logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1998, letnik 46, številka 1/2)
Vir: Kronika (Ljubljana)
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0

KR0NIKA

1-2

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE

Uredniški odbor :

dr. Jariez Cvirn, dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone
Ferenc, dr. Aleš Gabrič, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane
Granda (odgovorni urednik), dr. Eva Holz (glavna
urednica), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo
Otorepec, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr.
Peter Vodopivec, Majda Žontar in dr. Maja Žvanut

Prevodi :

AMIDAS, Cvetka Vode - angleščina
mag. Niko Hudelja - nemščina

Bibliografska obdelava :

Lojze Cindrič

Uredništvo in uprava :

Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino,
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210

Sofinansirajo :

Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije,
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in
Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije

Računalniški prelom :

MEDIT d.o.o.

Tisk :

Grafika M - s.p.

Na naslovni strani :

Plemiška diploma Antona pl. Blažiča iz leta 1795.
Blažič je bU eden izmed ustanovnih članov
ljubljanske prostozidarske lože "Dobrodelnost in
stanovitnost" (1792 - 1795).

Arhiv Republike Slovenije, Plemiške diplome, št. 7

Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji.

Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS
štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se
plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni
številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92)

KAZALO^

Matjaž Bizjak : Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega

kapitlja iz leta 1499 ...................................................... 1

Miha Preinfalk : Zemljiško gospostvo Turjak pod taktirko

Hansa Mordaxa (1514 - 1515) ................................... 13

Metoda KemperI : Akademska bratovščina sv. Cecilije v župnijski

cerkvi v Kamniku ........................................................ 34

Matevž Košir : Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v

18. stoletju ter prostozidarski loži "Združena

srca" v Mariboru in "Dobrodelnost in

stanovitnost" v Ljubljani ............................................ 41

Mariam M. Kerimova : Slovenija in Slovenci v delih Alekseja N.

Haruzina in Vere N. Haruzin .................................. 66

Marjan Drnovšek : Podoba Amerike na ilustracijah Ivana Vavpotiča 83

Anka Vidovič - Miklavčič : Poglabljanje češkoslovaških in slovenskih

odnosov ter oživljanje socialističnega gibanja

v okviru "Masarykovih proslav"

v letih 1937 in 1938 .....................................................111

Anton Ratiznojnik : Telovadno in kulturno društvo Sokol

v Ljutomeru 1903 - 1941 ............................................119

Aleksander Lavrenčič : Izraz "razrešeni" morda ni podan z

italijanskim terminom "sospesi"................................129

Gradivo

Zamišljena kronistka s Šentviške

planote (Albina Lapanja) ...........................................139

Znanstveni posvet "Slovenija 1848 - 1998:

Iskanje lastne poti" (Barbara Šatei)..........................171

Poročila

Napovedana razstava o Janezu Puhu,
izumitelju in industrialcu slovenskega rodu!
(Kristina Šamperl Purg)..............................................174

O delovanju Društva ljubiteljev soške

fronte (Davor Kernel).................................................176

Ocene

Ljubno ob Savinji, 750 let, izdala in založila

Občina Ljubno ob Savinji, tisk Hren Grafika,

Ljubno 1997, 175 strani (Slavka PavUč)....................177

Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva

in vzgoje, Ljubljana 1997; št. 6 - XXX,

323 strani (Vlasta Tul) ...................................................179

Zbornik ob 50-letnici Višje pedagoške šole.
Pedagoške akademije in Pedagoške fakultete.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta,
Ljubljana, 1997, 255 stoani (Matija Zorn) .................180

Marko Tavčar, Egon Pelikan, Nevenka Troha,

Korespondenca VirgUa Ščeka 1918 - 1947,

Viri št. 11, Arhivsko društvo Slovenije,

Ljubljana 1997, 215 strani (Metka Gombač) ............182

Popravek kazala
iz prejšnje številke

Mednarodni kulturno-zgodovinski simpozij
Modinci 1997 Trakoščan, 1.-4. julij 1997
(Olga Janša - Zorn).............................................

.106

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Matjaž Bizjak

Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega
kapitlja iz leta 1499

Začetki svibenske fare domnevno segajo ne-
kako v 12. stoletje, ko so svobodni gospodje istega
imena (de Scharfenberg) ob južnem vznožju strme
skalnate vzpetine. Grajskega hriba, vrh katerega je
stal njihov grad, sezidali lastniško cerkev.^ Ta je
polagoma prerasla v sedež župnije z ozemljem,
izločenim iz obsežne prafare Laško, ki je tako le še
z ozkim pasom radeškega vikariata segala preko
Save.2

Tak razvoj je bil naravna posledica predhod-
nega izoblikovanja svibenskega gospostva. Ležalo
je v mejah Savinjske marke, v 11. stoletju obsež-
nega aloda Heminega rodu, vendar ni čisto jasno,
če je res kdaj spadalo v okvir njihove rodbinske
posesti. Cesarske darovnice tega ozemlja ne ome-
njajo, genealoške raziskave pa ne kažejo zgodnjih
povezav Svibenskih s Heminim rodovnim deblom.
Na Hauptmanovem zemljevidu je svibensko gos-
postvo kot tujek obkoljeno s posestvi Heminega
rodu.^ Vsekakor so Svibenski na njem gospodarili
pred letom 1169, ko je oglejski patriarh stiškemu
samostanu med drugim potrdil neko posest, daro-
vano od Konrada Svibenskega.^

Prav tako skrivnostna kot njeni ustanovitelji je
v prvih stoletjih svojega obstoja tudi sama cerkev,
oziroma iz nje nastala župnija. Kdaj jo je oglejski
patriarh vključil v svojo farno mrežo lahko le ugi-
bamo. Nesporen je njen obstoj od leta 1282 dalje,
ko se v neki listini kot priča omenja dominus
Berhtoldus plebanus de Scherphenberch/' termi-

Tako J. Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slo-
venskem, Razprave FF, Ljubljana 1986, str. 36 in 55 - 56;
domneve o slarosli temeljijo na podlagi patrocinija sv. '
Križa, ki ga povezujejo s križarskimi vojnami. ;

^ J. Höfler, O prvih cerkvah, str. 19. :

Tu povzemam pri nas uveljavljeno Hauplmanovo mne-
nje (Ljudmil Hauplman, Grofovi Višnjegorski, Rad
JAZU, 250/1935, str. 225 - 231 z zemljevidom in rodo- :
slovnim deblom). Ostale hipoteze so, z navedbo litera-
ture zbrane v Janko Orožen, Ostrovrharji, Celjski zbor-
nik 1965, sir. 234 in 248, k temu še Dušan Kos, Med
gradom in mestom, Ljubljana 1994, sir. 38.
Metod Mikuž, Topografija sliške zemlje, Ljubljana 1946,
sir. 31, 91; glej ludi Janko Orožen, Oslrovrharji, sir. 235. <

^ Božo Olorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v sred- \
njem veku, Ljubljana 1956 - 1968, VII/5; primerjaj tudi :
G. Kozina, Zur Geschichte des deutschen Riller - ;
Ordens in Krain, MHVK 1862, str. 78. Zgornjo mejo lah- :

nus post quem pa le ohlapno predstavlja po kon-
čanem investiturnem boju začet trend ukinjanja
lastniških cerkva.^

Tudi o župnijski posesti pred koncem 15. sto-
letja ne vemo praktično nič (niti ene listine ne po-
znam, ki bi govorila o tem) in verjetno je njena in-
korporacija ljubljanskemu stolnemu kapitlju preki-
nila molk virov nekoliko prej kot bi sicer smeli
pričakovati.*^ Kapiteljska uprava verjetno ni dolgo
odlašala s popisom pridobljenih posesti, vendar se
je prvi ohranil iz leta 1499 v kodeksu, ki je služil
splošni finančni dokumentaciji. Tu se nahaja med
drugim tudi temeljni urbar za Svibno, kateremu je
na začetku dodan desetinski register, ob koncu pa
vsebuje nekaj pravnih določil ter desetinske in
gorskopravne dajatve vinogradov.^

Osnovna enota urbarialne posesti je bila huba.
Te so večinoma posamično raztresene po vaseh
osmih katasterskih občin J od Save med Šmartnim
pri Litiji in Radečami. V nekaterih vaseh (Zgornje
Tepe, Zgornji Polšnik in Velika Goba) so še opazni
ostanki vaške ureditve z županom na čelu, kot jo
poznamo na širšem območju iz starejših urbarjev.^

ko premaknemo nekoliko nazaj, če upoštevamo Höf-
lerjevo mnenje, da deselinski register oglejske dieceze iz
leta 1296, kjer se župnija prvič izrecno omenja, reflektira
nekoliko starejše stanje - morda iz 2. četrtine 13. stoleja
(J. Höfler, O prvih cerkvah, str. 21, op. 13).
° Sergij Vilfan, Zemljiška gospostva, GDZS II, Ljubljana
1980, str. 133.

' Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 je bila žup-
nija Svibno skupaj z nekaterimi drugimi inkorporirana
stolnemu kapitlju. (Zgodovinski zbornik, priloga Lai-
bacher Dioecesanblatl-u 2/1888, kol. 19 in 8/1890, kol.
116, 117; J. Turk, O počelkih Ljubljanske škofije, ČZN
32/1937, sir. 85.

Kodeks s signature KAL U-1 v Nadškofijskem arhivu v
Ljubljani (= NASLj), ki je nekakšna kombinacija urbarja
in računske knjige, vsebuje popise kapitlju inkorpori-
ranih posesti s predpisanimi in dejansko prejetimi
dohodki za več zaporednih let, izdatke namenjene pla-
čam kanonikov ter druge stroške, dolgove in letne obra-
čune. Dohodke župnije Svibno prinaša na straneh 260 -
268. O njem Anton Koblar, Star urbar v ljubljanskem
kapiteljskem arhivu, IMK, IX/1899, sir. 141 - 144; na
kratko ga omenja J. Koropec, Žebnik, Radeče in Svibno
do 17. stoletja, CZN 15 (L)/1979, str. 59.
^ Alfons Dopsch, Die landesfürstliche Gesamturbare der
Steiermark aus dem Mittelaller (Österreichische Urbare
I. Abt., Landesfürstliche Urbare, 2. Band), Wien 1910;

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Dajatve županov so bile nekoliko višje kot pri
ostalih podložnikih (od 25 do 50%), kar kaže na to,
da so verjetno vsaj deloma ohranili večjo posest
od ostalih kmetov (dvohubna župa se nikjer izrec-
no ne omenja!), olajšave pa so skupaj s privi-
ligiranim položajem do tega časa že izginile. Te •
vasi so obenem tudi ene redkih, kjer je župnija i
posedovala več kot eno hubo. Ker poleg tega tudi \
ležijo na strnjenem območju, na skrajnem zahod- |
nem robu župnijske posesti, se je težko upreti
misli, da bi lahko predstavljale neko staro jedro
župnijskega beneficija, toliko bolj, ker je svetna po- i
sest na tem delu ozemlja morda mlajšega izvora '
(vasi istega imena s pridevki Spodnji, Srednji in \
samotne kmetije).

Opustelost je bila v tem času približno 30%
(14 pustot od skupno 43 hub). V vseh primerih ■
gre za t. i. pravne pustote, saj so bile v resnici vse '
vsaj delno obdelane. Služile so nekako pol toliko i
kot nastanjene, odsotnost male pravde pa kaže, da I
jih je obdeloval nekdo, ki je že sedel na svoji hu- \
hi}^ Leta 1545 se tak status izrecno omenja le še
pri treh hubah (po ena pri Vodeniku, na Veliki ]
Gobi in Plazu), dejansko pa je zvišanje dajatev
opaziti le pri štirih bivših pustotah (pri tem gre
samo na Borovku za normalno podvojitev, v i
ostalih primerih pa le za 12,5 - 30 % povečanje i
zružane dajatve). To kaže na očiten problem, da je
namreč opustelost kmetij za zemljiškega gospoda j
predstavljala težak udarec, katerega posledic ni I
bilo mogoče odpraviti enostavno z vnovično nasta-
nitvijo.^^

Glavnino dajatev so podložniki odrajtovali v
denarju. To se v celoti nanaša na činž (zinss, zinß), ',
katerega višina zelo variira, le pustote so bile obre» :
menjene dokaj enotno (z marko ali polovico \
funta). Mala pravda se je omejevala na kokoši (na 1
Ježevcu kopune) in jajca, le na Tepah so poleg
tega oddajali tudi žito - v vzhodnem delu gos-
postva, okoli Svibnega in Podkuma, pa cerkvena '
gospoda te dajatve ni bila deležna. Desetina je!
popisana zgolj sumarno. iCjer so jo oddajali posa- i
mič se zneski nanašajo na eno vas, drugod pred- \
stavljajo zakupnino in pritičejo vsej posesti, ki jo je
navedeni imel v zakupu.

Preden se lotìmo analize obremenjenosti pod-
ložnikov, še nekaj o denarju in merah.

Wladimir Milkowicz, Beiträge zur Rechts- und Ver-
waltungsgeschichte Krains, MMK 11/1899, str. 3 - 23; Mil-
ko Kos, Urbarji salzburške nadškofije (SAZU, Viri za
zgodovino Slovencev 1. knj.. Srednjeveški urbarji za
Slovenijo 1. zv.), Ljubljana 1939; Ljudmil Hauptman,
Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu
(SAZU, Dela 2), Ljubljana 1954, str. 7 - 74.
" Glede terminologije glej Vaško Simoniti, Pustote v 14. In
15. stoletju, ZČ 48/1994, str. 187.

Primerjaj spodaj objavljeni tekst in urbar 1545, NŠALj,
KAL, spisi, fase. 275/1.

a) Osnovni računski sistem temelji na črnem
denariču (t!}^) in se odraža v naslednjih razmerjih:

1 funt (ti) = 120 soldov (ß) = 240 č. denaričev (i^g)
1 marka (mr) = 80 soldov (ß) = 160 č. denaričev {ft^

Vzporedno s tem se pojavlja krajcer (kr) v
vrednosti okoli 3,5 o, izjemoma pa enkrat naletimo
na "meren" denaričev (meren ß). Iz podatka v
urbarju iz leta 1545 je mogoče ugotoviti, da gre za
števno enoto v višini 40 ß, ki se tu običajno na-
naša na črne denariče, omenja pa se tudi v zvezi z
belimi: meren ß 9 ist weiss mern 11 vnd 10 ß oder
auf sc^artz IVi ducaten}^ Gre torej "za severno-
italijansko-tirolski tip funta na podlagi veronskih
novčičev, t. i. parvulov ali piccolov (p) - 1 Ib = 20
ß = 240 p,^'^ ki je kot dvajsetkratnik solda zašel v
kranjski računski sistem, njegvo ime pa spominja
na tirolsko kovnico v Meranu.

Goldinar (gld) ali dukat (ducatus) je sicer lahko
predstavljal dejanski zlatnik, iz številnih zapisov
tekočega poravnavanja obveznosti kapitju v ome-
njenem kodeksu pa je razvidno, da se uporaba te
oznake v urbarju omejuje na števno enoto.
Vrednost računskega goldinarja je bila ob koncu
15. stoletja lokalno pogojena; kodeks namreč do-
kumentira različne vrednosti goldinarja v posa-
meznih župnija, ki so v letih 1494 do 1499 kon-
stantne. Na Svibnem so upoštevali kurs 1 funt in 5
soldov, torej 250 črnih denaričev. Sredi 16. stoletja
je stvar nekoliko drugačna. Zgoraj navedeni citat
enači 9 meren = V/i računskega dukata, kar na-
nese 240 črnih denaričev na en dukat, to pa ustre-
za vrednosti 1 funta. V času prvega urbarja je črni
denarič predstavljal 0,154 g srebra, v času drugega
pa le še 0,128 g.^^

Stoletje starejši urbar gospostva Svibno računa
predvsem z oglejskimi denariči (i^Aq)' ki so v za-
četku 15. stol. vsebovali 0,64 grama srebra.^^

b) Edina žitna mera, ki se omenja je kißnickh
ali khasnikh (1545). Njegovo vrednost lahko dolo-
čimo preko ljubljanskega starja, s katerim meri žito
kapiteljski urbar iz leta 1582. Pri tem dobimo re-
lacijo 1 kißnickh = V]2 starja. Mera, po kateri so

To ustreza v tem času za urbarje običajnemu razmerju
med belimi in črnimi denariči 4 : 5 (Sergij Vilfan., Zgo-
dovina neposrednih davkov in arestnega postopka v
srednejveški Ljubljani, ZČ VI-Vll/1952 - 53, str. 428; Te-
melji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah
do 17. stoletja, ZČ 40/1986, str. 404).
Sergij Vilfan, Temelji in razvoj, str. 401.
To se najlepše kaže v naslednjem zapisu: ... 20 ducatos
in moneta per 11 et 5 ß et 9 ducatos in auro ... ducatum
(in auro, op. avtorja,) pro ti et 10 ß computandum
(NŠALj, KAL, U-1, pag. 134).
Sergij Vilfan, Temelji in razvoj, str. 403.
^° Emil Werunsky, Osterreichische Reichs- und Rechts-
geschichte, Wien 1894 - 1939, str. 412.

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Posest župnije Svibno ob koncu srednjega veka (narisal M. Bizjak na osnovi vodne mreže)

oddajali žito v gospostvu Svibno se je leta 1400
imenovala mes kastenmas, 1571 in 1602 pa schaß
ali schaff. Po ugotovitvah dr. Pavleta Blaznika na
podlagi kontinuitete dajatev gre za eno in isto
mero, ki je držala V3 ljubljanskega starja.

Urbarji kažejo tale razmerja:^''

Ob upoštevanju znanih vrednosti za ljubljanski
stari» (1571. ^.ž. - cca. 90 1, oves - 106 1; 1602:
enotno - 106 1) in bokal (= 1/64 starja - 1,65 1) do-
bimo za svibenski mes naslednje vrednosti:

1571: težka žita
oves

30 1 1602: težka žita 36,3 1
31,81 oves 39,61

Manjša razlika iz leta 1571 gre na račun pri-
bližne litrske vrednosti, zato jo lahko zanemarimo;

Pavle Blaznik, Mere in uleži, poskus vzpostavitve zveze
med srednjeveškimi in novoveškimi merami, tipkopis
na ZIMK ZRC SAZU, str. 21 - 25.

Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem
s posebnim ozirom na ljubljansko mero, ZČ VIII/ 1958,
str. 48 - 49.

do tega časa lahko torej gvorimo o enotnem
schaflu oziroma mesu s približno prostornino 30
litrov v letu 1571 in tendenco padanja po časovni
lestvici navzdol. V drugem primeru sta meri po-
dani v enotnem bokalu, torej imamo opraviti z
različnima merama za oves in težka žita. Ker se
izrecno navajata raženi meri, je očitno, da merilna
posoda ni bila več ista. Ob spremembi načina
merjenja so izdelali novo, ki je verjetno ustrezala
zvrhani (nasuti) ali valjani količini žita v stari po-
sodi. Ker se oves veliko bolje valja oziroma nasipa,
je bilo treba izdelati dve posodi; od tod gornja raz-
lika.l9

Tudi leta 1582 moramo računati z že enotnim
ljubljanskim starjem. V mernikih zapisane količine
v kapiteljskem urbarju iz leta 1718 namreč povsem
ustrezajo starejšim navedbam v starjih:

1499
12 kašnikov
18 kašnikov

1582
1 star
13 starja

1718
6 merrükov
4 merniki

I.) Poglejmo si dajatve. Pravda, ki so jo pod-
ložniki odrajtovali v denarju, se je gibala med 50
in 340 denariči, pri čemer so skrajne vrednosti zelo
redke.

19

O načinu merjenja in razvoju mer glej Sergij Vilfan,
Prispevki, str. 31 - 33, 41 - 45.

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Kot je razvidno iz tabele, sta bili najobičajnejši
dajatvi en oziroma pol funta. Podrobnejši pretres
pokaže, da je bil prvi znesek običajnejši v zahod-
nem delu posesti, drugi pa v vzhodnem.

Meja med obema je potekala nekje Z od Pod-
kuma in V od Jazbin in Sr. Osredka. Pri pustotah
je ta dvojnost manj opazna, zato pa kaže nanjo
druga dajatev, mala pravda. Največje breme je
predstavljala v zgornjih Tepah, kjer so hasnovalci
treh hub oddajali 12 kašnikov pšenice, 18 kašnikov
ovsa, v povprečju 5 kokoši in 25 jajc. Četrti je od-
dajal le kokoš, zato pa je bil njegov cenzus ob-
čutno višji. Za ostali zahodni del je veljalo kokoš
in 25 (redkeje 5) jajc, le v treh vaseh na skrajnem
jugu župnijske posesti je zadostovala ena kokoš.
Vzhodni del je bil, kot rečeno, te dajatve prost.

V slabega pol stoletja se dajatve skoraj v niče-
mer niso spremenile. Razen manjšega zvišanja čin-
ža z obnovljenim služenjem male pravde pri po-
novno nastanjenih pustotah, beleži priročni urbar
svibenske fare iz leta 1545 le dve olajšanji bremen
(polovično na Jesenovi ravni in neznatno Na Po-
toku). Novost, ki je prejšni urbar ne pozna, pa je
zapis tlake. To seveda ne pomeni, da je prej ni
bilo, a njenega obsega vseeno ne gre prenašati v
starejše obdobje, saj je ravno 16. stoletje čas, ko se
tlaška bremena na splošno večajo.^*^ Z veliko laž-
jim srcem to storimo pri vrstah del, ki jih je zaje-
mala.

Lahko bi rekli, da so podložniki prejemali tla-
čanske obveznosti v "paketu"; posamezna dela so
bila trajno povezana med seboj, tako da so se
oblikovali trije tipi:

1) Priprava in prevoz 9 vozov šibja za ogrado in
14 raiffl Stangen (?).

2) Tri dni dela v vinogradu, en dan košnje, nošnja
kolov v vinograd (9 bremen), priprava (?) 12
tovorov drv in sodelovanje pri odvozu mošta.

3) Štiri dni sekanja lesa, tri dni žaganja in tri dni
cepljenja ter dva dni sekanje šibja.

*) Na štiridnevno sečnjo lesa se je omejevala tlaka
v Pretežju, podložnika v obeh Gobah pa sta
bila dolžna izdelovati sode, kar je bilo očitno
povezano z njuno kmečko-obrtno dejavnostjo.
Prvi tip tlake je manj pogost in ga najdemo na
zahodnem obrobju župnijske posesti. Drugi zdru-
žuje pretežno vinogradniška dela in se verjetno

^ Pavle Blaznik, Podložniške obveznosli do zemljiškega
gospostva, GDZS n, Ljubljana 1980, sir. 262.

navezuje na pridvorni vinograd. Glede na podatek
o košnji je morala župnija posedovati vsaj še
kakšen dominikalni travnik (leta 1499 je bila zu
dem pharhoff priključena pusta huba v bližnjem
Počakovem).^^ Tretji tip je povsem zvezan s prido-
bivanjem lesa. Hube, ki so mu pripadale, so ležale
praviloma ob robu obsežnih gozdnih kompleksov,
predvsem Jatne in Jagnjenice.

OBVEZNOSTI PODLOŽNIKOV ŽUPNIJE SVIB-
NO PO URBARJIH 1499 IN 1545*

* Podatek na levi je iz leta 1499, na desni pa iz
leta 1545 (kjer ni sprememb se to posebej ne
navaja). Leta 1499 puste hübe so tiskane v kurzivi,
krepko samo tiste, ki leta 1545 še niso bile po-
novno umeščene.

21

Glej spodaj str. 11.

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Urbar ljubljanskega stolnega kapitlja naslovna
stran urbarja župnije Svibno iz leta 1499 (škofijski
arhiv Ljubljana, KAL, 1 u)

Obremenjenost nekaterih kmetij lahko primer-
jamo s tistimi, ki so v isti vasi pripadale drugim
gospostvom. Tu imam predvsem v mishh gos-
postvo Svibno, za katerega je ohranjen urbar iz
okoli leta 1400.^2 Slabih sto let kasneje je le v Te-
pah opaziti skladnost tako v strukturi kot v višini
dajatev. V Srednjih in Spodjih Tepah so v začetku
15. stoletja dajatve na hubo znašale:

75 oglejskih denaričev;

3 mese pšenice in 4 do 6 mesov ovsa;
5 kokoši in 25 jajc;

4 čehulje lanu.

Morda bi v isto skupino lahko uvrstili vasi, v
katerih sta obe gospostvi pobirali denarno dajatev
v primerljivi višini^^ (leta 1400 80 -ÖAq v Lamovju
in deloma v Počakovem, kjer trije kmetje dajejo le
polovico tega zneska. Poleg tega v tej vasi navaja
neko posest že žebniški urbar iz leta 1265 - 1267;
huba je oddajala po 4 metrete pšenice in ovsa ter

^2 Wladimir Milkowicz, Beiträge, str. 11, 15,16 in 18.

^ Če primerjamo zneske zgolj po vsebnosti srebra, so bile
denarne dajatve župniji stoletje kasneje skoraj polovico
manjše. Pri primerljivosti mislim tu predvsem na kon-
tinuiteto dajatev, ki običajno ni sledila inflaciji; oglejski
denarič je bil v začetku 15. stol. vreden V/i dunajskega
denariča, od katerega se je proti koncu stoletja na slo-
venskem ozemlju "odcepil" črni denarič.

13 t)?^ Nekaj sorodnosti imajo tudi kmetije v j
obeh Polšnikih (v Spodnjem Polšniku znašajo da-
jatve gospostvu Svibno 86 tì^q, 3 mese pšenice in
6 mesov ovsa, 8 kokoši in 25 jajc na hubo); oddajo
žita in večjega števila kokoši na eni strani odtehta
višja denarna dajatev na drugi. Drugod so obvez- ;
nostì zaradi opustelosti (Ravne pri Podkumu in !
Ščit) ali različne strukture dajatev (pretežno odraj- \
tovanje župruji v denarju; Pretežje, Stari dvor in |
Potok) manj primerljive.

Nastale razlike so lahko rezultat dolgoletne pri-
padnosti različnima gospostvoma, razlik v velikosti :
in kvaliteti zemljišča, pa tudi zapadanja v opuste-
lost in ponovnega nastanjanja. Očitno je bila od
obeh središč odmaknjena posest v Tepah za raz-
novrstne vplive najmanj dovzetna. j

II.) Poseben problem predstavlja ugotavljanje j
višine desetin, ki so jih podložniki oddajali svi-
benski cerkvi. Kot že rečeno, so zneski navedeni
sumarno za posamezne vasi ali za zakupe posa-
meznikov. Primerjavo z mlajšimi desetinskimi re- ;
gistri, ki sicer v nekaterih krajih navajajo podlož- i
nike poimensko, otežuje nestalnost zakupov in
ohlapnost toponimov (primerjaj topografski del). V j
ponazoritev samo en primer: Leta 1499 daje Škofja j
Riza 4 gld desetine, Pobolšaj pa od svojega zakupa ;
8 gld. Leta 1545 se kot njegov zakup (5 dukatov) J
omenja Završje, obenem pa je sam naveden med j
16 individualnimi plačniki na Kumu; to oznako za- j
menja leta 1599 Pischolfis Riß vnd Dobouitz vnd- j
term Khum (16 hub / 8 dukatov), Završje pa se
brez zakupnika omenja skupaj z Lazom, od kate-
rega je dajal leta 1545 neki Tomaž 2 dukata.

Kljub vsemu se je moč dokopati do neke pov-
prečne vrednosti. Višine desetin na posamezno
hubo se leta 1545 gibljejo med 100 in 20 krajcerji,
velika večina vaških povprečji pa med 45 in 55.
Kontinuiteta je najbolj očitna na primeru Matice,
kjer je 16 hub obremenjenih leta 1599 z 8 dukati,
pol stoletja prej pa z 940 krajcarji. Zneska sta ena-
kovredna, saj je iz njih izračunani kurs dukata
(117,5 kr) v tem času običajen,^^ torej se 8 gld leta
1499 prav tako nanaša na 16 kmetij, kar v pov- \
prečju pomeni 125 črnih denaričev na eno. Posto- i
pek lahko prevrerimo pri Takhenhaw, ki ga regi- j
ster iz 1. 1599 ne navaja. Vsota enajstih hub znaša
576 kr, kar da po omenjenem tečaju 4,9 dukata, to
pa skoraj natanko ustreza 5 funtom (4,8 gld) iz
leta 1499 - povprečje na hubo je tukaj 109 dg. Žal
drugod brez vratolomne telovadbe ne bi šlo.

Ob koncu želim opozoriti še na opažanja, ki so ;
prišla na dan ob preučevanju topografije obravna- j
vanega ozemlja. 1

^ Alfons Dopsch, Gesamturbare, str. 84 - 85.

^ Alfred Pribram - Rudolf Geyer - Franz Koran, Mate-
rialien zur Geschichte der Preise und Löhne in Öster-
reich, str.75.

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Svibno z Grajskim hribom (foto Vili Zupane)

Medtem ko je ležala hubna posest v mejah
gospostva Svibno, se je območje, kjer je bila žup-
nija upravičena do desetine, raztezalo čez ozemlji
dveh gospostev - svibenskega in žebniško-rade-
škega. In vendar so spadale vasi na severnem in
hkrati zahodnem delu žebniškega gospostva (glej
karto) v okvir župnije Svibno, prav tako pa se je
na drugi strani, na zahodu, desetinska posest
ustavila ob meji polšniške fare, dočim urbarialna te
meja ne pozna.

Vzroki za tako razporeditev verjetno tičijo v
različnem izvoru urbarialnih in desetinskih daja-
tev. Desetino je prvotno pobirala vsaka cerkev na
svojem ozemlju, torej v okviru župnijskih meja.
Urbarialna posest je kasnejšega izvora in je v faro
pritekala postopno, največkrat s posameznimi voli-
li. S tega vidika ni bila nujno ozemeljsko pogojena.
Seveda je tudi desetina sčasoma postala realno
breme; pogosto je prehajala v svetne roke in imela
možnost z novimi volili preiti v posest druge žup-
nije, vendar na Svibnem takega primera ni najti.
Na drugi strani pa preseneča čistost podobe, ki jo
daje urbarialna posest; izgleda namreč, kot bi jo
župnija v celoti prejela (ali prejemala) iz rok svi-
benskih gospodov oziroma njihovih naslednikov.
Kot kaže se je iz domnevnega prvotnega jedra na
zahodnem robu gospostva s priložnostnimi volili
širila na vzhod.

Topografija

Z lokalizacijo krajev, ki jih popisuje obravna-
vani urbar, se je doslej nejtemeljiteje ukvarjal dr.
Milko Kos v okviru dela na historični topografiji
Kranjske.^ Ker nekaj krajev ni našlo mesta v njej,
nekateri drugi pa rušo lokalizirani povsem točno,
dodajam naslednje utemeljitve kot dopolnilo.

Svibno, pogled od cerkve proti Jatni
(foto Vili Zupane).

Uporabljene kratice^''

JVZ......... jožefinski vojaški zemljevid

NT .......... napovedne tabele TK

TK .......... terezijanski kataster

FK........... franciscejski kataster

SKR ........ Specialni krajevni repertorj

TTN ....... Temeljni topografski načrt

LO .......... Leksikon občin

LDB ....... Leksikon Dravske banovine

Urbar

Tepp - Omenjene štiri hübe ležijo na Zgornjih
Tepah.

Pillichperg - Obe kmetiji se nahajata na Zgor-
njem Polšniku, v vaškem jedru blizu cerkve, ki
se še v SKR imenuje samo Polšiuk.

26

Kos Milko, Gradivo za historimo topografijo Slovenije,
lONZ - SAZU Lj. 1975.

97

Za pogosto navajane vire uporabljam okrajšave, katerih
pomen vsebuje zgornji seznam, podrobnejši citati pa so
navedeni v tej opombi. Obravnavana urbar in desetin-
ski register iz 1499 navajam brez letnice ali pridevka.
Nadškofijski arhiv Ljubljana:

Splošni urbarji ljubljanskega kapitlja (deloma) z dese-
tinskimi registri (1581, 1582, 1718; nedatirani Stiftre-
gisler) - KAL, U-2, 3, 33, 44/2; temeljni (1573, 1581) in
priročni urbarji svibenske župnije (1545 - 48, 1549 - 52,
1560 - 69, 1668 - 87, 1716, 1802 - 33), desetinski registri
(1545, 1549, 1560, 1573, 1599, 1790, 1793) in davčni re-
gister 1573 - KAL, spisi, fase. 275/1, 2; Status animarum
Svibno, 1 (1865 - 1867), 2 (1883 - 1892).
Artiiv republike Slovenije:

Terezijanski kataster, RDA, Novomeška kresija, fase. 99 -
101; Jožefinski kataster, Svibno, k. o. Sv. Križ (123);
Franciscejski kataster, mape in delovodniki, N 28, N 53,
N 121, N 158, N 195.
Tiskani viri:

Vincenc Rajšp - Majda Ficko, Slovenija na vojaškem
zemljevidu 1763 - 1787, karte, sekcije 192, 201 in 202 ter
opisi, 2. zvezek.

Gemeindelexikon der Reichsrate vertretenen König-
reiche und Länder - VI. Krain, Wien 1905;
Spezialorlsrepertorium der Österreichische Länder - VI.
Krain, Wien 1919.

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Am hartt - Ubar navaja na tej lokaciji nekega
Končarja (Khontzar). V mlajših urbarjih se kraj
imenuje Am artt. Am ortt. Na kontzy. Na khonzi,
podobno tudi v KY - Na kontze. Priimek Končar
se je do danes ohranil v domačem imenu samotne
kmetije, ki se nahaja J od Koprivnika pri Polšniku.

Motschill - Dr. Kos meni da gre v tem pri-
meru za Močilno JV od Jagnjenice. Glede na vrstni
red v urbarju se mi to ne zdi verjetno. Kraj se
nahaja v delu urbarja, ki popisuje izključno vasi
zahodno od Svibnega, razen tega je mesto med
Koprivnikom in Stranskim vrhom ohranjeno v
vseh mlajših urbarjih, razvoj oblike imena Mot-
schill O Motschillar O Motschill ^ Mottschil-
lardorff '=> Na mottschili, pa kaže na istovetnost z
Na motsUlo, ki je v napovednih tabelah uvrščen
med posamezne dele vasi Stranski vrh (glej
spodaj), kar kaže na neposredno bližino. Urbar iz
1. 1718 navaja: Na motzcilach Michael Motschillar
oder Zinerman, podobno Stiftregister (Zimer-
mann). Domačija se še danes imenuje tako (Ci-
merman) in leži na levi strani potoka Koritnice,
med Polšnikom in Stranskim vrhom, kakor je slutil
že Koropec.^

kapiteljski urbar za leto 1581, župnijski priročni
urbar iz leta 1668 pa spet pozna le skupno ime
Stranski verh. Že nekoliko spremenjeno stanje se
kaže v NT, kjer pod lokacijo Na selo najdemo
Paul-a Hierman-a, pod drugo. Na sello pa Jury-a
Seusheg-a in Andre-]a Boukh-a; med obema se
nahaja že omenjeni Na motsillo. Obe "Seli" je najti
tudi v urbarju iz let 1802-1833, ki omogoča
primerjavo z FK. Obakrat gre za samotni kmetiji;
ena stoji pri cerkvi sv. Lovrenca pri današnjem
zaselku Selo, druga je SV ležeči Sladic.

Nedvomno gre za današnje razloženo naselje
Stranski vrh JV od Polšnika, glede na navedeno
pa moramo razlikovati med ožjim in širšim po-
menom tega imena. Pri tem naletimo na problem
diskontinuitete priimkov, nastale v 2. polovici 18.
stoletja, ki na videz onemogoča razločevanje dveh
istoimenskih toponimov (Selo). Rešitev skriva po-
pis cerkvenega premoženja iz 1526. Tam je cerkev
sv. Lovrenca locirana na Seltzy?^ Pod oznako
Stransperg iz leta 1499 moramo torej šteti še
današnji SZ ležeči zaselek Selo s cerkvijo, Gart-
zaryauetz pa je današnja domačija Sladic.

GRAFIČNI PRIKAZ

Stransperg in Gartzaryauetz - Pri drugem
kraju navaja urbar eno hubo, pri prvem pa 4 pu-
ste. Mlajši urbarji kažejo sledeč razvoj: Leta 1545
ima Stransperg le še 3 hübe, ki niso več puste,
med obema vasema pa se pojavita nova lokacija
Nasseliczy z eno hubo in kmet Martin Khuss brez
posebne navedbe kraja. Leta 1573 so v DR vsi ti
kraji navedeni pod enotno oznako Stransperg s 4
hubami, ki jih obdelujejo Juri Naßeltzi, Juri
Vulckh, Martin Chus in Fetter Herman, medtem
ko istočasni urbar strogo loči: Stransperg (Juri
Vulckh), Nä selczi (Juri in Martin Chus) in Gert-
scherieuitz (Fetter Herman). Iste razvrstitve se drži

28

Jože Koropec, Žebnik, Radeče in Svibno, str. 59.

Hude Rawny in Jesenouatz - V prvem pri-
meru dr. Kos meni, da gre za Hude Ravne, S od
Moravč, vendar to ne drži. Že leta 1545 je pustoto
v "Jesenovcu" obdeloval Blase zw Chùdi Raùni. V
urbarjih do srede 18. stoletja se lokaciji navajata
ena za dugo. Stiftregister jih razdvaja, obenem pa
se v "Jesenovcu" poleg hübe začne pojavljati mlin.
Preko urbarja iz leta 1802 je lokaciji obeh kmetiji
mogoče prenesti na katastrsko mapo; prva se
nahaja na Ravnah, J od Konjšice, druga pa, FK jo
imenuje Senerez, je vzhodno ležeča domačija
Vodenik.

2^ Anton Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, IMK
V/1895, str. 199.

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Bayxell - Razvoj imena do leta 1581 je sledeč:
Weychsell ^ Weyxel Weixel Veichseldorf. Te-
daj se kot obdelovalec edine hübe prvič omenja
neki Mattheus Vischnekher. Priimek se je ohranil
v 18. stoletje, kar je vplivalo na spremembo topo-
nima; v urbarju iz leta 1718 se Višnikarjeva doma-
čija imenuje z dvojnim imenom Weyxel- Vishnah,
v NT pa samo še Vishne.

V DR najdemo Caspar-]a VischnikheT-\A že leta
1499, njegovega potomca pa slabih 300 let kasneje
v kraju Vishne blizu cerkve sv. Brikcija. Danes se
kmetija imenuje Višje in spada v okvir razlože-
nega naselja Rodež, SZ od Podkuma.

Woditz - Dr. Kos meni, da gre za Vodice JZ od
Osredka pri Krmelju, kjer je Jörg von Scher-
fenberch leta 1359 prodal Frideriku Celjskemu
sedem desetin, tri hübe pa so v 15. stoletju imeli v
posesti Auerspergi.^'^ Kraj je omenjen v vseh
mlajših urbarjih in primerjava med zadnjim (leta
1802 - 1833) s FK pokaže, da gre za kmetijo na
Zgornjih Vodicah pri Gabrovki (tako že
Koropec, ki vse tri omembe postavlja v isti kraj^^).

Gross in Klein Schbamberg - Teh dveh kra-
jev v Kosovi topografiji ni najti, očitno pa gre za
Veliko in Malo Gobo (Schwamm v nemščini po-
meni goba) J od Polšnika. Na JVZ je vrisana le
Velika Goba (Schwamenberg oder Gobe)?^

Tali - Po urbarju je tu ena huba, ki se leta 1545
navaja kot Dolschackh, prav tako v urbarju 1573,
medtem ko je v DR zapisano Thall Priimek Dol-
schackh, Dolshak se vseskozi ohranja, sam kraj pa
se 1. 1668 imenuje V dulli, 1775 pa U Dolech, in je
istoveten z DolJ-om franciscejskega katastra. Danes
je kmetija zapuščena (na TTN je vrisana ruševina
južno od Malega Kuma).

Floß - Urbar tu nava|a pustoto, ki je med leti
1573 in 1581 priključena Ščitu. Kasneje se ne ome-
nja več. Dr. Kos kraj enači s Plossenekg iz urbarja
gospostva Svibno, tega pa postavlja v Golo Vršje
pri Podkumu, kjer je bila še leta 1905 samotna
kmetija.'^'^

Pretterschneckh - V mlajših urbarjih se ime-
nuje.- Pretterssnegkh, Pretterschneckhar, Pretrsia,
Pretesje. Na JVZ je na mestu, ki ustreza vrstnemu
redu urbarjev označana kmetija Preteschnik, ki
nosi v FK ime Per Uzlari. Vendar se je toponimi

30 Milko Kos, Gradivo, II, str. 714.

3^ Jože Koropec, Žebnik, Radeče in Svibno do 17. stoletja,

ČZN 15 (L)/1979, str. 56.
3^ Vincenc Rajšp - Majda Ficko, Slovenija na vojaškem

zemljevidu, 2. del, karte, sekcija 202.
33 Milkowicz W., Beiträge, str. 13; Gemeindelexikon, str.

51.

ohranil vsaj do druge polovice 19. stoletja, ko na-
vaja status animarum 1 Vozlarja v Pretežju. Ome-
njen je tudi v LO leta 1905, SKR iz leta 1919 pa ga
že vodi pod rubriko starih, izginulih imen. Na
topografski karti (TTN 1 : 5000, T-35) se je za njim
izgubila vsakršna sled.

Srebernackh - Omenja se v večini mlajših
urbarjev, običajno kot "Srebrnica", priimek pa se je
ohranil vse do prve polovice 19. stoletja. Leta 1829
se na tem mestu omenja neki Joseph Shunta,
katerega kmetija leži po FK na Spodnjem
Počakovem.

Erlach - Dr. Kos ta kraj enači z Jelšami, ki jih
SKR in LDB navajata kot del Svibnega. Glede na
sliko, ki jo kažejo mlajši urbarji, se mi zdi to manj
verjetno. Kraj se omenja vse do leta 1581, ko je v
temeljnem urbarju pripisana opomba diser ist von
pfarhotì wekh khomen, v kapiteljskem urbarju pa
dieser vnderthan ist von den pharrhoff entzog
worden, običajno vedno le v nemški različici (Er-
lach. Oerlach, Örlach), leta 1573 pa je dodana še
slovenska oblika Jelschewetz. Medtem ko je 1. 1545
stari vrstni red še do neke mere ohranjen, po-
stavlja urbar iz leta 1549 kraj neposredno za Pre-
lesje, kjer je ostal tudi kasneje. Taka sprememba v
priročnem urbarju je prejkone posledica praktičnih
vzrokov (bližine obeh naselji). Na JVZ najdemo JZ
od Prelesja vas Jeusche, danes se imenuje Ježevec.
Ta toponim je očitno popačena oblika domačega
imena, ki ga dokumentira eden od urbarjev.

Am Fach - Dr. Kos se je nagibal v prid Potoku
pri Šentjanžu, vendar o tem ni bil čisto prepričan;
opremil ga je z vprašajem. Glede na redosled v
urbarjih bi bila verjetnejša lokacija nekje okoli
Jagnenice, Starega dvora in Breznika na Sopoti ali
na enem od njenih pritokov v bližini. Zadnjič se
omenja v urbarju 1718 (Am pach. Marco
Paynitsch).

Desetinski register

Medueyschickh - Zakupnik desetine od šti-
rih hiš v Gornjem Osredku, kakor je razvidno iz
DR 1545.

Vernschitzer zu Osredickh - Zakupnik de-
setine. Kasneje se ne omenja več, leta 1545 pa se
na njegovem mestu pojavita Sluga vnd Sybratt.

Vischnikher - Glej Bayxell.

Ju netz - Verjetno zakupnik desetine. Mlajši
viri ne nudijo paralel.

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Berischeckh - Dr. Kos ga enači s Perniškom
(samotna kmetija J od Matice pri Dobovcu), ven-
dar gre za "Boriška" v Boričah na Rodežu.^ Dokaz
za to ponuja DR 1793, ki Worishe navaja pod
cerkvijo sv. Lenarta (na Rodežu).

Ambasser - V dveh novoveških DR (leta 1560
in 1573) najdemo oznako Am Wasser vnd Brisch.
Temu ustrezno navajajo tudi NT med desetinami
soseske Sentjurij (današnji Podkum) enega za
drugim toponima Na vode in U Brishash. To nam
v širšem kontekstu redosleda DR daje zadostno
oporo, da kraja z gotovostjo lokaliziramo - nedaleč
od Podkuma, V od Gorenje vasi, se danes nahajata
sosednja zaselka Briše in Vode.

Bassenouetz - Namesto tega v novejših urbar-
jih naletimo na novo ime - Wesgouetz, Wessgoüetz,
Wesgoùetz, Weßgoiiecz. Vrstni red in višina dese-
tine (še posebej ker gre za izredno visok znesek 8
dukatov) kažeta na to, da gre za isti kraj. Rešitev
ponuja Valvasor; med filialami svibenske farne cer-
kve navaja med drugim Sankt Georgen zu
Besgauiza ligt glaich ober dem Schloßlein S. Jorgen
genannt?^ Nedvomno gre za današnji Podkum
(nekdaj Sentjurij pod Kumom), čeprav Koblar o
tem rahlo dvomi - sam navaja obliko Wasgarlez?^
Dokaz najdemo na JVZ, kjer sta cerkev in "gradič"
pod njo opremljena z napisom Hoff S' Görgen, v
opisu pa navedena kot ein kleines Land Gehau
und Kirchen zu St. Georgen?'^

Mitterdorff - se v vseh DR, če zanemarimo
podvajanje konzonantov, omenja v nespremenjeni
obliki, s tem da leta 1560 izrecno zajema še topo-
nima Wrebernu in Viirchkhoma, ki se omenjata le
še leta 1549, sicer neodvisno od "Srednje vasi" ven-
dar neposredno ob njej. Spet nam skupina blizu
ležečih krajevnih imen omogoča nesporno lokali-
zacijo. Najboljša oporna točka je vrh dominant-
nega, 1220 m visokega Kuma, od koder nedaleč, v
JZZ smeri leži domačija Breberšek, med njima pa
Gorenja vas. Pridevek "srednja" je očitno dobila v
odnosu na naselji "Vrh Kuma" in Mali Kum (juž-
neje), med katerima je ležala. Ob propadu oz. iz-
gubi pomena naselbine na Kumu je srednja lega
avtomatično prešla v gornjo, kar se odraža v da-
našnjem imenu. Novo ime (Gorena vass) doku-
mentira že TK.'^

^ Glej spodaj str. 20.

J. W. Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Krain, Lj.

1689, 2. del, Vili, knj., str. 803.
^ Anton Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, IMK V,

str. 199.

^' Vincenc Rajšp - Majda Ficko, Slovenija na vojaškem
zemljevidu, 2. zv., sekcija 202, karta in str. 55.

^ Kraj je pravilno lokaliziral že Koropec, Žebnik, Radeče
in Svibno, str. 59.

Pobulschay - Primerjava ustreznih delov DR
1499, 1545 in 1560 kaže naslednjo podobo:

1499 1545 1560

Bischolffriß Pischolfriss vnd

^ Khfimb O
Pobulschay Ddobouitz

Mathetz Mattitz Mattetz

Oznaka Khumb, kjer ima leta 1545 zehendt ...
ein yeder sein haus fur sich selbst, zaznamuje širše
območje vasi Škofja Riza in Dobovec, kot je raz-
vidno iz mlajše navedbe. Pobolšaj, ki je imel dese-
tino dobovškega dela v zakupu, nastopa tu le še
kot eden izmed plačnikov. Na Dobovcu je stala
tudi njegova kmetija, kot je razvidno iz mlajših
DR, ki obe vasi vodijo ločeno (npr. DR 1582).

Hemelperg - Kraj lahko z rahlimi variaciami
zasledujemo pod istim imenom (Hömelperg,
Homelperg, Himelperg) v vseh mlajših DR, naj-
starejši zapis toponima, ki je danes v rabi, pa pri-
naša Valvasor (zu Zhemernu oder Himelberg)?'^
Podobno navaja JVZ - D(orf) Tschemerna oder
Himelsberg - vendar le na prvem izvodu karte.
Razklenjene črke besedice oder so tako dobro skri-
te med drevesi, da jih je spregledal že preri-
sovalec, in bralec kopije dobi vtis, da gre za dva
različna kraja.

Podoben vtis daje tudi dr. Kos, ki navaja lo-
čeno Hemerperg (prva ohranjena oblika imena iz
okoli leta 1400) - Čimerno in Hemelperg - Nebeška
gora. Dvoimenske oznake kažejo, da gre v obeh
primerih za eno vas; Čimerno na manjši planoti
pod vrhom Nebeške gore.

Fresach - Morda Brezovo pri Gabrovki, nekdaj

Brezje.'^^

Takhenhaw - V okviru tega naselja navaja DR
1545 naslednje kmete: Khoderman, Andre Med-
ll£d, Martin Goiloh, Matheiis Kolschekh, Matheiis
Kränetz, Vutschäkhar, Mathias Mesnar, Khoballey,
Martin Zolner, Paule Poùsodt, Gratzar in pustoto
Pilstain. Nekatere med njimi (podčrtane) najdemo
leta 1582 pod oznako Tali V DR 1793 se omenja v
okviru soseske sv. Margarete (Jagnjenica) GoUobia,
kjer (V Gollobie) urbar iz leta 1718 navaja mdr.
Matheußa Medueth-a in Pangratz-.a GoUob-a. Na
TTN v neposredni bližini Jagnjenice res najdemo
griča Kobalijo in Golobinjek, hrib Gradec in pod
njim domačijo Gracar. Obravnavani toporüm je
očitno v preteklosti zaznamoval širše območje, ki
ga je treba iskati v tem okviru. Samo ime spominja

39 Glej op. 35.

Gemeindelexikon, str. 93.

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

na Tahavino blizu Podkuma, kjer je še v začetku
20. stoletja stala samotna kmetija. Možno je, da se
je staro ime ohranilo le na delčku ozemlja, ki ga je
nekdaj zaznamovalo, kar upošteva tudi Dr. Kos.

Marcko Schuester - Nedvomno zakupnik
neke desetine. V mlajših DR stoji na njegovem
mestu zaselek Schusye o Süschye Suschye ^
Schuschie (krajevno ime bi utegnilo imeti izvor v
priimku ?), ki se omenja že leta 1494 (Sussye) in
1602 (Schuschie) v popisu gozdnih pravic gos-
postva Svibno.^^ Gre za Sušje, ki je nekdaj spadalo
v okvir med drugo svetovno vojno izseljenega
kraja Borje.

Newdorff in Juri Sale sin a - Leta 1545 je
imel Gregor Salesina v zakupu desetino v vaseh
Neudorf et Sagosdam. Prva se leta 1499 omenja
ločeno, torej se je takrat zakup nanašal le na dru-
go. Čeprav v registru ni izrecno navedena, je ven-
dar že morala obstajati, pomenska skladnost imen
{Salesina - nekdo ki živi za lesom (= gozdom)) pa
dopušča možnost, da sta Juri in Gregor pobirala
desetino v svoji vasi. Lokacijo razkriva JVZ, kjer
sta druga ob drugi vrisana Za Goizdami in Neu-
dorff oder Za Verch, današnja Zagozd in Zavrh,
JV od Osredka.

Khschiess - enači Dr. Kos s Seli, V od Pod-
kuma, kar bi bilo v primeru zelo popačenega za-
pisa toponima (nemški izraz za selo je Geschies)
možno. Vendar razvoj oblike imena (v grobem.
Kossetz '=> Kesetz O Khösez ^ Khosiz) kaže na
današnjo Konjšico, S od Polšnika, ki se je še v za-
četku 20. stoletja imenovala Košica/KoschzaP' Ta-
ko lokalizacijo potrjujeta skupni zakup desetine le-
ta 1599 v krajih Khosiz, Hudarauan in Wortschat-
schah (Vrtače) - zadnja dva ležita blizu Konjšice in
dejstvo, da se omenjena Sela v istem desetinskem
registru navajajo na drugem mestu skupaj z bliž-
njim Borovkom.

Priloga: Tekst urbarja župnije Svibno iz leta
1499

Registrum ^) decimarum ecclesie sancte
Crucis in Scharffennberg'^3

Item Primoß Medueyschickh^ hat ain ze-
hent vmb 6 gld.

Za 1494 - Koropec prevaja s Sušje pri Borju, Isti, Žebnik,
Radeče in Svibno str. 59; Za 1602 - ARS, zbirka urbarjev
II/22-U.

Gemeindelexikon, str. 54.

a) Pag. 260.

b) Pag. 261.
43 Svibno.

** Na Gomjm Osredku.

Item Vernschitzer hat ain zehent zu Osre-
dickh gld.

Item Caspar Vischnikher^^ 3 gld.

Item Junetz47 3 gld.

Item Berischeckh^^ 3 gld.

Item Ambasser ^^2 gld.

Item zu Jaßbin ^0 3 ti.

Item zu Bassenouetz 8 gld.

Item zu Mitterdorff 6 gld.

Item zu Bischolffriß 4 gld.

Item Pobulschay^^ 8 gld.

Item zu Mathetz 8 gld.

Item zu Hemelperg 8 gld.

Item zu Fresach ^'5 gld.

Item zu Takhenhaw 5 tl.

Item b) zu SittnkhoU 2 V2 gld.

Item Marcko Schuester^ 6 markh

Item Newendorf 2 gld.

Item Juri Salesi/7a^^ 2 markh i&.

Item Radigonitz 4 markh -0.

Item zu Khschiess ^ 10 meren ^.

Item zu Schtikelperg 2 markh -0.

Item zu Jessenouarauen 1 tl

Item Khlodye ^^Vi tl 1^.

Vrbarium ecclesie sancte Crucis in
Scharffenberg'^3

Zu Tepp ^

Item Marin suppan dient jerlich zinssgelt 1
markh d minus 10 1^, kißnickh waitz 12, haberenn
18; huenner 6, ayr 25.

Item Jacob dient zynszgelt 60 )3, waitz kißnickh

45 Osredek.

4^ Višje, samotna kmetija v sestavu razložene vasice Rodež

pri Podkumu.
47 kje?

4° Borišek v zaselku Boriče pri Podkumu.

4^ Zaselek Vode, Z od Gorenje vasi pri Podkumu.

5" Jazbine pri Podkumu.

51 Podkum.

''^ Gorenja vas.

53 Škofja Riza.

54 Kmet Pobolšaj na Dobovcu.

55 Matica, pri Župi.
5^ Čimerno.

57 Morda Brezovo, pri Gabrovki.

5° Nekje v bližini Jagnjenice.

5^ Sitni Kal, zaselek J od Ključevice.

^ Sušje, med drugo svetovno vojno izseljeni zaselek pri

Radgonici.
^\ Zavrh, J od Podkuma.
^2 v vasi Zagozd, J od Podkuma?
^3 Radgonica, J od Podkuma.

c) Pag. 252.

d) Pag. 263.

e) Pag. 264.
^ Konjšica.

^5 Ključevica, razloženo naselje na V pobočju Kuma.
^ Jesenova Ravan, zaselek pri Podkumu.
^7 Kladje pri Krmelju.
°^ Zgornje Tepe.

10

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

12, haberenn 18, huenner 4, ayr 25.
Item Paule pfeyffer dient zinssgelt ierlich 60 ß,
waytz kißnikh 12, haberenn 18, huenner 5, ayr 25.
Item ^) Niclaw dient ierlich zinßgelt 1 tl
huenner 1.

Zu Pillichperg hueben
Item suppan dient zinsgelt ierlich 2 markh ^
minus 10 ß, huenner 1, ayr 5.

Item Juri messnar dient zynssgelt 1 markh ö
minus 10 ö, huenner 1, ayr 25.

Am Hartt ^0

Item Khontzar dient jerlich zynßgelt 1 tl ö,
huenner 1, ayr 5.

Kopriunyckh

Item Paule dient jerlich zynßgelt 1 tl -ö, huenner
1, ayr 25.

ZU e) Motschill
Item Juri dient jerlich zynßgelt 2 markh
huenner 1, ayr 25.

Stransperg
Item da sein 4 od huebenn diennen all 2 tl

Gartzaryauetz hueben
Item Matheus dient ierlich zynßgelt 1 tl
huenner 1, ayr 5.

Borouackh hueben
Item die ist od vnd dient 40 kr.

Hude Rawny
Item da ist ain ode hueben dient 40 kr.

Jesenouatz
Item da ist ain ode huebenn dient 1 markh

Bayxell huebenn
Item Caspar daselb dient jerlich zynßgelt Vi tl ft,
huenner 1, ayr 25.

Bontsch f)^» hueben
Item Borischeckh daselb dient jerlich zinß 1 tl iJ,
huenner 1, ayr 25.

Jesenouarauen hueben
Item Poglnyen S) daselbdient jerlich zynß 1 tl

Mitter Osredeckh huebn
Item Clement dient ierlich zynßgelt 2 markh iJ,
huenner 1, ayr 25.

Zgornji Polšnik.

Končar, samotna kmetija pri Polšniku.
'J- Koprivnik, zaselek pri Polšniku.

Kmet Cimerman med Stranskim Vrhom in Koprivni-
kom.

Stranski Vrh, razloženo naselje V od Polšnika.

Danes samotna kmetija Sladic v okviru Stranskega vrha.

Pag. 265.

g) Sic!

h) Pag. 266.

'J? Borovak pri Polšniku.

1° Ravne, razloženo naselje J od Konjšice.

[I Kmet Vodenik, J od Konjšice.

° Boriče, zaselek v okviru razložene vasice Rodež, Z od

Podkuma.
" Srednji Osredek.

Zu Rauny hueben
Item da ist ain ode hueben dient 1 markh iJ.

Wodtiz hueben
Item Primoß dient jerlich zynssgelt 1 tl d,
huenner 1.

Gross Schbamberg^^
Item suppan dient jerhch zynßgelt 1 ti d, huenner 1.
Item Paule dient zynßgelt 80 ß.
Item da ist auch ain ode huebn dient 60 ß.

Klein Schbamberg^^
Item Peter daselb dient zynssgelt 1 tl -d, huenner 1.

Schtickhelperg
Item da sein 3 od hueben, dauon gibt Peter
daselb zynßgelt 1 Vi tl ■&.

Lumba hueben
Item Michel dient von ainer hueben Vi tl -ö.

Toll hueben
Item Martin daselb dient jerlich zyns 1 tl

Schutt hueben
Item da ist ain ode hueben dient 40 kr.

Floß hueben
Item da ist ain ode blieben dient zynssgelt 60 ■ö.

Pretterschneckh
Item Vrban daselb dient zynßgelt 50
Preleyss

Item F ab e daselb dient zynnsgelt Vi tl ■d.

Nepellperg
Item Martin daselb dient jerlich zynß Vi tl iJ.

Potschokh ')9l hueben
Item T ha ma s daselb dient ierlich zynß Vi tl
Mer ist daselbs ain ode hueben die nutzt man zu
dem pharhoff. Sunst dient sy Vi tl -d.

Bressnickhar hueben
Item witib Preyssnickherin daselb dient zynß
Vi tl

Srebernackh hueben
Item Marin Srebernackh dient zynß 2 markh
1^ minus 10/3.

Erlach

Item daselb diennt man ieriich zynß Vi tl -ö, hu
enner 2 kapauner.

»^ Ravne, zaselek pri Podkumu.

»1 Zgornje Vodice pri Gabrovki.

82 Velika Goba.

83 Mala Goba.

84 Lamovje, zaselek pri Dobovici.

85 Dol, danes ruševina Z od Ščita,
i) Pag. 267.

i) Pag. 268.

°° Ščit, razloženo naselje pri Svibnem.

87 Golo Vršje (Goli vrh), blizu Borovka pri Podkumu ali
Blazina, ledinsko ime na območju Ščita?

88 pfeiežje, od začetka 20. stol. opustela samotna kmetija S
od Jagnjenice.

89 Preiesje, razloženo naselje JZ od Počakovega.

90 Magolnik, zaselek pri Dobovici.

91 Počakovo.

92 Kmet Breznik, J od Čimerna.

93 Kmetija v Spodnjem Počakovem.

94 Ježevec, JV od Prelesja.

11

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Altnhoff^^
Item Thomaß dient jerlich zynß 1 ti d.
Am Pach

Item Mathe us daselb dient zynß 2 markh 20 d.

Jagnenytz
Mathias daselb dient ierlich zynß 60

Item J) von disem ob beschribnen czehenndten
vnnd hueb zynseren ist ierlich pension zu raichn
100 gld.

Item auch in der kirchen des heyligen Creutz zu
Scharffenberg im gantzen jar 4 Hecht zepe-
leychten.

Item auch mer dauon dem capplan 4 tl iJ ierlich
zuraichen.

Item auch dauon sich mit 4 briesteren vnd ainem
schuelmaister als selb funfftem mit dem tisch mit
essen vnd trinckhen ausshalten.

Jus montanum

Item zu Studenitz ^perg gantzen zehendt von 50
weingartten.

Item Chnischitza perg von 4 weigarten ze-
hendt.

Item Vndterem Geschloss von 8 weingart[en]
k) zehendt.

Item perg recht 6 kapawner vnd 3 emper wein.
Item ein Weingarten gehört zum pharhoff.

ZUSAMMENFASSUNG

Der Besitz der Rarre Svibno und das Urbar
des Ljubijanaer Domkapitels aus dem Jahre
1499

Das Urbar aus dem Jahre 1499, stellt das erste
erhaltene Besitzverzeichnis der damals bereits dem
Ljubijanaer Domkapitel inkorporierten Pfarre
Svibno (Scharfenberg) dar, die im 12. Jahrhundert

^5 Stari dvor, pri Jagnjenici.
oa Jagnjemca.

^° Cerkev sv. Križa na Svibnem.

k) Beseda je okrajšana z univerzalno vijugo -/, ki lahko
nadomešča različne končnice.

Studence, zaselek, del razloženega naselja Zagrad S od
Svibnega.

Hrušica, zaselek pri Svibnem.
Pod Gradom (Svibno).

aus der Eigenkirche der Herren von Scharfenberg
hervorgegangen sein dürfte. Der Besitz umfaßte die
im weiteren Bereich südlich der Sava/Save zwischen
Šmartno pri Litiji (St. Martin bei Littai) und Radeče
(Ratschach) zerstreuten Huben sowie den Zehnt im
Rahmen der Pfarrgrenzen. Beide Einnahmequellen
waren unterschiedlichen Ursprungs, wovon die j
territoriale Abrundung und Abgrenzung einzelner
Besitzteile zeugt. Das Zehntrecht bezieht sich auf
den Besitz innerhalb der Pfarrgrenzen, der von j
Anfang an der Pfarre gehört haben dürfte, der '
urbariale Besitz dagegen lag in den Grenzen der ^
Herrschaft Svibno und ging schrittweise in kirch- :
liehe Hand über. ]

Der Anteil von Ödhöfen lag im behandelten
Zeitraum bei ungefähr 30%. Dabei handelt es sich
um die sogenannten 'rechtlichen Wüstungen'. Dem
Kapitel gelang es nämlich in den meisten Fällen,
Ödhöfe den Anrainern als zusätzliche Grundstücke
zur wirtschaftiichen Nutzung zu überlassen, doch '
diese lieferten in der Regel nicht die volle Rente ab.

Die Untertanen entrichteten ihre Abgaben \
meistens in Geld, dies gilt insbesondere für den \
Grundzins. Damals war in Krain als die übliche ;
Münze der schwarze Pfennig im Umlauf, der den ;
Wert eines halben venezianischen Solidus hatte, der \
lokale Währungskurs des Rechnungsdukaten be- i
trug 250 Pfennige. Das IGeiiirecht brachte den ;
Kanonikern Geflügel und Eier und etwas Getreide j
ein, das mit dem "kašnik" gemessen wurde, einem i
lokalen Hohlmaß, das ein Zwölftel des Ljubijanaer
Stars (Stars) darstellte.

Verzeichnisse von Fronpflichten findet man in
Urbaren des 16. Jahrhunderts. Sie umfaßten die
Arbeiten in Weinbergen und Wäldern.

Eine historisch-topographische Studie am Ende
des Beitrags füllt die Lücken, die die bisherigen
Untersuchungen des behandelten Gebiets hinter-
ließen. Sie stützt sich auf eine geschlossene Reihe
der zu diesem Zweck noch nicht benutzten neu-
zeitlichen Urbare im Erzbischöflichen Archiv Lju-
bljana sowie auf andere einschlägige Quellen.

12

46

1998

1-2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Miha Preinfalk

Zemljiško gospostvo Turjak pod taktirko Hansa|
Mordaxa (1514 - 1515)* \

Zunanja in notranja podoba Mordaxove ra- i
čunske knjige •

Računska knjiga Hansa Mordaxa, upravitelja i
gospostva Turjak v začetku 16. stoletja, je bila v
literaturi že večkrat omenjena,^ a se je do danes ni !
podrobno lotil še nihče. Vir je zanimiv z več vi- ;
dikov. Prinaša številne podatke o hrani, denarju, '
merah, o materialni in duhovni kulturi, ter mnoge
druge malenkosti, ki pomagajo pri osvetlitvi vsak- \
danjih razmer v zgodnjem 16. stoletju. Z zgo- ;
dovinarskega stališča pa je dobrodošlo tudi dej-
stvo, da je Mordaxova knjiga nastajala v letih 1514
- 1515, torej prav v letih, ko se je nezadovoljstvo
med slovenskimi kmeti bližalo vrelišču in je kulmi-
niralo v velikem slovenskem kmečkem uporu.

Izvirnik hranijo v Arhivu Republike Slovenije v
zbirki urbarjev pod signaturo 46u. V arhiv je prišel ;
verjetno z ostalimi turjaškimi urbarji po letu 1945. i

Besedilo je nemško in pisano v gotski kurzivi. :
Nekajkrat je Mordax uporabil tudi slovenske bese- i
de, kar pomeni, da mu slovenščina ni bila neznana j
(npr. menichen ali posselvolkh). To je tudi razum- j
Ijivo, saj je dokazano, da so plemiči v slovenskih \
deželah obvladali slovenščino. To je bil jezik ljudi, s> ■
katerimi je plemič odraščal, in ki mu je olajšal, če že \
ne omogočil tesne stike z okoljem, v katerem je \
živel.2 Podobno je bilo tudi z Mordaxom, ki je imel i
vsakodnevne stike s kranjskimi kmeti in trgovci. ^

Številke so skoraj izključno rimske, arabske se ,
pojavijo le šestkrat - petkrat v obliki letnice in en-
krat kot denarni znesek. Večino besedila je napisal
Mordax (RI), pojavljajo pa se tudi zapisi dveh i
drugih rok (R2 in R3).

Prva stran, ki ji lahko pogojno rečemo tudi
naslovnica, prinaša podatke o vsebini knjige (mein
ausgab...zw hawsnotturfft), njenem avtorju (ich
Hanns Mordax) in datumu nastanka (syder des

* Ta članek je povzetek moje diplomske naloge z naslo-
vom Računska knjiga Hansa Mordaxa: popis izdatkov
na gospostvu Turjak v letih 1514 -1515.
B. Otorepec, Iz zgodovine turjaškega gradu. Kronika 21,
1973, str. 147 - 152. (Otorepec, Iz zgodovine...)
M. Žvanut, Od viteza do gospoda, Ljubljana 1994, str.
32 - 35. (Žvanut, Od viteza..)

mittichen vor sandt Maria Magdalena tag des XIIII
iar).

Naslovnica Mordaxove računske knjige

Sledi prazna pagina, nato pa petindvajset pagin
o najrazličnejših izdatkih. Na dnu vsake leve pa-
gine je napis Suma facit ter seštevek izdatkov za
vsak folij posebej. Iz oblike črk in številk, ki se
pojavljajo v seštevkih, je moč opaziti, da teh se-
števkov ni delal Mordax, temveč neka druga roka
- R2. Izmed petnajstih obračunov je takšnih dva-
najst, en obračun je napravil sam Mordax, zadnja
dva pa sta od tretje roke - R3.

Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kdo sta
bila pisarja, ki ju označujemo z R2 in R3. Vsekakor
sta to morali biti šolani osebi, čeprav ni nujno, da
iz vrst plemstva. R2 je bil po vsej verjetnosti pisar
turjaškega mladega gospodiča, ki se je takrat
mudil v Ljubljani. Mordax namreč večkrat omenja,
da je odšel k svojemu gospodiču v Ljubljano zara-
di obračuna. Skoraj gotovo pa se z obračuna-
vanjem ni ukvarjal gospodič sam, ampak je imel
za to posebnega uradnika. Res pa je, da je te
obračune kar trikrat popravljal nekdo tretji. Enkrat
je preračunal renske goldinarje v solde in celotno
vsoto izrazil v slovenskem denarnem sistemu, en-
krat je popravil seštevek, pri katerem se je pisar

13

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Primer pagine, ki jo je popisal pisar R3

R2 zmotil, enkrat pa je prečrtal celoten zapis, ki
govori o vsoti, namenjeni stiškemu samostanu, in
nato to vsoto odštel od končnega seštevka. Ome-
njena dejstva kažejo na to, da pisar R3 ni bil le
boljši računar kot pisar R2, ampak da je bil morda
hidi višje na službeni lestvici. Morda celo turjaški
gospodič sam?

Vendar se zdi po drugi strani vprašljiva tudi ta
domneva. Ista roka (R3) se namreč pojavi še več-
krat in sicer pri zapisovanju podobnih izdatkov
kot pri Mordaxu: potni stroški, nakup soli... Skoraj
nemogoče si je zamisliti, da bi vodenje stroškov po
Mordaxu prevzel kar njegov gospodič sam. Pri
iskanju identitet neznanih pisarjev nam tudi Mor-

dax ni v nikakršno pomoč, saj nam v besedilu ne
postreže z nobenim podatkom ali imenom, ki bi
dal slutiti, kdo je bil tisti, ki je sešteval njegove
stroške.

Lahko pa si na tem mestu dovolim domnevo,
da je bil pisar R3 Mordaxov naslednik na mestu
grajskega oskrbnika. Zapisi pisarja R3 sledijo Mor-
daxovim in vsi nosijo letnico 1515 (čeprav je res,
da pisar R3 ne ponuja natančnejših datumov), pa
tudi oblika črk daje slutiti, da je bil pisar R3 mlajši
človek kot Mordax, saj je njegova pisava bolj no-
voveška kot Mordaxova. Razlika je opazna tudi pri
številkah. Mordax je uporabljal izključno le rimske
številke, R3 pa že tudi arabske.

14

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kaj se je
zgodilo z Mordaxom poleti 1515, ko ga je očitno
nadomestil nekdo drug. Morda ga je njegov
gospodič premestil na kakšno drugo gospostvo ali
pa se je sam umaknil s Turjaka. Med Mordaxovimi
vpisi se namreč pojavijo že pred letom 1515 posa-
mezni vstavki od pisarja R3, kar bi lahko razložili
na ta način, da je Mordax pisarja R3 uvajal v
upravljanje turjaškega gospostva in da se je torej
že vsaj leto dni vedelo, da bo Mordaxovo mesto
kmalu prosto.

Ob analizi obračunavanja stroškov pa je po-
trebno omeniti še neko zanimivost. Mordax je
moral biti precej površen računar. Kar štirje izmed
njegovih izračunov so napačni. Največ preglavic
mu je delalo množenje, opaziti pa je tudi nekaj
napak, ki jih imamo lahko za "lapsus calami". Če
ne drugega, mu lahko očitamo nenatančnost, kar
je za nekoga, ki se ukvarja z gospodarstvom,
nedopustno.

Po drugi strani pa je tudi res, da se nihče od
obračunovalcev R2 ali R3 ni potrudil in preveril
Mordaxovih izračunov, ampak sta oba v končnem
obračunu upoštevala tudi napačne Mordaxove
zmnožke. Sicer pa so končni obračuni zelo
zanesljivi, saj se je ob ponovnem obračunavanju
pokazalo, da jih je od petnajstih enajst izračunanih
do denariča natančno (tudi edini Mordaxov), le
eden odstopa za kar precejšnjo vrednost 32 soldov
in pol, medtem ko je pri treh moč zaslediti le
manjša odstopanja. Med slednjimi se pri dveh ne-
pravilnosti (pol denariča) pojavijo zaradi težav pri
preračunavanju krajcarjev v solde, pri enem
obračunu (pg. 11 in pg. 12) pa gre za že omenjeni
odšteti znesek za stiski samostan.

Če se povrnemo k strukturi same knjige, lahko
opazimo, da je 27. pagina zadnja pagina izdatkov,
ki jih je zabeležil Mordax. Takoj ji namreč sledi
pagina, ki jo je popisal pisar R3. Na žalost ta zapi-
sovalec razen letnice 1515 na vrhu pagine ni zapi-
sal natančnih datumov. Vendar bi lahko iz krajev,
oseb in potrüh stroškov, ki se omenjajo v zapisih,
sklepali, da so nastali v prvi polovici novembra
1515. Leto poprej, med 5. in 13. novembrom 1514,
je namreč Mordax poslal iste ljudi v iste kraje za
skoraj enake potne stroške, da so izbrali vino in ga
prepeljali na Turjak. Ta pagina ne prinaša seštevka
vseh izdatkov (ta znaša tri funte denaričev in 55
soldov). Razlog je verjetno v tem, da je nameraval
zapisovalec te izdatke sešteti z drugimi, ki bi sledili
na naslednjih paginah. Naslednje štiri strani so
namreč prazne, verjetno predvidene za kasnejše
stroške.

Podatki o žitu, ki jih prinašajo pagine 33 - 43,
so zabeleženi na posebnem sešitku in so tako tudi
fizično ločeni od preostalih (denarnih) izdatkov.
Tako se zdi, da je celotna knjiga razdeljena na dva.

dela: prvi prinaša denarne izdatke za hrano, oble-
ko, orodje, popravila in podobno; drugi del pa je
bolj podoben pravemu urbarju. Vendar je tudi ta
del razdeljen na tri vsebinske sklope.

Najprej je zabeležena količina žita in stročnic
(oziroma natančneje pšenice, ječmena, ovsa, graha,
boba in prosa), ki je bilo verfahrt. Kakšno je bilo to
žito, je težko reči. Morda je bilo namenjeno kakšru
ustanovi (verjetno cerkverü) kot letni prispevek in
je bilo kasneje odpeljano s turjaškega gradu. To bi
se skladalo z dejstvom, da so navedene količine za
14., 15. in 16. leto, saj bi tako lahko pojav letnice
1516 (16. leto) upravičili s tem, da je bila navedena
količina žita že vnaprej predvidena za oddajo. Ker
sta oba zapisa za 15. in 16. leto prečrtana, lahko
domnevamo, da do oddaje nato ni prišlo. Poleg
tega bi se ta teorija ujemala z našo domnevo, da
Mordaxa leta 1516 ni bilo več na Turjaku.

Možno pa je tudi, da se beseda verfahrt nanaša
na tisto žito, ki se je med letom pokvarilo in so ga
morali odpisati. A to bi potem pomenilo, da je bil
Mordax turjaški oskrbnik tudi še leta 1516, saj so
vsi trije zapisi delo njegove roke. Vendar pa si s to
teorijo ne moremo pojasniti, zakaj sta zapisa za 15.
in 16. leto prečrtana.

Ob vsem tem se pojavi tudi zanimivo vpra-
šanje, kaj dejansko pomeni npr. 14. leto. Očitno se
ta navedba ne nanaša na celotno koledarsko leto,
temveč le na določeno sezono in je zato datacija
od primera do primera drugačna. Mordax ob za-
četku navaja "14. leto", a se to leto začne z julijem
1514 in se konča z julijem 1515. Tudi urbar iz 1509
je označen kot urbar za deveto leto, a je v njem
zajeto le obdobje med sv. Jurijem (24. april) in sv.
Mihaelom (29. september) tega leta.

V Mordaxovi knjigi nato sledijo štiri strani
podatkov o tem, koliko raznovrstnega žita je tur-
jaško gospostvo porabilo oziroma odpeljalo v mlin
v dvanajstih mesecih - od julija 1514 do julija 1515.
Končni obračun je nameraval na 39. pagirü nare-
diti pisar R3, vendar tega iz neznanega razloga ni
storil. Skoraj celotna 39. pagina in tudi naslednja,
štirideseta, sta prazni. Na paginah 41 - 43 so po-
datki o količini ovsa, ki so ga na Turjaku porabili
prav tako v dvanajstih mesecih, začenši z julijem
1514.

Na povsem zadnjo pagino je pisar R3 zabeležil
dva stroška, podobna Mordaxovim. Tudi tokrat
nam zapisovalec ne postreže z natančnimi datumi,
razen z letnico 1515. Vendar pa je tokrat (za raz-
liko od pagine 28) naredil obračun - in to kar dva,
za vsak izdatek posebej. Prvi obračun je povsem
pravilen, drugi pa od pravilne vsote kar precej
odstopa. V zapisu namreč pravi, da je za dvajset
tovorov soli po šestnajst soldov plačal dva funta
denaričev in 55 soldov in pol. Pravilna vsota bi
seveda morala biti dva funta denaričev in 88 sol-

15

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

dov. Razlika tako znaša 32 soldov in pol in pred-
stavlja edino večje odstopanje od pravilnih izra-
čunov v celotni knjigi. Razlog za tako veliko na-
pako je bodisi površnost ali pa je imel težave z
množenjem ne le Mordax, ampak tudi njegov na-
slednik.

Kot je bilo omenjeno že zgoraj, so naslednji
štirje foliji odrezani od pole, tako da se zapisi tu
končajo. Najverjetnejša razlaga za to je, da so od-
rezane folije razrezali na manjše listke, na katere si
je Mordax sproti, ob sami poravnavi računa na te-
renu, zapisal višino stroška in jo kasneje prepisal v
knjigo. Neposrednih dokazov, ki bi potrjevali to
teorijo, na žalost ni, je pa na takšen način po-
slovanja moč sklepati na podlagi starejših turjaških
urbarjev iz let 1509 in 1510, v katerih so se takšni
"pomožni" listki ohranili. Tej teoriji v prid govori
tudi dejstvo, da je na začetku desete pagine pra-
zen prostor za še približno dva vpisa. Če bi Mor-
dax stroške beležil sproti, ne bi pustil praznega
prostora. Edina možna razlaga zato je, da si je oba
izdatka zapisal na listek, tega pa je izgubil in ker
je mislil, da bo listek našel in izdatka pripisal kas-
neje, je na začetku pagine prihranil prazen pro-
stor.

Pa tudi sicer si je težko zamišljati, da bi Mordax
knjigo nosil s seboj in si vanjo sproti zapisoval iz-
datke. Knjiga bi morala biti tako veliko bolj po-
škodovana oziroma obrabljena, pa tudi pisava bi
morala biti neenakomerna in manj čitljiva. Vendar
je ravno nasprotno: že hitri pogled na pisavo nam
razkrije, da si zapisi sledijo enakomerno drug za
drugim, črke so čitljive, barva črnila pa se od
zapisa do zapisa ne razlikuje. Vse to potrjuje pred-
postavko, da so bili izdatki v knjigo prepisani kas-
neje in da je bilo naenkrat vnesenih več zapisov.
Večkrat je moč opaziti, da je Mordax ob koncu
levih pagin pustil več praznega prostora, kot bi bi-
lo potrebno, zato lahko sklepamo, da je predvidel,
da bo na prazen prostor prišel skupni seštevek, ki
ga bo kasneje naredil nekdo drug.

Posebno pozornost si zasluži tudi razpored
nakupov po dnevih. Iz datumov, ki se pojavijo v
besedilu, bi na prvi pogled sklepali, da je Mordax
nakupe največkrat opravljal ob petkih. Izmed 75
različnih datumov jih namreč kar 32 pade na pe-
tek. Vendar ob natančnejšem pregledu izstopi za-
nimiv podatek: od 32 nakupov, ki jih je dokazano
(z navedbo datuma) opravil na petek, je devet-
indvajsetkrat kupil ribe. Če pri tem upoštevamo
dejstvo, da je bil petek postni dan in da so bile od
mesa dovoljene le ribe, lahko iz povedanega za-
ključimo, da je Mordax ribe porabil še isti dan, ko
jih je kupil. In še do enega zaključka nas pripelje
analiza petkovih izdatkov: razen rib Mordax ob
petkih ni nakupoval v pravem pomenu besede.
Od preostalih treh petkovih izdatkov je bil eden

plačilo krojaču, enkrat je kupil sedem mladih psov,
enkrat pa je z denarjem pokril potne stroške.

Tudi ob sobotah in nedeljah so "pravi" nakupi
prej izjema kot pravilo. Ob teh dveh dnevih je
imel stroške predvsem zaradi potovanj, na katera
se je odpravljal bodisi sam bodisi kateri od nje-
govih pomočnikov. Ob sobotah je nekajkrat kupil
tudi ribe in rake (predvsem ob velikih cerkvenih
praznikih), med nedeljskimi stroški pa zasledimo
še nakup ptičev in pasov (gurtel), dvakrat pa je
plačal tudi obrtnike. Potrošne dobrine (hrana,
obleka, orodje) je torej Mordax nabavljal predvsem
med tednom. Med dnevi se ponedeljek in torek
pojavita petkrat, sreda in četrtek pa devetkrat.

Seveda je potrebno še enkrat poudariti, da so v
tem statističnem pregledu upoštevani le tisti dnevi,
ki so določeni z natančnim datumom. Veliko zapi-
sov je namreč brez datuma. Nekateri so oprem-
ljeni le s približnim časom (auch die selbig zeyt),
večina pa ne. Možru sta dve razlagi. Po prvi bi
lahko domnevali, da je imel Mordax na isti dan
več stroškov in da je zato datiral samo prvi zapis,
ostalih zapisov, ki sledijo prvemu do naslednjega
zapisanega datuma, pa ni datiral, ker je sam pri
sebi vedel, da so se zgodili na isti dan. Vendar ta
teorija (če sploh) velja le za manjše število zapisov.
Njeno verjetnost spodbijata dve dejstvi. Prvič: med
dvema datiranima zapisoma je več nedatiranih
(včasih tudi sedem ali osem). Zdi se nelogično, da
bi Mordax na en in isti dan opravil osem povsem
različnih poslov, nato pa cela dva tedna ne bi imel
niti enega stroška. In drugič: nekajkrat je več raz-
ličnih nakupov datiral z enim in istim datumom,
čeprav zapisi sledijo drug drugemu in mu torej ne
bi bilo potrebno datirati vseh, ampak le prvega.

Verjetnejša se zatorej zdi druga teorija, da je
Mordax na datume preprosto pozabil. Ob samem
nakupu si je zapisal le vsoto in artikel, datuma pa
ne, in takšen nedatiran zapis je potem z listka
romal pri prepisovanju tudi v knjigo. Kdaj je Mor-
dax listke prepisoval v knjigo, ni mogoče natančno
določiti, saj sta pisava in črnilo zelo enakomerna
skozi vso knjigo in zato z njuno pomočjo ne mo-
remo določiti začetka posameznih vpisovanj.

Vsekakor pa med zabeležko na listek in prepi-
som v knjigo ni moglo preteči veliko časa. Pogled
na zapisane datume nam razkrije, da si sledijo v
pravilnem kronološkem zaporedju (razen manjših
nepravilnosti v začetku junija in v sredini julija
1515, o čemer bo v nadaljevanju še govora). Ver-
jetno se Mordax ob prepisovanju ni mogel spom-
niti natančnega datuma; vedel je le za približen
čas izdatka in je tako lahko nedatiran zapis pra-
vilno umestil med dva datirana. Na ta način bi
lahko razložili tudi nekaj nenavadno velikih časov-
nih presledkov, kot na primer med 15. septemb-
rom in 13. oktobrom, 29. decembrom in 19. janu-

16

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

arjem ter 19. januarjem in 9. februarjem (v drugem
presledku je kar trinajst nedatiranih zapisov).

Še enkrat pa je zanimivo omeniti, da je svoje
zapise datiral le Mordax, medtem ko pri pisarju R3
razen letnice 1515 ne zasledimo natančnih datu-
mov.

Organizacija in delovanje gospostva Turjak

Zemljiško gospostvo Turjak je, kot je znano, v
odsotnosti gospoda leta 1514 in 1515 vodil oskrb-
nik Hans Mordax. Kot je razvidno iz strukture
stroškov, ki jih je beležil, je opravljal nakupe naj-
raznovrstnejšega blaga, ki je bilo potrebno za ne-
moteno življenje gradu. Tako lahko zasledimo za-
pise o nakupu hrane, obleke, kuhinjske posode,
kmečkega orodja, pa tudi papirja, voska in črnila.
Poleg tega je Mordax plačeval tudi dolgove svojih
gospodarjev, poravnaval stroške za potovanja svo-
jih pomočnikov, najemal je obrtnike ter plačeval
kmetom za opravljena dela.

Vseh številnih opravkov seveda ni mogel po-
storiti sam. V zapisih najdemo imena sedmih mož,
ki so opravljali nekatere funkcije biričev in valptov,
a jim recimo raje kar pomočniki: Ivan Krabat,
Hans Wolf, Hans Mittler, Nikolaj, Lenart, kuhar
Simon in Pankrac. Ti pomočniki so v oddaljenih
delih gospostva (Klevevž, Nadlišek) pobirali dese-
tino, nadzirali mlačev in obrezovanje vinogradov
ter po Mordaxovem naročilu odhajali v Ljubljano
po nakupih in drugih opravkih. Nekateri izmed
njih so zastopali zemljiškega gospoda na sojenjih.
Hans Mittler je 9. septembra 1514 sodeloval na
metliški veci, 3. novembra pa je Mordax poslal
Nikolaja v Višnjo Goro na sojenje nekemu Mihelu
Strassynu. Verjetno jih je vsaj nekaj stalno živelo
na gradu, saj so bili očitno Mordaxu stalno na
razpolago, poleg tega pa se v zapisih pojavlja le
njihovo ime brez navedbe domačega kraja.

Na Mordaxovi plačilni listi je bilo še več ljudi.
Novembra 1514 je plačal hlače hlapcu Venclju,
Luki Prašniku, svinjskemu pastirju Matevžu in
ovčarju Gregorju. Ob istem času je drugim po-
slom, hlapcem in pastirjem dal narediti dvanajst
sukenj, deset hodnih in platnenih srajc. Okoli bo-
žiča zasledimo zapis, da je plačal 130 soldov ofra
(opffer gelt) sedmim pomočnikom, dvema hlapce-
ma, oskrbniku in oskrbnici, kuharici, dvema dekla-
ma, kravjemu pastirju in ovčarju, sirarki, dvema
fantoma v hlevu ter svinjskemu pastirju in pastir-
ju, ki je skrbel za teleta. Po grobi oceni naj bi bilo
tako na gradu poleg Mordaxa zaposlenih še okoli
dvajset ljudi. Koliko jih je stalno živelo na gradu,
je težko reči. Stroški za hrano nam povedo le to,
da je v grajskem gospodinjstvu živelo več ljudi,
čeprav je po drugi strani zanimiv podatek, da je
Mordax ob petkih skoraj vedno kupil le eno ribo.

Le redko omenja nakup dveh ali treh rib. To
morda pomeni, da si je Mordax kot plemič ob
petkih lahko privoščil ribo kot postni obrok, posli
kot podložniki pa so se morali postiti bolj dobe-
sedno.

Zanimivo je, da je Mordax okoliškim kmetom
plačeval za opravljanje del, ki bi po svoji naravi
pravzaprav sodila med tlako. Tako so kmetje dobili
denar za mlatenje, ženske pa za mikanje in prede-
nje lanu. Kot dajatev brez denarne odškodnine
Mordax navaja le žito in stročnice. Žafran in po-
per, ki sta včasih sodila v malo pravdo, je Mordax
kupil. Prav tako je od želimeljskega uradnika kupil
jagnje in kozlička, od okoliških kmetov pa mlade
kokoši. Edina dajatev od živine, ki jo Mordax ome-
nja, je bil jurjevski prašiček, ki sta ga šla konec
aprila v Nadlišek iskat Nikolaj in oskrbnik {mayi).
Ta zapis sicer ni datiran, a ker nosi naslednji zapis
datum 29. april 1515, lahko mirno zaključim, da je
bil prašiček jurijevski in ne martinovski. Ta in še
nekateri podobni zapisi dokazujejo, da so tudi ne-
datirani zapisi vstavljeni v pravilnem kronološkem
zaporedju. Pobiranje desetine se je odvijalo konec
poletja, obrezovanje vinograda v začetku februarja
in podobno.

Omenil sem že denar, ki ga je Mordax izplačal
poslom okoli božiča. V sredini marca je zabeležil,
da je poslom dal tudi dvanajst soldov peycht gelt.
Za kakšen denar je šlo, ni bilo mogoče ugotoviti.
Morda se peycht nanaša na "der Beutel", kar po-
meni mošnjo. Morda je šlo za neke vrste žepnino?
Pri izplačilih lahko omenim še zanimivost, da je
Mordax kmetom za mlatenje plačal šele februarja,
okoli pusta, čeprav se je mlačev po pravilih
verjetno odvijala konec poletja ali v začetku jeseni.
Dan mlatenja je veljal tri solde.

Enooki Hans in njegovi sodobniki

Rodbina najstarejših Turjačanov, ki se v virih
prvič omenja leta 1162,^ je sredi 13. stoletja iz-
umrla. Njeni nesvobodni ministeriali pa so prevzeli
ime Auersperg in kot taki postali ena najpo-
membnejših in najuglednejših plemiških družin na
Kranjskem. K temu je pripomogla tudi njihova
številnost. Pankrac Turjaški je do svoje smrti 1496
s svojo ženo Ano Frankopansko zaplodil najmanj
štirinajst otrok. Tudi sin Trojan ni veliko zaostajal
za svojim očetom. Po navedbah Schonlebna je bil
Trojan oče najmanj devetim otrokom.^

Prav Trojan in njegov brat Darij sta ključni
osebi Mordaxove računske knjige. Mordax namreč
neprestano omenja svojega "mladega gospodiča"

17

3 B. Otorepec, Iz zgodovine..., str. 147.

4 J, L. Schönleben, Genealogia illustrìssimae familiae prin-
cipum, comilum et baronum ab Aursperg, Labari 1681,
str. 10. (Schönleben, Genealogia..)

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Qungkherr), vendar nam njegovega imena ne izda.
Dvakrat sicer navede Darijevo ime, vendar zraven
pristavi, da je pokojni (seliger). Zdi se, da je Mor-
daxov gospodič, h kateremu je večkrat jezdil v
Ljubljano, Trojan. Poglejmo, zakaj.

Trojan in Darij sta imela po Schönlebnovi Ge-
nealogiji še štiri brate - Herkula, Godfrida, Okta-
vijana in Casparja. O Herkulu in Oktavijanu
Schönleben pravi, da sta umrla in in/antìa.^ Za
Herkula se je ohranil celo datum - 8. avgust 1488 -
in sicer v kodeksu iz turjaške knjižnice, kamor je
oče Pankrac zapisoval rojstva in smrti svojih
otrok.^ Poleg datuma je tudi zapisano, da so Her-
kula pokopali v kapeli sv. Servacija v Škocjanu pri
Turjaku, kjer je že ležal njegov brat Godfrid. O
Casparju ni bilo mogoče zaslediti nobenega po-
datka. Tako ostaneta le Darij in Trojan.

Čeprav njuni rojstni letnici nista ohranjeni, pa
se zdi, da je bil Darij starejši od Trojana. V de-
želnozborskih spisih kranjskih stanov se namreč
do leta 1510 omenja le Darij (in sicer 10. aprila
1510^ in 24. aprila 1510»), potem pa ni pet let več
zaslediti nobenega od Turjaških. Trojanovo ime se
nato pojavi 18. maja 1515.^ Tudi oba turjaška ur-
barja, ki sta po svojem nastanku še najbližje letu
nastanka Mordaxove računske knjige (iz let 1509
in 1510), potrjujeta to domnevo. Prvi, starejši, pri-
naša naslednji tekst: Vermerckht das urbar register
gen Aursperg gehorund im den newndten jar, so
vach ich an Darius von Aursperg... (fol. 2) Mlajši
urbar iz 1510 pa pravi, da je Darij že pokojni: Ver-
merckht den auszug...gen Aursperg des Jungkher
Darius saugen... (fol. 18) Ta podatek bi se torej
ujemal z dejstvom, da se v deželnozborskih spisih
Darijevo ime zadnjič pojavi prav leta 1510.

Samo Darijevo življenje je zavito v meglo.
Schönleben pravi le, da je imel posest v Metliki in
da o njegovi ženi ni znano nič.l"

Drugače pa je s Trojanom. Letnica njegovega
rojstva ni povsem zanesljiva. Vsekakor se je moral
roditi pred letom 1496, ko je umrl njegov oče. Kot
je bilo omenjeno že zgoraj, se Trojan v deželno-
zborskih spisih pojavi leta 1515, torej je moral do
takrat že doseči svojo polnoletnost. Če upoštevam
navedbo dr. Maje Žvanut, da so fantje v sredini
16. stoletja postali polnoletni z dvajsetim letom,ll
bi morala biti Trojanova rojstna letnica okoli
1495.12 To bi bilo tudi v skladu s podatkom, da se

5 Prav tam, str. 9.

° F. Komatar, Ein Bruchteil der Familienchronik der Auer-
sperge, Mittheilungen des Musealvereins für Krain
(MMK) 13 (1900), Str. 25. (Komatar, Bruchteil...)

7 M. Verbič, Deželnozborski spisi kranjskih stanov, Ljub-
ljana 1980, str. 30. (Verbič, Spisi.)

8 Prav tam, str. 37.

9 Prav tam, str. 146.

1" Schönleben, Genealogia..., str. 9.

11 Žvanut, Od viteza..., str. 134.

12 Ta podatek prinaša tudi Ivan Steklasa v svojem članku

je Trojan poročil leta 1520, ko mu je bilo približno
25 let, še posebej, če pri tem upoštevamo izsledke
nekaterih raziskav, da so bili ženini v avstrijskem
prostoru v tistem času stari povprečno 27 let.l^

Trojan Turjaški je bil torej v času, ko je njegovo
gospostvo upravljal Hans Mordax, star okoli dvaj-
set let. Vendar takrat ni živel na Turjaku, temveč
že od potresa leta v letu 1511 na Dunaju, od koder
se je večkrat vračal v Ljubljano.l^ Po smrti cesarja
Maksimiljana 1519 je bil skupaj z Jurijem Schni-
zenpamerjem kot predstavnik kranjskega plemstva
izbran v poslanstvo, ki se je šlo v Španijo poklonit
bodočemu cesarju Karlu.1^

24. avgusta 1520 se je Trojan poročil z Ano
Egk,l^ ki mu je rodila najmanj devet otrok.l''
Najslavnejši izmed njegovih sinov je gotovo Her-
bart, ki se je proslavil v bitki s Turki pri Budačkem
(1575), kjer je tudi padel.

Sicer pa je Trojan večino svojih let preživel na
Dunaju. Leta 1531 je dobil naziv svobodrü baron,l8
štiri leta kasneje pa je postal namestnik spodnje-
avstrijskih dežel. Umrl je razmeroma mlad - leta
154119 oziroma po Schönlebnu 1540.20 V oporoki
je za skrbnike svojih otrok med drugimi določil
tudi graščaka z Otočca Viljema Villandersa. Ta je
bil med letoma 1533 in 1537 oskrbnik na Tur-
jaku.21 Vendar je bil že njegov oče Žiga v službi
Turjaških in se skupaj s sinom omenja med letoma
1518 in 1520.22 Bi bilo morda na tem mestu moč
sklepati, da je bil neznani pisar R3 prav Viljem
Villanders? Možno je, kajti njegov nagrobriik na
Otočcu navaja, da je umrl na veliki petek 1547 (8.
april), v starosti 54 let.23 To pomeni, da se je rodil

o Herbarlu Turjaškem. I. Steklasa, Herbart Turjaški, v:
Letopis Slovenske matice (1889), str. 91. (Steklasa, Her-
bart...)

Žvanut, Od viteza..., str. 134.

14 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910
- 1916 [Reprint Celje 1992], str. 768. (Gruden: Zgo-
dovina..)

15 J. Zahn (ur.). Das Familienbuch Sigmunds von Herber-
stein, v: Archiv für österreichische Geschichte, zv. 39,
Wien 1868, str. 319. (Zahn, Familienbuch..)

1" M. Žvanut, Korespondenca dveh kranjskih jilemičev iz
sredine 16. stoletja. Zgodovinski časopis (ZC) 43 (1989),
str. 485. (Žvanut, Korespondenca..)

17 Ta podatek zasledimo pri Schönlebnu, medtem ko Ste-
klasa navaja le sedem otrok. Prav tako si nasprotujejo
podatki o prvorojenem otroku. Steklasa pravi, da je bU
Herbarl (r. 1528) najstarejši Trojanov otrok, medtem ko
Schönleben pred Herbarta postavlja vsaj enega otroka -
Polikseno (r. 1524).

1° Schönleben, Genealogia..., str. 10.
Žvanut, Korespondenca..., str. 486.

20 Schönleben, Genealogia..., str. 10.

21 S. Vilfan, Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16.
stoletja, v; SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, zv. 8,
Ljubljana 1986, str. 119. (Vilfan, Ljubljanski..)

22 F. Kraus, Urkunden des CoUegiatcapitels in Rudolfs-
werth, v: Mittheilungen des historischen Vereins für
A>a7>7 20 (1865), Str. 76.

23 J. Jarc, Franc Ant. pl. Breckerfeld. O Novem mestu ob
koncu XVIII. stoletja. Kronika 5 (1938), str. 149.

18

46

1998

1-2 KRONIKA

časopis za slovensico Icrajevno zgodovino

leta 1493. Kot 22-letni plemič bi tako ustrezal naši
predpostavki o pomočniku Hansa Mordaxa. Poleg
tega bi bilo morda umestno pričakovati, da bo
vodenje nekega zemljiškega gospostva, kot je to
storil Villanders 1533, prevzel nekdo, ki ima s tem
že izkušnje. Vsekakor pa je potrebno priznati, da
za naše domneve ni nikakršnega dokaza in da je
kakršnakoli povezava Viljema Villandersa in pisar-
ja R3 zgolj drzna domneva.

Posebej pa je zanimiv še nek podatek, ki v mo-
je raziskovanje vnaša kar nekaj nejasnosti. Mordax
ne omenja le svojega gospodiča, ampak tudi svo-
jega "milostljivega gospoda". K temu gospodu v
Ljubljano je na primer gospodič 22. aprila 1515 po-
slal Pavla {[zw] meinem gnadigen heren Mawro-
chen) in nato naslednji teden še trikrat. Kdo je bil
ta gospod in ali se je res imenoval "Mawroch", ni
jasno. Steklasa omenja, da je bil glava turjaške
družine še 1511 Volkart (Trojanov stric), nato pa
od 1515 Trojan.^ Morda bi lahko iz tega zaključil,
da je bil milostni gospod Volkart, mladi gospod pa
Trojan, vendar je ta teorija zaradi omembe oseb-
nega imena (Mawroch) pod velikim vprašanjem.

Ob analizi oseb, ki se pojavljajo v računski
knjigi, seveda ne moremo mimo glavnega prota-
gonista in avtorja našega vira - Hansa Mordaxa.
Nekaj skopih podatkov o njem prinaša Žiga Her-
berstein v svoji Družinsld knjigi^ kajti Herber-
steini in Mordaxi so bili v sorodu. Stric Žige Her-
bersteina se je poročil z Margareto Mordax. Mar-
garetin brat Žiga Mordax je imel z ženo Margareto
Teuffenpach dva sinova - Žigo, ki je bil grbast
(Sigmund der puckhlat) in Erharta. A grba ni bila
ovira za zakon, saj se je grbasti Žiga priženil v
družino Nepelperger in imel štiri otroke. Najsta-
rejši izmed njih je bil Hans, ki pa je imel prav tako
telesno hibo - imel je le eno oko (Hans der ain-
auget). Letnic pri Herbersteinu na žalost ne zasle-
dimo, a sodeč po sorodniških razmerjih in neka-
terih drugih datumih lahko enookega Hansa mir-
no poistovetimo s turjaškim oskrbnikom Hansom
Mordaxom. O njegovi življenjski poti je znano le
to, da je za ženo vzel Katarino Graswein ter da je
imel dve hčerki, Ano in Felicito.

Hans torej z dvema hčerkama ni mogel nada-
ljevati družinskega imena. Pa tudi sicer ta veja
Mordaxov na tem področju ni imela sreče. Hansov
brat Andrej je umrl neporočen in brez otrok, njuni
sestri pa sta s poroko izgubili dekliški priimek.
Tudi Hansov stric Erhart je zapustil le eno hčer,
Nežo, ki je postala žena Jurija Rainerja. Tako je ta
veja Mordaxov izumrla.

?4 steklasa, Herbart..., str. 91.

25 Zahn, Familienbudi..., str. 341 - 342.

Rodovnik družine Mordax

V viru, o katerem govorim, se med kranjskimi
plemiškimi družinami omenjata tudi družini Rav-
bar s Kravjeka (Vinjeka) pri Muljavi ter Schnizen-
pamer (Schnizenbaum{er)) z ižanskega gradu.

Med plemiče lahko skoraj zagotovo štejemo
tudi Matka s Cušperka. Mordax namreč pravi, da
je 24. februarja 1515 pojezdil k svojemu gospodiču
zaradi Matka (von wegen des Matkho von Zobl-
spergkh). Zanimivo je, da viri Matka omenjajo že
šestnajst let prej in to ne v najlepši luči. 12.
oktobra 1499 se je stiski opat Martin pritožil de-
želnemu glavarju, da je Matko, oskrbnik na Čuš-
perku, povzročil škodo dvema njegovima pod-
ložnika s tem, da je brez odškodnine odvzel ene-
mu dva tovora vina, drugemu pa dva vola, ker sta
zašla na pustote čušperškega gradu. Hkrati prosi
opat deželnega glavarja za pomoč proti Matku.^^
Matko se omenja kot uslužbenec gospoda Volkarta
Auersperga, saj je bil Cušperk kot cesarska za-
stavna gospoščina v posesti Turjaških.^^ Drugih
podatkov o njem nisem zasledil. Očitno pa je bil
čušperški oskrbnik tudi še leta 1515. Morda je
znova povzročil kakšno nečednost, o kateri je
moral Mordax poročati svojemu gospodiču. j

Nekoliko skrivnostna oseba je bil tudi neki j
Pavle. Zapisi, v katerih se pojavlja njegovo ime, I
kažejo na to, da je imel na Turjaku poseben po-
ložaj. Mordax ga je h gospodiču v Ljubljano po-
šiljal relativno redko: za veliko noč in nato še šti-
rikrat zadnji teden v aprilu. Poleg tega je moral
zanj po naročilu gospodiča plačati še krojača, ki
mu je naredil hlače in suknjo. Slednja je bila še
enkrat dražja od sukenj za hlapce. Pavlovega
priimka od Mordaxa sicer ne izvemo, a morda je
šlo za Pavla Freydenstaina, ki se leta 1510 v de-

26 F. Komatar, Das Schlossarchiv in Auersperg, Camiola
n.v 1 (1910), str. 242.

Grafenauer, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na
Slovenskem, Ljubljana 1974, str. 52 (Grafenuer, Boj..).

19

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

želnozborskih spisih omenja poleg Darijevega ime-
na.28 Freydenstain je bil oproda, ki je Dariju storil
neko krivico oziroma se je polastil fevda, ki je po
deželnem pravu pripadal turjaškemu gospodu.
Morda se je zadeva kasneje razrešila in je Frey-
denstain nekaj časa živel tudi na Turjaku. A tudi
če Pavle ni bil Freydenstain, je bil skoraj gotovo
več kot le navaden služabnik.

S trgovci Mordax ni imel vedno neposrednega
stika. Mnogokrat so nakupe zanj opravljali njegovi
pomočniki. Od širše znanih trgovcev Mordax naj-
prej omeni nekega Hansa iz Nürnberga. Skoraj
gotovo gre tu za nurnberškega meščana Hansa
Schweigkherja, ki se v virih omenja med leti 1484
in 1527 in je trgoval tudi z ljubljanskim trgovcem
iz prve polovice 16. stoletja Žigo Mospacherjem.^^
Očitno je tudi, da je s Schweigkherjem posloval
sam Trojan, saj Mordax pravi, da je moral v Ljub-
ljani po ukazu gospodiča trgovcu izplačati petnajst
soldov in pol.

Od pravih trgovcev je omenjen še neki Jud, od
katerega je Mordax kupil tri lote žafrana. Zapis o
tem nakupu sicer ni datiran, a se je, sodeč po
ostalih datumih, zgodil med 29. decembrom 1514
in 19. januarjem 1515. Če upoštevamo dejstvo, da
so se morali Judje po ukazu cesarja Maksimiljana s
Kranjske izseliti prav leta 1515, potem je moral biti
to eden zadnjih poslov, v katerem je sodeloval kak
kranjski Jud.

To sta tudi edina primera, ko je Mordax zapisal
osebo, s katero je trgoval. Vsi ostali zapisi vse-
bujejo le vrsto blaga, količino in ceno. Precej je
trgoval tudi z okoliškimi kmeti, od katerih je ku-
poval malo divjačino (z vevericami, jerebi in div-
jimi golobi sta ga najpogosteje oskrbovala neki
Sernak in njegov sin iz Laz pri Turjaku), spomladi
tudi jarice in mlade pse ter vsak petek seveda ribe.
Slednje mu je največkrat prinašal ižanski ribič.
Zagotovo je to moral biti ribič Jakob (Jacob fìs-
cberj ki ga Mordax enkrat omeni poimensko, za-
pisan pa je tudi v urbarjih iz let 1509 in 1510, kot
hasnovalec na eni hubi na Igu.

Veliko "radodarnejši" je Mordax z imeni obrt-
nikov, katerih uslug se je posluževal. Za dela na
gradu, ki ga je leta 1511 ogrozil potres, štiri leta
pozneje pa še uporni kmetje, je najel več tesarjev,
med njimi tudi nekega Rudolfa, ki je naredil dvoje
vratic v obrambnem stolpu. Matevž Šteblaj je v zid
naredil vrata in več strelnih lin. Urbarja iz let 1509
in 1510 Matevža Šteblaja sicer ne navajata, pač pa
se dva druga kmeta s tem priimkom omenjata v
vasi Zapotok in Visoko, zato je zelo verjetno, da je
tudi Matevž izhajal iz ene izmed teh vasi. Polir
(palbir(er)), ki ga je Mordax izplačal julija 1514 v
Ljubljani, je verjetno opravljal zaključna dela v

?8 Verbič, Spisi..., str. 30.

29 Vilfan, Ljubljanski..., str. 99 - 100.

ljubljanski hiši Auerspergov.

Sicer pa se poimensko v našem viru omenjata
še krojač Peter in krznar Blaž z Iga. Pri prvem gre
po vsej verjetnosti za krojača Petra s Starega trga v
Ljubljani, ki se je pri trgovcu Mospacherju zadol-
ževal za sukno in je še septembra 1517 delal za
Trojana Turjaškega.^0 Prav tako se je pri Mospa-
cherju zadolževal krznar Blaž, a na žalost ta zapis
ni datiran.31 Mordax krznarja Blaža omenja v zve-
zi z zneskom enega funta denaričev, ki ga je
pokojni Darij dolgoval Blažu. Mordax je dolg po-
ravnal, omeniti pa je treba še, da je bil funt de-
naričev precej velika vsota.

Pri ostalih obrtnikih Mordax ne navaja osebnih
imen. Tako lahko le ugibam, ali se je ljubljanski
kovač, ki je podkoval gospodičeve konje, imenoval
Jakob ali Urban (oba sta bila namreč s Starega trga
in oba se omenjata v Mospacherjevi trgovski knji-
gi),32 prav tako ostaja anonimen zdravnik iz Višnje
Gore.

Zanimiva oseba je tudi Hans Hertz(og)en-
dorfer, o katerem pa ni bilo moč zaslediti niti ene-
ga samega podatka. Njegov priimek izdaja tudi
njegov rodni kraj. Ta je lahko bodisi Udna vas
(Hertzogendorf) južno od Mokronoga, ali pa kraj
Hertzogsdort severozahodno od Linza. Majda
Smole sicer navaja, da je leta 1443 neka Frančiška
Prager prodala dvorec Hertzogendorf Žigi
Pyrschu,33 a kakšnih podrobnejših podatkov o
dvorcu ne prinaša. Prav tako dvorca Hertzog-
endorf ne omenja Jakič v svojem delu. Identiteta
Hansa Hertzogendorf er j a ostaja zavita v temo, a
skoraj zagotovo ni bil plemič, temveč kakšen urad-
nik, ki si je družbeni status pridobil z izobrazbo.
Mordax omenja njegovo ime dvakrat. Enkrat je
poslal k njemu Hansa Wolfa "zaradi Schriizen-
pamerja", drugič pa zaradi nekega zapornika, ki je
umrl v zaporu. Iz narave obiskov, bi lahko do-
mneval, da je Mordax od Hertzogendorferja potre-
boval pisarniške usluge.

Nekaj geografskih vidikov

Kljub dejstvu, da Mordaxovo računsko knjigo
hranijo v zbirki urbarjev, to ni urbar v pravem po-
menu besede in zato tudi ne prinaša natančnih
podatkov o posesti Turjaških. Belokranjska posest
je omenjena v zelo okrnjenem obsegu. V začetku
novembra 1514 je Mordax poslal nekaj svojih ljudi
na Metiiško (in Mettlinger poden) po vino. Ne-
kajkrat je omenjena tudi sama Metlika. Dvakrat se
je tja odpravil Hans Mittìer: v začetku septembra

30 Prav lam, str. 48 - 49.

31 Prav lam, str. 138.

32 Prav tam, str. 137, 140.

33 Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana
1982, str. 181. (Smole, Graščine..)

20

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

je sodeloval na metliški veci, v začetku februarja
pa je nadzoroval obrezovanje vinogradov.

Mordax je svoje pomočnike pošiljal tudi na
druga posestva Turjačanov, da so pobirali dese-
tino. V tej zvezi se omenjata Nadlišek in Klevevž.
Grad Nadlišek, imenovan tudi grad Zvezda, je ko-
nec 15. stoletja postal protiturški tabor.34 Po Milku
Kosu^S pa ime Nadlišek ni označevalo le gradu,
temveč tudi širšo pokrajino okoli njega. Verjetno je
imel tudi Mordax v mislih vasi okrog gradu, saj
pravi, da je od nadliškega župana kupoval vosek.
Urbar iz leta 1509 kot župana v Nadlišku omenja
nekega Urha in kasneje nekega Mihela.

Bolj kot Nadlišek je zanimiv Klevevž. Ta do-
lenjski grad se omenja dvakrat: konec avgusta je
Mordax tja poslal Nikolaja, da je pobral desetino,
novembra pa še Lenarta, da je nadzoroval mlačev.
Očitno je torej, da so imeli Turjačani nekaj posesti
tudi okrog Klevevža, čeprav ni bilo mogoče ugo-
toviti, kje naj bi ta posest bila. Urbarja iz let 1509
in 1510 o tem molčita, prav tako podatkov ne pri-
naša uporabljena literatura. Res je sicer, da je frei-
sinški škof Sikst kot lastnik klevevškega gospostva
leta 1490 sklenil pogodbo s Krištofom Auer-
spergom kot bodočim klevevškim oskrbnikom, saj
je upal, da bo na ta način rešil svojo posest, ki jo
je bil zasedel kralj Matija Korvin. A že naslednje
leto se kot upravnik Klevevža omenja Gašper
Lamberger. V času, ko je nastajala Mordaxova
računska knjiga, pa je bil lastrrik Klevevža Jurij
Thurn.36 Znano je le, da so imeli Auerspergi v
okolici Kleveža nekaj časa manjšo vinogradniško
posest,37 a je Mordax ne omenja.

Od krajev, iz katerih so na Turjak vozili vino,
navaja poleg Metlike še Lokvico pri Metliki, Mo-
kronog, Šentrupert in Mevce pri Šmarjeti (Milcz-
perg), ki pa bi bil po mnenju dr. Dušana Kosa
lahko tudi Mlada gora (Miltenberg), skrivnostni
grad pri Trebnjem, ki pa se v zgodovinskih virih
omenja le leta 1241 in 1242.3^

Ustaviti se je potrebno tudi pri Višnji Gori.
Tam Turjačani sicer niso imeli posesti, a se kljub
temu Višnja Gora večkrat omenja. 3. novembra
1514 je bilo v Višnji Gori sojenje nekemu Mihelu
Strassynu, kamor je Mordax poslal Nikolaja. Od
sredine junija 1515 pa vsaj do sredine julija se je v
Višnji Gori mudil tudi Trojan. Verjetno se je iz
Ljubljane na višnjegorski grad umaknil pred upor-

34 I. Jakič, Vsi slovenski gradovi: Lel<:sikon Slovenske graj-
ske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 218. Qakic, Vsi..);
Smole, Graščine..., str. 341.

35 Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije /za
Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975, str. 386.

3" P. Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške
dolenjske posesti, v: SAZU, Razprave IV/6, Ljubljana
1958, str. 14.

37 Prav tam, str. 79.

3** Jakič, Vsi..., str. 211.

nimi kmeti. Samo ugibam lahko, zakaj takrat ni
prišel na svoj grad, Turjak. Če bi bil grad res tako
poškodovan še od potresa, da se Trojan v njem ne
bi počutil varnega, bi ga skoraj gotovo zavzeli tudi
uporni kmetje. A se to, kot vemo, ni zgodilo.
Morda pa je pomembno vlogo pri tem spletu oko-
liščin igralo dejstvo, da je bil v tistem času zastavni
gospod Višnje Gore Jurij Egk, oče prav tiste Ane,
ki je pet let kasneje postala Trojanova žena.

Mordax v svoji računski knjigi prinaša tudi
imena okoliških vasi. Ta so navedena ob imenih
tistih kmetov, s katerimi je imel Mordax opravka v
dobrem letu dni. Da pa je bil Turjak povezan tudi
z bolj oddaljenimi kraji, priča dejstvo, da je plačal
Mordax (verjetno) za maše39 za pokojnim gospo-
dičem Darijem tudi v krajih, kot so Ribruca, Ort-
nek. Lož, Vrhkrka, Dobrepolje in Bloke.

Ob koncu bi bilo zanimivo narediti še pregled
potnih stroškov, torej denarja, ki ga je Mordax po-
rabil zase ali za svoje pomočnike, ko jih je pošiljal
naokrog. A žal je to praktično nemogoče, saj nave-
dene vsote ponekod zelo odstopajo ena od druge,
čeprav gre za iste kraje. Upoštevati je treba dejstvo,
da je višina potnega stroška odvisna od marsičesa:
pomemben je bil letni čas, namen, način in težav-
nost potovanja, število oseb na poti in število dni, ki
so jih prebili v nekem kraju. Za primer vzemimo
potovanje s Turjaka v Ljubljano. Razdalja med
krajema znaša okrog 30 kilometrov. Sredi oktobra je
Mordax poslal v Ljubljano Hansa Mittlerja. Stroški
so znašali sedem soldov. Konec oktobra je Hans
Wolf v Ljubljano pripotoval za šest soldov. 13.
novembra je šel v Ljubljano sam Mordax in za to
zapravil 29 soldov. V začetku januarja je moral
Mordax v Ljubljano po vodi. V mestu je ostal en
dan in eno noč ter za vse skupaj porabil 34 soldov.
Dobre tri mesece kasneje je h gospodiču poslal
Pavla in mu za stroške znova namenil le pet soldov.

Denar in mere

Kar se tiče plačilnega prometa, pri Mordaxu naj-
večkat zasledimo t.i. slovenski računski sistem (funt
denaričev (fl den ali Ib den) = 120 soldov (ß) = 240
črnih denaričev (den ali Ü), nekajkrat pa tudi avs-
trijskega (1 renski goldinar = 60 krajcarjev = 240
belih denaričev). Dilemo glede razmerij med obema
sistemoma, lahko razrešimo že pri pregledu prvega
obračuna: en renski goldinar znaša 105 soldov. Iz
tega lahko nato izpeljemo naslednji razmerji:
1 renski goldinar = 105 soldov = 210 črnih dena-
ričev

1 krajcar = 1,75 solda = 3,5 črnih denaričev

Tu ni povsem gotovo, ali je Mordax res plačal za maše.
Sam namreč pravi, da je plačal "am peczenn nach
meines iungkheren Daryus sallygen". "Peczenn" pa ver-
jetno pomeni "pacem", kar je poljub miru pri maši.

21

: KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

6

1998

Razmerje beli denarič : črni denarič je torej 7:
8. Na ta način lahko popravimo Vilfanovo trditev,
da "za dobo od 1506 do 1517 sicer nimamo ne-
posrednega dokaza za to, da so razmerje 7: 8 že
tedaj uporabljali".40 Obračuni Mordaxovih stroš-
kov, ki so bili opravljeni v letih 1514 - 1515 torej
jasno dokazujejo, da je bilo razmerje 7: 8 v veljavi
že pred letom 1517.

Enkrat samkrat se pojavi kot plačilno sredstvo
tudi ogrski goldinar. Zasledimo ga lahko v pred-
zadnjem obračunu na zadnji pagini. Tudi tu nam
njegovo vrednost oziroma razmerje do drugih
denarnih enot ponuja kar sam .vir, ki pravi "1 gld.
ung. oder LXXX kr. ". Ker se ogrski goldinar v dob-
rem letu dni, kolikor zajema naš vir, omenja le
enkrat, lahko sklepamo, da ta denar ni bil prav
pogosto plačilno sredstvo. Morda je ob tem za-
nimiv tudi podatek, da z ogrskim goldinarjem ni
plačal Mordax, temveč pisar R3.

Sedaj se lahko vprašam, zakaj in kdaj je Mor-
dax plačeval s krajcarji in zakaj ni vseh svojih
stroškov poravnal s soldi in denariči. V celotni
knjigi je 207 zapisov o izdatkih (199 jih je zabeležil
Mordax, 8 pa pisar R3) in izmed vseh teh stroškov
jih je le petnajst poravnal s krajcarji. Pri analizi
omenjenih petnajstih izdatkov lahko ugotovim, da
jih je bila skoraj polovica (7) namenjena za pot v
druge kraje (Ljubljana, Methka, Višnja Gora...). Na
podlagi tega bi lahko sklepal, da je Mordax potne
stroške s krajcarji poravnal takrat, kadar so bili cilj
potovanja kraji, kjer je že bil bolj v veljavi avs-
trijski način plačevanja. Vendar ta teorija temelji
na precej trhli podlagi, saj iz preostalih zapisov kaj
hitro ugotovimo, da je pot v popolnoma iste kraje
Mordax večkrat plačal s soldi kot s krajcarji.

Nadalje je s krajcarji nekajkrat kupoval stvari,
ki jih je skoraj gotovo dobil od tujih trgovcev, bolj
vajenih avstrijskega kot slovenskega denarnega sis-
tema. Tako je za krajcarje kupil žafran od nekega
Juda, vitriol za črnilo, polenovke in koledar.
Vendar je tudi pri tej teoriji najti mnoge izjeme, ki
so veliko preštevilne, da bi zgolj potrjevale pravilo.

Natančnega odgovora na vprašanje, čemu
enkrat avstrijski, drugič slovenski denar, ne more-
mo dati. Ugotovitve dr. Vilfana glede dveh ljub-
ljanskih trgovskih knjig, da "je vsak vpisovalec
sproti izbiral sistem, ki se mu je zdel najbolj
ustrezen",41 ne morem uporabiti tudi za Mor-
daxovo knjigo izdatkov. V tem primeru sta bila
vpisovalca le dva (Mordax in pisar R3), ki sta
dejansko tudi plačevala z avstrijskimi kovanci, ne
le računala z njimi. Njuni zapisi o stroških, porav-
nanih z avstrijskim denarjem, so zabeleženi brez
kakršnegakoli sistema in se, razen pri denarju, v
ničemer ne razlikujejo od preostalih zapisov. Prav

40 Vilfan, Ljubljanski..., str. 176.

41 Prav tam, str. 184.

tako je nesprejemljiva predpostavka, da so neka-
teri stroški, izraženi s soldi in denariči, že prera-
čunani iz avstrijskega sistema zaradi lažjega raču-
nanja. V tem primeru bi namreč pričakoval, da
bodo denarne vrednosti poenotene že prej, med
samim zapisovanjem, in ne šele v končnem obra-
čunu.

Morda sem še najbližje resnici, če to poglavje
zaključim z naslednjim stavkom: "Različni kovanci
in ustrezni računski sistemi so se v dnevnem
prometu srečevali, kakor je pač glede na splošne
trgovske in denarne razmere naneslo".4^

Podobo kot denar so bile tudi mere in utežne
enote zgodnjega 16. stoletja zelo neenotne. Izmed
utežnih enot se največkrat omenja beneška librica
(libriczen). Ta mera je bila najbolj značilna prav za
drugo desetletje 16. stoletja in je vnašala nemalo
zmede v že tako pisan merski sistem. Ena librica je
tehtala 301 gram. Na librice je Mordax kupoval po-
per (pfeffer) ter kadilo (rauch), riž (reyss), mandlje
(mandel) in rozine (weinperlein). Zanimivo je, da
je poper edina začimba, ki so jo tehtali na librice.
Preostale, dražje začimbe, žafran (soffrann), ingver
(ynber), cimet (zimetrindten), klinčki (nagelein) in
muškat (muschkat plue), so izražene v lotih {Jot,
lat). Lot je kot dvaintrideseti del dunajskega funta
tehtal 17,5 grama.

Od preostalih utežnih enot se omenjajo še funt
(pffundt = 560 gramov) za fige (feygen) in enkrat
za rozine, četrtinka (fiertail)^^ za meso ter tovor
(sam) za sol. Vendar pa slednji podatek vzbuja
dvome. V viru se namreč omenja količina dvaj-
setih tovorov in pol soH. Teža tovora je sicer nihala
glede na material, moč konja, ki je tovor nosil in
težavnost poti, toda po dr. Kosu44 je en tovor
tehtal približno 150 kilogramov. Preprost izračun
nam tako pokaže, da bi morala omenjena količina
soli znašati kar okoli tri tone. Kaj naj bi na Turjaku
počeli s tolikšno količino soli, ni čisto jasno. Po-
nujata se dve rešitvi. Povsem možno je, da je tur-
jaški upravitelj (kdorkoli je to takrat bil) sol razdelil
oziroma prodal okoliškim kmetom. To bi pome-
nilo, da svobodna kmečka trgovina s soljo, ki je
bila takrat zelo razvita,45 med turjaškimi podlož-

42 Prav lam, sir. 183.

Koliko je znašala četrtinka z današnjimi merskimi eno-
tami, ni bilo moč ugotoviti. Vilfan omenja, da se je
četrlinka uporabljala pri tkaninah (čelrlinka dunajskega
vatla), žitu (okoli 10 litrov težkega žita) in pri tekoanah
(bokal = 1,65 litra). Kot utežna mera bi četrlinka lahko
predstavljala četrtinko funta (140 gramov) ali pa morda
količino štirih lotov {vierdung = 70 gramov). Vendar so
slednje količine tako majhne, da se zdijo skoraj nemo-

Kos, Urbarji za Belo krajino in Zumberk (15. - 18. sto-
letje), v SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, zv. 13, No-
vejši urbarji za Slovenijo I, Ljubljana 1991, str. 176. (Kos,
Urbarji...).
^ Grafenauer, Boj..., str. 19.

22

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

niki ni cvetela. Druga možnost pa pravi, da je mo-
ral tovor soli tehtati precej manj kot 150 kilo-
gramov.

Zanimivo je tudi, da v celotnem viru praktično
ni moč zaslediti prostorninskih mer. Edina nave-
dena mera za tekočino je polič {halbe), pa še ta se
omenja le v zvezi s črnilom. Koliko je v resnici
meril en polič, je težko natančno reči. Dr. Vilfan
omenja dilemo, ali je v prvi polovici 16. stoletja
bokal meril 1,64 litra ali 1,76 litra.46 Ker pa se
nagiba bolj k prvi meri, lahko izračunamo, da je i
polič kot četrtinka bokala meril 0,41 litra. j

Papir je Mordax kupoval v "knjigah" (puech
pappier) po 24 pol. Pri platnu se omenja vatel
(elle). Res je sicer, da se v 16. stoletju na Kranj-
skem pojavi posebna mera za platno - lakat, ven-
dar se ta prvič omenja šele 1543,^7 tako da je imel j
Mordax leta 1514 z vatlom gotovo v mislih dunaj- \
ski vatel, ki je meril od 77,3 do 77^775 centimetrov.

Precej nenavadno uporablja Mordax izraz "po-
vesem" (raysten). Povesem je sicer bolj kot utežno
enoto 28 gramov za predivo predstavljal način po-
vezovanja lanu. Vendar Mordax uporablja besedo
"povesem" v drugačnem pomenu. Na osmi pagini
namreč pravi, da je dal narediti XVII eilen raysteni
leimbat, ter XX eilen rupffen; na enajsti pagini pa ;
je zapisal, da je dal za posle med drugim narediti |
X Tuffen pfaten und V raystenne. Iz opisanega i
lahko vidimo, da raysten ni predstavljal niti utež-
ne enote niti načina povezovanja lanu, temveč da i
je pomenil česani lan (torej boljše kvalitete) za :
razliko od hodnika (ru(p)ffen), ki je bil kot od-
padek pri mehanski obdelavi (česanju) slabše
kakovosti. Ob upoštevanju vsega povedanega nam
zgoraj omenjeni zapisi postanejo jasnejši. Mordax |
je dal narediti sedemnajst vatlov platna iz česa- i
nega lanu in dvajset vatlov hodnika, ter deset srajc j
iz česanega lanu in pet srajc iz hodnika.

Od merskih enot lahko kot zanimivost omenim j
še tablice (tafMein) voska (wagsch). Vosek so po-j
navadi merili na tovore ali na funte, nikjer pa ni '
bilo moč zaslediti, kolikšno težo je predstavljala i
tablica voska. ,

Ob koncu se za hip ustavimo še pri žitnih j
merah. Edina enota, ki jo zasledimo pri Mordaxu,,
je kobal (schaff). Iz samega vira ni mogoče določiti i
z gotovostjo, ali so na Turjaku takrat uporabljali '
ljubljansko mero, mogoče je, da so, podobno kot \
drugod, navedene mere specifične za turjaško '
zemljiško gospostvo - so torej gospoščinske.^^ Ven-
dar pa lahko kljub temu zatrdim, da Mordaxu
ljubljanska mera ni bila neznana, še posebej, ker,

f Vüfan, Ljubljanski..., str. 154.

4' S. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s
posebnim ozirom na ljubljansko mero, ZČ8 (1954), str.
62. (Vilfan, Prispevki..)

48 Prim. Kos, Urbarji..., str. 170.

urbar iz leta 1509 navaja, da morajo kmetje za
izkoriščanje gozda oddati kobal ovsa ljubljanske
mere (laybach mass). Iz povedanega je moč po-
vleči sklep, da se tudi kobali, ki jih omenja Mordax
verjetno nanašajo na ljubljansko mero. Če to drži,
potem količine žita ni težko določiti. Za težje žito -
pšenico (waytz), rž (rocken), proso (hiers), ječmen
(gersten) in ajdo (hayden) - je kobal držal 90
litrov, kobal ovsa (haber), ki pa je lažje žito in se
ga da s tlačenjem več spraviti v mersko posodo,
pa je znašal 105 - 106 litrov.49 Da so tudi na Tur-
jaku uporabljali različna merila za težka žita in za
oves, priča dejstvo, da je zapisnik o enoletni po-
rabi ovsa ločen od zapisov za preostala žita.

Na kobale so merili tudi bob (paun) in grah
(orbays) in tudi tu je zaradi različne specifične teže
stročnic in žita težko reči, koliko je to znašalo v
današnjih merskih enotah. A ker sta grah in bob
zabeležena med preostalim žitom, si lahko dovo-
limo sklep, da je bil tudi kobal graha in boba
enakovreden 90 litrom.

O skledah, motikah in še marsičem

Pokukajmo zdaj skozi zastore zgodovine v
notranjost turjaškega gradu ter si skušajmo s
pomočjo Mordaxovih zapisov ustvariti predstavo o
bivalnih prostorih in okolju, ki so obdajali Hansa
Mordaxa. Seveda lahko to storimo le na podlagi
zapisanih izdatkov, zato bo ta podoba precej
okrnjena in nepopolna.

V osrednjem bivalnem prostoru, kjer so se pre-
bivalci gradu zadrževali največ časa, je stala peč in
preganjala mraz iz vlažnih grajskih zidov. To ni
bila več stara krušna peč, kakršno so poznali v
srednjem veku, temveč modernejša, lepša peč, na-
rejena iz pečnic oziroma kahlic. Takšne peči lahko
zanesljivo zasledimo že v 15. stoletju.^O Turjaška
peč je bila postavljena ali vsaj obnovljena pred zi-
mo leta 1514/1515, saj konec oktobra zasledimo na-
kup osemdesetih novih pečnic (kacheUnn). Ena je
stala približno pol solda.

Pot nas vodi naprej v kuhinjo, kjer bomo goto-
vo našli štiri lesene sklede (hulczen schussel) in tri
rešeta (reytteren), ki jih je Mordax kupil septembra
1514. Posoda na gradu je bila še lesena, lahko pa
le predvidevamo, da je bilo med kuhinjskim in-
ventarjem moč najti tudi posodo iz keramike, me-
denine, železa in cina, ki se je vedno bolj uve-
ljavljal od konca 15. stoletja dalje.^l Delo v kuhinji
sta sredi decembra oziroma konec junija olajšala še
sito (syb) za moko ter še neka nova skleda iz ne-
znanega materiala.

V vseh teh posodah so pripravljali hrano.

49 Vilfan, Prispevki..., str. 48.

50 Žvanut, Od viteza..., str. 175.

51 Prav tam, str. 183.

23

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

kakršna se je za grajsko kuhinjo tudi spodobila: ob
petkih so kraljevali ribe in raki, druge dni pa so
uživali zelenjavo, ki so jo dobili v obliki dajatev,
ter najrazličnejše meso, od divjačine do domače
živine. Vse jedi so začinili s takrat zelo priljub-
ljenimi začimbami - s poprom, žafranom, muška-
tom, klinčki, ingverjem in cimetom. Ob postnih
dneh so prevladovale jedi iz riža, fig, rozin in
mandljev. Sicer pa bo o hrani v nadaljevanju še
govora.

V Mordaxovi sobi je bila poleg postelje gotovo
tudi miza, na kateri bi med drugim našli pole
papirja, posodo s črnilom in gosje pero, s katerim
si je ob večerih zapisoval izdatke. Črnilo je izde-
loval sam, saj je dvakrat zabeležil, da je kupil se-
stavine za črnilo, med njimi vitriol oziroma žve-
plovo kislino.

Ko se je stemnilo, so si svetili s svečami, morda
tudi z baklami. Nakup voska zasledimo trikrat -
vosek za hišne potrebe (zw haws notturfft) in vo-
sek za grajsko kapelo. Verjetno pa so vosek upo-
rabljali tudi za pečatenje.

Čez dan je svetloba v grad prodirala skozi
okna. Ali so bila ta okna že zasteklena ali pa so jih
po stari navadi še zapirali s prislanjanjem desk, ne
vemo. Dejstvo je, da se je zasteklitev v naših kra-
jih začela širše uveljavljati konec 15. stoletja, ko se
pojavijo prve steklarne v Mariboru in Ljubljani.^^

Dr. Maja Žvanut navaja, da sta bila peč in steklo
okoli leta 1514 že vsakdanjost.^^ Steklena okna je
vsekakor imela cerkev. O tem priča podatek, da je
dal Mordax konec avgusta mežnarju 27 soldov za
zasteklitev okna. Kot zanimivost naj navedem, da
je bilo steklo le redko brezbarvno. Večinoma so ga
z železom obarvali zeleno ali rjavo kot današnje
pivske steklenice.54

Glede oblačil nam Mordax ponuja podatke le
za obleko hlapcev. Njihovo "opremo" so sestavljali
srajca, hlače, suknja, pas in klobuk. Najbolj upo-
rabljeni material je bilo navadno platno in hod-
nično platno. Blago je Mordax kupoval, nekaj pa
so ga naredili tudi na gradu. Iz stroškov je namreč
razvidno, da je Mordax plačal dvema ženskama,
da sta poželi lan in ga mikali, sredi januarja pa je
imel dva tedna na gradu tudi šest predic. Poleg
tega mesec poprej med njegovimi izdatki zasle-
dimo tudi nakup 34 preslic.

Drugega blaga, razen platna, Mordax ne ome-
nja. Pač pa nas na oblačilno kulturo višjih slojev
opozarja zapis, ki pravi, da je Mordax krznarju
Blažu z Iga poravnal dolg svojega pokojnega gos-
podiča Darija. Krzno je bilo v tistem času zelo
cenjen material in ni bil le statusni simbol, ampak
je predstavljal tudi dobro zaščito pred mrazom in
drugimi vremenskimi nevšečnostmi.

Za dobro poznavanje datumov in orientacijo v

Grad Turjak sredi 17. stoletja (J. V. Valvasor, Topographia ducatus Carnioliae modernae, 1679, št. 15)

53 Prav lam.

54 H. Gebelein, Das Element Feuer in Haushalt und Fami-
lie, v: Haushalt und Familie in Mittelalter und früher
Neuzeit, Semering 1991, str. 147.

52 Prav tam, str. 181.

24

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Času je bil potreben koledar. Še posebej Mordax
kot grajski oskrbnik ni mogel brez njega. In res
lahko tik pred novim letom zasledimo nakup kole-
darja v obliki table (kolender taffell), ki je omogočil
nemoteno poslovanje tudi v novem letu.

Sredi marca, ob gregorjevem, je čas za prvo
spomladansko obdelovanje polja. Mordax je ta čas
označil z nakupom dveh motik (hawen). Ostalo
poljedelsko orodje očitno še ni bilo potrebno za-
menjave.

Ob koncu bi morda omenili še orožje. V za-
četku jurüja je Trojan kupil šest oklepnih (?) puščic
(harnasch pheil). Ena puščica je bila relativno
draga - okoh sedem soldov. Zakaj je Trojan kupil
te puščice, lahko le ugibamo. Morda so bile name-
njene zabavi ali lovu, lahko pa so bile mišljene kot
obramba, saj je ravno v tistem času divjal kmečki
upor. Ob vsem tem pa se ponuja še neka teorija,
ki je prav tako ne gre metati v koš. Prav leta 1515
naj bi po naših podatkih mladi Trojan dopolnil
dvajset let. Povsem verjetno je, da je bil zato tega
leta povišan v viteza in si je kot tak lahko kupil
oklep in orožje, ki pritiče viteški opremi. Še večjo
trdnost dobi naša teorija, če upoštevamo avtobio-
grafski podatek Žige Herbersteina, da je leta 1506,
ko je dopolnil dvajset let, tudi on dobil svoj prvi
oklep.55 Poleg tega se zdi vsota sedmih soldov ve-
liko za eno samo puščico. Zato lahko domnevam,
da so bile te puščice večje, morda neke vrste kop-
ja. Kljub temu, da je bilo viteštvo takrat v zatonu,
pa njegova tradicija še ni povsem zamrla. Na ce-
sarskem prestolu je vendar še sedel Maksimiljan 1.
- "poslednji vitez".

Pekel, vice ali nebesa

Duhovno kulturo tistega časa je krojil pred-
vsem strah pred večnim pogubljenjem, ki je Cerk-
vi zagotavljal, da je cvetela in se razvijala vzpo-
redno s posvetnim plemstvom. Tudi mogočni gos-
podje Auerspergi s Turjaka so do pojava prote-
stantizma živeli po normah, ki jih je narekovalo
njihovo okolje. Že leta 1260 so ustanovili župnijo v
Škocjanu pri Turjaku,^^ kjer še danes stoji cerkev
sv. Kancijana in tovarišev. V Škocjanu so tudi po-
kopavali Turjačane, ki so umrli kot otroci. V tej
župniji so Turjačani sami postavljali župnika. Sredi
16. stoletja so tako kar tri desetletja škocjansko
župnijo vodili protestantski predikanti, ki so jih
imenovali protestantski Turjačani.^^

Škocjanski župnik je bil tudi tisti, ki je 13. de-
cembra 1514 s Hansom VVolfom odnesel 26 funtov
denaričev v Stično. Ta običaj je segal še v leto
1382, ko sta Peter in Volkart Turjaški darovala stiš-

55 Zahn, Familienbuch..., sir. 319.

5° L. Zupane, Turjačani, Kočevje 1937, str. 22.

57 Žvanut, Od viteza..., str. 126.

ki ustanovi dohodke od enajstih kmetij. Te do-
hodke so morali Turjačani prinesti v Stično prav
na dan sv. Lucije, istočasno pa so se udeležili tudi
obredov za pokojnimi družinskimi člani. Viri poro-
čajo, da so denar v samostan prinesli Turjačaru
osebno.58 Menihi so bili v zameno za dohodek
dolžni brati mašo na omenjeni dan, če pa te dolž-
nosti niso opravili, je denar pripadel škocjanskemu
župniku, ki je moral nato sam poskrbeti za na-
ročene obrede.59 Morda se je leta 1514 zgodilo
prav to, saj je bil v Mordaxovi knjigi ta znesek
kasneje prečrtan in izvzet iz končnega obračuna.
To pa tudi ni edina nenavadnost, ki je povezana s
to turjaško tradicijo. Že sama omemba škocjan-
skega župnika in Hansa Wolfa priča, da to leto de-
narja ni samostanu predal nobeden od Auersper-
gov osebno. Poleg tega viri omenjajo, da je bila
običajna vsota trinajst funtov denaričev.^O Izpriča-
na vsota za leto 1514 je torej še enkrat višja od
običajne. To verjetno pomeni, da je zajemala obrok
za še eno leto, najverjetneje preteklo (1513).

Sicer pa je imela Stična prav posebno mesto v
turjaški tradiciji. Ne samo, da je turjaška posest
mejila na stisko, zaradi česar je večkrat prišlo do
sporov, v samem samostanu je bilo pokopanih tu-
di več rodbinskih članov, med njimi Trojanov oče
Pankrac, ter šumberški sorodnik Jurij.

Leta 1485 sta Pankrac Turjaški in njegova žena
Ana začela na hribu Ločnik graditi cerkev Matere
Božje, ki je tesno povezana s turjaško zgodovino
in zgodovino celotne Kranjske. Tako hrib kot cer-
kev sta skozi zgodovino menjala ime. Hrib Ločnik
se je preimenoval v Goro, a je še danes med
ljudmi znan kot Sv. Ahac. Tudi cerkev Matere
Božje je od zmage pri Sisku posvečena sv. Ahacu.

Kot je bilo že omenjeno, je Mordax plačal tudi
za zasteklitev okna v cerkvi, katere imena pa ne
omenja. Za razrešitev te uganke prideta v poštev
dve cerkvi - cerkev Matere Božje ali pa cerkev sv.
Kancijana v Škocjanu.

Veliko skrb za dušo, ki se je že ločila od telesa,
nam lepo prikazuje primer pokojnega Darija Tur-
jaškega. Kot je bilo že omenjeno, naj bi Darij umrl
leta 1510. Ob koncu zapisov o običajnih izdatkih je
Mordax zabeležil tudi vsote, ki jih je namenili
bližnjim in malo bolj oddaljenim duhovnikom za
maše za pokojnim Darijem. O vprašanju, ali gre v
tem primeru res za maše zadušnice ali za kakšen
drug obred, je bilo že govora. Kakorkoli že, ome-
njenih je trideset duhovnikov najrazličnejših sto-
penj, vsak od njih pa je dobil od 32 do 34 soldov,
le štirje duhovniki v Škocjanu so dobili po 12 sol-

58 J. Mlinaric, Stiska opatija 1136 - 1784, Novo mesto 1995,
str. 235.

59 Prav tam, str. 157.
™ Prav lam, str. 235.

°1 Komalar, Bruchteil..., str. 25.

25

12 KRONIKA

46

časopis 28 slovensko krajevno zgodovino

1998

dov. Poleg teh so navedem še duhovniki iz Rib-
nice, Loža, Vrhkrke, Dobrepolja, Šmarij in Blok, in
več njihovih pomočnikov ter župnik iz Višnje Go-
re, kaplan iz Ortneka ter celo neki doktor (najbrž
cerkvenega prava) z Iga. Navedenim duhovnikom
sledi ob koncu še neki učitelj iz Šmarij, ki je s
svojimi učenci prav tako dobil denar. Nekako ob
istem času sta v Mospacherjevi trgovski knjigi za-
pisana tudi učitelja Gašper in Hieronim oba iz
Smarij.^2 Verjetno je imel Mordax v mislih enega
izmed njiju, čeprav nam natančnejših datumov ne
ponujata niti Mordaxov niti Mospacherjev vir. Na
tem mestu naj še omenim, da je bil učitelj takrat
poseben klerik, ki ga je nastavil župnik, da je vodil
šolo in skrbel za petje v cerkvi.^3 Verjetno je zato
kot duhovniku del denarja pripadel tudi šmar-
skemu učitelju.

Istočasno in verjetno ob isti priložnosti je bila
na Turjaku tudi pogostitev, morda neke vrste
obletnica, saj je Mordax nakupil kar za več kot dva
hinta denaričev rib in rakov, za kuhanje pa je na-
jel tudi kuharja Simona. Ne moremo sicer na-
tančno vedeti, za kakšno vrsto pogostitve je šlo,
saj se je odvijala leta 1514 aU najkasneje 1515, torej
pet let po Darijevi smrti, dejstvo pa je, da so
celotni stroški - za duhovnike, hrano in kuhanje -
znašali kar osem funtov denaričev in 90 soldov, ali
šestino vseh Mordaxovih izdatkov. To priča o tem,
da je učinkovita skrb za blagor nesmrtne duše ter-
jala visoka denarna sredstva, ki pa so jih bili pre-
možnejši sloji tudi pripravljeni plačati.

Vendar pa denar ni bil edino, s čimer so ple-
miči zalagali cerkvene ustanove. V poštev so prišle
tudi naturalne dajatve. Iz Mordaxovih zapisov iz-
vemo, da so šh s turjaškega gradu trije kobali pše-
nice bosonogim menihom (avguštincem) v Ljub-
ljano. Temu zapisu takoj sledi zapis, ki pravi, da je
dal Mordax na gospodičev ukaz še osem kobalov
pšenice menihom iz Sv. Jakoba v Ljubljani. To pa
so bili takrat prav tako avguštinci, ki so se naj-
kasneje leta 1491 izpred Špitalskih vrat zatekli
pred turško nevarnostjo v zavetje mestnega ob-
zidja.^ Ker si zapisa sledita eden za drugim, ven-
dar eden omenja avguštince po imenu, drugi pa le
kot menihe pri Sv. Jakobu, lahko sklepamo, da
zapisa nista nastala istočasno, ampak z določenim
časovnim zamikom.

Beseda ali dve o hrani

Mordaxovo računsko knjigo sestavljajo v pre-
težni meri zapisi o stroških za hrano. Vsakdanji
jedilrùk na turjaškem gradu vsaj na prvi pogled ni

bil tako razkošen kot jedilniki, ki jih predstavljajo
nekateri sodobni viri (npr. Santonino), a se zdi, da
Mordaxu in njegovim poslom kljub temu ni niče-
sar primanjkovalo. Mesa domače živali Mordax
sicer ne omenja, a to je verjetno zgolj zato, ker je
živina sodila med naturalne dajatve in kot taka
nima mesta v knjigi nakupov. Poleg tega so redih
živino tudi na samem gradu. Kot je bilo povedano
že zgoraj, je imela vsaka vrsta živine svojega pa-
stirja. Omenjeni so kravji in svinjski pastir, ovčar
in pastir, ki je skrbel za teleta. Zasledimo lahko le
omembo jurijevskega prašička, pa še to le zaradi
potnih stroškov, ki jih je imel Nikolaj, da je šel po
prašička v Nadlišek. Pač pa je Mordax kupoval
drugačno meso. Od želimeljskega uradnika je ku-
pil jagnje in kozlička, od okoliških kmetov mlade
kokoši (od maja do julija je kupU 43 kokoši, a jih
je nekaj poslal v Ljubljano h gospodiču), ki so
sprva sicer nosila jajca, a so kasneje gotovo kon-
čale v loncu. Aprila je zabeležen nakup četrtinke
mesa, vendar ne vemo, kakšne vrste je to meso
bilo oziroma kateri živali je pripadalo.

Eden od glavnih virov beljakovin živalskega
izvora je bila tudi divjačina. S to vrsto mesa sta
Mordaxa zalagala neki Sernak in njegov sin iz Laz
pri Turjaku. Kot hrana so na krožniku končale šte-
vilne gozdne živali, od veveric, gozdnih jerebov in
divjih golobov do zajcev in srnjaka. Večkrat je
Mordax dobil tudi ptiče (vogel in gross vogell).
Tudi o imenih teh lahko le ugibam. Kot kandidati
bi na tem mestu prišli v poštev ptiči, ki so še da-
nes del kulinaričnih umetnin: fazani, race, gosi,
grlice, pa tudi večje kot na primer labodi in žer-
javi. A te ptice bi Mordax skoraj gotovo navedel
poimensko. Po vsej verjetnosti je šlo v tem pri-
meru za majhne gozdne in poljske ptice, ki so jih
lovili z mrežami in limanicami^^ (Mordax je na
primer v začetku septembra kupil vrv za obešanje
ptičev). To potrjuje tudi razmerje med cenami: ena
veverica je bila približno štirikrat dražja od "velike
ptice" (gross vogell).

Petek je bil (in je še danes) dan, ko se kristjani
spominjajo Jezusove smrti. Ob teh dneh je kakr-
šnokoli meso prepovedano. Dovoljene so le ribe.
Mordax pri tem ni bil nobena izjema. V letu dni je
zabeležil kar 36 nakupov rib in spomladi tudi
rakov. Tovrstni nakupi, razen nekaj izjem ob veli-
kih cerkvenih praznikih,^ so bih značilni za petke.
Foster našteva imena rib, ki so jih pripravljah v
samostanu St. Gallen.^7 Turjaški grad seveda ni
imel na voljo tako bogate izbire, ki bi vključevala

^2 Vilfan, Ljubljanski..., str. 129.
°3 Gruden, Zgodovina..., str. 496.

°4 D. Prelovšek, Župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, v:
Cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, Ljubljana 1985, str. 4.

^5 N. Poster, Jelo iza samostanskih zidina, Zagreb 1982, str.

58. (Foster, felo..)
°° Tu je mišljena predvsem velika noč, kot zanimivost pa

lahko omenimo, da je ribe kupil tudi v soboto, 12. maja

1515, ko se je v gradu odvijalo proščenje (kirchwey im

gschloss).
'"^ Foster, Jelo..., str. 56.

26

46

1998

KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

losose, jesetre in jegulje. Ker vemo, da so ribe na
Turjak prihajale iz ižanskih ribnikov, potem se je
izbor sukal okoli postrvi, krapov, linjev, morda je
prišla v poštev tudi kakšna ščuka, som ali smuč.
Na različne vrste rib opozarjajo razlike v njihovih
cenah. Za postne dni po pustu si je Mordax pri-
voščil polenovke (stockhfisch). Za enajst takšnih
rib je plačal 65 krajcarjev, kar pomeni, da ena po-
lenovka ni bila dosti dražja od rib, ki jih je obi-
čajno dobival z Iga.

Poleg mesa in rib so Mordaxov proračun obre-
menile tudi začimbe. Na prvem mestu je vsekakor
poper. V letu dni je zabeleženih devet nakupov te
začimbe, kar znese skupaj deset libric ali v nam
bolj razumljivi enoti - 3010 gramov. Hrana, ki jo je
jedel Mordax, je morala biti zelo poprana in pe-
koča. Morda so skušali s poprom, ki ima zelo izra-
zit okus, zakriti neprijeten okus nekaj dni starega
mesa, saj kaj dlje meso verjetno ni vzdržalo niti
med hladrümi grajskimi zidovi. Poleg tega poper
niti ni bil tako drag in so si ga lahko pogosteje
privoščili.

Po drugi strani pa lahko domnevamo, da je
Mordax podobno kot sol prodajal tudi poper. Mor-
da navsezadnje relativno velike količine popra niso
končale le v grajski kuhinji, ampak so to začimbo s
Turjaka prodajali naprej okoliškim kmetom.

Nekoliko drugače je z žafranom. Žafran je bil
med vsemi začimbami, ki jih je kupil Mordax, naj-
dražji (več kot desetkrat dražji od popra), a kljub
temu ne najredkejši v turjaški kuhinji. V enem
letu je Mordax trikrat kupil žafran, skupno 87,5
grama. To začimbo so uporabljali največ za obar-
vanje jedi, a glede na porabljene količine lahko
sklepamo, da je niso rabili v velikih količinah -
približno osem gramov na mesec.

V še manjših količinah so uporabljali ostale
začimbe - muškat, klinčke, cimet in ingver. Vse te
začimbe je Mordax kupil le enkrat v letu (okoli
novega leta) in sicer vsake le po en lot. Fosterjevi
srednjeveški kuharski recepti predpisujejo na pri-
mer največ pol žličke ingverja na jed. Verjetno
tudi z ostalimi začimbami ni bilo nič drugače. Sicer
pa se je ingver uporabljal tako za glavne jedi kot
tudi za sladice, poznan pa je bil tudi v zdravilstvu
za lajšanje želodčnih težav. Tudi ostale tri začimbe
so se dodajale ne le sladkim jedem, ampak tudi
omakam, mesu... Za tiste čase je namreč znan
nekoliko nenavaden sladko-kisli in sladko-grenki
okus jedi.

Zanimivo je, da se prav te začimbe omenjajo v
francoskih in angleških srednjeveških kuharskih
knjigah, ki pravijo, da istočasna uporaba teh
začimb izpopolnjuje vonj, okus in izgled jedi.^

68

D. Rieger, Par devant lui chantent li jugleor, v: Essen
und Triniien in Mittelalter und Neuzeit, Sigmaringen
1990, Str. 43. (Essen und Trinkien..)

Sicer pa količino posameznih začimb, ki jih je
Mordax kupil v letu dni, bolj plastično prikazuje
naslednji diagram:

Količina posameznih artiklov v obdobju julij 1514 -
julij 1515 (v gramih)

Kot vidimo, meso in začimbe niso bili edina
hrana, za katero je moral Mordax plačati. Okoli
novega leta je kupil mandlje, rozine in riž. Man-
dlje in rozine ter še fige, ki so služili kot postna
hrana,69 jg znova nakupil v postu po pustu in
sicer jih je tudi sam uvrstil med postne jedi (fasten
speyss). Nakup mandljev in rozin znova zasledimo
sredi marca. Sicer ne moremo vedeti, ali je Mordax
te sadeže porabil za kuho ali jih je pojedel kot
take, lahko pa si njihovo uporabo ogledamo na
primeru prazničnega kosila, kot ga opisuje sred-
njeveška kuharska knjiga Le Ménagier de Parisi^
Za predjed ponuja vino, poleg pa še pašteto, pe-
čeno jabolko in sočne pečene tige s krešo in rož-
marinom. Kot glavne jedi so omenjeni ribji raguji,
začinjeni z mandlji, ingverjem, žafranom, cimetom
in sladkorjem. Tudi v nadaljevanju sledijo ribe,
potresene z rižem in praženimi mandlji. Sladica
med drugim vsebuje fige, datlje, grozdje in lešni-
ke. Očitno je, da so si mandlji in fige, podobno kot
začimbe, našli mesto tako v glavnih jedeh kot tudi
v poobedkih. Vse te sestavine so bile pokazatelji
visokega življenjskega standarda. Glede na to, da
so si vse to lahko privoščili tudi na Turjaku, lahko
potrdim, da je bilo turjaško gospostvo bogato.

^9 F. Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slo-
venskem, v: SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, zv. 5,
Ljubljana 1972, str. 74. (Gestrin, Mitninske..)
M. Zimmermann, Kochkunst im Spätmittelalterlichen
Frankreich: "Le Ménagier de Paris", v: Essen und Trin-
ken..., Str. 110.

27

12 KRONIKA

46

časopis 28 slovensko krajevno zgodovino

1998

Omemba sirarke (kass macherin) na Mordaxovi
plačilni listi, nas opozarja, da so na Turjaku jedli
tudi sir, ki so ga izdelali na samem gradu ali na
kakšni izmed okoliških kmetij.

Zanimivo je, da Mordax ne omenja nobenega
sladila, čeprav so v tistem času poznali in trgovali
z navadnim, finim in kandiranim sladkorjem.''!
Očitno so na Turjaku hrano sladili z medom, ki so
ga dobili v obhki dajatev.

Kar se tiče pijače, lahko ugotovim le to, da so
pili vino, ki so ga pripeljali iz dolenjskih in belo-
kranjskih vinogradov.

Pri raziskovanju prehranjevalnih navad ne mo-
rem tudi mimo žita. Mordax ga je zabeležil v dru-
gi polovici knjige in sicer glede na količino raz-
ličnih vrst, ki so jih odpeljali v mUn. Zabeležke so
narejene za vsak mesec posebej in se prav tako
kot popis izdatkov v prvem delu knjige začnejo z
julijem 1514 in končajo z julijem 1515.

Na prvem mestu je pšenica, ki se omenja v
največjihi količinah. V enomesečnem povprečju so
pšenice zmleli okoli 30 kobalov, kar znaša okoU
2700 litrov. Proso in ječmen so v veliki meri po-
rabili za živali - prvega predvsem za perutnino,
drugega za prašiče. Prašiče so krmili tudi z ajdo.
Relativno malo so porabili rži - v celem letu le 52
kobalov in pol (okoli 4700 litrov). To je po svoje
tudi razumljivo, saj rž ni bila preveč priljubljena.
Santonino na primer omenja, da so ljudje na
Štajerskem jedli v glavnem le kruh iz čiste rži z
dodatkom prosa, a to le zato, ker niso imeli na
voljo nič boljšega.72 Turjaško gospostvo, ki je bilo
med večjimi, si je verjetno privoščilo pšenični
kruh.

Pšenico so s Turjaka tudi dajali, na primer
avguštincem, kar je bilo že omenjeno. Kobal pše-
nice pa je dobil tudi neki Matko iz Pušč pri Malih
Laščah, ker je redil kopune.

Oves je zabeležen posebej, skoraj gotovo zaradi
različnega načina merjenja. Tudi tu so zabeležke
kronološko urejene kot pri ostalem žitu. Z ovsom
so krmili predvsem konje, pa tudi perutnino, pra-
šiče in celo pse (auff die hand).

Poleg žita nam opisani vir prinaša še dve
stročnici - bob in grah, ki sta pred uveljavitvijo
krompirja sodili med vsakodnevno hrano pred-
vsem nižjih slojev.

Prikaz cenovnih razmerij

Cene, kot so navedene v besedilu, izražene
zgolj s številkami, nam danes, po petstotih letih ne
povedo kaj dosti. Še danes si s cenami v tujih
valutah ne moremo ustvariti prave predstave o

71 Gestrin, Mitninske..., str. 28.

72 p. Santonino, Popotni dnevniki 1485 - 1487 (prev. P. Si-
moniti), Celovec; Dunaj; Ljubljana 1991, str. 44.

tem, koliko je neka stvar zares vredna. To je moč i
storiti le s primerjanjem različnih vrednosti.

Diagrama nazorno prikazujeta razmerja med ce- '
nami različnih artiklov. Prvi diagram vsebuje začim- :
be in živali, ki so jih porabili za hrano, drugi dia-
gram pa predstavlja predmete iz materialne kulture.

Najprej si oglejmo začimbe in postno hrano -
riž, mandlje, rozine in fige. Vse vrednosti so pre-
računane v današnji merski sistem in izražene v
količini 10 dekagramov. V skladu s tem so pre-
računani tudi denarni zneski. Za ta korak sem se
odločil iz dveh razlogov: prvič je takšna količina
lažje predstavljiva današnjemu človeku, in drugič - i
za risanje samega diagrama so bile te vrednosti \
najprikladnejše.

Od začimb je bil daleč najcenejši poper. Nje-
gova cena se je gibala od 30 do 34 soldov za lib-
rico oziroma od 9,9 do 11,3 soldov za 10 dag. Za-
nimivo je tudi, da je poper edina začimba, ki jo je
Mordax kupoval na librice. Če upoštevamo, da je
v enem letu kupil deset libric in da je librica teh-
tala 301 gram, lahko izračunamo, da je v treh
mesecih povprečno porabil kar kilogram popra, ra-
zen če ga ni del prodal naprej.

Vse ostale začimbe je kupoval na lote. Daleč
najdražji je bil žafran. Če je konec juhja 1514 lot
žafrana veljal 19 soldov in je bila v začetku janu-
arja 1515 cena še za dva solda nižja (morda je na
ceno vplivalo dejstvo, da je Mordax kupoval od
Juda), pa je junija 1515 - torej sredi kmečkega
upora - cena poskočila na 22 soldov za lot. Žafran
je bil torej kar desetkrat dražji od popra, petkrat
dražji kot cimet in ingver in približno za četrtino
dražji od muškata in klinčkov. Takšno razmerje :
pojasnjuje izvor fraze "drag kot žafran".

Takoj za žafranom se po ceni uvrščajo klinčki j
(13 soldov za lot), tem pa le z nekaj nižjo vred- i
nostjo sledi muškat (12 soldov za lot). Cimet in j
ingver sta veljala enako (4 solde za lot), a sta bila
kar trikrat cenejša od klinčkov in muškata.

Riž, mandlji, rozine in fige so bih veliko cenejši
od začimb. Cene prvih treh so se gibale približno ;
na isti vrednosti - od poldrugega solda do dveh sol- \
dov za 10 dag. Pri tem je zanimivo veliko odstopa- ;
nje pri rozinah. Ko jih je Mordax kupil okoli novega
leta, je za eno librico plačal 12 soldov. Dva meseca
kasneje pa je količino enega funta rozin (pol kilo-
grama) plačal le z 8 soldi. Preračunano na skupni
imenovalec to pomeni, da je cena rozin v pustnem \
času padla na 35 odstotkov novoletne cene.

Le fige, ki jih je Mordax vedno kupoval na i
funte, so bile nekoliko cenejše. Za pol kilograma je
moral odšteti dva do tri solde. Kot zanimivo
primerjavo lahko izračunamo, da bi za enako koli-
čino popra (pol kilograma) v tistem času dobil 20
kilogramov fig, za enako količino žafrana pa kar
200 kilogramov fig. i

28

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

CENA POSAMEZNIH ARTIKLOV (V SOLDIH)

Cena posameznih artiklov (v soldih)

29

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Cena rib je nihala glede na njihovo vrsto, a se
je v povprečju gibala okoli 10 soldov za kos. To
velja tudi za nekoliko redkejše polenovke in po-
točne rake. Tudi za divjačino je moral Mordax raz-
lično globoko poseči v mošnjiček. Cena je bila od-
visna od velikosti živali. Najdražji je bil srnjak, ki
je stal 14 soldov, sledi mu zajec za katerega je bilo
treba odšteti šest soldov, cena veverice, gozdnega
jereba in divjega goloba pa je bila približno ista.
Malce presenetljivo je, da je povprečna cena za
ribo presegala ceno zajca za polovico, najdražja
riba pa je celo dosegla ceno srnjaka.

Za jarice je moral Mordax iz nakupa v nakup
odšteti več denarja. Sredi maja je dobil eno mlado
kokoš za poldrugi sold, dva meseca kasneje pa se
je podražila za cel sold ali za več kot 60 odstotkov.
Na ceno je verjetno vplivala velikost kokoši in nji-
hova nesnost.

Na drugem diagramu se najprej ustavimo pri
blagu in obleki. Povsem razumljivo je, da je bilo
platno iz česanega lanu dražje od hodnika. Za en
vatel pravega platna si dobil dva vatìa hodnika. Iz
istega razloga je takšna razlika tudi pri srajcah,
narejenih iz teh dveh vrst blaga. Hodnična srajca
je bila za polovico cenejša od platnene.

Mordax sicer ne omenja, iz česa so bile nare-
jene hlače, a kljub temu lahko vidimo, da so bile
povsem navadne hlače za pastirje in hlapce kar
petkrat dražje od platnene srajce. Hlače iz malo
boljšega blaga, kakršne je verjetno nosil Mordax
kot plemič ali celo Trojan Turjaški so morale stati
celo premoženje.

Na ceno obleke je poleg kakovosti blaga vplival
tudi kroj. Suknje, ki jih je dal Mordax izdelati za
posle, je plačal s štirimi soldi za kos. Ko pa je
krojač naredil suknjo za Pavla, je moral Mordax
zanjo odšteti kar osem soldov, kar pomeni, da je
bila Pavlova suknja še enkrat dražja od hlap-
čevske. Tudi to priča o posebnem položaju, ki ga
je imel Pavle na Turjaku.

Od preostale obleke so navedeni še pasovi, ki
so bili relativno poceni (okoli dva solda) in klo-
buki, ki so bili skoraj petkrat dražji od pasov. Vsa
omenjena oblačila so bila namenjena hlapcem. Na
podlagi navedenih vrednosti lahko izračunamo, da
je Mordax za obleko enega hlapca odštel okoli 35
soldov.

Od kuhinjske posode lahko naredimo primer-
javo le za kuhinjsko skledo in sito. Slednje je bilo
več kot enkrat dražje od posode. Nenazadnje je
izdelava sita le zahtevnejša od izdelave skled.

Posebno pozornost zbuja cena soda (vass). Z 71
soldi je daleč najdražja stvar, ki je olajšala Mor-
daxov mošnjiček. Pravzaprav soda ni kupil sam,
ampak metliški uradnik; Mordax je le poravnal
stroške. Visoka cena je po svoje razumljiva, saj je
tesanje soda zahtevno opravilo, pa tudi sod lahko.

kar nekaj desetletij služi svojemu namenu.

Precej draga je bila tudi zasteklitev okna. 27
soldov je dal Mordax mežnarju za novo okno v
cerkvi. Kljub temu, da je bilo v zgodnjem 16.
stoletju steklo še relativno redka dobrina in je bilo
zato nekoliko dražje, ob primerjavi z današnjim
časom kaj hitro ugotovimo, da se stvari na tem
področju niso dosti spremenile. Tudi danes vstav-
ljanje novih oken dodobra osuši denarnico.

Kadilo sem, prav tako kot začimbe, izrazil z
dekagrami. Sicer je Mordax kadila kupil le eno lib-
rico in zanj plačal 16 soldov, kar pomeni, da je bilo
kadilo še enkrat cenejše kot na primer poper. Dan
nakupa tega artikla je logičen - 19. december, torej
nekaj dni pred božičem.

Cena papirja je ostala nespremenjena skozi vse
leto. Za eno knjigo oziroma 24 pol je bilo potrebno
odšteti šest soldov. Pač pa se je glede na kvaliteto
spreminjala cena voska. Tablica navadnega voska
je veljala približno tri solde, tablica zelenega (mor-
da tudi surovega - gruen wagsch) voska pa je bila
cenejša za polovico.

Morda bi bilo zanimivo primerjati še vrednost
posameznih kmečkih opravil. En dan mikanja lanu
je ustrezal vrednosti treh soldov. Predenje je bilo
cenejše. Za en teden dela je Mordax izplačal pre-
dici štiri solde, kar znese manj kot en denarič na
dan. Podobno kot mikanje lanu je bilo ovred-
noteno tudi mlatenje. Tudi mlatiči so dobili tri
solde dnine. A tudi nekoliko bolj obrtniška dela so
imela približno enako vrednost. Tesar je za delanje
odprtin v obrambnem stolpu dobil tri solde in pol
na dan in tudi Matevž Šteblaj je za štiri dni dela
na obrambnem stolpu dobil 18 soldov ali tri solde
in pol na dan.

Končni izračun vseh stroškov, ki jih je imel
Mordax za vzdrževanje turjaškega gospostva v
obdobju dvanajstih mesecev od julija 1514 do julija
1515, znaša 47 funtov denaričev in 48 soldov. V to
vsoto niso zajete Mordaxove napake pri računanju,
izpuščen je znesek 26 funtov denaričev za Stično,
prav tako pa nisem upošteval denarja, ki ga je
porabil Mordaxov naslednik oziroma pisar R3. Ta
vsota znaša še dodatnih 7 funtov denaričev ter 97
soldov in pol. Za primerjavo in lažjo predstavo
lahko navedem, da bi samo za Mordaxov celoletrù
odhodek v tistem času dobili 940 knjig papirja ali
2744 vatlov oziroma nekaj več kot dva kilometra
platna ali pa 343 parov hlač.

Turjak v senci velikega slovenskega kmeč-
kega upora

Dr. Božo Otorepec v svojem članku "Iz zgo-
dovine turjaškega gradu" med drugim pravi:
"Omenjeni so izdatki za dva tesarja, ki sta na-
pravila odprtine v obrambnem stolpu ... Matevž

30

6

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensico Icrajevno zgodovino

Šteblaj je naredil vrata skozi zidovje in več strelnih
lin ... Ze julija 1514 - torej leto pred velikim slo-
venskim kmečkim uporom - so kmetje hoteli priti
pred Turjak, zato je Mordax 19. julija poslal takoj
sla v Ljubljano, verjetno da bi o tem obvestil svo-
jega gospodarja in bila poslana eventualna pomoč.
... Turjak so torej skušali kar najbolj zavarovati
pred mogočim kmečkim napadom in res je bil ta
drugo leto med redkimi gradovi, ki ga kmetje ob
uporu niso mogli zavzeti".^^

Vendar nam podrobnejša analiza besedila po-
kaže, da temu ni čisto tako. Navedeni izdatki
namreč niso bili zabeleženi leta 1514, ampak leta
1515, torej v času, ko je upor že plamtel s polno
močjo. Kot je bilo dokazano že zgoraj, se zapisi
začenjajo 19. julija 1514 in se končujejo 20. julija
1515. Na podlagi tega lahko izdatke, ki jih omenja
dr. Otorepec, datiramo takole: tesarja sta odprtine
v obrambnem stolpu naredila 6. maja 1515, Matevž
Šteblaj pa je vrata in več strelnih lin napravil med
16. in 20. julijem. Ta zapis je sicer brez datuma,
vendar lahko o približnem dnevu sklepamo na
podlagi dveh naslednjih zapisov. Prvi je zaznamek
o poskusu kmetov, da bi prišli pred Turjak in je
zato Mordax poslal sla v Ljubljano (mittich vor
sandt Helias tag - torej sreda, 18. julij in ne 19., kot
misli dr. Otorepec), drugi pa je zapis o vsoti sed-
mih soldov, ki jih je Mordax izplačal tesarju
Rudolfu, da je napravil dvoje vratic v obrambnem
stolpu (tudi brez datuma).

Vsekakor pa je treba priznati, da je Mordax v
tem obdobju svoje zapise datiral precej nenačelno,
kar danes pri raziskovanju povzroča rahlo zmedo.
Pagina 25 vsebuje sedem, pagina 26 pa pet za-
pisov o izdatkih. V četrtem zapisu na pagini 25
pravi, da se je na dan sv. Marjete mudil pri svo-
jem gospodiču v Višnji Gori. Tu zdaj nastane
vprašanje, ali je Mordax god sv. Marjete obhajal
12. ali 13. julija. Potrebno je namreč upoštevati, da
ljubljanska škofija že od ustanovitve v letu 1461 ni
sodila pod oglejski patriarhat, kamor bi po geo-
grafski legi morala, temveč je bila podrejena nepo-
sredno sveti stolici. Zatorej bi pričakovali, da bo
Mordax, ki je živel na območju ljubljanske škofije,
dan sv. Marjete postavil na petek, 13. julija in ne
na četrtek, 12. julija (na ta dan so namreč sv.
Marjeto častili v krajih, ki jih je pokrivala salz-
burška nadškofija). Vendar pa se v primeru, da je
imel Mordax z datumom an sandt Margarethen
tag res v misUh petek, 13. julij, poraja neka ne-
logičnost. V šestem zapisu na pagini 25 namreč
Mordax pravi, da je v petek po dnevu sv. Marjete,
torej teden dni kasneje - 20. julija - kupil dve ribi
in zanju plačal 20 soldov. Istočasno pa tretji zapis
na pagini 26 pravi, da je v petek pred dnevom sv.

Marije Magdalene kupil eno ribo za deset soldov.
Omenjeni dan pa je prav tako padel na petek, 20.
julija, saj je leta 1515 dan sv. Marije Magdalene
(22. julij) prišel na nedeljo. Zatorej se zdi nelo-
gično, da bi Mordax na isti dan dvakrat kupoval
ribe, nato pa med zapisa o obeh nakupih vrinil še
druge zapise z različnimi datumi. Tudi če upo-
števamo domnevo, da je Mordax svoje izdatke na
licu mesta najprej beležil na listke papirja in jih
nato prepisoval v knjigo, bi težko verjeli, da je
dvakrat v enem dnevu kupil eno in isto stvar, v
našem primeru ribe.

Iz vsega povedanega se zatorej kar sam ponuja
sklep, da je Mordax dan sv. Marjete postavil na če-
trtek, 12. julija. Tako je potem dve ribi za dvajset
soldov kupil naslednjega dne, v petek, 13. julija; eno
ribo za deset soldov pa naslednji petek, 20. julija.

Domnevi, da se Mordax pri datiranju ni vedno
držal pravil in navad, ki so v tistem času veljale na
območju Kranjske, govori v prid tudi zanimivost v
prvem zapisu na pagini 26. Ta zapis, ki govori o
poskusu kmetov, da bi napadli Turjak, nosi nam-
reč datum "sreda pred dnevom sv. Elije". Sv. Elija
je bil na območju Kranjske precej neznan zavetrülc,
saj mu ni tu posvečena niti ena sama cerkev. Na
celotnem slovenskem prostoru zasledimo dve cerk-
vi z imenom sv. Elije na Primorskem, v Dragi in v
Koprivi, ter eno v Beli krajini, v Planini pri Čr-
nomlju. Tudi po Grotefendu so tega svetnika čas-
tili predvsem na Madžarskem in v Rusiji.^^ Prav
nenavadno je torej, da se je Mordax pri datiranju
naslonil prav na sv. Elijo, saj so mu bili "na voljo"
tudi precej bolj znani svetniki, kot na primer že
omenjeni sv. Marjeta (12. oziroma 13. julij) in sv.
Marija Magdalena (22. julij) ter nenazadnje tudi
sv. Jakob (25. julij) in sv. Ana (26. julij).

Če se povrnem k zapisom iz sredine julija 1515,
lahko ponovno ugotovim, da si datumi ne sledijo
v pravilnem kronološkem zaporedju. Med zapiso-
ma iz 16. julija in 18. julija je vrinjen zapis, ki nosi
datum 13. julij. Vzroka za takšno površnost seveda
ne morem določiti povsem zagotovo, lahko pa si
dovolim domnevo, da je Mordaxovi nenatančnosti
botrovala zmeda in negotovost ob kmečki upor-
nosti, ki ji takrat na Dolenjskem še ni bilo videti
konca. Res je sicer, da so bili v tistem času koroški
in štajerski kmetje v glavnem že poraženi, vendar
pa kot pravi Grafenauer: "Pisma Janeza Turjaškega
Herbersteinu iz junija in julija ... pričajo, da |e büo
kljub kmečkim porazom na Koroškem in Štajer-
skem uporniško gibanje na Kranjskem še vedno v
polnem zaletu".^^ Da je ta domneva vendarle pre-

73 Otorepec, Iz zgodovine..., str. 150.

74 H. Grotefend, Taschenbuch der Zeitrechnung des deut-
schen Mittelalters und der Neuzeit, Hannover 1971, str.

31

B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana
1962, str. 129.

75

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

cej verjetna, priča tudi dejstvo, da se prvo odsto-
panje od pravilnega kronološkega zaporedja, ki je
značilno za skoraj celotno knjigo, pojavi v začetku
junija, torej prav v času, ko je kmečki upor dose-
gel svoj vrhunec. V tem burnem mesecu Mordax
ni le podrl kronološkega zaporedja, pač pa je tudi
datiral nedosledno. Tako je na primer datum 1.
junij določil kar dvakrat: prvič kot petek po dnevu
sv. Kancijana in drugič kot petek pred telovim.

Datiranje pa ni edino, v čemer odseva nemirni
čas upora. Med 22. in 27. aprilom je Mordax zabele-
žil, da je Pavla kar štirikrat poslal h gospodiču v
Ljubljano. Je morda Pavle v Ljubljani poročal o do-
godkih v okolici Turjaka, medtem ko je Mordax kot
oskrbnik ostal na gradu in se pripravljal na ob-
rambo?

6. maja sta dva tesarja napravila odprtine v
obrambnem stolpu, 8. maja je imel na gradu še tri
tesarje. 25. maja je Mordax sam obiskal gospodiča
v Ljubljani "zaradi Iga in Smarij". V tem času so že
padli prvi gradovi na Dolenjskem in prav gotovo
so se tudi ižanski in šmarski kmetje pridružili
uporniškemu gibanju. Je šel Mordax po navodila,
kako naj ukrepa? Zelo verjetno, saj je bil v Lju-
bljani ponovno prvi teden v juniju, 15. junija pa je
gospodič v Šmarje h kmetom poslal še Hansa
Mittlerja in Pavla. Očitno naj bi skušala pomiriti
upornike. Ali jima je uspelo ali ne, Mordax ne
poroča. Pač pa je zabeležil, da si je njegov gos-
podič v začetku junija kupil šest puščic in da je
dal 18. junija v Ljubljano prepeljati tri svoje konje
in jih podkovati. Vsekakor se je potem nekaj časa
mudil v Višnji Gori, kamor je 20. junija pojezdil
Mordax sam, 6. julija pa je tja poslal še gospoda
Martina. Pred tem najdemo tudi zapis, da je Mor-
dax 1. julija starega Lenarta poslal k uradniku v
Mokronog, da bi se tam pogovoril z ljudmi.

Ena izmed podrobnosti, ki morda tudi kaže na
strah pred upornimi kmeti, je zapis o nakupu sed-
mih mladih psov 1. junija. Vendar je ta podatek
potrebno upoštevati le z rezervo, saj so bili psi
prav lahko namenjeni zgolj za lov na divjad, ne
pa tudi za obrambo pred uporniki. Vsekakor pa o
neredih pričata zapisa, da so 18. julija kmetje ho-
teli napasti grad ter da je tesar Rudolf v tistih
dneh naredil še dvoje vratic v obrambnem stolpu.

To poglavje lahko torej sklenem z ugotovitvijo,
da nekateri Mordaxovi zapisi nedvomno dokazu-
jejo, da je njegova knjiga izdatkov nastajala tudi v
času velikega slovenskega kmečkega upora in ne
le leto pred njim. Nakup orožja in obrtniške pre-
delave gradu so se odvijale med samim uporom,
kar je navsezadnje tudi bolj logično, kot pa da bi
do njih prišlo že celo leto prej. Poleti 1514 verjetno
ni še nihče računal na tako množične nemire,
kljub temu, da je nezadovoljstvo tlelo že dlje časa.
In tudi dejstvo, da so bile nekatere obrambne.

izboljšave na gradu opravljene šele julija 1515, ko
je uporniški ogenj na Koroškem in Štajerskem že
ugasnil, lahko razložimo s tem, da so bili kranjski
kmetje takrat še zelo močni in da verjetno ni znal
nihče z gotovostjo napovedati bližnjega konca
upora tudi v tej, najbolj uporni deželi.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Grundherrschaft Auersperg (Turjak) zur
Zeit des Pflegers Hans Mordax (1514 -
1515)

Der vorliegende Beitrag ist eine Zusammen-
fassung der Diplomarbeit und stellt das alltägliche
Leben in Krain zu Anfang des 16. Jahrhunderts dar.
Als grundlegende Quelle diente dabei das Aus-
gabenbuch von Hans Mordax, des Pflegers von
Auersperg, der bei Abwesenheit seines Herrn,
Trojanus Auerspergs, die Herrschaft Auersperg ver-
waltete.

In der Einleitung wird das äußere und innere
Bild des Ausgabenbuches von Mordax beschrieben.
Der Autor setzt sich mit der Rekonstruktion der
Entstehung dieser Quelle und mit der Feststellung
der Identität der Schreiber auseinander, die außer
Mordax am Ausgabenbuch mitwirkten. Es wird
ferner dargestellt, wie die Herrschaft Auersperg
unter Hans Mordax organisiert war und wie dort der
Betrieb ablief.

Im biographischen Teil der Familie Auersperg
stechen vor allem zwei Persönlichkeiten hervor:
Mordax' Herr Trojanus, der den überwiegenden Teil
seines Lebens entweder in Ljubljana oder in Wien
verbrachte, und sein Bruder Darius, bis zu seinem
Tode im Jahre 1510 das Haupt der Auersperger.
Angaben zur Familie von Hans Mordax sind vor
allem durch die Autobiographie Sigismunds von
Herberstein überliefert. Als Besonderheit sei an
dieser Stelle erwähnt, daß Hans Mordax nur ein
Auge hatte; in den Quellen wird er nämlich als
"Hans der Ainauget" erwähnt. Unter den Kaufleuten
werden vor allem der Nürnberger Bürger Hans
Schweigkher sowie ein Jude erwähnt, mit dem
Mordax zu Anfang des Jahres 1515 Handel trieb.
Wenn man dabei die Tatsache in Betracht zieht, daß
die Juden laut Befehl des Kaisers Maximilian gerade
im Jahre 1515 aus Krain aussiedeln mußten, dann

32

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensico krajevno zgodovino

muß es sich dabei um eines der letzten Geschäfte
gehandelt haben, an dem ein krainischer Jude be-
teiligt gewesen war.

In der Quelle werden die meisten Dörfer aus der
Umgebung des Schlosses Auersperg erwähnt, aber
auch einige größere Ortschaften, vor allem in
Unterkrain, wo die Auersperger ihre Besitzungen
hatten und den Zehnt erhoben. Das Geld und die
Meßeinheiten spiegeln auch bei Mordax die
Uneinheitlichkeit wider, die damals in diesem
Bereich herrschte. Im Geldverkehr trafen das slo-
wenische und österreichische Münzwesen zu-
sammen, in den Zähleinheiten tritt neben den
üblichen vor allem die venezianische Liber hervor,
die besonders in der zweiten Hälfte des 16. Jahr-
hunderts im Umlauf war.

Die materielle Kultur auf Schloß Auerperg
bedeutete im behandelten Zeitraum eine Ver-
flechtung von Altem und Neuem. Man kannte noch
immer Holzgeschirr, aber auch Glasfenster und
Kachelöfen. Im Bereich der geistigen Kultur lebten

Mordax und seine Herren noch dem Zeitgeist ent-
sprechend. Einen Teil ihres Geld- und Natural-
vermögens widmeten sie geistlichen Einrichtungen
und sorgten damit einerseits für das Seelenheil der
verstorbenen Verwandten, andererseits aber für das
eigene ewige Heil im Jenseits.

Auch bei den Eßgewohnheiten hoben sich die
Auersperger nicht von den damaligen Bräuchen ab.
Es wurde viel Fisch und Wildpret gegessen, von
Bedeutung waren auch Gewürze, vor allem Pfeffer
und Safran. Das Verhältnis zwischen Mengen und
Preisen wird mit Hilfe von drei Diagrammen
anschaulich dargestellt.

Der Beitrag endet mit einer Darstellung der
Verhältnisse auf Schloß Auersperg unmittelbar vor
dem Bauernaufstand und während desselben.
Aufgrund einer eingehenden chronologischen
Analyse vermittelt der Autor in diesem Teil einige
neue Angaben und Einsichten im Hinblick auf den
Zusammenhang zwischen dem Ausgabenbuch von
Mordax und dem Bauernaufstand.

33

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Metoda KemperH

Akademska bratovščina sv. Cecilije v župnijski
cerkvi v Kamniku*

Cecilija je zgodnjekrščanka devica in mučenka,
domnevno iz 3. stoletja, ki je kot svetnica češčena
od 5. stoletja dalje. Svojega poganskega moža Va-
lerijana je na poročno noč spreobrnila v krščansko
čistost. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi
svojega brata Tiburcija, s katerim sta zaradi tega
umrla mučeniške smrti, kasneje pa so mučeniško
usmrtili še Cecilijo. Papež Urban jo je pokopal v
Kalistovih katakombah, od koder je leta 821 papež
Paskal I. njene kosti prenesel v cerkev S. CeciUa in
Trastevere in tu se je njen kult zelo razcvetel še
zlasti potem, ko so leta 1599 odprU njen grob in
našli nestrohnjeno truplo, po katerem naj bi
Maderna ustvaril znamenito plastiko svetnice.^
Takoj po presenetljivem dogodku so mrtvo Cecilijo
upodobili tudi v grafiki in tako se je prizor hitro
razširil po Evropi.^

Najstarejši vir njenega češčenja je Passio
sanctae Caeciliae v Martyrologium Hieronymi-
anum iz začetka 5. stoletja, ki ga povzema Zlata
legenda (Legenda aurea Jakoba de Voragine iz 13.
stoletja), v katerem se nahaja tudi stavek iz
katerega je izpeljano njeno pab-onatstvo nad
glasbo. Zaradi napačnega prepisa in razumevanja
originalnega teksta kjer se v resnici bere, da se je
svetnica odvrnila od inštrumentov in na svoji
poroki pela le s srcem Bogu na čast, pa so jo od
15. stoletja naprej narobe postavljaU v zvezo z
glasbo.3

Do 15. stoletja je bila sv. Cecilija prepoznavna
zaradi krone in križa ali žezla, njen kult pa je
postal popularen v poznem srednjem veku, ko so

Članek je nastal v okviru podiplomskega študija, ki ga
finansira Ministrstvo za znanost. Za pomoč pri pisanju
se zahvaljujem mentorju prof. Janezu Höflerju, kolegu
Radovanu Skrjancu ter dr. Juriju Bizjaku.
Maria - Barbara v. Stritzky, Caecilia, Lexikon für Theo-
logie und Kirche, 2. Freiburg 1994, str. 873.
Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v
slovenski likovni umetnosti. Slovenska akademija zna-
nosti in umetnosti. Dela 32, Ljubljana 1988, str. 156.
Reinhold Hammerstein, Caecilia, Die Music in Ge-
schichte und Gegenwart, Allgemeine Enzyklopädie der
Music, 2., Kassel 1995, str. 310 - 318; to napačno razume-
vanje dobro kaže freska v karmeličanski cerkvi v Fi-
rencah iz začetka 15. stoletja, ki kaže Cecilijino poroko,
na kateri igra orkester.

si obrtniki in cehi začeli za svoje zaščitnike izbirati
zavetnike, ki so bili kakorkoli povezani z njihovim
poklicem. Tako so sv. Cecilijo izbrali glasbeniki in
ji za atribut pridali orgle, spet zaradi napačnega
razumevanja besed "cantantibus organis", saj v 5.
stoletju pojem "organa" označuje vse inštrumente
in ne le orgle, deset stoletij kasneje pa le še orgle,
brez ozira na nasproten pomen v originalnem
kontekstu. V večini primerov predstavitve svetnice
pa sploh ne gre za cerkvene orgle temveč za por-
tativ, ki v srednjem veku pripada le posvetnemu
svetu in tako še manj ustreza tradiciji legende.^

Najzgodnejšo upodobitev sv. Cecilije najdemo
v vrsti svetnic v cerkvi S. Apollinare Nuovo v
Raveni okrog leta 570, kjer je zaznamovana s kro-
no v roki, prvič pa je kot zavetnica glasbe upo-
dobljena leta 1420 na neki sliki severnonemškega
porekla, ki jo hrani Zgodovinski muzej v Frank-
furtu. V vrsti številnih upodobitev svetnice^ je
gotovo najznamenitejša in najbolj posnemana Ra-
faelova slika iz leta 1514, hranjena v bolonjski
Pinacoteci. Delo v zgodovini upodobitev sv. Ceci-
lije zavzema posebno mesto, saj se loteva njene
predstavitve v smislu prvotne legende: Cecihja se
v družbi svetnikov res odvrača od inštrumentov
(tudi portativ bo ravnokar odvrgla) in se posveča
nebeški glasbi. Kljub temu pa je postala Rafaelova
slika v prihodnosti simbol glasbe, še posebej cer-
kvene.^

Poleg orgel oziroma portatìva so ji pogosto pri-
dani tudi drugi inštrumenti, z njo najpogosteje
upodobljeni svetniki pa so Valerijan in Tiburcij,
papež Urban, Neža in Agata ter David, prav tako

Hammerstein, kot opomba 3.

Najpomembnejše upodobitve sv. Cecilije so dela Mic-
hela Coxcia, Martena de Vosa, Carla Saracenija, Petra
Paula Rubensa, Domenichina, Guida Renija, Bernarda
Strozzija, Orazija Gentileschija in drugih. (Hammerstein,
kot opomba 3, str. 313)

Stanislaw Mossakowski, Rafael's "St. Cecilia". An Iko-
nographical Study, Zeitschrift für Kunstgeschichte,
XXXI., 1968, str. 1 - 26; Reinhold Hammerstein, Raffaels
heilige Caecilia. Bemerkungen eines Musikhistorikers,
Begegnungen, Festschrift P. A. Riedl, Worms 1993, str.
69 - 79.

34

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

patron glasbe in glasbenikov/

Prav z zadnjim svetnikom se sv. Cecilija po-
javlja v slovenski umetnosti najpogosteje, saj je ta
dvojica v 18. stoletju skoraj redna spremljevalka
orgelskih omar.^ Največkrat sta upodobljena na
notranjih straneh krilnih vrat, ki se zapirajo pred
orgelskim prospektom. Skoraj praviloma je Cecilija
postavljena na desno krilo, gledano od gledalčeve
strani, kar kaže na pomembnejšo vlogo Davida.^ V
17. stoletju je svetnica še upodobljena stoje ob org-
lah in z mečem v roki, kar kaže na njeno muče-
niško smrt - obglavljenje,10 tekom 18. stoletja pa
praviloma sede, igraje na orgle. Poslikana krila so
najbolj pogosta v prvi polovici 18. stoletja, saj je
takrat orgelska omara še preprosteje oblikovana, z
motivom akanta so okrašene le piščali v prospektu,
ki še ni izbočen v prostor. Med njimi je najkva-
litetnejša slika sv. Cecilije na krilu orgel v cervi v
Polenšaku pri Ptuju iz druge četrtine 18. stoletja.^^
V drugi polovici 18. stoletja, ko dobi orgelska oma-
ra bolj razgibano obliko in se prospekt s piščalmi
začne ukrivljati v prostor, pa krilna vrata odpa-
dejo, zato je bolj aktualen kiparski okras. Ena takih
najrazkošnejših omar se nahaja v cerkvi v Čer-
možišah pri Žetalah,^^ kjer angeli z inštrumenti
tvorijo pravi orkester, ne manjkata pa tudi David s
harfo in sv. Cecilija z orglami. Kipec sv. Cecilije, ki
skupaj z angeli, Davidom in sv. Rozalijo krasi vrh
orgelske omare v Mekinjah, ki se za ta čas zelo
pogumno podaja v prostor, je delo frančiškanske
delavnice okrog leta 1720.^3 Samostojno, brez Da-
vida, je svetnica upodobljena na orgelski omari
cerkve v Jurjevici pri Ribnici iz leta 1772^4 ^i^
orgelski omari v cerkvi sv. Jošta nad Kranjem.^5
Zlasti zadnja je upodobljena kot prava baročna da-
ma v čednem oblačilu in bogato okrašena z biseri.

Bolj redko je sv. Cecilija v slovenskem prostoru
zastopana kot patrona cerkve ali oltarja. Edina me-
ni znana cerkev na Slovenskem, ki je posvečena

F. Werner, Caecilia von Rom, Lexikon der chrìsllic/ien
Ikonograptiie Band 5, Freiburg im Breisgau 1973, str.
456 - 460.

° Milko Bizjak, Edo Škulj, Orgle na Slovenskem, Ljubljana
1985.

9 Ana Lavrič, O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih.

Bogoslovni vestnik 1993, str. 337 - 343.
1" Tako je sv. Cecilija naslikana na krilu orgelske omare v

podružnični cerkvi sv. Krištofa na Gramnu pri Strmci

nad Laškim. Orgle sodijo med najstarejše ohranjene v

Sloveniji (Bizjak, kot opomba 8, str. 6, 7).

11 Bizjak, kot opomba 8, str. 38, 39; drugi primeri iz 18.
stoletja so še na Vinskem vrhu in Sotenskem pri Šmarju
pri Jelšah ter v Studenicah (Bizjak, kot opomba 8, str. 16
- 19, 36, 37).

12 Bizjak, kot opomba 8, str. 60, 61.

13 Bizjak, kot opomba 8, sir. 26 - 29; Metoda Kemperl, Ba-
rok na Kamniškem, Ljubljana 1996, tipkopis diplomske
naloge, (s starejšo literaturo) str. 30.

14 Bizjak, kot opomba 8, str. 74, 75.

15 Magda Miklavač, Sv. Jost nad Kranjem, Ljubljana 1994,
tipkopis seminarske naloge, str. 10.

tej svetnici, je kapucinska cerkev v Celju, zgrajena
med leti 1609 in 1615, ko jo je posvetil ljubljanski
Tomaž Hren, ki je kapucinom tudi pomagal pri
opremi cerkve.1^ Za kapucine nenavadni izbiri pa-
trocinija je lahko botrovalo le Hrenovo prizade-
vanje za boljše poznavanje in češčenje te svetnice,
saj vemo, da je škof določene svetnike in svetnice
še posebej propagiral, na primer sv. Tomaža in sv.
Uršulo.17 Hren je leta 1613 sliko za glavni oltar
kapucinske cerkve naročil pri Matiji Plainerju, a
slika ni več ohranjena ali pa do izvedbe ni nikoli
prišlo. Slikar naj bi kot centralni motiv naslikal Po-
višanje sv. križa, okrog katerega naj bi v spodnjem
delu nanizal na eni strani sv. Cecilijo, Valerijana,
Tiburcija in papeža Urbana, na drugi strani pa
Janeza Krstnika, apostola Tomaža, Hieronima in
Frančiška Asiškega, nad prizorom pa naj bi plavala
sv. Trojica. Na predeli naj upodobi sv. Cecilijo s
tremi ranami na vratu tako, kakor so jo našli v
Rimu, ko so odprli njen grob.l^ Slika je bila prav
gotovo stilno napredna in ikonografsko zelo zarü-
miva. Leta 1627 je za isto cerkev prav tako po
Hrenovem naročilu sliko sv. Cecilije po grafični
predlogi naslikal Krištof VVeissmann.l^ Bogato ob-
lečena svetnica je upodobljena sedeča kronana, s
palmo v roki in vencem iz rož v desnici (po le-
gendi so ji ga dali angeli na glavo), pod njo v
kartuši upodobljena mrtva, zadaj je mesto in pri-
zor iz njenega mučeništva, na njeni desni je por-
tativ s harfo in dvemi brenkali, na levi dve godali
in rogova. Iz knjige, ki leži odprta na tleh, je moč
razbrati antìfono, s katero jo slavi Cerkev na njen
praznik.^O Slika velja za najstarejšo upodobitev sv.
Cecilije na Slovenskem.^1

Druga in edina meni znana baročna oltarna
slika te svetnice na Slovenskem poleg celjske je
slika sv. Marjete in Cecilije, hranjena v Kamniškem
muzeju, ki jo je naslikal ljubljanski slikar Valentin
Metzinger.22 Obe svetnici stojita, Cecilija ob org-
lah, Marjeta pa z zmajem na verigi. Cecilija se ozi-
ra v nebo, kjer dva angelčka držita palmovi vejici.

1^ Lavrič, kot opomba 2, str. 75.

17 Uršula je bilo ime njegove mame in sestre in zato je
vnelo pospeševal zidanje cerkve sv. Uršule na Plešivcu,
josvelil cerkev iste svetnice v Srednjih Bitnjah pri
Cranju in za glavni oltar naroal sliko. (Emilijan Cevc,
Slika iz leta 1616 v Srednjem Bitnju pri Kranju, Kranjski
zbornik 1975, str. 217).

18 Lavrič, kot opomba 2, str. 106, 107.

19 Lavrič, kot opomba 2, str. 155 - 158; Edo Škulj, Naj-
starejša podoba sv. Cecilije na Slovenskem, Glasba in
likovna umetnost, Ljubljana 1996, str. 217 - 226.

20 Emilijan Cevc, Slikarstvo 17. stoletja. Umetnost XVIL
stoletja na Slovenskem L, Ljubljana 1968, razstavni ka-
talog, str. 52; Lavrič, kot opomba 2, str. 106.

21 Škulj, kot opomba 19.

22 Kulturne dragocenosti Kamnika, Kamnik 1984, str. 23,
24, 44.

35

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Slika sv. Cecilije na orgelski omari v cerkvi sv.
Jošta nad Kranjem, 18. stoletje
(foto Metoda KemperI)

Prav gotovo je oltar sv. Cecilije v cerkvi sv.
Križa v Iški vasi, po podatkih iz vizitacij 17. sto-
letja edinem oltarju, posvečenem tej svetnici v
nekdanji ljubljanski škofiji,^ tudi krasila baročna
slika ali kip te svetnice, a delo ni več ohranjeno.^^

Kakor bomo videli kasneje, si je sv. Cecilijo kot
zavetnico izbrala ljubljanska Academia philharmo-
nicorum, kot zavetnico glasbe pa so jo častiH tudi
v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, v katerem so
leta 1713 uprizoriU zgodbo o Ceciliji in Valerijanu.
Kolegij se je v tistem času lahko pohvalil z bogato
gledališko dejavnostjo, v okviru katerega je deloval
tudi poseben glasbeni seminar.^^

V Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja hra-
nijo podobico akademske bratovščine sv. Cecilije v
Kamniku, ki jo je Maja Lozar Štamcar omenila v
diplomski nalogi pri naštevanju svetniških podo-
bic.27

^ Lavrič, kot opomba 2, str. 92.

24 Kamnik je pred jožefinskimi reformami spadal pod og-
lejsko in kasneje pod goriško, Celje pa pod lavantinsko
nadškofijo.

Cerkev so po drugi vojni profanirali.
2° Janez Höfler, Glasbena umetnost pozne renesanse in

baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, str. 57 - 76.
27 Maja Lozar-Štamcar, Božjepotne grafične podobice v 18.

V preprostem okvirju sta upodobljeni stoječi
svetnici. Leva je sv. Marjeta, zavetnica kamniškega
mesta, zaznamovana z zmajem, ki ga drži na verigi,
v levici pa drži križ. Desna je sv. Cecilija, zavetnica
glasbe in glasbenikov, ki ima desnico položeno na
orgle, levico pa si polaga na prsi ter se ozira na-
vzgor, kjer iz neberljive hebrejske besede na svet-
nici padajo žarki. Na zgornjem robu okvira sta na
vsako stran položena bobna in trobili, okrašena z
vencem rož in palminima vejicama. Pod okvirom je
v baročni kartuši napis: "Insigne Confoederationis
Accademicae sub invocatione S. CAECILIAE V. et
M. Canonicae erectae in Archi=Parochiali Ecclesia
B.M.V. in Stein Ducatus Carnioliae a Clemente P.
XII. anno MDXXXI Confirmatae perpehiis 93
Indulg: Cumulatae.", kar v prevodu pomeni: "Zna-
menje akademske bratovščine sv. Cecilije device in
mučenke, ki jo je po pravilih povzdignil v nad-
župnijski cerkvi blažene device Marije v Kamniku,
Vojvodini Kranjski, papež Klement XII. leta 1531 in
potrdil obilne večne odpustke."

Čeprav letnica na podobici postavlja ustano-
vitev bratovščine v leto 1531, je prišlo pri vrezo-
vanju v bakreno ploščo do napake in je prava let-
nica najbrž 1731, saj je papež Klemen XII., ki je
ustanovitev bratovščine potrdil, vladal od leta 1730
do 1740. Letnica 1531 že zaradi zgodnosti ni mo-
goča, saj se v nemškem cesarstvu začnejo taka
združenja pojavljati šele v začetku 18. stoletja,
prav gotovo pa bi bratovščino omenil Valvasor, če
bi bila takrat že dejavna.

Do sedaj prva in ena najbolj znanih bratovščin
je bila ustanovljena leta 1570 v Evreuxu, ki je
delovala do leta 1790. Člani bratovščine niso bili le
pevci in glasbeniki ampak tudi mestni odličniki. Za
glavno opravilo so si šteli slavnostno praznovanje
godu sv. Cecilije, sodelovanje pri mašah za umrle
člane, prirejah pa so tudi tekmovanja v muzici-
ranju pri katerih so bila glavna nagrada minia-
turne orgle iz srebra.28 Leta 1585 je Sikst V. v
Rimu potrdil glasbeno bratovščino "sub invoca-
tione visitationis beatae Mariae virginis ac sancti
Gregorii ... et sanctae Caeciliae", ki je leta 1838
postala Accademia di Santa Cecilia in je še danes
slavni rimski konservatorij. Združevala je tako
cerkvene kot posvetne glasbenike, klerike in laike.
Poleg negovanja muzike v smislu tridentinskega
koncila so bile predpisane tudi karitativne in soci-
alne naloge.29 Po tem zgledu so nastajale nato
največ v drugi polovici 16. stoletja take bratovščine

stoletju na Slovenskem, tipkopis diplomske naloge,
Ljubljana 1986, str. 68.

2° Hammerstein, kot opomba 3, str. 314.

29 Hammerstein, kot opomba 3, str. 315. Član te bra-
tovšane je bil tudi Palestrina, ki je tako kot Rafael v
likovni umetnosti (nemški Nazarena) bil ponovno od-
krit in zelo vpliven v 19. stoletju, ko se izoblikuje glas-
b)eno gibanje cecilijanizem.

36

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

tudi v Franciji, Nemčiji, Nizozemskem in Veliki
Britarüji.30 V zgodnjem 18. stoletju pa se začnejo
ustanavljati bratovščine tudi v Avstriji in južni
Nemčiji, na primer na Dunaju leta 1725.31

Doslej je bilo o kamniški bratovščini, ustanov-
ljeni v župnijski cerkvi na Šutni, zaradi pomanj-
kanja arhivskega gradiva znanega le toliko, da je
ob praznikih ali vsaj enkrat na mesec izvedla vo-
kalnoinstrumentalno mašo in da je bil njen član
plodovih skladatelj in eden najpomembnejših slo-
venskih glasbenikov v preteklosti, Jakob Frančišek
Zupan. Ta je iz Zgornje Štajerske prišel v Kamnik
pred letom 1757, ko se je poročil s hčerjo takrat-
nega učitelja in organista v župnijski cerkvi Valen-
tina Götzla, ki ga je leta 1760 kot "ludimagister in
regens chori" tudi nasledil. Med leti 1762 in 1765,
ko je spet nastopil službo v Kamniku, je bU dom-
nevno nekaj let v Komendi, nato pa do svoje smrti
leta 1810 živel v Kamrüku.32 Pokorn dodaja, da je
glasbeno združenje "morda odsev ljubljanske aka-
demije, bolj verjetno pa prvo meščansko glasbeno
združenje na slovenskih tleh, zraslo iz kulturne
tradicije, ki je nastala v Kamniku za župnikovanja
Leopolda Raspa,33 Cvetko pa je predvideval, da je
bil Zupan tisti, ki je bratovščino tudi osnoval.34

Sedaj lahko brez dvoma rečemo, da je bila bra-
tovščina ustanovljena že pred prihodom sklada-
telja Zupana v Kamnik, njen najverjetnejši pobud-
nik pa je bil Maksimiljan Leopold Rasp, župnik v
Kamniku med leti 1700 do 1742.35

Rasp je kot član ljubljanske umetniške Acade-
mic Operosorum, ki se je v svojih načelih nasla-
njala na rimsko, bila utemeljena leta 1693 in je leta
1701 vstopila v javnost, gmotno pomagal pri gra-
ditvi ljubljanske stolnice. Kakor so skušali člani te
akademije spremeniti Ljubljano v baročno prestol-
nico, tako se je Rasp namenil storiti tudi s Kam-
nikom, kjer je na lastne stroške prenovil in na
novo opremil vrsto cerkva.

^ Maria Chiara Celletti, Sancla Cecilia, martire di Roma,
Iconografia, Biblioteca Sanctorum 111, Rim 1963, str. 1082
- 1086; Hammerslein, kot opomba 3, str. 314, 315.

31 Hammerstein, kot opomba 3, str. 315.

Ljudevit Stiasny, Kamnili, Zemljepisno-zgodovinsid
opis, Ljubljana 1894, sir. 161 - 169; Dragotin Cvetko,
Zgodovina glasbene umetnosti na SiovensJcem L, Ljub-
ljana 1958, str. 274 - 277; Janez Höfler, Glasbeno-zgo-
dovinske najdbe XV1I1. in XIX. stoletja v Novem Mestu,
Kj-oniJca, 3, 1967, str. 139; Janez Höfler, Toicovi glasbene
Jculiure na Slovensicem, od začetlcov do 19, stoletja, Lju-
bljana 1970, str. 104 - 108, Danilo Pokorn, Jakob Fran-
ašek Zupan, Slovenski biografski leksikon, 15. zvezek,
Ljubljana 1991, str. 873, 874.

?3 Pokom, kol opomba 32, str. 873.

34 Dragolin Cvetko, Slovenska glasba v evropskem pro-
storu, Ljubljana 1991, str. 182.

Za Raspovo življenje in delo glej Metoda Kemperl,
Maksimiljan Leopold Rasp in vsebina poslikave v prez-
bileriju župnijske cerkve na Šutni v Kamniku, Zbornik
za umetnostno zgodovino n. v. XXX1/XXXII, 1995/1996,
(s starejšo Uteraturo) str. 86 - 87.

Bratovščinska podobica akademske bratovščine sv.
Cecilije v župnijski cerkvi v Kamniku, 18. stoletje.
Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije
(foto Tomaž Lauko)

Vzporedno z željo po ustanovitvi znanstvene
Academic Operosorum (v istem kulturnem ozrač-
ju, le v drugem družbenem krogu) pa je v Ljub-
ljani rasla tudi vnema za ustanovitev glasbene aka-
demije, pri kateri so se pobudniki spet obrrüli na
italijanski zahod. Tako so vzporedno z operozi leta
1701 stopili v javnost tudi člani Academie Phil-
fiarmonicum in bilo je ustanovljeno prvo glasbeno
društvo na Slovenskem. Istega leta je članstvo, ki
je do uradne ustanovitve združevalo glasbenike,
kasneje pa tudi le ljubitelje glasbe, izdalo svoja
pravila, za svoj simbol so si izbrali orgle sv. Ce-
cilije. Poleg tega, da so z glasbo popestrili dru-
žabne dogodke, kot so bili obiski raznih odličrtikov
v Ljubljani, so sodelovali tudi pri cerkvenih slo-
vesnostih. Za najpomembnejše dolžnosti so šteli
vsakoletni koncert na večerni vožnji po ljubljanici
in najslovesnejše praznovanje godu sv. Cecilije, za-
vetnice akademije, in sicer z mašo, večernicami in
litanijami v avguštinski cerkvi, obenem pa so daro-

37

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

vali tudi trideset maš za arečno smrt živečih članov.
V avguštinski cerkvi so opravljaiB tudi maše
zadušnice za svojimi člani, pa tudi za drugimi
imenitnejšimi osebami, na primer leta 1705 so se
tako slavnostno poslovili od preminulega cesarja
Leopolda I. Najbolj dejavno je bilo društvo pod
vodstvom Janeza Bertolda Hofferja do leta 1718, ki
je bil glavni pobudnik ustanovitve akademije in
njen prvi direktor, leta 1769 pa najdemo o njej
zadnji podatek. Akademija je bila tipično plemiško
baročno združenje, ki je svoj stanovski interes delila
med zasebnim in javnim in je ustvarila temelje na
katerih je slonelo tudi kasnejše glasbeno življenje.^^
Kamniški župnik Rasp je bil kot operoz gotovo
tudi v tesnih stikih s člani akademije filharmoni-
kov in to mu je budilo željo po ustanovitvi takega
združenja tudi v Kamniku. Že ob prihodu v Kam-
nik si je Rasp prizadeval dvigniti nivo glasbenega
življenja, saj je ustanovil šolo, in v njej tudi sam
aktivno sodeloval, kjer so nadarjene dečke pouče-
vali tudi v latinščini in glasbi. Te dečke je nato po-
šiljal naprej v jezuitski kolegij in mnogi so kasneje
postali organisti in učitelji.^' Znano je Raspovo so-
delovanje z generalnim vikarjem Jakobom Schil-
lingom leta 1718 pri pogodbi z deželnimi troben-
tači v ljubljanski stolnici. Že takrat je prišlo iz
Kamnika v Ljubljano precej glasbenikov.^8

Pred Raspovim prihodom v Kamnik je bila
župnijska cerkev najbrž večladijska gotska dvorana
z desetimi oltarji. Že Valvasorjev opis oltarjev s
pripadajočimi bratovščinami nam pove, da glas-
bena akademija ni mogla nastati pred njim.^^ Z
oltarjem Marijinega obiskovanja je bila združena
bratovščina sv. rožnega venca, ustanovljena leta
1672 od mestnega starešinstva, oltar sv. Andreja in
Miklavža je vzdrževala krojaška bratovščina, pri ol-
tarju sv. Trojice je bil Pečaherjev beneficij, tesarski
ceh je imel oltar Marijinega darovanja, čevljarska
bratovščina oltar sv. Duha, pri oltarju sv. Janeza
Krstnika je bil dober beneficij, pri oltarju sv. Mar-
jete, ki je bila zavetnica mesta Kamnik, se je vsaki
dve leti sestal mestni svet in izbral novega sod-
nika, osmi oltar je bil posvečen sv. Lenartu, Flo-
rijanu, Štefanu in Antonu opatu, pri oltarju sv.
Ane je imel bratovščino pekovski, pri oltarju sv.
Križa pa trgovski ceh. Tudi masni repertorij žup-
nijske cerkve iz leta 1717 še ne omenja glasbene
bratovščine.40

Ko je bila leta 1731 ustanovljena glasbena aka-
demija sv. Cecilije ji je bil dodeljen oltar sv. Mar-

jete, kamnine zavetnice, ki ga je vzdrževalo; me- :
sto. Ali je. Ma bratovščijna ustanovljena le za aktiv- :
no sodelovanje pri oblätovanju bogoslužja alii pa je ;
akademij bila meščansko združenje in ustanova, ■
ki je v župnijski cerkvi ustanovila tudi bratovščino,
ostaja zaradi ponwnjkanja arhivskega gradiva
odprto vprašanje. Zanemarljiv pa ni podatek, da
za organista Götzla vemo, da je bil leta 1754 in
med leti 1757 in 1759 tudi mestni sodnik oziroma
župan.41 Na tem oltarju sv. Marjete je postala sv.
Cecilija sopatrona, kakor nam kaže bratovščinska
podobica. Bakrorez za bratovščinske podobice je
moral nastati po oltarni sliki oltarja sv. Marjete in
sv. Cecilije, tu pa se nam kot ta oltarna slika ]
ponuja slika Valentina Metzingerja, hranjena v ^
Kamniškem muzeju, ki izhaja iz kaplanije ob žup-
nijski cerkvi.42

Valentin Metzinger, ki je zelo veliko delal za
Kamnik in okolico, je po dosedanjih ugotovitvah
prvo sliko za Kamnik naslikal leta 1731.43 S to let-
nico je datirana slika družina sv. Ane v levem
stranskem oltarju v cerkvi sv. Jožefa na Žalah nad
Kamnikom, ki jo je pri slikarju naročilo kamniško
mesto ali župnik Rasp. Med drugim je Metzinger s
slikami opremil tudi župnijsko cerkev, ki je bila I
posvečena leta 1735. Rasp je namreč v času usta- ;
novitve akademije župnijsko cerkev podrl in zgra- i
dil novo, ki je bila posvečena leta 1735, do takrat j
so po vsej verjetnosti v cerkvi tudi že stali novi |
oltarji, ki jih je okrog leta 1740 s slikami posto- j
poma opremil Valentin Metzinger.44 Če primer-
jamo sliko sv..Marjete in Cecilije z ostalimi oltar-
nimi slikami v cerkvi, pa opazimo določeno razliko
v stilu, zato bi njen nastanek lahko premaknili v
čas ustanovitve bratovščine. Figuri svetnic sta bolj ;
monumentalni in plastični, prostor pa je odprtejši
in zračnejši. Od drugih šutenskih oltarnih slik pa i
se ta slika razlikuje tudi po oblikovanju zgornjega
dela. Prav verjetno je, da je bratovščinska slika
nastala v času žalskih slik, oziroma še za staro
gotsko cerkev.

Leta 1752 je kamniško župnijsko cerkev vizitiral
goriški nadškof Karel Mihael Attems in našel v njej ■
poleg glavnega še šest stranskih oltarjev in sicer
sv. Janeza Krstnika, sv. Cecilije z glasbeno aka-i
demsko bratovščino, sv. Trojice in Lenarta, sv. Kri- i

36 Höfler, kot opomba 26, str. 107 - 121.

3' Cvetko, kot opomba 32, str. 310; Janez Höfler, Tokovi

glasbene kulture na Slovenskem, od začetkov do 19.

stoletja, Ljubljana 1970, str. 105.
3^ Höfler, kot opomba 37, str. 105.

3^ Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Hertzogthums

Crain, Laybach 1689, IL, str. 809.
40 NŠAL, ŽA Kamnik: Rertorium missarum 1717.

41 Stiasny, kot opomba 32, str. 63.

42 France Stele, Politični okraj Kamnik, Topografski opis,
Ljubljana 1929, str. 103; Kulturne dragocenosti Kamnika,
Kamnik 1984, str. 23, 24, 44; da je Metzingerjeva slika
sv. Marjete in sv. Cecilije iz Kamniškega muzeja krasila
bratovščinski oltar v cerkvi na Šutni, je domneval že
Marko Lesar, najdba bratovšanske podobice pa je to
domnevo potrdUa.

43 Stele, kot opomba 42, str. 35; KemperI, kot opomba 13,
str. 47.

Slika sv. Andrej in Miklavž je datirana z letom 1739; za
Metzingerjevo opremo šutnske cerkve glej KemperI, kot
opomba 13, str. 49 - 51.

38

46

2 KRONIKA

1998

'^sopis za slovensko krajevno zgodovino

ža, sv. Andreja in Miklavža z veliko bratovščino,
ter oltar sv. Jemeja.^^

Torej je novi patrocinij sv. Cecilije na oltarju sv.
Marjete že čez dvajset let prevladal, in čeprav sta
na oltarni sliki bili upodobljeni obe svetnici, se
oltar imenuje le še po sv. Ceciliji.

Ta bratovščina glasbene akademije je leta 1783,
ko so zaradi potrebe izvedbe jožefinske reforme
popisovali bratovščine, še obstajala,^^ kmalu nato
pa so jo tako, kot druge bratovščine, ukinili in nje-
no premoženje prepustili verskemu ali šolskemu
skladu.

Vsi oltarji, ki jih popisuje vizitacija leta 1752, so
bili sicer v drugi polovici 19. stoletja predelani, v
cerkvi še stojijo, opremljeni z izvirnimi Metzinger-
jevimi slikami, le oltarja sv. Cecilije med njimi ne
najdemo. Verjetno so ga odstranili v času predelave
oltarjev in namesto njega postavili oltar Rožno-
venske mati božje s kipom oblečene Marije z Jezu-
som, ki stoji danes v cerkvi kot drugi na levi strani.

V kamniški župnijski matrikuli,^^ ki jo je leta
1749 napisal Raspov naslednik Janez Karel Barbo
Waxenstein, kamniški župnik v letih 1743 - 55, za
starejšega kaplana Kamničana Simona Tadeja Raj-
ha zavzema akademija posebno mesto in po po-
membnosti bratovščin ji je enaka le bratovščina sv.
Rožnega venca, takrat očitno združena z glavnim
oltarjem. Matrikula določa opravila, ki jih je bra-
tovščina imela v cerkvi, ki so podobna pravilom
bratovščine v Evreuxu, pa tudi cerkvenim zadol-
žitvam ljubljanske glasbene akademije. Vsak mesec
na en primeren dan je bila pri oltarju sv. Cecilije
peta maša za člane akademije in sicer tako, da je
bila en mesec za žive in naslednji mesec za umrle
člane. Ta je bila vedno prej objavljena in se je pela
vedno na ponedeljek, ki je bil privilegiran in po
rekvijemu so na koru peli psalme De profundis.
Leta 1760, ko je bil kongres akademije, so bile ma-
še te bratovščine podvojene tako, da je bila vsak
mesec ena peta maša za žive in ena za rajne.

Bratovščina sv. Cecilije je imela štiri glavne
praznike in sicer na drugo nedeljo po prazniku sv.
treh kraljev, na tretjo nedeljo po veliki noči, 22.
novembra - na praznik zavetnice ter na nedeljo po

45 Nadškofijski arhiv Gorica, Vizitacija 1752 (Visite No. 7),
Kamnik, ž.c. Mar. oznanjenja: "S. Caeciliae cum annexa
confratemitas Accademica pro musicis."; podatek mi je
posredoval prof. Höfler, ki se mu iskreno zahvaljujem.

46 AS, Dež. glavarstvo, ECCL., zap. št. 222, Lit F No. 8.:
Consignation decern bis 25.ten August 783 annoch
rückständigen Fassionen von den Bruderschaften im
Herzogthum Krain, pod številko 29.: "Stain Pfarrkirch
Musikalische confederation St. Caeciliae"; podatek mi je
posredoval prof. Höfler, ki se mu iskreno zahvaljujem.

47 Matrikula je neke vrste liturgični koledar ali obrednik,
kamor so župniki zapisovali katere naloge so na določen
dan v letu v župniji morali opraviti. Tega niso pisali vsa-
ko leto posebej, ampak je ta razpored, ki so ga popisali v
tem primeru leta 1749, veljal do jožefinskih reform;
Kamniško matrikulo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.

tem prazniku. Ma te praznike so člani bratovščine
lahko prejeli odpustke za sedem let in prav toliko
kvadragen, če so se spovedali, prejeli obhajilo in
mofili. Te dneve sta bili maši zjutraj z evangelijem
in devetih s pridigo, pri katerih se izjemoma ni
pelo y "kranjščini". Na praznik sv. Cecilije so bile
zjutraj jutranjice z evangelijem pri katerih so zvo-
nili z velikimi zvonovi, nato je bila ob devetih peta
maša z glorijo in kredom brez pridige. K tej maši
so bili člani akademije še posebej povabljeni.

Poleg teh praznikov je bratovščina še posebej
obhajala devetdnevnico med prvo in drugo nedeljo
v novembru, ko je bil oltar vsak dan privilegiran.48

Tako smo se s pomočjo novih arhivskih po-

48 NŠAL, ŽA Matrikula Kamnik, 1749: "Notandum 8.™ circa
Missas Accademiae Sanctae Caeciliae V. et M. quovis
Mense Die commodo cantatur una Missa ad Aram
Sanctae Caeciliae pro Sodalibus Accademicis, ita tamen,
ut uno Mense cantetur de Pesto currenti applicanda pro
vivis, altero Mense cantetur de Requiem quotidiana pro
deffunctis, et quidem haec pro Deffunctis fiat in una feria
secunda, utpote pro Deffunctis privilegiata, non obstante,
quod in talem Feriam cadat aliquod Festum duplex chori,
finita hac Missa de requiem cantatur in Choro Psalmus
de Profundis. Quando quidem vero praefata Accademia
pro quolibet Sodale, cuius obitus innotescit unam can-
tatam Missam de Requiem peragi curat, videat Director
promulgationum, ut talem Missam in Feria 2."'^* utpote
privilegiata celebrandam fore promulgeat. A° 1760 in
Congressu Accademico duplicata sunt Missae hac Acca-
demicae, ita, ut quovis mensae una fiat cantata pro vivis,
altera cantata pro deffunctis. ... Dom. 2."'^* post Epi-
phaniam Hac Dom. est etiam peractio sodalitatis Acca-
demiae S. Caeciliae cum Indulgentiae 7 Annorum, et toti-
dem 40 genarum, et enim unum ex 4.'"°'' Angarìalibus
Pestis confraternitatis Accademiae Sanctae Caeciliae.
Mane post Evangelium, et Hora 9."^ post Concionem
orator Pater, et Ave pro Sodalibus Accademicis. Hodie
non est cantus carniol. ... Aprilis Quando Festum S.
Georgii cadit in Dominicam 3.''^"" post Pascham, tunc
Peractio Confraternitatis Accademiae S. Caeciliae habetur
hie sub Missa matutina. Mane, et hora 9."" Peractio
Domi, ob festum Angariale Accademiae S. Caeciliae cujus
Sodalitatis Confratres habent Indulgentiam 7. Annorum
et totidem quadragenarum si confitentur, comunicant, et
solito orant. ... Dom. 1."^* et 2."da hujus promulgatur
Rosariana Devotio et ordinaria Functio ad Normam hie
duabus Dominicis in januario expositam. Tota hoc
septimana sunt omni Die privilegiatae Altariae Majus,
Sanctae Caeciliae, et S. Joannis Baptista. Majus Altare est
privilegiatum pro omnibus Deffunctis Confratribus
Sacratissimi Rosarii et pro Defunctis Sodalibus Confra-
ternitatis J. M. J. Altare S. Caeciliae est privilegiatum pro
Solis Accademicis Sodalibus deffunctis. ... Die 22.n'ia
hujus Festum devotionis S. Caeciliae V. et M. Patrona
Musicorum, mane missa matutina cum Perlectione Sancti
Evangelii, ad quam pulsatur majori campana, deinde ho-
ra 9."^ Missa cantata cum Gloria, et Credo sine condone.
Ad quam Accademici Sodales comparere specialiter invi-
tantur. Dominica /: quae est proximior Pesto S. Caeciliae
sive sit antecedeus, sive subsequens Festum hujus san-
ctae:/ est titulare Festum Sodalitatis Accademiae S. Cae-
ciliae V. et M. tota Divinorum Peractio Domi cum In-
dulgentiae Plenariae pro Accademicis Sodalibus, quam
Confessi, Communicantes, et solito orantes Accademici
consequuntur.

39

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Oltarna slika sv. Marjete in sv. Cecilije, Valentin
Metzinger 1731 (?), Kamniški muzej, arhiv
Restavratorskega centra RS
(foto Valentin Benedik)

datkov v zvezi z glasbeno bratovščino sv. Cecilije
v Kamniku, o kateri je bilo do sedaj znanega le
malo, dokaj dobro seznanili z njeno ustanovitvijo
in delovanjem. Združenje je bilo ustanovljeno leta
1731 na pobudo župnika Raspa. Za zavetnico so si
izbrali sv. Cecilijo, takrat že uveljavljeno patrono
glasbenikov, za bratovščinski oltar pa jim je bil
dodeljen oltar sv. Marjete, ki ga je vzdrževalo me-
sto in sv. Cecilija je na oltarju postala sopatrona.
Novo sliko za oltar so naročili pri ljubljanskem
slikarju Valentinu Metzingerju, po kateri so nastale
tudi bratovščinske podobice. Župnijska matrikula
nam natančno opisuje sodelovanje bratovščine pri
masnih obredih, o udejstvovanju v posvetnih slav-
nostih pa nam arhivski viri za enkrat še molčijo.^^

49

V času priprave članka za tisk sem našla spis o usta-
noviükih svetih maš v župnijski cerkvi v Kanmiku, kjer

ZUSAMMENFASSUNG

Die akademische Bruderschaft der Hl.
Cäcilie in der Pfarrkirche in Kamnik

Im Jahre 1701 wurde unter dem Titel Academia
philharmonicum in Ljubljana der erste Musikverein
in Slowenien gegründet, die die Hl. Cäcihe zur
Patronin wählte. Die Heilige war nämUch im Spät-
mittelalter aufgrund einer falschen Interpretation
eines Originaltextes über ihr legendäres Leben
irrtümhcherweise mit der Musik in Zusammenhang
gebracht worden. Die ersten Bruderschaften der Hl.
Cäcilie wurden in der zweiten Hälfte des 16. Jahr-
hunderts gegründet und erfaßten weltliche und
geistliche Musiker sowie Musikliebhaber. Den
Namenstag der Patronin beging man äußerst feier-
lich, und man nahm an zahlreichen kirchlichen
und weltlichen FeierUchkeiten teil. Auch für Kam-
nik ist eine musikalische Bruderschaft in der Pfarr-
kirche in Šutna überliefert. Hier war auch einer der
bedeutendsten slowenischen Musiker, Jakob Fran-
čišek Zupan, Mitglied. Aus Mangel an Quellen-
material lassen sich über die erwähnten Bruder-
schaften keine weiteren Aussagen machen. Nach
der Entdeckung eines Bruderschaftsbildes, das im
Graphischen Kabinett des Nationalmuseums in Lju-
bljana aufbewahrt wird, und aufgrund anderer
Quellen konnte festgestellt werden, daß die
Bruderschaft im Jahre 1731 gegründet wurde. Es
war das Verdienst des hochgebildeten Kamniker
Pfarrers MaximiUan Leopold Rasp, der bereits vor
der Gründung der Bruderschaft die Musik gepflegt
hatte. Die Bruderschaft wurde beim Altar der Hl.
Margareta, der Schutzpatronin der Stadt Kamnik,
gegründet, der von der Stadt Kamnik erhalten
wurde. Das doppelte Patrozinium ist auf dem bei
der Gründung vom Ljubljanaer Maler Valentin
Metzinger angefertigten Altarbild abgebildet, das
heute im Museum von Kamnik aufbewahrt wird.
Die Bruderschaft nahm, wie ähnliche Vereini-
gungen in Europa auch, an kirchlichen Feier-
lichkeiten teil, besonders am Tag der Hl. Cäcilie,
ihrer Schutzpatronin, sowie an anderen Feier-
Uchkeiten der Bruderschaft und an den heiligen
Messen für verstorbene Mitglieder.

je zapisano, da je bUa bratovščina sv. Cecilije usta-
novljena 21. junija 1731(NŠAL, ŽA Kamnik, razni spisi f.
16, Supplementum 18. 10. 1969: "... Weiter ist den 21
Junii 1731 durch einige Individua eine Confederation
sub Invocatione S. Caeciliae Viet M. aufgerichtet von
selber ein Kapital..."

40

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Matevž Košir

Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju
ter prostozidarski loži "Združena srca" v Mariboru in
"Dobrodelnost in stanovitnost" v Ljubljani

PROSTOZIDARSTVO V HABSBURŠKI
MONARHIJI V 18. STOLETJU

Osemnajsto stoletje, posebno pa jožefinska do-
ba je čas razcveta prostozidarskih lož v habsburški
monarhiji. Do leta 1918, z izjemo Ilirskih provinc,
za prostozidarstvo v monarhiji ni bilo tako ugod-
nih časov. Cesar Karel VI. nikakor ni bil sovražen
prostozidarjem. Pri tem je nanj morda vplival voj-
voda Franc Štefan Lotarinški, ki je bil med pro-
stozidarje sprejet leta 1731 v Haagu in kasneje v
Londonu povzdignjen v mojstra.^ V habsburški
monarhiji segajo začetki oganiziranega prostozi-
darstva v leto 1726, ko je bila v Pragi organizirana
loža "Pri treh zvezdah" (Zu den drei Sternen). Na
Dunaju je v virih prva izpričana loža "Trije kano-
ni" (Aux trois Canons). Ustanovilo jo je septembra
1742 visoko plemstvo kot deputatsko ložo bre-
slavske lože "Pri treh lobanjah" (Zu den drei
Totengerippen). Delala je v francoskem jeziku.^ Po
ukazu Marije Terezije je bila že v marcu leta 1743
ukinjena in velik del njenih članov, sicer večinoma
visokih dvornih uradnikov je bil za kratek čas
zaprt.3 Po dvanajstih dneh so bili zaradi posredo-
vanja cesaričinega moža izpuščeni. Tudi naslednja
dunajska loža "Tri srca" (Aux trois coeurs), ki je
bila deputatska loža hanoverske lože "Friedrich", je
obstajala le kratek čas v letu 1754.* Cesarica je leta
1762 prepovedala redove, ki so vodeni iz tujine,
oziroma nakazovanje denarja tujim redovom. Leta
1766 je izdala še dvorrù dekret, s katerim je dolo-
čila, da prostozidarji oziroma rožnokrižarji ne sme-
jo opravljati služb na dvoru.^ Vendar so pro-

! E. Krivanec, Die Anfänge der Freimaurerei in Öster-
reich, v: Helmut Reinalter, Freimaurer und Geheim-
bunde im 18. Jahrhundert in Mitteleuropa, Frankfurt
am Main 1983, str. 179.

I. Schändet, Die Freimaurerei in Österreich und ihre
Auseinandersetzung mit katholische Kirche, Wien 1995,
Str. 4.

3 H. Siegbert, Österreich-Ungarn und die Freimaurerei,
Aufklerung des Ordens der Freimaurer seiner Insti-
tutionen etc., Berlin 1875, str. 47.

4 E. Krivanec, nav.d. (navedeno delo), str. 182.

^ R. Cefarin, Kärnten und die Freimaurerei, Wien 1932,

stozidarji delovali naprej, le bolj prikrito. Cesarica
je bila dosledno nenaklonjena prostozidarstvu,
čeprav so bili med prostozidarji tako njen mož kot
tudi drugi družinski člani (cesaričin zet nad-
vojvoda Albert Kazimir pl. Sachsen-Teschen, nji-
hova zagovornica je bila tudi cesaričina najljubša
hči Marija Kristina) in številni njeni svetovalci, ki
so odigrali pomebno vlogo pri njenih reformah
(Joseph pl. Sonnenfels, Gottfried pl. Swieten, Leo-
pold grof Kollowrat itd.).^ Prostozidarje je na dvo-
ru, še v času vladanja njegove matere, ščitil Jožef
II., ki je gojil do njih posebno simpatijo. Vzrok za
cesaričino nenaklonjenost prostozidarjem kaže
iskati predvsem v slabih odnosih med Avstrijo in
Prusijo, ki sta bili tudi v vojni (nasledstvena vojna
1740 - 48 in sedemletna vojna 1756 - 63). Pruski
kralj Friderik II. Veliki je bil že od leta 1738 na-
vdušen prostozidar in od takrat dalje tudi velik del
družine Hohenzollern (prostozidarji so bili tudi
njegovi bratje Wilhelm, Heinrich, Ferdinand, nje-
gov nečak in naslednik Friedrich Wilhelm II. itd.).
Friderik Veliki je javno zagovarjal in ščitil pro-
stozidarje, zato pa si je bilo težko predstavljati, da
bi bil on mojster starosta v kakšni dunajski loži, v
času ko sta bili državi v vojni.

V šesdesetih letih je v avstrijskem prosto-
zidarstvu igral pomebno vlogo prostozidar, član
reda aziatskih bratov, rožnokrižar in alkimist grof
J. F. Kuffstein.7 Bil je mojster dunajske lože "Do-
brotnih" (Die Freigebigen), ki je bila ustanovljena
leta 1761. Delovala je na osnovi francoske kon-
stitucije. Leta 1766 je dobila še dostavek "Loge Ro-
yale militaire". Loža je delovala po klermontskem
sistemu in drugih francoskih sistemih ter se ni
pridružila sistemu striktne observance, kar je imelo
za posledico njen zaton (leta 1770).^

str. 43 si.
° 1. Schändet, nav.d., str. 10.
R. Cefarin, nav.d., str. 39.

L. Abafi (Aigner), Geschichte der Freimaurerei in Öster-
reich-Ungarn, 5 Bände, Budapest 1890 - 99, 1 Band, str.
233 si.

41

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Diploma prostozidarske lože "Združena srca" v Gradcu. Njena predhodnica je bila istoimenska loža v
Mariboru (Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Freimaurerakte)

Sčasoma naj bi tudi Marja Terezija postala bolj
naklonjena prostozidarstvu. Tako so leta 1775 de-
lovale na Dunaju štiri lože: "Pri treh orlih" (Zu den
drei Adleren; od leta 1770; ustanovno pismo je
dobila iz Dresdna), "Pri upanju" (Zur Hoffnung;
od leta 1770; ustanovno pismo je dobila iz Re-
gensburga), "Sveti Jožef" (Zum heiligen Joseph; od
leta 1771) in "Pri treh srcih" (Zu dem drei Herzen;
od leta 1772).9 Poleg teh je delovala tudi loža "Pri
treh mečih" (Zu den drei Schwerfen; od leta 1772
do 1780, ves čas brez konstitucije kot rožno-
križarska loža). Loži "Okronano upanje" in "Sveti
Jožef" sta od leta 1776 delali po Zinendorfovem

Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien (HHSt), Vertrauliche
Akten (VA), karton 43; Alphabetische Verzeihniss aller
bekanten Freimaurer Logen aus oeffentlichen Urkun-
den dieser ehrwürdigen Gesellschaft zusamen getragen
bey Adam Friedrich Boehme, 1778 (v seznamu je po-
imensko navedenih 891 lož iz celega sveta, v uvodu pa
avtor opozarja, da seznam ni popoln).

sistemu, medtem, ko je večina lož sledila sistemu
striktne observance. Lože so se ustanavljale tudi
izven prestolnice, tako npr. loža "Pri treh gorah"
(Zu den drei Bergen) (od leta 1778) v Innsbrucku.
Prostozidarski center je postala tudi Praga z ložo
"Pri treh okronanih zvezdah in treh okronanih
stebrih" (s tem imenom od leta 1773, leta 1770 je
dobila patent iz Londona) (Zu den drei gekrönten
Sternen und den drei gekrönten Säulen). Loža "Pri
treh orlih" je bila pod škotsko ložo v Pragi, loži
"Sveti Jožef" in "Pri upanju" pa sta bili priključeni
veliki loži v Berlinu.Leta 1776 je bila ustanov-
ljena avstrijska provincialna loža, ki je spadala pod
veliko berlinsko ložo.

Prostozidarstvo je v 18. stoletju pripadalo raz-
ličnim smerem in tokovom od deističnih do kr-

10

E. Huber, Zur Sozialstruktur der Wiener Freimaurer-
logen im Josephinischen Jahrzehnt, v: Aufklärung und
Geheimgesellschaften, München 1989, str. 173 - 189.

42

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ščansko teozofskih. Deizem je črpal predvsem iz
razsvetljenske filozofije, ki je temeljila prvenstveno
na razumu. Prostozidarstvo je v 18. stoletju od-
igralo pomembno vlogo pri širjenju razsvetljen-
stva. Po drugi strani pa so na prostozidarstvo
vplivali različni gnostični in rožnokrižarski tokovi
ter "skrivnostne vede" kot alkimija ipd. Ti tokovi
so vplivali na prostozidarstvo posebno preko dru-
gih tajnih družb, ki so gradile na temeljih razno-
vrstnih ezoteričnih tradicij. Tudi pri oblikovanju
ritualov so se mešali vplivi od severa (Nemčija), in
z juga (Italija, južna Francija in habsburška mo-
narhij a).

V habsburški monarhiji so v 18. stoletju pro-
stozidarji delali večinoma po treh sistemih. Naj-
starejši od teh je bil klermontski, ki je bil sestavljen
iz 7 stopenj in je imel svoje korenine v gnozi,
kabali in alkimiji, ki se je mešala z eklekticizmom.
Bil naj bi najstarejši sistem z tremi osnovrümi
stopnjami.

Drugi sistem je bil sistem striktne observance.
Pripadniki tega sistema so se smatrali za nepo-
sredne naslednike templarskega reda. Ime je dobil
po prisegi popolne poslušnosti (strictam obser-
vantiam) do "nepoznanih" nadrejenih. Ta sistem se
je začel širiti na Nemškem in je v kratkem času
dosegel nepričakovano veliko razširjenost. Red je
bil razdeljen v devet provinc, te pa so se delile v
dioceze. Prav tako je poznal sedem stopenj, od teh
je bila šesta stopnja templarska. Prva komenda
striktne observance v monarhiji je obsegala veliko
komendo St. Pölten in stolno komendo v Ljub-
ljani.l2 Velika komenda St. Pöllten je nosila kot
visoka škotska loža ime "Albert pri zlatem šlemu"
(Albert zu goldenen Helm; od 1776-1781).13 Ljub-
ljanska komenda naj bi imela podrejene številne
druge komende od Celovca ter Beljaka do Gorice
in Trsta, vendar je bila ta razdelitev le teoretična,
saj so bile komende v bistvu le častne službe ali
nazivi.l4

Tretji sistem je bil Zinendorfov ali švedski si-
stem. Ta sistem se je nekoliko spreminjal skozi 18.
stoletje in je imel v osemdesetih letih 18. stoletja
11 stopenj. Pri tem sistemu so trem Janezovim
stopnjami^ sledile Andrejeve, tem pa kapiteljske.

K. R. H. Frick, Die Erleuchteten, Gnostisch-theoso-
phische und alchemistischrosenkreuzerische Geheim-
gesellschaften bis zum Ende des 18. Jahrhunderts - ein
Beitrag zur Geistesgeschichte der Neuzeit, Graz 1973,
Str. 233.
{:f R. Cefarin, nav.d., str. 27.

13 L. Abati, nav.d., str. 219.

14 R. Cefarin, nav.d., str. 27.

Lože, ki so delovale po treh osnovnih stopnjah (vajenec,
pomočnik, mojster) so označevali kot Janezove lože, ker
je bila prva ustanovljena na praznik Janeza Krstnika (24.
6.) ali tudi modre lože, ker so člani lože nosili svoje zna-
ke na modrih praporih. Lože, ki so delovale na višjih
stopnjah, so se imenovale škotske ali Andrejeve po svo-

Poleg teh treh sistemov se je na Hrvaškem in
Ogrskem uveljavil Draškovičev sistem. Ta sistem je
vpeljal grof Ivan Draskovic, ki je v sedemdesetih
letih 18. stoletja iz sedmih lož (iz Hrvaške in Peste)
ustanovil svojo veliko ložo.l^

Vsi sistemi so imeli večinoma za osnovo tri
stopnje modrega Janezovega prostozidarstva.

Zagovornikom sistema striktne observance leta
1782 na prostozidarskem konventu v Wilhelms-
badu pri Hanauu v Nemčiji ni uspelo dokazati
zveze med tem sistemom in vitezi templarji. To je
imelo za posledico zaton sistema striktne obser-
vance. Kljub temu na konventu niso uspeli najti
skupnega sistema.1^

V času po nastopu Jožefa 11. je prostozidarstvo
v monarhiji doživelo svoj razcvet. Leta 1780 je na
Dunaju delovalo šest lož (skupaj okoli 200 pro-
stozidarjev), leta 1785 pa vsaj devet lož (s skupaj
nad 700 prostozidarji). Najpomebnejši možje na
dvoru so bili prostozidarji z izjemo cesarja, ki je
odklonil ponudbo, da bi se jim pridružil kljub te-
mu, da je užival med njimi veliko spoštovanje. Za
večino prostozidarjev v takratni monarhiji je bilo
značilno, da so bili izraziti jožefinci. Širjenje pro-
stozidarstva je bilo ob nastopu Jožefa II. spod-
bujano tudi s strani dvora. 1^ Vladar je uporabljal
njihov vpliv v svoji politiki in reformah. Jožef II. je
sicer leta 1781 obnovil prepoved, ki jo je leta 1762
izdala njegova mati in prepovedal redovom, da bi
priznavali nadrejene v tujini ter jim pošiljali denar.
Ta prepoved je spodbudila prizadevanja za usta-
novitev samostojne avstrijske velike lože, kar v
času vladavine Marije Terezije ni bilo mogoče.1^ V
tem času so na Dunaju poleg že omenjerüh delo-
vale še lože "Pri pravi slogi" (Zur wahren Ein-
tracht; od leta 1781), "Pri palmi" (Zum Pahnbaum;
od leta 1776), "Pri sedmih nebesih" (Zu den sieben
Himmeln; od leta 1781, pod vplivom reda aziat-
skih bratov), "Stanovitnost" (Zur Beständigkeit; od
leta 1779), "Pri treh ognjih" (Zu den drei Feueren;
od leta 1783) in loža "Dobrodelnost" (Zur Wohl-
tätigkeit; od leta 1783). Med letoma 1784 - 1786 je
dunajska loža "Pri pravi slogi" izdajala tudi svoj
časopis.^*^

jem zaščitniku ali po barvi rdeče. Med seboj so se raz-
likovale po različnih sistemih. Višje stopnje so imele
viteško in mistično vsebino.

16 1. Schandl, nav.d., str. 8; I. Mužič, Masonstvo u Hrvata,
Zagreb 1989, str. 15 si.

17 R. Taute, Der Willhelmsbader Konvent und der Zu-
sammenbruch der strikten Observanz, Berlin 1909, str.
90.

1° H. Reinalter, Joseph 11, und die Freimaurer im Lichte
zeitgenössischer Broschüren, Wien-Köln-Graz, 1987, str.

1^ G. Kuesz, B. Scheichelbauer, 200 Jahre Freimaurerei in
Österreich, Wien 1959, str. 53 si.

H. Wagner, Freimaurerei um Joseph IL, Rosenau 1980,
Str. 7 sl.

43

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Pogajanja za ustanovitev samostojne avstrijske
velike lože so potekala dlje kot tri leta in nikakor
niso bila lahka. Tako dolgim pogajanjem so botro-
vali različni sistemi, ki so jih uporabljale posa-
mezne lože. V monarhiji je bilo leta 1784 45 lož, ki
so bile razdeljene v province. Aprila 1784 so se vse
provincialne lože na Dunaju združile v Veliko ložo
Avstrije (Große Landesloge von Österreich), ki je
združevala vse lože v habsburški monarhiji z
izjemo avstrijske Nizozemske. Za njenega velikega
mojstra je bil izvoljen Janez Krstnik grof Diet-
richstein. Druge pomebne funkcije pa so zasedli:
Karel grof Palffy je postal deputacijski veUki moj-
ster in veliki mojster Ogrske province, Jurij grof
Banffy je postal prvi nadzornik in veliki mojster
Sedmograške province, Franc Anton Stampach pa
drugi nadzornik in veliki mojster Češke province,
Ignac pl. Born, veliki sekretar, sicer na čelu lože
"Pri pravi slogi". Do leta 1784 je bila večina lož
podrejenih veliki nemški loži.^l

Velika loža Avstrije je obsegala šest deželnih
(provincialnih) lož: avstrijsko deželno ložo s se-
demnajstimi ložami; češko deželno ložo s sedmimi
ložami; deželno ložo Galicije s štirimi ložami; sed-
mograško deželno ložo z tremi ložami; lombardsko
deželno ložo z dvema ložama in ogrsko deželno
ložo z dvanajstimi ložami. Deželno ložo Avstrije so
sestavljale naslednje lože: l."Pri okronanem upa-
nju", 2. "Sveti Jožef", 3. "Pri treh orlih", 4. "Pri pal-
mi", 5. "Pri pravi slogi", 6. "Stanovitnost", 7. "Do-
brodelnost", 8. "Pri treh ognjih" (vse do tu nave-
dene so delovale na Dunaju), 9. "Pri treh gorah",
10. "Pri treh simbolnih cilindrih" (obe v Inns-
brucku), 11. "Združena srca" (Gradec), 12. "Pri do-
brodelni Mariani" (Celovec), 13. "Pri sedmih mod-
rih" (Linz), 14. "Pri plemenitih izgledih" (Freyburg),

15. "Pri univerzalni harmoniji in zvestobi" (Trst),

16. "Pri treh rekah" (Passau), 17. "Pogum" (Go-
rica).22

Eden od ciljev združitve vseh Janezovih lož
avstrijske monarhije, do katere je prišlo z ve-
denjem cesarja Jožefa II., v eno Veliko ložo, je bil
izločitev vplivov iz tujine, za katere ni bilo vedno
jasno, kje je njihov izvor.^3 g postavitvijo Velike
lože naj bi se avstrijsko prostozidarstvo očistilo
rožnokrižarjev, alkimistov, aziatskih bratov^ in
neregularnih lož ter se znebilo odvisnosti od tujine
(Berlina).Razcvet lož in razUčno razumevanje
prostozidarstva je botrovalo sporom in kazalo na
nujnost po reformi.^ Po ustanovitvi velike lože

21 R. Cefarin, nav.d., str. 46.

22 HHSt, VA, karton 72 (številke so navedene v enakem
zaporedju kol na seznamu).

23 E. Huber, Sozialstruktur der Wiener Freimaurer: 1780 -
1790, Wien, Univ., Diss., 1991, 6 Bd.; 1 Bd. str. 134.

24 H. Reinaller, Joseph IL, str. 14.

25 I. Schandl, nav.d., str. 10.

26 J. Sura, Zur Geschichte der Freimaurerei in Österreich

Avstrije so vse lože v prvih treh stopnjah delovale
enotno in bile organizirane kot Janezove lože. Do
poenotenja sistemov v drugih višjih stopnjah pa ni
prišlo. Prostozidarji so upaU, da se jim bo po
ustanovitvi velike lože pridružil tudi cesar Jožef II.,
kar pa se ni zgodilo. Velika loža je obstajala le
kratek čas, saj je začetek njenega konca pomenil
že cesarski prostozidarski patent iz leta 1785. Po
drugi strani pa so centralistične in nedemokratične
tendence velike lože in njena toga drža v odnosu
do samostojnega življenja posameznih lož naletele
na njihov odpor.2''

Prošnja barona Jurija Vege iz leta 1785 za sprejem
v dunajsko ložo "Pripravi slogi". (Haus- Hof- und
Staatsarchiv Wien, Vertrauliche Akten, karton 68)

insbesondere zur "Grenzlogenzeit" unter Berück-
sichtigung der Sozialstruklur ihrer Mitglider, Diplom-
arbeit, Wien 1989, str. 12.
27 H. Reinalter, Joseph II. str. 15.

44

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno

Najbolj znana loža iz tega časa je dunajska loža
"Pri pravi slogi", ki velja za neke vrste elitno pro-
stozidarsko ložo tega časa, podobno kot francoska
loža "Aux neuf soeurs". Nekateri zgodovinarji me-
nijo, da je njen pomen sicer velik, glede na zelo
eminentno članstvo, in na številne tiske, ki jih je
izdala, vendar pa je po mnenju Eve Huber pre-
cenjen njen pomen v primerjavi z drugimi dunaj-
skimi ložami z mnogo daljšim stažem. Ložo "Pri
pravi slogi", je leta 1781 ustanovil del lože "Okro-
nano upanje". Že pri njenem ustanavljanju so želeli
oblikovati posebno elitno ložo, ki bi predstavljala
elitno zvezo z literarnimi in znanstvenimi tenden-
cami, kot neke vrste prostozidarsko akademijo. ^8 V
njej so bili številni razsvetljenci, pisatelji, pesniki,
skladatelji, (Alois Blumauer, Leopold grof Kollow-
rat, Franc grof Saurau, Joseph Hayden itd.). S časo-
pisjem in publikacijami so želeli vplivati na javno
mnenje in si prizadevali za odpravo praznoverja in
predsodkov ter podpirali cesarjevo reformno poli-
tiko. V letih 1784 - 1786 je loža izdajala tudi svoj ča-
sopis, ki ga je urejal Alois Blumauer. Ložo je vodil
dvorni svetnik Ignac pl. Born (1742 - 1791), ena od
markantnejših oseb jožefinske dobe. Loža "Pri pravi
slogi" je igrala pomebno vlogo tudi pri ustanav-
ljanju novih lož v provincah monarhije. V loži je
bilo število iluminatov ekstremno visoko - skoraj
polovica članstva z Bornom na čelu.^^ Loža je bila
močno razsvetljensko orientirana in je nastopala
proti iracionalizmu znotraj prostozidarstva in proti
sistemomom višjih stopenj, ki so se razbohotili. Po-
vezava plemstva in meščanstva je bila v ložah raz-
lična. V loži "Pri pravi slogi" z visokim odstotkom
izobraženega meščanstva in iluminatov lahko govo-
rimo o zmagi meščanstva, saj je tudi aristokracija v
njenih vrstah prevzela meščanske vrednote, kar pa
za nekatere druge dunajske lože ne velja.^O

Med člani lože "Pri pravi slogi" srečamo iz na-
ših dežel: barona Jurija Vego,^! barona Vincenca
Jurija Strupija,32 barona Sigfrida Tauffererja. ^3 Lo-
žo so večkrat obiskovali tudi prostozidarji iz dru-
gih lož, kot na primer Mozart, iz naših dežel pa
brat ljubljanskega nadškofa grof Jožef Brigido,34
ljubljanski stolni kanonik in kasnejši ljubljanski po-
možni škof Ricci, itd.35 Loža je vodila živahno

^ H. Reinalter, Joseph IL, str. 11.

2^ E. Huber, Sozialstruktur, 1989, str. 179 - 180.

3" E. Huber, Sozialstruktur, 1989, str. 183.

Die Protokolle der Wiener Freimaurerloge "Zur wahren
Eintracht" (1781 - 1785) /hrsg. von H.-J. Irmen in Zu-
sammenarbeit mit F. Heß und H. Schuler/ Frankfurt am
Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien, 1994 (Schrift-
enreihe der Internationalen Forschungsslelle "Demokra-
tische Bewegungen in Mitteleuropa 1770 - 1850"; 15), št.
425, 427, 432, 433, 434 itd.

32 Die Protokolle, št. 385, 393, 394, 400, 402, 403 itd.

?3 Die ProtokoUe, št. 61, 62, 63, 64, 65 itd.
Die Protokolle, št. 353, 355, 356, 366, 378.

35 Die Protokolle, št. 22, 41, 335, 337.

korespondenco z drugimi ložami, med njimi tudi z
ložami v Gorici, Trstu in Mariboru. Loža je obsta-
jala le do leta 1785, ko je bil izdan prostozidarski
patent. Potem se je z več drugimi dunajskimi lo-
žami združila v ložo "Pri resnici" (Zur Warheit).

O baronu Juriju Vegi je med spisi omenjene
lože, v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na
Dunaju ohranjena njegova prošnja za sprejem v
ložo, napisana v oktobru 1785.3^ Sedmega novem-
bra istega leta so v loži "Pri pravi slogi" prvič
razpravljali o njegovi prošnji, odločanje o njej pa
so odložili do naslednjega srečanja.37 Teden dni
kasneje je za njegov sprejem glasovalo vseh 30
prisotnih v loži. Devetega decembra 1785 je bil
Vega sprejet v omenjeno ložo s ceremonijo po
prostozidarskem običaju.39 Kasneje, ko se je loža
"Pri pravi slogi" združila z drugimi dunajskimi
ložami v ložo "Resnica", srečamo barona Vego v
novi loži, kjer je v februarju 1786 napredoval v po-
močnika in maja istega leta še v mojstra.^O

Z letom 1785 je doseglo prostozidarstvo v
habsburški monarhiji svoj višek. Tako notranja
razcepljenost avstrijskih prostozidarjev, kot številni

36 Njegova prošnja se glasi:
"Verehrungswürdigste Gesellschaft!

Schon seit mehreren Jahren hege ich dem sechnlichten
Wunsch unter Ihrer Mitglieder gezählet zu werden.
Allein es mangelte mir bisher immer an Freunden, die
mir eine nähere Anweisung gegeben hätten, auf was für
eine Art ich diese Ehre zu verdienen trachten sollte.
Derowegen bin ich nun so frey durch Übersendung
beyligender Ausarbeitung mich Selbsten aufzuführen,
mit der innständigslen Bitte, die verehrungswürdigste
Gesellschaft wolle geruhen meinen sehnlichsten Wunsch
zu erfüllen, der ich in allen Gelegenheiten trachten
werde mich dieser Ehre würdig zu machen. Wien an
letzten Oktobris 1785.

George Vega, m(anu) p(ropria) Oberlieutenant und
Lehrer der Mathematik bey dem k.k. 2 (zweijten Feld
Arlill(erie) Regiment."
HHSt, VA, karton 68, fol. 382 - 383.

37 Die Protokolle, št. 425.

38 Die Protokolle, št. 427.

3^ Die Protokolle, št. 433: "Nach geöffneter Lehrlings Loge
wurde zur lezthin festgesetzten Aufnahme des fremden
Suchenden Vega geschritten, solche mit den gewöhn-
lichen Ceremonien vollzogen und von mir in diese
Protokoll eingetragen, wie folget; Im Jahr 5785 den 9
des 12 Monaths wurde zur Aufnahme vorgestellt der
fremde Suchende Georg Vega, Bartholomäus Sohn, alt
31 Jahr, geborn den 23 Merz 1754, katholischer Religion,
bürgerlicher Herkunft, jetzt Freymaurer, gebürtig von
Morätsch in Krain, seines Amtes Ober Lieutenant und
Professor der Mathematik bey den 2ten K.K. ArteUerie
Rgmt in keinen bekannten Orden aufgenommen, und
aus aufrichtigen Trieb und Eifer in unseren, von uralten
Zeiten geehrten FreyMaurer Ritter Orden aufgenmmen
zu werden, ohne daß er dazu von einer Neugierde ge-
trieben, vielweniger von jemand gelockt, gereitzt oder
veranlaßet worden, desfalls er auch denen Statuten des
Ehrw. Ordens gemäß, vermittelst einer ballotirung ge-
wählt und in diese St. Job. (Loge) genannt zu wahren
Eintracht eingeführt und zum Ritter, Lehrling und
Bruder aufgenommen worden ist."

40 E. Huber, Sozialstruktur 1991, Vega.

45

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

politični razlogi so pripeljali do izdaje tako ime-
novanega prostozidarskega patenta. Razlage, kaj je
pripeljalo do izdaje tega akta, so različne. Po mne-
nju Sure^l naj bi zaradi sporov med prostozidarji
cesar želel te vzeti pod svojo zaščito. Znotraj pro-
stozidarstva je prišlo do razcepljenosti, tako na
Dunaju prevsem med iluminati (Bornijanci) in
rožnokrižarji, v Pragi pa med škotskimi ložami na
eni in simboličnimi ložami na drugi strani. Po-
sebno veliki mojster knez Dietrichstein, ki je užival
naklonjenost pri vladarju, naj bi leta 1785 nastopil
s predlogom, kako se ubraniti nepravih lož in ne-
pravih prostozidarjev. Cesarjev svetovalec grof
Kollowrat je menil, da bi se lože omejile na velika
mesta, kjer bi bile lahko pod zaščito in nadzorom
policije. Tudi Ignaz pl. Bom naj bi prosil cesarja,
da naj nastopi proti tajnim združbam rožno-
križarjev, aziatskih bratov, alkimistov, kabalistov
ipd. Abafi govori o tem, da naj bi prostozidarji
iskali izhod iz situacije, ki jih je spravila na slab
glas. Medtem ko Helmut Reinalter dvomi v teorijo,
da naj bi prostozidarji sami prosili cesarja za izdajo
odredbe, in da je le ta za njih prišla nepriča-
kovano. Vendar je verjetno vsaj del prostozidarjev
pričakoval cesarjev patent, seveda pa z vsaj delno
drugačno vsebino. Spori okoli ritualov na višji
stopnji in med različnimi pojavnimi oblikami taj-
nih družb so en vidik problematike. Novejše raz-
iskave se nagibajo predvsem k mnenju, da je bil
glavni vzrok za patent odpor lož proti od vrha
vodeni reformi in odpor proti poziciji velike lože.42

Eden od vzrokov za izdajo patenta naj bi bilo
tudi široko uveljavljanje Draškovičevega sistema v
ložah na Ogrskem in Hrvaškem, kar je imelo po-
litičen pomen, saj so te lože težile k temu, da bi se
izvile hierarhičnega sistema. Znotraj lož, posebno
ogrskih, se je vse bolj krepila politična opozicija
nasproti cesarju.

Pomembno, morda celo odločilno vlogo je
odigrala tudi politika. Jožef 11. se je očitno bal tujih
vplivov na avstrijske lože predvsem zaradi prus-
kega vladarja Friderika II. Velikega. Odnosi med
Avstrijo in Prusijo se po koncu sedemletne vojne
niso otoplili. Po izumrtju bavarske rodbine Wittels-
bach (1777) so se politični odnosi med državama
dodatno zapletli. Jožef II. je poskušal priti do
Bavarske tako, da bi jo zamenjal za avstrijsko
Belgijo. Pri zamenjavi je računal na podporo tajnih
družb. Cesar je pri svojem političnem planu za-
menjave^^ računal na podporo iluminatov. Ilumi-
nati so predstavljali najradikalnejšo smer v prosto-
zidarstvu 18. stoletja. Zastopali so radikalno raz-
svetljenstvo in njihov končni cilj je bil sprememba

stanovsko in socialno razdrobljene družbe v skup-
nost svobodnih meščanov. Njihov vpliv se je širil
predvsem iz Münchenske lože "Theodor zum guten
Rath", na Dunaju pa predvsem iz lože "Pri pravi
slogi", iz nje pa nato po drugih ložah v monarhiji.
Iluminati so bili tudi veliki mojster velike avstrijske
lože Dietrichstein, Born, Sonnenfels, in drugi. Bili so
zelo konspirativni, kot iluminati so nosili tajna
imena in imeli dobro organizacijsko mrežo. Jožefu
II. je poskus zamenjave spodletel zaradi vohunske
službe Friderika II., zato ni imel več osnove, da ščiti
prostozidarje.44 Avstrijski cesar se je zato zbal, da bi
bi se Friderik II. ne okoristil z ložami in njihovim
vplivom v svojih političnih težnjah in ni več želel še
naprej dopuščati delovanja lož brez državne
kontrole. Na Bavarskem je volilni knez Kari The-
odor leta 1784 red iluminatov prepovedal.

Tako iluminati, kot rožnokrižarji in aziatski
bratje so bili na Dunaju močno razširjeni. Rožno-
križarji so bili zastopani že v sedemdesetih letih
posebno v loži "Stanovitnost". Rožnokrižar je bil
tudi njen starosta baron Linden. Po letu 1782 so
pridobili na vplivu iluminati, verjetno zaradi po-
sebnega položaja v dunajski loži "Pri pravi slogi".
Konec osemdesetih let je število ilominatov upadlo
in v ložah so v devetdesetih letih 18. stoletja po-
novno opazni rožnokrižarji. Vsaj tako številčni kot
rožnokrižarji so bili v ložah tudi aziatski bratje.
Veliki mojster aziatskih bratov je bil grof Zinzen-
dorf iz dunajske lože "Okronano upanje" in baron
Ecker mojster starosta v dunajski loži "Pri sedmih
nebesih". Rožnokrižarji in aziatski bratje so širili
svoj vpliv predvsem iz velike lože v Berlinu.^^

Rožnokrižarji ("Red zlatih in rožnih križarjev" -
kot so se poimenovali v začetku 18. stoletja) so se
ukvarjali z alkimijo in kabalo. V drugi polovici 18.
stoletja so se v prostozidarskih ložah močno raz-
širili. Poleg Dunaja je postal njihov center Berlin.
Izvorno so se ukvarjali predvsem z ezoteriko, kas-
neje pa so postali močna politična sila, ki je skupaj
z jezuiti zatrla red iluminatov. ^6

Aziatski bratje ("Vitezi in bratje sv. Janeza
Evangelista iz Azije in Evrope") so imeli svoj si-
stem višjih stopenj, ki so ga izoblikovali leta 1782
in je posebno v avstrijskih dednih deželah dosegel
velik razmah. Sistem se je naslanjal na kabalo, na
višjih stopnjah pa so se ukvarjali tudi s klicanjem
duhov. V sistemu so bile zastopane številne ple-
miške družine jožefinske dobe. Proti redu aziatskih
bratov sta se odločno borila iluminata Bom in
Dietrichstein.47

41 J. Sura, nav.d., str. 12.

42 H. Reinalter, 1987, str. 18.

43 Več o tem glej: P. P. Bernard, Joseph 11. und Bavaria,
Den Haag 1965.

44 H. Reinalter, Josef IL, str. 15.

45 Freimaurer. Solange die Welt besteht, Wien 1992, str.
309.

46 Nav.d., str. 309.

Nav.d., str 312; E. Lenhoff - O. Posner, Internationales
Freimaurerlexikon (IFL), Wien 1932, str. 95 - 97.

46

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Pismo Jožefa JJ., ki je bilo objavljeno 7. de-
cembra leta 1785 v časopisu, je znano kot pro-
stozidarski patent. Ta je med prostozidarji pov-
zročil veliko razburjenja in razočaranje. Patent je
imenoval prostozidarstvo za sleparstvo, zato je
izključeno, da bi pri njegovem nastanku prosto-
zidarji neposredno sodelovali. Po drugi strani pa
naj bi cesar po mnenju E. Huber upošteval del
stališč Dietrichsteina in prostozidarjev iz lože "Pri
pravi slogi".48 Prostozidarje je posebno motilo, ker
Jožef 11. ni razlikoval med pravimi in neregu-
larnimi ložami, iluminati, rožnokrižarji in aziat-
skimi brati. Patent je sprožil proteste in polemiko
med prostozidarji, okrepil je javno polemiziranje
preko številnih brošur. Plaz brošur se je sprožil že
leta 1781, a je dobil s patentom nov obseg. Med
prostozidarji so se začeli hudi spori posebno med
Bornom in Sonnenfelsom in njunimi pristaši. Del
prostozidarjev je bil še vedno lojalen in je kljub
patentu izražal podporo cesarju, del pa se je po-
stavil v ostro opozicijo nasproti patentu.

Jožef JI. je s patentom drastično omejil število
lož. Na Dunaju, Pragi in Pesti so bile dovoljene po
tri lože in v vsaki deželi po ena v glavnem mestu.
Lože so morale izročiti sezname svojih članov, ter
navesti kraj ter čas (dan in uro) srečevanj. Vse
lože, ki tega ne bi storile, naj bi bile razgnane,
sicer pa naj bi uživale državno zaščito.

Patent je imel negativne učinke na prosto-
zidarsko organizacijo, pripeljal je do novih sporov
in do umika številnih prostozidarjev. Veliki moj-
ster Dietrichstein se je postavil na čelo reforme lož.
Dunajske lože so se kjub dovoljenim trem združile
le v dve loži, ki naj bi imela vsaka le 180 članov,
čeprav to v cesarskem patentu ni bilo tako strogo
določeno. Dunajske lože "Pri treh orlih", "Pri pal-
mi" in "Pri pravi slogi" so se združile v ložo "Pri
resnici" (Zur Wahrheit). Pri združevanju teh lož je
prišlo do velikega dvigovanja prahu in sporov.
Lože "Okronano upanje", "Dobrodelnost" in "Pri
treh ognjih" so se združile v ložo "Pri novo-
okronanem upanju" (Zur neugekrönten Hoff-
nung).49 Nekaj lož se je zaradi slabega obrav-
navanja njihovih izvoljenih funkcionarjev s strani
Dietrichsteina in nosilcev reforme uspavalo v ce-
loti: tako sta storili loži " Sveti Jožef" in "Stano-
vitnost".50 Loža "Sveti Jožef" je leta 1786 delala na
višjih stopnjah po klermontskem sistemu, bila pa
je pod vplivom rožnokrižarjev in aziatskih bratov
iz Berlina.51 Podobni problemi so bili tudi pri
združevanju lož v Pragi. Kljub združevanju lož so
bili znaki zatona prostozidarstva v monarhiji očit-
ni. Število prostozidarjev se sicer v prvem letu po

48 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 149 - 150.

4^ HHSl, VA, karton 65/1.

50 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 155.

51 E. Huber, Sozialslruktur, 1991, str. 56.

reformi še ni bistveno zmanjšalo, leta 1785 je bilo
na Dunaju 783 prostozidarjev, naslednje leto še
vedno 641, leta 1787 pa je že opazen upad član-
stva na 262 prostozidarjev.52 Tudi drugje v mo-
narhiji je vedno več lož uspavalo svoje delo.

Naslednik na prestolu Leopold 11. (1790 - 1792)
je še naprej nudil prostozidarjem določeno zaščito.
Krepila pa se je tudi agitacija nasprotnikov pro-
stozidarstva, ki si je prizadevala za njihovo pre-
poved. To je vodil prostozidarski renegat Alojz
Hoffman, ki je prostozidarjem očital predvsem
krivdo za francosko revolucijo. V konzervativnih
krogih srednje Evrope se je v tem času vse bolj
krepil strah pred francosko revolucijo, ki so ga še
okrepile vojne s Francozi. S smrtjo Leopolda 11. leta
1792 in vladarskim nastopom njegovega brata
Franca so se začeli represivrü ukrepi proti ložam.
Tudi sicer se je pod cesarjem Francem poostrila
cenzura in policijski režim. V decembru 1793 sta se
uspavali tudi zadnji dunajski loži: "Sveti Jožef"
(reaktivirala se je leta 1790) in loža "Pri novo-
okronanem upanju". Nekateri prostozidarji so iz-
gubili svoje službe na dvoru, kateremu so pred-
stavljali vse bolj opozicijo.

Odnos dvora do prostozidarjev se je dokončno
zaostril leta 1794 po odkritju jakobinske zarote.
Skoraj vsi jakobinci udeleženi v zaroti so bili tudi
prostozidarji. Njihov vodja Ignac pl. Martinovič pa
je bil tudi iluminat. Proti jakobincem je bil orga-
niziran sodni proces. Sedem so jih leta 1795 obgla-
vili, med njimi tudi Martinoviča. Dva sta umrla v
ječi, ostali pa so bili obsojeni na dolgoletne za-
porne kazni, vendar so bili leta 1802 pomiloščeni.
Med obtoženimi jakobinci sta bila tudi kranjska
plemiča: baron Siegfried Taufferer (od leta 1782 v
dunajski loži "Pri pravi slogi") in grof Leopold
Hohenwart. Taufferer je potem, ko so ga leta 1794
soobtožili jakobinske zarote, pobegnil preko Be-
netk k Francozom. Na francoski strani se je nato
vojskoval proti Avstrijcem, ki so ga v vojaških ope-
racijah novembra 1795 zajeli. Usmrtili so ga z obe-
šenjem na Dunaju maja 1796.53 Hohenwart pa je
bil obsojen na zaporno kazen od koder mu je na
prostost pomagalo vplivno sorodstvo.54

Cesar Franc 11. je 2. januarja 1795 s patentom
prepovedal prostozidarska združenja. Prepoved je
leta 1803 potrdil z dekretom. Kljub temu so pro-
stozidarji ohranili skrivne stike med seboj.55 Pre-

52 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 354.

P. Vodopivec, Kranjski jakobinec baron Siegfried von
Taufferer in Francija, Prispevki za novejšo zgodovino,
XXX, 1990, str. 3 sl.

54 D. Zwitter - Tehovnik, Wirkungen der Französichen Re-
volution in Krain. Veröffentlichungen des historischen
Instituts der Universität Salzburg, Wien-Salzburg 1975,
Str. 141 sl.

H. Reinaller, Freimaurerei und Geheimbunde in Öster-
reich im Einflusfeld der Französischen Revolution, Qua-
tor Coronati Berichte, Nr. 11, december 1986, str. 50 - 59.

47

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

poved je ostala v avstrijski polovici monarhije v ;
veljavi do njenega propada leta 1918.

Leta 1785 je bilo v dunajskih ložah preko 700 i
prostozidarjev. Od tega jih je 42% pripadalo plem- i
stvu, med njimi le 14% visoki aristokraciji. Od po- \
klicev so bili najštevilčnejši tisti, ki so službovali v ;
vojski, kar 22%, skoraj enak procent je bil iz vrst i
uradništva. Naslednja največja poklicna skupina je
bila iz vrst obrtnikov in trgovcev in je obsegala le
7%, slediU so ji univerzitetni profesorji in učitelji z
6%.56 Tudi sestava članstva vseh lož za vsa leta
(3947 prostozidarjev) 18. stoletja da podobno sliko:
28,9% v državni upravi, 22,9% v vojski, 10,7% v \
trgovini, 6,3% umetnikov, 6,1% učiteljev, 5,2% ;
zdravnikov, 5% publicistov, 4,3% duhovnikov itd.^''

LOŽE V NOTRANJI AVSTRIJI V 18.
STOLETJU

i

Prva je v virih izpričana loža v Trstu leta 1773 ^
z imanom "Sloga" (La Concordia), ki je štela leta
1774 dvanajst članov. Leta 1774 je kot prava škot-
ska loža dobila iz Prage konstitucijo.5° Nekaj let :
kasneje, najverjetneje leta 1776, je bila ustanov-
ljena loža "Prava harmonija in sloga" ("Harmonie j
et Concorde universalle", oziroma "Zur wahren
Eintracht und Harmonie"). Med njenimi člani sre-
čamo tudi grofa Turjaškega.59 V Trstu so verjetno
občasno delovale tudi druge lože, vendar je po le- ;
tu 1785 delovala najverjetneje samo še loža "Prava :
harmonija in sloga". Delovala je po sistemu eklek- i
tične zveze, ki je nastala leta 1783 po odcepitvi od j
sistema striktne observance. Sistem je nastal na i
Nemškem in je leta 1789 obsegal 30 lož, od tega v ;
habsburški monarhiji le dve: v Salzburgu in
Trstu.60

Leta 1782 je bila v Mariboru postavljena loža
"Združena srca" (Zu den vereinigten Herzen), ki se
je leta 1783 preselila v Gradec, kjer je bila aktivna
najverjetneje do konca osemdesetih oziroma za- '
četka devetdesetih let. \

V Celovcu je bila leta 1783 postavljena loža
"Dobrodelna Mariana" (Zur wohltätigen Marianna).
Pri postavitvi lože je odigrala pomebno vlogo nad- i
vojvodinja Marija Ana, ki se je leta 1781 po smrti
svoje matere cesarice Marije Terezije preselila v
Celovec. Imela je tesne stike z ložo "Pri pravi slogi"
posebno z Ignacom pl. Bornom. Celovška loža je
prenehala z delom leta 1786 po izdaji prosto-1
zidarskega patenta.61

56 E. Huber, Sozialslruktur, 1989, str. 143.

57 E. Huber, Sozialslruktur, 1991, str. 229 si.
5° L. Abafi, nav.d., str. 197 - 208.

59 L. Abafi, nav.d., str. 374 - 382.

6" W. Dotzauer, Quellen zur Geschichte der deutschen
Freimaurerei im 18. Jahrhundert, Peter Lang, Frankfurt
am Main, Bern, New York, Paris, Band 3, str. 29.

61 R. Cefarin, nav.d., str. 74 - 174, 118 si.

Orb družine Desselbrunner, katere člane srečamo
tako v graškiprostozidarski loži "Združena srca"

kot tudi v ljubljanski prostozidarski loži
"Dobrodelnost in stanovitnost". (Arhiv Republike
Slovenije, Graščinski arhiv 1, Dol, fase. 79)

V Gorici je delovala loža "Pri pogumu" (Zur
Freimüthigkeit), ki je imela leta 1785 15 članov.62
Najverjetneje je bila postavljena leta 1784 in ver-
jetno ni delovala dlje od leta 1786.

V Ljubljani pa je bila loža postavljena desetletje
kasneje, leta 1792, z imenom "Dobrodelnost in sta-
novitnost" (Zur Wohlthätigkeit und Standhaftig-
keit). Vse lože z izjemo ljubljanske so izpričane z
izvirnimi arhivskimi dokumenti, ljubljanska pa z
dovolj zanesljivimi poročili.

Nenezič piše naj bi v 18. stoletju obstajala tudi
loža v Kopru,63 vsekakor pa ne v času, ko je prišel
Koper pod habsburško monarhijo.

LOŽA "ZDRUŽENA SRCA" MARIBOR

Pri postavitvi mariborske lože je odigral bist-
veno vlogo upokojeni svetnik uprave v Banatu
Ivan Vaclav Maria grof pl. Potting, ki je prišel leta
1782 v Maribor. Potting je bil mojster starosta64 v
loži v Temišvaru in direktor rožnokrižarskega
krožka na Češkem. Abafi meni, da je prišel v Ma-
ribor z namenom, da bi tu oblikoval rožnokrižarski
krog. Pri tem naj bi si pomagal z ustanovitvijo

62 Seznam članov goriške lože ohranjen v HHSt, VA, kar-
ton 65/2.

63 Z. D. Nenezič, Masoni u Jugoslaviji (1764 - 1980), Beo-
grad 1984, str. 101.

64 Mojster starosta je bU predsedujoa v loži.

48

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

prostozidarske lože. Dokaj na hitro je obUkoval
ložo, ne da bi posebno izbiral njene člane.^^ Ložo
je 15. novembra 178266 priznala dunajska loža "Pri
pravi slogi", z imenom "Združena srca" (Zu dem
vereinigten Herzen) kot pravo Loža sv. Janeza.6''
Mariborska loža je zaprosila tudi za ustanovni pa-
tent. Prostozidarji so se srečevali na gradu Rad-
vanje nedaleč od Maribora. Sestavljalo jo je 14 pro-
stozidarjev. Na seznamu68 zapisanem 27. 3. 1783
so "pravično pravo in popolno" ložo sv. Janeza z
imenom "Združena srca" v Mariboru, ki je bila
potrjena s strani avstrijske deželne lože sestavljali
naslednji člani:

1. Johan Wenzl grof pl. Potting, upokojeni ce-
sarsko kraljevi komornik in banatski svetnik kot
veliki mojster

2. Johan Joachim Kleist, upokojeni namestnik
okrožnega glavarja v mariborskem okrožju kot
deputatski mojster starosta

3. Franc Anton pl. Siegenfeld, nadporočnik Ter-
zijevega polka, kot prvi nadzornik

4. Janez Senčer (Sentscher), adjutant Terzije-
vega polka, kot drugi nadzornik

5. Franc markiz de Ville, bivši grenadir polka
Riesischen, kot zakladnik

6. Maksimilijan Straube inšpektor adjunkt, kot
sekretar

7. Amadeus Barbolani, kaplan v Terzijevem
polku, kot govornik

8. Ignac Frohberger, kirurg v Mariboru, kot ce-
remonijalni mojster

9. Kari Schmidt pl. Ehrenberg mariborski okrož-
ni komisar, kot prostozidarski mojster

10. Joseph baron pl. Kellerman, vojaški stotnik,
kot prostozidarski mojster

11. Joseph pl. Catharin, Terzijev polk, kot pro-
stozidarski vajenec

12. Anton Lufft, kirurg v Terzijevem polku, kot
prostozidarski vajenec

Službujoči bratje:

13. Joseph Hoffer, korporal v Terzijevem polku,
kot prostozidarski mojster

14. Joseph Schimeck puškonosec pri velikem
mojstru, kot prostozidarski mojster

V loži so imeli največji delež aktivni vojaki, ki
jih je bilo 5. Iz Terzijevega polka pa sta bila še
kirurg in duhovnik. Poleg njih je bil v loži še en
bivši vojak. Skupaj je bilo tako kar osem oseb, ki
jih je plačevala vojska. Poleg teh sta bila še dva
uradnika, dva upokojena uradnika, en kirurg, ena
oseba pa je bil zaposlena pri velikem mojstru.

Terzijev polk iz katerega je bilo v loži sedem

65 L. Abafi, nav.d., str. 364.

66 HHSt, VA, karton 72, fol. 46.

6' A. Leskovec, Politimi in kulturni razvoj Maribora 1752 -

1850 v: Maribor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 200.
6« HHSt, VA, karton 72, fol. 45.

prostozidarjev, se je imenoval "Ogrski pehotrü
polk'. Od leta 1769 je nosil številko 16. V letih
1766 - 1806 je imel polk svoj naborni okraj na
Švabskem, delno v škofiji Münster. Leta 1771 je
dobil stalni naborni okraj na Štajerskem v Celj-
skem okrožju in en pomožni okraj v Galiciji. Sedež
poveljstva je imel med leti 1775 - 1804 v Mariboru.
Polk se je selil daleč okrog, vendar je bil od leta
1766 do 1800 ves čas na Štajerskem. Med letoma
1778 in 1800 je bil imetnik regimenta baron Ludvik
pl. Terzy.69

Seznam vseh mariborskih prostozidarjev iz lože
"Združena srca" je loža skupaj s spremnim do-
pisom poslala 28. 3. 1783 na Dunaj. Dopis so pod-
pisali Potting, Kleist, Siegenfeld, Senčer in Strau-
be.70

Loža je imala svoj pečat v obliki heksagrama s
tremi gorečimi srci v sredini nad katerimi dva psa
držita napis "Triple union", nad njim je božje oko,
pod njim pa kotnik in šestilo, vse skupaj pa ob-
kroža še drugo šestilo.

Mojster starosta mariborske lože Potting je
prišel kmalu na slab glas, ker naj bi bil velik
"blebetač in harlekin".''! Tudi v loži, ki je bila se-
stavljena dokaj na hitro, je prišlo do nesoglasij in
nezaupanja do njenega vodje. O Pöttingu in "cere-
monijah" na gradu naj bi razpravljala vsa mari-
borska okolica.^2 2ato je Potting avgusta 1783 skle-
nili, da prestavi ložo v Gradec. Odpotoval je v
Gradec in preko gubernija zaprosil cesarja naj mu
dovoli ustanoviti ložo v Gradcu. Državna pisarna
mu je ložo dovolila ustanoviti pod pogojem, da
jim razloži vse prostozidarske skrivnosti. Ali je
sploh odgovoril in kaj je Potting odgovoril, ni zna-
no, jasno je le, da je konec leta 1783 na veliko ve-
selje svojih nasprotnikov odstopil kot mojster sta-
rosta mariborske lože "Združena srca" in zapustil
ložo. Kmalu nato je na Dunaju umrl.

Pri nadaljnji selitvi lože in njeni postavitvi v
Gradcu je odigral pomebno vlogo artilerijski major
Aleksander pl. Ender, ki je bil član dveh praških
lož. Leta 1783 je prišel v Gradec ter priporočil
Sauerja in Schwitzna, da so ju sprejeli v eno od
praških lož. Ta dva sta nato odigrala vodilno vlogo
pri nadaljnjem vodenju lože. V juniju 1783 je loža
dobila iz Prage ustanovitveni patent in bila 24.
junija 1783 svečano instalirana. Na čelu lože je bil
Žiga baron Schwitzen.^3 Loža se je preselila v Gra-

69 A. fr. von Wrede, Geschichte der K. und K. Wehrmacht,
Die Regimente, Corps, Branchen und Anstalten von
1618 bis Ende XIX. Jahrhunderts, Wien 1898, I. Band,
Str. 226 - 227.

70 HHSt, VA, karton 72, fol. 46.

71 L, Abafi, nav.d., str. 367.

72 L. Abafi, nav.d., str. 364 - 365.

M. Schwaiger, Waren alle menschen Brüder? Eine per-
sonengeschichtliche Untersuchung über die Mitglieder
der Freimaurerloge "Zu den vereinigten Hertzen im
Orient zu Graz" in den Jahren 1785 und 1786, Graz 1993.

49

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

dec, kjer je leta 1785, v času ko je bil izdan patent
Jožefa II., imela že 82 članov. Prvi seznam članov
graške lože je ohranjen ob praznovanju svečanosti
ob drugem letu njenega obstoja.74 Med njimi so
bili tudi vsi člani mariborske lože razen Pöttinga,
Kleista, Schmidta pl. Ehrenberga in Kellermana.
Do junija 1785 je uspaval svoje članstvo še Strau-
be. Decembra 1785 je štajerski guverner grof Franc
Anton pl. Khevenhuller objavil reformni patent Jo-
žefa 11. Po objavi je ložo zaradi dejstva, da so bile
lože dolžne cesarju poslati sezname svojih članov
21 prostozidarjev ložo zapustilo. V letu 1786 je
imela loža 62 članov, od tega je bilo devet novih.

O delovanju lože v naslednjih letih ni veliko
podatkov. Loža naj bi bila še aktivna zagotovo vsaj
do leta 1788. Kdaj je prenehala z delovanjem, ni
jasno, leta 1794 ni bila več aktivna in je tako delila
tipično usodo lož v večjem delu habsburške mo-
narhije. V letih 1785 - 86 je znanih 91 članov. Leta
1785 je bilo 16 vajencev, 10 pomočnikov in 56 moj-
strov, v letu 1786 pa 8 vajencev, 1 pomočnik in 63
mojstrov. Glede na službo je bilo v loži 24 vojakov,
16 uradnikov, 12 duhovnikov, 7 trgovcev ali obrt-
nikov, 6 učiteljev, 6 uslužbencev, 5 jih je živelo od
lastnih sredstev, 4 zdravniki, 4 upokojenci, 3 indu-
strijalci, in po en advokat, umetnik, slikar in po-
sestnik. Od vseh jih je bilo 41 plemičev, večinoma
iz vrst nižjega plemstva. Med mojstri v loži je bil
tudi Thadeus grof pl. Trattmansdorf sicer stolni
korar v Olomucu, ki je bil leta 1794 imenovan za
škofa in leta 1816 za kardinala. V loži "Združena
srca" v Gradcu je bilo iz Slovenske Strajerske 15
članov, dva pa sta bila iz Kranjske.^S

LOŽA "DOBRODELNOST IN
STANOVITNOST LJUBLJANA"

Podatki o ljubljanski loži "Dobrodelnost in sta-
novitnost" so v razpravah zelo skopi. Ložo ome-
njajo Kidrič,''^ Vodopivec,77 Nenezič^^ itd. Kidrič,
ki omenja ložo na večih mestih,^^ piše da naj bi
bila ustanovljena 5. aprila 1792, vendar naj bi nje-
na aktivnost zamrla še preden je dobila konsti-
tucijo iz Berlina.^f' Članov ljubljanske lože Kidrič
ne omenja, razen domneve, da naj bi bil med nji-
mi tudi Linhart. Nenezič napačno povzema Kidri-
čevo razpravo o francosko ilirski loži ter šteje nje-
ne člane iz leta 1813 za člane lože "Dobrodelnost

74 HHSt, VA, karlon 72.

75 M. Schweiger, nav.d., str. 169 - 178.

7° F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana
1938, str. 259.

77 F. Vodopivec, Prostozidarstvo v: Enciklopedija Slove-
nije, 9, Ljubljana 1995, str. 383.

Z. D. Nenezič, nav.d., poglavje: Slobodni zidari u Slo-
veniji do zabrane 1795 godine, str. 101.
F. Kidrič, Dobrovsky in slovenski preporod njegove do-
be, Ljubljana 1930, str. 59 - 60.
80 F. Kidrič, Zbrano delo II, Ljubljana, str. 214.

in stanovitnost" iz leta 1792.81 napaka je že na
prvi pogled več kot očitna, saj ima za mojstra
starosto ljubljanske lože iz leta 1792 Chabrola82 -
se pravi intendanta Ilirskih provinc, ki je prišel v
Ljubljano šele 24. septembra 1811. Chabrola poli-
cijski viri83 postavljajo na čelo francoske ilirske lo-
že, nima pa zveze z ložo "Dobrodelnost in stano-
vitnost".

Pričujoči do sedaj neznani podatki o ljubljanski
loži "Dobrodelnost in stanovitnost" temeljijo pred-
vsem na podlagi razprave Brabbéeja,84 objavljene
pred več kot sto leti. Njegova razprava, ki je bila do
danes nepoznana, potrjuje Kidričeve domneve gle-
de konstitucije iz Berlina, ne ujema pa se z njegovo
domnevo, da naj bi bil med njenimi člani tudi Lin-
hart. Brabbéeju, ki je bil poznavalec omenjene pro-
blematike, so bili dostopni nekateri izvirni doku-
menti o ljubljanski loži, kot uvodoma tudi sam na-
vaja.85 Veliko zanesljivost podatkov, ki jih navaja
Brabbée, na primer glede prejšnjega članstva ljub-
ljanskih masonov, potrjujejo dokumenti posamez-
nih lož tako v Hišnem, dvornem in državnem arhi-
vu na Dunaju86, kot tudi v Deželnem arhivu v
Gradcu.87 Nadalje Brabbéejeve navedbe potrjujejo
sicer skopi podatki, ki jih je zbrala ljubljanska polici-
ja in so shranjeni v Arhivu Republike Slovenije,88
ter v Splošnem upravnem arhivu na Dunaju. Vsi ti
podatki, ki se med seboj dopolnjujejo, nam pričajo o
življenju sicer majhne, a ene od poslednjih lož v
habsburški monarhiji 18. stoletja. Nenazadnje potr-
jujejo prisotnost vseh ljubljanskih prostozidarjav na
Kranjskem tudi drugi dokumeti: kranjski deželni še-
matizmi (ujemajo se z navedbami, ki jih iz doku-
mentov povzema Brabbée), matične knjige in
drugo.

81 Z. D. Nenezič, nav.d., str. 101 - 102; res je, da tudi pri
Kidriču na prvi pogled ni povsem očitno na katero ložo
se nanaša spisek; glej F. Kidrič, Zbrano delo 11, str. 214.

82 Z. D. Nenezič, nav.d., str. 110.

83 HHSl, VA, karton 97.

84 G. Brabbée, Die Loge "Zur Wohllheligkeil und Stand-
haftigkeil" im Orient von Laibach (5793), Allgemeine
österreichische Freimaurer Zeitung, III, Wien 1876, str.
30 - 35 (članek je podpisan le s psevdonimom, oziroma
kraticami - Br. Gbr.); Uvodoma Brabbée navaja, da je
razprava napisana na osnovi doslej še neuporabljenih
rokopisnih virov.

85 Gustav Brabbée (rojen 1822) je objavil precej zgodo-
vinskih prispevkov o ložah v času Marije Terezije in
Jožefa II. Bil je član družine, iz katere so bili pro-
stozidarji že od leta 1781. Vire za svoje razprave je črpal
iz zapuščine svojega deda, kot tudi iz drugih spisov, ki
jih je sam vneto iskal. Gustav Brabbée je bil leta 1848
sprejet v dunajsko ložo "Sveti Jožef". Korespondenca te
lože iz konca 18. stoletja je bila vir njegove razprave o
ljubljanski loži "Dobrodelnost in stanovitnost" 1792 -

°o HHSt, VA, karton 41, 72, itd.

87 Steiermärkischen Landesarchiv Graz (SILA), Stadt 202 a,
639. (Freimaurerakte).

AS, Preds. A., Repertorium über die geheimen Polizei
Akten 1791 - 1800.

50

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Seznam članov lože "Združena srca"Maribor 1783
(Haus- Hof- und Staatsarchiv Wien, Vertrauliche Akten, karton 72)

51

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Pobudo za ustanovitev lože v Ljubljani so dali
nekateri tukajšnji prostozidarji in dunajska loža
"Sveti Jožef". Dunajska loža "Sveti Jožef ", ki se je i
leta 1785 ob izdaji cesarskega patenta zaradi spo-
rov z veliko ložo Avstrije v celoti uspavala, se je
leta 1790 skupaj z uspavanim članstvom reakti- i
virala, in dobila novo konstitucijo iz Berlina.^^ :
Njen motiv za ustanavitev lože v Ljubljani je bil v
želji po obnovitvi Avstrijske deželne lože. Tudi ]
ljubljanski prostozidarji so se za pridobitev konsti- ]
tucije obrnili na veliko ložo Nemčije, ki je bila :
materinska loža dunajski loži "Sveti Jožef".^0 i

Dunajska loža "Sveti Jožef" je 1. maja 1792
pisala veliki nemški loži v Berlin, da vodijo vpe-
ljevanje lože "Stanovitnost in dobrodelnost v ori-
entu v Ljubljani".

V Ljubljani se je, verjetno v aprilu leta 1792, '
sestalo več prostozidarjev in izrazilo željo, da bi v ^
Ljubljani ustanovili regularno ložo. Vsak od pri-
sotnih je moral predložiti izkaz, da je prostozidar,
da je bil sprejet v regularno ložo in v katero ;
stopnjo je bil posvečen. Najprej so podrobno pre- !
učitli certifikate vseh prisotnih. Na srečanju je bilo '
13 prostozidarskih bratov od tega 8 mojstrov, 1 |
pomočnik in 4 vajenci. Razpravljali so še o lokaciji \
lože in drugih z njo povezanih okoliščinah, ki bi j
omogočile ustanovitev regularne lože. Za provizo-
ričnega mojstra starosto'^ so imenovali barona
Bernarda barona Rosettija, za provizoričnega sek- ,
retarja pa Alojza Kappusa pl. Pichelsteina. Origi- ;
nalni, vendar nedatiran protokol zasedanja so po- (
slah dunajski loži "Sveti Jožef" z željo po prejemu j
konstitucije. V pismu so dunajske brate obvestili, ;
da so mojstra starosto in uradnike že izvolili in *
pripravili vse potrebno. Zapisali so, da zavisi sedaj ;
vse nadaljnje od bratovske ljubezni dunajskih pro- .
stozidarjev, da jih zastopajo očetovsko in mate-
rinsko, ter storijo vse, kar je potrebno, da bodo v
Ljubljani dobiU konstitucijo.^^ ^

PriložiU so tudi menico (z datumom 9. maj
5792)93 y višini 81 goldinarjev (18 dukatov) za iz-^
delavo dokumentov in konstitucije, namenjeno ve- i
hki loži Nemčije v Berlinu, ki so jo podpisali in;
pečatili vsi prisotrü. Dopis so končali s prošnjo, da i
naj posredujejo za njih ter jih obvestili, da so pri-
pravljeni s hvaležnostjo kriti vse nadaljnje stroške.

V drugem dopisu so ljubljanski bratje ložo
"Sveti Jožef",prosih, da jim predčasno pošlje doku- ;
mente za prvo stopnjo, ker brez tega ne morejo \
pričeti z delom, in "kako zelo težko je biti pro- ^
stozidar brez dela."^^

Kot ustanovitelje ljubljanske lože "Dobrodelnost
in stanovitnost" navaja zapisnik^^ naslednje brate:
Mojstri:

1. Bernard baron pl. Rosetti, cesarsko kraljevi ko-
mornik in kranjski deželni odbornik, sprejet in
povišan v orientu v Trstu

2. Jožef pl. Desselbrunner, povišan v orientu v
Gradcu.

3. Jožef Pichler, vojaški sodnik v polku grofa
Turna, povišan v orientu "Pri ljubezni in resnici"
na Dunaju.96

4. Adalbert Vischer (Fischer) pl. Riselbach povišan v
orientu "Pri okronanem upanju" na Dunaju, v Lju-
bljani kot cesarsko kraljevi sekretar pri administraciji
tobačnih dohodkov in kolkovnem uradu v Ljubljani,
pred tem protokolist bankalne direkcije.

5. Jožef Pinhak, stolni pridigar in direktor cerk-
venega seminarja v Ljubljani, povišan leta 1788 v
mojstra v orientu lože "Pri okronanem upanju" na
Dunaju, ko je bil še župni vikar v Spodnji Avstriji.

6. Jožef pl. Foedransperg, sprejet in povišan v loži
"Pri sedmih modrih" v Linzu, advokat dvornega
sodišča, pasauski tajni svetnik.

7. Alojz Kappus pl. Pichelstein, mojster v dunajski
loži. "Sveti Jožef", sekretar in arhivar kranjskih
deželnih stanov.

8. Kari Trockenbrod, kirurg v polku grofa Turna,
član lože "De la posterite Union" v orientu v
Luxemburgu.

Pomočnik:

9. Gospod Gross, stotnik v polku grofa Turna, iz
lože "Dobrodelna Mariana" v Celovcu.

Vajenci:

10. Anton Blažič, deželni svetnik, iz orienta v Trstu.

11. Friedrich von Reitenburg (Reichenberg) stotnik
v polku grofa Turna iz lože "Združena srca" v
Gradcu.

12. Zschischka pl. Trocsenau, poročnik v polku
grofa Turna, iz orienta v Trstu.

13. Janez Evangelist pl. Desselbrunner, iz orienta v
Miinchnu.

Ložo je sestavljalo pet vojakov, prav toliko urad-
nikov, en duhovnik, dva trgovca oziroma tovarnar-
ja (brata Desselbrunner). Vojaki so bili iz kranjsko-
primorskega bataljona deželne brambe, ki je bil
staciorüran v Ljubljani pod poveljstvom majorja Jo-
sepha grofa Thurna. Večina bataljona je leta 1809 v
času vojne s Francozi prišla v francosko ujetni-
štvo.97

Rosetti je bil imenovan za mojstra starosto v

°^ E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 155 sL, str. 180 si.

90 G. Brabbée, nav.d., str. 30.

Mojster starosta: nemško "Meister vom Stuhl", francosko
"Venerable". Mojster starosta je bil predsedujoči v loži.

92 G. Brabbée, nav.d., str. 31.

93 To je 9. 5. 1792.

94 G. Brabbée, nav.d., str. 31.

95 G. Brabbée, nav.d., str. 35.

9° Loža "Pri ljubezni in resnici" (Zur Liebe und Warheit) je
bila ustanovljena leta 1789 na Dunaju, leta 1791 je dobila
konstitucijo iz Regensburga. V bistvu je bila rožnokrižar-
ska loža in pri drugih dveh dunajskih ložah ni bila
preveč priljubljena. Več o njej glej: E. Huber, Sozial-
struktur, 1991, str. 182 -187.

97 A. Wrede, nav.d.. Band V., str. 120.

52

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensi<o krajevno zgodovino

loži, Jožef Desselbruner za prvega nadzornika.
Pichler za drugega nadzornika, Trockenbrod za ce-
remoniala, Fischer za zakladnika, Pinhak za govor-
nika in Kappus za sekretarja v loži.

Dokument je pečatilo in podpisalo enajst bra-
tov brez Foedransperga in Grossa, ki sta se morda
v zadnjem trenutku umaknila.

Članstvo Jožefa Pichlerja, Jožefa Pinhaka, Jožefa
pl. Foedransperga in Adalberta Riselbacha, v nave-
denih ložah potrjujejo dokumenti v Hišnem, dvor-
nem in državnem arhivu na Dunaju.^8 Tudi oba
prostozidarja, ki sta bila sprejeta v orientu v Gradcu
srečamo na seznamih omenjene Graške lože.^^ Dva
člana Tržaške lože (Rosettija in Blažiča), najverjet-
neje iz lože "Prava harmonija in sloga", srečamo v
spisih ljubljanske policijske direkcije.^^O Več o lju-
bljanskih in drugih prostozidarjih na Slovenskem v
18. stoletju glej zadnje poglavje.

Dunajski bratje so 2. junija 1792 poslali prošnjo
iz Ljubljane skupaj z menico za 18 dukatov veliki
loži Nemčije v Berlin. Dokumentom iz Ljubljane
so dodali še svoje priporočilo in izrazili odločno
podporo ljubljanskim prošnjam. V Berlinu so bili
do prispele prošnje zadržani in so v odgovoru 4.
julija 1792 menili, da je ljubljanska loža le krak
dunajske lože, ki si želi postati avstrijska pro-
vincialna loža.

Loža "Sveti Jožef" je pisala 6. decembra 1792
ponovno v Berlin, tokrat s predloženim odtisom
pečata nove ljubljanske lože "Dobrodelnost in sta-
novitnost". Poleg odtisa je bil tudi osnutek dru-
gega pečata ljubljanske lože z izraženo željo, da
ljubljanski bratje potrpežljivo čakajo, kateri pečat je
primernejši prvi, drugi ali morda kateri tretji.
Dodali so, da se vsakega sklepa nova loža veseli in
se tudi ne boji stroškov v dokaz svojega zaupanja
nadrejenim. Ljubljanski bratje s hrepenenjem pri-
čakujejo tudi izdelano konstitucijo in dokumente,
na podlagi katerih bi lahko pričeli z regularnim
delom. To si želijo čimprej bi bilo mogoče. Paket s
spisi so z Dunaja v Berlin zaradi varnosti poslali
brez prostozidarskih oznak.^^l

Ljubljanska loža je ime verjetno dobila po dveh
dunajskih ložah, ki v tem času nista več delovali.
Prva loža je bila dunajska loža "Stanovitnost", ki se
je leta 1785 uspavala skupaj z ložo "Sveti Jožef"
zaradi sporov ob izvajanju patenta, druga dunaj-
ska loža "Dobrodelnost" pa se je v tem času zdru-
žila v ložo "Pri novookronanem upanju".

Velika loža Nemčije je 2. januarja 1793 odpi-
sala, da je bila konstitucija iz Berlina za ljubljanske

brate skupaj z rituali za prve tri stopnje odposlana
in da bo Anton Thomas Palmie poskrbel, da jo bo-
do dobili v Ljubljani. Palmie je bil zastopnik lože
"Sveti Jožef" pri veliki loži Nemčije. Glede pečata
so bili v veliki nemški loži veseli, ker so jim ljub-
ljanski prostozidarji prepustili v presojo njegovo
primernost. Menili so, da je odtisnjeni pečat naj-
primernejši.102 s podelitvijo konstitucije ljubljanski
loži je bila izpolnjena tudi želja dunajske lože
"Sveti Jožef", da se ponovno aktivira avstrijska
deželna loža. Loža "Sveti Jožef" je v tem času de-
lala po Zinendorfovem sistemu, prizadevala pa si
je tudi za delo na višjih stopnjah.103

Prvega februarja 1793 je uspelo Antonu
Thomasu Palmieju, da je izročil konstitucijo skupaj
z drugimi dokumenti tajniku poslaništva Dreyerju.

Cesar je v tem času zahteval poostren nadzor
nad prostozidarji. Verjetno so tudi na Dunaj pri-
spele informacije o tem, da naj bi v Ljubljani ob-
stajala prostozidarska loža. Tako je notranji mi-
nister zahteval tudi od ljubljanske policijske direk-
cije vsako četrtletje seznam vseh lož in vseh pro-
stozidarjev v deželi.Podobna poročila je od leta
1793 zahteval cesar z dvornim dekretom tudi od
vseh znanih lož. To je pospešilo uspavanje lož po
monarhiji. Podatke, ki so jih prejeli od lož ali
policije, je nato ministrstvo posredovalo vojaškim
poveljstvom, če so bili prostozidarji vojaki, oziroma
škofom, če so bili ti duhovniki.105 Posledica tega
dekreta je bila, da sta se 2. 12. 1793 uspavali po-
slednji dunajski loži "Novookronano upanje" in
"Sveti Jožef". Mojstra starosti obeh lož sta 8. 12.
1793 osebno izročila cesarju izjavo o njihovem
uspavanju zaradi "nevarnih časov", kar je cesar
sprejel z odobravanjem. Prostozidarji so sicer me-
nili, da gre za začasen ukrep.106

17. decembra 1793 je poslal Palmie loži "Sveti
Jožef" na Dunaj potem, ko je dunajska loža že 2.
decembra prenehala z delom, prepis protokola iz
dne 11. junija 1793 v katerem je veliki mojster ve-
like nemške lože Karel Avgust pl. Beulwitz oznanil,
da so 2. januarja 1793 na priporočilo lože "Sveti
Jožef" z Dunaja podelili konstitucijo loži pod vod-
stvom barona Rosettija z imenom "Dobrodelnost in
stanovitnost" v Ljubljani v Vojvodini Kranjski.107

Vendar pa so zadevo v zvezi z ljubljansko ložo
jemali v Berlinu zelo ležerno. O tem ali so bili
dokumenti zares izročeni naprej, v Berlinu ni bilo
popolne gotovosti. Tako je 4. julija 1795 pisal
Palmie Bödeckerju.108 Bödecker je bil zastoprük

53

^8 HHSt, VA, karton 72; Primerjaj tudi: E. Huber, Sozail-

struktur, 1991.
^ HHSt, VA, karton, 72.

100 AS, Preds. A., Repertorium über die geheimen Polizei
Akten 1791 - 1800.

101 G. Brabbée, nav.d., str. 31, str. 33.

102 G. Brabbée, nav.d, str. 34.

103 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 181.

104 AS, Preds. A., Repertorium über geheimen Polizei Akten
1791 - 1800.

105 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 189.

106 E. Huber, Sozialstruktur, 1991, str. 195.

107 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

10° Bödecker je bil dvorni svetnik, mojster v loži "Sveti Jo-

12 KROrsTIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

ljubljanske lože pri dunajski loži "Sveti Jožef". Po-
leg članstva v omenjeni loži je bil tudi član reda
aziatskih bratov. Pismo se glasi: "Povod današ-
njega pisma je naročilo, ki sem ga dobil od čas-
titljive vehke lože, da pri vas poizvem, kaj se je
zgodilo z dokumenti in konstitucijo, katero smo
poslali od tu za ložo Dobrodelnost in stanovitnost
v Ljubljani. Sam sem izročil paket 1. februarja 1793
tajniku tukajšnjega avstrijskega poslaništva gospo-
du pl. Dreyerju, ki mi je potrdil prejem in pis-
meno obljubil, da bo poskrbel, da bo paket odpo-
slan. Ali je paket zares prišel v roke ljubljanske
lože in bil izročen omenjeni loži, o tem ni Velika
loža dobila nobenega sporočila in zato vas prosim,
da mi sporočite ali ta loža deluje ali ne."^^

25. julija 1795 je Bodecker odpisal, da je paket,
ki ga je izročil brat Palmie in nato odposlal brat
Dreyer, prejel brat Franc Schwarzleitner, ki se po-
javlja med člani lože Sveti Jožef od 1783 do 1793,
čeprav je leta 1792 zaradi pritiska nadrejenih uspa-
val svoje članstvo v loži. On je bil uradnik, ki je
skrbel za odpošiljanje poštnih vozov. Paket je tako
skupaj s pismom lože "Sveti Jožef" prejel mojster
starosta ljubljanske lože "Dobrodelnost in stanovit-
nost" baron Rosetti, "ki vse dokumente hrani v
skrinji s tremi ključavnicami". Bodecker je zapisal,
da je lahko velika loža povsem pomirjena in da so
dokumenti v dobrih rokah.^^O

Poleg tega, da je ljubljanska loža verjetno delo-
vala bolj poredko, pa so bili ljubljanski prosto-
zidarji tudi zelo konspirativni. Poleg že sicer nena-
klonjenih okoliščin jih je k temu navedla izguba
sicer nepomebnega pisma, ki ga je odposlala ljub-
ljanska loža. Zato so ljubljanski prostozidarji skle-
nili, kot piše Bodecker, prenehati s kakršnokoli
korenspondenco po pošti in so mu pošiljali sporo-
čila le še ustno po enem od svojih članov, ki je bil
občasno na Dunaju. Bodecker je menil, da so lju-
bljanski bratje dobri, vendar nekoliko plašni.

Komaj je ljubljanska loža začela z delom, je leta
1795 izšel dvorni dekret cesarja Franca o prepovedi
prostozidarstva. Loža naj bi tudi že pred tem sicer
delala poredko, ker je bil velik del njenih članov
vojakov in so bili na pohodih. Leta 1795 loža
verjetno ni več delovala saj je Bodecker zapisal, da
bo konstitucija, ki je v dobrih rokah, zagotovo upo-
rabljena po predpisih takoj, ko bodo obeti nekoliko
boljši. Velika loža Nemčije je bila z odgovorom
zadovoljna in ni zahtevala, da se ji dokumenti in
konstitucija vrnejo, kar bi sicer lahko storila.

Obstoj samostojne lože v Ljubljani v devetde-

setih letih 18. stoletja je domnevala tudi policija,
vendar je takratni kranjski guverner grof pl. Gais-
ruck pisal 23. 9. 1793 policijskemu ministru, da pro-
stozidarji v deželi nimajo lože, kot tudi ne more
sporočiti števila prostozidarjev v deželi.^ Gu-
verner očitno ni jemal resno denuncijacij, ki jih je
prijela ljubljanska poUcijska direkcija, oziroma je
morda celo ščitil denuncirano družbo. Mojster sta-
rosta v ljubljanski loži baron Rosetti je bil namreč
evidentiran v policijskih seznamih kot prostozidar,
vendar pa je bil tudi vplivna oseba v deželi. Prav
tako je bil v tajnih policijskih spisih v Ljubljani kot
prostozidar evidentiran tudi Blažič. Kljub temu je
Blažič od cesarja v letu 1795 prejel plemiški na-
ziv,ll2 prav tako je bil tudi baron Rosetti vedno
znova imenovan na zelo pomebne položaje v dr-
žavni upravi. Zdi se, da pri tistih prostozidarjih, ki
niso bili preveliki frankofili, članstvo v loži tudi po
prepovedi lož leta 1795 ni negativno vplivalo na
njihovo kariero.

V tem času je poUcija prejela tudi prijavo da se
v Ljubljani ob ponedeljkih in petkih zvečer v neki
določeni hiši zbira družba, ki drži nevarne nauke
in bere prepovedane knjige. Teh srečanj naj bi se
udeleževali profesor tukajšnje gimnazije, deželni
sekretar, knjigovodji, advokat in meščan. Denun-
ciant je domneval, naj bi šlo za prostozidarje, med-
tem ko deželni šef ni bil njegovega mnenja.če
primerjamo denunciacijo z Brabbéejevim sezna-
mom, lahko ugotovimo, da se delno ujema, da pa
denunciant ne omenja vojakov, ki pa bi bili lahko
v času naznanitve na pohodu. Gimnazijski profe-
sor bi bil lahko Pinhak, deželni sekretar Kappus,
knjigovodja Riselbach in advokat Foedransperg.

Policijski minister je bil s poročilom iz Ljub-
ljane, češ da tu ni prostozidarstva, zadovoljen in ni
zahteval nadaljnjih ukrepov in poizvedovanj zara-
di denunciacije ter je ukrepe prepustil v presojo
deželnemu šefu.^^^ Kljub temu je dobila ljubljan-
ska policijska direkcija v letu 1794 ukaz o nadalj-
njih poizvedovanjih, saj se ne sme trpeti tajnih
družb in njihovih srečevanj.

Ljubljanska loža je bila postavljena v času, ki je
bil zelo neugoden za prostozidarstvo. Bila je po-
stavljena, kot zadnja prostozidarska loža v Avstriji
v 18. stoletju, v času, ko so se uspavale tudi po-
slednje dunajske lože. Zaradi neugodnih razmer in
zaradi dejstva, da so skoraj pol članstva pred-
stavljali vojaki, je bila njena dejavnost verjetno
skromna. Po drugi strani pa je bila prav Ljub-
ljanska loža ena od zadnjih delujočih lož v habs-
burški monarhiji 18. stoletja.

žet" je bil že leta 1780 in odposlanec avstrijske provin-
cialne lože na konventu v VVilhelmsbadu. BU je član
reda aziatskih bratov. (E. Huber, Sozialslruktur, 1989,

,„„slr. 177).

G. Brabbée, nav.d., str. 34.

110 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

111 D. Tehovnik-Zvvitter, nav.d., str. 125.

112 AS, plemiške diplome št. 7.

113 D. Zvvitter-Tehovnik, nav.d., str. 125 - 126.

114 Nav.d., str. 126.

115 Prav tam.

54

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Grb dunajske lože "Sveti Jože f, ki je vodila
postavitev ljubljanske prostozidarske lože
"Dobrodelnost in stanovitnost" (Haus- Hof- und
Staatsarchiv Wien, Vertrauliche Akten)

PROSTOZIDARJI NA SLOVENSKEM V 18.
STOLETJU

Predstavljeni so tisti prostozidarji, ki so bili ro-
jeni v slovenskih deželah ali pa so bili večinoma
tesneje povezani z njimi. Tukaj navajam približno
štirideset izpričanih prostozidarjev iz 18. stoletja. V
loži v Gradcu jih je bilo 24, v loži v Mariboru 14, v
loži v Ljubljani 13, v različnih ložah na Dunaju 10,
v loži v Trstu 3, v loži v Celovcu 2 in po en v loži
v Budimpešti, Linzu, Pragi, Münchnu, Gentu,
Ebenau in Amsterdamu - tisti, ki so bili v več
ložah so šteti večkrat. Za prvi dve loži v Gradcu in
Mariboru so seznami članov dobro ohranjeni, za
mariborsko ložo za leto 1783, za graško pa za čas
od 1784 - 1786.116 Sestava ljubljanske lože je po-

vzeta iz Brabbéejeve razprave. Za jožefinski čas so
dobro ohranjeni tudi seznami nekaterih dunajskih
lož.117 Velika verjetnost pa je, da bi pri podrob-
nem pregledu teh seznamov našli še kakšno osebo
iz slovenskih dežel. Gradivo lož v Trstu, Celovcu
in Gorici pa v ta pregled ni vključeno, tako da se-
znam še zdaleč ni dokončen.

Seznam po abecednem redu:

Grof Christian Anton pl. Attems (*1795).

- 1785 pomočnik v dunajski loži "Pri pravi slogi".

- 1786, 1787 mojster v dunajski loži "Pri resnici".
Stotnik v pehotnem polku Antona Esterhazya. Le-
ta 1797 je prostovoljno zapustil vojsko. Od leta
1793 v malteškem redu. Od leta 1802 imetnik gra-
du in posesti Rogoza južno od Maribora.

Leopold Barbo pl. Wachenstein (*Leskovec pri
Krškem 1736, -t-Dunaj 1780).

- V loži "Pri zlatem kolesu" (Zum golden Rad)
Ebenau.

- v loži "Pri zelenem levu" (Zum grünen Löwen)
Praga.

- 1780 soustanovitelj škotske stopnje v Pragi.l^O
Sin Jožefa Vilijema Barbo in Regine grofice rojene
Rattkay. Njegov oče je bil od leta 1738 - 1786
lastnik gospostva in gradu Luknja na Dolenj-
skem.1^1

Karel Amadeus Barbolani, (*Celje 1745, +Lan-
genwang 1806).

- 1782 soustanovitelj lože "Združena srca" Maribor.

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.122

Sin celjskega trgovca Leonharda Barbolana. Kot
minorit je bil posvečen leta 1768. Leta 1778 je po-
stal kaplan v cesarsko kraljevem pehotnem polku
št. 16 (Terzijev polk), kjer je ostal do leta 1802.
Nato je bil do smrti župnik v Langenwangu.l23

Anton pl. Blažič

- v tržaški loži (najverjetneje "Splošna sloga in
harmonija").124

- 1792 vajenec, med ustanovitelji ljubljanske lože
"Dobrodelnost in stanovitnost".125

Doktor prava. Leta 1778 je bil upravnik gospostva

116 HHSt, VA, karton 41, 72; StLA, Stadl 202 a, 639, Frei-
maurerakte.

117 HHSl, VA, karlon 41, 44, 72 itd.

118 HHSl, VA, karton 68, 72.

11^ E. Huber, Sozialstruktur, 1991, Attems.

120 Die Protokolle, št. 378 sl.

121 Schwitz von Schvizhofen, Der Adel in den Matriken des
Herzogthums Krain, Görz, 1905, str. 296; AS, Zbirka ro-
dovnikov, Fascikel 1.

122 HHSl, VA, karton 72.

123 M. Schweiger, nav.d., str. 38.

124 AS, Preds. A., Repertorium über die geheimen Polizei
Akten 1791 - 1800.

125 G. Brabbée, nav.d.

55

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Pazin. Vsaj od leta 1791 (in do najverjetneje 1795,
zagotovo pa do 1793) je bil svetnik pri deželnem
sodišču v Ljubljani.Od leta 1795 pa vsaj do leta
1803 je bil notranjeavstrijski apelacijski svetnik pri
višjem kazenskem sodišču v Celovcu.127 Leta 1795
mu je cesar Franc podelil plemiški naslov. Leta
1784 se je v cerkvi v Črnučah pri Ljubljani poročil
z Marijo Ano pl. Rosenfeld iz Novega gradu v
Mengšu,128 ki ga je leta 1791 na dražbi kupil za
8200 goldinarjev.Leta 1810 ga je na srečanje v
celovško ložo povabil francoski general Rusca,
vendar ker Blažič verjetno ni bil preveč naklonjen
Francozom, se po razpravi pri generalu Ruscu lože
ni udeležil.130

Baron Mihael pl. Brigido (*Trst 1742, +Trst 1816).

- 1783 v loži "Velikodušnost" ("Zur Grossmuth" ali
"Magnanimitas") iz Peste.131

- leta 1788 se je pridružil striktnim observan-
tom.132

- domnevno tudi V eni od tržaških lož.

Član istrske rodbine baronov brezoviških in lupo-
glavskih. Študiral je teologijo pri jezuitih v Gradcu.
Od leta 1788 do 1806 je bil prvi ljubljanski nad-
škof, nato do smrti spiski (Zips) škof. Bil je jan-
zenist in jožefinec.133 Zagrebškemu nadškofu
Maksimiljanu Vrhovcu, ki je bil tudi prostozidar in
se je zanimal za slovenščino, je leta 1803 poslal
Japljev prevod biblije in dve slovenski slovnici ter
dva slovarja.134

Njegov brat Jožef baron Brigido pl. Breszovica
(*Trst 1736, 4-Dunaj 1817).

- 1785 mojster v dunajski loži "Pri pravi slogi".

- 1786 - 87 mojster v dunajski loži "Pri resnici"
iluminat.135

Guberialni svetnik na Kranjskem, 1774 - 77 pred-
sednik v Banatu, 1784 grof, 1793 guverner v Trstu.

Joseph pl. Catharin

- 1782 vajenec ustanovni član lože "Združena srca"
Maribor. 136

Terzijev polk.

126 Instanzkalender für das Herzoglhum Krain auf das Jahr
1793 mit einem vollständigen Namenregister. Laibach,
Str. 48.

Instanzen Schematismus von Herzogthume Krain, 1795,
Str. 73; Instanzen Schematismus, 1796, str. 78; Instanzen
Schematismus 1803.

12° Schiviz von Schivizhofen, nav.d.

'^f^ M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 290.

130 R, Cefarin, nav.d., str. 169 - 170.

131 HHSt, VA, karlon 72.

132 IFL, str. 222 - 223.

133 F. M. Dolinar, Jožefizem in janzenizem, v: Zgodovina
cerkve na Slovenskem, Celje 1991, str. 153 - 173.

134 SBL, I, str. 60.

135 HHSt, VA, karlon 68, 72; E. Huber, Sozialslruktur, 1991,

136 HHSt, VA, karton 72.

Matija Dernošnig (*Maribor 1741, -f-Gradec 14. 10.
1808).

- 1785 mojster v loži "Združena srca" Gradec.137
Leta 1757 je vstopil med graške dominikance, leta
1758 je bil posvečen v duhovnika. Med leti 1792 -
1808 je bil nastavljen kot predavatelj biblijskih
študij na graškem liceju. V zadnjih letih svojega
življenja je verjetno dobil plemiški naslov.138

Jožef pl. Desselbrunner (predvidoma mlajši) (+Lju-
bljana 1792).

- 1785 v loži "Združena srca" v Gradcu.

- 1786 mojster v loži "Združena srca" v Gradcu.139

- 1792 med ustanovitelji ljubljanske lože "Dobro-
delnost in stanovitnost".140

Jožef Desselbrunner mlajši je bil ljubljanski trgovec
s suknom in tovarnar. Njegov oče, tudi Jožef
Desselbrunner, je leta 1762 kupil ljubljansko suk-
narno skupaj z Ruardom. Ruard je izstopil iz druž-
be v letu 1768. Obrat je imel nato v času lastništva
Jožefa Desselbrunnerja starejšega največji obseg in
zmogljivost. Suknarna je imela okoli tisoč zapo-
slenih in je bila največji industrijski obrat na tak-
ratnem Kranjskem. Od leta 1781 sta očetu poma-
gala voditi obrat sinova Jožef in Ivan (Janez)
Desselbrunner. V celoti pa sta prevzela njegovo
vodstvo v letu 1788. S suknom je Desselbrunner
zalagal vojsko v sedemletni vojni, imel trgovske
stike z Judenburgom, Mariborom in Trstom.141
Jožef Desselbrunner mlajši, je bil Linhartov prijatelj
ter simpatizer slovenskega preporoda. Sodeloval je
tudi pri "jezikovnem, kulturnem revolucionarnem
dejanju"142 - pri postavitvi Linhartove "Zupanove
Micke" na oder kranjskih deželnih stanov. V njeni
prvi izvedbi 28. decembra 1789 je igral Tul-
penheima. Jožef Desselbrunner mlajši je umrl že
decembra 1792, njegov oče pa julija 1794.

Janez Desselbrunner

- v eni od lož v Münchnu.

- 1792 vajenec, ustanovni član ljubljanske lože
"Dobrodelnost in stanovitnost".143

Od leta 1788 je skupaj z bratom Jožefom vodil
ljubljansko tovarno sukna. Tovarna je šla leta 1805,
v času njegovega vodstva, v stečaj.144 Leta 1798 je
bil kot stotnik tudi poveljnik ljubljanske mestne
divizije.145

137 Isto.

13° M. Schweiger, nav.d., str. 49.

139 HHSl, VA, karton 72.

140 G. Brabbée, nav.d. sir. 34.

141 SBL, I, 669; 111, 153; Glej še: 1. Slokar, J. Šom, Ljub-
ljanska suknarna. Zgodovinski časopis 9, Ljubljana 1955,

,1962.

142 F. Kidrič, Zgodovina, str. 41 sl.; SBL L, str. 669.

143 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

144 SBL, 11 578.

145 Instanzen Schematismus, 1798, str. 207.

56

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Janez Legrad pl. Edelfeld (*okoli 1737, +Gradec
1817).

- 1785 vajenec, ki je zapustil ložo "Združena srca"
Gradec.146

Devet let vojak v varaždinskem polku. Leta 1775
je bil nastavljen v Mariboru, kjer je bil leta 1777 in-
špektor in 1778 bančni inšpektor. Najkasneje leta
1794 je odšel v Gradec.

Kari Schmid pl. Ehrenberg (-(-Celje 1809).

- 1782 soustanovitelj lože "Združena srca" Maribor.

- 1785 pomočnik v loži "Združena srca" Gradec, je
ložo istega leta zapustil.1^7

Leta 1777 okrožni adjunkt, od 1784 okrajni ko-
misar v Mariboru, od leta 1794 pa okrožni komisar
v Celju.

Jožef pl. Födransperg

- 1784 - 91 vajenec, pomočnik in mojster v loži
"Pri sedmih modrih" Linz.

- 1786 ceremonijalni mojster v loži "Pri sedmih
modrih" Linz.

- 1792 mojster, soustanovitelj lože "Dobrodelnost
in stanovitnost" Ljubljana.

Bil je doktor prava in do leta 1786 advokat dvor-
nega sodišča. Od leta 1787 do 1791 je bil v Pas-
savu, kot pasavski svetnik. Od leta 1791 knežji pa-
savski tajni svetnik.150 Od leta 1792 do 1835^ga
večkrat srečamo v matrikah kranjskega plemstva
ob krstu plemiških otrok ipd.^^l Od leta 1796 do
1799 ga zasledimo kot poštnega mojstra v Novem
mestu.Leta 1801 pa kot poštnega mojstra v
Trebnjem.Nova služba je malce nenavadna za
pravnika in ni izključeno, da gre za dve različni
osebi.

Ignaz Frohberger (Frauberger)

- 1782 mojster, ustanovni član lože "Združena
srca" Maribor.

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gradec.
Kirurg v Mariboru.154

Janez Krstnik GadoUa (+grad Goričica, okrožje
Celje 1832).

- 1785 vajenec v loži "Združena srca" Gradec.

- 1786 mojster v loži "Združena srca" Gradec.155

V loži srečamo tudi tri člane trgovske dinastije
GadoUa iz Gradca. V Innsbrucku je promoviral iz

146 HHSt, VA, karton 72.

147 Isto.

148 Isto.

149 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

150 G. Brabbée, nav.d., str. 35.
51 Schivizhoffen, nav.d.

152 Instanzen Schematismus, 1796, str. 68; 1799, str. 163.

153 Instanzen Schematismus, 1801, str 175; 1803.

154 HHSt, VA, karton 72.

155 Isto.

prava in bU zaposlen kot advokat na Štajerskem.
BU je imetnik gospostva in gradu Goričica v celj-
skem okrožju. Leta 1784 je prejel plemiško diplo-
mo. Kasneje je bil odbornik Štajerskih deželnih sta-
nov, imetnik gospostev Reichenstein in Ander-
burg.156

Joseph Hoffer

- 1782 mojster, ustanovni član lože "Združena
srca" Maribor.

- 1785 mojster v loži "Združena srca" Gradec,157
korporal v Terzijevem polku.

Jožef Ferdinand pl. Kalchberg (-H1831).

- 1785 pomočnik, 1786 mojster v loži "Združena
srca" Gradec.158

Družina Kalchberg izvira iz zgornje doline Mure z
gradu Pichl. Jožef Ferdinand Kalchberg je bO imet-
nik gospostev Mirna (od 1790 do 1831) in Galeto-
vega gradu v Šiški (od 1811 - 1831).159 BU je član
kranjskih deželnih stanov in še leta 1824 odbornik
v Ljubljani.160 Je brat dramatika in pesnika Janeza
Nepomuka Kalchberga, ki je bil tudi član lože
"Združena srca".161

Andrej Kaučič (*Kapela pri Ljutomeru 1752, -H 1826
Gradec).

- 1785 pomočnik v loži "Združena srca" Gradec.

- 1786 mojster v loži "Združena srca" Gradec.162
Gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Za doktorja
fUozofije in teologije je promoviral v Gradcu. V
letih 1770 - 71 je potoval za 10 mesecev v Trst,
Pulo in Rim. Nato je študiral pri graških jezuitih
moUnistično teologijo in bU leta 1775 posvečen v
duhovnika. Po ukinitvi jezuitov je študiral pri do-
minikancih tomistično teologijo. Kratek čas je ka-
planoval je v Radgoni, nato pa odšel študirat
meščansko pravo na Dunaj. Septembra 1780 je
postal duhovnik v Schladmingu, kjer si je pridobU
tudi zaupanje protestantov. Leta 1782 je bU kaplan
v Lipnici, nato župnik na Riegersburgu in leta

1784 postal zborovski mojster v Mariboru ter leta

1785 prevzel mariborsko mestno faro. BU je de-
javen posebno na področju skrbi za reveže in pri
izobraževanju. Devet let je bil direktor mariborske
gimnazije. Kot kanonik je v letih 1808 - 1810 vodU
mariborsko semenišče.163

156 M. Schweiger, nav.d., str. 65 - 66.

157 HHSt, VA, karton 72.

158 Isto.

159 M. Smole, nav.d.

160 M. Schweiger, nav.d., str. 78.

161 M. Schweiger, nav.d., str. 74.

162 HHSt, VA, karton 72.

163 M. Schweiger, str. 85.

57

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

6

1998

Baron Joseph pl. Kellerman (*1737 Bruselj).

- 1782 mojster, ustanovni član lože "Združena
srca" Maribor.

- 1785 mojster v loži "Združena srca" Gradec.164
Vojaški stotnik.

- tudi v loži "Varnost" (Zur Sicherheit) Bratislava.

Ignac Alojz pl. Kleinmayer (*Celovec 1743, + Ljub-
ljana 1802).

- do leta 1785 v loži "Dobrodelna Mariana" Ce-
lovec.

- 1786 mojster v loži "Združena srca" Gradec.

Iz znane koroške tiskarske in knjigotrške družine.
Imel je tiskarno v Celovcu, kjer je tudi izdajal ča-
sopis "Klagenfurter Zeitung" in knjigarno na Du-
naju. Leta 1782 si je uredil tiskarno tudi v Ljubljani
in pričel z izdajanjem časopisa "Laibacher Zeitung".
V Žužemberku je imel svoj papirni mlin.167

Johan Joachim Kleist

- 1782 mojster ustanovni član lože "Združena srca"
Maribor.

Namestnik okrožnega glavarja v Mariboru. Leta
1782 že v pokoju.

Anton Lufft (*Dunaj 1747).

- 1782 vajenec, ustanovni član lože "Združena
srca" Maribor.

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.168

Od leta 1777 kirurg v Terzijevem polku.

Jožef Anton Mič (Mitsch) (*1754 Sv. Peter pri Ce-
lovcu, -l-Gurnitz 1848).

- v loži "Dobrodelna Mariana" Celovec.

Koroški Slovenec Jožef Mič je bil duhovnik, sicer
pa navdušen filozof, razsvetljenec in jožefinec. Iz-
dal je tudi več filozofskih razprav. Doživel je viso-
ko starost 94 let.^^O

Franc Ksaver Neupauer, (*Maribor 1753, -I-Gradec
1835).

- 1785 pomočnik v loži "Združena srca" Gradec.
Sin mariborskega mestnega upravnika. Po šolanju
v Mariboru je študiral v Gradcu pravo in filozofijo.
Od leta 1780 je bil izredni profesor nemškega pra-
va, od leta 1783 pa redni profesor pravoznanstva
na graški in kasneje dunajski univerzi. Na Dunaju
je imel stike z jakobinci, zaradi česar se je moral
zagovarjati pred državno komisijo.

}64 HHSt, VA, karlon 72.

R. Cefarin, nav.d., str. 102.
|6ö HHSl, VA, karton 72.
]f R. Cefarin, nav.d., str. 102 - 103.

HHSl, VA, karton 72.

R. Cefarin, nav.d., str. 87 sl.
];"R. Cefarin, str. 87-91.

HHSl, VA, karlon 72. ,

Alojz Kappus pl. Pichelstein (+Ljubljana 1803).172

- v loži "Sveti Jožef" Dunaj (verjetno od 1790).

- 1792 mojster, ustanovni član ljubljanske lože
"Dobrodelnost in stanovitnost".173

Bil je doktor prava. Od leta 1782 ga srečamo kot
zapriseženega advokata deželnega glavarstva na
Kranjskem.174 Od leta 1793 je bil deželni sekretar
kranjskih deželnih stanov.175 Od leta 1796 do 1803
je bil kranjski stanovski sekretar in direktor pisarne
kranjskih deželnih stanov,176 istočasno tudi svet-
nik pri odboru kranjskih deželnih stanov.177

Jožef Pichler

- 1790 v dunajski loži "Pri ljubezni in resnici".178

- 1792 mojster med ustanovnimi člani ljubljanske
lože "Dobrodelnost in stanovitnost".17^

Vojaški sodnik v polku grofa Turna.180 Iz po-
licijskega zaznamka ljubljanske policije bi lahko
domnevali, da je bil Jud.181

Jožef Pinhak (*Zweckendorf 1755, -l-Ljubljana
1814).

- 1787 - 1790 mojster v loži "Novookronano upa-
nje" Dunaj.182

- 1792 mojster med ustanovnimi člani ljubljanske
lože "Dobrodelnost in stanovitnost".183

Na Dunaju je študiral bogoslovje, pristopil k bene-
diktinskemu redu. Leta 1785 je duhovnik v kraju
Gars. Leta 1789 je nastopil službo stolnega pridi-
garja v Ljubljani. Verjetno je prišel v Ljubljano
tudi zaradi vpliva znancev nadškofa Brigida in ko-
nonikov Riccija in Raigersfelda. Službo stolnega
pridigarja je v Ljubljani opravljal do leta 1797. Od
leta 1793 do 1797 je bil tudi ravnatelj bogoslovnega
semenišča, med letom 1794 - 99 je bil prvi profesor
verouka na ljubljanski gimnaziji. Od leta 1797 je
bil šentjakobski župnik, leta 1810 je postal ljub-
ljanski kanonik. Prijateljeval je z Zoisom, Lin-
hartom, Debevcem in Vodnikom. Po Linhartovi
smrti je leta 1798 kupil od njegove vdove hišo, in
še Kastelčevo posestvo ter tu postavil tovarno
vitriola in poletno vilo. Tovarna je šla leta 1803 v

172 Schivizhoffen, nav.d., str. 209.

173 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

174 Neuer Inslanzkalender auf das Jahr 1782 ... dises Her-
zoglhums Krain, Laibach, str. 66.

175 Instanzkalender für das herzogthums Krain auf das Jahr
1793 mit einem vollständigen Namenregister, Laibach,
Str. 54.

Instanzen Schematismus 1796 str. 94; 1803.

177 Prav tam.

178 HHSl, VA, karlon 72.

179 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

180 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

181 AS, Preds. A., Repertorium über die geheimen Polizei
Akten 1791 - 1800.

182 HHSt, VA, karlon 72; E. Huber, Sozialstruktur 1991, Pin-

^"■^ G. Brabbée, nav.d., str. 34; njegovo članstvo v ljubljanski
loži domneva tudi F. Kidrič, SBL 11, 339 - 341.

58

1998

i KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Stečaj. Bil je prosvetljeni janzenist in izrazit jože-
finec.184

Johan Wenzel grof pl. Potting (+Dunaj 1783).

- mojster starosta v loži v Temišvaru.

- 1782 veliki mojster, ustanovni član lože "Zdru-
žena srca" Maribor.185

V času ustanovitve bivši svetnik v Banatu.

Janez Anton Ricci (*Krmin 1745, -(-Naklo 1818).

- 1781 - 1783 mojster v loži "Okronano upanje"
Dunaj.

- 1784 višja stopnja v loži "Okronano upanje"
Dunaj.

- 1785 mojster v loži "Okronano upanje" Dunaj.
Kidrič domneva, da naj bi bil član dunajske lože
"Okronano upanje" že leta 1778 in da je organiziral
ljubljansko ložo "Dobrodelnost in stanovitnost". Ni
izključeno, da je sodeloval pri postavljanju ljub-
ljanske lože, vendar ni bil med njenimi ustanov-
nimi člani. Ricci pa je poznal Bödeckerja saj ju leta
1781 skupaj srečamo med obiskovalci lože "Pri
pravi Slogi".187 Kidrič mu nadalje na osnovi du-
najskih policijskih poročil pripisuje tudi članstvo v
ljubljanski loži "Prijatelji kralja rimskega in Napo-
leona".Vendar pa so bile policijske domneve
napačne.189

Ricci je bil duhovnik. Leta 1772 je postal kanonik
pri ljubljanski škofiji, kamor ga je poklical škof
Karel Herberstein. Bil je deležen številnih cer-
kvenih dostojanstev: 1788 stolni dekan, 1796 ko-
mendnik malteškega viteškega reda v Polstu na
Koroškem, 1808 stolni prost in župnik v Radovljici
kjer je imel vikariat, 1801 je dobil mesto gene-
ralnega vikarja in pomožnega ljubljanskega škofa.
Bil je simpatizer slovenskega preporodnega giba-
nja in je leta 1782 dvornemu poetu Metastasiju na
Dunaju v slovenščini zapel neko Linhartovo pe-
sem. Sicer pa je bil janzenist.

Adalbert Fischer pl. Riselbach (n753 - -hDunaj
1795).

- 1789 vajenec v loži "Pri novookronanem upanju"
Dunaj; 1790 pomočnik v isti loži.l^O

- 1791 - 1793 mojster v loži "Pri novookronanem
upanju" Dunaj.191

- 1792 soustanovitelj lože "Dobrodelnost in stano-
vitnost" Ljubljana.'92

184 SBL, II, str. 341.

185 HHSt, VA, (carton 72.

186 HHSt, VA, karton 72; Die Protokolle; E. Huber, Sozial-
slruktur 1991, Ricci.

187 Protokolle, št. 22.

188 SBL, III, str. 97; F. Kidrič, Zbrani spisi II, sir. .53.

189 p. Vodopivec, Prostozidarska loža "Prijateljev kralja rim-
skega Kronika 36, 1988, str. 19 si.

190 HHSl, VA, karton 72.

191 Isto.

192 G. Brabbée, nav.d., sir. 34.

Leta 1789 protoklist cesarsko kraljeve bankalne
direkcije. Vsaj od leta 1791 sekretar cesarsko kralje-
vega tobačnega in kolkovnega urada v Ljubljani. V
šematizmu ga zasledimo še leta 1793, kasneje pa
ne več.193

Friedrich pl. Reitenberg (Reichenburg) (*München
1747, +Novo mesto 1819).

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.194

- 1792 mojster med ustanovnimi člani ljubljanske
lože "Dobrodelnost in stanovitnost".195

Vsaj od konca osemdesetih let 18. stoletja dalje je
bil nadporočnik v polku grofa Turna. Umrl je leta
1819 v starosti 72 let v Novem mestu kot upo-
kojeni nadporočnik.196

Baron Bernard pl. Rosetti (*Ljubljana 1756, -I-Trst
(campagna Pontini) 1817).

- sprejet v orientu v Trstu.197

- 1792 mojster starosta ljubljanske lože "Dobro-
delnost in stanovitnost". 198

Rosettiji so bili kranjski deželani od leta 1655. Po-
leg gradu Rosenek pri Vipavi je družina imela še
gospostva Prestranek, Orehek pri Postojni, Na Ško-
lu pri Divači in Sekule. Baron Bernard pl. Rosetti,
sin Janeza Karla Leopolda kranjskega odbornika, je
bil v drugi polovici 18. stoletja zelo ugledna oseb-
nost. Bernard je bil cesarski komornik, kranjski sta-
novski odbornik,199 deželnoglavarski svetnik v
Ljubljani, od leta 1796 zakupnik loškega gospostva.
V času prve francoske okupacije leta 1797 je bil
imenovan v desetčlanski gubernij na Kranjskem,
1803 - 05 avstrijski guverner v Kotoru, 1801, 1808 -
1809 deželni glavar na Kranjskem, 1809 ob priho-
du Francozov guverner v Trstu, nato vladni pred-
stavnik v Galiciji, od konca oktobra 1815 provizo-
rični vodja primorskega gubernija v Trstu, od 1816
do smrti guverner v Trstu.^OO Rosetti je bil imetnik
gospostev Razdrto, Orehek (od leta 1785), Podbrje,
Silentabor (od leta 1801), Na Školu (od leta 1784)
in Sikulje (od 1802). Vsa omenjena gospostva je le-
ta 1809 prodal.201

Joseph Schimeck

- 1782 mojster, ustanovni član lože "Združena
srca" Maribor.

193 Inslanzkalender für das Herzogthum Krain auf das jähr
1793, Str. 84.

194 HHSt, VA, karton 72.

195 G. Brabbée, nav.d., str. 34.

196 Schivizhoffen, str. 383.

197 AS, Preds. A., Repertorium über die geheimen Polizei,
Aklcn 1791 - 1800.

198 G. Brabbée, nav.d., sir. 34.

199 Instanzkalender für das Herzoglhum Krain auf das Jahr
1793, sir. 32; Instanzkalender, 1796, str. 93.

200 SBL, III, Str. 133.

201 M. Smole, nav.d.

59

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Uvodni del seznama članov lože "Združena srca". Gradec 1786. (Haus- Hof- und Staatsarchiv Wien,

Vertrauliche Akten, karton 72)

60

46

1998

KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

- 1785 mojster v loži "Združena srca" Gradec.202
Puškonosec pri pl. Pöttingu.

Jožef Schöller (*Slovenj Gradec 1757, + Gradec
1836).

- 1785 v loži "Združena srca" Gradec.

- 1786 vajenec v loži "Združena srca" Gradec.203
Leta 1784 si je na Dunaju pridobil naziv doktorja
medicine. Opravljal doktorsko službo v Gradcu in
drugih krajih po Štajerski. Leta 1817 je prejel ple-
miško diplomo, v šolskem letu 1829/30 je bil rektor
graške univerze.

Krištof baron pl. Schwitzen (*Gradec 1754, -I-Gra-
dec 1796).

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.204

Med drugim je bil tudi okrožni komisar v Ma-
riboru do leta 1786, ko je postal okrožni komisar v
Gradcu.

Žiga baron Schwitzen (*Gradec 1747, -hValdek
1834).

- 1785, 1786 mojster starosta v loži "Združena srca"
Gradec.205

Bil je vsaj tri leta mojster starosta lože "Združena
srca" v Gradcu. Bil je državni uradnik večinoma v
Gradcu, leta 1788 je postal resnični administrator
državnih imenj v Notranji Avstriji, kasneje pa je
postal dvorni svetnik dvorne pisarne na Dunaju.
Leta 1793 je bil poslan kot komisar v Galicijo. Naj-
verjetneje v osemdesetih letih 18. stoletja je bil
okrožni glavar v Ljubljani.206

Janez Senčer (Sentscher) (*Radgona 1752, 4-1789)

- 1782 soustanovitelj lože "Združena srca" Maribor

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.207

Leta 1778 je bil adjutant, od leta 1783 pa pod-
poročnik v Terzijevem polku.

Franc Anton pl. Siegenfeld (n756 Češke Budje-
wice).

- mojster 1782 ustanovni član lože "Združena srca"
Maribor.

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.208

Nadporočnik Terzijevega polka, kasneje nadpo-
ročnik liškega polka. |

202 HHSl, VA, karton 72.

203 Isto.

204 Isto.

205 Isto.

206 M. Schweiger, nav.d., str. 145 - 146.

207 HHSl, VA, karton 72.
20« Isto.

Forhinat Spöck (*Škofja Loka 1747, -f Gradec 1813).

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" v
Gradcu.209

Frančiškan in duhovnik, kurat v cerkvi v Leechu,
kasneje pa zaposlen kot uradnik pri nemškem vi-
teškem redu v komendi v Leechu. Intenzivno se je
ukvarjal z naravnimi načini zdravljenja.

Janez Nepomuk Steiner

- 1785 vajenec v loži "Združena srca" Gradec, je še
istega leta zapustil ložo.2^0

Leta 1777 je bil kanclist pri mariborskem inšpek-
toratu, kjer je bil pisar še leta 1784. V letih 1794 -
1811 je bil prejemnik v carinskem uradu v Bre-
žicah, v letih 1812 - 13 pa kot uradnik v Slovenski
Bistrici.

Maksimilijan Straube

- 1982 mojster, soustanovitelj lože "Združena srca"
Maribor.

- 1785 mojster v loži "Združena srca" Gradec, je še
istega leta zapustil ložo.2^1

Od leta 1777 zaposlen v Mariborskem inšpek-
toratu, od leta 1784 adjunkt v istem uradu.

Baron Vincenc Jurij Strupi (*Ljubljana 1733, -hDu-
naj 1810).

- 1. julij vajenec; 5. avgust pomočnik; 2. september
1785 mojster v dunajski loži "Pri pravi slogi".

- 1786 mojster v dunajski loži "Pri resnici".212
Rojen v Ljubljani, meščanskega porekla, strokov-
njak za utrdbe in prekope. Po končanih študijah je
stopil leta 1756 v vojaško službo k inženirski stroki,
se odlikoval v sedemletni vojni. Leta 1763 je postal
gradbeni direktor trdnjave Cheb, vodil tudi grad-
njo utrdb v Kraljevem Gradcu. Jožef II. ga je ime-
noval za stotnika in pomorskega gradbenega di-
rektorja v Trstu. Uspešno je osuševal močvirje pri
Ogleju in leta 1772 napredoval v cesarskega svet-
nika. Gradil je "jožefinsko cesto" po težkem terenu
od Senja do Karlovca. Leta 1779 je bil pobaronjen,
leta 1782 imenovan za dvornega svetnika in refe-
renta pri dvornem gradbenem svetu na Dunaju.
Ko je leta 1771 bival v Ljubljani, ga je kranjski de-
želni glavar pl. Turjaški seznanil z načrti Leechija
in Gruberja za osušitev ljubljanskega barja. Leta
1779 je po Gruberjevem odhodu nadaljeval z grad-
njo Gruberjevega prekopa in ga leta 1780 končal.
Do leta 1782 je še delal pri osuševanju ljubljan-
skega barja, nato pa je odšel na Dunaj .213

209 Isto.

210 Isto.

211 Isto.

212 HHSt, VA, karton 72, 68; Die Protokolle; E. Huber,
Sozialslruktur 1991.

213 SBL, III, 531.

61

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Siegfried pl. Taufferer (*Ljubljana 1750, +Dunai
1796).

- sprejet v ložo v Gentu (Belgija).

- 1782 - 1785 mojster v dunajski loži "Pri pravi
slogi".214

Iz ene od najuglednejših kranjskih plemiških dru-
žin. Mladost je preživel v Ljubljani in na očetovem
gospostvu v Višnji Gori. Že z devetnajstimi leti je
obvladal veliko jezikov (latinščino, francoščino, an-
gleščino, italijanščino, hrvaščino, nemščino in slo-
venščino). Študiral je na dunajskem Terezijane-
umu. Služboval je v Vojni Krajini (1772 - 1787). Po-
leg tega je trgoval z lesom in se ukvarjal z ladje-
delstvom. Večkrat se je prekršil zoper vojaško dis-
ciplino in je leta 1787 izstopil iz vojske. Istega leta
je šlo v stečaj tudi njegovo podjetje. Pomoč za no-
ve posle je iskal pri grofu Cobenzlu in zagrebškem
škofu Vrhovcu. Od leta 1793 je bil v stikih z du-
najskimi jakobinci, medtem ko naj bi se z vodi-
teljem jakobinske zarote Martinovčem srečal že
leta 1787. Potem, ko je bil soobtožen jakobinske
zarote, se je umaknil v Benetke in nato k Fran-
cozom, katerim se je pridružil v bojih zoper Avs-
trijce. Leta 1795 so ga Avstrijci v bojih zajeli in
naslednje leto na Dunaju obesili.^l^
O Tauffererjevem navdušenju za prostozidarstvo
priča njegovo pismo iz leta 1783, ki ga je pisal
Bornu mojstru starosti dunajske lože "Pri pravi
slogi", kjer mu sporoča, da bo v čast lože po njej
poimenoval eno svojih ladij.

Jurij Vega, (*Zagorica pri Dolskem 1754, Dunaj
-1-1802).

- sprejet v dunajsko ložo "Pri pravi slogi" 9. de-
cembra 1785.

- leta 1786 pomočnik in mojster v loži "Pri resnici".

- leta 1787 mojster v loži "Pri resnici".21''

V Ljubljani je leta 1767 obiskoval jezuitsko gim-
nazijo. Šolanje je nadaljeval na ljubljanskem liceju,
kjer sta na njegovo šolanje vplivala profesorja
Maffei de Glatford in Gruber. Leta 1775 je na li-
ceju diplomiral. Po študiju je dobil mesto cesarsko
kraljevega navigacijskega inženirja v Notranji Avs-
triji. Leta 1780 je odšel na Dunaj, kjer se je vpisal
med topičarje cesarske armade. Postal je podpo-
ročnik in kmalu učitelj matematike na topničarski
šoli. Leta 1784 so ga povišali v poročnika in v tem
času je napisal že dva matematična učbenika. Leta
1785, ko je bil nadporočnik, je bil sprejet v
dunajsko ložo "Pri pravi slogi". Leta 1789 je prvič
kot stotnik sodeloval pri avstrijskem osvajanju

214 HHSt, VA, karton 68, 72; Die Protokolle 61 sl.

215 D. Zwitter Tehovnik, nav.d.; P. Vodopivec, Kranjski ja-
kobinec, Prispevki XXX, 1990; SBL IV, 21 - 25.

216 D. Zwiller-Tehovnik, nav.d., str. 266.

217 HHSt, VA, karlon 68, 72; Die Protokolle; E. Huber,
Sozialslruktur, 1991, Vega.

Beograda, ki je bil takrat v turških rokah. Nato je
sodeloval še v številnih bitkah kjer se je izkazal z
izrednim balističnim znanjem. Leta 1793 je izšel
njegov logaritemsko-trigonometrij ski priročnik.
Leta 1800 je bil priročnik prvič ponatisnjen nato pa
še večkrat v 19. stoletju v številnih evropskih de-
želah. Leta 1794 je izšel še njegov desetdecimalni
logaritmovnik. Zadnji ponatis je ta logaritmovnik
doživel leta 1962 v Združenih državah Amerike.
Leta 1795 so po Vegovih načrtih izdelali možnar,
ki je imel bistveno večji domet kot stari možnarji.
Z novimi možnarji je vodil istega leta obleganje
Mannheima, ki so ga Avstrici po zaslugi novega
orožja zasedli z zelo majhnimi izgubami. Zato je
kljub spletkam prejel viteški red Marije Terezije.
Leta 1800 je bil pobaronjen, leta 1801 sprejet med
kranjske stanove, član akademije v Erfurtu, Göt-
tingenu, Mainzu in Pragi. Leta 1802 je bil na Du-
naju ubit.218

Franz markiz de Ville (*Nancy Lotaringija 1735).

- mojster 1782 ustanovni član lože "Združena srca"
Maribor.

- 1785, 1786 mojster v loži "Združena srca" Gra-
dec.219

Bivši grenadir. Riesische polk.

Jožef baron Zois pl. Edelstein (*1741, +1813).

- 1783 - 85 vajenec v dunajski loži "Pri okronanem
upanju".

- 1786 vajenec v dunajski loži "Pri novookrona-
nem upanju".

- 1788 mojster v dunajski loži "Pri novookronanem
upanju".220

Jožef Zois je bil brat mnogo bolj znanega Žige
Zoisa. Bil je imetnik naslednjih gospostev na
Kranjskem: Kompolje pri Muljavi (1773 - 1813),
Podpeč (1773 - 1813) in Selo pri Št. Pavlu (1773 -
1801).

Žiga baron pl. Zois (*Trst 1747, -^Ljubljana 1819).

- v ložo je stopil v Amsterdamu na svojem poto-
vanju po Nizozemskem.221

Gospodarstvenik, naravoslovec in razsvetljenec.
Leta 1761 se je šolal v Reggio Emiiii. Leta 1765 se
je vrnil v Ljubljano in študiral naravoslovje pri
Gruberju in Maffeiu. Po očetu je podedoval žele-
zarno v Mislinji (1770). Fužino v Javorniku pa mu
je oče podaril (1771), čez dve leti pa še fužini v
Bohinjski Bistrici in Stari Fužini. Od leta 1772 je bil
imetnik gospostva Brdo pri Kranju. V začetku leta

218 SBL, IV, 380 - 6; S. Sitar, Jurij Vega, Ljubljana 1983.

219 HHSl, VA, karlon 72.

220 HHSl, VA, karlon 72; E. Huber, Sozialslruktur 1991,
Zois.

221 p. Vodopivec, Prostozidarstvo; Enciklopedija Slovenije 9,
Ljubljana 1995, sir. 383. Po izjavi P. Vodopivca naj bi
sam Zois pisal o svojem vstopu v ložo v Amsterdamu.

62

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1779 se je podal na dolgo potovanje od Nemčije,
Holandije, Svice, Francije do Rima od koder se je
leta 1780 vrnil. Leta 1782 je bil v Belgiji na zdrav-
ljenju, obiskal pa je tudi Amsterdam. Od leta 1793
so mu ohromele noge in se je po stanovanju pre-
važal z vozičkom. Ukvarjal se je z mineralogijo,
kemijo, metalurgijo, geologijo in rudarstvom. Bil je
član številnih povečini naravoslovnih združenj.
Slovenščine ga je naučila mati. Razsvetljenska mi-
selnost pa ga je privedla med slovenske prepo-
roditelje. V Ljubljani si je ustvaril eno največjih in
najbolj dragocenih knjižnic na Kranjskem. Pri
njem se je zbirala stalna družba: Japelj, Kumerdej,
Linhart, Ricci, Makovic, Kuralt, Breckerfeld, kasne-
je še Penzel in Vodnik. Od ljubljanskih prosto-
zidarjev je Zois prijateljeval z Riccijem in Pin-
hakom. Zois je bil velikodušen in pripravljen po-
magati pri mnogih kulturnih načrtih.222

Poleg izpričanih prostozidarjev se pripisuje član-
stvo v loži tudi drugim. Od domnevnih prosto-
zidarjev tu navajam le dva: Antona Tomaža Lin-
harta in ljubljanskega škofa Karla pl. Herbersteina.

Anton Tomaž Linhart (^Radovljica 1765, -I-Ljub-
ljana 1795).

Številni avtorji mu pripisujejo članstvo v prosto-
zidarski loži. Tako Kidrič kot Nenezič menita, da je
bil med ustanovnimi člani ljubljanske lože "Do-
brodelnost in stanovitnost", kar pa ne drži. O nje-
govem članstvu med prostozidarji je Kidrič leta
1914 zapisal, da Linharta zgodovinarji avstrijskega
framazonstva sicer ne omenjajo, toda Kopitar ga je
v svoji avtobiografiji iz leta 1839 zmerjal s prosto-
zidarjem, in ni izključeno, da je bil Linhart v svo-
jih dunajskih časih včlanjen v kaki loži.223 Nenezič
navaja iste podatke kot Kidrič, le da Linharta z
gotovostjo postavlja med prostozidarje, med katere
naj bi stopil na Dunaju v letih 1778 - 79. To ni iz-
ključeno, ni pa podatkov, ki bi to potrjevali. Za
omenjena leta so seznami članov dunajskih lož
slabo ohranjeni. Iz Nenezičeve knjige je razvidno,
da povzema Kidriča, vendar je pri tem nena-
tančen. Brabbéejeva razprava zanika trditev, da bi
bil Linhart med ustanovitelji ljubljanske lože.

Netočne so tudi domneve, da naj bi bil Linhart
član dunajske lože "Pri pravi slogi".224 Loža, ki je
bila ustanovljena leta 1781, ima zelo dobro ohra-
njene svoje protokole. Do domneve, da naj bi bil
Anton Tomaž Linhart član te lože, je prišlo verjet-
no zaradi netočnega branja seznama obiskovalcev
omenjene lože. Med občasnimi obiskovalci lože
"Pri pravi slogi" srečamo tudi F. Linharta iz du-

najske lože "Pri treh ognjih" (ustanovljena leta
1783). Protokoli lože nam razkrijejo, da gre za
Franca Linharta, peka slaščic pri grofu Leopoldu
pl. Kolowratu.225 Članstvo Antona Tomaža Linhar-
ta v loži "Pri pravi slogi" je izključeno. Ime Antona
Tomaža Linharta zaenkrat ni bilo odkrito v se-
znamu kakšne druge dunajske lože, zato se le
domneva o njegovem članstvu v loži.

Nesporno dejstvo pa je, da je imel Linhart tes-
ne stike s številnimi tako ljubljanskimi kot dunaj-
skimi in drugimi prostozidarji Od članov ljubljan-
ske lože je prijateljeval posebno z Jožefom Pinha-
kom, prijatelj je tudi z Jožefom Desselbrunnerjem,
na Dunaju je živel pri dunajskem prostozidarju
Herbersteinu Moltkeju,^^^ študiral je pri Sonne-
felsu, s katerim se sicer ni strinjal v pogledih na
gledališče, dopisoval si je s prostozidarjem luži-
škim Srbom, ustanoviteljem lože v Zgorelcu, Kar-
lom Gottlibom Antonom, poznal je grofa Brigida iz
lože "Pri pravi slogi", njegov portret je izdelal
bakrorezec Kauperz, prostozidar v graški loži
"Združena srca", ki je izdeloval tudi diplome za
nove in povišane prostozidarje. Linhart se je v
Ljubljano vrnil z domnevnim masonom deželnim
glavarjem Turjaškim, se zaposlil prav tako dom-
nevnem prostozidarju ljubljanskem škofu Her-
bersteinu. Svobodomiselni Linhart je kasneje nega-
tivno sodil o Herbersteinu kot tudi o njegovem
nasledniku Brigidu. Tudi Linhartovov drugi za-
ščitnik Janez Nepomuk grof Edling, naj bi bil po
domnevah nekaterih prostozidar.227
Vendar pa vsi ti stiki še ne potrjujejo njegovega
članstva v loži in čisto možno je, da so Linhartu
pripisovali prostozidarstvo preprosto zaradi njego-
ve izrazite in dosledne svobodomiselnosti in pro-
svetljenosti.

Bolj kot zanimivost pa kaže omeniti, da je bil Lin-
hart v jezuitskem kolegiju sošelec Vege in Jožefa
Desselbrunnerja. Leta 1769 sta v Linhartovi igri
Alexis igrala tako Vega kot Desselbrunner, ki je
igral nato še leta 1789 v igri Matiček se ženi.228

Karel Janez pl. Herberstein (*Gradec 1719, -FLju-
bljana 1787).

Družina Herberstein je bila lastnica številnih po-
sesti v slovenskih deželah. Karlov oče je bil imet-
nik gospostva Hrastovec, kjer je Karel preživljal
mlada leta. Karel je bil duhovnik, ki mu je pri-
padnost ugledni družini omogočila sijajno kariero.
Leta 1743 je bil ustoličen za korarja v Tridentu. V
letih 1757 - 61 je bil gojenec praške nadškofije v
Rimu. Leta 1769 je postal koadjutor ljubljanskega
škofa in bil leta 1772 bil imenovan za ljubljanskega

222 Več o njem glej SBL, IV, str. 832 - 46.

223 F. Kidrič, izbrani spisi II, str. 51.

224 p. Vodopivec, Kranjski jakobinec. Prispevki XXX, 1999,
str. 4.

225 Protokolle, 346, 349, 354 itd.

226 F. Kalan, nav.d., str. 40.

227 F. Kalan, nav.d., 87 - 90, 111.

228 F. Kalan, nav.d., str. 61 - 62. ,

63

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

škofa in bil leta 1772 bil imenovan za ljubljanskega
škofa. Herberstein je bil po nazorih izrazit jan-
zenist. V času njegovega škofovanja je prišel v
Ljubljano za kanonika tudi Goričan Ricci. V Ljub-
ljani se je lotil številnih reform, reforme bogo-
slovnega pouka in podpiral reforme Jožefa 11. ter
se zavzemal za nove škofijske meje. Svoje ideje je
zagovarjal v pastirskem pismu v začetku osemde-
setih let 18. stoletja. Zavzemal se je za toleranco,
pri tem pa je naletel na odpor papeža, ki ga zato
ni hotel imenovati za nadškofa.229 Prostozidarstva
so ga obtoževali že v času njegovega škofovanja.
Med prostozidarje ga prištevajo tudi številni raz-
iskovalci.230 Njegovo članstvo v loži pa ni izpri-
čano z arhivskimi viri.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Freimaurerei in der Habsburger-
monarchie im 18. Jahrhundert mit be-
sonderer Berücksichtigung der Freimauerer-
logen "Zu den vereinigten Herzen" in Mari-
bor und "Zur Wohlthätigkeit und Stand-
haftigkeit" in Ljubljana

Das 18. Jahrhundert, besonders aber das
josephinische Zeitalter, ist die Blütezeit der Frei-
mauererlogen in der Habsburgermonarchie. Die
Anfänge der Freimaurerei reichen in das Jahr 1726,
als in Prag die Loge "Zu den drei Sternen" er-
richtet wurde. Kaiser Karl VI. war den Frei-
mauerern keineswegs feindlich gesinnt. Kaiserin
Maria Theresia dagegen war der Freimaurerei
nicht zugeneigt, obwohl sowohl ihre Familien-
mitglieder als auch zahlreichen Räte Freimaurer
waren. Die Ursache für ihre Abneigung gegenüber
der Freimaurerei ist wahrscheinlich in den
schlechten Beziehungen zwischen Österreich und
Preußen zu suchen. In den siebziger Jahren nahm
die Zahl der Logen in der Monarchie zu. Nach
dem Regierungsantritt Josephs II. erlebte die Frei-
maurerei in der Monarchie eine Blütezeit. Die
Freimaurerei entwickelte sich im 18. Jahrhundert
im Rahmen verschiedener Richtungen und
Strömungen, die von den deistischen bis zu den
christlich-theosophischen reichten. Die Logen in
der Monarchie gehörten im 18. Jahrhundert ver-

229 Več o njem glej SBL, I str. 303 - 13.

R. Cefarin, nav.d., str. 139; F. Kalan, nav.d., 88 - 90; Z.
D. Nenezič, nav.d., str. 102.

schiedenen Systemen an. Das älteste war das
"Clermontsche System", später war das System der
"Strikten Observanz" sehr stark verbreitet, das
dritte war das "Zinnendorfsche oder Schwedische
System". Außer den drei genannten fand in Kroa-
tien und Ungarn das "Draskovic-System" weite
Verbreitung. In den Logen machte sich auch der [
Einfluß anderer Geheimgesellschaften wie die der
lUuminaten, Rosenkreuzer und Asiatischen Brüder
geltend. Im Jahre 1784 vereinigten sich sechs |
Provinziallogen in Wien zur "Großen Landesloge \
von Österreich". Die "Große Landesloge von Öster- ■
reich" umfaßte 45 Logen, davon 17 in der öster-
reichischen Provinzialloge. Mit der Gründung der
Großloge wirkten alle Logen in den ersten drei
Hochgraden einheitlich. Im Jahre 1785 erreichte
die Freimaurerei in der Habsburgermonarchie ih- :
ren Höhepunkt. Die Großloge existierte nur kurze I
Zeit, ihr Ende kündigte bereits das 1785 erlassene
kaiserliche Freimaurerpatent an. Die Beweggründe
für den Erlaß waren unterschiedlicher Natur und
sind sowohl in der Polihk (der mißlungene Ver-
such eines Tausches der österreichischen Nieder-
lande gegen Bayern) als auch in Streitigkeiten
zwischen verschiedenen Strömungen innerhalb
der Freimaurerei zu suchen. Das Patent hatte ne- [
gative Folgen auf die Freimaurerorganisation, löste j
es doch neue Streitigkeiten aus und führte dazu,
daß sich zahlreiche Freimaurer zurückzogen. Leo-
pold II. bot den Freimaurern noch einen gewissen
Schutz, während unter der Herrschaft seines '
Bruders Franz repressive Maßnahmen gegen die
Logen eingeführt wurden. Der Konflikt spitzte
sich 1794 nach der Entdeckung der "Jakobinischen ;
Verschwörung" in Wien äußerst zu, worauf ein :
totales Verbot der Freimaurerverbindungen er- ■
folgte.

In Innerösterreich ist als erste Loge die Triester
"La concordia" im Jahre 1773 überliefert. Höchst-
wahrscheinlich im Jahre 1776 wurde die Loge
"Harmonie et Concorde universalle" gegründet. In
Triest dürften auch andere Logen gewirkt haben,
nach 1785 zweifelsohne nur noch die Loge
"Hamonie et Concorde universalle". Im Jahre 1782 i
wurde in Maribor (Marburg) die Loge "Zu den
vereinigten Herzen" errichtet, die 1783 nach Graz
umsiedelte, wo sie höchstwahrscheinlich bis Ende
der achtziger Jahre des 18. Jahrhunderts aktiv
blieb. In Klagenfurt wurde im Jahre 1783 die Loge i
"Zur wohltätigen Marianna" gegründet, die jedoch ;
1786 nach dem Erlaß des Freimauererpatents ihre j
Aktivität einstellte. In Görz wirkte höchstwahr-
scheinlich von 1784 bis 1786 die Loge "Zur
Freimüthigkeit". In Ljubljana (Laibach) wurde im
Jahre 1792 eine Loge mit dem Namen "Zur Wohl-
thätigkeit und Standhaftigkeit" errichtet. Eine be-
deutende Rolle bei der Gründung der Mariborer |

64

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Loge spielte der Rat a.D. bei der Verwaltung des
Banats Graf Johann Wazlaw Maria Edler von
Pötting, der 1782 nach Maribor kam. Er war der
"Meister vom Stuhl" der Loge in Temesvar und
Direktor des Rosenkreuzzirkels in Böhmen. Die
Mariborer Loge mit dem Namen "Zu den ver-
einigten Herzen" wurde am 15. November 1782 als
echte Loge des Hl. Johannes von der Wiener Loge
"Zu wahrer Eintracht" anerkannt. Sie setzte sich
bei ihrer Gründung aus 14 Freimaurern zu-
sammen, die auf Schloß Radvanje (Rotwein) un-
weit von Maribor zusammentrafen. In der Loge
waren fünf Soldaten, aus dem Terzyschen Regi-
ment stammten noch ein Chirurg und ein Geist-
licher. Darüber hinaus gehörten der Loge noch ein
ehemaliger Soldat, zwei Beamte, zwei pensionierte
Beamte an sowie eine Person, die bei Pötting
angestellt war. Pötting geriet bald in schlechten
Ruf, innerhalb der Loge kam es zu Streitigkeiten,
deswegen trat er als "Meister vom Stuhl" zurück
und verließ die Loge. Nach der Übersiedlung der
Loge nach Graz schlössen sich die meisten Frei-
maurer der Mariborer Loge der gleichnamigen
Loge in Graz an.

Mit der Gründung der Loge in Ljubljana be-
gann man im April 1972 auf Anregung der Ljub-
ijanaer Freimaurer und der Wiener Loge "Zum
heiligen Joseph". Auf der Gründungssitzung der
Ljubijanaer Loge waren 13 Freimaurer anwesend.
Die Loge bestand aus fünf Soldaten, fünf Be-
amten, einem Geistlichen und zwei Kaufleuten
bzw. Fabrikanten. Zum "Meister vom Stuhl" wurde
Bernhard Edler von Rosetti, Verordneter von
Krain, gewählt, zum ersten Aufseher der bekannte i

Ljubijanaer Fabrikant und Sympathisant der slo-
wenischen Wiedergeburt Joseph Edler von Des-
selbrunner. Die Konstitution der Ljubljaner Loge
seitens der Großloge in Berlin wurde durch Ver-
mittlung der Wiener Loge "Zum heiligen Joseph"
erwirkt. Die Großloge verlieh die Konstitution an
die Ljubijanaer Loge "Zur Wohlthätigkeit und
Standhaftigkeit" am 2. Januar 1793. Es dauerte
ziemlich lange bis die Dokumente aus Berlin in
die Hände von Baron Rosetti gelangten. Die
Ljubijanaer Loge dürfte jedoch nicht lange gewirkt
haben, wurde doch im Jahre 1795 das Hofdekret
über das Verbot der Freimaurerei erlassen. Die
Ljubijanaer Loge war somit eine der letzten be-
stehenden Logen in der Habsburgermonarchie im
18. Jahrhundert.

Im 18. Jahrhundert sind in den slowenischen
Ländern an die vierzig Freimaurer überliefert. Die
Zahl ist nicht endgültig, wurde doch das Archiv-
gut der benachbarten Logen (Triest, Görz usw.)
noch nicht untersucht. Die Grazer Loge zählte 24
Mitglieder, die in Maribor 14, die Loge in Ljub-
ljana 13, die verschiedenen Logen in Wien 10
(nach dem jetzigen Forschungsstand, sonst dürfte
die Mitgliederzahl größer gewesen sein), die Loge
in Triest 3, die Loge in Klagenfurt 2 und die Lo-
gen in Budapest, Prag, Linz, München, Gent, Ebe-
rau und Amsterdam je ein Mitglied. Dabei wurden
die Mitglieder mehrerer Logen mehrfach gezählt
(die Gesamtzahl beträgt 40 Mitglieder). Der be-
kannteste unter den Mitgliedern aus den slowe-
nischen Ländern war zweifellos der Mathematiker
Georg Freiherr von Vega, ferner der Ljubijanaer
Erzbischof Baron Michael Bridigo u.a.

65

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Mariam M. Kerimova

Slovenija in Slovenci v delih Alekseja N. Haruzina
in Vere N. Haruzin

Aleksej Nikolajevič (1864 - 1932) in Vera Niko-
lajevna (1866 - 1931) Haruzin sta pripadala na nek
način neponovljivi družini nadarjenih ruskih znan-
stvenikov. Čeprav so trije bratje - Mihail, Nikolaj
in Aleksej, in njihova sestra Vera^ izhajali iz bo-
gate trgovske rodbine, so si izbrali nelahko pot
učenosti. Vsi štirje so se zapisali etnologiji in antro-
pologiji in prispevali neprecenljiv delež v zaklad-
nico ruske znanstvene misli. O vsakem izmed njih
bi lahko napisali razpravo, kar doslej, na žalost, še
ni narejeno. Haruzinovi si zaslužijo temeljito mo-
nografijo tudi zato, ker njihovo življenje in delo
nista bila povezana samo s tragično zgodovino
Rusije na prelomu stoletja, temveč sta razkrivala
tudi njihovo globoko zanimanje za ruski pa tudi
za številne neruske narode in etnične skupine v
ruskem cesarstvu ter za druge slovanske narode.

Tudi če ne upoštevamo njihovih poznanstev s
tako vidnimi ruskimi političnimi in kulturnimi
delavci kot P. A. Stolypin, V. K. Pleve, M. M. Ko-
valevski, V. F. Miller, D. N. Anučin, A. N. Pypin,
M. M. Speranski, M. P. Pogodin, A. N. Veselovski,
A. A. Šahmatov, A. V. Viskovatov idr. je bila velika
in složna družina Haruzinovih vselej v središču
kulturnega življenja v Moskvi, kjer so se rodili in
preživeli veUk del svojega življenja.

Znanstvena zapuščina Haruzinovih šteje več
kot tristo objavljenih del, njihova knjižnica, ki se
hrani v Oddelku redkih knjig Moskovske državne
univerze, pa obsega 7.449 enot, ki zajemajo raz-
lično znanstveno literaturo, umetniška dela v rus-
kem, francoskem in nemškem jeziku, ruske in tuje
časopise ter odtise iz različnih periodičnih izdaj.^

Velikanske vrednosti so arhivski dokumenti
Haruzinovih iz razUčnih let (spomini, dopisovanja
idr.), ki so shranjeni na Oddelku rokopisnih virov

Pri Haruzinovih sta bili še dve sestri - Elena Niko-
lajevna Haruzin (poročena Arandorenko) in Olga, ki je
umrla stara štiri leta. OPl GIM. F. 81. Ed. hr. 77. 78. - V.
N. Haruzina. Preteklost. Spomini iz zgodnjih in poz-
nejših otroških let. (Prošloe. Vospominanija detsldh i
otročeskih let).

Verjetno je del knjižnice Haruzinovih zgorel v požaru
njihove vile na vogalu Krečelnikovske in Borisoglebske
ulice leta 1919. (Ta hiša št. 3. ki je bila sezidana 1812 po
načrtih artütekta O. I. Bove, se do danes ni ohranila.)

Državnega zgodovinskega muzeja (ORV DZM. F.
81 - Otdel pis'mennyh istočnikov Gosudar-
stvennogo istoričeskogo muzeja - OPI GIM).

Aleksej Nikolajevič Haruzin (1864 - 1832)
(fotografija iz leta 1901)

Leta 1995 sem skupaj z O. B. Naumovo odkrila
osebni arhiv A. N. Haruzina,^ ki je bil dotedaj ne-
urejen v Oddelku redkih knjig knjižnice Mos-
kovske državne univerze (sem ga je leta 1906 od-
dal A. N. Haruzin; o tej izročitvi obstaja doku-

V knjigi Slavjanovedenie v dorevoljucionnoj Rossii.
Biobibliografičeskij slovar' (Moskva, 1979) pa se v članku
o A. N. Haruzinu trdi, da njegov arhiv sploh še ni
odkrit (str. 352 - 354).

66

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ment). S pripravo arhivskega materiala A. N.
Haruzina za popis je bilo veliko dela - delo poteka
vzporedno z restavracijo arhivskega fonda in z
njegovo obdelavo, ki ju opravljajo sodelavci Rus-
kega državnega arhiva literature in umetnosti
(RDALU - RGALl "Rossijskij gosudarstvennyj arhiv
literatury i iskusstva").4

Preden preidem na analizo materiala Alekseja
in Vere Haruzin o Sloveniji in Slovencih, moram
nekaj povedati tudi o starejših bratih - o Mihailu
in o Nikolaju, ki sta Alekseja in Vero uvajala v
etnološki študij.

Mihail Nikolajevič Haruzin (1860 - 1888) je v
28-tih letih svojega življenja precej naredil. Vneto
je proučeval običajno pravo narodov Rusije in
zapustil nekaj pomembnih objav. V času študija na
Moskovski univerzi je postal tajnik Etnološkega
oddelka Cesarskega Društva ljubiteljev prirodo-
slovja, antropologije in etnologije (DLPAE -
OLEAE - "Obščestvo ljubitelej estestvovanija, an-
tropologu i etnografii").

Nikolaj Nikolajevič Haruzin (1865 - 1900) je bil
človek različnih interesov in je požel gigantske
uspehe v znanosti. Skoraj vsa njegova dela, ki jih
ni malo, so posvečena proučevanju arheologije,
vsakdanjega življenja in šeg narodov ruskega Se-
vera, Zakavkazja in Severnega Kavkaza. Njegova
monografija Ruski Laponci, Oris preteklega in se-
danjega vsakdanjega življenja (1890) je dobila zlato
medaljo OLEAE. Ta monografija je v marsičem
pomenila odkritje ruske etnološke znanosti. Skupaj
z V. Millerjem je sodeloval pri začetkih izdajanja
revije Etnografičeskoe obozrenie (od leta 1889), bil
njen tehnični urednik (z lastnimi denarnimi sred-
stvi je omogočil izid prvih zvezkov te revije). Bil je
tudi pobudnik uvedbe predavanja etnologije na
visokih šolah Rusije. Prvi je na Moskovski univerzi
in na Lazarevskem inštitutu za vzhodne jezike
predaval etnologijo narodov sveta in zgodovino
praskupnosti. Vpliv etnološkega zanimanja zgodaj
preminulih starejših dveh bratov na znanstveno
delo Alekseja in Vere je naravnost neprecenljiv.

Življenje Alekseja Nikolajeviča Haruzina je bilo
intenzivno in tudi zelo težko. Spisek njegovih
služb je namreč obširen in zelo raznovrsten. V za-
četku 90-tih let je bil uradnik za posebne naloge
pri gubernatorju za Estlandijo, vodja pisarne vilen-
skega general-gubernatorja, gubernator Besarabije,
častni mirovni sodnik akermanskega okraja, direk-
tor oddelka za duhovne zadeve za tuje vero-
izpovedi, namestnik ministra notranjih del Rusije
A. A. Makarova (od leta 1911 dalje), imel visoki

naslov dvornega mojstra na cesarskem dvoru (od
leta 1913 dalje). A. N. Haruzin je bil častni meščan
mnogih mest v Besarabski guberniji; imel je tudi
ruska, bolgarska in buharska odlikovanja in
medalje. Po pričevanju nedavno umrle sorodnice
Haruzinovih - 1. E. Ognjeve^ je Aleksej Nikolajevič
nekaj let pred revolucijo leta 1917 dal ostavko
zaradi "nestrinjanja s takratno carsko politiko, med
drugim s politiko ministra Makarova", in izstopil iz
državne službe. Leta 1927 ga je GPU aretirala sku-
paj z ljudmi, ki so bili označeni kot "bivši ljudje,
povezani s carsko administracijo - veletrgovci, bivši
oficirji carske vojske, tovarnarji, iz vrst inteligence
pa odvetniki, zdravniki, inženirji" (iz zapisov 1. E.
Ognjeve). Čez nekaj časa so ga izpustili, ne da bi
vložili obtožnico. Drugič so ga zaprli 21. februarja
1932 skupaj s sinom Vsevolodom in ga obtožili
protisovjetske agitacije. Ker smo želeli razjasniti
končno usodo znanstvenika, smo se obrnili na
Centralni arhiv Zvezne protiobveščevalne službe
Ruske federacije (CAFSK - "Central'nyj arhiv Fe-
deral'noj sluzby kontrrazvedki"). V odgovoru iz
arhiva je napisano, da je do aretacije v letu 1932 A.
N. Haruzin delal kot strokovni svetovalec v založbi
Selhozgiza za področje vrtnarstva. Tretjega aprila
1932 ga je Posebno posvetovanje pri kolegiju
OGPU po členu 58-10 KZ obsodilo na izgon za tri
leta, in 8. maja istega leta je zaradi insuficience umrl
v bolnici pri Butyrski kaznilnici.^ Rehabilitiran je bil
leta 1989. V arhivu FSK ni bilo vpisanih nikakršnih
dokumentov in rokopisov A. N. Haruzina.

Z njegovo tragično smrtjo pa se še niso končale
nesreče za družino. Njegov sin Vsevolod je bil 5.
maja 1932 poslan v taborišče Belomorsko-Baltiške-
ga kanala, predčasno je bil izpuščen zaradi "udar-
niškega dela", toda leta 1935 so ga ponovno prijeli
in mu dodelili še deset let. Represije pa so zajele
tudi soprogo A. N. Haruzina - rojeno baronico N.
V. von der Hoven (hčerko kontraadmirala V. Ho-
vena). Leta 1932 so ji vzeli notranji potni list in
zanjo določili izgon izven stokilometrske cone
okoli Moskve. Bolezen N. V. Haruzine in njena
skrb za sina, ki je bil izgnan "brez pravice dopi-
sovanja", pa tudi prizadevanja 1. E. Ognjeve za njo
pri OGPU so nekoliko prestavili njen odhod iz
Moskve. V jeseni leta 1937 pa je bila kot "mati so-
vražnika naroda" izgnana v Malojaroslavec, kjer je
leta 1943 umrla.

4 Predhodni podalki o vsebini arhiva A. N. Haruzina v
knjižnici MGU, so navedeni v zapisu M. M. Kerimove
in O. M. Naumove Arhiv A. N. Haruzina v knjižnici
MGU. Etnografičeskoe obozrenie - v nadaljevanju EO,
1995. št. 6.

5 Inna Evgrafovna Ognjeva (v prvem zakonu Haruzin) -
žena Olega Haruzina, sina A. N. Haruzina. E. P. Krju-
kova, nečakinja 1. E. Ognjeve, mi je gradivo (zapiske in
fotografije) iz družinskega arhiva Haruzinovih ljubez-
nivo dala na vpogled, za kar se ji najlepše zahvaljujem.

6 V vseh leksikonih datuma smrti A. N. Haruzina bodisi
sploh ni ali pa je napačen - npr. 1931. Gl. npr. Slav-
janovedenie v dorevoljucionnoj Rossii, str. 352; S. A. To-
karev, Islorija russkoj etnografii, Moskva, 1966, na str.
424.

67

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Aleksej Nikolajevič Haruzin s soprogo, rojeno
baronico von Hoven

Takšne so življenjske postaje A. N. Haruzina.
Njegova znanstvena pot pa se je začela kmalu po
končanem naravoslovnem študiju na oddelku
fizikalno-matematične fakultete Moskovske univer-
ze (1884 - 1889), in po magisteriju zoologije na
Derptski univerzi (1892). Že kot študent prvega
letnika pa je sodeloval v znanstveni ekspediciji v
Zakavkazje, ki sta jo organizirala lOLEAE in Ce-
sarsko rusko geografsko društvo (IRGO - "Impe-
ratorskoe russkoe geografičeskoe obščestvo"). Leta
1886 ga je zoološki oddelek Društva ljubiteljev na-
ravoslovja pri Moskovski univerzi poslal na Krim,
Bospor in na Egejsko morje. Naslednje leto pa ga
je Društvo ljubiteljev naravoslovja poslalo v Sred-
njo Azijo - v kirgiško Bukejevsko stepo, da bi pro-
učil etnologijo in antropologijo območja (nazorno
gradivo o pticah, plazilcih in žuželkah, ki je bilo
prineseno iz te ekspedicije, je shranjeno v zoo-
loškem muzeju MGU). Drugič je Bukejevsko stepo
obiskal leta 1888, v letih 1889 in 1891 pa še Krim
in Kavkaz.

Leta 1889 je bil izvoljen za tajnika antropo-
loškega oddelka lOLEAE, in urejal njegov Dnev-
nik. Za monografijo Kirgizi Bukejevske horde (dva
dela - Moskva 1889, 1891) je dobil nagrado A. P.
Razcvetova, od IRGO pa veliko zlato medaljo.

A. N. Haruzin ima več kot petdeset objavljenih

del z zelo raznoliko problematiko. Vmes so tudi
etnološka in antropološka dela o Kazahih, Tatarih,
Osetincih, dela o zgodovini, etnologiji in antro-
pologiji prebivalstva Estlandske gubernije in šte-
vilna druga. Pomembno področje njegovega raz-
iskovanja je slovanska tematika (o njej bomo po-
drobneje pisali v nadaljevanju). Tu naj samo ome-
nimo, da so na podlagi osebnih vtisov in pa tan-
kovestnega proučevanja znanstvene literature na-
stajali zgodovinsko-etnološki opisi Bosne, Herce-
govine in Slovenije. Pod vplivom brata Nikolaja se
je tudi pri A. N. Haruzinu prebudil močen interes
za proučevanje bivališč slovanskih narodov. Upo-
rabil je lastne raziskave bivališč Rusov, Ukrajincev,
Belorusov v različnih gubernijah, pa tudi prebi-
valstva Galicije, Slezije, Štajerske, Koroške, Kranj-
ske, Istre, Bosne in Hercegovine in Črne Gore.
Obsežno primerjalno gradivo je opremljeno še z
več kot tristo fotografijami in skicami in ga vse do
danes uporabljajo etnologi, ki proučujejo bivališča
evropskih narodov. A. N. Haruzin se je s slo-
vansko problematiko nepretrgoma ukvarjal v letih
1901 - 1907 in eno za drugim izdajal zanimiva
dela.

Znanstvena dejavnost Haruzina je na začetku
dvajsetega stoletja nekoliko upadla, ker je imel
različne državne funkcije. Revolucija leta 1917 ga
je ogradila od državne in znanstvene dejavnosti.
Šele konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, ko
je bil vodja preizkusne postaje v kaluški guberniji
in bil svetovalec za vrtninarstvo v Selhozgizu
(Kmetijska državna založba), je izdal okrog dvajset
del o gojenju semen in vrtnarstvu, ki pričajo o
vztraj-ni delavnosti in raznolikosti znanstvenih
interesov A. N. Haruzina.

Zanimanje Alekseja Nikolajeviča za zgodovino
in etnologijo jugoslovanskih narodov se je poro-
dilo že konec 19. stoletja. Leta 1899 je napisal proš-
njo v IRGO za dodelitev denarne pomoči za poto-
vanje v Črno goro, Bosno, Hercergovino in v Dal-
macijo.'' Pri utemeljevanju svoje prošnje je A. N.
Haruzin poudarjal, da je "stoletno življenje Balkan-
skega polotoka in z njim povezana zapletenost
etnoloških dejavnikov že zdavnaj vzbujalo znan-
stveno zanimanje druge Evrope za ta del naše
celine.8 Delež ruskih znanstvenikov pri proučeva-
nju zgodovine in etnologije jugoslovanskih naro-
dov se je zdel Haruzinu skrajno neznaten.^ Menil
pa je, da ima usoda balkanskih Slovanov, ki so na
meji dveh kultur - zahodne in vzhodne, določene
podobnosti z usodo ruske države in "izoblikovanja

' A. N. Haruzin, Svet Cesarskega RGO. Izjava A. N. Ha-
ruzina..// Izvestija IRGO. SPb. 1899. T. 35.

° Izvestija IRGO. SPb., 1899. T. 35, str. 760.

Tu se je zmotil. Gl. M. M. Kerimova, Jugoslavjanskie na-
rody i Rossija, Etnografičeskie sjuzety v russkih publi-
kacijah i dokumentah pervoj poloviny XIX v., Moskva,
1997.

68

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

naše narodnosti", zato zahteva natančnejše prouče-
vanje. O tem so ga prepričevale tudi povezave
Rusije - verske, kulturne, etnične, ki so segale sto-
letja nazaj, in so se okrepile v 19. stoletju. "Zani-
manje za balkanske Slovane," je zatrjeval A. N.
Haruzin, "je naravno in nujno".!"

Prosil je Svet IRGO za materialno pomoč v
višini 500 rubljev za potovanje v Črno goro, Dal-
macijo in v slovanske dežele avstrijske monarhije
poleti 1899, "zaradi proučevanja imenovanih krajev
v etnološkem in antropološkem pogledu".

Iz dnevnikov V. N. Haruzinove lahko razbere-
mo, da sta z Aleksejem obiskala Slovenijo v av-
gustu in septembru 1901.12 Aleksej ja nato drugič
Slovenijo obiskal leta 1902.

Po teh potovanjih je A. N. Haruzin napisal dela
Bosna in Hercegovina, Opisi okupirane avtro-
ogrske province (SPb., 1901), članke Religija, cerk-
ve in šola v Bosni in Hercegovini (brez kraja in
leta izdaje). Nacionalna evolucija Slovencev, Avs-
trijska Kranjska, Kranjski kras in njegovi čudoviti
pojavi. Kmet na avstrijskem Kranjskem in njegove
stavbe. Bivališče Slovenca na Gorenjskem.1^

Vsi ti članki so izšli leta 1902 v revijah Živaja
starina in Russkij vestnik, in pričali o živahnem
zanimanju A. N. Haruzina za zgodovino in kul-
turo Slovencev.

Nastanek opisa Avstrijska Kranjska avtor ute-
meljuje s tem, da je bilo v Rusiji dotedaj o Slo-
vencih zelo malo napisanega. To najbrž kaže na
določeno podcenjevanje dotedanjih obravnav o
slovenskih deželah, ki so jih prispevali Haruzinovi
predhodniki. Etnokulturni opisi Slovencev so se
namreč periodično pojavljali v vseh izdajah 19.
stoletja, pisali pa so jih znani slavisti kot 1. 1.
Sreznjevski, 1. S. Aksakov, V. 1. Lamanski, J. Bau-
douin de Courtenay idr., ki so v različnih časih
obiskovali slovensko ozemlje.

V naslednjih desetletjih 19. stoletja in v začetku
dvajsetega stoletja so se stiki med ruskimi in
slovenskimi znanstveniki razširili. To je bilo pove-
zano tudi z udeležbo Matije Majarja na Etno-
grafski razstavi leta 1867 v Moskvi. Odboru za raz-
stavo je M. Majar poslal fotografije in slike Slo-
vencev, in poročilo, ki je bilo po mnenju M. N.
Speranskega cela razprava o slovenskih šegah in
preteklosti. Navdušeni odzivi so bili obojestranski,
s slovenske strani M. Majarja, J. Majcigerja in J.
Vošnjaka, z ruske strani pa P. A. Lavrovskega, V.
1. Lamanskega idr. Tako so se na prelomu stoletja
okrepile vezi in dopisovanje M. Majarja z M. F.

10 Izvestija IRGO, str. 760.
Prav tam.

12 OPI GIM. F. 81. Ed. hr. 67. L. 113. - Dnevnik V. N. Ha-
ruzin.

13 V ruski znanosti 19. in v začetku 20. stoletja sla se
termina Slovinci in slovinski pomensko prekrivala s
terminoma Slovenci in slovenski.

Rajevskim, M. P. Pogodinom, N. A. Popovom; J.
Trdina z I. S. Aksakovom; V. N. Lamanskega z D.
Trstenjakom, F. Lestikom; G. Kreka z A. N.
Pypinom; F. Celestina, J. Pajka in O. Cafa z Bau-
douinom de Courtenayjem idr.l^

Kranjska je zanimala Alekseja in Vero Haruzin,
tako kot že njune ruske predhodnike, ker je bila
izmed vseh slovenskih dežel pod Habsburžani še
najmanj ponemčena, in prebivalstvo je skrbno
ohranjalo svoj jezik, nrav in šege.l^

Opis Haruzina Avstrijska Kranjska je obsegal
kratek zgodovinski opis Slovencev, njihove vere,
gospodarskih značilnosti, geografskih razmer in
podnebja na Dolenjskem, Gorenjskem in Notranj-
skem. Avtor se zadrži tudi pri pozitivnih značaj-
skih lastnostih slovenskega kmeta in ugotavlja
njegovo delavnost, podjetnost, in vztrajnost pri
doseganju zastavljenih ciljev.

Zanimal ga je tudi odnos Kranjcev do Rusov.
"Obnašajo se (Slovenci - op. M. K.) do Rusov kot
do naroda istega plemena in krvi, in se vselej
trudijo, da ruskim bratom izrazijo svoje iskrene
simpatije in svojo naklonjenost."!^

A. N. Haruzin je ruske bralce seznanil tudi s
kulturnim razvojem Slovencev. Piše, da je bilo na
Kranjskem že v 18. stoletju opaziti zametke "na-
rodnega preporoda", "ostrega zasuka od starega k
novemu".17 Avtor piše tudi o prvih tiskanih delih
v slovenskem jeziku, o prvi tiskarni v Ljubljani, o
Slovenski Matici in njenem Letopisu. Navaja po-
datke o delu slovenskih pesnikov in pisateljev kot
so V. Vodnik, F. Prešeren, A. Aškerc, 1. Cankar idr.
ter poudarja, da je središče družabnega in kul-
turnega življenja Kranjske Ljubljana.

Opis je opremljen z devetinfridesetimi fotogra-
fijami s krajevno in etnološko tematiko, tako da
niso le za okras in za nazornejšo sliko dežele, tem-
več predstavljajo veliko dragocenost za rusko zna-
nost.

A. N. Haruzin je bil tako kot njegova sestra
očaran nad lepotami Kranjske. O njej živopisno
piše v člankih Kranjski kras in njegovi čudoviti
pojavi in Nacionalna evolucija Slovencev.l^ Zadnji

14 I. v. Čurkina, Russkie i slovency. Moskva, 1986, str. 74 -

" A. N. Haruzin je navedel število Slovencev v začetku 20.
stoletja - en milijon dvesto tisoč duš, str. 1.

16 Prav tam, str. 12.

17 Prav tam, str. 23.

18 Haruzin A. N. Krainskij krjaž i ego cudesnye javlenija//
Russkij vestnik (dalje RV.), SPb., 1902, št. 3 - 4; isti,
Nacinal'naja evoljucija Slovencev // RV., SPb., 2 t. 280, št.
7. Slednji je objavljen v enem izmed osrednjih ruskih
časopisov Russkij vestnik, julija 1902: "Kar nehote se
čudiš, kako bogato je narava obdarila Kranjsko. Tu se
dvigajo divje sive in nedostopne skale, okrašene z več-
nim snegom, tam spet vabi čudovit stoletni neskončni
bukov gozd, na drugem mestu pa veličastne, nekoliko
mračne smreke pokrivajo strma pobočja in nedostopne
skale; gozd ponekod presekajo široke poljane, nežno

69

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Članek je še posebej zanimiv, ker skuša avtor v \
njem opisati sodobni gospodarski in etnokulturrù |
položaj Kranjske, ki je obenem tudi "center slo- 1
venskega ljudstva", kjer se "je krepil nacionalni .
duh Slovenca in so zoreli elementi za politični boj, i
ki se danes ponaša z vidnimi uspehi".A. N. Ha- j
ruzin se čuti dolžnega, da ruskega bralca podrob- ;
neje seznani tudi z zgodovino slovenskih dežel, j
predvsem Kranjske. Po mnenju avtorja nemška j
kolonizacija od 6. stoletja dalje zmanjšuje ozemlje i
Slovencev in s tem tudi njihovo število. ;

Zasužnjenost in zatiranje povzročata ljudske j
upore, predvsem v 16. in 17. stoletju. Še bolj pa je ;
poslabšala položaj ljudi razdehtev Koroške, Kranj- -,
ske in Primorja v letu 1849. A. N. Haruzin podrob- i
no opisuje tudi boj kranjskega kmeta s surovo /
naravo. V pomoč mu je to, da ima zemljo v svoji j
lasti, poljedelstvo pa je zmeraj bilo podlaga za \
bogastvo dežele;20 pridobivanje železove rude in j
tranzitna trgovina pa ga še množita. :

Avtor meni, da Kranjska v začetku 20. stoletja ;
preživlja težko gospodarsko krizo. Konkurenca j
nemških industrijalcev in trgovcev, zmanjšanje |
števila zaposlenih, upadanje obrtniških dejavnosti - ^
to so "osnovne značilnosti časa". Kmetje so bili j
prisiljeni prodajati svoje že tako in tako majhne j
parcele in se preživljati kot mezdni delavci ali pa j
odhajati v tujino. A. N. Haruzin omenja kot na- j
rodnostno pogubno tudi ponemčevanje dela slo- f
venske inteligence, obrtnikov in kmetov. Vendar ]
obenem poudarja, da Slovenci nadaljujejo svoj na- i
rodnostni boj, tako da ustanavljajo kmečka, trgov- i
ska in industrijska združenja, tako "da se avstrijski ,
vladi ne posreči niti zavreti narodnostnga razvoja
slovanskih narodnosti habsburške monarhije".^! Po-
membno je avtorjevo spoznanje, da "prepoved slo-
venskega jezika v ustanovah in šolah in zatiranje
narodnostne literature nista preprečila narodovega ;
samobitnega razvoja". Avtor zamenjuje svoje želje z ;
resničnostjo, ko pravi, da je bil konec 19. in v za- i
četku 20. stoletja nemški jezik izrinjen iz ljudskih
šol na Kranjskem, ki jih je bilo takrat že okrog tristo.
Piše tudi, da se slovenščina uvaja v gimnazije, na
sodišča in v urade. Avtor pretirava, ko trdi, da "na
Kranjskem ni več slovensko - nemškega boja, ob-
staja pa še na Koroškem in Štajerskem". Podrobno
opisuje tudi življenje Slovencev v Primorju. Meni, .
da je zaradi šibkejše romanizacije omogočeno i
odprtje južnoslovenske univerze v Trstu.

zelenje poživlja najrazličnejše dišeče alpsko cvetje." A.
N. Haruzin, Nacional'naja evoljucija Slovencev, RV.
SPb., 1902, T. 280. Št. 7, str. 76.

19 Prav tam, str. 78.

20 A. N; Haruzin ocenjuje, da se med petsto tisoči pre-
bivalci Kranjske 360 tisoč ljudi ukvarja s poljedelstvom.
Prav tam, str. 81.

21 A. N. Haruzin, Nadonal'naja evoljucija Slovencev... str.
87.

Naslovnica knjige Al Haruzina: Avstrijska \,
Kranjska, S. Peterburg 1902

A. Aškerc je A. N. Haruzina označil kot "dobro-
srčnega prijatelja", ki seznanja Ruse s slovenskim
narodom, obenem pa je ostro kritiziral njegovo
idealizirano podobo kulturnega razvoja na Kranj-
skem. Avtorju je očital, da pretirava z vlogo slo-
venščine v srednjih šolah in na ljubljanskem uči-
teljišču, kjer je v resnici prevladovala nemščina.22

Nikolaj N. Haruzin, ki je napisal nekaj del o
bivališčih turkotatarskih in mongolskih ljudstev v
Rusiji in tudi o bivahščih Fincev, je s to pro-
blematiko "okužil" Alekseja Nikolajeviča. Tako je ta
leta 1902 sestavil in objavil Navodilo za zbiranje
podatkov o kmečkih stavbah.23 V uvodu avtor
piše, da Etnografski oddelek IRGO "priznava nuj-
nost zbiranja in obdelave zgodovinskega gradiva o
razvoju kmečkih poslopij v Rusiji (tako domačega

22 Gl. M. I. Ryzova, Pis'ma Antona Aškerca A. V. Suvo-
rovu, P. E. Koršu, A. L. Volynskomu, D. N. Vurgunu,
Literatura slavjanskih narodov. Moskva, 1960. Vyp. 5.,
str. 212; na odzive A. Aškerca v časopisu Ljubljanski
zvon (1902/9 in 1903/12) se sklicuje 1. V. Čurkina v knjigi
Russkie i slovency, Moskva 1986., str. 126.

23 Navodila za zbiranje podatkov o kmečkih stavbah. Iz-
daja Cesarskega Ruskega geografskega društva. SPb.,
1902.

70

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

prebivalstva kot tujerodnega), in tudi v drugih de-
želah, naseljenih s Slovani".^* Etnografski oddelek,
ki ga pooseblja A. N. Haruzin, se obrača na vse, ki
jih ta problematika zanima, naj pošljejo svoje gra-
divo. "Navodilo" pa mora s svojimi vprašanji et-
nologu olajšati opise bivališč v različnih okoljih,
"glede na posebnosti tal, podnebja, vrsto gradbe-
nega materiala, bivalne pogoje, splošno blagostanje
ipd."25 Avtor ugotavlja, da lastnosti stavb
izpričujejo ljudski okus in navade še iz časov pred
novejšimi kulturnimi vplivi. Poudarja pomembnost
poimenovanj za posamezne dele bivališč - meni,
da je nujno označiti predvsem njihovo namemb-
nost in gradbeni material, treba je biti pozoren na
temelje (lahko jih tudi ni), vhodna vrata, število in
razpored oken, okrasitev okenskih okvirjev (ta je
pomembna zaradi oznake umetniškega okusa pre-
bivalstva), obliko strehe, način izdelave ostrešja,
posebnosti ograj itd.

Haruzin je presodil, da je pomembno po-
drobno opisati stanovanjsko stavbo (vežo, sobe,
kletne prostore, podstrešje, kuhinjo, ognjišče, kur-
jenje peči, stropove in tla itd.) in gospodarska po-
slopja (konjski hlev, hlev, skedenj, ruska savna).
Zanimali so ga tudi začasni objekti kot so koliba,
zemljanka, lopa, zasilna streha. Menil je, da skice,
načrti ali fotografije omogočajo večjo natančnost in
nazornost teh opisov. "Navodila A. N. Haruzina so
obsegala sedemindvajset konkretnih vprašanj, ki
naj bi prihodnjim raziskovalcem olajšala nelahko
delo. Priloga je vsebovala vzorce načrtov stano-
vanjskih prostorov in gospodarskih poslopij. V
bistvu je to bil prvi ruski program, posvečen prav
bivališčem. Moramo omeniti tudi to, da si je IRGO
postavil za cilj izdelavo specializiranih programov
za različna etnografska področja. Med drugim naj
omenimo Program za zbiranje podatkov o pravnih
običajih (Moskva, 1887) M. N. Haruzina in Pro-
gram za zbiranje podatkov o rojstnih in krstnih
obredih pri ruskih kmetih in drugorodcih
(Moskva, 1905) V. N. Haruzinove.

"Navodila" A. N. Haruzina pričajo o tem, da je
bil skrbno pripravljen za raziskovanje bivališča slo-
vanskih narodov, med njimi tudi Slovencev. V
reviji Živaja sfarinale je v letu 1902 izdal članka
Kmet na avstrijskem Kranjskem in njegove stavbe
(s skicami) in Gradivo za zgodovino slovanskih
bivališč. Bivališče Slovenca na Gorenjskem. Članka
pa se razlikujeta po ciljih in po značaju. Prvi je
pregledni, njegova naloga pa je bila ugotoviti po-
ložaj kmetov na Kranjskem ter posebnosti njihovih
stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Drugi čla-
nek je zelo obsežen (obsega več kot sto strani) in

?4 Prav tam, str. 3.
25 Prav tam, str. 5.

2° Revija je bila periodično glasilo Oddelka za etnografijo
IRGO, njegov urednik je bil prof. V. 1. Lamanski.

ima za cilj primerjalno obravnavo zgodovine slo-
vanskih bivališč na osnovi slovenskega gradiva
izključno z Gorenjskega.

Kranjski kmet je, kot upravičeno merri A. N.
Haruzin, dal svojemu narodu trgovski stan, pred-
stavnike cerkvenega in posvetnega izobraženstva.
Slovenski kmet za razliko od kmetov drugih ev-
ropskih dežel ni najemnik, temveč popolni lastnik
zemlje (kmetom je pripadalo 80% celotne površine
Kranjske). V lasti je imel tudi velike gozdne po-
vršine oz. tri četrtine gozdov je bilo ali v lasti
kmečkih srenj ali v lasti posameznikov.27 Na
Kranjskem prevladuje drobna zemljiška lastnina,
živinoreja in sadjarstvo. Vendar so kljub bogastvu
kranjske zemlje kmetje čedalje revnejši (avtor
prilaga spiske prihodkov in odhodkov v različnih
kmečkih gospodarstvih, ki jih je očitno izračunal
sam). A. N. Haruzin upravičeno zatrjuje, da se v
kmečkih poslopjih izražajo "ustvarjalna načela vsa-
kega naroda".2" Zato tudi skuša ugotoviti specifiko
slovenskih stanovanj in gospodarskih poslopij, in v
podrobnostih primerja starejše in novejše zgradbe
(lesene, kamnite, enoprostorske, dvoprostorske,
pritlične in enonadstropne).

Avtor prihaja do sklepa, da je starejši tip
kmečke hiše lesen z ognjiščem in s prizidanimi
gospodarskimi prostori. Pozneje ga v večini ob-
močij Kranjske izrinjajo kamnite stavbe, ki so
okrašene z zelenjem ali s poslikavami verske vse-
bine. Haruzin skuša pokazati specifiko bivališč na
Dolenjskem in Notranjskem, v kraških predelih
Gorenjske in tudi v Istri, pri čemer opozarja na
vpliv tal in podnebja na značaj in lego zgradb.

V prvem članku, ki je bil posvečen sloven-
skemu bivališču, A. N. Haruzin proučuje zelo
razširjeno takratno hišo s 5 - 6 prostori (dodaja
načrt take hiše s slovenskimi poimenovanji).29 Av-
tor je prizadevno in skrbno izdelal podrobne na-
črte hiš različnih tipov v gorenjskih vaseh, upo-
števajoč tudi stanovsko oznako. Članek je bil
opremljen z devetnajstimi skicami in načrti hiš s
prikazom različnih tipov v vseh območjih Kranj-
ske.

A. N. Haruzin uvaja drugi članek Gradivo za
zgodovino razvoja slovanskih bivališč Bivališče Slo-
venca na Gorenjskem^" s 57 fotografijami stano-
vanjskih in gospodarskih poslopij v različnih nasel-
binah Gorenjske. Na številnih slikah je bila ozna-
čena tudi letnica izgradnje, kar je za raziskovalca

27 A. N. Haruzin, Krest'janin Avstrijskoj Krajny i ego
postrojki, ŽS. SPb., 1902. vyp. 1, str. 6.

28 Prav tam, str. 11.

29 Prav tam, str. 25.

30 Gl. A. N. Haruzin, Materialy po istorii razvitija slavjan-
skih žilišč. Žilišče slovinca Verhnej Krajny. Živaja sta-
rina. SPb. 1903. Otd. 1. Vyp. Ill, IV. Str. 259 - 357. V re-
viji Etnografičeskoe obozrenie 1903/3, knjiga LVIII. str.
213 je objavljena anonimna notica o tem članku.

71

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

zelo važno. Ta članek je nastal na podlagi nje-
govih osebnih raziskovanj v letih 1901 in 1902, v
34-tih vaseh in trgih Gorenjske, začenši z Bitnjami
pa do gorske vasice Stol. Avtor se je trudil, da ne
bi ponavljal gradiva iz prvega članka. Ugotavljal
je, da vasi na Gorenjskem - za razliko od ruskih
vasi, ki imajo marsikdaj do tisoč prebivalcev -
štejejo praviloma nekaj deset hiš, ki so precej
strnjene. Stanovanjska hiša, drvarrüca, vodnjak in
druga gospodarska poslopja stojijo poleg sadov-
njaka. Pogosto je v vaseh gostilna z jedilnico in
sobami za prenočitev. Skoraj v vsaki vasi je trgo-
vina, kovačnica, vodni mUn, včasih tudi žaga.^l

V gorskih vaseh so se ohranile arhaične stavbe,
v katerih navadno živijo pastirji, mlekarji in sirarji.
Stojijo na nadmorski višini tisoč metrov in so za
raziskovalce izjemno zanimive z vidika prouče-
vanja zgodovine bivališč nasploh.32 Začasna biva-
lišča za pastirje so koče, stanovi ali bajte - to so
koče približno istega tipa, različna poimenovanja
pa so odvisna od kraja. Najpreprostejša bivališča,
ki so tudi najstarejša, so pri Slovencih koče - bru-
narice, ki niso višje od človeka. Slovenci razlikujejo
pomena besed koča (kočna) in kuča. Prvo
poimenovanje označuje kočo, drugo poimenovanje
pa hišo. Haruzin v obširni opombi primerjalno
analizira iste korenske besede pri Srbih, Črno-
gorcih in pri Bosancih. Avtor navaja tudi poime-
novanja, znana v mnogih ruskih gubernijah kot
kut, kut' in kutnik. Vsi ti termini, domneva Haru-
zin, vsebujejo pojmovanje najstarejših bivališč pri
vseh Slovanih.33

Pri opisih hiš in gospodarskih poslopij (hleva,
nadhleva, kevdra, paštbe, šupe, drvarnice idr.) se
je Haruzin opiral na svoje skice - načrte (vseh je
36), ki jih je navajal v samem besedilu in tako
nazorneje predstavil različne tipe stavb v različnih
delih Gorenjske. Pri razmišljanju o evoluciji slo-
venske kmečke hiše in gospodarskih pritiklin od
najprimitivnejših oblik (koliba, koča..) do večpro-
storskih in enonadstropnih poslopij je skušal najti
povezavo med to evolucijo in naravnimi in kli-
matskimi pogoji, razvojem družine in njenega
gospodarstva. V tem članku, ki je obširnejši od
prvega, je razpolagal tudi z bolj obsežnimi in z
bolj raznolikimi podatki.

Obravnava razUčne dvoprostorske stavbe v va-
seh Zazero, Mlino, Bela Peč in Rateče. Se posebno
pozornost posveča povezavi med notranjostjo hiše
in premožnostjo gospodarja. Navaja tudi podrobne
načrte različnih tipov troprostorskih hiš v vaseh
Bled, Spodnje in Zgornje Gorje, v Rečici in v
drugih; tipe štiriprostorskih hiš v Begunjah, Slam-
niku, Tržiču in v drugih. Posebno pozorno obrav-

31 Prav tam, str. 259 - 336.

32 Prav tam, str. 263.

33 Prav tam, str. 264, 345.

na va hiše, ki so bile sezidane v letih 1748, 1766 in
1783. Njegovi podrobni opisi posebnosti so zelo
pomembni za razumevanje poznejše arhitekture in
notranjosti slovenskih kmečkih hiš.

Haruzin je na Gorenjskem opazil pritlične hiše
z dvokapno streho. Navedel je tudi mnenje svo-
jega slovenskega znanca Ljudevita Jenka, češ, da
so za slovenske kmete tipične enonadstropne hiše
(spodaj hlev, zgoraj bivalni prostor) s štirikapno
streho. Takšna prostorska razporeditev pa ni zna-
čilna samo za Gorenjsko, ampak tudi za Bosno,
Hercegovino, Črno goro in Dalmacijo. Primerjalno
gradivo, ki ga navaja A. N. Haruzin, je zelo dra-
goceno za razumevanje principov gradnje kmeč-
kega bivališča po tipu kolibe s štirikapno streho,
kar je bilo značilno za prvotna slovenska in sploh
slovanska bivališča.

V začetku 20. stoletja je bila večina slovenskih
kmečkih hiš kamnitih. Toda uvajanje kamna je po-
tekalo postopoma - v začetku so bili kamniti samo
temelji, potem tudi že hlev, konjušnica, shramba,
medtem ko je zgornje nadstropje bilo še leseno
(take hiše je videl v Spodnjih in Zgornjih Gorjah).
Novo v Haruzinovem drugem članku o sloven-
skem bivališču je to, da se ni omejil samo na opis
zunanjosti, ampak je podrobno opisal tudi njihovo
notranjost. Podrobnosti notranje zgradbe bivališč
so za raziskovalce namreč zelo pomembne. Dajejo
možnost primerjanja podrobnosti, omogočajo skle-
panje o tem, kdaj so bile uvedene, o arhaičnih in
novih potezah. Zato je Haruzin še posebno na-
tančno raziskoval predvsem hišo, ki je pomenila
stanovanjsko hišo, preneseno pa tudi ognjišče.
Poskusil je tudi z etimološko razlago besede hiša
(hiža /pri Srbih/, chyža /pri Slovakih/, hižina /pri
Rusih/). Haruzin sklepa, da so Slovenci dobih hišo
v času naselitve, čeprav ni jasno, kako je nastajala.
V začetku 20. stoletja je slovenska hiša bila pri-
zidek k veži - osnovnemu prostoru, kjer je bilo
ognjišče. S tem prizidkom je stavba postala dvo-
prostorska. V hiši je po navadi obedna miza in
razpelo; skoraj vedno sta dve okni, ki sta obrnjeni
na čelno stran, še dve pa proti vhodnim vratom.
Izjeme so, po mnenju Haruzina, zelo redke.34

Za starejše hiše na Gorenjskem je značilna leva
- niša v steni, ki se ne dotika peči in deh hišo od
veže. Spodnji rob leve ima obUko police, nad levo
je napušč, in pod njim odprtina za dimnik -
dimnika kranjska peč ni imela.

Peč se je v slovenskih hišah na Gorenjskem ku-
rila iz kuhinje ali iz veže. V sodobnejšem bivališču
Slovencev je veža prostor z ognjiščem v dvopro-
storskem ali večjem poslopju. Prvotno pa je bila
veža brez ognjišča. Hiša pa je postala stanovanje v
pravem pomenu besede.35 Velikost peči je bila

34 Prav tam, str. 300 - 301.

35 Prav tam, str. 349.

72

46

1998

2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

odvisna od velikosti hiše. Spodnji opečnati del peči
je večji od lončenega; med obema je zapeček, ki je
bil pozimi za posteljo. Pečnice so bile skoraj vedno
temnozelene in so imele obliko štirirobnih pira-
mid.36

Včasih so hišo razširili s kamro na tri prostore.
Po raziskavah A. N. Haruzina je bila kamra v
mnogih hišah po Gorenjskem del izbe, ločena od
nje s pregrado, ki ni segala do stropa. Avtor je
sklepal, da je kamra nastala s prizidavo novega
prostora k hiši (pri Moravcih je kamora, pri Slo-
vakih komora, in pri Črnogorcih kamara). Kamra
je bila navadno za eno, dve stopnici nižja od hiše.
Značilno za kamro je bilo, da je imela eno okno na
čelni strani hiše in da ni bila ogrevana. V mnogih
hišah, celo pri premožnih kmetih, pa kamre ni. Po
Haruzinu je vzrok v tem, da je šel razvoj slo-
venske hiše v dveh smereh - k izbi se je prizidala
kamra, k veži - prostoru z ognjiščem, pa bivalna
soba (čumnata; pri Rusih je komnata, pri Ukra-
jincih je kimnata, in pri Slovakih komnata). S
čumnato se stavba ni širila (kot je bilo to v pri-
meru kamre), ampak se je samo podaljševala.
Čumnata se je navadno uporabljala kot spalnica in
bila namenjena mladoporočencema. Kamra je za
razliko od čumnate poznejšega izvora. Pojavila se
je pri uvedbi kamna kot gradbenega materiala. Na
Kranjskem se je celo v lesenih hišah prizidavala,
srečujemo pa jo predvsem v troprostorskih in šti-
riprostorskih hišah.^7 Avtor meni, da je potrebno
razložiti tudi pomen zgornjega nadstropja v
skupni arhitektoniki hiše. Navadno so ga name-
njali odraslim otrokom ali pa so ga dajali v najem.
Gornje nadstropje je bilo iz ene ali več sob, ime-
novanih gornja hiša. Ta del hiše je narejen iz brun
in le redko je v njem ognjišče. Če hiša ni imela
gornjega nadstropja, so stopnice iz veže vodile na-
ravnost na podstrešje. V večini primerov pod-
strešje ni imelo svojega stropa, in je bilo nepo-
sredno pod streho. Največkrat je bila na pod-
strešjih skrinja za shranjevanje obleke (v srbščini
pomeni skrinja omaro). Navadno so bile skrinje
zeleno in rdeče pobarvane in poslikane, motiv je
bil previloma cvet vrtnice. Po Haruzinu je bil
razvoj slovenske hiše iz navadne dvoprostorske
stavbe v štiriprostorsko in dvonadstropno odvisen
od razvoja družine. Del družine, ki se je prvotno
gnetla v hiši, je uporabljal za prenočišče tudi hlev
in klet, ki je prišla na njegovo mesto. Ta je tako
kot pri Rusih tudi pri Slovencih pogosto bila pro-
stor za mladoporočence (pozneje je to vlogo dobila
čumnata). V številčnih družinah so odrasli otroci
prenočevali na podstrešju, kar je pripeljalo do
nastanka gornje hiše. Sobe v zgornjem nadstropju ^

36 Prav tam, str. 303.

37 Prav tam, str. 306.

so očitno uporabljali oženjeni sinovi, ki so ostali na
domu in z družino staršev tvorili zadrugo (veliko
družino).38 Glede na osamosvajanje mlade družine
se je zgoraj zgradilo ognjišče (ali 2 - 3 ognjišči).
Navadno se je nadstropje pojavilo v štiripro-
storskih hišah. A. N. Haruzin za štiriprostorske
enonadstropne hiše prilaga risbe in načrte, po-
drobno opisuje in prikazuje njihovo evolucijo, med
katero se je v nadstropju pojavilo ognjišče, narasla
družina pa je dobila dve ločeni gospodinjstvi.39 V
hiši na Bledu, ki je bila stara okoli štiristo let, sta
živeli dve različni družini, katerih predniki pa so
bili mogoče v sorodstvu (skica 30 A).

Tloris štiristo let stare kmečke hiše na Bledu
(Bivališča Slovenca na Gorenjskem, S. Peterburg
1903, 64). V knjigi je 35 skic tlorisov in 57 fotografij
kmečkih hiš na Gorenjskem

73

3° Zadruge so pri Slovencih obstajale v času zgodnjega
srednjega veka, vendar so posebnosti socialno-gospo-
darskega razvoja tega območja pripeljale do njihovega
izginjanja v večini pokrajin, mnogo prej kot v drugih
jugoslovanskih deželah. Gl. Ju. V. Bromlej, M. S. Kašu-
ba, Brak i sem'ja u narodov Jugoslavia Moskva, 1982,
str. 86.

39 Prav tam, str. 334.

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Naslovnica knjige Al. Haruzina: Bivališče Slovenca
na Gorenjskem, S. Peterburg 1903, 99 strani.

Avtor je po vsem tem sklepal, da so se na
Gorenjskem ohranile hiše na različnih stopnjah
razvoja - enoprostorske, pogosto tudi brez oken,
stropa in poda, in prostori (med drugim sirarnice)
z ognjiščem in bivalnim delom s pogradi, sodobne
stavbe z dvema ah štirimi sobami, z vhodom na
daljši strani. Hiša z začetka 19. stoletja na Gorenj-
skem ima po Haruzinovem mnenju za osnovo
starodavno bivališče z dvokapno streho in z
vhodom s čelne strani.^O

Članek avtor končuje s primerjalnim gradivom
za stavbe v Avstriji (Salzburg), Bosni, na Mo-
ravskem, v Galiciji in v Litvi, kjer se je avtor tudi
mudil med potovanjem v letih 1901 - 1902. A. N.
Haruzin ne zanemarja tudi nemškega vpliva na
slovensko bivališče (posebno na kranjsko tripro-
storsko hišo), vendar zanj ostajajo najpomemb-
nejše tako genetsko skupne slovanske poteze sta-
novanjskih in gospodarskih poslopij, kot tudi na-
cionalno specifične lastnosti prav slovenskih stavb.

V razvoju gospodarskih prostorov (shramba.

40

Prav tam, str. 338.

klet, kevder) je prihajalo do centralizacije, vsi ti
prostori se združujejo pod isto streho. Vendar nji-
hova evolucija pri različnih narodih ni tekla sin-
hrono. To pomembno opažanje Haruzina kaže na
njegov zgodovinski pristop k vprašanju razvoja
slovanskega bivališča. Njegovi članki so bili pri
slovenskih raziskovalcih sprejeti z odobravanjem.
Tako je F. Ilešič napisal, da je A. N. Haruzin opazil
in podrobno opisal to, čemur sami Slovenci niso
posvetili potrebne pozornosti. Po Ilešičevem mne-
nju je točno opisal slovensko kmečko bivališče,
zato moramo biti Slovenci hvaležni "Haruzinu, ne
samo za opis naše hiše, ampak tudi za slikovni
material, ki ga je pokazal celemu svetu".^!

Sinhroni in diahroni pristop k raziskovanju
bivahšč je značilen tudi za Haruzinovo poznejše
temeljno delo Slovansko bivališče v Severo-Za-
hodni pokrajini, iz gradiva za zgodovino razvoja
slovanskih bivališč, objavljeno v pubhkaciji Vilen-
skij vremennik za leto 1907. Delo temelji na šest-
letnih "osebnih raziskavah beloruskih, velikoruskih,
maloruskih in poljskih bivališč v guberniji Vilenski,
Kovenski, Grodnenski, Vitebski, Mogiljovski in
Minski, pa tudi v razhčnih velikoruskih in malo-
ruskih gubernijah, poleg tega pa še v Priviselski
pokrajini, v Galiciji, Sleziji, na Štajerskem, Koroš-
kem, Kranjskem, v Istri, v Avstrijskem in Ogrskem
primorju, na Hrvaškem, v Bosni, Hercegovini, v
Dalmaciji in Črni gori."42

A. N. Haruzin se je v tem delu opiral tudi na
gradivo, ki ga je dobil od drugih, za kar se jim v
predgovoru zahvaljuje. Tako raziskovalci kot lju-
bitelji pa so delali po programu, ki ga je izdelal A.
N. Haruzin (gl. zgoraj o njegovih Navodilih), raz-
poslala pa IRGO aU on osebno. Avtor je uporabljal
tudi zbirke modelov slovanskih stavb iz Daškov-
skega etnografskega muzeja v Moskvi, iz etno-
grafskega muzeja v Varšavi, iz narodnih muzejev
v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu. Pomagal si je tudi z
gradivom, ki je bilo zbrano v okviru programa
kneza V. N. Teniševa, in z neobjavljenimi članki
zgodaj umrlega brata N. N. Haruzina.

Viri, na katere se je naslanjal A. N. Haruzin, so
bili izpod peresa znanstvenikov kot so bili V. V.
Suslov, N. 1. Kostomarov, N. D. Čečulin, I. E.
Zabelin, S. V. Maksimov, N. A. Jančuk, P. V. Šejn,
P. A. Rovinski, pa tildi V. Matiakovski, R. Meh-
ringer, D. Marinov in mnogi drugi.

Za "dopolnjevanje nomenklature stavb in nji-
hovih posameznih delov, izdelane na podlagi
osebnih raziskav na terenu in izvlečkov iz do-
stavljenega gradiva ter literarnih virov", je upo-
rabljal slovarje ruskega jezika in slovarje drugih

41
42

Glej Ljubljanski zvon, 1904/10.

A. N. Haruzin, Slavjanskoe žilišče v Severo-Zapadnom
krae. Iz materialov po istorii razvitija slavjanskih žilišč.
Vü'na 1907, str. 86.

74

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

slovanskih jezikov.43

A. N. Haruzin dalje pravi, da je uporabljal hidi
slovarje 1. I. Sreznjevskega, P. A. Lavrova, 1. I.
Nosoviča, V. 1. Dalja, E. K. Timčenka, N. Gerova, J.
Ž. Popoviča, A. Janežiča idr. Celotno delo A. N.
Haruzina obsega 337 strani besedila, 60 načrtov
različnih bivališč in 202 fotografij, ki jih je posnel
avtor. Njegov cilj je ugotovitev tako po izvoru in
razvoju skupnih potez bivališč slovanskih narodov
in njihovo medsebojno vplivanje, kot tudi samo-
svojih nacionalno samoniklih posebnosti vsakega
naroda.44 Zelo pomembno je abecedno kazalo ter-
minov (z ruskim in latinskim registrom).

Zgradba dela je posebna, ker se je avtor od-
povedal kopičenju lastnosti bivališč v okviru posa-
meznih narodov, ampak je raje uporabil pri-
merjalno analizo. Primerjal je bivalna in gospo-
darska poslopja slovanskih in drugih evropskih
narodov. Prvi del monografije je posvečen statistiki
prebivalstva Severo-Zahodne pokrajine, drugi del
pa poslopjem. Ločuje paragrafe glede na gradbeni
material, temelje, ogrodje, streho, okna, bivalno
hišo, skedenj, svisli, senik, klet, rusko savno itd.

Tako ima eden izmed razdelkov knjige naslov
Vas in samotna kmetija in ga sestavljajo deli: vas,
kmetija, plot, dvoriščna vrata, samotna kmetija.
Naslednji je posvečen analizi razvoja bivališča.
Vsebuje oznako sestavin stanovanjske hiše kot so
kmečka izba, veža, shramba, čumnata in podstreš-
na sobica, spalnica, kuhinja, podstrešje, pa tudi
tipe stanovanjskih hiš (enoprostorske, dvoprostor-
ske, triprostorske, izločitev spalnice, kuhinje;
sestavine hiše in razvoj stavbe z vhodom na čelni
strani).

Gradivo za zgodovino bivališč jugoslovanskih
narodov, tudi slovensko, se v knjigi bogato prite-
guje. Lahko rečemo, da to gradivo predstavlja po-
memben del podatkov za Haruzinovo raziskavo in
mu pomaga oblikovati hipoteze ter delati znan-
stvene sklepe. Ni naključje, da recenzenti navajajo,
da je poglavitna vrlina Haruzinove knjige izjemno
bogato gradivo za primerjalno analizo vseh tipov
slovanskih bivališč. Znani ruski znanstvenik D. K.
Zelenin v svoji recenziji piše: "Knjiga g. Haruzina
spada med... redke knjige našega časa, ki nudijo
pregledne izsledke raziskav." Recenzent poudarja,
da je glede na obilico slik in risb bivališč to edi-
nstvena knjiga med tovrstnimi. "Z veseljem in s
pridom jo bo prebral vsak, ki ga zanimajo vsak-
danje življenje ruskega ljudstva, prvobitna slo-
vanska kultura in ljudska arhitektura."^^

Knjiga Haruzina resnično presega njen naslov -
vsebuje primerjalno analizo najpomembnejših
sestavin materialne kulture mnogih slovanskih
narodov. Analiza temelji na novem gradivu, ki je
avtorju omogočalo za slovansko etnologijo zani-
mive ugotovitve o zgodovinskem razvoju slovan-
skega bivališča, o skupnem izvoru mnogih nje-
govih elementov in njihovih medsebojnih vplivih.
Pomembno je, da je že v začetku 20. stoletja A. N.
Haruzin gradil sistematiko bivališča na njegovem
horizontalnem in vertikalnem razvoju, pri čemer je
določil funkcijo in mesto prvotnega jedra v celotni
zasnovi tradicionalnega bivališča. Poudariti mora-
mo tudi, da si je Haruzin prizadeval določiti ti-
pologijo slovanskega bivališča, od arhaičnih eno-
prostorskih stavb do štiriprostorskih. Ob tem pa ni
upošteval samo konkretnih naravnih pogojev
določene regije (relief, podnebje, obstoj različnih
gradbenih materialov), ampak tudi vplive načina
gospodarjenja, socialne razslojitve, in spremembe
bivališča glede na evolucijo družinskih oblik.

Vera Nikolaj evna Haruzin

Vera Nikolajevna Haruzin je bila izredna oseb-
nost, človek neuklonljive volje, izjemne vztrajnosti
in neusahljive vneme pri svojem pedagoškem in
znanstvenem delu. Usojeno ji je bilo veliko dušev-
no in telesno trpljenje. Najprej očetova prezgodnja
smrt, potem smrt dveh sester in dveh bratov, ma-
tere, nečakov Mstislava in Olega - sinov njenega
brata Alekseja, na koncu pa še prva aretacija A. N.
Haruzina. Po požaru v njihovi hiši leta 1919, iz ka-
terega se je po čudežu rešila, so ji ostale "zastra-
šujoče brazgotine od opeklin".^^ Od leta 1908 je bila
zaradi paralize priklenjena na invalidski voziček.
Vendar je kljub vsemu predavala študentom, delala
z njimi doma in pisala znanstvena dela.

Bila je prva ženska - profesorica etnologije. Od
leta 1907 naprej je predavala zgodovino etnologije
na Moskovskem arheološkem inštitutu in na višjih
dekliških tečajih, v sovjetskem času pa na Mos-
kovski univerzi.

Za razliko od brata Alekseja, ki se je poleg
etnologije in antropologije ukvarjal še z zoologijo
(ornitologijo)47 in uporabno botaniko, se je Vera
popolnoma posvetila etnologiji. Za etnologijo se je
začela zanimati že zelo zgodaj. Še kot otrok je
rada poslušala znanstvene diskusije svojih bratov.
V svojem rokopisu Preteklost. Spomini iz zgod-
njega in poznejšega otroštva se spominja, kako je
v pogovorih z bratom Mihailom odkrivala nov
svet prvobitnih živali in začetkov življenja človeka

43 Prav tam, str. 169.

44 Prav tam, str. 172 - 173.

45 D. K. Zelenin. Recenzija knjige A. N. Haruzina SUavjan-
skoe žilišče v Severo-Zapadnom krae. Vil'na 1907.
Istoričeskij vestnik. SPb., 1908/4, str. 353.

75

Iz spominov Inne Evgrafovne Ognjeve o Haruzinovih.
Rokopis mi je ljubeznivo posodila E. A. Krjukova.
Ornitolološke zbirke A. N. Haruzina še danes hrani
Darvkfinov muzej v Moskvi.

12 KRONIKA

46

časopis 28 slovensko krajevno zgodovino

1998

na zemlji. "Do znanosti, ki nam odkrivajo ta svet,
nisem čutila samo golo zanimanje, ampak ljube-
zen... pri branju me je prevzemalo spoštljivo
drhtenje".48 Obisk Antropološke razstave v Moskvi
leta 1878 pa je enajstletni Veri, kot se ga sama spo-
minja, "dal pobudo... za moja intelektualna zani-
manj a" .^^

Od otroških let je vedela za Mihailovo navdu-
ševanje za etnološka dela Hilferdinga, Ribnikova,
Majnova idrP^ Zanimala se je tudi za etnološke
odprave Mihaila in Nikolaja. V letu 1887 pa je
"uresničila svojo željo" - z bratom Nikolajem je
opravila znanstveno potovanje po Olonecki in
Arhangelski guberniji.^l Gradivo te ekspedicije je
bilo podlaga za njeno prvo tiskano delo Na seve-
ru. Popotni spomini (Moskva, 1890). Z Nikolajem
je bila tudi v Sibiriji, na Krimu, v Novorusiji in v
Pribaltiku.

Vera Nikolajevna Haruzin (1866 -1931)

V obdobju 1889 - 1892 je proučevala etnograf-
sljce muzeje v Nemčiji, Franciji in Avstriji, leta 1892

pa je v Parizu z bratom Nikolajem poslušala
predavanja o zgodovini družine, vere, cerkve in o
zahodnoevropski etnologiji.

Tako so ji bile dane osnove etnološke iz-
obrazbe, ki jo je nadaljevala do konca življenja.
Bogato znanje evropskih jezikov ji je omogočalo,
da je sledila vsem najnovejšim dosežkom na
področju etnologije tudi v zahodnih deželah.
Veliko so ji pomenili tudi stalni stiki s takratnimi
najvidnejšimi predstavniki znanstvenega in umet-
niškega življenja Rusije. Vera in njeni bratje so se
stalno srečevali z V. F. Millerjem, A. A. Šahma-
tovom, D. P. Botkinom (in z njegovo družino), s P.
M. Tretjakovom, z A. A. Fetom, D. V. Grigo-
rovičem, I. E. Cvetkovom, F. E. Koršem in z mno-
gimi drugimi. Vera je tako bila vedno v središču
kulturnega in znanstvenega življenja v Moskvi.

Kot predavateljica visoke šole in kot avtorica
številnih znanstvenih del je bila V. N. Haruzin,
ugotavlja D. K. Zelenin, zvesta svojemu glavnemu
poslanstvu - seznanjati rusko družbo z najnovej-
šimi dosežki in tokovi zahodnoevropske etnologije.

Tako ni bilo niti enega kolikor toliko znanega
evropskega etnologa, na dela katerega se ne bi V.
Nikolajevna odzvala s svojimi številnimi recen-
zijami: te recenzije so bile objavljene v moskovski
reviji Etnografičeskoe obozrenie od leta 1890
naprej.52 Njena dela Gradivo za bibUografijo etno-
loške literature (Moskva, 1904), Etnografija, Vero-
vanja malokulturnih narodov (Moskva, 1909, 1. zv.)
Etnografija, Pristopi k proučevanju pojavov
materialne kulture (bivališče, obleka, okras, hrana)
(Moskva, 1914, 2. zv.). Uvod v etnografijo. Opis in
razdelitev narodov sveta (Moskva, 1914), in še
mnoga druga pričajo o tem, da se je V. N. Haruzin
opirala na obsežno zahodnoevropsko literaturo,
predvsem J. Fraserja, A. Langa, F. MüUerja, M.
Schmidta in na desetine drugih. Zaradi korek-
tnosti53 je potrebno omeniti tudi, da je V. N.
Haruzin dobro poznala tovrstno rusko literaturo in
za svoja dela črpala tudi iz obsežne ruske
zgodovinske in etnološke literature, med drugim iz
del takšnih avtorjev kot so M. M. Kovalevski, D. N.
Anučin, A. N. Afanasjev, V. V. Stasov, A. N.
Veselovski, C. P. Krašeninnikov, P. A. Rovinski, P.
V. Šejn idr. V. N. Haruzin je opravila orjaško delo
za popularizacijo takratnih najsodobnejših dosež-
kov v svetovni etnologiji. Njena bibliografija in pa
tematska kazala virov v učbenikih in v predavanjih
so še danes dragocena vodila za ruske etnologe.

In vendar se Vera Nikolajevna nikoli ni štela za
teoretičarko v etnologiji in si ni zastavljala nikakr-

48 OPI GIM. F. 81. V. N. Haruzin, Prošloe... Ed. hr. 81. L.
49

Prav tam.

50 Prav tam. Ed. hr. 77 - 78. Št. 5. L. 72.

51 Prav lam. Ed. hr. 82. L. 73.

52 D. K. Zelenin, V. N. Haruzina. Lud SlowiaAski. T. II
1931/2, str. 276.

53 D. K. Zelenin po našem mnenju zmanjšuje zasluge V.
N. Haruzin, ko jo imenuje popularizatorko samo za-
hodnoevropskih raziskav.

76

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Snih teoretičnih nalog. V predgovoru k svojim
predavanjem, ki jih je imela na moskovskem arhe-
ološkem inštituha,54 piše, da ima namen "ljudem,
ki se želijo praktično ukvarjati z etnologijo, dati
navodila za zbiranje etnološkega gradiva na pogla-
vitnih področjih materialne kulture". Poskušala je
dati znanstveno razlago posameznim pojavom ma-
terialne kulture, pokazati njihov razvoj in pomen.
In upravičeno je menila, da se morajo celo najvišje
teorije preizkušati z neposrednim opazovanjem
vsakdanjega življenja, predvsem na podeželju,
ruskem, slovanskem ali zahodnoevropskem.^^ Me-
nila je tudi, da ima slepo ukvarjanje s teorijami
pogubne posledice za zbiranje etnološkega gradi-
va. V. N. Haruzin je navdušeno učila svoje slu-
šatelje, kako razvijati opazovalne metode, spomin,
kako se lotiti raziskovanja prebivalstva, kako na-
tančno in skrbno voditi etnološke zapise, kako iz-
delovati skice in fotografije. Svoja predavanja, ki
so bila nasičena z bogatim primerjalnim gradivom
iz različnih dežel, je obogatila še z diapozitivi in z
ilustracijami iz zbirk Moskovskega Rumjancev-
skega muzeja^^ in iz muzeja kneginje M. K. Teni-
ševe iz Smolenska.57 Znanstvene raziskave V. N.
Haruzin so bile nadvse raznolike. Je avtorica vrste
prikazov narodov ruskega severa (Laponcev, Tun-
guzov in Jukagirov), o kmečkih bivališčih, o
primitivnih oblikah dramske umetnosti, o igrah in
igračah pri "malokulturnih narodih". Obširno delo
V. N. Haruzin K vprašanju čaščenja ognja^^ se
končuje z anketo z dvesto devetdesetimi vprašanji
s podnaslovom Uvod v program zbiranja pričevanj
o čaščenju ognja pri ruskih kmetih in tujerodcih (s
priloženim programom).

Še danes je za etnologe zelo dragocen njen
Program za zbiranje poročil o porodnih in krstnih
obredih pri ruskih kmetih in drugorodcih.^^ V
njem avtorica ponuja raziskovalcem 256 vprašanj o
rojstvih in krstih, s predhodnim obsežnejšim znan-
stvenim uvodom.

V rokopisu so ostali članki V. N. Haruzin Po-
šastno v fantastiki in v kultnih predstavah malo-
kulturnih narodov. Miti Južne Amerike, Izročila
različnih narodov o vstopu smrti na svet idr.

Prikrajšana za svojo lastno družino je V. N.
Haruzin veUko premišljevala o otrocih in o pro-
blemih, ki so z njimi povezani. Napisala je deli
Udeležba otrok v verskoobrednem življenju (Mo-

^ V. N. Haruzina, Etnografija... Moskva, 1914. 2 vyp., str.

V. N. Haruzina, Etnografija... 2 vyp. Uvod, str. 3.
Predmeti iz vsakdanjega življenja, ki so bili zbrani med
odpravami po Rusiji in v drugih slovanskih deželah ter
v Nemaji, so bili izročeni v fond Rumjancevskega mu-

^' V. N. Haruzina, Etnografija... 2 vyp., str. V - VI.
5» EO. Moskva, 1906/3 - 4, str. 68 - 205.
^9 EO. Moskva. 1904/4. str. 120 - 156.

skva, 1911), O predavanju etnologije v srednji soü
(Moskva, 1909) idr.

Zelo jo je zanimala tudi slovstvena folklora.
Sestavila in objavila je zbornike pravljic različnih
narodov: Pravljice ruskih tujerodcev (Moskva,
1898, s kratkimi etnološkimi opisi in ilustracijami).
Afriške pravljice (Moskva, 1919) idr.

Vera Nikolajevna je razodela svojo nadarjenost
ne le kot etnologinja - zbirateljica in raziskovalka
pravljic in mitov, temveč tudi kot prozaistka. Je
avtorica pripovedi in pravljičnih povesti Carična -
kamnito srčece (SPb. 1899; izšlo je nekaj izdaj),
Odzi in Oles, Pripoved iz življenja Laponcev
(Moskva, 1903), Tungušček Mihajlo (Moskva,
1928), Prijatelji. Podobe iz življenja slovenskih
otrok (Moskva, 1909)^0 idr.

Vera Nikolajevna se je že v mladih letih pre-
težno pod vplivom brata Mihaila začela zanimati za
zgodovino in življenje slovanskih narodov. Brat je
bil namreč goreč pristaš slovanofilskih idej. V svo-
jem rokopisu Preteklost, Spomini iz zgodnjih in
poznejših otroških let V. N. Haruzin piše, da je
Mihail zelo visoko cenil I. S. Aksakova in je bil sre-
čen, da ga je osebno poznal. Tudi Aksakov "je spo-
štoval Miša... podaril mu je enega izmed svojih spi-
sov z Mišu dragim posvetilom: Zadnjemu slovano-
filu M. N. Haruzinu. In imel je na žalost, prav" -
dodaja Vera Nikolajevna - "plemenita in idealistična
smer v slovanofilski misli je takrat zamirala".^!

Vero je v slovanofilstvu pritegovalo predvsem
sočutje do južnih in zahodnih Slovanov, ki so
trpeli pod tujim jarmom. V njenih dnevnikih je
pogosto misel, da bi ruski narod moral pomagati
slovanskim narodom. Pisala je na primer, da bi bi-
lo vsekakor treba "imeti dobrega ruskega konzula"
v Ljubljani. Podpirala je rusko-slovanske znanstve-
ne in kulturne povezave, ker je v njih videla
enega od načinov zbliževanja duhovno blizkih na-
rodov. Hkrati pa je ob idealizmu in nacionalizmu
prepričanj svojega brata Mihaila intuitivno čutila
utopičnost mnogih slovanofilskih idej, čeprav jih
ni neposredno obsojala. Sama pa je hotela svojo
ljubezen in spoštovanje do slovanskih bratov po-
kazati s konkretnim delom.

Vzdušje v domu Haruzinovih je precej prispe-
valo k njenemu zanimanju za slovanske teme. Tu
so se mudili tudi urednik Serbskega Vestnika
Radovič, slovenski filolog L. Jenko in njegova so-
proga T. M. Jenko, pa še bolgarski študentje B. N.
Bonča - Bojev, H. M. Bončev idr.

To zanimanje se ji je še okrepilo v času poto-
vanja z bratom Aleksejem na Kranjsko (njegovo

Ta pripoved je bila z desetimi fotografijami natisnjena v
časopisu Biblioteka sem'i i školy. Moskva, 1909/1, str. 1 -
48. Te pripovedi ni doslej še nihče omenil.
61 OPI GIM. F. 81. V. N. Haruzina. Prošloe... Ed hr 82 L
144.

77

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

prvo potovanje). Iz njenega Dnevnika lahko
razberemo, da sta se tam mudila od 7. avgusta do
1. septembra 1901.^2 Na potovanju po vaseh in
trgih na Kranjskem sta jima pomagala L. Jenko in
njegova soproga Terezina Mihajlovna. Posebno
toplo se Jenkove soproge spominja Vera 31. 8.
1901: "Nama je tukaj dobro, domače in udobno.
Jenkova sta tako prijazna".63 Posebno občudovanje
je pri njej vzbujala Jenkova goreča dejavnost - bil
je pobudnik za ustanovitev Ruskega krožka 1899 v
Ljubljani. Doktor L. Jenko je v njem brezplačno
učil ruski jezik. Zaradi njegovega prizadevanja so
bili ustanovljeni ruski krožki še v Celju, Mariboru,
v Gorici, Idriji, in v drugih mestih. "Neutrudno
dela," pravi o njem V. Haruzin. Njegova žena mu
pomaga že dvajset let. Pred T. M. (Terezino Mihaj-
lovno - op. M. K.) se nehote priklanjam."^4

Vera je navdušeno pisala tudi o drugih članih
Ruskega krožka. Vse je označila kot "trdne bodoče
borce... prijetno je gledati v njihove čiste dobre
oči".65

Od leve proti desni sedijo N. V. Haruzin (žena
Alekseja N. Haruzina), Vera Nikolajevna Haruzin
ip Elena Nikolajevna Arandorenko (sestra V. N. in
A. N. Haruzina)

62 Prav tam. Dnevnik V. N. Haruzin. Ed. hr. 67. L. 113.

63 Prav tam. L. 113, 114.

64 Prav tam. L. 114.

65 Prav tam. L. 113.

Opisala je enega izmed večerov, preživetih s
svojimi novimi slovenskimi prijatelji: "Pili smo slo-
vensko vino - v prsih mi je zadrhtelo. Od srca sem
pila za to močno, pogumno žensko (op.: mislila je
soprogo L. Jenka)., za to slavno mladino prihod-
njih borcev."66 Slovenska tematika v znanstveno
delo Vere Nikolajevne potemtakem ni prišla slučaj-
no. Potovanje z bratom po slovenskih deželah,
zlasti po Kranjski, je v njej pustilo neizbrisne sledi.
V. N. Haruzin ne pove, zakaj se je odločila, da je
vzporedno z bratovimi objavami (objavami A. N.
Haruzina) o Slovencih na Kranjskem tudi sama
objavila v reviji Estestvoznanie i geografija za leto
1902 (št. 3 - 6, 8) precej temeljit opis Kranjske.
Avtorica pripominja le, da je spis nastal na podlagi
osebnih vtisov in na podlagi del J. V. Valvasorja, S.
Šumana, L. Niederla, pa tudi zbirke Daškovskega
etnografskega muzeja.

Vsebina članka je ostala v okvirih tradicije
revije. Vendar je Vera Nikolajevna, za razliko od
A. N. Haruzina, v svoj opis vnesla tudi novo
gradivo (tj. opis zemljepisnih značilnosti, obleke,
zakonsko-družinskih odnosov, nekaterih vraž) in
tako razširila obzorje ruske javnosti o čudoviti slo-
venski deželi. "Dežela, ki je mnogo pretrpela.., in
vendar je prekrasna," piše Vera. "Narava je veli-
častna in obenem mehka in prijazna."6'' Avtorici se
je zdelo zlasti pomembno predstaviti arheološke
najdbe na Ljubljanskem barju, ki dajejo predstavo
o značaju predzgodovinskega načina življenja
prebivalstva teh krajev. Dotaknila se je halštat-
skega obdobja v zgodovini Kranjske, in poznej-
šega, ki je pripeljal do spopada z Rimom, z
Vzhodnimi Goti, z Langobardi, Bavarci, Avari. V 8.
stoletju je bila Karantanija (v katero je spadal večji
del Kranjske) vključena v obsežno frankovsko
cesarstvo. Cesarji so zemljo z darovnicami podelili
v fevd cerkvenim vladarjem in nemškemu plem-
stvu. Tako se je utrdila "železna oblast tujih pri-
šlekov", je z bridkostjo pisala V. N. Haruzin.68

V 13. stoletju je Kranjska dokončno prišla pod
oblast Habsburžanov: Prvi del opisa je posvečen
kratki zgodovini kranjske dežele. V drugem delu
pa je V. N. Haruzin podala precej podrobno ozna-
ko zemljepisnih značilnosti treh delov Kranjske -
Gorenjske, Dolenjske in Notranjske. Avtorica živo
slika veličastne in surove Julijske Alpe in njihove
vrhove - "velikane". Mangart, Jalovec, Razor, Ve-
liko Tičarico, Bogatin, in nad vsemi - "opevan v
mitoloških pripovedkah - Triglav". "Njegov skalnati
vrh, ožarjen z vzhajajočim soncem, izkazuje ne-

66 Prav tam. L. 113v, 114. - 22. IV. 1902 je T. M. Jenko
obiskala V. N. Haruzin in A. N. Haruzina. OPI GIM. F.
81. Ed. hr. 68. L. 11, 12.

6' V. N. Haruzina, Krajna (očerk), Estestvoznanie i geo-
grafija. Moskva, 1902/3, str. 38.

68 Prav tam, str. 43.

78

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

popisno veličino in lepoto."^^

Nič manj niso slikovite Karavanke, ki delijo
Koroško in Kranjsko. V njihovem zavetju so gor-
ske vasice, gradovi, kapelice in cerkvice. Na jugo-
zahodu se jim priključijo Kamniške Alpe. Z Grin-
tovca, kjer se stikajo Štajerska, Koroška in Kranj-
ska, se odpira pogled na tri rečne doline - Bistrice,
Bele in Save. Zahodni del Dolenjske ostro spre-
minja svoj značaj - nastopijo kredne formacije -
čuti se prehod na kras.^O

Na Notranjskem V. N. Haruzin opisuje "tera-
sasto Kraško planoto, ki se vleče skoraj do jad-
ranskega morja". Najznamenitejši pojav na Krasu
je Postojnska jama, ki je dolga štiri kilometre.
Avtorica zelo živo opisuje reke in jezera (Kokro,
Bistrico, Krko, Kolpo, Unico in Ljubljanico ter
Cerkniško jezero idr.). Slednje spada "v skupino
čudes, s katerimi je Kranjska tako bogata": "Je zdaj
svetlo in hladno, drugič pa mračno in veličastno;
periodično presiha in takrat na njegovem dnu
pred ponovno pojavitvijo vode zraste gosta
trava."71

Ravno tako presenetljiva v svoji različnosti so
sedmera triglavska jezera. Zgornje Belopeško npr.
"je kot dragoceno zrcalo za velikana Mangarta, ki
se gleda v njegovo svetlo gladino".^2

Izmed ruskih znanstvenikov je samo V. N. Ha-
ruzin znala tako poetično opisati naravo Kranjske.
Kot prava geografinja je predstavila tudi njeno
glavno bogastvo - bukove, hrastove in smrekove
gozdove. Les je tako predmet izvoza kot po-
glavitni gradbeni material, in kot material za raz-
lične kmečke izdelke. Podrobno je obdelala floro in
favno kranjskih gozdov - piše o medvedih, lisicah,
srnah, polhih; o lovu, čebelarstvu, ribolovu, konje-
reji pa govori kot o vejah slovenskega gospo-
darstva. Podrobno opisuje osnovno dejavnost Slo-
vencev na Kranjskem - poljedelstvo, in poudarja
nenehen razvoj poljedelske kulture. Za ruske
bralce je zanimiva predstavitev t. i. stoga ali ko-
zolca - bistroumne slovenske iznajdbe za sušenje
kmetijskih pridelkov. Na kratko ga je omenjal tudi
A. N. Haruzin, ko je opisoval dejavnosti slovenskih
kmetov.

Za razliko od brata Alekseja pa se je Vera
Nikolajevna dotaknila tudi slovenske hrane -
opisala je ričet z bobom, fižolom, in z odrezki
gnjati, s koščki klobase, svinjske slanine; kislo zelje,
žganje, slivovko, in še druge jedi in žgane pijače.

Zelo stara gospodarska dejavnost slovenskega
kmeta je vinogradništvo. Rudarstvo (pridobivanje
rud, premoga in živega srebra) je posebno razvito

69 Prav tam. Št. 4, str. 2.

70 Prav tam, str. 3.

71 Prav tam, str. 4.

72 Prav tam.

v Idriji. Skoraj vsi prebivalci - 85% so rudarji.73
Izdelava platna, izdelkov iz konjske žime, gline,
lesa, slame, kleklanje - vse to, kot upravičeno trdi
V. N. Haruzin, priča o tem, da je "v energičnem in
delovnem narodu gospodarski duh zelo razvit".74

V tretjem delu opisa V. N. Haruzin obširno
opisuje Blejsko jezero in njegov grad, in še gra-
dove kot turjaški, ljubljanski, njihovo lego in zgo-
dovino, ter verovanja in legende, ki so povezane z
njimi.

Opis jezer in gradov vedno znova opozarja na
pisateljski dar V. N. Haruzin. "Tam je vas Zagorica
(nem. Aurich) vsa bela, vesela, s svojimi mlini, ki
so postavljeni vzdolž večno šumeče reke. Tu je
zelena gora Straža, in naprej Osojnica, s katere je
prekrasen razgled na jezero. Če pogledate skozi
drugo grajsko okno, je pred vami veriga Julijskih
Alp - in tam za gorskimi vrhovi, če je jasno, se
pokaže veličastni Triglav."75

Nič manj slikovito Vera ne opiše vasi Rečico,
Zasip, Radovljico, Bled, arhitekturo cerkva in nji-
hovo notranjost s starinskimi in sodobnimi ele-
menti. Mnogo cerkva je propadlo v 15. stoletju, v
času turških vpadov. Cerkev na Bledu je po nje-
nem mnenju "priča junaškega vzpona duha pri
ljudstvu, ki je do zadnje kaplje krvi branilo svojo
domovino, vero in družino".'6

Četrti del tega obsežnega spisa Kranjska pa je
čisto etnološki. Posvečen je nacionalnim poseb-
nostim različnih delov Kranjske, posebnostim slo-
venske obleke in bivališča.

V. Haruzin prebivalce Gorenjske označuje kot
"energične, delovne, in radovedne."77

Prijazna narava Dolenjske "je dala pečat meh-
kosti in določene brezskrbnosti tudi svojim sino-
vom".78 Boj s surovo naravo na Notranjskem pa je
porodil zaprtost in odločnost - "nezlomljiva moč
veje iz prekaljenih in utrjenih postav".

Poleg podnebnih vplivov pa so vsem Slo-
vencem skupne značajske poteze: nedružabnost,
čeprav "o bogastvu njegovega (Slovenca - op. M.
K.) notranjega življenja govori izrazno polni obraz;
previdnost je posledica tujih pritiskov; podjetnost
in prizadevanje razširiti svoje obzorje; gostoljubje
v povezavi z varčnostjo; odsotnost "brezskrbne
lahkovernosti do tujcev" - v povezavi z resnico-
ljubnostjo v govorjenju in z nagnjenostjo "k raz-
mišljanju in premišljenemu odnosu do življenja".79

"Vredno je pogledati te visoke in prožne po-
stave, junaško močne in ne brez prefinjenosti, te
obraze s pečatom zavestnega mišljenja...", z Ijubez-

Prav tam, str. 11.

74 Prav tam, str. 12.

75 Prav tam, str. 52.

76 Prav tam. Št. 5, str. 58.

77 Prav tam. Št. 8, str. 1.
7° Prav tam.

79 Prav tam, str. 2.

79

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

nijo piše V. N. Haruzin, "in dojel boš, da je ta
narod krepek, življenjsko sposoben in da mu pri-
pada bodočnost, ki si jo bo znal sam priboriti".80

Če izbrskamo iz spomina, kaj so o Slovencih
izjavili njeni predhodniki, vidimo, da je ona ne-
mara prva v ruski etnologiji po resnici (kolikor sta
dopuščala dar opazovanja in znanje) orisala neka-
tere glavne poteze nacionalnega značaja Sloven-
cev, in jih povezala z zgodovinsko usodo celega
naroda, z naravnimi pogoji in z značilnostmi gos-
podarskega načina življenja v različnih predelih
dežele. Njene zanimive ugotovitve lahko uporabijo
tudi sodobni etnologi, ki proučujejo etnično
zgodovino narodov sveta.

V. N. Haruzin v svoj opis vključuje tudi novo
gradivo o oblačilih Slovencev. V zvezi s tem ugo-
tavlja, da tradicionalna oblačila na Kranjskem pre-
cej hitro izginjajo. Slikovito narodno nošo, piše,
lahko vidiš samo ob vehkih praznikih. Vendar vse-
eno opaža, da so slovenski možje še vedno ob-
držali navado nositi ozke irhaste hlače, zataknjene
v škornje ali z na kolenih napuščenimi belimi
spodnjimi dolgimi hlačami, žametni telovnik žive
barve z vrsto tesno skupaj prišitih "srebrnih gum-
bov, okroglih in ploskih aU kroglastih".^!

Opazila je tudi to, da "so se srebrni gumbi v
zadnjem času začeli nadomeščati s školjkami" (po
zahtevah mode). Klobuk je mehak, iz jagnječje
volne različnih barv, zanj pa je zataknjeno perje.
Poleti pogosto nosijo samo telovnik ("škerlat lai-
belc") in srajco z ležečim ovratnikom. Razširjeni so
suknjiči (kamižole) iz temnega sukna, pozimi pa
beli kožuhi, podloženi s črno ovčjo kožo, na hrbtu
so našiti progasti vzorci. Prva desetletja 19. stoletja
so rdeče suknjiče (kamižole) nosili samski moški,
oženjeni pa modre s stoječim ovratnikom. Opise
moške noše je avtorica opremila s fotografijami.82

Pasovi so bili nujno dopolnilo obleki. Nekoč so
bili usnjeni s svetUmi žebljički in zakovicami, vde-
lanimi v obliki vzorca. V začetku 20. stoletja pa so
bUi usnjeni pasovi navadno rdeči.

Vsakdanja noša Slovenke je preprosta in, po
mnenju V. N. Haruzin, na prvi pogled spominja
na nošo ruske kmetice. Sestavlja jo kratka bluza
(ošpetelj) s širokim vratnim izrezom. Narejena je iz
domačega platna ah iz bombažnega belega blaga.
Nabrana je na zatilju, spredaj pa je nabrana v
drobne gube. Rokavi so nabrani in spuščeni z ram,
nabrani so tudi na zapestju, zavihek pa se šiva
kake tri palce dolg. Rokav se zapenja samo z enim
gumbom, nakar se manšeta zapogiba. Krilo (cikla)
je zelo nabrano, padajoče, in našito na utesnjen
životec. Životec, močno izrezan pri vratu in roka-

80 Prav tam.

81 Prav tam.

82 Prav tam, str. 3.

vih, tesno objema telo.83 Spredaj se obe polovici
životca spenjata. V začetku 20. stoletja so životce
zamenjavale po životu sešite jopice. Nad dolgim
krilom nosijo predpasnik iz katuna. Naglavna ruta
pa je zavezana pod brado, redkeje na zatilju. Nošo
dopolnjuje čezramna ruta, njena konca pa se v
pasu stikata; navadno je svetlorumena z živo-
rdečim obšivom in tako precej poživlja moder ali
temnorjav odtenek obleke. Na nogah ima nizke
usnjene čevlje. Praznična stara obleka je zelo lepa
- ima iste sestavine kot vsakdanja, le da je sešita in
tanjšega tkanega blaga ali svile. Srajca z izredno
širokimi rokavi ali obleka, ki je tudi zelo široka s
prav takim svilenim predpasnikom, na glavi pa je
ruta z dolgimi resicami. Včasih je na glavi čepica
in peča - štirioglata bela ruta, obrobljena in še ob-
šita s čipko, ki spredaj tesno objema glavo, se na
vrhu glave oblikuje v greben, nazaj pa prosto pa-
da. Drugo naglavno pokrivalo je avba. To je širok
trak iz črnega žameta, prešitega z zlato nitjo in
bleščicami, ki se ga daje nad čelo. Na njen vrhnji
del je prišita čepica s podlogo iz rožnatega ali rde-
čega blaga, nanjo pa se našiva "belo poškrobljeno
tanko tkanino v obliki nabranega pUseja". Avba se
zavezuje na zatilju s širokim svilenim metuljčkom,
katerega konci trakov padajo na hrbet. Žensko in
moško nošo dopolnjuje pas (nekoč usnjen), kate-
rega konca se spuščata na stegno in zavezujeta s
svilenim trakom. K pasu so privezovali blazinico
za igle, škarje, ključe, žlice in nož. Možje so jedilni
pribor navadno nosili v žepu, na njem pa je bil
monogram z inicialkami gospodarja. K praznični
noši Slovenke je sodil tudi gosto prešit velik bel
robec (smrkla) in uhani. Možje so pogosto nosili
uhan v enem ušesu - po izočilu naj bi jih ob-
varoval pred boleznijo oči.

Vera Nikolajevna to praznično obleko Slovenke
s prikazom peče in avbe predstavlja na dveh
fotografijah.84

V nadaljevanju Haruzina raziskuje kranjska bi-
vališča. Poetično opisuje privlačnost slovenskih
selišč, polskritih med goščo sadnega drevja, z vi-
sokim cerkvenim zvonikom. Hiše iz brun, s slamo
krite enoprostorske hiše (kajže) so na Kranjskem
vse bolj redke (avtorica prilaga fotografijo). Za
razliko od A. N. Haruzina, Vera Nikolajevna po-
sveča več pozornosti zunanjosti zidanih hiš, kate-
rih beli zidovi posrečeno konstrastirajo s sivo-
rjavimi lesenimi deli pritiklin in skednjev, s sivimi
strehami, ki so pokrite "z živozelenimi krpami
mahu, ki se zlati na soncu". Slovenci so veliki lju-
bitelji rož. Z oken "veselo gledajo rožnati in rdeči
cvetovi pelargonij, bledozeleni rožmarin; z dolgega
in širokega balkonskega okna ali ograje lesenega
hodnika se nizko spuščajo nageljni v svojih živo-

83 Prav tam, str. 4.

84 Prav tam, str. 5 - 6.

80

46

1998

1-2 KRONIKA

časopis za slovensico Icrajevno zgodovino

pisnih barvah. Nagelj je cvet devištva, zato celo
revnejši krasijo z njim svoje hiše. Po izročilu so
najlepši dar ljubljeni deklici - prelepi cvetovi iz
vrtov "rojenic" - pravljičnega lika iz slovenske slov-
stvene foklore.85

Tudi poslikave na stenah so zelo razširjene
(upodobitve svetnikov, leto izgradnje ali pa ini-
cialke lastnika, obkrožene z venčkom iz listja ali
cvetov.

Tako kot A. N. Haruzina tudi Vero Nikolajevno
zanimajo arhitekturne posebnosti hiš kranjskega
kmeta. Te so odvisne od reliefa in od ravnosti tal.
"Pogosto je hiša na pogled enonadstropna, pa je
na zadnji strani samo pritlična, ker se naslanja v
breg. Lahko pa je tudi obratno. Hiša je pritlična in
okna na ulico so nižje kot človeška postava, ven-
dar pa so okna na drugi strani hiše takorekoč že v
prvem nadstropju - od zadaj hiša ni videti samo
enonadstropna, ampak je velik naklon tal omo-
gočil še pod prvim nadstropjem narediti celo so-
bico za shranjevanje orodja" ..."Čuti se," upravičeno
opaža Haruzinovaa, da ni nobene prisile, ampak le
svobodna zamisel graditelja in prijetna na pogled
različnost oblik."^^ Fotografije in opisi bivalnih in
gospodarskih stavb samo še potrjujejo to misel.

Ne bomo se dotikali tega, kar je o kranjski hiši
že napisal A. N. Haruzin (včasih tudi bolj po-
drobno), ampak se bomo ustavili samo pri opaz-
kah Vere Nikolajevne, ki jih brat Aleksej nima ali
pa so bile narejene le mimogrede. Pozorna je bila
na "primernost slovenskega bivališča v vojnih raz-
merah", na vdolbine v stenah, na majhna okna z
železnimi križi in oknicami. Vendar so se v času
njunega obiska take "utrdbe" srečevale že zelo red-
ko. Haruzinova se je pri opisu notranjosti hiše
osredotočila na strop v veži, na široka obokana
vrata, na pod, tlakovan s kamni. Sodobno vežo (v
preteklosti koliba) ima, tako kot A. N. Haruzin, za
osnutek, iz katerega se je razvilo kmečko bivališče.
Prilaga načrte hiš iz Bohinjske Bele. Vera opisuje
sodobno hišo: predsoba (nastala iz veže), notra-
njost hiše, obedno mizo, mentrgo, omare, skrinjo,
hišo ali izbo, novomodne stole ("nem. zessel") in
obstenske klopi. Slovenska peč je nižja od ruske,
obložena je z zelenimi ali rjavimi pečnicami, kuri
pa se (za razliko od ruske), ne iz izbe, ampak iz
veže ali kuhinje. Hiša je polepšana s slikami,
stensko uro, ogledalom in koledarjem. Strop pod-
pira močan prečni tram (na njem je z nožem
marsikdaj izrezljan ornament). Hiša je po mnenju
Vere Haruzin na nek način podobna ruski izbi. Le
polporcelanasta posoda z blagoslovljeno vodo pri
vhodnih vratih in rožni venec, ob katerem gos-
podar moli vsak večer, ustvarja neponovljivo
vzdušje slovenskega bivališča na Gorenjskem.

V. N. Haruzin je menila, da so hiše na Do-
lenjskem revnejše, lesene, z zemljo namesto poda.
Na Noh-anjskem je več kamnitih hiš z nizkimi
težkimi strehami, na strešnikih so zaradi burje tež-
ki kamni. Strehe starejših hiš so izdelane iz
apnenčevih plošč, ki se tesno prilegajo ena k drugi
in so spojene s cementom. Takšne strehe so ležale
na močnih hrastovih tramovih. Na krasu so hiše
pritlične.87

Avtorica je zelo podrobno opisala gospodarska
poslopja (skedenj, pod) na Dolenjskem, priložila je
fotografije skednja, stoga, kozolca, poda.

Na kratko V. N. Haruzin predstavi tudi zdra-
vilna zelišča, ki rastejo na Gorenjskem (tovrstnega
gradiva ni pri A. N. Haruzinu). Sklicujoč se na
Janeza Vajkarda Valvasorja pripoveduje o čudežni
moči velikega korena, ki je pomagal deklici osvojiti
ljubega; o posebnem mazilu iz različnih zelišč
(Pentaphillon - petoprstnik, Aconitum - preobjeda,
Apium graveolens - navadna zelena), ki ima ča-
robno in skrivnostno moč. Vsekakor je Slovenka
verovala v zdravilno moč številnih zelišč in jih
znala tudi nabirati.

V. N. Haruzin se je prva dotaknila tudi dru-
žinskih odnosov pri slovenskem kmetu. Poglavar
družine je bil gospodar, njegova žena (gospodinja)
pa je bila tudi zelo v časteh. Avtorica je v zvezi s
tem zapisala slovenski pregovor: "Mož podpira
enega, žena pa tri vogale pri hiši." Ko je oženjen
starejši sin dobil kmetijo, se je mlada družina pre-
selila v hišo, oče in mati pa v čumnato. Oče pa si
je od sina izgovoril določen del imetja in določil
pravice mlajših sinov in hčera. Včasih pa oče ni
izročil kmetije starejšemu sinu ali pa zaradi sporov
starša na stara leta najameta sobo v tuji hiši kot
goslača. Če je oče pri denarju, sezida svojim sino-
vom ločene hiše. Če je v družini samo hči edinka,
rade volje sprejmejo zeta v hišo. Na bogatih kme-
tijah imajo tudi hlapce in dekle. Po navadi jih
najamejo za leto, dajejo jim obutev, obleko, in ob
praznikih darila. So tudi začasni delavci - kosci,
mlatiči, žanjci, drvarji idr. Najamejo jih za en dan
in živijo v drugi hiši.

Da bi ruskemu bralcu jasneje predstavila od-
nose v družini, V. N. Haruzin vzorčno izbere štiri
kmečke družine - bogato kmetijo na Bledu, kjer je
poglavar družine mati; kmečko družino v Zagorici,
ki so jo sestavljali gospodinja, gospodar, otroci,
vnuki; hišo, ki jo je po smrti staršev dobila deklica
sirota; hišo, ki jo je podedoval starejši sin. Takšno
gradivo o medsebojnih odnosih v slovenskih
kmečkih družinah je V. N. Haruzin navajala prvič.

Po vseh naštetem lahko spoznamo, da se je
spis Kranjska, čeprav je bil izdan istočasno s članki
A. N. Haruzina, od njih razlikoval zaradi novega

°^ Prav tam, str. 7.
86 Prav tam, str. 8-9.

Prav tam, str. 17.

81

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

gradiva in zaradi slikovitega, jasnega jezika.

Velja tudi omeniti, da je V. N. Haruzin na-
brano slovensko gradivo^^ uporabila tudi v svojem
delu Etnografija (2. zvezek. Načini proučevanja
pojavov materialne kulture. Bivališče. Obleka.
Okrasje. Hrana., Moskva, 1914). To delo je zelo po-
membno za razumevanje zakonitosti evolucije in
tipologije bivališča, obleke, hrane itd. pri različnih
narodih. Avtorica se opira na raziskave A. N. Ha-
ruzina o slovenskem bivališču, na dela N. N. Ha-
ruzina (Etnogratija, zv. 1 - 4, SPb., 1901 - 1905;
Zgodovina razvoja bivališča pri nomadskih in
polnomadskih turškotatarskih in mongolskih naro-
dih v Rusiji, Moskva 1895; Opis zgodovinskega
razvoja bivališča pri Fincih, Moskva 1895 idr.). V.
N. Haruzina je svoja opažanja in opise s Kranj-
skega v učbenikih obrusila, dognala in včasih raz-
širila. Analizira npr. slovensko kamro - posebni
prizidek k osnovnemu bivalnemu prostoru - k hiši
ali čumnato^^ - sobo, ki meji na vežo nasproti hiše.

Članek želim končati z omembo pripovedi V. N.
Haruzine Prijatelji. Podobe iz življenja slovenskih
otrok. Pripoved je bila natisnjena leta 1909 in je
etnološko obarvana. Verjetno je grajena na vtisih s
potovanja po slovenskih deželah 1901. Avtorica v
njej opisuje slovensko hišo in njene dele, sobo
deklice Francke v premožni kmečki hiši, gospo-
darske stavbe, npr. uljnjak - čebelnjak. Opisana je
tudi obleka slovenske kmetice s priloženo foto-
grafijo avbe. Mimogrede pa omenja tudi značajske
lastnosti slovenske ženske - "je ljubezniva, ni
hrupna in blebetava". V pripovedi so zariši gorske
vasice Kupljenik in votUne Babji zob. Za ruskega
bralca so zanimivi opisi praznovanja božiča in
miklavževanja, sejma na Bledu in fotografije Slo-
vencev pred nedeljsko mašo. Otroci so opisani kot
veUki domoljubi, ki se trudijo, da bi z izobrazbo
ugnah svoje zatiralce. V pripovedi je čutiti nekak-
šno poučnost in publicističnost, posebno na mestih,
kjer avtorica govori o podobnostih med Rusi in
Slovenci, med ruščino in slovenščino itd., vendar je
v etnološkem pogledu slikovita in živahna.

88 V. N. Haruzina, Etnografija. Moskva, 1914. Vyp. 2 Gl.
str. 57, 83 - 85, 123, 139, 140, 142, 143, 165 - 167, 181, 189,
195, 196 - 197, 309, 311, 317, 419.

89 Prav tam, str. 195.

ZUSAMMENFASSUNG

Slowenien und die Slowenen in den Werken !
A. N. Harusins und V. N. IHarusins

Die Harusins bildeten eine Familie von begabten i
russischen Gelehrten. Alle drei Brüder: Mihail, i
Nikolaj und Aleksej sowie ihre Schwester Vera wid-
meten sich der Ethnologie und Anthropologie. Der
vorliegende Beitrag beschränkt sich auf das Werk
von Aleksej Nikolajevič Haruzin (1864 - 1932) und
von Vera Nikolajevna Haruzin (1866 -1931). In ihren
ethnologischen und anthropologischen Studien
erforschten sie das russische und andere slawische
Völker. Die Bibliographie der Haruzins umfaßt gut
dreihundert Veröffentlichungen. Der Verfasserin
des vorliegenden Beitrags wurde 1955 der Zutritt
zum persönlichen Archiv von A. N. Haruzin ge- ;
währt.

Aus den Tagebüchern von Vera Nikolajevna i
Haruzin geht hervor, daß sie zusammen mit ihrem i
Bruder Aleksej im Jahre 1901 Slowenien besucht hat,
Aleksej Nikolajevič Haruzin auch im darauf-
folgenden Jahr 1902. Nach diesen Besuchen ent-
standen folgende Artikel: Bosnien und die Herze- j
gowina. Die Beschreibungen der okkupierten
österreichisch-ungarischen Provinz (1901), ferner die '
Artikel: Religion, Kirche und Schule in Bosnien und ;
der Herzegowina (ohne Ort und Jahr), Die nationale i
Evolution der Slowenen, Das österreichische Krain,
Der krainische Karst und seine wunderschönen
Erscheinungen, Der Bauer des österreichischen
Krain und seine Bauten, Die Heimstätte des Slo-
wenen in Oberkrain. All diese Artikel sind im Jahre
1902 in der Zeitschriften Živaja starina und Russkij '
vestnik ersdmenen.

Aleksej Nikolajevič Haruzin und seine Schwester ;
waren entzückt über die Naturschönheiten Krains \
und wollten daher die Russen mit der Geschichte
des von den Slowenen besiedelten Raumes, ins-
besondere von Krain, bekanntmachen. Aleksej Niko-
lajevič Haruzin ging in seinen Beiträgen auf die
Baukunst ein, während sich Vera Nikolajevna ;
Haruzin durch Schilderung der Sitten, des Familien- \
und Gesellschaftslebens, der Bekleidung sowie j
durch poetische Landschaftsbeschreibungen aus-
zeichnete. Obwohl Anton Aškerc ihnen eine zu stark
idealisierte Darstellung Krains vorhielt, entstanden
ihre Darstellungen aufgrund von durch Aleksej
Nikolajevič Haruzin erarbeiteten Umfragen, die als
Hilfsmittel für künftige Forscher bei der ethno-
logischen Untersuchung gedacht waren.

82

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Marjan Drnovšek

Podoba Amerike na ilustracijah Ivana Vavpotiča

UVOD

Letos mineva petindvajset let od smrti koroš-
kega duhovnika Jurija Mateja Trunka (1870 - 1973),
ki se je vpisal v zgodovinopisje slovenskega izsel-
jenstva kot pisec dela Amerika in Amerikanci, ki
ga je leta 1912 izdajal v samozaložbi (v dvanajstih
zvezkih), izšlo pa je tudi v knjižni obliki v Celovcu
z enako letnico. Celotno delo je tiskala tiskarna
Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Na tem mestu ne
bomo razmišljali o pomenu knjige kot zgodo-
vinske, etnološke in včasih svojevrstne sociološke
študije, niti ne o njenem nastanku in odmevu v
javnosti - kar je predmet že krajšega zapisa v Zgo-
dovinskem časopisu^ -, ampak o njeni bogati ilu-
strativni opremi, ki je delo slovenskega slikarja
Ivana Vavpotiča (1877 - 1943). Ko je slikar leta
1910 zapustil mesto učitelja prostoročnega risanja
na državni realki v Idriji je odšel v Ljubljano in si
začel služiti kruh kot svobodni umetnik. To je bil
tudi čas, ko so nastale njegove prve pomembne in
obsežnejše knjižne ilustracije (perorisbe) za Jurčiče-
vega Desetega brata (1911).^ Odlikuje jih realizem,
smisel za detajle in duhovitost, hkrati pa v Jurči-
čevih literarnih likih odkrivamo tudi demonično
romatičnost in celo fantastiko, ki jim jo je vdahnil
slikar.3 Veljal je za umetnika, ki je bil najbolj suve-
ren v risbi. Fin de sièclovski čas oziroma takrat
prevladujoča secesijska umetnost sta vplivala na
Vavpotičeve ilustracije in risbe, njene odmeve pa
najdemo tudi v vinjetah, ilustracijah in inicialkah v
Trunkovi knjigi Amerika in Amerikanci. Za ilustra-
cije in inicialke v tej knjigi lahko rečemo, da jih
odlikujejo realizem, karakterizacija likov in duho-
vitost. V Narodni galeriji v Ljubljani hranijo risbo
reklame za čevlje Peko (okoli 1912), na kateri je
Vavpotič uporabil enak tip figure, kot ga najdemo
v Trunkovi knjigi (podoba moža s cilindrom, ki

Drnovšek, Marjan: Odmevnost Trunkove knjige "Ame-
rika in Amerikanci" v letih 1912 - 1913.- Zgodovinski
časopis (Ljubljana), 43/4, 1989, str. 606 - 609.
Jurčič, Josip: Deseti brat. - Izdala in založila Mohorjeva
družba v Celju, Slovenske večernice zvezek 118, Celje
1911.

Komelj, Milček: Ivan Vavpotič, slikar življenjske har-
monije.- Katalog: Ivan Vavpotič 1877 - 1943, Narodna
galerija, Ljubljana 1987, str. 21.

kaže na ogromen čevelj).^ Vendar bolj kot umet-
niška vrednost in izpovednost Vavpotičevih risb
nas v tem prispevku zanima njihova vsebinska po-
vednost in povezanost s Trunkovim tekstom.

Pred prvo svetovno vojno je bil Trunk kar
štirikrat v Ameriki. Spomladi 1909 je odšel prvič za
štiri mesece. Pot od Trsta prek New Yorka do
Seattla je opisal v potopisu, ki ga je objavil v ce-
lovškem Miru,5 vtise s tega potovanja pa je strnil
tudi v knjižni izdaji, ki je izšla tri leta kasneje v
nemškem jeziku.^ Oktobra 1909 je potoval drugič
v Ameriko, kjer je ostal do aprila naslednjega leta.
Že na teh prvih obiskih je razmišljal o tem, da bi
"o Ameriki kaj napisal."^ Maja 1911 je ponovno
potoval v ZDA. Odločil se je za pot prek Kanade,
ko je spremljal elizabetinke, katoliške sestre za ne-
go bolnikov, ki so odhajale v Humboldt. Četrtič pa
je odšel septembra 1911 za mesec dni z namenom,
da zbere čimveč gradiva za knjigo Amerika in
Amerikaner^ Zato lahko trdimo, da je Trunk do-
volj dobro spoznal deželo in ljudi, o katerih je
pisal. Nasprotno pa Ivan Vavpotič ni nikoli stopil
na ameriška tla. Kljub temu pa je s svojimi ilu-
stracijami zelo dobro "i/yW" ameriški utrip.

Kakšne predloge je imel Vavpotič v rokah za
svoje ilustracije? Žal o tem lahko le domnevamo.
Nedvomno mu je bil prvi informator Trunk sam,
ki je imel v rokah vsaj fotografije, ki so objavljene
tudi v knjigi. V takratnem časopisju na Sloven-
skem so bolj redko uporabljali risbo in fotografijo,
in skoraj ne v zvezi z Ameriko. Mimogrede pove-
dano: ob potopu Titanica aprila 1912 so se prvič v
dnevnem časopisju v večjem številu pojavile tudi
risbe, ki so prikazovale razne faze potopa ladje.
Znano pa je, da so bila nemška glasila bolj bogata

4 Narodna galerija, inv. št. G 988. Risba s svinčnikom, 49,5
X 22,4.

5 Podlistek. Iz popolne torbe, I - XI. - Mir (Celovec), 1909,
št. 40 - 48 in 1910, št. 1 - 5. Glej: Dmovšek, Marjan;
Usodna privlačnost Amerike.- Založba Nova revija,
Ljubljana 1998.

6 Trunk, Jurij: Quer durch Nordamerika, Celovec 1915.

7 Trunk, Jurij: Spomini, Celje 1950, str. 45.

8 Dne 20. julija 1921 je odšel še petič v ZDA, kamor se je
za stalno umaknil s Koroške, ki je po plebiscitu oktobra
1920 pripadla Avstriji. Amerika mu je postala nova
domovina za več kol polovico njegovega življenja. Umrl
je v San Franciscu v 103. letu starosti.

83

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

s slikovnim gradivom, zlasti z grafikami. Kakorkoli :
že, Jurij Trunk je v "Vabilu na naročbo", ki ga je i
poslal v javnost decembra 1911, s krepkimi črkami !
poudaril: "Krasile bodo pa knjigo pred vsem izvir- \
ne risbe znanega slovenskega umetnika g. Ivana \
Vavpotiča. "9 j

Poleg ilustrativnega gradiva so v knjigi objav-
ljen številne fotografije. Njihovo skupno število je '
351. Kar devetnajstkrat je več fotografij povezanih
v celoto s secesijskimi okrasnimi risbami, ki so delo
Ivana Vavpotiča. Večina fotografij je signiranih s ;
kraticami G. A. (ali G. H.), S. J. V. in Bx., in le 23
jih je podpisanih s polnim imenom: Anton J. Ter-
bovec. Njemu je Trunk namenil mesto tudi v do-
datku h knjigi, ki ga je naslovil Seznam znameni- \
tejših Slovencev}^ Vanj je uvrstil le malo laikov in \
med njimi Antona Terbovca.^^ In kdo je bil ta :
mož? Če povzamem Trunkov zapis, je bil "trgovec
in potovalec", ki je prišel v Združene države leta
1905 kot 23. letni mladenič, po rodu iz Žirovnice
pri Zidanem mostu. V času, ko je Trunk priprav- i
Ijal knjigo, je bil solastnik trgovine z zlatnino in '
"importerjev" (A. J. Terbovec & Co., 1622 Arapahoe ;
Str., Denver, Colorado). Svoje podjetje je zastopal j
"po vseh slovenskih naselbinah v Ameriki. " Znan j
naj bi bil po vsem slovenskem ameriškem zahodu
kot "najpopularnejša oseba po svojih humorističnih
in poučljivih dopisih, ki Jih priobčuje v raznih slo- ;
venskih listih. " Nedvomno so bili pisatelju znani in ;
uporabni njegovi spisi,!^ še bolj pa fotografije, ki j
jih je objavil v svoji knjigi. Z navedbo naslova in |
objavo Terbovčeve fotografije se mu je Trunk ver- \
jetno oddolžil za pomoč. Kdo so fotografi ostalega I
objavljenega gradiva? Ali drugače povedano: zakaj
je izrecno podpisanih samo 23 fotografij z imenom
Anton. J. Terbovec, čeprav nam motivi oziroma
enaki kraji fotografiranja vsiljujejo misel, da je bil
njihov avtor tudi Anton Terbovec? Pustimo to bo-
doči raziskavi, na tem mestu naj samo omenim, da \
je od vseh fotografij kar večina izrecno povezanih :
s Slovenci. Med njimi prevladujejo fotografije po- i
sameznikov (misijonarjev, učiteljic, vidnih posa-
meznikov iz slovensko ameriškega življenja), sku-
pinske (društveni "gasilski" posnetki, birme, po-
grebi, pikniki, lov ipd.) in družinske fotografije. V
manjšem številu so objavljeni posnetki hiš Sloven-
cev, njihovih hotelov, gostiln, društvenih domov \

Poleg vabila je za vzorec priložil uvodni del teksta o
državi Maine (v knjigi je na strani 21 in 22), naslovno
risbo (v knjigi na str. 1), dve inicialki in 4 fotografije.
Vabila je poslal tudi v Ameriko. Tako sta na ohra-
njenem vabilu (last avtorja M. D.) zapisana izseljenca
Franc Marolt in Charles Zor (Box 540, Forest City, Pa.)

JO Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, str. 543 - 606.

^ Trunk, Jurij; Amerika in Amerikanci, str. 598.

Tako ga Trunk citira in dobesedno navaja pri opisu
Slovencev v Denverju (str. 468).

in cerkev. Tudi med preostalimi fotografijami ame-
riških mest in naselbin, narave, spomenikov, jav-
nih zgradb, Indijancev ipd. lahko slutimo posnet-
ke, ki so prišli iz fotografskega aparata slovenskega
fotografa, zlasti pri motivih naselbin, skupin rudar-
jev ipd.

PLATNICE, VINJETE IN ILUSTRACIJE

Vavpotičev prispevek k Trunkovi knjigi lahko
razvrstimo na obUkovalski in ilustrativni del. Naj-
prej si oglejmo platnice knjige, ki so iz povoš-
čenega platna in tribarvne (modro, rdeče, bele),
kar so tudi barve ameriške - in ne nazadnje kranj-
ske, tj. slovenske - zastave. Podobo platnic je za-
snoval kot stilizirano, obarvano in v platnice vtis-
njeno ameriško zastavo (modra podlaga, rdeče črte
in bele zvezde). Vtisnjeno zastavo je ponovil tudi
na hrbtu in zadnji strani platnic. Ime avtorja in
naslov knjige pa je obkrožil s 27 belimi zvezdami.

Vinjeto kot majhno, preprosto okrasno risbo, je
Vavpotič uporabljal na koncu posameznih pogla-
vij. Samo kot stiliziran okras jo najdemo v 65 pri-
merih. V prvem in drugem delu knjige je v 52 pri-
merih v eni in v tretjem delu v 12 primerih v
drugi inačici. Od obeh različna pa je vinjeta na
drugi strani knjige, ki zaljša napis tiskarne Družbe
sv. Mohorja iz Celovca. Poleg omenjenih je ilustra-
tor uporabil še tri vinjete, ki obdržijo miniaturno
formo, vendar so vsebinsko konkretne. Na dveh
prikazuje realno ali idealizirano pokrajino (koča ob
jezeru, s poraščenim obrežjem in s pticami v
zraku), tretja pa miniaturni grb ameriške zvezne
države Massachusetts. Začetku in koncu knjige in
nekaterim posameznim prehodom med poglavji je
Vavpotič posvetil večje ilustracije. Naštejemo jih
sedem in oglejmo si jih nekoliko podrobneje.

Evropejec (Američan) in slovenska deklica

Na notranji naslovnici je celostranska ilustracija,
ki jo je ilustrator uporabil tudi na vabilu za naro-
čilo na knjigo iz leta 1911. Risbi sta enaki, razen v
tekstovnem delu. Tako so besede ameriškega škofa
slovenskega rodu Jamesa Trobca ("Slovenija Je naša
mati, Amerika naša nevesta") v knjigi objavljene
kot motto v uvodu, na drugo stran notranje na-
slovnice pa se je umaknil tudi napis o tiskarni. Ker
je zaradi prenosa tega teksta nastala v risbi majhna
praznina, jo je avtor zapolnil z miniaturno vinjeto,
ki prikazuje dva krokodilčka, ki ju povezuje tri-
rogljata harpuna.

84

1998

12 KRONIKA

časopis 28 slovensko krajevno zgodovino

Naslovna ilustracija nam prikazuje Evropejca
oziroma Američana z ameriško zastavo v desni
roki in z oljenko v dvignjeni levi roki. V ozadju so
pred smrekami na konjih drveči Indijanci, prvotni
prebivalci ameriškega kontinenta. Indijanski mo-
ment je poudarjen tudi s perjanico, ki okvirja celo
risbo. Stik dveh civilizacij in kultur, staroselske in
evropske, je privedel do enega največjih genoci-
dov v moderni zgodovini. Oljenka v roki Evro-
pejca naj bi pomenila luč, napredek, razvoj, ki ga
je ameriški kontinent nedvomno doživel v 19. sto-
letju, vendar - gledano z očmi Evropejcev. Za Indi-
jance je "nova luč" pomenila pogubo in izgubo
ozemelj. In kakšni so pogledi Jurija Trunka na
prvotne prebivalce Amerike? Tipično evropski.
Uspeh novih priseljencev je povezoval z majhnim
številom prvotnih prebivalcev, z njihovo neorga-
niziranostjo in z življenjem na "nizki stopnji omi-
ke". Skupno sožitje ni bilo mogoče, kar je Trunk
lakonično razložil; "Seveda so boji neizogibni pri
vsakem naseljevanju. "^^ V poglavju Iz amerikanske
zgodovine je Trunk Indijancem namenil le malo
prostora. Nizko stopnjo njihove omike je povezal z
mnenji iz literature (Farrand, Champlain), da so
Indijanci znali graditi le indijanske šotore ("wig-
wams"), kanuje in mogoče še krplje, tj. "smukače"
("snow-shoes"). Lov in ribolov jim je bil nad vse,
najraje pa so se vojskovali. Pisave niso poznali,
žensko so smatrali za manjvredno bitje in, kar je
bilo za katoliškega duhovnika nesprejemljivo, časti-
li so duhove ("Manitous"). Duh neodvisnosti in
brezmejne prostosti pa jim je preprečeval zdru-
ževanje in oblikovanje oblasti kot pri Evropejcih
("O kaki državi se med Indijanci ne more govo-
riti"). Nasproti njim so Evropejci tisti, ki jim je za
državo in imajo čut za red in pravico. Skupaj s
temi nazori so prinesli v novi svet tudi spošto-
vanje do obstoječega, sposobnost prilagajanja raz-
meram novega časa in deželam, izredno podjet-
nost, jekleno vztrajnost in iznajdljivost v vsaki
situaciji. Vse to naj bi po Trunku pomagalo "zidati"
tudi Združene države Amerike.

Marsikatero opeko k stavbi, ki ji pravimo ZDA,
so primaknili tudi Slovenci. V času, ko je Trunk pi-
sal knjigo, se je ob popisu prebivalstva v ZDA od-
ločilo za slovenski materni jezik kar 183.431 oseb
prve in druge generacije. Zato je zaključna Vavpo-
tičeva ilustracija v duhu sožitja Slovencev z novim
okoljem razumljiva in tudi v skladu s pisateljivimi
pogledi na njihovo življenje v ZDA. Deklica v go-
renjski (slovenski) narodni noši, s kranjsko (sloven-
sko) in ameriško zastavo v rokah in obkrožena z
"ameriškimi" zvezdicami, nedvomno poziva k in
izraža to sožitje [str. 608].

13 Trunk, Jurij; Amerika in Amerikanci, str. 2U.

85

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Risbi z naslovnice in zaključka knjige lahko
"beremo" tudi nekoliko drugače. V obeh primerih
imata akterja v rokah ameriško zastavo. Evropejec
(ali Američan) z oljenko v roki kaže na že ome-
njeni novi ameriški duh in napredek, v katerem
pa ni prostora za prvotne prebivalce, tj. Indijance.
Izraža torej tudi željo po nesožitju, ki jo Vavpo-
tičeva risba z bojno razpoloženimi Indijanci na
konjih še bolj poudarja. Nežna dekliška figura pa
nosi v desni roki narodno zastavo kot simbol ene-
ga od številnih evropskih narodov, ki so prišli v
Združene države, da bi tam našU boljše življenje
in hkrati prispevali k uspehu te države. Ali če
citiramo Trunkove besede: "Različni narodi so se
prišedši v Ameriko sčasoma spojili v novo ljud-
stvo, ki je na novih tleh, pod ugodnim podneb-
jem, s čudovito duševno močjo ustvarilo novo
omiko, na katero gleda ves svet z opravičenim
občudovanjem. "^^

Na ladji

Kratko uvodno poglavje v knjigo uvede Vav-
pohčeva ilustracija [str. 3], ki prikazuje izseljence na
premcu parnika. Simbolno nam ilustrator približa
pripadnike različnih evropskih narodov, tako mlade
kot tudi starejše. Med njimi vidimo kmečko, de-
lavsko in tudi meščansko oblečene potnike. Cilj
plovbe je znan, saj spodnji del ilustracije zapol-
njujeta stilizirani ameriški zastavi. Množičnost na
eni ter stanovska pestrost na drugi strani sta bili
odraz množičnega izseljevanja Evropejcev v ZDA,
ki mu sledimo v 19. in na začetku 20. stoletja. V
Trunkovem času so odhajali predvsem iz srednje,
vzhodne in južne Evrope. Govorimo o t. i. slovan-
skem, židovskem in sredozemskem (italijanskem in
grškem) valu. K temu valu so svoj delež prispevali
tudi Slovenci. Čez Atlantik so jih voziU vedno večji,
komfortnejši in hitrejši parniki. Mimogrede: ravno
v letu, ko so začeli izhajati prvi zvezki Trunkove

14

Trunk, Jurij; Amerika in Amerikanci, str. 3.

knjige, se je dogodila ena največjih in najbolj od-
mevnih pomorskih nesreč. 15. aprila 1912 se je po-
topil Titanic, ki je pogubil okoli 1500 oseb. Nesreča
je burila takratno svetovno javnost, spomin nanjo
pa ni zamrl še danes. Kljub temu pa v ničemer ni
vpivala za zmanjšanje toka izseljencev v ZDA.

Motiv ilustracije je plod slikarjeve domišljije, saj
premec na ladji navadno ni bil prostor za gibanje
potnikov, še manj za potnike tretjega razreda, v
katerem so se v glavnem vozili izseljenci. Paluba
tudi ni bila prostor za prtljago. Možno pa je, da
gre za trenutek tik pred izkrcanjem (tudi galebi v
ozadju kažejo na bližino kopnega), ko si del pot-
nikov krajša čas s poslušanjem harmonikaša s kuč-
mo na glavi (na levi strani ilustracije) in ko mlada
mati še zadnji trenutek pred odhodom na kopno
izrabi za nahranitev dojenčka (družina na desni
strani). Slednji motiv je tipičen za prikaz izse-
ljenske družine: mati s tremi otroci (z enim na
prsih, z drugim ob boku in tretjim, ki spi na prt-
ljagi) ter možem, ki v znani razmišljajoči pozi str-
mi v tla. Nedvomno ga tare skrb za družino in
vsem izseljencem znano vprašanje: kaj nas čaka v
Ameriki?

Očetje in sinovi: 1865 - 1912

Poglavje Zgodovina slovenskih naselbin v Zedi-
njenih državah uvaja Vavpotičeva ilustracija [str.
464] s primerjavo razvojne stopnje poljedelske ob-
delave zemlje leta 1865 in slabih pol stoletja kasne-
je. Medtem ko očetje s pomočjo konjske vprege
orjejo s plugom, so njihovim sinovom že pomagali
stroji. V obeh primerih delo na polju ni bilo lahko,
kar simbolično dokazuje narisan trnov krog okrog
obeh prizorov. Konec ameriške državljanske vojne
(1865) je postal začetek naglega gospodarskega
razvoja ZDA. Tako so leta 1870 iznašli "prvi strojni
plug, ki ob enem seje in vlači"}^ nad katerim se je
navduševal tudi Jurij Trunk. Z njim je ameriški

15 Trunk, Jurij; Amerika in Amerikanci, str. 327.

86

46

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

464

542

farmar pridobil na času in znižal stroške pridelave.
Stroji so luščili koruzo, kosili in mlatili žito, po-
magali pri izluščenju bombaža, kar je pred njihovo
uporabo zahtevalo večje število agrarnih delavcev.
Povečana uporaba mehanizacije, obdelava vedno
novih površin, uvajanje novih vrst bombaža,
koruze in pšenice, vedno večja uporaba gnojil,
boljša organizacija dela in še kaj so vplivali, da so
ZDA postale vodilna kmetijska proizvajalka na

svetu. Ameriško konkurenco so čutili tudi sloven-
ski kmetje. Sočasen je bil tudi industrijski razvoj,
ki je bil najbolj intenziven proti koncu 19. stoletja.
Tako so ZDA do leta 1890 postale vodilna in-
dustrijska sila na svetu. Zato nas ne presenetijo vi-
soki tovarniški dimniki v ozadju Vavpotičeve risbe,
ki opozarjajo tudi na to vejo naglo rastočega ame-
riškega gospodarstva.

Nagel razvoj gospodarstva so poleg ostalih po-
gojev omogočali tudi vedno novi priseljenci iz Ev-
rope in drugih delov sveta. Rudniki in tovarne so
zahtevale številne pridne roke, med katerimi je bi-
lo tudi veliko slovenskih. Če sodimo po virih jih
največ najdemo v raznih rudnikih sirom Amerike.
Mnogi pa so našli delo v jeklarnah in drugih obra-
tih težke industrije. Delo je bilo težko in v času
industrijskega poleta tudi dobro plačano. Tako nas
Vavpotičeva ilustracija [str. 542], ki zaključuje ome-
njeno poglavje, na simbolni način opozori na dvoj-
nost obljubljene Amerike. Na eni strani njena svo-
boda in enakost (ameriška zastava) in na drugi
strani trdo in neizprosno delo (trnov venec) so da-
jali vrednost ameriškemu dolarju, denarju, ki je že
tedaj imel določen čaroben lesk in privlačnost. Mit
o Ameriki kot deželi, kjer ležijo dolarji kar na cesti
in se v njej vsem priseljencem cedita le med in
mleko, je bil v Trunkovem času le še mit. Realnost
življenja in dela je bila znana večini odhajajočim
Slovencev, polnih nad in upov na boljše življenje in
le redki so sanjarili, da bodo v ZDA obogateli čez
noč in postali tudi denarno svobodni in neodvisni
od zahtevnih delodajalcev. Znana pa je bila tudi
draginja v Ameriki. Kakor so s pridnim delom pri-
hajali dolarji v roke, tako so tudi hitro polzeli iz
njih. Na prelomu v 20. stoletje je veliki gospodarski
krizi 1893 sledila kriza v letih 1907/08, ki je bila še
vedno v zavesti tako pisatelja kot ilustratorja njego-
ve knjige. To nam dokazuje tudi opisana risba.

87

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

606

Uncle Sam in Slovenci

Ameriški trgovec Sam Wilson je nosil vzdevek
Stric Sam ("Uncle Sam"), ki ga je uporabljal kot
inicialko ("U. S. ") pri označevanju svojega blaga. V
vojni 1812 (ravno sto let pred izidom Trunkove
knjige) je oskrboval ameriško vojsko v okolici
Troye (New York). Pojem Stric Sam se je prenesel
na označevanje pripadnosti (blaga) Stricu Samu, tj.
državi, nato pa se je uveljavil kot oznaka za oblast
oz. ameriško državo.^^ Njegovo podobo je pogosto

uporabil tudi Ivan Vavpotič.

Zadnje poglavje knjige je Trunk naslovil Se-
znam znamenitejših Slovencev in ga označil kot
dodatek. Vavpotič ga je likovno opremil z uvodno
[str. 543] in zaključno ilustracijo [str. 606], ki sta
vezani na slovenske priseljence v ZDA. Uvodna
risba nam s kančkom ironije prikazuje mlin z ve-
trnico (ameriška država), v katerega vabi Stric Sam
slovenske priseljence. Kažipot z napisom "Ame-
rika" usmeTJa proti z desnico vabečemu Stricu Sa-
mu pred vhodom v mlin moža s culo in žago na
hrbtu (gozdnega delavca), krepkega moža s kram-
pom na rami (rudarja) ter z ženo s culo ob njegovi
strani in moža s polhovko na glavi, s pipo v ustih,
"marcio" pod pazduho in lesenim kovčkom v ro-
kah, ki mu pred nogami hodi z ruto pokrita de-
klica. Vsi so oblečeni v kmečke noše. Noša moža v
žago pripada panonskemu tipu (Bela Krajina,
vzhodna Štajerska in Prekmurje), ostale pa alp-
skemu tipu. Iz mlina pa prihajajo ob globokem
priklonu v livrejo oblečenega Američana novi
"Amerikanci", ki so oblečeni v oblačila srednjega in
višjega sloja ameriške družbe. Ilustrator je še bolj
poudaril razliko med staro in novo domovino tudi
s pokrajinskim ozadjem. Stari kraj s preprosto
potjo med travniki in z osatom v ospredju in novi
svet s promenado ali teraso z ograjo, ki jo krasi
gojeno zeleno grmičevje v lončkih. In še več: do-
ma sveti le ena, v Ameriki pa ogromno zvezd. Po-
američanjenje pa od obeh strani opazujeta pe-
klenščka, ki jima je Vavpotič "pritaknil" na glavi še
indijanska peresa.

Že Trunk je ugotavljal, da so se Slovenci z dru-
gimi Slovani vred hitro prilagodili Ameriki tudi
glede oblačenja. "Amerikanec žal ne trpi narodnih
noš. Kroj obleke je isti od New Yorka do S. Fran-

16 Shenkman, Richard: Legends, Lies & Cherished Myts of
American History.- Harper Perennial, New York 1988,

str. 166 - 167.

88

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ciska. Tudi glede obleke bo marsikje preveč potra-
te ... Nič jim ni predrago, posebno za otroke in
dekleta. Za dekleta in tudi žene, ki so prišle iz
dežele in so nosile vedno le cunje, dasi morda svi-
lene, je klobuk 'glory of glories - prava deveta ne-
besa', in ker ima Slovan naraven okus za krepke
barve, ta ženski lišp ni brez okusa", je zapisal in
hkrati opozoril izseljence pred škodljivo razkoš-
nostjo glede oblačenja.!^ Vendar obleka je bila
samo zunanja lupina novega Amerikanca. Kaj pa
njegovo srce in zavest? Za germanizacijo Sloven-
cev na severni etnični meji občutljivi koroški du-
hovnik je posvetil podpoglavje v knjigi tudi vpra-
šanju izginjanja Slovencev v ameriški družbi.
"Amerikanski mlini so zmleli že marsikatero trdo
zrno v moko edinosti; ker pa prav trdih zrn le ni
konec, so se mnogi začeli tresti iz samega stra-
hu..."}^ je zapisal Trunk, ko je opozoril na mno-
žičen val slovanskih in italijanskih priseljencev v
ZDA, ki je vzbudil odpor pri "starejših" prise-
ljencih, tj. zlasti angleškega porekla. Vendar asimi-
lacijski stroj, ki mu je najbolj služila ameriška šola
("ta gorostasni mlin"), splošna želja priseljencev po
vključitvi v družbo, želja po izobraževanju ipd., je
deloval vztrajno, vendar brez prisile. "Ker imajo
slovanski narodi vse pogoje asimilacije, se bodo
brezdvomno in nekako naravno polagoma izgubili
v amerikanskem morju. Nemci, Holandci, Švedi, ki
so po jeziku sorodni Angležem, ginejo jako hitro.
Slovane loči jezik, ohranili se bodo dalje časa, a za
vedno nikdar"}'^ ugotavlja Trunk, hkrati pa pou-
darja pomen ohranjanja slovenske identitete, zlasti
znanja slovenskega jezika. Zato zaključi podpo-
glavje s pozivom: "Ako le moreš, ostani doma. Ce
pa greš, se vsaj sam ne pogrezuj v tuje morje. V
slučaju, da ti je postala Amerika ljuba nevesta in si
srečen poleg nje kot ponosen, navdušen ameri-
kanski državljan, ne zabi ostati zvest sin svoje ma-
tere, slovenske domovine!"^

Ponosnega Kranjca nam kaže tudi Vavpotičeva
zaključna ilustracija. Klanjajoči se Stric Sam z lo-
vorjevim vencem v roki ga vabeče sprejema na
odru ameriške družbe. Poleg vedno glasnejših in
ostrejših nasprotovanj novemu priseljevanju iz
vzhodnoevropskih dežel in sredozemskega bazena.

so bili tudi zagovorniki priseljevanja nove delovne
sile, ki je bila cenejša in nujno potrebna za funk-
cioniranje ameriškega gospodarstva. Vrsti težaških
del, zlasti v rudnikih, tovarnah, gozdovih, na po-
ljih ipd., so se mnogi Američani že izogibali. Prid-
ne in manj plačane delovne roke so bile vedno za-
željene. Poleg tega ekonomskega vidika pa ne
smemo pozabiti, da so se ZDA vedno čutile po-
klicane kot zaščitnica ljudi, ki so jih razni politični,
verski in drugi pritiski stiskali in onemogočali vse-
povsod po svetu. Pod ameriško zastavo in v duhu
načel svobode ("liberty"), prosvetljenstva ("en-
lightenment") in uspeha ("prosperity") so ponujale
roko vsem zatiranim, zlasti pa Evropejcem. Tako
tudi našemu ponosnemu Kranjcu.

INICIALKE *

Ilustratorju Vavpotiču je Trunkov tekst določal
temo posamezne inicialke in prva črka v začetni
besedi stavka tudi njeno vključitev v risbo. V
prvem delu knjige, ki zajema tretjino njenega
obsega in nosi naslov Splošni pregled (Združenih
držav Amerike), zasledimo njihovo največje število
(56).21 Kratka poglavja Amerika ali Novi svet, Se-
verna Amerika in Zedinjene države so dobila vsa-
ka svojo inicialko. Posebej obravnavani, in vsak s
svojo inicialko, so še Nova Anglija, District of
Washington in teritorija Aljaska ter Havaji Na
koncu prvega dela knjige je prikaz Kanade, ki je
tudi dobila svojo inicialko. Omenjenim osmim pa
moramo prišteti 48 inicialk za vsako zvezno ame-
riško državo. V drugih delih knjige je še 38 ini-
cialk, ki se nanašajo na uvodni tekst,^^ ameriško
zgodovino,23 njihovo politično,^^ duhovno in soci-
alno,25 gospodarsko življenje,^^ priseljevanje^'' in
na Slovence v Ameriki.^^ Mnoge vsebinsko sorod-
ne motive (naštete v prejšnjem stavku) najdemo
tako pri predstavitvah posameznih ameriških dr-
žav. V razpravi sem jih združeval po posameznih
tematskih sklopih in v ilustrativnem delu upošte-
val večino Vavpotičevih inicialk. V oglatem
oklepaju [ ] navedena številka pove, na kateri
strani v knjigi je opisana inicialka oz. uvodni citat.

17 Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, str. 438 - 439.
|8 Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, str. 455.

Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, str. 457.
20 Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, sir. 463.

89

21 Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci, sir. 5 - 208.

22 Na strani 3.

23 Na straneh 209, 221, 226, 236, 241, 246, 254, 261, 264.

24 Na straneh 273, 277, 285, 289, 291.

25 Na straneh 293, 295, 303, 313, 316.

26 Na straneh 321, 326, 329, 332, 344, 351, 353, 357, 362, 366.

27 Na straneh 371, 388, 401.

28 Na straneh 420, 430, 441, 453.

1-2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

: O

1998

90

46

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Severna Amerika.

Ameriko [5] oziroma Novi svet je Vavpotič ilu-
striral s podobo Strica Sama, ki drži v roki ze-
meljsko oblo s pogledom na Severno in Južno
Ameriko. Kot za vse celine se je tudi pri Ameriki
uveljavila ženska oblika poimenovanja, in sicer po
kartografu Amerigu Vespucciju. Čeprav so kmalu
spoznali zmoto je ime Amerike ostalo. Tudi izraz
Novi svet so prvič uporabili leta 1511 (v delu Fed-
ra Martyra de Angleria: De orbi novo) in ga upo-
rabljali, tako kot izraz Amerika, samo za ozna-
čevanje Južne Amerike. Kdo je pravzaprav odkril
Ameriko? Krištof Kolumb (1492) ali Vikingi že
stoletja pred tem? Danes je uveljavljeno mnenje,
da so jo odkrili predniki današnjih Indijancev, da
pa je Kolumbovo "odkritje" le prvo dokumen-
tiranje stika med Evropo in Ameriko.

"Podrobneje [19] začnemo Ameriko in njene
prebivalce opisovati v malem severovzhodnem
kotu, ki so mu prej rekli Nova Anglija." Poleg
Spancev in Francozov so se v kolonialno osvajanje
Amerike vključili tudi Angleži. Pravi "yankee" aU
Novi Anglež je po Trunkovem mnenju izviral iz
severovzhodnega dela ZDA, ki pa je ohranil "svoje
malo čudne nravne in verske nazore' (puritan-
stvo). Združeval je pridnost in zagnanost za delu
po načelu: pomagaj si sam ("Help yourself j in
nagnjenost k odkrivanju in izobraževanju. "Yen-
kee" na risbi Ivana Vavpotiča je v vojaški opravi,
vendar tudi s svinčnikom v rokah.

"Svetovna [226] zgodovina pozna le malo
bojev, ki bi bili tako odločilno vplivali na razvitek
človeštva, kakor so boji Francozov in Angležev za
vlado v Severni Ameriki. " Angleško-francoski boji
za severnoameriško celino so se začeli zelo zgodaj.
Njihov začetek označuje angleški napad na Que-
bec 1629, konec pa sklenitev pariškega miru (1763).
Po njem je Francija prepustila Veliki Britaniji Ka-
nado in dežele vzhodno od Misisipija. Trinajst an-
gleških kolonij na atlantski obali (na pasji ovratnici
je številka 13) je proti galskemu petelinu (simbol
Francozov) izbojevalo pomembno zmago, ki je
postala temelj tudi za izbruh ameriške revolucije
(1775) in nastanek Združenih držav (leva pasja ta-
ca pritiska na listino z imenom Amerika, v ozadju
pa boj spremlja ameriški jastreb).

"Texas [117] je največja in najjužnejša država..."
Dejansko je bila v Trunkovem času največja država
ZDA, ki je merila 692 381 km^ (za več kot 34
Sloveni]). Do 1836 je bila del Mehike, nato je razgla-
sila neodvisnost in postala republika. Konec de-

cembra 1845 je bila kot 28. država priključena ZDA.

Pensilvanijo [69] je angleška krona 1681 dom-
nevno dodelila Williamu Pennu kot odplačilo dol-
ga države do njegovega očeta. Priznavati je moral
le angleško nadvlado. W. Penn je bil eden od
ustanoviteljev kvekerjev, ki kot "prijatelji ljudi" od-
klanjajo prisego in vojaško službo. Trunk jih je kot
katoliški duhovnik označil: "Udje sami so se ime-
novali 'prijatelji' ali 'spoznavalci luči', ker so si
domnevali, da pride njih verska gorečnost narav-
nost od zgoraj'." (Trunk, 71.) Zakaj je Vavpotič
uporabil vojni motiv za inicialko države, ki so jo
naseljevah in vodili ljudje, ki so odklanjali nasilje?
Verjetno zato, ker je bila od 1. do 3. julija 1863 v
Gettysburgu odločilna bitka med severnimi in juž-
nimi državami. Vrhovni poveljnik glavne armade
južnih držav, general Robert Edward Lee, je bil v
njej odločilno poražen.

"Neprenehoma [246] sicer, a le počasi so pro-
dirali proti zapadu in se tam naseljevali"heiz. 1763
je angleška krona razglasila t. i. proklamacijsko
mejno črto med koloniziranim in indijanskim
ozemljem zahodno od nje. Lakota po zemlji
(sledeč klicu: Na zahod!), kožuhovini in drugem
bogastvu jo je vedno bolj pomikala proti zahodu,
najhitreje pa v 19. stoletju, tj. v času množičnega
priseljevanja Evropejcev.

"Po [261] vojni (1861-65) je nastalo vprašanje,
pod kakšnimi pogoji naj se vstaške države zopet
sprejmejo v Unijo. " Aljaska ni mogla sodelovati v
secesijski vojni, saj so jo ZDA za 7,2 milijona
dolarjev kupile od Rusije šele leta 1867. Če ne prej,
je za to prodajo Rusiji postalo žal z odkritjem
aljaškega zlata konec 19. stoletja. Kot 49. zvezna
država se je vključila v ZDA šele leta 1959.

Severno Ameriko [8] simbolizirata zastavi ZDA
in dominiona Kanada.

"Kanada [207] (Dominion of Canada) obsega
vse pokrajine severno od reke St Lawrence, od
velikih jezer in 48" severne širine, izvzemši Ala-
ska." Vabeče kretnje Strička Sama elegantnemu
dekletu (Kanadi) so ostale neizpolnjena želja ZDA
po njeni priključitvi. Tako se ni uresničila Trun-
kova napoved: "V doglednem času se bo Kanada
povsem združila z Zedinjenimi državami. " (Trunk,
208.) Prvega julija 1867 je Kanada vzpostavila zve-
zno ureditev in dobila status dominiona, tj. avto-
nomne države znotraj britanskega imperija. Poli-
tično samostojna v okviru Britanske skupnosti na-
rodov je postala šele 1926 in šele leta 1982 je
dobila lastno ustavo, ki državi zagotavlja popolno
suverenost.

91

1-2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Združene države Amerike.

"Amerikanci [273] niso enotno pleme, a vendar
moremo po pravici govoriti o 'amerikanskem ljud-
stvu'." Med ameriško vojno za neodvisnost (1775-
83) so 4. julija 1776 v Kongresu razglasili dekla-
racijo neodvisnosti "trinajstih združenih držav
Amerike." (Beard, 541.) Ameriški osvobodilni
armadi je poveljeval George Washington. Če so-
dimo po imenih, npr. Gorshé, Vavtar, Vertnar,
Cherne in Vidmar, so se pod njegovim vodstvom
borili tudi Slovenci. (Adamič, 236.) S pariškim
mirom 1783 se je vojna končala. Tako so Velika
jezera na severu in Misisipi na zahodu postale
meje novonastalih Združenih držav Amerike.

Zvezni grb Združenih držav Amerike [9] pred-
stavlja temnorjavi orel z naprsnim ščitom, oljko in
puščicami v krempljih. V kljunu ima pas z na-
pisom: "E pluribus unum", nad glavo pa trinajst
oz. v Trunkovem času oseminštirideset zvezd, ki
so označevale 48 zveznih držav.

"Leta 1790 [241] se je vršilo prvo ljudsko štetje.
Unija je imela 3,929.483 prebivalcev. " Po končam
osvobodilni vojni je začela novonastala zveza
funkcionirati kot država. Nova ustava je bila
sprejeta 17. septembra 1787, ki so jo 1791 dopolnili
z 10 amandmaji o zaščiti človekovih pravic ("BiH of
Rights".) Ti vključujejo svobodo veroizpovedi,
govora in tiska, pravico do nošnje orožja, zaščito
osebe, domovanja in posesti itd.

"Predsednika [285] voli vse ljudstvo na dobo
štirih let in ga morejo zopet izvoliti.. " Po prvem
členu prvega poglavja ustave (1787) je vsa zako-
nodajna oblast v rokah kongresa ZDA, ki ga se-
stavljata senat in dom poslancev. Prvi člen dru-
gega poglavja pa določa: "Izvršna oblast bo pre-
puščena predsedniku Združenih držav. Ta bo
opravljal službo štiri leta..." (Beard, 552.) Posa-
mezne države so glede na število prebivalcev do-
ločile število glasovalcev (volilnih mož). Ti so po
predpisanem sistemu volili predsednika. Prvi pred-
sednik ZDA je postal George Washington (1789-
97). Vavpotič je narisal volilnega moža, ki oddaja
list v volilno posodo, iz ozadja pa ga opazujejo
predsedniški kandidati.

"Od [254] leta 1830 so Zedinjene države zelo
hitro napredovale. " V času ameriške državljanske
vojne je postal šestnajsti predsednik ZDA repub-
likanec Abraham Lincoln (1861-65). Njegova izvo-
litev za predsednika je izzvala ločitev U držav
juga, ki so hotele obdržati suženjstvo. Zmagala je
njegova opcija, saj je dosegel osvoboditev sužnjev

in obnovil enotnost države. Umrl je 15. aprila 1865,
dan po atentatu. Trinajsti amandma ameriške usta-
ve (1865): "Niti suženjstva ... ne sme biti v Zdru-
ženih državah ali na katerem koli kraju pod nji-
hovo oblastjo. Kongres je pooblaščen, da uveljavi
ta člen s primerno zakonodajo" (Beard, 561.)

"Zakonodajna pravica [277] v Uniji je v rokah
kongresa." Republikanska in demokratska stranka
obvladujeta ameriško politično polje, tako tudi v
času, ko je Trunk pisal poglavje Politične stranke
in politiki. Vloga volilcev je bila odločujoča pri vo-
litvah raznih predstavništev na vseh ravneh. Vsak
politik je začel kariero na najnižji, tj. krajevni rav-
ni, in je bil izbran iz vrst v kraju znanih ljudi.
"Slovenci si izvolijo prav radi za župana kakega
komaj privandranega tujca. Amerikaneu je to
neumevno", je na koncu razmišljanja poudaril pi-
satelj. (Trunk, 278.)

"V [291] politiki prinaša vsak dan nova vpra-
šanja. " Tudi Združene države niso bile brez nere-
šenih vprašanj, med katerimi so na začetku 20.
stoletja izstopala tista, ki so izvirala iz nasprotij
med delom in kapitalom. Tudi odpor do "tujcev"
(gibanje "Knownothings") je postajal vedno moč-
nejši, npr. do Kitajcev, Slovanov, Zidov, Italijanov
itd. Zato moramo s kančkom zadržanosti vzeti na
znanje Trunkovo mnenje: "Edini črni oblak na ob-
zorju amerikanske javnosti je vprašanje o zamor-
cih. Druga 'narodnostna' vprašanja bodo izginila,
kakor se razprši megla pred solnčnimi žarki."
(Trunk, 292.)

"Vsak [289] narod ima svoje pravno življenje."
Ameriški sodni sistem je bil pisatelju nekoliko
nerazumljiv, zlasti pa daleč od evropskega. ("Ame-
rikansko pravo raste kakor raste in se razvija vsak
živ jezik, evropejsko pravo pa je podobno umet-
nemu jeziku. ") Vavpotičev hudomušen pogled na
pravico pa je razumljiv sam po sebi.

"Dokazano [316] je, da amerikansko podnebje
vpliva na telesni razvitek ljudi, ki se tja pre-
seljujejo." S tem stavkom pisatelj vpelje bralca v
poglavje Amerikanski duh, ki mu je ilustrator do-
dal inicialko z drvečim avtomobilom v rokah šo-
ferja, ki z levico visoko dviga ameriško zastavo.
Zaupanje v lastno moč, odločnost samozavest in
zavedanje dolžnosti naj bi bile značilnosti ame-
riškega človeka. ("Nobena moč se ne sme omejiti,
noben predlog zajeziti, nobeno stremljenje ne sme
imeti mej!") (Trunk, 316.) Opozoril je tudi na
temno stran tega pogleda, in sicer na možen
diletantizem in zanemarjenje strokovne izobrazbe,
kar nam nakazuje tudi ilustratorjeva inicialka.

93

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

94

46

i KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Ameriški staroselci in narava. \

"Oklahoma [163] pomeni 'dom vseh Indijan-
cev' in leži na vzhodnem obronku Rocky Mts.,
severno od srednjega Red Riverja. " Zmotno mne-
nje, da so Kolumb in njegovi nasledniki odkrili \
zahodno pot do Indije, je vplivalo tudi na poime- i
novanje ameriških staroselcev. Evropski koloniza- ;
torji in tudi večina evropskih priseljencev moderne
dobe (med njimi tudi Slovenci) so gledali nanje
kot na necivilizirane "divjake", "pogane" in "bar-
bare". Vsiljevanje evropske civilizacije je pomenilo
uničevanje njihove kulture, pogled, da so to "div-
jaki" pa tudi njihovo fizično uničevanje in izri- 1
njanje na rob nove ameriške družbe, tako v teri- '
torialnem (proti zahodu in končno njihova getì-
zacija v indijanske rezervate) in družbenem smislu
(marginalizacija). Čeprav je šlo za različna kulturna
in jezikovna ljudstva so jih Evropejci unificirali kot \
Indijance oz. "rdečekožce". Tudi Trunk jih večkrat j
označuje kot "neomikane" \\\xà\. ("O pravi omiki in ^
napredku se pri Indijancih ne more govoriti.")
(Trunk, 164.)

"Mississippi [112] se razprostira južno od reke \
Tennessee do Mississippija na zapadu." Prostran- !
stva, bogata z živalmi in vodovjem, so bila živ- ■
Ijenjsko okolje staroselcev, bolj vajenega nomad- i
•skega kot ustaljenega načina življenja. Belokranjec \
Matija Premuta, bogat trgovec v St. Louisu ob Mi- '
sisipiju, jih je v pismu domačim 1845 opisal: "Mes- '
ca Velki-travna lanskiga leta sim se bil med divje '.
Amerikance podal (ktere Indijane imenujemo, po .
Kranjsko bi jim divjaki rekel), 600 angležkih milj \
od našiga mesta St. Louis delječ; čez 100 milj smo \
se v barki peljali, brez de bi bili kakšno hišo ali j
drugo poslopje vidili, in tje pridši smo našli divjih
korenjakov dovelj. Divji Indijani so veliko veci od |
nas, ter so tudi močneji, in po navadi kufraste \
farbe. Vsi imajo čeme, debele in terde lase. Njih i
oblačila, posebno pozimi, so večidel iz kož divjih ;
zverin, poleti so pa skorej popolnama nagi. Oni so '
prav zdravi in verlo zrašeni in bolj krepke in \
močne postave, kakor mnogi drugi evropejski na- \
ródi " (Premuta, 1845.) j

"North Dakota [153] tvori s South Dakoto ve- \
likanski čveterokot ob zgornjem toku reke Mis- '■
souri. " V Severni in Južni Dakoti je bilo v Trun-
kovem času še okoli 40.000 staroselcev. Pripadali
so plemenu Sioux. ("Sioux so še dandanes izmed \
vseh rodov največji sovražniki 'bele kože', bojeviti, i
hrabri, neupogljivi. ") (Trunk, 156.) Strah pred njimi j
je bil še večji, če so se odpravili na bojni pohod.

"Maryland [83] je ob zalivu Chasepeak-Bay..." \
Baltimor je bilo središče katoliške Cerkve v ZDA,

kjer je bila ustanovljena prva škofija (1789). Država
sama ima ime po Mariji. In Vavpotič je za motiv
inicialke vzel podobo indijanske Marije z detetom
v rokah, pred katero kleči Indijanec v bojni
opremi.

"Indiana [131] je ob reki Ohio hribovita, drugod
ravna, mestoma močvirnata, a jako rodovitna pre-
rija. " To prerijsko deželo je Vavpotič izkoristil za
risbo lepega indijanskega dekleta. Tudi glavno me-
sto te zvezne ameriške države na srednjem zaho-
du se imenuje Indianapolis. Za staroselke v Min-
nesoti. Severni in Južni Dakoti pa Trunk ni imel
lepih besed, saj jih je opisal kot majhne in neo-
kretne, kar naj bi bila posledica njihovih kratkih
nog.

"South Dakota [155] ima s Severno Dakoto ena-
ko izobrazbo ... Kraji, kjer so naseljeni le Indijanci,
obsegajo okoli 40.000 km^. " Severnoameriški bizon,
imenovan tudi indijanski bizon ali buffalo, je pred
odkritjem Amerike naseljeval celino v velikih čre-
dah. Danes jih najdemo le v živalskih rezervatih.
Podobno kot so izginjali staroselci, se je manjšalo
tudi število bizonov. Ameriški staroselci so jih lovili
zaradi življenjskih potreb, beli človek pa jih je lovil
zaradi zaslužka.

"Arkansas [126] je nizka ravan, katero vigredi
Mississippi mnogokrat poplavlja. " Kot motiv inici-
alke za državo je Vavpotič uporabil medveda dva-
krat, in sicer pri Arkansasu in Aljaski. V Severni
Ameriki živita dve podvrsti pravega rjavega med-
veda, to sta kodiak in grizU. Najbolj razširjen pa je
baribal ali črni medved, ki živi od Aljaske do Me-
hike. Kot vegetarijanec se hrani predvsem z jago-
dami, želodom, gomolji, koreninami, šipkom ipd.
Verjetno je imel Vavpotič v mislih tega medveda,
pri Aljaski pa severnega ali belega medveda.

"Iowa [151] je brez gorovja in na velike daljave
130 do 510 m visoko valovito višavje... " Imenovali
so jo tudi država "jastrebovega očesa' ("Hawkey
State"), kar je izkoristil Vavpotič za inicialko k
Trunkovemu opisu te ameriške zvezne države. Še
leta 1857 so v njej potekali boji s staroselci.

"Georgia [101] tvori četverokot med rekama
Savannah in spodnjo Chattahuchee..." Severna
Amerika (med njimi tudi Georgia) je (bila) domo-
vina divjega purana, iz katerega so vzredili doma-
čega purana, ki v dolžino doseže tudi do 110 cm.
Ob dvorjenju in prikazu moči lahko odrasel samec
kolesasto razprostre repna peresa. Znano pa je, da
puran ne sme manjkati na družinskem jedilniku
ob praznovanju Zahvalnega dneva ("Thanksgiving
Day"), ki ga Američani praznujejo zadnji četrtek v
novembru.

95

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

96

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Agrarne panoge, rudarstvo in promet.

Trunkovo razmišljanje o kmetijstvu se začne z
besedami "Rodovitnost zemlje [344]...", ki jo ilu-
strator upodobi v iniciaUd z motivom glave gove-
da, koruzo, bučo, razrrimi gomolji oz. sadjem in
vinsko trto. Zemlja je bila cilj večini prvih na-
seljencev (pionirjev), ki so prihajali v ZDA v prvih
dveh tretjinah 19. stoletja. Med njimi so bili tudi
Slovenci. V času, ko je bilo zemlje na pretek, so jo
farmarji dobili od države kot "Homestead" v obse-
gu 160 akrov. Lahko pa so jo tudi kupili. Trunk je
bil navdušen nad ameriškimi farmarji, ki so bili po
njegovem mnenju samostojni, samozavestni in
podjetni, zato je svetoval: "V primeri s slovenskim
kmetom je amerikanski /armer vsekakor na bolj-
šem, in onim Slovencem, ki so se namenili ostati
za vedno v Ameriki, moremo dati le en nasvet:
Pojdite na farme!" (Trunk, 350.)

Živinoreja je bila pomembna panoga ameri-
škega gospodarstva in črede 500 in več repov
živine s kravjimi pastirji ("Cowboys") so postali ne-
kakšne simbol ameriškega zahoda. Ta panoga je
bila razvita tudi v državi Wyoming [166]. Kavboj
je bil kmečki delavec, ki je zaradi literature in
filma postal svojevrsten junak Amerike. Že v Trun-
kovem času so bili to "junaki prve vrste. " Konj je
bil neobhodno potreben v času osvajanja ameri-
škega zahoda, puška in pištola pa obvezna spre-
mljevalca in marsikdaj garanta za preživetje. Ne-
obhoden predmet vsakega pravega kavboja pa je
tudi vrv ali jermen z zanko na koncu za lovljenje
živali (laso).

Les je veliko pomenil za prve naseljence, saj so
si z njim gradili hiše, ograjevali zemljo, izdelovali
razne predmete (od žlice do voza) itd. Tudi stavbe
v naselbinah in celo mestih so gradili z lesom. Ve-
liko so ga porabili tudi ob gradnjah železnic, v
rudnikih itd. Med drvarji so bili številni Slovenci,
npr. v Minnesoti, Pensilvaniji in drugod. Državo
Washington [201] so imenovali "vedno zelena dr-
žava" ("Evergreen State") ravno zaradi ogromnih
gozdnih površin. Ko je spomladi 1909 pisatelj ob-
iskal to državo, so ga gozdovi navdušili: "Mene je
pa vleklo ven v gozd. Ko bi naši kmetje imeli tak
gozd, primaruha, to bi nosili glave visoko ... Po-
sebno ena vrsta lesa je, cedra, ki ne strohni in ne
zgori, akoravno je les lahek, kakor goba. Največja
drevesa so neke vrste smreke, druga so podobna
našim mecesnom. Mestoma je cela skupina takih
velikanov, vsak po meter in več debel.. " (Trunkov
podlistek.) Veselje in ples na štoru ravnokar po-
drtega drevesa nam prikazuje tudi Vavpotičeva
inicialka.

Ohio [129] je bila država s številnimi pre-
mogovniki in rudniki železove rude. V njih so de-
lali tudi slovenski priseljenci. Rudarstvo je bilo eno
od področij, ki je pritegovalo mnoge Slovence. Ta-
ko je bil na Kranjskem splošno uveljavljen odgo-
vor "Naš fant je rudokop", če je kdo povprašal
sorodnike o zaposlitvi njihovega Amerikanca. To je
bil nevaren poklic in nesreče niso bile redke. Zato
nam Vavpotič v desnem gornjem delu ilustracije
nariše zaskrbljeno mater z otrokom v naročju. Že-
ne rudarjev je stalno grizla skrb in večno vpraša-
nje: "Ali se bo naš srečno vrnil z dela?"

"O [353] rudah in rudarstvu govorimo večino-
ma že v opisih posameznih držav..." Delo v rud-
nikih je zahtevalo določeno prakso. Mnogi sloven-
ski priseljenci so si jo pridobili že v premogovnikih
v Zasavju, Avstriji in Vestfaliji. Zlasti odgovorno je
bilo delo minerjev, saj je bila od pravilne name-
stitve streliva in ocene situacije, npr. glede plinov,
razmestitve ostalih rudarjev itd., odvisna usoda
mnogih življenj.

"Montana [165] - 'gorska dežela' - je ob zgor-
njem toku Mississippija in njegovih pritokih. Za-
padni del ...se odlikuje po svoji prirodni lepoti in
bogastvu rudnin." Poglejmo si del poročila A. J.
Terbovca Trunku o mestu Butte: "Butte je največje
mesto Montane (39.165 prebivalcev) in največja
slovenska naselbina v državi ... Leži ob znožju
srednjevisokih hribov; iz njih osrčja prinašajo dvi-
galniki bakreno rudo. V teh rudnikih je zaposlena
večina Slovencev ... Slovenci imajo več trgovin in
nekaj gostiln ... nekateri imajo lepo premoženje,
drugi pa vsaj lastne domove..." (Jrunk, 503.) Poklic
rudarja pa je zahteval veliko mobilnost in le redki
so se za stalno ustalili v nekem kraju.

"Kakor [362] povsod, so bile tudi v Ameriki
reke in jezera ona pota, po katerih se je najprej
vršil promet " Vlak, avto in letalo so bili glavni
tehnološki dosežki, ki so nadomestili konjsko vpre-
go in hojo, na jezerih in rekah pa so se uveljavili
parniki.

Premog in nafta sta igrali pomembno vlogo v
prometu. Velika nahajališča nafte ("petroleja") so
bila tudi v državi West - Virginia [125], katere opis
je Vavpotič hudomušno opremil z inicialko drve-
čega avtomobila z mladim parom in z obupano
materjo, ki teče za njim. Hitrost na vseh področjih
življenja je bila ena od maksim ameriškega "way of
life." ^

"Številke [326] nas uče, da je bil amerikanski
napredek na gospodarskem polju velikanski. " Vlak
in tovarne so bili simboli ameriškega napredka na
začetku 20. stoletja.

97

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

98

46

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Industrija, trgovina in življenje v mestih.

"Od [264] / 1877 so se v javnosti bavili po-
največ z vprašanji, ki so nastala vsled napredujoče
obrti. " Nagel razvoj kmetijstva, bogata surovinska
nahajališča v raznih delih ZDA, razvoj železnic in
drugih oblik prometa so pogojevali razvoj indus-
trije ("velike obrti"), ki je potrebovala vedno nove
pridne roke, ki sta jih imeli Evropa in Azija na
pretek. Nekdanjo ozemeljsko širitev proti zahodu
sta nadomestila nagel industrijski razvoj in eks-
panzionistične težnje po pridobivanju ozemelj iz-
ven ZDA ter osvajanje novih svetovnih trgov. Od
tega je bila odvisna ameriška blaginja ("prospe-
rity").

"Pred [357] neodvisnostjo je bila amerikanska
obrt prav neznantna." ?ri tem je pisatelj mislil na
industrijo. Prejšnje stoletje, zlasti pa čas po kon-
čani državljanski vojni (1865), pomeni nagel vzpon
industrijske proizvodnje in vedno večje število iz-
delkov je nosilo naziv "Made in America". Na za-
četku 20. stoletja so ZDA postale vodilna indus-
trijska sila na svetu. Med leti 1870 in 1914 je prišlo
tudi do povezovanja svetovnega gospodarskega si-
stema v soodvisno celoto, v kateri sta glavno vlogo
imeli Evropa in ZDA.

"Angleške [366] naselbine v Ameriki so že zgo-
daj pričele tržiti z gozdnimi in poljskimi pridelki. "
Tak je bil začetek. Če so ZDA leta 1860 uvozile iz
Evrope za 217 mijonov dolarjev blaga in izvozile
na stari kontinent samo za 249 milijonov, so leta
1913 uvozile za 893 milijonov in izvozile kar za 1
milijado 479 milijonov dolarjev blaga. Vavpotič je
za osnovo motiva inicialke vzel Merkurja, rimske-
ga boga trgovine, zaščitnika popotnikov in sla bo-
gov s tem, da ga je poameričanil. Ohranil mu je
krilca na hrbtu in krilate čevlje, namesto palice v
roke pa mu je vanje potisnil pakete.

"Znano [303] je, da se Amerikanec rad uči in
mnogo uo... " Pomembnost informacij za vsakdanje
življenje in delo je bila v ZDA že zgodaj znana
zadeva. Časopisi in časniki so imeli važno vlogo v
njihovi razpršitvi med ljudmi. Po Trunku je leta
1911 izhajalo v ZDA kar 22.740 glasil in samo v
New Yorku 2020. Zato se mu je postavila pri-
merjava z domačo situacijo češ, da ima mesto
Enumclaw, Wash., samo 1500 prebivalcev in kar
dva dnevnika, milijon in pol Slovencev pa samo
štiri dnevnike, "ki ne delajo dobička ... Kakih
100.000 Slovencev [v ZDA!], ki so večinoma de-
lavci, ima največji slovenski dnevnik 'Glas Na-
roda', z 9000 naročniki in celo vrsto tednikov."
(Trunk, 312.)

"New York [44] je po prebivalstvu, bogastvu,
kupčiji in obrti prva država - The Empire State -
velike Unije." To mesto je presenetilo vse slo-
venske priseljence, ki so prihajali v ZDA in pristali
v njegovem pristanišču. Blišč Ln hrup, visoke
zgradbe in množice ljudi na cestah, ogromnost
mesta in še kaj so vphvali na njihove prve za-
znave in ugotovitve o novem svetu.

Na zahodu Oregona [197], kjer meji na Tihi
ocean, je veliko deževja, kar je spodbudilo Vav-
potiča k hudomušni inicialki meščana, ki se trudi z
odpiranjem dežnika, med prsti na nogah pa mu je
narisal plavalno kožico. Tudi svojo kratico ("L V.")
je skril pod majhen dežnik. Idejo mu je dal naziv
države, ki so jo imenovali "država noge plavke"
("WebToot State").

V New Hampshire [24] se blizu gore Lafayette
v gorovju Fransconia nahaja gora, ki kaže "čudovit
lep moški obraz, kakor bi ga izklesal umetnik".
Stari kamniti obraz ("Old Stone Face") je spodbudil
Trunka k primerjavi s "turško glavo" na Kovnici
pri Kepi, ki jo je pisatelj opazoval iz Beljaka in pri
tem dodal: "A treba je malo domišljije. " Kakorkoli
že, Trunk o ameriški umetnosti in arhitekturi ni
imel kakega posebnega mnenja. Navduševali so ga
le nebotičniki, ki so bili velik dosežek severno-
ameriškega stavbarstva. Sam se je bolj navduševal
nad naravnimi znamenitostmi kot nad umetni-
nami, ki so bile delo človekovih rok.

Zakaj je ilustrator v inicialki za Arizono [177]
postavil fotografa z aparatom ne vemo, znano pa
je, da je bila fotografija v ZDA na prelomu v 20.
stoletje močno uveljavljena tudi med Slovenci, kar
dokazuje Trunkova knjiga. Z ameriškima izumi-
teljema Thomasom Alvo Edisonom in Georgom
Eastmanom pa je povezan napredek v fotografski
tehnologiji, saj je Eastman v 80. letih prejšnjega
stoletja izboljšal fotografsko suho ploščo, razvil po-
stopek za izdelavo celuloidnih filmov v zvitkih in
1888 fotografski aparat Kodak, Edison pa med
drugim prvo uporabno filmsko kamero na svetu.

Za državo Kansas [161] je Vavpotič izbral za
motiv športnega mladeniča z žogo pri nogah in
loparjem v desni roki. V Ameriki so se uveljavili
nekateri angleški športi, npr. tenis in rugby, razvili
pa so tudi tipično ameriško športno igro, tj. base-
bal. Nastal je kot posebna oblika angleškega kri-
keta, ki so ga razvili v Ameriki leta 1751. S pri-
seljevanjem evropskih priseljencev so le-ti prinašaU
s seboj tudi svoje športne zvrsti. Slovenski prise-
ljenci v Trunkovem času niso bili ravno športno
aktivni, zelo radi pa so se sproščali na lovu,
ribolovu ali izletih.

99

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

100

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Svet kapitala in dela.

"District of Columbia [86] tvori popolen četve-
rokot ob reki Potomac med državama Maryland in
Viržinija. " Washington kot glavno mesto ZDA je
bil mesto politike, ki je odločujoče vplivala tudi na
ekonomske vzpone in padce države na prelomu v
20. stoletje. Volitve predsednika ZDA so navadno
spremljaje gospodarske krize ali vsaj začasna miro-
vanje v kroženju kapitala in v zaposlovanju. Na
kupoli Rapitola sedeči Stric Sam "obvladuje" vse
niti državnega življenja v ZDA.

"V [329] gospodarskem življenju Unije igrajo
trusti tako važno vlogo, da jih ne smemo prezreti. "
Tako kot politiki politično, so trusti obvladovali
gospodarsko življenje in s "ožemanjem" delavcev
ustvarjali vedno večje dobičke. Trunk pa je v njih
videl gibanje za povezovanje: "5 trusti hočejo do-
seči enotno vodstvo velikih in največjih gospodar-
skih podjetij. Da pride pri tem vodstvo v roke bo-
gatinov, je postranska stvar..." (Trunk, 329.) Ni
čudno, da je to pisateljevo razmišljanje v kritiki
knjige besedno ošvrknil tudi Janez E. kCrek. Vav-
potič je bil z inicialko mnogo bolj kritičen do boga-
tinov, ki jih je vedno risal kot debele in v gos-
posko obleko oblečene možice.

"Da [388] umemo silni tok, ki je začel vreti iz
slovenskih pokrajin v Ameriko, je treba, da začr-
tamo ... posebno razvoj kmetskega stanu... " Da je
bil slab ekonomski in socialni položaj kmečkega
delavstva na Slovenskem glavni vzrok za izselje-
vanje v Ameriko ni dvoma, vendar moramo v ča-
su množičnega izseljevanja upoštevati tudi druge
spodbujevalce, med njimi zlasti vabljivost Amerike.
Ta je bila konkretna in daleč od mita, ki je živel
med Slovenci še sredi 19. stoletja (Amerika kot
obljubljena dežela). Razlika v plačilu za delo je bila
tista vabljiva sila, čeprav so mnogi pri tem po-
zabljali tudi na višje cene v deželi onkraj Atlantika.
Torej vabljivost dolarja je bila velika in vsa pre-
računavanja so kazala, da ta up ni bil brez osnov.

"Delaware [81] je za Rhode Islandom najmanj-
ša država. " Kjer je bilo uspešno gospodarstvo so
zeleni dolarji premamili tudi tiste, ki jim je bilo
delo tuje. Kriminal je naraščal in v Delawareu so
hudodelce kaznovali tudi z bičanjem. "O tem 'bi-
čanju' more imeti vsakdo svoje mnenje. Gotovo pa
je to najkrajša pot, da se na lahek in hiter način
iznebijo malopridnežev ter jih zapodijo k sosedu!
Amerikanec si zna pomagati!" je zapisal pisatelj.
(Trunk, 82.) /

Dežela tobaka, Virginia [91], je inspirirala ilu-
stratorja, da je narisal moža, ki ravnokar precej

neukusno, vendar vešče izpljune tobačni pljunek v
za to posebej nameščeno posodo. Čikanje oz. žve-
čenje tobaka ni bila samo navada premožnih, tem-
več tudi delavcev, zlasti rudarjev. Kajenje in čika-
nje ni bilo tuje tudi Slovencem na obeh straneh
Atlantika, kar je Trunk še posebej poudaril. In da
bi bila mera polna: "Tudi nežni ženski spol se ne
more ubraniti vplivu te čudne trave in 'šnofa', a
na način, ki se ne more predstaviti z 'noslanjem',
ker tobak nadrgajo z leseno žličico med - zobe! Kje
so ustnice rdeče, kje zobčki snežnobeli?!" (Trunk,
92.)

"Ilinois [133] je večinoma ravna, na severu
hribovita ter jako rodovitna dežela. " Bolj kot na-
rava je pisatelja navdušil Chicago, mesto "busi-
nessa" in oboževanja dolarja: "Dolar je v resnici
pravcati božiček, ker se mu vse klanja. Če človek
vidi, kako izdajajo 'Greenbacks' (papirnate dolarje),
bi moral misliti, da je v Chicagu treba samo malo
potrkati z nogo, in oni pridejo iz zemlje. " (Trunk,
136.)

"Evropejski [313] aristokrat, ki prestopi ame-
rikanska tla, se boji dežele, kjer so vsi enaki in ni
razločka med modro in rdečo krvjo, proletarec pa
pozdravlja že od daleč dom svobode, kjer ni sta-
nov. " Pisatelj to deloma zanika ("kjer se giblje frak,
tam ni delavske suknje"), hkrati pa opozarja na
enakost državljanov pred zakonom in v političem
življenju in na t. i. "socialno enakost", saj razlike v
premoženju, uživanju življenja in v omiki nimajo s
to enakostjo nobene zveze. Vse v duhu misli: "Vsi,
ki živimo v tej krasni deželi, smo pravzaprav to-
variši Prvi peče potice, drugi jih poje, ta zapo-
veduje, oni uboga, vse v medsebojnem spora-
zumljenju, ker vsak stori le to, kar mu najbolj
ugaja..." (Trunk, 313.) Ali je bilo to res? Vavpo-
tičeva ilustracija nam da simbolični odgovor.

Ime Minnesota [148] pomeni v narečju Indi-
jancev iz rodu Dakota "mnogo voda ali kalna vo-
da. " Gorovje Mesabi in Vermilion sta v tej državi
že zgodaj privabljali rudarje. Motiv inicialke teme-
lji na podobi rudarja s krampom in oljenko v
rokah, ki ponosno zre v daljavo.

"Vobče [332] sodijo, da je Amerika glede de-
lavskega vprašanja zaostala za Evropo in drugimi
kulturnimi državami. Taka sodba je morda opra-
vičena, ako se delavsko vprašanje meri le po enem
kopitu. " Pravilno razumevanje odnosov med kapi-
talom, delom, trgom, plačilom itd. na eni strani in
nekatere kvalitete "amerikanskega delavca" (samo-
zavest, boljši gmotni položaj) na drugi strani, so
po pisateljevem mnenju ločili delavca v Ameriki
od evropskega stanovskega kolega.

101

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

102

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Otroci in izobrazba.

"Zedinjene države [209] imap med omikarümi
državami važno mesto " Pisatelj se je navduševal
nad željo Američanov po izobrazbi. Ljudska šola je
bila brezplačna in obvezna. "Zanimanje za šolo, za
uk in izobrazbo se s tem prenaša v vsako mestece,
na vsako farmo in duh izpopolnitve se združuje z
duhom samoodločbe', zapiše pisatelj. (Trunk, 304.)
Znanje ameriške zgodovine je bilo del vedenja o
ameriški identiteti.

Za državo Nevada [179] je ilustrator upodobil
dečka, ki vedoželjno gleda v knjigo. Knjiga je bila
pomembna pri izobraževanju ljudi, zato je bilo
veliko javnih (ljudskih) knjižnic, glede katerih se,
po pisateljevem mnenju, "Amerika odlikuje od Ev-
rope, kakor milijonarjeva palača od bajtarske koče,
ali kakor Pullmanov voz od starega poštnega voza
... Pri knjigah ne poznajo ne verske ne narodne
ozkosrčnosti ... Stara domovina se v tem lahko
mnogo uči od Amerikancev. " (Trunk, 310.) Tako ni
bilo čudno, da se je v vsakem manjšem ameriškem
kraju poleg cerkve in šole pojavila takoj tudi
zgradba knjižnice.

Pridobivanje terpentina je Vavpotiča navdihnilo
pri opisu države South-Carolina [99] za inicialko,
ki prikazuje laboratorij oziroma aparature za des-
tilacijo. Američani kot pragmatični ljudje so po-
svečaU pozornost tudi tehničnim in praktičnim
znanjem. Hitro so se prilagajali, zato so poznali
številne oblike dodatnega učenja s pomočjo teča-
jev, raznih predavanj ipd., vse v duhu Trunkove
ugotovitve: "Politična demokracija zahteva, da se
vseučilišče ne sme omejiti samo na dijake, temveč
da mora iti tudi med malomeščane in med roko-
delce, celo med priproste delavce. " (Trunk, 308.)

"Maine [21] je prva država velike Unije na se-
verovzhodu. " V majhnem mestu Brunswick je pi-
sateljica Harriet Bucher-Stowe napisala slavno po-
vest Koča strica Toma (1852), ki smo jo v sloven-
skem prevodu dobili že leto dni kasneje, in to kar
od dveh različnih prevajalcev. Prvi prevod je izšel
v Celovcu (Stric Tomaž ali življenje zamorcov v
Ameriki) m drugi v Ljubljani (Stric Tomova koča,
ali življenje zamorcov v robnih državah severne
Amerike). Pisateljičin mož je poučeval na zavodu
Bowdoin, kjer je učil kot profesor (1829-35) tudi
pesnik H. W. Longfellow. Ta je leto pred nasto-
pom profesure (1828) potoval po slovenskih krajih
in o tem ohranil zapise v svojem dnevniku in v
potopisnem romanu Outre-Mer. Vavpotičev "uče-
nik"z učiteljsko paličico kaže na državo Maine.

"Rhode Island [41] je najmanjša, a najbolj ob-

ljudena država Unije. " Ime je dobila po majhnem
otoku, ki so ga staroselci imenovali Otok miru
("Aquidneck"), beli priseljenci pa po Rodosu v
Egejskem morju. Guliverska poza mladeniča nad
prelivom naj bi nakazovala majhnost otoka ali
države.

"New Jersey [65] je pokrajinsko malo zname-
nita dežela. " Osrednji kraji te države ob Atlantski
obali so oskrbovali sosednji New York z zelenjavo.
Nekateri deli države pa so bili znani po okusnih
jabolkih, še bolj pa jabolčniku ("cider), "katerega
Amerikanci prav radi - rukajo", kot je zapisal pisa-
telj. (Trunk, 65.) Znana pa je bila tudi po Atlantic
Cityju, takratnemu največjemu kopaUšču Amerike,
kjer so se zbirah letoviščarji "upper ten thousends",
tj. politiki in bogataši iz VVashingtona, Baltimorja
in Filadelfije. Verjetno je iz enega od tamkajšnjih
hotelov "ušel" na kratek ribolov ob enega od šte-
vilnih potokov mladi hotelski paž.

"Amerikanci [293] so se dolgo le učili in posne-
mali." Zelja po notranji izpopolnitvi, puritanistvo
("Človek ne živi, da bi se kratkočasil, temveč, da
izpolnuje dolžnosti.") in koristnost početja so bile
po pisateljevem mnenju tiste vrUne, ki so dvignile
ZDA na prvo mesto v svetu. (Trunk, 293-294.) Po-
men informacij (branje časopisov) in izobraževanje
že v rani mladosti ("darling" s knjigo v roki) je
hudomušno in s kančkom ironije Vavpotič vnesel
v irricialko. Če se otrok že igra, naj se z loko-
motivo. Hkrati pa ilustracija lepo pokaže določeno
odtujenost staršev, skritih za časopisom in knjigo v
parku, ko bi bil čas za igro, ne pa za odkrivanje
novih znanj.

Država Missouri [127] je spodbudila ilustiatorja
za inicialko z deklico, ki zvedavo gleda v skledo, iz
katere se mamljivo kadi. Že v pismih prvih slo-
venskih izseljencev zasledimo navdušenje, ker so
Američani jedli meso kar trikrat dnevno in ker
niso poznali črnega kruha. To je nedvomno držalo
za kmetijska področja, manj pa za rudniška in
industrijska. Nedvomno pa je bila hrana boljša kot
so jo jedli revnejši sloji na Slovenskem. Zato je bil
mit o boljši hrani v Ameriki na Slovenskem pri-
soten ves čas izseljevanja.

"Massachusetts [28] ni samo ena najbolj zna-
menitih držav Nove Anglije, temveč Zedinjenih
držav sploh. " Le ugibamo lahko, kaj je imel Vav-
potič v mislih, da je narisal dekle in fanta, ki zve-
davo gleda skozi (ladijsko lino?), obkroženo z na-
pisoma Boston? Radovednost je odUka mladih in
zlasti v Bostonu, ki so jih imenovali "amerikanske
Atene."

103

12 KRONIKA

6

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

104

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Utrinki iz življenja Američanov.

"O [221] številu naseljencev nimamo zanesljiviti
podatkov." Konec 17. stoletja je imelo 12 t. i.
"kontinentalnih kolonij" na vzhodni obali Severne
Amerike okoli 250.000 prebivalcev. Zaradi priselje-
vanja je število prebivalstva v Severni Ameriki
naraščalo (v milijonih): 1,3 (1750), 5,7 (1800), 26
(1850), 81 (1900). Kakšen je bil položaj Američanke
sredi 19. stoletja nam govori Dekleracija občutij s
shoda v Seneca Fallsu leta 1848. V njej so pokazale
na svojo neenakopravnost z moškimi. Tako niso
imele volilne pravice, poročene so bile pred zako-
nom postavljene v položaj "državljansko mrtve
osebnosti", brez lastninskih pravic, pokorne možu
{"...njen gospodar v vseh zadevah in mislih ... češ
da je moški nad žensko... "), moški jim odvzemajo
donosne poklice, zaprta jim je pot do visokih šol,
v cerkvi imajo podložno vlogo itd. Ker so pred-
stavljale polovico prebivalstva ZDA so zahtevale
"da dobe ... pri priči vse pravice in svoboščine, ki
jim pripadajo kot državljankam Združenih drža-
ve. " (Beard, 574 - 577.)

"Connecticut [37] je najjužnejša država Move
Anglije." Z njo je povezana tudi zgodba o Mo-
hikancih ("Mohegan"), izumrlem plemenu starosel-
cev, ki so bili v 17. stoletju eno največjih plemen,
zadnji predstavniki pa so izumrli v 19. stoletju v
rezervatu v državi Connecticut. Tudi Slovenci jih
poznamo po delih ameriškega pisatelja Jamesa F.
Cooperja (1789 - 1851), zlasti Poslednji Mohikanec,
Prerija, Stezosledec, Lovec na jelena in drugih.

"Florida [104] obsega enako imenovani polu-
otok med Atlantikom in Mehikanskim zalivom."
Pri njenem opisu se je Trunk naslonil na delo F. T.
Townshenda: Divje življenje na Floridi Med dru-
gim je povzel tudi informacije o aligatorjih ali kaj-
manih, dolgih tudi do 6 metrov. Verjetno gre za
misisipskega aligatorja. Ti pa niso motili doma-
činov, ki so se kopali kljub nevarnosti, in marsikdo
ni ušel njihovemu "poljubu".

Kaj je navedlo ilustratorja, da je za državo
Utah [181] izbral motiv ribolova, saj je najbolj zna-
no jezero v tej deželi Veliko slano jezero ("Great
Salt Lake") v bližini Salt Lake Cityja, ki zaradi sla-
nosti vode nima rib? Mogoče mu je bil vzor kak
vodni pritok. Kakorkoli že: ribolov je bil sprostitev
za mnoge Američane, med njimi tudi Slovence.

Utrujenega lovca, ki skupaj s konjem počiva v
drevesni senci, je Vavpotič upodobil za državo

Alabama [110], in to samo zaradi tega, ker njeno
ime v indijanskem narečju pomeni "Tu počivamo".

"Kentucky [123] je po prirodi jako oblagodar-
jena dežela." Med drugim tudi po tobačnih to-
varnah in "žganjarnah". Tako so v LouisviOeu iz-
delovali Kentucky Whisky, v Lexingtonu pa Bour-
bon Whisky. Alkohol je bil uničujoč za staroselce
in tudi slovenski priseljenci vsepovsod po Ameriki
so ga radi pili. Cerkev doma in v ZDA je opo-
zarjala na škodljivost te navade, posebno ob kon-
cih tedna, ko se se kozarci whiskyja pogosto po-
plaknili še s steklenico ali dvema ameriškega piva.
Sprostitev v alkoholu in napetosti med fanti, zlasti
zaradi deklet, so sprožili tudi pretepe, ki so se
marsikdaj končali z buškami in težko glavo v po-
nedeljek zjutraj, ko so morali točno priti v rudnik
ali tovarno.

"New Mexico [175] je višavje, skozi katero se
vlečejo grebeni Rocky Mts. (Cerro Blanco, 4352
m). " S sombrerom na glavi in s slavnostnim vrh-
njim oblačilom (neke vrste pončom) požira Vav-
potiču mlad Mehikanec. Ravno v letu izhajanja
Trunkovih zvezkov knjige je New Mexico postal
47. zvezna država ZDA.

"Louisiana [114] je skozinskozi ravan..." Se da-
nes v tej državi - imenovani po francoskem kralju
Ludviku (Louisu) XIV. - predstavljajo črnci kar
30% vsega prebivalstva. V New Orleansu ob reki
Misisipi je leta 1910 živelo kar okoli 80.000 črncev
(skupaj 339.075 prebivalcev). Mesto ni bilo znano
samo kot živahno trgovsko središče, ampak tudi
kot mesto pestrega dnevnega in nočnega življenja.
Pustni karneval je bil eden od vrhuncev. Kaj je
Vavpotiča vznemirilo v Trunkovem tekstu, da je
predstavil gosposko oblečenega črnca s pipo v ro-
ki, v ozadju pa ulični utrip in ljudi, med katerimi
vidimo tudi žensko postavo z ruto na glavi, s
širokom krilom in s košaro v levi roki? Ali je to
Slovenka? V Trunkovem času so v New Mexicu
živeli Slovenci kot farmarji, rudarji, gostilničarji in
trgovci, vendar le v manjših krajih.

"Hawaii [206] ali Sandwichevo otočje leži v
Tihem morju 3800 km od mesta S. Francisco... " To
samostojno kraljevino so ZDA anektìrale 1898, dve
leti kasneje je postala avtonomno ozemlje in šele
1959 je bila pridružena kot 50. zvezna država
ZDA. Havajčanka na Vavpotičevi inicialki je bla-
gemu oceanskemu podnebju primerno oblečena in
z obvezno pahljačo v rokah.

105

2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

6

1998

106

46

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Slovenski priseljenci.

"Svetovna zgodovina [371] pozna dobo 'prese-
ljevanja narodov'. " Nedvomno je bilo izseljevanje
iz Evrope v Ameriko ena najbolj številčno zasto-
panih "selitev" v zgodovini človeštva, ki jo sprem-
ljamo od konca 18. stoletja do izbruha prve sve-
tovne vojne. Slovenci so bili del tega selitvenega
vala z vrhuncem v zadnjih desetletjih pred 1914.
Leta 1910 se je v ZDA za slovenski materni jezik
odločilo kar 183.431 oseb (takrat je v Avstriji živelo
okoh 1.250.000 Slovencev). Pot izseljencev je bila
najprej usmerjena v enega od evropskih izhodnih
pristanišč, npr. v Bremen, Hamburg, Le Havre... in
tudi Trst. Slednji je zelo pozno (1904) vgriznil v
pogačo, ki je bila rezultat dobičkonosnega posla
ladijskih družb z izseljenci. Slovenci so večinoma
potovali prek zahodnoevropskih pristanišč in le
manjše število z ladjami avstrijske družbe Austro
Americana.

"Kadar [3] govorimo o Ameriki ali Amerikancih,
razumemo pod tem imenom ... Zedinjene ame-
rikanske države države." Atlantski ocean je bila
tista "velika luža", ki so jo morali prečkati izse-
ljenci, sprva na jadrnicah in nato parnikih. Na pre-
lomu v 20. stoletje so potovali v glavnem v tretjem
razredu in prišli na cilj v zelo kratkem času, so-
razmerno udobno in poceni. Za večino Slovencev
je bil to prvi stik z morjem in ladjo. Anton Obreza
je avgusta 1880 odplul proti New Yorku na par-
niku Hohenstauffen, last nemške družbe Lloyd iz
Bremna: "... Malo se mi je noga tresla, ko sem v
bremenski luki stopil zadnjič na starem svetu iz
železničnega voza ... Malo iznenaden gledal sem
te povodne gradove, na vodi le orehove lupine, a
vendar so videti tako veličastne, da se človek brez
strahu izroči na njih nevarnemu elementu - mor-
ju..." {Obreza, 1880.)

Plitvine Atlantika v državi North-Caroline [97]
so bile usodne za marsikatero jadrnico. Zlasti v
času plovbe s pomočjo vetra so se potniki (in po-
sadka) najbolj bali viharjev v bližini kopnega in
ognja, ki je bil lahko usoden za lesene in s smolo
prepojene dele jadrnice. V času parnikov je bil ob-
čutek plovbe boljši, čeprav nesreč, npr. eksplozij
parnih kotlov, požarov ipd., ni manjkalo. Ko je
Trunk izdajal posamezne zvezke knjige je svet
pretresla nesreča Titanica (aprila 1912). Med reše-
nimi in utopljenimi potniki so bili tudi Slovenci.

"Opetovano [401] sem že poudarjal, da spis ni-
ma namena, da vabi koga iz stare domovine v
Ameriko. " Vsakega izseljenca so na poti čakale raz-

ne preizkušnje in nevarnosti. Ko je v New Yorku
stopil na trdna ameriška tla, so ga začeli oblegati
številni goljufivi "ponudniki" služb in raznih uslug.
Številna navodUa o ponašanju na poti so opo-
zarjala izseljence na ljudi z nizkimi nameni. Vsa-
komur so priporočala, da se čimprej odpravi proti
zastavljenemu cilju v ZDA.

"O [420] naseljevanju Slovencev sem že raz-
pravljal" Med prvimi slovenski priseljenci v ZDA
v 19. stoleju so bili misijonarji, in prvi med njimi
Friderik Baraga. Ni bU samo prvi Slovenec po pri-
hodu (1830), ampak tudi po ugledu v ameriškem
katoliškem svetu, zlasti na območju Velikih jezer.
Postal je tudi prvi slovenski škof v Ameriki (po-
svečen je bil 1853) in postavil osnove prihajanju
slovenskih misijonarjev. Njegovi spisi, zlasti Popis
navad in saderžanja Indijanov Polnočne Amerike
(1837), so vplivaU tudi na podobo o Amerike v
domačih krajih.

"Amerikance [295] moramo prištevati k vernim
ljudstvom. " K poglavju Vera in cerkev je pisatelj
citiral besede Pija X. kardinalu O'Connelu (1912):
"Vem, da so mnogi Amerikanci, dasi niso kato-
ličani, boljši nego mnogi Evropejci, ki se imenujejo
katoličane. " ZDA so s priseljevanjem postale mo-
zaik ver z največjimi katoliško, metodistično, bap-
tisti in luteranci. Prihajajoči Slovenci so bili večino
katoliške vere (izjemo so predstavljali mnogi Prek-
murci), in skrb slovenskih misijonarjev in kasneje
duhovnikov za ohranjanje vere je bila namenjena
tudi njim. Gradili so cerkve, župnišča, šole, usta-
navljali cerkvene bratovščine in društva ter izdajali
verske časopise in druge tiske.

"Znano [430] je, da imenujejo Ameriko 'The pa-
radise of women - raj za ženske'." Pomanjkanje
žensk, svojevrstno ameriško življenje, ki je mnoga
"ženska" dela nalagalo moškim, ostajanje doma
zaradi celodnevnega dela mož itd., je ustvarilo mit
o položaju žensk, kot ga je zapisal pisatelj. Nji-
hovo samostojnost je omejevalo le družinsko živ-
ljenje, ki pa ni bilo vedno samo temno, ampak so
se Slovenci radi poveselili v krogu družine in na
skupnih srečanjih (piknikih, lovu, po maši itd.)

"Mnogokrat [441] Slovanom očitajo, da jim
manjka potrebnih zmožnosti za trajno, uspešno
državno življenje." Vlivanje ameriškega duha naj
bi veljalo tudi za moža s polhovko v rokah.

"Slovniško [453] nekako grda je beseda, ki sem
jo postavil na čelo temu oddelku [Amerikaniza-
cija]." Piskajočemu Stricu Samu sledijo tudi Slo-
venci, zlasti otroci, ki jih je ameriška šola uspešno
vzgajala v pridne Američane.

107

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

ZAKLJUČEK

Vavpotičeve ilustracije v Trunkovi knjigi so eno
redkih umetniških del na temo slovenskega izse-
Ijenstva pred prvo svetovno vojno. Slovenski li-
kovni umetniki in glasbeniki se niso odzivali na
množično odhajanje Slovencev po svetu - ne samo
v ZDA, ampak tudi v Brazilijo, Vestfalijo in Egipt
-, več odmevov pa zasledimo v literaturi. Slednja
je bolj reagirala na aktualne socialne probleme.
Zato sem v tem prispevku postavil na prvo mesto
ilustracije in inicialke slikarja Ivana Vavpotiča, da
jih predstavim kot ilustratorjev pogled na Trunkov
pisni del. To nam omogoča tudi razmišljanje o
njegovih pristopih in izbiri tem, bralcu prispevka
pa kratek sprehod skozi ameriško zgodovino in
prisotnost Slovencev v ZDA.

VIRI IN LITERATURA

Adamič, Louis: A Nation of Nations. - Harper &
Brothers, New York and London 1944, 1945.

Beard, A. Charles & Beard, R. Mary: Zgodovina
Združenih držav Amerike.- Državna založba
Slovenije, Ljubljana 1959.

Drnovšek, Marjan: Odmev Trunkove knjige "Ame-
rika in Amerikanci" v letih 1912 - 1913.- Zgo-
dovinski časopis (Ljubljana), 43/4, 1989, str. 606
- 609.

Drnovšek, Marjan: Pot slovenskih izseljencev na
tuje. Od Ljubljane do Ellis Islanda - Otoka sol-
za v New Yorku 1880 - 1924.- Založba Mladika,
Ljubljana 1991.

Drnovšek, Marjan: Usodna privlačnost Amerike.-
Nova revija, zbirka Korenine, Ljubljana 1998.

Jurčič, Josip: Deseti brat.- Mohorjeva družba
(Celje), Slovenske večernice zv. 118, Celje 1911.

Komelj, Milček: Ivan Vavpotič, slikar življenjske
harmonije.- Katalog: Ivan Vavpotič 1877 - 1943,
Narodna galerija, Ljubljana 1987, str. 11-49.

Marcon, Elena & Mongini, Manuel: Svetovna en-
ciklopedija živali.- Mladinska knjiga, Ljubljana
1986.

Miškovič, Veselin & Sumi, Irena: 12. oktober 1492 -
1992. Razstava americane v Narodni in uni-
verzitetni knjižnici.- Narodna in univerzitetna
knjižnica, Ljubljana 1992.

Obreza, Anton: Amerikansko pismo, Wabashaw, 5.
12. 1880.- Slovenec (Ljubljana), 30. 12. 1880, št.
144.

Premuta, Matija: Slovensko pismo iz Amerike.-
Novice (Ljubljana), 11V34, 20. 8. 1845, str. 135 -
136.

Shenkman, Richard: Legends, Lies & Cherished
Myts of American History.- Harper Perennial,
New York 1988.

Trunk, Jurij: Podlistek. Iz popotne torbe l-XL- Mir
(Celovec), 1909, št. 40 - 48, 1910, št. 1-5.

Trunk, Jurij: Amerika in Amerikanci.- Samozaložba,
Celovec 1912.

Trunk, Jurij: Quer durch Nordamarika.- St. Joseph
Bücherbruderschaft, Heft 216, Klagenfurt 1915.

Zavertnik, Jože: Ameriški Slovenci. Pregled splošne
zgodovine Združenih držav, slovenskega
naseljevanja in naselbin in Slovenske narodne
podporne jednote.- SNPJ, Chicago 1925.

SUMMARY

The Image of America in the Illustrations of
Ivan Vavpotič

In 1912 Jurij Matej Trunk (1870 - 1973), a Slo-
vene Catholic priest, traveller and expert on the
life of Slovene immigrants in the USA published
his book Amerika in Amerikanci (America And
TJie Americans', self-published, printed by the
Družba sv. Mohorja in Klagenfurt). Alongside an
extensive account of American history and the ap-
pearance of the country at the beginning of the
20^^ century, part of the book is given over to a
description of Slovene settlements and the more
important American Slovenes. The 608-page book,
written in Slovene, includes 351 photographs, 68
vignettes, 7 large illustrations and 94 initials. The
vignettes, illustrations and initials are the work of
the Slovene artist Ivan Vavpotič (1877 - 1943). His
artistic contribution to the book is the subject of
this article.

Between 1904 and 1917 Jurij Trunk was a par-
ish priest in Villach, in Austrian Carinthia. He was
a keen traveller. In 1906 he went to Egypt and
Palestine. He travelled to the USA four times be-
tween 1909 and 1911. In spring 1909 he made a
trip lasting four months. His journey took him
from Trieste to New York and then on to Seattle.
He described his experiences in a travel journal
which was later published in the Slovene newspa-
per vVfir in Klagenfurt and which in 1915 also ap-
peared in German (Quer durch Nordamerika, St
Joseph Bücherbruderschaft, Book 216). In October
1909 he made his second journey to America, re-
maining there until April of the following year.
The idea of writing a book about the country
germinated with his first contacts with the New
World. He went to America again in May 1911
and made his fourth trip in September of the

108

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

same year, with the intention of collecting as
much material as possible for his book Amerika in
Amerikanci. When Slovene Carinthia was annexed
to Austria (following the plebiscite of 1920) he was
forced to leave as a poUtical refugee (21 July 1921)
and sought a new home in the USA. America was
to be his new homeland for more than half of his
life. He died on 11 March 1973 in San Francisco.
During his time in America he wrote for Slovene
immigrants' newspapers. In 1942 he translated into
English a work by the Slovene philosopher Franc
Veber, Knjiga o Bogu, under the title There Is A
God.

Ivan Vavpotič was a renowned illustrator
whose drawings display the spirit of the Viennese
Secession and a fin-de-siècle manner. His works
are notable for their reaUsm, the eye for detail,
and their wit, roguishness and sharpness. These
qualities are also apparent in his illustrations and
(in particular) his initials in Trunk's book Amerika
in Amerikanci. His contribution is all the more im-
portant in view of the fact that Slovene art failed
to produce a significant response to the emigration
of Slovenes. Apart from Vavpotic's drawings we
are not aware of any works of art on this theme.
There was a similar lack of response in Slovene
music. The subject did however receive greater at-
tention in Slovene poetry, prose and drama.
Vavpotic's drawings are thus of great, possibly
unique importance.

The article classifies Vavpotic's published illus-
trations and initials into individual groups by
subject matter. The author then comments on
them and relates them to Trunk's text. The first
part of the article contains an analysis of the
book's finish, the vignettes, and the seven larger
illustrations, which are classified into four groups.
These are:

1. The drawing on the inside tide page of a
European or American man and the drawing of a
Slovene girl in national costume with American
and Slovene flags (p. 85). The published drawing
from the flyer advertising the book (the same as
the drawing in the book) symbolically connects
the life and work of the white man with a lamp in
his hand (the bringer of progress), with the pres-
ence of the original inhabitants (the Indians) in
America. The march of civilisation did not bring a
better Ufe to the Indians. The girl in Slovene na-
tional costume is undoubtedly invoking and ex-
pressing the coexistence of American society and
the new immigrants from the Slovene parts of
Austria.

2. On the deck of the ship (p. 86). The journey
across the Atiantic was a new experience for the
majority of Slovene emigrants and for most of
them their first encounter with the sea and the

limitìessness of the world.

3. 'Fathers and Sons 1865-1912' is how Vavpotič
subtitled this drawing showing us the advance of
technology in American agriculture (p. 87). Slo-
vene immigrants in the mid-19* century were
peasants (in Minnesota for example) and peddlers,
but by the end of the 19* century most were
employed in mining and industry. Every dollar
was hard-earned, hence the worker's hand
wreathed in thorns with coins pouring from it (p.
87).

4. Uncle Sam and the Slovenes (p. 88). The first
picture clearly shows us a 'mill' with immigrants
going in as Slovenes and coming out as Ameri-
cans. Assimilation, the 'melting pot' syndrome,
was a rapid process with Slovenes as with other
immigrants. The USA was famous as a land where
'freedom', 'enlightenment' and 'prosperity' were
respected. America accepted all who were in need.
Thus a proud Slovene is among those received
onto the American stage to be presented with a
laurel wreath by Uncle Sam.

The initials are divided into the following
groups: North America (p. 90), The United States
of America (p. 92 ), American natives and nature
(p. 94), Branches of agriculture, mining and trans-
port (p. 96), Industry, trade and town Ufe (p. 98),
The world of capital and labour (p. 100), Children
and education (p. 102), Scenes from the Uves of
Americans (p. 104) and Slovene immigrants (p.
106).

The main body of the motifs relate to Ameri-
can history and contemporary economic and social
Ufe. Only the last group, covering Slovenes immi-
grants, features the emigration of Slovenes to the
USA. We follow this process from the moment of
departure (the image of a husband and wife
waiting to embark on a steamer of the Austro-
Americana line in Trieste), to a scene where Slo-
vene chUdren in national foUow the tune of as-
similation played on a pipe by Uncle Sam. The
Atlantic crossing itself is dealt with by the motif of
the steamer, a veritable floating palace, and the
motif depicting shipwreck. The fear of perishing in
the Atiantic waves was stionger than ever at the
time the book was published since 1912 was the
year of the sinking of the Titanic. On arriving in
New York traveUers had to beware of aU manner
of swindlers. One such anxious traveUer is the
young Slovene woman, her possessions clutched
in a bundle, who has travelled via Bremen to New
York. Friderik Baraga (1797-1868) was the first Slo-
vene Catholic missionary on American soU in the
19* cenhiry (1830). In 1853 he was consecrated
bishop. His seat was originaUy m Sault Sainte Ma-
rie, and then from 1866 in Marquette. His works
include Geschichte, Character, Sitte und Ge-

rn

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

brauche der nordamerikanischen Indier (1837).
The majority of Slovene emigrants were Catholic
and remained so after arriving in the USA, where
they built their own churches, presbyteries and
schools. They were also happy people, and
weekends and evenings at home were often
enlivened by the music of an accordionist playing
a polka. Like all new European immigrants the
Slovenes had to enter into the American way of
life. They too had to be instilled with the 'Spiritus
americanus'.

Trunk's book, with Vavpotic's illustrations, was
intended both for American Slovenes and Slovenes
in the native country. Despite its eye-catching ap-
pearance and interesting content the book did not
enjoy overmuch success on either side of the At-
lantic. It was praised by reviewers but also had its
share of harsh critics. The greatest condemnation

came from those who were opposed to the emi-
gration of Slovenes to the USA and who saw the
book as merely a piece of propaganda. The writer
stresses frequently in the book itself that he did
not intend it to entice people to America, but
merely to show the country which at the time of
writing was home to at least 183,431 Slovene
speakers (US population census 1910). A small
drop in the ocean of European immigrants in the
USA, but a great wave for the Slovenes. According
to a 1910 census 1,182,300 Slovenes were living in
Austria at that time. Nevertheless the lure of
America was greater. James Trobec, an American
Catholic bishop of Slovene descent, had good rea-
son then to voice the thought which Trunk in-
scribed on the drawing for the card advertising
the book (p. 85): 'Slovenia is our mother, America
our bride!'

110

46

1-2 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Anka Vidovič - Miklavčič

Poglabljanje češkoslovaških in slovenskih odnosov
ter oživljanje socialističnega gibanja v okviru
"Masarykovih proslav" v letih 1937 in 1938

Vlada Milana Stojadinovca, ki se je počasi od-
daljevala od politike Male antante in gradila pri-
jataljske in gospodarske vezi z nacistično Nemčijo,
je vse bolj kazala profašistično usmerjenost in se s
tem tako v notranji kot v zunanji politiki odda-
ljevala od demokratične drže, ki jo je v srednji
Evropi tako zavzeto branila članica Male antante -
Češkoslovaška republika. Vendar takšna usmeritev
v visoki vladni politiki ni odločujoče vplivala na
slovensko ljudstvo, saj je, kot je že znano, tudi v
letih prihajajoče mednarodne krize zvesto izpo-
vedovalo svojo soHdarnost do tistih, ki so bili žrtve
nacistične agresije, zato je toliko bolj stalo ob strani
ogroženi češkoslovaški državi.

Glede na zastavljeno obravnavo, ki je zamejena
na leto 1937 in 1938 moremo prav leto 1937 ozna-
čiti za pričetek poglobljenih prijateljskih odnosov
med Češkoslovaško republiko in Jugoslavijo ozi-
roma Slovenijo. 5. aprila tega leta je prišel na prvi
uradni obisk v Jugoslavijo "vredni naslednik" dr. T.
G. Masaryka predsednik Češkoslovaške republike
dr. Edvard Beneš. Kot predstavnik demokratične
države je poleg uradnih ceremonialnih sprejemov
doživel tudi "sprejem, ki more biti samo izliv pri-
srčnih občutkov ljudske duše in ga more biti de-
ležen samo tisti, kdor prihaja spoštovan, ljubljen in
težko pričakovan". V osebi dr. Beneša so pozdravili
vse tisto kar predstavlja demokratična ČSR. Pred-
sedniku bratske države so ljudske množice pove-
dale, da je tudi njihov ideal "ljudska svoboda in
socialna pravičnost".^ Tako je tedaj zapisala soci-
alistična Delavska politika, ki bila v tem času na-
sploh močno naklonjena notranji in zunanji po-
Utiki ČSR.

V tej obravnavi, v kateri bomo nekoliko osvetlili
odnose jugoslovanskih, predvsem pa slovenskih so-
cialistov (socialne demokracije) do češkoslovaške so-
cialne demokracije, bomo predvsem opisali značaj
"Masarykovih proslav",^ ki so v mnogočem pripo-

1 Delavska politika, XII, 7. aprila 1937, št. 28.

Na te opozarja v svojem delu Marjeta Keršič-Svetel,
Češko-slovenski sliki med svetovnima vojnama. Zbirka
Zgodovinskega časopisa 14, Ljubljana 1996, str. 24, 25.

mogle h globljemu razumevanju politične in gospo-
darske demokracije, kot podlagi socialne pravič-
nosti.

Kmalu za obiskom dr. Beneša v Beogradu, ki je
nameraval okrepiti politiko Male antante, je po
dolgih letih sledil obisk predstavnika češkoslovaške
socialno demokratske stranke. V Slovenijo je prišel
socialistični narodni poslanec, predsednik "Svaza
horniku"- "Zveze rudarjev" v Češkoslovaški repub-
liki in podpredsednik "Mednarodne unije rudar-
jev" v Londonu Karel Brožik. V našo državo je pri-
šel na povabilo socialističnega gibanja v Sloveniji,
da bi se udeležil VI. rednega kongresa Zveze ru-
darjev Jugoslavije 25. aprila istega leta v Celju.
Zveza je bila ena najbolj trdnih in preizkušenih
organizacij in je delovala v Sloveniji pod okriljem
socialistične Strokovne komisije oziroma v državi v
okviru Ujedinjenega radničkega sindikalnega save-
za Jugoslavije (URSSJ). Ob omenjenem obisku K.
Brožika je Delavska poUtika zapisala, da pomeni ta
obisk "pričetek razvoja najbolj prijateljskih in naj-
prisrčnejših odnošajev med našim delavskim giba-
njem in delavskim gibanjem v ČSR... druži nas so-
cialistična zavest in volja ter čvrsto hotenje, da v
boju proti fašizmu in diktaturi zmaga demokracija
in zašije svoboda vsem narodom".^

Te besede pa niso izzvenele le kot izopoved
uradne dobrodošlice. Kongres je potekal v Celju v
dvorani F. Vodlana (gostilna pri Kapucinskem
mostu). Vzdušje je bilo tovariško in K. Brožika so
navdušeno sprejeli. Zbrane delegate iz 16 podruž-
nic in 15 članov uprave je v pozdravnem govoru
nagovoril v češčini. Toda prišlo je do incidenta, ko
je dr. Avgustu Reismanu prevod pozdravnega go-
vora v slovenščino zabranil tam navzoči zastopnik
policije. To se je zgodilo prav v času, ko se je
jugoslovanska parlamentarna delegacija mudila v
Češkoslovaški.4

Brez zapletov pa je še ta dan bilo zborovanje v
veliki dvorani celjskega Narodnega doma, kjer naj

3 Delavska politika, XII, 24. aprila 1937, št. 33.

4 Delavska politika, XII, 28. aprila 1937, št. 34.

111

1-2 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

bi bilo po poročilu Delavske politike okrog 1500
zborovalcev. Prišli so delavci ne le iz Celja, marveč
tudi Lz Štor, Laškega, Sevnice, Zabukovice in Liboj.
Brožik jim je predstavil uspehe gibanja pri
uveljavljanju socialne zakonodaje v ČSR in vpliv
socialne demokracije v javnem življneju nasploh.
Češkoslovaški narodni poslanec je bil lepo sprejet
tudi v Mariboru in Trbovljah. Na zborovanjih so
akterji socialističnega gibanja v govorih in v zaseb-
nem razgovoru s K. Brožikom razlagali položaj
socialističnega gibanja v državi in posebej v Slo-
veniji, pri čemer so ugotavljali kakšne prednosti
ima delavstvo v ČSR. Josip Petejan je tako v uvod-
nem predavanju v Mariboru med drugim poudaril
uspešno delovanje socialne demokracije v ČSR,
Masarykove zasluge za demokratično in svobo-
doljubno državo ter pomen Brožikovega obiska "za
gojenje najožjih stikov med delavskimi gibanji
dveh bratskih držav".^

Na "ogromnem zborovanju" v Trbovljah, kjer
so tudi slovesno zaključili omenjeni kongres, je
Brožikov govor, ki ga je prevajal dr. Avgust Reis-
man, izzvenel v pravo manifestacijo skupne volje
za boj proti fašizmu, za demokracijo in svobo-
doljubno ČSR.6

O pravkar omenjenih zborovanjih je kmalu za-
tem pisala Delavska politika, da teh navdušenih
manifestacij "ni nihše organiziral in pripravljal, am-
pak so bile spontan izliv čustev in hotenja velikih
delavskih množic...".^

Na politično-strankarskem področju so se po-
globili odnosi ob in po kongresu češkoslovaške
socialne demokracije, ki je potekal od 14. do 16.
maja v Pragi. Poleg številnih drugih delegatov
"bratskih strank" iz evropskih držav, sta se kot
predstavnika socialističnega gibanja iz Jugoslavije
udeležila dr. Živko Topalovič in Josip Petejan. Bila
sta tudi sprejeta pri prezidentu dr. E. Benešu.
Poleg tega je tik po kongresu na velikem zbo-
rovanju stranke 19. maja v tedaj največji praški
dvorani "Lucerni" pred več tisoč glavno zbrano
množico, med drugimi evropskimi predstavniki
socialnodemokratskih strank, govoril v slovenščini
J. Petejan.8 Po vrnitvi v domovino je Petejan tudi
govoril o poteku in vtisih s kongresa v Pragi na
velikem socialističnem shodu v Zagrebu v začetku
junija tega leta.^

Socialistični tisk je poveličeval češkoslovaško
socialno demokracijo, ki zanje velike simpatije vseh
demokratskih držav v Evropi, obenem pa je nagla-
šal velik pomen tesnejših vezi tudi v prihodnosti.

Dr. Avgust Reisman, vnet privrženec Masarykovih \
idej (Fototeka Narodne in univerzitetne knjižnice
Ljubljana)

Vsekakor so kongres Zveze rudarjev Jugoslavije
in navzočnost češkoslovaškega predstavnika ter
zborovanje v Mariboru, Celju in Trbovljah, nadalje
udeležba slovenskih oziroma jugoslovanskih pred-
stavnikov socialističnega gibanja na kongresu češ-
koslovaške socialne demokracije v Pragi v mno-
gočem prispevali k poglobljenim medsebojnim sti-
kom in okrepili vzajemno sodelovanje. Poleg tega
pa so upali, da bodo pripomogli k trdnejši zuna-
njepolitični orientaciji, ki jo je krojila Mala antanta.
Tako bi tudi socialistično gibanje v Podonavju in
posebej na Balkanu postalo pomemben dejavnik v
Socialistični delavski internacionali, ki je propa-
girala socialno pravičnost, demokracijo, boj proti
fašizmu in mir med narodi.

V tem kontekstu moremo v ožjem smislu
vJdjučiti glede na vsebinsko zasnovo in sam potek
tudi žalne slovesnosti ob smrti T. G. Masaryka, ki
so predmet obravnave v tem prispevku.

"Masarykove proslave"

5 Delavska politika, XII, 28. aprila 1937, št. 34.

6 Ibidem.
' Ibidem.

8 Delavska politika, XIII, 22. maja 1937, št. 41.

9 Delavska politka, XIII, 9. junija 1937, št. 46.

Smrt T. G. Masaryka 14. septembra 1937 je so-
cialistični tisk slovesno zabeležil. Delavska politika
je npr. zapisala, da Masaryk ni bil le prvi prezi-
dent Češkoslovaške republike, marveč je "njegovo

112

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ime danes spojeno z imenom demokracija". Demo-
kracija je bilo s polno vsebino geslo njegovega vla-
danja. Delavska politika je spomnila, da je bil Ma-
saryk naklonjen Jugoslovanom še pred prvo sve-
tovno vojno, imel je tudi "prav prisrčne stike z
jugoslovanskim dijaštvom" v Pragi, kot npr. z A.
Dermoto, D. Lončarjem in drugimi. Tudi zdajšnji
jugoslovanski socialisti vidijo v njem utelešenje
svojih idealov o demokraciji in iskreno žalujejo za
njim.lO V naslednji številki je med drugim zapi-
sano, da je Masaryk borec za socializem, četudi ni
bil marksist, v boju se je zavzemal za človeške in s
tem delavske pravice, njegova zasluga je tudi v
tem, da je mnogo prispeval k demokratičnim in
etičnim temeljem na novo nastale Češkoslovaške
republike. Jugoslovanki in slovenski socialisti ga
imajo za vzgled in zato naj "v teh težkih časih
vsakdo po svoji moči posnema njegove krepo-
sti...""

Ob praznovanju devetnajstletnice ustanovitve
neodvisne češkoslovaške države, (28. oktobra
1918), je Delavska politika v uvodniku zapisala, da
je Češkoslovaška republika ponosna na Masa-
rykovo delo, ki je v državi utrdil demokratično
vladavino, uveljavil socialno politiko in državljan-
ske svoboščine. "Lahko trdimo", nadaljuje pisec,
"da je Masarykova načela o demokraciji in social-
nosti sprejela cela generacija češke inteligence in
delavstva, kateremu je bil Masaryk vedno iskren
svetovalec in prijatelj." Ob sklepu pa je poudaril,
da je Češkoslovaška republika "najlepši zgled svo-
bode in demokracije, ki garantira zdrav razvoj in
čimboljše politične in socialne razmere."^^

Poleg tega, da je pri Naši založbi leta 1936 izšla
Masarykova Svetovna revolucija, ki jo je socia-
listični tisk tolplo priporočal svojim zaupnikom, je
ta zdaj prinašal tudi Masarykove misli in izreke.
Obenem so potekale, kot je Delavska politika pi-
sala, "žalne manifestacije" oziroma "Masarykove
proslave" v številnih industrijskih središčih in tudi
na podeželju.

Med prvimi je bila manifestacija v nedeljo, 19.
septembra v Kranju, v okviru društva Vzajemnost,
kjer so sicer že načrtovanemu predavanju o soci-
alni zakonodaji in delavskem tisku dodali še sve-
čano obeležje. Dr. Avgust Reisman, nekdanji Ma-
sarykov učenec, ki je leta 1915 v Pragi končal
študij prava, v socialističnem gibanju pa se zlasti
zavzemal za uveljavljanje socialne zakonodaje,!^ jg
v slikovitih besedah predstavil osebnost in delo T.
G. Masaryka. Zlasti je poudaril njegovo gledišče o

]° Delavska politika, XII, 15. septembra 1937, št. 74.

11 Delavska politika, XII, 18. septembra 1935, št. 75.

12 Delavska politika, XII, 30. oktobra 1937, št. 87.

13 Primerjaj Delavska politika XII, 18. septembra 1937, št.
75; Delavska politika, 25. septembra 1937, št. 77; 6. ok-
tobra 1937, št. 80; Ljudski glas, III, 1. oktobra 1937, št. 10.

14 Delavska politika, XIV, 29. avgusta 1939, šl. 99.

pomembni vlogi izobrazbe v delavskem gibanju,
ob tem pa dejal, da tudi "naše delavstvo stremi za
tem", da bi v socialno-političnem oziru in v uve-
ljavljanju demokracije "doseglo češkoslovaško de-
lavstvo". 1^ Viktor Eržen, urednik Delavske politike
je primerjal položaj delavstva pred 30 leti v tedaj
še "pugarskem Kranju" in zdaj, "v proletarskem
Kranju z vso svojo okolico" ter ugotavljal, da je
zdaj sicer delavstvo številnejše, vendar še vedno
nezavedno in neorganizirano, predvsem mu manj-
ka izobrazbe in premalo se zaveda pomena de-
lavskega tiska.1^ V Kranju je potekala še ena pro-
slava na čast Masaryka, ki jo je priredila Vza-
jemnost 24. oktobra. O Masaryku je govoril Ve-
hovec, recitirali so Antona Tanca (psevdonim To-
neta Mačka) "Slava Masaryku", pri glasbenih toč-
kah pa je sodeloval pevski zbor gasilske čete na
Primskovem.l^

Mariborska Vzajemnost je priredila žalno mani-
festacijo 22. septembra v dvorani Delavske zbor-
nice. Na slovesnosti je sodelovala godba Glasbe-
nega društva železniških delavcev in uslužbencev.
Spominski govor je imel dr. A. Reisman, v katerem
je med drugim orisal Masarykov odnos do socia-
lističnega delavstva in njegov sistem filozofije. Za
popestritev je Pepeljak predstavil Toneta Mačka
prozo o Masaryku.18

"Masarykove proslave" so se nadaljevale še vso
jesen leta 1937, pozimi in tja do pozne pomladi
1938. Bile so odmevne in so delavstvu dajale po-
gum in voljo za uveljavljanje svojih pravic, demo-
kracije, bile pa so tudi odsev povezanosti in so-
lidarnosti socialističnega delavstva.

Odmevna proslava je bila v Dolu pri Hrastniku
26. septembra, na pobudo delavca Kemične tovar-
ne v Hrastniku J. Oberčkala. Sprva je bilo mišljeno
le predavanje o delavski zaščiti a je hkrati bila tudi
spominska slovesnost za Masarykom. Udeleženci
so bili delavci kemične tovarne, rudarji, steklarji pa
tudi kmetje in obrtniki. O Masaryku, njegovem
življenju in delu je predaval dr. Reisman, zatem je
nanizal pereča vprašanja socialne zakonodaje pri
nas in jih primerjal s češkoslovako delavsko zako-
nodajo. V. Eržen pa je govoril o starostnem za-
varovanju in še o nekaterih vprašanjih, ki so zani-
mala tamkajšnje delavce. Te proslave so, kot bomo
še omenili, pripomogle tudi k povečaju števila no-
vih naročnikov Delavske pohtike, v Dolu pri
Hrastniku se jih je priglasilo kar 24.1^ Med novimi
naročniki sta bila tudi gostilničar P. Šentjurc iz
Dola pri Hraniku in pa trgovec in gostilničar
Kozole v Marnem. Poročevalec je na koncu pribil.

15 Delavska politika, XII, 25. septembra 1937, št. 77.

16 Ibidem.

1^ Delavska politika, XII, 27. oktobra 1937, št. 86.

1° Delavska politika, XII, 25. septembra 1937, št. 77.

19 Delavska politika, XII, 29. septembra 1937, št. 78.

113

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

da bo "naše delavstvo" obiskovalo le takšne lokale,
kjer imajo naročeno Delavsko politiko.^O Sledila je
proslava 2. oktobra v "Celjskem domu" v Celju,
organizirala jo je tamkajšnja Vzajemnost. Poroče-
valec je zabeležil, da so prišli na proslavo "pre-
prosti delavci in delavke, nameščenci in nekaj in-
teligence". Tudi tu, kot na drugih proslavah, je bil
slavnostni govornik dr. A. Reisman, godba celjskih
železničarjev pa je zaigrala češko himno "Kje dom
je moj" in na koncu proslave še Marseljezo. Po-
ročevalec je tudi zapisal, da je ta komemoracija
imela za celjsko delavstvo, še "poseben pomen in
vlila... novega poguma za nadaljnje delo, zaupanje
v samega sebe, v samoLzobrazbo ter ponos na
svojo pripadnost delavskemu razredu."^^ V Zasav-
ju sta bili dve proslavi, prva v Trbovljah 10. ok-
tobra in v Zagorju ob Savi 17. oktobra. V Trbovljah
je slovesnost začel trboveljski župan in predsednik
tamkajšnje Vzajemnosti Jakob Klenovšek, prisoten
je bil tudi podnačelnik okrajnega odbora v Laškem
dr. Ogrizek. Na povabilo Vzajemnosti je bil kot
častni gost prisoten zastopnik češkoslovaškega
konzulata, dr. Martinek. Na slovesnosti je predaval
dr. A. Reisman, ki je z vseh plati orisal življenje
velikega demokrata in borca predvsem za delavske
pravice.22

V Zagorju je potekala proslava na pobudo de-
lavsko-kulturnega društva "Naprej". Po Reismano-
vem orisu Masarykovega dela za ČSR je, kot je
poročevalec zapisal, udeleženo delavstvo sJdenilo,
da bo hodilo po poti Masarykove demokracije, za
dosego svojih ciljev. Tudi tokrat so slovesnost za-
ključili s češkoslovaško himno, zaupnik Delavske
politike pa je nabral nekaj novih naročnikov.23

V Mežiški dolini so potekale proslave v Črni in
Guštanju (današnjih Ravnah). V Črni so proslavili
Masaryika v nedeljo 24. oktobra, kjer so "naši ru-
darji z ženami in s svojo mladino napolnili veliko
dvorano nad Knezovo gostilno". Raušer je prebral
pismo konzulata ČSR v Ljubljani, v katerem opra-
vičuje odsotnost njihovega zastopnika na proslavi
in obenem izraža upanje, da se bo ob drugi pri-
ložnosti mudil med delavstvom. Pač pa se je pro-
slave udeležil zastopnik okrajnega načelstva v Dra-
vogradu, podnačelnik Šega. Na komemoraciji, ki je
trajala "polne tri ure" sta govorila Reisman in
Eržen. Na koncu so se rudarji "v lepem številu"
naročili na Delavsko politiko in "zbrali čedno
vsoto" za tiskovni sklad, z željo, da bi njihovo
glasilo izhajalo trikrat na teden.24 Istega dne po-
poldne so v "Sokolskem domu" v Guštanju "zelo
slovesno" počastili spomin na Masaryka. Bilo je

?0 Delavska politika, XII, 9. oktobra 1937, št. 81.

21 Delavska politika, XII, 6. oktobra 1937, št. 80.

22 Delavska politika, XII, 13. oktobra 1937, št. 82.

23 Delavska politika, XII, 20. okotbra 1937, št. 84.

24 Delavska politika, XII, 27. oktobra 1937, št. 86.

veliko udeležencev poleg delavcev tudi njihovi
družinski člani, zlasti mladina. Po Reismanovem
govoru, ki je med drugim pozival, naj delavstvo
sledi načelom velikega državnika, je godba tovar-
niških nameščencev, ki jo vodi dirigent Kostwein
zaigrala češkoslovaško himno. Po predavanju Er-
žena je mešani pevski zbor Vzajenosti zaključil
slovesnost s pesmimi "Slava delavstvu", "Bratje le k
soncu svobode" in "Marseljezo".25 V Mežici in
Prevaljah sta obe Vzajemnosti priredili spominsko
svečanost 7. novembra, obe prireditvi sta bili lepo
obiskani. V Mežici je veliko rudarjev prišlo na
proslavo kar naravnost z dela. Po predavanjih dr.
Reismana in Eržena na obeh proslavah, so zatem
udeleženci iz Guštanja na kolodvoru "z ubranim
petjem, ki je privabilo mnogo občinstva", pričakali
odhod vlaka. Tudi po teh proslavah so delavci
zbrali "večjo vsoto" za tiskovni sklad, nekateri pa
so postali novi naročniki Delavske politike.26

Savinjska dolina se je prav tako oddolžila spo-
minu "velikega Masaryka", proslave so potekale
dopoldne 31. oktobra v Liboj ah pri Petrovčah in
istega dne popoldne še v Zabukovici. Poročevalec
piše, da se je zlasti v Zabukovici, kjer imajo "svo-
jega socialističnega župana" udeležilo veliko rudar-
jev, žena in mladine, ki so napolnili veliko dvo-
rano pri Niku Skobernetu. Tudi tu sta bila go-
vornika dr. Reisman in Eržen.27

Ptujska Vzajemnost, ki ji je oblast za dve leti
zaprla dvorano, zato pa je tudi kulturno delo za-
stalo, je imela 4. novembra na željo tamkajšnjega
delavstva spominsko svečanost. Po uvodnem po-
zdravu društvenega predsednika Gabrijela je Reis-
man v dveurnem predavanju prikazal Masarykov
odnosu do delavstva še pred prvo svetovno vojno,
ko se je vztrajno potegoval za njihove pravice in
vzpodbujal delavce k samoizobrazbi.28

Vzajemnost v Ljubljani je priredila svoj prvi
prosvetni večer v jesensko zimski sezoni 12. no-
vembra, ki je bil posvečen Masarykovemu spomi-
nu. Pripravili so bogat spored, dr. Dragotin Lon-
čar, nekdanji masarykovec, tedaj pa aktiven v
kmečko-delavskem gibanju okrog Slovenske zem-
lje oziroma Slovenske vasi, vnet privrženec dr. V.
Mačka, je govoril o umrlem prezidentu ČSR kot
vzgojitelju in človeku, zatem je Isop recitiral T.
Mačkovo Spomin Masaryku. Sodeloval je tudi sim-
fonični orkester "Zarja" pod vodstvom dirigenta
Borisa Bana, predvajali so dela B. Smetane, P.l.
Čajkovskega in A. Dvoržaka. Svečanosti, ki je bila
v dvorani Delavske zbornice so se udeležili poleg
tajnika češkoslovaškega konzulata v Ljubljani dr.
Martinčka še "številno zastopstvo" Jugoslovansko-

25 Delavska politika, XII, 30. oktobra 1937, št. 87.

26 Delavska politika, XII, 10. novembra 1937, št. 90.

27 Delavska poUtika, XII, 3. novembra 1937, št. 88.

28 Delavska politika, XII, 10. novembra 1937, št. 90.

114

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Češkoslovaške lige v Sloveniji in pa Československe
obce v Ljubljani.29 Kot je poročala Delavska poli-
tika je ljubljanski Radio, ki je bil v rokah kato-
liškega tabora, odklonil prenos te proslave.^O

Na Teznu pri Mariboru so počastili spomin na
velikega češkega državnika v petek 12. novembra
pri Feliču. Med drugimi se je udeležilo precej
mlajšega delavstva, po predavanju dr. Reismana je
zelo uspešno nastopil pevski zbor tamkajšnje Vza-
jemnosti, pod vodstvom pevovodje Sterleta. Delav-
ska politika je pohvalila navdušenje večinoma mla-
dih pevcev, ki so navzlic nočnemu delu, žrtvovali
svoj prosti čas kulturnemu udejstvovanju.^l

V Borovnici so se udeležili spominske sveča-
nosti lesni delavci 14. novembra, v prostorih pri
Petrovčiču. Tudi tu sta predavala dr. Reisman o
Masaryku in Eržen o socialni zaščiti pri nas ob
primerjavi z drugimi demokratičnimi državami,
predvsem s ČSR.^^ Na Jesenicah je bilo predavanje
večkrat omenjenih predavateljev 21. novembra, ki
je, po poročilu Delavske politike "izzvalo med jese-
niškim delavstvom največjo pozornost in zadovolj-
stvo". Že naslednjo nedeljo 28. novembra je sledilo
predavanje na Javorniku v dvorani pri Koniču. Ta
vzpodbudna predavanja so bila, kot je kasneje
Delavska politika zapisala, prav dobrodošla, saj je
delavsko gibanje v tem času na Jesenicah in Ja-
vorniku "prebolevalo težko krizo". Zato so takšne
prireditve potrebne, da delavstvo dvignejo iz malo-
dušnosti in da "vlijejo novo vero v moč skup-
nosti".33 V istem, radovljiškem okraju, je bila to
nedeljo slovesnost v Lescah, delavci in delavke so
se zbrali v lepem številu v svojem lokalu pri Kat-
rineku. Za delavstvo v Lescah je poročevalec za-
pisal, "da vlada med njimi prava sodružnost in
domačnost, ki delavstvo nerazdružno poveže, da
je sposobno vztrajati in pripravljati pot do uspe-
hov". Tako kot na Javorniku so tudi v Lescah
pridobili nekaj novih naročnikov za delavski tisk,
ki "ima v Lescah že lepo število prijateljev in pri-
jateljic".34 V nedeljo 5. decembra so počastili spo-
min prezidenta-državnika v Slovenski Bistrici. Če-
tudi so v soboto tamkajšnji delavci veselo miklav-
ževali in "nekateri potegnili prav do ranega jutra",
so se dopoldne zbrali v hotelu Beograd delavci ne
le iz Slovenske Bistrice, marveč tudi iz bližnjih in
pa oddaljenejših vasi. Poleg predavanj dr. Reisma-
na in Petejana, sta Kranjc in Blažič sodelavce
vzpodbudno pozivala, da se zvesto oklenejo dela v

Več o tem društvu Marjeta Keršič-Svelel, Češko-sloven-
ski stiki med svetovnima vojnama. Zbirka zgodovinske-
ga časopisa, 14. Ljubljana 1996.

3" Primerjaj Delavska politika, XII, 10. novembra 1937, št.
90; ibidem, 17. novembra 1937, št. 92.

11 Delavska politika, XII, 20. novembra 1937, št. 93.

II Delavska politika, XII, 20. novembra 1993, št. 93.

33 Delavska politika, XII, 4. decembra 1937, št. 97.

34 Delavska politika, XII, 4. decembra 1937, št. 97.

strokovni in kulturni organizaciji in pa da agitirajo
za razširitev Delavske politike. Dopoldansko slo-
vesnost je popestril tamkajšnji delavski pevski
zbor.35

V Ribinici na Pohorju so se spominu Masaryka
oddolžili 19. decembra. Veliko udeležencev pro-
slave se je v pretesni dvorani zbralo v gostilni Pur.
Prišli so od blizu in daleč kamnoseki iz granitnih
kamnolomov, Žagarji in lesni delavci, njihove žene
in mladina. Slovesnost pa je organizirala tam-
kajšnja podružnica strokovne organizacije Zveze
stavbinskih delavcev Jugoslavije, Jd jo vodi Anton
Ambrož. Poleg tega, da je dr. Reisman delavcem
predstavil življenje in delo Masaryka, je na
primeru krivičnosti podjetnika do nezakonsJdh
mater v bližnjem Josipdolu zagovarjal enakoprav-
nost z zakonskimi materami in pojasnjeval njihove
pravice v okviru zakona o zaščiti delavcev. V. Er-
žen pa je razlagal razmerje delavcev do strokovne
organizacije in do delavskega tiska. Kot poseben
uspeh so zatem zabeležili 51 novih naročnikov De-
lavske politike.36

V Kočevju, kjer je že usihajočo dejavnost
privržencev socialističnega gibanja znova prebudila
Vzajemnost in strokovna organizacija-podružnica
Zveze rudarjev Jugoslavije, so imeli slovesnost 12.
decembra. Pisec je zabeležil, da društvo Vzajem-
nost, katerega člani so bili predvsem mlajši delavci,
zadnje čase "krepko deluje", prav tako je čutiti
trdnost organizacije rudarjev, ki jih vodi sodrug
Hoegler. Omenjena predavatelja sta tudi v Ko-
čevju vzbudila potrebo po samoizobraževanju, kar
se je pokazalo tudi s tem, da se je večje število de-
lavcev in zlasti delavk naročilo na delavski tisk.37

Dne 2. januarju 1938 so se spominjali češkega
državnika v Sv. Lovrencu na Pohorju in 9. janu-
arja v Senovem pri Reihenburgu. V Sv. Lovrencu
]c bilo delavstvo dokaj organizirano in privrženo
socialističnemu gibanju. 31. oktobra je bil usta-
novni občni zbor podružnice Zveze stavbinskih
delavcev Jugoslavije,38 7. novembra pa je bilo v
dvorani gostilne "Pri Jelenu" zborovanje kovinar-
jev, ki so bili organizirani v vsedržavnem Savezu
metalnih radnika Jugoslavije in so zaposleni pri
tvrdki Kieffer. Na zborovanju so se veselili uspeha
zaradi uspešno sklenjene kolektivne pogodbe, pri
čemer so tudi ugotavljali, da so delavci v veliki
meri naročniki socialističnega tiska, medtem ko je
v katoliški Zvezi združenih delavcev zelo malo or-
ganiziranih tamkajšnjih delavcev.39 Tudi proslava
o Masaryku je glede na vsebino predavateljev dr.

35 Delavska politika, XII, 11. decembra 1937, št. 99.

36 Delavska politika, XII, 15. decembra 1937, št. 100; ibi-
dem, 22. decembra 1937, št. 102.

37 Delavska politika, XII, 18. decembra 1937, št. 100.
3° Delavska politika, XII, 6. novembra 1937, št. 89.
39 Delavska politika, XII, 13. novembra 1937, št. 91.

115

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Reismana in Eržena, izzvenela v duhu delavske
soUdarnosti. Za tamkajšnje delavstvo je tudi zna-
čilno, da je Delavska politika med njimi kar dobro
razširjena. Omenimo naj še, da je bil zatem v
nedeljo 9. januarja ustanovni občni zbor Vzajem-
nosti, kjer se je sestanka udeležil tudi Anton Tane
iz Maribora in razlagal pomen kulturno-prosvet-
nega dela za delavstvo. V izvoljenem odboru je
bilo tudi več "starih borcev za delavske pravice",
najbolj pa se je odbor navduševal za ustanovitev
pevskega in dramatskega odseka in prirejanje pre-
davanj .4"

Bržkone ne bo odveč če še zapišemo, da je bil
redni občni zbor matičnega kulturno-prosventega
društva Vzajemnost 16. januarja 1938 v Ljubljani,
na njem so ugotavljaU, da so se ga udeležili dele-
gati iz 25 društev, sicer pa je vključenih v kulturno
zvezo Vzajemnost 36 društev tja od "Črne na
Koroškem pa do doli do Notranjske".^! Ugotav-
ljamo, da so v glavnem krajevna društva Vzajem-
nost prirejala svečanosti o Masaryku, ki so se
zvrstile skoraj do poletja leta 1938.

Vzajemnost v Hrastniku je priredila za delav-
ske žene predavanje dr. Reismana v nedeljo 6.
februarja, predavatelj je orisal poglede T. G. Masa-
ryka na žensko vprašanje in na delovanje Masary-
kove žene v javnem življenju, predavatelj Eržen je
razlagal "naše predpise o pravni zaščiti žene v
Jugoslaviji." Adolf Jelen je ženam govoril o materi-
vzgojiteljici. Poročevalec je zapisal, da se je tega
predavanja udeležilo "impozantno število delav-
skih žen in steklarjev", pri čemer sé je pokazalo
tudi požrtvovalno delo njihovega sodruga Beutla.
Prireditvi je "dvignil razpoloženje" nastop delav-
skega pevskega zbora.42

V Senovem pri Reihenburgu in v Sevnici ob
Savi je bilo predavanje 13. februarja. V Senovem je
delalo zaradi razširitve Trboveljske premogokopne
družbe kar 300 rudarjev. Na nedeljski prireditvi so
se zbrali, po besedah poročevalca, v velikem šte-
vilu s svojimi družinami v Delavskem domu, "da
so bili prostori kar pretesni". Na začetku je ru-
darska godba pod vodstvom Perda Karata zaigrala
češkoslovaško himno in delavsko himno-Interna-
cionalo. Poročevalec je zapisal, da je ljudstvo v tej
doUni na predavanju dr. Reismana prvič nekoliko
več sUšalo o življenju, delu in boju Masaryka za
uveljavljanje socialne pravičnosti in demokracije,
sprva še pod Avstrijo in zatem v novi državi
Češkoslovaški republiki. Sledil je t. i. "socialni te-
čaj", ki ga je vodil Eržen, najprej je govoril o
socialrü zaščiti delavstva pri nas, zatem pa je v

40 Delavska politika, XII, 8. januarja 1937, št. 3. (napoved);

ibidem 12. januarja 1937, št. 4.
4! Delavska politika, XII, 19. januarja 1937, št. 6.
42 Delavska politika, XII, 26. januarja 1938, št. 8 (napoved);

ibidem 12. februarja 1938, št. 13.

razgovoru s prizadetimi delavci pojasnjeval njiho-
ve pravice in jim dajal napotke za njihovo uve-
ljavljanje.43 V Sevnici se je prireditev razvila "po
svoji udeležbi in poteku v pravo ljudsko mani-
festacijo",44 bila je v kinodvorani Sokolskega doma,
organizirala jo je podružnica Splošne delavske
zveze. To je bila mlada organizacija, saj še pred
dvema letoma v Sevnici ni bilo socialistično orga-
niziranega delavstva, prve pobude je dal s svojo
ženo in s svojimi pristaši Ivan Škerl. Poleg delav-
stva je bilo navzočih tudi nekaj ljudi iz meščan-
skega sloja. Pred predavanjem dr. Reismana o
nam že znani temi, je po uvodni besedi Juteršnik
prebral še pismo češkoslovaškega konzula v
Ljubljani ing. Minovskega, ki se je opravičil zaradi
odsotnosti. Oba predavatelja, tako dr. Reisman kot
Eržen, sta pritegnila poslušalce in prepričevala
delavce o pomembnosti strokovnega organiziranja,
izobraževanja in kulturnega udejstvovanja v okvi-
ru socialističnih organizacij. Ne le v Senovem tudi
v Sevnici je Delavska politika dobila" lepo število
novih naročnikov".45

Dalj časa nezadovoljni rudarji v državnem rud-
niku Velenje, kjer je vodstvo slabo izvajalo de-
lavsko zaščitno zakonodajo, so se v polnem številu
udeležili spominske svečanosti. To je organizirala
20. februarja tamkajšnja podružnica Zveze rudar-
jev s predsednikom Polancem. Poleg poklonitvi
spominu Masaryka naj bi se rudarji tudi podrob-
neje seznanili s svojimi pravicami. Dogajalo se je
namreč, da je generalna direkcija državnih rud-
nikov v Sarajevu njihove pravice kršila, tako da so
velenjski rudarji morali poseči po tožbi. Na pro-
slavi so v napolnjeni dvorani hotela Rak v Velenju
sprva poslušali Reismana o Masarykovih pogledih
na reševanje socialnega vprašanja in njegovi pod-
pori stavkajočim rudarjem v Kladnju leta 1900,
Eržen pa jih je poučeval o delavskih pravicah v
naši državi. Po slovesnosti se je prijavilo kar 25
novih naročnikov Delavske politike.46

Potem ko je Delavska politika s sliko obeležila
rojstni dan Masaryka (7. marec) je Vzajemnost v
Litiji, ki jo je vodil Vuk, tega dne pripravila lepo
proslavo. Po predavanjih Reismana in Eržena je na
novo ustanovljeni tamburaški zbor zaključil tam-
kajšnjo slovesnost. V obmejnem Marenbergu, zdaj-
šnjih Radljah, so se zbraU delavci na proslavi tudi
iz okoliških občin tako iz Mute, Vuhreda, "s hribov
iz zapuščenih grap in celo iz Sv. Antona na Po-
horju". Poročevalec te proslave je tudi zapisal, da
je bilo med zbranimi delavci "nenavadno veliko
število analfabetov, mladih in starih trpinov s
hribov, ki se niso nikdar učili pisati in ne brati".

43 Delavska poUtika, XII, 16. februarja 1938, št. 14.

44 Ibidem.

45 Delavska politika, XII, 19. februarja 1937, št. 15.

46 Delavska poUtika, XIII, 23. februarja 1938, št. 16.

116

2 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Vse to naj bi po mnenju pisca prispevalo k veliki
nevednosti, ki da je največja sovražnica delavstva.
Zato je toliko bolj potreben v teh obmejnih krajih
splošen pouk o delavski socialni zakonodaji. Pre-
davanje je organiziral "zavedni privrženec" socia-
lističnega gibanja kamnosek Gradišnik iz Vuhreda.
Po predavanju Reismana in Adolfa Jelena so se
delavci glede na to, da imajo zelo nizke mezde,
odločili, da bodo zahtevah "po vseh gostilnah, ka-
mor zahajajo" naročitev Delavske politike, toda
navzlic temu se je nekaj delavcev pridružilo novim
naročnikom.4''

Dne 3. aprila je potekalo predavanje v Selnici
ob Dravi, ker tam ni bilo niti strokovne organi-
zacije niti kulturnega društva, so bili pobudniki
domači privrženci sociaUstičnega gibanja, ki so tudi
z letaki pozivali delavce na udeležbo. Prireditev je
bila v gostilniških prostorih pri Doplerju. Navzoči
so bili tudi delavci iz tovarne dušika, lesni delavci,
zidarji in tekstilci iz Ruš in viničarji, prišli so
delavci celo iz Fale in Bistrice pri Limbošu. Reis-
manov oris osebnosti in delovanja nekdanjega češ-
koslovaškega prezidenta je, kot poroča pisec, na-
vdušil udeležence, spoznah so, da brez strokov-
nega organiziranja in delavskega tiska ne bo moč
uspeti. Zavedali so se, da je potrebna prav tu na
obmejnem območju trdna solidarnost. Eržen jim je
razložil uredbo o minimalnih mezdah, ki je izšla
12. februarja 1937 in ki je omejevala svobodno re-
ševanje delavskih vprašanj ter poleg drugih uredb
težila h korporativnemu urejanju mezdnih vpra-
šanj, nadalje zakon o starostnem zavarovanju in še
neketere predpise socialne zakonodaje. Vse to je
vplivalo na delavstvo, da je sklenilo, da bo čimprej
ustanovilo društvo Vzajemnost.^^

Sodeč po Delavski politiki je bil med zadnjimi
"Masarykovimi proslavami" shod v Razvanju 22.
maja v gostilni Pukel. O velikem zanimanju je go-
vorilo med drugim to, da so bili med udeleženci
tudi tisti delavci, ki so "vso noč bili pri reševalnih
dehh v poplavljenih Rušah". Kot ponavadi sta
predavala Reisman in Eržen, ki sta uspešno tudi
pridobila nekaj novih naročnikov za Delavsko po-
litiko,4^ ta je s koncem aprila 1938, pričela izhajati
trikrat tedensko.

Zadnje predavanje o Masaryku je bilo še na
Fali in sicer 29. maja, kjer sta delavcem predavala
Eržen in Petejan. Med drugim sta poudarjala tudi
pomen rasti svobodnih strokovnih organizacij med
slovenskim delavstvom in potrebo po razširjenem
delavskem tisku. Udeleženci so nato zbrah v tis-
kovni sklad okrog 88 Din.^O

Velja omeniti, da so poleg Masarykovih proslav

47 Delavska politika, XIII, 2. aprila 1938, št. 27.

4« Delavska politika, XIII, 9. aprila 1938, št. 29.

49 Delavska politika, XIII, 24. maja 1938, št. 45.

50 Delavska politika, XIII, 2. junija 1938, št. 49.

v tem času vzporedno v nekaterih krajih prav
živahno potekala še predavanja o socialni zaščiti
delavstva, ponavadi sta predavala dr. A. Reisman
in Viktor Eržen. Po priključitvi Avstrije k nacistični
Nemčiji pa so bila tu in tam predavanja še o ob-
rambnen zakonu, ki ga je sprejela Češkoslovaška
republika.5!

Dr. Reismanu, ki je v opisanem času vztrajno
obiskoval organizacije in predaval delavstvu o liku
pokojnega T. G. Masaryka, se je maja 1938 s pis-
mom zahvalil konzul ČSR v Ljubljani inž. Minov-
sky. Obenem mu je posredoval prek učitelja Drlyja
50 izvodov objavljenega govora dr. E. Beneša ob
krsti Masaryka v obliki brošur, s prošnjo naj jih
razdeli organizacijam in zaslužnejšim akterjem so-
cialističnega gibanja, ki so pripraviU spominske
svečanosti.52

Vsekakor so t. i. "Masarykove proslave" zelo
razživele socialistične organizacije tako strokovne
pod okriljem Strokovne komisije za Slovenijo kot
društva pod okriljem kulturno-prosvetne matice
Vzajemnost. Pripravljale pa so posredno tudi svoje
privržence za prihodnjo organizirano strankino de-
lo, saj je 23. oktobra 1938 v Celju v Unionski dvo-
rani potekala III. konferenca poverjenikov Delav-
ske poli tike.53 Vodstvo socialističnega gibanja tako
v Sloveniji kot v Jugosloviji namreč še vedno ni
opustilo misli na obnovitev njihove stranke, ki naj
bi jo legalno prinesla obljubljena demokratizacija
političnega življenja. S tem upanjem je navzlic te-
mu, da je režim decembra 1940 razpustil Stio-
kovno komisijo (Ursove sindikate) živelo, usmer-
jalo in bodrilo svoje privržence še tik pred april-
skim zlomom 1941, torej v času vlade generala
Dušana Simoviča.

Sicer pa ugotavljamo, da so največ proslav pri-
redila krajevna društva Vzajemnost, ponekod tudi
z bogatim glasbenim vzporedom, sledijo podruž-
nice strokovnih organizacij in zanimivo je, da so
bili pobudniki proslav ponekod tudi posamezni
akterji socialističnega gibanja, predvsem tam, kjer
ni bilo socialističnih organizacij. Omenjene pro-
slave so razgibale delavstvo, ga seznanjale z de-
lavskim gibanjem v ČSR in z obstoječo delavsko
socialno zakonodajo v Jugoslaviji, ki pa se je
čestokrat v praksi grobo kršila. Zato so takšni "so-
cialni tečaji", ki so največkrat sledili spominski
svečanosti v veliki meri pripomogli, da so se de-
lavci in delavke na konkretnih perečih vprašanjih
poučih in dobili zavest, da je moč s trdno orga-
niziranostjo marsikaj doseči. Širše gledano so
proslave bolj ah manj seznanjale delavstvo "z Ma-
sarykovo dediščino", vlivale pogum in samozavest
ob spoznavanju velikega državnika in vzornika

51 Delavska politika, XIII, 2. junija 1938, št. 49.

52 Delavska politika, X111, 24. maja 1938, št. 45.

53 Delavska politika, XIII, 25, oktobra 1938, št. 108.

117

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

demokracije in ga s tem približale delavstvu. Pri-
pomogle so, da so privrženci socialne demokracije
(socialistov), v kriznem času, v mesecih pred za-
četkom druge svetovne vojne (priključitev Avstrije
k Nemčiji, münchenska kriza, razpad ČSR) spo-
znali pravo vrednoto boja za demokracijo in globlji
pomen narodnobrambega gibanja, četudi je to
tedaj potekalo bolj ali manj pod okriljem posa-
meznih idejnopolihčnih taborov oziroma strankar-
skih struktur.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Vertiefung der tschechoslowakisch-slo-
wenischen Beziehungen und die Belebung
der sozialistischen Bewegung im Rahmen
der "Masaryk-Kundgebungen" in den Jahren
1937 und 1938

Im Rahmen der vertieften Freudschafts-
beziehungen in der zweiten Hälfte der dreißiger
Jahre des 20. Jahrhunderts in der Zeit der so-
genannten sozialistischen Bewegung in Slowenien
und der tschechoslowakischen Sozialdemokratie

spielten die sogenannten "Masaryk-Kundgebungen"
eine bedeutende Rolle. Nach dem Tod von T. G.
Masaryk im September 1937 fand nämlich eine
Reihe von Gedenkkundgebungen statt, deren
Initiatoren entweder die Ortsvereine Vzajemnost,
eine fachlich-gewerkschaftliche Organisation, oder
einzelne Akteure der sozialistischen Bewegung
waren. Zur gleichen Zeit wurden mancherorts auch
sogenannte "soziale Kurse" veranstaltet. In einer
Übersichtsdarstellung sind Daten und Orte der
Kundgebungen, die vom September 1937 bis zum
späten Frühjahr 1938 stattfanden, angeführt. Zu den
Gedenkfeiern leisteten jedesmal auch Dr. Avgust
Reisman mit einer Rede sowie Chöre und Solisten
einen Beitrag, während meistens Viktor Eržen,
Redakteur der Delavska politika, den Anwesenden
die Arbeiterschutzgesetzgebung in Jugoslawien
darlegte. Die Referenten setzten sich in ihren Reden
für eine Erweiterung des Abonnentennetzes der
Delavska politika ein, wobei sie mancherorts guten
Erfolg hatten. Während man die Arbeiterschaft in
den Kundgebungen mit Leben und Werk des
großen Staatsmanns der tschechoslowakischen
Republik bekanntmachte und dadurch "Masaryks
Erbe" beseelte, wurde der demokratische Geist
gestärkt und das Bewußtsein von der Notwenigkeit
einer nationalen Schutzbewegung wachgerufen, vor
allem nach dem Anschluß Österreichs im März 1938
und nach der Sudetenkrise im Herbst 1939.

118

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Anton Ratiznojnik

Telovadno in kulturno društvo Sokol v Ljutomeru
1903 - 1941

v drugi polovici 19. stoletja je Ljutomeru zaradi
njegove narodno-prebudne narave prebivalstva
pripadla pomembna narodnopolitična vloga; postal
je kulturno središče Spodnjega Murskega polja in
dela Ljutomersko-Ormoških goric. 1. slovenski
tabor leta 1868 v Ljutomeru je razgibal slovenske
ljudske množice in pripomogel k razmahu boga-
tega kulturnega življenja Ljutomerčanov (čitalnica,
kasaško društvo, posojilnica, pevska društva) itd.
Po ohranjenih virih lahko ugotovimo, da je bila
prošnja za ustanovitev Sokola v Ljutomeru, ki bi
naj deloval v okviru čitalnice, že leta 1872 po-
sredovana deželni vladi v Gradcu, ki pa jo je za-
vrnila na osnovi pravil 6. člena Zakona o društvih,
iz leta 1867.1

Dr. Karol Chloupek ustanovitelj in starosta
Murskega Sokola v Ljutomeru

Zamisel ustanovitve Sokola so za dolgo časa
opustili, čeprav je bila v devetdesetih letih spet
aktualna, ni pa bilo strokovnjaka, ki bi poznal

bistvo delovanja sokolske organizacije. Po prihodu
češkega zdravnika, sokola dr. Karola Chloupeka v
Ljutomer, leta 1901, se je želja končno uresničila.
Chloupek je ustanovil Sokol s pomočjo domačina,
odvetnika dr. Karola Grossmana in zdravnika dr.
Ivana Herica, ki sta se kot študenta v Pragi se-
znanila s sokolskim gibanjem.^

Začetki sokolskega gibanja so na Češkem.
Njegov idejni tvorec je bil dr. filozofije Miroslav
Tyrš, ustanovitelj Sokola v Pragi leta 1862. Sokol-
stvo, nastalo pretežno v liberalnih meščanskih kro-
gih, se je razširilo v večino slovanskih držav kot
izziv nemškim telovadnim organizacijam in kot
simbol narodne zavesti ter obrambe proti
germanizaciji.3 Ti cilji so bili na Štajerskem po-
membnejši, kot v drugih slovenskih pokrajinah v
času Avstro-Ogrske monarhije. Posebno v Ljuto-
meru je ljudstvo sprejemalo Sokola kot borca za
narodne pravice, telovadbo pa kot zbiranje in
zdravo izživljanje mladine.

Dejavnost Sokola v Ljutomeru med sicer bo-
gatim delovanjem različnih kulturnih in drugih
društev zavzema pomembnejše mesto, tako po
številu članov, kot po aktivnosti te organizacije.
Med ustanovitelji Sokola najdemo ljudi iz različnih
socialnih slojev: intelektualce, trgovce, obrtnike,
uradnike, posestnike in kmete. Sokole je ob na-
stanku finančno podprlo okrajno zastopstvo, ki je
darovalo 200 kron. Okrajna posojilnica in hra-
nilnica v Ljutomeru in mnogi posamezniki.

"Sokol je dvignil krila in ponosno vzletel nad
Ljutomerom" 15. avgusta leta 1903. Na ustanov-
nem občnem zboru v slovenski ljudski šoli Franca
Jožefa (danes OŠ Ivana Cankarja) se je po poročilu
kronista zbralo 58 simpatizerjev in poslancev so-
kolskih društev. V vodstvo Sokola so bili izvoljeni:
dr. Karol Chloupek, starosta, Ludvig Babnik, na-
mestnik, Anton Mišja mL, načelnik. OdborniJd:
Anton Mišja st., Franjo Sever, Franc Schneider,
Joško Rajh, Josip Mursa, Jožef Jelen. Namestniki so
bili: Matjaž Lebar, Janko Dijak in Anton Božič ml.^

Slovenski gospodar, 6/26 (Maribor), 1872, 131.

2 30 let Murskega Sokola, 1933 rokopis. Zavod za kulturo
in izobraževanje Ljutomer (ZKl), enota muzej.

3 Enciklopedija fizičke kulture, Zagreb, 1977, str. 277.

4 Slovenski narod, 36/189 (Ljubljana), 18. 8. 1903.

119

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Ustanovitev Murskega Sokola Ljutomer, 1903

Na velikem slavnostnem shodu pri mlinu na
posestvu Ivana Kukovca so pred tri tisoč glavo
množico nastopili govorniki: dr. Vladimir Rav-
nikar, namestnik ljubljanskega Sokola, dr. Pero
Magdič, starosta varaždinskega Sokola, Josip Smrt-
nik, načelnik celjskega Sokola in dr. Vekoslav Ku-
kovec, deželni poslanec.^ Sokola je v telegramu
podprl tudi zagrebški nadškof dr. Josip Juraj
Strossmayer, ki je leta 1904 postal njegov prvi
častni član.6

V prvem letu je bilo v društvu 73 rednih in 37
podpornih članov. Ko se je vrnil s telovadnega
tečaja v celjskem Sokolu načelnik, Anton Mišja ml.,
je začel Sokol izpolnjevati lastno telovadno znanje
in sokolsko vzgojo. Ker v društvu ni bilo dovolj
telovadnega orodja, so člani v začetku vadili le
proste vaje. Vodil jih je Franc Stanjko. Telovadili
so v najeti telovadnici slovenske ljudske šole. Že
naslednjega leta je Sokol pričel tudi z redno te-
lovadbo na orodjih: nabavili so drog, bradljo,
konja in most. Telovadili so ob nedeljah popoldne.

Slovenski narod, 36/190 (Ljubljana), 19. 8. 1903.
Slovenski narod, 36/190 (Ljubljana), 19. 8. 1903.

pozneje dvakrat tedensko (torek in petek zvečer).
V sestavi društva sta bila v začetku moški te-
lovadni oddelek in tamburaški zbor, ki ga je vodil
Pero Veselic. Po začetni zagnanosti je zanimanje
za telovadbo upadlo. Leta 1905 je ponovno oži-
velo, ko so ustanovih tudi ženski telovadni od-
delek, ki je imel 8 članic. Društvo je s prirejanjem
izletov v okolico in telovadnimi nastopi s sodelo-
vanjem tamburašev, z zgledno disciplino ter uspe-
limi javnimi nastopi pridobilo simpatije množice
obiskovalev.7

Sodelovanje "Murskega Sokola" s Sokolom iz
Varaždina je bilo že od začetka delovanja zelo
živahno in je ostalo tudi po 1. svetovni vojni. Ne-
pozabno srečanje je bil izlet, peš, na dom Stanka
Vraza leta 1904. Že naslednje leto je bilo srečanje v
Ormožu, kjer ga je ptujsko okrajno glavarstvo
zaradi nasprotovanj ormoških Nemcev hotelo pre-
povedati. Pod pritiskom množice simpatizerjev So-
kolov in odločnega posredovanja Ljutomerčanov,
je bilo Hrvatom dovoljeno priti v Ormož. Ti
dogodki so še okrepili povezavo med bratskima

30-let Murskega Sokola ...

120

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Izlet Murskega Sokola Ljutomer na dom Stanka Vraza v Cerovcu, 1904

društvoma. Sokol v Varaždinu je bil v času
nastanka Murskega Sokola geografsko najbližji, po-
vezavo med društvoma je krepila tudi rodbinska
vez Chloupeka z Varaždinom. Dr. Peter Magdič,
starosta varaždinskega Sokola, je postal leta 1911
častni član Murskega Sokola. Živahno je bilo sode-
lovanje tudi z Ormožani, posebno z nekdanjim
odvetnikom dr. Jakobom Plojem, ki je bil soor-
ganizator 1. slovenskega tabora v Ljutomeru, leta
1868. Tamkajšnji Sokol je bil ustanovljen s po-
močjo Ljutomerčanov nekaj let kasneje.^

Vodilni Nemci in nemčurji v Ljutomeru so nas-
protovali Sokolu, še posebno starosti Dr. Chloupeku,
ki je bil ob službo sodnega in občinskega zdravnika
v Ljutomeru. Chloupek je bil več let namestnik lju-
tomerskega okrajnega zastopstva, ki je imelo slo-
vensko večino. Zaradi številnih napadov nemškega
tiska in katoliško usmerjenega Slovenskega gospo-
darja je demonstrativno odstopil kot starosta Sokola
leta 1906. Nasledil ga je Anton Mišja st.^

Delovanje društva je bilo kljub finančnim in
organizacijskim težavam ter nasprotovanju dela
Nemcev in konservativnih meščanov zelo živahno.
Leta 1906 so pripravili prvi večji javni nastop, izlet
v Seršenov log, v prostih vajah in na drogu, s
Sokoli iz Varaždina. Ta prireditev je postala tra-
dicionalna, vsako leto v mesecu avgustu, ob oblet-
nici Sokola. Na njej so prikazali rezultate letnega
dela vseh oddelkov. Bila je vedno množično obis-
kana. Sokol je toliko napredoval v telovadni vzgo-

30-let Murskega Sokola ....
30-let Murskega Sokola ....

ji, da se je leta 1907 prvič udeležil mednarodnega
nastopa telovadcev v Pragi. Sodelovalo je 16 čla-
nov, nastopilo pa 5 telovadcev.^"

Ob praznovanju 5-letnice 1908, je bil Chloupek
znova starosta Sokola. V Ljutomeru so organizirali
prvi župni izlet sokolskih društev s Štajerske, ob
ustanovitvi celjske sokolske župe. V telovadnih
veščinah so nastopila vsa gostujoča društva. Mur-
ski Sokol je ob tej priložnosti razvil svoj prapor.^^

Leta 1912 je Sokol dobil konkurenco, ko so v
Ljutomeru ustanovili katoliško in telovadno dru-
štvo Orel. Posledica tega je bil na eni strani delni
osip članstva, vendar pa tudi kvalitetni napredek
telovadbe, kulturnega dela, predavanj, saj je ak-
tivnost društva zaradi notranjih trenj že nekaj časa
stagnirala, delali so neredno. Udeležba telovadcev
v Pragi leta 1912 je bila pomemben mejriik. V tem
času so opustili češko sokolsko uniformo in kupili
novo, po predpisih Slovenske sokolske zveze. Po-
sebnost je bila, da so še dolgo nosili češko slav-
nostno uniformo s škornji.^^

Chlouphova smrt leta 1913, ki je bil gotovo
najmarkantnejša osebnost Sokola v severovzhodni
Sloveniji, pobudnik Sokola v Ormožu, Središču in
Selnici ob Dravi, ni omajala dejavnosti društva. S
predanim in discipliniranim delom je postavil trd-
ne temelje bodočemu razvoju. Pokopan je bil v
Varaždinu.l3 Leta 1914 ga je nasledil Joško Rajh,
sin posestnika z Mote pri Ljutomeru.

Domovina, 16/99 (Celje), 27. 8. 1906.

11 Domovina, 18/89 (Celje), 7. 8. 1908.

12 30-let Murskega Sokola ....

13 Slovenski sokolski koledar, Kranj, 1914, str. 42.

121

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Prednja in zadnja stran prapora Murskega Sokola
Ljutomer, razvitega ob 5-letnici, 1908

Društvo je bilo pred 1. svetovno vojno v stal-
nem vzponu. Leta 1913 so slavnostno proslavili 10-
letnico delovanja z zletom mariborskega sokol-
skega okrožja. Občinstvu se je prvič predstavil
fantovski in dekliški naraščaj, ki ga je uspešno vo-
dil Mirko Muršec. Pred vojno je društvo priredilo
več izletov. Priljubljeni so bili peš izleti v okolico,
ki so jim dodali še predavanja ter telovadne na-
stope. Pogosta so bila tudi gostovanja z nastopi pri
sokolskih društvih na Štajerskem in v Varaždinu.
Leta 1914 je društvo štelo 40 rednih in 25 pod-
pornih članov. Delovanje je bilo zelo živahno in
tudi finančno uspešno. Že 1913 so ustanovili pri-
pravljalni odbor za sokolski dom in začeli zbirati
prispevke za gradnjo. Začela je delovati tudi gle-
dališka skupina. Zaradi širitve dejavnosti in priza-
devanj za kvalitetnejše delo so nakupili nova telo-
vadna orodja in pripomočke. Društvo se je konec
leta 1913 priključilo novoustanovljeni župi v Mari-
boru in postalo okrožno središče Sokola dela Mur-
skega polja in dela Slovenskih goric. Leto kasneje

se je okrožju priključilo Sokolsko društvo Sv. Bol-
fenk (Trnovska vasj.^^

Člani odbora Murskega Sokola leta 1914 so
bUi:15

• Joško Rajh, starosta,

Ivan Tomažič, namestnik,
Jože Velnar, načelnik.

Odborniki: Janko Dijak, Franc Stanjko, Jan Bau-
kart, Franc Babic, Franc Novak, Marko Stanjko in
Franc Pajnhart.

Namestnika: Franc Trstenjak in Janko Feuš.

Prva svetovna vojna je prekinila delovanje So-
kola v času največjega razcveta. Po razpadu
Avstio-Ogrske monarhije je bil v novonastali dr-
žavi. Kraljevini SHS, cilj Ljutomerčanov, da hitro
obnovijo delovanje društva. Začeti so morali zno-
va. Januarja 1919 se je v prostorih ljutomerske
Okrajne posojilnice zbralo 32 Sokolov. Izvolili so
upravni odbor, ki so ga sestavljali večinoma pred-
vojni člani: 16

Josko Rajh, starosta,
Franc Stanjko, načelnik.

Ciril Miki, član,
Franc Babic, član.
Dr. IngoUč, član,
Janko Dijak, član,
Franc Novak, član,
Ivan Sršen, član.
Po ukinitvi nemške meščanske šole je dobil So-
kol od občine v najem telovadnico, saj stara telo-
vadnica v ljudski šoli ni bila več primerna za vad-
bo. V njej so bili dve leti vojaki. Izgubljen je bil
tudi del telovadnega orodja. Pred vojno in krajši
čas leta 1919 so poleg Sokolov telovadnico v
ljudski šoli uporabljali tudi Orli, ki so telovadili s
sokolskim telovadnim orodjem. Nesoglasja med
Sokoli in Orli, ki so nastali zaradi pomanjkanja
prostorov za normalno delo so bila vzrok, da so si
prizadevali zgraditi lastna domova.

V telovadnici meščanske šole so bili bistevno
boljši pogoji za dejavnost. Tam so uredih tudi
društveno sobo, opremili so jo s starim sokolskim
inventarjem, ki so ga nabrali raztresenega po vsem
Ljutomeru. Omaro za arhiv je med vojno hranila
Okrajna posojilnica.^''

Nekaj mesecev kasneje, leta 1919, je bil usta-
novljen tudi ženski telovadni oddelek, ki je štel 26
telovadk. Vodili sta ga dr. Heričeva in Milica Pu-
šenjak. Moški oddelek je vodil Jožef Jelovšek,
društveni tajnik.!^

14 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

15 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

16 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

17 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

18 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

122

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Sokol v Ljutomeru leta 1920

Vojna je v sokolskih vrstah zapustila praznino
in odpor do aktivnega dela. Tudi med prebivalci
ni bilo zanimanja za sokolsko aktivnost. Ponovni
zagon Sokola po vojni je bil težavnejši kot njegova
ustanovitev. Izgubili so nekaj najboljših telovadcev
in narodnih delavcev, posledica je bila nezaintere-
siranost večine članov za društveno delo. Razmere
so se kljub težkemu gospodarskemu stanju po-
stopno izboljševale, čeprav se pravo sokolsko živ-
ljenje in predvojna aktivnost še nista mogli razviti.
Po prihodu Bogomila Orožna in Pranja Lubeja,
zagnanega Sokola iz Ljubljane, je nastopilo ob-
dobje temeljitega oživljanja Sokola, ki se je kazalo
tako v organizaciji kot tudi aktivnostih v nasled-
njih letih. Za napredek društva je bila potrebna
vzgoja, ki ne bi temeljila samo na telovadbi, tem-
več tudi na splošni izobrazbi, v sokolskem duhu.
Prizadevali so si ustanoviti izobraževalni in pevski
odsek in pridobiti več strokovnega kadra. Leta
1919 je bila obnovljena knjižnica, ki jo je uredil na-
čelnik društva Franjo Lubej. Z nakupom stro-
kovnih in poljudnih knjig v naslednjih letih je
postala pomemben del sokolske vzgoje. Pričeli so
tudi s telovadbo otrok, ki jih je vodil Joško Velnar.
Društvo so pestile finačne razmere, zato so usta-
novili zabavni odsek. Vodila ga je Matilda Gross-
man. Z organiziranjem veselic in tombolskih pri-
reditev so ustvarjali del dohodka za redno dejav-

nost društva.1^ Društvo se je konec leta 1919 pre-
imenovalo v Sokolsko društvo Ljutomer.^O

Tudi prvi javni nastopi so bili rezultat načrt-
nega in rednega dela. Leta 1920 so nastopili na
župnem zletu na Ptuju, s člani in na okrožnem
zletu v Murski Soboti, s člani in članicami. Ude-
ležili so se tudi mnogih gostovanj. Člansko vrsto je
vodil Franjo Lubej, članice pa Hermina Mohorič.

Prva večja prireditev v Ljutomeru, Sokolski
dan, je bila v Seršenovem logu. Nastopili so vsi
telovadni oddelki na orodju in v prostih vajah.
Prireditve so se udeležili Sokoli iz Ormoža in Sre-
dišča ob Dravi. Sledil je nastop na pokrajinskem
zletu v Mariboru.21

Pomanjkanje telovadnega orodja, pripomočkov
in oblek ter razmah telovadne aktivnosti v šte-
vilnih oddelkih je bil vzrok, da so večji del denarja
v naslednjih letih namenili za nakupe. Razmahnila
se je kulturnoprosvetna dejavnost, ki jo je vodil
Jan Baukart. Ponovno je začela delovati gledališka
skupina, ki je bila ustanovljena tik pred vojno.
Vodil jo je Jože Perne.^^

123

19 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enola muzej.

20 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

21 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

22 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enola muzej.

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Sokolski dom v Ljutomeru, zgrajen leta 1926

Leta 1920 so ustanovili telovadni odsek Sokola
v Križevcih pri Ljutomeru in ga proslavili z javnim
telovadnim nastopom z gosti iz Ormoža ter Sre-
dišča ob Dravi.23 Dve leti kasneje so ustanovili
odsek tudi na Razkrižju, ki pa je kmalu prenehal
delovati. Številni nastopi in uspehi telovadcev so
bih rezultat dolgotrajnega in načrtnega dela. Sokol
je dosegel in presegel predvojno kvaUteto. Bil je
med najaktivnejšimi v mariborski župi, ki je štela
21 društev. Naraslo je tudi število članov v te-
lovadnih oddelkih:

člani 126, članice 104.

Fantovski oddelek je vodil Slavko Stopar, dek-
hškega pa Hermina Mohorič. Ustanovljen je bil še
oddelek obrtnikov, v katerem je bilo 30 članov;
vodil ga je Drago Ludvik.

Med najpomembnejšimi prireditvami Sokola v
letu 1921 je bila udeležba na pokrajinskem zletu
Sokolov v Osijeku, kjer so ljutomerski in mari-
borski Sokoli iz mariborske župe nastopili v naj-
večjem številu. Sodelovalo ja 24 članov, od teh 12
telovadcev.24

Med najaktivnejšimi odseki kulturne dejavnosti
Sokola je bila gledahška skupina, ki je v tem času
štela 43 članov (26 igralcev). Gledališke predstave
so uprizarjali v najeti dvorani gostišča Strasser, ki

23 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

24 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

so jo uredili za nastope. V njej so gostovala tudi
gledališča drugih ljutomerskih društev. Skupina je
imela dobre pogoje za dejavnost, člani pa so delaU
z velikim zagonom. Od ustanovitve so uprizorili
21 iger s 341 nastopi. Delovala je tudi otroška sku-
pina, ki je nastopila 63 krat. K uspešnosti gle-
dališča sta največ pripomogla Jože Perne in Lojze
Lovšin, ki ga je leta 1921 nasledil dr. Milko Gaber.
Aktiven je bil tudi tamburaški odsek. Nastopal je
največ na društvenih prireditvah, za zabavo ob-
činstva. Ansambel je štel 11 članov.

Društvena knjižnica je imela leta 1921 326
knjig. Vodila jo je Minka Sever. Med člani pa ni
bilo velikega interesa za izobraževanje, prav tako
tudi ne za občasna predavanja, ki jih je organiziral
kulturnoprosvetni odsek. Primanjkovalo mu je tu-
di kadrov.25

Že pred vojno je društvo želelo lasten dom. Z
izboljšanjem finančnega stanja in podpore prebi-
valstva, ki je množično podpiralo Sokol, so usta-
novili gradbeni odbor, ki je do leta 1922, v času
staroste Cirila Mikla, ostal neaktiven. Izvolili so
nov odbor, ki ga je vodil starosta Joško Rajh. Pri
meščanski šoU so od občine kupili zemljo in začeli
intezivno zbirati denar ter prostovoljne prispevke
članov in podpornikov društva. Za finančno plat
ni bilo nepomembno prirejanje zabavnih prire-

25 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

124

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

ditev, organiziranje tombol in kinopredstav. Za-
bavne prireditve so bile tudi sicer sestavni del
sokolskih prireditev in pomemben vir dohodka.^^

Leto 1923 je bilo v znamenju 20-letnice in šte-
vilnih gostovanj: župni izlet mladincev v Ptuju,
župni zlet članov v Mariboru, gostovanje v Va-
raždinu, itd.27

Del nemškega manjšinskega tiska je napadal
društvo tudi po vojni, čeprav so se v tem obdobju
v sokolske vrste začeli vključevati tudi otroci
nemške narodnosti z namenom, da se jim omogoči
enakopravna vzgoja.^^

Lepak vabila na proslavo 30-letnice Sokola
Ljutomer, leta 1933

Angažiranost odgovornih članov pri pripravah
na izgradnjo doma se je pokazala v zmanjšani
aktivnosti društva, disciplini dela, vendar so se
razmere kmalu uredile. V letu 1924 so končno

26 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

27 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

28 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

pričeli z dolgo pričakovano izgradnjo doma. Načr-
te je brezplačno izdelalo Društvo za izgradnjo do-
mov v Ljubljani po zamisli Ljutomerčanov, detajlrri
načrt pa je izdelal arhitekt Jelene iz Maribora.
Društvo za izgradnjo domov je prispevalo vagon
cementa, opekarna v Križevcih 100.000 kosov ope-
ke, član Sokola Knez pa stavbni les.29

Sredi priprav za izgradnjo doma je Sokol iz-
gubil enega najaktivnejših in dolgoletnih članov,
starosto Joška Rajha, ki se je ponesrečil z avto-
mobilom v Križevcih pri Ljutomeru. Bil je pravi
ljudski tribun in združevalna moč Sokola. Rajha je
nasledil Ciril Miki, od leta 1925 do 1928 je bil sta-
rosta Jan Baukart, nato dr. Marko Stanjko.^O

Sad dolgoletnih prizadevanj, prostovoljnega de-
la in odrekanj, je bila otvoritev Sokolskega doma
10. oktobra 1926. Pomenila je višek društvene
aktivnosti. Dom je bil dograjen toliko, da so se v
njem lahko začele prireditve, dokončno je bil zgra-
jen in slavnostno odprt leta 1927. Sokol je z do-
mom pridobil potrebne prostore za svojo razve-
jano aktivnost, ki se je v tem času intenzivno raz-
vijala. Zgradba v modernem grškem slogu in v
neposredni bližini meščanske šole je bila ena
najlepših v Ljutomeru. Načrt za stavbo je bil ob-
sežen. Vrednost izgradnje je bila ocenjena na
1,200.000 dinarjev, vendar se je društvo zaradi
slabših finančnih razmer odločUo za zmanjšan
dom z nujno potrebnimi prostori v vrednosti
700.000 dinarjev. Prostore s prizidki naj bi zgradili
postopoma. Objekt je obsegal dvorano z galerijo,
gledališki oder, sobo za društvene seje, knjižnico,
pomožne prostore, prostor za društvene prireditve
in telovadbo na prostem.^l

V društvu se je v tem obdobju razvila tudi
kulturna dejavnost, ki so jo vodili Franjo Lubej,
nato Jan Baukart in za njim Fran Karbaš. V tem
času so ustanovili pevski zbor in društveni orke-
ster pod vodstvom Franca Zacherla, lutkovni od-
delek v okviru gledališke skupine, občasno so
imeli tudi kinopredstave. Kulturno delovanje se je
prepletalo z dejavnostjo drugih društev, saj so
mnogi člani Sokola aktivno delovali v več društ-
vih.32

Kot najstarejše aktivno društvo v severovzhod-
ni Sloveniji je bil Sokol v Ljutomeru, sedež
Okrožne pomurske sokolske zveze, ki je v 30. letih
združevala 9 društev: Ljutomer, Gornjo Radgono,
Murska Soboto, Sv. Križ, (Križevci pri Ljutomeru),
Dolnjo Lendavo, Beltince, Salovce in Sv. Jurij ob
Ščavnici. Na okrožnem odboru so usklajevali pro-
grame dela, skupne javne nastope... Okrožje se je

29 Zapisnik sej Murskega Sokola (rokopis), 1914 - 1926, ZKI
Ljutomer, enota muzej.

30 30-let Murskega Sokola ....

31 Sokolski vestnik, 11/1 (Celje) 1926, 14..

32 Sokolski glasnik, 1/21 (Ljubljana), 1. 9. 1930, 5.

125

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Telovadni nastop Sokola ob 30-letnici, leta 1933

kasneje razdelilo na štajerski in prekmurski del.
Načelnik okrožja je bil do leta 1933 Franjo Lubej,
načelnica pa Hermina Mohorič.

Po odhodu Pranja Lubeja v načelstvo Zveze
SKJ je postal načelnik okrožja Slavko Stopar. Lu-
bej, ki je kot učitelj poučeval na osnovni šoli v
Ljutomeru, je bil od leta 1919 eden ključnih no-
silcev razvoja in aktivnosti Sokola.

V letih 1928 - 1933 so se odvijale največje pri-
reditve v zgodovini društva. Leta 1928 so slavili
25-letnico delovanja z veliko telovadno akademijo
v Sokolskem domu, ki so jo pripravili po češkem
zgledu (Češka beseda), ob spremljavi orkestra in
mladinskega pevskega zbora.*4

Društvo je leta 1928 združevalo sokolski četi v
Križevcih pri Ljutomeru in Sv. Juriju (Videm), leta
1931 so se mu pridružile sokolske čete Male Ne-
delje, Cvena in Sv. Duha (Stara gora), nastale ob
podpori matičnega društva. Leta 1933 so v društvu
ustanovih strelsko sekcijo, ki jo je vodil Vlado
Porekar.35

Ena največjih prireditev v Sokolskem domu je
bila leta 1932 proslava 100-letnice Miroslava Tyrša,
utemeljitelja Sokola. Po telovadnem nastopu v
gimnastiki so v kulturnem delu programa nastopili
otroci z glasbenimi točkami, pihalni orkester in

?3 Sokolski glasnik, 1/23 (Ljubljana), 21. 9. 1930, 4.
3* Franjo Lubej, Boj za demokratizacijo sokolstva na Slo-
venskem, Ljubljana 1980, str. 18.
35 30 let Murskega Sokola ....

pevski zbor.36

Proslava 30-letnice, leta 1933, je bila razdeljena
na kulturni in telovadni del. Kot uvod k proslavi
je bila izvedena kulturna akademija Jubileju zdra-
vo.

Nastopila sta pevska zbora članov in mladin-
cev, gledahška skupina, lutkovni odsek, društveni
orkester, recitatorji. Organizirana so bila predava-
nja. Telovadni nastop, združen z nastopom dru-
štev mariborskega sokolskega okrožja na osrednji
prireditvi, je potekal pod pokroviteljstvom kralja
Aleksandra.37

Kljub notranji diferenciaciji Sokola v 30. letih,
ko je postal državna režimska organizacija, in
gospodarski recesiji, je bila dejavnost intenzivna.
Leta 1934 so se udeležili jugoslovanskega sokol-
skega zleta v Sarajevo in Zagreb.38

Število članov je v 35. letih naraslo na 714,
najbolj se je povečalo število otiok, ki jih je bilo v
matičnem društvu 478, v treh sokolskih četah pa
364. Poleg 13 sekcij je v društvu delovalo 14 te-
lovadnih oddelkov: člani, mladinci, štirje otroški
oddelki. Ustanovljeni sta bili socialna in narodno-
obrambna sekcija, druga za povezavo z drugimi
društvi.39

36 Sokolski glasnik, 3/13 (Ljubljana), 24. 3. 1932, 4.

37 Sokolski glasnik, 4/16 (Ljubljana), 14. 4. 1933, 6.

38 Sokolski glasnik, 6/7 (Ljubljana), 8. 2. 1935, 4.

39 Sokolski glasnik, 7/7 (Ljubljana), 14. 2. 1936, 3.

126

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Upravni odbor Sokola Ljutomer, 1935, z liačelnikom dr Markom Stanjkom (tretji, v prvi vrsti, desno)

Ob skromni dotaciji občine je Sokol ustvarjal
pretežni del dohodka z lastnim delovanjem. Dru-
štvo je zelo bremenilo odplačevanje obresti in
glavnice za Sokolski dom, vzdrževanje le-tega in
popravila. V tem času je bil starosta dr. Marko
Stanjko, namestnik Franc Seršen.

Med prireditvami leta 1937 je bil najmno-
žičnejši okrožni zlet Sokolov Prekmurja in Prlekije,
v Ljutomeru. V gimnastiki in prostih vajah ie
nastopilo 286 telovadcev vseh starostnih skupin.^Ö

Društvo je bilo med najaktivnejšimi vse do II.
svetovne vojne, ko je bilo prisilno ukinjeno, hkrati
z drugimi slovenskimi društvi in organizacijami.
Mnogi člani Sokola so med vojno sodelovali v
NOB po vsej Sloverüji in na jugoslovanskih bo-
jiščih.41 Po vojni društva niso obnovili. Sokolska
zveza je bila razpuščena z nastankom Telovadne
zveze Slovenije leta 1945. Nekateri člani Sokola so
se kasneje vključih v nastalo telovadno društvo
Partizan v Ljutomeru.

40 Sokolski glasnik, 8/20 (Beograd), 26. 6. 1937, 8.

41

Dr. Ciril Porekar, Ljutomerski Sokoli v NOB, (rokopis),
ZKI Ljutomer, enota muzej.

127

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

ZUSAMMENFASSUNG

Der Sokol-Verein (Sokolsko društvo) Ljuto-
mer 1903 - 1941

Ljutomer (Luttenberg) fiel in der zweiten
Hälfte des 19. Jahrhunderts bezüglich des er-
starkenden Nationalbewußtseins der Bevölkerung
eine bedeutende Rolle zu (Leseverein, der erste
slowenische Tabor); es wurde der kulturelle Mittel-
punkt des unteren Mursko polje (Murfeld) und
des Hügellandes von Ljutomer (Luttenberg) und
Ormož (Fridau). Unter zahlreichen Sokol-Vereinen,
die in Pomurje (Murgebiet) entstanden waren, trat
der 1903 gegründete Sokol-Verein in Ljutomer als
der älteste und aktivste hervor.

Die Tätigkeit des Sokol-Vereins von Ljutomer
erstreckte sich auch nach IGroatien, eine besonders
rege Zusammenarbeit im Turnbereich entwickelte
er mit dem Sokol-Verein in Varaždin.

Der Erste Weltkrieg unterbrach die Verein-
stätigkeit des Sokols auf dem Höhepunkt seiner
Aktivitäten. Im Jahre 1919 brach die Zeit einer
gründlichen Erneuerung des Sokol an, die sich in

der Organisation und bei den in den darauf-
folgenden Jahren stattfindenden Turn- und
Kulturveranstaltungen in Ljutomer und in den
benachbarten Lokalzentren niederschlug. Es wur-
den zahlreiche neue Sektionen wie Blaskapelle,
Theater, Chor u.a. gegründet. Die Mitgliederzahl
stieg rasch an. In den 20er Jahren entstanden
zahlreiche Filialen des Sokol in Bezirk Ljutomer
(Križevci, Mala Nedelja, Razkrižje, Veržej). In den
30er Jahren wurden mit Hilfe des Sokol von
Ljutomer, der damals der Mittelpunkt der Okrož-
na Pomurska zveza war (Kreisverband von Po-
murje/Murgebiet), zahlreiche Sokol-Vereine in
Prlekija und Prekmurje gegründet.

Die Errichtung eines Sokol-Heimes in Ljutomer
im Jahre 1926 stellte die größte materielle Er-
rungenschaft des Vereins dar. Der Sokol erhielt
die nötigen Turn- und Kulturräumlichkeiten für
breitgefächerte Aktivitäten, die in den darauf-
folgenden Jahren - anläßlich der 25-Jahrfeier und
des 100. Geburtstags von Miroslav Tyrs, des Grün-
ders des Sokol - ihren Höhepunkt erreichten.

In der Besatzungszeit während des Zweiten
Weltkriegs nahmen viele Sokol-Mitglieder am
Volksbefreiungskampf teil. Nach der Auflösung
des Sokol-Verbands (Sokolska zveza) im Jahre 1945
schlössen sich einzelne Sokol-Mitglieder dem Telo-
vadno društvo Partizan (Turnverein Partizan) in
Ljutomer an.

128

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

Aleksander Lavrenčič

Izraz "razrešeni" morda ni srečno podan z
italijanskim terminom "sospesi"

(O razrešitvi akademskih dolžnosti italijan-
skih honorarnih profesorjev in lektorjev)

"Čast mi je poročati pokrajinski upravi, da je
univerzitetni senat na predlog sveta filozofske
fakultete z dne 15. novembra 1943 sklenil v svoji
seji z dne 14. januarja t 1, da se italijanski pro-
fesorji in lektorji razrešijo vseh akademskih dolž-
nosti in pravic na tukajšnji univerzi, glede njihovih
prejemkov ter termina razrešitve pa da blagovoli
izdati pokrajinska uprava potrebno odločbo.

Gre za honorarna profesorja GAL VI Bartolomeo
in DUPRE - THESEIDER Evgenio ter honorarne
lektorje dr. RORATO - GROHAR Valerija, GlA-
CON Decio, GENTILE Galileo, dr. PAPALUCA
Vito ter dr. BUDROVICHAttilio."^

Vsem navedenim so bili ustavljeni službeni
prejemki s 30. septembrom 1943, ker se deloma
sploh niso vrnili s počitnic v Ljubljano, predvsem
pa zato, ker nihče od imenovanih ni začel delati
na univerzi v zimskem semestru 1943/44. Izjema je
bil le lektor dr. Budrovich Attilio. Njemu so bili
začasno ustavljeni službeni prejemki osemindvaj-
setega februarja 1943, ker je bil vpoklican v
vojaško službo. (Prejemki so bili začasno ustavljeni
po naročilu tedanjega višjega inšpektorata mini-
strstva za nacionalno vzgojo pri Visokem komi-
sariatu v Ljubljani z dne 4. marca 1943.) Vendar se
je dr. Budrovich po septembrskih dogodkih (ka-
pitulacija Kraljevine Italije), ponovno javil na uni-
verzi. Zastopal je staUšče, da mu je služba na uni-
verzi zaradi vojaščine le začasno prenehala in je
zato upravičen do dohodkov vsaj do razrešitve.

Razmere na univerzi v začetku italijanske
zasedbe

Delo na univerzi je bilo začasno prekinjeno sredi
aprila 1941 Visoki komisar za Ljubljansko pokra-

! Dopis rektorja univerze šefu pokrajinske uprave v
Ljubljani z dne 10. 2. 1944, Zgodovinski arhiv in muzej
Univerze v Ljubljani (odslej ZAMU), IV - 81.

2 ZAMU, T - 1, Zapisniki sej univerzitetnega sveta, uni-
verzitetnega senata in univerzitetne uprave, knjiga 7,
Zapisnik redne seje univerzitetnega sveta 14. 6. 1941; "S

jino Emilio Grazioli je 3. maja 1941 dovolil, da se je
delo na univerzi nadaljevalo v polnem obsegu.
Rektor je za datum začetka predavanj določil 12.
maj 1941.3 Italijanske okupacijske oblasti so hotele
univerzitetni urnik predavanj nekoliko spremeniti.
Pravna (juridična) fakulteta bi morala uvesti preda-
vanja italijanskega prava, filozofska predavanja iz
italijanske zgodovine in literature, na vseh fakul-
tetah pa bi morali namestiti lektorje za italijanski
jezik. Pouk italijanskega jezika je bil obvezen za vse
slušatelje, za vse študente humanističnih smeri na
filozofski fakulteti pa je bil obvezen tudi obisk
predavanj iz italijanske zgodovine in Uterature ter
opravljanje izpitov iz teh predmetov

prevratom v aprilu je prišla univerza v popolnoma nov
položaj. Štirinajst dni v aprilu je bila univerza zaprta;
nato je prišlo sporoalo, da se sme delo nadaljevati..."
Univerza bi morala biti zaprta, sodeč po tem podatku
od 17. 4. 1941, toda rektorjevo poročilo o omenjeni seji
datuma ne precizira: "...Po približno 74. dnevnem za-
prtju univerze... " Iz obeh navedenih dokumentov je
razvidno le, da je bila univerza zaprta po italijanski za-
sedbi, ni pa podatkov o delovanju v času aprilske voj-
ne. Natančneje o tem poroča dekan pravne fakultete
(ZAMU, T - 1, Zapisniki sej juridične fakultete v Lju-
bljani 1941-50, Zapisnik o konferenci profesorskega zbo-
ra juridične fakultete 25. 4. 1941). Zaradi izrednih raz-
mer so bile podaljšane velikonočne počitnice.

3 Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih
1919-1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani
1919 - 1969, Ljubljana 1969, str. 88.

4 Poročilo rektorja vrhovnemu komisarju operacijske cone
"Jadransko primorje" o odnosu do italijanskih oblasti za
časa okupacije z dne 30. novembra 1944 na zahtevo
vrhovnega komisarja z dne 3. 11. 1944. ZAMU, IV - 219.
"...Im Belange des Unterrichts war eine Anpassung an
die neuen Verhältnisse geplant So sollte an der juri-
dischen Fakultät auch das italienische Recht, an der
philosophischen Fakultät die Geschichte Italiens sowie
die italienische Sprache und Literatur gelesen werden.
Tatsächlich sind schon in ersten Jahren der Besetzung
die entsprechenden Fachkräfte im Range von italieni-
schen ordentlichen Professoren für die philosophische
Fakultät ernannt worden, ausserdem aber auch für alle
anderen Fakultäten besondere Lektoren der italieni-
schen Sprache. Der Unterricht der italienischen Sprache
an der Universität war für alle Hörer verbindlich, eben-
so der Besuch der Vorlesungen und die Prüfungen aus
der italienischen Geschichte und Literatur für die
humanistischen Prüfungsgruppen der philosophischen
Fakultät... "

129

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Očitno je, da je okupacijska oblast^ z uvaja-
njem novih predmetov namenila univerzi vlogo
"mostu pri izvozu dvatisočletne kulture", kar je
poudaril tudi prosvetni minister Bottai ob obisku
13. maja: "V Mussolinijevem imenu želimo nave-
zati stike med italijansko šolo in kulturo ter slo-
vensko šolo in kulturo."^ Dolgoročno zasnovan na-
črt podrejanja slovenske znanosti in kulture ita-
lijanski ni uspel, ne samo zaradi vojaškega ne-
uspeha, pač pa tudi zaradi drže univerzitetnih ob-
lasti, zahvaliti pa se mu moramo za pozitivne po-
sledice, ne glede na njegove osnovne namene:
obogatil je knjižni fond univerze.^

Rektor univerze je 7. avgusta poslal dekanu filo-
zofske fakultete dopis, v katerem mu sporoča o dol-
žnosti fakultete glede sklepa fakultetnega sveta filo-
zofske fakultete in razgovora z inšpektorjem pro-
svetnega ministrstva dr. Raimondijem, ki ga je opra-
vil dan prej, da uvede obvezni pouk o italijanski
literaturi in zgodovini. "Označena predmeta naj bi
začela poučevati redna profesorja (za vsak predmet
po eden) z novim študijskim letom. Zato bi bilo po-
trebno, da filozofska fakulteta čimprej ukrene vse
potrebno, tako da bo zadevni sklep o uvedbi novih
predmetov lahko objavljen v seznamu predavanj za
bodoči zimski semester. Oba predmeta sta bila tu-
di uvrščena v urnik predavanj, vendar brez določe-
nih predavateljev.^ Slušatelji od XII. do XXV11. sku-
pine (skupina za narodni jezik, skupina za narodni
jezik in književnost, skupina za narodno književ-
nost, slovanska skupina, klasična skupina, oriental-
na skupina, germanska skupina, skupina za zgodo-
vino Italije in Slovenije, skupina za občo zgodovino,
skupina za umetnostno zgodovino, skupina za pri-
merjalno književnost, etnološka skupina, filozofska
skupina, psihološka skupina, pedagoška skupina), z
izjemo XVIII skupine (romanska skupina), so morali
obvezno obiskovati predavanja iz obeh predmetov
in opraviti ustni izpit. Predavanja o italijanski lite-
raturi so bila obvezna tudi za slušatelje romanske
skupine, poleg ustnega so bili dolžni opraviti tudi
pisrü izpit, za predavanja o italijanski zgodovini pa
je zadoščal le ustni izpit. Pisni izpit iz italijanske
zgodovine je bil seveda obvezen za obe zgodovinski

O odnosu italijanskih okupacijskih oblasti do slovenskih
intelektualcev in do slovenske univerze glej Bojan Go-
deša, "Našega sovražnika predstavlja "inteligenca" Ljub-
ljane." Italijanski okupator in slovenski izobraženci, 27.
zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Zbornik, Ljublja-
na 1994. Univerzi je bilo v prvotnih načrtih namenjeno
pomembno mesto za uresničevanje zasedbene politike,
zato so si novi oblastniki že kmalu skušali zagotoviti
vpliv na njej. Sprva so si hoteli pridobiti zaupanje v
univerzitetnem okolju z gmotno podporo.

° ZAMU, IV - 217.

' Poroalo rektorja... Glej op. 4.

° ZAMU, IV - 217.

Programmi dei corsi per il semestre invemale 1941/42 -
XX / Seznam predavanj za zimski semester 1941/42 - XX,
Lubiana/Ljubljana 1941.

skupini. Pravico do opravljanja usnega izpita so
študenti pridobili po štirih semestrih, do opravljanja
pisnega izpita pa po osmih semestrih predavanj.

Italijanski vojaki korakajo mimo univerze
(Ljubljana v ilegali I, DZS, Ljubljana 1959)

Nastavitev honorarnih profesorjev in lektorjev

Prof. Bartolomeo Calvi je zasedel mesto ho-
norarnega profesorja za italijansko književnost pri
stolici za romanske jezike in književnosti na
filozofski fakulteti kr. univerze v Ljubljani 1. de-
cembra 1941. Pripadel mu je stalni mesečni hono-
rar v znesku 2.900 lir (bruto; neto 2.500).

Rojen je bil 31. 10. 1886 v Palesh-u, očetu
Luigiju in materi Gugielmi (roj. Gaietti), poročen je
bil z Bertolo Piesino (39 let) in bil oče dveh sinov:
15-letnega Bona in 6-letnega Romana. Od leta 1939
je imel prijavljeno stalno bivališče v Torinu. Dok-
toriral je iz klasične filologije. V prvi svetovni vojni
se je boril na fronti od 26. 11. 1915 do 1918 in bil
odlikovan s križcem za zasluge. Po končani vojni
je nekaj časa poučeval na učiteljišču v Tolminu.
Od 3. marca 1925 član P. N. F.

Kvalifikacije za docenta italijanske literature v
smislu 19. in 20. člena zakona o univerzah Barto-
lomeo Calvi, ki je študiral klasično filologijo in se
kasneje specializiral za slovenista, ni imel. Toda

130

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

prevladalo je mnenje, da je Calvi s svojim doseda-
njim delom s področja slovenistike in klasične
filologije dokazal, da popolnoma obvlada literarno
zgodovinske znanstvene metode, obenem pa je bil
vešč predavateljskega jezika kr. univerze v Ljub-
ljani. V fakultetnem mnenju, sprejetem na seji 4.
decembra je bilo izraženo, da izmed 21-ih nave-
denih del, s katerimi je podprl prijavo za hono-
rarnega profesorja italijanske Uterature, sedem ob-
ravnava slovensko literaturo, eno slovenski jezik,
dve hrvaško Uteraturo, pet slovensko literaturo v
odnosu do italijanske, dve hrvaško Uteraturo v od-
nosu do italijanske, eno jugoslovansko literaturo v
odnosu do italijanske, dve deli obravnavata pro-
bleme iz klasične filologije, en prispevek pa je spe-
cialno italijanski.lO

Eugenio Dupre (Theseider), sin Francesca in
Fanny roj. Rettig, je bU rojen 22. 3. 1898 v Rietiju.
Ob nastopu službe v Ljubljani je bU poročen mož

ZAMU, IV - 6. Curriculum studiorum ac vitae del dottor
prof. Bartolomeo Calvi: "...Prova di do sono molte publi-
cazioni, di cui si elencano qui le principali:

1. Traduzione letterale e studio crìtico di "Il re di Betai-
nova" dello sloveno Ivan Cankar. Lo studio crìtico ha
merìtato di venir tradotto in sloveno sulla "Modra
ptica ".

2. Ivan Cankar: La mia vita, traduzione e studio
crìtico. Fu giudicato il miglior contributo degli italiani
allo studio della letteratura slovena.

3. Il canto V dell'Inferno di Dante, nelle versioni slo-
vene studiato crìticamente da B. Calvi (Ha merìtato un
premio della R. Accademia d'Italia).

4. La sventura di lefte in Giuseppe Parini e nel poeta
sloveno Simon Gregorčič.

5. I canti popolari sloveni e la saga di Matija Corvino.
10. Un documento inedito di Silvio Pellico rinvenuto
nel Museo storìco di Lubiana nel 1930 (è il foglio di '
traduzione del martire piemontese dai Piombi allo Spiel- \
berg).

12. Riflessi della cultura italiana fra gli sloveni (Con- <
vivium, Torìno, 1930).

14. Il crisantemo bianco ossia Ivan Cankar e la crìtica.

15. Le imagini di sogni (Podobe iz sanj) di Ivan
Cankar.

16. Ivan Cankar: Le imagini di sogni Introduzione, ver-
sione letterale e noie di B. Calvi (In corso di stampa
presso Utet di Torino nella Collana dei grandi autori
stranieri diretta dall'Ecc. Farinelli.).

17. La sintassi slovena (lavoro oramai ultimato e per il
quale l'autore è stato apposiamente in Lubiana).

18. Presso la casa Mondadori apparìaranno presto: a) la
seconda edizione della Mia vita di Ivan Cankar; b) la
Trilogia dello Cankar.

20. Sta per apparìre in Convivium una larga recensione
delle versioni slovene del Promessi sposi del Manzoni e
del Decameron del Boccaccio di Andrea Budal

21. Come frutto dell'insegnamento tenuto in qualità di
lettore della lingua e letteratura slovena nella R. Uni-
versità di Torìno nell'anno scolastico passato apparirà
presto un volume sui contatti spirìtuali fra gli italiani e
gli sloveni con relazione particolamente importanti: a)
sul frate piemontese Alasia di Sommariva Bosco, b) su
Pier Paolo Vergerlo e il Trubar; c) sul Savio, il Čop, il
Prešeren e il Petrarca; d) sul Bergamasco Zois; su Dante,
della cui Divina Commedia è in preparazione a Lubiana
una nuova buona completa versione, ecc. "

S tremi sinovi in znanjem štirih tujih jezikov: nem-
škega, francoskega, angleškega in španskega. Med
prvo svetovno vojno je bU vojak v letih 1917 in
1918, od 3. marca 1925 je bU član P.N.F. Sodeloval
je na VllI. mednarodnem kongresu zgodovinarjev
v Ziirichu (1938) in pripravljal organizacijo IX.
kongresa, ki bi moral biti leta 1943 v Rimu.

Komisija filozofske fakultete ni imela vpogleda
v publikacije g. Eugenija Dupreja, ker "žalibog niso
bile predložene"}^ Znane so ji bile samo recenzije
nekaterih njegovih del (o pismih sv. Katarine
Sienske) in mnenji komisij kr. Univerze v Palermu
(z dne 9. 2. 1939 pri konkurzu za zasedbo stolice
za srednjeveško zgodovino) ter Univerze v Urbinu
z dne 21. 3. 1940 pri konkurzu za zasedbo stolice
za zgodovino. Omenjene recenzije in mnenji obeh
komisij so bUe tako prepričljive, da so se vsi pod-
pisani brez nadaljnega lahko nanje naslonili ter
priznali kandidatu potrebne kvaUfikacije za hono-
rarnega profesorja kr. Univerze v Ljubljani. Komi-
sija je izrazila le željo, da ji g. kandidat naknadno
predloži svoja glavna dela v vpogled.

Univerzitetni senat je poleg zgoraj omenjenih
honorarnih profesorjev izvoUl na redni seji 9.
decembra 1941 tudi dve lektorici in dva lektorja za
italijanski jezik: dr. Nereo de Grassi (medicinska
fakulteta), dr. Valerio Rorato - Grohar (filozofska
fakulteta), prof. Attilia Budrovicha (pravna fakul-
teta) in dr. Alda Franchija (teološka fakulteta). Kan-
didata za tehniško fakulteto so določili kasneje, ker
je bila omenjena fakulteta tedaj začasno zaprta.

Spremembe po nemški zasedbi Ljubljane

Nekateri ljudje trdijo, da je Rim večen, kar pa
gotovo ne velja za operacije italijanske vojske med
drugo svetovno vojno. Po kapitulaciji dotedanjih
zaveznikov, je Ljubljano zasedla nemška vojska. S
prihodom novega okupatorja so se spremenUe tudi
razmere na univerzi. Predvsem niso bUa več po-
trebna predavanja o italijanski zgodovini in Ute-
raturi ter pouk italijanskega jezika.

Dekanat filozofske fakultete je 29. novembra
1943 poročal rektoratu, da je fakultetni svet na seji
15. novembra 1943 na predlog prof. Ramovša
sklenil, da italijanske profesorje in lektorje razreši
vseh akademskih dolžnosti in pravic.!^ Univerzi- :
tetni senat je obravnaval predlog sveta filozofske
fakultete na seji 14. januarja 1944 in sklenil, da se
omenjeni honorarni profesorji in lektorji razrešijo
vseh akademskih dolžnosti in pravic. O tem je
rektor poročal pokrajinski upravi v LjubljarU, ki je
bUa pristojna za izdajo potrebne odločbe glede nji-
hovih prejemkov in termina razrešitve. Šef pokra-

11 ZAMU, IV - 10. Fakultetno mnenje o kvaUfikadji g. Eug.
Dupreja.

12 ZAMU, IV-81.

131

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

jinske uprave je na predlog rektorja Univerze v
Ljubljani z dne 10. februarja 1944, sestavljenega na
osnovi sklepa univerzitetnega senata z dne 14. ja-
nuarja 1944 in na osnovi prvega člena naredbe o
upravljanju Ljubljanske pokrajine (z dne 20. sep-
tembra 1943) ter določb obče univerzitetne uredbe
in dobljenih pooblastil odločil, da se omenjeni ho-
norarrü profesorji in lektorji razrešijo akademskih
pravic in dolžnosti na Univerzi v Ljubljani z dnem
30. septembra 1943. Na ta dan so jim bili že
predhodno ustavljeni dohodki, ker se v zimskem
semestru 1943/44 niso vrnili na delovno mesto. Iz-
jema je bil že prej omenjeni dr. Budrovich Attilio.

Prof. Bartolomeo Calvi se je po obvestilu o raz-
rešitvi oglasil s prijaznim pismom rektorju Milku
Kosu. Že v začetku je navedel, da se mu zdi raz-
rešitev popolnoma normalna in logična (v tem času
je bil Calvi zaposlen na univerzi v Torinu). Kot
poznavalec slovenskega jezika je le polemiziral s
Kosom o pravilnem prevodu izraza "razrešeni", ki se
po njegovem mnenju ni ujemal z italijanskim
terminom "sospesi". Poudaril je, da ga na slovenske
kraje veže veliko lepih spominov in upa, da se bo
lahko kmalu oglasil na obisku v Ljubljani, kjer je
tudi pustil nekaj knjig. Ni pozabil pozdraviti tudi
kolegov profesorjev na univerzi. Rektor Kos je
Bartolomen odgovoril 13. julija 1944: "Spoštovani
gospod profesor! Dovolite, da se Vam kar najpri-
srčneje zahvalim za Vaše ljubeznivo pismo. Dobro
Vas razumem, da izraz "razrešeni" za dobrega po-
znavalca obeh jezikov morda ni srečno podan z
italijanskim terminom "sospesi", toda celo v uradnih
spisih se nekatera mesta včasih skoraj ne dajo točno
prevesti. Zelo me veseli, da Vas na tukajšnje kraje
veže toliko lepih spominov, zlasti pa so mi v veliko
zadovoljstvo Vaše študije o slovenski književnosti.
Zato bom z radostjo uporabil priliko, da Vas osebno
pozdravim, ko se oglasite v Ljubljani. "^^

Karabinjerji ob paradi na Kongresnem trgu ■
(Ljubljana v ilegali 11, DZS, Ljubljana 1961) j

13 ZAMU, IV-8L

Univerzitetno knjižnico je delno uničilo letalo, ki
se je zrušilo nanjo (Ljubljana v ilegali IV, DZS,
Ljubljana 1970)

Bolj zapletena je zgodba dr. Attilia Budrovi-
cha. Lektor s priimkom očitnega slovanskega iz-
vora (v dokumentih je včasih naveden tudi kot
Budrovič Atilij) je bil rojen v Splitu (8. november
1913). Vojna, ki je sledila njegovemu rojstvu, je te-
meljito spremenila meje v Dalmaciji. Affilo se je
šolal v tedaj italijanskem Zadru (Ginnasio - liceo
G. D'Annunzio a Zara) in je bil kasneje v tem
mestu, italijanskem otočku sredi jugoslovanskega
ozemlja, tudi zaposlen.l^

Z dekretom Visokega komisarja za Ljubljansko
pokrajino z dne 12. decembra 1941 je bil prof.
Attilio Budrovich imenovan za lektorja italijan-
skega jezika na pravni fakulteti ljubljanske univer-
ze. Službo na njej je opravljal do konca februarja
1943,15 ko je bil vpoklican v vojaško službo. Z
odločbo Visokega komisarita z dne 4. marca 1943
so mu bili ustavljeni prejemki z 28. februarjem
1943. Hkrati s tem je bil izdan nalog, da se njegovi
prejemki nakazujejo od 1. marca 1943 dalje prof.
Rorato - Groharjevi, lektorici na filozofski fakulteti,
ki je bila pozvana, da ga na pravni fakulteti na-
domešča za čas njegove odsotnosti. To stanje je
trajalo vse do 8. septembra 1943, zaradi česar je
prejela prof. Rorato - Grohar 1. septembra 1943
tudi Budrovichev honorar za mesec september
1943. 11. septembra 1943 (ponovno tudi konec sep-
tembra ali v začetku oktobra) se je lektor Budro-

14 ZAMU, IV - 7. Življenjepis je podan v italijanščini.

15 ZAMU, T - 1, Zapisniki sej juridične fakultete v Ljub-
ljani 1941 - 50, Zapisnik 2. redne seje fakultetnega sveta
juridične fakultete 23. 1. 1943. Zanimivo je, da je v tem
zapisniku navedeno, da je lektor dr. Budrovich sporočil,
"da mora službeno odpotovati, vsied česar ne bo pre-
daval". Zato je bilo sklenjeno, da ga bo nadomestila ga.
Grohar - Rorato.

132

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

vich zopet oglasil na univerzi in izrazil željo, da bi
sam prevzel lektorat italijanskega jezika na pravni
fakulteti. Obveščen je bil, da mora, glede na
spremenjenjene razmere, o tem sklepati filozofska
fakulteta, ki je bila pristojna za njegovo izvolitev,
ker je sodil filološki pouk in strokovna ocena
kandidatov za ta pouk v njen delokrog. Medtem
je izšla naredba šefa pokrajinske uprave z dne 11.
novembra 1943 o začasni ustavitvi predavanj na
ljubljanski univerzi,!^ 15. novembra pa je fakul-
tetni svet filozofske fakultete sklenil, da se italijan-
ski profesorji in lektorji razrešijo akademskih
dolžnosti in pravic na ljubljanski univerzi, ravno
Budrovicheva vrnitev pa je vnesla zmedo v izvrše-
vanje sklepa o razrešitvi. O tem priča tudi prošnja
prof. Franca Ferjana rektorju, če bi lahko podal
vsaj osebno mnenje o Budrovichevem primeru. Po
Kosovem naziranju je bilo utemeljeno, da se vsi
ostali profesorji in lektorji razrešijo že s koncem
septembra 1943 in se prav s tem datumov ustavi
tudi izplačevanje prejemkov, ker se sploh niso več
javili v službo po velikih počitnicah, ki so trajale
do vključno 24. septembra. Pri tem zapletu pa je
izrazil mnenje, da je treba obravnavati primer
lektorja Budrovicha nekoliko drugače, ker se nje-
gova zglasitev na univerzi lahko smatra kot "jav-

ZAMU, T - 1, Zapisniki sej univerzitetnega sveta, uni-
verzitetnega senata in univerzitetne uprave, knjiga 7,
Zapisnik redne seje univerzitetnega sveta 12. 7. 1944.
Okoliščine in pomen Rupnikovega odloka za delo na
univerzi je rektor podal v poročilu: "Odredba šefa po-
krajinske uprave generala Rupnika z dne 11. novembra
1943 je glede na to, da se je veliko število slušateljev
prijavilo za sprejem v slovensko domobranstvo kakor
tudi na prostovoljno delo za obnovo dežele ter v pomoč
ljudstvu in bi bili le - ti zaradi nezmožnosti obiskovanja
predavanj na univerzi napram drugim oškodovani,
določila, da se predavanja na univerzi v Ljubljani do
nadaljne odredbe ustavijo. Tako so bila na univerzi v
Ljubljani U. novembra prekinjena predavanja in vaje.
Kmalu so se začela prizadevanja, da bi prišlo do obnove
predavanj in vaj, in to od raznih strani Vkljub neka-
terim obljubam in načrtom glede ureditve pouka pa ta
prizadevanja doslej niso rodila uspeha. Nasprotno, z
odrejeno in junija realizirano delovno službo je bilo od
števila naših slušateljev prizadetih preko 400, z novimi
vojaškimi rekvizicijami so pa bili univerzi odvzeti na-
daljni prostori

Izven predavanj in vaj se je pa tudi v tem štud. letu na
univerzi vršilo delo po inštitutih, seminarjih in labora-
torijih, seveda kolikor so to dopuščale prilike glede
prostorov in druge okoliščine. Opravljali so se tudi
izpiti, rigorozi in vršile promocije. Omenim naj, da je
bilo od zadnje seje univ. sveta samo za doktorje pro-
moviranih 43 kandidatov. "

Delo na univerzi torej kljub odloku ni bilo popolnoma
prekinjeno. V tem času je koncentrirano združevanje
ljudi predstavljalo tudi nevarnost množičnega pokola.
Da se ta nevarnost lahko nepričakovano uresniči je po-
trdilo strmoglavjenje letala na poslopje univerzitetne
knjižnice, 29. januarja 1944 ob 11. uri dopoldne. Eksplo-
zija je povzročila požar in veliko razdejanje, uničena je
bila oprema in ogromna večina knjig. (Rektorjevo poro-
čilo na seji 12. julija 1944.)

Ijanje v službo"; "Ob taJd presoji se mi vsili miš-
ljenje, da gredo lektorju Budrovichu prejemki do
dne ko je filozofska fakulteta sklenila tudi njegovo
razrešitev, t j. do 15. novembra 1943. Pripominjam
pa, da lektor Budrovich po svoji vrnitvi ni oprav-
ljal nobenega dela na univerzi, po 11. novembru
pa ga tudi ne bi mogel opravljati, ker so bila
predavanja s tem dnem ustavljena. Njegovi kos-
mati prejemki so znašali z začasno vojno doklado
vred L. 1160.- na mesec. "^^

Zato je v rektorjevem poročilu Šefu pokrajinske
uprave o razrešitvi omenjenih profesorjev in lek-
torjev z dne 10. februarja 1944 ponovno izrecno
omenjen A. Budrovich.^^ Odlok prezidenta Rup-
nika z dne 10. marca 1944 še vedno ni rešil dilem.
Potrdil je, da je Budrovich razrešen z dnem 14.
januarja 1944, poleg tega, se mu z dnevom raz-
rešitve ustavi tudi izplačilo dohodkov. Toda rek-
torat univerze še vedno ni bil zadovoljen, ker ni
bilo določeno, kaj storiti z Budrovichevi dohodki
pred septembrom 1943 in zato je poslal rektor 29.
marca nov dopis Šefu pokrajinske uprave. Do-
končno rešitev je pomenil šele odlok slednjega (z
dne 7. aprila 1944), da Budrovichu pripada hono-
rar za čas od ponovnega nastopa službe (11. sep-
tembra 1943) do 14. januarja 1944.

Sporni primer je bil rešen, toda Budrovichevih
opravkov z ljubljansko univerzo še ni bilo konec.
Zadnjo prošnjo je poslal rektoratu univerze 23. 11.
1945.1^ V njej prosi za potrdilo o tem, da je bil na
ljubljanski univerzi nameščen najprej kot hono-
rarni predavatelj in nato lektor v akademskih letih
1940/41 do 1943/44. Iz potrdila bi moralo biti raz-
vidno njegovo obnašanje do univerze in njegova
želja o odhodu v Italijo, ker je tu ostal brez službe
(lektorat italijanskega jezika rü več obstajal). To
potrdilo je zahteval urad KNOJ-a za izstavitev
potnega dovoljenja. Rektorat je odobril rešitev
prošnje in potrdilo izstavil na posebni polpoli. V
potrdilu je navedeno, da je vestno izvrševal svoje
službene dolžnosti v študijskih letih od 1941/42 do
1943/44 (in ne 1940/41, kot je napisal v prošnji).

Dr. Valeria Rorato - Grohar, ki je v času
odsotnosti nadomeščala Budrovicha na pravni
fakulteti, je bila decembra 1941 izbrana za hono-
rarno lektorico italijanskega jezika na filozofski
fakulteti z mesečno plačo 1.765 lir, plačo so ji
kasneje povišali na 2.000 lir neto (januar 1943), od
1. marca 1943 pa so ji nakazovali še plačo odsot-

17 ZAMU, IV-7.

18 ZAMU, IV - 81. "Prosim, da blagovoli vzeti pokrajinska
uprava to moje poročilo na znanje in izdati glede de-
finitivne razrešitve vseh imenovanih ter ustavitve pre-
jemkov potrebno odločbo, posebej pa še pojasniti vpra-
šanje prejemkovozir. službovanje dr. BUDROVICHA."

1^ ZAMU, IV - 7. Prošnja je tudi dokaz, da je Budrovich
obvladal slovenski jezik, čeprav je leta 1941 podal svoj
življenjepis v italijanščini (gl. op. 14).

133

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

nega dr. Budrovicha.^O Valeria Rorato - Grohar je,
kot sama navaja, ustno in pisno brezhibno obvla-
dala slovenski jezik, o čemer bi lahko sklepali že
po njenem priimku. Žal ni jasno, kateri je dekliški.

Spet drugačen je primer dr. Vita Papaluce.
Honorarni lektor za italijanski jezik na teološki
fakulteti je bil avgusta 1943 vpoklican v razpadajočo
italijansko vojsko. Njegovi domači niso prejeli do
aprila 1944 o njem nobene vesti. Sestra Maria je zato
poslala 19. aprila v Ljubljano pismo, naj sporočijo
vsakršne podatke o njem njej, ali njegovi mami.
Rektor ji je lahko odpisal le, da je bil že 30.
septembra 1943 razrešen vseh akademskih pravični

Dr. Vito Papaluca je zasedel mesto lektorja za
italijanski jezik na teološki fakulteti 25. januarja
1943. Za honorarnega lektorja ga je soglasno izbral
fakultetni svet filozofske fakultete 7. decembra

1942, njegovo izvohtev je tri dni kasneje soglasno
potrdil tudi univerzitetni senat, zanimivo pripom-
bo je podal le dekan pravne fakultete dr. Polec.^
Dr. Papaluca je pred odhodom na počitnice, julija

1943, vodjo računovodstva univerze pooblastil, da
je lahko dvignil njegove mesečne prejemke za av-
gust, september in oktober in jih poslal na naslov
v Rimu. Po Banci di Roma je poslal prejemke za
avgust in september, oktobrskih pa zaradi novo-
nastalih razmer ni mogel. Ti prejemki so biU za-
časno deponirani v rektorski blagajni. Po večkrat-
nih neuspešnih poskusih je vodja računovodstva
novembra 1943 vrnil prejemke pokrajinski upravi
v Ljubljani (1.109,50 lir), zadevna pooblastila pa
uničil.

Giacon Dezio je januarja 1943 postal hono-
rarni lektor za italijanski jezik na tehniški fakulteti.
Tudi on je pred odhodom na počitnice v avgustu
leta 1943 pooblastil za dvig dohodkov gospoda
Mihelčiča. Mihelčič mu je septemberske dohodke
poslal na naslov v Padovi in Giaconova prekinitev
delovnega razmerja ni povzročala nobenih težav.^^

^ ZAMU, IV-16.

21 ZAMU, IV-81.

22 ZAMU, IV - 44. "Vendar brez ozira na konkretni pred-
met in osebe zgolj v varstvo pravic posameznih fakultet
s formalnim ugovorom da bi bilo po fakultetnih ured-
bah potrebno, da lektorja, postavljenega izrecno za po-
samezne fakultete, izbero fakultetni sveti teh fakultet Z
isto pravico bi mogel fakultetni svet filozofske fakultete
izbrati predavatelja na primer za staroslovenščino na
teološki ali za mineralogijo na tehnični fakultet, oni
medicinske fakultete za pastoralno medicino na teološki
in sodno medicino in psihiatrijo na juridični fakulteti;
fakultetni svet juridične fakultete zopet za pravne pred-
mete na tehnični fakulteti Pa vendar bi vsakdo smatral
tak izbor kot nezakonit

Dovoljujem si še pripomniti, da sem v seji fakultetnega
sveta juridične fakultete že lani poudarjal, da je tak na-
čin izbora nepravilen..

Prosim tudi, da se prihodnjič personalnim predlogom
priložijo tudi strokovna mnenja, da ne postane gla-
sovanje gola formalnost. "

23 ZAMU, IV-14.

Seznam predavanj za zimski semester 1941/42 -
XX. (biblioteka ZAMU)

V skladu s svojim priimkom (gentile = vljuden,
prijazen, nežen) je neopazno in brez povzročanja
vznemirjanja odšel iz Ljubljane tudi Galileo Gen-
tile, honorarni profesor za italijanski jezik na
medicinski fakulteti.24

Razmere na pravni fakulteti in povojna ana-
liza glede veljavnosti izpitov in priznanih
semestrov

Podobno kot na filozofski (kjer so uvedli pre-
davanja iz italijanske zgodovine in literature), bi
morali tudi na pravni fakulteti uvesti predavanja
iz italijanskega državnega prava. Kot je iz doku-
mentov razvidno, se to ni zgodilo.

Komisija, izbrana na izredni fakultetni seji 11.
junija 1945,25 je 12. junija razpravljala o dveh vpra-
šanjih: o veljavnosti izpitov, opravljenih v času oku-
pacije in o veljavnosti semestrov, prebitih na fakul-
teti v istem času. Po izčrpni obravnavi vseh upošte-

24 ZAMU, IV-14.

25 ZAMU, T - 1, Zapisniki sej juridične fakultete v Ljub-
ljani 1941 - 50, Zapisnik o seji, ki jo je imela komisija,
izbrana na izredni fakultetni seji z dne 11. junija 1945,
na dekanatu pravne fakultete dne 12. junija 1945.

134

^6_1-2 KRONIKA

1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino

vanih okoliščin je komisija sklenila, da pomenijo
opravljeni izpitì za izpraševalca samo ugotovitev
znanja in poznanja določene pravne tvarine. Izpit
daje strokovno kvalifikacijo, ne pa pravice do
službe, ki jo podeljuje oblastvo po svoji svobodni
presoji. Še bolj formalen značaj imajo rigorozi in
doktorski izpiti na pravni fakulteti. Doktorat prava
se zahteva v javni službi samo kot pogoj za

akademsko službo, ni pa več potreben za druge
službe (advokatura, državno pravobranilstvo).

Glede na okoliščine je bila komisija mnenja, da
iz pravnopoUtičnih razlogov nikakor ne bi bilo
priporočljivo, da bi se izpiti, opravljeni na pravni
fakulteti v času sovražne okupacije (od 25. 9. 1941
do 9. 5. 1945), razveljavili ali da bi se semestri te
dobe anuliraU.

Pismo Bartolomea Calvia rektorju dr. Milku Kosu (ZAMU, IV - 81)

135

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Komisija je podala tudi razloge za utemeljenost
tega stališča. Kot prvo je navedeno, da se oku-
patorska oblast ni vtikala v univerzitetni ustroj niti
glede sestave učnega osebja, niti učnega načrta,
izpitrüh predmetov in metod dela ter izpraševanja.
Poudarila je, da je to je veljalo še prav v posebni
meri za pravno fakulteto. V osebni sestavi učnih
moči ni bilo na fakulteti med okupacijo takorekoč
nobenih sprememb. Imenovani so bili le, vendar
ob popolnem spoštovanju univerzitetne avtono-
mije, po en dotedanji priv. docent za izrednega oz.
za rednega profesorja in dva nova priv. docenta,
toda vsi na podlagi strokovne usposobljenosti, ki
so si jo pridobili s svojim znanstvenim delom še
pred okupacijo. Učni načrt je ostal isti, izpitni
predmeti se rüso spremenili, predavanja so poteka-
la na osnovi pozitivnega prava, kot je veljalo v
predaprilski Jugoslaviji. Tudi izpiti so se opravljali
po predpisih, veljavni že pred okupacijo, poleg
tega se tudi način spraševanja in zahteve, ki so se
postavljale kandidatom, niso razlikovale po kako-
vosti od stanja pred okupacijo, torej izhaja iz teh
dejstev, da imajo opravljeni izpiti glede strokov-
nega znanja isto vrednost in veljavnost kot pred
aprilom 1941.

Da bi komisija prikazala realno podobo doga-
janj med okupacijo, je omenila, da je Visoki komi-

sariat odredil, naj italijanski univerzitetni profesorji
prisostvujejo doktorskim izpitom (po novi fakultet-
ni uredbi) v vlogi komisarjev. Profesor Calvi s
filozofske fakultete je bil enkrat ali dvakrat dejan-
sko prisoten na izpitu, rü pa se v potek izpita vti-
kal na noben način. Sam je nato izjavil, da tako
sodelovanje nima nobenega smisla, nakar se je
omenjena odredba preklicala.

K izpitom so se lahko prijavili vsi, ki so izpol-
njevali pogoje iz študijskih predpisov in opravili
zadostno število zahtevanih semestrov. Fakulteta
je poskušala še posebej ustreči internirancem in
zapornikom, ki so se vračali iz italijanskih koncen-
hacijskih taborišč in ječ. Dovoljevala jim je izredne
izpitne termine ob vsakem času, tudi med počit-
nicami.

Italijanska okupatorska oblast je od jeseni 1942
dovoljevala svoboden vpis na univerzo le sluša-
teljem oz. slušateljicam, ki so bili pristojni v kakšno
izmed občin tim. Ljubljanske pokrajine. Sloven-
skim pribežnikom iz krajev, ki so bili pod nemško
okupacijo, pa je bil vpis dovoljen le na podlagi
posebnega dovoljenja okupatorja. V zimski seme-
ster 1943/44 se je lahko vpisal vsakdo, ki je izpol-
njeval pogoje, kakršne so zahtevali predpisi za
vpis na univerzo v Kraljevini Jugoslaviji.

Študente so o odprtju univerze obvestili tudi prek javnih medijev (ZAMU, IV - 217)

136

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Komisija je obravnavala tudi vprašanje upošte-
vanja prava, ki se je ustvarilo kot pridobitev na-
rodnoosvobodilnega boja. Nova, narodna oblast, bi
namreč utegnila meniti, da izpiti slednjega niso
upoštevali, zato je komisija izrazila mnenje, da bi
se ta hiba lahko popravila s primernimi dopolnil-
nimi izpiti, torej z neko vrsto nostrifikacije.

V Rupnikovem dekretu je bilo poudarjeno, da
bi bili zaradi predavanj oškodovani študentje, ki so
služili v domobranskih enotah, komisija pravne
fakultete pa je predlagala tudi rešitev za študente
oz. študentke, ki so sodelovaU v narodnoosvo-
bodilnem boju ali pa zaradi internacije niso mogh
ali hoteli študirati na univerzi. Komisija je zanje
predlagala dvoje ugodnosti. Naknadno opravljeni
izpit naj bi se štel tako, kot bi bil opravljen takrat,
ko bi ga mogel kandidat delati v normalnih oko-
liščinah, čas prebit v osvobodilnem boju ali v in-
ternaciji pa naj se šteje v enkratni ali dvakratni
izmeri v vsakršno javno ali privatno službo.

Marij Pregelj: Dvatisočletna kultura (Ljubljana v
ilegali 1, DZS, Ljubljana 1959)

Promocije na "zaprti univerzi"

Zgoraj omenjena komisija, ustanovljena na
pravni fakulteti, je obravnavala tudi vprašanje
promocij. Bila je mnenja, da je razmeroma visoko
število rigorozov in doktorskih izpitov v veliki me-
ri posledica tega, da je v času okupacije mnogo
oseb, tudi starejših - med njimi je bUo zlasti mno-
go beguncev iz krajev, ki so jih zasedh Nemci -
iskalo moralne opore proti tegobam okupatorskega

pritiska tudi v poglabljanju svoje strokovne iz-
obrazbe, za kar marsikdo poprej ni mogel najti
časa.26 Promocije so hkrati tudi dokaz, da je uni-
verza delovala od 6. aprila do 3. maja 1941 in tudi
po Rupiükovem dekretu iz novembra 1943. Prvi
dan po napadu sil osi na Jugoslavijo so bile
izvršene kar štiri promocije,^^ dva dni kasneje (9.
4. 1941) dve promociji,^^ 11. aprila pa je bila iz-
vršena še ena.29 Ravno na dan, ko bi se morala po
navedbi zapisnika seje univerzitetnega sveta
zapreti vrata univerze (glej op. 2), je doktorsko
disertacijo branil Metod Mikuž (17. 4. 1941).30 Do
konca meseca aprila so sledile še štiri promocije in
zadnja v tem obdobju, ki je bila izvršena na prvi
dan maja.31 Do konca prvega vojnega leta je sle-
dilo 32 promocij, v letu 1942 29, v letu 1943 50, v
letu 1944 34 in do 9. maja 1945 še 14 promocij. Po
osvoboditvi sta bili v letu 1945 izvršeni le dve
promociji.32

Novi časi, nova oblast, nov jezik, nove te-
žave...

Čas po osvoboditvi je prinesel nekaj sprememb
v organizaciji in študijskem programu univerze.
Novi študijski predmeti, ki so jih takrat uvedli na
pravni fakulteti so bili: leninizem, zgodovina
osvobodilne borbe in ruski jezik...^3 Novi časi pa
so s seboj vlekli še stare probleme - nastavitev lek-
torjev za tuji jezik. Dekan pravne fakultete je po-
ročal, da so se javili na razpis lektorata za ruščino
naslednji kandidati: Grudinski Ana, Vrtačnik Ma-
rija, Zois Egon, Željeznov Ivan in Bordon Rado. Po
kratki dekanovi predstavitvi posameznih kandi-

26 ZAMU, T - 1, Zapisniki sej juridifrie fakultete v Ljub-
ljani 1941 - 50, Zapisnik o seji, ki jo je imelanv komisija,
izbrana na izredni fakultetni seji z dne 11. junija 1945,
na dekanatu pravne fakultete dne 12. junija 1945.

27 ZAMU, T - 1, Promocijski Protokol Univerze v Ljubljani,
str. 93 - 94, zap. št. 464 - 467.

28 Promocijski..., str. 94, zap. št. 468 - 469.

29 Promocijski..., str. 94, zap. št. 470.

30 Promocijski..., str. 95, zap. št. 471. Metod Mikuž je dok-
toriral na teološki fakulteti z disertacijo "Vrsta stiskih
opatov (doneski zgodovine stiske opatije)".

31 Promocijski..., str. 95 - 96, zap. št. 472 - 476.

32 Promocijski, str. 96 - 130, zap. št. 477 - 646.

33 Zapisniki sej juridične fakultete v Ljubljani 1941 - 50,
Poročilo dekana na fakultetni seji 4. avgusta 1945.

137

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

datov je fakultetni svet na predlog dekana soglas-
no izbral honorarnega predavatelja ruščine tov.
Bordon Rada.34

"Nesmrtno prijateljstvo" pa je bilo kmalu pre-
trgano, ogrožen je bil pouk ruskega jezika.^^ Učni
načrt se je spremenil, med drugim je bilo določe-
no, da se ruski jezik uvede samo v prvem letni-
ku.36

ZUSAMMENFASSUNG

Der Ausdruck "razrešeni" (auf deutsch etwa
enthoben) dürfte durch den italienischen Ter-
minus "sospesi" nicht ganz treffend wieder-
gegeben worden sein (Über den Entzug der
akademischen Würde der italienischen
Honorarprofessoren und -lektoren)

Die Universität Ljubljana stellte nach Ausbruch
des Zweiten Weltkriegs ihre Tätigkeit nicht ein.
Nach längeren Osterferien genehmigte der Hoch-
kommissar für Provinz Ljubljana Emilio Grazioli am
3. Mai 1941, daß der Studienbetrieb in vollem
Umfang wieder aufgenommen wurde. Die itali-
enische Besatzungsmacht, die auch finanziell der
Universität zugeneigt war, war darum bestrebt, die
Universität in das Programm der Italianisierung der
Provinz einzubeziehen, ein Vorhaben, das scheitern
sollte. Um ihr Ziel zu erreichen, führte sie gleich zu
Beginn der Besatzungszeit den obligatorischen
Italienischunterricht sowie Vorlesungen über ita-
lienische Literatur und Geschichte für Studenten
der humanistischen Richtungen an der Philo-
sophischen Fakultät ein. Zu diesem Zweck wurden
im Studienjahr 1941/42 italienische Honorarlektoren

34 Zapisniki sej juridične fakultete v Ljubljani 1941 - 50,
Zapisnik 5. izredne seje fakultetnega sveta, 6. decembra
„ 1946.

Zapisniki sej juridične fakultete v Ljubljani 1941 - 50,
Zapisnik izredne seje fakultetnega sveta z dne 2. julija
1948. "...Fakultetni svet po diskusiji izjavlja, da odobrava
v polni meri stališče CK KPj, da obžaluje krivične in
izmišljene razloge komAnlormbirajo, in se zavezuje, da
bo skupno z delovnim ljudstvom Jugoslavije s svojim
delom pomagal ustvariti one materialne pogoje, ki bodo
najboljši dokaz za pravilnost poti za uresničenje socia-
lizma v naši državi, po kateri vodi delovno ljudstvo
Jugoslavije KPj."

Zapisniki sej Zapisnik 1. redne seje fakultetnega sve-
ta pravne fakultete z dne 16. septembra 1948.

und zwei Honorarprofessoren angestellt. Nach der
italienischen militärischen Niederlage im Jahre 1943
wurde Ljubljana durch die deutsche him&e besetzt,
die genannten Honorarlehrkräfte kehrten, mit Aus-
nahme von Lektor Budrovich, aus den Sommer-
ferien nicht nach Ljubljana zurück. Unter den ver-
änderten Verhältnissen fielen die Vorlesungen zur
italienischen Sprache, Geschichte und Literatur aus.
Aus diesem Grunde beschloß der Universitätssenat
auf Vorschlag der Philosophischen Fakultät auf sei-
ner Sitzung vom 14. Januar 1944, die italienischen
Lektoren und die beiden Professoren aller aka-
demischen Rechte und Pflichten an der Ljubijanaer
Universität zu entbinden. Darüber wurde die
Provinzverwaltung in Kenntnis gesetzt, die für die
Erlassung des entsprechenden Bescheids hinsicht-
lich ihres Honorars und des Termins ihrer Amt-
senthebung zuständig war. Der Chef der Pro-
vinzverwaltung beschloß auf Vorschlag des Rektors
vom 10. Februar 1944 und aufgrund von Artikel 1
der Verordnung über die Verwaltung der Provinz
Ljubljana (vom 20. September 1943) und aufgrund
der Bestimmungen der Allgemeinen Universitäts-
verordnung und der erhaltenen Vollmachten, daß
die erwähnten Honararprofessoren und -lektoren
am 30. September 1943 ihrer akademischen Rechte
und Pflichten an der Universität Ljubljana ent-
bunden werden. An diesem Tag waren ihre
Honorare bereits blockiert worden, weil sie im
Wintersemester 1943/44 nicht zu ihrer Dienststelle
zurückgekehrt waren. Der Druck auf die Universität
wurde auch während der deutschen Besatzungszeit
fortgesetzt, einige Universitätsräume wurden sogar
beschlagnahmt. Am 11. November 1943 erfolgte
Rupniks Erlaß über die Unterbrechung der Vor-
lesungen, die Universität stellte damit ihre Tätigkeit
jedoch nicht ein. Die /o-beit wurde im Rahmen der
Institute, Seminare und Laboratorien fortgesetzt,
soweit es die Kriegszustände zuließen. Es wurden
auch Prüfungen abgenommen und es fanden
Rigorosa und Promotionen statt. Nach der Be-
freiung im Jahre 1945 wurde auch das Studien-
programm verändert und Russisch als Fremd-
sprache eingeführt.

138

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Gradivo

Zamišljena kronistka s Šentviške planote

Albiria Lapanja (roj. 17. dec. 1912 na Ponikvah
pri Tolminu) je domačinom morda že manj znana,
saj že od leta 1947 živi v Ljubljani. Od upokojitve
leta 1967 goji različne konjičke, ki izpričujejo, kaj
vse bi lahko postala, če bi ji bilo dano, da bi svoje
talente razvila s šolanjem, česar si je tako želela.

L Življenje

A. L. izhaja iz ugledne hiše na Ponikvah, saj so
imeli doma gostilno, trgovino in poštno nabiral-
nico. Pri petih letih je izgubila mater in čez eno
leto se je oče znova poročil z varuhinjo otrok iz
prvega zakona. To je usodno določilo značaj in
življenjsko pot male Albine, saj je bilo iz obeh
zakonov v družini štirinajst otrok, od katerih so
trije umrh še kot dojenčki. A. L. je končala sedem
razredov osnovne šole, a le štiri slovenske, zadnja
tri leta se je slovenščina izmenjavala z italijanščino.
"Po končani šoli nisem znala pravilno ne sloven-
skega ne italijanskega jezika,"^ pravi sama, čeprav
se je v šoli zelo lahko učila in ji je bila v veliko
veselje. Rada bi nadaljevala šolanje, a ji tega oče ni
omogočil. Že od nekdaj zelo rada bere in to ji je
ohranilo svežino duha tudi na stara leta. Nasled-
nje, kar jo je lahko obhkovalo, je njena lastna iz-
kušnja, kako so Italijani zapostavljali Slovence in
slovenski jezik še posebno, ko je prišel na oblast
fašizem. Vse to je krepilo njeno trpkost.

Leta 1942 je začela delati za partizane, tedaj se
je odstranila iz domačega okolja in začela postajati
drug človek. Zaupanje vase je naraščalo: "Moje
življenje je šele sedaj prišlo popolnoma do izra-
za."2 To je zadnja odločilna poteza v osebnosti A.
L. Doživela je vrsto okupatorjevih napadov, a se
jim srečno izmaknila in osvoboditev (izpod oku-
patorja) doživela v Tolminu 29. 4. 1945. Po končani
drugi svetovni vojni se je "nabrala funkcij kot be-
rač mraza".3 Že v času partizanstva je sanjala, da

1 Albina Lapanja, Nekaj podatkov o mojem življenjskem
in kulturnem delovanju, Ljubljana, dne 5. julija 1987,
(tipkopis), str. 1, op. 2, str. 3, 13.

Albina Lapanja, Moj življenjepis, Ljubljana dne 15. XI.
1962, str. 19.
3 Glej op. 2, str. 31.

bi po vojni delala v zadružništvu, saj je gojila od-
por do privatne trgovine, ker je bila doma vpričo
nje "večkrat lačna"Vendar se je morala od tega
dela kmalu z velikim razočaranjem posloviti. To ji
je razrahljalo zdravje in po operaciji v Ljubljani
leta 1947 je ostala v slovenski prestolnici.

S tem se je zanjo začelo tretje obdobje, čisto
drugačno življenje. Najprej je bila osem mesecev
tovarniška delavka v podjetju Karton. "Šele tukaj
sem imela priliko spoznati naš delavski razred. Ne-
pokvarjen in priden, ali vseeno zelo težek."^ Od tu
so jo poslali na dvomesečni upravno politični te-
čaj.6 Od tam je prišla na mestno upravo na per-
sonalni oddelek. Tedaj je naredila strokovni izpit
za personalno službo administrativne stroke in
nižjo partijsko šolo pri CK KPS: "To je vsa moja
izobrazba, ki sem si jo lahko še pridobila, pripo-
minjam, da nisem bila več mlada."^

Uradniško delo je ni veselilo in čeprav bi po
politični liniji lahko dobila kaj bolj uglednega, je
šla raje v trgovino, z upanjem, da se bo s tem
njena politična aktivnost nehala. Pa se je zmotila.
Začelo se je znova. V komisijski trgovini Posrednik
je bila vsega trinajst let. Najprej kot prodajalka v
nekaj njenih poslovalnicah in nazadnje poslovod-
kinja v Antiki. Že ime pove, da je imela v njej
opravka z antikvitetami, starinami.^

Upokojila se leta 1967 in šele tedaj so se prav
razmahnile skrite rezerve njenih talentov.

Že nekaj let prej, ob svoji petdesetletnici je
Albina Lapanja skušala napraviti obračun o svojem
dotedanjem življenju in napisala sorazmerno obse-
žen življenjepis. Načrt zanj je dozoreval nekaj let.
V (njegovem) uvodu nakaže metodo svojega dela
in (njegove) cilje ali "smotre", kakor bi rekli šolniki:
"Pisala bom po spominu, kakor da bi to nekomu
pripovedovala. Ako bom doživela pozna leta sta-
rosti, bom verjetno rada in z zanimanjem to citala.
Ne bo nastala neka pravljica. To bo zgodovina mo-
jega življenja ... Ne bom tega opisovala zaradi te-
ga, da bi dala poudarka temu, kaj vse sem jaz
pretrpela in dala skozi v mojem življenju. Pre-

4 Glej op. 3.

5 Glej op. 2, str. 33.
° Glej op. 2, str. 34.

Albina Lapanja, Tu sledijo zapiski o mojem življenjsko-
kuUurnem delovanju, Ljubljana dne 9. julija 1987, (tip-
kopis), str. 1.
8 Glej op. 2, str. 37.

139

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

pričana sem, da so mnogi veliko več pretrpeli od
mene. Ali vsak zase najbolje ve sam. - Glavni na-
men mojega pisanja je ta, da bom dala na papir
vse, kar sem doživela in preizkusila v mojem živ-
ljenju do sedaj. Sedaj imam popolnoma svež spo-
min. Mogoče preveč. Skušala bom opisati vse čim
bolj avtokritično. Da ne bo pri tem kakega hva-
lisanja in tudi ne prestrogega gledanja."^

Le na začetku se zablešči nekaj svetlih utrin-
kov, ko gre za obujanje spominov na prezgodaj
umrlo mamo, drugače pa je življenjepis A. L. into-
niran na molovsko struno. Oče je bil do vseh,
otrok in druge žene, zelo strog. "Težko mi je to
pisati, ker je že mrtev. Ali dogodke bom skušala
napisati tako, kakor so se dogajali".!'^ Veliko brid-
kih spominov na očetovo drugo ženo presoja od-
rasla razumneje, kot je to zmogla storiti, ko je bila
še otrok: "Kot kmečko dekle, stara je bila komaj
dvajset let, se je poročila s tatom in prevzela nase
dolžnost matere šestih otrok. To ni bila lahka na-
loga, saj je bila še sama le otrok. Ata je bil zelo trd
tudi do nje. Bila je zelo pridna in spominjam se,
da se ga je tudi ona bala."^^

9 Glej op. 2, str. 1.

10 Glej op. 2, str. 4.

11 Glej op. 2, str. 2. Ob branju rokopisa tega članka A. L.
dopolnjuje: "Tudi druga mati ni bila slaba, toda to sem
šele kot odrasla spoznala, ko sem tudi jaz razumela
njene težave v številni družini z dvojimi otroki. Tudi
mame ni imela več (glej op. 67, op. M. S.), kar ji je
grenilo življenje vse do starosti, to se vidi tudi iz
njenega pisanja." V zrelih letih sta si namreč A. L. in
"nuna" spoštljivo dopisovali. Dalje pravi: "Vem, da nas
je tata vse imel rad ali njegova strogost je na vse zelo
vplivala; tudi mi smo ga imeli radi in smo ga spoštovali,
ali se ga istočasno bali." A. L. 31. 3. 1993.

"S pogreba se spominjam le tega, kako so nesli
pogrebci rakev po kamenitih stopnicah dol iz hiše.
Tega groznega trenutka nisem dovolj dojela, ker
sem verjela sorodnikom, ko so me tolažili, da bo
prišla mama nazaj ... Namesto na dan pogreba
sem se pozneje mnogokrat jokala za mamo; ni mi
šlo v glavo, zakaj je ravno pri nas mama umrla,
pri sosedovih pa ne ... Pamet je morala zmagati,
mačeha ni bila kriva, da je meni mama umrla. Ma-
čeha ne more nikdar biti mama."12 Albinino živ-
ljenje v tej zvezi je še v poznih letih večplastno.
Na pragu petdesetletnice gleda bolj razumevajoče
na ravnanje očetove druge žene.l^ Leta 1973, torej
dvajset let pozneje se ji v dopustniškem pisanju
utrne: "Priznam, da mi je spomin na mamo mar-
sikdaj pomagal iz težav. Imela sem mačeho, ki rü
bila slaba, ali mama je samo ena."14 Še petnajst let
pozneje, leta 1987 pa bolečina nedoživete mamine
ljubezni močneje zakrvavi: "Bolj ko sem stara, bolj
mi je manjka; zdi se mi, da moje življenje ni bilo
nič vredno brez mame."15

"Ker smo imeli tudi poštno nabiralnico, smo
hodili vsak dan v dolino v eno uro oddaljeno vas
Slap po pošto ter smo istočasno prinesli iz pekarije
tudi kruli za trgovino. Majhna sem bila, nedorasla,
pa sem nesla kruh v oprtniku na hrbtu, pa ga
nisem smela jesti. Za denar, ki sem ga imela v
šparovcu, sem si na skrivaj kupila kruha. Kako

12 Glej op. 7, str. 2, 3.

13 Glej op. 2, str. 2, 3.

14 Izpiski iz mojega Dnevnika za časa mojega zdravljenja v
Dobrni od 28. aprila do 29. maja 1973. /8. maj 1973. (tip-
kopis).

Glej op. 7, str. 2.

140

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensico krajevno zgodovino

sem to napravila? Iz oprtnika sem vzela pol male
štruce kruha in ga snedla. Ko sem prišla domov,
sem pa rekla nuni,!^ da ga je kupil en revež iz
vasi od mene na poti ko sem šla domov. Bil pa je
ta denar moj otroški prihranek."!^ "Radi pa smo se
imeli z bratci in sestrami od nune. Velikokrat so šli
prosit mamo kruha, kot da ga prosijo zase, pa so
ga dali meni." Cankarjevih bridkih anekdot je v
Albininem življenju še nekaj,!^ vendar jih leta
modrosti blažijo z ljubeznivo prizanesljivostjo.^^

Enako boleči spomini se nizajo v zvezi s šola-
njem: "Doma nismo bili revni in bi me tata lahko
šolal ... Niti tega mi ni odobril, da bi me dal v
šestmesečno Gospodinjsko šolo v Tomaj. Jaz sem
ga prosila in sem mu rekla, da bi mi pa kasneje
manj izplačal pri doti. Nato mi je odgovoril, da kaj
da mislim. On da ni meni ničesar dolžan. Ravno
tako kot meni, če ne še bolj, je bilo zaradi tega
hudo sestri Pavli, katera bi morala iti v nadaljnjo
šolo v Tolmin v jeseni leta 1918. Pa ko je mama
umrla, je šlo vse po vodi."20 A. L. se je zelo lahko
učila in vsak dan posebej ji je bilo žal, ko se je
končal pouk. "Ker ko sem prišla domov, sem mo-
rala takoj delati".21 Tudi za šolske potrebščine je
bilo naporno izprositi denar.22 Neizpolnjene želje
po šolanju se kakor leit motiv vračajo v pisanje A.
L., le da z leti dobivajo tudi nove osvetlitve, češ
"šele sedaj, ko postajam stara, marsikaj laže razu-
mem, oziroma moram razumeti. Nisem misUla, da
je bil naš tata do konca življenja vedno enako 'trd'
tudi do tistih, ki ne morem verjeti, da jih ni imel
rad."23 Ob odkritju, da oče tudi najmlajši ni dovolil
šolanja, ki bi utegnilo biti celo brezplačno, A. L.
spozna, da v tem primeru torej ni šlo za razlo-
čevanje med otroki prve in druge mame, ampak
da se je "do konca življenja" "držal svojih načel,
'garaj, kakor sem jaz'".24 V pisanju za javnost A. L.
ne zataji svoje želje po šolanju, vendar se vzdrži
globljih komentarjev, zakaj ni prišlo do tega: "Ver-
jetno je bilo vprašanje denarja krivo temu ..."^ To-
da še skoraj pri osemdesetih letih je skeleče zapi-
sala v dnevnik: "Zvečer sem brala Kučana. Knjigo.
Hudo mi je bilo, da tudi jaz nisem imela nje-
govega šolanja."26

'6 Otroci prve mame so klicali drugo ženo za "nuno", ka-
kor so dejali v njenih krajih birmanski botri.

]l Glej op. 2, str. 2 - 3.

1° Glej op. 2, str. 6, 7.

Albina Lapanja, Replika ali moja dopolnUa k zgodovini
Ponikev, Ljubljana, 31. 3. 1993, 1 - 4 (tipkopis).
Glej op. 2, str. 13.

2! Glej op. 2, str. 3.

22 Glej op. 2, str. 6.

23 Albina Lapanja, Zdravljenje v zdravilišču "DOBRNA",
Albina, Valerija, od 28. sept. do 19. okt. leta 1976, str. 4,
(tipkopis).

24 Glej op. 23, str. 5.

25 Glej op. 7, str. 2.

26 Dnevnik, 20. 3. 1990.

Seveda A. L. v svojem življenjepisu ne more
mimo tega, kako je že od malega trpela zaradi
italijanizacije zahodnega slovenskega ozemlja. Spo-
minja se, kako je skušal otroke slovenski učitelj,
doma iz Tolmina zlepa pripraviti na nezaželeno
dejstvo, da bo odslej pouk tudi v italijanščini: "Ko
smo prišli v šolo, nam je rekel: 'Dragi otroci, sedaj
se boste morali učiti tudi italijanski jezik, toda
zapomnite si, kdor več zna, več velja.' Se je rekel:
'Kdor bo znal dva jezika, bo veljal za dva.'"27 Oče
se je le težko privadil na to, da se njegovi otroci
uče italijansko: "Sprva smo se morali učiti takrat,
kadar nas ni sUšal."28 Tudi njegovo hčerko je zelo
bolelo, da so Slovenci pod Italijo tako zapostav-
ljeni. "Mnogo rožnih vencev" je zmolila, da bi jih
"Bog rešil itahjanskega jarma", "pa ni nič poma-
galo". Od leta 1927 dalje Slovencev uradno v Italiji
ni bilo več. UničiU so vse kulturne ustanove s slo-
vensko šolo vred. Sežgali so vse slovenke knjige,
ki jih ljudje niso poskrili. Le v cerkvi so smeli peti
slovensko in župnik je dovolil, da so se naučih
poleg cerkvenih tudi druge, "narodne pesmi". Sre-
di vasi so včasih zapeli le, kadar so se prepričali,
da ni Italijanov v bližini, ali pa, da se je njim
zahotelo slovenskega petja: "Res je bilo žalostno,
da smo jim peU. Ali peli smo v našem jeziku ... Jaz
nisem pela njim. Jaz sem pela sama sebi. Jaz sem s
tem dala duška moji notranjosti ... Prav petje mi je
bilo v veliko moralno oporo. Kadar sem bila zmer-
jana in žalostna, pa sem pela in prevpila v sebi
vse."29 Oče je bil pevovodja v cerkvi, toda A. L. ga
je šele petinvajsetletna in s pomočjo drugih pev-
cev prepričala, da je smela hoditi k pevskemu zbo-
ru.30

Kot večina deklet na Primorskem je šla tudi A.
L. služit. Leta 1936 je šla v Milano. Nekaj zato, da
bi se bolje naučila italijanščine, predvsem pa zato,
ker zanjo doma ni bilo mesta. A bila je naravnost
bolna, pravi sama, ker je živela med samimi Ita-
lijani, Id sploh niso razumeU, da govori svoj jezik.
Ko je prebirala "Slovenca", ki ji ga je poslal brat, so
se čudili, "da jaz razumem to pisavo. Oni so mi-
slih, da smo mi ItaUjani, ki govorimo samo eno
njihovih narečij".3! Po vem tem je bila v tujini le
nekaj mesecev. Pred morebitno poroko z italijan-
skim učiteljem iz Tržiča (Monfalcone) jo je begalo
vprašanje: "Če bom otroke vzgajala v italijanskem
duhu, bom jaz trpela, če pa jih bom vzgajala v
slovenskem, bo pa mož trpel. Tako sem rešila to
vprašanje na ta način, da sem ostala sama. Ni mi
žal. Bolje sama, kakor pa nesrečna."32

27 Glej op. 2, str. 3 - 4.

28 Glej op. 2, str. 4.

29 Glej op. 2, str. 11 - 12.

30 Glej op. 2, str. 11 - 12, 16.
3! Glej op. 2, str. 12.

32 Glej op. 2, str. 17 - 18.

141

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Leta 1939 je v vasi zasvetila električna luč in za
njo so se kmalu pojavili radio-aparati. Seznanje-
nost z dogodki v svetu je bila boljša, čeprav je bilo
prepovedano poslušati radio v slovenskem jeziku.
Ob nevarnosti, da jih pri tem zalotijo Italijani, so
radio zaprli ali pa ga naravnali na valove italijan-
skih radijskih postaj. Nekaj časa so jih "zavajala
poročila iz Celovca". Polom Jugoslavije leta 1941 jih
je zmedel. Vedno so pričakovali, da jih bo Jugo-
slavija rešila izpod Italije, zdaj je pa "še sama tako
sramotno propadla".33 Oče jo je zaradi zanimanja
za politiko večkrat karal in tudi ko jo je župnik sli-
šal razpravljati v domači gostilni s fanti o politiki,
jo je posvaril: "Politika ni za babe."34 Nenavadno
je, da so ji domači že v otroštvu oponašali, da je
"politicar". "Očitali so mi, da sem sitna in da vedno
jokam. Saj to je bilo gotovo res, ker vsi že niso
lagali. Res pa je tudi to, da vzroka temu niso ni-
kjer iskali, predvsem pa ne tam, kjer bi ga gotovo
našli. Ker sem čutila, da se velikokrat godi krivica,
sem seveda začela premišljevati, kako bi se temu
ognila. Če nisem mogla drugače, sem začela jokati.
Prišel je tata na pomoč, pa je bilo dobro."^^ To je
le eden od utrinkov iz življenja med brati in
sestrami.36

Po vrnitvi iz Milana je šla A. L. leta 1937 v
Ljubljano. Tudi tam je bila le služkinja, zato se je
kar strinjala, ko ji je ob obisku doma nuna pri-
govarjala, naj ostane doma, da se je lahko šla ena
od njenih hčera učit za šiviljo. Začela je kupčevati
z jajci in drugimi domačimi pridelki. Tedaj so ji
zavidali, da ima svoj denar in so jo začeli spet
odrivati od hiše. Odšla je služit v Bovec, vendar ni
dolgo zdržala. Služkinja ni marala biti.37 Novo
življenje se je zanjo začelo ko je začela "delati za
partizane", posebno po kapitulaciji Italije, 8. sep-
tembra 1943. "Moje življenje je šele sedaj prišlo po-
polnoma do izraza. Nič več nisem bila zapostav-
ljena. Začela sem se izživljati. Iz knjig sem črpala
znanje in pomoči pri mojem novem delu. Posve-
tila sem se popolnoma političnemu delu. Že mese-
ca maja istega leta smo postavili na Ponikvah (v
moji vasi) odbor AFŽ. Jaz sem bila sekretarka. Vse
mi je bilo novo, ali lepo. Vse je bilo slovensko in
kar nisem mogla verjeti, da je vse to res, kar se
dogaja okrog mene. Meseca oktobra sem bila ime-
novana za članico okrožnega odbora AFŽ za Baško
okrožje. Prvič sem bila poslana na teren meseca
novembra 1943. V zadregi sem bila, kaj bom go-
vorila. Toda mislila sem si: proti okupatorju, za
našo vojsko, pa bo šlo. In res je šlo."38

33 Glej op. 2, str. 19.

34 Glej op. 2, str. 12.

35 Glej op. 2, str. 8.
3° Glej op. 2, str. 16.

37 Glej op. 2, str. 16. Glej tudi op. 19.

38 Glej op. 2, str. 19.

Nato v Življenjepisu sledijo dogodki iz parti-
zanskega življenja. Predvsem jo je veselilo, da je
imela možnost izobraževati se: "Domov se nisem
več vrnila. Moje poprejšnje na pol ilegalno živ-
ljenje sem zamenjala za popolnoma ilegalno. Sedaj
sem bila prvič v življenju popolnoma prosta. Sto
procentno sem se vrgla na delo za OF. Nikjer več
nisem bila zadržana. Začetek meseca februarja sem
bila poslana na nižji partijski tečaj v Police pri
Šentviški Gori. Presrečna sem bila, ko sem se lahko
učila in učila. Vse mi je bilo novo. Le hudo mi je
bilo, ko sem videla, sedaj še bolj, kam daleč nas je
pahnila italijanska okupacija. Saj še brati nisem
znala pravilno slovensko. Da ne govorim o slovnici
... Bila sem stalno na terenu. Meseca aprila sem
bila na okrožni partijski konferenci za Baško ok-
rožje. Na tej partijski konferenci sem bila prvič. Saj
sem bila sprejeta v partijo dne 23. II. 1944 v Po-
licah na zaključku tečaja. Na tej konferenci sem
prvič videla tovariša Srebrnica, starega borca za
pravice primorskega ljudstva ..."3^
Na begu pred sovražnikom je "na položaju 13. 6.
1944" vrgla na papir "moje misli".40 Te razkrivajo
refleksivnost Albinine narave. Včasih je bil kljub
neprestanemu strahu in trepetu ukraden čas za
sanjarjenje. Tedaj, ko je morala na teren na Bovško
prek Bogatina in ko je prišla na njegov vrh, "se je
že skoraj delala tema. Usedla sem se in moram
reči, prevzelo me je nekaj čudnega. Prav sama v
teh gorah. Okrog in okrog mene samo skalovje.
Ali tako lepa intimna gorska tišina. Mislila sem si,
ali je mogoče, da se ljudje pobijajo med seboj, ko
pa je svet tako velik - dovolj ga je za vse - in tako
lep ..."41 Povsod, naj je bila v domačem okolju ali
v Goriških Brdih, je doživljala človeško dobroto.
Ne le enkrat so ji dali jesti od svojih ust, zato
zveni otožno primerjava, da je bila večkrat "lačna
doma, ko smo imeli vsega dovolj", kakor ko je bila
med partizani.42 Ob drugi priložnosti primerja
tedanji zgodovinski preobrat z reko, ki zapušča
utečeno strugo, in si utira novo. "... Ravno tako je
z našim sedanjim položajem. Ko si prebiral o
zgodovinskih preobratih v daljni preteklosti, si si le
malo predstavljal vse to gorje, danes pa ga sam
doživljaš in občutiš na svoji koži. In tudi to ne
more biti drugače. - Val ali reka človeškega živ-
ljenja si hoče izbrati novo strugo, ne glede na to,
da bodo žrtve in da boš mogoče ena teh tudi ti, ki
bereš te vrstice. Ko bo ta reka človeškega življenja
mirno tekla v svoji novi strugi naprej, bo spet za
nekaj časa mir in le medlo se bojo spominjali nek-
danjih žrtev njenega preobrata. Danes pa ni dru-

39 Glej op. 2, str. 22.

40 Moje misli. Na položaju, 13. 6. 1944 (rokopis na listu iz
zvezka).

41 Glej op. 2, str. 27.

42 Glej op. 2, str. 29.

142

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

gače kot da vsi pomagamo, da ta val čim prej
zdrvi preko nas, ljudje pa, kar jih ostane, bodo
spet nadaljevaU tisto mirno življenje, ki si ga vsak
izmed nas tako vroče žeU. Prišel bo čas , ki bo tudi
to prinesel."43 Treba je priznati, da to razmišljanje
ni podleglo stereotipnim frazam o izjemnosti parti-
zanskega boja, ampak vsebuje osebno samostoj-
nost, ki se dviga v svojem razglabljanju nad kon-
kretno dogajanje in vojaško polarizacijo. A. L. je
bila očitno dovolj bistra, da je klasične politične
parole partizanskega vodstva slovenskega narod-
noosvobodilnega gibanja skušala svojim rojakom
približati z dogajanjem iz narave. Tako jim poleti
leta 1945 razlaga tedanje družbeno-politične spre-
membe: "Kot menjajo letni časi lice naravi, enako
narava menja lice ljudem. Prav v današnjih časih
doživlja svet v svetovnem merilu, bi rekla, pre-
stopek iz enega letnega časa v drugi."*^ Izvirna je
v tej zvezi tudi njena primera z vozom, "ki je
težko obložen, pa ga vleče par majhnih zdravih
voličev navkreber po slabi poti." Vabi k samo-
zavesti in ponosu zaradi prestanih naporov: "...
prvič sem sam svoj gospodar na lastni zemlji. Od
samih takih misli je človek kar pijan," pravi A. L.,
"a njemu, ki si je vse to sam pridobil, pač ne
pristaja kaj takega." In sklene svoje razmišljanje
krepko čez mere svojega časa: "Junaško se bòri in
trezno uživaj, a radosti in gorja vsakemu ne raz-
krivaj. Zavedaj se, da svet vsega ne razume, a kar
razume, ne razume pravilno."^^ Za črnobelo slika-
nje ji ni in spet je tu primera iz vaškega življenja
(vendar tudi z aluzijo na Sveto pismo), s katero
ŽeU pojasniti nastali položaj: "Zatorej ne obsojajmo
sveta, ki nam ne more slediti tako, kakor bi mi
mogoče želeU, ker se prav res ne more prebuditi iz
tiste otrplosti, kamor ga je pahnil bivši režim. Kdor
pa se šteje, da razume položaj, bo tudi znal tako
delati, da bo svet za sabo pritegnil. Pravi pastirji
bodimo in ovčke bojo šle za nami."46 Naslednjega
dne, 4. 8. 1945, je A. L. bolj konkretna. Navzočim
ima namen prikazati "glavni poUtični položaj
današnjega časa" in res se spušča v komentar te-
danjih aktualnih poUtičnih dogodkov, s pojasni-
lom, da jim je "vse to razkladala, ker vse to veUko
vpliva tudi na položaj naše Primorske."47

A. L. v Življenjepisu dokaj podrobno opisuje
svoja razočaranja zaradi svojega dela v tolminskem
zadružništvu, ki ga je postavljala na noge, potem
pa so jo skušaU ujeti na limanice z višjimi funk-
cijami. "Meni se to ni zdelo pravUno. Ako nisem

43 Albina Lapanja "Zakaj vse to?" A'repis originala, Ljub-
ljana dne 13. jan. 1981/.

44 Albina Lapanja, Razvojna pot našega življenja, Tolmin,
3. 8. 1945. Rokopisno v zvezek.

45 Glej op. 44.

46 Glej op. 44.

47 Albina Lapanja, Dragi tov. in tov.ce! Tolmin, dne 4. 8.
45.

bila zmožna za tajnika, npr. odbora zadruge, kako
naj bi kar naenkrat postala načelnik Izgradnje
ljudske oblasti. Prišla sem do prepričanja, da me
ne marajo. Zakaj ne, pa nisem vedela. Verjetno
sem bUa prepoštena. Da nisem bUa kos svojemu
delu, priznam. AU naj pove, in to še danes, kdo je.
Če bi bUi, bi bUo malo drugače. Vsi smo se učiU.
Samo meni ni bUo dovoljeno, da bi se učila. Ko
sem prosUa, naj me dajo na šestmesečni zadružni
tečaj, so mi rekli "kedo bo pa zadrugo vodU?" "Le
par mesecev kasneje pa nisem bUa nič več zmož-
na."48

Tudi v Ljubljani je A. L. doživljala veliko stisk. ■
Najprej med delavci kartonažne tovarne: "Niso me
razumeU. NapadaU so me. NapadaU so me, aU jaz
sem jih ljubUa, zahtevalo se je od mene, kot od
stare partizanke, mnogo. Morala sem poUtično
delati. Vse to me je utrujalo, tudi fizično delo je
bilo zame pretežko. Sama priznam, da sem bua
tako naivno zavedna, da niso mogU verjeti, da sem
tak Ioli. Nič nisem imela od tega. Vedno so me
napadaU z vzdevkom "ta zavedna". To je mene
zelo bolelo. Kam pa naj bi se drugam obrnila. AU
naj bi začela folci po tistih, ki so mi v življenju
vsaj malo pomagali."49

Osmega februarja leta 1953 je umrl oče: "Na
tem pogrebu mi je bUo zelo težko. V cerkev kot
partijka nisem šla. Pa je bUo neumno. Saj mi je bU
vendar oče, akoravno sem misUla včasih, da me ni
imel rad, aU oče je oče. Toda moja dolžnost je bua
takrat taka in ni nič pomagalo. Akoravno sem
živela že precej časa od doma in od njega proč, mi
je bUo dolgčas. Šele s tem momentom sem postala
sama. Čeprav mi veliko ni pomagal, me je mar-
sikaj dobrega in koristnega naučU za življenje."^^

Tu se konča Albinin Življenjepis ob njeni 50-
letnici.

II. Ustvarjalnost

1. Pesmi

A. L. jih je začela pisati med drugo svetovno
vojno, ko se je vključUa v partizansko gibanje, kar
pomeni, da vzgibi zanjo niso bUi toliko osebne kot
objektivne narave. Povod zanje je obstajal zunaj
nje same. Jemala jih je za prispevek narodno-
osvobodUnemu gibanju, zato so v prvi vrsti davek
času. Prestale so svoj čas, danes so bolj aU manj
njegov izviren dokument. A. L. je sama opisala
okoUščine in ozadje nastanka posameznih pesmi.5!

48 Glej op. 2, str. 32.

f Glej op. 2, str. 33.

50 Glej op. 2, str. 44.

Albina Lapanja, Prepis mojih partizanskih pesmi ter
vmes njih povezava, kje in kako so nastale oz. kaj je
vplivalo name ... Ljubljana, dne 14. jan. 1981 (tipkopis).
Pesmi Albine Lapanja so dokumentirane tudi v arhivu

143

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Prva je po teh podatkih nastala na dan kapitulacije
Italije, 8. sept. 1943, iz navdušenja, da dvajsetletni
okupator na slovenskih-primorskih tleh nima več
kaj iskati. "Kaj ste culi bratje vi/ kaj se tu pri nas
godi;" sporoča veselo novico izjavni subjekt.^^ Pe-
sem z naslovom "Prišel je odločilen dan" tematizira
ozračje splošne mobilizacije in prostovoljnega od-
hajanja k partizanom.53 K pesmi "Partizansko
cvetje!" je avtorica dopisala datum 8. 6. 1944 na
Vojskem nad Idrijo ko je "hajkala pred Nemci".
Temelj ubeseditve je prastara metafora za dekle:
Rožica krasna/ rožica lepa/ to si ti res/ slovensko
dekle// Rožica krasna/ slovensko dekle/ se rado
podaja/ v partizanske vrste! Pesem je prišla tudi v
antologijo.54 Pesmi A. L. opisujejo avtoričine zadol-
žitve na raznih krajih, nastajale so za slovo od pri-
jaznih ljudi, s katerimi je pri svojem političnem de-
lu prihajala v stik, reflektirajo smisel partizanskega
boja, slavijo maršala Tita in pričakujejo zmago.^^
Da pa si je A. L. znala dati duška tudi mimo ciljev
partizanskega boja, priča pesem "Visoki hribi".

1. V visokem hribu,
v šumenju dreves,
išče si duša
tolažbe zares.

2. Ko najde si jo,
se srečna počuti,
saj našla je srečo,
tolažbo zares.

3. Ko hodim po hribih
in gledam navzdol,

si mislim pač včasih,
oj blagor ti dol.

4. A hitro zbežijo -
mi misli drugam;
mi nazaj pohitijo

v planinski raj.

5. V dolini so ceste
in ravnini lepe,

pa srečnejše počuti
se v hribih srce.

Slovenskega NOB pesništva 1941-1945 na Oddelku za
slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v
Ljubljani.

■'■^ Albina Lapanja, Kaj ste culi bratje vi!. Glej op. 51, str. 2.

53 Glej op. 51, str. 3.

54 Glej op. 51, str. 5. Prim. Boris Patemu, Marija Stanonik,
Irena Novak - Popov, Slovensko pesništvo upora 1941 -
1945 /Partizanske/, I, Lj., 1987, str. 433, na str. 432 foto-
grafija originalnega zapisa.

55 Glej op. 51, str. 7 - 8.

6. Ne moti te šum,
ne moti te hrup,

ti pa v miru
uživaš svoj trud.

7. V miru v hribih
se najde vsak,

al' si bogatin
al' pa siromak.

8. Zato pa zaključim
jaz pesmico to:

z vzklikom veselim:
je v hribih lepo!

Pesem je nastala je 29. 9. 1944, ko je prespala
na sedežu Okrajnega narodnosvobodilnega odbora
nekje nad Čadrgom v bukovem gozdu. Vso noč je
deževalo "z vetrom, mraz nam je bilo in vsi smo
bili premočeni. Ko sem se naslednji dan na robu
gozda v bližini sedeža okraja grela na jesenskem
soncu, sem imela lep razgled na vso Tolminsko z
mestom Tolmin v sredini. Ob tem pogledu sem
postala trenutno nekako zasanjana in napisala sem
naslednjo pesem, ki nima prav nič borbenosti v
sebi. Neki tovariš, ki jo je prebral, mi je rekel, da
ne spada med revolucionarje, ker ni borbena. Po
njegovem je imel mogoče prav, jaz pa jo le rada še
danes prebiram in se spomnim na tisti lepi
trenutek, ko sem gledala pod seboj v dolini ta lepi
tolminski svet, obdan z vso lepoto narave in si
vroče želela samo to, da bi bila kmalu svoboda in
Tolmin samo naš - slovenski."5^ "... moje pesmi ni-
so škodo vale mojemu političnemu delu, kvečjemu
sem v njih povedala to, česar je bila polna moja
notranjost."5' A. L. se je v času svojega aktivi-
stičnega dela veliko gibala v porečju reke Soče:
"Mrzlo in bistro sem jo opazovala, ko je pritekla
navzdol po ozki strugi izpod Triglavskih pečin in
hitela dalje v dolino proti Gorici po njeni kratko
odmerjeni poti do Jadranskega morja."58 Po zgledu
Simona Gregorčiča se ji je tudi hotela oddolžiti s
pesmijo, "v kateri nisem opisala le njenih krasot,
ampak tudi pomembnost časa, v katerem smo se
tedaj znašli".59 Zadnja pesem A. L. iz vojnega
obdobja opitimistično zagotavlja že v naslovu:
"Končano kmalu naše bo trpljenje." Nastala je 28.
4. 1945, dan poprej kot so partizani kot osvo-
boditelji že vkorakali v Tolmin. Iz pesmi odmeva
njihovo zmagoslavje: "Dejanja naj naša v svet
govorijo,/ da Slovenci zavedni na Primorskem ži-
vimo;/ dopustili pa tega ne bomo nikdar/ da tujec

56 Glej op. 51, str. 9 - 10.

57 Glej op. 51, str. 8.

5° Glej op. 51, str. 9 - 13.

59 V predelavi Andreja Pagona - Ogareva je bila pesem
objavljena v Tolminskem zborniku, 1975, 98 - 99.

144

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Še dalje bi bil naš gospodar! //...// Na lastni smo
zemlji tlačanili miy nikogar ni bilo, ki rešil nas bi;/
sami smo tujcu se postavili v bran/ za vedno od
nas bo pregnan tiran."^^ Vseh Albininih partizan-
skih pesmi je petnajst in so oštevilčene po na-
stanku. Od začetka se je podnje podpisovala z
lastnim imenom, nato pa z ilegalnim imenom
Zmaga. Zakaj si je A. L. izbrala prostega? Leta
1944 si je v svoj blok prepisala naslednje besede
ruskega pisatelja llja Ehrenburga: "Zmaga ni mar-
mor, zmaga niso stihi, zmaga je v cestnem prahu
in znoju, zmaga ima mnogo ran, razbolele noge in
od nespanja vnete oči!"^! Marsikdaj sem si jih med
NOB kot okrožna aktivistka priklicala v spomin in
jih ponavljala," piše A. L. "Ker je bilo več partizank
s tem imenom, so meni dodali še pridevek - naša
Zmaga -. To ime sem si sama izbrala, llja Ehren-
burg mi je povedal, kaj pomeni zmaga."^^

/dbina Lapanja je sem in tja še uporabila svoj
dar za kovanje verzov. Vsaj tri pesmi so nastale
leta 1946, ko je bila zaposlena v Tolminu. "Pesem o
zadružništvu!" izraža njen intimen gospodarsko-
polibčen koncept, ki se končuje z zelo povedno
poanto, če pomislimo, kolikšna lakota jo je grudila
v otroških letih: ".../ zadruga bo skrbela za to,/ da
nihče pri nas lačen ne bo."^^ Kajuhovsko naslov-
ljena "Moja pesem ni le moja pesem" še v se-
demdesetih letih dokazuje, da želi avtorica s svojo
pesmijo služiti svojim rojakom in ne išče v njej
utehe zase: "O jaz dobro vem, da moja pesem ni
le moja pesem/ ona govori o trpljenju primorskih
ljudi/ ki kot jaz pod italijanskim fašističnim te-
rorjem/ skupno bili smo zasužnjeni."^4

Etnološko pomembna je pesem "Ob stoletnici
rojstva našega tata!", ko v peti kitici obnavlja oče-
tove spomine, kako si je kot pastir želel belega
kruha: "Komaj je odrastel krilcu prvim hlačkam/
moral je v Vrh h kmetu Črvu/ z bratom Tonetom,
ovce, krave, konje past./ Ko pasel je, se na beli
kruh le spomnil je/ saj še črnega ni imel za jest.//
Je roženkrance večkrat molil/ ko se za ovčkami je
podil;/ da kruha belega le enkrat jedel bi/ saj žep
je le boba poln bil.// A naglo leta so minevala/ in
mali Jožek je "Žef" postal/ Skladatelj Laharnar ga
je orglat učil/ in ko enajstič se je z uka vrnil/ je v
domači cerkvi prvič zaorglaÜ^S Se enkrat ne more

60 Glej op. 51, str. 20 - 21.

61 Original v arhivu Albine Lapanja.

62 Albina Lapanja, Ljubljana, dne 13. jan. 1981 (tipkopis).
Glej tudi op. 19.

63 Naslovi besedil: Končali smo trpljenje. Hladno sonce.
Pesem o zadružništvu.

64 Prepis pesmi v arhivu Albine Lapanja. Nastala je 15. 8.
1946 v Tolminu, ko je bila A. L. "tajnik Okrajne Na-
bavno prodajne zadruge z omejenim jamstvom v Tol-
minu." Prim. op. 2, str. 32.

65 Prepis pesmi v arhivu A. L. v ovoju, za katerega
avtorica pojasnjuje: Nekaj pesmi, ki sem jih napisala v
nekaj letih nazaj od leta 1975 dalje, str. 10.

Oče in mati avtorice slikana okrog leta 1908

mimo dejstva, da jih je vzgajal "s trdo roko" in
vendar so otroci ohranili svoje spoštovanje do nje-
ga, saj se jih je vseh enajst zbralo na rojstnem
domu v njegov spomin.66

Že spodobnost zahteva, da je A. L. napisala pe-
sem tudi drugi ženi svojega očeta, "nuni", kakor so
jo klicali otroci prve matere. To je bridek življen-
jepis šestih otrok, ki so vse prezgodaj izgubili očeta,
kmalu za njim pa je odšla še mati. Otroke so poslali
služit, dom je ostal prazen, in kmalu še pogorel.
Edini sin, prvorojenec, je padel v prvi svetovni voj-
ni, pet sestra pa se je polagoma omožilo in ena od
njih je njihova "nuna".67 Dvoje besedil vsebuje kri-
tično ost proti pretirani noblesi v zdravilišču Ra-
denci, češ "komfort tako velik je gospod postal, da/
mi ljudje njemu smo postali robot."68 Ena zadnjih
/dbininih pesmi "V spomin mrtvemu partizanu"
ubeseduje nenavaden motiv mrtvega partizana, ki
se ga mrtvi branijo, ker da je "še premlad za v
temno zemljo", naj se gre nazaj bojevat.69

Tako se je pesnjenje A. Lapanje vrnilo na svoje
izhodišče. Spočela ga je druga svetovna vojna in
kakor z očetom ni prišlo do globlje uglašenosti, sta

66 Nastanek pesmi: Ljubljana, dne 5. 6. junija 1976 oziroma
Ponikve na Tolminskem, hraniUšče: glej op. 65, str. 11.

67 Albina Lapanja, Draga nuna", Ponikve 21. 6. 1980. Hra-
nilišče: glej op. 65.

68 Albina Lapanja, Hotel Radin; ista. Sodobnost. Hranilišče:
glej op. 65.

69 Nastanek pesmi: Ljubljana, 13. jan. 1981. Hranilišče: glej
op. 65.

145

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

se glede italijanskega škornja strinjala. Kje se to
kaže bolj kot v pesmi. Zveni nenavadno, a je res,
da je tudi oče napisal pesem, ko so ga 20. oktobra
1918 zaprli v Podbrdu v Baski grapi, ko je bil
namenjen na Jesenice po hrano za otroke, ki jim je
umrla mati, njegova žena.^O

Člani ponikovskega bralnega društva pred kuliso
narejeno za eno izmed iger

2. Dnevnik

Če s svojo pesemsko dejavnostjo Albina Lapa-
nja podaja eno roko svojemu očetu, z drugo sledi
svoji prerano umrli materi. Spominja se namreč,
kako je starejša sestra dejala očetu, da ve, da ma-
ma piše dnevnik. Oče ga je hotel videti, a mu ma-
ma rü hotela pokazati.^1

Tudi A. L. piše dnevnik, z njim je začela že kot
otrok, a ohranjenega ima od leta 1961. Na vpra-
šanje, zakaj je dnevnik iz prejšnjih let uničila, ni
bilo odgovora. Posamezne zvezke številči,''^ podat-
ke pa zapisuje po določenih kriterijih. Vanj vpisuje
dnevne dogodlce, svoja opravila in opravke, mo-
rebitni posojeni denar in plačila in vreme. Z zad-
nje strani zvezka vodi kontrolo dohodkov in iz-
datkov. Osebna razpoloženja pri takem konceptu

'O Jožef Laapanja (roj. 21. marca 1876 na Ponikvah), Nikdar
ne bom pozabil! Nikdar ne bom pozabU /oktobra dvajseti
dan;/ Pod brdom me je Italijan zagrabil/ v zapor sem bil
poslan.// Tam sem bil zastražen/ celih osem ur;/ porabil
sem trenutek/ ušel sem pravi časT/ Korake imam še krep-
ke/ galop po tiru grem;/ porabil sem trenutek/ ušel sem
pravi čas.// Prijatelj ves prestrašen/ kaj še zdaj lahko bo;/
če naj' patrulja zgrabi/ potem bo res hudo.// Srečno sva
dospela/ zjutraj na svoj dom;/ eno čašo kave spila/ vsega
je konc blo.// Naprej zastava slave/ na boj junaška kri;/ če
treba Italijana/ zagnat prot Beneaji./ Albina Lapanja
pojasnjuje: 20. okt. 1918 je bil oče namenjen po hrano na
Jesenice na Gorenjskem, ko so ga italijanski vojaki zagra-
bili in zaprli v Podbrdu na postaji skupaj z Daminom na
Slapu zvečer ob osmi uri. Ušla sta skozi okno proti jutru
ob 3/4 na 4. - 5. avg. 1982. Original pesmi hrani Mile Ška-
bar, Ljubljana, Gabrščkova 32.

71 Terenski obiski pri Albini Lapanja, Lj., 6. 7. 1987 - M. S.

72 Zdaj piše v zvezek številka 25.

v njem niso vsakdanji gost, ampak prej izjema.

Za tukajšnji pregled je na voljo le nekaj Albi-
ninega pisanja, saj ga šteje za svojo skrivnost, kar
se posebno očitno vidi iz kategoričnega sklepa: "V
vednost. Pišem tudi dnevnik, hranim ga od leta
1961, do tega leta sem ga uničila. Tudi tega bom,
ako bo čas dopuščal. Najbolj zvesta dekla 'Smrt'
tudi pri meni ne bo zatajila. Moj sklep: razen
Dnevnika vse oddam, še srečna sem, da lahko
komu!"73 A. L. je izrazito refleksivna narava, zato
se je tudi sama ne enkrat ustavila pred vpraša-
njem, zakaj pravzaprav piše dnevnik: "Kako je
brez odgovora tako vprašanje. Kdor ga piše, že ve.
Kdor ga ne piše, bo tudi potem, ko mu to stol-
mačiš, kolikor je seveda kaj takega točno tolmačiti,
vedel ravno tohko kot poprej. Jaz imam občutek,
da z mojim pisanjem dnevnika podaljšujem moje
življenje ... ko ga vzameš v roko in ga bereš,
ponovno podoživljaš, kar je bilo. Vedno to ni
dobro. Včasih pa celo potrebno. Marsikateri moj
dnevnik je končal v ognju. Mogoče je to prav?
Mogoče? Za mene osebno prav."74

Komaj omembe je vredno, da je dnevnik dolž-
nost, napor: "Skoraj nimam več časa za pisati. To-
da dnevnik mora biti vsak dan gotov. Ostal mi bo
kot spomin na preživetih šest tednov v Nere-
zinah."75 Veliko pomembnejša je fikcija o molče-
čem zaupniku, tihem prijatelju, ki si ga A. L. pri-
dobi s postopkom personifikacije: ".... Zopet mi je
lažje. Ker nimam komu vse to povedati, si pa ti
moj mah skromrü dnevnik, toUko prijazen, da me
poslušaš. Rada te imam in ti bom še marsikaj za-
upala. Ti vem, da me ne boš razočaral. Saj si re-
vež, da me moraš poslušati. Resnicoljubnež!"76
Drugekrati si na vprašanje "zakaj pišem", odgo-
varja, da zato, "da se z nekom pogovarjam, da
nekomu odložim nekaj mojega bremena ... V
najtežjih trenutkih se bom zatekla k papirju in mu
bom zaupala, povedala, potožila vse, kar me bo
težilo. Ker se mi ne more braniti, me bo prenašal
in potrpežljivo sprejemal nase moje breme. Spet
hodim lažje, počutim se pripravljena nadaljevati
pot in se srečavati z novimi bremeni, ki se jih ne
bom mogla ubraniti."77 Čez nekaj dni se namišljeni

73 Glej op. 2, str. 16.

74 Prepis iz dnevnika Albine Lapanja, v času od 22. julija
do 28. avgusta 1970. Original v bloku mojega dnevnika
štev. 5: Odločila sem se, da bom prepisala iz mojega
bloka dnevnik iz zadnjega letnega dopusta na morju v
Nerezinah, kjer sem dotlej letovala petkrat. - 27. avgust
1970. (Datum prepisa; Lj., 20. 1. 1983).

75 19. avgust 1970 - glej op. 74.

76 29. julij 1970, glej op. 74.

77 1. maj 1973 - glej op. 14. "Zakaj pišem Dnevnik? Od-
govor bo zvenel egoistično, zato, da z njim življenje po-
daljšujem. Večkrat brskam po njem in se z njegovo po-
močjo spominjam preživetih dogodkov. Pesmice in dru-
gi moji spisi so vsi podpisani z datumom, da vem, kaj
sem kdaj in nekdaj mislila in te misli primerjam poz-
nejšim v življenju." Glej op. 19.

146

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

dvogovor nadaljuje: "Oprosti mi, dragi dnevnik,
da Te obremenjujem z mojimi težavami. Toda bo-
di mi tako ljubezniv, da me boš mirno prenašal,
drugega pa ne zahtevam od Tebe. Vsak mora
imeti nekoga, da se mu izpove. Ker sem sama, se
bom tebi. Raje ne bom drugih obremenjevala, saj
imajo brez mojih svojih težav dovolj ... Kadar bom
imela prepolno notranjost, bom raje pisala pisala -
in pisala ... Ker vem, da tega ne bo nikdar noben
bral, pišem lahko tako kot je in kot prenašam
sama te težave. Pišem, da se jih razbremenim.
Mogoče se jim bom kdaj kasneje smejala. Da bi le
bilo tako ... Kar sem napisala, sem jaz je 'moja bit',
in kaj drugega naj še rečem na to. Vse sem pustila
na miru, do sama sebe pa imam pravico, da se
lahko operem in razbremenim. To vse mene teži
in mi pri tem nihče ne more pomagati. Torej si
pomagam sebi s tem, da pišem; to je res ena lepa
stvar. Pišeš, pišeš; pišeš in včasih pri tem nič ne
misliš, ker kar sedaj pišeš, si že mnogokrat pre-
mišljevala in sedaj si se olajšala. Še res je, Albi-
na."^8 V vlogi namišljenega sogovornika A. L. na-
govarja dnevnik še marsikdaj, v želji, da s svojimi
stiskami ne bi obremenjevala ljudi. Čeprav je nje-
no antropomorfizacijo jemati zelo zares, jo je sama
sposobna tudi ironizirati, s kančkom humorja: Na
dopustu v Nerezinah se A. L. takole pogovarja z
dnevnikom: "Oprosti mi ponovno, ali z nekom se
le moram pogovarjati. Zdi se mi, da je zame bolje
tako - kako pa je zate, gotovo tudi ni slabo."^^

3. Potopisi

Tudi pri zapisovanju vtisov s potovanj in leto-
vanj je Albina Lapanja zvesta sama sebi, saj jih ne
meče na papir zgolj iz vzhičenosti nad novimi ob-
zorji, ampak zaradi želje po podaljševanju, obnav-
ljanju tistih občutij, ki jo prežemajo na novih po-
teh. Ko je bila dvakrat od doma vsakič z eno od
sester, je uvodoma pojasnila: "Poizkusila bom, da
bom ves ta čas bivanja v Dobrni, da bodo nama te
vrstice, ko jih bova kasneje prebirali, priklicale v
spomin te dneve še enkrat take, kot sva jih do-
življali."^'' "Marsikatere podrobnosti tega potovanja
bom napisala zaradi tega, da bova lahko kasneje z
branjem le-tega ponovno podoživljali te dneve."^1

Leta 1967 je A. L. potovala v Italijo in na Elbo,
vendar tega ni opisala pač pa potovanja v Španijo,
Afriko (Kenijo), Grčijo, drugo potovanje v Italijo,
naslednje leto Sovjetsko zvezo, dvoje potovanj po

II 4. maj 1973 - glej op. 14.

11 13. avgust 1970 - glej op. 74.

°0 Glej op. 23, str. 2.

Albina Lapanja, Potovanje dveh sester od Ljubljane do
Dubrovnika da, dveh sester in sicer Marice in Albine
Žefove iz Ponikev. Opis tega potovanja naj ima naslov
"Epilog plavega krožnika". Ljubljana, dne 1. XI. 1973, str.
2. (tipkopis, 12 strani).

nekdanji Jugoslaviji in bivanje v zdravilišču Igalo in
Dobrni.82

Leta 1969 je imela priložnost videti Španijo, a
nikdar ni mislila, da bo videla Atiantski ocean. Te-
daj je v Španiji vladal še general Franco, zato je ta
pot ni tako veselila: "Ko smo stopili na španska Üa,
sem občutila v sebi občutek togosti. Nesproščenosti.
... Tu se javno bohoti fašistični znak. Ko sem ga za-
gledala, me je kar zmrazilo,"^^ je tedaj razmišljala A.
L. in napravila imenitno primerjavo: "Vsepovsod v
Špartiji se srečujemo s staro mavretansko arhitek-
turo. Je po svoje veličastna in lepa. To so stare
lepote. Toda red bi moral biti nov. Ta koči življenje
Španije."84 Premisleka vredna je tudi njena misel,
ko se pri vračanju pojavi med potniki vznemir-
jenost zaradi bližariia domačih tal, češ: "Tudi lepote
se človek naveliča."85

Pač pa se je A. L. leta 1971 izpolnila velika želja,
da je videla Afriko. A ne ocenjuje je samo po njenih
naravnih kulturoloških posebnostih in znamenito-
stih, ampak jo presoja kot dolgoletna aktivna poli-
tična delavka tudi s tega vidika: "Dobila sem vtis,
da se prebuja, da hoče spet. živeti. Ne poseduje
samo neizmernih pustinj in gorovja, tudi rodovit-
nih predelov ima dovolj. Le potrebno je, da se
Afričani upro tujim gospodarjem, sami prevzamejo
oblast v roke ter se usposabljajo in izobražujejo."^^
Seveda Albina L. ne bi bila to, kar je, če vsega, kar
se je ponujalo očem, ne bi notranje kritično motrila:
"Ko smo se tako z našimi majhnimi kombiji poga-
njali za vsemi temi živalmi preko nizkega grmovja
in ostrega peska, sem se spraševala, kdo je bolj
pameten - mi ali te živali? Mi, ki jih opazujemo in
se podimo za njimi ter jih slikamo, ali one, ki nas
nekatere mirno opazujejo, ležijo v senci ali pa be-
žijo pred nami. Občutek sem imela, da jim še mar
ni za nas."87 Ob pogledu na najvišjo afriško goro
Kilimandžaro se je odločila, da bo s tega potovanja
opisala čim več doživetij in vtisov in jih posredo-
vala svojim prijateljem, kar spet dokazuje Albinino
pripravljenost za razdajanje. Tudi se na posamez-
nih mestih razkrije njen dar za literarno oblikova-
nje. Taka je originalna primera oblakov, ki jih je
gledala z letala: "Bili smo v pričakovanju novih za-
nimivosti v nadaljnjem letu do Indijskega oceana.
Vreme smo imeli lepo. Leteli smo nad oblaki, ki so
nam v jutranjem soncu nudili krasen pogled. Tik
pod nami so bili videti redki, med njimi sem videla
dol v neizmerno prostranost. Pred nami pa sem si
jih predstavljala kot velik krožnik kmečkih štruk-

82 Seznam Albine Lapanja z dne 11. julija 1987.

Albina Lapanja, Opis potovanja v Španijo, 29. 9. 1969 in

4. 2. 1970 (tipkopis, 10 strani), str. 7.
°4 Glej op. 83, str. 4.
85 Glej op. 83, str. 10.

8° Albina Lapanja, Vtisi iz Afrike, Ljubljana, dne 30. 1. 1971

(tipkopis, 29 strani), str. 1.
8" Glej op. 86, str. 16.

147

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Ijev, ki le še čakajo, da jih gospodinja razreze, zabeli
in postavi na mizo."^^ A tudi na tej celini ima pri- i
ložnost za asociacijo na domače ljudi. Ob prista- j
janju v Kairu se je "spomnila mnogih slovenskih \
primorskih deklet ki so v tej oddaljerü dežeU med
prvo in drugo svetovno vojno in tudi še prej služile
kot služkinje, sobarice, varuhinje otrok in slično.
Bile so primorane zapuščati svoje domove in iti
tako daleč, da so lahko kupile opravo, ko so se po
vrnitvi domov poročile. Marsikateri oče tega svoji
hčeri ni mogel nuditi."^^ Na vsem potovanju so
leteU po zraku 36 ur in 44 minut in preleteU 14.270
km.

Medtem ko s potovanja po Grčiji ni kakih iz- !
jemnih opažanj, je čisto drugače z vtisi iz Rima: ;
"Tu ni kaj opisovati in pripovedovati. Vse je tako
mogočno, staro in lepo, da je vse to res treba le
videti. Tu se vidi bogastvo in zanimivosti vsega
sveta. V vatikanskem muzeju kakor v Sikstinski
kapeli slišiš vse jezike sveta. Tu se dan za dnem in
leto za letom zgrinjajo množice iz vseh krajev :
sveta ter občudujejo lepoto preteklosti in njeno j
ustvarjalno moč ... Le dva dni smo bili v Rimu in :
toliko smo videli, da smo bili od samih vtisov ;
utrujeni pa tudi nenasitni. ... je enkratno, da smo j
bih v katakombah. Ker zgodovino brati je eno, i
videti to, o čemer si bral, pa drugo ... Čudovito I
doživetje, da smo videli to staro preteklost, ki smo i
si jo dosedaj le po knjigah predstavljali."^^

Enako navdušenje je doživljala A. L. ob obisku \
slavnega Ermitaža v nekdanjem Leningradu: "Ne j
da se povedati z besedami, kaj vse se vidi v tem |
muzeju."91 In vendar se samosvoje zamisli ob njem.
"... Ermitaž; ta beseda pomeni osamljen, osa-
mljenost, se pravi, tukaj smo sedaj sami, osamljeni
predmeti, ki so nas nekdaj rabiU tisti, ki jih nikoli
več ne bo. Sami smo, pravijo, zaprti med štiri stene,
pa čeprav velike; vsi nas gledate, nemo govorijo
mimoidočim, toda tega, kar smo mi doživeli, ne :
veste. Ne, ne vemo ničesar, le gledamo začudeno ;
vse razstavljene predmete, ki so jih nekdaj rabili j
ruski mogočniki."92 Pomemben je tudi pripis, ki se j
nanaša na poUtično gospodarsko primerjavo te- {
danje Sovjetske zveze in tedanje Jugoslavije: "Ne
moremo primerjati naših plač njihovim in ne nji-
hovih našim. Za nas je Din gospod zanje pa rubelj.
Oni naj čuvajo svoje, mi pa naše pridobitve. Tito je ;
že vedel, kaj dela; ne moremo enačiti naših krajev s j

II Glej op, 86, str. 22,
II Glej op. 86, str. 28.

90 Graja - brez naslova, Ljubljana 27. IX. 1971, (tipkopis, 10
strani). Opis potovanja v Italijo, preko Sežane, Mester,
Bologne, Firenc, Rima in dalje preko Pompejev do Na-
polija in do Capri ... Ljubljana, dne 17. 10. 1972 (tip-
kopis, 13 strani), str. 7.

91 Doživljaji z izleta po SZ, ljubljana 14. VIII. 1973 (tip-
kopis, 32 strani), str. 29 - 30.

92 Glej op. 91.

Sovjetsko zvezo. Ne more se dobesedno kopirati
socializem v Sovjetski zvezi po vseh ostaUh deUh
sveta. Vsak kraj in dežela ima svoje pogoje."93

Potovanje iz Ljubljane prek Banja Luke in Jajca
v Dubrovnik ima simboUčen naslov: EpUog plavega
krožnika!94 Albina L. je sicer želela, da bi se na pot
odpravUe vse tri sestre iz očetovega prvega zakona,
toda najstarejša se ni upala spustiti v takšno
pustolovščino. "Nismo več mlade, prekoračile smo
šestdeset let," je bUa razumevajoča do nje A. L. iz
veselja, da sta biU na poti skupaj s sestro, ki jo
"življenje še posebno z otroških let veže" nanjo je
zapisala: "Od vseh mojih dosedanjih potovanj mi
bo ostalo to za vedno v najbolj lepem spominu."95
A. L. pojasnjuje, da je omenjeno potovanje
poimenovala po nekem otroškem doživljaju, ven-
dar ga konkretno ne razkrije. Toda v Mostarju, ko
sta se prijateljsko pogovarjali, ji "je spet prišel
naprej tisti 'mali plavi obtolčeni krožnik' še iz
otroških let. Tisti trenutek sem sklenila, da bom tudi
to potovanje opisala in ga po njem imenovala".96
Za kaj je imel omenjeni krožnik tako pomembno
mesto v Albininem spominu, je mogoče zaslutiti iz
njenega Življenjepisa, v katerem tudi ne gre mimo
njega in sestre, s katero sta biU tokrat na skupnem
potovanju: "... Jokala sem se zato, ker me je jezila ...
Pa sva se vseeno imeli radi. Pri kosUu sva moraU
jesti skupaj z enega krožnika. BU je plav in malo
obtolčen. Ostali so imeli vsi vsak svoj krožnik. ..."9^

Na koncu svojih potopisov se Albina navadno
spoštljivo prikloni domovini: "Res, dom je samo
eden in najlepša domovina je tvoja!"98 Ali "Ko smo
okoli šeste ure zjutraj pristaU na letališču na Brni-
ku smo zaploskali od veselja. Konec je bUo lepega
potovanja in tudi nevarnosti. BiU smo zopet v naši
lepi Ljubljani! Povsod je lepo, doma pa najlepše!"99
Zaradi njene resnicoljubnosti tudi ni naključje, da
se opraviči zaradi morebitno napačruh podat-
kov,100 kar tudi nakazuje njeno skrb za ujemanje
posredovanega z zgodovinskimi dejstvi.

4. Prispevki za objavo

Kdo bi si misUl, da je na videz tako resna, za-
držana Albina L. tudi za "hece". Se iz vojnega časa
si je zapomnUa šaljivo transformacijo kratice SPŽZ
= slovenska protifašistična ženska zveza, kar so
humoristi komentirali z besedami: "Saj prekleto
žalostno zgleda."101

Glej op. 91, str. 32.

94 Glej op. 81.

95 Glej op. 81, str. 1.
9° Glej op. 81, str. 12.
II Glej op. 2, str. 8.
9° Glej op. 83, str. 10.

99 Glej op. 86, str. 29.

100 Glej op. 93 in op. 99.

101 Glej op. 71.

148

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Gostilna in trgovina Lapanje leta 1930

Tako torej ni naključje, da je trdoživa Tolminka
doživela prvo objavo kot avtorica dveh šal, in to v
samem Pavlihi. To je bilo leta 1968.102 Na odstrižek
objave je dopisala z rdečim kemičnikom; "Moj prvi
uspeh dva heca ..." prvo leto, ki ga je začela, kot
upokojenka. Potem je še nekajkrat poskusila srečo,
vendar zaman; tako da je na kopije, ki jih je zlo-
žila v posebno mapo, le z rdečim svinčnikom čez
čas dopisala: "ni uspeha".103 Naslednje leto, 1969, se
je pojavila v javnosti v oddaji Še pomnite tovariši
na radiu Ljubljana s prispevkom Kako smo volili v
okraju Bukovo. Besedilo so vpletli tudi v knjigo
pričevanj Slovenke v narodnoosvobodilnem boju
leta 1970.10'! Enako je vključen vanjo Albinin spo-
min na "delo kot aktivistke SPŽZ v zapadno pri-
morskem okrožju".105 Sploh kaže, da je bilo 1970
glede objav najbolj rodovitno leto v Albininem
življenju. Tega leta so ji objavili tudi spomine na

102 Pavliha, 24. 1. 1968. Zob za zob; Preveč jih je že (brez
podpisa).

Mapa v arhivu Albine Lapanja.
10* Albina Lapanja, Kako smo volili v okraju Bukovo. Še
pomnite tovariši, radijska oddaja Radia Ljubljana 14. 9.
1969 - Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, 11-1,
Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubjana,
1970, str. 356.

105 Albina Lapanja, Moje delo kot aktivistke SPŽZ V Za-
padnoprimorskem okrožju, v: Slovenke v narodno-
osvobodilnem boju, 11-2, Ljubljana 1970, str. 1342.

njeno medvojno delo "v slovenski Benečiji".106 Tudi
za rubriko Pisma bralcem v Delu dokazuje, da jo je
ta čas predvsem zaposlovalo njeno sodelovanje v
partizanskem boju proti okupatorju. Po branju Sve-
tinovega romana Ukana se ji je porodila misel, ki jo
daje javnosti v pretres, da bi knjigo ponatisnili v
cenejši opremi in bi bila tako dostopna tudi mla-
dim. Ob gledanju filma Bitka na Neretvi pa jo je
prešinilo, ali bi ne bilo primerno tudi po knjigi
Ukana posneti filma, v katerem naj "bi bila pou-
darjena mednarodna solidarnost in predvsem soli-
darnost jugoslovanskih narodov".107

Se je pa leta 1970 razkrila še ena Albinina lju-
bezen: rože. Na strokovnjaka pri Mojem malem
svetu je naslovila vrsto vprašanj v zvezi z njimi in
le-ta kakor tudi odgovor nanje so bili v reviji tudi
objavljeni. Že v januarski številki naslednjega leta
ji je ista revija objavila fotografijo o polepšanju
okolice s cvetjem pri počitniški hišici "pri Zrimu na
griču" v Spodnjem Vrsniku pri Idriji.108 Kot repor-
terka iz tega kraja se je Albina L. izkazala isto-
časno v Kmečkem glasu v članku Napeljava vode
v Spodnjem Vrsniku.109 Prav tako je tisti čas po-
ročala o "Durjevih v Ponikvah",110 da bi se s tem
vsaj malo oddolžila svojim somišljenikom iz druge
svetovne vojne. Z enako motivacijo je nastalo pis-
mo, ki ga je objavila v TV ism in v njem na-
govarja "'matere, žene in dekleta na Tolminskem,
Kobariškem, Bovškem, Idrijskem in v sončnih
Brdih". V njem jim zagotavlja, da ne bo snedla
med vojno dane obljube in jih bo zares obiskala,
hkrati pa jih opozarja na svoj članek v knjigi Slo-
venke v narodnoosvobodilnem boju, v katerem se
spominja njihovih krajev. Resnici na ljubo je treba
dodati, da je bUa že pred leti Albina L. deloma
svojo obljubo izpolnila, ko se je podala na pot "po
šestnajstih letih po zaraslih partizanskih stezicah",
kakor je dala naslov svojemu potopisu, ki ga po-
vzema v besedah: "Nepričakovana srečanja, pov-
sod prisrčni pozdravi, počasi se gorje pozablja.
Novi rodovi živijo novo življenje."112 Te vtise si je
nabrala pri obisku krajev "nekdanjega majhnega
Bukovskega okraja in sicer: Bukovo, Jesenice, Ore-

106 Albina Lapanja, V slovenski Benečiji, Borec XXII, Lju-
bljana 1970, str. 432 - 437.

107 Albina Lapanja, Nekaj predlogov ob romanu Ukana,
Delo, 11. februarja 1970, str. 2. Sem sodi tudi Albinin
dopis o nadaljevanki VOS na ljubljanski Televiziji,
STOP, 4. 6. 1971, št. 21.

10° Albina Lapanja, Ali rastline škodujejo človeku? AU mest-
ni plin škoduje rastlinam? Moj mali svet, 3, št. 1, jan.
1971, str. 44 - 45. Ista, Tri Zrimu na griču". Moj mali
svet, januar 1971, str. 15.

109 Albina Lapanja, Napeljava vode v Spodnjem Vrsniku,
Kmečki glas, 10. febr. 1971, št. 6, str. 16.

110 Albina Lapanja, Durjevi v Ponikvah, TV-15, 28. februar
1971, str. 13.

111 Albina Lapanja, Obljuba dela dolg, TV-15, 24. junija
1971, str. 5.

112 Glej op. 103.

149

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

hek, Orehovska grapa in Reka" v bližini Cerkna.
Spomine je predvidela za oddajo Še pomnite tova-
riši, vendar so jih ji zavrnili, ker da najraje ob-
javljajo prispevke, ki "imajo zaključeno zgodbo", in
ji priporočih, naj se obrne na revijo Borec. Koliko ji
je bilo do tega, da bi ti utrinki na srečanja z ne-
kdanjimi sodelavci v okviru partizanskega boja
zagledaU beh dan, priča dejstvo, da se je drugo
leto potopisa lotila na novo in ga je razširila z opi-
som obiskov omenjenih znancev na Šentviški pla-
noti, Tolminu, Gorici in Kopru.a do objave
menda kljub vsemu ni prišlo.

Le enkrat se je Albina L. mimogrede izpostavila
kot upokojenka, ko je poročala o srečanju (v tej
vlogi) s sebi enakimi v njenem nekdanjem pod-
jetju "Posrednik" in so na tej podlagi objavili v
Delu ustrezno notico.l^^

Lok Albininih objav se končuje leta 1972 z dve-
ma objavama v Pavlihi in to istega dne. V prvem
se dotika uredniške pohtike, češ "če hočeš ostati še
humoristično-satirični časopis, pusti seks in porno-
grafijo drugim revijam, saj imaš tako razširjeno
področje, da ti to ni potrebno. Želimo si zdravega
humorja, zabavljic in še kaj. Smeh je najboljše
zdravilo. Naslov drugega prispevka z naslovom
Konec dober - vse dobro,!!^ bi lahko jemali tudi
simbolno, saj po tem Albina L. na lastno pobudo
ni več doživela objave, čeprav si je za to res še
prizadevala.Zaio je v mapo z dokumentacijo o
objavah vložila obrabljeno vozno železniško karto
in na njeno hrbtno stran napisala: Moji do sedaj
objavljeni literarni uspehi, Lj. 21. jan. 1974.117

Vendar to ne pomeni, da se je Albina Lapanja
dokončno odpovedala te vrste pisanju. V nasled-
njih približno desetih letih (do leta 1983) je sesta-
vila sama ah zapisala od drugih, "209 aforizmov",
kakor je sama poimenovala razne anekdote in šale,
nekaj tudi še izza partizanskih časov v tolminskih
hribih. Leta 1979 pa je posebej razvrstila "cvetke iz
Radenc", to je smešne dogodivščine iz omenjenega
zdravihšča.llS

113 Glej op. 103.

Na izstrižku objave ni datuma, poleg priložen Albinin
tipkopis pa je datiran: Ljubljana, dne 25. XII. 1971.

115 Albina Lapanja, Konec dober - vse dobro: Na Dolenjski
cesti v Ljubljani je šla neka gospa k sosedovim gledat
televizijski program. Zraven so zadovoljno hrustali
piščanca. Povabljenka je imela s seboj v papir zavita
očala. V papir pa je zavila tudi koščice, da bi jih dala
svojemu kužku. Čez nekaj časa mu je dala zavitek v
usta. Nato je segla po drugem zavitku, da bi si na-
taknila očala. Ko ga je odvila, so na mizo padle koščice!
No, končalo se je srečno: Pes očal ni pojedel, ker jih ne
mara, za gospo pa so bile kosti pretrde. Pavliha, št. 4,
Ljubljana 29. 1. 1972.

11° V mapi iz op. 103 je blizu dvajset člankov, na katere je
avtorica dopisala z rdečim kemičnikom: Nič uspeha. Ni
objavljen.

Listek je vložen v mapo z objavami.
11° 209 aforizmov. Listek pripet s tem naslovom na ovoj s

Vse to dokazuje, da njena ustvarjalna vnema rri
popustila v nobenem okolju in obdobju.

III. Mik zgodovine

Imeniten vezni člen med pravkar končanim in
tukajšnjim razdelkom je pismo, s katerim Albina L.
razkriva samo sebe bralcem nekdanje revije Tova-
riš: "Ko sem bila še zaposlena, sem imela le malo
časa za branje. Pa sem le zasledovala Tovariša, v
katerem so mi najbolj všeč potopisne reportaže
najbrž zato, ker sem velika ljubiteljica narave in
njenih lepot. Zato tudi precej potujem, kolikor mo-
ja denarnica prenese. Vaše reportaže pa me vodijo
tudi po tistih krajih, ki jih sama ne morem videti
... Rada bi le, da bi na naslovnih straneh kdaj pa
kdaj predstavih naše zaslužne može in žene,
predvsem matere.

... In moj konjiček je zdaj postalo zbiranje po-
datkov o raznih osebnostih in strokovnjakih, od
najstarejših do najnovejših - popevkarjev. Zbirko
nenehno dopolnjujem, imenovala pa sem jo
Sprehod skozi stoletja. Z njo imam veliko veselje,
pa tudi dosti dela. Upokojitve ne jemljem kot do-
bo počasnega umiranja, ampak kot uživanje vseh
pridobitev, ki sem jih dobila med svojim aktivnim
življenjem. Zelo so mi všeč starine. Mnogo berem,
najraje pa segam po zgodovinskih knjigah o starih
umetninah."119

1. "Sprehod skozi stoletja"

Različne kartoteke pod navedenim naslovom si
je Albina Lapanja zamislila že leta 1968, ko se je
dobro upokojila. Ko osemdesetletna dela o tem do-
končni obračun leta 1992, je zato ganjena: "Sedaj
pa končujem to zbirko oziroma se poslavljam od
mojega dolgoletnega prijatelja tkzv. - konjička - ki
me je spremljal skoraj vsa moja upokojenska leta.
Res težko mi je pri srcu pri pisanju teh vrstic; ker
prav ta zbirka me je dolga leta spodbujala in
krajšala čas...."120 Očitno je držala besedo, ki si jo
je dala leta 1972, ko je delala prvi obračun o stanju
kartotek: "To bo moj doživljenjski konjiček. Kadar
me popade malodušje, iščem utehe v tej zbirki.
Tudi tega početja se Albina L. ni lotila tjavendan:
"Sprehod skozi stoletja! - Tako sem imenovala
mojega konjička! Vsebuje pregled vseh velikih in

popisano vsebino na petinšestdesetih straneh. Albina
Lapanja, Cvetke iz Radenc, kjer sem se nahajala v
zdravilišču od 11. junija do 1. julija 1979, Ljubljana 9. 8.
1979 (tipkopis, 7 strani).

119 Albina Lapanja, Tovariš, moj življenjski spremljevalec.
Tovariš, ilustrirana družinska revija, št. 20, 2. 6. 1970, str.
13.

120 Albina Lapanja, Zaključni pregled mojega dolgoletnega
hobbya, imenovala sem ga Sprehod skozi stoletja ... Lju-
bljana, 16. 9. 1992, str. 1.

150

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

zanimivih osebnosti od najstarejših grških pa do
popevkarjev današnjega časa." Po razvrstitvi gradi-
va v posamezne skupine pojasnjuje: "Črpam iz
razne tekoče literature, dnevnih časopisov, raznih
revij itd. To ne delam iz osebne koristi, ampak iz
veselja. Tako imam istočasno pregled trenutnega
kulturnega nivoja. - Možne napake, ki jih naredim
pri pisanju ali prepisovanju raznih podatkov, spro-
ti odpravljam. To delam že od leta 1968 v jeseni
dalje. Vsako leto bom po možnosti naredila pre-
gled štev. stanja. Do sedaj je to uspeh mojega dela
treh let."121 Naslednje leto je pregled ponovila in
se odločila, da bo po strogi abecedi odslej vlagala
samo nove podatke za pesnike in pisatelje, med-
tem ko bo pri drugih kartotekah to počela le do
tretje črke. Za naslednja leta so poročila izostala.
Pač pa si je spet vzela čas zanj leta 1977 in opo-
zorila na nekatere spremembe in pri tem dodala:
"Posameznim poklicem bom prilagala čimveč časo-
pisnih izrezkov z raznimi podatki. Kartoteka vse-
buje točen datum in naslov revije, od kjer je izre-
zek vzet".To pomeni, da so podatki iz nje viro-
slovno preverljivi. Morda je vnema za to delo z
leti vendarle malo upadla, saj je leta 1987 priznala,
da inventure o njej ni napravila že deset let, a da
se z njo še vedno po malem ukvarja.123 Leta 1992
v poročilu pošteno prizna, da je pregled kartotek
opravUa leta 1971, 1972, 1973, 1974 in leta 1977,
nato pa "do danes nič več".Kolikor ni pri štetju
prišlo do pomot, je v kartotekah čez 18.000 enot. Z
njej lastno doslednostjo Albina L. ne taji, kaj jo je
obhajalo ob tem delu: "Ko sem se pri tem sreča-
vala z raznimi ljudmi s toliko različnih poklicev,
sem imela občutek, da se pogovarjam z njimi. Pri
vsem tem sem morala biti močna, da sem se lahko
borila proti občutku manjvrednosti, napram tistim
ljudem, ki so ustvarili velika dela v svojem živ-
ljenju. Končno sem prišla do zaključka, da sem
tudi jaz izpolnjevala mojo življenjsko dolžnost v
vsej dani mi moči."125

2. Izpiski iz zgodovinopisnih knjig

Albina Lapanja je prebrala tudi lepo število
strokovnih in poljudnozgodovinskih knjig, od njih
so nekatere prav obsežne, in kako temeljito se jih
je lotila, dokazujejo prepisi in "izvlečki", kakor
sama pravi, iz njih. Kot človek, ki silno ceni fakto-
grafijo, je te zapiske tudi dokumentirala, vendar
ne po ustaljenem sistemu, kakor je to v navadi pri

121 Albina Lapanja, /Statistimo poroalo/; Sprehod skozi sto-
letja, štev. stanje z dne 22. VIII. 1972 mojega konjička.

122 Albina Lapanja, Opis stanja mojega hobija "Pregled sko-
zi stoletja", ki ga pišem oziroma dopolnjujem od leta
1968 dalje.

123 Glej op. 1.
24 Glej op. L

125 Glej op. 7, str. 10.

strokovnem delu, ampak po svoje, samorastniško
pač, tako da pri tem navajanju kdaj kaj tudi za-
šepa.

Sledi poskus sistematične razvrstitve zadevnih
prebranih knjig, za katere A. L. hrani bolj ali manj
obsežne (tipkane) prepise in izpise.

1. Svetovna zgodovina v slikah.126 Na drugem
mestu je omenjena "Zgodovina v slikah". Prav tako
je le približno navedena letnica začetka njenega
izhajanja. Enkrat leto 1975 in drugič leto 1978.127
Končno o delu gradiva poroča na več mestih in ne
strnjeno.

2. Veda Zagorac in Zdravko Pečar, Egipt, de-
žela, ljudstvo in revolucija, Ljubljana 1958, prev.
Jože Župančič. Bralka knjige celo dopiše, kje si je
knjigo mogoče izposoditi.128 Ob izpiskih iz te knji-
ge Albina L. razkrije, kaj jo vodi pri tem početju:
"Te izvlečke nisem spisala samo zaradi sebe; tem-
več tudi zaradi morebitnega bralca, ki naj mu služi
predvsem kot pomoč oziroma kot kažipot pri bra-
nju. Še podrobneje o tem spregovori na prilože-
nem listku: "Moj namen je bil pri tem pisanju, da
meni kdaj kasneje ali pa morebitnemu bralcu
skrajšam delo pri branju. Zabeležene so strani, kjer
se lahko bolj natanko prebere snov, ki ga zanima.
Ni zapisano samo najvažnejše, ampak je v glav-
nem prikazano, kje naj se kaj išče. Najvažnejše ni
za vse enako važno. Na splošno pa je vse zelo za-
nimivo."129 Sledi obvezen podpis z naslovom in
datum: 21 avg. 1976.

3. Maurice Duron, Aleksander Veliki, Maribor
1977. Iz te knjige je izpisala predgovor, opombe in
komentar. Omenjene tri knjige potrjujejo že iz
opisov potovanj zasluteno spoznanje, da je Albino
L. privlačila starodavna preteklost, aktivna udelež-
ba v boju proti fašizmu in nacizmu pa je storila,
da se je trudila čim temeljiteje seznaniti tudi s šir-
šim ozadjem druge svetovne vojne.

4. Kronologijo iz 11. svetovne vojne od 10. 6.
1940 do 3. 5. 1946 je povzela po knjigi Sardinci iz
Afrike:130 Kdo je avtor knjige in kdaj je izšla, je
treba dodatno preveriti.

5. Kdo je avtor knjige Hitler, ni navedeno, tudi
letnica izida manjka, da pa je A. L. očitno imela
pred očmi morebitnega uporabnika njenih izpis-

^ Zgodovina v slikah. Slovensko izdajo so pripravili pro-
fesorja Branko Božič in Tomaž Weber ter prevajalka
prof. Helena Menaše, Ljubljana, 1976.
127 Glej op. 126.

t-«> Mestna knjižnica, Vegova ulica. - Je to današnja knjiž-
niča Otona Župančiča?

129 Veda Zagorac in Zdravko Pečar, Egipt, Dežela, ljudstvo
in revolucija, Ljubljana 1958.

130 Avtorica v tej zvezi dostavlja: "Kronologija iz II. sve-
tovne vojne. Teh knjig je več, z raznimi naslovi, jaz sem
vse prebrala. Vse navedene knjige imam v mojem
arhivu prebranih knjig, te so od leta 1980. Večina njih je
avtor Albert Klun, roj. 21. 6. 1926 v Brezovici, občina Se-
žana ..." Glej op. 19.

151

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

kov dokazuje pripis, kako "je označeno s številko
strani knjige, kjer lahko bralec dobi nadaljnje po-
datke".l3l

6. Pri naslednji knjigi v osebni izkaznici manjka
le leto izida. Za ilustracijo pa sledi dobesedna Albi-
nina formulacija: "Izvlečki iz knjige Mussolini, ki
naj bodo slučajnemu bralcu teh vrstic kot kažipot
pri navedeni knjigi, ki jo je spisala Laura Fermi,
italijanska pisateljica, knjiga obsega 442 strani."132

7. Harrison E. Salisbury, 900 dni obleganja Le-
ningrada, prev. Marko Selan.133 Ju je A. L. prej-
kone črpala kaj za svoje kartoteke, ker je k izpis-
kom pristavila: "Iz knjige sem vzela v glavnem
pesnike in pisatelje tedanjega sovjetskega časa z
nekaj važnimi podatki ter nekaj podatkov ob naj-
hujšem obleganju Leningrada."134

8. Ob Churchillovih Spominih ni kaj dodati.135

9. Austin Charles Brecht, Zgodovina Združenih
držav Amerike. Iz nje je prepisala nastanek ame-
riške ustave in seznam predsednikov ZDA vse do
R. Reagana.

10. Za "zgodovino svetih let in finančno poslo-
vanje", ki je iz brošure "Črna internacionala", si je
A. L. oskrbela že kseroks, žal pa temeljni biblio-
grafski podatki o njej manjkajo.l36

S tem smo prišli do téme, ki ji A. L. skuša ra-
zumsko priti do dna, namreč vera.

11. Sergej A. Tokarev, Vera v zgodovini naro-
dov sveta, Ljubljana 1974, prev. Ludvik Mrzel. Ob
tej knjigi izvemo, da jo je, po začetnem in konč-
nem datumu sodeč, izpisovala tri tedne in to "iz
vsake posamezne vere nekaj glavnih značilnosti,
kar naj bo bralcu kot napotilo k branju te knjige v
celoti".Tako v začetku; na koncu izpisovanja pa
stoji: "Ta izpisek vsebuje temeljne postavke, vzete
iz navedene knjige, ki naj bodo bralcu v pomoč in
napotek pri branju oziroma študiranju te knjige.
Izvleček je napisan po zaporedni vrsti v knjigi. Po
možnosti so vse strani v glavnem oštevilčeno
označene, kjer beri dalje v knjigi. V kolikor mi je
uspelo, je vsa tema povezana med seboj v glavnih
temeljnih točkah knjige. Knjiga je zelo zanimivo in
poljudno napisana; da se brati kot zanimiv ro-
mar "138

131 Alan Bullock: Hitler. Slika liranstva, Ljubljana 1963.
Zbirka Bios. Prevedla Boris Verbič in Branko Vrčon.

132 Laura Fermi: Mussolini. Cankarjeva založba, Ljubljana
1966, prev. Vladimir Naglic.

133 Tudi lu manjka letnica izdaje knjige. Harrison E. Sailc-
bury. 900 dni. Obleganje Leningrada, založba Borec, Lj.,
Prev. Marko Selan.

134 Izpiski navedene knjige poleg drugih v posebni mapi,
str. 1 (tipkopis), Lj. 1975.

135 Winston Spencer, Churchill, Moja mlada leta. Nobelova
30. Ur. Janko Moder. Cankarjeva založba, Lj. 1976.

13° Frane Barbieri. Črna internacionala, Lj., 1956. Natisnila

Celjska tiskarna v Celju.
137 Ljubljana, 27. dec. 1978, Podpisana lastnoročno A. L.
13» Ljubljana, 20. jan. 1979.

12. Verstva sveta / Enciklopedija verstev v zgo-
dovini človeštva, Ljubljana 1977. Tu je, če je prav
razumeti Albinin dostavek, kot povzetke šteti ka-
zalo uvodov iz opisa posameznih reUgij.139

13. Jarrko Pleterski, Narodi Jugoslavije, revolu-
cija, Ljubljana 1987. Tu je A. L. nenavadno skrbna
pri navajanju bibliografskih podatkov, saj omenja
celo direktorja obeh založb (Komunist, Državna
založba Slovenije), ki sta delo izdali. Izjemno suho-
parna pa je tudi pri pojasnilu: "Povzela sem le
nekaj važnih značilnih statističnih podatkov..."140

14. Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979 "in
ima 964 strani" piše A. L. in se ob tem osebno
odpre: "Knjigo sem vso prebrala, le zadnje strani
NOB in druge svetovne vojne, ki mi je precej zna-
na, saj sem jo preživela kot borka NOB, sem pre-
brala samo glavne strani; oziroma glavne neznane
mi dovolj dogodke - predvsem pa zaradi tega, ker
sem bila že preutrujena vsled dolgega branja in
slabih bolanih oči."141

Na vprašanje slovenstva se navezuje tudi pre-
pis članka Berte Golobove iz sobotne priloge Dela
"Lubi Slovenci in njihova materinščina".142 Kako
živo sledi A. L. kulturnemu in pohtičnemu utripu
"slovenšne cele", dokazujejo tudi njeni prepisi
posameznih odlomkov, ki se navezujejo nanjo, iz
Nove revije.143

15. Iz knjige Cerkev na Slovenskem, Ljubljana
1971 je iz vseh treh glavnih cerkvenoupravnih
enot izpisala seznam župnij in duhovnij.144

16. Janek Musek, Psihologija osebnosti,145 Iz
knjige je pridobila "zaporedni poimenski seznam
raznih strokovnjakov, psihologov..."146

O slovenski zgodovini je leta 1973 A. L. na
dopustu v Dobrni zapisala v svoj dnevnik: "Še se-
daj so vidni pogosti gradovi - oziroma ostanki
nekdanjih srednjeveških gradov, ki spominjajo in
dokazujejo dolgotrajno in težko obdobje naših pra-
pra-pra predhodnikov tlačanov in njihovih borb za

139 Verstva sveta. Enciklopedija verstev v zgodovini člo-
veštva. Cankarjeva založba, Ljubljana 1977.

140 Ljubljana, 7. 2. 1988, Podpis A. L.

Zgodovina Slovencev. Cankarjeva založba, Ljubljana

^^■^ Berta Golob, Ljubi Slovenci in njihova materinščina,
sobotna priloga Dnevnika, z dne 5. nov. 1983.

143 Prepis iz Nove revije št. 52/53, str. 1375, 1387, 1388. Pre-
pis iz Nove revije, št. 65/66, str. 1706, 1707. Prepis iz No-
ve revije št. 35/36, str. 308.

144 Prepis: Seznam cerkva in njih zidava v koprski škofiji
na Primorskem; Župnije in duhovnije mariborske ško-
fije; Župnije in duhovnije ljubljanske Nadškofije. Čas
prepisovanja: 18 - 21julija 1980. Cerkev na Slovenskem.
Provincia ecclesiastica Slovena in Ljubljana 1971. julija
1980. Letopis 1971 (stanje 1. junija). Sestavil Zdravko Re-
ven s sodelovanjem dr. Maksa Miklavčiča, Rafka Lešni-
ka, dr. Jožefa Meška, Ivana Kobala st. in drugih sode-
lavcev.

Janek Musek, Psihologija osebnosti, Ljubljana 1977.
Izpiski za to knjigo niso pripeti k izpiskom zgodovinske
narave ampak so ostali posebej.

152

46

1998

1-2 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

osvoboditev izpod tlačanstva pod znano parolo "V
boj za staro pravdo". Pa naj še kdo reče, da Slo-
venci nimamo zgodovine. Kakor pravijo, da je
kratka ali še vedno predolga za vse, kar so naši
predniki prestali pod tujimi osvajalci kar od kneza
Koclja in kralja Sama dalje. Še vedno smo tu in
bomo ostali na svoji zemlji."1^7

Na prošnjo, naj opiše svoje življenje, pa je ob
predstavljenih izpiskih, ki so navadno obsežni več
deset strani, zapisala: "... Točno, zakaj sem to de-
lala, ne vem? Mogoče, da sem bila vedno zapo-
slena, tudi verjetno. V glavnem pa sem to pisala z
veseljem. Mogoče tudi zaradi tega, da bo to komu
kasneje v pomoč pri branju le teh."148 Ganljivo je
spremljati silno voljo in pogum pri premagovanju
naporov za delo, ki mu ne manjka sposobnosti,
nekaj obrtnega znanja pa vendarle. Zavest o po-
membnosti dokumentiranja se kaže tudi pri stal-
nem navajanju lastnega imena in naslova, mar-
sikdaj tudi telefonske številke, drugi enako po-
membni podatki pa sem in tja izpadejo. Snov na-
vedenih knjig priča o želji po široki razgledanosti:
"To ne berem zaradi lepšega, je treba malo pre-
študirati."^^^ Komentarji k izvlečkom pa pričajo, da
je imela pri tem pred očmi tudi morebitne druge
uporabnike svojega truda.

3. Viri za lokalno zgodovino, etnologijo in
še kaj

a) Temeljni zasuk v Albininem življenju je bila
med drugo svetovno vojno njena zavestna odlo-
čitev za boj proti okupatorju: "Izhod iz mojega
vaškega življenja je bila Osvobodilna fronta in kas-
neje NOB in NOV... Neverjetno se sliši, ali je res:
zame je bilo prvič v življenju lepo, ko sem se na-
hajala v partizanih. Ves prosti čas, ki sem ga imela,
sem brala in se učila in tudi pisala pesmice; četudi
sem slišala govoriti, da pesmice niso za partizane.
Ves čas v NOB nisem imela nikdar puške v roki,
bila sem vaški, nato okrajni in okrožni aktivist Os-
vobodilne fronte, delovala sem v raznih organi-
zacijah. Lepe spomine hranim na ta čas. Kako
zavedni in predani so bili naši ljudje v Narodno
osvobodilni borbi - enkratni."150

lz takega doživljanja partizanskega boja in ak-
tivne udeležbe v njem je treba razumeti nepre-
stano vračanje Albine Lapanja k temu obdobju slo-
venske zgodovine in njeno željo, da bi se v zgo-
dovinopisju ohranile sledi tudi na kraje, dogodke
in ljudi, s katerimi je bila sama usodno povezana v
tistem času. Po lastnih besedah je podatke o tem

147 Glej op. 14, 25. - 26. maj 1973.
14» Glej op. 7, str. 7.
4 G,e|o?.71.
150 Glej op. 7, str. 4.

začela zbirati še v času partizanstva.151 Odkar je
prišla v Ljubljano, se ji je polagoma nabiralo raz-
novrstno gradivo. V svojem Življenjepisu leta 1962
namenja svojim doživetjem iz druge svetovne voj-
ne podrobno pozornost in potem se vrača k njim
še nekajkrat v obliki pričevanja za javnost, le da
imajo posamezni članki različne poudarke.152 Pač
pa si pri tistih iz poznejšega časa že pomaga tudi z
drugimi viri. Tako v prispevku Kako so volili v
okraju Bukovo med NOB leta 1944 na koncu posveti
dokaj prostora prav njim: "Vsi ti podatki so mi ostali
v spominu. Nekaj pa sem jih tudi zapisala. Precej jih
je vzelo konec nekje kraj gozda v Orehovski grapi v
mali železni skrinjici. To skrinjico mi je dal Janez
Mauri po domače Zakaukask v Orehku. V tej liiši
sem bila večkrat; zaradi varnosti sem imela vedno
vse dokumente skrite izven vasi v omenjeni
skrinjici. Tako sem bila brez strahu, da jih dobi
sovražnik v roke ob njegovem večkratnem vdoru v
to skrito ali idilično lepo grapo. Skrila sem jo pod
neko drevo. Ko sem jo leta 1960 po vojni iskala, je
nisem našla. Malo predolgo sem čakala na to.
Podatke o volitvah sem dobila na IZDG v Ljubljani.
Datuma volitev v Orehku in Jesenici se razhajata z
mojim spominom. Prepričana sem, da so bile volitve
na Reki, Orehku in Jesenici 6. avgusta 1944 - prvo
nedeljo v avgustu. Sicer pa mislim, da ni tako važen
datum, saj je razlika le en teden. Za Zakojco pa
gotovo drži ta datum."153 Do virov je Albina L.
prihajala tudi na številnih pogovorih in srečanjih,
kakršno je bilo po sedemintrideset letih tisto, ko se
je spet sešel petčlanski odbor SPŽZ iz Albinine
rojstne vasi. Njena kronistka iz Ljubljane je o tem
sestavila pravcati zapisnikl54 in podrobno zapisala
njihove spomine, ki so jih navzoče v pogovoru
lahko prijateljsko preverjale.

Svoje delovanje v Baško-Cerkljanskem okrožju
je Albina L. popisala leta 1984 zelo sistematično,
razčlenjeno s posameznimi razdelki in s poudar-
kom na objektivnem organizacijsko političnem de-
lu, zato so osebna doživetja potisnjena v ozadje. V
uvodu pravi: "Vsi ti podatki so pisani po mojem
spominu in tudi po pripovedovanju nekaterih po-
sameznih aktivistov. K navedenim virom so do-
pustne možne pripombe, oziroma dopolnila."155

151 Glej op. 1, str. 2.

152 Albina Lapanja, Moji spomini iz Tolminskega za časa
NOB. Prim. op. 105, Ljubljana 3. 111. 1971.

153 Albina Lapanja, Kako so volili v okraju Bukovo med
NOB leta 1944 /Prepis in popravek/, Ljubljana, 1. febr.
1982, str, 6.

154 Albina Lapanja, Zapisnik srečanja pet-članskega SPŽZ
ali bolje bi bUo rea mladinskega odbora/ ker so bile
razen ene tovarišice vse mladinke/ na Ponikvah na Tol-
minskem, ki je bil ustanovljen /maja ali junija 1943/ To
prvo srečanje navedega odbora se je vršilo v Rakovcu
pri Potarju dne 16. avgusta 1980.

155 Albina Lapanja, Baško-Cerkljansko okrožje, Ljubljana, 4.
7. 1984, str. 1.

153

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Nato pod črto večkrat opomni na razhajanje posa-
meznih virov ob kakem dogodku.

Poleg tega si je Albina L. prizadevala priti tudi
do gradiva, ki so ga o njej znanih krajih uredili že
drugi, tako njen rojak Leopold Hvala. Ta je napisal
Kroniko Prosvetnega društva - Čitalnice na Ponik-
vah od njene ustanovitve leta 1901 dalje in je želel
s tem spodbuditi praznovanje njegove sedemde-
setletnice.Tolminski muzej pa hrani na enain-
dvajsetih straneh opisan "razvoj NOB na področju
vasi Ponikve, občine Most na Soči"}^^ kar je Albi-
na L. pohvalila: "... je veliko v njej povedanega,"
toda pred tem predlagala: "Ta prepis Kronike vasi

Ponikve je treba komisijsko dopolniti in popra-
viti "158

Potrpežljivo in vztrajno je Albina Lapanja zbi-
rala gradivo, da se je naposled lotila pisanja zgo-
dovine svoje rojstne vasi, (o čemer bo tekla beseda
v naslednjem razdelku), ko pa jih je odrabila, jih je
precej odstopila raznim ustanovam, tako Šolskemu
muzeju. Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani
in Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC
SAZU v Ljubljani. To izpričuje, da si je zavzeta
pričevalka pridobila z branjem in samorasUm uče-
njem dokajšnjo profesionalnost v ravnanju z zgo-
dovinopisnim gradivom. Seveda pa je v tem nje-
nem ravnanju prepoznati tudi željo, da bi sadovi
njenega truda ne obležali kot mrtev kapital, am-
pak bi našli svoje mesto tudi pri drugih avtorjih.
To bi bilo za Albino Lapanja največje plačilo.

b) Albino Lapanja je, kot kažejo njeni odzivi
nanjo, strašno prizadela smrt jugoslovanskega
predsednika Josipa Broza - Tita. Sprva je očitno
otrpnila, saj je njeno prvo pisanje v tej zvezi da-
tirano: z enajstim majem 1980.159 in začne se z
besedami: "Danes je že en teden, ko je umrl "naš
Tito" - naša velika in nepozabna osebnost; velikan
dvajsetega stoletja. Iniciator in med glavnimi
soustanovitelji neuvrščenih držav, med katerimi so
bili trije glavni:

Tito - Nehru - Naser.l^O

Danes ni nobenega več. Po opisu, kako so na
ljubljanski televiziji posredovali novico o Titovi

156 Leopold Hvala, Kronika Prosvetnega društva na Po-
nikvah - Čitalnica, Ponikve jan. 1971, A. L. prepisala 20.
okt. 1979 (tipkopis, 8 strani).

15' Razvoj NOB na področju vasi Ponikve, občine Most na
Soči, Albinin prepis ima datum: Ljubljana, 15. junija
1978 (tipkopis, 21 strani). "Marija Rutar je pred leti
upravljala Tolminski muzej v Tolminu; ona ni pisala
tega razvoja NOB na Ponikvah. Meni ga je pred leti po-
sodila. In jaz sem ga prepisala. Angela Klinkon, ki je bi-
la tedaj učiteljica v šoli na Ponikvah, ga je v sodelova-
nju vaščanov na Ponikvah pisala na stroj. To mi je sama
povedala. Jaz pa sem iz tega gradiva dobila razne važne
podatke pri mojem pisanju zgodovine." Glej op. 19.

15° Glej op. 158, str. 21.

159 Albina Lapanja, naslova ni, Ljubljana, 11. maja 1980.
Tipkopis (3 strani) v arhivu avtorice.

160 Glej op. 160.

smrti, sledi Albinin himnični slavospev "človeku, ki
nam je dal svobodo, katere do tedaj nismo po-
znali, dal nam je dobo človeškega življenja, ki smo
jo v miru in blagostanju preživeU..."161

Čez en teden, 18. maja 1980, je Albina Lapanja
zasnovala nov spis z naslovom Kaj pomeni smrt
tovariša Tita in ga končala 6. junija istega leta.
Tudi tu je dikcija retorična in meji na kult oseb-
nosti.l62 Avtorica zagotavlja Titovemu spominu, da
bodo državljani Jugoslavije varovaU svojo domo-
vino, se držali načel "bratstva in edinstva", vzgajali
otroke v njegovem "Titovem duhu"; skratka, pisa-
nje vedno bolj dobiva dikcijo predloge za poUtičen
govor in se dotika tako ZKJ kot poUtične avant-
garde, samoupravljanja, neuvrščenosti. Nekatere
besede iz nekdanjih Titovih govorov ji rabijo za
navdih za samostojno politično razpredanje. Tu se
pokaže stara Albina, politična aktivistka, le da se
ob tej priložnosti njene misli razmahnejo daleč čez
domače meje, ko je skrajno kritična do kapitalizma
in enostransko zagledana v socializem. Komaj je
dokončala ta političen traktat, se je Albina L. že
čez dva dni lotila novega podviga. Začela je se-
stavljati ogrlico "kot niz biserov", kakor je poime-
novala lastnosti, ki mu jih je pripisala po aso-
ciativni metodi in z metaforičnim izražanjem, kjer
je na prvem mestu figura pretiravanja ali hiper-
bola, in to z velikimi poUtičnimi konotacijami.
Število teh asindetično nanizanih lastnosti je naras-
lo na, reci in piši, tristo šestinsedemdeset.163 Vrhu-
nec, ki mu zlepa ni para. Čez en teden je Albina
Lapanja obnovila svojo spretnost aditivnega meta-
foričnega pisanja z variacijami na temo: Kaj nam
je postal naš Tito po smrti.164 Kako brez premi-
sleka je pri tem ravnala, pričajo njene uvodne be-
sede, da se "bolan štiri dolge mesece, dobesedno...
boril s smrtjo za življenje človeštva". Za dokaz, ka-
ko brezmejno ga je cenila, nekaj naslovov, ki mu
jih naklanja v slogu litanij: "Tito, ti si postal...
nestrohnjeno srce jugoslovanskih narodov/ pos-
mrtna svetovna trdnjava/ in si bil nedokončana
simfonija socializma/ posmrtni junak vseh časov/ ...
moja največja ljubezen - črni Afričan/ s svojo smrt-
jo še močnejšV s svojo smrtjo popolnejša s svojo
smrtjo organizator miru na svetu/ zmagovalec nad
bodočimi vojnami/ večen/ lik duhovne nesmrt-
nosti/ kot nevidni duh med nami/ svetovna idejna
pot/ nova ureditev sveta/ nedosegljiv smrtnikom/
neosvojen - nepremagan do smrti/ ... Triinpetdeset
lastnosti te vrste se je potrudila A. L. izmisliti za
dolgoletnega jugoslovanskega predsednika, a na

161 Glej op. 160, str. 3.

162 Tipkopis (18 strani) v arhivu Albine Lapanja, str. 1.

163 Albina Lapanja, Lastnosti pokojnega tovariša Tita, nani-
zanke kot niz biserov njemu v spomin. Spisala v času
od 18. maja do 10. junija 1980 (tipkopis, 14 strani).

164 Albina Lapanja, Kaj nam je postal naš Tito po smrti,
Ljubljana, 10. 6. 1980 (tipkopis, 3 strani).

154

46

1-2 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

koncu jo je bistro uganila: "Ako bodo dediči tvoje
dediščine skrbeli, da jo bodo pravilno uporabljali,
jim boš lahko tak ostal v spominu."1^5

Toda vsi ti prekipevajoči izlivi Albini L. niso
zadoščali. Svoje srčne stiske ob smrti maršala Tita
je morala deliti z drugimi in tako svoje pisanje v
tej zvezi očitno poslala staremu revolucionarju Iva-
nu Kreftu, ki ji v odgovoru daje priznanje zanj,
upoštevaje njeno poštenost, ne kaže pa nobenega
vzhičenja, prej kritičnost, vendar ji jo podaja zelo
obzirno.166

Preteklo je desetletje in ta čas se je marsikaj
zgodilo. Tako ni naključje, da se je tudi Albina L.
še enkrat kritično zaustavila ob nekdanjih preti-
ranih slavospevih in ob njih napisala naslednjo
repliko: Kmalu bo šest let od smrti tov. Tita. Med
tem časom sem večkrat brskala po teh dopisih in
še danes ne znam dati odgovora na morebitno
vprašanje nekoga: "Zakaj sem to napisala?" Mogo-
če bi bil moj najprimernejši odgovor: pisala sem ga
zato, ker sem se nahajala ob smrti tov. Tita v
težkem duševnem stanju, da smo z njim izgubili
Velikega - enkratnega - čudovitega človeka. - Vse
to, kar sem napisala, sem poizkusila, oziroma sem
tudi verjela, da je res, ali mi je vedno neki tihi glas
prišepetaval, da to ni vse tako resnično: da sem
objokovala le mojo veliko željo, da bi bilo vse to
res! Zaključek je bil, da sem vse tako napisala! -
Ves ta dopis bom skupaj imenovala "Neures-
ničljiva politična pravljica". Tudi v to dvomim. Ne
vem točnega odgovora. Mislila sem ga že večkrat
sežgati, pa ga nisem mogla? Končno sem ugoto-
vila, da škodovati ne more nobenemu."1^7 šele
zdaj je razumljivo, zakaj je omenjenim prispevkom
ob Titovi smrti priložen list, kamor je Albina L.
lastnoročno napisala: neuresničljiva Politična
Pravljica. 4 priloge, v Ljubljani 11. 2. 1990.1^8

c) Poleg tega hrani Albina Lapanja še raznotero
gradivo, ki bi utegnilo priti prav za obdelavo
raznih etnoloških tem, bodisi z rodbinsko proble-
matiko, ko gre za pošto bratov in sester ter so-
rodnikov, med katerimi je "nuna" (mačeha) na
posebnem mestu, in šest albumov fotografij (od
poroke njenih staršev naprej). Za raziskavo raznih
drugih medosebnih stikov prihaja v poštev druga
korespondenca Albine Lapanja od leta 1945 naprej,
osebne in uradne narave. Za preučevanje zdrav-
stvene kulture v preteklih petdesetih letih so
pomembni Albinini dokumenti o invalidnosti (hra-
ni vso dokumentacijo v zvezi s priznanjem statusa
osebnega vojnega invalida) in zdravniški izvidi,
(od leta 1960 dalje). Na novo je spet začela pisati

dnevnik 1. junija 1961. Tega dne je bila Albina La-
panja operirana in vrnilo se ji je upanje, da bo
spet lahko hodila.

Komu od ustreznih raziskovalcev bi prišla prav
škatia z dokumentacijo o mesečnih prejemkih (od-
rezki prejete pokojnine) in izdatkih (elektrika, plin,
telefon) in za obravnavo gospodinjstva tudi doku-
menti in računi za nakup tehničnih pripomočkov.
Za študij stanovanjske kulture je na razpolago več
map dokumentov v zvezi s stanovanjem Albine
Lapanja (dokumenti o lastništvu, potrdila o plačilu
vzdrževalrrine itd).

Na širši prostor se nanašajo razglednice, ki jih
je A. L. prejela po vojni in uredila po abecednem
redu krajevnih imen in seznam mest, vasi, krajev,
voda, otokov, ki jih je začela vpisovati v poseben
zvezek formata A4 leta 1968 in nehala leta 1975,
vendar ne popolnoma, ker je tudi potem še za-
pisala kakšen podatek. Na naravo se nanaša tudi
njen herbarij. Vse to bi bilo koristno gradivo za
študij geografskega obzorja in znanja o naravi.169

Seveda pa je glavna pozornost Albine Lapanje
usmerjena v zgodovino, o čemer pričajo tudi njeni
shranjeni osebni dokumenti v zvezi z zaposlitvijo
in njenim političnim delovanjem, izrezi iz časo-
pisov s članki o pomembnejših političruh dogod-
kih, in celo rubrike Zgodilo se je (od sept. 1972 -
okt. 1979), vabila na razne proslave in končno gra-
divo, s pomočjo katerega je Albina Lapanja pisala
zgodovino svoje rojstne vasi.

Zgodovina Ponikev

"To je moja življenjska naloga,"170 je zapisala
Albina Lapanja, misleč na pisanje zgodovine svoje
rojstne vasi Ponikve na Tolminskem. Delo ima tri
dele; prvi obsega obdobje od 1192-1942, drugi del
leta 1942-1943, hretji del leta 1943-1945 in čeb-ti del
obsega statistiko padlih v drugi svetovni vojni in
vseh v njej udeleženih tako ali drugače. "To deli-
tev so narekovali pogoji, v katerih se je vsa ta leta
nahajala Primorska, prav tako tudi vsa Tolminska,
kamor pripadajo tudi Ponikve," pravi avtorica.
V pojasnilu svojim sorodnikom, kako naj ravnajo s
tem njenim življenjskim delom in kako naj ga
berejo, pa Albina Lapanja razkrije marsikatero
ozadje svojega truda ob njem, zato ji je vredno
prisluhniti: "Starejši zgodovinski podatki so veči-
noma vzeti iz Tolminske zgodovine Simona Rutar-
ja.l72 Nato se ustavi ob temah, za katere želi, da bi

|65Glejop. 165.

1™ Pismo Ivana Krefta, Ljubljana 6. 8. 1980.

1°7 Albina Lapanja, Pojasnilo in pripombe k spisu, Ljub-
ljana, 11. II. 1990.
Prim, fotografijo.

Primerjaj ustrezne vprašalnice za Etnološko Topografijo
slovenskega etnimega ozemlja. Seznam gradiva, ki ga
še hrani Albina Lapanja, je uredila Zdenka Primožič,
Škofja Loka, 14. 6. 1992.
170 Glej op. L str. 2.

^'^ Albina Lapanja, Nekaj zgodovinskih podatkov iz Poni-
kev na Tolminskem (I), Ljubljana 1983 (tipkopis), str. 2.
Albina Lapanja, Napotilo k branju Zgodovinskih podat-

155

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

jih kdo še natančneje obdelal. Ob terenskem gra-
divu pa nadaljuje: "Nisem prepričana, če so vsi ti
podatki točni in resnični, ker jih večji del izvira iz
ljudskih govoric oziroma sem le te dobila osebno
in ustno od raznih vaščanov, za katere pa nimam
pismenega potrdila o resničnosti teh podatkov. Pri
zbiranju le-teh sem imela veliko težav; čas je
napravil svoje in isti ljudje so mi te dogodke raz-
Učno tolmačih. To je prišlo predvsem v poštev pri
podatkih med 11. svetovno vojno - med NOV in
NOB."173 Avtorica nato dodaja vrsto napotil za
branje vsakega od navedenih štirih delov posebej,
vendar so to bolj že nova dopolnUa in odpiranje
novih vprašanj. Njim je dodati tudi širše primer-
jalno o nedeljskih šolah Slomškovega tipa na pri-
mer na Štajerskem in "šolah za sUo" na Tolmin-
skem, o katerih govori po Simonu Rutarju Albina
Lapanja na več mestih.174 Na koncu tega pisanja
avtorici spet privre na dan igriva hudomušnost,
menda iz veselja nad opravljenim delom, hkrati jo
preveva tudi občutek zmagoslavja, ki ga imenitno
poveže s svojim nekdanjim konspirativnim ime-
nom. Na kraju osem strani dolgih napotkov za
branje je dvojno podčrtana beseda: konec. Takole
ga komentira samorasla Tolminka: "Kratek je ko-
nec, le nitka tega konca je bUa dolga. Zmaga! - 44
let mojega skromnega dela je v tem pisanju, ki ga
imaš, dragi bralec pred seboj. Pri tem branju Ti ne
zavidam ničesar, ker sama sem pri tem potegmla
najdaljši del! Nitka je bUa namreč elastika!"175 Na-
to nagovarja dva svoja sorodnika, ki jima je za-
upala to delo: "Če bo po mojih željah, bosta vidva
tista, ki bosta to spravljala v življenje aU smrt.
Gotovo mene tedaj ne bo več med Zemljani. Vse-
eno pa mi ni, kako sem opravUa svojo enkratno
življenjsko dolžnost. Pogoji za to so bUi slabi,
upam, da je uspeh vsekakor večji. Ne podcenjujta
me pri tem delu, jaz življenje gledam zviška, in
sem prepričana, da sem uspela.176 Koliko ji je bUo
do tega, da bi njeno prizadevanje ne bUo v praz-
no, dokazuje tudi dejstvo, da je sklemla en izvod
svoje zgodovine prepustiti znanstveni ustanovi,
kar je pospremUa s prav kratko obrazložitvijo.177
Zato je, posebej naprošena^^S podrobneje orisala

kov iz vasi Ponikve na Tolminskem od leta 1192 - 1945
An dalje/, Ljubljana, 21. junija 1987, (tipkopis, 8 strani),
^7,str.l.

73 Glej op. 173.

74 Glej op. 173, str. 2.

175 Glej op. 173, str. 8.

176 Glej op. 176.

"To moje amatersko pisanje sem oddala Inštitutu v na-
daljnje preučevanje teh zgodovinskih dogodkov kraja
Ponikve na Tolminskem. Pisani so po mojem spominu
in po zbranem gradivu. Napisala sem jih zato, ker sem
želela, da jih prikažem tako kot sem jih sama doživljala.
Pisala sem zato, ker 'pisano ostane'. In to v vašem
miljeju, v Ljubljani, 3. oktobra 1988. Albina Lapanja.
17° Od strani avtorice tukajšnje obravnave.

nastajanje svojega "amaterskega pisanja", kot pravi
sama,179 in to tiste skrivne vzvode, ki ustvarjalca
krepijo, da vztraja pri zamišljenem delu. Takole
piše Albina Lapanja me drugim: "Že kot otrok sem
rada prebirala in prepevala naše lepe slovenske
pesmi. Mlajšim sestricam in bratcem sem si izmiš-
ljala povestice, nekaj sem si zapomnila iz prebra-
nih knjig - povesti aU pa sem tudi sama kaj do-
dala, pa je nastala pravljica. Tudi otroške doživljaje
sem večkrat zapisala. - Ko sem hodUa v partizanih
po naših lepih krajih sem spoznavala mnogo ljudi
in oni so mi nehote, ko sem se z njimi pogo-
varjala, riniU svinčnik v roke in sem začela pisati.
Rekla sem si, zdaj je čas, da moram kaj zapisati v
moj mali blok, ki sem ga imela vedno pri sebi, za
moje morebitno bodoče delo. Izgubljenega se res
ne da nadoknaditi aU tudi staro drevo požene mla-
diko, veliko mi ta mladika ni rodila, nekaj pa le. -
Sedaj, ko pišem te vrstice, imam pred seboj, vsaj
upam, da dokončane zgodovinske in polzgodo-
vinske podatke moje rojstne vasi na Ponikvah na
Tolminskem. Doga leta sem zbirala te podatke in
pri tem delu sem imela veliko težav in tudi pri-
srčnih srečanj z nekdanjimi partizanskimi druži-
nami, ki so mi bUi med NOB zelo dobri in tudi
sedaj so mi veUko pomagali z raznimi podatki aU z
nasveti, kje jih bom lahko dobila. Ob nabiranju teh
podatkov sem peš prehodUa vse kraje na Pri-
morskem od Cerkljanskega do Bovca in Tolmina
vse do Kopra po raznih vaseh. Ljudje so mi radi
pomagaU po svojih močeh aU čas je marsikaj za-
brisal in je šlo v pozabo. Zakaj sem sploh začela
vse to pisati? Toda ko sem enkrat začela, nisem
mogla več nehati; nekaj skrivnega me je gnalo
dalje pri tem. Končno sem si vzela to pisanje kot
mojo življenjsko dolžnost in nisem odnehala. Pre-
pričana sem, da pisana beseda dalj časa ostane kot
le izgovorjena. Sedaj mi za vse moje delo ni žal.
Nekaj sem tudi jaz pripomogla k ohranjevanju
zgodovine teh krajev."18''

Nato avtorica sistematično povzema vse tri dele
zgodovine in na koncu dostavlja: "V več primerih
pri statističnih podatkih so poleg seznama prUože-
ni še nekateri nerazčiščeni primeri. - Za objavo le
teh jih bo nujno potreba še razčistiti. Meni osebno
niso bUi dosegljivi vsi ti podatki. - V mojem oseb-
nem arhivu je še nekaj pisanih podatkov o posa-
meznikih, ki so delovali za NOB med vojno. Ne
vem, ali so vsi ti podatki napisani izčrpno. Najbrž
pa ni bUo nobene hiše, ki bi ne bUa med NOB
prizadeta. - MisUm, da bo dodatno to moje pisanje
nekoliko osvetUlo moj namen pri pisanju teh zgo-
dovinskih dogodkov.

179 Glej op. 178.

Albina Lapanja, Dodatni dopis k oddani zgodovini Po-
nikev na Tolminske. Ljubljana, 18. nov. 1988 (tipkopis, 6
strani), str. 1 - 3.

156

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Sedaj, ko sem ga zaključila, čutim v sebi ne-
kakšno razbremenitev dolžnosti, ki sem si jo sama
sebi naložila in me je težila dolga leta tega pisanja.
- Mislim na zaključku tega pisanja, da nisem z
njim nobenemu škodovala, ampak kvečjemu kori-
stila."181

Prvi del Zgodovine Ponikev obsega osemin-
osemdeset strani, drugi sedemindvajset, naslednji
dvainštirideset stani, četrti del pa nima tekočega
straničenja. Na začetku avtorica razgrne svoje gle-
danje na zgodovinopisje v velikem in malem: "Ta-
ko kot se piše zgodovina velike države ali dela
sveta, se piše zgodovina malega kraja ali vasi. Čim
večja je država, o kateri piše zgodovina, toliko več
malih krajev jo sestavlja. ... Marsikateremu zgodo-
vinarju bodo tudi zgodovinski podatki te male vasi
pomagali pri njegovem ustvarjanju zgodovine več-
jih krajev in večjih, pomembnejših zgodovinskih
del. Zgodi se, da se mnogokrat prav velika dejanja
odigravajo v majhnih, celo zakotnih krajih. V dru-
gi svetovni vojni je vladala vsepovsod grozotna
morija, junaštva malih krajev in ljudi pa so bili
neprecenljiva."182 iz nadaljevanja je videti, da je
bila avtorici za pisanje tega dela osnova predvsem
druga svetovna vojna, v kateri je sama aktivno
sodelovala. "Namen pisanja teh zgodovinskih po-
datkov je, da se mladi rod te vasi seznani s pie-

Glej op. 181, str. 6.
182 Glej op. 172, str. 1.

teklostjo svojega rojstnega kraja, na katerega naj
bo upravičeno ponosen," pravi Albina Lapanja in
skuša biti pri tem nepristranska: "... opisano pa bo
dobro in slabo. Kdor bo to bral, naj sam presoja.
Verjetno bo šele bodoča ljudska tehtnica pravič-
na."183 Nato gre avtorica k samemu predmetu, pri
katerem si na začetku pomaga s Simonom Rutar-
jem, potem pa upošteva že tudi ljudsko izročilo,l84
se opira na avtopsijo, kar vse pod črto doku-
mentira. Gradivo je razčlenila na razdelke z na-
slovi Zgodovinski podatki o cerkvici na Oblačnem
brdu. Povezava Ponikev z glavnimi mesti. Pod-
zemeljske jame. Gradnja ceste iz Idrije pri Baci na
Ponikve, Ustanovitev in razvoj osnovne šole na
Ponikvah, Kronika osnovne šole Ponikve /eno
razrednica/ lj. šola. Stanje šolstva na Ponikvah med
obema vojnama. Poimenski časovni razpored služ-
bujočega učiteljstva na Ponikvah med obema voj-
nama 1918 - 1943, Sodelovanje slovenskega učitelj-
stva na Ponikvah v kulturno-prosvetnem delu va-
si. Seznam in opis dela duhovnikov na Ponikvah v
letih 1862 - 1945 pri šolskem in kulturno prosvet-
nem delu. Duhovniki na Ponikvah od leta 1861,
Kultura in prosveta Ponikev, Požar Ponikev, Arhi-
tektura vasi. Nekaj statističnih podatkov iz Poni-
kev, Nekaj primerov iz Ponikev, od kje izvirajo
imena "po domače" vulgo. Čiščenje stanovanj, Kle-

183 Glej op. 172, str. 2.

184 Glej op. 172, str. 3 - 4, 5.

157

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Košnja - Ponikve okrog leta 1927

kljarija na Ponikvah, Razvoj trgovine in gostiln v
tej vasi. Poštna nabiralnica na Ponikvah, Kmečko
življenje na vasi: Smučanje, Ustanovitev in razvoj
kulturno-prosvetnega društva Čitalnica na Ponik-
vah od leta 1901 do 1927, Obnovljeno delo kul-
turno-prosvetnega društva "Čitalnica" po prvi
svetovni vojni pod Italijo, Ustanovitev knjižnice in
njeno sodelovanje. Razvoj petja na Ponikvah, Poli-
tično življenje na Ponikvah pod Italijo, Upravno-
politično življenje na Ponikvah pod Italijo od 1918
do druge svetovne vojne. Razvoj županstva Lo-
garšče-Pečine in Ponikve od konca 19. stol. do 1927,
Po aneksiji na Primorskem /prisilna priključitev/.
Ustanovitev mlekarske zadruge na Ponikvah,
Živinoreja-gospodarstvo, poljedelstvo in razno. So-
cialni problemi v vasi - nezaposlenost. Spremenjene
socialne razmere po končani drugi svetovni vojni,
Tihotapstvo-kontrabant, Žganjekuha, Ranocelništvo
na Porükvah Živinozdravstvo, Britje in striženje v
vasi. Šivilje in krojači. Socialna skrb revežev in
ostarelih ljudi. Izdelovanje lesene obrti in kmečkega
orodja, Tesanje lesa, kuhanje olja. Žganje apna in
razno. Seznam izgovorjave nekaterih starejših, še
ohranjenih besed na Ponikvah; nekatere od teh
imajo podobne tudi v okoliških vaseh. Nekaj je
starejših in večinoma pozabljenih ponikovskih na-
vad. Še nekaj končnih podatkov iz Ponikev (o
vaških slikarjih op. M. S.). Še nekaj starih pesmi, ki
so jih napisali vaščani iz Ponikev.Ta zvezek
svoje zgodovine končuje Albina Lapanja z bese-
dami: Te zgodovinske podatke Ponikev sem skupaj
spravljala dolga leta. Marsikateri, ki mi je pomagal
pri delu tem, rü več med živimi. Dala sem vanje
mnogo napornega dela. Nekateri podatki so
pomanjkljivo opisani zaradi objektivnih razmer.
Toda v glavnem so pisani s pomočjo predanih ak-
tivistov in na podlagi raznih pisanih dokumentacij.
Vsi ti tukaj zbrarü podatki bodo gotovo v pomoč
bodočemu zgodovinarju, ki mu bodo prišli v ro-

Člani prosvetnega okrožja ob eni izmed prosvetnih
tekem

j^gl86 Vsak razdelek zase je skrbno oblikovan,
vprašljiva pa je njihova razporeditev. Vsekakor so
najbolj pomembni med njimi tisti, ki se opirajo na
avtentične terenske vire in je tako avtorica otela
gotove pozabe veliko vaškega izročila.

V uvodu drugega dela tukajšnje Zgodovine /M-
bina Lapanja ponovi statistične podatke o pre-
bivalcih Ponikev: "Med obema vojnama je bilo na
Ponikvah okrog 500 prebivalcev. Ta vas je znana
še za časa Italije kot kulturno razgibana; od konca
prve svetovne vojne leta 1918 pa do leta 1927 se je
to življenje razvijalo precej svobodno z odobre-
njem tedanjih oblasti. Od tedaj dalje pa je ista
oblast z zakonom prepovedala vsa kulturna in
prosvetna delovanja v slovenščini, prenehalo je
javno, dalje pa je delovalo po darùh možnostih na
skrivaj (v ilegali/ do pričetka delovanja Osvobo-
dilne fronte."187 Posamezni razdelki tukaj: Prva
povezava z Osvobodilno Fronto, Akcija "Gonars"
leta 1942 poleti. Ustanovitev odbora OF na Ponik-
vah leta 1942, Ustanovitev mladinskega krožka na
Ponikvah, Sestanek sklican na pobudo župnika
Komaca, Organizacijski uspehi odbora OF in mla-
dinskega krožka. Odhod v partizane na Ponikvah
pred razpadom Italije, Ustanovitev odbora SPŽZ v
vasi. Na Ponikvah ustanovljena vojaška postojanka
novembra 1942, Posebne težave organizacije Osvo-
bodilne fronte v vasi. Delovanje vojaške posto-
janke na Ponikvah, Poslednja največja mobilizacija
moških na Porükvah aprila 1943, Razne aretacije iz
Ponikev pred razpadom Italije, Relejna postaja
karavla štev. 1, Vojaško in poUtično stanje Ponikev
tik pred razpadom ItaUje, Razpad ItaUje, "Osmi
september 1943",188 Avtorica na koncu upravičeno
prizna: "Tema ni nova, ampak predelana."189 Tretji
del Zgodovine Poiükev zajema čas od razpada

Glej op. 172 (tipkopis, 88 strani).

158

|86Glejop. 172, str. 88.

Albina Lapanja, Zgodovina Ponikev 1942 - 1943 (II), Lju-

bljana 1984, (tipkopis) str. 1.
1°° Glej op. 188 (tipkopis, 27 strani).
1**9 Glej op. 188, str. 27.

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

fašistične Italije do konca druge svetovne vojne (8.
sept. 1943 - maj 1945): "Prvotno veselje ob razpadu
Italije se je kmalu poleglo ob trpkem spoznanju,
da je res prava svoboda še daleč. Bežečo itali-
jansko vojsko je zamenjala druga še hujša "nem-
ška" na čelu s Hitlerjem in SS enotami, ki so naglo
sejale strah in trepet, še hujši od preživetega ...
Planota kakor tudi Ponikve so nekako uživali to
okrnjeno svobodo še do petnajstega novembra
1943 ... Vsak dan so prihajala iz doline različna
poročila o njih gibanjih; nahajale so se že po vsej
Baski grapi do Mosta na Soči in v Tolminu, tako-
rekoč je bila obkoljena vsa Planota. Z vojaškega
stališča gledano so bile Ponikve najbolj izpo-
stavljene sovražnim enotam na Planoti; "kar na-
enkrat so se pojavile sredi vasi brez vednosti va-
ščanov, od katere strani so prišle."^^0 Nato sledi
razčlenitev gradiva s posameznimi razdelki, kate-
rih naslovi nakazujejo njihovo problematiko: Orga-
nizacijska ureditev na Poiükvah po razpadu Italije,
Sovražno propagandistično delovanje Be-ga na Po-
nikvah, Vojaške edinice na Ponikvah in po vsej
Planoti, Darilna akcija borcev NOB za Novo leto
1944, Kulturna dejavnost med NOB na Ponikvah,
Poslovanje osnovne šole med NOB v vasi. Prede-
lovanje volnenih žimnic v razna oblačila borcem
NOV, Napad na sovražno postojanko na Knezi,
Petindvajsetega januarja 1944 so prišli Nemci na
Ponikve požigat. Bombardiranje Ponikev in Pečin,
Sovražna nemško-italijanska enota zažgala Jurcovo
hišo in še prej vse oropala. Petega marca 1944 zlo-
čin na Pečinah pri Podlogarju, Seznam najaktiv-
nejših oziroma prizadevnejših družin med NOB
na Ponikvah, Družine iz Ponikev, ki so med NOB
izgubile več kot enega člana. Zbiranje "Posojila
svobode" na Ponikvah dne 29. maja 1944, Napad
na Baško grapo 30. 31. Divizije IX. korpusa, junij,
julij 1944, Spet obisk sovražnikovih enot na Po-
nikvah - tri aretacije. Dalje nekaj manjših akcij do
konca leta 1944, Razne sovražnikove akcije na Po-
nikvah leta 1945, Nemški način delovanja v od-
nosu do vaščanov v tej vasi. Zadnji zaključni del
zgodovine Ponikev - Prve svobodne volitve: v
Krajevne NOO, Prve volitve v Kr. NOO na Po-
nikvah, Gospodarsko stanje vasi: med NOB, Epi-
log - Sklepna beseda!"l^l Končno je prišel "Petnaj-
sti maj" leta 1945 in grozote vojne so počasi pričele
toniti v pozabo. Domove so obnavljali, hlevi so se
počasi polnili z živino in tudi hrane je bilo kmalu
dovolj. - Le človeških žrtev se ne da pozabiti -
mogoče sčasoma preboleti. Pregovor pravi 'naj-
boljši zdravnik je čas,' to bo končno držalo. Nič
več ni streljanja, mir in svoboda sta zavladala po
domovih, toda s priokusom žalosti, da smo dolgo

'■^ Albina Lapanja, Zgodovina NOB Ponikev 1943 - 1945,
Ljubljana 1984 (tipkopis, 42 strani), str. 2.
Glej op. 191, str. 42.

Čakali nanjo in jo drago plačali! - Tega ne bomo
nikdar pozabili in svobodo bomo čuvali!"192 2a da-
tumom tokrat Albina Lapanja le litotično pristavi:
"Pripomba: To je moje dolgo-letno delo."1^3

Četrti del vsebuje razne sezname in številčne
podatke, tako "Seznam borcev NOV na Ponikvah
od 1941 - 1545, sledijo podatki o edinem španskem
borcu s Ponikev in o enem talcu. Seznam borcev
'Slovenske čete', 2698 tehnično preskrbovalnega
polka 7. Ameriške armade. Seznam Prekomorcev v
NOV v 11. svetovni vojni. Seznam zapornikov na
Ponikvah za časa med 11. svetovno vojno. Seznam
interniranih na Ponikvah med NOB v drugi sve-
tovni vojni. Seznam preminulih in raznih v drugi
svetovni vojni (gre za dopolnila k prejšnjim Sezna-
mom), Seznam požganih poslopij na Ponikvah
med NOB in NOV v drugi svetovni vojni."194 Na
koncu vsakega posameznega dela je Albina Lapa-
nja po stari navadi zapisala datum in svoj natan-
čen naslov. Iz tega se vidi, da je zgodovino pisala
v letih 1983 - 1984, vendar jo še pozneje dodelo-
vala, zato je enemu od Seznamov na koncu do-
dala: "Naj ne moti bralca, da so v vsej tej zgo-
dovini različni datumi zabeleženi; to je nastalo
zaradi tega, ker sem vso to zgodovino pisala dolga
leta. Jaz imam nanje simboličen spomin."1^5

Kot aktivno udeleženko v partizanskem giba-
nju je razumeti Albino Lapanja, da je pozorna
predvsem na podvige njegove vojske in obravnava
druge formacije Slovencev v tem času za reakcio-
narne, saj v času nastajanja njene Zgodovine dru-
gačna interpretacija medvojnih dejstev niti ni bila
mogoča. Vendar pa ni nikjer zaslediti osebnega
gneva do tistih, ki so se odločili drugače, kakor se
je bila sama. Se celo dopušča, da je moglo biti tudi
v njenih lastnih vrstah kaj zgrešeno. "Vas je veliko
pretrpela; čeprav se je v njej dogajalo marsikaj
slabšega, je končno zmagala pozitivna stran. Veli-
ko se je o njej govorilo slabega in se pri tem ne-
hote pozabljalo na njene dobre strani. V mojem
osebnem arhivu je še nekaj pisanih podatkov o
posameznikih, ki so sodelovali za NOB med vojno.
Najbrž pa ni bilo nobene hiše, ki bi ne bila med
tem časom prizadeta. - Statistični podatki so trden
dokaz, koliko je vas sodelovala in žrtvovala med
vojno - revolucijo. Mislim, da je to vas lažje razu-

192 Glej op. 191, str. 42.

193 Glej op. 191, str. 42.

I""! Albina Lapanja, Ponikve na Tolminskem /Statistika/
Skupni seznam sodelujočih na Ponikvah v NOB in
NOV 1941 - 1945, Ljubljana, 10. avgusta 1987/ Kazalo: 1.
Na Ponikvah partizanov; 2. Pobeglih partizanov; 3.
Španski borec; 4. En talec NOV; 5. Slovenske čete -
seznam borcev; 6. Seznam prekomorcev - borcev; 7. Se-
znam zapornikov NOB in NOV; 8. Seznam interniranih
na Ponikvah; 9. Seznam krajših aretacij; Skupno vseh.
Skupno požganih poslopij .../

195 Albina Lapanja, Seznam preminulih in raznih v drugi
svetovni vojni, Ljubljana 10. avgusta 1985 - glej op. 195.

159

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

meti, kakor pa odpuščati, ker soditi nimamo pra-
vice in ne moči. Težki časi so bili, kjer pa se je
dogajalo dobro, je vedno tudi nekaj slabega vmes.
Ta NOB, oziroma revolucija je naglo sodelovala in
največkrat, ko so bili ljudje postavljeni pred dej-
stvo - ni bilo časa za razmišljanje, so morali naglo
ukrepati, včasih tudi napačno. To vse se je do-
gajalo v času krute vojne."196 Nato se avtorica
grenko zamisU v sodobno dogajanje leta 1988, ko
nadaljuje: "Ampak, kar se danes dogaja pri nas,
niso več napake, ampak zlonamerno delovanje. So
napad na naše žrtve oziroma na njene cilje. Naš
cilj je bil pravična zmaga in končna svoboda, ne
pa to, v kar sedaj drvimo. - Našega Slovenskega
jezika ne bomo nikdar zatajili. Kdor svoje poreklo
in narodnost zataji, je kakor drevo brez kore-
nin."197

4. Osebno doživljanje procesa za osamosvo-
jitev Slovenije

Ponuja se tudi enkratna priložnost, da iz dnev-
nika Albine Lapanja strnjeno podoživimo z njo
dogajanja zadnjih nekaj odločilnih let, ki so pri-
vedla do osamosvojitve republike Slovenije. 7. avg.
1989 je sprejem amandmajev k tedanji slovenski
ustavi v njenem dnevniku takole pokomentirala:
"Veliko kokodakanja, malo jajc. Pa še res je!" ... 20.
nov. 1989 je vladalo soglasje: "Zelo se bojimo na-
povedanega mitinga v Ljubljani 1. dec. 1989." Na
ta dan pa se je krepila z besedami: "... bodimo
združeni, delovni, ponosni, neuklonljivi in pošteni
in nepopustljivi. Zmagati mora razum. In delo -
brez dela ni jela." 22. dec. istega leta je bil za
nekdanjo člaruco KPS,198 pomemben dan: "Sama
presenečenja in spremembe. Čas se naglo spre-
minja in tudi mi z njim. Mogoče gremo nekateri še
pred njim. Vrši se 11. kongres ZKS, uvodni govor
je imel predsednik ZSK in mi je spravil solze v oči,
kaj sem doživela. Nisem nikdar mislila, da se bo to
vse tako naglo odvijalo. ... Bila sem partizanka in
tudi član Zveze komunistov. Lepo je bilo in hudo.
Marsikaj sem sama doživela in razmišljala o vsem
tem, kar je danes govoril tov. Kučan. Moralo je do
tega priti. Toda srečna sem, da sem to doživela.
Na raznih napakah, ki sem jih videla in tudi sama
doživela, sem samo čakala, kdaj pride do tega
razčiščenja. Upam, da se bo s strpnostjo vse ure-
dilo. ... Hlapci Srbov in nikogar nočemo nikdar
več. Enakopravni hočemo biti ostahm republikam.
Pika...l99 Spomladi leta 1990 Albina L. spet opisuje

196 Albina Lapanja, Pripombe k celotnemu gradivu te

zgodovine, Ljubljana, 9. aprila 1988.
97 Glej op. 197.

Albina Lapanja, dnevnik od 7. avg. 1989 - 14. 9. 1991

(rokopis) A. L. je na lastno pobudo izstopila iz Partije

leta 196 ...
199 Dnevnik, 22. 12. 1989.

dogajanje ob volitvah. Prav mikavna bi bila pri-
merjava, kako jih je doživljala in opisovala tiste
med vojno leta 1944^00 in "prve, po danih
možnostih demokratične vohtve", kakor jih je sama
okarakterizirala in dodala: "Počasi bo bolje, ne pa
kmalu. - Kmalu bo še slabše - ni druge pomoči. -
Študiram, kaj in kako bom volila. Moram dobro
premisUti."201 ln dan volitev 8. april 1990: "Deže-
ven dan ves dan, brez mraza. Zgodovinsko važen
dan za Slovenijo. PRVE SVOBODNE DEMOKRA-
TIČNIE VOLITVE V SLOVENIJI. Čeprav deževen
dan je bil zame res praznični dan. Z veseljem, a
ne popolnoma brez bojazni oziroma prikritega taj-
nega strahu sem šla na volitve. Kaj bom volila in
kako bom volila, toda ko sem se vračala z volitev,
sem se počutila olajšano in sproščena. Res te vo-
litve so bile res naše in sproščene, brez pritiska in
strahu so mirno in dostojanstveno potekale. Imeli
smo na izbiro polno kandidatov različnih strank.
Res, tega si nisem mogla predstavljati."^"^ 2. maja
je glede na sočasno politično vrenje zapisala v
dnevnik: "V bodočnost, bližnjo in daljno gledam
nekoliko z upanjem in še bolj s skrbjo, kako se bo
vse razvijalo. Bom močna po možnosti. Držimo
skupaj in bodimo pošteni in močni." Žalno slo-
vesnost za pobite v Rogu je nekdanja aktivistka
Osvobodilne fironte komentirala pietetno: "Črno
mašo za vse žrtve II. svetovne vojne je bral ljub-
ljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Bilo je zbranih
prek 20.000 ljudi. Slovesna in pomembna zbranost
toliko ljudi je potekala častitijivo in mogočno. Brez
hrupa in žrtja. Bilo je skromno in slovesno. Mo-
ramo gledati v bodočnost brez maščevanja, kar se
je zgodilo pred petinštiridesetimi leti, ne moremo
spremeniti."203 Devetindvajsetega novembra 1990
se domisli: "Obledeh državni praznik rojstva nove
Jugoslavije. Vse je žalostno in v težkem pohtičnem
stanju. Bo že bolje!?"204

Triindvajsetega decembra 1990 je izpisala z ve-
likimi črkami: PLEBISCIT USPEL. Danes se izre-
kamo za neodvisno samostojno Slovenijo. Volitve
oziroma izrekanje za ta veličastni dogodek zasle-
dujem ves dan po radiu in televiziji. Poteka vse v
redu in dostojno... Srečna sem, nimam nobenega, s
katerim bi naj delila to srečo. Mogoče je tudi to
velika sreča. MisUm, da imam dovolj globine, da
bom vase vsrkala to veliko Srečo." Sledijo podatki
o izidu plebiscita, čemur so dodane besede: "Te-
melj za obstoj Slovenije je postavljen. Dalje s pa-
metnim vodstvom, znanjem, sposobnostjo in prid-
nim delom. V skupnosti je moč. Vztrajni bomo."205

160

200 prim. op. 104.

201 Dnevnik, 15. 3. 1990 - 7. 4. 1990.

202 Dnevnik, 8. 4. 1990.

203 Dnevnik, 8. 7. 1990.

204 Dnevnik, 29. 11. 1990.

205 Dnevnik, 23. 12. 1990.

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Za podkrepitev svoje odločitve si Albina L. daje
duška s svojim imenom iz partizanskih časov:
Zmaga. Na Štefanovo 1990 se veseli slovesne raz-
glasitve rezultatov plebiscita.

2. junija 1991 je na ekranu gledala prvo za-
prisego slovenskih vojakov. Bodoča slovenska voj-
ska. In prvi vlak je odpeljal skozi novi predor pod
Karavankami ... ali Slovenija se prebuja in odpira
svetu. Tu smol^Oó

24. junija 1991: Pomembne politične čase do-
življa Slovenija. Slovenija bo postala jutri zvečer
samostojna država po dolgih letih trpljenja in za-
ničevanja. Moramo biti vsi močni in predvsem
ponosni na ta važen zgodovinski čas. Veliko stvari
se dogaja, nisem že več upala, da bom res do-
živela te spremembe. ... Še bo hudo, a počasi bo
bolje. Sami svoj gospodar bomo končno postali.

25. 6. 1991: ... Zelo malo sem spala tudi ponoči.
Bala sem se srbske vojske. JLA nam ne želi dobro.
Slovence so imeli namen uničiti. Upam, da se jim
ne bo to posrečilo. Slovenija je postala popolnoma
suverena država. Upam, da ne bo vojne. Zelo se je
bojim. Že dve vojni sem dala skozi, kar živim.
Mislim, da je dovolj. Proglasitev samostojne Slo-
venije je trajala tri ure od 18. - 21. ure. Čudovito
sta govorila oba predsednik Predsedstva Slovenije
Milan Kučan in predsednik Izvršnega sveta Lojze
Peterie.

27. 6. 1991: Včeraj so letala preletavala Ljub-
ljano in Slovenijo, nekaj po 20*^ so letala močno
brnela nad Ljubljano. Kakšna letala in katera in
zakaj? Verjetno sovražna, srbska? Dvoumno. Zdelo
se je kot počastitev Ljubljane?!

Danes je bilo rahlo oblačno in soparno. Spala
sem slabo. Tako rekoč je Slovenija okupirana od
lastne armade, ki ni več vredna dosedanjega na-
slova JLA. Za vse, kar je Slovenija naredila dose-
daj, ni nobenemu škodovala, le sužnji nočemo več
biti, svoje lastne države ne bomo pustili nobenemu
nepoklicanemu ... Zelo zelo je bil vroč dan, pa ne
le vremenski, ampak avioni - streljanje ...

28. 6. 1991: Po radiu sama žalostna poročila.
Ves dan sem preživela v nemirnem stanju. V Slo-
veniji je vojna. Napadla nas je Jugoslovanska
armada in postala zelo kruta.

29. 6. 1991: Bila sem pri Marici peš. Nazaj sem
se pripeljala z avtom, le eno postajo sem hodila
peš. Zvečer uredila Dnevnik. Govorila sem z na-
šim slovenskim vojakom, ki mi je priskrbel vožnjo
z avtom.

30. 6. 1991: Danes je bil težek in mučen dan.
Dobro sem spala. Okrog 9*^ pa je napovedal ra-
dijski reporter, da so iz Beograda odletela letala in
da naj bomo pripravljeni: za sireno, ki se je ogla-
sila okrog 9*^, jaz je nisem slišala. Slišala sem šele

drugo, ki je napovedala konec nevarnosti. Odpra-
vila sem se, da grem spodaj v klet, na stoprucah
pa sem srečala stanovalce, ki so se že vračali iz
zaklonišča. Konec dober, vse dobro.

2. 7.1991: Lep sončen dan. Žalosten. Borbe so na
Golovcu in v Krakovskem gozdu. Te kraje so
bombardirali danes. Bila sem brez kosila. Brala sem
Dnevnik, ležala za mizo. Nekaj po 14. uri je močno
počilo. In kmalu sirena. Alarm. Prvič v življenju sem
bila v zaklonišču. Tega še nisem doživela. ..?^'

Tudi naslednje dni Albina Lapanja vnaša v svoj
dnevnik politično temperaturo tistih usodno odlo-
čilnih dni in si daje poguma zase in za ves slo-
venski narod s spodbudnimi vzkliki.

17. julija 1991: Letalski promet ukinjen od JLA
za 3 mesece. Ali je to 3 mesece odložitve urejanja
zadev slovenske samostojnosti?

18. julija 1991: Ob 3/4 na 23. uro je bilo v Beo-
gradu sprejeto, da gre v treh mesecih jugoslovan-
ska vojska iz Slovenije. Približuje se Svoboda. ...

21. julija 1991: Težke čase preživljamo. Vse je
narobe.

26. julija 1991: Jaz sem šla v Mladinsko knjigo
in sem kupila knjigo Vojna za Slovenijo.

Albina Lapanja - Nerezine 1968

Dnevnik, 2. 6. 1990.

207 Dnevnik, 24. 6. - 2. 7. 1991.

161

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

28. julija 1991: Sedaj berem knjigo Vojna za
Slovenijo. Je zanimiva. Zgodovinska in dokumen-
tarna. Tudi slovenski narod - ljudstvo se zna boriti,
če je potreba in ta je bila. Borili smo se za svoj
obstoj oziroma za preživetje. Tujega nočemo, Slo-
venije ne damo. Vsi narodi imajo pravico do svo-
jega obstoja. Ne mislimo se uničiti. Narod, ki
druge tepta, bo sam uničen.^O^

13. septembra 1991: Žalostno je življenje, ki ga
doživljamo. Upam, da bo minilo in bodo nastopili
lepši dnevi. Sicer pa je vse življenje ena sama
borba, v katerem smo zmagovalci ali premagani.

14. septembra: V Mladinski knjigi sem kupila
knjigo 100 osamosvojitvenih dni

IV. Refleksija

Že vseskozi je opažati pri Albini Lapanja ne le
njeno veliko delavnost in težnjo po sistemiziranju
podatkov, ampak tudi neprestano notranje razmiš-
ljanje o vsem, kar počne. Refleksivna plast njene
osebnosti je bila v dotedanji obravnavi na stran-
skem tiru, tu pa ji je posvečena osrednja pozornost.

a) Ob opazovanju v pomlad prebujajoče se na-
rave ji misli pobite v otroška leta in svoje življenje
primerja z rožo, ki "ni zadovoljna le s tem, da jo
zalivaš, tudi ona potrebuje ljubezni. Pa ta roža, ki
si jo jaz mislim, je bolj srečna od mene. Le malo
kedaj ji primanjkuje vode, tj. hrane. Jaz pa sem
bila mnogokrat v navedeni dobi lačna tudi kruha,
ne le ljubezni ... Ko danes, ko imam za seboj 60 let
življenja, gledam nazaj to prehojeno pot, se mi
zdi, da nisem bila nikdar enaka omenjeni roži,
ampak bolj 'črnemu trnu', ki le redko cveti ali ne
umrje. Vztraja v svoji skromnosti kraj gorskih
stezic ali pa tudi še v redkem grmu ob plotu kraj
bivališč - vasi na deželi. Samemu sebi se zdi ne-
bogljen in mu je hudo, ker ima občutek, da se ga
vsak boji. Tudi njegovo belo cvetje mu ne more
omiliti njegove bodeče zunanjosti. Spominjam se,
da sem še mala deklica enkrat spomladi, ko še ni
bilo mnogo cvetja, hotela utrgati ta lepi beli cvet
pa sem se zbodla, da mi je pritekla kri. Ujezila sem
se nanj in šla jokajoč domov. Toda predno sem
prišla od njega dalje, mi je bilo žal, da sem se
jezila na nebogljeni 'črni trn', ko pa ni ničesar kriv.
Vrnila sem se k njemu in gledala njegove bele
cvetove, kot da se mu oproščam. Kaj pač on more,
če je bodeč? Jaz pa sem si nato mislila, prav imaš,
da bodeš, ti vsaj rož ne bodo trgali. Tudi jaz jih
rüsem nikdar več. Spomrüla sem se tega dogodka
enkrat kasneje v življenju, ko sem na neki kulturni
prireditvi v domači vasi deklamirala pesem 'Črni
trn' Simona Gregorčiča, to pesem še vedno znam
na pamet. Črn trn (pa) še vedno lepo in očuvan

cveti, ker se ga vse boji. Ni privlačen, ampak samo
lep. Ko sem šla nato proti domu, mi je prišlo na
misel, da sem tudi jaz nekoliko podobna temu
črnemu trnu. Noben ga ne mara, ker bode, na-
mesto da bi ga hodili vsaj gledat in bi ne bil ves
dan sam v plotu. - Takoj se mi je zdelo čudno,
zakaj sem se mu primerjala. Saj jaz ne bodem, saj
jaz nočem nobenemu nič hudega. To občutek biti
brez mame, to ve le tisti, ki je nima. Ne, mene se
ni noben bal kot ubogega črnega trna, mene so
ljudje imeli radi, toda že s tem, da so me milovali,
so me drugače gledali kot druge otroke. To mi je
bilo hudo in tega jaz nisem marala. Ne vem,
zakaj? Hotela sem le imeti mamo, tako kot druge
punčke v vasi. Ali zahtevam kaj preveč, se je mo-
talo po moji glavici. Toda ne mame in ne odgo-
vora nisem dobila."^!"

Albina Lapanja zna včasih svoje misli in raz-
položenja izraziti s prav enkratno primero. Nočno
nevihto v opisu takole podoživlja: "Ob bliskanju, je
okno kar zagorelo, groza pa me ni bilo, zdelo se
mi je veličastno. Počutila sem se ob tem doživetju
tako majhna, da sem bila kot mravlja v postelji."^!!
Spet drugič se izpoveduje: "... le to vem, da sem
vedno bolj navezana na naravo in se mi zdi vsak
njen del, bodisi roža, trava - bUka ali droben
kamenček itd. čudovit. Narava sama je vse tako
lepo uredila, da ima človek vsega na razpolago."^!^
Kaže, da Albino Lapanja privlačijo predvsem mo-
gočne skrivnostne sile narave. Razmišlja o potresih
in drugih naravnih pojavih, proti katerim je človek
nemočen, čeprav jo sicer usodno uničuje.213 Zato
ni naključje, da ji ob preletu afriških puščav misli
in čustva vzvalovijo: "Ti pusta in gola narava. Kaj
vse skrivaš v svoji notranjosti. Kdo ve, koliko sta-
rih kultur si že pokopala vase. Tvoja sedanja obli-
ka je le skorja vsega pokopanega dogajanja. ... Ka-
menje, puščavski pesek, nizka podrast, redka dre-
vesa, usahle struge in vmes zelene oaze ter redke
vode, vse se zliva v naravno veličastno harmonijo.
Na tiho prepeva v svoji skrivnostni lepoti."^!^

b) Že izvirna primerjava same sebe s cvetovi
črnega trna kaže, da Albina Lapanja veliko pre-
mišlja o sebi. Zaveda se primernega zaposlovanja
duha, da bi ohranila voljo in moč za življenje,
zaveda se pomena, da se osvobodi tistega, kar jo
iz preteklosti obremenjuje: "Ni vse balast, česar si
se sprostil in rešil, rešil si se tudi dobrih stvari,
odložil si jih tako na dostojno mesto, ker jih ne
rabiš več. Dal si jih, kamor praviloma spadajo, v
svojo življenjsko shrambo. ... Kamor pa se boš
občasno še vračal in se začasno vdajal spominom

208 Dnevnik, 3. 7. - 28. 7. 1991.

209 Dnevnik, 29. 7. - 14. 9. 1991.

210 Glej op. 14, 8. maj 1973.

211 Glej op. 74 - 9. avgust 1970.

212 Glej op. 14, - 24. maj 1973.

213 Glej op. 14, - 28. maj 1973.

214 Glej op. 86, str. 5 - 6.

162

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

preteklosti. Jaz tako rekoč nimam ničesar odveč, le
pregled moram napraviti nad mojo preživeto no-
tranjo duševnostjo."215 Xu avtorica samostojno pri-
haja do spoznanj, ki spominjajo na predpostavke
duhovnih vaj in globinske psihologije.^l^ S pono-
som gleda na prehojeno življenjsko pot in prepri-
čana je, da ima tudi trpljenje svoj smisel. V njem
"se človek jekleni in postane močan." "Saj je le res,
da te brezskrbno življenje marsikdaj zanese."^!''
Stalno poudarja, da le močna volja človeka varno
vozi skozi življenje. "Ko sem šla zvečer spat, sem
prav o tem premišljevala. Toda ko so me ponoči
spet napadli komarji, sem se res bala, da bo moja
trdna volja popustila".^!^ Spet ji prihaja na misel
primera o roži, tokrat o že razcveli, ki jo presadi
vrtnar in v njenem primeru je bila ta vrtnar "re-
volucija". "Ta presaditev je bila tudi meni po volji.
Pričakovala sem jo podzavestno, 'kaj pričakujem'
in zavestno, da nekaj pričakujem. Ta zavestni del
pričakovanja se je uresničil in moje dotedanje živ-
ljenje vsaj nekoUko izpopolnil. V nadalje sem ime-
la več možnosti, oziroma sploh možnosti, da sem
vsaj nekohko mojega notranjega življenja izko-
ristila. Zame pa je bilo vse to že precej kasno.
Ujela sem le zadnji del voza."^!^ Kljub silnemu pri-
zadevanju, da bi premagala preteklost, Albino La-
panja vedno znova premaguje bolečina, da ni
mogla prav obračati svojih talentov.

Na pragu tretjega življenjskega obdobja Albine
Lapanja ni zapustila njena sposobnost reflekti-
ranja: "Starost, ako je po sreči, da jo sploh dočakaš,
je že sama po sebi bolezen. Je tako rekoč usedhna
preživetega življenja. Usedlina z malo razliko je
vedno usedUna. Toda včasih se najdejo v njej tudi
biseri. Ako jih v moji ne bo, vsaj ne bo smrdela.
Bo pa v njej gotovo mnogo nepognanih kali. Čas
za poganjke je pomlad - mladost. Ako bodo kaU
moje mladosti ostale še vidne - zaznavne v used-
hni mojega življenja, bom zadovoljna. Mogoče bo
v njej kdo našel moje pravo življenje. AU kam sem
zašla. Nič zato. Moje življenje je samo moje ... Ta
dan je moje življenje. Spet je drobec te ure odpa-
del. Bližam se koncu dneva - neizbežnemu. Dan ni
dolg, še krajše se mi zdi moje življenje. Zdi se mi,
da sem se zelo naglo pričela starati. Kot da nisem
bUa nikdar dorasla. Kot da sem prišla iz otroštva
kar v zrelo starostno dobo ..."^20 Primera življenja
z dnevom ni nova, že iz svetega pisma jo pozna-
mo, a je na novo doživeta, zato deluje sveže. Iz-
redno subbino opazuje zamišljena kronistka tudi

215 Glej op. 74, - 20. avgust 1970.

216prini. Ignadj Lojolski, Duhovne vaje, prev. R. Gra-
fenauer, Ljubljana 1982. Odabrana dela K. G. Junga,
Novi Sad 1984.

217 Glej op. 74-21. avgust 1970.

218 Glej op. 218.

219 Glej op. 74, - 22. avgust 1970.

220 Glej op. 74 - 26. in 28. avgust 1970.

proces umirjanja spominov, človekovega dejanja in
nehanja: "Kadar gledam na vsa ta preživeta doga-
janja iz neke gotove oddaljenosti, se mi zdijo tako
majhna in nepomembna, da skoraj ne morem ver-
jeti, da sem jih mnogokrat le s težavo premago-
vala. Ako vse to primerjam veliki ladji, ki stoji
mogočna zasidrana v zalivu, se mi zdi, da je enako
z mojimi doživetji. Ko to ladjo gledam, ko izplove
na morje, je vedno manjša, enako je tudi z mojimi
doživetji. Starejša ko postajam, bolj bledijo in
postajajo nepomembni ... Toda ena razlika pa je v
tej primerjavi. Naše življenjske težave se nam
zdijo res manjše sedaj, ko se jih spominjamo za '
nazaj. Toda iz spomina nam ne bodo ušle, dokler
bomo živeU, tako kot oddaljujoča se ladja. IzginiU
pa bomo mi vsi kot ladja in naši spomini z njimi.
Na naše težave pa bodo vsi pozabiU in počasi tudi
eden na drugega, ko bomo zapovrstjo odhajaU v
neskončnost. Toda to je zakon narave, kateremu
se ne izogne nobeden. Smo pač popotniki v večno
se presnavljajočem vsemirju. OdšU bomo, kakor
smo prišli z nerešenim vprašanjem, od kje smo in
kam gremo. Le to vemo, da moramo umreti in
dati prostor mlajšim, kakor so ga nam daU naši
predniki ..."221

c) "Če bom že morala umreti, naj bi naglo,"
pravi Albina Lapanja, a se hkrati še pogaja za živ-
ljenje: "Toda prej žeUm marsikaj, marsikaj ustvariti
in napisati."222 Mladim v spodbudo, naj se opri-
mejo možnosti, ki se jim ponujajo. Veliko razmišlja
o mladih generacijah in niso ji všeč očitki, ki letijo
nanje, kako udobneje živijo kot so tiste pred njimi:
"Najbolj grešimo napram mladim, ker govorimo,
kaj ima danes, ko mi tega nismo imeU. Tudi mi
imamo danes mnogo od tega. Da pa nismo več
mladi, tega ni mladina kriva. Ako pa imamo vsi
vsega na razpolago, imamo zaradi tega, ker je
tehnika napredovala ..."223 Zavzema se, da bi ji biU
starejši prijateljski "sogovorniki, ne govorniki", ji
biti "sopotniki, ne vodje grup" "saj se dogajajo
primeri, ko mlad človek postane star in je še
vedno podrejen. To ni ne normalno in ne pra- .
vUno. Eden drugemu se moramo umikati in to
vsestransko."224

č) Neposredna kot je laJiko v svojih dnevnikih,
Albina Lapanja pribije: "Kdor govori - zakaj le
živim, ne misU nič, kaj govori, aU pa je navaden
butec. Na to se da v nedogled odgovarjati in ved-
no imeti prav. Prvi odgovor bi se glasU: živeti je
zanimivo, ker je enkratno."225 Nato doda še devet-
inštirideset odgovorov na vprašanje, zakaj živim?

221 Glej op. 74 - 28. avgust 1970.

222 Glej op. 74 - 15. ali 16. avgust 1970 (v prepisu ena stran
vmes manjka in tako tudi datum 16. avgust).

223 Glej op. 223.

f24 Glej op. 14 -17. maj 1973.

225 Glej op. 74, 7. in 20. avgust 1970.

163

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

Dokaze, zakaj se splača živeti, podaja z njej ljubo
tehniko naštevanja, ki oblikuje figuro kopičenja.
Ob začetku doživljanja, da se življenje izteka, se
ga krčevito oklepa, iz zavesti, da (še) ni izpolnila
svojega življenjskega poslanstva: "Pa še nekaj let bi
rada živela in še kaj napisala. - Občutek imam, da
moram malo moje zaprto neizkoriščeno in večkrat
preveč neutešeno življenje vsestransko nekomu
zaupati. Saj ne rečem, da je bilo ravno prazno.
Mogoče je bilo bogato in pestro v trpljenju in
željah po nedoživetem ... imam še marsikaj urediti
na tem enkratnem - edinstvenem potovanju. Še
želim potovati po naši vsemirski obli, zemlji. Več
kot bom videla, bolj bom pripravljena in oborože-
na za poslednje potovanje. Tudi jaz moram izvršiti
nekaj usodnega poslanstva."^^^ Hudo ji je, ob re-
trospektivi njenega življenja, ker "na tem enkrat-
nem potovanju nisem dosegla vseh točk kot bi jih
sicer pod drugačnimi pogoji ... Vseeno pa ne bom
nikdar rekla, da se ne splača živeti. Splača se tudi
črn kruh jesti, ne samo bel. Splača se iti tudi na
krajše potovanje. Kaj vse se splača, je res zelo
relativen pojem".227 Na vprašanje, ali je vredno
živeti, pritrjuje s čez petdesetimi odgovori.228 Hkrati
s takšno ljubeznijo do življenja se pojavlja tudi
intenzivno zavedanje smrti. Poudarjeno je, "da
govoriti o smrti, se ne pravi 'igrati z ognjem', ampak
biti junak, ki se že vnaprej sprijazni z neizpodbitnim
dejstvom. Samo enkrat je življenje zanimivo in lepo
... in tudi umrje se samo enkrat."^^^ Na eni strani se
avtorica postavlja, da ji verjetno prihaja na misel
smrt, ne zato, ker se je boji, ampak ker se zaveda, da
je bolje pogledati dejstvu iz oči v oči,230 si v tre-
nutkih prizadetosti priznava, kako zelo jo pretrese
vsaka smrt, težko jo preboli in le s težavo jo vzame
za nekaj neizogibnega.^^l Prejkone je stalno navzoč-
nost tega vprašanja pri Albini Lapanja pripisati
dejstvu, da se je morala že v ranem otroštvu soočiti
z izgubo mame.

Vendar spet prevlada v njej njena močna volja,
ki ji ne dovoljuje podleči mehkim čustvom in v tej
zvezi odločno zapiše: "Da, upam, da bom znala
umreti, dokazala bom s tem, da znam trpeti, da
naučila sem se živeti. Kdor pa zna živeti, zna tudi
umreti - ne žalostno zaradi tega, ker mora umreti,
ampak veličastno, ker je dovršil svoje poslanstvo,
ki ga istočasno zapušča živečim. ... Komu bom jaz
oddala, kar bom imela, ne vem?.."232

d) S tem smo prišli do problema, ki ga vsebuje
koren sam - in iz njega izhajajo samota, osam-
ljenost, samskost, ... Albina Lapanja ne spregleda.

Glej op. 74 - 13. avgust 1970 in op. 14 -1. maj 1973.
227 Glej op. 74-13. avgust 1970.
22« Glej op. 74 - 14. avgust 1970.

229 Glej op. 14 - 29. maj 1973.

230 Glej op. 14-1. maj 1973.

231 Glej op. 14 - 13. maj 1973.

232 Glej op. 14-1. maj 1973.

dejstev, ki izhajajo iz naštetih samostalnikov in v
njenem razmišljanju dobijo pomembno mesto. Na
eni strani jo položaj samosti napravlja svobodno,
po drugi strani pa jo teži: "Vsak človek ima svojo
voljo. In mislim, da kdor je v moji bližini, ni
prisiljen biti. Jaz sama zase pa vem, da sem med
njimi srečna. Med njimi dobim moči za mojo
notranjost, ki pa je res nekaj samo mojega."233
"Vajena sem biti sama ..." se krepi, vendar se po
drugi strani razloži: "Vedno hodim sama po tej
zemeljski krogli. Ali se bom kdaj naveličala? Ne,
nikdar! Se ne smem. S tem bi bil zame konec
vsega. Mi ne sme biti dolgčas, saj je svet tako
pester in vse to je tudi zame. Le poslužiti si mo-
ram sama. Gotovo je zame tako najbolje. Ne glej
na dobrote in ugodnosti drugih, glej raje na njih
težave, skrbi. Tako boš srečna, mimo vsega
dobrega in hudega boš vodila svoj življenjski čol-
nič dalje ...?"234 Tu in še kje deluje Albinino raz-
mišljanje, kot da ima pred sabo vzorec Marka
Avrelija.235 Na to asociacijo avtorica odgovarja
presenetljivo suvereno: "Da poznam Marka Avre-
lija in všeč mi je."236

Kaže, da ima Albina Lapanja posebno lastnost,
da o kakem pojavu prav sistematično razmišlja,
dokler mu v okviru svojih možnosti ne pride do
živega. Tudi ob njenem položaju bi se dalo tako
sklepati: "Tako sem sama, da sem končno še sreč-
na. Saj si znam življenje urediti, izpopolniti njego-
vo praznino. Mnogo razmišljam in upam,da bom
nekaj od tega tudi napisala. Ako mi bodo kaj ob-
javili, je vprašanje. Bom pisala pa za naslednike.
Nekaj bom morala napisati, da se bom vsaj malo
razbremenila. Nekomu se moram zaupati. Ljudje
imajo vsak zase dovolj težav in ne rabijo še mojih.
Ker sem osebno sama, bom napisala kar imam v
sebi. Moj dnevnik je tako ljubezniv, da mi tega ne
odkloni ... Ker nimam osebne lastne družbe, se pa
lahko pogovarjam s teboj. Verjetno sem rojena za
sama biti in sem mogoče le mislila, da bi morala
biti žena in mati. Narava je mogoče prav naredila,
da je tako. Jaz bi ne mogla tako preprosto živeti
sedaj."237 čez dva dni je problem osamljenost spet
privrel na dan: "Meni se zdi, da sem vedno v mo-
jem življenju iskala preveč. Imela sem v resnici
prevelike oči. Vse, kar sem videla, se mi je zdelo,
da ni zame ali pa da jaz nisem tega vredna. Res je
tudi to, da sem imela in imam še sedaj manj-
vrednostni kompleks. Ker sem ostala sama, nepo-
ročena, imam občutek, da sem v nenehni borbi za
obstoj same sebe. Občutek imam, da človeška

233 Glej op. 74 - 23. avgust 1970.

234 Glej op. 74 - 26. julija 1970.

235 Glej tudi op. 14 - 29. maj 1973. Prim. Dnevnik cesarja
Marka AvreUja prev. Anton Soure in Kajetan Gantar,
Ljubljana 1988.

236 Prim. op. 19.

237 Glej op. 74 - 13. avgust 1970.

164

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

družba gleda nepravilno na ljudi, ki so samski.
Oni so že od narave prikrajšani za celoto. Lahko
rečem mirne duše, da se počutimo manj vredni
člani človeške družbe, oziroma se nahajamo v neki
nevidni - nenehni borbi za enakovredno mesto v
njej. S tem, da smo sami, smo prikrajšani za dru-
žinsko življenje, ne zanikajte mi vi, poročeni ego-
isti, res smo prikrajšani za veliko. Obstoj življenja
je v družbi. - Neporočen človek, lahko trdim, da
ne živi normalnega življenja. Njegovo življenje je
enostransko, zaneseno, občutek ima, da hodi po
brvi brez ograje. Išče ravnotežje in v tem iskanju
zamahne včasih predaleč. - Končno bi dala še eno
primerjavo. Neporočeni so kakor kolesarji, ki ved-
no vozijo sami in če kdo pride v bližino, kmalu
izgine dalje. - Poročeni pa so kot avtomobilisti, ki
se mogočno vozijo po širokih cestah življenja. Po-
nižujoče gledajo na kolesarje kraj ceste, ko jih
brezobzirno prehitevajo in špricajo z obcestno
navlako."238 "Moram potrpeti, ker sem pač sama -
nezaščitena," na drugem mestu oceni Albina Lapa-
nja svoj položaj, ki ji je prinesel naslov "prijazna
samotarka";239 za svoj rojstni dan si sama nabere
cvetja.

Drugič se loti svoje osamelosti drugače: "Skoraj
mi je bilo danes malo dolgčas in to je žalostno, da
ne vem, po komu. Tu okrog je tako lepa okohca,
da ne smem tega dopustiti ... Vsak ima svoje teža-
ve in skrbi, nekateri jih ohranijo zase, molče trpijo,
drugi spet jih zelo radi pripovedujejo drugim. Pač
vsak po svojem značaju."^40 "Pa saj ne morem reči,
da sem sama," se tolaži naslednje dni, "koliko vse-
ga imamo okrog sebe. Nemogoče je biti nekomu
sam." Ko naniza celo vrsto življenjskih zgodb, Albi-
na Lapanja konča s posmehom na svoj račun: "Ne
vem, kaj naj še napišem na kraju tega mojega
razmišljanja, ko sem se tako na dolgo razgovorila
v teh vrsticah. Rekla sem namreč uvodoma, da
sem raje sama zase, sedaj pa sem toliko stvari po-
vedala. Tudi jaz se rada pogovarjam in mnogokrat
so mi v življenju rekli, da veliko govorim, noben
pa se ni poglobil v to: koliko ur pa jaz prebijem
sama? Toda človeška bit ali življenje samo je več-
krat tudi krivično. Najprej se loti tistega, ki nima
obrambe, se pravi človeka, ki je sam."^^!

e) V svoji resnicoljubosti Albina Lapanja ne za-
molči še druge razsežnosti umikanja ljudem: "Kar
malo preveč sem sebična, ko se skrivam v lastno
notranjost in se jim, da ne rečem, bojazljivo odmi-
kam. Bojim se poslušati njih težave, saj jim itak ne
morem nič pomagati, mene pa bi vse to živčno

Glej op. 74 - 15. avgust 1970 in op. 14, 24. maj 1973.
Rubrika: Znanka iz sosednje ulice - Albina Lapanja, Ne-
deljski dnevnik, 30. januarja 1983, str. 5. (avtor Miran
Sattler).

240 Glej op. 14 - 24. april, 6. in 24. maj 1973.

241 Glej op. 14 - 24. maj 1973.

obremenjevalo in posledice tega bi nobenemu ne
koristile, meni pa škodovale. Da ne pomisUm pred-
vem tudi na to, da je največkrat le majhen del
vsega tega, kar sUšiš, resnica. Toda poslušati te-
žave, je resni del ukvarjanja z ljudmi. Ko pa se
tako hitro primeri, da nehote slišiš razne marnje,
prazno govoričenje ki človeka ne zabavajo, ampak
največkrat še bolj duševno obremenijo, postaneš
žalosten, ko spoznaš njihov nesmisel. Pa niti ne
samo to, vse to rodi tudi mnogo gorja, ker beseda
da besedo in prepir z njegovimi posledicami je
neizbežen. Zaradi tega se raje umaknem in grem v
naravo sama."242

Spoznanje resnice je eno temeljnih zahtev Albi-
ne Lapanja. Sredi vojne vihre, ko je iz neposredne
bližine v strahu opazovala mimoidoče Nemce, ki
so puščali za seboj ogenj in kri, se ji je izvilo na
dan: "Jaz bi rada živela - da bi resnico spoznala;/ le
to pa je težko spoznati - ker si jo vsak po svoje
tolmači!/ Jaz pa bom pazila na to, da bom resrüco
spoznala/ da me nihče več varal ne bo/... / Zakaj
je resnico težko najti?/ Ker se je vsak ogiblje/ in je
noben noče priznati;/ jaz pa bi rada resnico
spoznala/ in si po njej življenje uravnala!/243 Leta
1947 preizkušena Tolmirika retorično zagotavlja:
"Ni moči, ki bi zakrivala resnico. Zakaj? Ker je
resnica najmočnejša. V resnici moč je in ljubezen/
kamor človek se zateče beden; /pri njej se okrepi
vsak/ ki k njej nameri svoj korak!"244

f) O ljubezni govori Albina Lapanja zelo kon-
kretno, ne v kakih romantičnih meglenicah: "Lju-
bezen je bila osnova življenja, je sedaj in bo
morala biti tudi v bodoče. Brez ljubezni ni družine,
brez zdrave močne družine ni človeške družbe/
Zakon med dvema spoloma je nujen za obstoj
družbe na kulturnem nivoju nad živalmi. Človek
je vsekakor najbolj razvito živo bitje na svetu in
tega se mora tudi v dejanjih zavedati. ../ Žena,
dekle, ženska sploh, ki vse razda, je kot prazna
škatla. Še vedno je in bo skrivnost zanimiva in
lepa. Brez nje tudi žena nima bodočnosti."245 Dru-
gič izvemo: "Nekateri ljudje so ljubezni potrebni,
drugi pa vredni ... Ljubezen ni vedno enaka in
tudi ne vedno pravična. ... Torej ni lahko z njo
pravilno razpolagati. Imeti dober odnos, vsaj zno-
sen, to pa je nujno. Brez teh pogojev je nemogoče
uspešno nadaljevati svojo življenjsko pot. Moraš
pa jo, ako ni drugače. Živ si in nimaš pravice tega
pota nasilno ukinjati. Jaz, akoravno sem sama,
imam precej dobrih prijateljev v splošnem pome-
nu te besede, zato sem prepričana, da bom mojo

242 Glej op. 242.

243 Glej op. 51, str. 6.

244 Albina Lapanja, Nekaj mojih starih literarnih izpiskov iz
raznih blokov (tipkopis). Prepisala 22. 10. 1977 v Ljub-

74.; 'j^"'-

243 Glej op. 74 - 2. avgust 1970.

165

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

življenjsko pot uspešno nadaljevala in zaklju-
čila."246 Kaj ji pomeni ljubezen, skuša Albina La-
panja prikazati na primeru Ljubljane. "Bliža se
zopet moja Ljubljana, srčno ljubljena," se poigra z
besedami, zato pa je drugje bolj eksplicitna: "Ljub-
ljano ljubim bolj kot rojstno vas. Tam sem se samo
rodila in mnogo slabega doživela. Toda spoštovati
moram mojo rojstno vas. Ljubezen pa je nekaj
drugega. Ljubiš le to, kar je res ljubezni vredno.
Toda ljubim tudi svoje življenje, saj je samo moje.
Nimam nobenega, s katerim naj bi ga delila, zato
ga še bolj ljubim. Marsikaj sem pretrpela, pa mi ni
žal za to in ne na gledanje na življenje z mojega
vidika."247

Ljubezen v dvoje je Albina Lapanja povzdig-
nila v nadosebno, transformirala jo je v ljubezen
do domovine, še posebej Primorske. Zato ni samo
šala, ko je, gledanje na doprsni kip Simona Gre-
gorčiča v svojem stanovanju zaigrala: "To je mo
ljubček. Če drugega nimam, pa tega kušnem."^^"
"Nikdar se nisem strinjala z bivšo Italijo. Kajti bila
sem Slovenka. Zato sem bila med prvimi, ki sem
se v naših krajih odzvala OP. Priznati moram, da
ne morda razredno, bila sem hčer trgovca, ampak
nacionalno, in to leta 1942 ... Ker pa so za moje
delo v tem času priče padle, ne morem tega do-
kazati. Ni mi tega žal. Doživela sem to, za kar sem
se borila. Primorsko ljudstvo je svobodno."^^^ Leta
1973 Albina Lapanja takole obnavlja svoja čustva
do svoje domovine: "Tako si lepa Slovenija, moja
ljubezen do tebe se z leti mojega življenja stop-
njuje. Starejša ko postajam, bolj te ljubim. Da bi
bila še enkrat mlada in da bi me rabila, junaško
brez pomišljanja bi šla spet v borbo zate moja lepa
slovenska domovina. Te vrstice naj bodo prve, ki
sem jih zapisala tukaj. Ne, moja notranjost je ista
kot je bila in ostane do smrti."^^^ v svojem pisanju
se avtorica marsikdaj zamisli nad položajem slo-
venskega naroda, zamejskih Slovencev in evrop-
skih narodov sploh.^^l

V tej zvezi zaupa potomcem in v času stabil-
nosti položaja ga je sposobna tudi relativizirati:
"Radi govorimo: 'Sedanja generacija ne bo znala
ceniti tega, kar bo dedovala.' Prepričana sem, da
se to ne bo zgodilo; čuvala bo svojo in vseh nas
svobodo in če bo potreba, bo šla tudi v borbo za
to, tako kot smo šli mi. Saj z izgubo svobode,
jezika in kulture bi prav mladina največ trpela.
Sicer pa moramo gledati vse razvojno; narava sa-
ma ni statična, ona vedno spreminja svoje lice; ne

?46 Glej op. 74 - 20. avgust 1970.
24" Glej op. 74 - 19. avgust 1970.
Glej op. 71.

Zal sem pri izpisovanju pozabila navesti vir in tudi na-
knadno nikakor ne morem najti mesta, kjer je Albina
Lapanja napisala navedene besede.

f° Glej op. 14 - 28. april 1973.

251 Glej op. 14 - 13. maj 1973 in 16.

državne meje in ne zakoni niso stalni. - Vse se
spreminja in človek pri tem igra veliko vlogo."252

Toda ko se pojavljajo očitna znamenja nove
ogroženosti slovenskega naroda, je malone obupa-
na: "Bojim se kot Slovenka. Tako sem žalostna, da
bi se zjokala. Največ je Slovencev padlo. Vse je v
Beogradu mi pa naj pridno dajemo, komaj malo
smo Slovenci pokazali, kaj zmoremo. ... Goli otok.
Najboljše so pobili. To je vse načrtno. Vse brala.
Torkarja ... Sedaj imamo hujšo okupacijo. Politično.
Ali ni bila dosti italijanska okupacija. Mi smo jih
imeli za nazadnjaške. Pa je bilo vse načrtno. Če
mene onemogočijo kot Slovenko, se nažrem tablet.
Ustreliti se ne znam. Ne čudite se, če je toliko
samomorov."253 Jeserri istega leta pa je sebi v
osrčenje napisala alegorično črtico, v kateri je Slo-
venija bolnica, ki se ji vrača zdravje, sebe pa ime-
nuje "neuničljiva Ambla".254 (Branje nazaj da avto-
ričino ime).

h) "Anibla Ajnapal" se je podpisovala na listke
A5 ali A6, kakor je zapisovala svoje refleksivne
utrinke kar med delom v trgovini, kadar ni bilo
dela, po datumih sodeč leta 1962 in leta 1963.

"Večkrat razmišljam, kaj je to, (globina - op. M.
S.), globlje ko se stvar razmišlja/ tem lepša in
nedosegljiva je/." Razglabljanje o tej temi gre še
naprej, a da se je avtorica dobro zavedala, kam
spada tako razmišljanje, je spoznati Lz podpisa: Lo-
gika.255 Drugič meče na papir svojo notranjo pe-
kočo stisko in se zaradi nje obtožuje s podpisom,
češ "Nezadovoljna egoistka".256 Drugič se podpiše
v tej zvezi kot "Nerazumljiv egoist" in "Sebič-
než".257 Na eni strani se označuje za "Strahopetca"
in na drugi za "Filozofa".258 Še in še premišljuje o
svojem življenju in o življenju nasploh, misli raz-
poreja v verze in kitice, čeprav gre za čisto razu-
marsko oblikovanje. Iz otožnega razpoloženja se je
reševala z opogumljajočimi napotki in klici sami

252 Glej op. 14 - 17. maj 1973.

253 Glej op. 71.

Albina Lapanja, Nepozaben obisk, Ljubljana, 19. sept.
1987 (tipkopis, 2 strani).
255 Prepisi iz mape, v kateri so shranjeni listki z avto-
ričinimi refleksijami v ne/vezani besedi, k tukajšnji je
pripisan datum 17. maj 1963, datum prepisa pa je 18. 1.
1983.

•'° Odlomki iz omejenega besedila: "Vse prazno - vse mo-
reče je okrog mene, /vem, - nimam prav, ni vse res, a
kar je, je dovolj. Tako me boli in peče - kaj, ne vem?/
Krivca ni, a krivec je -/ nobenega ne obtožujem, ker
noben mi hudoben ni!/ Le jaz sem šibka, šibka, šibka,
mnogo prešibka/ da mojo razburkano notranjost bi umi-
rila.// ... Rada bi se spremenila, oziroma postala dru-
gačna/ pa ne znam tega narediti - ne morem.// Ne vem,
kaj mi je danes; želim si tega, kar /nikdar ne bom imela.
Miru!" Ljubljana, 8. 6. 1963. Nahajališče, glej op. 256.

25' Besedilo brez naslova se začne z besedami: "Le zakaj naj
srečna bila bi?. Drugi podpis je pod verzifidranim
besedilom Sentimentalnež iz leta 1962. Glej op. 256.

258 Naslov pesmi Vajeti življenja in Nesmiselnost, obe iz
leta 1962. Glej op. 256.

166

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

sebi in da ji je šlo res za nohte, pričajo namesto
podpisa gesla "Melanholija", "Sama", "Slabotnež",
"Obupanec", "Nepoboljšljiva sentimentalnost", "Pe-
simist".^59

Tudi to je ena od Albininih domislic, da rada z
eno besedo ah kratko povedjo povzame vsebino
posameznega dne. Poleg navedenih gesel namesto
podpisa sodijo v to vrsto ustvarjanja njene označ-
be na robu dnevnika za posamezne dopustniške
dni v Nerezinah leta 1970. Zaporedno podolžno
branje teh besed razkrije, da jih ni pisala tjaven-
dan, ampak so nekak akrostih njenega dopust-
niškega pisanja. Pove nam: POČIVAM MIRNA,
ZADOVOLJNA, URAVNOVEŠENA, UMIRJENA,
SKRIVNOSTNA, NEUTEŠENA. MORAM BITI DE-
LOVNA, NEUMORNA, MORALNA, PRISEBNA,
ZASEBNA, NEOMAJNA, VZTRAJNA, PRISEBNA,
ZAPRTA VASE. RABIM PAMETNO DRUŽBO.
ČLOVEKU JE DOLGČAS SAMEMU BITI, DRUŽ-
BO POŠTENO ZELO TEŽKO JE DOBITI. DOBILA
JE NE BOM, A JE TUDI NE ISKALA - DOBILA
SEM ŽIVLJENJSKI CILJ. ŽIVETI PRIMERNO, DO-
STOJNO, BOGATO DUŠEVNO ŽIVLJENJE.
PREDNO KONČAŠ SVOJE ŽIVLJENJE, NE MISLI
NA SMRT. TA ŽE SAMA PRIDE. MISLI LE NA
ŽIVLJENJE IN MIRNO UŽIVAJ. MORALA BOM
ŠE DOLGO ŽIVETI/ AKO BOM HOTELA SVOJ
NAČRT URESNIČITI IN GA MLAJŠIM RODO-
VOM PONUDITI. RODOVI BODOČI SO NAŠA
BODOČNOST. MLADINA SEDANJA PA BO NAŠ
PONOS. BODOČNOSTI SMELO NASPROTI KO-
RAKAM. KLONILA NOBENIM TEŽAVAM NE
BOM. LE Z MOČNO VOLJO JIH PREMAGALA
BOM. V L/JTKEM ŽIVLJENJU NEKOGA ZAPE-
LJE POT DALEČ STRAN OD PRAVE POTI.260 V
teh besedah so strnjena spoznanja in načrti zrele
žene, ki je prišla do njih z življenjskimi izkušnja-
mi, branjem in neprestanim razmišljanjem.

i) Posebej se je v začetku šestdesetih let tedanja
"Anibla Ajnapal" držala sreče. "Srečna sem/ srečna
sem," je ponavljala, na vprašanje "Zakaj?" pa odgo-
varjala s tehniko variacij na isto temo. Srečna je,
ker nesreče ne prizna in vse, kar jo obdaja, vzame
za srečo, uteho in pozabljenje pa dobi v pisanju in
vedno lahko pohiti v skriti kotiček svojega srca -
in se tam umiri. "Ko končujem te vrstice, sem tudi
srečna, malo sem se razbremenila in nobenemu nič
škodila."261

Drugi blok odgovorov na vprašanja o sreči je
zasnovan enako kot prvi in med njimi. Je prav
tako domiseln in izviren: srečna je, ker uživa v
sreči drugih, ker je na svetu mnogo sreče in pre-
pričana je, da čaka tudi njo. Res ima za seboj pet-

259 Gradivo glej pri op. 256.

260 Glej op. 74.

Datumi nastanka besedila o sreči, Ljubljana, 23. 4., 29. 4.
in 9. 5. 1963, datum prepisa 24. sept. 1982.

deset let, a občutek ima, da se je zanjo življenje
sedaj odprlo na stežaj. In še in še je vzrokov za
srečo.262 Albina Lapanja se povrne k vprašanju
sreče še kdaj, vendar ne več toliko osebno, ampak
bolj z distanco. Privošči pa si tudi bridko pikro
šalo na njen račun: /Srečna doba brez zdravnikov
in bolnikov./ Kako to? Zdravniki so postali stro-
kovnjaki in znanstveniki; bolniki pa njihovi ob-
jekti. Srečen bo tisti bolnik ki bo imel zanimivo
bolezen.263

j) Kdaj pa je bila in je Albina Lapanja zares
srečna? Že od najzgodnejšega otroštva so ji naj-
čistejšo srečo podarjale le knjige. Najlepše besede
v njenem pisanju so namenjene njim. Vendar ni
rože brez trnja. Tudi v Albininih spominih na knji-
go ne: "Imam album slik od vsega mojega življenja
z oznakami in datumi. Med njimi je tudi sUka
vseh šest otrok, ki nas je zapustila mama. Spo-
minjam se tega dogodka. Kmalu po mamirri smrti
leta 10. aprila 1918 je dal Tata slikati vseh šest;
vedno se mi je zdel najmlajši bratec Julij, ki je
sedel na malem lesenem konjičku, najlepši. Me tri
sestrice pa smo imele vse bele obleke, ker smo bile
že pri birmi - birmanske. Že tedaj sem rada brala
pravljice in ko smo se slikali, sem mislila, da bo
najlepše, če bom imela v roki knjigo. Seveda se je
fotografu Seljaku zdelo malo čudno, da bi imelo
na sliki tako malo dekletce v roki knjigo. Spo-
minjam se, da mi je vzel knjigo iz rok in jo vrgel
na tla, kjer se vidi na sUki in mi dal v roke majhen
šopek. Ko sem kasneje v življenju ogledovala to
sliko, ko držim šopek v rokah, me je nekaj dirnilo
pri srcu. Knjiga pa je bila vse življenje moj spre-
mljevalec in kasneje tudi moj življenjski rešitelj.
Ona je bila moj največji učitelj. Še vedno rada
berem..."264

/Ubina Lapanja na več mestih poudarja, kaj ji je
pomenila knjiga na njeni trnjevi življenjski poti.
Domači so jo stalno opominjali, "ker sem bila
vedno v knjigah. Jaz pa sem v njih iskala utehe za
moje življenje", je zapisala ob svoji petdeseüetnici
v svoj Življenjepis.2°5 Prav knjige in pronicljivo
opazovanje življenja okrog sebe, ko se je srečevala
z ljudmi v domači gostilni in trgovini, so jo pri-
vedle do samostojnosti v razmišljanju, seveda pa
ne v eksistenci. Najraje je brala poljudnoznan-
stvene in zgodovinske knjige, povesti in romane le
za kratek čas.266 z njimi je tolažila svoje opehar-
jeno hrepenenje po šolanju, po sistematičru izo-
brazbi: "Knjiga bila mi je vedno kažipot življenja.

262 Datum nastanka besedila: Ljubljana, 8. 6. 1963, datum
prepisa kot pri op. 262.

263 Glej op. 118.

264 Glej op. 7, str. 2 - 3. Slika nastala okrog leta 1920. Foto-
grafiral jih je znani potujoa fotograf Tomaž Seljak iz
Klavž pri Podmelcu. Prim. op. 19.

265 Glej op. 2, str. 4.

266 Glej op. 7, str. 3, 4.

167

1-2 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

me učila je modrosti, znanja, po katerem vsa moja
'bit' še sedaj sanja. Rešila me je stranpoti in me
utrjevala v moji opredeljenosti; me poučevala je in
obzorje širila. Ko sedaj gledam mojo prehojeno pot
življenja - jo še z večjo ljubeznijo in hvaležnostjo
vzamem v roke in prebiram. Bila je in bo 'talis-
man' mojega življenja. Se nadalje mi bo voditeljica
in učiteljica. Samo učiti, in učiti je moje življenjsko
pravilo."267 Ne le vsebina, tudi oblika, ko se ji hva-
ležnost do knjig gradi v pesemsko strukturo,
dokazujeta avtoričino čustveno napetost ob njih in
to ni le enkratno razpoloženje: "Ko sem doraščala
Lz otroka v dekle, je bila zame ta doba tako prazna
in težka, pri srcu mi je bilo težko, vera me ni
potolažila, iskala sem utehe v knjigah, ali so mi jih
v družini branili brati, češ da imam slabe oči (res
sem imela bolne), da ne smem brati. Ko danes
gledam to mojo življenjsko dobo nazaj do kakih 25
let starosti, sploh ne morem verjeti, da je mogoče,
da sem bila jaz taka in tista Albina, ki si jo sedaj
sama predstavljam. Zato mirno lahko trdim: Mene
so knjige rešile oziroma še enkrat rodile, brala,
brala in brala sem in bom."268

Se na koncu, ko je 22. junija 1987 Albina La-
panja dodala svojima sorodnikoma zadnje napot-
ke, kako je jemati in brati njeno življenjsko delo,
namreč Zgodovino Ponikev na Tolminskem, njene
rojstne vasi, kar je imeti za neke vrste njeno du-
hovno in intelektualno oporoko, je v kotiček na
spodnjem robu lista dopisala: "V življenju nisem
imela nobenega drugega resničnega prijatelja ka-
kor knjigo."269 Globino te trditve potrjuje tudi
dejstvo, da tu in v nekaterih navedkih spredaj
vneta bralka rabi zanjo metafore v moškem spolu:
"spremljevalec", "rešitelj", "učitelj", "prijatelj".

k) Prav nenavadno bi bilo, če bi Albina Lapa-
nja, ki je tako intenzivno razmišljujoč človek, mol-
če obšla svoje versko življenje. V svojem Življe-
njepisu se tega odkritosrčno loteva; ne da bi hotela
biti enostranska, odkriva pot, ki jo je v tej zvezi
ubirala, in kako sama je bila pri tem: "Kako sem
bila jaz versko in moralno vzgojena. Vsaka stvar je
bila greh. Če nisi molil, je bil greh. Če nisi prav
molil, je bil tudi greh. Se pravi otrok sem začela
premišljevati in mi ni šlo vse to prav v račun. Kar
sem videla in slišala in kar so me učili, se ni uje-
malo; ko sem hodila k maši, spovedi, poslušala
pridige, sem jaz vse to sama nato gojila v glavi,
predelovala in mnogo trpela zaradi tega. Vedno so
me mučili verski dvomi ..."270 Ob eni takih prilož-
nosti jo je pogovor z duhovnikom pomiril, vendar
bi ji bil dobrodošel še kdaj. Tudi ob teh vprašanjih

je občutila, kako zelo ji manjka mama.271 Odgo-
vore je iskala v knjigah, čeprav jo je krušna mati
svarila, da ne sme vsega brati, da se ne bo pohuj-
šala. Spočetka si je prizadevala ravnati tako, kakor
so priporočale cerkvene zapovedi, toda slabi zgledi
so jo potiskali ob zid. Vedno bolj je dobivala vtis,
da je vera le za preproste ljudi: "V našo hišo so
stalno prihajali tujci in razni ljudje vseh slojev, od
izobraženih do preprostih. Videla pa sem, da večji
gospod ko je bil in bolj ko je bil izobražen, tem
manj je polagal pažnjo na vero. Za nje ni bil greh
jesti meso ob petkih. Za nas pa je bil smrtni greh
... Vedno bolj sem se utrjevala v sebi, da ako
izobraženi tako delajo, že vejo zakaj. Mnogo sem
se pogovarjala z njimi, še več pa sem jih poslušala.
Nisem hotela, da bi se mi smejali, da sem preveč
naivna, da sem premalo šolana. Ljudje so me
mnogo naučili. Jaz sem poizkusila biti res tako kot
so v cerkvi učili. Pa mi pozneje to ni več odgo-
varjalo. Ne smela bi preveč misliti in ne preveč
vedeti. Tega pa v sebi nisem mogla več zatreti."272
Pravzaprav tudi pri očetu ni našla opore za čute-
nje s Cerkvijo. Čeprav je bil pevovodja v cerkvi,
"sam ni bil pobožen. Bil je samo trgovec. Vedno je
pravil, da sta on in župnik oba enaka, gresta v
cerkev in molita samo takrat, kadar sta plačana.
Rekel je, da župnik ne zmoli nobenega očenaša
zastonj. Vedno je plačan in še tega zmoli samo na
pol. Polovica pa ljudje. Jaz sem to bolj slišala kakor
vse drugo ..."273

Albina Lapanja se je dokaj na široko razpisala o
tem, kako je izgubljala versko orientacijo, ker je
bila razboljena od direktorjevega napada na par-
tijskem sestanku in izzvana od svojih sorodnikov,
"češ da enkrat sem molila, zdaj pa ne več. Tega pa
niso hoteli reči da sem bila enkrat tudi lačna in
sedaj ne več."274 Leta 1969 se je ob vračanju z
izleta po Španiji, ponudila priložnost tudi za obisk
Lurda. Vendar obisk svetega kraja nekdanje
partijke ni presumi: "Vse se mi je zdelo neverjetno.
Toda o tem ne dajem izjav. Vsak človek naj ima
svoje prepričanje".275 Sama zase je ostala skrajno
dosledna. Pri nakupu spominkov je naletela na
problem: "Le težko sem dobila malo kitaro, da ni
bila na njej Marija."276

Vendar pa je mogoče ugotoviti, da je tudi tu
čas naredil svoje in z leti postaja A. L. v tej zvezi
sproščena. Tako je 25. decembra 1990 v svoj dnev-
nik zaznamovala za slovenske kristjane pomemben
dogodek: "... Praznovala je po mnogih letih vsa
Slovenija Božič. To je pravilno. Vera mora biti pra-

267 Glej op. 14 - 1. maj 1973.
26» Glej op. 14 - 8. maj 1973.

269 Glej op. 173, str. 8.

270 Glej op. 2, str. 9.

271 Glej op. 14 - 8. maj 1973.

272 Glej op. 2, str. 9 - 10.

273 Glej op. 2, str. 11.

274 Glej op. 2, str. 9.

275 Glej op. 83, str. 7.

276 Glej op. 276.

168

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensico krajevno zgodovino

vica vsakega državljana."277

Morda se najbolj približamo osebni resničnosti
Albine Lapanja, če rečemo, da se v zrelih letih
giblje na meji agnosticizma. Čustva so pripravljena
izražati hvaležnost Nekomu, a razum se sprašuje,
komu: "... več bi morala videti v življenju lepega in
zamižati pred slabostmi. Kot sem že pred dnevi
zapisala, da je že to sreča, da živimo, da nam je
življenje sploh odmerjeno. Zato je moja dolžnost,
da sem hvaležna, da živim. Toda komu, točno ne
vem. Ko sem preživela mladost, moram biti tudi s
starostjo zadovoljna. In tudi sem. Nočem biti kot
neposlušen otrok. Naj bo jesen mojega življenja
polna hvaležnosti za preživetim. Mnogokrat sem
se v življenju spraševala: Ali je Bog? Od kod vse
to? Zakaj svet, mi, narava sploh. Zakaj in od kje
vse to? Točnega odgovora nisem nikoli in nikjer
našla. In ga tudi ne bo noben našel. Ne trdim, da
ni Boga, kakor ne trdim, da je. Mi vsi, vsak zase,
smo tako majhni, da tega nikdar ne bomo rešili,
jaz pa hočem živeti tako, da ne bom nobenemu
krivice napravila."^^« čez hi leta, leta 1973, Albina
Lapanja odpre vprašanje na novo, a nanj podobno
tehtanje odgovarja: "Za večno pa bo ostalo odprto
vprašanje: Kaj je po smrti? Na to ne bo žal nikdar
noben odgovora - pravilnega - neizpodbitnega.
Vera in bog bosta obstajala dotlej, dokler bodo
ljudje verjeli. Vse to pa je tudi dobro, ako se ne
izneveri!"279

SKLEP

"Jaz bom morala živeti sto let, če bom hotela
storiti vse, kar imam v nacrtu/'^^O je dejala pred
leti Albina Lapanja navdušena, da lahko počne,
kar jo veseli. Celostno gledano, je bistvena poteza
njenih načrtov: biti za koga - predvsem za mla-
dino. Tudi ko je izpisovala knjige, to ni delala
zgolj zase, ampak je imela pred očmi morebitne
druge uporabnike. Kljub silnemu smislu za po-
drobnosti pa zmore tudi velikodušnost, kakor iz-
pričuje njeno stališče ob zgodovinopisju tistega
obdobja, v katerem je bila aktivna tudi sama: "Če
se bomo šli datume, ne bomo nič narediU. Dejstva
so pomembna."281 Pri tem odlikujeta Albino Lapa-
nja veUka resnicoljubnost in želja po objektivnem
prikazovanju dejstev. Tako je v zrelih letih, ko se
je bila sposobna vživeti v položaj svoje krušne
matere, močno spremenila svoje mnenje o njej in
priznava, da se je ta trudila biti dobra do vseh
otrok iz moževega prvega in drugega zakona. Živ-
ljenjepis v katerem opisuje nekatere boleče spo-

Albina Lapanja, Dnevnik, 25. 2. 1990.
27° Glej op. 74 - 27. avgust 1970.

279 Glej op. 14 - 29. maj 1973.

280 Glej op. 71.

281 Glej op. 71.

mine v tej zvezi, je pač bil pisan v afektu, v hudi
življenjski krizi in tedaj človekovo presojanje m
nujno realno in preudarno, pojasnjuje razločke v
ocenjevanju dogodkov v njem in dandanašnji. V
dokaz, da sta se z "nuno" v poznejših letih notra-
nje ujeli, Albina Lapanja omenja njuno stalno do-
pisovanje, s pohvalo, kako lepa so bila pisma nje-
ne druge mame. Tudi glede navzkrižja z očetom
glede njenega šolanja zdaj presoja bolj blago in
trezno, z upoštevanjem njegovega težkega živ-
ljenja: "Njegovi nauki so bih zelo koristni. Kot
otrok takrat tega nisem razumela."282

Njeni poizkusi s peresom dobivajo prostor v
Iiterarčenju.283 Vedno se je bala, da bi ji zmanjkalo
papirja. Pomagala si je s pisalnim strojem na de-
lovnem mestu, kamor je hodila pisat še ponoči. Ob
upokojitvi leta 1967 pa je že imela svoj lastni
pisalni stroj.284 Vse življenje je tudi neznansko ra-
da brala. "Če bom lahko brala, si želim še dolgo
življenje, saj to je res samo - enkratno."285 Vendar
ne sega po pogrošni literaturi, ampak je tudi pri
branju leposlovja zahtevna do sebe. Ob branju
Mladeniča F. M. Dostojevskega je moderno vzklik-
nila: "Mladenič je cel jaz"286 = jaz sem cel Mlade-
nič. Kupila je drugo izdajo serije 100 romanov, ker
je bila prvo izdajo vso razdala. Enako se je odločila
storiti z drugo. Čim jo bo prebrala, jo bo dala
naprej. Tu se razkriva še ena plat Albininega zna-
čaja: "V vseh teh letih, predvsem, odkar sem upo-
kojena, sem se ukvarjala s pletenjem in kleklja-
njem, kvačkala sem tudi dvaintideset dek za
divane in kavče, predvsem iz stare volne, a tudi iz
nove različnih barv." Vse to je podarila.287 Tudi
njeno stanovanje je polno teh odej, vse njeno
ročno delo. Albina Lapanja se veseli drobnih sreč,
ki jih ji je ponudilo življenje, saj se je dokopala do
njih s svojo vztrajnostjo. Za doto od doma je ohra-
nila tudi očetove svarilne besede: "Boste že videli,
ko vas bojo tuja vrata po petah /riti/ tolkla."288

Kljub na zunaj neugodnim življenjskim oko-
liščinam, ki so prej ovirale kot pospeševale razmah
talentov Albine Lapanja, njeno življenje ni bilo
prazno. Nasprotno. Polno in bogato. Kaj vse bi
lahko dala od sebe, če bi ji bilo dano prav razviti
svoje darove. A tudi tako je žlahtnila svoje okolje
in samo sebe.

Prikaz njenega življenja se zdi smiseln in stro-
kovno relevanten, tako z antropološkega kot etno-
loškega in zgodovinskega vidika, saj obdelano gra-

282 Glej op. 19.

Prim. Marija Stanonik, Slovstvena folklora v domačem
okolju, Ljubljana 1990, 107 - 112.

284 Glej op. 19.

285 Glej op. 7, str. 16.
?^^Glejop.7L

287 Glej op. 1, str. 3.

Telefonski pogovor z Albino Lapanja, 24. 2. 1993. in op.
19.

169

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

divo ne govori le o neki osebi, človeku nasploh,
ampak o njegovi konkretni vpetosti v procesu slo-
venskega naroda za obstoj in osamosvojitev od
prve svetovne vojne dalje, ko je velik del Slo-
vencev po njej začel tlačiti italijanski škorenj, in
trdih preizkušenj druge svetovne vojne, ko je bil v
celoti obsojen na pogin od treh okupatorjev (ita-
lijanski, nemški, madžarski), svetovni politiki pa je
uspelo vnesti vanj usodno razcepljenost znotraj
njega, da je po koncu druge svetovne vojne za-
krvavel, kot še nikoli dotlej. Če je prej dolga sto-
letja njegovemu obstoju pretila nevarnost pred-
vsem s severa, pa tudi z zahoda in vzhoda, je v
dvajsetem stoletju postajala vse večja nevarnost z
juga, centra Jugoslavije, kar je očitno prišlo na dan
v vojni za Slovenijo.

Albini Lapanja gre zahvala, da je s tem, ko je
dala na razpolago svoje življenjsko gradivo, omo-
gočila registrirati proces osamosvajanja slovenske-
ga naroda (makro nivo) skozi prizmo transfor-
macije na osebni ravni (mikro nivo); to daje nje-
nemu življenju smisel, vključenost človeškega fak-
torja v na videz abstraktno zgodovinsko dogajanje
pa daje le-temu veliko bolj plastično podobo, še
toliko bolj, ker je rdeča nit skozenj obarvana z eno
in isto osebo od propada Avstro-Ogrske do
propada Jugoslavije v obliki, ko je bila njen del
tudi Slovenija.*

Iskreno se zahvaljujem prof. Zdenki Primožič iz Škofje
Loke, da je pomagala pripraviti gradivo za tukajšnjo
obdelavo. 11. 3. 1993.

170

46

12 KRONIKA

1998

Časopis za slovensko krajevno zgodovino

Poročila

Znanstveni posvet "Slovenija 1848 - 1998:
Iskanje lastne poti"

16. in 17. aprila 1998 je v Mariboru potekalo
znanstveno posvetovanje "Slovenija 1848 - 1998:
iskanje lastne poti", ki ga je skupaj z Univerzo v
Mariboru organizirala Zveza zgodovinskih društev
Slovenije. Posvet so omogočili Ministrstvo za
znanost in tehnologijo RS, Univerza v Mariboru in
Mesto Maribor, pokrovitelj pa je bil državni zbor
Republike Slovenije. Slovenski zgodovinarji so s
posvetovanjem želeli opozoriti tudi širšo slovensko
javnost na pomembne obletnice, ki jih prinaša le-
tošnje leto. Mineva natanko 150 let od revolu-
cionarnega leta 1848 in razglasitve ideje o Zedi-
njeni Sloveniji, pred 130-leti se je začelo taborsko
gibanje, 80-let je mirülo od razpada Avstro-Ogrske
in nastanka Države Slovencev, Hrvatov in Srbov,
kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Spominjamo se 50-letnice Informbiroja in nenazad-
nje, 10-letnice procesa proti četverici. Vse te po-
membne obletnice in dogodke ter problematiko
zadnjih 150-let slovenske zgodovine je na posve-
tovanju skušala orisati skupina povabljenih zgodo-
vinarjev iz vse Slovenije in zamejstva.

V četrtek dopoldan se je v mariborskem Na-
rodnem domu zbralo okrog 160 slovenskih zgodo-
vinarjev. Otvoritveni govor je imel predsednik
Zveze zgodovinskih društev Slovenije dr. Stane
Granda. Sledili so pozdravni nagovori rektorja
Univerze v Mariboru dr. Ludvika Toplaka, pred-
sednika Slovenskih krščanskih demokratov gospo-
da Lojzeta Peterleta in predsednika Državnega
zbora republike Slovenije dr. Janeza Podobnika.
Nato je svoja mesta zasedlo 3-člansko predsedstvo,
ki so ga sestavljali dr. Jasna Fischer, dr. France
Rozman in mag. Bojano Balkovec.

Kot prvi referent je nastopil dr. Vasilij Melik, ki
je v uvodnem referatu Ideja zedinjene Slovenije
1848 - 1991 spregovoril o razvoju ideje Zedinjene
Slovenije od leta 1848 do leta 1991. Zamisel o
zedinjena Sloveniji je stopila v politično življenje z
marčno revolucijo. 29. marca 1848 je Matija Majar
v Novicah predstavil slovenski narodni program,
ki je v dveh bistvenih točkah izražal željo, da si
Slovenci sami vladamo in da se združi vse slo-
vensko ozemlje po jezikovni meji v eno deželo.

Prva točka programa Zedinjene Slovenije se je
uresničila šele s samostojnostjo leta 1991. Na sto-
letnico Narodnega doma, v katerem je potekalo
posvetovanje, je spomnil dr. Bruno Hartman v
referatu Sto let Narodnega doma v Mariboru. Na-
tanko pred 100-leti so namreč zgradili Narodni
dom, "ognjišče vseh narodno mislečih slojev Ma-
ribora in obmestja", ki je v svoji zgodovini služil
različnim namenom: od posojilnice, ljudske knjiž-
nice do vojaškega objekta. O deželni in narodni
zavesti koroških Slovencev je razglabljal dr. Av-
guštin Malie v prispevku Med deželno in narodno
zavestjo, dr. Walter Lukan pa je v referatu Slo-
vaški in slovenski narodni program 1848 postregel
s primerjavo med Slovenci v avstrijskem delu
monarhije in Slovaki na Ogrskem. Slednji so bili,
po Lukanovih besedah, leta 1848 celo v slabšem
položaju kot Slovenci. Kljub temu pa so verjeli v
uresničitev lastnega nacionalnega programa, med-
tem ko je slovenski nacionalni program ostal na
pretežno deklarativni ravni.

Tibor Pule je pripravil referat o Volitvah leta
1848 v Prekmurju. Nov volilrù sistem je prinesel
zmago liberalnemu plemstvu in meščanstvu,
povečalo se je število volilcev. Avtor je ugotovil,
da prekmurski Slovenci leta 1848 niso imeli no-
bene strankarske oziroma politične organizacije ali
posebne narodne usmeritve.

Fülejeva izvajanja je dopolnila Metka Fujs s
prispevkom Slovenska narodna zavest in Prek-
murci. Povedala je, da so kot narod, ki do leta
1919 m imel nobenega lastnega društva ali poli-
tične organizacije, ampak le peščico izobražene du-
hovščine, znali doseči združitev z matičnim naro-
dom, kar je ugodno vplivalo na utrjevanje slo-
venske narodne zavesti.

Dr. Janez Cvirn je v prispevku Nemško-slo-
venski odnosi osrednji problem slovenske zgodo-
vine spregovoril o nemško-slovenskih odnosih pri
nas. Tu sta bila v 19. stoletju prisotna 2 slovenska
stereotipa (o Nemcih kot največjih sovražnikih slo-
venskega naroda in o Slovencih kot "narodu pro-
letarcu"), ki sta odločilno vplivala na slovensko, pa
tudi nemško zgodovinopisje. Medtem, ko so Slo-
venci prikazovali nemško zatiranje kot načrtno
germanizacijo, so Nemci dokazovali nemški značaj
večine slovenskih dežel, po drugi svetovrù vojni
pa opozarjali na tragično usodo nemške manjšine
pri nas. Na vprašanje, ali so nemško-slovenski od-

171

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

nosi v 19. in 20. stoletju osrednji problem slo-
venske zgodovine, je dr. Cvim odgovoril pritrdil-
no, v kolikor se na odnose gleda etnocentrično, in ;
nikalno, v kolikor jih primerjamo s podobnimi raz- ■
merji v srednjeevropskem prostoru. Slovensko
zgodovinopisje bi moralo obravnavati slovensko
zgodovino kompleksno. Njen sestavni del bi mo-
rali predstavljati tudi Nemci. Dejstvo je, da so v
slovensko-nemških odnosih v 19. in 20. stoletju ob
konfliktih obstajala tudi področja sodelovanja in
da so Nemci precej prispevali k družbenemu raz- j
voju slovenskega prostora.

Dr. Boris Gombač je v prispevku Trst in slo- !
venstvo analiziral dvestoletno zgodovino tržaških :
Slovencev ter njihov narodni vzpon, ki je dosegel
vrhunec na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je bilo i
slovenstvo prisotno na vseh področjih družbenega
in gospodarskega življenja. Po prvi svetovni vojni
je sledilo načrtno uničevanje slovenske narodne
zavesti, ki ga je spodbudila še usoda Trsta po
drugi svetovni vojni.

Dr. Branko Marušič je v sestavku Beneški j
Slovenci in Slovenija opozoril na dvojnost beneš- i
kih Slovencev, ki se že od leta 1848 kaže v raz- j
merju beneških Slovencev do Slovenije. Na eni \
strani se čuti pripadnost Italiji, na drugi pa matični :
Sloveniji.

O slovanski vzajemnosti, ki je vehko pripo-
mogla h krepitvi nacionalne samozavesti marsika- '
terega slovanskega naroda ter o ideji panslavizma, \
je spregovorila dr. Irena Gantar-Godina v prispev- !
ku Iskanje rešitve v panslavizmu.

Dopoldanski del posvetovanja je zaključil Bran-
ko Goropevšek z referatom Odmevi septembrskih
dogodkov leta 1908, ko je zaradi rastoče napetosti
med Nemci in Slovenci prišlo do izgredov. Naj-
hujši nemiri so bili na Ptuju (13. 9. 1908) in v :
Ljubljani (18. 9. 1908). Nezaupanje in mržnja med
Slovenci in Nemci sta se po teh dogodkih še po- i
globili. Slovenci so začeU z veliko kampanjo proti
nemštvu in s pozivi k bojkotu. !

Po kosilu je mariborski župan dr. Alojz Križ- ;
man v mestni hiši Rotovž pripravil kratek sprejem
za vse referente in organizatorje.

Sledil je popoldanski del, ki so ga vodih pred-
sednik dr. France Dolinar ter člana dr. Vincenc
Rajšp in dr. Jera Vodušek-Starič. Kot prvi je na- ;
stopil dr. Peter Vodopivec z referatom Vloga
slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Sloven-
cev. Izobraženci, ki so bih že leta 1848 nosilci
slovenskega narodnega programa, so bili najpo-
membnejši nosilci in oblikovalci moderne sloven-
ske zavesti, ter najpomembnejši dejavnik sloven- ;
ske narodne politike. Bili pa so prešibki, da bi
lahko poštah nosilci globje družbene in politične ;
demokracije.

Sledil je dr. FeUks Bister, ki je v referatu Vloga

dunajskih Slovencev v slovenski preteklosti spre-
govoril tudi o tem, da se mu zdi slovenska pre-
teklost v povezavi z Dunajem mrtva. Dr. Andrej
Vovko je nato spregovoril o Soli in slovenski sa-
mobitnosti. Poudaril je pomen slovenskega šolstva
in slovenskih učiteljev pri ohranitvi slovenskega
naroda, ter prizadevanja za uvajanje in ohranjanje
slovenskega jezika kot učnega jezika v drugi
polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, ki se
je po razUčnih slovenskih deželah razUčno uve-
ljavljal.

Liberalni katoUcizem in slovenski narod je bU
prispevek Zvonka Berganta. Govoril je o tem, da
je liberalni katoUcizem v povezavi s prebujanjem
zavesti slovenstva med ljudmi našel svoje mesto
tudi širše v slovenskem narodu. Liberalni katoliki
so vseskozi skušali v spravljivo razmerje postaviti
nespremenljive katoUške resnice in ideje, s
katerimi se je soočal slovenski narod.

Dr. Aleš Gabrič je v prispevku Vloga inte-
lektualca kot poUtičnega subjekta v enostrankar-
skem sistemu predstavU položaj intelektualcev v
povojni Jugoslaviji, ki se niso hoteU podrejati novi
poUtični oblasti in njenim zahtevam. Govoril je o
dveh večjih skupinah: o starejših intelektualcih, ki
so kot javni in kulturni delavci delovaU že pred in
med vojno ter intelektualcih, ki so se izoblikovaU
po vojni in biU neobremenjeni s preteklostjo.

O centralizmu in federalizmu je po kratkem
odmoru spregovoril dr. Janko Prunk v prispevku
Centralizem in federalizem. Vse od vstopa v prvo
jugoslovansko državo leta 1918 pa do današnjih
dni je pri Slovencih prednjačUa zahteva po fede-
rativni ureditvi države, ki se je skozi obdobja raz-
lično uresničevala.

Delovanje Slovenske ljudske stranke v Kraljevi-
ni Srbov, Hrvatov in Slovencev, je analiziral dr.
Darko Friš v koreferatu SLS in slovensko nacio-
nalno vprašanje. Stranka je po sprejetju Vidov-
danske ustave (1921) ponovno začela boj za na-
rodno samoodločbo, v dvajsetih letih opustila do-
tedanjo avtonomistično politiko in s podpisom t.i.
Blejskega sporazuma vstopUa v vladno koalicijo.

Prvi dan posveta se je zaključU v prijetnem
ambientu Vodnega stolpa ob Dravi, kjer so dr.
Janez Drnovšek predsednik Vlade Republike Slo-
venije, dr. Ludvik Toplak rektor Univerze v
Mariboru, in dr. Lojze Marinček minister za zna-
nost in tehnologijo RS, pripraviU sprejem za vse
udeležence. V imenu dr. Drnovška in v svojem
imenu je zgodovinarje pozdravU dr. Lojze Marin-
ček, nekaj besed je spregovoril tudi dr. Toplak. Ob
čudoviti postrežbi in sproščujočem pogovoru se je
sprejem zavlekel v pozne nočne ure.

Petkov dopoldanski del je vodUo predsedstvo,
ki so ga sestavljaU dr. Branko Marušič, dr. Anton
Ožinger in mag. Saša Serše.

172

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Osnovna teza referata Cerkev in nacionalno
vprašanje dr. Janeza Juhanta, ki je nastopil kot
prvi, je bila, da je Cerkev pri Slovencih odločilneje
vplivala na razvoj narodnostnega vprašanja kot pri
drugih narodih in to zato, ker Slovenci nismo
imeli svoje države. Na kratko je predstavil odnos
Cerkve do nacionalnega vprašanja v zadnjih 150-
letih in s tem povezane probleme.

Dr. France Dolinar je v koreferatu Cerkvena
uprava in Slovenci najprej pojasnil pojem "cer-
kvena uprava" in razložil, zakaj se slovensko
ozemlje vse do leta 1968, ko so ustanovili ljub-
ljansko metropolijo, ni moglo oblikovati kot samo-
stojna cerkvena pokrajina. Navedel je še tri glavne
spremembe na področju cerkvene uprave na na-
šem ozemlju, in sicer ustanovitev goriške metro-
polije leta 1830, spremenjene meje škofij po prvi
svetovni vojni in preureditev cerkvene uprave po
drugi svetovni vojni.

- Dr. Vincenc Rajšp je v svojem koreferatu Pri-
spevek slovenske duhovščie za promocijo sloven-
skega jezika in slovenske narodnosti predstavil de-
javnost slovenske katoliške duhovščine na narod-
nostnem področju od revolucionarnega leta 1848
pa do konca 1. svetovne vojne, ter kako je to od-
mevalo pri Slovencih in drugih narodih v mo-
narhiji. Odnos cerkve do izseljevanja in slovenskih
izseljencevje poskušal razložiti dr. Bogdan Kolar v
koreferatu Cerkev in slovenski izseljenci. Na za-
četku je Cerkev izseljevanje Slovencev podpirala,
konec 19. stoletja pa je prevzela dve nalogi: Slo-
vencem v domovini je skušala preprečiti, da bi se
izseljevali, Slovencem v zamejstvu pa je pomagala
pri povezovanju in skupnem delu. Do druge sve-
tovne vojne je to nalogo opravljala Rafaelova
družba. V obdobju od konca druge svetovne vojne
do leta 1952 je bilo Cerkvi prepovedano zanimati
se za izseljence, po tem letu pa se je položaj spre-
menil.

Pričakovanja Slovencev, da bodo ob vstopu v
prvo jugoslovansko državo (1918) skupaj s Srbi in
Hrvati zaživeli kot svobodni in suvereni narodi, se
po besedah dr. Jureta Perovška, niso izpolnila. V
referatu Jugoslavija - pričakovanja in realnost je
predstavil razmere v novi državi, ki je v ustav-
nopravnem pogledu uveljavljala nacionalni unita-
rizem, južnoslovanske narode pa opredeljevala kot
"plemena" namišljenega enotnega jugoslovanskega
naroda. Velika večina Slovencev se je že v začetku
20. let temu uprla in se odločila za slovensko na-
rodno stališče: v Jugoslaviji naj se uveljavi sloven-
sko avtonomistično federativni narodnoemancipa-
cijski interes.

Mag. Vlasta Stavbar je v koreferatu Dekla-
racijsko gibanje predstavila to dogajanje kot izraz
spontanega izjavljanja Slovencev za majniško de-
klaracijo. Gibanje je med drugim poudarjalo za-

htevo po samoodločbi narodov in zahtevo po
pravični novi državi v okviru habsburške monar-
hije.

Dr. Ervin Dolenc je bil v koreferatu Leto 1918
kot kulturna prelomnica mnenja, da je leto 1918 za
večino Slovencev pomenilo eno večjih kulturnih in
političnih prelomnic v lastni zgodovini. V novi
Kraljevini SHS so zavladali ugodnejši pogoji za
rast in izpopolnjevanje slovenske kulture. To se je
pokazalo najprej v slovenLzaciji šolstva ter drugih
izobraževalnih in umetniških institucij, istočasno se
je povečala tudi intelektualna moč Slovencev.

Kot zadnji predavatelj v dopoldanskem delu je
nastopil dr. Andreas Moritsch, ki je svoj referat
posvetil Koroškemu plebiscitu.

Sledila je kratka diskusija, nakar se je posvet v
Narodnem domu zaključil. Zgodovinarji so se po-
poldne zbrali v Viteški dvorani Pokrajinskega mu-
zeja, kjer je zadnjo četrtino posvetovanja vodilo
predsedstvo, ki so ga sestavljali dr. Feliks Bister,
dr. Darko Friš in dr. Andrej Hozjan.

Referat dr. Žarka Lazareviča o Preobrazbi slo-
venske gospodarske podobe je prebral dr. Ervin
Dolenc. V tem obdobju so se na Slovenskem me-
njavale krize in gospodarski vzponi, države in
družbene ureditve, s tem povezana plačilna sred-
stva in gospodarska politika. Vse to je od slo-
venskega gospodarstva terjalo nenehna prilagaja-
nja in iskanja ustreznih rešitev. Lazarevič je še na
kratko predstavil značilnosti gospodarskega raz-
voja v zadnjih 150-letih.

Posvetovanja se ni mogel udeležiti tudi Marko
Waltritsch, zato je njegov referat Gospodarska vlo-
ga Slovencev v Trstu in Gorici prebral dr. Branko
Marušič. V obeh omenjenih mestih so do leta 1918
imeli slovenski trgovci, obrtniki in tudi industrialci
pomembno vlogo. Zelo močne so bUe tudi slo-
venske banke in posojilnice. Po letu 1918 se je s
fašizmom položaj zelo poslabšal, pretrgale so se
vezi s slovenskim podeželjem in šele po drugi
svetovni vojni so se razmere izboljšale. Ponovno
poslabšanje je avtor zasledil v 90. letih.

Dr. Jera Vodušek-Starič je v prispevku Med
"ljudsko demokracijo" in demokracijo govorila o
ljudski demokraciji pri nas. Od vseh stopenj raz-
voja ljudske demokracije je po njenem, najmanj
raziskano obdobje čistk znotraj same komunistične
partije. Informbirojevski spor med KPJ in KPSZ pa
je zasenčil ta spor med staro in mlado generacijo
slovenskih komunistov. V naslednjih letih se je
partijska oblast še bolj utrdila, slovenska družba pa
postopoma le prešla v socialistično demokracijo.
Partija je dovoljevala večje gospodarsko, kulturno
in življensko svobodo, ni pa dopustila nobenih
možnosti, ki bi lahko pripeljale nazaj buržoazno ali
kapitalistično demokracijo.

Dr. Bojan Godeša je v koreferatu Osvobodilna

173

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

46

1998

fronta slovenskega naroda med posebnostjo in
splošnim jugoslovanskim razvojem predstavil
razvoj slovenskega osvobodilnega gibanja na pri-
meru Osvobodilne fronte, ki je bila prava slo-
venska posebnost, ločena od ostalih gibanj. Šele
jeseni 1942 seje začela pojavljati težnja po poe-
notenju slovenskega osvobodilnega gibanja z osta-
lim jugoslovanskim gibanjem, ki je privedlo do
podpisa Dolomitske izjave.

Ustavno reformo leta 1953 je kot zadnja refe-
rentka obdelala Mateja Rezek v koreferatu Ustavna
reforma 1953 in nacionalno vprašanje. Z vidika
federativne ureditve je bila najbolj sporna ukinitev
zbora narodov kot samostojnega doma zvezne
skupščine. Namesto njega je bil uveden zbor pro-
izvajalcev, katerega podlaga je postal razredni ele-
ment, ki je izpodrinil nacionalnega.

Dvodnevno posvetovanje je zaključil dr. Stane
Granda, ki se je še enkrat vsem zahvalil. Kljub
natrpanemu programu, saj se je na govorniškem
odru zvrstilo kar 31 referentov, pa se je posve-
tovanje uspešno končalo, tako vsebinsko kot tudi
orgariizacijsko. In samo želimo si lahko, da smo
dosegh naš namen: počastili našo preteklost, brez
katere ne bi bilo sedanjosti in tudi prihodnosti ne.

Barbara Sa tej

Napóvedna razstava o Janezu Puhu, izumi-
telju in industrialcu slovenskega rodu!

"Duh in sposobnost Janeza Puha sta prerasla
čas, v katerem je živel in presegla prostor, v kate-
rem je delal. Očitno je imel toUko energije in
ustvarjalnega naboja, da je s svojimi izumi osvojil
svet (Avstrija, Nemčija, Češka, Poljska, Švedska,
Hrvaška, Italija, Slovenija, Amerika, ...). V življenju
je vedno proučil vse, kar je že bilo znanega v de-
lavnicah ali v akademskih krogih in nato k temu
znanju dodal nekaj svojega, novega - zaradi izku-
šenj, naravne bistrosti in neumornega dela" (po-
sneto po zloženki: Janez Puh - človek, izumitelj,
tovarnar, 1862^ Sakušak, 1914 Zagreb, Phij, 1997,
avtor Kristina Šamperl Purg).

Zgodovinski arhiv na Ptuju si je za dve leti
zadal obsežen in zahteven projekt o Janezu Puhu.
Projekt obsega publikacijo - monografjo o velikem
Slovencu, ki bo predvidoma izšla konec leta 1998
ob 105. obletnici znamenite kolesarske dirke Paris -
Bordeux in razstavo, ki bi jo želeU odpreti 16. julija
1999, ob 85. letnici smrti. Istega leta bodo tudi naši
sosedi Avstrijci obeležih 100 letnico današnje to-

varne Steyr-Daimler-Puch v Gradcu.
Cilj projekta:

- na osnovi ohranjene in evidentirane arhivske,
muzejske in industrijske dediščine opredeliti
pomen veUkega izumitelja slovenskega rodu,

- Janeza Puha uvrstiti v dodatek Slovenskega
biografskega leksikona,

- s knjigo in razstavo pribUžati Janeza Puha pred-
vsem mladim

- in podpreti razvoj obrtnega šolstva pri nas.
Vodja projekta je avtorica pričujočega poročila.
Projekt Janez Puh je nacionalnega pomena in

mednarodnih razsežnosti. Za predstavitev tako za-
htevne materije smo v Zgodovinskem arhivu na
Ptuju imeli pravzaprav na voljo zelo malo gradiva,
zato smo si zadah za osnovno nalogo, da bi ugo-
tovili kaj o tem velikanu na izumiteljskem pod-
ročju skrivajo naši arhivi, posamezniki, klubi,
knjižnice in muzeji. Slovenski arhivi, muzeji, posa-
mezniki, inštituti, fakulteta, arhivi v Gradcu so se
pozitivno odzvali glede sodelovanja pri publikaciji
kot tudi pri razstavi.

Izvleček iz poročne matične knjige
mesta Gradec iz leta 1889

174

46

1998

12 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Za začetek smo pripravili napóvedno razstavo s
katero predstavljamo zahtevni projekt in žeUmo
doseči soglasje in potrditev širše skupnosti, da bi
ta projekt lahko izvedel tako strokovno, fizično in
seveda finančno.

Napovedana razstava z naslovom Janez Puh -
človek, izumitelj, tovarnar ohlapno riše podobo
našega rojaka, ki se je rodil leta 1862 v Sakušaku
pri Juršincih, okraj Ptuj, živel in dela je v glavnem
od leta 1885 do 1914 v Gradcu, umrl je istega leta
v Zagrebu. Razstava nam še ne postreže z gene-
alogijo, niti ne z natančno učno potjo, še manj z
njegovimi patenti na področju razvoja koles, mo-
torjev, avtomobilov, balonov, letalskih motorjev,
pisalnih in šivalnih strojev, to je naloga razisko-
valcev.

Reklamni letak tovarne koles Janeza Puha, iz
katerega je razvidno, da je omenjena tovarna
prejela v letu 1892 kar 136 nagrad

Napóvedna razstava danes obsega 32 ekspo-
natov na osnovi arhivskega gradiva in literature
ter 24 originalov (5. muzejskih eksponatov in 19
arhivskih), predstavljena je bila trikrat in sicer od
30. 10. do 6. 11. 1997 v mestni hiši na Phiju in od
14. 11. do 10. 12. v avU Šolskega cenfa-a Phij. Zgo-
dovinski arhiv na Ptuju in Mestna občina Ptuj,

občina Radgona, občina Juršinci, občina Ljutomer,
občina Ormož in Perutnina Ptuj so tako vnesli v
počastitev 120. letnice obrtnega izobraževanja na
Ptuju, kjer je Puh odigral pomembno vlogo in 30
letnice Poklicne in tehnične strojne šole na Ptuju
širšo noto. V rojstni fari, oziroma občini Juršinci je
bUa razstava od 16. 12. 1997 do 15. 1. 1998.

Na treh predstavitvah je büo okoU 4000 učen-
cev, dijakov in vabljenih gostov, napisani so bili
številni članki v lokalnem časopisu Tednik, v Delu
in na 1. programu (TV Slovenije in TV Ptuj). Na
vseh predstavitvah so bile na voljo zloženke, ki jih
je strokovno zasnovala vodja projekta in na zad-
njih dveh predstavitvah je bil na voljo tudi
katalog, v katerem smo prestavili projekt. Katalog
je velikega formata, zgledno oblikovan, opremljen
z barvnimi fotografijami, prevodi povzetkov v
nemškem in angleškem jeziku, v nakladi 1000 iz-
vodov.

Napóvedno razstavo so na prvi predstavitvi
spremljaU le trije originali, na drugi že šest in do
tretje predstavitve v Juršincih nam je uspelo pri-
dobiti še 18 originalo, v glavnem fotografij, raču-
nov, letakov. V Juršincih so nam učenci zaigrali
tudi neke vrste veseloigro na temo Janeza Puha,
na domačiji so nam postregU v Puhovi sobi s toplo
Puhovo malico - srnin golaž, žganci in gibanca, ki
je bila najbolj priljubljena Puhova jed. Njegovi do-
mači so mu gibanco pripraviU vedno, ko je prihajal
v Juršince. PiU smo Puhovo vino - rumeni muškat,
boljši od vsake sladice.

Puhov dvocikl v glavi računa trgovine
Aloisa Heu iz Maribora, 1911

Napóvedna razstva se bi predvidoma seUla v
vsa mesta, ki so kakorkoU povezana z Janezom
Puhom, morda tudi v Ljubjano, kajti tudi župan
Hribar se je vozU s Puhovim avtom.

Kristina Šamperl Purg

175

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

O delovanju Društva ljubiteljev soške fronte

Poročilo obsega opis društvene dejavnosti v
preteklem obdobju štirih let (1994 - 1998). DLSF je
bilo ustanovljeno decembra 1994 in ima okrog tri-
deset članov.

V preteklem obdobju so izvršni odbor društva
sestavljali: Jakob Marušič (predsednik). Davor Ker-
nel (podpredsednik), Martin Premk (tajnik), Lenart
Zaje (blagajnik) ter člani: Martin Rozman (vodja
disciplinske komisije), Miha Dovžan in Franc Ma-
rušič (člana disciplinske komisije). Marko Habjan
in Bogdan Sajovic.

Pomen in vlogo ter organizacijo društva najlaže
predstavimo tako, da se osredotočimo na samo
dejavnost društva. Dejavnost DLSF je ostala zvesta
ciljem in nalogam: - pripravljati in organizirati
raziskovalne pohode na področja, kjer je potekala
soška fronta

- pripravljati razstave (o soški fronti)

- organizirati tematske večere in

- izdajati ustrezne publikacije (brošure, pregiban-
ke).

V ospredju delovanja DLSF je promocija dru-
štva. Do sedaj je bila glavna oblika predstavitve
organizacija razstav, od katerih je bila najbolj
odmevna četrta (v Cekinovem gradu). Prva je bila
v OŠ Pivka (od 2. decembra do 6. decembra 1994).
Naslednji dve sta bili v OŠ Danile Kumar (od 20.
februarja da 10. marca 1995) in v Hotelu Jama v
Postojni (od 13. julija do 1. avgusta 1995). Četrta (v
že omenjenem Cekinovem gradu) je nastala v
sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Lju-
bljani (od 14. februarja do 10. aprila 1996). V letu
1997 je bila le ena razstava, in sicer v Gimnaziji
Moste (od 17. oktobra do 4. decembra 1997).
Seveda pa so pomembna tudi javna občila, preko,
katerih obveščamo širšo javnost o delu v društvu, i
V tem oziru je bila zelo pomembna kontaktna j
oddaja na TV3 (Dobro jutro, Slovenija). i

Samo društvo deluje po načelih prostovoljnega:
združevanja članov s ciljem, da z aktivnim udej-
stvovanjem sodelujejo pri raziskovanju različnih
tematik s področja soške fronte. DLSF kupuje in
prodaja, zamenjuje, podarja, prejema v dar in

restavrira eksponate iz prve svetovne vojne, ter
ljubiteljsko zbira in razstavlja eksponate iz drugih
obdobij. Večina predmetov iz zbirke - ta je prvot-
no nastajala naključno, zdaj pa jo člani društva s
čedalje večjo vnemo načrtno dopoljnjujemo - je
bila prvotno last Jakoba Marušiča, po ustanovitvi
društva pa je postala društvena last. Pri vsaki raz-
stavi sodelujejo tudi zunanji sodelavci, bodisi posa-
mezniki (nakaj eksponatov na preteklih razstavah
je bila privatna last) ali institucije (že omenjeni
Muzej novejše zgodovine). Na naših razstavah že-
limo z ilustrativno močjo predmetov in fotografij
iz tega obdobja približati grozote soške fronte.
Obiskovalcu želimo pričarati dnevne tesnobe voja-
ka, ki je bil zdrobljen, fizično utrujen in moralno
strt. Ob tem pa želimo, da ob razstavah naši
najmlajši obiskovalci, katerim so bile namenjene
razstave organizirane na osnovnih šolah in gim-
nazijah, spoznajo ves nesmisel vojne in vojskova-
nja. Ob posameznih razstavah smo pripravili tudi
ustrezne publikacije (brošura z naslovom Vojak na
soški fronti (1915 - 1917) je bila izdana ob razstavi
na OŠ Danile Kumar, na ostalih razstavah pa so
bile spremljajoči material pregibanke). Ker pa je
organizacija razstav precej velik finančni zalogaj za
naše društvo, katerega člani smo večinoma štu-
dentje zgodovine, naj povem, da so glavni vir do-
hodkov razstave (vstopnina) in sponzorstvo (OŠ,
gimnazije. Muzej novejše zgodovine). Vsekakor pa
pričakujemo tudi sredstva, ki naj bi jih društvo
prejelo od Mestnega sekretariata za izobraževanje,
raziskovalno dejavnost, kulturo in šport. Večino
teh sredstev porabimo za izboljšanje organizacije
društva in za nabavo novih eksponatov. Mnogo
predmetov dobimo tudi v obliki donacij, ki so
vedno zelo dobrodošle.

Kaj pa načrti za v prihodnje? Še naprej orga-
nizirati čim več razstav in pridobiti čim več novih
članov. Ustrezno s tem širiti vesti o našem delo-
vanju med strokovno javnostjo in preko mno-
žičnih občil, ter se poskušati vključiti v širše raz-
iskovalne programe na tematiko prve svetovne
vojne, ki jih pripravijo drugi organizatorji (društva
ali posamezniki) iz Slovenije in tujine.

Davor Kernel

176

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

Ocene

Ljubno ob Savinji, 750 let, izdala in založila
Občina Ljubno ob Savinji, tisk Hren Grafika,
Ljubno 1997, 175 strani

Obsežen pregled Ljubnega skozi zgodovino je
prispevek glavnega urednika Aleksandra Videč-
nika, ki na podlagi dokumentarnega gradiva ugo-
tavlja poimenovanje kraja, "historično izpričan kraj
Ljubno leta 1274." Nadaljuje s podeUtvijo trških
pravic, kar je bilo zelo pomembno za razvoj kraja.
Saj je že leta 1459 gornjegrajski opat Gašper od-
redil, da bodo Ljubno s kraji Gornji Grad in Rečica
zemljiško-gospodarstveni trgi za gornjegrajske
podložnike. Leta 1464 je ljubljanski škof Sigismund
podelil Ljubnemu trške pravice. Te so pozneje na
podlagi listine iz leta 1459 potrjevali škofje ljub-
ljanske škofije in tudi cesar Friderik III. Po mnenju
avtorja je leta 1470 dobil kraj tudi svoj trški grb.
Osrednji del grba je benediktinska zvezda, ker so
upoštevali zemljiško gospoščino, kateri je trg pri-
padal in to je bil benediktinski samostan v Gor-
njem Gradu.

S podeljenimi trškimi pravicami je bil usklajen
tudi samoupravni red trga in naloge tržkega sod-
nika. Zelo zanimiv je pregled prebivalstva, medse-
bojni odnosi ter demografske in socialne razmere,
kakor tudi navedba družinskih imen. Iz navede-
nega razberemo, da je bilo prebivalstvo izključno
slovensko, kasneje pa so zlastì z razvojem obrh
prihajah tuji rokodelci iz Avstrije in Koroške, kar je
razvidno po nemških priimkih. Zaradi socialnih
razlik, pa je med tržani, to pomeni med posestniki
in kočarji velikokrat prišlo do nesporazumov, zlasti
pri voUlni pravici. Konec fevdalne dobe je prinesel
tudi spremembe pri delovanju občin, tako je prišlo
do spremembe odnosov med tržani in meščani.
Dokončno pa se je poslovanje občin uredilo z za-
konom, ki so ga v Avstriji sprejeh 2. maja 1864.

Avtor nadaljuje s prikazom Ljubnega od prve
svetovne vojne in Maistrovih borcev, ker je bilo
med njimi mnogo Ljubencev, Majske deklaracije
leta 1917 in obdobja stare Jugoslavije do gospo-
darske osamosvojitve. Zlasti hitro se je razvijalo
obrtništvo in trgovina z lesom, kar je narekovala
osamosvojitev od tujega kapitala. Narodni buditelji

so že pred koncem stoletja ustanovili Hranilnico in
posojilnico (1894), Kmečko-splavarsko hranilrüco in
posojilnico (1908), vse to za ohranitev domačega
kapitala. Druga svetovna vojna je cvetočo rast
kraja skoraj uničila. Okupator je začel uničevati
slovenski živelj z izseljevanjem, zapiranjem, potuj-
čevanjem, z uvedbo nemškega jezika v šole, urade
in javno življenje. Kratkotrajna osvoboditev kraja
in povrnitev nemškega okupatorja je s požiganji in
razdejanjem še huje prizadela prebivalstvo. Po
vojni je bUo potrebno veliko truda in dela ter
preoblikovanja oblastnih organov, okrajev, krajev-
nih skupnosti do osamosvojitve Slovenije.

O igralski, čitalniški, orlovski, zborovski, tambu-
raški in športni dejavnosti ter prostovoljnem gasil-
skem društvu, ki so ga ustanovih leta 1898 pod
naslovom "Prostovoljna požarna hramba Ksaveri-
janka", čigar pobudnik je bil Jože Terčak, šolski
upravitelj v vasi Radmirje, ki leži ob desnem bregu
Savinje, govori prispevek Jožice Osovnik, ki je za-
pisala, da "o zgodovini kraja in fare bi lahko veliko
povedala cerkvena kronika, ki pa je med drugo
svetovno vojno bila uničena. Tako je pričujoči za-
pis nastal na temelju nekaterih pisnih dokumentov
in fotografij".

O kraju Okonina in njeni zgodovini in prvem
kraju Občine Ljubno, ki leži ob zelo prometni
cesti, piše Milena Vršnik in pravi. Da "so v tem
majhnem kraju, že v preteklosti živeh pomembni
ljudje, ki so ime Okonine ponesli v svet in posta-
vih temelje kulturnemu življenju", med njimi so
znani Valentin Orožen (1808 - 1875), Ignacij Zavo-
lovšek (1873 - 1950), Oskar Hudales (1905 - 1968).

Pod naslovom prispevka Verski utrip je obsež-
no poglavje Viljema Pangerla, ki govori tako o fev-
dalni kot o cerkveni zgodovini, od pražupnije Gor-
nji Grad dalje. Vladar jo je delil dalje svojim ve-
likašem za zasluge ah plačilo. Ti pa so jo "po na-
ročilih fevdalizma delili naprej". V Zgornje Savinj-
ski dolini sta takrat nastali dve zemljiški gospo-
ščini: mozirska in gornjegrajska, ki je obsegala vso
Zadrečko in Savinjsko dohno od Nazarij navzgor.
Središče te posesti je bil Gornji Grad. Avtor na-
dalje opisuje ustanovitev in delovanje župnije in
cerkve na Ljubnem in podružnične cerkve v Ro-
suljah in Rastkah. Predstavi župnijo Radmirje z
imeni župiukov od leta 1780 dalje. Spregovori tudi

177

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

O njenih b-eh cerkvah: sv. Mihaelu v Radmirju, o
cerkvi v Okonini in o cerkvi sv. Barbare na Straži.

O gospodarski dejavnosti v kraju govori pri-
spevek Darje Dobovičnik. Najprej predstavi pri-
marno dejavnost t.j. kmetijstvo s strukturo kmeč-
kih gospodarstev in gozdarstvo, ker pokriva gozd
kar 66% celotne površine. V sekundarno dejavnost
uvrsti elektro in kovinsko industrijo ter gradbe-
ništvo. V kvartarni sektor pa obrt, trgovino in tu-
rizem, kjer vidi pomembno poslanstvo v reševanju
brezposelnosti, zvišanju kvalitete življenja in med-
sebojnih odnosov.

Razvoj šolstva predstavlja prispevek Rajka Pir-
nata, ki podrobno opisuje ustanovitev šole na
Ljubnem, ko je takratni lavantinski škof Leopold
21. avgusta 1805, podpisal protokol o ustanovitvi
šole. Sola je bila pod patronatom gornjegrajske
graščine, ki je za njeno vzdrževanje prispevala eno
tretjino stroškov, dve tretjini pa občina na Ljub-
nem. Prvi učitelj na šoli je bil Franc Simonetti, ki
je poučeval od leta 1805 do 1838. Pouk so imeli v
zasebni hiši imenovani "Janezova hiša", ki je bila
zelo vlažna in zatohla, da so učenci "omedlevali in
bruhali".

Avtor nadaljuje s prikazom delovanja šole na
Ljubnem od enorazrednice do razširitve v petraz-
redrrico ter po vojni v sedem in osemletno od
nižje gimnazije do popolne osnovne šole. Dodan
je seznam imen učiteljev od prvega iz leta 1805 do
leta 1997. Prav tako sta obdelani osnovna šola v
Radmirju od prve zasilne šole leta 1840 in nato
redne leta 1870 ko je bil sprejet državni osnovno
šolski zakon. Šola v Rastkah je bila ustanovljena
leta 1942 za severni del šolskega okoliša na pod-
ročju Primoža, Planine in dela Tera. Kot pod-
ružnična šola je delovala do šolskega leta 1974/75,
ko so jo ukinili zaradi premajhnega števila učen-
cev. Prispevku sledijo zanimivosti iz šolskih kro-
nik.

Zdravstvo je predstavil Aleksander Videčnik, ki
pravi, da so si morali do prvih let dvajsetega sto-
letja "Ljubenci iskati zdravniško pomoč le v Kam-
niku, Šoštanju in Celju". V prvih letih 20. stoletja
pa so prihajali v Ljubno mozirski zdravniki le en-
krat na teden. Sedaj pa imajo v kraju za zdravje
dobro poskrbljeno.

Kulturna dejavnost je bila in je še sedaj zelo
pestra, kar je razvidno iz opisa Lenke Kralj. Avto-
rica zelo podrobno analizira kulturni razvoj od
druge polovice 19. stoletja, ko sta se na Ljubnem
razmahnila splavarstvo in trgovina. V začetku
stoletja so imeli bralno društvo. Vaščani so zelo
radi segali po knjigah. Imeli so tudi moški pevski
zbor, ki ga je vodil organist Davorin Budna, ki je
pevce učil narodne in umetne pesmi. Navaja vso
pestro pevsko dejavnost vse do leta 1997. Prav
tako so bili dejavni na dramskem in folklornem

področju. Omenja tudi godčevstvo, ljudske godce,
ki so imeli posebno mesto v družabnem življenju
in niso smeli manjkati na svatba, pustovanjih in
veselicah. Igrali so melodije, ki so jih prenašali iz
roda v rod.

O ljubenski potici govori zapis Martina Puše-
njaka, ki pravi, da je potica butara, znamenje iz
vsakdanjega kmečkega življenja, ki ga prinesejo na
cvetno nedeljo k blagoslovu. Izdelovanje potic je
imelo različne simbole iz živalskega in kmečkega
življenja. "Število šestindevetdeset vrst potic priča
o neumomosti in ustvarjalnosti človeškega duha

Splavarstvo v Zgornjesavinjski in Zadrečki doli-
ni predstavlja prispevek dr. Angelosa Basa, ki
pravi, da je Savinja plovna od Ljubnega, Dreta pa
od Bočne pri Gornjem Gradu: od tu je segalo
ozemlje savinjskih in zadrečkih splavarjev na
vzhodu do Mozirja in bližnje okolice. Naprej pa ob
Savinji na območju Letuša, Polzele in Šempetra, so
se s splavarstvom ukvarjali v manjši meri, in tega
območja ni mogoče prištevati k ozemlju savinjskih
splavarjev. Splavarji so splavarili veliko lesa "po
Dreti in Savinji in naprej po Savi na Hrvaško v
Slavonijo in Srem, s čemer dotekajo temu ozemlju
vsako leto znatne vsote denarja".

Primož Budna je v sestavku Od ust do ust iz
raznih zapisov in drugih virov zbral rod Reichov,
za katerega meni, da je vreden omembe "saj
Ljubenci mislimo, da je bil med prvimi tukajšnjimi
naseljenci, prav tako pa so bili tudi cerkveni
dobrotniki".

Povodenj, ki je leta 1990 prizadela celotno pod-
ročje Zgornje Savinjske doline podroben opisuje
Rajko Pirnat. Zapis je dokumentiran, saj je bilo še
posebej katastrofalno na področju reke Savinje, od
Luč tako da je bilo na udaru tudi Ljubno. Podatki
so zajeti časovno od ure do ure z opisom razmer.
Odločili so se objaviti najpomembnejše zapisnike
uradnih organov, "da bi se izognili različnim raz-
lagam... in to lahko tudi največje jamstvo za res-
ničnost podatkov in ocena dogajanj".

Krajši so prispevki o gasilstvu Edija Mavrica
Savinjčana, kjer izvemo, da so imeli Ljubenci svojo
požarno hrambo že leta 1866 in da so varovali
ljudi in premoženje pred ognjem in drugimi ele-
mentarnimi nesrečami. O dejavnosti turističnega
društva prvotno imenovanega Tujsko prometno in
olepševalno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta
1933 in je po dvajseteih letih 1953 ponovno oži-
velo, je zapisala Jožica Valte. O planinskem dru-
štvu je zapis Alojza Mikeka. O smučarskem športu,
ki je bil v Ljubnem razširjen že od sankanja leta
1928 dalje do smučarskih skokov v letu 1953, go-
vori zapis Rajka Pirnata. Tudi nogometne igre se-
žejo v leto 1930, ko so Ljubenci igrali prvo nogo-
metno tekmo z moštvom Mozirja, o tem pa je

178

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

spregovoril Franjo Plesnik. O lovski družini, ki
šteje 75 članov, je pisal Jože Kralj, njena naloga je
bila in še vedno je varovanje divjadi in čuvanje ter
ohranjanje naravnega bogastva. O ribištvu, ki je
bilo pred letom 1890 do prve svetovne vojne ure-
jeno tako, da so tržani lahko lovili ribe dvakrat na
leto, je pisal Franjo Marovt. O delovanju organi-
zacije Zveze borcev in Društva upokojencev, ki
skrbijo za svoje člane je zapis Ivana Ermanca.

Pubhkacija velikega formata je bogato oprem-
ljena z barvnimi fotografijami Matevža Lenarčiča
ter fotografijami dokumentarne vrednosti. Sedem-
najst avtorjev je s članki in prispevki lepo počastilo
krajevni jubilej.

Naj zaključim z uvodno besedo ljubenske žu-
panje Anke Rakun, ki je apisala:

"Poznavanje lokalne zgodovine je pomembno
tudi zaradi celotnega pregleda nacionalne zgodo-
vine našega naroda. K tej zgodovini je tudi naš
kraj prispeval svoj delež. Prepričana sem, da bo
knjiga našla dostojno mesto v sleherni družini v
našem kraju in širši okolici".

Slavka Pavlic

Šolska kronika, Zbornik za zgodovino šol-
stva in vzgoje, Ljubljana 1997; št. 6 - XXX;
323 strani

Strokovna revija za zgodovino šolstva in vzgoje
Šolska kronika, ki jo letno izdaja Slovenski šolski
muzej, tudi tokrat prinaša vrsto zanimivih pri-
spevkov. Vsebina zbornika je razdeljena v več
sklopov in sicer Članki in razprave. Prispevki in
gradivo. Spomini na šolo. In memoriam. Iz mu-
zejskega dela. Poročila in ocene ter Bibhografija.

Sandra Kurnik Zupančič se je s proučevanjem
novih in s pozornejšim pregledovanjem že znanih
zgodovinskih virov dokopala do natančnejše opre-
delitve začetka delovanja šole na Jarenini. Gradnjo
šolskih stavb in drugih pripadajočih objektov v
kraju od začetkov sredi prejšnjega stoletja do dru-
ge svetovne vojne analizira predvsem skozi ohra-
njeno šolsko kroniko obravnavane šole ter z oprt-
jem na nekatere druge arhivske in časopisne vire.
Nadaljevanje bo sledilo v eni od prihodnjih številk
Šolske krordke.

Ker se je vsakdo izmed nas tako aÜ drugače
srečal s šolsko kaznijo, kot uvodoma pove v raz-
pravi z naslovom "Šiba novo mašo poje" avtorica
Ivanka Zaje Cizelj, nas bo branje tega prispevka

gotovo pritegnilo. Obravnava predpise o šolski
kazni in primere šolskih kazni konec 19. in v
začetku 20. stoletja v Celju.

V rajnki Avstriji so morah biti učitelji dobro
podkovani v znanju iz kmetijstva. To poučevanje
je bilo posebej nagrajeno, nagrade pa so bili de-
ležni tudi učitelji, ki so skrbeli za urejene šolske
vrtove. Kako so do znanja o poljedelstvu, in živi-
noreji v zvezi s tem prišli učitelji na Kranjskem,
izvemo iz članka Tatjane Hojan z naslovom Uči-
teljski tečaji pred prvo svetovno vojno na Slapu in
Grmu.

Natalija Glažar nas s svojim člankom popelje v
prvo obdobje samostojne države SHS, v čas med
leti 1918 in 1921. Predstavi nam šolsko proble-
matiko, predvsem problem slovenizacije šolstva in
organiziranje šolske uprave, odnos šole do države
in političnih organizacij ter nekatere programske
koncepte.

Razprava Rozine Švent razkriva do sedaj manj
znano in neobdelano problematiko begunskega
šolstva po letu 1945, ko je domače ognjišče za-
pustilo 20.000 Slovencev, ki so se v strahu pred
maščevanjem zmagovalcev naselili v začasnem ta-
borišču v Vitrinju na Koroškem. Med njimi je bilo
tudi veliko otrok, za katere so kljub vsesplošnemu
pomanjkanju organiziraH ljudsko šolo in gimna-
zijo. Po ukinitvi taborišča v Vitrinju so šolniki be-
gunci nadaljevali svoje delo v novih taboriščih v
Peggezu pri Lienzu, Špitalu, Št. Vidu ob Glini in
Judenburgu. Z izseljevanjem beguncev v čezmor-
ske kraje pa so šole okrog 1950. leta prenehale z
delovanjem.

Bogdan Kolar razgrne problematiko verskega
šolstva pri nas po drugi svetovni vojni in na-
tančneje obdela štiriindvajsetletno delo srednje
verske šole v Želimljem pri Ljubljani vse do leta
1991, ko je bila tam ustanovljena gimnazija s
pravico javnosti.

V sklopu Prispevki in gradivo nam po že
utečeni navadi Slavica PavUč kratko opiše šole, ki
so letošnji jubilanti (Gimnazija Celje, osnovne šole
Rečica ob Savinji, Rodni Vrh, Straše, Borovnica, Sv.
Gregor, Trstenik, Bukovica, Iška vas, Prosenjakovci,
Sela-Vrhe, Stara Osehca, Strmec, Vhštanj, Drenov
Grič, Kal nad Hrastnikom, Krtina, Laze, Mekinje,
Maribor - Osnovna šola Bojana Ilicha, Šokat, Veli-
ka Pirešica, Žvirče, Cerkno, in Slovenska trgovska
šola v Ljubljani).

S pomočjo šolske kronike in na podlagi ustnih
virov Vojko Čeligoj predstavi 170 let delovanja
ljudske šole na Premu, rojstnem kraju Dragotina
Ketteja, Breda Veber pa nam približa preteklost
160 let stare šole v Grižah. Čeprav ima Novomeška
gimnazija že kar 250 letno zgodovino, pa so uspeli
odpreti prvi dijaški dom šele pred petdesetimi leti.
O njegovem razvoju govori prispevek Ivanke

179

12ICRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

Mestnik.

Za zanimivim naslovom Srce dvojezičnega šol-
stva na Koroškem avtorja Francka Lasbaherja se
razkriva kratek pregled razvoja tamkajšnjega dvo-
jezičnega šolstva predvsem v času po drugi sve-
tovni vojni, ki ga spremlja vpogled v avstrijsko
šolsko zakonodajo. Predstavi nam tudi slovenske
šole vseh ravni in vrtce ter plodno delo peda-
goškega združenja slovenskih učiteljev.

Ana Benedetič nam osvetli lik dr. Mihajla Ros-
toharja, psihologa in enega ustanoviteljev ljubljan-
ske univerze leta 1919 ter uvajalca študija psiho-
logije na njej. Oriše tudi njegov prispevek pri po-
stavitvi temeljev psiholoških znanosti v Pragi in
Brnu, kjer je deloval med leti 1920 in 1949 ter
zadnje obdobje, ki ga je ponovno doma v Slo-
veniji, posvetil tej stroki.

Rubrika Spomini na šolo tokrat prinaša prijetna
branja štirih prispevkov. Z izredno subbino zapisa-
nimi spomini na čas okrog mature nam pisateljica
in slikarka Zlata Volarič obogati vedenje in razu-
mevanje življenja učiteljiščnikov v petdesetih letih.
Svoje začetniške izkušnje pri poučevanju na šoli za
frizersko in oblačilno stroko je v prispevku Za
dom in družino zelo plastično prikazal pisatelj Ja-
nez Švajncer. Učiteljica Marija Nosan se v pri-
spevku spominja prvega desetletja učiteljevanja po
raznih krajih Slovenije od Dupelj in Jezerskega do
Dobrovega v Goriških Brdih, kjer je poučevala do
leta 1950, sledilo je delovno mesto na nižji gim-
naziji v Gorenji vasi v Poljanski dolini, pa zopet
Duplje in nazadnje 1956. leta delavski dom BPT v
Tržiču. Jože Volarič pa v prispevku z naslovom
Učiteljica z dušo in telesom oriše podobo svoje
žene Zlate Volarič kot učiteljice in umetnice, ki je
znala in zmogla obe poslanstvi medsebojno napa-
jati, ju združevati in bogatiti.

V rubriki In memoriam so objavljeni nekrologi,
posvečeni dolgoletnemu sodelavcu in oblikovalcu
številnih razstav kiparju Tonetu Demšarju, nekda-
njemu kustosu razstavne zbirke šolskega muzeja
mag. Vincencu Žnidarju, pedagogu dr. Vladu
Schmidtu, pedagogu dr. Rudiju Lešniku ter pro-
fesorici Sonji Bižal.

Kar obsežen del zbornika je namenjen predsta-
vitvam muzejskega dela. Tu se lahko seznanimo z
dejavnostjo Slovenskega šolskega muzeja v letu
1996, z delom Hrvaškega šolskega muzeja v letu
1996/97, preberemo poročilo z mednarodnega sim-
pozija šolskih muzejev v Leedsu (V. Britanija). Po-
bliže so predstavljene tudi nekatere razstave, med
njimi Spomini na šolo, 50 let Srednje pomorske
šole Portorož in razstava o raziskovalniJi nalogah
mladih raziskovalcev zgodovine na severnem Pri-
morskem. Dobrodošel bo opis stalne zbirke o
Matiji Čopu v Žirovnici, zanimivi pa so tudi opisi
tujih muzejev in sicer Izraelskega nacionalnega

muzeja, muzeja beduinske kulture. Švicarskega
otroškega muzeja v Badnu in Muzeja sodobne
nemške zgodovine v Bonnu.

Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje je prav
gotovo najprimernejše mesto za objavo poročil in
ocen o najrazličnejših publikacijah s področja
vzgoje in izobraževanja, ki jih tudi tokrat ne
manjka. Prav tako je zbornik poklican tudi za
objavljanje bibliogratije s področja zgodovine slo-
venskega šolstva. V tej številki Šolske kronike jo je
Marjeta Demšar pripravila za obdobje med leti
1990 in 1995.

Vlasta Tul

Zbornik ob 50-letnici Višje pedagoške šole,
Pedagoške akademije in Pedagoške fakul-
tete. Univerza v Ljubljani, Pedagoška Fakul-
teta, Ljubljana, 1997, 255 strani

Slovesnosti ob petdesetletnici svojega pedago-
škega delovanja je Pedagoška fakulteta Univerze v
Ljubljani počastila tudi z jubilejnim zbornikom, ki
je izšel v začetku decembra 1997 kot dopolnilo
slavnostne proslave na dan Univerze 4. 12. 1997.

Zbornik so uredili dr. Olga Janša Zorn, dr.
Gregor Kocijan in dr. Ivan Škoflek.

Vsebinsko zbornik poleg historiata Od Višje
pedagoške šole do Pedagoške fakultete, prinaša še
prispevke nekdanjih direktorjev oz. dekanov in
bibliografski del, ki zajema pregled objavljenih sa-
mostojnih znanstvenih in strokovnih publikacij ter
učbenikov, likovnih in glasbenih stvaritev. Zbornik
prinaša tudi različne sezname, med katerimi je
mogoče najti pregled vseh dekanov in prode-
kanov, seznam redno zaposlenih učiteljev in sode-
lavcev od leta 1947 do 1997, seznam nepedagoških
delavcev, seznam nagrad in priznanj pedagoških
delavcev, seznam doktorjev znanosti in magistrov,
ki so to stopnjo dosegli na Pedagoški fakulteti, ter
seznam študentov - Prešernovih nagrajencev. Ob
koncu je še obsežen pregled diplomantov zadnjih
25 let (za prvih 25 let je bil seznam objavljen leta
1973 v Zborniku ob 25-letnici). Zbornik je tudi
bogato opremljen, saj vsebuje 25 barvnih fotografij,
ki so vezane na dejavnost fakultete in 15 re-
produkcij umetniških del učiteljev oddelka za
likovno pedagogiko.

V prispevku Od višje pedagoške šole do Peda-
goške fakultete je Olga Janša Zorn na nekaj več
kot šestdesetih straneh predstavila zgodovino

180

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

fakultete od njene ustanovitve 4. 7. 1947 kot Višje
pedagoške šole do leta 1997, ko je od ustanovitve
minilo petdeset let. Pedesetletni zgodovinski raz-
voj fakultete, bi lahko razdelili v tri obdobja:

1. obdobje Višje pedagoške šole (1947 - 1964),

2. obdobje Pedagoške akademije do vpeljave viso-
košolskega študija (1964 - 1987),

3. obdobje visokošolskega univerzitetnega študija
(od 1987 dalje).

Današnja Pedagoška fakulteta ima torej pred-
hodnico v Višji pedagoški šoli (VPŠ), ki je bila
ustanovljena z odločbo vlade Ljudske republike
Slovenije in slovesno odprta 6. 10. 1947. Njen prvi
direktor je postal zgodovinar in geograf prof. Jože
Hainz. VPS je bila takrat ustanovljena za izobra-
ževanje učiteljev v okviru treh odsekov:

1. usposabljanje predmetnih učiteljev za pouče-
vanje na tedanjih nižjih gimnazijah, 2. usposab-
ljanje defektologov, 3. usposabljanje vzgojiteljev v
vzgojnih domovih. Prve generacije študentov so
lahko vpisale naslednje študijske skupina: mate-
matika-fizika, biologija-kemija, slovenščina-srbohr-
vaščina, ruščina-slovenščina, zgodovina-geografija,
defektologija. Število smeri se je v naslednjih letih
večalo. Tako so 1950 pridobili študij nemščine,
1951 študij angleščine, glasbene in likovne vzgoje,
1953 študij ročnih spretnosti (pozneje preimeno-
van v študij tehnike). Krajši čas je bilo mogoče
študirati tudi telesno in predvojaško vzgojo.

Ko so bile odpravljene nižje gimnazije in vpe-
ljana enotna osnovna šola (1958), je VPŠ izobra-
ževala učitelje za višje razrede osnovnih šol. Ko pa
so v naslednjih letih začeh odpravljati učiteljišča in
vpeljevati pedagoške gimnazije, je začelo prevla-
dovati mnenje, da naj bi vsi učitelji osnovnih šol
imeli višješolsko izobrazbo. Tako se je VPŠ leta
1964 preobhkovala v Pedagoško akademijo (PA), ki
je poleg učiteljev za predmetno stopnjo, izobra-
ževala tudi učitelje za razredno stopnjo osnovne
šole.

Tako VPŠ, kot PA so pestili prostorski pro-
blemi, ki so bili rešeni šele leta 1983 s preselitvijo v
novo stavbo za Bežigradom. Do tedaj pa so imeli
sedež v nekdanjem Stiškem dvorcu na Starem
trgu, ki je že kmalu po ustanovitvi postal pretesen,
saj se je število študentov neprestano povečevalo.
Večje povečanje je bilo zlasti po letu 1964, ko je
PA dobila več novih študijskih smeri. Takrat so
vpeljali poleg razrednega pouka še študij knjiž-
ničarstva, štiri leta za tem študij za vzgojitelje v
domovih, leta 1975 študij gospodinjstva in leta
1984 študij vzgojiteljev predšolskih otrok. PA je
ustanavljala tudi dislocirane enote v Novi Gorici in
Noven mestu (1972) ter Kopru (1974). Sredi se-
demdesetih let so PA tudi včlanili v Univerzo v
Ljubljani.

Največje spremembe je PA doživela v študij-

skem letu pred desetimi leti (1987/88), ko so vpisali
prvo visokošolsko generacijo študentov. Prehod na
štiriletni univerzitetni študij je za PA pomenil tudi
izgubo nekaterih študijskih smeri ki so se v večini
izvajale že od začetka. Smeri geografija-zgodovina,
jezike, knjižničarstvo je prevzela Filozofska fakul-
teta, glasbeno pedagogiko Akademija za glasbo,
medtem ko je pri naravoslovno-matematičnih sme-
reh prišlo do sporazuma s tedanjima Fakulteto za
naravoslovje in tehnologijo in Biotehnično fakul-
teto o delni izpeljavi nekaterih programov v pove-
zavi z njima. V celoti pa so obdržah programe raz-
redni pouk, likovna pedagogika, defektologija, so-
cialna pedagogika in predšolska vzgoja. Leta 1991
se je PA preimenovala v Pedagoško fakulteto
(PeF).

Danes ima PeF devet oddelkov:

- oddelek za temeljni pedagoški študij,

- oddelek za razredni pouk z enoto v Kopru,

- oddelek za defektologijo,

- oddelek za socialno pedagogiko,

- oddelek za hkovno pedagogiko,

- oddelek za fiziko in tehniko,

- oddelek za matematiko in računalništvo,

- oddelek za kemijo, biologijo in gospodinjstvo,

- oddelek za predšolsko vzgojo.

Avtorica se v svojem prispevku dotakne tudi
vseh študijskih smeri, ki jih na PeF ni več, na
kratko pa opiše tudi vse obstoječe oddelke, kot
tudi delovanje knjižnice, znanstvenoraziskovalno
in umetniško dejavnost ter stalno strokovno izpo-
polnjevanje pedagoških delavcev oz. permanentno
izbraževanje. Svoj prispevek je avtorica popestrila
s štirim fotografijami, štirinajstimi tabelami in
desetimi grafikoni.

Za tem prispevkom sledi seznam vseh dekanov
in prodekanov v letih 1947 - 1997. V delu imenovan
Dekani se spominjajo je vseh 12 dekanov oz.
direktorjev z izjemo treh, ki so že umrli, napisalo
nekaj utrinkov iz časa svojega mandatarstva. Dekani
oz. direktorji so bih: Jože Hainz (1947/48 - 1961/62),
Blaž Tomaževič (1962/63 - 1964/65), dr. Aleksandra
Kornhauser (1965/66 - 1968/69), dr. Branko Božič
(1969/70 - 1972^3, 1979/80 - 1980/81, 1985/86 -
1986/87), Franc Plevnik (1973/74 - 1975/76), Ciril
Brezovec (1976/77), dr. Jurij Kunaver (1977/78 -
1978/79), dr. Ivan Škoflek (1981/82 - 1984/85), mag.
Ivan Justinek (1987/88 - 1988/89), dr. Veljko Troha
(1989/90 - 1990/91), dr. Vinko Skalar (1991/92 -
1994/95), dr. Miran Čuk (od 1995/96 dalje).

V publikaciji sledijo seznami vseh redno zapo-
slenih učiteljev in sodelavcev ter ostahh redno za-
poslenih posameznikov na VPŠ, PA oz. PeF od
1947 do 1997. Na tem mestu pogrešamo seznam
zunanjih sodelavcev, ki pa ga ni bilo mogoče
pripraviti, ker se arhiv, ki je to dokumentiral, ni
ohranil. Večina tistih, ki je sodelovala več let, je

181

12 KRONIKA

46

časopis za slovensko krajevno zgodovino

1998

omenjenih v opisu posameznih oddelkov pri zgo-
dovinskem pregledu ustanove. Seznam redno za-
poslenih nam pokaže, da je bilo ob ustanovitvi
VPS le 9 redno zaposlenih učiteljev, ob istočasno
30 honorarnih predavateljih. Leta 1963 je bilo red-
no zaposlenih učiteljev 19, honorarnih pa še ved-
no skoraj dvakrat toliko. V sedemdesetih letih se je
stanje izboljšalo, tako da je bilo leta 1978 že 68
redno zaposlenih in 83 zunanjih učiteljev, leta
1988 pa bilo razmerje že 77 proti 43 v korist redno
zaposlenih učiteljev. V šolskem letu 1996/97 je
imela fakulteta 123 redne učitelje in 43 zunanjih
sodelavcev.

Dr. Gregor Kocijan in bibliotekarka Vanda
Šušteršič sta sestavila Bibliografijo učiteljev VPŠ,
PA kot PeP, ki zavzema ok. 130 enot samostojnih
strokovno-znanstvenih publikacij, preko 400 enot
osnovnošolskih, srednješolskih in visokošolskih uč-
benikov ter priročnikov, več deset samostojnih in
skupinskih razstav likovne ustvarjalnosti ter samo-
stojnih natisov skladb, plošč in kaset glasbene
ustvarjalnosti.

V vseh letih delovanja je bilo 29 zaposlenim
podeljeno 63 različnih nagrad. Ob tem je treba
pripomniti, da so upoštevane le pomembnejše na-
grade za strokovne dosežke. Fakulteta pa je od
pričetka visokošolskega študija leta 1987 podelila
69 študentskih Prešernovih nagrad. Od pričetka
podiplomskega študija, ki poteka na dveh od-
delkih (na oddelku za defektologijo in oddelku za
socialno pedagogiko), je dobilo naziv doktor zna-
nosti 6, naziv magister pa 11 posameznikov.

Na koncu Zbornika je še seznam diplomantov
od leta 1973 do 1997, ki ga je sestavil Anton Te-
kavec in vsebuje več tisoč imen. V vseh pedeset
letih obstoja je na višješolskem programu diplo-
miralo 8.293 rednih in 3.071 izrednih študentov, na
visokem (univerzitetnem) programu pa je doslej
diplomiralo 883 rednih in 404 izrednih študentov.
Do konca leta 1996 je torej skupaj diplomiralo
12.651 študentov.

Za konec naj omenimo, da je Zbornik, kot piše
v uvodu, nastal v želji po ohranitvi in oživitvi vsaj
dela spomina na delovanje VPŠ, PA in PeF, saj je
ta ustanova prispevala pomemben delež k dvigu
kvalitete znanja osnovnošolskih učiteljev in njiho-
vega načina poučevanja, njeni učitelji pa so napi-
sali prenekateri učbenik ali strokovno-znanstveno
ter umetniško delo. Glede na to, da PeF vsako leto
redno vpiše okrog 1.700 študentov, je poslanstvo
preteklih petdeset let še kako pomembno. Del tega
poslanstva je lepo razvidno tudi iz opisanega jubi-
lejnega zbornika.

Matija Zorn

Marko Tavčar, Egon Pelikan, Nevenka Tro-
ha, Korespondenca Virgila Ščeka 1918 -
1947, Viri št. 11, Arhivsko društvo Slovenije,
Ljubljana 1997, 215 strani

Zbirka Viri, ki jo izdaja Arhivsko društvo za
Slovenijo, je v svoji enajsti številki predstavila
bogato korespondenco slovenskega duhovnika Vir-
gila Ščeka. Knjiga, ki je delo treh avtorjev, pred-
stavlja življenje in delo izredno pomembne oseb-
nosti primorskega prostora iz obdobja, ko je bilo
življenje Slovencev, ki so živeli v okviru najprej
avstro - ogrske in nato italijanske države, izpostav-
ljeno hudim pritiskom, kar velja zlasti za obdobje
fašizma.

Virgil Šček, slovenski duhovnik, rojen v Trstu
leta 1889, ki je bil tudi politik krščansko socialne
smeri, narodnoobrambni delavec, poslanec v rim-
skem parlamentu, kulturno prosvetni delavec,
urednik in sodelavec raznih publikacij, je s svojim
delom zapustil neizbrisno sled angažiranega pri-
morskega intelektualca in s tem poosebil lik šte-
vilnih anonimnih slovenskih in hrvaških duhovni-
kov, ki so se desetletja borili za narodno eman-
cipacijo, živeli in delali s preprostim ljudstvom in
bili trn v peti italijanskemu nacionalizmu od druge
polovice 19. stoletja dalje. Kljub obsežni literaturi o
obdobju fašizma in o narodnoosvobodilnem boju,
pa se je šele v zadnjem desetletju v slovenskem
zgodovinopisju pojavila vrsta študij o duhovniku
Virgilu Ščeku, ki obravnavajo njega in njegovo
delo v širšem kontekstu dogodkov iz zgodovine
Primorske. Naj opozorim na tem mestu ob Peli-
kanu še na delo Marka Tavčarja, o Ščekovem an-
gažiranju v parlamentu in na pred kratkim publi-
cirano knjigo Borisa Bandlja, Katoliška socialno po-
litična misel Virgila Ščeka.

Avtorji Korespondence Virgila Ščeka vsak na
svoj način predstavljajo njegovo osebnost in delo.

Marko Tavčar je obdelal obdobje Ščekovega
vsestranskega udejstvovanja do leta 1927, ko je bil
prestavljen iz Gorice v Avber na Krasu. Krajšemu
orisu katoliškega političnega gibanja na Goriškem,
od preloma stoletja dalje, sledi pregled njegovega
delovanja od prvih aktivnih korakov v javno živ-
ljenje, do predstavitve njegove vloge pri obnovitvi
Zbora svečenikov sv. Pavla, preko Ščekovega de-
lovanja v rimskem parlamentu, do analize odno-
sov, ki so pripeljali do zaostritve v političnem
društvu Edinost, kar se je odražalo v sporu med
Trstom in Gorico. Izpostavil je zlasti njegovo iz-
jemno aktivnost, delavnost in vodstvene sposobno-
sti.

Izredno pomembno dopolnitev in obogatitev
našega vedenja o Primorski in njenih ljudeh med

182

46

12 KRONIKA

1998

časopis za slovensko krajevno zgodovino

obema vojnama, predstavlja osebni arhiv drugega
pomembnega predstavnika krščanskih socialcev
Engelberta Besednjaka, na osnovi katerega je Egon
Pelikan že objavil tehtne prispevke, o izredni de-
javnosti krščansko socialne skupine, ki je imela
svoj center v Gorici in kjer sta izstopala prav Šček
in Besednjak. V Virih je Pelikan obdelal trideseta
leta in obdobje narodnoosvobodilnega boja ter se-
veda vlogo Ščeka v tem obdobju. Zanimive in
poglobljene so njegove anaUze krščansko socialne
stranke. V prispevku je povzel značilnosti in
vzroke, ki so pripeljali do povsem specifičnega
razvoja te stranke na Primorskem. Izpostavil je
predvsem fašizem in opredelil tudi politiko Vati-
kana do manjšin. V Pelikanovem zapisu zasledimo
še opis Sčekovega dela znotraj Tajne krščanske
organizacije in njegove vloge pri preureditvi orga-
nizacije in pripravi na ilegalno delo v pogojih
ostre fašistične diktature. V posebnem poglavju
Primorska sredina in njen odnos do OF (1941 -
1945) pa je Pelikan utemeljil pojem primorska sre-
dina in njene značilnosti, kakor tudi odločitev, da
podpro OF. Poudari, da se je primorska sredina
znašla v položaju, ko je bila sumljiva tako OF,
zlasti jih je motila njena vloga med ljudstvom, kot
SLS saj je bila oportunistična, premalo antikomu-
nistična, antiintegralistična pa tudi nepripravljena
sprejeti podrejeno vlogo v odnosu do samozvane
ljubljanske "centrale". Primorska sredina se je torej
po Pelikanovih besedah odločila za sodelovanje z
OF po kapitulaciji Italije, potem ko se je OF
izrekla za priključitev Primorske. Ta struja se ni
odločila za kolaboracijo in je imela do nje enak
odnos kot OF. Za njih je bil odločilen anhfašizem
in boj za narodni obstoj. Zanimive interpretacije,
ocene in razlage, ki jih spremljajo citati iz bogate
Besednjakove korespondence, so bralcu v užitek in
dajo prispevku pravo vrednost.

Razpravi sledi dokumentirana objava pisem,
dvaindvajset jih je, ki časovno sežejo v obdobje
1927 - 1946 in so shranjeni v župnijskem arhivu v
Slapu pri Vipavi, v privatnem arhivu E. Besed-
njaka, v Pokrajinskem arhivu v Kopru in arhivu
Antona Vuka.

Delež Nevenke Troha v tej publikaciji je izbor
Ščekovih pisem raznim slovenskim poUtikom v
letih 1945 - 1947. V prvem delu prispevka podaja
splošen zgodovinski oris dogodkov na Primor-
skem, od osvoboditve Primorske s Trstom, do je-
seni 1947, ko stopijo v veljavo določila pariške mi-
rovne pogodbe. Opiše osvoboditev in jugoslovan-
sko zasedbo, vzpostavitev dveh con, do katere je
prišlo po podpisu beograjskega sporazuma 9. 6.
1945, dotakne se uprave, tako jugoslovanske kot
zavezniške in povojnih ukrepov, vključno s pro-
blematiko fojb. Posebno poglavje je namenjeno
slovenski duhovščini na Primorskem po vojni, kjer
je na osnovi arhivskih dokumentov spregovorila o
odnosu nove oblasti do duhovnikov, opozorila na
razne spomenice, ki so jih pripravili duhovniki v
podporo prizadevanjem za priključitev Primorske
k Jugoslaviji. Opozorila je na prva nesoglasja, ki so
se pokazala že poleti 1945, zlasti na Goriškem,
okoh glasila Slovenski Primorec, ki se je opredelil
kot "svoboden glas proti slovenskemu komuni-
stičnemu časopisju". Trohova je tudi opredelila
usmeritev tega prvega povojnega katoUškega časo-
pisa in njegovih somišljenikov. Opozorila je na
članke iz katerih je mogoče videti tudi poUtično
delovanje te skupine duhovnikov, kot so navodUa
ob voUtvah, komentarji ob pastirskem pismu itd.
Vse to je seveda sprožUo odziv in reakcijo novih
oblasti v Sloveniji, ki so bile po Trohinem zapisu, v
posameznih primerih zelo nasUne in so se ukrepi
proti duhovnikom v drugi polovici leta 1947 še
zaostriU. Položaj na Tržaškem, je bU manj pro-
blematičen, zato je temu področju namenjene
manj pozornosti. V drugem delu prispevka so ob-
javljena pisma med Virgilom Ščekom in sloven-
skimi politiki, zlasti Borisom Kraigherjem in Bran-
kom Babičem, ki so izredno zanimiva in skrbno
dokumentirana.

Prebiranje te bogate korespondence V. Ščeka,
nam daje enkraten vpogled v razmere in odnose v
vsem obravnavanem obdobju in odpira možnosti
ponovnega prebiranja zgodovine, ki je pred časom
še ni bUo mogoče zaznati.

Metka Gomač

183

I

UDK 949.712:930.25(497.12 Turjak)"16"

Miha PREINFALK, zgodovinar, SI-1292 Ig, Ig 181

Zemljiško gospostvo Turjak pod taktirko Hansa Mordaxa (1514 - 1515)

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 -2, 1998, str. 13-33

Zemljiško gospostvo Turjak je v odsotnosti gospodov Auerspergov upravljal grajski
oskrbnik Hans Mordax. Z obdelavo njegove računske knjige, ki je nastajala v letih 1514 -
1515 in ki prinaša številne podatke o vsakdanjem življenju z začetka 16. stoletja, je avtor
članka opisal delovanje zemljiškega gospostva ter predstavil vsakdanje razmere na
Kranjskem v tistem času. Članek posega tako na področje materialne in duhovne kulture
kot tudi hrane, denarja in merskih enot.

UDK 061.236.61(497.12)"18"

Matevž KOŠIR, mag., svetovalec direktorja. Arhiv Republike Slovenije,

SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1

Prostozidarstvo v habsburški monartiiji v 18. stoletju s posebnim ozirom na
prostozidarski loži "Združena srca" v Mariboru in ložo "Dobrodelnost in
stanovitnost" v Ljubljani

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2,1998, str. 41-65

Prispevek obravnava prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju s posebnim
ozirom na Slovenske dežele v loži "Združena srca" v Mariboru (Zu dem vereinigten
Hertzen), ki je bila ustanovljena leta 1782 v Mariboru in se je leta 1783 preselila v Gra-
dec. Loža v Ljubljani je bila postavljena v letu 1792, v začetku leta 1793 pa je po posre-
dovanju dunajske lože (Zum heiligen Joseph) dobila konstitucijo iz Berlina. Po letu 1795
ni bila več aktivna.

UDK 314(497.4 Svibno)"1499"
929.52(497.4 Svibno)

Matjaž BIZJAK, dipl. zgodovinar. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU,
SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4

Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega stolnega kapitlja iz leta 1499

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 1-12

V prispevku se avtor loteva obravnave srednjeveške posesti župnije Svibno na podlagi
najstarejšega ohranjenega urbarja. Prikazu agrarno-gospodarskih razmer s kratkim ori-
som merskega in denarnega sistema so dodane nove ugotovitve na področju historične
topografije obravnavanega ozemlja in objava teksta omenjenega urbarja.

UDK 783(497.12 Kamnik)"18"
061.2(497.12):929 sv. Cecilija

Metoda KEMPERL, mlada raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino
Filozofske fakultete, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2

Akademska bratovščina sv. Cecilije v župnijski cerkvi v Kamniku

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 34-40

Na podlagi bratovščinske podobice, ki jo hrani Grafični kabinet Narodnega muzeja in
drugih arhivskih virov, je postavljen časovni okvir, obveznosti in naloge glasbene
akademske bratovščine sv. Cecilije, ustanovljene leta 1731 v župnijski cerkvi na Šutni v
Kamniku.

UDK 061.236.61(497.12)"18"

KOŠIR Matevž, MA, Councillor of the Director, The Archives of the Republic of
Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1

Freemasonry in the Hapsburg Monarchy in the 18^^ Century with Special
View on the Freemasonic Lodges "Združena srca" in Maribor and
"Dobrodelnost in stanovitnost" in Ljubljana

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 41-65

The contribution deals with freemasonry in the Hapsburg Monarchy in the 18'^ century
with special view on the Slovene provinces and the lodges "Združena srca" (Zu dem
vereinigten Hertzen) in Maribor which was founded in 1782 in Maribor and was moved
in 1783 to Gradec (Graz). The lodge in Ljubljana was set in 1792. At the beginning of
1793 it was given - by intervening of the Vienna lodge (Zum heiligen Joseph) -
constitution from Berlin. The lodge was no more active after 1795.

UDC 949.712:930.25(497.12 Turjak)"16"

PREINFALK Miha, Historian, SI-1292 Ig, Ig 181

The Seigneury Turjak under Hans Mordax (1514 - 1515)

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 13-33

The seigneury Turjak was in the absence of the Auerspergs under the administration of
the castle keeper Hans Mordax. By analysing his account book from the years 1514 -
1515, which brings numerous data on everyday life from the beginnig of the 16'h
century, the author described the functioning of the seigneury. He also presented the
everyday conditions in Carniola of that time. The article describes the material and
spiritual culture of that time as well as food, money and measuring units.

UDK 783(497.12 Kamnik)"18"
061.2(497.12):929 sv. Cecilija

KEMPERL Metoda, Young Researcher, Faculty of Arts, Dept. for the History of Art,
SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2

The Academic Brotherhood of St. Cecilia in the parochial Church in Kamnik

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 34-40

On the basis of an illustration of the brotherhood, kept at the National Museum in
Ljubljana, and on the basis of other archival sources, a lime frame, duties and tasks of
the musical academic brotherhood of St. Cecilia, founded in 1731 in the parochial church
on Šutna in Kamnik, is established.

UDC 314(497.4 Svibno)"1499"
929.52(497.4 Svibno)

BIZJAK Matjaž, Historian, Historical Institute of the Research Centre of the Slovene
Academy of Science and Arts, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4

The Property of the Parish Svibno and the Record Book of the Ljubljana
Cathedral Chapter from the Year 1499

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 1-12

In the contribution the author deals with the medieval property of the parish Svibno on
the basis of the oldest preserved record book. Added to the presentation of agrarian-
economic circumstances with a short description of the measure and monetary system
are new conclusions on the field of historical topography of the treated territory, and
the publishing of the text of the mentioned record book.

UDK 75(497.12):929 Vavpotič I.
314.743(73=163.6):929 Trunk J.

Marjan DRNOVŠEK, dr., višji znanstveni sodelavec. Inštitut za slovensko izseljenstvo,
ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13

Podoba Amerike na ilustracijah Ivana Vavpotiča

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 83-110

Knjigo Jurija Trunka Amerika in Amerikanci (Celovec 1912) je ilustriral slovenski slikar
Ivan Vavpotič. Bil je mojster knjižne ilustracije. Njegovo risbo odlikujejo realizem, smisel
za detajle in duhovitost, kar nam dokazujejo tudi (pero)risbe v Trunkovi knjigi. V knjigi
je poleg 351 fotografij raznih avtorjev objavljeno še 68 vinjet, 7 velikih ilustracij in 94
inicialk izpod peresa 1. Vavpotiča (1877 - 1943). Avtor prispevka objavlja večino Vav-
potičevih inicialk in vseh sedem ilustracij, ki jih analizira in komentira tudi s pomočjo
Trunkovega teksta. Poudarek je na njihovi vsebinski povednosti in manj na njihovi
estetski oziroma likovni izraznosti. Vavpotičeve ilustracije Trunkove knjige so eno redkih
- če ne edino - umetniško delo na temo slovenskega izseljenstva pred prvo svetovno
vojno.

UDK 796(497.12 Ljutomer)(061.2 Sokol)"1903-1941"

Anton RATIZNOJNIK, strokovni delavec. Zavod za kulturo in izobraževanje Ljutomer,
SI 9240 Ljutomer, Glavni trg 2

Sokolsko društvo Ljutomer 1903 - 1941

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 119-128

Sokolsko društvo Ljutomer, nastalo 1903 leta, je bilo eno najstarejših in najaktivnejših
telovadnih in kulturnih društev v Pomurju. Bilo je simbol narodne zavesti in obrambe
proti germanizaciji v Prlekiji. S pomočjo društva so nastala številna sokolska društva in
odseki, posebno v času, ko je bil ljutomerski Sokol središče Okrožne Pomurske zveze, ki
je združevala sokolska društva vzhodnega dela Prlekije in Prekmurja.

UDK 949.712:929 Haruzin A. N.

908.497.12

Mariam M. KERIMOVA, dr.. Inštitut za etnologijo in antropologijo. Ruska akademija
znanosti, Russia 117334 Moscow, Leninsky prosp., 32A

Slovenija in Slovenci v delih Alekseja N. Haruzina in Vere N. Haruzin

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, šl. 1 - 2, 1998, sir. 66-82

Članek predstavlja listi del etnološkega in antropološkega dela Alekseja Nikolajeviča
Haruzina in njegove sestre Vere Nikolajevne Haruzin, ki je povezan z njunimi štu-
dijskimi opisi življenja Slovencev skozi stoletja. Podrobneje so predstavljeni članki, ki
opisujejo stavbarstvo, obleke in hrano na Kranjskem v različnih obdobjih.

UDK 323.38(497.12)(497.1)

Anka VIDOVIČ - MIKLAVČIČ, dr. znanstvena svetnica, Inštitut za novejšo
zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1

Poglabljanje češkoslovaških in slovenskih odnosov in oživljanje socialističnega
gibanja v okviru "Masarykovih proslav" 1937 in 1938

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 111-118

Avtorica v preglednem orisu "Masarykovih proslav", ki so potekale od septembra 1937
do junija 1938 ugotavlja, da so jih spodbudila predvsem kullurno-prosvetna društva
Vzajemnost ter krajevne strokovne-sindikalne organizacije. Prispevale so k vzajemnosti
med socialističnim gibanjem na Slovenskem in češkoslovaško socialno demokracijo. Obe-
nem pa razširile in utrdile zaupniško mrežo Delavske politike, utemeljile moč orga-
niziranosti, pa tudi poglobile zavest o demokratizmu in o nujnosti narodnoobrambnega
gibanja proti fašizmu in boja za mir med narodi.

UDC 796(497.12 Ljutomer)(061.2 Sokol)"1903-194r'

RATIZNOJNIK Anton, Professional Worker, Institution for Culture and Education,
Sl-9240 Ljutomer, Glavni trg 2

The Gymnastic Society "Sokolsko društvo" Ljutomer 1903 - 1941

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 119-128

The gymnastic society -"Sokolsko društvo" - Ljutomer, founded in 1903, was among the
oldest and most active gymnastic and cultural societies in the river Mura region. It was
a symbol of national conscience and defence against Germination in the region Prlekija.
With the help of the Ljutomer Gymnastic Society numerous new gymnastic societies
and branches were founded, mainly in the time, when the Ljutomer "Sokol" was the
centre of the District Association of Pomurje which joined the gymnastic societies of east
Prlekija and of the river Mura region.

UDC 75(497.12):929 Vavpotič I.
314.743(73=163.6) :929 Trunk J.

DRNOVŠEK Marjan, Dr., Senior Scientific Co-operator, Institute for Slovene
Migrations, Research Centre of the Slovene Academy of Science and Arts,
SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13

The Image of America in the Illustrations of Ivan Vavpotič

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 83-110

Jurij Trunk's book Amerika in Amerikanci (Klagenfurt, 1912) was illustrated by the
Slovene artist Ivan Vavpotič, a master of book illustration. His drawing is notable for its
realism, eye for detail and wit, qualities also apparent in his pen-and-ink drawings for
Trunk's book. In addition to 351 photographs by various photographers, the book
contains 68 vignettes, 7 large illustrations and 94 initials from the pen of Ivan Vavpotič
(1877 - 1943). The author of the article publishes most of Vavpotic's initials and all seven
illustrations, and analyses and comments on them with the help of Trunk's text. The
emphasis is on their narrative content rather than on their aesthetic or artistic ex-
pressiveness.

Vavpotic's illustrations for Trunk's book are one of the few examples - if not the only
example - of works of art which deal with the topic of Slovene emigration before the
First World War.

UDC 323.38(497.12)(497.1)

VIDOVIČ - MIKLAVČIČ Anka, Dr., Scientific Councillor, Institute for Contemporary
History, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1

The Deepening of Czechoslovakian - Slovene Relations and the Reviving of
the Socialist Movement in the Frame of "Masaryk's Celebrations" in 1937 and
1938

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 111-118

The author ascertains in her clear description of "Masaryk's Celebrations", which went
on from September 1937 to June 1938, that those celebrations were suggested mainly by
the cultural-educational societies (Vzajemnost - Solidarity) and the local syndicate orga-
nisations. They contributed to solidarity between the socialist movement in Slovenia and
the Czechoslovakian social democracy. At the same time they expanded and streng-
thened the confidential net of the Delavska politika (Worker's Policy) and also deepened
the notion on democracy and the need for the national defensive movement against
fascism and struggle for peace between nations.

UDC 949.712:929 Haruzin A. N.

908.497.12

KERIMOVA M. Mariam, Dr., Institute of Ethnology and Anthropolii^y, Russian
Academy of Sciences, Russia 117334 Moscow, Leninsky prosp., 32A

Slovenia and Slovenes in the Works of A. N. Haruzin and V. N. Haruzin

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 66-82

The article presents the part of ethnological and anthropological work of Aleksej Niko-
lajevič Haruzin and his sister Vera Nikolajevna Haruzin that is connected with their
studying descriptions of the life of Slovenes through the centuries. The articles
describing architecture, clothing and food in Camicia in different periods are presented
in detail.

UDK 378(497.12 Ljubljana)(091)"1941-1945"

Aleksander LAVRENČIČ, zgodovinar. Univerza v Ljubljani, Zgodovinski arhiv in
muzej, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 12

Izraz "razrešeni" morda ni srečno podan z italijanskim terminom "sospesi".
O razrešitvi akademskih dolžnosti italijanskih honorarnih profesorjev in
lektorjev

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, št. 1 - 2, 1998, str. 129-138

Italijanske okupacijske oblasti so namenile Univerzi v Ljubljano vlogo "mostu med ita-
lijansko in slovensko kulturo". Zato je bil v študijski program že v zimskem semestru
1941/42 uveden pouk italijanskega jezika in predavanja iz italijanske zgodovine in lite-
rature. Po nernški zasedbi Ljubljane se honorani profesorji in lektorji niso vrnili na de-
lovno mesto. Šef pokrajinske uprave v Ljubljani je 10. 2. 1944 odločil, da se italijanski
honorarni profesorji in lektorji razrešijo akademskih pravic in dolžnosti.

UDC 378(497.12 Ljubliana)(091)"1941-1945"

LAVRENČIČ Aleksander, Historian, University in Ljubljana, Historical Archive and
Museum, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 12

The Expression "Discharged" may not be correctly given with the Italian
term "Sospesi".

On Discharging of Academic Duties the Italian Honorary Professors and
Lecturers

Kronika, Magazine for Slovene Local History, 46, No. 1 - 2, 1998, pp. 129-138

The Italian occupational authorities gave the University in Ljubljana the role of "a bridge
between the Italian and Slovene cultures". Thus already in the winter semester 1941/42
Italian language was introduced into the studying programme, as well as lectures on
Italian history and literature. After the German occupation of Ljubljana the honorary
professors and lecturers did not return to their posts. The ctiief of the provincial
direction in Ljubljana decided on the lO'h of February 1944 that the Italian honorary
professors and lecturers were to be discharged of their academic rights and duties.

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh