logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1996, letnik 44, številka 1)
Vir: Kronika (Ljubljana)
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0

KR0NIKA

1

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

KRONIKA

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

iZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE

Uredniški odbor :

dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo
Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr.
Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec,
Peter Stres, Kristina Samperl-Purg, dr. Zmago Šmitek,
dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut, dr. Aleš
Gabrič, dr. Janez Cvirn in dr. Eva Holz (glavna
urednika)

Prevodi :

Katarina Kobilica - angleščina
Niko Hudelja - nemščina

Bibliografska obdelava :

Branko Goropevšek

Uredništvo in uprava :

Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino,
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210

Sofinansirajo :

Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike
Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije

Računalniški prelom :

MEDIT d.o.o.

Tisk :

Skušek

Na naslovni strani :

Novo mesto, pogled na Kapitelj s stare Metliške,
danes Resljeve ceste

Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS
štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se
plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni
številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92)

KAZALO

Jelka Pirkovič : Vloga novomeškega Kapitlja v urbanistični

zasnovi Novega mesta................................................ 1

Matej Klemenčič : Nagrobnik ljubljanskega škofa

Žige Herbersteina (1644-1716) v Perugi ................. 8

Mirjam Šifrar : Jožef Anton Schiffrer,

njegov kanonikat in štipendija ................................. 11

Darja Koter : Glasbila avstrijskih mojstrov v ptujskem
muzeju (Klavirji od izteka 18. do
sedemdesetih let prejšnjega stoletja) ...................... 19

Silvo Torkar : K vprašanju poselitve Podporezna ......................... 26

Hans-Peter Lesjak : Kako so se v poznem 19. stoletju izseljevali

iz zgornje Baske doline na Koroško ....................... 30

Miloš Jakopec : Stavka na Dolžu leta 1850 ......................................... 32

Majda Pungerčar : Pečatniki Novega mesta ............................................. 37

Darja Keréc : "Vszigdar po mozsevoj voli hodi i nigdär

njemi ne guczi proti" .................................................. 42

Adam Lucijan : Dr. Ivan Švegel in njegov čas (spomini)................ 51

Katarina Višnar : Balkanski sod smodnika:

zgodba oficirja Rudolfa Marčiča .............................. 61

Rok Stergar : "Lahu niti pedi naše zemlje".

Slovenski pogledi na Italijane

ob napovedi vojne 23. maja 1915 ............................ 69

Anka Vidovič-Miklavčič : Kolodvorski misijon -

društvo za varstvo deklet v Ljubljani..................... 74

Tomaž Pavlin : Svetovni rekord dosežen v Sloveniji. (Ob

60-letnici smučarskega skoka prek 100 m) ............ 79

Stane Granda : In Memoriam Sergij Vilfan (1919-1996) ................. 86

ARGO XXXVI-XXXVII, Ljubljana 1994,

130 strani (Darko Knez) ............................................. 89

Metod Benedik - Angel Kralj, Kapucini na

Slovenskem, v zgodovinskih virih.

Nekdanja Štajerska kapucinska provinca.

Acta Eccleastica Sloveniae 16, Ljubljana

(Inštitut za zgodovino Cerkve) 1994,

732 strani (Bogdan Kohr).......................................... 92

Ocene

OTVIM, Časopis za povijest svakodnevnice;

izdajatelj: Povijesno društvo "OTVIM" Zagreb;

2. letnik, št. 3-4 (1994), 97 strani (Miha

Preinfalk).......................................................................... 92

V svetu rože Mogote (Razglednice iz
nekdanjega Bohinja), Joža Mahnič - Matjaž
Glavan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 87
strani (Marijan Slabe).................................................... 94

Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija.
Slovenska kulturna politika 1953-1962.
Cankarjeva založba, Ljubljana 1994, 368 strani
(Žarko Lazarevič) ........................................................... 95

Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam.
Slovenski izobraženci med okupatorji.
Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim
taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995,
466 strani (Žarko Lazarevič)........................................ 97

Annales 6'95, Anali za istrske in mediteranske

študije - Annali di Studi istriani e

mediterranei, letnik V, številka 6, Koper 1995,

266 strani (Bojan Balkovec) ......................................... 98

Borut Brumen, Na robu zgodovine in

spomina. Urbana kultura Murske Sobote med

letoma 1919 in 1941. Pomurska založba.

Murska Sobota 1995, 184 strani (Darja Keréc)........ 99

Kroparski zbornik: Ob 100-letnici Plamena:
1894-1994, Radovljica 1995, 257 strani (Majda
Žontar)..............................................................................101

Marjeta Ciglenečki, Stojan Kerber, Ptuj:

"Najlepši pa je zame Ptuj...", Maribor,

Umetniški kabinet Primož Premzl, 1995, 149

strani (Martin Steiner)...................................................103

Kronika 100 let olimpijskih iger: 1896-1996,

Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, 328 strani

(Tomaž Pavlin)................................................................104

Dragan Matic, Kulturni utrip Ljubljane med
prvo svetovno vojno. Kulturne in družabne
prireditve v sezonah 1913/14-1917/1918.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in
razprave 15, Ljubljana 1995, 347 strani (Ljiljana
Šuštar) ...............................................................................105

Razstava "Ptujski okraj med narodno-
osvobodilnim bojem 1941-1945" Pokrajinski
muzej Ptuj, 1995 (Marjan Žnidarič)...........................106

Trije o treh avstrijsko-slovenskih seminarjih za
učitelje zgodovine 1993-1995........................................108

Ko tradicionalno postane nekaj več (1993)

(Stane Berzelak)..............................................................108

Podobe zgodovine od nacionalizma do
mednarodnega sožitja (Branko Šuštar) ....................109

Konec vojne 1918/1945 na Slovenskem in v

Avstriji (1995) (Milan Škrabec)....................................110

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Jelka Pirkovič

Vloga novomeškega Kapitlja v urbanistični zasnovi
Novega mesta

Ko človek pomisli na Novo mesto, mu pred
očini vstane podoba mesta na okljuki Krke, kjer se
za poglede od vseh strani na najvišjem delu, v
skoraj geometrijskem središču starega mesta dvi-
guje zvonik kapiteljske Miklavževe cerkve. Silhu-
eta mesta z dominanto kapitlja je v naši zavesti
postala simbol Novega mesta, tako kot je simbol
Ljubljane Ljubljanski grad, simbol Maribora Pristan
in simbol Kopra Pretorska palača.

Celo nepoučenega obiskovalca Novega mesta
bo v oči zbodlo dejstvo, da bo na mestnem zemlje-
vidu zaman iskal grad. Vsa srednjeveška mesta v
celinskem delu današnje Sloveruje premorejo vsaj
eno grajsko stavbo, če ne več, tako kot na primer
Celje, ki ima zgornji. Stari celjski grad, in spodnji.
Mestni grad. V Novem mestu ni ohranjena niti
grajska razvalina. Najbližji gradovi Grm, Kamen in
Neuhof so novejšega nastanka od mesta in tudi
niso bili nikoli gospoščinsko povezani z njim.

Podatki, ki bi raziskovalca novomeške gradbene
in urbanistične zgodovine neposredno opozarjali
na pomen kompleksa kapiteljske cerkve v zasnovi
Novega mesta, so skopi. Naj jih na kratko pov-
zamem. Novo mesto je bilo ustanovljeno 7. aprila
1365 po volji deželnega kneza, vojvode Rudolfa
rV. Habsburškega^. Listini iz 6. oziroma 8. feb-
ruarja istega leta govorita o zamenjavi posesti med
Habsburžanom in stiškim opatom Petrom; stiska
cisterca odstopa svojo posest v Gradcu vojvodi
Rudolfu, ki je tod zgradil mesto, v zameno dobi
neko drugo posest^. Listina iz leta 1400, ki se je
ohranila v kapiteljskem arhivu^, omenja novo-
meškega duhovnika, vendar ne pove, kateri cerkvi
je pripadal. Iz virov vemo, da je bilo v mestu

^ Prepis in prevod novomeškega privilegija iz leta 1365,
objavljeno v Sergij Vilfan, "Novomeški mestni privilegij
iz leta 1365", Novo mesto 1365-1964, Prispevki za
zgodovino mesta, Maribor, 1969, str. 99-107.
Stiski samostan je vojvodi Rudolfu odstopil šest kmetij z
zemljiščem "nekoč imenovanim Gradec pri Krki, koder
je omenjeni naš gospod vojvoda Rudolf na novo zgradil
mesto, imenovano Rudolfswerde..." Božo Otorepec,
"Prepis in prevod zamenjalne listine med Rudolfom IV.
in Stiškim samostanom", ibid, str. 112.

^ Franc Baraga: Inventar kapiteljskega arhiva v Novem
mestu, (KANM), Novo mesto 1990, tipkopis, str. 6,
listina f.III, št. 2.

kmalu po ustanovitvi vsaj troje cerkva: cerkev sv.
Antona v gozdu, ki je stala na prostoru sedanjega
Prešernovega trga in se prvič omenja leta 1389^,
kapela sv. Lenarta, ki so jo leta 1469 prevzeli
frančiškani, ko so se zaradi turške nevarnosti
umaknili iz Metìike^, in špitalska cerkev Blažene
device Marije, ki je prvič omenjena leta 1428^.

Po vsem tem je jasno, da Novo mesto pred
ustanovitvijo kapitlja ni imelo župnika, saj je no-
vomeško ozemlje cerkveno upravno sodilo pod
pražupnijo v Mirni peči, domnevno ustanovljeno v
11. stoletju^. Cerkev sv. Nikolaja je sicer prvič
omenjena leta 1428^. Iz vira ne zvemo, kakšna
ustanova je to bila, vendar takrat očitno ni imela
svojega kaplana. Kaže, da je šele ustanovitev
kolegiatnega kapitlja, o katerem govori listina iz
leta 1493^, pomenila tudi to, da je Novo mesto
postalo hkrati župnija in sedež kolegiatnega ka-
pitlja, katerega prvi prost je bil Jakob Auersperger,
župnik v Šentrupertu^''.

Kar zadeva stavbno zgodovino kapiteljske cerk-
ve sv. Miklavža, nas na tem mestu ne zanima
toliko potek njene zidave in prezidav od usta-
novitve Novega mesta dalje, temveč predvsem
vprašanje, ali je že ob ustanovitvi mesta na nje-

^ Mittheilungen des historischen Verreins für Krain, Lju-
bljana 1866, Str. 5. Listina govori o tem, da Peter s
Čreteža in žena Urša zastavita neko posest Juriju Gallu,
župniku v Trebnjem in predstojniku bratovščine sv.
Trojice v cerkvi sv. Antona v Novem mestu.

*' Namestnik oglejskega patriarha je 7. januarja 1470 fran-
čiškanom izročil kapelo sv. Lenarta. Ivan Vrhovec:
Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 37.

° Mittheilungen 1866, str. 7.

Janez Höfler: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slo-
venskem, Ljubljana 1986, str. 37.

Gre za prepis starejše listine iz leta 1428 (prepis je ohra-
njen v KANM, f. XXXIV, 1), v kateri mirenski župnik in
drugi ustanovitelji nalagajo kaplanu pri sv. Antonu, da
mašuje tudi v "Sandt Nicla Kirch".
^ Mittheilungen 1865, str. 37-39.

Peter Radics: Herbert VIII. Freiherr zu Auersperg (1528-
1575), ein krainischer Held und Staatsmann, Dunaj
1862, Str. 36. Dušan Kos sicer navaja, da je bil "prvi
novomeški prost Jakob Novomeški, ki je menda izhajal
iz plemiške rodbine Turjaških" in je bil pred tem župnik
v Crešnjivcu pri Slovenski Bistrici in v Ponikvi. D. Kos,
"Gospostvo novomeškega kapitlja do srede 17. stoletja".
Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto 1990, str. 87.

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

govi "Akropoli" stala cerkev. Če hočemo logično
pojasniti to vprašanje, moramo oblikovati tudi hi-
potezo o naselbinski genezi Novega mesta. Ko sta
Jože Gregorič^^ in MUko Kos^^ raziskovala zgodo-
vino mesta, sta ponovila Valvasorjevo mnenje^^
da je na novo zgrajeno mesto, po svojem usta-
novitelju imenovano Rudolfswert, nastalo prav
tam, kjer je stal nekdanji Gradec s stiškim dvorom.
Nasprotno temu sem postavila hipotezo^^, da je
predurbana naselbina, sestavljena iz šestih kmetij,
ki jih navaja že omenjena darilna pogodba med
Rudolfom IV. in stiškim samostanom, stala tik pod
vrhom sedanjega Kapiteljskega hriba, in to na
mestu sedanjega Kidričevega in zahodnega dela
Prešernovega trga. Ko je Rudolf IV. že pred
formalno ustanovitvijo mesta začel z zidavo meš-
čanske naselbine, so za ta namen izkrčili spodnjo
teraso^^, to je zemljišče, kjer se sedaj razprostira
Glavni trg. Zerriljišče so razdelili na značilne tra-
kaste parcele. Se dobrih sto let po ustanovitvi
mesta so stale meščanske hiše z vrtovi tudi na
prostoru kasnejšega frančiškanskega samostana, saj
je leta 1472 Elizabeta Črnomaljska kupila osem hiš
z vrtovi za stavbišče samostana^^.

Meščanske trakaste parcele so značilne za zrelo
fazo srednjeveške urbanizacije, ki se v literaturi
omenja tudi s pridevnikom "gotska"^''. Imajo jih
mesta, ki so bila ustanovljena v visokem srednjem
veku, kar velja tudi za Novo mesto. Na parcelah
ob Glavnem trgu so postopoma zgradili trgovsko -
meščanske hiše, za katere predvidevam, da so v
zreli fazi izgradnje mesta, ki jo zaznamuje usta-
novitev kapitlja in postavitev dolgega kora kapi-
teljske cerkve, že bile zidane in so zato v njih v
fragmentih ohranjene poznogotske kamnite stavb-
ne prvine^^.

J. Gregorič, "Kulturna slika Novega mesta in njego zu-
nanje lice". Kronika slovenskih mest, VI, 1939, str. 122.
Gregorič eksplicitno govori tudi o tem, da se je potem,
ko je bil že pozidan Glavni trg, zaradi naraščanja števila
prebivalcev večala tlorisna mreža in sicer koncentrično v
smeri proti vrhu Kapiteljskega hriba.

^ Milko Kos, "Ustanovitev Novega mesta". Novo mesto
1365-1965, str. 82-83.

" J.VV. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Krain, XI, str.
481; kjer govori o tem, da je, preden je Rudolf IV. zgra-
dil Novo mesto, tam stal stiski dvor, imenovan Grätz.
Jelka Pirkovič, "Oblikovni značaj Novega mesta". Zbor-
nik za umetnostno zgodovino, n.v. XIX, 1983, str. 57-58.

'■^ O tem, da je prvotno tod rasel gozd, posredno doka-
zuje v listinah izpričan pridevek " v gozdu" in sicer v
zvezi "kapela sv. Antona v gozdu".

Josip Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v XV.
stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana
1908, str. 95.

Cf. predvsem literaturo o urbani zgodovini čeških mest,
n. pr. Oldrich Dostal et al.: Československa historicka
mesta, Praga 1974, str. 32-41.

J. Pirkovič, "Novomeški Glavni trg in njegova gradbena
zgodovina". Dolenjski zbornik. Novo mesto 1985, str.
114-115.

To, da je nova meščanska ustanova nastala ob
starejši naselbini in ne neposredno na njenem me-
stu, dokazujejo naslednja dejstva: menjalna pogod-
ba med Rudolfom IV. in stiškim opatom izrecno
navaja, da je že pred menjavo Habsburžan dal se-
zidati mesto. Analiza parcelacije in poteka promet-
nic znotraj novomeškega obzidja priča o dvojni
urbani zasnovi, in sicer po eni strani o načrtnem
oblikovanju Glavnega trga in trakasti parcelaciji
vzdolž njega, po drugi pa o starejši parcelni in
prometni mreži, ki je značilna za ruralno nase-
litveno tradicijo. Tako so v območju Kapiteljskega
hriba ohranjene parcele bolj nepravilnili oblik, v
katerih slutimo kasnejšo delitev prvotnih večjih
zemljiških enot, ter "kapüama" ulična mreža, ki se
močno razlikuje od pravokotniške in hierarhične
ulične mreže v ožjem območju Glavnega trga.

Glavna predurbanska značilnost tega dela
mesta, ki neposredno opozarja na njegovo rela-
tivno starost, sta dva trga nepravilnih oblik. Na
prvem, jugovzhodnejšem je nekdaj stala cerkev sv.
Antona v gozdu^^, na drugem, bliže vrhu Kapi-
teljskega hriba, pa je še med drugo svetovno
vojno stala pritlična Jiiša kmečkega videza^". Ali
smemo v tej hiši videti naslednico ene od šestih
kmetij, ki jih omenja menjalna listina iz leta 1365?

Ta dejstva kažejo na možnost, da je prvotna
glavna prometnica od Marofa do broda na Krki, ki
ga lahko lociramo na mesto kasnejšega lesenega
mostu, potekala po sedanjem Kidričevem in Pre-
šernovem trgu (torej mimo kapele sv. Antona v
gozdu) in naprej po sedanji Sokolski ulici. Zato ta
ulica tudi po ustanovitvi Novega mesta ni imela
vloge pomožne gospodarske poti, ki naj bi omo-
gočala le dostop do nepozidanih zadnjih koncev
trakastih parcel vzdolž Glavnega trga, temveč je
zaradi svoje relativne starosti bila samostojna mest-
na ulica s posebnim nizom hiš in s svojo par-
celacijo. Da je temu res tako, dokazujejo ohranjeni
poznogotski stavbni elementi v hiši na vogalu
Sokolske in Muzejske ulice.^^

Kasneje so partocinij prenesli na sv. Florjana, zato se je
trg ob njej tudi imenoval Florjanov trg. Cerkvico, ki jo
je Valvasor štel za zelo staro, so podrli na prelomu 19.
in 20. stoletja. Cerkvica je še vrisana na reambulančni
katastrski mapi Novega mesta iz leta 1896, Vrhovec v
svoji Zgodovini Novega mesta, objavljeni leta 1908,
govori o tem da so jo "pred par leti do tal podrli", op.
cit., str. 32.

Oba trga danes nosita ime Prešernov trg.
Gre za kamnit, šilast portal s posnetimi robovi, ki je
očitno služil kot vhod v klet prvotne stavbe. Podobna
portala sta ohranjena tudi na fasadi mežnarije (Muzej-
ska ulica št. 14) in v veži sedanje stavbe na Glavnem
trgu št. 30. Vsi trije portali slogovno kažejo na zgodnje
16. stoletje, torej na čas neposredno po ustanovitvi
kolegiatnega kapitlja.

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Proštija - stari vhodni portal.

Vrnimo se k vprašanju, ali je na vrhu Kapi-
teljskega hriba že pred letom 1428 stala cerkev ozi-
roma kapela. Logično bi bilo, da bi takšna strateška
lega bila že v predurbanski fazi izkoriščena za
obrambne namene, morda za lokacijo stiškega
dvora, ki ga omenja Valvasor. Brez arheoloških do-
kazov, ki bi jih dala izkopavanja v ladji in ob
temeljih zvonika kapiteljske cerkve, so vsakršna
sklepanja le akademska hipoteza. Če hipoteza o
stiškem dvoru na tem mestu drži, lahko domne-
vamo dvoje: ali je v sklopu stiškega dvora že
obstajala starejša kapela, ki bi služila le bogoslužju
upraviteljev dvora, medtem ko je bila cerkev sv.
Antona že ob ustanovitvi podružnica mimopeške
župnije. Druga možnost je verjetnejša: prvotno
cerkev sv. Miklavža so zgradili šele po ustanovitvi
mesta. Vsekakor je mestna skupnost v začetku
svojega obstoja kot bogoslužni prostor uporabljala
cerkev sv. Antona. Tu so ustanovili najstarejšo
bratovšano v mestu, bratovščino sv. Trojice, in leta
1428 tudi kaplanijo22. Tako lahko postavimo trdi-
tev, da je bila do ustanovitve kolegiatnega kapitlja
cerkev sv. Antona če ne starejša od Miklavževe pa
vsaj pomembnejša od nje.

Mesto je dobilo monumentalno dominanto šele
v času, ko so sezidali gotsko prednico sedanje ba-
rokizirane ladje mestne cerkve sv. Miklavža^^, ki jo
je domnevno zaključeval obokan kratki kor. Ta
učinek sta še povečali zidava dolgega kapiteljskega
kora, ki ga upravičeno lahko postavimo v čas ok-
rog ISCB^"^, in nadzidava ter barokizacija cerkenega

22 KANM, i. V, št. 9, objavljeno v Mittheilungen 1866, str.
5-6.

23 Dosedanji raziskovalci gradbene zgodovine kapiteljske
cerkve postavljajo zidavo prvotne ladje v različna ob-
dobja: Gregorič in Mušič v čas ustanovitve mesta, Ko-
melj pa v čas okrog 1428. J. Gregorič, "Najnovejša umet-
nostnozgodovinska odkritja v Novem mestu". Kronika
slovenskih mest IV, 1937, št. 2, str. 218, Marjan Mušič,
"Podoba novomeške kapiteljske cerkve skozi čas". Novo
mesto 1365-1965, str. 167, in I. Komelj, op. cit., str. 201 in
204.

24 I. Komelj, op. cit., str. 205.

Stolpa iz leta 166725.

Pogled na Kapitelj z dveh različnih zornih ko-
tov nam kažejo upodobitve Novega mesta tz Val-
vasorjeve Topografije Kranjske in iz Slave. Najprej
si oglejmo obe klasični veduti Novega mesta, ki sta
delo Valvasorjevega bakrorezca Andreasa Trosta.
Prva je bila, kot rečeno, objavljena v Topographii
Ducatus Camioliae Modemae26, druga je del opisa
Novega mesta v Slavi vojvodine Kranjske27. Obe
očitno prikazujeta pogled na mesto z Recljevega
hriba. In vendar sta različni. Če odmislimo dejstvo,
da imata obe upodobitvi različen format in da tudi
napisa nista identična, nas v v oči zbode razlika v
prikazu kapiteljske cerkve.

Bakrorez iz Topografije kaže kapiteljsko cerkev
v perspektivični skrajšavi. Vidimo visoki prez-
biterij, ob njej rizalit zakristije, nad streho prez-
biterija se dviguje zvoriik z baročno kapo.

Bolj znani bakrorez iz Slave pa se na videz ne
sklada z ugotovitvami, ki jih dajejo raziskave
stavbne zgodovine: prikazano je cerkveno stavbno
telo, kjer je ladja videti enako visoka kot prez-
biterij. Zdi se tudi, da cerkev nima zvonika ampak
le zvonico z baročno kapo, ki je nameščena na
cerkveni ladji. Edina logična razlaga teh pomanj-
kljivosti je, da je kapiteljska cerkev v Slavi upo-
dobljena iz drugega zornega kota kot preostalo
mesto, to je izpod vrha Grma, z nekdanje Metliške
ceste2S. Kot je bilo ugotovljeno tudi za druge
Valvasorjeve vedute mest, takšna sprememba per-
spektive posameznih delov glede na celotno upo-
dobitev ni bila tako redek pojav.

Tretja Valvasorjeva podoba Novega mesta je
ohranjena na manj znanem bakrorezu iz Slave, ki
je delo novomeškega rojaka Ivana Kocha. Vklju-
čena je v upodobitev, kjer gotski kralj Cniva ob-
lega Novo mesto na Krki2^. Kochova grafika
upodablja mesto s severne strani, nekako od tam,
kjer danes stoji gimnazija. Zunaj slike je ostal ka-
pucinski samostan^'', verjetno tudi zato, ker bi
motil vsebinsko plat upodobitve. Glede per-
spektive in glede natančnosti v razmerjih in posa-
meznostih je bolj verodostojna od Trostovega bak-
roreza. Nekoliko nerealno so prikazane topograf-
ske razmere: Kapiteljski hrib se zdi kot skoraj

25 I. Vrhovec, op. dt., str. 25.

26 1679, str. 209.

27 Knjiga XI, str. 481.

2° Metliška cesta je pomenila glavno južno prometnico, ki
je vodila iz karlovške in metliške smeri preko Gorjancev
do starega novomeškega lesenega mostu čez Krko. Da-
nes je njen severni iztek na nekdanje kandijsko mosti-
šče ohranjen v poteku Resljeve ceste. Ta mestna vpad-
nica je izgubila svoj pomen, ko so leta 1898 zgradili
novi kandijski most.

29 Ibid, XIV, str. 155.

Dokončanje njegove gradnje vsekakor sega v čas pred
nastankom Kochove grafike, to je v leto 1672. I. Vrho-
vec, op. cit., str. 18.

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

ravna, nekoliko privzdignjena ploščad, tako da za-
hodno mestno obzidje, šance, poteka vzdolž proš-
tijskega vrta v navidez vodoravni smeri, in ne po
vzpenjajočem se terenu, kot je to v resnid.

Kapiteljska kašča, v ozadju cerkev sv. Miklavža.

Na vseh treh Valvasorjevih upodobitvah je re-
alno prikazana proštija, seveda kot rečeno, z dveh
zornih kotov. Njena gradbena zgodovina je v pri-
merjavi z drugimi stavbnimi spomeniki v mestu
najmanj raziskana. Oatno je najstarejši vzhodni
trakt, saj ima na dvoriščni strani ohranjen kamnit
poznogotski portal s posnetimi robovi, na zunanji
vzhodni steni pa dvoje kletnih oken z okviri iz
istega časa. Najverjetneje gre za prvotno "kapi-
teljsko hišo", za gradnjo katere je mestna skupnost
leta 1497^^ odstopila mestno zemljišče. Ob njeni
južni fasadi, med hišo in kaščo, so izkopali vod-
njak, ki je ohranjen še danes^^ y naslednji grad-
beni fazi, o kateri govori vir iz leta 1558, so ka-
noniki dali postaviti dvoje gospodarskih poslopij
med kapiteljsko hišo in obzidjem, zaradi katerega
se je vnel spor med mestom in kapitljem^^. Kletna
okna na ajdovo zrno v severnem traktu kažejo na
to, da je v tem delu vsaj deloma ohranjena prvot-
na gradnja iz srede šestnajstega stoletja. Po požaru
leta 1576 so v prvih desetletjih sederrmajstega sto-
letja proštijo razširili tako, da je dobila današnjo
zasnovo, to je sklenjeno pozidavo štirih traktov, ki
obkrožajo pravokotno dvorišče. Leto dokončanja te
zidave nam sporoča letnica 1623 na sklepnem
kamnu glavnega proštijskega portala.

Novomeška kapiteljska cerkev stoji na hribu in
hkrati v mestnem predelu, ki nikoli ni premogel
trgovske dejavnosti. Pričakovali bi, da so se tukaj v

31 KANM, f. XXXIV.1, št. 2, objavljeno v Mittheilungen,
1865, str. 40.

Ker je sedanje proštijsko dvorišče kasnejšega nastanka,
je razumljivo, da arheološke sonde, ki so jih naredui ob
zadnji obnovi proštije, niso dokazale obstoja drugega
vodnjaka na dvorišču.
33 D. Kos, op. cit., str. 90.

stoletjih osredotočile cerkvene ustanove in cerk-
vena posest.

Če pa pogledamo posestno zgodovino Kapitelj-
skega hriba, vidimo, da zemljišča in stavbe na
njem niso bile pretežno v cerkveni lasti. Izjema so
seveda tiste cerkvene stavbe, ki jih je kapitelj ob
ustanovitvi leta 1493 dobil v patrona! in v last. To
so bile poleg kapitljske cerkve sv. Miklavža še
cerkev sv. Antona in špitalska cerkev Device
Marije. Celo tako imenovano kapiteljsko kaščo so
zgradili kot del mestnega utrdbenega sistema še
pred ustanovitvijo kapitlja^^ in je šele kasneje
postala njegova last^^.

V kolikor naletimo na posamezne primere cer-
kvene lastnine nad drugimi zemljišči in stavbami,
je to bilo predvsem posledica kasnejših nakupov.
Dovolj zgovoren je že zgoraj omenjeni podatek o
tem, da so meščani darovali zemljišče za posta-
vitev kapiteljske hiše, mežnarije in kapiteljskih
gospodarskih poslopij. Iz virov vemo tudi za kas-
nejše spore med kapitljem in mestno občino in to
ne samo zaradi že omenjene zidave gospodarskih
poslopij preblizu obzidja, temveč tudi zaradi hiši-
ce, ki si jo je postavil kapiteljski organist poleg
prostora, namenjenega za protiturški signalni
ogenj36. Po kapiteljskem urbarju iz leta 1658 je
imel kapitelj v lasti več vrtov med Gorenjüni vrati,
kapiteljsko kaščo in obzidjem, vendar jih je vsaj
deloma pridobil z nakupi^^. Med "običajnimi" stav-
bami sta po podatkih iz arhiva mestne občine
Novo mesto na prelomu 18. in 19. stoletja^^ samo
hiši na sedanji Muzejski uHci št. 13^^ in na sedanji
št. 14^'^ sodili pod kapitelj in sta verjetno nasled-
nici prvotnih kapiteljskih gospodarskih poslopij.

Tudi poslopje kiižatije z vrtom in gospodar-
skimi stavbami si je komenda pridobila šele leta
1724 z nakupom^l. H Kastelčevemu benefidju je

^ Tako Janko Jarc navaja letnico njene izgradnje in sicer
1432, vendar brez navedbe vira. J. Jarc, "Iz preteklih
stoletij Novega mesta". Novo mesto; kulturnozgodo-
vinski vodnik. Novo mesto 1976, str. 39.

3^ Po franciscejskem katastru je bila kašča leta 1825 očitno
kapiteljska last.

3° I. Vrhovec, op. cit., str. 55-56.

3"Kos, op. cit., str. 99 in 107. Z nakupi pridobjeni so bili
nedvomno tisti vrtovi, od katerih so kanoniki plačevali
mestni občini letne dajatve.
3^Arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo Krajino, fond
Mestna občina Novo mesto. Podatke iz tega vira mi je
ljubeznivo posredovala Marjeta Matijevič, za kar se ji na
tem mestu zahvaljujem.
3^ Po podatkih, omenjenih v zgornji opombi, je leta 1807
tukaj stanoval kirurg, ki je sodil k proštiji, hiša pa je bUa
kapiteljska last. Sredi 19. stoletja je bua tu bolnišnica, cf.
Janko Jarc, "Leopold Picigas - letopisec Novega mesta".
Dolenjski zbornik 1985, Novo mesto 1986, str. 180.
Do leta 1808 sta bili na tej lokaciji dve hišni številki, ki
sta bili tedaj združeni v eno enoto. V eni od teh hiš naj
bi bila v kapitljskem arhivu omenjena scola cantorum.
Ludvig Modest Golia, "Križatija v Novem mestu". Novo
mesto 1365-1965, str. 149.

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

sodila predhodnica hiše Mej vrti št. 4^, hišo na
Muzejski ulici št. 12 s pripadajoäm obzidjem pa je
leta 1803 kupil kanonik Scheschig^^.

Novo mesto - Muzejska ulica št 14.

Druge hiše in parcele so pripadale revnejšim
obrtnikom, kasneje tudi mestnim uradnikom. Hiše
so bile večinova pritlične, nereprezentativnega vi-
deza, v ozadju hiš in v prostorih med njimi so
ležali vrtovi. Vzdolž nekdanjega južnega mestnega
obzidja je bila v času franciscejskega katastra par-
celacija izjemno drobna - tod je nastal najrevnejši
mestni predel. Breg, z značilnim nizom lesenih
breških hišic. Takšno gradbeno zasnovo ima ta
predel še danes.

Če primerjamo Novo mesto in njegov Kapitelj
z najbližjo sorodno urbano zasnovo, z Zagrebom,
lahko ugotovimo naslednje. Za stari Zagreb je še
bolj kot za Novo mesto značilna izrazita dvojnost.
Zagreb je, kot je znano, nastal iz dveh samostojnih
delov, iz Gradca, ki je bü meščanska naselbina, in
iz Kaptola, ki se je razvil ob leta 1093 ustanov-
ljenem škofijskem sedežu in v 12. stoletju nasta-
jajočem stolnem kapitlju^'*. V 13. stoletju stolni
kanoniki niso imeli skupnega stanovanja, zato jim
je škof dajal na razpolago svoj dvorec in hiše^^ še
v začetku 16. stoletja so škof in kanoniki prebivali
v starem škofijskem dvorcu. Do leta 1521 je bil
zgrajen nov in močno utrjen škofijski dvorec. Po-
stopoma pa so od 16. stoletja dalje vzdolž sedanje
Vlaške ulice gradili kanoniške hiše, tako da je na
Kaptolu nastalo "kapiteljsko mesto" s katedralo,
škofjskim dvorcem in vrsto bolj ali manj repre-
zentančnih kanoniških hiš^^. Šele sredi 19. stoletja

^J: Vir pod opombo št. 36.

Gre za nekdanji mestni obrambni stolp, ki je bil konec
18. stoletja preurejen v stanovanjsko hišo, ki je sodila
pod Straussov beneficij in jo je tega leta kupil kanonik
Scheschig na dražbi.

Nada Klaič: Povjest Hrvata u razvijenom srednjem
vijeku, Zagreb 1976, str. 269.
f Ibid, str. 270.

Lejla Dobronič: Zagrebački Kaptol i Gornji Grad nekad i

sta bili obe naselbinski jedri sedanjega Zagreba, to
sta Kaptol in Gradec oziroma Gornji Grad zdru-
ženi v enotno urbano tvorbo.

Tudi v Ljubljani je po ustanovitvi ljubljanske
škofije leta 1461 na prostoru sedanjega semenišča
stala skupina kanoniških hiš. Kasneje, ko so jih
podrli, so postopoma zgradili nove kanoniške hiše
ob sedanjem Ciril-Metodovem trgu. Vendar hiše in
zemljišča niso bili last stolnega kapitlja, temveč ka-
nonikov.

Novo mesto torej v tem ni sorodno mestom,
kjer so bili ustanovljeni stolni kapitlji. V njem se
nikoli ni razvila kanoniška četrt. Temu je po eni
strani botrovala papeška ustanovitvena določba, ki
govori o tem, da naj prost in kanoniki živijo pod
skupno streho in se hranijo pri isti mizi*^, po
drugi pa relativna revščina kolegiatnega kapitija,
visoki davki, druge dajatve in vrsta denarnih te-
žav, o katerih poroča tudi Vrhovec^.

Nekdanji mestni obrambni stolp. Mej vrti št 12.

Kot sem že uvodoma poudarila, je posebnost
Novega mesta prav v tem, da njegovo najvišjo
strateško točko obvladuje kapiteljska cerkev in ne

danas, Zagreb 1986, str. 93-100.

^'Ustanovna listìna papeža Aleksandra iz leta 1494, objav-
ljeno v Mittheilungen 1865, str. 37.

4° I. Vrhovec, op. cit., predvsem str. 205-207 in 210-219.

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

grad. V tej potezi Novemu mestu ni para v slo-
venskem celinskem srednjeveškem urbanističnem
gradivu. Zato ga Gregorič primerja z "municipalno
organiziranimi" mesti sredozemskega kulturnega
kroga^^. Podrobnejša zgodovinska analiza nam
seveda pokaže, da je podobnost Novega mesta in
njegovega Kapitlja s sredozemskimi mesu le na-
ključna. Povrhu vsega tudi v zahodno- in sred-
njeevropskem prostoru ne manjka mest, ki niso
nastala v zavetju gradov. V to vrsto je treba šteti
predvsem dve genetski vrsh mest. Prva so tako-
imenovana škofovska mesta, ki se je njihov razvoj
naslonil na načeloma starejšo, še iz antike izvi-
rajočo naselbinsko tradicijo, iz katere je zraslo cer-
kveno središče, ob njem pa tudi srednjeveško
mesto. Druga so "kraljevska mesta", ki so načeloma
mlajšega nastanka, seveda povezanega z razvojem
visokosrednejveških držav, kot so bile v naši
bližini Češka, Madžarska in avstrijske dežele. Usta-
navljali so jih vladarji in to predvsem iz vojaških
in političnih razlogov. Gospodarsko močna mesta,
ki so bila hkrati dobro utrjena, so namreč po-
menila trdno oporišče pri utrjevanju in širitvi vla-
darjeve oblasti.

Novo mesto je po svojem nastanku nedvomno
sodilo v drugo skupino visokosrednjeveških mest.
Ustanovitev kolegiatnega kapitlja je seveda pome-
nila še en korak Habsburžanov k utrditvi njihove
oblasti na Kranjskem. Vendar je z ustanovitvijo
Karlovca in z zmago nad Turki pri Sisku strateško

slednjih stoletjih se tudi ni krepila njegova vloga -
politični pomen Novega mesta usahnil. V na-
cerkvenega središča. Tako kot kapiteljska cerkev
nikoli ni bila do konca zgrajena v skladu z ide-
alnim stavbnim programom, je tudi novomeški Ka-
pitelj ostal kot palimpsest s še sedaj berljiviiivi
razvojnimi fazami od predurbane naselbine, preko
visokosrednjeveške mestne četrti, ki jo je kronala
zidava gotske kapiteljske cerkve, do baročnega
predela s proštijo, križatijo in bujnimi vrtovi. In
prav to prepletanje zgodovinskih in spomeniških
prvin daje novomeškemu Kapitlju posebno, nepo-
novljivo vrednost, nam pa nalaga dožnost, da
njegove vrednote ohranimo tudi zanamcem.

Da polpretekli čas ni imel posluha za urba-
nistične vrednote Kapiteljskega hriba, nam doka-
zujejo moteči posegi v njegov prostor. Naj ome-
nim samo nekaj primerov. V 30. letih so tik pod
kapiteljskim prezbiterijem, na sedanjem Prešerno-
vem trgu zgradili Prosvetni dom, ki sam po sebi
pomeni relativno kvalitetno arhitekturo funkcio-
nalističnega sloga, vendar zaradi svoje višine in
neprimerne lokacije moti silhueto tega dela mesta.
Še bolj moteča je stavba nekdanje zobne poli-
klinike. Mej vrti št. 5. Najhujši urbanistični poseg,
ki je grozil Kapitlju, se na srečo ni uresničil. Če bi
namreč izvedli leta 1944 nastali načrt arhitekta
Božidarja Gvardjančiča, bi porušili vse stavbe rra
Kapitlju, vključno s sv. Miklavžem in proštijo, in
"na zeleni trati" zgradili stanovanjske bloke.

- Novo mesto - franciscejska katastrska mapa (hrani

"^^ J. Gregorič, "Slovenska mesta in trgi". Kronika slo- Arhiv RS).
venskih mest, VII, 1940, št. 4, str. 197.

I KRONIKA

1996

časopis za slovensfco Icrajevno zgodovino

ZUSAMMENFASSUNG

Die Rolle des Kollegìatskapitels bei der
Stadtplanung von Novo mesto

Aufgrund historischer Tatsachen und der mor-
phologischen Analyse der Stadt und ihrer Stadt-
teile, in unserem Falle des Kollegiatskapitels, stellt
die Autorin ihre Hypothese auf über die Ent-
wicklung dieses Raumes seit seiner vorurbanen
Phase. Sie analysiert die Besonderheiten der mor-
phologischen Struktur des Kollegiatskapitels und
legt die Stadtplanung von Novo mesto im Ver-
gleich zu anderen Städten in Slowenien und im
weiteren europäischen Raum dar. Am Ende der

Abhandlung stellt die Autorin fest, daß Novo me-
sto samt dem Kollegiatskapitel zu einer urba-
nistisch-genetischen Kategorie der sogenannten
"Kaisers-tädte" gehört, für welche charakteristisch
ist, daß sich in ihrer Anlage nicht der Sitz des
Feudalherrn befindet. Diese priviligierte urba-
nistische Position erlangte mit der Gründung des
Kollegiatskapitels die Kapitelkirche des Hl. Niko-
laus. Wegen ungünstiger Umstände in den
späteren Jahrhunderten entwickelte sich das
Kollegiatskapitel von Novo mesto nicht zu einem
repräsentativen Kirchenviertel, sondern es kam
sogar zu einer Pauperisierung dieses Stadtteils.
Sein Wert ist trotzdem groß, haben sich in seiner
urbanistischen Anlage doch die Spuren einer sich
über mehrere Jahrhunderte erstreckenden
Siedlungsentwicklung erhalten.

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Matej Klemenčič

Nagrobnik ljubljanskega škofa Žige Herbersteina
(1644-1716) v Perugi*

žiga (Sigismund) Krištof Herberstein, trinajsti
ljubljanski škof, je širši strokovni javnosti manj
znana osebnost in nima svojega gesla niti v Enci-
klopediji Slovenije} Zato je morda prav, da vsaj v
osnovnih črtah opišemo njegovo življenje in delo,^
čeprav želimo v tem prispevku predvsem pred-
staviti njegov dosedaj praktično neznan nagrobnik.

Rodil se je 13. februarja leta 1644 v Gradcu.
Študiral je v rojstnem kraju pri jezuitih, nato še v
Passauu in Regensburgu ter v letih 1661-1665 kot
gojenec nemško-ogrskega jezuitskega kolegija {Col-
legium Gennanicum - Hungaiicum) v Rimu.^ Ju-
lija 1667 je bU v Ljubljani posvečen za duhovnika
ter takoj nato imenovan za ljubljanskega stolnega
prosta. Leta 1668 je na rimski univerzi Sapienza
doktoriral iz filozofije in teologije. Že v času štu-
dija je postal kanonik v Regensburgu, v naslednjih
letih pa še v Passauu, Wroclawu in Augsburgu.^
Leta 1679 je postal novomeški prost, naslednje leto
še dolenjski arhidiakon, leta 1693 pa ga je cesar
Leopold 1. imenoval za ljubljanskega knezoškofa.
Papež Inocenc XI. je imenovanje potrdil 6. de-
cembra 1683 in deset dni kasneje je novi kne-

* Za razvezo napisa na nagrobniku in pomoč pri nje-
govem tolmačenju se zahvaljujem mag. Stanku Koko-
letu.

^ V. Rajšp, s. v. Herberstein, v: Enciklopedija Slovenije 4,
1990, 15.

2 Življenjepisni podatki so povzeti po: J. W. Valvasor: Die
Ehre des Herzogtums Crain, IVVIII, Laybach 1689, 676:
C. von Wurzbach: BiograpiiiscJies Lexikon des Kaiser-
diuws Oesterreich, VIII, Wien 1862, 343:66; J. Gruden:
Zgodovina slovenskega naroda, 1 (1910-1916), Ljubljana
1992, 959.960, repr. p. 963; J. Lesar, s. v. Herberstein
Sigism. Krištof, v: Slovenski biogra/ski leksikon 1/2, 1926,
314; F. M. Dolinar, s. v. Herberstein, Sigmund Christoph
(seit 1695 Graf, seit 1710 Reichsgraf) von (1644-1711), v:
Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1648 bis
1803. Ein biographisches Lexikon, Berlin 1990, 183-184;
F. M. Dolinar: Prosti novome.škega kapitija. 1493-1993,
Novo mesto 1993, 72-74. Ponekod se podatki v starejši
literaturi razlikujejo in kjer ne citiram drugače, navajam
Dolinarjeve ugotovitve. Za dodatno literaturo cf. infra.
Cf. tudi J. Benkovič, Kranjski bogoslovci v Rimu, v: Iz-
vestja muzejskega društva za Kranjsko, VIII, 1898, 67-68.
Cf. tudi A. Koblar, Ljubljančani 17. stoletja, v: Izvestja
muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, 199, je leta
1672, ko je kot boter prisostvoval krstu, omenjen kot
regensburški in passauski kanonik, leta 1674 pa kot
kranjski deželni odposlanec.

zoškof prišel v Ljubljano. Umeščen je bil 6. feb-
ruarja 1684 v stolnici, 1. maja tega leta pa je prejel
škofovsko posvečenje.5

V času njegovega stolovanja so prenavljali ško-
fijski dvorec ter se odločili za zidavo nove stolnice,
za kar je škof prispeval tudi nekaj denarja.^ Konec
julija leta 1700 se je odločil, da se bo odpovedal
škofiji in se umaknil v oratorij sv. Filipa Nerija v
Perugio. Cesar je odstop kmalu sprejel, papež pa
je svojo privolitev sporočU šele 15. maja 1701.-^
Tako je v osemnajstem letu stolovanja odstopil in
1. junija 1701^ odšel v Italijo. Tik pred odhodom iz
mesta, 30. maja, je podpisal listino o ustanovitvi
javne knjižnice, današnje semeniške knjižnice, ki ji
je zapustil tudi svoje knjige.^ Umrl je v Perugi 20.
julija 1716.

5 Cf. tudi V. Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1.
1660 do 1718, v: Izvestja muzejskega društva za Kranj-
sko, XI, 1901, 32. Dolinar piše, da naj bi se leta že 1687
zaman potegoval za regensburško in passausko škofijo
(Dolinar 1990, 184; Dolinar 1993, 74), Dolničar pa volitve
v Pasauu omenja leta 1689 (Steska 1901, 75).

6 Wurzbach, loc. cit. (30000 fl.); Gruden, loc. cit. (2674
gld.). Za gradnjo stolnice in vlogo škofa pri tem cf. e. g.
Steska 1901, 86 ss.; J. Veider: Stara ljubljanska stolnica.
Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, 46-47.
Temeljni kamen nove stolnice so položih peti dan po
njegovem odhodu iz Ljubljane, 6. junija 1701, posvetil
pa ga je šele njegov naslednik Ferdinand Kari Künburg
18. junija 1703 (Steska 1901, 143-144). Škofijski dvorec
naj bi leta 1695 dobil novo arkadno dvorišče (cf. V.
Steska, Academia Operosorum, v: Izvestja muzejskega
društva za Kranjsko, X, 1900, 85, brez letnice; Steska,
Ljubljanski škofijski dvorec, v: Zbornik za umetnostno
zgodovino, VI, 1926, 30). Citat v Dolničarjevi kroniki je
nekoliko drugačen: škof je dal v škofijskem dvorcu apri-
la 1695 popraviti in obokah hodnik (Steska 1901, 81).

' Steska 1901, 88. Drugačni podatki pri Dolinarju: odstop
24. maja 1701, sprejeto 18. julija tega leta (cit. Dolinar
1990, 184; Dohnar 1993, 74).

° Steska 1901, 90.

9 Listino je podpisal skupaj z ljubljanskim stolnim pro-
štom in predsednikom Akademije operozov Janezom
Krstnikom Prešernom in stolnim dekanom in general-
nim vikarjem Janezom Antonom Dolničarjem. Za
knjižničarja je škof iz lastnega premoženja namenil 2000
forintov nemške veljave. Sebi in svojim naslednikom na
stolici je zato pridržal pravico njegovega imenovana. Cf
e. g. Steska 1900, 77-79; V. Steska, Dolničarjeva "Biblio-
theca Labacensis publica", v: Izvestja muzejskega dru-
štva za Kranjsko, X, 1900, 135; M. Smolik: Semeniška

44

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Nagrobnik škofa Žige Krištofa Herbersteina, sv.
Peter, Perugia

Obdobje, ki ga je škof Herberstein preživel v
Italiji, je gotovo pomembno tudi za naše zgodo-
vinopisje. Njegova pisma iz Perugie, ki so hra-
njena v Ljubljani, so že pregledovali muzikologi,
neznana pa je njegova morebitna zapuščina v pe-
ruginskih arhivih. Neraziskani so ostali tudi nje-
govi stiki z mladim Alešem Žigo Dolničarjem, Id je

knjižnica v Ljubljani, Ljubljana 1975 (Kulturni in na-
ravni spomeniki Slovenije, 54), 5 ss; M. Smolik, Janez
Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v
Ljubljani, v; Academia operosorum. Zbornik prispevkov
s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, Ljubljana 1994,
61-72. Škof Herberstein ima vidno mesto tudi v zgo-
dovini slovenske baročne glasbe. Cf. J. Höfler.- Glasbena
umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem,
Ljubljana 1978, 85, 88, 115, tab. XX11I-XXVI (pismo J. A.
Dolničarju z dne 20. 9. 1710) - s starejšo literaturo.

v letih 1704-1707 študiral v Perugii,!^ pojasniti pa
bo treba še njegove stike z benediktinci, saj nje-
govega nagrobnika ni v cerkvi sv. Filipa Nerija,
temveč se nahaja v benediktinski cerkvi sv. Petra
na obrobju Perugie.^! V levi stranski ladji je doslej
še neobjavljena baročna nagrobna plošča, na kateri
piše, da so jo dali postaviti opat in benediktinski
menihi sv. Petra grofu Sigismundu Krištofu Her-
bersteinu, ljubljanskemu škofu in knezu Svetega
rimskega imperija, na Nemškem visoko cenjenemu
možu odličnega rodu, ki so ga odlikovali mil
značaj, pozornost vzbujajoča učenost, pa tudi iz-
jemna pobožnost. Umrl je, potem ko se je upo-
kojil, sedemdesetleten, trinajst dni pred avgustov-
skimi kalendami leta 1716.

SIGISMVNDO CHRISTOPHORO COM(iti) AB HERBERSTEIN
EPISCOPO LABACENSI ET S(acri) R(omani) I(mperii) PRINCIPI
GENERIS AMPLITUDINE INTER GERMANOS PRAECLARO
MORVM SVAVITATE OPTIMO
INGENIJ ERVDITIONE CONSPICVO
ANIMI PIETATE EXIMIO
ABBAS ET MONACHI CASINENSES S(ancti) PETRI

APVD QVOS ABDICATIS INFVLIS
(ante diem) XIII KAL(endas) AVGVST(as) MDCCXVI
SEPTVAGENARIO MAIOR DIEM CLAVSIT EXTREMVM
PRAESVLI INTEGERRIMO AC BENEFICENTISS(imo)
P(roprio). P(osuerunt).

M. Smolik, s. v. Thalnitscher (Dolničar) Aleš Sigismund,
v: Slovenski biografski leksikon, IV/12, 1980, 71-72, meni,
da se je mladi Dolničar prav zaradi Herbersteina odločil
za študij v Perugi. M. Stele, Aleš Žiga Dolničar, v; Zbor-
nik za umetnostno zgodovino, n. v. \, 1951, 139-155, pa
Herbersteina sploh ne omenja.

Edini, ki v zvezi z njegovim bivanjem v Perugi omenja
tudi samostan sv. Petra, je Dolinar, ki piše: "...H[er-
berstein] ... zog sich ... in das Oratorium des hl PtiÈpp
Neri bzw. in die Benediktinerabtei S. Pietro zurück"
Edini navaja tudi datum smrti, mesto pokopa pa je
označeno kot "v samostanski cerkvi" (Dolinar 1990, 184;
cf. tudi Dohnar 1993, 74). Nagrobnik v slovenski lite-
raturi ni bil omenjen. Od tujih mi je znana le omemba
v turistično - umetnostnozgodovinskem vodniku Geor-
ga Kauffmanna: Reclams Kunstführer Italien. Band IV.
EmiUa-Romagna. Marken. Umbrien. Baudenkmäler und
Museen, Stuttgart 1971, 474. V cerkvi San Pietro je
"Grabmal für Cristoforo Herberstein, den hier 1716 ver-
storbenen Biscliof von Ljubljana'.

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44
1996

Herbersteinov grb na nagrobniku

ZUSAMMENFASSUNG

Der Grabstein des Ljubijaner Bischofs
Sigismund Cliristoph Herberstein (1644-
1716) in Perugia

Der Artikel stellt den in der Literatur noch
nicht erwähnten Grabstein von Sigismund
Christoph Herberstein (1644-1716) in der Be-
nediktiner Kirche des Hl. Petrus in Perugia dar.
Herberstein war Bischof von Ljubljana von 1683
bis 1701, wonach er sich in das Oratorium des Hl.
Filippe Neri in Perugia zurückzog. In der Zeit
seines Bischofamtes wurde der Entschluß zum Bau
einer neuen Domkirche in Ljubljana gefaßt, er
selbst war Mitbegründer der heutigen Priester-
seminarbibliothek.

10

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Mirjam Šifrar

Jožef Anton Schiffrer, njegov kanonikat in
štipendija

SCHIFFRERJEV ŽIVLJENJEPIS

Jožef Anton Schiffrer se je rodil 27. aprila lóTZ^
očetu Mihaelu in materi Ani kot predzadnji od
sedmih otrok. Oče je bil po poklicu sedlar. Po
poroki se je preselil iz Dorfarjev pri Žabnici v
Kranj. Tudi Mihaelov oče Urban je bil obrtnik.
Jožefova rojstna hiša naj bi bila v Vodopivčevi ulici
(Mohorjev klanec) v Kranju. Še v prvi polovici 19.
stoletja je bil njen lastnik neki Anton Sifrer, prav
tako sedlar kot Jožefov oče^. O mladosti in šolanju
Jožefa Antona ni znanih podatkov. Prav tako ni
znano, kdaj in kje je bil posvečen v duhovnika.
Njegovo življenje in delo sta bolje dokumentirana
po 1. 1707, ko se je pojavil kot dvomi spovednik
cesarice Eleonore.

Spodnja in zgornja meja Schiffrerjevega študija
naj bi bili leti 1690 in 1707. Ugotovili so, da Jožef
Anton ni bil vpisan na Dunaju (vendar so vpisne
matrike za omenjena leta nepopolne), v Münchnu,
Freisingu ali na Madžarskem^.

Leta 1698 se je njegovo ime pojavilo na graški
univerzi, kjer je študiral kot Physicus^. O trajanju
in uspehih njegovega študija na tej univerzi pa ni
nobenega podatka. Kot možen kraj študija ostaja
še Wiener Neustadt, vendar ni mogoče dokazati,
da je Jožef Anton tam nadaljeval študij. Vpisne
knjige za leta, v katerih je Jožef Anton najver-
jetneje študiral, se niso ohranile.

Jožef Anton ni v ohranjenih zapisih nikoli ome-
nil, kje je študiral oziroma bü posvečen v duhov-
nika. Le leta 1737 je zapisal, da ga je v duhovnika
posvetil kardinal Kollonitsch (v vizitadjskem pro-
tokolu dekanata "An der Hochenleiten"). Vendar
sta bila v Avstriji dva kardinala s tem priimkom^,
starejši Leopold Karel Sigismund von Kollonitsch
in mlajši Sigismund Kollonitsch.

Glede na znane podatke o Jožefu Antonu bi ga

1 NŠALj, RMK Kranj 1652 - 2. 6. 1675.

Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Kranj 1954.
^ Odgovori dr. F. Galla iz arhiva dunajske univerze, dr. P.

vom Bombarda iz arhiva münchenske nadškofije in dr.

L. Tardya iz arhiva v Budimpešti.
^ Dr. H. Zotter, Universitätsbibliothek Graz, Graz, 11. 5.

1977.

5 Pismo dr. H. Peters, Dunaj, 8. 11. 1976.

moral posvetiti v duhovnika prvi omenjeni kardi-
nal. Malo je verjetno, da bi ga posvetil njegov vrst-
nik Sigismund, ki je končal študij nekaj let pred
Jožefom, kajti na ordinariatu graške škofije menijo,
da če je Jožef leta 1698 študiral kot Physikus, je bil
lahko posvečen v duhovnika šele po letu 1705,
takrat pa je bU Sigismund že titulami škof. Škoda
je, da Jožef Anton ni zapisal, kakšna je bila
Kollonitscheva funkcija ali kje je deloval, ko ga je
posvetil. Jožefov zapis, da ga je posvetil kardinal
Kolonitsch, si tako lahko razlagamo, kot da ga je
posvetil Leopold, ki je že bil kardinal, ali Sigis-
mund, ki to še ni bil, bil pa je leta 1737, ko je
nastal Schiffrerjev zapis.

Zanesljivejši je podatek o nastopu Jožefa Anto-
na Schiffrerja na dvoru leta 1707. Tedaj naj bi po-
stal dvomi kaplan cesarice Eleonore Marije Tere-
zije, ki je bila že dve leti vdova. Ko je zavladal Ele-
onorin drugi sin Karel VI., je Jožef Anton še vedno
služboval na dvom, kakšno funkcijo je imel, pa ni
znano. Leta 1712 je pri tem cesarju zaprosil za
mesto dvornega kaplana, a ga ni dobil^. Tri leta
kasneje je zapustil dvor. Konzistorij je na svoji seji
5. junija 1715 predložil njegovo prošnjo za dode-
litev cesarske župnije Laa an der Thaya, predtem
ga je na to mesto že predlagal cesar Karel VI.
Službo v župniji je nastopil 7. julija 1715'^.

Župnija je Schiffrerju služila kot vir dobrih do-
hodkov, pa tudi kot osnova za vse kasnejše naslo-
ve. Kot župnik je deloval v mestu vse do svoje
smrti leta 1756. V tem času je bil zelo dejaven in je
posegal tudi na Kranjsko.

V župnišču v Laaju sta bili še leta 1975 ohra-
njeni župnijska kronika, ki jo je v letih 1715-52
pisal Jožef Anton in v njej zabeležil dogajanja v
času svojega službovanja, ter plošča z vpisanimi
letnicami delovanja župnikov, na kateri je nave-
den tudi Jožef Anton^. Ok. leta 1720 je postal in-
fulirani prost cerkve Blažene device Marije v Ado-

6 Pismo dr. Anne Coreth, Dunaj, 3. 5. 1974. Podatek je
dobila v arhivu Obersthofmeisteramt Archiv, v proto-
kolu, imenovanem Hofparteienprotokoll, zvezek 7, str.
187.

Podatke je posredovala ga. H. Peters, povzeti so po
Passauer Protokol 1715, str. 431 in 551.
8 Pismo dr. C. Thomas. Dunaj, 29. 7. 1975.

11

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

nu. Pomladi 1721 je zaprosil, da bi smel ob cer-
kvenih praznikih nositi pontifikalije kot znamenje
škofovstva. Škof je dovolil, o tem poroča protokol
s seje cerkvenega sveta junija 1721^.

Istega leta je bil tudi s škofovskim ukazom z
dne 29. novembra^'' imenovan za titulamega svet-
nika pasavskega konsistorija na Dunaju, 1. 1726 pa
je postal dekan takratnega dekanata An der Hö-
chen Leiten; kot dekan je zaprisegel 6. septembra
1726^1. Naslovi so mu prinašali posebne prednosti
v takratni cerkveni hierarhiji. V 30. letih 18. stoletja
je Jožef Anton začel usmerjati pozornost na Kranj-
sko. Z ustanovno listino, ki nosi datum 28. februar
1731, je pri ljubljanski stolni cerkvi ustanovil po
sebi imenovani kanonikat, ki ga je Karel VI. 2.
aprila 1732 potrdil. Kot prvi kanonik je bil 14. ok-
tobra 1736 umeščen Jožef Anton, pred tem je bila
v Ljubljani na današnjem Ciril-Metodovem trgu
zgrajena hiša za kanonikove potrebe. Na pročelju
portala iz črnega marmorja sta bila vklesana napis
AEDES CANONICATUS in letnica 173312. Na še
vedno ohranjeni stavbi je viden Schiffrerjev grb.

S kupno pogodbo z dne 12. oktobra 1733 je
Jožef Anton od stiškega samostana za 16000 gol-
dinarjev kupil zadolženo župnijo v Mengšu in jo
namenil svojim sorodnikom. Leta 1747 je kupil
graščino v Preddvoru pri Kranju. V oporoki pa je
natančno razdelil svoje imetje.

Umrl je 27. septembra 1756. Pokopan je v cerk-
vi Sv. Vida v Laaju. Njegov grob je v desni stran-
ski ladji, posvečeni Mariji Pomočnici. Napis na na-
grobniku je že tako močno shojen, da ni več čit-
ljiv; grb je bolje ohranjen in je isti kot na prižnid
in glavnem oltarju.

SCHIFFERSTEINOV KANONIKAT

Ustanovna listina kanonikata je bila napisana
18. februarja 1731 na Dunaju. Podpisali so jo Jožef
Anton Schiffrer ter prid grofa Sigismund Friderik
in Janez Gašper. V uvodnem delu listine je Jožef
Anton izrazil željo, da postane kanonikat okras
ljubljanski stolnid in pomoč ter tolažba svoji
domovini in duhovščini.

Jedro listine sestavlja deset točk, v katerih rešu-
je finančno in stanovanjsko vprašanje kanoniškega
mesta, vprašanje imenovanja svojih naslednikov in
postavi patrona kanonikata. Dolod tudi, da mora
kanonik opraviti dve maši na teden na glavnem
oltarju za ustanovitelja in njegove sorodnike, ob
obletnid rojstva ustanovitelja pa peto mašo in po-

^ Passauer Protokol 1721, seja je bila 11. junija, škof pa je
izdal ukaz 25. maja 1721.

Podatke je posredovala ga. H. Peters, povzeti so po
Passauer Protokol 1721.

11 Passauer Protokol 1726.

12 Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, 1850,
Str. 17.

grebno molitev. Želel je, da njegov kanonik skupaj
z drugimi kanoniki ljubljanske stolnice uživa skup-
ne privilegije in prednosti, še posebej starostno
prednost glede sedeža v kom in volilnega glasu v
kapitlju, ter opravlja kanoniške funkdje.

V primeru, da patron predlaga za kanonika
osebo, ki še ni polnoletna ali ni duhovnik, naj ta
čimprej sprejme tonzuro in štiri nižje redove ter
nadaljuje s študijem filozofije in teologije. Če je
kandidat sposoben, naj tudi doktorira iz teh ved.
Možno je tudi, da v javnih šolah študira vsaj mo-
ralko in cerkveno pravo. Če ne nadaljuje študija,
izgubi pravico do nadarbine in kanoniško mesto.
Ko še ne polnoletni dokonča študij in doseže sta-
rost, predpisano za mašniško posvečenje, naj se da
posvetiti, nato se lahko vseli v kanoniško stano-
vanje. V študijskem času takega kanonika naj ma-
še, določene v ustanovni listini, opravlja duhovnik,
ki ga dolod ljubljanski škof.

Prvi patron in kanonik je bil Jožef Anton sam.
Za naslednika na patronatskem mestu je določil
svojega nečaka Dominika Pranza Schiffersteina, če
pa bi umrl pred Jožefom Antonom, bi mesto pa-
trona in advokata dobili Dominikov sin Andrej in
njegovi zakoniti moški potomd. Pravica patrona je,
da predlaga novega kanonika. Pri zasedbi izpraz-
njenega kanoniškega mesta imajo prednost usta-
noviteljev! sorodniki, če ni nobenega primernega,
se sme predlagati nekoga drugega. Za svojega
prvega naslednika na kanoniškem mestu je določil
Karla Wolfganga Schiffrerja, svojega bratranca in
vikarja.

Če bi Jožefovi dedid in nasledniki v patronat-
ski in advokatski pravid umrli brez zakonitih moš-
kih potomcev, dobi omenjeni pravid avstrijska hi-
ša in njen vladar. Dejanje je znak Jožefove hva-
ležnosti, je zapisal, ker ga je cesarica Eleonora Ma-
rija Terezija povzdignila v službo dvornega kapla-
na, ker ga je cesar Karel VI. leta 1715 postavil za
župnika na cesarsko župnijo v Laaju in Fallbachu
ter leta 1722 umestil za infulLranega prosta v
Adonu.

Jožef Anton je poskrbel tudi za kanonikovo
stanovanje. Za nakup primerne hiše je namenil
1000 goldinarjev. Nad hišna vrata je ukazal pri-
trditi svoj grb kot znak, da je on ustanovitelj kano-
nikata in stanovanja.

Ustanovi je zapustil 14000 nemških goldinarjev,
ki so jih vložili v hranilnico, kamor so vlagali tudi
redne letne obresti. Ob ugodni priložnosti naj bi
denar uporabili za nakup nepremičnin. Premože-
nje so upravljali on in njegovi sorodniki, Lz obresti
pa so izplačevali letne dohodke vsakokratnemu
kanoniku. Kadar kanoniški sedež ni bil zaseden, so
morali pripadajoče dohodke izplačevati kanoniški
prebendi, ki je denar porabila za vzdrževanje in
popravila kanoniške hiše.

12

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

v zaključku Jožef Anton zahteva, naj izdelajo
štiri enake in s pečati opremljene prepise ustanov-
ne listine. Prvi je bil namenjen škofu, drugi kapit-
Iju, tretji začasnemu patronu in zadnji avstrijski
hiši.

Ustanovna listina je bila napisana 8. februarja
1731 na Dunaju. V Nadškofijskem arhivu v Ljub-
ljani je v istem fondu kot omenjena listina ohra-
njen še prevod listine v slovenščino, ki potrjuje
ustanovno listino in dodaja vladarjeve pogoje za
ustanovitev kanonikata. Omenjeni pogoji so:

- če izumre moška veja patronatske družine
kanonikata, pripade patronatstvo vladarski hiši,

- vsota 14000 goldinarjev mora biti naložena,
preden bo zasedeno kanoniško mesto,

- kanonikovo stanovanje mora biti urejeno, pre-
den bo umeščen prvi kanonik,

- prvi kanonik in vsi njegovi nasledniki so ve-
zani k vsem opravilom in dolžnostim kanonika.

Vladarjeve zahteve Jožefu Antonu niso pome-
nile dodatne obremenitve, saj so enake kot neka-
tere točke iz ustanovne listine oziroma jih le do-
polnjujejo.

Listina je hkrati tudi veljavna potrditev kano-
niškega sedeža in patronatstva nad njim. Napisana
je bua 2. aprila 1732 na Dunaju, spodaj piše, da jo
je potrdil cesar in kralj.

Kanoniška hiša, sezidana je bila najbrž leta 1733,
kajti ta letnica je bua vklesana na portalu vhodnih
vrat^^, stoji na Ciril-Metodovem trgu št. 17. Na
Schiffrerja spominja ohranjeni grb na pročelju.

Jožef Anton je bil prvi kanonik svojega kano-
nikata, na to mesto je bil nameščen 14. oktobra,
1736. Njegov prvi naslednik je bil Karel Wolfgang
Schiffrer. Za stolnega kanonika je bil imenovan ob
svetih treh kraljih leta 1757. Umrl je 17. oktobra
1770, star 68 let. Pokopan je v kripti ljubljanske
stolnice.

Glede na podatke, ki sem jih dobila v arhivu,
domnevam, da je škof ob smrti vsakokratnega
Schiffersteinovega kanonika razpisal prosto mesto
in potem skupaj s svetovalci izbral najprimernej-
šega kandidata. Tako se je ohranila tabela^^ s
podatki o kandidatih za izpraznjen kanoniški se-
dež po smrti kanonika Ignaza Muhe v Ljubljani
leta 1854, ki vsebuje različne podatke o prosilcih.
Prvi je podatek o kandidatovem imenu, kraju in
datumu rojstva. Sledijo navedbe o šolanju, kjer je
büo treba navesti kraje šolanja, vrsto šole in uspeh,
službovanju, posvetitvi v duhovnika in opombe.
Pogosta opomba je bila, da je prosilec Schiffrerjev
sorodnik. Podobne tabele so nastajale ob izbiranju
mengeških župnikov.

^3 Mitteilungen des Historischen Verains für Krain, 1850,
Str. 17.

NŠALj, Schiffersteinove ustanove, f. 5/514 1831- 54;
5/993.

/ože/ Anton Schiffrer, sliko hranijo v mengeškem
župnišču.

SCHIFFERSTEINOVA ŠTIPENDIJA

Jožef Anton Schiffrer je temelj po sebi imeno-
vane štipendije postavil v oporoki. V 15. točki te
oporoke pravi: "Kar se tiče moje imovine, po
domače imenovane Höflein, določam, da se proda
najvišjemu ponudniku in izkupiček koristno naloži
(v hranilnico) in iz tega naj se dečki, dijaki mojih
sorodnikov, primemo glede prehrane in obleke
podpirajo in vzdržujejo. Dokler se imovina ne
proda, določam, da se vzdržujejo iz vsakoletnih
dohodkov." V 17. točki je še dodal: "Če bi zgomja
vsota iz izkupička moje imovine ne zadoščala, da
bi se podpiralo tri ali štiri moje sorodnike, dodam
še 30000 goldinarjev."

Poleg oporoke govori o štipendiji še Schiff-
rerjevo pismo^^ ljubljanskemu škofu Attemsu, na-
pisano na začetku marca 1756. Schiffrer je želel
slišati škofovo mnenje o svoji nameri, da bi, iz
hvaležnosti, da je lahko kupu mengeško župnijo in
ustanovil kanonikat, ustanovil semeniško ustanovo
v ljubljanskem seminarju. Ustanove bi bili deležni

15 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/ 205, št.
3380; Laa, 13. 3. 1756.

13

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

semeniščniki, sinovi kranjskih rojakov in sinovi
prijateljev. Da bi lahko nemoteno delovala, ji je
namenil grad Preddvor in še 30000 goldinarjev.
Gojenci ustanove bi bili pod škofovim varstvom in
bi imeli iste obveznosti in privilegije kot drugi
gojenci ljubljanskega seminarja. Na koncu je Jožef
zaprosil škofa, naj mu čimprej odgovori, da bi
lahko načrt izpeljal še v času svojega življenja.

Ker je ohranjen le prepis oporoke, ki je nastal
slab mesec po Jožefovi smrti, ne vemo, kaj je na-
pisal prej, oporoko ali pismo ljubljanskemu škofu.
Možno je, da je pismo starejše in da je oporoko
začel pisati prej, kot je dobil škofov odgovor, in je
zato tudi v oporoki spregovoril o štipendiji. V
obeh primerih govori o gradu Preddvor in o 30000
goldinarjih kot dodatku k vrednosti gradu. Raz-
lična je razlaga, kdo naj bo deležen ustanove, v
oporoki so to sorodniki, v pismu pa semeniščniki
iz Kranja. Ob tem se vprašamo, kakšna bi morala
biti Schiffersteinova ustanova in ali je nameraval
ustanoviti dve različni. Ker se pojavljata gradivo,
ki govori o semeniški ustanovi in gradivo o šti-
pendiji, sklepam, da sta obstajali obe, da sta obe
črpali denar iz istega vira in da je pokroviteljstvo
nad obema imel vsakokratni ljubljanski škof.

Ohranjeno je še pismo škofa Attemsa nižje-
avstrijski vladni pravni službi na Dunaju, ki je bilo
napisano novembra 1756. Tedaj je škof že vedel,
da je Jožef umrl. V pismu je razložil Jožefove želje
in povedal, da že skrbi za ustanovo in da jo hoče
utrditi in ohraniti. Nazadnje je zaprosil, če bi lahko
prejemal dohodke od gradu vse do njegove pro-
daje in skrbel za njihovo pravilno porabo^*'.

Štipendijo so razpisovali do prve svetovne
vojne. Po koncu vojne ni o njej nobenega sledu
več in le ugibamo lahko, kaj se je zgodilo z denar-
jem, katerega obresti so uporabljali za štipendije.

V stoletju in pol, kolikor je ustanova delovala,
ni bilo vedno tako, kot si je zamislil njen usta-
novitelj, pišejo različna poročila. Dokument, ki je
bil napisan maja 1821,^' poroča o odloku dvome
pisarne, ki je bil objavljen 17. aprila 1821 in se
nanaša na Schiffrerjevo štipendijo. Vsebuje sedem
točk. Najprej govori o poravnavi med škofovim
namestnikom in ustanovnikovim dedičem, Andre-
jem von Schiffersteüiom leta 1771, s katero sta
dosegla, da je tistih 30000 fl., ki jih je Jožef na-
menil ustanovi, tja res pripadlo. Nato je zapisano,
da je ob razdeljevanju ustanove treba upoštevati
želje, zapisane v oporoki. Poleg kandidatov iz opo-
roke so primerni še bogoslovd iz škofijskega semi-
narja v Ljubljani. Če ni nobenega primemega kan-
didata, cesar želi, da se neporabljen denar pripiše
glavnid ustanove in jo s tem poveča. Tako mora

1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/609.
1'' NŠALj, £. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/609, št.
5205; Ljubljana 4. 5. 1821.

ostati vse do takrat, da najdejo primemega kan-
didata. V predzadnji točki zvemo, da se števila
mest ne more natančno dolodti ter naj bodo zase-
dena v takem obsegu, da bodo dijaki primemo
vzdrževani. Nazadnje je dvoma pisarna podelila
ljubljanskim škofom patrona! nad ustanovo.

Na osnovi odločbe dvome pisame in podatkov
o finančnem stanju ustanove je škof želel, da ne bi
več prihajalo do nesoglasij, sestaviti Ustanovno
pismo Schiffersteinove semeniške ustanove^^. Pis-
mo naj bi imelo oporo v različnih listinah, ki go-
vorijo o ustanovi. Dr. Lorenz Eberl, cesarsko-kra-
Ijevi deželni in mestni pravnik, zaposlen v deželni
upravi v Ljubljani, je dobil nalogo, da pismo
sestavi. Nalogo je dobu najbrž zato, ker je poznal
razmere v povezavi z ustanovo, saj je bil skrbnik
oziroma vamh Schiffersteinovih gojencev^^. Ob se-
stavljanju pisma se je večkrat sešel s škofom in
njegovim namestnikom, da so usklajevali svoje
predloge. Uskladiti jim jih ni uspelo niti do leta
1827, ko je dr. Eberl poslal škofijskemu ordinariatu
osnutek ustanovne listine, ki je zelo podoben od-
loku dvome pisame iz leta 1821, in zaprosil za
mnenje o njem^O. Lz ohranjenega pisma dr. Eberla
izvemo, da je še vedno prihajalo do sporov, kdo
naj bi bU pravi lastnik in razdeljevalec ustanove, in
da on meni, da je to ljubljanski škof, pri čemer se
sklicuje na Schiffersteinovo pismo. Čeprav usta-
novno pismo še ni bilo dokončano, so nekateri
bogoslovd v seminarju prejemali štipendijo. V le-
tih 1817-30 naj bi za njihovo oskrbo namenili več,
kot jim je pripadalo. Tako se je nabralo 1269 fl. in
18,5 kr., ki jih je bilo potrebno vrniti Schiffer-
steinovemu štipendjiskemu skladu^l.

O nepravilnosti v delovanju Schiffersteinove
ustanove govori neko poročilo oz. zapis, ki ga je
gospa T. Sifrer 1. 1974 našla med listinarrü "ro-
dovnik Šifrerjev" v arhivu župnišča v Stari Loki in
si ga prepisala. Škoda je, da je bil originalni zapis
brez datuma in podpisa.

Nekaj trditev iz tega nepodpisanega zapisa:

- po smrti Jožefa Antona Schiffrerja so se začele
pravde in leta 1771 so se sorodniki in škof (grof
Leopold Petazzi) poravnali. Za pravdo je slišal ce-
sar in 50 let kasneje (1. 1821) je Franc 1. dovolil, da
lahko ustanovijo ustanovo, ki bo rabila obresti
kapitala, ki je tedaj znašal 56595 goldinarjev (za-
pisano v Hofkanzleindekret Nr. 10515, 17. aprila
1821). Do leta 1847 za ustanovo ni nihče skrbel,
kapital je močno narastel. Tega leta sta Hohenwart

1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1164, št.

12421; Ljubljana, 21. 9. 1821.
1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1190, št.

12866; Ljubljana, 28. 9.1821.

20 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/399, št.
5572; Ljubljana, 29. 3. 1827.

21 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/904, št.
15698; Ljubljana, 16. 7. 1831.

14

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

in knezoškof Anton Alojzij Wolf ustanovila osem
ustanov, ki niso bile nikoli razpisane. Leta 1859 je
piščev oče začel spraševati, kje so ustanove. S po-
sredovanjem pokojnega gospoda Heinricherja so
bUe ustanove prvič razpisane. Do tedaj se je zbralo
denarja za 19 štipendij po 500 goldinarjev.

- leta 1890 se je z ustanovo začel ukvarjati škof
Missia in pri tem oškodoval sorodstvo. Leta 1892
mu je vlada dovolila (odločba K k. Unterrichts-
ministeriums in Wien z dne 22. 8. 1892 Nr. 18637),
da obresti (39527 gld 80 kr) kapitala (226000 gld)
raz-deli po naslednjem ključu:

1. štiri štipendije po 140 gld dobijo sorodniki

2. štiri štipendije po 300 gld dobi Alojzijevišče v
Ljubljani (Collegium Aloisianum)

3. osem štipendij po 500 gld dobi duhovniški
seminar

4. direktor seminarja prejme 200 gld, vicedirektor
100 gld

5. študijski prefekt prejme 500 gld

6. kanonik Schiffersteinovega kanonikata prejme
800 gld

- najvišje štipendije niso bue namenjene sorod-
nikom, kar je v nasprotju z ustanoviteljevo željo. Z
njimi so bili dijaki skoraj preskrbljeni. Obresti glav-
nice so bile skoraj 2000 gld višje od zneska, po-
rabljenega za štipendije. S prihranjenim denarjem
od obresti so nameravali povečati ljubljansko se-
menišče.

Pisec poročila tudi, da do leta 1847 nihče ni
skrbel za ustanovo, zato bi lahko sklepali, da šti-
pendij niso razpisovali. To ni povsem res, saj sem
našla več listin, ki govorijo o tej ustanovi pred le-
tom 1847. Listine o podeljevanju štipendije so bile
napisane do leta 1808. Piščevo trditev delno zarù-
kajo še ohranjeni dokumenti, ki govorijo o težavah
ob sestavljanju ustanovnega pisma Schiffersteinove
ustanove v tridesetih letih 19. stoletja.

Iz pisem izvemo, da se je višina štipendij na
prehodu iz 18. v 19. stoletje gibala med 100 in 250
gld letno. Nižje vsote so hue namenjene dijakom,
višje pa gojencem duhovniškega seminarja, torej
bodočim duhovnikom. Schiffersteinove štipendije
so bile nekoliko višje kot Knafljeve, kjer so konec
18. stoletja podeljevali štipendije po 60 in 100 gld
letno22. Upoštevati je treba, da so Knafljevo
štipendijo prejemali študentje, Schiffersteinovo pa
predvsem dijaki, in da so Knafljevi štipendisti
živeli in študirali predvsem na Dunaju, Schiffer-
steinovi pa v Ljubljani in so najbrž imeli nižje
stroške za hrano in stanovanje. Zato je bUa de-
janska razlika med štipendijama še višja. Razliko v
višini štipendij je omogočal različno velik štipen-
dijski sklad. Premoženje Schiffersteinove ustanove
je bilo ob njeni ustanovitvi sredi 18. stoletja 3(XXX)

goldinarjev in še vrednost preddvorske graščine,
neko poročilo iz leta 1789 pa za Knafljevo usta-
novo navaja, da ima poleg hiše še 2440 goldi-
narjev. Kapital te ustanove se je od tega leta na-
prej stalno povečeval, 1. 1846 ga je bilo že 23130
gld, kar je še vedno manj kot pri Schiffersteinovi
štipendiji ob njeni ustanovitvi.

Na začetku druge polovice 19. stoletja sta bili
štipendiji še enaki. Oboji so prejemali približno 140
gld, Knafljevi 120 do 150 in Schiffrerjevi23 po 140
gld letno. Po letu 1870 se je razmerje med viši-
nama štipendij spremenilo. Knafljeve so že leta
1867 poskočile na 240 gld, a Schiffersteinove di-
jaške štipendije so še leta 1885 ostajale pri 140
gld24. Od leta 1892 naprej, ko so Schiffersteinove
štipendije razdelili po novem ključu, so štipendisti
iz Alojzijevišča prejemali po 300 gld, iz duhov-
niškega seminarja po 500 gld in sorodniki le po
140 gld na leto. Po lehi 1900 so se Knafljeve šti-
pendije povzpele na 600 kron letno. Schifferstei-
novemu štipendistu, gimnazijcu Jožefu Rantu, pa
so leta 1910 odobrili štipendijo v višini 280 kron^^.

Prvi podatek o razpisu štipendije je iz leta
1794, ko je unul eden od štipendistov. Ker je ta-
krat štipendija že obstojala, so jo morali razpisati
tudi že prej. Najstarejše prošnje so vsebovale poleg
rojstnih podatkov prosilcev še podatke o šolanju,
različna priporočila in potrjen rodovnik kot dokaz,
da so prosilci v sorodu z Jožefom Antonom Schif-
frerjem. Nove štipendije so ponavadi razpisali na
začetku poletja, obravnavali pa so jih jeseni, na za-
četku novega šolskega leta. Ohranila se je tudi
kvalifikacijska tabela^^ iz leta 1864 o prosilcih za
zapolnitev izpraznjenih mest Schiffersteinove šti-
pendije po 140 gld na leto. Vsebovala je naslednje
podatke:

- ime in priimek prosilca, kraj šolanja, vrsta šole
in razred,

- kraj in datum rojstva,

- očetovo ime in poklic ter število otrok v dru-
žini,

- premoženjske razmere staršev ali mladeničev,
če so osiroteli,

- če je mladenič sirota, koga od staršev nima, le
enega ali obeh,

- učni uspeh in oceno dijakovega vedenja v 11.
semestru 1863 in v 1. semestru 1864,

- ali ima prosilec že štipendijo, vzgojno pomoč
ali kaj podobnega,

- ali je že prebolel koze.

22 Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove
ustanove. Ljubljana 1971, str. 34.

23 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249; Lju-
bljana, 16. 11. 1864.

24 NSALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/26, št. 28;
Ljubljana, 7. 1. 1886.

25 Pismo deželne vlade za Kranjsko Jožefu Rantu, št.
11496; Ljubljana, 21. 5. 1915.

26 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249;
Ljubljana, 16. 11. 1864.

15

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

- opombe.

V opombah so zabeležili, če je bil posamezen
prosilec v sorodu z Jožefom Antonom, drugače so
pustili prazne. V tabeli je navedenih osemnajst
dijakov, rojenih v letih 1842-54, stari so bili od 10
do 21 let. Med njmi jih je bilo enajst v sorodu z
Jožefom, drugi so bili doma iz Kranja. Tako so vsi
našteti prosilci ustrezali Jožefovim zahtevam iz
oporoke. O tem, koliko in kateri dijaki so dobili
štipendijo, ni podatka. Zanimiva je primerjava po-
datkov iz tabele in današnjih obrazcev za pri-
dobitev štipendije, saj se potrebni podatki v 130
letih niso veliko spremenili.

Najprej sem si ogledala pisma, napisana med
letoma 1794 in 1808. Prvo med njimi je bilo na-
pisano julija 1794, po smrti Johanna Gratza, gim-
nazijskega dijaka in štipendista Schiffersteinove šti-
pendije. Do smrti je le-ta prejel le del štipendije
(43 gld 45 kr). Pisec pisma^' predlaga patronu šti-
pendije, knezoškofu, naj preostanek (100 gld) na-
meni nekemu drugemu dijaku. Med kandidati sta
bila Anton Schiffrer in Andreas Kalian. Iz Anto-
nove prošnje izvemo, da je obiskoval 3. gramatični
razred in da je bil med najboljšimi dijaki v raz-
redu, tako po ocenah kot po vedenju^^, poleg tega
je bil v sorodu z ustanoviteljem štipendije Jožefom
Antonom Schiffrerjem^^. Glavni razlog, da ni pre-
jel štipendije, je bil, da je prejemal Slugovo štipen-
dijo. Tako so na začetku oktobra 1794 podelili
štipendijo dijaku Andreasu Kallanu^". Kmalu se je
pokazalo, da odločitev ni bila najboljša, kajti že
naslednje pismo govori o njegovem slabem vede-
nju in o tem, da bi mu odvzeli štipendijo^l.

Za omenjena pisma je značilno poudarjanje, da
je štipendija družinska, kasneje te oznake ni več.
Zato se lahko vprašamo, kaj v tem primeru po-
meni družinska, je bila res namenjena samo sorod-
nikom, kot je želel ustanovitelj, ali tudi drugim,
kot se je dogajalo v drugi polovici 19. stoletja.
Zanimivo je, da za Antona piše, da je sorodnik
ustanovitelja, pri Andreasu in drugih pa tega ne
omenjajo.

Odloatev, da štipendijo dobi Andreas in ne
Anton, kljub vsem svojim prednostim, kaže, da so
pri podeljevanju štipendij hoteli preprečiti, da bi
nekdo prejel več štipendij, in da so jih dodelili čim
večjemu številu dijakov.

Naslednji znani prosilec Gregor Jereb je zapro-

27 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/686; Ljubljana, 30. 7.
1794.

28 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/810, št. 5217; Lju-
bljana, 10. 9. 1794.

29 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/856, št. 5762; Lju-
bl[ana, 8. 10. 1794.

30 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/856, št. 5762; Lju-
bl[ana, 8. 10. 1794.

31 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/990; Ljubljana, 15. 11.
1794.

sil leta 1798, prošnji je priložil potrjen rodovnik, s
katerim je dokazal krvno sorodstvo s štipen-
ditorjem, in dokazila o doseženih študijskih uspe-
hih. Priloge se niso ohranile, so le naštete v proš-
nji32. Odgovora Gregorju ni med ohranjenimi listi-
nami. Prav tako je zaprosil za štipendijo neki
Mathias, ki je študiral na višjem liceju. V prošnji je
omenil, da je konzistorij razpisal Schiffersteinovo
štipendijo z letnim zneskom 100 gld. Priložil je
enake priloge kot zgoraj omenjeni Gregor, torej
svoj rodovnik in dokazila o študijskih uspehih^^.

Z začetka 19. stoletja je še nekaj ohranjenih
prošenj v povezavi s štipendijo. Jeseni 1807 sta se
zanjo potegovala Matheus Homann in Anton Pes-
totnik. Razpisane so bile štipendije po 100 in 150
gld^^. Naslednje leto zasledimo pismo Josepha
Suschniga, ki ga zanima, kako izplačujejo Schiffer-
jeve štipendije v duhovniškem seminarju. Prepri-
čan je, da se del denarja, namenjenega gojencem,
izgubi neznano kam. Razpisane so bile štipendije
po 250 gld, a dobili so le po 200 gld. Na koncu
pisma dodaja še prošnjo, da bi prejeli tudi pre-
ostalo vsoto.

Leta 1808 je za Schiffersteinovo štipendijo za-
prosil Luka Lushan (Lužan), ki je bil tedaj v
tretjem letniku filozofije^^. Doma je bil iz Žabnice,
kasneje pa je dosegel mesto apelacijskega svetnika
pri denarnem kovinskem uradu. Istega leta jo je
poskušal dobiti še Joseph Müller, ki je končal
šolanje kot Physiker in se je vpisal v škofijski
seminar v Ljubljani^^. Nato do leta 1864 nisem
zasledila nobene prošnje.

Za leto 1864 je ohranjen seznam z osem-
najstimi kandidati, ki so želeli pridobiti štipen-
dijo^'^. V sorodu z Jožefom jih je bilo enajst. To so
bili: Johann Schiffrer iz Šmartina pri Kranju,
Johann Porenta iz Žabnice, Franz Kuralt, /mdreas
Schiffrer, Franz Mikoli, Johann Hafner iz Stare
Loke, Johann Schiffrer, Max Thalmeines, brata Jo-
hann in Franz Gogala iz Kranja in Ahlbert
Schiffrer iz Kamnika. Drugi kandidati so bili rojeni
v Kranju, kjer so tudi vsi, razen enega, obiskovali
gimnazijo. Lz Kranja so bili Franz Supanz, Mathias
Lapajne, Benjamin Potozhnik, Martin Mesh,
Johann Vaupotič, Franz Pezhnik in Konrad Glasič.
Trije dijaki s seznama so že prejemali štipendije,
Johann Porenta in Joharm Hafner Slugovo, Franz

32 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/21; Ljubljana, 10. 6.
1798.

33 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/340; Ljubljana, 12. 4.
1801.

34 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/139; Ljubljana, 14. 10.
1807.

35 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/308; Ljubljana, 24. 1.

3^ NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/11898; Ljubljana, 21. 9.
,7 1808-

3^ NSALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249;
Ljubljana, 16. 11. 1864.

16

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Mikoli pa Omersovo štipendijo. Seznama z dijaki,
ki so dobili štipendijo, ni. Razpisane so bile že 19.
maja 1864. Ravnatelj kranjske gimnazije je že me-
sec dni kasneje priporočil škofu štiri svoje dijake,
ki so se potegovali za štipendijo^^.

Dvanajst let kasneje je ravnatelj ljubljanske
gimnazije posredoval za svojega dijaka. Srečnež je
bil Johann Subic, ki naj bi bil Jožefov daljni so-
rodnik, kot je trdil ravnatelj. Bil naj bi tudi zelo
dober dijak. Prosto mesto je bilo razpisano 14.
novembra 18853^.

Leta 1886 je posredoval še en gimnazijski rav-
natelj, tokrat iz Lamburga. Najprej je poslal ljub-
ljanskemu škofu prošnjo dijaka tretjega letnika
višje gimnazije Josepha Kaitschina, da bi mu po-
delil štipendijo. V pismu škofu je opozoril, da je
Joseph reven, a zelo marljiv šolar*". Decembra
istega leta je ravnatelj pisal še enkrat. Tokrat je
prosil škofa, naj podeli Josephu štipendijo, ker
meni, da si jo resnično zasluži.^l

Med zadnjimi dijaki, ki so še prejemali šti-
pendijo sta bila Schifrerjeva daljna sorodnika An-
drej Šifrar in Jože Rant. Oba sta se rodila leta 1896
in umrla 1972. Andrej je bil doma na Praprotnem
v Selški dolini, Jože pa na Godešiču pri Škofji Loki.
Pomembnejši od njiju je bil Jože. Gimnazijo je
začel obiskovati v Kranju leta 1907, maturiral je v
Novem mestu leta 1915. Štipendijo je začel pre-
jemati kot gimnazijec 1. 1910, izplačevali so mu 280
kron letno v dveh obrokih po 140 kron. Po koncu
1. svetovne vojne je najprej odšel v Gradec, kjer je
študiral medicino. Študij je nadaljeval v Zagrebu
in ga končal na Dunaju leta 1923. V letih 1926-28
je opravil na Dunaju specializacijo za stoma-
tologijo. Nato se je vrnil v Ljubljano in odprl
zasebno ambulanto. Leta 1945 je ambulanto zaprl
in imenovali so ga za rednega profesorja stoma-
tologije na medicinski fakulteti v Ljubljani. BU je
ustanovitelj zobne klinike v Ljubljani.*^_

NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/765, št. 90;
Kranj 18. 6. 1864.

39 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/26, št. 28;
Ljubljana, 7. 1. 1886.

40 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1125, št.
181; Lamburg, 16. 5. 1886.

41 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustnove, 5/2935, št. 632;
Lamburg, 23. 12. 1886.

Podatke mi je ustno posredoval Jožetov sin Andrej.

ZUSAMMENFASSUNG

Joseph Anton Schiffrer, sein Kanonikat
und sein Stipendium

Joseph Anton vrarde im Jahre 1677 in Kranj
(Krainburg) als vorletztes Kind seines Vaters
Michael und seiner Mutter Anna Schiffer geboren.
Von seiner Jugend und Schulzeit ist nicht viel
bekannt. Man weiß nur, wo er sich nicht weiter-
bildete. Im Jahre 1707 begegnet man ihm am Hof
der Kaiserinwitwe Eleonore. Dort blieb er bis 1715,
als er in die kaiserliche Pfarre Laa an der Thaya
ging. Für dieses Amt war er von Kaiser Karl VI.
vorgeschlagen. In der Pfarre blieb er bis zu seinem
Tode im Jahre 1756. Die Pfarre bedeutete für ihn
eine reiche Einnahmequelle und eine Grundlage
für alle späteren Titel.

Um 1720 wurde er influierter Propst der Kirche
der Jungfrau Maria in Adon. Er durfte Ponti-
fikalien als Zeichen des Bischofamtes tragen. Im
Jahre 1721 ernannte ihn der Bischof zum Titularrat
des Passauer Konsistoriums in Wien, einige Jahre
später wurde er Dechant der damaligen Dekanei
"An der Hochenleiten". Titel sicherten ihm be-
sondere Vorteile in der damaligen kirchlichen
Hierarcliie.

In den dreißiger Jahren des 18. Jahrhunderts
begann sich Joseph Anton für Krain zu inte-
ressieren. Bei der Ljubljanaer (Laibacher) Dom-
kirche stiftete er das nach ihm benannte Kano-
nikat, das von Kaiser Karl VI. bestätigt wurde. Der ;
erste Kanonikus dieses Kanonikats wTjrde er selbst. ;
Davor war im Jahre 1733 in Ljubljana (Laibach)
auf dem heutigen Kyrill-und-Method-Platz ein
Kanonikushaus errichtet worden. Auf dem erhalte-
nen Gebäude ist Schiffrers Wappen noch heute zu
sehen. Bei der Wahl eines neuen Kanonikus hat-
ten Josephs Verwandte Vorrang, das Patronat über
das Kanonikat verlieh er der Familie seines Bru-
ders Dominik Schiffrer in Ljubljana. Sollte der
Patron ohne gesetzmäßigen männlichen Erben
sterben, würde das Patronat auf das öster-
reichische Herrscherhaus und auf den jeweiligen
Herrscher übergehen. Das tat er aus Dankbarkeit,
die er gegenüber Eleonore und Karl VI. empfand.

Im Jahre 1733 erwarb er vom Kloster Stična
(Sittich) ftir 16.000 Gulden die verschuldete Pfarre
in Mengeš (Mannsburg) und überließ sie seinen
Verwandten, im Jahre 1747 die Gutsherrschaft
Preddvor bei Kranj. In seinem Testament hat er
genaue Bestimmungen zu seinem Vermögen
hinterlassen. _______________

17

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Joseph Anton gründete nicht nur das Kano-
nikat, sondern auch ein nach ihm benanntes
Stipendium. Es war seinen Verwandten und den
Schülern aus Kranj zugedacht. Das Stipendium
oder die Schülerstiftung, wie man es oft narmte,
erwähnte er zweimal: das erste Mal in einem Brief
an den Ljubljanaer Bischof Attems im März 1756
und zum zweiten Mal in seinem Testament. Dem
Stiftungsfonds widmete er Schloß Preddvor und
dazu noch 30.000 Gulden. Da er die Nutznießer
der Stiftung und ihre Verwaltung nicht genau be-

stimmt hatte, kam es zu Unstimmigkeiten zwi-
schen den jeweiligen Ljubljanaer Bischöfen und
Josephs Verwandten. Man bemühte sich, die
Streitigkeiten beizulegen, dennoch fühlten sich die
Verwandten immer benachteiligt.

Das Stipendium wurde von der zweiten Hälfte
des 18. Jahrhunderts bis zum Ende des Ersten
Weltkriegs regelmäßig ausgeschrieben. Die Ge-
samtzahl der Stipendiaten konnte ich nicht fest-
stellen. Ebenso ist nicht bekannt, was rrüt dem für
die Stipendien vorgesehenen Geld geschah.

18

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Darja Koter

Glasbila avstrijskih mojstrov v ptujskem muzeju
(Klavirji od izteka 18. do sedemdesetih let
prejšnjega stoletja)

Starodavno obdravsko mesto, ki je ljubitelje
umetnosti vznemirjalo že daleč nazaj, je na izteku
prejšnjega stoletja znanstvenike in poznavalce
spodbudilo k ustanovitvi ptujskega muzejskega
hrama. Med najzaslužnejšimi možmi, ki so v letu
1893 udejanili svoja hotenja ter ustanovili Muzej-
sko društvo, je bil tudi polihistor, zbiralec ter po-
znavalec starin, Franz Ferk Lz Gormlice pri Er-
novžu v Avstriji.! Ptuj se je Ferku očitno priljubil,
saj mu je kmalu po ustanovitvi muzeja podaril
osebno zbirko starin, ki je štela več tisoč kosov.
Med raznovrstnimi eksponati so iz Gomilice sredi
devetdesetih let prejšnjega stoletja na Ptuj priro-
mala tudi stara glasbila, s čimer je bua zasnovana
glasbena zbirka, danes najbogatejša na slovenskih
tleh. Predvidevamo, da je prof. Ferk vodil doku-
mentacijo z opisi instrumentov, njihovi starosti,
izdelovalcih ter ne nazadnje o njihovih nekdanjih
lastnikih, žal pa so vsi ti vitalni podatki ostali ne-
znano kje. Pri iskanju odgovorov na prenekatera
vprašanja o prvih muzejskih glasbilih, je zato ne
malo zadreg. Naslanjamo se lahko le na popis mu-
zejskih predmetov iz leta 1902-04,2 ki ga je sestavil
Josef Felsner, lokalni zgodovinar in muzejski

Emeršič Jakob, Raziskovalec, zbiralec in ohranjevalec
prof. Franz Ferk, Littera scripta manet-napisana črka
ostane, 200 let knjižničarstva in tiskarstva na Ptuju, Ptuj
1993, str. 24-50. Franz Ferk (1844-1925), zgodovinar in
arheolog, se je kratek čas šolal tudi v ptujski osnovni
šoH, kjer je bil njegov stric nadučitelj. Pozneje je ob-
iskoval mariborsko ter celjsko gimnazijo, kot profesor
pa se je v letu 1874 spet vrnil na Ptuj in to leto po-
učeval na nižji gimnaziji. Zagotovo je okolje, v katerem
je bival, vplivalo na njegovo arheološko žilico, saj se je
kmalu posvetil izkopavanjem antične Petovione. V njem
pa se je prebudila tudi zbirateljska strast, razvejana na
mnoga področja, ki ga je privedla do ustanovitve last-
nega muzeja v rojstni Gomilici leta 1878. Osebnost nje-
govega kova je bila ključnega pomena tudi za zametek
ter zagon več muzejev po Štajerskem, nastajajočih v
zadnji tretjini prejšnjega stoletja. Večino življenja je
sicer preživel v Gradcu, zaradi mnoštva rimskih izko-
panin ter drugih čarov srednjeveškega mesteca pa se je
nenehno vračal tudi na Ptuj.

Rokopise popisov hrani Kulturnozgodovinski oddelek
Pokrajinskega muzeja Ptuj.

knjižničar. V različnih poglavjih najdemo seznam
39-ih instrumentov in muzikalij. Ob le skopo opi-
sanih predmetih je ponekod oznaka M, kar ver-
jetno poudarja, da je eksponat "muzejski", pri dru-
gih pa F- "Ferkova zbirka". Popisovalec v glasbeni
stroki očitno ni bil dovolj podkovan, zato so nje-
govi zapisi za natančno prepoznavanje Ferkovega
fonda zelo pomanjkljivi. Večino omenjenih pred-
metov hranimo še danes, nekaj je žal pogrešanih
ali pa so zaradi napačnega poimenovanja kot del
tega fonda neprepoznavni.

Skozi celih sto let so ptujski muzeald Ferkov
fond dopolnjevali z instrumenti iz domačega oko-
lja, zbirali so umetnoobrtne izdelke ter ljudska
glasbila. V zadnjem desetletju pa zbirka lokalne
okvire vse bolj prerašča, saj ji nenehno pridru-
žujemo glasbila iz raznih krajev Slovenije. Vanjo
sodi tudi nekaj deset izvenevropskih instrumen-
tov, darilo dveh slovenskih diplomatov, Dušana
Kvedra in Vlada Sestana, ki sta službovala po
afriških in azijskih deželah. Danes je v njej zbranih
okrog 270 instrumentov, razdeljenih na salonska,
godbena, ljudska in izvenevropska glasbila. Nekaj
tovrstnih pričevalcev glasbene preteklosti hranijo
tudi drugi slovenski muzeji, vendar je ptujska
zbirka med vsemi najbogatejša.

Intenzivnejše raziskave, začete šele v zadnjem
desetletju, smo najprej posvetili umetnoobrtnim iz-
delkom evropskih mojstrov. Posamezni predmeti
so že dodobra osvetljeni z več plati, nekateri med
njimi pa tudi restavrirani in vrnjeni živemu glas-
benemu svetu. Eksponati najimenitnejših izdelo-
valcev ter tisti, ki razkrivajo kulturno življenje
ptujskih meščanov v preteklosti, so od lanskega
leta v grajskih prostorih po kratkem premoru po-
novno razstavljeni.

Kdo so bili izdelovalci glasbil ptujske zbirke?
Vprašanje, ki vznemiri slehernega raziskovalca ar-
haičnih glasbil, saj mu odgovori nanj ne le do-
polnijo temveč tudi oplemenitijo zgodbo o na-
videzno še tako neznatnem in v neznanke odetem
eksponatu.

19

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Slika 1: Klavir s kladivci, FERDINAND
HOFMANN, Dunaj, okr. 1795, foto B. Kovaač.

Pot k temu raziskovalnemu cilju je pri glasbilih
vsaj nakazana, kadar nam mojstre izdelovalce
predstavijo signature. Najdemo jih na licu glasbil
ali v njihovi notranjosti. Prezentirane so lahko v
obliki napisnih ploščic in listkov, posebno pri sta-
rejših izdelkih pa so imena ter kraji delavnice vtis-
njeni na licu glasbila kakor štampiljke. Takšne
značke, kakor jih preprosto imenujemo, vsebujejo
zaščitni znak delavnice, ime in priimek izdelovalca,
poklic, status ter kraj, včasih tudi polni naslov. Pri
instrumentih s tipkami, izdelanih v 17. ali 18. sto-
letju, so ploščice z napisi običajno nad klaviaturo,
od druge polovice prejšnjega stoletja pa so mojstri
svoje izdelke še dodatno označevali s tiskanimi
listki, prilepljenimi na resonančni deski pod stru-
nami. Godala in brenkala nosijo napisne listke na
resonančnem dnu, in sicer v notranjosti pod eno
izmed zvočnic. Pri pihalih in trobilih sta ime in
kraj delavnice vtisnjena na licu instrumenta in
velikokrat je značka na vsakem sestavnem delu
glasbila. Očem najbolj skrite so signature sitarjev,
izdelovalcev lesenih bobnov. Podatke z imenom,
krajem ali celo natančnim naslovom delavnice, so
na notranjo stran oboda bobna dokaj neumetelno
zapisali s svinčnikom. Ob signaturah v notranjosti
pa nemalokrat najdemo tudi kasnejše zapise moj-
strov, ki so glasbilo popravljali ali značke prodajaln
instrumentov.

Veana umetnoobrtnih izdelkov ptujske zbirke
je nastala v sosednjih deželah, največ na Dunaju
in v Gradcu. Po obsegu in kvaliteti izstopajo Du-
najčani. Izmed dunajskih delavnic instrumentov s
tipkami, reprezentiranih na Ptuju, so najpomemb-
nejše: Ferdinand Hofmann (klavir s kladivci,^ ok-

rog 1795), Ignaz Bösendorfer (klavir s kladivci, ok-
rog 1840), Johann Michael Schweighofer Söhne
(klavir s kladivci, okrog 1830) in Joharm Baptist
Sta-eicher & Sohn (klavir, 1870). Med nekoliko
manj znanimi, a danes zelo redkimi primerki, pa
hranimo klavirje Casparja Katholniga (klavir pra-
vokotne oblike,4 1805-1810), Johanna Krämerja
(klavir s kladivci, okrog 1815-1820), Johanna
Ehreinreicha (klavir s kladivci, okrog 1830-1835) in
Josefa Fritza (klavir, okrog 1870).

Iz delavnic dunajskega cesarskega mesta so v
ptujski zbirki tudi glasbila drugih instrumentalnih
družin. Najstarejša so bila izdelana še v 17.
stoletju, veriga tega sklopa pa je sklenjena sredi
prejšnjega stoletja. Tudi ti instrumenti izhajajo iz
imenitnih delavnic, kakršne so imeH Theodor Lötz
(fagot, okrog 1790), Kaspar Tauber (fagot, začetek
19. st.), Stephan Koch (flavta, zac. 19. st. in okrog
1820) ter Friedrich Hammig (Baßhom, zac. 19. st.
in zgornji del oboe, okrog 1800). Najstarejše bren-
kalo V zbirki je lutnja Andreasa Beerà (1694), med
godali pa hranimo violo s posebno kobilico iz leta
1912 Jacobusa Bacnnerja iz delavnice dr. Pranza
Thomastika, danes znanega kot odličnega izdelo-
valca godalnih strun. Ptujska mestna garda je že
pred stoletji imela svojo godbo z dobrimi glas-
beniki, Id so z vojaško parado na konjih in peš na-
stopali tudi cesarju v čast. Instrumente zanjo so
muzikanti naročali ter kupovali predvsem na Du-
naju in v Gradcu. Kar nekaj teh glasbil se je
ohranilo, med njimi tudi boben s signaturo
Johanna Georga Höferja z Dunaja (1759).

O izdelkih graških mojstrov v ptujskem mu-
zeju pričajo ohranjeni predmeti pa tudi arhivski
viri. Med signiranimi instrumenti je klavir s
kladivci Karla Benedickta (okrog 1785), veliki bo-
ben Josepha Höniga (1799), rog Josepha Schrotta

3 Bartolomeo Cristofori (1655-1731) iz Padove, ki je v letu

1709 patentiral prvi klavir oziroma instrument s kla-
divci, je glasbilo poimenoval "Gravicembalo col piano e
forte". V poimenovanju je poudarjena sposobnost dina-
mičnega niansiranja mefianizma, kar pri takrat prevla-
dujočem čembalu brez uporabe registrov ni bilo mo-
goče. Zelo hitro se je klavir razvijal pa tudi udomačil v
nemško govorečih deželah, od koder je doma izraz
"Hammerklavier" (slov. klavir s kladivci), ki se je ustalil
v drugi polovici 18. stoletja. V široki uporabi je bil tja
do srede prejšnjega stoletja, ko ga je zamenjalo novo
poimenovanje: klavir (nem. Klavier) ali krilni klavir
(nem. Flügel),

Z izrazoslovjem o instrumentih je v slovenskem jeziku
nemalo zadreg. Razlogov za to je seveda mnogo. Eden
pomembnejših je gotovo ta, da so raziskovalci slovenske
glasbene preteklosti o glasbUih le malo pisali, zato se
tovrstna terminologija v domačem jeziku še ni uspela
dovolj obogatiti. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da
mojstri glasbenih obrti pa tudi izvajalci za instrumente
ter njihove dele še dandanašnji uporabljajo skorajda
izključno le nemške izraze. Klavir pravokotne oblike,
včasih poimenovan tudi četverokotni klavir ali celo kla-
vir v obliki mize so le togi prevodi nemškega izraza
"Tafelklavier".

20

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

(konec 19. ali začetek 20. st.) in mali boben Adolfa
Stowasseija (začetek 20. st.). V notranjosti posa-
meznih eksponatov so značke nekaterih graških
delavnic, kjer so Ptujčanom glasbila popravljali,
kar dokazuje običajno prakso od konca 18. stoletja
naprej. Na Ptuju namreč tovrstnih delavnic sko-
rajda ni bilo. Do danes je poznan le strugarski
mojster in izdelovalec lesenih pihal iz prve polo-
vice 19. stoletja, Michael Pöhm, vendar njegovo
delo še ni raziskano. Mnogi instrumenti pa seveda
niso dočakali današnjega dne, med njimi so tudi
orgle Jacoba Haglingerja iz Gradca (1696), ki so jih
Ptujčani kupili za župno cerkev sv. Jurija.^

Naročniki glasbil so kvaliteto izdelovalcev dob-
ro poznali, saj so naročali in kupovali solidne, vča-
sih pa celo odlične izdelke. Poleg avstrijskih moj-
strov najdemo na Ptuju glasbila iz Nemčije, Fran-
cije, Italije, Češke, Hrvaške in Slovenije, posamez-
ne pa tudi iz afriških ter azijskih dežel.

Slika 2: Klavir s kladivd, KARL BENEDICKT,
GRAZ, okr. 1785, foto B. Kovaač.

Med vsenni avstrijskimi izdelki je v ptujski
zbirki največ instrumentov s tipkami, in sicer kla-
virjev različnih izdelovalcev pa tudi velikosti, oblik
in mehanik od konca 18. do sedemdesetih let 19.
stoletja. Ti predmeti so bili večinoma izdelani v
dobrih pa tudi imenitnih delavnicah. Cenimo vsa-
kega posebej, sklenjeni v zbirki pa tvorijo tudi kro-

^ Droben zapis o graškem orglarju najdemo v knjigi Mil-
ka Bizjaka in Eda Škulja: Orgle na Slovenskem, Lju-
bljana 1985, str. 30. Pri opisu orgel župnijske cerkve sv.
Jerneja v Slovenski Bistrici, je Bizjak zapisal: "Orgle v
župnijski cerkvi sv Jerneja v Slovenski Bistrici spadajo
med največje ohranjene baročne orgle v Sloveniji. Leta
1724 jih je postavil Andreas Schwarz iz Gradca. Schwarz
se pojavi v Gradcu leta 1707 in zaslovi kot izvrsten
orglar. Najverjetneje je prevzel orglarsko delavnico, ki
jo je zapustil Häkhlinger..."

nološki razvoj teh instrumentov. V pričujočem se-
stavku v kronološkem zaporedju največ pozornosti
posvečam prav njim.

Eden imenitnejših je klavir s kladivci Ferdi-
nanda Hofmanna (okrog 1795),^ enega največjih
dunajskih mojstrov na prehodu iz 18. v 19. sto-
letje. Muzej je klavir iz njegove delavnice leta 1991
odkupil iz zapuščine ljubljanskega goslarja Ivana
Modica. Značka klavirja je sicer izgubljena, vendar
je strokovnjak za Hofmannove klavirje, Michael
Latcham iz Hagga po temeljitih raziskavah našo
domnevo o eminentnem izdelovalcu potrdil in ga
uvrstil v čas okrog 1795. Ohišje (dolžina 213 cm,
širina 96 cm, višina korpusa 26,5 cm, skupna višina
84 cm), furnirano z orehom in politirano, pokriva
pokrov iz masivnega lesa s poglobljenimi polji in
stoji na štirih klasicistično oblikovanih nogah. Nad
klaviaturo je za Hofmanna prepoznavno gotizi-
rano leseno okrasje, ozaljšano z zelenim blagom.
Sorodno okrasje je najverjetneje imelo tudi notno
stojalo, kar je pri Hofmarmovih modelih te dobe
običajno, vendar ni ohranjeno. Klaviatura z obse-
gom petih oktav (FF-f^) ima spodnje tipke pre-
vlečene z ebenovino, zgornje pa s slonovino. Tak-
šna barvna preobleka tipk je bila v prvem stoletju
razvoja klavirja povsem običajna. Nam bližjo, belo-
čmo klaviaturo so instrumenti s tipkami dobili šele
v začetku prejšnjega stoletja. Pod klaviaturo, na
spodnjem delu ohišja, je kolenski vzvod, ki ima
funkdjo pedala v širšem pomenu in dviguje
letvico z dušild (forte pedal). Klasični lira pedal je
bil sicer tu in tam od osemdesetih let 18. stoletja
že v uporabi, a se je med izdelovald zasidral šele
v začetku prejšnjega stoletja. Skupaj s kolenskimi
vzvodi je k modelom tega obdobja sodil tiadi nad
utorom za signatumo plošdco vgrajen gumb za
piano register, poimenovan moderator. Mehani-
zem, ki žal ni ohranjen, je ob aktiviranju med
strune in kladivca potisnil tkanino, s čimer je obi-
čajen zven zadušil in ton klavirja drugače obarval.
Dunajska odbojna mehanika (nem. PreUzungen-
mechanik) je zadovoljivo ohranjena kljub nekate-
rim kasnejšim popravkom. Pod klaviaturo je nam-

6 Clinkscale Novak Martha, Makers of the Piano 1700-
1820, Oxford 1993, str.147-151. Ferdinand Hofmann (r.
1756 ali 1762, u. 1829) je med množico dunajskih moj-
strov opozoril nase z izjemno kvaliteto svojih izdelkov.
Vzore zanje je iskal pri znamenitem Johannesu Andre-
asu Steinu iz Augsburga, izumitelju tako imenovane
odbojne mehanike (nem. Prellmehanik), in se vpisal
med odlične mojstre svojega časa. Meščanske pravice si
je pridobil že v letu 1784, častni naslov "bürgerlicher
Orgel und Klaviermacher" leta 1808, najvišjega "k.k.
Hofhammerklaviermacher" pa štiri leta kasneje. Avtorica
po predlogi Michaela Latchama navaja 23 ohranjenih
Hofmannovih klavirjev, ki pripadajo njegovi delavnici
ah šoli, ptujski eksponat v knjigi še ni registriran.
Uvrščamo ga med štiri opisane Hammerklavierje z
obsegom petih oktav, ki so nastali med letoma 1785 in
1800 (inv. št. GL 66 S).

21

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

reč zapis, ki potrjuje, da je bila v prejšrrjem sto-
letju obnovljena: "zugeeignet am IS'^"" 8^'^ 83/
ANTON Pi(x)ctel/inicialki". Po predvidevanjih bi
podpisani lahko bil ljubljanski meščan, vendar ga
med arhivskimi viri doslej nismo zasledili. Na sre-
čo je popravljalec s starim glasbilom ravnal zelo
tankočutno, zato ga njegovo delo ni bistveno
okrnilo. V bližnji prihodnosti načrtujemo tudi te-
meljito restavriranje tega instrumenta, ki je dve
stoletji nadvse uspešno kljubovalo takšnim in dru-
gačnim spremembam ter današnji čas dočakalo v
zelo solidni formi.

Slika 3: Tafelklavier, CASPAR KATHOLNIQ
Dunaj, okr. 1805-10, foto B. Kovaač.

O graškem mojstru Karlu Benedicktu je kaj
malo znanega, zagotovo vemo le to, da je izde-
loval klavirje v času okrog 1790. leta.'' Benedicktov
izdelek (okrog 1785) ima na beli emajlirani ovalni
ploščici s črnim tušem zapisano signaturo: "Kari
Benedickt/Instrumentmacher/in Gratz". Izdelovalci
glasbil so svoje signature večkrat spreminjali, ime-
na so namreč zapisovali v več inačicah, od tod
tudi precej različnih značk istega avtorja. Zapo-
redna številka izdelka "2" je vtisnjena na uglaše-
valni deski. Provenienca tega glasbila še ni do-
dobra raziskana, najverjetneje sodi med dva eks-
ponata, ki ju je muzej v letu 1947 odkupil.^ Bene-

diktov klavir je v marsičem presenetljivo blizu
Hofmannovim izdelkom. Skladna sta v velikosti in
obliki ohišja (dolžina 210 cm, širina 101 cm, višina
korpusa 25,5 cm, skupna višina 85,5 cm), mehaniki
(nem. Prellzungemehanik), obsegu klaviature (FF-
g3), kolenskem vzvodu ter moderatorju. Skupek
navedenih značilnosti namiguje na možnost, da je
Benedickt delo dunajskega mojstra vsaj poznal,
morda pa je bil z njegovo delavnico tudi pobliže
seznanjen. Z malo smelosti bi ga lahko prišteli celo
med njegove pomočnike, vendar za utemeljeno
trditev zaenkrat še nimamo oprijemljivejših doka-
zov. Po kvaliteti Hofmanna sicer ni dosegel, očitno
pa je velikemu vzorniku uspešno sledil. Instru-
ment je bil v preteklosti daljšo dobo izpostavljen
vlagi, zaradi česar sta resonančna deska ter meha-
nika utrpeli nemale poškodbe. Precej zanemarjeno
s češnjevim furnirjem obdano ohišje smo v lan-
skem letu restavrirali, nakar je ponovno zasijala
tudi bogata, v klasicističnem stilu izdelana intarzija
nad klaviaturo.

Klavir v obliki mize (nem. Tafelklavier) Cas-
parja Katholniga (okrog 1805-10), ohranjen na Ptu-
ju (inv. št. GL 5 S), je eden zelo redkih instru-
mentov njegove delavnice, ki so v preteklosti klju-
bovali vsem selitvam, vojnam ter nestrokovnim
popravljalcem in bolj ali manj vitalni dočakali da-
našnji čas.9 Z orehovim furnirjem obloženo ohišje
je po velikosti in obliki precej identično z dvema
Katholnigovima instrumentoma iz časa po letu
1802 (prvega hrani Kunsthistorishes Museum rra
Dunaju, drugega pa muzej Milanske skale). V
dolžino meri 154 cm, globina je 59 cm, višina
korpusa pa 23,5 cm. Standardne proporce nekoliko
ruši višina nog - 91 cm, običajna višina je namreč
okrog 82 cm, ki so najverjetneje sekundarne.
Katholnigovi instrumenti so imeli kvadratne in
navzdol zožujoče se noge, klavir iz ptujskega
muzeja pa stoji na štirih ravnih kvadratnih nogah,
datiranih v začetek našega stoletja. Z omenjenima
iristrumentoma je skladen tudi obseg klaviature
(FF-c*), tastatura pa je prevlečena obratno: dia-
tonične tipke prekriva ebenovina, kromatične kost.
V okrasno deščico nad tipkami s preprostim intra-

Clinkscale, ibidem, str. 21. V tem najizčrpnejšem viru o
izdelovalcih klavirjev v 18. in v začetku 19. stoletja je
omenjen le en primerek ohranjenih Benedicktovih
klavirjev. Postavljen je v čas okrog 1790. Na signaturni
ploščici je zapisano: "Carolus Benedict-/Instrument-
macher/in Grats". Ima obseg petih oktav in je v zasebni
lasti v ZDA. K temu vedenju pridajemo še dva njegova
klavirja s kladivci: lastnik prvega, z zaporedno številko
"1" je Alexander Langer iz Celovca, drugega, z vtisnjeno
številko "2" pa hranimo na Ptuju (inv. št. GL 3 S).
Zgodovinski arhiv Ptuj, Arhiv Muzeja Ptuj, škatla 16,
Delovodnik 1945-1954, spis št. 585 in 599. Dokumenti
govore o nakupu dveh "spinetov". S precejšnjo zaneslji-
vostjo smemo trditi, da omenjena instrumenta ne sodita
k tej vrsti glasbil, saj imamo v našem muzeju le spinet,
ki smo ga odkupili na začetku osemdesetih let. Naj-

verjetneje sta navedena instrumenta klavirja s kladivci s
preprosto dunajsko mehaniko, ki so jih mnogi nepo-
znavalci označili za spinete. Take napake so bile v pre-
teklosti dokaj pogoste.
9 Clinkscale, ibidem, str. 162-163. Caspar Katholnig (Ka-
tholnik, Katholnick, Katolnig) je bil rojen okr. 1763 v
Beljaku, umrl 1829 na Dunaju, kjer je kot izdelovalec v
letu 1801 tudi registriran. Meščanske pravice je pridobil
leto kasneje. Izdeloval je "Hammerklavierje", "Tafel-
klavierje" ter pokončno stoječe klavirje kot so "žirafni",
"piramidasti" ali "lira" klavirji . Med prvimi so ohranjeni
le trije, omenjeni ter opisanih je sedem "Tafelklavirjev",
ki jim pridajemo ptujskega, doslej še neregistriranega.
Instrumenti pokončnih oblik pa najverjetneje niso
preživeli.

22

I KRONIKA

1996

časopis za slovenstvo krajevno zgodovino

ziranim vložkom je vdelana signatuma plošaca z
napisom: "Caspar Katholnig/Bürger/IN WIEN".
Nad njo je kakor zložljiv meter oblikovano notno
stojalo, značilno za tovrstne instrumente iz začetka
19. stoletja. Mehanika je zgodnja dunajska (nem.
Prellmehanik), uglaševalni vijaki so na desni strani,
letvica z dušilci je izgubljena, manjka pa tudi
precej strun in kladivc.

O provenienci tega klavirja zaenkrat lahko le
ugibamo, Felsnerjev popis iz leta 1902 ga ne ome-
nja, zato sklepamo, da ni sodil v prvotni Ferkov
fond. Najstarejše ohranjene fotografije ptujske
glasbene zbirke iz leta 1938 pa ta eksponat že
prikazujejo. Domnevamo, da je Muzejsko društvo
v prvih desetletjih svojega obstoja klavir odkupilo,
ga dobilo v dar ali pa je to morda doslej ne-
identifidran klavir, ki ga je Ferkova vdova leta
1932 muzeju podarila. O takšni volji vdove namreč
govore arhivski viri, ki pa instrumenta žal ne
opisujejo.

Slika 4: Klavir s kladivci, JOHANN KRÄMER,
Dunaj, okr. 1815-20, foto B. Kovačič.

Zapuščina Johanna Krämerja je zelo skromna,
zato je klavir Pokrajinskega muzeja v Ptuju toliko
dragocenejši (inv. št. GL 4 S)}^ Za zgodnje 19.

10

Clinkscale, ibidem, str. 173. Johann Krämer (Krämmer,
Krammer) je kot izdelovalec orgel ter drugih glasbil s
tipkami deloval na Dunaju med leti 1810-49. Meščan je
postal leta 1810, istočasno pa si je pridobil tudi pravice
izdelovalca instrumentov. Svoje izdelke je nenehno
izboljševal. Od leta 1844 je registriran tudi kot inovator,
in sicer izdelovalec klavirjev z metalnim mostičem pre-
ko resonančne deske, s čimer je odprl pot trdnejši me-
haniki, posledično pa tudi Ijoljši uglasitvi. Avtorica
omenja le en eksponat - klavir s kladivci. Datiran je v

stoletje sicer značilno oblikovano ohišje le plaho
nakazuje umetnostni slog empir. Njegove značil-
nosti so izdelovald klavirjev sicer radi upoštevali,
saj je po evropskih muzejskih zbirkah glasbil
ohranjenih nekaj "vzornih" primerkov. Široka letev
nad klaviaturo je pri Krämerju mehko upognjena
v notranjost. Na njej je podolgovata ovalna emaj-
lirana plošdca z napisom: "Johan Krämer/Bürger in
Wien". Klaviatura z obsegom šestih oktav (FF-f*)
ima spodnje tipke prevlečene z govejo kostjo,
zgornje pa prekriva temno lužen javor. Dunajsko
mehaniko učvrščuje kovinska prečka, vstavljena na
uglaševalni deski med f in fis^, s čimer je bila
glasbilu dana nova, za nadaljnji razvoj pomembna
kvaliteta. Prav ta izboljšava je Krämerja uvrstila
med inovatorje. Letvica z dušild je izgubljena. Lira
pedal, ki sloni na polkrožni v notranjost zleknjeni
letvid med obema prednjima nogama, ima 6 pe-
dalov. Njihov mehanizem je skorajda uničen, zato
smo razvozljali le funkdjo posameznih registrov:
fagot, forte in piano pedal ter ostanke mehanizma
za "turško muziko".ll Vse omenjene značilnosti
uvrščajo Krämerjev klavir v čas med 1815-20. Kdo
so bin nekdanji lastniki tega klavirja, ne vemo,
morda je to eden izmed dveh instrumentov, ki ju
je muzej odkupil v letu 1947 in sta v dokumentih
deklarirana kot spineta.^^

Dunajska delavnica Schweighoferjevih je med
poznavald precej trdno vsidrana ter cenjena. Jo-
han Michael Schweighofer (1806-1852), ki je ob
smrti svojega očeta Michaela imel šele tri leta, je
očetovo in kasneje odmovo delavnico prevzel v
letu 1832, ko se je vrnil s potovanj po Nemdji,
Frandji ter Angliji. Njegovi izdelki so kmalu za-
sloveli po čvrsti mehaniki ter lepem tonu, kar mu
je na dunajski obrtni razstavi leta 1839 prineslo
tudi zlato odličje.l3 Klavir ptujske zbirke sodi v čas
okrog 1830. leta (inv. št. GL 57 S). Črna pravo-
kotna plošdca nad klaviaturo nosi napis z zlatimi
črkami: "J. M. Schweighofer SöhneAVIEN". Ohišje
ter mehanika sta danes precej klavrni podobi nek-
daj zagotovo imenitnega instrumenta ter estet-
skega izdelka. Vso imenitnost je zapravil nezna-
nec, najverjetneje v tem stoletju, ko je skrajšal
ohišje, ga deloma tudi preoblikoval, predvsem pa
močno prenovu mehaniko. Prvotno dunajsko me-

zgodnje 19. stoletje, ima obseg petih oktav in dunajsko
mehaniko.

11 Clinkscale, ibidem, str. 173. Edini omenjeni klavir ima
prav tako šest pedalov. Če gledano od leve proti desni,
so v naslednjem vrstnem redu: premik klaviature, fagot
register, piano (2 struni), piano (pianissimo, una corda),
forte, boben in zvončki ("turška muzika"). V primerjavi s
ptujskim glasbilom je ta klavir s petimi oktavami zago-
tovo starejši, v sistemu pedalov pa bi si bila lahko zelo
podobna.

12 Glej opombo 8!

13 Ottner Helmut, Der Wiener Instrumentenbau 1815-1833,
Tutzing 1977, str. 137.

23

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

haniko je zamenjala za tako krhko in plitvo ohišje
nekoliko robata in okorna pozna dunajska meha-
nika. Obseg šestih oktav (FF-f*) je sicer nespre-
menjen, opuščen pa je prvotni pedalni sistem z
več pedali, od katerega sta danes v funkciji le forte
ter piano pedal. Z ohišjem zelo neskladen lira
pedal zagotovo ni Schweighoferjev. Kljub vsemu
pa ohranjeni drobci z estetsko oblikovanimi in
mehko zaoblenimi osmerokotnimi nogami na me-
deninastih koleščkih odsevajo mojstrovo veličino.
Kakorkoli že, v tem modelu je še vedno pre-
poznaven instrument iz tridesetih let prejšnjega
stoletja. Zadnji lastnik Schweighoferjevega klavirja
je bil dr. Drago Kanič iz Maribora. Muzej je dobil
klavir v dar leta 1991.

Slika 5: Klavir, IGNAZ BÖSENDORFER, Dunaj,
okr. 1840, foto B. Kovaač.

Okrog leta 1840, ko je bü romantični stil v
polnem zamahu, je v delavnici Ignaza Bösen-
dorferja nastal klavir z zaporedno števuko "OP
264".!^ Muzej je v osemdesetih letih klavir odkupil
od gospe Eme Kosi iz Maribora, ki je povedala, da
je bil nekoč v lasti neke grajske gospode. Zal je
gospa njihovo ime pozabila. Široka in temna pra-
vokotna ploščica nad klaviaturo ima intarziran
napis: "I. BÖSENDORFER/KAISERL. KÖNIGE.
HOF (dvoglavi orel) FORTEPIANOVERFERTIGER
WIEN", napis v krogovičju: "GOLDENE ME-
DAILLE - AUSSTELLUNG 1839". Številka opusa je

Luithlen Victor, Saitenklaviere, razstavni katalog Kunst-
historisches Museum Wien, 1966, str. 57. Ignaz Bösen-
dorfer (1794-1859) se je obrti izučil pri slovitem Dunaj-
čanu Josefu Brodmannu (okrog 1771-1848), ki mu je za-
pustil tudi del premoženja. Samostojno delavnico je
odprl 1. 1828. Na velikih dunajskih obrtnih razstavah
(1839 in 1845) je za svoje modele prejel zlati odličji in
najvišji oceni. Na Ptuju je ohranjen prav model iz 1.
1839, ki so ga izdelovali še kakšno leto ali dve po
predstavitvi na razstavi. Tradicijo odličnih izdelkov je
nadaljeval sin Ludvifig. Z odličnim delom je družinsko
ime povzdignil med peščico najboljših.

zapisana na spodnji strani ohišja pod resonančno
desko in je vidna skozi gosto mrežico. Dobro
ohranjeno in v stilu bidermajerja oblikovano ohišje
je zelo estetsko. Furnirano je s češnjo in stoji na
treh vitkih, zaobljenih nogah z medeninastimi
koleščki. Obseg zajema šest oktav in kvinto (CC-
g^), spodnje tipke imajo prevleko iz slonovine,
zgornje pa iz ebenovine. Kvaliteto izdelovalcev ne
nazadnje potrjuje tudi material, s katerim so pre-
vlečene tipke: slonovino ter ebenovino so od nek-
daj uporabljali le v izbranih delavnicah. Dunajska
mehanika je zelo dobro ohranjena, vsi vitalni deli
so originalni, tudi lira pedal z dvema vzvodoma.
O tem, koliko primerkov Ignaza Bösendorferja je
dočakalo današnji čas, nimamo natančnih podat-
kov. Najverjetneje jih bo prinesla nova knjiga
ameriške raziskovalke Marthe Novak Clinkscale o
izdelovalcih klavirjev med leti 1820-1860, ki je že v
pripravi. V drugo polovico prejšnjega stoletja po-
segamo s klavirjem firme Johann Baptist Streicher
& Sohn iz leta 1870.1^ Pokrov za klaviaturo je
skupaj z napisom izgubljen, vendar identiteto glas-
bila določa na resonančni deski pod strunami pri-
lepljena nalepka iz papirja z napisom: "Nro. 7062 /
J. B. STREICHER / & SOHN / vonnals N. Sta-eicher
geb. Stein und Sohn / WIEN /7. 0." Model s
številko "Nro. 7011" istega lehiika hrani tudi zbirka
starih instrumentov Umetnostnozgodovinskega
muzeja na Dunaju. Ohišja ali tako zvane omare
klavirjev, njihov obseg in mehanika so se nenehno
izpopolnjevali, spreminjali ter prilagajali prihaja-
jočim umetnostnim slogom, željam in potaebam
skladateljev ter virtuozom. Pri modelih zadnjih de-
seüetij prejšnjega stoletja je že močno opazno pri-
bliževanje današnjim merilom. Pozna dunajska
mehanika, značilna tudi za ptujski Staeicherjev
klavir, se je v tem vrvežu sprememb tudi izgubila.
Na pot ji je stopila angleška mehanika in jo v
nekaj destletjih povsem izrinila.

Staeicherjev model iz leta 1870 je precej mogo-
čen (dolžina 237 cm, širina 135 cm, višina 97 cm
ter višina korpusa 38 cm). Stoji na taeh vzdržljivih
šesterokotnih nogah s koleščki, njegovo edino
okrasje pa je bogato izrezljano notno stojalo. Uni-
čena ali izgubljena sta letvica z dušilci in lira pe-

15 Chnkscale, ibidem, str. 289-293. Delavnica, iz katere iz-
vira klavir iz ptujske zbirke, ima znamenite prednike;
Nanette Stein (1769-1833), poročena Streicher, jo je po-
dedovala po svojem slavnem očetu Johannesu Andre-
asu Steinu (1728-1792). V letu 1796 sta z možem Johan-
nom Andreasom Streicherjem (1761-1833) delavnico pre-
selila na Dunaj, kjer sta kmalu zaslovela. Njune izdelke
so primerjah z najboljšimi. Sin Johann Baptist (1796-
1871) se je v letu 1833 osamosvojil in že čez šest let
dobil naslov cesarsko kraljevih časti. Patentiral je jeklene
opornike preko resonančne deske, kar je njegovo ime
poneslo v svet. Sin iz prvega zakona, Emil Streicher
(1836-1916), je očetovo delavnico uspešno vodil do leta
1896 pod imenom "J. B. Streicher und Sohn".

24

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

dal. Obseg sedmih oktav (Aj-a''), pozna dunajska
mehanika, jeklene prečke preko resonančne deske
in pol metalni okvir, v katerega so vpeti žebljički
za strune, so le nekaj korakov do današnjih
klavirjev. Tu in tam je instrument s tovrstno me-
haniko še v vsakodnevni domači uporabi, s čimer
je visoka kvaliteta te delavnice samo še potrjena.
Streicherjev klavir je muzej ob koncu sedem-
desetih let odkupil od zasebnikov iz Maribora.

Predstavljeni instrumenti s tipkami tvorijo
veliko večino tovrstnih eksponatov ptujskega mu-
zeja, toda kar nekaj jih še potrpežljivo čaka na
pozorno oko raziskovalcev. V nekaj letih vsega
preprosto ni bilo moč opraviti. Kljub temu pa pri-
merjava po številu sicer skromnega fonda s po-
dobnimi zbirkami v Celovcu, Gradcu, Salzburgu in
na Dunaju potrjuje pomembnost zbirke kot celote
in povzdiguje posamezne eksponate. V najnovejši
literaturi o izdelovalcih klavirjev v 18. in 19.
stoletju ti eksponati sicer še niso zavedeni, vendar
so prav vsi mojstri v njej dobili svoje mesto ter
ustrezno ovrednotenje. Instrumenti ptujske zbirke
so že po dosedanjih spoznanjih po kvaliteti pov-
sem primerljivi z evropsko dediščino ohranjenih
glasbil, kar zagotovo ni naklučje. Ptuj je bil od
nekdaj tesno vraščen v evropska dogajanja. Sko-
zenj so vodile pomembne trgovske poti, z njimi pa
so se prelivali tudi kulturni tokovi. In prav zato
tod hranjeni pričevalci glasbene preteklosti ne pre-
senečajo.

ZUSAMMENFASSUNG

Musikinstrumente österreicliischer Meister
im Museum Ptuj

(Klaviere vom Ende des 18. bis zu den
siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts)

Bald nach der Gründung des Museums Ptuj
(Pettau) schenkte der Historiker, Archäologe und
Antiquitätensammler Franz Ferk aus Gomilica im
heutigen Österreich den Einwohnern von Ptuj

mehrere tausend Exponate. Darunter befanden
sich auch einige Dutzend Musikinstrumente sowie
Musikalien, womit die Grundlage für eine
Musiksammlung geschaffen wurde, die heute die
reichsten in ganz Slowenien ist. Ferks Fonds
wurde von den Mitarbeitern des Museums Ptuj
ständig ergänzt durch Instrumente aus dem hei-
mischen Milieu, es wurden kunstgewerbliche Er-
zeugnisse und Volksmusildnstrumente gesammelt.
Bereits am Anfang des Jahrhunderts weckte die
Sammlung das Interesse der Kenner alter Musik-
instrumente, gründlich erforscht wurde sie jedoch
erst im letzten Jahrzehnt.

Das Gros der kunstgewerblichen Erzeugnisse
entstand in den Nachbarländern, vor allem in
Wien und Graz. Dem Umfang und der Qualität
nach stechen die Wiener Werkstätten heraus. Im
Museum Ptuj hat sich eine stattliche Zahl Klaviere
aus der ehemaligen Kaiserstadt erhalten. Dabei
handelt es sich um Klaviere verschiedener Er-
zeuger und Größen, Formen und Mechaniken
vom Ende des 18. bis zu den siebziger Jahren des
19. Jahrhunderts. Jedes von ihnen legt Zeugnis ab
von Zeit und Ort seines Entstehens, vom Geschick
und Können seines Meisters. Ein Vergleich mit
den Exponaten der österreichischen und anderen
europäischen Sammlungen alter Musikinstrumente
stellt einige Klaviere in die Reihe der hervor-
ragenden handwerklichen Schöpfungen des be-
treffenden Zeitraumes, andere wiederum bleiben
nur wenig hinter ihnen zurück.

Ganuer wird ein Hammerklavier von Ferdi-
nand Hofmann (geb. 1756 oder 1762, gest. 1829)
vorgestellt, das man zu seinen frühen Werken
zählt (Wien, um 1795); ein Klavier des Grazer
Meisters Karl Benedickt (um 1790); ein Tafelklavier
(um 1763-1829) des 1805-1810 in Wien tätigen Cas-
par Katholnig; ein Klavier aus dem Nachlaß des
zwischen 1810 und 1849 viórkenden Wieners
Johann Krämer, das in die Jahre 1815-1820 gehört;
aus der Wiener Werkstatt der Schweighofer
stammt ein um 1830 erzeugtes Klavier mit der
Signatur "J. M. Schweighofer SöhneAVien"; ein
Instrument Ignaz Bösendorfers (1794-1859) trägt
die laufende Nummer "OP 264" (um 1840) und ein
Klavier der Firnia Johann Baptist Streicher & Sohn
aus dem Jahre 1870 unter der Nr. 7062.

25

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

Silvo Torkar

K vprašanju poselitve Podporezna

o tem, kdaj so izkrčili svet in ustvarili kmečke
domačije pod Poreznom, na meji med nekdanjo
Kranjsko in Tolminsko, ki jo je Avstrija 1509 iz-
trgala Benetkam,! zvemo največ iz urbarjev tol-
minskega in loškega gospostva. Slednje je obdelal
zlasti zgodovinar Pavle Blaznik. V svoji disertaciji^
je spregovoril tudi o nastanku rovtov pod Po-
reznom. Takrat je menil, da so se prvi trije rovti
na loški strani Porezna pojavili v urbarju leta 1564
pod nemškim imenom Alss Egkh (Davško Brdo),
ki da je staro ime za Podporezen. V svojem živ-
ljenjskem delu, v veliki monografiji o zgodovini
loškega gospostva, ki je nastala 45 let pozneje, je
svoje mnenje o tem vprašanju korigiral,^ ni pa
problema skušal - glede na prej neznane okoliščine
- nanovo podrobneje osvetliti.

Podatki franciscejskega katastra (katastrska ob-
čina Sorica) kažejo, da je bilo vseh domačij v
Podporeznu leta 1825 šest:

Porezen^

■'■ v zgodovinski in priročniški literaturi se o pripadnosti
Tolminske po propadu oglejske patriarhove države 1420
pogosto pojavljajo napačne trditve, češ da so si deželico
priključili goriški grofje in da je skupaj z Goriško prišla
1500 pod Habsburžane. Marija Verbič je v svoji
disertaciji Idrijski rudnik do konca 16. stoletja, Ljubljana
1965, nedvoumno pokazala, da je bila Tolminska po
1420 beneška in so se je Avstrijci polastili šele 1509 med
avstrijsko - beneško vojno. O tem piše P. Stih v članku
Poskus orisa razvoja mej Tolminskega od 11. do 16.
stol. Goriški Letnik 8/1981, 60, nato pa še v prispevku
Glose k Rutarjevi Zgodovini Tolminskega, Kronika
42'1994, št. 1, 28.

P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, inavguralna di-
sertacija, Ljubljana, 1928.

P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka
1973, 192.

Arhiv Republike Slovenije (ARS), francisc. kataster, pro-
tokoli katastrske občine Sorica; v 17., 18. in 19. stol. so
Podporezen pogosto poimenovali kar Porezen (pisano
včasih Puresen, drugič Poresen), vendar najdemo v
krstni knjigi 1742 tudi oblike "ex pod porezna", "ex
Podporesna" in celo 1. 1661 "ex Podporesen", 1. 1680 "ex
PodPoresen", 1681 in 1682 pa spet "ex poresen". Avs-
trijska statistika 1817-1910 je za to naselje redno upo-

Oča s Pahoča,
mati s Plašajte,
stric je čez grič,
dekla pa z bajte,
(ljudska),

Št. Hišno ime Priimek in ime

1 Pod Stolčkom Koder Štefan

2 Pohman Zgaga Jožef

3 Plašajtar Švarckobler Sebastjan

4 Rovtar Kejžar Tomaž

5 Podhočar Valenčič (prav Valentinčič) Tomaž

6 Debelo Brdo Kenda Florjan

Dve od navedenih hišnih imen se nista ohra-
nili. Za kajžo Pod Stolčkom (moralo bi pisati Pod
Stolčnekom, gl. op. 21) se je v 19. stol. uveljavilo
poimenovanje Pri Klemenu, danes pa je sploh več
ni. V istem času se je za Debelo Brdo uveljavilo
ime Pri Majdelcu.

Pri Plašajtarju. Spodaj Petrovo Brdo, foto Marko
Dakskobler

Pri lokalizaciji Alls Egkha, ki je od 1610 v
upravnem pogledu spadal pod posebno, davško
županijo,^ kar izpričujejo tudi poznejši urbarji,
npr. iz let 1630 in 1714^ in 1754,^ nam dejstvo, da
so spadali tamkajšnji trije rovti k soriškemu vi-
kariatu, nudi le približno orientacijo, saj je med 59

rahljala ime Porezen.
^ P. Blaznik, Kolonizacija..., 90.

Milko Kos, Zemljiške razmere po Selški dolini 1. 1630,
Carniola 1911, 46-51; Rudolf Andrejka, Zemljiške raz-
mere v Selški dolini v začetku 18. stoletja, GMDS 1932,
44-53.

7 ARS, RDA-G, fase. 2, Bekanntnus Tabellen.

26

44.

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

podložniki davške županije leta 1754 kar 15 takih,
ki plačujejo desetino vikarju v Sorici (23 župniku v
Cerknem, 11 župniku v Selcih in 7 župniku v
Poljanah)^. Pritegniti je bilo zato treba tudi stare
zapise zemljiščnih imen in priimkov.

Z njihovo pomočjo se da lokalizirati že rovte z
ozemlja Pri jezeru, enega od štirih območij, ki se v
loških urbarjih omenjajo za obširno davško ozem-
lje. Zemljiščna imena iz terezijanskega katastra
pod krogam, pod zhertam, per wizig, per wizih, sa
malnam, ta welika niva, terpetìizhi, u traunik^ so
še danes živa, saj jih je Blaznik s terenskim raz-
iskovanjem našel v Davä,l° ni pa jih takrat pri-
merjal s podatki iz terezijanskega katastra. Da-
našnje ime Prvič kaže, da gre za Zgornjo Davčo.
Da leži ozemlje Pri jezeru v Zgornji Davči, je na
terenu ugotovil tudi F. Planina.^!

Zemljiščna imena u pierauti, sa peignam, pod
baistuba, od hishe, ki jih v terezijanskem katastru
najdemo pri treh rovtarjih Alss Egkha (Matevž
Šuštar, Luka Šuštar in Gašper Ambrožič), je
Blaznik prav tako našel v Davči, pri območju,
imenovanem Jastrenk: v pirot, za pejnam, pod
pajštvo, od hiše}^ Ker pa takrat še ni pritegnil
terezijanskega katastra, ni mogel vedeti, da se Alss
Egkh nahaja na ozemlju današnje Davče in torej
ne more biti Podporezen. Ta kataster in domi-
nikalne rektifikacijske akte iz leta 1754 pa je v iz-
datni meri uporabil pri pisanju velike loške mo-
nografije 1973. leta, kjer je upošteval tudi ugo-
tovitve F. Planine glede ozemlja Pri jezeru.^^

V tem svojem življenjskem delu je P. Blaznik
popravil lokacijo Alss Egkha. Tri rovte s tega
ozemlja je na podlagi priimka Šuštar, ki se je tod
zadrževal od 1630 do 1714 (gl. op. 6), lokaliziral v
območje Šoštarjevega Kovka v Spodnji Davči.
Kljub temu pa je v statističnem pregledu pre-
bivalstva v letih 1780 in 1817 uvrstil Podporezen v
davško županijo, pri čemer se iz tabele spet dobi
vtis, kot da Je to naselje naslednik skupine rovtov
Pri jezeru.l^ Tudi na karti loškega gospostva 1.

° Prav tam.
Prav tam.

P. Blaznik, Kolonizacija..., 93-94.

11 F. Planina, Davča in Podporezen, Loški razgledi XV111,
1971, 107-127. Blaznik je v Kolonizaciji namreč sklepal,
da se ozemlje Pri jezeru nahaja v dolini Zadnje Sore in
je grunt nekega Jakoba Prezla iz 1. 1560 enačil z Zga-
govim gruntom Pri Žagi. To je izključeno, saj je ta do-
mačija nastala šele okrog leta 1900 in je nosila številko 9.
Franciscejski kataster je dr. Blaznik sicer uporabljal že
pri pisanju disertacije, vendar je odsotnost Zgagove
kmetije takrat očitno spregledal. Tudi sam sem se na za-
četku članka K zgodovini tolminske vasi Porezen (Kro-
nika 39/1991, št. 3) nekritično naslanjal na prvotne Blaz-
nikove sklepe glede lokalizacije in časa poselitve Podpo-
rezna.

12 P. Blaznik, Kolonizacija..., 94.

13 P. Blaznik, Škofja Loka..., 191.

14 Prav tam, 429.

1754 (v prilogi na koncu knjige) je Podporezen
prikazan kot del davške županije. 1^

Blaznik je torej, ne da bi na to izrecno opozoril,
naposled opustil svojo prvotno razlago kolonizacije
Podporezna, vendar nove ni podal. Ker o Pod-
poreznu še vedno govori v okviru naselitve Dav-
če,l^ s tem svoje prvotne teze, da je Podporezen
bil poseljen v istem času kot Davča (1560-1630),
riiti ni zanikal, čeprav je naravnost ni ponovil. Ze
sam je ugotovil, da Podporezen v loških urbarjih
ne nastopa pod kakim določenim imenom. Kje
torej iskati domačije pod Poreznom? Na srečo so
se ohranile soriške matične knjige iz let 1655-1784
(manjkajo pa za obdobje 1784-1823),1^ torej tudi za
čas po letu 1770, ko so bile vpeljane hišne števuke,
ki bistveno olajšujejo identifikacijo. S prebiranjem
matic je bilo treba priti na sled imenom hišnih
gospodarjev iz Podporezna v terezijanskem katas-
tru 1754 in v zadnjem iz serije loških urbarjev,
ohranjenih za čas od 1560 do 1714.

V teh urbarjih se pri soriški županiji, ki je
obsegala vasi Sonca, Spodnje in Zgornje Danje,
Zabrdo, Torka, Ravne, Prtovč in Podporezen, na-
vajajo z oznako "novaki" trije podložniki, vendar
brez omembe vasi (dva s priimkom Valentinšek,
eden Študn). Valentinški so pravzaprav Valen-
tinčiči, le da so pisarji loških urbarjev in celo fran-
ciscejskega katastra priimek pogosto napačno za-
pisovali (Valentinšek, Valantič aJi Valenčič), med-
tem ko v matičnih knjigah najdemo dosleden za-
pis Valentinač. Izkazalo se je, da so ti trije novaki
Plašajtar, Rovtar in Podhočar iz Podporezna. Ur-
barji iz let 1688-1694 zapisujejo pred njimi letnico
1637, urbarji 1679-87 in starejši pa navajajo letnico
1632.1^ Urbar 1630 pri Sorid še nima kategorije
novakov.

Po priimkih v urbarju 1636-37 sodeč so bili prvi
naseljend Rovta in Podhoča od nekod s soriškega
ozemlja (Matija in Jurij Šorl), v Plašajto pa so prišli
s Petrovega Brda (Gale Osterman). Iz tolminskih
urbarjev 1598, 1624 in 1633 namreč vemo, da je bil
priimek Osterman v tistem času razširjen prav na
Petrovem Brdu, kjer je sploh eno od žarišč nje-
govega nastanka. Iz pretežno slovenskih zem-
ljiščnih imen v Podporeznu in iz bačarskega (ali
nemškorutarskega) narečja, ki da ga govorijo (ali
so ga govorili okrog 1. 1928) tamkajšnji prebivald,
pa je P. Blaznik sklepal, da so Podporezen ko-
lonizirali z nemškorutarske in ne s soriške strani. 1^

15 Prav tam, 563.
1^ Prav tam, 195.

1^ Rojstne matične knjige od 1655 do 1784, poročne od
1657 do 1680 in 1738 do 1784, mrliške od 1740 do 1784,
vse v NŠALj (Nadškofijski arhiv v Ljubljani).

1^ ARS, zbirka loških urbarjev 1560-1714. Za pomoč pri
branju urbarjev in katastrskih protokolov se zahva-
ljujem arhivistu Dragu Trpinu.

1^ P. Blaznik, Kolonizacija..., 89.

27

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Blaznikovo mnenje, da so za Nemškorutarje (pre-
bivalce 13 vasi nekdanje rihtarije Nemški Rut) zna-
čilna pretežno slovenska imena parcel,20 ne ustre-
za dejstvom: 80% zertrljiščnih imen v večini nem-
škorutarskih vasi je nemškega izvora, delež sloven-
skih imen se nekoliko dvigne le v naseljih poznej-
še kolonizacije, kot so Hudajužna, Podbrdo, Petro-
vo Brdo in Porezen. Te vasi so nastale v drugi
polovid 16. stol., ko se je nekdaj tirolsko prebi-
valstvo že delno posloveriilo - toda ta proces je
potekal tudi na soriški strani, sploh še v 17. stol. Se
najbolj verjetno je torej, da smer kolonizadje
Podporezna ni ena sama.

Tolminski urbar iz 1607, ki so ga še v začetku
stoletja hranili v Gradcu, pri opisu mej tolmin-
skega gospostva govori o treh hišah na Petrovem
Brdu, od katerih da je ena na loški strani.^l
Mišljena je odtno Pohmanova domadja. S po-
močjo matičnih knjig se je dalo nedvoumno ugo-
toviti, da se Pohman v loških urbarjih vodi na
zadnjem mestu v seznamu soriških "podružnikov"
(Untersassen), tj. kmetov in kajžarjev, ki so si
ustvarili domadje na srenjskem svetu. Pohmanova
posest že tedaj ni bua majhna, saj so npr. 1630 tu
gojili 6 glav govedi ter konja in imeli tudi mlin,
medtem ko so ostali podružniki premogli v pov-
prečju le po dve kravi. Podružniki se navajajo sa-
mo po županijah, brez navedbe kraja, zato jih je
mogoče lodratì resnično samo s pomočjo dodatnih
informadj, kakršne nam nudijo prav matice. V 17.
stol. je bilo soriških podružnikov devetnajst in v
urbarjih se redno naštevajo v istem zaporedju, ta-
ko da jim lahko sledimo kljub menjavam pri-
imkov. Pri Pohmanu so se od 1560, ko je tam
gospodaril Klemen Schogkh (Skok?), zvrstili še
priimki Jauh, Osterman, Sorl, Torkar, Valentindč
in Zgaga (od 1760 dalje).^^ Pripis gegen Pe-

Tu se Blaznik sklicuje na S. Rutarja, ki pa na nave-
denem mestu v Zgodovini Tolminskega, na str. 42-43,
govori le o slovenskih imenih nemškorutarskih vasi.
S. Rutar, Alte Grenze zwischen Krain und der Haupt-
mannschaft Tolmein, Archiv für Heimaticunde, I Band,
1882/83, 105; S. Rutar nadaljuje, da se zatem meja
povzpne na hrib Voich in se spra.šuje, ali ni to mogoče
Vötsch (nemška različica imena Baca). Vprašanje nam
pomaga razrešiti zemljevid meje med tolminskim in
loškim gospostvom iz 1. 1800, ki ga hranijo v pokra-
jinskem arhivu v Gorici (Archivio storico provinciale.
Stati provinciali, sez. Il, n. 325a/28), kjer se poleg imena
Voich navaja še ime Stolznech (Stolčnek); izpis iz istega
urbarja navaja tudi A. Müllner v svoji knjigi Geschichte
des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien - Leipzig
1909, 634-635.

Priimek Zgaga izvira iz vasi Porezen, kjer je izpričan po
urbarskem zapisu iz 1. 1591. Prvi zapis priimka Zgaga
sega sicer že v 1. 1482, ko je na Opčinah pri Trstu za-
beležen vikar Nicolò Sgaga, gl. knjigo I. Artača Opane,
Opčine 1994, 34. Priimek Valentinčič se je pojavil na
Petrovem Brdu že v tolminskem urbarju 1591 in se ob-
držal tu do danes. Priimek Švarckobler je, kot vse kaže,
nastal na kmetiji Pri Robarju na tolminskem delu

terlsegkh, tj. "proti Petrovemu Brdu",^^ potrjuje, da
gre res za Pohmanovo kmetijo.

Kajžarska domadja Pri Klemenu, ki je ležala
nad Pohmanom, je seveda po logiki stvari mlajša,
pa vendar zasledimo priimek Koder (gl. tabelo) na
soriškem Petrovem Brdu v krstni knjigi že 1. 1661.
Kodri so bržkone prišli z Bače, kjer se omenjajo že
v urbarju 1. 1598.

Zanimiva je zgodovina domadje pri Majdelcu.
Iz urbarja soriške cerkve za leta 1767-1803^4 se
vidi, da so na Debelem Brdu bili sprva podružniki,
šteli pa so jih k Davd. V urbarjih soriške cerkve in
v matičnih knjigah so jih še okrog 1830 vodili kot
kajžarje, medtem ko jih istočasno frandscejski
kataster opredeljuje kot tretjinske kmete (tako kot
ostale štiri rovtarje). Svet na Debelem Brdu je mor-
da izkrdl in kajžo pri Majdelcu postavil Peter Pan-
tar (1688-1749). Prihnek Pajntar (Painter) je bil v
tistem času razširjen zlasti v Stržiščah in že tudi na
tolminski (nemškorutarski) strani Porezna.

Naselja kot posebne administrativne enote so
se v Avstriji, kot je znano, pojavila šele z letom
1770, ko sta bila v zvezi z uvedbo vojaške obvez-
nosti izpeljana popis prebivalstva in oštevilčenje
hiš. S tem letom se pojavi tudi Porezen kot kraj v
soriški županiji, vanj pa so poleg Plašajte, Rovta in
Podhoča uvrstili še Pohmana in Klemena (Kodra) s
Petrovega Brda in Debelo Brdo (Majdelca).

O stanju Porezna (Podporezna) ob koncu 18.
stol. bi marsikaj izvedeli s prebiranjem jožefin-
skega katastra, ki pa za Sorico žal ni ohranjen.

Pri Rovtarju. V ozadju Sostar in Kobla, foto Marko
Dakskobler.

Petrovega Brda. Po 2. svetovni vojni ga v Sloveniji ni
več, gl. moj prispevek O nekaterih priimkih iz nemških
podstav v zgornji Baski doUni, Razprave II. razreda
SAZU, XV (1996), 125-136.

23 p. Blaznik, Kolonizacija..., 87; ARS, zbirka loških urbar-
jev, urbar za 1. 1560.

24 Urbar podružne cerkve v Sorici 1767-1803, hrani NŠALj.

28

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Pri Podliočarju. V ozadju Ratitovec, tato Marko
Dakskobler.

Po štetju prebivalstva iz leta 1780 (gradivo hra-
nijo v Kreisarchivu v Münchnu) je bilo v Pod-
poreznu 6 hiš s 55 prebivald,25 iz statističnega
priročnika o številu hiš in prebivalstva na Kranj-
skem iz leta 1817^6 pa izvemo, da je Podporezen
štel takrat prav tako 6 hiš z 59 prebivald, medtem
ko je prvi sodobni avstrijski popis prebivalstva v
leta 1869 naštel 8 hiš s 77 prebivald/7 Iz matičnih
knjig izvemo, da so na vseh kmečkih domadjah
živeli tadi številni gostad, zato pride na eno hišo
skoraj deset prebivalcev.

Na podlagi Blaznikovih popravkov (novih
identifikadj ozemelj Pri jezeru in Alss Egkh} ter
pretresa urbarjev, katastra in matic smemo napra-
viti več sklepov:

1. Podporezen je nastal šele po končani kolo-
nizadji Davče oz. v njeni zadnji fazi, v kolikor jo
raztegnemo na celih sto let, namreč okrog leta
1632. Starejša je le Pohmanova domačija (obstaja
vsaj od 1560), mlajša pa je Majdelcova.

2. Podporezen nikoli ni bil sestavni del Davče
oz. davške županije.

3. Podporezen je bil naseljen tako s soriške kot
z nemškorutarske strani.

ZUSAMMENFASSUNG

Zur Frage der Besiedlung von Podpo-
rezen

Die Besiedlung von Podporezen wurde von P.
Blaznik, dem Historiker aus Skofja Loka, in seinem
Buch "Kolonizadja Selške doline" (1928) (Die Kolo-
nisation des Seizacher Tals) falsch dargestellt, wur-
de Podporezen doch gleichgesetzt mit der Gereut-
gruppe unter dem Namen Alss Egckh, die jedoch
ein Teil von Davče ist. In seiner Monographie
"Škofja Loka in loško gosposh^o" (1973) (Bischof-
lack und die Lacker Herrschaft, 1973) hat er die
Standortbestimmung von Alss Egckh zwar kor-
rigiert, jedoch nicht näher erforscht, wann Pod-
porezen demnach besiedelt worden war. Ein Ver-
gleich der Angaben aus den Seizacher Kirchen-
büchern mit den Aufzeichnungen im franziszei-
schen (1825) und theresianischen (1754) Kataster
sowie in den Urbaren von Škofja Loka/Lach/
Bischoflack (1560-1714) ermöglichte die Identi-
fizierung einzelner Bauernhöfe in den Urbaren
von Škofja Loka. Es wurde festgestellt, daß drei
Gereute unterhalb des Porezen (Plašajta, Rovt und
Podboč) zum ersten Mal erst 1632 im Urbar
verzeichnet worden waren, während Pohman aus
dem Sorica/Zeier-Teil des Petrovo Brdo mindestens
seit 1560 in den Urbaren in der Gruppe der
Sorica/Zeier-Untersassen vorkommen. Podporezen
enstand also erst nach der abgeschlossenen
Kolonisation von Davče und war nie Bestandteil
des letzteren. Im Artikel wird auch auf die Frag-
würdigkeit von Blazniks These hingewiesen von
der ausschließlich "Deutschruth"-Provenienz der
Kolonisten von Podporezen, beweisen doch die
überwiegend slowenischen Flurnamen höchstens,
daß im 17. Jahrhundert die Slowenisierung ziem-
lich weit fortgeschritten war, sowohl am Rande
der Deutschruth- als auch der deutschen Sorica/
Zeier-Sprachinsel. Auch die Familiennamen der
Gereut-Einwohner, eingetragen im Jahre 1632,
weisen sowohl auf die Sorica- (Šorl) als auch auf
die "Deutschruth"-Herkunft (Osterman) hin.

?^ p. Blaznik, Škofja Loka..., 429.

2° Haupt-Ausweis ueber die Eintheilung des Laibaciier
Gouvemementsgebiethes... im Jahre 1817.
Imenik krajev vojvodine Kranjske. Sestavljen na podlagi
ljudskega številjenja od 31. dec. 1. 1869, Ljubljana 1874.

29

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Hans-Peter Lesjak

Kako so se v poznem 19. stoletju izseljevali iz
zgornje Baske doline na Koroško

v zadnjem četrtletju 19. stoletja so župniki v
Stražiščah, Rutu in Podbrdu vse pogosteje zapi-
sovali v matične knjige: "Emigriral na Koroško".

Zgornjo Baško dolino so v 13. stoletju naselili
Tirolci iz Pustriške doline in precej dolgo ohranili
svoje pravne, jezikovne in etnične posebnosti. V
zadnji četrtini 19. stoletja pa so se prebivalci tega
dela doline začeli izseljevati. Gospodarsko osnovo
njihovih družin sta spodkopali prenaseljenost in
razdrobljenost posesti in kazalo je, da je edina
rešitev izseljevanje. Na Koroško so se začeli izse-
ljevati zato, ker so jo mnogi kar dobro poznali, saj
so hodili tja na sezonsko delo na kmetije ali pa v
gozdove.

V tem prispevku bom posamična izseljevanja le
omenil,! večinsko izseljevanje, s katerim se ukvarja
ta prispevek, je bUo usmerjeno na dve področji. En
cilj so bile južnokoroške fare Ludmannsdorf (Bil-
čovs), Köttmannsdorf (Kotmara vas), Kappel a.d.
Drau (Kapla ob Dravi), St. Joharm (Šentjanž v R)
in Suetschach (Sveče), v katerih je bilo v času tega
izseljevanja slovensko prebivalstvo še v večini.
Drugi cUj so bile popolnoma nemške fare Sv. Ni-
kolaj/Pemegg, Glanhofen in Feldkirchen (Trg).

Zakaj se je večina izseljencev iz zgornje Baske
doline odločila za ti dve področji, za enkrat še ni
popolnoma pojasnjeno. Jasno je le, da se je tu
najprej naselilo nekaj posameznikov, katerim so
postopoma sledili sorodniki in sovaščani. Obe
ozemlji se med seboj razlikujeta tako po materi-
nem jeziku kot tudi po pokrajini in gospodarstvu.
Kraji južne Koroške ležijo večinoma na nadmorski
višini 450 m, v ravnini levo in desno ob Dravi,
poleg kmetijstva in gozdarstva so bila tu še
industrijska podjetja.

Naselja far Sv. Nikolaj/Pemegg in Glanhofen so
na nadmorski višini 750-900 m, tedaj so bua popol-
noma agrarna. V to sliko ne sodi Feldkirchen
(Trg). V to mestece se je v primerjavi s Sv. Ni-
kolajem/ Pemeggom naseljevalo le malo prebi-
valcev zgornje Baske doline.

Čeprav je bilo v novi deželi vse prostranejše in
velikopoteznejše in hiše niso bile tako strnjene kot
v Baski dolini, pa je bilo področje Sv. Niko-
laja/Pemegga in Glanhofna po pokrajini podobno
stari domovini. Priseljenci so kljub razlikam ostali
hribovci. Naseljenci na južnem Koroškem pa so se
znašli v ravninskem svetu.

Kdaj se je začelo priseljevanje?

Prve vpise priseljencev najdemo v matičnih
knjigah iz leta 1871. Naslednja leta je tok pri-
seljevanja naraščal, se okrog leta 1890 zmanjševal
in nato postopoma pojenjal. Mnogi priseljenci so
na Koroško dopotovali sami, brez sorodnikov,
večina pa je prišla z družinami, kajti Koroška je
bila takrat tako kot Primorska del c.kr. monarhije.
Precej priseljenih Primorcev je bilo mladih in sam-
skih, poročili so se šele na Koroškem s partnerjem,
ki je pravUoma prišel iz Baske doline. Precej je bilo
tudi 40 in 50 letnih priseljencev, ki so si novo
eksistenco ustvarili z nakupom ali zakupom kme-
tije. V Sv. Nikolaju/Pemeggu in Glanhofnu so bili
vsi priseljenci zaposleni v kmetijstvu in gozdar-
stvu. Bili so samostojrri zakupniki ali pa lastniki
bajte ali kmetije pa tudi nesamostojni hlapci in
dekle, oziroma gozdni hlapci.

Na južnem Koroškem so mnogi priseljenci de-
lali v tamkajšnjih industrijskih podjetjih. Gospo-
darski vzpon se je posrečil mnogim. Začeli so talso,
da je družba dveh ali treh zakupila kmetijo, ka-
sneje so postali njeni lastniki ali pa so si pridobili
večjo posest.

V krstnih in poročnih knjigah lahko dalj časa
opazujemo zanimivo posebnost, da tako krstni
botri kot poročne priče ne pripadajo skupini pri-
seljencev.

Izseljenci so prihajali posamično v kraje Liemberg,
Gradenegg in Tiffnerwinkel (okraj Feldkirchen in v
Eberndorf (Dobrla vas).

30

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Tabela krajev, iz katerih so izvirali priseljenci

4 priseljenci so bili s Sorice, ena oseba pa s
Kneze. Večino od 56 oseb lahko glede na priimke
razporedimo v Stržišče, Podbrdo in Baco, čeprav
jih cerkvene knjige relativno površno označujejo
kot prišleke iz občine Grahovo oziroma iz dekanije
Tolrnin. Tudi brez tega prištevanja je bil delež
prebivalcev Stržišč velik, 13% (pri ljudskem štetju
1869 so v Shžiščah našteli 32% prebivalcev).^ Ni
presenetljivo, da so Stržišče na prvem mestu v tej
statistiki, kajti prav v teh predelih sta veliko število
otrok in drobitev posesti občutno poslabšali gos-
podarsko osnovo.

Na Koroškem so našteli naslednje priimke, ki
so prišli iz zgornje Baske doline: Begusch, Bizjak,
Dackskobler, Debelak, Drolle, Golja, Kemperle,
Kusterle, Kikel, Kletsch, Kovač, Lesjak, Munich,
Painter, Pisalj, Prežel, Schnidar, Sgaga, Sterling,
Torkar, Wolf, Zufer (Tschufer), Zvveck.^ Mnogi od
teh priimkov so se v krajih, kamor so prišli,
ohranili več kot sto let. Izumrli so priimki Munich,
Pisalj, Sgaga, Sterling in Zweck. V teh primerih pa
spominjajo nagrobniki in ustno izročilo na začetke
pred sto leti...

Viri

Matične knjige far Sv. Nikolaj/Pemegg, Glan-
hofen, Feldkirchen (Trg), St. Johann/Drau (Šent-
janž v R.), Kappel/Drau (Kapla ob Dravi),
Suetschach (Sveče), Ludmannsdorf (Bilčovs),
Köttmannsdorf (Kotmara vas), Gleinach (Glinje).
Originali so v vsakokratnih župnijskih uradih,
časopisi pa v škofijskem arhivu v Celovcu.

Prevedla Eva Holz

Marjan Rozman: Tolminsko danes. - Zgodovinski časo-
pis 41 Ljubljana 1987, str. 23.

Priimki Grohar, Jensterle in Heberle, ki jih najdemo v
koroškem telefonskem imeniku dokazujejo, da je bilo
doseljevanje na Koroško živo tudi kasneje.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Auswanderung aus dem oberen Baca-
lai nach Kärnten im späten 19. Jahr-
hundert

Im 13. Jahrhundert wurde das obere Baca-Tal
mit Tirolern aus dem Pustertal besiedelt. Sie be-
wahrten lange Zeit ihre sprachliche, rechtliche und
ethnologische Sonderstellung.

Überbevölkerung und Besitzzersplitterung
untergruben im letzten Viertel des 19. Jahr-
hunderts die ökonomische Basis vieler Familien.
Die Auswanderung schien eine bessere Zukunft
zu verheißen. Sie erfolgte in zwei Zielgebiete: in
einige Südkämtner Pfarreien, die zum Zeitpunkt
der Auswanderung größtenteils noch rein slo-
wenischsprachig waren, und in drei rein deutsch-
sprachige Pfarreien, die auf rund 750 - 900 m
lagen. Einwanderer in den Südkämtner Pfarreien
arbeiteten in den dortigen Industrieunternehmen
oder in der Landwirtschaft. Die drei Bergpfarreien
waren rein agrarisch strukturiert. Kärnten kannten
viele Bewohner des Baca-Tals bereits durch ihre
Tätigkeit als Saisonarbeitskräfte in der Land- rmd
Forstwirtschaft. Vielen Einwanderern gelang ein
allmählicher ökonomischer Aufstieg, sie ließen Ver-
wandte oder Bräute nach Kärnten nachkommen.
Noch heute sind in Kärnten einige cha-
rakteristische Familiennamen aus dem oberen
Baca-Tal erhalteri.

31

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Miloš Jakopec

Stavka na Dolžu leta 1850

Dve polni desetletji pred prvo doslej znano
stavko, ki je bila leta 1870. v Mariboru^, je v ste-
klarni na Dolžu pri Novem mestu junija 1850. po-
tekala stavka štiridesetih tam zaposlenih delavcev.
O stavki in o sporu med prejšnjim lastnikom gos-
postva Ruperč vrh Amandusom baronom Schwei-
gerjem in kupcem Julijem pl. Valmaginijem so
ohranjeni trije arhivski dokumenti z nekaj prilo-
gami, katerih vsebina se medsebojno prepleta .

Osnovni dokument o stavki je poročilo okraj-
nega komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju
Mordaxu v Novem mestu z dne T^. junija 1850, ki
navaja ugotovitve ogleda Dolža, opravljenega iste-
ga dne. (Priložen je seznam delavcev steklarne, ki
so bili zatečeni na Dolžu ob ogledu ter kopija
delovne pogodbe (Aufnahme Schein) za steklarja
Franca Schanbergerja). Drugi dokument je dopis
Julija pl. Valmaginija državnemu namestniku gu-
bemija v Ljubljani z dne 4. julija 1850 (dopis je
naslovljen samo z "Euer Excelenz!", iz poročila
komisarja Tribuzzija pa je razvidno, da ga je Val-
magini poslal prej omenjenemu naslovu v Lju-
bljani), v katerem pisec zelo podrobno razglablja o
svojem sporu z baronom Amandom Schweigerjem.
V dopisu je pisec Julij pl. Vaknagini marsikje zelo
nedorečen, zapada v protislovja in zelo očitno
skuša vso krivdo za vojaško asistenco, do katere je
prišlo na Ruperč vrhu ob licitaciji in na Dolžu ob
stavki, naprtiti baronu Amandusu Schweigerju.
Tretji dokument je poročilo okrajnega komisarja
Roederja okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem
mestu o poteku sodne lidtadje pohištva in uporabi

Franjo Zorko: Kronologija delavskega gibanja in druž-
benega razvoja v Mariboru in njegovi okolici, Založba
Obzorja, 1989, str. 18.

Torzo poročilo komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju
Mordaxu v Novem mestu o ogledu opravljenem v
steklarni na Dolžu dne 28. junija 1850 s prilogami, dopis
Julija pl. Valmaginija z dne 4. julija 1850 poslan pre-
zidiju državnega namestništva v Ljubljani, poročilo
okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Mor-
daxu, o dogajanju na licitaciji na Ruperč vrhu. Listine
so v neoštevilčeni mapi v Zgodovinskem arhivu Lju-
bljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino v Novem
mestu; Za pomoč in nasvete pri obdelavi arhivskega
gradiva se iskreno zahvaljujem arhivistki profesorici
Meti Matijevič, tehničnemu delavcu gospodu Marjanu
Penci pa za pomoč pri iskanju gradiva. Oba sta delavca
Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in
Belo krajino v Novem mestu.

vojaške asistence na gradu Ruperč vrh 27. junija
1850.

Lotimo se najprej najpomembnejših ugotovitev
iz poročila okrajnega komisarja Tribuzzija. Poroča,
da je 28. junija odšel po nalogu okrajnega glavarja
Mordaxa v spremstvu zdravnika dr. Pettersa in
Julija pl. Valmaginija v steklarno na Dolžu. Povod
je bilo Valmaginijevo sporočilo okrajnemu gla-
varju, da je bilo ob vojaški asistend 26. junija 1850
v steklarni nekaj delavcev ranjenih od strelov. Val-
magini je namreč pred tem sporočil oblastem v
Novem mestu, da nameravajo delavd delo zapu-
stiti. V porodlu je poudaril, da je steklarna pri-
bežališče delomrznežev, dezerterjev in drugih su-
mljivih oseb, zato je zaprosil za varstvo proti
upornim delavcem. Njegovi prošnji je sledila vo-
jaška asistenca s prej omenjenimi domnevnimi po-
sledicami.

Komisija ob prihodu na Dolž ni našla vseh
delavcev, ker so se mnogi po obisku vojakov na
nasvet italijanskih delavcev umaknili. Zdravnik dr.
Petters je imel takoj po prihodu obilico dela s
pregledom steklarskih žena in otrok. Večina de-
lavcev je nantreč živela na Dolžu z družinarru. Dr.
Petters je najprej opravil pregled žena in otrok,
medtem pa so se zbrali vsi delavd. Komisar
Tribuzzi jih je posamično zaslišal in na vprašanje,
zakaj da so prenehali delati, so odgovorili, kako da
so slišali za sodni spor med seda-njim lastnikom
Valmaginijem ter prejšnjim lastni-kom baronom
Schweigerjem in se zbali za kruh in delo. Komisar
Tribuzzi jih je opozoril, da so pogodbeno obvezani
delati v steklarni in da sodni spor med prejšnjim
in zdajšnjim lastnikom v ničemer ne vpliva na
njihovo zaposlitev. Če bo sedanji lastnik Julij pl.
Valmagini sodni spor izgubil, da imajo še vedno
možnost izterjati od njega sodnim potom odškod-
nino. Komisar je delavce pozval naj se vrnejo na
delo.

Zdravnik dr. Petters je pregledal delavce in
ugotovil, da nobeden nima strelne rane, na več
delavcih pa je opazil poškodbe, ki so kazale na to,
da so bili tepeni.

Iz priloženega poimenskega seznama zaslišanih
delavcev je razvidno, da so bili v steklarni na
Dolžu zaposleni naslednji:

32

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Steklarji:

Franc Schanberger Vincenc Wagner
Martin Otorepitsch Johan Rueckl
Franc Werschmuck Anton Fleistener
Peter Benedikt Anton Seidel

Toplici:

Jakob Goriup Gotfried Ubermenzer

Mizar:

Johan Seidel
Dnevrü delavec:

Josip Kleinsberger
Zidarji:

Giacomo Pezzano Santo Pezzano

Osvaldo Pezzano Pietro Tergeschi

Angelo Pezzano Termat (n. o.)

Vincenzo Deltamea Johan Graz

Giovanni Ficola
Drvarji:

Antonio Dellomea

mojster Pietro Dellomea

Giovanni Dellomea (ml. ?)

Giovanni Dellomea

Matheo del Martino Anton Mrasič
Drvarski hlapci:

Janez Žagar Martin Malner

Jožef Malner Jakob Čopa

Georg Troha Josef Jelene

Štefan Zagorc Anton Zagorc

Gašper Žagar Franc Mestar

Franc Turk Štefan Čop

Matija Malner

Skupaj je bilo torej v steklarni zaposlenih 40
delavcev, z direktorjem J. Kohlerjem vred 41.
Direktor J. Kohler ob ogledu ni bil prisoten, kar je
po svoje zanimivo. Bržčas bi prav on lahko največ
povedal o odnosih, ki so vladali v steklarni in o
vzrokih, zaradi katerih so se delavci podali v
stavko. Komisar Tribuzzi je pri vseh tujih delavdh
skrbno preveril veljavnost njihovih delovnih dovo-
ljenj; pri sedmih je ugotovil, da jim je veljavnost
že potekla.

Komisarjevemu poročilu priloženi izvod kopije
delovne pogodbe (Aufnahms Schein) za steklarja
Franca Schanbergerja sicer vsebuje vse elemente
delovne pogodbe, ni pa na njej pomembne sesta-
vine: datuma sklenitve. Overjena je bila 29. junija
1850 (torej dan po ogledu na Dolžu) od komisarja
Tribuzzija in je napisana z njegovim rokopisom. V
imenu delodajalca je naveden kot sklenitelj po-
godbe direktor tovarne J. Kohler. Veljala naj bi od
15. marca 1850.

Toliko o vsebini poročila, ki govori o ogledu na
Dolžu opravljenem 28. junija 1850. Lotimo se zdaj
Valmaginijevega dopisa v Ljubljano. Dopis po-
drobneje osvetljuje spor med Julijem pl. Valmagi-
nijem in baronom Amandom Schweigerjem glede

prodaje oziroma lastništva gospostva Ruperč vrh
in steklarne. Valmagini že v uvodu zatrdi, da je
oboje kupil in da je kot lastnik vpisan na imetje.
Vendar je zelo nedorečen glede kupnine: pove, da
je pred nakupom posestva takratnega lastnika ba-
rona Schvi^eigerja ob zagroženih rubežih večkrat
zalagal z denarjem in da je poleg tega njegovim
upnikom odštel 6.500 goldinarjev. Nejasnost glede
kupnine vzbuja sum, da je kupil gospostvo s
steklarno pod ceno.

Takšen sum potrjujejo navedbe v knjigi Majde
Smole^ ki navaja naslednje: gospostvo Ruperč vrh
je 22. avgusta 1825 kupU na dražbi baron Anton
Schweiger (oče barona Amandusa Schweigerja) za
45.000 goldinarjev. Baronov sin Amandus Schwei-
ger je prodal gospostvo 12. marca 1850 (na njem je
takrat že stala 1837. leta zgrajena steklarna) Juliju
pl. Valmaginiju, ceremoniarju vseh izrednih posla-
ništev pri avstrijskem dvoru, za 17.000 goldinarjev.
22. januarja 1876 je gospostvo kupil Janez Dobr-
žanski iz Chotebora na Češkem za 48.000 goldi-
narjev. Samo steklarno so kupd v času njenega
obstoja plačevali po 12.000 do 13.000 goldinarjev,
dokler ni 21. maja 1849 postal njen lastnik baron
Schweiger.

Našteta dejstva so dovolj trdna osnova za do-
mnevo, da je Julij pl. Valmagini izsilil prodajo
gospostva s steklarno po neprimerno rdzki ceni. K
takšrii domnevi spodbuja Valmaginijeva navedba,
da je barona Schweigerja zalagal z denarjem ob
rubežih in plačeval njegovim upnikom. To kaže,
da je bil baron Schweiger pred prodajo gospostva
v denarni stiski.

Julij pl. Valmagini dalje trdi, da ga je baron
Schweiger motil v posesti in da med njima teče
tožba. Valmagini navaja, da si je baron Schweiger
dovolil vdor na njegovo posest z oboroženimi
hlapd. Ob tem vdoru (dogodil naj bi se 26. junija
1850) da je bil najbolj bojevit baron Amandus
Schweiger, vendar da je Valmagini s svojimi hlapd
njega in njegove hlapce razorožil.

Valmagini opiše še naslednjo nečednost barona
Amandusa Schweigerja. Baron naj bi dosegel, da
je bila 24. junija 1850 na običajnih mestih z
bobnom javno razglašena sodna lidtadja pohištva
na gradu Ruperč vrh. Valmagini trdi, da je baron
Schweiger dosegel razglasitev lidtadje brez sodelo-
vanja pristojnih sodnih organov, na njemu nezna-
ni nadn. Takoj nato pa zatrdi, da je bil pri tem
glavni sodelavec barona Schweigerja bivši rupreški
gozdar, ki je tudi poravnal takse za sodni izklic.
Zadnja trditev je protislovna prvi, saj sodni organi
niso mogli vzeti takse za izklic pri katerem niso
sodelovali.

Še zanimivejše je nadaljevanje zgodbe o lid-

Majda Smole, Grašane na nekdanjem Kranjskem, Lju-
bljana 1980, str. 428 in 429.

33

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

taciji, ki je potekala na Ruperč vrhu 27. junija
1850. Julij pl. Valmagini piše, da je pooblastil neko
osebo in ji naročil naj gre na licitacijo s 5 ali 6
vozmi, na lidtacijo pa je poslal tudi direktorja
steklarne Dolž. Obema je naročU, naj po svoji
presoji: "... kupita tisto, kar se jima bo zdelo, od
predmetov, ki so moja last - kajti baron Schweiger
mi je vse svoje rupreško imetje kot stoji in leži
prodal." K temu lahko priponmimo samo to, da je
dokaj čudno, če nekdo kupuje tisto, kar je njegova
lastnina.

V nadaljevanju dopisa Valmagini pove, da je
baron Schweiger privedel na lidtadjo na Ruperč
vrh vojake iz Novega mesta. Ti so s palicami in
puškami planili po delavcih iz steklarne, ki so
prišli kupovat na lidtadjo in jih pretepli ter tudi
uporabili strelno orožje. V dopisu trdi, da je bil na
lidtadji osebno navzoč.

Ob koncu dopisa se Valmagini sklicuje na do-
pis, ki ga je v zadevi poslal 27. junija v Ljubljano
(dopis žal ni ohranjen) in vnovič zahteva po-
drobno preiskavo. Pohuduje se nad osebjem novo-
meškega sodišča, ki v zadevi ni primemo ravnalo
in iz istega vzroka požuga vpletenim delavcem
novomeškega okraja. Posebej poudari, da mora
izvzeti iz dvomov in sumičenj okrajnega komisarja
Tribuzzija, ki je 28. junija zelo vestno in korektno
opravil ogled v steklarni na Dolžu.

Tretji dokument je že omenjeno poročilo okraj-
nega komisarja Roederja novomeškemu okrajnemu
glavarju Francu Mordaxu. Komisar poroča, da se je
po glavarjevem ustnem naročilu v spremstvu ad-
junkta okrajnega sodišča Ažmana in z njegovim -
za morebitno uvedbo kazenskega postopka - po-
trebnim personalom nemudoma odpra\dl na Ru-
perč vrh, vojaški asistend pa je bilo naročeno naj
jim sledi. Do pristave so se pripeljali z vprego,
naprej pa so odšli peš. Na prostom pred gradom
so opazili več skupin ljudi (v vsaki je bilo od 8 do
10 mož). Nekaj skupin je bilo razporejenih ob
vsaki strani poti tako, da ni mogel v grad mimo
njih nihče, ne da bi ga opazili. Možje v skupinah
so ležali na tieh, bili so opremljeni s palicami
(vinogradniškimi količki), dajali pa so videz ne-
varnih ljudi. Večinoma so bili Italijani in Hrvatje.
Šele na večkratno vprašanje, kaj hočejo, so odgo-
vorili: "licitacija". Na pripombo, da lidtadja ne bo
niti v gradu niti pred njun, ampak v hiši za vrtom,
niso odgovorili, le nekateri so začeU vstajati.

Korrüsarjevo spremstvo je med tem enega od
teh mož prijelo. Grajsko osebje je povedalo, da so
omenjeni možje večkrat trkali na grajska vrata in
skušali vlomiti, vendar jim to ni uspelo, ker so
močno obita z železom. Komisar Roeder je dal
vrata odpreti, v grad je zaprl ujete, medtem ko je
ostalo spremstvo zasledovalo ostale bežeče može.

Komisar Roeder je nato poiskal gospoda Wit-

schofskyja, baje stotnika, ker je bil obveščen, da je
le-ta za svojega naročnika Valmaginija zbral može
za nasilno okupadjo Ruperč vrha. Naslovi Julija pl.
Valmaginija so ob tem našteti dobesedno tako:
prvič oficir, dmgič riarodni gardist, ki da je za svo-
jo obrambo Latourja pri njegovem umom dobil od
države letni penzion 600 goldinarjev, končno cere-
moniar vseh izrednih poslaništev na avstrijskem
dvom. Witschofsky se je na vprašanje, čemu služi
zbiranje ljudi pred graščino, sprva delal neved-
nega, nato pa izjavil, da je ljudi zbral zato, da bi
lahko takoj odnesli na lidtadji nakupljene stvari.
Medtem je del vojaštva zasledoval bežeče, dmgi
del pa stražil zaprte. Ob zaslišanju zajetih se je
izkazalo, da jih je Witschofsky res najel za nasilno
okupadjo Ruperč vrha. Komisar je prepustil uved-
bo kazenskega postopka adjunktu Ažmanu in od-
redil, naj 6 vojakov od tridesetih ostane za stiažo
grajskega poslopja. Poroča še, da je bilo med
ujetimi 7 mož brez potnih listov in da so nekaj
pobeglih v sosednje kraje poloviM tamkajšnji kmet-
je in jih takoj izrociü. V posegu je bil ranjen en
sam mož, ki se je upiral, vendar je bua poškodba
lahka in je niso povzročili vojaki, ki so se vzomo
vedli.

Ko tehtamo vsebino vseh treh dokumentov, ki
smo jih na kratko povzeli, je na dlani, da je
najmanj verodostojen Valmaginijev dopis. V njem
je kar nekaj nasprotujočih si in tudi lažnih trditev.
Nekaj smo jih že navedli v povzetku vsebine nje-
govega dopisa, nove pa prihajajo na dan v poro-
dlu komisarja Roederja. Vnovič je zanikana Val-
maginijeva trditev, da je baron Schweiger dosegel
lidtadjo na Ruperč vrhu mimo sodnih organov,
saj komisar Roeder navaja, da je v njej sodeloval
komisar okrajnega sodišča. Dalje Valmagini trdi v
svojem dopisu, da je bil pri lidtadji osebno navzoč
in zelo podrobno opisuje napad vojakov na rmme
steklarje, ki da so prišli na lidtadjo kupovat; trdi,
da so vojaki uporabili strelno orožje in s tem
ravnali v nasprotju z vsemi vojaškimi predpisi, ter
se sprašuje, kako je mogel baron Schweiger dosed
asistenco vojske. Za nobeno teh navedb ne naj-
demo potrditve v poročilu komisarja Roederja. Ta
navaja, da je bilo vojaško spremstvo njegovega po-
slanstva uradno naročeno, v poročilu nikjer ne
omenja Vaknaginijeve prisotnosti, končno pa ugo-
tavlja, da so se vojaki med asistenco vzomo vedli.

Iz Valmagùìijevega dopisa in iz poročila ko-
irüsarja Roederja je razbrati, da je med bivšim last-
nikom gospostva Ruperč vrh baronom Aman-
dusom Schweigerjem in novim lastnikom Julijem
pl. Valmaginijem v resnid kar nekaj dni potekala
pravcata mala vojna. Iz postopkov novomeškega
okraja in okrajnega sodišča pa bi se dalo slutiti, da
so bile tam simpatije na strani barona Schweigerja.

Oba ohranjena uradna dokumenta, torzo poro-

34

44

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Čila komisarja Tribuzzija in poročilo komisarja Roe-
derja, se nanašata na dogodke, ki so si sledili v
kratkem časovnem obdobju treh dni: 26. junija je
bila vojaška asistenca v steklarni na Dolžu, 27.
junija je bila lidtadja pohištva na gradu Ruperč
vrh z vnovično vojaško asistenco, 28. junija 1850
pa je sledil uradni ogled posledic vojaške asistence
v steklarni na Dolžu.

Vrnimo se zdaj k stavki na Dolžu. Našteli smo
vsa dejstva, ki jih izpričujejo ohranjene arhivske
listine. V sicer natančnem in stvarnem poročilu
komisarja Tribuzzija pogrešamo dvoje: navedbo
trajanja stavke (predvsem datuma, kdaj se je
začela) in navedbo natančnejših vzrokov, zakaj so
delavd začeli stavkati.

Pri dolodtvi dneva začetka stavke si lahko po-
magamo z rekonstrukdjo, v kateri se opremo na
navedbe v poročilu komisarja Tribuzzija. Vojaška
asistenca v steklarni je bila 26. junija 1850, vojaki
pa so odšli tja na Valmaginijevo prošnjo za varstvo
proti upornim delavcem. Če so delavd začeli stav-
kati 24. junija, je Valmagini dobil sporočilo o tem v
najboljšem primeru še istega dne popoldne ali
proti večeru. Vsekakor je potreboval nekaj časa za
razmislek, kaj ukreniti. Odločil se je za prošnjo za
varstvo proti upornim delavcem, ki jo je moral
napisati in primemo utemeljiti in jo je lahko šele
naslednjega dne, to je 25. junija odnesel v Novo
mesto. Tudi v Novem mestu so na okraju potre-
bovali nekaj časa za posvet in razmislek in tako so
dan za tem, to je 26. junija odšli na Dolž vojaki,
delat red. Vojaki so na Dolž hodili iz Novega
mesta 3 do 4 ure, se ustavljali v obpotnih gostilnah
in zašli tudi v kakšno zidanico, saj je bila poletna
vrodna. Proti poldnevu so najbrž prišli na Dolž že
opiti in delavce, ki niso utegnili zbežati, pretepli.
Neresnično govorico, da so uporabili strelno orožje
in nekaj delavcev ranili, so ljudje lahko prinesli
Valmaginiju na ušesa še istega dne proti večem.
Valmagini tega dne ni mogel ukreniti nič, nasled-
njega dne, to je 27. junija, pa je najbrž odhitel v
Novo mesto in prosil za ogled. Ta je lahko sledil
šele naslednji dan, to je 28. junija. Stavka v
steklarni na Dolžu je po takšni rekonstmkdji, v
kateri so postopki časovno zminizirani, verjetno
trajala od 24. do 28. junija 1850, torej najmanj 5
dni.

Stavkujod delavd so komisarju Tribuzziju kot
vzrok za prekinitev dela navedli samo lastninsko
tožbo med delodajalcem Valmaginijem in baronom
Schweigerjem, boječ se, da bodo ostali brez dela in
kmha. Komisar Tribuzzi jih je opozoril, da imajo
pravico v primem, če bo Valmagini tožbo izgubil,
od njega sodnim potom izterjati odškodnino.
Delovna zakonodaja je bila takrat še zelo pičla in v
povojih in ni vsebovala določil o odškodnini za
delavca v primem odpusta, saj takrat še ni bil

uveljavljen niti odpovedni rok. Valmagini je bil
bržkone delavcem na dolgu nekaj neizplačanih
mezd, komisar Tribuzzi pa je to v poročilu za-
molčal in je zato delavcem omenil možnost od-
škodninske tožbe.

Ob strahu delavcev za njihovo zaposlitev za-
radi tožbe med baronom Schweigerjem in Val-
maginijem ter ob dejstvu, da so bili zaradi Val-
maginijeve zahteve po vojaški asistend 26. junija
1850 v steklarni na Dolžu tepeni, naslednjega dne,
to je 27. junija, pa naj bi ovirali lidtadjo Val-
maginijeve lastnine na Ruperč vrhu, med tema
dejanjema ni logične povezave. Valmagini namreč
v svojem dopisu trdi, da so na lidtadjo prišli
delavd iz steklarne in vojska naj bi tokrat spet
grdo ravnala prav z njimi. Komisar Roeder v
svojem poročilu pove, da so vse može na Ruperč
vrhu polovili in zaslišali, ne omenja pa, da bi šlo
za delavce iz steklame. Če so bili to res delavd iz
steklarne, je edini mogoč odgovor, da so šli branit
delodajalčevo imetje zato, da se z lidtadjo ne bi
zmanjšalo in da bi bua možnost za poravnavo nje-
govih neporavnanih obveznosti do njih (neizpla-
čane mezde?) s tem večja.

Preostane še kopija delovne pogodbe za ste-
klarja Franca Schanbergerja, ki je priložena poro-
čilu. Pogodba nima datuma sklenitve, po odtno
vrinjenem zapisu pa naj bi veljala od 15. marca
1850. Vsak uradni dokument, delovna pogodba pa
to odtno je, je že v tistih časih vedno vseboval
datum, ko je bil narejen. V ohranjeni pogodbi za
steklarja Schanbergerja pa ob koncu ni zapisa: Na
Dolžu, dne, z navedbo datuma, ki bi ga pogodba
vsekakor morala vsebovati. Direktor tovarne J.
Kohler je bU najbrž precej malomaren in z vsemi
delavd - potem ko je posest prevzel Valmagini - ni
obnovil delovnih pogodb. Zaradi slabe vesti ga
najbrž tudi ni bilo ob ogledu 28. junija v steklarni.

Iz seznama delavcev, ki je priložen poročilu
komisarja Tribuzzija, je iz zvena imen razvidno, da
je bilo med 40 stavkujodmi delavd vsaj 25 takšnih,
ki so bili po nadonalnosti Nemd ali Italijani. To so
bili ljudje, ki so se z dmžinami selili iz kraja v kraj
za delom in so že videli nekaj sveta. Zagotovo so
dobro vedeli, kakšni morajo biti urejeni odnosi
med delodajalcem in delavcem. Po takšni raz-
členitvi zato lahko ugotovimo, da so se za stavko
odločili zaradi tožbe, ki je tekla med delodajalcem
Valmaginijem in baronom Schweigerjem glede
lastništva, domnevamo pa lahko, da so bile za
izbmh stavke pomembne tudi neurejene delovne
pogodbe in zaostanki v izplačilu mezd.

Julij pl. Valmagini je torej imel dovolj osnove,
da je iz zahtevka za podrobno preiskavo izvzel
komisarja Tribuzzija, saj se je ta kot sposoben
upravni delavec v svojem poročilu vešče izognil
vsem nevarnim čerem. Spor med pl. Valmaginijem

35

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

in baronom Schweigerjem - dvema zemljiškima
gospodoma -, ki je razen sodnega postopka vse-
boval tudi neposredno medsebojno obračunavanje
in dejanske fizične spopade, zagotovo ni bü po
volji oblasti. Upoštevati moramo, da sta takrat mi-
nili komaj dve leti od marčne revolucije, ki je s
svojimi reformami prizadela zlasti plemstvo. V
Avstriji so prav v tem času potekala prizadevanja
za omilitev teh reform in za restavracijo starih
odnosov, saj je bil na pragu Bachov absolutizem.
Dogodki na Dolžu in Ruperč vrhu so bili zelo
neprijetni in so svarili pred podrobnejšo preiskavo
tudi zaradi sodelovanja vojske. Julij pl. Valmagini
pa je v preveliki zagnanosti s svojim dopisovanjem
vpletel v neprijetni spor gubemij v Ljubljani in
novomeški okraj.

Nujen je torej bil odločen rez. Avstrijska biro-
kracija je zato poiskala salomonsko rešitev. Ker se
je izkazalo, da je Valmaginijeva trditev, češ da je
vojaštvo uporabilo orožje in je bilo nekaj delavcev
ranjenih, neresnična, so prenehali z nadaljno pre-
iskavo - takšen sklep je 31. julija 1850 sporočil
prezidij državnega namestništva (poročevalec Cho-
rinsky) okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem
mestu. Uradni spisi so se s tem zaprli in postopek
je bil končan.

ZUSAMMENFASSUNG

Der Streik in Dolž von 1850

Der Beitrag setzt sich mit dem Streik der Ar-
beiter der Glashütte Dolž bei Novo mesto aus-
einander, den der Arbeitgeber durch militärischen
Einsatz zu zerschlagen suchte. Vor dem Hinter-
grund des Streiks wird der Streit zwischen dem
alten und neuen Glashüttenbesitzer beschrieben.
Grundlage für die Abhandlung bilden drei Archiv-
urkunden im Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota
za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu
(Historisches Archiv Ljubljana, Außenzweigstelle
für Dolenjska und Bela krajina in Novo mesto).
Der Inhalt der erwähnten Urkunden ist insofern
von Interesse, als sie uns neue Erkenntnisse über
die ersten Streiks in Slowenien bringt. Der Streik
in der Glashütte Dolž fand nämüch schon zwei
Jahrzehnte vor dem ersten bisher bekannten Streik
im Jahre 1870 in Maribor statt.

36

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Majda Pungerčar

Pečatniki Novega mesta

Pečatnik je orodje, s katerim odtìskujemo peča-
te. Samo ime za to orodje se je skozi stoletja spre-
minjalo. ^ V srednjem veku latinsko ime Sigillum
so kasneje uporabljali v nemškem jeziku kot Sie-
gel. V 13. stoletju se je poleg zgoraj navedenih
imen začel uporabljati tudi izraz Petschaft. Beseda
pečatnik se je pojavila šele v 15. stoletju. Danes se
uporabljata besecii pečat ali štampiljka za pečatnik
in odtis.

Pečat je odtis pečatnika v vosku, na papirju,
redkeje v kovini. Najpogosteje so pečatniki odtis-
njeni v naravnem, zelenem ali rdečem vosku.^ Pe-
čat je bil obešen na pergamentni trak, od 15. sto-
letja dalje pa je bü pogosto na samem papirju. Ker
pa je bil voščen pečat precej občutljiv, so polagali
na vosek papir in pečatui preko njega.

Od 17. stoletja dalje se uveljavlja nova tehrdka
pečatenja direktno na papir s pomočjo barv. V na-
šem stoletju je to prevladujoč način pečatenja.^

Do konca 19. stoletja je bUa večina pečatnikov
kovinskih (iz medenine, brona, železa, redkeje iz
srebra ali zlata), takrat pa se je začel uporabljati
nov materijal - guma, ki je vse do danes pre-
vladujoč v izdelovanju pečatrdkov.^

Pečatnike so v srednjem veku verjetno izdelo-
vali zlatarji ali izdelovalci kalupov za kovance.^ Za
Novo mesto zaenkrat nimamo podatkov o tovrst-
nih obrtnikih. Ne najdemo jih v Breckerfeldovem
popisu niti v matriki meščanov. Verjetno je büo
Novo mesto do 20. stoletja le premajhno, da bi lah-
ko preživljalo samostojnega obrtnika pečatorezca
oziroma graverja. Celo v popisu obrtrdkov leta 1912
in 1921 v Novem, mestu ni omenjen noben gra-
ver.^

Zbirka pečatnikov, ki jih hrani Dolenjski muzej

Maja Žvanut, Zbirka pečatnikov v Narodnem muzeju v
Ljubljani, Ljubljana 1993.

Božo Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in tr-
gov na Slovenskem, Ljubljana 1988.
Glej opombo št. 1.

4 Glej opombo št. 1.

^ Glej opombo št. 2.

Adresar (Trgovine in obrtnije na Kranjskem), Ljubljana
1921 in Adresar za Slovenijo, Ljubljana 1921; Versuch
und Beitrag zu einer Land krainerchen Topographie
von F.A. v B Neustädtel - Rudolphsvv'erth, 24. april 1790;
Arhiv Slovenije, GR. A, DOL, Breckerfeld, f. 127. Raths.
Ausschuss unnd Bürger Matrickl, Dolenjski muzej, KZ
številka 822.

obsega štirideset primerkov, ki so po vsebini, ob-
liki, materialu in prvotnih lastnikU-i zelo hetero-
geni. Namembnost pečatnikov pa je skupna in
ostaja vsa ta stoletja do današnjui dni nespreme-
njena - z njimi potrjujemo verodostojnost doku-
mentov. Časovno sega naša zbirka od 17. do 20.
stoletja, vsebinsko pa prevladujejo pečatniki, ki se
nanašajo na novomeško politično, gospodarsko m
kulturno življenje. Največ pečatnih ploskev je
kovinskih (27 primerkov), dvanajst je izdelanih iz
gume in ena lesena. Med kovinskimi pečatniki iz-
stopa srebrn pečatnik, ki je bü last čevljarskega
ceha v Novem mestu.

Pečatniki mestne, občinske, državne in vo-
jaške uprave

V to skupino uvrščamo štirinajst pečatnikov od
1795 do začetka našega stoletja. Segajo torej v čas
intenzivnih političnih, gospodarskih nacionalnih in
kulturnih sprememb v talo-atni avstrijski oziroma
avstroogrski monarhiji.

Kljub oddaljenosti od državne prestolnice so te
spremembe vpUvale tudi na delo in življenje na-
šega mesta. Drobec teh sprememb lahko prepo-
znamo tudi na pečatnildh. Zaradi upodobitev na
pečatnih ploščah si dovolimo kratek skok nazaj v
14. stoletje.

Ničkolikokrat zasledimo v literaturi zapisan
"rojstni datum" Novega mesta - to je 7. 4. 1365.
Avstrijski vojvoda Rudolf IV je predvsem zaradi
svojih poMtičnih teženj izdal t. i. privüegijsko li-
stino, pogosto imenovano ustanovno listino Nove-
ga mesta.7 S tem dejanjem verjetno ni privabü
prve naseljence na ta, s Krko zavarovan polotok,
bü pa je tìsti, ki je na tem mestu ustanovü mestno
naselbino.

Čeprav je mesto že ob ustanovitvi dobüo une
Ruedolfswerd, se ga je kmalu prijelo tudi ime
Neustadt - Novo mesto.^ Avstrijski cesar Jožef 11 je
1783. morda želel z uradnim preimenovanjem une-

' Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1365,
Prispevki za zgodovino mesta. Novo Mesto 1365-1965,
Maribor 1969.

Milko Kos, Ustanovitev Novega mesta. Prispevki za zgo-
dovino Novega mesta. Novo mesto 1365-1965, Maribor
1969.

37

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

na v Neustädtl vnesti malo več reda, vendar mu
to docela ni uspelo, kar je mogoče videti tudi iz
napisov na naših pečatnikih.

Datiran mestni pečatnik iz leta 1795 nosi ime
Stat Rudolphswert. Osemnajst let zatem se je fran-
coska vojaška uprava v Novem mestu, za časa
Ilirskih provinc, odločila za naziv Neistadtl. V letih
1835-1842 sta mesto in zemljiška knjiga uporabljala
ione Neustädtl.^ Po letu 1850 uporablja mestna ob-
čina naziv Neustädtl. Naslednji datiran mestni pe-
čatnik z letnico 1865 uporablja ime Rudolfswerth.

Tega leta so mesto zopet uradno preimenovali
in mu ob praznovanju 500. letnice mesta dodali tu-
di poslovenjeno ime Rudolfovo. Smemo sklepati, da
je mestna občina naročila nov pečatnik ravno za-
radi preimenovanja. Odtisi te ga pečatnika se v ar-
hivu mestne občine pojavljajo v letih od 1855 do
1881.10

Marija Terezija se Novega mesta ni dotaknila le
z ustanovitvijo gimnazije, pač pa posredno tudi s
korenitimi upravnimi reformami, ki so mestu od-
vzele dobršen del avtonomije. Od 1748 do 1849 je
bilo Novo mesto sedež okrožja. Kresijska uprava je
v prvi polovici 19. stoletja za svoje sprejela uradno
ime Neustadt, zanimiva pa je, da se odtis tega
pečatnika pojavi tudi še v letu 1851, čeprav je bilo
okrožje ukinjeno že leta 1849.11

Pečatmk Novega mesta, 1865.

Uradni naziv je mestna občina uporabljala tudi
na pečatniku iz sedemdesetih in osemdesetih let
19. stoletja. Ime Rudolfovo se mestu in meščanom
ni priljubilo in so ga leta 1918 ukiniU.l^

V osemdesetih letih 19. stoletja je pogosto upo-
rabljen mestni pečatnik z uradnim nazivom Stadt

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto (za leto
1880-1886).
11 Glej opombo št. 10 pod leto 1851.

Janko Jarc, Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo
mesto skozi čas. Novo mesto 1990.

Rudolfswerth. 13 Napisa na zadnjih dveh novo-
meških mestnih pečatnikih sta nemško-slovenska.
Odtis prvega mi ni znan, odtisi zadnjega pa se
pogosto pojavljajo v letih konec 19. stoletja.

Ob pregledu že večkrat citiranega fonda Mestne
občine Novo mestola sem zasledila naslednje vari-
ante imen za naše mesto: Rudolfsvrerth, Rudolfs-
warth, Rudolfovo, Neustädtl, Neostädiensis, Neus-
tädte, Neustedel, Neustätl, Neustäd, Novo mesto.

Kljub uradnemu imenovanju leta 1783 in leta
1865 so se v teh letih uporabljale različne variante
imena, res pa je, da so v prvi polovici 19. stoletja
pogosteje različice imena Neustädtl, v drugi polo-
vici pa RudoKswerth. V zadnji tretjini 19. stoletja
se vse pogosteje pojavljata imeni Rurdolfovo in
Novo mesto, slednje je po 1. svetovni vojni tudi
postalo uradno ime mesta vse do danes. Kljub
temu se čudim, da se tudi uradne institucije niso
držale predpisanih imen, kar se da razbrati iz
napisov na pečatnikih (primer: pečatnik iz leta
1795). Seveda pa sklep glede uporabe imena za
naše mesto v 19. stoletju ni dokončen, saj bi bilo
potrebno za natančnejšo sintezo pregledati še
ostalo v ta namen uporabno arhivska gradivo.

Ustanovitelj nove mestne naselbine ob Krki se
je tukaj živečim meščanom globoko vtisnil v spo-
min, saj se je njegova podoba, verjetno že v 14.
stoletju, kmalu po ustanovitvi mesta začela pojav-
ljati na mestnem pečatu, torej posredno tudi na
pečatniku.15 V Valvasorjevem času je prešla podo-
ba tudi v novomeški grb.l^ V 19. stoletju je grb s
podobo Rudolfa IV simboliziral mesto, mestno ob-
čino, upravne organe, društva itd. iz Novega me-
sta. Od dvanajstih mestnih pečatnikov ima kar
devet pečatnikov za osrednjo podobo novomeški
grb. Ostali štirje pečatniki so le z napisi, brez po-
dob. Torej nadomestnega simbola mesto v tem ča-
su ni poznalo. Prav tako najdemo novomeški grb
na pečatniku novomeškega okrožja in zemljiške
knjige. Povsem jasno pa je, da francoska vojaška
uprava ni sprejela za svoj pečatruk podobe avs-
trijskega vojvode, pač pa je na tem pečatniku
upodobljen Napoleonov kronani orel. Pečatne po-
dobe novomeškega grba so precej podobne, razlike
pa so nastale zaradi različnih želja naročnikov
glede velikosti pečatnika, dolžine napisa, obuke in
velikosti črk, spretnosti izdelovalcev in predlog, ki
so jim bile pri izdelavi pečatne ploskve v pomoč.

Za konec lahko rečemo, da Novo mesto vse od
14. stoletja do današnjih dni simbolizira "govoreča

13 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto (za leto
1880-1886).

14 Glej opombo št. 9.

15 Glej opombo št. 2.

1^ Božo Otorepec, Starejši mestni pečati in grb Novega
mesta. Prispevki za zgodovino mesta. Novo mesto 1365-
1965, Maribor 1969.

38

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

podoba" avstrijskega vojvode Rudolfa IV.^'' Kdo
neld je sedea možic, ki zre v nas iz novomeških
avtomobilskih registrskih tablic in koga predstav-
Ija?

Od 1. 1. 1995 nosi naša občina naziv Mestna
občina Novo mesto. Ob pregledu novomeških pe-
čatnikov iz 19. stoletja ne moremo mimo znanega
pregovora, da se zgodovina ponavlja.

Obrt in industrija

Srednjeveška mesta so bila naselja obrtnikov in
trgovcev. Od podeželja so se razlikovala po dejav-
nosti. V mestih sta živela obrt in trgovina, pode-
želje pa se je ukvarjalo s kmetijsko dejavnostjo.

Številčno močni sta bili čevljarska in usnjarska
obrt, ki v tem času še nista bili ločeni. V 14., zlasti
pa v 15. in 16. stoletju so se obrtniki iste stroke
združevali v cehe. V večini tedanjih mest na Slo-
venskem so ustanavljali tudi čevljarske cehe. V No-
vem mestu je bil sprva ceh čevljarjev in usnjarjev,
vendar niso ohranjeni podatki o času nastanka, go-
tovo pa je obstajal v 17. stoletju, verjetno že sto-
letje prej. Marca 1784. leta se je ceh razdelil v dva
samostojna ceha - usnjarskega in čevljarskega.^^

Pečatnik in pečat čevljarskega ceha v Novem
mestu, 1657.

Vsak ceh je imel svoja pravila, t. i. cehovski
red, ki je podrobno določal delo ceha in posa-
meznega člana. Ustanovno listino, cehovski red in
premoženje ceha so hranili v cehovski skrinjici.
Vsako leto so volili cehovskega načelnika, ki je
skrbel za skrinjico in preverjal kvaliteto izdelkov
članov ceha. Vsakdo, ki je želel opravljati čev-
ljarsko obrt v mestu, je moral biti član ceha.

V 17. in 18. stoletju so cehi omejevali število
članov, kar je vplivalo na to, da je ostalo število
čevljarjev v mestu več let nespremenjeno, zmanj-
ševalo je konkurenco in onemogočalo samostojno
delo mladim čevljarjem. Zavirali so svoboden

razvoj obrti. Po letu 1809, ko so vplivi francoske
revolucije segli tudi v naše kraje, so cehe ukinili.
Formalni znaki cehovstva pa so se v Novem
mestu ohranili do začetka našega stoletja, zlasti kot
udeležba na procesijah ob večjih cerkvenih praz-
nikih. Novomeški čevljarji so se procesij ude-
leževali, združeni pod banderom svojega zašat-
nika svetega Jakoba.

Lekarnarji se omenjajo v Novem mestu od 16.
stoletja dalje.20 Sredi prejšnjega stoletja se je v
Novo mesto doselila družina Bergman, ki je bila
lastnik lekarne "Pri kroni" na Glavnem trgu vse do
nacionalizacije leta 1949.2! Pečatnik iz naše zbirke
je iz tridesetih let našega stoletja.

Novo mesto je imelo v šestdesetih letih kratek
čas tudi steklarno INIS. Steklarna je šla v stečaj,
pečatnik pa v Dolenjski muzej.

Pečatniki društev

Novo mesto se lahko glede društvenega in
družabnega življenja primerja z ostalimi mesti na
Kranjskem. Politična, gospodarska in nacionalna
gibanja 19. stoletja so pospešila združevanje ljudi s
podobnimi interesi. Naša zbirka obsega osem pe-
čatnikov novomeških društev. Prva dva pečatnika
sta pripadala Kazinskemu društvu v Novem me-
stu, ki je bilo ustanovljeno leta 1840. Društvo je
prirejalo več vrst zabavnih prireditev: družabna
srečanja, plese, gledališke predstave itd.

Člani kazinskega društva so bili iz višjega druž-
benega sloja meščanov in plemstva. Kazina je bila
zbirališče nemško usmerjenih meščanov, še zlasti
po letu 1865, ko je bila v mestu ustanovljena slo-
vensko usmerjena Narodna čitalnica.

Med letoma 1923 in 1927 je v Novem mestu
delovalo društvo javnih nameščencev in upokojen-
cev. Namen društva je bUo združevanje državnih
uslužbencev ne glede na stroko, poglabljanje sta-
novske zavesti in varovanje gospodarskih koristi
članov.22

Leta 1927 je bilo društvo javnih nameščencev
ukinjeno, premoženje pa preneseno na Okrožno
skupino državnih nameščencev, ki je imelo svoj
občni zbor 14. 7. 1928. V tem društvu so se lahko
združevali uslužbenci iz okrožnega in okrajnega
sodišča, gimnazije, katastrske in davčne uprave,
pošte, osnovne šole, železnice ter upokojenci vseh
naštetih služb.23 Okrožne skupine so se pove-
zovale v Zvezo državnih nameščencev za Slove-

la Glej opombo št. 16.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
krajino, NME 107.

Ustni vir. Vane Mum, Mirana Jarca 37, Novo mesto.

20 Tita Kovač - Artemis, Zgodovina farmacije na Dolenj-
skem, Krka, glasilo delovne organizacije Krka, Novo
mesto, 1978/79.

2! Glej opombo št. 20.

22 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
krajino, NME 214.

23 Glej opombo št. 22.

39

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

nijo s sedežem v Ljubljani, ta pa naprej v Glavni
savez državnih činovnika i ostalih službenika s
sedežem v Beogradu. V okviru društva so posku-
šali reševati tudi stanovanjske probleme članstva v
okviru zadruge državnih uslužbencev za nabavo
stanovanj. 2. 11. 1931 se je društvo moralo raziti,
ker so pravila društva nasprotovala tega leta spre-
jetemu zakonu o uradnil<ih, ki je dopuščal le
združevanje uslužbencev iste stroke.

Vsa ta leta je bil aktivni član in predsednik
obeh društev Josip Germ, ki se je zelo prizadeval,
da sta bili društvi sploh ustanovljeni in da sta
uspešno delovali.

Profesorsko društvo je delovalo med obema
vojnama. Bilo je hierarhično organizirano po vsej
državi. Jugoslovensko profesorsko društvo je izda-
jalo glasilo z naslovom Glasnik.^* Po pečatniku so-
deč, je bil v Novem mestu pododbor tega društva.

Glasbena matica je združenje glasbenikov in lju-
biteljev glasbe s ciljem po negovanju slovenske
glasbene umetnosti in izobraževanju mladine. V
Ljubljani je bila ustanovljena leta 1872. V Novem
mestu je bil prvi poskus delovanja podružnice lju-
bljanske Glasbene matice med letoma 1898 in 1904.
Kljub prizadevanju članov in načelnika Edvarda
Volčiča je zaradi gmotnih težav prenehala delo-
vatì.25

Z velikimi napori in prizadevanji predsednika
Josipa Germa, podpredsednika Janka Krajca, nad-
zornika Jurija Kozina in tajnika Alojza Gundeta je
v šolskem letu 1921/22 v Novem mestu spet za-
živela podružnica Glasbene matice. Delovala je do
leta 1935. Ves čas se je otepala s hudimi pro-
storskimi, gmotnimi in kadrovskimi težavami. Le z
neizmerno velikimi napori zgoraj naštetih, zlasti
pa predsednika Josipa Germa, je društvu uspelo
delovati vsa ta leta.^^ V novomeški podružnici
Glasbene matice so najdlje poučevali klavir, violi-
no, mladinsko petje in glasbeno teorijo. Prirejali so
nastope učencev pevskega zbora v dvorani Narod-
nega doma. Pečatnik novomeške podružnice Glas-
bene matice je muzeju darovala Germova hči.

Ustanovitev muzeja se je omenjala že ob grad-
nji Narodnega doma v Novem mestu v letih 1873-
1885.2'' Žal je ostalo le pri besedah. V tridesetih
letih je misel ponovno oživela in prizadevni kul-
turni delavd so sile najprej usmerili v organi-
ziranje muzejskega društva, za kar je dal pobudo
prof. dr Alojzij TurkP^ Muzejsko društvo je bilo
ustanovljeno leta 1941 in kot vemo, mu prihajajoča

24 Za informacijo se lepo zahvaljujem prof. Nataši Petrov
in prof. Karlu Bačerju.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo
Krajino, NME 163.
2° Glej opombo št. 25.

^ Janko Jarc, Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo me-
sto, 1990.
^ Glej opombo št. 27.

leta niso bila ravno naklonjena. Po ustanovitvi
Dolenjskega muzeja leta 1950 je ponovno zaživelo
Dolenjsko muzejsko društvo.

Osebni pečatniki

V naši zbirki hranimo šest osebnih pečatnikov.
Identificiran je pečatnik baronice Wambolt in sli-
karja Josipa Germa, ki je bü rojen 1869 v Adleši-
čih.29 Po končanem šolanju je v Pragi odprl lastni
atelje, vendar se je leta 1905 vrnu v Novo mesto.
Tu se je vse do svoje smrti leta 1950 aktivno vklju-
čeval v pedagoško, kulturno in društveno življenje
mesta. Bil je slikar in gimnazijski profesor risanja.
Aktivno je sodeloval v številnih društvih kot član
in organizator (v Sokolskem društvu. Dolenjskem
pevskem društvu. Narodni dtalnid. Glasbeni ma-
tid, v društvih državnih nameščencev itd.).30

Razno

Zadnja skupina pečatnikov je vsebinsko zelo
heterogena. Šolstvo zastopa pečatnik Novomeške
dekliške ljudske šole. Dekliško šolo je mesto dobilo
v začetku 19. stoletja.^l Mesto je zelo težko zago-
tavljalo ustrezne učne prostore, zato je pouk pote-
kal po raznih hišah po mestu, v mestni hiši, celo v
cerkvi sv. Antona in ob koncu stoletja v Na-
rodnem domu.

Že v 19. stoletju so se zavedali pomena gos-
podarske samostojnosti za uspešen politični in kul-
turni obstoj in razvoj naroda. V drugi polovid 19.
stoletja so tudi pri nas začeli ustanavljati slovenske
hranilnice in posojilnice.^^ Mestna hranilnica v
Novem mestu je po večkratnih poskusih ustano-
vitve začela poslovati leta 1894. Prva svetovna voj-
na je prekinila njeno delovanje in po vojni se ni
več opomogla.

Red Usmiljenih bratov iz Gradca je v letu 1892
kupil gradič Uovi dvor in ga v dveh letih obnovil
in uredil do te mere, da so 1. 1. 1894 v njegovih
prostorih odprli bolnišnico, ki je pod okriljem tega
reda delovala do leta 1946.33 V tem času je bol-
nišnica uporabljala več pečatnikov. Na pečatiniku
iz naše zbirke je poleg napisa tudi simbol reda
Usmiljenih bratov - granatno jabolko.34 Ustanovi-
telja reda Usmiljenih bratov je bü Janez od Boga,
doma iz Granade. Upodabljajo ga z različnimi atri-

2^ Marija Saje, Pedagoško kulturno in socialno delo Josipa
Germa, Josip Germ 1869-1950, Novo mesto, 1985.

30 Glej opombo št. 29.

31 Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891.
Zorka Skrabl, Hranilništvo na Dolenjskem in v Beh
krajini, Zgodoviuski arhiv Ljubljana, Gradivo in raz-
prave. Novo mesto - Škofja Loka 1983.

33 Dr. Oton Baje, 80 let novomeške bolnišnice. Novo me-
sto, 1974.

Za pojasnilo se zahvaljujem patru Felicijanu Pevcu,
Frančiškanski samostan. Novo mesto.

40

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

buti (s košaro na hrbtu, lond in bisago, ker je
zbiral hrano za bolnike), pa tudi z granatnim ja-
bolkom. Granatno jabolko ima več pomenov, v
krščanski mistiki pa simbolizira samo Cerkev, naj-
višje božje skrivnosti in božjo popolnost.

Pečatnik kazinskega dništva v Novem mestu, 19.
stoletje.

Spomeniškovarstveno službo je na Dolenjskem
med letoma 1955-1964 opravljala Komisija za spo-
meniško varstvo. Po tem letu je delo na spo-
meniškovarstvenem področju Dolenjske prevzel
Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana.

Opisani pečatniki so bili razstavljeni od aprila
do junija 1995 v Dolenjskem muzeju. Razstavo so
dopolnjevale fotografije pečatnih ploskev in odtisi
pečatnikov, ki so biü narejeni za to priložnost.
Prav tako so bui razstavljeni tudi pečati raz-
stavljenih pečatnikov na arhivskih dokumentih,
katerih večino je za to priložnost posodil Zgo-
dovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in
Belo Krajino iz Novega mesta, par primerkov pa je
bilo iz arhiva novomeškega kolegiatnega kapitlja.
Ob izteku razstave so bili na voljo trije za to
priložnost narejeni pečatniki, ki so jih z veseljem
uporabljali naši mladi obiskovala. Ob tej prilož-
nosti je bil izdan razstavni katalog.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Siegeitypare von Novo mesto

Der Siegeltypar ist ein Werkzeug, mit dem

man die Glaubwürdigkeit von Dokumenten be-
stätigt. Bis Ende des 19. Jahrhunderts waren die
meisten Typare aus Metall - aus Messing, Bronze,
Eisen, seltener aus Silber und Gold, in diesem
Jahrhundert überwiegen Typare aus Gummi.

Das Siegel bedeutet den Abdruck des Siegel-
typars in Wachs, seltener in Metall. Am häufigsten
werden Typare in natürlichem, grünem und rotem
Wachs abgedrückt. Wegen der Empfindlichkeit
von Wachs erfolgte die Siegelung oft über kleine
Papierstücke. Seit dem 17. Jahrhundert setzte sich
die Siegelung auf Papier mit Hilfe von Farben
durch. Diese Art der Siegelung herrscht heute vor.

Die Sammlung von Siegeltyparen im Dolenjski
muzej umfaßt vierzig Typare, die sich inhaltlich
auf das politische, vdrtschaftliche und kulturelle
Leben in Novo mesto vom 17. bis zum 20.
Jahrhundert beziehen.

Mit einem Drittel der Siegeltypare wurden
seinerzeit Dokumente der Stadt- und Gemeinde-
kanzlei Novo mesto gesiegelt. Siegelflächen sind
wegen der Siegelaufschriften und Siegelbilder von
Interesse. Beide wurden vom österreichischen
Herzog Rudolf IV. geprägt. Dieser stellte am 7.
April 1365 die Gründungsurkunde der Stadt mit
seinem Namen - Rudolfswert - aus. Bereits in
demselben Jahrhundert wurde der Stadtgründer
auf dem Stadtsiegel abgebildet, im 17. Jahrhundert
auch im Stadtwappen. Dieses ist auf den meisten
Typaren abgebildet. Der Stadtgründer von Novo
mesto blieb bis heute das Symbol der Stadt

Trotz des offiziellen Ortsnamens waren seit
dem 14. Jahrhundert mehrere Varianten von
Rudolfswert und Neustadtl in Gebrauch. Die
slowenischen Namensformen Rudolfovo und No-
vo mesto wurden immer häufiger in der zweiten
Hälfte des 19. Jahrhunderts verwendet, seit 1918
dagegen offiziell und in der Praxis nur der Name
Novo mesto.

Andere Typare beziehen sich auf Gewerbe und
Industrie sowie auf Einzelpersonen in Novo me-
sto, die restlichen sind inhaltlich sehr heterogen.
Von allen sticht der sübeme Typar der Schuh-
macherzunft von Novo mesto aus dem Jahre 1657
hervor. Es ist ein Beweis dafür, daß das Schuh-
machergewerbe in Novo mesto gut entwickelt
war. Die Typare der Vereine weisen auf ver-
änderte politische und nationale Verhältnisse in
der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts hin.

Die Sammlung von Siegeltyparen, die im Do-
lenjski muzej aufbewahrt werden, ist zahlenmäßig
zwar klein, für die Stadt Novo mesto aber unnso
aussagekräftiger.

3^ Jean Chevalier, Alain Gheerbrant, Slovar simbolov, Lju-
bljana 1993.

3° Marijan Slabe, Iz 35 letne dejavnosti spomeniškega var-
stva v Dolenjski regiji. Varstvo spomenikov XXIII, Lju-
bljana 1981.

41

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

Darja Keréc

"Vszigdar po mozsevoj voli hodi i nigdär njemi ne
gucsi proti"

(O "soboški ženski eliti" in njenih prvih femi-
nističnih zahtevah na začetku 20. stoletja)

"... Zelo se bojim izboljšav, ker se hote ali ne-
hote spomnim, da celo svetovljanski dogodki go-
vorijo o nekakšnih resnicah in predvsem naše
majhno družbeno življenje nesporno kaže, da čim
koreniteje so hoteli popraviti družbeni red, ki mno-
gim ni bil po godu, tem bolj se je ta Pokvaril."^

Kaj je pisca (pod psevdonimom "S") pripravilo
do tega, da niti javno ni mogel skriti jeze in ogor-
čenja, glede na to, da so Madžari radi prikrivali,
kar je bUo v njihovi domovini "slabega" ter "napi-
hovali" vse, kar je bilo vredno hvale, tudi vsako
manj posrečeno "novotarijo"? Ali je bil kraj, ka-
kršna je bila Sobota konec 19. stoletja mesto, "vred-
no svojega imena", o tem si lokalni povzpetniki
niso belili glave. Veliko bolj vztrajni pa so bili lo-
kal-patrioti, še posebej, kadar je šlo za tematiko z
nacionalnim ozadjem.

V primeru Sobote je bua "družbena hierar-
hizacija" poskus identifikacije mestne inteligence
ter premožnejših posameznikov z elitno - v sre-
dišču Ogrske živečo - gospodo; stik z lepšo ali
"višjo" drugačnostjo je bila ena svetlih točk njihove-
ga vsakdana, zato tudi ne preseneča tolikšna "zve-
stoba" Szaparijevim, zadnjim soboškim grofom.^

Nemirno in sprememb polno obdobje, v kate-
rem je bilo dotlej zabeleženih največ izumov in iz-
najdb, se je - zdi se na prvi pogled - komajda do-
taknilo te obrobne slovenske pokrajine, vendar So-
bota kot njeno središče ni konstantno zaostajala za
ostalim svetom, le da so v stik z novostmi in
novimi idejnimi tokovi prišli zvečine tisti, ki jim je
bila že vnaprej dana možnost socializacije. A tudi
ta je bila največkrat ovirana zaradi geografske od-
daljenosti, vendar je kljub temu večina soboških
Madžarov in Madžark v sociološkem in kulturnem

smislu lobirala v peštansko okolje.

Preskok v novo stoletje je prišel veliko bolj do
izraza v spremenjenih pogledih na modeme, to je
"zahodnjaške" tokove, kar je v praksi "izkoristila"
predvsem mladež, ki se je na veliko ogorčenje
Cerkve pustila novodobno vzgajati, in v politični
angažiranosti sledila liberalnim smernicam.

Ob vseh moralnih, političnih in podobnih pro-
blemih, s katerimi se je ubadala Cerkev, je tistim,
ki so krojili javno življenje v Soboti več časa osta-
jalo za neobremenjeno in sproščeno (vse "v mejah
dovoljenega") uvajanje Sobočancev v svet kulture,
take kot je bila denimo prisotna v bližnjem Kesz-
thelju ali Szombathelju, če že ne v Budimpešti ali
na Dunaju.

Dan soboške "gospode" se je začel ob "Palinkas
jóregelt!", to je z jutranjim šilcem slivove žganice,
vendar so "lokalni izbranci" zvečer, kot je to za-
htevalo nenapisano pravilo, bistre glave in s kanč-
kom "ogrskega snobizma" ob spremstvu izvoljenih
gospa ter gospodičen prestopili prag izbranega sa-
lona ali kavame.

Vendar je gospod nekaj veljal le, če je bil član
mestne Kazine,^ za katero lahko upravičeno trdi-

Iz članka z naslovom "Milo" (Szappan), ki ga je iz 5. ja-
nuarja 1890 v soboškem tedniku Muraszombat es vidé-
ke (dalje: Mév) objavil ogorčen domačin.
Novoveški razvoj Sobote je povezan z grofovsko rod-
bino Szäpäry, ki je prevzela grajsko posest ter lastništvo
nad soboškim trgom po letu 1685, ko so po moški veji
izumrli prvotni lastniki Széchiji (Széchy).

3 Soboška inteligenca je za mesto svojega intelektualnega
shajališča kot edini primeren prostor izbrala tistega v
hotelu Dobray. Samo društvo je bilo ustanovljeno leta
1877 in je na začetku imlo 20 do 24 članov (Mév, 5.
september 1909).

Društvo ni imelo lastnih prostorov od samega začetka,
pač pa le eno srednje veliko sobo v omenjenem hotelu
oz. gostilni, katerega lastniku Johannu Dobrayu je mo-
ralo vodstvo Kazine plačevati na osnovi članarine letno
1000 K. Člani so občasno zaposlili (najeli) tudi natakarja,
ki je dobival 10 K mesečnega plačila.
Popolno prenovo Kazine so njeni člani dočakali 2. sep-
tembra 1909, ko je na sobotnem otvoritvenem večeru
predsednik društva Pósfay Pongrätz med drugim dejal:
"V letih od 1860. do 1872. leta je Sobota imela drugo-
razredno vlogo, saj so bili uradi treh občin takorekoč na
deželi ("a provinczian", op. D. K), šele po spremembi
za-konov, ko se je uprava ločila od gospodarstva, so se
ti uradi s 1. januarjem 1972 preselili v Mursko Soboto.
Upravičeno lahko imenujemo uradnike ter inteligenco
za resničnega dejavnika naše družbe, saj iz njihovih vrst
izhaja napredek ter pomeni tudi izvir kulture (...). Naša
Kazina obstaja že 32. leto..." (Prav tam).
O namenu in cilju Kazine je spregovoril tudi novo
izvoljeni član dr. Jänos Czifräk: "Soboška Kazina kot de-

42

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

mo, da je bila osrednji, če že ne edini faktor dru-
žabno-kultumega utripa tedanje Sobote, med
drugim pa tudi najpogostejši kamen spotike med
soboško žensko populacijo.

Kako samozavestno so ob otvoritvi novih pro-
storov Kazinskega društva gledali na turistično po-
nudbo in kakšen pomen je društvo imelo napram
mnogim Sobočankam - za uveljavljeno mestno
gospodo, piše soboški tednik takole:

"Gospoda, ki prihaja k nam, se ne more naču-
diti prijetnemu in dobremu življenju v Murski So-
boti. Marsikateri uradnik nam pove, da se zelo rad
vrača k nam. To ne jemljemo kot neko kurtoazno
izjavo, to je realnost, pač pa kot dejstvo, da pri nas
pod okriljem Kazine možje preživijo zelo inten-
zivno družabno življenje v največjem sožitju, kar
je v nekaterih županijah prisotno v manjši meri..."^

Vendar družabno-kultumi utrip Sobote ni bil
omejen le na Kazinsko društvo, predvsem bralna
kultura naj bi bila v primeru gospodov, gospa in
gospodičen še vedno znamenje napredka, razgle-
danosti ali vsaj "stvar dobrega okusa", za kar pa
mesto z nekaj manj kot 3000 prebivalci rn imelo
zadostnih pogojev, ob čemer je treba poudariti, da
so bili tisti, ki so sledili vsakršnim kulturnim (ali
modnim) smernicam skorajda izključno madžar-
skega (in ne slovenskega!) rodu:

"Ni bralnih društev, ni občinskih knjižnic in jih
niti ne bo, če se kot čudež v pravljičnem svetu ne
bodo same od sebe vzpostavile. Kaj je edinstvena,
takoimenovana ljudska knjižnica v Murski Soboti
in kaj pomenita njen obstoj ter prihodnost, naj
kdorkoli vpraša njenega upravitelja! Ali bo jokaje
odgovoril ali bo povedal nekaj prav čudnega.

Po kazalu poštnih transportov k nam prispe
večje število političnih listov, nekaj poljudnoznan-
stvenih tednikov, še manj strokovnih časopisov ki
komaj kakšna revija. Žalostno stanje se v svojem
zastrašujočem pomenu besede spregleda le, če po-
gledamo, koliko ljudi vzame v roke kakšen časo-
pis?!

Razen časopisov in revij državnega pomena je
v vsaki izobraženi in napredni družbi rezervkano
pomembno mesto za lokalne časopise. Saj preko
njih komunickamo z bolj oddaljenimi, preko njih
nas spoznavajo, da druge cilje sploh ne omenjam.

Ampak saj ima Murska Sobota svoj lokakii ča-
sopis (to je Muraszombat es vidéke, op. D. K.), ki
je takšen, kakršen pač je. Morda pa se upravičeno
postavlja vprašanje: ak dosega svoj cilj, ki ali stori

javnik našega družbenega življenja, čaka tudi v bodoče
na velike naloge. Da bi na tem koncu države zadostili
državljanskim dolžnostim, sprejmimo ob slovesni otvo-
ritvi novih prostorov v čast prisego, da se bomo spo-
štovali, ne glede na družbeni položaj in vero, si skupaj
prizadevali za razvoj, kulturo ter služili interesom ljub-
ljene madžarske domovine." (Prav tam).
Prav tam.

kaj za to, da bi se ta cilj, razen tedenskega izida,
dejansko uresničil?"^

Sobočance m Sobočanke je izven zavetja doma-
čih ognjišč, ob obkgatomih nedeljskih sprehodih
po mestnem parku, družilo ravno zanimanje za
čtivo; tisti, ki pa so bik navdušeni bolj nad go-
vorjeno ki manj nad pisano besedo, so lahko uži-
vak ob gledaliških predstavah, ki so intenzivno za-
pokiile praznino v soboškem (kulturnem) vsak-
danu šele v začetku tega stoletja. Lahko so se "raz-
jokaU" nad Bemsteinovo dramo "Tat" ak pa si "po-
brundavak" ob zvokih operete VViknerja in Grün-
bauma.^

Srčnim in podobnim zapletom, povzročenim
od "spletičnih gospodičen" ter "ljubosumnih gos-
podov" se soboški "uživalci kulture" niso nasmejak
le ob gledališldh predstavah - čar izuma bratov
Lumière se je v začetku 20. stoletja dotakrdl tudi
Sobote, kot sporoča tudi spodnji reklamni oglas, ki
vabi 22. aprila 1906^ na ogled kmopredstave, ki je
bUa ob večerni uri namenjena predvsem moškemu
delu občinstva:

In če so gospodje uživali ob teh novih pred-
stavah, so dame našle veselje v sodelovanju pri
dobrodekiih društvih, bile pa so tudi "od Boga po-
slane" spremljevalke sopotnikov ob vsakoletnih in
mesečnih društvenih (med temi je nedvomno iz-
stopal tisti, prirejen od društva VMKE, to je "a
VMKE^ - bal"), županijskih (a megye - bal, meš-

^ Prav tam.

^ Mév, 29. avgust in 5. september 1909.

^ Mév, 22. april 1905: "N. Seitz prireja v Soboti, na glav-
nem sprehajališču (parku) kinopredstavo. Predstave bo-
do vsak delavnik popoldan ob 4. in 8. uri, ob nedeljah
in praznikih v tem mesecu pa ob 3., 4., 5. ter 5. uri in
zvečer ob 7. in 8. uri. Ob deveti uri zvečer tudi pred-
stave za moške. Vabljeni, pridite v čim večjem številu. S
spoštovanjem, prireditelj."

^ Magyar Közmüvelödesi Egyesület je bilo Madžarsko
prosvetno društvo, ustanovljeno 28. oktobra 1897 z na-
menom razširjanja madžarske (govorjene in pisane) be-
sede v pokrajini ob Muri. Društvo je razširjalo mad-
žarsko čtivo in ustanavljalo "ljudske" knjižnice, šole ter

43

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

čanskih (a polgär - bal), hišriih (a haza - bal)... ple-
sih, ki so bili priložnost za starejše in mlajše dame,
da se pokažejo v vsem sijaju in čaru, Id ga pre-
morejo, kajpak je bila najpomembnejša toaleta in
idealne za to so bile "estélyek", to je večerne za-
bave.^

"Piko na -i-" je predstavljala vsakoletna silves-
trska zabava (a Silvester estély), kamor so imele
dostop le soproge in hčere "pomembnih mož"}^

Da bi se na omenjenih plesih plesalo res "po
taktu", so v mestu pogosto prirejali plesne tečajei^l

Tiste Sobočanke, ki so se že od rojstva "raz-
likovale" od dam v izbranih toaletah in gospodičen
z umetniškimi ambicijami, kakor je to narekoval

vrtce. Najbolj radikalni pa sta bili madžarizacija imen in
vsebina osrednjega (beri: edinega) soboškega tednika.
VMKE je bil pod patronnco podobnega društva v
Szombathelju.

" Pravo predstavo toalet so si Sobočanke lahko priredile
na primer v društvenih kabaretnih predstavah (a
nóegylet cabaret). Mév (22. november) leta 1908 poroča
o kabaretni predstavi, ki je, da bi "omilila" omejeni na-
men modne revije, v programu imela tudi predavanje o
zgodovini glasbe in petja (interpretacija samospevov).
Na eni od teh zabav, na primer ob novem letu 1908 so
bile med prvimi prisotne: Arvai Henrikné (žena lastnika
soboške a salona oz. kavarne Schönheit), dr. Czifräk
Janosné (žena dr. Czifraka), Schnell Jànosné, Bölcs Bela-
ne (žena lekarnarja Bölcsa), Olajos Sàndorné (predsed-
nica "Ženskega dobrodelnega društva"), Schonviznerné
Fehér Ilona (tajnica omenjenega društva), dr. Somen
Lajosné (žena odvetnika Šomna)..., pa tudi njihove hče-
re ("mlade gospodične"), na primer Böls Mälcsika, Feher
Mariska, Somen Ilonka, Takacs Irma, Arvai Bözsike...
(Mév, december 1908).

11 Plesni učitelj Märton Weisz spoštljivo vabi k plesni šoli:
"V čast mi je vele-cenjenim Sobočancem in okoliškim
krajanom sporočiti novico, da bom že tekom tega tedna
v Soboti vodil šesttedenski plesni tečaj, ki bo potekal na
osnovi najnovejših plesnih metod, sprejetih in uvedenih
na "Berlinski plesni akademiji", s katerimi bom posvečal
največ pozornosti estetiki drže telesa. Poleg že uveljav-
ljenih, bom v tečaj vpeljal tudi najnovejše plesne korake
bostonskega meščanskega plesa. Računam na zaupanje
velecenjenega soboškega občinstva, z najglobljim spo-
štovanjem - dipl. plesni učitelj iz Nagyszalonte Weisz
Märton... Podrobnejše informacije dobite pri upravi tis-
karne "Balkäny" (Mév, 20. maj 1905).

njihov stan in nenazadnje okolje, v katero je z
nesojeno "pravico" posegal katoliški tisk (in to še
vse do konca štiridesetih let tega stoletja), so se za-
vedale, da se je njih družabno življenje začelo in
zaključilo (kot v večini slovenskih vasi in mestec
tedanjega časa) na gostilniških ter domačih prilož-
nostnih plesih, o katerih se je rado pisalo, da "je
med našim szlovenszkim lüdsztvom prevecs raz-
sirjeni"12 in za katere bi nekateri najraje videli, da
bi izginili iz javnega življenja. Tako se v prvem
desetletju 20. stoletja nenehno pojavljajo članki, ki
skušajo ne le z moralne, ampak tudi z zdravstvene
plati argumentirati "škodljive strani plesa". Da bi
lažje dosegli željeni cilj, so se zgledovali kar po
božjih zapovedih; sedma je na primer velela: "Mo-
res sze ogibati plesza, är (ker, op. D. K.) sze mores
ogibati pogleda drugega szpola person!"l3 Za takš-
no, to je "negrešno" udejstvovanje na plesnih pri-
reditvah so sledili nešteti napotki, med katerimi je
že prvi veleval, da je treba ob odhodu na ples naj-
prej zmoliti Boga, da se ne bi zapadlo v ne-
milost,l^ spet drugi pa je "absurdno" zahteval:
"Nigdar (nikoli, op. D K.) nejdte zato na plesz, är
zvedite, ka de tam ona persona, k steroj (h kateri,
op. D. K.) vasz vasa natura vlecse"15 ... Kaj takega
je v plesa željni okolici lahko naletelo le na po-
smeh, saj že odkar " Zemlja pleše", je bü mik in
čar "prestopanja po taktu" ravno v "srcu določene
persone"... Seveda je posebna previdnost veljala za
mlade gospodične,!^ ^ se plesa željni niso vedno
ravnali po vseh teh napotldh, so pa vedeli, da je
"smrten greh" iti na ples ravno v času cerkvenih
praznikov.

Mlada dekleta naj bi našla glavno veselje v pre-
pevanju nabožnih pesmi po sosedskih domovih,
že zato, ker so ljudje radi pozabljali na maše in to
celo (kot je neodpustljivo poudarjal soboški župnik
Slepec) "po nedelaj i po szvetkaj (praznikih, op. D.
K.), kda sze navadno plesz drzsi", in ko "vrag naj-
bokso szrecso, najjakso zsétvo mä (najlepšo žetev
ima, op. D. K.), är te najvecs düs zapela."!''

Lahko, da je "značajska drugačnost" botrovala
zmanjšanemu občutku "družbene pripadnosti",!^
in je - ne da bi to presenečalo - bua vloga uvelja-
vitve v vsakdanjem (beri: javnem) življenju dode-
ljena tistim Sobočankam, ki so bue seveda sposob-
ne "intelektualno konkurirati" močnejšemu spolu:

!2 Marijin list, februar (št. 2) 1905, str. 301.

!3 Članek "O škodljivosti plesa" (Prav tam, str. 332).

!^ Prav tam.

!5 Prav tam.

!° Dekle "sze po pleszi nigdar naj ne da od kaksega
decska ali moška domo szprevajati, àr je to neizrecseno
nevarno" (Prav tam).

!'' Prav tam.

18 "Prekmursko ljudstvo (...) očitno spominja na graščinsko
hlapčevanje, ki je ubilo v ljudstvu vsako samozavest"
(Slovenski narod, 9. november 1924, št. 257, str. 5).

44

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

"Največja ovira je ta, da lahko ženske še danes
izbirajo le med maloštevilnimi poklici in tistimi, ki
so ji na razpolago in zahtevajo tako nizko stopnjo
izobrazbe, da zanjo ne zagotavljajo zanesljivega
kruha.

Obrti se ženske malodane ne morejo priučiti,
ker jih obrtniki ne vzamejo za vajerrke, seveda jih
ob današnji opremi in stanju delavnic niti ne mo-
rejo vzeti, saj bi moralno gotovo propadle. Res je,
lahko postanejo šivilje, toda ali se "Zakon o obrti"
ukvarja s tem, ali so se poklica, še preden so se
osamosvojile, naučile in ga obvladajo?

Obrtne šole za ženske ni. Tiste maloštevilne, ki
obstajajo,!^ pa ne učijo, kako je treba služiti kruh.
Nič boljše ni z intelektualnimi poklici. Učiteljski
poklic je že dolgo v znamenju prevelike produk-
cije, in kot je povedal uradnik v kulturnem mini-
strstvu, je lažje imenovati ministra kot pa učite-
ljico. Enako je tudi s profesorskim poklicem, za-
man pa si ženske izberejo medicino, še vedno jih
sprejmejo z zadržkom, predvsem uradni krogi. Za
farmacevta pa je potreben denar.

Več razpoložljivih intelektualnih poklicev za
ženske ni. Sodniški, odvetniški, tehniški, železniški,
ekonomski poklici ogrožajo ženskost. To niso po-
klici za ženske."20

Med "poklici", ki so se v 19. in v začetku 20.
stoletja tikali ženske populacije, je dominiral vzgo-
jiteljski, sicer pa so ženske "prisegale pokornost
Bogu" ter raje stopale med redovnice.^l

Ker madžarski srednješolski zakon ni dovoljeval mešane
gimnazije, je bila v Soboti šele 2. februarja 1919 odprta
dekliška meščanska šola; vpisalo se je 34 deklet (Miro-
slav Kokolj, Bela Horvat, Prekmursko šolstvo, M. Sobota
1977, str. 475).

O neprimernem in zastarelem šolstvu priča tudi poroči-
lo šolske inšpekcije, ki je po priključitvi Prekmurja h
Kraljevini opravila pregled šolskih poslopij tako v mate-
rialnem, kot tudi upravnem smislu in 59 poslopij oce-
nila za primerna, 23 pa jih ni ustrezalo danim norma-
tivom. Posledica ogrskega šolskega sistema je bil poda-
tek iz leta 1919 o 151 zaposlenih učiteljih v prekmurskih
šolah, od katerih jih je bilo 92 madžarske narodnosti, 51
slovenske, 1 srbske, 4 slovaške ter 1 židovske "narodno-
sti". Od omenjenih 92 učiteljev pa jih kar 64 sploh ni
obvladalo slovenskega jezika! (Poročilo o oktobrskem
obisku višjega šolskega nadzornika Gabrška in vladnega
svetnika dr. Skaberneta, fase. Višji šolski svet 1919 (2-2),
AS).

^ Mév, 22. in 29. marec 1914 (Članek "O feminizmu", ki ga
je napisala in na večeru "Soboškega dobrodelnega dru-
štva" prebrala Ilona Kerecsény Greisinger).
Od 107. (za trinajst ni omembe rojstnih podatkov) re-
dovnic iz Prekmurja, jih je bilo v 19. stoletju (beri: do
leta 1900) iz Sobote le 7 (za dve ni omembe letnice
rojstva). Največ jih je iz reda "Družbe Sv. Križa". De-
lovale so v glavnem v graški provinci (5) kot bolniške
sestre in strežnice ("Maria Hilf' - sanatorij ter "Marijin
zavod"), sicer pa še dve v Italiji in le dve na Ogrskem.
V splošnem se je največ deklet odločalo za "redovniški
poldic", in sicer iz Beltince 11, Tropovec in Kroga 7 ter
iz Bakovec in Bogojine 5 ( za štiri ni podatka o letu
rojstva). Marijin list (Marijin ograček), 8. september - 8.

In celo tiste, ki so stopile v učiteljske vrste, so
se tudi doma morale sprijazniti z vlogo gos-
podinje, ki naj bi edino zadovoljstvo našla v "ser-
vikii" vlogi skrbne žene in matere, in ki naj bi
možu "z veseljem" oprala in zlikala srajco, to
opravilo pa bi si olajšala z uporabo kvalitetnega
rnila, kot zagotavlja milo, ki ga preko časopisa
ponuja tale reklamni oglas:^^

Ženski vnaprej dodeljene vloge gospodinje ni
zanemarila reklama, ki je za oglaševanje istega
produkta kot učinkovite "protagonistke" izbrala kar
punčke, ki se vešče privajajo dolžnostim bodoče
žene ter matere:

december 1935, str. 250 ss.
22 "Tista, ki uporablja "MILO SUNLIGHT', uporablja naj-
boljše milo. Primerjajte ga z drugimi mili; učinek bo
viden v vsakem gospodinjstvu. Dobi se pri edinem
dobavitelju v Soboti ter Beltincih, v trgovini "Ascher-
Berger & Sin" (Mév, 19. avgust 1906).

45

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Prvi članki, ki so indidrali na feministične "ide-
je", se v osrednjem soboškem tedniku pojavijo
koncem prve dekade 20. stoletja, to je ob političnih
in socialnih spremembah sirom Evrope, pa tudi v
središču Ogrske. Tako "soboška ženska elita" ni le
sedela križem rok, ampak je v začetku v okviru
Ženskega dobrodelnega društva" svoje očete, so-
potnike, brate (in ostale, zaposlene na vseh javnih
mestih) skušala opozoriti na svoje "poslanstvo" z
druge - njim oatno manj ljube plati.

Ne da bi Sobota v začetku 20. stoletja postala
kako žarišče feminističnega gibanja, niti ni namen
obravnave tega vprašanja potencirati (pozitivno)
vlogo prekmurske žene, saj se je v Soboti in oko-
lici za časa Ogrske tako "Adamom" kot "Evam" go-
dilo enako slabo - z izjemo priviligiranih. Le sama
tema je kot drugod na Slovenskem postala kamen
spotike in so se o njej razpisali skoraj vsi prek-
murski časniki. Tako ne gre zanemarjati dejstva,
da je avtorica "spornega" članka o feminizmu pov-
sem utemeljeno in razumsko podala (svoje) vide-
nje, ki se je izoblikovalo pod vplivom najnovejših
dogodkov na Ogrskem ter na Zahodu:

'Danes še dokaj nova ideja je feminizem, ki
ima v Angliji že okrog 50 - 70-letno preteklost, pri
nas pa ima privržence komajda deset let, čeprav
so ji bili že v preteklosti naklonjeni mnogi samo-
stojno misleči ljudje, enako moški in ženske, pa
čeprav podzavestno.

"Feminizem!" Kako strašna beseda, je to bila še
pred kratkim. Spremljali so jo posmeh, pomilova-
nje in poniževanje; če so nekoga "ožigosali", da je
feministka, je veljalo za žalitev.

In kakšna konfuzija je vladala okoli tega pojma
še pred 5-6 leti. Vsak je o njej vedel kaj straš-
nega, da je sovražnik družinskega življenja, da pro-
pagira svobodno ljubezen, da hoče moškim vzeti
kruh, da ženske navaja na moške martire, da je
zgolj pogruntavščina neporočenih žensk etc."^^

Greisingerova pri tem v enem samem stavku
podaja bistvo sporočila o pomenu ter vlogi femi-
nizma: "Hočejo nič več in nič manj, kot priznanje
ženske kot polnopravne osebe, da bi lahko znotraj
družbe živele tako, kot želijo in da bi svojo usodo
uravnavale tako kot jim usfereza."^^

Da gre morda vzrok za pomanjkljivosti v du-
hovni izobrazbi ženske iskati v njej (aH v njeni
naravi) sami, o tem piše tudi Greisingerova:

"Ne smemo zamolčati niti tega, da se je z iz-
boljšanjem prometnih razmer povečal tudi luksuz,
železnica je približala modele oblek iz velikih mest,
ki jih nevešča roka domače šivilje ni obvladala. Ker

pa so se vedno našle nečimme ženske, ki so te
lepe stvari kupile in z njimi povzdigovale svojo
lepoto, se je izkazalo tudi to, da moški svet ni ne-
občutljiv za lepe obleke, ravno nasprotno, kaže ce-
lo dokaj razviti estetski čut, saj se gnete okoli
modnih dam. Večina žensk je iz tega potegnila
nauk in se je odrekla ne samo pletenju ter tkanju,
ampak tudi šivanju in je dala svoje obleke sešiti
pri drugih krojačih."^^

In kakšne posledice je v Soboti imelo moško
klubsko življenje za "nežnejši spol":

"Ker pa se je s tem delo v hiši čedalje bolj
krčilo in hkrati postajalo bolj šablonsko, je ženska
svojo iznajdljivost ter ambicije usmerila v kuhanje,
preko česar ji je uspelo skozi dimnik v veter spu-
stiti ne samo en dominij. Tiste, ki jih ambicija, da
bi v polovici ali pa po vsej županiji (Železni župa-
niji, op. D. K.) za vsako ceno govorili o njihovi
čudoviti kuhinji, ni navduševala, so se začele dol-
gočasiti.

K temu je prispevalo tudi to, da sta gospoda -
moža klubsko življenje in Kazina čedalje bolj od-
tegovala od doma. Žena ni več slišala o javnih za-
devah, ker so o teh razpravljali v Kazini. Mož je
dopoldne hodil za opravki, bil je v uradu, opoldne
je redkobeseden pojedel kosilo, odhitel v Kazino
ali v kavarno, od tam spet v urad, pa spet v Ka-
zino in le v času večerje se je spet pojavil v do-
mačem gnezdu. In ker je svojo razpoložjivo ljubez-
nivost porabil že med dnevom, za dom in ženo ni
ostalo ničesar. Nikoli se ni spomnil, da bi mogoče
tudi njegova življenjska družica imela duhovne
potrebe. Morda je to delno opravičljivo s tem, da
je sčasoma postajala izobrazba moških čedalje višje
stopnje, medtem ko je izobrazba žensk ostajala na
starem nivoju in tako nista več mogla razumeti
drug drugega; in ker je zaživel "nazor", da je žena
v hiši zelo koristen element, mož svoje žene sploh
ni poskusil vzgajati ter učiti. Torej se je ženska
začela dolgočasiti."^^

Ta "dolgčas" je botroval pojavu prvih feministk
in feministov:

"Dolgčas je rodil neskončna luksuzna ročna de-
la, ki sicer zahtevajo ogromno denarja, so pa zelo
redkokdaj lepa in še redkeje koristna. Tako se je
rodil tip ženske, ki požira opolzke romane in je
hrepeneča občudovalka avantur "grofice X" ter
"markiza V in dobro je, če ostane vse pri teoriji in
tega nočejo prenesti v prakso. Tako je nastal tip
ženske, ki ni bila razumljena, pa pretirano čista

23 Glej op. 20.

Avtorica v članku na "znanstveni način" podaja pregled
zgodovine človeštva in znotraj le-te vlogo ter položaj
ženske od časov matriarhata do industrijske revolucije
(Prav tam).

25 O vlogi ženskega oblačila je Marijin Ust leta 1913 (št. 5,
str. 156) zapisal: "Tudi pri nas ne bi škodilo, če bi naše
ženske menje metale na gizdavi obleč, pa bi več skrbele
za zdravje svoje dece (...), štera vnogokrat hodi v raz-
trganoj pa v umazanoj obleki, gda se matere gizdi, jo v
takših oblačilaj, štera se že za nje nikoli ne spodobijo "
(Prav tam).

26 Mév, 22. marec 1914.

46

I KRONIKA

1996

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Ženska, ki svojo družino molestira z nenehnim
pospravljanjem ter ženska, ki rada veseljaa.

Med ženskami, pa hvala Bogu tudi med moš-
kimi, ki so se dolgočasili, so se našli tudi taki, ki so
uvideli, da tako stanje ni pravilno, da je treba žen-
sko dušo napolniti z dragocenejšo vsebino, če ne
želimo, da zaide v slabo smer, uvideli pa so tudi
to, da neizkoriščena energija tudi z gospodarskega
vidika predstavlja ogromno izgubo.

Ti so postali prvi feministi in feministke."^^

Da je ravno "ženskost" dominantna lastnost žen-
ske, tudi tega avtorica v vsebini članka ni zamol-
čala, vendar poudarja, da "ženskost" ne izraža nuj-
no tudi omejevanje duhovnih (in fizičnih) sposob-
nosti ter možnosti:

"Kdo je bolj ženstven, tisti, ki izgubi zavest, če
zagleda miš, ali pa zbeži, če je poleg njega zago-
rela obleka služkinje, ali tisti, ki ne more pogledati
rane ali zlomljene roke, ne da bi mu bilo slabo, ki
je nebogljen in nespreten, ki še vozovnice za vlak
ne zna pošteno kupiti?

"Weiblich sein, heist mütterlich sein", je rekel
nek odličen pisatelj in to je prava poteza, glavna
značilnost ženskosti: pripravljenost pomagati, ki je
prava ženska nikoli, v nikakršnih okoliščinah ne
more izgubiti, kakor so tudi ženske, ki tega v svoji
duši nikoli niso imele."^^

Od tega izhaja tudi splošno uveljavljeno pre-
pričanje - ne glede na naravne danosti ženske, da
je le-ona fundament družine, ki pa je tudi celica
družbe.29 Mišljenje Greisingerove je na tem mestu
seveda drugačno.^"

Jasno, da je bilo njenemu pisanju idejno izho-
dišče Kongres o volilni pravici v Budimpešti - tudi
tega v svojem, zdaj že kar "srboritem" članku ni
zamolčala:

"Ženske so zrele za spoštovanje ter nastop v
javnem življenju in tistì, ki je lansko leto na Kon-
gresu volilne pravice v Budimpešti videl zastop-

27 Prav tam.

28 Mév, 22. in 29. marec 1514.

29 "Če je res, in ker je res, da je družinsko življenje fun-
dament družine, družbe, države, vere in dobre morale;
če je res, in ker je res, da tke ženska družinsko življenje
z nežnimi, a močnimi nitmi notranje ljubezni... naj se
torej feministični "tabor" ne postavlja s padlo Sparto, naj
ne postavlja oltarja iz enakosti izvirajoče svobodne lju-
bezni, ampak naj ostane tam, kjer ga je skrb z njegovo
sveto nalogo postavila." (Članek "Feminizem" avtorja dr.
J. M.-ja, ki ga je kot odgovor na pisanje Greisingerove
objavil Mév 4. oktobra 1914).

"Naslednji argument zoper to, da bi ženske služile je ta,
da je tekmica moškemu, odvzame mu kruh in otežuje
ustvarjanje družine (...) Ej, ej, da bi bil moški res tako
šibak!? In če je dejansko tak, tedaj si ne zasluži vodilne
vloge. Feministično načelo je tudi, da naj zmaga "boljše",
toda enako je tudi načelo vsakega poštenega človeka
(...). Da se otežuje ustvarjanje družine, če tudi ženska
služi? Ravno nasprotno; zagotavlja srečo družinskega
življenja, saj omogoča, da vsakdo po svojem srcu izbere
življenskega partnerja." (Glej op. 28).

nice žensk z vsega sveta, mora uvideti, da jih ni
več mogoče zbrisati s prizorišča javnega nasto-
panja."31

Greisingerova kot primer omenja gospo Char-
les - Lees, županjo mesta Oldham, ki "stavko že-
lezničarjev ni prekinila z vojsko ali policijo, ampak
s pametnim in prijetnim humorjem. V Budimpešti
je sama pripovedovala, da se je 13 ur pogovarjala
z njimi, na koncu pa so se vsi smejali in mir je bil
vzpostavljen. V mestu je uredila igrišča in parke
(ni sledila primeru Szombathelja, ki še obstoječe
pokvari). Za delavskimi "cottages" je dala zgraditi
hiše z vrtovi, tako da bo mesto, ki je bilo včasih
grdo, nastalo najlepše v Angliji."32

O volilni pravid pa je zapisala: "... Seveda če
niso slepi, morajo tudi feministi kmalu opaziti
prednosti pravice glasovanja in zato je bilo femi-
nistično geslo "Wotes for women!" kmalu ne samo
cilj, ampak tudi sredstvo, da bi vlade prisluhnile
njihovim zahtevam."^^

V zaključku se je Greisingerova dotaknila tudi
"soboških feministk":

"Kako nesebično neutrudljive in navdušene
"agitatorke" svojih idej so lahko ženske, dokazujejo
naša Vilma Glüklich, Auguszta Rosenbeg ter Rózsa
Schwimmer. Tisoč primerov bi še lahko navedla,
toda že tako sem izkoristila vaše potrpljenje, zato
vas prosim le, da se brez evforije ukvarjate z
vprašanjem feminizma in brez pristranosti."^^

Da je büo prepričanje mnogih gospodov kljub
vsemu pristrano, je lahko opažu vsakdo, ki je v
tistih časih prebral članek dr. J. M.-ja v soboškem
tedniku. Njegovo pisanje kljub visoki izobrazbi ne
izraža "tieznega" načina razmišljanja, kvečjemu na
ironiziran način potencira dominantno vlogo moč-
nejšega spola in zdi se, da izvira le iz "načela
kontradiktomosti", preko katerega s humomimi
pridevki ter odtki na račun ženskega (resda po-

31 Mév, 5. april 1514.

32 Prav tam.

33 Prav tam.

34 Prav tam.

Dokaj neevforično se je svojega poslanstva zavedala (ter
v "primerni" obliki izkoriščala) tudi soboška grofica
Marija Szäpäry (1840-1908), ki je bUa mnogim (na-
predno mislečim) Sobočankam "zgled dobrote", saj po
besedah mnogih nihče ni šel od nje praznih rok. Ker ni
imela kakih "skrivnosti" (njenega moža - Gézo Szäpärija
so obkrožale "zgodbice" o pretirani varčnosti), zato se je
tudi z lažjim srcem posvečala ubožnim in bolnim lju-
dem. Njena dobrota se je neposredno izkazala ob usta-
novitvi "Dobrodelnega ženskega društva" v Soboti
(Muraszombat jótékony nöegyesület). 26 let je bila pred-
sednica ženskega Dobrodelenega društva v Budimpešti,
kjer je menda celo lastnoročno delila hrano okoliškim
revežem. Na Reki je dala zgraditi otroško sirotišnico in
tako ne preseneča podatek, da je bila prva od Madžark
plemenitega rodu, ki jo je Elizabeta 1. odlikovala z
Redom najvišjih zaslug, kakor jo je podobna čast dole-
tela od Svete Rimske Stolice (Mév, 31. maj 1908 in Ma-
rijin list, št. 3-4, str. 199-200 1907/08).

47

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1990

gostega) romantičnega idealiziranja (javnega) živ-
ljenja le še povečuje "bralni užitek" tistim, ki jim je
to pisanje pravzaprav namenjeno; to pa so - se
razume - "gospodje soboški":

"Pravico, enako pravico z moškimi! To je tre-
nutni moto žensk. "Dol s suženjstvom!" je stokanje
femirustk...

Naravni zakon je po mnenju feministk le raz-
poreditev dela. Ta naravni zakon torej v družini,
družbi in državi ne vlada ne ženski, ne moškemu.
Strastni vzkliki so najbolj iskreni, zato naj mi bo
dovoljeno, da tudi sam na tem mestu zakričim:
"Oho!"

Poglejmo današnje ženske v družini! Celo v
najbolj zanikrni kolibi ima ženska glavno vlogo,
dirigira v hiši, družino osrea ali pa jo naredi ne-
srečno.

Preidimo takoj k bistvu vprašanja. Za katero
družbeno ugodnost je ženska prikrajšana? Res ne
vem, za katero. Pri veseljačenju, razvedrilu, v
društvih zajema z večjo žlico kot moški; medtem
ko se ta skromno zavleče v plesne dvorane, žen-
ska flirta z drugimi, in če je mož pravi, ki da kaj
na poštenje svoje hiše, to seveda prepove in po-
stane torej... ženin tiran?

Poglejmo diplomacijo, politiko...! Ali nimajo
ravno ženske izza kulis glavne vloge?! Ali niso od
vseh začetkov povzročiteljice nastajanja ter pogub-
Ijanja držav?

Ideali kot ideje lahko živijo večno življenje, ne
da bi se uresničili; tiste, ki se hranijo s takimi ide-
jami, imenujemo entuziaste, ki niso nevarni. So pa
tudi ideali, ki rušijo in ki se kot vihar ne zmenijo
za uničenje. Z nasilno roko se lotijo reda, da bi
ustvarili kaos, v katerem tudi sami propadejo."^^

Kot kaže, je ravno "gospod doktor" zapadel v
idealiziranje "Adamovega rebra"...

"Marijin list" kot osrednji časopis z vsebino iz-
razito katoliškega značaja ni imel namena konku-
rirati osrednjemu soboškemu tedniku (Muraszom-
bat es vidéke), saj je namerno težil k vsebini vzgoj-
nega tipa, ko pa se je prvi večji val feminizma
dotaknil tudi Sobote ter okoliških krajev, se je (že)
v marcu 1912. leta pojavil članek z "Desetimi za-
povedmi",36 ki naj bi opravičile nepristrani sloves
tega verskega lista. Pisec omenjenih zapovedi se je
zavedal "ženske jeze" in zato duhovito dodal: "Ali-
jaj bi bilo po meni, csi bi tak do mene mogle,
dobro, ka szmo dalecs razno..."37

Za svojo "eksistenco" se je avtor članka zbal
predvsem zato, ker je kljub svobodomiselnim za-
povedim bilo čuhti kanček "patriarhalne filozofije":
"Vszigdar (vedno, op. D. K.) po mozsevoj voli hodi

f Glej op. 29.

3° Marijin list 1912, št. 3, str. 73.
3" Prav tam.

i nigdär (nikoli, op. D. K.) njemi ne gucsi proti."^^

Tako se je glasila prva zapoved, ob kateri je
avtor poudaril, da jo je (kot tudi ostalih devet)
popisal na željo drugih in zato ne prevzema od-
govornosti. O miselni dejavnosti pa piše pri drugi
zapovedi: "Csi eden dén (dan, op. D. K.) dvakrat
ali szedenkrat na drugo miszel mä mózs, ti tüd i
telkokrät obrni szvoje mislenje."^^

Žena se je morala obračati po vetru (beri: mo-
žu), a je četrta zapoved na primer velela, da naj je
žena "kraljica na domu", vendar ne bi smela nikoli
pozabiti, kdo jo je pravzaprav postavil na "mesto
kraljice".

Kljub očitku, da je najbolj nesrečen tisti mož (in
tista družina), katerega žena tako glasno govori in
vpije "sztaksim glaszom gucsij aH bole larma" (go-
vori s takim glasom ali se celo dere, op. D. K.), da
bi lahko "na szodnji dén za trombitasa dobra bila",
se epilog zaključuje dokaj modro in tedanjim
razmeram "primemo":

"Da pa te je zsena prej szlüzsbenica szvojega
mozsa. Nigdar nej... Zs njim cela ednaka persona
osztäne ona nadale tudi, ali szakojacsko, njemi
podvrzsena i tak more biti."^0

Tako so morale Sobočanke (verjetno tudi v ve-
selje nemajhnega števila Sobočancev) na "dosledno
izpolnjevanje načela enakopravnosti med spoloma"
počakati vse do tridesetih let ko tudi "csinos no ni
bila več le "čedna žena", ampak tudi "čedna",^! in
ko vsled novih (beri: strankarskih) nazorov tudi
"Kezét-csókolom" ni bil več " obligatna manira"
dobre dunajske (beri: budimpeštanske) dvome šo-
le, ampak so morali gospodje svoje genüemanske
manire odslej "izkazovati" v javnih (to je tako moš-
kim kot ženskam dostopnih) lokalih, v katere sta
vodilna soboška gostilničarja takole vabila goste na
jedačo in pijačo:

38 Pratam.

3^ Prav tam.

40 Prav tam.

4! V prekmurskem dialektu "modra ženska".

48

44

I99Ó

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

V času "soboške intelektualne opozicije", ki je
temelje obstoja pridobila s prihodom kranjskih,
koroških ter štajerskih prišlekov, je na piano sko-
čila "ženska garda", na račun katere so soboški gos-
podje, ki so tako radi posedali pri "Dobrayu", "Faf-
liku", "Bacu" ali "Sočiču"... zbijaH šale:

"Zdaj kavarne tri imamo, kaj še Murska hoče?
Po treh stezah blodijo nam naše želje vroče, če
povsod le čaje spraviš tri, štir' na tapeto, pa za-
menjaš svojo ženo za preljubo teto."^^

Kako zelo aktualno je bilo vprašanje splošne
volilne pravice, pričajo tue zabavljivi zapisi:^^

To vse smrdi po konkurenci,
v nevarnosti je naš primat.
Komu smrdele cigarete bodo,
če žena bo poslane' postal?
Čeprav sem rebro jaz posodil,
da ti prišla si sploh na svet,
jaz nisem s tem ti še dovolil,
da hlače smeš mi tudi vzet.

Tudi taka je zgodovina Sobote, kakor je le-ta
tudi del sloveriskega in ne le madžarskega zgodo-
vinopisja. Koliko "dobrega" in "slabega" sta ljudem
ob Muri prinesli ogrska ter slovenska (beri: jugo-
slovanska) uprava, je vprašanje posameznika. Tudi
starejši ljudje - navajeni vsega "hudega", ki so bui
priča tej preobrazbi, so se na novosti odzivali z ne-
kakšno zmedenostjo, predvsem pa z odkritim pre-
senečenjem, kot tudi "tista starka, ki je mislila, da
je evangeličanka in že obenem katoličanka, ki je
žalostno odkimala, da ne zna madžarski, in se je le
čudila novemu svetu in novemu denarju in novim
mejam in novim "gospodom", ki razumejo
"vendski" in ji ni bilo treba tolmača na sodišču..."^^

O ženski volilni pravid

Zahteve žensk

Ko volilna borba bo,
ko se govorilo bo,
šla bom tudi jaz na shod
in kričala bom tam not.

PoUdjskim uram bo skrajšan njih potek,
možem odklenkalo bo sedet', kakor cvek
Cigaretam in tobaku, to delo bo poslank,
zvišat' cene a enakznižati za frank.

Možem tresejo se hlače,

ker bo prišlo zdaj vse drugače,

saj je bü že čas,

za vse moške in za nas.

Odgovori moških

Možem nevarnost se obeta,
od lastnih žen zdaj prav zares;
voliti hočejo dekleta,
pa tudi druge ženske vmes.

42 Duplin, 1. februar 1939, str. 3.

43 Duplin, 1. februar 1940, str. 3.

ZUSAMMENFASSUNG

* Richte dich immer nach dem Willen des
Mannes und widerspreche ihm nie!'"

Der AUtag des Marktfleckens von Sobota
wurde am Anfang des 20. Jahrhunderts durch
politische Veränderungen wachgerüttelt, die außer
dem WeltkonfHkt auch die ersten Forderungen
nach der uneingeschränkten Freiheit der Frau mit
sich brachten. In diesem halbruralen Ort hatten
diese Forderungen gev^oß nicht jenes Gevdcht,
welches sie kn Hinblick auf den bewegten AUtag
der männlichen Population verdient hätten.

Die Emwohnerin von Sobota "durfte" die Rolle
ekier treuen Ehefrau und gewissenhaften Mutter
spielen, die nachmittags nur in Wohltäügkeits-
Frauenveremen (nùt)wirken "durfte". Darin er-
schöpfte sich ihre RoUe m der Öffentlichkeit.

Der Großteü der Frauenpopulation von Sobota
war (emschließlich jener der wohlhabenden imd
geseUschaftlich etablierten Familien) nach strengen
Prinzipien der katholischen (halbbäuerlichen)

44 Prekmurski profili, spisal France Sušnik, Maribor 1929,
str. 36.

49

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Familie erzogen. Nur wenigen wurde schon von
der Geburt her die Möglichkeit eines gesell-
schaftlichen Aufstiegs gegeben. Diese bot sich
etwa durch die Heirat mit einem benachbarten
ungarischen Kleinbürger, dessen "Lebenskultur" an
den Abenden durch den gewohnten Rhythmus
des Stadt-Casinos beschränkt wurde.

Sobota schmückten an der Jahrhundertwende
zahlreiche Kaffeehäuser, (zu) viele Wirtshäuser,
Dobrays Hotel mit dem Casino und der zentrale
Schloßkomplex. Gerade Gräfin Marija Szapary war
in den Augen der meisten Frauen in Sobota die
"eigentliche Verkörperung von Anmut und Güte".
Sie wurde sowohl in den Kreisen der Budapester
Aristokratie als auch vom einheimischen Pfarrer
Slepec sovide vom einfachen Sobotaer Volk ver-
ehrt. Das gesellschaftlich-kulturelle Leben von So-
bota war jedoch nicht nur auf den Casino-Verein
beschränkt, besonders die Lesekultur sollte im
Falle der Frauen in Sobota als Zeichen des Fort-
schritts, der Bildung oder wenigstens des "guten
Geschmacks" gelten. Bibliotheken mit entsprechen-
dem Lesestoff gab es im damaligen Sobota nicht,
wenn man von einzelnen "Privatsammlungen" ab-
sieht. Aus diesem Grunde sahen sich die Ein-
wohner von Sobota mehr von Tanzkursen, Kino-
vorstellungen und Theateraufführungen wandern-
der Schauspielgruppen angezogen. Im edukativen
Sinne erzielten solche Veranstaltungen nicht die
angemessene oder erwünschte Wirkung. So habe
sich - laut Dona K Greisinger, einer der "ersten
Feministinneri' von Sobota - ein Typ der unter-
tänigen, zu wenig selbstbewußten und gebildeten
Frau herausgebildet, die dem stärkeren Geschlecht
nicht "intellektuell zu konkurrieren" imstande ge-
wesen sei, was angesichts der Bildungs- und
Berufsmöglichkeiten nicht überrascht.

In die politische Diskussion über die Rolle der
(Ehe)Frau griff auch die Kirche ein, und so nah-
men ziemlich viele Frauen in Sobota den Schleier,
andere wiederum erreichten nach den Normen
der damaligen Zeit die "höchste" Bildungsstufe als
Gouvernanten und Lehrerirmen. Das war aber

auch alles, und nach der Auffassung von
Greisinger habe die Frau begormen, sich zu "lang-
weilen". Einige hätten die Zeit mit dem Lesen von
"obszönen" Romanen, andere wiederum mit
Handarbeiten vertrieben, nur wenige hätten sich
getraut, ihr geistiges Leben mit etwas Nütz-
licherem auszufüllen. Letztere seien nach Greisin-
gers Theorie die ersten Feministinnen geworden,
viele von ihnen hätten eine Stütze in ihren
Männern gefunden.

Natürlich distanziert sich Greisinger nicht von
der etablierten Überzeugung, zugleich einem
"Naturgesetz", die Frau sei das Fundament der
Familie, so wie diese auch die bedeutendste Zelle
jeder Gesellschaft darstelle. Ihren "Thesen" wider-
setzte sich ein gewisser Herr J.M., bezeichnete er
die Frau in der Gesellschaft doch als eine domi-
nante Person, die im eigenen Haus regiere, im
öffentlichen Leben aber übermäßig feiere und
flirte, in Diplomatie und Politik trage sie aber die
Verantwortung für Entstehung wie Untergang
von Staaten.

Daß die Frau in keinerlei Hinsicht gesell-
schaftlich benachteiligt sei, stellte auch das
zentrale Blatt im Übermurgebietes "Marijin Ust"
(Marien-Blatt) fest. Der Frau wurden diploma-
tische und ähnUche Ambitionen zwar nicht zum
Vorwurf gemacht, dennoch wurde in den
"didaktischen" Artikeln auf die patriarchaUsche
RoUe der Kirche und des Mannes im Eheleben
hingewiesen.

Das Ende des Ersten Weltkriegs brachte den
Slowenen den Frieden und zahlreiche "Selbst-
ändigkeiten", dem Übermurgebiet aber eine "neue"
poUtische und soziale "Geschichte". Hier kamen
Parteünteressen zum Ausdruck und in deren
Rahmen die ersten Forderungen nach einer
stärkeren RoUe der Frau in der OffentUchkeit und
in der GeseUschaft im aUgemeinen. Während sich
die Herren im nächsten Wirtshaus dem Karten-
spiel hingaben, entwarfen ihre Ehefrauen die
ersten "poUtischen Manifeste" und "Partei-
programme"...

50

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Adam Lucijan

Dr. Ivan Svegel in njegov čas (spomini)

Med politiki, ki so se trudili za slovensko stvar
po 1. svetovni vojni, je bil tudi blejski rojak, dr.
Ivan Švegel ki ga je težko predstaviti le kot
politika, ki je sodeloval v peripetijah ob novih me-
jah. Zato sem prepričan da bo kratka predstavitev,
ki ji puščam "šveglejansko" konotadjo, zanimiv
prispevek k biograßji znanih in znamenitih Slo-
vencev. Ob množici gradiva, ki ga je nekoč zbral
moj oče, uporabljam še neobjavljene Šveglove spo-
mine. Navzlic nekaterim subjektivnim ocenam, na
katere so vplivali sočasni politični dogodki, ali celo
iz osebnie zamere, je pričujod sestavek svojevrsten
prispevek k naši polpretekli zgodovirü.

Ivan Švegel se je rodil 17. februarja 1875 v
Zgornjih Gorjah pri Bledu, očetu Martinu in ma-
teri Ani, rojeni Jan. Najprej je obiskoval domačo
šolo, osnovno šolanje pa je dovršil v Beljaku, po-
dobno kot pred leti njegov slavnejši stric, baron Jo-
žef Schwegel. Nasploh je bü omenjeni stric mlade-
mu Šveglu svetel vzor. Mladi Ivan je po beljaški
šoli odšel na Theresianum na Dunaj, ki ga je do-
vršil leta 1892. Nato je študiral na dveh fakultetah,
na "Balohovi" orientalski akademiji (Ivanov stric
baron Schwegel, po domače Balohov ima velike
zasluge za ustanovitev in dvig te ustanove) in na
juridični fakulteti. Kot odličen študent je kmalu
dosegel tudi doktorski naslov, že leta 1897 na Uni-
verzi v Innsbrucku. Stričev vzor, mecenstvo in
predvsem dobre zveze so mlademu Ivanu poma-
gale na poti v diplomacijo, ki je tako usodno za-
znamovEila njegovo življenje. Pripravništvo za obrt,
kateri se je namenu, je opravljal na dunajskem
okrajnem sodišču in v Avstrijskem trgovinskem
muzeju. Že leta 1899 ga srečamo kot mladega di-
plomata na avstrijskem konzulatu v Chicagu, kjer
je na prelomu stoletja postal predstojnik konzulata
in to službo opravljal do leta 1902. V Chicago je
prišel povsem po naključju. Kot odposlanec kranj-
skega grofa Hohenwarta bi moral potovati v Maro-
ko, a se je v Chicagu ponesreču takratni konzul.
Ta nesreča je bistveno spremerula možnosti in na-
črte mladega Švegla, saj je prav Amerika oziroma
Združene države tesno prepletena z njegovo uso-
do. Da je bUo Šveglove službe v Chicagu hitro

konec, je vzrok v njegovi doslednosti, poštenosti,
ne nazadnje pa tudi v patriotizmu in svojeglavosti,
kar je bUo lastno tudi njegovemu slavnejšemu
stricu. Povod za premestitev je büo preveč vneto
Šveglovo zavzemanje za rojake. Zavzel se je nam-
reč za rojaka, ki je komaj prispel v Ameriko, da bi
kaj zaslužu, a je že dobü poziv za v vojsko. Do-
mača oblast ga je poklicala na orožne vaje. Prišlo
je do večjega prepira z okrožnim glavarjem v
Gorici. Zaradi žaljivega pisma slednjemu, se je mo-
ral Švegel celo zagovarjati pred vojaškim častnim
sodiščem. Čeprav se je za Švegla vse skupaj ugod-
no razpletlo, je bü premeščen na slabše delovno
mesto v Pittsburg. Kmalu, že leta 1904, je bü do-
deljen za regenta konzulu v Zürichu, a že januarja
leta 1905 je potoval na jug Afrike za podkonzula v
Capetownu. Prejadral je celo Afriko m. spoznaval
razmere na kontinentu, ki jih opisuje takole: "V
Keniji takrat Mau-Mauov še ni büo in so se An-
gleži precej dobro počutili, v Mogadišu so ItaHjani
eksercirali, v Durbanu/Natal je mladi Gandhi kot
indijski odvetnik oblastem nagajal Šveglova
afriška epizoda ni trajala dolgo, saj je bü že leta
1906 imenovan za vicekonzula v Solunu. V
prostem času je svoje pustolovske pohode nada-
ljeval po BaUcanu. Prehodu je Makedonijo, Trakijo
in Pelagonijo. Tudi prüike, da se seznani z vzhod-
no obliko meništva ni zamudü. V letu 1907 je dlje
časa bival na Atosu. V svoji novi službi je imel
priložnost opazovati četniške boje Bolgarov,
Grkov, Srbov in Romunov, ki so se prav tedaj
osvobajali izpod turškega jarma. Obiskal je tudi
Carigrad. Na delovnem mestu ga je obiskal dr.
Lambert Ehrlich, ki ga je prosu za priporočua, da
bi si lahko ogledal Atos in tam tudi nekaj časa
prebival. Švegel mu je priporočua rade volje dal.
Ni si mogel predstavljati, da bo istega človeka
srečal dobrih deset let kasneje v popolnoma dru-
gačnih okoliščinah. Kmalu zatem je bü Švegel ime-
novan za gospodarskega poročevalca v New Yor-
ku, a je hudo zbolel in se vrnu domov na okre-
vanje. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno, toč-
neje do leta 1917, ko sta Avstrija in Združene dr-
žave prekinüi diplomatske stike, je Švegel preživel

! Vsi citati so iz Ivan Švegel: Avtobiografija, Vilsonija
1953, 28. str, arhiv SBL.

51

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

onkraj luže. Spočetka je dosti sodeloval s stricem,
baronom Jožefom Schweglom. Skupaj s stricem sta
pridobila kanadski družbi Canadian Pacific Rail-
way Co. koncesijo za pristajanje njihovih ladij v
Trstu in za prevoz ljudi v Ameriko. S to potezo je
bila precejšnjemu delu prebivalstva monarhije
bistveno skrajšana pot v obljubljeno deželo. To je
prizadelo nemške interese, ki so protežiraU Bremen
in Hamburg. Podjetje strica in nečaka ni bilo
kdove kako uspešno. Načrt, da bi deželi,
železnicam in avstrijskemu pristanišču Trst
zagotovili redne dohodke iri vsaj nekaj dobička, je
sicer obveljal, a je Ivana Švegla stal konzularne
službe. Polni dve leti je bil doma, brez plače. Leta
1913 je bil ponovno poslan v Združene države,
najprej za konzula v ameriško zvezno državo
Kolorado, v Denver, nato pa je služboval v St.
Louisu kjer je tudi zaključil kariero diplomatskega
predstavnika avstrijske monarhije.

Dr. Švegel Ivan (1875-1962), slika v DA.

Tako se je iztekla diplomatska kariera dr. Ivana
Švegla v stari Avstriji. Komaj štiridesetletnik je do-
segel vse, kar se je po normalni poti v takratni
državi dalo. Res je tudi, da ga je dobršen del živ-
ljenja spremljala stričeva karizma, kar mu je dosti-

krat pomagalo, saj je zaradi svoje trmoglavosti in
dosledne poštenosti mnogokrat zašel v težave.

Za baronom Schweglom, ki je umrl na začetku
vojne vihre leta 1914, je odšla tudi Avstrija. Dr.
Ivan Švegel se je sredi vojne vihre vrnil domov.
Kot sam piše, se je leta 1917 priglasil v vojsko in
tam najprej poveljeval mariborskim dragonarjem,
nato pa je bU na bojišču v Albaniji. Za svoje za-
sluge je bil odlikovan z najvišjimi avstrijskimi pri-
znanji. Ko se je vrrul domov na dopust, je büa
Avstrija že v popolnem razpadu. Konec vojne se je
hitro bližal. Slovenci, tisočletje in več vpeti v nem-
ški politični in kulturni prostor, so se le s težavo
prilagajali hitro menjajočem se položaju. Narodni
svet in narodna vlada v Ljubljani sta bila od ljud-
stva odtujeni. Neenotna politika v teh organih do
Koroške in tudi ostalih pokrajin izven Kranjske, je
povzročila, da je slovensko ljudstvo imelo le malo
možnosti za uveljavitev kakršnihkoli lastnih inte-
resov. Vizije najvišjih organov so bile v Ljubljani
kljub zagnanosti in programom zvečine zmedene
in meglene. V svojih spominih Švegel na kratko
opravi s tem obdobjem, več pozornosti posveti le
sočasnim dogodkom, kjer je sodeloval tudi sam.
Takratni predsednik Narodne vlade vitez Josip Po-
gačnik, Sveglov dober znanec, je slednjega ime-
noval za predstavnika Narodne vlade na Dunaju.
Na zahtevo Narodnega Viječa, ki je imelo druge
načrte, pa so morali Šveglovo imenovanje prekli-
cati. Predstavnika na Dunaju sta tako postala dr.
de Francese!, povsem neuk diplomacije in polkov-
nik Stefanovič, da bi v navezi z Odborom južnih
Slavena opravila repatriadjo vojakov, vojnih ujet-
nikov, beguncev itd.. Toda stvari so se tako za-
pletle, da je prišlo do političnega mešetarjenja in
nemalokrat tudi do izrabljanja položajev za osebne
koristi, kar je bilo vse skupaj slaba reklama za
novo politično tvorbo Južnih slovanov. Šele tedaj
se je zganilo tudi Narodno viječe in odpoklicalo
nesposobna in skorumpirana pooblaščenca ter ime-
novalo Švegla za zastopnika Narodnega viječa na
Dunaju. Prva naloga novega predstavnika je bila
najti in imenovati nekaj predstavnikov iz bivših
avtroogrskih ministrstev, ki bi sodelovali na kon-
ferencah poslancev in bi o delu poročali Narodni
vladi, ki je Švegla imenovala tudi za zastopnika pri
konferenci o likvidadji zunanjega in vojnega mi-
nistrstva na Dunaju in mu za pomoč poslala dr.
Rudolfa Andrejko. Prehitra združitev južnoslovan-
skih narodov v kraljevino je Šveglu onemogočila
dokončanje poslov. Njegova naslednja zadolžitev
je bilo sodelovanje pri anketi na Koroškem, ki jo je
po nalogu Šveglovega prijatelja, harvardskega pro-
fesorja Coolidgea vodil major Nelson Miles. Tu se
pričenja obdobje, ki ga je Švegel v svojih spominih
relativno dobro popisal. Iz nadna pisanja veje spo-
znanje, kako je velikosrbska politika s svojimi po-

52

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

stopki in niti ne v svojih državnih interesih, tem-
več v interesih, ki so se porodili v kdove kateri
belgrajski gostilnid, ob bogve kateri uri, name-
ravala voditi državo. Vendar je del te politike ka-
sneje postal tudi Švegel sam. Pošteno je priznal,
da so bili za svojo nesrečo, ki jih je zadela na na-
rodnostnih mejah, v veliki meri krivi tudi Slovena
sami. Zaletavi in nevajeni diplomadje so si na-
pravili več škode kot koristi. Švegel je na nera-
zumljivo nestrpnost naletel že na svojem služ-
benem potovanju na Koroško. Dogovoril se je bil z
majorjem Milesom, da se sestaneta v Dravogradu.
Toda na železniški postaji se je "togoten in vpijoč"
spravil nadenj njegov siceršnji znanec, blagi ko-
roški narodnjak dr. Lambert Ehrlich, prav tisti,
kateremu je Švegel mukoma, vendar rade volje,
oskrbel dovoljenja in priporočila za bivanje na Ato-
su. Scena, ki mu jo je Ehrlich napravil pred vsemi
ljudmi na postaji, je bila po Šveglovih besedah
mučna, saj ljudje verjetno razen predirljivega
vpitja, naj se spravi od koder je prišel, prejkone
niso razumeli ničesar. Že takrat se mu je porodil
sum, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Mimo
se je umaknil in se podal dmgim nalogam naproti.
Bü je imenovan v števuno delegadjo kraljevine
SHS na mirovni konferend v Parizu. Glavnino de-
legadje so sestavljali trije. Srbe je vodu Nikola Pa-
šič, Hrvate dr. Ante Tmmbič, Slovence pa bivši
medvojni avstrijski minister, pri poslih natančni in
prizadevni dr. Ivan Žolger, simpatizer SLS. Vsak
od naštetih treh vodij je imel svoje svetovalce in
eksperte. Švegel je bü znotraj slovenske delegadje
zadolžen za splošne politične posle. Povsem neho-
mogena delegadja ni obetala kakega večjega pre-
obrata splošnih teženj na konferend, kjer nova
kraljevina ni bua še niti mednarodno priznana.
Prevladovali so pardalni interesi. Nugolo Pašiča je
bolj zanimala menjava Trsta za Solun, ki bi Srbom
odprl izhod na morje. Tudi Hrvati so se enako kot
Srbi lotüi obrambe lastnih interesov. Dr. Tmmbič,
takrat že vladni zunanji minister, se je potegoval
za celovitost Dalmadje. Slovend so se obnašali
podobno. Težišče njüiovega zanimanja in delova-
nja sta bui seveda sevema in zahodna meja.

Švegel je zaprosü za sprejem pri Wüsonu. Za-
radi zvez in ugleda, ki ga je užival, mu je uspelo
dobiti termin za sprejem pri zelo zasedenem
Wüsonu. Na sestanek z Wüsonom vzel še dr. Voš-
njaka in dr. Gregorina. Sestanek ni bü posebno
dolg. Ob dogovorjeni uri se je ameriški predsednik
pojavu in po pozdravu je Švegel predsedniku
predstavü Slovence kdo in odkod so. Pri tem ni
pozabü na škofa Barago, ki je bü Wüsonu še kako
poznan. Omerdl je tudi slovensko diasporo v
Zdmženih državah in nato skušal razložiti položaj
Slovencev doma. Govoru je, da so Slovend branik
na poti nemškega imperializma v Sredozemlje, na

dmgi strani pa so vedno morali braniti krščansko
Evropo pred vdori barbarov z juga. Tako so od
prostora, ki so ga nekdaj naseljevali v Alpah in tja
do Češke, počasi izgubljali del za delom. Tudi šte-
VÜO Slovencev se je manjšalo in danes živijo na
malem koščku ozemlja, ki si ga delijo zmagovala.
Wilson je priznal, da je nekaj pogledov sicer no-
vih, a ga je bolj skrbelo zahodno vprašanje in Re-
ka. Dr. Vošnjak ga je prosu, naj vztraja na narod-
nostni meji proti Italiji. To mejo mu je pomenüa
reka Soča. WUson je menu, da je predlog pošten in
ga je obljubU podpreti. Sestanek je hitro minü. Na
koncu so Wüsonu izrodil še album s podpisi nekaj
tisoč slovenskih deklet, namenjen njegovi hčeri, Id
pa še ni pripotovala v Pariz. Kot piše Švegel, se je
tmdü v Parizu čimbolj reprezentativno obnašati.
Stanoval je v velikem in mondenem hotelu Place
de la Concorde, v bližini ameriške delegadje. S
svojim uglajenim nastopom si je znal pridobiti
naklonjenost marsikaterega politika. Manjkal mu je
le sodelavec, ki bi dobro poznal razmere doma ter
dovolj močna zaslomba doma pa bi storil za Slo-
vence mnogo več. Zavedal se je, da na odlodtve
konference ne bo mogel bistveno vplivati, vseeno
pa se je tmdü narediti kar se da dober vtis.

Medtem so doma formirali uradno deputadjo,
da bi skušala glede koroškega vprašanja na mirov-
ni konferend storiti kar največ. Ža blagoslov je büo
seveda treba povprašati Beograd, ki je odhod bla-
gohotno dovolü. Le Nikola Pašič je bü proti od-
pravi. Toda delegadja je bua nujna. Strokovnjaki,
ki so z mapami pod pazduho hodili po Koroški so
vneto zatrjevali, da je plebisdt za Slovence že dob-
ljen, četudi bi zdmžui obe coni. Vsakemu le malo
bolj razgledanemu človeku pa je büo jasno, da je
položaj bistveno dmgačen. Ko je delegadja, ki so
jo sestavljaü škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, dr.
Janko Brejc, dr. Karel Triller, dr. Vladimir Ravnikar,
Rudolf Golouh in Albin Prepeluh, pripotovala v
Pariz, je takoj morala na sestanek z jugoslovansko
delegadjo na konferend. Pašič ni pokazal preve-
Ukega zanimanja za namere odposlancev in posvet
z delegadjo ni obrodü nobenih sadov. Na pomoč
je spet priskodl Švegel. Preko svojüi zvez je v ho-
telu Crillon organiziral sestanek z Wüsonom. Ude-
ležua naj bi se ga Švegel in škof Jeglič. Vendar iz
lepega načrta ni büo nič. Najprej so se jima pri-
dmžili še ostali člani posebne deputadje. Malo
pred sestankom pa so prihmmeli v salon, ki je bü
prav nasproti Wüsonove delovne sobe, še dmgi
ljudje. Med njimi je bü najglasnejši dr. EhrUch,
Šveglova mora, ki je v svojem stilu vsem prisotnim
razlagal, kaj vse bo Wüsonu povedal glede Ko-
roške. Švegel je opozoril navzoče, naj bodo tüio,
ker predsednika nima smisla nadlegovati z zemlje-
pisom Koroške. Rekel jim je, da so tu zato, da bi
naredili dmboljši vtis, meje pa bo kasneje zarisal

53

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

kak podrejeni referent. Ti nasveti so dr. Ehrlichu
dvignili pritisk. Njegov izbruh je Švegel zavrnil z
opombo o njegovih umazanih gojzericah. Poučil
ga je, da so tudi čisti čevlji del celotne podobe
človeka in izkaz omike, na katero Amerikanci ve-
liko dajo. Dr. Ehrlich tega ni mimo požrl in je
pričel Šveglu pridigati, da je tu samo za tolmača in
naj bo tiho. Sredi Ehrlichovega besednega naleta je
vstopil Wilson s svetovalcem polkovnikom Hou-
som. Ker gospoda ni znala jezika, je celotni pogo-
vor vodu Svegel. Polkovnik House je koroški pro-
blem dobro naštudiral in je presenetil vse prisotne
s svojim briljantnim poznavanjem razmer. Med
dmgim je opozoril tudi na to, da bo glasovanje
zavzelo preveliko ozemlje in da so Slovenci v Ce-
lovcu v izraziti manjšini. V vsem je bil Švegel per-
fekten tolmač , le v primera, ko je škof Jeglič
hotel, da se plebiscitnemu področju priključi tudi
Mežiška dolina, tega ni hotel prevesti. Kako prav
je imel v tem primera, se je kinalu izkazalo. Na ta
način bi izgubili tudi Mežiško dolino. Polkovnik
House je s svojim dobrim poznavanjem koroške
problematike spravil prisotne v veliko zadrego.
Zato je pogovor tekel vsaj s slovenske strani
nervozno in z dosti treme. Švegel se ni dal zmesti
in je, kjer je pogovor zastal, z diplomatsko
spretnostjo skušal prikrivati stiske in zadrege. Sku-
šal je pojasniti Američanoma slovenske zahteve v
smislu, da že od samega začetka ne zahtevamo
več, kot le toliko, za kar smatramo, da je naše oz.
naša pravica. Obenem se je zavedal, da lahko ve-
lesile na mirovni konferenci storijo kar hočejo, ne
da bi sploh koga vprašale. Tako se je, žal, tudi
zgodilo. Sestanek je hitro minil in navzočim s
slovenske strani pustil v premislek, kakšne posle-
dice bo to imelo oziroma ali so pri pogovora z
Američanoma res storili vse, kar je bilo v njihovi
moči. Iz Šveglovih zapiskov veje vtis, da se je že
takrat zavedal katastrofe na mirovni konferenci.

Sama konferenca, o kateri na tem mestu ne
bom govoril, ni prinesla Slovencem niti delček ti-
stega, o čemer so sanjali si in tako močno želeli.
Slaba organizacija in propaganda sta le omogočili
velesilam, da ni bilo treba uporabiti dragih vzvo-
dov, kot npr. v primera Reke, ko so Italijanom
pustili, da so šli čez dogovorjene norme in meje.
Plebiscit je propadel, ostalo pa so velesile postorile
po svoji vesti. Mesto vodje plebiscitne komisije je
bilo ponujeno tudi Šveglu, ki pa se ga je po dalj-
šem premisleku odrekel, saj je že ugotovil, da ni
več kaj pomagati in da je stvar zavožena do kon-
ca. Tako je komisijo prevzel Jovan Jovanovič, Id ga
Švegel v spominih značilno imenuje "cincarski
pustež". Ta je svoje delo opravil brez čustvene
obremenjenosti. Nasploh pa je bilo tudi nekaterim
vidnim slovenskim politikom za Koroško malo
mar. Švegel navaja npr. dr Antona Korošca, ki je

nekaj dni po plebiscitu izjavil: "Jaz sem Koroško že
prebolel".

Slovensko ozemlje v novi državi južnih Slo-
vanov je bilo dodobra okleščeno. Razen Kranjske
so bile ostale slovenske pokrajine prepolovljene
(Primorska, del Štajerske) oziroma skoraj v celoti
izgubljene (Koroška). Zunaj novih meja so ostali
tudi močni kulturni centri Slovencev (Trst, Gorica,
Celovec). Katastrofa je bila popolna. Ali bi büo mo-
goče rešiti kaj več, če bi imeli sposobnejše diplo-
mate doma in v tujüii? Verjetno bi büa slika novih
meja dragačna, če ne bi za novo državo stal Beo-
grad, prestolnica države, ki je veljala za eno od
tistüi eksotičnih držav, ki so jüi Evropejci tako radi
spravljali v zvezo z Orientom in tamošnjimi drža-
vami, deloma zaradi posebnega tretmana marlji-
vosti in tudi dmgih pozitivnih lastnosti med ka-
tere sta spadali zlasti poštenost in zanesljivost.
"Večno" prijateljstvo s carsko Rusijo, ki se je prav
tedaj sprevračala v državo delavcev in kmetov z
ideologijo, ki je büa v izrazitem nasprotju s kapi-
talističnimi pogledi na svet mnogo bolj razvitega
zahoda, jugoslovanski državi tudi ni prineslo na
mirovni konferenci v Parizu prav noberdh pozi-
tivnih točk. Velesüam je že takrat bolj odgovarjala
obnovljena stara Evropa z vsemi nasprotji kot pa
območje novih držav z nestanovitnimi mejami, ki
so vsak čas težue k novim konfliktom in nesta-
bünostim v tem koncu sveta. Sicer pa so bui enaki
dvomi tudi ob koncu drage svetovne vojne na mi-
rovni konferenci na istem kraju, s skoraj enakimi
protagonisti.

C. Grefe: Alt Krain, Wien Laibacli 1900-1901,
Grimšice okr. 1900.

54

44_I KRONIKA

JQq6 časopis za slovensko krajevno zgodovino

Iz šveglove dejavnosti v Parizu, vladni zapisnik (Arhiv repubMke Slovenije, fotokopija v DA).

55

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

Slika notranjščine Grimšac izpred druge vojske. \

Ali je bil čas propada Avstroogrske monarhije
priložnost tudi za Slovence? To vprašanje je mno-
go bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi ni to mesto pravšnje za takšne analize, a je
vsekakor treba povedati, da je bil slovenski narod
oziroma prebivalstvo na prostoru, kjer so živeli
Slovend s tisočletno vpetostjo v srednjeevropski
kulturni prostor, katerega državnostna nosilka je
büa dolga stoletja habsburška dinastija, usodno
razdeljen na balkanski in srednjeevropski del.

Vrnimo se k Šveglu. Uglajeni avstrijski diplo-
mat se je, materialno osiromašen (za premoženje,
ki ga je izgubil v prvi vojni) in okraden od toliko
opevane nove narodne države (z zamenjavo valu-
te na srbski nadn), razmeroma hitro prilagodil no-
vim razmeram. Vrnil se je domov na nekdaj stri-
čeve Grimšice, sedaj last rodbine, ki so kot fidei-
komisarična substitudja postale nedeljivo posestvo.
Lotil se je oskrbniških poslov. Med drugim je do-
mad grad v spomin na svojega sobesednika, ame-
riškega predsednika Wilsona, poimenoval po njem.
Še v poznih letih je rad pripovedoval, kako je go-
voril z Wüsonom in ga uspel prepričati, da ni do-
pustu, da se Italijani polastijo tudi Blejskega kota.
Nekdanji "Grimschitzhof ' je tako postal "Vüsonia",
kar je pravzaprav še danes, saj tako pove zadnja
uradna registradja imena grašdne..

Nato je potoval v Beograd, kjer je skupaj z dr
Rybafem in sodalistom Kopačem predstavljal za-
časno narodno zastopništvo za Trst. Bü je tudi v
misiji Zadružne gospodarske baiike v Združenih

državah, nato pa je prevzel zastopstvo družbe
Canadian Pacific Reüway Company v Jugoslaviji.
Zastopnik je bü vse do uvedbe diktature kralja
Aleksandra leta 1929. Posel je opravljal vestno in
natančno, čeprav je büo to spričo korupdje in
goljufij včasih skoraj nemogoče. Mnogkn našim
delavcem je v Severni Ameriki našel boljše delo m
stanovanje, kot so ga imeli doma. Pred odhodom
v tujino je moral vsak od potnikov prispevati v
tkim. "iseljenički fond" zajetno vsoto denarja. Ta
fond pa ni rdkdar služu svojemu namenu, saj so si
iz njega funkdonarji, ki so jim bui izseljend zadnja
skrb, izplačevali dodatke k plačam.

V tem času so büa popularna križarjenja in
Švegel je organiziral pristajanje velikih lacüj v Ko-
torju in Dubrovniku, da bi imela jugoslovanska
pristanišča od tega prometa nekaj koristi. Leta
1926 je bü Švegel v Združerdh državah kot član
jugoslovanske delegadje za ureditev vojnih dolgov
z ZDA. Delegadjo je vodu takratni jugoslovanski
finančni minister Müan Stojadinovič, ki je moral ta
položaj kmalu zapustiti, ker je bü kriv za neko fi-
nančno afero. Pogajanja so büa uspešna m Ame-
ričani so dolg znižali na dobrih 60 müijonov do-
larjev. Jugoslavija po Šveglovui besedah teh dol-
gov ni nikoli plačala. Z grenkobo se spominja ta-
kratne potratnosti države. V ZDA so potovali z
najdražjo ladjo, dnevnice pa so bue od 100 m več
dolarjev za predsednika Stojadinoviča do okoU 50
dolarjev za delegate, država pa je plačala tudi
nastanitev.

56

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

suka notranjščine Grimšac izpred druge vojske.

V ZDA je Švegel srečal stare znance, med njimi
ameriškega finančnega ministra Andrewa Mellona
in Herberta Hooverja, ki je kasneje postal ameriški
predsednik. S svojim "znanjem" se je takrat izkazal
Djurič, takratni jugoslovanski veleposlanik v Lon-
donu, čigar skrb pa je bila usmerjena bolj na lastne
koristi. Svegel je hotel sicer pomagati, a je bil v
angleščini skoraj nepismeni Djurič preveč ljubo-
sumen.

Leta 1927 je Švegel na prošnjo Stjepana Radica
kandidiral na državnozborskih volitvah na listi Hr-
vatske seljačke stranke. To srbski politiki ni bilo
povšeči. Minister za socialno politiko Mijovič je po
navodilu ministra za zunanje zadeve Marinkoviča
celo skušal prisiliti vodstvo družbe Canadian Pa-
cific naj Švegla zaradi tega, ker je kandidiral na
volitvah za državni zbor, odpokliče z mesta pred-
stavnika. Družba se seveda ni hotela ukloniti pri-
mitivnemu diktatu, saj je bil Švegel verjetno zanjo
preveč dragocen in je opravljal svojo službo zelo
dobro. Besni Srbi tega niso mimo požrli. Dmžbi so
zagrozili, da ji vzamejo koncesijo po pravni ali
kakšni dmgi poti. Švegel je bil izvoljen in kon-
cesija je bila preklicana. Pojasnila dmžba ni nikoli
dobila. Švegel je kot poslanec skušal primer spra-
viti pred ministrski svet, ki je podeljeval koncesije.
Mijoviča se je polotil strah in je hitro zbral vse
potrebne podpise za ukinitev odredbe. Tako se je
podrl srbski načrt, ki je kot bodočega naslednika
Canadian Pacifica, verjetno ne brez koristi za svoje
žepe, protežiral neko angleško ladijsko družbo. Kaj

več Švegel, ki je tako zaključil svoje službovanje
pri Canadian Pacificu, za svojega bivšega delo-
dajalca ni mogel storiti.

Švegel je bil prisoten v beograjski skupščini leta
1928, ko je prišlo do srbskega obračuna s hr-
vaškimi poslanci. Streljanje se je končalo s smrtjo
treh hrvaških poslancev, ki so sedeü bUzu Švegla,
ki se v spominih natanko spominja dogodka in
pristavlja, da so Srbi v skupščino hodili s samo-
kresi v žepih. Posebej mu je ostalo v spominu, da
je kralj poljubil roko ranjenemu Radiai. Navzlic
temu, da bi si človek ob zadnjem postopku lahko
mislil marsikaj, Švegel pristavlja, da je bil ta par-
lament v glavnem na nivoju takrat delujočih,
predvsem pa demokratičen. Pri tem je treba ome-
niti še Šveglov odnos do reforme volilnega siste-
ma; najbolj je odobraval švicarski volilni sistem.
Tudi zaradi tega, ker tam ženske niso imele volilne
pravice. Jezila ga je "volilna geometrija", ki ni
omogočala zmagati kandidatom, ki bi si s pod-
poro ljudstva to zaslužili. Stranke je videl kot ne-
izbežno zlo parlamentarizma. Programi strank so
bili vsi tako dobri, da bi človek pristopil k vsaki.
Žal pa nobena stranka svojih programov ni
izvajala. Vsi kandidati so se držali besed A. Warda:
'This is my program, if you don't like it, 1 will
change it".

Ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo, je
Švegel v nepravi dmžbi na ta račun povedal nekaj
pikrih besed, kar ga je pripeljalo pred sodišče v
Ljubljani, a je bila začuda nekaj pozneje obtožnica

57

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

umaknjena. Iz tega časa je zanimivo tudi njegovo
sodelovanje v polemiki v časopisu "Obzor". Po-
lemika je bila naravnana na trditev v časopisu, da
so univerze pravo zrcalo kulturne razvitosti na-
roda. Šveglovo sodelovanje v polemiki kaže na
dobro poznavanje razmer na zahodu in široko ob-
zorje diplomata in pobtika.

Kljub temu, da je na začetku Aleksandrove dik-
tature nastopil proti kralju, ga je ta leta 1930 po-
vabil v Živkovičevo vlado. Proti temu so se tzreldi
dr. Korošec in trije hrvaški ministri, ki so imeli
svoje načrte. V tem času je Švegla najbolj skrbela
usoda ljudi v njegovem volilnem okraju v Gor-
skem Kotarju. Tam je namreč moralo priti do
agrarne reforme. Vsi gozdovi so bili v posesti rod-
bine Thum-Taxis. Švegel je zagovarjal počasno ag-
ramo reformo, ki naj bi najmanj prizadela obe
strani. Sicer pa je bil to čas, ko parlamenta ni bilo
in je kralj naročil ministrom in predsedniku naj
hodijo po državi in na shodih razlagajo ljudem
položaj in namene vladne politike.

Švegel je svoji ministrski karieri v spominih
odmeril malo prostora, kar je pravzaprav škoda,
saj bi bil to zanimiv prispevek tudi k slovenski
zgodovini. Iz kratke notice lahko razberemo nje-
gov odnos do dr. Antona Korošca, ki je bil vse prej
kot toleranten. Kakorkoli, zaradi Šveglovega ugo-
varjanja Koroščevemu izvajanju na neki seji mini-
strskega sveta, je prišlo do žolčnega prepira, ki se
je končal tako, da je dr. Korošec razburjen odšel h
kralju in ultimativno zahteval, naj odstrani Švegla
iz vlade, ali pa odide sam. Odšel je Korošec.

Švegel je bil tudi prisoten na Oplencu, kjer so
iz majhne cerkvice napravili za državo veliko pre-
drag samostan, v katerega so tedaj prekopali Kara-
djordjeve posmrtne ostanke. Kmalu zatem je bil
pozvan h kralju. Poslali so ga za poslanika v Ar-
gentino, kamor je prispel januarja leta 1931. V
Buenos Airesu ga je sprejel argentinski predsednik
in dmgi visoki uradniki. Kot izkušen diplomat je
imel v svojih postopkih podporo francoskega am-
basadorja in ameriškega veleposlanika. Poslaništvo
v Argentini je bilo v žalostnem stanju. Delal ni
nihče. Zahtevki, pisma in dmgi dopisi so ležali
vsepovsod. Tudi na podstrešju in pod stopnicami.
Na dopise ni odgovarjal nihče. Tajnik je bil Peter
Neumann, ki se je dal preimenovati po očetu Dra-
gotinu v Zorislava Dragutinoviča. Ta je vsak mesec
sestavil 'brezvezno" poročilo o sovražni in proti-
državni dejavnosti hrvaških izseljencev v Argentini
in ga poslal v Beograd. Tako si je počasi pridobil
ugled dobrega in državi vdanega uradnika. Postal
je zgled ostalim uradnikom. Koristi od tega pa ni
imel nihče. Posledice njegovega "dela" so se kazale
le v domovini, kjer je prenekateri sorodnik takih
"protidržavnih elementov" imel resne težave. O
srbski emigraciji in nasprotovanjih se je bolj malo

govorilo. Pritožb čeznjo pa iz predvsem srbskih in
prosrbskih diplomatskih krogov ni bilo. Na novem
delovnem mestu je Švegel za začetek hotel zatreti
finančne malverzacije, ki so resno hromile delo
ustanove in obenem metale nanjo čudno luč. Vsi
uslužbenci so imeli dostojne dohodke. Švegel je
zaslužil mesečno blizu 1000 dolarjev. Ostali tudi
približno toliko, kar je büo povsem dovolj za stanu
primemo življenje. A baUcanska lakomnost, ki se je
razpasla po večini diplomatskih predstavništev, ni
imela mere. Da so kar največ prihranili, je dr.
Stražrucki, dmgi mož poslaništva, odpustu edinega
čistilca, denar zanj pa so si uslužbencu razdelili.
Dela niso razdelili, zato je büa umazanija vsepov-
sod. Stražnicki si je celo prisvojü avto nekega Zida.
Pobirali so, brez vsakršnega javnega cenika, tudi
takse za usluge, ki jih je opravljalo veleposlaništvo.
Viškio prispevka-takse so določali kar po zuna-
njem videzu stranke. Tako nabrana sredstva so se
zbirala v posebni blagajni, ki jo je Stažnicki seveda
Lzpraznü, ko je odšel za diplomata v Haag. Hudo
pomanjkljiv blagajniški dnevnik je vodüa Cehinja,
zaposlena na veleposlaništvu. S tem dnevrdkom
kot dokazom je Švegel urgiral pri nadrejenih, naj
Stražnicki vrne denar. Odziva ni büo, le Šveglu je
v Argentino vlada poslala nadzorrüka.

Neznosne razmere na poslaništvu, kjer pred
grabežljivimi rokami uslužbencev niso bile vame
niti zapuščine izseljencev, so Švegla tako zaposlüe,
da sprva ni utegnü odpotovati v Umgvaj in Čue,
da bi predal akreditivna pisma. Šele kasneje je
uspel obiskati izseljence in prenekateri obisk, če se
mu je le ponudüa prilika, je podaljšal v izlet, kjer
je spoznaval dežele, ljudi in njüiove navade. Taiko
se spominja revolucije v Čuu m beguncev tostran
Kordüjer, med begund pa tedanjega in bodočega
čilskega predsednika. Obiskal je Brazuijo, kjer je
spoznal ameriškega füozofa Wüla Rogersa, zanimal
se je za zgodovino in botaniko. Spoznaval je tudi
prilike, v katerih so živeli naši izseljend. V San-
tiagu so mu Dalmatind tožili, da so jih Angleži
prevarali v poslu z ovčjerejo, s subvendjo je
podprl hrvaško narodno šolo, itd..

Po vrnitvi domov je bü za svoje delo odli-
kovan. Naselü se je na Grimšicah oz. Vüsoniji, kjer
je kmetoval od leta 1933 do 1941. Urejeval je
nemajhno zbirko, katere pomemben del je bila
tudi zapušdna njegovega strica, barona Schwegla.
Sam je pospešeno zbiral dela jugoslovanskih umet-
nikov in z zbirko narodnih noš in dmgüi umetnin
dodobra napolnü graščino. Vse to je nameraval
zapustiti Sloveniji kot spomin na svoj rod. Izteklo
se je dmgače.

Zadnji del Šveglovui spominov predstavljam le
v kratkem povzetku. Dogodki so še preveč sveži
in glavni protagonisti so še živi.

Po dmgi svetovni vojni je bü Švegel daleč od

58

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

politike. Kot diplomat stare Avstrije in "gnile" Ju-
goslavije je bil kvečjemu moteč element, katerega
nniselnost se prav gotovo ni skladala z ideologijo,
ki je prinesla na oblast delavski razred. Njegovo
premoženje se je že med vojno razpolovilo, do
konca pa ga je sesula Ljudska oblast, ki je tudi
cvetoče grajsko gospodarstvo grimšiškega gradu
uničila do konca. Svegel natanko popisuje postop-
ke razlastitvene komisije "s spremstvom". Ob raz-
lastitvi so namreč po Šveglovih besedah oblastniki
uprizorili pravo procesijo na njegovo posestvo.
"Procesijo" so vodili ljudje, ki jih je dobro poznal,
enemu od njih je celo pošiljal pakete, ko je bil
med vojno interniran na Bavarskem. Drugi, ki je
bü pred vojno član vseh mogočih strank, sedaj je
bü seveda komunist, je imel sina, ki je med vojno
služboval pri koroškem gauleiterju, njegova brat in
nečak pa sta ob koncu vojne pobegnüa skupaj z
Nemd. Švegel poknenoma navaja funkdonarje in
njüiovo obnašanje.

Ljudje, ki so v sprevodu prišli do grašdne so
na glas psovali starega Ivanovega strica barona
Schwegla, ki je umrl že leta 1914. Tudi Ivanu
Šveglu so vpili:" Ven z njim, naj gre pod smreko
spat, dovolj dolgo je spal na dobri postelji ... ". Pri
tem so odkrito kazali namero, da oropajo grašdno.
Naprej Švegel jedko pristavlja: "Predsednik cele
predstave me je med drugim tìtuliral kot svinjo,
kar je povzrodlo, da sem se spomnü pred-
sednikov Zedinjerdh držav, cesarjev in kraljev, ki
so me skozi več kot štirideset let k sebi vabüi in
počastili, in kako sem sam v svojem življenju imel
priložnost biti prevzeten z monarhi. Sedaj sem se
moral dati psovati od sodrge". Navzod visoki po-
litik z Jesenic je Šveglu posebej zameril, ker je kot
mladenič moral v poletju nositi turistom kovčke.
Ker so tako delali tudi ameriški milijonarji, se
spominja Švegel, ima imenovani nedvomno lepo
možnost, da postane müijarder, seveda v dinarjih.
Če bo le zmerno pü. Na politikovo tehtno ugo-
tovitev, da na koncu pravica vedno zmaga, Švegel
v spominih zapiše, da ima nemara prav in, da se
bo o tem nekoč prav gotovo tudi sam prepričal.
Sicer pa je med postopkom razlastitve nekdo igral
na harmoniko, ljudje so plesali, skratka, büo je
veselo. Rezultat? Šveglu so ostale tri sobice v hle-
vu, kamor se je preselü z majhnim ostankom
umetnin, ki mu niso bue odvzete, oziroma jih niso
pokradli vojaki dveh artiljerijskih brigad, ki so
nekaj časa stanovali v grašdni-muzeju in jo teme-
ljito opustošui. Vojaki, ki so izhajaU iz povsem
drugih okolij, so uničevaU tudi okolico in tako je
propadel tudi kvaliteten arboretum, kjer so bile
rastline ki jih je Švegel prinašal s svojih potovanj
po svetu. Upa in tudi prepričan je, da teh rastlin,
kolikor jih je še ostalo, nihče ne bo prepoznal.
Tako bodo vsaj te imele večni mir.

Nato še opisuje nekatere dogodke, med drugim
tudi, kako je s papeževim dovoljenjem dal pre-
kopati strica in hčerko z blejskega pokopališča v
redško cerkev in, če sam ne bo več zmogel, dob-
remu človeku predlaga napis na stričevo grobnico.

Zase na koncu pristavlja: "Če me hoče Sloven-
ski biografski leksikon z malo besedami omeniti,
mu tega ne morem braniti, če ne, tudi prav. Iz
gornjega si bo tudi ta, ki me ne pozna, lahko
izbral nekaj podatkov. Naj mi oprosti, če se mu bo
že to porodlo zdelo predolgo. Nisem imel časa, ko
sem začel pisati, da ga napravim krajšega. Ker sem
ex abrupto na mašino pisal in ne obvladam jezüca,
kakor bi želel, tudi nisem inogel pisati kakor to

znanjo slovenski klasiki ..... Čuvaju, ki stoji pred

WalhaUo Slovenskega biografskega leksikona, da
pregleda prišleca z ozirom na njegove rane in za-
sluge v borbi za slovenstvo, pa odgovorim z verzi
svojega dolgoletnega vodnika in tolažnika:

Heute steh ich meine Wache
Vor des Paradeises Tor,
Weiss nicht grade wie ichs mache.
Kommst nur so verdächtig vor!

Nicht so vieles Federlesen!
Lass mich immer nur herein:
Denn ich bin ein Mensch gewesen.
Und das heisst ein Kämpfer sein. "

Dr. Ivan Švegel je umrl leta 1962 v visoki sta-
rosti 87 let. Njegova dela, dobra ali manj dobra, ki
jüi je postoril za slovenski narod naj oceni čas.

VIRI:

- I. Švegel: Avtobiografija, Vüsonija 1953, 28,
arhiv SBL (Slovenski biografski leksikon);

- N. Gspan-Prašelj: Ekscerpt iz avtobiografije Iva-
na Švegla, 1982, (DA) družinski arhiv avtorja,
fase. XXV., mapa 6;

- Pismo Ivana Švegla Alfonzu Gspanu, dat. 15. 6.
1945, DA, mapa 3, fase. XXVI;

- Pismo Ivana Svegla Dušanu Plavšiču, dat. 18. 9.
1926, DA, mapa 2, fase XXVI;

- Pismo Ivana Svegla Plavšiču, dat. 30. 10. 1926,
DA, mapa 2, fase. XXVI;

- Pismo Ivana Švegla Ivanu Prijatelju, dat. 24. 1.
19??, DA, mapa 4, fase XXVI. (NUK, Ms 895);

- Švegel Ivan, Tko vodi narode, Slobodni glas, 5.
marec, 1929, kopija uvodruka v DA, mapa 10,
fase. XXVU;

- Moja poslednja volja, 13. 2. 1962. Okrajno so-
dišče v Radovljid, DA, mapal, fase. XVIII;

- Zapisrdk o razglasitvi pismene oporoke, DA,

59

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

mapa 2, fase. XVIH;

- Sklep o dedovanju. Okrajno sodišče v Radov-
ljid, O 35/62-13, kopija v DA, mapa 3, fase.

xvm;

- Življenjepis Ivana Švegla, verjetni avtor D. Ker-
mauner, 9. 5. 1955, arhiv SBL, kopija v DA, ma-
pa 4, fase. XV111;

- SBL 111, 740-41, kopija v DA, mapa 5, fase.
XVUl;

- Ivan Švegel, O mojem sprejemu pri predsed-
niku Wilsonu, Slovenec, 105, 8. maj 1919, kopija
v DA, mapa 9, fase. XVÜ;

- A. Prepeluh: Pripombe k naši prevratni dobi,
Ljubljana 1938;

- M. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari
Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965;

- F. Sišič: Dokumenti o postanku Kraljevine Srba,
Hrvata i Slovenaca 1914-1919, Zagreb 1920;

- Endklopedija Likovnih Umjetnosti, 3 (Inj-Portl),
Zagreb 1964;

- J. Schwegel: Rückblicke auf mein Leben, Vo-
losca 1911.

ZUSAMMENFASSUNG

Dr. Ivan Švegel und seine Zeit
(Memoiren)

Dr. Ivan Švegel dürfte bereits in Österreich-
Ungarn all das erreicht haben, was auf normalem
Wege zu erreichen war. In seinen Memoiren
beschreibt er eingehend seine Dienststellen, be-
sonders seine diplomatische Tätigkeit. Aus seinen
Beschreibungen geht der Unterschied zwischen
der Diplomatie Österreich-Ungarns und des
späteren Jugoslawiens hervor. Viel Platz nehmen
in Švegels Memoiren die Bestrebungen um die
slowenischen Grenzen nach dem Untergang
Österreich-Ungarns ein. Der Ruhm eines guten
Diplomaten und echte Freunde ermöglichten ihm,
sogar zwei Treffen der slowenischen Delegation
mit dem amerikanischen Präsidenten Wilson zu
arrangieren. Den Ruhm eines guten Diplomaten
wußte man auch im ersten jugoslawischen Staat
zu schätzen. Švegel war eine Zeitlang sogar Mi-
nister in der Regierung Živkovič. Die Nach-
kriegsverhältnisse waren für diesen Diplomaten in
zwei Monarchien nicht günstig. Als Rentner und
Enteigneter blieb er femer Beobachter bedeuten-
der Ereignisse. Mit Tagesereignissen setzte er sich
nur noch in seinen Memoiren kritisch aus-
einander.

60

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Katarina Višnar

Balkanski sod smodnika: zgodba oficirja Rudolfa
Marčiča*

UVOD

Poglejmo priloženo skico, ki prikazuje nekaj
pomembnih zgodovinskih dogodkov in večino
krajev, kjer je krajši ali daljši čas prebival Rudolf
Marčič: pred nami je zgodba človeka, ki je živel v
dobi velikih preobratov, njegova mobilnost in
nemiren duh pa predstavljata nekaj izjemnega ce-
lo iz perspektive našega časa.

Rudolf Marčič se je rodil leta 1882 v Šmartnem
pri Litiji. Njegov oče je bil sodni uslužbenec, kar je
morda prispevalo k temu, da se je usmeril v vo-
jaški poklic. V avstroogrski armadi je služil do raz-
pada monarhije, nato pa v vojski Kraljevine SHS,
iz katere je izstopil leta 1921. V medvojnem času je

kot slikar dosegel mnoga priznanja v meščariskih
krogih, med drugim ga je cenil tudi kralj Alek-
sander Karadordevič. Glavnino Marčičevega slikar-
skega opusa predstavljajo slike morja. Ob izbruhu
druge svetovne vojne je živel v Zagrebu, kjer so
ga mobilizirali v domobransko vojsko. Marčič se s
tem ni strinjal, toda njegov "upor" je bil preveč
neodločen. T vojaki je nato potoval po Bosni in
pozneje na Črno morje (v sestavi mornarice) kot
slikar vojaških prizorov. To dejstvo je pustilo sle-
dove v Marčičevem življenju po vojni. Neopazno
je bil odrinjen iz središča kulturnih dogajanj in je
ostanek življenja preživel v Lovranu, vseskozi de-
javen kot slikar in likovni pedagog.

Kraji, v Icaterih je živel Rudolf Marač.

* Razprava je predelani izsek iz moje diplomske naloge "Življenje in delo slikarja Rudolfa Ernesta Marčiča (1882-1960),
1994.

61

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

v mnogočem tipično pot bistrega mladeniča,
po poreklu iz velike in revne družine sodnega
uslužbenca, sta že od otroštva spremljali močna
želja po likovnem izražanju ter k tej sodeč talent,
ki je v času vojaškega službovanja postal njegov
"joker". Sprva ni bil zabeležen drugače kot v obliki
dobrih šolskih izdelkov ter njim ustreznih ocen,
vse dokler ni kot mlad in perspektiven častnik, ki
se je v prostem času brez velikih pretenzij predajal
slikanju morja in njegovih razpoloženja, spoznal
ženo svojega komandanta Karla Horsetzkyja. Nav-
dušena nad njegovimi slikami je gospa Horsetzky
nagovorila precej negotovega in obotavljivega
Marčiča, da je leta 1905 odšel študirat slikarstvo -
na praško akademijo k profesorju Vlahu Bukovcu.
Od tega časa se je Marčič v življenju vedno od-
ločal v prid svojega slikanja, s katerim se je med
obema vojnama uveljavil predvsem v meščanskih
krogih. Ko je bil leta 1911 po ukazu feldmaršala in
nadvojvode Evgena Avstrijskega dodeljen za sli-
karja elitnemu dunajskemu Deutschmeisterpolku^,
je Marčič uniformo nosil le še formalno; večji del
časa je preživljal v ateljeju, slikajoč - kot se je
spodobilo - dela s predvsem zgodovinsko tematiko
in portrete pomembnih osebnosti.

Po izbruhu prve balkanske vojne se je Marčič
na Dunaju lotil učenja albanščine. Z jugoslovansko
idejo se je zbližal že v času študija v Pragi, zato je
zaprosil Vojaško ministrstvo, da ga pošlje na Bal-
kan, kjer naj bi - skupaj s svojim znancem grofom
Stembergom - sodeloval v osvobodilnem boju
Črnogorcev, Srbov in Bolgarov. Sprva mu je to
bilo dovoljeno, pod pogojem, da za ta čas odloži
častniški čin. Ko pa je bilo že vse pripravljeno, so
mu sporočili, da grof Berchtold nasprotuje poto-
vanju in da mu ne more zagotoviti svoje zaščite.
Marčič je odgovoril, da ne potrebuje Berchtoldove
"marele", ter da gre tja na lastno odgovornost.
Toda dan pred odhodom je dobil telegram z
Ministrstva za zunanje zadeve s sporočilom, da se
mu na cesarjev ukaz prepoveduje sodelovanje v
balkanski vojni zaradi političnih razlogov.

Marčič se je moral sprijazniti s tem, da je
namesto v vojno odpotoval v oficirsko šolo v Bra-
tislavo. To je - čeprav so mu šolske klopi "smrdele"
- zaključil z odliko in 800 kronami potovalne
štipendije. Vendar je odklonil možnost, da bi se
priključil generalštabu, ker se ni hotel odpovedati
slikanju.

1 Po končani kadetni šoli v Mariboru je Marčič zaprosil za
namestitev na Jadranski obali.

2 Deutschmeisterpolk je bil s svojo več kot dvestoletno
tradicijo v tistem času najbolj popularen polk avstrijske
armade.

DUNAJSKI ODPOSLANEC V ALBANSKIH BRDIH

Nekajmesečno bivanje v Albaniji v vlogi avstrij-
skega odposlanca jeseni 1913 je prav gotovo ena
najzanimivejših epizod v življenju Rudolfa Mar-
čiča. Vesti, ki so prihajale iz pred kratkim usta-
novljene, formalno neodvisne kneževine Albanije
so si bile protislovne. Marač je prišel v Skader, da
bi se v imenu Avstro-Ogrske seznanil z dejanskimi
razmerami v severni Albaniji. Zanesljive novice iz
notranjosti države je bilo skoraj nemogoče dobiti.
Albanija je od nekdaj bila interesno področje
Avstro-Ogrske, in zdaj, po zmagi Srbov in Črno-
gorcev v vojni, je bila ta upravičeno nezaupljiva
do lojalnosti Albancev. Zaradi domnevnega "pajda-
šenja" s Srbi - Mirditi^ naj bi jim omogočali svo-
bodni prehod preko svojega ozemlja do Drača - je
avstroogrski konzul v Albaniji prijavil mirditskega
kneza Prenka Bibe Dodo, ki mu je dunajski dvor
izplačeval precejšnjo apanažo. Prenku so tudi za-
merili, ker je prodal hrastove gozdove neki mi-
lanski družbi, čeprav jih je prej ponujal Avstriji po
bistveno ugodnejši ceni.

'V Mirdito sem šel z zanesljivim, s strani
nadopata Primo Docchia dodeljenim kavazom Leš
Nojo, katerega zvestoba mi je čestokrat rešila živ-
ljenje. /.../ Ko sva po treh dneh napornega poto-
vanja srečno prispela v Oroši, sem našel Prenk
Bibdoda, obkroženega s svojimi zaupniki, pred
cerkvijo in opatijo. Predal sem mu nadopatovo
pismo. Že od vsega začetka sem čutil nezaupanje.
Pri večerji smo se počasi zbližali. Psoval je kon-
zula, ki ga je nepravično očrnil, da je izgubil apa-
nažo. Obljubil sem mu posredovanje. Takoj mi je
narasla vrednost. /.../ Prenočevali smo v kuli^. Po
večerji veliko zasedanje. Nisem jih veliko razumel.
Vsi so zanalašč govorili tako hitro, da jim nisem
mogel slediti. Vse oči so bile uprte vame. Izvrstno
sem razumel samo eno besedo, 'budala', s katero
me je tituliral Prenkpaša. Izvedel sem, da zato, ker
sem hotel naslednjega dne z Leš Nojem naprej.
'Nesrečnik, ubili te bodo še pred nočjo, ker te

3 "Mirditi, albansko katoliško pleme, naseljujejo hribovje
jugovzhodno od Skadra, živijo pa več ali manj v
raztresenih kulah. Glavno naselje je Oroši, središče
barjaktarja in mirditskega opata, ki leži med golim
gričem Mnele ter divjo Zebjo. Ob precej lepi cerkvi je
hiša nadopata, naokoli po gričih pa kule. Mirdite, ki jo
je podpirala Avstrija, Turki niso nikoli povsem osvojili.
Vsak poskus turške vojske, da bi zasedla Mirdito, je bil
krvavo odbit. /.../ Oni niso nikoli plačali davka kot
ostala plemena." Rudolf MARČIČ, Miriditski knez Prenk
Biddoda, Hrvatski narod, 3. 6. 1939.

4 Kula ali albanski stolp je specifičen tip utrjene stano-
vanjske zgradbe in posebnost ljudske arhitekture. Je
kvadratnega tlorisa in sezidana iz debelih kamnitih ali
opečnatih zidov, visoka dva ali več nadstropij. Okna se
nahajajo le v najvišjem nadstropju, nižje so le strelne
line. Veliko kul je ohranjenih na območju Prokletìj.

62

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensl<o krajevno zgodovino

bodo zaradi barve obleke imeli za Srba in jaz te
bom mogel maščevati/, mi pravi Bibdoda. Svetuje
mi, naj ostanem tu, ter da mi bodo on in njegovi
ljudje priskrbeli vse podatke, ki jih potrebujem/'

Vendar Marčič ni poslušal nasvete Bibe Doda.
Odpravil se je dalje na pot, a kaj kmalu je padel v
roke Albancev iz muslimanskega plemena Lurija.

"Najprej dolgo izprašujejo moje spremstvo, po-
tem mene. Namen mojega potovanja po teh divjih
predelih jim je bü očitno sumljiv, posebej zato, ker
se je nedaleč nahajala srbska vojska, ki so jo vsako
noč napadali, ona pa se jim je zato maščevala. Bui
so prepričani, da sem srbski vohun. Situacija je
postajala vse bolj neprijetna, ko smo se približevali
Belemu Drinu, kjer so stale srbske predstraže. Leš
Noj se je neprestano naskrivaj križal, klicaje Boga
in z željo, da bi mi büo namenjeno dolgo življenje.
Okoli poldneva smo jedli pri nekem studencu
polento in püi vodo. Začelo se je novo zasliše-
vanje. Na vrsto sem prišel zadnji. Leš me je rmlo
gledal in mi želel dolgo življenje. Da ne bi videli
muslimani, je z eno roko dvignü moj fotoaparat
pred obraz, z drugo pa se pokrižal. To je büa moja
rešitev. Vzel sem aparat in odšel kaldh dvajset
korakov naprej na zaslišanje. Ko sem pristopil k
tem nevarnim ljudem, sem jim takoj pokazal apa-
rat, rekoč, da sta me poslali Franc Jožef in Londra,
da bi zabeležu in posnel vse, kar so poškodovali
Srbi, da bi Albanci dobili dvojno odškodnino. Ko
jim je ob tem Leš Noj zaupno sporoču, češ da sem
nečak Franca Jožefa, so stekli naprej ter mi v Sroji
priredili odUčen sprejem z običajnim streljanjem in
sijajno večerjo. /.../ Naslednjega dne sem moral po-
sneti vso vidno škodo. Razume se, da nisem imel
toliko fümov s seboj ter sem snemal vse, kar me ni
osebno zanimalo, z zaprtim pokrovom objektiva. Z
vsem tem sem si naprtil na vrat pravega hudiča.
Čez štirinajst dni so me Albanci gonili od brda do
brda, od kule do kule. Zame se je začela prava
Kalvarija, ker je vse to zelo motüo mojo misijo.
Moje spremstvo se je iz dneva v dan povečevalo,
vse v pričakovanju zlatnikov. Eno noč smo morali
več ur gaziti po koritu Drina, ker je bü en član v
krvnem maščevanju s tistim krajem. Tako smo
prispeU v Kukes, kjer je sotočje Belega in Črnega
Drina. V eni zažgani kuli je büo mnogo Albancev,
moških, žena in otiok s preostalim zakladom.
Razorožili so nas in skrbno preiskali. Prenk Čoku
so odvzeli v robček zaviti samokres, toda brow-
ninga, ki sem ga imel v zadnjem žepu, le niso
odkrili. V tej revoltirani družbi sem se počutu zelo
negotovo in neprijetno. Vsi poprek so vpüi in mi
grozüi s pestmi. 'Nocoj ne bom izvlekel žive gla-
ve/ sem zapisal v svoj dnevnik. Po polnoči so se
strasti nekoliko utišale, toda moj Leš se je še
vedno naskrivaj križal. Opustü sem ves svoj alban-
ski besednjak, prepričujoč jih, da jim želim le

dobro, ter da nisem nikakršen vohun, ko me je
naenkrat nek Albanec nagovoru v srbskem jezUsu.
Jaz sem ga debelo in 'bedasto' pogledal, govoreč,
da ne razumem niti besede. To jih je nekoliko
pomirilo. /.../ Srbske prednje straže so stale z one
strani reke. Moja druščina me ni spustüa naprej,
dokler nisem dal nase albanskega oblačua. Tako
sem prehodu del Krasniča ter celotno Ljugo, naj-
bolj neraziskan in najnevarnejši del Albanije, ne-
prestano na slepo slikajoč požgane kule. Zemlje-
vidi so biü risani le po pripovedovanju. Napak je
büo tudi do 30 kilometrov, popravüe so se šele
kasneje, po mojih posnetkih. O kakšnem poroča-
nju ni büo govora, ker se nihče ni upal odnesti
moje pismo vsaj Bibdodi v Oroši, še manj pa v
Skader. Tako sem taval preko 14 dni od hriba do
hriba, od kule do kule, opravljajoč tudi zdravniško
službo, ter sem v dveh primerih zdravU tudi
ženske, čeprav Albancev sicer ne smeš nikoli vpra-
šati: kako kaj tvoja žena? Lahko vprašaš za zdravje
moškega, konja, osla, živine in psa, ne pa tudi za
ženino zdravje. Začeli so me klicati kapetan, kmalu
tudi beg. Nekega dne, utrujen do Boga, sem skle-
rul, da ne bom več tekal snemati od hriba do hri-
ba, dokler ne najdem nekoga, Id bo odnesel moje
poročuo v Oroši. /.../ Sklerul sem, da se sam vrnem
tja. Ko smo prišli do Čafa Kumuls, 1425 m viso-
kega sedla, se je moje spremstvo uprlo in s suo
zahtevalo, naj se vrnem preko Črnega Drina na
visok hrib in tam fotografiram škodo narejeno
tamkajšnjemu hodži. Vsaj tisoč metrov navzdol in
najmanj toliko še navkreber samo zaradi enega
posnetka? To je bUo zame preveč. Popeljal sem
svojega konja in šel sam naprej. Leš je takoj pri-
tekel za mano. Ostali spremljevalci so sprva ner-
gali in nato šli daleč za mano, zlovoljno in glasno
gestikuUrajoč. Ta vrstni red je bü nevaren. Sedel
sem in čakal, da so prišli. Ogorčenih obrazov so
zavračali ponujene cigarete, četudi niso imeli to-
baka. Užalu sem jih bü. Pristopu sem k tej skupini
osmih fantov, segel v zadnji žep, izvlekel svoj
browning in tolmaču: to je majhna strojnica, v
trenutku pokosi deset ljudi, in zato se vas niti
malo ne bojim! Strah ali pa zanimanje za neznano
orožje jim je razvedril obraze in vse je bilo v redu.
Najnevarnejši med njimi naj bi tekel naprej in
naznanü moj prihod ter naroču, da spečejo dva
jagenjčka. Toda lahko bi se ob poti skril in me
ubü. Ne boš! Leš Noj gre naprej, ostali ostajajo z
mano! Majhna^ strojnica za pasom je ostala moj
angel varuh. Že se je začelo temniti, ko nas je
pozdravüo streljanje iz kule. Zopet sem bü na
varnih mirditskih tleh. /.../ Padla je noč, ko smo
prišli v opatijo Oroši, kjer nas je ves vesel, z usti
polnimi kostanjev sprejel Prenk-Paša, ki je že
dvomu, če sem še med živimi. /.../ Leš Noj je šel
naprej v Skader s poročuom v torbi. Zdaj za to

63

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

gospodo nisem več bil 'budala', temveč sem postal
junak. Bibdoda je upal v mojo intervencijo, ter me
je zato tudi gostil. Ko sem odšel nasproti Lešu v
KahneÜ, me je s svojimi ljudmi daleč pospremil.
Naslednji dan se je Leš vrnil v Kalmeti s konzu-
lovim pismom, kjer je pisalo, da so že mislili, da
sem mrtev ter naj pridem v Skader, da bi se od-
počil. To sem tudi storil."

Na Dunaj se je Marčič vrnil pred Božičem.
Njegova misija, sicer izjemno uspešna - v tistih
časih je bil namreč edini avstrijski odposlanec, ki je
opravil svojo nalogo in se iz divjih predelov Alba-
nije vrnil v domovino živ -, ni bistveno vplivala na
odločitve visokih krogov, čeprav se je sam šef
glavnega štaba Conrad von Hoetzendorff ob
Marčičevem raportu o delu tamkajšnjega konzula,
ki je bü prijavü Prenk-pašo, grenko nasmehnü in
priznal: "Ja, ja, mein Lieber, unsere Diplomaten
sehen nur so weit, so weit Ihr Monokel reicht!"

Maräc je napovedal neuspeh vladavine princa
Wühelma Wieda, na londonski konferend imeno-
vanega albanskega kneza, in vlogo, ki jo je v zaroti
proti Wiedu odigral Esad-paša Toptani.

Rudolf Marač v Skadru. 1. 1916.

PRVA SVETOVNA VOJNA

Izbruh prve svetovne vojne ni mogel iti mimo
Mardča. Takoj so ga promovirali v kapetana in
poslali v Bosno in Hercegovino. V svoj polk je

skušal zbirati kolege umetnike, da bi jür morda
rešu pogube v vojni in da bi pomagali pri usta-
navljanju muzeja Deutschmeister-polka^. Sam to
obdobje omeni le v parih besedah. Položaju na
fronti lahko sledimo iz njegovüi vojašldh porodi.
Po naporni bitki za Lovčen ter zavzetju Cetinja se
je Mardč znašel v Podgorid, kjer je srečal Prenk-
pašo, ki so ga Avstrijd kot nezanesljivega hoteli
zapreti, a je Mardč to prepredl^. Za tem je po-
novno pristal v Skadru.

"Okolica Skadra je dajala žalostno in grozo
vzbujajočo sliko. Trupla vojakov, ubiti konji in
druga živina, razmetano orožje in razna druga
prtljaga, so pokrivali slabe poti okoli mesta. Per-
perji in dinarji so ležali razmetani naokoli, ker
Alband niso nikoli zaupali papirnatemu denarju -
zaupali so le zlatu in srebru. Z neverjetno hitros^o
se je razširil glas o mojem prihodu v Skader. Že
tretji dan je prihitel iz oddaljenih Mirditov moj
nekdanji kavaz Leš Noj. Istočasno so se oglašali
barjaktarji vseh plemen. Med njimi so biü moji
najzvestejši pomočniki Luigi Gurakud, pozneje
prosvetni minister, ubit v Bariju, Fejzi beg Aüzotti,
poznejši finančni minister, med njimi pa je bü tudi
moj stari prijatelj Bibdoda ter visoka duhovščina.

V sestavljenem razglasu sem dolodl ukinitev
krvnega maščevanja in povabü vse moške, naj se
organizirajo v albansko vojsko. /.../ Na ta način se
je počasi začela organizirati neke vrste albanska
vojska, ki je pozneje štela okoli 20.000 pušk.

Ta vojska ni imela nobene borbene vrednosti,
toda Albance je büo treba držati zbrane, ker so se
pojavljale različne struje in so bili do tedaj vedno
pristaši tistega, ki je ponudü več napoleonov.
Unüorme te vojske so bue avstrijske s čmo-rdečo
kokardo. Med ostalim sem zbral mladeniče iz vseh
boljših družin ter zanje odprl častniško šolo, v
kateri se je njürova naravna inteligenca razvijala z
veliko hitrostjo. Ti oficirji zavzemajo danes v al-
banski vojski najodUčnejša mesta. To albansko voj-
sko so poslali na fronto. Z njo sta büa tudi po-
glavar plemena Matije Ahmet beg^ ter albanski

^ Marčič je bil iniciator muzeja.

^ Ko se je nekega dne Bibe Doda zastrupil s hrano in
mislil, da bo umrl, je hotel imenovati Marčiča za svojega
naslednika, ta pa je ponudbo energično zavrnil, saj je
vedel, da "to čast ne bi dolgo užival in moje življenje mi
je kljub vsemu bilo dragoceno". Rudolf MARČIČ,
Miriditski knez Prenk Biddoda, Hrvatski narod, 1939.
Ahmet beg Zogu (1895-1961), vojaško izšolan v Cari-
gradu. V albanski vladi notranji minister (1920, 1921-22),
leta 1922 prevzel oblast v Albaniji kot predsednik nüni-
strskega sveta. Liberalna stranka, na čelu s Fan NoHjem,
je dvignila vstajo proti njemu spomladi leta 1924. Ah-
met beg je zbežal v Kraljevino SHS. S pomočjo jugo-
slovanske vlade se je decembra istega leta vrnil, prevzel
oblast in 22.1.1925 razglasil Albanijo za republiko, sebe
pa za predsednika. 1928 se je kronal kot Zogu L,
albanski kralj.

64

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

major Guardi. Med njima je nastala neke vrste tek-
ma, kdo bo prvi. Ker je Ahmet beg motil Guardia,
je ta odkril, da Ahmet beg na skrivaj paktira z
Italijani, in to prijavil poveljstvu v Skadru. Ahmet
bega so takoj poklicali v Skader, od koder so ga
nameravali deportirati v neko koncentracijsko ta-
borišče, kjer naj bi izginil.

V tem času sem bil vojaški namestnik okrož-
nega pokrajinskega komisarja z nalogo, da ublažim
nasoglasja, nastala med vojaškim poveljstvom ter
civilno upravo. Takoj sem uporabil svoj vpliv, da
bi preprečil Gilardieve namene. Ahmet beg je bil
tedaj star 23 let. Ne samo kot poglavar Matije,
temveč tudi kot član odlične družine Toptani, je
imel Ahmet beg velik vpliv na Albance, ter bi
njegova smrt iz njega napravila narodnega mučen-
ca. Kaj bi to pomenilo v deželi krvnega mašče-
vanja, mi ni bilo težko uganiti. Fronta na reki
Vojuši je obvisela na eni nitki na terenu brez ko-
munikadj. Najmanjši udarec na tej fronti bi bil
znak za albansko vstajo, ki bi lahko uspešno ogro-
zila povezave fronte (poljska železnica ter slabša
pot) z oddaljenim Skadrom. Razen tega mi je bilo
žal tega primitivnega, toda elegantnega mladeniča,
ki verjetno niti ni vedel, kaj ga čaka. Tekal sem z
njim ves dan od Pondja do Pilata, dokler nisem
prišel do samega generala Trollmarma, vrhovnega
komandanta Albanije, mu razložil situadjo in
predstavil vse usodne posledice, ki bi lahko sledile
takšnemu postopku z Ahmet begom. Rekel sem:
'Kako nam lahko škoduje takšen mladenič brez
vsake izobrazbe?' Vsekakor bi nam bolj škodoval
kot mrtev narodni mučenec, ker so ga cenili vsi
Alband. Zato sem predlagal, da general Trollmann
raje zaprosi vrhovno vojaško poveljstvo, da Ahmet
bega imenuje za polkovnika ter poveljnika alban-
skih oddelkov s štabom avstioogrskih častnikov, ki
bodo dejansko vse držali v svojih rokah. S tem
bodo Ahmet beg ter z njim vsi Alband visoko
počaščeni, obenem pa bo zavarovano tudi ozadje
fronte.

/.../ Po nekaj dneh se je Ahmet beg vrrul kot
polkovnik in poveljnik albanskih oddelkov na
fronti. /.../ Guardi mi ni nikoli odpustil te poteze -
toda kaj drugega mi je preostalo?'*

Kaže, da je Mardč še dolgo časa potem ostal v
spominu tamkajšnjih Albancev. O tem priča tudi
naslednji dogodek iz nekoliko poznejšega časa:

"6. 11. 1926 sem se nahajal v Dubrovniku, kjer
me je obiskala deputadja šestih ljudi. Skorajda
nisem več spoznal svojih prijateljev iz Skadra. Pri-
šli so me zaprosit, da bi prevzel vodstvo vstaje, ki
se bo začela 20. novembra, torej že čez 14 dni. Ko
sem slišal, kako je vse to slabo in površno orga-
nizirano, sem svetoval duhovniku Šantoju, naj

vstajo preložijo, dokler ne bo vse pripravljeno. Ko
mi je deputadja izjavila, da je že izdan ukaz in da
je preložitev nemogoča, sem zavrnil ponudbo in
vsako sodelovanje, tudi to, da bi se vsaj pojavil v
albanskih planinah, kar bi po njihovem mnenju
pomenilo, da je Avstrija spet zaživela in s tem bi
bil uspeh zagotovljen. Povedal sem jim: 'Gospodje,
tukaj je moj mali sin brez matere, njemu sem bolj
potreben kot tistim vrbam na Skadrskemu jezeru.'
Zares se je 20. novembra dvignila vstaja, njen
rezultat pa je bil, da je brez potrebe padlo mnogo
junaških glav."^

Iz časa, ko je služil v Osijeku. Zanimivo je, da se
je na sliko podpisal v cirilici.

Mardčevo življenje je v času bivanja v Albaniji
potekalo daleč od fronte. A vendar miru ni našel.
General Trollmarm je nenehno pošiljal kazenske
ekspedidje proti prebivalstvu, ki se je začelo upi-
rati rekvizidjam, za katere so v zameno dobivali
papirnati denar, ki ga niso cenili in ga zato niso
sprejemali. Avstrijd zanje niso našli razumevanja
ter denarja niso sprejemali nazaj, kar ga je do-
datno razvrednotilo. Mardč, ki je iz dna duše na-
sprotoval takšnim 'brezdušnim" postopkom, se je
zelo sporekel z generalom in zato zaprosil, da ga
vrnejo njegovemu polku, ki se je v tistem času

8 Rudolf MARČIČ, Uspon bivšeg kralja Zogu, 1939.

Isto.

65

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1990

nahajal pri meshi Brody v severovzhodni Galiciji.
Ko pa je januarja 1918 prišel na fronto, je ta že
razpadla. Potem so ga poslali na Piavo, kjer se je
pripravljala avstroogrska ofenziva. Njegov bataljon
je čakal v rezervi, ko je nekega dne dobil ukaz, naj
da ustreliti nekega vojaka, ki ga je pripeljala žan-
darmerija z Dunaja, ker je prekoračil dopust. Mar-
čič se je odločno postavil v bran vojaku, sam na-
sproti ostalim oficirjem. Zato so ga razglasili za
komunista in vrgli ven iz pisarne, njegov bataljon
pa poslaH v prve bojne vrste. Pri nekem obhodu
frontne črte je bil Marčič ranjen v nogo, nato
transportiran na Dunaj na operacijo, promoviran v
generalštabnega oficirja 59. brigade, po okrevanju
pa se je napotil profi Beogradu, kjer ga je že tretjič
zapovrstjo dočakalo razsulo armade.

BOJ ZA DEDIŠČINO

Tik pred koncem vojne se je Rudolf Marčič
zopet znašel na Dunaju. Bil je premeščen v gene-
ralštab, okoli Božiča pa je bil demobüiziran. Oglasil
se je pri Pogačniku, jugoslovanskemu poslancu na
Dunaju. Službo je dobil pri Jugoslovanskem od-
delku za izgube in rdeči križ pri 10. oddelku za
pogrešane bivšega vojaškega ministrstva na Duna-
ju. To je bila likvidacijska komisija nasledstvenih
držav, ki je takoj po propadu Avstro-Ogrske, pred
senžermensko mirovno pogodbo, na Dunaju zače-
la reševati vprašanje pripadnosti arhivov in ostale
kulturne dediščine z ozemlja razpadle Monarhije.
Komisija se je zanimala predvsem za arhive, aktu-
alne za administracijo novonastalih držav, poleg
tega pa tudi za zgodovinske arhive.

Marač je zapisal svoje spomine na tisti čas:

'Neutrudno smo delali in reševali vse, kar se je
dalo rešiti. Sam sem iz neke kleti rešil celo kar-
toteko vojnih ujetnikov^O in okoli tisoč zapuščin
umrlih!!, toda Vojaška misija mi ni omogočila pre-
voznih sredstev, zato naj bi se obrnil na tiste, ki so
me postavili sem (Narodno viječe Zagreb). Zahva-
ljujoč poznanstvu avstrijskih oficirjev mi je le
uspelo vse shraniti v moji pisami."!^

V Marčičevi zapuščini se nahaja rokopis izjave
jugoslovanske kulturne komisije, v kateri resda ni
navedeno, komu je namenjena, iz vsebine bi se pa
dalo sklepati, da jo je Marčič namenil jugoslo-

!0 Okoli 40.000 osmrtnic srbskih vojakov.

Marčič je v imenu komisije predlagal pristojnim ministr-
stvom Kraljevine (Ministrstvu vojske in mornarice.
Ministrstvu za socialno skrb ter Pravosodnemu mini-
strstvu) spremembo zakona o razglasitvi umrlih, s čimer
naj bi se izognih birokratskim ovinkom, zaradi katerih
se je proces izdaje mrtvaških listov zavlačeval v nedo-
gled, kar je otežkočilo procese okoli nasledstev, ženi-
tev... Za vzorec pri spreminjanju zakona je predlagal
novi češkoslovaški zakon.

!2 Rudolf MARČIČ, Moj dugi život ukratko, str. 3.

vanski mirovni delegaciji v Parizu. Kot je že zna-
no, je jugoslovanska delegadja raje zamolčala svo-
je zakonsko upravičene zahteve po izrodtvi kul-
turne dediščine, ki ji je pripadala kot nasledstveni
državi, misleč, da se bo s tem lahko izognila tudi
dolgovom razpadle Avstro-Ogrske. Rezultat tak-
šnega preračunavanja je seveda bil najslabši mo-
žen: "Avstrija se je skoraj v celoti izognila ob-
veznosti izrodtve kulturnih predmetov z izjemo
arhivov"!^. Kraljevina SHS pa si je, hotela ali ne,
naprtila svoj delež dolgov stare monarhije.

Jugoslovanska kulturna komisija se s takšnim
stališčem državnega vrha ni strinjala. Mardča je
neodzivnost nadrejenih tako prizadela, da je še
nekaj let pozneje v Slovenskem narodu ogorčeno
napadel liberalnega liderja Alberta Kramerja, po
vojni šefa likvidadje na Dunaju, ki naj bi bü glavni
krivec za odklonitev "12 milijard (prejšnje vred-
nosti) vrednega našega, nam priznanega in pre-
puščenega deleža iz vseh mogodh panog cen-
tralrdh državnih ustanov z neprecenljivim kultur-
nim in historijskim materialom /.../ v največje ve-
selje Avstrije in ostalih nasledstvenih držav, ki so
vozüe polne vlake v nove države."!^

"Nočni ribolov na Koločepu", Maračeva slika iz
prve polovice 30. let. Nahajališče je neznano.

!3 Fran Zwitter, Arhivska konvencija z Avstrijo iz leta 1923
in vprašanje njene izvedbe, ČZN III, 1957, str. 272.

!"! "Eden od likvidatorjev". Kdo je dr. Kramer?, Slovenski
narod, 31. 1. 1925.

66

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Ocena, povzeta iz Maračevega dopisa, je bila
sledeča:

"Med tem ko imajo imenovani narodi vse po-
trebne kulturne zavode v obilju, ostali smo Jugo-
slovani brez vsega izven malih začetnih poskusov
v pokrajinskih zavodih, ki so pa šele v razvoju in
kateri danes najbolj potrebujejo vsako bodisi še
tako neznatno stvar, med tem ko bi Nemd (in
Madjari), najbogatejši na tem polju, ostali hkrati
posidentes tudi tistih kulturnih stvari, katere so
jim očevidno morale doprinesti naše zenrJje."!^.

Zato so postavili zahtevek, "da se nam da iz
nemško-avstr. in madjarskih zbirk, zavodov, galerij
in muzejev

1) vse umetnine, brez obzira na stroko, ka-
tere so jugoslovanske provenience to ali po umet-
niku ali pa po mestu iz katerega so bile odpeljane
v centralne avstr. og. zavode itd.

2) vse umetniško-obrtne stvari odpeljane iz teri-
torija sedanje Jugoslavije (rezbe, vezila, pletenine,
preproge itd.).

3) vse arheologične predmete, kateri so bili naj-
deni ali odpeljani iz področja Jugoslavije.

4) Vse zgodovinske predmete, ki se tičejo
zgodovine sedanje Jugoslavije iz nj. austr. in
madjarskih zavodov (Heeres museum in drugi) ti.
vojaške trofeje, orožje vse vrste i.t.d."!^

Toda nesoglasja v likvidadjski komisiji so se le
stopnjevala. Mardč je v tekstu Separatvotum, da-
tiranem z 9. 7. 1919, izrazil svoje nezadovoljstvo
nad poročilom komisije pri 10. oddelku za po-
grešane pri nekdanjem vojaškem rrünistrstvu na
Dunaju, kjer je bil zaposlen, ker naj bi presoja ne
bila izpeljana v skladu s stališd in interesi na-
donalrdh držav. Likvidadjska komisija se je po
njegovem mnenju preveč izgubljala v preživetem
formalizmu in birokratizmu, namesto da bi upo-
števala interese ljudi. Vendar je sčasoma postalo
jasno, da jugoslovanska delegadja na Dunaju nima
dovolj odločilne mod v svojih rokah. Mardč se je
naveličal tovrstnih bitk. Ob spoznanju lastne ne-
mod sta se ga polotila pesimizem in malodušje.
Odločil se je, da se vrne v domovino.

"Odposlanstvo in likvidadjska komisija sta me
poslali v Beograd, kjer naj bi vladi razložil situ-
acijo. Efekt je bil v tem, da so vsem danom
priznali tako plačo kot dnevnice, razen meni - ker
sem bil preveč odprt in energičen. Za mirovno
konferenco v Parizu smo izdelali ogromen elabo-
rat, toda ta ni pravočasno prišel v Pariz, četudi je
bil poslan tri mesece vnaprej - češ, ni bilo kurirja.
/.../ Končno sem natovoril vso kartoteko s približno
40.000 osmrtnicami in vso zapuščino ter se z enim
kapetanom napotil v Beograd. Po osmih dneh

1^ Rokopisni koncept, ohranjen v zapuščini Rudolfa Mar-

čiča. Ni datiran.
16 Isto.

prošenj in čakanja je moj kapetan pustil vse na
železniški postaji in se vrnil na Dunaj. Ker sem
spoznal, da je ves naš trud zaman, sem zaprosil za
dovoljenje, da se vrnem v domovino."!^

ZAKLJUČEK- Nekaj let po tem dogodku je
Rudolf Mardč dokončno zapustil vojaško službo
ter se predal slikanju. Danes nam je znan pred-
vsem kot slikar. Tisto, kar pa je zanimivo s stališča
zgodovinopisja, pa je prej ostajalo v send njego-
vega slikarskega opusa. V njegovih spominih, ki
sicer podlegajo vsem 'boleznim" memoarskih virov
in niso ravno bogati, najdemo avtentično in oseb-
no pričevanje človeka, ki je bolj po naključju kakor
namenoma 'bü zraven" v trenutkih, ko se je
"ustvarjala" zgodovma. V tej lud lahko obravna-
vamo tudi Mardčeve zapiske: ti niso bul nameren
poskus, zabeležiti zgodovinske dogodke, temveč
ohraniti spomin na neka, vsekakor zanimiva in
nevsakdanja življenjska doživetja človeka, ki je
živel v mnogih krajih ter se srečeval z različnimi
krogi ljudi in različninu kulturartü. Kar pa je zna-
dlno za Mardča je, da je bü dovolj odprt, da je to
različnost znal in zmogel začutiti ter spoštovati.

ZUSAMMENFASSUNG

Das Balkan-Pulverfaß: Geschichte des
Offiziers Rudolf Marčič

Rudolf Mardč, semer Ausbüdung nach Offizier,
seinem Beruf nach Maler, wurde im Jahre 1882 in
Šmartno bei Litija geboren. Er diente in der k.u.k
Armee bis zum Untergang der Monarchie. In der
Zeit seines Müitärdienstes fand er auch die
Möglichkeit, das Studium an der Prager Kunst-
akademie zu absolvieren. Im Jahre 1911 wurde er
als Maler dem österreichischen Deutschmeister-
Eliteregiment zugeteüt. Zur Zeü der Balkankriege
bereiste er auf eigene Verantwortung das Kriegs-
gebiet. Auf kaiserlichen Befehl mußte er darauf in
die Offiziersschule nach Preßburg. Im Jahre 1913
kam er als österreichischer Gesandter nach Alba-
nien. Er wußte das Vertrauen der lokalen Not-
abeln zu gewinnen und lernte auf diese Weise die
Verhältnisse im Lande besser kennen. Bei seiner
Rückkehr nach Wien erstattete einen ausführ-
licheren Bericht als der österreichische Konsul.

17 Rudolf MARČIČ, Moj dugi život ukratko, str. 3. i

67

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Bei Kriegsausbruch wurde er zunächst nach
Bosnien und in die Herzegowina geschickt. Nach
der österreichischen Einnahme von Cetinje und
Lovčen begegnete er seinen alten Freunden wie-
der. Es gelang ihm, die Albaner zu organisieren
und zu überwachen, damit sie sich nicht allzusehr
in die kriegerischen Auseinandersetzungen ein-
mischten. Zur Zeit seiner Anwesenheit in Albanien
spürte er deutlich die österreichische militärische
Einmischung in die albanische Provinz, der er sich
entgegensetzte. Das Kriegsende erlebte er an der
Piave. Als er demobilisiert wurde, bekam er eine
Stelle bei der Jugoslawischen Abteilung für Ver-
luste und für das Rote JCreuz bei der 10. Abteilurig

für Vermißte des ehemaligen Kriegsministeriums
in Wien. In dieser Furiktion begann er seinen
Kampf um die Archive und das Kulturerbe der
zerfallenen Monarchie. Dabei stieß er auf viele
Schwierigkeiten und Hindemisse, sowohl in Öster-
reich als auch im Königreich der Serben, Kroaten
und Slowenen. Nach seinem Austritt aus dem
Militärdienst im Jahre 1921 fand er als Maler in
bürgerlichen Kreisen Anerkennung. Beim Angriff
auf Jugoslawien 1941 wurde er in Zagreb zur kro-
atischen Heimwehr (domobranska vojska) mobilisi-
ert. Nach dem Krieg wurde er aus dem öffent-
lichen Leben verdrängt. Seit 1947 lebte er in Lov-
ran, wo er 1960 starb.

68

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Rok Stergar

"Lahu niti pedi naše zemlje"

Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne
23. maja 1915

"Prosim, gospod rehnungs-
feldvebel, vi torej mislite, da
bomo zaradi te vojne z Italijo
dobivali manj menaže!"
"To je jasno kot beli dan. '"
(J. Hašek: Dobri vojak Švejk)

V času pred prvo svetovno vojno so naši za-
hodni sosedje v panteonu slovenskih narodnih so-
vragov gotovo zasedali "častno" drugo mesto za
nespornimi zmagovalci s severa. Vendar je med
slovenskim sovraštvom do "Lahov", kot s(m)o jih
radi imenovali (in jih še vedno), in Nemcev pre-
cejšnja razlika. Ce je pri zadnjih šlo za protislovno
mešanico sovraštva in spoštovanja, je bilo za prve
rezervirano le zaničevanje in večvrednostni obču-
tek. Če si dovolimo malce špekuliranja in zdravo-
razumskega sklepanja, lahko ponudimo naslednje
pojasnilo: Nemd zaradi svoje politične vloge in
stalnega prodiranja proti jugu na slovensko narod-
nostno ozemlje, pač niso mogli biti zelo priljub-
ljeni, a so hkrati vtelešali preveč lastnosti (pridnost,
natančnost...), ki jih avtostereotip pripisuje Sloven-
cem,l da bi se lahko sovraštvo polno razmahnilo.
Tako so vlogo najslabših Nemcev prevzeli Prusi, ki
so imeli to "prednost", da so bili protestantje in
poleg tega z izjemo zadnjega obdobja pred svetov-
no vojno državni sovražnik št. 1. Italijani so s
svojim latinskim in mediteranskim temperamen-
tom predstavljali precejšnje nasprotje germanski
zaprtosti in si tako pri podobno usmerjenih Slo-
vencih niso mogli pridobiti takšnega bonusa.^ Ob

! Nekateri so celo mnenja, da je za marsikaterega Slo-
venca "idealni Slovenec tale bavarsko-jodlarski model"
(Intervju z dr Slavojem Žižkom, Mladina 31/1995, str.
26). Sodobne raziskave pa kažejo dejansko ujemanje |
nekaterih osebnostnih lastnosti Slovencev in Nemcev, i
Oboji sodimo med depresivne in introvertne narode.
Oboji pa smo (v povprečju seveda) tudi disciplinirani,
organizirani, marljivi in vestni {j. Musek: Psiliološki
portret Slovencev, Ljubljana 1994, str. 104).
"Slovenci bomo npr, razvili avtostereotip v zvezi s
tistimi lastno.stmi, pri katerih bomo opažali razliko med
pripadniki lastne narodnosti in pripadniki neke druge

tem je büa zahodna slovenska etnična meja dovolj
trdna, da je omogočala podcenjevalni odnos, ki se
je ustrezno okrepü še z avstrijskimi vojaškimi
uspehi (ob "spregledovanju" porazov) v nemimi
Italiji in slovenskim deležem v njüi.^ Posebne pri-
ljubljenosti med konzervativd Italijanom niso pri-
dobili niti zasedba mesta nasledrdkov sv. Petra
Rima in neurejeni odnosi s papežem. In tudi
odnosi z Italijani na tej strani meje (torej v Istri,
Trstu in na Goriškem), ki so biJi vse prej kot
idilični, so prispevali svoje k slabi podobi potom-
cev antičnih Rimljanov.*

narodnosti. ... Enako seveda velja za heterostereotipe:
bolj ekstravertni narodi se nam bodo zdeli preveč
zgovorni, neresni, nastopaški."(prav tam, str. 75)
S poudarkom na udeležbi slovenskih polkov in prav v
takem duhu o tem piše Janez J. Švanjcer. "Zvečer po
bitki [pri Custozzi] je prijezdil k polku [47. "mariborski"
pehotni polk s pretežno slovenskimi vojaki] baron
D'Aspre, znan kot "železni". Prvemu oticirju, na
katerega je naletel, je naročil, naj pove poveljniku
polka, da bo v znak spoštovanja v bodoče pred polkom
zaradi njegove hrabrosti vedno snel klobuk. Res je
prijezdil pred polk in pred vojaki snel klobuk. " (Janez J.
Švajncer: Vojna in vojaška zgodovina Slovencev,
Ljubljana 1992, str. 78). Knjiga je predtem izšla tudi kot
učbenik za domovinsko vzgojo vojakov slovenske
vojske (Janez J Švajncer: Vojna in vojaška zgodovina
Slovencev, Ljubljana 1991), tako da ji poudarjanje
slovenske hrabrosti mirno dopustimo.
4 Kljub temu so časniki ob začetku vojne poudarjali
lojalnost avstrijskih Italijanov in njihovo navezanost na
monarhijo. Za sumljive pa je tako ali tako poskrbela
policija, ki je naprimer v Gorici že nekaj tednov poprej
začela z aretacijami (P. Svoljšak: Slovenski begunci v
Italiji med prvo svetovno vojno, Ljubljana 1991, str. 6 in
7). V lojalnost svojih vojakov italijanskega rodu po je
dvomila tudi armada in jih je večinoma prestavila na
druga bojišča in v zaledje (V. Klavora: Koraki skozi
meglo. Soška fronta - Kobarid - Tolmin 1915-1917,
Celovec - Ljubljana - Dunaj 1994, str. 39).

69

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Da je italijansko ignoriranje zavezništva z Avs-
trijo in Nemajo ob začetku velike vojne le prililo
olja na ogenj, ni težko sklepati.^ In vendar je bila
stara monarhija z Nemčijo vred v takšnih težavah,
da je mimo požrla italijansko manevriranje. Se
več, za nevtralnost dosedanje zaveznice je bila
pripravljena plačati precej visoko ceno.

Nekako v duhu uradne politike gladenja neso-
jene soborke, so tudi objavljena poročila v sloven-
skih časnikih v mesecu maju 1915. leta. Lastna
mnenja so se lojalno umaknila državnemu inte-
resu. Vse do nekaj dni pred usodnim 23. majem je
bilo Italiji posvečenih le nekaj novičk na notranjih
straneh časnikov. Ponavljajo se faktografska poro-
čila o diplomatskih manevriranjih Italije med troj-
no antanto in centralnima silama ter o političnem
prerivanju na italijanski sceni.^ Boj med proti-
intervencionisti, ki jih je vodil (do takrat) štirikratni
predsednik vlade Giovanni Giolitti in tedanjo
vlado Antonia "Salandra je privedel do odstopa
Salandrove vlade 13. maja. Odstop je kralj 16.
maja zavrnil in tako odprl pot vojni napovedi mi-
mo nevtralistične večine socialistov, katoukov in
Giolittìjevih liberalcev v poslanski zbornici.''

V začetku meseca je največje zanimanje veljalo
stalnim obiskom avstrijskega poslanika barona
Macchija in nemškega poslanika kneza von Bü-
lowa pri italijanskem zunanjem ministm baronu
Sidneyu Sonninu in vrenju ob odpiranju spo-
menika G. Garibaldiju v Quartu pri Genovi (5. maj
1915). Tu je glavno vlogo igral prosluli pesnik

v začetku vojne naj bi bile sicer stare zamere po sili
razmer pozabljene in ljubljanski železničarji naj bi s
črno kavo pričakovali prvo divizjo italijanske pomoči {F.
Šuklje: Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str.
252).

Vrsta belih lis v rubriki nam sicer kaže, da je nekatere
vesti prestregla cenzura. Ali zaradi "izzivanja" Italije ali
iz drugih razlogov, lahko le ugibamo. Ker se je pozneje
mnogo pisalo o predvidevanju italijanskih vojnih ciljev,
bi bil kakšen protiitalijanski izpad vsekakor možen,
(prim npr. "S strahom v nemirnem srcu smo lovili
glasove o pogajanjih z Italijo. Vedeli smo, da se gre za
nas. Vedno bolj določnejše se je slišalo, kaj bi Italija
rada; nam so hropele prsi svete jeze nad že davno
pretehtano, a prelahko najdeno zaveznico in krčili smo
svoje pesti "Lahu niti pedi naše zemlje. " (Slovenec, 25.
maja 1915); "Odkar se je začela sedanja svetovna vojna,
je naše duše neprestano mučila bojazen, da poseže prej
ali slej tudi Italija v to vojno in da iztegne svoje roke po
našem ozemlju, kajti živeč v sosedstvu, smo bolje kakor
drugi videli naraščanje nasprotja italijanskega naroda
protina.ši državi"(Slovenskinarod, 2A. maj 1915).)
Za informacije o italijanskem političnem dogajanju, ki se
ga tu le dotikam, in o Italijanih, ki jih omenjam, sem
uporabil kar nekaj gesel iz Encyclopaedic Britannice.
(Ker sem uporabljal elektronsko verzijo enciklopedije, ki
je na voljo na WWW strežniku Time-Warner Inc. sem v
zadregi, kako naj gesla citiram. Poskusil bom takole;
gesla Giolitti Giovanni, Salandra Antonio, Sonnino
Sidney, D'Annunzio Gabriele in Italy. World War I and
the rise of fascism. Britannica Online http:// www-
pf.eb.com).

Gabriele d'Annunzio.^ Ta je zbranim namenil tak
^ovor, da se kralj, ki je bil z njim vnaprej
seznanjen, otvoritve ni hotel udeležiti, saj je bü
govor "tako bojevit, da ga kralj ne bi mogel po-
slušati, ne da bi takoj napovedal vojsko.'^ Oba
osrednja slovenska dnevnika, liberalni Slovenski
narod in konzervativni Slovenec, pa sta v tem za
domovino usodnem času pozabila na ideološke
pregrade in obširno - ter celo s simpatijo - poro-
čala o protiintervencionističnih delavskih nemirih
in demonstracijah, ki so se po italijansldh mestih
odvijali v "rdeči" režiji.

Prvi komentar o italijanski situaciji je izmed
obeh dnevnikov objavu konzervativni Slovenec v
dneh pred odločunim zasedanjem italijanskega
parlamenta. V njem je pisec razvijal tezo, ki jo je
pozneje časnik še nekajkrat ponudü bralcem, o
provojnem gibanju kot gibanju drhaü, s katerim
od daleč upravlja prostozidarstvo: "Hujskač - in
vodi jih prostozidarska loža - grozijo z revo-
lucijo."^^ Da je politika še kako vplivala tudi na
trdne stereotipe o Italijanih in Italiji, nam kaže
povsem nasprotno stališče komentatorja Sloven-
skega naroda v komentarju "Ob izbruhu vojne z
Italijo"-. "Pri tem si ne smemo prikrivati, da ima
italijanska vlada pri svojem postopanju skoro ves
narod na svoji strani"^^

V dneh neposredno pred 23. majem 1915, ko
se je vojna neizogibno približevala in je to moralo
postati jasno tudi kroničnim optimistom, so časniki
zamenjali ton porool. Na prvo stran se je prebüo
zasedanje italijanske poslanske zbornice in senata,
ki sta o tem odločala in začel se je zadnji obračun
pred viharjem. Tako Slovenec kot Slovenski narod
sta začela objavljati povzetke zelene knjige, v

8 Gabrielu d'Annunziu (1863-1938), pesniku, velikemu
ljubimcu, vojnemu pilotu, poznejšemu "osvajalcu" Reke,
fašistu in montevoškemu princu, ki se je prav zaradi
spodbujanja vstopa Italije v vojno vrnil iz Francije,
kamor se je 1910 zatekel pred upniki, so časniki upra-
vičeno pripisovali vlogo glavnega motivatorja množič-
nega provojnega gibanja. "Ta Gabriele d'Annunzio je
znan po vsem svetu kot mož vprav renezančne
brezvestnosti in pokvarjenosti, kot talent, ki je s svojimi
umstvenimi možnostmi delal vse življenje nečastne
kupčije. ... Bilje pravi mož za to delo [podžiganje vojne
vneme namreč] - zakaj njegove nravne kvalitete so
popolnoma primerne nravnosti politike, ki je povzročila
sedanjo vojno." (Slovenski narod, 27. maj 1915). Tu
časnikar namiguje na pesnikovo dolgoletno razmerje z
igralko Eleonoro Duse, ki ga je D'Annunzio, potem ko
jo je zapustil, natančno popisal v erotičnem romanu 11
fuoco (1900). 1

Slovenec, 6. maj 1915.

10 Prav tam, 17. maj 1915. V takšnem "dobro ljudstvo -
slabo vodstvo" stilu je tudi naslednji stavek iz posebne :
prve vojne izdaje: "...za to vojsko ni odgovorno :
italijansko ljudstvo, moramo to reči, ampak framazonska '.
loža. " in delček poročila očividca zadnjih italijanskih :
dogodkov: "Celo hujskarijo proti Avstriji pa vodijo
frama.son.skelože..."(prav tam, 24. maja 1915).

11 Slovenski narod, 24. ma] 1915.

70

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

kateri je svoje videnje situacije in ravnanja pri-
zadetih oblasti objavila italijanska kraljevska vlada,
in rdeče knjige, ki jo je z istim namenom objavila
cesarsko-kraljeva vlada. V slednji so bile objavljene
tudi avstrijske ozemeljske ponudbe (južni - etnično
italijanski - del Južne Tirolske in meja na spodnji
Soči), Id naj bi Italijo utrdile v nevtralnosti. Tu se
zdi pomembno poudariti, da negativno mnenje
urednikov o Italiji in njerü politiki, le-tem ni pre-
prečilo velike objektivnosti, ki se tudi sicer kaže v
rednem povzemanju novic iz nevtralnih ter an-
tantnih virov. Kaže, da so bila subjektivna mnenja
rezervirana za komentarje, medtem ko so bile no-
vice omejene le na povzemanje raznih virov - ve-
rodostojno, kot so to dopuščale vojne razmere.
Takšno ravnanje nam sicer omogoča zvesto zasle-
dovanje dogodkov, ne omogoča pa nam razbiranja
odnosa do Italijanov (in seveda Britancev, Fran-
cozov...), ki se pokaže le v redkih komentarjih. Po-
leg tega so bili časnikarji tistega časa gotovo mno-
go bolj (samo)omejeni z občutkom za spodobnost,
kot so njihovi nasledniki in tako zaman iščemo
kak "ljudsko-kleni" izpad v stilu Völkisclier Beo-
backiter ali Politike Ekspres.

Kljub temu pa so se pisci po "dnevu-D" po-
trudili dvigniti moralo državljanov monarhije, ki se
je znašla pred tretjo fronto, in na dan so jasno
prišli njihovi in (domnevajmo) slovenski stereotipi
o "laških verolomnežih".12 Na stari mit o ita-
lijanskih vojnah se je v razglasu "Mojim narodom"
naslonil tudi sam cesar, ki v njem pravi: "Novi
zavratni sovražnik na jugu jim [njegovim arma-
dam] ni nov nasprotnik. Veliki spomini na No-
varo. Mortaio, Kustoco in Vis, ki so ponos Moje
mladosti, in duh Radeckega, nadvojvode Albrehta
in Tegetthofa, ki še živi v Moji vojni moči na
kopnem in na morju, so mi poroki za to, da bomo
tudi proti jugu uspešno branili meje monarhije. "^^
V časnikarskih komentarjih je ta misel naletela na
dober odmev, kar kaže, da so se te zmage res
globoko vtisnile v spomin. "Sedaj je prišel naš čas.
To je delo za nas. Sam si [Franc Jožef] v svoji
mladosti videl slovensko-hrvatski narod na gomje-
italijanskih bojiščih. Kustoca, Novara, Mortara!
Polja grobov jugoslovanske krvi in slave. Tam doli
poavajo naši očetje in proti sinovom se je dvignil
isti Lah. "^^ Gotovo je, da so k tako samozavestni

12 Sicer pa je tudi Bismarck baje izjavil: "Bog je človeka
ustvaril po svoji, Italijana pa po podobi Juda Iškarijota. "
Slovenec, 24. maj 1915. Stari monarh, ki je izjavljal: "Raje
bi vse izgubil in častno umrl, kakor da bi se sprijaznil s
tem ogabnim ropanjem," ir\ da gre raje sam v strelske
jarke, kot da Italiji prepusti Trentino (J.-P. Bled: Franc
Jožef, Ljubljana 1990, str. 615), v vojni pač ni mogel
videti najslabše rešitve. Zlasti še, ker je bila možnost, da
bi se v strelskih jarkih res znašel, precej majhna.

1* Slovenec, 25. maj 1915. V Slovencu so v tem komentarju
z naslovom "Za domovino - Vsi Jugoslovani edini."
začeh uporabljati za Italijane izraz Lahi, kar je postalo

drži poleg že zaprašenih zmag maršala Radetzke-
ga, prispevali tudi sočasni nemali vojaški uspehi
centralnih sil na vzhodu, kjer je nemško - avs-
trijska ofenziva do 23. maja dosegla San, in v
Sredozemlju (27. aprila je avstrijski "podmorski
čoln" U-5 v Otrantskih vratih potopil francosko
oklepno križarko Leon Gambettap izkrcanje pri
Galipoliju pa se je Britancem in Francozom vse
bolj očitno ponesrečilo). Kljub temu so časnikarji
ostali na realnih tìeh in ni bilo zaslediti mnenj da
bi morali biti vojni cilji Avstro-Ogrske na zahodu
kaj več kot, "proti jugu uspešno braniti meje mo-
narhije", če uporabimo cesarjevo formulacijo iz
razglasa. Vrnitev 1866 izgubljene Benečije (in z njo
Beneške Slovenije) je verjetno bila le tiha želja
tako cesarja, kot Slovencev.

Ob tem, da so bili vojni cilji Italije znani in je
bila v grobem znana tudi vsebina Londonskega
pakta, je razumljivo, da so predsodki do Italijanov
dobili trdno bazo, na katero so se opirali. Slovend
(in Hrvatje) so se upravičeno počutili ogrožene in
so kar tekmovali v obsodbah italijanskih pre-
tenzij. 1^

"Vihar te vojne zadene našo slovensko domo-
vino in naše slovensko ljudstvo. Z grozo smo citali
kaj je Italija označila za svoje minimalne zahteve.
Primorske dežele so pljuča slovenskega in hrvat-
skega naroda, tam prebiva eden najboljših delov
slovenstva, tam vdihava naš narod sveži zrak in
po teh zemljah sega sedaj Italija, enkrat v imenu
narodnostnega načela, drugič v imenu svoje
stiategične in pomorske pozicije, tietjič v imenu
svoje trgovske ekspanzivnosti, zdaj kot dedinja
nekdanjih Benetk, zdaj v imenu starega Rima. Pa
to je vse le zoprna patetika, kajti nagib je vendar
le eden: uresničiti impenjaJistične težnje Italije in
na razvalinah naše monarhije ustvariti nov rimski
imperij. "^^ In ker so bili najbolj neposredno napa-

stalna praksa. Slovenski narod je nasprotno ostal pri
nevtralnejših Italijanih.
1^ Poveljnik U-5 poročnik linijske ladje baron Georg von
Trapp si je svetovno slavo - bolj kot s to akcijo -
pridobil z nastopi družinskega zborčka in s knjigo svoje
druge žene Marije Avguste Kutschera The Story of the
Trapp Family Singers (1949) ter z muzikalom (1959) in
filmom (1965) Moje pesmi, moje sanje (The Sound of
Music).

I*' Tobistično" kampanjo proti italijanskim pretenzijam pa
je v Parizu in potem v Londonu začel tudi Jugo-
slovanski odbor, ki se je prav zaradi bojazni pred
italijansko politiko umaknil iz Rima. Slovenski član
odbora Bogumil Vošnjak je 4. junija 1915 v svoj dnev-
nik zapisal: "Izvedeli smo, kako grozna je konvencija.
Ako .«e ona obistini, bo življenje Jugoslovanov grozno. "
(B. Vošnjak: Dnevnik iz prve svetovne vojne, Ljubljana
1994, str. 52)

1' Sloven.ski narod, 24. maj 1915. Slovenski narod je tako
novi imperij kot cilj italijanskega kraljestva zaznal nekaj
let preden ga je II Duce Benito Mussolini formuliral
tako: "Pravico imamo do cesarstva, ker smo ploden
narod in imamo ponos in voljo, da se razširimo po

71

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

derù njihovi interesi, so se tako Slovenci kot Hrvati
v patriotičnem zanosu kar sami ponujali kot
najboljši branitelji zahodne meje. Slovenec je na
drugi dan vojne zapisal: "Pozdravljen vsak avs-
trijski in ogrski vojak, ki maršira skozi našo zemljo,
naš je vsak, a radi bi videli, da bi preko te zemlje
peli slovenski in hrvatski polki:

'Fantje se zbirajo,
v kranjsko deželo,
v vojsko marširajo,
na Laškogredó.'"^^

In kaj si ne bi želeli v boj proti armadi, ki "še
nikoli ni izpeljala kake stavljene ji naloge."!^ Še
danes močno prisotno mnenje o Italijanih kot sla-
bih vojakih (ki pa, resnid na ljubo, ru le slo-
vensko)20 je bilo v tistih dneh pač priljubljena

zemlji, možat narod v pravem pomenu te besede." (C.
L. Sulzberger: Druga svetovna vojna, Ljubljana 1970, str.
38).

Verolomnost italijanske vlade so časnikarji poskušali pri-
kazati tudi s stališči njenih članov v času zavezništva.
Slovenski narod tako še pred vojno napovedjo navaja
mnenje tedanjega zunanjega ministra Sonnina z dne 29.
maja 1881: "Rivendicare Trieste come un diritto .sarebbe
un' essagerazione del principio di nazionalità." (Slo-
venski narod, 20. maj 1915).

Slovenec, 25. maj 1915. Želja časnikarja se je v kratkem
izpolnila in naslednji dve leti so "siovensid in hrvatski
polla" skupaj z mnogimi drugimi na Soči čakali, da "na
Laško gredo". Očitno pa se ni motil tudi v napovedi
bojne morale teh enot; "V Avstriji je silovito zagorelduh
odpora; Tirolci, Koro.šci, Slovenci in Hrvati so tekmovali
v obrambi ogrožene domovine. " (E. Zöllner: Geschichte
Österreiclis, str. 484; po F. j. Bister: Anton Korošec,
državnozborskipo.slanec na Dunaju, Ljubljana 1992, str.
146). Ob tako nezaskrbljenem, "the more - the merrier"
slogu, ki se kaže v časnikih, kljub vsemu kaže podvomi-
ti, ali je večina prebivalstva novega sovražnika sprejela
tako flegmatično.

Nasprotno mitu o "Janezih" kot slabih vojakih, ki se je
razvil v rajnki Jugoslaviji, pa je tudi mnenje z "druge
strani". Britanski zgodovinar George M. Trevelyan v
pismu poslanem 22. junija 1915 iz Rima Robertu
VVilliamu Seton-Watsonu, ki je z vsemi silami naspro-
toval uresničitvi Londonskega sporazuma, odsvetuje
javno protiitalijansko kampanjo ker; "11 we leave Italians
alone they will learn by experience in the war; already
they are having great trouble with the Slovenes on the
Isonzo, at least Miller was told this by an Italian the
other day [na robu lista dodano; "and it is practically
admitted in the Me.ssagero today"\. ... By the time the
war is over the Italians will have learnt their lesson - it
is already beginning on the Isonzo. ... Leave them alone
and the Slovenes on the Isonzo will inform them about
the South Slav question in the most practical manner."
(R. W. Seton-Watson i jugosloveni. Korespondencija
1906-194L 11906-1918, Zagreb-London 1976, str. 227, 228
in 404).
19 Slovenec, 2. junij 1915.

Le za ilustracijo; "Za italijanske tanke so (glede na vojne
neuspehe) vedno govorili, da imajo eno prestavo za
vožnjo naprej in štiri vzvratne" (A. Vilar: Ariete C-1;
Revija Obramba 11/94, str. 24) in; "Evzonske patrulje so
napadale z noži in zobmi in grizle prestrašene male

tema. Slovenec je sicer menil, da "ne bilo bi pa-
metno podcenjevati nasprotnike in njegove sile,"
toda, "če ima pregovor: historia docet, exempla
trahunt (zgodovina ud, zgledi vlečejo) le malo
resnice v sebi, potem se italijanska armada tudi v
sedanji vojni ne bo drugače izkazala, kakor ud
njena dosedanja zgodovina in zgledi preteklosti
tudi topot ne bodo ostali brez uänka."^! Da pa je
imela italijanska armada tako slaba priporočila ni
čudno, kajti "moštvo je jako različno. Prebivald
Piemonta so trden, izboren vojaški material. Fur-
iarti in prebivald vzhodne Beneške so duševno
zaostali, Neapolitand, Kalabreži in prebivald Pug-
lije leni in neutrjeni. Sardiad zmožni a samo-
voljni, Sidljand neustrašni a brez disdpline."^^ Če
iz tega šopka stereotipov par excellence "sesta-
vimo" povprečnega prebivalca Kraljevine Italije v
slovenskih očeh, rezultat pač mora biti slab.
Vrhunec podcenjevanja italijanskih oboroženih sil
pa je gotovo pismo, ki sicer zelo smrdi po izdelku
propagandista z omejenim smislom za humor, a je
bilo v Slovencu predstavljeno kot "pismo sloven-
skega topničarja z italijanskega bojišča":

"Ljuba sestra! Smo se že začeli! In veš, kaj so
Italijani proti nam poslali? Nekaj dimnikarjev, to je
zamorcev iz Afrike. Ti divjaki so nas naskočili, a
nagnali smo jih tako, da včeraj in danes niti na
spregled ni nikogar več. S to črno svojatjo nas
Italijani pač ne bodo! Nam se je zdelo, kakor da bi
gledali kak cirkus in smo se na ves glas smejali, ko
smo jili nagnali. Pri nas sta dva moža malo
opraskana, črnci pa so pustili pet mrtvih na mestu,
ostale so pa vlekli s seboj Imeli so precejšnje
izgube. Zdaj rečem samo to: Naprej do zmage!
Polentar si bo zapomnil, kdaj je stegnil roko po
naši zemlji Rusi nas že poznajo, sedaj bomo pa še
Italijanu pokazali, kaj zna Avstrijec, ko brani svojo
drago domovino. Bodite brez skrbi, branßi vas
bomo do zadnje kaplje krvi Bog in sreča junaška!
Tvoj brat Joško. '^^

Ob takem mnenju o nasprotniku je ljubljanski
župan dr. Ivan Tavčar na seji mestnega sveta
lahko mimo izjavil: 'Bojazen naših src ne pretresa.
Če je Italija hotela imeti vojno, naj jo ima. Če se
je potem italijanska vojska po treh in pol vojnih
letih - na kakršenkoli način že - znašla na Vrhniki
je to že moralo biti precej šokantno.

Za konec poskusimo strniti: Italijani so vero-
lomneži, ki jim ne gre zaupati, njihova vojska je le
komaj vredna tega imena in Italijani so slabi
vojaki, ki ni da bi se jih bali. To so trije najbolj

italijanske vojake." (C. L. Sulzberger: Druga svetovna
vojna, str. 100).

21 Slovenec, 2. junij 1915.

22 Slovenski narod, 5. junij 1915.

23 Slovenec, 25. maj 1915.

24 Slovenski narod, 28. maj 1915.

72

44

I99Ö

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

jasno izraženi slovenski stereotipi o naših za-
hodnih sosedih - stereotipi, ki so ob izbruhu vojne
na Soa prišli na dan v časnikih in ki so jih
poznejši zgodovinski dogodki verjetno le še okre-
pili, tako da so še kako prisotni tudi danes, ko se
ob nesoglasjih med Slovenijo in Italijo pokažejo
med drugim v vrsti pisem bralcev.25 Ob tem, da bi
pričujoči prerez javnega mnenja lahko še širili z
obdelavo več tedanje slovenske periodike, bi bilo
zanimivo videti tudi sinhrono sliko v italijanskih
časnikih. A ob zanimivosti bi pregled pridobil tudi
na obsegu, ki pa je že tako večji od zaželenega;
zatorej se bomo temu odpovedali.

AB ustaljene predstave ustrezajo resničnemu
nadonalnemu značaju, pa nam bi morale pokazati
drugačne (zlasti psihološke) raziskave. A to po
zahtevnosti in obsegu našo temo že močno pre-
sega. In četudi se stereotipi izkažejo za utemeljene,
gre pri tem nujno za povprečne vrednosti, ki pri
posamezniku lahko še zdaleč ne veljajo.^^

ZUSAMMENFASSUNG

* Keine Spanne Boden an die Italiener!*
Die slowenischen Ansichten über die
Italiener angesichts der Kriegserklärung
vom 23. Mai 1915

In der Zeit vor dem Ersten Weltkrieg standen
die westlichen Nachbarn der Slowenen auf dem
"ehrenhaften" zweiten Platz im Pantheon der slo-
wenischen nationalen Erzfeinde hinter den unum-
strittenen Siegern aus dem Norden - den Deut-
schen. Es ist nicht schwer zu erraten, daß die
Tatsache, daß Italien seine Allianz mit Österreich
und Deutschland am Kriegsbeginn ignorierte, nur
Öl aufs Feuer goß.

Bis auf einige Tage vor dem schicksalhaften 23.

"Vse skupaj Je bilo tem bolj porazno, ker makaronarski
prapor [zastava italijanske manjšine] očitno ni motil niti
predsednika republike niti predstavnikov slovenske
vojske." (A. Benedejčič: Bo Primorce ščitila država ali
TIGR?, pismo bralca. Delo, 4. februar 1993)
/ Musek: Psihološki portret Slovencev, str. 35.

Mai brachten die slowenischen Zeitungen nur ein
paar Kurznachrichten über Italien auf ihren Innen-
seiten. Der erste Kommentar über die italienische
Lage veröffentlichte der konservative "Slovenec"
erst in den Tagen vor der entscheidenden Sitzung
des italienischen Parlaments. Darin entwdckelte der
Autor die später noch einige Male wiederholte
These von der Kriegsbewegung als einer Be-
wegung von Gesindel, dessen Drahtzieher das
Freimauerertum sei: "Kriegshetzer - angeführt von
einer Freimauererloge - drohen mit der Revo-
lution." Daß die Politik eine entscheidende Rolle
bei der Entstehung von festen Stereotypen über
die Italiener und Italien spielte, zeigt der ent-
gegengesetzte Standpunkt des Kommentators des
Slovenski narod im Kommentar "Bei Ausbruch des
Krieges gegen Italien": "Dabei soll man nicht außer
acht lassen, daß die italienische Regierung bei
ihrer Aktion fast die gesamte Nation auf ihrer
Seite hat."

Nach dem 'Tag D" suchten die Autoren die
Moral der Bürger der Monarchie zu heben. Für
letztere machte sich eine dritte Front auf, und es
kamen ihre und (vermutlich) slowenische Stereo-
type über die "welschen Wortbrüchigen" deutlich
zum Ausdruck. "Unsere Zeit ist angebrochen. Das
ist unsere Chance. Du selbst (Franz Joseph) sähest
in Deiner Jugend die slowenisch-kroatische Nation
an den norditalienischen Kriegsschauplätzen. Cus-
tozza, Novara, Mortara! Gräberfelder südsla-
wischen Blutes und südslawischer Ehre. Dort
unten ruhen unsere Väter und gegen ihre Söhne
erhob sich wieder der Welsche," schrieb der Slo-
venec. Und es nimmt nicht wunder, daß die
Slowenen den Kampf aufnehmen wollten, denn
sie konnten mit einer Armee rechnen, deren
"Mannschaft durch äußerste Vielfalt gekenn-
zeichnet war. Die Einwohner des Piemont bilden
ein hartes, auserlesenes Kriegsmaterial, die
Friulaner und die Einwohner des östlichen Vene-
tien sind geistig zurückgeblieben, die Neapoli-
taner, Kalabresen und die Einwohner der Puglia
faul und verweichelt, die Sarden fähig, aber eigen-
willig, die Siziüaner unerschrocken, aber un-
diszpliniert."

Angesichts dieser Meinung über den Gegner
sagte der Ljubljanaer Bürgermeister Dr. Ivan Tav-
čar auf der Sitzung des Stadtrates beruhigt:
"Unsere Herzen werden nicht durch Furcht er-
schüttert. Wenn Italien den Krieg gewollt hat, soll
es ihn haben."

73

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

Anka Vidovič-Miklavčič

Kolodvorski misij on - društvo za varstvo deklet v
Ljubljani

v okviru Slovenske krščanske ženske zveze
(SKŽZ) je 1. aprila 1932 pričel delovati na lju-
bljanski glavni železniški postaji tako imenovani
Kolodvorski misijon (KM).i Kot posebna socialna
ustanova je bil zadolžen za varstvo potujočih de-
klet in žena, zlasti tistih, ki so prihajala s podeželja
v mesta, da si poiščejo službo in drugo socialno
pomoč.

Kolodvorski misijon, ki je že leta deloval v
večjih mestih, zlasti na pomembnejših železniških
križiščih v nekaterih evropskih državah, kot npr. v
Franciji, Holandiji, Angliji, Nemčiji in Avstriji, je
imel svoj mednarodni sedež v Švici, kjer je najprej
začel delovati. Tudi ljubljanski Kolodvorsid misijon
je bil povezan s to mednarodno organizacijo za
varstvo deklet pod imenom Association catholique
internationale des Oeuvres de Protection de la
Jeune Füle s sedežem v Fribourgu.^

Sodelavke Kolodvorskega misijona v Ljubljani,
imenovane kolodvorske pomočnice, so se ob reše-
vanju čestokrat zapletenih primerov sestajale in
posvetovale pod okriljem Slovenske krščanske žen-
ske zveze. Pomoč potujočim dekletom in ženam
pri urejanju različnih socialnih vprašanj je bila
brezplačna. Sprva je imel KM svojo posvetovalno
pisarno v palači Vzajemne zavarovalnice v pritličju
na Masarykovi cesti št. 12, kasneje v Pražakovi št.
8 v Ljubljani. Ker se je Kolodvorski misijon ra-
zumljivo ubadal z začetnimi finančnimi težavami,
mu je pomagala že omenjena SKŽZ, ki je prek
svojega glasila Vigred pozivala svoje članice naj z
denarnimi prispevki podpirajo to obliko humani-
tarnega dela. Poleg tega je SKŽZ za denarno pod-
poro prosila tudi razne zadruge, društva in posa-
meznike. V tem prvem obdobju delovanja KM je
zlasti priskočila na pomoč Poselska zveza z lastnim
zavetiščem imenovan "Marijin dom" v Kotnikovi 8,
v Ljubljani. Zavetišče je predvsem nudilo preno-
čišča za dekleta, prek posredovalnice Poselske zve-
ze pa jim je KM priskrbel tudi nekaj služb.^

^ Vigred, 1. 4. 1932, št. 4; Vestnik Prosvetnih zvez v Lju-
bljani in Mariboru, november, december 1932, št. 11, 12,
str. 86.

I Vigred, 1. 6. 1932, št. 6, str. 144-145.
3 Ibidem, str. 144.

O ustanovitvi, pomenu in delovanju KM v tu-
jini pa tudi o začetkih delovanja v Ljubljani, je
SKŽZ seznanjala svoje članice prek že omenjenega
glasila Vigred. Prispevki so opozarjali kmečka de-
kleta, ki so se odločila, da bodo zapustila svoj dom
in vas, naj se na potovanjih predvsem obračajo na
socialne delavke - t. i. kolodvorske pomočnice pri
KM, pri katerih da bodo dobile potrebno pomoč.
Glasilo Vigred je prinašalo tudi praktične nasvete
in opozorila, ki naj bi jih dekleta upoštevala kadar
odhajajo z doma.

V letnem poročilu o delu KM, ki ga je prineslo
glasilo Vigred marca 1933, je zapisano, da se je
ustanovitev takšne socialne ustanove pripravljalo
že nekaj let in da so se zanjo zavzemale razne
ženske in strokovne organizacije na Slovenskem.
Po ustanovitvi KM pa je delo kar hitro steklo. V
času od 1. aprila do 31. decembra 1932 je na
podlagi pisarniške zapisniške evidence razvidno,
da je bilo sprejetih in odposlarrih 204 pisem, od
tega osem sprejetih od KM iz tujine. Od 21. junija
do 31. decembra 1932 je v zavetišču ljubljanskega
misijona prenočevalo v 191 nočeh 172 deklet, med
njimi 159 Slovenk, 3 Hrvatice in 5 Srbkinj ter 14
tujih državljank - med njimi Avstrijke, Cehoslo-
vakinje, Italijanke in Madžarke. V tem času se je v
pisarni KM oglasilo 152 deklet, ki so iskale za-
poslitev. Največ so jih napotili v druge posre-
dovalnice, sicer pa so svetovali 456 osebam, ki so
se znašle v stiski. Druga pomoč je bila izkazana
252 osebam, od tega 158 ženskam, posebej 40
moškim, 43 otrokom in 11 družinam. Varstvo je
dobilo 13 mladoletnih deklet, spremstva k raznim
ustanovam pa 60 oseb. Vse to naj bi kazalo, kot so
zapisali v poročilu, na potrebnost takšne ustanove
in hkrati na njeno raznoliko dejavnost.^

Požrtvovalnost kolodvorskih pomočnic na ljub-
ljanski postaji je bUa velika, saj so bile prostovoljno
prisotne kar nekaj ur, z medsebojnim dogovorom
in ob menjavi pomočnic pa prav gotovo ves dan
in tja pozno v noč. Veliko deklet so prestregle, ko
so spremljale vse prihajajoče in odhajajoče vlake
od sedmiii zjutraj do pol enajstih zvečer. Da bi

4 Vigred, 1. 3. 1933, št. 3, str. 90, 91.

74

I99Ö

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

bile kolodvorske pomočnice med pisano množico
bolj opazne in vzbudile potrebno pozornost, so
nosile belo-rumeno rutico ali znak na rokavu. Na
dejavnost KM so opozarjali tudi številni lepaki, ki
so viseli na vseh večjih železniških križiščih, pa
tudi na podeželju v bližini cerkva in na drugih
pomembnejših ali vidnejših objektih v vaseh in
hgih.5

Področje dejavnosti KM se je iz meseca v
mesec razširjalo. Poleg sprejemanja potujočih de-
klet in žena, ki so jih dalje usmerjali v različne
kraje v državi ali v tujino, so brezposelnim dekle-
tom pomagali z nasveti in raznimi navodili. Po-
gosto je bilo treba nuditi pravne nasvete dekletom,
ki so se izseljevala v tujino, pa tudi tistim, ki so se
vračala v domovino. Slednja so večinoma prihajala
brez sredstev in iskala zaposlitev oziroma socialno
varstvo v domovini. Nekaj takšnih deklet so
namreč tuje oblasti iz najrazličnejših vzrokov tudi
izgnale. Posebej kočljivo je bilo reševanje tistih de-
klet, ki so bila obremenjena z raznimi delikti.
Pravno pomoč so iskale tudi nezakonske matere,
dalje brezposelne služkinje, ki jim je pretilo, da jih
bodo razne posredovalnice dela brezsrčno izko-
ristile. Iz zaporov so se vračale tudi kaznjenke, ki
naj bi jim KM pomagal poiskati zatočišče, pa tudi
poskrbel za moralno prevzgojo in okrepitev samo-
zavesti ter jim navsezadnje našel primemo za-
politev. Posebne obravnave so bila potrebna mla-
doletna dekleta, ki so zašla na pot prostitucije, kar
je še dodatno narekovalo pogostejše sodelovanje s
policijo, varstvenim sodiščem, socialnimi uradi,
posredovalnicami za delo itd.

Sčasoma je vsa ta pestra dejavnost zahtevala
tudi organizacijo z obsežnejšim področjem delo-
vanja, zato je banska uprava 8. marca 1933 potr-
dila pravila novi organizaciji pod imenom Dmštvo
za varstvo deklet. Začrtan program in značaj no-
vega dmštva je potrdu tudi škofijski Ordinariat v
Ljubljani, ki je poslal v dmštvo tudi svojega za-
stopnika. Kot je zapisal mesečnik Bogoljub junija
1933, je vodstvo Katoliške akcije, ki si je priza-
devalo zajeti dekleta in žene v župnijske organi-
zacije, poudarilo, da sodi poslanstvo novega dmšt-
va med pomembnejše segmente njenega aposto-
lata. S tega gledišča je vodstvo KA tembolj pri-
poročalo, naj bi vsi katoličani Dmštvo za varstvo
deklet moralno in materialno podpirali. Po mnenju
Bogoljuba naj bi namreč bilo področje dela dmštva
pomembno kar za celotno katoliško gibanje. Zato
naj bi ne le posamezniki pač pa tudi verske in
prosvetne organizacije, zlasti člani in članice Ma-
rijih družb, postali dejavni dmštveni sodelavci. Se
posebej v tem smislu, da bi imela vsa ta dmštva
"stalen pregled o odhodu kateregakoli dekleta iz

župnije".^ Za vsa tista dekleta, ki odhajajo iz vasi v
mesta po zaslužek, naj bi namreč zvedelo vodstvo
Dmštva za varstvo deklet, ki bi zanje v smislu
pravil tudi ustrezno poskrbelo. Poleg tega pa bi o
prihodu novih deklet v mestne župnije zvedela
tudi tamkajšnja delujoča Marijina dmžba.''

Prva pravila, ki so bila odobrena na banski
upravi 8. marca 1933, nekoliko spremenjena pa 3.
maja 1935 določajo, da se delovanje dmštva raz-
tegne na vso Dravsko banovino, vzdržuje pa stike
in sodeluje tudi s podobnimi dmštvi in usta-
novami v dmgih banovinah.^ Naslednje leto, toč-
neje 17. julija 1934, so bila odobrena še pravila
Dmštvu za varstvo deklet s sedežem v Maribom.^
Glavni namen obeh dmštev je bila vsestranska po-
moč dekletom na potovanjih in v času brezpo-
selnosti in bolezni ter posredovanje pravne pomoč.
Za dosego svojega cilja je Dmštvo za varstvo
deklet prevzelo v svoje področje delovanja "vse
dosedanje delo Kolodvorskega misijona na kolo-
dvom, v pisarni in zavetišču"!^, nameravalo pa je
začeti tudi s posredovanjem dela. Za brezposelna
dekleta naj bi organiziralo razna predavanja, gle-
dališke igre in tečaje ter dmge prireditve z name-
nom, da bi jih vzgajalo in utrjevalo tudi na versko-
nravnem področju. Posebno skrb pa naj bi društvo
namenilo tistim dekletom, ki da so najbolj socialno
in moralno ogrožena. Zato naj bi dmštvo z vsemi
"razpoložljivimi srestvi" vodilo boj proti prostituciji
in zvodništvu.!!

Kdo je lahko postal član dmštva? Povabili so
vsakogar, ki je bil pripravljen sodelovati. V ta na-
men so pravila predvidevala štiri vrste članov:
ustanovne, redne, izredne in delovne (slednji so
biü oproščeni članarine). Glede na širok izbor član-
stva je glasüo Vigred pisalo, naj bi imela vsaka
župnija te ali one vrste članstva. Sicer pa naj bi
vse verske in prosvetne organizacije čutue svojo
dolžnost, da se korporativno včlanijo v dmšto,
zlasti tam, kjer ne bi zmogli posamezniki ali po-
samenice plačevati članarine. Mesečrdk Vigred je
priporočal, naj bi v vsaki župniji poskrbeli, da bi se
pri omenjenih župnijskih organizacijah in dmštvih
ustanavljah odseki Ehiištva za varstvo deklet, zlasti
v krajih, iz katerih se dekleta števučno odločajo za
'beg z gmde", nadalje v krajih v bližini üidustrij-
sküi središč ter v obmejnih krajüi, odkoder so
hodüa dekleta na sezonsko delo v tujmo.!^ V pri-
mem, da bi se Dmštvo za varstvo deklet raz-
pustüo ali prenehalo delovati, naj bi dmštveno

^ Ibidem, str. 90.

^ Bogoljub, junij 1933, str. 129, Društvo za varstvo deklet.

7 Ibidem.

8 Arhiv Republike Slovenije ( odslej ARS), BAN 16-2, fase.
468.

^ ARS, BAN 16-2, fase. 474.

!" Vigred, 1. 5. 1933, št. 5, str. 155.

!! Ibidem; ARS, BAN 16-2, fase. 474, 468.

!2 Vigred, 1. 5. 1933, št. 5, str. 156.

75

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1996

premoženje v Mariboru pripadlo Vincencijevi kon-
ferenci, premoženje društva v Ljubljani pa ško-
fijskemu ordinariatu. Oba naj bi po možnosti čim-
prej ustanovila društvo s podobnim namenom in
programom.

Pomena na novo ustanovljenega Društva za
varstvo deklet se je še posebej zavedala Družba sv.
Rafaela z glasilom Izseljenski vestnik. Že v letu
1933, v času priprav na izseljensko nedeljo, ki je
bila vsako leto prvo nedeljo v novembru, je ome-
njeni vestnik poudaril vlogo novega društva. K
sodelovanju je klical članice Marijinih družb ter
drugih dekliških organizacij in jih pozval, naj zlasti
zbirajo denarna sredstva, s katerimi bi lahko
razširili društveno dejavnost in reševali številna
dekleta v tujini, ki jih tarejo vsakovrstne stiske.^^
Družba sv. Rafaela je tudi priporočala, naj bi bila
dekleta iz naših župnij v pismenih stikih z dekleti
v izseljenstvu in jim, če je le mogoče, redno po-
šiljala tudi katoliški tiski* Xudi poslej je Izseljenski
vestnik večkrat ugotavljal, da je Društvo za var-
stvo deklet "sijajna ustanova". Že marca 1934 je
ocenil, da sodi med pomembne dejavnike, ki
uspešno rešujejo najbolj pereča izseljenska vpra-
šanja, to je "skrb za naša slovenska dekleta, ki tru-
moma zapuščajo naše kmečke domove."!^

Na prvem izseljenskem kongresu 1. julija 1935,
ki je bil velik dogodek v zgodovini slovenskega
Lzseljenstva, kot je zapisal Izseljenski vestnik, so
med drugimi organizadjanri sodelovali tudi pred-
stavniki Društva za varstvo deklet. Tedanja pred-
sednica tega društva v Ljubljani Milica Grafenauer
st. je imela referat, v katerem je orisala uspešno
delovanje društva, ki je med poslušald dobilo vse
priznanje.16 V sprejeti resoludji je bila med dru-
gim izražena prošnja, naj bi ministrstvo za sodalno
politiko v Beogradu in pa kraljeva banska uprava
v Ljubljani ustanovila vsak na svojem področju
ustrezen referat za zašdto deklet. V Ljubljani v
okviru Dravske banovine naj bi bil referat po-
verjen vodstvu omenjenega društva, medtem ko
naj bi v Beogradu delovala strokovno usposobljena
oseba, ki podrobneje pozna sodalno vprašanje
deklet.l7

Društvo za varstvo deklet je tudi poslej tesno
sodelovalo s slovenskimi izseljenskimi ustanovami
in kot je poročal Lzseljeniški vestnik novembra
1937, je tudi pristopilo k izseljenski zbomid.i^

Na trejem občnem zboru društva 10. marca

13 Izseljenski vestnik, november 1933, št. 5, Skrb za slo-
venska dekleta.

14 Ibidem.

1^ Izseljenski vestnik, marec 1934, št. 2.
16 Izseljenski vestnik, julij-avgust 1935, št. 7-8.
1' Ibidem, september 1935, št. 9, Za naša slovenska de-
kleta.

^° Ibidem, november 1937, št. 11, rubrika Izseljenske no-
vice.

1935 V dvorani hotela Union v Ljubljani, na kate-
rem so bili predstavniki posvetne oblasti in Cerkve
ter raznih humanitarnih organizadj, je po uvod-
nem pozdravu društvene predsednice Milice Gra-
fenauerjeve st. poročala o delovanju tajnica Anica
Lebar. V poročilu je navedla, da vzdržuje Kolo-
dvorski misijon 12 ustanovnih, 59 izrednih, 106
rednih in 18 delovnih članov, in da je bilo društvo
v stikih s sorodnimi sodalnimi in dobrodelnimi
ustanovami oziroma organizadjami in z domom
služkinj v Zagrebu, Splitu, v Skopju, zlasti pa z
Družbo sv. Rafaela in izseljenskim uradom banske
uprave v Ljubljani. V letu 1934 je po njenih na-
vedbah v zavestišču "Marijin dom" prenočevalo v
297 nočeh 525 deklet, 61 dekletom so preskrbeli
delo, za 131 deklet pa so opravili razna posre-
dovanja. Društvo je imelo 32.905 din dohodkov in
28.432 din izdatkov, stroške pa so poravnavali iz
nabrane članarine ter drugih podpor. Na občnem
zboru so sprejeli spremembo pravil, ki je društvu
omogočila ustanavljanje podružnic. Na volitvah
so ponovno izvolili stari društveni odbor v sestavi:
M. Grafeanuer st., A. Lebar, V. Jeraj, M. Česarek, J
Klemene, A. Ribarič, M. Srebot, dr. M. Šimenc, A.
Vodeb; v nadzornem odboru pa so bili V. De-
beljak, M. Pire, Z. Poženel in v razsodišču C. Krek,
dr. M. Pivec-Stelè in M. Sadar.l^ Ob zaključku
občnega zbora je spregovoril tudi škof dr. G. Roz-
man, ki je zaradi neprecenljivih izgub, "ki jih trpi
naš narod, ko more mimo gledati kako zapuščajo
deklata domačo hišo, rodno gmdo in gredo po
svetu, kjer se jih toliko izgubi", prisotne pozval, naj
Dmštvo za varstvo deklet z vsemi silami podprejo.
Dmštvo, ki si je zastavilo takšne velike naloge, naj
bi spadalo pod okrilje Katoliške akdje. Za takšno
delo naj bi vzpodbudili vse naše ljudi; pri reše-
vanju sodalnih vprašanj mladih deklet in žena pa
ne bi smeli gledati na njihovo prepričanje ali vero,
marveč je treba pomagati vsem v imenu krščanske
ljubezni do bližnjega.^"

Dmštvo za varstvo deklet v Ljubljani je v
skladu s spremenjeninü dmštvenimi pravili sep-
tembra 1935 v Ljubljanskem škofijskem listu obja-
vilo sporočilo o potrebi ustanavljanja podmžnic.
Pri opisu značaja in vloge podmžnic, je poudarilo
predvsem željo po obvarovanju ženske mladine
pred nevamosti mestnega življenja kot so 'brezpo-
selnost, izkoriščanje, bližnja priložnost in zapelje-
vanje".2i Podeželske podmžnice naj bi zadrževale
prevelik dotok deklet s podeželja v mesto ali pa
vsaj poskrbela za temeljito pripravo teh deklet v
versko-nravnih in dmgih vprašanjih. Vodstvo dru-
štva se je tako obrnilo na duhovščino, ki naj bi se

Slovenec (ponedeljski) 11. marca 1935, št. 10, Uvodnik,
Slovenci na delu za bližnjega.
Ibidem, Domoljub, 18. marca 1935, št. 11.
21 Ljubljanski škofijski list, 12. 9. 1935, št. 6, 7, str. 77.

76

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

zavzemala za takšno socialno ustanovo v župnijah
in vzbudila pri ljudeh zanimanje za sodelovanje.22

Toda poročila z občnih zborov v naslednjih
letih ne omenjajo nobenih novih podružnic iz če-
sar lahko sklepamo, da se sploh niso ustanavljale,
pač pa so njihovo vlogo še nadalje prevzemale
župnijske organizacije, kot so Marijina družba, de-
kliški krožki v okviru Zveze dekliških krožkov in
ženski odseki v okviru Prosvetne zveze oziroma
Slovenske krščanske ženske zveze.

Sedmi občni zbor društva je bil 5. maja 1940
prav tako v dvorani Uniona v Ljubljani. V po-
zdravnem govoru predsednice Serafine Golia izve-
mo, da se je društvo tudi v preteklem poslovnem
letu vzdrževalo iz članarine in podpor posamez-
nikov ter ustanov, pri tem so bile posebej ome-
njene banska uprava, uprava mesta Ljubljane,
Vzajemna zavarovalnica. Nova založba, Karitativna
zveza. Pomoč pa so jim nudili tudi druge usta-
nove, tako uprava železnice in železniškega osebja,
dohodninski urad in njegovo osebje, varnostna
služba, osebje Cestne železnice, saj vsa ta društva
in ustanove niso "le s simpatijami" spremljali delo
društva in Kolodvorskega misijona, ampak so bili
tudi "vselej pripravljeni dejansko pomagati".^^ V
poroalu beremo, da je v zavetišču prenočilo v
2.947 nočeh 895 prenočevalk, med njimi 20 mater
z 31 otroki, po narodnosti pa so bile poleg Slovenk
še 4 Hrvatice, 1 Madžarka, 1 Romunka, 1 Turkinja,
2 Nemki. Od teh jih je bilo po poklicu največ
služkinj, nadalje kmečkih delavk, obrtnic, pa tudi
nekaj učiteljic, uradnic, zasebnic, dijakinj, trgovk in
dve redovnici. Kot zanimivost naj navedemo, da je
bila najmlajša prenočevalka stara devet dni in
najstarejša 85 let. Nočnino je plačalo 2.167 oseb in
neplačanih je ostalo 780 nočnin. Saj kot piše v
poročilu "neštetokrat pridejo v zavetišče dekleta z
dežele, nepoučene in neizkušene, brez sredstev,
misleč, da bodo takoj dobile službo. Ker pa morajo
večkrat čakati, jim je treba dati poleg brezplačnega
stanovanja tudi brezplačno hrano, dokler ne dobijo
službe."24 Kolodvorski misijon, ki je imel sposoben
kader in je hitro navezal stike z ustreznimi uradi,
je tudi posredoval 110 dekletom zaposlitev.^^ Pose-
bej je poročala tajnica KM, v svojem poročilu je
navedla podrobne statistične podatke pomoči po-
trebnim ne le ženskam, marveč tudi moškim. Sicer
pa so si kolodvorske pomočnice prislužile sloves
"varuhinje reda in morale", saj - kot nadaljuje
poročilo - naj bi imele "večkrat opravka tudi s
sumljivimi ženskami, celo zvodnicami in morajo
zato tudi iskati pomoči stražnika".^^

V obravnavanem obdobju je KM dajal nasvete
tudi sicer bolj redkim slovenskim turistkam, ki so
se odpravljale v širni svet. Tako ne bo odveč, če
omenimo, da je prav ljubljanski KM imel na voljo
"svetovni adresar KM", ki so si ga čestokrat po-
služevale naše slovenske popotnice, ko so potovale
v Anglijo, Španijo, Italijo, Holandijo itd. V njem so
našle poleg naslovov KM v tujini tudi iskane
naslove zavestišč pod okriljem KM, kjer so dobile
cenejša prenoašča.

Ob koncu naj še zapišemo, da je KM deloval
tudi po aprilskem zlomu in v času okupacije - in
celo povečal svojo dejavnost. Številni ohranjeni
dokumenti izpričujejo, da so članice Kolodvor-
skega misijona opravile veliko človekoljubnega
dela med slovenskirrü izgnanci, ki jih je okupator
izgnal v južne pokrajine države. Pogumno so se
spoprijemale z nevarnostmi in vztrajno potovale
na Hrvatsko, v Srbijo, Bosno, iskale stike in vzpo-
stavljale zveze z izgnanci. Ob tem so jim posre-
dovale pisma domačih, pakete s hrano, obleko,
obutvijo in zbirale razne naslove, ki so bili po-
trebni za razširitev njihovega delovanja.

22 Ibidem.

23 Vigred, 1. 7. 1940, št. 7, str. 212.

24 Ibidem.

25 Ibidem.

26 Ibedem, 1. avgusta 1940, št. 8, str. 251.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Bahnhofsmission - Verein für den
Mädchenschutz in Ljubljana

So wie in einigen anderen Städten wurde auch
in Ljubljana eine Bahnhofsmission gegründet, die
mit der internationalen Organisation für den
Mädchenschutz verbunden war (Association
catholique internationale des Oeuvres de pro-
tection de la Jeune Fille) mit Sitz in Fribourg in
der Schweiz. Die Gründung einer Mission in
Ljubljana erfolgte im Jahre 1932 mit dem Ziel, den
fahrenden Mädchen und Frauen, die in den
nahen Industriezentren Arbeit suchten oder in
fremde Länder auswanderten, Schutz zu ge-
währen. Mitarbeiterinnen der Mission waren vor
allem Mitglieder des Slowenischen christlichen
Frauenverbandes (Slovenska krščanska ženska
zveza), deswegen verlief die Tätigkeit der Mission
mehr oder weniger unter seiner Schirmherrschaft.
Im Sprachrohr "Vigred" (1923-1943) berichtete man
über die Aktionen, aber auch über die immer
größer werdenden Schwierigkeiten. Die größte
Hilfe wurde der Mission seitens des katholischen

77

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Dienstbotenverbandes (Poselska zveza) zuteil, der
auch ein eigenes Asyl, "Marijin dorn" genannt,
innehatte. Hier fanden die Mädchen ihre erste
Zufluchtstätte und Rechtsberatung. Da die Tätig-
keit der Bahnhofsmission wegen der auftretenden
sozialen Probleme der Mädchen und Frauen
immer vielfältiger wurde, gründete man 1933 nach
der Annahme von Vereinsbestimmungen einen
Verein zum Schutz der Mädchen in Ljubljana
(Društvo za varstvo deklet) und 1934 einen zwei-
ten in Maribor. Der Verein, der die Arbeit der bis-
herigen Bahnhofsmission übernommen hatte,
machte es sich zur vordergründigsten Aufgabe,
junge Mädchen mit den zur Verfügung stehenden
Mitteln kosterJos auszubilden und im religiös-

sittlichen Geiste zu erziehen, und zwar im Rah-
men verschiedener Vorträge und Veranstaltungen,
sowie für die soziale Sicherheit von bedrohten
Mädchen zu sorgen. Zugleich wurde auch der
Prostitution der Kampf angesagt. Der Verein für
den Mädchenschutz lud über die katholische
Presse verschiedene katholische Vereine zur Mit-
arbeit ein, in erster Linie die St. Raphaels-
Gesellschaft und die Marien-Gesellschaften in den
Pfarren. Auf Jahresversammlungen wurde über Er-
folge und Mißerfolge der Tätigkeit berichtet, den-
noch karm festgehalten werden, daß die beiden
sozialen Einrichtungen, sowohl die Bahnhofs-
mission als auch der Verein für den Mädchen-
schutz ihre Mission weitgehend erfüllten.

78

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Tomaž Pavlin

Svetovni rekord dosežen v Sloveniji

(Ob 60-letnici smučarskega skoka prek 100 m)

Tako je z velikimi črkami na četrti strani za-
beležil svetovni smučarski dogodek v Planici v
nedeljo 15. marca 1936. Slovenski Narod (v Jutru
so kronologijo planiškega nedeljskega dogajanja
objavili celo na prvi strani pod veUldm naslovom
Planica - 101 m), ko je avstrijski skakalec Josef
Bradi na prenovljeni skakalnici doskočil pri na-
tančno 101 metru. Bil je prvi in obenem še Nenor-
vežan, ki mu je uspelo preskočiti stometrsko
znamko. Ime Planica je bilo ponešeno v smučarski
svet. V odkritem boju planiških prirediteljev s
takrat nenačelnimi stališa mednarodne smučarske
zveze (FIS), ki uradno ni dovoljevala skokov dalj-
ših od 80 m (vendar ob nekaterih drugih primerih
enostavno zamižala, pač odvisno kje je bila pri-
reditev), se je v Planici rodila nova discipUna smu-
čarskih skokov - poleti.

Prve zametke smučarskih skokov najdemo v
domovini nordijskega smučanja, v skandinavskih
deželah. Sama konfiguracija tal v teh deželah je v
veliki meri vplivala na razvoj tekmovalnega smu-
čanja. Smučarji so na smučeh hodili na izlete, pri
čemer so premagovali več deset kilometrske raz-
dalje. Pri smučanju po položnejših terenih so
naleteli na naravne ovire (grmovje, skale), Id so se
jim izogibali tudi s preskakovanjem. Ob upošte-
vanju zabavne športne plati smučanja in medse-
bojnega dokazovanja v preskakovanju, so si s
časom na primernem naravnem terenu omislili
umetne ovire, zametke prvih skakalnic.

Ohranjene skice iz let 1862, 1880 in 1888 pri-
kazujejo norveške skakalce, ki so med skokom
držali v rokah dolgo palico, imeli pokrčena kolena
in že takrat doskakovali v telemark Med naj-
uspešnejše skakalce tega obdobja Norvežani štejejo
brata Mikkela in Torjusa Hemmesveita ter Sondre
Nordheima, ki naj bi bil začetruk skakanja brez
palic. Prva organizirana tekmovanja v smučarskih
skokih so bila izvedena na Norveškem leta 1879 v
Husebyu v bližini Osla. Na norveškem Holmen-
kollnu, hribu nad Oslom, že od leta 1892 negujejo
tradicijo vsakoletnih tekmovanj v smučarskih disci-
plinah, ki so danes vključena v sistem tekmovanj
za svetovni pokal.

Prve naravne skakalnice so leta 1868 omogočale

19 m dolge skoke (S. Nordheim). Razvoj najdalj-
šega skoka na smučeh, ki je zajemal tudi razvoj
tipa skakalne smučke, skakalnic in skakalne teh-
nike je bil nato izjemno hiter. Tako je H. Hansen 1.
1910 skočil 45 m, A. Amundsen pa 1. 1914 že 54 m
daleč.

Čeprav so zametki modernega nordijskega tek-
movanja, glede na prej navedene podatke na
Skandinavskem, se Slovenci radi sklicujemo na
bloško smučanje, ki nam daje pečat smučarskih
samonikležev v Srednji Evropi in prestižno zgodo-
vinsko smučarsko mesto med alpskimi prebivald.
In čeprav bloško smučanje ni imelo športno-
institudonalnega in tekmovalnega nadaljevanja, je
bilo po zaslugi Badjure toliko bolj pomembno v
propagandnem in deloma tudi v terminološkem
pogledu.

Bločani so smud uporabljali kot zimsko pro-
metno (uporabljali so tudi krplje, zlasti v hribovitih
predelih) in prevozno sredstvo (nadomestilo za
sani). Povsem razumljivo je, da so morali v ta
namen obvladati smuško tehniko - tako hojo kot
smučanje ali kot so sami rekli "dersanje". Njihovo
vešdno je prvi zabeležil Valvasor, leta 1845 pa se
je v Novicah oglasil bloški kaplan Jožef Bevk
(Podgrivarski) s člankom "Huda zima na Blokah in
raba šmečev". O bloških smučarjih je zapisal, da
"prav serce se doveku veseli, kader se po debelim
snegu in čez visoke žamete, posebno po ravnim
(če se sneg preveč ne prirrüje) urno šmeče po-
tiskaje, skorej, kar iz skušnje povem, tako hitro,
kakor po kopnim, zamore sprehajati. Hoja v hrib
je bolj težavna in kesna, kjer je treba na ovinke
hoditi, in če je treba dolgo v reber iti, se hitrej in
ložej v kerpljah, ko po šmečeh pride. Na zdol pa
kdor je vajen, se ko blisk po gladki dolini spusti.
Tisti pa, ki je na šmečeh menj zurjen, se dolge
palice posluži, na ktero se navdol dersaje
naslanja."!

Seveda je bil sestavni del bloškega smučarskega
vsakdana tudi zabavni del. "Od hoje na smučeh
po opravkih pa do drsanja na njih za zabavo je bil

1 Kmetske in rokodelske Novice, 16. in 23. Mali traven
(april) 1845.

79

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

kratek korak, saj so že smua same po svoji
sestavni osnovi bistveno drugačne od krpelj."^ Pri
zabavnem smučanju je prevladovala mladina, ki se
je junačila ali razkazovala in tudi med seboj
pomerila kdo bo bolj "korajz'n"^ v različnih oblikah
smučanja: sede, leže na trebuhu aH hrbtu, čepe in
kleče. Med seboj so tekmovali kdo se bo spustil z
najvišje strmine, kdo bo presmučal strmino brez
palice in brez padca, nato kdo bo koga prehitel.

Ali je bloška mladina izvajala skoke ali poskoke
kot samostojno obliko zabave? Če pomislimo, da
so imele stare originalne bloške smuči zgolj prstna
stremena, čeprav z zategom, so skakali le spretni
in pogumni oz. drzni. O skakanju Boris Orel pravi,
da se "Bločanje in Vidovd na splošno po starem
niso upali skakati, vendar so se marsikje znašli
fantje, ki so bili tolikanj korajžni, da so skakali po
bregu navzdol preko položene veje ali katere dru-
ge stvari."* Iz okolice Otav je ohranjeno osamljeno
ustno izročilo o skakalnid (pri tem Orel omenja
tudi Badjurovo trditev, ki jo slednji navaja v
smučarskem priročniku iz leta 1924, češ da so znali
stari Bločani tudi skakat^), vendar je Boris Orel
skeptičen, saj meni da je to lahko povezano že z
vdorom nove alpske smučke, ki jo je na Bloke
zanesel Badjura v začetku tega stoletja.

Tudi Svetozar Guček - podobno kot Badjura -
trdi, da so Bločani na smučeh "tudi skakali".^
"Skakalnico so si naredili in pripravili tako, da so
naredili iz snega grbino. Že zelo majhna je za-
doščala za skoke, kakršnih so bili zmožni- s svojimi
smučmi. "-^

Gradnja skakalnic v Planici.

2 Boris Orel, Ljudske smuči na Bloški planoti, v Vidovskih
hribih in njih soseščini. Slovenski etnograf, 1956, str. 63.

3 Prav tam, str. 64.
* Prav tam, str. 64.

Prav tam, str. 64.

Svetozar Guček, Slovenija, zibelka smučanja v srednji
Evropi, Ljubljana, 1989, str. 62.
^ Prav tam, str. 62.

Planiške tekme so bile vrhunski dogodek že pred
II. svetovno vojno.

V Sloveniji sega začetek skakalnega športa v
leto 1920/21, ko je bila v Bohinju zgrajena t. i.
Žižkova skakalnica. Februarja 1921 so na njej
izvedli prvo prvenstvo Jugoslavije v smučarskih
skokih. Z najdaljšim skokom 9 m je bil prvi dr-
žavni prvak Joža Pogačar. Prav tako v Bohinju je
leta 1928 postavil novo skakalnico norveški stro-
kovnjak ing. Hansen, ki je pri nas služboval kot
trener naših tekmovalcev. Preobrat v smučarskem
skakalnem športu pri nas pa pomenijo šele pla-
niške skakalnice v tridesetih letih.

V času ko je FIS izdala prva navodila za grad-
njo skakalnic (v začetku tridesetih let), so se tudi v
Jugoslovanski zimsko-smučarski zvezi 0ZSZ je
združevala zimske športne panoge: smučanje,
drsanje in hokej na ledu) pričeli pripravljati na
gradnjo primerne skakakiice z upanjem, da jim
bodo v doglednem času zaupali izvedbo prvenstva
FIS. V Planid so leta 1934 zgradili prvo skakalnico
in kmalu (med 23. in 26. marcem 1934) je sledila
prva mednarodna tekma. Tekmovalo je 14 ska-
kalcev, poleg domačih tudi Norvežani in Avstrijd.
Poleg tekmovalnih skokov je bila v sporedu tudi
serija "izven konkurence", v kateri je norveški
skakalec Birger Ruud preskočil rekordnih 92 m,
njegov brat Sigismund pa celo 95 m, a je pri
doskoku podrsal z rokami po tieh in rekord ni bil
priznan.

Tudi naslednje leto je bila Planica v marcu pri-
rediteljica tekmovanja v skokih. Udeležilo se ga je
že 46 udeležencev iz 6 držav. Norvežani so zaradi
prepovedi svoje zveze nastopili izven konkurence
(tovrstne nastope so Norvežani imenovali "ekstra
skoki") in Andersen je doskočil pri 99 m. Za na-
meček je Švicar Kainersdorfer v italijanskem Pontu
di Legru še istega leta le za 0,5 m zgrešil sto-
metrsko znamko. Te daljave pa so tudi napovedo-
vale menjavo tehnike skakanja: skakalec naj bi v
primerjavi s prejšnjim t.i. balističnim skakanjem iz-
rabil zračni upor in podaljšal skok. Skoki Norveža-
nov so bili za Stanka Bloudka kot konstruktorja
pravo odkritje, saj je pri njih opazil "da se znajo

80

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

nekateri skakalci pravilno nagniti naprej in naslo-
niti ali opreti na zrak, tik pred pristankom pa
znajo še enkrat nekoliko dvigniti smuči ter podalj-
šati skok s pomočjo zraka, ki so ga ujeli pod smu-
či. Smuči torej so pri tem uporabili kot krmilo. Od-
krili smo torej to, kar danes navadno imenujemo
zračno blazino (Bloudek je to govoril po letu 1945,
op.p.). Če ima skakalec v zraku primemo hitrost in
se zna med letom s telesom in smučmi pravilno
nasloniti na zrak, dobi pod smuči tak vzgon, da
resnično leti po zraku in zanj zakon o prostem pa-
du ni več edina, pri skoku odlučujoča fiz;ß<alna si-
la." O novi tehniki in s tem daljšimi in tudi var-
nejšimi skoki je tedaj pisal in raziskoval le Švicar
Straumann ter skušal prepričati ljudi v FIS- i.^

Teden dni pred mednarodnim tekmovanjem
leta 1936 je bilo v Planici organizirano prvenstvo
LZSP (Ljubljanskega zimsko-sportnega podsaveza
ali slovenskega prvenstva) v nordijski kombinaciji
in posamezno. Na skakalni tekmi na srednji (60 m)
skakalnici je bilo kar veliko padcev in mladi Lom-
bar si je zlomil nogo. Dežumo zdravstveno osebje
mu jo je "uravnalo" oz. imobiliziralo ter ga takoj z
vlakom poslalo v Ljubljano. Organizacija prven-
stva je bila sicer dobra (najdaljša skoka je dosegel
Bohinjčan Albin Novšak - 55 in 53,5 m), toda
zaradi padcev so mnogi menili, naj se k planiškin
in dmgim tekmam na tako velikih skakalnicah
pripušča le izvežbane skakalce.^

Čeprav je Slovenski narod poročal o bojazni, da
bo planiška mednarodna tekma doživela polom,
ker so manjkale prijave, zlasti "kanonov Norveža-
nov"l0, so se v tednu po domaa tekmi pričeli
zbiratì tuji tekmovalci in v začetku tedna so bili že
prvi treningi na veliki skakalnici. Ognjeni krst je
preurejena skakalnica doživela 11. marca dopold-
ne; čast prvega skoka je pripadla Novšaku. Po-
poldne se je trening nadaljeval in Norvežan Oede-
gard (ki je že nekaj mesecev vodu našo smučarsko
šolo) je v četrtem poskusu skočil ali bolje rečeno
poletel na 89 m. Dmgi dan treningov je Norvežan
Hägen skočil 98 m, Novšak pa za naše skakanje
rekordnih 81 m. Po Hagnovem skoku je med gle-
dalci izbmhnil val navdušenja, "temperamentni
Dalmatinec llija, ki je že dva meseca stalen gost
Planice, se ne more brzdati. Skoči k njemu in ga
objema kakor svojega brata."! ^

Poročanje o Planici se je še stopnjevalo in
sprožalo vročično atmosfero, pogojeno z željo po
rekordni daljavi, ki je bila po dosežkih na tre-
ningih vse bliže. Skakalnica je bila dobro priprav-
ljena in časopisi Slovenski narod, Slovenec in Jutro

Drago Stepišnik, Stanko Bloudek, Ljubljana, 197L str.
104.

^ Jutro, 9. 3. 1936.

1° Slovenski Narod, 11. 3. 1936.

" Slovenski narod, 13. 3. 1936.

so bili vsak dan polni novic iz Planice. Zanimiv je
članek o razvoju "dolgih skokov" in Planice s foto-
grafijo, kjer so bUe primerjane višine planiške ska-
kalnice (180 m), ljubljanskega Nebotičnika (55 m)
in beograjske 'sabome' cerkve (37 m).!^

Planiški rekord leta 1936 je imel posledice tudi
v mednarodnem smučarskem skakanju. Dejstvo,
da je bil rekord dosežen v Planici in Jugoslaviji, ki
ni veljala za smučarsko silo, še bolj pa to, da ga je
dosegel Nenorvežan, je vplivalo na poznejše do-
godke v sami norveški smučarski zvezi in FlS-u.
Ob tem dogodku ne smemo pozabiti organizacij-
skega dela sotmdnikov planišldh dogodkov. Orga-
nizacijo del je vodilo Udmženje Smučarjev Planica
s sedežem v Beogradu, ki mu je predsedoval ge-
neral Radisavljevič (na tekmi je bil obenem zastop-
nik ministra vojske in mornarice); v Ljubljani pa
t.i organizacijsko-tehnični odbor, v katerem so bili:
dr. Ciril Pavlin, dr. Stevan Hadži, Joso Goreč, Sta-
ne Pelan, Stanko Bloudek, Stane Miklavač in
dmgi.

Že v začetku marca je Slovenec poročal o ob-
sežnih gradbenih delih na skakalnici, po katerih
Planica je "in bo najbrž še dolgo ostala najdo-
vršenejša skakalnica sveta. Stroški za njeno do-
graditev gredo v stotisoče. Grajena je bila z ide-
alizmom, ne z milijonskimi državnimi podporami
kakor v Nemčiji in Italiji. Zato tudi zasluži vso
pozornost javnosti, saj je eno izmed naših oken v
svet in najlepša priča, da hočemo tudi mi korakati
v eni vrsti z velikimi narodi, ki so trenutno morda
še daleč pred nami."!^ Resda Planica ni bila finan-
cirana iz proračuna, so pa zato njeni iznajdljivi
odborniki na čelu z Josom Gorcem pritegnili k
sodelovanju nekatere gospodarstvenike in državno
upravo (odraz je predsednikovanje generala Radi-
savljeviča). Tako jim je bilo prihranjeno marsi-
katero skakanje za prepotiebni denar. Poleg tega
je treba omeniti rateške domačine, zlasti Luko Ker-
štajna-Šumarja, ki so sodelovali pri gradnji, vzdr-
ževanju in prirejanju tekem pred in po dmgi sve-
tovni vojni.

Skakalnica je bila leta 1936 preurejena in po-
daljšana, nova kritična točka je bila pri 106 m,
dopuščala naj bi skoke do 120 m. Za preureditev
so porabili 17 vagonov lesa in 140 kg razstreliva,
izkopali 2800 kubičnih metiov pomrznjene zemlje
in razstrelili 600 kubičnih metrov skal. Pri tem so
uporabljali kompresor, ki je v 36 dneh porabil
približno 1800 1 bencina. Po načrtih Stanka
Bloudka je delo izvršilo gradbeno podjetje Ivana
Briclja. Podatki, ki so vredni hvale, saj je bila
približno ista množina zemlje izkopana pri gradnji
temeljev celotnega kompleksa Nebotičnika v Lju-

12 Slovenski narod, 13. 3. 1936.

13 Slovenec, 3. 3. 1936.

81

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1990

bljard ob drugačnih pogojih dela.^* Celotna višin-
ska razlika skakalnice od začetka zaleta do izteka
je bila 150 m. Višina zaleta je bila 65 m, dolžina
140 m, most je bil visok 4 m, širok 7 m, doskok je
bil pri 60 m širok 20 m, pri izteku pa 26 m.
Celotna dolžina skakalnice je bila 310 m. Od od-
skočenga mostu pa do dna skakalnice je bilo 85 m
višinske razlike. Iztek sam je bil dolg 100 m in
širok 36 m.!5 O stanju skakalnice je v razgovoru s
športnim novinarjem Slovenskega naroda norveški
skakalec Birger Ruud izjavil, "da je skakalrùca, ki je
bila pred tremi leti še dokaj primitivna, zdaj v
vsakem pogledu vzorna in nedvomno tehnično
najpopolnejša na svetu."!^

Malodane že dolžnost vsakega Slovence je bila,
da se udeleži 15. marca tekme v Planici, kajti
preveč dela, energije in volunterizma je bilo vlo-
ženega v ta slovenski športni sakral. In nena-
zadnje: "... ne samo po športnih rezultatih, ampak
tudi po številu udeležencev bo cenil svet naše
uspehe", je bilo še poudarjeno v Slovencu.!^

Zdaj gre zares

General Radisavljevič, predsednik planiškega Društva
oz. Udruženja, je za Slovenski narod o gradnji izjavil,
da so za pripravo skakalnice porabili 260 kubičnih
metrov obdelanega lesa, 4000 kg vijakov, 160 kg
razstreliva in izkopali 7000 kubičnih metrov zemlje, kar
je dva in polkrat več kot ves izkop blokov
Pokojninskega zavoda-Slovenski narod, 16. 3. 1936.

\\ Slovenec, 3. in 4. 3. 1936.

\° Slovenski Narod, 14. 3. 1936.

17 Slovenec, 3. 3. 1936.

Udruženje je nudilo popust klubom za svoje
tekmovalce in revne člane (10 - 15 kart po režijski
ceni), otroci do 10 leta pa so bili prosti vstopnine.
Prav tako so imeli brezplačen ogled tekme in že
prej treningov otrod narodnih šol Rateče, Moj-
strana, Kranjska gora pod vodsvom njihovih ud-
teljev. Drugi prijavljeni šolski izleti so imeli popust.
Vsi naši olimpijski tekmovala so prejeli častno
vstopnico po pošti.

Da se je lahko tekme udeležilo čimveč obisko-
valcev (pričakovali so jih okrog 15.000) so morali
zagotoviti prevoz. Najprimernejši prevoz tedanjega
časa je bil vlak in organizirani so bili posebni vlaki,
ki so v 20 minutnih razmakih 15. marca prihajali v
Rateče in nato naprej v Itaujo, od koder so se
popoldne vračali po obiskovalce. Naročeni vlaki so
imeli vsak svojo barvo in so prihajali: bel iz
Beograda, rdeč iz Zagreba, zelen iz Maribora, rjav
iz Celja ter rumen, vijoličast, moder in belo-čm iz
Ljubljane. Poleg posebnih ali naročenih vlakov v
organizadji podjetja Putnik so biü organizirani še
posebni izletniški vlaki, ki so pobirali potnike: od
Sentvida-Vižmarij pri Ljubljani do vključno Javor-
nika in od Tržiča do Kranja (kjer so prestopili na
ljubljanski izletniški vlak); poseben vlak je peljal z
Jesenic.

V Planico oz. Rateče je bil možen dostop tudi z
avtomobilom. Cestni promet so urejali orožniki s
pomočjo cestno-prometnega odbora Udruženja.
Vsak avto je dobü pri vstopu v Rateče nalepko na
vetrobransko steklo, ki mu je odkazalo parkirišče.

Dohod na skakalnico je bü urejen posebej za
pešce po pešpoti in posebej za smučarje prek trav-
nika ob srednji skakalnid. Tako dohod kot prostor
ob izteku so nadzirali reditelji Udruženja. Za var-
nost prometa je skrbelo 24 orožrdkov, 120 vojakov .
planinskega poU<a m 140 rediteljev Udruženja
Planica.

Komerdalno plat prireditve je imelo pod nad-
zorom Udruženje. Prosto fotografiranje je büo do-
voljenio le amaterjem, medtem ko je büo profe-
sionalcem omogočeno le ob dovoljenju Udruženja;
podobno je veljalo za snemanja. Novinarji so pre-
jeli posebne znake "Tisk" in so imeli svobodo giba-
nja po vsem tekmovalnem prostoru, tudi na spod-
nji drugi etaži sodniškega stolpa. Posebne oznake
so prav tako prejeli fotografi in snemala.

Udruženje si je pridržalo izključno pravico do
prodaje razglednic, z ali brez znamk in žiga Pla-
nica. ProdajaU so samo posnetke veUkanke m. tek-
movalcev. Pošta Planica s posebnim žigom je po-
slovala le 14. in 15. marca. Žig je bü rdeč z
napisom v latinid in ciriüd Planica 1936 -14. ali 15.
IIL Prodaja ob skakalnid je büa po odločbi sres-
kega načelstva dovoljena le v sporazumu z Udru-
ženjem Planica. Vsi prodajald so imeli poseben
znak.

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Zdaj gre zares.

Na dan tekme je bila pripravljena zdravniška
služba, ki je imela ambulanto s petimi posteljami v
kletnih prostorih doma llirije^^ in kateri je firma
Philips dala na razpolago za čas tekmovanja
roentgenski aparat. Prav tako so bili tekmovalci
zavarovani za primer nezgode pri banki Slavija.
Ob skakalnici je büa tudi vojaška godba planin-
skega polka iz Škofje Loke.^^

Prišel je 15. marec, ko so se v Planico pričeli
zgrinjati prvi obiskovalci. Udruženje jim je sve-
tovalo, predvsem pešcem, naj obujejo gorske čevlje
in "dame snežke, ker je v Planici še precej snega".
Vsa dolina od Kranjske gore naprej je büa v praz-
ničnem vzdušju, na poslopjih so bile razobešene
zastave, po cestah so bili postavljeni slavoloki, vre-
me je bilo jasno in brez oblačka. Organizatorji so z
"vremenom zadeli drugi glavni dobitek".20 Priča-
kovani rekordni skok čez 100 m in prijavljena kon-

1'' Dom SK Ilirije v Slatni je bil zgrajen in odprt leta 1932
in je imel okrog 60 ležišč. Ker je obisk stalno naraščal,
so leta 1935 dogradili še depandanso. Ob domu je bilo
teniško igrišče, v bližini doma so gradili skakalno sre-
dišče, pozimi 1938 pa so na plazu pod Cipernikom po-
stavili smučarsko vlečnico. Drago Stepišnik, Stanko Blo-
udek. Ljubljana 1971.

O organizaciji tekme viri Jutro, Slovenski Narod in Slo-
venec med 11. in 16. marcem 1936.
Jutro, 12., 13. in 16. 3. 1936.

kurenca na čelu z Norvežani in bratoma Ruud sta
büa dovolj mamljiva športna ponudba za obisk
planiške tekme, vrhunskega športnega dogodka,
preizkusa skrajnüi meja človeških sposobnosti, kjer
je olimpijska športna misel hitreje, višje in močneje
združena z estetsko elegantnostjo skokov. Tekmi
so prisotvovali tudi visoki zastopniki tedanje ob-
lasti, častno pokroviteljstvo pa je prevzel kraljevič
Peter 11. ki v ta namen podaril prvo in najvišje
darilo - prehodni pokal.^l

Okrog desete ure je büa predvidena blago-
slovitev skakalnice, ki jo je opravü škof dr. Gregor
Rozman. V govoru je poudaril pomen skakalnice
in blagoslovitve. Kot zastopnik Cerkve je izrazu
svojo željo, naj ostane nad to skakalnico blagoslov
božji, kakor na vseh, ki so do nje pripomogli in se
je bodo posluževali.22

Ob 11. uri se je začelo uradno tekmovanje med
vsega 13 tekmovalci. Prisotni so bui trije 3 Čeho-
slovaki, 6 Avstrijcev, dva Švicarja in domaona
Albin Novšak in Franc Pribošek. Norvežani so se
nastopu odpovedali z utemeljitvijo, da jim njihova
smučarska zveza ne dovoljuje nastopati na pla-
niški veUkanki, pač pa le na srednji skaklnici ali z
nižjega startnega mesta na zaletu velikanke, kar
naj bi bilo tudi v skladu s sklepom FIS, ki je pre-
povedoval gradnjo in uporabo skakalnic, ki bi do-
voljevale skoke nad 80 m.

Zdaj gre zares.

21 Tekmi so prisostvali še zastopnik vlade dr. Miha Krek,
kraljev zastopnik polkovnik Mihajlo Lukič, zastopnik
ministra za telesno vzgojo dr. Stefanovič, komandant
dravske divizije general Nedeljkovič s soprogo, ban
Dravske banovine dr. Marko Natlačen s soprogo, pred-
sednik Mestne občine Ljubljana dr. Adlešič s soprogo,
pomočnik generalnega direktorja državnih železnic g.
Cugmus, zastopnik direktorja ljubljanske železniške
direkcije ing. Fine, finančni direktor Sedlar, načelnik
generalne direkcije dr. Kavčič, predsednik Avtokluba in
"minister n.r." Velizar Jankovič in drugi. Večina častnih
gostov je prispela v jutranjih urah in na rateškem kolo-
dvoru so jih sprejemali in pozdravljali zastopniki Udru-
ženja, predvsem njegovi trije podpredsedniki dr. Žižek,
Betetto in ing. Šubic.

22 Jutro, 16. 3. 1936, Slovenec, 16. in 17. 3. 1936.

83

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

Zdaj gre zares.

Na uradnem tekmovanju so blesteli Avstrijd:

1. Josef Bradi, 213,6 (77 in 78 m);

2. Gregor Holl, 208,6;

3. Rudolf Rieger, 203,7

4. dr. Harald Reinl, 198,5;

5. Franz Aschenwald, 195,5 (vsi Avstrija).

6. Jean Lasseur, 188,9 (Švica);

7. Albin novšak, 188,8 (Jugoslavija);

8. Rudolf Vrana, 179,2 (ČSR);

9. Gustav Maier, 178,2 (Avstrija);

10. Jan Lekuš, 175,7 (ČSR);

11. Franc Pribošek, 174,9 (Jugoslavija);

12. Oldrych Budiarek, 151,5 (ČSR);

Leuba (Švica) je ostal brez točke, ker je.padel
pri obeh skokih.23

Meiild in teptala skakalnice med tekmo.

V sklopu uradnega tekmovanja ni bilo priča-
kovane rekordne znamke, zato so gledald nestrp-
no pričakovali nadaljevanje planiškega sporeda.
Okrog 14. ure je napovedovalec po zvočnikih na-

povedal skoke izven konkurence. Kot tretji je ska-
kal komaj osemnajstletni avstrijec Bradi in v drugi
seriji preskod magično sto-metrsko znannko: 'V
rdečem puloverju švigne kakor podlasica po str-
mini, s počepi povečava brzino, kakor krogla iz
topa švigne z mosta, da smo skoraj v strahu, div-
no zaplava nad strmino in krasno krili z rokami.
Zdi se nam, da skoka ne bo konec, naposled ob-
stane in gladko izvozi. Vsi slutimo, vemo ali vidi-
mo, da je okrog 100 ali celo več metrov. Res nam
merild pokažejo 100 m in zvočnik nam potrdi, da
je celo 101 meter.

Val razburjenja in presenečenja na sodniškem
stolpu, orkan navdušenja med publiko, Avstrijd se
objemajo in poljubljajo od navdušenja. Imamo nov
najdaljši skok na svetu! Planiška skakalnica je
upravičila svoj sloves, da je prva in najboljša na
svetu."24 Skoke izven konkurence je zaključil Albin
Novšak, ki je z 89,5 m postavil nov jugoslovanski
rekord. Tudi njemu je zadovoljna publika podelila
dolg aplavz.

Veliko negodovanja (deležni so bui žvižgov in
zbadljivk, nekateri najbolj vneti obiskovald so jüi
kepali) so bili deležni Norvežani za njihovo rav-
nanje. Ugled norveških skakalcev tako v moral-
nem kot tekmovalnem pogledu (Jutro je dan po
tekmi v podnaslovu zapisalo 'Tudi brez Norve-
žanov je Planica dosegla svoj cilj") je bil omajan,
čeprav moramo upoštevati, da so sami verjetno
hoteli nastopiti, medtem ko jim njihova zveza tega
ni dovolila in jim je grozila celo s diskvalifikadjo
(po besedah Ullanda je Hägen, ki je na treningu
skodl 98 m, po vesti iz Osla o prepovedi na-
stopanja zajokal kakor otrok - Jutro, 18. 3. 1936). V
ozadju nenastopanja je potekala prestižna borba za
najdaljšo daljavo. Avstrijski sodnik na tekmi dr.
Albert Bildstein je o stališču norveške zveze dejal,
da bi bilo verjetno vse drugače, če bi bila Planica
na Norveškem.25 Po pisanju časopisov Jutro, Slo-
venski narod in Slovenec je bil vodja norveških
skakalcev Sigmund Ruud vseskozi na liniji z Os-
lom in še v nedeljo postavljal nespremenljive po-
goje za nastop, ki jih je sodniški zbor zavrnil. Nor-
vežani so bili tako prepričani v njihovo skakalno
nadvlado in niso niti najmanj pričakovali, da bi
lahko Nenorvežan preskočil 100 m. Ker so tudi na
Norveškem zgradili svojo 'velikanko' leta 1935 pri
Drammenu, so hoteli rekord zrušiti na domačem
tekmovanju in tako še bolj utrditi svoje pozidje v
FlS-i in potrditi vodilno vlogo v nordijskem smu-
čanju (prav tako so skupaj s Švedi dolgo naspro-
tovali uvajanju alpskih smučarskih disdplin). Nor-
vežani so imeli isti dan tekmo na svoji velikanki, a
jim rekordni skok ni uspel. Seveda se je ob tem

23 Jutro, 16. 3. 1936.

24 Jutro, 16. 3. 1936.

25 Drago Stepišnik, Stanko Bloudek. Ljubljana 1971, str.
114.

84

44

1996

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

odprlo vprašanje kvalitete skakalnic. Planica je bila
tedaj enostavno prva, najboljša, nenorveška, zgra-
jena po načrtih domačega strokovnjaka Stanka
Bloudka in z delom domačih Ijudi.^^

Joseph Bradi (Avstrija) novi rekorder v trenutku
slave.

Rekordni dosežek je sprožil odločitev FlS-e, da
je že 29. marca istega leta izrekla zaporo nad
Planico, češ da skoki na veliki skakalnici niso v
skladu z mednarodnim tekmovalnim pravilnikom.
Zaporo so v naslednjem letu sicer odpravili, na
predlog naših smučarskih odbornikov pa so začeli
razpravljati o uvedbi nove discipline - smučarski
poleti. Toda do končne realizacije je prišlo šele po
FIS-inem opatijskem kongresu (1971), Id je podeUl
organizacijo prvega svetovnega prvenstva v smu-
čarskih poletih velikanki, ki je polete tudi rodila -
Planici. Pisalo se je leto 1972 in njen novi junak je
bil Švicar Walter Steiner.

26

Jutro, 19. 3. 1936; ...Bodimo odkriti! Norvežani so imeli
isti dan doma tekmo na novi mamutski skakalnici in so
sami hoteli imeti čast prvega skoka preko 100 m. Če se
jim to ni posrečilo - Kongsgaard je skočil le 94 m - niso
temu krivi njihovi skakači, temveč skakalnica!

ZUSAMMENFASSUNG

Ein Weltrekord in Slowenien
(60. Jahrestag eines Rekords im Ski-
springen)

Am 15. März 1936 erzielte der Österreicher
Josef Bradi den Weltrekord mit seinem über 1(X) m
weiten Sprung auf der renovierten und ver-
besserten großen Skischanze in Planica. Das Ski-
springen als Sportdisziplin hat seinen Ursprung in
Skandinavien, seine Anfänge in Slowenien reichen
in die Zeit nach dem Ersten Weltkrieg. Außerdem
ist das Skispringen auch Bestandteil des Winter-
sports auf der Bloke-Hochebene, diesem ein-
zigartigen Fall von naturwüchsigem Skisport in
Mitteleuropa, der auch später keinen Wettkampf-
charakter annahm.

Der Wettkampf im Jahre 1936 in Planica war
ein großangelegtes, gut organisiertes Sportereignis.
Dementsprechend war auch die Organisation und
die Menge von 15.000 erwarteter Gäste. Der
Rekordsprung Bradls löste eine Begeisterungswelle
bei den Besuchern aus, die sich zuvor entrüstet
hatten wegen der Abwesenheit der norwegischen
Skispringer. Er hatte auch Vorfälle hinter den
Kulissen des Internationalen Skiverbandes (FIS)
zur Folge, die sich gegen die große Skischanze
von Planica richteten. Ähnliches hatte sich davor
beim norwegischen Skiverband abgespielt und
den Auftritt der norwegischen Skispringer auf
dem Wettbewerb in Planica unmöglich gemacht.
Dennoch wurde ein Rekord erzielt, ttotz der
Erwartung der Norweger, daß es ohne sie dazu
nicht kommen würde.

85

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

16. marca nas je zapustil akad. prof. dr. Sergij
Vilfan. Težka izguba za družino, še večja za našo
stroko, ki je izgubila enega najbolj lucidnih zgo-
dovinarjev, kar smo jih Slovend imeli. V zadnjih
letih, ko se naše zgodovinopisje osvobaja šablon in
ko z naglimi koraki lovi strokovno raven neobre-
menjega evropskega zgodovinopisja, je postal ena

osrednjih osebnosti naše strokovne srenje. S svojo
izredno kritičnostjo je znal lodti zrnje od plev, jas-
no je vedel kaj je resnični strokovni napredek, kaj
pa abotno posnemanje tujih vzorov. Po vzgoji, iz-
obrazbi in kulturi je bil svetovljan da malo takih.
Po zavesti in prepričanju je bil vselej najprej Slo-
venec. Odklanjal je nekritično "vključevanje" v

86

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

mednarodne znanstvene tokove, upiral se mu je
znanstveni turizem, ki se skriva za mednarodnim
sodelovanjem.

Profesor Vilfan izvira iz znane rodbine tržaških
Vilfanov. Tam se je rodil 5. aprila 1919. Šolal se je
v Bratislavi, na EXinaju, Dubrovniku in v Ljubljani.
Tu je končal 1941. leta pravno fakulteto in bil na-
slednje leto promoviran. Sprva se je želel uveljaviti
predvsem kot pravnik. Kot človek nadpovprečnih
intelektualnih sposobnosti hkrati pa poliglot je
imel pred seboj bleščečo kariero. Revolucija je nje-
govo pot začasno zaustavila, skušala ga je streti.
Kljub poniževalnim ukrepom oblasti je vzdržal ter
se 1950. le ob velikem angažiranju pokojnega Jože-
ta Soma in njegovih kolegov uspel iz upravne
službe v Grosupljem rešiti v ljubljanski Mestni ar-
hiv. Tega je vodil do 1972. leta, ko se je kot redni
profesor za narodno in občo pravno zgodovino
zaposlil na ljubljanski Pravni fakulteti. Tu je doča-
kal upokojitev. 1978. leta je bil izvoljen za dopis-
nega, 1983 pa za rednega člana SAZU. Veliki
znanstveni dosežki na področju pravne, socialne
in ekonomske zgodovine, historične metrologije,
arhivistike in etnologije so mu prinesli tudi šte-
vilna mednarodna priznanja. Med dmgim je bil
predsednik Mednarodne komisije za zgodovino
mest, član Mednarodne komisije za pomoč arhi-
vom v deželah v razvoju, podpredsednik Medna-
rodne komisije za zgodovino parlamentov, član
Sodété Jean Bodin, član Académie Européenne d'
histoire, dopisni dan poljske in avstrijske akade-
mije. V samostojni Sloveniji je formiral in vodil
Nadonalni komite za zgodovinske vede.

Profesor Sergij Vilfan je najpoprej zaslovel kot
pravni zgodovinar. Na tem področju se je še po-
sebno uveljavil, ker je presegel nekatere dotedanje
samoomejitve starejših pravnih zgodovinarjev.
Pravni red na našem ozemlju je obravnaval ne
glede na njegov slovanski, germanski ali romanski
izvor. Poudaril je pomen komparativne metode,
vključil tudi etnografijo, izkoristil svoje razkošno
znanje jezikov, tudi skoraj vseh slovanskih in se že
v šestdesetih letih mednarodno uveljavil. Odtiej je
šla njegova pot samo strmo navzgor.

Službovanje v ljubljanskem Mestnem arhivu, ki
ga je formiral v fantastičen znanstveni kolektiv
(Otorepec, Šom, Valendč, ...) ga je potisnilo v vrh
ne le slovenskih, ampak takratnih jugoslovanskih
arhivskih strokovnjakov. Raziskoval je tako teore-
tična kot praktična vprašanja. Po tej poti je postal
tudi ključna osebnost pri akdjah za izvedbo arhiv-
skega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in za res-
titudjo kulturnih predmetov, odnesenih iz Jugosla-
vije v Avstrijo.

Delo na etnografskem področju, ga je pripeljalo
v gospodarsko, zlasti agrarno zgodovino, kjer je
ponovno prišlo do izraza njegovo bogato pravno

znanje. Zdi se, da jo je med vsemi našimi zgo-
dovinarji, ki so sodelovali pri obeh zvezkih Zgo-
dovine agrarnih panog, najbolj kompleksno doje-
mal. Brez njegovega sodelovanja bi bila prva knji-
ga veliko šibkejša, dmge pa sploh ne bi nikoli büo.
Čeprav mestni otrok je verjetno tudi kot etnograf
sijajno dojel našo vas v preteklosti. Bežal je od
čmobelega opisovanja in ni tratü časa z iskanjem
"revoludonarrdh elementov". Zaradi tovrstrdh po-
gledov in včasih premalo preglasnih pripomb ni
bü povsod najprijazneje sprejet. Čas je pokazal, da
je knel prav.

Nekaj neverjetnega so njegovi posegi v lokalno
zgodovino, zlasti našui mest. Sprva je raziskoval
predvsem Ljubljano, kasneje tudi Novo mesto,
Ptuj m dmga, pri čemer je presegel dotedanja po-
dobna dela z nelokalnim pristopom. Pritegnilo ga
je ugotavljanje razlik med obmorskimi in konti-
nentalnimi mesti, vloga plemstva, trgovcev, banč-
nikov, trgovine. Njegovi rezultati izstopajo tudi v
metodološkem pogledu, saj je na številnih prime-
rih dokazoval, kako je mogoče skoraj s sodobnimi
viri ugotavljati srednjeveške razmere. Prav primer-
jalno raziskovanje mest, zlasti pravnih in gospo-
darsldh razmerij v njüi, mu je prineslo nove med-
narodne uveljavitve. Številnim mednarodnim
dmžbam in srečanjim je bü nepogrešljiv sogo-
vornik. V zadnjüi lefüi se je še posebej posvečal
starejši zgodovini. Podobno kot na pravnem pod-
ročju je tudi tu podiral zmotno prepričanje, da je
del naše preteklosti le tisto, kar je dokazljivo slo-
vensko. Vse kar se je pri nas dogajalo je büa zanj
naša zgodovina. Še posebno je nasprotoval nado-
naUstičnim mterpretadjam, ki nas ne le smešijo
pred tujd, ampak nam jemljejo celo strokovno kre-
dibünost.

Prof. Sergij Vüfan je bü mentor številnim diplo-
mantom, magistrantom in doktorantom. Svoje štu-
dente je opozarjal, naj si ne naložijo preveiildh d-
Ijev, zastavljene pa so morali brez usmüjenja do-
sed. Znal je vzpodbujati, svetovati, se razdajati,
tolažiti kot malokdo. Mnogi so strahom prišli s
svojimi izdelki k njemu, od njega pa odšU z ne-
verjetnim elanom in pogumom. Izredno je ljubü
svoje študente in kandidate za akademske stopnje,
čeprav čustev ni rad razkazoval. Zavedal se je svo-
jega znanja, svojih kvaUtet. Težko, skoraj nemo-
goče ga je büo prepričati, da nima prav, toda ni-
koli ni žalu. BÜ je nakakšen znastveni aristokrat
vendar brez domišljavosti in napuha. Nikoli ni bü
cenen, nikoli ni bü pripravljen sfred politiki, nikoli
se ni loteval intriganstkih metod in poti za dose-
ganje svojih znanstvenih aH osebnih dljev. V svoji
pokondii človeški drži, predanosti znanosti in celo
v medčloveškui odnosih je pogosto spomhijal na
pokojnega akademika Zwittra.

Čeprav je zadnja leta pokojni profesor objavljal

87

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

več v tujini kot doma, celo na Japonskem, je ostal
zvest Kroniki od njenih povojnih začetkov do smr-
ti. Posebej je vzpodbujal uveljavljanje mlajših in
nüadih, katerim se je zadnja leta dobesedno raz-
dajal. Že ko ga je bolezen za nekaj dni priklenila
na dom, jim je po telefonu dajal navodila, jih pro-
sil, naj malo potrpijo, ker bo kmalu z njimi začeto
delo spet nadaljeval.

Akad. prof. dr. Sergij Vilfan je primer človeka,
ki je s svojim znanjem in delom uspel, čeprav mu
čas ni bil naklonjen. Nikoli se ni uklonil, le bo-

lezen ga je zmagala. Za njim ostaja velika biblio-
grafija, številni diplomanti, magistranti in dokto-
ranti, sodelavci pri domačih in tujih projektih, so-
delavci pri različnih enciklopedijah in terrrùno-
loških slovarjih ... Zapustil je družino, ki jo je imel
neskončno rad, zapustil je pravnike, etnologe, ar-
hiviste, slaviste in zgodovinarje, ki se jim je zlasti
zadnja leta tako nesebično razdajal. Njegovo od-
sotnost že zelo čutimo.

Stane Granda

88

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ARGO XXXVI-XXXVII, Ljubljana 1994, 130
strani

Revijo ARGO, ki izhaja en krat na leto, izdaja
Narodni muzej v Ljubljani skupaj z Društvom mu-
zealcev Slovenije in Skupnostjo muzejev Slovenije.
Že leta 1992 se je (prejšnje) uredništvo Arga odlo-
čilo za spremembo zunanje in deloma vsebinske
podobe revije, da bi se na eni strani čimbolj pri-
bližali grafični podobi prve številke Arga (iz leta
1892), na drugi strani pa posvetili večjo pozornost
strokovnosti in informiranju. Novo uredništvo re-
vije Arga je poskušalo s to števuko nadaljevati
prejšnjo uredniško politiko.

Do sedaj objavljene številke muzejskega glasila
nam nudijo vpogled v problematiko, s katero se je
ubadalo slovensko muzealstvo od vsega začetka.
Začetki revije ARGO segajo v leto 1892, ko je teda-
nji direktor Deželnega muzeja v Ljubljani Alfor\z
Müllner začel izdajati muzejsko strokovno revijo
Argo z podnaslovom: Zeitschrift für krainische
Landeskunde. Revija Argo je delila dobre in manj
dobre trenutke skupaj z razvojem kranjskega De-
želnega muzeja (Narodnega muzeja), oziroma s
potmi in stranpotmi razvoja slovenske muzeološke
znanosti.

Leta 1962 je začel Argo izhajati v novi zunanji
in notranji podobi. Spremembo koncepta kaže tudi
podnaslov: Informativno glasilo za arheologijo,
zgodovino umetnosti in muzeologijo. Koncept re-
vije je obsegal strokovne članke, bibliografijo jugo-
slovanskega strokovnega tiska s povzetki v tujih
jezikih, obveščanje o domaah in tujih kongresih,
simpozijih in sestankih; o življenju stiokovnih dru-
štev, o raznih muzejskih načrtih in realizacijah. Le-
ta 1968 se je revija Argo konceptualno še razširila
z zajetjem terenske problematike, z objavljanjem
delovnih poročil slovenskih nacionalnih muzejev
in galerij, v katerem je bilo zajeto tudi poslovno
poročilo. V reviji je dobila posebno vlogo popu-
larizacija muzejev. Objavljali so povzetke oziroma
ocene strokovnih publikacij, posebno pozornost pa
so posvečali t. i. notranjemu strokovnemu, znan-
stveno-raziskovalnemu ter publicističnemu delu.

Po letu 1970 je Argo vse večjo pozornost po-
svečal poročilom in ocenam razstav v slovenskih
muzejih. Leta 1971 je bila ob 150-letnid usta-
novitve Narodnega muzeja (1821) objavljena po-
sebna "zlata" številka Arga, izključno posvečena tej
častitljivi obletnid. Istočasno je postal Argo tudi
glasilo vseh slovenskih muzejev.

Dvojna števUka Arga (XXXVl-XXXVÜ 1994), ki
je izšla z rahlo zamudo šele v začetku leta 1995,
obsega 130 strani tehtnih strokovnih člankov s po-
dročja raziskav slovenskega muzejskih gradiva, ki

ga ilustrativno dopolnjuje 158 fotografij in šest ta-
bel. Avtorji prispevkov predstavljajo v svojih član-
kih objavljeno strokovno in znanstveno problema-
tiko, ki predstavlja najnovejše dosežke slovenskih
muzejskih dokumentalistov in strokovnih muzej-
skih "delavcev". V tej številki Arga je objavljenih 38
strokovnih prispevkov slovenskih muzealcev iz 12
muzejskih in galerijskih ustanov. Ta podatek jasno
kaže na to, da se je revija Argo povsem uveljavila
med slovenskimi strokovnimi kolegi.

Osrednja in temeljna članka v tej številki Arga
sta prispevka dr. Marjete Šašel-Kos in dipl. arh.
Mirka Bmiča-Jagra. V članku Lapidarij Narodnega
muzeja - kaj je (bil) in kaj bi lahko bil podaja prva
obširen, obenem pa sintetiziran prikaz nastanka in
razvoja lapidarijske zbirke, pri čemer ovrednoti la-
pidarijsko zbirko Narodnega muzeja kot nepre-
cerJjiv arheološki vir za krajevno in širšo zgo-
dovino. Lapidarij Narodnega muzeja hrani cca. 200
napisov, najdenih v Emoni in na Igu, pa v okolid
Trebnjega, v Zasavju in na Trojanah. Avtorica v
članku vrednoti zgodovino lapidarija, ki je že od
ustanovitve Deželnega (Narodnega) muzeja pred-
stavljal eno od najpomembnejših zbirk. Nadalje
avtorica utemeljuje neustreznost dosedanje posta-
vitve zbirke ter ob koncu poda možnosti za mo-
derno preureditev lapidarija.

Arhitekt Mirko Bmič-Jager v članku: Prostorski
načrt novega lapidarija v Narodnem muzeju v Lju-
bljani predstavlja idejni načrt prenovitve lapidarija
Narodnega muzeja, ki naj bi bil zasnovan kot kom-
pozidja tematskih sklopov posameznih razstavnih
predmetov antičnega kiparstva in arhitekture, ele-
mentov prometne opreme rimskih cest in nagrob-
nih sarkofagov. Temeljno vodilo postavitve lapida-
rijske zbirke je za arhitekta Bmiča dostopnost lapi-
darijskega gradiva stiokovni in laični javnosti. Pro-
storsko bo lapidarijska pot povezovala dve razstav-
ni etaži v pritličju in kletnih prostorih ter v arkad-
nih prostorih zunanjih atrijev Narodnega muzeja.

Na področje raziskav muzejskega gradiva pose-
ga članek dr. Vesne Bude, ki predstavlja stano-
vanjsko kulturo na Slovenskem v dobi baroka. V
članku avtorica poskuša rekonstruirati baročne am-
biente na slovenskem ozemlju, od srede 17. do
konca 18. stoletja. Članek temelji na ohranjenem
materialnem pričevanju, na hišnih in grajskih in-
ventarjih ter na zapuščinskih aktih. Avtorica ugo-
tavlja, da je baročno oblikovanje notranje opreme
pri nas šlo podobno ali celo isto pot kot v zahodni
in v vsej srednji Evropi in da je pripadnost Slo-
venije temu krogu pogojena z njenim geografskim
in političnim položajem znotraj avstrijskega cesar-
stva ter z njenimi kultuminü in ekonomskimi po-
vezavami z deželami srednje Evrope.

Mag. Marjeta Ciglenečki iz Pokrajinskega mu-
zeja na Ptuju v članku Fotografje v pisarni ptuj-

89

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

skega župana predstavlja problematiko vsebinskih
programov za opremljanje reprezentančnih pro-
storov, ki naj bi pripovedali o veličastnosti držav-
ne, mestne ali družinske preteklosti. Ptujski pokra-
jinski muzej je namreč prejel poziv magistrata, naj
opremi na novo urejeno županovo pisarno. V ta
namen so ptujski kolegi pregledali podatke o
opremljenosti ptujskega magistrata v času od nje-
govega nastanka v letu 1907 naprej. Mojster fo-
tografije Stojan Kerbler je stene županove pisarne
prekril z devetimi fotografijami iz ciklusa "Halo-
žani". Iz starih negativov je izdelal 14 fotografij, ki
prikazujejo Ptuj, njegove ulice in meščane v času
od 70-ih let 19. stoletja do 30-ih let 20. stoletja.

Magistra Jasna Horvat je v članku Zbirke pred-
hodnice muzejev predstavila zgodovino ideje in
prakse zbiranja in hranjenja predmetov (zbirk), na
osnovi katere moremo celovito razumeti osnovno
muzejsko dejavnost. Razvoju zbirk v zahodno-
evropskem prostoru in njihovim značilnostim lah-
ko sledimo od prazgodovine, antike in srednjega
veka, do njihovega razcveta v obdobju humaniz-
ma in razsvetljenstva, vse do ustanovitve muzejev
kot posebnih institucij. Avtorica med slovenskimi
zbirkami opozarja na zbirko Janeza Vajkarda Val-
vasorja na gradu Bogenšperk. Tradicija zbiranja se
je nadaljevala v obdobju razsvetljenstva z vrsto bo-
gatih zbirk, katerih del je pomenil tudi temelj leta
1821 ustanovljenega Kranjskega deželnega muzeja.

Kustodinja Nataša Kolar iz Pokrajinskega mu-
zeja na Ptuju je v članku Šolstvo v Šmartnem pri
Litiji v prvi polovid 19. stoletja predstavila proble-
matiko v iskanju ustreznih šolskih prostorov in za-
gotavljanju primernih dohodkov učiteljev v šoli
Šmartno pri Litiji sredi 19. stoletja. Iz šolske sta-
tistike in poročil lahko razberemo, koliko učencev
je obiskovalo letni in zimski semester v obdobju
od 1840 do 1850 ter kakšne predmete so poučevali
v tamkajšnji trivialni šoli.

Dr. Mateja Kos v svojem prispevku Zbirka
sodobnega stekla, nova pridobitev Narodnega
muzeja v letu 1908 predstavlja 91 na novo pri-
dobljenih predmetov takratne sodobne umetne
obrti, ki jih je Narodni muzej prejel s pomočjo
dunajskega Hoftiteltaxfonda. Med njimi je bilo
tudi 34 steklenih predmetov. Predmeti ob prihodu
v muzej niso bili inventarizirani, tako da jih mo-
remo po delni reviziji fonda stekla z dokajšnjo
gotovostjo prepoznati vsaj 30. Gre za vrhunske
dosežke oblikovanja v secesijskem slogu (Emil
Galle, Nancy; bratje Daum, Nancy; atelje Franziske
Lehmann v Münchnu, vrsta čeških steklarn itd.).

Mag. Majda Lozar Štamcar v članku Pohištvo
iz upognjenega lesa in dokumenti iz zgodovine
njegovega izdelovanja na Slovenskem opozarja na
pomen zbiranja in preučevanja dokumentov v
zvezi z izdelovanjem pohištva iz upognjenega lesa

na primeru reklamnih plakatov Li(e)zerjeve tovar-
ne pohištva v Mariboru, prodajnih katalogov in
plakatov ljubljanske tovarne stolov in trgovine An-
dreja Boucona, pisem lastnika tovarne tovrstnega
pohištva Georga Hafenrichterja iz Oplotnice An-
dreju Bouconu v Ljubljano in nekaj pisemskih
ovojnic z glavo tovarn pohištva iz upognjenega
lesa A. Boucona iz Ljubljane in Štefana Boucona iz
Teharij pri Celju.

Kustos Jože Podpečnik v prispevku Zbirka dr-
žavnih odlikovanj Narodnega muzeja predstavlja
zbirko državnih odlikovanj Narodnega muzeja, ki
obsega nad 170 kvalitetnih predmetov. V zbirki, ki
nastaja vse od ustanovitve Narodnega muzeja da-
lje, predstavljajo večino avstro-ogrska in srbska
oziroma jugoslovanska odlikovanja, s posameznimi
odlikovanji pa so zastopane tudi druge evropske
države. Najstarejša odlikovanja segajo v čas Napo-
leonovih vojn, večina pa jih je iz obdobja 1.
svetovne vojne.

Dr. Vida Stare v članku Osteološki depo Na-
rodnega muzeja prvič temeljiteje predstavlja zbirko
skoraj 1000 skeletov iz vseh arheoloških obdobij.
Osteološki depo ima svoje začetke v letu 1881, ko
so arheologi pričeli sistematično shranjevati človeš-
ke lobanje. Novi sodobni osteološki depo Narod-
nega muzeja je bil osnovan leta 1960, danes pa je
depo muzeološko urejen in omogoča strokovno in
znanstveno obdelavo človeških kostnih ostankov.

Mag. Matija Žargi v prispevku Arhiv Narod-
nega muzeja kot vir za kulturnozgodovinsko gra-
divo obravnava pridobitve kulturnozgodovinskega
gradiva od ustanovitve Narodnega muzeja leta
1821 do izdaje prvega vodnika 1836. Arhiv Na-
rodnega muzeja je prvorazreden vir, pomemben
za ugotavljanje izvora, datadje, avtorstva ipd. kul-
turnozgodovinskega gradiva, saj ti podatki mno-
gokrat niso vpisani v inventamo knjigo. V za-
četnem obdobju delovanja Narodnega muzeja so
predmeti prihajali v muzej izključno kot dar. Da-
rovald so bili pripadniki vseh družbenih slojev:
obrtniki, tovarnarji, dijaki, udtelji, umetniki, zdrav-
niki, uradniki, pravniki, župani, duhovščina, plem-
stvo in ostali razumniki.

Kustos Ivan Žižek iz Pokrajinskega muzeja na
Ptuju v članku "Kultna" posoda iz Ptuja pred-
stavlja fragmentarno ohranjen vrč, ki sta ga pred
80 leti skupaj z drugimi predmeti odkrila arhe-
ologa V. Skrabar in M. Abramič v t. i. III. ptujskem
mitreju. Vrč, ki so ga verjetno uporabljali člani
Mifrove ločine v kultne namene, predstavlja v ce-
lotnem keramičnem fundusu ptujskega muzeja
svojevrsten unikat. Na podobnih kultnih troro-
čajnih vrdh so upodobljene kače, ki se ovijajo
okoli trebuha in vzpenjajo po ročaju na vrh ustja.
Avtor ugotavlja enotnost omamentike in kvaliteto
ohranjenih delov posode, na osnovi katere postav-

90

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Ija tezo, da vsi fragmenti pripadajo isti posodi.

Mag. Marjan Znidarič v prispevku 35 let Mu-
zeja narodne osvoboditve Maribor predstavlja širši
slovenski strokovni publiki Muzej narodne osvo-
boditve Maribor, ki je leta 1993 proslavil 35-letnico
delovanja. Zametki muzeja segajo v leto 1947, ko
je bila v Pokrajinskem muzeju v Mariboru odprta
zbirka o narodno-osvobodilnem boju. Zunanje mu-
zejske izpostave se nahajajo na Osankarici na
Pohorju, v Rušah in v Ribnici na Pohorju. Osno-
vna dejavnost muzeja je muzeološka in historio-
grafska obravnava novejše zgodovine severo-
vzhodne Slovenije (od 1914 dalje), s posebnim
poudarkom na prevratnem obdobju 1918/19 ter na
obdobju nacistične okupacije in slovenskem narod-
no-osvobodilnem boju. Muzej hrani približno 3300
muzealij in nekaj tisoč pričevanj, v fototeki pa je
zbranih preko 40.000 dokumentarnih fotografij, ne-
gativov ter video (filmi, kasete) in audio gradivo.
V tem času je muzej pripravil ali sodeloval pri
približno 240. razstavah, ki si jih je ogledalo nad 2
milijona obiskovalcev.

V drugem sklopu so predstavljene ocene ozi-
roma povzetki strokovne literature s področja so-
dobne muzeologije, konservatorstva ter historiogra-
fije. Gojka Pajagič-Bregar predstavlja knjigo Saskije
Durian-Ress, ki jo je izdal Bavarski Narodni muzej
Schue. Vom spaten Mttelater bis zur Gegerrwart.
Maja Lozar Stamcar podaja oceno knjige Michaela
Bolira Die Entwicklung der Kabinettschranke in
Florenz, ki jo ocenjuje predvsem iz slovenskega
zornega kota v smislu povezav med središči
izdelovanja kabinetnih omaric z obeh stiani Alp.
Tone Ravnikar predstavlja Šolsko kroniko XXVII,
Ljubljana 1994, ki jo izdaja Slovenski šolski muzej,
eden redkih slovenskih muzejev s svojo redno
publikacijo. Martin Steiner podaja širšo oceno
pubUkadje Littera scripta manet, ki jo je leta 1993
ob 200 letnid knjižničarstva in tiskarstva na Ptuju
izdala ptujska Ljudska in študijska knjižnica.

V tretjem vsebinskem sklopu so predstavljeni
Valvasorjevi nagrajena za leto 1994. Komisija za
podeljevanje Valvasorjevih nagrad in priznanj pri
Zvezi muzejev Slovenije je sklenila podeliti Valva-
sorjevo nagrado Marjetid Simoniti, muzejski sve-
tovalki Pokrajinskega muzeja v Mariboru, Valva-
sorjevo priznanje pa sta prejeli Mojca Vomer-
Gojkovič in Nataša Kolar, kustodinji Pokrajinskega
muzeja na Ptuju. Valvasorjevo priznanje so prejeli
tudi priznani fotograf Stojan Kerbler ter mag.
Marjetica Mikuž in Alenka Simikič.

Posebno vsebinsko poglavje tvorijo poročila slo-
venskih muzejev - muzealcev, ki se udeležujejo
domadh in tujih strokovnih konferenc, srečanj in
simpozijev. V Argu je predstavljeno srečanje kan-
didatov za priznanje EMYA v Belfastu, letne kon-
ference WHAM v Londonu, ki zajema proble-

matiko žensk, kulturne dediščine in muzeologije,
ter poročilo letne konference ICOM-a (Mednarodni
komite muzejskih združenj) v Londonu, kjer so se
sestali strokovnjaki za področje zgodovine ste-
klarstva. Podano je tudi poročilo Odbora za regio-
nalne muzeje (ICR) pri letni konferend ICOM-a
ter porodlo o udeležbi na srečanju predstavnikov
nadonalrdh komitejev ICOM-a v Dolni Krupi na
Slovaškem. Med dejavnostmi pri nas je pred-
stavljena muzejska poletna delavnica Rogatec, ki jo
organizira Muzej novejše zgodovine v Celju. V tej
številki Arga sta predstavljeni še letni stiokovni in
znanstveni poročili Pokrajinskega muzeja v Murski
Soboti in Narodnega muzeja v Ljubljani.

Enega od najpomembnejših sklopov predstav-
ljajo ocene razstav, ki so rezultat strokovnega dela
slovenskih muzealcev, umetnostnih zgodovinarjev,
zgodovinarjev, arheologov, etnologov oziroma nu-
mizmatikov. V člankih predstavljajo stanovski ko-
legi kritike in ocene razstav kot način prezentadje
slovenske kulturne dedišdne, oplemenitene z naj-
novejšimi rezultati strokovnega in znanstvenega
dela. V tej številki Arga je predstavljena gostujoča
razstava Srečanje z jutrovim Pokrajinskega muzeja
na Ptuju v Železnem v Avstriji, razstava Prosimo,
dotikajte se predmetov Pokrajinskega muzeja v
Celju, ter muzejska zbirka Radenske v Radencih.
Razstava Srečna Afrika na Ptuju nas sooča s kul-
turo in otroškimi igračami iz Gane in Burkdne
Faso, na primeru ptujske razstave CoUego ergo
sum pa je podana muzeografska revalorizadja mu-
zejske razstave kot metode muzeološkega razisko-
vanja. Podana je tudi ocena razstave Industrijska
tekstilna dedišdna Gorenjske, ki jo je pripravil
Gorenjski muzej v Kranju, pa razstavi Dolenjskega
muzeja v Novem mestu 95 let Leona Stuklja ter
Ulice Novega mesta, Literra scripta manet in
Etnološka zbirka v gradu Velika Nedelja Pokra-
jinskega muzeja na Ptuju. Ob koncu je podana še
dejavnost Narodne galerije na primeru petih
občasnih razstav.

V tej številki se tudi spominjamo prof. Slavice
Osterman (1946-1994), prezgodaj umrle direktorice
Muzeja Jesenice.

Revija Argo ima pomembno vlogo pri osvetlitvi
in izmenjavi izkušenj varovanja naravne in kultur-
ne dedišdne, ki jo slovenski muzeji hranijo, pro-
učujejo in razstavljajo. S strokovnimi in razisko-
valnimi prispevki s področja sodobne muzeologije
preverjajo slovenski muzeji metodološka izhodišča,
predstavljajo spedfične zbirke in drugo doku-
mentarno gradivo ter posredujejo izkušnje s pod-
ročja vzgoje in izobraževanja. Želim si, da bi po
reviji Argo posegali tudi brald, ki se ukvarjajo z
varstvom naravne in kulturne dediščine, strokov-
njaki s področja zgodovinskih znanosti in drugi.

Darko Knez

91

I KRONIKA

44

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Metod Benedik - Angel Kralj, Kapucini na
Slovenskem, v zgodovinskih virih. Nek-
danja Štajerska kapucinska provinca. Acta
ecclesiastica Sloveniae 16, Ljubljana (In-
štitut za zgodovino Cerkve) 1994, 732
strani

Doslej najzajetnejša publikacija Inštituta za zgo-
dovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani
kot 16. zvezek v zbirki Acta ecclesiastica Sloveniae
nosi vse značilnosti prvotno zamišljene podobe te
zbirke: vsebuje "še neobjavljene ali težko dostopne
vire za slovensko cerkveno zgodovino". Prvič je
objavljena vrsta virov, ki govorijo o dejavnostih re-
dovne skupnosti kapucinov, najmlajše veje redov-
nikov iz šole Frančiška Asiškega, ki so na Slo-
venskem začeli delovati v obdobju katoliške pre-
nove ter že v 17. stoletju med redovnimi skup-
nostmi dosegli največji obseg (33 samostanov z 820
člani); takšno mesto so ohranili tudi v naslednjem
stoletju. Objavljeni dokumenti segajo seveda v širši
notranjeavstrijski prostor in deloma na Hrvaško,
ker so samostaru tega območja dolga stoletja se-
stavljali skupno upravno enoto, t. i. Štajersko pro-
vinco, ki je bila ustanovljena leta 1608. Do njene
reorganizacije je prišlo šele po prvi svetovni vojni
oz. po nastanku nove južnoslovanske države. Za
objavo so bili seveda izbrani samo nekateri te-
meljni viri, ki predstavljajo najbolj tipične dejav-
nosti kapucinov, rast redovne skupnosti in njeno
vključenost v okolje. Dokumente hrani arhiv Slo-
venske kapucinske province v Ljubljani. Objavo
sta pripravila dr. Metod Benedik, redni profesor
cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti in pred-
stojnik Inštituta za zgodovino Cerkve, sicer pa naj-
boljši poznavalec navzočnosti kapucinov na Slo-
venskem, in njegov redovni brat Angel Kralj. Dr.
Benedik je pripravil uvodno študijo o kapudnih
nekdanje Štajerske kapudnske province v zgodo-
vinskih virih, p. Kralj pa je poskrbel za trans-
kripdjo besedil (vedna besedil je latinskih).

Samo po sebi je razumljivo, da od obilice virov,
ki so nastajali ob dejavnostih in življenju posa-
meznih samostanov ter nam kažejo tako dinamiko
njihovega notranjega življenja kot interakdjo z
okoljem, ni bilo mogoče objaviti vseh. Izbrani so
bili najbolj dokumentarno pričevalni. Avtorja sta se
odlodla za pet dokumentov. V prvem Liber func-
tionum capitularium, ki obsega čas od 1647 do
1862, so sumamo predstavljeni podatki o stanju v
provind ter osnovni organiziradjski posegi, kakor
so jih zbrali zastopniki samostanov ob vsakoletnih
oz. od 1740 na triletnih kapitljih ter kongregadjah.
Dokument obsega vrhu tega statistična poročila o
članih province, sistem izobraževanja ter razdelitev

služb. Libellus fundationum je delo p. Hiacinta iz
Gradca, obsega pa kratko predstavitev posameznih
redovnih hiš sredi 17. stoletja, ko je provinca ob-
segala 22 samostanov, ter krajšo predhodno zgo-
dovino. Različni avtorji so dokument pozneje do-
polnjevali, tako vsebuje podatke za celotno ob-
dobje enotne province. Tretji objavljeni dokument,
ki se začne z besedami Ingressus ad relationes, je
neke vrste kompiladja odgovorov o stanju vsakega
samostana in opis razmer, v katerih so delovali, na
popis, ki ga je 1725 organiziralo osrednje vodstvo
reda. Posebej zanimiv je ta dokument zaradi po-
ročil o verskih razmerah v deželah Notranje Avs-
trije od obdobja reformadje do časa priprave do-
kumenta. Vsak samostan je imel dolžnost, da je
pisal kroniko. Mnoge med njimi so se v preteklih
stoletjih izgubile. Nekatere pa so se ohranile in
tako sta v to zbirko dokumentov vključeni dve. V
celoti je ohranjena kronika samostana v Krškem.
Obsega čas od 1640, ko je bil položen temeljni ka-
men, do konca province. V celoti je ohranjena tudi
kronika novomeškega samostana, ki je bil ustanov-
ljen leta 1658 in je prenehal delovati zaradi jože-
finskih ukrepov 1786. Zanimivost te kronike je del,
ki nosi naslov CodidUus in vsebuje prikaz tipičnih
dejavnosti samostana. Ker se je delo kapucinskih
samostanov tega časa opravljalo po enotni shemi,
nam omenjeni dokument pomeni lepo dopolnitev
za poznavanje dela tudi drugih samostanov.

Kapudni so se s svojim delom in ustanovami
vključevali predvsem v življenje meščanov na Slo-
venskem (njihovi samostani so bili ustanovljeni v
Ljubljani, Gorid, Celju, Mariboru, Radgoni, Ptuju,
Sv. Križu, Krškem, Kranju, Novem mestu, Škofji
Loki in drugod). Objavljeni dokumenti nam tako
na izviren nadn kažejo utrip mestnega življenja,
delo za izobraževanje, pomoč ljudem ob različnih
stiskah, a hkrati povezanost s podeželjem. Sama
objava dokumentov v izvirnem jeziku pa bo poleg
slovenskim tudi tujim strokovnjakom omogočila
ovrednotenje pomembnega deleža, ki so ga v
cerkvenem in javnem življenju na Slovenskem
imeli kapudni.

Bogdan Kolar

OTIVM, Časopis za povijest svako-
dnevnice; izdajatelj: Povijesno društvo
*OTIVM* Zagreb; 2. letnik, št. 3-4 (1994),
97 strani

Zgodovinsko društvo OTTVM in njegova isto-
imenska revija sta si odtno uspešno utrla pot v
svet in postajata vedno bolj priljubljena. Tako bi
vsaj lahko sklepali ob prebiranju zadnje, dvojne

92

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Številke revije OTIVM, ki ni le obsežnejša od prvih
dveh, ampak prinaša tudi več člankov in nekaj
dobrodošlih novosti. Na prvem mestu bi bilo treba
vsekakor izpostaviti posebno rubriko Študentska
pokušaonica, ki je, kot nam pove že naslov sam,
namenjena mladim raziskovalcem in vzpodbudno
vpliva na njihove prve korake v svetu znan-
stvenega zgodovinopisja. Druga novost pa je ob-
java članka v angleščini, kar je po besedah glav-
nega urednika Nevena Budaka še en korak k
internacionalizaciji revije.

Če se je prva številka OTIVM-a ukvarjala z
vprašanjem morale od srednjega veka do danes, in
so bili v drugi številki načeti metodološki problemi
novih smeri v zgodovinopisju, pa je najnovejša
dvojna številka posvečena memonji. V tem ter-
minu je zajeta obredna skrb za ohranjanje spo-
mina na mrtve. Prav zaradi te svoje specifičnosti je
pojem memoiija ustreznejši kot pa bolj vsakdanja
izraza pomnenje ali spominjanje.

Z zgoraj navedeno temo se ukvarja kar pet
člankov. V prvem nas avtorica Zdenka Janekovič-
Romer s preučevanjem oporok srednjeveških Dub-
rovčanov popelje v notranji svet ljudi tistega časa,
v svet, kjer prevladuje strah pred poslednjo sodbo.
Prav ta strah je ljudi silil, da so se začeli sis-
tematično pripravljati na smrt. Z molitvijo, denar-
nimi prispevld za cerkve, samostane in ubožnice, z
romanji in odhodi v samostan so se skušali odku-
piti za svoje grešno življenje in si tako skrajšati
čakanje v vicah. Tovrstno pripravljanje na smrt je
doseglo višek v 15. stoletju z razcvetom humaniz-
ma. O tem so pričale tudi oporoke, ki so v skladu
z antropocentričnimi nazori nove dobe izražale
ljubezen do krhkega tostranskega življenja.

Članek je opremljen z bogato dokumentiranimi
opombami, ki so tokrat še posebej zanimive. Vse-
bujejo namreč izvlečke iz posameznih oporok in
nam na ta naän približajo konkretnega človeka,
njegove strahove, upanja, želje.

Na prav svojevrsten način se je s problemom
upadanja baročne pobožnosti v času prosvetlje-
nega humanizma v habsburški monarhiji spoprijel
Michael Pammer. Njegovo besedilo je namreč pre-
pleteno s statističnimi tabelami in grafikoni, zato je
morda za branje zahtevnejše. Tovrstna povezava
statistike in zgodovinopisja je precej nevsakdanja,
pomeni pa dobrodošlo vizualno popestritev.

Ta članek prav tako temelji na preučevanju
oporok. Najbolj intenzivno debarokizacijo je moč
opaziti v 80. letih 18. stoletja, torej v času vladanja
Jožefa 11. in uveljavljanja janzenističnih načel.
Vendar avtor obravnavani pojav smatra za avto-
nomen proces in išče njegove korenine že v
sredini 18. stoletja.

Tudi tretji prispevek je delo tujega avtorja.
Ludwig Steindorff nas v njem popelje v staro Ru-

sijo, kjer je bilo spominjanje na mrtve domena
samostanov. Le-ti so namreč poznali dva seznama
preminulih - t. i. večni sinodik in dnevni seznam.
Prav slednji je bil povezan z velikimi donacijami,
zato si je mesto v njem lahko zagotovila le elita.
Avtor se je sicer osredotočil na enega najmo-
gočnejših samostanov, na uspenski samostan blizu
Volokolamska, vendar je opisana situacija veljala
za vse ruske samostane.

To je edini članek, ki je obogaten s (resda eno
samo) fotografijo. Dodatno privlačnost pa pred-
stavlja tudi dejstvo, da se tekst ukvarja s tematiko,
ki je zaradi geografske oddaljenosti in jezikovne
pregrade pri nas bolj aH manj neznana.

V nekem smislu se na prejšnji prispevek nave-
zuje tudi delo Branke Purgarič-Kužič, ki nam osve-
tljuje pogrebne navade hrvaških srednjeveških
bratovščin. Statuti teh katoliških versko-dobro-
delnih združenj so za primer smrti enega izmed
članov natančno določali dolžnosti preostalih so-
bratov, da poskrbijo za dostojen pogreb pokojnika
in da mu z rednimi molitvami skrajšajo trpljenje v
vicah.

Tudi to pot se opombe ne omejujejo le na na-
števanje virov in literature, ampak dajejo z nava-
janjem zanimivih izsekov iz bratovščinskih sta-
tutov celotnemu članku poljudno noto.

Prav poljudnost je skupna značilnost naslednjih
treh prispevkov, ki so vsi po vrsti delo študentov.
Pri tem se seveda nikakor ne sme zapostaviti
znanstvenega pristopa mladih raziskovalcev. Nji-
hova raziskovanja temeljijo na virih, ugotovitve in
zaključki pa so podani na izredno berljiv način.
Prav zato je treba poudariti, da so se morda prav
oni najbolj približali cilju celotnega društva
OTIVM, namreč približati zgodovino širšim
množicam.

Prvi od teh "poljudnih" člankov je delo Ma-
dena Tomorada o rimskih pogrebnih običajih in bi
pravzaprav sodil v Študentsko pokušaonico. Ven-
dar je glede na svojo tematiko vključen v tematski
blok Avtor nam najprej predstavi rimske bogove,
povezane z onostranstvom, nato opiše vse faze
pogreba, od trenutka, ko človek umre, do samega
pokopa, ki je največkrat žami. Izpostavi tudi raz-
like med zasebnim, javnim in vojaškim pogrebom,
ob koncu pa spregovori še o grobnih dodatkih.

Študentska pokušaonica je sestavljena iz dveh
prispevkov. Prvi je izjemno zanimiv članek Tvrtka
Jakovine o vsakdanjem življenju v mestu Požegi in
požeški vasi v 19. stoletju. Če je samo mesto
Požega zaradi svojega organiziranega visokega šol-
stva in vpliva izobraženstva dobilo vzdevek "sla-
vonske Atene", pa je bilo življenje na vasi še zelo
tradicionalno. Tu se avtor še posebej ustavlja pri
zares vsakdanjih, tako rekoč banalnih podrob-
nostih, kot so hiša, hrana, obleka, družina ... in s

93

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

tem skoraj vzorno sledi najnovejšim tendencam
hrvaške historiografije po preučevanju zgodovine
vsakdanjega življenja.

Drugi "poskus" izpod peresa dveh zagrebških
študentk zgodovine, Zrinke Nikolič in Vijolete
Herman, ki temelji na treh frančiškanskih letopisih,
razčlenjuje vsakdanje življenje bosenskih frančiška-
nov. Ta katoliški red, dasi dovoljen s strani turške
oblasti, je bil nenehno izpostavljen samovolji Tur-
kov. Mnogi izmed menihov so tudi sami prestopili
v islam, največkrat zaradi pijančevanja in žensk.
Avtorid osvetlita tudi odnos frandškanov do pra-
voslavcev ter odnose med saminni frančiškani.

Rubriko Svastica sestavlja štirinajst poročil in
ocen o novih knjigah, časopisih in revijah, sre-
čanjih, simpozijih, razstavah. Posebne omembe je
morda vredna izredno zanimiva in duhovita
knjiga Aleksandra Stipčeviča o popolni cenzuri, ki
se bere kot uvodnik k Orwellovemu romanu 1984.
Tudi to pot revijo zaokrožuje opis dejavnosti dru-
štva OTIVM, dsto na koncu pa sledijo še napotki
bodočim soustvarjalcem revije OTTVM ter seznam
njenih dosedanjih sodelavcev.

Pred nami je torej nekaj manj kot sto strani iz-
redno zanimivega branja, ki je privlačno tudi za
nestrokovnjake. Morda bi bila revija prav za
slednje še privlačnejša, če bi bilo vanjo vklju-
čenega več slikovnega gradiva. Sicer pa je revija
OTIVM na dobri poti, da osvoji tudi širše množice
ljubiteljev zgodovine.

Miha Preinfalk

V svetu rože Mogote (Razglednice iz nek-
danjega Bohinja), Joža Mahnič - Matjaž
Glavan, Cankarjeva založba, Ljubljana
1995, 87 strani

Letos na poletje se je pojavila pred nami nad-
vse zanimiva knjiga, pa naj jo opazujemo iz vse-
bine, besedila in slik ali same opreme. Spet je tu
poleg smisla tega predmeta še en dognan knji-
ževni oblikovalski dosežek. Za ilustrativno vsebino
knjige, ki jo narekujejo razglednice, je poskibel, in
to nadvse vestno ter predvsem bogato, strokovni
svetovalec v Trubarjevem antikvariatu Matjaž Gla-
van, ki mu je s to zbirko razglednic uspelo odstreti
časovni trenutek v razvoju Bohinjskega kota in s
tem tudi postaviti spomenik določenega časa.

Z avtorjem besedila sta si za prikaz določenega
časovnega izreza smiselno izbrala tiste najpo-
membnejše slikovne predstave, ki bralca, ujetega v
besedilo, dopolnjujejo pri spoznavanju našega alp-
skega bisera.

Besedilo J. Mahniča, rojaka iz Bohinjske Bistrice
in znanega slovenskega literarnega zgodovinarja
(do njega je imel, kot se spominjam pokojni prof.
A. Slodnjak vedno nadvse ljubečo in visoko spo-
štljivo besedo, pa tudi sam se spomnim, s kakšnim
ognjem sem v mladosti prav požrl njegovo raz-
pravo Evropska modema (1952), ki jo osebno
vrednotim med tekste, kateri mi ostajajo v spo-
minu kot temelj za spoznavanje neke določene
zvrsti in časa v literaturi), nam zagotavlja, da bo
vsebina več kot poželjiva za branje. Koncept svo-
jega pisanja je zastavil z vso smiselno ločnico, ki se
vzpne od prvih arheoloških sledov, ki segajo še tja
v čas 7. stol. pr. Kr. in jih je zaznala ter odgmila
arheološka veda, in potem sledi prikazu fevdalne
dmžbene ureditve ter odkriva zapored tudi izvor
krajevnih imen. V odstavku na strani U pa že na
vrhu zapiše, da je "duhovno in nravstveno živ-
ljenje nekdanjih Bohinjcev vodila in usmerjala
krščanska vera". Seveda poudari njen simbol -
cerkev sv. Janeza. Posebej zanimiv je, vsaj za
zgodovinarje, tisti odstavek, kjer govori o štu-
dentskem zborovanju Zarjanov, ki so jim dajali
duha napredka F. Šaleški Finžgar, A. Grosar, F.
Koblar, E. Kocbek, F. Vodnik, S. Gogala, J. Šolar in
kjer so razmišljali o prihodnosti Slovenije, čeprav
so stanovali tudi po senikih itd. Čeprav je ta
odstavek zelo kratek, pa je vendar zelo pomenljiv.
Mislim, da bi se moral avtor vendar odlodti, da bi
vse misli, ki jih je tu nakazal, v posebnem tekstu
tudi podrobneje razložil, saj bi to bil spet nov,
zanimiv dodatek v pogled v nek odsek narodove
zgodovine.

Potem pa se pisatelj spusti v sistematično za-
stavljena poglavja, v katerih opiše kmečko hišo,
ljudsko nošo, spregovori skozi historični razvoj o
poljedelstvu, živinoreji, planinah in planšarstvu
(izvor planšarstva je izpričan že v 13. stoletju).

Težko bi v zvezi s tem koščkom slovenske
zemlje obšel tudi fužinarstvo in Žiga Zoisa kakor
tudi vsaj okvirni prikaz prvih začetkov sloven-
skega alpinizma, povezanega s tem krajem. Seveda
je za razcvet kraja bil še kako pomemben razvoj
prometa, zlasti se ustavi pri danes že kar spo-
meniško izrazni železnid in njenem pomenu za
Bohinjski kot. Sledi še opis zgodnjih dni v razvoju
dolinskega turizma. Avtor se ne izogne niti hudim
letom prve svetovne vojne in takratnim dogaja-
njem. Ne pozabi tudi omeniti železnice od Bistrice
do Zlatoroga ter vsega, kar so takrat potrebovali
Avstrijd za vzdrževanje fronte. Leta 1917 je ogenj
uničil kar 17 poslopij v Zgornji vasi, pet let po-
zneje pa še enkrat. Celo kralj Aleksander Kara-
djordjevič in škof Jeglič sta, iz sožalja obiskala tam-
kajšnje ljudi in jim pomagala z denamo pomočjo.

Nadalje izvemo, kaj se je dogajalo v življenju
tega prostora po prvi svetovni vojni, zlasti z vidika

94

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

turizma po Rapalski pogodbi, ki je spočetka spo-
minjal na usahlo vejo, a se je pozneje vse spet
uredilo času primemo. Tudi tu se pokaže, kako čas
celi vse rane.

V dmgi polovid knjige pa nas pisatelj seznani
z znanimi rojaki ali osebami, ki so kakorkoli po-
vezane z Bohinjem. Tako odkriva obiskovalca - za
nas in za zgodovino vse bolj pomembnega J. E.
Kreka, pa domačina J. Stmada iz Nemškega Rovta,
pa Žiga Zoisa, prosvetljenca J. Mesarja, pedagoga
M. Humeka, pisatelja F. Šaleškega Finžgarja (tu se
mu je porodila pripovedna pesnitev Triglav, na-
pisal pa je tudi priložnostno pesem V slovo Bo-
hinju), pesnika A. Medveda ter Kristino Šuler. Na
kratko spregovori tudi o glasbenikih Janku in To-
netu Ravnikarju. Na Brodu se je. rodU znani so-
ustvarjalec slovenske kultume zgodovine dr. J.
Mencinger, dgar grob so tako nečedno onečastili v
Krškem. Tu se avtor na široko razpiše in osre-
dotod svoja razmišljanja na njegova izišla dela.

Seveda ne pozabi na F. Prešema in njegove
vezi v Krstu, kar mu kot literarnemu zgodo-
vinarju, ki je podrobneje seznanjen z izzivom,
nikakor ne dela težav. V vmesnem podpoglavju
pa posveti nekaj besed še roži mogoti.

Pred zaključkom nadaljuje s prejšnjim poglav-
jem o pomembnih ljudeh, ki dajejo pečat temu
kraju. Tako kot prvega odkriva pisatelja J. Mla-
karja, J. Kozaka, rojaka slikarja V. Hodnika - avtor-
ja tudi šaljivih smučarskih razglednic, široko se
razpiše o pisatelju J. Jalnu, ki je kot duhovnik
služboval v Srednji vasi, in odkriva njegova dela, v
katerih so neposredne vezi z Bohinjem. Razum-
ljivo je, da ne more mimo V. Vodnika, ki je du-
hovno deloval na Koprivniku, kakor tudi ne F. Ks.
Steržaja in 1. Sadarja, ki sta se prav tako vdinjala
pisateljevanju. Spregovori pa tudi o delovanju
dveh dmštev - Katoliškega prosvetnega dmštva in
Sokola v Bistrid.

Pričujoča knjiga ni namenjena samo turistom,
naključnim popotnikom v ta slovenski kot ali lju-
biteljem zgodovine in literature, marveč je častitljiv
dokument, za katerega morajo biti hvaležni vsi
Slovend, predvsem pa domadni, saj so v njem
tako slikovno kakor tudi tekstovno odprti posa-
mični trenutki v življenju njihovega kraja, Id so se
ga, vsaj upam, že začeli zavedati in ga spoštovati.
Tu se ne želim spomniti na grob, že kar objesten
poseg na sevemem delu jezerske obale pred leti.

Kot že rečeno, se besedilo in razglednice med
seboj dopolnjujejo in vsak bralec bo kaj lahko
razumel, kaj se je v nekem času (seveda predvsem
v času, ki ga razkrivajo ilustradje) dogajalo v
kraljestvu rože mogote. Zdi se mi, da smo dobili
nekaj, kar je manjkalo tako Bohinjcem kakor tudi
vsem dmgim, ki jih zanima slovenska dežela.

Na koncu bi še izpostavil, da smo dobili delo.

ki ga morajo videti vsi naši izdajatelji tako lite-
rarnih kakor tudi poljudnih zgodovinskih del, ki
se dotikajo naše zemlje, ter ga jemati za vzorec,
bodisi glede besedila in kompozidje teksta ali gle-
de jezika, ki je jasen in klen. Tekst je natisnjen
skoraj brez napak, tisk je na visoki ravni, prav
tako oblikovanje. Skratka, publikadja ima vse tiste
klasične vrednote knjige, ki si jih bralec, zlasti pa
bibliofil, želi, in o katerih ne moremo govoriti pri
vseh izdelkih v izdajateljski poplavi.

Marijan Slabe

Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revo-
lucija. Slovenska kulturna politika 1953-
1962. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1994,
368 strani

Aleš Gabrič ni neznano ime v slovenskem zgo-
dovinopisju. S svojim dosedanjim delom in
številnimi objavami se je že dodobra uveljavil v
naši strokovni javnosti. Osrednja tema njegovega
raziskovalnega dela na Inštitutu za novejšo
zgodovino v Ljubljani je proučevanje slovenske
kultiame zgodovine v sodaUstični Sloveniji. Iz nje-
gove dosedanje ustvarjalnosti velja, ne da bi ome-
njali številne razprave, izdvojiti knjigo izpred ne-
kaj let o slovenski kulturni politiki v slabem deset-
letju po dmgi svetovni vojni (Slovenska agit-
propovska kultuma politika 1945-1952). Če se je
pred štirimi leti ustavil pri letu 1952, pa je v
kasnejši doktorski disertadji, ki nam jo tokrat v
prirejeni obliki ponuja v branje, osredotočil na pri-
zadevanja v petdesetih in na začetku šestdesetih
let. Obe časovni razsežnosti sta gotovo smiselni,
kajti leto 1952 je v jugoslovanskih okvirih po- \
membna ločnica. Pomembna zato, ker označuje
spremembo, ki je bila posledica cele vrste porazov
dotedanje politike. Zgledovanje slovenskih/ jugo-
slovanskih komunistov po sovjetskem modelu dr-
žavljanom ni prineslo veliko dobrega. Porazi, ki so
segli takorekoč na vsa področja dmžbenega živ-
ljenja, so zato terjali nujno ukrepanje. V skladu z
vseobsegajočo vlogo in prisotnostjo partije je spre-
memba političnega kurza znotraj partijskih vrst,
kakor visoki valovi, prepojila dmžbeni organizem.
Kultura, kar je avtor v tem delu natančno prikazal,
pri tem pač ni bila nobena izjema, saj je usmerjeno
agitpropovsko delovanje zamenjal nov, dmgačen
sistem, ki je vsaj na zunaj dajal demokratičnejši
videz. Oblast je namreč zgolj navidezno odstopila
od neposrednega narekovanja dela raznovrstnih
ustanov. V novi sistem je namreč vgradila toliko
nadzornih varovalk - imenovanje večine članov

95

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

upravnih odborov kulhimo-umetniških in znan-
stvenih zavodov, da ne moremo govoriti o resnični
avtonomiji tega področja družbenega življenja.
Pohvalno je, da Gabrič pri svojem delu ne poj-
muje kulture ozko, temveč precej na široko, saj
vanjo vključuje tudi znanost, zlasti tisto, ki je bila
za oblast ideološko najbolj občutljiva, to je druž-
boslovje in humanistiko.

Osnovno vprašanje, ki se kot rdeča nit vleče
skozi vso knjigo, je danes pri nas k sreči že zdav-
naj preseženo, celo več, ocenjevano z današnjih
stališč je bilo naravnost banalno, za sodobnike pa
žal zelo pereče, za nekatere posameznike pa tudi
boleče. Slo je namreč zato, da mora kulturno,
umetniško in znanstveno snovanje nujno izhajati
iz družbene stvarnosti in kar je še pomembneje:
družbena stvarnost mora biti v teh stvaritvah jasno
prepoznavna. Obenem pa so morala tovrstna dela
hkrati izražati tudi družbena hotenja. Ta izhodišča
so seveda v temelju kratila pravico do avtonom-
nosti kultumo-umetniškega in znanstvenega sno-
vanja, saj so postavljala v ospredje ideološka me-
rila namesto estetskih in strokovnih. V vsakdanjem
življenju je to pomenilo, da morajo kulturniki in
znanstveniki pri svojem delu nujno izhajati iz sta-
lišč dialektičnega materializma. Kako naj bi to zgle-
dalo v praksi, ideologom sicer ni bilo najbolj jasno
- o tem dejstvu govorijo številne obsežne razprave
in knjige na to temo -, a so kljub temu vztrajali na
začrtani poti. Zelo značilen predstavnik tovrstnih
ideologov je bil Boris Ziherl, ki je dolgo vrsto let
narekoval smernice ideološko ustrezne ustvarjal-
nosti in jo kot brezprizivni razsodnik tudi oce-
njeval. Gabrič mu je s to knjigo, če je to želel ali
ne, postavil "neminljiv spomenik", ki nas opominja
in svari pred ideološko rigidnostjo. Če pa k temu
priključimo še totaHtamo naravo družbene ure-
ditve, ki je težila k obvladovanju celotne družbene
stvarnosti in je še tako majhen - stvaren ali le
namišljen - odrmk od predpisanega in dovoljenega
ustvarjanja imela za sovražno in protidržavno de-
janje, potem se ne smemo čuditi, da so se kultur-
no-poUtični "ekscesi" in temu sledeči "škandali" kar
vrstili. Podrast škandalov je tvorilo osnovno vpra-
šanje, kako ocenjevati duhovno snovanje? Ali iz
ideoloških izhodišč aü iz umetniško-estetskih ozi-
roma strokovnih? Ko so bili v ospredju ideološki
vidiki so "škandali in ekscesi" povsem "samo-
umevno in naravno" hkrati preraščali tudi v poli-
tične probleme.

Aleš Gabrič nas s to knjigo vodi skozi plime
(bolj sproščeno ozračje, s ščepcem manj ideologije)
in oseke (ideološka rigidnost) kultumo-političnega
dogajanja v petdesetih letih in to tako na področju
amaterske (delavske), ki je imela vso podporo
oblasti, kot tudi vrhunske kulture. Beseda kul-
tumo-politično dogajanje ni uporabljena naključ-

no, ker bi se nam zapisala, temveč gre za hoteni
poudarek, ki naj tudi že vnaprej razprši dvome o
vsebini knjige. Gabrič se v tem delu posveča
izključno korekciji med politiko in kulturo oziro-
ma vsakokratnemu odnosu političnih struktur do
kultumo-znanstvenega ustvarjanja, ki se je odra-
žalo v konkretni kulturni politiki. In ravno raz-
člemba tega oblastnega videnja je tista slika, ki se
nam dopolnjuje z vsako prebrano stranjo. Skozi
analiziranje različnih stališč - oblastnih in nas-
protujočih - pa pred nami zaživijo tudi posamez-
niki, njihovo ravnanje in usode, ki so jih doživljali.
Čeprav na prvi pogled to ni razvidno, pa Gab-
ričeva knjiga skozi predstavitev kulturne politike
vendarle v pretežni meri govori o intelektualcih, o
njihovi dejavnosti, položaju in odmevnosti njiho-
vega dela.

Pričujoča knjiga je sistematično razdeljena na
štiri osnovna poglavja z vsebinsko zelo povednimi
naslovi. Kakor je običajno pa se poglavja členijo na
številna podpoglavja, kar omogoča tudi branje po-
sameznih razdelkov. Prvi dve poglavji pokrivata
celo desetletje, ki nam ga predstavlja Gabrič. V
prvem nas opozori na prehod od dirigirane agit-
propovske v novo kulturno politiko, oziroma v
nov sistem upravljanja v kulturnih in umetniških
ustanovah, razčleni Ziherlov koncept kulturne po-
litike in spremlja njegove praktične učinke. V dru-
gem poglavju pa že pridejo na vrsto spori in spo-
padi okrog Zilierlovih načel, ki z začetkom šest-
desetih let - Gabrič jih označuje za sproščena šest-
deseta - zatonejo v pozabo. Preostali dve poglavji
sta nekoliko drugačni, predvsem sta tematsko bolj
ozki. V tretjem tako prebiramo o odnosu do zna-
nosti oziroma o položaju znanstvenih ustanov in s
tem tudi znanstvenikov, o podrejanju univerze
(zniževanje nivoja in kvalitete študija!), posebna
razdelka pa sta posvečena razvpiti aferi Slodnjak
in oblastnemu ukvarjanju z zgodovinopisjem. Če-
trto poglavje pred nami skozi polemiko Pirjevec-
Čosič odstira problem mednacionalnih odnosov v
Jugoslaviji, relacije med posameznimi narodnimi
identitetami in jugoslovanstvom, med nacional-
nimi kulturami in "jugoslovansko" kulturo. Tem
skopo orisanim - drugače pa obširnim in tekoče
napisanim - poglavjem sledijo takorekoč tehnični
dodatki, kot so: viri in literatura, kratice in kar je
pohvalno tudi imensko kazalo.

Aleš Gabrič je med kolegi znan po marljivem
zbiranju gradiva; potrpežljivo pregledovanje dolge
vrste ai-hivskih fondov različnih organizacij, šte-
vilnih časopisov in ustrezne literature (glej obsež-
no poglavje o virih in literaturi) se mu je za-
gotovo obrestovalo, kajti napisal je zanimivo in
zato odmevno knjigo, ki še dolgo časa ne bo pre-
sežena. Če ne zaradi nespornih kvalitet, pa zaradi
naše majhnosti. Z njo se je mogoče podučiti, kam

96

I KRONIKA

1996

časopis za slovensico krajevno zgodovino

nas pripelje ideološko prenapeto uravnavanje kul-
turnega, umetniškega in znanstvenega snovanja.
Žal pa obenem Gabričeva knjiga opozarja, da se
analizirani miselni vzorec opazovanja sveta izrazito
skozi ideološka očala v monopolnem političnem
sistemu kaj rad vedno znova obnavlja. Kdo med
nami, ki je spremljal dogajanje na jugoslovanski
politični sceni, se ne spomrü znamenite Suvarjeve
bele knjige iz osemdesetih let, v kateri so bila na-
tančno popisana vsa "protirevolucinama, protiko-
munistična, protidržavna" in še marsikatera druga
"proti" stališča in njihovi nosilci. K sreči pa je bila
tedaj oblast že preveč notranje razklana in ne-
močna, da bi lahko krenila po znani poti iz pet-
desetih let. Vsekakor velja nadaljna sklepanja pre-
pustiti Alešu Gabriču, ki bo ob dosedanjem tempu
s svojimi raziskavami kmalu segel tudi v osem-
deseta leta, kar mu bo omogočilo sintetično pri-
merjavo kultume politike v socialistični Sloveniji.

Žarko Lazarevič

Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti
nam. Siovensl<i izobraženci med ol<u-
patorji. Osvobodilno fronto in protirevo-
lucionarnim taborom. Cankarjeva založba,
Ljubljana, 1995, 466 strani

Do dandanašnjega dne se je v besedni za-
kladnici slovenskega jezika nabralo premnogo raz-
novrstnih pregovorov in rekov, tako izvirnih kot
tudi sposojenih. Reklo "Kdor ni znami, je proti
nam", ki si ga je Bojan Godeša izbral za naslov
svoje knjige, je dvojne narave: je zelo staro in tudi
zelo povedno, naravnost okmtno; je prispodoba, ki
ne dopušča dmgega, kakor manihejsko gledanje
na svet. Citirani pregovor nas uči o nekaj temnih
plateh človeške narave; priča o nestrpnosti, o
nepripravljenosti sprejemati sočloveka takega kot
je, o težnji po odpravljanju različnosti, o nesprav-
Ijivosti z dmgačnostjo. Očitno ta značajska poteza
spremlja človeški rod že od nekdaj in jo lahko
štejemo za skorajda samoumevno.

Tako videnje sveta, utemeljeno v različnih ide-
oloških, kulturnih, gospodarskih in nenazadnje tu-
di političnih interesih, že v vsakdanjih mimo-
dobskih razmerah vnaša v dmžbo trajni nemir in
napetost v medsebojnem občevanju. Kaj pa se
lahko zgodi v vojnem času, ko moč argumentov
lahko vsak trenutek nadomesti sila oziroma go-
vorica orožja, govori pričujoča knjiga. Bojan Go-
deša, znanstveni sodelavec in eden vz vrste mlajših
zgodovinarjev na Inštitutu za novejšo zgodovino,
se v njej loteva obravnave slovenskega izobra-

ženstva med dmgo svetovno vojno; torej tiste
kategorije, ki ima običajno velik ugled in s tem
tudi vpliv v javnosti. Pomen tega dmžbenega sloja
je toliko večji, ker so intelektualci bolj ali manj tudi
ustvarjalci javnega mnenja. Godeša nas s to knjigo
vodi v srako njihovih zagat, ki jih je povzročala
razpetost med tremi nepomirljivimi dejavniki
(okupatorji. Osvobodilna fronta in protirevolu-
dnami tabor), ki so vsak zase terjali celostno in
brezrezervno podporo za svoje početje. Ravno v
tem času se je pokazalo, kako grozljive razsežnosti
lahko dobi življenjska filozofija utemeljena na
izločanju dmgače mislečih.

Razpravljanje o položaju intelektualcev in pre-
sojo njihovih ravnanj dr. Godeša prične s sinte-
tičnim orisom nazorskih taborov in izobražencev
pred dmgo svetovno vojno. Avtorjeva odločitev je
bila vsekakor pravilna, kajti dogajanje na slovenski
politični areni v tridesetih letih že v marsičem po-
jasnjuje medvojne odločitve, pa čeprav poznejših
razmer nikakor ni mogoče šteti za logično nadalje-
vanje dogajanja v tridesetih letih. V kriznih tri-
desetih letih, ko so v ospredje stopile velike gos-
podarsko-sodalne ideje in njihovi gored zagovor-
niki, se je namreč nazorsko izoblikovala generadja
izobražencev, ki je v letih vojnih preiskušenj de-
javno stopila na prizorišče in v ospredju dajala ton
dogajanju.

Z začetkom dmge svetovne vojne na sloven-
skih tleh, ki je začetni mejnik Godeševe razprave,
pa vstopamo skozi prvo poglavje v analizo kon-
kretnega zgodovinskega dogajanja. Z izbmhom
vojne in razkosanjem Slovenije so se razmere zelo
spremenile. Komaj dodobra vspostavljena poli-
tična, kultuma in gospodarska enotnost sloven-
skega prostora - seveda le znotraj Jugoslavije - je
bila nasilno raztrgana na tri okupadjska področja z
zelo različnimi režimi. Kljub temu so imeli stra-
teško enak cilj, to je izničenje slovenske identitete,
razlike so nastopale le pri taktičnih pristopih, ki so
vodile k uresničevanju osnovnega namena.

Zaradi svoje dmžbene vloge ni presenetljivo,
da so se intelektuald že kar na začetku znašli v
okupatorskem primežu. Nemd in Madžari so takoj
nekompromisno izpolnjevali svoje dlje in pričeli iz
slovenskega narodnega telesa z izgoni izločati iz-
obražence, kot najbolj izpostavljene nosilce slo-
venske zavesti. Nasprotno pa so Italijani ubrali ne-
koliko dmgačno pot. Lz prepričanja o veliki mikav-
nosti in večvrednosti njihove kulture so najprej
kazali prijazen obraz in so dovoljevali, da se je rra
njihovo okupadjsko področje zateklo mnogo iz-
obražencev iz dmgih slovenskih predelov.

Do tu so bile razmere bolj ali manj jasne, kajti
le malo je bilo prebivalcev naših krajev, ki bi
odobravali okupadjo in okupatorske ukrepe. Opre-
deljevanje je bilo enostavno. Povsem dmgačne

97

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

razmere pa so nastopile s pričetkom odporniškega
gibanja in prevladujočo vlogo Komunistične partije
v njem. Ob tem so stopila na plan v zelo izostreni
obliki vsa predvojna družbena in ideološka na-
sprotja; čmo-belo gledanje na svet in izključujoča
logika po načelu, da na svetu obstajata smo dve
mnenji: "moje (oziroma naše) in napačno", je
dobila grozljive razsežnosti. Ljudstvo - z njimi pa
tudi izobraženci - se je pričelo deliti z ustreznimi
posledicami v skladu z naslovom knjige "kdor ni z
nami, je proti nam". Pomembna, če že ne kar
najpomembnejša, ločnica je poleg odpora proti
okupatorju postala tudi vodilna vloga komunistov
v Osvobodilni fronti. Godeša nas tako v preostalih
dveh zelo obsežnih poglavjih, z vrsto podpoglavij,
le na prvi videz na drobnem izseku - izobraženci
so bui vendarle precej ozek sloj v predvojni
slovenski nestrukturirani družbi - popelje v bistvo
medvojnega dogajanja. Z analitično širino, v kateri
podkrepitev ne manjka, natančno obravnava dve
etapi vojnega dogajanja, to je čas do kapitulacije
Italije in po njem.

Z Godeševo knjigo si je mogoče - seveda le
tisti, ki si to dobronamerno želi - ustvariti sliko o
bistvenih potezah in značilnostih travmatičnega
dogajanja med drugo svetovno vojno. Skozi opi-
sovanje in analiziranje presoj ter opredeljevanja in-
telektualcev je namreč, če odmislimo vojaški vidik,
podana skorajda politična zgodovina druge sve-
tovne vojne na slovenskih tleh.

V pripoved o usodi in ravnanjih intelektualcev
je spretno vtkana ne samo zgodba o odporu proti
okupatorju, ki je v vrste Osvobodilne fronte pri-
peljala prevladujoči del slovenskih izobražencev,
temveč tudi tista druga plat (protirevoludonami
tabor), ki nikakor ni mogla presed dejstva, da so
Osvobodilno fronto obvladovali komunisti. V borbi
proti njim pa so se bili nerazumljivo pripravljeni
opreti tudi na okupatorja, pa čeprav so se še kako
dobro zavedali njegovih strateških dljev glede slo-
venstva. Taka pozidja je neizogibno, prezreti pa ni
tudi zaslug Osvobodilne fronte, vodila v držav-
ljanski spopad, ki - kakor se na trenutke zdi - na
simbolični ravni ni presežen še niti do današnjega
dne.

Bojanu Godeši se je namreč posrečilo na ne-
obremenjen in stilsko sproščen nadn, z upo-
števanjem različnih in raznorodnih vidikov (glej
impozanten seznam virov in literature), osvetliti
zelo razburljiv čas slovenske zgodovine, ki je za-
količil razvoj naslednjih desetietij. Vsem akterjem
je dodelil ustrezno mesto, kajti sodil jih je po
njihovih dejanjih, ne pa po njihovih predstavah o
samih sebi. Dosežek moramo ceniti toliko bolj, ker
gre za izjemno kompleksno dobo, v kateri se je
prepletalo kar nekaj procesov od okupadje, aktiv-
nega odporniškega gibanja, revoludje in proti-

revoludje ter s tem samoumevno državljanske voj-
ne. Natis Godeševe študije, ki je temeljito pre-
delana doktorska disertadja, je kljub temu, da sodi
v dolgo vrsto knjig o drugi svetovni vojni na Slo-
venskem, razveseljivo in opogumljajoče dejstvo.
Od vseh dosedanjih se namreč razlikuje v te-
meljnem izhodišču. Poleg obravnavnave celotnega
slovenskega prostora je potrebno izpostaviti še
kritično analizo obeh plati sicer precej nasprotnih
"resnic" o vojnih razmerah pri nas in to brez
vnaprejšnjih sodb, ki bi eni aü drugi strani dajale
večjo ali manjšo veljavo. S temi odlikami bo knjiga
nedvomno našla ustrezen odmev v širši javnosti in
pripomogla k lažjemu obračunu z našo pretek-
lostjo, ki - če to želimo ali ne - še kako živi v nas.
Politično neobremenjene študije - Godeševa pa je
zagotovo taka - naj bi obenem omogočile, da
preteklost, v kolikor ni že prepozno, ne bo postala
seme razdora in vzrok novih delitev v sedanjosti.

Žarko Lazarevič

Annales 6/'95, Anali za istrske in me-
diteranske študije - Annali di Studi istriani
e mediterranei, letnik V, številka 6, Koper
1995, 266 strani

V petem letu izhajanja je izšla šesta številka re-
vije Annales. Tokratni zvezek prinaša, poleg stan-
dardnih rubrik, tri vsebinsko zaokrožene sklope.
Prvi sklop sestavljajo članki s področja varovanja
in prenove spomeniško zašdtenih stavb in mestnih
predelov. Drugi del so prispevki o istroromunskem
jezikovnem otoku. Sledi še sklop člankov o prome-
tu. Pred prvim sklopom so v Annales uvrstili pri-
spevek Darje MiheÜc, ki nam prikazuje piransko
župno cerkev Sv. Jurija. Pri tem ji je bil v veliko
pomoč tudi kapiteljsko arhiv omenjene cerkev.

V prvi sklop je uvrščenih sedem prispevkov
Načeta Sumija, Vojteha Ravnikarja, Draga Kosa,
Sonje Ane Hoyer, Mojce Guček, Mojce Ravnik in
Marka Stokina, ki so bili predstavljeni na posvetu
Stavbarstvo in prenova na Koprskem. Prispevki
predstavljajo omenjeno problematiko iz umetnost-
no zgodovinskih, arhitekturnih, sodoloških, kon-
zervatorskih, etnoloških in arheoloških vidikov.

O zelo zanimivem fenomenom istroromun-
skega jezikovnega in kulturnega otoka v drugem
sklopu pišejo Srda Orbanič, August Kovačec, Go-
ran Filipi, Josip Miličevič in Dario Marušič. Tudi tu
avtorji problematiko prikazujejo z različnih zornih
kotov, predvsem z jezikovnega, kamor med dru-
gim sodi tudi poimenovanje ptic.

Iztok Ostan je z Majdo Prijon in Josipom

98

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Zohüom pripravil članke o prometu. V člankih
pišejo o potniškem prometu z Italijo, o pove-
zovanju pristanišč Koper in Trst in razmišljajo o
izobraževanju inženirjev prometa v Sloveniji.

Rubrika Razprave in gradivo prinaša deset pri-
spevkov. Med drugim sta tu dva biografska pri-
spevka o Andreju Zdešarju in Antonu Kodriču
vitezu Sablodskem izpod peres Branka Marušiča in
Slavice Pavlic. Lovorka Coralič piše o oporokah
istrskih izseljencev v Chioggi. Lujo Margetič v
svojem prispevku piše o statutu Moščenic iz leta
1616, ki ga je v nemščini objavil Vaško Simoniti.
Margetič meni, da bi posamezne dele statuta lahko
brali tudi drugače, kot je to storil Simoniti. Med
drugim pa razmišlja tudi nekaterih zanimivih
Simonitijevih tezah.

Revija nadaljuje s tradicijo, da objavi tudi pri-
spevke mladih raziskovalcev. Tokrat je objavljena
raziskovalna naloga Dragice Čeč o zgodovini vasi
Trnje, kot jo kažejo šolska kronika in matične
knjige.

Vsebino šeste številke zaključujejo Ocene in
poročila in prispevka v spomin Boga Grafenauerja
in Pavla Stranja.

Bojan Balkovec

Borut Brumen, Na robu zgodovine in spo-
mina. Urbana kultura Murske Sobote med
letoma 1919 in 1941. Pomurska založba.
Murska Sobota, 1995, 184 strani

Tisti, ki so dosedaj le zvedavo "pogledovali"
proti skrajnemu vzhodu slovenskega etničnega
ozemlja, so v želji, da bi ga v sami zgodovini
spoznali pobliže prav gotovo naleteli na "ne-
obljudena tla". Zato smo lahko toliko bolj veseli
izida pričujoče knjige, prirejene magistrske naloge,
ki jo je Borut Brumen zagovarjal leta 1993. Tre-
nutno pa nadaljuje svojo raziskovalno pot kot asi-
stent na Oddelku za etnologijo in kulturno an-
tropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Prelomnico v zgodovini Prekmurcev pred-
stavlja prav obdobje, ki ga avtor obravnava v štirih
obsežnih poglavjih (Lz Vesnice v varaš; Papinci,
luterani in židovje - Prekmurd, Slovend in Vogri;
Med fabrikanti in želarji, na sprehajališču in v
kavami; Naša dmžina kot očetovo podjetje) v
časovnem razponu od 1919. do 1941. leta, ko je
bila predstava o Soboti kot "narodnostnomešanem
kotlu" dokaj nejasna in premalo poznana, zato bo
bralec, ki bo v tekstu morda prvič naletel na "ne-
kega" Benka, Dobraya, Tkalca in še koga z ne-
koliko manj simpatije dojemal sporočilo knjige, ki

pa zahvaljujoč preprostemu pripovednemu slogu
lahko marsikoga pritegne k pozornemu branju.

Delo ni oris zgodovine, kar se od Bmmna tudi
ne pričakuje. Temu mnenju se pridmžuje tudi
njegov mentor dr. Slavko Kremenšek, ki trdi, da se
Bmmen kot etnolog glede na terminologijo in
stroko v svojem "znanstvenem prizadevanju" ne-
koliko bolj odmika od historičnih prvin.

V središču obravnave je posameznik in njegov
vsakdan (Sobočanec na kosuu, v dmžbi s prijatelji
v bližnji kavami, na ogledu kino predstave ali
gledališke igre ...), zato bo zgodovinar (ki je to po
stroki) med vrsticami stežka našel kaj več od
"zgodovinsko" pomembnih datumov. Avtor se za-
veda, da je stalna bariera, na katero lahko naleti
mlad (beri: rojen po dmgi svetovni vojni) raz-
iskovalec prekmurske zgodovine (pa naj gre za je-
zikoslovca, zgodovinarja, geografa ali etnologa) ne-
obvladanje madžarskega jezika, in je zato raje
posegel po tistih "dokumentih preteklosti", ki so
mu bili predvsem jezikovno razumljivi. Mogoče bo
iz tega razloga bralec naletel na bolj skope po-
datke o delovanju Kazine aU Madžarskega izobra-
ževalnega dmštva (VMKE) do leta 1919, kakor
tudi za časa okupadje (str. 60), medtem, ko nam o
političnih tendencah omenjenega dmštva veliko
povedo danki v takrat edinem soboškem tedniku
Muraszombat es vidéke (Mév), ki pa se jih Bm-
men ni poslužil. Ob še danes prisotnih naspro-
tujočih si mnenjih o tako imenovani Soboški ali
Murski republiki bi bilo prav, če bi se avtor
poglobil v predstavitev osebnosti Viljema Tkalca
(str. 46, 64), kakor tudi v ozadje političnih dogod-
kov v tem kratkotrajnem, a bumem obdobju.

Konfesionalni profil Sobočancev, še posebej
tistih, ki jih zadeva židovstvo in katolicizem, bi
lahko bil predstavljen v večjem obsegu, v koUkor
bi Bmmen upošteval tudi številne članke v Bo-
jevniku, Pohodu, Jutm, Slovenskem delavcu. Mari-
borskem Večemiku Jutra ter mnogih dmgih časo-
pisih, ki zadevajo samo obdobje in tematiko, ki sta
v ospredju proučevanja.

A propos: židovstvo, ki naj bi po zgrešenem
mnenju takrat živečih Sobočancev in marsika-
terega prišleka prispevalo k pojavu nekakšne "kul-
tume disonance", je le bežno predstavljeno, saj ne
zadošča le faktografska omemba izgradnje sina-
goge leta 1908 na Lendavski ulid (str. 21). Pri nje-
nem opisu (str. 45) se je Bmmen poslužil (slikovno
sicer odlične) Obalove knjige (Franc Obal, Arhi-
tektura v obdobju 1900-1941 v Murski Soboti, M.
Sobota, 1982), pa vendarle nam o njeni izgradnji in
namenu, kakor tudi o delovanju Izraelitske verske
skupnosti največ pove obsežen članek, ki je bil na
dan slovesne otvoritve novozgrajene shódnice ob-
javljen v že omenjenem tedniku Mév (6. septem-
ber 1908). Tudi Anton Trstenjak, svojčas (so)ured-

99

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

nik Slovana, Slovenskega naroda in Ljubljanskega
zvona, je o soboških Židih zapisal še kaj več, kot le
to, da je zaradi njih trg izrazito "nesnažen, kakor
vsako židovsko gnezdo" {ste. 52).

Da je resnica o konfliktih med prišleki in do-
mačini še danes nemalokrat izkrivljena, kažejo pre-
prosti, a humomi opisi s katerimi nas avtor se-
znani v drugem poglavju (str. 58-82). Vendar stiki
med njiim niso privedli le do sporov ali celo pre-
tepov, ampak tudi do bolj posrečenih poznanstev,
ki so potem največkrat vodila k oltarju.

Čeprav je današnja turistična ponudba Sobote
vse prej kot zavidljiva, pa so (že) leta 1936 občinski
odborniki na Ministrstvo za trgovini in industrijo
(v Beogradu) vložili prošnjo za proglasitev Sobote
kot turističnega kraja, ki so ji pristojni ugodili (str.
27). Kot spodbuda za razvoj turizma v Prekmurju
je sledila organizacija tako imenovanega Prekmur-
skega tedna, ki so ga prvič organizirali junija 1939.
leta (str. 28). Če smo že pri turizmu, velja omeniti
domiselno predstavitev gostinskih in hotelskih
lokalov, ki so bili za tako majhno mesto (v obrav-
navanem obdobju naj bi tu živelo od 3000 do 5000
prebivalcev) kot je Sobota zelo številni: do konca
štiridesetih let so našteli enajst gostiln, tri kavarne
in tri restavracije, tri hotele, eno pivnico in zaj-
trkovalnico ter tri brezalkoholne restavracije (str.
98). izvemo tudi, da je kavamar Franjo Meolic
lahko postregel s tremi vrstami kave, dvema
vrstama mleka, tremi različnimi čaji, navadnim in
jajčnim punčem, osmimi vrstami likerjev ali ko-
njakov in s slivovko, to je med Prekmurd tako
priljubljeno päünko. Gostje pa so lahko izbirali
tudi med sedmimi različnimi buteljčnimi vini, tre-
mi vrstami šampanjca, veliko pa se je popilo tudi
"petanjske slatine". In da zaokrožimo do popol-
nosti: k vsemu temu je gostu ponudil tudi pri-
grizek iz jajc ali sardin (str. 100). Bralec potem-
takem ne bo presenečen nad omembo zaželjene
ustanovitve "Treznostnega društva" (str. 119).

Temu primerna je bUa tudi blagovna ponudba
(str. 86-87), o kateri so trgovd in obrtriiki "me-
dijsko" obveščali cenjene kupce na zadnjih straneh
tednika Mév; tako bi bilo za avtorja dobrodošlo, če
bi se (gledano s sodološkega vidika) podrobneje
razpisal o trgovinah in pestri izbiri prodajnih artik-
lov, o čemer pričajo domiselni reklamni oglasi, pre-
ko katerih so se Sobočancem ponujali tudi bolj
eksotični izdelki in ne le tisti za vsakdanjo rabo.

Leta 1931 je bilo v Soboti kar osem pekam (str.
102), danes jih je pol manj. Da je Prekmurje
veljalo za gospodarsko potendalno pokrajino, priča
tudi dejstvo, da je Janez Cvetic začel s svojo
"fabriko" perila leta 1925, ko je zaposloval le nekaj
deset delavcev (str. 90-91), danes pa na teh
"obrtniških koreninah" stoji kompleks tekstilnih
obratov "MURA". Po stopnji modemizadje m. i

kvalitete pa je bil s svojo 1922. leta zgrajeno mesno
tovamo Josip Benko vodilni industrialec, ne le v
Prekmurju, ampak tudi v Jugoslaviji ter tem delu
Evrope (sti-. 90, 93).

Pozoren bralec ne bo spregledal omembe prve-
ga telefona leta 1895 (str. 88), ali avtomobila naj-
pozneje leta 1913, last dr. Antona Lamna (str. 89),
ali stalno delujočega kina, ki ga je od leta 1919 v
Flisarjevi gostilni vodil klepar Gustav Dittrich (str.
89), čeprav so bile kinopredstave (v tehniki "Lumi-
ère") v Soboti vsakdanja atrakdja že od začetka
stoletja (kakor se omenja v Mév), česar pa Bmmen
žal ni zabeležil, pač pa izvemo, da je mesto leta
1931 štelo 58 telefonskih priključkov (sti-. 116).

Geografske danosti Prekmurja niso nujno ome-
jevale športnih interesov (med temi je seveda
prednjačil nogomet) ter sposobnosti Sobočancev,
saj so poleg številnih telovadnih dmštev tudi "Rav-
nind" kmalu "stopili na dilca". Tako se je 1926. leta
prvega sokolskega smučarskega tečaja na Pohorju
udeležil tudi carinski uradnik Vertot iz Sobote ter
pozneje tudi sam organiziral smučarske tečaje na
Goričkem (sb-. 125).

Nedvomno zanimiva pa je tudi etnološko - so-
dološka študija o štirih prevladujočih tipih soboš-
kih dmžin in vlogi očeta, žene, hčere ali sina
znobraj le-teh (sta-. 130-161).

Bmmnova knjiga je na področju etnologije vse-
kakor primer novega in s tem dmgačnega poj-
movanja (pol)pretekle zgodovine urbanega pro-
stora. Natančnejša poglobitev v "odstiranje pajče-
vin s spomenikov preteklosti" pa bi bila dobrodošla
že ob navedbi imena Murska Sobota. Mesto se "ab
origine" ni ponašalo s sestavljenim imenom (tega
bi se Bmmen kot domadn moral zavedati), saj je
atribut "Murska" posledica administrativne termi-
nologije, ki se je vkoreninila tekom ogrske uprave,
čeprav je res, da se kraj skozi ves srednji vek v
(cerkvenih) listinah najpogosteje omenja kot
"dvitas" oziroma "oppidum Muraszombath-a": na
primer leta 1384 kot " via de civitate Redegee(r) ad
Murazombata" (glej: Codex diplomaticus hunga-
riens Andegavensis, V., 214) ali 1431. leta kot
"dvitas Murazombathya" (glej: Csanki D., Mag-
yarorszàg torténehni földrajza a Hunyadiak
koräban, Budapest 1894, 11, 276). Od 18. stoletja
dalje pa krstna knjiga soboške župnije beleži za
leto 1739 "ex Szobota", podobno v letu 1743 in
1744. "Szoboto" omenja tudi Jožef Košič okrog leta
1848 v "Zgodbah Vogerszkoga kralesztva" (Szom-
bathely 1848, str. 50). Uveljavljena domača oblika
je bila in ostaja "Sobota". Kot razlaga Ivan Zelko
(Zelko, Murska Sobota, Kronika X, 1962, 21-28), so
vse madžarske pisarniške oblike bile pisane z
dodatkom "Murska", ki naj bi najverjetneje izviral
od prvotnega poimenovanja tega ozemlja, to je
zemljišča Belmura. Tako je Madžarom ime "Mura-

100

I KRONIKA

1996

časopis za slovensico krajevno zgodovino

szombat" pomenilo toliko kot: "Sobota, ki stoji v
okviru zemljišča Mura" (Zelko, n. d., str. 21).

Dober poznavalec madžarskega jezika ali mad-
žarske aristokracije pa bo med vrsticami morda
opazil slovnično napačno zapisano ime (soboških)
grofov, ki so po moški veji izumrli leta 1970. Ne
da bi šlo za pikolovstvo, vendar so se le-tì vedno
podpisovali kot Szäpäriji (Szäpäry) in ne Szapäryji,
kot piše Brumen.

Knjigo dopolnjuje seznam izbrane literature in
virov ter slikovno in vsebinsko privlačne foto-
grafije.

Kljub vsem pripombam je Brumen zastavljeno
nalogo opravil po pričakovanjih vseh tistih, ki so
mu ob zbiranju gradiva ter podatkov nudili po-
moč, in ob tem ne gre prezreti širokega kroga sta-
rejših Prekmurcev, ki so bili kos široko zastav-
ljenim anketnim vprašanjem.

Pričujoča knjiga je več kot "le knjiga o Soboti in
njenih prebivalcih". Poleg knjig že pokojnega Iva-
na Zelka, Vilka Novaka in Jožefa Smeja je Brum-
novo delo ena redkih monografskih publikacij, ki
se vsaj delno navezuje na zgodovino Prekmurja
do začetka 20. stoletja. Brumnovo delo lahko
postane tudi "vodnik" na poti k novim dognanjem
zgodovine Prekmurja - te, v zgodovinopisju pre-
večkrat prezrte pokrajine, kar pa kot očitek na tem
mestu učinkuje kot že dolgo izpeta pesem.

Daija Keréc

Kroparski zbornik: Ob 100-letnici Plamena:
1894-1994, Radovljica 1995, 257 strani

Večjemu številu publikacij, ki so izšle v zad-
njem času in obravnavajo preteklost radovljiškega
območja, se je pridružil še obširen Kroparski
zbornik s 23 prispevki na 245 straneh. Z njim so
izdajatelji želeli počastiti stoletni jubilej tovarne
Plamen, kovinske zadruge v Kropi, prispevki pa se
nanašajo na celotno območje radovljiške občine na
desnem bregu Save, znanem po naravnih in
kulturnih lepotah in znamenitostih.

Tovarna Plamen, ki predstavlja nadaljevanje
stare železarske tradicije v kraju, je vse do druge
svetovne vojne izdajala tovarniško glasilo Zadru-
gar, katerega namen je bil "vzbujati zanimanje za
preteklost domačih krajev in ljudi, obenem pa tudi
ljubezen do domačije in do dela." Dolgoletni rav-
natelj Jože Gašperšič je leta 1944 ob 50 letnici to-
varne objavil obsežno Kroniko Plamena, kovinske
zadruge z o. j. Isti avtor je tudi v povojnih pri-
spevkih v Kroniki in drugod opozarjal na po-
membno in svojevrstno preteklost zadruge.

Slika na naslovnici Kroparskega zbornika:
Kamilo Legat, Ješa, olje, 1992.

Pobudo za pripravo in objavo Zbornika so dali
Muzeji radovljiške občine, še zlasti Kovaški muzej
v Kropi, uredniško delo sta opravili Verena Štekar-
Vidic kot glavna urednica in Ida Gnilšak kot so-
urednica. Tehnično je Zbornik urededil in obli-
koval Miran Kambič. Knjiga je bogato slikovno ilu-
strirana, večinoma iz fototeke Kovaškega muzeja,
drugih ustanov in zasebnih zbirk. Povzetki tekstov
so prevedeni v nemški in italijanski jezik, da bo
založnikoma (Tovarni Plamen in občini Radovljica)
lahko predstavljala tudi primemo poslovno darilo.

Zbornik začenja z geografskimi in naravo-
slovnimi prikazi. V obsežnem članku Geografija
doline Lipnice in sosednjih Dobrav na desnem
bregu Save Nadja Gartner-Lenac obravnava narav-
no geografske razmere, pri čemer je poudarek na
Dobravah ter na pasu apnenca na robu Jelovice.V
dmgem poglavju pa govori o dmžbeno-geograf-
skih značilnostih obravnavanega območja. Nadja
Zupan-Hajna je podala Geološko podobo Upniške
doline, ki je zelo raznolika. Posebej je prikazala
kraške pojave ter nahajališča železove mde - bo-
bovca. Na podlagi take mde se je v 14. stol. raz-
vilo železarstvo v Kropi, Kamni Gorici, Kolnid,
Železnikih in Bohinju. Mihael J. Toman je v pri-
spevku RasÜinski in živalski svet Lipniške doline
in njene ekološke značilnosti opozoril na raz-
nolikost favne in flore na kopnem in v vodi. Ob

101

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

sklepu razmišlja o usodnih človekovih posegih, ki
ne spošhijejo zakonov narave. Članek Gozd in
Kropa, ki ga je napisal Rok Gašperšič obravnava
gozdne površine k. o. Kropa in Kamna Gorica, ki
so jih v času fužinarstva močno izhebili, v no-
vejšem času pa dodobra kvalitehio obnovili.

Janez Kopač je avtor članka Uprava radov-
ljiškega območja (1849-1994), v katerem je deloma
posegel še nazaj v čas fevdalnega reda ter za-
četkov lokalnih oblasti. Konkretneje pa obravnava
razvoj okrajev ter občin od srede 19. stol. dalje.
Razlago je opremil tudi z več statističnimi raz-
predelnicami. Ob koncu leta 1994 so na območju
dotedanje občine Radovljica nastale tri nove ob-
čine kot lokalne skupnosti: Bohinj, Bled in Ra-
dovljica.

Osrednji del Zbornika predstavljata članka Ja-
neza Šmitka, Sto let Plamena 1894-1994 ter Nade
Holynski, Kako je bila ukinjena kovinarska za-
druga Plamen v Kropi. Šmitek je podal razvoj
podjetja od žebljarske manufakture do vijačne in-
dustrije ter poudaril pomen ustanovitve žebljarske
zadruge. V drugem delu pa je podal kronološki
pregled najpomembnejših dogodkov v razvoju in
delovanju zadruge. Holynskijeva je v svojem ak-
tualnem članku pojasnila vzroke za likvidacijo in
na podlagi arhivskega gradiva prikazala priza-
devanja vodstva zadruge za njeno ohranitev ter
sam potek ukinitve.

V članku Lipnišl<a dolina v 16. stoletju že
omenjeni avtor Janez Šmitek prikazuje na podlagi
urbarjev loškega in radovljiškega gospostva ter
ortenburškega in mlajših rudarskih redov razvoj
zemljiških gospostev na obravnavanem območju
ter fužinarstvo v Kropi, Kamni Gorici in Kolnid.

Nov sklop prispevkov iz umetnostne in kul-
turne zgodovine začenjajo Spomeniki cerkvene
arhitekture avtorja Damirja Globočnika. Podrobno
je opisal župnijske in podružnične cerkve - 9 po
številu - ter številna znamenja, kapelice in razpela,
ki stojijo sredi naselij, ob robu vasi, sredi polj in
gozdov. Emiljan Cevc pa obravnava življenje in
delo Matevža Langusa, kamnogoriškega rojaka, ki
je znan po številnih portretih družbe na Kranj-
skem iz prve polovice 19. stoletja. Od njegovih
fresk so najpomembnejše v romarski cerkvi na
Šmarni gori. Avtor ga označuje kot "prvega slo-
venskega nazarenca". Znana poznavalka ur Vesna
Budč nas v daljšem članku seznanja s kroparskimi
urarji in njihovimi urami v 19. stoletju. Podrobno
opisuje Jurija Pirca, ki je izdelal znamenito stolpno
uro na ljubljanski šempetrski vojašnid.

Med prispevke, ki se nanašajo na pomemb-
nejše rojake iz obravnavanega območja uvrščamo
članek Vasilija Melika, Začetki slovenskega poli-
tičnega življenja in Lovro Toman. V njem ob-
ravnava znanega politika, ki je deloval v kranj-

skem deželnem zboru, kjer se je zlasti prizadeval
za slovenski jezik. Kot poslanec v državnem zboru
je glasoval za dualizem in dobil koncesijo za
železnico Ljubljana - Trbiž.

Delo in življenje slikarja Petra Žmitka iz Krope,
sodobnika in spremljevalca slovenskih impresio-
nistov, je skrbno obdelala Barbara Zupandč. Nje-
gova dela, za katera je značilen reauzem, obsegajo
številne oljne slike, akvarele in risbe, skice, vinjete
in ilustradje. Članek o znanem opernem in kon-
certnem pevcu Antonu Dermoti, prav tako rojaku
iz Krope, ki je polnih štirideset let z velikim
uspehom nastopal v dunajski državni operi, je
prispevala kustosinja Slovenskega gledališkega in
filmskega muzeja Francka Slivnik. Glasbi sta se
zapisala prav tako brata Leopold in Gašper Der-
mota, katerih delovanje je v člansku tudi na krat-
ko opisano.

Dušan Čop v prispevku Jezikovne in imenske
značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice pona-
zarja glavne dialektične ter imenske značilnosti
obravnavanih krajev, dodal pa je tudi etimološka
pojasnila imen krajev, voda in ledinskih imen. V
nadaljevanju Zbornika je Joža Eržen v članku
Domača hišna imena v Kropi, zbral podatke o
hišah, njihovih domačih imenih in lastnikih ozi-
roma stanovaldh.

Na podlagi skrbno zbranega gradiva in teren-
skega dela sta avtorid etnologinji Anka Novak in
Tatjana Dolžan napisali prispevek Stanovanjske
razmere in notranja oprema stanovanj v Kropi od
tradidje k sodobnosti. Tradidonalne stanovanjske
razmere v Kropi so bile povezane s fužinarstvom
in kovaštvom. Z njunim propadom so se pričele
tudi te spreminjati, kar sta avtorid nazorno opisali.
Tita Porenta obravnava v članku Sveti Gregor "Luč
v vodo vrže" zanimive običaje, ki so se v spo-
minov prebivalcev v Tržiču, Kropi in Kamni Gorid
ohranili v zvezi s praznovanjem sv. Gregorja kot
prvega pomladanskega dne (11. marec). Lepe so
tudi koledniške pesmi iz Krope in Kamne Gorice,
ki jih je zbral in oživel ter predstavil v Zborniku
pod naslovom Danes po vseh krajih zemlje nekaj
nov'ga se godi, Egi Gašperšič.

Leta 1957 so osnovne šole v Lipniški dolini, na
Dobravah in v Kropi združili v osemletko Staneta
Žagarja; tedaj so odprli tudi novo šolsko poslopje.
Stane Mihelič je posvetil svoj članek Osnovna šola
v Lipniški dolini po drugi svetovni vojni njenemu
razvoju in življenju na šoli.

Zbopmik zaključujeta Kratek zapis o arheo-
loških izkopavanjih na Pustem gradu (Waiden-
berg) nad Zgornjo Lipnico, Barbare Ravnik Toman
ter prispevek Verene Štekar Vidic, Pomemben del
kulturne dedišdne se hrani v muzejih s podnaslo-
vom: Kovaški muzej. Prvi podaja osnovne podatke
iz zgodovine gradu, opisuje njegove razvaline in

102

44

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

potek izkopavanj v maju in juniju 1993. Vidičeva
pa prikazuje Kovaški muzej, ki že več kot 40 let
oživlja staro kroparsko železarsko in žebljarsko
tradicijo, sprerrJja njegov razvoj od ustanovitve
leta 1952 dalje ter opozarja na njegov pomen pri
varovanju kultume dediščine.

Za zaključek lahko poudarimo, da je zbornik
zelo pester, da prinaša mnogo gradiva s številnih
področij in da odpira tudi nova vprašanja. Tako se
tudi Kropa uvršča med kraje, ki uspešno prispe-
vajo k boljšemu poznavanju svoje bogate pretek-
losti.

Majda Žontar

Marjeta Ciglenečki, Stojan Kerbler, PTUJ:
Najlepši pa je zame Ptuj...*, Maribor,
Umetniški kabinet Primož Premzl, 1995,
149 strani

Leta 1970 je izšla kompleksna monografija o
Ptuju, Id sta jo napisala Iva in Jože Curk, oba
vrhunska poznavalca starega mesta ob reki Dravi.
Mesto je ob koncu leta 1995 dobilo novo mono-
grafijo za katero je besedilo napisala umetnostna
zgodovinarka iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ma-
rjeta Ciglenečki, fotografije pa je prispeval pri-
znani umetniški fotograf Stojan Kerbler.

Knjiga je zasnovana dvodelno. V prvem delu je
tekst, ki ga spremljajo kvalitetne preslikave starih
fotografij v čmo beU tehniki, tako je ta del knjige
tudi estetsko na ustrezni ravni. Dmgi del knjige
pa je sestavljen izključno iz barvnih fotografij (tudi
takšnih čez dve strani), fotografa Stojana Kerblerja.
Resnid na ljubo moramo povedati, da bi od tako
kvalitetnega mojstra fotografije, človek pričakoval
boljše fotografije še zlasti ker naj bi šlo za avtorsko
predstavitev mesta skozi objektiv fotoaparata. Tako
pa je kar nekaj fotografij podpovprečnih (seveda
ne vemo, koliko je k tem slabostim prispeval tisk),
za nekaj spodrsljajev pa je prav gotovo kriv obli-
kovalec, ki se je odlodl za malce čudne kombina-
dje.

Besedilo samo je pisano v poljudni obliki za
povprečnega bralca; v prvi vrsti za obiskovalca, ki
se prvič srečuje s Ptujem. (Seveda tudi Ptujčanom
ne bi škodovalo, če bi knjigo vzeli v roke, ker svo-
je mesto na žalost vse slabše poznajo; iz tega pa
izhaja tudi odnos do zgodovine mesta in do tega
kaj se dogaja s tem kultumozgodovinskim bise-
rom).

Avtorica je umetnostna zgodovinarka, zato je
razumljivo, da prikazuje mesto skozi njegove kul-

turnozgodovinske spomenike, ki jih koncentrira v
posamezne sklope oz. poglavja. Najprej se zaustavi
na podobah starega mesta, saj slovi Ptuj prav po
svoji veduti, zanimive pa so tudi dmge upo-
dobitve, ki so nastale skozi čas kot delo številnih
mojstrov v raznih tehnikah. Upodobitve imajo
danes ob umetniški tudi še zgodovinsko vrednost
in so v veliko oporo raziskovalcem.

Ptuj je skozi zgodovino predstavljal pomembno
strateško postojanko (kar je na nek način tudi
ugodno vplivalo na razvoj samega mesta, saj se je
prva stagnadja Ptuja začela takrat, ko je prenehal
biti pomembna vojaška postojanka), ki so jo varo-
vale številne utrdbe. Tisto, kar si je od vojaških
utrdb mogoče danes ogledati, je povečini iz 16.
stoletja, ko so dela pri utrjevanju mesta vodui
italijanski gradbeniki (Gianmaria dell' Alilo in An-
tonio de Pivo). Obrambni sistem mesta je se-
stavljalo obzidje (vzhodni in zahodni krak sta büa
obdana z jarki) s šestimi stolpi in dvema bastijama,
pomembni komponenti obrambnega sistema pa sta
bili tudi reka Drava in grad. Avtorica med posebne
komponente obrambnega sistema uvršča tudi štiri
mestna vrata, vendar vrata sama po sebi niso nič
dmgega kot vrata, torej komunikadja, ki je nujna,
obrambni sistem pa kvečjemu slabi. Vrata tako ne
morejo nastopati kot samostojna komponenta ob-
rambnega sistema, ampak kot komunikadja v delu
obzidja, ki ji je v obrambi potrebno nameniti še
prav posebno pozomost, ta posebna pozornost pa
lahko pripelje do močnejšega obrambnega sistema
v celoti (napr. ob vratih zgrajena bastija).

Krono ptujske mestne vedute predstavlja grad,
ki so ga zgradili na že v prazgodovini obljudenem
griču nad mestom. Sami začetki grajske utrdbe še
niso zadovoljivo pojasnjeni in tudi kronologija je
neenotna, obstaja pa zapis Lz časa salzburškega
nadškofa Konrada L, ki je dal pozidati grad na
mestu starega že davno pomšenega gradu. Od tu
naprej lahko sledimo razvoj same utrdbe in spo-
znavamo njene lastnike in upravnike vse do da-
nes, ko je v gradu ptujski muzej. V tem poglavju
sta na kratko prikazana še Spodnji svobodni dvor
in Mali grad oz. Zgomji svobodni dvor.

Srednjeveško in tudi kasnejše življenje v mestih
je v veliki meri temeljilo na veri (nenazadnje so
bili gospodarji Ptuja salzburški nadškofje) in cerk-
ve sodijo med najpomembnejšo arhitekturo. V po-
glavju o cerkvah so predstavljene proštijska cerkev
sv. Jurija (razvoj in oprema), cerkev sv. Ožbalta,
omenjene pa so še cerkev Vseh svetnikov (bivša
judovska sinagoga), cerkev sv. Duha (ta je bila
sestavni del mestnega špitala) in cerkev sv. Jožefa.
Ptuj je imel še tri cerkve, ki so bile sestavni del
samostanov in so prikazane v poglavju o samo-
stanih.

Najstarejši ptujski samostan je dominikanski.

103

I KRONIKA

44

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1996

nastal je leta 1230, menihi pa so prišli iz Brež na
Koroškem. Samostan s cerkvijo je šel skozi več
gradbenih faz in predstavlja danes s svojim križ-
nim hodnikom prvovrsten kulturnozgodovinski
spomenik. Samostan je bil razpuščen v znanih
reformah cesarja Jožefa II., danes v njem domujeta
Pokrajinski muzej in Zgodovinski arhiv. Kmalu za
dominikand so se na Ptuju naselili minoriti (obe-
ma samostanoma so botrovali gospodje Ptujski) in
ob samostanu prav tako zgradili enoladijsko cer-
kev z "dolgim korom". Samostan in cerkev sta do-
živela v dobi baroka velike prezidave in arhitekt
Dionis Merlino iz Lugana je na cerkvenem pro-
čelju prvič na Slovenskem za razčlenitev uporabil
stebre. Cerkev so leta 1945 hudo poškodovale
bombe, povojna oblast pa je dala na mestu cer-
kvene ladje zgraditi poštno poslopje, prezbiterij pa
so leta 1989 obnovili in usposobili za obrede
(prezbiterij tako danes predstavlja cerkev). Ker se
je v 15. stoletju tudi na Ptuju zelo razmahnil pro-
testantizem je bodod cesar Ferdinand II. leta 1615
zaradi neuspešnosti verskih komisij na Ptuj pokli-
cal kapucine, da bi protestantizem iz mesta pre-
gnali. V nekaj letih so zgradili cerkev, ki so jo po-
svetili sv. Frandšku Asiškemu, v naslednjem deset-
letju pa je bil zgrajen še samostan, ki je bil tako
kot dominikanski ukinjen z jožefinskimi refor-
mami.

Bogata zgodovina pušča sledi tudi v obliki jav-
nih spomenikov in samo nekatere med njimi je
avtorica predstavila v knjigi. Najstarejši ptujski
spomenik je 5 metrov visok rimski nagrobnik iz 2.
stoletja, ki se ga je zaradi prizora na osrednjem
polju prijelo ime Orfejev spomenik. Drugi pred-
stavljen spomenik je Marijin steber, ki so ga leta
1664 postavili na trgu pred minoritskim samo-
stanom v počastitev velike zmage nad Turki pri
Monoštru. Steber so Nemd leta 1941 umakrdli,
Marijin kip pa prenesli v muzej, kjer je počakal
vse do 1994., ko so Ptujčani steber rekonstruirali
na starem mestu. Med spomeniki sta predstavljena
še dva Florijana (Florijan je zavetnik pred ognjem
in meščani so ga zaradi številnih požarov radi
častili), in sicer tisti, z mestnega trga in tisti z
južnega obzidja ptujskega gradu. Od novejših spo-
menikov je v knjigi prikazan monumentalen spo-
menik, ki ga je 1955 izdelal kipar Jakob Savinšek,
predstavlja pa narodnega heroja Jožeta Lacka.
Spomenik je dolgo časa stal v središču mesta na
Slovenskem trgu, leta 1992 pa so ga prenesli na
opuščeno mestno pokopališče.

Zadnje poglavje knjige govori o nekaterih
mestnih hišah in o mestnem stolpu, kot posebnem
simbolu mestne veljave. Današnji stolp je nastal v
16. stoletju, njegovega predhodnika pa omenja že
mestni statut iz 1376. Dodatna zanimivost in že
kar znamenitost stolpa je prvi muzej na prostem

"sub divo", ki je nastal leta 1830 po zaslugi kurata
Simona Povodna. Ta je namreč dal v stolp vzidati
antične spomenike in obiskovald Ptuja jih lahko
tam vidijo še danes.

Martin Steiner

Kronika 100 let olimpijskih iger: 1896-
1996, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996,
328 strani

Slovenska športna bibliografija je v letu, ko se
praznuje stoletnica prvih modemih olimpijskih
iger, dobila tudi knjižni epilog pretečene poti.
Kronika je prevod nemškega originala Die Chrordk
100 Jahre Olympiesche Spiele: 1896-1996, avtorice
Britte Kmse. Slovenski prevod je dopolnjen z dve-
ma prispevkoma Slovend in olimpijske igre Ev-
gena Berganta in statističnim pregledom Športniki
iz Slovenije na olimpijskih igrah Marka Rozmana.

Kakšnih spedalnih del na olimpijsko tematiko
v slovenščini nimamo, če ne upoštevamo kataloške
knjižice ob razstavi Slovenski oHmpizem. Slovenski
statistični športno-tekmovalni prispevek je popisan
v pregledni publikadji Marka Radča in Toma
Levovnika Naši olimpijd, za kaj več pa smo že
odvisni od tuje literature.

Ne glede na to kakšen je naš odnos do športa
ali pa olimpizma kot enega njegovih najprestiž-
nejših sestavin, so olimpijske igre (dalje OI) po-
stale stalnica, ki za čas trajanja pritegnejo pred
ekrane ali na stadione milijone Zemljanov. Temu
primemo se 'obračajo' tudi denard in v sami Kro-
niki lahko sledimo razvoju OI od skromnih ama-
terskih začetkov do kompleksno zastavljene in ko-
merdalno (komerdalizadjo zagovarja predsednik
MOK Juan A. Samaranch) podprte prireditve v
Atlanti, ki bo letošnje poletje. V uvodnem delu
dva svetovno znana slovenska olimpijca Leon Štu-
kelj in Miroslav Cerar podata svoje misli Knjigi na
pot. Sledi kratek opis Od antike pa do 21. stoletja,
kjer se avtorica po zelo skromni omembi antičnih
iger v Olimpiji osredotod na modemo dobo. Tekst
je kratek in poljuden in skuša prikazati razvoj Ol
in gibanja v kontekstu časovnih okvirov in poli-
tičnigh dogodkov. Avtorica pravi, da je imel Pierre
de Coubertin nemalo težav pri popularizadji svoje
zamisli o obnovitvi antičnih olimpijskih iger oz.
njegove "religije športa" (str. 10). Kakorkoli že, to
mu je uspelo in na 01 igrah je doslej sodelovalo
tudi 418 slovenskih športnikov in športnic (353
moških in 65 žensk), kar izvemo iz prispevkov o
slovenski udeležbi na Ol, v to številko pa niso za-
jeti zamejski športniki med obema vojnama in po

104

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

njej. Pri statističnem pregledu je upoštevana
Slovenija v jugoslovanskem okviru in sabljač Ru-
dolf Cvetko kot član reprezentance habsburške
Avstrije ter novejši nastopi športnikov samostojne
Slovenije. Vsaj za OI v Los Angelesu leta 1932 mi
je znano, da so v veslanju osvojili olimpijsko zlato
veslači četverca s krmarjem iz koperskega kluba
Liberias v postavi B. Vattovaz, R Divora, G. Plaz-
zer, B. Parovel in krmar G. Scher (imena zvenijo
nekako domače). Morda bi veljalo pripomniti, da
je škoda, ker je slovenski statistični pregled omejen
le na uvrstitve do desetega mesta za posameznike
in šestega za moštva, saj je treba za informacijo o
ostalih uvrstitvah iskati druge vire.

Rdeča nit pripovedi so tekmovanja. Vsak posa-
mezen olimpijski ciklus s tekmo v četrtem letu je
zgodba zase in tako so nanizane olimpijske zgodbe
od Aten 1896 do AÜante 1996, kjer je opisan izbor
AÜante in njihove priprave. Poleg bogatega slikov-
nega prikaza so na kratko opisane zanimivosti po-
sameznih olimpiad, njihovi junaki, organiziranje
ločenih zimskih Ol, spremembe olimpijskega ritu-
ala, vpliv mednarodne politike ipd. Ker je original
nemšld je seveda poudarek na nemški udeležbi na
01. Tako izvemo, da Nemd kot dvakratni vojni
poražend, takoj po obeh svetovnih vojnah niso
smeli nastopiti. Po drugi svetovni vojni so nato
najprej nastopali kot vsenemška reprezentanca, rra
zimskih 01 v Grenoblu leta 1968 pa sta nastopili
ločeno Vzhodna in Zahodna Nemdja in tako vse
do devetdesetih let in podrtja Berlinskega zidu.
Med različnimi športnimi utrinki v knjigi mi je
padel v od ta o udeležbi Avstrijca Schaferja na
zimskih (1932 - umetnostno drsnje) in poletnih Ol
(1928 - plavanje). Le malokdo ve, da imamo po-
dobnega korenjaka, ki pa tekmovalno ni bil tako
uspešen kot Avstrijec, tudi Slovend. Igor Radin je
leta 1960 nastopil kot član veslaškega četverca brez
krmarja na OI v Rimu in pozimi 1968 s hokejsko
reprezentanco v Grenoblu.

Kot sem že omenil je bogatsvo knjige slikovno
oz. fotografsko gradivo. Čeprav je na trenutke
malce preveč atletskih footografij pa vendarle te
same zase najbolje popisujejo in opisujejo športno
zgodovino in razvoj športne tehnike in opreme.
Osebno me je najbolj pritegnil razvoj boba, od
začetkov temeljedh na sankah pa do današnje vi-
zije 'formulskega bolida'. Tudi pri nekaterih dru-
gih panogah kot npr. smučarskih skokih je lepo
opazna sprememba stila oz. tehnike skakanja in
izboljšave skakalnic. Prav tako lahko ob temu
sledimo razvoju fotografske tehnike od prvih sta-
tičnih čmo-belih fotografij do današnjih akdjskih
barvnih primerkov.

In tako nas privedejo olimpijske zgodbice do
statističnega pregleda olimpijskih junakov. Na stra-
neh 213-309 so popisani prvi trije uvrščerri vseh

olimpijskih športnih disdplin od Aten 1896, kjer je
311 udeležencev iz 13 držav, od tega 300 moških
in O žensk (razlika mi ni razumljiva, morda je na-
stopilo tudi 11 dečkov), nastopilo v 9 športnih pa-
nogah in 43 disdplinah, do Barcelone 1992, kjer je
nastopilo 9367 športnikov (o številu žensk boste
izvedeli v Kroniki) v 257 ddplinah iz več kot dvaj-
setih športnih panog in Lillehammerja 1994, kjer je
bilo 1737 športnikov in športnic iz 67 držav. Nasto-
pili so v 10 športnih panogah in 61 disdplinah,
zadnji nosilec ognja pa je bil princ Hakon Nor-
veški.

Dragi športniki, športni ljubitelji in enciklopedi,
veliko užitkov.

Tomaž Pavlin

Dragan Matic, Kulturni utrip Ljubljane med
prvo svetovno vojno. Kulturne in družabne
prireditve v sezonah 1913/14-1917/1918.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in
razprave 15, Ljubljana 1995, 347 strani

V okviru izdajateljske dejavnosti Zgodovin-
skega arhiva Ljubljana (serija Gradivo in razprave)
je konec leta 1995 izšla še ena od publikadj, ki
odstirajo slike iz preteklosti Ljubljane. Knjigama
Judite Sega "Zdravstvene in higienske razmere v
Ljubljani (1885-1910)" in Andreja Stiidna "Pede-
narca, ksel, kelnerca, žnidar" se je pridružila pubH-
kadja Dragana Matica o kulturnem utripu Lju-
bljane v letu pred in med prvo svetovno vojno, ki
je nekoliko predelana magistrska naloga.

Knjiga prinaša prikaz kulturnega življenja
Ljubljane skozi pet "sezon", mirnodobne 1913/14 in
štiri vojne po kronološkem prindpu (sezona kole-
darsko predstavlja čas med 1. 9. in 31. 8.) in ga
umešča v okvir tieh politično-kultumih taborov:
liberalnega, katoliškega in nemškega. Temelji na
časopisnih virih - objavah (oglasih), poročilih o
kulturnih prireditvah v treh ljubljanskih dnevni-
kih: Slovenec, Slovenski narod in Laibacher
Zeitung pa tudi arhivskemu gradivu in spominski
literaturi.

Avtor je vse prireditve v okviru izbrane sezone
po mesedh razvrstil najprej glede na status
izvajalcev v društvene (amaterska društva) in
institudonalne (praviloma profesionalne ustanove,
saj je v to skupino uvrstil tudi Glasbeno matico, ki
je bila sicer registrirana kot društvo). Društvene
prireditve so razgrajene na predavanja, kultumo-
umetniške prireditve, kultumo-zabavne prireditve
in družabno-zabavne prireditve. V okviru institu-
donalnih pa sledimo gledališkim predstavam, kon-

105

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44

1990

certom in filmskemu sporedu. Spoznamo prizo-
rišča kulturnih prireditev. Prireditve in srečanja
liberalnega tabora so se odvijala v Narodnem do-
mu. Mestnem domu, Sokolskem domu na Taboru,
hotelu Ilirija. V Ljudskem domu. Rokodelskem
domu, na sedežh društev in v hotelu Union pa so
imela svoje prireditve katoliška društva. V pro-
storih Kazine so bile prireditve Nemcev.

Ob koncu vsake sezone sledi kratek povzetek z
analizo in grafičnimi prikazi prireditev po raz-
vrstitvi v tekstu in po kultumo-političnih taborih.
Se posebej kaže opozoriti na grafe v zaključnem
poglavju - primerjalni analizi sezon, iz katerih je
lepo razviden velik upad kulturnega življenja v
mestu v prvi vojni sezoni 1914/15 in nato v na-
slednjih njen rahel dvig. Predvsem pa so nazorni
tisti, Id prireditve analizirajo glede na nacionalnost,
saj kažejo na veliko nazadovanje slovenske kulture
v medvojnem času ter v sezoni 1917/18 na novo
upanje zanjo na podlagi na novo oblikovane sloge
med slovenskimi strankami.

O bogastvu kulturnega in družabnega življenja
Ljubljane v predvojni sezoni 1913/14 kaže tudi
obseg poglavja - 203 strani (str. 31-234) kot hrdi
zanimivi podnaslovi pri posameznih mesecih, Id
zelo nazorno kažejo na kulturni utrip v prestolnici.
Naštejmo jih: Poletna dremotnost še prevladuje
(september); Sezona se začenja (oktober); Dru-
žabno-kultumo življenje prehaja v poln zamah
(november); Praznično vzdušje, miklavževanja, bo-
žičnice (december); Zaradi poplave predpustnic se
zmanjša število gledaliških predstav (januar); Naj-
večji plesi in zabave v letu-sezona družabnih pri-
reditev doseže vrhunec (februar); Postni čas-ža-
lostni čas, občinstvo se spet bolj posveča gledališču
(marec); Zimska sezona prireditev se zaključuje
(april); Družabnost se seli na prosto (maj); BCa-
tastrofa (junij); Evforija in strah-veHki dogodki so
priložnost za poravnavanje računov med Slovend
(julij); Mrtvilo (avgust). Tudi naslovi poglavij za
čas štirih vojnih sezon: 1914/15 - Kulturni utrip se
ustavi, 1915/16 - Nemd se vrnejo, 1916/17 - Kul-
turna podoba Ljubljane ni več slovenska in 1917/18
- Nov veter... stvari ne bodo nikoli več take, kot so
bile kažejo na posledice vojnega časa v kulturnem
in družabnem življenju v Ljubljani kot tudi sam
obseg poglavij 92 strani (str. 235-327). Vsesplošni
padec kulture in družabnosti v mestu, velik upad
društvenih prireditev, nizka kulturna raven obis-
kovalcev kulturnih prireditev, pomen dobrodelnih
prireditev, kulturne ustanove so bile naseljene z
vojaki in ranjend ter upad zabavnih prireditev so
bile nekatere od značilnosti teh sezon.

Ob spremljanju kulturnega utripa Ljubljane
imamo možnost seznaniti se z "zgodovino" kul-
turnih inštitudj Ljubljane v tem obdobju, tako slo-
venskih: Deželnega gledališča. Slovenske filharmo-

nije. Glasbene matice. Slovenske matice, kinemato-
grafov Ideal in Central kot nemških: nemškega
Jubilejnega gledališča cesarja Franca Jožefa, FUhar-
moničnega društva. Zal so slovenske kulturne
institudje tudi zaradi ideoloških in političnih bojev
med dvema slovenskima taboroma - strankama v
obdobju tik pred prvo svetovno vojno in med njo
propadale in izgubljale na narodnem pomenu, kar
je še posebej vidno pri Deželnem gledališču. V
obravnavanih sezonah je uspelo slovenskemu gle-
dališču ohraniti bolj ali manj odprta vrata ob
ljudskih igrah, burkah predvsem pa gostovanjih
zagrebškega gledališča z operami in operetami, v
sezoni 1916/1917 še praškega in krakovskega gle-
dališča. Tudi zaradi zaprtih vrat v sezonama
1915/1916 in 1917/1918 je nemško gledališče ob po-
mod Kartela nemških in avstrijskih gledališč
obvladovalo teatrsko prizorišče Ljubljane.

Risbe-karikature, ki pestrijo knjigo in jih je
avtor izbral iz tednikov in dnevnikov, ki jih navaja
v seznamu na koncu knjige, pravtako kažejo na
slovenske medstrankarske boje na kulturnem
področju.

Ljiljana Šuštar

Razstava * Ptujski okraj med narodno-
osvobodilnim bojem 1941-1945* Pokra-
jinski muzej Ptuj, 1995

Med redkimi slovenskimi muzeji, ki so letos
posebej obeležili 50-letnico konca druge svetovne
vojne ter zmago nad nacizmom in fašizmom, je bil
tudi Pokrajinski muzej Ptuj. Kustodinja Irena Mav-
ric je pripravila dokaj obsežno in temeljito zgodo-
vinsko razstavo "Ptujski okraj med narodnoosvo-
bodilnim bojem 1941-1945".

106

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Avtorica je razstavo razdelila v pet smiselnih
vsebinskih sklopov, ki jih veže logično kronološko
zaporedje. V uvodnem delu razstave je Mavričeva
predstavila ptujski okraj v obdobju med prvo in
drugo svetovno vojno ter delovanje močne nem-
ške manjšine, ki je zlasti v tridesetih letih v okviru
organizacije Kulturbund opravila veliko ponemče-
valno delo med slovenskim prebivalstvom na ptuj-
skem območju, še posebej na Ptuju in v Ormožu.
Velika večina ptujskih in ormoških Nemcev je bila
izrazito pronacistično usmerjena in je v zadnjih le-
tih pred vojno delovala že strogo po navodilih
Inštituta za jugovzhodno nemštvo in Deželnega
obmejnega urada v Gradcu, ki sta načrtno pri-
pravljala "strokovne" podlage za nacistično okupa-
djo slovenske Štajerske. Med njimi je bilo kar 106
nadstičnih zaupnikov, ki so po okupadji zasedli
pomembna mesta v okupatorjevem okupadjskem
aparatu. V prvem delu razstave je Mavričeva z
letaki ptujskih komunistov iz obdobja pred vojno
opozorila na takratno nadstično nevarnost.

Drugi del razstave je zelo sistematično prikazal
aprilske dogodke (vkorakanje nemške vojske, uso-
do starojugoslovanske vojske, itd.) leta 1941 in
uvedbo nemške dvilne uprave v okupadjskem
okrožju Ptuj, ki ga je od julija 1941 do konca vojne
vodil Fritz Bauer. Ptujsko okrožje je takrat ob-
segalo poleg območja bivšega jugoslovanskega
okraja Ptuj še obdne Makole in Race iz sreza

Maribor desni breg, občino Stoperce in Žetale iz
sreza Šmarje - Rogatec ter Voličino, Lenart in Sv.
Trojico iz sreza Maribor levi breg in del občine
Jakobski in Jurovski dol v Slovenskih goricah.
Okupadjsko okrožje Ptuj je takrat merilo 1.180
km^ in je oktobra 1941 v njem prebivalo 103.375
ljudi.

Tretji del razstave, ki je po obsegu tudi naj-
večji, je prikazal okupatorjeve načrtne ponemče-
valne ukrepe in njegovo nasilje v vseh štirih letih
okupadje. Avtorica se je posebej ustavila pri
množičnih aretadjah Slovencev, deportadjah, in-
terniranih, pri ponemčevalni vlogi Štajerske domo-
vinske zveze, okupatorjevem šolstvu in kulturnem
delovanju, pri vlogi nemške mladine, vermanšafta,
posebej je prikazala prisilno mobilizadjo v nemško
vojsko, streljanje talcev, spreminjanje zunanjega
videza dežele, zbiranje zimske pomod, razno-
vrstno okupatorjevo propagando, itd. S priteg-
nitvijo številnih doslej neobjavljenih fotografij in
dokumentov ter javnosti nepoznanih muzejskih
predmetov je avtorica odstila tandco z nekaterih
doslej malo znanih zgodovinskih dejstev o načrt-
nosti, temeljitosti in krutosti nadstične okupadje v
tem delu Slovenije. Četrti del razstave je bil name-
njen prikazu odporniškega gibanja na ptujskem
območju. Mavričeva je osvobodilno gibanje pred-
stavila kronološko, del problematike pa je obdelala
tematsko (npr. kurirske postaje, partizanski tisk).

107

I KRONIKA

44

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

1990

Tudi v tem delu razstave je avtorica pokazala pre-
cej novega muzejskega gradiva.

Zadnji del razstave je prikazal zavezniške
bombne napade, ki so zlasti na Ptuju povzročili
veliko razdejanje, posegel pa je tudi prek datuma
osvoboditve v takoimenovana udarniška prizade-
vanja za obnovo porušene domovine.

Razstava je bila postavljena v obnovljene kletne
prostore nekdanjih sodnih zaporov na Ptuju. Že
sam razstavni prostor (oboki!) je oblikovalcu raz-
stave Janku Mariniču vsiljeval nekatere omejitve in
posebne rešitve, ki pa sta jih z avtorico uspešno
prebrodila s posrečenim izborom opreme (panojev)
in načinom postavitve. Oprema je omogočila mak-
simalno izrabo prostora in oblikovanje zaokroženih
vsebinskih enot. Kratke uvajalne in pojasnilne le-
gende pri posameznih vsebinskih sklopih so še po-
tencirale z velikim občutkom izbrano muzejsko
gradivo in dozirano zgodovinsko dogajanje. Mav-
ričeva je ostala skozi vso razstavo v mejah maksi-
malne objektivnosti in verodostojnosti razstavlje-
nega gradiva. Primemo je nakazala tudi posamez-
ne poudarke, bodisi s fotopovečavami, prostorsko
postavitvijo, svetlobo, napisi ali s scensko sim-
boliko (npr. bodeča žica - okupatorjevo nasilje).
Nekoliko motijo le drobne črke pri legendah ob
posameznih eksponatih. Posebna vrlina razstave je
njena historična verodostojnost, ki se kot rdeča nit
vleče od začetka do konca. To pa je za zgodo-
vinske razstave ena najpomembnejših komponent
Ugaja tudi oblikovalčevo spoštovanje vsebine in
namena razstave. Lahko rečemo, da je razstava
"Ptujski okraj med narodnoosvobodilnim bojem
1941-1945" odličen muzejski dosežek tako po meto-
dološki, vsebinski in oblikovni plati. Skoda je le, da
ni ostala odprta vsaj skozi celo jubilejno leto. Raz-
stavo spremlja tudi lično opremljen katalog.

mag. Marjan Znidarič

Trije o treh avstrijsko-slovenskih semi-
narjih za učitelje zgodovine 1993-1995

Avstrijsko slovenski dvostranski seminarji za
učitelje zgodovine so s svojimi doslej petimi to-
vrstnimi srečanji ob koncu leta na obeh straneh
Karavank prispevali k odkrivanju zgodovinske po-
dobe soseda in k spoznanjem o poučevanju zgo-
dovine v obeh državah. Tovrstne izkušnje prvih
dveh seminarjev so bile že predstavljene v Kroniki
(1993), sedaj pa se trije udeleženci oziramo še na
seminarje treh zadnjih let, saj po svoji vsebini za-
služijo kratek zapis ne le, da ostane še dmgje kot
v minljivem spominu, temveč kot informacija o
pomembni, več kot le izobraževalni dejavnosti ter
tudi kot spodbuda organizatorjem in predavate-
ljem za nadaljevanje uspešnih prizadevanj. Če pa
bi lahko ponudili tekste predavanj v vsaj raču-
nalniško razmnoženi obliki (ali morda celo kot po-
sebno številko Zgodovine v šoli), bi bil krog upo-
rabnikov tematsko zaokroženih seminarjev lahko
precej širši, pridobljena spoznanja pa nemara
trajnejša.

Ko tradicionalno postane nekaj več (1993)

Ko je nek seminar organiziran tretjič, rečemo,
da je postal tradicionalen. Bilateralnemu seminarju
slovenskih in avstrijskih učiteljev zgodovine pa se
je tretjič zgodilo to, da je postal še nekaj več. Po-
leg zanimivih predavanj in s tem novih vsebinskih
spoznanj, je izmenjava didaktičnih izkušenj udele-
žencem pomagala razjasniti nekatere dileme, ki se
danes vse pogosteje postavljajo pred učitelje zgo-
dovine. Jasno nam je postalo, da smo med vsemi
učitelji verjetno ravno zgodovinarji povsod po
svetu najbolj izpostavljeni večstranim pritiskom.
Poleg oči naših učencev, so v nas usmerjena še
ušesa in usta države, ki skuša preko nas vzgajati
oblasti lojalne in domovini naklonjene, s čustvi na-
bite patriote. Naš cilj pa mora postati široko zasno-
van pouk zgodovine, ki bo s svojimi vsebinami
omogočil učencem temeljni premislek o naši pre-
teklosti, ki ga mora ravno danes (ob vseh naših
civilizacijskih zadregah) opraviti vsak človek. Dia-
log slovenskih in avstrijskih učiteljev nas je tako
obogatil še s posebno človeško dimenzijo, ki ni
ravno pogosta na podobnih seminarskih dmženjih.

Dvanajstčlansko slovensko zastopstvo je na se-
minar odšlo 21. novembra 1993 iz Ljubljane. Pri-
jazen sprejem in srečanje z avstrijskimi kolegi na
prizorišču v počitniški vasi ob Habnerjevem ježem
na Koroškem (15 km iz Celovca) je pokazalo, da
smo si uatelji zgodovine povsod (hote ali nehote)

108

44

I KRONIKA

1990

časopis za slovensko krajevno zgodovino

zelo blizu. Da je že medsebojno spoznavanje lahko
zanimivo, sta poskrbela dr. Theodor Domej in dr.
Kari Stuhlpfarrer - motor in srce seminarja.

V ponedeljek dopoldne je dr. Manfred Hanisch
s Pedagoške visoke šole v Kielu s predavanjem
Vprašanje narodne identitete v nemškem jezi-
kovnem prostoru od leta 1789 do 1990 obravnaval
ponovno aktualne probleme nacije. Popoldne pa
smo doživeli že kar vrhunec seminarja z odličnim
predavanjem dr. Petra Vodopivca z Univerze v
Ljubljani: Državno oblikovanje ob slovenskem pri-
meru. Udeležencem je prikazal in pojasnil dileme,
ki so se postavljale pred Slovence v mnogo-
nacionalni Avstro-Ogrski in Jugoslaviji ter kasneje
na poti do samostojne slovenske države.

V torek sta sledili predavanji dr. Heinza Strotz-
ke s Pedagoške akademije v Salzburgu Pouk zgo-
dovine kot interkultumo učenje in dr. Emsta
Bruckmüllerja z Univerze na Dunaju Grbi, spo-
meniki, prazniki - mediji narodnega oblikovanja.
Po obeh predavanjih so sledile zelo zanimive dis-
kusije v skupinah, ki so jih bogatila naša mnenja z
dveh (po zgodovinskih izkušnjah zadnjih deset-
letij) vendarle zelo različnih strani.

V sredo dopoldne smo na nemški gimnaziji v
Celovcu spremljali dve učni uri. Homogenost naše
skupine (nekaj dunajskih kolegov in trije Slovenci)
se je pokazala v tem, da smo razgovor z učitelji
raje zamenjali za daljši pogovor z dijaki, ki so nam
odkrito povedali marsikaj zanimivega. Popoldne
smo poslušali predavanje dr. Žarka Puhovskega z
Univerze v Zagrebu Narodna država kot politični
projekt: težave in stianpoti (ob hrvaškem pri-
meru). Razprava je bila tako vneta, da smo jo za-
ključili šele ob 22. uri, neformalno pa kar nekaj ur
kasneje.

Četrtek je bil pravi slovenski dan. Ekskurzija v
Kobarid je pokazala hpično slovensko gostolju-
bnost - tako na OS v Kobaridu, kjer smo spremljali
učno uro, kot na kosilu v pravi slovenski gostilni.
Zato pa ni veljala več nobena ura v umiku, a to ni
(vsaj med nami) očitno nikogar več motilo. V
Kobariškem muzeju sta o Soški fronti spregovorili
Petra Svoljšak in Nataša Nemec, ki nas je vodila
po razstavi kot avtorica in udeleženka seminarja.

V petek, 26. novembra je bilo najprej pre-
davanje Družbeno-politični prelom in ravnanje z
zgodovino v šoli - na primeru Slovenije (S. Ber-
zelak s Srednje šole v Slovenj Gradcu). Predavanje
je pojasnilo in prikazalo dileme, ki se postavljajo
pred (povsod po svetu) izpostavljene učitelje
zgodovine. Osrednji del referata pa je predstavljal
osebni pogled na zgodovino v slovenski šoli po
letu 1990, ko smo začeli intenzivno z novimi uč-
nimi načrti in učbeniki uveljavljati nov koncept
pouka zgodovine.

Zadnje predavanje je imel dr. Kari Stuhlpfarrer

z Univerze na Dunaju Od pisma do telefaksa. Z
uporabo različnih avdiovizualnih sredstev nam je
pokazal zanimiv razvoj sistemov komunikacij, ki
so danes s sodobno tehnologijo naredile svet tako
majhen in na trenutke smešen obenem.

Evalvacija ob koncu seminarja je pokazala, da
je bilateralni seminar slovenskih in avstrijskih
učiteljev zgodovine pomembna izkušnja za vse
udeležence in da ga je treba ohraniti in graditi. Za
odlično organizacijo sta skrbela dr. Theodor Domej
s Pedagoškega instituta v Celovcu in Božo Mrevlje
z Zavoda RS za šolstvo, za profesionalne in ko-
rektne prevode pa KomeUja Vospemik. Ko sem
popoldne (potem ko sem se poslovil od slovenskih
in avstrijskih kolegov) sedel v dnevni sobi svojega
novega prijatelja Kristjana v celovškem predmestju
na obrobju Gosposvetskega polja, užival gosto-
ljubje dmžine Domej in se v slovenščini pogo-
varjal s Karlom Stuhlpfarrerjem (našega jezika se
je lepo naučil ob stikih s svojimi slovenskimi
kolegi), sem se zavedel še nečesa več, kar mi je dal
(ne samo) tradicionalni 3. bilateralni seminar slo-
venskih in avstrijskih učiteljev zgodovine.

Stane Berzelak

Podobe zgodovine od nacionalizma do
mednarodnega sožitja (1994)

Kakšna je Slovenija v zgodovinskem spominu?
Je še kot Tmjulčica, ki se zbuja iz tisočletnega
spanja leta 1918 v narodno in jugoslovansko dr-
žavo, ali je podobna mladenki z novo pesmijo po
letu 1945 navdušeni za vse (razredno) napredno in
sovražni do vsega reakcionamega, ali je (1990) ple-
biscitno odločna v poti k samostojnosti zavračujoč
vabilo 'Ajmo kua", ali pa (1993) podobna Kranjske-
mu Janezu, ki se je napotil k Evropi kot prav-
ljičnemu utrjenemu mestu... Z izbranimi štirimi
slikami iz zadnjih 80 let slovenske zgodovine je dr.
Peter Vodopivec, eden od predavateljev na semi-
narju, spregovoril o sodobnih mitih in stereotipih
zgodovinske zavesti. In prav to je bila nit preda-
vanj uveljavljenega seminarja in pogovorov: nacio-
nalno, zgodovina, šola in odmevi v današnji čas.

Zavzeto sodelovanje avstrijskega Pedagoškega
inštituta na Koroškem in slovenskega Zavoda za
šolstvo in šport pri izobraževanju učiteljev zgo-
dovine obeh držav na skupnem seminarju poteka
v tej obliki od jeseni leta 1991. Po prvemu takemu
srečanju na avstrijskem Koroškem v Tinjah /
Tainach so bila naslednja postavljena na področje
med Vrbsko jezero in Dravo, pod Jedvovco, ki jo
vsi že poznajo bolj kot Piramidenkogel (851 m)
kjer so se v Plešerki ob Habnarjevem ježem pri
Hodišah / Keutschach po teden dni srečevali šol-

109

I KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

44
1996

niki z obeh strani Karavank

Bilaterami seminar avstrijskih in slovenskih
uateljev zgodovine 1994. S poti po Avstriji
(foto B.Š.)

Seminarji so pomenili doslej za več kot 150
slovenskih in avstrijskih učiteljev zgodovine so-
očanje s skupno zgodovinsko izkušnjo, ki so jo
tematsko zaokroženo predstavljali cesto slovenski
in avstrijski univerzitetni profesorji, dopolnjevali
pa v medsebojnih skupinskih pogovorih udeležen-
ci seminarja. Posebno različno vrednotenje in in-
terpretacije skupnih zgodovinskih izkušenj so raz-
vnemala strokovno izmenjavo mnenj, pri čemer je
bilo vprašanje naroda, nacionalnosti in nacio-
nalizma vedno prisotno. Pokazalo se je, da bolj kot
posplošeni (tudi negativni) stereotipi igrajo pri uči-
teljih, ki posredujejo zgodbo o človeštvu, narodih
in državah, pomembno vlogo (pre)majhno pozna-
vanje zgodovine sosednjega naroda, sosednje dr-
žave. In k spoznavanju te preteklosti, odkrito in
nepristransko predstavljene v predavanjih, so pri-
pomogli tudi osebni stiki in diskusije avstrijskih
gimnazijskih in naših srednješolskih ter osnov-
nošolskili učiteljev zgodovine, poučevalcev in
vzgojiteljev mladih med 12. in 19. letom. Poleg
problemov zgodovinopisja so pritegnila pozomost
vedno tudi vprašanja vsebine pouka, učbenikov in
izkušnje pedagoške prakse.

Četrti seminar se je tematsko gibal med ob-
ravnavo nacionalizma in naroda (dr. M. Hanisch),
slovensko-nemških nacionalnih odnosov v 19. sto-
letju (dr. J. Cvim), slovenskih simbolov in ste-
reotipov (dr. P. Vodopivec) in pomenom nacio-
nalnega vprašanja pri prevzemu oblasti leta 1945
(dr. D. Nečak) ter vprašanj o šoli in narodnosti (dr.
A. Moritsch), posebej o šolskih dmštvih pred 1.
svetovno vojno (dr. W. Drobesch) in o mate-
rinščini na koroških šolah (dr. A. Malie).

Zanimivo sta tako predavanje dr. Manfreda
Hanischa iz nemškega Kiela kot prispevek dr. An-
dreasa Moritscha iz Celovca izzvenela s pogledom

na intemacionalno bodočnost: prvi, sicer stro-
kovnjak za tematiko nastajanja nacionalne zavesti
na Bavarskem, je opozarjal na usodnost nacio-
nalno utemeljenih držav, ki so povzročale vrsto
vojn v 19. in 20. stoletju; in dmgi, ki je v dina-
mičnem, (a včasih kar nekoliko posili) provoka-
tivno zasnovanem referatu opozarjal na idealno
usklajenost naroda in države kot prindpu dmž-
benega reda 19. in 20. stoletja ter bil zelo kritičen
do malone vseh oblik nadonalnega, posebej pa
nadonalizma. Ne le pri vprašanjih nadonalno -
intemadonalno velja pohvaliti dosledno spošto-
vanje prirediteljev seminarja za jezikovno enako-
pravnost s simultanim prevodom v dragi (zdaj
slovenski, zdaj nemški) jezik, ki ni le deklarativne
narave, temveč prav na (še?) dvojezičnem delu
Koroške omogoča enako intenzivno sodelovanje
pri diskusiji slovenskim in avstrijskim kolegom.

Predstavitve šolske zgodovine predvsem časa
okoli 1900 sta se lotila dva Celovčana: dr. Wemer
Drobesch s tamkajšnje univerze je predstavil svoje
raziskovanje dejavnosti Nemškega šolskega dmšt-
va (Deutscher Schulverein) na Slovenskem in pa
direktor Slovenskega znanstvenega inštituta dr.
Avguštin Malie s posebnostjo dvojezičnega šolstva
na Koroškem, ki pa je bUa le oblika prehoda k
nemški šoli. Oba sta se dotaknila tudi dejavnosti
slovenske šolske narodnoobrambne organizadje
Dmžbe sv. Cirila in Metoda, o kateri je pri Slo-
venski matid prav tedaj izšla knjiga dr. A. Vovka
in bila tako predstavljena udteljem z obeh strani
Karavank.

Seminar leta 1994 je potekal od 27. novembra
do 2. decembra na obeh straneh meje: po začetku
na Koroškem se je zadnja dva dneva nadaljeval na
Bledu, ki se je vsaj ob prihodu res pokazal na
sončni strani Alp. Dmžabna srečevanja (kot ob
gostoljubnem obisku Srednje šole za gostinstvo in
turizem na Bledu) ter strokovna ekskurzija po delu
Gorenjske, ki je udeležencem predstavila Skofjo
Loko (z zavzetim vodstvom mestnega arhivarja dr.
Franceta Štukla) in Radovljico, so omogočala tudi
živahno izmenjavo mnenj o temi predavanj,
šolniškili in političnih vprašanjih. Že prisrčno slovo
je kazalo, da so udeležend zapuščali Bled zado-
voljni z rezultati takšnega medsebojnega strokov-
nega zdmževanja.

Branko Šuštar,

Konec vojne 1918/1945 na Slovenskem in
v Avstriji (1995)

Peti bilateralni seminar je potekal od 10. do 15.
decembra 1995 ob Osojskem ježem (Rappitsch) na
avstrijskem Koroškem in v Topolšdd na slovenski

110

44

I KRONIKA

1996

časopis za slovensko krajevno zgodovino

strani. Osrednja tema je bila tokrat posvečena kon-
cu prve in druge svetovne vojne v Avstriji in Slo-
veniji. OkoU petdesetim udeležencem, povečini
srednješolskim profesorjem zgodovine so predavali
avstrijski in slovenski strokovnjaki za to obdobje.
Seminar sta začela dr. Kari Stuhlpfahrer in dr.
Theodor Domej o koncu vojne 1918/45 v Avstriji in
posebej na Koroškem, kar je s slovenske strani
podal dr. Božo Repe. Zanimivo smo se avstrijski in
slovenski zgodovinarji v diskusiji in pogovorih po
skupinah brez vsakršnih predsodkov in zadržkov
odkrito pogovarjali tudi o tako občutljivih temah
kot je koroški plebiscit. Avstrijske kolege pa je
predvsem zanimalo kako smo v Sloveniji pre-
življali obdobje enopartijskega sistema in kakšen je
bil naš odnos do Beograda.

Predavanji 'Prelom in kontinuiteta po letu 1945
- Izpolnjene sanje, izgubljeni upi' dr. S. Marttela in
s slovenske strani dr. Jožeta Prinčiča sta govorili
predvsem o gospodarskih razmerah ob koncu prve
oz. druge svetovne vojne v Avstriji in Sloveniji.
Referenta sta skušala orisati prizadevanja Avstrije
in Slovenije za obnovo porušenih domovin in gos-
podarstva. Zanimiv je podatek, da sta bili po gos-
podarskem nivoju za Avstrijo po koncu druge sve-
tovne vojne samo Nemčija in Grčija. V 80. letih pa
je postala Avstrija ena najbogatejših držav, k če-
mer je prav gotovo pripomogel tudi Marshallov
plan. Slovenski referent je med drugim podal sliko
odziva slovenskih oblasti do Beograda oziroma
centralistične države.

Tema 'Kulturna obeležja povojnega obdobja v
Avstriji / Sloveniji - spomeniki, jubileji, proslave' je
obravnavala spominska obeležja bojevnikom -
vojakom, brambovcem, partizanom in civilnim žrt-
vam vojne. Po mnenju predavatelja mag. M.
Koschata je Avstrija po drugi svetovni vojni iskala

neko lastno identiteto, ki bi se razlikovala od
nemške. Zanimivo je tudi, da so si (oziroma si še)
na Koroškem prizadevajo povezati boj za Koroško
po prvi svetovi vojni z veHkonemštvom. Na spo-
meniku v Rožeku / Rossegg-u npr. je bil napis 'Bo-
rili smo se za nemško domovino'. Po zadnji vojni
so nemškega orla zamenjali s križem in besedo
'nemško' s 'koroško'. Dr. Aleš Gabrič je predaval
na podobno temo predvsem o državnih praznikih
v Sloveniji pred vojno in po njej. Vidna je bila
zamenjava krščanskih praznikov z novimi, ki so iz-
virala predvsem iz delavske in revoludoname tra-
didje. Dotaknil se je tudi preimenovanja krajev in
uličnih imen, ki so potekala v istem duhu.

Zaradi obilnega snega je četrtkova ekskurzija
na področje konca druge svetovne vojne v Evropi
(Poljana pri Prevaljah na Koroškem) omejila le na
ogled Slovenj Gradca, spominske sobe v Topolšdd
in velenjskega muzeja. Zadnji dan seminarja pa
smo poslušali predavanji na temo 'Uresničene
sanje in izgubljeni upi' ali kako poučujemo o letu
1945 v slovenskih / avstrijskih šolah. Predavatelja
H. Stotzka in mag. Stane Berzelak sta se strinjala,
da naj se udtelji pri poučevanju izogibajo poli-
tičnim emodjam. Vse dni je bila živahna diskusija
po vseh referatih. Povejmo tudi, da smo po pre-
davanjih vedno razpravljali v skupinah, kjer smo z
avstrijskimi kolegi izmenjavali mnenja in vpraša-
nja, nakar smo na plenarnem zasedanju poročali o
delu skupin in razpravo s sodelovanjem refe-
rentov še nadgradili. Večkrat pa so se neformalni
pogovori zavlekli pozno v noč. Večina udeležen-
cev je želela, da se tovrstni bilateralni seminarji
nadaljujejo tudi v prihodnje.

Mßan Skrabec

111

UDK 929.55 (Herberstein Ž.K.):726.8"17"

Matej KLEMENČIČ umetnostni zgodovinar. Univerza Ljubljana, SI-1000 Ljubljana,
Aškerčeva 2

Nagrobnik ljubljanskega škofa Žige Krištofa Herbersteina (1644-1716) v Perugi

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 8-10

V članku je predstavljen dosedaj še neobjavljen nagrobnik Žige Krištofa Herbersteina
(1644-1716) v benediktinski samostanski cerkvi sv. Petra v Perugi. Herberstein je bil
ljubljanski škof od leta 1683 do 1701, ko se je umaknil v oratorij sv. Filipa Nerija v
Perugio. V času njegovega stolovanja so se odločili za gradnjo nove ljubljanske stolnice,
sam pa je bil eden od ustanoviteljev današnje semeniške knjižnice.

UDK 786.2(091)(497.4 Ptuj)

Darja KOTER, mag., kustodinja za zbirko glasbil. Pokrajinski muzej Ptuj, SI-2250 Ptuj
Muzejski trg 1

Glasbila avstrijskih mojstrov v ptujskem muzeju

(Klavirji od izteka 18. do sedemdesetih let prejšnjega stoletja)

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 19-25

V ptujski muzejski zbirki glasbil so med klavirji ohranjeni predvsem izdelki graških in
dunajskih mojstrov. Prispevek obravnava značilnosti posameznih glasbil, kronološki
razvoj klavirja od izteka 18. do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, predstavi izdelovalce
in ovrednoti njihovo delo ter ohranjene eksponate.

UDK 262.14(497.4 Novo mesto):27
726(497.4 Novo mesto)"13/19"

Jelka PIRKOVIČ, dr., docentka. Uprava RS za kulturno dediščino, SI-1000 Ljubljana,
Plečnikov trg 2

Vloga novomeškega Kapitlja v urbanistični zasnovi Novega mesta

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 1-7

Avtorica analizira morfološko zgradbo tega dela Novega mesta in jo primerja z drugimi
sorodnimi urbanskimi zasnovami. Na tej podlagi in z interpretacijo arhivskih in sUkovnih
virov postavlja hipotezo o razvoju Kapitlja od časov pred ustanovitvijo mesta do
današnjih dni.

UDK 929. Schiffrer J.A.

378.3

Mirjam ŠIFRAR, absolventka geografije in zgodovine, SI-4223 Poljane nad Škofjo Loko,
Hotovlja 46

Jožef Anton Schiffrer, njegov kanonikat in štipendija

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 11-18

Besedilo sestavljajo trije deli. V prvem delu je predstavljeno življenje Jožefa Antona
Schiffrerja, podatki so povzeti iz korespondence ga. Tončke Šifrer z različnimi arhivi v
Avstriji in Nemčiji. Ostala dva dela obravnavata Schiffrerjev kanonikat in štipendijo,
nastala sta na osnovi Ustanovne listine kanonikata in različnih pisem v povezavi z
obravnavano temo. Hranijo jih v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.

UDC 786.2(091)(497.4 Ptuj)

KOTER Darja, M.A., Custodian for Musical Collection, Regional Museum of Ptuj,
Sl-62250 Ptuj, Muzejski Trg 1

Musical Instruments of Austrian Masters in the Museum of Ptuj (Pianos from
Late 18th Century to the 1870s)

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 19-25

The majority of preserved pianos in the collection of Ptuj's musical instruments are the
masterpieces of instrument makers from Graz and Vienna. The article deals with the
characteristics of individual instruments, and describes the chronological development of
the piano from the late 18th century to the 1870s. The author presents different
piano-makers, evaluates their work and the preserved pieces.

UDC 929.55 (Herberstein Ž.K.):726.8"17"

KLEMENČIČ Matej, B. History of Art, University of Ljubljana, SI-1000 Ljubljana,
Aškerčeva 2

Tombstone of Ljubljana's Bishop Žiga Krištof Herberstein (1644-1716) in
Perugia

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 8-10

The article describes a tombstone of Žiga Krištof Herberstein (1644-1716) which is kept in
the Benedictine monastery church St Peter in Perugia and has not been described yet.
Herberstein was the Bishop of Ljubljana from 1683 to 1701, when he retreated to the St
Philip Neri Oratory in Perugia. During the time of his Episcopal service in Ljubljana, the
construction of a new cathedral began. The bishop was also one of the founders of the
present-day seminary library in Ljubljana.

UDC 929. Schiffrer J.A.

378.3

SIFRAR Mirjam, Geography and History Student, SI-4223 Poljane nad Škofjo Loko,
Hotovlja 46

Jožef Anton Schiffrer - His Canonical Service and His Scholarship

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 11-18

The article has three parts. In the first, the author presents the life of Jožef Anton
Schiffrer, based on the correspondence of Mrs Tončka Sifrer with several archives in
Austria and Germany. The rest of the article deals with Schiffrer's canonry and his
scholarship, which were established by the List of Establishment of the Canonry and
different letters connected to the issue. They are kept at the Archbishop's Archives in
Ljubljana.

UDC 262.14(497.4 Novo mesto):27
726(497.4 Novo mesto)"13/19

PIRKOVIČ Jelka, Ph.D., Assistant Professor, Department of Cultural Heritage for the
Republic of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Plečnikov Trg 2

The Cathedral Chapter of Novo Mesto and Its Significance in Urban Core of
Novo Mesto

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 1-7

The author analyses architectural structure of this part of Novo Mesto and compares it
with those of other similar urban centres. Using this analysis and the interpretation of
archival sources and pictures, she advances a hypothesis that the Cathedral Chapter
developed from the period before the town of Novo Mesto was established to the
present.

UDK 325.2(497.4 Baska dolina)"18"

Hans-Peter LESJAK, mag., gimnazijski učitelj zgodovine, Aussichtspromenade 36,
A-9220, Velden am Wörthersee

Kako so se v poznem 19. stoletju izseljevali iz zgornje Baske doline na
Koroško

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 30-31

Izseljevanje se je začelo v zadnji tretjini 19. stoletja. Na Koroško so se izselili, ker so bile
doma gospodarske razmere vse slabše. Koroško pa so poznali, ker so že hodili tja na
sezonsko delo. Mnogim je uspel gospodarski vzpon. Nekateri priimki izseljencev so se
ohranili do danes.

UDK 930:069.5(497.4 Novo Mesto)"16-21"
Majda PUNGERČAR, kustodinja. Dolenjski muzej, SI-8000 Novo mesto. Muzejska 7
Pečatniki Novega mesta

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 37-41

Avtorica govori v svojem prispevku o zbirki pečatnikov, ki jih hrani Dolenjski muzej.
Vsebinsko se pečatniki nanašajo na politično, gospodarsko in kulturno življenje v Novem
mestu od 17. do 20. stoletja.

UDK 325.2(497.4 Podporezen)

Silvo TORKAR, strokovni sodelavec. Inštitut Frana Ramovša ZRC SAZU,
SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4

K vprašanju poselitve Podporezna

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 26-29

V članku je na podlagi pretresa laških urbarjev, terezijanskega in franciscejskega katastra
ter sorskih matičnih knjig podan odgovor na vprašanje, kdaj in od kod je bil poseljen
Podporezen.

UDK 331.109.32(497.4 Dolž pri Novem mestu)
Miloš JAKOPEC, časnikar in publicist, SI-8000 Novo mesto, C. brigad 36
Stavka na Dolžu 1850

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 32-36

Prispevek opisuje stavko delavcev v Steklarni Dolž pri Novem mestu, ki jo je delodajalec
skušal razbiti z vojaškim posredovanjem. Kot ozadje stavke je opisan spor med bivšimi in
novim lastnikom steklarne. Osnova za opis so tri ohranjene arhivske listine v
Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu.
Vsebina omenjenih listin je zanimiva zato, ker v dosedanje vedenje o prvih stavkah na
Slovenskem vnaša podatek, da se je stavka v Steklarni Dolž odigrala dve desetletji pred
prvo doslej znano stavko, ki je bila 1870. leta v Mariboru.

UDC 930:069.5(497.4 Novo mesto)"16-21"

PUNGERČAR Majda, Custodian, Museum of the Dolenjska Region in Novo Mesto,
SI-8000 Novo Mesto, Muzejska 7

Seals of Novo Mesto

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 37-41

The author presents a collection of seals, kept in the Museum of the Dolenjska Region.
The seals depict political, economic and cultural life in Novo Mesto from the 17th to the
20th century.

UDC 325.2(497.4 Baska dohna)"18"

LESJAK Hans-Peter, M.A., Grammar School History Teacher, A-9220
Velden am Wörthersee, Aussichtspromenade 36

Immigration from the Upper Baska Valley to Carinthia in Late 19th Century

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 30-31

Immigration from the Upper Baska Valley to Carinthia started in the 1870s. It was caused
by poor economic situation at home, and the fact that inhabitants of the Upper Baska
Valley had worked seasonally in Carinthia and were thus acquainted with the situation
there. Many immigrants managed to achieve economic rise. Several immigrant surnames
survived until today.

UDC 331.109.32(497.4 Dolž pri Novem mestu)
JAKOPEC Miloš, Journalist, SI-8000 Novo Mesto, C. Brigad 36
Strike at the Glassworks Dolž in 1850

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 32-36

The article describes a workers' strike at the Glassworks Dolž near Novo Mesto. The
employer tried to break up the strike by using armed forces. The reason for the strike
was a dispute between the old the new owner of the glassworks. The article is based on
three preserved archival documents from the Historical Archives of Ljubljana,
Department for the Dolenjska and Bela Krajina Region located in Novo mesto. The
documents are interesting because they reveal, contrary to popular knowledge about
strikes in Slovenia, that the strike at the Glassworks Dolž occurred two decades before
the first recorded strike in Maribor in 1870.

UDC 325.2(497.4 Podporezen)

TORKAR Silvo, Scientific Collaborator, Fran Ramovš Institute of Slovene Language,
Scientific and Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, SI-1000
Ljubljana, Novi Trg 4

To the Question of Settlement of the Area around the Porezen Mountain

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 26-29

Based on the study of the Škofja Loka land registers, cadasters of Maria Theresa and
Francis II, and registers of the Sorica mountain region, the article answers the question of
when and from which direction the area around the Porezen Mountain was settled.

UDK 821.163.6-94 Švegel J. "18/19"
940.532(497.4)"18/19"

Adam LUCIJAN, študent zgodovine, Sl-4240 Radovljica, Staneta Žagarja 33

Dr. Ivan Švegel in njegov čas (spomini)

Kronil<a, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 51-60

Dr. Ivan Švegel je v svojih spominih z značilno jedkostjo opisoval dogodke iz svojega
življenja. Skozi biografijo se nam slika čas dveh monarhij. Avstro - ogrske in predvojne
Jugoslavije. Če je v prvi monarhiji Šveglu vsaj k začetnemu vzponu pomagala karizma
strica barona Jožefa Schwegla, je v Jugoslaviji zasedal visoke položaje predvsem zavoljo
svojih znanstev in priznanih sposobnosti. Druga Jugoslavija ni potrebovala diplomatov
Šveglovega kova, še več, graščino z umetninami, ki jih je nameraval podariti domovini
mu je ljudska oblast odvzela, skupaj s posestvom, tako da je obenem propadla izredna
prilika, da bi država še kdaj prišla do dragocenih umetniških slik.

UDK 327(450:497.12)"1915":172.1
Rok STERGAR, študent zgodovine, SI-1000 Ljubljana, Majde Vrhovnik 30
"Lahu niti pedi naše zemlje"

Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne 23. maja 1915

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 69-73

Po napovedi vojne so se pisci potrudih dvigniti moralo državljanov monarhije, ki se je
znašla pred tretjo fronto, in na dan so jasno prišli njihovi in (domnevajmo) slovenski
stereotipi o "laških verolomnežih". "Sedaj je prišel naš čas. To je delo za nas. Sam si /Franc
Jožef/ v svoji mladosti videl slovensko-hrvatski narod na gornje-italijanskih bojiščih.
Kustovca, Novara, Mortara! Polja grobov jugoslovanske krvi krvi in slave. Tam doli
počivajo naši očetje in proti sinovom se je dvignil isti Lah," je zapisal Slovenec.

UDK 396(497.4 Murska Sobota)"191"

Darja KERÉC, Študent zgodovine. Univerza Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2

"Vszigdar po mozsevoj voli hodi i nigdar njemi ne gucsi proti"

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 42-50

Tudi v Soboti je v letih pred prvo svetovno vojno zavel nov veter; medtem, ko so
gospodje posedali po Kazini so njihove sopotnice svoje poslanstvo izpolnjevale v
Ženskem dobrodelnem društvu. Ena od domačink - gospa Greisingerova pa se je v
zagovor feminizma in splošne volilne pravice z "lokalno učeno glavo" spustila v pravo
besedno vojno.

UDK 929 Marčič R: 355.332

Katarina VIŠNAR, zgodovinarka in umetnostna zgodovinarka, Academia Istropolitana,
Hanulova 5/b, 840 02 Bratislava, SR

Balkanski sod smodnika: zgodba oficirja Rudolfa Marčiča

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 61-68

Rudolf Marčič je bil po šolanju oficir, po poklicu pa slikar, predvsem marinist. Služil je v
avstroogrski armadi do njenega konca, iz armade Kraljevine SHS je izstopil 1921. V času
druge svetovne vojne so ga v Zagrebu mobilizirali v domobransko vojsko; z vojaki je
potoval kot slikar vojnih prizorov. Po vojni je bil neopazno odrinjen, ostanek življenja je
preživel v Lovranu.

UDC 327(450:497.12)"1915":172.1
STERGAR Rok, History Student, SI-1000 Ljubljana, Majde Vrhovnik 30
"Not Even an Inch of Land to the Wops"

Italians as Seen by the Slovenes at the Declaration of War on May 23, 1915

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 69-73

After the declaration of war, journalists tried to boost the morale of the citizens of the
monarchy, who faced the danger of the third front. Thus they revealed their and
(presumably) Slovene stereotypes about the "Itahan traitors". The newspaper Slovenec
wrote: "Our time has come now. This is the job for us. You (i.e. emperor Francis Joseph)
saw in your youth the Slovene-Croatian people at the upper-Italian battlefields.
Custozza, Novara, Mortara! The fields of graves of Yugoslav blood and glory. There our
fathers lay and against the sons the same Italian Wop raised his head."

UDC 821.163.6-94 Švegel J. "18/19"
940.532(497.4)"18/19"

ADAM Lucijan, History Student, SI-4240 Radovljica, Staneta Žagarja 33

Dr Ivan Svegel and His Time (Memoirs)

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 51-60

With characteristic bitterness, Dr Ivan Švegel described the events of his life in his
memoirs. His biography depicts the period of two monarchies, the Austro-Hungarian
and the Yugoslavian before World War II. If his breakthrough into the society of the first
monarchy was helped by the charisma of his uncle. Baron Jožef Schwegel, the high
positions he achieved in Yugoslavia were mostly due to his good connections and
well-known talents. The Second Yugoslavia did not need diplomats like Švegel;
moreover, his mansion house full of art works, which he wanted to donate to his
country, was confiscated together with his estate by Communist authorities. Thus, the
state lost an exceptional opportunity to become the owner of the valuable pictures.

UDC 929 Marčič R: 355.332

VIŠNAR Katarina, Bachelor of History and History of Art, Academia Istropolitana,
Hanulova 5^, 84002 Bratislava, Slovak Republic

The Balkan Powder Keg: A Story of Officer Rudolf Marčič

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 61-68

Rudolf Marčič was an officer by education, but a painter by profession, and most of his
pictures have maritime motifs. He served in the Austro-Hungarian army to its end, and
resigned from the army of the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes in 1921. During
World War II, he was mobilised to the Homeguard Army in Zagreb. He moved around
with the soldiers as a painter of war scenes. After the war he was silently pushed aside
and spend the rest of his life in Lovran.

UDC 396(497.4 Murska Sobota)"191"

KEREC Darja, History Student, University of Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2

"Always Follow Your Husband's Path and Never Talk Back to Him"

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 42-50

As in other Slovene towns in the years before World War I, the wind of change swept
also through Sobota. While gentlemen spent their time in the Kazina restaurant, their
female counterparts were involved in the activihes of the Women' Charity Association.
One of the town's ladies, Mrs Greisinger, stirred up a heated debate in defence of

UDK 796.925(497.4)(091)"1936"

Tomaž PAVLIN, asistent stažist, Fal^ulteta za šport, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22

Svetovni rekord dosežen v Sloveniji

(Ob 60-letnici smučarskega skoka prek 100 m)

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 79-85

Razprava je posvečena rekordnemu smučarskemu skoku 101 m Avstrijca Josepha Bradla
15. marca 1936 v Planici in obravnava potek in pripravo tekme. V uvodnem delu pokaže
na elemente smučarskega skakanja v samoniklem bloškem smučanju, ki pa ni imelo
športno-tekmovalnega nadaljevanja. Mednarodna planiška tekma leta 1936 je bila
svojevrsten mejnik v mednarodnem smučarskem športu in jo lahko štejemo kot zametek
nove skaklne discipline - smučarskih poletov.

UDK266.4(497.4)"1930/1941":364.446

Anka VIDOVIČ-MIKLAVČIČ, dr.. Višja znanstvena .sodelavka. Inštitut za novejšo
zgodovino, 51-000 Ljubljana, Kongresni trg 1

Kolodvorski misijon - društvo za varstvo deklet

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 44, št. 1, 1996, str. 74-78

Kratka predstavitev ustanove, pomena in dejavnosti socialne ustanove "Kolodvorski
misijon - društvo za varstvo deklet" v desetletju pred aprilskim zlomom 1941.

UDC 796.925(497.4)(091)"1936"

PAVLIN Tomaž, Assistant Lecturer, Faculty of Sports, University of Ljubljana,
SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22

A New World Record Set in Slovenia (On the Occasion of a Sixteenth
Anniversary of the Ski Jump over 100 Metres)

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 79-85

The article deals with the record ski jump of 101 metres of an Austrian Joseph Bradi at
Planica on March 15, 1936. The author depicts the preparations to the competition and its
course. In the first part of the article, the author points out that some elements of ski
jumping originate from the old skiing tradition of the Bloka plateau, which, however,
had no competitive element. International skiing competition at Planica in 1936
represents a turning point in international skiing and can be considered as a very
beginning of the new ski jumping disciphne - ski flying.

UDC 266.4(497.4)"1930/1941":364.446

VIDOVIČ-MIKLAVČIČ Anka, Ph.D., Senior Scientific Collaborator, Institute of Modern
History, SI-1000 Ljubljana, Kongresni Trg 1

The Railway Station Mission - Association for the Protection of Girls

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 44, No. 1, 1996, p.p. 74-78

The article presents the foundation, significance and activities of the social institution The
Railway Station Mission - Association for the Protection of Girls in the decade before the
beginning of war in Yugoslavia, April, 1941.

Jelka Pirkovič
Matej Klemenčič
Mirjam Šifrar
Darja Koter
Silvo Torkar
Hans-Peter Lesjak

Miloš Jakopec
Majda Pungerčar
Darja Keréc
Adam Lucijan
Katarina Višnar
Rok Stergar
Anka Vidovič-Miklavčič
Tomaž Pavlin

KRONIKA

ISSN 0023-4923

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh