logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0

PSIHOLOŠKI IN DRUŽBENI VIDHQ KLONIRANJA 35

PSIHOLOŠKI IN DRUŽBENI VIDIKI
KLONIRANJA

Vid Pečjak

KLJUČNE BESEDE: kloniranje, dvojčki, inteligentnost.
KEYWORDS: cloning, twins, intelligence

Kloniranje je nespolno razmnoževanje s cepljenjem zigote ali prenašanjem
jedra embrionalne ali odrasle celice v zarodno celico. Kloni bi si bili med seboj
ali z darovalcem podobni kot enojajčni dvojčki. Razlike bi nastale, če bi živeli
v različnem okolju, različnem zgodovinskem obdobju ali če bi se poškodovala
DNA (posebno pri starejših darovalcih). Motivi za kloniranje človeka bi bili
različni. Nasprotovanje (posebno v verskih in političnih krogih) je veliko,
kljub temu bi se bilo 38% študentk pod določenimi pogoji pripravljeno
klonirati, predvsem zato, da bi s tem zaščitile svojo družino in zakon.

PSYCHOLOGICAL AND SOCIAL ASPECTS OF CLONING

Cloning is nosexual reproduction with the means of division of the zygote, or
transfer of nucleus into embrional or adult germ cell. The clones would be

36 PSIHOLOŠKA ÒBZOWA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 97/3

similar to each other or to the donor as identical twins. The diferences could
appear due to diversity of environment and especially to historical changes of
society or to the damages of DNA. The motives for cloning differ, and the
opposition is great (especially among the politicians and clerics).
Notwithstanding 38% of the female students agree to be cloned under certain
conditions, mostly to protect their family or marriage.

Eno od najpogostejših vprašanj v zvezi z morebitnim kloniranjem človeka, ki
prihaja iz javnih in strokovnih krogov, je: Kako podobni bi bili kloni svojim
darovalcem' in drugim klonom, ki izhajajo iz istega darovalca^ Vprašanje
posega v eno od najstarejših, najbolj vztrajnih in najbolj temeljnih dilem
antropoloških znanosti: kakšen je vpliv dednosti in aktivnega okolja (nature
and nurture) na človeka«?- Kloni in njihovi darovalci ter kloni istega darovalca
so si namreč genetično enaki, njihovi genski zapisi so medsebojne kopije, zato
bi morala biti vsakršna razlika posledica okolja, posameznikovih izkušenj in
morda njihove svobodne izbire.

V najširšem pomenu je kloniranje vsaka oblika nespolnega, vegetativnega
razmnoževanja, ki je pri nižjih organizmih pogosta. Pri človeku prihajajo v
poštev trije postopki (od njih je odvisen odgovor na naše začetno vprašanje):

1. Deljenje ali cepljenje zigote^, embrionalnega »grozda nediferenciranih celic«,
na dva ali več samostojnih osebkov (artifitial twinning). Zigota se razdeli
spontano pri enojajčnih dvočkih^, ki so zato »naravni kloni«. Cepljenje
dosežejo z različnimi kemijskimi sredstvi ali pa z rezanjem. Za nekatera
farmakološka sredstva, ki jih uporabljajo za povečanje rodnosti že od leta
1960, domnevajo, da spodbujanjo nastanek dvojčkov. Leta 1993 pa je Herry
Hall z Washingtonske univerze objavil, da so uspeli narediti »v epruveti«
umetna dvojčka iz abortiranega človeškega embrija. Podoben uspeh so istega
leta zabeležili tudi britanski znanstveniki. Novonastale embrije so kasneje

' Oseba, ki daruje svoje gene zarodni celici, iz katere se razvije otrok, vendar ni njegov oče Biološki oče
preda potomcu samo 50% svojiti genov (drugo polovico motil, darovalec pa 100%. Zato je bolj podoben
enojajčnemu dvojčku kot očetu,

' Zigota je oplojen zarodek v prvih dveti tedniti po oploditvi Celice še niso specializirane

' Enojajčni dvojčki nastanejo iz iste zigote in imajo enako dednost, dvojajčni pa iz dveh zigot in so glede
na genetsko gradivo bratje ali sestre Od očeta prejmejo polovico in od matere drugo polovico
hromozomov s pripadajočimi geni

^ŠiiPi^iiiiiRiZiiiiliM 37

uničili. V to skupino kloniranja sodi tudi znameniti belgijski deček, ki je
nastal iz celice, ki se je zaradi »drgnjenja« ločila od prvotne oplojene celice.

Kloni, ki nastanejo s cepljenjem embrija, so umetni enojajčni dvojčki.
Darovalec je prvotni embrio, ki ga po delitvi ni več. Umetni dvojčki bi
verjetno živeli v družinah pri roditeljih v skoraj enakem okolju - ne pa v
povsem enakem, ker na razvoj vplivajo tudi različna lega v maternici in
nekoliko drugačne postnatalne izkušnje (denimo, da se eden od njiju
poškoduje ali da zboli).

2. Kloniranje z vnašanjem jedra z njegovo DNA embrionalne celice v zarodno
celico. Poteka v teh fazah: Znanstveniki najprej odvzamejo oplojenemu
jajčecu jedro. Nato odvzamejo celico nekemu embriju. V tretji fazi pa vnesejo
jedro tega embria v »prazno« zarodno celico in to v nadomestno samico. Mati
narava se »zmoti« in zarodna celica s tujo DNA se začne množiti. Ker
uporabljajo ravnokar umrle embrije, darovalca ni več. Če pa bi iz istega
embrija naredili več klonov, bi si bili genetsko podobni kot enojajčni dvojčki.
Na ta način so naredili lanskega avgusta v Oregonskem centru za f^rimate v ZDA
dve klonski opici, ki smo ju lahko videli na televiziji. Raziskovalci so vzeli
jedra iz celice osemceličnega embrija. Vnesli so jih v večje število oplojenih
celic, vendar sta se rodila samo dva klona. Vodja raziskave Don Wolf pravi, da
sta srečna in zdrava in da se vedeta povsem normalno. Gotovo pa to niso prvi
kloni, ki so narejeni iz embria. Raziskovalna ustanova Genetics Australia je
letos sporočila, da so iz enega embria že pred leti naredili veliko krav.

3. Kloniranje z vnašanjem jeder diferenciranih celic v zarodno celico. Postopek
je enak prejšnjemu, vendar izhaja DNA iz celice odraslega organizma. Ker so
te celice že specializirane, morajo s posebnim postopkom najprej pripraviti
DNA, da se »prime« gostiteljske celice. Bojda so na ta način klonirali žabe že
leta 1952, lani pa so v Inštitutu Rosalyn v Edinburghu naredili klonsko ovco
Tracy", ki je postala najbolj slavna žival na svetu. Novico so sporočili šele po
devetih mesecih, čakali naj bi zato, ker so želeli postopek najprej patentirati,
morda pa so se bali, da se bo javno mnenje obrnilo proti njim.

' »Izdelava« je potekala takole: Vzeli so celice iz vimena Nekaj časa so jiti vzdrževali v suboptimalnih
pogojihi rasti Pravimo, da so jih »stradali«, kar je na nek način aktiviralo celični »časovni stroj« in prestavilo
celični čas »s poznega popoldneva« na »zgodnje jutranje ure« Celico so nato fuzionirali z jajčno celico, ki
so ji pred tem odstranili jedro Dobljeno celico so nato vsodili v maternico ovce Vendar postopek nI bil
enostaven, šele po 275 neuspešnih ali delno uspešnih poskusih se je rodil klon

PSIHOtOŠKA OBZORJA - HORCONS Of PSVCHOLOGV 97/3

Z ljudmi teh eksperimetov niso izvajali in znanstveniki izjavljajo, da jih ne
bodo. Zadržujejo jih etični pomisleki. Vendar se strinjajo, da narediti človeka
ni več problem. Novinarji so nekajkrat poročali, da človeški kloni že obstajajo,
namignili so celo na nekega ameriškega košarkaša, ki ga niso imenovali.

PODOBNOST KLONOV TER KLONOV IN DAROVALCEV

Kloni in darovalci ter kloni istega darovalca bi imeli povsem enake gene le v
primeru, da bi bili darovalci mladi. Sicer pa celice darovalcev sčasoma
nakopičijo spremembe (mutacije) v DNA kljub različnim popravljalnim
mehanizmom v celicah^

Bolj pa bi se razlikoval vpliv okolja. Upoštevati moramo naslednje možnosti:

 

Enaka starost
enakih klonov

Različna starost
enakih klonov

Ista družina

Enako stari kloni
v istih družinah

Različno stari kloni
v istih družinah

Različna družina

Enako stari kloni v
različnih družinah

Različno stari kloni
v različnih družinah

1. Če bi enako stari kloni rasli v istih družinah, bi bilo njihovo okolje tako kot
pri enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih enako ali skoraj enako. Taki primeri bi
bili redki, ker se rodnica najbrž ne bi odločila za rojstvo več enakih otrok,
čeprav tega ne moremo povsem izključiti.

2. Če bi različno stari kloni živeli v isti družini, bi bilo njihovo okolje različno,
vendar še kar podobno. Ni posebno verjetno, da bi ista rodnica'' večkrat
»naročila« klona pri istem darovalcu, četudi bi bil njen mož.

Danes je mogoče ustvariti enako stare klone z različnim rojstnim datumom.
Različno stari dvojčki so se že rodili. V poročilu Patrixa Dixona (1997) piše, da
so dvojajčna dvočka oplodili iii vitro, nato pa en zarodek zamrznili in ga vsadili

' Spremembe praviloma niso opazne, ker v zdiferenciranih celicah deluje le 3-5% genov Zato bi bilo
težko poiskati celico z nepoškodovano DNA Poleg tega se bolj Intenzivno popravljajo poškodbe v
transkripcljko aktivni DNA kot v neoktivn

" Ženska, ki rodi klona, a ni njegova biološka mati Otroku ne daje nobenih genov, razen če nI soma
darovalec. SIcer je darovalec kdorkoli, tudi mrtvo oseba, otrok aH komaj nastali embrio.

PSIHOLOŠK) IN OmJŽB&^l VttMKI KLONIRANJA 39

v maternico šele čez 18 mesecev. Isti postopek bi lahko uporabili tudi pri
enojajčnih dvojčkih in klonih.

3. Če bi enako stari kloni živeli v različnih družinah, bi se njihovo okolje
pomembno razlikovalo. Imeli bi istega darovalca, vendar bi živeli ločeno,
denimo pri rednikih. Rodnica je lahko ista ali različna. Isto rodnico bi si
morda želeli znanstveniki za svoje raziskave. Lahko bi otroke posvojile razne
družine po smrti roditeljev. Bolj verjetne pa so različne rodnice, ki bi ob istem
času sprejele DNA istih darovalcev, npr. slavnih ljudi.

4. Verjetno bi bili pogostejši različno stari kloni v različnih družinah. Denimo,
da bi različne družine v različnem času hotele imeti klone istih slavnih oseb.
Njihovo okolje bi se razlikovalo, zaradi starostnih razlik še bolj kot v
prejšnjem primeru.

5. Najbolj pa bi se razlikovalo okolje klonov in njihovih odraslih darovalcev,
ker bi bila starostna razlika med njimi zelo velika, tudi 30 ali več let. Lahko bi
uporabili celo DNA umrlih ljudi, ki bi jo hranili v ustrezni kulturi ali
zamrznjenem okolju. 8. marca 1996 so britanski časopisi objavili, da so odkrili
dele DNA 8000 let starih ostankov človeka (v kosteh in zobeh), ki naj bi bil
neposredni neposredni prednik nekega Adriana Targetta. Morda bo v
prihodnosti uspelo sestaviti iz delov celoten genom, kar je predvidel avtor
znanstveno fantastičnega filma Jurski park.

Iz povedanega sledi, da lahko podobnost klonov ter klonov in darovalcev
primerjamo s podobnostjo enojajčnih dvojčkov, predvsem enojajčnih
dvojčkov v različnem okolju.

PODOBNOST DVOJČKOV

O podobnosti enojajčnih dvojčkov v istem ali različnem okolju je znanost
zbrala veliko gradiva. Razlika med obojimi nam pove, kolikšen je vpliv okolja.
A ne povsem, ker si ljudje s podobno genetsko podlago izbirajo in oblikujejo
podobno okolje. V tem primeru govorimo o interakciji med genetskim
gradivom in okoljem. Dvojček z glasbenim talentom, ki živi na podeželju, si
piska na piščalko, njegov genetski dvojnik, ki živi pri profesorju, pa si lahko
privošči dragocene glasbene instrumente in glasbenega inštruktorja. Oba sta si
obrnila okolje v svoj prid.

40 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOOY 97/3

Razlikujemo dedovanje fizičnih in dedovanje osebnostnih potez, ki so samo
posredno odvisne od dednosti. Genetski dejavniki vplivajo na sintezo
beljakovin, ki so gradniki organizma, od katerega so odvisne osebnostne
lastnosti. Zato ni presenetljivo, da so fizične lastnosti (npr. telesna velikost ali
oblika nosu) pod močnejšim vplivom dednih dejavnikov.

Prvi, ki je proučeval enojajčne dvojčke, je bil znameniti biolog Francis Galton
v sredini preteklega stoletja. Razlikoval je enojajčne dvojčke z enako
dednostjo in dvojajčne dvojčke, ki so v resnici le bratje in/ali sestre. Dvojčke
je proučeval zloglasni nacistični zdravnik dr. Mengele in jim zamenjeval ude
in druge organe. Pri tem je pokončal 1300 parov dvojčkov, le redki so ubežali
smrti.

Prvo primerjavo enojajčnih dvojčkov, ki so živeli ločeno, so izvedli Newman,
Freeman in Holzinger že leta 1937. Opisali so 19 zanimivih in nenavadnih
primerov, dvojčka Ed in Fred pa sta prišla v mnoge psihološke učbenike.
Zgodba pravi takole:

Ed in Fred 25 let nista vedela drug za drugega. Oba so vzgojili starši brez
otrok in oba sta mislila, da sta njuna edina otroka. Čeprav sta živela več kot
1000 km narazen, sta bila enako izobražena in oba sta bila mehanika pri istem
velikem telefonskem podjetju. Ženama je bilo ime Mary. Istega leta sta se
poročila in dobila sina. Imela sta psa teriera z imenom Trixie. Kasneje sta
povedala, da se jima je od zgodnjega otroštva vsiljevala misel na brata, ki je
umrl. Njuno srečanje pa meji že na fikcijo. Ko je bil Ed star 22 let, ga je
sodelavec, ki je prišel iz daljnega mesta, pozdravil: »Hallo Fred! Kako gre delo
od roki« Ed je odvrnil, da se ne poznata in da mu sploh ni ime Fred. Ni ga
prepričal. Kmalu zatem ga je še nekdo nagovoril »Fred« in menil, da če že ni
Fred Blank, mu je pa na las podoben. Tokrat se je Ed vznemiril in povedal
staršem, kaj je doživel. Starši so neradi priznali, da je posvojenec in dvojček.
Ed je poiskal Freda. Dobila sta se na velesejmu v Chicagu in tedaj so ju
testirali. Pri psihologih sta bili tudi dvojčici Ethel in Ester. Skupaj so se
sprehodili po razstavi in ljudje so se presenečeno ozirali za dvema popolnoma
enakima paroma. Pritegnila sta celo večjo pozornost kot sama razstava.

Se podobnejši so si bili ločeni dvojčki, ki so jih opisali avtorji Minnesotske
študije. Ena od zgodb (Smithsonian 1997) pravi;

Jim Lewis in Jim Springer sta se srečala prvič po 37 letih. Kasneje sta izjavila,
da je bilo »njuno srečanje najpomembnejši dogodek v življenju.« Njuno
življenje in vedenje je bilo nenavadno podobno. Oba sta adoptirali družini v

PSIHOLOŠKI IN OftUŽBO^i VIDIKI KLONIRANJA 41

Ohiu komaj 60 km narazen. Oba sta dobila ime James in oba sta se dvakrat
poročila. Najprej z dekletom z imenom Linda in nato z Betty. Oba sta imela
otroke, med njimi sta bila tudi sinova Allan in James. Oba sva nekaj časa
imela psa z imenom Toy. Nič manj si nista bila podobna v osebnostnih
potezah. Na testih strpnosti, konformizma in fleksibilnosti sta dosegla
rezultate, kot jih dobijo ljudje, če jih testiramo dvakrat. Skoraj enaki so bili
njuni možganski valovi, inteligentnost in druge umske sposobnosti, kretnje,
barva glasu in interesi. Enako je bilo njuno zdravstveno stanje. Imela sta visok
krvni pritisk, migreno in srčne napade. Migrensko bolečino sta opisala z istimi
besedami. Oba sta bila verižna kadilca, rada sta pila pivo, njun hobby pa je
bilo oblikovanje lesa. Bila sta namestnika šerifa in se vozila v enakem avtu.
Hodila sta na počitnice na isto obalo v Floridi.

Vodja raziskave Thomas Bouchard (1990) je dejal, da »genetski učinek
prevladuje vsej osebnosti dvojčkov. Če bi prej kdo prišel s temi rezultati k
meni, mu ne bi verjel.« Morda bo kdo menil, da so opisani dvojčki vendarle
živeli v podobnih razmerah, toda avtorji so odkrili dvojčka, ki sta živela v
precej drugačnih.

Oskara Stohra iz Nemčije in Jacka Yufeja iz Kalifornije so ločili takoj po
rojstvu na Trinidadu. Yufeja so vzgojili v očetovi strogi židovski družini na
Trinidadu, Stohra pa je odpeljala nemška mati v okupirano Čehoslovaško, kjer
je obiskoval nemško katoliško šolo. Zato nista govorila skupnega jezika. Ko
sta se srečala v Minnesoti, sta bila oblečena v strajco z dvema žepoma in
epoletamii, nosila sta kovinska očala, imela sta enako oblikovane brke Njuna
zapestja sta bila ovita z enakim usnjenim pasom. Odkrila sta, da imata oba
rada začinjene jedi in sladke pijače, popečen kruhek sta pomakala v kavo, pred
televizijskim ekranom pa sta pogosto zaspala. Brala sta revije od zadnje do
prve strani. V stranišču sta potegnila vodo, preden sta ga uporabila. Oba sta
med ljudmi glasno zdehala, da bi pritegnila pozornost. Oskar je kričal na svojo
ženo, to je počel tudi Jack pred ločitvijo. Njuna stališča do družbenih in
življenskih vprašanj so se sicer razlikovala, toda Bouchard je odkril mnoge
podobne poteze temperamenta. Dosegla sta skoraj enake rezultate na testih
vodenja, domišljije, občutljivosti za stres in odtujenosti. Bolj sta se razlikovala
na testih agresivnosti, storilnostne motivacije in socialne bližine.

PSIHOLOŠKA OBZORJA - HOWZONS OF PSVCHOLOGV 97/3

Lahko bi opisali še številne druge primere. Neki dvojčici sta prišli na srečanje s
sedmimi prstani na istem prstu in tremi zapestnicami na istem zapestju. V
Minnesoti so se srečali tudi ločeni enojajčni trojčki.

Robert Shafran se je sprehajal po univerzitetnem campusu, ko je nenadoma
priskočilo dekle, ga objelo, poljubilo in vzkliknilo: »Kje pa hodiš^« Robertu je
bila nadvse všeč, vendar jo ni poznal in ni vedel njenega imena. Izkazalo se je,
da ima dvojčka Eda, ki mu je tako podoben, da ju je zamenjala. Kmalu sta se
dvojčka srečala in ugotovila, da nosita podobne obleke, imata podobno
frizuro, smejala sta se istim šalam, pila sta isto vrsto piva in kadila isto vrsto
cigaret. Gojila sta iste športe, med njimi rokoborbo, pri katerem sta dosegala
enake rezultate. Poslušala sta isto vrsto glasbe. Ko so objavili njuno zgodbo
časopisi, jo je prebral David Kellman. Ugotovil je, da sta obraza v časopisu na
las podobna njegovemu. Izkazalo se je, da so bili Robert, Ed in David v resnici
trojčki, ki so jih ločili takoj po rojstvu. Davidove navade, obleka in testni
rezultati so bili podobni njunim.

Primeri, ki jih navaja minnesotska študija, so naravnost osupljivi. Če je vse to
res, kaj je potem z avtonomijo človekove osebnosti, s svobodo pri izbiranju in
odločanju«?- Ali je posameznik lutka, ki jo premikajo geni', vsajeni že ob
rojstvu v njegov organizem«? In če je tako, kaj lahko potem rečemo o moralni

' Geni so odsel<i DNA v tiromozomih v jedru celice. DNA (deoksiribonukleinsko kislina) je dvojna vijočnica,
ki ima baze adenin, timin, citozin in guanin, pri tem se adenin veže z timinom in citozin z guaninom
Genske intormocije so zapisane v zporedju baz Od njih je odvisna sinteza beljakovin in s tem lastnosti
organizma, tudi njegovih funkcionalnih lastnosti, npr inteligentnosti.

PSIHOLOŠKI IN DRUžBa«!! VIDIKI KLONIRAhUA

in kazenski odgovornosti Ijudi^ Pritrdilni odgovor bi nas soočil s hudimi
človeškimi in moralnimi dilemami.

Čeprav so študije povsem verodostojne in so primeri resnični, večkrat
dokumentirani, kritiki očitajo avtorjem pristranost pri objavljanju. Bouchard
je priznal tudi drugačne primere. Neko dekle je postalo pianistka v adoptivni
družini brez glasbenikov, njena sestra dvojčica, ki jo je posvojil učitelj klavirja,
pa ni nikoli vzela v roke glasbenega instrumenta.

44 ^ PSIHQi.OŽKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOOY 97 / 3

Študijam primerov (case studies) očitajo, podobno i<ot kliničnim študijam,
naključnost, pristranost, pomanjkljivo kontrolo in podobne metodološke
grehe. Bolj reprezentativne naj bi bile nomotetične študije, ki jih ne zanimajo
posamezniki, temveč statistične vrednosti, veljavne za skupine.

Psihologi so se najbolj zanimali za podobnost v inteligentnosti in drugih
kognitivnih sposobnosti dvojčkov. Ker imajo enojajčni in dvojajčni dvojčki
enako družinsko okolje, nam razlike med obojimi povedo, kolikšen je vpliv
okolja oziroma družine. Razpredelnica kaže korelacije"* za IQ med različnimi
sorodniki (Bouchard in McGue, 1981):

Sorodstvo •

Korelacija

Enojajčni dvojčki skupaj

Enojajčni dvojčki ločeni

Dvojajčni dvojčki

Bratje in/ali sestre

Starši in otroci

Redniki in otroci

Iz podatkov sledi, da so ločeni enojajčni dvojčki zelo podobni enojajčnim
dvojčkom, ki živijo skupaj, kar lahko pripišemo skupni dednosti. Od obojih pa
se razlikujejo dvojajčni dvojčki, kar je posledica različne dednosti.

Testi inteligentnosti (npr. npr. Stanford-Binetov ali Wechslerjevi testi)
vsebujejo naloge, ki merijo različne intelektualne funkcije, za odkrivanje
vpliva dednosti pa bi bili primernejši testi, ki merijo samo posamezne
sposobnosti. S testom izvirnih umskih zmožnosti (Primary Mental Abilities)
so tri avtorji ugotovili pri skupinah enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov, v
katerih je bilo od 26 do 76 parov, razmerje med razlikami obeh vrst dvojčkov
za 6 sposobnosti, kar kaže tabela.

Kadar je indeks majhen, so razlike pri enojajčnih dvojčkih v primerjavi z
razlikami med dvojajčnimi dvojčki majhne, kadar pa je indeks velik, velja
nasprotno.

' Indeksa 1,00 ne dobimo niti pri enojajčnihi dvoičkifi Cyril Burt \e odkril med njimi indeks 0,99, a so
ugotovili, da je goljufal. Indeksi 0,00 noj bi bili značilni za tuje osebe.

PSiHOLOŠlO N DRUŽ&GN! VIOIKi KLONiRAKJA

 

Thurstone

Vandenberg

Besedna sposobnost

Spacialna sposobnost

Numerična sposobnost

Mišljenje (reasoning)

Besedna fluentnost

Število parov

Iz podatkov sledi, da so si enojajčni dvojčki v razumskih funkcijah mnogo bolj
podobni kot dvojajčni. To velja predvsem za besedno in spacialno sposobnost
(predstavljanje predmetov in situacij v različnih perspektivah), manj pa za
dolgoročni spomin. Neka druga študija je pokazala, da je kratkoročni spomin
pod močnejšim nadzorom dednosti.

Mnogi psihologi menijo, da živijo enojajčni dvojčki v podobnejšem okolju kot
dvojajčni, čeprav v istih družinah. Starši jih oblačijo v enake obleke, kupujejo
jim enake igrače in tudi drugače postopajo z njimi kot z enakima bitjema. Na
njuno vedenje deluje »učinek pričakovanja«. Zato sta Freedman in Keller
(1963) primerjala pare dvojčkov z Bayleyevim testom duševnih in motoričnih
sposobnosti v prvem letu življenja, ko razlike med postopki še niso velike,
poleg tega starši pogosto niti ne vedo, kakšna dvojčka imajo. Razlike med
dvojajčnimi dvojčki so bile spet pomembno večje kot med enojajčnimi.

PSIHOLOŠKA OBZORJA- HORKONS OF PSYCHOLOGY 97 / 3

Par dvojčkov

*H
*N
*F
E
A
*G
K
*1

C
*R
*0
*L
*M
J
T
S

vmmzzzzzzzzzm

\'////////////////////77ž'X

^ Enojajčni
Dvojajčni

1 sigma i

Poprečna razlika znotraj paro'

Scarr (1968) pa je primerjal štiri skupine: enojajčne dvojčke, za katere so starši
vedeli, da so enojajčni; enojajčne dvojčke, za katere so mislili, da so dvojajčni;
dvojajčne dvojčke, za katere so starši vedeli, da so dvojajčni; dvojajčne
dvojčke, za katere so mislili, da so enojajčni. Pokazalo se je, da tudi vednost
staršev vpliva na podobnosti in razlike, toda vpliv genov je neprimerno večji.

Ločeni enojajčni dvojčki imajo podobne sposobnosti, čeprav manj podobne
kot dvojčki, ki živijo v istih družinah. Naslednja razpredelnica (Johnson 1974)
kaže točke na testu inteligentnosti pri enojajčnih dvojčkih, ki so jih ločili v
različnih starostih. Iz nje je razvidno, da starost ločitve v glavnem ne vpliva
na podobnost. Vidi se celo majhen negativen odnos: dvojčki, ki so jih ločili
takoj po rojstvu, so za malenkost podobnejši kot dvojčki, ki so jih ločili čez
nekaj mesecev ali let. Rezultati so presenetljivi; ker se v zgodnjih letih
življenja oblikujejo temeljne sposobnosti, bi pričakovali obratno.

iN DRUŽBENI VIDM laONIRANJA

Starost ob ločitvi

     

5 mesecev

6 mesecev

7 mesecev

9 mesecev

10 mesecev

14 mesecev

18 mesecev

18 mesecev

18 mesecev

Druga metoda, ki so jo uporabljali pri enojajčnih dvojčkih, je metoda vežbanja
nekaterih funkcij pri enem od njiju. Dennis in Dennis (1951) sta vadila enega
dvojčka v prvih tednih in mesecih življenja, nato sta izmerila učinkovitost
obeh. Razlika pove, kolikšen je učinek vaje. Na preglednici pomenita krog in
trikotnik dvojčka, ravna črta pa razvitost fukcij v običajni polulaciji. Črtica
pomeni sredino.

PSIHOLOŠKA OBZORJA - HOREONS OF PSVCHOiOGV 97 /1

Primerov i 7 i3 i9 25 3i 37 43 49 55 61 67 73

Fiksira bližnji objekt
Zdrzne na zvok
Oko sledi objektu
Roko v usta
Glava sledi objektu
Solze

Smehljaj osebi
Glava gor

Fiksira oddaljeni predmet

Vokalizira samoglasnike

Grabi predmete

Mežikanje

Vokalizira osebi

Ravnotežje
Vokalizira zvok
Jok ob zvoku
Obrne se na zvok
Zavrto sesanje
Predmet v usta
Opazuje roko
Igra z rokami
Strmi v tujca
Sedi s podporo
Prsa gor, sam
Vokalizira dva zloga
Joka pri tujcu
Gode

Vizualno usmerja gibe

Zgrabi nogo

Vrže predmet

Leži v posebni legi

Joka ob izgubi igrače

Ponovi zloge

Prst na nogi v usta

Grabi obraz osebe

Stoji s podporo

Hodi z oporo

Se povleče, da stoji

Hodi s pomočjo

Stoji sam

Nekaj korakov sam

21
15
17
15
13
12
20
11
15
16
16
9
12
11
24
9
13
17
19
12
19
18
13
15
13
10
13
11
10
26
12
14
12
9
10
11
13
13
22
14
13
10
10
11
24
19
25
14
10
25

—A— O
——O A

O I A

PSiHOLOŠlO IN DRUŽBB4I VtOKI KLONIRANJA

Iz podatkov je razvidno, da se nekatere funkcije pojavljajo v istem času ne
glede na vajo, npr. vidno fiksiranje predmetov, vokalizacija samoglasnikov,
prijemanje predmetov, dviganje brade in prsi (»pasenje kravic«), druge pa v
manjšem ali večjem časovnem razmaku, npr. dviganje glave, jok ob glasnem
zvoku, izgovarjanje dveh zlogov itd.

Fizične in umske sposobnosti se ne razvijajo enakomerno. Že v otroštvu se
pojavljajo skoki, zastoji in padci, pri enojajčnih dvojčkih skorajda istočasno in
zato so krivulje njihove umske rasti pri štirih parih nadvse podobne (Wilson
in Harpring, 1972). Enojajčni dvojčni so si podobni v vseh fazah življenja.

120
116
112
108
104
100
96
92
88
84

9 12

Meseci <

6 9 12 18

PSIMOtOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSVCHOLOGV 97 / 3

Slike kažejo dvojčka v drugem, tridesetem, šestdesetem in osemdesetem letu
(Kallman in Jarvik, 1959). V istem času sta dobila in zgubila zobe, postala
siva, dobila gube itd. Enako jima je pešal sluh, vid pa je ostal dokaj oster
skoraj do pozne starosti.

PSiHOtOSKI IN DRUŽSB^> VIDIKI KLONIRANJA

Manj imamo podatkov o osebnostnih lastnostih v ožjem pomenu besede. Jost
in Sontag (1944) sta odkrila enake značilnosti avtonomnega živčnega sistema
(krvni pritisk, dihanje, galvanska reakcija kože, izločanje sline, utripanje srca)
in električne aktivnosti možganov (EEG), kar je pomembno zato, ker so
povezane s človekovimi emocijami, temperamentom, reakcijami na stres in
splošno aktivacijo organizma. Reakcije dvojčkov so bile nadvse podobne
reakcijam istega človeka, ki ga testiramo dvakrat zapovrstjo.

Na splošno so študije enojajčnih dvojčkov pokazale, da so si precej podobni
predvsem v stopnji emocionalnega vznemirjenja v različnih razmerah,
odvisnosti od mamil, depresivnosti, dominantnosti in optimizmu (skupaj 176
parov dvojčkov, Arhivi splošne psihiatrije, ZDA). Imajo podobne preference
za hrano in osebe nasprotnega spola. Nadvse podobni sta potezi
introvertnost-ekstravertnost ter psihopatsko vedenje (Vandenberg 1967). Te
podobnosti pa so lahko vsaj deloma posledica skupnega življenja. Ne samo
starši, tudi eden od dvojčkov pogosto vpliva na drugega, da se podobno vede.
O ločenih dvojčkih imamo manj podatkov, pokazalo pa se je, da so si kljub
ločenosti v teh lastnostih podobni, dasi manj, razen v vsebinskih lastnostih,
kot so stališča, politična usmerjenost in vrednote, kjer so razlike velike. Eden
od dvojčkov lahko postane verski, drugi pa levičarski fanatik, vendar sta oba
fanatika.

Ujemanje duševnih motenj izražamo največkrat z indeksom soglasnosti
(concordant rate), ki pomeni verjetnost, da se pojavi neka značilnost pri enem
od dvojčkov, če se je pojavila pri drugem. Največkrat ga izrazimo v odstotkih.
Pri enojajčnih dvojčkih znaša za samomor 11,3% in pri dvojajčnih 1,8%. A
tudi drugi enojajčni dvojček ima največkrat samomorilske misli. Za avtizem''
znaša pri enojajčnih devojčkih 34% in pri dvojajčnih 0%, za Down sindrom
(mongoloizem) pri enojajčnih dvojčkih 100%, za govorne motnje 82%.
Indekse soglasnosti za shizofrenijo po raznih avtorjih kaže razpredelnica.

DD
število

Luxenberger

Gottesman

26 58

' Psihoza, ki se pojavi v najzgodneišem življenju in manifestira Icot popolna zaprtost vose in izogibanje
socialnim stikom, kar ima hude posledice za duševni razvoj otroka.

52 PSIHOLOŠKA OBZORIA - HORIZONS OF PSVCHOIOGV 97 / 3

Enojajčni dvojčki se pomembno razlikujejo od dvojajčnih, čeprav so njihovi
indeksi samo srednjeveliki. Glede na podobnost drugih lastnosti, zlasti
inteligentnosti, bi pričakovali višje.

Enojajčni dvojčki imajo tudi visok indeks soglasnost za fobije. Vendar doživlja
eden od njiju praviloma manjši strah kot drugi. Številne fobije so podobne,
zanimivo je, da sta najpogostejši strah pred tesnimi prostori (claustrofobija)
in strah pred velikimi odprtimi prostori (agrophobia), kar razlagajo nekateri
psihoanalitiki kot posledico tesnobe v maternici, ki si jo dvojčka delita.

Najbolj presenetljivo pa je odkritje (Johnson 1974), da so si ločeni enojajčni
dvojčki v mladosti in srednjih letih tem bolj podobni, čim dalj so ločeni. V
otroštvu so pod močnim vplivom krušnih staršev, zato so razlike večje.
Kasneje pa so osamosvojijo in tedaj pridejo genetski vplivi bolj do veljave.
Nasprotno pa so si enojajčni dvojčki, ki živijo skupaj, kasneje nekoliko manj
podobni. V kasnejših letih čutijo potrebo, da se individualizirajo, da imajo
svoj lastni jaz (še posebno kadar se okolje vede do njiju kot do ene osebe), kar
skušajo obeležiti z nekaterimi zunanjimi znaki, npr. oblačilom. Seveda pa
želja po samostojnosti ne more vplivati na temeljne sposobnosti in
osebnostne poteze.

Ugotovitve, dobljene pri enojajčnih dvojčkih, bi po vsej verjetnosti veljale tudi
za enako stare klone in klone, med katerimi ni velike starostne razlike. Prav
gotovo bi kloni zaradi vednosti, da so kloni, razvili nekatere posebne
osebnostne lastnosti, npr. občutek manjvrednosti ali pomembnosti. Lahko bi
se zgodilo, da bi jih verski ekstremisti proglasili za ljudi brez duše, ker naj bi
se duša pojavila ob oploditvi, kloni pa nastanejo brez oploditve. Vendar to ne
bi povzročalo razlik med njimi, razen kadar bi živeli v ustrezno različnih
okoljih.

Vendar bi se kloni razlikovali od svojih odraslih darovalcev bolj kot enojajčni
dvojčki, celo bolj kot enojajčni dvojčki v različnem okolju. Najprej moramo
upoštevati genske spremembe (mutacije), ki se naberejo s staranjem v DNA.
Zato si ne bi bili popolne kopije. Morda bi se kmalu po kloniranju pojavil rak
ali kaka drugačna sprememba.

Še pomembnejše pa bi bile spremembe okolja. V desetletjih in daljših časovnih
obdobjih se namreč spremenijo nekatere pomembne sestavine kulture, zato bi
bila stimulacija klonov bistveno drugačna kot je bila pri njihovih darovalcih.
Zamislimo si, da bi se darovalec rodil leta 1930, njegov klon pa leta 1990.
Čeprav bi bil fizično podoben darovalcu pred 50 leti, podobne bi bile tudi

PStHOtOŠKI IN DRUŽBENI VIDIKI KlONtRANJA 53

njegove umske sposobnosti in nekatere osebnostne poteze, bi se zaradi
spremenjene kulture drugače razvijal. Klon bi gledal televizijo, uporabljal
računalnik, potoval z letalom po svetu, medtem ko se je njegov darovalec v
njegovi starosti komajda peljal z avtom. Razlike bi bile predvsem vsebinske.
Če je darovalec kot otrok spretno računal z ročnim računalom, je njegov klon
50 let pozneje spreten z elektronskim računalnikom.

Najbrž pa bi se pojavile tudi manjše razlike v kapacitetah. Psihologi že dolgo
opažajo, da inteligentnost in druge sposobnosti v zadnjih desetletjih počasi, a
nezadržno rastejo. Današnji otroci dobivajo višje rezultate na testih, ki so
neodvisni od kulture (culture free tests) kot na začetku stoletja. Morda
merski instrumenti ne ustrezajo taki nalogi, ker se otroci učijo mnogih
»testnih skrivnosti« po televiziji in celo v šolah.

Zelo verjetno pa sodobna stimulacija močneje vpliva na razvoj živčevja v
zgodnjem obdobju življenja. Pri podganah so eksperimentalno dokazali rast
dendritov pod vplivom vizualne stimulacije in vaje v razlikovanju dražljajev.
Danes dobivajo otroci računalnik takorekoč v zibelko. Potovanja, televizija,
internet, video, elektronska učila in drugi instrumenti so vir zelo močne in
drugačne stimulacije, kot je bila nekoč. Skupaj z boljšo prehrano in zdravjem
morda prispeva k spreminjanju sposobnosti oz. oblikovanju ustreznih
fenotipov'". Otroci so celo v fizičnem pogledu razvitejši kot nekoč (posebno
velike razlike so zabeležili na Japonskem). Če gledate viteške oklepe v
muzejih, se vam zdijo nenavadno majhni. Spolna dozorelost (pri dekletih je
pomemben mejnik prva menstruacija) nastopi vsaj dve leti prej kot na
začetku stoletja. 20. stoletje je spodbudilo neverjeten in vsestranski razvoj
Homo Sapiensa.

Iz teh razlogov bi se kloni pomembno razlikovali od svojih darovalcev. Pred
leti so vrteli v kinematografih film o Mengeleju, ki je naredil več Hitlerjevih
klonov. Toda Hitlerjevi kloni ne bi bili novi Hitlerji. Na njegovo življenje sta
pomembno vplivala zgodnja smrt staršev in hudo pomanjkanje v mladosti. In
kar je glavno: njegov klon ne bi živel v času velike krize (1930-1933), ki je
Hitlerja spravila na površje.

Tudi Titov klon ne bi bil Tito številka 2. V razgovoru na televiziji je Josip
Broz dejal, da se je v mladosti hotel izseliti v ZDA. Ni mu uspelo. Če bi se bil
v resnici izselil, ne bi postal to, kar je postal. Morda bi bil sindikalni voditelj

'° Medtem ko je genotip vse, kar je zapisano v človekovi dednosti, je fenotip to, kar se na podlagi
genotipa razvije v določenem okolju Opazujemo lahiko samo fenotipe.

^4 PSililidŠ(<i QKKiRJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 97 /3

ali, kar je verjetneje, mafijski šef, gotovo pa ne predsednik države. Ker pa je
ostal v Jugoslaviji, je dočakal vojno, osvobodilno borbo in revolucijo. To mu je
omogočilo, da je na svoj način izkoristil svoje podedovane sposobnosti in
lastnosti. Malo je verjetno, da bi šel njegov klon po natančno isti poti in imel
enake življenjske »šanse«.

Isto lahko rečemo za klone Alberta Einsteina, Elizabeth Taylor ali slavnih
pevcev. Priestleyjev klon bi gotovo lepo prepeval, toda Priestleya, kot ga
poznamo, ni naredil njegov glas, temveč njegovi managerji. Morda bi tudi
Priestleyev klon imel dobre managerje, če ne zaradi drugega, že zato, ker bi
svetovna javnost pričakovala novega Priestleya. Če pa bi bilo klonov več, 10,
kaj šele 100, se javnost ne bi zanimala zanje. Novi Priestley bi prepeval
kvečjemu v kakšnem dolgočasnem lokalu.

AU BI SE HOTEU UUDJE KLONIRATI?

Navkljub splošni obsodbi poskusov kloniranja človeka je Robert Wachbroit v
Washington Postu (1997) napisal, da gre pri tem za pretiravanje in zavajanje. V
kloniranju ne vidi nevarnosti za človeštvo, ker se ljudje ne bi nehali spolno
razmnoževati in ker ženske ne bi pristale, da bi postale rodnice klonov.
Nasprotno pa je Patrix Dixon (1997) napisal, da je prejel e-mail, v katerem pa
je neka ženska vprašala, ali bi jo lahko kloniral z njenim mrtvim očetom. Že
čez nekaj dni je prejel e-mail moškega, ki bi rad prostovoljil pri eksperimentih
kloniranja. Takih pisem je dobil potem še več. Neka ameriška TV postaja pa je
gledalce vprašala: »Ali bi želeli biti klonirani oziroma ali bi želeli, da z vami
nekoga klonirajo^« 6% respondentov je odgovorilo pritrdilno. Na podlagi
Dixonovega poročila, drugih virov in zdravorazumskega sklepanja lahko
razvrstimo razloge v naslednje skupine:

1. Obnoviti ljubljeno osebo, ki je ni več, največkrat otroka. Starši, ki izgubijo
otroka, so zelo prizadeti, zato so dovzetni za idejo, da bi si naredili njegovega
dvojnika. Zdi se jim, da bi se s tem povrnilo izgubljeno življenje.

2. Zakonca brez otrok, ki se ne moreta odločiti za umetno oploditev s spermo
tujega moškega, se odločita za klona enega od njiju, kasneje ga lahko
dopolnita še s klonom drugega. Klona sta v najtesnejšem sorodstvu z njima,
odpade tudi kakršnakoli ljubosumnost ali slab občutek zaradi tujega
biološkega očeta.

PSiHOtOSKt IN PRUŽBa<t VIDIKI KIONIRANJA 55

3. Žena ima svojega otroka iz prvega zakona, v drugem pa ne, ker mož ni
ploden. Ker je mož prizadet, je žena je pripravljena roditi njegovega klona.

4. Mož ima svojega otroka iz prvega zakona, v drugem pa ne. Žena je zato
prizadeta. Če bi sprejela izpraznjeno jajčece tuje ženske, bi v nekaterih
primerih neplodnosti lahko sama rodila svojega klona ali pa bi ga rodila druga
ženska.

5. zaradi predpisov in predsodkov lezbijke ne morejo posvojiti otroka, spolni
stik s moškimi pa odklanjajo. Lahko se odločijo za umetno oploditev ali pa za
kloniranje, ki ima to prednost, da ne izvira iz moške celice niti ne more biti
moškega spola.

6. Klonirali bi se tudi homoseksualci, ki v večini držav ne morejo pozakoniti
otroka, ki ni sin. Posvojitveni uradi pa bi težko odklonili klona, ki jim je
genetsko bližji kot sin. Seveda bi morali najti žensko, ki bi za denar ali zastonj
prevzela breme nosečnosti. iH

7. Ne nazadnje bi se za kloniranje odločile mnogo osebe brez otroka, ki
prihajajo v leta, vendar bi rade ujele »zadnji vlak življenja«. Kloniranje bi jim
omogočilo otroka brez spolnega združevanja. Med kandidati bi bilo več žensk.
Ni jasno, ali bi bil tak otrok združljiv s celibatom.

8. zakonski par ali posameznica si želijo roditi in vzgojiti kopijo kake slavne
osebe. Kandidatov je veliko: Albert Einstein, Cindy Crawford, Elizabeth
Taylor, Pavarroti, Priestley, astronavti, politiki, športni asi, supermodeli itd.
Patrie Dixon predvideva, da se bo razvila pravcata trgovina s celicami slavnih
mož, pri kateri lahko darovalci in posredniki obogatijo. Konec koncev imajo v
ŽDA že zdaj banke zamrznjenih spermijev slavnih ljudi. V spermijih pa je le
polovica genov, medtem ko so v somatskih celicah vsi. Lahko bi se zgodilo, da
bi darovalcu, ne da bi vedel, ukradli njegove celice (npr. zobozdravnik ali
frizer) in jih nato prodajali na »črnem trgu«.

9. Vase zaljubljenim posameznikom bi lahko padlo v glavo, da si naredijo
klona, da bi ga občudovali. Čeprav bi se klon, kot smo videli, v marsičen
razlikoval od njega, bi ga zaradi vendarle imeli za svoje nadaljevanje.

10. Nekateri pari bi se odločili za klona zato, da bi postali slavni in prišli v
medije. Želja po slavi in čaščenju je pri nekaterih posamezikih izjemno močna
in kadar nimajo drugih možnosti, skušajo doseči svoj cilj na manj običajen
način.

56 PSIHOLOŠKA OBZORiA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 97 / m

11. Ne moremo izključiti radovednosti. Nekateri pari bi se odločili za klona »iz
vica volje«, iz želje po novi, vznemirljivi izkušnji.

12. Bolj grozljiva je možnost, da bi si bogati in vplivni posamezniki na ta
način priskrbeli dele telesa (npr. kožo, zobe in lase) in nadomestne organe,
kadar bi jim lastni odpovedali. Organizem namreč ne bi zavrnil klonovega
tkiva. Zavračanje tujega tkiva je poglavitna težava pri presajanju organov.

13. Konec koncev bi bili nekateri pari in posameznice pripravljeni roditi klone
za denarno nagrado ali denarno pomoč. Nagrado bi dali tisti, ki bi potrebovali
klone iz znanstvenih ali političnih razlogov. En tak razlog je evgenika.
Znanstveniki in politiki od Galtona naprej sanjajo o izboljšanju človeške rase,
kar so poskušali doseči s selektivnim križanjem. Kralj Friderik II. je ukazal
poroke velikih moških z velikimi ženskami, da bi tako dobil velike stražarje
pred kraljevo palačo. Selektivno križanje so izvajale nekatere verske sekte v
ZDA. Nacisti so v bavarskih gradovih križali SS vojake s »čistokrvnimi
Arijkami«, da bi izboljšali svojo raso. A ti poskusi niso bili posebno uspešni,
Friderikovim stražarjem so se rojevali tudi ne prav veliki otroci. Če bi
namesto spolnega razmnoževanja uporabili kloniranje, bi mnoge take
nevšečnosti odpadle. Brez odgovora pa bi ostalo najpomembnejše vprašanje:
kaj naj bodo kriteriji za odrejanje odličnih lastnosti in kdo naj jih določi^ Don
Wolf (vodja teama, ki je kloniral opici) ali Mengele«?- Ali morda generalna
skupščina OZN«? Možne so neštete zmotne presoje in tudi hude zlorabe.

Rezultati pilotske ankete kažejo, da mlade Slovenke nimajo veliko predsodkov
glede kloniranja. 100 študentk je dobilo navodilo, naj se vživijo v različne
situacije in odgovorijo na naslednja vprašanja v vprašalniku:

A - Živite v zakonu in se dobro razumete z možem. Vendar ne moreta imeti
otrok, kar kali vajino srečo. Premišljevala sta o umetni oploditvi, vendar ne
želita imeti otroka tujega moškega, ker bi to motilo vajine odnose. Lahko pa
bi se klonirala. Darovalec bi bili vi ali vaš mož. Kasneje bi lahko rodili še enega
otroka, tako da bi bil eden podoben vam in drugi vašemu možu. Kako bi se
odločili: DA NE

B - Živite v zakonu in se dobro razumete z možem. Imate otroka iz prvega
zakona, v novem zakonu pa nobenega, vendar si ga vaš mož nadvse želi.
Lahko mu ustrežete s kloniranjem in mu rodite potomca. Kako bi se odločili:
DANE

PStHOLOSKt m PRUŽBP^t VIDIKI KIONIRANJA Sf

C. Vaš zakon je bil srečen, dokler ni v avtomobilski nesreči umrl vaš edini
sinček. Dolgo žalujeta, vendar ne najdeta tolažbe. Zdi se vama, da se izgube
ne da nadomestiti z rojstvom novega otroka. Ker je ohranjena zamrznjena kri,
bi lahko s kloniranjem rodili njegovega dvojnika. Vaš mož misli, da bi potem
našla mir in vsaj deloma tudi izgubljeno srečo. Kako bi se odločili: DA NE

D. Znanstveniki iščejo prostovoljko, ki bi se klonirala in rodila otroka.
Darovalec bi bili bodisi vi bodisi vaš mož. Dobili bi 300.000 mark nagrade in
še 1000 mark vsak mesec. Rizik ni večji kot rizik pri drugih porodih. Otrok bi
rastel v vaši družini, enakrat na leto bi imel zdravstveni pregled, takrat bi ga
tudi testirali s psihološkimi testi. Kako bi se odločili: DA NE

E. Imate možnost, da se klonirate, darovalec bi bili vi ali vaš mož. Imate že
dva otroka. Vaš mož meni, da bi bilo rojstvo in vzgoja kloniranega otroka
zanimiva izkušnja. Zavedate se, da bi prišla v medije in da bi imela veliko
zanimivih razgovorov. Kako bi se odločili: DA NE

f. Imate možnost, da se klonirate s celico vašega idola (pevca ali pevke, igralca
ali igralke, športnika ali športnice itd.) in rodite njegovo pomlajeno kopijo.
Enega otroka že imate. Vaš mož se strinja. Kako bi se odločili: DA NE

Kar 37% študentk je odgovorilo pritrdilno vsaj na eno vprašanje, kar je glede
na stigmatizacijo kloniranja, zlasti pri politikih in verskih voditeljeh,
presenetljivo veliko. Odgovori so gotovo veljavnejši od odgovorov na
televizijske in druge medijske ankete, pri katerih vplivajo na odgovore
naključje, pristranskost in heterogenost skupine, a tudi učinek pričakovanja.
Pri tej anketi pa so se morale študentke vživeti v konkretne razmere. Zato
dobljeni odgovori niso neposredno primerljivi s 6% odgovorov na ameriško
televizijsko anketo. Lahko domnevamo, da bi bili odstotek pri slovenskih
študentkah še večji, vsaj 50%, če bi se tudi v resnici znašle v teh razmerah,
npr. če bi jim nekdo dejansko ponudil bogato plačilo.

PSIHCaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCH0L06Y97 /M

Na posamezna vprašanja so naše študentke odgovarjale takole (lahko so
odgovorile na več vprašanj):

Vprašanje

Iz rezultatov je razvidno, da največ deklet sprejema kloniranje, kadar bi z
njim zaščitile svoj zakon, moža ali družino, kar pomeni, da jih vodijo
altruistični motivi.

Ugovori proti kloniranju so se pojavili takoj po rojstvu ovce Terry, posebno
potem, ko so znanstveniki objavili, da kloniranje človeka ni več problem.
Ameriški predsednik Clinton je predlagal, naj se zakonito prepove kloniranje.
Nekatere države, npr. Norveška, so prepovedale eksperimente s človeškim
genetskim gradivom. Podobno razmišljajo v Evropski skupnosti. Oglasil se je
tudi Vatikan. Ugovore proti kloniranju lahko strnemo v naslednje skupine:

1. Kloniranje človeka ima lahko negativne posledice, ki jih znanost ni
predvidela (Frankensteinov fenomen). Nič ne vemo, kakšen odnos bi imelo
okolje do klonov in kako bi kloni reagiral nanj. Verski ekstremisti bi jih morda
obtožili, da nimajo duše, ker se duša pojavi z oploditvijo, a kloni niso oplojeni.
Ljudstvo, ki preživlja strese in krize, pogosto preusmeri svojo agresivnost
proti nedolžnim skupinam, ki so prisiljene proti svoji volji igrati vlogo
grešnega kozla. Primerov je veliko: Zidje, črnci, prostozidarji, Jehove priče,
duševni bolniki, homoseksualci idr. Nadvse primerna tarča bi bili kloni.

2. Kritiki opozarjajo na namerne manipulacije, npr. uporabo klonov za
pridobivanje nadomestnih organov. O tem so posneli celo film. Čeprav se zdi
takšna »farma nadomestkov« malo verjetna, pa želja po podaljšanju življenja
pri nekaterih posameznikih nima meja. Za nekaj let življenja bi bili
pripravljeni storiti vse, posebno v starejših letih.

3. Nasprotniki kloniranja opozarjajo še na posledice kombiniranja genskega
inženirstva s kloniranjem. Z genskim inženirstvom je mogoče neposredno
spremeniti človekov genski zapis in ustvariti ljudi s povsem novimi

PSIHOtOŠM N DRUŽBWt VIDIKI KlONtRAHJA 59

lastnostmi, npr. ljudi brez genov za nekatere hude dedne bolezni ali defekte.
Pisci znanstvene fantastike pa so pisali o podvrstah ljudi, specializiranih za
ubijanje (vojake) in razne druge dejavnosti. Isaak Asimov je opisal človeka s
škrgami, ki je živel v vodi. Ne glede na hudo konkurenco naglo
izpopolnjujočih se robotov, pa ni izključeno, da ne bi kak sodobni
Frankenstein ustvaril kakšno nenaravno bitje.

Postopek že nekaj časa uporabljajo pri živalih. Naredili so orjaške miši in
pritlikave konje. Človeške gene pa so vsadili bakterijam, ribam, zajcem,
mišim, prašičem, ovcam in kravam. Bakterije zdaj proizvajajo človeški
inzulin. Znanstveniki sanjajo celo o kozah z zdravilnimi snovmi v mleku in o
prašičih s človeškim srcem. S kloniranjem je mogoče taka bitja razmnoževati,
ne da bi se zaradi spolnega križanja spremenila.

4. Eden od pogostih ugovorov je, da kloniranje ni naraven način
razmnoževanja. Velja pripomniti, da je velik del človekovega življenja
nenaraven. Človek se je iztrgal selekcijskim mehanizmom evolucije in sam
skrbi za svoj obstoj. Če bi npr. ukinili medicino, bi le malo ljudi doseglo
plodna leta.

Vendar narave ni mogoče povsem prelisičiti. Spolno razmnoževanje ima to
prednost, da se potomci v genetskih značilnostih zelo razlikujejo, kar
omogoča boljšo prilagoditev v spremenjenih razmerah. Današnje okolje je vse
prej kot stabilno. Ena od najhujših nevarnosti za obstoj človeške vrste je
onesnaževanje zraka, vode in zemlje. Takim spremembam bi se lažje in hitreje
prilagodili spolni razmnoževanci. Zaradi večje variabilnosti bi se našli
posamezniki, ki bi pili usmrajeno vodo in dihali usmrajeni zrak, ne da bi
umrli.

5. Pogost ugovor, zlasti cerkvenih krogov, je, da naj bi kloniranje rušilo
človekovo dostojanstvo. Ti krogi ne povedo, zakaj. Kloni se ne bi razlikovali
od drugih ljudi, imeli bi svojo individualnost kot vsakdo na svetu. Konec
koncev je bil prvi, ki je kloniral ljudi, svetopisemski Bog, ko je naredil Evo iz
Adamovega rebra (svetopisemski pisci niso vedeli, da lahko iz moškega
nastane samo moški).

Kljub temu pa je vprašanje, ali bodo kloniranje ljudi zares preprečili. V
zgodovini takšne prepovedi (npr. bombardiranja mest) niso kaj prida
upoštevali. Bolj verjetno se bodo eksperimenti nadaljevali v slabo
nadzorovanih privatnih institutih ali nerazvitih deželah, ki so radodarne s

60 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HOREONS OF PSYCHOUMJY 97 / I

svojimi uslugami. Na ta način se poskusi umaknejo v »znanstveno
podzemlje«.

Človek je za zdaj še tabu. Kako dolgo še<? In če se bodo znanstveniki legalno
ali ilegalno odločili spremeniti njegov genski zapis, ali bo to v njegovo korist
ali škodo^

Nekaj je gotovo: ljudje se ne bodo nikoli odrekli spolnemu združevanju, ki pa
ni nujno povezano z razmnoževanjem (kontracepcija). Zato bi se marsikdo
odločil za kloniranje. Časopisi so poročali (Patric Dixon, 1997) o še bolj
nenavadnih oploditvah in porodih; lanskega 8. marca so poročali o nosečnici z
dvema embrijema dveh različnih parov staršev. Leta 1995 se je rodil otrok,
katerega biološka mati je bila že dve leti mrtva. Leta 1993 pa je postala noseča
60 let stara ženska.

Ali lahko postane kloniranje množično«? Zdrava pamet nam pravi, da ne. Ali
res ne«? Pomislimo, da bi kar 37% naših študentk pod določenimi pogoji
sprejelo kloniranje.

Človek je že od nekdaj sanjal o nesmrtnosti, kar je motiv neštetih pravljic in
znanstveno fantastičnih zgodb. S kloniranjem ne bi postal osebno nesmrten,
vendar bi se njegova individualna narava, njegov genski zapis, nadaljevala v
potomcih v nespremenjeni obliki. Pred tremi desetletji so časopisi v ZDA
pisali o človeku, ki se je pravdal za pravico, da ga po smrti na^ačijo in
razstavijo v paviljonu svojega vrta. Ni hotel izginiti s sveta. Zelja po
nesmrtnosti, po podaljšanem individualnem obstoju, je splošna, vendar se jo
mnogi ljudje ne zavedajo. Starši že zdaj vidijo v svojih otrocih potomce, ki
nadaljujejo njihovo življenje. Pri klonih bi bila identifikacija močnejša. Zaradi
nje se lahko zgodi, da bi postalo kloniranje množično. Generacija bi se vrstila
za generacijo, ljudi pa bi bili na pogled isti. Morda bi celo šteli, podobno kot
potomci plemičev, koliko generacij nazaj sega njihov klon.

Ta vizija pa nima velikih možnosti. Če bi bili darovalci odrasle osebe, bi se
genske napake (mutacije) seštevale in po nekaj generacijah kloni ne bi bili več
sposobni preživeti.

Ni namen tega sestavka predlagati rešitve, temveč prikazati alternative in
morebitne posledice, o katerih bomo še dolgo premišljevali. Čim bližja je
prihodnost, tem hujše so dileme in odgovornost ljudi, ki o njih odločajo.

>SltiiOii ii iiiiBi^r VtOiKt KLONIRANJA 61

1. Bouchard T., Thomas J., David T., McGue, Segal, Nancy L. in McGue.
Sources of human psychological differences: The Minnesota study of
twins reared apart. Science, 250, 1981, 223-228.

2. Dennis W. in Dennis M. Development under controlled conditions. V
knjigi: Dennis W.: Readings in child psychology. Prentice-Hall, 1951.

3. Dixon Patrix (1997). Cloning.
http://people.delphi.com/patrickdixon/clonech.htm. 23.3.1997.

4. Freedman D. Keller B.. Inheritance of behavior in infgants. Science, 1963,
196-198

5. Johnson R., Medinnus G. Child psychology. Wiley.1974.

6. Jost H, Sontag L. The genetic factorin autonomic nervous system
function. Psychosomatic Medicine, 6, 1944, 308-310.

7. Kallman F. in Sander G. , 1959 Twin studies in senescence. American
Journal of Psychiatry. 106, 1949, 2-26.

8. Newman H., Freeman F. in Holzinger K. Twins: A study of heredity and
environment. University of Chicago Press. 1937.

9. Scarr S. Environmental bias in twin studies. V knjigi; Vandenberg:
Progress in human genetics. Johns Hopkins Press, 1968.

10. Smithsonian.www.modcult.brown.edu/students/angell/identity.html.
11.3.1997

11. Wachbroit R. Human cloning is not as scary as it sounds. Washington
Post, March 2, 1997

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh