logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0

GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZE]A
BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM

ETNOLOG

7(LVIIÎ}

LJUBLJANA 1997

ISSN 0354-0316
UDK 39(497,12)(05)
ETNOLOG 7 (LVIII), 1997

Etnolog, 1(1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in
Slovenski etnograf, 1(1948), 1948 - XXXlV(1988-90), 1991.

Od leta 1926 do leta 1997 je izšlo LVII letnikov glasüa etnografskega muzeja v Ljubljani.
Fron\ 19^6 to 1997 LVII volumes of the bulletin of the ethnographic museum in
i j Ljubljana have been published.

ISSN 0354-0316
UDK 39(497,12)(05)

ETNOLOG

Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja
Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum

Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej.
Published armually by the Slovene Ethnographic Museum.

Urednici - Editors in Chief: Bojana Rogelj Škafar in dr. Nena Židov

Sourednika - Assistant Editors:
Mojca Turk, Tone Fire (tehnično urejanje).

Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Zmago Šmitek,
dr. Mojca Ravnik, mag. Inja Smerdel, Aleš Gačnik.

Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions:
Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana, Slovenija,
tel.: 386 61/130 62 60 204
fax: 386 61/132 53 77
E-mail: bojana.rogelj @guest.arnes.si

GLASNIK SLOVEmKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA
BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM

ETNOLOG

7 (LVIII)
LJUBLJANA 1997,

Redakcija te številke je bila končana decembra 1997.
Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam.
Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo

Republike Slovenije.

VSEBINA

CONTENTS

Uvodna beseda

11 Introduction

TRŽAŠKI SLOVENCI,
TRST IN NJEGOVO ZALEDJE
RAZPRAVE IN GRADIVO

TRIESTE, ITS SLOVENES
AND ITS HINTERLAND
STUDIES AND ARTICLES

Raffaella Sgubin
"Garanti d'après nature".
Izumetničenost in resnica v
fotografijah noš Giuseppeja Wulza

19

"Garanti d'après nature".
Unnaturalness and genuineness in
Giuseppe Wulz's photographs
of costumes

Živa Pahor
Tržaški fotograf Mario Magajna

31

Triestian photographer
Mario Magajna

Bruno Volpi Lisjak
Cupa - čoln slovenskih ribičev
v Tržaškem zalivu

43

Chupa - the Slovene fishermen's
boat in the Gulf of Trieste

Katja Coija
Od železa do kruha. Stoletno
delovanje škedenjske železarne

63

From iron to bread. Centenary of
the iron-works in Skedenj/Servola

Kristina Kovačič
Porodna babica šantla Ana iz
okolice Trsta in njena zapuščina

71

Midwife šantla Ana from the
environs of Trieste and her legacy

5

Darja Mihelič
Srednjeveška Tržačanka
v ogledalu mestnega statuta

87

The women of medieval Trieste
in the mirror of the town's statute

Borut Briunen
"Smo se boljše razumeli
v Trstu kot v Piranu".
Podoba Trsta v spominih
Supetrcev do 2. svetovne vojne

103

"We got along better
in Trieste than in Piran".
Trieste before the Second
World War in the memory of
people from Sv. Peter

Martina Orehovec
Delo Istrank v Trstu

115 Istrian women working in Trieste

Nataša Rogelja, Špela Ledinek
Šavrinka kot oseba in simbol

131

The Šavrinka as a person
and as a symbol

JANUSOV RAZDELEK

JANUS' DEPARTMENT

Elke-Nicole Kappus
Eine Zukunft für Triest
oder über die Rekontextualisierung
der Geschichte

149

Prihodnost za Trst

ali o rekontekstualizaciji

zgodovine

RAZPRAVE

STUDIES

Ines Priča
Vojna in "domači etnograf"

183

The war and "Domestic
Ethnographers"

Mira Omerzel Terlep
Od lire do lajne

197 From lyre to barrel-organ

Irena Rozman
Zgodovinski oris babištva na
Slovenskem in porodna pomoč
v fari Velike Brusrüce
na Dolenjskem od 1840 do 1945

241

Historical outline of midwifery
in Slovenia and matenüty care
in the parish of Velike Brusnice
in Dolenjsko from 1840 to 1945

6

Mojca Ramšak
"Mama me je s policijo gnala nazaj,
ko sem dobila sina" ali
o nezakonskih ofrocih in njihovih
starših na Koroškem v 19.
in prvi polovici 20. stoletja

289

"When my son was bom,

my mother had the police drive

me home", or on illegitimate

children and their parents

in Carinthia in the 19* century and

the first half of the 20th centviry

Inja Smerdel
Škotske sledi na Slovenskem.
Zgodovinski fragmenti
in sodobni stereotipi

313

Scottish traces in Slovenia.
Historical fragments
and modem stereotypes

Iris Zakošek
Utrip mestne tržnice pred
drugo svetovno vojno v Celju

329

The pulse of Celje's market
before the Second World War

GRADIVO

ARTICLES

Roberto Starec
Koprske vasi v notarskih
aktih 18. stoletja

34Z

The vulages of Koper

in 18*-century notarial documents

lože Eržen
Kroparski ptičarji t

361 The bird-catchers of Kropa

ETNO MUZEJSKE STRANI

MUSEUM NEWS

MUZEJI

MUSEUMS

Taja Čepic.
Dragica Trobec Zadnik,
Marjeta Mikuž
Projekt priprave stalne
muzejske razstave v Ribnici

373!

The project for a permanent
museum exhibition in Ribnica

RAZSTAVE, DELAVNICE

EXHIBITIONS, WORKSHOPS

Mateja Habinc
V premoru po Prvem dejanju

391 During the break after Act I

Irena Keršič
Muzejska delavnica. Izdelava
secesijskih pričesk v Slovenskem
etnografskem muzeju

396

Museum workshop - Secession
hairstyles in the Slovene
Ethnographic Museum

Marija-Mojca Terčelj
Oro, riti e miti dell'antico Peru
(Zlato, obredja in miti
starega Peruja)

399

Gold, rituals

and myths of ancient Peru

NOVE PRIDOBITVE

NEW ACQUISITIONS

Vajenice ročnega dela
Tanja Žagar

401

Apprentices of needlework

Merilna veriga
Tanja Tomažič

404

Measuring chain

Kotna omara za shranjevanje oblek
Irena Keršič

406

Corner wardrobe i

POROČILA

REPORTS

Poročilo o delu
Slovenskega etnografskega muzeja
v leta 1997
Sonja Kogej Rus

Letni sestanek nacionalnih in
regionalnih dopisnih članov NET-a

409

Report on the activities

of the Slovene Ethnographic

Museum in 1997

Annual meeting of the national
and regional corresponding
members of NET

Irena Keršič 436

Poročilo o mednarodnem simpoziju
Maske v evropski tradiciji

Tanja Tomažič

441

Report on the international

symposium Masks

in the European tradition

Knjižna zbirka Knjižnica
Slovenskega etnografskega
muzeja
Andrej Dular

444

The collection "Library

of the Slovene Ethnographic

Museum"

8 \

JUBILEJI

ANNIVERSARIES

Prof. dr. Angelos Bas
in njegov praznik
Tanja Žagar

448

Prof. Dr. Angelos Baš and
his anniversary

OBVESTILA

CURRENT INFORMATION

Novi muzejski hiši na pot

Nena Židov
kija Smerdel
Jožef Školč
Duša Krnel Umek

The opening of the museum's
new premises

451

Podelitev Murkovega
priznanja in listin
Nena Židov

459

The Murko Awards
and Certificates

IN MEMORIAM

Dr. Branislava Sušnik
Ralf Čeplak Mencin

461 î

Dr. Branislava Sušnik

KRITIČNA IN INFORMATIVNA
BIBLIOGRAFIJA

BIBLIOGRAPHY

KNJIŽNA POROČILA IN OCENE 46Z BOOK REVIEWS

Naško Križnar, Vizualne raziskave v etnologiji (N. Valentinčič) 467 - South Slavic Folk
Culture. A Bibliography of Literature in English, German, and French on Bosnian-
Hercegovian, Macedonian and Serbian Folk Culture (N. Mikhailov) 471 - Razvoj slovenske
etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s
kongresa (N. Mikhailov) 473 - Vas megye népmûvészete (S. Kremenšek) 476 - Maja
Godina, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja (N. Židov) 477 -
Guna Buijs (ured.), Migrant Women. Crossing boundaries and changing identities (N.
Vrečer) 480 - Mojca Ravnik, Bratje - sestre - strniči - zermani. Družina in sorodstvo v
vaseh v Slovenski Istri (Z. CigHč) 483 - Dušan Jakomin, Skozi vasi do ljudi. Sv. Anton
pri Kopru (T. Tomažič) 485 - Branko C. Šuštar, Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane. Arhivski
zapiski s poti vasi v predmestje, 1885-1914 (T. Tomažič) 487 - Neva Husu-Magagnato in
Pavel Vidau, Benečanove - Bane. Rodbina Krevatin 1795-1979 (T. Tomažič) 489 - Vesna

9

Guštin Grilanc, ]e več dnevou ku klobas (M. Repine) 491 - Polona Šega, Slovenski
kostanjarji na Dunaju (]. Hederih) 494 - Marta Košuta, Tržaška noša in njena vezenina
(J. Žagar) 495 - Romüda Smotlak Tul, Mačkoljanska ljudska noša (J. Žagar) 497

BIBLIOGRAFIJE

BIBLIOGRAPHIES

Bibliografija sodelavcev Slovenskega
etnografskega n\uzeja za leto 1996
Nena Židov

500

Bibliographies of the Slovene
Ethnographic Museum's staff in 1996

Bibliografija Rudolfa Krissa
Nina Gockerell

506

Bibliography of Rudolf Kriss

SODELAVCI
TEGA LETNIKA 515

CONTRIBUTORS
TO THIS VOLUME

10

UVODNA BESEDA

Nena Židov

Kot začasna urednica izročam v branje letošnjega Etnologa. Vsebinska
zasnova večinoma temelji na že ustaljenih razdelkih, tokratni tematski del, ki ga
je skupaj z uredniškim odborom zasnovala siceršnja urednica Bojana Rogelj
Škafar, pa je posvečen tržaškim Slovencem, Trstu in njegovemu zaledju. Avtorji
gradiva in razprav so strokovnjaki in ljubitelji tako s slovenske kot italijanske
strani. Raffaella Sgubin razmišlja o dokumentarni vrednosti fotografij Giuseppeja
Wulza, ki prikazujejo tradicionalno nošo na tržaškem območju v drugi polovici
19. stoletja. O življenju in delu tržaškega fotografa Maria Magajne piše Živa
Pahor. Bruno Volpi Lisjak predstavlja čupo - čoln, ki so ga slovenski ribiči
uporabljali v Tržaškem zalivu do srede 20. stoletja. Katja Colja poroča o stoletnem
delovanju škedenjske železarne. Porodno babico iz okolice Trsta predstavlja
Kristina Kovačič, položaj Tržačank v srednjem veku pa Darja Mihelič. Sledeči
trije prispevki kažejo na pomen Trsta za širše zaledje - slovensko Istro. Tako
Borut Brumen piše o podobi Trsta pred drugo svetovno vojno, kakršno so si
izoblikovali prebivalci istrske vasi Sv. Peter, Martina Orehovec pa o delu Istrank
v Trstu. Nataša Rogelja in Špela Ledinek predstavljata Šavrinke, ki so do druge
svetovne vojne Trst zalagale z jajci. Tudi Janusov razdelek je posvečen Trstu.
Švicarska etnologinja in kulturna antropologinja Elke-Nicole Kappus piše o
prihodnosti Trsta oziroma o rekontekstualizaciji njegove zgodovine.

V razdelku Razprave je šest tematsko različnih prispevkov. Hrvaška
etnologinja Ines Priča razmišlja o vojni in "domačem etnografu". Mira Omerzel
Terlep nas popelje v zgodovino lajne, katere razvoj se zaključi z glasbenim
avtomatom, v katerem avtorica vidi predhodnika sodobnega računalnika. O
porodni pomoči v fari Velike Brusrüce na Dolenjskem do konca druge svetovne
vojne govori prispevek Irene Rozman, o nezakonskih otrocih na avstrijskem
Koroškem pa piše Mojca Ramšak. Inja Smerdel v svojem prispevku išče škotske
sledi na Slovenskem, Iris Zakošek pa se ukvarja s celjsko mestno tržruco pred
drugo svetovno vojno. V razdelku Gradivo sta prispevka Roberta Starca o
omembah koprskih vasi v notarskih aktih iz 18. stoletja in Jožeta Eržena o
kroparskih ptičarjih.

11

Nena Židov

Na Etno muzejskih straneh velja opozoriti na prispevek Marjete Mikuž o
evalvaciji potencialnih obiskovalcev Slovenskega etnografskega muzeja ter na
projekt priprave stalne razstave v Ribnici avtoric Taje Čepic, Dragice Trobec
Zadnik, Marjete Mikuž in Mojce Turk. Sicer pa v tem sklopu najdemo tudi poročua
o razstavah in muzejskih delavnicah. Janja Žagar, Tanja Tomažič in Irena Keršič
predstavljajo nekatere nove pridobitve Slovenskega etnografskega muzeja. Sledijo
poročila o delovanju Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1997, o letnem
srečanju NET-a v Ljubljani in na Bledu ter poročilo z mednarodnega simpozija
Maske v evropski tradiciji, ki je bil leta 1997 v Belgiji. Bivši urednik knjižne
zbirke Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja Andrej Dular poroča o zbirki
do konca leta 1997.

Ob jubileju dr. Angelosa Basa Janja Žagar opozarja na njegovo manj znano
delovanje, povezano z muzeji. Sledijo govori direktorice Slovenskega etno-
grafskega muzeja Inje Smerdel, ministra za kulturo Republike Slovenije Jožefa
Školča in predsednice Slovenskega etnološkega društva Duše Krnel Umek, name-
njeni odprtju nove muzejske hiše Slovenskega etnografskega muzeja ter čestitke
dobitnikom Murkovega priznanja ter listin in častnima članoma Slovenskega
etnološkega društva. Ralf Čeplak Mencin se spominja preminule slovenske antro-
pologinje dr. Branislave Sušnik.

V razdelku Kritična in informativna bibliografija je predstavljenih štirinajst
knjig, na koncu pa sta še bibliografija sodelavcev Slovenskega etnografskega
muzeja za leto 1996 in bibliografija Rudolfa Krissa, ki je zaradi tehničnih težav
izpadla iz lanskega Etnologa. Ker je bilo zaradi seUtve knjižnice v letošnjem letu
delo moteno, je tokrat izpadel seznam knjižnih novosti.

H končni podobi letošnjega Etnologa je prispevalo kar veliko ljudi (avtorji,
uredniški odbor, souredniki, prevajalci, lektorica...). Preveč jih je, da bi vse
naštevala poimensko, vsem pa se toplo zahvaljujem za sodelovanje. Naš skupni
cilj je bil oblikovati Etnologa, ki bo zanimiv tako za strokovno kot tudi za širšo
javnost.

Pa veliko prijetnega branja do naslednjega Etnologa, ki bo posvečen
preminulemu dolgoletnemu ravnatelju Slovenskega etnografskega muzeja dr.
Ivanu Sedeju in etnološkim temam, s katerimi se je ukvarjal: ljudskemu
stavbarstvu, spomeniškemu varstvu in ljudski umetnosti.

12

Uvodna beseda

PREFACE

In my function as temporary
editor in chief I have the pleasure to
introduce this year's volume of Etno-
log. While its contents are largely based
on the established headings, the vo-
lume's central theme, chosen by editor
in chief Bojana Rogelj Škafar and the
editorial board, is dedicated to the city
of Trieste, its Slovenes and its hinter-
land. The authors of the studies and
articles are experts and laymen from
both sides of the border. Raffaella
Sgubin reflects on the documentary
value of Giuseppe Wulz's photo-
graphs, which show traditional costu-
mes from the area of Trieste from the
19th-century's latter half. Živa Pahor
writes about the life and work of
Triestian photographer Mario Magajna.
Brimo Volpi Lisjak presents the chupa
(čupa) - the boat used by Slovene
fishermen in the Gulf of Trieste until
the mid 20th century. Katja Colja
reports on the centenary of the Ske-
denj/Servola Iron-Works. Kristina
Kovačič introduces us to a midwife
from the environs of Trieste, and the
position of Triestian women in the
Middle Ages is examined by Darja
Mihelič. Three further articles highlight
the significance of Trieste to its wider
hinterland - Slovene Istria. Borut
Brumen writes about the image of pre-
war Trieste that lives on in the memory
of people from the Istrian village of Sv.
Peter; Martina Orehovec, on the other,
hand deals with Slovene women
working in Trieste. Nataša Rogelja and

INTRODUCTION

En tant que rédactrice supplé-
ante, j'ai le plaisir de vous présenter le
dernier nimiéro d'Etnolog. Son contenu
est réparti selon les chapitres habituels.
La partie thématique, choisie par Bo-
jana Rogelj Škafar, rédactrice en titre
permanent, est consacrée aux Slovènes
de Trieste et de ses alentours. Les au-
teurs des articles et des exposés sont
soit des professionnels, soit des ama-
teurs Slovènes ou italiens. Raffaella
Sgubin réfléchit sur la valeur documen-
taire des photographies de Giuseppe
Wulz dont la thématique porte sur les
vêtements traditionnels, portés dans la
région de Trieste, au cours de la de-
uxième moitié du 19è siècle. Živa Pahor
parle, dans son article, de la vie et de
l'oeuvre du photographe triestin Mario
Magajna. Ensuite, Bruno Volpi Lisjak
présente la "čupa" - bateau utilisé par
les pêcheurs Slovènes dans le golfe de
Trieste jusqu'à la moitié du 20e siècle.
Katja Colja nous fait un petit exposé sur
l'activité centenaire de la fonderie de
Skedenj. Kristina Kovačič nous présen-
te une sage-femme des alentours de
Trieste tandis que Darja Mihelič nous
décrit la situation des femmes de
Trieste au Moyen âge. Les trois articles
qui suivent montrent le rôle de Trieste
pour son arrière-pays - ITstrie slovène.
C'est d'abord Borut Brumen qui évo-
que dans son article l'image de Trieste
avant la Deuxième guerre mondiale
telle qu'elle apparaissait dans la
mémoire des habitants du village
istrien de Sv. Peter. Martina Orehovec

13 I

Nena Židov

Špela Ledinek present the Šavrinke,
who supplied Trieste with eggs until
the Second World War. The Janus'
Départaient is also dedicated to Trieste.
Swiss etJmologist and cultural anthro-
pologist Elke-Nicole Kappus writes on
the future of Trieste and on the re-con-
textualization of its history.

The Studies Section covers six
different themes. Croatian ethnologist
Ines Prica reflects on the war and on
the "domestic ethnographer". Mira
Omerzel Terlep introduces us to the
history of the barrel organ, which
developed into the automatic organ
and, according to the author is a
predecessor of the modem computer.
Irena Rozman writes on maternity care
in the parish of Velike Brusnice in
Dolenjsko until the end of the Second
World War; Mojca Ramšak on illegi-
timate children in Carinthia. Inja
Smerdel's study searches for Scottish
traces in Slovenia and Iris Zakošek
looks into the market of Celje before
the Second World War. Articles from
Robert Starec on villages from the
environs of Koper mentioned in 18-
century notary documents and from
Jože Eržen on the Kropa bird-catchers
conclude this section.

Museum News draws attention
to Marjeta Mikuz's evaluation of poten-
tial visitors of the Slovene Ethno-
graphic Museum and to the project of
a permanent exhibition in Ribnica,
presented by Taja Cepič, Dragica
Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž and
Mojca Turk. The section also reports on
exhibitions and workshops in the
museum. Janja Žagar, Tanja Tomažič
and Irena Keršič present the latest

poursuit ce thème en parlant des
Istriennes et de leur travail à Trieste.
Ce chapitre se termine par une présen-
tation, rédigée par Nataša Rogelja et
Špela Ledinek, des "Šavrinke", femmes
qui vendaient des oeufs à Trieste
jusqu'à la Deuxième guerre mondiale.
De même la section de Janus est-elle
consacrée à Trieste. Elke-Nicole Kappus,
ethnologue et anthropologue culturelle
de Suisse, réfléchit sur l'avenir de
Trieste, c'est-à-dire sur la recontextuali-
sation de son histoire.

La rubrique "Débats" comporte
six exposés de thèmes différents. Ines
Prica, ethnologue croate, réfléchit sur
la guerre et leur "ethnographe natio-
nal". Mira Omerzel Terlep nous guide
à travers l'histoire de l'orgue de Bar-
barie, histoire qui se termine par l'auto-
mate musical dans lequel l'auteur voit
l'ancêtre de l'ordinateur contemporain.
Ensuite, Irena Rozman présente l'aide
à l'accouchement dans la paroisse de
Velike Brusnice, en Basse Camiole, jus-
qu'à la fin de la Deuxième guerre mon-
diale. Le cas des enfants illégitimes en
Carinthie autrichienne est abordé dans
l'exposé de Mojca Ramšak. Inja Smerdel
nous révèle les traces de l'Ecosse en
Slovénie, tandis que Iris Zakošek traite,
dans son article, le marché municipal
de Celje avant la Deuxième guerre mon-
diale. Dans la section Docimrents, nous
trouvons deux articles: le premier, écrit
par Robert Starec, porte sur des actes
notariés du 18e siècle concernant des
villages aux alentours de Koper. Le
second, rédigé par Jože Eržen, a pour
objet les oiseleurs de Kropa.

Les pages "Etno" présentent deux
contributions remarquables. La premi-

Uvodna beseda

acquisitions of the Slovene
Ethnographic Museum. And there are
also reports on the activities of the
Slovene Ethnographic Museum in
1997, on the annual meeting of NET in.
Ljubljana and Bled, and on the
International Symposium «Masks in
the European tradition», held in
Belgium in 1997. Andrej Dular, former
editor of the collection «Library of the
Slovene Ethnographic Museum» re-
ports on the collection's history until
the end of 1997.

Janja Žagar reminds us of the
anniversary of Dr. Angelos Bas and
draws attention to his less exposed
activities connected with museums.
The section continues with the speec-
hes of Inja Smerdel, the museum's
director, Jožef Školč, minister of culture
of the Republic of Slovenia and Duša
Krnel Umek, chairwoman of the Slo-
vene Ethnological Society, held on the
occasion of the opening of the muse-
um's new premises. They are followed
by congratulations to the recipients of
the Murko Awards and Certificates and
to the honorary members of the Slove-
ne Ethnological Society. Ralf Čeplak
Mencin reminds us of the late Slovene
anthropologist Dr. Branislava Sušnik.

The bibliography section presents
fourteen books and bibliographies of
the Slovene Ethnographic Museum's
staff in 1996 and a bibliography of
Rudolf Kriss, which due to technical
problems was left out of last year's
volume of Etnolog. Due to the move
to new premises there is no list of the
library's new acquisitions.

Many people have contributed to
the final contents and outlook of this

ère est une évaluation faite par Marjeta
Mikuž des visiteurs potentiels du Mu-
sée Ethnographique Slovène. La secon-
de, le fruit du travail de Taja Cepič,
Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikiiž
et Mojca Turk, nous présente le projet
d'installation d'une exposition perma-
nente au Musée de Ribnica. Parallèle-
ment, cette section nous offre différents
rapports sur les expositions et sur les
ateliers de musée. Les nouvelles acqu-
isitions du Musée ethnographique
Slovène nous sont présentées par Janja
Žagar, Tanja Tomažič et Irena Keršič.
Nous trouvons ensuite le rapport annu-
el d'activité du Musée ethnographique
Slovène en 1997, le rapport de la
réunion annuelle de NET à Ljubljana
et à Bled ainsi que le rapport concer-
nant le symposium international
"Maske" (les Masques) sur la tradition
européenne qui a eu lieu en Belgique,
en 1997. Andrej Dular, ex-rédacteur en
chef de la collection "Les Cahiers du
Musée Ethnographique Slovène",
dresse un rapport de cette collection
jusqu'en 1997.

A l'occasion du jubilé du Dr. An-
gelos Bas, Janja Žagar présente la partie
moins connue de son travail concernant
les musées. Suivent les discours de Inja
Smerdel, directrice du Musée ethno-
graphique Slovène, de Jožef Školč, Mi-
nistre de la culture de la République
de Slovénie et de Duša Krnel Umek,
présidente de l'Association ethnologi-
que Slovène, prononcés lors de l'inau-
guration du nouveau bâtiment du Mu-
sée ethnographique slovène, un ho-
mmage aux lauréats du prix et des
diplômes de Murko ainsi qu'à deux
membres d'honneur de l'Association

15

Nena Židov

year's Etnolog (authors, editors, co-edi-
tors, translators, language editors,...),
too many indeed to be listed here. My
sincere thanks to all of them for their
co-operation. Our common goal was
to produce yet another volume of
Etnolog that will interest experts as
well as the general public.

We hope you will enjoy reading
this volume. The next one will be
dedicated to the museum's late direc-
tor. Dr. Ivan Sedej, and to ethnological
themes he dealt with: vernacular archi-
tecture, monument preservation and
folk art.

Nena Židov

ethnologique Slovene. Ralf Čeplak
Mencin rend également hommage à
feue Dr. Branislava Sušnik, anthropolo-
gue Slovène.

La rubrique "Bibliographie criti-
que et d'information" présente une liste
de quatorze livres. On y trouve aussi
la bibliographie des associés du Musée
ethnographique slovène pour l'année
1996 et la bibliographie de Rudolf
Kriss. Cette bibliographie aurait du
paraître dans le numéro précédent
d'Etnolog, mais elle a été reportée en
raison de problèmes techniques. En
effet, le déménagement de toute la
bibliothèque a perturbé le travail de
l'année 1997 ce qui explique l'omission
des nouveautés littéraires dans le
présent numéro d'Etnolog.

Ce numéro d'Etnolog est le fruit
du travail de toute une équipe de
professionnels (auteurs, comité de
rédaction, co-rédacteurs, traducteurs,
lecteurs...). Ils sont trop nombreux pour
que je puisse les nommer un par un,
mais je les remercie tous pour leur
coopération. Notre objectif commun
était de réaliser im numéro d'Etnolog
intéressant tant pour les professionnels
que pour un public plus large.

Je vous souhaite beaucoup de
plaisir à la lecture de cet Etnolog et je
vous invite à attendre le prochain
numéro qui sera consacré à feu Dr. Ivan
Sedej, ancien directeur du Musée
ethnographique slovène, en fonction de
nombreuses années, et aux thèmes
ethnologiques qu'il avait traités: con-
servation du patrimoine, architecture
et art populaires.

Nena Židov

16

TRŽAŠKI SLOVENCI, TT^T IN NJEGOVO ZALEDJE

RAZPRAVE IN GRADIVO
TRIESTE, ITS SLOVENES AND ITS HINTERLAND
STUDIES AND ARTICLES

Raffaella Sgubin
"Garanti d'après nature".
Izumetničenost in resnica v
fotografijah noš Giuseppeja Wulza

"Garanti d'après nature".
Unnaturalness and genuineness in
Giuseppe Wulz's photographs
of costumes

Živa Pahor
Tržaški fotograf Mario Magajna

Triestian photographer
Mario Magajna

Bruno Volpi Lisjak
Čupa - čoln slovenskih ribičev
v Tržaškem zalivu

Chupa - the Slovene fishermen's
boat in the Gulf of Trieste

Katja Colja
Od železa do kruha. Stoletno
delovanje škedenjske železarne

From iron to bread. Centenary of
the iron-works in Skedenj/Servola

Kristina Kovačič
Porodna babica šantla Ana iz
okolice Trsta in njena zapuščina

Midwife šantla Ana from the
environs of Trieste and her legacy

Darja Mihelič
Srednjeveška Tržačanka
v ogledalu mestnega statuta

The women of medieval Trieste
in the mirror of the town's statute

17

Borut Brumen
"Smo se boljše razumeli
v Trstu kot v Piranu".
Podoba Trsta v spominih
Supetrcev do 2. svetovne vojne j

"We got along better
in Trieste than in Piran".
Trieste before the Second
World War in the memory of
people from Sv. Peter

Martina Orehovec
Delo Istrank v Trstu

Istrian women working in Trieste

Nataša Rogelja, Špela Ledinek
Šavrinka kot oseba in simbol

The Šavrinka as a person
and as a symbol

18

"GARANTI D'APRÈS NATURE"^
IZUMETNIČENOST IN RESNICA
V FOTOGRAFIJAH NOŠ GIUSEPPEJA WULZA

Raffaella Sgubin

IZVLEČEK

Sestavek skuša s primerjavo s pisnimi
zgodovinskimi viri ugotoviti dokumentarno
vrednost fotografij G. Wulza, ki zadevajo
tradicionalno nošo na tržaškem območju v
drugi polovici 19. stoletja.

ABSTRACT

Through a comparison with written
historical sources the article attempts to estab-
lish the documentary value of G. Wulz's pho-
tographs which show traditional costumes
from the area of Trieste in the 19"' century's
latter half.

Ne vem, koliko lahko razpravljanje o fotografiji prispeva k zgodovini
tradicionalnega oblačenja na tržaškem območju, toda proučevalec noš, ki naleti
na fotografije Giuseppeja W u 1 z a^, se le težko upre njihovem čaru ir\ skušnjavi,
da bi se ukvarjal z njimi. Seveda si ne moremo kaj, da si ne bi zastavili nekaj
vprašanj v zvezi z verodostojnostjo fotografije kot dokumenta, a prav tako je
morda vredno raziskati te upodobitve v sepijastih odtenkih, pod pogojem, da
formuliramo ustrezna vprašanja: tako se bodo lahko odprla raziskovalna
področja, bogatejša od naših predvidevanj.

Predvsem bo koristno na kratko preleteli zgodovino Giuseppeja Wulza
(1843-1918), praočeta ene izmed najslavnejših in dolgo živečih dinastij
fotografov v Evropi. Wulz je prišel v Trst iz rodnega Trbiža kot otrok in bil v
mladih letih sprejet za učenca v enega najbolj prestižnih mestnih fotografskih
ateljejev, v atelje Wilhelma Engla. Mesto, eno od glavnih emporijev
habsburškega imperija, je bilo živahno središče, odprto za vsakršno podjetniško
novost. Zato ni presenetljivo, da se je tudi fotografija, definirana kot "novost

1 Zajamčeno naravno.

2 Vpogled v fotografije je omogočil tržaški muzej Civici Musei di Storia e Arte (C.M.S.A.), ki se mu,
zlasti gospe Ondini Ninino, zahvaljujem za sodelovanje. Zahvaljujem se tudi gospodu Edoardu Mariiüju, ki mi
je priskrbel dragoceno primerjalno gradivo.

19

Raffaella Sgubin

Žanrska scena z mandrijerko v praznični
obleki. Posoda za mleko kaže na njeno delo,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10870; 14,5 x
10 cm. ♦ Genre scene with "mandrierka"
(peasant woman from the environs of Trieste)
in festival dress. The milk vessel refers to her
work, from around 1880. C.M.S.A. no. 8/10870;
14,5 X 10 cm. ♦ Scène de genre avec une
paysanne en habits de fête. Un pot au lait fait
allusion à son métier, vers 1880. C.M.S.A.
no. 8/10870; 14,5x10 cm.

Stoletja", hitro razmahnila. Prvi fotografi so bili potujoči, večinoma Avstrijci
ali Nemci, kasneje pa so fotografi delali v pravih "stalnih" študijih. Ob
Englovem odhodu leta 1868 sta njegova mlada učenca Giuseppe Wulz in Luigi
Boccalini odprla lasten atelje s sedežem na Piazza della Borsa. Njuna združba
preneha leta 1874. Boccalini čez nekaj let odide v Rim, Wulz pa ostane v Trstu
in se preseli na Via del Corso. Wulzova dejavnost, ki je trajala vse do prve
svetovne vojne, je segala na različna področja in je dragocena, ker predoča
presek krajevne zgodovine. Wulzov objektiv je zaustavil podobo mesta in
njegovega zaliva, ko je posnel nekatere pomembne dogodke mestnega življenja:
splovitev ladje, obisk nadvojvodinje Stefanie habsburške na Miramarskem
gradu... Nič manj pomembni za rekonstrukcijo podobe Trsta ob prehodu iz
devetnajstega v dvajseto stoletje pa niso portreti, družinski portreti in skupinski
portreti rokodelcev.

Znotraj teh usmeritev imajo pomembno mesto fotografije prebivalcev
okolice Trsta, ki so bile narejene v obdobju med 1872 in 1885. Po naslovih,
žigosanih na hrbtni strani fotografskih kartonov, lahko dejansko umestimo prve
tovrstne^ upodobitve v zadnjo fazo združbe z Boccalinijem, naslednje pa v čas
delovanja v ateljeju na Via del Corso štev. 9*. Gre za žanrske scene, postavljene v
atelje z za to dobo značilnim te^tralniin okusom. BukoHčni okvir, ki je poglavitna

3 Sam mojster Engel se je zanimal za to temo, kot lahko vidimo v enem od njegovih del, ki nam jih je
zapustil. Prim. Giuseppe Wulz. Lafotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984, str. 92.

4 Selitev na štev. 19 v isti ulici je bila 1.1891.

20

Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza

Portret mandrijerke v praznični obleki z
modnimi čevlji. Postavitev kot pri meščanskem
portretu, približno 1875-1880. C.M.S.A.
štev. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ♦ Portrait of a
mandrierka in festival dress with fashionable
shoes. Arrangement as in a bourgeois portrait,
from around 1875-1880. C.M.S.A.
no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm. ♦ Portrait d'une
paysanne en habits de fête avec des chaussures
à la mode. La mise en scène est identique à celle
d'un portrait bourgeois, vers 1875-1880.
C.M.S.A. no. 8/10894; 9,1 x 5,6 cm.

zahteva, je ustvarjen iz neverjetnih naslikanih scenarijev, ki predstavljajo pokrajino
in arhitekturo, dejansko bolj alpsko kot kraško, v kateri odpirajoče se okno, nekaj
skal ali lesen kmečki plot, ovit z bršljanom, kar preveč poudarjajo perspektivni
iluzionizem. Izumetničene so tudi drže oseb - sicer pa čas osvetlitve ni dopuščal
veliko neposrednosti, predvsem pa združitev prazničnih oblačil s predmeti, ki
eksplicitno spominjajo na delovna opravila: košara za perico, vrč mleka z ustrez-
nim merilnim kozarcem za kmetico, bisaga za kruh za škedenjsko krušarcol Ta
kontrast da tako natančno izdelanim scenam končno še nekak izumetničen arka-
dični nadih, ki je, po drugi strarü, v tistem času našel številne občudovalce. Za
vsako od teh upodobitev je mogoče sestaviti prave "serije" z bolj ali manj števil-
nimi variantami, ki pričajo o določenem stilističnem iskanju in stremljenju po
uvrstitvi v tisto smer "umetniške fotografije", v kateri so se poskušali mnogi
fotografi: razprave o fotografiji kot umetniški obliki so bile razplamenjene bolj
kot kdajkoli prej. Verjetno so bile tovrstne upodobitve razstavljene v ateljeju, da
bi strankam ilustrirale fotografovo sposobnost in dober okus; a razstavljene so
bile še z nekim drugim, zelo zanimivim namenom, če so, kot trdi Zannier, po
njih močno spraševali turisti, ki so jih kupovali, da bi odnesli s seboj spomin na
Trst in njegovo okolico*^.

Niso vse Wulzove fotografije nastale kot umetnikov divertissement. Verjetno

5 Škedenjke so bile znane po odličnem kruhu, ki so ga same pekle in hodile prodajat v mesto. Ta slava
jim je prinesla celo povabilo na dvor cesarice Marije Terezije, da pokažejo svojo umetnost. Prim. M. Sila, Trst in
okolica. Zgodovinska slika, Trst 1882, str. 104.

^ Giuseppe Wulz ... citat, str. 118.

21

Raffaella Sgubin

Krznena baretka ("frkindiš"), uhan zamorček in srebrni gumbi krasijo nošo mandrijerja,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10930; 14,5 x 10 cm. ♦ A hir beret ("frkindiš"), a Moor's ear-
ring and silver buttons decorate the mandrier's costume, from around 1880. C.M.S.A. no.8/
10930; 14,5 x 10 cm. ♦ Une barrette fourrée ("frkindiš"), une boucle d'oreille "petit nègre" et des
boutons en argile ornent la tenue du paysan, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10930; 14,5 x 10 cm.

22

Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza

Žanrska scena s Škedenjko. Bisaga je služila za nošenje kruha,
približno 1. 1880. C.M.S.A. štev. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ♦ Genre scene with woman from
Skedenj/Servola . The bag was used to carry bread, from aroimd 1.1880. C.M.S.A.
no. 8/10874; 14,5 x 10 cm. ♦ Scène de genre avec une femme de Skedenj. La besace
servait à porter du pain, vers 1880. C.M.S.A. no. 8/10874; 14,5 x 10 cm.

23

Raffaella Sgubin

SO mnoge dejanski portreti, kot na primer portret mlade mandrijerke^ sedeče na
fotelju capitonné, ki koketno kaže nogo, obuto v modni čevelj. To vsekakor ni
podeželska podoba: lepa mandrijerka je prišla v Wulzov atelje v praznični obleki,
okrašeni z vsem mogočim (na fotografiji je viden tudi detajl šopka z listi
roženkravta, pripetega na nedra) in želela biti portretirana "kot gospa", z naivnim
ponosom, da lahko pokaže, česar prava gospa resnično nikoli ne bi naredila,
elegantno obute noge. V času, v katerem je Josip Godina, oster opazovalec
sodobne realnosti, trdil, da vidi vedno več žensk hoditi bose celo v mestu, in da
morajo trdo delati, posebno kot perice, da se lahko v prazničnih dneh spodobno
oblečejo, to ni bilo kar tako.* Fotografija je zaradi tehničnega napredka in
razširjenosti formata carte de visite postala dostopna vedno širšim slojem in s
tem nudila povod za poveličevanje doseženih ciljev, le da so se sedaj opuščali
kmečki scenariji, kot so vrči za mleko in košare za zelenjavo, za rože ali za perilo:
skratka tiste pri umetnikih in popotnikih tako priljubljene scenske zahteve, ki so
neposredno udeležene kar preveč konkretno spominjale na trpkost vsakdanjega
življenja.

Spričo izumetničenosti drž in scenske dekoracije, kontradiktome napisu
"zajamčeno naravno", ki kar preveč očitno poveličuje fikcijo, je legitimno, da se
vprašamo, kakšno dokumentarno vrednost nam nudijo te upodobitve na področju
tradicionalnega oblačenja. Gotovo ne gre za absolutno vrednost - noben
zgodovinski vir si sam ne more lastiti takšne zasluge - zato bo za kritično branje
treba pogledati po drugih virih, zavedajoč se, da ti pogosto izkazujejo drugačno
zgodovinsko globino. Tako bo morda zanimivo primerjati Wulzove fotografije z
malodane sodobnim pričevanjem Josipa Godine, marljivim poznavalcem
"narodske obleke" na tržaškem območju. On opisuje moško'* oblačilo kot sestoječe
iz širokih kratkih hlač iz črnega sukna, kratke jakne ("jakete") z dvema vrstama
velikih srebrnih gumbov ("betonov"), telovnika ("kamižole", "kamželina") živah-
nih barv s podobnim zapenjanjem, širokega črnega klobuka ("ombrele"), ki je
služil bodisi kot dežnik bodisi kot sončnik, ali značilnega krznenega pokrivala
("odzad bolj visoke, zunaj v sredi sč zelenim žametom okinčane kape aU kučme
iz žlahtne ruske kožuhovine"). Obleko dopolnjujejo volnene modre ali plave
nogavice in čevlji, ki so včasih ("posebno pri oženjenih in pa, se ve, bolj
premožnih") okrašeni z velikimi srebrnimi zaponkami ("fibijami"). Ta opis v
celoti potrjujejo analize številnih tržaških grafik, na katerih so predstavljene
lokalne noše, ki večinoma izvirajo iz prve polovice stoletja. Moška obleka na
Wukovih fotografijah se dokaj ujema z omenjenimi viri, razen nekaterih podrob-

7 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Ime izvira iz "mandrija" (mandrija - kmetija z gospodarskim
poslopjem, obdana z zidom). Prim. "... s "kampanjami", ki jim tukajšnji kmetje pravijo mandrije" (J. Godina
Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda
starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in
založil Josip Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar peroega razreda, rojen v teržaški okolici. Trst 1872, str. 99).

8 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 103.

9 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 101

24

Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza

Svilena ruta, potiskana a pois, tu nadomešča
ruto ali "karpon" praznične obleke mandrijerke,
približno 1. 1875. C.M.S.A. štev. 8/10875;
14,5 X 10 cm. ♦ SUk scarf, printed a pois, instead
of the usual scarf or "karpon" of a mandrierka's
festival dress. From around 1875. C.M.S.A. no.
8/10875; 14,5 x 10 cm. ♦ Un fichu en soie avec
un motif "à pois" remplace ici un fichu ou
"karpon" de la tenue de fête paysanne,
vers 1875. C.M.S.A. no. 8/10875; 14,5 x 10 cm.

nosti: srebrni gumbi se pojavijo samo na telovniku, čevlje pa nadomeščajo škornji.
Te elemente pa sicer potrjuje primerjava z nekaterimi sodobnimi fotografijami,
narejenimi v drugih tržaških ateljejih'".

Podatki, ki jih Godina navaja o ženski noši, žal niso tako natančni: tu ostane
pri ugotavljanju, da ženske nosijo nabrane obleke, rdeče volnene nogavice - tudi
te nabrane - in čevlje z visoko peto, ki so tako odprti, da že lahko vidimo prste".
Ta opis ne omenja dveh oblačilnih tipologij, razširjenih na tržaškem območju, ki
ju sicer dokimientirajo mnoge slike in grafike'^ kot tudi obsežne serije posameznih
delov oblačil, shranjene pri zasebnikih in v muzejskih ustanovah: mandrijerska
in škedenjska noša. Prva, ki se je nosila na območju zahodnega tržaškega krasa
in v primestnih naseljih, spada v kategorijo alpske noše, za katero sta značilna
krilo in životec, ki sta sešita skupaj. Temu se pridružita naglavna in ramenska
ruta iz belega platna, okrašenega s čipkami in vezeninami - ki pogosto povzemajo
vzorce rokavcev - in predpasnik, nad katerim je privezan trak, zavezan v pentljo,
katerega konca sta lahko okrašena z inicialkami. Za zimsko obleko je predvidena
jaknica iz temnega sukna. Nenavadno neskladje se razkrije pri nogavicah, ki so
po opisih v pisanih virih na splošno rdeče barve, v ikonografiji pa so navadno
bele. Škedenjska noša, ki je bila razen v Skednju razširjena tudi na območju

10 Fotografije oseb v nošah so bile narejene v različnih tržaških fotografskih študijih. Med njimi naj
omenimo naslednje: Cobau, Benque, Ramann, Mioni, Jerkič.

'1 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta ... citat, str. 102.

12 Med številnimi objavami, v katerih lahko najdemo takšne upodobitve, naj omenimo B.M. Favetta,
Trieste. Costumi e mestieri dai documaiti delïOltocento, Trst 1988; Panorama di Trieste. Vedute e piante della cittä e
del suo territorio dalla collezione Uavia, Trst 1993.

25

Raffaella Sgubin

Brega in v slovenski Istri, sestoji iz dolge srajce z rokavi, okrašenimi z vezeninami
in klekljanimi čipkastimi vložki, čez katero prideta dva široka plisirana in izvezena
kamižota; od teh je spodnji zmerom bel, zgornji pa bel pri samskih in rjav ali črn
pri omoženih. K celotni noši sodijo še predpasnik s trakom, bela peča in ruta.
Slednji se nosita tako kot pri mandrijerkah. Tudi kar zadeva nogavice in čevlje,
ni videti bistvenih razlik.

Wulzove fotografije v veliki meri potrjujejo to, kar dokumentira slikarska
ikonografija. V primeru Škedenjke, za katero je poleg noše značilna tudi bisaga
za kruh, obešena prav očitno, razpolagamo s preskopim fotografskim materialom
(trije različni posnetki za eno in isto obleko), da bi lahko izpeljali značilne
primerjave. Vendar je tu nekaj zanimivih elementov: mlada ženska nosi temen
kamižot in predpasnik, kar pomeni, da je ženska omožena. Nogavice so nabrane
tako, kot navaja Godina, toda čevlji imajo nizko peto in so zelo zaprti: očitna
obraba govori v prid njihove "avtentičnosti". Posebnost, ki pa še bolj bije v oči,
je, da tradicionalno belo ramensko ruto, ali vsaj svileno turko z večbarvnimi črtami,
nadomečša potiskana ruta. Ta ruta, ki združuje drobne cvetlične vzorce z zavoji,
značilnimi za kašmirske motive, kaže na zanimivo zlitje noše in mode. Ti vzorci
so prišli v Evropo ob koncu 18. stoletja z slovitimi kašmirskimi šali in se od tedaj,
poustvarjeni in predelani od lokalnih oblikovalcev, obdržali na vrhu več desetletij
in v najbolj banaliziranih oblikah dosegli zelo široko javnost. V 80-ih letih, času,
ko je fotografija pred preizkušnjo, ta uspeh sploh še ni pojenjal.

Barvaste ramenske rute srečamo tudi v povezavi z oblačili mandrijerke, ki
jih je fotografiral Wulz in s tem zabeležil, kako noša nikakor ni nespremenljiva
in neprepustna za modne vplive. Seveda prevladujejo bele rute iz vezenega in s
čipkami okrašenega platna skupaj s svilenimi karponi slonokoščene barve z
dolgimi resami, a vzporedno se pojavljajo tudi svüemfoulards (iz fotografij preseva
sij materiala) drugih barv. Na slednjih so večinoma geometrični vzorci kot so
črte, pois ali četverokotniki; alternativa so veliki vzorci, okrašeni z arabeskami.
Tudi glede načina nošenja ramenskih rut je treba opozoriti na več variant: običajno
se ruta prekriža spredaj tako, da jo zadrži predpasnik, kot je vidno že na grafikah
iz prve polovice stoletja. Kadar pa mandrijerka nosi jaknico, si ruto razprostre
na ramena in potegne vogale spredaj pod jakno. Gre za manj dokumentirano
varianto, vendar lahko njene predhodnice najdemo v znani litografiji".

Iz fotografij lahko razberemo tudi informacije o trakovih, katerih konci
običajno prosto padajo na levo stran, v nekaterih primerih pa tudi v sredino aU
celo na desno stran. To, česar nam Wulzove fotografije nikakor ne morejo dati,
pa je barva oblačil in nošenih dodatkov, kajti gre za črno bele slike, in tudi kadar
so bile ročno pobarvane z vodnimi barvami, bežna primerjava kopij istega
predmeta upodobitve hitro pokaže, da je bila barva nanešena po umetnikovem
navdihu in ne kot zvesta reprodukcija realnosti.

13 "Mandriana. Costume del dintomi di Trieste" (pri C.L. Tedeschi in Trieste. Vtisnjeno v litografijo B.

Linassija in C. ). Prim. Panorama di Trieste ... citat str. 76.

26

Izumetničenost in resnica v fotografijati noš Giuseppeja Wulza

14 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta..., citat, str. 103.

15 J. Godina Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta citat, str. 103.

16 P. Tomasin, Volkscharakteristik in der Umgehung von Triest, v Die österreichisch- ungarische Monarchie
im Wort und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891, str. 196.

17 Slovenska kmetica iz okolice Trsta. Izraz izvira iz pomanjševalne oblike ženskega imena Marija (Mar-
iuzza). Prim. G. Pinguentini, Dizionario storico etimologico fraseologico del dialetto triestino. Trst 1954.

27_

Na tej točki bi bilo smotrno narediti zaključek o tem, kakšen je prispevek
Wulzovih fotografij k zgodovini tradicionalnih noš na tržaškem območju. Tako
pri žanrskih scenah kot pri portretih lahko opazimo, kako se je tradicionalno
oblačenje razvijalo v stiku z bolj ali manj konservativnimi območji. Najprej začne
izginjati moška noša, ki jo po razpustitvi tržaškega slovensko-narodnega bata-
ljona" (1868), v katerem se je običajno nosila, in spričo progresivnega opuščanja
dela na polju na račun mestnih služb, nosijo samo še starejši v bolj oddaljenem
mestnem okolišu, kot se pritožuje Godina.^^ Da bo žensko oblačilo doživelo
progresiven razvoj, se je slutilo že tedaj, saj je 1.1842 Pietro Kandier v razlagah
litografij Selba in Tischbeina v zvezi s škedenjsko nošo opozoril, da nekatere
dodatke počasi nadomeščajo drugi, bolj "modni". Ženske iz Skednja in Brega,
pa tudi mandrijerke, ki so dnevno prihajale v stik z dražmi mesta, so začele v
nošo vnašati nove elemente. Potiskana ruta ponosne Škedenjke, posneta na
Wulzovi fotografiji, bi lahko potrdila ta pojav. Leta 1891 je Tomasin zaključeval
svoj opis ljudskih oblačil in žalujoč za njihovo minulo lepoto ugotavljal, da "die
jungen Mandrieri und Juzke kleiden sich heutzutage schon wie die Bürger"
(dandanes se mladi mandrijeri in Juzke^^ oblačijo že kot meščanke). Toda graje,
ki jih navajamo, so graje tistih, ki so se za ljudski svet sicer iskreno zanimali, a
mu socialno niso pripadali. Nasprotno se Wulzove fotografije molče omejijo na
posnemanje soobstoja mode in tradicije, značilnega za prehodno fazo, pa tudi
sicer razumljivega v območju, kot je tržaško, kjer je bila komunikacija med mestom
in njegovim okolišem netežavna in pogosta. Tudi ljudje, ki so se dali portretirati,
kot na primer lepa mandrijerka, ki je prišla na Via del Corso štev. 9 s tradicionalno
obleko in modnimi čeveljci, očitno niso čutili teh elementov, kot da bi pripadali
med seboj kontradiktornima sistemoma. Nezdružljivost mode in tradicije je bila
prej plod proučevalcev ljudskega sveta, ki so hoteli, da noša ostane v nespre-
menljivi obliki kot žuželka, ujeta v jantarju. Toda noša mnogih moških in žensk
je sčasoma resnično postala pisan metulj, dovzeten za modne vetrove bolj, kot bi
si lahko mislili...

Prevedla Alenka Novak

Raffaella Sgubin

LITERATURA IN VIRI

BAŠ, A.: Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja, Ljubljana
1984.

BRVAR, G.: II costume territoriale triestino e le fonti iconografiche, v L'arte della discrezione.

Abiti e accessori nella tradizione del Friuli-Venezia Giulia, Videm 1996.
Deklica, podaj roko. Ljudski plesi, pesmi in noša Slovencev v Italiji, Trst 1985.
Die österreichisch-ungarische Monarchie im Wort und Bild. Das Küstenland, Dunaj 1891.
FAVETTA, B.M.: Trieste. Costumi e mestieri dai document! dell'Ottocento, Trst 1988.
Giuseppe Wulz. La fotografia a Trieste. 1868-1918, Trst 1984.

VERDELJSKI, J. Godina: Nošnja Slovencev Tržaške okolice, v "Novice gospodarske, obrtniške in
narodne", XXII, 1864.

VERDELJSKI, J. Godina: Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega
geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sadanjih slavjanov kakor še tudi
kratke omembe njihove osode in omike. Po domače spisal, na svetlo dal in založil Josip
Godina Verdeljski ces. kr. finančen komisar pervega razreda, rojen v teržaški okolici.
Trst 1872.

GRI, G.P.: Costumi in cartolina. E alcune osservazioni su riproposta e studio del costume

popolare, v "La ricerca folklorica", 14. 1986.
JAKOMIN, D.: Škedenjska krušarca. Servola: la portatrice di pane. Trst 1989.
La Trieste dei Wulz. Volti di una storia. Fotografie 1860-1980, Firence 1989.
MAKAROVIČ, M., KLARER, M.; Slovenska Istra, Ljubljana 1987.

Panorama di Trieste. Vedute e piante della città e del suo territorio dalla collezione Davia, Trst
1993.

SELB, A., TISCHBEIN, A.: Memorie di un viaggio pittorico nel Litorale austriaco. Trst 1842

(ponatis 1979).
SILA, M.: Trst in okolica. Zgodovinska slika. Trst 1882.

STAREC, R.: Mondo popolare in Istria. Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al
Novecento, Trieste-Rovigno 1996.

BESEDA O AVTORICI

Raffaella Sgubin. Po opravljeni medna-
rodni maturi na mednarodni gimnaziji v
Devinu je diplomirala na univerzi v Vidmu.
Leta 1996 je prejela štipendijo ljubljanske
univerze. Podiplomski študij o oblačilni kul-
turi v tržaškem zaledju opravlja na Oddelku
za etnologijo in kulturno antropologijo Filo-
zofske fakultete v Ljubljani.

ABOUT THE AUTHOR

Raffaella Sgubin. After graduating
from the United World College in Duino she
studied and graduated at the university of
Udine. In 1996 she received a scholarship from
the University of Ljubljana. She carries out her
post-gradate studies on the clothing culture
of the Trieste hinterland at the Department of
Ethnology and Cultural Anthropology of
Ljubljana's Faculty of Arts.

28

_Izumetničenost in resnica v fotografijah noš Giuseppeja Wulza_

RESUME

"GARANTI D'APRES NATURE". L'AFFECTATION ET LA VERITE
SUR LES PHOTOGRAPHIES EVOQUANT DES VETEMENTS
TRADITIONNELS PRISES PAR GIUSEPPE WULZ

Au cours de la seconde moitié du 19e siècle, Giuseppe Wulz (1843-1918),
photographe de Trieste, a pris en photo, dans son atelier, soit de manière «scène
de genre» soit en portrait bourgeois, des personnes des environs vêtues de leur
habits traditionnels. Dans cet article, l'auteur constate, après avoir analysé ces
photographies et après les avoir comparées à des sources matérielles plus ou
moins contemporaines ainsi qu'à des écrits historiques, que les photographies
de Wulz illustrent parfaitement le processus de fusionnement de deux systèmes:
la tradition vestimentaire et la mode, en se complétant simultanément malgré
l'affectation de la tenue et de la décoration. En tout cas, il s'agit d'un processus
concluant dans une zone où la vule et ses alentours se lient étroitement: la région
triestine.

29

SUMMARY

"GARANTI D'APRES NATURE". UNNATURALNESS AND
GENUINENESS IN GIUSEPPE WULZ'S PHOTOGRAPHS OF
COSTUMES

In the latter half of the 19* cenUiry the Triestian photographer Giuseppe
Wulz (1843-1918) made studio photographs of people from the town's environs
in their traditional costumes, either in a manner characteristic of genre scenes or
as bourgeois portraits. The present article analyses the photographs by comparing
them with more or less contemporary material and written historical sources,
and establishes - despite the unnatural poses and decorations - that they are
illustrative documents of the process in which systems of costumes and fashions
including accessories melted; a credible process in an area like that of Trieste
which is marked by close connections between the town and its surrounding
coimtryside.

301

TRŽAŠKI FOTOGRAF MARIO MAGAJNA

živa Pahor

IZVLEČEK

V prispevku je predstavljen tržaški
fotograf Maric Magajna. V prvem delu je
predstavljeno njegovo življenje in delo, v
drugem pa intervju z njim.

ABSTRACT

The article presents the Triestian
photographer Mario Magajna. The first part
deals with his life and work and the second
contains an interview with him.

O MARIU MAGAJNI

Mario Magajna se je rodil Francu Magajni in Mariji Tence 12. oktobra 1916
v Trstu. Otroštvo je preživel v Križu, kjer je prva tri leta osnovne šole še obiskoval
slovenski pouk. Po Gentilijevi reformi, s katero je leta 1923 italijanska vlada
ukinila slovenske šole, pa je študij nadaljeval v italijanščini. Leta 1927 se je družina
Magajna preselila v Trst. Tu je Mario dokončal nižjo srednjo šolo. Prav v tem
obdobju, pri približno štirinajstih letih, je prvič dobil v roke fotoaparat. V letih
1930-1939 je delal v fotolaboratoriju tržaškega podjetja Fotoradiottica. Tu je globlje
odkril svet fotografije. Delo v fotolaboratoriju je v letih 1936-1937 prekinilo
služenje vojaškega roka, zaradi česar je Mario Magajna nekaj časa preživel tudi
v Afriki. Leta 1939 se je zaposlil v glavni tržaški bolnišnici. Fotografiral je
pomembnejše operacije in na rentgenološkem oddelku razvijal radiografije in
rentgenske ploščice. Od leta 1943 je deloval, tudi kot fotograf, v celici Osvobodilne
fronte v bolnišnici. Leta 1944 je posnel zavezruško bombardiranje Trsta, maja
1945 pa je fotografiral prihod jugoslovanskih partizanov v Trst. Sočasno je tudi
pričel sodelovati s Primorskim dnevnikom, pri katerem je bil januarja 1946
nastavljen kot fotoreporter; in to do upokojitve leta 1977. Po tem je bil vse do leta
1993 honorarni sodelavec Primorskega dnevnika. Svoje slike pa občasno objavlja

31

živa Pahor

Še danes. Veliko se udejstvuje na kulturnem področju, predvsem kot član društva
Ivan Cankar pri Sv. Jakobu (predel Trsta) in v Slovenskem klubu v Trstu.

Neprecenljiva ohranjena fotografska dokumentacija, ki se je rodila iz
Magajnovih fotoaparatov, obsega okrog 300.000 (od teh je bilo do danes
objavljenih kakih 50.000) posnetkov iz življenja, dela, kulture in politike Slovencev
v Italiji, na Tržaškem, Goriškem in Beneški Sloveniji od približno leta 1945 dalje.
Ta vizualni zaklad, last Primorskega dnevnika, hrani Odsek za zgodovino pri
Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

Magajnove fotografije pa so bile objavljene tudi v drugih časopisih, kot so:
II Carrière di Trieste (Trst), Cronaca (Trst), Dan (Trst), Delavska enotnost (Trst), Delo
(Ljubljana), Demofcracy'fl (Trst), Glas mladih (Trst), The Irish Press {Dublin), Katoliški
glas (Gorica),!/ Lavoratore (Trst),Ljudski tednik (Trst),Matrix (Quebec), JI Meridiano
(Trst), Mladika (Trst), Novi glas (Gorica), Novi Matajur {Čedad), Politika (Beograd),
Primorske novice (Koper), II Progressa (Trst), Tedenska tribuna (Ljubljana), Trieste
Oggi (Trst), Vjesnik (Zagreb) in še nekateri.

Predvsem na straneh Primorskega dnevnika in revije Dan je Magajna, poleg
fotografij, objavil veliko potopisnih reportaž in kulturnih ter narodnopisnih
člankov. Na svojih neštetih potovanjih sirom sveta je posnel več tisoč predvsem
dokumentarnih diapozitivov.

Od leta 1951, ko je prvič razstavljal v tržaški galeriji Scorpione, je Magajna
postavil ničkoliko samostojnih in skupinskih razstav po malodane vseh sedežih
tržaških slovenskih kulturnih društev, pa tudi v Vidmu, v Melbournu, v Novem
mestu in Ljubljani.

Za svoje delo je Mario Magajna prejel osem pomembnejših odličij, med
temi tudi Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo
in red viteza za zasluge italijanske republike ter številna priznanja kulturnih,
športnih in drugih društev.

BIBLIOGRAFIJA

TRST v OTobelenr; Fotokronika 1945-1980, Založništvo tržaškega tiska, 1983.

HAREJ, Zorko, MAGANJA (Magajna) Mario, v: Martin Jevnikar (ur.): Primorski slovenski

biografski leksikon: 9. snopič: Križnič-Martelanc, Goriška Mohorjeva družba. Gorica,

1983, str. 323-324.

KOVIC, Brane, Za fotografijo, v: 150 let fotografije na Slovenskem 1945-1990, Mestna galerija
Ljubljana, Ljubljana 1990, str. 11+58-61.

MARIO, Magajna, fotoreporter - Dela 1944-1955, Arhitekturni muzej Ljubljana, 1996.
POHAR, Lado, Magajna Mario, Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Mladinska knjiga, Ljubljana
1992, str. 362.

32

Tržaški fotograf Mario Magajna

Mario Magajna

33

živa Pahor

INTERVJU

Na naslednjih nekaj straneh boste lahko prebrali nekoliko skrajšan in
obdelan (seveda z Magajnovim dovoljenjem) zapis zelo neformalnega intervjuja,
imenovala bi ga celo kramljanje, ki sem ga leta 1997 naredila z Marijem Magajno
na njegovem domu. Pri tem kramljanju me je vodila želja, da bi spoznala
Magajnov "etnološki" in "sociološki" odnos do stvarnosti, ki jo že šestdeset let
fotografira. Takoj pa moram pripomniti, da Magajna ni etnolog. Ta naš mali
"zamejski" svet pa je nanj vsekakor vplival, tako kot na vse nas, v smislu
nadpovprečne občutljivosti na kategorijo "narodnosti". Tudi zato se je po mojem
mnenju v Magajnovo kamero v teku desetletji ulovilo marsikaj, kar njegove
fotografije danes spreminja v etnologom izredno zanimive vizualne beležke. Ta
del njegovega opusa je sicer našim očem precej znan, saj smo si ga, vsaj delno,
ogledali na straneh Primorskega dnevnika ali na Magajnovih razstavah, vendar
je v resnici znanstveno večinoma neobdelan. V železnih omarah na sedežu Odseka
za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu ostaja še na desettisoče
negativov, ki še nikoli niso biU razviti v fotografije. Čas pa, kot etnologi dobro
vedo, neusmiljeno teče dalje, kar pomeni, da se spomini razblinjajo in da se
vrednost teh fotografskih dokumentov zmanjšuje, saj je vse manj tistih, ki še
znajo razbrati njihovo vsebino.

Kako se je vse to začelo?

Jaz fotografiram petinšestdeset let. Začel sem, ko sem imel štirinajst let, po
koncu srednje šole. Poznal sem človeka, ki je imel trgovino s fotografskim
gradivom Fotoradiotticha. Naša družina je bila z njim v dokaj dobrih prijateljskih
odnosih, čeprav je bil on Italijan, iz Firenc. No, in on me je vprašal, če bi želel
delati pri njih kot fotograf. Sprejel sem.

Prvi fotoaparat pa sem imel v rokah že pred tem. V hiši, v kateri smo
stanovaU, na Školjetu, pod novo tržaško univerzo, je živela gospa, ki je od brata
iz Amerike dobila fotoaparat, neko "škatlo" Kodak. Za nas vse je bilo to nekaj
res lepega, nenavadnega. Gospa nam je prijazno posojala fotoaparat. Kupili smo
film in fotografirali. Slikali smo se doma, na dvorišču aU ob kaki svečanejši
priložnosti, vsi pražnje oblečeni.

Ko sem šel delat k Fotoradiottichi, sem si kupil nekoUko boljši aparat.
Pozneje sem si kupil še boljšega in nato še boljšega in tako dalje. Fotografija me
je takoj prevzela,... skoraj bi dejal, da sem v fotografijo zaljubljen. Vedno sem
vse slikal. Nekatere slike se niso najbolj posrečile, večina pa jih je kar dobro
uspela.

No, nato sem zaradi služenja vojaškega roka delo pri Fotoradiottichi
prekinil, vendar so mi delovno mesto v trgovini ohranili. Po mojem povratku iz
vojske je nekega dne v trgovino vstopil radiolog Pecorari, Italijan, ki smo ga

34

Tržaški fotograf Mario Magajna

dobro poznali, saj je pri nas razvijal fotografije, mi pa smo v bolnici občasno
fotografirali operacije. Dejal mi je:
"Mario, bi želeli delati pri nas?"

"Nisem bolničar, nisem nič," sem rekel, "ne vem, kaj bi počel v bolnišnici.
Ko bi bil zdravnik, bi že bil pri vas in bi gotovo ne delal tu!"
Smejal se je in odgovoril:

"Ne potrebujemo zdravnika, ampak fotografa, ki bi nam razvijal rentgenske
posnetke." Sam je namreč delal na rentgenskem oddelku. "Potrebovali pa bi vas
tudi drugi oddelki, fotografirali bi operacije."

"Veste kaj, gospod zdravnik," sem rekel, "bomo videli, vprašal bom doma,
kako in kaj."

Doma so mi rekli:

"Saj imaš že leta! Vojaščino si opravil, lahko greš, kamor hočeš, lahko
napraviš, kar hočeš. Samo, da napraviš dobro." Dodali so še: "Skoraj bi bilo
bolje v bolnišnici kot pri privatniku."

In res sem šel v službo v bolnišnico, kjer sem delal od leta 1940 do konca
leta 1945. Ker sem bil v bolnici edini fotograf, me je to delo tudi rešilo pred
vpoklicem v vojsko. To je bila zame velika sreča. Leta 1945 sem po tržaških
mestnih ulicah fotografiral zgodovinske dogodke, tudi po primarijevem naročilu,
ki je z ostalimi zdravniki želel videti, kaj se dogaja v mestu. Potem sem zbolel in
sem zaradi zdravja zapustil službo v bolnišnici in odšel na Primorski dnevnik, s
katerim sem sicer že sodeloval skozi vse leto.

Nato sem desetletja za Primorski dnevnik slikal res vse, kar se je pri nas
dogajalo. To sem delal do pred nekaj leti, dokler nisem zbolel. Potem sem pustil,
da delajo drugi, mlajši. Jaz sem že star in ne morem več veliko delati, vendar
vseeno vedno kaj fotografiram, za naše slovenske časopise, pa tudi za kak
italijanski časopis. V zadnjem času pa sem pripravil tudi marsikatero razstavo.
Lani, konec aprila, sem na primer v Kraški hiši pripravil razstavo z našimi kraški-
mi motivi z Repna in okolice.

Pogosto me ljudje sprašujejo za stvari, ki sem jih slikal pred leti. Rad jim
pokažem, dam, ker imam poslikano skorajda vso zgodovino, od leta 1945 do
pred par leti. To se pravi, vso našo zgodovino, lepo ali grdo, našo zgodovino.

Vse moje negative, od leta 1945, hranijo na Odseku za zgodovino pri Narod-
ni in študijski knjižnici. Ko jih potrebujem, napravim nekatere tiske in povečave
sam, če si lahko "sposodim" kako temnico. Nekatere pa dam Križmančiču (seda-
njemu fotografu Primorskega dnevnika) ali pa kakšnemu prijatelju. Doma, čeprav
imam kar veliko stanovanje, nimam temnice.

Za večino Vaših slik se skriva fotoreporterjev pogled na svet. Kako pa so
nastale slike s Krasa, ki niso strogo vezane na časnikarske potrebe?

Na Kras sem pogosto hodil zaradi dela in večrat tudi ob nedeljah, če je bil

35

živa Pahor

popoldne kak športni dogodek. Včasih pa sem se na Kras odpravil tudi zase. Šel
sem po vaseh in slikal. Všeč mi je bilo fotografirati naše lepe stvari. Še dandanes
so na Krasu krasne kolone z reliefi, ki so napravljene iz našega kraškega kamna,
in stare hiše, ki so še pokrite s škrlami. Danes uporabljajo samo korce in podobne
materiale, nekoč pa so uporabljali kamen, kot pri cerkvici sv. Roka v Križu. Tudi
to sem slikal, ampak sedaj ni več taka kot na moji sliki. Popravili so jo, nova je,
lepa je, ne rečem, da ni, ampak izgubila je nekaj. Ja, v Križu, ki je pač moja vas,
so krasne stvari. Tudi tam sem že pripravil fotografsko razstavo. Marsikoga so
tiste fotografije presenetile. Ljudje so me spraševali, kjs sem dobil tako lepe in
zanimive motive. Fotografiral sem pozabljene in zapuščene vaške kotičke, kjer
sem se marsikdaj ob iskanju zanimivih motivov in dobrih izrezov tudi spotaknil,
pa tudi na glavo mi je kaj padlo.

Vendar so se vasi, odkar fotografiram, kar opazno spremenile. Marskatero
hišo so prenovili ali vsaj malo popravili, pobelili. Vse to je seveda lepo, ampak
ni več tisto, tako naravno, kot je bilo nekoč, ko so naši ljudje zidali sami, z našim
kamnom.

Kaj je še v kraških vaseh pritegnilo Vašo pozornost?

Na Krasu je dosti kolon, strehe so, kot sem že rekel, porite s skrlami.
Zanimiva so ognjišča, ki molijo ven iz osnovnega tlorisa stavbe. Notranje prostore
z ognjišči sem tudi slikal. Tudi kako starko pri ognjišču sem fotografiral. Lepo je,
če je fotografija malo bolj živa, da ni samo ognjišče, samo kamen, samo ogenj, da
je na sliki tudi življenje. Spominjam se neke zelo lepe kolone v Nabrežini, ki sem
jo slikal pred tridestimi, štiridesetimi leti. Upam, da še stoji. V Kontovel pa sem
bil prav zaljubljen, res sem to vas veliko fotografiral.

Vam je še katera od kraških ali breških vasi pirastla k srcu?

S fotografskega zornega kota mi je zelo všeč Križ, ker ima zelo lepe stvari.
Všeč mi je tudi Repen, ki ima veliko starega in potem tudi cel Breg. Nekateri
trdijo, da je Kras lepši. Jaz pa mislim, da ima vsaka vas svoje lepote, kot pravijo,
da ima tudi vsaka vas svoj glas, mar ne? Po mojem mnenju govorijo Križani zelo
slabo, ampak je to njihovo narečje in tudi ta dialekt je lep, vsaj zame je. V Bregu
govorijo drugače. Ko sem šel prvič v Breg, nisem razumel nekaterih besed. Vprašal
sem:

"Kako rečete temu in temu!"
"Mi rečemo takol"

"A, v Križu ni tako," sem rekel, "v Križu je lepše!"

Mogoče je bilo zgrešeno, ampak zame, ki sem Kržan, je bilo res lepše. Vsaka
vas ima torej svoje lepote. Tudi v Dolini so nekateri zelo lepi kotički. Zaviti je
potrebno v tiste majhne, ozke in kratke ulice, ki so noter, sredi v vasi, v katere
razen domačinov rdhče ne zahaja.

36

Tržaški fotograf Mario Magajna

Kamniti koriti v Ricmanjih. ♦ Stone troughs in Ricmanje (San Giuseppe deUa Chiusa). ♦ Bassin

en pierre à Ricmanje.

37

Ziva Pahor

V Mačkoljah so tudi krasne stvari, stare hiše z zidovi brez ometa. Tako lepo
je videti ta kamen! Včasih sem slikal kar sam zid! Tudi v Boljuncu so lepe kolone.
Pred petdesetimi leti sem v tej vasi slikal nekatere zelo lepe stvari. Do takrat so
bile vasi še zelo lepe, potem pa so jih začeli obnavljati.

Na Odsek za zgodovino, kjer hranim svoje negative, prihajajo pogosto
študentje arhitekture po fotografijo kake stare hiše, s katero se ukvarjajo. Oglasilo
se je tudi neko dekle iz Benečije, ki tudi študira arhitekturo, in me vprašalo, če
imam kake posnetke iz njenih krajev. In hvala bogu, imam fotografije tudi iz
Benečije. In tako pomagam tudi študentom. Tudi neki ljudje iz Boljunca so me
spraševali za fotografije neke stare hiše, ki jo sedaj obnavljajo.

Vaše fotografije so torej tudi pravi dokument...

Seveda. Veste kako je, na mojih fotografijah so hiše, ki so stale pokonci še
pred petdesetimi, šestdesetimi, celo petinšestdesetimi leti. Sedaj jih rü več, nekatere
so obnovili, nekatere, ki se jim niso zdele več lepe, so kar porušili in sezidali vse
na novo. Res so novejše hiše bolj praktične, mogoče tudi lepše, ampak tudi po
starem je bilo lepo.

Kaj pa Vam je najbolj všeč v kraški naravi?

Meni je zelo všeč narava od Križa do Nabrežine. Nekoč so v Križu imeli
krasno obdelane vinograde na terasah nad morjem. Sedaj jih na žalost skoraj ni
več. Tisti pa, ki še rastejo, so zelo slabo obdelani. Veliko zemlje so prodali
Italijanom. No, zelo so mi všeč tudi velike skale v bližini Nabrežine, od koder se
vidi morje. Všeč mi je tudi na Napoleonovi cesti.

Pogovarjala sva se o hišah in o skalah. Sedaj bi lahko še malo govorila o
ljudeh. Še prej pa naslednje vprašanje: raje fotografirate ljudi ali stvari?

Meni bolj leži portret, vendar mi je všeč, da se vidi tudi kakšno našo stvar
zraven ali da oseba nasplošno nekaj počenja. Slikal sem naše ljudi pri delu,
naprimer v hlevu, ko so še imeli živino. Večkrat sem fotografiral naše ženice, ko
so zjutraj molzle mleko, in ljudi, ki so delali tam okoli, čistili pri živini. Da se
slikati tudi samo osebo ali stvar, bolje pa je, da se osebo slika pri kakem opravilu,
pri delu, tako je slika bolj živa in človek ostane v svojem okolju. Tako sem večkrat
slikal na primer žene, ki nosijo perilo. Nekoč so naše žene prale perilo za tržaško
gospodo, še posebno žene iz Boljtmca, kjer teče Glinščica, ker so imele dovolj
vode. S tem so si kaj prislužile. Tudi delo s kraškim kamenjem sem fotografiral,
šel sem v kamnolom in slikal delavce.

Potem sem slikal mlekarice, ki so nosile mleko v Trst. Primorski dnevnik je
pred nedavnim objavil eno teh slik z mlekaricami, sliko, ki sem jo posnel nekje
med letoma 1952 in 1956. Oglasil se je človek, ki je dejal, da je šofer na fotografiji,
ki mlekaricam z vrči mleka pomaga na avtobus, njegov bratranec. Prosil me je

38\

Tržaški fotograf Mario Magajna

za dve kopiji te slike, da bo po petinštiridesetih letih imel fotografijo z bratrancem
in mlekaricami.

Leta 1946 ali 1947 sem v Križu fotografiral kmete, ki so delali na polju.
Videl sem človeka, ki je še oral po starem, z volom, ki je vlekel plug, pa sem si
rekel, zakaj ga ne bi fotografiral. Pred nekeja leti sem kopijo te fotografije dal
njegovemu sinu.

Pravzaprav ne vem, če sem se takrat res zavedal, da slikam stvari in način
življenja, ki je izginjal. Počasi pa sem uvidel, da so se povsod začeli pojavljati
novi stroji. Zato sem šel potem spet v Nabrežino, v Repen, v kanmolome in
videl, da so delavske roke zamenjali železni stroji.

Fotografiral sem tudi Škedenjke, ki so pekle kruh. Večina krušaric je bila
starejših, ker mlade žene niso hotele več peči kruha. SUkal pa sem jih tudi, kako
so nosile kruh v Trst. Šel sem v Skedenj za dnevnik, ker pa rad sHkam take
stvari, sem vprašal, kdaj pečejo kruh, in se nato vrrul namenoma za to. Mislim,
da sem prav zadnjo slikal med letoma 1952 in 1956. Potem niso več pekle.
Fotografiral sem jo pri peki in tudi v mestu, ko je prodajala ta zelo cenjeni
škedenjski kruh, za katerega pravijo, da ga je jedel tudi Franc Jožef na Dunaju.

Slikal sem tudi ribiče v Križu, tonare, ki lovijo tone. V kriškem portiču je
bilo še takoj po vojni veliko ribičev. Nekateri izmed njih so se z ribolovom
preživljali. Prav pred kratkim je na razstavi mojih fotografij človek iz Križa na
neki sliki prepoznal svojega deda in me je nato vprašal, če mu napravim kopijo.

Fotografiranje ljudi pa le ni vedno enostavno. Fotograf je pri tem pogosto
v dilemi. Če človeka slika brez njegovega dovoljenja, prodre v njegovo
intimnost, če pa osebo najprej vpraša za dovoljenje, velikokrat izgubi njeno
spontanost. Kako se Vi rešujete iz te zagate?

Jaz sem večkrat prvo fotografijo posnel brez dovoljenja, nato pa sem vprašal:
"Vas lahko slikam pri delu? Če bo lepa, jo bodo mogoče objavili v dnevniku."
Navadno sem dobil pritrdilen odgovor. Tako sem potem napravil še kakih pet,
deset sHk. Prva pa je bila vedno naravnejša, ker oseba ni gledala v objektiv.

Dobro sodelovanje z ljudmi je bilo mogoče odvisno tudi od tega, da ste kot
fotograf Primorskega dnevnika postali v nekaj letih dokaj znani, pa so se
ljudje raje postavili pred Vaš objektiv, kot bi se pred kamero kakega tujca.

Gotovo. Mene so poznali vsi. Danes nü ljudje pravijo, da odkar ne delam
več na Primorskem dnevniku, nimajo več slik. Ko sem hodil okoli, bodisi za
prireditve, za šolske razstave, za nove maše, za vse, kar je bilo, sem slikal večkrat
tudi druge ljudi, ljudi iz občinstva, mimoidoče. Nihče mi ni nikoli rekel, zakaj
slikam, čemu slikam. Tudi če ni hotel, sem rekel:

"Če nočete, pa ne dam Primorskemu."

Pa so mi odgovorih:

39

Ziva Pahor

"Če je slika lepa, jo kar dajte!"

Samo enkrat se mi je zgodilo, da mi je nekdo rekel, da nikakor noče biti
fotografiran, da noče slike v časopisih. In res nisem slikal in ni bilo težav.

Veliko sem tudi fotografiral za nedeljsko rubriko dnevnika "Naši kraji in
ljudje". Zraven sem napisal tudi sam kako malenkost.

Poleg naših ljudi pa sem slikal tudi veliko znamenitih osebnosti: skoraj vse
predsednike italijanske republike in Tita, Nasserja, ter veliko drugih velemož.
Toliko sem jih fotografiral, da se jih na pamet ne spominjam. Koga vse sem ujel
v svoj objektiv, sem si zapisal v poseben zvezek.

Kaj pa mesto, Trst?

V Trstu sem sicer veliko slikal, malo pa je v mojih slikah življenja iz Trsta,
ker se v mestu ni dogajalo toliko slovenskega, jaz pa sem za Primorski dnevnik,
za Ljudski tednik, za Katoliški glas, za Demokracijo večinoma sledil slovenskemu
življenju. Slikal sem, kar so mi naročili.

Večkrat pa sem za Delo slikal tudi kake tovarne in sem ob tem slikal tudi
delavce pri kosilu, ki so jim ga prinašale žene, ko še ni bilo menz. Marsikaj
takega sem slikal tudi za potrebe Primorskega dnevnika ali drugih časopisov in
reviji, tudi italijanskih. Ti so sicer bolj povpraševali po fotografijah manifestacij,
demonstracij za italijanski Trst. Delavce pa sem slikal bolj za Primorski dnevnik,
to pomeni za naše ljudi, ki so bili takrat po večini prav delavci, preprosti ljudje.
Oni so se radi pustili slikati. Dejali so, da se bodo tako lahko videli, kakšni so.

Ja, življenjskih momentov iz mesta je manj. Slikal sem kakega peka, ker je
bilo še precej slovenskih pekov. Slikal sem tudi kakega gostilničarja, ker so bili
tudi gostilničarji pogosto Slovenci. Kakšnega slovenskega obrtnika tudi, vendar
ne veliko. Med berači, ki sem jih sUkal v mestu, pa verjetno ni bilo veliko
Slovencev. Seveda sem poslikal tudi kakega Italijana, ki je bil prijatelj, ki je bil
naklonjen Slovencem, ki je bil pripravljen imeti fotografijo v Primorskem
dnevniku.

Ja, takrat, v prvih povojnih letih, je bil Trst še veliko, živo pristanišče, ki je
nudilo veliko delavnih mest. Takrat so se na nabrežju, v mestu, še sušile ribiške
mreže. Tudi te sem poslikal.

40

Tržaški fotograf Mario Magajna

BESEDA O AVTORICI

Živa Pahor je diplomirana sociologinja.
Z etnologijo se je ukvarjala najprej kot mlada
raziskovalka in kasneje kot mentorica na
številnih etnoloških raziskovalnih taborih, ki jih
vsako leto organizira Društvo mladih razi-
skovalcev iz Trsta in Gorice. Dela na slovenskem
programskem oddelku deželnega sedeža RAI
za Furlanijo-Julijsko krajino.

ABOUT THE AUTHOR

Živa Pahor is a graduated sociologist.
She first became engaged in ethnology as a
junior researcher and later as a mentor in
numerous research camps organised annually
by the Young Researchers Society from Trieste
and Gorizia. She is employed at the Slovene
Programme Section of RAI's provincial branch
for Friuli-Venezia Giulia.

SUMMARY

TRIESTIAN PHOTOGRAPHER MARIO MAGAJNA

In the course of his "photographic" Hfe the Triestian photographer Mario
Magajna made over 300.000 photographs. They are mainly related to the life,
work, culture and politics of the Slovenes in Italy, that is in the areas of Trieste,
Gorizia and Venetian Slovenia after the Second World War. The photographs are
kept by the Department of History of Trieste's National and Study Library. Despite
the author's view of the world as a reporter there are many photographs which
are of interest to ethnology, but unfortunately they have yet to be analysed and
evaluated by specialists.

RESUME

LE PHOTOGRAPHE TRIESTIN MARIO MAGAJNA

Mario Magajna, photographe triestin, a pris plus de 300.000 photographies
au cours de sa vie "photographique". Le plus souvent, la thématique de ces
photographies est liée à la vie, à la culture et à la politique des Slovènes en Italie,
dans les régions de Trieste et de Gorica ainsi que dans la Slovénie Vénitienne
après la seconde guerre mondiale. Les photographies sont conservées à la
Bibliothèque Nationale et Universitaire de Trieste, au département d'histoire.
Malgré la vision photographique de l'auteur, beaucoup de cliché restent
intéressants du point de vue ethnologique. Malheureusement, ces photographies
n'ont pas encore été traitées de façon professionnelle et mises en valeur.

41

42

ČUPA - ČOLN SLOVENSKIH RIBIČEV
V TRŽAŠKEM ZALIVU

Bruno Volpi Lisjak

IZVLEČEK

V prispevku je predstavljen preprost,
iz debla stesan čoln, imenovan čupa, ki so ga
slovenski ribiči uporabljali v Tržaškem zalivu
in se je ohranil do srede 20. stoletja. Pred-
stavljena je zgodovina čupe, njena konstruk-
cija in način uporabe ter hranjenja.

ABSTRACT

The article presents the simple dug-
out boat called chupa (Slovene: čupa) which
was used by Slovene fishermen in the gulf
of Trieste and which survived until the mid
20"' century. Presented are the history of the
chupa, its construction, use and preservation.

ETIMOLOGIJA ČUPE

Ker rrmogi Slovenci ne vedo, kaj je čupa, poglejmo najprej, kaj piše v
slovarjih. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga besedo čupa: "nekdaj
preprost ribiški čoln iz enega debla, primorsko narečno". Etimološko beseda
izvira najverjetneje iz besede čok, ki pomeni "nerazsekan večji kos debla". V
primorskem narečju pa postane čok čuok, čuak, čuop, in sorodnost z besedo
čupa je iz slednjega dobro razvidna. Naši sosedje Italijani, v tem primeru Veneti,
ki so prvi videli hrvaške in slovenske čupe, so jih imenovali zopolo (pl. zopoli).
Prav verjetao je etimologija ista. Poglejmo zakaj.

V enciklopediji Treccani pomeni zopolo majhno plovilo, izdelano iz enega
debla, izdolbeno kot piroga, uporabljeno v Kvamerju in na dalmatinskih obalah.
("Piccola imbarcazione ricavata da un tronco d'albero, scavato come una piroga,
era in uso nel Quarnero e suUe coste dalmate"). Beseda je beneškega izvora in
podobna padovanskemu narečnemu izrazu zwoppo, ki pomeni v italijanščini čok.
Tudi tu je torej izvor besede čok, oziroma v italijanščini ciocco, geslo, ki označuje
po slovarju ZingareUi velik kos lesa ("grosso pezzo di legno"), etimologija pa je
nejasna.

43 \

Bruno Volpi Lisjak

Še detajlneje označuje čupo E. Rosamani v slovarju Vocabolario Giuliano.
Njen opis pa je kljub temu splošen in netočen, saj avtor pomeša vse vrste čup, od
južnodalmatinskih do naših. Omenja, da so čoln uporabljali v Križu in Nabrežini.
Dolg da je bil približno 7 m, širši na krmi kot na pramcu (!), poganjali pa sta ga
ena ali dve bracari(!). Pomembno pa je omeniti, da je bil po Rosamaniju v stari
furlanščini zop (množ.zopz) čoln za prevažanje tovora čez Sočo. Slovar Dizionario
di marina della R. Accademia d'ltaUa omenja "zopolo" in "zoppolo" kot dolgo
in ozko plovilo iz debla z dolgim prečnim drogom, na koncu katerega sta bili
naslonjeni dve dolgi vesH. Čoln so uporabljali na Rabu in Pagu.

Šele E. Rosamani poda v svojem zelo dobrem slovarju Vocabolario
Marinaresco Giuliano-Dalmata točnejšo sliko naše čupe, ki da se uporablja nekje
na kriški obali in se po slovensko imenuje čupa. Za en primerek čupe pravi, da
je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Izvirnik se glasi takole:

"1. zopolo (T) m. zoppolo, in uso presso alcrme località della costa (S. Croce,
Mf). Viene bilanciato da uno spuntier, pošto di traverse per le forcole. V. sopulo
e zopolo e Canovella de' Zoppoli. La voce zopolo trova un corrispondente anche
nello sloveno (čupa). Un esemplare di questo natante è attualmente conservato
all'Etnografski Muzej di Lubiana (v. Toschi - Perusini BALM 5-6,1963-64 p. 172
e fig. p. 174) M. D." V istem slovarju najdemo še besedo sopulo. Le-ta označuje
izdolben hlod, ki ga Slovenci Jadranske obale med Trstom in Tržičem uporabljajo
kot čoln. (II tronco d'albero incavato che serve da barchetta agli Sloveni délie
coste dell'Adriatico, fra Trieste e Monfalcone).

Naši vzhodni sosedje Hrvati, ki so imeli veliko več čup, saj imajo veliko
več obale in otokov, pa so to primitivno plovilo imenovali ladva. Menim, da je to
zelo lep izraz, ker so ohranili skoraj nespremenjeno staroslovansko besedo ladja,
ki je na splošno označevala čoln, splav na rekah ali veliko ladjo. (V ruski literaturi
npr. pogosto zasledimo to besedo v epih, pravljicah, pesmih in v Puškinovih
poezijah, kjer predstavlja večjo, zelo živo pobarvano ladjo z visokim premcem
in lepim jadrom). Na koncu pa je potrebno še omeniti, da strokovnjaki in pomorski
specialisti imenujejo čupo v vseh jezikih monoksil (ali monoxil). To je sestavljenka
iz grških besed monos = eden, samo eden in xylos = les. Označuje torej plovilo,
narejeno iz enega samega kosa lesa.

ZGODOVINA CUPE

Ob koncu prejšnjega tisočletja so se Slovani začeli preseljevati na zahod v
zaporednih valovih. Plemena, ki so zavila na jugozahod, so začudena zagledala
morje od Kvarnerskega zaliva do južne Dalmacije, predniki Slovencev pa mali
košček Tržaškega zaliva od Trsta do izvira Soče. Ni si težko predstavljati, kakšna
čustva je vzbudila ta ogromna, ravna, neskončna in skrivnostna površina čiste
sinje vode, ki ni imela ničesar skupnega z gladinami rek in jezer, ki so jih dotlej
videU. Verjetno so si kar oddahnili ob misli, da ne bodo umrli od lakote, ker je

44

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

Čupa z veslačem v Barkovljah (avtor G. Rieger, 1841). ♦ Chupa with oarsman in Barkovlje
(Barcola) (author G. Rieger,1841). ♦ Une "čupa" avec un rameur à Barkovlje (G. Rieger, 1841).

bilo rib dovolj. Toda v istem trenutku se je rodil problem: kako na morje? Starejši
so se spomnili, da so velike reke prepluli na hlodih in da so v jezerih lovili ribe
na iztesanih, odžganih ter izdolblenih drevakih, ki so bili narejeni iz hlodov
velikih dreves. Iz nuje so torej začeli graditi čupe in se podali na morje lovit ribe.

Do srednjega veka se je ribolov na severovzhodnem delu Jadranskega morja
razvijal večinoma v zaprtih zalivih ali kanalih in v ozkem obalnem pasu.
Slovanom, t.j. Hrvatom in Slovencem, je čupa zato ustrezala. Nje število je raslo,
ker je bila poceni, ni potrebovala specializirane delovne sile, material za gradnjo
je bil pri roki, in - kar je bilo še posebej pomembno - bila je zelo odporna na
udarce ob skalovje ter jo je bilo po uporabi enostavno izvleči na suho. Ne smemo
pozabiti, da na obalah, kjer so živeli Slovani, ni bilo varnih luk. Čupe niso bile
primerne samo za ribolov, temveč tudi za prevažanje malih tovorov po ozkem
pasu med obalo in bližnjimi otoki.

Potopisec Alberto Fortis opisuje 1. 1773, kako lovijo ribiči z Vinodolske
obale škombre in sardele z majhnimi čolni, podobnimi ameriškim kanujem. V
reških notarskih spisih iz 1.1444 so navedene mreže "sagene" in čoln "lintrum".
Ker je linter omenjen tudi 1.1438 v Preluki in kot pomožiu čoln tonolovke, lahko
domnevamo, da je bila to čupa. Na Rabu, kjer so tudi imeli tonolovke, so čupo
uporabljali kot pri nas: pomagala je držati mrežo, da ta ne bi ob obilnem ribolovu
potonila. Statut Komune Pag iz L 1433 omenja "barcam zopulum vel bateUum",

45

Bruno Volpi Lisjak

ki so bile prikladne za lov škombrov v zaprtem paškem zalivu Caska. Čupe so
tu uporabljali še do nedavnega. V začetku 16. stol. je bila čupa na otoku Krku
verjetno cymba vel barca. Še danes se ljudje v Puntu in Dobrinji spominjajo čup,
ki so imele zelo zaokroženo krmo in premec. Statut Ninskega območja iz 12.
stol. predpisuje zelo stroge kazni za krajo čup in vesel. Statut Zadarske komune
iz 1.1305 pa omenja čupo kot barcha. Na tem območju so čupe merile samo 5 m,
široke pa so bile 60 cm. Še 1.1897 so tu našteli 29 čup, zadnja je priplula 1.1968 na
kornatski otok Lavsa, od tam pa so jo prepeljali v zadarski pomorski muzej.

V Skradinskem Statutu je odredba, da mora biti ribarnica v Prokljanskem
jezeru pri morju, vsi čolni pa ("omnes barce out zolle") na enem mestu. V Statutu
Trogira, ki je na razmeroma zaprtem morskem območju, so 1. 1322 omenjene
"barce et copuli". Statut Komune Hvar iz 1.1331 odreja, da mora dati vsak lasüiik
čolna ali čupe ("pro quilibet zopulo sive barcha") mestnemu sodniku največjo
ribo svojega ulova. V Statutu mesta Kotor iz 1.1272 najdemo nazive "gondola
vel barcha aut zoUa," "navis" in "lignum vel barchorum". Zadnje velike čupe so
se ohranile v Martinščici pri Reki in na otoku Rabu. Bile so dolge do 10 m in
široke 90 cm. Obstajajo torej mnogi dokazi in pričevanja, da so slovanski ribiči
uporabljali čupe od Kotorja do Soče.'

Zelo zanimivo pa je, da ni nobenega zapisa ali ustreznega izročila o čupi
na vsej zahodni istrski obali. To si verjetno lahko razlagamo z dejstvom, da niso
Slovani nikdar prišli do samega morja, ker je bila zemlja tam rodovitnejša kot
drugod. Poleg tega so v vseh velikih in malih obalnih mestih nepretrgoma živeli
nasledniki starih Rimljanov, ki sta jih ščitila bližina in velik vpUv Benetk ter
Ogleja.

Kaj pa je bilo s čupami na slovenski obali? Njihov razvoj je bil bolj ali manj
enak tistemu na vzhodni obali Jadranskega morja, le da je orografski značaj naše
obale negativno vplival na razmah ribištva. Za razliko od Dalmacije in Istre so
imeli naši predniki zelo strmo obalo brez plaž, otokov aU zaščitenih zalivov.
Morje je bilo razmeroma plitvo in praktično niso imeli zaščitenega kraja, kjer bi
lahko shranjevaU svoja plovila. Zato niso mogli loviti brez strahu, da bi jih kaj
usodnega doletelo na morju. K temu je treba dodati še pojav silne in sunkovite
kraške burje, ki z vrha nenapovedano in nevzporedno zapiha na površino morja
pod vpadnim kotom 15°- 20°. Zaradi tega je jadranje v Tržaškem zalivu zelo
nevarno. Jadralci dobro vedo, da običajni veter zmanjša svojo moč, ko se jadrnica
nagne. Kraška burja pa jo, nasprotno, poveča. Naši ribiči, ki niso imeli obtežene
kobilice na svojih čolnih, so se tako cesto prevračali in utapljali. Ker je bila zemlja
na planoti suha in malo rodovitna, je bilo treba kljub težavam in nevarnostim
pluti po morju in ribariti. Ta nuja je slovenskega kmeta silila, da je tesal svoje
čupe in ribaril z njimi do srede 20. stol, to se pravi več kot 1000 let!

Prvi najdeni uradni dokument, v katerem je omenjena naša čupa, je iz leta
1621. Najdemo ga v diplomatskem arhivu v Trstu v zbirki raznih listin (B A14 -

, ^ ■ 1 Bruno Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo, Trst 1995; Josip Basioli, Ribarstvo na Jadranu, Zagreb 1984.

46

_čupa - čoln slovenskih ribičev v TržaSkem zalivu

47\

confinazioni), ki obravnavajo spore o razmejitvi ozemlja med tržaškim
Magistratom in devinskim grofom. V pismu sodnikom, s katerim so tržaške
oblasti obtoževale devinskega gospoda raznih zlodejstev, je med drugim
navedeno:

"...havendosi per lecito 1'Ill.mo S.n Conte Matia, figliollo del premesso Ill.mo
Cente Rnimondo il prossimo passato mese di Feb. partendo da questa città per andar
per mare a Duino et vedendo alcuni di S.ta Croce sudditi di questa città in un Zoppol
venendo da pescare, et erano in terra, et porto di d.a. Villa S.ta Croce, far levare a detti
nostri sudditi la pesca instrumenti di pescare e l'istesso Zoppol et questo condure a
Duino et ivi abbruggiare oltre altri disturbi et fastidi datti mentre pescavano in quel
contorni della nostra Jurisd.ne..."

(...ko je presvetli grof Matia, sin presvetlega grofa Raimonda potoval
februarja meseca po morju iz Trsta proti Devinu, je opazil nekatere Križane,
podložnike tega mesta, v čupi, ki se je vračala z ribolova. Ko so bili oni že na
suhem v kriškem pristanu, je našim podložnikom odvzel ulov, ribiške priprave
ter čupo, ki jo je odnesel v Devin in sežgal. Še druge nevšečnosti in motnje jim je
povzročil, medtem ko so ribarili v tistih krajih, ki so pod našo jurisdikcijo...)
Čupa je torej prešla v zgodovino samo zato, ker so jo gospodje, ki so se kregali
med seboj zaradi svojih interesov, s silo vzeli našim nedolžnim prednikom in jo
zažgaH.

Zadnje čupe so bile iztesane konec 19. stoletja in nekatere so bile v rabi še
med drugo svetovno vojno. Postopoma so jih zamenjala boljša plovila. Zgodilo
se je namreč tole: V19. stoletja se je avstrijska država odločila povečati in razviti
ribolov na vsej svoji obah od Kotorja do Benetk, zaradi česar je bilo treba zgraditi
nove luke. Ko so bili zgrajeni pristani v Barkovljah, Čedazu in Križu, so čupe
počasi izginile, ker je bilo laže ribariti z novimi plovili in jih obdržati privezana
v vodi, kot s trudom vleči čupe vsakokrat po ribolovu visoko na prod in jih
naslednji dan spet spuščati v morje.

Drugi uradni dokument, datiran 22.7.1871, ki navaja naše čupe, je protokol
komisije Cesarsko-kraljeve pomorske uprave iz Trsta, ki je obiskala Barkovlje in
Križ z namenom, da določi lokacijo novega kriškega in barkovljanskega pristana.
V Komisiji so bih predstavniki Tržaške občine, med njimi tudi slovenski svetovalec
Nabergoj. Občinski delegati iz Križa in Barkovelj so sicer prisostvovali, niso pa
imeli pravice uradno zastopati občine. Poglejmo, kako dokument omenja čupe:

"Recatasi indi la Commissione alla spiaggia di S. Croce, si convinse della nécessita
di costruire anche in quell'ubicazione un riparo per le numerose barche peschereccie di
quella villa, i di cui abitanti, causa appunto la mancanza di qualsiasi riparo non sono
in grado di costruire barche pescareccie di qualche portata non solo, ma devono limitarsi
con grave pregiudizio della loro industria a far uso di canotti pericolosi a loro stessi e
di costruzione tale chefanno torto ai progressi i piîi limitati deli'arte navale presentando
la forma di una vera piroga usitata dai selvaggi obbligati a tale costruzione di barche
per poterie riparare a terra con facilita per mancanza di un mandracchio che le protegga

Bruno Volpi Lisjak

sefossero costruite come il bisogno deli' oggi lo esige!!"^

(Komisija se je potem napotila na kriško obalo in ugotovila, da je tudi tam
potrebno zgraditi pristan za številne ribiške čolne tiste vasi. Njeni prebivalci
namreč niso v stanju zgraditi večjih plovil zaradi pomanjkanja zatočišča. Omejiti
se morajo na uporabo nevarnih čolnov, ki ne dopuščajo pravega ribolova. Take
konstrukcije žalijo razvoj ladjedelstva, ker so podobne pirogam, ki jih uporabljajo
divjaki. Le ti jih morajo povleči na suho, ker nimajo pristana.)

Poleg tega dokumenta obstaja še zelo zanimiva upodobitev čupe v
Barkovljah iz leta 1841, ki jo je izdelal G. Rieger za litografijo Linassi v Trstu. Ta
litografija predstavlja čupo z veslačem, v ozadju pa so cerkev sv. Bartolomeja in
Barkovlje s plažo, na kateri so čupe in drugi čolni. Kot že omenjeno, je Avstrija v
razvoj ribolova vložila ogromno sil in sredstev. Za dosego tega cilja je ustanovila
tudi ustrezne upravne strukture. Tako je izdala leta 1835 osrednja kancelarija na
Dunaju ukaz, naj se popišejo vsa plovila, ki se ukvarjajo z ribolovom in naj
njihovim lastnikom izdajo potrdilo. To je pomenilo začetek zbiranja statističnih
podatkov.

Toda šele ko je bila za vse pomorske probleme 1.1850 v Trstu ustanovljena
Osrednja cesarsko-kraljeva pomorska vlada, so začele oblasti dosledno izpolnje-
vati ta ukaz in voditi točne popise ribiških čolnov z vsemi podatki. To dejstvo je
omogočilo, da imamo sedaj natančne podatke o naših zadnjih čupah. V registru,
ki ga pod št. 1399 hrani državni arhiv v Trstu, je med tisočerimi različnimi ribiški-
mi čolni vsega Tržaškega okraja, ki je segal od Gradeža do severne Istre, mogoče
zaslediti 7 čup.^ Glede popisov je treba omeniti še naslednje: Osrednja pomorska
vlada ni povsem prenehala delovati po propadu Avstrije. Italijanske oblasti so jo
obdržale do 1. 1924, zato so tudi ti registri (ogromne knjige, ki tehtajo vsaka
nekaj kilogramov) ostali v veljavi, italijanski uradniki pa so vanje še naprej pisali
in beležili podatke. Zaradi tega najdemo tudi pripombe o čupah, ki se nanašajo
na obdobje po prvi svetovni vojni.

Registrska tonaža je prostornina čolna, uporabna kubatura notranjosti ladje,
izražena v angleških kubičnih čevljih (1 reg. tona = 100 kubičnih čevljev = 2,83
m^). Če torej izmerjeno kubaturo, izraženo v m\ delimo z 2,83, dobimo registrske
tone. Ker so bile čupe majhne, je bil ta količnik vedno manjši od 1, zato so nekateri
uradniki pisali kar 1 tona, čeprav bi rezultat morali izraziti v stotinkah. Oznaka
fitto in ferro pomeni, da je imel čoln tudi železno okovje, v našem primeru rinko
na premcu. Oznaka senza fodera pa pomeni, da v notranjosti ni bil prevlečen z
notranjo oplato nad rebri, kar je v našem primeru logično, saj čupa nima reber
kot vsi tradicionalni čolni. V predzadnjem stolpcu je moralo biti navedeno potrdilo
o gradnji, ki ga je ponavadi izdala ladjedelnica. Ker je bila čupa izdelana doma,
je leto in mesto gradnje potrjeval vaški starešina ali župan. Tja so tudi zapisaU,

2 Drž. arhiv Trst, Governo marittimo 536.

3 Isto, register št. 1399.

48\

i

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

Čupe iz registra ribiških čolnov (Državni arhiv v Trstu). ♦ Chupas from the register of fishing
boats (State Archives in Trieste) ♦ Les "čupe" du registre des bateaux de pêche (Archives

Nationales de Trieste).

ali je bil čoln kupljen, podedovan, prodan, in komu, z navedbo pogodbe ali
potrdila. V zadnjem stolpcu je moral biti naveden kapitan oz. odgovorni za čoln
na morju. Tja so se vpisovale tudi hipoteke.

Po opravljeni registraciji je dobil lashiik za časa Avstrije dovoljenje Luškega
cesarsko-kraljevega kapitanata, da lahko pluje. To je bila t.i. "libera pratica".
Kasneje je italijanska Luška kapitanija, ki je prevzela funkcije bivše Pomorske
vlade in kapitanata, izdala "Licenza a tempo indeterminato", ribarsko dovoljenje
za nedoločen čas. Na sUki vidimo takšen dokument, izdan junija 1923, za čupo
"Zora", ki je bila last Avgusta Zaharije (Babčevega) iz Nabrežine. Zanimivo je,
da je čupa še nosila originalno avstrijsko številko 415 T iz leta 1886, ki je bUa
prečrtana, in šele leta 1933 nadomeščena z novo, italijansko.

Da bi bila slika o uporabi in številu čup do začetka tega stoletja jasnejša, je
treba povedati, da so bile registrirane samo čupe (in drugi čolni), s katerimi so
stalno ribarili in pluU tudi v druge pristane (do Trsta in Tržiča). Čupe in manjši
čolni, ki so jih ob bregu uporabljali neprofesionalni ribiči, pa niso imeli registracij.
Šlo je za plovila kmetov, ki so lovui ribe za lastne potrebe in ne za prodajo. Z

49

Bruno Volpi Lisjak

Dovoljenje za plovbo s čupo Anno pod avstroogrsko zastavo, ki ga je 22. aprila leta 1886 dobil
Anton Pertot. ♦ Sailing licence for the chupa Anna under the Austro-Hungarian flag, issued to
Anton Pertot on April 22,1886. ♦ Le permis de navigation de la "čupa" Anna sous le drapeau
austro-hongrois que Anton Pertot a obtenu le 22 avril 1886.

njimi so tudi prevažali gnoj, vodo, modro galico, kole, grozdje, drva in vse
potrebno za vinograde ter oljčne nasade v bregih, ki so bili obdelani v terasah in
zato po strmih stopnicah zelo težko dostopni. Zaradi navedenih razlogov je bilo
nemogoče statistično izračunati, koliko čup je bilo na celotnem obrežju.
Ekonomske in stvarne okoliščine so se namreč v raznih krajih naše obale razUčno
spreminjale. Barkovlje blizu Trsta so npr. prve imele pristan, zato so čupe tu
zgodaj izginile, v Križu pozneje, v Nabrežini, kjer sploh niso imeli pristana, pa
so se ohranile vse do druge svetovne vojne.

V današnjih dneh se zdi skoraj nemogoče, da so se naši ribiči preživljali
do konca zadnje vojne s porrročjo tako primitivnih plovil. Težko je bilo verjeti
94 let staremu Nabrežincu Janezu Grudnu (Martinčevemu), ko je pripovedoval,
kako je hodil s svojo čupo "Lisa" na morje v času vojne in nemške okupacije in
kako je moral dajati nemškemu poveljniku del ulova, da ga je pustil nemoteno
ribariti. Dejstva pa so dejstva, posebno če jih potrjujejo ohranjeni dokumenti,
kot npr. Permesso speciale di pešca (Posebno dovoljenje za ribolov), ki ga je
15. decembra 1943 izdala Tržaška luška kapitanija, ali npr. za čupo "Liso"

50

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

Dovoljenje italijanske trgovske mornarice iz 1.1933 za ribolov čupi Zori (original hrani NŠK).
♦ License issued by the Italian Merchant Marine in 1933 for fishing with the chupa Zora
(original kept by the NSL in Trieste). ♦ Le permis de pêche de la "čupa" Zora, délivré par la flotte
commerciale italienne en 1933 (l'original est conservé en NŠK).

57

Bruno Volpi Lisjak

Dovoljenje za ribolov s čolnom Miramar in čupo Lisa, izdano 17. decembra 1943. ♦ Fishing
license for the boat Miramar and the chupa Lisa issued December 18,1943. ♦ Le permis de pêche
du bateau Miramar et de la "čupa" Lisa, délivré le 17 décembre 1943.

52

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

dovoljenje za ribolov, ki ga je z žigom "Kriegsmarine" izdala "Hafenüber-
wachungsstelle" v Trstu.

Do konca druge svetovne vojne sta se ohranili le še dve čupi: prva v
nabrežinskem bregu "Pri čupah," druga pa v križkem pristanu. V obeh so ribiči
barvali mreže. Zgodovina slovenskih čup ob morju se konča, ko odpotuje celotna
"Maria" leta 1947 v Slovenski etaografski muzej v Ljubljani, "Liso" pa kupi znani
zbiratelj starin Diego de Henriquez; po njegovi smrti v skladišču Tržaške občine
žal razpade. Sedaj je v skladišču v Padričah, kjer dokončujejo njeno restavriranje,
ki pa je zelo problematično, tako zaradi same strukture čolna, kot zaradi trohnenja,
ki ga povzročajo lesne glivice.

Med dokumentacijo in slikami, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, je
tudi opomba, da so čupo "Mario" pred odhodom v Ljubljano fotografirali in
snemali na morju. Film, ki ga je posnel Edi ŠeUiavs, hranijo v Beogradu v arhivu
"Zvezda filma".^ Čupa "Maria" je danes kar dobro ohranjena, na žalost pa je v
muzejskem depoju v Škofji Loki, tako da ni dostopna občinstvu. Edini ohranjeni
primerek slovenskega pomorskega plovila, ki je služilo Slovencem več kot eno
tisočletje na edinem koščku slovenskega obrežja od Trsta do Timave, bi bil gotovo
vreden primernejšega mesta v Ljubljani oziroma Trstu ali Piranu, blizu morja.
Tako bi lahko prikazali ljudem, posebno mlajšim, preteklost slovenskih pomorskih
ribičev, o kateri nista doslej spregovorili ne zgodovina ne etnologija. Če se ta
vrzel ne bo zapolnila, bomo za vedno izgubili ta nadvse pomemben in vreden
element naše kulhire dediščine.

ČUPA KOT PLOVILO

Kot že omenjeno, je bila čupa iztesana iz enega samega kosa lesa, hloda.
Nekateri viri navajajo, da je bila iz lipe ali topola, kar pa ni res. V morju in na
soncu bi se namreč lipa ali topol ne ohranila tako dolgo. Iz analize lesa, prakse in
ustnega izročila izhaja, da je bila čupa narejena iz hoje (picea) ali pa iz primorskega
bora (pinus maritima). Ti drevesi vsebujeta dosti smole, zaradi katere lahko les
kljubuje morski vodi in soncu. Življenjska doba čup je bila okoU 50 let, kar je v
primerjavi z drugimi lesenimi plovili zelo veliko. V Nabrežini pri Babčevih pravijo
npr., da je Janez Caharija, roj. 1.1864, iztesal njihovo čupo iz kosa hoje, ki ga je
kupil v Bukovju na Pivki. Ljudje so tesali svoje čupe doma na dvorišču. Ko je
bila čupa dokončana, so jo Nabrežinci peljali z volovsko vprego v Sesljan na
plažo. Z vozom so SU v morje, da je voda segala čez zadnja kolesa in čupo porinili
vanj. Od tam so veslali do mesta z ledüiskim imenom "Pri čupah". Križani in
Kontovelci so ravnaU prav tako, samo da so čupe porivali v morje v Grljanu ali
Barkovljah. Za tesanje so v glavnem uporabljali dve vrsti tesel: bočna in prečna.

Velike čupe so imele približno te dimenzije: zunanja dolžina: 7 m; zunanja

* Dokumentacija Slovenskega etnograßkega muzeja, Ljubljana.

53

Bruno Volpi Lisjak

Pogled na čupo s krme. ♦ View of the chupa from the front. ♦ Vue de poupe de la "čupa".

Širina: 0,7 m; zunanja višina: 0,6 m; debelina stranic in dna: od 5 do 8 cm. Obstajale
so tudi manjše pomožne čupe, za plovbo ob obali in pomoč tonemm. Merile so
približno 5 m. Na prvi pogled je razvidno desetkratno razmerje med dolžino in
širino, ki je izredno veliko. Ribiški čolni imajo namreč 3,5 do največ petkratno
razmerje med obema. Čimvečje je to razmerje, tem večja je hitrost plovila in tem
manjša je potrebna gonilna moč.

Čupa je bila torej zelo hiter čoln, s katerim so lahko na kratke razdalje dosegU
hitrost 5 vozlov. Na premcu je imela za pomorstvo edinstven železni ročaj trioglate
oblike, imenovan rinka, ki je služil za potegovanje na obalo (glej det. "B"). Za njim
je büa v notranjosti mala paluba iz prečnih desk, ki je tvorila majhen pokrit prostor
za shranjevanje jedi, oblačil, vode, krajših vrvi in potrebščin. Na levi strani, pritrjena
na pribita lesena utora, je stala upora za veslič, prednje pomožno veslo trimetrske
dolžine za drugega veslača. Upora se je imenovala/orfclo. Takoj za forklo sta bih na
stranicah pri vrhu dve luknji (ena na desni, druga na levi) s premerom približno 5
cm. Skozi njiju so prečno vtikali lesen drog, imenovan pajser, ki je služil za
potegovanje čupe iz vode visoko na obalo. En človek je tako zgrabil za prednjo
rinko, druga dva pa za pajser, vsak na svoji strani. Skupaj so čupo odnesli toliko v
notranjost, kolikor je bila dolga vitlova vrv.

Poldrugi meter od rinke proti krmi sta bila dva utora, v katera so ribiči
polagali prečen lesen drog, imenovan teslir, ki je v preseku meril 10 x 10 cm, v
dolžino pa 5,30 m. Ta je bil v oporo veslom. Na teslir sta büa vsak na svoji strani
pritrjena dva brčagla, ki sta tvorila nekakšen lok. Ob pritisku veslača na veslo sta

54

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

Načrt čupe z detajli: A - "brčagla" s klini, ki so držali vesla; B - trioglata "rinka"; C - fiksiranje
"teslirja". ♦ Plan of a chupa with details: A - "brčagla" with the pins that held the oars in place;
B - triangular "rinka"; C. fixing the "teslir". ♦ Plan détaillé d'une "čupa": A - "brčagla" avec des
chevilles pour tenir les rames; B - "armeau" triangulaire; C - fixation du "teslir".

55

Bruno Volpi Lisjak

brčagla preprečila, da bi se teslir upognil vnaprej ali celo zlomil zaradi svoje dolžine.
Teslir je bil pritrjen na stranici s pomočjo tesno zvezane vrvi (glej det. "C"). Ko je
bila čupa dolgo pod soncem, sta se ti dve vrvici razvlekli in teslir se je začel
premikati ter škripati. Da bi to preprečili, so ribiči vrvici močili, tako da sta se
skrčui in spet tesno pričvrstili teslir k stranicama.

Brčagel, ki je tvoril lok, je bil izdelan iz dolge veje drenovine. Celoten lok je
bil sestavljen iz treh delov, ki so bili med seboj zvezani z žico. Pritrjen je bil na
krmo. Zelo zanimiv in pomemben je konec brčagla (glej det. "A") zaradi klinov,
na katere se je opiralo in skozi katere je bilo postavljeno veslo. Ta točka je bila
praktično glavna opora pri vzvodu, ki ga je tvorilo veslo. Vanjo se je koncentrirala
vsa potisna sila, zato je morala biti narejena zelo močno in zanesljivo. Vsi klini
so bili spet iz drena. Eden izmed njih je bil upognjen, tako da je zapiral veslo.
Mimogrede naj omenim, kaj je za naše prednike pomenil dren (cornus sanguinea)
in kako je bil trden. Moj ded ga je takole hvalil: "Imel sem voz, ki je bil s kolesi
vred iz lesa, le osi so bile iz drena!" Dren je bil torej zanj skoraj kot železo.

Čupa je imela v pomorskem smislu odlično, še celo preveliko podolžno
stabilnost, kar je bilo za kratke valove Tržaškega zaliva pretrdo. Prečna stabilnost
pa je bila zelo majhna, zaradi česar je bilo nevarno pluti z bočnimi valovi. To je
lepo razvidno iz načrta, če v preseku H - H (ki je narisan v strogem proporčnem
merilu) primerjamo širino čupe v morju z višino človeka in dolžino teslirja. Da bi
se ne prevrnili, so si naši ribiči izdelali zelo dolga vesla. S statičnim in dinamičnim
vzgonom njihovih koncev so izboljšali stabilnost čupe. Vesla so bila dolga 6 m.
Narejena so bila iz bukovine, klane po vzdolžnih žilah. Bukovine nikdar niso
žagali, ker bi se sicer zvila. To pa še ni vse. Da bi res dosegli izboljšanje stabilnosti,
je moral biti ves vzvod enoten. Zato je moralo biti veslo nujno združeno s teslir jem
v točki "A". Tako je pojasnjeno, zakaj je ta točka tako pomembna in zakaj je bil
en klin tako upognjen. Veslo namreč ni smelo izskočiti, kot se to dogaja pri vseh
drugih vrstah čolnov, ki imajo na tej točki dva odprta roga. Treba je tudi vedeti,
da se je pri bočnem valovanju čupa tako nagibala, da so bili konec teslirja in dve
tretjini vesel v vodi. Čupin veslač je imel na krmi pod nogami podstavek,
imenovan pajol. Tako je imel noge na suhem, tudi ko je bila na čupinem dnu
voda, ki se je tam nabirala zaradi mokrih mrež in morskih pljuskov. Da bi se
čupin les dlje ohranil v morju, so zunanjo stran premazovali z bitumnom.

KJE IN KAKO SO HRANILI ČUPE

V preteklosti, pred zgraditvijo pristanov v Barkovljah, Čedazu in Križu, so
Barkovljani vlekli čupe na suho v položnem pasu plaže od pokopaHšča do cerkve
sv. Jerneja. Kontovelci so to delali verjetno na plaži pri vhodu v miramarski park
in gotovo v Grljanu, Križani na mestu, kjer je sedanji pristan, Nabrežinci pa v
kraju, imenovanem "Pri čupah". Tukaj je büo vleko na kopno laže rekonstruirati.
Čeprav danes ni ohranjenega ničesar v zvezi s tem, je bilo tu še mogoče zbrati

56

Cupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

"Pri čupah": pogled na jugovzhod proti Miramaru. ♦ View of "Chupa Bay", to south-east
toward Miramare. ♦ A coté des "čupe": une vue au sud-est vers Miramar.

razno dokumentacijo, slike in prisluhniti pripovedovanju zadnjih ribičev, ki so
vleko čup na kopno še videli. Prostor je bil majhen, toda edino primeren, ker je bil
najbližje vasi. Imel je položno plažo, blizu so bili ostanki starorimskega pristana
ter izvir pitne vode. Bilo je natanko na mestu sedanjega pristana. To je lepo razvidno
iz slik, ki prikazujejo tri na svoja mesta le napol potegnjene čupe na plaži.

Ko se je ribič vrnil z morja in odložil svoje mreže, je moral zavarovati svojo
čupo pred morskimi valovi, preden je lahko prinesel ribe domov v vas. Poleti jo
je ob lepem vremenu potegnil na plažo do zidov, če se je nameraval kmalu vrniti
na morje. Če pa je bil odsoten dalj časa in če se je obetala nevihta, jo je moral -
posebno pozimi - bolje zavarovati, in potegniti daleč od butanja valov. Zaradi
tega si je zgradil v zidovih posebne vrzeli, imenovane fasali (edn. nar. fasàu).
Načrt jih prikazuje skupaj z detajlom vitla za pritegovanje. Od začetka plaže do
zidu fasala, sta bih položeni dve gredi. Po njima je drsela čupa do polovice poti
navzgor. Od tam so bile skoraj do vitla na zemljo počez položene t.i. palanke:
polokrogU koli, dolgi za širino vrzeli. Ko so čupo, kolikor se je z rokami dalo,
potegnili iz morja, so povlekH iz vitla vrv, ki je imela na koncu kljuko. Le-to so
zataknili za rinko na premcu in začeli ročno vrteti vitlo. Na tak način se je čupa
počasi pomikala do vrha po z lojem premazanih palankah. Ko je bila najvišje, so
jo fiksirali tako, da so čez vitel položili palico na ročico, ki je preprečevala, da bi
čupa zdrsela nazaj v morje.

Kot prikazuje skica, je bil vitel zelo enostaven: dva kola iz akacijevega lesa,
zabita v zemljo, in lesen cilinder z dvema železnima ročicama, ki je bil na enem

57

Bruno Volpi Lisjak

Vitlo in "fasàu", kjer so shranjevali čupo. ♦ Winch and "fasàu" where the chupa was kept. ♦ Un
cabestan et un "fasàu" où la "čupa" était gardée.

koncu kola postavljen v luknjo, na drugem pa v utor. Na cilindru, ki se je tako
lahko snel, je bila navita vrv. Spuščanje v morje pa je bilo zelo lahko, ker je čupa
kar sama drsela navzdol. Ker so bile čupe vedno postavljene na suho s krmo
rrižje od premca, se je v njej samoumevno nabirala voda, kar je s časom povzročalo
trohnenje tega dela. Dokaz tega sta tako čupa "Maria", last Slovenskega
etnografskega muzeja, kot čupa "Lisa" v Trstu, ki imata krmi popravljeni in
namesto izvirnega dela vstavka iz jelovine.

Ob koncu poglavlja o čupah bo verjetno zanimivo dodati še to, kar mi je v
svojem 94. letu povedal zadnji lastaik čupe "Lisa" Ivan Gruden (Janez Martinčev)
iz Nabrežine. Opisal mi je, kako je leta 1932 priveslal s čupo v Trst:

"Nekega septembrskega dne nam je bila sreča res naklonjena. Ulovili smo veliko
tonov. Nekaj smo jih prodali, nekaj podarili, kot je bila navada. Ker pa jih je ostalo še
precej, sem jih zvečer položil že očiščene v čupo z namenom, da jih ob zori popeljem v
Grljan in pošljem v Trst s parnikom, ki je vozil tja in nazaj turiste ter kopalce. In res,
naslednje jutro priveslam v Grljan, čakam na parnik, ki pa ga ni od nikoder. Vprašam,
kaj seje zgodilo, in mi povedo, da ga sploh ne bo, ker seje prejšnji dan končala kopalna
sezona. Ni bilo kaj premišljevati. Edina rešitev je bila ta, da čimprej odveslam v Trst in
prispem še v pravem času za prodajo rib na debelo v veliki ribarnici. Pljunem v roke,
zgrabim za vesla in naprejl Vreme je bilo naklonjeno, morje v tistih jutranjih urah
mirno kot olje in ob 9 h sem že bil za ribarnico v kotu, kjer so stopnice. Čupo je bilo
težko privezati, ker je teslir zadeval ob steno obale. Pa sem se nekako le znašel! Tone
sem vrgel na obalo. Potem sem jih nesel na prodajno mesto ter jih dobro prodal. Bil sem

58

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

Regata čup 27. septembra 1871 od Trsta do Barkovelj (Illustrierte Zeitung). ♦ Regatta of chupas
on September 27, 1871 from Trieste to Barkovlje/Barcola (Illustrierte Zeitung). ♦ Régate des
"čupe" de Trieste à Barkovlje/Barcola, le 27 septembre 1871 (Illustrierte Zeitung).

Še precej truden, toda oddahnjen in zadovoljen. Tako sem še malo pogledal naokrog po
ribarnici. Potem sem se napotil proti čupi. Od daleč pa sem videl veliko ljudi na obeh
straneh obale, ki so gledali v morje, zelo glasno govorili in kričali drugim, naj pridejo
pogledat. Približal sem se gneči in vprašal, kaj se je hudega zgodilo in če se je kdo
utopil. Šele potem sem dojel, da gledajo vsi mojo čupo, in slišal, kako glasno komentirajo,
odkod da je prišla tista piroga, tisto nevideno čudo, in kateremu eksotičnemu plemenu
da pripada njen veslač. Prerinil sem se skozi gnečo, skočil v čupo in malo zmeden
odveslal proti domačemu bregu, premišljujoč, kako malo vedo Tržačani o ljudeh, ki
živijo tako blizu Trsta."

Prav gotovo bo za vse člane in prijatelje slovenskega jadralnega kluba
"Čupa" v Sesljanu prijetno in zanimivo vedeti, da so "čupovci" regatirali že 1.
1871. 27. septembra tega leta se je namreč ob 14. uri v Trstu začela regata čup.
Regato za štiri vrste čolnov je organiziral Osrednji odbor takratne Tržaške razstave
umetnosti in industrije. Prisostvovalo je ogromno število ljudi na obali in v čolnih
na morju. Odbor je za gledalce najel celo pamik Avstrijskega Lloyda. Kot poroča
"Illustrierte Zeitung" 16. decembra 1871, je bila veslaška regata že dvakrat
odložena zaradi slabega vremena. Tisti dan pa je bil izredno lep in regata je
doživela uspeh tudi zaradi tega, ker je bil start na pomolu sv. Karla (današnji
pomol Audace), cilj pa v Barkovljah. Lahko si predstavljamo, kako je moralo biti
lepo regatirati takrat, ko se je mesto končalo ob železniški postaji, staro pristanišče
pa še ni bilo zgrajeno; Rojan je bil vas in od Grete do Barkovelj se je raztezala

59

Bruno Volpi Lisjak

naravna peščena plaža. Ker fotografov takrat še ni büo, je poslal časopis svojega
umetnika, ki je narisal potek regate. Čupe so imele na premcu zastavico s številko,
na krmi pa večjo avstrijsko zastavo. Cupar, ki je prvi prišel na cilj, je dobil za
nagrado pet zlatih cekinov, drugi tri, tretji pa cekin. Tudi ta dogodek nam potrjuje
dolgotrajno prisotnost večjega števila čup med slovenskimi ribiči Tržaškega zaliva.

Ribič Janez Gruden iz Nabrežine. ♦ The fisherman Janez Gruden from Nabrežina. ♦ Janez
Gruden, pêcheur de Nabrežina.

60

čupa - čoln slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu

BESEDA O AVTORJU

Bruno Volpi Lisjak je diplomiral na
strojnem oddelku Pomorske akademije v Piranu
in opravil poročniški in kapitanski izpit v Trstu.
Po devetletni plovbi se je zaposlil v tržaški
ladjedelnici, kjer je deloval kot strokovnjak in
tehnično-komercialni manager. Je dober
poznavalec ribištva in pomorskih ved. Napisal
je knjigi "Slovensko pomorsko ribištvo skozi
stoletja od Trsta do Timave" in "La spettacolare
pešca del tonno attraverso I secoli nel golfo di
Trieste". Sodeluje z Odsekom za etnologijo pri
Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

ABOUT THE AUTHOR

Bruno Volpi Lisjak graduated from the
Mechanical Engineering Department of the
Marine Academy in Piran and obtained the
captain licence in Trieste. After sailing for nine
years he was employed in the Trieste Shipyard
where he worked as a ship manager and
technical-commercial manager. He is an expert
on fishery and marine sciences. Lisjak is the
author of "Slovensko pomorsko ribištvo skozi
stoletja od Trsta do Timava" (Slovene marine
fishery between Trieste and the Timavo
throughout the centuries") and "La spettacolare
pesca del tonno attraverso i secoli nel golfo di
Trieste". He is a collaborator of the Department
of Ethnology at the National and Study Library
in Trieste.

SUMMARY

CHUPA - THE SLOVENE FISHERMEN'S BOAT IN THE GULF OF
TRIESTE

The chupa is a simple dug-out boat and was used for centuries by Slovene
fishermen in the Gulf of Trieste. They were made from silver firs or coastland
pines. Their length was 5 to 7 metres and were equipped with long oars. After
fishing they hauled the chupa ashore and tied it in a special place along the coast
where the waves could not reach it. The last chupas made by Slovene fishermen
date from the late 19* century and they were still in use before the Second World
war. Two chupas survived the Second World War. From 1947 the chupa "Maria"
is preserved in the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana, and the "Lisa"
is being restored in Trieste.

RESUME

LA "ČUPA", LE BATEAU DES PECHEURS SLOVENES DANS LE
GOLFE DE TRIESTE

Simple, travaillée dans le tronc des arbres, la "čupa" est le premier type de
bateau utilisé par les pêcheurs Slovènes comme moyen de transport maritime
dans le golfe de Trieste. Les "čupe" étaient faites en sapin argenté (picea) ou en

61

Bruno Volpi Lisjak

pin de la région. Elles faisaient de 5 à 7 mètres de longueur. Les pêcheurs utilisaient
de longues rames. La pêche terminée, ils tiraient les "čupe" sur la rive hors de la
portée des vagues. Les dernières "čupe" ont été construites pour des Slovènes à
la fin du 19e siècle. Elles étaient encore en usage pendant la deuxième guerre
mondiale. A la fin de la guerre, on ne trouve plus que deux "čupi". La "čupa"
appelée Maria fait, depuis 1947, partie du Musée ethnographique slovène de
Ljubljana, Lisa, en revanche, est en cours de restauration à Trieste.

62

OD ŽELEZA DO KRUHA
Stoletno delovanje škedenjske železarne

Katja Colja

IZVLEČEK

Besedilo, ki ga avtorica predstavlja v
nekoliko spremenjeni obliki, je nastalo ob
realizaciji dokumentarnega filma v okviru
slovenskih televizijskih programov Deželnega
sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino. V
njem ni prikazan le kratek zgodovinski pregled
stoletnega delovanja škedenjske železarne,
marveč so prisotni tudi socialni aspekti
vaškega in delavskega življenja.

ABSTRACT

The present text, slightly re-edited by
the author, was written on the occasion of
the production of a documentary film as part
of the Slovene television programmes of RAYs
provincial branch for Friuli-Venezia Giulia.
It presents a short historical outline of the
centenary operation of the Skedenj (Servola)
Iron-works but also social aspects of the
workers' life and of the villages.

"Vsak dan s'm se u'zu s ku'lm z Repnča u Sk'd'n. Ker s'm mogu b't
u železarni u šesti uri s'm ustaj'u saldo zgudej. Vas je prekriv'la še t'ma.
Včasih se je t'di zg'dilo, da s'm se u'rnu nekaj pred pounočjo in s'm taku
spal samo štjri ure, ker sem mogu b't u šesti nazaj n' deli. Ah, t'krt je blo
žiulenje z'rejs saldo trdo. Človek ni j'mu cajta za zabavo, mislu je samo na
preživetje.

Spunm se, kaku s'm u d'žji, mrazi in snegi hodu u sl'zbo. A nisem
bil zmfrj sam. N' cesti s'm dosti botu srečavu mlekrce, ki so u zgar'nih
roth držale dvajsti al t'di tridesjtlitrske vrče in so n' glavi n'sile plenjr.
Smil'le so se mi. T'di če so bU u'brazi žjnsk zdel'ni s'm n'njh zmfrj fzbru
veselje du žiulenja.

Ku s'm po v'č ku ani uri k'l'sarjenja p'rsu v Sk'd'n, me je zmj'rj
u'mamlju d'h po kum'j pečnm kruhi. Dosti botu s'm si z'želu toplo bigo,
a nis'm j'mu soudou. In ku sem se spšču po klanch med njiv'mi pruti
z'I'zarni s'm hmali pozabu n' u'mamni d'h, cak'lo me je trdo in saldo
n'porno delo. Če d'nes pomisl'm se mi telu n'elektri in spras'm se, kaku
s'm sploh zdržu u taku neâovesk'h fzmj'rh. BU s'm mlad in s'm mogu

63

Katja Colja

preživi't dfžino, Ici Icmetija ni v'č mogla prežiulft dr'zine.

Ker so postali plavži na Jesenicah in na Javomiku preskromni za čedalje
večje potrebe, se je proti koncu 19. stoletja Kranjska industrijska družba
(Krainische Industrie Geselschaft - KIG) odločila da zgradi novo železarno pod
Skednjem. Na odprtje novega podjetja na tržaškem ozemlju so vplivale tudi
stvarne ekonomske pobude avstrijske vlade, ki je od leta 1882 s posebnimi
ugodnostimi podpirala industrializacijo zgoraj omenjenega ozemlja.^

Vest o zgraditvi novega industrijskega objekta je vznemirila dunajske
poslovne kroge, še posebno delničarje Alpkiske montanske družbe in drugih
gomještajerskih in avstrijskih železarn, ker so se zbali močne konkurence novega
obrata.'^ Zaradi tega je šele po dolgih pogajanjih Kranjska industrijska družba
dobila dovoljenje za gradnjo in leta 1895 začela z deU.^ Prvi plavž je začel delovati
novembra leta 1897.=

Pred sto leti so bili delovni pogoji popolnoma drugačni od današnjih. Ker
je bilo delo izredno težko in cenjeno kot tretjerazredno, so se ga Skedenjci otepali.
Raje so se zaposlili v tržaškem pristanišču. Zaradi tega je bilo v železarni vse do
šestdesetih let zelo malo domačinov.

Do prve svetovne vojne je bilo vodstvo železarne sestavljeno iz Avstrijcev,
Nemcev in Cehov, delovno silo pa so v glavnem sestavljali Gorenjci in Istrani,
nekaj je bilo tudi Kraševcev.*" Gorenjci so se vračali domov poredkoma, Istrani
so dnevno prihajali z vlakom ali pa tudi z osli. Ker so delali dvanajst ur na dan,
se včasih sploh niso vračali domov, pač pa so se odpočiH v zavetju kakega zidu.
V deževnem vremenu so si poiskali varnejše zavetišče. Nekateri so se tudi oženili
v Skednju in se počasi vključili v vaško življenje.

"Skedenj je bil nekoč samostojen kraj... Kdorkoli je prišel v vas, je bil forest.
Domačini so predvsem Istrane malo drugače gledali... V glavnem pa so se ti ljudje
vključili v vaško življenje. Glavno težišče je bilo takrat v cerkvi, poleg tega je bilo
mnogo kulturnih prireditev... Vse to je pripomoglo, da so se ti ljudje od zunaj vključili
v vaško kulturno življenje in ga tudi obogatili."'^

1 Pričevanje M. Škabarja; večji del pričevanj je zbrala Martina Repine, nekatera pa avtorica teksta.
Pričevanja so prepisana dobesedno, brez popravkov, le besede v oklepajih so dodane za boljše razumevanje
teksta. Objavljene literature o zgodovini škedenjske železarne je izredno malo, zaradi tega se je morala avtorica
teksta nasloniti na ustna pričevanja in na dokumente, ki jih hranita Archivio storico della Biblioteca civica di
Trieste in Archivio di stato v Trstu.

2 Miloš Mogolič, Železama Kranjske industrijske družbe v Skednju pri Trstu, neobjavljeni tekst, str. 13.

3 Darko Bradassi, Kratek zgodovinski oris nastanka in vzpona železarne pod Skednjem, Primorski
dnevnik, 15. marec 1988, str. 11.

H.J. Kostler, Die Hochofenwerke in der Steiermark von der Mitte des 19. Jahrhunderts bis zur
Wiederaufnahme der Roheisenerzeugung nach dem Zweiten Weltkrieg, Radex - Rundschau, 1982, str. 831.

■i Archivio storico della Biblioteca civica, fond Société della ferriera di Servola, mapa 8/1, dok. 45582.
5 Archivio storico della Biblioteca civica, fond Società della ferriera di Servola, mapa 8/1-1, dok. 51349.

Podatke o sestavi delovne sile škedenjske železarne do leta 1918 hrani Arhiv Republike Slovenije.
7 Pričevanje škedenjskega župnika Dušana Jakomina.

64

Od železa do kruha

Delavci so skoraj brez vsakršnih socialnih pravic delali v peklenskih pogojih.
Lanene hlače, srajca, klobuk in volnen plašč so jih le malo obvarovali pred visokimi
temperaturami plavžev, v katerih so topili železovo rudo. Mogoče je bila najbolj
mučna faza ohlajevanja vrelega grodlja, ki se je iz plavža iztekala v peščene
bazene. Tisti, ki so delali pri teh bazenih in lomili ohlajeno kovino, so morali
prenašati izredno vročino, ki je v poletnih mesecih postajala neznosna. Kot blažilo
so dobivaU limone, pozimi pa žganje. Ker so z lesenimi coklami hodili po
razbeljenem pesku, jim je koža na podplatih popolnoma otrdela.**

Če je delo v železarni po eni strani človeka utrdilo, ga je sčasoma popolnoma
izčrpalo. Pravijo, da so bili pri najtežjih opravilih najbolj odporni Kranjci.

"Kranjci so delali p'r karjolah, tie je blo najv'c težko delo uferieri (železarna), so
ga delali samo Kranjci, zatu ki so bli ku hrasti, tašni mu'ziP

Od leta 1897 vse do prve svetovne vojne se je Kranjska industrijska družba
s škedenjskim obratom povzpela na raven železarne mednarodnega obsega, ki
je s svojo proizvodnjo lahko zalagala veHko železarn habsburške monarhije.
Železarna je dosegla izreden vzpon najprej s postavitvijo velikega plavža, nato
lastne koksarne, nazadnje pa še martinarne z valjamo in naprave za destilacijo
stranskih proizvodov koksiranja.^" To dokazuje tudi število zaposlenih, ki je tik
pred izbruhom prve svetovne vojne naraslo od začetnih 350 na 1130. Za Trst je
železarna pomenila veliko pridobitev, saj se je z njenim obratovanjem povečal
tudi pristaniški promet z zaledjem. Ob koncu 19. stoletja je bil Trst pristaniško in
industrijsko središče, v katerem je zaradi ugodnih razmer zrasla cela vrsta podjetij:
od luščilnic riža in kave, do oljarn, rafinerije kolonialnih semen in podjetja za
predelavo drugih kolonialnih surovin."

V tem cvetočem ozračju fin de siècla je železarna zadobila pomembno
gospodarsko vlogo. Iz leta v leto se je širila in tako je poleg plavža, štirih kavperjev
in drugih tovarniških zgradb dozidala posebno poslopje za pisarne in laboratorij,
skladišče, dve poslopji za urade, stanovanjsko poslopje za delavstvo, menzo,
staro in novo postajno zgradbo, klet in hiše ob starem škveru.^^

"Ta hiša, kjer živimo, je Maisterhaus, taku so rekli po nemško, je bla hiša za
učitelje, per i maestri po taljansko."^^

Če je bil Skedenj v drugi polovici 19. stoletja nadvse kmečka vas z malim
pristaniščem, plažami in solinami, je namestitev industrijskega objekta povsem
spremenila njegovo podobo. Zemljišče, ki ga je kupila Kranjska industrijska

8 Pričevanje upokojenega inženirja Aida Sturarija.

' Pričevanje upokojenega delavca škedenjske železarne Vladimirja Sancina.

10 Archivio storico della BibHoteca civica, fond Società della ferriera di Servola, mapa 3/10-1, dok. 60212.

u Elio Fomazarič, Nastanek, vzpon in propad železarne pod Skednjem, Primorski dnevnik, 21. avgust
1994, str. 11

12 Archivio storico della BibUoteca civica, fond Società della ferriera di Servola, mapa 3/10-1, dok. 18110.

13 Pričevanje Simplicije Stopar, katere oče je delal v železarni.

65

Katja Colja

družba, je bilo deloma skalnato, deloma pa ilovnato. Za postavitev železarne pa
je morala planirati in razširiti obalo z zasipanjem morja. Na zasutem delu je z
modernimi razkladalnimi napravami utrdila obalo in zgradila pomol za pristanek
čezmorskih ladij in razkladanje tovora."

"Škedenjski človek je bil zaposlen s kmetijstvom, je obdeloval svoje njive, vinograde,
žito za družino. Znan je bil škedenjski refošk. V okolici Skednja proti Sv. Soboti so bile
soline, tam v bližini so gojili ostrige, tako da je postal ta kraj neke vrste turistični kraj.
Tržaški človek je rad prihajal sem."^^

Ko je ItaHja leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je Krarjska industrijska
družba bila primorana ugasniti plavže, koksarno, martinamo in valjamo. Delavci
so bili vpoklicani k vojakom, v obratu pa je ostalo le petdeset starejših mož za
sprotno vzdrževanje naprav. Medtem ko so moški na kraških gmajnah kopali
rove in brezsmiselno umirali na fronti, so nekatera dela v železarni začele
opravljati ženske. Seveda so bila težka dela še vedno moško opravilo, ženske so
zlasti pomagale porivati vagone, nekatere pa so zaposlili v uradih.

"So p/šli parniki z mineraTm in z vagoni je blo treba nest ta mineral. Moži so
bli u u'jski, tista, ki seje cula močna, je šla del't uferiero."^^

Ob koncu vojne je železama ponovno začela redno obratovati. Moški so se
s fronte in iz taborišč vračali domov, nastal pa je problem lastništva. Zato so se
začela pogajanja med italijanskimi, jugoslovanskimi in avstrijskimi oblastmi. Na
bodočnost škedenjskega obrata je nedvomno vplivalo novo mednarodno poHtično
stanje, ki se je izoblikovalo na mirovnih pogajanjih v Verseillesu. Na Primorskem
so se razmere le delno normalizirale po podpisu Rapalske pogodbe v mesecu
novembru leta 1920, ko je bilo to ozemlje priključeno Italiji.

Pri pogajanjih za železarno je bila spretnejša italijanska stran. Izigrala je
stare delničarje z Dunaja in iz Berlina, ki so za svoje delnice dobili le nekaj
razvrednotenih kron. Tako je bila železama leta 1924 zbrisana iz trgovskega in
pomorskega registra pri sodišču v Trstu, namesto nje pa se je vpisala družba Alti
Fomi e Acciaierie della Venezia GiuUa. S tem je škedenjski obrat dokončno prešel
v italijanske roke in leta 1931 zaradi spojitve Alti Fomi e Acciaierie della Venezia
Giulia z ILVO postal last slednje.'^

V spominu starejših pričevalcev je še vedno zakoreninjen mit habsburške
oziroma avstrijske resnosti in strogosti pri upravljanju obratov, kar vedno
primerjajo z italijansko lahkotnostjo.

"Nemci so bli taku strogi, da delavci so mogli pobr't vsak ku'ščk železa in ga nest
na mesto. Drgači je bil joj. Ku so pršli Tatjani, se je vse spremenilo."^^

1* M. Mogolič, Železama... cit., str. 11
Archivio di stato, fond Luogotenenza, mapa 96, dok. 22828.

15 Pričevanje Ehišana Jakomina.

16 Pričevanje Simplicije Stopar

17 Darko Bradassi, Kratek zgodovinski... cit.. Primorski dnevnik, 10. aprUa 1988, str. 9.

18 Pričevanje Simplicije Stopar.

Od železa do kruha

Škedenjska železarna iz 1. 1903 (original hrani Dušan Jakomin). ♦ The Skedenj/Servola Iron-
works in 1903 (original kept by Dušan Jakomin). ♦ Fonderie de Skedenj en 1903 (1'original est

conservé par Dušan Jakonün).

V Času, ko je železarna prešla v italijanske roke, je v Italiji nastopil fašizem.
Na Primorskem so fašistični teror še posebej občutili. Ko je Mussolini v tridesetih
letih obiskal Trst, je bila slovenščina že popolnoma izbrisana iz javnega življenja,
kulturne organizacije ukinjene, slovenske šole zaprte. Tudi škedenjska železarna
ni bila imuna na raznarodovakio politiko italijanskih oblasti. Kdor ni sprejel
fašistične izkaznice in se vpisal v "fascio", je bil odpuščen. S tako politiko se je
zmanjšalo število slovenskih delavcev, večalo pa število italijanskih uslužbencev,
ki so prihajali iz najrazličnejših krajev Italije, predvsem pa z juga. S prihodom
Italijanov pa se je začela spreminjati nacionalna podoba Skednja.

"Mi smo bli obkoljeni od teh Taljanov, tie se je govorilo samo taljansko. Moj mož
je mogu gledat za delo in je začnu govort s fantom po taljansko, ma jaz s'm zmjr'j
govorila z njim po slovensko."'^''

Od nastanka železarne do danes so se morali Škedenjci spopadati predvsem
s črnim dimom, ki vsakodnevno uhaja iz visokih dimnikov in črni okolje. Ženske
so se morale pri domačih opravilih še posebno prilagoditi tej situaciji. Posušeno
perilo so morale takoj spraviti in tudi hišna okna in vrata so zapirale.

V obdobju med vojnama so novi gospodarji preurediti naprave in
reorganizirati družbo s pravnega in gospodarskega vidika, predvsem zaradi
spremembe tržišča in izgube gospodarskega zaledja. Čeprav so bili objekti

Pričevanje Simplicije Stopar. !

67^

Katja Colja

elektrificirani, je delo še vedno slonelo na delovni siH. Uvedli so nekatere novosti,
med temi je omembe vredno skrčenje delovnega urnika z dvanajstih na osem
ur. Za takratne čase je bil to velik dosežek. Plače so bile sorazmeroma še vedno
prenizke, delo je kljub temu ostajalo težko in naporno. Vse tja do petdesetih let
se delovne in tehnološke razmere objekta niso bistveno spremenile.

Še iz časov Kranjske industrijske družbe vse tja do šestdesetih let, dokler
ni železarna postala last podjetja Italsider, sta biU dve glavni produktivni enoti
škedenjskega obrata: pridobivanje grodlja s taljenjem železove rude v visokih
pečeh oziroma plavžih in predelava surovega železa v martinskih pečeh ter
obdelava jekla v posamezne odlitke z valjanjem in kovanjem. S tema dvema
postopkoma so iz nečistih surovin pridobivali iz plavžev grodljo, iz martinske
peči pa jeklo.^°

Med drugo svetovno vojno je bila škedenjska železarna močno
poškodovana. Po vojni so porušene objekte sanirali, a šele v šestdesetih letih, ko
je kompleks postal last podjetja Italsider, so začeli s prenovitvenimi deli. Tedaj
pa je prišlo do bistvenih sprememb. Leta 1961 so popolnoma porušili stare
martinske peči, spomladi leta 1962 pa so se končno začela dela za povečavo,
tako da je leta 1964 pričela delovati nova talilnica, v kateri so izdelovaH kokile. V
letu 1965 je začel obratovati nov plavž, izginila pa je valjarna.

V zadnjih tridesetih letih je železarna spremenila svojo prvotno podobo.
Novi gospodarji so prilagoditi industrijski obrat tržnim zahtevam; objekt so
modernizirati in avtomatizirali. Tudi delo se je popolnoma spremenilo. Po velikih
socialnih bojih šestdesetih in sedemdesetih let so si delavci s pomočjo sindikatov
izborili več pravic. Izboljšale so se tudi varnostne razmere, saj delo danes ne
sloni več na delovni sili, temveč na popolni avtomatizaciji strojev.

V drugi polovici osemdesetih let je škedenjski obrat zajela huda kriza.
Zaskrbljenost seveda narašča, še zlasti med delavci, vsi pa se bojijo, da bo načrt
za ponovno uveljavitev škedenjske železarne enostavno propadel. Gotovo bi
zaprtje železarne hudo prizadelo zaposlene in tudi širše tržaško gospodarstvo.

Kljub črnogledim pogledom se danes kažejo nove možnosti razvoja. V
stoletnem delovanju je železarna morala večkrat prenesti hude udarce, ki pa jih
je s pogledom v bodočnost vedno znala prenesti. Mogoče bodo tudi v naslednjih
letih premagali težave in si z realnimi spremembami zadali nove cilje in odprli
nove produktivne možnosti.

20 Nevenka Samec, Rapport! economici tra Trieste e Hinterland sloveno daUa meta del XIX secolo alla 1.
Guerra mondiale, neobjavljena diplomska naloga. Ekonomska fakulteta Tržaške univerze, 1988, str. 99.

68

Od železa do kruha

BESEDA O AVTORICI

Katja Colja je diplomirala na Zgodo-
vinskem oddelku Filozofske fakultete v Trstu.
Trenutno v okviru ZRS Koper zaključuje
podiplomski študij na Ljubljanski univerzi s
temo "Ženske v vojni, Tržaški Kras 1941-1945".
Poleg tega sodeluje z Deželnim sedežem RAI
za Furlanijo Julijsko krajino. Njena zanimanja
segajo predvsem na področje oral history,
kateremu posveča svoje raziskovalno delo.
Njene razprave so bile objavljene v italijanskem,
slovenskem in avstrijskem strokovnem tisku.

ABOUT THE AUTHOR

Katja Colja graduated from the History
Department of the Faculty of Arts in Trieste.
She is a post-graduate student at the University
of Ljubljana, supported by the Scientific
Research Centre of Koper, and the theme of her
master's dissertation is "Women in the Triestian
Karst during the war - 1941-1945". She also
collaborates with RAI's provincial branch for
Friuli-Venezia Giulia. Her main interests relate
to the field of "oral history", the subject she
dedicates most of her research work to. She has
published articles and treaties in Italian, Slovene
and Austrian specialist reviews.

SUMMARY

FROM IRON TO BREAD

The centenary of the Skedenj ironworks

The article presents the centennial history of the Skedenj ironworks with
special emphasis on historical and social aspects. The present text was written
on the occasion of the production of a documentary film for the Slovene television
program of RAI's provincial branch for Friuli-Venezia Giulia.

The industrial development of the late 19* century led to an increase in the
demand for iron and its derivatives the blast furnaces in Jesenice and Javornik
were not able to meet. This situation combined with the economic benefits the
Austro-Himgarian monarchy granted the Friulian area instigated the Krainische
Industrie Gesellschaft to erect a blast furnace in Skedenj. The KIG bought building
land in Skedenj and the ironworks started to operate in 1897.

The workforce makuy consisted of Slovenes from Camiolia and the Triestian
hinterland and of Istrians; the management, on the other hand, consisted of
Austrians, Germans and Czechs.

After the First World War the management of the ironworks was taken
over by Italians. The dark era of fascism resulted in the Slovene workforce being
gradually but inevitably replaced by Italian workers from the provinces of the
Savoy state. This also meant that the ethnic structure of the area changed
considerably.

After the Second World War the ironworks first had to be renovated due to
the damages inflicted by the war. Modernisation started as late as the sixties.

In recent years the ironworks have been hit by serious financial problems.
The new management now faces the complex task of finding a solution.

69

Katja Colja

RESUME

DU FER AU PAIN

La centenaire du fonctionnement de la fonderie de Skedenj

Dans cet article, l'auteur présente l'histoire centenaire de la fonderie de
Skedenj en mettant l'accent sur l'aspect socio-historique. Le texte résulte d'une
contrôle de la documentation audiovisuelle, collectée par l'auteur au cours de la
réalisation du film documentaire "Du fer au pain". Le film a été réalisé pour la
RAI, Siège régional de la Fourlanie Julijska krajina, dans le cadre du programme
en slovène.

Vers la fin du 19e siècle, le développement industriel a provoqué une
augmentation de la demande en fer et pour ses dérivés. Or, les forges de Jesenice
et de Javornik arrivaient à peine à couvrir les besoins du marché. Cette situation
ainsi que les avantages économiques que la monarchie austro-hongroise avait
concédé à la région de Fourlanie, a influencé la décision prise par la Krainische
Industrie Gesellschaft (Association sidérurgique de Skedenj) de créer une nouvelle
réalité industrielle à Skedenj. Par conséquent, le KIG a acheté un terrain pour y
construire une nouvelle fonderie qui commença à fonctionner en 1897.

La main d'oeuvre, composée en majorité d'ouvriers de Haute-Camiole, de
Karst de Trieste et d'Istrie - s'opposaient à une direction constituaient
principalement d'Autrichiens, d'Allemands et de Tchèques.

Après la Première guerre mondiale, la direction de la fonderie de Skedenj
passe aux mains des Italiens. Les années noires du fascisme coincident avec la
disparition progressive et inexorable des ouvriers de nationalité slovène qui
étaient remplacés par des ouvriers italiens, originaires de Savoie italienne. En
conséquence, la structure nationale de Skedenj se transforme.

La fonderie ayant été abîmée lors des conflits, la Première guerre mondiale
est suivie par une période de reconstruction alors que la modernisation se
développe dans les années soixante.

Il y quelques années, la crise économique a frappé la fonderie. La nouvelle
direction a donc la tâche difficile de trouver une solution.

70

PORODNA BABICA ŠANTLA ANA
IZ OKOLICE TRSTA
IN NJENA ZAPUŠČINA

Kristina Kovačič

IZVLEČEK

V prispevku je predstavljen oris ba-
bištva na Tržaškem in delovanje šantle Ane
Slavec, ki je bila porodna babica v vaseh Bani,
Ferlugi in Fernetiči do srede 20. stoletja.
Posebej je predstavljena še njena zapuščina
(razni zapiski).

ABSTRACT

The article brings an outline of mid-
wifery in the area of Trieste and of the activi-
ties of šantla Ana Slavec, who was a midwife
in the villages of Bani (Banne), Ferlugi (Con-
conello) and Fernetiči (Fernetti) until the mid
20"' century. The article includes a specific
presentation of her legacy (various records).,

Zaradi svoje posebne vloge in znanja je imela domača pomočnica ali
neizučena babica pri porodu posebno mesto v vaški skupnosti. V nekaterih vaseh
tržaške okolice so jo navadno imenovali šantla (iz terg. santolo ali santola; lat.
sanctulus, manjšalnica od sandus - sveti), kar ustreza slovenskemu izrazu botra;
le v obdobju fašizma in nasikiega poitalijančevanja se je med našimi ljudmi delno
prijelo ime komare (sev. ital. comare - botra; istr. cumare in krkš. cuma - pomočnica
pri porodu; lat. cum + mater). Vzdevek šantla, ki so ga bile deležne predvsem
prave krstne ali birmanske botre, hkrati označuje posebno razmerje babice z
materjo in novorojencem. Babica je bila namreč tista, ki je spremljala porod,
pomagala otroku na svet, ga prva videla, umila in vzela v naročje. Njej je bil dan
v znak spoštovanja vzdevek šantla, kije izražal neko tesno, skorajda sorodstveno
vez. Še več - kot prva in edina zdravnica v vasi je bila neuka babica v slovenskih
deželah, kot npr. na Krasu, obenem tudi ljudska zdravüka in zagovarjalka urokov.

Strokovna porodna pomoč, ki se je začela v Trstu uveljavljati že v prejšnjem
stoletju, se je v okoliških vaseh srečevala z nestrokovno pomočjo in zakore-
ninjenim ljudskim verovanjem, po katerem je bilo treba bolezen pregnati z
magičnimi oblikami in postopki. Diplomirane ali t.i. izprašane babice so prišle v

77

Kristina Kovačič

Tečajnice s predavateljico v Trstu konec 19. stoletja, verjetno po doseženi diplomi za babice. V

drugi vrsti je, šesta z leve, z značilno svileno ruto na ramenih, mlada Ana Slavec. ♦ The
participants in a midwifery course with their teacher in Trieste, late 19"' century, photograph
probably taken after they received their diplomas as midwives. Sixth from left in the second row,
with a characteristic silk scarf over her shoulders, is young Ana Slavec. ♦ Des élèves et leur
enseignante, à Trieste, vers la fin du 19e siècle, très probablement après avoir obtenu leur
diplôme de sages-femmes. La jeune Ana Slavec est au deuxième rang, à la sixième place en
partant de la gauche. Elle porte une écharpe en soie sur les épaules.

stik z nekdanjim ljudskim vedenjem, verovanjem in zdravljenjem, ki sta bila v
glavnem domena žensk, tovrstno znanje pa se je prenašalo iz starejših na mlajše.

Šele ob začetku 20. stoletja so začeli na podeželju polagoma opuščati
magične načine zdravljenja. Ohranili so se le med starejšimi domačini, zlasti
ženskami, in živeli tja do druge svetovne vojne. Pričevanja o porodni babici, ki je
v začetku 20. stoletja nastopila svojo službo v manjši vasi nedaleč od Trsta, kakor
tudi njena zapuščina (zapiski), so zanimivo gradivo za proučevanje prehoda
med ustaljenimi oblikami verovanja in zdravljenja ter strokovno porodno
pomočjo.

Nizka življenjska raven, neprosvetljenost podeželskega prebivalstva, nezna-
nje in mazaštvo v porodništvu, pogosta umrljivost novorojencev in otročnic ter
pomankanje zdravstvene službe so bili vzroki, ki so prisilili cesarico Marijo
Terezijo, da je v okviru ureditve javnega zdravstva najprej izboljša vzgojo nižjega
zdravstvenega osebja. V habsburških pokrajinah so začeli ustanavljati najprej

72

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

73

babiške šole in uvedena je bila obvezna strokovna porodna pomoč. Že 1.1753 je
dobila takšno ustanovo Ljubljana, medtem ko so jo v Trstu ustanovili šele 1.
1815. Tečaji so potekali v italijanskem in slovenskem jeziku. Slednji je bil najbrž
v rabi do leta 1924, ko so fašistične oblasti ukinile vse slovenske šole na
Primorskem.

V preteklosti so vse ženske rojevale doma. Na Primorskem je v zimskem
času porod potekal v kuhinji poleg odprtega ognjišča, ker je bil to edini ogrevani
prostor v hiši, največkrat ob pomoči starejše in bolj vešče domačinke ali kake
hišne in bolj zaupne ženske. Zdravnik je bil za porodnice preveč oddaljen, in to
ne le v geografskem pomenu; govoril je le nemško ali italijansko, ženske so mu
težje zaupale in so se ob njem počutile nelagodno, predvsem pa je bilo treba za
vsako njegovo storitev veliko plačati, zato ga domači tudi v potrebi niso klicali.
Poznamo tudi primere, ko je porod presenetil ženske, ki so prodajale mleko v
Trstu, kar na cesti.

Prve porodnišnice v večjih mestih so bile hkrati tudi učilnice babiških šol.
Tudi tržaški porodniški oddelki so bili skoraj izključno namenjeni nezakonskim
materam, kaznjenkam in ženskam, ki so hotele roditi naskrivaj ter ostati
anonimne. Za oskrbo jim ni bilo treba plačati, pač pa so se morale obvezati, da
bodo po porodu dojile zapuščene otroke v sirotnišnici. Večje vasi in naselja v
bližini Trsta so najbrž že v prejšnjem stoletju imela svojo šolano babico. Ob začetku
stoletja pa je lahko tudi manjša vas premogla "izprašano" babico, ki se je po
opravljeni preizkušnji obvezala, da bo izvrševala poklic babice v kraju bivanja.
V popisu za leto 1905 beremo, da je pri Banih živelo 211 ljudi; v vasi je bila takrat
manjša trgovina z živili, prodajalna tobaka in gostilna. Na hišni številki 11, kjer
so bili doma Maklavovi, je živela Marija vd. Persinovič, tedanja pomočnica pri
porodu. Edini in najbližji zdravnik je bil dr. Joseph Bellen, ki je stanoval na
Opčinah. V vasi se niso ohranili spomini o tej verjetno izprašani babici in o
njenem delovanju, še manj pa o tem, ali je v stiski in potrebi pomagala ženskam
tudi z manj znanstvenimi ali mazaškimi praktikami.

V pripovedovanjih starejših domačinov pa je izredno živ spomin na žensko
srednjih let, Ivano Ban por. Husu, p.d. Žegulinovo, ki je v začetku 20. stoletja
nudila svojo pomoč vaškim materam in otrokom. Domači naziv šantla izpričuje
njeno bližino aU posebno, če že ne botrsko, razmerje z večino domačinov. Santla
Vana ni bila babica, bila je ena izmed tolikih mlekaric, ki so dnevno hodile prodajat
mleko v Trst. Čeprav je prišla v stik z bolj prosvetljenim mestim prebivalstvom,
ni ovrgla starih načinov zdravljenja, ki se jih je bila naučila doma.

Vana je znala cuprati (zagovarjati) in nikomur ni odrekla pomoči. Izkazovala
je neko domačnost in izkušenost; med malimi pacienti in njihovimi materami je
veljala za zanesljivo, domačo zdravnico, vredno zaupanja in spoštovanja. Ce se
je na primer otroku zaradi nerodne hoje pojavila oteklina v dimljah, ki so jo pri
nas označevali z izrazom osla, ga je mati napotila v Gurenji berjačkšantU Vani. Ta
je pritajeno zagovarjala in s trikratnim spustom pokrova skrinje zapihala na

Kristina Kovačič

boleči del. Pri tem je uporabljala tudi star glavnik, s katerim je večkrat "česala"
otrdlino. Navadno je oteklina čez čas splahnela in v vasi so se nekateri prepričali,
da je to kljub vsemu nekaj nucalo in hmale prepasalo. Šantla Vana je znala tudi
zagovarjati oteklo grlo ali bezgavke. Za drgale ali drgljaje je z oslinjenim palcem
desne roke enakomerno drgnila bolnikovo žilo od zapestja proti komolcu na
notranji strani roke in šepetajoče odštevala sestrice sv. Blaža. Pritisk je bil tako
močan, da je nekaterim dekletom med zdravljenjem odpovedal mehur.

Uradno porodno pomočnico Marijo vd. Persinovič je kmalu nasledila mlada
šolana babica Ana Slavec. Kot dekle je konec stoletja obiskovala Cesarsko kraljevo
učilišče za babištvo v Trstu, in po strogi skušnji za babice pred v to postavljeno
skuševalno komisijo dosegla diplomo. Ana se je rodila v Godnjah pri Dutovljah
10. februarja 1882. Omožila se je v z Ivanom Mukovičem, p.d. Ruškečev od Banov,
in z njim živela v spodnjem delu vasi, v Dulenjem borjaču, na hišni številki 43. Po
moževi smrti 1.1929 pa je živela z neoženjenim svakom Miho. Šantla Ana je več
kot štiri desetletja pomagala rojevati otroke od Banov, sosednjih Ferlugov in bolj
oddaljenih Femetičev. Če se je pri porodnicah v Fernetičih zadržala pozno v
noč, je tam tudi prespala.

Po pripovedovanjih je bila šantla Ana (tudi Ančka) pripravna in odločna;
če je bil porod težaven aH novorojeni otrok v nevarnosti, je pokHcala zdravnika
D Avanza ali Daneva z Opčin. Če je kazalo, da otrok ne bo učakal pravega cerkve-
nega obreda, ga je lahko nemudoma krstila. Prvi teden je obiskala obrudenco
dvakrat na dan in uredila vse za otrokov krst, ki je bil navadno po prvem tednu.
Če so bili doma revni, je babica oblekla novorojenčka od nog do glave in priskrbela
vso potrebno opremo. Marsikateri vaški otrok je bil krščen v njenem istem belem,
dolgem/crf/c« in ogrnjen z njeno plahtico. Ana je vedno spremljala otroka in krstne
botre v pol ure hoda oddaljeno farno cerkev na Opčine. Nekatere otroke je po
stari navadi "držala h krstu", drugim je, potem ko so italijanske oblasti
prepovedale osebna slovenska ali tuja imena, svetovala ali celo določila ime. Po
vsakem krstnem obredu je bila povabljena na skromno gostijo ali večerjo, ki so
jo vedno zaključili s sladkimi supami. Na botrinji so se še bolj utrdile vezi med
družino in botri. Če šantli Ani niso mogU izplačati opravljenega dela v denarju,
so poravnali dolg s plenirjem vsega, kar so imeli dobrega pri hiši.

Ljudje in predvsem takratne porodnice se spominjajo, da je bila šantla Ana
pokUcno zanesljiva in zvesta svoji stroki. Čeprav je na veliko šnofala tobak in je
rada pred porodom popila štamperle šnopca, je vselej veljala za resno in pripravljeno
babico. Ni bila vraževerna, ni zagovarjala, ni se posluževala čudnih pripravkov,
ki bi lajšali porod, niti ni svetovala, kako obvarovati dojenčka pred nevarno
moro ali zloveščim vedomcem. To so bile štregerije, za katere so vaške ženske
izvedele od starejših žensk, in marsikatera se je po njih tudi ravnala. Tako je npr.
mlada Danica Milkovič Krevatin, p.d. Benečanova kot neizkušena prvesnica na
taščino prigovarjanje pristala na nevšečno podkaditev koraka s suhim
blagoslovljenim cvetjem, ki naj bi lajšalo porod. Albina Vidau Malalan, p.d.

74

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

Babiška diploma Antonije Čuk iz Trebč iz 1.1909. ♦ The diploma of midwife Antonija Čuk from
Trebče (Trebiciano), 1909. ♦ Diplome de Antonija Čuk, sage-femme de Trebče en 1909.

75

Kristina Kovačič

Malalanova pa je sinčka za krst za vsak slučaj oblekla v narobe obrnjeno oblačilo
in mu med oblačila prisila rdečo pentljo, da mu ne bi na poti v cerkev škodovale

štrige ali slabe oči.

Medtem ko so ženske v vasi rojevale tudi po petkrat in je v vsaki hiši
mrgolelo otrok, je šantla Ana ostala brez potomstva. Zaradi tega ji nekatere matere
niso zaupale: "Kaj bo nana gavarila, ke nema uotrukl" A kljub temu je bila Ana kar
uspešna v svoji stroki. Le v enem primeru so svojci pri naslednjem porodu pokli-
cali na pomoč mlajšo babico Antonijo Čuk iz bližnjih Trebč, ker je pri prvem
porodu, pri katerem je sodelovala Ana, porodnica umrla.

Vsi otroci v vasi so verjeli, da ima šantla Ančka polno otrok. Se v najstniških
letih so bih nekateri prepričani, da novorojenčki prihajajo iz njenega podstrešja.
Na čefiti naj bi skrivala na desetine majhnih otročičev. Zanje naj bi skrbel Miha
Rus, ki jih je hranil z mlekom iz velike steklenice. Ko so se starši odločili, da
bodo "kupili" otroka, so poklicali šantlo Ančko, ki jim ga je prinesla na dom v
veliki, usnjeni torbi.

Na podstrešju že zdavnaj opuščene domačije so se ohrarüle Anine stare
biukve in zvezki. Med njimi je njen osebni porodni zapisnik, nekaj šolskih zvezkov,
beležk, fotografij in učbenik za babice. Slednji, o katerem sicer najdemo nekje v
zvezku zabeležko Učna knjiga o Babištvu (verjetno gre za Učno knjigo za babice
o porodoslovju Alojza Valente, natisnjeno v Ljubljani 1.1886 oziroma za Kratek
pouk o pravem babičevanju / na svetlo dal Doctor Benvenuto Banelli, ki je izšlo
v Trstu 1.1880), je prešel v tuje roke in je danes izgubljen. V zvezku s trdimi
platnicami so Anini prepisi in izpiski iz učbenika. Nazorno, skrbno in urejeno so
zapisana glavna teoretična znanja o sestavi ženskega telesa, materinstvu in
porodu, o vzrokih bolezni in nevarnostih med nosečnostjo. VeUko je tudi
praktičnih navodil in nasvetov za preiskave porodnice in potek poroda.

Manjši vezan dnevnik je bil njen osebni zapisnik in naj bi ga ob obiskih
porodnic obvezno imela pri sebi. Vanj je vestno in kar se da natančno zapisovala
glavne podatke o vsaki porodnici, ki jo je imela v oskrbi. V njem je za vsak obisk
na domu navedeno ime in priimek porodnice, domači vzdevek, kraj in hišna
številka, datum prvega obiska, pričetek popadkov, porod ploda in posteljice ter
število prejšnjih porodov. Zvezek hrani sedanji lastnik bivše Anine domačije, ki
se je iz mesta priselil v vas in v celoti prenovil njeno staro hišo.

Drugi obrabljeni zvezek pa je nekakšen osebni magično-medicinski
vademekum, v katerem se prepletajo zapisi o magičih in empiričnih oz.
znanstvenih oblikah zdravljenja. Na prvih dvajsetih straneh so zbrani zagovori,
rotitve in drugi magični zapisi zoper različne bolezni in nesreče ljudi ali živali.
Gre za prilagojene in delno preblikovane prepise že znanih zagovorov, ki imajo
svojo predlogo v starih rokopisnih knjigah. Te so v prejšnjem stoletju krožile
med ljudmi. Doslej je bilo na Slovenskem evidentiranih nad 200 takih bolj ali
manj zajetnih dokimientov v obliki rokopisnih bukev ali prepisov. Nekatere bolj
aH manj podobne zagovore najdemo v najstarejši rokopisni knjigi iz 1. 1720 z

76

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

naslovom Bezedin Dohtarske bukve u tih visozi planinah u notrainim krainskim
z Nohanjske; drugi so predelave zagovorov prepisanih v letu 1851 z naslovom
Kranjski Arcat prav tako z Notranjskega, preostaU pa so dekio iz zbranega gradiva
iz slovenske Istre, pretežno iz okolice Kopra ali iz Zagovorne knjige Antona
Petriča iz 1.1840.

Težje je zaenkrat zanesljivo določiti izvor preostalih besedil. Večina je po
obliki in vsebini izrazito krščanskega izvora in niso služila zoper bolezni,
uporabljali so jih predvsem v apotropejske namene, kot npr. za zaščito zoper
nesrečo, kugo ipd. V nekaterih primerih se srečujemo s tujimi in nerazumljivimi
besedami (npr. z grškimi), ki so jih že v antiki rabili za obrambo proti nevarnostim
ali pa zato, da bi se človeška dejanja srečno iztekla. Take besede srečujemo tudi
v Kolomonovem žegnu iz 1.1740 aU v popotnikom in romarjem namenjeni knjižici
Duhovna bramba iz 1.1747. Tuje in tajne besede kot so agla, alto, lega, kadonai,
Emanuelnuel, tetragramathon naj bi branile človeka tudi takrat, ko jih zapišeš na
list aU če imaš pri sebi Kolomonove bukve, ki vsebujejo zagovore in čarovnije.
Nerodna, vendar enakomerna pisava in številne pravopisne napake kažejo, da
je bil prepis izveden v naglici iz enega samega vira, najbrž slabega rokopisa, ki
ga je naša jezikovno in pravopisno šibka prepisovalka dodatno popačila. Pisava
se v tolikšni meri raztikuje od tiste v šolskem zvezku, da morda lahko celo
podvomimo v njeno avtorstvo.

Zagovorom in čarovnim besedilom slecü prepis starejše medicinske razprave
o ugotavljanju bolezni. Prvotno besedilo izvira iz neke druge stare medicinske
knjige, znanega Lipičevega rokopisa ali Bukue sa use potrebe tega gmein Folka,
iz 1.1810, ki je bil v preteklem stoletju večkrat prepisan. Naš rokopis zajema dve
poglavji; prvo obravnava ugotavljanje bolezni na podlagi urina in v posebnem
razdelku govori o ženski vodi in o ugotavljanju plodnosti in nosečnosti ter o
devištvu in predčasnem porodu. Pri tem velja omeniti navodila za zdravilni
pripravek iz ribjih jeter in žolča. Drugo poglavje opisuje hitri način ugotavljanja
bolezrü in vsebuje navodila za otipavanje žil. Oglejmo si nekaj primerov iz Aninih
zapiskov.

Za use zopemije reči

Jezus + Marija + Jožeph +

Jezus od nazareta in kral teh Judov

poglejte ta + križ tega gospoda,

utoči in udari ven ti huda skušnjava,

ti na peljevanje sovražnikou vidočih in ne vidočih.

Bodi temu hvala od Radur (?) do kadu Davida,

ker je premagan Goliata in ta korenina je še.

Aleluja Aleluja Alejuja

77

Kristina Kovačič

Za ogen upanat

+ Liga, Levi, Golgat.

Liče bine naš gospod lezus Kristus pred Pilatuža perpelan je on mirno stau.

Glilt talco mirno imaš ti ogenj obstat

u imenu Boga + očeta + sina + stga Duha Amen

Za smetlaj zmet

Ti hudi Metlaj jest tebe prepovem v imenu s. Mihaela

jast tebi prepovem da se ti moraš spravit iz tega kršenega človeka.

Tam ker uhude (?) gore ker se nobena krščanska stvar ne znajde

tam ker zemlja ne rodi, ker Božji petelinz ne poje.

Moli 30 očenažev 30 češena Marija na čast st. Mihaela.

Za prisad iz govor

O ti hudi, strupeni Prisad

u 7mih urah moraš iti proč iz mojiga

Kozma in Damjan pridita meni na pomoč,

jast zagovorim tebe prisad od usih strupenih luftov.

O ti hudi sončni ogenj,

vodeni zmerzli ledeni vetrni luftni

Božjastni strupeni prisad

pridi ven od kože (NN.)

jast tebi zapovem skoz vse močjo Božjo

tam ker nobena kri ne dojde,

ti hudi prisad ti moraš jit proč

u imenu Boga + očeta in sina in svetga duha + Amen

Moli 3 očenaže 3 čena Marije h časti Kozmi in Damjanu

(toje za prisad.)

Za strup iz govor

Stoj stoj stoj Siuna siuna siuna Skala skala skala

na skali gor gor gor spi spi spi Sveti Žempas Žempas Žempas.

Pridi ti nam sama Mati Božja na tem birmanim in krščenim človeku (ali ti nedolžna

živali ali tamle govedati)

ker je ono od tega podzemelskega červiča popaden
da nebo za letem červičkom bolelo in ne serbelo
Amen Amen Amen

+ + +

Moli 1 očenaš in čena Marija Materi božji st šepasu in st Marjeti.

78

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

Prva stran zagovornega zvezka babice Ane Slavec Milkovič. ♦ The first page of the exercise-
book with incantations of midwife Ana Slavec Milkovič. ♦ Première page du cahier d'inter-
cession de la sage-femme Ana Slavec Milkovič.

Duhovni hišni žegen in molitve

Tukaj se mora brati: Evangelii st Janeza v prvi postavi in pervi vrsti

V začetku je bila Beseda i to dalje skuz to moč tega st evangelja

bodo pregnane in od vernjene v se hude ure, hudobno in hudičevo zapeljevanje.

Potem beri te 4 buštabe Jnri iz tvojim razgam na čeli rekoč

Jezus Nazarenki in kral teh Judov to preterdno Ime Jezusa Kriznega

bodi med nami in v sim vidnim in ne vidnim sovražnikom dase meni ne

prebležujejo in škodujejo ne na Duši ne na telesu. Amen.

Žegen Matere božje + +

Žegnam vas ovi moji sini in tale celi svet

ta usiga mogočni oče iz nebes in moj sin Jezus kristus

in moj ženin svt Duh Amen

79

Kristina Kovačič

Zasilni porodniški zapisnik šantle Ančke iz 1.1910. ♦ Provisional record of birth written by šantla
Ančka, 1910. ♦ Procès-verbal provisoire d'un accouchement pratiqué par la šantla Ančka du 1910.

Molitev in popisovanje

les Jezus kristus pravi božji sin

jast vam priporočam da vi tu v bogastvu

katero ste od mene prijeli med uboge razdelite

in se vam priporoč ob nedeljah in praznikih v cirkev poidite

pa ne samo daste dobri tako stari kot mlaiši

kadar vi v cerkev pridete premislite poprej to trumo svojih grehov

ne mislite klet čez moje ime zakaj pravica in zapovedi je proti vam obemjeno

in jast rečem kdor to pismo prisebi nosi gre od hiše do hiše

in usak kateri bibiu od greko obložen kot listja in trave mu bodo od puščeni:

last lezus kristus pravi Božji sin

preden sem biu križan sem to pismo skupaj zložiu in vam h pomoči dan.

In tudi da ima ena žena pri porodu preden porodi pride par (?) to pismo prisebi

80

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

Krst RozaUje Vidau pri Banih septembra 1939. Z leve proti desni si sledijo krstna botra Josipina
(Pepka) Kranjec, babica šantla Ančka, krstni boter Andrej (Dreja) Kraiijec, oče Mario Vidau s
sinom Ivanom (Nino), Marija Kranjec, soseda Ana (Anči) Vidau, p.d. Zepanova, in stara mati
Katarina (Kata) Pečar vd.Vidau. ♦ Baptism of Rozalija Vidau in Bani (Banne), September 1939.
From left to right: godmother Josipina (Pepka) BCranjec, midwife šantla Ančka, godfather Andrej
(Dreja) Kranjec, father Mario Vidau and son Ivan (Nino), Marija Kranjec, neighbour Ana (Anči)

Vidau, house-name Zepanova, and grandmother Katarina (Kata) Pečar, widow of Vidau. ♦
Baptême de Rozalija Vidau à Bani en septembre 1939. De gauche à droite se suivent: la marraine
Josipina (Pepka) Kranjec, la sage-femme šantla Ančka, le parrain Andrej (Drej) Kranjec, le père
Mario Vidau avec le fils Ivan (Nino), Marija Kranjec, la voisine Ana (Anči) Vidau, Mme. Žepan, la
grand-mère Katarina (Kata) Pečar veuve Vidau.

ta otrok bode kmalu govoriu bo imeniten pri ljudeh
in tudi rečen jast kdor tole pismo pri sebi ima
in enmu drugmu ne da preklet bodi na vekomaj

kdor to pismo priseb ima nebode mu škodoval ne ogenj ne voda in tudi hudič
ne tedaj da ob sobotah nič ob večernicah delati ne boste
zavoljo časti moje jest sem za vas 6 dni ustvariu

ino ta sedmi dan v semo v sem vernim Dušam h zvelčanju Inri + + + + + +.

Popisovanje katero je lezus Kristus tem 3 ženam Elizabeti, Brigiti Mathildi razodel

katere so skozi njih žele ino prošnje od lezusa pogeravala vedit od njegovega prevelikega

terplenja ino smerti

on je njem sam nezdravu dan rekoč:

Imate vedit ljube hčere jast sem od judov 102 žlafrena prijeu

81

Kristina Kovačič

Na zadnjih dvajsetih straneh Anine beležke so v še bolj okorni pisavi in
jeziku navodila in nasveti za pomoč pri porodu. Tu so ob besedilu večkrat
navedene številke, ki se nanašajo na strani v babiškem učbeniku; morda so ji
zapiski služili kot neke vrste pripomoček za utrjevanje učne snovi. Vemo, da je
bilo takrat dvakrat na leto obvezno pregledovanje torbe in pripomočkov vsake
šolane babice, morda pa so se morale v svoji karieri tudi strokovno izpopolnjevati
ali občasno preverjati svoje znanje. Omembe vredna je tudi stran v tem zvezku,
na kateri je Anin zasilni porodniški zapisnik. Tukaj so zabeleženi podatki o treh
porodih: prvi je bil decembra 1. 1910 v sosednji vasi Ferlugi in druga dva pri
Banih februarja 1.1911.

Natančnejše preučevanje preostalih Aninih listin, preverjanje rojstnih in
krstnih župnijskih matičnih knjig ter drugega arhivskega gradiva nam bi
omogočilo priti še do novih spoznanj in ugotovitev. Zapuščina šantle Ančke od
Banov in ostali še nezbrani zapisi kraških porodnih babic bi nam lahko osvetlili
oz. razkrili že zastrta poglavja iz našega polpreteklega vsakdana, katerega del
so med drugim bili tudi drobci ljudskega verovanja in čarovnih postopkov.
Dragocena so tudi vse bolj redka pričevanja starejših žensk, ki so še rojevale
doma, kakor tudi takratnih otrok, ki so nevede doživljali zadnje oblike ljudskega
zdravljenja. Tovrstna pričevanja bi vsekakor veljalo zabeležiti. Babištvo, otroštvo
in ljudsko zdravljenje kot veliko drugih področij so pri nas še neobdelana in
čakajo na sistematično proučitev aH vsaj na večjo pozornost, tudi s strani
slovenskih raziskovalcev, ki se pri svojih raziskavah največkrat geografsko omejijo
le na območje Slovenije.

LITERATURA IN VIRI

Družinski arhiv Ane Slavec Milkovič, ki ga hrani Giorgio Bommarco.
Fotografski arhiv Karle Franza Kranjec in Ivana Vidaua.
Arhiv COŠ Finka Tomažiča v Trebčah.

DOLENC, Milan: Bibliografija rokopisnih medicinskih bukev. - Slovenski etnograf 27-28,

Ljubljana 1974, str. 81-119.
DORIA, Mario: Grande dizionario del dialetto trestino. FIET, Trst 1991.
HORY, Ladislav: Vse visi na popkovini. - Maribor 1987.

KOTNIK, France: Iz ljudske medicine. - Narodopisje Slovencev 2, Ljubljana 1952, str. 122-133.
KURET, Niko: Verovanje. - Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980.

MAKAROVIČ, Marija: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. - Slovenski

etnograf 33-34, Ljubljana 1988-1990, str. 481-528.
MÖDERNDORFER, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. - Ljubljana 1964.
PUHAR, Alenka: Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19.

stoletju. - Zagreb 1982.

TROJNER, Andreja in ZUPANIČ-SLAVEC, Zvonka: Carski rez v ljubljanski porodnišnici. -
Zgodovinski časopis 1, letnik 51, Ljubljana 1997, str. 45-51.

82

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

BESEDA O AVTORICI

Kristina Kovačič je profesorica razred-
nega pouka. Zaposlena je v osnovrü šoli v Trstu.
Sodeluje na etnoloških raziskovalnih taborih,
pri raziskovalnih projektih Odseka za zgodo-
vino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu
in s tržaškim radiom ter televizijo. Ljubiteljsko
se ukvarja z ljudsko medicino in lokalno
zgodovino. Objavila je več člarJ<ov in uredila
nekaj zbornikov.

ABOUT THE AUTHOR

Kristina Kovačič is a primary-school
form teacher. She is employed at a primary
school in Trieste. She participates in ethnological
research camps, co-operates in research projects
of the Department of History at the National
and Study Library and collaborates with the
Triestian Radio and Television. Among her
hobbies are foDc medicine and local history. She
has published several articles and edited a
number of collections.

SUMMARY

MIDWIFE ŠANTLA ANA FROM THE ENVIRONS OF TRIESTE AND
HER LEGACY

In the provinces of the Habsburg monarchy maternity care became
compulsory already in the mid 18* century, but it was only in 1815 that a school
for midwives was established in Trieste. The school also organised courses in
Slovene which were attended by girls from the neighbouring villages and from
the countryside. After passing the official examination they were allowed to
carry out the profession of midwives in their place of residence. Qualified, or as
they were called "tested", midwives gradually replaced unqualified midwives
who assisted women in labour drawing on their experience, popular knowledge
and beliefs. Because of their skills and role in bringing babies in the world these
unqualified midwives had a special status in the village community which
accepted and approved of their magic ways of healing and enchanting diseases.

In some hamlets and villages of the environs of Trieste midwives were
called šantla (from santola = godmother) because it was the custom that the
midwife accompanied the baby to its baptism and even held it during the
ceremony. It is interesting to learn that the same expression was also used for
those women in the village who enchanted diseases.

In the village of Bani (Banne), not far from Opčine (Opicina), old records
were found belonging to Ana Slavec Milkovič; she kept these records during the
first half of the century while carrying out the profession of midwife. Among
the material is her exercise-book with mcantations and other texts used to enchant
diseases and protect people and stock from ill fortune. The incantations and
spells of šantla Ana are in fact rather poor copies of known medical manuscripts
which go back to the 18th century.

Among them are the texts of several incantations which were supposed to
protect the person who wore them on his body. The same exercise-book contains

83

Kristina Kovačič

old treaties on diagnosing diseases and pregnancy from urine samples, copies of
original texts from the 19* century. Among the remaining material worth
mentioning is the exercise-book Ana used at the school for midwives, the school's
manual for midwives and records of birth which she had to fill out with data on
the mother and the birth .

The locals recall that šantla Ana kept to the strict provisions and professional
instructions and never resorted to the old quack practices of her predecessors.
But there were still older women, mothers-in-law and other šantle who continued
to believe in evil powers and spells that could harm the young mother or the
new-born baby. They advised the women in labour how to relieve their pains
and treated common diseases of babies and mothers with incantations.

The exercise-book with incantations of Ana Slavec Miklovič as well as the
statements of older natives prove that professional midwifery did not completely
succeed in eradicating the old popular beliefs and magical treatments and they
survived in the environs of Trieste until the first half of the 20* century.

RESUME

"ŠANTLA" ANA, SAGE-FEMME DES ALENTOURS DE TRIESTE,
ET SON HERITAGE

Dans les pays de la Monarchie Habsbourgeoise, l'aide à l'accouchement est
devenue obligatoire dès le milieu du 18e siècle, or, ce n'est qu'en 1815 qu'une
école de sages-femmes a été crée à Trieste. Parmi les cours proposés, il y en avait
un, tenu en slovène, que fréquentaient les filles des villages environnants. Une
fois leur formation terminée, ces jeunes filles pouvaient exercer le métier de sage-
femme dans leur village de résidence. Les sages-femmes formées ou "agrées"
remplaçaient peu à peu les accoucheuses traditionnelles qui, n'ayant pas reçu de
formation véritable, assistaient l'accouchée à partir de leur expérience, du savoir
et des croyances populaires. Grâce à leur connaissance et au rôle qu'elles jouaient
lors des accouchements, les accoucheuses traditionnelles jouissaient d'un statut
particulier dans la communauté villageoise qui acceptait et approuvait leurs
méthodes ainsi que les incantations magiques qu'elles prononçaient pour éloigner
les maladies.

Dans plusieurs agglomérations et villages des alentours de Trieste, la sage-
femme était appelée šantla (en triestin santola - parraine), car, suivant une vieille
tradition, elle accompagnait le nouveau-né et le tenait lors de son baptême. Il est
intéressant de noter que le même nom était attribué à ces femmes qui, dans les
villages, écartaient certaines maladies en utilisant des formules magiques.

84

Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina

A Bani, près de Opčine, on a retrouvé de vieux documents écrits par Ana
Slavec Milkovič, qui exerçait le métier de sage-femme au cours de la première
moitié du 20e siècle. Parmi les documents trouvés, son cahier manuscrit, contenant
les incantations et autres formules utilisées contre les maladies et les malheurs
des gens ou des animaux, a particulièrement attiré notre attention. En effet, ses
incantations et ces adjurations sont plutôt de mauvaises copies des anciens
manuscrits médicaux du 18e siècle. Parmi ces textes, certains étaient censés
protéger les personnes qui les détenaient. Dans le même cahier, on trouve la
copie d'un vieux traité datant du début du 19e siècle et concernant les possibilités
de diagnostiquer la maladie ou la grossesse à partir de l'urine. On pourrait
mentionner également son cahier d'écolière qui contient ses notes, son manuel
de sage-femme et un état des naissances dans lequel Ana Slavec avait
systématiquement noté tous les renseignements concernant l'accouchée et l'enfant.

D'après le témoignage des villageois, la šantla Ana s'en tenait strictement
aux règles et aux instructions professionnelles et elle ne recourait nullement aux
vieilles pratiques charlatanesques de ses prédécesseurs. Elle mise à part, certaines
vieilles femmes, belles-mères et autres šantle continuaient de croire aux mauvaises
puissances occultes et aux ensorcellements nuisibles à l'accouchée ou au nouveau-
né. Elles conseillaient les accouchées pour soulager leurs douleurs et elles aidaient
à soigner les maladies fréquents des enfants et des jeunes filles à l'aide
d'incantations.

Le cahier d'incantations rédigé par Ana Slavec Milkovič ainsi que les
témoignages des villageois âgés confirment le fait que l'aide professionnel à
l'accouchement n'a pas entièrement fait disparaître les vieilles croyances
populaires et les pratiques magiques de guérison qui existaient dans les environs
de Trieste jusqu'à la première partie de notre siècle.

85

86

SREDNJEVEŠKA TRŽAČANKA
V OGLEDALU MESTNEGA STATUTA^

Darja Mihelič

IZVLEČEK

Na osnovi objave tržašl<ega statuta pri-
kazuje prispevek položaj Tržačank v srednjem
veku: od otroške do zrele dobe, njihov položaj
v družini in zakonu, njihovo pravno in po-
slovno sposobnost. Bile so tako možne žrtve
kot tudi povzročiteljice kaznivih dejanj.

ABSTRACT

Based on the publication of ine Trieste
statute the article presents the condition of
the town's women in the Middle Ages: from
childhood to maturity, their position in the
family and in marriage, their legal and
business capacity. They are also mentioned
as possible victims or perpetrators of criminal
acts.

O POBUDI ZA RAZISKAVO

Na dan žena, 8. marca 1997, je pronicljiva novinarka Alenka Puhar v Sobotni
prilogi dnevnika Delo v članku Pogumne, pametne in pozabljene^ citirala
ugotovitev zgodovinarke Sabine Žnidaršič Žagar, ki je ob pregledu naše elitne
zgodovinarske revije (Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947-) ugotovila "več kot
skromno stanje" prispevkov, ki bi obravnavali vprašanje položaja žensk v
preteklosti.

Pred časom sem se v zvezi z oceno disertacije novosadske kolegice Dušanke
Dinič-Kneževič z naslovom Položaj žena u Dubrovniku u XIII. i XIV. veku^
posvetila primerjalni raziskavi položaja žene na Piranskem in v Dubrovniku
pred sredo 14. stoletja.* Ob tokratni številki Etnologa, kije namenjena tržaškemu

1 v pretres je pritegnjena objava tržaških statutov iz 1421: M. de Szombathely, Statuti di Trieste del
1421, Archeografo Triestino 48 (20, 3. vrsta), Trieste 1935 (v nadaljevanju Statut TS). V izvirniku sta ohranjeni
druga in tretja knjiga statutov iz 1421, o kazenskem in civilnem pravu. Citirana objava ob njiju vključuje še
povzetke prve in četrte knjige starejših inačic statutov: o javnih uslužbencih in o finančni plati mestne uprave.

2 Str. 35.

3 SANU, Posebna izdanja 469, Beograd 1974.

4 D. Mihelič, Žena v piranskem območju do srede 14. stoletja, Zgodovinski časopis 32/1978,23-36.

87 \

Darja Mihelič

območju, pa želim pobrati rokavičko, ki sta jo zgodovinarjem vrgli Alenka Puhar
in Sabina Žnidaršič Žagar, in vsaj do neke mere osvetliti življenje sredjeveških
Tržačank, kot ga odseva tržaški zakonik - stahit iz 15. stoletja.' Razdeljen je na
vsebinske sklope, imenovane knjiga (Uber), vsaka od teh ima več deset členov.

Običajno je v statutarnih uredbah govor o ravnanjskih in vedenjskih pravilih,
ki so veljala v mestu, ne glede na spol. Posebej pa bomo vzeli pod drobnogled
primere, kjer predstavnice "nežnejšega" spola nastopajo tudi izrecno ob moških
ali samostojno, oz. tiste člene, kjer je "črka zakona" delala razliko med spoloma.

ČAS NEDOLETNOSTI

V obravnavanju otrok zakoni v splošnem niso ločevali dekletc in fantkov.
Če so imeli očeta in so z njim živeli v družini, so bili vsi, moški in ženski otroci
pod njegovo (skoraj neomejeno) oblastjo. Pohioletnost oz. zakonito starost {aetas
légitima) ter osamosvojitev {emancipatio) so v tem primeru dosegli šele s 25. (!)
leti. Ne glede na stan - tudi če so še živeli pod okriljem očeta - so tedaj postali
pravno pokio odgovorni.

Vendar pa statut v zvezi s pravno sposobnostjo in odgovornostjo otroke
deli tudi po različnih nižjih starostnih stopnjah. Tako je npr. fant dobu pravico
do pričanja (v pravdi) z dopolnjenim 14. letom starosti. Že leto kasneje je - če ni
živel pod očetovo oblastjo - postal polnoleten in je smel samostojno nastopati na
sodišču. Statut je predvideval, da dekleta zorijo hitreje: polnoletnost in pravico
do pričanja jim je priznaval že z 12. letom starosti, samostojnih nastopov pred
sodiščem pa za dekleta ni predvidel. Fant ali dekle te starosti, ki sta bila poročena,
pa sta veljala za samoslDJua.*"

Glede na starost je podrobno opredeljena tudi kazenska odgovornost otrok
za poškodbe in žalitve oseb, mlajših od 15 let ter mentalno prizadetih ljudi. Če
so jih zagrešili fantje ali dekleta, ki še niso dopolnili 7 let starosti, so ostali
nekaznovani, celo če je bil izid smrten. Fant v starosti od 7 do 10 let in pol in
dekle v starosti od 7 do 9 (!) let in pol sta bila za tovrsten delikt že dolžna
plačati denarno kazen, ki pa je bila nižja kot za odrasle, ali pa ju je doletela
telesna kazen - vendar ne pohabljenje ali usmrtitev, ki sta bila za istovrstne
delikte predpisana za odrasle odgovorne osebe. Fant aH dekle od prej omenjene
zgornje starostne meje do 15. leta, ki sta koga ranila ali žalila, sta bila kaznovana
s kaznijo od 10 liber navzgor, kot jo je od primera do primera določil tržaški
kapitan. Če pa sta koga pohabila ali ubila, ju je doletela enaka kazen, kot
odrasle.^ Tudi kazen za tatvino je bila - z vzgojnim namenom? - predpisana
že za fanta aH dekle med 7. in 15. letom.**

5 Prim. op. 1.

6 Statut TS, knjiga II, člen 53.

7 Statut TS, knjiga III, člen 7.

8 Statut TS, knjiga m, člen 43.

88

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

Nedoletni otroci pod 15. letom so v statutu - ne glede na spol - v primeru,
da je bil nad njimi izvršen delikt, postavljeni v isto vrsto kot bebci, slaboumni,
blazneži, duševno prizadeti. Pač pa prizadetih oseb (spol pri njih ni omenjen) -
za razliko od otrok - ni doletela kazen za še tako hud zločin. Sodniku je bila
prepuščena presoja, če se morda ne pretvarjajo in neprištevnosti ne hlinijo.
Sorodniki so morali imeti duševno prizadete delinkvente zaprte, da niso ogrožali
okolice. Če tega niso storili, je delinkvente čakala ječa, kjer so jih po potrebi
zvezali in vkovaU v verige.'

Nedoletna - ali bolje spolno nedorasla dekletca (puella non adhuc viri potens)
se posebej omenjajo v zvezi z zločinom sodomije (crimen sodomitticum). Tisti, ki
se je v javnosti'" pregrešil nad takim dekličem, bi naj bil po določilu statuta javno
sežgan. Če ga niso ujeli, so ga za vekomaj izgnali; če bi se vrnu, bi ga sežgaU."

ZA DOMAČIMI ZIDOVI

Znotraj družine naj bi bili majhni otroci po mnenju sestavljalcev statuta
ubogljivi, ponižni in nežni s starši.'^ Da je v družinah včasih tudi škripalo in v
njih ni vselej vladalo zgledno sožitje, pa kažejo statutarna določila, ki omenjajo
spore med očeti in otroki obeh (!) spolov, med materami in otroki obeh spolov,
med dedi in vnuki, med brati in sestrami, med bratranci in sestričnami, med
tetami po očetovi in materini strani ter nečaki in nečakinjami, med strici po
očetovi in materini strani ter nečaki in nečakinjami."

Statut omenja tudi primere zahtev in žaljivih dejanj med starši ter sinovi in
vnuki obeh spolov, dalje pretepanja sinov in hčera, vnukov in vnukinj ali drugih
podrejenih družinskih članov, ki živijo v hiši, s strani moške "glave" družine.
Predvideva celo možnost pohabe udov in uboja pod "domačo" streho.'*

Do sporov v družini je verjetaio prihajalo zlasti v primeru delitve imetja.
Če se bratje in sestre rüso mogli sporazumeti o delitvi, sta o njej odločala dva
bližnja sorodnika.'^ Glede oporok je statut določal, da smeta svojim
osamosvojenim otrokom Tržačan ali Tržačanka po lastni želji zapustiti različno
velika volila. Zapustiti in darovati za živa sta mogla vsakemu potomcu ah
potomki, tudi nezakonskemu.'*" Kadar pa nista dala zapisati oporoke in sta
zapustila zakonske in nezakonske sinove in neporočene hčerke, so vsi dedovali
enake deleže. Če je kdo od teh potomcev že umrl, se je njegov dedni delež

9 Statut TS, knjiga III, člen 7.

10 Očitno se je tu statut distanciral od zasebnega življenja in je skrbel le za neomadeževano obličje
javnosti.

11 Statut TS, knjiga III, člen 18.

12 Statut TS, knjiga II, dodatek k členu 47.

13 Statut TS, knjiga II, člen 23.

14 Statut TS, knjiga III, členi.

15 Statut TS, knjiga II, člen 54.

16 Statut TS, knjiga II, člen 47.

89

Darja Mihelič

enakomerno razdelil med njegove otroke. Če je bila katera od dedinj že poročena
in je torej že dobila doto, sta višino njenega (znižanega) dednega deleža določila
dva najbližja sorodnika. Le v primeru, da je umrl brez potomcev, je smela za
možem dedovati žena.^^

KO NI VEČ MAME/OČETA

Statut se pogosto pomudi pri osirotelih otrocih, kjer tudi ne izpostavlja
njihovega spola, ampak skupaj obravnava dekleta in fante. Mladoletne sirote so
praviloma dobile skrbnike, ki so morali preudarno gospodariti z njihovim imetjem,'*
imeli pa so tudi pomembno besedo pri krojenju življenja osirotelih varovancev.

Če sta fantku ali punčki umrla oče ali mati, otrok pa še ni imel 7 let, je v
primeru spora glede otrokove oskrbe odločala tržaška oblast. Za skrbništvo
premožnih malčkov se je običajno potegovalo več sorodnikov. Oblast jim je pre-
pustila skrbništvo glede na to, koliko so bili pripravljeni vložiti v korist otroka.
Skrbnik je mogel postati otrokov sorodnik do tretjega kolena, ki si je skrbništvo
(in polnomočje nad otrokovim imetjem) izboril pred drugimi tekmeci - sorodniki
na dražbi. Upravljalec premoženja se s skrbništvom ni smel okoriščati.

Če si je pravico do skrbništva pridobila mati, je sicer z otrokovim imetjem
smela gospodariti po svoje, na noben način pa ni smela sinov ali hčera odtujiti
očetu (očetovega skrbništva in prepovedi odtujitve od matere statut ne omenja).
Očeta ni smel rdhče klicati na zagovor, če je skrbel za korist otrok ali je vzdrževal
njihovo imetje v dobrem stanju.''

Sirote, otroci aU tisti, ki niso bili neodvisni, do 18. leta niso smeU odtujiti
premoženja ali se zadolžiti ali sklepati dogovorov, razen v oporoki aU če je bil
upnik njihov skrbnik in starejši od 18 let, ali če je dovoljenje za odtujitev imetja
dal tržaški gospod. Tudi glede poravnav in darov so bile sirote in odvisni
mladoletniki do 25. leta omejeni. Nad takimi posli je bedela tržaška oblast,
prisostvovati pa sta jim morala dva sorodnika, ki sta morala priseči, da bo posel
koristil mladoletniku. Le izjemoma je tak posel smel preseči vrednost 25 liber.^°
Nobena sirota ali odvisna oseba, ki še ni izpolnila 25 let, tudi ni smela prevzeti
poroštva za dolg druge osebe, razen s pravkar opisanimi omejitvami.^'

ZRELA DOBA

Tržaška družba je bila v obravnavanem času povsem patriarhalna. Odrasla
Tržačanka je bila nebogljena in zapostavljena za "močnejšim" spolom. To ni
razvidno le iz rednega omenjanja moškega na prvem mestu (zaporedje: oče in/

17 Statut TS, knjiga II, člen 52.

18 Statut TS, knjiga II, člen 50.

19 Statut TS, knjiga II, člen 49.

20 Statut TS, knjiga II, člen 32.

21 Statut TS, knjiga II, dodatek k členu 32.

90

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

ali mati, sin in/ali hči), ampak tudi iz vrste konkretnih statutarnih določil.

Edine odrasle ženske "osebe", ki jih statut omenja enakovredno z moškimi,
so devica Marija in svetnice. Za preklinjanje Boga, Marije, svehiikov in svetnic je
bila predpisana enotna kazen 25 liber (1453. je bila povišana na 50 liber - morda
kot posledica neučinkovitosti odloka?), plačljivih v 8 dneh. Tistega, ki ni plačal,
so dva dni zapored namakah v vodo tako, da se je vsakokrat potopil, tretji dan
pa je moral stati na prangerju. Če pa je kdo obmetaval ali poškodoval božje
podobe, mu je grozila kazen 200 liber in 4 meseci zapora na lastne stroške. Če v
8 dneh ni poravnal globe, so mu odsekaU desnico...

ZAKON - SKOK IZ ENE CELICE V DRUGO

V rosnih letih je dekle živelo v varstvu očeta ali skrbnika. Ko se je poročila

- to pa je bilo lahko že z 12. letom -, je bila v zakonu podrejena moževi oblasti,
pravno pa sta veljala za najožja sorodnika.^^ Tržačan je imel v svojem ravnanju z
ženo proste roke, smel jo je tudi nekaznovano telesno zlostavljati. Če je Tržačan
pretepal svojo ženo, če jo je udaril z orožjem ali brez, če je pri tem tekla kri ali ne

- take prijave s strani žene ali koga drugega tržaško sodstvo načeloma ni
sprejemalo v obravnavo in ni sprožilo postopka proti nasilnemu soprogu.^*

Tržačanke so büe lahko poročene po starem tržaškem običaju, ki jim je ob soglasju
moža in sorodnikov omogočal minimalne posege v poslovno življenje. Smele so se
zadolževati ob dovoljenju soproga s soglasjem očeta ali matere oz. dveh polnoletnih
moških (!) sorodnikov oz. dveh oblastno določenih "dobrih" mož. Tiste, ki so büe
poročene po starem beneškem običaju, so büe glede tega še bolj zvezanih rok m se
sploh niso smele zadolževati. V Trstu so živeli tudi zakond, poročeni po drugüi običajih,
kar pa so morali ob sklepanju poslov dokazovati z javnim dokumentom.^

Statut je skušal zavarovati materialne interese deklet tik pred in žena (ter
njihovih sorodnikov) po poroki. Zapisane obveze nekoga bodoči nevesti ali pa
moža ženi, da ji bo nadoknadÜ vrednost (njene) posesti, ki jo je prodal, so büe
pravno veljavne, tudi če niso büe vpisane v vicedominsko knjigo. Če se je kdo
dogovarjal o poroki srna ah hčerke in se je zavezal ah izroču partnerju določeno
doto, je moral dogovor spoštovati in ni mogel dote zahtevati nazaj, tiidi če je
potem prišlo do poroke z drugo osebo.

V zakon je vsak od zakoncev prinesel del imetja, na katerem sta potem
gradua svoje nadaljnje blagostanje in premoženje. Prvotno imetje vsakega od
njiju se je pojmovalo kot njegova last. Imetje, ki sta ga pridobila v zakonu, pa je
bilo skupno. Če je eden od zakoncev zgradü hišo, je büa skupna last, vendar je

22 Statut TS, knjiga III, člen 30 in dodatek k členu 30.

23 Statut TS, knjiga II, člen 37.

24 Statut TS, knjiga III, členi.

25 Statut TS, knjiga II, člen 56.

26 Statut TS, knjiga II, člena 16, 55. .

91

Darja Mihelič

drugi zakonec moral partnerju povrniti polovico vrednosti hiše.^^ Po tržaškem
običaju so od skupnega imetja ženi samodejno pripadali obleka, prstani, srebrni
pasovi, biseri, možu pa konji, orožje in denar.^*

Skupni so bili tudi v zakonu "pridelani" dolgovi, za katere pa je žena
odgovarjala le v primeru, da je bila vdova, ali pa so se po njeni smrti poravnali
iz njenega imetja. Če je eden od zakoncev umrl, je služilo njegovo imetje poravnavi
dolgov, razen dolgov iz igre in obsodb, kjer žena ni odgovarjala za moža (ne pa
tudi obratno - očitno je bilo izključeno, da bi se na tak način zadolžila žena).

V času trajanja zakona je bil mož posestnik, koristnik in upravitelj celotnega
imetja svoje žene, tako tistega, ki ga je prinesla v zakon kot doto, kot ostalega,
pridobljenega v zakonu. Smel je poljubno razpolagati s celotnim (svojim in
ženinim) delom premoženja, ki sta ga z ženo pridobila v zakonu. Če je v njuno
skupno dobro prodal del svojega imetja, ki ga je prinesel v zakon, mu je morala
žena poravnati polovico vrednosti, razen kadar je šlo za dolg iz igre ali za
obsodbe.^' Kadar je bil Tržačan zadolžen, je upnik smel za povračilo dolga zaseči
tudi imetje njegove žene, pri čemer je moral njej in otrokom pustiti za hrano in
obleko ter za stroške obdelave posesti.^"

Če je mož umrl, je vdova svoje prvotno imetje dobila nazaj. Če je bila poroka
sklenjena na tržaški način, je žena prejela svojo doto vrnjeno iz skupnega imetja,
preden so se poravnavah moževi dolgovi. Če skupnega imetja ni bilo, je dobila
doto vrnjeno iz moževega imetja. Skupni dolgovi iz zakona pa so se poravnali iz
premoženja obeh zakoncev.^' Tujka, poročena s Tržačanom, ki ni imela otrok, je
po njegovi smrti smela razpolagati s svojo doto. V zakonu pridobljenega imetja
pa ni smela zapustiti tujcu. Čeprav je imela otroke, je lahko del imetja zapustila
v pobožne namene .^^

Ker je imel mož v zakonu vse polnomočje, je statut skušal omejiti njegov
vpliv in zavarovati interese žene in njenega sorodstva. Statutarna določila so
omogočala ženinim sorodnikom, da so varovali njene premoženjske koristi in
nadzorovaU njeno poslovno udejstvovanje. Soprog ni smel prodati ali odtujiti
ženinega imetja razen z njenim soglasjem ob odobrenju njenega očeta ali matere
(oz. dveh bližnjih sorodnikov ali dveh "dobrih" mož, ki ju je imenovalo mesto).
Če pa bi do odtujitve že prišlo, naj bi se škoda ženi nadoknadila.

Interes ženine družine je bil zavarovan tudi s predpisom, da žena ne more
dati možu dela imetja, lahko mu ga le zapusti.^^ Poročena ženska je smela dati
zapisati poslednjo voljo le v prisotnosti dveh odraslih sorodnikov (izrecno je

27 Statut TS, knjiga IV člen 41.

28 Statut TS, knjiga II, člen 55.

29 Statut TS, knjiga II, člen 57.

30 Statut TS, knjiga H, člen 58.

31 Statut TS, knjiga II, člen 55.

32 Statut TS, knjiga II, člen 38.

33 Statut TS, knjiga II, člen 57.

92

_Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

93

omenjeno, da so to lahko tudi ženske). Pač pa njena volila v korist kakega
duhovnika niso imela veljave. Zgodilo se je tudi, da je žena prosila sorodnike,
da bi bili priče pri njeni odločitvi glede razpolaganja z njenim imetjem ah pri
pisanju oporoke. Zaradi nestrinjanja z njeno odločitvijo (?) sorodniki včasih niso
hoteH prisostvovati oporoki: v takih primerih je bil dokument vseeno veljaven.^*
Ženska, ki je živela ločeno od moža, s katerim sta se soglasno razšla, se je
vrnila pod nadzor svoje družine. Dogovore je smela sklepati s soglasjem očeta in
matere, če pa ju ni imela, s soglasjem dveh sorodnikov. Če tudi teh ni bilo, sta
morala dati soglasje dva "dobra" moža, ki ju je imenovala oblast.^^

PRAVNI POLOŽAJ IN POSLOVNO UDEJSTVOVANJE

Omejena pravna sposobnost Tržačank je razvidna iz dejstva, da niso mogle
nastopati kot priče v testamentu, kodicilu ali drugem zapisu poslednje volje ali v
kakem javnem dokumentu, le v manj pomembnih.^'' Ob pisanju oporoke so morale
biti prisotne vsaj tri (moške) priče, ki pa jih testament ni smel zadevati. V roku 15 dni
se je moral nato glavni dedič zglasiti pri tržaškem kapitanu z moškimi (!) pričami.

Pač pa je lahko ženska pričala glede delikta ali zločina, če je büa starejša od 15
let. Le v posebnih primerih so büi k pričevanju pritegnjeni tudi nuajši otrod. Kadar
je büo potrebno pričevanje ugledne in častivredne Tržačanke, ji ni büo treba pričati v
mestni palači, ampak sojo izprašaH v cerkvi sv. Peha aH drugje na dostojnem mestu.
Pri nepomembnih ženskah pa tega navodüa ni büo potrebno upoštevati.^^

Ženske so mogle biti skrbnice aH upravljalke aH izvršiteljice oporoke za
mladoletne otroke, imenoval pa jih je lahko pisec oporoke aH tržaška oblast.^*

Poslovno udejstvovanje Tržačank je bilo omejeno, čeprav so imele v lasti
premično in nepremično imetje. In vendar srečujemo nekaj pokHcev, v katerih so
se udejstvovale: od "dostojnih" obrti, ki so jih opravljale ženske, omenimo pekov-
sko; od potiebnih, ki jim je javnost prüepüa pečat nedostojnosti, se večkrat omenja
poklic javnüi ljubic [meretrices publicae). Ženske so bile tudi branjevke na tigu {ven-
derigolae, tricolae) aH plačane dekle (mercenariae, famulae) pri premožnejšui meščanih.
Čaščen pokHc, v katerem tudi srečamo Tržačanke, pa je bü redovnica {monialis).

Kruh je bil bistvena sestavina prehrane prebivalcev primorskih
srednjeveških mest. Zato so si mesta glede preskrbe z njim - to je peke kruha za
prodajo - običajno pridržala več pravic, ki so jim prinašale redne dohodke. To ni
bil davek, ampak zakupnina, kot so jo mestia dolgovaH vsakoleti^i izvajalci vseh
tistih dejavnosti, ki so bile v mestni pristojnosti.

Srednjeveški Trst je imel v rokah pravico do uporabe (krušrdh) peči v mestu;

34 Statut TS, knjiga II, člen 47.

35 Statut TS, knjiga II, člen 59.

36 Statut TS, knjiga II, člen 15.

37 Statut TS, knjiga III, člen 2.

38 Statut TS, knjiga II, člen 49.

Darja Mihelič

vsako leto jüi je mesto oddajalo v koriščenje tistim, ki so ponudiU zanje najvišjo
zakupnino. Stavbe s pečmi je vzdrževalo in popravljalo mesto, za njihovo opremo
pa so skrbeli vsakokratni (moški!) zakupniki. Smeli so peči in prodajati kruh,
čeprav je ta pravica po statutu sicer pripadala poklicnim pekaricam. Té in gostinci
so zakupnikom peči prinašali krušno testo in jim plačevali gros in pol za peko
vsake četrtinke kruha.

Večji del peke kruha za prodajo v Trstu pa so imele v rokah pokUcne pekarice
{panicocula). Vsako leto januarja so prisegle, da bodo vse leto vestno opravljale
svoje delo. Kruh so pekle v mestnih (komunalnih) pečeh in ga prodajale pod
novo loggio. Žito in moko so kupovale v mestnem žitnem skladišču, vendar so
smele pšenico in ječmen kupovati tudi od uvoznikov. Kruh so pripravljale po
pravilu pekovske obrti in ga dale ožigosati posebnim nadzornim uradnikom -
iusticiarijem. Če je bil kruh slab ali slabo pečen, so ga smeli mestni sodniki zaseči
in porabiti za prehrano revežev in zapornikov.

Nepooblaščeni peki niso smeli peči kruha za prodajo in se preživljati na ta
način. Lahko so to nadoknadili v dogovoru s pekaricami: odstopile so jim del
kruha, da so ga na drobno prodajali na trgu. Kadar pa je 8 dni zapored zmanjkalo
kruha, ki so ga spekle "mestie" pekarice, so sodniki lahko dovolili peko in prodajo
kruha v mestu vsakomur, in ne samo zapriseženim pekaricam.''

Tržaški statut se na kratko dotika tudi branjevk {venderigola, tricola) na trgu.
Niso smele opravljati nabav pred deveto zjutraj, trgovati pa so morale na
predpisanem mestu. Živahno domišljijo o njihovem poslovanju vzbuja navodilo,
da morajo biti mirne in se posvečati samo prodaji. Pri svojem delu naj ne bi vile
ali predle. Tudi naj ne bi imele ob sebi otrok mlajših od dveh let. Trg z branjevkami
je bil očitno živahen, na iijem je prevladoval vsakodnevni živ-žav; branjevke
nedvomno niso bile mirne, očitno se niso posvečale samo prodaji, ampak tudi
drugim opravilom, ne nazadnje nedoraslim otrokom, ki jih najverjetneje niso
imele kje pustiti. Statut je skušal vpeljati red v obstoječo (drugačno) prakso, pri
čemer pa je predpisal naravnost drastično kazen za kršilko določila: obhodila
naj bi mestno palačo in pri tem nosila okrog vratu kamen, težak 25 liber (po
slabega pol kilograma).^"

Pogoste so statutarne omembe javnih ljubic {meretrix publica), ki so opravljale
najstarejšo obrt, redkeje pa se omenjajo ženske zvodnice {ruffiana, lena). Glede
njihovega oblačenja je statut določal, da ne smejo nositi srebrnega, pozlačenega
ali zlatega pasu. Živeti so morale na predpisanem mestu, sicer so bile obsojene
na izgon. Zvodnik (leno), ki je živel v skupnosti s tako žensko, se ni smel naseliti
v Trstu ah njegovi okolici. Tu se je lahko le ustavil na poti iz enega mesta v
drugega. Največ eno noč sta smela prenočiti v bordelu, več ne.

Statut obravnava javne ljubice kot manjvredne. Večkrat jih omenja kot

39 Statut TS, knjiga I, člena 53, 54, knjiga IV, člena 9,14.

40 Statut TS, knjiga I, člen 56.

94

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

malovredne ljudi {persome viles). Posilstvo, nasilno zadržanje ali odvedenje takega
dekleta je bilo izvzeto iz istovrstnih prekrškov nad "dostojnimi " Tržačankami.
Njihove pritožbe so se obravnavale površneje in niso imele enake teže kot tiste
"častivrednih" ljudi. Celo statutarno določena prepoved mučenja z namenom
izsiliti priznanje krivde, zanje ni veljala: smeli so jih vreči v ječo in zadržati v
njej, mučiti in postaviti na pranger. Zmerljivka meretrix je, podobno kot danes
"kurba", pomenila kaznivo žalitev.

Da pa je bila javna prodaja ljubezni dokaj uveljavljena, kažejo ob zapisih o
zvodnikih tudi omembe bordelov {postribulum, burdellum) ter kopaUšč (stuba
balneatoria), ki so bila leglo razvrata. Nihče ni smel biti zvodnik javne ljubice ali
imeti bordela, razen na prostoru, ki je bil za to določen: za tižaško mestno palačo
(!). Kdor je imel v Trstu kopaHšče, rü smel v njem med večernim m jutianjim
zvonjenjem gostiti ne moških ne javnih ljubic. V omenjenem času dneva tudi bordeli
niso smeli obratovati.*'

Plačanke-dekle (mercenaria) je statut podobno kot javne ljubice potisnil na
stranski tir. Kaznovanje za posilstvo, zadržanje ali odvedenje take osebe je büo
muejše kot v primeru Tržačank z uglednejšim položajem. Pri tem statut tudi
konkrehio predpisuje, da nobene tižaške meščanke ni mogoče obravnavati kot
plačanke. V primeru posilstva dekle je bü delinkvent obsojen na 200 liber kazni (in ne
na obglavljenje), prijavo za nasilje pa so bile dolžne podati še isti aH naslednji dan
(častivrednejše Tržačanke pa v 8 dneh). Milejša kot v pruneru pokiopravne me-
ščanke je büa tudi kazen za delikt nad plačanko, če moški ni uporabü sile in je na
odnos pristala, ter v primeru, da jo je kdo proti volji sorodnikov zadržal ali odvedel.*^

Ženska v vlogi redovnice {monialis) se omenja v statutu le enkrat - v zvezi
s posüstvom. Če je büa meščanka, prebivalka Trsta, okoličanka aH tujka, se je
tovrstiii delikt nad njo kaznoval s smrtjo, za poskus posüstva pa je büa predpisana
denarna globa 200 liber.

ŽENA - ŽRTEV...

V statutu se žena pogosto pojavlja kot možna žrtev ali predmet kaznivih
dejanj. Ni büo dovoljeno, da bi moški nad 15. leti ob veselici s plesom aH kolom
povabil plesat dekle aH ženo, četudi je stala ali sedela. Ob ženskem kolu ni smel
nihče kričati ali razgrajati, ropotati, piskati, trobiti aH bobnati s kako pripravo.*^
Kaznivo je büo, če se je kak moški bahal, da se je brez dovoljenja staršev aH
skrbnikov poročil aH občeval z dekletom. Skrivna poroka brez dovoljenja očeta
aH matere aH skrbnikov je bila prepovedana, zagrožena kazen pa je büa drastična:
obglavljenje.** Ista kazen je grozüa tudi moškemu, ki je zagrešu bigamijo: če je že

41 Statut TS, knjiga III, členi 1,3,31,58,85, dodatek k členu 85 iz 1492.

42 Statut TS, knjiga III, člen 58.

43 Statut TS, knjiga III, člen 77.

44 Statut TS, knjiga III, člen 59.

95 _

Darja Mihelič

imel ženo, pa si je z zvijačo pridobil drugo.*^

Statut precej obširno obravnava posilstvo. Posilstvo nad nedozorelimi
dekleti se je obravnavalo kot sodomija. Posilstvo odraslih žena pa je le-te
vrednostno razvrstilo. Za posilstvo Tržačankeje bil krivec obglavljen, za poskus
posilstva pa je moral plačati 200 liber globe. Ce jih v 15 dneh ni poravnal, je bil
ob desnico. Žrtev je imela 8 dni časa za pritožbo. Za posilstvo dekle je bila
predpisana kazen 200 liber, žrtev pa je morala prijaviti kaznivo dejanje še isti ali
naslednji dan, posilstva javne ljubice pa statut sploh ni priznaval kot delikt.
Posiljevalca ali nasilneža, ki se je znesel nad žensko, je bilo dovoljeno mučiti, da
bi iz njega izvlekli priznanje.*'' Kdor je na silo, proti volji njenega očeta, skrbnika
ali - v primeru, da je šlo za poročeno ženo - moža odpeljal Tržačanko izven
tržaškega okoliša, je tvegal glavo; statut je pristajal na to, da sorodniki odpeljane
ženske sami vzamejo v roke pravico in krivca celo ubijejo. Statut omenja tudi
možen primer, da bi sprejel in proti volji njenih sorodnikov zadržal pri sebi
Tržačanko duhovnik. Ce bi ga njen sorodnik za storjeno ubil, ga ne bi doletela
kazen. Vse to pa ni veljalo, če je šlo za deklo ali javno ljubico.*^

Pohoüiega duhovnika, ki bi pel ženski podoknico, je smel njen sorodnik po miU
volji žaliti. Če pa bi ga podnevi ali ponoči našH pri njej doma ali če bi si jo pripeljal aH
jo sprejel pri sebi na domu, so ga smeH njeni ožji sorodniki celo nekaznovano ubiti.
Enako bi ga lahko kaznovaH tudi v primeru poskusa posilstva Tržačanke.*

Vzporedno z moškim se ženska omenja hidi kot žrtev, ki bi ji deHnkvent prizadel
telesne poškodbe z orožjem aH brez. Kot moški je büa tudi ženska lahko žrtev umora.
Žrtve poškodb, izgube uda aH vimora so mogla biti tudi dekleta pod 15. letom.*'

...IN POVZROČITELJICA KAZNIVEGA DEJANJA

Ženske se ob moških konkretno omenjajo kot možne povzročiteljice bolj
ali manj hudih kaznivih dejanj, ki so bila v nasprotju z gospodarskimi predpisi,
ki so veljali v mestu, v nasprotju z varnostjo in načelom zvestobe do mestne
oblasti. Druga kazniva dejanja so mogle zagrešiti v odnosu do someščanov in
njihovega imetja.

Na območju Trsta in njegove okolice so smele osebe obeh spolov kupovati
obdelan les le na meshrem trgu.™ Kostanja niso smele nabirati pred praznikom
sv. Sergija 7. oktobra.^' Skrb za javno varnost je od moških in žensk zahtevala, da
ponoči ne hodijo po mestu z živim ognjem za razsvetljavo.^^

45 Statut TS, knjiga III, člen 57.

46 Statut TS, knjiga HI, člen. 3.

47 Statut TS, knjiga III, člena 58,62.

48 Statut TS, knjiga III, člen 33.

49 Statut TS, knjiga III, člena 7,6.

50 Statut TS, knjiga II, dodatek k členu 64.

51 Statut TS, knjiga III, člen 96.

52 Statut TS, knjiga III, dodatek k členu 45.

96^

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

Eden najhujših deliktov proti mestni skupnosti, katerega storilec je mogel
biti moški aH ženska, je bila izdaja: paktiranje s tržaškimi sovražniki proti koristi,
časti in položaju Trsta. Izdajalca - moškega ali žensko - je zadela smrtaia kazen
in zaplemba imetja. Če ni bil dosegljiv, ga je doletel večni izgon in zaplemba
imetja."^ Mati m žena izgnanca se konkretiio omenjata kot tisti, ki bi takega sina
aH moža mogli protipravno sprejeti pod streho, kar je bilo seveda kaznivo ...^*

Kazniva dejanja do someščanov so zadevala premoženje le-teh in njihovo
osebo. Dejanja proti osebi pa so bila fizične in moralne narave.

Osebe obeh spolov od 7. leta starosti dalje se omenjajo v zvezi z rabutanjem
sadja, v zvezi z manjšo aH večjo krajo.^^ Če je ženska na silo vdrla v tujo hišo in
poškodovala tujo imovino, naj bi bila po statutarnem določilu kaznovana z nižjo
denarno kaznijo kot moški.^''

Od fizičnega ogrožanja someščanov statut konkretno omenja dekle pod
15. leti, ki bi ranilo aH udarilo Tržačana aH tujca. Doletela naj bi ga zmanjšana
kazen. Tudi odraslih Tržačank za te prekrške niso pošiljali v izgon.^^

Ženske in moški se omenjajo v zvezi s pripravljanjem strupenih napitkov z
namenom zavdati drugi osebi.^* Ženska se (ob moškem) omenja kot možna
morilka, umor pa se je kaznoval s smrtjo z obglavljenjem. Če morilca ni bilo v
Trstu, je bil za večno izgnan.^'

Med lažje moralne prekrške med someščani smemo omeniti zmerjanje in
žaljenje. Statut navaja kaznive žaljivke, ki so bile verjetno tedaj v rabi med Tržačani
in Tržačankami, ki jim je "prekipelo". Žaljivke, ki so jih bih deležni moški, so
bile: hlapec, tat, ropar, izdajalec, morilec, baraba, krivoprisežnik, prevarant,
ponarejevalec, lopov, strahopetec, pankrt, rogatež, jarec, koštiun, lažnivec; žaljivke
za ženske pa so bile: kurba, sleparka, prašiča, krava, oslica, vlačuga.^" MoraHü
prekršek je bil, če se je ženska, starejša od 14 let bahala, da se je poročila aH spala
z možem proti volji njegovih staršev in skrbnikov. V takem primeru bi morala
plačati 100 dukatov zlata in odsedeti leto dni v ječi. Za pridobitev priznanja
krivde je bilo v takem primeru dovoljeno tudi mučenje."

Težji morakii prekrški so biti konkubinat, prešuštvo in bigamija. Nobena
Tržačanka ni smela javno živeti v konkubinatu ne z neporočenim ne s poročenim
moškim. S takim prekrškom je tvegala kazen izgona.''^ Statut posebej obravnava

53 Statut TS, knjiga III, člen 15.

54 Statut TS, knjiga III, člen 32.

55 Statut TS, knjiga III, člena 43,35.

56 Statut TS, knjiga III, člen 9.

57 Statut TS, knjiga III, člen 7.

58 Statut TS, knjiga III, člen 63.

59 Statut TS, knjiga III, člen 6.

60 Statut TS, knjiga III, člen 31.

61 Statut TS, knjiga III, člen 59.

62 Statut TS, knjiga III, dodatek k členu 61.

97

Darja Mihelič

tudi prUežništvo Tržačank z duhovniki nad 4. malim redom. Tudi v hišo jüi niso
smele sprejeti z izjemo duhovnikove matere ali sestre ali v času bolezni zaradi
spovedi, sicer bi izgubile vse svoje imetje. Ista kazen je doletela neporočeno
Tržačanko, ki je prenočila duhovnika aU občevala z njim. Če je bila ženska, ki je
to zagrešila, poročena s Tržačanom, jo je doletela kazen za prešuštvo.''^ Poročena
prešuštnica je za kazen izgubila vse imetje, ki je pripadlo možu in bila poleg tega
izgnana. V primeru vrnitve so jo prebičali in ožigosali, nato pa vnovič izgnali,
pred tem pa so jo peljali po Trstu ob spremljavi trobente in drugih pripomočkov.
Če jo je delikta obtožil njen mož, je izgubila imetje in bila obglavljena (ni kaj:
učinkovit način, kako se je mogel mož znebiti nadležne žene!)." Razlika v
obravnavanju moških in žensk je razvidna tudi iz dejstva, da moških "skokov
čez plot" statut ne obravnava med kaznivimi dejanji. Ženski, ki je pod pretvezo
zakrivila dvomoštvo, je grozil javni sežig.''^

ŽIVLJENJSKI UTRIP

Zaključimo to paberkovanje z živahno življenjsko podobo, ki jo moremo
povzeti iz tržaškega zakonskega sešitka. Čeprav vzgojeni v veri in spoštovanju
do Boga, so bili tedanji Tržačani še kako "krvavi pod kožo". Preseneča
raznovrstnost prekrškov, sprevrženosti in zločinov, ki jih kot možne predvideva
tržaški statut.

Medtem ko se je na glavnem mestnem in obeh obmestnih trgih (zimaj vrat
Cavana in Riborgo) odvijalo resnobnejše poslovno življenje, pa je bilo življenjski
utrip nedvomno najmočneje čutiti na trgu, dodeljenem branjevkam, ki so prinesle
k stojnicam tudi kričoč podmladek ter razna domača opravila. Nedvomno so se
med seboj pogosto sprle, morda celo zlasale za stranke. Verjetno je bilo prav tu
največkrat slišati zmerljivke "kurba, vlačuga, sleparka, prašiča, krava, oslica ...",
ki jih omenja statut.

Razvedrilo so za Tržačane poleg običajnih veselic pomenili zlasti ogledi
javnih kaznovanj - od milejših, kot je bUo namakanje v vodo, razstavljanje na
prangerju, sramotne povorke po mestu, nošenje kamenja okrog vratu do milejših
telesnih (bičanje) in najokrutnejših (krvavih) telesnih kazni - teh so bili deležni
najhujši zločinci.

Družabno življenje - tudi v prepovedanih oblikah - se je odvijalo v gostilnah,
gostiščih, kopališčih in v bordelu za občinsko palačo. Gotovo se ni zaključilo z
zatonom sonca, ampak se je - skrito očem - nadaljevalo še pozno v noč.

Kljub prepovedim ponoči tudi življenje na cestah ni zamrlo. Nekateri
razgrajači so našU nočno zabavo v tem, da so se plazili po cestah, razbijali po
vratih hiš someščanov, prepevaU pod njihovimi okni opolzke pesmice, polivali

63 Statut TS, knjiga m, člen 62.

64 Statut TS, knjiga m, člen 61.

65 Statut TS, knjiga III, člen 57.

98

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestneea statuta

ali pričvrščevali pred ali na vrata in zidove hiš raznovrstno svinjarijo.*^ Mladi
objestneži so se potikali po mestu z orožjem in brez predpisane svetilke, pred
hišna vrata someščanov pa so nastavljali Ustke z risbicami moških spolnih organov
(membra virilia signala in papiro) ah s kratkimi sramotilnimi in nedostojnimi zapisi,
ki so kazih ugled mesta in meščanov.*"^ Našli so se tudi nekoliko sprevržeru moški,
ki so iskali svoj užitek v transvestizmu: preoblačili so se v nenavadno obleko, si
nadevali brade in maske ali se oblačili v ženske

Dodatek k statutom, ki je bil sprejet 1451, je skušal zagotoviti Tržačanom
miren sen in razposajene, neporočene mladeniče, ki so bili starejši od 14 let,
zadržati doma vsaj v delu noči: od druge ure zjutraj do jutranjega zvonjenja
Avemarije pri sv. Justu.*"' Kdove s kakšnim uspehom?

BESEDA O AVTORICI

Darja Mihelič. znanstvena svetnica na
Inštitutu za slovensko zgodovino ZRC SAZU,
redna profesorica Univerze v Ljubljani za
zgodovino Slovencev do konca 18. stoletja. Nje-
no znanstvenoraziskovalno delo zajema objave
in analize latinskih in italijanskih izvimikov
sevemoistrskih mest srednjega in prvih stoletij
novega veka. Raziskave zadevajo še vprašanja
historične topografije in kolonizacije, gospodar-
sko in družbeno zgodovino Slovencev. Proučuje
problematiko zgodovine mest, zgodovino
vsakdanjega življenja, zgodovino historiografije. ^

ABOUT THE AUTHOR

Darja Mihelič, scientific councillor at the
Institute for Slovene History with the Scientific
Research Centre of the Slovene Academy of
Sciences and Arts, full professor at the Univer-
sity of Ljubljana for the history of the Slovenes
until the end of the 18"' century. Her scientific
and research work includes publication and
analysis of Latin and Italian original documents
from the North-Istrian towns, dating from the
Middle Ages and from the first centuries of the
Modem Age. Her research work also tackles
issues of historical topography and colonisation
and the economic and social history of the
Slovenes. She further studies issues of the
history of towns, the history of everyday life
and the history of historiography. i

66 Statut TS, knjiga III, dodatek k členu 9.

67 Stahit TS, knjiga EI, dodatek k členu 28.

68 Stahlt TS, knjiga ffl, člen 78.

69 Stahlt TS, knjiga ffl, dodatek k členu 28.

99

Darja Mihelič

SUMMARY

THE WOMEN OF MEDIEVAL TRIESTE IN THE MIRROR OF THE
TOWN'S STATUTE

The (15*-century) statute of Trieste contains many references from which
we can deduce data on the life and activities of contemporary Triestian women.

The society of Trieste of that time was a patriarchal one. During her
childhood a girl lived imder the protection of her father or guardian. When she
married - and this could occur as early as the age of twelve - she was subordinate
to her husband in marriage. She was dependent and second to the "stronger
sex". This is not only obvious from the recurrent order in which the man is
always mentioned first (father and/or mother, son and/or daughter) but also
from a series of concrete provisions in the statute.

A Triestian was free to treat his wife as he wished and could even abuse
her physically without risking sanction. Into the marriage both spouses brought
their own property and on it built their further welfare and property. The original
property of either spouse was held to be his property. But the property acquired
in the marriage was joint property. And so were the debts acquired in the
marriage. For the duration of the marriage the husband was the proprietor, user
and manager of his wife's entire property, that is of her dowry as well as of the
property she acquired in the marriage. Because of the husband's full authority
in the marriage, the stature tried to limit his influence and to protect the interests
of his wife and her relatives The statute's provisions enabled the wife's relatives
to protect her property rights and supervise her business activities.

That the legal capacity of Triestian women was limited is obvious from the
fact that they were not allowed to appear as witnesses to a testament, a codicil or
other record of a last will or public document, except for less important ones.

But also their business activities were limited even if they had their own
movables and real property. The statute, however, mentions some occupations
open to women. Among the "decent" crafts women were allowed to be bakers;
among the indispensable ones, stigmatised by the public as being indecent, that
of public mistress is often mentioned. Women were also stall-holders at the market
or paid maids with prosperous families. A respectable profession in which we
encounter Triestian women is that of nun.

The statute frequently refers to women as possible victims or subjects of
criminal offences and major attention is given in particular to rape. Beside men
also women are actually mentioned as possible perpetrators of more or less serious
criminal offences. Such offences could be contrary to the interests of the town,
that is to the trade provisions governing the town, to the town's safety and to
principle of loyalty to the town's authorities. Criminal offences could also involve

100

Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta

Other citizens, that is cause damage to their property or person. Offences against
persons were either of a physical or moral nature. Serious vice offences were
concubinage, adultery and bigamy. The extensive treabnent of adultery in the
town's statutes indicates that it must have been a more than infrequent
phenomenon...

RESUME

LA TRIESTINE DU MOYEN AGE A TRAVERS LES STATUTS
MUNICIPAUX

Les stabats de Trieste (datant du 15e siècle) contierment de nombreuses
clauses qui peuvent nous donner des renseignements sur la vie et les activités
des Triestines d'autrefois.

A l'époque, la société triestine était patriarcale. La jeune fille vivait à l'âge
tendre sous la protection de son père ou de son tuteur. Après son mariage - elle
pouvait se marier dès l'âge de douze ans - elle passait sous la tutelle de son mari.
Fragile, eUe était victime du sexe «fort». Cette subordination à l'homme se perçoit
non seulement dans le fait que l'homme était toujours cité en premier (père et
ordre/ou mère, fils et/ou fille) mais aussi dans toute ime série d'actes statutaires
très concrets.

Le Triestin pouvait traiter sa femme comme bon lui semblait. 11 pouvait la
maltraiter en toute impunité. Les époux apportaient dans le mariage certains
biens qui représentaient la base de leur biens futurs. La partie apportée dans le
mariage par l'im ou l'autre des époux restait sa propriété. Tout ce qui était acquis
au cours du mariage était mis dans la communauté. Même les dettes accumulées
durant la vie conjugale étaient commîmes. Pendant la durée du mariage, l'homme
était propriétaire, bénéficiaire et tuteur de tous les biens appartenant à sa femme:
de la dot, qu'elle avait apportée dans le mariage comme de tout ce qui faisait
parti de leurs biens communs. Face à l'omnipotence de l'homme, les statuts étaient
ime tentative visant à réduire l'influence masculine et à protéger les intérêts de
la femme et de sa famille. Les actes statutaires permettaient aux parents de la
femme de protéger ses biens matériaux et de veiller à ses affaires.

Le pouvoir juridique des Triestines était extrêmement limitée. Elles ne
pouvaient pas, par exemple, servir de témoin lors de l'élaboration de testaments,
codicilles ou autres écrits posthumes, ni même pour des documents publics
ordinaires, à moins qu'il ne soit de moindre importance.

De même, les activités commerciales, que pouvaient exercer les Triestines,

101

Darja Mihelič

étaient limitées, bien qu'elles puissent être propriétaires de biens mobiliers et
immobiliers. Il y avait, toute fois, plusieurs professions dans lesquelles elles
pouvaient être actives: d'abord celles qui se plaçaient sous le signe de métiers
«honnêtes», par exemple, les boulangères, et celles, qui, bien que nécessaires,
étaient publiquement méprisées car «malhonnêtes», par exemple la profession
de courtisane. Ensuite, les femmes de Trieste pouvaient travailler comme
vendeuses sur le marché ou servantes chez les bourgeois. On les retrouve aussi
dans la profession, respectée, de religieuses.

Le plus souvent, les statuts font état de la femme soit comme victime
potentiel soit comme objet de délits. Ils portent une attention particuUère au viol.
Les femmes figuraient également, aux côtés des hommes, cormne actrices de déHts
plus ou moins graves. Ces délits pouvaient concerner les intérêts de la ville: ses
lois économiques, sa sécurité et le principe de loyauté aux pouvoirs municipaux,
les relations sociales: la propriété privée ou une personne physique. Les actes
contre une personne étaient de nature soit physique soit morale. Les délits moraux
les plus sérieux étaient le concubinage, l'adultère et la bigamie. L'étude
approfondie de l'adultère dans les actes statuaires donne à penser que l'adultère
était un phénomène courant...

102

'SMO SE BOLJŠE RAZUMELI V TRSTU
KOT V PIRANU"
Podoba Trsta v spominih Supetrcev
do 2. svetovne vojne

Borut Brumen

IZVLEČEK

Avtor prispevka analizira tiste socialne
spomine prebivalcev in prebivalk istrske vasi
Sv. Peter, ki so vezani na Trst v času med
letoma 1900 in 1941. Pri tem ugotavlja po-
men socialnega spomina in z njimi povezanih
zgodovinskih izkušenj za kulturno tradicijo
skupnosti, v kateri je Trst vse do danes ohranil
položaj ekonomskega in simbolnega urbanega
centra.

ABSTRACT

The author analyses the social memories
of the inhabitants of the Istrian village of Sv.
Peter which are related to Trieste from 1900
to 1941. He establishes the significance of
social memories and the historical experience
connected with them to the cultural tradition
of a community in which Trieste has preserved
the position of an economic and symbolic
urban centre.

V tem prispevku bom predstavil in analiziral socialne spomine prebivalcev
in prebivalk istrske vasi Sv. Peter', ki so vezani na Trst, v času med letoma 1900
in 1941. S spomini na Trst, povezanimi z aktualnimi izkušnjami in spoznanji, si
Supetrci- sproti (so)ustvarjajo sociabio in imaginarno podobo tega mesta. Na ta
način si Supetrci - tako kot tudi mi - neprestano vzpostavljajo svoja razmerja s
sedanjostjo in v socialnem spominu velikokrat iščejo ter tudi najdejo tisto oporo,

' v Sv. Petru sem lansko leto zaključil terensko raziskavo o socialnih spominih, časih in identitetah.
Moje terensko delo predstavlja del projekta "Med tradicijo in moderno", Inštituta za humanistične študije -
"Institutum Studiorum Humanitatis" v Ljubljani, ki ga je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS.
Sv. Peter je istrska vas, ki je približno 8 km oddaljena od morske obale in približno 30 km od Trsta. Leži na hribu
nad dolino od leta 1991 obmejne reke Dragonje in istoimenske vasi Dragonja, ki se je razvila v zadnjih 50 letih
pretežno z naseljenci iz Sv. Petra. Ob popisu leta 1991 je v vasi živelo 412 prebivalcev/k (85,6% slovenske, 2,6%
italijanske, 1,3% hrvaške, 3,2 regionalne, 0,9 druge narodnosti in 6,2% neopredeljenih). Večina prebivalcev/k je
zaposlena (moški ponavadi formalno, ženske večinoma v neformalnem sektorju), vendar jim kmetovanje
(intenzivno pridelovanje povrtnin, vinogradništvo, oljke) predstavlja pomemben dodaten vir zaslužka. V velilci
večini so prebivalci/ke Sv. Petra katoliki. Njihova župnijska cerkev je v sosednji vasi Krkavče, v samem Sv.
Petru pa stoji podružnična cerkev. V vasi imajo štirirazredno podružnično šolo, vaški dom z dvorano, kjer sta
sedež krajevne skupnosti in KUD Sloga, zadružno trgovino in gostilno.

2 Tako sami sebe imenujejo prebivalci in prebivalke vasi Sv. Peter.

103

Borut Brumen

ki "identificira skupino, daje smisel njeni preteklosti in opredeli njene želje in
zahteve do prihodnosti" (Fentress & Wickham 1992: 25).

Socialni spomin Supetrcev kot enakovredna dimenzija zgodovinske resnič-
nosti in z njimi povezane predstave o Trstu nam omogočajo navidez iracionalno,
precenjujoče, enostransko, da ne rečem emocionalno in mitično razumevanje
Trsta, skozi njihovo "racionalnost" in njihovo "logiko". Takšni spomini in pred-
stave, vezani na šupetrske socialne prakse, lokalno razumevanje in (iz)rabo
prostora, konceptualizacijo časa in socialno ter simbolno konstiukcijo drugačnosti
in podobnosti, omogočajo specifično razumevanje in videnje urbanega prostora.
Pravzaprav predstavljajo zunanji pogled na mesto v tistih (zgodovinskih) izho-
diščnih točkah, ki jih je Martine Segalen poimenovala kot nujne za kreacijo urba-
nosti (Segalen 1993: 64). Sprejemanje šupetrske "resničnosti" postavlja Trst in
šupetrske predstave o Trstu v širši, sredozemski okvir.

V svoji hvalnici temu prostoru Predrag Matvejevič ugotavlja, da so bila v
preteklosti mediteranska mesta tista, ki so svojim "domorodcem" predstavljala
tako državo kot tudi nacijo. "Mesta so bila za njih in država in nacija in še nekaj
za povrh" (Matvejevič 1991: 19). Vsaj do začetka tega stoletja naj bi tudi Trst
svojim prebivalcem in prebivalkam uspeval nadomeščati državo in predvsem
nacijo (Cattaruzza 1991). "Tržaške nacije" je, kot ugotavlja Elke Nicole Kappus^,
dokončno konec na začetku tega stoletja, ko se z nastopom fašizma zaključita
procesa nacionalizacije in italianizacije tržaškosti - Triestinitä. Po svoje se tega
spomnijo tudi v Sv. Petru.

KAKO JE BILO V TRSTU POD AVSTRIJO?

Obdobje pred prvo svetovno vojno je v šupetrskih socialnih spominih
vezano zgolj na nekatere splošne ocene tistega časa.* "Pod Avstrijo je bilo dobro tu
pri nas. Znaste, kako je bilo? Do tri leta niste rabili plačati davkov. Znaste, letos je
slabo, k leti je boljše in ste plačali eno in drugo," se časa avstoogrske monarhije
spominja eden izmed najstarejših informatorjev. Povsod v vasi sem slišal, da so
takrat ljudje zaupaH državi'^ in da se niso počutili manjvredne zaradi svoje etiiične
in nacionalne pripadnosti. "Ma so stari pripovedovali, kako so takrat v Trstu še
govorili po domače. Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu," mi je zaupala
informatorka iz Sv. Petra. V Trstu, ki je bil takrat v isti državi kot Sv. Peter, so se

3 Glej prispevek Elke Nicole Kappus v tej številki Etnologa.

* Na začetku stoletja je v Sv. Petru, italijansko imenovanem San Pietro deli' Amata, živelo v 99 hišah
435 prebivalcev, od katerih se jih je 338 opredelilo za Slovence in 97 za Italijane (Gemeindelexikon 1906: 58).
Desetletje kasneje je bilo v Sv. Petru 470 prebivalcev, od tega 402 Slovenca, 46 Hrvatov in 22 Italijanov (Ostanek
1993: 186). Podatki nam zgovorno pričajo o tem, kako je bilo uradno nacionalno opredeljevanje Supetrcev v
veliki meri odvisno od trenutnih političnih pogojev in življenjskih strategij.

5 To zaupanje so mi največkrat pojasnjevali s splošnim blagostanjem, ki ga v resnici sploh ni bilo, in
predvsem z možnostjo odloga plačila davkov v primeru slabih letin za časa Avsto-Ogrske monarhije, kar je bilo
ukinjeno takoj z nastopom fašistične Italije.

104

"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"

Supetrci počutili doma. Tako njim kot tudi dobršnemu delu ostalih Istranov je
Trst zaradi svoje velikosti, multietnične sestave, ekonomske moči in temu
primerne ponudbe ter povpraševanja nedvomno predstavljal glavno mesto.

Čeprav naj bi bili Supetrci pred prvo svetovno vojno gospodarsko v prvi
vrsti vezani na Piran, Koper in Buje, kamor so dnevno hodili prodajat svoje
pridelke, pa so občasno vsi hodili tudi v Trst. V Sv. Petru naj bi se v tem času
samo dve ženski ukvarjali z nakupovanjem kmečkih pridelkov in jajc v notranjosti
Istre in jih nosiU prodajat v Trst.^ Za eno sem slišal, da je v istrsko notranjost
"hodila navadno oh torkih in se vračala oh sredah. V četrtek je bila doma, v petek je
pripravljala za soboto iti ča. V soboto pa v Trst. V eni uri in pol je bilo treba vstati in
iti z mušo (oslom) dol v Koper Nato z vaporjem (parnikom) v Trst. Tam se je
prodajalo, je bil en plac. Najprej je bil gor, se reče pri kanalu, pri Sv. Antonu. Potem pa
so naredili doli nižje, ki je še danes. Samo danes je vse pokrito. Tistikrat je bilo vse
razkrito." Nekatere ženske iz Sv. Petra naj bi že pred prvo svetovno vojno prale
perilo za stranke v Trstu in prodajale mleko. Tudi nekaj moških iz Sv. Petra naj bi
bilo zaposlenih v Trstu, kjer naj bi delali v kantjeri - ladjedelnici in v luki kot
nosači.^ Drugače pa so moški, zlasti tisti, ki so prihajali iz premožnejših kmečkih
družin, v Trstu organizirali in vodili prodajo sezonskega sadja; jabolk, breskev
in češenj: "Je none nabral češnje: v češnjah je bU včasih denar, to se je dalo živeti, veš,
kako? So naložili 20, 30 kg na glavo in v Trst. Vse je šlo: grozdje, jabolka... In je precej
zaslužu. Naša roba je bila zelo cenjena." Po pripovedovanjih sodeč ženske takrat še
niso hodile v Trst delat kot služkinje ali gospodinjske pomočnice. Prav tako so
mi vsi po vrsti zagotavljali, da takrat še niso imeli sorodnikov v Trstu. Pri večini
informatorjev je Trst v spominih prisoten kot tisto mesto, od koder so fantje in
možje šli v klavniške fronte prve svetovne vojne. Kakor lahko razberemo iz
spominov, se je po njej položaj Supetrcev v novi italijanski državi bistveno
spremenil, zaradi poslabšanih ekonomskih razmer pa naj bi se občutno povečaH
tudi stiki s Trstom.*

SUPETRCI V TRSTU MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

"Pod Avstrijo so na sodiščih govorili tri jezike: slovensko, italijansko in nemško.
Pol so pa pršli Italijani, ki so bili jezni na Slovence, saj so jih napadali še pod Avstrijo
in je bilo tega konec," je začetek italijanske okupacije opisal informator. V vasi je
splošno sprejeto mnenje, po katerem se prvo obdobje italijanske države enači z
bedo: "Je bila mižerija. Veste, kaj pomeni mižerija? Kriza je bila. Revščina. Če je bila
revščina tu, ke je bila kmetija, kaj pa tam, ke ni bilo kmetije?" Spomini na revščino so

6 Gre za tisto dejavnost, po kateri se danes opredeljuje Šavrinke. Več o Šavrinkali glej v Rogelja &
Ledinek 1996 in Bmmen 1997.

7 Kar potrjuje tudi Julij Titi (Titi 1965:107).

8 Do tega podatka sem prišel samo na osnovi zbranih pričevanj. Ta se, zaradi objektivnih razlogov, v
večini nanašajo na čas med obema svetovnima vojnama.

105

Borut Brumen

V Sv. Petru v večini primerov povezani s strahom pred italijansko davkarijo.
"Pod Avstrijo je pršu financier za plačat. Ste rekli taku, taku in je šel ča in ste plačali
k leti. Pod Italijo pa je bilo treba plačati davek. Če ni bilo denarja je bilo gorje, je prišel
kuštodijo, smo mu mi rekli, kaj rečejo zdaj? Rubežnik. Samo je bilo to žalostno, če je
prišel", se tega spominja informator. Tisti, ki niso mogH plačati davka, so se
navadno zadolžiU pri bogatejših kmetih ali pa pri bankah. V koHkor se je ponovila
slaba letina, jim je grozil bankrot, katerih se Supetrci prav dobro spominjajo.
Prav tako kot velike zmrzah na začetku 20. let in občutnega padca prodaje vina',
kar je Šupetrce dobesedno prisililo, da so v večji meri iskah dodatne možnosti
zaslužka v obalnih mestih in v Trstu.

V Piranu, Bujah in Kopru so ženske prodajale kmečke pridelke. "Veste, pri
nas je bila mižerija in je mama šla z domačimi pridelki dvakrat na teden v Piran, da ne
trpi družina gladu. Z mušo je peljala drva, kis, kanele, venke, kakšno jajce, česen,
čebulo in se je nabralo malo denarja. Prodajala je v Piranu na trgu ali pa po hišah, kjer
so jo dobro poznali, saj je veliko hodila v Piran... Oče pa ni nikoli šel v Piran," se tega
časa spominja informatorka. Njen oče, kot tudi vehka večina ostalih moških iz
Sv. Petra, ni hodil prodajat v obalna mesta. Supetrci so vsako mesto (Piran, Koper,
Izola in Buje) posebej imenovali "grad", največ težav pa so po spominih sodeč
imeli prav v "gradu" Piranu: "Čujte, so rekli, da je v gradi boljše življenje. Ino mi
drugi seljaki, kmeti, ko smo šli že v Sečovlje so nas po strani gledali. Nobena gradžanka
ni šla s kmetom. So nam rekli po talijansko "un contadino" - kmet. Piranci so bili bolj
kulturni ljudi ino mi smo bli ko "sciavi". Razumeste, zakaj "sciavi", ker smo govorili
slovensko. Samo mi drugi smo znali dva jezika, uni pa samo enga." Moški iz Sv. Petra
so zato hodili v Piran samo po nujnih, uradnih opravkih. Njihov odpor do Pirana
je razumljiv, saj so se tam zaradi pogostih žatitev, vezanih na njihov socialni
status in nacionalno pripadnost, počutili vse prej kot zaželjene.

V velikem mestu, kot je bü Trst, ki ga je agrarno zaledje, kamor lahko prište-
vamo tudi Sv. Peter, zasipalo s presežki svoje produkcije, je bila prisotnost
kmečkega prebivalstva iz okolice del vsakdana. Tudi znanje slovenščine je, kljub
fašizmu, v Trstu kot urbanem centru predstavljalo nekaj "normalnega". "Ma, v
Trst so prihajali Furlani, Krašovci, Istriani in Benečani. Tam so bili Avstrijci, Slovenci,
Italijani, Židje in pravoslavci in so vsi govorili malo po domače in malo po talijansko."
Ne glede na to, koliko so v Trstu zares vsi po malem govorili tudi "po domače", je
že multietnična sestava Trsta omogočala Šupetrcem lažjo identifikacijo s tem
mestom. Trst je Šupetrcem v obravnavanem obdobju predstavljal nenadomestljiv
trg za prodajo svojih pridelkov - povrtrdn, zelenjave, perutnine, sadja, mleka,
žganja, vina, kruha in drv - ter prostor za opravljanje različnih plačanih
uslužnostnui dejavnosti - pranja in dela gospodinjskih pomočnic ter služkinj
(primerjaj Ravnik 1996).

5 supetrci so pred 1. svetovno vojno sloveli kot večji pridelovalci grozdja in s tem vina. Trgovci z
vinom so prihajali v Sv. Peter iz krajev, ki so se po I. svetovni vojni znašli v Kraljevini SHS. Zaradi tega so bili
Šupehci prikrajšani za zaslužek (Titi 1965: 22, 74,78).

106

"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"

Supetrci so v času med obema svetovnima vojnama hodili v Trst s parnikom
iz Kopra'", v primeru slabega vremena pa tudi peš. V 30. letih je parnik šestkrat
na dan peljal iz Kopra v Trst in nazaj", poleg tega je bila v sredini 30. let
vzpostavljena tudi pomorska zveza med Sečovljami in Trstom, ki so jo Supetrci
uporabljali samo pri prevozu večjih tovorov. Do Kopra so šli večinoma peš "čez
Pomjan, po stari poti v Šmarje in dol v Koper". Izjema so bili samo najbogatejši
kmetje, ki so se v Trst vozili s kočijami ali pa s "karetino" - kolesljem.

V Sv. Pehu skorajda ni bilo družine, iz katere ne bi vsaj ena ženska hodila
delat v Piran. Petinsedemdesetletna ženica, ki še dandanašnji občasno hodi v
Trst kot prodajalka, je svoje spomine na Trst predstavila takole: "Prvič sem prišla
v Trst z desetimi leti. Sem jokala in prosila mamo, da hi rada šla z njo v Trst. Bene, je
rekla, ko boš umesla in spekla kruh boš šla v Trst. Jaz sem tekla kot nora v trgovino,
kupila kvas, moka je bila doma in spekla kruh na ognjišču. Je prišla moja mama, je vidla
ta kruh in so jo solze zalile, da kako sem mogla narediti jaz to. Je moj oče rekel, boš šla
v Trst, ker danes si hila brava. In tako sem šla z mamo do Sečovlja, od tam pa je vozila
barka v Trst. Potem smo ponoči spali na barki in zjutraj prišli v Trst. Tam so čakali
fakini, da bodo nesli robo na trg... Lepo je bilo. Dopadlo se mi je en kraj, ki so mu pravli
Betula. Tam se je kupovalo pol kile rib ocvrtih in potem ena puna karta teh rib in bela
štruca, ma še denes jaz čutim ta gušt, kako z užitkom sem jaz to jedla...". Večina
deklic iz Sv. Petra je morala pred svojim prvim obiskom Trsta dokazati svojo
sposobnost opravljanja "ženskih" del. V bistvu je šlo za neke vrste ustaljerü
socializacijski vzorec, kjer je bila nagrada za opravljeno delo tudi neke vrste
zagotovilo, da bo dekle lahko v prihodnosti samostojno opravljalo po mami
"podedovano" delo v Trstu. Fantom se topogledno ni büo treba dokazovati, saj
se je od njih v prvi vrsti pričakovalo, da bodo delali na kmetiji. Za njih je obisk
Trsta ponavadi predstavljal velik dogodek, do katerega je prišlo, ko so dosegU
določeno starost, to je med sedmim in desetim letom starosti: "Prvič sem šel v
Trst z materjo. Sem hodil še v šolo in je šla enkrat v četrtek v Trst in sem šel z njo."
Čeprav so tudi oni šli največkrat z mamo na trg, izjemoma tudi z očetom, ko je
ta šel prodajat večje količine sezonskega sadja, pa pri fantih obisk Trsta ni imel
tako močne izobraževalne funkcije kakor pri deklicah. Večina moških iz Sv. Petra
se spomni, da so jih ob prvem obisku Trsta peljali na ulico, kjer so bile stojnice s
sladkarijami, in pa v zabaviščni park, kjer se je marsikateri Šupetrc prvič peljal z
"gondolo" - vrtiljakom. Moški in ženske iz Sv. Petra se vsi zelo dobro spominjajo
svojega prvega obiska Trsta, kaj so počeU, kaj so jedli in kje so hodili, tako da
lahko rečemo, da je bila fascinacija nad Trstom pri vseh enaka.

Ženske so večkrat tedensko hodile v Trst prodajat kmečke pridelke. To so
počele na trgu, prodaja na domu se je razširila šele po drugi svetovni vojni, ko so
njihovi stalni odjemalci poštah sorodniki aU poznani Pirančani, ki so se takrat

10 z vlakom, ki je med letoma 1902-1936 vozil na relaciji Poreč - Trst (Tome Marinac 1994:38) in je imel
eno izmed postaj tudi v sosednjih Sečovljah, pa se zaradi visokih cen Supetrci niso vozili.

11 Dnevnik Domenika Kavrečiča iz Kortine, v lasti družine Šribar.

707

Borut Brumer\

izselili v Trst. Ženske, ki so delale v Trstu, so se med sabo ločevale na tiste, ki so
v Trstu prodajale kmečke pridelke, in one, ki so prale in hodile delat kot
gospodinjske pomočnice in služkinje'^. Slednje so živele pri italijanskih družinah,
kjer so imele svojo sobo in posteljo. Vstajale so ponavadi ob sedmih zjutraj
pospravljale, prale, likale, kuhale in delale "vse, vse, vse...", kot je povedala
informatorka, ki je šla z dvanajstimi leti za služkinjo. Za svoje delo je dobivala
100 lir mesečnega plačila, kar ni bilo veliko. Vseno pa si je prihranila toliko
denarja, da je pri 24 letih pustila to delo in si je lahko kupila "vse", kar je bilo
potrebno za balo.

Prodaja pridelkov in delo peric ni bilo vezano na zakonski status žensk,
medtem ko so bile služkinje samo neporočene ženske. Kljub temu pa je bilo
žensko delo v Trstu, predvsem zaradi pogoste odsotnosti od doma, v določeni
meri tudi stigmatizirano: "]a, saj so tudi za ženske, ki so delale v Trstu govorili, da
so pocestnice. Zdaj se za tiste ženske, ki gredo v Trst ne govori več, da ni ženska. Ne,
to je danes ženska, ki zasluži v Italiji. Zmeraj pa je bila tudi kakšna, ki se je poročila v
Trstu. Veste, kaku je bilo, ali je bila taka ali onaka, ma se je poročila."

Žensko delo v Trstu je bilo nujno potrebno za družinsko ekonomijo in preži-
vetje družine: "Sem vzdrževala vse s tem denarjem. Mož je bil kmet, on ni prinesel
niti pare, " je povedala žena srednje velikega kmeta iz Sv. Petra. Po pripovedovanjih
sodeč naj bi najboljše šlo tistim ženskam, ki so v Trstu prodajale mleko: "Se je
vidlo ja, da so kaj boljše vozile. Se je vidlo na obleki. Tudi, če so popravljali hišo, ker so
lažje kot drugi." Ženske iz Sv. Petra, ki so v 30. letih kot prve redno zaposlene
vaščanke začele delati v nekaterih izolskih tovarnah ribjih konzerv, pravijo, da
po nastopu redne službe niso hodile več v Trst. Svojim sovaščankam, ki so
nadaljevale s prodajo in delom v Trstu, pa so to početje na nek način celo zavidale,
saj delo v Trstu nikoli ni bilo tako naporno in monotono kot delo v tovarni.

Čeprav so ženske prodajale in delale ter tudi zaslužile v Trstu, pa so, kot
pravijo, večino stvari kupovale v Kopru: "Enkrat se v Trstu ni kupovalo. Samo
Koper. Prodat si šel v Trst, kupovat pa v Koper. To vsi. Koper je bil več kmečko. Za kar
si hotel, je bilo: za kmeta in za vse." Izjemo pri nakupih so predstavljala zdravila in
blago za šivanje, ki so ga ženske nabavljale v Trstu. "Poplin za bluzo, pike za
srajčke. Potem je bil tibet in šetin. Se je kupovalo za ženske. To so vzele črno. Tudi
druge barve... Flanelo za naredit hlače ino tistele kombineže. Burho je bil za moške
srajce. Za hlače je bil regardin." Ženske iz peščice šupetrskih premožnih družin so
si v Trstu kupovale tudi obleke: "V Trstu so imeli bolj elegantno. Mama ni marala
kupovati tie, ker je bilo bolj grobo šivano in delano. Imeli so anka bolj na izbiro." Vse
nakupe so opravljale po končani prodaji ati delu v Trstu. Ta čas bi lahko
poimenovali tudi prvi prosti čas žensk iz Sv. Petra. Povedale so mi, da so po
končanem delu rade šle na sprehod po Trstu opazovat, kako se nosijo tržaške
gospe in kaj se razstavlja v tigovinskih izložbah. Nato pa so si, skorajda naskrivaj,

12 Podrobnejšo predstavitev oblik in pomena dela žensk iz Sv. Petra v Trstu glej v prispevku Martine
Orehovec v tej številki Etnologa.

108

"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"

kupile kakšno potrošniško drobnarijo kot so dišeča mila, ogledalca, nakit in včasih
tudi pomaranče za otroke, cigarete za može. In "jest sem prinesla mojemi moži dve
špinjolete (cigarete), da mi varje otroke. Sem kupila one Popular, ki so bile najcenej. Ne
pa Sport, ma vi se ne spomniste," je svojo pripoved o nakupih v TrsUi zaključila
ena izmed žensk.

Moški iz Sv. Petra so redkeje hodih v Trst prodajat pridelke kot ženske in
še takrat so ponavadi prodajali sezonsko sadje aH posevke "na velko", se pravi,
da niso prodajali na stojnicah. "V Trst smo vozili krompir, smo vozili grozdje, smo
vozili črešnje, hruške, jabolke, kdor jih je jemo. To smo prodajali na velko. Jest sem jemu
breskve in hruške. En teden sem spal v Trsti in oni so mi pošiljaU gor, jest sem pa
prodajal... Sem spal na barki, ki je hodila iz Sečovelj gor Lejte iz Umaga je šla ena
barka, Sečovlje dve, Pirana tri, iz Izole štiri in iz Kopra dve. Šest, enkrat sedem bark je
vsako jutro šlo v Trst," se prodajanja v Trstu spominja starejši informator. Skorajda
vsi se spominjajo, da so od Supetrcev hodih prodajat samo tisti moški, ki je "kaj
jemo", se pravi premožnejši. Nekateri so to prodajo opravljali skupaj s svojimi
ženami in prav za njih lahko trdim, da so biH prvi šupetrski zaljubljenci v "premi-
kajoče se slike". Pred spanjem na barki so imeli namreč dovolj časa, da so šH na
obisk večerne filmske predstave, včasih pa tudi "past zijala" na tržaški korzo.

Moški nakupi v Trstu so bili vezani izključno samo na njihovo primarno
gospodarsko dejavnost - kmetovanje aH obrt. Tako so v Trstu kupovali delovne
stroje, gnojila, semena in orodja, npr. kovaški meh na ročni pogon.

Vseeno pa je večina šupetrskih moških ostajala doma. Med njimi tudi večina
tistih, ki niso imeH dovolj lashie zemlje za obdelovanje. Ena izmed informatork
mi je povedala, da moški pri njih niso podpiraH niti enega vogala hiše, temveč
so bili tako kot vrata v hiši, zatorej se nikoH niso premakniH od doma. Vzroke
zato lahko mogoče iščemo v neke vrste tradicionalnem ruraHiem etosu, kjer se je
mesto vedno predstavljalo kot sovražna tvorba in se je od "pravega" moškega
zahtevalo, da z delom na zemlji dokaže, da je sposoben moški in oče. V šupetrski
praksi pa je skozi "ženski pogled" to pomenilo tudi, da "moški niso imeli nobene
skrbi, nobene obveznosti enkrat. V glavnem so za vse skrbele ženske, razen tam, kjer so
bik velika imetja in so moški imeli vse v rokah." V obravnavanem obdobju ni bil v
Trstu zaposlen nobeden Šupetrc in šele v drugi polovici tridesetih let zasledimo
prve moške, ki so se redno zaposHH v sečoveljskem rudniku.

ZAKLJUČEK

Osnova kulturne tradicije agrarnih skupnosti ni zgodovina, pač pa njihove
zgodovinske izkušnje. Te izkušnje predstavljajo "bistvene elemente kolektivne
podobe sveta, kolektivnega vedenja in kolektivnega spomina neke skupine ali
družbe" (Giordano 1989: 19). Gre za neke vrste kolektivni (in s tem tako ali
drugače ideološko pogojen) historični spomin, ki je vezan na doživete in
posredovane izkušnje, ki jih delimo z drugimi. Ta spomin ni vezan na zgodovino.

109\

Borut Brumen

ki (p)opisuje in razlaga naše konstrukte o tem, kaj, kdaj, kako in zakaj se je nekaj
zgodilo in se dogaja v naši "realnosti".

Socialni spomini Supetrcev, vezani na Trst, nikakor niso sestavljeni zgolj iz
natančnih letnic, opisov velikih političnih dogodkov ali biografskih podatkov
vplivnih osebnosti, temveč predstavljajo izkustveni in imaginarni prostor, v
katerem lahko lokalizirajo svojo preteklost". Ti spomini so tesno povezani z
ekonomsko vlogo Trsta. Ne smemo pozabiti, da so Supetrci takrat skupaj z
Tržačani živeU v isti državi in jim je Trst predstavljal "njihovo" glavno mesto".
Ko Supetrci govorijo o Trstu, govorijo najprej o tistem mestu, ki jim je s svojim
tigom, ponudbo in povpraševanjem omogočalo preživetje v kriznem obdobju.
V spominih ni bil Trst kot njihov "glavni grad" nikoli omenjan kot politični,
kulturni aH verski center, temveč kot ekonomski urbani center. Kot takšen je
moral biti po definiciji tudi center kulturnih inovacij in neprestanega širjenja le
teh (glej Redfield & Singer 1971).

Trst tako Šupetrcem ni predstavljal zgolj prostora, kjer so lahko zaslužili
prepotireben denar za preživetje, temveč so se tam srečevali tudi z mestom kot
urbanim kulturnim centrom, z drugačnimi življenjskkni stiH in praksami. Ženske
iz Sv. Petra tam niso samo prodajale pridelkov, svojega dela in nakupovale hrane
ter nujnih gospodinjskih potrebščin. V Trstu so kot gospodinjske pomočnice aH
služkinje - "z metodo neposredne udeležbe" - spoznavale drugačno organiziranje
gospodinjstva, notranjo opremo in prehrano, medsebojne odnose, navade in
manire Tržačanov, njihove koncepte meščanstva in časa. Na trgu in ulici so imele
priložnost opazovati mestne ljudi in njihov oblačilni videz. Čeprav je bil njihov
(delovni) prostor v Trstu vezan ponavadi zgolj na pristanišče, izbrane hiše
delodajalcev, tržnico in na nekatera gostišča v bližini tižnice, so se, kot same
pravijo, "rade sprehodile po bogatih ulicah, kjer je bilo veliko trgovin in lokalov". To so
tudi prve omembe sprehodov, na kar moramo biti pozorni, saj nam ti podatki
govorijo o tem, da so šupetrske ženske, čeprav še niso bile v rednih delovnih
razmerjih, v Trstu začele ločevati delovni čas od ne-delovnega časa. Tega so imele
tudi doma ob nedeljah in največjih cerkvenih praznikih, tukaj pa je predstavljal
prvo zaznavanje drugačnega časa, prostega časa, tistega, ki je pomensko neločljivo
vezan na čas trga in dela (Adam 1995: 96). Pred in po opravljenem delu so se
velikokrat znašle v položaju, ko jim je ostal čas za sprehode po Trstu, na katerih
so skupaj opazovale in komentirale, kako se nosijo Tržačani/ke in kaj je novega
v mestu. V Trstu so si tu in tam naskrivaj kupile kakšno "nepotrebno" potiošniško

13 Po Mauriceu Halbwachsu se kolektivni spomin razlikuje od zgodovine v dveh ozirih. Prvič gre pri
kolektivnem spominu za kontinutraiü miselni tok. Od ene kontinuitete k drugi, kjer se od preteklosti ne ohraiù
nič dodanega, temveč zgolj tisto, kar lahko preživi v zavesti skupine. In drugič, da pravzaprav obstaja več
kolektivnih spominov, medtem ko naj bi bila zgodovina nedeljiva in ena sama. Tako se po definiciji kolektivni
spomini pokrivajo z mejami skupine in jih ne presegajo (Halbwachs 1991).

1^ Ta položaj je na simbolni ravni ohranil vse do danes, navkljub najprej jugoslovanski in danes slovenski
državni meji (in mogoče v nekaterih ozirih prav zaradi te državne meje), s katero je bil Trst odrezan od svojega
zaledja.

110

"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"

drobnarijo - ogledalo, nailo, denarnico ali cenen nakit. Nekatere, tiste redke, ki
so spremljale svoje može pri njihovi prodaji sezonskega sadja, pa so se ob
večernem prihodu v Trst skupaj s svojimi možmi odpravile v kino, ta simbol
naprednega mestnega potrošniškega življenja.

In nenazadnje je ženskam prav delo v Trstu, natančneje rečeno njihov
zaslužek, omogočal, da so lahko v okviru patriarhalne družine in vaške skupnosti
zase zahtevale enakopravnejši status in si ga do neke mere tudi izborile.

V sociahiem spominu Supetrcev zaseda Trst v prvi polovici tega stoletja
prostor ekonomskega centra. Cela kopica drobnih opazk pa nas opozarja na to,
da je Trst za Šupetrce simbolno predstavljal tudi prostor "civiliziranega" načina
življenja. Seveda so Supetrci na drugačen način doživljali urbani prostor kot
Tržačani, vendar pa so zaradi lashiih interesov in strategij ter velikosti mesta,
njegove izrazite socialne, etnične in kulturne heterogenosti Trst vedno dojemali
kot svoj glavni, če že ne edini urbani center.

LITERATURA IN VIRI

ADAM, Barbara: Timewatch: The Social Analysis of Time. Cambridge, Oxford/Polity Press 1995.
BRUMEN, Borut; The State want it so, and the Folk cannot do anything against the State

anyway. V: Narodna umjetnost 33/2, Zagreb 1996, str. 139-155.
CATTARUZZA, Marina: Slovenes and Italiens in Trieste 1850-1914. V: Engman M. (Ed.): Ethnic

Identity in Urban Europe. Worcester/ Billings & Sons. 1991, str. 189-220.
FENTRESS, James & WICKHAM, Chris: Social Memory. New Perspectives on the Past. Oxford/

Blackwell 1992.

GEMEINDELEXIKON österreichisch - iUirysche Küstenland (Triest, Görz und Gradiska, Istrien)
VII. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900.
Wien 1906.

GIORDANO, Chrishan: Die vergessenen Bauern. Agrargeselschaften als Objekt
sozialwissenschaftlicher Amnesie. In: Giordano C. & Hettlage R. (Hg.):
Bauemgesellschaften im Industriezeitalter. Zur Rekonstruktion ländlicher
Lebensformen. Berlin/ Dietrich Reimer Verlag 1989, p. 9-27.

HALBWACHS, Maurice; Das kollektive Gedächtnis. Frankfurt/ Fischer Verlag 1991.

MATVEJEVIČ, Predrag: Mediteranski brevijar. Zagreb/Grafički zavod Hrvatske 1991.

OSTANEK, France: Slovensko - hrvatska jezikovna meja v Istri. Gradivo za obdobje od leta 1860-
1956 - III. del. V: Annales - anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 3/93. Koper
1993, str. 177-196.

RAVNIK, Mojca; Bratje, sestre, strniči, zermani: družina in sorodstvo v vaseh v slovenski Istri.

Ljubljana, Koper/ ZRC SAZU, Lipa d.o.o. 1996.
REDFIELD, Robert & SINGER, M. Milton: City and Countryside: The Cultural Interdependence.

V: Teodor Shanin (ed.). Peasants and Peasants Societies. Harmondsworth/Penguin

Books 1971, Str. 337-365.
ROGELJA, Nataša & LEDINEK, Špela; Šavrinka, šavrini, šavrinija. V; Glasnik Slovenskega

etnološkega društva. Ljubljana 36 (1996), št. 2-3, str. 40-43.
SEGALEN, Martine; Memory, Kinship and Citizenship in an Urban Context: The Case of

Nanterre (France). V: Anthropological Journal on European Cultures - Urban Europe.

Ideas and Experiences. Fribourg/Frankfurt 2 (1993), št. 2, sh". 55-66.
iriL, Julij; Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper / Založba Lipa 1965.
TOME MARINAC, Bogdana: Občina Izola. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja -

20. stoletje. Izola/Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1994.

111

Borut Brumen

BESEDA O AVTORJU j

Borut Brumen, mag. etnologije in dipl. '
sociolog kulture, zaposlen kot asistent stažist j
za etnologijo Evope na Oddelku za etnologijo j
in kulturno antropologijo Filozofske fakultete j
v Ljubljani. Področja dela: evropska etnologija,
urbana etnologija, antropologija Mediterana, '
antropologija časa in prostora. Zadnja pomemb- !
nejša objava: Cambio en los conceptos de j
tiempo y espacio de los pueblos eslovenos a
causa de la nueva frontera estatal. V: Maria
Câtedra (ed.), Politica y Sociedad No. 25, '
Madrid 1997. Avtor knjige Na robu zgodovine :
in spomina (Murska Sobota 1995), soustano- j
vitelj in soorganizator vsakoletne mediteranske |
etnološke poletne šole v Piranu in soizdajatelj
(skupaj s prof. dr Zmagom Šmitkom) zbomika 1
MESS-Mediterranean Ethnological Summer i
School (Ljubljana 1996). ,

ABOUT THE AUTHOR

Borut Brumen is an M.A. in ethnology
and a graduated sociologist of culture. He is
employed as trainee assistant for the ethnology
of Europe at the Department of Ethnology and
Cultural Anthropology of the Faculty of Arts
in Ljubljana. Fields of work: European ethnolo-
gy, urban ethnology, anthropology of the Medi-
terranean, the anthropology of time and space.
His most recent published article is Cambio en
los conceptos de tiempo y espacio de los pueblos
eslovenos a causa de la nueva frontera estatal. V:
Maria Catedra (ed.), Politica y Sociedad No. 25,
Madrid 1997. He is the author of "Na robu zgo-
dovine in spomina" ("On the margin of history
and memory". Murska Sobota 1995), co-founder
and co-organiser of the annual Mediterranean
Ethnological Summer School in Piran and co-
publisher (together with professor dr. Zmago
Smitek) of the MESS collection - Mediterranean
Ethnological Summer School (Ljubljana 1996).

SUMMARY

"WE GOT ALONG BETTER IN TRIESTE THAN IN PIRAN"
Trieste before the Second World War in the memory
of people from Sv. Peter

The social memory of the male and female inhabitants of the Istrian village
of Sv. Peter and their concepts about Trieste which are connected with this me-
mory allow us to understand their apparently irrational, exaggerated, biased,
one might even say emotional and mythical understanding of Trieste through
their own "rationale" and "logic". Such memories and concepts, connected with
their social practices, local understanding and land use, with their conceptuaU-
sation of time and with the social and symbolic construction of differences and
similarities, enable a specific understanding and view of the urban space. The
author analyses those social memories of the inhabitants of the Istrian village of
Sv. Peter that are connected with the Trieste of the early 20* century imtU 1941,
a period when they Hved in the same two states as the Triestians. First in the
Austro-Hungarian monarchy in which Trieste was the biggest and fastest
developing port. In the social memories of the villagers this period is seen as one

112

"Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu"

of relative welfare, in which Trieste appears merely as a place where agricultural
produce is sold. The economic crisis made the selling of agricultural produce
under fascist Italy rule in Italy of vital importance for the survival of many
families in Sv. Peter. And there was also a considerably number of women from
Sv. Peter who worked in Trieste as maidservants and washerwomen.

The author establishes that in these social memories Trieste is never referred
to as a poUtical or reHgious centre, but only as an economic urban centre. As
such and by definition it was also the centre of cultural innovation. To the villagers
Trieste was not just a place where they could earn the money they badly needed
to survive, but they also saw it as a modern urban centre, with different Hfe
styles and practices. Women who went to work to Trieste several times a week
started to distinguish between working hours and non-working hours, that is
free time, a phenomenon inseparably connected with the origin of a market and
labour. A series of random remarks (about going to the movies, buying consumer
goods, having walks and observing the townspeople) remind us that to the people
of Sv. Peter Trieste symbolically also meant a space where the way of living was
"civilised". The people of Sv. Peter, of course, experienced the urban space in a
way different from that of the Triestians, but due to their own interests, strategies
and to the size of Trieste, its markedly social, etimic and cultural heterogeneity
they have always seen Trieste as their main urban centre.

RESUME

"NOUS NOUS SOMMES MIEUX ENTENDUS A TRIESTE QU'A PIRAN"
L'image de Trieste dans la mémoire des habitants du village de Sv.
Peter, avant la Seconde guerre mondiale

La mémoire sociale des habitants du village istrien de Sv. Peter (St. Pierre)
et les images qu'ils ont de Trieste, nous donnent, à travers leur "rationalité" et
leur "logique", une vision de Trieste en apparence irrationnelle, surestimée,
partiale, voire émotionnelle et mythique. Ces souvenirs et ces images, liées aux
pratiques sociales, à la compréhension locale et à l'usage de l'espace, à la
conceptualisation du temps et à la construction sociale et symbolique de la
différence et de la ressemblance rendent possible une compréhension spécifique
et une vision de l'espace urbain.

Dans cet article, l'auteur analyse les souvenirs sociaux des habitants du
village istrien de Sv. Peter qui se rattachent à Trieste, du début de ce siècle à 1941,
lorsqu'ils vivaient dans le même pays que les Triestins. D'abord, sous la Monarchie
Austro-Hongroise dans le cadre de laquelle Trieste était le port le plus important
et connaissait im développement rapide. Dans la mémoire sociale des villageois.

113

Borut Brumen

cette période évoque une aisance relative car Trieste leur permettait de vendre
leurs produits agricoles. Dans ITtalie fasciste, pendant la crise économique, la
vente des produits agricoles était devenue indispensable à la survie de plusieurs
familles de Sv. Peter. C'est pourquoi, à cette époque, de nombreuses femmes de
Sv. Peter essayaient de trouver un emploi à Trieste comme blanchisseuse ou
comme femme de ménage.

L'auteur constate que, dans la mémoire sociale, Trieste est toujours évoqué
comme im centre économique urbain et jamais comme un centre politique, ou
religieux. Toutefois, de par sa quatité de centre urbain, la ville était également
par définition un centre d'innovation culturelles. Trieste n'était donc pas
seulement un lieu d'échange, nécessaire à la survie, c'était également un endroit
où les villageois pouvaient se confronter à la vule comme centre urbain ainsi
qu'à des styles et à des pratiques de vie différents. Plusieurs fois par semaine au
travail à Trieste, les femmes de Sv. Peter pouvaient distinguer le temps de travail
du temps libre qui était, dans un sens, étroitement hé aux heures de marché et de
travail. Toute une série de petites observations (concernant le cinéma, les achats,
les promenades et l'observation des citoyens) nous apprennent que, pour les
habitant(e)s de Sv. Peter, Trieste représentait, de façon symbolique, un endroit
où Ton vit d'une manière plus "civitisée". Les viUageois de Sv. Peter ont,
certainement, vécu ce lieu urbain différemment des Triestins. Toutefois, de par
leurs propres intérêts, leurs stratégies et la taille de Trieste avec son explicite
hétérogénéité sociale, ethnique et culturelle, ils ont toujours considéré Trieste
comme leur principal centre urbain.

114

DELO ISTRANK V TRSTU *

Martina Orehovec

IZVLEČEK

Avtorica na primeru razislcave v vasi
v Slovenski Istri osvetljuje delo žensk izven
doma in vlogo, pomen ter razsežnosti
plačanega gospodinjskega dela, ki ga danes
tamkajšnje ženske opravljajo pri tržaških dru-
žinah. Zaposlovanje žensk v servisni, usluž-
nostni dejavnosti je zelo razširjeno na vsem
slovenskem obalnokraškem mejnem območju
z Italijo, zlasti v bližini večjih italijanskih
mest (Trst, Gorica, Videm), kjer se ženske iz
slovenskega območja pogosto odločajo za
opravljanje gospodinjskega dela pri družinah
onstran meje.

ABSTRACT

The article sheds light on the work of
women outside the home based on a research
of a village in Slovene Istria. The author
analyses the role, significance and dimensions
of paid household jobs which in Trieste are
often carried out by women from this village.
The employment of women in the services
sector is very common in the entire coastal
and Karst border area with Italy, particularly
in the nearby Italian towns (Trieste, Gorizia,
Udine), where women from the Slovene areas
often take up household jobs with families
across the border.

Področje ženskega dela sem raziskovala v vasi Sv. Peter v Slovenski Istri.'
Podobne življenjske zgodbe in intervjuje, ki sem jih zbrala v tej vasi, bi verjeh:io
lahko našla marsikje v Istri in na Primorskem. Iz njih je razvidna kontinuiteta
ženskega dela v historičnem in geografskem kontekstu, ki je pomembna za

Prispevek temelji na etnografskem gradivu, ki sem ga zbrala na terenskem delu v vasi Sv. Peter v
Slovenski Istri v letih 1994/95/96, kjer sem raziskovala problematiko ženskega dela. Omenjena študija je bila
del raziskave "Med tradicijo in modemo". Centra za mediteranske šhidije in ISH - Inštituta za humanishčne
študije v Ljubljani. Raziskavo je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Besedilo
je predelana in dopolnjena slovenska verzija predavanja, ki sem ga imela na Mednarodni etnološki poletni šoli
v Piranu 1996 in bo v angleščini objavljeno v zborniku predavanj MESS.

' Sv. Peter je razložena vas s 306 prebivalci (1991.1.) na skrajnem JZ Šavrinskega gričevja, na slemenu
med dolinama reke Dragonje in potoka Dmice. V vasi sta dve cerkvi, štiriletna osnovna šola, trgovina, gostilna
ter dvorana za kulturne prireditve in prostori krajevne skupnosti. Pokopališče s cerkvijo sv. Ehiha leži na najbolj
dvignjeni vzpetini nad vasjo. Vas spada v občino Piran, kjer je tudi njihovo pristojno sodišče z matičnim uradom. ►

115

Martina Orehovec

razumevanje današnje pogoste oblike plačanega (neformalnega) dela žer\sk kot
gospodinjskih delavk v Trstu. Ženske delajo kot gospodinjske pomočnice v
gospodinjstvih Italijanov srednjega, zgornjega-srednjega, tudi zgornjega razreda
v Trstu. Pri tem je pomembno, da so ženske, ki delajo v Trstu, bilingvalne: govorijo
istrski dialekt slovenskega jezika in tržaško italijanščino.

Namen študije je bil raziskati vlogo in položaj žensk v družini in v vaški
skupnosti v zgodovinski perspektivi. Nameravala sem ugotoviti, kakšna sta
položaj in vloga žensk na območju Istre. Zanimal me je njihov vsakdan, kako
živijo, kaj delajo, kako je njihovo delo cenjeno, kako vidijo same sebe in kako jih
vidijo drugi, kaj se je spremenilo v njihovem življenju in kaj vedo o življenju m
delu svojih mater na skrajnem severnem obronku Mediteranskega sveta. S tega
vidika so me pritegnile t.i. Šavrinke^ - ženske iz agrarnega zaledja obalnih mest,
ki so koncem 19. stoletja pa vse do let po 2. svetovni vojni intenzivno trgovale s
kmetijskimi pridelki po hrvaški in slovenski Istri in z njimi oskrbovale Trst. To
(pre)prodajanje kmetijskih pridelkov je bilo v takratiiem času "mižerije" pomem-
ben ah edini vir denarja za številne družine.

Danes ženske v Trstu opravljajo slabo plačana opravila v neformalnem
delu storitvenega sektorja. V večini primerov so čistilke, gospodinjske pomočnice,
služkinje. Tovrstne delavke Henrietta Moore imenuje gospodinjske delavke
(Moore, 1988:82-89). Nekatere ženske s podeželja prodajajo gospodinjam oziroma
družinam pri katerih delajo, tudi lastne kmetijske pridelke. Vendar pa je mesečni
dohodek ženske, ki je zaposlena v tej dejavnosti v Italiji, primerljiv z dohodkom
prenekaterega visokokvalificiranega delavca v Sloveniji. Skoraj iz vsakega gospo-
dinjstva v Sv. Petru najmanj ena ženska dela (ali je delala) v Trstu, kar kaže na to,
da je to delo bistvenega pomena za današnji ekonomski, socialni in družbeni
položaj teh žensk v družini in za položaj njihovih družin v vaški skupnosti.
Ženske, ki delajo v Trstu, so pomemben člen med ruralnimi in urbanimi območji
in posrednice kulturnih vplivov med mestom in vasjo. Iz Trsta prinašajo novitete

► v 10 km oddaljenili Sečovljah otroci po štirih letih nadaljujejo osnovno šolanje, Sečovlje pa so tudi njihova
poštna enota. Po cerkveni upravi spada Sv. Peter v Krkavško faro.

Leta 1991 je po popisu prebivalstva v Sv. Petru živelo 306 prebivalcev, 153 žensk in 153 moških. Aktivnih
prebivalcev je bilo 150 ali 49,5 %, od katerih jih 132 ali 88 % opravlja poklic, od vseh aktivnih je 55 žensk, kar je
36,6 %, od teh 55 žensk pa jih 45 opravlja poklic.

Izobrazbena struktura v Sv. Petru pa je bila 1.1991 naslednja: od prebivalcev starih 15 let in več jih je
bilo 1.6 % (4 - 3ž, Im) brez šolske izobrazbe, 8,1% (20 - 16ž, 4m) je imelo 1-3 razrede osnovne šole, 29,7 % ali 73
prebivalcev (44ž, 29m) 4-7 razredov osnovne šole, s končano osnovno šolo jih je bilo 18,7 % (46 - 22ž, 24m), s
srednjo šolo 34,1 % (84 - 32ž, 52m): od teh jih ima večina, t.j. 54,7 % (46 - 17ž, 29 m), poklicne, delovodske in
poslovodske šole, 20,2 % (17 - 7ž, lOm) tehnične in druge strokovne šole, 25 % (21 - 8ž, 13m) pa šole za srednje
usmerjeno izobraževanje, 6,5 % (16 - 7ž, 9m) jih ima višjo šolo, z visoko pa jih je bilo 0,8 % (2 - 2ž, Om).

Leta 1991 je bil delež kmečkega prebivalstva 7,6% od skupnega prebivalstva. Kmečka gospodarstva je
imelo 194 članov gospodinjstev od skupnega števila prebivalcev, 109 članov gospodinjstev pa jih ni imelo.

2 V besedilu uporabljam ime Šavrinke za ženske, ki so še v letih po 2. svetovni vojni trgovale po Istri
z agrarnimi pridelki in jih jirodajale v Trstu in drugih obalnih mestih. Zaradi novodobnega, na trenutke celo
mitološkega idealiziranja Savrink, pa bi na tem mestu rada opozorila, da sam termin implicira več pomenov:
geografskega, etničnega in poklicnega (glej: Rogelja & Ledinek: 1996). O procesu oblikovanja šavrinske identitete
je obšimeje pisal Borut Brumen (1996:148 -150).

116

Delo Istrank v Trstu

V Sv. Peter, kjer živijo. Ne posredujejo le materialnih dobrin, ampak tudi nekatere
moralne in socialne vzorce, s katerimi se srečujejo v družinah, za katere delajo,
in opravljajo njihovo lastno selekcijo "mestnih" vrednot. Pravzaprav gre za
vsakodnevne popotaice med njihovo domačo vasjo, ki predstavlja tradicijo, in
mestom Trstom na drugi strani državne meje, ki pomeni novi, urbani, modemi
način življenja. Zaradi različnih in od časa do časa spreminjajočih se poostritev
na italijansko-slovenski (prej jugoslovanski) meji so te ženske razvile različne
strategije, da so jih obšle in kljub temu hodile preko meje tako pogosto in s
tistimi pridelki, ki so jih hotele prodati v mestu. Med njimi se je razvila oblika
skupinske zavesti, identiteta, ki se kaže v njihovi medsebojni pomoči, pa tudi v
socialni kontroh.

Z ekonomsko recesijo in prestrukturiranjem gospodarstva v Sloveniji po
1991. letu so propadle številne tovarne in podjetja. V teh okoliščinah predstavlja
neformalno delo žensk v Trstu pomembno možnost in zelo pogosto strategijo
žensk (zlasti tistih z nizko ali brez poklicne izobrazbe) za pridobivanje sredstev
za življenje. Delo v Trstu tudi zagotavlja nadaljnji razvoj tega območja, saj je
lahko - kot opozarja Christian Giordano - neformalno delo institucija in strategija
za blaženje posledic ekonomske recesije z rastočim deležem brezposelnosti in
zagotovilo za kontinuirani razvoj (Giordano 1994).

Zato bom v nadaljevanju razprave dokazovala, da je neformalno delo žensk
iz Sv. Petra v Trstu bistveno za položaj žensk v družinah in v vaški sredini in je
neločljivo povezano s preteklimi oblikami njihovega dela. Pridobljene izkušnje
z delom v Trstu, ki so se prenašale iz generacijo v generacijo in novo nastala
mreža sorodnikov v Trstu^ so ženskam iz Sv. Petra omogočale, da so si našle
delo v neformalnem sektorju. V zadnjih dvajsetih letih pomoč sorodnikov v Trstu
ni več pomembna niti potrebna, saj so si ženske iz vasi vzpostavile svojo lasbio
socialno mrežo, ki omogoča kontrolo neformalnega "trga dela" v Trstu. V
konfliktnih in kritičnih situacijah Šupetrke -ženske iz Sv. Petra predstavljajo
strateško skupino, ki takrat funkcionira kot neformalen socialni varnostiii sistem.
Za razumevanje vzrokov, ki so vodiU do tega, in vloge določenih zgodovinskih,
sociakiih in zlasti še upravnopolitičnih sprememb in dogodkov v Isfa-i, pa moramo
poseči nazaj v čas ob koncu 19. stoletja.

DELO ŽENSK DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE

Za to obdobje je bila poleg prevladujočega dela na zemlji značilna
(pre)prodaja kmetijskih pridelkov po celotnem območju Istre in v Trstu ter ostale
neagrarne dejavnosti: peka kruha za prodajo ter prenašanje in pranje perila na
domu za Tržačane, v manjši meri tudi za meščane ostalih obahiih mest. Od konca

3 Med leti 1945 in 1956 je s koprskega območja emigriralo 25.070 ali več kot polovica prebivalcev in vsi
niso bili Italijani (Titi 1965:113).

117

Martina Orehovec

19. Stoletja se je v Izoli začela razvijati tudi živilska industrija, ki je zaposlovala
pretežno žensko delovno silo.

Opravila žensk so se v Sv. Petru razlikovala glede na socialni položaj družine.
Žena in hči veUkega kmeta, veleposestnika, sta bih bolj vezani na dom in zemljo.
Zelo redko sta šli na trg prodajat pridelke. To je počel navadno mož ali pa so na trg
s pridelki poslali deklo, dekle iz revnejše družine, ki je služilo pri njih. "So bile
kmetije, ampak je bilo samo delo!" je povedala hči velikega kmeta v Sv. Petru. Na
velike posesti so hodili delat tisti, ki "niso imeli živine in le malo zemlje" iz njihove
aH okoHških vasi, tudi s hrvaške Istre. Ženske so v "žemade"* hodile ob večjih
sezonskih kmečkih opravilih: ob žetvi so šle tudi po par dni skupaj od hiše do hiše
npr. po bHžnji hrvaški Istri okoH Buzeta in Umaga, da so prišle do denarja. Tisti, ki
so üneH premalo svoje zemlje, so delaH zemljo tudi "na pol"'. Dekleta iz revnejših
družin s številnimi otroki in pogosto brez (enega od) staršev, so, čim so dorasle, šle
"služit" k bogatejšim kmetom, mlinarjem, trgovcem in gostilničarjem. Za njihovo
služenje so se navadno domenili starši aH skrbniki. Delo služkinje, dekle, so navadno
opravljale vse do poroke. Zasluženi denar so morala dekleta pogosto dajati staršem,
tako da večina ob poroki ni imela ničesar. "Jaz nisem imela, ko sem se poročila, nič.
Niti sobe. Nič. Niti postelje. Nič. Potem /po poroki - op. avt./ sem morala kupiti vse: od
krožnika do perona (vilice)," je povedala ena od njih.

Drobna prodaja pridelkov v obalnih mestih, pa tudi v mestih v hrvaški
Istri: npr. v Bujah, Bertonigli in Umagu, s katero so se ukvarjale izključno ženske,
je predstavljala v mnogih družinah edini vir dohodka in edini način, kako priti
do denarja za plačevanje davkov na zemljo. Obenem pa je ženskam ta zaslužek
zagotavljal večjo ekonomsko neodvisnost. V to delo so ženske uvajale svoje otroke,
zlasti hčerke, ki so tako spoznale načine prodaje in ravnanja v razHčrdh situacijah,
kot tudi materine (stalne) stranke. Informatorka iz Sv. Petra, vdova in upokojenka
po možu, ki sicer ne nosi več prodajat kmetijskih pridelkov v Trst, a še vedno
hodi tja tu in tam čistit k svoji dolgoletni stranki, je takole opisala svoje srečanje
s tovrstiio prodajo: "Alora, da vam povem. Ko sem imela šest let, sem začela z mojo
mamo, ki je hodila z vozom prodajat kis, prodajat jabolka, prodajat vse, kar smo doma
imeli. Sva hodili po Portorožu, po Bernardinu, pa tam pri Savudriji in Umagu z mušo
(osličkom) in vozom. Ustavili sva se, mama je šla v hišo vprašat, če rabijo..., jaz pa sem
ostala na vozu... Alora, sem začela z njo, ko sem imela šest let. In - kadar je šla ona
prodajat, sem šla tudi jaz z njo. In tako se gre en par botov, pa vas spoznajo."

Nekaj žensk iz Sv. Petra je peklo kruh za prodajo, s katerim so oskrbovale
večinoma hrvaško Istro: Buje, Kastel, Umag in Novi grad, prodajat pa so ga
nosile tudi v Piran in Trst. Od začetka 1. svetovne vojne je zaradi racionaliziranja
preskrbe peka in prodaja kruha na tem območju usahnila, v manjši meri se je še
nadaljevala med obema vojnama, vendar je že pred začetkom 2. svetovne vojne
povsem prenehala (Titi 1965:95,97). Družine, ki so imele vsaj nekaj zemlje, da so

^ Zemada pomeni en delovni dan; iz it. giomata.

5 Pri delu "na polovico" so obdelovali zemljo lastnikov, katerim so oddali polovico pridelka.

118

Delo Istrank v Trstu

lahko redih živino, so oddajale tudi mleko za prodajo. Zaradi naraščajočih potreb
se je vse do 1941. leta prodaja mleka v Trstu ustrezno večala (Titi 1965: 90).

Precej žensk iz Sv. Petra si je eksistenco družin in lashio večjo ekonomsko
neodvisnost zagotavljalo tudi s pranjem perila Tržačanom, pa tudi prebivalcem
ostalih obalnih mest in mest v hrvaški Istri". Pranje perila je bilo na
obravnavanem območju na splošno najbolj razširjeno v naseljih blizu tekoče
vode. V reki Dragonji so poleg žensk iz Sv. Petra prale tudi perice iz Nove
vasi, Koštabone, Krkavč (Titi 1965: 99). Ženske iz Sv. Petra so prale tudi na
lokvi sredi vasi, ki je bila med drugim pomembo središče izmenjavanja
informacij med ženskami. Mama ene izmed najstarejših informatork iz Sv. Petra
je prala rubo (perilo) nekega zdravnika iz Buj, pomagale pa so ji hčere, njena
sekrva (tašča) pa je poleg tega, da je hodila v hrvaško Istro po jajca^ ki jih je v
Trstu prodala, prala tudi perilo iz Trsta. Vse te ženske so enkrat tedensko šle v
mesto po umazano perilo in istočasno že oprano prinesle strankam nazaj. Kot
ugotavlja Titi, se je pranje perila od vseh neagrarnih dejavnosti najdlje obdržalo
(Titi 1965:100). Še več. Iz te dejavnosti, ki je poleg kuhanja osrednje gospodinjsko
opravilo, se po drugi svetovni vojni razvije danes tako razširjena oblika
(neformalnega) dela žensk v Trstu, o čemer bom govorila v naslednjem poglavju.
Nekatera dekleta iz Sv. Petra so se zaposlila v eni od ribjih tovarn v Izoli, da bi
si tako zaslužila denar za balo. Največ zaposlenih je bilo leta 1938, ko so se
tovarne preusmerile v predelavo za vojne potrebe (Tome Marinac 1993:119).

DELO ŽENSK OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO
KONCA SEDEMDESETIH LET

Posledica vzpostavljene nove državne meje so bile velike družbene in
ekonomske spremembe in procesi, ki so potekali v obravnavanem obdobju:
množično izseljevanje, depopulacija in deagrarizacija obalnega zaledja ter
industrializacija. To je dejansko vplivalo na kratkotrajni upad neformahiega
zaposlovanja žensk v tržaških gospodinjstvih kot gospodinjskih pomočnic,
vendar do popolne prekinitve stikov s Trstom in njihovimi dolgoletnimi stiankami
ter usahnitve omenjenega dela žensk ni nikoh prišlo. V obdobju od 1945 do 1956
se je zaradi negotovosti, kam bo pripadlo obravnavano območje, k Italiji ati novi
državi Jugoslaviji,** in v bojazni, da bo zaledje odtrgano od Trsta, precej družin

6 Delo in vsakdan peric v Rovtah v slovenski vasi na neposrednem obrobju Trsta med obema vojnama
je proučila Martina Repine (Repine 1991), študijo o pericah iz Bizovika, ki so prale za gospodinjstva v Ljubljani,
pa je objavila Pavla Štrukelj, 1958).

7 Reja kokoši in prodaja jajc je (bila) v agrarnem svetu vedno v domeni žensk. Jajca so bila tedaj za
žensko še posebej dragocena, saj so predstavljala skromen, a enega redkih ali edini vir dohodka, ki ga je imela
ženska. Kot je povedala informatorka: "Jajca sem imela Uidi doma, ker sem imela kokoši. Nisem jih imela dosti:
do štiri, pet. Pa sem /jajca/ zmeraj hranila, da bom imela za nest v Trst."

8 Ker sta sporno ozemlje zahtevali Italija in Jugoslavija, je bilo leta 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško
ozemlje - STO pod zaščito Združenih narodov in razdeljeno na cono A (It.) in cono B (Ju). 1954. leta je bil
podpisan Londonski sporazum o priključitvi slovenskega obalnega območja (cone B) k Jugoslaviji, s čimer je
bila vzpostavljena nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo.

119

Martina Orehovec

izselilo v Trst. Izseljenci iz Sv. Petra so v Trstu za Šupetrke takrat predstavljali
pomembno novo mrežo, na katero so se lahko oprle, ko so si iskale delo oziroma
stranke, pri katerih bi lahko delale. Sedaj so imele možnost v Trstu pri sorodnikih
prespali, kar je pomenilo v takratnem obdobju slabih komunikacij in povojne
revščine pomembno olajšavo delovnih pogojev.'

Ženske s podeželja so še vedno prinašale v obalna mesta kmetijske pridelke
in jih prodajale, v Trstu pa se je z dvigom življenjske ravni ponovno začelo
pojavljati povpraševanje po dodatni delovni pomoči v gospodinjstvih. Šupetrke
so tako nadaljevale delo peric v Trstu, vendar pride v tem obdobju do bistvene
spremembe. Namesto da bi ženske umazano perilo nosile domov (kot so to počele
doslej), kjer bi ga ob pomoči ženskih članov družine oprale in posušile, so to
delo začele opravljati v Trstu pri strankah na njihovem domu. Nekatere so ostajale
tam tudi več dni, ker so hodile prat od družine do družine. Ker njihovo delo ni
več potekalo v okolju družine in vasi, je s tem dejansko prenehala obstajati
osnovna produkcijska funkcija družine. Pranje perila postane primarna dejavnost
žensk, ob tem pa so priložnostno ves čas prodajale tudi lastne agrarne pridelke.
Titi ugotavlja, "da niti nova državna meja niti obilica sodobnih pralnih strojev
ali pralnic ni popolnoma prekinila te dejavnosti." In nadaljuje: "Posebno iz Krkavč,
Koštabone in Nove vasi hodi še danes /1.1965!/ tedensko okoH petdeset peric
prat perilo v Trst k tistim družinam, ki so jim ga že nekoč prale. Tam na podlagi
t.i. maloobmejne propustnice ostajajo na delu največ po tri dni. V tem času perejo
perilo ter opravljajo tudi druga gospodinjska opravila... Tak način na drugi strani
omogoča, da razen pranja v Trstu ostale dneve v tednu perice pomagajo na
domačem posestvu pri kmetijskih delih." (Titi 1965:100) In zmotno napoveduje
bližnji konec takšnemu načinu preživljanja žensk na račun razvijajoče se povojne
industrije na obalnem območju. Med pranjem po tržaških domovih je ženskam
namreč ostajal čas; ta "prosti čas"so ženske začele rabiti za druga gospodinjska
opravila, kar je bil nastavek za danes tako razširjeno obliko dela žensk kot
gospodinjskih pomočnic.

Drugi del tega obdobja od srede 60. do konca 70. let je doba gospodarske
rasti in rapidnega izboljševanja življenjskega standarda ljudi v vsej bivši državi
Jugoslaviji. Neformalno delo žensk v tržaških gospodinjstvih je po oceni
informatork ostajalo v tem času v istem obsegu. Če pa so hotele ženske še naprej
poleg dela strankam v Trstu prodajati tudi lastne kmetijske pridelke, so se -
zaradi omejitev ali prepovedi prenašanja določenih artiklov čez italijansko -
jugoslovansko mejo - morale preleviti v spretne "švercerke" - tihotapke. Ali, kot
je dejala informatorka: "Včasih se ni smelo kakšne stvari prenesti čez mejo. Ma, na
kakšen način je prišlo !" Poleg kmetijskih pridelkov - kot je žganje, meso,
maslo, olje, vino so na naši strani kupile v Italiji drage proizvode (npr. cigarete)
in to pretihotapile v Italijo, kjer so jih zlahka prodale po konkurenčni ceni in s
tem zaslužile. Pri tem je seveda prišla do izraza individualna iznajdljivost. "Moj

' Isto ugotavlja Mojca Ravnik za Abitante in Zanigrad (Ravrük 1996:147).

Delo Istrank v Trstu

oče je naredil pleteno flašo z dvojnim dnom: spodaj so dajali meso, na vrhu pa /so v
steklenico nalili/ mleko. Ker mleka so pustili več za meso pa so gledali... In potem je
bila moja mama enkrat tako "pametna", da je namesto mesa dala /v steklenico/ cigarete.
In ko je tisti /carinik/ dvignil flašo, je bila prelahka, da bi bila polna... In je potem
carinik to odkril in ji je flašo vzel. In je šlaflaša."

OBDOBJE PO LETU 1980

Mnoge mlade ženske, ki so se zaposlovale v industriji, so nekajkrat na
teden dodatno delale tudi v Trstu kot gospodinjske pomočnice, še posebej od
konca 70. let dalje. Tedaj se je že najavljala gospodarska kriza" in Trst je postajal
za ženske vse bolj aktualen vir (dodatnega) zaslužka. Podoben proces se dogaja
tudi po letu 1991, ko je ob ponovni gospodarski recesiji naenkrat množica ljudi
ostala na cesti brez dela. O obsegu tega pojava v Sv. Petiu je dejala ena od vaščank:
"Zdaj jih je tričetrt v vasi, ki grejo po dva, po tri, po štiri, tudi ves teden delat v Trst."

V 80. letih opravljajo ženske iz Sv. Petra v Trstu naprej različna gospodinjska
opravila: od čiščenja šip, tal, likanja, brisanja prahu, izjemoma kuhanja, pomivanja
posode, do vodenja hišnih ljubljenčkov na sprehod, urejanja vrta in do čisto
socialnih opravil: pogovarjanje in klepetanje s stranko o njenih problemih ter
skrb za ostarele, redkeje pa so tudi varuške otrok. Sedaj govorimo o gospodinjskih
pomočnicah, služkinjah in čistilkah, ki bi jih danes ustrezneje imenovali gospo-
dinjske delavke, saj so prvi trije izrazi zastareh in preobloženi s pomeni socialne
zaznamovanosti in revščine.

Takšni delovni odnosi trajajo tudi dvajset let in več. 78 let stara
Supetrčanka je o svoji izkušnji povedala: "Dvajset let sem hodila k eni, zmeraj k
eni /gospodinji/. Njen mož je bil barkan (mornar). }e bil en oficir. In ona nič - je bila
doma. Je imela dva otroka. Je bil še majhen njen sin, ko sem jaz začela hoditi k njim.
Je študiral še, hodil v šolo in je zdaj ugleden zdravnik. Še zdaj grem k njim. Rajši
mene vzamejo, kot da bi vzeli eno mlado. Rajši mene, ki ne morem nič. Me poznajo.
Mi rečejo, da sem jim kot sestra. Jaz sem res imela srečo, ma - moraš biti tudi ti..., če
jim ne delaš tako, kot bi oni hoteli,... To je vse... Samo kuhala nisem. Drugo vse...
Likala, prala tudi malo, kakšno malenkost na roke in tako. V enem dnevu se dâ
razmeroma malo narediti." Naslednji primer je mlajša vaščanka (46 let), ki je po
osnovni šoli s šeshrajstimi leti šla delat v tovarno motorjev Stil (današnji Tomos)
v Koper, sedaj dela v Trstu kot gospodinjska pomočnica, plačuje pa si prispevek
za pokojnino. Tako se je odločila zato, ker so bih pogoji za delo v tovarni zelo
težki, osebni dohodek pa nizek. O plačilu, ki ga dobi zdaj za delo v tržaškem
gospodinjstvu, je povedala: "Ne vem kakšne so plače zdaj tukaj /.../, ampak zaslužiš
enkrat več. Ti zaslužiš namesto petdeset tam okrog osemdeset tisoč/sit/na mesec, če

10 Bogdana Tome Marinac (1994:137) na podlagi statističnih podatkov za občino Izolo ugotavlja, da so
se po letu 1978 pojavile težave pri zaposlovanju žensk. Enak h-end lahko predvidevamo tudi za obe ostali obalni
občini, ki imata manj industrije.

121

Martina Orehovec

delaš šest ur na dan. Osemdeset, devetdeset tisoč na mesec. Samo: /plačati si moraš/
bencin - prevoz in če si plačaš zavarovanje... Res, efektivnega dela je šest ur, ampak
za vožnjo porabiš eno uro in pol /v obe smeri/, torej porabiš vključno z vsem najmanj
devet ur za šest ur efektivnega dela v Trstu. Vprašanje, kakšno delo imaš." Cena
njihovega dela seveda niha. Menda se vrti od 7.000 - 10.000 lir/uro, čeprav o
tem nerade govorijo. Na nižje plačilo pa so vseeno danes prisiljene pristati
tiste ženske, ki jim je to delo edini vir preživetja.

Informatorka se je o odnosih med njo in Tržačanko, pri kateri dela že
triindvajset let, izrazila: "Kot sestra mi je. Ona mi pove od A do Ž. Vse. Vse mi potoži.
Mama mia. Ona je zdaj ločena in veste, kako - ona se mi potoži. Njene kolegice niso /
primerne/za se potožit. Meni, ki jaz sem x, lahko mi pove. Ona se ne toži njim... Anche
parlar e un lavoro (tudi govoriti je delo)!" Izjava je zanimiva zaradi dveh razlogov.
Večina informatork poudarja, da so s svojimi delodajalkami v "sestrskih" odnosih,
ki pa jih moramo razumeti z vidika neenakopravnega položaja Supetrk. Res pa je
tudi, da Šupetrke predstavljajo neke vrste socialni ventil za svoje delodajalke, ki se
jim, kot je omenila informatorka, lahko v miru in brez skrbi potožijo.

Kmečko upokojena starejša informatorka (78 let) iz Sv. Petra, ki gre še
danes tu in tam kaj postorit k tržaški družini - svoji dolgoletni stranki, je o
razlikah, ki jih opaža med delom v Trstu v šestdesetih letih (1963), ko je začela,
in danes, povedala: "Zdaj ni lahko za nas dobiti niti v Trstu ne delo. Zdaj ne. Je
veliko žensk, ki hodijo, samo je mižerija tudi v Trstu. Ni več tista bogatija kot je bila.
/Tržačanke/ Si same kaj naredijo in potem jih je dosti, ki si ne upajo vsako /žensko/
vzet: ali da bi jim kaj ukradla, ali da bi..."

Ženske s tega območja imajo danes neke vrste monopol nad opravljanjem
hišnih opravil v Trstu. Zaradi preteklih vojnih razmer in še slabšega ekonomskega
položaja so jim v zadnjih letih ženske s Hrvaške vedno močnejša kunkurenca. S
kontinuiteto svojega dela pa so si Šupetrke pridobile sloves marljivih delavk, kar
jim kljub povečani konkurenci zagotavlja stabilno delo. Odnos do njihovih
delodajalk v Trstu je večplasten: na enem nivoju so odnosi "sestrski", o čemer smo
že govorili, na drugem pa povsem profesionalni. Ti se odražajo v jeziku oziroma v
izrazih, ki jih uporabljajo, ko govorijo o tržaških gospodinjstvih kot "boljših" in
"slabših hišah", kar impHcira zanje bistveno - boljše aU slabše plačilo. Se pravi, da
svoje delodajalce rangirajo v prvi vrsti po njihovi ekonomski moči. Prav tako so v
kulturnem smislu odnosi med njimi prepleteni: Šupetrke so do njih zelo kritične
in skeptične in se iz tržaških delodajalk tudi pošalijo (primer: ena izmed šem,
mask na pustovanju v Sv. Petru 1993.1. je büa tudi "šinjora iz Trsta"). Obenem pa
jim "šinjore" predstavljajo nekekšen ideal - jim dvigujejo raven aspiracije in želja,
zlasti v materialnem smislu. To je vidno v zgledovanju Šupetrk po meščaru<;ah: v
oblačenju, nakitu, osebrü urejenosti in opremljanju stanovanj." S tem pa se tudi

11 v večini novejših in adaptiranih hiš v vasi imajo prostor, ki ga imenujejo "sprejemnica" - dnevna
soba, ki jo predvsem vzdržujejo, v njih pa se skorajda nikoli ne zadržujejo.

122

Delo Istrank v Trstu

določajo vaške potrošniške norme in kriteriji ter statusni simboli. "Kar imaš ti,
rabim tudi jaz," se je izrazila informatorka in to načelo jih pravzaprav peha v
iskanje novih, eksistenčno nepotrebnih zaslužkov. Istočasno pa seveda povzroča
med vaščani nevoščljivost in tekmovalnost. To pa je tudi posledica sprememb v
socialni strukturi, ki so se zgodile zaradi industrializacije in modernizacije
podeželja. Zemlja zato danes ni več glavni statusni simbol, pač pa avto, hiša,
lepe zavese, nova svilena bluza, tudi dobro situirani otroci.

Pravzaprav omenjene dobrine, vrednote in želje "prekrivajo" naravo
njihovega fizičnega dela, kajti čas "mižerije", ko je bilo trdo fizično delo bistveno
za preživetje, je že zdavnaj mimo. Očihra je razlika v odnosu do "pospravljanja"
v Trstu med starejšo generacijo in med mlajšimi, pri katerih je vsaj v kontaktu s
tujci čutiti razumljivo zadrego. Ne gre samo za občutek sramu in stigmatiziranosti.
Po mnenju nekaterih avtorjev, naj bi dolgotrajneše delo v neformalni ekonomiji
vodilo do hudih konfliktov identitete. Kathan in Kendlbacher sta v svoji raziskavi
ugotovila, da "kdor več let živi od dela na črno, bo vedno teže rekel, kaj v bistvu
dela in kaj je naredil, vedno manj bo vedel, kaj on je in kaj zmore" (Kathan &
Kendlbacher 1995:16).

Prebivalci obalnega zaledja v Istri so bili v obravnavanem obdobju, od
konca 19. stoletja do danes, ekonomsko vedno orientirani k obalnim mestom, še
posebej k najrazvitejšemu Trstu. Ta vez se ni prekinila niti v obdobju, ko je bil
Trst z novo državno mejo po 2. svetovni vojni odrezan od Istre. Takrat sta zaradi
restrikcij in prepovedi pri prehajanju meje del prej povsem legalne, formalne
trgovine z agrarnimi pridelki in delo v Trstu postala nelegalna. Ženske so z
določeno mero tveganja takratno jugoslovansko-italijansko in sedanjo slovensko-
italijansko državno mejo izkoriščale sebi v prid. Sprva, v času, ko so ženske
prodajale, preprodajale, tihotapile kmetijske in kasneje tudi druge artikle, je šlo
pri tem bolj za znajdenje, izkušenost "know how", danes pa gre pri opravljanju
gospodinjskih opravil v Trstu za delo v neformalni oziroma "paralelni" ekonomiji,
kot predlaga izraz C. Giordano (Giordano 1994: 51).

POMEN DELA ISTRANK V TRSTU

Vsakdanje gospodinjsko delo doma je v prevladujočem patriarhalnem
miselnem okolju, kakršno je slovensko, še vedno v veliki meri zgolj "žensko
opravilo". To pa ženski spol po tradiciji "zasužnjuje", ne pa "osvobaja". Vsakdanje
trivialno gospodinjsko delo je namreč večno, nikoH ga ne zmanjka, jemlje pa
mnogim ves prosti čas. "In je res kar obupno," kot pravi norveška pisateljica in
nobelova nagrajenka Sigrid Undset v romanu Jenny, iz tridesetih let "da äovek
komaj opravi neko delo, pa se ga že mora znova lotiti, da je po hiši komaj počedeno, pa
je že spet vsa zamazana, in je jed komaj skuhana, pa je že treba pomivati" (Undset
1932:267). Nekatere feministke se sprašujejo, zakaj je gospodinjsko delo še vedno
opredeljeno kot neproduktivno tako v okviru doma in na družbenem nivoju in

123

Martina Orehovec

predlagajo rešitev problema celo z odmero davka na gospodinjsko delo, kar naj
bi imelo v skrajnem primeru mnogo učinkov na družbo'- (Segalen 1986: 304).

V tem prispevku sem pripovedovala predvsem zgodbo o tistem gospodinj-
skem delu, ki ga po letu 1945 istrske ženske opravljajo za plačilo v Italiji, pri
tržaških družinah. Za marsikatero povprečno primorsko družino pomeni to delo
danes pomemben delež prihodka, višji materialni standard, ženskam pa še več:
ekonomsko neodvisnost in suverenost ter moč pri odločanju, pa tudi izognitev
brezposelnosti. Henrietta Moore v svojem delu Feminism and Anthropology
ugotavlja, da je gospodinjsko delo tisto področje plačane zaposUtve, ki je še zelo
neraziskano, in so v bistvu ta sektor zaposlitve v deželah v razvoju šele pred
kratkim začeU upoštevati (Moore 1988: 85). Splošna značilnost plačanega
gospodinjskega dela je, da ga opravljajo izključno ženske, kar implicira dvoje:

1. Nizko plačilo glede na "skoraj imiverzalno spolno segregacijo poklicev"
(Tilly & Scott 1978: 230), ki še danes pomeni, da so "tipično moški poklici"
dosledno in bistveno bolje plačani kot pa "tipično ženski pokHci".

2. Minimalne možnosti za individualno ekonomsko neodvisnost (Yeandle
1984: 13).

Poleg tega ima zaposlovanje žensk kot služkinj že utrjeno tradicijo, saj gre
za tipično obliko ženske zaposlitve izven kmetijstva pred industrializacijo (Tilly
& Scott 1978: 68).

Z začetki dela Supetrk v Trstu, se pravi z ločitvijo njihovega doma od
prostora dela, je njihovo delo doma - gospodinjenje, dobilo novo podobo.
Naenkrat jim je v okviru doma ostalo v glavnem le gospodinjenje, torej t.i.
reprodukcijsko delo, ki poleg rojevanja otrok vključuje: kuhanje, čiščenje, varstvo
otrok, skrb za stare in bolne, vodenje gospodinjstva itd. (Moore 1988: 52).
Gospodinjsko delo je nevidno na empirični ravni, zaradi moške dominacije v
znanosti pa podcenjevano na teoretični. Gospodinjstvo namreč ne ustvarja profita
kot temeljnega merila za ocenjevanje dela v kapitalizmu.

Vendar pa so v obravnavanem primeru ženske pričele prodajati ravno to
sicer splošno necenjeno in podcenjevano gospodinjsko delo, ki ga opravljajo v
gospodinjstvih delodajalk in/ali delodajalcev v Trstu. Zaradi razlik v standardu
šele plačilo v italijanskih lirah dvigne vrednost gospodinjskega dela. Zaslužek
ženskam sicer omogoča relativno ekonomsko neodvisnost, ki pa je hkrati del
družinske strategije. Gre za konsenz, privolitev družine: družinski člani

12 Martine Segalen na tem mestu nadalje navaja zanimive rezultate študije ameriških moških (primerjamo
jih lahko tudi z evropskimi), ki jih sicer nacionalne statistike vztrajno spregledujejo; "Študija je pokazala, da
moški, če se poroči, prihrani 218 ur gospodinskega dela na leto. Če to pomnožimo s 44, povprečno dolžino
zakona v letih, dobimo skupno 9.592 ur, ki jih lahko moški svobodno posveti svoji karieri, prostočasnim interesom
ipd. Če bi moral plačati za te usluge, namesto da jih dobi opravljene zastonj, bi imela njegova družina precej
nižji življenjski standard in njegova lastna kariera bi bila otežena. Če bi bilo gospodinjsko delo vključeno v
izračun nacionalnega prihodka, bi imeli tudi boljšo predstavo, kaj vse vključuje. Toda to bi bila družbena
sprememba, ki bi verjetno naletela na odpor pri državi, proizvajalcih in sindikatih, ko bi prišlo do poskusa
njene realizacije" (Segalen 1986; 304).

124

Delo Istrank v Trstu

omogočajo ženi oziroma materi, hčeri, da to delo opravlja kot katerokoU drugo
zaposUtev izven doma. Gre za točno določeno organiziranost življenj vseh članov
družine, od zakonca do otrok in ostalih, da lahko usklajujejo oboje: plačano delo
in družinske obveznosti (Yeandle 1984: 104). Delo žensk "po hišah" v Trstu je
zato znotraj družin in v vaški skupnosti povsem legitimna oblika preživljanja.

Če gledamo na omenjeno delo z vidika geneze ženskega dela na
obravnavanem območju, pa lahko ugotovimo kontinuiteto in prevlado ženskega
dela izven doma že pred pojavom industrializacije: največkrat je bila ženska
tista, ki je več komunicirala z zunanjim svetom: sprva je trgovala s kmetijskimi
pridelki, nato pa si je iskala zaslužek z opravljanjem gospodinjskih opravil v
mestnih gospodinjstvih. Seveda z omenjenimi raztikami glede na socialno
pripadnost posameznic. Tudi po drugi svetovni vojni je bila ženska tista, ki si je
prva iskala dodatiio delo v Trstu, četudi je (bila) zaposlena (Tome-Marinac 1993:
139), moški člani družine pa so najpogosteje ostajati doma in obdelovati zemljo.
Zato sklepam, da kljub vsem ekonomskim in družbenim spremembam in
procesom, ki so potekali od konca 19. stoletja do danes, v bistvu drastične
spremembe in transformacije odnosov znotraj družin v vasi niso bile potrebne,
saj so bili posamezni elementi, modeti in strategije organiziranosti družinskega
življenja že uveljavljeni. Temu navkljub pa ne bi mogla reči, da se je opazno
spremenilo vrednotenje istovrstnega dela v njihovih lastnih gospodinjstvih v Sv.
Petru. Zdi se celo, kar je svojevrsten paradoks, da ostaja v splošnem v istrskih
domovih gospodinjenje še vedno neopaženo in tisto drugo breme žensk, ki jih
čaka, da ga opravijo, ko se vrnejo s taistega dela iz Trsta. Medtem ko delo teh
žensk dviguje kvaliteto družinskega življenja njihovih delodajalk, le-to omejuje
njihovo družinsko življenje (Andall 1992:46). Tako kot vsakršna druga zaposlitev
moškega ati ženske izven doma časovno okrni družinsko življenje.

Na tem mestu se srečamo še s socialno diferenciacijo in razredno neena-
kostjo. Razpoložljivost gospodinjskih delavk v bistvu služi osvobajanju drugih
žensk od gospodinjskih opravil. Ženske iz višjih razredov (bolje situirane) lahko
zato nadaljujejo in se v celoti posvečajo delu izven doma, predvsem pa je pri
zaposlitvi gospodinjske delavke bistveni cilj delodajalk pridobiti si več prostega
časa, več možnosti v zvezi z razporeditvijo časa, več avtonomije in več nadzora
znotraj gospodinjstva. Ženske so ločene razredno in rasno, kot pravi Henrietta
Moore (Moore 1988: 89). Istranke/Slovenke v Trstu in njihove delodajalke/ci
Italijanke/i so ločene razredno in glede na različno nacionalno pripadnost"; njihov
položaj v vlogi gospodinj v kapitalizmu ni enak. Ženske gospodinjske delavke
so tako daleč od tega, da bi bile gospodinje. So plačane delavke, s svojimi lastitimi
gospodinjstvi, odvisne od svojega zaslužka. Če se je starejša generacija žensk
oprijela tega dela izključno zato, ker je bila to v tedanjih razmerah splošne mižerije
edina opcija in način, da so njihove družine preživele, pa zdaj ženske s cele Istre

13 NacionaHstični konflikti med Slovani/Slovenci, (ki jih sovražno nastrojeni Italijani imenujejo s psovko
"sciavi") in Romani/Italijani pogosto dobivajo rasistične razsežnosti.

1^5

Martina Oretiovec

in širšega zaledja Trsta, celo tja do Ljubljane, opravljajo omenjeno uslužnostno
dejavnost v Trstu zato, ker to številnim ženskam predstavlja začasno ali
permanentno najboljšo možno izbiro za dodatni ali glavni zaslužek. Ta mnogim
poleg preživetja omogoča višji standard in več osebne svobode in neodvisnosti
kot marsikatero višjekvalificirano delo v Sloveniji. Višje plačilo za splošno
necenjeno gospodinjsko delo povzroči prevrednotenje tega. Zelo pogosto delo
predvojnih služkinj in gospodinjskih pomočnic, stanu, ki nosi težo razredne in
spolne determiniranosti, stigmatizacije in odrinjenosti v družbi, postane po vojni
povsem sprejemljivo. Katarzično in osvobajajočo moč ima v našem primeru višji
zaslužek, denar, ki ga prinaša opravljanje gospodinjskega dela čez mejo, ne pa
spremenjeno percipiranje gospodinjskega dela žensk. Zato tudi ni opaziti, da bi
slednje povzročalo sploh kakšno spremembo v delitvi dela med člani družine in
prevrednotenju reprodukcijskega dela žensk v samih družinah.

Danes delo gospodinjskih delavk v tržaških družinah predstavlja zelo
pogosto in povsem legitimno obliko dela in zaposlitve ženske delovne sile v
okolici Trsta. Obenem postaja ravno ta obHka zaposlovanja žensk v Trstu vse
pomembnejša, saj blaži ekonomske in socialne posledice brezposelnosti v
sedanjem tranzitnem obdobju.

LITERATURA IN VIRI

ANDALL, Jacqueline (1992): Women Migrant Workers in Italy, Women's Studies Int. Forum, Zv.

15, št. 1, Pergamon Press, str. 41-48.
BRUMEN, Borut (1996): The State Wants it so and the Folk cannot do anything against the State

anyway. Narodna umjetnost 33/2, str. 139-155, Zagreb.
DAROVEC, Darko (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales 1, Koper.
FERMAN, Louis A. (1990): Participation in the Irregular Economy. V: The Nature of Work (ed.

Erikson, Kai & Vallas, Steven Peter), American Sociological Association Presidental

Series and Yale University Press: New Haven and London.
GIORDANO, Christian (1994); The Informal Economy in Central and Eastern Europe. A

Culturally Adequate Strategy for Development in the Post-Communist Transformation?

V: Anthropological Journal on European Cultures 3/1, Frankfurt a. M.: str. 51-60.
GODDARD, Victoria A. (1996); Gender, Family and Work in Naples, Mediterranean Series, Berg,

Oxford & Washington, D.C.
KATHAN, Bernhard & Kendlbacher, Manhed (1995): Schwarzarbeit. Überlebens kunst oder

Schmarotzertum? Verlag für Gesellschaftskritik; Wien.
MOORE, Henrietta L. (1988): Feminism and Anthropology, Polity Press: Cambridge.
RAVNIK, Mojca (1996): Bratje, sestre, strniči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski

Istri. Ljubljana, Koper.

REPINC, Martina (1991): Delo peric med obema vojnama. V; Kulturno društvo-Circolo culturale

Rovte-Kolonkovec, Trst.
ROGELJA, Nataša & Ledinek, Špela (1996): Šavrinka, Ša vrini, Šavrinija, Glasnik Slovenskega

etnološkega društva 36/1996, št. 2-3, Ljubljana, str. 40-43.
SEGALEN, Martine (1986): Historical Anthropology of the Family, Cambridge University Press,

Cambridge, New York, New Rochelle etc.

126

Delo Istrank v Trstu

STUDEN, Andrej (1994): Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na grmado. Historični seminar, ur.

Oto Luthar Zbirka ZRC 4. Znanstveno raziskovakü center SAZU: Ljubljana, str. 149-164.
TILLY, Louise A. & Scott Joan W. (1987): Women, Work and Family, Routledge: New York and

London (Led. 1978).
TITL, Julij (1965): Sociabiogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper.
TOME MARINAC, Bogdana (1994): Občina Izola. Etnološka topografija slovenskega etničnega

ozemlja 20. stoletja. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Ljubljana.
UNDSET, Sigrid (1932): Jenny, Ljubljana.

ŽAGAR, Janja (1986): Služkinje v Ljubljani. V: Traditiones 15/1986, Ljubljana, str. 19-49.
YEANDLE, Susan (1984): Women's Working Lives. Patems and Strategies. Tavistock Publication.
London and New York.

BESEDA O AVTORICI

Martina Orehovec je diplomirana etno-
loginja in sociologinja kulture. Po opravljenem
enoletnem pripravništvu v Slovenskem etno-
grafskem muzeju je v letih od 1994-1996
sodelovala kot raziskovalka v interdiscipli-
narnem raziskovalnem projektu v Slovenski
Istri "Med tradicijo in moderno" Centra za
mediteranske študije ISH - Inštituta za huma-
nistične študije (zdaj Fakulteta za podiplomski
humanistični študij) v Ljubljani. Del te raziskave
je njena študija o ženskem delu v Istri. Sedaj
nadaljuje z raziskovanjem v zgodovini največ-
krat spregledane vloge žensk, predvsem
ženskega dela, na način v svetu uveljavljenih
t.i. ženskih študij. Od 1997 je zaposlena kot
kustodinja dokumentalistka v Tehniškem
muzeju Slovenije v Ljubljani. ,

ABOUT THE AUTHOR

Martina Orehovec is a graduated ethno-
logist and sociologist of culture. After a one-
year trainee period in the Slovene Ethnographic
Museum she co-operated as researcher in an
interdisciplinary research project in Slovene
Istria from 1994 to 1996, called "Between
Tradition and the Modem" organised by Centre
of Mediterranean Studies and the Institute of
Humanistic Studies (now the Faculty of Post-
graduate Humanistic Studies ) from Ljubljana.
Part of her research work was dedicated to
women's work in Istria. She continues to
research the generally disregarded historical
role of women, especially of women's work, in
the manner of the nowadays widespread
women's studies. From 1997 she has been
employed as curator and documentalist at the
Technical Museum of Slovenia in Ljubljana.

SUMMARY

ISTRIAN WOMEN WORKING IN TRIESTE

The article is based on ethnographic material collected in the field by
observation with self participation in a village in Slovene Istria. It deals with the
issues of the (often informal) forms of employment of women as maidservants -
domestic workers with Triestian families. The special status and significance of
the work of Istrian women in Trieste originates beside from personal reasons
also from numerous events in the history of Istria. The activities of women are
therefore presented from a historical point of view and divided into three periods;
women's work until the end of Second World War, from the end of the Second

127

Martina Orehovec

World War until the end of 1970s, and from the 1980s until the present. The
statements of the interviewed people and their Hfe-stories paint a lively and
genuine portrait of their lives, illustrating their view of work in the family and
work in Trieste from the viewpoints of several generations. The article also outlines
Trieste's economic as well as social function.

In her conclusion the author draws attention to some specific aspects and
issues of women's work and to the (omni)present sexual segregation of
professions. Typically male professions are still better paid than typically female
professions like the examined household jobs in bourgeois Triestian famihes.
This condition is the economic basis for inequality and for the limited
opportimities for women to be economically independent. In the case at hand
the higher standard of Uving of our Italian neighbours gives these generally
poorly paid jobs a special value and the women who carry them out often earn
more money than many male members from their native environment. Women's
work in Trieste is therefore a source of their (major) personal economic
independence, of equality between men and women and of the higher standard
of living of their families.

RESUME

LE TRAVAIL DES ISTRIENNES A TRIESTE

En s'appuyant sur le matériel ethnographique, récolté directement sur le
terrain dans un village de l'Isbrie slovène, grâce à la méthode d'observation et de
participation active, l'auteur de cet article traite de la problématique (souvent
irrformelle) de l'embauche des Istriennes comme aides domestiques dans les
familles triestines. Pour des raisons d'ordre privé et à cause de différentes
événements importants, le travail des Istriennes à Trieste occupe une place
particulière dans l'histoire de l'Istrie. C'est pourquoi, lorsqu'il est envisagé dans
une perspective historique, le travail des femmes est divisé en trois périodes:
jusqu'à la fin de la deuxième guerre mondiale, de la deuxième guerre mondiale
à la fin des années soixante-dix et des années 80 jusqu'à nos jours. Dans les
biographies qui ont été réalisées, les mots employés par les interlocutrices
présentent, de la façon tangible et précise, leur vie, leurs points de vue sur leur
travail dans le cadre familial et sur leur travail à Trieste sur plusieurs générations.
Cet article met en lumière aussi bien le rôle économique que le rôle social de
Trieste.

Dans sa conclusion, l'auteur attire notre attention sur les particularités et
sur les problèmes du travail féminin ainsi que sur l'omniprésente ségrégation
sexuelle des professions. Comme l'illustre le travail de domestique dans les
ménages bourgeois de Trieste, les professions typiquement masculines sont

128

Delo Istrank v Trstu

toujours mieux payées que les professions typiquement féminines. La
conséquence de cet arrière-plan économique se retrouve dans l'inégalité et
l'injustice de la quête pour l'indépendance financière. Dans l'exemple étudié, en
raison de la supériorité du niveau de vie de nos voisins italiens, le métier de
domestique, bien que généralement mal payé, a repris de la valeur. Ainsi, les
femmes Slovènes qui travaillent comme domestiques en Italie, gagnent souvent
davantage que les hommes employés en Slovénie. La conséquence est qu'à
présent, le travail des Istriennes à Trieste est à la base d'une plus grande
indépendance économique, de l'égalité des sexes et d'une plus grande aisance
des familles.

129

130

ŠAVRINKA KOT OSEBA
IN SIMBOL

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

IZVLEČEK

V obdobju od konca 19. stoletja do
druge svetovne vojne se je na območju višjega
dela koprskega zaledja razvila dejavnost
preprodajanja z jajci. S tem so se ukvarjale
predvsem ženske, ki so jim pravili Šavrinke.
Po jajca so hodile v osrednjo Istro in jih
prodajale v Trstu. Danes jajčaric ni več, kljub
temu pa Šavrinka v nekem simbolnem smislu
živi še naprej. Besedilo izhaja iz Šavrinke kot
medija v prostorskem in časovnem smislu.
Predstavljene so nekatere vloge in vsebine
Šavrinke, ki je bila preko različnih faz
pripeljana od realne zgodovinske osebe do
simbola, mesta, ki ga danes zavzema tako v
Istri kot zunaj nje.

ABSTRACT

In the period from the late 19"' century
until the Second World War the hilly area of
Koper's hinterland saw the development of a
special trade in eggs, carried out predominantly
by women called Šavrinke (sing. Šavrinka;
after the area's name Šavrinija.) They
purchased eggs in central Istria to sell them
in Trieste. Nowadays there are no more egg-
women, tet the Šavrinka lives on in a certain
symbolic way. The article is based on the
Šavrinka as a medium in the sense of place
and time. Presented are some roles and contents
of the Šavrinka who through different phases
was transformed from a real historical person
into a symbol, that is into the place she
occupies in present-day Istria and beyond.

Poleg pregleda literature, tako strokovne kot beletristike, so bili podatki za
to besedilo zbrani na terenu (v obdobju od 1994-1997) preko vodenih razgovorov
z jajčaricami, njihovimi otroki in strankami v osrednji Istri. Manj informacij je
vezanih na prodajo jajc v Trstu, ker nisva uspeli najti neposrednih kupcev. Poleg
tega sva našli in prehodili eno od trgovskih poti jajčaric in poskušaH na tak
način podoživeti njihov vsakdan. Citati iz intervjujev so v besedilu napisani v
kurzivi, v oklepaju je ime kraja, kjer sva informacijo dobili.

POVEZANOST TRSTA IN ISTRE

Vsakdanji delavnik v Istri je bil neločljivo povezan z njeno j)olitično
zgodovino, upravnimi enotami, spreminjajočimi se mejami in predpisi. Se posebej

131

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

pomembna pri preživljanju ljudi severnega dela Istre je bila vezanost na Trst, pa
tudi druga obalna mesta.

Korenine povezanosti Istre in Trsta segajo globoko v zgodovino, v 14. sto-
letje, ko se Trst po večkratnem obleganju Benečanov preda Habsburžanom in
tako postane avstrijsko pristanišče. Ker so Benečani še vedno strogo nadzorovali
vso pomorsko trgovino, so začeli Avstrijci usmerjati trgovino v zaledje. Svobodno
pristanišče je postal Trst šele leta 1719, v 19. stoletju pa se je mesto razvilo v
najpomembnejše gospodarsko središče severne Istre (Darovec,1992:61). Železni-
ška proga Dimaj-Trst in z njo naraščajoči gospodarski i azvoj je vplival na to, da
je v drugi polovici 19. stoletja zaživela trgovina med Trstom in njegovim zaledjem:
Istro, Furlanijo, Rezijo, Krasom,... Najbolj izrazito se kaže ta navezanost prav v
krajih v neposredni bližini mesta. "Okoli leta 1815 Trst že vidneje priteguje Milje
in Koper z zaledjem, pa vendar je pomankanje prometnih poti še nekaj časa
izoliralo Istro od Trsta. OkoU leta 1850 pa se je pričel živahnejši promet med
obalnimi mesti, njihovim zaledjem, ter Trstom" (Titl,1965:73). Bližina Trsta je
vzpodbujala pridelavo in trgovanje s sadjem, vrtninami, vinom, senom, drvmi,
ribami, kakor tudi razvoj neagrarnih dejavnosti, kot je bila peka kruha, pranje
perila, pospravljanje mestnim gospem, prekupčevanje z jajci, žganjem,... Trst je
bil gospodarsko, politično-upravno in kulturno središče severozahodnega dela
Istre (Tome Marinac,1994:9).

Jajčarstvo je bilo v tej centrogenezi le specifična krajevna in časovna enačica
(pre)živetja.Večinoma so si vsi iz istrskega zaledja iskali možnosti zaslužka v
mestih. Oprijeli so se vsake priložnosti, kajti doma je bilo malo možnosti za
zaposlitev. Samski mladi ljudje so lahko odhajali v mesta in se tam stalno zaposlili,
ljudje z družinami pa so se morali znajti drugače. Načinov je bilo nešteto. Moški
so se poleg dela na polju oprijeli najrazličnejših poklicev; priložnostna dela, kot
so bila batuda ali tolčenje kamna, prevozništvo in (pre)prodaja lesa, oglja, sena,
prodaja vina in drugih pridelkov; zaposlovaH so se na kmetijah v tržaški in
koprski okolici ali pa so hodili samo na žornade (enodnevno delo na njivi, v
vinogradu).Mož;e so hodili v Trst, Koper. Ker v Trstu so bli Slovenci. So šli kopat vrt.
So šli v Trst kakšno dnevnico naredit (Dol pri Hrastovljah). Drugi so zidarili po
Istri, nekateri pa so našli tudi bolj ali manj stalne zaposlitve v Kopru ali Trstu kot
železničarji, delavci v ladjedelnici, železarni, cestarji. Prav tako so ženske hodile
zdoma. V Trst so nosile prodajat kmetijske pridelke, vino, gobe, jajca, mleko. Ene
pa so hodile z mlekom tudi iz Kubeda. Mleko lepo na osličke, so imele vrče. Po štiri, šest
vrčev na oslička inu so tudi zvečer so pobrale mleko po vasi inu ob polnoči je blo treba
it. Inu tabot ni blo hladilnikov. Vem da so hodile doli v potok s temi vrči in dajale mleko
v potok v vrčih, da jim nebi šlo skupaj. In so brižne pršle v Trst, je bla skuta (Kubed).
Krušarice so pekle kruh in ga zatem prodajale, perice so prale tržaškim gospem,
druge so hodile pospravljat aU pa so se stalno zaposlile kot dekle na kmetijah v
okolici mesta oziroma kot služkinje v Trstu (Ravnik,1996:123-152).

Politično-zgodovinsko obdobje, v katerem so jajčarice opravljale svojo

132

Šavranka kot oseba in simbol

Jajčarica Karlina iz Kubeda pripoveduje: "7n mati je obolela in je mogu it oče vprašat. K jz srn bla še

šolska... sm hodila v šesti razred. Ne bom pozabla unga dneva, mati je rekla da nej grem za osličkom.
Osel me bo že peljal. Ma ne bo hodu z mano po hišah!" (foto: Špela Ledinek) ♦ Egg-woman Karlina
from Kubed told us: "When mother became ill, father had to take to the road and ask for eggs. I was in
school then... in the sixth grade. I'll never forget the day mother told me to take the donkey and do the
job. That the donkey would show me the way. But it wasn't the donkey who'd ask for eggs or was he?
(foto: Špela Ledinek) ♦ Karlina, marchande d'oeufs de Kubed, raconte: «Ef ma mère est tombée
malade et mon père devait aller demander. Car moi, j'étais écolière... en classe de 6ème\ Je n'oublierai
jamais ce jour là, ma mère m'a dit de suivre l'ânon. Que l'ânon me guiderait. Mais, il ne pouvait pas
m'accompagner dans les maisons!" (Photo prise par Špela Ledinek)

1 la sixième - elle avait à peu près 12 ans.

dejavnost, obsega čas od konca 19. stoletja do zaključka druge svetovne vojne.'
Prav takrat so se meje spreminjale posebno hitro. Po padcu Benetk in kratkem
obdobju Napoleona so oblast do prve svetovne vojne prevzeli Avstrijci. To je
bilo relativno tidno in gospodarsko stabilno obdobje. Jajčarica in ljudska pisateljica
Marija Franca je v Šavrinskih zgodbah to obdobje opisala tako: "Čeprav je bilo to
skromno življenje so ljudje bili srečni in zadovoljni. Govorili so, da se pod cesarjem
Francem Jožefom dobro živi, zato smo zanj tudi molili in mu navdušeno peli:
Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo, da nam modro gospodari s svete
vere pomočjo! Branimo mu krono vedno zoper vse sovražnike! Habzburški bo
tron vedno sreča trdna Avstrije." (Franca,1990:24-25). S prvo svetovno vojno je
življenje postalo težje. Možje so odšli na fronto, doma so ostale žene z otroki in
starimi. Morale so preživljati celo družino. "Pred petinsedemdesetimi leti se je

1 Najine informatorke so delovale sicer pretežno v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, toda s
pomočjo njihovih pripovedi in literature sva skušali delno rekonstruirati tudi obdobje od konca 19.stoletja do
prve svetovne vojne. Torej čas, ko so v Istro hodile njihove mame, tete, babice.

133

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

začela prva svetovna vojna. To nam je zagrenilo življenje, konec je bilo srečnega
otroštva. Od naše hiše je šlo na vojsko hkrati sedem mož, med njimi štirje poročeni,
in pustili so vsak svojo kopico šestih otrok. Tudi moj oče nas je pusti šest,
najstarejšemu med nami je bilo komaj sedem let. Ostali smo sami: matere,
mladoletniki, otroci in starčki." (Franca,1990:25-26)

Po prvi svetovni vojni je sledilo obdobje kraljevine Italije in zatem fašizma.
"Ko je nastala Italija, malo zatem, so izdali celo vrsto novih zakonov. Obdavčili
so vse, na veliko, kar čez noč in vse počez." (Franca,1995:63) Zaradi novih davkov
so se ljudje še bolj oprijeli najrazHčnejših sekundarnih gospodarskih dejavnosti,
da so s tem zaslužili denar. Prav zaradi tega, ker so bili ljudje primorani plačati
davke, je v omenjenem obdobju prekupčevanje z jajci še bolj zaživelo. Nova
oblast je želela zaslužit tudi na račim jajčaric. Uvedli so posebna dovoljenja za
prodajo jajc, patente ali Učence. Ja so nardili (patent), ma pole so razdrli. Je blo treba
plačat petsto lir. Ma petsto lir Je bla ena kvartina dol pri Kopri. Ste kupila hišo in ste
kupila zemljo za petsto lir. In pole, ki so vidli, da ti ljudje bošci ne morejo, seje plačalo
nekaj manj, ma se je moglo plačat. Patenti so rekli. Zmeraj dol, ki se je šlo v Istro, pr
Karojbi, so bli karabinjeri. So me ustavil in me so vprašali: Patenti? Sm pokazala. Ste
mogla bit previdna povsod kamr ste šla. Meni se zdi, da je stal (potem) patent enih sto
lir Je blo tudi dosti, ma je blo za celo leto. Mati je imela, smo imele obe enga, razumeste?
(Kubed) Italijanska oblast je trajala do leta 1943, po kapitulaciji pa so jo prevzeli
Nemci.

Po drugi svetovni vojni pa je bilo ozemlje razdeljeno na cono A in cono B.
Cona A, pod katero je spadal Trst, je bila pod zavezniškimi četami, cona B pa
pod Jugoslavijo. Leta 1947 je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO).
Leta 1954 so cono B dokončno priključili Jugoslaviji, cono A pa Italiji. Dol je bla
cona A, tie je bla pa cona B. M blo sploh moč čez mejo hodit. Devet let nismo šli v
Koper In ko smo šli, smo kupli en žakel kruha. En žakel kruha sem nesla domov na
glavi. Inu par butelk vina (Gračišče). Meja med Trstom in Istro po drugi svetovni
vojni je imičila stoletne gospodarske vezi med zaledjem in obalo ter odrezala
Istro od obalnih mest^ (Ravnik,1996:160). S tem pa je bila onemogočena tudi
preprodaja večjih količin jajc, tako je jajčarstvo po drugi svetovni vojni zamiralo.
Tudi gospodarska politika Jugoslavije je bila nenaklonjena individualnemu
prekupčevanju. Sem pobirala jajca na Zrenji in pride miličnik k meni in jest nisem
imela s sabo osebno. Pole po taprvi vojni je blo to al po drugi.{po drugi!) In sem
morala it z njim u Portole. Sem rekla: "Pustite me, jaz imam doma otroke!" Ni blo kaj,
sm mogla z njim u Portole. Je bilo za spat onde eno noč. In pole zjutraj so vprašali, če
sem, povedala prov naslov. Pole so me pustili, so rekli, da grem lahko iskat jajca, samo
da mi morajo napravit potrdilo na našem odboru. "Ma kadar ste mi jih uzeli, jih lahko
pojeste," sem rekla. Jaz jih nisem ukrala, jaz sem jih pošteno platila. Takrat sem hodila

2 Zaradi novo nastale situacije so se trgovske poti obrnile proti jugu. "Po drugi svetovni vojni, ko so
bile vse meje zaprte, nismo mogli nikamor. Trgovine so bile prazne, morali smo se obrniti na jug. Po vse, kar
smo potrebovali, smo morali na Reko ali v Pulo." (Franca,1995:71)

134

Savranka kot oseba in simbol

zastonj, se ni smelo pobirat takrat jajca. Je bila kriza (Koper). Kljub temu nove meje
niso uspele popolnoma uničiti povezanosti tržaškega in istrskega življenja. Marsi-
katera Šavrinka, ki se je po vojni ukvarjala z jajčarstvom, se je v očeh zakona
spremenila v tihotapko: Dvakrat so nas čakali v Pobegih, blizu Bertokov. Sem mela
šestdeset jajc in sem jih skrila tu okoli (okoU pasu). V borši sem jih imela samo pet. Da
kam gremo, so vprašali. Smo rekli, da si gremo iskat soli, takrat ni blo soli. Da kaj
nesemo,... Jaz sem rekla, da imam pet jajc. "Ben, ajde ti, če imaš samo pet jajc!" In
una, kje bla z mano, je rekla da ima deset. So rekli, da tega ne sme, da jih more dat pet.
Na srečo je bil eden, ki jo je poznal in je reku: "Pustimo jo" (Koper). Jajčarstvo je tako
počasi zamiralo, krepil pa se je kontraband (tihotapstvo).'...Zde; ta jajca je blo
zmeraj manj zaslužka in potlej smo udarle, pa smo žganje prenašale,... in pole vse kokr
vm pravim, v bisagah v Trst. Se je nekaj več zasluži, samo če so vas ujeli, ste pršla ob
vse (Kubed). Istra in Trst sta tako ostala in (ostajata) mejam navkljub povezana
še naprej.

JAJČARICE

Preprodaja jajc je bila ena izmed ženskih sekundarnih gospodarskih
dejavnosti v notranjosti Slovenske Istre. S tem so se ukvarjale predvsem ženske*
iz JV zaledja današnjega Slovenskega primorja, ki so na začetku 20. stoletja hodile
v osrednjo Istro kupovat jajca in jih potem z oslom ali v plenierjih (jerbasih) peš
tovorüe do Trsta ter tam prodajale.

Obstajalo je več različic jajčarstva. Nekatere ženske so priložnostno nosile
jajca v Trst, za druge pa je ta dejavnost pomenila poglaviten vir zaslužka v
določenem obdobju. Slednje so bile predvsem iz istrskega zaledja, iz krajev med
Pregarsko planoto in Kraškim robom.' Obstajale pa so tudi različice jajčarstva
znotraj teh krajev, saj je večina žensk redno hodila po jajca le pred poroko, samo
nekatere pa so si s tem služile kruh tudi kasneje." Te so hodile v Istro navadno z
oslom. Tako so lahko v Trst prenesle večje količine jajc, v plenier je šlo samo 300

3 Kontraband je obstajal tudi že prej, vzporedno z jajčarstvom, saj je marsikatera žena poleg jajc
preprodajah tudi nedovoljeno robo. ]a, kontraband je bil trapa (žganje), kafe. Kasneje, v času spreminjajočih se
predpisov in mej, pa se je tihotapstvo še okrepilo.

i S tem ni izključeno, da moški niso hodih po jajca ali vsaj ob izrednih razmerah pomagali ženam. Res
pa je, da le v redkih primerih. Da, da, anka muškarci su bili Šavrini. Samo ne znam, kako se zvao. je bio jedan mali
Savrin, je hodao isto za jaja. A on je dosta rakjie kupovao. ]a mislim, da on je imao gde da proda. I kako niso imali
slobodno, on je stavio lepo zdolaflaše u košaricu, pa je stavio seno, pa je stavio jaja i tako složeno,... a on je reko, da ima
samo jaja. (Kaldir)

5 Najine informatorke, jajčarice v ožjem smislu, torej tiste, katerim je jajčarstvo v določenem obdobju
pomenilo poglaviten vir zaslužka, so iz Kubeda, Gračišča in Dola pri Hrastovljah. Zvedeli pa sva, da so hodile
še iz Hrastovelj, Trušk, Trseka, Boršta in Nove vasi. Mojca Ravnik omenja še Lopar, Pomjan in Marezige
(Ravnik,1996:104), Borut Brumen pa Sveti Peter (Brumen,1996:148). V pričujočem tekstu se naslanjava predvsem
na informacije dobljene v Kubedu in Gračišču, ki ga imava, glede na gospodarsko pomembnost, ki jo je hi
zavzemalo jajčarstvo, za center te dejavnosti.

6 Pr vsaki hiši je kšna hodila, toda običajno so redno hodile po jajca le pred poroko. Malo se jih je
ukvarjalo z jajčarstvom celo življenje, (do sedaj) sva spoznali le tri take informatorke.

13^

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

jajc, v bisagah (platnene vreče, ki so jih ovesile na oslička) pa so prenesle tudi do
1300 jajc. Temu primerno je bil zaslužek večji in je zadoščal za preživetje.

Obstaja več vzrokov, zakaj se je ta dejavnost razvila prav na območju višjega,
JV dela koprskega zaledja, med Pregarsko planoto in Kraškim robom. Ker je
zemlja dajala tu le revne tržne presežke, so se ljudje moraU znajti drugače. Pogoji
za pridelavo vrtnin so bili zaradi hladnejše klime slabi. Iz tega dela Istre so v Trst
tovorih seno, drva in oglje ali pa so pekli kruh za potrebe Buzeta in Motovuna.
Z uvedbo elektrike in povečanjem mestnih pekarn pa sta ti dve dejavnosti začeH
upadati. Ljudje so si zato morali iskati zaslužek drugje: jajčarstvo je tako na tem
območju prevzelo vlogo poglavitne ženske sekundarne gospodarske dejavnosti.
Za preprodajo jajc pa je bilo ključno tudi to, da je bilo omenjeno območje relativno
blizu tako osrednjemu delu Istre, kot Trstu, poleg tega pa je preko Kubeda in
Gračišča vodila frekventna tovorna pot (Titl,1965:77). Ti kraji so bili namreč
oddaljeni od pomorskih in železniških promeüiih zvez, in tukajšnji prebivalci so
bih zato primorani v prevozništvo ali tovorjenje.

PLENJER NA GLAVO IN POT POD NOGE

"Ko smo končale šolo, šest razredov, nam je ostala samo ena možnost:
plenjer na glavo in pot pod noge. Šle smo v vsakem vremenu." (Franca,1990:3)
Dekleta so bila zaradi stiske primorana prinesti kakšno liro k hiši, poleg tega pa
je bil to edini način, da so zaslužile tudi kaj zase. V ta poklic so jih uvedle mame,
none (babice), tete, kunjade (svakinje). Spoznale so jih s svojimi strankami, pokazale
so jim pot, jih naučile pošteno plačat in trdo glihat ter jim dobesedno predale
jajčarsko obrt. Večina deklet je hodila redno v Istro do poroke, oziroma so bile
primorane nadaljevati ta poklic zaradi razHčnih izrednih razmer; vdovelosti ali
izrednega pomanjkanja v času vojne.

Pot v osrednjo Istro je iz Gračišča in Kubeda vodila v dve glavni smeri; na
buzetski in motovunski konec. Do Buzeta so hodile pod Lukini, mimo Sočerge,
nad valo (dolino) reke Bračane, pod Crnico, čez Štrped, za Buzetom pa so se
razkropile vsaka po svojih vaseh. Na motovunski konec so šle preko Pregarske
planote, skozi Brezovico in Sveto Lucijo do Oprtalja, se zatem spustile na Livade,
kjer so prečkale reko Mirno in se ločile. Na razpotjih so si pustile dogovorjene
sinjade (znake), po katerih so vedele, v katero smer je šla katera in kdaj se je
vrnila. Eno drvo smo dali nekam, da smo šli u uno smer. Tako h kraji smo dali na eni
kamen (Gračišče).

Do vasi v osrednji Istri so potrebovale približno šest, sedem ur hoda, nakar
so tu dva do tri dni (odvisno od letnega časa in smeri) pobirale jajca. Žene, ki so
imele osHčka, so šle najprej do svoje gospodinje, do hiše, kjer so pustile osla in
zvečer tudi prespale. Naprej so šle s plenierji ali fagoti (culami). Vsaka je imela
svoje vasi in hiše, kamor je redno zahajala in kjer so jo zmeraj čakala jajca. Smo
meli vsaki svoje ljudi. So bli sigurni, da pridemo. Tudi uro, kdaj. Smo zmeraj pršli ob

136^

Savranka kot oseba in simbol

Jajčarica Marija iz Gračišča kaže, kako so naredili culo."Nfl pot smo šle z osli in bisagami. Osle in

bisage smo potem pustili pri kakem kmetu in se s culami odpravile od hiše do hiše."{(oto: Špela
Ledinek, presneto iz videoposnetka) ♦ Egg-woman Marija from Gračišče shows how a bundle is
made "We took to the road with our donkeys and sacks. These we left with some or other peasant and
carried only the bundles when going from door to door, "(photograph: Špela Ledinek, copied from a
videotape) ♦ Maria, marchande d'oeufs de Gračišče, montre comment on faisait un baluchon:
"Nous partions pour la route avec les ânes et les besaces. Nous laissions les ânes et les besaces chez un
fermier et nous continuions d'une maison à l'autre avec seulement les baluchons." (photo issue de
l'enregistrement vidéo réalisé par Špela Ledinek).

137

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

Vrh nad Buzetom; hiša, kjer so Šavrinke
spale.{foto: Nataša Rogelja) ♦ Vrh near Buzet;
the house in which the Šavrinke used to sleep
(photograph: Nataša Rogelja) ♦ Cime au-dessus
de Buzet; maison, oil les "Šavrinke" passaient
leurs nuits. (Photo prise par Nataša Rogelja).

isti uri v vas. Si šel kamor te je čakalo. Tudi če so dali kšni drugi, je zmeraj čakalo tudi
mene. So dali lahko vsaki pol, ma je čakalo (Gračišče). }e čakalo mene vsaki teden.
Enkrat so šle tukaj ene, pred polnočjo so šle, da ki bojo ble pred mano, mi bojo pobrale
jajca. Ma niso pobrale. So čakale vse mene. Ja, pa ste mogla jemat tudi krjancu z
ljudmi. Mi smo dale takšen košček žajfe (za pol prsta), kje koštau dvejset al petindvejset
čentežimov in pole ženske ne bi ble dale drugim, ku ne je čakalo mene vse (Kubed).
Jajčarice so bile v hrvaški Istri lepo sprejete, saj je ena revščina podpirala drugo.
Dali so jim. hrano in prenočišče, one pa so jim jajca plačale z denarjem ali pa so
jim iz Trsta prinesle, kar so naročili: sukanec za se krpat, žajfo, katon (bombažno
blago), štrene za plest (volna), petrolej, gumbe, igle, riž, sladkor... Ker je bila
revščina v osrednji Istri še večja, so jim včasih pustile kakšno stvar tudi na kredenco
(na up). Ko so zbrale vsa jajca, so jih pri gospodinji zložile v bisage. Na osla so
dale najprej mehko podlago, nato sedlo, nanj pa bisage: "Zvečer smo jajca
preštevale: z desnico po tri z levico po dve...V bisage smo naložile slamo, na
dno smo naredile trdo podlago, nato pa zlagale: eno vrsto slame, eno vrsto jajc.
Naokoh smo trdo potiskah slamo, da so bila jajca zavarovana pred udarci."
(Franca,1990:4)

V osrednji Istri se je jajčaric tudi oprijelo ime Šavrinke, saj so bile, kakor
pravijo na Hrvaškem, iz Šavrinije. Smo jih zvali Šavrike, zato ker su jaja pobirale. I
one su bile iz Šavrinije, pa zato su Šavrinke. Šavrinija je od Livada gore. One ljude
tamo gore su jih nazivali Šavrinima. Portole, Sveta Lucija, Buzet, to nismo zvali
Šavrinija, malo dalje (Kaldir). Za ljudi v osrednji Istri |e torej Šavrinija obstajala,
medtem ko se jajčarice niso samoopredeljevale za Šavrinke in so šele preko
posredovanja Istranov prisvojile ta naziv. So nas oni krstili. Mi nismo niti znali, da

138

Savranka kot oseba in simbol

smo če Šavrini (Grači^šče). Uni so rekli Šavrinke, poli smo se pa kej šalili, pa smo si kr
sami rekli (Škofije) / Sčasoma je naziv Šavrinka pridobival na poklicni dimenziji,
saj je asociiral predvsem na žensko, ki pobira jajca, in ne toliko na prebivalko
Šavrinije. To dokazuje dejstvo, da je bila predstava o Šavrinu prej vezana na
moškega, ki se ukvarja s preprodajo jajc, in ne na etaični pojem. Da, da, anka
muškarci su Uli Šavrini. Samo ne znam, kako se zvao. Je bio jedan mali Šavrin, je
hodao isto za jaja (Kaldir). Dojemanje Šavrinov in predvsem Šavrink se zdi podobno
predstavi o Ribničanu, ki je vezana na krošnjarja, pa čeprav je lokalno pogojena.

Po dveh aH treh dneh so se zbrale na dogovorjenem mestu in šle skupaj
proti domu. Tiste, ki so hodile na Motovunščino, so se stekle na Livadah: In po
treh dneh smo se spet našli na onem mesti. Prbližno ob isti uri smo se stekli na Livade.
In pot na Livade,... je enih osem ključev, tako cesta. Ponavadi nismi šli vsi v ključe.
Kšni pametni so šli po vrsti, nobenga prometa ni blo in lahko so šle dve, tri z desetimi
osli inu drugi smo šli poprek po grdem, po strmem, na bližnjico. Inu osli so šli vse po
vrsti. In pol smo se stekle blizu Oprtlja skupaj (Gračišče). V Sveti Luciji, malo naprej
od oprtaljskega klanca, so se ustavile, se odpočile in okrepčale. Na poti domov
pa je vsaka sama pri sebi preštevala jajca in računala, koliko bo zaslužila. Doma
so jih že nestrpno čakali otroci, saj so vse priboljške, ki so jim Istrani daH za na
pot (kos kruha, steklenico vina, kos pince), prihranile za domače. Znam, da smo
čakali, da bi kej prnesli. Kr v tej Istri, namesto dnarja, je prnesla domov fržou, panceto,
karkoli. Tudi kos kruha je pršu prou. Namesto da bi pojedla sama, je prnesla domov
(Škofije).

Proti Trstu so se odpravile včasih še isto noč: Smo šle od tam tako po mraku
in smo šle takoj ponoči v Trst. Smo se tako malo ulegli in počivali in po dvanajsti uri
smo ustali in obložili osla in smo šli. Na kraju vasi smo se počakali, smo šle skupaj v
Trst. In prvi del poti je bil posvečen molitvi. Smo molili rožni vene. In pole smo šli, smo
se pogovarjali, pa smo primli za štrik, pa smo spali za oslom, pa so bli eni kupi na cesti,
ni blo asfaltiranega, vsako tolko smo se zaleteli u uni kup. Takrat smo se vsi zbudili in
smo se krohotali (Gračišče). Do Trsta so potrebovale pet ur: Smo šli ob polnoči, pol
ure po polnoči, za bit ob peti uri v Trstu. Kolikokrat sm gledala prov dol cerkev svetga
Antona, ko smo pršli dol, pet ur. Če smo šli ob polnoči, smo ob petih zjutri že bli na
trgu (Škofije). Pred vstopom v mesto je bilo potiebno še skozi mestiio carino,

7 Na tem mestu je potrebno omeniti še starejše literame vire, ki govore o Šavrinih v etniöio-geograf skem
snüslu. Gričevje v notranjosti slovenskega dela Istre naj bi se po Meliku imenovalo Šavrinska brda. Toda že
avtor sam dvomi o pravilnosti tega poimenovanja, saj se naziv med ljudmi ni nikdar zares uporabljal
(Melik,1960:145). Eden izmed najstarejših (nama dosegljivih) virov, kjer so Šavrini omenjeni v etničnem smislu,
je delo Czoemiga. Avtor Šavrine označi kot Slovence, ki živijo med Trstom in Savudrijo in predstavljajo starejšo
poselitev Istre (Czoenüg,1886). Šavrine omenja tudi Rutar v opisu Trsta in njegove okolice, kot slovensko govoreče
prebivake okoU Kopra in Pomjana, hkrati pa je izpostavljen tudi opis Šavrinke, ženske iz koprskega zaledja, ki
v mestu prodaja kmetijske pridelke (Rutar,1896:65). Verjehio je poimenovanje Šavrinke vezano na nek starejši
ehiični naziv, ni pa jasno, ali je morda vseboval tudi prizvok negativnega. Na negativni pomen naziva Savrin
naju je opozoril J.Titl. Kasneje sva postali na to pozomi pri analizi izjav jajčaric, pri katerih je v ozadju moč
slutiti hidi neko negativno konotacijo: Šavrinke so nm pravli, ...Trn uni lstrijani.(smeh) Šavrinke. Nč, kaj smo teli,
ni. Mo/cflt.(Dolpri Hrastovljah) So nam rekli Šavrinke, ma tudi po imenih. Kadar so klicali otroci mater, pač naj pride
domov, je pršla Šavrinka, so me vprašali: "Kaj črno rečt, je pršla Šavrinka?" So se bali, da bi se užalla. (Gračišče)

139

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

Na Piazzi Garibaldi v Trstu so Šavrinke
prodajale jajca. "So tiste, ki niso imele kam nest
jajca... so tu prodajale. Je bil določen takšen prostor,
so rekli na Piazzeti. In ondi so razkrgali in ondi so
prodajale."(Kuhed) (foto : Nataša Rogelja) ♦ The
Šavrinke sold the eggs on Piazza Garibaldi in
Trieste. "Those who had no regular customers to
take their eggs to, sold them here. There was a
special spot called the Piazzeta, There they
unpacked and sold their eggs. "(Kubed)
(photograph: Nataša Rogelja) ♦ Les "Šavrinke"
vendaient des oeufs à la Piazza Garibaldi à
Trieste. "Celles qui ne savaient pas où apporter
leurs oeufs les vendaient ici. On avait fixé cet
emplacement, qu'on appelait la 'Piazzeta'. Et c'est là
qu'elles déchargeaient et vendaient leurs oeufs,"
(Kubed) (Photo prise par Nataša Rogelja).

kjer so pregledovali, kaj vse je šlo na mestne tržnice. Onde je bla finança, se je
reklo, ondi so bli karabinjerji, milicija bi rekli, ondi je blo, kjer so vas pregledali. Enbot,
kr ste pasala, je blo dobro. Ste mogla prnest pole anka vola (Kubed). In pod ono hišo so
nas pretipali, vse kaj jemamo in smo mogli povedat in smo šli naprej. Ma niso bli
strogi. Njim se je šlo za kšne večje stvari, za jajca v bisagah so znali (Gračišče).

Na trgu so morale biti zgodaj, da so lahko čimprej prodale jajca. Ene so
imele stalne odjemalce (pekarne, mlekarne, trgovine), kjer so lahko prodale večjo
koHčtno jajc naenkrat. Nekatere so jajca prodale tudi mlekaricam, te pa so jih z
mlekom vred raznosile po hišah. Tiste, ki niso bile tako iznajdljive, so morale
jajca prodajati na drobno. Takih prodajnih mest je bilo več: Piazza Garibaldi (tm
pr Mater božji), pred pokrito tržnico ali do/ ob morju, ondi prifabriki od kafe (Kubed).**
Osla so pustile v hlevu, na Via Tesa, kjer so tudi ostali tovorniki - tisti s senom,
drvmi, mlekom - puščali živali. Se je šlo v stalo z osličkom. Zdej ondi smo razkrgale
inu smo imele svoje znance za nest. Smo nesli naprimer; Frančesko se je klical, on je
jemal pekarno, je prodajal kruh. Je rabu po stopetdeset jajc. Pole laterija, Ana je imela
laterijo, je rabla petsto jajc. Potem eden Alberto je bil, k je jemal trgovino. Tudi on je
rabu. In tako smo mogle tekat ena pred tadrugo, da nebi kšna druga nesla. Smo imeli
vsak svoje znance tudi tm, kam nest jajčka. Me smo mogle zjutro, k smo pršle sm,
namesto da bi dovk kej odpočil, smo mogle tekat ku na lasti, da ne bi nesla kšna druga
pred vami (Kubed). Lastniku stale je bilo treba plačat,/e blo treba zmiraj nekaj dat.
Dobri odnosi s štalarco so bili v interesu obeh: iznajdljiva jajčarica ji je pustila
razbita jajca in tista, ki jih ni uspela prodati, štalarca pa ji je v zameno posredovala

Mojca Ravnik navaja kot prodajno mesto še trg Ponte Rosso (Ravnik,1996:140).

140

šavranka kot oseba in simbol

marsikatero koristno informacijo: trgovce, ki jim je lahko prodala jajca na debelo,
priskrbela pa jim je tudi delo v meshi za njene sorodnike in prijatelje.

Ko so prodale vsa jajca, so nakupile vse, kar so jim naročili v Istri in kar so
potrebovale doma. Preden so se odpravile proti domu, so se najedle v betoli
(gostilni). Dve izmed takih betol sta bili na Via Sorgente, blizu pokrite tržnice.' ]e
bla tam hrana domača, tako bolj cenejša. Smo si vzeli krožnik mineštre ali tripe inu smo
vzeli ocvrte ribe za domov (Gračišče). Na pol poti do doma pa so se nekatere
ustavile in odpočile še v Mačkovljah in Žavljah.

Doma so jih že nestrpno pričakovali. Vedno so prinesle, kar je bilo nujno
potrebno pri hiši (petrolej, olje, sol,...), včasih so domov prinesle tudi kakšen
priboljšek (tobak, kartafino (papirčki za tobak), bonbone za otroke,...). Mlajše,
neporočene jajčarice pa so kupile kakšno malenkost tudi zase.

"Čez dva dni se je popotovanje spet začelo. Ko se je svitalo, smo bile že
daleč v hrvaški lstri..."(Franca,1990:7).

ŠAVRINKA KOT SIMBOL

Jajajčarice danes ni več, kljub temu pa ta v nekem simbolnem smislu, v obliki
Šavrinke, živi še naprej. Kot oseba iz nekdanjega istiskega vsakdana je bila jajčarica
s strani sodobnih titerarnih, umetnostnih, glasbenih (kasneje tudi folklornih)
impulzov osvetljena in predstavljena kot pogumna ženska, prekupčevalka z jajci
med Istio in Trstom, ki s svojim delom skrbi za preživetje družine. Pri tem pa se je
dejanska zgodovinska oseba čedalje bolj mitologizirala, jajčarica pa je postajala
zgolj Šavrinka - v smislu identifikacijskega (kot doživljanje lastne preteklosti) in
prezentacijskega simbola (kot predstavitev sebe, torej območja med Rižano in
Dragonjo, s svojo dejansko in ponotranjeno zgodovino navzven). Zaradi svoje
priljubljenosti med ljudmi utira pot tudi vse pogosteje uporabljenemu (morda
nekdanjemu?) etničnemu in geografskemu imenu Šavrini oziroma Šavrinija. Zakaj
je vlogo posrednice med preteklostjo in sedanjostjo odigrala prav Šavrinka?

Življenje jajčaric je bilo podlaga, na kateri so v sodobnosti izklesati podobo
poguma, vzdržljivosti, delavnosti, žrtvujoče se matere,... V drugi polovici tega
stoletja, potem ko jajčarstvo že usahne, so bile Šavrinke velikokrat predstavljene
tako v poeziji in prozi kot v upodabljajoči umetiiosti. Ena prvih omemb Šavrink
v leposlovju so Savrinske pesmi (1962) kubejskega župnika Alojza Kocjančiča.
Leta 1986 pa Marijan Tomšič izda roman Šavrinke, kjer natančno predstavi način
življenja jajčaric. Prav to delo je bilo najbolj odmevno v smislu promocije Šavrinke.
Tomšič je uredil tudi Savrinske zgodbe Marije Franca. Naštete knjige je slikovno
opremil Jože Pohlen in tako vizualiziral Šavrinko. Tako pri Tomšiču, Kocjančiču,
kot Pohlenu je kakor rdeča nit opazna njihova naklonjenost Šavrinki, njenim

9 Zanimivo je, da ti dve gostilni še danes obratujeta, vzdušje tu pa je precej drugačno kot v drugih
tržaških kavarnah in restavracijah.

141

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

Jajčarica Justina iz Dola pri Hrastovljah (foto: Špela Ledinek) ♦ Egg-woman Justina from Dol
near Hrastovlje (photograph: Špela Ledinek) ♦ Justina, marchande d'oeufs de Dol chez
Hrastovlje. (Photo prise par Špela Ledinek).

lastnostim in delu. V njihovih delih postaja Šavrinka simbol istrske žene.
Zanimivo je, zakaj je bila v sedanjosti izpostavljena prav jajčarica in ne mlekarica,
krušarica ali pa drugi tovorniki iz Istre, ki so prav tako ustrezaU podobi poguma,
delavnosti,... Morda je bilo ključno prav poimenovanje jajčarice kot Šavrinke. To
poimenovanje pa je prišlo od zimaj, s strani prebivalcev osrednje Istre, kajti
samoopredeljevanje za Šavrine, vsaj v določenem obdobju, ni obstajalo. Ker so
imele redne stike s hrvaškimi Istrani predvsem jajčarice, so bile v nekem trenutku
(mogoče edine) ključne nosilke tega imena. S tem je bilo v Šavrinki zaobseženo
dvoje: vsebina (pravšnje lastnosti temelječe v dejanski zgodovinski osebi) in forma
(ime, ki je koreninilo v nekem nekdanjem, nejasnem poimenovanju etnosa in
območja). To sovpadanje je bila močna osnova, na podlagi katere se je preko
umetnostnih spodbud lahko izkristaliziral utemeljen in učinkovit simbol.

V Šavrinki so današnji slovenski Istrarü našU v realni zgodovini osnovan
ideal preteklosti. Odmevnost pa je povezana tudi z okoliščinami, v katerih se je
porajal. V času novonastalih meja, v katerem je onemogočeno skupno
poimenovanje pod imenom Istra, je nastala potreba po samoidentificiranju
slovenskih Istranov nasproti Hrvatom in Italijanom, obenem pa tudi nasproti
ostalim slovenskim pokrajinam. Tako razločevanje na eni in drugi strani omogoča
prav identificiranje s Šavrini.'" V tem času iskanja lastnih korenin je s strani

10 O formaciji šavrinske identitete glej Brumen (1996).

142

Šavranka kot oseba in simbol

literatov in umetnikov predstavljena Šavrinka postala primerna zgodovinska
vez, ki je spomnila na (morda nekdanje)" poimenovanje s Šavrini. Ker pa je bilo
v preteklosti to opredeljevanje le v zavesti drugih, torej "Nešavrinov", inje imelo
morda celo negativen, slabšalen prizvok, ni bilo primemo za samoopredelitev.
Potrebna je bila prav Šavrinka-jajčarica, da je "šavrinstvo" postalo sprejemljivo
kot možnost (samo)identificiranja.

VIRI IN LITERATURA

BRUMEN, Borut 1996: The State Wants It So, and the Folk Cannot Do Anything against the State
Anyway. V: Narodna umjetnost 33/2: 139-155, Zagreb.

CZOERNIG, Karl 1885: Die Ethnologischen Vorhaltnisse Österreichischen Küstenlandes nach

dem Ergebnisse der Volkszahlung vom 31. Dec. 1880. Trst.
DAROVEC, Darko 1992: Pregled zgodovine Istre. Koper.
FRANCA, Marija 1990: Šavrinske zgodbe. Koper.
FRANCA, Marija 1992: Šavrinske zgodbe, II. del. Koper.
FRANCA, Marija 1995: Šavrinske zgodbe, III. del. Koper.
KOCIJANČIČ, Alojz 1962: Šavrinske pesmi. Koper.

MELIK, Anton 1960: Slovensko Primorje. Opis slovenskih pokrajin 4. Ljubljana.
RAVNIK, Mojca 1996: Bratje, sestre, strruči, zermani. Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski
Istri. Koper.

RUTAR, Simon 1896: Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana.

TITL, Julij 1965: Socialno-geografski problemi na koprskem podeželju. Koper.

TOME MARINAC, Bogdana 1994: Občina Izola. Etaološka topografija slovenskega etničnega

ozemlja. Izola.
TOMŠIČ, Marjan 1991: Šavrinke. Ljubljana.

GIORDANO, Christian 1994: The gulf between state and society in Mediterranean cultures. V:

Zbornik Mediterrannean Societies: tradition and change, str. 237-255.
JAKOMIN, Dušan 1989: Škedenjska krušarica. Trst
TARAMELLL Torguato 1876: Del Teritorio di Capodistria. Udine.
VERGINELLA, Marta 1990: Družina v Dolini pri Trstu v 19. st. Ljubljana.
BARTH, Frederik 1970: Ethnic Groups and Boundaries. Oslo.

BRAUDEL, Fernand 1989: Igre menjav 1: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem 15. -
18. st. Ljubljana.

MALRIJE, Filip 1982: Identitet. V: Časopis za teoriju i sociologiju kulture i kultumu pohtiku.
Beograd.

TITL, Julij 1988: Vodiü mlirü in mlinarstvo v Slovenski Istri. Koper.

" Nekdanje zato, ker obstajajo zgodovinski viri iz prejšnjega stoletja , ki govorijo o Šavrinih. Glej
opombo št. 7.

143

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

BESEDA O AVTORICAH

Nataša Rogelja, absolventka etnologije in
kulturne antropologije ter sociologije kulture na
Filozofski fakulteti v Ljubljani. Članek je nastal
na podlagi dveh seminarskih nalog: Različne
identitete Šavrinke in fotostripa Potepanje po
poteh jajčarice Marije.

Špela Ledinek, absolventka etnologije in
kulturne antropologije ter umetnostne zgodo-
vine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Članek
je nastal na podlagi dveh seminarskih nalog:
Različne identitete Šavrinke in fotostripa
Potepanje po poteh jajčarice Marije.

ABOUT THE AUTHORS

Nataša Rogelja, graduate student of
ethnology, cultural anthropology and the
sociology of culture at the Faculty of Arts in
Ljubljana. The article is based on two seminar
papers; The different identities of the Šavrinka
and the photo-strip On the trail of egg-woman
Marija.

Špela Ledinek, graduate student of
ethnology, cultural anthropology and history
of art at the Faculty of Arts in Ljubljana. The
article is based on two seminar papers The
different identities of the Šavrinka and the
photo-strip On the trail of egg-woman Marija.

SUMMARY

THE ŠAVRINKA AS A PERSON AND AS A SYMBOL

In the period from the late 19* century until the Second World War the
inland area of Slovene Istria saw the development of a special trade in eggs. The
egg trade was one of the numerous activities connected with Trieste, the econonüc,
political, administrative and cultural centre of the north-western part of Istria.
The economic boom of the Austro-Hungarian port stimulated agriculture and
secondary activities in the town's hinterland.

The egg tiade developed especially in the huly region of Koper's hinterland
because the soil was to poor there to provide market surpluses. Electrification
and the increasing number of bakers in the town reduced the demand for stiaw
and bread baked in these villages, while the trade in eggs developed and was
additionally stimulated by the special taxes the Italian authorities introduced
after the First World War.

Egg-selling was above all the domain of women who travelled to central
Istria to buy eggs and then to Trieste to sell them. In the present Croatian part of
Istria these women were called Šavrinke because they were - as the Istrians phrase
it - "from such places". This ethnic and geographical identification acquired a
professional dimension in the course of time and Šavrinka was the term used for
a woman who bought and sold eggs (also in Slovene Istria)

Nowadays there are no more egg-women, but the Šavrinke lives on in a
certain symbotic way. As a character from everyday tife in the past of Istria the
egg-woman has been presented and highUghted to the modem world in titerature,
art and folklore. An actual historical person became increasingly a myth and the
egg-woman turned to be merely "Šavrinka", in the sense of an identification and
presentation symbol of Istria.

144

šavranka kot oseba in simbol

RESUME

LA «SAVRINKA» EN TANT QUE PERSONNAGE ET SYMBOLE

Au cours de la période qui va de la fin du 19e siècle à la seconde guerre
mondiale, un important trafic d'oeufs s'est développé dans la région intérieure
de l'Istrie slovène. Le commerce d'oeufs était une de nombreuses activités
directement liées à la capitale économique, politique, administrative et culturelle
de la partie nord-ouest de l'Istrie: Trieste. En effet, l'ascension économique de ce
port austro-hongrois encourageait la production agricole aussi que d'autres
différentes activités secondaires dans les alentours de la ville.

Ce trafic d'oeufs s'est surtout développé dans les hauteurs de Koper
(Capodistria), zone où la terre, très pauvre, donnait à peine quelques excédents à
vendre sur le marché. En effet, suite à l'électrification et à l'augmentation du
nombre des boulangeries dans la ville, la vente de foin et la production du pain
tendaient à diminuer. En contrepartie, la vente d'oeufs devenait de plus en plus
importante. L'essor de cette activité était également encouragée par les taxes,
introduites par les autorités italiennes après la première guerre mondiale.

C'étaient surtout les femmes qui s'occupaient du commerce des oeufs. Elles
achetaient des oeufs à l'intérieur de l'Istrie et les revendaient ensuite à Trieste.
Dans la partie de l'Istrie aujourd'hui Croate les marchandes d'oeufs étaient
appelées «Savrinke» en référence, ainsi qu'on le disait en Istrie intérieure, à leur
région d'origine: la Šavrinija. Cette dénomination ethno-géographique désigna
peu à peu un métier: «Savrinka» devint le synon5Tne de marchande d'oeufs (y
compris dans la partie slovène de l'Istrie).

Aujourd'hui, le métier de marchande d'oeufs n'existe plus. Néanmoins, il
continue à vivre avec le sens symbolique de la «Savrinka». En tant que personnage
de la vie quotidienne de l'Istrie d'autrefois, la marchande d'oeufs a été présentée
au monde d'aujourd'hui et mise en lumière sous les impulsions littéraires,
artistiques et folkloriques contemporaines. Le personnage historique appartenant
de plus en plus à la mythologie, la marchande d'oeufs est presque exclusivement
devenue une «Savrinka» - dans le sens d'un symbole identifiant et représentant
l'Istrie.

145

Nataša Rogelja, Špela Ledinek

146

JANUSOV RAZDELEK
JANUS' DEPARTMENT

Elke-Nicole Kappus
Eine Zukunft für Triest
oder über die Rekontextualisierung
der Geschichte

Prihodnost za Trst

ali o rekontekstualizaciji

zgodovine

147

148

EINE ZUKUNFT FÜR TRIEST
ODER

ÜBER DIE REKONTEXTUALISIERUNG
DER GESCHICHTE

Elke-Nicole Kappus

IZVLEČEK

Triestinitä in italianità se še danes
pogosto uporabljata kot sinonima. Pri tem se
slovenska manjšina izključuje iz samopred-
stavitve mestne skupnosti. Mnogi Tržačani
se sicer pritožujejo nad to situacijo, ki otežkoča
skupno življenje obeh etničnih skupin v
mestu, vendar jo pojasnjujejo kot logični
rezultat' zgodovine. Prispevek skuša rekon-
struirati razvoj triestinitä v preteklosti in
zahteva 'rekontekstualizacijo' zgodovine in
novo definicijo triestinitä.

AUSZUG

Triestinità und Italianità werden noch
heute häufig als Synonym verwendet. Dabei
wird die slowenische Minderheit aus der
Selbstdarstellung des städtischen Gemeinwe-
sens ausgeschlossen. Viele Triestiner beklagen
zwar diese Situation, die das Zusammenleben
der beiden ethnischen Gruppen in der Stadt
erschwert, erklären sie jedoch als ein 'logisches
Resultat' der Geschichte. Der Artikel versucht,
die Entwicklung der Triestinitä in der Vergan-
genheit zu rekonstruieren und fordert eine
'Rekontextualisierung' der Geschichte und
eine Neudefinition der Triestinità.

In einem jüngst erschienen Artikel über die Zukimft Triests mahnt Diego
de Castro die Triestiner zur Selbstreflexion: Sollte es der Stadt nicht gelingen,
das 'Syndrom der Triestinità, "quella presunzione della propria superiorità rispetto
agli altri e dalla conseguente difesa (...) del proprio status quo..." (De Castro
1997: 155) zu überkommen, so befürchtet der Autor, dann wird Triest imter
Umständen die Gunst der Stimde und die Entwicklungsmöglichkeiten, die sich
für Triest nach dem Ende des kalten Krieges ergeben haben, verpassen. De Castro
steht mit seiner Kritik an der 'Mentalität' Triests nicht allein. Viele Triestiner
beklagten und beklagen sich über die 'neurotische Komponente' der Triestinità.
Fabio Cusin hatte bereits in der Nachkriegszeit den Triestiner 'particolarismo
presuntuoso' kritisiert, den er darauf zurückführte, dass die Triestiner ihre
Geschichte und Vergangenheit vollkonunen isoliert wahrnehmen, "senza vedeme

149

Elke-Nicole Kappus

i nessi con la storia di altri paesi" (Cusin in Cervani 1983: 25). Aus dieser
Geschichte der historischen Isoliertheit habe sich eben jener Aspekt der Triestinità
entwickelt, in der die Umwelt - und auch die slowenische Minderheit in Triest -
immer als 'Fremde', als 'Bedrohung' und mögÜcher 'Feind' wahrgenommen
wurde, gegen den es die Eigenart der Stadt zu verteidigen galt. Viele Triestiner
hatten gehofft, dass diese Mentalität mit den Entwicklungen nach dem Ende des
Ost-West Konfliktes ein Ende haben würde. Wenn Triest erst einmal aus dem
Schatten des Eisemen Vorhanges treten würde und in einem europäischen Kontext
neue Aufgaben und Entwicklungsmöglichkeiten erhielte, so hatte ich seit 1989
in vielen Gesprächen gehört, dann würde sich die Mentalität Triests notwendiger-
weise und fast notgedrungen ändern; mit der politischen imd wirtschaftlichen
Öffnung würde Triest seinen Blick wieder der Welt zuwenden und sich dieser
öffnen. Es ist demnach nicht De Castros Analyse der Triestinità, sondem vielmehr
die Umkehrimg von Ursache und Wirkung, die in seinem Artikel erstaunt. Hatten
viele Beobachter angenommen, dass die strukturellen Veränderungen in der
Region nach dem Ende des kalten Krieges unweigerlich auch zu Veränderungen
in Triest und in der Folge auch zu einer Neudefinition der Triestinità führen
würde, macht De Castro jeglichen sozialen Wandel in der Stadt von eben einer
solchen Neudefinition der Triestinità abhängig.

Die Diskussion um die Zukunft Triests eröffnet demnach nicht nur die
Frage nach den Bedingungen und Voraussetzungen sozialen Wandels, sie eröffnet
- da alle Beteitigten übereinstimmen, dass es sich bei der Triestinità um ein
'Resultat' der Geschichte handelt - vor allem auch die Frage nach den
Zusammenhängen zwischen Geschichte und koUektiver Identität und nach den
Möglichkeiten und Bedingungen, diese Identität mit einem BUck auf die Zukunft
trotz der 'Prägkraft der Geschichte' zu ändem. Diesen Fragen möchte ich zunächst
nachgehen, um dann auf den 'Fall Triest' zurückzukommen.

GESCHICHTE UND IDENTITÄT

Im traditionellen Geschichtsverständnis stellt Geschichte die Basis und den
Grundstein für das Verständnis der Gegenwart dar. Als Erfahrungsraum prägt
Geschichte nicht nur die Gegenwart und die gegenwärtige Identität von
Menschen und Kollektiven, sie formt auch den Erwartungshorizont hinsichtlich
zukünftiger Entwicklungen und Ereignisse (Kosseileck 1979). Gegenwart und
Zukunft erscheinen - in Triest und anderswo - daher als von der Geschichte
konditioniert, wenn nicht gar determiniert.

In den letzten Jahren hat die historische Anthropologie jedoch ein 'alter-
natives' Geschichtsverständnis entwickelt, bei dem sie dem traditionellen Bild
einer kausalen und linearen Geschichte ein dialektisches Verhältnis zwischen
Gegenwärtigem, Vergangenem und Zukünftigem gegenüberstellt. 'Geschichte'
wird dabei ausdrücklich nicht als ein Synonym für 'Vergangenheit' betrachtet.

150

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

sondern als eine selektive "Rekonstruktion der Vergangenheit... mit Hilfe von
der Gegenwart entliehenen Gegebenheiten" (Halbwachs 1967:55). Geschichte
ist somit immer 'aktualisierte Geschichte' (Giordano 1996), bei der die
Anforderungen der Gegenwart - jedoch auch Pläne und Erwartungen für die
Zukunft - die Interpretation des 'Erfahrungsraumes der Vergangenheit'
beeinflussen, verändern und teilweise sogar deformieren (ibid.).

Geschichte kann demnach als ein gegenwärtiger und zukunftsorientierter
Diskurs über die Vergangenheit verstanden werden, dessen Aufgabe darin
besteht, die Gegenwart und die Zukimft historisch zu 'verankern' imd ihnen
dadurch Legitimität und Glaubwürdigkeit zu verleihen. Wenn jedoch Geschichte
- mit dem Blick auf die Zukunft - einen Bogen von der Gegenwart zurück in die
Vergangenheit spannt, dann heisst das auch, dass jede Wahrnehmung der
Gegenwart imd jede angestrebte Zukunft ihre ganz spezifische Geschichte - d.h.
ihr ganz spezifisches Verhältnis zur Vergangenheit - entwickelt. Jede
Vergangenheit ermöglicht daher potentiell eine Vielzahl von Geschichten, die
jeweils von bestimmten Hoffnungen, Erwartungen rmd Interessen geformt und
beeinflusst sind. Geschichte existiert daher immer im Plural: tatsächlich existiert
in allen Gesellschaften eine Vielzahl von Interpretationen der Vergangenheit.
Welche sich dabei als 'offizielle Geschichte' durchsetzt, ist letztendlich eine Frage
gesellschaftiicher Interessen und vor allem gesellschaftlicher Macht.

Dieses 'alternative' Geschichtsverständnis eröffnet auch eine neue
Perspektive auf das Verhältnis zwischen Geschichte und Identität: Als ein 'sense
of sameness over time' (Gillies 1994: 3) ist die Identität von Individuen und
Kollektiven notwendigerweise an den zeitiichen Bogen gebunden, den die
Geschichte zwischen Vergangenheit, Gegenwart und Zukunft spannt. Als
'logisches Resultat der Geschichte' konstituiert sich die 'Identität' und das
Selbstverständnis eines Kollektivs demnach durch sein Verhältnis zur
Vergangenheit imd nicht durch die Vergangenheit selbst. Jeder neue, veränderte
Blick auf die Vergangenheit verändert demnach das Selbstverständnis eines
Kollektivs, jede veränderte Selbstwahrnehmung führt zu einer neuen
Interpretation der Vergangenheit. Die von De Castro geforderte Modifikation
und Neudetinition der Triestinità muss daher notwendigerweise mit einer
Redefinition und einer Modifikation der Geschichte einhergehen, bzw. setzt diese
voraus.

DIE REINTERPRETATION DER GESCHICHTE

Die Modifikation von Geschichte stellt keinesfalls eine Seltenheit, sondern
vielmehr den Normalfall dar. Jede Epoche entwickelt ein Geschichtsverständnis,
das sich von der vorherigen imterscheidet. Die Aktualisierung von Geschichte
ist somit eine gebräuchliche und eine sogar notwendige Form der sozialen
Adaption an sich verändernde Umwelten. Geschichte muss sich verändern, um

151

Elke-Nicole Kappus

die Kontinuität mit der Vergangenheit trotz veränderter Ansprüche und
Erwartimgen an die Zukunft aufrechtzuerhalten. Da Geschichte nicht in Isolation,
sondern "in conversation with others that occur in the context of community,
broader politics and social dynamics" (Thelen 1989:1119) 'ausgehandelt' wird,
muss sie auch mit den sich ändernden Interessen und Erwartungen sozial,
politisch und wirtschafttich 'signifikanter' Anderen in. Einklang gebracht werden.
Die 'Aktualisierung der Geschichte' kommt damit der Korrektur einer
Standortbestimmung im Fluss der Zeit gleich und existiert als solche weder als
'Fakt' noch als 'Invention', sondern "as an epistemological enterprise, created in
dialect and argument" (Middleton/Edwards 1990:9).

Obgleich Geschichte demnach situational konstruiert und formbar ist, sind
ihrer 'Formbarkeit' doch Grenzen gesetzt: Indem Geschichte nämtich die Konti-
nuität eines Kollektivs über die Zeit hinweg beschreibt, kann ein Bruch mit dem
bisherigen Verständnis der Vergangenheit zu einer solchen Krise im Selbstver-
ständnis und dem durch die bisherige Geschichte legitimierten 'Gemeinsam-
keitsglauben' (Weber 1978) führen, dass die Kontinuität und somit die Zukunft
des Kollektivs selbst in Gefahr gerät. Die Geschichte des Kollektivs muss auch
in ihrer Aktualisierung einen Raum darstellen, in dem die individuellen Lebensge-
schichten, Erwartimgen und Ansprüche der Mitglieder integriert werden können,
da diese sonst ihr Zugehörigkeitsgefühl zum Kollektiv verlieren und ihre
Mitgliedschaft 'kündigen' könnten. Dadurch wiederum wird das eigentliche Ziel
der 'Aktualisierung der Geschichte' - die Beibehaltung des Kollektivs in sich
verändernden Umwelten und die Adaption an Anforderungen der Gegenwart
und Zukunft - zunichte gemacht. Die 'Aktualisierung der Geschichte' geht häufig
schleichend und unbemerkt mit einem sich verändernden 'Zeitgeist' einher, ohne
dass sie von den Mitgtiedern des KoUektivs oder seiner Umwelt bemerkt wird.
Erst in Momenten beschleunigten Wandels, die eine plötzliche oder radikale
Neuorientierung notwendig machen, wird sie unter Umständen zu einem
Problem.

Christian Giordano hat in der 'Zerstörung der Geschichte' und in der
'Reversibilität der Geschichte' zwei wichtige Formen der 'Aktualisierung der
Geschichte' thematisiert. Die 'Zerstörung der Geschichte' bricht mit allem bisher
Gewesenen, das nun als "'barbarisch', obskur und degeneriert erscheint"
(Giordano 1996: 103), und überlässt sozusagen die Geschichte der Zukunft.
Giordano weist auch darauf hin, dass dadurch der Gegenwart jegliche
Legitimation durch die Vergangenheit entzogen wird und dass kaum eine
gesellschaftiiche Ordnung auf solch eine Legitimation verzichten kann'. Die Idee
der 'Reversibilität der Geschichte' ist dagegen weit verbreitet und lässt sich auch
in Triest beobachten: Der Multikulturalismus, der heute in Triest von Vertretern

1 Die 'Zerstörang der Geschichte' lässt sich dagegen eher in Momenten der Revolte und Revolution -
also in einer vorübergehenden Auflösung der gesellschaftlichen Ordramg - finden, vor allem wenn diese mit
utopischem Gedankengut operieren.

152

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschicfite

zahlreicher gesellschaftlichen histitutionen und sozialen Gruppen als Kritik und
angesta-ebte Alternative zu der eingangs beschriebenen Triestinità diskutiert wird,
findet seine Legitimität in eben solch einer 'Umkehrung der Geschichte'. Im
Verweis auf die kosmopolitische Handelsstadt des 18. und 19. Jahrhunderts wird
dabei ein Bild von Triest entworfen, das 'eigentlich' und 'ursprünglich'
multikulturell und weltoffen ist. Das bestehende Bild, in dem Triest "nichts
anderes sein kann als italienisch" (Cusin in: De Castro 1997:154), bzw. das Bild
des 'Trieste italianissima', wird auf eine ideologische Verfehlung des 19.
Jahrhunderts zurückgeführt und als solche demaskiert. Für die Zukunft gelte es
nun, zur ehemaligen Triestiner Multiculturalità zurückzukehren. Die Epoche der
ethno-nationalistischen Auseinandersetzungen, welche die heutigen
Ekistellimgen und Mentalitäten in Triest tief geprägt haben, werden in dieser
Zukunftsvorstellung ausgeklammert, ausradiert rmd vergessen.

Es stellt sich die Frage, ob es nicht - wie in den ehemals sozialistischen
Ländern - des inneren und äusseren Drucks eines gesellschaftlichen Umsturzes
oder zrmiindest einer 'sanften Revolution' bedarf, um eine solche 'Umkehrrmg
der Geschichte' innerhalb einer relativ kurzen Zeitspanne, die zudem nicht selbst
gewählt, sondern durch die Verändenmgen in Mittel- und Osteuropa vorgegeben
wurde, über alle lebendigen Erinnerungen und über die bisherige Geschichte
hinweg gesellschaftlich konsens- und tragfähig zu machen. Zumindest hat sich
diese 'alternative Geschichte' Triests bisher rücht als 'repräsentative Geschichte'
durchgesetzt.

In der spezifischen Situation Triests lässt sich die notwendige
'Aktualisierung der Geschichte' also weder als eine 'Zerstörung' noch als eine
'Umkehrung der Geschichte' vorstellen. In Rückgriff auf Cusin, der die kritisierte
Triestinità darauf zurückführt, dass die Triestiner ihre Entwicklung in der
Vergangenheit als isoliert und losgelöst von der Welt wahrgenommen haben,
könnte die Aktuahsierung der Geschichte vielmehr in einer 'Rekontextual-
isierung' bestehen, bei der die Triestinità auch rückwirkend aus ihrem isolierten
Rahmen herausgerissen und in einen breiteren europäischen Kontext integriert
wird.

GESCHICHTE UND TRIESTINITÀ

Das von De Castro und Cusin beschriebene Geschichtsbild, auf dem die
heutige, häufig kritisierte Triestinità beruht, lässt sich in den Worten des
Historikers Emest Sestan folgendermassen zusammenfassen: "La storia etnica e
culturale di Trieste è rettilinea, omogenea nella sua sostanza, coerente nel suo
sviluppo: è un incremento continuo delle premesse della sua lontana Romanita"
(Sestan 1965: 62).

Dieses Geschichtsbild geht demnach von einer Kontinuität imd Stabihtät
der Triestinità aus, die eindeutig und logischerweise an die ursprüngliche Ro»M«ifà

153

Elke-Nicole Kappus

- und da dieRomanità die Grundlage derltalianità darstellt - an die heutigeIte/wn/tâ
der Stadt gebunden ist, die es daher auch in der Zukunft zu pflegen und zu
wahren gilt. Innerhalb dieser 'Logik' ist es verständlich, dass alle jene, welche
dieser Italianita andere Geschichts- und Selbstbilder entgegenstellen, auch die
slowenische Minderheit, als eine Gefahr für die Triestinità und für Triest selbst
gesehen werden.

Nun ist sich jedoch die heutige Ethnizitäts- und Nationalismusforschung
weitgehend darüber einig, dass ethnische und nationale KoUektive im heutigen
Sinne erst durch massive Vereinheitlichimgs- und Homogenisierungsprozesse
in den vergangenen beiden Jahrhunderten entstanden sind. Der Verweis auf die
'primordiale Natur' der Triestinità wird in solch einer modernistischen Sicht -
ebenso wie jegliche Idee einer ursprünglichen 'Homogenität' bzw. eines über
die Geschichte der langen Zeiträume hinweg gleichbleibenden, stabilen
Gemeinsamkeitsgefühls - geradewegs in die Kategorie der nationalen bzw.
ethnischen Mythenbildung verwiesen (Heckmann 1991: 59). Wenn man nun
jedoch Geschichte - wie ausgeführt - als einen zukimftsorientierten Diskurs über
die Vergangenheit betrachtet, dann sagt uns das Triestiner Geschichtsbild mehr
über die Positionen und Erwartungen der Triestiner Etiten zum Zeitpunkt seiner
Entstehung als über die tatsächUche Vergangenheit der Stadt. Es gilt daher, näher
zu analysieren, welche Zukunftserwartungen, welche Zwänge und welche 'Logik'
diesem Geschichtsbild, das sich bis ins 19. Jahrhundert zurückverfolgen lässt,
zugrundeliegen.

DIE TRIESTINITÀ IN DER GESCHICHTE

Wenn sich das 18. und 19. Jahrhundert durch ethnische und nationale
Homogenisierungsprozesse auszeichnet, so war zuvor besonders das Leben in
den Städten nach Auffassung vieler Autoren (z. Bsp. Cole 1985, Gellner 1991,
Demandt 1996) gerade durch eine ausgesprochene kulturelle Heterogenität
charakterisiert. Die soziale Grenze zwischen den verschiedenen Ständen, Gilden,
Handwerks- und anderen sozio-professionellen Gruppen war - ganz im Sinne
Frederic Barth's (Barth 1969) - durch kultureUe Besonderheiten markiert, die
auch zu jeweils gruppenspezifischen 'Identitäten' führten (Cole 1985:13). Ernest
Gellner führt die Vielfalt an Kulturen und Identitäten auf das herrschende Prinzip
geseUschaftiicher Ungleichheit zurück: "Gerade dadurch, dass die (unüberwind-
liche) Ungleichkeit extemalisiert, absolut gesetzt und betont wird, macht man
sie erträglich, stärkt sie, indem man ihr die Aura der... Natürlichkeit verleiht"
(Gelhier 1991: 23).

Soziale Ungleichheit und kultureUe Differenz bedingten sich demnach
gegenseitig und beide waren absolut und unüberwindbar. Sie waren auch durch
Tradition und durch ein festgefügtes Weltbild so unhinterfiagt gegeben, dass
die verschiedenen sozio-professionellen Gruppierungen weder nach Gemeinsam-

154

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

Plakat in Triest 1990. ♦ Plakat v Trstu 1990.

155

Elke-Nicole Kappus

keiten suchten, noch die Differenz problematisierten. In Cole's Worten war Diffe-
renz imd Ungleichheit "no matter... of mutual regard or disdain" (Cole 1981:119).
Auch Triest stellte in dieser Perspektive daher keine homogene 'Gemeinschaft'
und die Triestinità keine alle Bewohner umfassende kollektive Identität im
heutigen Sinne dar. Sie war vielmehr aufgefächert in eine Vielzahl von Identitäten
und Lebensstilen, die jedoch nicht als 'ethnisch', sondern als 'ständisch' empfun-
den und akzeptiert - wenn rücht gar gewollt - wurden.

Nach Cole und anderen Autoren war es der Eintritt in das kapitaUstische
Wirtschaftssystem, der ihm Rahmen massiver Urbanisierung, Industrialisierung
und Modernisierung das Gleichgewicht der absoluten Ungleichheit
durcheinanderbrachte, und somit eine grundlegende Neugestaltung des
Verhältnisses zwischen Kultur, Wirtschaft, Gesellschaft und Politik notwendig
machte (Cole 1981; 1985).

Nachdem Triest 1719 im Rahmen der Modemisierungsbestrebungen des
Habsburger Reiches - und gegen den Willen der alten Triestiner Eliten - zum
Freihafen erklärt wurde, entstand um die alte Stadt herum eine neue, nach
modernen städtebaulichen Überlegungen geplante Handelsstadt; eine
begünstigende Gesetzgebung und die vielfältigen MögUchkeiten, welche die
Handelsstadt boten, zogen Menschen nicht nur aus dem Triestiner Umland,
sondern aus dem gesamten Habsburgerreich und aus sprichwörtUch aUer Herren
Länder nach Trieste Das neue Triest, als ein Projekt der Moderne geboren, wurde
schnell zu einem derer 'multikulturellen Laboratorien' (Altermatt 1997: 86). Am
Anfang, so könnte man sagen - und zwar unabhängig davon, ob man nun die
alte Triestiner Kommune oder aber die neue Handelsstadt zum historischen Träger
der Triestinità erklärt - stand in Triest die kultureUe Heterogenität.

DIE INTEGRATION KULTURELLER HETEROGENITÄT

Die Dynamik der Stadt und die Mobüität, die diese von üiren Bewohnern
verlangte, war mit der alten, stabilen ständischen Ordnung unvereinbar. Wie
Gellner bemerkt, ist "die alte Stabüität der sozialen RoUenverteilung... mit dem
stetigen Wachstum und beständiger Innovation einfach inkompatibel" (Gellner
1991:41). Neue Berufszweige und Märkte, der zunehmende Bedarf an nicht-
spezialisierten Arbeitern, das Aufkommen des Bürgertums, die gemeinsamen
Interessen und die Interaktionen der Handelsleute verschiedenster Herkunft
sprengten die alten exklusiven Gruppenzugehörigkeiten und führten zur
Herausbüdung einer Sphäre des wirtschaftlichen Lebens und Handekis, die aUen
linguistischen, religiösen und kulturellen und ethnischen Kollektiven der Stadt
gemeinsam, d.h. 'öffentlich' war.

2 Bis zum Ende des 18. Jahrhunderts hatte sich die Einwotinerzahl der alten Kommune von etwa 6000
bereits versechsfacht. 1914 zählte Triest 240.000 Einwohner.

156

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

157

Cole weist darauf hin, dass "economic unification within (a territory)...
required cultural uniformity as well" (Cole 1985: 10). Dort, wo die 'economic
unification' in Europa zur Herausbildung nationaler Märkte führte, wurde die
Nation zum neuen Ideal der gesellschaftlichen Ordnung. Auch die Einwohner
Triests entwickelten das Bewusstsein "to be members of a Triestine nation"
(Cattaruzza 1991:191).

Diese 'Triestinische Nation' definierte sich jedoch nicht als eine nationale
Einheit im heutigen Sinne, nach dem die Nation durch kulturelle und ethnische
Homogenität und vor allem durch die Idee einer gemeinsamen Herkunft und
Abstammung ihrer Mitglieder gekennzeichnet ist; die 'Triestiner Nation' war
vielmehr eine wirtschaftliche Interessengemeinschaft, die bereit war, all jene zu
integrieren, die dem gemeinsamen Wohlstand zugute kamen. Man sollte jedoch
nicht vergessen, dass Max Weber in gemeinsamen wirtschafttichen und damit
verbundenen politischen Interessen die Grundlage eines jeglichen ethnischen
und nationalen 'Gemeinsamkeitsglaubens' vermutete (Weber 1978). Die Triestinità
als Ausdruck dieses langsam aufkommenden 'Gemeinsamkeitsglaubens' der
Triestiner Bevölkerung betraf zwar zunächst nur den wirtschaftlichen,
'öffentiichen Raum' der Handelsstadt, während die verschiedenen Gruppierun-
gen ausserhalb dieser gemeinsamen Sphäre weiterhin in 'segregierter Koexistenz'
(Altermatt 1996) lebten, in der sie ihre jeweitigen kulturellen, sprachtichen,
religiösen, ethnischen und andere gruppenspezifischen Identitäten bewahrten
und pflegten; die 'Triestiner Nation' blieb den 'privaten' kultureUen Praktiken
ihrer Mitglieder gegenüber weitgehend gleichgültig; dennoch bildete sie einen
Rahmen, der den Raum für kulturelle Annäherung, kulturelle Synkretismen und
kultureUe Assimilation schuf.

Im öffentHchen Raum der Handelsstadt setzte sich schneU das Italienische,
oder besser das Venezianische, das als lingua franca den Handel des gesamten
Mittelmeerraums beherrschte, als Verkehrs- und Umgangssprache durch. In der
Vorstellung der 'stabilen, homogenen Geschichte' der Stadt wurde die Italophonie
Triests häufig so gedeutet, dass die alte Kommune die fremden Händler und
Handwerker assimiÜert und dass somit die alte Stadt der modernen Handelsstadt
ihren kultiarellen Stempel aufgedrückt habe. Die Tatsache, dass sich der alte,
eher friulanische Dialekt Triests nach der Proklamation des Freihafens zunehmend
'venezianisierte' deutet jedoch - neben anderem - eher auf eine weitgehende
Überlagerung der alten Kommune durch die internationale Handelsstadt hin
(Sestan 1965:59; De Castro 1997:156 e.a.). Der ursprüngtiche friulanische Dialekt
wurde, wie die anderen Sprachen der multikultiirellen städtischen Gemeinschaft,
in die Privatsphäre der Triestiner verdrängt.

Gerade die Tatsache, dass die lingua franca "was not linked to any specific
national feelings" (Cattaruzza 1991:191), erlaubte es, dass alle Triestiner sie als
gruppenübergreifende 'Gemeinsamkeit' akzeptieren konnten. Die Italophonie
stellte somit einen wichtigen Integrationsfaktor des multi-kulturellen

Elke-Nicole Kappus

Gemeinwesens dar vmd es erscheint kein Wunder, dass diese gemeinsame Sprache
bei der Definition der Triestinità eine solch prominente Rolle spielt(e).

Ein weiterer Integrationsfaktor war sicherlich der Strudel, in den die Stadt
ihre Bewohner auf dem Weg in die Moderne riss. Alle Zeichen der Stadt waren
auf Umbruch imd auf die Zukunft gerichtet und man muss nur die Berichte von
Reisenden lesen, um eine Ahnung von der Dynamik und der Lebendigkeit zu
bekommen, die Triest von seinem Umland und von anderen Habsburger Städten
der damaUgen Zeit unterschied (Carmichael 1995). Es war nicht zuletzt die bedin-
gungslose Zukunftsorientierung und der Glaube an die Moderne, der die Han-
delsstadt immer mehr von ihrem Hinter- und Umland entfernte. Die Grenze
zwischen Umland und Stadt zeichnete sich demnach nicht nur zwischen dem
Zentrum und der Peripherie, zwischen bäuerUchem imd bürgerlichem Leben,
sondern massgeblich zwischen Fortschrittsglaube und Traditionsgebundenheit
ab. Aus dieser Opposition heraus wurde die Sprache der Stadt - die Italophonie

- zum Synonym für Fortschritt, die Sprache des Hinterlandes - die Slawophonie

- zum Synonym für Rückständigkeit und Immobilität.

Die Triestinità kann demnach bis ins 19. Jahrhundert als Ausdruck eines
tatsächlich 'partikularen', städtischen Gemeinsamkeitgefühls gelten, das sich durch
die spezifische Entwicklung Triests in der zunehmenden Abgrenzung vom
deutschsprachigen Herrscherhaus einerseits und vom slawophilen Umland
andererseits herausbildete. Die Abgrenzung vom slawophilen Hinterland war
jedoch keineswegs 'ethnischer' Art; sie entstand vielmehr durch die Kluft, die sich
in der Lebensweise und daher auch in der Lebenswelt zwischen den Triestinem
und den Bewohnern der Umgebung auftat. Auch die Triestinità stellte keine
'ethnische' Grösse dar; sie war viehnehr eine 'Dachkultur', die es ermöglichte, die
linguistische, religiöse und kulturelle Vielfalt der Stadt zu integrieren.

In dieser Hinsicht verweist auch die Idee des römischen Ursprungs der Stadt
nicht notwendigerweise auf die 'nationale' Italianità Triests. Rom konnte auch für
ein Weltreich stehen, das den kulturellen Eigenheiten seiner Bewohner gegenüber
ebenfalls relativ gleichgültig geblieben war, solange diese die politischen und
wirtschaftlichen Interessen des Reiches nicht beeinträchtigten. Rom konnte daher
ein Symbol für die kosmopolitische Stadt und Bezugspunkt für all ihre Einwohner
sein. Der Verweis auf die Triestiner Romanita erlaubte es jedoch, die Italophonie
und das städtische Gemeinwesen selbst in der Vergangenheit zu verankern und
ihnen Legitimität für die Gegenwart und die Zukunft zu geben.

DIE NATIONALISIERUNG DER TRIESTINITA

Im 19. Jahrhundert hatte sich allerdings die Bedeutung des Begriffes 'Nation'
so grundlegend geändert, dass diese Bezeichnung nicht mehr zur Definition des
Triestiner Gemeinwesens passte: Wie Eric Hobsbaum zeigt, war 'die Nation' im
liberalen Verständnis der Zeit zwar schon - eben wie in Triest - ein wirtschaftlicher

158

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

und politischer Zweckverband; er nausste jedoch über eine bestimmte Grösse
und Bevölkerungszahl verfügen, um als wirtschafttich und militärisch 'über-
lebensfähig' erachtet zu werden. Neben diesem 'Schwellenprinzip' musste eine
Nation über eine frühere staatliche Selbständigkeit, eine alteingesessene kulturelle
Etite und über den Nachweis verfügen, sich in einem Krieg siegreich geschlagen
zu haben. Li diesen 'Bedingungskatalog' passte die Triestiner Nation nicht hinein.
In der Logik und im Fortschrittsglauben jener Zeit war die Nation die politische
und wirtschafttiche Organisationsform grosser gesellschaftticher Gebilde und
Märkte und man akzeptierte, dass kleinere Nationen und Nationatitäten - im
'Namen des Fortschritts' - verschwinden und sich in grössere Nationen auflösen
würden (Hobsbaum 1991, Kap. 2). Die Homogenisierung der Moderne kormte
nicht vor einem Stadtstaat - der zudem ein Projekt der Moderne war und somit
als 'geschichtslos' galt - haltmachen. Die Triestiner Nation konnte nur als Teil
einer grösseren Nation oder staattichen Einheit existieren. Viele richteten ihre
Hoffnungen auf ein 'erneuertes' und modernisiertes Habsburger Reich. Andere
richteten dagegen ihren Btick auf die neue, fortschrittliche italienische Nation.

Als sich in den nationalen Diskursen Europas - vor allem im Rahmen der
Vereinigungsbestrebungen Italiens und Deutschlands - das Herderische Konzept
der Nation durchzusetzen begann, verlor die Triestinità als kultureller Ausdruck
der kosmopolitischen Stadt ausserdem zunehmend an sozialem Konsens und
Tragfähigkeit. Wo die Gleichung 'eine Nation - ein Staat - eine Kultur' zum
politischen Ideal wurde, meinte man, dass das Zusammenleben der Völker zur
Charakterlosigkeit führe, die Mischung von Völkern und Kulturen erschien mm
als Sünde gegen "den Volksgeist und gegen den public spirit" (Demandt 1996:44).
In der Definition von Gemeinwesen trat neben das Primat der gemeinsamen
hiteressen und der gemeinsamen Wirtschaft nach und nach das der gemeinsamen
Kultur. Auch Triest wird 1854, ganz in diesem Sinne, als "Gitta d'infemo, che
mette cuori e coscienze a tariff a,... rirmega, oggi per interesse, domani per viltà
quella origine e quella nazionalità (sua)" (Ressmann in: Apih 1988: 47). Triest
wurde zunehmend als 'kulturlos' empfunden und kritisiert.

In diesem Ktima, in dem 'Kultur' per se zur Definition von Gruppen und
Gemeinschaften herangezogen wurde, war das städtische Gemeinwesen
zunehmend zwischen ihren ökonomischen Interessen und der Suche nach einer
gemeinsamen 'Kultur' hin- und hergerissen. Scipio Slataper schreibt zu Beginn
des Jahrhunderts: "E il travaglio delle due nahire che cozzano ad annularsi a
vicenda: la commerciale e Titatianità. E Trieste non puo strozzare nessuna delle
due: è la sua doppia anima: si ucciderebbe. Ogni cosa al commercio necessaria è
violazione d'itatianità; cio che né é vero aumento danneggia queUo" (Slataper
1954: 45).

Das Dilemma, vor dem sich Triest auf der Suche nach seiner 'nationalen'
Kulüir befand, lässt sich am Statistikensti-eit der 70er Jahre des letzten Jahrhun-
derts deutlich machen, in dem es um die Formulierung der Frage nach der

1591

Elke-Nicole Kappus

nationalen Zugehörigkeit in den Volkszählungen des Habsburger Reiches ging:
wurde die nationale Zugehörigkeit über die Umgangssprache definiert, so waren
die Triestiner italienisch. Wurde sie dagegen über die Muttersprache bestimmt,
so bestand Triest aus einer Vielzahl von Nationalitäten was in der Umsetzung
der NationaUtätenrechte, die poUtische Vertretimg und schulische Bildung in
der eigenen nationalen Sprache zusicherten, dazu geführt hätte, dass auch die
gemeinsame italophone öffentliche Sphäre, und damit die Triestinità, in eine
Sprachenvielfalt zerfallen wäre. Um die Italophonie als verbindendes Element
in der kosmopolitischen Stadt zu bewahren und die 'Triestiner Nation' zusam-
menzuhalten, konnte Triest "nichts anderes sein, als italienisch"' (Cusin in: Der
Castro 1997: 154), obgleich dadurch dem 'kulturellen Selbstbestimmungsrecht'
der nationalen Gruppierungen, aus denen sich die Triestiner Bevölkerung zusam-
mensetzte Unrecht geschah.

Um die Italianità der Stadt zu bekräftigen und gegenüber dem Habsburger
Reich einzuklagen, wandten sich die italophonen und -philen Eliten im Rahmen
des neuen nationalen Diskurses in einer Art 'wilful nostalgia' (Robertson 1992)
suf der Suche nach den Ursprüngen Triests der Vergangenheit zu. Nicht zuletzt
Dank der Geschichtsforschung, der Archäologie und der Linguistik gelang es
den Triestiner Eliten, sich in Rückgriff auf die 'römischen Ursprünge' der Stadt
- und ganz im Sinne der Zeit - als homogene 'Kulturnation', als Träger der
reichen kulturellen und 'nationalen' italienischen Traditionen darzustellen
(Apih 1988: 76).

Charles Taylor hat darauf hingewiesen, wie stark der Herderische
Nationengedanke und die Suche nach der nationalen Kultur und deren
Ursprüngen mit dem neuen Ideal der 'Authentizität zusammenhingen, das er
auf den beschriebenen Niedergang der 'alten', hierarchischen kulturelle differen-
zierten Ordnung der Gesellschaft zurückführt: Indem die soziale Stellung, welche
bisher die (sozialen und kulturellen) Identitäten von Gruppen und Individuen
bestimmt hatten, nicht mehr durch stabile Umwelten und Traditionen unhinter-
fragt gegeben waren, mussten Identitäten - als Ergebnis des Prozesses des 'Sich
Erkennens und anerkannt sein' (Greverus 1978,229) nunmehr neu gesellschaftlich
ausgehandelt werden. Da die neue Gesellschaft zunehmend Gleichheit und
soziale Mobilität proklamierte, konnten Identitäten in der modernen Gesellschaft
nicht länger an soziale Rollen gebunden sein. Identität wird nun über das neue
Ideal der 'Authentizität', über die "Treue gegen sich selbst... gegenüber seiner
Originahtät" (Taylor 1992: 20) definiert. Dies bedeutet auch, dass die Eigenart
von Menschen und Kollektiven sich nicht mehr "aus der Gesellschaft ableiten
(lässt), sie muss im Irmeren und aus dem Inneren erzeugt werden" (ibid., 21).
Identitäten wurden nicht länger über momentane Lebenswelten, sondern über
die Treue zur eigenen Herkunft und zur eigenen, im nationalen Diskurs formu-

3 In dieser Hinsicht entsprach die 'Italianità' Triests nicht nur den Interessen der italienisch-nationalen
Gruppierungen, sondern auch der kosmopolitischen Kreise.

160

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

4 Im Jahr 1880 stellte die Volkszählimgbei der Nachfrage der Umgangssprache 5.200 Deutsche, 89.000
Italiener und 46.000 Slowenen fest. Im Jahr 191012.000 Deutsche, 119.000 Italiener und 51.000 Slowenen, wozu
noch 38.600 Ausländer kamen, die fast ausnahmslos Italiener aus dem Königreich waren (veiter 1965:46). Diese
Zahlen zeigen, dass sich in der multi-kulhirellen Stadt bereits nationale Blöcke geformt hatten.

5 Bzw. zu einer Dreiteilung, wenn man auch die germanophone Bevölkerung nütbedenkt, die im
heutigen Diskurs bereits häufig vergessen wird.

161

Herten und teilweise produzierten 'nationalen' Kultur bestimmt. Dadurch kam
es in gewissem Sinne zu einer Umkehrung der alten gesellschaftlichen
Organisation von Differenz: war die kulturelle Heterogenität in der alten Welt
der Ausdruck extematisierter geseUschaftiicher Ungleichheit (Gellner 1991: 23),
wurde nun die Kultiar per se herangezogen, um Differenzen zwischen und die
Identitäten von Menschen und Kollektiven zu markieren.

Mit diesem Paradigmenwechsel im 'Identitätsmanagement' änderte sich
nicht nur die Selbstdarstellung der Triestinità, sondern vor allem auch die
Integrations- und Assimilationskraft der Stadt: Konnte ein Individuum, das aus
dem slawophonen Land in die italophone Stadt zog, bisher seine Bezugsgruppe

- und seine Identität - aufgrund seiner neuen Lebenswelt ändern und zum
'Triestiner' bzw. zum 'Italiener' werden, machte das Postulat der Authentizität
einen solchen Wechsel des Bezugssystems nun unmöglich, denn wie Taylor
bemerkt: "Assimilation ist die Todsünde gegen das Ideal der Authentizität"
(Taylor 1992:29). Solange die Triestinità über politische oder wirtschafttiche Inhalte

- oder über die Opposition zum slawophüen Umland und zum deutschsprachigen
Herrscherhaus definiert worden war, war die Integration in die italophone Stadt
für aU jene, die am städtischen Projekt der Moderne teilnehmen wollten, mögtich.
Mit dem Postulat der Treue gegenüber sich selbst, seiner Herkunft, Sprache imd
Kultur wurde es immögUch zum 'Italiener' bzw. zum 'Triestiner' zu werden.
Während die Triestinità und auch die Italianita - die im Ursprung viel eher eine
Italophone war - Ausdruck einer städtischen Integration kultureller Unterschiede
war, machte die Nationatisierung bzw. Ethnisierung von Kultur die weitere
Integration der städtischen Heterogenität unmöglich*.

Indem der ethnische Nationalismus Gemeinschaften über ihre 'Kultur'
definiert, akzentuiert er kultureUe Verschiedenheit innerhalb des eigenen
KoUektivs als "unerwünschte Unterschiedlichkeit und Unangepasstheit, die
es zu assimilieren oder, in seiner schärferen Variante, gewaltsam zu vertreiben
(gilt)" (Heckmann 1991: 64). Dieser Assimilationsdruck führt jedoch - gerade
aufgrund des Postulats der Authentizität - zu Widerstand und somit fast
automatisch zu einem "Konstituierungsprozess ethnischer Minderheiten"
(ibid.). In Triest kam es zur zunehmenden Ethnisierung und nationalen
Polarisierung - und aufgrund des grossen und weiter wachsenden
Bevölkerungsanteils, der aus dem slowenischen Hinterland stammte - zu einer
schrittweisen Bipolarisierung' der städtischen GeseUschaff, an der das
kosmopolitische Gemeinwesen zerbrach.

Elke-Nicole Kappus

Nach dem Zerfall des Habsburger Reiches und der Integration Triests in
die italienische Nation konnte der italienische Staat und der italienische
Faschismus geradewegs an das nationalisierte Triestbild des 19. Jahrhunderts
anknüpfen; sie machten das 'Trieste italianissima' zum einzig gültigen
'representativen Diskurs' und versuchten, das Projekt der Triestiner Italianità zu
vollenden. Dabei versuchte man nicht nur, die kulturellen Gruppen, die nun zu
nationalen Minderheiten geworden waren, zu assimilieren, sondern man
tabuisierte auch alle Erinnerungen an die kosmopolitische Stadt und an die 'citta
fedelissima' zu der Triest nur hundert Jahre zuvor, 1819, aufgrund besonderer
Habsburgtreue ernannt worden war (Veiter 1965: 45). Die Gemeinsamkeiten,
die die unterschiedlichen ethnischen Kollektive einst in einer gemeinsamen
Triestinità verbunden hatten, wurden somit aus dem sozialen Bewusstsein der
Stadt getilgt. Die Zwangsassimilation der Triestiner 'Minderheiten' blieben zwar
weitgehend erfolglos; dennoch wurde Triest unter italienischer Herrschaft weiter
italianisiert; teils durch die 'Nationalisierung' der staatlichen und lokalen
Institutionen, teils durch die Ansiedlung von ItaHenem imd auch weil viele derer,
die im Handel und in der Verwaltung der Stadt gearbeitet hatten, Triest verHessen
und die Stadt dadurch ihre 'Multikulturalität' nahmen. Nun wurde Italianità und
Triestinità endgültig zu einem Synonym - nun Triest wurde 'italianissima. Und an
diesem Selbstbild hat sich bis heute - trotz der massiven politischen Veränderungen
und massiven Wandel seit der ersten Integration in Italien nichts geändert

ÜBER DIE FOSSILISIERUNG DER TRIESTINITA

Dieser kurze, bruchstück- und lückenhafte Abriss der Entwicklung Triests
von der 'Triestiner Kommune' über die 'Triestiner Nation' bis zum 'nationalen Triest'
zeigt, dass die Triestinità über weite Teile der Vergangenheit eine 'Kategorie im
Wandel' darsteUte, die auf einer beständigen 'Reinterpretation der Vergangenheit'
und 'Aktualisierung der Geschichte' beruhte. Das Selbstbild und die Selbstdar-
steUung der Triestiner haben dabei sensibel jede Strömung des europäischen
Zeitgeistes aufgegriffen. Der 'particolarismo' Triests scheint dabei weniger in
Triests 'inneren', vom Rest der Welt losgelösten Entwicklung, sondern vielmehr
darin zu Hegen, dass sie als 'Projekt der Moderne' deren Entwicklungen sozusagen
in einem Zeitraffer ausgesetzt war. Die Triestinità - und die Geschichte Triests -
wurde dabei stets in Hinblick auf die Zukunft, in HinbHck auf die zu integrierende
städtische Gemeinschaft und auf deren Positionierung in einem weiteren
poHtischen und ökonomischen Kontext formuHert.

Taylors Beobachtung hinsichtiich des Paradigmenwechsels im Identitäts-
management der Moderne eröffnet einen weiteren, wichtigen Aspekt auf die
Problematik der Triestinità, werm er die im Ideal der Authentizität proklamierte
"innerliche, gleichsam monologische Erzeugung einer Identität" (Taylor 1992,
21) als einen Trugschluss entlarvt. Da Identitäten immer einen dialogischen

162

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

Charakter besitzen, bleibt auch die neue, 'intern' formuherte 'Identität' in der
Moderne vollständig von der Anerkennung durch die Umwelt und der
signifikanten Anderen abhängig. Taylor stellt daher fest, dass "in der Kultur, die
sich um dieses Ideal (der Authentizität) gebildet hat,... die Anerkennung eine
herausragende Rolle (spielt)" (ibid., 25). Tatsächtich war der Diskurs der Triestinità
im 19. Jahrhundert zunehmend nach aussen, zunächst an Habsburg, später an
den itatienischen Staat - d.h. an den jeweils politisch relevanten Bezugspunkt-,
adressiert. Die Suche nach der Anerkennung durch potitisch 'signifikante Andere'
gewann dabei die Oberhand über das anfängliche Projekt der innerstädtischen
Integration. Wenn Marina Cattaruzza die Entwicklimg Triests als einen "caso
emblematico di modernizzazione imperfetta" (Cattaruzza in: Apih 1988: 69)
beschreibt, so könnte man hinzufügen, dass es sich bei der heutigen Triestinità
auch um das Ergebnis einer fehlgeschlagenen bzw. fehlgeleiteten 'Integration'
der städtischen kultureUen Heterogenität handelt.

Man hat Triest häufig einen 'egozentrischen Blick' vorgeworfen, eben weil
die eigene Partikularität als ein Ergebnis der 'inneren, homogenen Entwicklung'
gesehen wird, durch die Triest als eine 'italienische Insel' in einem slowenischen
Umfeld erscheint. Anhand Taylors Beobachtung könnte man diese Analyse jedoch
auch umdrehen: Triest hat seinen Btick in der Suche nach Anerkennung so nach
aussen gerichtet imd seine Selbstdefinition und Selbstdarstellung so vollständig
von seinem nationalen Umfeld abhängig gemacht, dass eine Bestandsaufnahme
der 'aktueUen Triestinità' verhindert und unmöglich gemacht wurde. Eine
Einschätzung der eigenen Fähigkeiten und Kapazitäten, im Rahmen der neuesten
europäischen Entwicklimgen wieder eine 'Brückenfunktion' zwischen Ost- und
West und zwischen Süd- und Nord wahrzunehmen, setzt daher in gewissem
Masse nicht nur eine Öffnung der Triestinità nach aussen, sondem vor aUem
einen inneren Diskurs über die Triestinità voraus.

SCHLUSSBEMERKUNG

Kulturelle und ethnische Vielfalt hat es in Triest immer gegeben. In diesem
Artikel wurde gezeigt, dass nicht die 'Italianita, sondern die kulturelle
Heterogenität die Konstante in der Triestiner Vergangenheit und Gegenwart
darstellt. Was sich jedoch im Laufe der Zeit - und mit dem jeweüigen Zeitgeist -
geändert hat, ist die „soziale und politische Organisation der kulturellen
Unterschiede" (Barth 1969). Aus einem segregierten 'multikulturellen'
Zusammenleben in der Handelsstadt hat der Nationalismus nationale Blöcke
gemeisselt. Indem die Stadt nicht mehr als Freihafen im Habsburger Kontext,
sondern als Stadt im nationalen Kontext nach klaren Zugehörigkeiten suchte,
hat sich der Bezugsrahmen, innerhalb derer sich der Triestiner Geschichtsdiskurs
entwickelte, verlagert. Das Projekt eines Triestiner Freistaats, in dem Triest sich
selbst Referenzpunkt und die Triestinità wieder Ausdruck eines Gemeinsam-

163

Elke-Nicole Kappus

keitsgefühls aller Triestiner hätte sein können, wurde nie realisiert. Mit der
Rückkehr Italiens wurde der Diskurs der Triestinità - verstärkt noch durch die
Lage im Schatten des Eiserenen Vorhanges - völlig in Bezug auf die Nation und
darüber hinaus auf das westiiche Bündnis geführt. Dabei wurde die kulturelle
Vielfalt, die wie gezeigt wurde die Spezifizität der 'Triestinitä' ausmachte, aus
dem gesellschaftiichen Bewusstsein ausgeblendet vind sanktioniert.

Die Suche nach der Anerkennung der Triestiner Italianità durch die politisch
'sigrüfikanten Anderen' hat dazu geführt, dass die 'Politik der Anerkennung'
nach innen in Triest zimehmend in den Hintergrimd trat. Dass eine solche Aner-
kennung vor allem der slowenischen Minderheit in Triest - als 'Relikt' der
ehemaligen kulturellen Heterogenität - auch heute noch vorenthalten wird, dafür
gibt es zahlreiche, ja unendliche Beispiele. Während man im politischen Diskurs
mancher Triestiner Gruppierungen noch immer von - wenn auch seltener
werdenden - Diffamierungen sprechen kann, zeichnet sich das Alltagswissen
der itaUenischen Triestiner durch ein erstaunliches Nichtwissen und Desinteresse
- und eben gerade dadurch durch Nichtanerkennung - gegenüber der
slowenischen Minderheit aus. Da im. Alltagsgebrauch die Bezeichnung 'Triestiner'
noch immer als ein Synonym für 'Italiener' gebraucht wird, werden die Slowenen
aus dem Gemeinwesen der Triestinità ausgeschlossen. Bestenfalls werden die
Triestiner Slowenen, wie Elio Apih bemerkt 'irgendwie als Italiener gesehen,
"die slowenisch sprechen imd nicht als Slowenen italienischer Staatsbürgerschaft,
die das Recht darauf haben, ihre Sprache und die Kultur zu pflegen" (Apih
1988). Da führt die Idee, dass der Papst bei einem Triestbesuch die slowenische
Kirchengemeinde in ihrer Muttersprache begrüssen könnte, noch immer zu
Aufregung und Protest, "weil da der Eindruck entstehen könnte, Triest sei eine
multi-kulturelle und keine itaUenische Stadt". Die Liste der kleinen AUtägUch-
keiten, die von der Ignoranz und dem Desinteresse an den slowenischen
Mitbewohnern - die gleichzeitig Geschäftspartner, Freunde, Familienangehörige
sind - ist lang und würde viele Seiten füllen. Alle bezeugen jedoch, dass der
PoUtik der Anerkennung - nicht nur gegenüber der slowenischen Minderheit -
aber auch gegenüber der Vergangenheit Triests - bisher wenig Tribut gezollt wurde.

Die Triestinità, so könnte man sagen, hat sich im vergangenen Jahrhundert
von einer 'Formel' innerstädtischer Integration zu einem image-management
der nationalen Zughörigkeit gewandelt. Dass sich daran auch nach der
Beilegung der Grenzfrage nichts grundsätzliches geändert hat, ist nicht
notwendigerweise verwunderlich. Zu Beginn dieses Artikels wurde darauf
aufmerksam gemacht, dass sich Identität, ebenso wie die Interpretation der
Vergangenheit - in der Auseinandersetzung mit der Umwelt und mit einer
angestrebten Zukunft formuliert. Die Möglichkeiten einer freien Zukunfsge-
staltung waren jedoch in Triest nach den Wirren des zweiten Weltkrieges im
Schatten des Eisemen Vorhanges - im wahrsten Sinne des Wortes - 'begrenzt'.
"Wo man keine Zukunft sieht, da hält man sich eben an der Vergangenheit

164

Eine Zukunft für Triest oder über die Rekontextualisierung der Geschichte

fest" sagte mir auch viele Triestiner. Auch der politische Bezugsrahmen war
durch die 'Teilung der Welt' in zwei antagonistische ideologische Blöcke klar
gegeben. Die häufig kritisierte 'Fossilisierung der Geschichte' in Triest ist daher
nicht nur im Rahmen der 'inneren Geschichte' Triests, sondem auch im Rahmen
des politischen Umfeldes zu sehen.

Ein genauer Blick zeigt auch, dass es in Triest viele Initiativen gab und
gibt, die gespaltene Seele Triests - wobei diese Spaltung nicht mehr, wie zu Zeiten
Slatapers, zwischen der Ökonomie und der Kultur sondern zwischen zwei
Kulturen, der italienischen und der slowenischen, verläuft - wieder zu vereinen.
Diese Initiativen entstanden jedoch nicht in der offiziellen Sphäre, sondem in
der privaten Sphäre der Stadt. Im Alltagsleben der Stadt leben nämlich Italiener
und Slowenen schon lange gemeinsam 'als Triestiner. Vergleicht man diese
Konstellation mit der Situation im Freihafen, dann lässt sich wiederum eine
Umkehrung feststellen: War das Alltagsleben dort durch eine „segregierte
Koexistenz" (Altermatt 1996) der verschiedenen ethnischen und kulturellen
Gruppierimgen gekennzeichnet, deren Gemeinsamkeit nur in der gemeinsamen
öffentlichen Sphäre ihren Ausdruck fand, so liegt die Gemeinsamkeit der
slowenischen und italienischen Triestiner heute im Alltagsleben, während sich
die öffentliche - und vor allem die politische - Sphäre durch eine voUständige
„segregierte Koexistenz" der beiden Bevölkerimgsgruppen auseichnet.

Die 'Politik der Anerkennung', die Taylor als Grundlage der Organisation
kultureller Differenz in der Moderne definiert hat, und die nach ihm nur in der
„gegenseitigen Anerkennung unter GleichgesteUten... eine zufriedenstellende
Lösung finden kann" (Taylor 1993: 42) fordert jedoch genau die Anerkennimg
kultureller Verschiedenheit in der öffentlichen Sphäre. Die Zukunft Triests
erfordert daher eine Reorganisation des öffentlichen Raumes, durch das Triest
zum gemeinsamen Forum aller Triestiner werden kann. Die wirtschaftiichen
Möglichkeiten, die das 'neue Europa' Triest offeriert, können dabei durchaus als
Bindeglied zwischen den beiden Bevölkerungsgruppen wirken, denn, wie Weber
bemerkte, sind gemeinsame wirtschaftliche und potitische Interessen die
Grundlage für jegliches „Gemeinsamkeitsgefühl" - und demnach auch die
Grundlage für eine Neudefinition der Triestinità.

Eine solche Triestinità findet jedoch kein Modeü in der Vergangenheit. Sie
stellt ein potitisches Projekt der Zukunft dar, das Triest auch kaum - anders als
in der eingangs gestellten Forderung De Castros - alleine verwirklichen kann.
Da die Triestinità im Dialog mit den potitisch 'signifikanten Anderen' ausgehandelt
wird, müssen auch der italienische Staat und Europa bewusst ein Umfeld und
Projekte schaffen, in dem Triestiner Slowenen und Italiener zum gemeinsamen
Handeln aufgerufen werden. Zunächst gilt es jedoch, einen Raum zu schaffen,
das den gemeüisamen öffentlichen und offenen Dialog über die Redefinition der
Triestinità ermöglicht. Dabei müssen klare Zeichen gesetzt werden, dass Triest m
einem Europa, das immer weiter zusammenwächst, nicht länger „nur italienisch"

165

Elke-Nicole Kappus

sein kann. Die Triestinità bleibt dabei zwar auch weiterhin ein Projekt der Zukunft;
sie kommt jedoch der Realität durch die Anerkenmmg der eigenen kulturellen
Heterogenität gleichzeitig näher.

LITERATURLISTE

ALTERMATT, Urs (1996): Das Fanal von Sarajevo. Ethnonationalismus in Europa. Zürich; NZZ
APIH, Eho (1988); Trieste; Rom

CARMICHAEL, Cathie (1995): Locating Trieste in the eighteenth and nineteenth centuries. In;

Borut Brumen & Zmago Šmitek ;MESS (Mediterranean Ethnological Summer School): 11-21
CATTARUZZA, Marina (1991): Slovenes and Italiens in Trieste, 1850-1914. In: M. Engman e.a.

(Hg.); Ethnic identity in urban Europe. Worcester; Billings&Sons; 189-220
CERVANI, GiuUo (1983); GU "Appunti alia storia di Trieste" di Fabio Cusin ed il problema

storico del particolarismo triestino. In; Cusin, Fabio (1983): Appunti alia storia di Trieste.

Verona; Del Bianco: 7-56
COLE, John W. (1981); Ethnicity and the rise of nationalism. In; Sam Beck & John W. Cole:

Ethnicity and Nationalism in South Eastern Europe. Papers on European and

Mediterranean Societies. Amsterdam: 105-134
COLE, John W. (1985): Culture and Economy in Peripheral Europe. In: Ethnologia Europea XV; 3-26
CUSIN, Fabio (1983): Appunti alia storia di Trieste. Verona; Del Bianco

DE CASTRO, Diego (1997); II futuro di Trieste. In: Tito Favoretto e Ettore Greco (Hg.); II confine

riscoperto. Milano; Franco Angeli: 154-162
DEMANDT, Alexander (1996); Patria Gentium - Das Imperium Romanum als Vielvölkerstaat. In:

Klaus J. Bade (Hg.): Die multikulturelle Herausforderung. München: Beck: 27-45
GELLNER, Ernest (1991): Nationalismus und Moderne. Berlin: Rotbuch

GIORDANO, Christian (1996); The Past in the Present: Actualized History in the Social Construction

of Reality. In; FOCAAL 26/27: 97-107
GREVERUS, Ina-Maria (1978): Kulhir und Alltagswelt. München: Beck
HALBWACHS, Maurice (1967); Das kollektive Gedächtnis. Stuttgart; Enke
HECKMANN, Friedrich (1991); Ethnos, Demos und Nation, oder: Woher stammt die Intoleranz

des Nationalstaats gegenüber ethnischen Minderheiten? In: Uli Bielefeld (Hg.): Das

Eigene und das Fremde. Neuer Rassismus in der alten Welt?. Hamburg: Junius: 51-78
HOBSBAUM, Eric J. (1990): Nations and NationsUsm since 1970. Cambridge: University Press
KOSSELLECK, Reinhard (1979): Vergangene Zukunft. Zur Semantik geschichtlicher Zeiten.

Frankfurt; Suhrkamp

MIDDLETON, David / Derek Edwards (1990): Introduction. In: Ibid.: Collective remembering.
London u.a.: Sage

ROBERTSON, Robert (1992): GlobaUzation and the Nostalgie Paradigma. In: Ibid.: Globalization -

Social Theory and Global Culture. London: Sage: 146-163
SESTAN, Ernesto (1965): Venezia Giulia. Linéament! di una storia etnica e culturali. Bari
SCHRÖDER, Ingo (1997); Conflicting narratives of conflicts. Unveröffentlichtes Manuskript
TAYLOR, Charles (1993): MultikulturaUsmus und die Politik der Anerkennung. Frankfurt:

Suhrkamp

TENBRUCK, Friedrich H. (1990): Repräsentative Kultur. In: Hans Haferkamp (Hg.); Sozialstrukhrr

und Kultur. Frankfurt: Suhrkamp 20-53
THELEN, D. (1989): Memory and American history. In; Journal of American history 75: 1117-1129
VEITER, Theodor (1965): Die Italiener in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. Eine

volkspoHtische und nationalitätenrechtiiche Studie. München: Oldenbourg
WEBER, Max (1978): Ethnic Groups. In: ibid. Economy and Society Bd. 1: Berkeley: University of

California Press; 385-398

166

PRIHODNOST ZA TRST
ALI

O REKONTEKSTUALIZACIJI ZGODOVINE

Elke-Nicole Kappus

V pred kratkim objavljenem članku o prihodnosti Trsta Diego de Castro
poziva Tržačane k samorefleksiji: Če mestu ne bo uspelo preseči 'sindroma
triestinità, "quella presimzione della propria supériorité rispetto agh altri e dalla
cor\seguenta difesa (...) del proprio status quo..." (De Castro 1997:155), se avtor
boji, da utegne zamuditi ugoden trenutek in razvojne možnosti, ki so se za Trst
pokazale po koncu hladne vojne. De Castro s svojo kritiko 'mentalitete' Trsta ni
osamljen primer. Mnogi Tržačani so se pritoževali in se pritožujejo nad 'nevrotično
komponento' triestinità. Fabio Cusin je že po vojni kritiziral tržaški 'particolarismo
presuntuoso', ki si ga je razlagal s tem, da Tržačani vidijo svojo zgodovino in
preteklost popolnoma izolirano, "senza vedeme i nessi con la storia di altri paesi"
(Cusin v Cervani 1983: 25). Iz te zgodovine historične izoliranosti se je razvil
ravno tisti vidik triestinità, v katerem se okolje - in tudi slovenska manjšina v
Trstu - razume kot 'tujec', kot 'nevarnost' in možni 'sovražnik', pred katerim je
treba braniti posebnost mesta. Mnogi Tržačani so upati, da bodo razvojni procesi
po koncu konflikta med Vzhodom in Zahodom naredili konec tej mentaliteti. V
mnogih pogovorih od leta 1989 dalje sem slišala, da bi se mentatiteta Trsta z
umikom iz sence železne zavese, s čimer bi v evropskem kontekstu dobil nove
naloge in razvojne možnosti, nujno in malodane po sili razmer spremenila; s
potitično in gospodarsko odprtostjo bi Trst svoj pogled spet obrnil k svetii in se
mu odpri. Potemtakem ni De Castrova anatiza triestinità tisto, kar preseneča v
njegovem prispevku, temveč obrnitev vzroka in posledice. Če so mnogi
opazovalci domnevati, da bodo stiukturalne spremembe v regiji po koncu hladne
vojne neogibno privedle tudi do sprememb v Trstu in posledično do nove
definicije triestinità, je za De Castra vsaka socialna sprememba v mestu odvisna
prav od nekakše nove definicije triestinità.

Diskusija o prihodnosti Trsta torej ne odpira samo vprašanja o pogojih in
predpostavkah socialne spremembe, temveč - ker vsi udeleženi soglašajo, da gre
pri triestinità za 'rezultat' zgodovine - predvsem tudi vprašanje o povezavah med
zgodovino in kolektivno identiteto in o možnostih in pogojih, da se s pogledom.

167

Elke-Nicole Kappus

obrnjenim v prihodnost, ta identiteta kljub 'moči pečata zgodovine' spremeni.
Najprej bi rada raziskala ta vprašanja, da bi se potem vrnua k 'primeru Trst'.

ZGODOVINA IN IDENTITETA

V tradicionalnem pojmovanju zgodovine je zgodovina osnova in temeljni
kamen za razumevanje sedanjosti. Kot izkustveni prostor ne zaznamuje samo
sedanjosti in sedanje identitete ljudi in kolektivov, temveč oblikuje tudi horizont
pričakovanj glede bodočih razvojnih poti in dogajanj (KosseUeck 1979). Sedanjost
in prihodnost se zato zdita - v Trstu in kje drugje - kot pogojeni, če ne celo
determinirani z zgodovino.

Toda v zadnjih letih je historična antropologija razvila 'alternativno'
razumevanje zgodovine, pri katerem je tradicionalno podobo kavzalne in linearne
zgodovine soočila z dialektičnim razmerjem med sedanjim, preteklim in
prihodnjim. Pri tem se na zgodovino ne gleda izrecno kot na sinonim za
'preteklost', temveč kot na selektivno "rekonstrukcijo preteklosti /.../ s pomočjo
iz sedanjosti izposojenih danosti" (Halbwachs 1967: 55). Zgodovina je
potemtakem vedno 'aktualizirana zgodovina' (Giordano 1996), pri kateri zahteve
sedanjosti - pa tudi načrti in pričakovanja za prihodnost - vplivajo na interpretacijo
'izkustvenega prostora preteklosti', ga spreminjajo in deloma celo deformirajo
(ibid.).

Zgodovino je torej mogoče razumeti kot sedanji in v prihodnost usmerjen
diskurz o preteklosti, katerega naloga je, da sedanjost in prihodnost historično
'zasidra' in jima s tem da legitimnost in verodostojnost. Če pa zgodovina - s
pogledom na prihodnost - napne lok iz sedanjosti nazaj v preteklost, pomerü to
tudi, da vsako razrmievanje sedanjosti in vsaka zamišljena prihodnost razvije
svojo povsem specifično zgodovino - to je svoje povsem specifično razmerje do
preteklosti. Vsaka preteklost zato potencialno omogoča raznolikost zgodovin,
ki jih vsakokrat oblikujejo in na katere vsakokrat vplivajo določena upanja,
pričakovanja in interesi. Zgodovina zato obstaja vedno v množini: dejansko v
vseh družbah obstaja raznolikost interpretacij preteklosti. Katera se pri tem
uveljavi kot 'uradna zgodovina', je končno vprašanje družbenih interesov in
predvsem družbene moči.

To 'alternativno' razumevanje zgodovine odpre tudi novo perspektivo v
razmerju med zgodovino in identiteto: Kot 'sense of sameness over time' (Gilles
1944: 3) je identiteta posameznikov in kolektivov nujno vezana na časovni lok,
ki ga zgodovina napne med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kot 'logični
rezultat zgodovine' se 'identiteta' in predstava kolektiva o samem sebi
potemtakem konstituirata s svojim razmerjem do preteklosti in ne prek same
preteklosti. Vsak nov, spremenjen pogled na preteklost spremeni torej tudi
samopodobo kolektiva, vsako spremenjeno videnje sebe povzroči novo
interpretacijo preteklosti. Modifikacija in nova definicija triestinità, ki ju zahteva

168

Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine

De Castro, morata biti zato nujno povezani z redefiniranjem m modifikacijo
zgodovine, oz. ju predpostavljata.

REINTERPRETACIJA ZGODOVINE

Modifikacija zgodovine nikakor ni redkost, nasprotao, je nekaj običajnega.
Vsaka doba razvije svoje razumevanje zgodovine, ki se razlikuje od prejšnjega.
Akhaalizacija zgodovine je potemtakem običajna in celo nujna oblika socialne
adaptacije na spreminjajoče se okolje. Zgodovina se mora spreminjati, da kljub
spremenjenim zahtevam in pričakovanjem za prihodnost ohranja kontinuiteto s
preteklostjo. Ker se zgodovina ne 'pribaranta' v izolaciji, temveč "in conversation
with others that occur in the context of community, broader politics and social
dynamics" (Thelen 1989:1119), jo je tieba uskladiti tiidi z drugimi spreminjajočimi
se interesi in pričakovanji socialno, potitično in gospodarsko 'signifikanhiih' drugih.
Aktiializacija zgodovine' je tako korektiira opredetitve v toku časa in kot takšna
ne obstaja niti kot 'fakt' niti kot 'invencija', temveč "as an epistemological enterprise,
created in dialect and argument" (Middleton/Edwards 1990: 9).

Čeprav je zgodovina torej situacijsko konstruirana in jo je mogoče obtikovati,
je njena 'oblikovalnosf vendarle omejena: ko zgodovina opisuje kontinuiteto
kolektiva v določenem času, lahko prelom z dosedanjim razumevanjem
preteklosti povzroči takšno krizo v samopodobi in 'prepričanju o skupnih
značilnostih', ki ga je legitimirala dosedanja zgodovina (Weber 1978), da sta
ogroženi kontinuiteta in s tem prihodnost samega kolektiva. Zgodovina kolektiva
mora tudi v svoji aktualizaciji biti prostor, v katerem je mogoče integrirati
individuabie življenjske zgodbe, pričakovanja in zahteve članov, ker bi le-ti sicer
lahko izgubili svoj občutek pripadnosti kolektivu in 'odpovedati' svoje članstvo.
S tem pa se pravi cilj 'aktuatizacije zgodovine' - ohranitev kolektiva v
spreminjajočih se okoljih in prilagoditev zahtevam sedanjosti in prihodnosti -
spet uniči. 'Aktualizacija zgodovine' pogosto postopoma in neopazno poteka
vzporedno s spreminjajočim se 'duhom časa', ne da bi jo člani kolektiva ati
njegovega okolja opaziti. Šele v trenutkih pospešenega spreminjanja, ki terjajo
takojšnjo ali radikalno novo usmerjenost, lahko postane problematična.

Christian Giordano je v 'uničenju zgodovine' in 'reverzibilnosti zgodovine'
tematiziral dve pomembni obliki 'aktualizacije zgodovine'. 'Uničenje zgodovine'
prelomi z vsem, kar je do sedaj bilo, kar je sedaj "videti barbarsko, obskurno in
degenerirano" (Giordano 1996: 103), in zgodovino tako rekoč prepusti
prihodnosti. Giordano opozarja tudi na to, da se s tem sedanjosti odvzame
vsakršna legitimacija zaradi preteklosti in da se komaj kak družbeni red lahko
odpove takšni legitimaciji.' Nasprotno pa je zamisel o 'reverzibibiosti zgodovine'

1 'Uničenje zgodovine' laliko prej najdemo v trenutkih odpora in revolucije - torej v začasni razpustitvi
družbenega reda -, predvsem, kadar se v teh trenutkih uporablja utopični miselni svet.

169

Elke-Nicole Kappus

zelo razširjena in jo je mogoče opaziti tudi v Trstu: multikulturalizem, o katerem
danes v Trstu predstavniki številnih družbenih institucij in socialnih skupin
razpravljajo kot o kritiki in zamišljeni alternativi uvodoma opisane triestinità,
najde svojo legitimnost v prav takšni 'obrnitvi zgodovine'. Opozarjajoč na
kozmopolitsko trgovsko mesto 18. in 19. stoletja se pri tem zariše podoba Trsta,
ki je 'pravzaprav' in 'izvorno' multikultuma in odprta do sveta. Obstoječa podoba,
v kateri Trst "ne more biti drugačen kot italijanski" (Cusin v: De Castro 1997:
154), oz. podoba "Trieste itahanissima" se razlaga z ideološkim prestopkom 19.
stoletja in se ga kot takšnega tudi razkrije. Za prihodnost bi se bilo torej treba
vrniti k nekdanji tržaški multikulturalità. Etno-nacionalistični spori, ki so močno
oblikovali današnje odnose in mentaliteto v Trstu, so v tej predstavi o prihodnosti
izključeni, zradirani in pozabljeni.

Postavlja se vprašanje, ali ni - kot v nekoč socialističnih deželah - potreben
notranji in zunanji pritisk družbenega prevrata aH vsaj 'mehke revolucije', da bi
takšno 'obmitev zgodovine' v relativno kratkem časovnem razdobju - ki ga vrhu
tega ni izbrala dežela sama, temveč so ga določile spremembe v srednji in vzhodni
Evropi - naredili družbeno sposobno za konsens in sprejemljivo, ne da bi
upoštevali vse žive spomine in dosedanjo zgodovino. Vsaj doslej se ta
'alternativna zgodovina' Trsta ni uveljavila kot 'reprezentativna zgodovina'. V
specifični situaciji Trsta potrebne 'aktualizacije zgodovine' torej ni mogoče
predstaviti niti kot 'uničenje' niti kot 'obmitev zgodovine'. Če se vrnemo h Cusinu,
ki si kritizirano triestinità razlaga s tem, da so Tržačani svoj razvoj v preteklosti
videli kot izoliranega in ločenega od sveta, bi bila aktualizacija zgodovine bolj v
'rekontekstuaHzaciji', pri kateri se triestinità tudi s povratnim učinkom iztrga iz
njenega izoliranega okvirja in vključi v širši evropski kontekst.

ZGODOVINA IN TRIESTINITÀ

Zgodovinsko podobo, ki sta jo opisala De Castro in Cusin in na kateri
temelji današnja pogosto kritizirana triestinità, je mogoče povzeti z besedami
zgodovinarja Emesta Sestana: "La storia etiiica e culturale di Trieste e rettilinea,
omogenea neUa sua sostanza, coerente nel suo sviluppo: e un incremento continuo
delle premesse della sua lontana Romanità" (Sestan 1965: 62).

Ta zgodovinska podoba izhaja torej iz kontinuitete in stabilnosti triestinità,
ki je enoumno in logično vezana na prvotno romanità - in ker je romanità temelj
italianità - na današnjo italianità mesta, ki jo je treba zato tudi v prihodnosti
negovati in ohranjati. Znotraj te 'logike' je razumljivo, da se vse tiste, ki tej italianità
zoperstavijo druge zgodovinske ali lastne podobe, tudi slovensko manjšino, vidi
kot nevarnost za triestinià in za Trst sam.

Pa vendar so današnji raziskovalci etničnosti in nacionalizma v veliki meri
enotni v tem, da so etnični in nacionalni kolektivi v današnjem smislu nastaH šele
z intenzivnimi procesi poenotenja in homogenizacije v obeh preteklih stoletjih.

170

Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine

Opozorilo na 'primordialno naravo' triestinità se v takšnem modermstičnem
stališču - tako kot vsaka predstava o prvotai 'homogenosti' oz. nekem v zgodovirü
dolgih razdobij stabilnem, nespremenjenem občutku skupnih značilnosti -
prestavi naravnost v kategorijo nacionalnega oz. etničnega oblikovanja mita
(Heckmann 1991:59). Če pa na zgodovino gledamo kot na v prihodnost obrnjen
diskurz o preteklosti, potem nam tržaška zgodovinska podoba pove več o
pozicijah in pričakovanjih tržaške elite v času njenega nastanka kot o dejanski
preteklosti mesta. Zato je treba podrobneje analizirati, na katerih pričakovanjih
za prihodnost, na katerih prisüah m na kateri 'logiki' je temeljila ta zgodovinska
podoba, ki ji je mogoče slediti vse do 19. stoletja.

TRIESTINITÀ V ZGODOVINI

Če 18. in 19. stoletje zaznamujejo etnični in nacionatiii homogenizacijski
procesi, pa je bila pred tem posebno za življenje v mestih, po pojmovanju mnogih
avtorjev (npr. Gole 1985, Gellner 1991, Demandt 1996), značitiia izrazita kulturna
heterogenost. Socialno mejo med različnimi stanovi, cehi, rokodelskimi in drugimi
socio-profesionalnimi skupinami so - povsem v smislu Frederica Bartha (Barth
1969) - označevale kulturne posebnosti, ki so privedle tudi do nastanka
vsakokratiiih skupinsko specifičnih 'identitet' (Gole 1985:13). Ernest Gellner si
raznolikost kultur in identitet razlaga z vladajočim principom družbene
neenakosti: "Ravno s tem, da (nepremostljivo) neenakost ekstemiziramo, jo posta-
vimo za absolutno in jo poudarimo, jo naredimo znosno in jo krepimo s tem, da
ji damo auro ... naravnosti" (Gellner 1991: 23).

Socialna neenakost in kulturna raztika sta se potemtakem medsebojno
pogojevati in biti obe absoluhii in nepremostljivi. Tudi zaradi tradicije in trdne
predstave o svetu sta bili dani s takšno prepričljivostjo, da različne socio-
profesionalne skupine niso niti iskale skupnih značilnosti niti problematizirale
diference. V Colevih besedah sta bili razlika in neenakost "no matter... of mutual
regard or disdain" (Cole 1981:119). Tudi Trst v tej perspektivi ni bU homogena
'skupnost' in triestinità ne vse prebivalce zajemajoča kolektivna identiteta v
današnjem smislu. Razčlenjena je bila v množico identitet in življenjskih stilov,
ki pa se rtiso občutiti kot 'etnični', temveč kot 'stanovski' in biti sprejeti - če ne
karhoteni.

Po mnenju Coleja in drugih avtorjev je bil vstop v kapitatistični gospodarski
sistem tisti, ki je v okviru masivne urbanizacije, industiializacije in modernizacije
spravil absolutno neenakost iz ravnotežja, in s tem terjal temeljno preoblikovanje
razmerja med kulturo, gospodarstvom, družbo in potitiko (Gole 1981; 1985).

Potem ko je bil Trst 1. 1917 v okviru modernizacijskih prizadevanj
habsburške države - in proti volji starih tižaških elit - razglašen za svobodno
luko, je nastalo okrog starega mesta novo, po modemih urbanističnih razmišlja-
njih načrtovano trgovsko mesto; ugodna zakonodaja vn vsakovrstne možnosti.

171

Elke-Nicole Kappus

ki jih je ponujalo trgovsko mesto, so potegnile ne samo ljudi iz tržaške okolice,
temveč iz cele habsburške države in iz prislovično vsega sveta v Trst.^ Novi Trst,
rojen kot projekt moderne, je hitro postal eden njenih 'multikulturnih
laboratorijev' (Altermatt 1997: 86). Na začetku, bi lahko rekli - in sicer ne glede
na to, ali razglasimo za zgodovinskega nosilca triestinità staro tržaško komuno
ali pa novo trgovsko mesto - je bila za Trst značilna kulturna heterogenost.

INTEGRACIJA KULTURNE HETEROGENOSTI

Dinamika mesta in mobilnost, ki jo je le-ta zahtevala od svojih prebivalcev,
je bila nezdružljiva s starim, stabilnim stanovskim redom. Kot opaža Gellner, je
"stara stabihiost socialnih razdeUtev vlog... preprosto nekompatibikia z nenehno
rastjo in stalno inovacijo" (Gellner 1991:41). Novi pokUci in tržišča, rastoča potreba
po nespecializirardh delavcih, porajanje meščanstva, skupni interesi in interakcije
trgovcev najrazUčnejšega izvora so minirah stare ekskluzivne pripadnosti skupini
in povzročili nastanek sfere gospodarskega življenja in delovanja, ki je bila skupna
vsem lingvističnim, rehgioznim, kulturnim in etničnim kolektivom mesta, se
pravi 'javna'.

Gole opozarja na to, da "economic imification within (a territory)... required
cultural uniformity as well" (Cole 1985:10). Tam, kjer je 'economic unification' v
Evropi povzročila nastanek nacionalnih tržišč, je postal narod nov ideal
družbenega reda. Tudi prebivalci Trsta so razvili zavest "to be members of a
Triestine nation" (Cattaruzza 1991:191).

A ta 'tržaški narod' se ni definiral kot nacionalna enotnost v današnjem
pomenu, ko so za narod značilni kulturna in etnična homogenost in predvsem
predstava o skupnem izvoru in poreklu njegovih članov, temveč je bil 'tržaški
narod' gospodarska interesna skupnost, ki je bila pripravljena integrirati vse
tiste, ki so bili v prid skupni blaginji. Vendar ne smemo pozabiti, da je Max
Weber domneval, da so skupni gospodarski in z njimi povezani poUtični interesi
temelj vsakega etiiičnega in nacionakiega 'prepričanja o skupnih značilnostih'
(Weber 1978). Triestinità kot izraz tega počasi porajajočega se 'prepričanja o
skupnih značilnostih' tržaškega prebivalstva je bila sicer najprej povezana le z
gospodarskim, 'javnim prostorom' trgovskega mesta, medtem ko so različne
skupine zunaj te skupne sfere še naprej živele v 'segregirani koeksistenci'
(Altermatt 1996), v kateri so ohranjale in gojile svoje vsakokratne kulturne,
religiozne, etnične in druge grupno specifične identitete: 'tržaški narod' je ostal
do 'privatnih' kulturnih praktik svojih članov še naprej ravnodušen; pa vendar
je oblikoval okvir, v katerem se je vzpostavil prostor za kulturno zbliževanje,
kulturne sinkretizme in kulturno asimilacijo.

2 Do konca 18. stoletja se je število prebivalcev stare komune, t.j. približno 6000, že pošesterilo. Leta
1914 je štel Trst 240.000 prebivalcev.

172

Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine

V javnem prostoru trgovskega mesta se je kot sporazumevalni in pogovorni
jezik hitro uveljavila italijanščina, ali bolje benečanščina, ki je kot lingua franca
obvladovala trgovino celotaega sredozemskega prostora. V predstavi 'stabihe,
homogene zgodovine' mesta se je italofonija Trsta pogosto razlagala s tem, da je
stara komuna asimilirala tuje trgovce in rokodelce in da je potemtakem staro
mesto modernemu b-govskemu meshi vtisnilo svoj kultijmi pečat. Vendar dejstvo,
da se je stari, bolj furlanski dialekt Trsta po razglasitvi svobodne luke vedno bolj
'benečanil', kaže - poleg drugega - prej na to, da je mednarodno tigovsko mesto
v vetiki meri prekrilo staro komuno (glej Sestan 1965: 59; De Castio 1997: 156
e.a.). Prvotiii furlanski dialekt je bil, kot drugi jeziki multikulturnih mestiiih
skupnosti, odrinjen v zasebno sfero Tržačanov.

Prav dejstvo, da lingua franca "was not linked to any specific national
feeltiigs" (Cattaruzza 1991:191), je dovoljevalo, da so jo vsi Tržačani lahko sprejeti
kot v skupinah vedno bolj razširjeno 'skupno značitiiosf. Italofonija je büa s tem
pomemben integracijski faktor multikulturne skupnosti in ni čudno, da je ta
skupni jezik igral (igra) pri definiciji triestinità tako prominentno vlogo.

Naslednji integracijski faktor je bil gotovo vrtinec, v katerega je mesto
potegnilo svoje prebivalce na poti v moderno. Vsi znaki mesta so bili naravnani
na prelom in prihodnost in dovolj je, da preberemo poročila popotnikov, da
dobimo predstavo o dinamiki in živahnosti, ki je razlikovala Trst od njegove
okolice in drugih habsburških mest takratiiega časa (Carmichael 1995). Nenazad-
nje sta bili brezpogojna usmerjenost v prihodnost in vera v moderno tisti, ki sta
trgovsko mesto vedno bolj oddaljevati od njenega zaledja in okolice. Mejo med
okotico in mestom je bilo torej mogoče slutiti ne samo med centrom in periferijo,
med kmečkim in meščanskim življenjem, temveč odločilno med vero v napredek
in vezanostjo na tradicijo. Izhajajoč iz te opozicije je postal jezik mesta - italofonija
- sinonim za napredek, jezik zaledja - slavofonija - pa sinonim za zaostalost in
imobilnost.

Triestinità lahko potemtekem vse do 19. stoletja velja za izraz dejansko
'partikularnega', mestnega občutka skupnih značilnosti, ki se je pojavu zaradi
specifičnega razvoja Trsta v vse večjem ograjevanju od nemško govoreče dinastije
po eni in od slavotilne okotice po drugi strani. Vendar ograjevanje od slovansko
govorečega zaledja nikakor ni bilo 'etnične' vrste, temveč je nastalo zaradi
prepada, ki se je odprl v načinu življenja in zato tudi v življenjskem svetu med
Tržačani in okotiškimi prebivalci. Tudi triestinità ni bila 'ehiična' veličina, pač pa
je bila 'krovna kultura', ki je omogočala integracijo lingvistične, religiozne in
kulturne raznolikosti mesta.

V tem pogledu tudi predstava o rimskem izvoru mesta ne opozarja nujno
na 'nacionalno' italijanskost Trsta. Rim je bil lahko tudi stiionim za imperij, ki je
bil do kulturnih svojskosti njegovih prebivalcev prav tako relativno ravnodušen,
dokler le-ti niso ovirati potitičnih in gospodarskih interesov cesarstva. Rim je bil
zato lahko simbol za kozmopolitsko mesto in referenčno točko za vse njegove

173

Elke-Nicole Kappus

prebivalce. Opozorilo na tržaško romanità pa je vendarle omogočalo, da so
italofonijo in samo mestno skupnost utemeljili v preteklosti in jima priznali
legitimnost za sedanjost in prihodnost.

NACIONALIZIRANJE TRIESTINITÀ

V 19. stoletju se je pomen pojma 'narod' tako temeljno spremenil, da se ta
oznaka ni več ujemala z definicijo tržaške skupnosti: Kot kaže Erich Hobsbaw^m,
je bil 'narod' v liberalnem razumevanju časa sicer že - tako kot v Trstu - gospo-
darsko in poUtično interesno združenje, vendar je moral imeti določeno velikost
in število prebivalcev, da so ga imeH za gospodarsko in vojaško 'preživitveno
sposobnega'. Poleg tega 'principa praga' je moral narod izkazati prejšnjo državno
samostojnost, staroselsko kulturno elito m dokazati, da se je v vojni zmagovito
bojeval. Tega 'kataloga pogojev' tržaški narod rü izpolnil. V takratni logiki in
veri v napredek je bü narod poHtična m gospodarska organizacijska obHka velike
družbene tvorbe in tržišč, kjer bodo manjši narodi in nacionalnosti - v 'imenu
napredka' - izginiH in prešli v večje narode (Hobsbaum 1991,2. poglavje). Homo-
genizacija modeme se ni mogla ustaviti pred mestno državico - ki je bila vrh
tega projekt modeme in je s tem veljala za državo 'brez zgodovine'. Tržaški
narod je lahko obstajal le kot del večjega naroda ali državne enote. Mnogi so
usmerili svoje upe k 'obnovljenemu' in moderniziranemu habsburškemu cesarst-
vu. Drugi pa so imeH usmerjen svoj pogled na novo, napredno italijansko državo.

Ko se je v evropskih nacionakiih diskurzih - predvsem v okviru italijanskih
in nemških prizadevanj za združitev - začel uveljavljati Herderjev koncept naroda,
je triestinità kot kulturni izraz kozmopolitskega mesta poleg tega vse bolj
izgubljala socialni konsens in sprejemljivost. Kjer je enačba 'en narod - ena država
- ena kultura' postala politični ideal, je vladalo mnenje, da skupno življenje
ljudstev privede do brezznačajnosti, mešanica ljudstev in kultur se je sedaj zdela
kot greh zoper "duha ljudstva in zoper public spirit" (Demandt 1966: 44). V
definiciji skupnosti se je primatu skupnih interesov in skupnega gospodarstva
postopno pridružil primat skupne kulture. Tudi Trst postane 1.1854, povsem v
tem smislu, "Città d'inferno, che mette cuori e coscienze a tariff a,... rinega, oggi
per interesse, domani per viltà quella origine e quella nazionalità (sua)"
(Ressmann v: Apih 1988). Trst se je vse bolj občutilo kot 'nekulUimega' in se ga
vedno bolj kritiziralo.

V tem ozračju, v katerem se 'kulturo per se' uporabi za definicijo skupin in
skupnosti, je bila mestna skupnost vse bolj razklana med svojimi ekonomskimi
interesi m iskanjem skupne 'kulture'. Scipio Slataper piše na začetku stoletja: "E'
ü travaglio deUe due nature che cozzano ad annularsi a vicenda: la commerciale
e l'italianità. E Trieste non puo strozzare nessuna delle due: e la sua doppia
ardma: si ucciderebbe. Ogni cosa al commercio necessaria e violazione d'itaHanità;
cio he ne e vero aumento danneggia quello" (Slataper 1954: 45).

174

Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine

Dilemo, pred katero se je Trst znašel v iskanju svoje 'nacionalne' kulture, je
mogoče ponazoriti s statističnim sporom v 70. letih zadnjega stoletja, v katerem je
šlo za formuliranje vprašanja narodne pripadnosti v ljudskih štetjih habsburškega
cesarstva: če se je narodna pripadnost definirala ^»opogovomem jeziku, so büi Tržačani
italijanski. Če pa se je določala po materinem jeziku, je bü Trst sestavljen iz vetikega
števila narodnih manjšin, kar bi v uresničitvi pravic narodnih manjšin, ki so
zagotavljale potitično zastopanje in šolsko izobraževanje v lastnem narodnem jezücu,
povzročuo, da bi tudi skupna italofona javna sfera, in s tem triestinità, razpadti v
jezikovno raznolikost. Da bi ohranil italofonijo kot povezovalni element v
kozmopolitskem mestu in združeval 'tižaški narod'. Trst ni mogel biti "nič drugega
kot italijanski"^ četudi se je s tem "pravici do kulturne samoodločbe" narodnih
skupin, iz katerih je büo sestavljeno tržaško prebivalstvo, zgodüa krivica.

Da bi potrdili italianità mesta in jo iztožiti od habsburškega cesarstva, se je
tialofona in üalofilna elita v okviru novega 'nacionabiega diskurza' na način
'wilful nostalgia' (Robertson 1992) posvetüa iskanju izvorov Trsta v preteklosti.
Nenazadnje ji je po zaslugi zgodovinskega raziskovanja, arheologije in lingvistike
uspelo, da se je z vračanjem k 'rimljanskim izvorom' mesta - in povsem v smislu
časa - predstavüa kot homogeni 'kulturni narod', kot nosilka bogate kulturne in
'narodne' üalijanske tradicije (glej tudi Apih 1988: 76).

Charls Taylor je opozoril na to, kako močno sta Herderjevo razmišljanje
o narodu in iskanje nacionalne kulture in njenih izvorov povezana z novim
idealom 'avtentičnosti', ki si ga je razlagal z opisanim propadanjem 'starega',
hierarhičnega kulturno diferenciranega družbenega reda: s tem ko socialni
položaj, ki so ga doslej določale (socialne in kulturne) identitete skupin in
posameznikov, ni bü več dan neposredno s stabilnimi okolji in tradicijami, je
büo treba identitete - kot rezultat procesa 'prepoznati se in biti priznan'
(Greverus 1978:229) - poslej na novo družbeno pribarantati. Ker je nova družba
vse bolj razglašala enakost in socialno mobilnost, identitete v moderni družbi
niso več mogle biti vezane na socialne vloge. Identiteta se sedaj definira po
novem idealu 'avtentičnosti', po "zvestobi do semega sebe... do svoje original-
nosti" (Taylor 1992: 20). To obenem pomeni, da posebnost ljudi in kolektivov
ni več "mogoče izpeljati iz družbe, poroditi se mora v notranjosti in iz notra-
njosti" (ibid., 21). Identitete se niso več določale po trenutnih življenjskih
svetovih, temveč po zvestobi do lastnega izvora in do lasbie, v nacionalnem
diskurzu formulirane in deloma proizvajane 'narodne' kulture. Tako je prišlo
v nekem smislu do obrnitve stare družbene organizacije razlik: če je bila kultur-
na heterogenost v starem svetu izraz eksternatizirane družbene neenakosti
(glej Gellner 1991:23), se je sedaj kultura uporabila per se, da bi označila razlike
med ljudmi in kolektivi in njihove identitete.

3 v tem pogledu 'italianità' Trsta ni ustrezala samo interesom itaUjanskih narodnih skupin, temveč
tudi interesom kozmopolitskih krogov.

175

Elke-Nicole Kappus

S to menjavo paradigme v 'identitetnem menedžmentu' se je spremenila
ne samo samopredstavitev triestinità, temveč predvsem integracijska in
asimilacijska moč mesta: Če je lahko Individuum, ki se je iz slavofone dežele
preselil v italofono mesto, doslej svojo identifikacijsko skupino - in svojo identiteto
- spremenil na osnovi svojega novega življenjskega sveta in postal 'Tržačan' oz.
'Italijan', je sedaj postulat avtentičnosti onemogočil takšno menjavanje
identifikacijske skupine, kajti, kot pripominja Taylor: "Asimilacija je smrtni greh
do ideala avtentičnosti" (Taylor 1992: 29). Dokler je bila triestinità definirana po
poUtičnih ali gospodarskih vsebinah - ali po opoziciji do slavofilne okoUce in
nemško govoreče dinastije, je bila integracija v italofono mesto mogoča za vse
tiste, ki so hoteli biti udeleženi pri mestnem projektu moderne. S postulatom
zvestobe do samega sebe, svojega porekla, jezika in kulture je postalo nemogoče
postati 'Italijan' oz. 'Tržačan'. Medtem ko sta bili triestinità in tudi italianità - ki je
bila izvorno veliko bolj italofona - izraz mestne integracije kulturnih razlik, je
nacionalizacija oz. etnizacija kulture preprečila nadaljnjo integracijo mestne
heterogenosti.*

Z definiranjem skupnosti po njihovi "kulturi" etnični nacionalizem poudarja
kulturno razUčnost znotraj lastnega kolektiva kot "nezaželeno različnost in
neprilagojenost, ki jo je (treba) asimilirati ali, v njegovi ostrejši varianti, nasilno
pregnati" (Heckmann 1991: 64). Ta asimilacijski pritisk pa privede do - ravno
zaradi postulata avtentičnosti - odpora in s tem skoraj avtomatično do "procesa
konstituiranja etničnih manjšin" (ibid.). V Trstu je prišlo do vse večje etnizacije
in nacionalne polarizacije - in zaradi veUkega in še naprej rastočega deleža
prebivalstva, ki je izviral iz slovenskega zaledja - do postopne bipolarizacije^
mestne družbe, ki je zlomila kozmopolitsko skupnost.

Po razpadu habsburškega cesarstva in integraciji Trsta v italijanski narod
sta se lahko italijanska država in italijanski fašizem brez okolišenja navezala na
nacionalizirano podobo Trsta 19. stoletja; 'Trieste itahanissima' sta naredila za
edini veljavni 'reprezentativni diskurz' in skušala dokončati projekt tržaške
italianità. Pri tem se ni poskušalo le asimilirati kulturnih skupin, ki so sedaj postale
narodne manjšine, temveč seje tudi tabuiziralo spomine na kozmopolitsko mesto
in na 'citta fedlissima', za katero je bil Trst imenovan le sto let pred tem, leta
1819, zaradi posebne zvestobe Habsburžanom (Veiter 1965: 45). Skupne
značilnosti, ki so različne etnične kolektive nekoč povezovale v skupni triestinità,
so bile s tem izbrisane iz socialne zavesti mesta. Prisilna asimilacija tržaških
'manjšin' je bila sicer v glavnem neuspešna; a vendar se je Trst pod italijansko

4 Leta 1880 je ljudsko štetje pri poizvedovanju o pogovornem jeziku ugotovilo 5.200 Nemcev, 89.000
Italijanov in 46.000 Slovencev. Leta 1910 je bilo 12.000 Nemcev, 119.000 Italijanov in 51.000 Slovencev, ter 38.600
tujcev, ki so bili skoraj brez izjeme Italijani iz kraljevine (Veiter 1965; 46). Te številke kažejo, da so se v
multikultumem mestu že izoblikovali nacionalni bloki.

5 Oz. do delitve na tri dele, če pomislimo tudi na germanofono prebivalstvo, ki se v današnjem diskurzu
že pogosto pozabi.

176

_Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine_

O FOSILIZACIJI TRIESTINITÀ

Ta kratek, fragmentaren in pomanjkljiv oris razvoja Trsta od tržaške komune
preko 'tržaškega naroda' do 'nacionalnega Trsta' kaže, daje triestinità med obširnimi
deli preteklosti predstavljala 'kategorijo v spreminjaju', ki je temeljila na stalni
'reinterpretaciji preteklosti' in 'aktualizaciji zgodovine'. Lastna podoba in
samopredstavitev Tržačanov sta se pri tem senzibilno navezali na vsako smer
evropskega duha časa. Zdi se, da pri tem 'particolarismo' Trsta ni toliko v
'notranjem', od preostalega sveta odrezanem razvoju mesta, temveč bolj v tem,
da je bilo mesto kot 'projekt moderne' izpostavljeno njenim tokovom takorekoč
v pospešenem tempu. Triestinità - in zgodovina Trsta - se je pri tem vselej
formulirala glede na prihodnost, glede na mestno skupnost, ki jo je treba
integrirati, in njeno vmeščanje v širšem pohtičnem in ekonomskem kontekstu.

Kar zadeva menjavo paradigme v identitetnem menedžmentu modeme
odpira Taylorjevo opažanje širši, pomemben pogled na problematiko triestinità,
ko le-ta razkrinka to, v idealu avtentičnosti proklamimo "notranje, takorekoč
monološko ustvarjanje identitete" (Taylor 1992:21), kot napačen sklep. Ker imajo
identitete vedno dialoški značaj, ostane tudi nova, 'interno' formulirana
'identiteta' v moderni povsem odvisna od priznanja s strani okolja in
signifikantnega drugega. Taylor zato ugotavlja, da "v kulturi, ki je nastala za ta
ideal (avtentičnosti),... ima priznanje izstopajočo vlogo" (ibid., 25). Dejansko je
bü diskurz o triestinità v 19. stoletju vse bolj naslovljen navzven, najprej na
Habsburžane, kasneje na italijansko državo - se pravi na vsakokratno potitično
relevantno referenčno točko. Iskanje priznanja s strani politično 'signifikantnih
drugih' je pri tem premagalo začetni projekt mestne integracije. Če Marina
Cattaruzza opisuje razvoj Trsta kot "caso emblematico di modernizzazione
imperfetta" (Cattaruzza v: Apih 1988: 69), bi lahko dodati, da gre pri današnji
triestinità tudi za rezultat izjalovljene oz. napačno usmerjene 'integracije' mesbie
kulturne heterogenosti.

Trstu se je pogosto očual 'egocentrični pogled', prav zato, ker se na lastno
partikulamost gleda kot na rezultat 'notianjega, homogenega razvoja', zaradi
katerega je Trst videti kot 'italijanski otok' v slovenskem okolju. S pomočjo
Taylorjevega opažanja pa bi lahko to anatizo tudi obmiti: Trst je svoj pogled v
iskanju priznanja tako dolgo usmerjal navzven in svojo samopredstavitev naredü
tako popotiioma odvisno od svojega nacionalnega okolja, da je bila preprečena

777

vladavino še naprej italijaniziral; deloma zaradi 'nacionalizacije' državnih in
lokalnih institucij, deloma zaradi naseljevanja Italijanov in tudi zato, ker so mnogi
od tistih, ki so delali v trgovini in upravi mesta. Trst zapustili in s tem mestu vzeli
njegovo 'multikultumost'. Sedaj sta italianità in triestinità dokončno postali sinonim -
sedaj je Trst postal 'italiarüssima'. In v tej lastni podobi se do danes - kljub ogrom-
nim političnim spremembam od prve integracije Italije - ni spremenilo nič.

Elke-Nicole Kappus

in onemogočena inventura 'akutalne triestinità'. Ocena lastnih sposobnosti in
kapacitet, češ, da je treba v okviru najnovejših evropskih razvojnih poti ponovno
prevzeti 'fimkcijo mostu' med vzhodom in zahodom in severom in jugom, zato
v določeni meri ne predpostavlja samo odprtosti triestinità navzven, temveč
predvsem notranji diskurz o triestinità.

ZAKLJUČNA OPOMBA

V Trstu je vedno obstajala kulturna in eh\ična raznoHkost. V tem prispevku
se pokaže, da konstanta v tržaški preteklosti in sedanjosti ni 'italianità', temveč
kulturna heterogenost. Kar pa se je v teku časa - in z vsakokratnim duhom časa

- vendarle spremenilo, je "socialna in politična organizacija kulharnih razlik"
(Barth 1969). Iz segregiranega 'multikultumega' skupnega življenja v trgovskem
mestu je nacionalizem izklesal nacionakie bloke. Ko je mesto, ne več kot svobodna
luka v habsburškem kontekstu, temveč kot mesto v nacionalnem kontekstu, iskalo
jasno pripadnost, se je premestil referenčni okvir, znotraj katerega se je odvijal
tržaški zgodovinski diskurz. Projekt tržaške svobodne države, v kateri bi bil
lahko Trst referenčna točka samemu sebi, triestinità pa spet izraz občutka skupnih
značilnosti vseh Tržačanov, ni bil nikoli uresničen. Z vrnitvijo Italije se je diskurz
o triestinità - še okrepljen zaradi položaja v senci železne zavese - vodil povsem
z ozirom na narod in vrh tega na zahodno zvezo. Pri tem se je kulturna raznolikost,
ki je, kot prikazano, pogojevala specifičnost 'triestinità', izključila iz družbene
zavesti in sankcionirala.

Iskanje priznanja tržaške italianità s strani 'signifikantnih drugih' je
povzročilo, da je 'politika priznanja' navznoter v Trstu vedno bolj stopala v
ozadje. O tem, da se takšno priznanje še danes krati predvsem slovenski
manjšini v Trstu - kot 'reliktu' nekdanje kulturne heterogenosti - obstaja zelo
veliko, naravnost neskončno primerov. Medtem ko v političnem diskurzu
marsikaterih tržaških skupin še vedno lahko govorimo o - čeprav vse manj
pogostem - blatenju, se povprečna vednost italijanskih Tržačanov odlikuje s
presenetljivo nevednostjo in nezanimanjem - in prav s tem z nepriznavanjem

- za slovensko manjšino. Ker se v vsakdanji rabi oznaka 'Tržačan' še vedno
uporablja kot sinonim za 'Italijane', se Slovenci izključijo iz skupnosti triestinità.
V najboljšem primeru se gleda na tržaške Slovence, kot opaža Elio Apih,
'nekako' kot na Italijane, "ki govorijo slovensko in ne kot na Slovence z
italijanskim državljanstvom, ki imajo pravico do tega, da gojijo svoj jezik in
kulturo" (Apih 1988). Zamisel, da bi papež pri obisku Trsta slovensko cerkveno
skupnost lahko pozdravil v njenem maternem jeziku, še vedno izzove
razburjenje in protest, "ker bi tedaj lahko nastal vtis, da je Trst multikulturno
in ne italijansko mesto". Seznam drobnih vsakdanjosti, seznam ignorance in
nezanimanja za slovenske sostanovalce - ki so obenem poslovni partnerji,
prijatelji, družinski člani - je dolg in bi zapolnil mnogo strani. Vse pa bi

178

Prihodnost za Trst ali o rekontekstualizaciji zgodovine

izpričevale, da se je politiki priznanja - ne le slovenske manjšine, temveč tudi
preteklosti Trsta - doslej izkazalo malo spoštovanja.

Lahko bi rekli, da se je triestinità v preteklih stoletjih iz Tormule' mestne
integracije spremenila v imidž-menedžment nacionalne pripadnosti. Da se v
tem tudi po razrešitvi vprašanja meje ni spremenilo nič temeljnega, ni prav nič
čudno. Na začetku tega članka sem opozorila na to, da se identiteta, prav tako
kot interpretacija preteklosti, formulira v spoprijemu z okoljem in zamišljeno
prihodnostjo.

Možnosti za svobodno ustvarjanje prihodnosti pa so bile v Trstu po vihrah
druge svetovne vojne v senci železne zavese - v pravem pomenu besede -
'omejene'. "Kjer človek ne vidi prihodnosti, se pač oprijema preteklosti," so mi
rekti tudi mnogi Tržačani. Z 'delitvijo sveta' na dva antagonistična ideološka
bloka je bil jasno postavljen tudi politični referenčni okvir. Pogosto kritizirano
'fosilizacijo zgodovtiie' v Trstu je treba zato videti ne le v okviru 'nob-anje
zgodovine' mesta, temveč tudi v okviru političnega okolja.

Natančen pogled pokaže tudi, da so v Trstia obstajale in obstajajo mnoge
iniciative za ponovno združitev razklane mestiie duše - pri čemer se ta razkol ne
dogaja več, kot v Slataperjevih časih, med ekonomijo in kulturo, temveč med dvema
kulturama, med italijansko in slovensko. Toda te iniciative niso nastale v oficialni,
temveč v zasebni sferi mesta. V vsakdanjem življenju mesta živijo namreč Itatijani
in Slovenci že dolgo skupaj 'kot Tržačani'. Če to konstelacijo primerjamo s položajem
v svobodni luki, je spet mogoče ugotoviti obmitev: Če je bila za vsakdanje življenje
tam značilna "segregirana koeksistenca" (Altermatt 1996) raztičnih etničnih in
kulturnih skupin, katerih skupne značilnosti so se izrazile le v skupni javni sferi,
potem so skupne značilnosti slovenskih in italijanskih Tržačanov danes v
vsakdanjem življenju; medtem ko se javna - in predvsem potitična - sfera odlikuje
s popolnoma "segregirano koeksistenco" obeh skupin prebivalstva.

'Potitika priznanja', ki jo je Taylor definiral kot temelj orgarrizacije kulturne
razlike v modemi, in ki se po njegovem mnenju "lahko zadovoljivo razreši le v
medsebojnem priznanju med enakopravnimi..." (Taylor 1993: 42), pa zahteva
natanko priznanje kultume različnosti v javni sferi. Prihodnost Trsta zato zahteva
reorganizacijo javnega prostora, s čimer Trst lahko postane skupni forum vseh
Tržačanov. Gospodarske možnosti, ki jih 'nova Europa' ponuja Trstu, lahko pri
tem vsekakor delujejo kot vezrti člen med obema skupinama prebivalstva, kajti,
kot je pripomnil Weber, so skupni gospodarski in politični tiiteresi temelj za
vsak "občutek skupnih značilnosti" - in potemtakem tudi temelj za novo definicijo
triestinità.

Vendar takšna triestinità nima modela v preteklosti. Je politični projekt
prihodnosti, ki ga Trst tudi komajda more - drugače kot v uvodoma postavljeni
zahtevi De Castra - sam uresničiti. Ker se triestinità doseže v dialogu s potitično
'signifikanhiimi drugimi', morata tiidi italijanska država in Evropa zavestiio
ustvariti okolje in projekte, v katerih se ta-žaški Slovenci in Itatijani pozivajo k

179

Elke-Nicole Kappus

skupnemu delovanju. Toda najprej je treba ustvariti prostor, ki omogoča skupni
javni in odprti dialog o ponovnem definiranju triestinità. Pri tem je treba jasno
nakazati, da Trst v Evropi, ki vedno bolj postaja eno, ne more biti več "samo
italijanski". Triestinità sicer še naprej ostaja projekt prihodnosti, vendar se s
priznanjem lastne kulturne heterogenosti sočasno približuje reahiosti.

Prevedla Alenka Novak

LITERATURA: glej str. 166

BESEDA O AVTORICI ^

Elke-N. Kappus, 1965, študij v Frank- j
furtu, Trstu in Pragi, magistra kulturne antro- '
pologije in evropske etnologije ter sociologije. _
Asistentka in doktorantka na Etnološkem semi- |
narju Univerze v Fribourgu (Švica). i

UBER DEN AUTHORIN

Elke-N. Kappus. 1965, Studium in
Frankfurt, Triest und Prag, Studienabschluss in
Kulturanthropologie und Europäischer Ethno-
logie (M.A.) und Soziologie (M.A.). Diplomierte
Assistentin und Doktorandin am Ethnolo-
gischen Seminar der Universität Fribourg
(Schweiz).

180

RAZPRAVE
STUDIES

Ines Prica
Vojna in
"domači etnograf"

The war and

"Domestic Ethnographers"

Mira Omerzel Terlep
Od lire do lajne

From lyre to barrel-organ

Irena Rozman
Zgodovinski oris babištva
na Slovenskem in porodna pomoč
v fari Velike Brusnice
na Dolenjskem od 1840 do 1945

Historical outline of midwifery in
Slovenia and maternity care
in the parish of Velike Brusnice
in Dolenjsko from 1840 to 1945

Mojca Ramšak
"Mama me je s palico gnala nazaj,
ko sem dobila sina" ah
o nezakonskih otrocih in njihovih
starših na Koroškem v 19.
in prvi polovici 20. stoletja

"When my son was bom, my
mother had the police drive me
home", or on ellegitimate children
and their parents in Carinthia in
the 19* cenhiry and the first half
of the 20th century

Inja Smerdel
Škotske sledi na Slovenskem.
Zgodovinski fragmenti
in sodobni stereotipi

Scottish traces in Slovenia.
Historical fragments
and modern stereotypes

Iris Zakošek
Utrip mestne tržnice pred drugo
svetovno vojno v Celju

The pulse of Celje's market
before the second world war

181

182

VOJNA IN "DOMAČI ETNOGRAF'

Ines Priča

IZVLEČEK

V članku se ob vprašanju recepcije
hrvaške etnografije vojne preverjajo nekatera
mesta v mednarodnem dialogu antropoloških
in etnoloških disciplin. To "vojno pisanje" je
nastajalo v mreži družbenih, epistemoloških
in komunikacijskih protislovij in se je nena-
doma znašlo v takem položaju, da je zapletene
postmodernistične razprave o teoretsko-teks-
tualnem konstruktu znanstvene empirije, pa
tudi interpretativna usklajevanja destabilizi-
ranih položajev znanstvenega subjekta in ob-
jekta po zlomu globalnih antropoloških
paradigem za hip ustavilo pri zahtevnem
empiričnem primeru.

ABSTRACT

The article verifies some issues of the
international discourse between anthropo-
logical and ethnological disciplines in the light
of the reception of Croatian war ethnography.
These "war records" originated in a web of
social, epistemological and communication
contradictions and suddenly found themselves
in a position, in which an exigent empirical
example interrupted, at least for a moment,
the elaborate post-modernistic discussions on
the theoretical and textual constructs of scien-
tific empiricism, and also put a temporary
stop to the interpretative endeavours to har-
monise the destabilised positions of the
scientific subject and object brought about
by the collapse of anthropological paradigms.

Misel, da je bila vojna na Hrvaškem leta 1992 v bistvu stvar govora in
pisanja - čeprav morda ima vprašljiv etični ostanek, ker ne more popolnoma
zaobjeti neverbalnih izkustvenih vidikov tega dramatičnega kulturnega položaja -,
"kroti" množico moralnih dilem in paradoksov, hkrati pa osvetljuje tudi možnosti
izbire v položaju, ki neusmiljeno združuje znanstveno, tiitelektuabio in "navad-
no" človeško razsežnost potencialnega avtorja vojnega etnografskega pisanja.
Dodatiia zapletenost tega komunikacijskega položaja je bila posledica nujnosti
njegove intemacionatizacije, tega, da je bila etnogratija vojne - to poimenovanje
se je ustalilo doma in na mednarodni ravni - že od vsega začetka usmerjena k

183

Ines Prica

prestopanju meja, k tonu nagovarjanja, prizadevala si je za želeni dialog znotraj
globalnih mehanizmov presoje, razlage in delovanja.'

Hrvaška etnografija vojne, ki je bila znanstveno spočeta in predstavljena
večinoma v izdajah zagrebškega Inštituta za etnologijo in folkloristiko - gre za
knjigo Strah, smrt in odpor: etnografija vojne, Hrvašlm 1991-92, pričevanja o vojni
in pregnanstvu, ki se zbirajo, znanstveno obravnavajo in objavljajo od leta 1991,
ter več del o kulturnih in družbenih vidikih vojne in povojnega obdobja -, je
nastajala v mreži družbenih, epistemoloških in komunikacijskih nasprotij,
nenadoma pa se je znašla v takem položaju, da je zapletene postmodemistične
razprave o teoretsko-tekstualnem konstruktu znanstvene empirije, pa tudi
interpretativna usklajevanja destabiliziranih položajev znanstvenega subjekta
in objekta po zlomu globalnih antropoloških paradigem za hip ustavila ob
zahtevnem empiričnem primeru. Čeprav je bilo po mnenju nekaterih inter-
pretativno-kavzalni sklop tega spopada mogoče preprosto povzeti z že davno
elaboriranimi relativistično-kritiškimi mesti in pri tem samo še enkrat s primeri
pokazati, da je izostreno razmišljanje svetovne intelektuakie elite o fikcijskih
lastnostih kulturnih, predvsem pa nacionalnih identitet misel, ki jo je težko
uveljaviti v zunajakademskem ostanku tega nepopolnega sveta, so bile njegove
posledice kljub vsemu zajeten, antirelativističen zalogaj. Ob njem so se v vsem
tem času razbile številne "očarljive" moralne dvoumnosti, in to je na svetovni
družbenohumanistični znanstveni skupnosti pustilo pisane sledove - če je že ni
"potetoviralo z identitetami", v katerih Peter Sloterdijk (1988) zelo nemodemo
vidi "domačijski impakt" v oblikovanju posthipijevskih akademskih "inter-
subjektov", pa najsi bodo ti še tako nedoumljivi, so ostali vsaj sledovi izsiljenih
identitet, od katerih so bile številne prav posledica odzivanja na različne zapise
"domačih etnografov".^

Ker je hrvaško vojno etiiografijo določala "lokalnost" vojne stvarnosti, hkrati
pa je bila usmerjena v širši pomenski in presojevalni kontekst, je svoj položaj
črpala iz ozkega prostora med anticipacijo možnih ideoloških pasti različnih
domačih in mednarodnih kulturnih branj na eni strani in neizbežnimi preobli-
kovanji znotraj tradicije svojega lastiiega kritičnega diskurza, ki se zdaj prav
tako šibi pod bremenom travmatične človeške izkušnje, na drugi strani. Temu
pa sta grozila popolno ponestvarjenje in funkcionalizacija v retoričnih tigurah
različnih političnih in znanstvenih naracij. Vojna etnografija je, zavedajoč se, da
se je treba v takšnih okoHščinah vsem neprijetnim posledicam navkljub deloma
odreči spoštovanja vrednemu "nevtralnemu" kritičnemu položaju, s svojo

1 Prav zato je hrvaška etnografija vojne že na višji, akumulacijski stopnji samopreverjanja oz. povzemanja
in elaboracije recepcijskih tipov ali "nagnjenj", ki zdaj prehaja v zanimivo metarazpravo o epistemoloških
vprašanjih "domačih disciplin". O tem glej hidi Prica (1995), Čale Feldman (1995), Jambrešič (1996), Povrzanovič
(1995), Jambrešič in Povrzanovič (1996).

2 Natančno evidenco konceptualnega "gibanja" svetovne akademske recepcije v recepciji hrvaške
etnografije vojne je izdelala Maja Povrzanovič (1995).

184

Vojna in "domači etnograf"

recepcijo pokazala tudi, kako se uveljavljena branja lokalnih eüiografij z vidika
"globalne objektivnosti" neredko končajo z dialoškim zgreškom.

Čeprav se v kritiki nacionalnega idioma kot zavestno omejenega znanstvenega
položaja popokioma jasno pokažejo dvoumnosti postmodernistične kontroverze,
tako da njegovo razkrivanje poteka vzporedno s "povratniškimi" procesi lokaHza-
cije in identifikacije epistemoloških "oaz" vase se zapirajočih osrednjih interpre-
tacij kulhire, je tu na delu arbitrarni mehanizem presoje, ki v posameznih "doma-
čih etnografijah" vidi izrazito nedialoške značilnosti.

To za njihove ustvarjalce pomeni ekspeditivno izgubljanje članstva v "non-
chauvinist intelligentsia", v razmerju do sogovornikov pa jih postavlja v položaj
predmeta oziroma "gradiva". V tem, samo po sebi, ni nič posebno škandaloznega,
še manj novega: večino zgodb o nerazumevanju je proizvedlo morda prav ustoHčenje
deloma utopičnega in nejasnega pojma dialoga, zdaj pa se ravno njegove slabe
in neuspešne izvedbe uspešno potegujejo za status dejstev v metadiskurzih,
"lačnih empirije". Tako tudi etnologija in antropologija, zgodovinsko sprti
epistemološki sestri, po desetletjih samokritike in refleksije, pri čemer je šlo za
presojanje družbenoetičnih značilnosti reprezentacijsko-interpretativnega
kontrapunkta, ki ju združuje - eksotizacije lastne in prisvajanja drugih kultur ^ -, v
slabih izvedbah svojega sodobnega dialoga postajata disciplini zdaj ne več
vzporednih, ampak neposredno nasprotujočih si postparadigem nacionalističnih
in kolonialističnih znanstvenih zgodovin. Ameriški antropolog Robert Hayden
vpelje celo možnost, da je lahko tudi antropologija v odgovor na trdoglavo
množičnost "nacionalnih etnografskih idiomov" prisiljena "zamenjati svoje
intelektualne pole in se vrniti k resnicam rasne in kultume premoči, ki so bile
večinoma opuščene v tem stoletju" (1993:74).

Kljub temu bi izogibanje možnim posledicam interference "nacionalnega
idioma" in preprosto notranje, insiderske pozicije ebnografa, ki občuti kulturne
posledice vojne, tej mati in marginalizirani discipltiii naložilo odgovornost, ki je
doslej ni poznala; v takšnih razmerah je grozila nevamost, da se bo še dovčerajšnji
položaj kulturnega kriticizma in relativizma sprevrgel v jedko, pa tudi netočno
podobo akademske ravnodušnosti do resničnosti kot zgolj vadišča intelektualnega
oportunizma in odlaganja tako ali tako nedountijivih znanstvertih resnic.

Proizvajati "brezbarvno" etnografijo, ideološko imuno in neobčutljivo za
identitete in pripadnosti "navadnih grešnikov", je ideal, ki ga vse bolj opušča
med drugim tiidi s samozavestjo akumutirana antropološka zavest (po Cliffordu
Geertzu stopnjevana do "znanstvene hipohondrije", prim. Geertz, 1988), in to v
imenu enakopravnosti torišča "hišnih" etiiografij z individualizirano odgo-
vornostjo avtorjev in novim upanjem na to, da bo omogočen empirični doseg. Ta
pa vse pogosteje prisluhne bitju t. i. ljudskih vednosti, "komunatitih pomenov

3 O položaju nacionalne discipline v tem razmerju sem pisala v članku To Be Here - To Publish There:
On the Position of Small European Ethnology (1995).

185

Ines Prica

kulture", kot jih imenuje Frederic Jameson (1984). "Ljudske teorije kulture" ali
Saidove "sekulame interpretacije zgodovine" (1992), ki so jih doslej preskakovali,
predstavljati ali zinterpretirali, iščejo novo obliko pozornosti ne samo
metropolskih diskurzov, ampak tudi domačih, malih in obrobnih disciplin, ki se
morajo, čeprav njihov epistemološki "greh" reprezentacije in interpretacije
predmeta zdaj velja za manjšega, sorazmernega njihovemu sodelovanju pri deUtvi
diskurzivne moči, tudi same ukvarjati z zgodovinskimi konstrukcijami svojega
avtohtonega drugega, kar je sintagma, s katero se danes povzema paradoks etHo^a/r/
lastne kulture oz. etnologij nacionalnih evropskih tradicij.

Toda ali so vsi "lokalizirani" kritični diskurzi res enakovredni v tem
enakopravnem dialogu med disciplinami aH so nekateri, kot v stari anekdoti,
kljub vsemu "enakopravnejši od drugih"? Svojevrsten recidiv skupnih
preddialoških zgodovin disciplin se je takoj izkazal za oviro, glasuje pa se v
obliki odgovora na vprašanje, kolikšne pristojnosti imajo domači etnografi pri
interkulturnem predstavljanju "svojih" predmetov oz. ali bi prerojeni,
dialogizirani in z identiteto neobremenjeni razsrediščeni znanstveni subjekti
sekulame diskurze sprejemali bolje in bolj neposredno, kot jih, če jih posredujejo
"nacionalni antropologi", pri katerih pridevnik nacionalen, kot misli na primer
nemška etnologinja Ina-Maria Greverus, vsaj v nekaterih primerih kljub vsemu
zbuja dvom o verodostojnosti prikaza množičnosti glasov in "drsenja" pomenov
(prim. Greverus, 1996). Tako je bila za predstavljanje pričevanj o vojni in
pregnanstvu na mednarodni konferenci o pregnanstvu v Zagrebu leta 1995 po
mnenju nekaterih udeležencev iz tujine značilna nevzdržna zadušljivost
nacionalne opredeljenosti beguncev, vojnih pregnancev na Hrvaškem, njihove
"kliširane zgodbe" o tragični usodi in želji po vrnitvi v domači kraj pa so bile
razumljene, kot da gre za naivno zlorabo, ki so jo zagrešili politično
instrumentalizirani znanstveniki, željni pripovedovalcev, "pokHcrdh žrtev"
vendar hkrati žalostno neobveščeni o tem, da je pregnanstvo prav ugledna
evropska intelektualna odločitev, nikakor pa ne tvorna kulturna oznaka žrtve.
Že po enem dnevu terenskih raziskav "po Hrvaški" so nemški etnologi našli
anacionalnega pregnanca, ki je bil po pravici besen zaradi razmer, v katerih je
začasno živel, in zgodbe o nostalgiji, ravnici in preteklosti so bile odpravljene,
kot da bi šlo za smešne kičaste razglednice, uporabljene za nekakšen
"neandertalski" poskus znanstvene diplomacije, ki pa je kljub vsemu dovolj
pertinenten, da lahko napolni alternativne znanstvene časopise s kloniranimi
besedili o padcu kritične etnologije v zbombardirano postmodernistično
nebuloznost.

V empiričnem spopadu antropološke postmoderne z njenimi recidivi je
pogosteje kot obetavno "vse mine" slišati "nič ne bo minilo". Zato je po mnenju
nekaterih antropologov, npr. Brucea Robbinsa, posledica antireprezentacijskega

■* Sintagmo "poklicne žrtve" je v antropološkem diskurzu iznašel Glenn Browman (prim. Greverus,

186

1996).

Vojna in "domači etnograf"

"tabuja" (ki pustoši med teorijo, da beg pred predstavami ni mogoč, ker se te
nikoli ne morejo resnično pridružiti svojim objektom, innovimi družbenimi gibanji,
ki so pretresla predstave lažnih urùverzahj, ki so jih utiševale in izvzemale govoreč
v imenu svoje sposobnosti, da se predstavijo) oblikovanje skupne podlage za
tako rekoč neizbežno etično-epistemološko odrekanje pravice aU zmožnosti kogar
koli, da predstavlja druge (prim. Robbins, 1992). V anti-opologiji je zato zelo
razširjeno prepričanje o pravilnosti Derridajeve ugotovitve, da je sama po sebi
"reprezentacija slaba" in da discipline, ki so utemeljene neposredno na njej, kot
antropologija, vzdržijo prav toliko kot zagrobna slepila potem, ko njihovo
življenjsko načelo izgtiie (prim. ibid.).

Vprašanje avtoritet predstavljanja in razlaganja se tu deloma preoblikuje v
vprašanje zastopanja, to pa je mesto, kjer se "vzvišeni" epistemološki problemi
najbolj približajo "pritlehni" ravni poklicnih karier, napredovanja in
medsebojnega obtoževanja. Podrobno preverjanje zastopniške pravice domačih
etnografov do predstavljanja se opravlja v slogu "imperij vrača udarec". Zelo
primemo je, če se tisto, kar je s temi "predmeti" zagotovo narobe, zdaj lahko
pripiše njihovim "vračem", s tem pa ti postanejo tako rekoč idealni etnografski
objekti. Zaradi vpetosti v lokalno ideološko okolje so nosilci "totemskega"
znamenja kraja in časa, to je njihova slaba karma. Ker so domači etnografi imetniki
interpretativne zavesti, nujnega hermenevtičnega alibija za "morilski" dialog
disciplin, so, če uporabimo Lévi-Straussovo metaforo, prav tako "dobri za
razmišljanje", kot so "dobri za hrano". S tem se zmanjšuje ati navsezadnje
dokončno zbledi upravičenost lokakiega diskurza do svojega lastnega predmeta,
saj tega izpostavlja popačevanju in instrumentatizaciji, zato advokatura v prid
nedolžnim glasovom prehaja v neposredno pristojnost ozaveščenih ravni, ki niso
podrejene "kontekstualizacijam".

Toda tudi pri mednarodnih cenilcih, ki bi svoj "etiiografski protektorat"
radi razširili nad skupnosti, katerih reprezentacijsko pravico so domnevno izigrati
domači profesionalci, siti na dan postkolonialna negotovost "metropolskih"
diskurzov, prostor za zdaj neomejene improvizacije. Ker ima Robbins to razpravo
za globoko "zdravorazumsko", najde zanjo tudi ustrezen sklep: "Kritika, ki
obtožuje drugega, da govori v imenu podrejenih in si s tem jemlje njihovo pravico,
da govorijo sarrti zase, si seveda prav tako prizadeva govoriti v njihovem imenu"
(ibid.).

Če k temu dodamo še tradicionalno nezaupanje modernističnih
metropolskih diskurzov do kompetenc malih nacionatirih tradicij, ima vsaka
pustolovščtiia dialoga med disciplinami izjemno vrednost v sedanji negotovosti
svetovnega prerazporejanja diskurzov, kjer je nevarnost, da eno prevlado
preprosto zamenja druga, zelo velika.

Antropologija, enako kot etimologija, črpa svoj kulturno-kritični kapital
večinoma iz samokritičnih procesov razkrtiikavanja, osredotočenih na kulturne
partikularizme in centrizme, ki so stoletja spodkopavati njeno želeno

187

Ines Prica

univerzalnost. Danes postaja jasno, kakšna je lahko cena "univerzalnosti" in da
je tudi spodkopavanje "sumljivih mest" znanstvene avtoritete lahko vir novih
avtoritativnih diskurzov. V teh lahko razkrinkani kulturni predsodki kot "končni
izdelki" spet delujejo kot predsodki, ruševine dekonstruiranih konceptov kot
nove apriorne vsebine, kritični relativizem pa kot uzakonjenje ekskluzivnosti.
Tako kot na primer pisanje oblik "on/ona" učinkuje kot na videz samodejno
znamenje občutljivosti za kulturno paradigmatiko spola, se tudi drugi "končni
kritični izdelki", preseljeni na sintagmatsko raven, lahko uporabljajo izključno
kot vstopnica za pravkar odprti "klub ozaveščenih". Usoda malih diskurzov je
zato spet odvisna od dejavnosti prevajanja in konec koncev od analoškega
zgoščanja razUke; v novih razmerah to večinoma počnejo sami in pri tem od
meti-opolskih diskurzov odganjajo t. i. kompleks drugega kot že precej dolgočasno
postmodernistično muho.

Izkušnja s komuniciranjem znotraj tega globalnega, "popularnega"
kritičnega diskurza nas uči, da bi morali kot etnologi, ki jim pripada ideološko
breme nacionalnih etnologij in s tem kontroverzna pristojnost za "nacionalne"
vojne, svoj kritiški ali refleksivni položaj utrjevati v okviru tez o nestvarnosti
kulturnih pojavov: vsak poskus, da se Akcija identitet imaginarnih sicupnosti postavi
na "realno prizorišče življenja", se zato plača primerno temu nadnaravnemu
vrstnemu redu stvari.

Toda prehodnost in minljivost kulturne identitete ter pripovedna percepcija
izkustvenega niso bile nekaj, za dokazovanje česar bi v kritiški hradiciji hrvaške
etnologije potrebovati veliko časa - takšen tip kritiškega zadoščenja nas je tudi
same večinoma zadrževal v "imaginarni skupnosti" etnologov in kulturnih
antropologov. V izkušnji te vojne nas je nekaj namreč navedlo na tisto, kar
Vladimir Biti imenuje "namerno zoževanje obzorja, ki povprečnemu državljanu
donmevno omogoča identifikacijo" (1994), ta izkušnja pa niso samo "strah in
solze", glede tega naj takoj pomirimo tiste sogovornike, ki nas, pogosto tudi
dobronamerno, opozarjajo na občutljivost številnih ušes za patetiko in
stereotipizacijo, za katerima tradidonakio boleha "žanr" pripovedovanja človeške
tragedije.

Kulturne implikacije vojne na Hrvaškem (pozneje pa tudi v Bosni in
Hercegovini) pod imenom "etnična vojna na Balkanu" sodijo v pristojnost
globalne antropološke avtoritete, saj gre za tako rekoč klasična mesta iz zgodovine
discipline. Toda karakterizacijski stereotipi, kakršen je "zgodovinska zapoznelost"
nacionalne identifikacije aH "geopsihično" utemeljeno pomanjkanje racionalnosti,
so hkrati mesta, kjer se je uzakonila samokritična zavest antropologije s konca
stoletja: avtoriteta, ki bi ji omogočala elegantno črpanje iz neorazsvetljenskega
ekskluzivizma, je bila izpodkopana v temeljih. Zaradi znane opredetitve
nacionalizma kot "primitivne oblike vedenja, povezane s tradicionalistično-
mitsko zavestjo", kultuma diagnoza spopada sodi v pristojnost sodobne kritične
etnološke avtoritete evropskega izvora - "manj globalne", vendar z enako univer-

188

Vojna in "domači etnograf"

zalističnimi težnjami. Nacionalne etnologije - dohitevajoč samokritične znotraj-
diskurzivne procese, ki se jih je anhopologija lotila v želji, da se reši kolonialistič-
nega kompleksa -, in to predvsem tiste, ki se tega dekonstrukcijskega dejanja
lotevajo, da bi se rešile ideološkega bremena "vzhodnoevropskega tipa", razgaljajo
svoje z nacionalno mitologijo prepletene znanstvene diskurze. Hrvaška etimologija
je zaradi zgodovinskih okotiščin skupaj z nemško in še nekaterimi evropskimi
tiadicijami prej kot drugi "opravila" s to kritično fazo - po nrnenju nekaterih
sodobnih kritikov - celo preveč skrbne "deetnitikacije" svojega predmeta (prim.
Capo, 1995), tako da so jo pozneje dodane družbene okoliščine agresije in
mednarodnega nerazumevanja dramatično opozorile na nezadostnost, zgolj
načetiiost, pa tudi na mitološka mesta kritičnega obrazca, "naseljenega" na toposu
nacionalne identitete. Pri tem je znanost, utemeljena na avtoriteti kultume kritike,
sposobna mutirati v popolno empirično omahovanje, pa tudi ravnodušnost do
tistega, kar se v resnici dogaja, saj se znajde v pasti, ki jo Finkielkraut (1992)
opisuje kot "podrejanje dogajanjskega teoretičnemu, kot popolno premoč
splošnega nad posameznim".

Iz perspektive vojne izkušnje so se številna zunanja kulturološka določila
spopada namreč zdela tako rekoč neresno "magijska". Tako kot v razlagi
britanskega balkanologa Glenna Bowmanna naj bi bil spopad določen s tre-
nutkom, ko se "definicije nacionalnosti in etnij prevedejo v nasilje in prelivanje
krvi" (1993), Niedermüllerjeva razlaga vojne pa, podobno, upošteva možnost,
da se "teoretične postavke spreminjajo v tragično realnost" (1994). Čeprav je
grozila nevamost pridružitve kaki "arheološki" zavesti o ravneh stvarnosti in
razmerjih med njimi, se je od tod občasno zdelo vsaj enako mogoče, da se tudi
stvarnost "spremeni v tragične teoretične postavke".

Kajti čeprav tu ne poskušamo zmanjšati družbene nevarnosti, ki jo pomenijo
družbeno nevarne oblike nacionalizma, se zdi, da kritiške konstrukcije o fikciji
nacionalne identitete, ki se ob pomoči predcivilizacijskih oblik zavesti "spreminja"
v prelivanje krvi, trpijo zaradi usedlin prav tiste mitološke zavesti, ki jo tako
zavzeto kritizirajo. Most do stvarnosti - ta je tu očitno manjkajoči člen v verigi -
je sklep o družbenem značaju, imanentnem določenemu kulturnemu prostoru,
najsi bo to Balkan, ki velja za pregovorno gojišče nacionatiiih mitov, ali širše
območje vzhodne Evrope, ki je po Niedermüllerju "temeljito prepojeno s
kulturnim fundamentalizmom" (ibid.). Tako dobimo podobo "rodovne in
ozemeljske identitete", vsiljene prav iz tistega vira, ki jo razkriva! To je vizija
prostora, za katerega je značilno "nenehno obupano prizadevanje, da bi postavil
barikade pred sodobnim svetom", prostora "predsodkov in lažne zgodovtimske
zavesti", ksenofobije in zakoreninjene nesreče, "prekletosti kraja", vredne
Stephena Kinga. Univerzalni kritični mit ni občutljiv za subtilno postavljanje
predzidja okoti svojih robov; vse uvršča skupaj, žrtve skupaj z mučitelji,
preganjane skupaj s preganjalci, "v razburkane in motiie vode, ki oblivajo robove
evropske identitete", kot Michael Herzfeld opredeti območja, kamor Evropa
postavlja svojo podzavest (1987).

189

Ines Prica

Prizadevali smo si seveda, da bi se izognili potrditvi odbojnega in
partikularističnega duha, ki naj bi ga bili vdihnili na kraju svojega rojstva, in
opozorili na dvome in pomisleke, ki so nas pretresli, ko se je stvarnost nakopičila
na naše lastne "znanstvene konstrukcije o kulturnih konstrukcijah". Upam, da
iz nas ni naredila neizprosnih privržencev "znanstvenega reaUzma", ki bodo
odslej pisali etnografijo tipa "lopata je lopata, bomba pa bomba", če parafraziramo
Geertzevo opredelitev "realistične etnografije" v vojnih razmerah. Realizem se
je pokazal kot potreba po drugačnem prepletanju razlike, kot "spuščanje" na
nižjo stopnjo abstrakcije znotraj omejenega prostorskega in časovnega konteksta.
Vojna etnografija ni mogla biti samo pripoved o identitetah in tipih zavesti, ampak
je morala biti tudi pripoved o ozemlju, telesu, hiši.

Del hrvaške etnologije, iz katerega se je porodila etnografija vojne, je vojna
doletela prav v enem od umirjenih stanj kulturnega relativizma, kritičnega
položaja, ki "nikogar posebej ne zadeva". V precepu, ki je po Herzfeldovem
mnenju značilen za vso evropsko etnologijo, "neudobno umeščeno znotraj
dvoumnosti namena, ujeto med velike brezosebne prikaze 'ljudske kulture' in
etnografije skupnosti, dovolj bližnjih, da same po sebi ustvarjajo sprejemljivo
eksotiko" (ibid.), je svoje mesto našel poganjek lokalne kritične etnologije, ki je
večinoma enosmerno komuniciral z globalno etnologijo. Čeprav je bila akademsko
marginalna celo v svojem lastnem okolju, čeprav je izvajala "body-building"
vsaj z dvema vrstama ideoloških uteži (z enimi iz tedaj subverzivnega,
"utišanega" hrvaškega nacionalnega substrata, z drugimi iz pravega bogastva
ideoloških presenečenj jugoslovanskega tipa), čeprav sta bila zanjo značilna
"zgodovinsko spočet" predmet in latentni metodološki eklekticizem, ki je bil
posledica periferijskega eskapizma, se je razvijala, včasih tudi samo životarila,
kot skoraj "divja rastlina", nikogaršnji predstavnik, z avtonomnim komen-
tatorskim položajem, ki ji ga je zagotavljala predvsem majhna branost. V nasprotju
z mnenji, da je trdno, akademsko ozemljeno nacionalno etnologijo prav izkušnja
kontroverzne vojne pripeljala do relativiziranja postavk, tako rekoč petrificiranih
zgodovinskih identitet, gre bolj za to, da je stvarnost vojne pravzaprav postavila
na trdna tla njeno izrazito kritično, celo subverzivno smer, kjer se je bila kultuma
reaUteta izgubila v skoraj nihilističnih težnjah lastnih metodoloških dvomov in
doslednega ideološkega "urejanja resničnosti".

To je treba poudariti, in to ne samo zaradi hitrejše komunikacije z delom
antropološke misli, kije menil, da je nemoralno raziskovati "sebe" oziroma svojo
lastno kulturo, saj je imel takšno početje "v najboljšem primeru za trivialni, manj
velikodušno pa za čisti narcizem", kot zdaj razkriva usklajevalec nacionalnih in
eksotiških disciplin Michael Herzfeld (ibid.), vse do trenutka, ko se je porodil
sklep, da je še bolj nemoralno raziskovati druge, temu pa je sledil obrat k lastni
kulturi na podlagi rešikiega koncepta refleksivne etnografije.

Očitno je kljub vsemu treba poudariti, da so v nekaterih tradicijah
"raziskovanja sebe" obstajale tudi kritične usmeritve - časovno niso vse tako

190

Vojna in "domači etnograf"

zelo natančno usklajene z nedavno demokratizacijo vzhodnega dela Evrope.

Primerjava z razmerami v sodobni ruski etnografiji, ki jo je demokratizacija
po besedah Valerija Tiškova (Valeryja Tishkova) ujela v skoraj avtističnem stanju
zaradi vztrajanja pri redundantaii nacionalni paradigmi (1992), in s tem, da tudi
nekatere druge srednjeevropske etimologije svoj znanstveni aparat danes večinoma
"urejajo" z razkrivanjem povezave med ideološkim impaktom in nacionahio
mitologijo, kaže na to, da je imela proklamirana vsebina internacionatističnega
socialističnega ideologema v različnih nacionalnih etnoloških paradigmah
raztične učinke. Marica nacionalnih konotacij predmetov v hrvaški etnologiji
danes kljub vsemu ne moremo razumeti izključno v okviru hegemonistično
usmerjenih ideoloških omejitev, ampak moramo prav gotovo upoštevati vso njeno
sodobno tradicijo. Posebej pomembna sta "socialdemokratski" impakt Antuna
Radiča, ki stoji v njenem izhodišču, in transnacionalno (ati prednacionabio)
postavljena difuzionistična paradigma (ki je še dandanašnji vplivna v njeni
"uradni" akademski veji), v kateri se je nacionalna kulturna nomenklatura
ustavljala pri slovanskosti pojavov. Sedanja kritika tradicionalne paradigme
opozarja na potrebo po raziskovanju preteklosti kulture v sklopu zgodovine
civilizacijskih procesov (pa tudi hrvaške nacionalne zgodovine), s čimer se
pravzaprav pridružuje globalnim kritikam "etnoloških zgodovin" kultur kot
avtonomnih in atemporalnih procesov postopnega civitizacijskega napredka.

K dejavnikom, ki so pripomogti k zmanjšanosti tradicionalnega predmeta
hrvaške etnologije, hkrati pa okrepiti smer kritičnega raziskovanja sodobnega
vsakdanjika, je treba prišteti še previdnost pri obravnavi religijskih fenomenov,
zaradi katere v hrvaški etnologiji ni zaokroženih monografij t. i. duhovne kulture
kot substrata predkrščanskih verovanj, mitologije in folkloriziranih krščanskih
predstav. Ta pomanjkljivost, ki je po mnenju Andrewa Lassa (1989) splošna
značilnost evropskih nacionalnih etnologij, posledica razcepljenosti družbenih
discipltii, pa tudi razsvetljensko-romantične ambivalentnosti odnosa etnologije
do "poganske prvine" svojega predmeta, je bila vzrok za nenehno nedorečenost
v etimografiji šeg, ki so pojavno dosegljiv element tradicijske kulture. To je po
drugi strani napravilo prostor za odpiranje drugačnim in raznovrstnim
timterpretacijam s področja "globalnih interpretacijskih dosegov". Če je res, kot
misti Herzfeld, da je eksotičnim antropologijam šele strukturalizem omogočil
raziskovanje sebe, pa je v domačih tiadicijah poseganje po interpretacijah kulture,
ki računajo na dvojnost njenih (domačih) pojavnih in (imiverzalnih) pomenskih
ravni, pripeljalo do tistega nujnega poveličevanja domače vsebine, brez katerega
umre analitičrti del biti te kulture. Prav odprtost do drugih kultuntih konceptov
interpretacije kulture je iz male nacionalne etnologije naredila sodobno in
komuTÜkativno disciplino in zaradi nje se je oddaljila od kvantifikativnega načela
arhiviranja kulture. To je hkrati raven, na kateri bi moralo biti vseeno, ali je
ehiografija "rodbtimsko povezana" s kulturo, s katero se ukvarja, ati ne, kajti živo
tkivo kulture ne pripada niti potujočemu niti "v dežeti rojenemu" ehiologu, ki

191

Ines Prica

sta oba pripadnika planetarne izvedenske skupine analitikov enotne vsebine
kulture, nedostopne njenim nezavednim proizvajalcem.

Kritični položaj posodobljene hrvaške etnologije se je tako udejanil v značilni
modernistični aksiološki elipsi - z izmikanjem "eUtističnim", pa tudi "popuH-
stičnim" pastem in s širjenjem meja diskurzivne strpnosti. To je bila cena za
radikalno diskontinuiteto v razmerju do tradicionalne konceptualizacije in
obravnave predmeta, izbira, ki se je v modernističnem zaznavanju "umiranja
tradicije" v evropski zgodovini etnologije ponujala kot alternativa kontinuiteti
znanosti o atemporalnem predmetu, o tistem, kar Lass imenuje večno "še živeče"
folklorne tradicije (ibid.). Ker je bila družbeno marginalna in marginalizirana,
ker je njen predmet ohranil svojo subkultumo podobo, ji je preostalo le, da zbira
"nikomur ljuba" pričevanja o nečem, kar je nazadnje že povsem lapidarno
razumela kot kulturo, da potrpežljivo "krpa" in "lepi" smisel okrnjenim,
hibridnim, estetsko preganjanim pojavom pozabljenih motivov ki namena, lažnim
in enkratnim tradicijam, ki so izgubile nimbus avtentičnosti preteklosti in so se
približale tistemu, kar je bilo v Radičevi terminologiji blizu pojmu "navlake".
Nastalo je malo dnevniško pisanje o kulturnem vsakdanjiku, posvečeno bolj
uporabnikom kot nosilcem kulture, ki se je prav tako izogibalo celo senci t. i.
visoke kulture, ki je z ideološko anticipacijo "razsvetljenosti širokih ljudskih
množic" pravzaprav težila k odpravi neracionalnega in heretičnega "etnološkega
vedenja" ljudstva.

To je odločitev, zaradi katere je bilo mogoče brez pretiranega preurejanja
vpeljati tudi skice vojnega vsakdanjika, čeprav zdaj s težkim družbenim bre-
menom spremenjene podobe vsakdanje izkušnje. Tu se etnološka pristojnost ni
mogla zreducirati na obračanje svoje samokritične notranjosti navzven v
prizadevanju za čim univerzalnejši kritični diskurz.

Zaradi realizma, ki se vse pogosteje pojavlja v diskurzih družbenih in
humanističnih znanosti, ki jih je "razmrcvarila" avtoref erenčnost, je treba sočasno
opozoriti tudi na ztmajznanstvene, resnične posledice delitve moči - etnične ideiv
titete ne lebdijo več v orbiti zgodovine kot nepredvidljivi demoni, ki se ponekod
izrodijo v prelivanje krvi, drugod pa se iz njih porodi simfonija v D-duru.

To ne pomeni hkrati, da je znanstveni diskurz dan na licitacijo močnejšim
kulturnim jezikom, ampak, nasprotno, večjo odgovornost etnografije, ki gleda
"skozi povečevalno steklo". Kritični in etiiični potencial sta tu univerzalnost
izgubila samo na retorični ravni, ker jo na epistemološki ravni nadomešča bližina
njenemu človeškemu naslovniku.

Prevedla Nada Čolnar

192

Vojna in "domači etnograf"

LITERATURA IN VIRI

BITI, Vladimir, 1994: Upletanje nerečenog, Književnost/povjest/teorija, Matica hrvatska, Zagreb.
BOWMANN, Glemi, 1993: Antagonism and identity in former Yugoslavia: Introduction, Journal
of Area Studies, no. 3, Leicestershire (35-40).

ČALE FELDMAN, Lada, PRICA, Ines, in SENJKOViC, Reana (urednice), 1933: Fear, Death and

Resistance: An Ethnography of War (Croatia 1991-1992), Zagreb, Institut za etnologiju i

folkoristiku. Matica hrvatska, X-Press.
ČALE FELDMAN, Lada, 1995: Intellectual Concerns and Scholarly Priorities: A Voice of an

Ethnographer, Narodna umjetnost, Croatian Journal of Ethnology and Folklore

Research 32/1.

CAPO ŽMEGAČ, Jasna, 1991: Hrvatska etnologija, znanost o narodu ih o kulturi? Studia

Ethnologica 3:7-15.
FINKIELKRAUT, Alen, 1992: Kako se to može biti Hrvat?, Zagreb.
HAYDEN, Robert 1993, The Triumph of Chauvinistic NationaUsms in Yugoslavia; Bleak

Implications for Anthropology, Anthropology of East Europe Review, Special Issue, vol.

11, n. 1-2, s. 72-79.

GEERTZ, CUfford, 1988: Works and Lives, The Anthropologist as Author, Stanford University
Press, Stanford, California.

HERZFELD, Michael, 1987: Anthropology through the looking-glass. Critical Ethnography in the

Margins of Europe, Cambridge University Press, 1987.
JAMBREŠIČ KIRIN, Renata, 1996: Narrating War and Exile Experiences, v War, Exile, Everyday

Life, Cultural Perspectives (ur. R. Jambrešič Kirin in M. Povrzanovič), lEF, Zagreb.
JAMESON, Frederic, 1984: PoUtičko nesvesno, Pripovedanje kao društevno-simbolični čin,

Beograd.

LASS, Andrew, 1989: What keeps the Czech Folk Alive, Dialectical Anthropology 14:7-19.
NIEDERMÜLLER, Peter, 1994: PoKtics, Culture and Social Symbohsm, Some remarks on the

Anthropology of Eastern European Nationalism, Ethnologia Europea, 24:1.
POVRZANOVIČ, Maja, 1995; Crossing the Borders: Croatian War Ethnographies, Narodna

umjetnost. The Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research, 32, Zagreb.
POVRZANOVIČ, Maja, in JAMBREŠIČ KIRIN, Renata, 1996: Negotiating Identities? The Voices

of Refugees between Experience and Representation, v War, Exile, Everyday Life,

Cultural Perspectives (ur. R. Jambrešič Kirin in M. Povrzanovič), lEF, Zagreb.
PRICA, Ines, 1995; Between Destruction and Deconstruction: The Preconditions of the Croatian

Ethnograpyh of War, Collegium Antropologicum 19/1.

1995: To Be Here - To Publish There: On the Position of a Small European Ethnology,

Narodna umjetnost, Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research 32/1.
ROBBINS, Bruce, 1992; The East is a Career; Edward Said and the Logics of ProfessionaUsm, v

Edward Said, A Critical Reader, Edited by Michael Sprinker, Blackwell, Oxford,

Cambridge.

SLOTERDIJK, Peter, 1988; Kopernikanska mobilizacija i ptolomejsko razoružanje. Novi Sad.
TISHKOV, Valéry, 1992: The Crisis in Soviet Ethnography, Current Anthropology, Vol. 33,4:371-382.
WICKE, Jannifer, in SPRINKER, Michael 1992; Interview with Edward Said, v Edward Said, A
Critical Reader (ur. Michael Sprinker), Blackwell, Oxford, Cambridge.

193

Ines Priča

BESEDA O AVTORICI

Ines Priča je etnologinja v zagrebškem
Inštitutu za etnologijo in folkloristiko. Objavila
je približno petdeset znanstvenih člankov in dve
knjigi (prva se ukvarja s problematiko mladin-
skih Subkultur, pri drugi, zborniku t. i. hrvaške
vojne etnografije, je sodelovala kot urednica in '
soustvarjalka skupaj z Reano Senjkovič in Lado
Čale Feldman). V doktorskem delu (Odlike
etnografskega pisanja v sodobni hrvaški etno-
logiji) se je posvetila problematiki znanstvenega
diskurza in zgodovine.

ABOUT THE AUTHOR

Ines Priča is an ethnologist at the Zagreb
Institute for Ethnology and Folklore. She has
published about fifty scientific articles and two
books (the first deals with the issues of youth
subcultures; the second, a collection of so-called
Croatian war ethnography, was written and
edited in collaboration with Reana Senjkovič
and Lada Čale Feldman). Her doctoral thesis
(The Attributes of Ethnographic Writing in
Contemporary Croatian Echnology) focused on
the issues of scientific discourse and history.

SUMMARY

THE WAR AND "DOMESTIC ETHNOGRAPHERS"

The article verifies some issues of the international discourse between
anthropological and ethnological disciplines in the light of the reception of
Croatian war ethnography.

Common efforts for a critical discourse are nowadays mostly reatised in
the self-critical processes of hying to identify latent issues of science to corroborate
social and ideological determinants; they may be a source for cultural and social
domination in anthropological discourse or a "stock" of nationalist arguments
in European national ethnographies whose native societies are presently
experiencing démocratisation processes. The endeavours aim to show that - due
to the historical circumstances and particularities of its scientific tradition -
Croatian ethnology is actually an early product of such a critical awareness, and
that the need for a war ethnography in its discourse provoked agitation (especiatiy
related to the position in which it asserted itself as culture criticism) in a way
which can also be held to be post-critical. War ethnography and its empirical
contents - in the article referred to as the "blow of reality" and as a renewed need
for (critical!) scientific realism - combined with an inevitable rejection of universal
critical rhetoric lead to a reinforcement of its own identity signs; in the given
circumstances this provoked interpretations and references abroad to an upsetting
"national idiom"; it also provoked repeated references to established principled
and tmiversal critical axioms, and at times went as far as suggesting ideological
contents from an "anti-ideological" position.

This is how Croatian war ethnography originated in a web of social,
epistemological and communication contradictions and suddenly found itself

194

Vojna in "domači etnograf"

in a position, in wtiich an exigent empirical example interrupted, at least for a
moment, the elaborate post-modernistic discussions on the theoretical and textiaal
constructs of scientific empiricism, and also put a temporary stop to the
interpretative endeavours to harmonise the destabilised positions of the scientific
subject and object brought about by the collapse of anthropological paradigms.

Since Croatian war ethnography determined the "local nature" of the war's
reality and was simultaneously oriented towards a wider context of essence and
judgement, its position confined to a narrow space between the anticipation of
possible ideological pitfaUs of various domestic and international cultural
interpretations on the one hand and, on the other hand, inevitable transformation
within the tiraditions of its own critical discourse, presently burdened by tiaumatic
human experience. Other threats were those of total distortion and of func-
tionalism prevailing in the rhetoric of various potitical and scientific narrations.
In these circumstances and regardless of possible painful consequences war
ethnography was nevertheless aware that it was necessary to at least partially
abandon the respectable "neutral" critical position; the resulting reception of
war ethnography abroad proved that established interpretations of local
ethnographies based on "global objectivity" often lead to ineffectual dialogue.

Though the criticism of the national idiom as a consciously limited scientific
position clearly reveals the ambiguities of the post-modernistic controversy, because
the process of revealing runs paraUel to "recidivist" processes of localisation
and identification of epistemological "oases" of primary interpretations of culture
which are becoming hermetically sealed, what is actually going on here is the
operation of an arbitrary mechanism of judgement which tends to detect charac-
teristics "no dialogue is possible with" in individual "domestic ethnographies".
For the creators of these "domestic ethnographies" this results in being rapidly
excluded from the ranks of the "non-chauvinist inteltigentsia" and being put in
the position of subjects or (research) "material" in the eyes of their partiiers in
the discussion. But this is hardly scandalous or new by any means: most of the
"stories of misunderstanding" are indeed the result of the enthronement of a
partially Utopian and vague concept of dialogue, and it are precisely the weak
and ineffective varieties of this concept which are so successful in claiming the
status of facts in a metadiscourses "craving empiricism". This particular
recidivism of the common pre-dialogue histories of the disciplines involved
immediately proved to be an obstacle, and the vote is taken in the form of
answering the question how competent domestic ethnographers really are in the
intercultural presentation of "their own" subjects.

195

196

OD LIRE DO LAJNE

Razvoj glasbila od staroveške oblike
aktivnega tipa do instrumentalnega
predhodnika sodobnega računalnika

Mira Omerzel Terlep

IZVLEČEK

Različice lajn, ki so v Evropi in na
Slovenskem potonile v pozabo v začetku 20.
stoletja, se izvijejo iz starogrške lire, srednje-
veškega organistruma, Drehleier in Drehorgel
ter številnih sorodnih instrumentalnih različic.
V več kot dvatisočletni zgodovini se njena
razvojna pot konča z razvojem v glasbeni av-
tomat in s tem v predhodnika sodobnega raču-
nalnika.

Sestavek je razširjeni referat s simpozija
Slovenski glasbeni dnevi / Slowenische Musik-
tage, Ljubljana 1994, na temo Glasba v
tehničnem svetu - Musica ex Machina - Die
Musik in der Technischen Welt in sicer z
naslovom Ljudske lajne - instrumentalni
predhodniki sodobnih računalnikov.

ABSTRACT

The various types of barrel organs
which became extinct in Europe and Slovenia
in the early 20th century derived from the
ancient Greek lyre, from the medieval organi-
strum, from Drehleier and Drehorgel and
numerous other related instruments. The
instrument's history covers a span of over
two thousand years and ends with its
development into an automatic organ and into
the predecessor of the modern computer.

The article is an enlarged version of a
paper presented at the Symposium Slovenski
glasbeni dnevi / Slowenische Musiktage, held
in Ljubljana in 1994, dedicated to the theme
"Music in a technical world - Musica ex
Machina" and entitled "Folk barrel-organs,
instrumental predecessors of modern compu-
ters.

OD MALOSTRUNSKE LIRE, KONCERTNE IN BERAŠKE LAJNE,
DO GLASBENIH AVTOMATOV

Različice lajn, ki so v Evropi in na Slovenskem potonile v pozabo v začetku
20. stoletja, se razvijejo iz starogrške lire, srednjeveškega organistruma, Drehleier
in Drehorgel ter številnih sorodnih instrumentalnih razUčic. V več kot dvatisoč-
letni zgodovini se njena razvojna pot konča z razvojem v glasbeni avtomat in s
tem v predhodnika sodobnega računalnika.

Glasbila, ki jih danes poznamo na Slovenskem pod imenom lajne, pripadajo

797

Mira Omerzel Terlep

Virdung (1511): Trumscheit, predhodnik citer in lajn, ter gosli. ♦ Virdung (1511): Trumscheit, the
predecessor of zithers and barrel organs, and fiddle. ♦ Virdung (1511): Trumscheit, ancêtre de la
cithare et de l'orgue de Barbarie, ainsi que du violon.

dvema družinama glasbenih priprav. Prva, starejša družina, je družina strunskih
glasbil, ki jih običajno z ročico spodbuja k zvenenju lajnar, druga družina lajn pa
je družina mehaniziranih in avtomatiziranih glasbenih naprav. Glasbila obeh
družin imajo za seboj dolgo razvojno pot, katere začetki segajo v antični svet.'
Naš čas so dosegli primerki glasbu obeh družin - tudi redki - ki jih naš zgodovinski
spomin, precej netočen in posplošen, pozna najpogosteje pod imenom ''''lajne".
Uvodoma je torej potrebno zapisati, da bo v poglavju o lajnah na Slovenskem
govor o dveh tipih glasbil: o lajni aktivnega tipa s strunami in lajni "avtomatu".
Prve so naslednice antičnega sveta in so predvsem produkt evropskega
srednjeveškega glasbenega okusa z bordunsko zasnovano uglasitvijo, druge pa
so nadaljevalke antičnega iskanja in plod človekove težnje za avtomatiziranim in
mehaniziranim zvokom ter sodijo med priprave s (prvimi!) računalniškimi zapisi (v
tem primeru glasbenimi) med predhodnike novejših juke-boxov in sodobnih sintesizerjev.
V 19. stoletju prično izgubljati veljavo glasbila prve družine. Do 30. let našega
stoletja pa že po 100-letni tradiciji še vedno gospodujejo mehanizirane Pianole,
Orchestrioni, pojoče skrinjice raztičnih vrst in mehanizirane orgle (die Drehorgel).

Slovenska jezikovna zgodovina kaže, da točnejših jezikovnih poimenovanj
posameznih tipov ene in druge družine glasbil Slovenci nismo poznali in ne
poznamo ali pa je morda točnejša jezikovna raba že zbledela. Tuja imena na
glasbenih avtomatih, kot jih kažejo muzejski primerki, ki so dočakati naše dni,
so morala Slovencu zveneti tuje, pa si je sposodil ime pri sorodnem glasbilu oz.
njegovemu predhodniku: lajni (nem. Leier, Drehleier).

Vendar nam slovenski jezik tudi odkriva splošno sprejeto in razširjeno rabo

1 Glej Alexander Buchner 1959. Po Sach-Hombostlovi klasifikaciji jih lahko štejemo v skupino lajn z
odmevno skrinjico (321.22) ali trzal z jezički (122.2). Glasbeni avtomati-lajne pa so sestavljena glasbila.

198

Od lire do lajne

besede lajna in njenih izpeljank. Besedi lajna in lajnati sta po Slovenskem splošno
znani^: lajnati pomeni ponavljati vedno isto, pa tudi malopridnico ali umazanega
(berača?). O tem več kasneje.

Raba slednjega nas spomni na hmkcionabrost glasbila, ki je ostalo od svojih
začetkov v srednjem veku do našega stoletja beraško glasbilo potujočih
muzikantov. Toda o tem kasneje.

Žal so lajne obeh družin v evropskem prostoru vse do našega stoletja
oziroma do njihove skorajšnje pozabe ostale med glasbenimi zgodovinarji in
etnomuzikologi zelo malo opažene oziroma raziskane, čeprav so nmoge velike
umetniške in zgodovinske vrednosti. Žal jim tudi muzeji niso posvečaU posebne
pozornosti.^ Šele leta 1922, ko je nemški muzikolog Alfred Schnerich odkril
kompozicijo Josepha Haydna na valju avtomatofona, se je povečala pozornost
glasbenih teoretikov do teh glasbenih priprav. Vendar do leta 1959, ko izide v
Pragi pregledno delo o mehaniziranih glasbenih avtomatih v evropskem prostoru
izpod peresa Alexandra Büchner ja "Vom Glockenspiel zum Pianola ", ni bilo nikakršne
sistematične študije o teh inštrumentih. Ko pa se je zanimanje zanje vzbudilo, je
bilo žal že prepozno, saj se je ohranilo le malo avtomatofonov ah glasbenih
avtomatofonov. Termin "avtomatofon" je Buchnerjev. Zaradi lažjega razumevanja
oziroma lažjega razločevanja obeh družin lajn mestoma prevzemam Buchnerjev
termin.

Nič drugače se ni godilo strunskim lajnam in avtomatiziranim lajnam na
Slovenskem. Predno pa spregovorim o številnih glasbenih napravah, ki jim danes
Slovenci posplošeno pravimo "lajna", se moramo ozreti po njeni razvojni poti in
tipologiji.

Glasbene enciklopedije" nas poučijo, da ime "lajna" izhaja iz starogrške
"lire", ki naj bi jo igrah s plektrumom, ime pa naj bi označevalo strunsko glasbilo.
Ekspanzije bizantinskega imperija v 10. stoletju so preko Španije in Italije
evropskemu prostoru posredovale sorodno ime luro (lura).^ Bizantinski imperij
je z njo in rebabom, iz katerega se razvijejo današnje gosli, prinesel v evropski
svet tudi tehniko lokovanja in tako naj bi nastala lira, ki se jo je igralo z lokom.*-

2 Tudi v vsakdanji rabi v sosednjem nemškem jeziku sta se pojma vrteti, sukati (drehen) in leiem
(lajnati) izenačila.

3 Alexander Buchner 1959, glej ovitek.

4 Michael Prätorius 1619, str. 49; Curt Sachs 1962, str. 119; Mary Remnant 1978, str. 20,43-49.

5 Mary Remnant 1978, str. 43.

6 V Angliji izide iz nje znameniti crzoth ali croutha, lat. chrotta ali rotta, glasbilo potujočih srednjeveških
godcev (bardov), ki je bilo prav v Angliji živo vse do 20. stoletja (Mary Remnant 1978, str. 44). Podvojene strune
glasbila so bile uglašene v tonih gg / cc / dd (Mary Remnant 1978, str. 46), v intonaciji, ki se praktično ohrani še vse
tisočletje pri strunskih lajnah. Ne moremo pa tudi mimo starofrancoske oziroma keltske besede/fliTs) (nem. Leich),
ki označuje muziko, melodijo. Besedi sta verjetno tudi tvorki lajninega imena. Glej tudi Malneričevo razpravo
Črnomaljsko kolo. Etnolog X-X], Ljubljana, 1937-1939, sti. 100-101, ki iz keltske sekvence po vzom nemških "lajhov"
izpeljuje besedo "lajhati", kar naj bi označevalo predples. Po njegovem pa so sekvence izšle iz godbe.

199

Mira Omerzel Terlep

Organistrum - predhodnik lajn, Santiago de
Compostella (Španija), konec 12. stoletja. Igrati
sta ga morala dva muzikanta. (A. Büchner
1981) ♦ Organistrum - the barrel organ's
predecessor, Santiago de Compostella (Spain),
late 12* century. It had to be played by two
musicians (A. Büchner, 1981) ♦ Un organistrum -
ancêtre de l'orgue de Barbarie, Saint-Jacques-
de-Compostelle (Espagne), fin du 12e siècle.
Deux musiciens étaient nécessaires pour en
jouer. (A. Büchner, 1981)

Organistrum iz 13. stoletja po Gebertsu (De cantu et musica sacra, 1774) in tangentni mehanizem
drehleier - sukajoče lajne iz 13. stoletja. (W. Stauder 1995) ♦ 13*-century organistrum after
Geberts ( De cantu et musica sacra, 1774) and the tangential mechanism of a Drehleier - a 13"'-
century barrel organ (W. Stauder, 1995) ♦ Organistrum du 13e siècle d'après Geberts (De cantu et
musica sacra, 1774) et le mécanisme tangentiel drehleier - orgues de Barbarie tournants du 13e

siècle (W. Stauder, 1995)

Najstarejši likovni vir lajne je iz 10. stoletja.^ V11. stol. je nastalo tudi prvo
napol mehanično godalo, kjer je lok nadomeščalo rotirajoče kolo z ročico in se je
imenovalo organistrum ati beraška lajna! Bilo je sprva zelo veliko in igrati sta

7 Provincialni gauklerji so morali v 13. stoletju na primer posedovati glasbila, kot so lajne (Drehleier),
gosli (fidel), dude (Sackpfeife), šalmaje, harfe, psalterij (psalter) in chrotto (Alexander Buchner 1981, str. 59).
Intonacija srednjeveških glasbil je bila nestabilna in menjajoča se z ozirom na trenutne glasbene zahteve. V
srednjem veku prav tako ni bilo homogene instrumentalne skupine, čeprav so bili glasbeni inštrumenti že zelo
pomembni v glasbeni praksi. Lajne se je igralo tako poleg vseh naštetih glasbil. Glasbila so se v instrumentalnih
združenjih stalno menjavala. Pomembno je bilo predvsem inšhiunentalno barvanje zvoka. Instrumentalne skupine
v smislu današnjih glasbenih zasedb oziroma ljudskih godčevskih sestavov se osnujejo šele v obdobju renesanse
(Alexander Buchner 1981, sti. 79).

200

Od lire do lajne

ga morala dva muzikanta: eden je vrtel ročico; ta je poganjala z usnjem prevlečeno
vrteče kolo, ki je drgnilo po vseh strunah hkrati, drugi pa je aktiviral rtiz vrtljivih
pahc, katerih vsaka je izoblikovala na določenem mestu most v obliki tangente.
Ko se je pahca obrrüla, je nastala tengenta prišla v stik z vsemi sh-unami naenkrat
in tako je s skrajševanjem strrm muzikant iskal ustrezno intonacijo na glasbilu.
Melodije je bilo z organisti-umom moč voditi v paralehiem organumu v stilu, ki
je še vedno ponekod v rabi (zlasti) pri evropskem ljudskem petju. Ker pa je bilo
glasbilo zaradi svoje velikosti zelo nerodno za igro, je okoli leta 1200 nastala
manjša in izpopolnjena oblika organistruma pod imenom simfoni (symphony)
in ga je lahko igral en sam muzikant. Vselej so zvenele vse strune, sprva so bile
le tri. Vendar pa M. Remnant domneva**, da je bilo na tastaturi osmih tipk verjetiro
možno igrati tone diatonične C-dur lestvice (z možno preglasitvijo H v B), sti-une
pa so lahko zvenele glede na uglasitev prve melodične strune v Icvarti, kvinti ali
oktavi, tako kot druga strunska srednjeveška glasbila, predvsem dude.' Malemu
"symphonyju" pa se je spremenil tudi mehanizem. Godec je pritiskal na tipke
povezane s tangentami, ki so se dotikale le vrhnje stnme (in ne več vseh hkrati!),
ostale pa so prosto zvenele kot bordun, tako značilen za srednjeveški glasbeni
okus in za zvok ročnih lajn. Nastal je torej sistem, ki ga imajo še vedno nekatere
današnje evropske ljudske lajne. Ta sistem je omogočil liitrejšo igro in glasbila so
zato bolje služila peosfo' in plesni spremljavi, zato ga omenjajo nmoge srednjeveške
pesmi.^" Simfoni, iz katerega se nadalje razvije mala ročna lajna, doživi mnogo
različic in dobi mnogo imen. Na tisočletni razvojni poti je mala ročna lajna
obdržala prvotno glasbeno funkcijo pevsko-plesnega spremljevalnega glasbila.
V srednjem veku so imele lajne (nem. die Drehleier ali die Radleier)" osrednjo
vlogo v glasbenem življenju.

Proti koncu srednjega veka se njihovo število zelo pomnoži, najdemo jih
reliefno ali slikarsko upodobljene na številnih srednjeveških likovnih
spomenikih.^^ Podobno je še tudi v renesansi," le da se razvojne različice pojavljajo
v svojih renesančnih razvitejših oblikah.

Okoli leta 1500 se število strim poveča in lajna dobi kromatično uglasitev
v obsegu dveh oktav. Še naprej ostaja pribljubljeno glasbilo potujočih bardov.

8 Mary Remnant 1978, str. 73-74.

9 Prav tam; Curt Sachs 1962, sh. 119.

10 Prav tam, str. 74-75.

11 Glej Curt Sachs 1962, sh. 119; Prätorius 1619, sh. 49; Kari Heinz Schickhaus 1981, str. 112; Kari Magnus
Klier 1956; Mary Remnant 1978, str. 74-76.

12 Predhodnik lajne - organistrum - je enako kot psalterij upodobljen na portalu cerkve Santiago de
Compostela v Španiji in sicer skupaj s psalterijem, dudami, portativom, luhijo, zvončki in goslimi (fidel),
trumšajtom, šalmajem, b-obento, harfo, vrsto lutnje, malim bobnom, cimbalami ali oprekljem, zvončki, tamburinom
in rogovi.

13 Primer je npr. strop s 26 reliefnimi plastikami pojočih in muzicirajočih angelov z vsemi tedaj zruiumi
glasbili iz Zgornje Frankovske okoli leta 1473; Kari Heinz Schickhaus 1981, str. 144.

201

Mira Omerzel Terlep

minstrelov, trubadurjev ali Minnessängerjev ter postane že pravcato "ljudsko"^*
glasbilo evropskih dežel. Prätorius omenja leta 1619 "kmečke"ali potujoče
"weiber-layer".^'

V Franciji so lajne znane pod imenom vielle (vielle à roue),^^ kasneje se
ponovno vrnejo tudi v visoko umetnost dvora. V Angliji jo poznajo pod imenom
hurdy-gurdy. Z razvojem prostega vodenja glasu (brez bordimske spremljave)
lajna v visoki umetnosti izgubi svoj pomen. V naš čas pa jo ohrani evropska
ljudska glasba.^' Pestrost izrazoslovja in pestrost raznih hibridnih oblik je v
srednjem veku in renesansi velika. Lire se stopijo tudi s predhodniki violin in
lutnjami ter posnemajo njih resonančni trup.^** Tiste lire, ki se jih prisloni na
ramena ati ob prsa, pa so dobile ime lire da braccio (zlasti v Itatiji so bile zelo
razširjene). Tako nastanejo lajne, ki imajo čez resonančno telo lutnje, kitare ali
violine napeti eno ali dve enako zveneči melodični strrmi, ki se ju krajša - in s
tem ubira melodijo oziroma išče intonacijo - z vzmetenimi tipkami. Poleg
melodičnih strun so vpete še 2 ali 4 bordunsko zveneče stiune, običajno uglašene
kot njihove srednjeveške predhodnice. Tovrstime ljudske lajne se obdrže po Evropi
še v našem stoletju. Lajnar prav tako vzbuja k zvenenju vse strune hkrati."
Melodične strune so običajno uglašene v intervalu kvinte (G-d) ali kvarte (G-c),
bordunske spremljevalne strime pa v prostozvenečih istoimenskih tonih.^"

17. in 18. stoletje imenujemo zlato dobo lajn. Tedaj pozna vsa Evropa
glasbilo "milega" zvoka. Veliko sorodnih raztičic nastane v prostoru Italije,
Španije, Francije, Anglije, Nemčije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske do
skandinavskih dežel.

V 17. in 18. stoletju je lajna tudi "prvi" ljudski inštrument alpskih dežel,^^
inštrument s tastaturo in obsegom do 12 intervalov. V Avstriji jih okoti leta 1840
omenjajo kot Drehleier poleg dud (Dudelsack) in Klier jih imenuje sestrsko glasbilo
dud, saj imajo podobne glasbene zmogljivosti in uglasitev. Lajninim melodičnim
stnonam odgovarja melodična piščal dud, prosto zvenečim stnmam Drehleir pa
bordunske cevi dud. Na eno ali drugo glasbilo je možno igrati iste melodije.
Zato tako pogosto tudi nastopajo skupaj v duetu ali v večjih godčevskih sestavih

1* Termin ljudski je potrebno tu razumeti predvsem v smislu široko sprejetega - populamega - in glede
na socialno sestavo tedanjega prebivalstva, ki svoje podobe skoraj ne spreminja vse do naše polovice stoletja,
predvsem v smislu "kmečkega" glasbila.

15 Michael Prätorius 1619, str. 112.

16 Viella je v srednjem veku tudi violina (fidel) in nastajajoča viola; Mary Remnant 1978, str. 52.

17 Glej tudi Alexander Buchner 1981, sh. 77-79,282-311.

18 Hibrid z gambami je lira de gamba, ki se jo igra med koleni.
IS Glej Curt Sachs 1962, str. 119.

20 Konec 18. stol. jo igrajo bavarski muzikantje; (Kari Heinz Schickhaus 1981 po poročilu J.M. Metterüeiter-
ja iz 1.1788 o žetveni gostiji) poleg dud in šalmaja.

21 Tudi švedska Nyckelharpha je inačica "lajne", kjer se namesto vrtečega kolesa uporablja lok.

22 Kari Magnus KHer 1956, sh. 44.

202

Od lire do lajne

in takšen duet evropski pisani viri pogosto omenjajo.

Potrebno je ponovno opozorilo, da z ljudskimi glasbili tega stoletja in glasbili
starejših srednjeveških obdobij (vse do zgodnje renesančnih) ni bilo moč igrati
kakršnekoli melodije. Z določenimi glasbili omejenih možnosti se je dalo igrati
le melodije v pripadajočem obsegu, tonaliteti, uglasitvi. Uglasitev, možnosti
obsega in tonaUtete ter oblikovanost glasbil pogojujejo tudi pokrajinske značilnosti
ljudske glasbe.

V18. stoletju dobi lajna za kratek čas pomen koncertnega glasbila in pojavi
se več lajnarjev virtuozov (enako velja za dude), zlasti na francoskih tleh (npr.
komponisti Hotteterre, Baton, Chédeville, Pley el). Tedaj nastanejo tudi prvi
učbeniki in prva koncertna dela.^^

Prav tako so v "zlati dobi lajn" (17. in 18. stol.) muzikantje z lajnami
igrali plesne melodije, instrumentalne viže in predvsem spremljali petje. Tudi
v tem obdobju slikarije kažejo lajnarja med drugimi inštrumentalisti, med plesalci
ali skupinami pevcev.^"*

Preostane nam, da si ogledamo še evropska ljudska imena za lajno, za
glasbila, ki imajo lahko že tudi klaviaturo, aH pa se godec direktno dotika strun
s prsti ali lokom: v Angliji se imenuje hurdy-gurdy, v Franciji, zlasti v Bretaniji,
vielle à roue ali le vielle, v germansko govorečih deželah die Drehleier, v Italiji
ghironda, v Španiji viola de ruedas, na Portugalskem sanjana, na Nizozemskem
draailier, na Danskem bondelire, rusko in poljsko je lira, ukrajinsko relja, na
Madžarskem tékéro. Švedska lajna z lokom je nyckelharpa.^"

V začetku 19. stoletja si lajna (ponovno) pridobi veljavo beraškega
glasbila in ostaja vse od srednjega veka glasbilo evropskih potujočih muzikantov.
Potujoči muzikantje m "berači" pa se prav kmalu statusno izenačijo med seboj.
Sprva glasbilo "visoke" in sakralne umetnosti, nato vsesplošno evropsko ljudsko glasbilo
tako zopet pristane v rokah obubožanih, ki si z njo poskušajo služiti vsakdanji kruh.
Vendar pa imenovano glasbilo (Drehorgel) sodi v novo razvojno družino
staroveške lire oziroma kasnejše lajne.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje ročne lajne prično izginjati iz ljudskega
inštrumentarija, ponekod so že celo zelo redke.^*" Na Češkem in Slovaškem prično
na primer izginjati v 20. letih 20. stoletja, med obema vojnama pa so še lajnaH v
potujočih lutkovnih gledaHščih. Zadnji "aktivni lajnar" je tamkaj godčeval do

23 Poleg dud je lajne uporabil v "Kmečki svatbi" ("Baurenhohzeit") leta 1756 L. Mozart; v 19. stol. pa
tudi Franz Schubert v pesmi "Leiermann" v ciklu pesmi "Die Wfinterreise" slika poUijočega lajnarja (Kari Heinz
Schickhaus 1981, str. 112). Obe deli sta odmev tedanje evropske glasbene (tudi ljudske) mode.

24 Glej navedena dela pod opombo U.

25 Zanimivo je primerjati posamezne termine z zgodovinskimi različicami istega glasbila.

26 Glej hidi Ludvik Kunz 1974, sti. 72.

203

Mira Omerzel Terlep

Fragment kompozicije za dude in lajno v ljudskem stilu Josefa Lannerja (Dunaj), ok. 1820, tedaj
najpopulamejša ljudska glasbila. ♦ Fragment of a composition for bag-pipe and barrel organ in
folk style by Josef Farmer (Vienna), Oct. 1820, at that time the most popular folk instrument. ♦
Fragment d'lme composition de style populaire de Josef Farmer (Vienne), vers 1820, pour
comemuse et orgue de Barbarie, les instruments les plus populaires de l'époque.

60. let 20. stoletja. Zadnji lajnar na sosednjem Avstrijskem je bil pokopan 1.1900,
na Avstrijskem Štajerskem pa leta 1899.^^

Klier piše,^^ da tudi v začetku našega stoletja, ko so lajne že skoraj izginile,
žal nihče ni zabeležil melodij, ki so jih igrali ti poslednji lajnarji. Enako se je
godilo tudi na Slovenskem.

Posnetkov ali zapisov ročnih lajn alpske Evrope ni}''

V mrliški knjigi krajevnega urada Črna na Koroškem je zapisano, da je
22.10.1902 v starosti 71 let umrl potujoči "Dreorgelspieler" Johann Pukl, doma iz
Bistrice pri Pliberku. Umrl je zaradi srčne oslabelosti.™ Po vsej verjetnosti je
slovenski potujoči godec sodil v kategorijo obubožanih, ki so se z glasbilom
preživljali. Glasbilo pa sodi v družino sukajočih lajn.

Akustik Miroslav Adlešič je zapisal,^' da so izkušnje pri izdelavi lajn
pokazale, da s klaviatumo mehaniko ni mogoče potezah strun tako, da bi nastala
enakomerna glasna in estetično neoporečna zvenska zaporedja, zato so se snovalci
lotih nove naloge: konstrukcije mehanskih strunskih "trzal" in "tolkal". Ta ideja
se pojavi v jeseni srednjega veka, in od tedaj izdelovalcev in glasbilarjev ne zapusti
več. Tako je ena od razvojnih poti starogrške lire vodila v izpolnitev
srednjeveškega organistruma oziroma različice evropskih malih mehaničnih lajn

27 Kari Magnus Klier 1956, str. 45; podatek se nanaša na področje Maria-zell, lajnar pa je umrl v starosti 93 let.

28 Kari Magnus Klier 1956, str. 45.

29 v drugi polovici našega stoletja pa se je predvsem v Franciji (zlasti na Bretonskem) pa tudi v Angliji
pričelo njeno oživljanje (v smislu folk-revival) v sklopu raznih amaterskih ah profesionalnih "folklornih" skupin.

30 Za informacijo in izpisek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič.

31 Adlešič Miroslav 1964, sh-. 598.

204

Od lire do lajne

V ročni izvedbi (Drehleier, vielle, hurdy-gurdy), druga pot pa je vodila v razvijanje
Drehklavirja^^ oziroma kasnejšega klavikorda in posredno z njim do sodobnega
klavirja. Produkt so nedvomno mehanične lajne v mali ročni izvedbi ali v veliki
obliki kot glasbeni avtomati, na Slovenskem znani pod istim imenom: lajna.
Slednji so že prvi in pravi glasniki sodobnega računalnika.'^

GLASBENI AVTOMATI, PREDHODNIKI SODOBNIH RAČUNALNIKOV

Z lajnami v obliki Drehorgel, ki bi jih lahko imenovali tudi "sukajoče
orgle", njihov razpoznavni znak pa je hitro vrtenje ročice, se pričenja nova
razvojna pot starogrške lire. Pomenijo osnovno razvojno konstrukcijo velike
družine glasbenih avtomatov in istočasno sodijo med najbolj razširjene glasbene
avtomate po Evropi.'^ Čas Avstro-Ogrske monarhije je zlato obdobje lajn, prav
tako sukajočih orgel - Drehorgel, ki so tudi na slovenskem severnem etničnem
ozemlju znane pod slednjim imenom, kar pojasnjuje delno skupno zgodovino
alpskega prostora omenjenega obdobja. V nadaljnjih vrsticah zato za natančnejše
razumevanje uporabljam za sukajoče orgle to germansko ime, ki je tudi bolj
opredeljujoče od vseslovenskega in trenutno ohranjenega posplošenega termina
"lajne". Sukajoče orgle - Drehorgel so produkt človekovih prizadevanj, da bi
igralno tehniko mehaniziral in jo avtomatiziral.

C. Sachs imenuje Drehorgel "modni beraški inštrument", glasbilo, ki
ima malo prenosno jezično piščalje.'"' Lajnar piščalje oskrbuje z zrakom tako,
da vrti ročico in z njo odpira zračne vode. Osrednji del mehanizma je valj z žebljički
ali kasneje perforirana (preluknjana) plošča. Žebljički ati luknjice pri vrtenju zadevajo
ob vzvode jezičnih piščati in jih s tem odpirajo. Žebljički in luknjice so torej
nekakšni računalniški zapisi kompozicije oziroma svojevrstni notalni zapisi, ki
omogočajo dolgotrajno rabo oziroma reprodukcijo tako "zapisanih" melodij. Prvi
valji z žebljički so sicer nastati v 17. stoletju,^" vendar je eksistenca sukajočih
orgel s tovrstnim mehanizmom dokazana v začetku 18. stoletja. Opisani beraški
inštrument ima že mehanizem glasbenega avtomata. Predno pa se lotimo
opisnega pregledovanja posameznih avtomatov iz te vetike družine, poglejmo
njihovo osnovno razdelitev.

Alexander Buchner je izdelal v delu "Vom Glockenspiel zum Pianola"^^

32 Glej tudi študijo o razvoju cimbal oz. opreklja.

33 Tako lahko razumemo ožebličkane valje in preluknjane kartice.

34 Glej Alexander Buchner 1959, str. 73.

35 Curt Sachs 1962, str. 120.

36 Alexander Buchner 1959, str. 22-23. Za pogon oziroma vrtenje valjev so büi v preteklosti znani različni
pogonski načini: pogon človeških rok, pogon na vodo, pogon s peskom oziroma sipino, pogon na uteži in pogon
z vzmetnimi mehanizmi (glej prav tam, str. 39). Najstarejša je uporaba vode ah sipine. Vodni pogon so poznah že
v starem Bizancu. Naštete pogonske sile pa omenjajo tudi teoretični glasbeni traktati iz 16. in 17. stol. Teoretik
Athanasius Kircher navaja poleg vzmetnega tudi vodni pogon, poroča pa celo že o poizkusih s sončno energijo.
Vodni pogon je bU celo popolnejši, saj ni imel omejenega časa delovanja kot na primer vzmetni mehaiuzem.

37 Buchnerjevo delo je trenutno najobsežnejše in najbolj sistematično delo o lajnah v Evropi.

205

Mira Omerzel Terlep

(1959) sistematično preglednico glasbenih avtomatov (avtomatofonov), ki jih je
razdelil na idiofone, aerofone in kordofone. Med idiofone naj bi sodili tisti
avtomatofoni, katerih zvenenje sprožajo udarci (pojoči zvonovi), trzanje (pojoče
skrinje, polyphoni) ali zračni tokovi (inštrumenti s prebijajočimi jezički: harmonij,
manopan). Med aerofone naj bi šteli avtomatofone z vrstami piščaH (avtomatične
orgle, piščalne ure in ročne orgle - die Drehorgel) in avtomatofone s piščalmi,
katerih zračni tok je prekinjan z bati (ptičje orgle - die Vogelorgel). Med kordofone
je uvrstil strunska glasbila, katerih zvenenje sproža zračni tok (eolske harfe),
kladivca (predhodniki klavirja, organeto), trzala (kordofon) ali godala (virtuosa,
violina, violinista). V zadnjo skupino je uvrstil avtomatofon, katerega zvenenje
vzbujajo različni sistemi. Sem sodi orkestrion. Našteta imena označujejo tip
glasbenih priprav pa tudi njihovo lastno ime (Polyphon, Orkestrion, Manopan...).

Prvo avtomatično glasbilo je sicer nastalo že v 13. stol., in sicer kot meha-
nizem povezanih zvonov (die Glockenspiel)''^ Z iznajdbo urnega vzmetnega
mehanizma v 16. stol. pa se prične serijska proizvodnja pojočih in piščalnih ur
(die Spieluhren, flute-cloks, die Flöttenuhren), ki so majhni orgelski avtomati z
ustničnimi piščalmi, katerih mehanizmi se sprožajo v rednih časovnih presledkih;
najbolj so bile priljubljene v 18. stoletju, v obdobju bidermajerja in rokokoja.-'''
PrivoščiU pa so si jih le bogati meščani, plemiči. Opremljene so bile z obdelavami
prediger in arij priljubljenih oper, z deli koncertov, s sonatami, marši, plesi,
modnimi napevi, najpogosteje pa s kratkimi ljudskimi napevi, skratka s
kompozicijami, s katerimi so izdelovalci poskušaU ustreči željam svojih kupcev.*

Vendar pa lahko za rojstno obdobje avtomatiziranih inštrumentov štejemo
že renesanso. Renesansa je bUa nanrreč tudi čas tehničnih inovacij v glasbi, glasba
pa je bila umetnost (ars) in znanost (scientia)"". S konstruiranjem glasbenih
avtomatov se spopadejo tudi velikani tega časa, kot npr. L. da Vinci.''^

Razvojna pot orgelskih avtomatov z dodatkom orgelskih piščah (Drehorgel,
Organ hurdy-gurdy ali lire organizzate)"*' se sicer pričenja v srednjem veku v
Italiji, vendar se je v 16. stol. znanje o gradnji le teh razširilo iz Italije v Anglijo in
Nemčijo.^ V18. stoletju nastopijo svojo pot tudi kot beraška glasbila oziroma

38 Do danes so mehanizmi zvonov obdržali kontinuimo domovinsko pravico zlasti na Nizozemskem.
Vendar se šele z zgodovino preciznega urarstva pričenja resnična zgodovina mehanično dovršenih glasbenih
avtomatov (glej Alexander Buchner 1959, str. 16).

39 Za slednje so pisali kompozicije C.Ph.E.Bach, G.F. Händel, L. Mozart, L. van Beethoven, (Mary Remnant
1978, sh.180).

40 Alexander Buchner 1959, str. 70. Od 16. stol. dalje obstajajo tudi žepne pojoče ure.
■« Alexander Buchner 1959, sh. 16.

42 V renesansi so bili glasbeni avtomati spravljeni v lično izdelanih dekorativnih omaricah. Z
izvenevanjem renesanse izgine tudi zanimanje za umetniško izdelane omare, in orgle se preselijo v manj zahtevne
resonančne skrinje; (Alexander Buchner 1959, str. 60).

43 Mary Remnant 1978, sh. 76.

44 Alexander Buchner 1981, str. 319.

206

Od lire do lajne

kot ljudska glasbila"*' ter v večji obliki kot nadomestna glasbila za velike orgle v
podeželskih cerkvah (zlasti v Angliji tudi kot večje glasbilo barrel - organ^^ in v
Franciji). Izdelovali so jih v različnih velikostih. Najmanjše so "ptičje orgle" (die
Vogelorgel). V 18. stoletju pa so se razvile v večji inštrument v obliki dvodelne
omare. V enem delu so bili shranjeni valji, v drugem pa piščalje, traktura in
mehovi. Germansko področje pozna die Drehorgel tudi pod oznako die
Leierkasten ali die Leierorgel, ki sta po Sachsu posebni berlinski označitvi in se
terminsko navezujeta na njimo predhodnico imenovano die Leier.

V obdobju baroka evropskega človeka zgrabi panično iskanje govorečih in
pojočih avtomatov.*^ Sledi mu velika želja po konzervaciji tona in obstoječih
del.**^ Pred Edisonovo iznajdbo fonograma in še dolgo zatem so glavno
mehanizirano glasbilo pojoče skrinjice die Spieldosen ali musical
boxes. Pojavile so se v začetku 19. stol. kot izdelki švicarskih urarjev in bile še
stoletje njihovo monopolno tržno blago; še danes jih lahko vidimo v švicarskih
urarskih trgovinah. Iz mode so izrinile pojoče ure.*' Po mnenju A. Buchnerja je
bil čas njihove največje popularnosti v obdobju med leti 1810 -1910.™ Sodile so
med pojoče avtomate, ki so se oglašali znotraj hišnih zidov. Zveneči del je
predstavljal fcoüfnsfa' glavnik z zobmi, ki so zazveneti v posameznih tordh ob trzajih
žebljičkov. Vrteči valj s premišljeno vstavljenimi žebljički je pri vrtenju dosegal
izbrane glavnikove zobe, in sicer le tiste, ki so ustrezali "notirani" melodiji. Valj
je bilo mogoče spraviti v pogon z ročico ali z vzmetnim mehanizmom. Običajno
lično izdelana resonančna skrinjica je služila kot resonančno telo za ojačitev zvoka,
istočasno pa je varovala občutljiv mehanizem pred poškodbami.'^ Te skrinjice so
bile bogato berilo glasbenega okusa dežele, od koder so prihajale: opremljene so
bile narmeč z modnimi opernimi melodijami, sredi stoletja predvsem s
patriotskimi pesmimi ljudskega stila, ob koncu stoletja pa s popularnimi valčki.

Pomanjkljivost pojočih ur in pojočih skrinjic je bila ta, da so se oglasile le z
eno melodijo, vgrajeno z žebljično notacijo na valj. Človekovo nadaljnje iskanje
je privedlo do konstrukcije p o 1 i f o n a (Polyphon) z več valji s pisanim
programom lahke glasbe. Valje je bilo mogoče menjati - in z njimi torej tudi
melodije - ati pa s premikom valjeve lege v rotirajočem mehanizmu spremeniti
tudi žebljično intonacijo, to je melodijo glasbene naprave. V tem primeru je en

*5 Kot ljudsko glasbilo se je glasbeni avtomat ustalil zlasti na Madžarskem, v Franciji in Špaiuji, pa tudi
v Italiji in Angliji ter Avstriji. Sicer pa je po Evropi znan pod sledečimi imeni: nizoz. je draaiorgel, dansko lire-
kasse, švicarsko lyre, franc orgue de barbarie, ital. organino a cilindro, span, organo de mano, port, realejo, ruskc
šarmanka, poljsko katarynka, češko kolovratek, romunsko organas portativ, madžarsko siplada, hrvaško kretanac
(danes vergl), slovensko lajna ali lajerkosten.

46 Mary Remnant 1978, str. 180. Zelo znani izdelovaki so bili Čehi (bratje Riemer, V. Šamal, Salomon ir
Liberec) ter Nemci (berlinska firma Frati & Co); glej Alexander Buchner 1959, str. 73-75.

47 Prvi govoreči avtomat je nastal 1.1788 kot hiumf človekovih iskanj, tehnike in raznih iznajdb.

48 Glej Alexander Buchner 1959, str. 16.

49 Alexander Buchner 1959, str. 72.

50 Prav tam, sh". 51.

51 Alexander Buchner 1981, str 312-316.

207

Mira Onierzel Terlep

valj nosil žebljične zapise večih melodij. Inštrument je dobil ime po leipziški
firmi Polyphon, ki ga je izdelovala masovno.'^ Büchner tudi navaja, da sta nemška
firma in ameriška firma Regina izdelali več kot milijon glasbenih avtomatov v
različnih izvedbah. Izdelovale pa so jih tudi številne male firme. Nemške firme
so zmogle izdelati perforirane plošče z opernimi melodijami že tri tedne po
premieri opere v gledališču, kar nam pomaga pojasnjevati veUko priljubljenost
teh glasbenih aparatur, ki so dobile mesto predvsem po gostilnah in zabaviščnih
prostorih, kjer so se pač zbirali ljudje. Glasbeni avtomati so tako populariziraH
nastajajočo glasbeno umetnost.

Ustavimo se še pri valjčnih mehanizmih. Umetnost notiranja valja je bila
skrbno in natančno delo. Od točnega ožebljičkanja predvidenih mest lesenega
valja z žebljički različnih velikosti (za daljše tone pa s kovinskimi mostički) so
bili odvisni tonska sUka, višina tona, trajanje, zaporedja in sozvočja tonov, saj
žebljički sprožajo k zvenenju razHčna zvočila, vdelana v avtomate.^^ Valj je moral
biti iz dobro presušenega lesa, da s časom ni prišlo do deformacij lesene podlage
in s tem žebljične notacije. Sčasoma se je tehnika ožebljičkanja tudi tako
izpopolnila, da je bilo mogoče na en valj prenesti tudi po več kompozicij.

Leta 1752 si je berlinski mehanik Hohfeld izmislil geniakio napravo melograf.
S tako imenovanim melografskim delom so se melografi trudili natančno prenesti
na valje (z ožebljičkanjem aH luknjanjem papirnatih svitkov) potek glasbe oziroma
kompozicije. To delo se je imenovalo "notiranje valjev".^^ Z melografom je bilo
mogoče z veHko matematično natančnostjo "notirati" kompozicijo, ki si jo je
zamislil skladatelj.'" Orkestrator je prenesel kompozicijo na valj ali trak. Najprej
pa je moral natančno preštudirati skladbo, še zlasti, če je šlo za prenos orkestrske
igre, in nato prenesti, lahko bi rekli prevesti našo običajno glasbeno notacijo v
"notacijo perforiranih trakov" aH v "notacijo ožebljičkanih valjev". Delati je moral
natančno, saj je že polmilimetrska sprememba povzročila napako zvočne sHke,
ki jo je zaznalo človeško uho.'*"

Vendar pa je šele leta 1852 Francoz M. de Courteuil skonstruiral sistem
perforiranih trakov "planchette", ki temelji na luknjicah v kartonastih trakovih z
notno sliko kompozicije. Od tod je bil samo korak do pomembnega kartoniuma
]. A. Testé iz Nantesa, pri katerem so ventile odpirati in zapiraH prebijajoči jezički,
ki so jih potisnih aH dvigniH, oziroma zapirali ali odpiraH s preluknjanim trakom
sproženi vzvodi. Mehanizem prebijajočih jezičkov z vzvodi je omogočil nadaljnji
razvoj glasbenih avtomatov. Večina glasbenih avtomatov je pripadala tistim
mehanizmom, katerih jezički niso bili krmiljeni z valji, temveč s preluknjanimi

52 Alexander Büchner 1959, Str. 54.

53 Glej Alexander Buchner 1959, str. 22.

5-* Po opravljenem delu so z melografom lahko natančnost glasbenega poteka tudi takoj preverili. Glej
Alexander Buchner 1959, str. 22-23.

55 Alexander Buchner 1959, sh. 102-103.

56 Alexander Buchner 1959, sh. 38.

208

Od lire do lajne

kovinskimi ploščami ali s preluknjanimi papirnatimi ti'akovi^' v smislu današnjih
računalniških kartic. Oblike in velikosti tovrstiiih poUfonov pa spominjajo na
stare lijakaste gramofone. Sistem je bil revolucionaren v tehniki gradnje
avtomatofonov in prav kmalu jih je imela večina glasbenih avtomatov.^**

Enako revolucionarna v mehanizmih glasbenih avtomatov je bila raba
pnevmatičnega sistema, s katerim se je izboljšala kvaliteta glasbenega zapisa in
reprodukcije. Gre za patent lyonskega mehanika Ch. F. Saytre, ki datira v leto
1842. Izpopolnil pa ga je J. Carpentier leta 1880 tako, da je električni melograf
direktno zapisoval umetnikovo igro z okroglimi aU kvadratastimi luknjicami na
papir. Njegov glasbeni konstrukt je bil neke vrste pisalni glasbeni telegraf.^"^

Zadnji uspeh v izpopolnitvah na področju pnevmatičnih avtomatofonov
je pianola, ki si jo je zamisUl ameriški inženir E.S.Votey in jo patentiral leta
1897.*'° Njegov avtomatofon s preluknjanimi trakovi je znan pod imenom pianola
a\iphonola. Angloameriška družba AeoUan jih je izdelovala pod imenom pianola.
Kasneje se je ime preneslo na avtomatizirane klavirje s pnevmatično ureditvijo.''^ V
različnih izvedbah in pod različnimi oznakami so tovrstne glasbene priprave
potovale kot trgovsko blago po vsej Evropi. Najbolj razširjena je bila pianola.

V 60-ih letih 19. stol. so pričeU izdelovati tudi Drehorgle, katerih piščalje ni
več ležalo, temveč je bilo pokončno vgrajeno v resonančno omaro in je vsebovalo
jezične in ustnične piščaU.^^ Od tu je pot vodila izdelovalce orgel in avtomatičnih
glasbil h konstrukciji, s katero so želeU (z mehanizirano avtomatiko) nadomestiti
oziroma posneti igro večjega števila inštrumentov ali celo celotnega orkestra.
Izpopolnjevanje je rodilo orkestrion*-^ aU orchestral musical box," ki pa je kljub
neverjetnim izpopolnitvam ostal za razvojem pianole. Ton je bil na enem samem
registru prešibak in pri vseh premočan. Če zanemarimo nezadovoljujoče glasbene
zmožnosti in tonske kvalitete orkestriona, po nmenju A. Buchnerja ni bil dosežen
kaj večji napredek od konstrukcijskih dosežkov Drehorgel.*"'

Orkestrion se je pojavil v času novih odkritij na področju akustike in večje
zahtevnosti v smislu kvahtetiiejše glasbene reprodukcije, v obdobju intenzivne
človeške mehanizacije in v obdobju večje matematične natančnosti.'^*'

57 Glej Alexander Buchner 1981, str. 316.

58 Alexander Buchner 1959, sh. 25-32.

59 Več glej Alexander Buchner 1959, sh. 35.

Firma M. Welte & Söhne pa je pričela s proizvodnjo pianol.

61 Alexander Buchner 1981, sh. 36.

62 Ta tip se je imenoval Wiener Werfe/, gradili pa so ga samo na Dunaju. Poimenovali so ga kar po firmi,
ki jih je izdelovala. Avtomat je imel enako hmkcijo kot sestiske Drehorgle v bogoslužju vaških cerkva. Bile so
opremljene s psalmi, preludiji, korali, cerkvenimi pesmimi; glej Alexander Buchner 1959, sti. 73.

63 Alexander Buchner 1981, str 319.

64 Mary Remnant 1978, str. 182.

65 Alexander Buchner 1981, str. 320.

66 Glej Alexander Buchner 1959, str. 77. Najbolj znani graditelji so bili Dunajčani, bratje Mälzel (glasbeni
avtomat so poimenovali Panliarmonikon) in kasneje družina Kauhnann. Prvi "mehanični orkester", kot se je avtomat
imenoval, je nastal leta 1798, izdelal pa ga je petersburški urar J.G. Stiasser. ►

209

Mira Omerzel Terlep

Do mehanizacije strunskih glasbil pa dolgo ne pride, ker je konstrukcija le-
teh precej zapletena. Mehanizacija loka je bila izvedena le pri ročnih orglah
(Drehorgel). Šele leta 1908 je ameriški konstruktor izdelal prvo "avtomatično
violino", t.i. violino virtuoso. Njeno konstrukcijo sije glasbilar zamisHl na neskončno
vrtečem se loku z elektromotorjem. V to skupino sodijo tudi avtomatizirana
strunska glasbila od mehaničnega spineta, kordofona s citrsko zasnovo,
avtomatofona pianole-violine s tiremi violinami, do harfimih ur. Vendar so biti
avtomati stiunskih glasbil manj uspešni^^ in tudi manj popularni. Na Slovenskem
jih praktično ni, zato naj ostane o njih le bežen zapis.

Mnogo je bilo poizkusov izpopolnitve pianole, ki je dosegla v 30. letih
našega stoletja največjo popolnost med mehaničnimi inštrumenti.^'^ Namesto
desetih človeških prstov pianolo "igra" 88 povezanih in odvisnih mehaničnih
prstov, ki po zaslugi preluknjanih trakov aktivirajo ustrezne tonske priprave k
zvenenju. Ta glasbeni avtomat lahko igra arpeggie in precizne trillerje, ritmične
ekstravagance in vse možne harmonije, z gumbi je možno nastaviti ustrezen
tempo, z ročicami dinamiko in aktivirati ustrezne dušilce.'"'' Na pianolah je mogoče
menjavati le registre, ni pa mogoče menjavati intenzivitete tona.^°

Samo s pianolo pa je komponist lahko dobil kar se da točen zven zamišljene
tonske slike. Zato tudi ni čudno, da je nastalo izredno veliko del prav za ta
glasbeni avtomat. Tehnično-praktična posebnost pianole je bila v tem, da se
komponistu ni bilo potrebno ozirati na zmogljivost človeških rok, in je zanjo
lahko na primer sestavil tudi kompozicije, ki bi sicer zahtevale osemročno igro^^
ati nadčloveške umetnikove fizično-igralne napore.

Dolgo časa je pianola veljala za samosvoj avtomatiziran klavir,^^ kot
"glasbilo" svojstvenih možnosti pa se ni obnesla.

Za glasbene avtomate so pisali kompozicije: J. Haydn (predvsem sonate),
J. S. Bach in C. Ph. E. Bach (poloneze, menuette, marše in druge kratke kompozi-
cije z oznakami tempa), L. Mozart, L. van Beethoven (najznamenitejše delo je
Wellingtonova zmaga pri Vittoriji), Anton Eberl, L. Cherubini, Michael Pâmer,
Paul Gaubert, Igor Stravinski (balet "Svatba"), George Antheil, Paul Hindemith,

► Kot zanimivost naj zapišem sledeče: 21.6.1813 je Napoleon zmagal pri WeUingtonu. Bratje Mälzli so povabili
k sodelovanju tedaj že znanega komponista L. van Beethovna, ki se je tedaj zadrževal na Dunaju. Za orkestrion je
napisal kompozicijo "Wellingtonova zmaga pri Vittoriji". Premiera je bila 8. decembra 1813. Požela je velik uspeh
in mnogo čudenja nad zmogljivostjo novega glasbenega avtomata; Alexander Buchner 1959, str. 78.

(•7 Alexander Buchner 1981, str. 322.

68 Alexander Buchner 1981, str. 325-326.

W Prav tam.

70 Alexander Buchner 1959, str. 22.

71 Alexander Buchner 1959, str. 103.

72 V glasbeni literaturi je veliko del, ki so bila napisana za glasbene avtomate ali so bila označena kot
primema zanje. Že v 17. stol. je teoretik Athanasius Kircher navedel v delu "Musurgia universaha" skladbo die
"Ricercata" Johanna Kasperja Kerlla, katerega dela oziroma kompozicije so primerne za "avtomatične orgle";
Alexander Buchner 1959, str. 16.

210

Od lire do lajne

Polyphon s preluknjanimi trakovi iz leta 1904. (A. Büchner 1981) ♦ Polyphon with perforated tapes
from 1904 (A. Büchner, 1981) ♦ Polyphon du 1904 avec rubans perforés (A. Büchner, 1981)

211

Mira Omerzel Terlep

na valje pa so zašle tudi Rossinijeve skladbe/^

Najznamenitejše firme, ki so v 19. stol. izdelovale glasbene avtomate, so
bile francoska firma Pleyel, angleška Aeolian, v 20. stol. pa Hupfeld in Welte

Mignon (slednji so izdelovali predvsem pianole).^*

Po drugi svetovni vojni je poskusila ameriška firma Aeolian ponovno
pripeljati na trg svoje pianole, vendar je bil to že čas prodora novih izpopolnjenih
glasbenih naprav. Za glasbene avtomate predvojnega stila ni bilo več interesa,
zato so morali leta 1951 končati s proizvodnjo.^'

Največji sen akustikov in iznajditeljev glasbenih naprav v preteklosti je bil
posneti kar se da resnični zvok. S pianolo se je to iskanje najbolj pribtižalo cilju.
Konstruktorji pa so z glasbenimi avtomati podali tudi osnovno stopnico v
raziskovanju in iznajdbi snemalne tehnike.^'' A. Büchner je v zaključni besedi
svoje knjige "Vom Glockenspiel zum Pianola" zapisal, da bi bili brez glasbenih
avtomatov še vedno brez radia in televizije in brez elektronskih glasbenih
inštrumentov ter modernih snemalnih naprav.^^

Naprej v mehanizaciji tonskih posnetkov in reprodukciji ni šlo več. Sledila
je že umehiost glasbenih stiojev.^** Od avtomatofonov so po Buchnerju v sodobno
snemalno tehniko vodile tri poti: ena h glasbenim strojem, druga k
elektronskim glasbilom in tretja k modernim glasbenim avtomatom.^'

Avtomatizirana glasbila so izgubila svoj pomen in šla v pozabo, ko jim je
preostala le še funkcija glasbene konzervacije na valjih, ploščah ali trakovih
zapisanih melodij, ki so sčasoma izgubile svojo modnost in z njo družbeno funkcijo.

LAJNE NA SLOVENSKEM KDAJ? KAJ? KAKO?

Slovenski jezik je preoblikoval besedo leyer v lajno, v besedo, ki je v rabi
še danes, in ji pridal izredno širok in posplošen pomen. Točnejših poimenovanj
tipov ene (aktivne oblike) ali druge (pasivne oblike oziroma avtomata) družine
glasbil Slovenci ne poznamo ali pa je morda točnejša jezikovna raba že zbledela.
Tuja imena prenesenih glasbil in glasbenih avtomatov, ki so prišla k nam s
potujočimi godci, trgovci, vojnimi invalidi in berači, so morala Slovencu zveneti
tuje, zato si je izposodil ime ali le del imena, le leier - ne pa tudi dreh (Drehleier),
le kasten - ne pa tudi leier (Leierkasten), in ga preobtikoval po svoje ter pomensko
izposojenko razširil.

Besedi lajna in lajnati sta po Slovenskem splošno znani in imata več

73 Glej Buchnerjeva dela 1959 in 1981.

74 Alexander Büchner 1959, str. 20.

75 Alexander Buchner 1959, str. 95.

76 Alexander Buchner 1959, str 103.

77 Prav tam.

78 Alexander Buchner 1959, str. 20.

79 Alexander Buchner 1959, str. 103. ■ ' '

212

Od lire do lajne

pomenov. Pod pojmom lajna si Slovenci še danes predstavljajo "zaboj z musko"
ali "nekaj, kar se vrti in poje".**° Lajnati pomeni govoriti vedno isto, ponavljati
vedno isto, tudi dolgočasno, kar nas mora spomniti na "konzerviran zvok
avtomatiziranih lajn", ki so omogočile skorajda nešteto zvočruh ponovitev na
valjih, ploščah ali preluknjanih trakovih zapisanih melodij, ki so sčasoma postale
resnično obrabljene in skorajda nič več poslušljive. Po Pleteršniku pomeni lajna
tudi malopridno in malomarno žensko, lajnati pomeni potikati se okrog, lajnast
pa umazanega. Raba slednjega nas spomni na funkcionalnost glasbila, ki je ostalo
od svojih začetkov v srednjem veku do našega stoletja beraško (umazano!) glasbilo
potujočih muzikantov in obubožanih-moških in žensk. Toda o tem kasneje.

In kdo je tisti, ki igra/vrti lajno? Po Pleteršniku - lajnovc.

Lajn na slovenskih srednjeveških freskah ne najdemo, pač pa na freskah
sosednjih dežel in v Istri. Problematika za samostojno razpravo. Vendar v drugem
kontekstu.*"

Na Slovenskem je lajna prvič pisno izpričana v rokopisnem lat.-slov.
slovarju "Dictionarium latino camiolicum" (verjetno iz 17. stol.)**^ nato pa v
Hacquejevem delu "Abbildung und Beschreibung der Südwest - und östlichen
Wenden, Illyrer und Slaven"'*^ ki prinaša podatke za 18. stoletje. Hacquet omenja
lajno dvakrat. Podatek, ki naj bi veljal za Istro, omenja lajno poleg vidalic, dud in
violine, našteta glasbila pa naj bi služila za plesno spremljavo. Tudi Čiči naj bi po
njegovem ples kolo plesali ob spremljavi "meshin" (mišnic oziroma dipel, ki so
istrska različica dud) ali lajn. ^ Sestrski glasbiti se je torej tudi v Čičariji (in Istri?)
funkcionalno lahko zamenjalo, obe pa sta verjetno enako uspešno, z enako zvočno
kvaliteto (?) zmogli spremljati ples.

Enako kot drugod po Evropi se lajna torej tudi na Slovenskem omenja
skupaj z dudami. Žal pa ni več moč povsem zagotovo ugotoviti, za kakšen tip
lajn pri nas v teh prvih virih gre, ker jih poročila ne opisujejo, temveč le ome-
njajo. Tudi ni moč zagotovo trditi, da so bile lajne, na katera se nanašajo poročila,
glasbila širših godčevskih sestavov tako kot drugod po Evropi,*'^ kjer so se
najpogosteje pridružile dudam in goslim. Ne zdi pa se tudi gotovo, da bi morale
z njimi priti tudi določene izvajalske manire. Nadalje se lahko sprašujemo, aU so
se lajne v 18. stol. na slovenskem etničnem ozemlju razlikovale od tedanjih
popularnih evropskih tipov glasbila, imenovanem na sosednjem germanskem
področju Drehleier. Če je bilo njihovo mesto v sestavih poleg bordimsko uglašenih
dud, so morale imeti tudi istodobne zgodovinske razhčice lajn konstrukcijo,

80 Maks Pleteršnik 1894-1895.

81 Glej Primož Kuret 1973.

82 Zmaga Kumer 1983, str 126.

83 I. Theil, Leipzig, 1801.

84 Str. 44,62.

85 Lajno so poznali v godčevskih sestavih po vsej germanski, romanski m vzhodnoslovanski Evropi (gl.
našteta dela iz različnih evropskih dežel).

213

Mira Omerzel Terlep

zmožnosti oziroma uglasitev, ki jim je lahko parirala. Zato menim, da so verjet-
neje bile tudi lajne, ki jih citirata Hacquet in slovar iz 17. stol., bordunsko
zasnovano glasbilo, na katerem je muzikant aktivno prebiral izbrano melodijo
(tip. nem. Drehleier).

Zdi se, da je Slovencem zvok lajne ugajal. Tako pravi tudi ljudska pesem,^
npr. "Lajnar", ki jo je objavil Karel Strekelj: "Lajnar pa lajna sprelepo".

France Marolt je v Hrašah pri Lescah še leta 1923, ko je lajna skorajda že
izginila iz alpske Evrope,**^ zapisal verze:

lajnar m^ lajna prelepo
da us^ Idj^ poslušajo,
da us^ Idf poslušajo.

Pa vendar se lajna v slovenski ljudski pesmi pojavlja silno redko. Le v
pesmi o zapeljivem ciganu,^ ki je verjetno vsebinsko izšla iz starejše balade o
vitezu Modrobradcu, ki naj bi po mnenju Zmage Kumer prišla iz Holandije, kjer
je bila zapisana že sredi 16. stoletja.**'

Vitez - kasneje Ulinger in Jelinger - v preobleki potujočega pevca zapeljuje
kraljevo hčer, ljudski lajnar ah cigan pa Alenčico.

In prav zato, ker je bil vitez in kasnejši Ulinger ter v mlajši dobi celo cigan
pevec in lajnar, je trditev o pevcu, ki se je spremljal z lajno (tipa Drehleier), toliko
bolj gotova:

Jelengar poje prelepo,
vsi ljudje vstajajo,
njega petje poslušajo.'"

Če je pevec svoje petje spremljal z lajno, se je moral spremljati z glasbilom
aktivnega tipa (ne pa z lajno glasbenim avtomatom), z glasbuom torej, na katerem
se je dalo ubirati melodije (najverjetneje s tipkovnico in vrtečim kolesom "šajbo",
nem. die Scheibe), ter bordtmsko uglašenimi spremljevalnimi strimami.'' Vsaj

86 Karel Štrekelj, 1895-1923 (I./1985), št. 137.

87 Maroltova mapa 6. Glej tudi delo Kari Magnus Kliera 1956.

88 In tudi Maroltov zapis pripada tej tematski različici.

89 Zmaga Kumer 1983, str. 126.

90 Štrekelj, 1895-1923 (I./1895), št. 138.

91 In ne zdi se prav obratno, kakor domneva Zmaga Kumer (1983, str. 126), ki meni, da je prav zato, ker
je zapeljivec v baladi pevec, lajna prišla v slovensko varianto (in pevec torej ni bil tudi lajnar) po osebnem imenu
zapeljivca, ki je iz nem. Ulingerja postal najprej Jelinger, nato pa lajnar. Seveda je možno tudi tako poenostavljanje
priimka v ljudskem izročilu, vendar pevec z lajno potrjuje tudi možnost aktivne oblike glasbila. Menim, da prav
zato, ker pesem vselej omenja pevca in lajnarja v isti osebi (in pesem je tudi nastala v času tovrstne dvojne
prakse), podatek lajnarja/pevca le potrjuje.

214

Od lire do lajne

od 16. Stol. dalje, ko sije lajna po tedanjem glasbenem okusu že pridobila sloves
modnega in milozvočnega glasbila, je tovrstna lajna povsod po Evropi splošno
razširjeno glasbilo, ki je služilo tudi spremljanju petja.

Oglejmo si slovenska imena za glasbilo, ki mu na sosednjem govornem
področju pravijo die Leier ali die Drehleier, v sosednji Italiji ghironda, v Franciji
viella, v Španiji viola de ruedas, v ang. hurdy-gurdy, na sosednjem madžarskem
tékéro, na Češkem m na Slovaškem ter v Ukrajini hra.

Ponovno je potrebno opozoriti, da je slovenski izraz "lajna" silno posplošen
in širok. Pod tem vzdevkom moramo ločevati najmanj 2 tipa glasbenih priprav:

1. Glasbilo z melodičnimi in bordunsko uglašenimi spremljevalnimi
strunami (aktivna oblika), na katerem se melodijo ubira s pomočjo tipkovnice,
strune pa zbuja k zvenenju z vrtečim se kolesom oziroma ročico. K temu tipu sodijo
zgoraj naštete evropske različice lajn.

2. Glasbeno omaro oziroma glasbeni avtomat (pasivna oblika glasbila), ki
se prav tako lahko aktivira z vrtenjem ročice, vendar ima zvočilo oziroma glasbena
priprava že vgrajene različne konstrukte (glej poglavje o glasbenih avtomatih), na
katerih sona različne načine programirane melodije), kijih z igranjem ni moč spreminjati
ali preoblikovati, možno je le zamenjati "program ", to je perf orirano ploščo ali ožebličkan
valj. To so zvočila tipa nem. Drehorgel, Leierkasten in Leierorgel, ang. organ hurdy-
gurdy, it. hra organizzata, orkerstrion, orchestral musical box. Pianola in Polyphon.

Prvi tip se je razvil iz srednjeveških predhodnikov in le-ti iz še starejših
prototipov (glej poglavje o zgodovini glasbila), drugi tip pa se pojavi zagotovo v
18. stoletju in ga najdemo v evropski literaturi najpogosteje pod dvema izrazoma:
drehorgel in musical box.

Drugi tip lajne lahko ponovno razdelimo na dve veliki skupini:'^

1. male glasbene skrinjice - nem. die Spieldosen, musical boxes, pojoče ure in
pojoče slike, ptičje orgle, pojoči zvonovi, mali Polyphoni, Monopan in avtomatični
harmonij ter vrsto ljudskih različic (fr. orgue de barbarie, it. lirekasse in organino a
cilindro, šp. organo de mano, port, realiejo, nem. že omenjene Drehorgel in Leierorgel,
češko kolovratek, nizoz. draaiorgel, švic. lyre in hrv. vergl, rusko šarmanka),

2. veliki glasbeni avtomati - ang. organ hurdy-ghurdy in great Musical box,
nem. die Leierkasten, velike Leierorgel, Orkestrion, Pianola in Polyphon, ki so se s
trgovskimi potmi razširiH po vsej Evropi in Ameriki, oznaka izdelovalcev (firme)
pa je postalo lastno ime zvočne priprave.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje prične lajna aktivnega tipa izginjati iz
evropskega ljudskega inštrumentarija, v alpski Evropi pa v prvih desetletjih
20. stol. že povsem izgine."^ V mrUški knjigi krajevnega urada Črne na Koroškem

92 Glasbene avtomate je v delu "Vom Glockenspiel zum Pianola" (1959) razdelil Alexander Buchner
glede na način produkcije zvoka (gl. poglavje o zgodovini glasbila).

W Velja za ozemlje današnje alpske Slovenije in (alpske) avstrijske Koroške. Glej hidi poglavje o zgodovini
glasbila in Klierovo delo.

215^

Mira Omerzel Terlep

je zapisario, da je 22.10.1902 v starosti 71 let umrl potujoči "Drehorgelspieler"
Johann Pukl,'^ verjetno eden zadnjih slovenskih aktivnih lajnarjev. Na sosednjem
Avstrijskem pa so pokopali po mnenju Kliera zadnjega lajnarja leta 1904 ali 1905.
Drugod po Evropi so aktivni tip lajne v posameznih predetih še obdrži kot ljudsko
glasbilo do danes.

Ker pa je po vsej Sloveniji mala ročna lajna (aktivne ali pasivne oblike, torej
glasbilo in glasbeni avtomat) poznana pod enim samim imenom - lajna, nam
ime samo tako o tipu glasbila oziroma zvočila ne izda ničesar.

Pokrajinsko je lajna dobila še nekaj zanimivih imen:

- lejra'' (Limarče, Ziljska dolina)

- tonga* (Polica pri Šmarju na Dolenjskem)

- naj na"" (Sedtišče v Beneški Sloveniji)

- lejla'" (Slovenske gorice, kjer pravijo lejla tudi zaboju z godcem, ki zamenja
- morda nekdaj popularno? - "glasbeno skrinjico" v pustnih veseljačenjih)

- muska ali škrinca'"' (Javorje nad Škofjo Loko, Kropa, Krnica/Bled, Bohinj)

- dreorgeF^ (Črna na Koroškem)

- kosten'^ (Kropa, Krnica pri Bledu, Bohinj)

- lajerkosten'' (Kropa, Krnica pri Bledu, Bohinj)

- klepetaš^™ (Bohinj).

Sodelavci Glasbeno narodopisnega inštituta so zabeležiti še dve pojmovrü
označitvi glasbila:

- "na tiste strune je vrtiw" (Begunje na Gorenjskem)

- "tisto glasbilo z glavniki na valjcu" (Slap ob Idrijci).

Vsa ta imena so bila zabeležena po drugi svetovni vojni. Podatek o
dreorglah je iz mrUške knjige s preloma stoletja (1902), lejra s Koroškega, s katerimi
naj bi hodili po Ziljski dolini pred prvo svetovno vojno berači, ter tonga, kakor
naj bi imenovati lajno v Šmarju na Dolenjskem, sodita prav tako na prelom
stoletja.

94 Za podatek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič.

95 Zmaga Kumer 1983, str. 126.

96 Prav tam in terenski zapiski avtorice (1980-1990).

97 Za podatek se zahvaljujem dr. Mariji Makarovič.

98 Terenski zapiski avtorice (1980-1990). "Kosten" in "lajerkosten" sta popačenki za nem. Leierkasten
(glasbeni avtomat z valji).

99 Klepetaš je prav tako ime za veliki glasbeni avtomat firme Klepetar.

100 Avtoričini terenski zapiski.

216

Od lire do lajne

GLASBILO UBOZNIH IN GLASBENE OMARE ROKODELSKO -
DELAVSKEGA RAZVEDRILA

Kdo?

Berač z lajno, risba J. Callota (1592-1635).
(W. Stander 1973) ♦ Beggar with barrel organ,
drawing by J. Callot (1592-1635) (W. Stander,
1973) ♦ Mandier avec un orgue de Barbarie,
dessin de J. Callot (1592-1635).
(W. Stander, 1973)

S svojim otožnim in melanho-
ličnim zvenom je lajna v minulih
stoletjih prepotrebno in priljubljeno
orodje za preživetje v rokah beračev,
slepcev in vojnih invalidov. Mah "lei-
erkasten" vznikne v vsej svoji popular-
nosti z vojaškimi invalidi.Lajne se
preprosto tudi dedujejo iz roda v rod,
z njimi tudi pravice, pogosto se lajnanje
prenese celo v družinsko ime: Layrer
ali lajnar. Insrednjeveška Evropa pozna
celo svoj beraški Ust "Bettlerleyer"'"' z
napotki za preživljanje z lajno. Sred-
njeveška mesta so se otepala s hudo
revščino in zato seveda tudi z množico
beračev, moških in žensk, starih in
mladih, ki so tavaU po dežeU in iz mesta
v mesto v vsakdanjem boju za preži-
vetje. Edini način preživljanja za
ostarele, onemogle, hlapce, odslužene
vojake, nepreskrbljene vdove in celo
zapuščene otroke je bilo beračenje.""

Tudi v Ljubljani je bUo moč po
cestah slišah beraške lajnarje, ki so se

znašU na istih cestah kot brusilci nožev, suhorobarji, jesiharji iz hrvaške Istre ali
kalabreški dudlarji.^"' "Tu in tam se je pojavil kak lajnar, za katerim so se obračali
domala vsi. Nosil je namreč lajno, na glavi zvonce, na hrbtu še boben in činele in na
rami opico." Tako je bilo življenje po mestih zlasti še v 17. stoletju. Leta 1667 je dal
mesfami ljubljanski svet izdelati okrog 200 posebnih pločevinastih značk "Statt
Zeichen" z mestnim grbom. Na obleke so si jih morali prišiti tisti berači, ki so jim
dovoliti beračiti po mestu.'* Še v začetku stoletja (1601) v mestu ni bUo beračev,

101 Kari Magnus Klier 1956, str. 44; navaja poročilo s Štajerskega in sicer iz leta 1919.

102 Prav tam.

103 Zgoščenka s knjižico Tritonus, str. 21 (brez letnice izdaje).

104 Glej časopisni sestavek "Beraška izkaznica". Delo, 14.4.1992, pogovor Valta Jurečiča z zgodovinarjem
dr. Božom Otorepcem.

105 Darinka Kladnik, "Jesiharji in lajnarji". Dnevnik, 5.1.1983, po poročilu Josipa Suchyja.

106 Peter Fister 1986, sh. 205.

217

Mira Omerzel Terlep

stoletje za tem pa so jih našteh kar 4000. Desetletje prej so berače tudi popisovaU
in zato ustanovili celo posebno komisijo. Še v Prešernovih časih naj bi imela npr.
Ljubljana pri 12.000 prebivalcih več kot 1.200 mestnih revežev. Med berači minulih
stoletij so bih tudi taki reveži, da je morala mestna oblast izdati odlok, da je treba
gole obleči. Beraški sloj je kontrolirala posebna služba imenovana "beraški
strahovi". In med berači niso bih samo obubožani kmetje, temveč tudi meščani,
stari oskrbniki, tržni sodniki, gosposki sluge, kočijaži, odsluženi vojaki...^"^ Največ
beračev so pustile na cestah vojne avstrijskega cesarstva pa tudi Napoleonova
osvajanja. Leta 1797 in leta 1805 so Francozi zasedH Ljubljano. Tudi Napoleonovi
oblastniki so darovali vojaškim invaUdom male ročne lajne tipa glasbeni avtomat.

Leta 1771 je bila v avstro-ogrski monarhiji, kamor je sodilo tudi slovensko
etnično ozemlje, uvedena splošna vojaška obveznost, z njo pa novačenje in
lovljenje vojaških obveznikov.^"* Revolucionarno leto 1848 je zapustilo za seboj
mnogo pohabljenih evropskih vojakov in vrstili so se pozivi na pomoč vojnim
obubožancem po vsem cesarstvu.

Ustanavljali so se odbori za pomoč invaHdom in cesar Jožef 1. je leta 1851
odobril pravila teh ustanov.'"' Za vojne invalide prično posebej skrbeti za časa
vladanja prosvetljene cesarice Marije Terezije (1740-1780), ki je tudi v vojski uvedla
vrsto novosti in odredb. 18. stoletje je bilo čas časovno neomejene oziroma dosmrtne
vojaške službe, ki je rekrutirala v armadne vrste predvsem kmetske in rokodelske
sinove. Bogati so se pač lahko odkupili. Nadvojvoda Karol, slavni premagalec
Napoleona, je znižal službeno dobo ter 1.1802 odredil služenje pri pehoti na 10
let."° Še vedno več kot dovolj dolgo obdobje, da je človek lahko postal invaUd in
berač in kot pomoč za preživetje dobU od vojaške oblasti malo ročno lajno. Tako
opisuje beraško lajno vojaškega invalida iz 18. stoletja župnik in pisatelj Janez
Jalen v svoji povesti Vozarji.'" "Petnajst let je bü (Tomaž) pri kirasirjih. Pred 20. leti
mu je pruska sablja posnela vse prste na levi roki in še pol dlani. Desetega malega
travna 1741 'saj Molvic in Šlezijan'. Ko se je scelil, so mu namesto kirasa in čelade
dati ponošeno kmečko obleko - premajhna je büa in še lajno so mu pridati in
pravico, da sme iti za kruhom skozi mesta in vasi 'durch di gance monarhi'."^
Nastavü je proti domu. Čez dobrega pol leta, je prodal v Tržiču lajno in pravico
'durh di gance monarhi'; teden drü je pü in veseljaču za svoje in druge denarje... in
znova stopü na cesto brez lajne in brez pravice 'durh di gance monarhi' in brez
božjaka v žepu... Sram ga je bilo prosjačiti v domačem kraju."

Pavle Hafner, kije raziskoval izročUo v Poljanski dolini,'" piše: "V pretekHh

lO^Pravtam.

108 Kako težka je bila za Slovenca tovrstna obveznost, priča vrsta ljudskih pesmi o lovljenju in skrivaštvu.

109 Karol Capuder 1915, str. 81.

110 Prav tam, str. 22-25.

111 Jalen Janez 1958, sh. 41.

112 "Durch die ganze Monarchie" = po celotnem cesarstvu.

113 1982, sh. 62.

218

Od lire do lajne

Časih, še pred drugo svetovno vojno, je bilo v Loki beračenje pokhc. Samo osebe,
ki so bile vpisane na občini v seznamu beračev, so imele pravico beračiti ati,
kakor so rekli po loško, "fehtati". Ti berači so vsak petek obiskati lokale in
stanovanja ter povsod dobili po 25 par. Ta ob petkih nabrani denar je zadostoval
za teden dni življenja. Po opravljenem petkovem delu so se berači zbrati na porti
kapucinskega samostana. Pater Kuhar jim je razdetil loško mešanico in kos črnega
kruha. Vsi so imeti menaške..." In nekateri zagotovo tudi lajne.

Kakšna je lajna v rokah beračev?

Za odpustno rento so v avstro-ogrski monarhiji vojnim invalidom za
preživetje darovati lajno, najverjetneje male Drehorgel, to je mati glasbeni avtomat
ali glasbeno skrinjico. V srednjeveški in renesančni Evropi pa so berači ubirali
melodije na lajne aktivnega tipa, torej na lajno - glasbUo Drehleier, ki se ponekod
obdrže vse do preloma našega stoletja z minulim.

Še enkrat naj omenim pesem Lajnar iz Gojzda na Gorenjskem, ki jo je zapisal
Matija Valjavec, objavil pa Karel Štrekelj (Š-137):

Lajnar pa lajna sprelepo,
Alenka pa v linah stoji.
Tako ji lajnar govori:
"Alenka, pojdi z mano pot!"
"Jaz bi že šla s tabo pot.
Pa imaš suknjo strgano!"

Torej je tudi v tej pesmi lajna v rokah obubožanega in strganega (berača?).

Tudi sodobna pesem ljudske pesnice Dore Obljubek iz Goriških Brd, r. 1902
v Višnjeviku, ki je sestavila pesem Berači v Brdih""*, opisuje berača z lajno in
njerü verzi najverjetneje slone na spominskem izročilu:

Vojrti invalid po vasi hodi z lajno,

ki jo je dobil namesto pokojnine,

milo melodije zagode,

da srca človeška gane

in krajcarje mu darovane vzame.

Obubožane lajnarje z glasbemmi avtomati res lahko srečamo še v začetku
tega stoletja, zlasti v času pred prvo svetovno vojno in tudi še med obema vojnama.

114 Marija Stanonik 1992, str. 180.

219

Mira Omerzel Terlep

Spomnimo se tudi navedbe (iz leta 1908) berača z lajno: z obveznim
oblastnim dovoljenjem v Begtmjah pri Cerknici;"' pa beračev izpred 1. svetovne
vojne iz Ziljske doline, ki so imeli zabojček, pa so vrteli in je godlo'"^; pa na
Maroltovo navedbo"^ beračev s škrinco ali musko, ki so jo imeli oprtano čez
ramo, "potlej je pa vrtiw"; pa "drehorgelspielerja" Johanna Pukla iz Črne na
Koroškem, ki je zaradi oslabelosti v starosti 71 let leta 1902 umrl v omenjeni vasi,
kjer je tudi pokopan, in ki je zagotovo sodil v razred naj ubožnejših in tistih, ki
so se z glasbenim avtomatom preživljah.

V časopisu Gorenjec beremo o lajnarju s Hrušice: "... dne 5. t.m. (marec
1905) zvečer je prišel lajnar Valentin Benda z Vira pri Domžalah, potem ko je ceh
dan igral po Hrušici, v gostilno Al. Ž., kjer se je najedel in napil. Slednjič je prosil
za prenočišče in ga tudi dobil. Benda, ki je bil že precej pijan, je venomer
nadlegoval goste..." Iz navedbe žal ne izvemo, kakšen tip glasbila je popotnik
Benda igral. Možnosti sta obe: lahko bi vrtel lajno - glasbilo aH lajno - avtomat.
Ker je beračil, je drugo verjetneje.

Andrej Knific, Pavlinov Andrejček iz Kranja, r. 1912 v Rakovniku pri
Medvodah, pa se spominja, da so se v domači gostilni Pri Pavlin še do druge
vojne večkrat ustavljali lajnarji z malimi prenosnimi lajnami.

In če so se po Hacquetu v 17. stoletju poleg lajn tipa leyer in drehleier
oglašale še gosli in dude (meshine), so od 18. stoletja že tudi vrteli male ročne
lajne oziroma glasbene avtomate tako posamezniki kot tudi skupine. Kje? Po
mestih in vaseh, po poteh, na sejmih in shodih, ob birmah in cerkvenih praznikih
pred cerkvijo. Tudi po več lajnarjev se je zbralo na istem kraju, pa so vrteH svojo
musko in tekmovaH med seboj, katera lajna lepše poje.

In lajna je skozi stoletja postala sinonim za obubožane, sinonim za najnižji
socialni sloj evropskega in slovenskega življa in se pojmovno prenesla tudi na
združbe lumpov, zapeljivcev, nepridipravov. Ustrezno družbenemu redu je bilo
tudi plačilo. France Marolt je zapisal: "Progarjem si moral dat gros, beračem pa
krajcar".

V Studorju v Bohinju so mi leta 1984 v vaški trgovini pripovedovali, da je
med leti 1933/34 hodil po bohinjskih vaseh berač z lajno. Otroci so tekaH za
njim, mu darovali kruh "pa tud kakšno kronco". Vrtel je samo eno melodijo,
pravijo, katero, so pozabili. Samo z eno melodijo pa so se oglašaH le glasbeni
avtomati."**

Na prelomu stoletja se male ročne lajne prično naglo umikati velikim
glasbenim omaram. Zdi se, da je prihod glasbenih avtomatov v Bohinj pogojevala
prav gradnja Bohinjske železnice med leti 1900 in 1906. Višek sezone je bü leta

115 Zmaga Kumer 1983,126.

116 Prav tam.

117 Mapa 7.

118 Informator Kavčič Martin, pd. Bunder, Stara Fužina, Bohinj, 1984; zapisala 1984.

220

Od lire do lajne

1904,"' ko je železnico gradilo 2000 delavcev od blizu in daleč. In "vzporedno s
prihodom delavcev so v naseljih in gradbiščih rasle gostilne m žganjarije... Sploh
pa so delavci radi popivati in se tiidi pretepati in lahko bi tiadi pripisali, da je
večina lajn v Bohinjski kot prišla prav v tem obdobju velike gradnje, saj so
gostilničarji naravnost tekmovati med seboj v ponudbi in z lajnami vabiti domače,
še zlasti pa tuje delavce na pijačo in na plesišče."

Studorci pravijo, da so v tem času postavili vrsto vetikih gostišč. Plesati so
ponoči in podnevi, saj so se delavci na sejmiščih izmenjavati v dveh izmenah.
"Noč in dan je pel ta Klepetaš v gostilni Mihove" v prvi polovici našega stoletja,
in verjetiio je bilo podobno tudi v drugih bohinjskih gostiščih.

Zdi se, da so lajne razveseljevale tudi v delavsko-obrtiiiških naseljih v Kropi,
v Železnikih, v Idriji, v rokodelskih Gorjah pri Bledu, v meščansko-obrtiiiški
Ljubljani in Mariboru, v okotici Kranja in v Radovljici, v železarskih Ravnah na
Koroškem in na Jesenicah, v Črni in v Dravogradu, v Laškem in Trebnjem.

Oglejmo si še vetike glasbene avtomate iz omenjenih krajev, ki so se ohraniti
do danes. V začetku stoletja so jih uvažati predvsem s Češke, zlasti najpremožnejši:
gostilničarji in trgovci. In kot so male ročne lajne obeh tipov postale obvezen
beraški atribut, tako so velike gostilniške glasbene omare postale pojem
rokodelsko-delavskega razvedrila. O njih v sledečem odstavku.

V POVOJNI ČAS OHRANJENE GLASBENE PRIPRAVE:
OD ROČNE LAJNE DO "ZABOJA Z MUSKO"

Kakšne? Kje? Čemu?

Oglejmo si še podatke o lajnah z našega ozemlja, ki sem jih uspela
evidentirati v zadnjih dvajsetih letih, pa seveda tudi lajne, ki so se ohranile v
povojni čas. Večinoma so te lajne glasbeni avtomati, saj aktivnih lajn tudi pri
nas od preloma minulega stoletja ni več.

Podedovano malo ročno lajno tipa glasbeni avtomat je v povojni čas ohranila
domačija z Martinj vrha v Selški dolini. Že staro lajno je kupil v Železnikih Peter
Vancar, r. 1896, oče sedanjega lastnika Janeza Marklja pd Vancarja (r. 1932), ki
pravi, da je lajna pri hiši že skoraj 100 let. Na njej žal ni nikakršne oznake
izdelovalca niti preprodajalca. Videti je kot preprost zaboj s pokrovom in ročico.
Skozi zdajšnjo rjavo barvo se še tu in tam prebija na površje tudi prvotna oranžna.
Spodnji del lesene skrinjice je strohnel, zato so ga sedanji lastniki zamenjali.
Spredaj je ključavnica, ob straneh pa kovinska ročaja - verjetno za jermena in
prenašanje preko ramen. Lesen zaboj ima spredaj lesene podolgovate reže, ki
imajo funkcijo zvočnic. V notranjosti je ožebličkan valj, na desni strani leseno
vrteče se kolesce oziroma stružen valj, ki je povezan s polkrožno oblikovano
kovinsko ročico "vinto" in zobatim kolesom. Pod valjem so lesene piščati. Na

119 Maruša Pleterski 1987, str. 175-176.

221

Mira Omerzel Terlep

Vancarjev Janez z Martinj VrJia v Selšl^i dolini vrti malo ročno lajno, ki jo je kupil že njegov oče

Peter v prejšnjem stoletju.{Foto Mira Omerzel Terlep 1986). ♦ Vancarjev Janez from Martinj
Vrh in the Selška Valley playing a little barrel organ bought by his father Peter in the previous
century (Photo: Mira Omerzel Terlep, 1986) ♦ Janez Vancar de Martinj Vrh Selška dolina (Vallée
de Selška) joue d'un petit orgue de Barbarie manuel que son père Peter avait acheté au 19e siècle.
(Photo prise par Mira Omerzel Terlep, 1986).

levi strani so tri ploščate ročice z luknjicami, ki nastavljajo ožebličkan valj na
željen "glasbeno-računalniški" konstrukt ustrezne melodije. Lajna ima meh, ki
je podoben mehu harmonike, vendar ima le tri gube. Videti je kot irhovina bele
barve. Meh je pokrit z desko in vehkimi kovinskimi zavitimi vzvodi Jedri". Nad
lesenim valjcem, ki služi kot drseče kolo, je ročica za fiksiranje valja in varovalna
deščica, poslikana s preprostim cvetličnim omamentom. Lajna sodi v tip t.i. malih
drehorgel. Veliko so jo poslušali sedanji lastniki, zlasti med drugo vojno, ko ni
bilo druge "muske". Oglaša se precej razglašeno.

Drugo malo lajno je ohranil zbiralec starin iz Železnikov. Mala ročna lajna
zbiratelja, ki žeH ostati anonimen, je manjša od Vancarjeve in je francoske izdelave.
Aktivira se jo z ročico. Meh z zrakom oskrbuje igralni mehanizem, ki se dviguje
in prazni v povezavi z vrtenjem ročice, podobno kot Vancarjeva. Ob strani je
vzvod s sedmimi zarezami, ki so povezane s sedmimi različnimi mehaničnimi
(melodičnimi) strukturami. Nad njim je še mala ročica z vdolbinico, ki mehanizem
izbrane melodije zafiksira tako, da zdrs na drugo ožebhčkano melodijo ni mogoč.

Z njo je možakar koledoval po Cerkljanskem (v hribih nad Cerknim). Z
jermenom si jo je oprtal preko ramen in jo prenašal od hiše do hiše. Lajna una
podobne zvočnice kot stari radijski aparati: zamrežene okrogle odprtine. Danes

222

Od lire do lajne

se lajna oglaša z rahlo razglašeno Straussovo melodijo Na lepi modri Donavi in
še šestimi manj znanimi melodijami.

Več malih lajn nisem našla, pač pa kar nekaj večjih in manjših glasbenih
avtomatov. Poglejmo si najprej vetike gostilniške lajne tipa Leierkasten, Polyphon
ali Orkestrion, ki so najpogosteje opremljeni z velikimi ožebličkanimi valji.

Se danes se oglaša trodelna velika lajna tipa Polyphon firme Klepetar iz Prage
v gostilni Mihove v Stari Fužini v Bohinju. Poslikano cvetje steklenih vrat, ki
varujejo igralni mehanizem, sta podpisala A. Hodnik (1984) in J. Cvetek, ki sta
poškodovani lajrü poskušala dati stari sijaj. Pripeljali naj bi jo po gostibmičarjevem
naročilu z vlakom okoti leta 1908 iz Prage.'^" Skrajno desno vratno krilo je verjetiio
še originalno. Na levem krilu je zarisana pokončna puščica z osmimi številkami,
ki se vrstijo po velikosti od zgoraj navzdol in označujejo osem melodij posameznega
valja. To lajno pozna večina Slovencev, saj stoji v najimenitnejšem turističnem
kraju, žal pa se oglaša že precej razglašeno, ker je njena skoraj stoletna starost
opravila svoje. Ožebličkanje je občutljiv mehanizem; pri prenašanjih in
menjavanjih je izpostavljeno mehartičnim - beri zvočnim - poškodbam. Lajno se
aktivira s kovancem.

Po drugi vojni je pel staripraški Klepetar, kot mu pravijo, v gostilni Pristavec
v Polju v Bohtiiju. Imenitiia androidna lajna z lutko tipa orkestrion z malim in
velikim bobnom in činelami je razveseljevala gostilniške goste do leta 1974, ko jo
je gostilničar poklonil osnovni šoti dr. Janeza Mencingerja v Bohinjski Bistrici.
Tudi ta glasbena omara je trodelna in na stranskih vratih poslikana s cvetiicami.
Srednji del omare je izpostavljena steklena vitrina, ki ščiti lutko - komedijanta.
Lutka giblje roki, nogi in glavo, v rokah pa drži prečno piščal (flavto). Gostje so
metati kovance v režo ob strani omare z napisom "Einwurf lo Heller" in avtomat
je zvenel v popularnih Straussovih melodijah. Tudi ta lajna danes zveni precej
oporečno.

Na zadnji plošči pod bobni je deska z vijaki, na katerih so v poltonskem
kromatskem zaporedju napete strune: po tri skupaj za srednje višine, po dve v
basovskih višinah in po štiri v zgornjih visokih uglasitvenih legah. Notranjost
lajne je na videz podobna strunskemu mehanizmu klavirja. In strune je možno
uglaševati podobno kot pri klavirju. Žeblji na valjih sprožajo udarni mehanizem
kladivc, nad katerimi je napis: Patent. Valji so ožebtičkani z drobnimi žeblji in
krajšimi ati daljšimi "klamficami", ki dlje časa vzbujajo določeno strunsko višino.
Daljši ko je vzpodbujevalec - žebljiček ati celo mati kovinski mostič - dlje se
vzbuja struno, nad katero je nastavljen. Pod ročico je kovinska plošča s številkami
od 1-3, nad njo pa trikotiii zob za izbiranje teh številk oziroma posredno za
izbiranje melodij. Pod ročko je premakljiv lesen ročaj in pod njim utor. Lajno se
je dalo tudi zakleniti in premikati, saj ima na obeh straneh velike kovinske
prenašalne kljuke.

120 Informatorka je gostilničarka Tončka Zupane.

223

Mira Omerzel Terlep

Androidna lajna z gibljivo lutko in ožebličkanimi valji je pela v gostilni Pristavec v Polju v
Bohinju do leta 1974. Sedaj stoji v osnovni šoli J. Mencingerja v Bohinjski Bistrici. ♦ To the music
of this android barrel organ with moving puppet and grooved cyhnders people used to dance in
the Pristavec inn in Polje (Bohinj) until 1974. It is now in the J. Mencinger Primary School in
Bohinjska Bistrica. ♦ Cet orgue androïde avec une marionnette mobile et des cylindres cloutés
était en usage à la taverne Pristavec à Polje à Bohinj jusqu'au 1974. Il est conservé maintenant à
l'école primaire de Bohinjska Bistrica.

224

Od lire do laine

Tudi V Češnjicah nad Bohinjem naj bi se še po drugi vojni ohranile tri lajne,
malo manjša od Mihovčeve pa v Srednji vasi. Preveriti se m več dalo.

Gostilničarka Marija Ažman iz Krnice, Gorje pri Bledu še hrani staro
gostilniško lajno (širine 0,5 m, višine 2 m, dolžine 1 m) z dvema valjema. Na njih
so ožebUčkanišh>;e valčki in štiri polke, štajeriš in tango. Štiri "muske" - štiri ročice
ob strani. Včasih je pela v gostilni Pri Konavc - kasneje v gostilni "Ažman" - ki
je ena najstarejših gostiln daleč naokoli. Omara je na robeh okrašena z rezljanim
okrasjem in posUkana s pokrajinskim motivom: pod smrekovim gozdom in
zasneženimi gorami stoji domačija, mimo pa brzi potok; nad slikarijo je veUk bel
labod. Ko je gostilno še vodila lastničina mati, se je ob stari lajni vrtelo, plesalo,
pilo in pelo. Kupih so jo že pred prvo vojno in leta 1932, ko je Marija prišla k hiši,
je bila že tu. Stari lastnik je bil Martin Potočnik, rojen v tej hiši v prvih letih
našega stoletja. Pos/wsflf sojo prihajali furmani in golcarji, kovači in oglarji.^^^ Glasbeni
avtomat so poškodovati vojaki v letih 1948-1950, po vojni pa so jo poskušati
predelati na električni pogon. Danes stoji pokvarjena v vhodni veži. Na njeni
levi so vrata, ki vodijo v izbo, kjer je bila do leta 1942 trgovina. Nad poslikanimi
vratcije tablica z napisom; A. Rasberger, Ljubljana, spodaj pa Patra "Hylo-Mimi".
Priimek Rasberger verjetno označuje ime preprodajalca.

Lajna ima strunski mehanizem, mali boben in triangel. Na levi strani
mehanizma je 32 strunskih skupin s po tremi strunami. Pod vratci je reža in pod
njo 18 tipk, nad njimi pa lesena kladivca, kijih sprožajo zobci na valjih, da udarjajo
ob strune. Na levi strani spodaj je kljukica s ploščico in na njej so označene
številke od 1-4, ki se jih tiksira s posebno ročico. Nad režo so kovanci, na levi
strani omarice spodaj je napis "Einwurf lx 10 Heller". Lajna je na kolesih.

Velika lajna-avtomat iz ZlatoUčja pri Mariboru, ki jo je bilo potrebno vrteti
z ročico, je prav tako stala v trgovini in mamila kupce, odnesli pa so jo s seboj
Nemci, ko so po vojni zapuščali te kraje.'^^

Tudi veHka lajna tipa Leierkasten, ki jo danes ponosno razkazujejo Lehamar-
jevi (p. d. Na konc) v Prapretiaem pri Brdu na Šentviški gori, je prišla v hišo pred
1. svetovno vojno. Oče sedanjega lastnika jo je pripeljal z Mosta na Soči, kamor so
jo prinesti s Češke. Kupil jo je za domačo gostilno, kjer je služila do leta 1925.

Velika lajna družine Zupan iz Naklega je prav tako znamke Klepetaf, darovala
pa jim jo je teta s Kotelj na Koroškem, kjer naj bi služila v gostilni Pri Matevžu.
Opremljena je z dvema valjema, ob strani z režo za kovance in tabtico z napisom:
"Einwurf lo Hellerstück". Zastekljena lesena vratca krasijo velike rdeče cvetiice
in beli lokvanji.

Lajna ima ob strani ročico, kolo z zarezami in devetimi številkami in torej
devetimi vižami. Pravokotno na omenjeno je druga ročica, ki fiksira postavitev
ročice na željeno številko oziroma melodijo. Lastiiiki so ohraniti še program

121 Avtoričini terenski zapiski so iz leta 1986.

122 Informatorka Furek Milanka, Videm pri Ptuju, r. 1973.

225

Mira Omerzel Terlep

Velika gostilniška lajna (Klepetar, Prag) iz Naklega, kamor je prišla iz Kotelj na Koroškem, kjer je
služila v gostilni Pri Matevžu. (Foto Mira Omerzel Terlep 1990). ♦ A big barrel organ of the type

used in inns (Klepetar, Prague), from Naklo, but originally from Kotlje in Koroška, where it
played in the "Pri Matevž" inn. (Photo: Mira Omerzel Terlep, 1986) ♦ Grand orgue de Barbarie
de taverne (Klepetar, Prague) de Naklo. Il était autrefois en usage à la taverne Pri Matevžu à
Kotlje en Carinthie. (Photo faite par Mira Omerzel Terlep, 1990)

melodij, napisan na trd karton v nemščini. Poleg reže je napravljen lesen okvir,
za katerega se zatakneta informativna Programm I in Programm 11, ki veljata za
valj I in valj 11. Gostje so tako lahko izbirah po izpisanem programu od številke
1 do 9 in nato nastavili ročico na izbrano številko.

Programm: I.

1. Das liegt bei uns ins Blut Mazur

2. Donauwellen Walzer

3. Lustige Witwe Walzer

4. In Lauschiges Nacht Walzer

5. Deutschmaister Walzer

6. (nečitljivo) Polka

7. Hackeruben Marsch

8. Unter dem Doppeladler Marsch

Programm: IL

1. Steirisch No. II - Walzer

2. Ein Walzertraum Walzer

226

Od lire do lajne

3. (nečitljivo) Walzer

4. Hoffmanserzählungen Polka

5. Die Tanzlücklige Polka

6. Bairisch Polka No. 1 Polka

7. Hoch Habsburg Marsch

8. Kärnthner Lieder Marsch

9. Mein Österreich Marsch

Oba programa sta več kot zgovorna in dajeta odgovor tudi na vprašanje o
širjenju modnih evropskih melodij po Slovenskem in na vprašanje o viru prenosa
na druga glasbila, npr. na frajtonarico in citre. Lahko rečemo, da so se tudi z
lajnami s češkega in nemškega etničnega ozemlja prinašale melodije: polke,
valčki, operehie modne melodije in marši, ki jih stari godci s frajtonaricami in
tudi citrami še hranijo v svojih repertoarjih.

Veliko gostilniško lajno naj bi imeh tudi v Šentjanžu pri Dravogradu, Po/i/p/io«
Klepetar pa v gostilni Pri Tevžu na Ravnah na Koroškem.

Orkestrion, ki stoji v Kovaškem muzeju v Kropi in nosi tablico z napisom
"Dalibor" in pod njim oznako Klepetaf/Prag, je prav tako kot večina drugih
glasbenih omar z začetka našega stoletja. Stekla lesenih vratc, ki varujejo
mehanizem z velikim in malim bobnom, so postikana s cvetličnimi vzorci. Kot
vse lajne z dvema valjema (in z dvakrat po 7 do 9 melodij) ima tudi ta en valj
shranjen v predalu pod igralnim mehanizmom. Lajno je mogoče aktivirati s
kovancem (pri tej ni predpisanih vrednosti oziroma velikosti) ali ročno z
navijanjem ročice.

Njen prvotni lastnik je bil Franc Ažman (1880-1965). Za gostilno Pri
Štangelnu so jo kupili in priskrbeli "po zvezah" na Češkem leta 1906, ko je bil
Ažman tudi vaški poštar in je raznašal pošto s konji. V lajno je bil naravnost
zaljubljen, pravijo. Se na smrtni postelji je govoril: "Muska mora biti doma". Po
njegovi snu-ti jo je njegova hči podarila kroparskemu muzeju. Stari oče Ažman
jo je imenoval "kosten" ali "muska". In pri njih v gostilni so se ob lajninih zvokih
učili plesati mladi Kroparji. V Kropi je bilo sicer pred drugo vojno še več velikih
glasbenih omar in ob njihovih zvokih so se učiti plesati številni mladi rodovi.
Pela je menda tudi v gostilni Pri Klinarju, kjer je sedaj Kroparski muzej. Inzeksarje,
ki so se nabrati ob večerih v lajninem predalčku, je gostilničar vsak večer pobral
in si zadovoljno mel roke, se spomtiijajo Kroparji.

Velika lajna je pela tudi v gostilni Pri Bajželnu v Kanrni gorici in v gostibii
Pri jarmu v Kropi. Pravijo, da se je oglašala s češkimi melodijami, valčki in
polkami, zato je precej mogoče, da so jo prav tako izdelati v Pragi v firmi Klepetar.

In če vetika omara ni šla v nizko obokano hišo, so zanjo poglobiti tia in
tako priskrbeti potrebno višino, se spominjajo Kroparji. V gostilni Pri Kobal na
Jesenicah so tineti velik glasbeni avtomat, prav tako v gostitiii Šuhelj pri Laškem,

227

Mira Omerzel Terlep

lajno z dvema valjema in napisom "Wien-Hupfelfelt" iz leta 1912, ter na krajcarje v
Trebnjem.

Informatorji so pripovedovali o lajnah v gostilni Pod štengi v Idriji, v
Cerknem in v Cerknici, v tovarni globina v Kranju in v Radovljici, v Motniku in
v Seči na Primorskem. Žal podrobnejše poizvedovanje ni bilo več mogoče.

Zasebni zbiralci so ohraniH ok. 15-20 lajn s slovenskega etničnega ozemlja,
povečini tipa Orkestrion, Polyphon oz. Leierkasten. Žal se z njimi niso ohraniH tudi
za etnologijo aH etnomuzikologijo obvezni in zanimivi podatki. Število tako
ohranjenih lajn pa je seveda dovolj povedna in zgovorna informacija o
priljubljenosti glasbila.

Tudi družina Perko iz Cerknice je ohranila več lajn/avtomatov. Tomaž Perko
ima žal že pokvarjeno zanimivo lajno tipa Spieldosen oziroma glasbeno skrüijico
(cca 0,5 m x 0,25 m) s čebelicami, ki udarjajo ob zvončke zavarovane s steklenim
pokrovom, in ki zveni samo z eno vižo. Imeli so še več drugih malih ročnih lajn.
Tine Perko, ki sedaj živi v Kamniku, je podedoval veliko gostilniško lajno podobno
tisti v Stari Fužini v Bohinju.

Slovenski etnografski muzej (SEM) je leta 1991 odkupil veliko lajno/avtomat
(brez oznake izdelovalca aH tipa naprave in velikosti pribl. 2 m x 1 m x 0,5 m) pri
Krambergerjevih v Zg. Velki."' Vendar je tudi ta lajna že potovala iz rok v roke,
od lastnika do lastnika. Verjetno je podobno kot ostale navedene lajne iz začetka
našega stoletja. Ima dva valja s sedmimi poskočnimi melodijami plesnega
karakterja. Vendar je igralni mehanizem poškodovan in se zato igralni avtomat
oglaša razglašeno.

Velika glasbena omara (cca. 1,2 m širine in 2,3 m višine) z valji iz depojev v
Gorenjskem muzeju v Kranju (inv. št. KZ - 455 b) je büa pridobljena pri Novakovih.
Prvotnejši lastniki so büi Čmetovi iz Radovljice, ki so bih urarji. Pela pa je kasneje
v gostilni Pri Novaku v Radovljici. Je znamke Klepataf/Prag, precej podobna oni
v Kovaškem muzeju v Kropi, z dvema precej obrabljenima valjema, velikim in
malim bobnom, činelo in trianglom. Nekaj časa je stala tudi v Prešernovi hiši v
Vrbi. Na vsakem valju je sicer po osem melodij, na steklenih vratcih označenih z
osmimi števukami. Režo za kovance so zadnji lastniki preuredili za dinarje.

Velika lajna je služila za zvočno spremljavo v gledališču Thalija v Kranju,
ki je stalo tam, kjer je danes kranjska veletrgovina Globus. Thalija je bilo napredno
gledališče, ki je že leta 1906, kot piše istodobni časopis Gorenjec, prikazovalo
gibno-zvočne slike.

Velika lajna iz naše družinske zbirke (Mire in Matije Terlep) je žal brez označbe
ki provenience (kupljena v antücvarrü trgovini), z dvema valjema in najverjetneje
iz dmžme Polyphon tipa Klepetaf iz Prage. Slikarija je poškodovana, a zelo podobna
tisti v Krnici. Avtomat je v popravüu.

123 Glej tudi kratek zapis o njej v sestavku Tanje Tomažič 1992, str. 334-340.

228

Od lire do lajne

Kalliopf-music Automat: igralni mehanizem s
preluknjanimi ploščami. (Iz zbirke zbiratelja iz
Železnikov) ♦ CaUiope-Music Automat: playing
mechanism with perforated plates, (from a
collection in Železniki) ♦ Kalliopf-music
Automat: un mécanisme de jeu avec des
plaques trouées. (De la collection d'un
collectionneur de Železniki)

Poleg velikih glasbenih avtomatov so se po gostilnah in domovih oglašale
tudi manjše glasbene omare, ki pa niso zazvenele s pomočjo ožebličkanui valjev,
temveč s pomočjo perforiranih (preluknjanih) plošč in trakov: po ustnem izročilu
so se ohranile v Racah (s perforiranim trakom), v Laškem in v Vrbi na Gorenjskem
(s perforiranimi ploščami), pri Gorenc v Laškem, v Cerknem m v Ljubljani (pri
privatnih zbiralcih).

S perforiranimi ploščami je opremljen tudi Polyphon, ki ga hrani Gorenjski
muzej v Kranju (GM-205/34). Gorenjski muzej sicer hrani dve glasbeni omari s
ploščami, ki sta domnevno iz okolice Kranja, ena (večja) iz Šenčurja pri Kranju in
je iz Rabičeve predvojne zbirke, druga iz kranjske okolice.

Na glasbeni omarici iz Dravograda, ki jo je ohranil pred propadom zbiratelj
iz Železnikov, je zapisano: Musik-Avtomat Kalliopf. Zbiratelj hrani zanjo 18
perforiranih plošč, ki jih je moč menjavati. Spredaj so zastekljena vratca posHkana
z motivom mlina na veter. Nekdaj modne melodije se s plošč še vedno dobro
oglašajo. Ob strani ima lajna režo za "1 Kreuzer" (1 krajcar) in napis: Theodor
Fehrenbach Uhrmacher Marburg a/d Drau. Gre za zapis imena mojstra
izdelovalca ati preprodajalca? Če gre za ime izdelovalca, bi bil to edini ohranjen
podatek o graditelju lajn pri nas. Pred tablico je majhen predalčel ("ladelček") na
ključ za zbrane kovance. Polyphon Music-Avtomat firme Klepataf z režo za en
krajcar ("1 Kreuzer") se je oglašal še v gostilni Burja v Dokležovju v Prekmurju,
ohranil pa jo je zbiratelj starin v Beltincih. Na njej so si gostje zbirali melodijo s
premikanjem jezička na kovinski ploščici oglate oblike z vrezanimi režicami, ki
so bile v stiku z zobatim kolesom, ta pa z igralnim mehanizmom oziroma
perforiranimi ploščami. Poleg avtomata je zbiratelj ohranil še tri igralne plošče.

Čeprav imam malo podatkov s Štajerskega in Dolenjskega in nobenega iz
Bele krajine, se seveda zastavlja vprašanje, ati lajn tam res ni bilo ali le manj?
Pravo sliko bodo pokazale nadaljnje raziskave.

229

Mira Omerzel Terlep

In ne nazadnje sodijo h glasbenim avtomatom, ki jim Slovenci posplošeno
zopet pravimo "lajna", tudi slike z glasbenimi avtomati oziroma slike z malimi
lajnami z miniaturnimi ožebHčkardmi valji, ki zanihajo posamezne kovinske lamele
različnih dolžin oz. tonov in ki sodijo v tip Spieldosen, Spieluhren ipd. Slike so
ponavadi nabožne vsebine in z reliefnimi figurami pod steklom ali s slikarijami na
steklu, ki najpogosteje prikazujejo Jezusovo rojstvo in torej Jezusa, Marijo in Jožefa.
Avtomat se aktivira s ključem, s katerim se "sliko navije". Ta ima najpogosteje na
hrbtni strani avtomat s popularnimi božičnimi melodijami, kot so Sveta noč in druge.
Podrobnejši študij le-teh seveda ne sme izostali, vendar je potrebno najprej
opraviti celovitejši pregled zvočnih slik na Slovenskem.

Na svojih potovanjih sem se z njimi srečevala po domovih v Selški in
Poljanski dolini, v Škofji Loki pa tudi v Sorici, kjer so jim rekh tudi kar "tabla".
Primerke sem našla tudi v Žirovnici, v Cerknici, v Kranjski gori, pri zbirateljih
starin v Kranju, v Železnikih in v Beltincih ter v vaseh pod Donačko goro, kjer
jim prav tako pravijo "tabla". Nekatere so bile na hrbtni strani poleg igralnega
mehanizma opremljene še s spominskim hstičem na prvo obhajilo.

Slike/lajne A. Büchner v svoje delo "Von Glockenspiel zum Pianola" ni
uvrstil, čeprav bi si zaslužile!

Če povzamem:

Glasbeni avtomati, ki so služili na Slovenskem predvsem v rokodelsko
delavskih naselbinah in zabaviščih (po gostilnah) za razvedrilo in ples, so prišli
k nam v največji meri v 1. desetletju našega stoletja in so biU v rabi še do druge
vojne, po njej pa le še izjemoma. Premožnejši trgovci in gostilničarji so jih največ
uvoziU iz Češke (firma Klepetar/Praga) in iz nemškega govornega področja (o
čemer pričajo napisi). Z njimi so se prinašale k nam modne evropske melodije,
šlagerji, popularni operetni napevi, Straussovi valčki in ponarodele ljudske
melodije in plesi. Glasbeni avtomati s posameznimi primeri sodijo pri nas v
obsežno družino glasbenih avtomatov od t.i. glasbenih skrinjic - Spieldosen in
ročnih vrtečih orgel drehorgel do velikih glasbenih omar - Polyphonov,
Orkestrionov oziroma Laierkasbnov.

Večina glasbenih avtomatov ima žal pokvarjene igralne mehanizme ali
poškodovane nosilce glasbenih zapisov: valje in plošče. Tako je analiza zvočnih
opremljenosti glasbenih omar in ročnih orgel ali lajn žal nemogoča.

Da pa so morale imeti lajne na Slovenskem pomembno in odmevno vlogo
v življenju ljudi, pričajo pustna parafraziranja lajne: v Podjuni, v Poljanski dolini,
v hrastniški okolici, v Ribnici na Dolenjskem, v Dobrepolju in še kje pustne
maškare posade v lesen zaboj na vozičku godca, ki mora v njem igrati. Pravijo,
da vozijo lajnol V Slovenskih goricah imenujejo tovrstne žive lajne "lajle".™

124 Niko Kuret 1965, strani 29,33,40,45,49,52. j

230

Od lire do lajne

V posmeh? Ali v spomin?

Sodobni komedijant z rekonstruirano lajno. (Predbožioii čas, Ljubljana 1986, Maximarket). (Foto
Matija Terlep, 1986). ♦ Contemporary entertainer with reconstructed barrel organ (Christmas,
Ljubljana 1986, Maximarket). (Photo: Matija Terlep, 1986) ♦ Baladin contemporain avec un orgue de
Barbarie reconstruit (Avent, Ljubljana, 1986, Maximarket) (Photo prise par Matija Terlep, 1986).

231

Mira Omerzel Terlep

OD LIRE IN LEJRE DO TONGE, MUSKE IN LAJERKOSTNA -
POVZETEK

Lajna je glasbilo in kasnejši glasbeni avtomat, s katerim se pričenja zgodo-
vina glasbenih strojev. Razvile so se iz staroveške lire in srednjeveških predhod-
nikov (organistruma), čigar razvoj je temeljil na tehnično-zvočnih izumih starejših
kultur. Predhodniki glasbenih avtomatov so kasnejše sukajoče orgle (Drehleier)
in sukajoče orgle (Drehorgel). Glasbeni avtomati so dosegli višek razvojne poti v
obliki avtomatofona (tip Leierkasten, Polyphon, Orkestrion ipd.) v 19. stoletju. K
nam so prihajali predvsem z Dunaja in Prage (najznamenitejša in najpogostejša
je praška firma Klepetaf). Slovenci vse različice sicer velike družine lajn in glasbe-
nih avtomatov posplošeno imenujemo le "lajna". Sicer pa so se na posameznih
področjih ohranila še sledeča imena: kosten ali lajerkosten, drehorgel, klepetaš,
muska ali škrinca, pa tudi lejla, najna, tonga ali lejra.

Na prelomu stoletja sta slovenski in evropski prostor poznala več tipov
lajn, ki pripadajo dvema velikima družinama: aktivni obliki lajn, kjer je mogoče
ubirati melodije ob bordunsko uglašenih spremljevalnih strunah (tip "malih
sukajočih lajn" - die Drehleier) ter lajne glasbene avtomate z ožebHčkanimi valji
ali preluknjanimi ploščami in trakovi. Slednje lahko nadalje delimo na "male
sukajoče orgle" (die Drehorgel) s piščalnim mehanizmom. K zvenenju se jih
vzbuja z vrtenjem ročice. V drugo skupino sodijo veliki in mah glasbeni avtomati:
Leierkasten, Orkestrioni, Polyphoni, pojoče slike in pojoče skrinjice.

Prva vira, ki govorita o lajnah pri nas, ter sežeta v 17. stoletje (slovar Dictio-
narium camiolicum) in 18. stoletje (B. Hacquet, Abbildung und beschreibung
der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven), pričata o lajni na
Kranjskem in v Čičariji oziroma v Istri. Vira omenjata lajno v duetu z dudami za
plesno spremljavo in kažeta na sorodnost s tedaj priljubljeno glasbeno izvajal-
sko prakso sosednjih evropskih dežel.

V slovenski ljudski pesmi je lajna omenjena v baladi (zapis K. Strekelj, F.
Marolt) o vitezu Modrobradcu oz. o vitezu Ulingerju, ki v nekaterih pesmih
nastopa kot cigan (obubožan, berač?), ki z lajno in petjem zapeljuje dekleta. Zapis
potrjuje izvajalsko prakso petja ob lajnah, modno od srednjega veka do 20.
stoletja. Petje so verjetno spremljale lajne (drehleier) aktivnega tipa z bordunsko
spremljavo. V ljudskih pesmih lajna vselej "poje prav lepo".

Leta 1902 je prenehal vrteti malo ročno lajno drehleier ah drehorgel verjetno
zadnji lajnar, potujoči godec "Drehorgelspieler" Johann Pukl. Podatek navaja
mrliška knjiga s Črne na Koroškem. Zal viri in poročila ne navajajo točnejših
podatkov o glasbilu, iz katerih bi bilo razvidno, za kakšen tip glasbenih priprav
gre. Johann Pukl je lajnal po slovenskem in avstrijskem etničnem ozemlju. Na
sosednjem Avstrijskem naj bi po mnenju K. M. Kliera umrl zadnji lajnar leta 1904.

Lajna aktivnega tipa je bila pomembno glasbilo srednjeveških potujočih
godcev in nato beračev. Verjetno tudi na slovenskem etničnem ozemlju - sledeč

232

Od lire do lajne

po virih in poročiUh - ni bilo drugače. Število beračev se še posebej poveča v
času avstro-ogrske monarhije, ko so pod cesarsko zastavo sluzih vojaško
obveznost tudi Slovenci. Za odpustno rento so vojaškim invalidom darovali
male prenosne lajne (avtomate), da so se z vrtenjem le-teh skozi mesta in vasi
nekako preživljali oziroma bolje - beračili. Tudi Napoleonovi oblastniki so
postopali enako. In lajna je skozi stoletja postala sinonim uboštva, umazanega,
beraškega, obrabljenega.

Na prelomu stoletja se male ročne lajne umaknejo velikim glasbenim
avtomatom, ki jih na slovensko etnično ozemlje prinašajo premožnejši gostilničarji
in trgovci, ter z njimi vabijo v svoje lokale delavsko srenjo: še zlasti v okotici
Bohinja (v času gradnje bohinjske železnice), železarskih Jesenic, kovaške Krope,
ter železarsko-obrtniške Selške in Poljanske doline, v naselja ob rudnikih in
železarnah na Koroškem (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne), v kraje v zasavskih
revirjih (Hrastiiik, Trbovlje), pa v mesta Ljubljano, Maribor, Kranj, v obrtiiiško
Radovljico in rudarsko Idrijo, pa verjetno še kam. Temeljiteje sem raziskala
predvsem Gorenjsko, deloma Koroško, Štajersko in Notranjsko. Iz teh krajev so
se ohranili do danes tudi najštevilnejši primerki lajn in glasbenih avtomatov.

Lajna iz Dravograda (sedaj v Naklem) z napisom "Musik-Avtomat KaUiopf "
nosi ob strani, kjer je reža za kovance, ki sprožijo igralni mehanizem, tudi tablico
z oznako "1 Kreuzer" (1 krajcar; kasneje je večina tovrstnih rež za 1 Kreuzer ali
10 HeUer predelanih za dinarske kovance) ter napis; Theodor Fehrenbach. Uhrmacher
Marburg a/d Drau. Napis bi lahko označeval ime izdelovalca lajn pri nas. Ali pa
le preprodajalca? Žal tega ni več moč izvedeti, pa tudi raziskovanja lajn sem se
lotila v času, ko le te niso bile več v rabi, zato je velika večina podatkov nezadostna za
širše pojasnjevanje in sklepanje o vlogi in glasbeni funkciji lajn pri nas. Večina igralnih
mehanizmov lajn, ki so se ohranile do danes, je žal poškodovanih in glasbena anatiza
le-teh ni več mogoča. Iz redkih ohranjenih programskih kartic pa je le razvidno,
da so z lajnami prihajale k nam evropske modne melodije minulega stoletja:
Straussove uspešnice kot so Na lepi modri Donavi, tirolski, bavarski in češki
valčki in polke ter domoljubne pesmi, napevi in hvalnice avstro-ogrskega
cesarstva. Nekaj teh melodij lahko stišimo še danes v repertoarjih slovenskih
godcev s frajtonaricami starejše generacije.

Kot spomin (ati v posmeh?) na nekdaj popularne lajne, še danes pustne
maškare na Koroškem, v Poljanski dolini, v hrastiiiški okolici, na Dolenjskem in
v Slovenskih goricah vozijo lajno: godca v zaboju.

233]

_j

Mira Omerzel Terlep

LITERATURA IN VIRI

ADLEŠIČ, Miroslav, 1964: Svet žive fizike. Akustika, Ljubljana

BACHMANN-GEISER, Brigitte, 1981: Die Volksmusikinstrumente der Schweiz, HEVI, 1/4,
Leipzig

BUCHNER, Alexander, 1959: Vom Glockenspiel zum Pianola, Praga; 1981: Bunte Welt der

Musikinstrumente, Praga
CAPUDER, Carol, 1915: Zgodovina C. in Kr. pešpolka št. 17, Celovec
Gorenjec (časopis), 1905, 1906

FISTER, Peter, 1986: Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana

HACQUET, Baltasar, 1801: Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden,

Illyrer und Slaven, I. Theil, Leipzig
JALEN, Janez, 1958: Vozarji, I. Ovčar Marko, Celje
JUREČIČ, Valt, 1992 (14.4.): Beraška izkaznica. Delo
MAROLT, France, Terenska mapa št. 6 in 7.
KLADNIK, Darinka, 1983 (5.1.): Jesiharji in lajnarji. Dnevnik

KUMER, Zmaga, 1986: Die Volksmusikinstrumente in Slowenien, HEVI, 1/5, Ljubljana
KUNZ, Ludvik, 1974: Kunz, Die Volksmusikinstrumente der Tschechoslowakei, HEVI, 1/2,
Leipzig

KURET, Niko, 1965: Praznično leto Slovencev, I. Celje

KLIER, Karel Magnus, 1956: Volkstümliche Musikinstrumente in den Alpen, Kassel und Basel
KUMER, Zmaga, 1983: Ljudska glasbila in godci, Ljubljana

KURET, Primož, 1973: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Ljubljana
OMERZEL-TERLEP, Mira, 1994: Ljudske lajne - instrumentalni predhodniki sodobnih

računalnikov. Glasba v tehničnem svetu - Musica ex Machina - Die Music in der

Technischen Welt, Ljubljana
OMERZEL-TERLEP, Mira, Terenski zapisi, 1980-1994
PLETERSKI, Maruša, 1987: Železnice v Bohinju, Bohinjski zbornik
PLETERŠNIK, Maks, 1894-1895: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana
REMNANT, Mary, 1978: Musical Instruments of the West, London
PRÄTORIUS, Michael, 1619: Syntagma musicum, II., De Organographia
SACHS, Curt, 1962: Reallexikon der Musikinstrumente, Hildesheim
SÄROSI, Bâlint, 1967: Die Volksmusikinstrumente Ungarns, HEVI, I/l, Leipzig
SCHICKHAUS, Karl Heinz, 1981: Über Volksmusik und Hackbrett in Bayern, München - Wien -

Zürich

STANONIK, Marija, 1992: Goriška Brda in umetaost besed, Ebrolog, 2/1, LUI, Ljubljana
ŠTREKELJ, Karel, 1895-1923: Slovenske narodne pesmi I-IV, Ljubljana
Tritonus, zgoščenka s knjižico, (brez letnice).

TOMAŽIČ, Tanja, 1992: Glasbena omara. Etnolog 2/2, LIH, Ljubljana
HEVI - Handbuch der europäischen Volksmusikinstrumente, Leipzig

234

Od lire do lajr\e

BESEDA O AVTORICI

Mira Omerzel Terlep, dipl. etnologinja in
dipl. muzikologinja, deluje kot svobodna umet-
nica in raziskovalka slovenske kulturne dedi-
ščine. Kot poustvarjalka in vodja ansambla
Trutamora Slovenica ter potujoča pedagoginja
oživlja in rekonstruira slovensko ljudsko glasbo
in jo koncertno predstavlja kot kustodinja
etnomuzikološkega izročila sirom po svetu.

Njeno raziskovalno delo in razprave so
posvečeni predvsem ljudskim glasbilom in
pesmim (razprave in serija gramofonskih plošč
in zgoščenk z etnomuzikološkimi komentarji
Slovenske ljudske pesmi in glasbila, I-II,
Beograd-Ljubljana, 1982-1985, Zvočnost
slovenskih pokrajin, III-FV, Ljubljana, 1987-1991,
Derbleiche Mond/Bledi mesec, München, 1991,
serija televizijskih dokumentarnih oddaj
Slovenska ljudska glasbila in godci, I-IX, TV
Slovenija, 1980-1984), zvočni identiteti slovenst-
va, vplivu zvoka na človeka in odnosu med
človekom in živaljo (Konji naše pravljice, 1996).

ABOUT THE AUTHOR

Mira Omerzel-Terlep has a degree in
ethnology and musicology and is a free lance
artist and researcher of the Slovene cultural
heritage. She leads the ensemble Truramora
Slovenica and performs with it, acting as an
itinerant educator, reviving and reconstructing
Slovene folk music. Through her concerts she
promotes the Slovene musical heritage and acts
as a curator of the ethnomusical heritage by
performing in concerts all over the world.

Her research work and articles are
primarily dedicated to folk instruments and
songs (a series of gramophone records and
compact discs with ethnomusical coirunentaries
Slovene folk songs and instruments, I-II,
Belgrade-Ljubljana, 1982-1985, The Timbre of
the Slovene Landscapes, III-LV. Ljubljana 1987-
1991, the compact disc "Der bleiche Mond/
Bledi mesec", Munich, 1991; a series of
television documentaries on Slovene folk
instruments and musicians, I-IX, TV Slovenia,
1980-1984); her further main interests are the
sound identity of the Slovenes, the influence of
sound on man, and on the relationship between
man and animal (Konji naše pravljice, 1996).

235

Mira Omerzel Terlep

SUMMARY

FROM LYRE TO BARREL-ORGAN

The historical evolution of the musical instrument and automatic organs

The hurdy-gurdy, a musical instrument and later sound source or automatic
instrument, marks the beginning of the history of mechanised musical
instruments. It was derived from its medieval predecessor, the organistrum, an
instrument whose development was based on even older technical and sound-
related inventions and cultures. Predecessors of automatic instruments were the
hurdy-gurdy (German: Drehleier) and the barrel-organ (Drehorgel). The develop-
ment of mechanised musical instruments reached its peak with the automatic
organ {Leierkasten, Polyphon, Orchestrion and the Uke) in the 19th century. In
Slovenia they were mainly imported from Vienna and Prague (the Klepetar com-
pany). Slovenes use the general expression lajna for all varieties of the large
family of hurdy-gurdies, barrel-organs and orchestrions, though in individual
areas other names have been preserved: kosten or lajer kosten, drehorgel, klepetaš,
muska or škrinca, as well as lejla, najna, tonga or lejra.

At the turn of the century several types of hurdy-gurdies and barrel-organs
were common in Europe (and also in Slovenia) which belonged to two major
families: the actively played hurdy-gurdy on which melodies are played
accompanied by drone strmgs (the small hurdy-gurdy - Drehleier) and the barrel-
organ with grooved cylinders or perforated plates and tapes. The latter can be
further divided into little barrel- organs (Drehorgel) with pipes that are sounded
by cranking a wheel and the large and small automatic musical instruments:
Leierkasten, orchestrions, polyphons, musical pictures and musical boxes.

The first sources that mention hurdy-gurdies in Slovenia go back to the
17th (the dictionary Dictionarium carnioticum) and 18th century (B. Hacquet,
Abbildung und beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und
Slaven) and refer to their use in Camiolia and Čičarija (Istria). Slovene sources
also make mention of duets of a hurdy-gurdy and bagpipes as accompaniment
to dancing, indicating that the musical practices which were most popular in
neighbouring european countries were common in Slovenia too.

In Slovene folk songs the hurdy-gurdy is mentioned in ballads (see K. Stiekelj,
F. Marolt) about Bluebeard and knight Ulinger who in songs of later date appears
as a Gypsy (or impoverished person, perhaps beggar) and seduces girls by playing
the hurdy-gurdy and singing. This indicates that it was customarily to sing while
playing the hurdy-gurdy as it was then not only possible but also fashionable with
the actively played hurdy-gurdies (Drehleier) accompanied by drone strings. In
folk songs the hurdy-gurdy always "sings quite nicely".

In 1902 the probably last musician to play the hurdy-gurdy or barrel organ
(unfortunately, the sources do not provide exact information as to which type of

236

Od lire do lajne

instrument) in the Slovene ethnic territory died. The register of deaths of the
municipality of Črna na Koroškem indeed refer to Johann Pukl as a hurdy-gurdy
(or barrel-organ) player and itinerant musician. In neighbouring Austria the last
hurdy-gurdy musician is supposed to have died in 1904 (see K. M. Klier). The
actively played hurdy-gurdy was an important musical instrument of medieval
itinerant musicians and later of beggars. Sources and reports from the Slovene
ethnic territory strongly indicate that this was also true of itinerant musicians
and beggars in Slovenia.

The number of beggars increased substantially under the Austro-Hungarian
empire when Slovenes too served in the army. War-invaUds were given small
portable automatic barrel-organs as a kind of discharge compensation; they were
to make a living by playing them in villages and towns, that is as beggars. During
the period of Napoleonic rule the (military) authorities acted likewise. In the
course of centuries the barrel-organ thus came to be a symbol of poverty and
begging, of something dirty and shabby.

At the turn of the century smah portable barrel-organs became gradually
extinct and made way for large automatic organs, imported to the Slovene ethnic
territory by prosperous inn-keepers and tradesmen. They were used to attract
local workers to the inns in the environs of Bohinj (during the construction of
the Bohinj Railroad) in Jesenice (ironworks). Kropa (a wrought-iron centre), in
the crafts and ironworks centres in Poljanska and Selška Valleys, the settlements
around the mines and ironworks of Koroška (Črna, Mežica, Prevalje, Ravne),
the collieries of Zasavje (Hrastnik and Trbovlje), the towns of Ljubljana, Maribor
and Kranj, the crafts centre of Radovljica, the mining town of Idrija, and probably
also elsewhere (my research was largely centred on Gorenjsko and partly included
also Koroška, Štajerska and Notranjsko). It is from these areas that the majority
of preserved specimens of barrel-organs and automatic organs stem.

An automatic organ that was originally in Dravograd (and is now kept in
Naklo) bears three inscriptions: "Musik-Automat Kaltioph", (next to the slot for
the coins which activate the instrument's mechanism) "1 Kreuzer" (later these
slots for 1 kreuzer or 10 hellers were adapted to accept dinar coins) and "Theodor
Fehrenbach, Uhrmacher, Marburg a/d Drau". The last inscription might mean
that a maker of barrel-organs was based in Slovenia or that he was a retail seller.
Unforttmately, there is no way to answer this question; furthermore, my research
was undertaken at a time when barrel-organs were no longer used and the major
part of the gathered information does not allow a broader view or conclusions
on the role and musical function of barrel-organs in Slovenia. The mechanisms
of preserved automatic organs are as a rule damaged and a musical analysis is
therefore not possible. The rare programming cards that have been preserved,
however, indicate that the barrel-organs (orchestrions) in Slovenia played the
melodies that were fashionable in Europe in the past cenhiry (Strauss' great
successes tike The Blue Danube, Tyrolean, Bavarian and Bohemian waltzes and

237

Mira Omerzel Terlep

polkas, patriotic tunes as well as hymns of praise to the Austrian-Hungarian
Empire). Some of these tunes are still on the repertoire of Slovene accordion
players of the older generation.

In memory (or perhaps in derision) of the once popular hurdy-gurdy, carnival
masks in Koroška, Poljanska Valley, around Hrastnik, in Dolenjsko and in Slovenske
gorice portray a "wheeled hurdy-gurdy", that is a musician in a box.

RESUME

DE LA LYRE À L'ORGUE DE BARBARIE

L'évolution de l'instrument, de la forme médiévale de type actif au
précurseur instrumental de l'ordinateur contemporain

La vielle fut un instrument et plus tard un automate musical, orgue de
Barbarie, qui est à l'origine de l'histoire des machines musicales. Elles se sont
développées à partir de leurs prédécesseurs médiévaux {organistrum), dont les
sources remontent aux inventions techniques et sonores des cultures anciennes.
Les prédécesseurs des automates musicaux sont les orgues tournants {die
Dreihleier) ainsi qu'un autre type d'orgues tournants {Drehorgel). Les automates
musicaux ont connu l'apogée de leur développement sous la forme de
l'automatophone {types Leierkasten, Polyphon, Orkestrion etc.) au 19ème siècle.
Ils sont arrivés chez nous surtout en provenance de Vienne et de Prague (entreprise
Klepetaš ). La langue slovène a un nom commun pour tous les types de la famille
des veilles, des orgues de Barbarie et des automates musicaux: c'est lajna. Dans
certaines régions nous avons conservé aussi les noms comme: kosten ou
lajerkosten, drehorgel, klepetaš, muska ou škrinca, et aussi lejla, najna, tonga,
ou leira.

A cheval sur les deux siècles, l'espace européen (et l'espace slovène
également) a connu plusieurs types de vielles, qui appartiennent à deux grandes
familles. La première, c'est la forme active des vielles - avec elle, on peut jouer les
mélodies tout en s'accompagnant aux cordes accordées au faux bourdon {die
Drehleier). La deuxième famille, ce sont les automates musicaux, orgues de
Barbarie, avec les cylindres à clous ou les planches perforées et les rubans. Ces
derniers peuvent encore être divisées en des "petites orgues de Barbarie
tournants" {die Drehorgel) à im mécanisme à flûtes, qui fonctionne quand on
tourne la manivelle et les petites et les grands automates musicaux Leierkasten,
Orkestrions, Polyphones, les images chantantes ou les boites musicales.

Les premières deux sources qm mentionnent les vielles remontent au 17ème
siècle (le dictionnaire Dictionarium camiolicum) et au 18ème siècle (B. Hacquett,
Abbildung imd beschreibung des Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und
Slaven) et témoignent de l'existence de vielles en Camiole ainsi qu'à Čičarija en

238

Od lire do lajne

Istrie. Les sources Slovènes mentionnent la vieUe en duo avec les cornemuses,
qui accompagnent les danses. On y voit donc la parenté avec la pratique de
l'interprétation musicale la plus populaire dans les pays voisins européennes.

Dans la chanson populaire la vieUe est souvent mentionnée dans les
chansons de type balade (notes de K. Štrekelj, F. Maroti) sur le chevatier Barbe-
bleue ou Ultiiger, qui dans les chansons plus jeunes apparaît sous les traits d'un
tsigane (pauvre, mendiant?), qui avec sa vielle et son chant séduit les filles. C'est
une preuve de la pratique du chant accompagné de la vielle, qui à l'époque était
possible et populaire avec le type actif des vielles {drehleier) accompagnées au
faux bourdon. Dans toutes les chansons populaires "la vielle chante très bien".

Dans le registre des morts de Črna na Koroškem on peut voir qu'en 1902
s'achève la carrière du musicien de petite vielle manuelle du type drehleier ou
drehorgel (hélas les sources ne mentionnent pas exactement de quel type
d'instrument ou automate il s'agit), probablement le dernier joueur de vielle
ambulant "Drehorgelspieler", Johann Pukl, qui a joué dans le territoire ethnique
slovène et autrichien. Selon K. M. Klier, le dernier joueur de vielle en Autriche
est mort en 1904. La vielle de type actif était tm instrument important pour les
musiciens médiévaux ambulants, puis pour les mendiants. Selon les sources et
les rapports, cette information est applicable au territoire ethnique slovène aussi.

Le nombre des mendiants avait augmenté surtout à l'époque de l'empire
austro-hongrois, sous lequel les Slovènes faisaient leur service militaire aussi.
Les invatides de guerre recevaient pour rente un petit orgue de Barbarie portable
(automate), qui leur a permis de survivre, ou plutôt de mendier, en se déplaçant
d'ime ville à l'autre. Les autorités napoléoniermes ont pratiqué la même chose.
Donc, à travers les siècles, l'orgue de Barbarie est devenu un synonyme de
pauvreté, de saleté, de mendicité...

A cheval sur les deux siècles, les petits orgues de Barbarie manuels laissent
place aux grands automates musicaux, importés dans le territoire slovène surtout
par les propriétaires d'auberges et par les commerçants. C'était pour eux le moyen
d'attirer dans leurs locaux la classe ouvrière, surtout dans les alentours de Bohinj
(durant la période de la construction du chemin de fer), à Jesenice, Kropa, Selška
et Poljanska dolina, dans la région des mines (Hrastnik, Trbovlje), ainsi que dans
les villes de Ljubljana, Maribor, Kranj, Radovljica Idrija et sûrement dans d'autres
endroits (j'ai fait mes recherches surtout dans la région de Gorenjska, partiellement
en Koroška, Štajerska et Notranjska).

Ce sont les lieux dans lesquels se sont conservés jusqu'à nos jours de
nombreux exemples d'orgues de Barbarie et d'automates musicaux.

Inscription sur l'orgue de Barbarie de Dravograd (qui se tiouve actuellement
à Naklo), "Musik-Avtomat Kaltiopf ", est accompagnée de la mention "1 Kreuzer"
à côté de la fente pour la mormaie qui peut activer le mécanisme. On hrouve aussi
une autie inscription "Teodor Fehrenbach, Uhrmacher Marburg a/d Drau". Cette
inscription pourrait signifier le nom de l'artisan qui a fabriqué cette machine

239

Mira Omerzel Terlep

chez nous. Ou seulement le vendeur? Hélas on ne peut pas le savoir. J'ai commencé
ma recherche sur les orgues de Barbarie à l'époque où ces derniers ne s'utilisaient
plus. La plupart des données est insuffisante pour pouvoir expliquer et déduire
d'une manière plus large le rôle et la fonction musicale des vielles chez nous. La
plupart de mécanismes des orgues de Barbarie conservés sont malheureusement
hors d'usage, ime analyse musicale n'est donc plus possible. Quelques rares cartes
de programmation qui sont conservées prouvent que, grâce aux orgues de
Barbarie, l'on a importé les airs populaires européennes de l'époque (les grands
succès de Strauss, comme p.ex. Sur le beau bleu Danube, les valses et les polkas
tyroliennes, bavières et tchèques, les airs patriotiques de l'empire austro-
hongrois). Quelques tmes de ces mélodies ont été reprises par des accordéonistes
Slovènes de la vieille génération.

Comme souvenir des orgues de Barbarie populaires d'autrefois, on retrouve
aujourd'hui, pendant le carnaval en Carinthie, dans la vallée Poljanska, aux
alentours de Hrastnik, à Dolenjska et à Slovenske gorice, les masques qui poussent
devant eux l'orgue de Barbarie: c'est le musicien qui est caché dans ime boîte.

24a

ZGODOVINSKI ORIS BABIŠTVA
NA SLOVENSKEM IN PORODNA POMOČ
V FARI VELIKE BRUSNICE NA DOLENJSKEM
OD 1840 DO 1945

Irena Rozman

IZVLEČEK

Prispevek obravnava temeljne značil-
nosti zgodovine babištva in porodne pomoči
v dominatnem in vaškem kulturnem prostoru
na Slovenskem, v katerega je vpeta analiza
porodne pomoči na podlagi rojstnih matičnih
knjig v fari Velike Brusnice na Dolenjskem
od 1840 do 1945.

ABSTRACT

The article deals with the basic features
of the history of midwifery and maternity
care in the dominant and village cultural
areas in Slovenia, comprising an analysis of
maternity care based on birth records from
the parish of Velike Brusnice in Dolenjsko
dating from 1840 to 1945.

UVOD

Zamisel za etnološko obravnavo porodne pomoči v vaških skupnostih na
podlagi podatkov iz rojstnih matičnih knjig se je porodila na eni strani ob
seznanitvi z domačimi in tujimi zgodovinskimi in etnološkimi deli avtorjev, ki
so si zastavih nalogo z matrikami obnoviti družinsko življenje v bolj ali manj
oddaljenih preteklih stoletjih, na drugi stiani pa ob lastiiem raziskovanju razmerja
med socialno-ekonomskimi razmerami, v katerih je potekal porod, in obredi, ki
so jih izvajah med njim.

Na prvi pogled med izhodiščema rü opaziti skupnega imenovalca. Medtem
ko smo vajeni, da se rojstvo, poroka m smrt (še vedno) obravnavajo zgolj z vidika
duhovne kulture v okviru šeg življenjskega cikla, velja za podatke iz matrik, da
osvetljujejo npr. socialni ustroj družine, demografske zakonitosti itd. Razlikujeta
se tudi po metodologiji: šege se raziskujejo s kvalitativno metodo-mtervjujem,
podatki iz matrik pa se anatizirajo s kvantitativnimi metodami.

V skladu z evolucionističnim konceptom m mitološko metodo raziskovanja
šeg so mnogi etiiologi prepoznavati še v 70. letüi šege zgolj kot prežitke arhaične

241

Irena Rozman

ontologije z apotropejskim delovanjem. Njihovo raziskovanje je bilo zatorej
osredotočeno v iskanje njihovega bajeslovnega izvora in pomena ter v natančno
popisovanje njihovega poteka (prim. Kuret 1974: 72; Rozman 1993:70-71; Weber
- Kellerman 1984: 23-29).

Da bi med sabo povezala in ponazorila nakazani izhodišči pričujoče
raziskave, bom povzela primer razlage neke šege ob rojstvu.

Šega, da so med porodom zatemnih okna, se je največkrat razlagala z vero,
da se s tem zavarujeta porodnica in novorojenček pred zh duhovi (Orel 1945:
266). Ta vera nesporno izpričuje, da je sleherni porod skrivnosten dogodek, ki se
je lahko končal tragično tako za porodrüco kot za novorojenčka.

Kolikokrat se je, npr. v 19. stoletju predvsem zaradi nestrokovne porodne
pomoči, to tudi v resnici zgodilo, ugotovimo tako, da primerjamo podatke o
vzrokih smrti novorojenčkov iz mrliške matične knjige s podatki o strokovni
usposobljenosti babic iz rojstne matične knjige. Če upoštevamo, da je porod
posebno stanje, ki v trenutku postavi na glavo utečeno vsakdanje življenje, je
delna osamitev porodnice povsem normalna, če ne že nujna za ohranitev
medsebojne povezanosti družine. Ta je bila pomembna tako za porodnico, ki je
potrebovala mir, kot za družinske člane, ki so morali še naprej opravljati svoje
vsakdanje obveznosti in skrbeti za čimbolj normalen potek življenja v družini. V
vaških skupnostih, kjer je bil še nekaj let po drugi svetovni vojni porod na domu,
so morah v ta namen žrtvovati enega izmed bivalnih prostorov. To so štorih zelo
hitro in preprosto, skoraj simbolično: zaprli so vrata in zagrnili okna. Na
komunikacijski ravni je takšno dejanje znak, da je vstop v prostor določenim
družinskim članom prepovedan. Sklepam, da so za izoblikovanje in ohranjanje
omenjene šege bili pomembni sociakio-psihološki (potreba po miru in intimnosti)
in socialno-ekonomski (prostorska stiska) dejavniki. V zvezi s spremembo
pomena te šege Vilko Novak pravi:" Ob porodu so skušati zavarovati pred zlim
vplivom tako porodnico kot novorojenca s tem, da so ju čim bolj ločili od okolja.
(...) Če danes pri nas zastirajo okna v sobi, je to že zdravstvena skrb, toda ostanek
stare šege" (Novak 1960:179).

Na nekatere socialno-ekonomske okoliščine v vaških skupnostih, v katerih
sta se odvijala porod in nega dojenčka še pred štiridesetimi leti (v 50. letih 20.
stoletja), je prva opozorila etnologinja Fanči Sarf. Poudarila je naslednje s porodom
in nego dojenčka povezane socialno-higienske težave: to so bile težave s
prostorom, kjer je žena rodila, s posteljo in posteljnino, z navzočnostjo ali
odstranitvijo družinskih članov med porodom, s pomočjo, opremo za dojenčka
m njegovo nego (Šarf 1979:345). Dalje je opozorila, da vsak izmed obravnavanih
problemov terja obsežno samostojno raziskavo (Šarf 1979: 345) .

Nekatere rojstne šege (npr. magične-religiozne prepovedi med nosečnostjo,
porodom in po porodu) sem najprej raziskovala z vidika duhovne kulture in
šele kasneje z vidika socialne kulture. Razlogov za to je bilo več, ključno pa je
bilo spoznanje, da sta, zaradi naraščajočega deleža strokovne porodne pomoči.

242

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i

postopoma pešala njihova vloga in pomen od 20. let do srede 50. let 20. stoletja
(prim. Makarovič 1985:475,239). Sploh pa to velja za drugo polovico 50. let, ker
sta bila tedaj porod v porodnišnici in zdravniški pregledi med nosečnostjo že
splošen pojav.'

Po šestih intervjujih se je pokazalo, da takšne terenske raziskave iz
metodološkega zornega kota ni mogoče izpeljati, ne da bi poprej nekaj več vedela
o posebnostih socialnih in ekonomskih dejavnikov, zaradi katerih so se magična
dejanja ohranjala in/ali spreminjala svojo vlogo in pomen, kar je dalo pečat
načinu življenja v obravnavanem območju in času. Da se pri tem ne bi preveč
oddaljila od raziskave, sem poskušala ugotoviti tisti socialno-ekonomski dejavnik,
ki je neposredno povezan z okoliščinami, v katerih je potekal porod. Odkrila
sem ga v porodni pomoči. Fanči Šarf je v omenjenem prispevku okvirno označila
tudi značaj porodne pomoči v vaških skupnostih: "Danes govorimo o strokovni
pomoči. Sedemdesetletne, osemdesetletne in še starejše matere nam v nekaterih
krajih pripovedujejo, da je bil pri porodu navadno samo mož ati da je mož šel po
sosedo, da je bila v vasi žena, ki je bila porodov vajena, da je potem prišla babica,
ki pa ji niso tako zaupali ali pa je sploh niso klicali, ker bi bilo treba plačati."
(Šarf 1979:346). Iz navedka je mogoče sklepati, da je še v prvi polovici 20. stoletja
v vaških skupnostih zaradi socialno-ekonomskih razmer prevladovala
nestrokovna porodna pomoč. Ta splošna ugotovitev pa ni veljala enako za vse
občine, kakor tudi ne za vse vasi. Zato je bilo treba najprej ugotoviti, kakšne so
bile razvojne težnje porodne pomoči v vaških skupnostih od začetkov do prve
polovice 20. stoletja. Metoda intervjuja ni bila kos zahtevi. Tako na primer ni bilo
mogoče ugotoviti, kolikokrat je pri porodu pomagala izprašana babica in
kolikokrat neizprašana, v katerih vaseh je bila strokovna porodna pomoč bolj
uveljavljena in v katerih manj in kdaj se je v posameznih vaseh pričela uveljavljati
strokovna porodna pomoč. Zanimala me je tudi vrsta nestrokovne porodne
pomoči, ki naj bi odgovorila na vprašanje, ati je bila porodna pomočnica mati,
tašča, soseda ati neizprašana vaška babica.

Takšne tiiformacije je iluzomo pričakovati od ustnega vira. Proučevanje
porodne pomoči po rojstnih matičnih knjigah se je izkazalo za pravibio odločitev.
Splošna ugotovitev kaže na obstoj dveh obtik porodne pomoči, v okviru katerih
smemo pričakovati razlike v celotni kulturi rojstva, torej tudi v času, ko se prične
proces slabitve vloge in pomena rojstiiih šeg. Na tem mestu se moji izhodišči
skleneta.

1 šele v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja je večina vaških žensk rodila v porodišnici, čeprav se
je ta težnja postopoma uveljavljala od konca druge svetovne vojne, v mestih, npr. v Ljubljani z okohco, pa že od
hidesetih let 20. stoletja naprej. Medtem ko je bilo leta 1951 že 43 % porodov v porodnišnici, jih je bilo pred
letom 1945 le od 5 -15 % (Lavrič 1953:63).

243

Irena Rozman

NEKAJ DROBCEV IZ ZGODOVINE PORODNE POMOČI IN
BABIŠTVA NA SLOVENSKEM

Analiza porodne pomoči je le del obsežnejše raziskave o kulturi rojstva v
brusniški fari na Dolenjskem v času od 1840 do 1945. Proučevanja zgodovine
kulture rojstva sem se lotila z namenom ugotoviti odklon v razvoju porodne
pomoči v vaških skupnostih od razvoja porodne pomoči v dominantni kulturi,
ki mu lahko sledimo prek zakonov s področja zdravstva, zgodovine babištva in
zgodovine porodništva. Za definiranje omenjenega odklona, ki pomeni medse-
bojno dialektično povezanost med tradicijo strokovne oz. nestrokovne porodne
pomoči v vaških skupnostih in razvojem porodne pomoči v dominantni kulturi,
sem se morala seznaniti z razvojem babištva na Slovenskem.

Za proučevanje zgodovine porodne pomoči na Slovenskem je na voljo kar
nekaj pisnih virov ter historično medicinskih del, ki obravnavajo razvoj porodništ-
va, ginekologije in babištva. Kjub temu se pri nas etnologi še niso lotih raziskav s
področja kulture rojstva. Zato sem teoretične usmeritve za etnološko proučevanje
zgodovine razvoja porodne pomoči črpala iz dela nemške avtorice Ricarde Scherzer.

Porodna pomoč je v detih, ki so mi bila na voljo, obravnavana skupaj z
razvojem babištva. To velja tudi za delo Babice avtorice Ricarde Scherzer. Te naloge
se je lotila na podlagi ohranjenih pravilnikov za babice. Opirajoč se na teoretični
koncept o tipih "znanja" Gemota Böhmeja, ki gaje umestila v koncept "življenjskega
prostora", kot ga je opredeHl predstavnik fenomenološke filozofske smeri Husserl,
je prikazala medsebojno odvisnost zgodovine babiškega stanu in porodniškega
znanja^ ( Böhme 1980:19 cit. po Scherzer 1988:19-24).

Böhme raztikuje med ljudskim - izkustvenim znanjem in znanostjo. Njegovo
znanstveno prizadevanje je usmerjeno v opredeljevanje tipa znanja, v iskanje
zveze med vsebino znanja in njihovim nosilcem, v določanje družbenega pomena
znanja za njegove nosilce, k razjasnitvi vprašanja o razmerju med razvojem
znanosti in ljudskim znanjem itd. Po Böhmeju so to ključna izhodišča, na podlagi
katerih je mogoče obnoviti ljudsko znanje babic, pri čemer še posebej poudarja
njihov družbeni položaj (Böhme 1980 cit. po Scherzer 1988:22). Porodniško znanje
babic je bilo potemtakem odsev njihovega družbenega položaja. V tem smislu je
Böhme razdelil zgodovinski razvoj babištva - s tem pa tudi značaj porodne pomoči
in porodniškega znanja, na štiri zaporedne stopnje: porodno pomoč kot obliko
medsebojne ženske pomoči, porodno pomoč kot uradno dolžnost, porodno
pomoč tradicionalne dobe in porodno pomoč sodobne dobe (Böhme 1980 cit. po
Scherzer 1988: 22).

2 Po Husserlu posameznik živi v danem izkustvenem svetu. Tvori ga intencionalni odnos posameznikov
(realnih subjektov) do okolja (realnih objektov). Ta subjektivni svet imenuje Husserl življenjski prostor aH omejeni
svet, ki ima svojo identiteto (Greverus 1978:98). Pri tem intencionakiosti v fenomenološkem smislu ne smemo
pojmovati kot izraz neopisljivega notianjega sveta subjektivnih duševnih izkušenj, ampak kakor da nujno
uporablja komunikativne kategorije jezika, ki spet predpostavljajo jasne oblike življenja, ki se sčasoma preobli-
kujejo (Giddens 1989:20). V odkrivanje življenjskih oblik je usmerjena etnologova pozomost.

244

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

Votiv. E 297, hrani Posavski muzej Brežice."V
zahvalo za srečen porod. Mrak". Izvor: Rakovnik pri
Šentruperhi na Dolenjskem (foto: Ivanka Počkar,
marec 1995). ♦ Votive offering, E297. Kept by
Posavski Museum in Brežice. "Thanksgiving for a
healthy birth ". Origin: Rakovnik near Šentrupert in
Dolenjsko. (Photograph: Ivanka Počkar, March 1995)

V nadaljevanju povzemam po Petru Borisovu, Vitu Lavriču in Babiškem
vestniku zgolj orientacijski zgodovinski pregled razvoja babištva in porodne
pomoči na Slovenskem.

Izvorno je porodna pomoč temeljila na solidarni pomoči med ženskami.
Tisto, ki si je z izkušnjami nabrala največ znanja, so ženske izvolile za babico.
Bila je nosilka porodniškega znanja v mejah svojega življenjskega prostora.
Kolikšno je bilo znanje babic, je mogoče deloma obnoviti na podlagi virov s
področja ljudske medicine. Z gotovostjo lahko povzamemo, da je bilo njihovo
izkustveno in intuitivno znanje prepleteno z magičnimi dejanji (glej Mödemdorfer
1964; Zadravec 1985: 257-260).

Po Scherzerjevi sovpada na Nemškem konec prve in začetek druge stopnje
v razvoju porodne pomoči v 15. stoletju z nastankom cerkvenih pravilnikov za
babice, katerim so slediti še mestni in kasneje zdravniški^ (Scherzerl988: 26-32,
39-46). V drugi stopnji razvoja babištva, ko so bile babicam zaupane nekatere
uradne naloge, npr. krst v sili, pričanje na sodnih procesih, se je spremenil njihov
položaj v družbi, vendar pa njihovo porodniško znanje ni napredovalo^. To je

3 Razloge za uvedbo pravilnikov in tako institucionalizacije babiškega poklica pripisujeta nemška
zgodovinarja G. Heinsohn in G. Steiger demografski politiki v 14. stoletju, katere namen je bil uničiti znanje
modrih žensk - babic o kontracepciji in abortusu. Ob tem pojasnujeta zvezo med prekinitvijo prakse načrtovanja
rodnosti v Evropi in preganjanjem čarovnic, ki se je začelo okrog leta 1360. Na podlagi teh dveh procesov
ugotavljata, da je bilo preganjanje čarovnic - babic stranski produkt boja proti kontroli rojstev. (G. Heinsohn, G.
Steiger 1993)

4 Do druge polovice 17. stoletja je na splošno prevladovala zelo nizka strokovna raven porodnih
pomočnic. V zamotanih kazenskih primerih pa so kljub svoji preprostosti pričale na sodiščih kot sodne izvedenke
proti ženskam, ki so bile osumljene detomora. (Borisov 1995:22)

245

Irena Rozman

bilo Še vedno zgolj izkustveno. Pri tem je zanimiva ugotovitev Scherzerjeve, da
se je z uvedbo cerkvenih, mestnih in kasneje še zdravniških pravibiikov za babice
njihovo znanje siromašilo, monopol nad njim pa so postopoma prevzemali
zdravniki (Scherzer 1988:44; Borisov 1995:24). Pravilniki so prepovedati mnogo
"magičnih" dejanj, ki niso bila v skladu s krščanskim naukom, npr. lajšanje
porodnih bolečin. Z uvedbo krsta v sili pa so babice marsikatero porodnico
spravile v smrt. V prizadevanju, da bi rešile plod večnega pogubljenja, so s
posebno brizgalko vbrizgale v porodničino telo blagoslovljeno vodo, ki rü bila
bakteriološko neoporečna.'

Čeprav je o razvoju porodništva na slovenskih tleh pred Antonom
Makovcem, t. j. do leta 1788, ko so v Ljubljani izšle njegove Vshegarske bukve za
babize na desheli, malo znanega, je gotovo, da je nastopil prelom med prvo in
drugo stopnjo v razvoju babiškega stanu v 16. stoletju, ko so postale babice
uradne osebe. Avstrijski kazenski predpisi so od 16. do 18. stoletja zadevali tudi
porodne pomočnice v slovenskih krajih (Constitutio criminalis Carolina in
Constitutio criminalis Theresiana). To je obenem čas lova na čarovnice. Zato oba
zakonika imenujeta demone-inkubuse kot zapeljivce porodnih pomočnic-
sukubosov. Opisi teh demonov so povzeti po inkvizicijskem priročniku Malleus
maleticarum (Čarovniško kladivo, 1486) piscev Johannesa Sprengerja in Heinricha
Institorisa. Lov na čarovnice se je tako ponavadi začel pri babicah, katere so
preganjali predvsem zaradi suma odpravljanja plodu in dajanja kontracepcijskih
sredstev^ dolžui pa so jih tudi porodnega copranja zaradi njihovega neposrednega
stika z domnevnim čarovniškim materialom: s porodno posteljico, popkovnico
in novorojenčkovo mazjo (Borisov 1995: 21-22; prim. Scherzer 1988: 32-39;
Heinsohn, Steiger 1993:111-127; Dômôtôr 1981:149-159).

V drugi polovici 18. stoletja je nastopila na Slovenskem tretja razvojna
stopnja v babiškem poklicu. Babištvo se je izoblikovalo v "tradicionalni poklic".
Po Böhmeju so biti poglavitni razlogi za prehod v tretjo stopnjo postopna sekulari-
zacija življenja, zahteva po izobraževanju babic in vse večja konkurenca med
babicami in kirurgi - porodničarji (Böhme 1980: 37 cit. po Scherzer 1988: 60). To
je bil čas inovacij na področju porodništva, ki pa niso bistveno vplivale na porod-
niško znanje babic. Te so bile pridržane za kirurge - porodničarje, ki so jih babice
morale poklicati v primeru patološkega poroda, ko se je pokazala potreba po

5 V tretjem delu z naslovom Od porodov super ordengo te nature Vshegarskih bukev, Anton Makovic
svetuje babicam, naj za porod pripravijo škarje, trakove, zhegnano vodo, brizgalko, zanko, gobo za čiščenje in
večje število platnenih plenic. Če je materino življenje v nevarnosti, materino ustje dovolj odprto in je jajčni
mehur počil, mora babica nemudoma krstiti otioka; to stori z brizgalko tako, da vbrizga v maternico zhegnano
vodo. (Borisov 1995:88)

6 Med arhivskim gradivom loškega gospostva so tudi deželno sodni protokoli iz 17. stoletja, v katerih
zasledimo primere mazaštva. Leta 1626 je loško sodišče obravnavalo primer, da je pastorka zanosila z očimom.
Njena mati ni vedela za to razmerje, še manj za posledice. Hči je materi samo zatrjevala, da se ji je ustavilo
krvavenje. Zato je šla mati po nasvet na tedenski sejem v Škofjo Loko. Tam je našla mazačko, ki ji je svetovala,
naj si oskrbi vršiček s češnjevega drevesa in muškatni orešček, oboje naj namoči v vino in naj da pijačo piti hčeri,
ki se ji bo spet povrnilo mesečno perilo. (Blaznik 1979: 56)

246

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

uporabi instrumentov, npr. porodnih klešč, aH po izvršitvi manjših ah večjih
operativnih posegov. Porodniško znanje babic je bilo v tem obdobju še vedno
izkustveno in je bilo skupaj z njihovimi pristojnostmi vezano na predpise v
babiških pravilnikih. Pravilniki so torej določali obseg njihovega znanja in
pristojnosti, ki so prenehale v primeru patološkega poroda. Tako so babice postale
podrejene kirurgom in ranocelnikom, katerih porodniško znanje je bilo še v 15.
stoletju zelo skromno kljub temu, da so tedaj že izvajali carski rez na mrtvi
porodnici, perforacijo glavice in razkosanje ploda (embriotomijo). Pri tem ne
smemo prezreti, da so bili kirurgi zaradi predsodkov tedanjega časa izključeni
iz neposrednega stika s porodnico pri normakiem porodu. Porodniško znanje
so kasneje razvijah le na osnovi bogatih praktičnih izkušenj, ki so jih jim posre-
dovale babice (Borisov 1995: 24, 26; Scherzer 1988: 45-46). Naj poglavitne
značilnosti tretjega obdobja podkrepimo še z zgodovinskimi dejstvi.

Prvo: Vpeljava babiških tečajev v Ljubljani leta 1753 za Kranjsko, v Celovcu
leta 1753 za Koroško, v Gradcu leta 1753 za Štajersko in v Trstu leta 1815 za
Primorsko in slovenski del Istre. Anton Makovic je prvi vodil tečaje v slovenskem
jeziku in je leta 1782 spisal za podeželske babice prvi porodniški učbenik Prashanja
inu odgovori zhes Vshegarstvu. Dolžnosti in pravice, npr. plačilo za porod, so
bile določene z uradnimi predpisi in normativi cerkvenih oblasti o verskih dolž-
nostih babic. Značilnost predpisov do leta 1878, ko je Deželna vlada v Ljubljani
izdala dopobiilo k Poduku za babice, je büa, da niso vsebovati higiensMh predpi-
sov. Isto velja za učbenike. Šele Učna knjiga za babice o porodoslovju (1886) porod-
ničarja Alojzija Valenta je vsebovala higienske predpise (Borisov 1995: 70-71).

Drugo: Kot prežitek prejšnjega, terezijanskega obdobja, ko so ženske
porodniško znanje izpopolnjevale pri starejših, izkušenih in zapriseženih babicah,
smemo šteti uredbo iz leta 1786; ta je dopuščala izjeme za osebe, ki so se izurile
v porodni pomoči pri izprašanui babicah ah ki so vrsto let samostojno delovale
pri porodih in so bile nato tudi izprašane m zaprisežene. Šele leta 1812 so guber-
nijski predpisi odvzeti na kranjskih tieh okrožnim zdravnikom pravico izobraže-
vati in izpraševati babice. Po tem letu so se babice izobraževale na tečajih v
babiški šoh (Borisov 1995:70). Začelo se je obdobje intenzivne centralizacije
porodniškega znanja. Postopoma se je ta proces pričel že z ustanovitvijo porod-
nišnice za samske ati siromašne nosečnice v Meščanskem špitalu leta 1789, kjer
so si babiške gojenke pridobivale praktično znanje iz porodne pomoči pod
vodstvom izkušenega porodničarja (Lavrič 1953:42-43). Po letii 1796 so bile lahko
v porodnišnico sprejete revne samske nosečnice brez plačua le, če so se prepustile
vajam za ranocelnike in babiške učenke in če so privolile, da bodo določen čas
dojüe v sirotišnici (Borisov 1995 ; prim. Scherzer 1988:62-65).

Tretje: Izobraževabia doba za babice se je pričela daljšati (glej Lavrič 1953:
49-51).

Četrto: Pogoji za dosego poklica so zahtevati od kandidatke predvsem
morako neoporečnost - to sta poh-dila duhovnik in zdravnik, pismenost in lastiio

247

Irena Rozman

izkušnjo s porodom. Pri tem je zanimivo, da je zahteva po lastni izkušnji s poro-
dom, ki jo po ustanovitvi babiške šole smemo šteti za prežitek iz prvih dveh
razvojnih obdobij babištva, obstajala še v odloku dvorne pisarne z dne 20. 8.
1828 (Borisovl995: 23). Na podlagi te zahteve so se v 2. polovici 19. stoletja za
babiški poklic pogosto odločale nezakonske matere.

Četrto obdobje v zgodovini babištva je bilo po Böhmu v znamenju narašča-
nja števila porodov v porodnišnicah in naglega razvoja porodništva, kar je tudi
popolnoma spremenilo značaj poroda. Iztrgan iz življenjskega prostora se je
prvotni naravni in spontani dogodek v odtujeni sobi porodnišnice prelevil v
kontrolirano dogajanje, v programiran porod. Z vidika porodne pomoči je porod
izgubil značaj subjektivnega, osebnega dogodka (Böhme 1980:33 cit. po Scherzer
1988: 87). Četrta stopnja se je na Slovenskem pričela v začetku tridesetih let 20.
stoletja. Najprej jo je ovirala gospodarska kriza in nato še druga svetovna vojna.
Kljub temu, da je število porodov pričelo naraščati že v začetku tridesetih let, se je
naglo večalo v petdesetih letih in je v drugi polovici šestdesetih doseglo vrhrmec.
Tako smemo reči, da se je četrta stopnja uveljavila v drugi polovici petdesetih let.

Te spremembe je mogoče pripisati ne toliko razvoju porodništva in spre-
membam v zdravstveni zakonodaji, ker jih najdemo že v preteklih obdobjih raz-
voja porodništva, še posebej v tretjem, kohkor intenzivnim prosvetljevalnim akcijam
Rdečega križa in zdravstvenih ustanov, npr. Higienskega zavoda, s podporo države.

V tem poglavju smo se sprehodili skozi zgodovino porodništva in babiškega
stanu. Podrobneje smo se seznaniU le s tistimi zgodovinskimi dejstvi, ki pomenijo
mejnik v prehodu iz enega v drugo razvojno obdobje. Pri tem naj poudarim, da
je posebnost stoletja dolgega razvoja porodništva koeksistenca babiškega in
zdravniškega porodništva (Sherzer 1988: 22). Na osnovi povedanega je
samoumeven sklep, da se čas, ki ga zajema analiza porodne pomoči, umešča v
tretjo in začetek četrte stopnje v razvoju porodništva. Na tem mestu naj povem
le to, da se še v začetku 20. stoletja soočamo s tisto obliko porodne pomoči, ki je
zastopana v prvi stopnji razvoja porodništva in je bila že v drugi stopnji
prepovedana. Njene izvajalke so oblasti proglasih za mazačke.

OD IDEALNEGA K REALNEMU: BABIŠKO MAZAŠTVO

Zavest o nujnosti strokovne porodne pomoči se je v vaških skupnostih
udomačila zelo pozno. Etnološka besedila, ki obravnavajo šege ob rojstvu, nam
povedo, da so k porodom poklicaH starejšo, izkušeno aH tega posla vajeno žensko,
ki so ji rekli babica, na Štajerskem hebanka, na Koroškem ebanka ali pobiralka in na
Kranjskem babca. Storitev so ji plačali v naturi, hvaležnost pa so ji izkazali še z
vabilom na krstno gostijo. Na podlagi tega sklepamo, da je bila nestrokovna
porodna pomoč tako v navadi in samoumevna, da se etnologom - pri tem moramo
vedeti, da je bilo njihovo raziskovalno prizadevanje usmerjeno v odkrivanje in
popisovanje magičnih dejanj in krstnih šeg - ni zdelo vredno temu posvetiti več
pozornosti. Zapisi o porodni pomoči so zato skromni, vendar ravno zaradi tega

248

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem j

povedru: po erü strani nam govorijo, da je bila nestrokovna pomoč v navadi, po
drugi strani pa, da so bile neizprašane vaške babice spoštovane. Čeprav je bila
neizprašana vaška babica med člani vaške skupnosti nedvomno spoštovana, je
bila po pravilih zakona le šušmarka.

Porodna pomoč neizprašanih babic je bila nezakonita že od druge polovice
18. stoletja. Takrat so namreč izšh prvi odloki (leta 1755 in 1758), ki so predpisovati
strokovno izobrazbo babic za dajanje porodne pomoči (Borisov 1995: 27). Motiv
za izdajo babiških predpisov je bila zaskrbljenost deželnih oblasti zaradi padca
števila rojstev, ki je pomenil gospodarsko slabitev dežele. Oblasti avstroogrske
monarhije in kasneje Kraljevine SHS pa so storile premalo, da bi omenjeni odloki
zaživeli v družbeni praksi. Takšni predpisi so veljati zlasti za podeželje, kjer ni
bilo realnih možnosti za preprečitev mazaštva zaradi neprosvetljenosti, nizke
življenjske ravni, neurejenih socialnih razmer izprašanih babic, neorganiziranosti
javne zdravstvene službe ter pomanjkanja zdravnikov in babic (Borisov 1995:46).
Nenazadnje pa tudi zaradi zakoreninjenosti neizprašanih vaških babic v psihi
vaškega prebivalstva, ki je izhajala iz pomenske zveze pataloški porod - izprašana
babica in normalni porod - neizprašana vaška babica. Ti razlogi so se med sabo
zvezati v nerešljiv splet družbenih okoliščin. Ali drugače povedano: stopnja tole-
rantnosti dominantne kulture do posebnosti lokalnih skupnosti, ki se med drugim
kaže v neučinkoviti represiji in splošni nizki življenjski ravni prebivalstva, so
tvorili družbeno strukturo, v katero so se umestili ostali socialno-psihološki in
ekonomski dejavniki, ki so tvorili življenjsko podlago babiškega mazaštva.

Zahteve zdravstvenih zakonov po obvezni strokovni porodni pomoči niso
bile v skladu z življenjskimi možnostmi podeželskega prebivalstva. Razlika med
zaželenim stanjem na področju zdravstva in babištva in dejanskim stanjem je
bila velika in nepremostljiva (prim. Makarovič 1991: 481-519). Poudarila bom
samo nekaj omenjenih družbenih dejavnikov, ki so ovirati prodor strokovne po-
moči v vaško okolje. Prosvetljenost vaškega prebivalstva je bila nizka. Tako je
bila pismenost, kije osnovno merilo za ocenjevanje zaostalosti, na Kranjskem še
leta 1890 majhna. Le 56,95 % moških in 47 % žensk je znalo brati in pisati, šole pa
je tedaj obiskovalo le 65 % učencev (Jeršič 1974:103).

Ena izmed zahtev za opravljanje babiške službe je bila pismenost babic, te
pa so bile praviloma komaj pismene. O tem perečem problemu je poročal sanitehii
referent za Kranjsko: " (...) število babic na Kranjskem ne ustreza potrebam, na
drugi strani pa so njihovi prijemki tako majhni, da izprašane babice gledajo na
opravljanje babiškega poklica samo kot na priložnostno stransko zaposlitev in
tako tudi je, saj ima majhno plačilo za to službo za posledico, da se zanjo zanimajo
samo neizobražene kmečke ženske, ki večkrat ne znajo brati in pisati ali pa le
malo. Zato je iluzorno, da bi se mogti zanesti na pravünost tabel o porodih "
Geršič 1974: 99).

Odsotiiost sti-okovne porodne pomoči po posameznih okrajih so povezovati
s hribovitim značajem okrajev oz. posameznih občin v okraju, razpršenostjo in

249

Irena Rozman

Rojstni izkaz za leto 1882. Na podlagi zapisov v rojstnem izkazu babice A.H. je razvidno, da je

büa komaj pismena. ♦

250

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem '

♦ Birth certificate from 1882. The entries in the birth record made by midwife A.H. show that she
was practically illiterate.

251

Irena Rozman

TABELA 1: Število babic na število prebivalstva in delež strokovne porodne pomoči izražen v
odstotkih po okrajih Dravske banovine.

oddaljenostjo naselij od občinskih središč in nezadostnim številom babic, še
posebej pa njihovi neustrezni razporejenosti po upravnih enotah. Razmerje pri
babicah (avstrijsko povprečje: 1289 prebivalcev na babico, kranjsko: 1426
prebivalcev na babico) je bilo leta 1888 slabše samo v Gahciji: 5044 prebivalcev

252

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

na babico. Bukovim, Dalmaciji in na Štajerskem: 1696 prebivalcev na babico Jeršič
1974: 137). Babic je primanjkovalo zlasti v hribovitih predelih. Iz podatkov za
Kranjsko za leto 1880 je razvidno, da je bilo to razmerje najslabše v dolenjskih in
štajerskih okrajih. To stanje se je ohranjalo vse do petdesetih let 20. stoletja, kar je
razvidno tudi iz priložene tabele (prim. Lavrič 1953: 67-69; Borisov 1995:131). V
tabeli, izdelana je na podlagi statističnih podatkov za leto 1931, so ponazorjeni
podatki po posameznih okrajih o številu babic, o številu prebivalcev na babico
in odstotkih strokovne porodne pomoči.

Odstotek strokovne porodne pomoči je bil v veliki meri odvisen od zadost-
nega števila babic. Kjub temu, da je bil odstotek porodne pomoči v nekem okraju
zadovoljiv - vsaj nad 50 %, to hkrati pomeni, da v nekaterih vaseh tega okraja
strokovna porodna pomoč ni bila v navadi. To so potrditi tudi izsledki moje
raziskave za faro Vetike Brusnice, ki je spadala v novomeški okraj.

Novomeški okraj je bil leta 1888 z novim sanitetnim zakonom razdeljen na
tri zdravstvene občine: Novo mesto, Žužemberk in Trebnje. Porodno pomoč je
takrat opravljalo petnajst javnih in devet zasebnih babic (Jeršič 1974: 138), leta
1900 devebiajst (Leksikon občin za Kranjsko 1906), leta 1936 enaindvajst (Letno
poročilo 1936), leta 1933 enaidvajset (Seznam 1933), leta 1937 dvajset (Letiio
poročilo 1937) in leta 1938 sedemnajst občinskih babic (Letno poročilo 1938).
Kljub naraščanju števila prebivalcev pa je število babic padalo. Razloga za takšno
stanje sta revščina in premajhen dotok novih babic, ki je bil po letu 1919 zaradi
podaljšanega šolanja še manjši. Za ilustracijo navajam nekaj statističnih podatkov.
Leta 1900 je v občinah zdravstvene občine Novo mesto na občinsko babico prišlo
naslednje število prebivalstva: v občini Brusnice z U vasmi 1708, v občini
Črmošnjice z 29 vasmi 1829, v občini Mirna peč z 39 vasmi 3325, v občini Bela
cerkev z U vasmi in 1072 prebivalci ni bilo občinske babice, v občini Orehovica
s 13 vasmi 1242, v občini Poljane z 9 vasmi 661, v občini Prečna s 24 vasmi 2535,
v občini Sv. Peter z 31 vasmi 2233, v občini Šmihel-Stopiče s 70 vasmi in 8847
prebivalci so delovale tri babice - na eno babico je prišlo 2949 prebivalcev - in v
občini Toplice s 26 vasmi 2677 (Leksikon 1906:152-174). Skupaj torej dvanajst
babic oz. 2177 prebivalcev na eno babico. Približno toliko prebivalcev na babico
je prišlo tudi v zdravstveni občini Trebnje (pet babic oz. 2023 prebivalcev na
babico) in nekoliko manj v zdravstveni občini Žužemberk (šest babic oz. 1761
prebivalcev na babico). Razmerje pri babicah na število prebivalstva v
novomeškem okraju je bilo torej bližje štajerskemu razmerju iz leta 1888 kot
kranjskemu. Delež strokovne porodne pomoči je bil zadovoljiv samo v nekaterih
okrajih Gorenjske, Notranjske in Prekmurja (glej tabelo 1). Na podlagi statističnih
podatkov ugotavljam, da je bil odstotek strokovne porodne pomoči najnižji v
zgornjem in srednjem novomeškem Podgorju, prav gotovo pa je bil odstotek
strokovne porodne pomoči nizek tudi v žužemberški in trebanjski zdravstveni
občtiii. V slednji je bil ta odstotek še leta 1951 najnižji v Sloveniji sploh (Lavrič
1953: 67).

253

Irena Rozman

Število babic je bilo glede na število prebivalstva v občinah načeloma
nezadostno. Načeloma zato, ker jih v nekatere vasi niso klicah k porodom. Zato
je verjetno, da je tudi zakon o zdravstvenih občinah z dne 18.3.1930 predpisoval
le eno babico na 5000 prebivalcev. Medtem ko je bilo število porodov na leto
tolikšno, da je bilo nemogoče pričakovati, da bi babica pomagala pri vsakem
porodu, je prevladovalo stanje, da ji je dela primanjkovalo, ker je porodno pomoč
terjalo le majhno število porodnic. Njeno delovanje je bilo vedno sprejeto med
prebivalstvom vasi, v kateri je stanovala - to je bilo praviloma farno oz. občinsko
središče. Ostale porodnice so pomoč iskale pri neizprašanih babicah. Njihovemu
delovanju je dajal določeno potuho celo zakon o pravici izvrševanja babiške
prakse iz leta 1921, ki je še vedno pogojno dovoljeval nestrokovno porodno pomoč
v sih. Žalostno pri tem je bilo to, da so prijave delovanja strokovno neusposoblje-
nih babic pri lokalnih oblasteh praviloma izzvenele v prazno, ker so se te vedno
sklicevale, da so pomagale v sih. V Babiškem vestniku so bili objavljeni leta 1931
statistični podatki o številu porodov na izprašano babico: v občini Žužemberk je
bilo na leto približno nekaj čez sto porodov, od katerih jih je odpadlo na občinsko
babico od dvajset do petindvajset (20-25 %), v župniji Stopiče je bilo leta 1930
petinosemdeset porodov, od katerih jih je na občinsko babico odpadlo le
devebiajst (22.4 %), v občini Šmarjeta je bilo leta 1930 devetinsedemdeset porodov,
od katerih jih je na občinsko babico odpadlo šthiinpetdeset (68.4 %) (Babiški
vestitik 3/11,1931: 89-91). V letu 1931 je bil odstotek sti'okovne porodne pomoči
v brusniški fari oz. občini 61.0 %. Povprečni odstotek strokovne porodne pomoči
okraja Novo mesto (43 %) sta presegli občini Šmarjeta in Brusnice za približno
20 %, v občini Žužemberk in župniji Stopiče pa je bil ta odstotek skoraj za polovico
manjši. Ta ugotovitev je torej tehten argument za etnološke mikroraziskave.

S sanitetnim zakonom iz leta 1888 je bil ustanovljen poseben pokojninski
sklad za zdravnike. Pravico do pokojnine so si babice pridobile šele po drugi
svetovni vojni. Izprašane babice so na starost prepuščali njihovi lastni
iznajdljivosti, večkrat pa so občino prosile za letno miloščino. Leta 1939 so biti v
Babiškem vestniku objavljeni rezultati ankete Položaj naših babic. Po njih je babica
od občine prejela po ubožnem porodu z devetimi oskrbnimi dnevi v največjem
številu primerov po 20, 25 in največ 100 dinarjev. Višina plačila je bila odvisna
od dobre volje občinskih odborov. "Te pa sestavljajo sami moški, ki že zato nimajo
dosti smisla za take "babje marnje", kot so važnosti babiškega poklica."
Osemindvajset od skupaj triinpetdeset anketiranih babic je izjavilo, da dobe
plačilo tudi v naturi - "nekaj žita, kaka kura, par kilogramov krompirja, nekaj
drv" (Babiški vestnik 11/2,1939:10-11). Glede tega so bile neizprašane babice v
boljšem položaju, ker plačila v denarju niso niti zahtevale niti pričakovale. S
hvaležnostjo so vzele, kar so jim ljudje lahko dah. Šestinštirideset anketiranih
babic pa si je vsakdanji kruh služilo še z drugimi dejavnostmi; petindvajset,
torej več kot polovica anketiranih, se je preživljalo s poljedelstvom, bodisi kot
dninarice, najemnice ali lastnice (Babiški vestnik 11/21939:10-12). Že na podlagi

254

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

rezultatov ankete je mogoče reči, da so oblasti od izprašanih babic zahtevale
vestiio opravljanje službe, v zameno za to pa so dobile slabo mesečno plačo, ki je
povrhu vsega nekatere občine niso redno izplačevale/ Plačilo, ki so ga prejemale
od občine, je bilo nadomestilo za tako imenovane ubožne porode s pripadajočimi
oskrbnimi dnevi. Revnim porodnicam so morale pomagati pri porodu zastonj.
Druge porodnice so bile dolžne porodno pomoč plačati, njena višina je bila
določena s plačilnim razredom, ki je bil z zakonom določen na podlagi vištiie
mesečnega dohodka in/aU imetja sta-anke.* Na žalost jim mnogi niso hoteti plačati,
češ, saj dobivajo plačo od občine. Tako je bilo kar pravilo, da je bila višina
mesečnega dohodka babice enaka znesku, ki ga je dobila od občine. S tem
problemom nas seznanja poročilo o stanju babištva v Dravski banovini, objavljeno
v Babiškemu vestniku: "Zaradi gospodarske krize in prevelike zaščite, ki jo
uživajo mazačke od lokalnih činiteljev, občine ne zmorejo dostojno plačevati
babice - vsaj 2400 letiio. Zaradi preobremenjenosti občin z drugimi izdatki babice
čakajo na izplačilo po več mesecev" (Babiški vesbuk 7/11,1935: 86,87).

Leta 1919 je bilo ustanovljeno babiško društvo. Prizadevalo si je odpraviti
babiško mazaštvo. V teh prizadevanjih ga je moralno podprla banska uprava, ki
je večkrat apelirala na župnike in lokalne oblasti, naj prispevajo svoj delež v
boju proti babiškemu mazaštvu.'

Represivna politika je bila v boju proti babiškemu mazaštvu neučinkovita.
To gre pripisati dejstvu, da je bila dolžnost prijaviti neizprašane babice zaupana
lokalnim oblastem in župnikom. Po Mendrasu so vaške oblasti, ki jih sestavljajo
vaški veljaki, mediji, po katerih poteka komimikacija med vaškimi skupnostmi
in globabio družbo (Mendras 1986: 31). Njihova mentaliteta je kljub boljšemu
družbenemu položaju še vedno vaška. To pa pomerti, da so na strarü kmečkega

7 Za ilustracijo navajam del poročila sanitetnega referenta za leto 1940: "Radi babiškega mazaštva
trpijo zelo diplomirane babice. Njihovo materialno stanje se slabša od leta do leta. Imamo zelo dobre babice,
katere imajo po 20 do 30 porodov letno, samo dve babici sta imeli nad 40 porodov. Od porodov dobijo večinoma
po 20 do 30 dinarjev. Samo v mestu in pri imovitejših dobi po 100 dinarjev. Od občin imajo od 70 do 150 din
mesečne nagrade. S temi dohodki seveda ne more nobena shajati, razen če je poročena in če ima mož kake
druge dohodke. Druge pa morajo zgrabiti za vsako delo, da preživijo. Zato trpi njihova osebna snaga in higijena,
imajo zdelane in raskave roke, nimajo negovanih nohtov itd.". (Letno poročilo 1940: 8)

8 V babiškem veshiiku je bil leta 1937 objavljen osnutek za izplačilo babiškega honorarja po plačilnih
razredih. Teh je bilo sedem. Skupina 1- 150 din: siromašni porodi, za katere plačuje občina za vsak porod
posebej. V to skupino se uvrste tudi mali kmečki posestniki, ki po zakonu nimajo pravice do brezplačne babiške
pomoči. Skupina II- 300 din: nižji javni in privatiii nameščenci (sluge, poduradniki), trgovski nastavljenci, mali
obrhiiki, ako vsi ti nimajo privabiega premoženja (hiše, posestva). Skupina IH- 400 din: srednje premožni kmetje
ter stiarJce po drugi skupini, ako imajo privatno premoženje. Skupina IV- 500 din: javni in privatni nameščenci
srednje ugodnih položajev, manjši tigovci, boljši obrbiiki brez privahrega premoženja. Skupina V- 600 din:
premožen posestnik ter stranke iz četite skupine s privahiim premoženjem. Skupina VI-800 din: višji javni in
privatni nameščenci, dobro sihiirani obrtiuki, tigovci, zdravniki, odvetniki, lekamarji, stavbeniki, ki nimajo
privabiega premoženja. Skupina Vil-1000 din: veliki kmetje in drugi imoviti sloji ter stianke iz šeste skupine s
privahiim premoženjem. (Babiški vestnik 1937)

9 Knežješkofijski Ordinariat v Ljubljani je svoj čas na prošnjo babiškega društva izdal vsem župnijskim
uradom okrožnico z nalogom, naj zatirajo mazaštvo v babiškem poklicu (Babiški vestnik 3/5,1931:12). Dne
22.1.1930 je bila razposlana vsem sreskim načelništvom okrožnica: Pobijanje zakobiega babišti/a (Babiški veshiik
2/6,1930:18).

255

Irena Rozman

Odgovor župana občine Velike Brusnice na dopis "Pobijanje babiškega mazaštva" sanitetnega
referenta sreza Novo mesto. ♦ Letter from the mayor of the municipality of Velike Brusnice
responding to the circular "Eradication of quack midwifery" issued by the medical service

of Novo mesto.

prebivalstva, ki ga zastopajo pri globalni družbi. Če to definicijo uporabimo ob
primeru odpravljanja babiškega mazaštva, ki ga je globalna družba zaupala
vaškim oblastem, je povsem razumljivo, da jih niso prijavljali - vsaj ne
prostovoljno, čeprav je bUa to njihova dolžnost. Ohranjeni dokumenti iz arhiva
v Novem mestu nam to samo potrjujejo. Ohranile so se okrožnice, ki jih je sanitetni
referent pošiljal občinam, naj navedejo imena vseh neizprašanih babic v občini.

Se več: objavljena pisma babic v Babiškem vestniku pričajo, da so jih tudi
lokalni veljaki klicali k porodom svojih žena. "Saj tudi premožni gospodje in
tudi občinski odborniki kličejo zakotne babice k svojim ženam" (Babiški vestnik
11/10,1939:82). Tako smo trčih še na eno posebnost vaške skupnosti - če državna
zakonodaja in represija na področju, ki ga zadeva, ni učinovita, imajo moč nepisani
zakoni in sankcije vaške skupnosti. Šolane babice so bile hud boj za svojo
uveljavitev in obstoj prav zato, ker so bile lokalne oblasti in duhovniki mnogokrat
na stiani ljudstva, t. j. na strani mazačk. Tako je neka babica opisala svoj neugoden
položaj: "Župan pa mi je rekel, da ne bodem prav nič opravila, ako mazačke
naznanim, ker je njih delo v občini dovoljeno. Župnik pa mi je rekel: Jaz vam ne
morem nič pomagati. Če ljudem kaj rečem ati jih opozarjam, mi pa bere ne bodo
dah." (Babiški vestitik 3/10,1931: 82).

Babiškega mazaštva ni bilo mogoče zatreti zaradi spleta družbenih okotiščin,
ki sem jih le na kratko orisala. Poglavje pa bi rada sklenila z navedbo nekaterih

256

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem j

socialno-psiholoških dejavnikov, ki so ovirali uveljavitev strokovne porodne
pomoči. Na prvem mestu je bilo nezaupanje do izprašane babice, še posebno, če
ni bila domačinka. Nezaupanju sta se pridružili še neozaveščenost in varčnost,
češ, zakaj bi plačali za porodno pomoč, ko pa pri porodih prav tako dobro opravi
naša domača babica. Razširjeno je bilo prepričanje, da porodnica potrebuje
strokovno porodno pomoč samo pri pataloškem porodu. Spričo tega je bil izdatek
za porodno pomoč gola potrata. Z nezaupanjem in varčnostjo je šla vštric navada.
Izkušnje z domačo babico so bile dobre, zato ni bilo razloga, da je ne bi še vnaprej
prosiH za pomoč pri porodih. ZaupaU so ji, ker je sama že večkrat rodila, pomagala
drugim ženskam in ker ni zahtevala plačila v denarju.

V nadaljevanju bom predstavila nekatere značilnosti babičevanja izprašanih
in neizprašanih babic, ki so delovale v vaseh fare Velike Brusnice.

MARJETA GAZVODA, IZPRAŠANA BABICA, NOSILKA BABIŠKEGA
NAZIVA V TRADICIONALNEM OBDOBJU PORODNIŠTVA V FARI
VELIKE BRUSNICE

Marjeta Gazvoda, rojena Tomič, izprašana babica iz Velikih Brusnic, se je
rodila 17. maja leta 1867 kot nezakonska hči vdove Marije Mikolič. Marjeta je
bila stara devetiiajst let, ko jo je mati, prav tako izprašana babica, vpeljala v
babiški poklic. Prvič je pri porodu pomagala 15. marca 1888. Z njeno pomočjo je
žena polzemljaka povila hčer Frančiške. Verjetno tedaj še ni bila izprašana babica.
13. septembra leta 1900 je bila v rojstni matični knjigi vpisana še kot neizprašana,
mesec dni kasneje, 11. oktobra, pa kot izprašana babica. Težko je reči, kdaj je
opravila babiški tečaj in izpit. Župniki, ki so se zvrstiti od leta 1888 do leta 1900,
niso vpisovati podatka o strokovni usposobljenosti babic. Leta 1891, ko se je
poročila, je bilo v poročno knjigo zapisano, da je po poklicu šivilja. Marjeta
Gazvoda je bila torej šivilja, ki jo je privlačil babiški poklic, katerega se je priučila
od matere. Njeno šolanje je potekalo po prastarem vzoru, ki se je prenesel iz
prvega še v drugo in tretje obdobje razvoja babištva. Zanj je značilno, da je
porodniško znanje prehajalo od mater na hčere. Marjeta Gazvoda je babiški poklic
gotovo pričela opravljati kot neizprašana babica. Lahko samo ugibamo, kaj je
vplivalo na njeno odločitev, da bo opravila babiški tečaj in izpit. Morda jo je k
temu nagovoril ranocelnik Valentin Bervar; nenazadnje je bila to njegova dolžnost.
Ta misel me je prešinila ob zapisu v rojstiii matični knjigi leta 1889, da so pri
težkem porodu A.G. iz Malih Brusnic pomagati ranocelnik Valentin Bervar, Marija
Mikolič in Marjeta Tomič. Domnevam, da je takrat Marjeta Tomič napol uradno
opravila praktični del babiškega izpita. Takšen način aprobiranja babic je bil v
veljavi v drugem in deloma še v tretjem obdobju babištva. Tako smo, po zaslugi
zapisa v rojstni matični knjigi, soočeni s prežitkom v načinu aprobiranja
neizprašane babice, ki je bil dovoljen do leta 1812, ko je bila zdravnikom in
ranocelnikom z zakonom odvzeta pravica aprobiranja neizprašane babice.
Nedvomno je Marjeta Gazvoda opravüa pravi babiški izpit šele po tem dogodku

257

Irena Rožn\an

na babiški šoli v Ljubljani, vendar ne moremo zanikati, da je dejansko bila sprejeta
v babiški stan tistega dne, ko je pri porodu stregla svoji materi in ranocelniku.
Ljudje so jo šteli za izprašano babico. To domnevo nam podkrepijo še vpisi rojstev
župnika Jana Piberja, ki je v brusniški fari služboval kratek čas - od leta 1897 do
konca leta 1898 - in je rubriko babica izpolnil le, če je pri porodu pomagala
Marjeta Gazvoda. Torej je tudi v njegovih očeh veljala za izprašano babico.

Še leta 1891, ko je Marjeta Gazvoda že tri leta pomagala pri porodih, je
sanitetni referent poročal o nepismenosti in nizki splošni izobrazbi podeželskih
babic. Marjeta Gazvoda je bila pismena in naročena na Babiški vestnik od izida
prve številke (Babiški vestnik 12/5,1940: 93).

Babiški pokHc je opravljala celih devetinpetdeset let, tako rekoč do smrti. V
tem obdobju je pomagala pri porodu 667 ženskam iz brusniške občine. Socialne
okoUščine, ki so bile specifične tako za začetek kot za konec njenega babiškega
poklica, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, v katerih je pričela in prenehala
pomagati pri porodih neizprašana vaška babica. Prebivalci so se na svojo babico -
naj si bo izprašano aH neizprašano - navadiH in nobenega razloga ni bilo, da je ne
bi klicah k porodom, dokler je bila zmožna tega dela. V vaških skupnostih, kjer
niso poznaU današnjega pomena življenjskega razdobja, ko gre človek v pokoj, je
veljalo pravilo, da človek dela "do zadnjega". V vaških skupnostih traja pokoj le
nekaj časa pred smrtjo, ko človek obnemore. Ker je bilo šele nekaj let po drugi
svetovni vojni poskrbljeno za izplačevanje pokojnin babicam, je Marjeta Gazvoda
ni dočakala; prislužila si jo je šele njena hči, izprašana babica Marija Gornik. KoHkor
mi je znano, za porodno pomoč ni zaračunala nobeni družini, tudi premožnejšim
ne, ki so ji po zakonu bih dolžni plačati babiški honorar. Pač pa je od botrov vedno
dobila hlebec oz. pogačo, premožnejši mož porodnice pa ji je pri krstu otroka, kjer
je büa vedno navzoča, v roko stisrdl manjšo vsoto denarja-šenkengo. Njena vnukinja
se takole spominja babičinega honorarja - hlebcev: "Ona je mela omaro, omaro pa je
zaklenila. Mi smo bli pa otroc', smo rekel:"Mat', dejte mau kruha belga." Ona je pa štruce
zmiram dobila, hlebce. Ki je pr' kakšnih bla, pa so mel' botrija, pa je hlebec dobila. Mi pa
kruha nisma mel! "Mat' boste dal mau kruha, mat' boste dal mau kruha?!"

Ohranjeno ustno izročuo pravi, da so se podobno, glede na krajevne navade,
oddolžili neizprašani vaški babici. Za ilustracijo navajam dva zapisa ustnega
izročila iz Podgorja o plačilu babici: "PlačUo v denarju ni dobila, le kak hlebec
kruha, potico, ah drugo hrano. Kakor je kdo mogel, toliko je polonal" (Gabrje)
(Pahor 1981: 36). "DaH so ji tisto, kar je büo pri hiši - aH jajca, meso, mleko,
maslo..." (Birčna vas) (Roženbergar 1985: 87).

Marjeta Gazvoda je büa mati petih otrok, ki ni poznala porodniškega
dopusta, niti po šegi obveznega štiritedenskega počitka, ki se sklene s cerkvenim
obredom, imenovanim vpeljevanje. Leta 1899, ko je rodila sina Antona, je še dva
dni pred njegovim rojstvom pomagala pri porodu v Dolenjem Suhadolu.
Osemnajst dni po porodu, ki je potekal brez porodne pomoči, ker je büa njena
mati tedaj že pokojna, je že pomagala pri porodu. Ustno izročilo pravi, da

258

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i

otročnice po porodu niso ležale več kot tri dni, da pa so šle k vpeljevanju že
drugi teden po porodu. Verjetno je tudi Marjeta vstala že drugi dan po porodu,
saj je imela tri majhne otroke, stare osem, pet in dve leti. Porodniškega dopusta
torej ni poznala. Socialni položaj Marjete Gazvoda se je razlikoval od socialnega
položaja neizprašanih babic le po odgovornosti in dolžnostih do oblasti ter
minimalnem mesečnem osebnem dohodku, ne pa tudi po ugodnostih, ki bi
dejansko spremenile njen položaj v vaški skupnosti, to je socialno, zdravstveno
zavarovanje. Neka babica je v zvezi s tem v Babiškem vestiiiku pisala, da imajo
pokojnine celo cestarji, katerih delo se ne more primerjati z babiškim ne po zahtev-
nosti ne po odgovornosti.

IZPRAŠANA BABICA MARIJA GORNIK, NOSILKA BABIŠKEGA
NAZIVA NA PREHODU OD TRADICIONALNEGA K SODOBNEMU
PORODNIŠTVU

Marija Gornik, hčerka Marjete Gazvoda, se je rodila 5. marca leta 1894. Za
babiški poklic se je odločila leta 1917, stara že tritiidvajset let. Babiško šolo je
končala v Ljubljani. Njena starejša hči se po pripovedovanju matere spominja
njenih težkih dni, ko se je šolala za babico v Ljubljani: "Stanovala je pri Munihu,
to dober vem, ka je govorila. In ta Munihova hiša je mejhna; je bla bliz splošne bolnice
v smeri šempeterske kasarne. }e strašen stradala, je rekla, de je blu taku tešku pr' tistem
Munihu, de je jela zjutri polenta pa mlek, pa zvečer polenta pa mlek. Nisa dal, ni blo
hrane. No, in ona ni plačvala u denarju, ampak samo v naturalijah."

Prvič je pri porodu pomagala svoji sosedi iz Matih Brusnic, kjer je živela
od poroke leta 1920. Marija Gornik se je le počasi uveljavila kot babica, ker so
ljudje k porodom še vedno khcali njeno mater. Po pričevanju njene hčerke je
mesečni dohodek od občine dobila morda šele pet, šest let po prvi svetovni
vojni. Na podlagi seznama babic v srezu Novo mesto iz leta 1933, ki ga hrani
arhiv v Novem mestu, je navedena skupaj z materjo kot babica; iz dokumenta
pa ni razvidno, katera od njiju je dobila mesečno plačilo od občine. To so bila leta
gospodarske krize, ko so občine, še posebno revne, in mednje so sodile vse občine
iz novomeškega Podgorja, le s težavo plačevale občinsko babico. Tako pravi
njena hči: "Pa nečplače ni dobila. Ker nisa mogel, dve babce plačvat. Dve babce se nisa
mogle plačvat s tistga fonda - to je srez Novo mesto plačvau. Moja mama je mela samu
priložnostne dohodke, recimo, ki ni mogu dat denarja, ker so bli zelo revni kmetje, pa je
dau pšenico, pa je dau krompir, pa je dau kaj druzga take stvari, ne. In to po vojni, po
prvi svetovni vojni, so mojo babico (Meto Gazvodo) upokojil, recimo upokojil - če so
mel kaj pokojnine?-, je pa mama tisto plačo dobivala. Taku, de je mama mela pol plačo
in od tiste plače pokojnino. Ne, pokojnine ni dolg dobivala, mogoče enih par let."

Pripoved dovolj nazorno priča, da za pomoč pri porodih ni bila dosti bolje
plačana kot neizprašane babice. Medtem ko so büe neizprašane babice zadovoljne
z vsakim plačuom, je morda Marija Gornik po končanem šolanju pričakovala
primerno plačilo. Pričakovanje je bilo pogojeno s pridobitvijo naziva izprašana

259

Irena Rozman

babica. Neizprašane babice niso vložile nobenega posebnega truda, da so postale
vaške babice, zato poleg že tradicionalnega plačila v naturi, značilnega za vaške
skupnosti, niso pričakovale ničesar več. Poleg tega pomoč pri porodu ni bila
poklic, temveč zgolj oblika tradicionalne solidarne pomoči med ženskami. Zaradi
tega pričakovanja so bile izprašane babice nezadovoljne, nemalokrat pa se jih je
polastil občutek manjvrednosti. Kljub temu - se spominja njena hči - so se še
kako veselili vsega, kar so ji kmetje dali kot plačilo za porodno pomoč: "Po krstu
je bla botrija, no, če ni blu drgač za jest, ampak takrat je blu. Prnesla je pa zmeram
domov, recimo: od kure, od suhga mesa, potice, plus tega, di je tist hlebec kruha dobila,
ka je bil obvezen. Tku, de smo mel zmiram tak hleb kruha, de smo se otroc smejal mam:
Kdaj bo kira rodila, de bo spet hlebec kruha?!"

Ko se se je izučila babištva, sta si z materjo delo delili. Ker je bila mlajša, je
njen rajon obsegal vse vasi, razen Velikih Brusnic. V Velikih Brusnicah je pri
porodih pomagala le izjemoma - od leta 1920 do leta 1945 je porodno pomoč
nudila vsako leto po enkrat, izjemi sta še leti 1924 in 1941, ko je bila pri štirih
porodih. Medtem ko je mati Marjeta Gazvoda pomagala pri porodih v vasi Vehke
Brusnice, ker je bila navada, da so jo klicah skoraj k vsakemu porodu, in je občasno
pomagala pri porodih še v drugih vaseh (Dolenji Suhadol, Leskovec, Ratež), je
hči Marija Gornik, ki je pomagala pri porodih v vaseh (Gorenji Suhadol, Dolenji
Suhadol, Ratež), v katerih strokovna porodna pomoč še ni bila splošno
uveljavljena, prehodila več kilometrov za manj porodov in prevladujoče plačilo
v naturi. Zato je bila večkrat nezadovoljna. "Veste kaku je - mati je bla, mi smo rekel
mati. Vi, in ona je plačo dobivala pred vojno, pred prvo svetovno vojno je plačo dobivala,
ni pa hotla nikamor drugam jet kuker samo tu u bližini u Velkih Brusnicah na porode,
moja mama pa je mogla hodet po vseh hribah okrog in na use tiste porode. Tu vem, de
je bla moja mama dostkrat nezadovolna, prav:" hej, jes moram use hribe obidet in tulk
deleč!" Ona je pa plačo dobila, so šli pa sam u bližini, ne. Tu je blu pred vojno." Slab
socialni položaj in tiho nezadovoljstvo Marije Gornik sta izvirala iz močne
konkurence neizprašanih babic. V vasi Jugorje in Gabrje, ki je imela v tridesetih
letih največjo nataliteto v občini, je niso khcah. V vaseh Gorenji Suhadol in deloma
Dolenji Suhadol, ki sta bili mejni vasi med občinama Brusnice in Orehovica, pa
je nekaj porodov odpadlo še na izprašano babico Ano Potočar iz občine Orehovica.

Po ustnem izročilu sta opravljali Marjeta Gazvoda in Marija Gornik pri
porodu še dve praksi, ki se nista izvajali v zdravniški porodniški praksi in nista
omenjeni v babiških učbenikih, vendar sta s pisanimi viri izpričani že v 15. stoletju.
To sta ritualna odstranitev porodne posteljice, ki so jo vedno zakopali v zemljo
in ne npr. v gnoj, in umivanje obraza otročnice z vodo prve kopeli ali celo z
novorojenčkovo mazjo v prepričanju, da se tako odpravijo nosečniške pege.'°

10 Za ponazoritev navajam nekaj primerov iz okolice Šentjerneja, ki jih je leta 1952 zapisala ga. Smole.
Kopanje ohoka: Otroka so okopali v kadunjcah. Voda otroške kopeli: To vodo so zlili v hlev, klet ali pod streho.
Porodno posteljico so zakopali v hlev (Smole 1952:21). Porodna pojsteljica: Ko rodi, pa morajo posteljico zakopat
v klet. Ta pojsteljica je dobra tudi za reciüje, če komu ni dobro, se mora z njo namazati. Porodna posteljica: Od
otroka je tieba zakopat pod stieha, u kevder, pa če ženska ni prau, s tistim namazat (Smole 1952: 63).

260

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

Pomen obeh bo treba osvetliti še z anti-opološkega vidika. Zaenkrat lahko rečemo
samo to, da pomeni izvajanje obeh praks po izprašanih babicah kontinuiteto
ljudskomedicinskega znanja porodništva in znanstvenomedicinskega znanja po-
rodništva. Ohranjala se je zaradi slabega socialnega položaja babic, njihove nizke
splošne izobrazbe in predvsem globoke zakorjeninjenosti obeh praks v duševnosti
žensk iz vaških skupnosti.

NEIZPRAŠANE BABICE

Kdo so bile pravzaprav neizprašane babice? O njih in njihovem delovanju
imamo žal pičla usbia in pisna pričevanja. Za oddaljena obdobja si na to vprašanje
lahko odgovorimo le s kvatitativno analizo podatkov iz rojstne, poročne in mrtiške
matične knjige, statijsa animarum in še kakšnega pisnega vira. Za čas med svetov-
nima vojnama in po drugi svetovni vojni je mogoče računati še na ustne vire.

V vaških skupnostih, kjer je bila uveljavljena nestrokovna porodna pomoč,
so velikokrat pomagale pri porodih matere in tašče. Tako preko zapisov v rojstiii
matični knjigi sledimo sorodstveni porodni pomoči v vasi Velike Brusnice, ki se
je v neki družini ohrarüla skozi tri generacije. Navajam analizirarü prtiner: Hišna
številka 109. Neža R. je pomagala pri porodu hčerki Evi L., rojeni R. v Velikih
Brusrücah. Z materino pomočjo je leta 1875 povila hčerko Marijo, leta 1878 hčerko
Margaritho in leta 1880 hčerko Agnes. Leta 1895 se je poročil prvorojeni sin
Peter L. z Uršulo P. iz Gorenjega Suhadola. Leta 1920 se je rodil sin Jožef, ki je na
svet privekal s pomočjo stare matere, porodničine tašče Eve L. V rojstni matični
knjigi ni zapisov, ki bi nam povedati, kdo ji je pomagal pri ostalih porodih,
vendar sklepam, da ji je vsakokrat pomagala tašča. Leta 1922 je rodila najstarejša
hči Marija L. nezakonskega sina Alojzija. Pri porodu ji je pomagala njena mati
Uršula L.

Sorodstvena porodna pomoč je bila še med svetovnima vojnama precej
razširjena. Ko primerjamo število porodov, ki so odpadli na bližnje sorodnice, s
številom porodov, ki so odpadti na vaške babice - to so bile od žensk spontano
izvoljene ekspertke, ugotovimo, da je bila prva oblika porodne pomoči vendarle
v manjšini. V mnogih slovenskih vaseh je do druge svetovne vojne, ponekod pa
tudi še do deset let po njej, pri porodih pomagala neizprašana babica. Pisni viri
govorijo, da so to bile ženske iz nižjega sociatiiega sloja, ki so si z babičevanjem
služile kruh. Isto velja za izprašane babice. Tudi te so bile praviloma iz nižjega
sociakiega sloja, ki so se odločile za babiški pokhc zaradi eksistenciabie nuje
(glej Lavrič 1953: 55-56). Izprašane babice so sicer imele več teoretičnega znanja
kot neizprašane, vendar se v kompticiranih primerih njihovo ravnanje ni bistveno
razlikovalo: ali so poslale po zdravnika ali pa so skušale rešiti življenje najprej
materi in šele nato otroku, kakor so vedele in znale. Kadar je pomagala pri porodu
neizprašana babica in se je porod začel zapletati, so se najprej obrnili po pomoč
na izprašano babico. Ponavadi je bil to zelo kompticiran primer, ki mu tiidi ona
ni bila kos. Tako so izgubiti še nekaj ur, predno je prišel k porodnici zdravnik.

261

Irena Rozman

Analiza porodne pomoči od 1840 do 1945 v fari Velike Brusnice je pokazala, da
je zdravniška porodna pomoč sinonim za kompliciran porod. Kadar je moral pri
porodu pomagati zdravnik, je bila to smrtna obsodba za nerojenega otroka.
Zavedati se moramo, da na domu ni prišel v poštev zahtevnejši operacijski poseg,
npr. carski rez, in da je zdravnik reševal najprej mater in šele nato otroka. Otroci,
ki so bili rojeni z zdravniško porodno pomočjo, so v mrliški in rojstni matični
knjigi zapisani kot mrtvorojeni. Ali so bih mrtvi že pred rojstvom ali so umrli
zaradi razkosavanja v materinem telesu ali drugih poškodb, nastalih pri porodu,
ni navedeno. Od 1840 do 1869 so iz fare Velike Brusnice poslali po zdravnika
osemkrat. Po tem letu ni nobenega tovrstnega zaznamka več.

Tako izprašani kot neizprašani babici se je v času njunega babičevanja
zgodilo, da zaradi pomankljivega znanja nista mogli rešiti otrokovega življenja.
V letih, ko župniki v fari Velike Brusnice niso vpisovali v rojstno matično knjigo
neizprašanih babic, se je zdelo župniku Martinu Nemaniču vredno zapisati babi-
čino ime in priimek vsaj takrat, ko je otrok umrl takoj po porodu in ga je morala
krstiti v siti. To se je zgodilo neizprašani babici Mariji Piletič iz vasi Gorenji
Suhadol. Marija Piletič je dvakrat pomagala pri porodu Heleni B., rojeni K., v
Velikih Brusnicah. Prvič leta 1904 pri rojstvu dektice in drugič leta 1905 pri rojstvu
dečka; oba sta umrla še na dan poroda: deklica "vsled življenjske slabosti", deček
"vsled zmučenja".

Na podlagi podatkov iz rojstnih matičnih knjig fare Velike Brusnice in
Stopiče sem sestavila seznam neizprašanih babic, ki so po posameznih vaseh
veljale za ekspertke. V tej zvezi me je zanimalo, kdaj je babica prvič in zadnjič
pomagala pri porodu in kolikokrat je pomagala pri porodih. V primerih, ko se je
isto ime pojavilo vsaj trikrat, sem ga uvrstila v seznam. Kadar se je ponavljalo
ime neke babice več let zaporedoma, sem sklepala, da imam opraviti z
neizprašano vaško babico-ekspertko. V manjših vaseh, npr. Gumberk, Jugorje,
in tudi v tistih, kjer je bila uveljavljena strokovna porodna pomoč, npr. Velike

zgornje Podgorje

262

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

TABELE 2, 3, 4; Neizprašane babice po vaseh zgornjega, srednjega in spodnjega Podgorja in
število porodov na posamezne babice po petletnih obdobjih od 1862 do 1901.

Brusnice, Dolenji Suhadol, sta nudili porodno pomoč vsaj dve babici. V Gabrju
in Gorenjem Suhadolu, kjer je prevladovala nestrokovna porodna pomoč, so
bile porodnice in novorojenčki v oskrbi pri eni od treh ali štirih delujočih babic.
Nekatere so pomagale pri porodih tudi v sosednji vasi. To velja za babico Uršulo
Lučič, ki je pri porodih pomagala v Dolenjem Suhadolu in Velikih Brusnicah. Ko
med sabo primerjamo število neizprašanih babic v Velikih Brusnicah in Gabrju,
se pokaže, da jih je bilo več v Gabrju kot v Vetikih Brusnicah.

Na podlagi podatkov iz matičnih knjig sem izdelala "osebno - delovno
izkaznico" treh neizprašanih babic iz vasi Gabrje.

Meta Jaklič, rojena Klemenčič, 2. marca 1932 v Gabrju 19, se poroči 5.
februarja 1850. Kot neizprašana babica je v rojstni matični knjigi Velike Brusnice

263

Irena Rozman

prvič zapisana leta 1864. Z njeno pomočjo je zagledala 20. januarja luč sveta
Agnes, hči Petra in Apolonije 1. Verjetno je pri porodih pomagala že prej, ker pa
župnik pred letom 1862 ni vpisoval neizprašanih babic, ne bomo nikdar vedeU,
kdaj so jo prvič poklicali k porodu. Zadnjič je pomagala pri porodu 20. septembra
1901 Heleni J., rojeni B. V sedemintridesetletnem obdobju je bila kot babica
štiriinsedemdesetkrat vpisana v rojstno matično knjigo. Umrla je 2. marca 1917
v Gabrju.

Marija Gazvoda, rojena Brulc, 16. maja 1826 v Gabrju, se poroči U. februarja
1846. Kot neizprašana babica je prvič vpisana v rojstno matično knjigo Stopiče
leta 1866. Z njeno pomočjo je 28. septembra ugledala luč sveta Uršula, hči Johana,
ki je bil po po poklicu tkalec, in Margarete S. Zadnjič je pomagala pri porodu 24.
septembra 1902 Mariji B., rojeni R. V šestintridesetletnem obdobju je bila kot
babica stoenajstkrat vpisana v rojstno matično knjigo. Umrla je 13. marca 1903 v
Gabrju.

Marija Rajk, rojena Hrovatič, 11. februarja 1836 v Podgradu, se poroči 8.
septembra 1861. Kot neizprašana babica je prvič vpisana v rojstno matično knjigo
Stopiče leta 1865. Z njeno pomočjo je 28. januarja ugledal luč sveta Mathias, sin
Casparja in Terezije P. Zadnjič je pomagala pri porodu 16. januarja 1905 Mariji B.,
rojeni P. Novorojeni deček je bil tako slaboten, da ga je v sili krstila. V
štiridesetietnem obdobju je bila kot babica devetindevedesetkrat vpisana v rojstno
matično knjigo. Umrla je U. marca 1909 v Gabrju.

Neizprašane babice so začele pomagati pri porodih šele takrat, ko so že
same rodile. Neizpašana babica je z babičevanjem začela bolj iz nuje kot veselja;
soseda jo je zaradi odsotnosti vaške babice poklicala na pomoč. Vaške babice
niso bile vedno na razpolago, ker so morale delati bodisi na svoji ati tuji zemlji.
Plačilo, ki so ga dobile za pomoč pri porodu, je bilo bolj dobrodošti dodatek, kot
osnova za preživetje. Sčasoma, ko so babice zaradi starosti obnemogle, so jih
vedno večkrat nadomeščale nove, morda ravno tiste, ki so jih sosede poklicale v
sili. Če se je takšna ženska dobro odrezala, se je glas o njeni sposobnosti hitro
širil med ženski svet: "Tu sa pa take šušmarke ble. Ena Mrakouka je bla, tista je bla
velik pr' takeh babencah. Ja, se je umrla, je tut že dougo tega. So take babe ble,... Take
neizkušene ženske. Kira je bla dvakrat, trikrat pri porodi:"Ala, una že enmau ve, kar po
una pet!" Pol je pa tisto rihtala naprej kuker je." Z vsakim naslednjim letom je
imela več porodov in v nekem trenutku so jo ženske začele nazivati babica. V
petletju 1862-1866 je štirinajst porodov odpadlo na babico Marijo Kostrelec in
šestindvajset na Marijo Ivanež. V istem petletju so na naslednjo generacijo babic
Meto Jaktič, Marijo Gazvoda, Marijo Rajk in Marjeto Gazvoda odpadli od enega
do trije porodi. V naslednejm petletju pa se je stanje spremenilo. Babici Marijo
Kostrelec in Marijo Ivanež niso več klicati k porodom; to nalogo je začela opravljati
nova generacija babic. V tem petietju je na vsako od njih odpadlo že znatno večje
število porodov: od pet do triindvajset. Delovna doba babic se je sklenila na
vsakih trideset do petintrideset let.

264

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem ^

VERODOSTOJNOST ZAPISOV O PORODNI POMOČI V ROJSTNI
MATIČNI KNJIGI

"Ar nisma bli podučen taku ku denes, ja neč. Seveda sem vedla, de bom
rodila, ne. ... Pol je pa mož letu u Doleja vas; je šu po mamo. ... Se je bla samo
mama pr' men'.... Ja, mama je pršla, de je pol tistu rešila. Ni blu nobene babce.
Se je bla babca, je bla Gornikova in Gazvodova. Al so se takrat ljudje razbežal, ki
so se Taljanov bal."

Informatorka je rodila med drugo svetovno vojno, v času hude stiske in
agonije tamkajšnjega prebivalstva zaradi bombnih napadov in požigov domačij.
Ljudje so se v strahu pred Italijani skrivah v zidanicah. Zaradi omenjenih okohščin
je bila stiska žene, ki je bila tik pred porodom, še toliko večja. Babici sta bili
nedosegljivi, zato se je njen mož odpravil na nevarno pot po pomoč k njeni
materi. Tako ji je pri porodu pomagala mati. Toda v rojstiii matični knjigi je
zapisano drugače. Rubrika, kjer je vpisano ime in priimek babice, je namreč z
ustreznim znakom uničena, kar pomeni, da je Rozalija H., žena posestnika, leta
1943 rodila brez porodne pomoči. Zapis je zato za ehiološko proučevanje porodne
pomoči samo delno verodostojen. Delno verodostojen zato, ker bi ga lahko
prebrali drugače, npr. da je Rozalija H., žena posestnika, leta 1943 rodila brez
strokovne porodne pomoči.

Strokovna porodna pomoč je torej ključna sintagma za pravilno branje
rubrik o porodni pomoči v rojstni matični knjigi brusniške fare. Zapisi so
verodostojni, če nas zanima število žensk, ki so rodile s strokovno porodno
pomočjo. Domnevam, da so župniki, ki so službovati v brusniški fari, vestno
zapisovali vsaj izprašane babice. Z vso gotovostjo to velja za leto 1937. V novo-
meškem arhivu hranijo porodni izkaz babic Marije Gornik in Marjete Gazvoda
iz leta 1937, v katerega sta vpisovah vsak porod, ki je potekal z njuno pomočjo.
Ob poUetju sta bili dolžni dati izkaz sreskemu sanitetnemu referentu v Novem
mestu. Število vpisanih porodov v porodnem izkazu se ujema z zaznamki rojstev
v rojstiii matični knjigi, pri katerih sta porodno pomoč nudih Marija Gornik in
Marjeta Gazvoda.

Rojstne matične knjige najkrajše opredelimo kot seznam rojstev. Vsaka
zaporedna številka vsebuje podatke o novorojencu: datum rojstva in krsta, rojstni
kraj m hišno številko, ime in spol, o starših: ime in priimek, stan in vera, in o
botrih: ime in priimek ter stan, sledijo ime in priimek babice in podpis krshiika.
Linearno branje zapisov je enolično, saj si zapisi sledijo po istem vzorcu. Narava
vira je takšna, da niti ne pričakujemo drugih podatkov, kot jih zahtevajo rubrike.
Pri pazljivem branju vira pa so se pokazale razlike v dodabii opremljenosti
določenih rubrik. Nekateri župniki so z dodahiimi podatki opremili rubriko
starši - v njej so zapisati še dan poroke staršev in rubriko ime (novorojenca), v
katero so vpisali datum smrti, če je umrl star do pet ati celo deset let. S tem so si
olajšati delo pri iskanju ostalih podatkov. Datiam poroke so vpisovali tudi na

265

Irena Rozman

skrajni rob, za rubriko podpis krstnika. Najbolj nedosledno so izpolnjene rubrike
babica. To niti ne preseneča, ker je ta rubrika za posameznika najmanj pomembna.
Od hčerke Rozalije H. verjetno niso nikoli zahtevali podatka, kdo je materi
pomagal pri njenem rojstvu. Gotovo pa je morala ob poroki predložiti rojstni list
in nato še vsaj nekajkrat v življenju svoje rojstne podatke. Potrebna je bila natančna
analiza narave zapisov v rubriki babica; njihove strukture in logike. Iskala sem
vsebino, ki je onstran zapisa, in ki je pravzaprav njeno bistvo. Zapisi v rubriki
babica so sečišče razhčnih ravni družbenih, pravnih, zdravstvenih in mentalnih
oblik preteklega življenja.

Analizo sem začela s prvo rojstno matično knjigo fare Brusnice. Ta se je
začela voditi leta 1840. Od 1840 do avgusta 1881 je v RMK vpisoval rojstva župnik
Štefan Turk. Od 1862 naprej je izpolnjeval rubriko babica zelo natančno, saj je
poleg imena in priimka babice navajal še podatek o stopnji njene usposobljenosti.
Zapisoval je, ali je bila babica izprašana {geprüft) ali neizprašana {ungeprüft).
Pred letom 1862 je vpisoval le izprašane babice: Uršulo Pustič od 1840-1843,
Marijo Stampfel in Katarino Suhi od 1843-1857 in Evo Ogiz od 1857-1860. Zakaj
je nenadoma začel vpisovati tudi neizprašane babice, ne moremo vedeti.
Zanimivo pa je, da je začel župnik v sosednji, stopiški fari z natančnim
vpisovanjem neizprašanih babic le dve leti kasneje. Na podlagi teh zapisov je
možnih več sklepov. Prvi je ta, da je v tem obdobju oblast še dopuščala neizprašane
babice in večinoma njihove dejavnosti ni sankcionirala. Župnik zato ni imel
nobenega razloga, da ne bi vpisoval tudi neizprašnih babic. Hkrati lahko
sklepamo, da je tedaj nestrokovna porodna pomoč bila pravilo v večini vasi
brusrtiške občine. V tem pogledu sta bili izjema vasi Velike in Male Brusnice,
kjer je večina porodov odpadla na izprašano babico, in deloma vasi Ratež in
Dolenji Suhadol, kjer se je postopoma začela uveljavljati strokovna porodna
pomoč. Naj zgolj za ilustracijo navedem podatke o razmerju med strokovno in
nestrokovno porodno pomočjo za leto 1880: devetnajst žensk je rodilo s pomočjo
izprašane babice Marije Mikolič iz Velikih Brusnic, ostalih osemintrideset žensk
pa s pomočjo neizprašanih babic. Če upoštevamo še podatke iz rojstne matične
knjige, ki jo je vodil župnik iz fare Stopiče, v katero je tedaj sodil del vasi Gabrje,
se je število porodov z nestrokovno porodno pomočjo zvišalo na štiriinštirideset.
Brez porodne pomoči je v tem letu rodila le ena ženska.

Avgusta leta 1881 je nastopil službo duhovnik Valentin Bergant. Do leta
1883 je naredil zaznamek v rubriko babica le, kadar je pri porodu pomagala izpra-
šana babica. Izjemoma je zapisal ime neizprašane babice iz Dolenjega Suhodola,
verjetno zato, ker je pomagala pri porodu mrtvorojenega otroka. Zakaj v tem
času ni zapisoval imen neizprašanih babic, ni mogoče ugotoviti. Mogoče si je
tako zatiskal oči pred obstoječim stanjem in si prizadeval, da bi se uveljavila
strokovna porodna pomoč. Kakorkoti že, septembra 1884 je pričel zapisovati
tudi imena neizprašanih babic. Tu in tam je namesto imena zapisal sorodstveno
vez med porodnico in babico, npr. ženina mati, mati žene, mati očetova, mati

266

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i

mlade, mati mlade matere in mati otročje matere. Na podlagi teh navedb je
mogoče sklepati, da se mu je morda porodna pomoč mater oz. tašč zdela
nenravna. V rubriko je vpisoval ime in priimek babice, ne pa tudi stopnje njene
usposobljenosti. Tako ne moremo vedeti, ali je bila Meta Tomič, hči izprašane
babice Marije Mikolič, 15. marca 1888, ko je prvič nudila porodno pomoč, tiidi že
izprašana v babiškem pokticu. Kot izprašano babico jo je vpisal šele župnik
Marttii Nemanič leta 1900. Valentin Bergant je služboval v brusniški fari do
februarja 1897. Za ta čas so zanesljivi le podatki o strokovni porodrti pomoči, ker
je ustrezna rubrika prevečkrat uničena. Tako znaša izračun letnega povprečja
porodov brez porodne pomoči za obdobje 1884 - 1896 kar 15,7. Zaradi same
narave poroda temu podatku seveda ne moremo verjeti, še posebej zato, ker
nam zapisi župnika Turka govorijo drugače. Prav gotovo se je kdaj pripetilo, da
je ženska zaradi izjemnih okoliščin rodila sama, vendar bi bilo potrebno proučiti,
ati morda nimamo opraviti le s psevdozgodovinskim spominom tako o kraju
poroda, ki je bil velikokrat menda kar na polju za kakšnim grmom, kakor tudi o
veliki umrljivosti porodnic."

Od februarja 1897 do konca leta 1898 je bil v brusniški fari župnik Jan
Piber. Do konca februarja je še nekaj imen neizprašanih babic vpisal župnik
Bergant, od takrat do konca leta 1898 pa ni nobenega takšnega vpisa več. Župnik
Piber je vpisoval le izprašano babico, sicer pa je rubriko uničil. Zaznamki o
navzočnosti babice pri porodu so za leto 1898 zopet delno verodostojni. Tako je
verjetno, da je triindvajset žensk rodilo s pomočjo izprašane babice, ne pa tudi,
da je kar šestinštirideset žensk rodilo brez vsakršne porodne pomoči. Verjetneje
je, da je šestinštirideset žensk rodilo s pomočjo neizprašanih vaških babic, mater
in tašč.

Leta 1899 je v brusniško faro prišel župnik Franc Avsec. Tudi za njegove
zapise velja, kar smo ugotoviti že za zapise župnika Berganta. Neizprašane babice
je vpisoval sporadično, brez oznake stopnje usposobljenosti.

Župnik Martin Nemanič je od začetka leta 1900 do konca leta 1902 dokaj
natančno izpolnjeval rubriko. Tako je leta 1900 brez porodne pomoči rodilo enajst
žensk, leta 1901 štirinajst in leta 1902 enaindvajset, torej vsako leto več. Njegova
natančnost je bila z vsaktin naslednjim letom manjša, po letu 1903 pa je navzočnost
neizprašane babice pri porodu zapisal le izjemoma, največkrat tedaj, ko je
neizprašana babica nastopila v vlogi krstiteljice v siti. Stopnjo usposobljenosti je
dosledno zapisoval, ko je bila pri porodu neizprašana babica, in le izjemoma, ko
je pomagala izprašana babica.

Leta 1919 je nastopil službo duhovnika v brusniški fari Janez Šešek, ki je

11 v obravnavanem obdobju sta le dve ženski rodili na prostem (sem nisem štela Romk): leta 1900 je
Marija B., žena delavca, rodila v Tekavčevem kamnolomu in leta 1923 je dekla, samska hči kočarja iz Velikih
Brusnic, rodila v Strugi pod nekim kozolcem. Res pa so žene oglarjev rodile v baraki v Gorjancih, vendar ne
brez porodne pomoči. Nekaj otrok, predvsem iz stopiške fare, se je rodilo tudi v tovarni, ki je obratovala v
Gorjancih. V statusu animarum Velike Brusnice je s svinčnikom na robu narahlo zabeleženo, da je rodila Frančiška
G. iz Gabrja leta 1896 v tovarni v Gorjancih.

267

Irena Rozman

vestno vpisoval ime neizprašane babice in stopnjo njene usposobljenosti. Iz
njegovih zapisov je razvidno, da so leta 1919 brez porodne pomoči rodile tri, leta
1920 šest in leta 1921 dvanajst žensk. Tudi njegova natančnost je bila z vsakim
naslednjim letom manjša. Po letu 1922 je vpisoval ime neizprašane babice le
izjemoma. Od leta 1925 do leta 1930 sta le dva vpisa neizprašane babice. V prvem
primeru je februarja leta 1926 dala porodno pomoč Katarina Matko, neizprašana
vaška babica iz vasi Gabrje, v drugem primeru pa je Marija Nose novembra leta
1926 pomagala pri porodu snahi. Od leta 1930 do leta 1934 je vpisoval poleg
izprašanih babic včasih tudi neizprašano vaško babico Katarino Matko iz Gabrja,
sicer pa je pričel v rubriko babica v primerih, ko je pri porodu bila mati ati tašča,
namesto imena in priimka vpisovati ustrezno oznako za sorodstveno vez med
porodnico in babico. Iz njegovih zaznamkov je razvidno, da sta v dveh primerih
nastopih v vlogi babice materi, v sedmih primerih tašče, v dveh primerih moža
in v enem primeru oče. Ker je namesto imena zapisana sorodstvena vez med
porodnico in babico, je v primerih, ko je v rubriki zapisano mati, pravzaprav
težko ugotoviti, ali gre za mater ali morda za taščo. Še posebej, ker je bilo tu v
navadi, da so tašči rekti mati, npr. naša mat, materi pa mama, npr. mama moja.
Dva zapisa župnika Šeška izpričujeta, da je v dveh primerih pri porodu pomagala
- mati njena. V ostalih primerih, kjer je naredil oznako mati, je verjetno pri porodu
bila tašča. To je še toliko bolj verjetneje, ker je analiza strukture nestrokovne
porodne pomoči pokazala, da so večkrat nastopile v vlogi babice tašče kot matere.

30. junija 1934 je nastopil službo župnika Alojzij Tunder. Poleg izprašanih
babic je včasih vpisal še ime neizprašane vaške babice iz vasi Gabrje. Vpisoval je
tudi stopnjo usposobljenosti babic. Matične knjige je vodil do konca leta 1945, ko
jih je pričel voditi matičar na matičnem uradu. V novih rojstiiih knjigah je bila
rubrika o obliki porodne pomoči izpolnjena na dva načina; če je porodno pomoč
dala izprašana babica, je vpisano njeno ime, sicer pa je rubrika izpolnjena z
vpisom brez strokovne pomoči. Takih porodov je bilo v prvem petletju po drugi
svetovni vojni še precej in nekoliko manj v drugem petietju.

Poglavje lahko sklenemo z nekaj ugotovitvami. Na prvo, temeljno, sem
opozorila že na začetku: da je ključna sintagma za verodostojno branje zapisov
strokovna porodna pomoč. To stoodstotno velja vsaj za leto 1937, za katero sta
bila na voljo še porodna izkaza babice Marije Gornik in Mete Gazvoda.

Druga: pri presojanju stopnje verodostojnosti zapisov je treba upoštevati
medsebojno odvisnost subjektivnih in objektivnih dejavnikov. Subjektivne
dejavnike: nenatančnost, morda celo brezbrižnost, ki se kaže v sporadičnem
beleženju neizprašanih babic, je mogoče razumeti kot posledico objektivnih
dejavnikov. Babiško mazaštvo je bilo prepovedano, pri zatiranju tega pojava pa
so se oblasti obrnile tudi na duhovnike. Le-ti so bili poleg županov in izprašanih
babic dolžni naznaniti vse neizprašane babice. S tem, ko so prenehali zapisovati
njihova imena v rojstne matične knjige, se je pričelo obdobje, ko se je povečala
možnost sankcij zoper neizprašane babice. Pravilo: kar ni zapisano, ne obstaja.

268

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem I

se je pokazalo med analizo podatkov, ko si v uničenih rubrikah lahko le
zamišljamo imena neizprašanih babic.

Tretja: kljub velikemu številu uničenih rubrik je bilo mogoče obnoviti nekaj
osnovnih značilnosti razvoja porodne pomoči, npr. postopno uveljavljanje
strokovne porodne pomoči v določenih vaseh, na podlagi pogostosti istega imena
in priimka neizprašane babice pa je bilo mogoče skleniti, da imamo opraviti z
nosilko naslova vaška babica. Zaradi narave zapisa ni možno ugotoviti, kotikim
ženskam je pri porodu pomagala vaška babica, medtem ko za izprašano babico
to ne velja. Na podlagi prtimkov babice, porodnice in njenega moža je mogoče
domnevati sorodstveno vez med porodnico in babico. Pri izpisovanju sem posebej
označila primere, ko je dekliški priimek porodnice enak prtimku babice in ko je
možev priimek enak priimku babice. Ali je bila porodna pomočnica res mati oz.
tašča, je bilo treba preveriti še s podatki iz poročne matične knjige in statusa
annimarum.

Četrta: podatki za obdobje od 1862-1881 in triletji 1900-1902 in 1919-1921
so v obravnavanem obdobju še najbolj primerni za ugotavljanje razmerja med
strokovno in nestrokovno porodno pomočjo, kakor tudi za odkrivanje notranje
strukture nestrokovne porodne pomoči.

ZNAČILNOSTI VAŠKE SKUPNOSTI IN PORODNA POMOČ

Izhodišče analize porodne pomoči temelji tudi na predpostavki, da je njena
navzočnost oz. odsotnost povezana z značilnostmi vaške skupnosti. Za določanje
značilnosti imamo na voljo več parametrov: geografskega, ekonomskega,
socialnega in demografskega. Naravna konfiguracija terena lahko vpliva na pro-
storsko razsežnost in obliko neke vasi. To razsežnost zaobsežemo z določenimi
pojmi, kot so: fizična distança - npr. oddaljenost od občinskega sedeža, gostota
naseljenosti in podobno. Pri proučevanju strokovne porodne pomoči se z
geografskega vidika sprašujemo po fizični distanci, ki jo je morala premostiti
stranka, da je prišla do babice. Vasi z najnižjim odstotkom strokovne porodne
pomoči so bile od Vetikih Brusnic, kraja bivanja babice, najbolj oddaljene.

Porodna pomoč ima značilnosti ekonomskega in socialnega parametra. Z
ekonomskega vidika se sprašujemo po višini babiškega honorarja in kolikšen strošek
je pomenil za družino. Višino babiškega honorarja je smiselno primerjati s ceno
blaga, ki so ga družinska gospodinjstva največkrat namenila prodaji, npr. jajc, mleka,
masla, masti, sadja, da bi z izkupičkom kupih osnovne gospodinjske potrebščine.
Spričo dejstva, da so izprašanim babicam plačevali v naturi, bi bilo zanimivo
ugotoviti denarno protivrednost naturalij. Izhodišče za ugotavljanje socialnega
parametra je sociakia struktura prebivalcev. Vasi z najnižim odstotkom sti-okovne
porodne pomoči so imele hkrati največji odstotek kočarjev in najenmikov.

Pri ugotavljanju kazalcev, ki so vplivali na odsotnost oz. navzočnost
strokovne porodne pomoči, bo pri intervjuju treba poleg ekonomsko-socialnih
kazalcev upoštevati še psihološke, ki se kažejo v vrednotah, stališčih in subjek-

269

Irena Rozman

tivnih ocenah informatork glede poroda in porodne pomoči. Na podlagi
ekonomskih in socialnih parametrov se definirajo tipi socialnih okolij, ki
pogojujejo vzorce rodnostnega vedenja prebivalstva. Kakšno je razmerje med
nataliteto in odstotkom strokovne porodne pomoči, bo predmet prihodnje
raziskave. Da bi ju lahko primerjali, je seveda treba najprej raziskati rodnostno
vedenje. Na podlagi rodnostnega vedenja so nekateri avtorji določih značilnosti
tipov okolij - lokalnih skupnosti.

Tako ločujejo med modernim in tradicionalnim okoljem (Hoffman-Novotny
1987), chugi (Mackensen 1982) med saturiranim in nesaturiranim okoljem: razlike
med tema tipoma okoHj se kažejo v razhčnih sposobnostih zadovoljevanja primarnih
človekovih potreb (Mackensen 1982), tietji (Cogswell in Sussman 1979) pa med
heterogenim in homogenim socialnim okoljem: prvi tip okolja nudi posamezniku/
ci večje število izkušenj in življenjskih opcij kot drugi tip okolja (Cogswell in Sussman
1979) (cit. po Čemič-Istenič 1994:91).

V našem primeru imamo na splošno opraviti s tradicionalnim okoljem, "v
katerem se ohranjajo ustaljeni (tradicionalni) življenjski vzorci. K njim sodi tudi
orientacija k večjemu številu otrok" (Čemič-Istenič 1994:92). Med vasmi nekdanje
občine Brusnice so bile razlike v geografski legi, ki je prišla do izraza v gospo-
darstvu, v stopnji intenzivnosti komunikacije z okrajnim središčem Novo mesto
ter socialni in demografski podobi. Na podlagi teh razhk opredelimo vasi kot
bolj ati manj homogene. Kot je pokazala analiza vrste nestrokovne porodne
pomoči v vasi Velike Bmsnice, je mogoče znotraj tradicionalne vasi s heterogenimi
vplivi odkriti preostanke elementov, ki so značilni za tradicionabie vasi s homo-
gerümi vplivi, na primer navzočnost nestrokovne porodne pomoči. To pomeni,
da imamo opraviti z več stopnjami mikronivoja: prvi nivo je vas kot celota, drugi
je skupina družin - pri čemer določimo skupino na podlagi tistega skupnega
imenovalca, ki nas trenutno zanima, npr. število otrok, sorodstvena vez itd.,
tretji nivo je dmžina. Na podlagi tako razčlenjenega mikronivoja razlikujemo
med vaško tradicijo in družinsko tradicijo. Obe sta dmamični strukturi, ki se v
medsebojni odvisnosti nenehno bolj ali manj spreminjata. Zato se mi zdi boljša
dinamična opredelitev vasi z določenim tipom lokalne skupnosti: opraviti imamo
s kontinuumom med dvema skrajnima poloma - s tradicionalno vaško skupnostjo
s heterogenimi vplivi in tradicionalno vaško skupnostjo s homogenimi vplivi
(Čemič-Istenič 1994:92). S prvim tipom okolja je povezana večja odprtost žensk
za sprejemanje novitet -1, j. strokovne porodne pomoči, in nataliteta je verjetno
manjša, ni pa nujno. V drugem tipu okolja nastopi odpor do novitete, še posebno,
če izhaja njen pobudnik ali nosilec iz druge skupnosti. Strokovna porodna pomoč
tako sploh ni v navadi, nataliteta je praviloma večja. Med tema dvema tipoma
so vasi, ki jih glede na naraščajočo težnjo v sprejemanju novitete opredelimo z
vmesnim tipom, npr. tradicionabio okolje z naraščajočimi heterogenimi vphvi.

270

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

PREDSTAVITEV ANALIZE PORODNE POMOČI

Analiza porodne pomoči je bila opravljena za faro Velike Brusnice, ki obsega
enajst vasi: Brezje, Dolenji Suhadol, Jugorje, Leskovec, Gabrje, Gorenji Suhadol,
Gumberk, Male Brusnice, Ratež, Velike Brusnice in Žerjavin. Vasi ležijo v
zahodnem delu Podgorja. Ta predel dehmo na zgornje (od 370 m do 420 m),
srednje (od 260 m do 320 m) in spodnje (od 220 m do 240 m) Podgorje. V zgornjem
Podgorju so vasi Jugorje, Gabrje in Gorenji Suhadol, v srednjem Podgorju vasi
Velike Brusnice, Dolenji Suhadol, Leskovec in v spodnjem vasi Brezje, Gumberk,
Ratež in Žerjavin. (Piletič 1960: 9). Po številu prebivalstva in hiš se med zaselke
uvrščata: Žerjavin in Brezje, med manjše vasi: Gumberk, Leskovec, Male Brusnice
in Jugorje, med srednje velike vasi: Gorenji Suhadol, Dolenji Suhadol, Ratež in
med večje vasi Velike Brusnice in Gabrje. V letih ljudskega štetja (1869, 1880,
1890,1900,1910 in 1931) je bilo v teh vaseh naslednje število prebivalcev: Brezje:
15,13, 20,10,14,12,20,23,18,15; Dolenji Suhadol: 149,132, 176,156,142,163,
138,162,159,148; Gabrje: 372,355,432,476,464,587; Gorenji Suhadol: 143,145,
138,138,138,137; Gumberk: 46, 43, 43, 54, 40,46; Jugorje: 66, 78, 76, 74, 84, 85;
Leskovec: 64, 62, 76, 61, 56, 61; Male Brusnice: 62, 66, 58, 63, 70, 72; Ratež: 138,
125,172,166,186,163; Velike Brusnice: 374,434,443,479,444,460; Žerjavin: 18,
15,13,31,19,17 (Krajevni leksikon 1974: 466). Nataliteta se je v obravnavanem
(1840 -1945) obdobju vseskozi gibala okoli 40 %o.

Podgorje je büo eno najbolj zaostalih območij na Dolenjskem in ima po
načinu življenja značunosti osrednjeslovenske ljudske kulture jugovzhodnega
roba, ki meji na Žumberak in Belo krajino (Zupančič 1960: 18). Kljub splošni
revščini in zaostalosti Podgorja so se vasi iz spodnjega in srednjega Podgorja ter
zgornjega Podgorja med seboj razlikovale. To razliko, ki se je kazala v načinu
življenja prebivalcev, je Zupančičeva opisala tako: "Ravninske vasi orjejo drugače
kot hribovske; v dolini rede krave za mleko, v hribih pa vole za prodajo; zidane
hiše spodnjih vasi so prostornejše kot po večini lesene hribovske; ravninski kmetje
pijejo za zajtrk kavo, hribovski pa natepajo zelje in žgance; noša bližnjih vasi je
podobna mestni, medtem ko "težkega" Podgorca prepoznamo po okovanih
čevljih in po trpežni opravi; in končno ugotovimo kot posledico vsega tega, da
imata socialno in duhovno življenje hribovskega in ravninskega Podgorja precej
drugačno podobo." (Zupančič 1960:19). Razlika v načinu življenja v spodnjem,
srednjem in zgornjem Podgorju je büa v veliki meri odvisna od socialne strukture.
Socialna struktura je poleg že omenjenih dejavnikov močno vplivala na višino
odstotka strokovne porodne pomoči, kar je razvidno iz tabele za leto 1931. V
vaseh spodnjega in srednjega Podgorja, kjer je bila socialna stiuktura prebivalstva
boljša kot v zgornjem Podgorju, je bil tudi odstotek strokovne porodne pomoči
znatiio večji. Od odstotka strokovne porodne pomoči v novomeškem okraju je
bü večji za sedeminštirideset odstotkov. Nasprotno pa je bil v zgornjem Podgorju
odstotek strokovne porodne pomoči za trideset odstotkov nižji od okrajnega in
za petinsedemdeset odstotkov nižji od tistega v spodnjem in srednjem Podgorju.

271

Irena Rozman

TABELA 5: Socialna struktura prebivalcev spodnjega, srednjega in zgornjega Podgorja s
pripadajočim deležem strokovne porodne pomoči, izraženim v odstotkih. (Tabela je izdelana za
leto 1931 na podlagi podatkov Leksikona Dravske banovine in rojstne matične knjige Velike

Brusnice).

Ta Ugotovitev velja za vse obravnavano obdobje (1840 -1945). Medtem ko
se je odstotek strokovne porodne pomoči v spodnjem in srednjem Podgorju od
1865 naprej, z nekaj vmesnimi padci, stalno višal, pa v zgornjem Podgorju te
težnje ni opaziti.

TABELA 6 IN GRAFI:
Primerjava deleža strokovne
porodne pomoči v zgornjem,
srednejm in spodnjem
Podgorju po petletjih od
1840-1945.

272

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

GRAFI:

Zaradi omenjene razlike v načinu življenja bom predstavila izsledke
raziskave o porodni pomoči po geografskih območjih.

ZGORNJE PODGORJE

Vasi Gabrje, Gorenji Suhadol in Jugorje sem opredelila s hadicionalnim tipom
vaške skupnosti s homogenimi vplivi. V našem primeru se hribovita narava vasi
ujema s splošno razširjeno predstavo, da so višje ležeče vasi tudi bolj zaostale.
Srečujemo se z življenjskim prostorom, v katerem sta zdravljenje in dajanje porodne
pomoči temeljila na ljudskomedicinskem znanju. Na zdravnika so se po pomoč
obmiti izjemoma. Razlog zgovomo navaja letno poročuo o zdravstvenih razmerah
v srezu Novo mesto za leto 1936: "V splošnem se narod rad obrača do zdravnikov.
Ovira je samo pomanjkanje denarnih sredstev, splošna pavperizacija ter deloma
tudi oddaljenost od zdravnika, da se posluži raje domačih sredstev, oziroma gre k
raztičnim ženskam /šintericam/, kjer dobi veliko steklenico infuza iz domačih
biljk za največ 10 dinarjev. Ako po tem ni boljše, potem pride šele zdravnik na
vrsto. Če pa ni denarja se pa počaka." Leta 1936 je bilo zdravljenje prebivalcev še
močno odvisno od ljudskomedicinskega znanja "modrih žensk". Porodnice in
novorojenčki so biti v oskrbi vaških neizprašanih babic.

V petletjüi od 1865 do 1924, ko so župniki v rojstiio matično knjigo bolj aH manj
natančno zapisovaH neizprašane babice, so za anaHzo nestiokovne porodne pomoči
verodostojni podatki nekaterih petletij: 1865-1869, 1870-1874 in 1875-1879. V teh
petletjüi se je gibal delež nestiokovne porodne pomoči od 92,9 do 96,8 odstotkov.
Leta 1874 je dosegel delež nestiokovne porodne pomoči celo sto odstokov. Ker je büa
stiokovna porodna pomoč izjema, domnevam, da se je delež nestiokovne porodne
pomoči do konca dmge svetovne vojne gibal okoH 90 odstotkov.

V obdobjüi, ko neizprašartih babic niso zapisovali v rojstiie matične knjige,
je nenadoma narastlo število porodov brez porodne pomoči. To velja za petietja
od 1840-1859, 1905-1914 in 1925-1944. Zapisi iz teh petletij nam pričajo, da je

273

Irena Rozman

zgornje Podgorje

TABELA 7 IN GRAF 2: Število porodov s strokovno in nestrokovno porodno pomočjo
v zgornjem Podgorju v petletjih od 1840-1945.

274

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem i

rodilo brez pomoči, odvisno od petletja, od 53 do 93 odstotkov žensk.

Odstotek strokovne porodne pomoči je bil v zgornjem Podgorju izredno
majhen. Kar v trinajstih petletjih je bil manjši od 10 odstotkov, v ostalih petletjih
pa je bil manjši od 15 odstotkov, z izjemo petletja 1850-1854, ko je dosegel 16.5
odstotka.

Ženske so tu rodile le z neshokovno porodno pomočjo. V vaseh Gabrje,
Jugorje in Gorenji Suhadol so bile vedno dve do tri ženske, ki jih glede na veliko
število porodov, pri katerih so pomagale, imenujemo (neizprašane) vaške babice.
Tradicija nestrokovne porodne pomoči se je nadaljevala še po letu 1945 do leta
1950. Po letu 1950 je bilo le še nekaj porodov brez strokovne porodne pomoči.
Notranja struktura nestrokovne porodne pomoči ni enovita. Poleg vaških babic
so pri porodih zelo pogosto pomagale tašče in matere. Ti obliki porodne pomoči
sta obstajah sočasno. V Gabrju in Jugorju se tako še v začetku 20. stoletja srečujemo
s prežitki prvotnih oblik porodne pomoči. Sorodstvena porodna pomoč je
elementarna oblika porodne pomoči. Za ilustracijo navajam odlomek intervjuja:
"Kdo vam je pomagal pri porodu?" "Mama." "Samo mama?" "Sam mama." (...) "Kdo
pa je pomagal pri porodih drugim ženskam v vasi?" "Moja mama sa hodil akul."
"Katerega leta ste rodila prvič in katerega zadnjič?" "Kirga - enainrideset in
štirinpedeset!"

Tu je do konca druge svetovne vojne bila dejavna prva faza v razvoju
porodne pomoči s sestavnima oblikama: elementarna sorodstvena porodna
pomoč in porodna pomoč neizprašane ekspertke, ki sta jo Böhme in Scherzerjeva
postavila v čas pred 15. stoletjem do začetka 16. stoletja.

Pri analizi nestrokovne porodne pomoči me je najbolj presenetilo, da snahe,
ki so bile doma v vaseh, kjer je bila strokovna porodna pomoč že močno v veljavi,
npr. v Velikih Brusnicah, Malih Brusnicah, Leskovcu, niso k porodu poklicale
izprašane babice. V kar nekaj primerih so same ugledale luč sveta ob pomoči
izprašane babice, njihovi otroci pa so privekali na svet s pomočjo stare mame ali
neizprašane vaške babice. To dejstvo govori v prid reku, "da se ne bo hiša obračala
po ta mladi, ampak ta mlada po hiši", kar pomeni, da so se podredile navadam
druge vaške skupnosti, kateri so po poroki tudi same pripadale. Prav tako
presenetljiva je bila ugotovitev, da večina sorodstvene porodne pomoči odpade
na tašče in ne na matere, kot sem sprva pričakovala. Stereotipne reke, šale, ki
govorijo predvsem o slabih odnosih med snaho in taščo, postavlja porodna pomoč
tašč pod vprašaj in jih prikaže v novi luči.

V Gabrju je število porodov s strokovno porodno pomočjo bilo večje v
petletjih od 1840 do 1864. Razlog je zopet način zapisovanja! Ker je del vasi
Gabrje spadal pod stopiško faro, sem prav tako izpisovala in analizirala podatke
iz rojshie matične knjige fare Stopiče. Tudi v stopiški fari so župniki do leta 1862
zapisovali le izprašano babico. Med letoma 1847 in 1860 so zapisali izprašano
babico Marijo Bresovar pri vsakem novorojencu. Leta 1864 je prvič zapisana
neizprašana babica. Od tega leta naprej so veshio zapisovali tudi neizprašane

275^

Irena Rozman

babice. Od tega leta naprej ni rodila nobena Gabrčanka s strokovno porodno
pomočjo. Sodeč po podatkih iz rojstne matične knjige fare Stopiče, je bil delež
strokovne porodne pomoči med letoma 1847 in 1860 v Gabrju 100 odstotkov, od
1860 naprej pa nič odstotkov!

Na podlagi analiziranih primerov se potrjuje tudi hipoteza, da zapisi o porodni
pomoči v rojstini matični knjigi niso verodostojni, če je rubrika babica uničena. Če bi
zapisom verjeli, bi prišti do sklepa, da so ženske rodue nekaj otiok brez porodne
pomoči in nekaj s porodno pomočjo. Tako se srečamo s pogumno in močno žensko,
ki je prvič rodila brez tuje pomoči. Presenečeni pa smo, ko ugotovimo, da je pri
drugem porodu babica bila poleg, prav tako pri tietjem, ne pa tudi pri petem in
zadnjem. To je tipična notianja struktura porodne pomoči v obravnavanem obdobju
(1840 -1945), ki jo kažejo zapisi v rojstni matični knjigi.

Ker je bilo babiško mazaštvo v teh vaseh pravilo, krajevni zakon, je njegova
moč povratno učinkovala na lokalne oblasti tako, da ga niso preganjale, ampak
folerirale. Tako je celo župnik, ki je tu služboval v tridesetih letih 20. stoletja,
nekajkrat zapisal v rojstno matično knjigo ime neizprašane babice in enkrat zapi-
sal, da je bila izprašana.

V Gorenjem Suhadolu se je delež strokovne porodne pomoči nenadoma
dvignil v petletju 1910-1914. Z izjemo petletij 1840-1844,1885-1889 in 1890-1894,
ko so biti deleži strokovne porodne pomoči 26.3, 20.7 in 23.5 odstotkov, deleži
strokovne porodne pomoči v ostalih petletjih do petietja 1900-1914 niso dosegti
niti 10 odstotkov. Zakaj se je v petletju 1900-1914 nenadoma povečal delež
strokovne porodne pomoči, ki pa v naslednjem petletju zopet upade? Rast deleža
strokovne porodne pomoči, ki jo opazimo med letoma 1912 in 1916, je bila izjema,
katere nosilke niso bile vaščanke, ampak žene italijanskih oglarjev, ki so s svojimi
družinami bivati v barakah v Gorjancih. Kljub nedvomno nizki življenjski ravni ni
nobena žena oglarja rodila brez pomoči izprašane babice. Stiokovna porodna pomoč
se je v Gorenjem Suhadolu pričela uveljavljati šele po prvi svetovni vojni, v petletju
1920-1924. Precej je narastla v prvih letih gospodarske krize, njene posledice so v
Podgorju začutiti s tii do petletnim zamikom (1934 -1935), in nato v zadnjih dveh
petietjih vidno upadala na raven iz petletij 1920-1924 in 1925-1929.

V Jugorju je bil delež strokovne porodne pomoči vseskozi izredno majhen.
Medtem ko je v Gorenjem Suhadolu po prvi svetovni vojni opazna težnja k
uveljavljanju strokovne porodne pomoči, to ne velja niti za Jugorje niti za Gabrje.
Delež strokovne porodne pomoči je bil v Jugorju v sedmih petietjih nič odstotkov,
v petih petietjih od 20 do 25 odstotokov, v treh petietjih od 10 do 16 odstotkov, v
preostalih petih petietjih pa manj od 10 odstotokov.

Pri proučevanju porodne pomoči v zgornjem Podgorju je vredna posebne
pozornosti prav strokovna porodna pomoč. V obdobju od 1875 do 1945 so v
Gabrje prvič poklicati izprašano babico leta 1915. Babica Ana Potočar iz babiškega
rajona občine Orehovica je tistega leta pomagala pri porodu žene kočarja in samski
zakonski hčeri polzemljaka. Nezakonska mati je imela težak porod in domnevam.

276

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

da so izprašano babico poklicali, kot je izpričano tudi v raznih virih, šele ko sta
znanje in moč neizprašane babice odpovedala. Porod se je nesrečno končal za
novorojenčka, v siH krščenega na ime Jožef. V mrliški matični knjigi je zapisano,
da je umrl zaradi posledic težkega poroda. Po lehi 1915 je babica Ana Potočar še
nekajkrat pomagala pri porodih: enkrat leta 1922,1925,1926,1931,1934,1935,
1936,1940 in dvakrat leta 1927. Babica Marija Gornik iz Malih Brusnic je v Gabrju
pomagala pri porodih dvajsetkrat, njena mati Meta Gazvoda iz Velikih Brusnic,
prav tako babica, pa trikrat.

V prihodnje bo treba raziskati noti-anjo strukturo strokovne porodne pomoči,
kar je pravzaprav bistvo etnološkega proučevanja. Tako nas bo v zvezi s tem
zanimalo: slojevska pripadnost porodnic, ki so rodile s strokovno porodno
pomočjo, ati je katera izmed njih babico večkrat poklicala k porodu ali samo
enkrat in zakaj so pomoč iskah pri babici iz druge občine. Odgovori na nakazana
vprašanja bodo v prihodnje stvar kvatitativrdh metodičnih prijemov. Na tej stopnji
raziskave so ugotovitve, ki so povezane s strokovno in z vrstami nestrokovne
porodne pomoči, zgolj hipotetične narave, vendar pomemben kažipot za nadaljnje
delo na terenu. Ker razpolagamo s podatki o slojevski pripadnosti porodnic, ki
so rodile s strokovno porodno pomočjo, se je potrdila domneva, da zaradi načina
življenja kršilci tradicionabtih, lokalnih navad izvirajo iz nižjih socialnih slojev.
Življenjski cikel kmetov, katerih navade in šege so povezane z načinom produk-
cije, ki poteka iz roda v rod v zaključenem prostoru vaške skupnosti, je spočetka
vedno nedojemljiv za zunanje vptive. To se je izkazalo tudi v našem primeru,
kjer je strokovna porodna pomoč najpogosteje zastopana pri ženah kočarjev in
ženah delavcev-kočarjev, sledijo jim žene tretjinezemljaka. Pred sabo imamo
socialni sloj, katerega pripadniki so bili prisiljeni iskati zaslužek tudi zunaj meja
domače lokalne skupnosti. Pri tem so se srečevali z drugačnimi življenjskimi
opcijami, jih sami pričeti izkoriščati in s tem kršiti tradicionalne, lokalne navade.
Te sklepe bo v prihodnje treba še podkrepiti z dodatnimi raziskavami, npr. z
grupiranjem in selekcioniranjem podatkov. Zgolj ilustrativen primer: veljavnost
domneve je odvisna od pogostosti pojava, zato v našem primeru pridejo v poštev
ženske, ki so večkrat rodile s pomočjo izprašane babice. V tistih primerih, ko
smo ugotovili, da je bila izprašana babica pri neki porodnici samo enkrat, smemo
sklepati na izjemo zaradi težkega poroda, še posebno, če razpolagamo s podatkom
o smrti novorojenčka, ki je umrl zaradi posledic težavnega poroda. Ženske so se
v sili obrnile na strokovno porodno pomoč in s tem kršile lokalno navado, zakon
o porodni pomoči. Kljub morda dobri izkušnji z izprašano babico so pri nasled-
njem porodu zopet pokticale neizprašano babico. Za natančne ugotovitve bo
ti-eba analizirati še statiis animarum in opraviti nekaj intervjujev. Zaenkrat je
mogoče reči, da so izprašano babico poklicali izjemoma, da je bila nestrokovna
porodna pomoč globoko zakoreninjena v duševnosti žensk. Nazoren je primer
iz Jugorja. Pri selekciji podatkov se je pokazalo, da se je med leti 1862 do 1872 in
1887 do 1898 v Jugorju pojavila sta-okovna porodna pomoč enkrat na leto ah
vsako drugo leto. S kvalitativno analizo podatkov sem ugotovila, da je zanemarljiv

277

Irena Rozman

delež strokovne porodne pomoči v tem obdobju povezan z družinsko tragedijo.
Cecilija M., žena polzemljaka, je rodila sedem otrok, od teh tri mrtve. Pri rojstvih
mrtvih otrok sta ji pomagala zdravnik Bervar (dvakrat) in zdravnik Ipavec (enkrat)
ter izprašana babica Marija Mikolič. Tretjega otroka, sina Lojzeta, je rodila brez
porodne pomoči, pri ostalih treh porodih pa ji je pomagala izprašana babica
Marija Mikolič. Mesec dni po zadnejm porodu je Cecilija M. umrla. Enako usodo
je imela njena svakinja Marija M. Rodila je osem otrok, od teh tri mrtve. Pri
prvem in drugem porodu sta ji pomagali neizprašani babici, pri ostalih pa ji je
pomagala izprašana babica. Na zadnjem porodu je umrla, stara komaj
petintrideset let.

SPODNJE IN SREDNJE PODGORJE

TABELA 8: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne
pomoči v vaseh srednjega Podgorja v petietjih od 1840-1944.

278

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem |

Vasi spodnjega in srednjega Podgorja sem opredelila s tradicionalnim tipom
vaške skupnosti s heterogenimi vplivi. V spodnjem in srednjem Podgorju se je
začela uveljavljati strokovna porodna pomoč od petietja 1860-1864 naprej. Od
1860 naprej se je v srednjem Podgorju gibal delež strokovne porodne pomoči
med 70 in 89 odstotki. Le v treh petietjih od 1865-1884 je znašal ta delež okoh 52
odstotkov.

GRAF 3: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne
pomoči v srednjem Podgorju v petietjih od 1840-1944.

Podobna težnja v razvoju strokovne porodne pomoči se kaže v spodnjem
Podgorju. Tu je bil delež strokovne porodne pomoči vedno za 20 do 30 odstotkov
nižji od deleža v srednjem Podgorju.

GRAF 4: Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne
pomoči v spodnjem Podgorju v petietjih od 1840-1944.

279

Irena Rozman

srednje Podgorje

TABELA 9; Letno povprečje porodov s strokovno porodno pomočjo in brez strokovne porodne
pomoči v vaseh spodnjega Podgorja v petletjih od 1840-1944.

To pripisujem dejstvu, da je izprašana babica živela v Velikih Brusnicah,
torej v srednjem Podgorju. Domnevi v prid je podatek, da se je v spodnjem
Podgorju povečal delež strokovne porodne pomoči prav v petletju 1920-1924, ko
se je izšolala za babico Marija Gornik. Po tem petletju se je v vsakem naslednjem
petletju delež strokovne porodne pomoči povečal za 10 odstotkov. V petletju
1855-1859 pa je bil delež strokovne porodne pomoči v Ratežu (spodnje Podgorje)
za 20 odstotokov večji od deleža v Velikih Brusnicah (srednje Podgorje). V pojas-
nilo je treba povedati, da je takrat na Ratežu živela izprašana babica Eva Ogiz.

Naraščanje ali upadanje števila porodov s strokovno porodno pomočjo v
srednjem ati spodnjem Podgorju ni bilo povezano toliko z nenadnim izboljšanjem
življenjske ravni kot s krajem bivanja izprašane babice.

280

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem '

Leta 1855 se je v Velike Brusnice primožila Marija Mikolič, rojena Tomič.
Babičevati je začela leta 1862, ko se je odselila prejšnja babica Eva Ogiz. Preteklo
je skoraj dvajset let, predno se je v Velikih Brusnicah uveljavila strokovna porodna
pomoč. Leta 1862 je v Velikih Brusnicah odpadel le en porod od desetih na
izprašano babico. Ženske so še vedno khcale k porodom neizprašano vaško babico
Jero Kranjc. Šele od leta 1875 naprej so vse pogosteje začeh k porodom kUcati
izprašano babico.

GRAF 5: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Velike Brusnice v petietjih od
1840-1944. Delež strokovne porodne pomoči je izražen v odstotkih.

V vasi Velike Brusnice, kjer je prevladovala strokovna porodna pomoč, in
v vaseh Ratež, Dolenji Suhadol, Leskovec, kjer se je postopoma uveljavila malo
kasneje, prav tako naletimo na sorodstveno porodno pomoč. V vasi Vetike Brus-
nice se je v treh družinah ohranjala sorodstvena porodna pomoč, pri dveh druži-
nah v dveh generacijah, pri eni v tieh. Dve in hkrati zadnji nosilki ljudskomedicin-
skega znanja sta pomagati pri porodu še nekaterim ženam iz vasi in tako pridobiti
še naziv neizprašane babice oz. babiške mazačke. V tridesetih letih sta bili z
drugimi neizprašanimi babicami oz. babiškimi mazačkami iz vasi Jugorje, Gabrje
in Dolenji Suhadol naznanjeni sreskemu sanitetnemu referentu. Pred seboj imamo
dokaz, da lahko tip vaške skupnosti določimo na podlagi značilnosti prevladu-
jočega (materialnega, socialnega in duhovnega) načina življenja njenih prebival-
cev. Ta sicer predstavlja idealno, a ne nujno edino realno obtiko načina življenja.
Z drugačnim ravnanjem v nekaterih življenjskih situacijah posamezniki odstopajo
od zaželene, prevladujoče oblike življenja. Ta odstop jih dela drugačne od drugih
in opraviti imamo z nosilci določene življenjske oblike, ki ni v skladu z značajem
tipa lokalne skupnosti. Tako lahko znotraj tradicionalne skupnosti, katere prebi-
valci so dovzetni za zunanje vplive, srečamo družine, ki po večini zapirajo vrata
pred zunanjimi vplivi oziroma novitetami. Posameznice iz vasi Velike Brusnice,

281

Irena Rozman

ki SO se odločile za nestrokovno porodno pomoč, so ravnale v nasprotju z utečeno
navado strokovne porodne pomoči; narava porodne pomoči pa je eden od
določilnih elementov za opredeljevanje narave vaške skupnosti.

V vasi Ratež so začeli pogosteje klicati k porodom izprašano babico po letu
1855. V vaseh Dolenji Suhadol, Leskovec pa dvajset let kasneje. Kljub temu pa se
je v omenjenih vaseh do konca druge svetovne vojne ohranjala tudi nestrokovna
porodna pomoč.

GRAF 6: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Dolenji Suhadol v petletjih od

1840-1944.

V Ratežu je strokovna porodna pomoč počasi pričela izpodrivati nestro-
kovno v petletju 1905-1909, v petletju 1925-1929 pa je že prevladovala. Manjši
upad števila primerov strokovne porodne pomoči opažamo v petletju 1930-1934,
kar je gotovo posledica takratne gospodarske krize, saj je že v naslednjem petletju
število primerov strokovne porodne pomoči precej narastio in zopet upadlo v
petletju med drugo svetovno vojno. Tretje petletje, 1910-1914, je bilo mejnik v
prelomnem obdobju, ko se je tradicija nestrokovne porodne pomoči umaknila
strokovTÜ porodni pomoči. Zato predpostavljam, da so v vas Ratež opazneje
začeli vdirati zunanji vplivi. Ratež se je spremenil iz tradicionabie vasi s homo-
genimi vplivi v tradicionalno vas s heterogenimi vplivi.

V vasi Dolenji Suhadol je strokovna porodna pomoč prevladovala v petletju
1885-1889 in nato nenehno naraščala. V vasi Leskovec se je ta proces začel med
petletjema 1865-1869 in 1870-1874. V obeh vaseh so izjema petletja, ki sovpadajo
s prvo svetovno vojno, s petletjem po gospodarski krizi (1935 -1939) in z drugo
svetovno vojno (1940 -1944).

282

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

GRAF 7: Število porodov s strokovno porodno pomočjo v vasi Leskovec v petletjih od 1840-1944.

Predpostavljam, da je bil v Leskovcu že tako zgodaj visok delež strokovne
porodne pomoči zato, ker je vas v neposredni bližini vasi Velike Brusnice, kjer
sta živeli izprašani babici; najprej Marija Mikolič in kasneje Meta Gazvoda. Tudi
v Dolenjem Suhadolu je kmalu prišlo v navado, da so se ženske po porodno
pomoč obračale na izprašano babico. Na podlagi podatkov iz krajevnega
leksikona Dravske banovine iz leta 1937 je očitno, da so prebivalci iz Dolenjega
Suhadola imeli živahnejše stike z globalno družbo kot prebivalci vasi Ratež.
Poleg živinorejskih proizvodov, poljskih pridelkov, svinj in perutnine, ki so jih
prodajali v Novo mesto tako prebivalci vasi Ratež kot prebivalci vasi Dolenji
Suhadol, so slednji trgovali še s sadjem, posebno s češnjami, ki so jih prek Brežic
izvažali tudi na Hrvaško, v Dalmacijo in na Dunaj. Trgovali so tudi z lesom
(Krajevni leksikon Dravske banovine 1937:496). Toje še toliko bolj presenetljivo,
ker "vas Ratež stoji na zelo rodovitnem polju ob državni cesti Novo mesto -
Brežice, medtem ko je Dolenji Suhadol gručasta vas na kamnitem, zelo vrtačastem
in bregovitem svetu" (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: 496). Socialna
struktura pa je bila v Dolenjem Suhadolu nekoliko boljša. Tako ni nujno, da je
višje ležeča vas hkrati tudi bolj zaostala od nižje ležeče vasi, kar je splošno
razširjeno mnenje. V našem primeru to potrjuje še delež strokovne porodne
pomoči, ki je bil v Dolenjem Suhadolu že v drugem petletju (1845 -1849) višji od
deleža v vasi Ratež. V pojasnilo je treba povedati še, da ni opaziti nekih večjih
razlik v načinu življenja med spodnjim in srednjim Podgorjem.

283

Irena Rozman

VIRI

BABIŠKI VESTNIK: 1929-1940, Ljubljana.

GA2VODA, Marjeta: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937, ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo
krajino.

GORNIK, Marija: Porodni izkaz za 1. in 2. polletje 1937, ZAL - Enota za Dolenjsko in Belo

krajino. LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto
1936, Novo mesto 1937. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto.

LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1937, Novo
mesto 1938. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto.

LETNO poročilo o zdravstvenih prilikah na teritoriju sreza Novo mesto za leto 1938, Novo
mesto 1939. ZAL - Enota za Dolenjsko in Novo mesto.

LEKSIKON občin za Kranjsko izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900, 1906,
Dunaj.

KRAJEVNI leksikon Dravske banovine, 1937, Ljubljana.
MRLIŠKA matična knjiga, 1893 - 1944, Velike Brusnice.
POROČNA matična knjiga, 1848 -1914, 1915 - 1946, Velike Brusnice.
ROJSTNA matična knjiga, 1840 - 1874, Vehke Brusnice.
ROJSTNA matična knjiga, 1875 - 1901, Velike Brusnice.
ROJSTNA matična knjiga,1902 - 1945, Velike Brusnice.
ROZMAN, L, 1995-1997 : Terenski zapisi.

LITERATURA

BLAZNIK, P, 1979: Ehiografski pobirki iz loških deželskosodnih protokolov 17. stoletja. V:

Traditiones 5/6, Ljubljana, str. 55-58.
BOGATAJ, J., 1973: Iz ljudske medicine na Dolenjskem. V: Zgodovinski oris zdravstva na

Dolenjskem. Knjižica zdravstvenega vestnika, zv, 1, Ljubljana, str. 26-43.
BORISOV, P, 1995: Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980, Ljubljana.
ČERNIČ, M., 1988: Procesi spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja. V: Zgodovinski časopis

42/4, Ljubljana, str. 543-554.
ČERNIČ-ISTENIČ, M., 1994: Rodnost v Sloveniji, Ljubljana.

DOBOVŠEK, M. et al, 1962: Rast prebivalstva Novomeške pokrajine po letu 1869. V: Dolenjska

zemlja in ljudje. Novo mesto, str. 162-174.
DÔMÔTÔR, T., 1981: Volksglaube und Aberglaube der Ungam, Budapest, sh". 149-159.
GIDDENS, A., 1989 : Nova pravila sociološke metode, Ljubljana.

HEINSOHN, G., STEIGER, O., 1993 : Uničenje modrih žensk. Prispevki k teoriji in zgodovini

prebivalstva in otroštva, Ljubljana.
HELSTI, H., 1994: From taboo breakers to toiler mothers. The stories of lone mothers in the

folklore of Firmish countrywomen. V: Ethnologia Fennica 22, Helsinki, str. 6-12.
HORY, L.,1989: Vse visi na popkovini, Maribor.

HORNER, M., 1994: Aus dem Leben einer Hebamme, Wien - Köln - Weimar.
HUDALES, J., 1997: Od zibeh do groba, Ljubljana.

JERŠIČ, M., 1974: Zdravje na Kranjskem v letih 1881-1890. V: Prvi demografski simpozij na

Slovenskem, Ljubljana, str. 97-141.
KREMENŠEK, S., 1978: Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misU. V: Pogledi na

etnologijo, Ljubljana, str. 9-65.
KREMENŠEK, S., 1973: Matične in druge knjige kot vir za etnološko proučevanje. V: Etnološki

pregled 11, Beograd, str. 99-103.
KUHAR, B., 1972: Šege od rojstva do smrti. V: Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana, str. 180-186.
KURET, N., 1978; O šegi in njeni spremenljivosti. V: Pogledi na etimologijo, Ljubljana, sti-. 309-330.

284

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

KURET, N., 1974: Navada in šega. V; Traditiones 3 , Ljubljana, str. 69-80.

KURET, N., 1985: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po

odgovorili na vprašalnice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). V: Gradivo

za narodopisje Slovencev 3, Prvi del, 1. snopič, Ljubljana.
KURET, N., 1987: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po

odgovorih na vprašahiice nadvojvode Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). V: Gradivo

za narodopisje Slovencev 3, Prvi del, 2. snopič, Ljubljana.
LAVRIČ, v., 1953 : 200 let ljubljanske babiške šole (1753 - 1953), Ljubljana.
MAKAROVIČ, M., 1986: Črna in Čmjani, Ljubljana.
MAKAROVIČ, M., 1982: Strojna in Strojanci, Ljubljana.
MAKAROVIČ, M., 1985: Predgrad in Predgrajci, Ljubljana.

MAKAROVIČ, M., 1988-1990: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. V:
Slovenski etnograf 33-34, Ljubljana, str. 482-528.

MENDRAS, H., 1986: Seljačka društva, Ljubljana.

MLINAR, Z., 1973: Sociologija lokalnih skupnosti, Ljubljana.

MÖDERNDOREER, V., 1964: Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana. '

NOVAK, V., 1960: Od rojstva do smrti. V: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana, str. 178-183. i
OREL, B., 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev I, Ljubljana, sh-. 265-275. j
PAHOR, Š., 1981: Etnološka topografija slovenskega etičnega ozemlja občina Novo mesto. j

Izbrani kraj Gabrje. Seminarska naloga na OEIKA FF. Tipkopis.
PILETIČ, R., 1960: Novomeško Podgorje. V: Geografski obzornik 7/1-2, Ljubljana, sti-. 9-18. \
PIRC, L, PIRC, B., 1937: Zdravje v Sloveniji. Prva knjiga, Ljubljana.

ROŽENBERGAR, T.,1986: Ehiološka topografija slovenskega etičnega ozemlja občina Novo

mesto. Izbrani kraj Birčna vas. Seminarska naloga na OEIKA FF. Tipkopis. !

ROZMAN, L, 1993: Priprave na etnološki mladinski tabor v Šentjanžu in Bilčovsu na avstrijskei^
Koroškem. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 33/3-4, Ljubljana.

ROZMAN, L, 1992: Magijski in rehgiozni tabu. Diplomska naloga na Oddelku za sociologijo FF.
Tipkopis.

SCHERZER, R., 1988: Hebammen. Weise Frauen oder Technikerinnen? Zum Wandel eines

Berufsbildes, Frankfurt am Main.
ŠARF, F., 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno-higienskih razmer. V: Traditiones 5-6,

Ljubljana, str. 345-351.
ŠTAUDOHAR, M., 1995: Spomini poljanske babice, Črnomelj.

WEBER-KELLERMAN, L, 1984: Die Sprache der Brauche. V: Zeitschrift für Volkskunde 80/1,
Sthjtgart, Str. 23-29.

ZUPANČIČ, D., 1960: Ljudsko življenje v Podgorju. V: Geografski obzornik 7/1-2, Ljubljana, sh".
18-22.

ZWITTER, F., 1936: Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni, Ljubljana.

285

Irena Rozman

BESEDA O AVTORICI

Irena Rozman, etnologinja, mlada
raziskovalka na Oddelku za etnologijo in
kultumo antropologijo Filozofske fakultete v
Ljubljani. Ukvarja se s problematiko kulture
rojstva in smrti ter družinskega in spolnega
življenja v vaških skupnostih v 19. stoletju in v
prvi polovici 20. stoletja z vidika socialne in
duhovne kulture.

ABOUT THE AUTHOR

Irena Rozman, ethnologist is a junior
researcher at the Department of Ethnology and
Cultural Anthropology of the Faculty of Arts
in Ljubljana. Her work focuses on issues related
to the culture of birth and death , family and
sexual life in village communities in the 19th
century and in the first half of the 20th century
from the point of view of social and spiritual
cultiu-e.

SUMMARY

HISTORICAL OUTLINE OF MIDWIFERY IN SLOVENIA AND
MATERNITY CARE IN THE PARISH OF VELIKE BRUSNICE IN
DOLENJSKO FROM 1840 TO 1945

Böhme divides the historical development of midwifery - including the
nature of maternity care and knowledge of obstetrics - into four successive stages:
maternity care as a form of mutual assistance among women, maternity care as
an official responsibility or profession, maternity care of the traditional age and
modern maternity care (Böhme 1980, quoted from Scherzer 1988:22). This model
can be used for the research on the history of midwifery and maternity care not
only in Slovenia, but probably in all Central and West-European countries. A
comparison between the history of midwifery in the dominant culture in Germany
and in the former Austro-Himgarian provinces - in our case Camiolia and Styria
- shows a surprisingly similar development. Written documents and oral records
exist which confirm that professional midwifery was introduced to village
communities very late; in some places earlier, in other later. From this aspect the
task of historical ethnology is to study the dissimilarities between the development
of maternity care in the village environment from that of maternity care in the
dominant culture, differences that can be traced through legislation on health
care and midwifery. In this sense 1 focused on the following issues: how often
was a birth assisted by a quatified midwife; how often by an imqualified midwife,
in which viUages was professional midwifery more common; in which less and
for what reasons: when did professional maternity care become common in
individual villages and why. 1 was also interested in the kind of unquatified
maternity care which teUs us whether the midwife was a relative or an imqualified
village midwife. Our analysis of maternity care in the parish of Velike Brusnice
shows that the share of qualified matemity care depended on a series of social
factors. Firstly on the characteristics of the village community, determined by a
number of parameters, e.g. geographical, economic, social and demographic ones.

286

Zgodovinski oris babištva na Slovenskem

Traditional village communities exposed to homogenous influences are
characterised by maternity care carried out predominantly by unqualified
midwives and their activity is deeply rooted in the spiritual life of women.
Traditional village communities exposed to heterogeneous influences, on the
other hand, are characterised by the fact that professional maternity care at first
spread gradually, but prevailed after some ten to fifteen years. Furthermore, the
share of quahfied maternity care depended on the degree of tolerance of the
dominant culture towards the parficularities of viUage communities, an attitude
which was reflected in the inefficient repression of quack midwives. The legislative
demands for obligatory professional maternity care were unrealistic because of
the actual living conditions of the village population, the prevailing ignorance,
the low standard of living, the inadequate social status of quahfied midwives,
the malfunction or absence of pubhc health services, the inadequate geographical
spread of doctors and midwives and, last but not least, because unquatified
midwives were so firmly rooted in the minds of people due to the association
qualified midwife - pathological birth and unqualified midwives - normal birth.
Thus a social structure was estabtished with social, psychological as well as
economic factors which actually favoured quack midwifery.

RESUME

PRESENTATION HISTORIQUE DE L'OBSTETRIQUE ET DE
L'AIDE A L'ACCOUCHEMENT EN SLOVENIE DANS LA
PAROISSE DE VELIKE BRUSNICE, EN BASSE CARNIOLE, ENTRE
1840 ET 1945

Böhme a divisé l'évolution historique de l'obstétrique - de même que la
nature de l'aide à l'accouchement et des connaissances obstétricales - en quatre
étapes successives: aide à l'accouchement sous la forme d'une aide réciproque
entre femmes, aide à l'accouchement en tant que devoir, ou profession, aide à
l'accouchement traditionnelle et enfin, aide à l'accouchement contemporaine
(Böhme 1980, cit. d'après Scherzer 1988:22). On peut introduire dans ce modèle
non seulement les recherches portant sur l'histoire de l'obstétrique en Slovénie,
mais aussi celles de tous les pays de l'Europe centrale et occidentale. Si l'on
considère la culture dominante, la comparaison de l'histoire de l'obstétrique en
Allemagne et de celle des ex-pays de l'empire Austro-Hongrois - en Slovénie la
Haute Carniole et la Carinthie - présente des similitudes incroyables dans leurs
développements. Il existe des témoignages écrits et oraux qui signalent que l'aide
professionnelle à l'enfantement s'est développée très tardivement à la campagne:
un peu plus tôt dans certaines communautés villageoises et un peu plus tard
dans d'autres. De ce point de vue, l'objectif de l'ethnologie historique est

287

Irena Rozman

d'examiner les écarts entre le développement de l'obstétrique à la campagne et
celui ci de la culture dominante, développement que l'on peut suivre grâce aux
lois concernant la santé publique et l'obstétrique. Ainsi, je me suis posé les
questions suivantes: Combien de fois une sage-femme agréée et combien de fois
celle non-agréée a-t-elle aidé à accoucher? Dans quels villages l'aide professionnel
à l'accouchement était-elle le plus répandue? Et dans ces villages où elle était
moins répandue, quelle était la raison? Quand a-t-on commencé à introduire
l'assistance professionnelle à l'enfantement dans les villages particuliers et
pourquoi? Je m'intéressais également à toutes sortes de sources accessoires qui
auraient pu permettre de savoir si l'accoucheuse était une parente ou une sage-
femme locale non-agréée? L'analyse de l'aide à l'accouchement dans la paroisse
de Velike Brusnice a montré que la diffusion de l'aide professionnelle à
l'accouchement dépendait de différents facteurs sociaux, tel que le caractère de
la communauté villageoise, lui-même défini par des paramètres géographiques,
économiques, sociaux et démographiques. Dans les commimautés villageoises
traditionnelles où se mêlaient des influences homogènes, les sages-femmes non-
agréées prévalaient, cette manière d'accoucher étant profondément ancrée dans
la conscience féminine. En ce qui concerne les communautés villageoises
traditionnelles où s'exerçaient les influences hétérogènes, l'aide professionnelle
à l'accouchement s'étabhssait progressivement au début, pour prédominer au
bout de dix ou quinze ans. Le degré d'aide professionnelle à l'enfantement
dépendait également de la tolérance de la culture dominante aux particularités
des communautés villageoises, qui se manifestait dans l'inefficacité de la
répression du charlatanisme obstétrical. L'assistance professionnelle à
l'accouchement, exigée par les lois médicales, se heurtait aux conditions de vie
de la population rurale, à l'ignorance, à la faiblesse du niveau de vie, aux
mauvaises conditions sociales des sages-femmes agréées, à la désorganisation
du service médical publique, à l'insuffisance et à la mauvaise répartition de
médecins et des obstétriciennes, et surtout, à la croyance populaire pour laquelle
les sages-femmes agréées étaient synonymes d'accouchements difficiles. Ainsi,
s'est mise en place une structure sociale dans laquelle les facteurs socio-
psychologiques et économiques ont favorisé le charlatanisme obstétrical.

288

"MAMA ME JE S POLICIJO GNALA NAZAJ,
KO SEM DOBILA SINA"
ali

O nezakonskih otrocih in njihovih starših
na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja

Mojca Ramšak

IZVLEČEK

Avtorica na podlagi obdelanih in
objavljenih zapisnikov duš z avstrijske in
slovenske Koroške, ki sta jih obdelala predvsem
etnologinja Marija Makarovič in socialni
zgodovinar Michael Mitterauer (in drugi, ne
tako temeljiti avtorji), ter na podlagi izsekov
76 življenjskih zgodb iz zbirke petih knjig
Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slo-
vencev, analizira fenomen izjemno visokega
odstotka nezakonskih rojstev v prejšnjem in
v 20. stoletju. Pri tem življenjske zgodbe
služijo kot nepogrešljiv kvalitativni dopolnilni
vir, kjer pripovedovalci na subjektiven način
zrejo na vzroke in posledice svoje ali tuje
nedovoljene ljubezni. Zunanji vzroki za število
nezakonskih otrok - ki varira med 40 in več
kot 60 odstotki v različnih delih Koroške in
predstavlja najvišji odstotek sploh od vseh
slovenskih pokrajin - se izkažejo za odločilne.
Tu so pomembne predvsem posestne razmere
in dedovanje, pogoji dela in vloga kmečkih
poslov, vplivi verskih faktorjev, sorodstvena
razmerja in oblika družine, snubitev in pomen
devištva, splošna zdravstvena ter spolna
razgledanost.

ABSTRACT

The article is based on edited and
published records of souls from Austrian and
Slovene Carinthia, edited in particular by
ethnologist Marija Makarovič and social
historian Michael Mitterauer (as well as by
other, less thorough authors), and on life-
stories taken from a collection of five books
entitled "That's how we lived, the bio-
graphies of the Carinthian Slovenes". The
article analyses the phenomenon of the
particularly high percentage of illegitimate
births in the 19"' and 20"' centuries. The
life-stories are indispensable qualitative
complementary sources in which the narrators
reflect from a subjective point of view on the
causes and consequences of their own
forbidden love or that of others. External
causes for the number of illegitimate children

- the percentages vary from 40 to 60 per
cent in different parts of Carinthia and are
the highest percentage of all Slovene provinces

- proved to have a decisive impact. Among
them prevail property conditions and heritage
customs, labour conditions and the status of
farm-hands, the influence of religious factors,
family relationships and family units, courting
customs and the importance of virginity,
general health and sex education.

289

Mojca Ramšak

VIRI

Koroška je imela vse 19. stoletje največ nezakonskih rojstev med vsemi
avstrijskimi deželami. Na primer leta 1880 je bil tako rekoč vsak drugi koroški
otrok nezakonski. Medtem ko je bilo avstrijsko povprečje 14,99 %, je bilo na
Koroškem leta 1890 kar 44,48 % nezakonskih otrok. V okrajih, kjer so prevladovala
zelo vehka posestva, se je delež nezakonskih otrok povzpel krepko čez polovico.
Veliko teh otrok so matere - dekle takoj po porodu oddale v rejo starim materam
ah drugim sorodnicam, ki zaradi starosti ali bolezni niso več prišle v poštev kot
najemna kmečka delovna sila. Če pa so ostati pri materah, so večino časa preživeli
sami doma, v varstvu drug drugega, ali pa so - redkeje - odhajati z njimi na
dnino. Doma niso ostajali dolgo. Pri sedmih, osmih letih so veljali za dovolj
stare, da si začnejo sami služiti za življenje. Odhajali so v bližnje ali daljne vasi
za pastirje, pastirice ati pestme, kar je bila najnižja stopnja na hierarhični lestvici
kmečkih poslov. Za plačilo so dobili hrano, zasilno ležišče, enkrat na leto obleko
in obutev.'

Za 20. stoletje statistični podatki kažejo, da je bila v znani veliki ekonomski
križi v času od leta 1929 do 1933 v Evropi občutno povečana izvenzakonska
nataliteta, ki je potem spet upadla. Čeprav zaenkrat še ni raziskav o vplivu
ekonomske krize na pojav izvenzakonske natalitete, pa lahko domnevamo, da je
gospodarska nestabilnost vplivala na nezakonsko rojevanje otiok. Nezaposleni
so iskali zaposlitev in v vehko večji meri so se poskušali izogniti poroki.^ Glavni
viri za preučevanje nezakonskih rojstev so rojstne matične knjige, v statističnih
popisih pa nezakonski otroci poslov niso posebej navedeni.-'

Fenomen koroških nelegitimnih otrok pri kmečkih poslih je najbolje preučil
dunajski socialni zgodovinar Michael Mitterauer.* Po kategorizaciji zakonskih
tipov po rezidenčnem vzorcu je po zapisnikih duš - družinskih knjigah (status
animarum) iz druge polovice 18. in začetka 19. stoletja iz trinajstih far v dolinah
rek Gline, Krke in Metnice (severozahodno od Celovca) ugotovil, da je bila
Koroška poseben primer, kjer so poročeru hlapci in dekle v vehki meri živeli
ločeno in delali kot posti na različnih kmetijah. S proučevanjem zakonov poslov
je naletel na problem ilegitimnosti otrok. Pokazalo se je, da se je v tistih predelih
Koroške, kjer so poročeni posli živeli ločeno, pojavljal izredno visok delež
nezakonskih otrok, ki je bil precej višji, kot drugod v Evropi. Da je med posli
ogromno nezakonskih otrok, je ugotovila in statistično dokazala tudi Marija
Makarovič v monografijah o Strojni, Črni in Selah, torej naseljih iz geografsko

1 Alenka Puhar, Prvohio besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju.
Zagreb 1982, str. 35,36.

2 Prim.; Milan Bosanac, Vanbračna porodica. Zagreb 1976, str. 167.

3 Marija Makarovič, Kmečki posli. Slovenski etnograf 33-34/1988-1990, str. 448.

■* Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländhchen Gebieten Kämtens - ein Sonderfall historischer
Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangsweisen. Wien,
Köln 1990, Str. 233-256; Ledige Mütter; zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München, Beck, 1983.

290

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina'

jiižnejše Koroške. Od tam tudi omemba podobnega podatka, a brez številčne
navedbe iz krstnih knjig Polone Sketelj za naselje Globasnica.' Sicer pa je bila
Koroška v drugi polovici 19. stoletja na zadnjem mestu po številu porok med
sedemnajstimi avstrijskimi deželami. Kranjska pa na štirinajstem.*"

Za obdobje od leta 1850/51 do 1910 Mitterauer navaja, da je število
nezakonskih otrok na Koroškem močno presegalo povprečje v drugih avstrijskih
deželah in celo povprečje v ostalih evropskih državah. Tu povzemam njegov (za
našo rabo skrčen) tabelarični pregled števila nezakonskih otrok v omenjenem
obdobju. Na 100 živorojeruh otrok odpadejo naslednji odstotki za nezakonske
živorojene otroke za izbrane dežele habsburške monarhije:^

Tabela prikazuje število nezakonskih otrok v izbranih avstrijskih deželah po
Michaelu Mitterauerju.

Če pogledamo še primere rojevanja nezakonskih otrok na južnem Koroškem,
se moramo opreti vsaj na tri ebiološke pilotske študije Marije Makarovič. Ta je
denimo za Sele pod Košuto v današnji Avstriji izračunala, da je bilo v letih 1791-
1800, ko se je rodilo 320 otrok, med njimi le 5 (ali 1,5 %) nezakonskih. Največ
nezakonskih se je rodilo med letoma 1921 in 1930: od 313 novorojenčkov je bilo
93 (ah 29,6 %) nezakonskih. Leta 1925 se je rodilo 14 nezakonskih otrok ah 40 %
od skupnega števila 35 novorojenčkov. Med nezakonskimi materami so v 19.
stoletju prevladovale kajžarske in gostaške hčere, kmečke hčere so bile izjeme.
Tudi očetje nezakonskih otrok so bili pretežno iz vrst nekmečkega prebivalstva.
V 20. stoletju so med nezakonskimi materami pogosteje navedene poleg
kajžarskih tudi kmečke hčere.*

5 Polona Sketelj, Na stičišču dveh kultur. Med deloviüm in prostim časom v Globasnici. Celovec,
Ljubljana, Dunaj 1995, sh". 62.

6 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju.
Zagreb 1982, sti. 259.

^ Prim.: Birgit Bolognese-Leuchtenmüller, Bevölkerungsentwicklung und Berufshniktur, Gesundheits-
und Fürsorgewesen in Österreich 1750-1918. Materialien zur Wirtschafts- und Sociazgeschichte 1/1977, tabela
44, str 126. Cf.: Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländlichen Gebieten Kärntens - ein Sonderfall historischer
Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangs weisen. Wien,
Köln, 1990, str 249. Ostale dežele, ki jih navaja tabela so: Avstrija južno od Ennsa, Avstrija severno od Ennsa,
Salzburg, Tirolska s Predarlsko, Češka, Moravska, Šlezija, Galicija in Bukovina.

8 Marija Makarovič, Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec 1994, sh-. 72,

291

73.

Mojca Ramšak

Za Strojno, ki je na meji s Podjuno, pa so navedem naslednji podatki o
številu nezakonskih rojstev na 1000 prebivalcev: 1761-1770/51 (5,1 %)
nezakonskih rojstev, 1771-1780/17 (1,7 %), 1781-1790/59 (5,9 %), 1791-1800/86
(8,6 %), 1801-1810/192 (19,2 %), 1811-1820/309 (30,9 %), 1821-1830/280 (28 %),
1831-1840/324 (32,4 %), 1841-1850/396 39,6 %), 1851-1860/170 (17 %), 1861-1870/
382 (38,2 %), 1871-1880/310 (31 %), 1881-1891/372 (37,2 %), 1891-1900/398 (39,8 %),
1901-1910/214 (21,4 %), 1911-1920/311 (31,1 %), 1921-1930/303 (30,3 %), 1931-
1940/202 (20,2 %), 1941-1950/333 (33,3 %), 1951-1960/412 (41,2 %), 1961-1970/
119 (11,9 %).' Vidimo, da je bil na Strojni skokovit pore st nezakonskih otrok od
leta 1800 naprej in da se največji porast števila nezakonskih otrok začne od
dvajsetih let 19. stoletja, od 1861 do preloma stoletja pa ne pade pod 30 %. Do
druge svetovne vojne doseže višek od leta 1911 naprej, ko število nezakonskih
otrok spet preseže 30 %. Ti podatki vsekakor govorijo, da ne gre za redke in
osamljene primere, pač pa potrjujejo pravilo o "koroškem sindromu". Zanimivo
bi bilo izvedeti, zakaj se je število nezakonskih rojstev konec 18. in v začetku 19.
stoletja povečalo za več kot 100 %. Takih sprememb verjehio ne moremo razlagati
"samo" s splošnim propadom moralnih vrednot, kakor so želeti prikazati katotiški
predstavniki cerkve,'" pač pa jih moramo iskati širše, predvsem pa v gospodarski
podlagi, organizaciji dela, posestni pravici in zgodovinsko mentatitetnih vzrokih.

Za Črno so o nezakonskih rojstvih podatki vsaj od leta 1616. V obdobju
1719-1752 se je rodilo 33,50 % nezakonskih oti-ok, v obdobju 1784-1949 pa 20,51 %.
Edino v letih 1812, 1824, 1827, 1829, 1874, 1891 in 1917 ni bilo nobenega
nezakonskega rojstva. Večina nezakonskih mater je bila zaposlena kot delavke,
nekaj pa je bilo tudi kajžarskih in kmečkih hčera in gostačk."

Za nezakonske otroke v Djekšah v letih od 1620 do 1732 je zbrala in obdelala
podatke Christine Gigler in ugotovila, da je bilo njihovo število najvišje leta 1670
- 40%, najnižje pa leta 1732 - 11,1%.'^

Iz delavskega okolja na Prevaljah piše o bridkosti nezakonskih mater leta
1927 Karel Doberšek.'' Tega leta naj bi bilo v Prevaljah od 309 šoloobveznih
otrok 63 nezakonskih, za leto 1928 pa od 80 vpisanih otiok 17 nezakonskih
novincev. Meni, da je "tolikšno število te dece povzročil propad industrije, vojna
in obče življenjske razmere." Ob tem ošvrkne državo in cerkev, ki da bi "temelje
za legitimno deco morali prevzeti tisti, ki vidijo v nezakonski materi še danes

9 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982,
str. 473. V odstotke preračunala M. R.

10 Npr. v stilu "Nesramno ženstvo in razbrzdano moštvo sta najemnika pekla" (Anton Martin Slomšek,
Od sramežljivosti. Drobtinice 1851), ipd.

11 Marija Makarovič, Ivan Modrej, Črna in Črnjani. Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja
do druge svetovne vojne. Čma 1986, str. 20,21.

12 Christine Gigler, Die Pfare St. Martin in Diex im 17. und 18. Jahrhundert. Diex. Sonnendorf auf der
Saualpe. Von der mittelalterlichen Kirchenburg zur modemen Tourismusgemeinde. Ur Robert Wlattnig. Celovec
1996, Str. 93-94.

13 Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana 1929, str. 49-50.

292

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

poosebljen greh. Narava ne vprašuje, kaj je po človeških zakonih legitimno in
kaj ne, nravnost pa ne uspeva v siromaštvu. Ker je deca pač tu, je treba poskrbeti
vsaj to, da bodo sodišča rigorozno izterjevala alimente. Samo za eno petino vseh
gori omenjenih nezakonskih otrok dobivajo matere določene alimente." O usodi
nezakonskih otrok govori brez statističnih podatkov, a nič manj prepričljivo: "Ti
otroci, prepuščeni sami sebi, se dostikrat smrtiio ponesrečijo; matere jih morajo
ostaviti, da lahko gredo za svojim opravilom. Kje naj vzamejo za varstvo svojih
otrok varuhinje, ko mezda ne zadošča niti za hrano! Poleg tega pa so take matere
prikrajšane, ako so delavke, tudi pri stanovanju." Odnos okolja do nezakonske
matere v delavskem okolju se Doberšku v poznih dvajsetih letih ne zdi obsojajoč,
zdi se mu celo, da delavci take matere včasih pomilujejo. Zaradi te strpnosti, ki
zraste iz težkih razmer, tudi med delavskimi otroki ni razlikovanja, česar pa ne
trdi za kmečko okolje: "Enakopravnega se čuti nezakonsko dete v družbi ostalih
otrok, česar navadno ne opazimo med otroki v docela kmečki okolici." Pri tem
navaja tudi drastičen primer dekle, ki je služila pri posestiiiku in imela z njim
otroka. Čeprav je bil kmet dvojni posetnik, ni niti enega posestva izročil odraslemu
sinu, ker bi moral le-ta sicer plačati alimente. Tudi na dediščino ni dal nobenega
predujema v ta namen. Mati je morala otroka sama oskrbovati in v najtežjih
pogojih delati za življenje obeh.

O povezavi števila poslov in nezakonskih otrok na avstrijskem Koroškem
je pisal tudi Luka Sienčnik. Pri tem omenja, da je v okraju Št. Vid," kjer so bila
večinoma veleposestva s 50-60 posli, število nezakonskih otrok poraslo med leti
1865-74 celo na 60 %.'' Sprva se zdi, ne glede na visok odstotek nezakonskih
rojstev otrok poslov drugod na Koroškem, da gre pri tem podatku vendarle za
napako. Če je poročilo temeljilo na zapisnikih duš (kar pa ni nikjer omenjeno), je
možno, da je poročevalec štel vse posle, ki so kdaj delali na kmetiji oziroma
veleposestvu v tem obdobju. Praviloma v zapisnikih duš namreč ne piše, da je
posel odšel na drugo delovno mesto, zapisniki beležijo samo njihove prihode.
Tako bi napaka lahko nastala zaradi nepoznavanja tega dejstva in bi bili vsi
posli, ki so kdaj delati na enem posestvu enostavno sešteti. Po drugi strani pa, če
ne gre za napako (to bi pač morati preveriti v zapisnikih duš šentviške fare),
moramo pomisliti, da posestva s toliko posti niso mogla biti kmečka, saj so največje
kmetije na Koroškem imele največ do 20 poslov." Če niso bila kmečka, česar
tudi Sienčnik ne trdi, so bila veleposestva grajska. In če pogledamo Št. Vid v
Podjuni (v občini Velikovec), tega ne moremo potrditi. Iz virov pa vidimo, da je
vojvodski grad v Št. Vidu ob Glini (do leta 1518 je bil tu sedež koroških vojvod)
služil le kot arzenal, torej ni mogel imeti toliko poslov. Ostane nam še impozantna
trdnjava na 160 metrov visoki skali Ostrovica, kakih deset kilometrov vzhodneje,

14 Sienčnik ne omenja ali gre za Šentvid v Podjuni aH Šentvid na GUni, toda iz podatkov drugih avtorjev,
ki sledijo, lahko sklepamo, da gre za Šentvid na Glini.

15 Luka Sienčnik Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977,
št. 2, str. 134.

16 Ustai vir Marije Makarovič.

293

Mojca Ramšak

ki je še danes zasebna last knežje družine KhevenhüUer in v kateri je danes
zbirka srednjeveškega orožja.'^ Tu bi lahko živelo toUko poslov in se morda rodilo
toUlco nezakonskih ohok, kakor navaja Sienčnik. Toda aH lahko to dejstvo dvigne število
rojstev nezakonskih otok za ceHh dvajset odstotkov, za kolikor presegajo siceršnje
koroško povprečje iz prejšnjega stole^a? AH imamo še kak drug podatek o tem?

Poglejmo, kaj o Št. Vidu ob Glini govori že omenjeni Michael Mitterauer.
Po pregledih zapisnikov duš v farah porečij rek Gline, Krke in Metnice je v
pregledu nezakonskih rojstev v Evropi na prvem mestu z najvišjim odstotkom
navedel prav okraj Št. Vid, kjer da je bilo med leti 1870-74 povprečno rojeno 68,1 %
otrok izven zakona, v istem času pa v deželnem mestu Celovec 68,9 %! V večih
farah okrajev treh omenjenih koroških porečij pa je po podatkih iz krstnih knjig
iz druge polovice 19. in začetka 20. stoletja naštel celo več kot 80 % evidentiranih
nezakonskih rojstev! Tako je bila Koroška v tem pogledu očitno prava Jamajka
Evrope."^ In omenjeni šentviški presežek "koroškega sindroma" je razrešena
uganka, ki ga samo s pomočjo življenjepisov in drugih omenjenih etnoloških
virov na to temo nismo mogli rešiti.

Luka Sienčnik pa na istem mestu navaja tudi podatke o veliki umrljivosti
nezakonskih otrok na Koroškem. Pravi, da so v letih 1865 do 1874 za mesto
Celovec izvedli točno statistiko o rojstvih, kakor tudi o umrljivosti otrok. V
omenjenem desetletju je v teku prvega življenjskega leta umrlo najmanj 490 otrok
več, kot jih umre v krajih z normalno umrljivostjo. Normalna umrljivost je pri
dojenčkih tedaj znašala 20 % (avstrijsko povprečje), v Celovcu 30 %, torej za 10
% več. Teh 10 % je realno 50 otrok. Ker pa je v Celovcu umrlo 30 % otrok, je to na
leto 150 mrtvih dojenčkov. Dojenčki, ki so tako zgodaj pomrli, so bili v veliki
večini nezakonski otroci, v poletiiih mesecih je na primer pomrlo petkrat toliko
nezakonskih otrok za dizenterijo kot zaradi bolezni dihal. Nezakonske otroke so
imela predvsem dekleta, ki so, kot v vseh mestih, prišla iz okolice. Ker je bil v
tistem času Celovec sredi slovenskega ozemlja, so dekleta, ki so v Celovec prišla
iskat službo, bila slovenska dekleta. Torej so bili tudi otroci, ki so v Celovcu tako
zgodaj pomrli, večinoma otroci slovenskih mater. V Celovcu je torej vsako leto
pomrlo blizu 150 slovenskih dojenčkov. Umrljivost dojenčkov je bila visoka tudi
izven glavnega mesta; predvsem zaradi slabih higienskih razmer. To je nazorno
tudi iz tega, da je naravni prirastek znašal samo 5,42 %, medtem ko je bil v
državnem merilu 11,64 %P Tudi Marija Makarovič navaja območja, konkretno
Strojno, kjer je bila umrljivost otrok poljedelskih delavcev, zlasti nezakonskih
otrok dekel v 19. stoletju ena največjih.^"

lî" Janko Zerzer, Po koroških poteh. Kultumo-zgodovinski turistični vodnik. Celovec 1997, str. 34-35.
18 Michael Mitterauer, Ledige Mütter. Zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München 1983,

Str. 23.

W Luka Sienčnik, Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977,
št. 2, str. 133-134.

20 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982,
Str.388. . ;:r-f <r i« ./:■

294

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

ŽIVLJENJE NEZAKONSKIH MATER IN OTROK

Glede na fragmentarno proučenost nezakonskih rojstev na Koroškem v
redkih etnoloških krajevnih raziskavah (Strojna, Sele, Črna) in glede na dosedanjo
neobjavljenost historično-demografskih statističnih podatkov za druge koroške
občine poglejmo, kaj o nezakonskih otrocih iz prve tretjine 20. in zadnje četrtine
19. stoletja pripoveduje 76 življenjepisov iz knjižne zbirke Tako smo živeli,
življenjepisi koroških Slovencev 1-5 (1993-1997). Ti o nezakonskih otrocih poročajo
za vse tri pokrajine Rož (z Gurami), Podjuno in Ziljo. Iz teh pričevanj lahko
dobimo socialno, ekonomsko in deloma mentalitetno podobo ozadja rojevanja
nezakonskih otrok.

Tabela prikazuje število nezakonskih otrok družin 76 pripovedovalcev iz petih
knjig Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slovencev (prva vrsta) in število
nezakonskih otrok pripovedovalcev (druga vrsta). Nezakonski otroci (bratje in
sestre pripovedovalcev aH pripovedovalci sanü) so biU rojeni v 11 družinah (14,4 %),
skupaj je bilo 18 nezakonskih otrok, največ v družinah malih kmetov. Največkrat
je bil le po en nezakonski otrok (v šestih primerih), potem dva (v štirih primerih),
v enem primeru pa so bili celo štirje.

Pripovedovalci so imeli (skupaj) 9 nezakonskih otrok. V petih primerih je bil soprog
matere nezakonskega otroka drugi kot njegov oče - roditelj (dekla, služkinja -
kuharica, učenka - stara 24 let, kmetica s srednje kmetije - 2x). Ena dekla in en mali
kmet sta se kasneje poročila s partnerjem, s katerim sta imela nezakonskega otroka,
en krojač je imel dva nezakonska otroka, vsakega z drugo žensko, poročil se je pa
s tretjo. Iz tega sledi, da problema biološkega očetovstva - roditeljstva pri
nezakonskih otrocih na Koroškem v prvi tretjini 20. stoletja očitno ne moremo
zmeraj enačiti z "družbenim očetovstvom" po poroki.

Po tedanjih posvetnih in zlasti cerkvenih merilih naj bi bili spohd odnosi
m otroci dovoljeni le poročenim ljudem. Zatorej so bih otroci v zakonu pričakovani
hi zaželeni, veljali so za božji blagoslov in dokaz plodnosti. Nezakonske otroke

295

Mojca Ramšak

kot vidne posledice kršitve moralnih pravil je okolica nestrpno ocenjevala. V
splošnem je bila teža moralne kazni odvisna od stanu in premoženja kršitelja, a
pri tem je bila brez izjeme ženska tista, ki je nosila pečat krivde.^'

Najpogostejši razlogi za nezakonske ati tako imenovane ledične ali lečne
otroke na Koroškem, vsaj kolikor se lahko poučimo iz življenjepisov, so bili
mladostna nepremišljenost in splošna zdravstvena ter spolna nepoučenost, kasna
predaja posestva na naslednika(e), še bolj pa pomanjkanje osnovnih pogojev, ki
so onemogočali, da bi mlad par z otrokom zaživel skupaj. Pogosto sta partnerja
z nezakonskim otrokom živela vsak na svojem domu ati pri kmetih, kjer je bil en
ali oba posla, po več let, tudi desetietje ati več, tako da je otrok že hodil v šolo,
preden je kdo v eni ali drugi hiši umrl ah se odselil. Otrok je bil v tem času
najpogosteje pri materi ali babici, če je mati delala drugod. Šele ko se je doma
spraznilo kakšno mesto, takrat sta nezakonska starša v hiši staršev mogla dobiti
svoj prostor. Pa še tedaj ni bila sobica vedno samo njuna, ampak sta jo morala
deliti z drugimi. Precej časa pa je lahko preteklo tudi do takrat, da sta bila sama
gospodarsko zmožna ustvariti si lasten dom. Vse to je povzročalo dodatne težave,
saj se partiierja največkrat nista imela niti priložnosti dobro spoznati in se navaditi
drug na drugega. Slednje je bilo običajno tudi v družinah z zakonskimi otroki,
saj so se ljudje poročali tja do druge svetovne vojne bolj zaradi gospodarske
koristi kakor iz ljubezni. Ta vedenjska in gospodarska dimenzija učinkuje, kot to
imenuje dunajski statistik in sociolog Réitérer, kot tiadicionalizem "popolne hiše".
To je življenjska oblika iz zgodnjega novega veka, v kateri je gospodinjstvo (tam
imenovano famitia) še multifunkcionalno: ni samo potrošna in življenjska enota,
ampak predvsem gospodarska enota.^^ Koroška je bila tudi še v prvi polovici 20.
stoletja pretežno agrarna dežela. Zeniti se je mogel le gospodar, ker drugi niso
imeti možnosti, da bi preživljali družino. Tudi dekleta se na "prosto roko", kakor
se je reklo, niso hotela možiti.

"Pri štiriindvajsetih letih, to je bilo leta 1938, sem pa že dobila poba in nisem več
igrala (v društveni gledatiški skupini). Poročila sem se šele s štiridesetimi leti, leta
1954, ko je moj pob imel že šestnajst let. Prej se nisem in nisem mogla poročiti. Moj
mož je imel še eno ledično hčerko, ki je bila rojena 1929. leta in je živela pri mami. Imel
je še tri sestre pa brata, in ena sestra je že imela poba. Ko sem jaz prišla k njim, jih je
bilo še deset na kupu. Pred tem nisva nikoli skupaj živela. Bila sem doma pri
starših."{mi, Kajzaza, Rož)

"Starša sta se poročila leta 1930. Bili smo štirje otroci, jaz, rojena 1920, Ana,
rojena 1915, Johana, rojena 1924 in brat Anton, rojen 1929. Do poroke staršev smo
otroci imeli družinsko ime po mami. Oče je živel že pri nas v Plešerki in hodil vsak dan

21 Janja Žagar, Vrata kroga. O rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana, 1997, str. 3,5.

22 Albert F. Réitérer, Kärntner Slowenen: Minderheit oder Elite? Neuere Tendenzen der ethnischen
Arbeitsteilung. Celovec 1996, str. 251.

23 Pripovedovalka o svojem in moževem nezakonskem otroku. TSŽ 5, ŽKS. Ur. Marija Makarovič.
Celovec 1997,str.80. . .

296

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

na delo, bil je izučen tesar. Sele ko je ded predal posestvo moji mami, sta se starša
poročila. Od tistega časa oče ni večhodil na delo, temveč se je ukvarjal s kmetovanjem."
(1920, Plešerka, Rož)^^

"Mama je služila na več krajih. Spoznala je mladega uradnika s pošte. Z njim je
imela enega sina. Po porodu je dala otroka njegovim staršem. Ker ni naredil resnice, da
bi se poročila, je čez leto dni vzela otroka in šla domov Potočila je veliko solz, a z močno
voljo in božjo pomočjo je tudi to prestala. /.../Nekaj časa je bila z otrokom pri starših.
Potem je otroka pustila pri mami in sestri Neži, ki je gospodarila na domu (oče je
medtem že umrl), in šla služit v Maribor k neki boljši nemški družini. /.../ Čez čas pa
je pisala sestra: "AU prideš in prevzameš bajto in otroka aU pa bom prodala bajto z
materjo vred." Mama se je po takem čudnem predlogu vrnila domov. Prevzela je bajto.
Nekaj časa je sama rinila naprej. Potem seje sprijaznila s sosedovim Francem z manjše
kmetije." (1917, Srednja vas, Podjuna)^'

"Moja mati me je rodila kot samska kmečka hči. Moj oče, tudi sin kmeta, je bil
ravno v prvi svetovni vojni ujet do leta 1920 v Italiji; tam je dobil neozdravljivo
bolezen tuberkulozo. Nekaj let je bil gozdni delavec, nato pa se mu je posrečilo dokazati,
da je njegova bolezen posledica ujetništva, in je tako dobil penzijo kot vojni invalid. S
penzijo se je mogel poročiti prav na dan mojega vstopa v šolo. Spominjam se, da me je
med odmorom učitelj dražil, ko se je slišala godba iz bližnje gostilne od poroke mojih
staršev. Na Metlovi sta si kupila na obroke leseno kajžo s kuhinjo in eno sobo. Ker sta
pričakovala že četrtega otroka, sem jaz ostal pri starih starših na kmetiji. /.../ Vsi so bili
zelo zaposleni in jaz sem bü kot otrok sam sebi prepuščen." (1923, Humče, Podjuna)^''

Nezakonske otroke so dekle pogosto dajale bodisi v rejo, kmečki pa so
največkrat ostali pri starih starših ali drugih sorodnikih, dokler se oče in mati
nista poročila in zaživela na svojem. Nekatere matere z več zakonskimi otroki,
predvsem dekle, pa so otroke v starosti od šestih do desetih let dale za pastirje
oziroma pestme in kasneje za hlapce h kmetom. Marsikatera otroka ni videla
nikoli več. Niso bih redki otroci, ki so pri starih starših ostali še potem kot mlada
delovna moč, vse to pa je vplivalo na kvahteto odnosov v družini. Marija
Makarovič za Strojno denimo navaja primer leta 1899 rojene nezakonske hčere
matere, ki je z istim moškim imela štiri nezakonske otroke in jih je oddala kot
rejence - pastirje po kmetijah, ko so nekoliko odrasli, pa so se udinjali kot hlapci
aH dekle Nekateri otroci, ki nikoH niso mogli živeti s starši, so svoj status pankrta
občutili kot travmo, ki jih je spremljala večino življenja. Otroci, ki niso odraščati
pri starših, so se od njih boleče odtujili, trpele pa so tudi matere, ki niso mogle
redno obiskovati otrok, ker so delale in živele v drugem kraju ali ker niso imele
denarja za pot.

2-1 Pripovedovalka o nezakonskili otrokih doma. TSŽ 4, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec 1996, str. 52.

25 Pripovedovalka o nezakonskem bratu. TSŽ 5, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1997, str. 86.

26 Pripovedovalec o sebi kot nezakonskem otroku. TSŽ 4, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1996, str. 98.

27 Marija Makarovič, Strojna in Strojand. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, str. 60.

297.

Mojca Ramšak

Tudi v 20. stoletju ni bilo redko, da so pankrtom matere v ihti želele kar
smrt, kakor npr. opisuje za leto 1925 v Beli pri Železni Kapli rojena Ludmilla
Misotič v svojem, v knjigi objavljenem življenjepisu, ki je v nemščini izšel pri
dunajski knjižni zhirkiDamit es nicht verlorengeht..., nad katero bdita že omenjani
Michael Mitterauer in Peter Paul Kloß. V prvem poglavju "...der Bankert soll
sterben..." ("Pankrt naj kar crkne") opisuje, kako je nezakonsko mater njena lastna
mati vrgla na cesto. Njen brat ji je našel delo dekle, a ker je izgubila mleko zaradi
zamašene mlečne žleze, za zdravnika pa ni imela denarja, je otrok fizično vedno
bolj slabel. Ko je naposled stric hotel poskrbeti za dojenčka, mu je mati zabrusila,
da ji je vseeno, da zaradi nje naj kar crkne, saj ga tako in tako ni želela.^* Koliko
takih, od mater zavrženih nezakonskih otrok je bilo na Koroškem, ne bomo nikoli
dognah. Vsekakor pripovedovalci iz zbirke Tako smo živeli niti enkrat ne omenjajo
takih ekstremnih primerov usod nezakonskih otrok.

"Oče je bil pehtar - štantman. Bil sem nezakonski otrok, moj očim je bil kmet.
Mama je bila gospodinja. Se je pri mojih treh letih poročila. /.../ Tudi moj ded je bil
nezakonski otrok, rojen 1840 v Komendi. Mati ga je dala v rejo. Sama je služila v
Ljubljani. Pri sedmih letih je rednica umrla. Prišel je krošnjar in rekel, take fante radi
vzamejo po hišah, in je šel na Koroško z njim. /.../ Težko sem doživljal otroštvo. Imel sem
občutek, da sem napoti očimu, ker sem bil nazakonski. Zato sem že kot mlad fant sklenil,
da če bi kdaj z mano kakšno dekle zanosilo, je ne bi pustil." (1909, Sp. Rute, Rož)^'

"Rodil sem se leta 1908 v Skofičah in odraščal pri starih starših. Ko je moja mati
rodila drugega sina, se je oče z njo poročil (leta 1909) in preselili so se v Ribnico.
Pogosto sem jih obiskoval in pazil mlajše sestre in brate. Večinoma pa sem delal na
kmetiji pri starih starših v Skofičah./.../ Brat Franci in jaz sva zrasla pri starih starših.
Potrebovali so naju, ker je bila haužinja."{1908, Škofiče, Rož)^°

"V Rogajah je služila dekla pri nekem kmetu. Imela je dva ledična poba. Poba sta
doraščala in potrebovala vedno več hrane. Nekoč je enega od sinov peljala v Celovec na
jarmak, ker je slišala, da tjakaj prihajajo veliki kmetje iz Podjune. Enega izmed njih je
vprašala, če potrebuje njenega poba. Pritrdil ji je in ga odpeljal s seboj. Ta mama potem
ni nikoli več videla tega sina." (1918, Brnca, Zilja)^'

"Na našem domu je bila dekla, ki je imela tri nezakonske otroke. Dva sta služila
že za pastirja s sedmimi leti, zadnjega petletnega je imela pri sebi. Te ženske so bile zelo
zlorabljam. So jih gospodarji še poleg svoje žene imeli."^^ (1909, Sp. Rute, Rož)

"Sin Milan je ostal pri starših, ker so ga imeli tako radi, da mi ga niso več zraven

28 Ludmilla Misotič, Die Grenzgängerin. Ein Leben zwischen Österreich und Slowenien. (Uredila,
priredila in uvod napisala Marija Wakounig) Wien, Köln, Weimar 1992, str. 15-20.

29 Pripovedovalec o sebi in o svojem dedu, ki sta bila oba nezakonska otroka. TSŽ 1, ŽKS. Ur. Marija
Makarovič. Celovec - Trnje KKZ1993, sh. 109-110.

30 Pripovedovalec o sebi in bratu, nezakonskih otrokih. TSŽ 5, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec
1997, str. 34.

31 Pripovedovalka o dekli, ki je oddala enega od nezakonskih sinov za hlapca. TSŽ 4, ŽKS. Ur. Marija
Makarovič. Celovec 1996, str. 40.

32 Pripovedovalec o zlorabljanih deklah. TSŽ 1, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec - Trnje 1993, str. 110.

298

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

dali. Talcrat je Ul star približno štirinajst let. Nisem si znala pomagati in nisem se
upala kregati. Še potem, ko je bil že velik, me je spraševal, zakaj ga nisem zravno vzela.
Tolažila sem ga, da so ga tam gUh tako radi imeli in da je bil glih tako moj. To sem
govorila, težko mi je bilo pa tako... Še moj mož mu je vedno rekel: "Milan, saj veš, da
si naš, da te imamo radi." Možje bil zelo dober, tako da tega ne morem pozabiti. Žal mi
je, da Milana takrat nisem odpeljala s seboj. Ampak bili so taki časi, ko nisi smel veliko
govoriti. Potem se je pa zgodilo, da je hodil Milan vsak dan peš v šolo. Mimo mojega
okna je hodil, jaz pa sem ga skozi okno gledala. Vedno sem jokala, on pa mi je pomahal
v pozdrav. Včasih sem mu dala kaj za v šolo, za malico." (1914, Replje, Podjuna)^^

"V Podkloštru sem služila na kmetiji (leta 1934). Na mesec sem dobila dvajset
šilingov. Ves denar sem dala materi, ker je bil otrok pri njej. Nisem imela niti toliko
denarja, da bi šla otroka obiskat." (1913, Kokje, Podjuna)^*

Nekaterim nezakonskim otrokom naj bi na Slovenskem dajali nenavadna
imena, s katerimi so bili še bolj zaznamovani. Nikakor naj ne bi smeli dobiti
imena po svetnikih, kvečjemu po starših ali drugih sorodnikih. Imena so delili v
skladu s skrbno varovano tradicijo. Konvencija poimenovanja na Koroškem je
zahtevala, da starši izberejo ime na podlagi drugih družinskih imen ah svetnikov
v koledarju, s čimer so med drugim označili, da otrok pripada družini, oziroma
so želeli poudariti pomembnost družine in spoštovanje njene avtoritete. Tako so
prvorojence imenovali po starših, kasnejše otroke pa po botrih ah svetnikih, na
dan katerih so bili rojeni ali krščeni. Vrsta svetnikov in svetnic je bila izločena
oziroma prihranjena za nezakonske otroke, ki jih je bilo treba po mnenju katoliške
cerkve stigmatizirati z imenom, in s krstom so poudarjah njihovo nezaželenost.
S poimenovanjem so nezakonskega otroka vpeljah v skupnost, ga priznah kot
njenega legitimnega člana, ime pa mu je določilo identiteto, ki je bila v nasprotju
z moralnimi interesi skupnosti. Toda ker je bil "koroški sindrom" nezakonskih
otrok tako zelo pogost, da ni bil več izjemen, so pri dajanju nenavadnih imen
tudi nekoliko popuščah. O tem pričajo življenjepisi. Imena nezakonskih otrok,
ki jih omenjajo od preloma stoletja do sredine štiridesetih let, so: Ana, Anton,
Barbara, Polti (Valentin), Franc(i) (2x), Herman, Herta, Hubert, Janko, Johana,
Justina, Kristina, Lizi (Elizabeta), Marija (2x), Martin, Milan, Polde, Rozalija,
Rudi, Terezija. Marija Makarovič, na podlagi natančneje pregledanih prtimkov
nezakonskih oti'ok dekel iz šestih župnij - dve od njih sta koroški (Črna, Kozje,
Bohinjska Bistrica, Koprivnik, Stari trg ob Kolpi, Strojna) celo meni, da je bilo
zaznamovanje z nenavadnimi imeni v 19. stoletju bolj pogosto v hterarnih delih
kot v resnici.^^ V naslednjem življenjepisnem pričevanju zaslutimo odklonilen
odnos vaškega župnika do nezakonskega otroka. Župnik mu namreč ni hotel

33 Pripovedovalka o nezakonskem sinu, ki je ostal pri njenih starših. TSŽ 2, ŽKS. Ur Marija Makarovič.
Celovec 1994, sti. 87-88.

34 Pripovedovalka o nezakonskem otroku, ki ga ni mogla obiskovati. TSŽ 4, ŽKS. Ur Marija Makarovič.
Celovec 1996, str. 16.

35 Marija Makarovič, Kmečki posli. Slovenski etiiograf 33-34/1988-1990, sti. 451.

299

Mojca Ramšak

dati imena po svetniku, ki so ga izbrali starši.

"Otroci so dobili imena po starših in starih starših, pa po botrih in botrcah, po
svetnikih, na katerih god so bili rojeni. Ime staršev je imelo prednost pred drugimi. Moj
sin je bil rojen na Valentinov god, zato smo mu hoteli dati ime Folti (tako imenujejo
na Koroškem Valentine). Toda nezakonskim otrokom nismo smeli dajati imen po
svetnikih, pa smo mu ga dali po očetu, ki je bil tudi Volti." (1914, Kajzaze, Rož)^*"

Neporočene nosečnice sta v prvi polovici 20. stoletja na Koroškem vaška skup-
nost in družina grdo gledali, zaznamovane so na vasi opravljali in morale so požreti
marsikatero grenko in pikro na svoj račun, toda hujših sankcij, denimo fizičnega
kaznovanja, ni büo. Pa saj je büo psihološko ustrahovanje dovolj hudo in marsücatera,
ki je zanosüa v hiši, kjer je delala (nekatere je nadlegoval aH celo posüü gospodar aH
njegov sm), se je znašla v brezizhodnem položaju in se je sama kaznovala - s
samomorom. Nadlegovanje dekel sploh ni bü redek pojav, marsikatera si je zato
našla delo drugje, če tega ni že prej storila njena gospodinja. Matere s pankrti so
doma aH na kmetiji, kjer so delale, v najhujšem primeru spodüi, druge so šle same.
Podobno sklepa tudi Marija Makarovič na podlagi vpisov v rojstne knjige. Ob
ponovnem rojstvu nezakonskega otioka so büe zapisane že pri drugem gospodaiju.^^
Zato so büe matere svojim hčeram, še posebej mlajšim, tesno za petami. Problem pri
deklah pa je bü ta, da so delale stran od svojüi mater, odgovornost za njihovo nravno
življenje pa naj bi prevzeti gospodarji, kjer so služue. Ker nanje niso tako pazüi kot na
lastne hčere in ker so ponekod živele v neurejenih stanovanjskih razmerah, je büo
števuo njüiovih nezakonsküi otrok večje kot števuo kmečkui. Hudih besed za
nezakonske matere pa ni zmanjkalo, medtem ko so biH do nezakonskih očetov bolj
blagonaklonjeni. Problem je bü tudi v tem, da se velücokrat ni vedelo, kdo je bü oče,
ker so nezakonske matere raje molčale in prevzele vso težo na svoja ramena, kot pa
izdale njegovo identiteto. Če je bü nezakonski oče grrmtarski sin, ki bi podedoval
kmetijo, je nenaklonjenost do matere povečevalo še mnenje srenje, češ, "kako si je
drznüa" (hneti otroka in za nameček celo izdati, kdo je oče). Lep zgled za to najdemo
tudi v Prežihovi Hudabivški Meti iz Samorastikkov.

Na podlagi vpisov v krsbtih knjigah s konca 18. in popisov prebivalstva iz 19.
stoletja Marija Makarovič domneva, da so dekle na Stiojni tudi potem, ko so rodüe
nezakonskega otroka, še naprej služue pri istem kmetu, tudi po več let. Pa pri tem ni
šlo za kak poseben altruizem kmeta, ampak za domnevo, da bo dekla zaradi oti-oka
v večnem stiahu, da jo bodo pognati na cesto, ubogljivejša in potirpežljivejša. Povrhu
pa so büi nezakonski otioci cenena delovna sua za manjša kmečka dela.^*^

"Nekega dne dobimo telegram, daje umrla. Peljemo se tja in zdravnik nam pove,
da si je zlomila hrbtenico in da ne bi mogla več hoditi in da je bila noseča in je rodila

36 Pripovedovalka o dajanju imen nezakonskim otrokom. TSŽ 5, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec
1997, str 76.

37 Marija Makarovič, Kmečki posli. Slovenski etnograf 33-34/1988-1990, str. 449.

38 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982,

sh.76.

300,

_"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

301

mrtvega otroka. Ne vemo pa še do danes ne, ali je res padla dol ali pa si je sama hotela
vzeti življenje, ker ji je njena mama vedno grozila: "Če boš dobila nezakonskega otroka,
ne smeš več domov." Kako se nam je smilila, ne morem povedati. Še danes slišim
stokanje." (1916, Dolinčice, Rož)''

"Potem sem šla k eni nemčurski družini v Kokje za deklo. Gospodar bi me rad
imel. Tudi deklo pred menoj je imel. Mislil je, da bo imel še mene. Sem ga odklonila.
Potem mi je pa drugače povrnil. Gospodinja nam je dala za zajtrk na mizo maslo in
svinjsko mast, mleko ali kavo ali čaj. Gospodar mi ni več dovolil, da bi jedla maslo, rekel
je, da je zame svinjska mast dobra. Samo zato, ker se mu nisem podala. Zaradi takšnega
možakarja bi imela pasje dni. Gospodinja me je nekega dne vprašala, zakaj ne smem
jesti masla. Sem ji kar povedala, kaj je on iskal pri meni. Rekla je samo: "Schrecklich!"
Nato mi je ona dobila drugo službo." (1913, Kokje, Podjuna)*"

Stigmatiziranje zaradi "nepravilnega rojstva" je še posebej zanimivo kot
oblika družbenega izločanja. Izrazito je v tistih družbah, kjer določene moralne
norme varuje institucionalizirana reUgija s posebno nadzorstveno pooblašče-
nostjo. Taka religija si posebej lasti nadzor nad spolnostjo in s tem nad biološko
reprodukcijo. Spolni odnosi zunaj priznane zakonske zveze niso dovoljeni in
tako so se otroci smeh roditi le v legaHziranem zakonu. Tisti, ki v tem niso "uspeti",
so bili stigmatizirani, zaznamovani kot nezakonski in to je bila posebna
identiteta.*' V okolju, kjer nezakonska rojstva niso bila neznan pojav, torej na
Koroškem, so najbrž zato vsaj do neke mere veljala strpnejša merila do
nezakonskih mater in otrok. Pa tudi ne pri vseh ljudeh, zlasti ne pri nekaterih
delodajalcih in domačih duhovnikih.*^ Vsekakor pa je bilo nezakonskim otrokom
onemogočeno učenje za nekatere poklice, ne glede na njihove rezultate v šoti.
Eden od teh, za pankrte prepovedanih poklicev, je bil duhovniški. Nezakonski
otroci tudi niso imeti pravice podedovati premoženja svojega očeta.

"Na Kališu sem se omožila. Tridesetega leta. Sin Herman se je rodil novembra
1929. Moža sem spoznala, ko sem na Kališu služila. /.../ Potem je bil pa Herman, pa
nisem mogla več na Kališu živeti. Bil je nezakonski in jaz sem bila še vedno za deklo.
Na Kališu so noreli, ko sem zanosila. NoreU ja, tepli pa niso. Potem sem bila pri njih
manj kot pol leta." (1904, Sele, Rož)*'

"Potem sem se zaposlila (kot dekla) v Možberku pri B.. Tam sem spoznala enega
delavca, z njim sem tudi zanosila. Hotel je, da bi se z njim poročila, jaz pa ga nisem
hotela, ker je bil babjak. Ker me ni pustil pri miru, sem šla k eni družini v St. Jakob.
Prišla pa je mama in me je kar s policijo gnala nazaj k B., potem ko sem rodila sina."
(1913, Kokje, Podjuna)**

39 Pripovedovalka o dekli, ki je noseča padla (skočila) skozi okno. TSŽ 1, ŽKS. Ur. Marija Makarovič.
Celovec - Trnje 1993, str. 171.

« Pripovedovalka o gospodarju, ki jo je nadlegoval. TSŽ 4, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1996, str. 16.
41 Stane Južnič. Identiteta. Ljubljana 1993, str. 124.

« Marija Makarovič. Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec 1994, str. 330.

43 Pripovedovalka o svojem nezakonskem otroku. TSŽ 5, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1997 str. 14-15.

44 Pripovedovalka o nezakonskem otroku. TSŽ 4, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec 1996, str. 16.

Mojca Ramšak

"Fant je bil nezakonsid, kar je bilo za tedanji čas neodpustljivo. Starši me niso
pohvalili, pa kaj hočeš, stvar se ni dala prenarediti. Ko je bil otrok tu, je zrasla trava čez
in vse je bilo dobro, samo da sem ostala doma. Otrokov oče se majnika 1945 peljal z
zadnjim vlakom v tedanjo Jugoslavijo in se ni več oglasil. Tisti vlak je vozil domobrance,
belogardiste, tja dol v Kočevje..." (1921, Sp. Gorice, Rož)*'

"Dobro sem se učil v šoli in gospod so hoteli, da bi šel zafajmoštra. Toda takrat
nezakonskim otrokom niso dovolili študirati za duhovnika (leta 1931). Očitno so imeli
dosti zakonskih študentov. Gospod je pa rekel, da bo že uredil zame, da bom šel študirat.
Moja mama je želela, da bi postal fajmošter, je rekla, da mi ne bo treba tako trdo
delati."^'' (1917, Šentjanž, Rož)

V letu 1784 je bil izdan dvorni odlok, po katerem duhovniki v rojstne knjige
niso smeli vpisovati nezakonskega očeta, razen na njegovo izrecno zahtevo. Za
vpis nezakonskega otroka so nmogokrat vodili posebne rojstne knjige "liber
arcanus", kamor so vpisovali tudi ime in priimek nezakonskega očeta, ali pa so
v običajni knjigi vodih za njih poseben oddelek. Patenta iz let 1784 in 1787 sta
določila, da v rojstno knjigo vpisujejo tako zakonske kakor nezakonske otroke.
Mati nezakonskega otroka ni bila dolžna navesti imena nezakonskega očeta, če
pa ga je navedla, je imela njena navedba dokazno moč le, če je tudi nezakonski
oče privolil, da ga vpišejo v matično knjigo.*^ Pri tem Koroška ni bila izjema.
Podatke o hlapcih so denimo na Strojni vpisovah v rojstne knjige le tedaj, ko se jim
je rodil nezakonski otrok, in še to le tiste, ki so največkrat šele naknadno
"prostovoljno priznah očetovstvo". Poleg njih se v drugi polovici 18. in v 19. stoletju
omenjajo tudi dekle kot matere nezakonskih otrok največkrat hkrati s hlapci.***

Pri stigmatizaciji "grešnikov" so se posluževali tudi fizičnih sankcij. Še v
19. stoletju naj bi po pričevanju neporočene nosečnice na Koroškem v Podjuni
moški javno poniževali, sramotiti in tepti kar v farni (ne v vaški!) cerkvi v nedeljo,
ko se je naenkrat zbralo največ ljudi. Cerkev je imela največji vpliv na javno
moralo in posledično tudi na odnos do spolnosti.

Marija Makarovič piše npr. za Sele, da sta bila po osamljenih pričevanjih
nezakonska mati in tudi oče, če je sploh priznal očetovstvo, še v 19. stoletju
kaznovana na zelo krut način. V nedeljo pred mašo sta morala namreč pred
cerkvijo držati roke ali celo glavi v trlici.*' Na Strojni naj bi župnik mežnarjevo
hčer, ki je prišla k vpeljevanju, čeprav je bila pankrtnica (po porodu pa so vpeljevati
samo poročene ženske), gnal okrog cerkve in ne samo okrog oltarja, kot je bila
navada pri vpeljevanju. In to zato, da je vse opozoril na njen greh, za katerega jo

45 Pripovedovalka o svojem nezakonskem otroku. TSŽ 2, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1994, str. 102.

46 Pripovedovalec o možnosti za študij teologije. TSŽ 5, ŽKS. Ur Marija Makarovič. Celovec 1997, str. 118.

47 Vodnik po matičnih knjigah (1. zv., Ljubljana 1972, sh. 46-51). Cf.: Jože Hudales, Od zibeli do groba.
Velenje 1997, str. 123-124.

48 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, str.

57,58.

49 Marija Makarovič. Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec 1994, str. 331.

302

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

je javno osramotiL^« Podobno pričevanje imamo v življenjepisih za Podjuno za
drugo polovico 19. stoletja, in hidi tam je bila kaznovana le ženska. Tudi na Zilji
naj bi nezakonske matere še konec prejšnjega stoletja po porodu morale delati
javno pokoro v cerkvi. Po maši so morale vpričo vseh ljudi trikrat okrog cerkve
nesti vetikega slamnatega moža. V koliko primerih je strah pred sramoto zakrivU
tajni umor otroka, ne vemo. Življenjske zgodbe detomor omenjajo le enkrat za
čas druge polovice 19. stoletja.

"Moj oče mi je pravil, da so nekdaj take, ki so bile poročene, gnali v prilanke
(prilanke so za zakol rejene svinje, metaforično - poročene so bile site), tiste, ki so
rodile pankrte, pa so šle v trlice (trtice so mučilno orodje). V nedeljo so jih gnali v
cerkev in tam so na desni in levi strani stali moški. Pred žensko je šel fajmošter. Tako
so jih pluvaU in mazali, da so plunci tekli dol. Bile so revice. Krivemu moškemu pa
nihče ni nič rekel, samo ona je trpela in je morala to vzdržati. To se ni dogajalo v vaški,
ampak v farni cerkvi, da je ja videla vsafara. Reve so trpele in strah jih je bilo, pa so
morale iti. To je bilo grdo. Nikoli nisem bil zraven, takrat se je to že nehalo. Jaz nisem
nobene videl, moj oče pa." (1913, Rinkole, Podjuna).''

V naslednji pripovedi pripovedovalka obnavlja spomin svoje matere na
ziljsko navado kaznovanja nezakonskih mater. Tu morda ni odveč opozorilo, da
se pri tej pripovedi sumljivo kaže preveč idealizirano gledanje na preteklost, ki
bi lahko bilo pripovedovalkin ideal ati vzor za preteklost, ne pa resnično stanje.
Pripovedovalka govori v imenu svoje matere, rojene 1866, ki ji je pravila o
sramotenju nezakonskih mater še za časa svojega življenja. Ker je tudi sicer
doberšen del pripovedi nagnjen k temu, da olepša preteklost z značilnim
"domotožjem" po njej, bi del pripovedi o prenehanju sramotenja nezakonskih
mater na Ločilu v Št. Lenartu pri Sedmih studencih spadala med manj zanesljiva
spominska pričevanja. Zdi se verjetno, da je navada nošenja slamnatega moža
obstajala,'^ ker imamo o kaznovanju nezakonskih mater v 19. stoletju podatke
tudi z drugih delov Koroške (npr. iz Sel, Rinkol). Nenazadnje je kaznovanje
literarizirano upodobljeno tudi v Prežihovih Samorastnikih. Bolj vprašljivo in
malo verjetno pa je, ati se je navada res nehala prav na način, kakor sledi v
drugem delu sledeče pripovedi.

"Kmalu po porodu je bilo v cerkvi oznanjeno, da bo v nedeljo navrh dekle moralo
opraviti v cerkvi svojo javno pokoro. Že ves teden prej je občutila radovedne in škodoželjne
poglede, slišala za hrbtom šepetanje, ki je hipoma umolknilo, ko se je obrnila. Na
določeno nedeljo je bila cerkev polna kot le ob velikih praznikih. Po maši je dekle morala

50 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, str. 290.

51 Pripovedovalec o pankrtih in poniževanju nosečnic v 19. stoletju. TSŽ 5, ŽKS. Ur. Marija Makarovič.
Celovec 1997, sh. 69.

52 Čeprav o njej ne navajajo podatkov niti Niko Kuret v Prazničnem letii Slovencev niti Pavle Zablatnik
v Od zibelke do groba, niti Marija Makarovič v tistih delih svojih ebioloških monografij, kjer govori o koroških
nezakonskih rojsWih. Izgleda, da je bila ta lokalna posebnost prezrta in prav zaradi tega jo navajam na tem
meshi kljub temu, da je njen drugi del, ki opisuje prenehanje te navade, poh-ebno jemati z zadržkom, ker ga je
pripovedovalka idealizirala.

303

Mojca Ramšak

stati pred cerlcvenimi vrati in čahiti m mežnarja. Ta ji je prinesel velikega slamnatega
moža, katerega je morala vpričo vsega ljudstva nesti trikrat okoli cerkve. S sklonjeno
glavo, vsa objokana in komaj zmožna hoje je morala prenesti to sramoto. Ne le ona, cela
njena družina je občutila te neusmiljene udarce. Ni čuda, da je pred pokoro vladal strah
kot pred ognjem. Zaradi tega seje že tudi pripetilo, daje nezakonska mati novorojenčka
pokončala. /.../ Pri nas seje sramotenje nezakonske matere končalo takole: Zopet enkrat
je bilo sicer pridno in pošteno dekle tako daleč, da bi moralo opraviti to hudo cerkveno
pokoro. Vse je bilo določeno kot običajno. Ker je kazen tokrat doletela bolj ugledno
kmetsko hčer, se je nabralo še več ljudstva, celo iz sosednjih vasi. Ko je po božji službi
stalo dekle pred cerkvenimi vrati in bi moralo od mežnarja sprejeti veUkega slamnatega
moža, se je iz trume gledalcev izloču visoko zraščen, ponosen fant. Približal se je
dekletu in namesto nje sprejel slamnato pošast, jo zanesel k skalnati pokopališki ograji
in jo z močno roko zagnal v grapo za pokopališčem. Nato se je vrnil k dekletu, ki je
obraz v roke skrilo in tiho jokalo. On jo je ljubeznivo objel krog pasu in se napotil z njo
trikrat okoli cerkve. Vse tam pričujoče ljudstvo je stalo nemo in poparjeno. Mladina se
je nato spustila v krik in vrišč: "Bravo! Bravo! Juhuj! Pri tem je navdušeno ploskala,
kot bi se bila oprostila nekega težkega jarma. Ko so se ljudje napotili domov, je staro in
mlado govorilo o tem pogumnem fantu, ki ni pripustil, da bi sramotili njegovo izbrano
dekle. Po tem dogodku si nobenemu dekletu niso več upali dati slamnatega moža. V
rokah kakega značajnega fanta bi najbrž podobno končal.""^^ (1896, Ločilo, Zilja)

Vsekakor iz vseh virov razberemo, da so bile bolj ali sploh zaznamovane
samo ženske, moški so uživali več svobode. Ženske je tepla družba in neznosne
ekonomske razmere, teple so se same z občutki krivde in težkim tovorom dvoma
vase. Moškim, ki so imeli enega ali več nezakonskih otrok in zanje rüso nikoli
skrbeli, je celo godila slava o njihovi "moškosti; tudi naj ne bi imeli prevelikih
težav, ko so kasneje iskali ženo.

"Bil sem znan, da imam dekleta rad, še posebno kadar je bil ples. Dekletom nisem
znal reči ne. In tako se je zgodilo, da sem postal z enaindvajsetimi oče. Imel sem dva
ledična otroka, vsakega z drugo žensko. Poročil sem se s tretjo." (1908, Gorice, Rož)'*

Sklenemo lahko, da so na visoko povprečje nezakonskih otrok na koroškem
podeželju vpHvah verski faktorji, sorodstveno razmerje in oblika družine, snubitev
in devištvo, pogoji dela in splošna zdravstvena ter spolna razgledanost. Vsekakor
nam odstotki nezakonskih otrok, ki so v različnih delih Koroške v 19. stoletju
nihali med 40 % in 60 %, povedo, da je vsaj totiko deklet imelo spolne odnose
pred poroko. Nimamo pa dokazov o nedovoljeni predzakonski spolnosti pri
tistih ženskah, ki so jo bolj srečno odnesle in niso zanosile.

53 Pripovedovalka o sramotenju nezakonskih mater na Zilji. TSŽ 3, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec
1995, str. 71,73-74.

5-4 Pripovedovalec o svojih nezakonskih otokih. TSŽ 5, ŽKS. Ur. Marija Makarovič. Celovec 1997, str. 38.

304

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina'

LITERATURA IN VIRI

BLAIKIE, Andrew: Illegitimacy, Sex and Society. Northeast Scotland, 1750-1900. Oxford,
Clarendon Press, 1993.

BOSANAC, Milan: Vanbračna porodica. Zagreb, Prosvjeta, 1976.

DOBERŠEK, Karel: Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana, Slovenska
šolska matica, 1929.

GIGLER, Christine: Die Pfare St. Martin in Diex im 17. und 18. Jahrhundert. Diex. Sonnendorf
auf der Saualpe. Von der mittelalterKchen Kirchenburg zur modernen
Tourismusgemeinde. Ur. Robert Wlattnig. Celovec 1996, str. 83-96.

HUDALES, Jože: Od zibeh do groba. Velenje. Društvo za preučevanje zgodovine, hterature in
antropologije. Kulturni center Ivana Napotnika, 1997.

JUŽNIČ, Stane: Identiteta. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 1993.

KURET, Niko: Praznično leto Slovencev 1, 2. Starosvetae šege in navade od pomladi do zime.
Ljubljana, Družina, 1989.

MAKAROVIČ, Marija: Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi.
Ljubljana, Mladinska knjiga, 1982.

MAKAROVIČ, Marija - MODREJ Ivan: Črna in Črnjani. Narodopisna podoba koroškega
delavskega naselja do druge svetovne vojne. Čma, Krajevna skupnost Črna na
Koroškem, 1986.

MAKAROVIČ, Marija: Kmečki posh. Slovenski etnograf 33-34/1988-1990, str. 434-460.
MAKAROVIČ, Marija: Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec,
KKZ, 1994.

MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeU 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1993.
MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 2. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1994.
MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 3. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1995.
MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 4. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1996.
MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 5. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec,

Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik, 1997.
MISOTIČ, Ludmilla: Die Grenzgängerin. Ein Leben zwischen Österreich und Slowenien.

(Uredila, priredila in uvod napisala Marija Wakounig) Wien, Köln, Weimar, Böhlau

1992.

MITTERAUER, Michael: Ledige Mütter: zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa.
München, Beck, 1983.

MITTERAUER, Michael: Gesindeehen in ländhchen Gebieten Kärntens - ein Sonderfall

historischer Famihenbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung.

Fragestellungen und Zugangs weisen. Wien, Köln, 1990, Böhlau Verlag, str. 233-256.
PUHAR, Alenka: Prvotao besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19.

stoletju. Zagreb, Globus, 1982.
REITERER, Albert F: Kämtner Slowenen: Minderheit oder Ehte? Neuere Tendenzen der

ethnischen Arbeitsteilung. (Z delnim prevodom v slovenščino - Koroški Slovenci danes.)

Celovec, Slovenski znanstveni inštitut, 1996.
SIENČNIK, Luka: Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestaik,

46/1977, št. 2, str. 133-134.
SKETELJ, Polona: Na stičišču dveh kultur. Med delovnim in prostim časom v Globasnici.

Mohorjeva založba, Celovec - Ljubljana - Dunaj, 1996.
ZABLATNIK, Pavle: Od zibelke do groba. Ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem.

Celovec, Mohorjeva založba, 1982.
ZERZER, Janko: Po koroških poteh. Kulturno-zgodovinski turistični vodnik. Celovec, Mohorjeva

založba, 1997.

305

Mojca Ramšak

ZDOVC, Pavel: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Die Slowenischen

Ortsnamen in Kärnten. Celovec, Dunaj, Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu, 1993.

ŽAGAR, Janja: Vrata kroga. O rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana, Slovenski
etnografski muzej, 1997.

BESEDA O AVTORICI

Mojca Ramšak, magistra etnologije in
prof. filozofije, je asistentka mlada raziskovalka
na Oddelku za etnologijo in kulturno antropo-
logijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Razisko-
valno se ukvarja z metodiko in metodologijo v
etnologiji, z zgodovino vede, z etnološko enci-
klopedistiko v Evropi in enciklopedičnimi
prizadevanji v Sloveniji, kar je bila tudi tema
njene magistrske naloge (Enciklopedija etnolo-
gije Slovencev - teoretični model, 1997), in z upo-
rabo življenjskih zgodb v etnologiji. Regionalno
jo trenutno zanimata predvsem slovenska
Štajerska in avstrijska Koroška, kamor največ
zahaja na teren. Za slednjo pokrajino namerava
ovrednotiti že zbrane življenjske zgodbe v
doktorski disertaciji in ugotoviti, kako nam
življenjepisi med drugim lahko pomagajo pri
opredeljevanju načina življenja in manjšinjske
identitete. Objavila je več kot sedemdeset
strokovnih in znanstvenih člankov v Sloveniji
in tujini, sodelovala na štirih mednarodnih
simpozijih v tujini in štirih v Sloveniji. Od leta
1994 je odgovorna urednica revije Glasnik
Slovenskega etnološkega društva, od leta 1994
do 1997 je bila odgovoma urednica Knjižnice
Glasnika Slovenskega etaološkega društva, leta
1994 in 1995 je sourejala dvojezično koroško
knjižno zbirko Na poti v vas in leta 1997 je
souredila mednarodni zbornik Vrednotenje
življenjskih zgodb s posvetovanja v Tmjah v
Avstriji.

ABOUT THE AUTHOR

Mojca Ramšak is an M.A. in ethnology
and professor of philosophy, junior researcher
at the Department of Ethnology and Cultural
Anthropology of the Faculty of Arts in Ljublja-
na. Her research work focuses on the methods
and methodology of ethnology, on the discipli-
ne's history, on ethnological encyclopaedic
works in Europe and similar encyclopaedic
endeavours in Slovenia - the latter being the
theme of her master's dissertation (Encyclo-
paedia of the Ethnology of the Slovenes - a
theoretical model, 1997) and on the utilisation
of life-stories in ethnology. Regionally, her
interest mainly focuses on Štajerska in Slovenia
and Carinthia in Austria which are her favourite
destinations for field work. Carinthia will also
be the source for the evaluation of collected life-
stories in her doctoral thesis in which she wUl
attempt to establish among others to what
extent life-stories can be of assistance in
ascertaining ways of life and minority identities.
Mojca Ramšak has published over seventy
specialist and scientific articles in Slovenia and
abroad, she has participated in four interna-
tional symposiums abroad and four in Slovenia.
From 1994 she has been editor in charge of the
review Glasnik Slovenskega etnološkega društ-
va, and from 1994 to 1997 she was editor in
charge of the Collection of publications of the
same review. In 1994 and 1995 she co-edited a
bilingual Carinthian book collection Na poti v
vas and in 1997 co-edited the international
collection of papers presented at a conference
in Tmje (Tainach, Austria) Evaluation of Life-
stories.

306

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

SUMMARY

"WHEN MY SON WAS BORN, MY MOTHER HAD THE POLICE
DRIVE ME HOME", OR ON ILLEGITIMATE CHILDREN AND
THEIR PARENTS IN CARINTHIA IN THE 19™ CENTURY AND
THE FIRST HALF OF THE 20TH CENTURY

The Carinthian phenomenon of illegitimate children of farm-hands has
been studied most thoroughly by the Viennese social historian Michael Mitterauer
and the Slovene ethnologist Marija Makarovič. Mitterauer first categorized the
types of marriages by residence after the records of souls or family records {status
animarum), dating from the latter half of the 18* century and from the early 19*
century, from thirteen parishes in the Valleys of Glina, Krka and Metnica (Glan,
Gurk, and Metnitz, north-west of Klagenfurt); he established that Carinthia
occupied a special place and that married farm-hands largely lived separated
and worked as hands on different farms. Studying the marriages of farm-hands
he came upon the issue of iUegitimate children. He then estabhshed that in those
areas of Carmthia in which married farm-hands lived separate lives the percentage
of illegitimate children was exceptionally high, indeed the highest anywhere in
Europe. That the number of illegitimate children among farm-hands was
enormous was also established and statistically proven by Marija Makarovič in
her monographs on Strojna, Črna and Sele, settlements in the more southern
parts of Carinthia. On the other hand, however, Carinthia had the lowest birth
rate of the seventeen Austrian provinces in the latter half of the 19* century,
while Carnioha was ranked 14*.

The high percentage of illegitimate children in the countryside of Koroška
was the result of religious factors, family relationships and prevalent family
forms, courting customs and virginity, labour conditions and generally poor)
health and sex education. The percentages of illegitimate children, ranging from
40 to 60% in different parts of Carinthia in the 19* century, certainly make it
clear that quite as many girls engaged in premarital sex.

The most frequent reasons for the number of iUegitimate children in Carin-
thia - at least according to the life-stories - were youthful impulsiveness and a
general lack of knowledge about health and sexuality, the delayed cession of
property to heirs, and even more the absence of basic conditions for a young
couple to live together with then child. Partiiers with an iUegitimate chUd often
lived separated at their respective homes or on different farms, where one of
them or both were employed, for several years or even for a decade and more;
this meant that their chUd would already attend school by the time someone m
either household died or moved away. During this period a child most often
stayed with his mother or, if the mother worked elsewhere, with his grandmother.
Only when a place was emptied at home the unmarried parbiers could have

307

Mojca Ramšak

their own place in the home of their parents. And even then this often meant
that they had to share a little room with others. Many years passed before they
were economically able to set up a household of their own. These conditions
caused additional problems because the partners often did not even have the
opportimity to get to know each other better and to get used to each other. But
this was also quite common in families with legitimate children: up to the Second
World War people married rather for economic reasons than for love. This
pragmatic and economic dimension reflect the traditional ideal of a "perfect
home". It was a life style dating back to the early Modern Age and in which a
household (then called familia) was still multifunctional; it was not only a
consumption and living imit, but above all an economic unit. In the first half of
the 19th century Carinthia was still predominantly agrarian. Marriage was the
privilege of a property's master since the others had no means to keep a family.
Furthermore, young women did not want to marry "empty-handed" as it was
then caUed.

Young mothers often gave their iUegitimate children to foster parents and
the children of peasants mostly stayed with their grandparents or with other
relatives until their father and mother married and set up a household of their
own. Mothers of several illegitimate children, especiatiy if they were farm-hands,
sent their children, aged between sbc and ten, away to be shepherds or nursemaids
and, when they were a little older, to work as farm-hands. Many a mother never
again saw her child. And many children stayed with their grandparents as yoimg
farm-hands. AU this had its impact on the quatity of the relationships in the
family. Some children who never had a chance to live with their parents were
traumatised by their being bastards and suffered for most of their lives. Children
who did not grow up at their parents' home became agonisingly alienated from
their parents, and also the mothers suffered because they could not see their
children regularly, if they worked or lived in another place and had no money
for the journey.

Some illegitimate children in Slovenia were given unusual names which
stigmatised them even more. It was not allowed to name them after a saint, but
only after a parent or other relative. Names were given in accordance with a
carefully preserved tradition. The tradition in Carinthia required the parents to
choose a name based on the other names in the family or the name of a saint
from the calendar; the name then indicated the family the child belonged to or
emphasised the family's importance and the respect of its authority. First-bom
children were named after their parents, later children after their godfather or
godmother or after the saint of the day they were either born or baptised. A
number of saints was set apart or reserved for illegitimate children as the Cathotic
church wanted to stigmatise them v/ith their names to emphasise that they were
unwanted children. Once given a name a child was accepted in the community,
recognised as its legitimate member, but its name also determined its identity

308

"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

which conflicted with the moral interests of the community. But since the
"Carinthian syndrome" of ihegitimate children was a so frequent phenomenon
that it was no longer an exception, the practice of giving unusual names was
somewhat moderated, a development confirmed by the hfe-stories. Stigmatisation
with unusual names may have been more frequent in hterary works than it was
in reality in the 19* century.

What all sources contirm, however, is that women were more stigmatised
or the only ones to be disgraced, while men enjoyed more freedom. Women
were the victims of society and of the unbearable economic conditions, they
tortured themselves with feelings of guilt and with the grievous burden of
doubting themselves. Men who had an iUegitimate child or several ones and
who never provided for them even enjoyed their reputation of being "real men"; ■
and they rarely had problems later when they wanted to marry.

Stigmatisation of "fallen women" included physical punishment. Oral
records mention that as late as the 19* century unmarried pregnant women
from Podjuna (Jauntal, Carinthia) were publicly sneered at, reviled and beaten
by men in the parish church (not the viUage church!) on Sundays when most
people attended mass. The Church had the strongest influence on pubhc morals
and hence also on the attitude towards sexuality. In Sele in the Rož Valley
(Rosental) an unmarried mother and father, if he had admitted fatherhood at all,
were cruelly punished as late as the 19* century. Before mass on a Sunday they
had to hold their hands or even their heads in a flax-break. It is reported that in
Strojna, that is in the Slovene part of Carinthia which is an extension of the
Podjuna VaUey (Jauntal), the priest drove the sacristan's daughter - who had
come to be initiated in spite of the fact that she was a bastard (after giving birth
only married women were initiated) - around the church instead of around the
altar as was the initiation custom. The reason was to draw everybody's attention
to the sin for which he publicly defamed her. Similar incidents are reported in
hfe-stories from Podjuna related to the second half of the 19* century and there
too only the woman was punished. In the ZUa Valley (GaUtal) unmarried mothers
had to publicly do penance in the church as late as the end of the 19* century.
After mass they had to carry a huge straw doll, representing a man, around the
church three times in the presence of the entire viUage. In how many cases the
fear of disgrace led to the secret murder of a new-born chUd is not known. The
hfe-stories mention only one child-murder for the period of the latter half of the
19* century.

309

Mojca Ramšak

RESUME

"LORSQUE J'AI EU MON FILS, J'AI ETE RAMENEE PAR MA
MÈRE ET LES GENDARMES" OU LES ENFANTS ILLEGITIMES
ET LEURS PARENTS, EN CARINTHIE, AU COURS DU 19E
SIÈCLE ET DE LA PREMIÈRE MOITIÉ DU 20E SIÈCLE

La meilleure étude sur le phénomène des enfants Ulégitimes chez les ouvriers
agricoles en Carinthie a été réalisée par le socio-historien autrichien Michael
Mitterauer et l'ethnologue slovène Marija Makaroviè. Après avoh classifié, suivant
un critère de résidence, les types de mariages inscrits dans les registres d'état-civu
- status animarum - de la deuxième moitié du 18e et du début du 19e siècle et
récupérés dans 13 paroisses des vallées de Glina, Krka et Metnica (au nord-est de
Celovec), Mitterauer a constaté que la Carinthie où les époux habitaient et
travaillaient souvent dans les fermes différentes, constituait im exemple à part. En
étudiant la vie conjugale des ouvriers agricoles, Michael Mittterauer s'est heurté
au problème des enfants iUégitimes. En effet, il est apparu que le pourcentage
d'enfants iUégitimes était très élevé. Dans les régions carinthiennes où les employés
mariés vivaient souvent séparément, ce pourcentage dépassait même la moyenne
des autres pays européens. De son côté, Marija Makaroviè a constaté et démontré
de façon statistiques dans les monographies de Strojna, Èma et Sele - qu'il y avait
beaucoup d'enfants iUégitimes issus d'ouvriers agricoles dans ces localités situées
encore plus au sud de la Carinthie. En effet, dans la deuxième moitié du 19e siècle,
la Carinthie était la deuxième des 17 régions autrichiennes en ce qui concerne la
démographie, la Haute Camiole occupait la 14ème place.

Le taux élevé d'enfants illégitimes dans la Carinthie dépendait des facteurs
religieux, des rapports de parentèle et du modèle famiUal, de la demande en
mariage et de la virginité, des conditions de travaU et de la santé et bien sûr, des
connaissances sur la sexualité. Quoiqu'il en soit, le pourcentage d'enfants
illégitimes, qui, au 19e siècle, variait entre 40% et 60% selon les régions de
Carinthie, implique nécessairement im taux au moins équivalent de jexmes fiUes
ayant eu des rapports sexuels avant le mariage.

Si l'on s'en tient aux biographies, les naissances iUégitimes étaient, le plus
souvent, le résultat de l'insouciance des jeunes, du manque de connaissances
sanitaires et sexuelles, de la transmission tardive de la propriété et de l'absence
de conditions élémentaires qui auraient pu permettre au jeune couple ayant un
enfant de vivre ensemble. Les couples ayant un enfant vivaient soit séparément
soit dans la ferme où l'un des concubins, parfois les deux, travaiUaient, le plus
souvent pendant des années, voire une dizaine d'années ou plus. Atiisi, l'enfant
était déjà scolarisé, avant qu'une place ne se libère chez l'un ou l'autre des
concubins, suite à un décès ou à im déménagement. Durant cette période, l'enfant
était, le plus souvent, gardé par sa mère ou par sa grand-mère lorsque sa mère

310

_"Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina"

311

travaillait ailleurs. Ainsi, les couples non-mariés ne pouvaient s'installer chez
leurs parents que lorsqu'une place se Ubérait. Cependant, même alors, ils n'avaient
à leur disposition qu'une petite chambre, qu'ils devaient souvent partagée avec
d'autres persormes. Quelquefois il fallait de longues années avant que le couple
devienne indépendant sur le plan économique. Tout cela engendrait des difficultés
supplémentaires, car le jeune ménage avait très peu l'occasion de mieux se
connaître et de s'habituer à vivre ensemble. Les familles ayant des enfants
légitimes connaissaient des difficultés identiques puisque, jusqu'à la seconde
guerre mondiale, les gens se mariaient plus pour des raisons économiques que
par amour. Cette dimension économique et ce mode de vie représentent le modèle
traditionnel de la "maison parfaite". Ce mode de vie marque le début d'ime
nouvelle ère dans laqueUe le ménage (appelé famitia) reste multifonctionnel: il
est non seulement une unité de vie et de consommation, mais aussi une unité
économique. Dans la première moitié du 20e siècle, la Carinthie était en grande
partie un pays agricole. Seuls les hommes qui étaient propriétaires pouvaient se
marier, les autres n'ayant pas les moyens de nourrir une famille. Les fiUes elles-
mêmes ne voulaient pas se marier avec im homme qui n'était pas suffisamment
indépendant sur le plan économique.

Les enfants illégitimes, dont les mères travaillaient, étaient souvent placés
en nourrice dans une famille alors que les enfants paysans restaient chez leurs
grands-parents ou chez d'auties membres de la f amüle jusqu'à ce que leurs parents
se marient et instaUent leur propre ménage. Certaines mères qui avaient plusieurs
enfants illégitimes, notamment les servantes, envoyaient leurs enfants, âgés de 6
à 10 ans, chez des fermiers pour qu'us deviennent bergers ou gardes d'enfants, et
plus tard valets de ferme. De nombreuses mères n'ont jamais revu leurs enfants.
Peu d'enfants restaient à la maison en tant que jeunes travaiUeurs. Par conséquent,
la quatité des rapports familiaux déclinait. Les enfants, qui n'avaient jamais vécu
avec leur famille, souffraient d'êtire des bâtards toute leur vie. Ceux qui avaient
grandi en absence de leurs parents, s'éloignaient d'eux douloureusement. De
l'autie côté, les mères qui travaiUaient dans un autre viUage et qui, ties souvent,
n'avaient pas assez d'argent pour faire le voyage, souffraient de ne pas voir leurs
enfants régulièrement.

En Slovénie, on aimait donner des prénoms extraordinaires aux enfants
iUégitimes ce qui les marquaient encore davantage. Us ne pouvaient en aucun
cas porter le prénom d'un saint, sauf peut-être celui que portaient leurs parents
ou im autre membre de la f amitié. Les prénoms étaient attribués suivant une
ti-adition précieusement gardée. En Cartiithie, la convention qui régissait les
dénominations exigeait que les parents choisissent le prénom de l'enfant soit
parmi ceux déjà existants dans le cercle famitiale soit pamü les saints du calendrier.
Cet usage marquait d'tme part l'appartenance de l'enfant à la fantille et, de l'autre,
l'hnportance de la famüle et le respect de son autorité. Une série de satiits et de
saintes était exclue et réservée aux enfants illégitimes. L'Eglise cathotique pensait

Mojca Ramšak

que ces enfants devaient être stigmatisés à l'aide du prénom, et le baptême ajoutait
au fait qu'ils étaient non-désirables. En recevant un prénom, l'enfant illégitime
était introduit dans la communauté et en devenait membre légitime; or, le prénom
lui-même lui donnait une identité qui allait à l'encontre des intérêts moraux de
la communauté. Mais, le "syndrome carinthien" des enfants illégitimes était si
répandu qu'il n'avait plus rien d'exceptionnel. De ce fait, la coutume qui voulait
qu'on donna un prénom peu ordinaire n'était plus observée aussi rigoureusement.
Les biographies en témoignent. 11 est possible que cette coutume, d'usage au 19e
siècle, était plus fréquente dans la littérature que dans la vie quotidienne.

Toutes les sources d'information concordent sur le fait que, dans la plupart
des cas, seules les femmes étaient ainsi marquées par la société. Les hommes
étaient beaucoup plus libres. Les femmes se heurtaient à la société ainsi qu'à des
conditions économiques insupportables. Par ailleurs, les sentiments de culpabilité
et de doute les torturaient intérieurement. Les hommes, qui avaient eu un, voire
plusieurs enfants illégitimes, dont ils ne s'occupaient absolument pas, étaient
non seulement admirés pour leur virilité, mais n'avaient aucun problème pour
trouver une épouse.

On utilisait des châtiments corporels pour stigmatiser les coupables. Au
19e siècle encore, d'après le témoignage d'une jeune-fille enceinte à Podjuna en
Carinthie, les hommes humiliaient, insultaient et battaient publiquement la
victime, le dimanche, dans l'église paroissiale (et non dans celle du village!) quand
il y avait le plus du monde. L'Eglise avait ime influence fondamentale sur les
moeurs publiques et, par conséquent, sur les comportements sexuels. Au village
de Sele, Rož, au 19e siècle, les mères, et, lorsqu'ils reconnaissaient leur paternité,
les pères d'enfants illégitimes étaient punis d'une manière très cruelle. Le
dimanche, avant la messe, ils étaient mis au pilori. A Strojna, dans cette région
de la Carinthie qui fait suite à Podjuna, le curé a ordonné à la fille du bedeau, qui,
bien qu'ayant donné naissance à un enfant illégitime, était venue recevoir la
bénédiction (après l'accouchement, seules les femmes mariées avaient le droit
d'être bénies), de courir tout autour de l'église et non autour de l'autel ce qui
était la sentence habituelle. 11 l'a publiquement humitiée pour montrer qu'elle
avait péché. On trouve des témoignages identiques dans différentes biographies
de Podjuna au cours de la seconde moitié du 19e siècle. Cependant c'était toujours
la femme qui subissait la punition. A Zilja, jusqu'à la fin du 19e siècle, les tilles-
mères devaient accomplir une pénitence publique à l'église après leur
accouchement. Après la messe, eUes devaient, aux yeux de tout le monde, porter
un homme en paille trois fois autour de l'église. Nous ignorons le nombre de fois
où les mères préféraient tuer leur enfant afin d'échapper à la honte publique. Les
biographies ne mentionnent l'infanticide qu'ime seule fois pour la seconde moitié
du 19e siècle.

312

ŠKOTSKE SLEDI NA SLOVENSKEM
Zgodovinski fragmenti
in sodobni stereotipi

Inja Smerdel

IZVLEČEK

V besedilu pod gornjim naslovom je
nanizanih nekaj sledi o bivanju posameznih
Škotov na Slovenskem, spozrmnj o morebitnem
vplivu njihovega dela in izsledkov priložnostne
ankete o prevladujočih slovenskih predstavah
o Škotih. Prispevek je bil v juniju 1997 pred-
stavljen kot referat na mednarodnem posveto-
vanju Scots and Slavs (28. - 30. junij 1997)
na univerzi v mestu Dundee na Škotskem.,

ABSTRACT

The article under the above title brings
a survey of some traces of individual Scots
who some time lived in Slovenia, some insight
into the possible influence of their work and
the findings of a limited survey on the ideas
of Scotsmen that are common among the Slo-
venes. The paper was presented at the Interna-
tional Symposium "Scots and Slavs" (June
28-30, 1997) organised at the university of
Dundee, Scotland.

Ko sem začenjala pisati besedilo pod gornjim naslovom, malce spremenjenim
od napovedanega - saj je namesto o sledovih škotskega vpliva na Slovenskem mogoče
stvameje govoriti le o sledeh posameznih Škotov, o morebibiem vptivu njihovega
dela in o prevladujočih slovenskih predstavah o Škotih - sem se ustavila v svojem
času in prostoru ter se zamislila o škotskem pogledu na Slovence. Ali ta sploh obstaja?

Katerokoh temo v okviru možnega odnosa Škoti in Slovenci bi obravnavala,
vsako bi verjetno morala začeti s kratko zgodovinsko in geografsko umestitvtijo
Slovencev v evropski prostor. V tem prostoru smo bili namreč do zadnjih let kot
narod in kot dežela tako rekoč nevidni. Bili smo tisti najbolj na severu ležeč in
najbolj razviti delec sedemdesetietne državne zlitine, imenovane Jugoslavija, ki
je bil znan zlasti po posameznih turističnih destinacijah: po znamenitih kraških
Postojnski in Škocjanskih jamah in še posebej po Bledu, po prelepem alpskem
jezeru s cerkvijo na otoku.

In vendar smo biti del skupne evropske zgodovine vsaj od obdobja velike
setitve ljudstev dalje, ko so naši predniki v zadnjih desetletjih 6. stoletja n. št.

313

Inja Smerdel

naselili vzhodne Alpe. Prišli so na ozemlje nekdanje ilirske in keltske kulture, se
srečevali s preostanki pozne rimske civilizacije, imeli v 7. stoletju svojo "državo"
oziroma slovensko kneževino Karantanijo, doživljah od srede do konca 8. stoletja
pokristjanjevanje, tudi z irsko misijonsko metodo, in bili potem stoletja pod
nadvlado tujih ljudstev in vladarjev: Bavarcev, Frankov, Cehov. Do vključitve v
Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po koncu 1. svetovne vojne so nam
nazadnje - od 14. stoletja dalje in razen v letih Napoleonove llhske province -
vladali Habsburžani. Slovenci smo v njihovem času, v skladu z deželno
pripadnostjo, obstajali zlasti kot Kranjci (prebivalci osrednje, v celoti slovenske
dežele) in delno kot Štajerci in Korošci.

Kot majhen srednjeevropski narod, živeč na križišču poti iz centralne Evrope
na Balkan in Btižnji Vzhod ter iz severne Evrope na Mediteran, smo se - politično
nesamostojni - kot kaže obranih zlasti zaradi neverjetno jasne zavesti o svoji
kulturi in o svojem jeziku (leta 1550 je bila naprimer natisnjena prva knjiga v
slovenščini). Prostor, v katerem leži Slovenija, meri namreč borih 20,000 kml
Naša država je ne le geografsko, temveč tudi kultumo stičišče mediteranskega,
alpskega in panonskega sveta, z vsemi njihovimi posebnostmi. In Slovenci, ki
nas je danes za dva milijona, smo na tem prostoru obdani z mnogimi sosedi:
Itatijani, Avstrijci, Madžari in Hrvati.

V angleških (in morda tudi škotskih) znanstverüh krogih so se s Slovenci -
pod imenom Kranjci - seznaniti vsaj ob koncu 17. stoletja. Glavni razlog je bUo
tudi tedaj jezero, vendar ne blejsko. Leta 1689 je namreč kranjski polihistor
Valvasor izdal v nemškem jeziku obsežno delo Slava Vojvodine Kranjske, ki je
poneslo v svet tedanje vedenje o naši deželi: o njeni zgodovini, o izgledu, maveh,
šegah in navadah njenega prebivalstva in o njenih naravnih znamenitostih. Med
njimi je Valvasor posvetil posebna poglavja kraškemu presihajočemu
Cerkniškemu jezeru. Razpravo o tem naravnem pojavu je že leta 1687 predložil
Kraljevi družbi v Londonu, zaradi posameznih poglavij njegove knjige pa je bü
celo sprejet med člane Angleške akademije znanosti.

Za uvod, za zares kratek, skop oris slovenske zgodovine, slovenskega
prostora in vedenja o njem, naj bodo te besede dovolj. Osnovni namen mojega
pisanja so vendarle škotske sledi na Slovenskem: nekaj kulturno zgodovinskih
drobcev in še posebej sodobni obstoj stereotipnüi predstav o Škotih. Prve sem
preprosto želela zbrati in nanizati, druge pa so me pritegnüe kot etnologinjo, ki
je naletela na nenavadno prisotno, a neraziskano kiütumo prvino, ki bi büa lahko
prvovrsten predmet etnološkega preučevanja.

Prva škotska sled, ki se je vidno vtismla v slovensko okolje, saj je ne
izpričujejo le pisani in tiskani viri, temveč tudi upodobitve m materialna zapuščina
umetiiin in arhitekturnih posegov, je skoraj stopetdesetletno bivanje škotske
rodbine Leslie na Ptuju, v mestu na jugu dežele Štajerske. V 11. stoletju naj bi se
Bartolomej Lestie, tedaj osrednja osebnost pomembne ogrske rodbine, presetil v
Anglijo in nato na Škotsko, kjer naj bi Leslieji v nekaj stoletjih dosegli mnoge

314

škotske sledi na Slovenskem

visoke položaje, precej obogateli, nekaj posameznikov pa naj bi se potem v 16. in
v 17. stoletju preselilo nazaj na celino (Ciglenečki, 1992). Večina jih je služila v
vojski. Prav najznamenitejši med njimi, general Walther Leshe, baron pl.
Balquhane, ki se je udinjal cesarju Ferdinandu 11. in se proslavil v času tridesetletne
vojne, je leta 1656 kupil phijski grad. Njegovi potomci so ga posedovah do leta
1802 (Stopar, 1990), ko so se preselili na Moravsko (za njimi so v gradu bivah
sorodniki Dietrichsteini, do konca 2. svetovne vojne je bil v posesti Herbersteinov,
v zadnjih desetietjih pa je v njem zbirka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Sledi Lestiejev
na Ptuju pomenijo zlasti živahni gradbeni posegi: dokončanje modernizacije
grajskega utrdbenega sistema na osnovi renesančnega koncepta z baročnimi
novogradnjami in prezidavami, potem dragocen fond štirih flamskih in šestih
francoskih tapiserij, nekaj masnih oblačil, glazirane peči iz druge polovice 17.
stoletja z rodbinskim grbom na pečnicah, vrsta portretov grofov iz rodbine Leslie
iz 18. stoletja (ti so bih preneseni na Moravsko) in bakrorez z doprsno upodobitvijo
najvidnejše osebnosti med Leslieji, grofa Waltherja. Ta je kot nosilec reda zlatega
runa odigral pomembno vlogo pri ratifikaciji mirovne pogodbe s turškim
sultanom Mehmedom IV. in je bil zaradi svoje razgledanosti deležen velikega
občudovanja in čaščenja na osmanskem dvoru (Ciglenečki, 1992). O tem, kakšni
so bili morebitni stiki med Leslieji in slovenskimi podaniki, pa žal ni dostopnih
pričevanj.

Druga škotska sled v slovenskem okolju, v Ljubljani, v glavnem mestu
dežele Kranjske, je v primerjavi s prvo komaj opazna. Morda je bilo podobnih še
več in verjetno bi jih bilo mogoče na osnovi pisanih virov tudi bolj razkriti in
osvetliti, a v besedilu potopisa Edwarda Browna, Angleža, ki je v letih 1668 in
1669 popotoval po Ogrski, Srbiji, Bolgariji, Makedortiji, Tesaliji, Avstriji, Štajerski,
Koroški, Kranjski in Furlaniji ter o tem napisal Kratko poročilo (A Brief Account
of some Travels...), je na svoj način poveden le naslednji stavek: "V Ljubljani sem
imel srečo, da sem srečal Škota, gospoda Tosha, apotekarja tega mesta." (Levental,
1989) Je morda tudi Škot Tosh ostal v tem delu Evrope po koncu tridesetietne
vojne? Kdo ve. Lahko pa si mislimo, da je s svojim znanjem koristil ljubljanskim
someščanom.

Poleg teh maloštevilnih neposrednih sledi posameznikov, ki so nekoč živeh
na Slovenskem, so morebiti zaradi svojega kulturnega vpliva opaznejše, čeprav so
le posredne in le malo ati celo neznane, delovne stopinje nekaterih drugih škotskih
mož. Naprimer Andrewa Meikleja, izumitelja mlatünice z zabojem (1786).

V slovenskih vaseh je bil prodor kmetijske mehanizacije - tudi tiste,
povezane z mlatvijo - sorazmerno pozen. Kljub izseljevanju je ostalo naše
podeželje do 2. svetovne vojne prenaseljeno in višek delovne sile ni pospeševal
uvajanja motorne sile in modernih poljedelskih sti'ojev v kmetijstvu. A tehnični
prelom v slovenskem kmečkem gospodarstvu je prišel do izraza prav pri
mlatenju, pri enem izmed najtežjih kmečkih del (Smerdel, 1991). In ko "so začele
hodit mašme" (v vaseh v panonski nižini, ležečih v madžarski soseščtiii, so

315

Inja Smerdel

izpričane že pred 1. svetovno vojno, v drugih povečini šele med obema vojnama)
in lajšati mlatev, se kmetje niso spraševali, kdo jih je izumil. Ne vedoč, da je njim
in drugim evropskim kmetom tam nekje daleč s svojim umom pomagal nek
Škot, so mlatilnice preprosto sprejeli v svoj delovni vsakdan in jih hvaležno cenili.

Jasno prepoznavna pa je v slovenski kulturni zgodovini - natančneje v
literarni zgodovini - sled drugega Škota, pesnika Jamesa Macphersona. Njegovi
pesnitvi v ritmizirani prozi, ki ju je pripisal keltskemu bardu Ossianu in sta
znani kot Ossianovi spevi, sta pomenili začetek ossianizma (Ossianic contioversy),
obsežnega toka evropskega pesništva (Kos, 1979), ki je vihral več kot petdeset
let (od izida Fragmentov leta 1760 dalje) in ni imel vpliva le na francosko, nemško
in italijansko književnost (Britannica, 1965), temveč tudi na slovensko.
Predromantična književnost nasploh je imela od začetka pa skoraj do konca 19.
stoletja močan, včasih celo odločilen pomen za slovenski literarni razvoj. Prvi so
jo začeli spoznavati in sprejemati naši razsvetljenci. Ossianove speve je naprimer
poznal Žiga Zois in Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik, je ossiansko
motiviko in poezijo grobov in noči posnemal v svojih v nemškem jeziku napisanih
pesmih Blumen aus Krain (1781). Motive in razpoloženja ossianizma: melanholijo,
viharje, skalnate pokrajine in mesečino pa je mogoče odkrivati tudi v pesmih, v
baladah in romancah našega največjega romantika Franceta Prešerna. Najdemo
jih, ko naprimer v Ribiču zapiše: "Ak kaki vihar od deleč preti...", "Fant s celo
močjo se v veslo vpre, ni mar skalovja mu, viharjov ne, nič več se na zvezdo ne
ozre." Ati pa, ko v Sonetnem vencu (Magistrale) pravi: "Obdajale so vtrjene jih
skale, Viharjov jeznih mrzle domačije... Ur temnih so zatirale jih sile." (Kidrič, 1936)

Verjetno bi bilo mogoče ob podrobnejšem iskanju odkriti še kakšen detajl v
malce neulovljivem odnosu med Škoti in Slovenci, zlasti če bi podobnim drobcem
sledüi do današnjih dni. Vendar niti stvarna zgodovinska prisotnost kakega
škotskega posameznika na Slovenskem niti odmevi del posameznih pomembnih
Škotov - naprimer v slovenskem kmečkem gospodarstvu ali v slovenski
književnosti - še malo niso oblikovati tistega, kar me je v tem odnosu najbolj
vznemirjalo: predstav povprečnih Slovencev o oddaljenih Škotih.

Med podobnimi predstavami gre povečini za narodnostne heterostereotipe,
s kakršnimi pripadniki neke socialne skupine, nekega naroda, najpogosteje
označujejo svoje sosede; zaradi njihove tujosti, drugačnosti in ponavadi na osnovi
kakšnih stvarnih ali pripisanih negativnih osebnosbiih lastnostih. Na Slovenskem
tako obstajajo heterostereotipi o sosednjih Italijanih, Nemcih, Madžarih in
Hrvatih; "notianji" heterostereotipi o Kranjcih, Štajercih, Korošcih (in Primorcih),
ki so med drugim posledica nekdanje deželne ureditve v stoletjih Habsburške
vladavine; in še ožje, obstajajo celo heterostereotipi na osnovi pokrajinske
pripadnosti v nekdanji deželi Kranjski, o Gorenjcih, Dolenjcih in Notranjcih.
Svoje klišejske predstave o Škotih pa smo Slovenci nedvomno uvozili; ti
heterostereotipi so morali nastati v Škotom bližjem okolju. Prevzeli smo jih
posredno, od drugih evropskih narodov, najverjetneje od Nemcev, če že ne od

316

škotske sledi na Slovenskem

primarnega vira, od škotskih neposrednih sosedov Angležev.

In vendar, zakaj so na Slovenskem sploh prisotne in še tako žive prav
stereotipne predstave o Škotih? Verjetno ne zaradi večini Slovencev povsem
neznanih sledi, ki so ostale za škotskimi posamezniki v naših krajih. Zakaj niso
v slovenskem okolju podobno živi heterostereotipi o drugih nam bolj
odmaknjenih Evropejcih: o Fincih, Švedih, Rusih ah o Angležih? Morda zato,
ker je najbolj razvpit khše o varčnem, škrtem Škotu Slovencem tako domač;
preprosto zlil se je z "notranjim" pokrajinskim heterostereotipom o našem
"ohmem" Gorenjcu. In bil nam je očitno bližji od podobnega khšeja o skopem
Židu. Je mogoče v tem iskati značajsko sorodnost, ki jo kot kaže Slovenci slutimo
med domačimi gorjani, našimi alpskimi prebivalci Gorenjci, in prebivalci gorate
Škotske? Je morda celo mogoče, da oba heterostereotipa temeljita na resničnosti?
V deželah z neprijazno klimo in malo obdelovalne zemlje je bila varčnost
nedvomno pomembna sestavina vsakdanjega življenja. Vsaj za Gorenjce tako
velja, da imajo značaj, ki ga "povzroča (tudi) pokrajina sama" (Trstenjak, 1991).
"Gore so krog Gorenjca, kar je ravnine in doline, je polje, obdelano kot cvetne
gredice" (iz opisa slovenskega pisatelja Finžgarja). "Treba je samo videti, kako
ozko ob cesti druga ob drugi stoje pozidane hiše na Gorenjskem, vsake pedi zemlje
je škoda." (Trstenjak, 1991)

Da bi o na Slovenskem živih stereotipnih predstavah o Škotih ne pisala le
kot o v zraku lebdečih besedah in se o njih le spraševala, sem spomladi leta 1997
izvedla manjšo anketno raziskavo v treh šolskih razredih, enem osnovnošolskem
in dveh srednješolskih. Raziskava je sicer zajela le 67 posameznikov, deklet in
fantov, starih od 12 do 13,16 do 17 in 18 do 19 let, in je glede njihovega števila
precej oddaljena od statistično relevantnega vzorca vsaj 600 do 700 posameznikov,
a rezuhati raziskave so tako tipični, da bi jih večje število anketirancev verjetno
ne spremenilo prav dosti.

Na temeljno vprašanje: "Na kaj najprej pomisliš, ko zastišiš besedo Škot?"
oziroma na srednješolcem zastavljeno vprašanje: "Kaj je tvoja prva asociacija ob
besedi Škot?", jih je velika večina, 46 od 67 deklet in fantov odgovorila, da je to
kUt (oziroma krilce, kot so še po otroško imenovali kilt osnovnošolci). Le 7 izmed
vprašanih je na prvo mesto postavilo dude, 3 whiskey in 6 skopost. Na drugem
mestu so bile v 33 odgovorih dude, v 7 kilt, v 1 whiskey in v 6 skopost, na tretje
mesto pa je 5 ankethanih uvrstilo dude, 3 kilt, 2 whiskey in 2 skopost.

Posplošeno bi lahko zapisala, da Slovenec Škota najprej vidi. Naša preprosta
skupinska predstava o Škotih je vezana na njihovo zunanjost, na samo moško
nošo, na nekakšen škotski vizualni avtostereotip. Gre za poenostavljeno podobo,
kakršno so Škoti sami kazati ali jo še kažejo svetil in kakršna nas je dosegala ati
nas še dosega na različne načine in preko različnih posrednikov. V preteklosti so
bile to naprimer podobice škotskega vojaka v kiltu in z dudami, kakršne so v
nizu mož v značilnih uniformah vojska drugih narodov in pod oznako "Made
in Germany" kupovali tudi slovenski svečarji m medičarji (Dular, 1996), z njimi

317

Inja Smerdel

Okrasna podobica škotskega vojaka v kiltu in z dudami. Krbavčičeva svečarsko-medičarska
delavnica. Iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. ♦ Omamental card featuring a Scottish

soldier with bag-pipe, dressed in a kilt. From the workshop of pastry and candle maker
Krbavčič. From the collections of the Slovene Ethnographic Museum. ♦ Petite image décorative
d'un soldat écossais portant le kilte et avec la comemuse. Ateher du chandeUer-pâtissier
Krbavčič. Collections du Musée Ethnographique slovène.

318

Škotske sledi na Slovenskem

krasili sveče in s prodajo le-teh razširili klišejsko podobo Škota v mnoge slovenske
domove. Dekleta in fantje iz izvedene anketne raziskave pa so kot vir svojega
vedenja o Škotih v večini primerov navajali televizijo; ponovno nekaj, kar
posreduje vizuahio podobo. Takih odgovorov je bilo od 67 kar 52,35 jih je v tej
zvezi omenilo šolo (neko "promehro" šalo na račun skopih Škotov so imeh
naprimer srednješolci v učberiiku angleškega jezika Headway), 23 pripovedovanje
staršev, 16 knjige in 2 obisk Škotske.

Pregovorna škotska skopost, na Slovenskem tako domača, vendar kot
osebnostni narodnostni stereotip očitno drugače občutena kot vidne skupinske
predstave, se je v prvih mislih anketiranih fantov in deklet o Škotih komajda
pojavila. Povsem drugo sliko pa so obhkovah odgovori na zastavljeno vprašanje,
ah so morda že sHšali za škotsko varčnost, skopost in v kakšni zvezi. 45 od 67
odgovorov je bilo pritrdilnih. Posamezniki so naprimer zapisali, da je za ljudi, ki
so skopi, znana prav oznaka: "Škrt kot Škot". Ena izmed deklet je napisala, da je
za škotsko varčnost slišala v zvezi z Gorenjci, "za katere pravijo, da so prav tako
skopi". Neka deklica, ki je sicer v svojem odgovoru najprej zanikala, da kaj ve o
škotski skoposti, pa je še v isti sapi sporočila obhko najbolj pogostega prenašanja
tega stereotipa - šalo: "Ne, nisem še slišala, da bi kdo govoril o Škotih kot o
skopih ljudeh. Razen v kakšnem vicu."

Za šale o tujcih, o drugem ljudstvu, o tujem narodu, za to posebno žanrsko
skupino v okviru ustnega slovstva, je stereotip neka vrsta predpogoja (Belaj, 1992).
Obenem je mogoče v dovtipih v nadvse sočni, duhoviti preobleki posamezne
heterostereotipe prepoznavati. V ilustracijo za na Slovenskem razširjeno ktišejsko
predstavo o skopem Škotu - oziroma za z njo ztit domač stereotip o "ohmem"
Gorenjcu - naj tako navedem tri povedne primerke šal, ki so se nabrale na straneh
izvedene anketne raziskave o Škotih. Vzporedno z njimi so nanizane gorenjske
razhčice, najdene v dveh slovenskih zbornikih objavljenih šal.

1. ŠKOT prosi Boga: "Prosim, Bog, povej mi, a bom zadel na loteriji. Prosim,
daj da zadanem, prosim!" Bog: "Boš. Samo najprej moraš kupit loto hstke."
(Anketa, 1997)

GORENJEC vsak večer moti: "Ljubi Bog, pomagaj, da zadenem na loteriji.
Pa čeprav samo pet jurjev!" Ob letu se Bog (z grmečim glasom) razjezi: "Boš
zadel, boš! Ampak srečko moraš pa le prej kupiti!" (Bauer, 1993)

GORENJEC sanjari, da bo zadel glavni dobitek na loteriji, in dva dni pred
vsakim žrebanjem od jutra do večera ponavlja: "Ljubi Bog, pomagaj mi, da bom
zadel glavni dobitek!" Ljubi Bog ga nekaj časa potrpežljivo posluša, nazadnje pa
reče: "Saj ti bom pomagal, ampak srečko moraš pa le kupiti!" (Krušnik, 1988)

2. ŠKOT, čisto nesrečen, pripoveduje prijatelju: "Kupiti sem moral nov
glavnik, se je odlomil zob!" Drugi pa reče: "Si nor? Zaradi enega zoba ti pa ja ni
ti'eba vreči glavnika stran." Prvi pa reče: "No ja, bil je predzadnji." (Anketa,
1997)

319

Inja Smerdel

GORENJCA: "Kako ti gre?" "Slabo! Zlomil se mi je zob na glavniku, pa
bom moral kupiti novega." "Kaj, zaradi enega zlomljenega zoba boš kupoval
nov glavnik?" "Moram, je bil predzadnji." (Krušnik, 1988)

3. Gresta dva ŠKOTA po cesti (fant in pimca). Po malo daljšem sprehodu
gresta mimo neke restavracije. Nakar reče Škotinja Škotu: "Joj, kako tukaj lepo
diši!" Nato pa Škot odgovori: "No, če boš pridna, te bom še enkrat peljal mimo."
(Anketa, 1997)

GORENJEC in žena gresta mimo kioska, v katerem prodajajo hrenovke.
"Oh, dragi, kako lepo dišijo," vzdihne žena, Gorenjec pa reče: "Če si želiš, greva
lahko še erücrat mimo." (Krušnik, 1988)

Sodoben slovenski pokrajinski heterostereotip o skopuških Gorenjcih ima
svoje zametke že v starih šalah na račun gorenjske gostoljubnosti v primerjavi z
dolenjsko. Naprimer: ko so Gorenjci vabili na gostijo, so pripomnili, naj pridejo
vsi gostje na "en bart", da ne bo pes dvakrat lajal. In če je bil Dolenjec kam
povabljen, je prinesel s seboj še šunko in pletenko cvička; če pa je Gorenjec
povabljen, pripelje še dva s seboj. Navedena dovtipa sta "že del folklore"
(Trstenjak, 1991), zato po vsej verjetnosti ne bo držalo zapisano mnenje (Krušnik,
1988), da so se šale na račun Gorenjcev začele pojavljati šele pred kakimi
dvajsetimi leti. Sprva naj bi biti to dovtipi, ki so leteti na Škote in njihovo varčnost.
Pripovedovalci naj bi potem Škota iz šale zamenjati z Gorenjcem in tako naj bi
nastali dovtipi na račun Gorenjcev.

Drugim - čeprav znotraj svoje dežele in četudi le prebivalcem sosednje
pokrajine - se Slovenci nedvomno že dolgo radi smejemo. In svoje Škote imamo
v Gorenjcih kot kaže precej dlje kot le zadnjih dvajset let. Šale na račim Gorenjcev
tako niso vedno nastale le s preprosto menjavo Škota z Gorenjcem. A da je Škot
v posameznem dovtipu pogosto zamenjal Gorenjca in ta spet Škota, da so se šale
na račun obojih kar prelivale in dobesedno stapljale - tega ni mogoče prezreti.

Škot in Slovenec v podobi Gorenjca sta v obliki šal na osnovi enakega
heterostereotipa, v tem okviru ustnega slovstva, tako povezana v prav
nenavadnem medsebojnem odnosu. Ta odnos naj na koncu začutim še s kančkom
tekmovalnosti, možno posledico pregovorne slovenske nevoščljivosti. Škoti
namreč ne morejo biti bolj skopi od naših Gorenjcev; slednji so nedvomno najbolj
skopi. To mikavno sporočilo nosi šala, v kateri skupaj nastopita Škot in Slovenec
(Anketa, 1997):

Škot povabi Gorenjca domov in mu ponudi kavo. Kavo skuha pred njim
tako, da zrno kave priveze na vrvico in ga trikrat pomoči v vodo. Da bi Gorenjcu
vrnu obisk, tudi Škot pride v Slovenijo. Gorenjec mu ponudi kavo. Skuha jo
tako, da kavino zrno priveze na vrvico in gre z njo trikrat čez soparo. Škot pa ga
vpraša: "Zakaj?" In Gorenjec mu odgovori: "Zato, ker je bila pri tebi premočna!"

320

Škotske sledi na Slovenskem

VIRI IN LITERATURA

ANKETA, 1997: Anketna raziskava o predstavah o Škotih. Iz arhiva avtorice.
BAUER, Marjan, 1993: Kolofoktar, To knjigo je napisalo 1482 Slovencev. Ljubljana.
BAVČAR, Evgen, 1995: Slovenski smeh izpod Eiffiovega stolpa. V: Satira Multi. Satira, Humor -
Multimedialno. Celje, str. 141-143.

BELAJ, Vito, 1992: Vici o Srbih, jeseni 1991. V: Borec 1,2/XLIV. Ljubljana, str. 132-135.
BRITANNICA, 1965: Encyclopaedia Britannica, Volume 14. Chicago, str. 545.
CIGLENEČKI, Marjeta, 1992: Zapuščina družine Leshe na Ptujskem gradu. V: Kronika, 40(1992)
št. 3. Ljubljana, str. 171-175.

DULAR, Andrej, 1996: Svečarska in medičarska delavnica Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane -

obogatitev zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. V: Etnolog 6 (LVII), 1996. Ljubljana,
str. 383-395.

GRAFENAUER, Bogo, 1979: Prihod Slovanov, Alpski Slovani v novi domovini prva desetletja po
naselitvi, Samova "država" in država karantanskih Slovencev. V: Zgodovina Slovencev.
Ljubljana, str. 94-123.

KIDRIČ, France, 1936: Prešeren I, Pesnitve, pisma. Ljubljana.
KOS, Janko, 1979: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana.
KRUŠNIK, Slavko, 1988: Smeh ni greh. Velika knjiga šal. Ljubljana.

LEVENTAL, Zdenko, 1989: Britanski puhlici u našim krajevima. Od sredine XV do početka XIX

veka. Gornji Milanovac.
MUSEK, Janek, 1994: Psihološki portret Slovencev. Ljubljana.

SMERDEL, Inja, 1991: Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agramih
panog v 19. stoletju na Slovenskem. V: Slovenski ebrograf XXXIII-XXXIV, 1988-1990.
Ljubljana, str. 25-60.

STOPAR, Ivan, 1990: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana.
TRSTENJAK, Anton, 1991: Misli o slovenskem človeku. Ljubljana.

BESEDA O AVTORICI

Inja Smerdel, mag., etnologinja, direk-
torica Slovenskega etnografskega muzeja od
julija 1995, je bila pred tem kustodinja za ruralno
gospodarstvo v Slovenskem etnografskem mu-
zeju (od leta 1980) in glavna urednica znanst-
vene publikacije Etnolog (1991-95).

Po preučevanju nekaterih pojavov mno-
žične kulture (stenskega okrasja in godbe na
pihala) se je v preteklem desetletju in pol posve-
čala zlasti raziskovanju različnih gospodarsko
kulturnih prvin: soseskine gospodarske samo-
uprave, del ob spravilu žitnega pridelka, ov-
čarstva s selitveno pašo, ptičjega lova, nazadnje
oselnikov in košnje.

Med objavljenimi razpravami in članki,
izmed katerih jih nekaj izpričuje tudi njene
muzeološke poglede, sta pomembnejši deli:
Ovčarstvo na Pivki, Transhumanca od srede 19.
do srede 20. stoletja ali Trije "ovčarji" (Koper,
1989) in Osekiiki: zbirka SEM (Ljubljana, 1994).,

ABOUT THE AUTHOR

Inja Smerdel, M.A., ethnologist and
director of the Slovene Ethnographic Museum
since July 1995. Prior to her appointment as
director she was curator of rural economy in
the museum (since 1980) and chief editor of the
scientific periodical Etaiolog (1991-1995).

After initial studies of mass-culture
phenomena (wall decorations and brass bands)
her research efforts of the past fifteen years
concentrated on the cultural elements of eco-
nomic activities: economic self-management of
a village, harvesting jobs, sheep-farming and
tianshumance, bird-catching, and, most recent-
ly, whetstone holders and the hay harvest.

Noticeable among her treatises and
articles, some of which also reveal her views
on museum issues, are Sheep-farming in Pivka,
Transhumance from the Middle of 19th to the
Middle of 20th Century or The Three "Sheep-
masters" (Koper, 1989) and Whetstone Holders,
published in the series of SEM (Ljubljana, 1994).

321

Inja Snnerdel

522

SUMMARY

SCOTTISH TRACES IN SLOVENIA
Historical fragments and modern stereotypes

The article is introduced by positioning the Slovenes in Europe's history
and geography. Before trying to establish traces of Scottish presence in Slovenia
and before listing the relevant historical fragments and modern stereotypes, it
indeed seemed appropriate to attempt to find out what ideas, if any at all,
Scotsmen have of the Slovenes

The first Scottish trace that left a visible mark in the Slovene environment
- evidenced not only by manuscripts and printed sources, but also by pictures
and the material heritage of works of art and architectural activities - are the
nearly one-hundred-fifty years the Scottish Leshes lived in Ptuj, a town in the
south of the province of Styria. The most famous among them, general Walther
Leslie, baron of Balquhane, who served with Emperor Ferdinand II and made
his name during the Thirty-Years' War, bought Ptuj Castle in 1656. His
descendants owned it until 1802.

Our second Scottish trace in the Slovene environment, that is in Ljubljana,
the capital of the former province of Carniola, is hardly conspicuous compared
with the Leslies. There may have been more of the kind and can probably be
found in written sources, but the travel book of Edward Brown, an Enghshman
who, in 1668 and 1668, travelled in Hungary, Serbia, Bulgaria, Macedonia,
Thessaly, Austria, Styria, Carinthia, Carniola and Friuh, and who wrote "A
Brief Account of some Travels..." contains only one sentence that provides
pertinent information: "In Ljubljana I was lucky to meet a Scotsman, a mister
Tosh, the town's pharmacist ".

Beside this handful of direct traces of individuals who once lived in Slovenia,
there are other, indirect and often hardly known traces of the work of Scotsmen
which had a more significant cultural influence. Take, for instance, Andrew
Meikle, the inventor of the threshing-machine with box (1786).

Clearly identifiable in Slovene cultural history - to be exact: in the history
of its literature - are the traces of another Scotsman, the poet James Macpherson.
His poems in rhythmic prose, purported to be translations of poems by the Gaelic
bard Ossian and known as the Ossian ballads, inspired the writing of poetry in
the Ossianic vein, a major literary trend that raged in Europe for over fifty
years (from the publication of his "Fragments.." in 1760) and exerted great
influence not only on French, German and Italian, but also on Slovene literature.

Intensive research might discover further details bearing witness to the
elusive relation between Scotsmen and Slovenes, especially if traced to the present
time. But neither the actual historical presence of individual Scotsmen in Slovenia

škotske sledi na Slovenskem

nor the influence of important Scotsmen - for instance in our rural economy or
in our literature - have anything to do with the issue that excited me most in this
relationship: the ideas average Slovenes have about the faraway Scotsmen.

Similar ideas generally consist of national heterostereotypes, used by
members of a social group or people to characterise (usually) their neighbours;
because they are foreign, different, and mostly have negative characteristics,
either real or attributed ones. Heterostereotypes in Slovenia refer to our
neighbours, the Itahans, Germans, Hungarians and Croats; "internal"
heterostereotypes to Camiohans, Styrians, Carinthians (and "Coastlanders"), in
Itiie with the former provinces during the centuries of Habsburg rule; and, even
narrower yet, there are heterostereotypes based on the origin from a particular
region within the former province of Carniola, about Gorenjci ("Highlanders")
, Dolenjci ("Lowlanders") and Notranjci ("tiilanders"). The chches about Scotsmen
are undoubtedly imported; such heterostereotypes can only have generated in
an environment close to Scotiand. The Slovenes adopted them indirectly, from
other European nations, probably from the Germans, if not from the primary
source, the immediate neighbours of the Scottish - the Engtish.

Writing about stereotypical ideas the Slovenes have about Scotsmen would
amount to guesswork or an exercise in words without at least some research. In
the Spring of this year I therefore carried out a modest survey in three classes,
one in a primary school and two in a secondary school. Though the survey
included only 67 children, boys and girls aged between 12 and 13, and 16 and 18,
a number that is far from being a relevant statistical sample of at least 600 to 700,
the results were so specific that a greater number would not have changed them
substantially. The survey's major findings are related by the following quotations.

The basic question "What do you first think of when you hear the word
Scotsman?" or (for the secondary school students) "What is your first association
with the word Scotsman", was answered as followed: the great majority (46 out
of 67 boys and girls) wrote that it was a kilt (or skirt as the young ones called it);
only 7 put the bagpipe in first place, 3 whiskey, and 6 meanness. Second-place
associations were bagpipe (33), kilt (7), whiskey (1) and meanness (6); third ones
bagpipe (5), kilt (3) whiskey (2) and meanness (2).

A generahsed conclusion would be that the Slovene first of all visualise the
Scotsman. Our simple notion of the Scottish is connected with their appearance,
limited to the men's costume, to some kind of Scottish visual autostereotype.
This simplified image which the Scottish themselves used to and continue to
present to the world must have reached us (and continues to do so) in different
ways and through different mediators.

The proverbial Scottish meanness, something so familiar to the Slovenes,
but as a personal and national stereotype obviously experienced in a way that
differs from the common visual image, was hardly mentioned by the boys and
girls in our questionnaire. However, this radically changed when they answered

323 <

Inja Smerdel

the question whether they had heard of Scottish thrift or meanness and in what
connection. 45 out of 67 answered that they had indeed. Some, for instance,
wrote that to indicate people who are mean the best expression is "as mean as a
Scotsman"- One of the girls wrote that she had heard about Scottish meanness
in connection with Gorenjci, who "are said to be quite as mean". Another girl,
who first denied knowing anything about Scottish meanness, nevertheless
mentioned the most frequent way of spreading the stereotype - jokes : "No, I
never heard anybody say that Scotsmen are mean people. Except in jokes."

The contemporary Slovene, provincial heterostereotype about stingy
Gorenjci has its origin in old jokes ridiculing their "hospitality" compared with
that Dolenjci. This indicated how highly improbable it is that jokes about Gorenjci
started appearing only some twenty years ago. Originally, some authors venture,
there were jokes about Scotsmen and their meanness, and those who told them
replaced Scotsman with Gorenjec, thus creating the twin variety of jokes about
Gorenjci.

There is, however, no doubt that the Slovenes have enjoyed laughing at
other people from their own country and, preferably, at those from a neighbouring
province, for a long time. And that we have had our own "Scotsmen" - the
Gorenjci - for a much longer period than tiie last twenty years. Jokes about Gorenjci
were certainly not always derived from the Scottish brand. But that the Scotsman
in individual jokes was often replaced by a Gorenjec and vice versa, that both
varieties indeed often blend - is something that can hardly be overlooked.

Scotsmen and Slovenes - embodied by Gorenjci - are thus connected by a
quite unusual relationship, in the form of jokes based on the same
heterostereotype that is part of oral tradition.

RESUME

LES TRACES DE L'ECOSSE EN SLOVENIE
Fragments historiques et stereotypes contemporains

Cet article est introduit par une courte présentation historique et
géographique des Slovènes en Europe. Pour commencer, avant de chercher la
présence écossaise en Slovénie et d'énumérer les fragments historiques et les
stéréotypes contemporains sur le sujet, ü semblait nécessaire de se demander
quelle était l'opinion des Ecossais sur la Slovénie, si toutefois opinion il y avait.

Pendant près de cent cinquante ans, les LesHe, une famille écossaise, ont
résidé à Ptuj, ville située au sud de la Styrie. C'est la première trace écossaise
visiblement marquée dans l'environnement slovène. Plusieurs sources écrites et
imprimées ainsi que des images et différentes pièces et oeuvres d'art et

324

škotske sledi na Slovenskem

d'architecture, en témoignent. Le plus connu des Leslie, le général Walther LesUe,
baron pl. Balquhane, qui avait servi l'empereur Ferdinand 11 et qui avait bâti sa
renommée au cours de la guerre de trente ans, acheta le château de Ptuj en 1656.
Le château resta la propriété de la famille jusqu'au 1802.

On trouve une seconde trace d'une présence écossaise en Slovénie à
Ljubljana, capitale de la Carniole. En comparaison avec la première, elle est à
peine notable. 11 est possible qu'en se basant sur des sources écrites, on puisse
trouver et mettre en lumière davantage de petites traces d'origine écossaise.
Toutefois, dans son récit de voyage, Edward Brown, un Anglais qui a fait, entre
1668 et 1669, le tour de la Hongrie, de la Serbie, de la Bulgarie, de la Macédoine,
de la Thessalie, de l'Austrie, de la Styrie, de la Carinthie, de la Carniole et de la
Fourlanie, n'en parle que dans une seule phrase: "A Ljubljana, j'ai eu la chance
d'avoir rencontré un Ecossais, M. Tosh, apothicaire de la ville."

A part ces quelques traces, directement Uées à des Ecossais, ayant vécu
autrefois en Slovénie, les empreintes, bien qu'indirectes et moins connues voire
même inconnues, de certains Ecossais (par exemple, d'Andrew Meikle, l'inventeur
de la batteuse à caisse en 1786) sont, peut-être, de par leur influence culturelle,
plus remarquables.

Dans l'histoire culturelle slovène, ou plus exactement dans l'histoire de la
littérature slovène, les traces de James Macpherson, poète écossais, restent
évidentes. Ses deux poèmes en prose rhytmée, attribués au barde Ossian et connus
comme chants d'Ossian, sont à l'origine de l'ossianisme (Ossianic controversy),
courant majeur de la poésie européenne, qui dura plus de cinquante ans (à partir
de la pubhcation des Fragments en 1760) et qui influença non seulement la
littérature française, allemande et italienne, mais également la littérature slovène.

Si Ton étudiait minutieusement les liens difficüement saisissables entre les
Ecossais et les Slovènes, notamment en recherchant, jusqu'à nos jours, des
éléments de similitude entre ces deux pays, on trouverait, très probablement,
des détails supplémentaires. Or, ni la présence historique manifeste d'Ecossais
en Slovénie ni les répercussions, par exemple dans le domaine de l'économie
rurale et de la littérature slovène, des oeuvres réalisées par des Ecossais
d'envergure n'ont provoqué, chez le Slovène moyen, une représentation
quelconque des lointains Ecossais.

La plupart des représentations réciproques sont issus d'hétéro-stéréotypes
nationaux que les membres d'un groupe social, d'une nation ont attribué à leurs
voisins à partir soit de caractères étrangers ou différents soit de caractéristiques
négatifs, réels ou imaginaires, des individus. En Slovértie, il y a, tout d'abord, un
type d'hétéro-stéréotypes qui concerne les peuples voisins, italiens, hongrois,
croates et aUemands. Ensuite, ü y a des hétéro-stéréotypes "domestiques", qui
relèvent plutôt de l'ancien régime austro-hongrois et qui touchent les habitants
de Carniole, de Styrie, de Carinthie (et de Primorska). Finalement, il existe des
hétéro-stéréotypes, d'une portée encore plus limitée puisqu'ils ne concernent que

325

Inja Smerdel

la région de la Carniole où l'on distingue les gens de Haute Carniole, de Basse
Carniole et de Carniole Intérieure. En ce qui concerne les Ecossais, les Slovènes
ont sans doute emprunté à d'autres nations européennes les clichés, créés dans
l'environnement proche des Ecossais, des autres nations européennes,
probablement par les Allemands, si ce n'est plus directement par les Anglais, qui
sont les voisins les plus immédiats des Ecossais.

Jusqu'à présent, en ce qui concerne les stéréotypes Slovènes concernant les
Ecossais, nous n'avons pu noter que ce qu'il nous est parvenu par oui-dire. Pour
ne pas en rester à ce niveau, nous avons réalisé une petite enquête auprès de 67
élèves, garçons et filles, de trois classes différentes: une primaire (élèves allant de
12 à 13 ans) et deux secondaires (de 16 à 17 ans et de 18 à 19 ans). Bien que le
nombre d'individus soumis à l'enquête soit fort éloigné du nombre statisti-
quement requis, qui est d'au moins 600 ou 700 individus, les résultats sont si
typiques qu'im nombre plus élevé de candidats intégrés n'aurait pas changé grand
chose. Les constatations les plus importantes sont les suivantes:

A la question: "A quoi penses-tu lorsque tu entends le mot Ecossais?" ou à
la question: "Quelle est la première association d'idée qui te vient lorsque tu
entends le mot Ecossais?", la majorité des personnes interrogées soit 46 des 67
garçons et filles, a répondu: le kilt (les enfants du primaire l'ont appelé la petite
jupe). 7 personnes seulement ont placé la cornemuse à la première place, 3 le
whiskey et 6 l'avarice. A la deuxième place, on trouve la cornemuse pour 33 person-
nes, le kilt (7), le whiskey (1) et l'avarice (6), et à la troisième place: la cornemuse
(5), le kilt (3), whiskey (2) et l'avarice (2).

D'une façon générale, il semble que lorsqu'un Slovène pense aux Ecossais, il
voit d'abord leur aspect extérieur. Hé aux vêtements masculins traditionnels et à
une espèce d'auto-stéréotypes visuel écossais. II s'agit d'ime image simplifiée telle
que les Ecossais l'ont présentée dans le passé et la présentent encore aujourd'hui.
C'est cette image qui nous a été transmise et qui continue d'être présente dans la
société slovène sous différentes formes et grâce à différents agents.

L'avarice proverbiale des Ecossais, si populaire en Slovénie, est perçue
comme un stéréotype individuel national et fonctiorme différemment de l'image
collective. C'est pourquoi, au cours de l'enquête, elle fût si rarement mentionnée
par les jeunes élèves. Toutefois, de façon paradoxale, à la question: As-tu déjà
entendu parlé de l'épargne, de l'avarice écossaises et de quel façon? 45 des 67
jeunes interrogés ont répondu positivement. Quelques uns ont inscrit, par
exemple, qu'ils avaient déjà entendu dire "Avare comme un Ecossais." Une fillette
a écrit qu'elle avait déjà entendu parler de l'avarice écossaise au sujet des gens de
Haute Carniole "qu'on dit aussi avares qu'eux." Une autre petite fille, qui avait
d'abord nié connaître l'avarice écossaise, a donné tout de suite après la forme la
plus typique de la transmission de ce stéréotype - la plaisanterie: "Non, je n'ai
jamais entendu quelqu'un comparer un Ecossais à un avare. Sauf dans quelques
blagues."

326

škotske sledi na Slovenskem

L'hétéro-stéréotype régional contemporain slovène, concernant l'avarice des
habitants de Haute-Carniole, dérive de vieilles plaisanterie sur leur hospitalité
mise en parallèle avec celle des gens de Basse-Carniole. 11 semble ainsi que
l'opinion écrite, qui assure que les plaisanteries faites au détriment des Haut-
CamioHens sont apparues il y a vingt ans, ne soit pas fondée. Au début, il s'agissait
de plaisanteries qui concernaient les Ecossais et leur avarice. Peu à peu, les
plaisantins ont remplacé les Ecossais par les habitants de Haute-Carniole. Ainsi
sont nées les plaisanteries mettant en scène des Hauts Camioliens.

Les Slovènes ont longtemps aimé rire des plaisanteries les concernant ou
concernant leurs voisins. Les Hauts-Camioliens sont, depuis plus de vingt ans,
les "Ecossais" Slovènes. Mais les plaisanteries les concernant ne sont pas
obligatoirement le fruit d'une simple substitution de l'Ecossais au Haut-
Carniolien. Néanmoins, le fait que l'Ecossais soit souvent remplacé par le Haut-
Carniolien et le vice-versa ne peut être négligé.

Dans les plaisanteries, basées sur le même hétéro-stéréotype et dans le cadre
de la Httérature orale, l'Ecossais et le Haut-Carniolien restent liés par un étrange
rapport de réciprocité.

327

328

UTRIP MESTNE TRŽNICE
PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO V CELJU

Iris Zakošek

IZVLEČEK

V članku sem predstavila Glavni trg
v Celju kot osrednji prostor, kjer je delovala
mestna tržnica vse do začetka 50. let. Podala
sem kratek zgodovinski pregled trga, poudarek
je na delovanju tržnice (tržna uprava, sama
ureditev tržnega prostora, tržne pristojbine,
tržno nadzorstvo, prodaja blaga, tržni dan).

ABSTRACT

The article presents the Main Square
of Celje as the central location of the town's
market until the early 1950s. It provides a
short historical review of the market with
emphasis on its operation (management,
physical arrangement, fees, supervision, goods
and market-days). I

Glavrii trg so skozi zgodovino različno imenovali: Trg, Veliki trg. Glavni
trg. Markov trg, Tomšičev trg; leta 1993 so ga ponovno preimenovali v Glavni
trg.^ Prvotno jedro srednjeveške naselbine je bilo v današnjem JV mestnem delu.
Ta prvotna naselbina je bila majhna, sprva je štela nekaj hiš, ki so se nahajale
vzdolž današnjega Glavnega trga. Tržni prostor se je izoblikoval tako, da so se
na zahodni strani razvrstile plemiške hiše in javne stavbe, vzhodna stran pa je
bila vezana na meščane - drobne trgovce in rokodelce. Trg je bil povezan s
spodnjim gradom preko Dolge (danes Gosposke) ulice Sredi trga je stal mestni
vodnjak, ki so ga uporabljali do leta 1871. Na južni strani vodnjaka je že leta
1503 omenjen sramotilni kamen ah mestni pranger, h kateremu so privezovali
prestopnike in zločince. V drugi polovici 18. stoletja se je na trgu nahajala železna
kletka, v katero so zapirah celjske peke, ki so pekh premajhne hlebce. Sredi širšega
južnega dela trga so po letu 1776 postavili na mestu, kjer so usmrtili morilca
Pretnerja, Marijino znamenje, ki naj bi mesto varovalo pred takšnimi zločini.'

1 Imenoslovje ulic in trgov v KS Center, Celje 1994, str. 6

2 Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4

3 Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4

329

Iris Zakošek

Trg je opredeljen kot "navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje
raznovrstno blago, zlasti živila". Osnovna funkcija trga je torej preskrba
prebivalstva z živili in drugimi potrebnimi stvarmi. Najbolj razširjena predstava
o živilskem trgu je kot o prostoru, kjer se prodajajo in kupujejo živila in blago.
Poleg osnovne funkcije obstajajo še druge manj opazne. Trg poln ljudi predstavlja
naravno središče družabnega življenja. Na njem se ljudje srečujejo, se
sporazumevajo, širijo raznovrstne govorice, od osebnih opravljanj do političnih
novic, žahjo, grozijo. Uporablja se za kupčijo in pogovor. Gospodinje si izmenjujejo
recepte.*

V času pred drugo svetovno vojno, med njo in še nekaj let po njej je bil na
osrednjem prostoru Glavnega trga tržni prostor, kjer sta se srečevala mesto in
podeželje." Trg je živel svoj ciklus. Živel je dnevno, tedensko, mesečno in letno
življenje. Dnevno se je pričelo rano zjutraj in je trajalo vse do opoldneva. Med
tednom sta bila tržna dneva sreda in sobota, svoj izvor sta imela v nekdanjih
tedenskih sejmih. Mesečni ciklus je kazal predvsem finančno stanje kupcev glede
na plačilne dneve. Letni ciklus je bil povezan z letnimi časi in dogajanjem v
naravi ter z od tega dogajanja odvisnimi dejavnostmi. Pozimi je na trg prišlo
manj prodajalcev kot poleti. Spomladi je bilo najbolj živahno. Poseben pečat so
trgu dali prazniki, ko so gospodinje nakupovale predvsem med, orehe, rozine,
maslo, smetano.''

Tržni prostor je bil last mestne občine. V Celju so pred drugo svetovno
vojno bih tržni prostori na Glavnem trgu, Slomškovem trgu. Dečkovem trgu in
na Prešernovi uUci. Največji je bil na Glavnem hgu. Mestna občina Celje je prirejala
tržne dneve vsako sredo in soboto. Če je bil na ta dan praznik, je bil tržni dan
dan prej. Ob tržnih dnevih so smeh prodajati naslednje artikle: poljske pridelke,
domače in južno sadje, žita, semena, perutnino, jajca, mleko in mlečne izdelke,
med in medene izdelke, vosek, meso in mesne izdelke, rečne in morske ribe,
rake, žabe, školjke, polže, gobe, živalske mladiče, cvetje in zehšča. Smeti so proda-
jati tudi izdelke domače izdelave, kot so suha roba, lončeni izdelki. Posebej je
bilo dovoljeno na nekaterih mestih prodajati drva, seno in slamo. Tržni organ je
od prodajalcev, ki so prodajati lastne domače izdelke, zahteval potrdilo občine,
da je blago res domač proizvod. Ostali prodajalci so morali imeti obrtno
pooblastilo oz. dovoljenje.^

Zunaj tržnega prostora trgovanje ni bilo dovoljeno. Za razmestitev blaga
so tržni organi postaviti klopi in stojnice. Prodajalcem so dodeliti samo en prostor,
zaradi hitre pokvarljivosti blaga pa je lahko pridobil še dodatnega, ki pa ga ni
smel prepustiti drugemu. Trgovci, ki so imeli svoje lokale ob tižnem prostoru.

i Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 9-18
5 Glavni trg v Celju, Celje 1996, sti. 6

6 Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, sti. 39-45

7 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tižne dneve

330

Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju

Celje.

Qla\>ni trg.

331

Iris Zakošek

niso smeli postavljati stojnic pred njimi.** Prodaja blaga na stojnicah je büa po
tržnem prostoru razdeljena glede na vsebino. Iz ohranjenih načrtov prodaje na
Glavnem trgu pred vojno je lepo razvidna prodaja blaga (stojničarji). Ob vhodu s
Prešernove uhce na trg so na levi in desni strani prodajah poljske pridelke, pred
hišo št. 1, 2 mleko in mlečne izdelke. Okoli Marijhiega znamenja so v večini
prevladovali mesarji, v razširjenem delu trga in proti Slomškovemu trgu in
Gosposki ulici še prodajalci sadja. Pred hišo št. 11 in 12 so prodajah lesne in
pletarske izdelke in perutnino.''

Razen na stojnicah in klopeh so smeh prodajati tudi z vozičkov. Strogo
prepovedano je büo polaganje živil na tla. S stalnimi prodajalci na stojnicah je
občina sklenüa pogodbo o oddaji tržnega prostora v najem. V njej je bil točno
določen stalni prostor, najemnina in odpovedna doba, ki ni smela presegati
štirinajstdnevnega roka. Ne glede na dogovor in odpovedni rok je smela občina
začasno ali stalno prepovedati trgovanje in prodajalca odstraniti s tržnega
prostora:

- če je prostor oddal drugemu in se pri tem okoristü,

- če brez tehtnega razloga 14 dni prostora ni uporabljal,

- če je bil kljub opominu v zaostanku s plačuom občinskih pristojbin za
mesec dni,

- če se na ponovni pismeni opomin ni pokoril odredbi pristojnega tržnega
organa,

- če je bil že kaznovan zaradi kršitve tržnega reda, pa je ponovno naredil
prekršek.^"

Tržne pristojbine so pobirali po posebni odredbi, ki jo je odobril ban.
Nadzorstvo nad poslovanjem na tržnem prostoru je izvajalo tržno nadzorstvo
po svojih organih. V njihovo pristojnost je spadalo:

- dodelitev vrstnega reda in dovoliti ali odkloniti trgovanje občasnim
prodajalcem,

- pobiranje tržne in druge pristojbine v kohkor ni büa plačana neposredno
pri občinski blagajni,

- delovanje tržne policije po zakonitih določilih in predpisih tržnega
pravilnika, zlasti odredbe, da so morala biti živua in blago vidno označeni s
cenami,

- skrb za red in čistočo na trgu.

Za kršitev tržnega pravilnika so kaznovah z denarjem in celo z zaporom."
Tržne pristojbüie za mesto Celje, ki jih je odobrüo Ministrstvo za trgovino

8 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381 /38, Pravilnik za tržne dneve

9 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, -/38, Načrt tržnice

10 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve
U ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

332

_Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_

333

in industrijo, oddelek v Ljubljani, dne 12. marca 1925, pod št. 1615/25, so bile
sledeče za posamezne prodajne artikle:

- 0,25 Din za 1 koš oglja aU drv,

- 0,5 do 1 Din za 1 liter kisle smetane, 1 košaro zelenjave, 1 zavitek svežega
ali suhega sadja, 10 hlebov sira, 1 piščanca, 1 kuro, 1 raco ali petelina, 1 košaro
repe ali krompirja, 1 košaro žita ali cvetlic, 1 komad cvethc v lončkih, 1 koš
borovine (smolovice), 5 litrov mleka,

-1 do 2 Din za 1 veliko košaro vrtne zelenjave, 1 košaro sadja, 1 kg surovega
masla, 1 gos, 1 kg voska, za domače obrtniške izdelke na stojnicah, 1 koš kruha,
1 venec aH šopek,

- 2 Din za 1 purana, 1 kozlička, 25 komadov rakov, 25 žabjih krakov,

- 2 do 3 Din za 1 koš sadja, 1 košaro smetane ah mleka v posodi ter sadja,
1 košaro jajc, 1 čebriček z ribami, 1 škaf medu, 1 kos stročovine, 1 košaro suhega
sadja, 1 koš kostanja, 25 komadov cepcev,

- 5 Din za 1 košaro branjarskega blaga, 1 koš jajc, 1 voz krompirja, zelja ali
čebule, za lesene, pletene ali slamnate predmete, za kramarske stojnice s trakovi,

- 6 Din za stojnico z domačim ah južnim sadjem, za pečenje kostanja, za
lončarske izdelke, za prostor brusača, dnevno plačilo mesarjev za stojnico,

-10 Din ah več za ročni voziček branjarskega blaga, za ročni voziček sadja,
za voz z ribami.

Za smrekova drevesca ob Božiču so plačali glede na velikost:

-1,25 Din za do 1 m visoko,

-1,25 do 2 Din za nad 1 m visoko.

Vrtnarji so plačali za voziček različne zelenjave 3 do 4 Din.'^

Finance je vodilo mestno računovodstvo. Zaslužek ali prihodek s

pobiranjem tržnih pristojbin je bil kar visok, na leto okoh 100000 Din, za

posamezna leta naslednji:

-1926.......................................98269 Din

- 1929.......................................98015 Din

-1931...................................124060 Din

- 1932...................................117660 Din

- 1933...................................101619 Din

-1934...................................106928 Din

-1935.......................................94564 Din

-1936...................................100122 Din

- 1937...................................100542 Din

-1939.......................................88352 Din

12 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Tržne pristojbine

Iris Zakošek

Izdatki so bili naslednji: plača tržnega nadzornika, plača pobiralcev tržnih
pristojbin (leta 1926 je dnevno pobiral tržno pristojbino Andrej Bedrač), najemnina
za sejmišče, hranjenje tržnih stojnic in razne tiskovine."

S 1. 4.1938 so začeh po občmskem sklepu z dne 17. 9.1937 št. 9755/1937
pobirati tržne pristojbine z novimi bloki po zagrebškem vzoru. Te bloke je izdajalo
mestizo računovodstvo in vodilo obračune s pobiralci le teh. Način pobiranja je
bil sledeči: pobiralec je preščipnil strankin blok z datumom (dan in mesec); ko je
končal v eni vrsti, so v tej začeli kontrolirati bloke, pri čemer so ugotavljali, če je
pristojbina pravilno plačana glede na prodajno blago, nato so odstrigh desni
zgornji vogal bloka."

Tržno upravo je vodil tržni nadzornik po odredbah mestnega poglavarstva
v okviru reda in zakonskih predpisov. Tržni nadzornik je skrbel za mir in čistočo
na trgu, pregledoval je živila, kontroliral pobiranje tržnih pristojbin, kontroliral
mestne tehtiiice, vršil tudi vsa administrativna in pisarniška dela tržne uprave.
Sodeloval je z mestnim zdravstvenim in veterinarskim referentom, ali skupaj ali
posamično. Veterinarski referent je pregledoval predvsem meso in mesne izdelke,
zdravstveni pa je na stojrücah ugotavljal stanje živu in higienske razmere na
trgu."

Kontroti živil so dati vehk poudarek. Splošni pregled živil so izvajah vsako
jutro v zimskem času od 8. do 9. ure in poleti med 6. m 7. uro zjutraj. Nekatera
živila so posebej kontrolirali. Mleko so pregledovali na treh vhodnih mestih, na

" ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva

M ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,5170/38, Letno poročilo tržnega nadzorstva za poslovno leto 1937/38
15 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1938/39

334

Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju

kolodvoru in v mlekarnah. Največkrat so ugotovih dodajanje vode. Ob pregledu
jajc so velikokrat naleteli na smrdljiva ali osušena (kmetice so jih hranile za jesen,
ko so bila dražja kot spomladi in poleti). Pri smetani so predvsem ugotavljali, če
ni žarka ali mešana z mlekom ah kvasom. Redno so pregledovali gobe in ribe.
Vsakodnevna stroga kontrola je bila na stojnicah z mesom in mesnimi izdelki.'^

Tržno nadzorstvo v Celju je vsako leto moralo podati pisno poročilo, v
katerem je büa zajeta založenost trga z živili in prodaja nasploh, prodaja na
sejmih (živinskih in kramarskih), tinančno stanje, kontrola prodajnih artiklov.'^

V poročilu tržnega nadzorstva za leto 1938/39 je bila zapisana nenadna
potreba po nastavitvi tržnega kontrolorja, ki naj bi imel ustrezno izobrazbo in
znanje. Najbolj primeren je bil takratni uslužbenec g. Anton Špes. Do 10. ure bi
opravljal delo tržnega kontrolorja, nato pa pisarniške posle. Pomagal bi tržnemu
nadzorniku g. Pozniču pri urejanju trga. 1.4.1940 je bil po občinskem odboru za
tržnega nadzornika imenovan g. Franjo Fijavž.'**

Kljub nenehnemu trudu tržnega nadzorstva in mestne poticije so bile tatvine
in raznovrstne goljufije ves čas del tržnega življenja. Trg je bü za tatove primeren
prostor, saj jih je büo v množici ljudi težko izslediti. Okradeni so büi prodajalci
in kupci."

Tržni promet se je začel z ranim jutrom in je trajal ob delavnikih do 13. ure,
prodaja mesa pa do 12. ure. Nakupovanje živu je büo pridržano do 10. ure

16 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva

17 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva

18 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,85/40, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1939/40

19 Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994,31-36

335

Iris Zakošek

izključno konzumentom. Prekupčevanje je bilo v tem času prepovedano. Ob
nedeljah in praznikih je bila dovoljena prodaja živil do 9. ure zjutraj samo na
določenem delu tržnega prostora.^"

IN KAKO JE POTEKAL TRŽNI DAN?

Že zgodaj zjutraj so se proti mestu valih težki vozovi in kar mrgolelo je
okoliških kmetov. Pred mestnimi mitnicami se je trlo obloženih voz. Furmani, ki
so v Celje dovažali najrazličnejšo blago, so čakali v vrsti, da jim mestni mitničar
odmeri mitnino. Ropotanje koles, glasna govorica voznikov, pokanje bičev,
kričanje mitničarja, brzenje konjev, vse to je že navsezgodaj zbudilo stanovalce
Graške in Ljubljanske ceste. Zjutraj so bile mestne utice polne glasnih, sopečih
kmetic, ki so iz bližnjih krajev prinašale na mestiio tržnico zelenjavo, mleko, sir,
jajca, skuto, perutnino. Se preden se je mesto prebudilo, so po stojnicah na
Glavnem trgu lepo razvrstile svoje blago. Zlasti ob sredah in sobotah, ko sta bila
tedenska tržna dneva, je bilo polno stojnic. Okoli 7. ure so začele na Glavni trg
prihajati prve stranke, dve uri kasneje je bilo okoli stojnic živo kot v panju.

Kuharice in služkinje meščanskih družin so se z velikimi cekri drenjale
okoli stojnic in se z branjevkami pogajale za cene. Meščanski otroci, ki so jih kot
nekakšno dodatno breme (le najuglednejše meščanske družine so imele pri hiši
guvernante) morale peljati na ta jutranji izlet po mestu, so sitiiariti. Vsak otrok je
hotel kaj dobiti. In na Glavnem trgu je bilo res za vsakogar nekaj. Poleti so otroci
najrajp skakati okoli sladoledarjev, ki so se z majhnimi vozički prerivah po živem
mestu. Sredi oktobra so začeli peči kostanj in zraven ponujali sladek mošt. Proti
poldnevu se je jutranji direndaj polegel. Branjevke so počasi pospravile blago s
stojnic, gostota vozov na mestnih ulicah se je zmanjšala.^^

Trg je bil skozi leto kar dobro založen, včasih npr. zaradi neugodnih vremen-
skih razmer malo manj. Živila so na trg pripeljah iz bližnje in daljne okolice
Celja, Brežic, Rogaške Slatine, šmarskega okohša. Prodajah so sadje in zelenjavo
iz Dalmacije in Italije. Živila, ki so jih prinašali naprodaj, so morala biti zdrava
in neoporečna. Živil ni bilo dovoljeno otipavati ali poizkušati. Poizkušanje je
bilo dovoljeno le tako, da so kupcem ponuditi košček, ne da bi se dotakniti druge-
ga blaga ati posode, ali pa so poizkušati z jedilnim priborom.^^

Mleko so dovažali na trg samo v posodah, v katerih je ohranilo prvotno
kakovost. Mlečni izdelki niso smeli biti izpostavljeni soncu, padavinam ali
onesnaženju. Zraven niso smela biti živila in predmeti, ki bi lahko prišli v stik s
prahom ah živalmi. Položene na bele oprane prte iz platna ati jute so smeti razložiti
po klopeh. Surovo maslo ali sir so zavijali v bel polpergamentni papir ali v
kakršnokoli čisto tkanino, hstje. Prodajalci so morah imeti zavarovane lase in so

20 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Pravilnik za tržne dneve

21 Cvim, Janez, Biser na Savinji, Celje 1993, str. 52-60

22 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

336

_Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju

337

si okoli pasu privezali bel predpasnik. Če niso imeli bele jopice, so si nadeli bele
dokomolčnice.2' Cene mleka in mlečruh izdelkov ter jajc so bile leta 1932 sledeče:

jajce - komad.............................................. 0.50 - 1.50 Din

mleko - liter................................................. 2.00 - 3.00 Din

razne vrste sira - kg..................... 16.00 - 26.00 Din

(dnevno prodali cca. 10 kg)

surovo maslo - kg........................... 26.00- 36.00 Din

kisla smetana - liter..................... 12.00 - 16.00 Din

(dnevno prodali cca. 20 - 30 1)^*

Zelenjava in sadje sta morala biti sveža. Zelenjavo so prodajali v čistih
"jerbasih" ali na belih platnenih prtih. Zelenjavo so trebili samo v posode za
odpadke. Nagnito, od črvov razjedeno ali obrezano sadje za vkuhavanje so
posebej označili.-' Zgodnje sadje in zelenjava (uvožena) sta bila vedno dražja od
domačega. Cene sadja (v kg) so se leta 1934 gibale takole:

jabolka.......................................................................2- 8 Din

hruške.......................................................................3-6 Din

češnje........................................................................... 4 Din

breskve.....................................................................6 -10 Din

marelice...................................................................6-10 Din

slive...............................................................................4 - 6 Din

grozdje......................................................................6-10 Din

Cena zelenjave 1929 leta je bila sledeča:

solata - komad......................................... 0.50 - 1.50 Din

solata - kg................................................... 10.00 - 24.00 Din

kislo zelje - kg.......................................... 4.00- 6.00 Dm

ohrovt-kg..................................................... 6.00- 10.00 Dm

krompir-kg................................................ 1.25- 2.50 Dm

čebula - kg..................................................... 3.00 - 6.00 Din

špmača - krožnik................................. 1.50- 2.50 Dm

cvetača-kg................................................... 8.00- 10.00 Din

Prodajali so še fižol, kolerabo, kumare, česen, beluše, posušene in sveže

23 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

24 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,378/33, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1932, Pregled o gibanju
tržnih cen najvažnejših življenjskih pohebščin v mestu Celju v lehi 1932

25 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

26 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 76,5305/34, Cene živilskim proizvodom

Iris Zakošek

gobe, motovileč, regrat...

Živila živalskega izvora so morala ustrezati splošnim veterinarskim
predpisom, zlasti so morala biti opremljena z listinami po predpisih o
pregledovanju živine in mesa. Prodajah so samo na stojnicah, urejenih po
zahtevah, ki so veljale za mesnice. Meso so morah označevati po vrsti in kakovosti.
Divjačino so smeti prodajati samo v času, določenem po lovskem zakonu, kasnejša
prodaja je bila dopustna samo za meso iz hladilnice, če je bila žival ujeta v
dovoljenem času. Perutnino so smeh prodajati samo v prostornih kurnikih ali
pa v jerbasih. Za perutiiino so imeti pripravljene posode s pitno vodo. Klanje
perutnine na trgu ni bilo dovoljeno. Vodne živali so morale biti sveže in zdrave.
Žive ribe so shranjevali v "polterjih", v katere so dovajah kisik. Prodaja je smela
potekati samo v času dovoljenega ribolova. Odpadke razkosanih rib so odlagali
v posebne posode, ki so jih odtočih v kanal.^**

Obleka prodajalca je morala na kupca narediti dober vtis, saj je bila zunanja
urejenost prodajalcev kot nekakšna garancija za dobro blago. Morati so biti
primerno oblečeni, obleka je bila funkcionalna in prilagojena vremenskim
razmeram in letnim časom. Nepogrešljiv kos obleke pri večini prodajalk je bil
klotast predpasnik, ki se je vezal zadaj. Tako so si obvarovale prednji del obleke,
v žepe predpasnika pa so spravljale denar. Nosile so nabrana krila do pasu iz
temnejšega bombaža ah volne. Zgoraj so nosile enobarvne aH vzorčaste bluze.
Glavo so pokrile z ruto, poleti bombažno, pozimi z volneno. Ob mrazu so si
nadele volneno jopo, rokavice na palec ah prste. Obute so bile v usnjene čevlje z
vezalkami. Nekateri prodajalci so pri oblačenju morali upoštevati določene
predpise. Tako so npr. mesarji nosili bel predpasnik, jopič in kapo. Tudi prodajalci
sadja, mleka in mlečnih izdelkov so nositi bel predpasnik. Ob dežju so se ogrniti
v lodnaste pelerine in uporabljali črne dežnike. V času med obema vojnama jih
je pred soncem ščitil velik bel platnen dežnik med stojnicami.

Živila so prodajati prvenstveno po zakonitih merah. Za pregledovanje mer
in uteži je skrbelo mestno tržno nadzorstvo in merosodni urad. Živila so meriti
v litrih, kilogramih, na kose, z mericami, na šopke, kuhinjske žlice, krožnike,
zajemalke, pesti... Tehtati so predvsem meso in mesne izdelke, pa sadje in nekatero
zelenjavo (krompir, fižol, česen, čebulo, paradižnik, repo...).^'

Mesarske stojnice so morale biti vedno sveže in čiste, umite, pokrite z belo
platneno streho; le tako so popolnoma zadovoljile stroge sanitarne predpise.
Inšpekcija je dnevno vršila nadzor. Nekateri mesarski vozovi so bili lepo
prebarvani. Med vožnjo so predvsem v poletnih mesecih prekrih čez meso bele
ah rdeče prte. Mesarji so svoje vozičke pospravljah v ulico na Okopih od kaplanije
navzgor proti hiši g. Leona. Ker so se stanovalci pritožih zaradi muh, so jim

27 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84,341/30, Letao poročilo tržnega nadzorstva za leto 1929, Pregled tržnih
cen kmetijskih pridelkov in drugih najpomembnejših življenjskih potrebščin v mestu Celju v letu 1929

28 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

29 Židov, Nena, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 70-77

338

Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju

Podoba Glavnega trga v Celju pred drugo svetovno vojno; original hrani Muzej novejše
zgodovine Celje. ♦ Celje's Main Square before the Second World War; the original picture
postcard is in the Museum of Modern History in Celje ♦ Image de la Place principale
de Celje avant la Seconde guerre mondiale; l'original est conservé au Musée
de l'histoire contemporaine de Celje.

potem spet dovolili postavljati jih na trgu. Nekaj časa so jih v času prodaje
postavljali tudi v Kocenovo ulico.'" Glede na dopis Kraljevske banske uprave v
Ljubljani z dne 23. 6.1936 oz. na odlok Ministrstva za trgovino in industrijo z
dne 17.6.1936 je tržno nadzorstvo predlagalo, da se mesarske stojnice odpravijo
in uredijo zidane ati lesene ute. Če pa to ni mogoče, naj se prodaja le v lokalih.
Vendar predlog ni uspel.''

Večina mesarjev je imela svoje stojnice. Francu Sovincu je mestno načelstvo
v Celju leta 1932 izdalo pooblastilo, da sme opravljati mesarsko obrt s sedežem
na Glavnem trgu.'^ Svojo stojnico na Glavnem trgu je imel tudi Viktor Hohnjec,
ki je z mesarsko in prekajevalsko obrtjo začel leta 1920 in jo ohranil do vojne.
Živino je kupoval od kmetov in trgovcev iz Slovenije in Hrvaške. V klavnici so
meso pripravljati za prodajo na tigu. Stianki so ga stehtali in zavih v polnomasten
paph." Na tigu na stojnici so prodajati svoje meso in mesne izdelke: Alojz Krofhč'*,

30 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 67,1450/26, PoročUo o mesarskih stojnicah na pritožbo Josipa Žumerja

31 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,8047/36, Poročuo hžnega nadzorstva

32 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 74,8559/32, Franc Sovine, mesarska obrt

33 Zakošek, Iris, Celjani-posamezniki kot vir za dokumentacijo življenja v Celju, zbomik MPD1995 &
1996, Celje 1997, str. 101-103

34 OKC, Nova doba, 138/1924 ■

339

Iris Zakošek

1921 sta pričela z mesarsko obrtjo Leskovšek & Knez'^ Ivan Fridrich"^, Štefan
Hohnjec, Alojz Sovine, Karel Zdolšek, Franc Kreča, Ludvik Jimger, Ferdo Dečman,
prodajo svežih rib je občina dovolila Avgustu Bomšku.'''
Cena mesa so büe leta 1936 naslednje:

volovsko meso - kg.......................... 8.00 - 10.00 Din

teletina - kg.............................................. 10.00 - 12.00 Din

svinjina - kg............................................. 12.00 - 16.00 Din

goveje meso - kg.................................. 6.00 - 10.00 Din

slanina - kg...........................................................cca 16.00 Din

kokoš - komad.................................................cca 25.00 Din

prekajena šunka - kg.............................cca 17.00 Din

Prodajali so tudi prekajene parklje in glave, govejo, telečjo in svinjsko
drobovino, mast.'**

Prodajalci in kupci so büi dolžni upoštevati odredbe tižnih organov v okviru
tržnega pravilnika. Vesti so se morali dostojno. Prepovedano je bilo glasno
ponujanje blaga in tako vabiti kupce. Vzdrževati je bilo potrebno čistočo.
Prodajalci živil niso smeli bolehati za kužnimi in nalezljivimi boleznimi. Točenje
alkoholnih pijač in krošnjarjenje na tržnem prostoru je bilo prepovedano. Vožnja
po trgu ni smela ovirati prometa in zavirati poti ali dohodov do stojnic. V kolikor
je büa vožnja po trgu dovoljena, so to določali splošni policijski predpisi. Dovoz
blaga na tig je bü dovoljen le v zgodnjih jutianjih urah, kasneje pa samo z izrednim
dovoljenjem tržnih organov. Za spravljanje vozu in vozičkov ter vprege so büi
določeni posebni prostori. Uporaba drugega javnega prostora se je kaznovala.'**

Občina kot lastnica tržnega prostora je lahko vsakomur, ki je življenjske
potiebščine prodajal po bistveno višji ceni od njenih zahtev, prepovedala prodajo.
Imela je nadzor nad špekulacijo. Prekupčevalci so od kmetov kupovali blago in
ga za 25% dražje prodajati. Kmetje pa so se ravnati po ceni stojničarjev; s tem so
cene proizvodom narasle. Zato je občina preganjala delovanje prekupčevalcev
in tako preprečevala preveliko draginjo.*"

Glavni trg je postajal v 30. letüi neprimeren za tržru prostor. Postajal je
premajhen, estetsko in higiensko oporečen, posebno poleti in jeseni, ko so
prodajali ogromno živu in so se prodajalci razširui še v Gosposko uhco, kjer se je

35 OKC, Nova doba, 67/1921

36 OKC, Nova doba, 43/1920

37 OKC, Nova doba, 142/1923

38 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,5860/37, Letno poroalo tržnega nadzorstva za leto 1936/37
35 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,6381/38, Pravilnik za tržne dneve

« ZAC, MOC 191941, AŠ 66,3130/25, Reguliranje cen na trgu

340

_Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_

41 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,306/35, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1934

■12 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39

43 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84,341/30, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1929

44 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39

45 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85,85/40, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1939/40

46 Cvim, Janez, Biser na Savinji, Celje 1993, str 52-60

47 Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4

341

odvijal glavni vozovni promet.*^ Podan je bü predlog o širitvi prodajnega prostora
v Gosposko ulico in na Slomškov trg. Ta je bü last cerkve sv. Danijela in opat
Jurak je dovolil prodajo samo v izjemnih primerih.*^ Število stojnic pa se je večalo.
Leta 1929 je občina imela 19 lastnih tržnih stojnic, ki jih je dnevno postavljal na
trg cestni pometač in jih pospravljal popoldan na dvorišče hiše Glavni trg št. 17,
ki je bila last gospe Geramb.*' V letih 1938/39 je büo postavljenih 50 mestnüi
stojnic za prodajo kmetijskü\ pridelkov.** Tik pred drugo svetovno vojno so
predlagali primerni tržni prostor in sicer prostor starega okrožnega sodišča.*'

Glavni trg je proti večeru okoli 18. ure postal ena izmed celjskih
promenadruh poti, ki je vsakemu uglednejšemu meščanu predstavljal pomembno,
skoraj nepogrešljivo obliko vsakdanjega družabnega življenja. Srečati znance in
prijatelje, spoznati nove ljudi in biti opažen, to so büi vzroki, zaradi katerüi se je
večina meščanov redno udeleževala teh sproščujočih večernih sprehodov po
mestnih ulicah in z belim peskom posutih poteh v mestiiem parku .*•> Na trgu so
potekale procesije, ob cerkvenüi prazniküi pa je bü tam sejem.

Po letu 1950 se je trg začel spremmjati. Tržrti prostor so prestaviti na novo
lokacijo v Lmhartovo uhco, kjer je še danes. Trg so spremenih v cono za pešce.
Na odru ob Marijinem znamenju posebno v poletnih mesecüi potekajo zabavne
in družabne prireditve za popestritev življenja na trgu hi v Celju. Nekajkrat na
leto se prostor spremeni v kramarske m novoletrü sejem.*^

Iris Zakošek

BESEDA O AVTORICI

Iris Zakošek je leta 1993 končala visoko-
šolski študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru
ter si pridobila naziv profesorica zgodovine in
geografije. Zaposlena je kot kustodinja v Muzeju
novejše zgodovine Celje. Področje dela:
proučevanje zgodovine Celja po letu 1945.
Sodelovala je kot mentorica pri muzejskih
poletrùh delavnicah. Je avtorica in soavtorica
številnih občasnih muzejskih razstav in
soavtorica projekta nove muzejske stalne
postavitve o zgodovini Celja od preloma 20.
stoletja do danes.

ABOUT THE AUTHOR

In 1993 Iris Zakošek graduated from the
Pedagogical Faculty in Maribor as a professor
of history and geography. She is a curator at
the Museum of Modem History in Celje. Her
field of work is the research of the history of
Celje after 1945. She also co-operated in summer
museum workshops as a mentor, is the author
or co-author of many temporary museum
exhibitions, and co-author of the project for a
new permanent exhibition on the history of
Celje from the tum of the 20th century to the
present.

SUMMARY

THE PULSE OF CELJE'S MARKET BEFORE THE SECOND WORLD
WAR

Before and during the Second World War and for some years after it the
central section of Celje's Main Square functioned as the town's market-place,
that is the place where town and coimtryside met. Early in the morning loaded
carts set out for the town. After passing the toll-gates their banging and bumping,
the noisy carters, cracking whips and snorting horses woke the people living in
Graska and Ljubljanska Streets very early. The streets leading to the market
were full of noisy and panting peasant women from the nearby viUages carrying
vegetables, milk, dairy products, eggs and fruit to the town's market. They set
up their stalls early in the morning. And before the town was fully awake, the
stall-holders had already arranged their merchandise. The fhst customers would
arrive around seven and soon the market was swarming with people. Around
noon the bustle would calm down and in the afternoon the stalls were taken
down.

The market-place was owned by the municipatity who set Wednesdays
and Saturdays as market-days, both days having their origin in the weekly fairs
of the past. On market-days the foUowing merchandise was allowed: field crops,
domestic and imported fruit, corn, grain, eggs, poultry, milk, dairy products,
honey and honey products, wax, meat and meat products, freshwater and sea
fish, crabs, snails, mushrooms, herbs, flowers, and also products of the domestic
crafts like wood-ware, pottery and the tike. Stall-holders had to pay a market fee
which depended on the kind and quantity of goods they sold. The market was
managed by a supervisor in accordance with the regulations set by the town's
authorities; he was assisted by a veterinarian and a health inspector.

342

_Utrip mestne tržnice pred drugo svetovno vojno v Celju_

343

RESUME

L'ACTIVITE DU MARCHE DE CELJE AVANT LA SECONDE GUERRE
MONDIALE

A l'époque, avant, pendant et quelques années après la seconde guerre
mondiale, la place principale de Celje servait de marché. C'était la place où la
viUe et la province se rencontraient. Très tôt le matin, de lourds chariots se
mouvaient vers la ville. En passant par le péage, le bruit des roues, le parler fort
des chauffeurs, le claquement des fouets, le martèlement des sabots des chevaux
réveillaient les habitants des rues Graška et Ljubljanska. Les rues menant vers la
place principale étaient encombrées par des paysannes bruyantes et haletantes
qui apportaient au marché des légumes, du lait et des laitages, des oeufs, des
fruits des localités avoisinantes. Les échoppes étaient dressées très tôt le matin.
Les vendeurs disposaient leurs articles avant même le réveil de la ville. Les
premiers clients arrivaient vers 7 heures du matin. Bientôt, c'était une véritable
ruche. Vers midi, le tohu-bohu du marché s'apaisait. L'après-midi, les échoppes
étaient démontées.

L'emplacement du marché étah propriété de la viUe. Le mercredi et le
samedi, la municipalité organisait des jours de marché dont les origines remontent
probablement aux foires hebdomadaires d'autrefois. A l'époque, les vendeurs
pouvaient vendre des produits agricoles, des fruits de saison et des agrumes, du
blé, des semences, des oeufs, de la volaille, du lait et des produits laitiers, du
miel et d'autres produits à base de miel, de la cire, de la viande et de la charcuterie,
du poisson de mer et d'eau douce, des crabes, des escargots, des moules, des
champignons, des épices, des fleurs, mais aussi des articles d'artisanat en bois
ou en céramique... Les vendeurs étaient obligés de payer des droits de marché
qui variaient en fonction du genre et de la quantité des produits mis en vente.
L'administration du marché était gérée, en accord avec les lois municipales, par
l'inspecteur du marché, secondé par un vétérinahe et un médecin.

Iris Zakošek

344

GRADIVO

Roberto Starec
Koprske vasi
v notarskih aktih 18. stoletja

The villages of Koper

in IS^-century notarial documents

lože Eržen
Kroparski ptičarji i

The bird-catchers of Kropa

345

346

KOPRSKE VASI
V NOTARSKIH AKTIH 18. STOLETJA

Roberto Starec

IZVLEČEK

Članek predstavlja nekaj dokumentov,
ki so jih sestavili koprski notarji v 18. stoletju.
Povezani so z nekaterimi vasmi v okolici
Kopra in so zanimivi z različnih etnoloških
vidikov (gre predvsem za domovanja, oblačila,
delo).

ABSTRACT

The article presents some documents
drawn-up by notaries from Koper in the 18"'
century. They are related to villages in the
environs of Koper and are interesting from
different ethnological points of view (referring
mainly to dwellings, clothes and occupations).

Notarski fond koprskega arhiva hrani zajetno kohčino dokumentov
(kupoprodajne, dotakie in najemne pogodbe, oporoke itd.), ki so vir dragocenih
informacij o razhčnih vidikih življenja in hadicionalne kulture v preteklih stoletjih.
Za etnologa so takšni dokumenti izrednega pomena, saj s podatki, zbranimi na
terenu, in s teksti etnografskega značaja le redko lahko prikažemo stanje pred
19. stoletjem. Zato so še posebno koristni arhivski fondi 18. stoletja; njihove
podatke lahko primerjamo s kasnejšimi, ki so nam bolj znani. Ohranjeni notarski
dokumenti se za območje slovenske Istie nanašajo predvsem na obalna mesta
Koper, Izolo in Piran, ki so bUa pretežno naseljena z Italijani in kjer so notarji
ponavadi živeh in delah. Vseeno pa lahko zasledimo določeno število notarskih
aktov, ki se navezujejo na slovenske vasi v notranjosti. V nadaljevanju bom
predstavil nekaj primerkov te dokumentacije s poudarkom na elementih, ki
vzbujajo našo pozornost in nam nudijo informacije o pogojih življenja in dela, o
domovih, o hišnih predmetih, o oblačuih, pa tudi o speciahzirani terminologiji
nekaterih poklicev (npr. mlinar).

V knjigi notarja Ottavia Vida je zbranih 133 oporok, ki so bile napisane
med leti 1766 in 1787. Skoraj vse se navezujejo na prebivalce Kopra, vendar pa
sem našel tri, ki se nanašajo na prebivalce vasi Sv. Peter (S. Pietro deU'Amata),
Šmarje (Monte di Capodistria) in Padna (Padena).

347

Roberto Starec

Dne 23. aprila 1766 se je Ottavio Vida napotil v Sv. Peter, da bi ob prisotnosti
prič Biasia Bažca, Giacoma Marinaca in Michela d'Agostinija zapisal poslednje
želje Marine, vdove Mattea Pribca, ker se oporočnica ne more premestiti v to
mesto zavoljo njene visoke starosti. Prvi del oporočnih določb se nanaša, kot je
bilo v navadi, na verske izpovedi, ki so številne in natančne. Termin piantada
označuje eno zasajeno vrsto vinske trte oziroma, v razširjenem pomenu besede,
cel nasad.

Gospa Marina, vdova poJcojnega Mattea Pribca je, zavedajoč se, da ni na tem
svetu od smrti nič bolj gotovega in v pričakovanju svoje poslednje ure, zavoljo
tega in dokler je pri močeh, zdravega razuma, vida, sluha in besede, hotela
določiti s to oporoko svojo zadnjo voljo o njenih stvareh, da ne bo v nobenem
trenutku ne spora ne prepira. Najprej je rekla: Ko bo Bog hotel vzeti mojo dušo
s tega sveta in jo ponesli v boljše življenje, kakor upam v njegovo neskončno
usmiljenje, jo priporočam Bogu mojemu stvarniku, njegovemu edinemu sinu
Jezusu Kristusu in presveti Mariji Devici, materi njegovi in moji zaščitnici, in
vsem zbranim v nebesih. Želim, da se moje telo pokoplje v cerkvi sv. Petra v tej
vasi. Naj se kupijo sveče v vrednosti 18 lir, polovico za oltar sv. Antona, polovico
pa za oltar sv. Valentina. Na dan moje smrti naj bosta darovani dve maši za
mojo dušo; ena s petjem in ena tiha, enako čez sedem dni in čez en mesec. Moja
vnuka Matteo in Gaspare, sinova moje pokojne hčere Giovanne, dobita njivo v
kraju Ivankovac z obvezo, da pet let po moji smrti naročita 30 maš za mojo dušo
in 30 za dušo mojega moža. Moji vnukinji Marini zapuščam dve piantadi
(nasada) vinske trte v gozdu in ji priporočam svojo dušo. Ko sem jo jaz, notar,
vprašal, če bo kaj zapustila tudi za odkup ubogih sužnjev v Benetkah ali za sveto
Cerkev, je odgovorila: Ne morem zapustiti ničesar, ker sem revna.

Oporočnica je kasneje določila, da lahko njen zet Luca de Bernardi (mož
pokojne hčere Giovanne), ki živi v njerü hiši, uživa njeno premoženje do svoje
smrti, nato pa postaneta oporočna dediča vnuka Matteo in Gaspare. Zapuščina
v oporoki ni točno določena (očitno pa gre predvsem za hišo in vse, kar je v njej).
Oporočnica je drugi hčerki Marini zapisala četrtino zapuščine pokojnega očeta
(moža oporočnice), ah pa en dukat, če ji tako bolj ugaja. Dne 19. novembra 1770
je notar na dnu strani pripisal, da je oporočnica umrla.

27. avgusta 1773 se je Simon Glavina, sin pokojnega Gregorija iz Smarij,
napotil v pisarno koprskega vicedoma Girolama Almerigottija, kjer mu je notar
Ottavio Vida sestavil oporoko z njegovimi zadnjimi željami. V njej naroča, da ga
pokopljejo v župnijski cerkvi v Šmarjah, kjer ima svojo grobnico, in pusti še
določila za maše zadušnice. Iz oporoke je razvidno, da je živel s sinom Simonom,
snaho Pasquo in vnukoma Antonijem in Andrejem v hiši z dvema sobama in
kletjo. Drugi sin Gregorio je živel posebej. Svoje imetje zapušča sinu, ki živi z
njim (hišo prepiše sinovi ženi), razen nujnega deleža, ki pripada drugemu sinu.
Za ženo slednjega naroči nakup obleke "po njeni želji" ah pa ji, na njeno izbiro,
zapusti en dukat.

348

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

Vnukoma Antoniju in Andreju, otrokoma mojega sina Simona, ki živi z
menoj, zapuščam vsakemu svojega vprežnega vola in ju prosim, da se spominjata
moje duše. Z volilom (oporočno določilo, ki zapisuje del zapuščine osebi, ki ni
dedič) zapuščam svoji snahi Pascjui hišo v kraju Monte, v kateri trenutno še
živim, z dvema sobama in kletjo in z vsem pohištvom, ki ga vsebuje. Vse to
delam iz ljubezni do Boga.

Določam, da moj dedič samo enkrat kupi moji snahi Marini, ženi Gregorija,
obleko po njeni želji; če pa je ne bi hotela, ji s svojim blagoslovom zapuščam šest
lir in štiri solde.

Sinu Gregoriju, ki ne živi z menoj, sem zapustil njegov delež: njive, hiše in
drugo z dogovorom, da po svoji smrti en del zapusti svojemu sinu Giacomu, ki
ne živi z njim. Izjavljam, da mi je omenjeni sin Gregorio dolžan 541 lir; če mi
jih ne bo vrnil, kot se je obvezal, do moje smrti, zapuščam njegov delež mojemu
sinu Simonu, ki trenutno živi z menoj. Glede vsega ostalega, kar je v moji lasti
in kar bi lahko še pridobil na tem svetu in tukaj ni določeno, naj velja, da
zapuščam zemljo, polja, hiše, posojila in ostalo lastnino omenjenemu sinu Simonu
Glavina in ga prosim, da se z molitvijo spominja moje duše. Če kateri od mojih
sinov ne bi hotel spoštovati določil te oporoke, naj tisti, ki je sprožil spor, ostane
brez svojega deleža in prejme samo šest lir in štiri solde.

Dne 12. novembra 1776 je na zahtevo sinov zabeležena smrt oporočnika.

26. avgusta 1784 se je Pasqualino Sovič (Sovich), sin Iseppeja iz Padne,
napotil v Koper k notarju v četrti Porta Maggiore, kjer je ob prisotnosti vicedoma
Nicoloja Marinija narekoval svojo oporoko. Pustil je določila za svoj pokop v
cerkvi sv. Sabe v Padni, za nakup sveč in za darovanje maš zadušnic. Iz oporoke
razberemo, da je imel sina Gaspareja in štiri hčere, od katerih so bile tri poročene
v vasi Sv. Peter, Pasqualina pa je bila še neporočena. Najprej odredi, da po sinovi
smrti postanejo njegovi dediči vnuki. Zdi pa se, da največ skrbi posveča
neporočeni hčeri, saj ji zapušča njivo z nasadom trt in oljk ter še določa, da se ji
v primeru njene poroke dodeh dota, "kot je v navadi na vasi" (najbrž gre samo
za osebno balo). V primeru, da se ne bi omožila, ji pripadajo še tri zemljišča in če
kasneje ne bi hotela več živeti z ostalimi sorodniki, dobi tudi hišo "pokrito s
strešniki". Pet ali šest dukatov zapusti poročenim hčeram in vnukinjam, če se
bodo poročile. Med izrazi v tem tekstu, ki so redko v rabi, se pojavljata aguar
(potok) in ara (umetni kanal).

Vsaki od mojih hčera: Marinki, Micheli in Giacomi, ki so poročene v vasi
Sv. Peter, zapuščam po 6 dukatov oziroma 36 lir in jih prosim, da se spominjajo
moje duše. Neporočeni hčeri Pasqualini zapuščam nasad trt in oljk, ki se nahaja
v bližini Padne, v kraju Staracene, poleg aguarja (potoka), ki meji z ozemljem
Nove Vasi. Če se ne bo poročila, ji zapuščam njivo s starimi trtami v Fratovici,
še eno v istem kraju poleg jame in še eno manjšo njivo oziroma tisto polovico, ki
je nad aro (kanalom) v omenjenem kraju. Če pa se bo poročila, ji zapuščam samo

349

Roberto Starec

Zgoraj omenjeno njivo v Staracenu; vse to iz ljubezni. Določam, da mojega sina
Gaspara preživljajo z mojo lastnino dokler bo živ in bo živel s svojimi otroki, ki
jih s svojim blagoslovom in zadovoljstvom po moji smrti imenujem za dediče vse
moje lastnine v enaki meri. Želim, da postane glava moje dediščine in cele
družine tisti, ki bo za to najbolj sposoben in zmožen, ob tem pa prosim vse, da
živijo v miru in harmoniji in naj poskrbijo za mojo hčer Pasqualino, dokler se ne
bo poročila. V primeru njene poroke naj dobi doto, kot je v navadi v naši vasi,
poleg tega pa še njivo v Staracenah. Vse prosim, da se spominjajo moje duše in
jo priporočijo Bogu s kakšnim dobrim delom. Prosim Giuseppeja Pribca, sina
Micheleja, da postane izvršitelj mojih zadnjih želja; naj uredi, da bo moja oporoka
popolnoma izvršena. Če bi moja hči Pasqualina ostala neporočena in ne bi rada
več živela z ostalimi dediči, ji poleg vsega, kar ji je bilo že prepisano, zapuščam
hišo pokrito s strešniki, ki se nahaja v vasi, da bo v primeru odhoda od doma
lahko tam živela. Po njeni smrti naj vse tisto, kar sem ji zapustil, preide v last
mojih dedičev, imenovanih v tej oporoki.

Če se bo moja vnukinja Lucia, hči mojega sina, poročila, ji morajo moji
dediči dati pet dukatov, drugih pet pa njeni sestri Mariji, hčeri mojega sina,
oziroma vsaki 30 lir, zato da bodo molile zame.

Smrt oporečnika je zabeležena dne 27. marca 1787. Dne 6. julija 1788 je
zapisano, da je snaha Lucia poravnala del stroškov za oporoko in se zavezala,
da bo prinesla še ostalo.

V treh dokumentih, ki smo jih pravkar okrnjene prikazali, ni natančno
opisano, za kakšno dediščino gre in kakšna je njena vrednost. V tem smislu
bodo koristnejše cenitve, ki jih bom navedel v nadaljevanju in zadevajo predvsem
domovanja. Knjiga koprskega notarja Giuseppeja Lugnanija vsebuje najrazhčnejše
akte, napisane med aprilom in decembrom leta 1777. V njej sem našel ocenitev
hiše v Dekanih (Viha Decani), last Zuanne Venika, v kateri so podrobno našteti
deli hiše (in njihova vrednost) ter materiali, iz katerih so narejeni. Cenitev je
podpisal Simon Fabris (najbrž furlanski zidar), ki je ravno tako stanoval v
Dekanih. Korak (passo) je merska enota, ki izvorno ustreza širini razprtih rok,
torej pribtižno 1.70 metra. Hiša je dolga približno 20 in široka 30 metrov. Sezidana
je iz kamna, vključno z zunanjim stopniščem, ki vodi v prvo nadstropje (baladur),
ima tri okna in streho, pokrito s strešniki (vrednost strehe je več kot petina cele
zgradbe). Natančno so nešteti vsi kovinski deti: nasadila oken in vrat, ključavnice
na vratih in celo žeblji, ki so zabiti v deske na gredah stropa.

Dekani, 8. november 1777

Podpisani smo opravili cenitev hiše, ki se nahaja na trgu omenjene vasi in je
last gospoda Ivana Venika iz iste vasi. Hiša bo prešla v last častitljivemu župniku
Ivanu, njegovemu sinu. Zemljišče velikosti 17.7 korakov po 3 lire (na korak) ima
vrednost 53 lir in 10 soldov. Vzhodni zid velikosti 12 korakov po 10 lir je vreden
120 lir, južni zid velikosti 18 korakov po 10 lir je vreden 180 lir; vsi so narejeni

350

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

Razpadajoča hiša v Laboru (Marezige) z zunanjimi kamnitimi stopnicami (baladur). Foto R.
Starec, 1995. ♦ Crumbling house at Labor (Marezige), with external stone stairs (baladur). Photo
R. Starec, 1995. ♦ Une maison en ruine de Labor (Marezige) avec un escalier extérieur en pierre
(baladur). Photo prise par R. Starec, 1995.

Z apneno malto. Spodnja tla, grede in žeblji so skupaj 140 lir, ognjišče je 10 lir.
Na spodnjih tleh (v pritličju) sta dve zidni omari z obloženimi policami in vrati
v vrednosti 10 lir. Tri obdelana kamnita okna s polkni in okovjem so vredna 42
lir Ena vhodna vrata kleti in še ena obdelana vrata iz kamna, z dvema vratnima
kriloma, okovjem in dvema ključavnicama - vrednost 66 lir Zunanji kamniti
podest (baladur) z dvema zaščitnima zidoma, desetimi stopnicami in kamnitim
zaščitnim zidom ima vrednost 80 lir. Enajst gred zgornjega nadstropja brez desk
ima vrednost 38 lir Streha s strešniki, gredami, deskami, žeblji, v velikosti 71
korakov, ima skupno vrednost 276 lir. Skupno 1315 lir in 10 soldov.

Na vzhodu meji z občinsko zgradbo, na jugu z javnim trgom, na zahodu z
občinsko cesto in na severu z dediči Gavardo.

V mapi, ki vsebuje vrsto aktov Ottavia Vida iz leta 1786, je vključen tudi
list, ki ga je 3. decembra 1785 napisal Antonio Batan, javni cenilec iz Smarij, in se
nanaša na lastnino pokojnega Giacoma Nemca iz Koštabone (Costabona). Naštete
so tri njive s skupno vrednostjo 365 lir. Sledi popis inventarja v hiši, ki ima
slamnato streho in je vredna samo 250 lir (torej manj kot petina hiše v Dekanih).
V inventar je všteto nekaj posod, dve skrinji in nekaj ženskih oblačil (najbrž so
pripadale gospe Nemac).

Inventar pohištva v hiši pokojnega Giacoma Nemac: hiša pokrita s slamo je

351

Roberto Starec

vredna 250 lir, nov sod za vino je vreden 20 lir, rabljena pletenka je vredna 5 lir,
star čeberje vreden 8 lir, stara brenta je vredna 1 liro, lesen jušnikje vreden 10
lir, dve stari skrinji sta vredni 6 lir, dve ženski suknji sta vredni 36 lir, ženska
poletna oblačila so vredna 9 lir. Skupno 335 lir in 10 soldov.

V isti mapi je shranjena tudi kupoprodajna pogodba, ki sta jo 28. februarja
1786 v Kopru sklenUa Cusmo Volpin in Giovanni Bažec iz Sv. Petra. Tudi ta
dokument potrjuje, da so bile v slovenski Istri ob koncu 18. stol. slamnate strehe
dokaj razširjene ne samo na gospodarskih poslopjih (casali), ampak tudi na
bivalnih. Termin postisia označuje prosto zemljišče (dvorišče) pred kmečko hišo.

Tukaj prisotni gospod Kuzma Volpin, sin Petra iz vasi Sv. Peter, je po
opisanih pogojih odstopil od svoje lastnine in prodal, v svojem imenu in v
imenu dedičev, tukaj prisotnemu gospodu Giovanniju Bažcu, sinu Matteja iz
iste vasi, ki kupuje zase in za svoje dediče, del hiše pokrite s slamnato streho
vključno z dvoriščem in lastnino, ki spada k hiši. Hiša stoji za župnijsko cerkvijo
v vasi Sv. Peter in meji na vzhodu za šest korakov in en čevelj s posestjo kupca,
na jugu za sedem korakov in pol z Giovannijem Cherinom, na zahodu za devet
korakov s prodajalcem in na severu s pokopališčem in delno, za devet korakov, s
kupcem. Ocenil jo je gospod Antonio del Bello, javni cenilec omenjene vasi,
imenovan po dogovoru z obema stranema, na vrednost 440 lir, skupaj z dvoriščem
in eno murvo.

Sledi način plačila. Delček vsote je kupec plačal v vinu {orna je merska
enota, ki je na koprskem merila 56 litrov). Bažec se torej zavezuje da bo izročil
pet oren muškata aH vina, kot bo bolj ustrezalo omenjenemu Volpinu, po ceni 10 lir
na orno.

Glede tradicionalnih oblačil sem poleg tistega, kar je bilo v že omenjenih
dokumentih, lahko zasledil samo en dotalni akt, ki spada k dokumentom Ottavia
Vide iz leta 1787. Maria Marašič iz Kavarjole (Cavariola), zaselkov v bližini Anka-
rana (Ancarano), se je poročila z Giovannijem, sinom Domenica Pelaschiarija,
najbrž iz Kopra.

Kavarjola, 4. februar 1785

V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa Amen. To bo dotalni akt, ki ga
dajeta gospod Giovanni Marašič in gospa Francesca, njegova žena, mladi preudarni
Mariji, njihovi zakonski in naravni hčeri, ki se bo zakonsko poročila po pravilih
Svete Cerkve z preudarnim Giovannijem, zakonskim in naravnim sinom Domenica
Pelaschiarija in gospe Marie, njegove matere. Omenjena starša zapisujeta svoji
hčeri v doto in na račun dote, tako z očetove kot z materine strani, naslednje
stvari, ki jih je ocenila gospa Xbra (?), vdova Iseppeja Fontanota, ob prisotnosti
omenjenega gospoda Giovannija Marašiča.

Sledi spisek stvari v doti, ki pa ga tukaj ni mogoče podrobno predstaviti
zaradi specializirane terminologije, ki je uporabljena za raztične dele oblačil

352

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

{carpetta, camisiola, camesotto), različne tipe blaga (fioretto, fanela, stopeta, Indiana,
bonbasina), barv {latisino, canelino, sg(u)ardo) in nakita {peroli, navette). Izrazi,
uporabljeni v prevodu, so zato splošni m ne popolnoma natančni. Cenitev je
napisal Vidal Ragazzoni ob prisotaosti prič Antonia Slavca in Vicenza Štermana.
Dota je bila dokaj zajetna tudi v primerjavi z današnjimi, ki so še v navadi v
istrskih obalnih mestih. Njena skupna vrednost je bila 560 lir (več kot četrtino
vrednosti je predstavljal nakit: trije pari uhanov in biserna ogrlica). Vsebovala je
enajst srajc, dve krili, šest jaken, štiri suknjiče, štiri predpasnike, sedem robčkov
in šest prtičkov. Posteljno perüo predstavlja par rjuh in par prevlek za vzglavnik;
tradicionalna skrinja je že zamenjana z omaro. Izraz camesot(t)o, ki ga ponavadi
ne srečamo v dotalnih aktih obalnih mest, tukaj najbrž označuje široko tuniko
brez rokavov (kamižot), ki je značilna za slovensko nošo z območja od Skednja
(Servola) pri Trstu do Dragonje.

Modro krilo - 42 lir, zeleno krilo - 24 lir, svilena jopa -15 lir, modra jopa iz
blaga - 30 lir, temna jopa iz blaga -15 lir in še ena flanelasta rdeče barve - 24 lir
Modri kamižot - 13 lir, še eden iz blaga - 12 lir in še dva - 16 lir. Trije črni
predpasniki, dva lanem in en svilen -15 lir, še en predpasnik iz tiskanega blaga - 8 lir
Dve beli bombažni jakni - 9 lir Pet rabljenih srajc - 30 lir, še šest lanenih - 38 lir
Par lanenih rjuh - 48 lir Dva robčka iz svetlega blaga - 9 lir, še dva iz grobega
lanu - 6 lir, trije svileni robčki - 6 lir. Par novih prevlek za vzglavnike - 2 liri.

Detajl z ženske tunike (kamižota) iz Zabrežca / Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di
Storia ed Arte, Trst. Foto R. Starec. ♦ Detail of a feminine cloth tunic (kamižot) from Zabrežec /

Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di Storia ed Arte, Trieste. Photo R. Starec. ♦ Détail
d'une tunique de femme (kamižota) de Zabrežec / Mocco (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di
Storia ed Arte, Trieste. Photo prise par R. Starec.

353

Roberto Starec

Cenitev nakita je opravil gospod Antonio Cernivani: trije pari uhanov in biserna
ogrlica so vredni 156 lir. Omara je ocenjena na 42 lir. Ostale stvari, kijih starši
dajejo hčeri: šest robčkov...

Dve pogodbi iz let 1791 in 1796, ki se nahajata med dokumenti Ottavia
Vida in Alessandra Gavarda, nam pojasnjujeta odnos med vajenci in lastiiiki
delavnic. Koprska čevljarja Bartolo Bassa in Giorgio Pecchiar sta v svojo delavnico
sprejela dva mlada fanta, Martina Škamaca in Lorenza Viteza, oba iz Doline
(San Dorligo della Valle). V tistem času se je Dolina nahajala na ozemlju Avstrije,
onstran meja Beneške republike. Ni nam znano, če je bila taka izmenjava
rokodelskih vajencev, ki so živeti na drugi strani politične meje tistega časa,
nekaj vsakdanjega. Pogodba, ki jo je sestavil Gavardo:

Hvaljen bodi Bog. Koper, 25. septembra 1796

Koprski čevljar, mojster Giorgio Pecchiar, Giuseppejev sin, ki ga jaz, notar,
dobro poznam, s tem javnim aktom potrjuje, da bo za svojega vajenca sprejel
Lorenza Viteza, sina Giacoma, iz vasi Dolina na ozemlju Avstrije, in ga naučil
obrti po naslednjih pogojih:

1. Obdobje vajeništva bo od današnjega dne trajalo 5 let. Omenjeni mojster
bo Viteza izučil poklica, vendar se bo slednji moral vsak dan z natančnostjo
posvetiti delu. V tem času bo moral živeti kot dober kristjan, v vsem podrejen in
ubogljiv svojemu mojstru.

2. Pecchiar se zavezuje, da bo vajencu nudil bivanje in hrano v svoji hiši,
tako kot je v navadi v njegovi družini, in da ga bo vedno preskrboval s čevlji in
čistim spodnjim perilom.

3. Če bi se mladenič pred iztekom omenjene dobe in brez upravičenega razloga
oddaljil od svojega nadrejenega, bo moral plačati običajno globo 25 dukatov; tudi
Pecchiar bo moral poravnati enako kazen, če bi vajenca neupravičeno odslovil.

4. Za dosledno spoštovanje te pogodbe s strani mladega Viteza jamči tukaj
prisotni Nardo Bajs, sin Narda iz Spodnjih Škofij, ki se postavlja kot porok pogodbe
zase in za svoje potomce. Potem ko je dobro razumel vsebino pogodbe, jo potrjuje
v vseh njenih delih in se v imenu Viteza zavezuje za njeno izvršitev na najbolj
časten način. Enako jo na drugi strani potrjuje tudi Pecchiar Oba podpisnika sta
to storila z obojestransko zastavitvijo vse svoje sedanje in prihodnje lastnine.

Kot priči sta prisotna Matteo Gregorič, sin Giusta, iz Dekanov, in Giovanni
Srgaš iz Križišča v Sergaših. Notarski akt sem sestavil Alessandro Gavardo di
Antonio, koprski javni notar.

V pogodbi, ki jo je pet let prej sestavil notar Vida, je vajeniška doba samo
tri leta. Oče vajenca se je med drugim zavezal, da bo gospodarju izplačal 25
dukatov.

354

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

Mlinska kamna v mlinu v Bordonu, Miši (Dekani). Foto R. Starec, 1997. ♦ Millstones of the
Bordon mill. Miši (Dekani). Photo R. Starec, 1997. ♦ Meules du moulin de Bordon, Miši (Dekani).

Photo prise par R. Starec, 1997.

Na koncu pa sem našel še štiri dokumente, ki se nanašajo na mline: dva
vzdolž Rižane in dva na Dragonji. Prvi dokument je delo notarja Giuseppeja
Lugnanija in je iz leta 1780. Ostale tri je sestavil notar Alessandro Gavardo v
letih 1783 in 1795. Gre za natančne ocenitve s terminologijo posameznih delov
mlina. To je začetek dokumenta, ki se nanaša na mlin, postavljen na Dragonji
nasproti Koštabone:

24. april 1795

Ocenitev mlina, ki sem jo opravil jaz, mojster Maurizio Urizio, sin Francesca,
imenovan s strani gospoda Pietra Viginija, sina Iseppeja, in s strani gospoda
Antonia Žankoleja, sina Gregorija. Mlin je last pravkar omenjenega in je
postavljen, kakor je v nadaljevanju razvidno, na Dragonji, nasproti vasi Koštabona.

Sledi cenitev različnih delov mlinskega poslopja, kasneje pa še vsakega od
heh molestazijev (sistem mlinskih koles, mehanizmov in mlinskih kamnov), vodnih
korit in jezu. Podal bom cenitev samo prvega molestaza, saj je terminologija zelo
natančna (tu je ne kaže prevajati z vso natančnostjo in z enim izrazom) m vsebuje
poleg italijanskih ati beneških tudi izraze iz slovenskega dialekta: ornich (= omik,
škatia za ležaj iz brona), poboi (= podboj, podporna prečka) in papriza (= paprica,
lopatica na osi).

Tri velike hrastove mize in še dve majhni so ocenjene na vrednost 26 lir,
vrtljivo mlinsko kolo z dvema kovinskima obročema je vredno 150 lir, nepremično

355

Roberto Starec

mlinsko kolo brez obroča - 60 lir, zbiralnik je vreden 4 lire, gred mlinskega kolesa
z dvema obročema in dvema zagozdama - vrednost 26 lir, lubecchio (zobnik) je
vreden 12 lir, rocchetto (kolo v obliki koluta) z dvema obročema -10 lir, mlinsko
kolo - 40 lir, zunanji ležaj iz brona - 4 lire, podporna gred z dvema prečkama in
notranji ležaj iz brona - 8 lir, ena lopatica - 4 lire in 10 soldov, kovinska os-18 lir

Podani primeri nakazujejo na možnosti, ki jih arhivska raziskava nudi
etnologiji pri izpopolnjevanju znanja o mnogih vidikih načina življenja v
diahronični perspektivi. Pogodbe, ki so jih sestavih rotarji iz Kopra, Izole m
Pirana, so se ohranile v veliki količini in s tega gledišča predstavljajo izjemen vir
informacij. Njihova interpretacija pa zahteva, poleg poznavanja notarske
terminologije, tudi raziskovanje specializiranega besedišča, ki je bUo včasih v
rabi samo na lokalni ravrti in se nanaša na razhčna področja materialne kulture.

Prevedel David Brozina

BESEDA O AVTORJU

Roberto Starec je opravljal etnološke in
etnomuzikološke raziskave predvsem v Furla-
niji, Benečiji in Istri. Izdal je knjige, plošče, član-
ke v specializiranih revijah in prispevke s
simpozijev. Od tistih, ki se nanašajo na Istro,
naj omenimo: Mondo popolare in Istria. Cultura
materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al
Novecento, Trst - Rovinj 1996 (Ljudski svet v
Istri. Materialna kultura in vsakdanje življenje
od 16. do 20 stoletja); Strumenti e suonatori in
Istria (z zvočno kaseto), Videm 1990 (Glasbila
in glasbeni izvajalci v Istri); Canti e musiche
popolari dellTstria veneta (album z dvema
ploščama in pesmarico), Milano 1984 (Ljudski
napevi in glasba v beneški Istri). Trenutno
poučuje etnologijo na Univerzi v Trstu.

ABOUT THE AUTHOR

Roberto Starec has carried out ethnolo-
gical and ethno-musicological research,
particularly in Friuli-Venezia Giulia and in
Istria. He has published books, records and
articles in specialist reviews and contributed
papers to symposiums. Of those related to Istria,
the following are to be mentioned: Mondo
popolare in Istria, Cultura materiale e vita
quotidiana dal Cinquecento a Novecento,
Trieste- Rovinj, 1996; Strumenti e suonatori in
Istria (with cassette), Udine, 1990; Canti e
musiche popolari dell'Istria veneta (album with
two records and song-book), Milan, 1984. Mr.
Starec lectures on ethnology at the University
of Trieste.

356

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

SUMMARY

THE VILLAGES OF KOPER IN 18™-CENTURY NOTARIAL
DOCUMENTS

The notarial collection of the Koper Archives contains a considerable
number of documents (tittle-deeds, dowry and lease agreements, testaments etc.)
which are a precious source of information on different aspects of life and
traditional culture in the past centuries. Particularly detailed are the 18*-century
documents. The data they comprise can be compared with those known to us
from various ethnographic descriptions from the 19* and 20* centuries and with
those we can "read" today in the field. The preserved notarial documents for the
area of Slovene Istria are mainly related to the coastal towns of Koper, Izola and
Piran. These towns were largely settled by Itatians and the notaries who lived
and worked here therefore wrote in Italian. Nevertheless, we have been able to
trace a certain number of notarial documents related to inland Slovene villages.

A register containing 133 testaments, written between 1766 and 1787,
provided three documents related to the inhabitants of the villages of Sv. Peter
(S. Pietro delTAmata), Šmarje (Monte di Capodistria) and Padna (Padena). The
first part of each testament contains instructions of a religious nature (place and
manner of burial, requiem mass, candles, prayers), bearing witness to strong
religious adherence. The instructions referring to the disposition of property
among the beneficiaries conveys information on family structures, on relatives
living together or apart, on dwellings, properties in the countryside etc.

An assessment dating from 1777 refers to a house "roofed with tiles" in
Dekani (ViUa Decani) and describes its parts (and their individual values) in
great detail, including the butiding materials they were made of. An inventory
from Koštabona (Costabona), made in 1785, lists a number of objects from a
"straw-thatched" house: vessels, chests and clothes. The title-deed of a house in
Sv. Peter, dating from 1786, proves that houses with thatched roofs were quite
common in the area of Slovene Istria in those times. The same document also
provides information on the prices of wine. A dowry deed of a bride from
Kavarjola (Cavariola) near Ankaran, written in 1785, suppties an exact list of the
bride's gift and their money: personal clothes, jewellery, bed-linen, and a
wardrobe (which had by then replaced the traditional chest). The specialist
terminology provides us with accurate information on the individual parts of
dresses, on the types of fabric and their colours.

Two apprenticeship contacts from 1791 and 1796 illustiate the relationships
between two craftsmen (cobblers ) from Koper and their apprentices: the latter
were both from Dolina (S. Dorligo deUa Valle), that is from the Austrian territory
beyond the border of the Venetian Republic. To conclude with there are four
further docrunents, written between 1780 in 1795 which refer to the same number

557

Roberto Starec

of water-mills, two on the Rižana and two on the Dragonja; they provide highly
accurate and detailed terminology referring to buildings, different parts of milling
mechanisms, water flows and dams. The listed examples indicate how useful
the research of archives can be to ethnology in completing our knowledge on
many aspects of the world of ordinary people from a diachronic viewpoint. The
interpretation of these documents necessarily involves research of speciaUst texts,
often used only locally and referring to different fields of material culture.

RESUME

LES VILLAGES DES ALENTOURS DE KOPER DANS LES ACTES
NOTARIES DU XVIIIE SIECLE

Le fond notarié, faisant partie des archives de Koper, comprend un nombre
important de documents (contrats d'achat et de vente, de mariage, de location,
testaments, ...) qui représentent une source d'informations précieuses sur les
différents aspects de la vie et de la culture traditionnelle du XVIIle siècle. Certains
documents du XVIIIe siècle sont particulièrement précis. Les données que l'on
peut y trouver sont comparables à celles tirées des descriptions ethnographiques
du XlXe ou du XXe siècles ou à celles prises directement «sur le terrain». Les
documents notariés ayant été sauvegardés dans le territoire de l'Istrie slovène
touchent surtout les villes maritimes, à savoir Koper, Izola et Piran, habitées
pour la plupart par des ItaHens. C'est là où vivaient et travaillaient les notaires
(en conséquence ils opéraient en italien). Néanmoins, nous pouvons trouver parmi
ces documents un certain nombre d'actes notariés qui s'attachent aux villages
Slovènes à l'intérieur du pays.

Dans le livre qui contient 133 testaments, écrits entre 1766 et 1787, j'en ai
trouvé trois qui regardent les habitants des villages suivants: Sv. Peter (S. Pietro
dell'Amata), Šmarje (Monte di Capodistria) et Padna (Padena). La première partie
de ces testaments comporte des instructions de caractère religieux (sur le lieu et
le déroulement de l'enterrement, les messes mortuaires, les bougies, les prières)
qui témoignent de la grande conviction religieuse. Les actes portant sur la
distribution des biens aux divers héritiers nous donnent des informations sur les
structures famihales, sur les parents qui vivaient ensemble ou séparément, sur
les habitations, les terres à la campagne, etc.

L'estimation de 1777, qui se rapporte à la maison «couverte de tuiles» de
Dekani (ViUa Decani), nous décrit en détail les parties de la maison (et leur valeur)
et aussi les matériaux utilisés pour sa construction. L'inventaire de Koštabona
(Costabona), réalisé en 1785, comprend une hste d'objets appartenant à la «maison
couverte de chaume»: pots, coffre et vêtements. Le contrat de vente et d'achat.

358

Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja

établi en 1786 et concernant une autre maison de Sv. Peter, nous prouve que les
toits en chaume étaient, dans le territoire de l'Istrie slovène, couramment utilisés
à l'époque. Le même document nous communique aussi des informations sur
les prix du vin. Le contrat de mariage d'une fille de Kavarjole (Cavariola) près
d'Ankaran, écrit en 1785, nous offre une liste exacte des objets que la mariée
apportait, y compris leur valeur fiduciaire: vêtements personnels, bijoux, draperie,
armoire (qui remplace déjà le coffre traditionnel). Une terminologie spécifique
nous donne des renseignements exacts sur les différentes parties des habits, sur
les tissus, couleurs...

Deux contrats d'apprentissage de 1791 et 1796 nous montrent les relations
entre deux artisans de Koper (cordonniers) et leurs apprentis; ces deux derniers
étaient de Dolina (S. Dorligo della Valle), de l'autre coté de la frontière de la
République de Venise, dans le territoire autrichien.

Pour terminer, les quahe documents, établis entie 1780 et 1795 et concernant
quatre moulins - deux sur la rivière de Rižana et deux sur la Dragonja, nous
offrent une terminologie exacte et détaillée des bâtiments, des différentes parties
du mécanisme servant à broyer, des pistes d'afflux d'eau et des digues.

Les différents exemples nous laissent présager des possibilités qu'une
recherche menée dans les archives pourrait offrir à l'ethnologie, laquelle cherche
à approfondir des connaissances sur les aspects différents du monde populaire
dans une perspective diachronique. L'interprétation de ce type de documents
demande impérativement une analyse du vocabulaire spécifique, utilisé
localement et se rapportant aux domaines différents da la culture matérielle.

359

360

KROPARSKI PTIČARJI

Jože Eržen

IZVLEČEK

Kroparski žebljarji so lovili ptiče, da
so jih imeli v stanovanjih. Kletke z njimi so
obešali na stene, nekateri so jih imeli tudi po
dvajset. Ptiči so jih zvečer, ko so po dolgem,
tudi šestnajsturnem delavniku, prišli domov,
razveseljevali s petjem. Tako so si uredili
košček narave kar doma. Lovili so samce -
pevce, domov pa so jemali tudi cela gnezda
z negodnimi mladiči. Pevce so učili peti
različne napeve. Lov jim je pomenil strast,
pa tudi občudovanje in spoštovanje narave.

ABSTRACT

The nail-makers of Kropa used to catch
birds to keep them in their homes. Bird-cages
were hung on the walls and some people had
up to twenty birds. When the nail-makers
returned home in the evening after a day of
hard work which at times lasted sixteen hours
the birds delighted them with their songs. In
this way they arranged for themselves a little
piece of nature at home. They caught males
- songbirds - and sometimes took home whole
nests including the young. The birds were
taught to sing different tunes. Bird-hunting
was a passion, but it also expressed
admiration and respect of nature around the
native place.

Stari žebljarji so bili veliki prijatelji narave. V težavah vsakdanjega življenja
jih je nanjo priklepalo nesebično tovarištvo. Bila jim je dobra in nepogrešljiva
prijateljica, neizčrpen zaklad in vir lepotnih užitkov, sproščenosti in oddiha. Za
to, kar jim je manjkalo in kar so pogrešaU v svoji zapostavljeni družbi, revščini in
trpljenju, so skušali nadoknaditi v naravi, v kateri so spoznavali načelo in
zakonitosti enakovrednosti in enakopravnosti. Celo več. Skrivnostno in veličastno
snovanje so bolje doumeti in spoznavati. Zato se jim tido življenje ni zdelo grenko,
duhovno pa so bili bogatejši.

Že sam prihod pomladi so pozdravili z velikim veseljem in praznovanjem
starodavne šege. Na predvečer sv. Gregorja (11. marca) so vsako leto vrgli luč v
vodo; v bajer pri Spodnji hižirti. Fužinski delavci so na majhne splave naložili

361

Jože Eržen

vnetljive snovi, jih zažgali in vrgli v vodo, kajti dan se je že toliko podaljšal, da
jim luč v stanovanjih ni bila več potrebna. V fužinah in vigenjcih jim je temo
razsvetljevala razbeljena železna pahca (polizdelek "cajn"). Zebljarji so pri kovanju
žebljev morah palico najprej razžariti na kovaškem ognjišču. Ko so jo potem
prenesli na nakovalo, je po zraku zarisala svetlečo pot. Danes, ko je električna
energija izenačila dan z nočjo, se šega ohranja tako, da otroci namesto preprostih
splavov izdelujejo barčice; izdelki, kot so gradovi, cerkve, ladje in še veliko drugih
umetnij, so večinoma iz lesa. V notranjost postavijo svečo, jo prižgejo in spustijo
po vodi.

O sv. Gregorju pa so zebljarji praznovali še drug praznik. Na Gregorjevo
se ženijo ptički. Že ob dveh ponoči so začeli kovati, da so dopoldne pogasili
ognje in če je bilo vreme lepo, so šh v skupinah na ptičjo ohcet Pod Boršt. Tam so
se otroci šli prve pomladanske igre, odrasli pa so posedh v krog in ob kozarčku
"ta zelen'ga" razpravljali ter se s krilatimi pevci veselili prihoda zmagovite
pomladi. Žal so nam danes trgovci in Evropa ptičjo ohcet prestavili že v februar.

Veliko bolj kot mi so dojemah rumene zarje in zelene trate, ki so jih obdajale
vse do vigenjcev. Kakor da so jim same hotele olepšati težko življenje ob nakovalih.
Na vigenjških zelenicah, iskrečih se v srebru in zlatu potoka Kroparice, posejanih
s cvetjem krese, regrata in zlatice, je bila najlepša brezskrbna pomlad. Pa tudi
zmagovita. Po dolgih mesecih trde zime brez sonca, saj je Kropa v globoki m
ozki kotlini, ko je bila poskočna in iskra Koparica vklenjena v led, da so obstala
vodna kolesa in jih je bilo treba vsako jutro obsekavati, ko se je po pajčevinah v
vigenjcih obešalo ivje kakor čipkasti prtički, je končno zadihalo lepše življenje.
Že v adventu so se začeli oglašati pernati jetniki po kletkah v žebljarskih
stanovanjih in so vzbujali veselo upanje na pomlad in lepše drü. In ko je pomlad
končno prišla, so bili ozelenele trate in gozdovi spet polni otrok, mladine in
starejših ljudi vse od sv. Gregorja do nedelje okrog sv. Lenarta (6. novembra);
takrat so se poslovili od gozda s tem, da so nabrali mah za jaslice. V gozdovih so
nabirah tudi suhljad vse do vrha Kroparske gore, hodih na izlete, po borovnice,
gobe, iskah ptičja gnezda in loviti ptiče.

Najljubši šport, ki so ga gojili zebljarji, je bil brez dvoma lov na ptiče, ki je
bil tem bolj vabljiv in mikaven, ker je bil prepovedan. V prenekaterem stanovanju
žebljarjev ni bilo najpotrebnejše opreme, o udobju ni bilo najmanjšega sledu,
zelo redka pa so bila brez vsaj ene ptičje kletke s pevcem, ki se je ujel na limanice
v domačih logih ali pa je bil že nekaj dni po rojstvu vzet s celo družino iz gnezda
in mu je namesto krilatih staršev dajala hrano črna in žuljava žebljarjeva roka.
Bolj kot zase je žebljar skrbel zanje. Na limanice ujete ptiče v poznih jesenskih
mesecih so takoj nastanili po stanovanjih, gnezda pa so navadno vzredili kar v
vigenjcih. Ptič v kletki je dobil svoj obrok hrane vsako jutro; obenem mu je žebljar
zamenjal vodo, se prepričal o njegovem zdravju ter poskrbel za njegove ostale
dnevne potrebe. Ptičje gnezdo pa je moral imeti v neposredni bližini svojega
delovnega mesta, kajti nebogljeni mladiči so neprestano odpirali lačne kljune, in

362

Kroparski ptičarji

jih je moral žebljar pitati. Ko so ptiči lahko sami leteli, so jih nastanili v kletke
skupaj z ostalo družino. Mladoshiiki so začeli dobivati končno podobo - svojo
suknjico. SledUo je zanimivo ugibanje spola. Od tega je büo odvisno, ali bo ptič
pel ali ne. V mnogih primerih je büa to skoraj nerešljiva uganka. Rekli so, da
pojo samo samci. Ugibanje na oko in vedenje ptičev, zlasti pri nekaterih vrstah,
ko niso zunanji znaki dovolj očitiii, je žebljarja dostikrat varalo in je pozneje
zaman pričakoval, kdaj se bo ptič oglasu s svojim žgolenjem. To se je dokončno
pokazalo šele v adventu, ob sončnem preobratu, ko so se v dnevüi najdaljših
noči in najhujše zime začeti po kletkah oglašati kot daljno oznanilo pomladi. Ni
bilo v vsakem vzrejenem gnezdu pevca, biti so zelo redki, in žebljar se je večkrat
obrisal pod nosom za ves trud in pričakovanje. Kljub temu je priljubljeno
družinico hrami še do pomladi, ko jo je ob prvem zelenju odnesel daleč v gozd.
Ptiči pa so se prijazne roke zelo navaditi. Pripovedujejo, da je marsikdo, ko se je
vrnil, dobü ptiče spet doma, pa čeprav jih je nesel v prostost tudi uro daleč.

Za vzrejo so iskali gnezda po Jelovici, okrog Vodic, Mošenjske planine in v
Dolgi njivi za Jamniško goro. Gorske ptiče so imeli za imenitnejše in boljše pevce.
Iskati so gnezda šprahovcev, taščic, kalinov, kosov... Ptiče so vzrejati za razvedrUo,
vesetili so se njihovega razvoja in rasti in biti nadvse ponosni, če so mogti pokazati
veselega in živahnega pevca. Dobre pevce so nekateri - kakor Prešernov orglar -
učili svojih melodij. Tako je žebljar Morava imel šprahovca, ki je znal zapeti
cesarsko himno Bog ohrani, Bog obvari. Tudi mesar Martin Hafner je imel kosa,
ki je zapel dve vrstici pesmi Regiment po cesti gre. Tako izučene pevce so lahko
drago prodali.

Gnezda pa so büa tudi zaščitena. Lastnik ribolova Adolf pl. Kappus je
plačal za gnezdo povodnega kosa eno krono. Ker so mu uničevali ribji zarod, je
te ptiče preganjal.

Glede prehranjevanja so imeti s ptiči kar precej težav. Zelo redko so žebljarji
jedti meso, toda kadar so ga imeli, so si ga pritrgali od ust za ptiče. Drobno so ga
razrezati in jim ga dati. Hraniti so jih tudi z žganci, ki so jih imeli sami navadno
za zajtrk; ati pa so jih skuhali le zanje. Poskrbeli so Uidi za priboljške. Skuhati so
jim kunje jajce, ga drobno zrezati in zmešati s prav tako drobno zrezanim rmanom.
Včasui pa so šli celo po mravljinčna jajca na Jelovico. Iskati so razne žuželke.
Luka Šolar jüi je celo gojü. V lesenem zaboju, ki ga je imel kar pod posteljo, se je
redila med koruzno moko, cunjami in kostini zalega rumertih črvov. Vsako jutro
ob zajtiku (od 8. do 9. ure) je šel iz vigenjca domov, odkrü zaboj, odgmil cunje,
odbral nekaj črvov in jüi vrgel v ptičjo kletko. Ptiči so jih slashio in hitio pojedti.

Prelestna pomlad s svojim mladim in žametnim zelenjem se je žal kaj hitro
postarala. Mesec maj, čas gnezdenja, je miml. Ljubezenski domovi pernatih
parčkov so oddali prvi zarod. Že nekaj tednov za tem, ko so nekateri rodovi
začeti skrbeti za drugi zarod, so pričeti ponehavati glasovi ptičev pevcev. Jutranji
gozdni koncerti ptičjui zborov, ki so tako veličastiii v majskih jutiih, so kasneje
vedno tišji. Nič več skupne, nazadnje je slišati le še posamezne melodije. Ko

363

Jože Eržen

364

zraste še drugi rod, iz gozda brez slovesa izgine prijazni ku-ku. V avgustu ležeta
na gozd trudnost in zaspanost, postaja temnejši, kakor da je zasanjan v minljivost
lepote in veselih ur. Opojni vonj ciklam je le še kakor poljub ob slovesu. Po
malem šmarnu nastopi čas selitve ptic, obenem pa tudi čas lova ptičev na hmanice,
ki traja pozno v jesen.

Na lov so se ptičarji dolgo pripravljali. Že od prejšnih let so hranili v vodo
namočene limanice, zavite v usnjenih tulcih. "Lim", lepilo, so skuhah kar za
nekaj let naprej. Nabirali so plodove bele omele, "zaspanca", ki raste v grmičih
v težko dostopnih višinah hrastovih debel. Svoj čas so grmiči bele omele menda
rasli tudi po starih jablanah. Iskah so jih po domačih in oddaljenih gozdovih.
Jernačev Nace ga je nosil celo iz Semiča v Beli krajini. Zelene, kakor grozd debele
jagode so kuhah po več ur tako, do so se razkuhale in so iz njih padle pečke.
Kuhana gmota se je počasi zgostila v lepljivo kepo svetlo zelene barve. Težko
pridobljena kepa "lima" je za vsakega pravega ptičarja pomenila neprecenljiv
zaklad, ki ga je ljubosumno skrival in hranil po več let. Z njim je obnavljal lepljivost
in moč starih limanic in delal tudi nove. Zanje je nabral vrbovega šibja in ga
premazal z limom. Ker vsi ptičarji niso znali kuhati lima in ga tudi vsi niso
mogli nabirati, so bile limanice dragocenost, na katero je prežalo mnogo misli in
oči. Vse prerado se je zgodilo, da je lim med letom izginil. Žebljar, ki ni pričakoval,
da bi mu ga kdo ukradel, je bil v času lova v težavah, saj ni mogel v kratkem
času pripraviti drugega.

Po loviščih okrog Krope so najpogosteje lovili cajzlce in štinglce. Slednji so
redko prileteh do lovišč, ker so se zadrževali v dolini Save. Tam so imeli več
hrane. Ptiči, ki so jih ulovili na limanice, so prebivali v višjih predelih, mrzla
jesenska jutra pa so jih pregnala v dolino. Poleg limanic je lovec - ptičar moral
imeti tudi vabljenca. Čim boljši pevec je bil vabljenec, večje je bilo upanje na
dober ulov. Vabljenca je ptičar ponavadi ujel že prejšnjo jesen. Skrbno ga je negoval
in čuval za bodoči lov. Tudi vabljenci so povzročati zavist in ljubosumnost in
zavistneži so stalno iskati priložnosti, da so ob ugodnem trenutku doma, med
potjo na lov ali na lovu samem ptiča izpustili.

Kakor vsak lov je tudi lov na ptiče vzbujal strast in opajal z lepoto jesenskih
juter. Ko so na nebu pričele bledeti zvezde, so ptičarji že vstajali in vzeli vse
pripravljeno za lov; limanice, kletko z vabljencem in še eno zelo majhno kletko
za ujete ptiče. Tej kletki so rekh "dobra majnga", ker niso vnaprej vedeli, če bo
kaj uspeha. Eden ali drugi je stisnil v malho stekleničko žganja. Vabljenca v
kletki so ogrnili z ruto ali kosom blaga, da se po poti ni oglašal. Vstajati so
zgodaj zato, da bi si zagotovili boljša mesta za nastanitev, kajti na enem lovišču
je nastavljalo po več ptičarjev. Za dobra mesta se je večkrat vnel razburljiv spor,
ki se je nemalokrat končal tudi s pretepom, med katerim so frčale kletke z vabljenci
vse naokrog. Le-ti so izkoristili priložnost in ušli. Ptičarji, ki so prišti zadnji, so
se morati zadovoljiti s slabšimi mesti.

Sicer pa ptičarji nikdar niso biti prepričani, kam bodo ptiči prileteti. Precej

Kroparski ptičarji

je bilo odvisno od vabljenca pa tudi od naključja, ker se je jata vrgla izpod neba
kot blisk in so ptiči sedli na različna mesta. V tla so zasadili do tri metre dolge
prekle in nanje zataknili limanice. Kletke so postavili ob prekle, sami pa so se
skrili. Medtem se je že dodobra zdanilo. Kakor en sam mogočen plamen so v
jutranjem soncu zagoreli jelovški jesenski gozdovi. Še malo in sončna svetloba je
oblila tudi lovišča. Ptičarji in vabljenci so se vzradostili. Pričakovanje se je
stopnjevalo. Ptič v kletki je pričel prepevati. Ptičarju je srce začelo burno utripati.
Ko je vabljenec začutil jato, je postal nemiren. Začel se je spreletavati po kletki in
njegovo petje je bilo vse bolj glasno. Jata ptičev je priletela in posedla po drevju
in grmovju; nekateri na postavljene drogove, manj previdni pa so padli na
limanice in z njimi vred na tla. To je bil najrazburljivejši trenutek lova. Ptičarji so
planili iz svojih skrivaUšč, zavishio pogledaU po sosedovih uspehih, pobrali ujete
ptiče, jih plašne in tiepetajoče rešili timanic in jih nastanili v kletki "dobra majnga".

Včasih so lovci čakali vse jutro in dopoldne zastonj. Ptiči niso prüeteti.
Drugič je prišla jata stotih ptičev hitro in nenadoma kakor oblak, včasih pa samo
v malih skupinah po nekaj parov, lahko pa tudi ves dan ni bilo nobenega ptiča.
Zgodilo pa se je tudi, da je ptičar v enem samem dnevu ujel do dvajset ptičev. Te
so potem nesti domov in jih skrbno razdelili.

Ptičji lov se je ponavadi začel v zgodnji jeseni, ko so se pokazati prvi rumeni
listi, in je trajal vse do novembra; seveda če je bila jesen lepa. Ptiči, ujeti v poznih
jesenskih dnevih, ko so bila polja že pokrita s slano, ponavadi v ujetništvu niso
dolgo živeli. Že prve dni so postali razmršeni - ptičarji so rekli, da so "koš" - in
kmalu so obležati v kletki pod koritcem. Ker je ptičar vanj nasipal hrano, se je
potem ptič v zadnjem boju zatekel podenj.

Če so se ptičarji vračati z lova prazrü, so hoditi hitro, ker so bih izpostavljeni
zbadljivkam in zasmehljivim pogledom, nasprotno pa jim je uspešen lov vzbujal
ponos in samozadovoljstvo. Večkrat se je tudi zgodilo, da je kdo prišel z lova
brez vabljenca, ker so mu ga izpustiti ali pa mu je ušel. Kroparji so imeli velik
krog lovišč po jelovških gozdovih. Znana lovna mesta so bUa v Cutovem in
Farovškem lazu, na Vodicah in Mošenjski plartirti, Barigti, Na pečeh, ob robovih
gozda in nekdaj tudi na Brezovici.

Ko je pritisnil mraz in je z drevja in grmovja odpadlo listje, so se jate ptičev
porazgubüe. Zmanjkalo je hrane in ptiči so se seliti. Ptičarji so morali prenehati
z lovom, ker so imeli vedno manj uspehov in v mrazu tudi niso dolgo zdržali.
Okrog sv. Lenarta so z lovom popolnoma prenehali. Ko je ponavadi že v
novembru zapadel sneg, je prisilil ptiče, da so prišli z gora v bližino hiš, saj v
zasneženih gozdovih niso dobih hrane. Žebljarjeva okna na zadnji strani hiš ob
bregovih, kjer je bilo več miru, so stalno oblegati vsakovrstni ptiči. Večkrat so se
pojaviti nenavadni, ki jih v dolini niso videli. Na okna so jim nasipali hrane in jih
potem opazovali iz toplih izb. Dajali so jim, kar so le mogli; drobtine, žgance,
proso, konopljo, košček loja, semena in še kaj je prišlo na jedilni list priljubljenih
gostov. Zaupanje ptičev je raslo, vedno manj so bili boječi. V trdi zimi, mrzlih in

365

Jože Eržen

brezsončnih dneh je pomenilo to prijateljstvo žebljarjem košček pomladi, ki bo
kmalu prišla. Veliko pa je bilo tudi takih, ki so stisko in zaupljivost ptičev izrabljali
in jim nastavljali pasti ter jih lovih. Imeli so lesene ali železne kletke in ko je ptič
skočil vanjo, se je sprožila vzmet in vratca so se zaprla. Spet drugi so loviti v
precepe in zanke. S precepom - nekakšnimi kleščami - so lovili tako, da so jih
pomaknih skozi okno do mesta, kjer je bila posuta hrana, in v ugodnem trenutku
z vrvico klešče zaprh. Seveda ptičev niso lovili zato, da bi jih morili, ampak jih je
speljal užitek lova - prevarati žival. Nastanili so jih v kletke ali pa so jih imeh kar
prosto v izbah do spomladi in so se saim hranili ob skledi gostitelja. V nekaterih
izbah je büo vse živo ptičev.

Zebljarjevo stanovanje je bilo skromno, vendar pa so bUe stene tako rekoč
prekrite s ptiči. Tako so imeli košček narave kar doma. Skrb za ptiče jüi je
obvezovala in jim izpolnjevala kar dobršen del življenja. Z njimi so se pogovarjali
v pesmi in besedi. V neštetih pesmih so izražena najnežnejša čustva. Pesmi, kot
so Zapoj mi ptičica glasno. Ena ptička priletela. Spomladi vse se veseli. Prišla bo
pomlad. So tičice zbrane. Lepo je na svet'. Ena tička mi poje. Mrzel veter tebe
žene, so ponarodele. Seveda pa ti mali prebivalci niso lepšali življenja le
kroparskim kovačem, občudovati so jüi tudi drugi in jim skozi trdo zimo pomagati
preživeti. V zameno pa so jim živali potešue potrebe po lepem, zanimivem,
kulturnem in jim nadomeščale to, kar današnjemu človeku pomeni radio. Menda
so Kroparji krstih prvi radijski aparat kar za "folovž".

Najrajši so loviti kose, ščinkovce, šmarnice ali taščice, dimplne ali kaline,
drozge, šprahovce, sinice, kobüarje, vodne hi modre kose, streščke, srakoperje,
pastirice, fliske ah vodomce, cajzlce, štinglce, kraničaste kose (imeli so beh venec
pod vratom), škorce, škrjančke, prepelice in več vrst šoj. Nekatere so lovili zaradi
petja, druge zaradi lepote.

Med starimi Kroparji so büi najbolj znani ptičarji Jost, Pecirk, Irga, Morava,
Vajš, Rajgelj, Padarjev Pepe. Zadnji je bü po ustnem izročilu mornar hi zelo močan
mož. Menda je samo on jedel ptiče. Mlajši pa so biti: Jernačev Nace, Toncov
Cene, Polčov Andrej, Kolezov Luka, Smukarjev France. Ob njih so lovüi tudi
drugi, vendar so bili le-ti nekakšni poklicni ptičarji. Veselje do lova na ptiče jih ni
minüo vse življenje in so ob skrbi za delo in družino ves prosti čas porabili zanje.
O starem Irgu so krožile govorice, da je bil tako predan ptičarski strasti, da je
dobu privide in se mu je začelo blesti. Videl je skrivnostnega ptiča, ki ga je vodil
za seboj, da je letal za njim po pokopališču in zgornjem delu Krope. Ljudje so
vraževerno sklepali, da je obseden, ker se je preveč pečal s ptiči in je v podobi
ptiča videl samega sebe kot vraga. ... ;

Veselje do lova na ptiče ni čisto pojenjalo niti danes. Pravüi ptičarjev, ki bi
gojüi gnezda, sicer ni več, tovrstni lov na ptice je izumrl. Nekaj fantov in mož pa
vseeno poskuša oživljati staro navado. Tako vsako leto preživimo nekaj lepüi,
užitkov polnih ur v poslavljajoči se lepoti jesenske narave, ki je najzvestejša in
najboljša prijateljica ter učiteljica človeka. Znana je tudi ptičarska anekdota iz

366

Kroparski ptičarji

Kamne Gorice. Pred nekaj leti je ptičar postavil limanice kar na njivo. Ne na
svojo. Ko pa je lastnica prišla po solato, jo je ozmerjal, zakaj hodi na njivo prav
takrat, ko on lovi pdče.

BESEDA O AVTORJU

Tože Eržen je vodič v Kovaškem muzeju
v Kropi.

ABOUT THE AUTHOR

Tože Eržen, guide in ihe Kropa Museum.

SUMMARY

THE BIRD-CATCHERS OF KROPA

The nail-makers of Kropa were enthusiastic nature-lovers. For everything
they had to miss during their hard work in the dark smithies and because of
their poverty they tried to find compensation in nature. One of their festivals - St
Gregory's on March 11* - hailed the arrival of spring. On the eve of the festival
they threw "tights" into the water, a custom which has been preserved by children
who nowadays set tittle (paper, wooden) boats with hghts on the water to float.
In the morning of St Gregory's the people of Kropa went to the "bird wedding"
near Borst; here the children played and the adults discussed the arrival of spring
over a glass of brandy.

The naü-makers' favourite sport was imdoubtedly bird catching, not in the
least because it was forbidden. They caught blackbirds, thrushes, buU-finches,
orioles, white wagtaüs, quails, finches, redstarts, starlings, larks, jays, robins and
other songbirds. Accessories used to catch them were hme-wigs, various haps or
an already domesticated songbird as decoy. Lime-twigs were made of the seeds of
white mistletoe. The best time to catch birds were early autumn mornings when
migrating birds were on their way south and the season lasted until November.
The catchers knew where to wait for the birds and because several of them set out
lime-twigs in the same "hunttiig-groimds" disputes and even brawling were not
imcommon. Bird catching required extensive knowledge of the habits of individual
species and a great deal of patience. The catchers took yoimg bhds from the nests
and raised them at home. They even took the bird-cages with them to the forges in
order to feed the bhds several times a day. The most exciting period of the breeding
process was Advent when it became clear whether a bhd was a songbhd or a
female. It was then tiiat tiie featiiered prisoners sang in Üiek cages for tire fhst time
(or ctid not). The birds were fed left-overs of meals -dumpting pieces and meat - but
also ant eggs, yarrow, various insects and some people even bred worms for them.

367

Jože Eržen

The bird-catchers operated in the forests of Jelovica, around Vodice,
Mošenjska planina, and Dolga njiva beyond Jamniška mountain. They were very
proud of their songbirds and taught them various tunes. Butcher Martin Hafner
had a blackbird who could sing two lines of the folk song "Regiment po cesti gre"
("Here comes tfie regiment"), and nail-maker Morava's songbird could sing the
(Austro-Hungarian) "Emperor's Hymn". In the past some people from Kropa
were known to be practically professional bird catchers who also sold birds, and
many people used to engage in bird catching. Bird catching is still very much in
favour nowadays, but there has not been a real bhd catcher who would raise
whole nests for several decades.

RESUME

LES OISELEURS DE KROPA

Les cloutiers de Kropa étaient de grands amis de la nature. Ils recherchaient
dans la nature ce qui leur manquait pendant leur travail dans l'obscurité des
forges et dans la misère de tous les jours. Une de leur fête, la St. Grégoire, le 11
mars, célébrait l'arrivée du printemps. A la veille de cette fête, les cloutiers jetaient
la "lumière" dans l'eau. Aujourd'hui, les enfants perpétuent cette tradition en
faisant glisser des petits bateaux. Le matin de la St. Grégoire, les gens aUaient au
mariage des oiseaux au-dessous de Boršt. Les enfants jouaient, les adultes
bavardaient en buvant de l'eau de vie et se réjouissaient de l'arrivée du printemps.

Le sport préféré des cloutiers était sans aucim doute la chasse aux oiseaux,
d'autant plus tentante qu'elle était interdite. Ils chassaient les merles (d'eau, bleus,
...), les pinsons, les rouges-gorges, les bouvreuils, les grives, les mésanges, les
loriots, les pies-grièches, les hochequeues, les étoumeaux, les alouettes, les cailles,
toutes sortes de geais et autres oiseaux chanteurs. Pour la chasse, ils utilisaient
des gluaux, des pièges, des étaux, des tenailles etc. et un oiseau chanteur
apprivoisé qui servait d'appât. Les gluaux étaient faits de graines de gui. La
meilleure période pour chasser les oiseaux était en automne, tôt le matin, quand
les oiseaux migrateurs partaient vers le sud. Elle se terminait en novembre. Les
oiseleurs connaissaient de bons endroits pour attendre les oiseaux. Or, il arrivait
souvent que plusieurs oiseleurs tendent leurs gluaux au même endroit ce qui se
terminait en conflit ouvert ou même en bagarre. La chasse aux oiseaux exigeait
une grande connaissance des habitudes de chaque espèce de volatiles et surtout
beaucoup de patience. Au printemps, les oiseleurs capturaient des oisillons dans
leurs nids pour les élever chez eux. Us les mettaient dans des cages qu'Us gardaient
avec eux dans les forges de façon à pouvoir leur donner à manger plusieurs fois
dans la journée.

368

Kroparski ptičarji

La période de l'élevage la plus exaltante était le moment, où, autour de
l'avent, l'oiseau commençait à montrer des talents chanteurs. C'est à cette époque
que les oiseaux tenus en cage chantaient pour la première fois. Les oiseleurs
nourrissaient les oiseaux avec les restes de leurs repas - de la pâte de farine ou de
la viande, ils ramassaient pour eux des oeufs de fourmis, d'achillée, toutes sortes
d'insectes. Ils élevaient même des vers.

Les cloutiers ciselaient à Jelovica, autour de Vodice et deMošenjska planina,
à Dolga njiva derrière Jamniška gora. Ils étaient très fiers de leurs chanteurs. Ils
leur apprenaient à chanter des airs variés: Martin Hafner, boucher de profession,
avait un merle qui savait chanter deux lignes de la chanson populaire "Regiment
po cesti gre" et le pinçon du cloutier de Morave l'hymne impérial "Bog ohrani.
Bog obvari". Parmi les vieux habitants de Kropa certains étaient connus comme
des professionnels, qui chassaient et vendaient des oiseaux. Toutefois, beaucoup
d'autres personnes chassaient les oiseaux. Aujourd'hui encore, le plaisir de la
chasse aux oiseaux n'a pas diminué. Cependant, les vrais oiseleurs qui élevaient
des nids n'existent plus depuis plusieurs décennies.

369

370

ETNO MUZEJSKE STRANI
MUSEUM NEWS

MUZEJI

MUSEUMS

RAZSTAVE, DELAVNICE

EXHIBITIONS, WORKSHOPS

NOVE PRIDOBITVE

NEW ACQUISITIONS

POROČILA

REPORTS

NET

NET

OBVESTILA

CURRENT INFORMATION

JUBILEJI

ANNIVERSARIES

IN MEMORIAM

IN MEMORIAM

371

372

MUZEJI
MUSEUMS

PROJEKT PRIPRAVE STALNE MUZEJSKE
RAZSTAVE V RIBNICI
Grad, Marof, Miklova hiša

Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

IZVLEČEK

V besedilu Projekt priprave stalne
muzejske razstave v Ribnici, kraju petdeset
kilometrov jugovzhodno od Ljubljane, avtorice
Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta
Mikuž in Mojca Turk tekstualno in slikovno
predstavljajo projekt, ki je prav v tem času
(oktober 1997) že v prvi fazi realizacije. Kraj
s tako pestro zgodovino, etnologijo in kultur-
nimi spomeniki bo v bližnji prihodnosti dobil
zaokrožen pregled tega nacionalnega bogastva
z novo razstavo, novo zaposlenim strokovnim
kadrom ter renoviranimi prostori v sklopu že
delujočega Kulturnega centra Miklova hiša.

ABSTRACT

In the article "The project for a perma-
nent museum exhibition in Ribnica" - Ribnica
is a town some fifty kilometres from Ljubljarm -
the authors Taja Cepič, Dragica Trobec Zad-
nik, Marjeta Mikuž and Mojca Turk present
their project with texts and pictorial material.
The project is (October 1997) in its first phase
of realisation. The town with its rich history,
ethnological heritage and cultural monuments
will in the near future thus obtain a complete
survey of its national treasures in the form
of a new exhibition, new professional staff
and renovated premises within the already
operating cultural centre, called the "Miklova
House".

373

Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

KRATEK POVZETEK DOSEŽKOV
IN PREMIKOV NA PODROČJU KULTURE
V RIBNICI V LETIH OD 1986 DO 1996
in izhodišča za nadaljnje delo muzejske
predstavitve zgodovine Ribnice

Deset let je minilo od tedaj, ko je skupina strokovnjakov s področij
arhitekture, zgodovine, etnologije in umetnostne zgodovine iz Ljubljane, Museum
vivum, na pobudo ribniških kulturnih zanesenjakov in po naročilu takratnih
občinskih mož pripravila elaborat z naslovom Kulturni in turistični center Ribnica.
Projekt je plod skoraj dveletnega sodelovanja zunanjih sodelavcev in domačinov.
Delovna srečanja, pogovori o dotedanjih oblikah kulturnih dejavnosti v Ribnici,
nadaljnji usodi knjižnice, ribniški zgodovini in predstavitvi tukajšnjih tradicio-
nalnih domačih obrti, muzeju in njegovem razvoju in usheznejši turistični ponud-
bi so prinesti vrsto novih izzivov pa tudi spodbud za pogumnejše načrtovanje
kulturnega dogajanja v Ribnici.

Glavnina ribniškega kulturnega programa naj bi potekala v prenovljeni
Miklovi hiši, ki zaradi odhčne lokacije v samem središču mesta ponuja lepe
možnosti za vsakdanji stik prebivalstva z njeno širšo kultumo ponudbo, seveda
ob že obstoječih muzejskih prostorih v grajskem kompleksu.

Strokovni sodelavci iz Ljubljane, začasno združeni v skupino Museum
vivum (Marjan Loboda, Dejan Bleiweis, dr. Janez Bogataj, Irena Keršič, Jasna
Horvat, Matija Žargi in Dragica Trobec Zadnik), so v projektu osrednjo pozornost
namenili vprašanju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine, še zlasti pa
oživitvi in posodobitvi ribniškega muzeja ter njegovemu vključevanju v vsakdanje
življenje domačtiiov.

V okviru novega koncepta muzejske dejavnosti so načrtovah tudi stalno
muzejsko razstavo o ribniški zgodovini, na kateri naj bi se obiskovalec ob pomoči
najsodobnejše muzejske govorice seznanil prek suhe robe s celotno zgodovino
ribniške doline v posameznih časovnih obdobjih.

Spremljajoče dejavnosti - delavnice, privlačni pedagoški programi in široka
ponudba kopij unikatinih ribniških izdelkov - naj bi pomembno poživile kultiamo
in turistično ponudbo ter pritegnile domačine k dejavnemu sodelovanju pri
odkrivanju in popularizaciji svojega kraja.

Takratno ribniško vodstvo, velika zagnanost kulturnega organizatorja
Staneta Kljuna in drugih domačinov, izvrstno sodelovanje članov skupine
Museum vivum in pripravljenost ribniškega gospodarstva na zahtevno finančno
sodelovanje so obroditi rezultate, ki so pomembno prispevati k družbeni in
kultumi obnovi Ribnice:

- Miklova hiša je po končani prenovi (v letu 1991) postala kultumi hram in

374

Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša
S tem središče kulturnega in družabnega dogajanja v Ribnici.

- Sodobno urejena knjižnica (preseljena iz poslopja nekdanje JLA) v novem
okolju uspešno uresničuje svoje temeljno poslanstvo in se s spremljajočimi
dejavnostmi vse bolj utrjuje kot matica kulturega življenja.

- V Miklovi hiši je našla svoje prostore Miklova (nekdaj Petkova) galerija,
ki se s svojim kakovostnim razstavnim programom in spremljajočimi katalogi
navezuje na tradicijo nekdanjih ribniških likovnih kolonij in seznanja obiskovalce
z najnovejšimi likovnimi snovanji sodobnih avtorjev, občasno pa so na ogled
tudi gostujoči izbori s preglednih razstav starejših slovenskih hkovruh umehdkov.

Posebej izstopa razstava Umetnine iz cerkva Ribniške župnije (20. avgusta
1993), ki je bila tako zaradi obravnavane teme kot tudi zaradi izjemne strokovne
predstavitve deležna velikega zanimanja domačinov in drugih obiskovalcev.

Bogata hkovna zbirka, ki jo je Ribnica pridobila z nakupom v preteklih
letih (več kot 300 umetniških del!), še zlasti po letu 1987, odkar likovno dejavnost
strokovno usmerja dr. Jure Mikuž, kar kliče k stalni javni predstavitvi.

- V Miklovi hiši je dobil delovne prostore tudi Muzej Ribnica. Mojca Šifrer,
diplomirana etnologinja iz Ljubljane, štipendistka občine Ribnica, je leta 1990
postala prva strokovno usposobljena kustodinja ribniškega muzeja. Med skoraj
petletnim službovanjem je opravila temeljna muzejska dela; dopolnjevala je
muzejsko dokumentacijo m še naprej zbirala predmete iz ribniškega vsakdanjika.

- Miklova hiša je leta 1991 postala javni zavod (v okviru katerega delujejo
knjižnica, muzej in galerija), njen ustanovitelj in tudi njen edini finanser je Občina
Ribnica.

- Med pomembne dogodke v letu 1995 sodi odločitev družine Arko, da se
kot nekdanji lastiiik Miklove hiše odpove denacionalizacijskemu postopku glede
hiše in tako stavba ostaja občinska last. To donatorstvo velja kot svetel zgled v
slovenskem kulturnem prostoru. Medtem ko mnoge kulturne ustanove v Sloveniji
zavoljo denacionalizacije izgubljajo svoje prostore, ostaja Miklova hiša v Ribnici v
celoti zavezana kulturnemu programu. Zaradi tega izjemnega dogodka je tedanji
slovenski minister za kulturo Sergij Pelhan izrazil Ribničanom posebno čast, ko se je
10. februarja 1996 udeležil slovesnega odkritja spominske plošče donatorski družini.

- Na posvetovanju o trženju v kulturi na Brdu pri Kranju (spomladi 1995)
so Miklovo hišo uporabili kot študijski primer njenega nadaljnjega razvoja m
delovanja.

- Ustanovitev Kluba prijateljev Miklove hiše (ob kulturnem prazniku 8.
februarja 1995) je prinesla nove možnosti za kar najbolj neposredne oblike
sodelovanja vseh tistih, ki želijo sooblikovati kulturni program v Ribnici. Ob
vrsti najraztičnejših možnosti kulturne ponudbe (obisk knjižnice, razstav,
muzejskih zbirk, koncertov, predavanj, izobraževanja ...) je mogoče v okviru
Kluba prijateljev doseči novo kvahteto - pristen stik vseh tistih, ki lahko prentikajo
že sprejete programe in snujejo ter uresničujejo nove.

375

Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

- Nove pobude za oživitev ribniške muzejske dejavnosti je oktobra 1995
prinesel projekt mag. Marjete Mikuž, višje kustodinje Slovenskega etnografskega
muzeja: Idejni načrt za stalno postavitev muzejske zbirke v gradu Ribnica (1995
- 2001). Projekt je nastal na podlagi pogovorov v okviru srečanj Kluba prijateljev
Miklove hiše in ob strokovnem sodelovanju kustodinj Mestnega muzeja Ljubljane
Taje Čepic in Dragice Trobec Zadnik ter arh. Mojce Turk.

V okviru prve faze tega projekta naj bi v ribniškem grajskem stolpu na
podlagi ohranjenih zgodovinskih virov predstaviti čas čarovništva v Ribnici,
kustodinji Mestnega muzeja Ljubljane pa naj bi pripravili spremljajočo
multivizijsko predstavitev zgodovine Ribnice.

- Leta 1995 je Občina Ribnica sprejela sklep o prenovi ribniškega gradu in
odločitev o tem, da se prostori blagovnih rezerv na Marofu v prihodnosti namenijo
kulturni dejavnosti.

- Januarja 1996 je Javrti zavod Miklova hiša sklical ustanovno sejo Odbora
za prenovo muzeja in postavitev stalne likovne zbirke. Stiokovnjaki raztičnih
področij kulturnih dejavnosti (zvečine so doslej že sodelovali pri posameznih
ribniških projektih) so prispevah svoja razmišljanja in predloge o programski
namembnosti novo pridobljenih prostorov, ki naj bi jih vsebinsko povezati z
obstoječimi prostori, namenjenimi kulturni dejavnosti. Sprejet je bU dogovor, naj
bi na podlagi izčrpne razprave in ogleda prostorov vsak posebej pripravil temeljna
izhodišča oz. programska jedra za predstavitev ribniške zgodovine skozi čas in
se potem dogovoriti o nadaljnjem poteku dela.

- Po večkratnih srečanjih v Ribnici in Ljubljani, delovnih pogovorih s
predstavniki ribniškega kulturnega življenja in po prvih pogovorih s potomci
ribniške družine Rudež je delovna skupina v sestavi: mag. Marjeta Mikuž, um.
zgodovinarka, višja kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju, prof. Taja
Čepic, prof. zgodovine in sociologije, višja kustodinja v Mestnem muzeju
Ljubljana, Dragica Trobec Zadnik, um. zgodovinarka, kustodinja v Mestnem
muzeju Ljubljana, in dipl. arh. Mojca Turk pripravila gradivo za nadaljnjo
obravnavo na ravni občinskih organov.

- Delovna skupina je pri pripravi svojega projekta o muzeološki predstavitvi
zgodovine Ribnice v okviru prenovljenega ribniškega gradu in Marofa upoštevala
predloge, pobude in statišča, sprejeta v dosedanjih pogovorih od januarja 1995
do maja 1996, in ob tem še posebej izoblikovala tele ugotovitve:

1. Elaborat Kultumi in turistični center Ribnica, ki ga je pripravila skupina
Museum vivum leta 1986, ostaja še naprej dobra podlaga za nadaljnje strokovno
delo na tem področju.

Kontinuiteto dela zagotovljajo stiokovnjaki, ki so že sodelovati pri snovanjih
načrtov o razvoju ribniškega muzeja, pri razmišljanjih o nadaljnji poti ribniškega
muzeja pa sodelujejo tudi nekateri muzealci in dmgi stiokovnjaki iz Ljubljane, ki
so se v slovenskem kulturnem prostom uspešno potidiU s svojim dosedanjim delom.

376

Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša

VSEBINSKA IZHODIŠČA
STALNE MUZEJSKE POSTAVITVE

Ponovno oživljena ideja o realizaciji celostne gradbene prenove in stahie
muzejske postavitve v Ribnici je prej omenjeni delovni skupini narekovala:
koncept muzealizacije pomembnih zgodovinskih dogodkov in obdobij Ribnice
in ribniške doline. Stalno muzejsko postavitev bo sestavljalo več sklenjenih
in celostno delujočih sklopov.

Glede na načrt gradbene prenove ribniškega gradu in Marofa je kvadratura,
namenjena muzejski dejavnosti, precej obsežna, vendar zaradi dveh ločenih
lokacij razbita, zato potrebuje izredno premišljeno vsebino, ki bo smiselno
povezovala in dopolnjevala Grad in Marof.

V prenovljenem Gradu in Marofu bodo stalno muzejsko postavitev
sestavljati tile vsebinski sklopi:
Grad: Ribnica skozi čas in multivizija

infrastruktura (trgovma, restavracija/kavama, sanitarije, fotografska

delavnica...)

Marof: stalna postavitev likovne zbirke (1. nadshopje)

577

3. Muzej Ribrùca ima že nekaj časa nezasedeno mesto kustosa, ki bi ga
veljalo v prihodnosti zapolniti s strokovnim kadrom Lz ribniške dotine. Opravljeno
delo na tem področju je bilo pravzaprav oranje ledtiie in je dobra podlaga za
nadaljevanje muzejskega dela.

Nekajletiii zastoj dela na področju snovanja muzejske dejavnosti je utrdil
mnoga že zapisana statišča in rešitve v luči nekaterih novih strokovnih spoznanj
in dogodkov. Izjemno dragocena pridobitev prostorov na Marofu in razmišljanja
o prenovi gradu sta novi priložnosti za nadaljevanje dela. Sodimo, da je ti-eba
pripraviti celosten program namembnosti prostorov, ki ga je moč uresničevati
postopoma, po posameznih fazah.

Idejni načrt za predstavitev zgodovine Ribnice, ki ga dajemo v razmislek
in pretres, prinaša nekatere nove poglede, zlasti kar zadeva muzeološko
predstavitev gradiva, in omogoča dejavno strokovno sodelovanje vseh tistih, ki
so pripravljeni raziskovati ribniško preteklost in želijo s svojim delom in znanjem
prispevati k podobi Ribnice skozi čas.

6. Delovna skupina ugotavlja, da je v tej fazi pogovorov potrebna odločitev
ribniške občine o nadaljnji realizaciji obravnavanega projekta. Finančno
vrednotenje projekta je v tesni povezavi z gradbeno prenovo Gradu m Marofa, v
tej zvezi se opiramo na mednarodni in slovenski cenik muzejskih postavitev, ki
navaja znesek 2.000 do 3.000 nemških mark na kvadratih meter.

Taja Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

Ogledni depo (1. nadstropje)

specialni zbirki suhe robe in lončarstva z ustreznimi delavnicami (pritličje)
multivizijska predstavitev zgodovine Ribnice (pritličje)

Miklova hiša: razstavišče za občasne razstave, namenjeno predvsem manjšim
občasnim razstavam, ki bodo rezultat načrtovanih raziskovanj Ribnice v
20. stoletju, in predstavitvi novih muzejskih pridobitev
Muzejski kompleks, ki bo v smiselnem krogu povezoval tri stavbe in vso

potrebno infrastrukhiro, bo zadostil potrebam po kulturnem življenju v Ribnici

tako Ribničanom in okoličanom, pa tudi privabil v ribniško dolino več

obiskovalcev iz ostalih koncev Slovenije in tujtiie.

STALNA POSTAVITEV IN MULTIVIZIJA
Temeljna izhodišča

Prva preučevanja zgodovine Ribnice in ribniške doline so pokazala, da je
zgodovina Ribnice v svoji kompleksnosti v resnici zbir zgodovinskih dogajanj v
slovenskih deželah skozi stoletja. Na območju Ribnice in ribniške doline se je
odigravala zgodovinska drama, katere akterji so bili člani najpomembnejših
plemiških družin na Slovenskem (celjski knezi, turjaška gospoda, Habsburžani
itn.), v katerih roke je prehajala ribniška posest s prebivalci vred. V Ribnici so
bih rojeni in živeli ali se ustaviti le za kratek čas pomembni slovenski možje (od
Trubarja, Gallusa, Prešema). Dogodki in procesi, ki so bistveno zaznamovali
slovensko preteklost in spremenili zgodovinski tok dogajanj (turški vpadi,
reformacija in protireformacija, kmečki upori, francoska okupacija, obe svetovni
vojni v 20. stoletju), so neposredno vplivali tudi na razvoj Ribnice in življenje
njenih prebivalcev. Izseljevanje, ki se je v slovenskih deželah začelo po letu 1848,
je v dmgi polovici 19. in v 20. stoletju gospodarsko ati potitično močno spremenilo
stiukturo prebivalstva v Ribnici in ribniški dolini. Pohtično življenje pred drugo
svetovno vojno in tragična razdeljenost prebivalstva med njo, emigracija in žrtve
v letu 1945 ter povojni razvoj Ribnice tvorijo skupaj s prejšnjimi obdobji tako
imenovan zgodovinski lok, na katerega smo oprti temeljna zgodovinska jedra
stalne muzejske postavitve.

Med študijem literature se je oblikovalo devet temeljnih točk (jeder), ki jih
sestavljajo dogodki, procesi ati določena obdobja, ponavadi v kombinaciji vseh
treh. Kot že omenjeno, teh devet temeljnih jeder ne zaznamuje samo enega
dogodka, pogosto gre za splet dogajanj v krajšem ali daljšem časovnem obdobju,
ki pojasni zgodovinsko dogajanje na raztičnih ravneh. Stalna muzejska postavitev
je v tesni povezanosti z multivizijsko predstavitvijo zgodovine Ribnice in ribniške
doline. Predmeti so uporabljeni v simboličnem pomenu.

Stalna muzejska postavitev je v svoji zasnovi edinstven primer med že
obstoječimi stalnimi postavitvami v slovenskih muzejih, saj se zaradi pomanjkanja
muzejskega gradiva ne opira na klasično kronološko načelo oziroma predstavitev

378

Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša

Marof Grad

Marof Grad

zbirk (posebej bosta predstavljeni zbirki suhorobarskih izdelkov in lončarstva),
ampak poskuša obiskovalcu z muzealizacijo zgodovinskih dogajanj približati
bistvene procese, ki so oblikovali zgodovino Ribnice in ribniške doline.

Prostorska danost v starem ribniškem gradu omogoča izjemno sozvočje
posameznih temeljnih jeder, ki primerjalno nadgrajujejo temeljno idejo muzejske
predstavitve posameznih dogodkov in z močno simbohko obiskovalcu omogočajo
globlji vpogled v obravnavane družbene, politične, gospodarske procese v
preteklosti in ponujajo tudi jasen odgovor na postavljena vprašanja (kje, kdaj,
kdo, kako, zakaj). Denimo plemstvo - kmečki živelj, veliki možje Ribnice -
izseljeništvo, druga svetovna vojna - zadnji čarovniški proces v Ribnici.

Multivizija in stalna muzejska postavitev, ki je v svojem konceptii zasnovana
izrazito scenografsko z močno poetiko (originati so redki ati jih ni mogoče dobiti,
zato se bo treba opirati na kopije), v svojem segmentu predstavljata tisti del
muzejske dejavnosti, ki ima nalogo podati temeljne informacije tako domačinom
kot tudi zimanjim obiskovalcem o zgodovini Ribnice in okoUce, ljudeh in njihovih
usodah, vpetih v kontekst poHtične, družbeno - gospodarske in socialne
zgodovine slovenskih dežel ter Evrope.

Statiia muzejska postavitev in multivizija imata v prvi vrsti nalogo razširiti
poznavanje zgodovine Ribnice in njene okolice ter vzbuditi zanimanje
obiskovalcev za ogled ostalih speciahiih muzejskih zbirk in razstav.

379

Taja Cepič, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

Zgodovinski prikaz Ribnice in ribniške doline smo oprli na dejstvo, da je v
ribniškem muzeju pridobljenih muzealij sorazmerno malo, predmeti, kijih hrani
muzej, so predvsem iz obdobja polpretekle zgodovine, vključeni sta tudi posebni
zbirki suhorobarskih in lončarskih izdelkov.

Pokazala se je potreba po evidenci ohranjenih predmetov iz Ribnice in
ribniške doline, ki jih hranijo slovenski muzeji in arhivi, kajti to bi omogočilo
izdelavo kopij za muzejsko postavitev.

Devet temeljnih prerezov (jeder) zgodovine Ribnice v stalni muzejski
postavitvi

1. Prvotni prebivalci ribniške doline

Bronast meč (hrani Narodni muzej), najden leta 1896 pri kopanju jarka pri
Žlebiču.

380

Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša
Pozna bronasta doba (D) /1300-700 pr. n. št./

Ugotovitve arheologov kažejo, da je bilo območje sedanje Slovenije v pozni
bronasti dobi gosteje naseljeno, čas označuje širše selitveno gibanje v Evropi in
socialna protislovja, ki so se izražala v splošni duhovni spremembi.

V takratiio družbo bronaste dobe je posegla samosvoja kultura, ki jo
arheologi imenujejo kultura žarnih grobišč. Ime je dobila po načinu pokopavanja
mrtvih. Prebivalci bronaste dobe so pokojnike pokopavah v gomilah, prebivalci
kulture žarnih grobišč pa so jih sežigah, umrHm pa dodajali razne pridatke. To
ljudstvo je gojilo kult, v katerem sta izstopala sonce in ogenj.

Arheologi ugotavljajo, da je bilo to etnično brezimno ljudstvo, ki se je
ukvarjalo s poljedelstvom, živinorejo in lovom.

Zgodba, katere nosilec je najdeni bronasti meč, bo nazorno predstavila tip
prebivalstva, njegov način življenja, verovanja itn., kar je mogoče ugotoviti iz
arheoloških najdb na tem območju, in obenem pokazala na kontinuirano poselitev
teh krajev skozi 3000 let.

Opomba: Ribniška dolina je "bela lisa" v arheološki pokritosti in
raziskovanjih, kar je po ugotovitvah dr. Marjana Slabela predvsem rezultat
skromne urbanistične preobrazbe mesta in okoliških krajev.

2. Prva omemba Ribnice in plemstvo

Iz leta 1220 je ohranjena prva hstina, ki omenja Ribnico (Rewenicz).

Ribnica z okohco je izjemna po prehajanju ozemelj iz posesti ene plenuške
rodbine v drugo, skozi zgodovino Ribnice lahko sledimo usodi zelo pomembnih
plenuških rodbin na Slovenskem (Turjačani, Žovneški, Ortenburžani, Lambergi itn.).

Muzejska predstavitev genealogije plemiških družtii, lastnic ribniškega
gospostva, bo vpela Ribrüco v šhši okvir dogajanj v slovenskih deželah in Evropi.

3. Vojne, lakote, črna smrt, turški vpadi

Tretje obdobje predstavlja prerez zgodovine ribniške doline v letih od 1339
do 1415.

V tem obdobju je prebivalstvo ribniške doline doživelo vse strahote, ki so
zaznamovale 14. in 15. stoletje, zdesetkale prebivalstvo in povzročile nepopisno
trpljenje. Leta 1339 so Kranjsko opustošile kobilice in s svojim prihodom
napovedale stoletje nesreč, ki jim ni hotelo biti konca. Leto dni pozneje je
Notranjsko in ribniško dolino opustošil hud poti-es, v desetletju od 1349 do 1359
pa je v slovenskih deželah m Evropi pustošila "črna smrt" - kuga. Leta 1415 so v
ribniško doltiio na poti skozi Ljubljano prvič pridrli Turki, ki so pomenili veliko
nevarnost vse do leta 1584 (kar sedemmdvajsetkrat so opleniti in požgah Ribnico).

Obdobje sklene jesen 1415, ko je hud požar imičil ribniški trg.

381]

Taia Čepic, Dragica Trobec Zadnik, Marjeta Mikuž

4. Ribničani začnejo krošnjariti

Po uboju zadnjega celjskega kneza Ulrika II. v Beogradu, ta je bil tudi lastnik
ribniškega gospostva, so leta 1457 njihovo premoženje podedovali Habsburžani.
Ribniški tržani so se prostovoljno podredili habsburški hiši.

Friderik 111. Habsburški je leta 1492 Ribničanom in Kočevarjem podelil
listino, s katero jim je bilo dovoljeno krošnjarjenje s suho robo po vsem cesarstvu.
Ribniška dohna je bila zaradi stalnih turških vpadov obubožana in zaradi bojazrü,
da se ljudje ne bi začeU izseljevati, jim je cesar, obenem tudi njihov fevdalni
gospod, podelil pravico do krošnjarjenja.

Z listino je cesar dovolil Ribničanom in Kočevarjem izvažati živino, platno
in "razne lesene predmete", kakršne sami izdelujejo, na Hrvaško in v druge
obmejne dežele.

Iz Valvasorjevega opisa lahko vidimo, da se je precej suhorobarskih izdelkov
omenjalo že takrat: leseni krožniki, lesene sklede, škafi, vedra, rešeta in razne
drobnarije.

Opomba: Cesar je podehl listino s pravico krošnjarjenja Ribničanom in
Kočevarjem v letu, ko je Kolumb odkril Ameriko, torej 1492.
Scena, ki se nanaša na začetke izdelovanja suhe robe v ribniški dolini, je
lahko tudi uvod v predstavitev posebne zbtike o suhorobarstvu in lončarstvu
in se lahko preseli v Marof.

5. Boj za staro pravdo

Osnova za peti sklop predstavitev je 25 urbarjev, ki jih hrani državni arhiv
in veljajo za enega najpopolnejših urbarskih zapisov na Slovenskem. Prvi sega v
leto 1573, zadnji v obdobje 1830 -1848, ko je bilo po marčni revoluciji odpravljeno
podložništvo.

Ta del muzejske predstavitve posvečamo kmečkemu prebivalstvu,
predstavitvi njegovega načina življenja, odvisnosti od plemiške gospode in cerkve,
s posebnim ozirom na obdobje kmečkih uporov in boja za "staro pravdo".

Posebno pozornost bomo lahko namenili nazornemu prikazu dajatev, ki so jih
morali podložrdki izročati tako zemljiškemu gospodu kot tudi cerkvi. Ti podatki so
zelo pričevalni, saj opisujejo vsakdanjo prehrano, kmečke pridelke, tigovino itn.

Opomba: Iz podatkov, ki jih ponujajo urbarji, in iz Valvasorja je mogoče črpati

recepte za gostinsko ponudbo restavracije, ki bo delovala v sklopu muzeja.

6. Zadnja čarovnica na grmadi

Kljub nesrečam, kijih pripisujemo pregovorno mračnemu srednjemu veku,
sta 16. in 17. stoletje v Evropi in tudi v slovenskih deželah prinesli ogenj grmad,
na katerih so množično sežigali nesrečne ženske in moške, ki jih je praznoverna

382

Projekt priprave stalne muzejske razstave v Ribnici / Grad, Marof, Miklova hiša

posvetna in duhovna oblast obtožila in po neopisljivem mučenju tudi obsodila
zaradi praznovemih domišljijskih konstruktov.

Ribnica je zanimiva zato, ker je na grmadi na trgu zgorela ena zadnjih
čarovnic na Slovenskem, in to celo v začetku prosvetljenega 18. stoletja (1701),
ko je bila na primer v Ljubljani ustanovljena Academia Operosorum.

Za čarovniški proces v Ribnici, ki omogoča verodostojno in obenem
atraktivno scensko postavitev, je pomembno dejstvo, da je ohranjen zapisnik z
zaslišanja, ki najbolj plastično ponazarja odnos med žrtvijo in njenimi sodniki,
obenem pa pokaže, kako začaran in neusmiljen je bil krog, ki je potegnil vase
obtožene čarovništva, in samoumevnost vrtinca, ki je požiral bližnje in daljne
žrtvine sorodnike in sosede.

Opomba: Glej scensko predstavitev v gradu avtorice Marjete Mikuž (Idejni

načrt za stalno postavitev muzejske zbirke v gradu v Ribnici /1995-2001/,

oktober 1995).

7. Ribničani zapuščajo svojo dolino

Sklop sega v konec 19. in začetek 20. stoletja, posvečen je pojavu, ki je
zaznamoval ribniško dolino - izseljeništvu. V drugi polovici 19. stoletja so se
začeh Slovenc