logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
Epošta:
Geslo:
Prijava
Vaša knjižna polica je prazna.
   
 
Sodobna francoska umetnost
Avtor(ji): K. Dobida
Vir: Novi svet, 1952, letnik 7, številka 7/8
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica

0 / 0
SODOBNA FRANCOSKA UMETNOST Razstava v Moderni galeriji v Ljubljani, maj 1952.
Razstava francoske moderne umetnosti zadnjih �estdeset let je po pravici zbudila v na�i javnosti tolik�no zanimanje, kakor le redko katera umetnostna prireditev doslej. Pritegnila je izredno veliko �tevilo obiskovalcev, spro�ila �ivahno razpravljanje o razstavljenih predmetih, pri dolo�enem delu likovnih umetnikov in gledalcev izzvala navdu�eno pritrjevanje in ob�udovanje, na drugi strani prav ni� manj�i odpor in ogor�enost, pri ve�ini obiskovalcev pa je zapustila vtis negotovosti in zmede. Dosegla je pri vseh, da so se razgibali duhovi in da so tako slikarji kakor obiskovalci za�eli razmi�ljati o nekaterih temeljnih vpra�anjih upodabljajo�e umetnosti sploh.
Kje so vzroki temu pojavu, ki ga doslej pri ve�ini razstav nismo bili navajeni? Samo novost, pri nas �e nevidena senzacionalna, kar revolucionarna drznost v oblikovanju? Je to splo�no razgibanost povzro�ilo pri nas doslej v tolik�ni meri nenavadno vna�anje racionalisti�nih prvin v upodabljajo�o umetnost ali je morda odlo�ila ugotovitev mnogih obiskovalcev, da razstav�ljenih slik ne morejo razumeti, da jim ni� ne povedo in da jim ne zbude ugodja, temve� da jih odbijajo ali jih celo navdajajo z gnusom. Medtem je pa drugi, manj�i del obiskovalcev odobraval in ob�udoval tudi najekstrem-nej�e izrazne oblike, kjer realnost ne pomeni ni� ve�, kjer je predmetnost �e �isto izlo�ena, kjer ni ve� vsebine in izgubi tudi vpra�anje lepote vsako va�nost.
Francoska umetnost, ki �e dobrih poldrug sto let vodi v Evropi in po vsem svetu, svoje vodilne vloge vse do danes ni izpustila iz rok. Se vedno se ves svet ozira v Pariz po vzore in pobude, saj je prav to mesto s svojimi deset
749
tiso�i umetnikov vseh narodnosti �e danes ta dan sredi��e likovne umetnosti in tisto �ari��e, kjer se stekajo, oblikujejo in kri�ajo najrazli�nej�e ideje in kjer nastajajo nove smeri in �ole, �eprav v�asih komaj za nekaj dni. Za nas, ki �ivimo dale� ob strani, kamor glasovi z zahoda prihajajo z veliko zamudo, je bilo gradivo, tako pregledno in pou�no zbrano na ti razstavi, resni�no presene�enje.
Razstavljena dela � 78 oljnih slik, 16 gobelinov in zbirka 33 fotografskih reprodukcij moderne francoske plastike � so obsegala dobo �estih deset�letij od leta 1891 do 1951- Vidi se, da je bil izbor gradiva izredno skrbno pre�mi�ljen. Prirediteljem ni �lo za tem, da bi prikazali samo nekatere vodilne osebnosti, ki so dajale pobude za razne faze razvoja, kakor smo jih videli na razstavi, temve� so hoteli podati kar se da nazoren in zgodovinsko pou�en pregled teh dogajanj. Tudi niso bila od posameznikov izbrana njihova naj�pomembnej�a in najbolj kvalitetna ali vsaj splo�no najbolj znana dela, temve� taka, ki so lahko dobro ponazarjala prvotna hotenja in morda �e pretirana po�etna gesla posameznikov in celih skupin. Da je pri nekaterih umetnikih bila njihova evolucija �im prepri�ljiveje pokazana, so izbrali od njih dela, �asih za ve� desetletij vsaksebi. Skratka, razstava je izbrala slike po njihovi zgodovinski vlogi, ki so jo odigrale v tem razdobju, in po njihovi relativni �asovni pomembnosti, pri �emer stopnja njihove absolutne vrednosti ni od�lo�evala. Zato se nam je na prvi pogled mnogokrat zdelo napak, ko smo videli znane mojstre, zastopane z manj va�nimi platni, ki imajo pa svoj pomen le kot zna�ilna histori�na dejstva za dolo�ene kriti�ne trenutke, neglede na njihovo objektivno ceno.
Le tako je mogla ta po obsegu skromna razstava podati tako mogo�en in jasen pogled v vse dobe nastajanja novega slikarskega sloga na Francoskem. Predo�ila nam je, kako dosledno se je odvijala nit tega na prvi pogled zamo�tanega razvoja in kako globoko je bila vsa ta borba za novi izraz v dobi �estdeset let utemeljena v �asovnih, socialnih in drugih pogojih. Nudila nam je edinstven stik s slikarskim dogajanjem v sredi��u likovnega ustvarjanja.
Predvsem nam je razstava odkrila, kako se je v slikarstvu te�a nagnila od �ustvenega s intelektualnemu ustvarjanju. Kar je bilo prej golo ob�utje, postaja zavestno �pekulacija, razumska gradnja. S tem je v zvezi zmerom globlje in dosledneje preu�evanje barve in oblike kot izraza umetnikovega hotenja, glede na njuno konkretno realno funkcijo v naravi. Razstavljena dela so prepri�evalno potrjevala, da je danes za uspeh sodobnega umetni�kega ustvarjalca na zahodu prvi pogoj samoraslost in izvirnost ter �e nevidena novost za vsako ceno. K takemu stali��u umetnikov in javnosti je gotovo pripomogel do skrajnosti pretirani individualizem, kakor je o�itno mo�no so�delovalo tudi povsem umljivo odklonilno stali��e umetnikov nasproti obsto�je�emu dru�benemu redu. Da je slikarstvo na Francoskem v teh letih za�lo nekaj kratov na pota, kjer se je zdelo, da ni ve� izhoda, je treba predvsem pripisati notranji neustaljenosti in neuravnove�enosti ustvarjalcev in u�ival�cev. Vse te oblike umetnosti so zvesti odraz dobe, mnogokrat ostro kriti�na, a nepopa�ena podoba sveta na prelomu, neretu�irana slika idejno razrvane dru�be brez jasnih perspektiv.
Razstava je bila razdeljena na oddelke, nekako po skupinah sorodnih av�torjev in po obdobjih s posebnimi zna�ilnostmi. Vseh seveda ni bilo mogo�e razvrstiti strogo po teh vidikih, ker nekateri, zlasti pomembnej�i umetniki
750
presegajo okvir skupin ali pa jih sploh ni bilo mogo�e nikamor uvrstiti. Sicer so pa tudi ozna�be �ol in smeri precej nedolo�ne, tako da je te�ko prav na�tan�no za�rtati meje in oznake posameznih skupin.
V francoskem slikarstvu minulega stoletja so bili impresionisti prvi, ki so se za�eli poleg lastne umetni�ke dovzetnosti poslu�evati tudi novih znan�stvenih opti�nih izsledkov. Ugotovili so, da je son�na svetloba pravzaprav le skupek vseh barv, da bele in �rne v naravi sploh ni in da je za u�inkovitost posameznih barv najva�nej�i njih vzajemni odnos. �eprav so bili prepri�ani, da se pri slikanju ravnajo izklju�no po teh znanstvenih odkritjih, so v resnici v glavnem upo�tevali sicer te, ustvarjali pa so zares iz globine svojega ob�utja. Pobude impresionistov so prevzeli in jih dalje razvili njihovi nasledniki neoimpresionisti. Ti so dognanja prednikov �e dosledneje raz�lenili. Barvne tone so skladno z naukom o son�nem spektru razdrobili v najmanj�e sestavine, �rtice ali to�ke; tako je nastal pointilizem, ki je dal tudi na�emu Groharju pobude za nekaj let. Neoimpresionistom slika ni bila, kakor �e nji�hovim predhodnikom, le zajetje be�nega vtisa dolo�enega predmeta, kakor se je po naklju�ju razodel slikarju, temve� trajna in nespremenljiva podoba do�lo�enega izrezka sveta. Ker so cenili skrbno kompozicijo, pretehtano barvitost in sploh slikarske kvalitete, so se nekatere njihove slike zdele spri�o ekstrem-nej�ih sosedov malone preproste. Pravi utemeljitelj te smeri, Georges Seurat, sam ni bil zastopan, pa� pa njegov prijatelj Paul Signac in drugi.
Po Gauguinovem vzoru je skupina slikarjev za�ela slikati po spominu, ne naravnost pred modelom. Tako so menili, bodo lahko pravilneje podali ob��utek do�ivetja in resni�no bistvo slikarskega predmeta. Preu�evali so primi�tivne italijanske in francoske slikarje XIV. in XV- stoletja, mnogo so se pa tudi nau�ili od japonskih barvnih lesorezov. Tako so gojili ploskovito u�inku�jo�e, poudarjeno dekorativno slikarstvo, odkoder je bil le korak dalje do monumentalnih kompozicij, do umetnoobrtnih del in do �istega dekorativnega udejstvovanja. Ta skupina, ki si je nadela ime N a b i j i (nabi � �idovski prerok), je zdru�evala ve� prav dobrih slikarjev, ki so se pozneje razvili indi�vidualno. Najbolj znani med njimi so bili Pierre Bonnard, Paul Serusier in Edouard Vuillard. Maurice Denis je kasneje postal izrazit religiozni slikar in mo�no vplival na veliko �tevilo u�encev.
Po skoraj starinsko u�inkujo�ih Nabijih so kot izrazito revolucionarna skupina nastopili fauvisti. Oznanjali so za svoj �as kar prekucu�ki nauk, da je za slikarja predmet nebistven, da je barva vse in da je slika pravzaprav samo �utno dojemljiva krepka in sugestivna barva, ki mora biti pa nane�ena �ista, neme�ana. Linije so ali zgolj ornamentalni okraski v obliki arabesk ali pa prav nasprotno mo�no pod�rtani, zelo vidni in �iroki obrisi barvnih ploskev. Med fauvisti (zverinami), ki jim je bil utemeljitelj veliki umetnik Henri Matisse, je bila zastopana vrsta znanih in odli�nih umetnikov, med njimi Raoul Dufy, Albert Marquet in Maurice Vlaminck. Georges Roualt je pozneje pre�el v ekspresionizem. � V dru�bi s fauvisti sta bila tudi dva neodvisna, zares visoko kvalitetna umetnika. Bila sta to slikarica Suzanne Valadon in njen sin Maurice Utrillo, �eprav kot pristna samorastnika niti po slikarskem izrazu niti po idejni usmerjenosti ne spadata ne k njim, ne nikamor drugam.
Povpre�nem obiskovalcu razstave so bile najmanj umljive in dostopne slike privr�encev naslednjih skupin; med njimi so bili �asovno prvi kub i s ti. Kakor so neoimpresionisti razbili barvo na njene najmanj�e sestavine, tako so
751
kubisti do kraja zdrobili obliko. Kubizem je nastopil kot odpor proti fauvi-stom, ki so poudarjali samo �utno dojemanje umetnin, medtem ko kubisti zahtevajo od gledalca, da mora miselno slediti slikarjevemu konceptu, �e ho�e razumeti sliko. Kubist slika samo v dveh dimenzijah, ker je globinska razse�nost iz slike izlo�ena. Gradi sliko tako reko� v postopnih �asovnih za�poredjih; predmet oblikuje, opazovaje ga hkrati z raznih zreli��, te razli�ne poglede zdru�uje na isti ploskvi in jih predelane za en simultani pogled vskladi po spo�etka strogo kubi�ni geometri�ni praobliki. Predvsem sku�a izlo�iti konkretno dano predmetnost in podati � podobno kot pravkar rojeni film � gibanje, notranjo arhitekturo predmeta in namesto tega samega njegov dematerializirani lik. Seveda postane tako predmet, ki je kubistu le �e na�klju�no izhodi��e ustvarjanja, nespoznaven, nepregleden in nazadnje samo Se kaos �rt in barvnih lis, bolj ali manj uspela dekorativna stilizacija. V tem smislu so kubisti dosegli neke uspehe. Izostrili so pogled za linearne vrednote, za barvno kompozicijo, kar se je vse lahko uveljavilo v uporabni umetnosti, zlasti v tkalstvu, notranji opremi, knji�ni ilustraciji in dekorativni grafiki. Vendar se med Francozi kubizem, ki je dobil mnogo po�etnih pobud tudi od primitivne zamorske plastike, ni nikdar prav mo�no razvil, �eprav sta bila njegova utemeljitelja pofrancozeni �panec Pablo Picasso, ki je pre�el �e do�mala vse razvojne stopnje slikarstva od klasike do sodobnosti, in Georges Braque. Poleg teh dveh so bili �e predstavljeni Robert Delaunav, Fernand Leger in Andre Lhote.
Sur realizem je bil sprva slovstveno gibanje, kasneje se je tudi v slikarstvu pojavila skupina, ki je za svoje domi�ljijske podobe zahtevala po�polno svobodo brez kakr�nih koli oblikovnih vezi ali barvnih omejitev, celo pa ni priznavala odvisnosti od resni�nega �ivljenja. Njihovo geslo je bilo: stran od vsega, kar je resni�no, kar je dosledno, kar je razumsko. Podobe teh �nadresni�nostnih� slikarjev so zmes podzavestnih, �asih zelo primitivnih, �asih pa rafinirano dognanih upodobitev verskih, misti�nih, eroti�nih ali pa�tolo�kih predstav, mnogokrat docela v skladu s teorijami Freudove psiho�analize. V njih se na nerazumljiv na�in me�a najbolj naturalisti�no podana resni�nost s sanjskimi prividi. Po�astni in kaoti�no brezzvezni elementi zbu�jajo v gledalcu vtisk groze, no�ne more in brezumja. Pogostoma surrealisti zdru�ujejo realisti�no oblikovane predmete s povsem irrealnimi liki ali pa jih podajajo v neutemeljenih vzro�nih ali prostorninskih odnosih. Kolikor ne gre za snobisti�no posnemanje ali patolo�ke prijeme, je to eden izmed primerov umetnosti, ki �ivotari sama zaradi sebe, namenjena samo �e redkim izvoljencem. Izmed razstavljenih slik je bila gotovo najbolj�a strahotna vi�zija vojne, znano delo ruskega �idovskega emigranta Marca Chagalla.
Abstraktni slikarji goje barvo samo brez vsebine. Ne gre jim ve� ne za predmet, niti za �loveka. Njihovo delo je skrajno hladno, zgolj miselna tvorba, v njem ni ni� ve� odsevov vidnega sveta. Gledalec naj si sliko tolma�i sam s svojim razumom, kakor ve in zna. Njihov namen ni ve� po�ustvarjanje naravnih oblik, ni� ve� ne najdejo v vidni naravi lepote, ki se sicer odkriva �loveku v najrazli�nej�ih oblikah. Preprosti gledalec iz njihovih slik ne more izlu��iti nobene vsebine ve�, komaj �e nekaj dekorativnih vred�not. Ta intelektualna dejavnost, ki no�e imeti ni� ve� stika z vidnimi oblikami sveta in ki iz njega izbira samo poisamezne najosnovnej�e prvine, zlasti pre�proste geometri�ne like, da jih sestavlja v samovoljne kombinacije, je izrazit
752
primer bega od stvarnosti in �utne doznavne resni�nosti. Zna�ilno je, da so bili izmed �estih razstavijalcev le trije francoskega rodu.
Primitivisti, �ljudski mojstri resni�nosti� ali �naivni slikarji XX-veka� so nasledniki in posnemalci carinika Henrija Rousseaua, ki pa sam ni bil zastopan. To so ve�idel samouki, ki osamljeni stoje ob strani in so za�eli slikati navadno �ele v zrelih letih in brez strokovnega pouka. V njihovem snovanju je �asih precej prepro��ine ljudske umetnosti in nekaj otro�ko na�ivnih zna�ilnosti. Sku�ajo oblikovati preproste prizore iz vsakdanjosti, brez �ziranja na klasi�ne zakone perspektive, anatomije ali osnovne barvne kul�ture. Da so primitivisti kot mno�i�en pojav dosegli tolik�en uspeh, si moremo razlo�iti, �e od�tejemo primere o�itnega konjunkturizma, predvsem z veliko-mestnim prenasi�enjem in naveli�anostjo.
V  Franciji se ekspresionizem, ki je doma na Nem�kem, ni nikoli posebno razvil. Slikarjem te smeri gre za �im krepkej�i in neposrednej�i izraz �loveka in njegovega notranjega �ivljenja. V tem je njihov glavni poudarek. Oblikovno so, kar se ti�e barv, privr�enci fauvizma, risba in gradnja je pa navadno kubisti�na. Zna�ilno je zanje uporabljanje temnih barv. Nekateri izmed njih so zasloveli kot ilustratorji, kakor so tudi mnogi med njimi znani risarji osnutkov za gobeline in razna druga dekorativna dela. Med razstav-Ijalci sta se odlikovala Yves Alix in Marcel Gromaire.
V  oddelku figurativnih slikarjev je bilo deset razstavi jalcev, ki so pa imeli med seboj le malo skupnega. Ze ime pove, da goje oblikovanje �loveka, da so torej logi�na reakcija proti te�njam raznih vrst abstraktne umetnosti, kakor koli se �e ta imenuje. Zna�ilen je zanje stvarnej�i, predmet-nej�i odnos do sveta. Pojav tega gibanja, v katerem so zbrani nadaljevalci najrazli�nej�ih �ol in vseh mogo�ih odtenkov, je zna�ilen za nazadovanje ekstremnih abstraktnih likovnih te�enj.
Mlade slikarje zdru�uje v bistvu samo njihova mladost, po svojih nagnjenjih in hotenjih ter izrazu so si hudo razli�ni. Med njimi so docela zdravi realisti�ni oblikovalci, pa tudi mo�no abstraktno usmerjeni. Najmanj�i, Bernard Buffet, je komaj �tiri in dvajset let star. Vsi so pa videti strastno prepri�ani o pravilnosti in zveli�avnosti svoje smeri. In kar je �e posebno simpati�no, zdi se, da kar povprek za�enjajo ceniti vrednost �tudija in po��tenega dela. Prav pri njih se je �e posebno o�itno pokazalo, kako poleg prave umetnosti, ki se trdno naslanja na naravo, �ivi docela druga�na miselna de�javnost, ki odtujena predmetnosti �e prehaja v ornament in dekoracijo. Tako je, postavim pred oljno sliko �Euridika�, zelo dekorativno kompozicijo Jeana Aujamea, gledalec kar te�ko ugotovil ali gleda sliko ali gobelin � tako blizu je prehod od tega do one.
Sodobno francosko kiparstvo zaradi prevoznih te�av in stro�kov ni bilo razstavljeno. Predstavljala ga je zbirka prav dobrih fotografskih posnetkov, ki so pokazali vrsto zanimivih plasti�nih del, med njimi poleg ekstremnih, zna�ilno kubisti�nih in abstraktnih kipov tudi nekaj �e klasi�nih umetnin Antoina Bourdella in Aristida Maillola.
Razstava je bila navzlic razmeroma dolgi dobi �estdeset let, ki jo je ob�segala, vsa �iva in aktualna. Najstarej�a dela (ki so bila dodana samo zaradi ponazoritve po�etne dobe) so se zdela sicer �e malce starinska, tudi nekatere neko� tako sporne slike so u�inkovale mo�no umirjeno. Koliko nekdaj fiu�no zvene�ih gesel je v nekaj desetletjih onemelo za zmerom in kako malo �ivega
48 Novi svet
753
je ostalo od vseh stotiso� platen, ki so jih na Francoskem in drugod poslikali v ti razmeroma kratki dobi pol stoletja!
Kakor vselej in povsod, je tudi v umetnosti �as najbolj�i in najzaneslji�vej�i sodnik. Francozi, ki so po narodnem zna�aju sicer konservativni, dasi pri tem nikdar ne pozabljajo, da je prava umetnost vselej napredna, borbena in revolucionarna, so nam lahko za zgled modre strpnosti. Izu�ile so jih stoletne bridke izku�nje. Sodobniki so naprednim umetnikom, ki kr�ijo nova pota, vselej sovra�ni. Spomnimo se le, kako krivi�no in divje so kar po vrsti napadali njihove velike umetnike: Delacroixa, Courbeta, Maneta in njegove somi�ljenike, nato spet Cezanna, van Gogha in Gauguina. Je bilo pri nas z Jakopi�em in tovari�i kaj druga�e? Narodni muzej moderne umetnosti v Parizu, ki je dal pobudo za to razstavo, zbira neglede na smer, na na�in ustvarjanja ali na javni uspeh izbrana dela sodobnih umetnikov, ki se zde pristna in resna ter pomembna za napredek, ne da bi jim s tem �e hotel dati pe�at kvalitete ali neizbrisno priznanje. Ta novodobni zavod, ki mu pravijo tudi �muzej-laboratorij�, prepu��a obiskovalcem samim, da razstavljena dela svobodno ocenjujejo po svojem okusu in nagnjenju. Ko bo minilo dovolj let, bo ta preizkusna galerija tiste umetnine, ki bodo prestale to preizku�njo, oddala velikim galerijam, druge, ki ne bodo ve� na�le zanimanja, bo pa iz�lo�ila.
To delo podpiranja in spodbujanja mladih ustvarjalcev opravlja ta muzej iz pravilnega spoznanja, da le neznatno �tevilo slik pre�ivi avtorja in da vsaka dobra slika zahteva resnega dela in oblikovalne sposobnosti ter da se na vse zadnje obdr�i samo to, kar je nastalo iz iskrene in bogate ustvarjalne sile in iz neomajne prepri�anosti o pravilnosti svojega dela. Brez tega in pripravlje�nosti �rtvovati se za svoje prepri�anje, se noben posameznik pa tudi nobena izmed skupin na ti razstavi ni uveljavila. Koliko nezrelega in nepristnega, kar je v teh letih nastalo, je pa medtem �e izginilo, tega razstava seveda ni mogla pokazati.
Spoznali smo ob ti priliki vnovi�, da se je v na�ih �asih �e samo spri�o spopolnjene barvne fotografije, filma in televizije funkcija dana�njega slikar�stva bistveno spremenila. Upodabljajo�a umetnost dobiva docela nov dru�beni pomen. Slikarstvo stopa preko okvira me��anskega zasebnega �ivljenja in po�staja vse bolj last celote, dru�be. Namesto portretov, tiho�itij, romanti�nih pokrajin in �anrskih prizorov se slikarjem vse bolj ponujajo velike javne naloge: od ob�irnih stenskih slikarij, fresk, sgrafitov ali mozaikov ter kipar�skih del po sejnih dvoranah, zbornicah, �olskih zavodih, ljudskih domovih in knji�nicah, pa do drobnih mno�i�nih umetnoobrtnih izdelkov, ki lep�ajo �lo�veku �ivljenje in okolje. �e bomo znali umetnike, tudi tiste izmed njih, ki jih mamijo nove abstraktne smeri izra�anja, prav voditi, bomo lahko naredili iz njih pomembne ustvarjalce na podro�ju prave likovne umetnosti, kjer se bodo lahko do kraja iz�ivljali. Tako bomo ustregli mno�icam, ki bodo u�ivale plodove njihovega dela, omogo�ili bomo pa tudi njim samim, da bodo na�li dovolj mo�nosti za plodovito snovanje, s katerim se bodo lahko re�ili iz svoje osamljenosti in spet na�li stike z ljudstvom.
Francoski moderni slikarji � med njimi je bilo- ve� velikih mojstrov � so bili doslej prvi Francozi, ki so kolektivno razstavljali dela v Ljubljani. V tem je zgodovinski pomen razstave. Zbirka je bila zelo skrbno in okusno postavljena, slike so bile obe�ene zadosti dale� vsaksebi, da so lahko indivi-
754
dualno u�inkovale, dobro zaklju�ene skupine so bile �asovno in programsko pravilno razvr��ene po kabinetih in dvoranah. Razstavni prostori na�e Mo�derne galerije so svojo veliko izku�njo dobro prestali. Vtis prireditve je bil ugoden, kar so tuji gostje brez izjeme potrjevali- Zlasti se je vsakemu obisko�valcu vtisnila v spomin osrednja ve�a, ki sicer zaradi svoje praznote deluje hladno in neprijetno. Tam so bili obe�eni pisani gobelini, ki sta jih po na�rtih slove�ih sodobnih umetnikov izdelali francoska Dr�avna �ola za gobeline in �ola v Aubussonu. Med projektanti so bili Le Corbusier, Jean Lurcat, Henri Matisse, Paul Ranson in drugi. Tudi najekstremnej�i koncepti kurbistov, eks-presionistov in abstraktnih slikarjev, ko so predelani kot gobelini ali druga�ne dekorativne kompozicije, dobe predmetni zna�aj in novo �ivljenjsko upravi��enost, ki deluje docela druga�e, bolj stvarno, hkrati pa � kar je �udno � vendar neresni�no in obenem pravlji�no, skoraj poeti�no. Tako se poka�e, kako sodobno slikarstvo, ki bi hotelo biti samo sebi namen, po neki notranji zakonitosti prehaja v dekorativnost in tako opravlja va�no nalogo. Razstav�ljeni predmeti, res mojstrsko zasnovani in ni� manj dovr�eno izdelani gobelini so dali osrednji ve�i doslej �e neopa�eno, kar dostojanstveno zaklju�enost in toplino. Vsi doma�i obiskovalci so ob�utili iskreno �eljo, da bi se ta dvorana za stalno opremila s podobnim �lahtnim okrasjem, izdelanim po na�ih doma�ih na�rtih.
Obisk francoskih modernih umetnikov je bil za nas zelo koristen, naj smo imeli doslej le malo neposrednih stikov s tujino. Iz te odmaknjenosti izvira predvsem tudi na�a provincialna zaostalost in pomanjkanje kriti�nosti, saj nimamo mo�nosti stalnega primerjanja in nadziranja svojega dela. Razstava je imela, kar smo �e povedali, predvsem didakti�en namen. To ni bila pro�pagandna prireditev, ki bi nas hotela prepri�ati o pravilnosti oziroma vred�nosti te ali druge smeri, ki bi nam hotela priporo�ati ali vsiljevati dolo�eno �olo. S tem, da je pred nami preprosto razgrnila najzna�ilnej�e primere ustvarjanja v teh desetletjih in to v �asovni zapovrstnosti, nam je dala mo��nost, da sami presojamo, izbiramo in se svobodno odlo�imo, predvsem pa da spoznamo, kako te�avna in ovinkasta je pot do novega umetnostnega izraza, ki so jo prehodili razstavljala. V ti smeri nas je razstava zares obogatila. Kako bomo sprejeli in izkoristili njene nauke, je pa na�a stvar.
Predvsem se zavedajmo, da prav gotovo niso bile brez izjeme vse slike po umetnostni kakovosti enako vredne. Med njimi jih je bilo tudi nekaj, ki jim prihodnost morda ne bo priznala lastnosti umetnine. Prireditelji niso ho�teli pokazati zgolj vrhuncev, temve� le ostro in jasno nakazati razvojno nit, ki se vle�e skozi francosko slikarstvo od zatona impresionizma do danes. Tudi niso vse �ole in vsi posamezniki vredni enakega ob�udovanja ali celo slepega posnemanja � kakor tudi ne na�elnega odklanjanja. Marsikatera slikarska skupina pripada �e zgodovini. Da se pa danes ne bomo ve� vra�ali h kubizmu ali k surrealizmu, ki sta se celo v svoji domovini �e pre�ivela, je o�itno. Tudi slikarstvo primitivcev nam ne more biti vzor. Abstraktne slikarske te�nje, tako zna�ilne za vse tiste sodobne tvorce, ki so izgubili stike z naravo, iz- � podkopljujejo same sebi tla in so �e izzvale odpor med mladimi, ki ka�ejo presenetljivo realisti�no gledanje na svet, resnobnost in spo�tovanje dela. V na�i stvarnosti bi bilo opona�anje teh, tudi med Francozi le malo�tevilnih intelektualnih zanesenjakov neutemeljeno in neplodno.
48*
755
�e ho�emo mlado slovensko umetnost, ki jo ljubimo in na katero smo ponosni, �e izgraditi in utrditi, moramo ostati kar se da zvesti samim sebi, nepodkupljivo po�teni in samozavestni. Samo �e umetnik �ivi z ljudstvom, bo lahko z delom, zakoreninjenim v doma�ih tleh in nelo�ljivo povezanim z �iv�ljenjem vsega naroda, ustvarjal trajne vrednote. S posnemanjem tudi naj�bolj�ih tujih zgledov ni mogo�e pri�arati niti umetnin niti lastne narodne umetnosti. Zato je treba bojev in truda, da dodobra spoznamo in razvijemo svoje bistvo, predvsem pa iskrenosti in neomejene predanosti svojim idealom, kakor nam je to prepri�ljivo pokazala francoska razstava.
K. Dobida
756
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh