematskih sklopov: 1. Teorija nacio-
nalizma, 2. Zgodovinske razsežnosti, 3. Med-
narodni okviri, 4. Avstrijski pogled, 5.
Bilanca politike in 6. Bilanca raziskovanja
ter ima dodatke kot so osebno kazalo, seznam

296

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931

okrajšav in seznam avtorjev. Je gotovo knji-
ga, ki bo nepogrešljiva za vsestransko in-
formiranje o koroškem plebiscitu. V marsi-
katerem članku bo bralec našel nove pristo-
pe, naj omenim le članek Andreasa Morit-
scha, ki z zornega kota socialno gospodarske-
ga položaja koroških Slovencev pojasnjuje re-
zultate plebiscita ali pa zanimiv in kvaliteten
članek Emila Brixa, ki prikazuje koroški ple-
biscit v kontekstu avstrijske narodnostne sta-
tistike v času od 1880 do 1934. Za začetek dia-
loga je knjiga več kot vzpodbudno dejanje.
Kljub nekaterim očitnim nasprotnim stališ-
čem je nujno začeti dialog nadaljevati in se
lotiti še drugih žgočih tem, ki so zanimive za
zgodovinarje z obeh strani meje. Tabu tem
za nas ni in le ustvarjalen dialog lahko prispe-
va ne le k zbliževanju zgodovinarjev, temveč
obeh narodov in držav. Prepričan sem zato,
da bo naslednja tovrstna knjiga, če bo spet
izšla na Koroškem zagotovo imela vsaj slo-
venske povzetke prispevkov.
J DuSan Nečak

Dr. Vlado Valenčič, Rezka Traven et al...,
Ljubljanske ulice, Ljubljana 1980, 153 strani.

Ob 35-letnici osvoboditve Ljubljane je Geo-
detska uprava skupščine Ljubljane izdala to
knjigo. Zgodovinski prikaz in opis ulic je
prispeval dr. Vlado Valenčič. Lepo lahko sle-
dimo razvoju imenovanja ulic v Ljubljani.
Ob tem spoznamo, da so tudi stari Ljubljan-
čani imeli smisel za humor, ki je prišel do
izraza pri poimenovanju posameznih podro-
čij ali ulic.

Do srede 19. stoletja so imele ulice nemška
imena, prebujanje narodne zavesti pa se je
kazalo tudi pri poimenovanju ulic. Imena
ulic so tudi spreminjali in jih prilagajali no-
vim razmeram. Ko pa je prišla občinska
uprava v Ljubljani v slovenske roke, se je
začel boj za samoslovenske napise. Dokaj za-
grizeno ga je bojeval Ivan Hribar. S svojimi
zahtevami sicer ni povsem uspel, dosegel pa
je, da problematika poimenovanja ni več za-
mrla. Precej je lahko dosegel tudi v popo-
1 resni obnovi mesta. Pravo slovensko podobo
pa je mesto dobilo šele po 1918. letu. Nasled-
njo dobo preimenovanja so doživele ljubljan-
ske ulice po letu 1945.

Poimenovanje ali pa preimenovanje ulic
ni preprost postopek, pri tem igra pomembno
vlogo uvedba hišnega oštevilčenja in sploh
razvoj mestnih načrtov. Tudi na to delo nas
avtor opomni v tej knjižici. Tako lahko na
hitro pregledamo spremembe, ki so v Ljub-

ljani nastajale od 1840, ko se je mesto zače-
lo polagoma širiti, nato pa je z leti ta rast
vse hitreje napredovala.

Poleg tega zgodovinskega pregleda najde-
mo v publikaciji še Seznam opuščenih in
ukinjenih ulic pa način imenovanja novih
ulic, ki ga vsebuje statut mesta Ljubljane.

Nato sledi seznam ljubljanskih cest, ulic
in trgov z opisom, delo Rezke Traven. Ta del
knjige ja gotovo zanimiv tako za Ljubljan-
čane kot tudi za vsakega drugega, kajti pri
imenu posamezne ulice je tudi pojasnilo, za-
kaj tako ime ali pa kako se je ulica prej
imenovala. Pri tem je prišlo do nekaterih
neprijetnih pomot, ki bi jih bilo treba po-
praviti.

V publikaciji najdemo po abecednem re-
du urejeno kazalo uličnih imen, ležeče so na-
tisnjena imena ulic, ki so bile ukinjene ali pa
opuščene.

Publikaciji so priloženi štirje zemljevidi
mesta Ljubljane. Prvi iz leta 1840, kjer so
nemška imena ulic in področij, nato sledi že
bolje izdelan zemljevid iz 1910, kjer so oz-
nake že slovensko napisane. Karta št. 3 je
iz leta 1942 in nato imamo še najnovejši
zemljevid mesta iz leta 1978. Primerjava teh
štirih zemljevidov šele prav dopolni tekst
knjige in nam da pravo predstavo o rasti
Ljubljane. Tako lahko med drugim ugoto-
vimo, da je glede na zemljevide imelo mesto
že 1840 precej urejenih zelenih površin, ki so
pa v teku časa propadle. Ob primerjavi med
karto iz leta 1840 in 1978 ima lahko vsak
opazovalec takšne in drugačne misli in po-
misleke.

Ljubljana je s tem dobila pomembno knji-
go, ki na kratko prikazuje njen razvoj v slo-
vensko središče tudi v prostorskem, ne le v
političnem pogledu.

Eva Holz .

Marezige — simbol upora 1921—1981 (kra-
jevni zbornik), Koper 1981, str. 179

Različne obletnice so velikokrat vzrok za
nastanek publikacije o nekem kraju ali po-
krajini. Tako zasnovana publikacija skuša
podati čeprav krajši, pa vendar strnjen pre-
gled dogodkov iz življenja nekega kraja. Ta-
ko je bila tudi 60-letnica marežganskega upo-
ra in 40-letnica vstaje spodbuda za pripravo
krajevnega zbornika z naslovom Marezige
1921—1981, ki pa poleg Marezig obdela tudi
dogajanje v celotni Slovenski Istri od pozno
bronaste dobe oz. starejše železne dobe da-
lje. Za izpeljavo, pripravo in izdajo zborni-^

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

297]

ka je poskrbel Pokrajinski muzej Koper sku-
paj z založbo Lipa. Publikacija je delo več
avtorjev z nekoliko različnimi kriteriji, kar
je treba upoštevati, vsebina pa je razdeljena
kronološko s poudarkom na dogodkih, ki so
odigrali zelo pomembno vlogo v zgodovin-
skem razvoju Slovenske Istre.

Po uvodnih mislih Branka Babica in zem-
ljepisnem orisu Raula Šiškoviča je skušal
podati Salvator Žitko zgodovinski pregled od
prvih gradišč do prve svetovne vojne. V
kratkem zapisu je opozoril na najpomemb-
nejše dogodke, ki so vplivali na razvoj in
življenje v Slovenski Istri (rimsko zasedbo,
prihod Slovanov, beneško zasedbo, pred-
marčno dobo, marčno revolucijo, začetke na-
lodnega prebujenja).

Upor, do katerega je prišlo ob volitvah 15.
maja 1921, je opisal Janez Kramer, ki je za
to uporabil pisane in ustne vire, ki jih v
opombah tudi našteje. S skrbnim opisom do-
godkov, kot so se odvijali, je opozoril na
vzroke, ki so pripeljali do spopada med fa-
šističnimi provokatorji in slovenskimi vo- .
lilci. Trije mrtvi fašisti in več ranjenih je
bil rezultat upora, ki je imel svoj zaključek
v aretacijah in nato na sodni obravnavi, do
katere je prišlo po nastopu fašistične dikta-
ture.

Fran Juriševič je opisal zadružništvo v
Marezigah od leta 1900 naprej, ko je bila
ustanovljena prva Hranilnica in posojilnica.
Prikazana je rast in vloga zadruge, težave,
ki so nastopile v času fašizma in razpusti-
tev. Zaključek pregleda je namenjen zadruž-
ništvu po drugi svetovni vojni.

O običajih, navadah, ljudskem izročilu nam
prispevek Zvoneta Cigliča prikaže, kako so
ljudje živeli, njihova bivališča, obleko, vra-
ževernost itd. Sestavek je obogaten s sli-
kami.

Sledi obširnejši tekst, ki obravnava dobo
med obema vojnama, dotika pa se predvsem
dveh stvari: fašizma in prodiranja ideje ko-
munizma v mesta in vasi Slovenske Istre. Av-
tor mu je Vid Vremec. Prikazal je vedno hujši
pritisk fašizma, ki ga je občutilo slovensko
prebivalstvo, katero ni hotelo stopiti v nje-
gove vrste ter odpor, ki se je pojavil proti
njemu. Močnejše postojanke so imeli fašisti v
mestih, medtem ko so biU njihovi privržen-
ci na podeželju redki. Pri obravnavanju de-
lavskega gibanja avtor pod tem naslovom go-
vori o komunističnem gibanju, pa je zajet
tudi prikaz širjenja komunistične stranke v
Plopru, Izoli, Piranu in okolici. Našteta je
vrsta imen komunistov, katerih zasluga je
bila, da je komunistična stranka v Sloven-

ski Istri delovala in se širila. Sestavek je
razdeljen po časovnih obdobjih. NOB v Slo-
\'enski Istri je opisal Milan Guček in podal
krajši pregled obdobja 1941—1945. Orisal jo
delovanje vojaških enot, se nekoliko dotak-
nil ljudske oblasti, partizanskega šolstva,
zdravstva in preskrbe. V prispevku podaja
avtor skromno sliko NOB v Slovenski Istri,
zaključi pa z nekaj stavki, ki obravnavajo
MarezLge med NOB.

Povojno obdobje zajemata dva članka. Pr-
vi — zapisal ga je Tone Mesec — govori o ob-
novi Marezig, še enkrat se dotakne zadruž-
ništva in predvsem kulturno-prosvetnega de-
la, sestavek Mirka Miklavčiča pa obravnava
družbenoekonomski razvoj koprskega ob-
močja.

Na koncu zbornika so zbrana imena padlih
borcev, aktivistov, žrtev fašističnega nasilja,
taborišč, borcev v enotah NOVJ ter akti-
vistov v Marezigah in okoliških vaseh, kar
je zbrala Vlasta Beltram.

Metka Gombač

Aleš Behler, Cez trn in strn, spomini, Ko-
per 1981, 325 str.

V sozaložbi koprske Lipe in Založništva
tržaškega tiska je spomladi leta 198! izšla
knjiga spominov dr. Aleša Beblerja z na-
slovom »Cez drn in strn«. Avtobiografije se
v zadnjih letih kaj pogosto pojavljajo na
prodajnih pultih slovenskih knjigarn, neka-
tere s poudarjeno noto egocentrizma, druge
objektivnejše in zunaj mita. Beblerjeve spo-
mine lahko uvrstimo v slednjo kategorijo,
saj so živahen, bogat in ploden monolog so-
potnika velikih zgodovinskih dogodkov zad-
njega pol stoletja in so torej v svoji celoti
avtoanaliza nekega časa in vloge posamezni-
ka v njem.

Srečanje z dr. Alešem Beblerjem, človekom,
komunistom, španskim borcem, partizanom in
diplomantom odpira bralstvu širše dimenzi-
je vpogleda v zakulisje nekega angažiranega
življenja, neke partije, torej neke dobe in
ideologije v njej, v kateri so ljudje Beblerje-
vega kova odigrali pomembno in neprecen-
ljivo vlogo, se s to vlogo stapljali, ji sledili
vse življenje, se z njo poistovetili in z njo
živeli. Prav zaradi tega so avtorjevi spomini
— v širšem smislu so torej obračun plodne-
ga življenja — nenasilno pričevanje o velikih
dogodkih, kjer se avtor vseskozi zaveda me-
sta, ki mu je pripadalo, kjer se Bebler z do-
kaj razvitim čutom za avtokritiko loteva
tako centralnih kot drobnih dogodkov, ki

298 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981

jih obravnava brez prioritete in kompleksov
tako, da v kompleksnem niansiranju nariše
svojo podobo v okviru širših obzorij zgodo-
vine, ki jo je tudi on sam ustvarjal. To
svojo nenasilno vlogo v okviru danih situ-
acij je znal Bebler vedno obdržati v po-
trditev lastne osebnosti ogibajoč se himeram
oblasti. Spominom dr. Aleša Beblerja bi s
težavo priznali neko konkretno zgodovinsko
vrednost, saj so stvarni podatki le približni
in okvirni. Avtor predpostavlja, da je zgo-
dovinski prikaz že znan, zato se ne obeša na
podatke in letnice ter na njih shematsko
razporeditev. Cas igra v njegovi knjigi re-
lativno vlogo, periodizacija so njegovo živ-
ljenje, njegovi občutki in njegove odločitve.
V avtorjevem trudu moramo izluščiti ob
»življenjskem albumu« še poskus ovrednote-
nja neke dobe, ko so se stvari še reševale s
človeško in partijsko požrtvovalnostjo z ve-
liko mero samoodpovedovanja in žrtvovanja
ter junaštva in odkritosti, tiste odkritosti
torej, ki jo je dr. Aleš Bebler pokazal tudi v
svojih spominih brez poveličevanja in brez
mita.

Borts Gombač

Gotovlje — Založila Kulturna skupnost ob-
čine Žalec 1980, 157 str.

Žalska Kulturna skupnost izdaja vsako
leto ob občinskem prazniku knjigo, ki je
namenjena tisti krajevni skupnosti, v kateri
se praznuje krajevni praznik.

Tako je v letu 1980 nastala publikacija
Gotovlje, katere urednik je inž. Vili Vybihal.
Razveseljivo je spoznanje, da so vsako leto
knjižnice bogatejše ter pomembne tudi, za
zgodovinarje in druge družboslovce.

Največ strani se nanaša na bližnjo pre-
teklost. Vinko Jordan opisuje Gotovlje ter
njegovo preteklost, Kazimir Mermolja in Mi-
lan Apih se spominjata dni iz NOB, Melò
Jost pa govori o Gotovljah kot pravi Gotov-
Ijan. »Menim, da je zavest, da pripadaš neki
vaški skupnosti, zavest korenin posebej zna-
čilna za Gotovljane in gotovo pomembna za
to, kar so Gotovlje ostale in postale«, pravi
Melč sam. Drago Kumer govori o zgodovini
šolstva, predstavljena pa je tudi pestra kul-

turna dejavnost — amatersko gledališče,
tamburaši in pevski zbor, ki deluje že 85 let.

Vsebina je popestrena z literarnimi pri-
spevki, niso pa pozabili na šport in rekrea-
cijo.

Andreja Končan

Planina skozi čas. — Izdaja Turistično dru-
štvo Planina pri Sevnici.

Planina je majhen kraj na Kozjanskem,
njena zgodovina pa ostaja zapisana z velikimi
črkami v knjigi zgodovine celotnega sloven-
skega naroda.

Samo Turistično društvo Planina pri Sev-
nici pravi: »Peščica entuziastov Turističnega
društva Planina pri Sevnici se s to publi-
kacijo predstavlja javnosti ob krajevnem
prazniku Planine ter 40-letnice ustanovitve
OF in vstaje slovenskega naroda. V njej so
zbrani podatki o preteklosti Planine z bliž-
njo okolico. Z njo želijo opozoriti na velik
dolg, ki ga ima naša družba do Planine in do
celotnega Kozjanskega in ki izvira iz naše
revolucionarne polpreteklosti ter iztrgati po-
zabi dogodke, ki to ne zaslužijo.« Sam tekst
knjižice ne predstavlja bistveno nove vsebi-
ne, saj je samo kratek povzetek že znanih
stvari. Knjižica pa je bogata predvsem zara-
di svoje slikovne opreme. Tako vsak zgodo-
vinar, ki se bo ukvarjal z zgodovino Kozjan-
skega (tako starejšo kot zgodovino NOB) ne
bo mogel obiti te drobne knjižice. Na za-
četku so pečati lastnikov gradu Planine iz
leta 1325, prav tako pa so upodobljeni tudi
grbi, sledi izbor Vischerjevih vedut iz 1681
do danes. Vrstijo se upodobitve Planine ob
pomembnih dogodkih. Ko govorimo o Pla-
nini, pa ne moremo mimo Ane Wambrecht-
sammerjeve (1897—1933), nemške pisateljice
slovenskega rodu, ki je pokopana na Planini
in ima spominsko ploščo na rojstni hiši v
trgu Planina.

NOB na Planini je razviden iz primerjalnih
slik ter kratkega teksta, zaključuje pa se s
sliko kostnice in spomenika 117 padlim
borcem in žrtvam fašističnega nasilja na Pla-
nini.

Andreja Končan

UDK 736. »12/14«

Otorepec Božo, višji raziskovalni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa
pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

YU — 6100) Ljubljana, Novi trg 4/III

Srednjeveški pečatniki Iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani

Kronika, časopis za slovensico krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 250—254, Cit. lit. 28

Avtor opisuje in določa lastnike petih srednjeveških pečatnikov-tiparjev
iz zbirke v Narodnem muzeju v Ljubljani: 1. Petra Morosinija, grofa Osor-
ja na Cresu iz let 1205—1236, 2. viteza Gotholda iz Federauna pri Beljaku
iz prve polovice 14. stoletja, 3. Žida Baruha, sina rablja Menahema iz 14.
stoletja, 4. ogrsko-češkega kralja Ladislava Posthumusa za šlezijski voj-
vodstvi Svednice in Javor iz 1440—1457, v 17. stol. spremenjenega na ime
Ferdinanda III. in 5. ljubljanskega meščana Wolfganga Wlserja iz leta 1492.

UDK 373(497.12 Lendava) » . . . / 1910«

Zelko Ivan, dr., duhovnik v Spltaliču
YU — 63215 Loče, Spitalič
Šolstvo v lendavski občini

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 258—262, cit. lit. 36

Prispevek prikazuje pregled šolstva v dolnjem Prekmurju od srednjega
veka in do leta 1910. Najstarejše šele so bile župnijske — ob župnijski
cerkvi. Po imenu so znani učitelji že za reformacije v 16. stoletju. — Šola
v Lendavi Je bila na dobrem glasu, ker so jo obiskovali tudi učenci iz
sosednjih župnij. Ze v 18. stoletju so učili v lendavski šoli tudi nemški
in latinski jezik. Šolska obveznost datira Iz leta 1868, ko Je bil objavljen
posebni zakon o ljudski izobrazbi. — Meščanska šola v Lendavi je bila
ustanovljena leta 1872. 9. Julija 1879 pa je bilo ustanovljeno učiteljišče v
Cakovcu. Naloga učiteljišča v Cakovcu, kjer je bil obvezni učni jezik
tudi slovenski v obliki prekmurskega narečja, je bila: usposobiti takšne
madžarske učitelje, ki bi razumeli hrvaški in slovenski jezik in ga upo-
rabljali pri učenju madžarskega jezika. To je uspelo. Zato so prejeli ne-
kateri učitelji nagrado za uspeh pri poučevanju madžarskega Jezika v
slovenskih šolah.

UDK 322.24.012.320(497.12 Maribor) »14«
Mlinaric Jože, arhivski svetovalec. Pokrajinski arhiv v Mariboru
YU — 62000 Maribor, Ljubljanska 3a

Odnosi med Šentpavelske opatijo in gospodi iz Melja, gospodi mariborskimi
in mariborskimi meščani v srednjem veku

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 241—250, cit. lit. 109

Lastništvo šentpavelskega samostana nad posestjo v Mariboru in v njego-
vi ožji in širši okolici je pogojevalo določene odnose z mariborskim me-
stom in njegovimi meščani, z deželnoknežjlmi ministeriali — gospodi Mari-
borskimi ter s samostanskimi fevdniki iz Melja. Ti odnosi so bili, kolikor
nam o tem posredujejo ohranjene listine, živahni in korektni, z mestom
Mariborom pa so se od druge polovice 15. stoletja z vedno močnejšimi
turškimi vpadi, ki so tudi od privillglranlh stanov in ustanov, kakršna je
bila tudi sentpavelska opatija, terjali sodelovanje pri obrambi dežele in
mesta, v določeni meri zaostrili.

UDK 930(497.12 Ptuj):929 Povoden S.
Samperl-Purg Kristina, arhivist, Zgodovinski arhiv v Ptuju
YU — 62250 iFtuj, Muzejski trg 1
Ptujski hlstrorlograf Simon Povoden 1733—1841

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 254—258, cit. lit. 5

Simon Povoden ima neprecenljive zasluge za zbiranje, ohranjanje in va-
rovanje kulturne dediščine v Ptuju in okolici. Kot bolniški kaplan in
beneficiant je služboval na Ptuju polnih 57 let in v tem času predvsem
po lastnih nagibih neumorno na eni strani kot kronist spremljal sodobno
dogajanje na drugi strani pa pisal zgodovinska dela na podlagi gradiva,
ki ga je našel v samostanih, graščinah in na ptujskem magistratu. Dokaj
kritično in natančno je napisal okoli trideset del, ohranjenih v rokopisih,
večina v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, en original in dva prepisa
pa tUdI v Zgodovinskem arhivu v Ptuju. Za Ptuj je gotovo najpomemb-
nejša Meščanska čitanka (Bürgerliches Lesebuch, 1821, 1925), ki jo hrani v
prepisu Zgodovinski arhiv v Ptuju in njegov, danes še posebej aktualen
muzej na prostem.

UDC 373(497.12 Lendava) ", . . /1910"

Zelko Ivan, Dr., the Priest of Spltalič

YU - 63215 Loče, Spitalič

Schools in the Lendava Commune

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 258—262, cit. lit. 36

The paper offers a survey of schools in the lower Prekmurje area from
the Middle Ages up to 1910. The oldest were parish schools-close to the
parish church. We know of the teachers' names already in the Reformation
Period, in the 16th century. The school in Lendava was well-renowned,
attended also by pupils from the neighbouring parishes. Already in the
18th century Latin and German were taught in this school. Compulsory
education dates back to 1868 when a special law concerning the people's
education was issued. The civic school in Lendava was established in
1872. On July 9, 1879, the teachers' school was established in Cakovec.
The role of the latter (Slovene, i. e. the Prekmurje dialect was compul-
sory) was to quality the Hungarian teachers to be able to understand
both Croatian and Slovene languages and to use them in the classes of
Hungarian. The plan succedded and some teachers were granted awards
for their success in teaching Hungarian in Slovene schools.

UDC 735. "12/14"

Otorepec Božo, Research Assistant, Milko Kos Historical Institute, Slovene
Academy of Arts and Sciences

YU — 61000 Ljubljana, Novi trg 4/III

The Middle Ages Seals from the Collection of the National Museum in
Ljubljana

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 250—254, cit. lit. 28

The author describes and determines the owners of five seals from the
Middle Ages that all belongs to the coUection of the Ljubljana National
Museum: 1. Peter Morosini, Count of Osor, the island of Cres, from the
years 1205—1236 , 2. Knight Gothold from Federaun near Beljak from the
first half of the 14th century, 3. A Jew named Baruh who was the son of
Rabbi Menahem from the 14th century, 4. Hungarian-Bohemian king Ladi-
slav Posthumus of the Silesian knightdoms Svednice and Javor from the
years 1440—1457 — in the 17th century changed to the name of Ferdinand
III, and 5. the townsman of Ljubljana Wolfgang Wiser from the year 1492.

UDC 930(497.12 Ptuj):929 Povoden S.
Samperl-Purg Kristina, Archivist, Historical Archives of PtuJ
YU — 62250 PtuJ, Muzejski trg 1

Simon Povoden, the Historiographer of PtuJ (1753—1841)

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 234—258, cit. lit. 5

Simon Povoden's merits for collecting, preserving and protecting the
cultural heritage of PtuJ and its surroundings are invaluable. He was a
sick-chaplain and a benefiter in PtuJ for the whole 57 years; in the
course of this time he, mostly on his own initiative, recorded contemporary
events, on the one hand, and on the other he wrote historical books on
the basis of material that he had found in monasteries, castles and in the
Town Hall of PtuJ. Quite critically and precisely he wrote some thirty
books, all preserved in manuscripts, the majority of them in the Styrlan
Provincial Archives of Graz, one original and two transcripts also in the
Historical Archives of FtuJ. As for PtuJ, the most important book is
certainly The Townspeople's Reader (Bürgerliches Lesebuch, 1821, 1825) the
transcript of which is kept in the Archives of PtuJ, as well as its open-
space museum that is nowadays especially popular.

UDC 322.24.012.336(497.12 Maribor) "14"
Mlinaric Jože, Archivlstic Counsellor, the Local Archives of Maribor
YU — 62000 Maribor, Ljubljanska 3a

Relations Between the Sentpavel Abbey and the Gentlepeople of McIJc and
Maribor and the Townspeople of Maribor in the Middle Ages

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 241—250, cit. lit. 109

The ov/nership of the Sentpavel monastery of the propriety both in Ma-
ribor and its wider surroundings conditioned certain relations with the
town of Maribor and its townspeople, with provincial-princely mlnesteri-
aljsts — the gentlepeople of Maribor, and with the monastery vassals from
Melje. These relations were, as far as one can see from the preserved
documents, lively and polite; from the second half of the 15th century
onward, with ever more frequent Turkish raids which demanded coope-
ration in defending the country and the town also on the side of privileged
classes and institutions (one of which was the Abbey of Sentpavel), the
relations with Maribor grew to a certain degree tenser.

UDK 014.3:7(497.12) ZUZ :7 (497)

Jenko Mojca, študentka PZE za umetnostno zgodovino filozofske fakultete
v Ljubljani

YU — 61000 Ljubljana, Ilirska 36

Cehoslovaška umetnost v Zborniku za umetnostno zgodovino

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 271—277, cit. lit. 11

Sestavek z bibliografijo predstavlja In komentira prispevke o češkoslo-
vaški umetnosti, ki so bili objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino;
poda tUdI analizo o pogostosti objav in poizkuša najti vzroke za očitno
nesorazmerje med zanimanjem predvojne in sodobne slovenske javnosti
za to temo.

UDK 329.78(497.12) »1935/1941«

Vldovlč-MlklavčiC Anka, dr., znanstveni sodelavec. Inštitut za zgodovino
delavskega gibanja

YU — 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1

Pot napredne slovenske mladine v Mladinsko Osvobodilno fronto

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 29, št. 3, marec 1982,
str. 263—370, cit. lit. 37

Članek obravnava od 1935—1941 razvojno pot progresivne delavske kmečke
in srednješolske mladine v katoliškem in liberalnem idejnem območjii;
posebej diferenciacijo in polarizacijo glede na odnos in stališče do ljud-
skofrontnega povezovanja in gibanja. Zlasti je prikazana povezovalna
vloga komunistične mladine in to na osnovi skupnega programa in akcij
in ne skupnih Ideoloških nazlranj. Pri tem je podčrtana vloga in pomen
ustanovitve Mladinske Osvobodilne fronte (MOF) kot temeljna faza zdru-
ževanja slovenske mladine predvsem iz vrst krščanskosocialistične, sokol-
ske in komunistične mladine, ki je med NOB in ljudsko revolucijo pre-
rasla v enotno protifašistično mladinsko organizacijo Zvezo slovenske
mladine.

UDC 014.3:7(497.12) ZUZ:TC.D7)

Jenko Mojca, Student at the Department of Art History at the Faculty of
Philosophy in Ljubljana

YU — 61000 Ljubljana, Ilirska 36

Bohemian Art in the Art History Miscellany

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 271—277, cit. lit. 11

Together with its bibliography the study presents and comments upon the
articles concerning Bohemian art as they were published in the Art
History Miscellany; an analysis concerning the frequency of publications
Is added and an attempt is made to find the reasons for the obvious
disproportion in the interest of the pre-war and the contemporary Slovene
audiences in this topic.

UDC 329.78(497.12) "1935/1941"

Vidovič-Miklavčič Anka, Dr., Scholarly Assistant, Institute for the History
of Labour Movement

YU — 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1

Progressive Slovene Youth's Entering the Youthful Liberation Front

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 29, No. 3, March 1982,
pp. 263—270, cit. lit. 37

The paper deals with the development, between 1935 and 1941, of the
progressive working-class, peasant, and secondary-school young people
both in the Catholic and Liberal spheres; in the first place it discusses
their differentiation and polarization as regards their relationship and
viewpoint towards the popular front movement. Special emphasis is laid
upon the linking role of the Communist youth, that Is, on the basis of the
uniform programme and actions and not uniform Ideology. The author
stresses the role and importance of the Youthful Liberation Front (MOF)
as the basic phase in uniting the Slovene youth, mostly from the ranks
of the Christian-socialists, the »Sokols« and the Communist; in the
course of the National Liberation Movement they grew into a uniform
anti-fascist organization called the League of Slovene Youth.

UDK

UDC949.712(-2)(05)

YU ISSN 0023-4923

KRONIKA

ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO

XXIX
1981

IZDAJA IN ZALAGA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO
SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO

LJUBLJANA

IZDAJATELJSKI SVET: DR. TONE FERENC, DR. FERDO GESTRIN (PREDSEDNIK), OLGA JANSA-ZORN,
ANTOSA LESKOVEC, NIKO LUKEZ, BOZO OTOREPEC, SLAVICA PAVLIC. DR. MIROSLAV STIPLOVSEK,
DR. J02E SORN, DR. SERGEJ VILFAN, VIDA WEDAM, | DR. TONE ZORN, I SALVATOR 2ITKO, DR. JOZE

20NTAR

UREDNIŠKI ODBOR: JANEZ BOGATAJ, FRANCE DOBRO VOLJČ, MARIJAN DRNOVŠEK, DR. TONE FE-
RENC, DR. FERDO GESTRIN, STANE GRANDA, OLGA JANSA-ZORN, BOZO OTOREPEC, DR. JOZE
SORN, DR. SERGEJ VILFAN, DR. PETER VODOPIVEC, DR. JOZE ZONTAR — GLAVNI IN ODGOVORNI
UREDNIK: DR. PETER VODOPIVEC — LEKTOR: FRANCE DOBROVOLJC — TEHNIČNI UREDNIK: VAŠKO
SIMONITI — OPREMIL: JULIJ AN MIKLAVCIC — ZA UPRAVO ODGOVARJA UREDNIŠTVO — SOFINAN-
CIRATA RAZISKOVALNA IN KULTURNA SKUPNOST SLOVENIJE — TISKA TISKARNA TONE TOMSIC
V LJUBLJANI — KLISEJE IZDELUJE KLISARNA LJUDSKE PRAVICE V LJUBLJANI

KAZALO

AVTORSKO KAZALO

RAZPRAVE IN ČLANKI

Cepič Tatjana: Zlet »Svobod« v Celju in njegov
odmev v časopisju — 23

Drnovšek Marijan: Ljubljanski mestni statuti
1850—1934 — 126

Ferenc Tone: Italijanske racije v Ljubljani leta
1942 — 183

Fischer Jasna: Oris razvoja prebivalstva v Ljub-
ljani in njegove družbene sestave od srede
19. stoletja do 1919 — 137

Fischer Jasna: Delavsko gibanje v Ljubljani od
začetkov do leta 1896 — 143

Gestrin Ferdo: Prispevek k poznavanju trgov-
skega poslovanja na Reki v 15. stoletju — 8

Gestrin Ferdo: In memoriam dr. Miroslavu Pa-
horju — 53

Gestrin Ferdo: Jože Sorn — šestdesetletnik — 63

Grajenauer Bogo: Vasilij Melik — šestdeset-
letik — 60

Jenko Mojca: Cehoslovaška umetnost v Zborni-
ku za umetnostno zgodovino — 271

Josipovič Draško: K pravilnemu pisanju ledine
»v Lajhu« (Kranj-Lajh) — 51

Kambič Mirko: Prvi ljubljanski fotografi (1839
do 1870) — 103

Kos Janez: Oris poglavitnih točk razvoja neka-
terih komunalnih dejavnosti v Ljubljani 1850
do 1941 — 159

Kremenšek Vekoslav: Etnološke raziskave Ljub-
ljane — 228

Melik Vasilij: Ljubljanske cene kruha in mesa
v predmarčni dobi — 27

Melik Vasilij: Volitve v Ljubljani 1848—1919
— 115

Melik Vasilij: Dr. Tone Zorn (1934—1981) — 278

Mlinaric Jože: Odnosi med šentpavelsko opatijo
in gospodi iz Melja, gospodi mariborskimi in
mariborskimi meščani v srednjem veku — 241

Nussdorfer Metka: Trgovina z železom, železnimi
izdelki in drugimi kovinami na Reki v letih
1527—1631 — 12

Pahor Miroslav: Fevdalna posest na piranskem
ozemlju do konca 13. stoletja — 1

Otorepec Božo: Srednjeveški pečatniki iz zbirke
Narodnega muzeja v Ljubljani — 250

Petrič Magda: Iz ohranjenega hišnega arhiva pri
Keklu v Ratečah — 20

Prelovšek Damjan: Ljubljanski mojster Anton
Cragnolini — 96

Ravnikar Edo: Urbanistična misel v Sloveniji
od leta 1900 — 166

Samperl-Purg Kristina: Ptujski historiograf Si-
mon Povoden (1753—1841) — 254

Sumrada Janez: Janko Orožen — devetdesetlet-
nik — 282

Svajncer J. Janez: Pesnica 1946 — 41

Vidovič-Miklavčič Anka: Pot napredne sloven-
ske mladine v Mladinsko Osvobodilno fron-
to — 263

Vovko Andrej: O osnovnem in srednjem šolstvu
v Ljubljani v obdobju 1848—1941 — 150

Zelko Ivan: Šolstvo v lendavski občini — 258

Zontar Jože: Problemi zgodovine mest na Slo-
venskem od srede 18. stoletja do leta 1848
s posebnim ozirom na Ljubljano — 91

IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV !

Bizjak Ivana: Cerkljanski fotograf Franc Pe- ■
temelj — 281

Kambič Mirko: Štajerska na stereodiapozitivlh '

— 56 .....^,

DELO NASiH ZAVODOV IN DRUŠTEV

Granda Stane: Novomeške gostilne in gostilni-
čarji (Dolenjski muzej) — 66

Holynski Nada: Leto 1890 — važnejša dogajanja
in dosežki Gorenjske (Gorenjski muzej) — 68

Rajšp Vinko: Taborsko gibanje na Slovenskem
— muzejska zbirka v Ljutomeru — 284

Vovko Andrej: Sto let prve slovenske strokovne
pedagoške revije — 68

Zontar Majda: Razstava Kulturna društva na
Gorenjskem — 64

NOVE PUBLIKACIJE

Ciperle Jože: Primož Simoniti, Humanizem na
Slovenskem in slovenski humanisti do srede
16. stoletja, Ljubljana 1979 — 70

Gombač Boris: Giampaolo Valdevit, Chiesa e
lotte nazionali : il saco di Trieste (1850—1919),
Udine 1979 — 292 ì

Gombač Boris: Aleš Bebler, Cez drn in strn,
Koper 1981 — 297

Gomhač Metka: Bazovica 6. 9. 1930 — 6. 9. 1980,
Ljubljana 1980 — 74

Gombač Metka: Revolucionarna pot Franca Sto-
ke-Rada, Trst 1979 — 77

Gombač Metka: Marezige — simbol upora 1921
do 1981, Koper 1981 — 296

Granda Stane: Janez Trdina — etnolog, Ljub-
ljana 1980 — 79

Holz Eva: Vlado Valenčič, Rezka Traven et
al.... Ljubljanske ulice, Ljubljana, 1980 — 296

Janša-Zom Olga: Franc Avbelj, Miroslav Stip-
lovšek, Ivan Vidali, Pomniki revolucionarnega
delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega
boja v domžalski občini, Domžale 1979 — 74

Janša-Zom Olga: Vodnik po fondih Zgodovin-
skega arhiva Ljubljane, Ljubljana 1980 — 286

Janša-Zom Olga: Goriški letnik VII, Nova Go-
rica 1980 — 290

Kološa Vladimir: Arhivi III/1-2, Ljubljana 1980
— 77

Končan Andreja: Gotovlje, Žalec 1980 — 298

Končan Andreja: Planina skozi čas. Planina pri
Sevnici — 298

Mlakar Boris: Domicili slovenskih občin, Ljub-
ljana 1981 — 287

Nečak Dušan: Anka Vidovič-Miklavčič, Sloven-
ski železničarji pod italijansko okupacijo v
Ljubljanski pokrajini 1941—1943, Ljubljana
1980 — 81

Nečak Dušan: Kärnten Voklsabstimmung 1920,
Klagenfurt 1981 — 294

Pavlic Slavica: Otroštvo v senci vojnih dni,
Ljubljana 1980 — 75

Persie Janez: Catastico generale de boschi della
provincia dell' Istria (1775—1776), Termina-
zione del C. E. sopra boschi (1777) a cura di
Vjekoslav Bratulič Rovigno 1980 — 71

Prunk Janko: Edvard Kocbek, Pred viharjem,
Ljubljana 1980 — 70

Segalla Andrijana: Etnološka topografija sloven-
skega etničnega ozemlja (20. stoletje — občini
Kočevje in Ljutomer), Ljubljana 1981 — 82

Simoniti Vaško: Deželnozborski spisi kranjskih
stanov I (1499—1515), pripravila dr. Marija
Verbič, Ljubljana 1980 — 84

Slabe Marjan: Ob izidu Gabrovčevega zbornika,
Situla 20/21, Ljubljana 1980 —

Stiplovšek Miroslav: Stane Stražar, Moravska
dohna, Moravče 1979 — 72

Vodopivec Peter: Gligor Todorovski, Malorekan-
skot predel, Skopje 1970 — 79

Vodopivec Peter: Slavko Kremenšek, Uvod v
etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe,
Ljubljana 1980 — 81

Vovko Andrej: I>rago Vončina, Kronika šolstva
med NOB v Beli krajini, Ljubljana 1978 — 83

Vovko Andrej: Zbornik Idrijski razgledi XXV,
Idrija 1980 — 291

Zorn Tone: Erich Petschauer, Das Jahrhundert-
buch der Gottscheer, Wien 1980 — 76

KAZALO SLIK

POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO

Začetek sprevoda zleta »Svobod« — 35

Sprevod »Svobod« po mestu — 17

Delo na Pesnici — 44

A. Beer, Velenje z gradom — 56

A. Beer, Brestanica — 57

A. Beer, Luce ob Savinji — 58

Hotel Pavčič — danes hotel Metropol v Novem
mestu — 67

Milan Bizovičar, Trosilna akcija v Ljubljani —
zadnja stran prvega zvezka

Dorè Klemenčič — Maj, Komemoracija pred
Prešernovim spomenikom v Ljubljani 8. 2. 1942

— naslovna stran drugega zvezka

Seunigova, pozneje Luckmannova hiša v Ljub-
ljani — 97

Portal nekdanje Seunigove hiše v Ljubljani — 97

Lazarinijeva hiša v Ljubljani — 97

Urbasova hiša v Ljubljani — 98

Luckmanova hiša v Ljubljani — 99

May er j e va lekarna v Ljubljani — 99

Nekdanja Englerjeva hiša v Ljubljani — 100

Stukaturni okras na nekdanji Englerjevi hiši v
Ljubljani — 100

Stopnišče nekdanje Englerjeve hiše v Ljub-
Ijrni — 101

Marko Pernhart, Kranj — 111

Ljubljanski magistrat okoli 1900 — 127

III. državna mešana ljudska šola v Ljubljani

— 151

I. državna dekliška osnovna šola v Ljubljani

— 153

Banovinsko deško vzgajališče na Selu — 155

Mestna elektrarna v Ljubljani — 163

Plinarna v Ljubljani — 164

Ljubljanske soseske (slika 18) — 177

Pogled s severa na Ljubljano (slika 21) — 180

Savbna gmota na robu mesta in mestno središče
(slika 22) — 180

Ive Subic, Demonstracije pred ljubljansko sod-,
ni j o — naslovna stran tretjega zvezka

Božidar Jakac, Topli vrh — zadnja stran tretje-
ga zvezka

NAČRTI IN ZEMLJEVIDI

Skica mestnih meja v Ljubljani 1906 — 135

Urbanistični načrti Ljubljane — 173

Urbanistični načrti Ljubljane — 174

Urbanistični načrti Ljubljane — 177

Urbanistični načrti Ljubljane — 178

Urbanistični načrti Ljubljane — 180

Razdelitev mesta na odseke za racijo februarja
in marca 1942 — 186

Odsek za racijo 25. februarja 1942 — 191

Odsek za racijo 25. aprila 1942 — 199

Odsek za racijo 26. aprila 1942 — 200

Odsek za racijo 29. aprila 1942 — 200

Razdelitev mesta na odseke za racijo junija in
julija 1942 — med 204 in 205

Del petega odseka za racijo 1. julija 1942 — 208

Napad na transport internirancev pri Verdu —
213

Razdelitev mesta na odseke za »božične raci-
je« — 216

Sentpavelska posest — 243

OSEBE

Delavci pred delavskimi prapori na zletu »Svo-
bod« — 39

Brigadirji pri kosilu — 49

Miroslav Pahor — 53

Vasilij Melik — 59

Jože Sorn — 62

Igralci dramskega odseka Narodne čitalnice v
Kranju — 65

Gostilničarji iz Novega mesta — 66

Moški portret — 103

Skladatelj Gregor Rihar — 104

Učenke uršulinske šole v Ljubljani — 107

Josip Nolli — 108

Henrik Costa — 110

Ana Samassa — 111

Ana Zeschko — 112

France Prešeren — 114

Janez Bleiweis — 114

Generala M. Robotti In T. Orlando — 185

Aretirani čakajo na odvoz v vojašnico — 187

Telesna preiskava — 188

Prevoz prijetih moških — 188

Prihod prijetih moških — 189

Po prihodu prijetih moških — 190

Pregled osebnih dokumentov — 192

Pregled osebnih dokumentov — 193

Telesna preiskava — 194

Ob racijah v vojašnici — 194

Italijanski vojaki in karabinjerji ter slovenski
ovaduhi — 196

E. Grazioli — 203

Portret Janeza Subica — 271

Portret Simona Povodna — 255

Tone Zorn — 278

Janko Orožen — 282

RAZNO

Italijanski kovanec z oznako OF — prva stran
prve številke

Omarica, v kateri je shranjen hišni arhiv pri
Keklu v Ratečah — 21

Izročilna pogodba iz leta 1844 — 22

Mesečni proglas o cenah kruha in mesa za fe-
bruar 1825 — 29

Propagadni letak za »Pesnico« 1946 — 47

Voigtländerjeva kamera — 105

Hrbtna stran fotografije s podatki fotografa E.
Pogorelca — 106

Hrbtna stran fotografije s podatki fotografa
L. Funtka — 109

Letak za volitve 1861 v Ljubljani — 119

Letak za volitve 1861 v Ljubljani — 120

»Spričevalo o lepem vedenju« — 131

»Osnova meščanskih pravil« — 133

Voz za odvoz smeti — 161

Škropilni avtomobil mestne občine ljubljanske
— 161

Gasilska avtomobila in reševalni voz iz leta
1922 — 165

Seznam aretiranih iz 28. junija 1942 — 209

Seznam aretiranih iz 29. junija 1942 — 209

Ožgana tepka — zadnja stran drugega zvezka

Prepis listine vojvode Alberta dz leta 1338 —

Listina iz leta 1164 —

Z razstave o taborskem gibanju — 285

Pečatnik Petra Morosinija grofa Osorja na Cre-
su iz let 1205—1236 — 250

Pečatnik viteza Gotholda iz Federauna iz prve
polovice 14. stoletja — 251

Pečatnik Žida Baruha, sina rablja Menahema iz
14. stoletja — 251

Pečatnik Ladislava Posthumusa za šlezijski voj-
vodstvi Svednice in Javor iz 1440—1457 — 252

Pečatnik ljubljanskega meščana in svetnika Vol-
benka Wiserja iz 1492 — 253

Naslovna stran razstavnega kataloga Češko —
Jugoslovanske grafike — 273

Prva stran kataloga razstave Mànes — 273

Pogled v razstavno dvorano ob razstavi Češko
in Slovaško slikarstvo — 276

Prva stran cerkvene kronike iz leta 1833 — 257

Zgodovina župnij mariborske in sekavske ško-
fije — 256

Spoštovani!

SLOVENSKA MATICA je najstarejše slovensko književno, kulturno in
znanstveno društvo. Vse od leta 1864 izdaja leposlovna, znanstvena in poljud-
noznanstvena dela splošnega kulturnega pomena. V zadnjem času je izdala
Slovenska matica knjige, ki so nepogrešljive za slehernega izobraženca. Posebej
opozarjamo na knjigo Antona Linharta POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE
IN OSTALIH DEZEL JUŽNIH SLOVANOV AVSTRIJE, ki šteje med najzna-
menitejša zgodovinopisna dela, kar jih imamo. Za znastvene delavce in ustvar-
jalce bo zanimiva tudi PSIHOLOGIJA USTVARJALNOSTI Antona Trstenjaka,
posebej za zgodovinarje pa tudi roman Alojza Rebule ZELENO IZGNANSTVO,
ki obravnava bivanje znamenitega humanista in diplomata Enea Silvia Picco-
lominija v Trstu, nekaj let preden je postal papež Pij II. Roman je tudi poskus
ovrednotenja slovenske pristnosti v času in prostoru — v 15. stoletju na
Tržaškem — ki sta Slovence zapisala anonimnosti.

Poleg omenjenih knjig iz programa 1981, ki jih lahko kupite po članskih
cenah, ki so bistveno nižje od knjigotrških, pa ima Slovenska matica na voljo
še naslednje zgodovinske knjige:

Pleterski-Ude-Zorn, Koroški plebiscit 200.—

E. Cevc, Poznogotska plastika 220.—

J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 300.—

L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 100.—

P. Fister, Arhitektura protituršklh taborov 150.—

I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 200.—

M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 120.—

T. Glavan. Lužlški Srbi 100.—

I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem 200.—

V. Melik, Volitve na Slovenskem 120.—

I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 150.—

Zemljevid tržaškega ozemlja 140.—

Tudi v prihodnjem letu bo Slovenska matica izdala dve knjigi, ki sta
zanimivi za zgodovinarje: Franc Kos: IZBRANI SPISI in Josip Vošnjak
SPOMINI.

Knjige lahko po članski ceni dobite v protorih Slovenske matice. Trg
osvoboditve 7, Ljubljana ali po pošti.

SLOVENSKA MATICA

Božidar Jakac, Topli vrh, črna kreda. 6. 10. 1944

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh