logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0
/^UMAR CD IB revija Revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja ISSN 1318-2803 št. 3-4 / letnik XLIII / 2009 Izdajatelj: UMAR, Ljubljana, Gregorčičeva 27 Glavna in odgovorna urednica: dr. Alenka Kajzer Tehnična urednica: Urška Sodja Uredniški odbor: dr. Pavle Gmeiner, dr. Drago Kos, mag. Stanka Kukar, dr. Marjan Ravbar, doc. dr. Matija Rojec, prof. dr. Tine Stanovnik, prof. dr. Pavle Sicherl, dr. Janez Šušteršič Oblikovanje: Katja Korinšek, Pristop Računalniška postavitev: Javor Čeh Tisk: Eurograf d.o.o., Velenje Naklada: 160 izvodov Naročila za revijo sprejemamo pisno na naslov izdajatelja. Revija je vpisana v mednarodno podatkovno bazo Internet Securities in uvrščena v Journal of Economic Literature. IB revijo subvencionira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Razmnoževanje publikacije ali njenih delov ni dovoljeno. Objava besedila in podatkov v celoti ali deloma je dovoljena le z navedbo vira. Kazalo Renata Slabe Erker, Vlado Lavrač : Mesto sreče v ekonomiji in strategiji trajnostnega razvoja.....................................................................................................5 Tine Stanovnik : Pokojninske reforme v centralni, vzhodni in jugovzhodni Evropi.....................................................................................................................19 Mojca Lindič : Ekonomika ločitev - vpliv emancipacije žensk na stopnjo ločitev v evropskih državah........................................................................................31 Kaja Malešič, Lea Bregar, Jože Rovan : Metodologija merjenja blaginje za občine v Sloveniji....................................................................................................43 Timotej Jagrič, Davorin Kračun, Rasto Ovin : Smiselnost uvedbe zaprtega in elektronskega sistema cestninjenja...................................................................59 Alenka Kajzer : Odziv trga dela na recesijo v Sloveniji........................................................69 Ana Murn : Analiza strukture javnofinančnih izdatkov.......................................................77 Katja Lautar, Franci Klužer : Razvojne politike in javnofinančni izdatki..........................87 IB Revija 3-4/2009 3 Spoštovani bralci in bralke, pred vami je letošnja zadnja, dvojna številka 43. letnika, ki vsebuje osem člankov. Prispevki tudi tokrat obdelujejo zelo raznovrstne teme in razvojna vprašanja. Številko začenjamo s člankom, ki obravnava mesto sreče v ekonomskem razvoju in ciljih razvoja ter predstavlja aktualno razpravo o strategiji razvoja Slovenije. Ker so ponovno aktualne razprave o pokojninski reformi, objavljamo tudi članek, ki podaja osnovno primerjalno analizo pokojninskih sistemov v osmih državah centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Številko začenjamo z zelo aktualno razpravo, ki sta jo pripravila Erkerjeva in Lavrač, o ciljih družbenega razvoja. Prispevek opredeljuje pojem sreče in njenih determinant ter razpravlja o njeni vlogi v ekonomiji. Raziskovanje sreče v ekonomiji je pokazalo paradoks sreče. Kljub hitri gospodarski rasti in povečevanju življenjskega standarda ljudje niso nič bolj srečni. Cilj družbenega razvoja naj zato ne bi bilo izključno povečevanje materialne blaginje, ampak predvsem sreče ljudi oziroma kvalitete življenja. Aktualnim razpravam o pokojninski reformi v Sloveniji se pridružuje Stanovnik, ki v svojem članku podaja osnovno primerjalno analizo pokojninskih reform v osmih državah centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope (sedem novih članic EU in Hrvaško). Primerjalna analiza obsega predvsem osnovne značilnosti in parametre prvega pokojninskega stebra ter kaže, da so vse pokojninske reforme izboljšale aktuarsko pravičnost sistema in zagotovile tesnejšo vez med plačanimi prispevki (ali plačami) in pokojnino. Te države so tudi - v večji ali manjši meri - prilagodile svoje pokojninske sisteme demografskim spremembam, ki potekajo. Članek Mojce Lindič v nadaljevanju obravnava partnerstvo in zakon z ekonomskega vidika. Njegov namen je z ekonometrično analizo ugotoviti, ali na naraščajoče število ločitev v državah EU vpliva rast razvitosti držav in ekonomska emancipacija žensk, merjena z deležem zaposlenih žensk in intenzivnostjo njihove zaposlenosti. Rezultati ekonometrične analize na vzorcu držav članic EU niso zelo robustni glede na različne specifikacije, vendar dopuščajo sklep, da bo več ločitev v državah, v katerih je nasilje nad ženskami pogostejše in v katerih so ženske ekonomsko bolj neodvisne. V prispevku, ki so ga pripravili Malešičeva, Bregarjeva in Rovan, je prikazana metodologija merjenja blaginje s sestavljenimi kazalci za občine v Sloveniji. Sestavljeni kazalci so izračunani na podlagi tako imenovanih glavnih komponent, ki temeljijo na 49 številskih socialnih, ekonomskih, demografskih in okoljskih kazalcih. Veljavnost metodologije sestavljenih kazalcev je bila preverjena še z analizo razvrščanja v skupine. Oba pristopa dajeta zelo podobno sliko o razlikah v ravni blaginje po občinah Slovenije, pri čemer je blaginja v zahodnem delu Slovenije v glavnem višja, v vzhodnem pa nižja. Analiza razvrščanja v skupine je dodatno odkrila dvojno naravo blaginje v skupini visoke blaginje. Na eni strani sestavlja skupino občin visoke blaginje podskupina gospodarsko in socialno visoko razvitih urbanih središč. Na drugi strani pa se oblikuje podskupina občin, za katero so značilne ugodne življenjske in okoljske razmere, ob tem pa nekoliko zaostaja za ravnijo gospodarske in družbene razvitosti prve podskupine občin. Jagrič, Kračun in Ovin pa se v svojem prispevku ukvarjajo z analizo smiselnosti uvedbe zaprtega in elektronskega sistema cestninjenja v Sloveniji. Pri tem ugotavljajo, da zaprti sistem zagotavlja najvišje cestninske prihodke in hkrati izpolnjuje druge pomembne lastnosti (pravičnost, učinkovitost, skladnost s predpisi EU). Gospodarska kriza je nedvomno močno vplivala na gibanja na trgu dela. Kajzerjeva v prispevku prikazuje vpliv gospodarske krize na gibanja na trgu dela v Sloveniji, predvsem s spremembami v številu delovno aktivnih, številu opravljenih nadur in plač v zasebnem sektorju. Slabšanje razmer na trgu dela je vplivalo na naraščanje števila brezposelnih in prejemnikov socialnih transferjev. Članek se zaključuje z ocenami sprejetih proti kriznih ukrepov politike trga dela in glavnimi izzivi politike trga dela. Murnova podaja podrobno analizo javnofinančnih izdatkov in ugotavlja, da Slovenija potrebuje korenite spremembe v javnofinančnih izdatkih za izpolnitev razvojnih ciljev. To pa bi bilo mogoče doseči le z izbiro učinkovitih programov trošenja, ki bodo podpirali uravnotežen razvoj (gospodarsko rast, socialno državo in varstvo okolja) in zagotavljali učinkovito črpanje razpoložljivih sredstev evropskih skladov. Z javnofinančnimi izdatki se v svojem prispevku ukvarjata tudi Lautarjeva in Klužer, ki analizirata obseg javnofinančnih izdatkov, namenjenih razvojnim politikam v Republiki Sloveniji od leta 1995. Razvojne politike so del nove razvojne klasifikacije proračuna, ki je bila pripravljena za njegov novi način priprave v letu 2009 za leti 2010 in 2011. Prijetno branje vam želi Dr. Alenka Kajzer, urednica IB Revija 3-4/2009 5 MESTO SREČE V EKONOMIJI IN STRATEGIJI TRAJNOSTNEGA RAZVOJA dr. Renata Slabe Erker, Inštitut za ekonomska raziskovanja mag. Vlado Lavrač, Inštitut za ekonomska raziskovanja UDK 330.59 (497.4) JEL: I310, Q010 Povzetek V prispevku se osredotočamo na opredelitev pojma sreče in njenih determinant ter razpravljamo o njeni vlogi v ekonomiji. Neoklasična ekonomika predpostavlja homo economicusa in njegovo razumno ravnanje, kar vodi v izkrivljene potrošne in proizvodne odločitve, kot končna posledica pa je cilj čim višja gospodarska rast za vsako ceno. Raziskovanje sreče v ekonomiji je pokazalo paradoks sreče, namreč da v času, kljub hitri gospodarski rasti in povečevanju življenjskega standarda, ljudje niso nič bolj srečni. Cilj družbenega razvoja naj zato ne bi bilo izključno povečevanje materialne blaginje, ampak predvsem sreče ljudi oziroma kvalitete življenja. Zato razpravljamo o koordinacijskem mehanizmu, ki bi omogočal uveljavljanje takega, trajnostno zasnovanega družbenega razvoja. Ključne besede: sreča, paradoks sreče, kvaliteta življenja, blagostanje, trajnostni razvoj, koordinacijski mehanizem Abstract The paper focuses on the definition of happiness and its determinants and discusses the role of happiness in the economy. Neoclassical economics assumes a "homo economicus" with rational behavior, which leads to distorted consumption and production decisions and finally to the goal of maximising economic growth at any cost. Research on happiness in the economy has come to the paradox of happiness that, in time, despite high economic growth and increases in the standard of living, people are no happier. The goal of social development should therefore not be just to increase material well being, but fundamentally to enhance human happiness and quality of life. The paper discusses a co-ordination mechanism that would enable such sustainably conceived social development. Key words: happiness, paradox of happiness, quality of life, well being, sustainable development, co-ordination mechanism 1. UVOD Sedanja Strategija razvoja Slovenije temelji na povečevanju konkurenčnosti in gospodarske rasti, ob upoštevanju socialnih in okoljskih dejavnikov razvoja. Vendar pa taka deklarativna opredelitev za trajnostni razvoj ne pri nas ne drugje v praksi nikakor ne zaživi. Obstoječi vzorec gospodarskega razvoja očitno vodi v nekatera temeljna neravnotežja (ekonomsko, socialno, okoljsko), izčrpava naravne vire, zmanjšuje kvaliteto življenja in ogroža prihodnji razvoj, ne le ker zadeva ob meje rasti, ampak tudi ker nas vodi na stranpoti in nesmiselno konkurenčno pehanje za materialnimi dobrinami, medtem ko se druge pomembne determinante sreče zmanjšujejo (dobri medsebojni odnosi, zadovoljstvo ob delu in njegova smiselnost, varnost in zaupanje, ohranjeno naravno okolje, socialna vključenost, večja socialna enakost itd.). Zakaj povsem samoumevni interes vseh družbenih akterjev - to je povečanje blagostanja oziroma kvalitete življenja - ne najde strokovne in politične podpore za njegovo udejanjanje? To vprašanje nas vodi do vloge sreče v ekonomiji in kvalitete življenja kot cilja družbenega razvoja. S to razpravo želimo preseči očitno še nepresežen stereotip, da je družbeni razvoj zgolj gospodarski napredek. Razvoj je celovita kategorija, ki zajema tudi celoten spekter družbeno-ekonomskih sprememb. Želimo ugotoviti, kako bi lahko Slovenija na novo opredelila lastno razvojno pot, tako da bi se povečevala večplastno pojmovana kvaliteta življenja, in še več, da bi prav na ta način izkoristila doslej precej ob zapostavljene konkurenčne prednosti takega razvoja. Cilj je tudi prispevati k povečevanju ozaveščenosti glede vpliva življenjskega sloga, vzorca potrošnje in na njem temelječe strukture proizvodnje na kvaliteto življenja posameznika in družbe v celoti. 6 IB revija 1/2009 64 Najprej se osredotočamo na opredelitev pojma sreče in njenih determinant. Že na začetku naletimo na paradoks, namreč da v času, kljub hitri gospodarski rasti in povečevanju življenjskega standarda, ljudje niso nič bolj srečni. Zastavlja se vprašanje, kakšna je povezava med srečo, zadovoljstvom z življenjem, blaginjo in kvaliteto življenja. Sreča nas zanima le kot izhodišče raziskovanja, ki bi nas prek kvalitete življenja lahko privedlo do prilagoditve razvojne strategije. V tej smeri končno preidemo na koncepcijo trajnostnega razvoja kot odgovor na anomalije sodobne družbe s končnim ciljem doseči čim večjo kvaliteto življenja v celotni družbi. 2. FENOMEN SREČE TER NJENEGA SUBJEKTIVNEGA IN OBJEKTIVNEGA POJMOVANJA Kaj je sploh sreča, je staro filozofsko vprašanje. Splošne definicije, ki bi vsakogar zadovoljila, seveda ni. Vsak posameznik bi jo razumel, opredelil in občutil verjetno drugače. Še največ je soglasja o tem, da sreča pomeni dobro, izpolnjeno življenje in da je tisti zadnji, končni cilj, h kateremu stremijo vsi ljudje v svojem ravnanju. Drugi možni cilji so nižji, iz sreče izpeljani instrumentalni cilji, ki le služijo njenemu doseganju. Z njo se še največ ukvarja psihologija, k razumevanju sreče pa prispevajo tudi druge vede, npr. filozofija, sociologija, antropologija, teologija. Gre za to, da jo najprej razumemo in opredelimo, ugotovimo njene determinante po glavnih področjih (domenah) življenja in tako vzpostavimo možnosti za njeno povečanje (z ravnanjem posameznikov, na skupni ravni pa z ustreznimi ekonomskimi, socialnimi in drugimi politikami države). V zadnjem obdobju dobrih tridesetih let se predvsem z vnašanjem psiholoških spoznanj odpira razprava o sreči tudi v ekonomiji (glej Bruni in Porta, 2007). Danes dobiva še poseben zagon, kar se zdi nekoliko presenetljivo, saj je bilo do nedavnega videti, da gre za interesno povsem ločeni področji. Fenomen sreče se navadno razume kot subjektivni vidik kvalitete življenja. Prav zato je ne poskušamo opredeljevati in meriti od zunaj, temveč vprašamo ljudi same, kako srečne se počutijo. Ta subjektivni pristop k pojmovanju sreče izhaja iz tega, da so ljudje najboljši poznavalci svoje sreče in lahko sami najlaže razsojajo o njej. Tradicija opredeljevanja in merjenja sreče v ekonomiji temelji na subjektivnosti, na lastnem poročanju o sreči in zadovoljstvu z življenjem na podlagi ustrezno pripravljenih vprašalnikov. Tipična vprašanja v tovrstnih anketah so npr.: ali ste, gledano v celoti, dandanes a) zelo srečni, b) srečni, c) le delno srečni in d) nesrečni. Ali pa, upoštevaje vse okoliščine, kako ste te dni zadovoljni z življenjem (ocena od 1 do 10). Vprašanje je lahko le eno ali jih je več, odgovori pa so lahko kvalitativni, predvsem glede sreče, ali kvantitativni v smislu ocenjevanja denimo zadovoljstva z življenjem na lestvici od 1 do 10. Sreča tako postane merljiva kategorija in s tem predmet empiričnega proučevanja. V ozadju posameznikove ocene je kognitivni proces vrednotenja lastne sreče oziroma kvalitete življenja, ki vključuje primerjave glede na druge, glede na lastno preteklost in pričakovanja glede prihodnosti. Pri tem se seveda zavedamo, da so ljudje omejeno sposobni ocenjevati svojo preteklo, sedanjo in prihodnjo srečo zaradi pristranskosti, pomanjkanja informacij, nepravih meril primerjave in podobno. Sreča pa je tudi kolektivni občutek. Zato je druga možnost, nasprotna subjektivnemu pristopu k sreči, objektivni pristop, pri čemer se sreča meri od zunaj, glede na vnaprej postavljene zahteve (pravila ali standarde). Pri tem se izhaja iz nepopolnosti subjektivnega pristopa, ki ga omejujejo problemi, kakršni so pristranskost, omejenost spomina, sposobnost napovedovanja in egocentrizem ter pomanjkanje objektivnega merila primerjave. Objektivni pristop k sreči pravzaprav želi preprečiti, da bi se nekdo, ki je brez dejanskih možnosti biti srečen, razglasil za srečnega, in nasprotno, da bi se nekdo, čeprav nima pravih razlogov za to, ocenil za nesrečnega. Kot primer vzemimo, da bi se smrtno bolan starejši človek, ki se mu življenje izteka, ali morda izkoriščani suženj počutil subjektivno srečnega ali da bi se mlado dekle, ki jo po lokalni tradiciji poročijo s starejšim moškim brez njenega sodelovanja in privoljenja, samoocenila za zelo srečno. Objektivni pristop torej prihaja v skušnjavo, da bi se postavil nad subjektivno presojo od zunaj ter ponudil objektivna merila sreče in zadovoljstva z življenjem. Taki objektivni kazalniki se morajo seveda prilagajati krajevnim okoliščinam, kulturnemu okolju in socialnemu kontekstu. Vsekakor je slabost objektivnega pristopa k sreči, da je paternalističen, pokroviteljski. Objektivni kazalniki sreče nasploh želijo zajeti možnosti za človekov razcvet, razvoj sposobnosti in njegovo delovanje (Sen, 1995). Ko posamezniki ocenjujejo svoje subjektivno blagostanje, imamo hkrati opraviti z dvema procesoma, kognitivnim in afektivnim. Afektivni izraža čustva, razpoloženja, občutke, strasti itd. in se kot bolj kratkoročna oziroma takojšnja ocena stanja ali dogajanja usmerja na samo srečo. Kognitivni proces pa je racionalni in intelektualni del ocene lastnega položaja, ki se usmerja bolj na oceno kvaliteto življenja v celoti. Kot tak je bolj dolgoročen, vključuje vrednostne sodbe in primerjave (z drugimi, s preteklostjo) ter je bolj odvisen od okolja, torej od socialnega konteksta. V strokovni literaturi pogosto zasledimo razlikovanje med obema, namreč da kognitivni proces izraža zadovoljstvo z življenjem, afektivni proces pa srečo. Pri samoocenjevanju lastnega blagostanja na posameznike delujejo nekateri pomembni psihološki oziroma socialni procesi, ki vplivajo na velikost in dinamiko sreče v času. Prvi je adaptacija - sposobnost IB Revija 3-4/2009 7 prilagajanja novim okoliščinam. Po spremembi življenjskih okoliščin se po začetnem šoku, ko se velikost občutka sreče spremeni, občutek sreče tendencialno vrača na izhodiščno raven ali blizu nje. Ljudje se skratka navadijo na nove razmere in se jim prilagodijo, kar je bilo opaženo celo v ekstremnih spremembah življenjskih okoliščin, bodisi pozitivnih (zadetek na loteriji) bodisi negativnih (težka invalidnost zaradi prometne nesreče). To nam lahko koristi pri razlagi, zakaj povečevanje dohodka ne prinaša proporcionalno večje sreče, pa tudi, zakaj prihaja do zasičenja, ko nam nove enote potrošnje neke dobrine prinašajo vse manjše zadovoljstvo (padajoča mejna koristnost dohodka). Drugi tak psihološki proces je spreminjanje aspiracij. Ko se življenjske okoliščine spremenijo na bolje, nam to najprej prinese večjo srečo, nato pa se naša pričakovanja prilagodijo, povečajo, tako da se sreča čez čas povrne blizu izhodišča in v bistvu ostane nespremenjena. Aspiracije so pričakovanja in upanja glede naših prihodnjih življenjskih dosežkov, ki se oblikujejo po lastnih ali drugih primerljivih preteklih ali sedanjih dosežkih. Sreča je v tem primeru odvisna predvsem od skladnosti oziroma razmika med našimi aspiracijami in doseženim. Ker se s povečanjem dohodka dvigajo tudi naše aspiracije, nam to lahko pomaga pojasniti, zakaj (proporcionalno) večanje dohodka ne vodi v (proporcionalno) povečevanje sreče. Pričakovanja glede dohodka sta v Sloveniji empirično proučevala Verbič in Stanovnik (2006). Tretji, z vidika ekonomije morda najpomembnejši, psihološki in hkrati sociološki proces pa je relativna primerjava. Ljudje ne vrednotijo svojega ekonomskega položaja (npr. dohodka) izolirano, po njegovi absolutni velikosti, temveč v socialnem kontekstu, tako da upoštevajo relativni dohodek, primerjavo glede na druge, pravzaprav glede na primerljive druge, ustrezno referenčno skupino. 3. TERMINOLOŠKA IN METODOLOŠKA RAZMIŠLJANJA Raziskovanje sreče otežujejo tudi težave z izrazi na tem področju. Obstaja več sorodnih in podobnih izrazov, ki praviloma poskušajo zajeti in meriti isto kategorijo - srečo, se pa v svojem poudarku vendarle vsaj delno razlikujejo. Tako se uporabljajo izrazi sreča (angl. happiness), kvaliteta življenja (angl. quality of life), zadovoljstvo z življenjem (angl. life satisfaction), blagostanje (angl. well-being), koristnost (angl. utility), zadovoljstvo ali užitek (angl. pleasure). Nekateri jih uporabljajo kar kot sinonime, drugi pa poskušajo izbrati vsakič najprimernejšega med njimi glede na konkretni kontekst (pri čemer opažamo, da jih uporabljajo dokaj nekonsistentno). Tudi sami poskušamo slediti temu drugemu načinu, zavedamo pa se tveganja lastne nekonsistentne uporabe posameznih izrazov, ki poizkušajo čim bolje zadeti vsebino, ki je v središču našega zanimanja. Poseben problem čutimo pri uporabi izraza »sreča«, ki se zlasti v ekonomiji sliši precej čustveno in neznanstveno ter izključujoče (ali je ali ni). Morda bi kazalo iskati rešitev v izrazu »srečnost«, ki bi nakazoval njeno bolj zvezno, racionalno, znanstveno in procesno naravo. Podobno je s slovenjenjem izraza »well-being«, ki je osnova subjektivnega merjenja sreče. Pravega domačega izraza ni, »dobro počutje« se sliši banalno in preozko. Morda bi poskusili z izrazom »blagostanje«, ki bi ga ločili od izraza »blaginja«. Slednjega bi lahko razumeli ožje, kot materialno, ekonomsko blaginjo, torej le kot del širšega blagostanja. Zavedamo se arbitrarnosti predlaganih izrazov, vendar jih za zdaj ponujamo kot najboljšo rešitev v tej pojmovni zmedi, pred katero ni imuna niti svetovna literatura s tega področja. V ekonomski in sociološki literaturi večinoma zasledimo merjenje sreče oziroma zadovoljstva z življenjem z neposrednim anketiranjem in oblikovanjem ustreznih indikatorjev. Posameznike torej neposredno vprašamo o njihovi sreči oziroma zadovoljstvu z življenjem, skupno ali po področjih. Odgovori iz vprašalnikov dajejo dobre rezultate, če jih primerjamo in naknadno potrjujemo z alternativnimi načini merjenja sreče. Druga možnost so fiziološki oziroma nevrološki indikatorji, npr. na osnovi merjenja možganskih dejavnosti (tokov), ki odsevajo čustvena stanja (slabost tega je, da se kognitivni del ocene manj izrazi). Tretja možnost je opazovanje izkazanega ravnanja, ker se nekatera ravnanja neposredno povezujejo s srečo (ali nesrečo). Četrta možnost je opazovanje neizkazanih (nehotenih, neobvladanih) ravnanj (smehljanje, zardevanje, drugačno dihanje). Dobre mere sreče so tiste, ki kažejo stabilnost v času in med osebami. Kvaliteta indikatorjev sreče se ocenjuje glede na njihovo: a) zanesljivost in stabilnost, b) veljavnost (problem samoobrambnih odgovorov, družbeno želenih odgovorov), c) konsistentnost (z drugimi metodami opazovanja istega pojava) in d) primerljivost (med državami - tu je problem primerljivost kulturnega okolja in vrednot). Osnovni indikator, ki se v ekonomiji na ravni države najpogosteje jemlje kot izraz skupnega blagostanja, je BDP, bruto domači proizvod, kot mera skupne gospodarske dejavnosti. Ta (v svojem per capita izrazu) meri življenjski standard prebivalstva in kaže njegov razvoj v času. Kot indikator blagostanja ima naslednje slabosti (o tem razpravljata tudi Frey in Stutzer, 2002): vrednost blaga in storitev meri po cenah in ne po (višji) mejni koristnosti predhodnih enot potrošnje. Tako pa podcenjuje skupno koristnost oziroma blagostanje. Praviloma upošteva le tržno blago in storitve, izključuje pa večino nedenarnih storitev. Nekatere dejavnosti 8 IB revija 1/2009 64 šteje za produktivne, čeprav vodijo v družbeno škodo in uničevanje. Ne upošteva razdelitve dohodka in njenih posledic, čeprav je znano, da razdelitev dohodka in relativni dohodek posameznika vpliva na blagor. Prav tako ne upošteva dobrodelnih dejavnosti, čeprav povečujejo blagostanje za njihove uporabnike, pogosto pa tudi za same izvajalce. Kljub temu da so te slabosti znane, BDP ostaja osrednje merilo družbenega blagostanja. V zadnjem času si prizadevajo, da bi te slabosti odpravili, z razširitvijo pojmovanja BDP, tako da bi bolje ustrezal človeškemu blagostanju (sreči). Posebno pozornost je treba nameniti vzdržnosti, ohranjanju trajnosti blagostanja v času, uporabi neobnovljivih naravnih virov, različnim vrstam onesnaževanja in stroškom socialnega razvrednotenja (poslabšanja socialnega kapitala). Trajnostno blagostanje bi moralo vključevati tudi vprašanje razdelitve dohodka in socialne neenakosti, saj ta očitno vpliva na srečo ljudi. Glede na povedano bi lahko trdili, da je BDP indikator materialne ali ekonomske blaginje, ne pa blagostanja in kvalitete življenja. V nasprotju z razširitvijo pojmovanja DBP predstavljajo drugi pristop socialni indikatorji, pri katerih se pojmuje, da blagostanje zahteva pokrivanje nekaterih osnovnih potreb, oziroma dostop do nekaterih skupin blaga in storitev, ter odsotnost tistih s slabim učinkom. V prvo skupino tako spadajo hrana, stanovanje, izobrazba, kvalitetno okolje in podobno, v drugo skupino pa prevelika socialna neenakost, revščina, kriminal itd. Ker se ti socialni indikatorji ne izražajo v denarju, jih je težko agregirati in primerjati med državami. Uporabljajo se različni socialni indikatorji, ki so različno agregirani (oblikovani v indekse), od enega samega, kakršna je pričakovana življenjska doba, popravljena za kvaliteto zdravja, pa do več skupaj, kakršni so pričakovana življenjska doba, stopnja vpisa v šolo, dostop do pitne vode, smrtnost dojenčkov, pismenost itd., ponderirano ali ne. Najbolj znan je indeks človekovega razvoja (HDI - Human Development Index), ki vključuje dohodek per capita, pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu in stopnjo izobrazbe. Nasploh so socialni indikatorji precej odvisni od dohodka per capita. Čim bolj je tako, manjša je njihova dodatna pojasnjevalna moč. Z razpravo o primernosti BDP kot indikatorjem blagostanja in zlasti o možnosti uporabe socialnih indikatorjev smo že močno stopili na področje objektivne koncepcije sreče ter se približali Senovi obravnavi delovanja in zmožnosti (angl. functioning and capabilities). 4. MESTO SREČE V EKONOMSKI TEORIJI Ekonomisti v teoriji potrošnje, ki je eno ključnih področij ekonomske teorije, izhajajo iz koristnosti (utility). Potrebe ljudi, ki vključujejo navade in okuse, se - podprte z ustreznim dohodkom - na trgu pokažejo kot povpraševanje po različnih vrstah blaga, katerega koristnost je v tem, da zadovolji te potrebe. Koristnost v ekonomijije približek za srečo, ki sicer ekonomike kot taka ne zanima. Potrošniki maksimirajo skupno koristnost s potrošniško izbiro med različnimi vrstami blaga. Medtem ko je bilo sprva drugače, velja od 1930-ih prepričanje, da koristnost ni kardinalna, da jo torej ni mogoče neposredno, absolutno meriti in primerjati med seboj za posamezne vrste blaga ali sestavljene potrošniške košarice. Koristnost različnih možnih potrošniških izbir naj bi bila le ordinalna, kar pomeni, da jo je mogoče zgolj rangirati oziroma razvrstiti na višjo, enako ali manjšo, kar se je udejanjilo v tako imenovanih indiferenčnih krivuljah. Te kažejo kombinacije potrošniških izbir, ki dajejo enako, večjo ali manjšo skupno koristnost glede na druge primerljive alternative. Druga značilnost je, da se koristnost razbere le posredno, z dejansko opravljeno izbiro potrošnikov, torej na temelju njihovih razkritih preferenc. Iz opravljene potrošniške izbire tako sklepamo o koristnosti za posameznike, ne da bi zares poznali njihova mnenja, čustva, motive itd., ki v resnici vodijo to izbiro. Skratka, razkrite preference izražajo koristnost, ta pa je v ekonomiji približek za srečo. Da bi lahko govorili o racionalnem vedenju oziroma maksimiranju koristnosti, bi morali biti izpolnjeni nekateri pogoji (informiranost, zavedanje možnih izbir, konsistentnost potreb). Zadnje čase, z možnostjo merjenja sreče in prodiranja pojmovanja sreče v ekonomijo, tradicionalni ekonomski pojem koristnost lahko dobi novo vsebino v izrazu sreča, hkrati pa postane neposredno merljiv in primerljiv, torej spet kardinalen. Skratka, uvajanje pojmovanja sreče v ekonomijo je omogočilo merljivost koristnosti. Treba pa je pripomniti, da sreče posameznikov, zaradi interakcij in sinergij med njimi ter drugih metodoloških razlogov, ne moremo preprosto seštevati kot družbenih preferenc, da bi prišli do skupne sreče oziroma družbene funkcije blagostanja, ki bi jo želeli ma ksi mizi rati; taka opredelitev skupnih družbenih preferenc se lahko opravi le s političnim procesom v družbi (Frey in Stutzer, 2002). V ekonomsko teorijo prodira spoznanje o možnosti znatnega neskladja med srečo in izraženimi potrošniškimi preferencami posameznika (Royo, 2007). Razlogov za to je lahko več: kontekstualni vplivi (ker se primerjamo z drugimi), različne pristranskosti, asimetrije in distorzije v kognitivnem procesu ter, kakor že rečeno, omejene sposobnosti upoštevanja prihodnjih prilagoditev (navad, odvisnosti in sprememb aspiracij). V realnem življenju se vsa ravnanja ljudi ne dajo razložiti le z modelom racionalnega vedenja egoističnega anonimnega posameznika (homo economicus), ki ga predvideva neoklasična teorija. Tradicionalna ekonomika npr. ne zna obrazložiti altruizma, dobrodelnosti, volonterskega dela in podobnih opaženih oblik ravnanja, ki jih ni mogoče preprosto uvrstiti med neracionalno vedenje. IB Revija 3-4/2009 9 Če povzamemo, klasični ekonomisti so mislili, da ima koristnost svojo lastno vsebino in da je merljiva. Pozneje, pri neoklasični ekonomiki, je koristnost izgubila svojo vsebino in se je omejila na razkrite preference, kakršne izraža ravnanje potrošnikov na trgu. Koristi ni bilo mogoče meriti kardinalno, vendar pa je za ekonomsko teorijo potrošnje zadostovala ordinalna koristnost. Z vključevanjem raziskav sreče v ekonomijo, uvajanjem psiholoških prijemov in opozarjanjem na anomalije ravnanja v potrošnji, je koristnost dobila nazaj svojo vsebino in je spet postala kardinalno merljiva, v izrazu sreče oziroma subjektivnega blagostanja. Sreča kot koristnost in izražene preference so postale dvoje ločenih koncepcij, ki se lahko bistveno razlikujeta. Standardna ekonomska teorija torej temelji na pozitivističnem »objektivnem« stališču, na temelju opazovane izbire potrošnikov. Individualna koristnost blaga in storitev za posameznika je izvedena iz izkazanega ravnanja, razkritih preferenc, ki jih dokazuje opravljena potrošniška izbira. Ta izbira naj bi dajala vse potrebne informacije o koristnosti, subjektivne izkušnje pa se pri tem ne upoštevajo. Iz tega izhajajo nekateri ugovori standardni ekonomski teoriji: ne upošteva čustev (strah, upanje, krivda, ponos, razočaranje), konkurence ciljev, pomena statusa itd. Natančneje rečeno, upošteva jih toliko, kolikor se izrazijo z razkritimi preferencami, vendar pa te jemlje kot eksogene in ne pozna procesa njihovega oblikovanja. Predpostavlja neodvisne koristnosti, čeprav med seboj odvisne koristnosti bolje odsevajo stvarnost. Ne loči med takojšnjo, zapomnjeno in napovedovano koristnostjo. Zanemarja subjektivno izkušnjo kot vir informacij o koristnosti. Ker izbire niso vedno racionalne, se koristnost ne more vedno razbrati iz opazovane izbire. Vidimo, da je vključevanje proučevanja sreče v ekonomijo vrglo novo kritično luč na tradicionalno ekonomsko misel, saj lahko empirično preizkuša nekatere njene pomembne predpostavke in teorije. 5. DETERMINANTE SREČE Determinante sreče so tisti dejavniki, ki vplivajo na njeno velikost. Navadno jih najprej delimo na osnovne domene, to so širša področja, ki nato vsebujejo več podpodročij oziroma dejavnikov sreče. Osnovne domene sreče tako lahko (npr. po Freyu in Stutzerju, 2002) delimo na: a) ekonomske (tu se kot dejavniki sreče najpogosteje obravnavajo dohodek, brezposelnost in inflacija), b) socialno-demografske (spol, starost, zakonski stan, stopnja izobrazbe), c) osebnostne lastnosti (samozavest, samokontrola, optimizem/pesimizem, ekstra-/introvertiranost, nevrotičnost), d) kontekstualne ali situacijske (delovne razmere, stresnost delovnega mesta, medsebojni odnosi s sodelavci, družino, prijatelji, znanci; zdravje, življenjske razmere) in e) institucionalno/politične dejavnike (stopnja politične decentralizacije, možnost neposredne udeležbe v političnem življenju). Podobna je delitev na osebne in splošne, javne domene sreče. Med osebne sodijo položaj na trgu dela (zadovoljstvo pri delu), položaj glede dohodka oziroma potrošnje, medsebojni odnosi (družina, sorodniki, prijatelji), zdravje itd. Med javne domene pa se uvrščajo mir in varnost, svoboščine, socialna enakost itd. Zanimivo je, da se javne domene v primerjavi z osebnimi kažejo kot manj pomembne za srečo, morda tudi zato, ker se jemljejo kot bolj ali manj dane, namreč da z lastnimi dejanji nanje ne moremo neposredno vplivati. Strokovna literatura navaja različne domene sreče ter njej sorodnih kategorij zadovoljstva z življenjem in kvalitete življenja kot različnih razsežnosti subjektivnega in objektivnega blagostanja. Raziskava European Quality of Life Survey - EQLS (Boehnke, 2005) loči naslednje determinante subjektivnega blagostanja: dostop do materialnih virov (imeti), družbene odnose in družbeno podporo (ljubiti), percepcije družbe (biti) ter uporabo časa in ravnotežje med delom in življenjem (časovni pritisk). Ocenjuje tudi zadovoljstvo z življenjem prek naslednjih domen: izobrazba, zaposlitev, materialni standard, nastanitev, zdravje in družbeno življenje. V poročilu za Balaton Group uporablja Bossel (1999) sedem temeljnih »orientirjev« za določitev sistema trajnostnih indikatorjev, in sicer: obstoj, učinkovitost, svobodo, varnost, prilagodljivost, soobstoj in psihološke potrebe. Layard (2005) opredeljuje sedem najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na srečo: družinski odnosi, finančni položaj, delo, družba in prijatelji, zdravje ter osebna svoboda in osebne vrednote. Hayo (2006) v svojem članku ocenjuje učinke tranzicije v državah srednje in vzhodne Evrope na zadovoljstvo z življenjem. V modelu uporablja spremenljivke, izkazano pomembne pri vplivu na zadovoljstvo z življenjem v mednarodnih raziskavah, ki so vključevale zahodne države. Te spremenljivke je mogoče združiti v naslednje domene: spremenljivke individualne ravni (starost, spol, status), socio-demografske spremenljivke (država, izobrazba, pripadnost cerkvi, velikost skupnosti) in ekonomske spremenljivke (oblika zaposlitve, dohodek). Headey (1985) vključuje v svoje modele blagostanja štiri skupine spremenljivk: družbeno ozadje, osebnost, mreže socialne podpore in zadovoljstvo s posamičnimi domenami življenja. Garcia (2007) tvori indeks sreče, ki vključuje tri širše sestavljene spremenljivke (indekse): ekonomski indeks, indeks zdravja in indeks osebnih vrednot, kakršne so spoštovanje, pravičnost, poštenost in podobno. Ko razpravljamo o determinantah sreče, je treba omeniti še vprašanje kavzalnosti, smeri vzročnosti. Ali dejavniki sreče, npr. dohodek ali zdravje, vplivajo na velikost 10 IB revija 1/2009 64 sreče ali pa je morda nasprotno - da so srečni ljudje bolj zdravi, uspešnejši in bogatejši (ker imajo boljše medsebojne odnose s sodelavci in drugimi, so bolj priljubljeni, sproščeni, iniciativni in inovativni, zato pa uspešnejši na delovnem mestu in končno tudi zaslužijo več). Te obrnjene kavzalnosti vsekakor ne kaže zanikati, vprašanje pa je, kakšna je njena relativna moč, ki jo bo treba v prihodnje natančneje empirično raziskati. V literaturi o sreči v stroki prevladuje mnenje, da je sreča, še zlasti če govorimo o njeni ekonomski domeni, odvisna spremenljivka, na katero vplivajo druge neodvisne spremenljivke, posamezne determinante sreče. Tako lahko pridemo do nekakšne funkcije sreče, agregatne multiple regresijske funkcije, pri kateri je sreča odvisna spremenljivka, ki jo želimo meriti, determinante sreče pa neodvisne spremenljivke, ki jo pojasnjujejo. Čim bolj so zajete bistvene determinante sreče in čim manj bistvenih dejavnikov sreče bo nezajetih, bolj bo velikost (in spremenljivnost) sreče pojasnjena. Taka funkcija sreče bi se praviloma lahko uporabljala kot pripomoček pri vodenju ekonomskih, socialnih in drugih politik, zato da bi se lahko maksimirala skupna sreča, če se ta izbere kot osnovni ekonomsko-politični cilj v državi, skratka kot podlaga za opredelitev osnovnih strateških ciljev družbe. Kakor smo že omenili, Frey in Stutzer (2002) trdita, da tako mehanično tehnokratsko določanje družbenih preferenc ni priporočljivo oziroma ni mogoče. Merjenje sreče je na sedanji stopnji še nepopolno, vendar je osrednji namen raziskovanja sreče prav ugotoviti njene glavne determinante in moč njihovega vpliva, ne pa primerjati intenzivnost sreče med posamezniki. Tudi posameznik si, če pozna determinante svoje sreče, lahko poskuša organizirati življenje tako, da stremi k doseganju čim večje sreče, tj. maksimiranju svoje funkcije sreče. Pri tem nastopi težava, da je kognitivni proces tu dokaj pristranski, saj ljudje sistematično podcenjujejo pomen omenjenih procesov adaptacije in navade, prilagajanja aspiracij, pomena socialnega konteksta in relativnih primerjav z drugimi. V nadaljevanju si podrobneje oglejmo determinante sreče po njenih osnovnih domenah (pri tem ekonomske dejavnike obravnavamo še posebno podrobno): a) osebnostni dejavniki, b) demografski dejavniki, c) socialni dejavniki, d) ekonomski dejavniki in e) institucionalni oziroma politični dejavniki. Ad a) Osebnostni dejavniki Osebnostni (osebni, psihološki) dejavniki, kakršni so življenjski optimizem, možnost samonadzora, samozavest, ekstravertiranost ali introvertiranost, nevrotičnost in podobne lastnosti, imajo močan vpliv na srečo posameznikov. Nekateri ljudje so že po naravi oziroma svojem značaju (notranje, sami po sebi) nagnjeni k temu, da so srečnejši kakor drugi, v povsem enakih življenjskih okoliščinah. Tu gre torej za neodvisen vpliv osebnostnih dejavnikov na srečo, drugi dejavniki sreče so izločeni (kontrolirani). Gre torej za osnovni temperament oziroma njegovo predispozicijo, ki je praviloma gensko predeterminirana. Če nekoliko poenostavimo: optimisti so srečnejši in jim gre v življenju bolje, in to praviloma po vseh domenah sreče (družina, medsebojni odnosi, delo, dohodek, zdravje). Iz tega bi izhajalo, da človek za svojo srečo skoraj »največ lahko naredi«, če se rodi kot gensko predeterminirani optimist, vendar je jasno, da je to glede posameznika povsem zunaj njegove moči. Samospoštovanje oziroma samozavest je lahko pomemben dejavnik sreče v sodobni individualizirani tržno-konkurenčni družbi, medtem ko je v kakšni tradicionalni, bolj kolektivni družbi skladnost v medsebojnih odnosih bolj cenjena. Ad b) Demografski dejavniki Sem spadata starost in spol, ponekod štejejo sem tudi etnično (rasno) pripadnost. Zanimiv je vpliv starosti na srečo. Pričakovali bi, da starejši, vsaj po nekaj letih, postopno postajajo manj srečni kakor mlajši. Mnogo je razlogov, ki potrjujejo, da so starejši v objektivno slabšem življenjskem položaju (postopno pešanje telesnih in umskih zmogljivosti, poslabševanje zdravja ali povečevanje tveganja glede zdravja, strah pred bližajočo se smrtjo, slabši dohodkovni položaj, včasih izguba življenjskega partnerja ter nasploh zapiranje alternativ in perspektiv glede dela in načina življenja). Toda raziskave presenetljivo kažejo, da se starejši subjektivno ne počutijo manj srečne kakor mlajši, prej nasprotno (čeprav je učinek majhen). Vpliv starosti na srečo ima obliko črke U: ljudje so najmanj srečni nekje pri štiridesetih letih, ko je verjetno razmik med hotenjem in doseženim v življenju največji. Pozneje starejši verjetno znižajo svoje aspiracije, tako da se ta razmik zmanjša in se zato občutek zadovoljstva z življenjem poveča. Alternativna možna razlaga je, da se s staranjem začne spreminjati vsebina sreče in njeno dojemanje. Ženske so pri istih danostih srečnejše kakor moški, vendar je razlika majhna in pravzaprav izginja, verjetno zato, ker ženske prevzemajo dejavnejšo vlogo na delovnem mestu. V zvezi s tem se morda povečajo njihove aspiracije in tako razmik glede na doseženo v življenju. Pri starosti in pri spolu pa moramo poudariti, da samih aspiracij ne moremo meriti neodvisno od sreče. Ad c) Socialni dejavniki V to skupino bi lahko uvrstili dokaj raznovrstno izbiro dejavnikov: medsebojni odnosi, vključno z zakonskim stanom, zdravje, izobrazba, verska pripadnost. IB Revija 3-4/2009 11 Medsebojni odnosi Sem spadajo odnosi do prijateljev, sodelavcev, sosedov, sorodnikov, ožje družine. Medsebojni odnosi so zelo pomembni za srečo, nekateri jih imajo za glavni manjkajoči člen pri pojasnjevanju paradoksa sreče. Pomemben je občutek pripadnosti neki socialni skupini. Zakonska zveza (in druge sodobne oblike partnerstva) ima na primer pozitiven vpliv na srečo, ločitev pa izrazito negativnega. Zdravje Zdravje ima po pričakovanju močan vpliv na srečo -po lestvici pomembnosti vpliva na srečo zavzema med determinantami le-te visoko mesto. Splošno znano je, da ko je človek bolan, postane pomembno samo še zdravje, vse drugo pa bistveno manj. Izobrazba Stopnja izobrazbe nima velikega neposrednega vpliva na srečo (če izločimo povezani vpliv na dohodek). Pričakovali bi, da imajo bolj izobraženi večjo možnost prilagajanja na spreminjajoče se življenjske razmere, toda po drugi strani lahko pričakujemo, da imajo višje aspiracije, tako da se ta dva učinka približno izravnata. Religija Verska pripadnost ugodno (a malo) vpliva na srečo. Kanali vpliva bi bili lahko pripadnost skupini enako mislečih, boljše zdravje zaradi bolj zdravega predpisanega načina življenja, večji občutek varnost, ki ga daje verovanje, itd. Ad d) Ekonomski dejavniki Med ekonomskimi dejavniki je najpomembnejši dohodek, nato pa brezposelnost in inflacija. Materialna blaginja nedvomno pomembno vpliva na srečo oziroma blagostanje posameznika, predvsem na njegovo oceno zadovoljstva z življenjem. Ekonomski dejavniki so pomembni tudi zato, ker nanje lahko s svojo akcijo vpliva posameznik sam (ko se odloča med delom in prostim časom in ko poskuša dosegati »čim višji« dohodek), medtem ko na osebnostne, nekatere demografske in socialne dejavnike ne more tako dejavno vplivati. Podobno velja na ravni države, ker ta z vodenjem ekonomskih politik lahko neposredno vpliva na ekonomske determinante sreče. Da je ekonomska blaginja za ljudi pomembna, se pokaže tudi na volitvah, na katerih imajo ekonomski dejavniki (BDP, zaposlenost, stopnja inflacije) pogosto odločilno vlogo. Dohodek V ekonomski teoriji je samoumevno, da višji dohodek pomeni večjo srečo (subjektivno blagostanje, zadovoljstvo z življenjem). Dohodek povečuje možnost izbire med alternativami, omogoča večjo potrošnjo in tako zadovoljuje več potreb. Po tem preprostem gledanju »denar lahko kupuje srečo«. Scitovsky (1989) temu ugovarja in ugotavlja, da najvrednejših reči, ki prinesejo največ zadovoljstva in sreče, na trgu sploh ne moreš kupiti. Pri vplivu dohodka na srečo imamo opraviti s tremi različnimi primerjavami. Prva je med državami, druga med posamezniki v isti državi ob istem času in tretja med posamezniki v isti državi v različnem času. Primerjava med državami pokaže, da so bogatejše države, torej tiste, ki imajo višji dohodek per capita, srečnejše (njihovi prebivalci seveda). Sreča se potemtakem povečuje z dohodkom, toda zveza ni preprosto linearna. Ta povezava velja pri nižjih ravneh dohodka, ker odprava revščine z večanjem dohodka nedvomno odpira drugačne življenjske priložnosti. Toda ko je dosežen neki prag (recimo 10 000 dolarjev dohodka per capita na leto), nadaljnje povečevanje dohodka le malo povečuje srečo (ali pa je sploh ne). Zgodba je tu za manj in za bolj razvite države različna. Ali »dohodek kupuje srečo«? Očitno le deloma, do neke točke. Primerjava med posamezniki znotraj države ob istem času pokaže, da je višji dohodek povezan z višjim subjektivnim blagostanjem. Toda ta pozitivna povezanost ima majhen vpliv, kar nakazuje, da obstajajo drugi dejavniki, ki so za srečo pomembnejši. Prav tako zveza ni linearna - lahko bi govorili o padajoči mejni koristnosti dohodka. Sklep iz te primerjave bi bil, da »dohodek sicer delno kupuje srečo«, vendar pa to ni vsa zgodba. Primerjava v času je najzanimivejša in pravzaprav presenetljiva. Kljub velikemu povečanju realnega dohodka per capita v razvitih državah se sreča pravzaprav ni povečevala. To je v precejšnjem nasprotju z ugotovitvama prejšnjih dveh primerjav. Govorimo o »paradoksu sreče« ali Easterlinovem paradoksu (Easterlin, 1995). Največji del raziskovanja sreče v ekonomiji je posvečen prav proučevanju in razlagi vzrokov tega fenomena, paradoksa sreče. Tu torej lahko ugotovimo, da »denar ne more kupiti sreče«, da je za srečo pomembno še vse kaj drugega kakor materialna blaginja. Razlage paradoksa sreče se usmerjajo predvsem na štiri področja: a) metodološki problem merjenja, ker dohodek merimo na absolutni lestvici, srečo pa na relativni, ki se drugače od dohodka ne more povečevati v neskončnost; b) v času se spreminja vsebina in pomen pojma sreča - sreča danes ni enaka sreči pred desetletji; c) deluje adaptacija, prilagajanje glede na preteklost, navajanje, odvisnost in povečevanje aspiracij ter d) ljudje upoštevajo relativni dohodek. 12 IB revija 1/2009 64 K prvima dvema točkama (a in b) dodatna pojasnila verjetno niso potrebna, pač pa na tem mestu lahko nekoliko natančneje razložimo preostali točki (c in d). Ljudje se primerjajo z drugimi, na svoj relativni položaj gledajo v socialnem kontekstu. S tem preference niso več neodvisne, temveč so, zaradi primerjav z relevantnimi drugimi, standardom primerjave medodvisne. Povečanje dohodka vseh zato ne more povečati sreče vseh, ker se relativni dohodek posameznikov ne poveča. Asimetrična struktura eksternalij tu nastaja zato, ker standarde postavljajo bogatejši, tako pa povzročajo negativni eksterni učinek na revnejše, medtem ko v obratni smeri tega ni. Pomemben je socialni status. Tako imenovane pozicionalne dobrine so opredeljene prav s tem, da jih drugi nimajo oziroma ne morejo imeti, ker je njihova količina omejena. Tudi luksuzne dobrine (Frank, 1999) so primer take prestižne potrošnje pozicionalnih dobrin zaradi statusnega položaja. Primerjamo se z nam podobnimi, in to navzgor. Višji je dohodek referenčne skupine, manj srečni smo. Konkurenčni boj za višji relativni položaj v družbi (višji relativni dohodek) glede na druge je brezplodna potrata družbenih sredstev, ki vodi v statusno dirko, to pa je igra z ničelno vsoto, zato bi bilo treba visoke dohodke »zmagovalcev« bolj obdavčiti, kar izhaja iz raziskovanja sreče v ekonomiji (Frank, 1999; Layard, 2006). Brezposelnost Sreča brezposelnih je znatno nižja kakor pri zaposlenih. Tu gre za čisti negativni učinek brezposelnosti na srečo, brez spremljajočih drugih učinkov (nižji dohodek). V ozadju so psihološki (zaskrbljenost, izguba samozavesti, stres, slabši medsebojni odnosi, depresivnost) in socialni elementi (nelagodje v okolju, stigmatizacija zlasti v družbi, v kateri položaj pri delu pomembno določa mesto človeka v družbi in v kateri je socialna norma glede dela visoka). To so neposredni učinki lastne brezposelnosti, ki so izraziti zlasti pri starejših brezposelnih in pri prvič brezposelnih (pri ponavljani brezposelnosti se prizadeti nekoliko navadijo na svoj položaj in ga bolje prenašajo). Brezposelnost vpliva na manjšo srečo tudi posredno, celo če ne prizadene posameznika samega - če je pojav brezposelnosti razširjen v družbi nasploh, zaradi sočustvovanja do prizadetih, skrbi za lasten položaj v prihodnje, strahu pred širšimi posledicami v družbi, npr. povečanjem kriminala v soseski. Pomembna je zlasti primerjava z ustrezno referenčno skupino, kakršna je regija, poklic, sorodstvo. Brezposelnost manj vpliva na posameznika, če se pri tem ne čuti kot edini prizadeti, temveč to usodo deli z drugimi. Zaposlenost in zadovoljstvo pri delu Glede na osrednjo vlogo dela v sodobni družbi je položaj na delovnem mestu in zadovoljstvo pri delu pomembna determinanta sreče. Sem spadajo poleg same plače še delovni pogoji, nematerialne prednosti, odnosi s sodelavci, socialni status dela, možnost lastne iniciativnosti in kontrole, raznovrstnost in pestrost delovnih nalog. Za nekatere je tudi dobrodelno in volontersko neplačano delo vir zadovoljstva, saj jim omogoča osebno izpolnitev. Sklenemo torej lahko, da delo ni nujno le žrtev kot izgubljeni prosti čas (ki zahteva ustrezno nadomestitev), kakor to predvideva standardna ekonomska teorija. Inflacija Ločiti moramo med pričakovano inflacijo, na katero se ljudje lahko z indeksiranjem prilagodijo, in nepričakovano, ki nastopi kot šok in jim povzroča različne stroške (vključno s porabo časa za zbiranje informacij in ukrepanje), ko se poskušajo zavarovati pred njenimi negativnimi učinki na svoje dohodke in premoženje. Inflacija povzroča tem več problemov, čim višja, nepredvidljiva in spremenljiva je. Po lastnem poročanju o subjektivnem blagostanju inflacija ogroža srečo, ljudje jo vidijo kot povečevanje življenjskih stroškov in padec življenjskega standarda (realnega dohodka). Pogosto menijo, da je inflacija nepravično ali celo nepošteno izkoriščanje in prispeva k večjim razlikam v delitvi dohodka, ali pa celo, da izpodkopava moralne temelje družbe ter lahko vodi v ekonomski in politični kaos. Za ekonomsko politiko je poznavanje vpliva dohodka, brezposelnosti in inflacije na srečo zelo pomembno, saj pri tehtanju med ekonomskimi cilji na teh področjih lahko presoja, npr. koliko inflacije lahko »zamenja« za koliko brezposelnosti, da bi ostala skupna sreča prebivalstva nespremenjena, ali pa v katero smer bi morala delovati, da bi se skupna sreča povečevala. Ad e) Institucionalni (politični) dejavniki Ustavna ureditev, federalizem, vlada in njeno delovanje, politični sistem, centralizacija, demokracija, možnost neposredne udeležbe spadajo med institucionalne in politične determinante sreče. Dobre politične institucije samostojno, neodvisno od drugih povezanih učinkov, povečujejo subjektivno blagostanje. Pomembne so ne le institucije, ampak tudi značilnosti samega političnega procesa odločanja v družbi. Možnost neposredne udeležbe v javnih odločitvah z referendumom in decentralizacija političnega odločanja na primer povečujeta srečo. 6. OD ENOSTRANSKE EKONOMSKE RASTI DO TRAJNOSTNEGA RAZVOJA V tem delu poskušamo spoznanja iz raziskovanja sreče prenesti v določanje strategije družbenega razvoja. Ugotoviti želimo, ali teoretske osnove proučevanja sreče dajejo podlago za ovrednotenje alternativnih strategij IB Revija 3-4/2009 13 družbenega razvoja oziroma katera od njih - strategija ekonomske rasti ali strategija trajnostnega razvoja - je bolj konsistentna z izhodišči, izpostavljenimi pri proučevanju sreče. Zanima nas, ali obstaja in kakšna je povezava med srečo in trajnostnim razvojem. Če je tako povezavo mogoče ugotoviti, bi se sreča lahko postavila v izhodišče strategije trajnostnega razvoja kot alternativne, s srečo bolj združljive strategije družbenega razvoja. Izhajamo iz paradigme trajnostnega razvoja kot interdisciplinarnega in večdimenzionalnega pristopa k družbenemu razvoju (Atkinson et al., 2007). Ta vključuje komponente ekonomskega, socialnega in okoljskega ravnotežja ter poudarja njihov trajnosti vidik, to je sposobnost ohranjanja njihovega dolgoročnega ravnovesja. Trajnostni razvoj razumemo kot vzdrževanje in ohranjanje okolja, primernega za zdravje in blagor ljudi, tudi prihodnjih generacij. To vključuje vzdrževanje in ohranjanje socialnega kapitala, kakovosti medsebojnih odnosov in družbene kohezivnosti. Gre predvsem za vzdrževanje neokrnjenosti sistemov podpore življenju na zemlji (Brandolini, 2007). Trajnost razvoja tako poudarja njegove različne vidike, kakršni so obnovljivost naravnih virov, delovanje ekosistema, ohranjanje biotske raznovrstnosti itd., ki prispevajo k človeškemu blagostanju. Končno izvira potreba po novi razvojni zasnovi tudi iz samega razvoja tehnologije, ki zahteva spremembo sedanjega razvojnega vzorca, novo opredelitev vrednot v družbi, razmerja med javnim in zasebnim interesom, svobodo in odgovornostjo ter medgeneracijske pravičnosti (vključno z vprašanjem žrtvovanja in nadomestila). V izhodišču bi verjetno lahko intuitivno pričakovali, da sta kategoriji sreča in trajnostni razvoj med seboj povezani. Nekateri avtorji to dejansko neposredno predpostavljajo (na primer Gowdy, 2005). Poenostavljeno povedano, bolj srečni ljudje ali kar države naj bi više vrednotile in namenjale več pozornosti trajnostnemu razvoju in, nasprotno, trajnosti razvoj naj bi iz očitnih razlogov delal ljudi srečnejše. Pri tem je zanimivo, pravzaprav kar presenetljivo, da strokovna literatura z obeh področij, sreče in trajnostnega razvoja, ostaja skoraj popolnoma ločena. Kot primer lahko vzamemo dva novejša zbornika s področja sreče (Bruni in Porta, 2007) in trajnostnega razvoja (Atkinson et al., 2007), ki ostajata pravzaprav na povsem ločenih bregovih, ne da bi ju poskušala medsebojno povezati. Le redki avtorji raziskujejo povezavo med srečo (in njej sorodnimi kategorijami, kakršne so zadovoljstvo z življenjem, kvaliteta življenja in blagostanje - v nadaljevanju zaradi enostavnosti govorimo kar o sreči) in trajnostnim razvojem. Na primer Veenhoven (2001) razpravlja o sinergijah in preseku med trajnostno ekonomijo in srečo. Izjema je tudi O'Brienova (2008), ki opredeljuje trajnostno srečo kot doseganje sreče, ki ne izkorišča drugih ljudi in ne izčrpava okolja ali prihodnjih generacij. Povezovanje trajnosti in sreče v koncepcijo trajnostne sreče daje pomembne priložnosti posameznikom, skupnosti in globalnemu blagostanju. Sicer pa avtorji najpogosteje ugotavljajo to povezavo predvsem mehanično, tako da proučujejo korelacije med različnimi indikatorji sreče in različnimi indikatorji trajnostnega razvoja (Zidanšek, 2007), ne da bi se podrobneje spuščali v vsebinsko razlago ali logiko te povezanosti. Drugi poskus take povezanosti je na primer konstrukcija skupnega indeksa HPI (Happy planet index) New Economics Foundation. Ta združuje obe kategoriji, srečo in trajnostni razvoj, v skupni indeks in posamezne države razvršča glede na vrednost njihovega doseganja tega indeksa. Sporočilo tega pristopa je, da gresta lahko sreča in trajnosti razvoj skupaj z roko v roki ter da je torej oba mogoče in treba povezovati. Kakor vidimo, raziskave povezanosti med srečo in trajnostnim razvojem ne gredo v bistvo, razlago vsebine in logike te povezanosti. V tem prispevku zato poskušamo storiti korak naprej, pri čemer menimo, da je vsebino te povezave mogoče iskati v naslednjih treh smereh. Prvič, iz pregleda determinant sreče povsem očitno izhaja, da je materialna blaginja le ena izmed mnogih determinant in ne nujno za vse tudi najpomembnejša. »Skupna košarica sreče« je mnogo širša, vključuje tudi postmaterialne vrednote, kakršne so medsebojni odnosi in druge oblike socialne vključenosti, širše okolje, v katerem živimo, in podobno, kar so elementi, ki jih vključuje in poudarja prav strategija trajnostnega razvoja. Materialna blaginja in na njej temelječa strategija ekonomske rasti je le ena od sestavin sreče -vsekakor potrebna, nikakor pa ne zadostna. Sestavine »skupne košarice sreče« morajo biti usklajene, med seboj v ravnovesju, sicer se posamezna in skupno ravnotežje lahko porušita in družbeni razvoj se ustavi. Primer prevelikega poudarjanja ene od determinant sreče, v tem primeru ekonomske rasti za vsako ceno, na škodo drugih je prav sedanja svetovna finančna kriza. Strategija trajnostnega razvoja kot celostna in večdimenzionalna paradigma družbenega razvoja je torej bliže kakor strategija enostranske ekonomske rasti ideji sreče v celovitosti zajemanja njenih determinant. Tu je mogoče postaviti trditev, da bi, gledano v tej luči, strategija trajnostnega razvoja morala še dosledneje kakor doslej, ko poudarja le tri osnovne vidike družbenega razvoja (ekonomskega, socialnega in okoljskega), zajeti vse osnovne determinante sreče (osebnostnih seveda ne more, ker so individualizirane). V tem primeru bi se sreča in trajnostni razvoj še bolj neposredno povezovala, ljudje pa bi trajnostni razvoj lahko bolj »posvojili«, saj ga zdaj jemljejo bolj kot nekakšno tehnokratsko koncepcijo, nepovezano z njihovim življenjem, to pa bi končno prispevalo k večji možnosti uresničevanja te razvojne strategije v praksi (Slabe Erker in Lavrač, 2009). 14 IB revija 1/2009 64 Drugič, pomembna je časovna razsežnost. Ocena individualne sreče vključuje predvsem trenutni, kratkoročni pogled, ne pa tudi dolgoročnejše perspektive. Če bi se podrobneje posvetili drugemu ekstremu, nesreči, in se vprašali, česa se ljudje najbolj bojijo, bi verjetno ugotovili, da negotove prihodnosti, nemožnosti ohranjanja sedanje sreče v daljši časovni perspektivi. Zato pa posvečajo tolikšno pozornost vprašanjem zdravstvene, starostne in socialne varnosti, varne zaposlenosti in podobno. Gre torej za vprašanje trdnosti sreče, njenega ohranjanja, vzdržnosti ali trajnosti. Strategija trajnostnega razvoja poudarja prav to dolgoročnejšo razsežnost družbenega razvoja in tako ponuja trajnostni pogled na možnost vzdrževanja sreče v daljši časovni perspektivi. Na tem prehodu s statičnega na dinamično pojmovanje sreče vidimo pomembno povezavo med srečo in trajnostnim razvojem. Tretjič, menimo, da je prav kvaliteta življenja kot sreči sorodna kategorija tisti vmesni prehod, ki lahko poveže srečo in trajnostni razvoj. Sreča je namreč individualizirana, subjektivna, čustveno določena in kratkoročna. Zadovoljstvo z življenjem je še vedno individualizirana, subjektivna, le nekoliko bolj kognitivno določena in dolgoročnejša kategorija. Kvaliteta življenja pa je objektivna, dolgoročnejša družbena kategorija, ki na družbeni ravni nekako združuje individualne sreče (zadovoljstvo z življenjem), z upoštevanjem njihovih interakcij in sinergij med njimi, ter jih nadgrajuje z novimi elementi, ki lahko nastopijo šele na višji, skupni ravni (npr. vloga države, političnega sistema in podobno). Medtem ko je postavljanje sreče kot končnega cilja družbenega razvoja lahko sporno zaradi njenih utopističnih ali paternalističnih konotacij, pa je kvaliteta življenja kot končni cilj družbenega razvoja lahko nesporna. Kvaliteta življenja kot objektivna razsežnost blagostanja izhaja iz sreče, hkrati pa je končni cilj trajnostnega razvoja, če ga pravilno pojmujemo. Lahko bi rekli, da prav kvaliteta življenja povezuje oboje, srečo in trajnostni razvoj, v konsistentno celoto. V nadaljevanju na kratko prikazujemo modele rasti kot procesa substitucije (modeli GASP), ki razlagajo, zakaj se perpetuira začarani krog oziroma naraščajoča spirala ekonomske rasti. Lahko jih imamo za eno izmed teoretskih podlag vzorcev trajnostnega razvoja, vendar pa jih, ker izhajajo iz determinant sreče in razlagajo njen paradoks, prav tako lahko razumemo kot manjkajoči vezni člen med srečo in trajnostnim razvojem. Modeli rasti kot procesa substitucije (growth as substitution process ali modeli GASP, Bartolini, 2007) izhajajo iz tega, da enostranska hitra gospodarska rast, ki temelji na čim večjem povečevanju materialne porabe, povzroča neugodne zunanje učinke, negativne eksternalije, ki se kažejo v hitrem okoljskem in socialnem razvrednotenju, tj. poslabševanju okoljskega in socialnega kapitala, vključno z medsebojnimi odnosi. To razvrednotenje, ki spremlja visoko gospodarsko rast, po eni strani povzroča, da se blagostanje ljudi kljub večanju njihovega dohodka in materialne blaginje ne povečuje (kakor to dokazuje paradoks sreče), po drugi strani pa samo postaja gonilna sila nadaljnjega pospeševanja hitrejše gospodarske rasti. Teorija GASP sloni na prepričanju, da blagostanje ljudi temelji predvsem na dobrinah, ki niso kupljene na trgu, temveč so (ali so bile!) na razpolago prosto, v naravnem in socialnem okolju (npr. čist zrak, voda, neokrnjena narava, kakovostni medsebojni odnosi). Med hitro in enostransko gospodarsko rastjo se njihova razpoložljivost zaradi njenih negativnih zunanjih učinkov zmanjšuje, tako pa se zmanjšuje tudi blagostanje ljudi. Da bi raven svojega blagostanja ohranili nespremenjeno, se morajo izginjajoče proste dobrine nadomeščati s tržnimi, proizvedenimi potrošnimi dobrinami. S tem prihaja pri gospodarski rasti do zamenjave med prostimi in tržnimi dobrinami. Socialno in okoljsko razvrednotenje kot negativni zunanji učinek gospodarske rasti postane gonilna sila nadaljnje gospodarske rasti, ker trg mora proizvesti in ponuditi tržne proizvode, da nadomestijo izginjajoče proste dobrine. Tako pridemo do začaranega kroga oziroma naraščajoče spirale gospodarska rast-okoljsko in socialno razvrednotenje-nadaljnja gospodarska rast-nadaljnje okoljsko in socialno razvrednotenje in tako naprej. Modeli GASP lahko razložijo ne le, zakaj se kljub gospodarski rasti in naraščanju dohodka sreča ljudi ne povečuje (ker se druge pomembne sestavine blagostanja, okoljski in socialni kapital, zmanjšujejo), ampak tudi to, da ljudje vztrajajo pri pehanju za čim večjim delom, dohodkom in materialno porabo, kljub temu da to dokazano ne povečuje njihove sreče. Po različicah teorije »denar ne more kupiti sreče«, kakršne so teorija izhodiščnega stanja sreče, teorija prilagajanja in navajenosti, teorija padajočega mejnega donosa dohodka, teorija naraščajočih aspiracij in podobno, naj bi dejstvo, da se sreča zaradi večjega dohodka ne povečuje, ljudi sčasoma izučilo. Vendar pa se to ni zgodilo, ljudje se ne odločajo za več prostega časa, temveč se še naprej pospešeno ženejo za delom, dohodkom in materialno porabo. Model GASP tega ne razlaga kot napako racionalnosti, temveč kot razumen odgovor ljudi, ki se tako poskušajo braniti pred omenjenimi okoljskimi in socialnimi negativnimi zunanjimi učinki, ki poslabšujejo kvaliteto njihovega življenja, pri tem pa se njihova skupna sreča ne povečuje. Po tem modelu gospodarska rast torej ni posledica neracionalnega ravnanja, temveč koordinacijska napaka (konflikt med posameznimi in skupnimi cilji zaradi neupoštevanja učinka eksternalij), ki navsezadnje ni posledica človeške narave, temveč institucionalne ureditve (delovanja tržnega mehanizma, ki ne daje pravilnih signalov o resničnih potrebah ljudi). Pravih vrednot, kakršne so čas, ljubezen, strpnost, razumevanje in sodelovanje, tržni mehanizem ne proizvaja in temu primerno jih tudi nihče ne propagira. IB Revija 3-4/2009 15 7. MOŽNOSTI ZA UVELJAVITEV ALTERNATIVNE PARADIGME DRUŽBENEGA RAZVOJA Problemi izkrivljenega vzorca potrošnje, ki so osrednji izvor težav pri doseganju višje kvalitete življenja, so na družbeni ravni povezani z vzorcem čim višje gospodarske rasti za vsako ceno in tržnim mehanizmom kot usklajevalnim mehanizmom med gospodarskimi subjekti oziroma med proizvodnjo in porabo v družbi. Problem pretirane prestižne porabe imamo lahko za očiten primer nepopolnosti oziroma napake v delovanju tržnega mehanizma. Podobne tržne napake oziroma pomanjkljivosti tržni mehanizem sam ne zmore odpravljati, potreben je poseg države, ki lahko npr. internalizira različne negativne eksternalije v potrošnji. Sedanja svetovna finančna kriza je npr. nedvomno izraz nepopolnosti delovanja tržnega mehanizma in njegovega nezadostnega ali neustreznega uravnavanja s strani države. Tržni sistem je koordinacijski mehanizem, ki mu je naša civilizacija očitno zavezana, če hoče preživeti -spodbujati storilnost, učinkovitost, konkurenčnost in druge kvalitete, ki poganjajo rast materialne blaginje v družbi. Problem tržnega mehanizma je med drugim v tem, da sicer temelji na osebni svobodi, vendar je nazadnje ne omogoča vsem (brezposelni, nesposobni, revni, ostareli). Morda bi tržni sistem lahko vlogo tega mehanizma odigral bolje, če bi njegovo predvideno maksimiranje koristi lahko razumeli širše, tako da bi vključevalo tudi zunanje učinke, sinergije, nesebične motivacije in podobno. Tedaj bi lahko deloval v skupno korist bolje, kakor če to prepušča predvsem ali samo homo economicusu in Smithovi nevidni roki. V okviru tržnega mehanizma se torej išče družbeni koordinacijski mehanizem, ki bi odpravljal tržne napake, kakršna je izkrivljenost družbenega vzorca porabe, kar bi lahko prispevalo k povečanju kvalitete življenja družbe kot celote. Seveda se najprej ozremo po državi. Problem neoliberalističnih tržnih fundamentalistov pa je, da se preveč bojijo vloge države, namesto da bi razpravljali o tem, kje in kakšna sodobna država bi lahko koristno dopolnjevala - in ne nadomeščala - tržni mehanizem. Ni potrebno razraščanje vpliva države oziroma povsod prisotni etatizem, temveč je potrebna preusmeritev vloge države od tistih področij, na katerih nima kaj iskati, na tista, na katerih lahko koristi. Represije ni treba poenostavljeno enačiti z državo in trga s svobodo. Če nadaljujemo v tej smeri, lahko ugotovimo, da večja vloga države kot koordinacijski mehanizem »od zgoraj navzdol« vsekakor ni idealna rešitev. Lepši tak mehanizem proti nepopolnostim trga bi bil lahko tisti »od spodaj navzgor«, z dogovorom med ljudmi, vendar pa ga je med množico neusklajenih posameznikov pravzaprav nemogoče doseči. Rešitev »od spodaj navzgor« bi bila mogoča, če bi se z ozaveščanjem posameznikov (z vzgojo, izobraževanjem, mediji) - in potem, ko bi to doseglo neko kritično maso, tudi družbe v celoti - prevrednotile prevladujoče temeljne družbene vrednote. Pozivanje na družbeno odgovornost, spremembo družbene morale in prevladujočih vrednot v družbi hitro naleti na očitek paternalizma, vsiljevanja nekega »pravilnega« pogleda drugače mislečim, češ da naj nekdo v njihovem imenu odloča o tem, kaj naj bi bilo zanje dobro. V tem smislu ima paternalizem nedvomno odklonilen prizvok, vendar pa je dejstvo, da se državi tak paternalizem »od zgoraj navzdol« dopušča, ko posega v izobraževanje, zdravje, varnost in v zadnjem času tudi okolje. Možnosti izboljšave sedanjega koordinacijskega mehanizma, katerega posledice so tržne napake, vključno z izkrivljenim vzorcem družbene potrošnje, vidimo torej na kratki rok »od zgoraj navzdol«, v novi opredelitvi vloge države, na daljši rok pa »od spodaj navzgor«, v ozaveščanju najprej posameznikov in nato celotne družbe po različnih kanalih (vzgoja, izobraževanje, mediji), ki so pri spreminjanju moralnih vzorcev in prevrednotenju vrednot na razpolago. Predvsem v teh smereh vidimo možnosti za postopno uveljavljanje vzorca trajnostnega razvoja in tako za izboljšanje kvalitete življenja v družbi. 8. SKLEP V sklepnem delu želimo povzeti nekatere ugotovitve razprave na njeni poti od sreče posameznika, kvalitete življenja v družbi, vloge potrošnje in proizvodnje pri tej pa vse do trajnostnega razvoja kot strateške koncepcije družbenega razvoja. Pri povezovanju teh elementov v celoto je bila skupni imenovalec teh različnih vsebin prav paradigma trajnostnega razvoja kot razvojni vzorec, ki s svojo trojno razsežnostjo - ekonomsko, socialno in okoljsko - lahko prispeva k povečanju kvalitete življenja v družbi kot celoti, z vidika posameznika pa k njegovi večji sreči in zadovoljstvu z življenjem. Strategija razvoja, ki ne upošteva sreče (zadovoljstva z življenjem oziroma kvalitete življenja), ne more biti trajna, ker kopiči ekonomske, socialne, osebne in medsebojne napetosti, ki se na neki točki ne morejo sprostiti drugače kakor z bolečimi posledicami za družbo in posameznike. Tu je še problem medgeneracijske solidarnosti in odgovornosti, saj moramo pustiti zdrave temelje tudi za prihodnje generacije. Zato je razvojni vzorec treba postaviti drugače, ne le kot konkurenčni boj v pehanju za več materialnih dobrin in doseganje čim večje gospodarske rasti za vsako ceno, tudi če to ogroža našo srečo, medsebojne odnose in možnost trajnostnega razvoja. Zavzemamo se za strategijo trajnostnega razvoja kot odgovor na anomalije današnje družbe, pri čemer bi se dosegalo ravnotežje na ekonomskem, 16 IB revija 1/2009 64 socialnem in okoljskem področju, tudi medgeneracijsko. Elemente tega vključujejo že dosedanje strategije razvoja, vendar niso obravnavani zaokroženo, povezano in niso vseobsežno zajeti v strategijo trajnostnega razvoja, prav zato ker jim manjka končni cilj doseči čim večjo kvaliteto življenja. Ljudje kot posamezniki tu ne morejo storiti veliko, dokler ozaveščenost ne doseže kritične mase, zato je še posebno na začetku uvajanja trajnostnih sprememb potrebna usklajena centralna akcija s politikami, ki morajo vzpostaviti drugačne, prave motivacijske mehanizme. Dandanes, vsaj na načelni ravni, že prevladuje soglasje o tem, da je strategijo enostranskega razvoja za čim višjo gospodarsko rast za vsako ceno treba nadomestiti z vzorcem trajnostnega razvoja kot celovito in večdimenzionalno strategijo družbenega razvoja. Eksponentna rast nekaterih ekonomskih (domači bruto proizvod, finančni sektor), socio-demografskih (prebivalstvo, staranje, migracije, revščina) in okoljskih (izčrpavanje naravnih virov, energetske potrebe, onesnaževanje z izpusti) kategorij nevarno in vse bolj ogroža obstoj gospodarskega, socialnega in okoljskega ravnotežja, tako pa tudi trajnostni razvoj in kvaliteto našega življenja v prihodnje. Problem je predvsem v pretiranem poudarjanju enostranskega gospodarskega razvoja, ki zaradi nezadostnega upoštevanja drugih dveh sestavin trajnostnega razvoja postane kontraproduktivno in začne poslabševati, namesto izboljševati kvaliteto življenja. Problem uveljavljanja strategije trajnostnega razvoja ni toliko na sami deklarativni, temveč predvsem na izvedbeni ravni. Zahteve po sorazmerni obravnavi in po ohranjanju ravnotežja vseh treh sestavin trajnostnega razvoja v praksi kaj hitro postanejo manj prednostne in morajo čakati na »boljše čase«. Odličen primer tega je prav sedanja svetovna finančna kriza, saj bo v kratkoročni »preživetveni« strategiji nedvomno prevladalo reševanje kratkoročnih ekonomskih težav, medtem ko bodo dolgoročno prav tako ali pa še usodnejša vprašanja zlasti o socialnem ravnotežju spet potisnjena v drugi plan in se bodo še zaostrila. S stališča posamezne države je težava v tem, da bi v globalizacijskih razmerah odločnejše zavzemanje neke države za uveljavljanje trajnostnega razvoja na kratki rok najverjetneje zmanjšalo njeno konkurenčnost in tako bi zabredla v gospodarske težave. Vendar pa je tudi v teh razmerah zlasti malim državam treba poiskati lastno razvojno strategijo, prilagojeno nacionalni identiteti, posebnostim kulturnega okolja in podobno, v kateri imajo trajnostni razvoj in posebno njegove različne ekorazsežnosti nedvomno svoje mesto. Tako mala država svojo razvojno strategijo v mednarodni menjavi lahko uveljavi celo kot svojo nekakšno konkurenčno primerjalno prednost ali svojo posebno tržno nišo v svetovnem gospodarstvu. Naj na koncu poudarimo še dva problema sodobne družbe, ki omejujeta uveljavljanje alternativne strategije družbenega razvoja. Prvič, trajnostnega vzorca ali, še več, cilja maksimiranja skupne sreče v družbi se drži prizvok utopizma, paternalizma, kolektivizma ali diktatorstva, tako da se ne zdi družbeno sprejemljiv. Drugič, zasnovi trajnostnega razvoja je inherentna solidarnost med sedanjimi generacijami (mladi, delovno aktivni, starejši), pa tudi med sedanjimi in prihodnjimi generacijami. Toda žal je solidarnost težko spraviti v okvir sedanje tržne ekonomske paradigme, saj posega na ekonomiki tuja področja, kakršna so altruizem, strpnost, empatija, prostovoljstvo, dobrodelnost in podobno ... Viri in literatura: Atkinson, G., Dietz, S., in Neumayer, E. (ur.) (2007): Handbook of sustainable development. Cheltenham; Edward Elgar. Bartolini, S. (2007): Why are people so unhappy? Why do they strive so hard for money? Competing explanations of the broken promises of economic growth. V: Bruni, L., in Porta, P. L. (ur.): Handbook on the economics of happiness. Cheltenham; Edward Elgar. Boehnke, P. (2005): First European quality of life survey: Life satisfaction, happiness and sense of belonging. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Bossel, H. (1999): A Report to the Balaton Group. Indicators for sustainable development: Theory, method, applications. Winnipeg: IISD. Brandolini Marzetti Dall' Arte, S. (2007): Happiness and sustainability: A modern paradox. V: Bruni, L., in Porta, P. L. (ur.): Handbook on the economics of happiness. Cheltenham; Edward Elgar. Bruni, L., in Porta, P. L. (2007): Handbook on the economics of happiness. Cheltenham; Edward Elgar. Easterlin, R. A. (1995): Will rising income of all increase the happiness of all. Journal of Economic Behavior and Organization, št. 27. Frank, H. R. (1999): Luxury fever, New Jersey; Princeton. Frey, B. S., in Stutzer, A. (2002): Happiness and economics (How the economy and institutions affect well-being), Princeton University Press, Princeton and Oxford. Garcia, J., Fuentes, N. C., Borrego, S. A., Gutierrez, M. D., in Tapia, A. (2007): Values and happiness in Mexico: The case of the metropolitan city of Monterrey. V: Bruni, L., in Porta, P. L. (ur.): Handbook on the economics of happiness. Cheltenham; Edward Elgar. IB Revija 3-4/2009 17 Gowdy, J. (2005): Toward a new welfare economics for sustainability. Ecological Economics, zv. 53. Hayo, B. (2007): Happiness in transition: An empirical study on Eastern Europe. Economic systems, zv. 31, št. 2. Headey, B., Holmstrom, E., in Wearing, A. (1985): Models of well-being and ill-being. Social indicators research, 17. Layard, R. (2005): Happiness. Lessons from a new science. New York; The Penguin Press. Layard, R. (2006): Happiness and public policy: A challenge to the profession. The Economist Journal, zv. 116, št. 510. O'Brien, C. (2008): Sustainable happiness: How happiness studies can contribute to a more sustainable future. Canadian Psychology, zv. 49, št. 4. Royo, M. G. (2007): Well-being and consumption: Towards a theoretical approach based on human needs satisfaction. V: Bruni, L., in Porta, P. L. (ur.): Handbook on the economics of happiness. Cheltenham; Edward Elgar. Scitovsky, T. (1989): Human desire and economic satisfaction. New York University Press. Sen, A. K. (1995): Rationality and social choice. American Economic Review, zv. 85/št. 1. Slabe Erker R., Lavrač V. (2009): Povečanje kvalitete življenja v Sloveniji. Možnosti za uveljavitev alternativnega koncepta družbenega razvoja. Ljubljana; IER. Veenhoven R. (2001): Quality-of-life and happiness: Not quite the same. V: DeGirolamo, G., et al. (ur.), Health and quality of life, Torino: WHO and Centro Scientifici Editore. Verbič M., Stanovnik T. (2006): Analysis of Subjective Economic Well-Being in Slovenia. Eastern European Economics, zv. 44, št. 2. Zidanšek, A. (2007): Sustainable development and happiness in nations. Energy, zv. 32. IB Revija 3-4/2009 19 POKOJNINSKE REFORME V CENTRALNI, VZHODNI IN JUGOVZHODNI EVROPI dr. Tine Stanovnik, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja UDK 336.55 JEL: H550, J260 Povzetek Članek podaja osnovno primerjalno analizo pokojninskih reform v osmih državah centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Ta skupina vključuje sedem novih članic EU in Hrvaško. Primerjalna analiza obsega predvsem osnovne značilnosti in parametre prvega pokojninskega stebra ter kaže, da so vse pokojninske reforme izboljšale aktuarsko pravičnost sistema in zagotovile tesnejšo vez med plačanimi prispevki (ali plačami) in pokojnino. Te države so tudi - v večji ali manjši meri - prilagodile svoje pokojninske sisteme demografskim spremembam, ki potekajo. Primerjamo tudi nekaj značilnosti drugega pokojninskega stebra, tj. privatnega stebra, osnovanega na kapitalskem kritju. Predvsem se osredotočamo na nekatere slabe rešitve pri načrtovanju tega stebra. Kot je dobro znano, je bil eden pomembnih razlogov za reformo ta, da se poveča delovna aktivnost starejših. Podajamo nekaj »dokaznega gradiva«, ki kaže, da povečana delovna aktivnost starejših ni odvisna od tega, kako obsežna in globoka je pokojninska reforma, temveč od stalnosti in stabilnosti politične podpore tem reformam. Ključne besede:pokojninski sistem, centralna in vzhodna Evropa Abstract This paper presents a broad comparative analysis of pension reforms in eight countries of Central, Eastern and South Eastern Europe. These include seven new EU Member States and Croatia. The analysis is mostly devoted to a comparison of the main features and parameters of the 1st pillar, i.e. public pension schemes, showing how all systems improved actuarial fairness and provided tighter links between contributions (or past wages) and pensions. These countries have also - to a greater or lesser degree - adapted their pension systems to the ongoing process of demographic change. Some weak design features of the reforms are demonstrated as well, particularly the lack of attention to the rules for inclusion of active persons into the "mixed" system (i.e. 1st and 2nd pillars). An important raison d'être of these reforms was to increase the labour activity of elderly age groups. Evidence is presented to show that increased activity in the "critical" elderly age group (55 to 64 years) is not related to how "fundamental" the pension reform is, but rather to how steadfast the political support for the reform is. Key words: pension system, Central and Eastern Europe 1. UVOD Pokojninske reforme so del dinamičnega procesa spreminjanja socialne države. V večji meri so te reforme odziv na demografske spremembe oziroma na staranje prebivalstva, vendar to ni edini faktor, ki določa smeri teh reform. Tudi spremembe na trgu dela z manjšanjem deleža stabilnih, stalnih zaposlitev in z večanjem fleksibilnih oblik zaposlovanja terjajo spremembe v sistemih socialne varnosti. Nenazadnje gre tudi za določene spremembe v »filozofiji« držav blaginje, predvsem v smeri večjega poudarka na individualni odgovornosti; to pomeni, da se breme tveganja za socialne primere v večji meri prenaša na posameznika. V tem prispevku podajamo primerjalni pregled pokojninskih reform v osmih državah Evrope. Z izjemo Hrvaške, ki še ni članica EU, gre za nove članice EU iz centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Takšen pregled je seveda nujno selektiven, ker podaja le osnovne parametre in elemente za primerjavo teh sistemov. Poleg tega so spremembe v teh sistemih dostikrat tudi bolj kontinuirane in se ne odvijajo samo v velikih »reformnih« korakih. Tako prikaz zajema ne samo reforme, temveč tudi vse zakonsko sprejete spremembe do sredine leta 2009. 2. POKOJNINSKE REFORME Pokojninski sistemi (in celotni sistemi socialne zaščite) so v skoraj vseh državah centralne, vzhodne in jugovzhodne Evrope doživljali »težka leta« v začetku 20 IB revija 1/2009 64 devetdesetih let prejšnjega stoletja, tj. v prvih letih t. i. tranzicije. Razlogi za to so znani: velik padec proizvodnje, velik porast brezposelnosti in hkrati masovno predčasno upokojevanje. Ob tem je »demontaža« socialističnega sistema ponekod povzročila tudi institucionalni razpad. Večanje plačilne nediscipline oziroma neplačevanje prispevkov je povzročilo tudi razkrajanje sistemov socialne varnosti in zmanjševanje socialnih pravic. Treba je reči, da so bile posledice takšne »demontaže« socialističnega sistema med državami zelo različne. Nekatere države (npr. Slovenija, Češka republika, Poljska) so v obdobju tranzicije doživljale relativno urejene in kontrolirane spremembe, ki tudi niso vplivale na drastične spremembe socialnih pravic. V nekaterih drugih državah (npr. Romunija) pa je imela sprememba sistema dosti hujše posledice. Ko so te države dosegle določeno raven politične, ekonomske in socialne stabilnosti, so se lotile obsežnejših socialnih reform. Preglednica 1 kaže letnice, ko je bila sprejeta pokojninska zakonodaja; sama implementacija pokojninske reforme je praviloma potekala z najmanj enoletnim zamikom. Če ne upoštevamo Češke republike, ki je določene parametrske spremembe v prvem (javnem) pokojninskem stebru uzakonila že leta 1995, sta pri pokojninski reformi prednjačili Madžarska in Poljska. Njune reforme so bile tudi izjemno odmevne, nenazadnje zaradi velikega angažmaja mednarodnih organizacij, predvsem Svetovne banke, ki je sodelovala pri načrtovanju teh reform in s finančno podporo. Večina tranzicijskih držav Evrope je sledila temu zgledu, tj. paradigmatskemu prelomu. Kot običajno so se tudi tu našle izjeme, tj. države, ki so pokojninske spremembe zasnovale bolj gradualistično. Ti dve državi sta Slovenija in Češka republika; obe sta tudi pri vrhu gospodarske razvitosti v skupini bivših socialističnih držav. Ob tem lahko spomnimo, da sta bili obe državi - predvsem pa Slovenija - predmet ostrih kritik mednarodnih organizacij, zaradi njune nepripravljenosti izvesti strukturne reforme. Preglednica 2 kaže osnovne značilnosti pokojninskih reform v obravnavanih osmih državah. Kot je razvidno iz preglednice 2, je v štirih državah javni pokojninski sistem (1. steber) po novem zasnovan kot točkovni sistem, tri države (med njimi tudi Slovenija) so ohranile »klasični« bismarckov sistem1, medtem ko je Poljska uvedla povsem nov sistem, t. i. NDC (notional defined contribution). To je sistem pojmovno opredeljenih prispevkov, kjer je posameznikova pokojnina odvisna od velikosti vplačanih prispevkov. Od osmih držav jih je kar šest uvedlo obvezni drugi steber, tj. privatni pokojninski steber, osnovan na kapitalskem kritju. Res je, da ima tudi Slovenija obvezni drugi steber, vendar le za del aktivnega prebivalstva - v tem smislu lahko 2. steber v Sloveniji označimo za »prostovoljni«. Ne glede na različne »arhitekture« pokojninske reforme,je za vse te reforme značilno, da so zaostrile vstopne pogoje za upokojitev in da so vpeljale takšne spremembe, ki postavljajo močnejšo povezavo med plačanimi prispevki (in preteklimi plačami) in izplačano pokojnino. Vse to naj bi izboljšalo tudi finančno vzdržnost pokojninskega sistema; to je načeloma res, vendar je treba reči, da je veliko odvisno od doslednosti same reforme. Tako npr. izključevanje določenih skupin iz osnovnega javnega sistema oz. upokojevanje po posebnih pogojih vnaša v pokojninski sistem motnjo, ki lahko na dolgi rok »kontaminira« javni pokojninski sistem. Za primer lahko navedemo Hrvaško, kjer po podatkih Marijane Bađun (2009) 64 tisoč braniteljev domovinske vojne prejema povprečno pokojnino, ki znaša kar 270 % povprečne »ne-priviligirane« pokojnine. Nedoslednosti drugih vrst so bile prisotne na Poljskem, kjer so dolgo po sprejeti reformi dopuščali možnost predčasnega upokojevanja za določene skupine zavarovancev, in na Madžarskem, kjer so zaradi izjemno hudega sovraštva med političnima blokoma (levica in desnica) spreminjali že začrtane in zakonsko sprejete smeri reforme. Preglednica 1: Pokojninske reforme v devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja (leto sprejema zakonodaje) Bolgarija 2000 (prvi steber), 2002 (drugi steber) Hrvaška 1998 (prvi steber), 1999 (drugi steber) Češka republika 1995, 2004, 2008 Madžarska 1997, 2006-2008 Poljska 1999 Romunija 2000 (prvi steber), 2006 (drugi steber) Slovaška 2003 (prvi steber), 2004 (drugi steber) Slovenija 1999 Vir: Nacionalna poročila o strategijah socialne zaščite in socialne vključenosti, 2008-2010; Holzmann in Guven (2009). 1 Pod tem pojmom razumemo sistem, kjer se pokojninska osnova tvori na osnovi posameznikov plač, ne pa na osnovi posameznikove relativne plače (tj. individualne plače v razmerju do povprečne plače v državi). IB Revija 3-4/2009 21 Preglednica 2: Osnovne značilnosti pokojninskih reform 1. steber 2. steber Bolgarija sprememba v točkovni sistem obvezni Hrvaška sprememba v točkovni sistem obvezni Češka republika parametrična reforma prostovoljni Madžarska parametrična reforma obvezni Poljska sprememba v NDC obvezni Romunija sprememba v točkovni sistem obvezni Slovaška sprememba v točkovni sistem obvezni Slovenija parametrična reforma prostovoljni Opomba: Po metodologiji Svetovne banke je drugi steber obvezen; v skladu s prakso evropskih držav v drugi steber vključujemo tudi kolektivne pokojninske sheme, ki so tesno povezane s prvim stebrom. To pomeni, da je članstvo v teh shemah pogojeno s članstvom v prvem stebru. 2.1 SPREMINJANJE VSTOPNIH POGOJEV Reforme v vseh osmih državah so zaostrile vstopne pogoje, tj. pogoje upokojevanja. Tako je iz preglednice 3 razvidno, da se je zakonsko določena upokojitvena starost dvignila v prav vseh državah. Res pa je, da iz te preglednice ne moremo razbrati, kakšne so bile vrednosti pred reformo in časa, v katerem naj bi se dosegla nova, višja upokojitvena starost. Glede na to, da gre za zakonsko določeno upokojitveno starost, je treba upoštevati tudi dejstvo, da se bodo te vrednosti dosegale le postopoma. Zato podajamo tudi bolj podrobne navedbe o dejanskih rokih, ko naj bi se te starosti tudi dosegle. - Bolgarija: zakonsko določena starost za moške (63) je bila dosežena leta 2005, za ženske (60) pa leta 2009. - Češka republika: zakonsko določena starost za moške (65) in ženske (65) bo dosežena med 2017 in 2030, vendar se bodo lahko ženske z dvema otrokoma upokojile pri starosti 64 let, s tremi otroki pri starosti 63 let, s štirimi otroki in več pa pri starosti 62 let. - Hrvaška: zakonsko določena starost za moške (65) in ženske (60) je bila dosežena leta 2008. - Madžarska: zakonsko določena starost za moške (62) in ženske (62) je bila dosežena leta 2009. Zakonodaja, sprejeta maja 2009, zvišuje upokojitveno starost na 65 let in to postopoma do leta 2022. - Poljska: zakonsko določena starost za moške (65) in ženske (60) je bila dosežena leta 2007. - Romunija: zakonsko določena starost za moške (65) in ženske (60) bo dosežena leta 2014. - Slovaška: zakonsko določena starost za moške (62) je bila dosežena leta 2006, za ženske (62) pa bo dosežena med 2014 in 2023 (odvisno od števila otrok; ženske z več otroki bodo dosegle upokojitveno starost 62 kasneje). - Slovenija: zakonsko določena starost za moške (63) je bila dosežena leta 2009, za ženske (61) pa bo dosežena leta 2023. Osebe z otroki se lahko upokojijo pri nižji starosti. V letu 2009 je npr. znižanje za enega otroka znašalo 5 mesecev, za dva 12,5 mesecev, za tri 22,5 mesecev, za vsakega nadaljnjega pa dodatnih 12,5 mesecev. Preglednica 3: Zakonsko določena upokojitvena starost Moški Ženske Bolgarija 63 60 Hrvaška 65 60 Češka republika 65 65 Madžarska 65 65 Poljska 65 60 Romunija 65 60 Slovaška 62 62 Slovenija 63 61 Vir: Nacionalna poročila o strategijah socialne zaščite in socialne vključenosti 2008-2010, Holzmann and Guven (2009), Kiss (2009). 22 IB Revija 3-4/2009 Preglednica 4: Možnosti za predčasno upokojitev v okviru splošne pokojninske sheme Predčasna upokojitev možna Predčasna upokojitev možna brez odbitkov Bolgarija Ne Ne Hrvaška Da Ne Češka republika Da Ne Madžarska Da Da Poljska Da Ne Romunija Da Ne Slovaška Da Ne Slovenija Da Da Vir: Nacionalna poročila o strategijah socialne zaščite in socialne vključenosti 2008-2010, Holzmann and Guven (2009), Kiss (2009). Treba je poudariti, da je tempo sprememb dokaj različen. V Slovaški, ki je ukinila olajšavo, tj. nižjo upokojitveno starost za ženske z otroki, se starost dviguje za 9 mesecev vsako leto. V Češki republiki je tempo dviga upokojitvene starosti počasnejši in znaša med 2 in 4 meseci na leto. V Sloveniji je dvig starosti za ženske dokaj počasen in znaša 4 mesece na leto. Zakonsko določena starost je eno, dejanska upokojitvena starost pa je lahko nekaj povsem drugega. Nizka dejanska upokojitvena starost lahko pomeni, da obstajajo številne možnosti za predčasno upokojitev - ne samo zaradi posebnih pokojninskih shem za določene poklice (vojska, policija, tvegani poklici itd). temveč tudi zaradi možnosti predčasnega upokojevanja v okviru splošne pokojninske sheme, tj. sheme, ki velja za »običajne zavarovance. Kot je razvidno iz preglednice 4, samo ena država (Bolgarija) načeloma ne daje možnosti za predčasno upokojitev v okviru splošne pokojninske sheme - čeprav ta država seveda omogoča predčasno upokojitev v okviru posebnih shem. Izkušnja Poljske je zelo poučna in kaže, kako lahko politični pritiski in sile vplivajo na dejanski potek dogodkov in resno ogrozijo načrtovane učinke reforme. Tako je leta 2005 poljski Sejm sprejel zakon, s katerim je izključil rudarje iz reformiranega pokojninskega sistema; pripomnimo, da so bili kmetje in vojska izključeni iz novega sistema že od samega začetka reforme. Ob tem je Sejm podaljšal možnost predčasnega upokojevanja do konca leta 2007. Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2007 je bila ta možnost podaljšana do konca leta 2008. Nadalje, ustavno sodišče je presodilo, da mora obstajati možnost predčasnega upokojevanja za moške (stare 60 let in z vsaj 35 leti zavarovalne dobe). Ne glede na sodbo bo tudi po tem roku de facto ohranjena možnost predčasnega upokojevanja - ta pokojnina se bo imenovala premostitvena pokojnina in bo začasni prejemek, financiran od delodajalca in države, ne pa iz sklada socialnega zavarovanja. Samo Slovenija in Madžarska dajeta možnost predčasnega upokojevanja brez odbitkov; to je v obeh državah pogojeno s tem, da ima posameznik dovolj dolgo zavarovalno dobo. Tako je npr. v Sloveniji, po sedaj veljavni zakonodaji, možna predčasna upokojitev brez odbitkov za moške, ki imajo vsaj 40 let delovne dobe in starost 58 let. Na Madžarskem je ta zahteva podobna: če ima zavarovanec vsaj 40 let zavarovalne dobe, se lahko upokoji v starosti 60 let (moški) ali 59 let (ženske). Ob tem je treba omeniti, da bo na Madžarskem predčasno upokojevanje brez odbitkov možno le še do leta 2013. Sedem držav ponuja možnost predčasne upokojitve z odbitki, tj. trajno nižjo pokojnino. Vrednosti teh odbitkov se močno razlikujejo med državami, imajo pa praviloma enostavno strukturo - npr. 1,2 %, 1,8 %, 3,6 % ali 6 % za vsako leto upokojitve pred zakonsko določeno upokojitveno starostjo. Po sedaj veljavni zakonodaji ima Slovenija degresivno strukturo, tj. višje odbitke za bolj oddaljena leta od zakonsko določene upokojitvene starosti. Hrvaška je pogosto spreminjala vrednosti odbitkov: 1,33 % pred reformo iz leta 1998; tej je sledila vrednost 3,6 % do leta 2008, od leta 2008 dalje pa velja nižja vrednost odbitka, tj. »le« 1,8 %. Tako nizka vrednost je nedvomno posledica močnega pritiska sindikatov. Večina držav prav tako omogoča bonuse za kasnejše upokojevanje, tj. upokojevanje po upokojitveni starosti. Tako je v Bolgariji bonus (tj. višja pokojnina) znašal 3 % za vsako leto nad zakonsko določeno upokojitveno starostjo in 5 % od januarja 2009. V Češki republiki, Madžarski (od 2004) in Slovaški znaša bonus 6 % za vsako leto. Slovenija ima zelo nenavaden, degresiven sistem in bonusi so med 3,6 % in 0 %; višji bonusi veljajo za leta bližje zakonsko določeni upokojitveni starosti. V Romuniji bonus znaša 3,6 %, medtem ko hrvaški pokojninski sistem bonusov ne pozna. Na Poljskem je vprašanje bonusov irelevantno, glede na to da imajo sistem NDC (tj. sistem pojmovno opredeljenih prispevkov). IB Revija 3-4/2009 23 Preglednica 5: Nekatere značilnosti javnih pokojninskih sistemov Minimalna zavarovalna doba (leta) Obdobje relevantno za izračun pokojnine Način usklajevanja pokojnin Bolgarija 15 Celotno delovno obdobje (postopoma) Švicarska formula Hrvaška 15 Celotno delovno obdobje (postopoma) Švicarska formula Češka republika 35 Zadnjih 30 let delovne dobe Rast cen + 1/3 rasti plač Madžarska 15 Celotno delovno obdobje (postopoma) Usklajevanje odvisno od rasti BDP Poljska Ni zahtevane minimalne dobe Ni relevantno 80 % rast cen + 20 % rast plač Romunija 15 Celotno delovno obdobje (postopoma) Ni natančno določeno Slovaška 15 Celotno delovno obdobje (postopoma) Švicarska formula Slovenija 15 Najboljših zaporednih 18 let Rast plač Vir: Nacionalna poročila o strategijah socialne zaščite in socialne vključenosti 2008-2010, Holzmann and Guven (2009). 2.2 TESNEJŠA POVEZAVA MED PRISPEVKI (PRETEKLIMI PLAČAMI) IN POKOJNINAMI Odbitki za predčasno upokojevanje nedvomno prispevajo k večji aktuarski pravičnosti oziroma tesnejši povezavi med preteklimi plačami in prejeto pokojnino. Čeprav ti odbitki niso določeni na osnovi aktuarskih izračunov - večinoma so prenizki - so vendarle korak v pravo smer. Seveda so tudi druge spremembe v pokojninskih sistemih, ki vplivajo na tesnejšo povezavo med prispevki (preteklimi plačami) in pokojnino. Preglednica 5 kaže, da se obdobje, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, postopoma podaljšuje in bo večinoma vključevalo celotno delovno dobo. To postopno podaljševanje pomeni, da se vsako leto obdobje podaljša za eno leto. Hrvaška je tu bolj radikalna in vsako koledarsko leto se obdobje podaljšuje kar za tri leta. 3. NEKATERE DRUGE POMEMBNE ZNAČILNOSTI POKOJNINSKIH SISTEMOV Prikažimo še dva pomembna elementa pokojninskih sistemov. To sta (1) institut minimalne pokojnine in (2) priznavanje neprispevnih obdobij. Oba sta elementa prerazdeljevanja, ki poteka znotraj javnega pokojninskega sistema. Seveda so tudi drugi elementi, ki bi omogočali celovitejšo oceno prerazdeljevanja (solidarnosti) znotraj sistema in ki jih tu ne analiziramo. Tako bi bilo zagotovo pomembno ugotoviti pomen posebnih pokojninskih shem za policijo, vojsko, izbrane skupine državnih uradnikov in funkcionarjev, za nevarne poklice itd. Prav tako bi bil pomemben kazalec prerazdeljevanja razmerje med maksimalno in minimalno pokojnino (za npr. enako delovno dobo), skupaj z informacijo o tem, ali je prispevna osnova navzgor omejena ali ne. Samo ilustracija o pomenu posebnih shem: Poljska ima posebno shemo za kmete, ki prejema velike subvencije iz državnega proračuna. Videli smo že, da ima Hrvaška precej upokojencev, ki prejemajo pokojnine po posebnih predpisih. Tudi tu gre za prerazdeljevanje, vendar bi težko rekli, da gre za solidarnost, ker običajni zavarovanci financirajo pokojnine za privilegirane skupine. Institut minimalne pokojnine je pomemben, ker zagotavlja stalen dohodek starejšemu prebivalstvu. Ob tem imajo posamezni pokojninski sistemi zelo različne rešitve. Ena od možnosti je, da pokojninski sistem ne vsebuje nobenih posebnih določil o minimalnih pokojninah, temveč se problem zelo nizkih dohodkov (pokojnin) starejših rešuje v okviru splošnih shem socialnega varstva, tj. shem, ki so dostopne celotnemu prebivalstvu. Posebne oblike dohodkovne podpore starejšim, ki so predvidene v samem pokojninskem sistemu, lahko zavzamejo različne oblike. To so npr. minimalna (»socialna«) pokojnina, minimalna pokojnina iz sistema socialnega zavarovanja in dohodkovni dodatek, namenjen izključno upokojencem. Minimalna pokojnina je dostopna vsem tistim, ki so prispevali v pokojninski sistem in/ali dosegajo določeno starost. Minimalna pokojnina iz sistema socialnega zavarovanja je dostopna zavarovancem, ki dosegajo minimalno zavarovalno dobo, višina te pokojnine pa je lahko odvisna od dolžine zavarovalne dobe. - Bolgarija ima minimalno pokojnino (t. i. socialno pokojnino) in minimalno pokojnino iz sistema 24 IB Revija 3-4/2009 socialnega zavarovanja. Dodelitev minimalne pokojnine je odvisna od dohodkovnega cenzusa, oseba pa mora biti stara vsaj 70 let. - Hrvaška ima minimalno pokojnino iz sistema socialnega zavarovanja, njena višina je odvisna od dolžine zavarovalne dobe. Ta pokojnina je dostopna samo tistim aktivnim zavarovancem, ki so ostali v starem sistemu, tj. tistim, ki prispevke vplačujejo v celoti zgolj v prvi (javni) steber. Osebe, ki so v novem sistemu, tj. del prispevkov namenjajo tudi v drugi (privatni) steber, niso upravičene do takšne minimalne pokojnine. Te osebe bodo lahko deležne prejemkov iz splošne sheme socialnega varstva, ki je dostopna vsem državljanom. - Češka republika nima posebne sheme za starejše - ti so upravičeni do prejemkov znotraj splošne sheme socialnega varstva. - Madžarska ima minimalno pokojnino iz sistema socialnega zavarovanja; do nje so upravičene osebe, ki imajo vsaj 20 let zavarovalne dobe. Pokojninski denarni dodatek je na razpolago osebam (in parom), starim vsaj 62 let, katerih celotni dohodek je manjši od določenega odstotka minimalne pokojnine iz sistema socialnega zavarovanja. - Poljska ima minimalno pokojnino iz sistema socialnega zavarovanja; upravičene so osebe, ki so dosegle upokojitveno starost in imajo minimalno zavarovalno dobo (20 let za ženske, 25 let za moške). Za tiste, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, je na voljo splošna shema socialnega varstva. - V Romuniji je minimalna pokojnina iz sistema socialnega zavarovanja postavljena indirektno, z določitvijo pravila, da minimalno število pokojninskih točk v posameznem letu ne more biti manjše kot 0,25. Minimalna pokojnina je v veljavi od aprila 2009, pri čemer bo večina upravičencev kmetov. - Na Slovaškem ni minimalne pokojnine iz sistema socialnega zavarovanja. Upokojenci, ki prejemajo pokojnino, nižjo od določenega odstotka minimalnega dohodka, prejemajo pokojninski denarni dodatek. - Slovenija ima institut minimalne pokojnine, minimalne pokojnine iz sistema socialnega zavarovanja in pokojninski denarni dodatek (varstveni dodatek). Minimalna pokojnina je namenjena predvsem kmetom. Varstveni dodatek je namenjen osebam, ki prejemajo (minimalno) pokojnino iz sistema socialnega zavarovanja. Minimalna pokojnina iz sistema socialnega zavarovanja je odvisna od zavarovalne dobe. Slovenija ima tudi t. i. državno pokojnino, ki je po vrednosti zelo blizu minimalni pokojnini. Ta pokojnina se dodeljuje osebam, ki niso upravičene do drugih pokojnin (ne domačih ne tujih) in so stare vsaj 65 let (od tega morajo vsaj 30 let prebiti v Sloveniji). Preglednica 6 povzema zgoraj prikazane ugotovitve. Obravnavanje in analiza neprispevnih obdobij bi zagotovo zahtevala posebno študijo. Gre za obdobja, za katera delodajalec ne plačuje prispevkov. Za ta obdobja praviloma plačuje prispevke država (iz državnega proračuna), tako da je oseba zavarovana. V nekaterih državah (npr. v Češki republiki) breme teh neprispevnih obdobij nosi sklad socialnega zavarovanja in ne državni proračun. V nekaterih državah lahko zavarovanec neprispevna obdobja ex post kupi. Priznavanje neprispevnih obdobij je velikodušno zlasti v Češki republiki, kjer so vključena obdobja skrbi za otroka (do starosti štirih let), obdobja univerzitetnega študija, obdobja skrbi za osebo, ki je odvisna od pomoči drugih, in čas obveznega vojaškega roka. Na povsem drugi strani tega loka je Slovenija, ki izjemno restriktivno obravnava neprispevna obdobja. Obdobje univerzitetnega študija in čas obveznega vojaškega roka se štejeta kot dodana doba; to je slovenska posebnost, ker se ta obdobja priznavajo le pri izpolnitvi vstopnih pogojev, ne pa kot obdobja, ki se priznajo kot zavarovalna doba. Res je, da lahko ta obdobja posameznik dokupi in s tem postanejo zavarovalna doba. Za osebe, ki niso zavarovana po drugi podlagi, je zavarovalna osnova (iz katere država plačuje prispevke) za obdobje skrbi za otroka zelo nizka. Preglednica 6: Načini zagotovljanja minimalnega dohodka za starejše Minimalna pokojnina Minimalna pokojnina iz sistema socialnega zavarovanja Pokojninski denarni dodatek Bolgarija Da Da Ne Hrvaška Ne Da Ne Češka republika Ne Ne Ne Madžarska Ne Da Da Poljska Ne Da Da Romunija Da Ne Ne Slovaška Ne Ne Da Slovenija Da Da Da Opomba: Glej tekst za dodatna pojasnila. IB Revija 3-4/2009 25 Na splošno lahko rečemo, da je očiten trend zmanjševanja obsega neprispevnega obdobja, ki jih država neposredno ali posredno priznava kot »zavarovalno dobo«. Tako je npr. Hrvaška ukinila možnost dokupa let univerzitetnega študija. Z letom 2010 Češka republika univerzitetnega študija ne bo več vključevala v neprispevno obdobje, do leta 2010 pa bo pridobljena obdobja univerzitetnega študija še upoštevala. 4. FISKALNA VZDRŽNOST IN PRIMERNOST POKOJNIN Tu ne bomo pojasnjevali, kaj pomeni fiskalna vzdržnost, ker tega pojasnila preprosto nimamo. Jasno pa je, da pokojninski sistem, ki izplačuje nizke pokojnine in ustvarja nizke izdatke za pokojnine (merjeno kot odstotek BDP) in bi bil torej po nekaterih razlagah fiskalno vzdržen, praviloma ni socialno vzdržen. To še posebej velja, če visok odstotek starejših živi pod pragom dohodkovne revščine. Pomemben ukrep, ki zagotavlja finančno vzdržnost pokojninskega sistema (tj. onemogoča hitro rast pokojninskih izdatkov), je sistem usklajevanja pokojnin. Usklajevanje na osnovi švicarske formule, kjer je rast pokojnin določena na osnovi 50 % rasti plač in 50 % rasti cen, je nedvomno primeren način usklajevanja. Takšen način usklajevanja namreč pomeni, da realna vrednost pokojnin narašča, tj. da so upokojenci vsaj delno udeleženi v sadovih gospodarske rasti. Kot je razvidno iz preglednice 5, imajo tri države, Bolgarija, Hrvaška in Slovaška. takšen način usklajevanja pokojnin. Madžarska je do leta 2009 uporabljala švicarsko formulo, od leta 2010 pa bo usklajevanje manj ugodno za upokojence, tako da se bo švicarska formula uporabljala le, če bo rast BDP večja od 5 % letno. Za nižje rasti BDP bo relativna utež rasti cen višja: tako bo npr. za rast BDP pod 3 % usklajevanje pokojnin osnovano izključno na osnovi rasti cen. Podobno je na Poljskem relativna utež cen večja kot pri švicarski formuli in znaša 80 % rasti cen in 20 % rasti plač. Na Češkem je formula usklajevanja še bolj ugodna za upokojence in vzdržuje realno vrednost pokojnin (tj. 100 % rasti cen), poleg tega pa še omogoča upokojencem določeno »sodelovanje« v sadovih gospodarske rasti (20 % rasti plač), kar zagotavlja celo realno povečevanje pokojnin. Romunija ima dokaj nestabilen sistem usklajevanja, kjer je rast pokojnin določena enkrat letno v dovoljenem intervalu vrednosti pokojninske točke. Od osmih držav samo še Slovenija ohranja sistem usklajevanja na osnovi rasti plač. To sicer ni povsem točno, ker obstaja tudi negativno letno usklajevanje v višini 0,6 odstotne točke.2 Ob tem je treba reči, da v času gospodarske krize, tj. od leta 2008 dalje, nekatere države niso usklajevale pokojnin. Podobno kot velja za termin fiskalna vzdržnost, lahko tudi za termin primerna pokojnina rečemo, da ga je težko definirati. Lahko bi sicer rekli, da pokojninski sistem, ki zagotavlja visoko nadomestitveno razmerje, zagotavlja primerne pokojnine. Nadomestitveno razmerje praviloma merimo s preprostim kazalcem, tj. razmerjem med pokojnino in plačo. Težave nastanejo pri primerjavah med državami. Ali primerjamo neto ali bruto vrednosti? Primerjava neto vrednosti je bolj smiselna, ker nas zanima kupna moč pokojnin, relativno glede na plače. Vendar tudi tu nastopijo težave pri tem, kaj vse vključujemo v pokojnine. Ali vključujemo vse pokojnine ali samo starostne pokojnine? Ali vključujemo samo pokojnine iz sistema socialnega zavarovanja? Ta in druga vprašanja so pomembna in vključevanje ali izključevanje določenih kategorij pokojnin (ali oseb) lahko vpliva na vrednosti tega kazalca. Zavedajoč se teh Preglednica 7: Nadomestitvena razmerja v Sloveniji, 2000-2008 Starostna pokojnina (kot % povprečne neto plače) Pokojnina (kot % povprečne neto plače) 2000 75,3 68,1 2001 73,2 66,3 2002 72,8 65,9 2003 71,1 64,5 2004 70,2 63,7 2005 69,1 62,7 2006 68,6 62,5 2007 67,1 61,3 2008 67,1 61,6 Vir: Mesečni statistični pregled, ZPIZ, maj 2009. 2 To je posledica znanega člena 151 zakona o pokojninskem in invalidskem zavaro- vanju. 26 IB Revija 3-4/2009 Preglednica 8: Stopnje tveganja revščine (v %) za celotno prebivalstvo in prebivalstvo, staro 60 let in več, 2007 Tveganje revščine (v %) za celotno prebivalstvo Tveganje revščine (v %) za prebivalstvo 60+ Skupaj M Ž Skupaj M Ž Bolgarija 14 11 17 Češka republika 10 9 10 5 2 7 EU15 17 15 17 20 17 22 Madžarska 12 12 12 6 4 7 Poljska 17 18 17 8 7 9 Romunija 25 24 25 28 24 31 Slovenija 12 10 13 18 10 23 Slovaška 11 10 11 7 4 10 Vir: Eurostat. pomembnih omejitev lahko rečemo, da imata Slovenija in Madžarska relativno visoko vrednost tega kazalca, pri čemer ob uporabi neto vrednosti starostnih pokojnin in plač vrednost tega kazalca presega 60 %. Češka republika in Poljska imata vrednosti okoli 55 %, Slovaška pa okoli 50 %. Romunija in Bolgarija sta na nižjem delu te lestvice z vrednostma okoli 40 %. Nizke vrednosti razmerja med pokojninami in plačami ne pomenijo nujno, da upokojenci živijo v revščini. Obstajajo različne »preživetvene« strategije, kot npr. delo v kmetijstvu ali druge oblike dela za plačilo. Prav tako lahko upokojenci živijo v razširjenih družinah in v določeni meri delijo dohodek z drugimi aktivnimi člani družine. Preglednica 8 podaja primerjavo stopenj tveganja dohodkovne revščine za celotno prebivalstvo in prebivalstvo, staro 60 let in več3. Za razliko od starih članic EU, tj. EU15, je tveganje revščine za starejše prebivalstvo pri teh osmih državah nižje kot za celotno prebivalstvo. Izjemi sta Romunija in Slovenija. Prav tako je tveganje dohodkovne revščine za starejše ženske višje kot za starejše moške. To je predvsem posledica tega, da mnoge ženske prejemajo nizke pokojnine (lastne ali vdovske) in živijo v enočlanskih gospodinjstvih. 5. NEKAJ UGOTOVITEV O REFORMAH JAVNEGA POKOJNINSKEGA SISTEMA (PRVEGA STEBRA) Iz preglednice 2 je bilo razvidno, da so štiri od osmih analiziranih držav javni pokojninski sistem preoblikovale v točkovni sistem. V točkovnem sistemu je vstopna pokojnina podana s formulo: Pokojnina = AVGP . YS . VPP 3 Prag revščine je določen na 60 % mediane ekvivaliziranega (ekvivalentnega) dohodka. Kjer je: AVGP = povprečno število pokojninskih točk na leto zavarovalne dobe YS = zavarovalna doba VPP = vrednosti pokojninske točke. Povprečno število pokojninskih točk na leto zavarovalne dobe je praviloma izračunano na osnovi določenega zavarovalnega obdobja, izračun pa ni nujno osnovan na osnovi celotnega zavarovalnega obdobja. Res pa je, to smo videli v razdelku 3, da se to zavarovalno obdobje v večini držav počasi premika in podaljšuje v celotno zavarovalno obdobje. Število doseženih oz. priznanih točk v danem letu je omejeno navzgor, ponekod pa tudi navzdol, tako da število točk ne more biti nižje od neke vrednosti 4. Štiri države, ki so uvedle točkovni sistem, so bile kar iznajdljive v aplikaciji točkovnega sistema. Tako npr. Romunija uporablja različne vrednosti pokojninske točke v odvisnosti od spola (vrednosti za ženske so nekoliko višje). Vrednost pokojninske točke je praviloma postavljena kot določen odstotek povprečne plače v državi; kljub temu je kar nekaj razlik med državami. Tako npr. Romunija določa vrednost pokojninske točke glede na polno zavarovalno dobo, tako da je vrednost točke približno enaka 42 % povprečne plače v državi za 34 let zavarovalne dobe za moške in 29 let zavarovalne dobe za ženske. Hrvaška vrednosti točke ne določa enkrat letno na osnovi povprečne plače v državi, temveč je bila vrednost točke določena na začetku uvedbe točkovnega sistema. Od takrat dalje se vrednost točke usklajuje v skladu s švicarsko formulo, kar pomeni relativno hitro zniževanje vstopnih pokojnin. Kakorkoli že, v obravnavanih državah vrednosti točke (originalne ali preračunane) znašajo med 1 % in 1,25 % povprečne mesečne plače v državi. To pomeni, da oseba s 40 let zavarovalne dobe prejme pokojnino, ki je enaka 40-50 % povprečne plače v državi. 4 Oseba ki v danem letu prejema plačo, ki je enaka povprečni plači v državi, prejme eno pokojninsko točko v tem letu; če prejema dvakratnik povprečne plače v državi, potem prejme 2 pokojninski točki itd. IB Revija 3-4/2009 27 Prevedba klasičnega bismarckovega sistema v točkovni sistem je lahko netrivialna, ker je točkovni sistem v osnovi enostaven in ni dovzeten za določene posebnosti tvorbe pokojninske osnove. To velja zlasti v primerih, ko je upoštevanje plač (pri tvorbi pokojninske osnove) degresivno ali pa so degresivne odmerne stopnje. Oglejmo si to na treh primerih: Primer 1: Češka republika ima „klasični" bismarckov sistem. Pri tvorbi pokojninske osnove se upošteva 100 % dohodka do višine približno 43,2 % povprečne bruto plače v državi; samo 30 % dohodka se upošteva za dohodek med 43,2 % in 107 % povprečne bruto plače v državi, in samo 10 % dohodka, ki presega 107 % povprečne bruto plače v državi. Tvorba je torej degresivna (tj. višje plače se upoštevajo manj). Primer 2: Odmerne stopnje (za ženske) so v slovenskem pokojninskem sistemu določene takole: 38 % za prvih 15 let, potem pa 1,5 % za vsako nadaljne leto zavarovanja. To pomeni, da je letna stopnja prirasta za prvih 15 let 2,53 %, za nadaljna leta pa 1,5 %. Odmerne stopnje so torej degresivne. Primer 3: Madžarska ima obe degresiji: degresijo pri tvorbi pokojninske osnove in degresijo pri odmernih stopnjah. Prva degresija bo ukinjena leta 2009, druga pa leta 2013, ko bo enotna odmerna stopnja 1,65 % (za osebe, ki bodo ostale samo v 1. stebru). Iz teh primerov sledi, da bi bil za Madžarsko po letu 2013 prehod na točkovni sistem zelo enostaven. Prehod na točkovni sistem v Sloveniji ne bi zahteval bistvenih sprememb, dočim bi bil ta prehod v Češki republiki kar zahteven, in sicer zaradi zelo močne degresije pri tvorbi pokojninske osnove. Ob tem je popolnoma jasno, da so te degresije - tako pri tvorbi pokojninske osnove kot pri določitvi odmernih odstotkov - močni elementi redistribucije, ki jih točkovni sistem dejansko ukinja. To seveda ne pomeni, da točkovni sistem v celoti ukinja redistribucijo: to izvaja tako, da določa maksimalno in minimalno število točk za leto zavarovanja oz. leto zavarovalne dobe. 6. NEKAJ UGOTOVITEV O OBVEZNEM DRUGEM STEBRU Videli smo, da je kar šest držav (od osmih analiziranih) vpeljalo obvezni drugi pokojninski steber, osnovan na kapitalskem kritju. V to skupino ne vključujemo Slovenije, ki ima obvezne pokojninske sheme (iz 2. stebra) le za nekaj skupin zavarovancev. Verjetno je prezgodaj podati splošno oceno uspešnosti tega stebra; finančna performansa pokojninskih skladov se je sicer počasi izboljševala, z večjo diverzifikacijo portfelja teh skladov (manjšanjem deleža državnih obveznic in večanjem deleža bolj tveganih naložb), vendar je finančna in ekonomska kriza v letih 2008-2009 tem skladom zadala kar hud udarec. V nekaterih državah je bilo zaznati tudi nekaj resnih spodrsljajev pri načrtovanju in implementaciji tega pokojninskega stebra. Tehnični problemi, s katerimi se je soočila Poljska, so podrobno opisani v Chlon-Dominczak (2004). Gre za vpeljavo novega IT sistema, ki bi bil sposoben zajemati individualne podatke o plačanih prispevkih za 1. in 2. steber; sistem je začel normalno delati šele nekaj let po reformi. Tud Madžarska daje primer, kako lahko slabo načrtovanje in hude politične ločitve zaviralno delujejo na potek reforme. Madžarska je sprejela napačne rešitve predvsem v sledečih točkah: 1. kdo bo pobiral prispevke za 2. steber 2. kakšna naj bodo pravila, ki bodo določala, kateri zavarovanci morajo ostati v starem sistemu, kateri zavarovanci so lahko v mešanem sistemu (tj. sistemu, ki poleg 1. stebra vključuje novi 2. steber) in kateri zavarovanci morajo biti v novem, mešanem sistemu. Madžarska se je na začetku odločila, da bodo delodajalci kar neposredno nakazali individualne prispevke 2. stebra pokojninskim skladom. To pomeni, da relevantne državne inštitucije niso imele možnost kontrole plačevanja teh prispevkov. Povsem predvidljivo je to povzročilo tudi velike začetne težave pri natančnem evidentiranju posameznih prispevkov. Zaradi tega je Madžarska leta 1999 opustila takšen način pobiranja prispevkov za 2. steber in nalogo pobiranja prispevkov zanj delegirala davčni upravi, ki potem prenakaže te prispevke posameznim pokojninskim skladom. Glede na drugo točko, tj. možnost vključevanja v novi, mešani pokojninski sistem, je treba reči, da je Madžarska na stežaj odprla te možnosti in tudi spodbujala zaposlene k včlanitvi. Ti so imeli 20 mesecev časa, da se odločijo, ali ostanejo v starem sistemu (tj. zgolj 1. stebru) ali se pridružijo novemu, mešanemu sistemu5. Za novozaposlene, tj. tiste, ki so se prvič zaposlili, možnosti izbire ni bilo in so se morali včlaniti v novi sistem. Včlanjevanje v novi sistem je preseglo vsa pričakovanja. Po tem dobesednem »stampedu« so madžarski strokovnjaki (glej Augustinovitz et al, 2002) ocenili, da okoli 20 % vseh članov novega sistema ni imelo nikakršnega racionalnega razloga za to, da zapustijo stari sistem (ki še deluje) in se včlanijo v novi, mešani sistem. Gre za to, da so ti ljudje precej več izgubili s tem, da so se morali odreči določenim pridobljenim pravicam v 1. stebru in 5 Ta možnost je bila odprta od 1. januarja 1998 do 31. avgusta 1999. 28 IB Revija 3-4/2009 so bile te pridobljene pravice večje od novopridobljenih pravic, ki naj bi jih zagotavljal novi, mešani sistem. Potem ko se je tako velik del prebivalstva odločil sebi v škodo, je nastal velik pritisk, da se v prejšnji sistem povrnejo vsaj tisti, ki so se prostovoljno včlanili v mešani sistem. Od leta 2000 dalje je bilo odprtih kar nekaj možnosti za določene skupine, da se vrnejo v stari sistem. Druge države, ki so kasneje uvajale sistem obveznega drugega stebra, so (očitno) upoštevale madžarsko izkušnjo in postavile kar nekaj omejitev za vstop v novi (mešani) sistem in tudi vnaprej določile možnosti za izstop iz njega oziroma povratek v stari sistem. Tako je npr. Hrvaška postavila sledeče pravilo za vstop v mešani sistem: obvezna včlanitev v drugi steber za vse zaposlene, ki so bili julija 2000 mlajši od 40 let, in prostovoljna včlanitev za zaposlene v starosti od 40 do 50 let. Odločitev za prostovoljno včlanitev je bilo treba sprejeti do junija 2002 in je bila dokončna. Slovaška ni postavljala omejitev za vstop v novi sistem, temveč je ponujala zgolj možnost izstopa (in tudi vstopa!) v obdobju med januarjem in junijem 2008: 6,6 % članov je zapustilo mešani sistem in se vrnilo nazaj k staremu sistemu. Z namenom, da poveča fleksibilnost, je Slovaška od leta 2008 dalje omogočala osebam, ki so vstopala v novi sistem, šestmesečni rok, v katerem so se morale odločiti, ali bodo obvezno članstvo v 2. stebru spremenile v prostovoljnega. Del t. i. učnega procesa je tudi večja pravičnost pri računanju pokojnine iz 1. stebra za osebe, ki so se odločile za vstop v mešani sistem. Države, ki so uvedle obvezni 2. steber, se niso zgledovale po Madžarski, kjer so bile osebe, ki so se včlanile v 2. steber (tj. vstopile v mešani sistem in torej del pokojninskega prispevka usmerile v 2. steber), prisiljene, da se odpovedo 26 % pridobobljenih pravic iz 1. stebra; ta nepravičnost je kasneje povzročala velike preglavice politikom. Države, ki so kasneje uvedle obvezni 2. steber, so, upoštevajoč negativno izkušnjo Madžarske, pozorno določale pokojnino, tako,da bi bile pridobljene pravice iz 1. stebra (vse do vstopa v mešani sistem) pravično določene. Čeprav so se države izognile tej napaki, pa se niso mogle izogniti skušnjavi, da bi vnesle druge nepravičnosti v sistem. Tako je npr. Hrvaška vpeljala relativno velikodušno minimalno pokojnino iz sistema socialnega zavarovanja, vendar je bila ta namenjena le zavarovancem, ki so ostali v starem sistemu, tj. niso pristopili k mešanemu sistemu. Države, ki so uvedle obvezni drugi pokojninski steber, se niso zgledovale po modelu Madžarske, kjer je bilo pobiranje prispevkov za 2. steber prav liberalno - resda relativno kratko obdobje. Spomnimo se: podjetja so prispevke za 2. steber kar neposredno nakazovala pokojninskim skladom; od leta 2000 dalje prispevke za 2. steber pobira davčna uprava. Države, ki so uvedle obvezni 2. steber, so večinoma zadolžile davčne uprave, da pobirajo tudi te prispevke. Seveda so tudi izjeme. Tako je na Poljskem za pobiranje prispevkov za 2. steber zadolžena centralna institucija socialnega zavarovanja (ZUS), dočim je bila na Hrvaškem ustanovljena povsem nova institucija (REGOS), zadolžena za pobiranje prispevkov za 2. steber, usmerjanje teh prispevkov v pokojninske sklade in vodenje posameznikovih pokojninskih računov. Kmalu je prišlo do napetosti med davčno upravo in REGOS-om, tako da je REGOS funkcijo pobiranja prispevkov moral prepustiti davčni upravi. Kot je razvidno iz preglednice 9, v državah z obveznim drugim stebrom zavarovanci precejšen delež pokojninskih prispevkov namenjajo pokojninskim skladom 2. stebra. Izjema je Romunija, ki je pred kratkim uvedla obvezni 2. steber, tako da zavarovanci namenjajo le dve odstotni točki skladom 2. stebra. Ob tem je treba reči, da se zaradi gospodarske in finančne krize skuša del prispevkov, namenjenih v 2. steber, preusmeriti v 1. steber in s tem zmanjšati javnofinančni primanjkljaj. Tako je Financial Times 5. novembra poročal, da poljska vlada predlaga znižanje prispevka v 2. steber s 7,3 % na 3 % in preusmeritev razlike (4,3 %) v 1. steber. Podobno je Romunija zamrznila predvideno večanje deleža prispevka, namenjenega 2. stebru. Preglednica 9: Prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v %) 1. steber 2. steber skupaj Bolgarija 18 5 23 Hrvaška 15 5 20 Češka republika 28 - 28 Madžarska 25,5 8 33,5 Poljska 12,22 7,30 19,52 Romunija 27,75 2 29,75 Slovaška 9 9 18 Slovenija 24,35 - 24,35 Vir: Nacionalna poročila o strategijah socialne zaščite in socialne vključenosti 2008-2010, Holzmann and Guven (2009). Opomba: Poljska in Slovaška imata posebne prispevne stopnje za invalidsko zavarovanje, tako da se zgoraj navedene prispevne stopnje nanašajo le na pokojninsko zavarovanje. IB Revija 3-4/2009 29 Ne glede na različne težave, značilne za obvezni 2. steber, je vendarle dejstvo, da bodo obvezni 2. stebri ostali del sistema pokojninskega zavarovanja v državah, ki takšne obvezne stebre imajo. Kljub temu bo treba razrešiti še niz problemov, med drugim ureditev faze izplačevanja anuitet, nadaljnje zniževanje stroškov upravljanja s premoženjem in izboljšanje nadzora. Kako so delovale prostovoljne pokojninske sheme 2. stebra v Češki republiki in Sloveniji? Čeprav te sheme vključujejo velik delež zaposlenih - okoli 60 % tako v Češki republiki kot v Sloveniji - pa so zbrani prispevki relativno skromni. Leta 2007 je zbrano premoženje teh pokojninskih skladov znašalo 4,7 % BDP v Češki republiki in 3,9 % v Sloveniji. To nekoliko preseneča, če upoštevamo, da so te pokojninske sheme močno subvencionirane na Češkem, v Sloveniji pa so te pokojninske sheme celo obvezne za določene skupine zavarovancev (javni uslužbenci, zaposleni v določenih poklicih, za katere je predpisana beneficirana doba). Dejstvo je, da je v Sloveniji tudi v obveznih pokojninskih shemah pokojninsko premoženje skromno. Tako je leta 2008 v Zaprtem vzajemnem pokojninskem skladu za javne uslužbence znesek pokojninskega premoženja na člana znašal le okoli 1500 EUR, v Skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja pa okoli 5300 EUR na člana. 7. POVEČANJE ZAPOSLENOSTI MED STAREJŠIMI Pomemben razlog za pokojninske reforme je, da se izboljša fiskalna vzdržnost pokojninskih sistemov, ne samo neposredno z relativnim zniževanjem pokojnin (tj. zniževanjem razmerja med pokojninami in plačami) temveč tudi s podaljševanjem delovne aktivnosti starejših. V tem smislu bi pričakovali, da bodo pokojninske reforme neposredno povzročile tudi pozitivne učinke na zaposlenost starejših. Kot je to razvidno iz slike 1, je rast zaposlenosti v »kritični« starostni skupini 55-64 let zelo različna med temi osmimi državami, skupna značilnost pa je, da še ne dosegajo ravni zaposlenosti v EU15. Tako je v Češki republiki od leta 2000 do leta 2008 zaposlenost te starostne skupine narasla z 38 % na 50 %, v Bolgariji s 25 % na 49 %, na Madžarskem s 23 % na 33 %, na Poljskem z 32 % na 33 %, v Sloveniji s 24 % na 34 % in na Slovaškem s 25 % na 42 %. V Romuniji se je zaposlenost znižala s 53 % na 44 %. Predvsem preseneča zelo skromen porast zaposlenosti na Poljskem, kljub izjemno odmevni in promovirani pokojninski reformi. Tudi za Madžarsko in Slovenijo je značilna relativno nizka raven zaposlenosti v starejši starostni skupini. Temu nedvomno botrujejo različne možnosti predčasnega upokojevanja; spomnili 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 - - - - Bolgarija Češka rep. - - - -EU15 ---Madžarska — - - Poljska -Romunija -Slovenija----Slovaška Slika 1: Stopnja zaposlenosti v starostni skupini 55-64 let, 2000-2008 Vir: Eurostat. 30 IB Revija 3-4/2009 se bomo, da le Madžarska in Slovenija omogočata predčasno upokojevanje brez odbitkov, za Poljsko pa so značilne različne sheme predčasnega upokojevanja za določene skupine zavarovancev. Zahvala Pri pripravi tega prispevka sem izjemno hvaležen strokovnjakom, ki so mi priskrbeli dodatne informacije in nekatera natančnejša pojasnila. Posebno zahvalo sem dolžan Zoranu Anušiću, Robertu Galu, Mariji Svorenovi, Lubosu Vagacu, Constantinu Zamanu in Krisztini Kiss. Ne gre posebej poudarjati, da sem samo jaz odgovoren za vse pomanjkljivosti in morebitne napake. Viri in literatura: Anušić Zoran, Philip O'Keefe in Sanja Madžarević-Šujster, (2003). "Pension reform in Croatia", Social protection discussion paper no. 0304. Washington, D.C.: The World Bank. Asenova, Darinka in Roddy McKinnon (2007). "The Bulgarian pension reform: post accession issues and challenges". Journal of European Social Policy 17(4):389-396. Augustinovics, M. , Robert Gal, Agnes Matits, Levente Mate, Andras Simonovits in janos Stahl (2002). 'The Hungarian pension system before and after the 1998 reform' in Elaine Fultz (ed) Pension reform in Central and Eastern Europe (vol.2): restructuring with privatisation -case studies of Hungary and Poland. Geneva: ILO. Bađun, Marijana (2009). 'Korisnici mirovina koji su pravo na mirovinu ostvarili pod povoljnijim uvjetima'. Newsletter, Institut za javne financije, Zagreb. Barr, Nicholas, urednik (2005). Labour markets and social policy in Central and Eastern Europe: the accession and beyond. Washington, D.C.: The World Bank. Chlon-Dominczak, Agnieszka (2004). 'The collection of pension contributions in Poland', v Elaine Fultz in Tine Stanovnik, (ur). The collection of pension contributions: trends, issues, and problems in Central and Eastern Europe. Geneva: ILO. Fultz, Elaine (2004). 'Pension reform in the EU accession countries: challenges, achievements and pitfalls' International Social Security Review, 57(2):3-24. Fultz, Elaine, urednica (2002). Pension reform in Central and Eastern Europe (vol.1): restructuring of public pension schemes - case studies of the Czech Republic and Slovenia. Geneva: ILO. Holzmann, Robert in Ufuk Guven (2009). Adequacy of retirement income after pension reforms in Central, Eastern and Southern Europe - eight country studies. Washington, D.C.: the World Bank. Holzmann, Robert, Landis MacKellar in Jana Repanšek, uredniki (2009). Pension reform in Southeastern Europe. Washington, D.C.: the World Bank. Krisztina Kiss (2009). Current situation in the Hungarian pension system. Conference on Pension Reform, Beograd, 24-25 September 2009. National reports on strategies for social protection and social inclusion 2008-2010, dostopno na http:// ec.europa.eu/employment_social/spsi. OECD (2004). Reforming public pensions: sharing the experiences of transition and OECD countries. Paris: OECD. OECD (2005). Pensions at a glance: public policies across OECD countries. Paris: OECD. Potočnjak, Željko (2000). 'Nove mirovinske formule mirovinskog osiguranja generacijske solidarnosti'. Revija za socialnu politiku 7(1): 1-18. Stänculescu, Manuela Sofia in Tine Stanovnik (2009). Activity, Incomes and Social Welfare: a comparison across four new EU member states. Vienna: European Centre and Ashgate. Stanovnik, Tine (2006). "Reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja: spremembe v pokojninskem sistemu Slovenije in analiza točkovnih sistemov", delovno poročilo. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. IB Revija 3-4/2009 31 EKONOMIKA LOČITEV - VPLIV EMANCIPACIJE ŽENSK NA STOPNJO LOČITEV V EVROPSKIH DRŽAVAH1 Mojca Lindič, Tilburg University UDK 396.1 JEL: J120, C230 Povzetek Članek obravnava partnerstvo in zakon z ekonomskega vidika. Njegov namen je z ekonometrično analizo ugotoviti, ali na naraščajoče število ločitev v državah EU vpliva rast razvitosti držav in ekonomska emancipacija žensk, merjena z deležem zaposlenih žensk in intenzivnostjo njihove zaposlenosti. Glede na ekonomsko teorijo naj bi bilo več ločitev v tistih državah, ki so bolj razvite (višji BDP p. c.), ki imajo več moških prebivalcev, v katerih imajo ženske več opravljenih delovnih ur, ki imajo večji delež zaposlenih žensk in v katerih je nasilje nad ženskami pogostejše. Rezultati ekonometrične analize na vzorcu držav članic EU niso zelo robustni glede na različne specifikacije, vendar dopuščajo sklep, da bo več ločitev v državah, v katerih je nasilje nad ženskami pogostejše in v katerih so ženske ekonomsko bolj neodvisne. Ti rezultati potrjujejo ugotovitve raziskovalcev Goldina (2005) ter Stevensonove in Wolfersa (2006) za ZDA. Ključne besede: ločitve, emancipacija žensk, poroke, ločitveni zakoni, analiza panelnih podatkov v državah EU This article discusses partnership and marriage from an economic point of view, with the aim of investigating whether there is a causal correlation between the level of economic development and the economic emancipation of women - measured by the share of female employment and the intensity of their employment - and the increase in the number of divorces across EU countries. Economic theory predicts that divorce rates would be higher in more developed countries (i.e. countries with a higher GDP p. c.), in countries with a higher share of male residents, in countries where women work more hours, in countries with a higher share of female employment and in countries that have a higher rate of violence against women. Results of econometric analysis based on a sample of EU Member States are not very robust when comparing different specifications; however, one may conclude that divorce rates are higher in countries with higher rates of violence against women and in countries where women are more economically independent. These results confirm the findings of Goldin (2005) and Stevenson and Wolfers (2006), who based their analysis on US data. Key words: divorce, female emancipation, marriage, marriage law, panel data analysis on EU countries Abstract UVOD Odločitve o partnerju, ljubezni in zakonu spremlja veliko preudarnega razmišljanja, čeprav se ga ponavadi ne zavedamo. Zgodovinarji raziskujejo, kako se je spreminjala zgodovina zakona, biologi vedo, zakaj se zaljubimo, medtem ko psihologi spremljajo predvsem duševne procese znotraj posameznika v razmerju z drugo osebo. Ekonomisti pa v ozadju izbire partnerja, ljubezni in zakona vidijo skrita dejanja razuma. V ekonomski teoriji se s preučevanjem odnosov že vrsto let ukvarja ekonomika družine. Namen članka je z empiričnega vidika raziskati ekonomsko teorijo, ki obravnava partnerstvo in zakon. Večina empiričnih raziskav je bila narejena na podlagi podatkov za Združene države Amerike (ZDA). V članku preverjam hipotezo vpliva emancipacije žensk na povečano stopnjo ločitev tudi v evropskih državah. ločitev v razvitih državah. Slednje je bilo predvsem posledica bolj enakovrednega obravnavanja žensk v partnerskem odnosu in tudi na trgu delovne sile, večje udeleženosti žensk v izobraževanju oziroma njihove emancipacije na splošno. V omenjenem obdobju se je začela uveljavljati tudi možnost enostranske ločitve. Ekonomske spremembe, ki so se začele v 50. letih prejšnjega stoletja, so vplivale na povišano stopnjo 1 Za pomoč pri pisanju in delu se zahvaljujem prof. dr. Jožetu P. Damijanu. Za komentarje se zahvaljujem tudi doc. dr. Črtu Kostevcu. Zahvaljujem se recenzentu za konstruktivne pripombe, ki so pripomogle k izboljšanju članka. 32 IB Revija 3-4/2009 V teoretičnem delu najprej povzemam zgodovino zakona. Sledi kratka predstavitev veje ekonomije, ki obravnava medsebojne odnose, to je ekonomiko družine, in obsežnejše poglavje o ločitvah. V nadaljevanju predstavljam trende ekonomske emancipacije žensk glede na njihovo udeleženost na trgu dela, »trg porok« in izobraževanje. Teoretični del bom končala z opisom vpliva ločitvenih zakonov na število ločitev. V empiričnem delu opisujem uporabljeni ekonometrični model in glavne spremenljivke. Sledijo ocene modela z uporabo različnih ekonometričnih specifikacij in obravnava rezultatov. Sklep povzema glavne ugotovitve raziskave. 1. ZGODOVINA ZAKONA IN EKONOMIKA DRUŽINE Začetek zakona oziroma skupnega življenja je bil posledica praktičnih in ekonomskih razlogov. Življenje v dvoje je zaradi delitve dela namreč precej olajšalo preživljanje otroka in iskanje hrane (Harford, 2008, str. 72). Skozi različna obdobja zgodovine se je spreminjal tudi odnos ljudi do zakona. Od praktičnih (ohranjanje družine in dedovanje) in ekonomskih do verskih. Danes so razlogi za poroko predvsem: zakonska, socialna in ekonomska trdnost, ustvarjanje družine, izobraževanje in vzgajanje otrok, javno priznanje ljubezni in pridobitev državljanstva (Stritof in Stritof, 2009). Veliko vlogo v zgodovini zakona je imela protestantska revolucija v 16. stoletju. Pred tem obdobjem je Cerkev namreč odpravila ločitve (zakon naj bi trajal do smrti enega izmed partnerjev) in povečala število omejitev, povezanih z zakonom (Haeberle, 2009). Protestanti so imeli drugačen pogled na zakon kakor katoličani; predvsem kar se tiče ločitve in nekaterih skrajnih omejitev. Posledica tega je bil spremenjen pogled na poroke v večini zahodnoevropskih držav. Ko so se zakoni glede porok in ločitev oddaljili od Cerkve, so tudi ženske začele postajati enakopravnejše svojim moškim partnerjem. Danes se še bojujejo za svojo enakopravnost v zakonu, vendar pa je v marsikateri (celo evropski) državi še niso dosegle (Haeberle, 2009). 1.1 EKONOMIKA DRUŽINE Vse od teorije iger Johna von Neumanna, ki je obljubljala pomoč pri razumevanju ljubezni in zakona, so bili ekonomisti željni raziskovati, kako ljudje izbiramo partnerja in kako se razvijajo razmerja (Harford, 2008, str. 63). Ljudje (tako kakor veliko drugih inteligentnih sesalcev in živali) se že podzavestno zavedamo pomembnosti družine oziroma genov, ki se prenašajo z družino. Mlada veverica, ki še ni imela potomcev, spusti opozorilni krik, ko opazi nevarnega plenilca. S tem ponavadi zapečati svojo usodo, saj ga s krikom opozori nase. Znanstveniki so ugotovili, da je veverica pripravljena žrtvovati svoje življenje, kljub temu da še ni imela potomcev, kajti z opozorilnim krikom bo rešila najbližje sorodnike, da bodo nadaljevali rod in tako posredno širili tudi gene žrtvujoče se veverice. Podobno nezavedno ravnanje je bilo dokazano pri ljudeh - utapljajoči bo imel največ možnosti rešitve, če ga bo zagledal brat oziroma sestra ali eden izmed staršev (Wright, 2008). Na pomembnost ekonomike družine je opozarjal že Becker, zlasti glede osredotočanja ekonomske teorije na velikost družin, vključenost poročenih žensk na trg dela, človeški kapital, razlike med spoloma in podobno (Becker, 1974, str. 317). V enem izmed poznejših člankov je poudaril, da imajo družine velik vpliv na ekonomijo, medtem ko razvoj slednje bistveno vpliva na spremembo sestave in odločitev v družini (Becker, 1988, str. 11). Kar se tiče vloge ženske kot žene in matere, Becker pravi, da bodo poročene ženske z večjo verjetnostjo na trgu dela, ko bodo njihove plače višje ali ko bodo plače njihovih partnerjev nižje. Becker dodaja, da poročena ženska nameni več časa dejavnostim zunaj delovnega trga - na primer vzgoji otrok - kakor poročeni moški (Becker, 1974, str. 318). 1.2 RAZLIKE V IZBIRI PARTNERJA MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI Vrsta ekonomistov je raziskovala, kako se izbira partnerja razlikuje po spolu. Glede na podatke s številnih hitrostnih zmenkov sta Belot in Francesconi (2006) ugotovila, da izbira morebitnega partnerja temelji predvsem na telesnih atributih, ki odsevajo socialno-ekonomski status nasprotnega spola. Pomembno pa je poudariti, da velikost skupine (ponudba na trgu) bistveno vpliva na število danih ponudb za zmenke pri obeh spolih. Ženske so na primer manj izbirčne na trgih, na katerih je manj moških - vpliv tržnih razmer prevlada nad posameznikovimi preferencami. Moški bodo verjetneje dobili povabilo na zmenek, če so mlajši in visoki, priljubljenost žensk pa se viša, če so mlajše in vitke. Preference se razlikujejo tudi glede na starost kandidata oziroma kandidatke (Belot in Francesconi, 2006). Na izbiro partnerja vpliva tudi izobrazba. Ponavadi se daje prednost partnerju s podobno ravnijo izobrazbe; bolj izobraženi kandidati in kandidatke tudi sami izbirajo bolj izobražene partnerje (Belot in Francesconi, 2006). Hitsch, Hortaçsu in Ariely so leta 2005 objavili članek z izsledki raziskave o lastnostih, pomembnih pri izbiri IB Revija 3-4/2009 33 partnerja. Poskus so opravili z uporabo spletne strani, na kateri se srečujejo ljudje, ki iščejo svoj par. Avtorji so vključili v raziskavo tudi pojem privlačnosti. Ugotovili so, da manj privlačen moški ne bo pristopil k nadpovprečno privlačni ženski, če bo ocenil, da je verjetnost za dogovor o zmenku zelo majhna; oziroma je ta verjetnost nižja od njegovih oportunitetnih stroškov časa, ki ga porabi za pisanje elektronskega sporočila. Privlačnejši kandidati - bodisi ženskega bodisi moškega spola - pa so se izkazali za izbirčnejše. Razlaga za to je, da se zavedajo svoje privlačnosti in tako večjih možnosti, da dobijo zaželenega partnerja. Avtorji so potrdili nekatera spoznanja, ki so že bila predstavljena. Moški in ženske si želijo partnerja z visokimi dohodki, vendar so te želje veliko izrazitejše pri ženskah. Prav tako potrjeno na uspešnost moških vpliva visoka izobrazba, medtem ko to za ženske ne velja, saj si moški ne želijo partnerke, ki bi bila bolj izobražena od njih. Raziskava je tudi potrdila, da so moški dovzetnejši za navezovanje stikov, saj so večinoma naredili prvi korak in izbranki poslali elektronsko sporočilo s svojimi kontaktnimi podatki (Hitsch et al., 2005). Podobno raziskavo iz hitrostnih zmenkov Belotove in Francesconija (2006) so opravili Fisman, Iyengar, Kamenica in Simonson (2006). Ugotovili so, da ženske dajejo pri izbiri partnerja večjo prednost inteligenci, ambicioznosti in socialnemu statusu, medtem ko se moški odzivajo bolj na telesno lepoto. V povprečju slednji celo ne cenijo ženske inteligence in ambicioznosti, če presegata njihovo (Fisman et al., 2006). Zanimiva razlaga za omenjene različne preference je, da vse to izvira iz različnih starševskih vlog. Moški nagonsko želijo najti žensko, ki bo sposobna roditi otroke, ženske pa iščejo moškega, ki bo njune otroke sposoben preživljati skozi življenje. Ta razlaga tudi podpira ugotovitev, da ženske bolj cenijo moške, ki izhajajo iz premožnejših družin, medtem ko moški teh preferenc nimajo. V primerjavi z moškimi gledajo torej ženske na otroke kot na dolgoročno naložbo, zato so tudi »izbirčnejše« pri izbiri partnerja (Trivers, 2006, str. 145). Tudi Fisman, Iyengar, Kamenica in Simonson (2006) so potrdili, da so ženske izbirčnejše in da je to povezano s ponudbo na trgu. Izbira moških ni odvisna od ponudbe na trgu, medtem ko izbirčnost žensk narašča z večanjem ponudbe na trgu oziroma z večanjem skupine (Fisman et al., 2006). Spreminjanje izbirčnosti žensk glede na ponudbo na trgu s preprostim primerom predstavi Harford (2008). Redke stvari so večinoma dragocenejše - zlato, žlahtni kamni, tartufi, kaviar ipd. Avtor redkost moških v ameriških velemestih, ki jo bom predstavila v nadaljevanju, prikaže s preprostim primerom veleblagovnice, kjer se vsak dan sreča dvajset moških in dvajset žensk, da si poiščejo partnerja. Vse ženske so si med seboj enakovredne; prav tako moški. Vsak par, sestavljen iz ene ženske in enega moškega, dobi 100 $, ko zapusti veleblagovnico. Ker so pogajalske moči med moškimi in ženskami izenačene, pričakujemo, da si bo par razdelil 100 $ tako, da bo vsak dobil 50 $. Popolnoma drugačen scenarij pa je, ko se v veleblagovnici sreča dvajset žensk in le devetnajst moških. Manjkajoči moški prevesi tehtnico premoči na stran moških. Ena izmed žensk bo šla domov brez partnerja in tako brez denarja. Tega se zavedajo oboji, ženske in moški. Pogajanja med moškimi in ženskami povzročijo, da bo ena izmed žensk pripravljena zapustiti veleblagovnico samo z enim centom, medtem ko bo njen novi partner »zaslužil« 99,99 $. Zaradi zakona ene cene bodo vse druge ženske prisiljene zapustiti veleblagovnico z enim centom. Iz »primanjkljaja« samo enega moškega na »trgu« je tako preostalih devetnajst moških močno povečalo svojo pogajalsko moč (Harford, 2008). Nekaj podobnega se dogaja v velemestih, ki ponujajo večje možnosti za zaposlitev izobraženim ljudem (moškim in ženskam). V njih je tako več izobraženih moških, ki imajo višje plače. Moški z višjimi plačami pa ne bodo privlačili le izobraženih žensk, temveč tudi manj izobražene. Ženske se tako selijo v mesta iz več razlogov: da bi dobile boljšo zaposlitev in boljšega partnerja. Tako so moški v mestih v manjšini in imajo spet pogajalsko premoč pri izbiri svoje partnerke (Edlund, 2005). 2. LOČITVE 2.1SPLOŠNO O LOČITVAH Ekonomist Gary S. Becker vidi ločitev kot skupno odločitev moža in žene, ki večinoma temelji na podlagi izkušenj skupnega življenja (Becker, 1988, str. 11). 2.1.1 TRENDI POROK IN LOČITEV V Združenih državah Amerike je v zadnjih 150 letih opaziti naraščanje stopnje ločitev, medtem ko je stopnja porok ostala približno na isti ravni. To potrjuje, da socialni in ekonomski dejavniki bistveno vplivajo na poroke in ločitve. Tako je stopnja porok naraščala med obema svetovnima vojnama ter padala med veliko depresijo, stopnja ločitev pa je med depresijo padla in se še bolj znižala med 2. svetovno vojno (Stevenson in Wolfers, 2007). Spremembe po letu 1960 so povzročile naraščajočo stopnjo ločitev v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vzrok lahko najdemo v več dejavnikih - naraščanje gibanj za enakopravnost žensk, seksualna revolucija, spremenjeni zakoni v ZDA, ki so dopuščali enostransko ločitev, in strmo naraščanje števila žensk na trgu dela. Danes je število porok eno najnižjih v zgodovini (Stevenson in Wolfers, 2007). Omenjeni trendi so vidni na sliki 1. 34 IB Revija 3-4/2009 Slika 1: Graf porok in ločitev na tisoč prebivalcev (ZDA, 1860-2005) 25-1 20- 15 CL O C i 10- 5- 0- Stopnja porok: nove poroke na tisoč prebivalcev Stopnja ločitev: nove ločitve na tisoč prebivalcev Število ločitev na tisoč poročenih parov VJS - - ~ r ^ _ ~ - / X 1-1-1- 1860 1880 1900 Vir: Stevenson in Wolfers, 2007, str. 29. 1920 1940 Leto 1960 1980 2000 2.1.2 PRIMERJAVA VERJETNOSTI ZAKONSKEGA ŽIVLJENJA MED RAZLIČNO IZOBRAŽENIMI Ekonomista Stevensonova in Wolfers sta v svoji raziskavi opazovala tudi povezavo med izobraženostjo in stopnjo porok v ZDA. V primerjavi z manj izobraženimi se ljudje z univerzitetno izobrazbo poročajo pozneje in redkeje ločijo. Pri ljudeh brez univerzitetne izobrazbe je manjša verjetnost, da se bodo po ločitvi še enkrat poročili; če pa se to zgodi, je ponovna ločitev pri njih spet pogostejša. Moški z univerzitetno izobrazbo se bodo poročili z večjo verjetnostjo v primerjavi z moškimi z nižjo izobrazbo. To drži tudi, ko primerjamo verjetnosti za poroko žensk z nižjo izobrazbo in žensk z univerzitetno izobrazbo, čeprav se slednje v povprečju poročajo pri poznejših letih (Stevenson in Wolfers, 2007). 2.1.3 SILE SPREMINJANJA POGLEDA NA DRUŽINO Pari se odločijo za poroko in ostanejo poročeni do trenutka, ko so koristi zakonskega življenja višje od koristi samskega življenja. Te koristi so plod več vzrokov - delitve dela (npr. gospodinjska opravila in vzgoja otrok), komplementarne porabe (npr. skupna poraba javnih dobrin in skupne dejavnosti v prostem času) ipd. Manjša diskriminacija do žensk na trgu dela in tehnološki napredek, ki je z gospodinjskimi aparati bistveno skrajšal čas gospodinjskih opravil, zmanjšujeta prednosti specializiranosti žensk za gospodinjska opravila in vzgojo otrok, s čimer se zmanjšajo tudi prednosti zakona. Po drugi strani pa drugi spremenjeni dejavniki, na primer dejavno preživljanje prostega časa in prihranki pri skupni porabi, govorijo v prid zakonskemu življenju (Stevenson in Wolfers, 2007). Stevensonova in Wolfers kot glavne sile spreminjanja pogleda na družino predstavljata te dejavnike (Stevenson in Wolfers, 2007): • nadzorovanje rojstev, • napredek tehnologije v gospodinjstvih, • spremembe v sestavi plač, • spremembe v pravni sestavi zakona ter • spremembe v možnosti navezovanja stikov med moškimi in ženskami. 2.1.4 VPLIV LOČITVE NA ZADOVOLJSTVO (BIVŠIH) ZAKONCEV Cowen (2007) v svoji raziskavi ugotavlja, da poročeni ljudje - predvsem poročeni moški - v povprečju živijo bolje kakor neporočeni. V letu po ločitvi je večina ljudi manj srečnih, toda že po enem letu so moški in ženske zadovoljni z odločitvijo o ločitvi. Te trditve potrjujeta tudi Gardner in Oswald (2005), ki sta raziskovala, ali so posamezniki po ločitvi srečnejši. Ko sta raziskovala raven zadovoljstva med poročenimi in ločenimi pari, sta ugotovila, da so poročeni v povprečju srečnejši. Največja psihološka napetost je vidna v letu ločitve, v naslednjih letih pa v povprečju pade. Povprečno je bilo zadovoljstvo obeh bivših partnerjev v petih letih po ločitvi skoraj enako kakor pred ločitvijo. Pozitivni učinek čutijo oboji, moški in ženske. Ločitev je potemtakem v povprečju travmatična izkušnja le na začetku; na dolgi rok pa imata oba bivša partnerja od nje korist. IB Revija 3-4/2009 35 2.2. UDELEŽENOST ŽENSK NA TRGU DELA, »TRGU POROK« IN V IZOBRAŽEVANJU 2.2.1 UDELEŽENOST ŽENSK NA TRGU DELA SKOZI OBDOBJE V 20. letih prejšnjega stoletja so bile ženske na delovnem trgu v manjšini; v povprečju so bile zaposlene mlade in neporočene ženske, povečini malo izobražene oziroma neizobražene. Le majhen delež žensk na trgu dela je bil izobražen, večinoma so bile to učiteljice ali uradnice. Delavke so po poroki večinoma izstopile s trga dela (Goldin, 2006). Od leta 1930 do 1950 je delež poročenih žensk na trgu dela bistveno narasel. Med pomembnimi vzroki so bili povečano število pisarniških del, razvoj nove tehnologije in povečan delež žensk v srednješolskem izobraževanju. Rasti je začelo tudi povpraševanje po delu z nepolnim delovnim časom, ki je ženskam omogočalo zaslužek, hkrati pa jim je dopuščalo čas za gospodinjska opravila in skrb za otroke (Goldin, 2006). Povprečna poročena zaposlena ženska je bila v letu 1950 bolj izobražena od povprečne poročene ženske v populaciji, izobraževanje žensk pa je potekalo zunaj delovnega mesta kot formalno ali poklicno izobraževanje (Goldin, 2006). Prava revolucija se je začela po letu 1970. Do tega obdobja ženske po večini niso imele kariernih pričakovanj in so hodile na univerze bolj zato, da bi tam spoznale bodočega sposobnega partnerja. Po letu 1970 se je vse več žensk začelo izobraževati na dodiplomski stopnji, spremenila pa so se tudi pričakovanja o njihovih bodočih poklicih, karieri in zadovoljstvu pri delu. Desetletje pozneje so se za enakovredno delo tudi ženski zaslužki začeli približevati moškim, kar je bila posledica večje izobraženosti, strokovnosti in izkušenosti žensk na trgu dela (Goldin, 2006). Danes so ženske v povprečju še vedno manj plačane od moških kolegov; v primerjavi s preteklostjo pa veliko več vlagajo v lastno izobraževanje ter delajo načrte za svojo kariero in ne le za delovno mesto. Dekleta so začela spreminjati tudi poklicne želje; vse več se jih namreč udeležuje pouka znanstvenih predmetov in matematike, kar lahko vidimo na sliki 2. Zaradi množičnejšega izobraževanja žensk se je zvišala tudi njihova povprečna starost ob prvi poroki. Tako so lahko oblikovale lastno identiteto, preden so vstopile v zakon in ustvarile družino. S tem so povečale pomen kariere in lastnega finančnega uspeha, po drugi strani pa so tudi moški začeli dajati večji pomen družini. Danes vidijo ženske svojo službo kot gradnjo dolgoročne kariere; nekaj, kar jim daje pomembno zadovoljstvo v življenju in je del njihovega socialnega sveta, z izgubo službe pa bi izgubile tudi del identitete (Goldin, 2006). 2.2.2 VPLIV VLAGANJA ŽENSK V IZOBRAŽEVANJE GLEDE NA MOŽNOST LOČITVE Pari, ki se danes poročajo, imajo velikokrat v mislih možnost ločitve. To bi bil lahko tudi eden od razlogov, da se ženske vse bolj izobražujejo tudi na visokih stopnjah, saj vedo, da se ne bodo mogle zanašati samo na partnerjev zaslužek, kakor je bilo to v preteklosti. Takrat so se pari poročali že zelo mladi in pristop k poroki potrjeval načelo delitve dela: mož je služil denar, žena pa skrbela za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Z naraščanjem enakopravnosti in samozavedanja žensk se je položaj spremenil - na izobrazbeni ravni, v interesih in Slika 2: Trendi v deležih poklicev diplomiranih žensk v ZDA (obdobje 1940-2000, starost žensk 30 do 34 let) Vir: Goldin, 2006, str. 13. 36 IB Revija 3-4/2009 potrošnji sta mož in žena danes bolj izenačena kakor v preteklosti (Cowen, 2007). Chiappori, Iyigun in Weiss (2008) navajajo, da ima vlaganje v izobraževanje dva ugodna učinka: višje plače in več možnosti za izbiro službe na trgu dela ter omogočanje večje samostojnosti bolj izobraženega v primerjavi z manj izobraženim partnerjem. Moški in ženske imajo ponavadi različne razloge za vlaganje v izobraževanje. Ker so danes na trgu dela ljudje z višjo izobrazbo v povprečju tudi bolje plačani, ker gospodinjska opravila vzamejo manj časa in ker razdelitev dela na »moške« in »ženske« poklice ni več opredeljena tako strogo, se vse več žensk odloča za dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje. Izobraženost je lahko tudi sredstvo za manjšo diskriminacijo na trgu dela v primerjavi z moškimi, čeprav delodajalci ženske še vedno zapostavljajo, saj pričakujejo, da bodo zaradi skrbi za otroke vlagale v službo manj. To zapostavljanje pa je manjše pri bolj izobraženih ženskah, saj bodo v povprečju preživele več časa na trgu dela kakor na primer manj izobraženi moški. Poleg tega je dokazano, da ženskam povprečno naraste plača bolj kakor moškim, če se odločijo za izobraževanje na dodiplomski oziroma podiplomski ravni (Chiappori et al., 2008). Pozitivne posledice izobraževanja žensk se kažejo v vse večjem deležu žensk, ki se odločijo za izobraževanje po srednji šoli. V veliko državah je ta delež večji od deleža moških. Kljub temu ženske za isto delo v povprečju še vedno prejemajo nižjo plačo in namenijo več časa domačim opravilom kakor moški. Slednje se sicer spreminja, toda počasi (Chiappori et al., 2008). 2.2.3 VPLIV MOŽNOSTI LOČITVE NA ŠTEVILO OPRAVLJENIH DELOVNIH UR Ženske so po ločitvi ponavadi prisiljene, da vstopijo na trg dela (če tam še niso bile) oziroma povečajo število delovnih ur. Samsko življenje zaradi nedelitve dela in stroškov namreč zahteva večje finančne vložke kakor partnersko življenje. Toda če ženske ravnajo razumno in predvidijo možnost ločitve, bodo že pred njo delale več in si poskušale zagotoviti višjo plačo. Višja ko je možnost ločitve, večja je verjetnost, da bo žena namenila več časa trgu dela. To so potrdili tudi rezultati raziskave, namreč da ženske v povprečju opravijo več delovnih ur, ko se zavedajo, da je verjetnost za ločitev večja (kot verjetnost za ločitev so vključili nadomestno spremenljivko zadovoljstva ženske v zakonu) (Papps, 2006). 2.3 VPLIV LOČITVENIH ZAKONOV NA ŠTEVILO LOČITEV V ZDA je število ločitev naraslo z zakonom o enostranskih ločitvah, ki dovoljuje partnerju, da prekine zakon, čeprav želi drugi partner ostati poročen. Taka ločitev ima dve posledici: omogoči, da se zakon lahko konča, po drugi strani pa grožnja z ločitvijo lahko prepreči prihodnje zlorabe v sicer nadaljujočem se razmerju (Stevenson in Wolfers, 2006, str. 267-268). Posledice novega zakona so bile: manj samomorov med ženskami, nižja stopnja nasilja v družini in manjše število žen, ki jih je umoril partner (Cowen, 2007). Stopnja ločitev v ZDA je v prvih dveh letih po sprejetju zakona o enostranskih ločitvah strmo narasla (Cowen, 2007), pozneje pa se je hitro vrnila na tisto pred uvedbo zakona. Stevensonova in Wolfers (2007) zato menita, da ti zakoni na dolgoročno stopnjo ločitev nimajo velikega vpliva. Pomembnejše je, da so ženske dobile večjo pogajalsko moč. Gonzalez in Viitanen (2006) sta raziskovala vpliv zakonov o ločitvah na število ločitev v osemnajstih evropskih državah. Večina teh držav je imela zakone o ločitvah od prve polovice 20. stoletja. Izjeme so Italija, Španija in Irska, kjer so bile ločitve prepovedane do leta 1970, 1981 oziroma 1996. Med letoma 1950 in 1960 je večina evropskih držav dovoljevala ločitev le na podlagi »krivde«. Utemeljena razloga za ločitev sta bila v tem primeru prešuštvo in fizično nasilje nad partnerjem, ki je zahteval ločitev. Nekatere države (predvsem skandinavske) so dovoljevale ločitev tudi, če partnerja neko obdobje nista živela skupaj. V 70. letih prejšnjega stoletja je veliko držav uvedlo zakon o ločitvah »brez krivde«, pri čemer je bil zadosten razlog za ločitev sporazumna odločitev obeh zakoncev. Nekaj držav pa je že uvedlo enostransko ločitev, ki je dovoljevala ločitev na podlagi prošnje le enega partnerja (Gonzalez in Viitanen, 2006). Dokazano je, da se je število ločitev bistveno povečalo v državah, ki so uzakonile enostranske ločitve. Še večji je bil porast ločitev z uvedbo ločitve »brez krivde«. Pred letom 1960 je imela večina evropskih držav manj kakor 2,5 ločitve na 1000 poročenih ljudi. Do leta 2002 je ta številka narasla na 5 ločitev na 1000 poročenih ljudi. Skupni učinek novih zakonov o ločitvah (uvedba ločitve »brez krivde« in enostranske ločitve) je bil v povprečju porast ločitev za 1 na 1000 poročenih prebivalcev v državi. Preostali del povišanja števila ločitev avtorja pripisujeta drugim dejavnikom, na primer spremenjenim socialnim normam v Evropi (Gonzalez in Viitanen, 2006). 3. EMPIRIČNI PREIZKUS VPLIVA EMANCIPACIJE ŽENSK NA STOPNJO LOČITEV V EVROPSKIH DRŽAVAH 3.1HIPOTEZA IN EMPIRIČNI MODEL V empiričnem delu proučujem vpliv višje gospodarske razvitosti, deleža moških v populaciji, stopnje emancipiranosti žensk in stopnje nasilja nad ženskami na število ločitev v obravnavanih evropskih državah. Moj IB Revija 3-4/2009 37 namen je ugotoviti, ali predstavljeni izsledki raziskav, narejeni na populaciji Združenih držav Amerike, veljajo tudi v evropskih državah. Na podlagi pregleda literature je mogoče oblikovati naslednjo empirično hipotezo: stopnja ločitev bo višja v državah: • ki so razvitejše (višji BDP p. c.), • ki imajo več moških prebivalcev (dokazano je, da je manj ločitev tam, kjer je manj moških, saj je konkurenca med ženskami večja in se morajo bolj truditi, da pridobijo partnerja, ter se tudi ne želijo ločiti, ko ga dobijo (Edlund, 2005)), • v katerih ženske več delajo (dokazano je, da se število opravljenih delovnih ur pri ženskah bistveno poveča nekaj let pred ločitvijo (Goldin, 2005)), • ki imajo večji delež zaposlenih žensk in v katerih imajo ženske višjo plačo oziroma se izobražuje več žensk (vse tri spremenljivke kažejo, da bodo ženske v teh državah bolj izobražene, to pa bo omogočilo njihovo večjo samostojnost, boljšo službo in tudi boljšo plačo. Ženske z višjimi dohodki in izobrazbo se dokazano prej ločijo od partnerjev, saj so se sposobne same preživljati, po drugi strani pa so zaradi višje izobrazbe tudi bolj emancipirane (Goldin, 2005; Stevenson in Wolfers, 2007; Chiappori, Iyigun in Weiss, 2008, ter Papps, 2006)), • z večjim številom umorjenih žensk na prebivalca (dokazano ženske večinoma umorijo njihovi partnerji, pri čemer so bile že prej žrtev nasilja moškega v družini. Lahko torej sklepam, da bo več nasilja v družinah v državah, ki imajo več umorjenih žensk na prebivalca, kar pomeni, da bo tudi več ločitev, saj bodo ženske hotele prekiniti zakon, preden je nasilje nad njimi lahko usodno (Stevenson in Wolfers, 2006)). Empirični model log-log je takle2: • ldelezplacaz: delež ženske plače glede na moško (moška plača = 100), izračunano iz podatkov o moškem in ženskem povprečnem bruto zaslužku v industriji in storitvah, • ldelezzaposlz: delež zaposlenih žensk glede na celotno število zaposlenih, Pričakujem, da bodo vsi koeficienti v modelu (1) pozitivni. 3.2 PODATKI Ekonometrično analizo bom delala s panelnimi podatki. Spremenljivke (razen »lbdppc«) so bile dobljene na Eurostatu (http://epp.eurostat.ec.europa.eu). Spremenljivka »lbdppc« je vzeta iz podatkovne zbirke »Total Economy Database« (http://www.conference-board.org/economics/database.cfm). Za boljšo primerljivost podatkov med posameznimi državami so spremenljivke večinoma preračunane na prebivalca oziroma kot količnik med vrednostjo spremenljivke za ženske in moške, saj je za model najpomembnejši vpliv spreminjanja vrednosti spremenljivke za ženske v razmerju do iste spremenljivke za moške. Ker na ločitve (in hkrati poroke) močno vplivajo družbeni dejavniki, se je zdelo smotrno, da se namesto odvisne spremenljivke »ločitve« oblikuje spremenljivka »llocpor« kot količnik med številom novih ločitev in porok. Število porok in ločitev se je skozi leta spreminjalo zaradi družbenih norm, zakonov, vpliva Cerkve ipd. Nekdaj je bila ločitev družbeno nesprejemljiva ali celo prepovedana, danes pa smo priča nezanimanju mladih za poroke. To pomeni, da število ločitev narašča sorazmerno glede na število porok. Spremenljivka llocpor je zato oblikovana kot količnik med številom novih ločitev in porok v posameznem letu v posamezni državi. llocpor t = ßj + ß2ldelezm t + ß3ldelurez t + ß4lbdppc t + ß5lumorz t + ß6lstudznam t + ß7ldelezplac azt + ß8ldelezzapo slzt (1) Pri čemer je: • llocpor: količnik med spremenljivkama število novih ločitev in število novih porok, • ldelezm: delež moških med prebivalci, • ldelurez: količnik števila delovnih ur, ki jih ženske opravijo v enem tednu, in števila delovnih ur, ki jih moški opravijo v enem tednu, • lbdppc: bruto domači proizvod na prebivalca v $ (preračunano za 2006), • lumorz: število umorjenih žensk na prebivalca, • lstudznam: število študentk glede na študente, 2 Logaritmiranost posamezne spremenljivke ponazarja črka »l« pred imenom spremenljivke. S tem se izognem vplivu spreminjanja števila porok glede na število ločitev, izločen pa je tudi vpliv družbenih dejavnikov. Glede na razpoložljivost podatkov na spletni strani Eurostat med seboj primerjam podatke tridesetih evropskih držav3. Podatki so bili dostopni od leta 1950 do 2007 (toda ne za vse države in spremenljivke). 3 Avstrija, Belgija, Bolgarija, Švica, Ciper, Češka, Nemčija, Danska, Estonija, Španija, Finska, Francija, Grčija, Madžarska, Irska, Islandija, Italija, Litva, Luksemburg, Latvija, Malta, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Švedska, Slovenija, Slovaška in Velika Britanija. 38 IB Revija 3-4/2009 Na sliki 3 je grafični prikaz števila ločitev na 1000 prebivalcev v evropskih državah v letu 2005. V povprečju je bilo največ ločitev v severni in srednji Evropi, najmanj pa v južni. V preglednici 1 so predstavljeni absolutni presečni podatki spremenljivk modela. Največ opazovanj v celotnem obdobju ima spremenljivka »bdppc« (bruto domači proizvod na prebivalca), najmanj pa »delezplacaz« (delež ženske plače glede na moško). Drugi podatki so prikazani kot presečni za leto 2005. Najbolj razpršena spremenljivka je »bdppc« (bruto domači proizvod na prebivalca), najmanjši standardni odklon pa ima »umorz« (število umorjenih žensk na prebivalca). V preglednici 1 so predstavljene še minimalne in maksimalne vrednosti posamezne spremenljivke ter povezave med njimi. Vse absolutne spremenljivke se v času gibljejo po pričakovanju, izjema je spremenljivka »delurez« (količnik števila delovnih ur, ki jih ženske opravijo v enem tednu, in števila delovnih ur, ki jih moški opravijo v enem tednu). Število opravljenih delovnih ur naj bi se v času povečevalo (Goldin, 2005), toda to ne velja v vseh državah. Možna razlaga za to so strožje spremembe v zakonodaji (ki omejujejo število delovnih ur na teden), vse večja moč sindikatov (bojujejo se proti izkoriščanju delavcev, ki bi morali delati preveč ur) ali povečevanje dela na črno (ki ni zajeto v uradno opravljenih delovnih urah). 3.3 OCENE Model ocenjujem s tremi ekonometričnimi metodami - z metodo najmanjših kvadratov (Ordinary Least Squares, OLS), z metodo nespremenljivih učinkov (Fixed Effects, FE) in z metodo naključnih vplivov (Random Effects, RE). Kakor je razvidno iz preglednice 1, imata spremenljivki »delezplacaz« (delež ženske plače glede na plače moškega) in »studznam« (število študentk glede na študente) zelo malo opazovanih enot med državami. Posledica so manj zanesljivi rezultati, zato je smotrno, da ti spremenljivki izločim iz svojega empiričnega modela (1). Slika 3: Prikaz števila ločitev na 1000 prebivalcev v evropskih državah leta 2005 Legenda (2005) ■ 0,0-1,3 1,3-2,0 ■ 2,0-2,4 2,4-2.8 ■ 2,8-3,3 □ ni podatka Vir: Eurostat, 2009 IB Revija 3-4/2009 39 Preglednica 1: Absolutni presečni podatki spremen! ivk modela4 Spremenljivka Št. opazovanj Povprečje Std. odklon Min* Maks** Kor. z llocpor*** locpor 1320 0,4433 0,1364 0,1592 (IE) 0,7143 (BE) 1,000 delurez 484 40,1933 1,3130 37,70 (IS) 42,60 (BG) 0,4262* bdppc 1437 17820 7166 3994 (RO) 35759 (LU) 0,1205 delezm 1288 0,4887 0,0115 0,4596 (LV) 0,5082 (IS) -0,4189* umorz 349 0,000006 0,000007 0,000001 (IE) 0,000027 (LV) 0,4767* studznam 256 1,2763 0,2188 0,8519 (CH) 1,8490 (IS) 0,1043 delezzaposlz 492 44,6249 3,8008 30,9091 (MT) 50,5268 (EE) 0,5857* delezplacaz 191 0,7671 0,0563 0,6625 (AT) 0,8650 (BE) 0,1086 Legenda: * statistično značilno pri 5 %, # v oklepaju je zapisana kratica države z minimalno vrednostjo spremenljivke, ## v oklepaju je zapisana kratica države z maksimalno vrednostjo spremenljivke, ### korelacije so izračunane med logaritmiranimi spremenljivkami. Vir: Eurostat, 2009. Iz istega razloga so iz modela (1) izločene države Ciper, Češka, Irska, Litva, Malta, Poljska in Slovaška. V model je ostalo vključenih triindvajset evropskih držav5. Uporabljena enačba v modelih je bila: učinkov) boljši od modela 1 (metoda najmanjših kvadratov). Glede na rezultate Hausmanovega preizkusa 3 lahko zavrnem ničelno domnevo in sklepam, da je model 2 (metoda nespremenljivih učinkov) boljši od (2) llocport = ßx + ß2ldelezmt + ß3ldelurezt + ßAlbdppct + ß5lumorzt + ß6ldelezzaposlz t V modelu 4 je trend vključen zato, da se izloči vpliv trendnega gibanja v času, neprave spremenljivke za države (model 5) pa so vključene zato, da se lahko z metodo najmanjših kvadratov preverjajo nespremenljivi učinki posameznih držav, kar je lahko ocena robustnosti glede na metodo z nespremenljivimi učinki. Število opazovanj v posameznem modelu je bilo 238. Največ statistično značilnih koeficientov s pozitivnimi predznaki, ki ustrezajo zastavljeni hipotezi, imata model 1 (osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov) in model 4 (osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom). Upoštevati pa moramo še druge determinante modelov (popravljeni R2, F-preizkus, Hausmanov preizkus) in same oblike modelov. Glede na to bi se odločila za model 4 (osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom) ali model 5 (osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države). Glede na rezultate Hausmanovega preizkusa 1 lahko zavrnem ničelno domnevo in sklepam, da je model 2 (metoda nespremenljivih učinkov) boljši od modela 3 (metoda naključnih vplivov). Hausmanov preizkus 2 nakazuje, da je model 2 (metoda nespremenljivih 4 V preglednici 1 so predstavljene opisne statistike nelogaritmiranih spremenljivk zaradi večjega vsebinskega pomena le-teh. 5 Avstrija, Belgija, Bolgarija, Švica, Nemčija, Danska, Estonija, Španija, Finska, Francija, Grčija, Madžarska, Islandija, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugal., Romunija, Švedska, RS in V. Britanija. modela 4 (metoda najmanjših kvadratov z vključenim trendom). Rezultat Hausmanovega preizkusa 4 ni v skladu s predpostavkami Hausmanovega preizkusa. Glede na rezultate Hausmanovega preizkusa 4 tako ne morem zavrniti ničelne domneve in sklepati, ali je model 2 (metoda nespremenljivih učinkov) boljši od modela 5 (metoda najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države). Model 5 slabše sledi pričakovanju in predhodnim raziskavam glede predznakov koeficientov kakor pa model 4. Koeficienta spremenljivk »lumorz« (število umorjenih žensk na prebivalca) in »ldelezzaposlz« (delež zaposlenih žensk glede na celotno število zaposlenih) sta statistično značilna in pozitivna. Kot boljši pa se model 5 izkaže v obliki modela, saj upošteva obravnavanje po državah, ima zelo visok popravljeni R2 (0,906) in je najboljši po opravljenih Hausmanovih preizkusih. Rezultati torej nakazujejo, da je najboljši model 5 (osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države). 3.4 OCENE REDUCIRANIH MODELOV Nekatere spremenljivke in države so izločene zaradi pomanjkljivih in neprimerljivih podatkov. S tem sem pridobila precej več opazovanih enot, med seboj pa 40 IB Revija 3-4/2009 Preglednica 2: Rezultati modelov od 1 do 5 6 Model 1 Model 2 Model 3 Model 4 Model 5 OLS FE RE OLS s t OLS s t In d lbdppc 0,448*** -0,102 0,148 0,452*** -0,797*** [12,24] [-0,85] [1,63] [12,76] [-5,33] ldelezm -1,015 10,385** 0,56 -1,035 1,758 [-0,69] [2,25] [0,22] [-0,71] [0,35] lumorz 0,160*** 0,039 0,076** 0,153*** 0,067* [3,78] [1,03] [2,14] [3,56] [1,79] ldelezzaposlz 2,942*** 3,263*** 3,136*** 3,052*** 1,644** [12,52] [6,77] [8,76] [12,06] [2,45] ldelurez 2,406*** 0,034 0,43 2,621*** 0,077 [3,23] [0,03] [0,46] [3,49] [0,08] Konstanta -14,998*** -4,347 -12,886*** -15,202*** 1,086 [-9,21] [-0,97] [-5,10] [-9,43] [0,22] Število opazovanj 238 238 238 238 238 Popravljeni R2 0,654 0,284 0,592 0,654 0,906 Hausmanov Hausmanov preizkus 2 Hausmanov preizkus 3 Hausmanov preizkus 4 X2 24,30 44,87 66,49 -8,65 Prob > X2 0,0002 0,0000 0,0000 Legenda: * statistično značilno pri 10 %; ** statistično značilno pri 5 %; *** statistično značilno pri 1 %; model 1: osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov; model 2: osnovna funkcija (2) po metodi nespremenljivih učinkov; model 3: osnovna funkcija (2) po metodi naključnih vplivov; model 4: osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom; model 5: osnovna funkcija (2) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države; vključene države: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Švica, Nemčija, Danska, Estonija, Španija, Finska, Francija, Grčija, Madžarska, Islandija, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Romunija, Švedska, Slovenija in Velika Britanija. sem primerjala samo bolj razvite evropske države (zaradi večje primerljivosti podatkov). V vzorec sem vzela le tiste države, ki so imele BDP p. c. v paritetah kupne moči nad povprečjem EU 27. V model je bilo vključenih trinajst evropskih držav7. Uporabljena enačba v modelih je bila: llocport = ßj + ß2ldelezmt + ß3lbdppct (3) Število opazovanj v posameznem modelu je bilo 589. Rezultati reduciranih modelov so potrdili pričakovanja - zaradi večjega števila opazovanih enot so vsi koeficienti postali statistično značilni. Koeficient spremenljivke »lbdppc« (bruto domači proizvod na prebivalca) je pozitiven in potrjuje hipotezo, koeficient spremenljivke »ldelezm« (delež moških med prebivalci) pa je negativen in ne potrjuje pričakovanj. Glede na rezultate Hausmanovega preizkusa 5 ne morem zavrniti ničelne domneve, zato ne morem sklepati, kateri 6 Hausmanov preizkus 1: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode naključnih vplivov; Hausmanov preizkus 2: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode najmanjših kvadratov; Hausmanov preizkus 3: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode najmanjših kvadratov z vključenim trendom; Hausmanov preizkus 4: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države. 7 Avstrija, Belgija, Švica, Nemčija, Danska, Finska, Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Švedska in Velika Britanija. izmed obravnavanih dveh modelov je boljši. Rezultat Hausmanovega preizkusa 6 ni v skladu s predpostavkami Hausmanovega preizkusa, zato ne morem zavrniti ničelne domneve in sklepati, kateri izmed obravnavanih modelov je boljši. Glede na rezultate Hausmanovega preizkusa 6 lahko zavrnem ničelno domnevo in sklepam, da je model 6 (metoda najmanjših kvadratov z vključenim trendom, z robustnimi standardnimi napakami in nepravimi spremenljivkami za države) boljši od modela 8 (metoda naključnih vplivov z robustnimi standardnimi napakami). Rezultati so predstavljeni v preglednici 3. SKLEP Tako kakor razlogi dveh posameznikov za vstop v zakon se je skozi zgodovino zaradi spreminjanja družbenih vrednot in norm spreminjal tudi položaj žensk v zakonu. Ta je z leti postajal vse enakopravnejši s položajem moških. S porokami so se začele pojavljati tudi ločitve. V večini razvitih držav je po letu 1960 opaziti vse več ločitev. Vzrokov za to je lahko več: porast gibanj za enakopravnost žensk, spremenjeni zakoni, ki so olajšali ločitveni postopek, ter strmo naraščanje števila žensk na trgu dela in v izobraževanju. IB Revija 3-4/2009 41 Preglednica 3: Rezultati modelov od 6 do 88 Model 6 Model 7 Model 8 OLS FE RE lbdppc 1,247*** 1,618*** 1,617*** [10,60] [44,76] [46,26] ldelezm -30,565*** -16,538*** -15,808*** [-14,43] [-9,56] [-9,9] Konstanta -36,395*** -28,667*** -28,178*** [-18,84] [-21,14] [-22] Število opazovanj 589 589 589 Popravljeni R2 0,800 0,798 0,232 Hausmanov preizkus 5 Hausmanov preizkus 6 Hausmanov preizkus 7 X2 1,21 -140,75 122,09 Prob > X2 0,5449 0,0000 Legenda: * statistično značilno pri 10 %; ** statistično značilno pri 5 %; *** statistično značilno pri 1 %; model 6: osnovna funkcija (3) po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države; model 7: osnovna funkcija (3) po metodi nespremenljivih učinkov; model 8: osnovna funkcija (3) po metodi naključnih vplivov; vključene države: Avstrija, Belgija, Švica, Nemčija, Danska, Finska, Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Švedska in Velika Britanija. Glede na raziskave ekonomistov naj bi imela emancipacija žensk vpliv na povečano stopnjo ločitev, kar sem proučevala v empiričnem delu. Model, sestavljen iz panelnih podatkov, je preverjal odvisnost spremenljivke koeficienta števila novih ločitev in porok od izbranih spremenljivk v triindvajsetih evropskih državah. Na podlagi predhodnih raziskavje bila hipoteza, da bo več ločitev v državah, ki so bolj razvite, ki imajo več moških prebivalcev, v katerih imajo ženske višje število opravljenih delovnih ur, ki imajo večji delež zaposlenih žensk in večje število umorjenih žensk na prebivalca. Na podlagi dobljenih rezultatov sem kot najboljšega izbrala model po metodi najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države. Z njim sem potrdila, da bo več ločitev v državah, v katerih je več umorov žensk in ki imajo večji delež zaposlenih žensk. S tem sem potrdila raziskave avtorjev Goldina (2005) ter Stevensonove in Wolfersa (2006). Sklepam, da vseh pričakovanj o povezavah med spremenljivkami ni bilo mogoče potrditi zaradi pomanjkljivih podatkov. To se je potrdilo tudi z reduciranimi modeli. V nadaljnjih raziskovanjih bi bilo smotrno pridobiti več opazovanih enot, s kakovostnejšimi podatki, ki bi zajemali več let, in z vključenostjo več držav oziroma spremenljivk. Viri in literatura: Ashenfelter, O., Levine, P. B., in Zimmerman, D. J. (2003). Statistics and Econometrics: methods and applications. New York: J. Wiley & Sons. 8 Hausmanov preizkus 5: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode naključnih vplivov; Hausmanov preizkus 6: primerjava metode nespremenljivih učinkov in metode najmanjših kvadratov z vključenim trendom in nepravimi spremenljivkami za države; Hausmanov preizkus 7: primerjava metode najmanjših kvadratov z vključenim trendom ter nepravimi spremenljivkami za države in metode naključnih vplivov. Becker, G. (1974). On the Relevance of the New Economics of the Family. American Economic Review, 64 (2), 317-319. Becker, G. (1988). Family Economics and Macro Behavior. American Economic Review, 78 (1), 1-13. Belot, M., in Francesconi, M. (2006, oktober). Can Anyone be »The« One? Evidence on Mate Selection from Speed Dating. IZA Discussion Papers No. 2377. Najdeno 25. januarja 2009 na: http://www.essex.ac.uk/economics/ discussion-papers/papers-text/dp620.pdf . Chiappori, P., Iyigun, M., in Weiss, Y. (2008, september). Investment in Schooling and the Marriage Market. Najdeno 25. januarja 2009 na: http://stripe.colorado. edu/~iyigun/ciwinvestspec060606.pdf. Cowen, T. (2007, 19. april). Matrimony Has Its Benefits, and Divorce Has a Lot to Do with That. The New York Times, str. 3. Edlund, L. (2005). Sex and the City. Scandinavian Journal of Economics, 107 (1), 25-44. Evropski statistični urad. Najdeno 23. aprila 2009 na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page?_ pageid = 0,1 136184,0_45572595&_dad = portal&_ schema=PORTAL. Fisman, R., Iyengar, S., Kamenica, E., in Simonson, I. (2006, maj). Gender Differences in Mate Selection: Evidence from a Speed Dating Experiment, Quarterly Journal of Economics, 673-697. Najdeno 24. novembra 2008 na: http://faculty.chicagobooth.edu/emir.kamenica/ documents/genderDifferences.pdf. 42 IB Revija 3-4/2009 Gardner, J., in Oswald, A. (2005, oktober). Do Divorcing Couples Become Happier by Breaking up? Najdeno 25. januarja 2009 na: http://www2.warwick.ac.uk/fac/soc/ economics/staff/faculty/oswald/jrssoct05.pdf. Goldin, C. (2006). The Quiet Revolution That Transformed Women's Employment, Education, and Family. American Economic Review, 96 (2), 1-21. Gonzalez, L., in Viitanen, T. K. (2006, oktober). The Effect of Divorce Laws on Divorce Rates in Europe. Najdeno 15. marca 2009 na: http://www.econ.upf.edu/docs/papers/ downloads/986.pdf. Gujarati, D. (2004). Basic Econometrics. (4th ed.) B. k.: The McGraw-Hill Companies. Haeberle, E. J. Najdeno 7. februarja 2009 na: http:// www2.hu-berlin.de/sexology/ATLAS_EN/html/history_ of_marriage_in_western.html. Harford, T. (2008). The logic of life. New York: Random House. Hitsch, G., Hortaçsu, A., in Ariely, D. (2005, januar). What Makes You Click: An Empirical Analysis of Online Dating. Najdeno 25. januarja 2009 na: http://www.aeaweb.org/ annual_mtg_papers/2006/0106_0800_0502.pdf. Muller, K. E., in Chen Mok, M. (1997). The Distribution of Cooks'D Statistic. Communications in Statistics, 26 (3), 525-546. Papps, K. L. (2006, oktober). The Effects of Divorce Risk on the Labour Supply of Married Couples. IZA Discussion Paper No. 2395. Najdeno 25. januarja 2009 na: http://ftp. iza.org/dp2395.pdf. Pfajfar, L. (2004). Statistika 1. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Spletna stran celotne ekonomske zbirke podatkov. Najdeno 23. aprila 2009 na: http://www.conference-board.org/ economics/database.cfm. Stevenson, B. (2007). The Impact of Divorce Laws on Marriage-Specific Capital. Journal of Labor Economics, 25 (1), 75-94. Stevenson, B., in Wolfers, J. (2006). Bargaining in the Shadow of the Law: Divorce Laws and Family Distress. Quarterly Journal of Economics, 121 (1), 267-288. Stevenson, B., in Wolfers, J. (2007). Marriage and Divorce: Changes and Their Driving Forces. Journal of Economic Perspectives, 21 (2), 27-52. Stritof, B., in Stritof, S. Najdeno 7. februarja 2009 na: http://marriage.about.com/cs/generalhistory/a/ marriagehistory.htm. Trivers, R. L. (2006). Parental Investment and Sexual Selection. V: Campbell, B. G. (ur.), Sexual Selection and the Descent of Man (str. 136-180). Najdeno 15. maja 2009 na: http://books.google.com/books?hl=sl&lr=&id=7snvTHw vnn8C&oi=fnd&pg=PA136&dq=%22Robert+L.+Trivers %22&ots=jRvY59WtFu&sig=O_rzraIQA13lNA4Yfnzs22h WBsQ#PPA347,M1. Wooldridge, J. M. (2002). Introductory Econometrics, a Modern Approach. (2nd ed.) South-Western College Pub. Wright, R. (2008). The Moral Animal. London: Abacus. IB Revija 3-4/2009 43 METODOLOGIJA MERJENJA BLAGINJE ZA OBČINE V SLOVENIJI Kaja Malešič, Statistični urad Republike Slovenije dr. Lea Bregar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani dr. Jože Rovan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani UDK 330.59 (497.4) JEL: C430, C820, R130, R580 Povzetek Trajnostno povečanje blaginje in kakovosti življenja je v Sloveniji, podobno kot v drugih sodobnih družbah, eden izmed poglavitnih strateških razvojnih ciljev. Spremljanje uresničevanja tega družbenega cilja pa otežuje kompleksna, abstraktna in večrazsežna narava pojma blaginje, zaradi česar je blaginjo mogoče meriti le posredno s skrbno izbranimi kazalci. V prispevku je prikazana metodologija merjenja blaginje s sestavljenimi kazalci za občine v Sloveniji. Sestavljeni kazalci so izračunani na podlagi tako imenovanih glavnih komponent, ki temeljijo na 49 številskih socialnih, ekonomskih, demografskih in okoljskih kazalcih. Veljavnost metodologije sestavljenih kazalcev je bila preverjena še z analizo razvrščanja v skupine. Oba pristopa dajeta zelo podobno sliko o razlikah v ravni blaginje po občinah Slovenije, pri čemer je blaginja v zahodnem delu Slovenije v glavnem višja, v vzhodnem pa nižja. Analiza razvrščanja v skupine je dodatno odkrila dvojno naravo blaginje v skupini visoke blaginje. Na eni strani sestavlja skupino občin visoke blaginje podskupina gospodarsko in socialno visoko razvitih urbanih središč. Na drugi strani pa se oblikuje podskupina občin, za katero so značilne ugodne življenjske in okoljske razmere, ob tem pa nekoliko zaostaja za ravnijo gospodarske in družbene razvitosti prve podskupine občin. Grafična predstavitev rezultatov analize je lahko enostavno in učinkovito informacijsko orodje pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju učinkovitosti ukrepov razvojne politike na regionalni ravni. Ključne besede: blaginja, sestavljeni kazalec, občina, analiza razvrščanja v skupine, metoda glavnih komponent, regionalni razvoj Abstract A sustainable increase in well-being and quality of life in Slovenia, as in other modern societies, is a key strategic development goal; however, the complex, abstract and multidimensional nature of the concept of well-being complicates the monitoring of implementation of this social goal. Therefore, well-being can be measured only indirectly, with carefully selected indicators. The methodology of measuring well-being with composite indicators for municipalities in Slovenia is presented in this paper. Composite indicators are calculated through the application of principal components based on 49 numerical social, economic, demographic and environmental indicators. In order to verify the validity of the composite indicators' methodology, cluster analysis was applied. Both approaches show similar results concerning differences in the level of well-being of municipalities in Slovenia. The western part of Slovenia is characterised by a higher level of well-being, while that of the eastern part is lower. Furthermore, cluster analysis has revealed the dual nature of the top group of municipalities in terms of well-being. On one hand, there is a subgroup of a few economically and socially highly developed urban centres, while on the other hand, the well-being of the second subgroup of municipalities is characterised by high standards of living and pleasant environmental conditions, but a step behind on the economic and social scale. A graphic presentation of the results can be a simple and effective information tool for planning, implementation and evaluation of development policy measures at the regional level. Key words: well-being, composite indicator, municipality, cluster analysis, method of principal components, regional development 1. UVOD Kaj je blaginja, kakšne so razlike in vzroki razlik v blaginji med posamezniki, območji in državami, kako jo je mogoče izboljšati, so vedno aktualna vprašanja že od antičnih časov. Prizadevanja raziskovalcev, držav in mednarodnih ustanov za proučevanje blaginje so se posebej okrepili v zadnjem času, ko je blaginja državljanov postala poglavitni družbeni cilj sodobnih družb (Beyond GDP 2008; OECD 2008a). Trajnostno povečanje blaginje in kakovosti življenja posameznic in posameznikov je tudi v Sloveniji eden poglavitnih 44 IB Revija 3-4/2009 razvojnih ciljev (Strategija razvoja Slovenije 2005, 8). Odgovoriti, v kolikšni meri je ta družbeni cilj dosežen, pa ni enostavno. Pregled strokovne literature in praktičnih rešitev s tega področja namreč ponuja bistvene razlike v pojmovanju, v metodologiji merjenja in v ravni proučevanja blaginje (Matthews 2006). Osnovna težava empiričnega raziskovanja blaginje izvira iz dejstva, da je blaginja abstrakten, kompleksen in večrazsežen pojem, ki ga je mogoče meriti le posredno, s pomočjo izbranih kazalcev. Izbor teh kazalcev je odvisen od konkretnega socialnega, ekonomskega, kulturnega okolja, od družbenih vrednot in s tem povezanim pojmovanjem blaginje, od tega, na kakšni ravni izvajamo analizo blaginje (država, regija, lokalna skupnost, posameznik) in od same razpoložljivosti kazalcev. V zadnjih letih se za merjenje blaginje in tudi drugih kompleksnih pojavov vse bolj uveljavljajo sestavljeni kazalci (angl. composite indicators; OECD, 2008b). Bogat informacijski vir o aktualnih dosežkih in dogodkih s področja teorije in prakse izračunavanja sestavljenih kazalcev je informacijski strežnik Joint Research Centre Evropske komisije (Joint Research Center 2009). V prispevku bomo prikazali uporabo metode sestavljenih kazalcev za analizo geografskih razlik blaginje v Sloveniji. Veljavnost te metode za merjenje blaginje smo preverili z metodo razvrščanja v skupine. Kot osnovne analitične enote smo iz dveh razlogov izbrali občine. Prvič, ker so občine še vedno edina oblika regionalne organiziranosti države. in drugič, ker je občina kot lokalna skupnost tista raven delovanja države, ki je z zagotavljanjem lokalnih javnih storitev (na primer osnovnošolskega izobraževanja, varstva otrok, socialnega skrbstva, zdravstvenega varstva, vzdrževanja lokalnih cest in zaščite okolja) ljudem najbližja. Blaginjo posameznika namreč poleg osebnih značilnosti v glavnem določajo ravno te storitve. Glede na pomen lokalnih skupnosti pri zagotavljanju blaginje se vse več držav loteva proučevanja blaginje na tej ravni, a je celovitost tovrstnih analiz omejena s skromno razpoložljivostjo sekundarnih podatkov na ravni lokalnih skupnosti (Community Indicators Consortium 2009; Steuer and Marks 2008; Canadian Index of Well-being 2009). Slovenija razpolaga z dokaj solidnimi sekundarnimi viri statističnih podatkov, ki so primerni tudi za proučevanje blaginje na ravni občin (Bregar et al. 2003, 122). Iz sekundarnih virov statističnih podatkov smo namreč pridobili 49 kazalcev, ki so bili podlaga za izračun sestavljenih kazalcev blaginje po občinah in za razvrščanje občin v skupine glede na raven blaginje. 2. SESTAVLJENI KAZALCI BLAGINJE 2.1. METODOLOGIJA Sestavljeni kazalci so matematične kombinacije (ali agregati) večjega števila posamičnih kazalcev, s katerimi opisujemo kompleksne pojave, kot na primer konkurenčnost, blaginjo, trajnostni razvoj, družbo znanja ipd. Prvi korak pri oblikovanju sestavljenih kazalcev je pojmovna opredelitev pojava, za katerega želimo izračunati sestavljeni kazalec. Vsebinsko razumevanje pojava nas namreč vodi pri razčlenitvi pojava na posamezne sestavine in izbiri posamičnih kazalcev znotraj vsake sestavine. V naši raziskavi smo izhajali iz splošno uveljavljenega koncepta blaginje kot stanja sreče, zdravja in prosperitete. Tako opredeljeni pojem je preširok in presplošen za statistično merjenje. Zato smo to konceptualno Slika 1: Število izbranih kazalcev po sestavinah blaginje za slovenske občine. Kazalci zdravja (5) Ekonomski kazalci ' (8) Kazalci življenjske ravni (14) \ 1 Kazalci izobraževanja (5) Demografski kazalci (4) 1 ' Î Î Kazalec kriminalitete (1) / Kazalci individualne blaginje (4) SESTAVLJENI KAZALEC BLAGINJE \ Kazalec občinske uprave (1) Kazalci okolja (4) Kazalci prostega časa (3) IB Revija 3-4/2009 45 opredelitev preoblikovali v merljivo opredelitev, in to v več stopnjah. Prvič, pojem blaginje smo omejili le na objektivne sestavine, ker za subjektivno zaznavanje blaginje (sreča, zadovoljstvo) v Sloveniji na ravni občin ni razpoložljivih podatkov. Treba pa je opozoriti, da je Slovenija na državni ravni v okviru projekta European Social Survey vključena v posebno študijo, ki upošteva tudi subjektivne (osebne) sestavine blaginje (National accounts of well-being 2009). Drugič, objektivne sestavine blaginje smo natančneje opredelili. Predstavljajo jih štirje glavni sklopi (demografski, ekonomski, socialni in okoljski), ki smo jih razčlenili na posamezne sestavine (slika 1). Ker je za blaginjo socialni sklop najpomembnejši in najbolj kompleksen, smo ta sklop podrobneje razčlenili. Tretjič, za vsako sestavino blaginje smo poiskali najustreznejše kazalce, upoštevajoč razpoložljivost in druga merila kakovosti podatkov. V merjenje blaginje smo vključili 49 kazalcev. Ker so lastnosti sestavljenega kazalca v glavnem odvisne od vključenih posamičnih kazalcev, smo te kazalce izbirali zelo pazljivo in pri tem upoštevali merila evropske statistike za kakovost podatkov (European Statistics Code of Practice, 2005). Posebno pozornost smo namenili merilom vsebinske ustreznosti, razpoložljivosti in točnosti kazalcev. Možnost za pridobivanje ustreznih kazalcev je bistveno omejevala majhnost občin. Ta problem smo reševali na več načinov. V primeru, ko gre za statistično redek pojav, smo upoštevali povprečno vrednost spremenljivke za več let (na primer povprečno letno število samomorov na 10.000 prebivalcev). Za nekatere občine kazalci niso na voljo, ker preprosto ni pojava oziroma dogodka, na primer v četrtini slovenskih občin ni zaposlenega zdravnika. Nekaterih kazalcev na ravni občin ni bilo na voljo zaradi metodoloških omejitev, na primer izračun kazalca življenjskega pričakovanja je (glede na velikost populacije) metodološko komajda sprejemljiv na ravni statističnih regij, nikakor pa ne na ravni občin. Problem neobstoječih kazalcev smo skušali rešiti z nadomestnimi spremenljivkami. Na verodostojnost in točnost sestavljenih kazalcev (OECD, 2008b, 2009) lahko vpliva tudi priprava podatkov za analizo. Z normalizacijo podatkov smo izločili vpliv razlik v velikosti občin. Vsi kazalci so relativna števila (izražena kot koeficienti na prebivalca, na zaposlenega, na površino, ali kot deleži). Izvedli smo tudi ustrezne prilagoditve glede na teritorialne spremembe občin in izključili ekstremne vrednosti. Manjkajoče vrednosti smo ocenili z regresijsko metodo. Vsakemu kazalcu smo glede na njegov vpliv na blaginjo pripisali pozitivni ali negativni predznak. Referenčno leto je leto 2005, razen za podatke iz popisa prebivalstva leta 2002 in za podatke, pri katerih smo upoštevali večletno povprečno vrednost. Celoten seznam kazalcev, ki smo jih vključili v izračun sestavljenega kazalca blaginje, prikazuje preglednica A v prilogi. Podrobnejše utemeljitve za izbiro kazalcev so opisane v članku Blaginja občin v Sloveniji (Rovan et al., str. 71-72). Pregled zbranih podatkov je pokazal bistvene razlike v variabilnosti posameznih kazalcev blaginje. Ker smo želeli zagotoviti enak vpliv posameznih kazalcev na sestavljeni kazalec, smo kazalce najprej standardizirali. Nato smo sestavljeni kazalec blaginje za občine izračunali na podlagi glavnih komponent. Cilj metode glavnih komponent je zmanjšati razsežnost podatkov z določitvijo novih transformiranih spremenljivk (glavnih komponent), ki naj bi pojasnjevale kar največ variabilnosti prvotnih spremenljivk. Upoštevajoč možnost vsebinske razlage komponent smo zadržali prve tri komponente, ki pojasnjujejo 45,64 % skupne variance proučevanih kazalcev. Razmerja med opazovanimi spremenljivkami in glavnimi komponentami prikazuje matrika uteži glavnih komponent (preglednica 1). Praviloma je merilo za odločitev o pomenu posamezne spremenljivke za oblikovanje glavne komponente, da je absolutna vrednost uteži večja od 0,5 . Zaradi standardizacije proučevanih kazalcev blaginje so v našem primeru uteži glavnih komponent korelacijski koeficienti med standardiziranimi kazalci in glavnimi komponentami. Glavne komponente smo poimenovali glede na vpliv, ki ga imajo na njihovo oblikovanje proučevane spremenljivke (kazalci blaginje). 2.2. ANALIZA Prva glavna komponenta ('komponenta gospodarske in družbene razvitosti") pojasnjuje 26,93 % skupne variance proučevanih kazalcev. Je pozitivno povezana z visoko življenjsko ravnijo (SO01, SO07, SO08, SO05, SO06), visoko izobraženostjo (SO16, SO15), uspešnim gospodarstvom (EC04, EC06, EC05, EC08, DE02, EC01), nizko stopnjo socialne ogroženosti (SO14, SO13, SO09), nizko stopnjo prezgodnje umrljivosti (SO21), nizko porabo časa za pot na delo (SO25), s skrbjo za okolje (EN02, EN01) in rastjo prebivalstva (DE01), pa tudi z večjo stopnjo zakonskih razvez (SO32). Druga glavna komponenta ('komponenta družinske blaginje in neurbanih območij') pojasnjuje 9,71% skupne variance proučevanih kazalcev. Pozitivno je povezana s spremenljivkami, ki predstavljajo ugodno individualno blaginjo in velike družine (SO33, SO30), zadostno življenjsko raven (SO14, SO13, SO09) 46 IB Revija 3-4/2009 Preglednica 1: Matrika uteži glavnih komponent za kazalce blaginje v Sloveniji leta 2005. Kazalec Komponenta Kazalec Komponenta 1 2 3 1 2 3 SO01 - dohod 0,944 -0,005 0,002 SO23 - zdr_zen 0,350 0,031 0,143 SO16 - izobrazb 0,887 -0,258 0,105 SO12 - dolg_br 0,309 0,299 0,025 EC04 - podjetja 0,877 -0,179 0,056 SO26 - sport 0,242 -0,175 -0,157 EC06 - pod_nov 0,802 -0,238 0,077 SO22 - zdravnik 0,209 -0,145 -0,001 EC08 - kmet 0,791 -0,224 0,026 SO33 - rodnost 0,152 0,706 -0,200 SO21 - zg_umrli 0,779 0,201 0,061 EC07 - storitve -0,277 -0,646 0,062 SO07 - avto 0,766 0,203 0,084 SO30 - splav_dv 0,278 0,592 0,217 SO15 - studenti 0,758 0,080 -0,119 EN03 - pozidava -0,267 0,546 0,283 SO14 - dsp_st 0,733 0,503 0,119 SO28 - kriminal -0,153 0,441 0,214 SO13 - dsp_zne 0,717 0,524 0,139 SO27 - kultura 0,362 -0,366 0,031 EN02 - odpadki 0,692 -0,224 0,198 SO02 - st_last -0,220 0,278 0,151 EC05 - sp 0,677 0,005 0,236 SO24 - zdr_prev -0,171 0,228 -0,034 SOW - avto_luk 0,674 -0,124 -0,102 DE04 - odv_star 0,204 -0,050 -0,832 SO25 - cas 0,664 0,098 -0,151 DE03 - star_pre 0,181 0,366 -0,815 SO05 - telefon 0,659 -0,133 -0,147 SO03 - st_povr 0,013 0,111 0,799 SO09 - brezpos 0,650 0,534 0,063 SO20 - zivljen 0,161 0,209 0,706 SO06 - vodov 0,643 -0,150 0,000 SO17 - os_ucit -0,395 -0,154 0,506 SO32 - razveze -0,591 0,408 -0,063 SO18 - vrtec_os -0,136 -0,202 0,493 SO19 - vrtec_ot 0,582 -0,107 0,081 SO04 - st_min 0,443 0,088 0,454 DE02 - dnev_mig 0,547 -0,521 0,059 SO10 - z_br -0,002 -0,093 0,374 EC01 - dod_vred 0,544 -0,051 -0,211 SO11 - mladi_br 0,250 0,303 0,352 EN01 - kanal 0,538 -0,528 -0,022 SO29 - uprava 0,179 0,162 -0,344 DE01 - rast_pre 0,537 0,439 -0,342 EN04 - oko_inv 0,033 -0,097 0,296 SO31 - samomor 0,438 0,065 0,071 EC03 - invest 0,098 -0,130 0,167 EC02 - izvoz 0,361 -0,163 -0,130 in neurbana območja (DE02, EN01, EN03, EC07). Tretja glavna komponenta ('komponenta demografske ogroženosti območij") pojasnjuje 9,01 % skupne variance proučevanih kazalcev. Predstavljajo jo dolgo življenje prebivalstva (SO20), starejše prebivalstvo (DE04, DE03), večja stanovanjska površina na prebivalca (SO03) in več učnega osebja na učenca (SO17). Sestavljeni kazalec blaginje za občine smo izračunali kot tehtano aritmetično sredino prvih treh glavnih komponent, pri čemer so uteži lastne vrednosti (variance) glavnih komponent. V preglednici B v prilogi smo prikazali ranžirno vrsto vseh slovenskih občin po sestavljenem kazalcu blaginje (stolpec SKB). Razlike v blaginji se seveda odražajo geografsko, z razlikami v ravni blaginje med občinami. Glede na to, da Slovenija še ni uradno razdeljena na regije, smo prikazali razlike v regionalni porazdelitvi blaginje na podlagi 12 statističnih regij (slika 2). Že na prvi pogled lahko opazimo, da se regije po srednji vrednosti sestavljenega kazalca blaginje, na primer po mediani, med seboj močno razlikujejo, za večino regij pa je značilna tudi velika notranja heterogenost blaginje občin. Tako se pogosto tudi znotraj regij s pretežno visoko rangiranimi občinami nahajajo posamezne občine z nizko ravnijo blaginje. Pri razlagi položaja občin na podlagi kazalca blaginje je potrebno upoštevati nekatere temeljne lastnosti sestavljenih kazalcev, ki jih navajamo v nadaljevanju. Prednost sestavljenih kazalcev je, da so izraženi z eno samo spremenljivko, zato omogočajo rangiranje in primerjanje enot. Rezultate, ki jih dobimo s sestavljenimi kazalci, je tudi precej lažje razlagati kot pa pojasnjevati oziroma povzemati značilnosti številnih posamičnih kazalcev. Metoda sestavljenih kazalcev pa ima tudi določene pomanjkljivosti: prvič, izbira kazalcev je v precejšnji meri subjektivne narave; v našem primeru je bila omejena tudi z razpoložljivostjo sekundarnih podatkov; IB Revija 3-4/2009 47 Slika 2: Prikaz vrednosti sestavljenega kazalca blaginje občin (♦) in mediane blaginje (--) po statističnih regijah. 1,61,4 1,2— 1,0® 0,8-C 'ro 0,6 jO .£3 0,4' O .Ï 0,2-<0 o o E" Öl m Ü N 0 J2 O n 15 Q. > O Q. ■ > la O c 'o.: oj c č ro _q E ~ aj vi O O Ol O ■03 > j= ro 'F nT o C vi o aj £= ro " O. N « 'E S o aj o. g vi is .e,- o .<*> ro =! 's' a? o 'S Q-' JS .n "O o Q. vi 0 01 C C — OJ o C aj o c ' C "O o -C o "O o 4-" -Q "O O Q. > "O aj > aj u ^ » « E o- č "O _aj s- VI O -C O. ro o o ro o 12 a> d a> c aj c 'o. E o o ■ "O Ol aj o . E". Q. O O • Û. O > o 4-" o ' >N Ol Q. > 5 c ü => 'S ^ o »u o ._ c > o > _ro O. VI > (U ra O - O • c Q. O 4-" VI O "O > O > la "O 0) w W W -1 > O. O. O. "S C Ï 'I ž 3 o Cl > m Ž 01 >N ro > £= c ro c c > oi -Q ro P ro £ E > o. > O c aj .. E N 01 ro >u .E £ ' o. Q. O- . o o aj aj ro > o o. ro ai ro ro VI ^ £ >N Q. O O "O ro > _Q o n > E oi aj o ;cr Q. aj ro ro Q- > ro O W ro 4-" 00 I— O M 2 £ - ro >vi ;cr c D i- VI Q. ro > — 0 Q_ aj 4-" 01 o 2 K "O o o > E -o => a j E o ro ro E K a> g >u J2 O > "O o "O o -O S 0 5 :ö H aj "O 3 Q- c 3 — ^ o v, > ai -K ro ro sl O Q. Û. > O ■ Q. "O > ^ .2, ai aj > "O c o _ c -£= •Ž ^ s s; "O o o o rs ro — N o P o o rs ro > aj aj ^ ^ — a! £ o > > .n aj ro r- 'VI O >u Q. J2 =! O (A O C "Ü « (A o d s O. « c .a o « c « > o « C Ö..S 3 Ol ^ (S « 3 I s >UI — _ (Ü (S N n m > ^ « (V ^ Ol (S « N C ^ 2 -ÖT £ N .£ ~ -n >u c z J2 (S (S o -c - N C ± f S >tü « "> « ■ö O = = C 5 S =5 -o tA ® tN « «I n = « N 1 = s V >u u 21 s s ë 2 2 = £ .S. " •■s ~ S N < iS =5 i/i £ ^r "C « « -c ro i; C ^ a <5 -Q O c 'cl Zi Uf I d: il S H—h EN04 EN03 EN02 EN01 S033 S032 S031 S030 S029 S028 S027 S026 S025 S024 S023 S022 S021 S020 SOI 9 SOI 8 SOI 7 SOI 6 SOI 5 S014 SOI 3 SOI 2 SOI 1 S010 S009 S008 S007 S006 S005 S004 S003 S002 S001 EC08 EC07 EC06 ECO 5 EC04 EC03 EC02 EC01 DE04 DE03 DE02 DE01 - okoj nv -pozidava -odpadki -kanal -rodnost - razveze -samomor -splav_dv -uprava -kriminal -kultura - sport -cas -zdr_prev -zdr_zen -zdravnik -zg_umrli -zivljen -vrtec_ot -vrtec_os -os_ucit -izobrazb -studenti - dsp_st -dsp_zne -dolg_br -mladi_br -z_br -brezpos -avtojuk -avto -vodov -telefon -st_min - st_povr -st_last -dohod -kmet -storitve -pod_nov -sp -podjetja - i nvest -izvoz -dod_vred - odv_star -star_pre -dnev_mig - rast_pre -Q O c 'a. zs g EN04 - oko inv EN03 - pozidava •x EN02 -odpadki » EN01 - kanal i • S033 - rodnost SO32 - razveze c SO 31 - samomor ■ • S030-splav dv » S029 - uprava 1 S028-kriminal • 1 S027-kultura • S026 -sport •n S025 - cas • ] S024 -zdr_prev •r S023 - zdi zen • S022 -zdravnik S021 -zg_umrli • t S020-zivljen • i SOI9-vrtec ot • SOI8-vrtec os » SOI 7-os učit • r SOI 6 - izobrazb c: SOI 5-studenti iz S014 - dsp_st r: SOI 3-dsp_zne il SOI2-dolg br S011-mladi br • SO 10 - z br CI S009 - brezpos V S008-avto luk • fl S007 - avto •r S006 -vodov • Tt S005-telefon • r S004 - st min • t S003 -st povr • S002 - st last • r S001-dohod •H ECO8 - kmet • □ EC07-storitve • EC06 - pod nov • EC05 - sp • EC04-podjetja 4) EC03 - invest • EC02-izvoz • 1 EC01 -dod vred DE04 -odv star • DE03 -star_pre • DE02-dnev mig —4-—+—i -1- DE01 - rast_pre un (N Ln O un un un un un un un un un un ro rN ^ o O rv? eujpejs euDiieuijNtf eujpejs eu3|}suj}|jv 50 IB Revija 3-4/2009 □ Skupina 3 • občina Dravograd 3,5 2,5 1,5 n .5 0,5 * NJ UJ -k —1 NJ _ 0> _ ,< _ o 1 v I I I z r i <£< e 3 J«? m m m m Q0nQ O O 0 o W ^ U! t? =■ "Usp v O Ti e -j D n o 0 c» 00000000000000000000000000000000 1 67 5 0 o 3 o i i i ■ e S _p m fp m a g d d d ÄfJ'o < t < 1 ^ossuos o o z NJ OJ - n o^— o o □ Skupina 4 • občina Kozje 3,5 n i 2,5 « iS 1,5 0,5 -- !E -0,5 -1,5 -2,5 ^ >_/ ^ ^ C 'jj m m m m Q Q O 0 O O o o —' Nj W —1 NJ a °n ^ < O- o z m m m m Q0CQ O o 0 o W -t^ on Q n o 0 --j 00 00000000000000000000000000000000 0000C>0000^ —' —11 —1 1 67 4 5 0 v u i « ee N'"Os v Sdj t t o 7T p t t t O I I I rts? a-a o < ■ o t q_ o < o rn a 0".N g Q-Q-dtfJ-o u 3 n < u o i^n sta i ddd a p u N-pl m z ai od 100 Luksemburg 37,6 41,6 38,6 37,2 40,7 +3,1 253 Irska 31,5 33,7 34,0 35,7 41,0 +9,5 140 Nizozemska 44,2 44,8 45,6 45,3 45,5 +1,3 135 Avstrija 52,1 49,9 49,4 48,7 48,7 -3,4 123 Švedska 55,6 55,2 54,1 52,5 53,1 -2,5 121 Danska 53,6 52,8 51,6 51,0 51,7 -1,9 119 Združeno kraljestvo 39,1 44,1 44,2 44,0 47,7 +8,6 117 Finska 48,3 50,3 48,7 47,3 48,4 +0,1 116 Nemčija 45,1 46,8 45,3 44,2 43,9 -1,2 116 Belgija 49,2 52,2 48,5 48,3 49,9 +0,7 115 Francija 51,6 53,4 52,7 52,3 52,7 +1,1 107 Španija 39,1 38,4 38,5 38,8 40,5 +1,4 104 Italija 46,2 48,2 48,7 47,9 48,7 +2,5 100 BDP v SKM < od 100 Grčija 46,7 43,3 42,2 44,0 44,9 -1,8 95 Ciper 37,0 43,6 43,4 42,9 44,0 +7,0 95 Slovenija 46,7 45,3 44,6 42,4 43,6 -3,1 90 Češka 41,8 45,0 43,8 42,6 42,4 +0,6 80 Malta 41,0 44,7 43,7 42,6 45,3 +4,3 76 Portugalska 43,1 47,6 46,3 45,8 45,9 +2,8 75 Slovaška 50,9 38,2 36,9 34,4 43,9 -7,0 72 Estonija 36,5 34,0 34,2 35,5 40,9 +4,4 67 Madžarska 46,5 50,1 51,9 49,7 49,8 +3,3 63 Litva 39,1 33,3 33,6 34,9 37,2 -1,9 61 Poljska 41,1 43,4 43,8 42,1 43,1 +2,0 57 Latvija 37,3 35,6 38,2 35,9 39,5 +2,2 56 Romunija 38,5 33,5 35,3 36,6 38,5 0,0 46 Bolgarija 42,6 39,9 36,5 41,5 37,4 -5,2 40 EU-27 45,2 46,9 46,3 45,7 46,8 +1,6 100 Vir podatkov: Total general government Expenditure; General government. Pridobljeno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu. Opombi: (1) za analitične namene smo države v preglednici razporedili po vrstnem redu glede na doseženi BDP na prebivalca v SKM za leto 2008 (SURS, Prva objava, 26. 06. 2009); (2) oznaka n. p. - ni podatka. izgine, ko ta preseže optimalno raven, ki naj bi bila okoli 35 % BDP. Podobno trdi Rihteričeva (2001, str. 482), saj povečanje državne potrošnje povečuje gospodarsko rast na prebivalca, dokler ne dosežemo njenega optimalnega obsega, nato pa to povečanje gospodarsko rast zmanjšuje, saj je učinek obdavčenja in neučinkovitosti državnega poseganja v gospodarstvo močnejši od produktivnega učinka državnih investicij in pomoči. Ko namreč državni vpliv preseže določeni delež skupne končne potrošnje v narodnem gospodarstvu, zavre podjetniško pobudo in zmanjša prožnost gospodarskih subjektov. Prizadevanju strokovnjakov in Evropske komisije za zniževanje javnofinančnih izdatkov, kar bi pospešilo gospodarsko rast, je večina članic EU-27 sledila v obdobju 2000-2007, predvsem pa po letu 2005. Izdatke so najbolj znižale članice z najnižjim in večina članic z najvišjim BDP na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kar je merilo razvitosti držav članic Evropske unije (preglednica 1). Med njimi sta le Slovaška in Litva (leta 2007) sledili teoretičnim Tanzijevim in Schuknechtovim izsledkom (2005, str. 7) ter izkazovali izdatke pod 35 oziroma 40 odstotnih točk BDP (Aristovnik in sod., 2009, str. 28), pri čemer se jima pridruži še šest držav. Slovenija 80 IB Revija 3-4/2009 je z izdatki v višini 42,4 odstotne točke BDP presegala obe meji. V letu 2008 so javnofinančne izdatke v primerjavi z BDP bistveno povečale skoraj vse članice, izjema so bile le Nemčija, Češka in Bolgarija, ki so jih znižale, Avstrija pa ohranila. Sorazmerno so se najbolj povečali (za več kakor 5 o. t.) v državah z relativno najnižjimi javnofinančnimi izdatki (Slovaška, Estonija in Irska). V nobeni članici niso bili v letu 2008 doseženi izdatki, nižji od 35, nižji od 40 odstotnih točk BDP pa so bili samo še v štirih članicah. Povečanje javnofinančnih izdatkov v letu 2008 lahko že pripišemo tudi začetku finančne krize in gospodarske recesije. Delež javnofinančnih izdatkov v BDP je v Sloveniji pod povprečjem EU-27, med posameznimi članicami je v letu 2008 izkazovalo nižjega samo devet članic. Znižanje v obdobju 2000-2007 je izhajalo predvsem iz visoke rasti BDP, ki ji izdatki niso sledili, in znižanih izdatkov, pri katerih deluje avtomatski stabilizator (izdatki za brezposelne in za revnejši sloj prebivalstva), večjih celovitih sistemskih sprememb, ki bi zniževali izdatke, razen pri socialni zaščiti ni bilo. Zvišanje njihovega deleža v letu 2008 je predvsem posledica neprilagojenih izdatkov rasti BDP, ki se je drastično znižal (negativna rast) šele v zadnjem četrtletju, in povečanih izdatkov predvsem za socialno zaščito. Če višino javnofinančnih izdatkov (izdatki v odstotku BDP) primerjamo še z razvitostjo držav (BDP na prebivalca v BDP po SKM), ugotovimo, da imajo nekatere zelo razvite države članice Evropske unije tudi zelo visoke javnofinančne izdatke, zato menimo, da sama višina izdatkov ni odločilni dejavnik gospodarske uspešnosti. Poleg splošnih dejavnikov (družbena klima, tradicija) so odločilni še produktivna naravnanost programov trošenja in njihova učinkovitost pri uresničevanju ciljev, ki jih programi podpirajo. 3. STRUKTURA JAVNOFINANČNIH IZDATKOV PO NAMENSKI KLASIFIKACIJI Vprašanju, kateri javnofinančni izdatki ugodno vplivajo na gospodarsko rast, torej so produktivni, je bilo v znanstveni in strokovni javnosti posvečenih veliko prispevkov, ugotovitve pa niso enotne. Praviloma skoraj vsi avtorji pripisujejo pozitivne učinke izdatkov za raziskovanje in razvoj ter izobraževanje, oboji imajo tudi učinke prelivanja na celotno družbo (OECD, 2003, str. 5964). Evropska komisija je izdatke razdelila v produktivne in neproduktivne ter oblikovala kazalnike, pri katerih se izdatki izražajo v deležu BDP. Produktivne javnofinančne izdatke je razvrstila v tri kazalnike. Prvi obsega izdatke za promet, raziskave in razvoj ter izobraževanje v primerjavi z BDP. Drugi obsega izdatke iz prvega kazalnika in izdatke za zdravstveno varstvo v primerjavi z BDP. Tretji kazalnik pa poleg izdatkov iz kazalnika dve zajema še izdatke za javni red in mir ter za varstvo okolja v primerjavi z BDP (European Commission, 2008, str. 6). Ker v Sloveniji in nekaterih drugih državah članicah ni podatkov o javnofinančnih izdatkih po namenski klasifikaciji na drugi ravni, smo v analizi namesto podatkov samo za promet upoštevali celotne izdatke za ekonomske zadeve, izdatke za raziskave in razvoj pa smo iz tega pregleda izpustili (so namreč na drugi ravni v okviru desetih skupin izdatkov). Zavedamo se, da je razdelitev na produktivne in neproduktivne izdatke le na prvi ravni namenske klasifikacije lahko strokovno sporna, saj so v skupini produktivnih izdatkov tudi programi, ki niso produktivni. Lahko pa je tudi nasprotno. V skupini neproduktivnih izdatkov lahko najdemo povsem produktivne programe. Delitev izdatkov na produktivne (za ekonomske zadeve, izobraževanje, zdravstveno varstvo, javni red in mir ter za varstvo okolja) in neproduktivne (za javno upravo, obrambo, stanovanjski in prostorski razvoj ter za rekreacijo, kulturo in dejavnosti združenj), pri čemer med neproduktivnimi izdatki posebej opozarjamo na izdatke za socialno zaščito, je pokazala, da je bilo znižanje javnofinančnih izdatkov v Sloveniji v primerjavi z BDP (za 4,3 o. t. BDP) v obdobju 2000-2007 doseženo predvsem z znižanjem produktivnih izdatkov za 2,3 o. t.; izdatkov za socialno zaščito za 1,8 o. t. in neproduktivnih izdatkov, razen izdatkov za socialno zaščito za 0,2 o. t. BDP. 3.1 PRODUKTIVNI IZDATKI Za države članice Evropske unije z najvišjim BDP na prebivalca v SKM je značilno, da imajo razmeroma visok delež produktivnih izdatkov v BDP, v obdobju 20002007 so jih še povečale (preglednica 2, slika 1). Delež produktivnih izdatkov, ki je v Sloveniji še leta 2000 znašal 20 % BDP in je bil eden najvišjih, je do leta 2007 padel pod povprečje držav članic EU-27, saj ima le osem članic nižji delež od Slovenije. Relativni izdatki za ekonomske zadeve, ki so se znižali najbolj (za 1,2 % BDP), so sicer v letu 2007 še višji od povprečja članic, vendar ima več kakor polovica članic višji delež od Slovenije. Izrazito znižanje slednjih izhaja iz leta 2004, kar je bila posledica tega, da se investicije v avtocestno omrežje ne financirajo iz kapitalskih transferjev državnega proračuna, temveč neposredno z zadolževanjem (z državnim jamstvom). Relativni izdatki za izobraževanje so se izrazito znižali v letu 2007 (od leta 2000 do leta 2006 so bili stabilni), predvsem zaradi nominalno počasnejše rasti vmesne potrošnje. Ti izdatki so še vedno višji od povprečja držav članic EU-27; med posameznimi članicami je Slovenija v sredini. Relativni izdatki za zdravstveno varstvo se znižujejo od leta 2001 in so v letu 2007 že krepko nižji od povprečja držav članic. Do njihovega relativnega znižanja je prišlo zaradi počasne nominalne rasti sredstev za zaposlene ter izdatkov za vmesno in končno potrošnjo. Relativni izdatki za javni red in mir so v Sloveniji dokaj stalni, v obdobju 2000-2007 so se znižali minimalno in so le nekoliko nižji od povprečja držav članic. Relativni izdatki za varstvo okolja so v Sloveniji od leta 2000 IB Revija 3-4/2009 81 Preglednica 2: Delitev javnofinančnih izdatkov po skupinah, v % od BDP PRODUKTIVNI IZDATKI IZDATKI ZA SOCIALNO ZAŠČITO DRUGI NEPRODUKTIVNI IZDATKI (brez socialne zaščite) Države 2000 2007 20002007 (spr. o.t.) 2000 2007 20002007 (spr. o.t.) 2000 2007 20002007 (spr. o.t.) BDP v SKM > od 100 Luksemburg 14,3 14,9 +0,6 15,7 15,8 +0,1 7,6 6,5 -1,1 Irska 16,3 18,5 +2,2 7,6 10,0 +2,4 7,6 7,2 -0,4 Nizozemska 14,9 (p) 18,1 (p) +3,2 16,6 (p) 16,3 (p) -0,3 12,7 (p) 10,9 (p) -1,8 Avstrija 20,4 19,2 -1,2 21,1 19,9 -1,2 10,6 9,6 -1,0 Švedska 18,7 20,1 +1,4 23,2 21,6 -1,6 13,7 10,8 -2,9 Danska 19,9 19,7 -0,2 21,8 21,7 -0,1 11,9 9,6 -2,3 Združeno kraljestvo 15,4 20,1 +4,7 14,8 15,3 +0,5 8,9 8,6 -0,3 Finska 18,0 18,3 +0,3 20,3 19,9 -0,4 10,0 9,1 -0,9 Nemčija 14,3 15,9 +1,6 21,7 20,4 -1,3 9,1 7,9 -1,2 Belgija 19,2 20,1 +0,9 16,8 17,1 +0,3 13,2 11,1 -2,1 Francija 18,0 18,1 +0,1 21,2 22,2 +1,0 12,4 12,0 -0,4 Španija 16,5 17,8 (p) +1,3 13,0 13,0 (p) 0,0 9,6 8,0 (p) -1,6 Italija 16,1 18,2 +2,1 17,5 18,2 +0,7 12,6 11,5 -1,1 BDPvSKM < od 100 Grčija 13,9 14,0 +0,1 17,0 18,6 +1,6 15,8 11,4 -4,4 Ciper 15,5 17,0 +1,5 7,9 9,9 +2,0 13,6 16,0 +2,4 Slovenija 20,0 17,7 -2,3 17,3 15,5 -1,8 9,4 9,2 -0,2 Češka 20,4 21,8 +1,4 13,4 12,9 -0,5 8,0 7,9 -0,1 Malta 18,9 20,1 -1,2 12,7 13,7 +1,0 9,4 8,8 -0,6 Portugalska 20,8 18,5 -2,3 12,5 17,5 +5,0 9,8 9,8 0,0 Slovaška 23,4 (p) 17,4 (p) -6,0 14,2 (e, p) 10,6 (p) -3,6 13,3 (p) 6,4 (p) -6,9 Estonija 18,1 18,4 +0,3 10,8 9,8 -1,0 7,6 7,3 -0,3 Madžarska n. p. 19,5 n. p. 17,3 n. p. 12,9 Litva 18,4 16,8 -1,6 12,6 11,1 -1,5 8,1 7,0 -1,1 Poljska n. p. 17,2 n. p. 15,7 n. p. 9,2 Latvija 15,3 18,6 +3,3 13,2 8,4 -4,8 8,8 8,9 +0,1 Romunija n. p. 18,1 n. p. 9,9 n. p. 8,6 Bolgarija 13,1 (p) 16,5 (p) +3,4 15,0 (p) 13,1 (p) -1,9 14,5 (p) 11,9 (p) -2,6 EU-27 n. p. 18,1 n. p. n. p. 18,0 n. p. n. p. 9,6 n. p. Vir podatkov: Government expenditure by function (COFOG). Pridobljeno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu. Opombi: (1) enake kakor v preglednici 1 in (2) oznaka (p) - začasni podatek; oznaka e - ocena. nespremenjeni in izrazito nizki, nižje izdatke od Slovenije imata le Ciper in Finska, enako nizke pa še Romunija in Švedska. V ekonomski strukturi izdatkov za varstvo okolja je nekaj premikov, delež izdatkov za subvencije se je krepko znižal, močno pa so se povečale sicer zelo nizke bruto investicije. Do dejanskega relativnega znižanja izdatkov za produktivne namene je v Sloveniji prišlo samo pri varčevanju v zdravstvenem varstvu in izobraževanju pri vmesni potrošnji. Počasnejša rast sredstev za zaposlene v obdobju 2000-2007 se je premaknila v zadnjo četrtino leta 2008, ko so se s popravki plačnih razmerij precej povečala sredstva za zaposlene, predvsem v zdravstvenem varstvu in s tem tudi delež izdatkov za zdravstveno varstvo v BDP. Pri ekonomskih zadevah prenos transferjev iz javnofinančnih izdatkov v zadolževanje z državnim jamstvom ter omogočeno povečano zadolževanje občin za izvedbo projektov dejansko predstavljata prenos morebitnih obveznosti države na naslednje generacije. 82 IB Revija 3-4/2009 Slika 1: Delež produktivnih izdatkov, v % od BDP 25 20 15 10 5 0 mi ti li ■ i p p m niti Ld I i ra !» S 3 _Q E ai < > Q ¥ o (Ü TO (D (ü (D (D n3 >U CT *u d U S o o O- C E o en Leto 2000 Leto 2007 T3 M Vir podatkov: Government expenditure by function (COFOG). Pridobljeno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu. Opombi: (1) enaka kakor pri tabeli 1 in (2) za EU-27, Madžarsko, Poljsko in Romunijo ni podatkov za leto 2000, zato so v sliki upoštevani podatki za leto 2005. Slika 2: Delež izdatkov za socialno zaščito, v % od BDP 25 20 15 10 Leto 2000 Leto 2007 CT s JS JS JS tU (V "O ^ c C — TT LJ- U O e o J2 £p ra ro ,00 5,00 4,00 3,00 2,00 1,00 0,00 l|ll|||ll| 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 I Formalno izobraževanje in usposabljanje I Šport I Kultura I Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju izobraževanja, kulture in športa Vir: MF, lastni preračuni. IB Revija 3-4/2009 97 - zagotavljanje osnovne uporabnosti cest v vseh razmerah, - zagotavljanje varnosti pomorskega prometa in plovbe po celinskih vodah, preprečevanje onesnaževanja morja in skrb za čisto morsko okolje, trajnostni razvoj lokalnega in regionalnega pomorskega tovornega in potniškega prometa, posredno pa ugoden vpliv na gospodarski razvoj države, - zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti v civilnem letalstvu, - dograjevanje in vzdrževanje avtocestnega sistema skladno z Resolucijo o nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji. Podprogram za železniški promet in infrastrukturo vključuje obnovo in nadgraditev javne železniške infrastrukture, skupaj z logističnimi terminali. Podprogram za cestni promet in infrastrukturo je steber razvoja državnega cestnega omrežja, ki bo omogočalo nemoten in varen potek prometa ter varnost udeležencev v prometu in prebivalstva ob cestah. Podprogram za avtoceste zajema izdatke za dokončanje osnovnega in dodatnega programa gradnje avtocest, zmanjšanje obnovitvenih del in ohranjanje že zgrajenega avtocestnega omrežja. Podprogram za zračni promet in letališko infrastrukturo predvideva zlasti vzpostavitev sistema poročanja o dogodkih in pripravo ukrepov za izboljšanje varnosti v civilnem letalstvu ter zagotovitev nadomestila terminalnih pristojbin za gradnjo/obnovo potniških terminalov. Podprogram za pomorski promet in pristaniško infrastrukturo zagotavlja izboljšanje varnosti pomorskega prometa, preprečevanje onesnaževanja morja in povečanje pristaniških zmogljivosti v koprskem pristanišču. Podprogram za trajnostno mobilnost vsebuje troje: upravljanje prometne politike, zagotavljanje prometne varnosti in uvedbo povezanega javnega potniškega prometa. Ključne naloge povezovanja prometnih podsistemov vključujejo vse dejavnosti, potrebne za odločitve in upravljanje celovitega prometno-logističnega modela, povezovanje poslovnih in logističnih con (letališke, pristaniške, železniške, poštne in druge logistične zmogljivosti specializiranih logistov) ter elektronskega cestninjenja v prostem toku z informacijskim sistemom za spremljanje celovitega prometnega modela in javnega potniškega prometa. Podprogram za urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracijo zagotavlja učinkovito delovanje ministrstva in organov v sestavi. Prometna politika vsebuje ukrepe, namenjene železniški infrastrukturi in prometu, cestni infrastrukturi, avtocestam, zračnemu in pomorskemu prometu. Ti ukrepi imajo tudi največji delež v strukturi izdatkov in se od leta 2000 gibljejo med 1 in 2 % BDP. Izdatki za avtoceste se v državnem proračunu sicer od leta 2004 znižujejo, povečujejo pa se za ceste (v zadnjih letih tudi za železnice). Sprememba strukture je tudi posledica tega, da se avtoceste financirajo prek DARS, ki ni neposredno vezan na državni proračun. Stroški dokončanja gradnje avtocest na DARS so po letu 2003 znašali okoli 400 do Slika 7: Struktura izdatkov v % BDP za promet in prometno infrastrukturo 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 I Promet in prometna infrastruktura I Trajnostna mobilnost I Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju prometa Vir: MF, lastni preračuni. 98 IB Revija 3-4/2009 660 milijonov evrov na leto. Za primerjavo je celoten državni proračun oziroma so izdatki za prometno politiko v letu 2008 znašali 620 milijonov evrov (skupaj približno enako sredstev kakor za šolsko politiko). Na tem mestu je zato treba poudariti nujnost, da ob spremljanju razvojnih politik zajemamo vsa sredstva, tudi tista, ki niso v proračunu, in se na tej osnovi odločati o strukturi javnih izdatkov po posameznih politikah. V letih 2010 in 2011 je veliko povečanje načrtovanih sredstev posledica predvidene uvedbe okoljske pristojbine. Prav tako se postavlja vprašanje, zakaj vse strategije prometne politike (posamezni podprogrami) niso ustrezno finančno ovrednoteni, usklajeni s proračunom in drugimi viri. Zakaj niso upoštevana merila v skladu z uredbo o razvojnem načrtovanju in pripravi proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti (Uredba o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti, Uradni list RS, št. 44/2007, člen 17), ki narekuje, da so v dokumentih razvojnega načrtovanja le projekti, ki so prostorsko umeščeni in imajo zaprto finančno konstrukcijo? V strukturi javnih izdatkov je vpeljan razvojni program trajnostne mobilnosti, ki bo moral v prihodnjih letih povečati svoj delež, če bomo želeli uresničevati vse cilje prometne politike. Treba je preusmeriti izdatke s cest na železnice, ker je tranzitni promet ključni problem pri izpustih C02, in poiskati ustrezno obliko financiranja, ker velike infrastrukturne naložbe niso vzdržne na dolgi rok (strateški partner, JZP). 1.6 ENERGETIKA Politika energetike vključuje programe za zanesljivo, varno in kakovostno oskrbo z energijo v podporo gospodarski rasti s poudarkom na zniževanju izpustov toplogrednih plinov (TGP) ter na varstvu in ohranjanju naravnega okolja. Skupno načrtovanje energetske politike temelji na upoštevanju prestrukturiranja gospodarstva, prilagajanju višjim realnim cenam energije, pripravi koherentnih, celovitih strategij ter izvedbi ukrepov za učinkovito rabo energije (URE) in večjo izrabo obnovljivih virov energije (OVE). Strukturne spremembe evropske energetske politike so odvisne od obveznosti iz podnebno-energetskega svežnja EU, kije ob globalnem prizadevanju za energetske sisteme postavil prelomne izzive: konkurenčen notranji energetski trg, raznovrstnost energetskih virov, solidarnost, trajnostni razvoj, inovativnost, tehnologije in zunanja politika. Splošni cilji politike: 1. dokončanje gradnje visokozmogljivega prenosnega omrežja in pametnega distribucijskega omrežja; 2. prijazno tehnično in normativno okolje za vstop decentraliziranih obnovljivih virov energije v omrežje električne energije ter v sisteme teritorialnih kogeneracij električne energije, toplote in hladu; 3. povezovanje ukrepov za spodbujanje obnovljivih virov energije - OVE, in učinkovite rabe energije -URE, kar vpliva tudi na povečanje konkurenčnosti, regionalnega razvoja in zaposlovanja. Program oskrbe z energijo združuje dejavnosti za zanesljivo, trajnostno in konkurenčno energijsko oskrbo, zmanjševanje uvozne odvisnosti, povečevanje deleža obnovljivih virov energije in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Podprogram proizvodnje energije vključuje postavitev potrebnih objektov, ki so prvi pogoj za obratovanje in podaljšanje obstoja NEK, ter gradnjo oziroma priprave na gradnjo teh objektov: termoelektrarna TEŠ, dokončanje HE na spodnji Savi in gradnja HE na srednji Savi. Vključuje vse dejavnosti, potrebne za začetek gradnje objektov v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, pripravo študij, elaboratov in drugega gradiva za odločanje ter za spremljanje in poročanje o izvajanju dejavnosti koncendenta (V vlogi Koncendenta nastopa država ali lokalna skupnost, izjemoma tudi druge osebe javnega prava. Koncendent je dolžan zagotavljati opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije zaradi javne koristi). Podprogram energetskih omrežij predvideva nadaljnji razvoj elektroenergetskih omrežij, omrežij ogljikovodikov in toplovodnih (toplota, hlad) omrežij glede na merila zanesljivosti, trajnosti in konkurenčnosti. Slovenija ima v EU najnižji delež porabe vetrne, sončne in geotermalne energije v celotni porabi primarne energije. Strukturo naložb v infrastrukturo za proizvodnjo električne energije bo treba bistveno spremeniti in preusmeriti v OVE, tako pa povečati delež le-teh v primarni energiji ter zmanjšati uvozno odvisnost in izpuste toplogrednih plinov na prebivalca. Srednjeročno so programi za povečanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje energetske intenzivnosti gospodarstva cenovno najugodnejši ukrepi za doseganje ciljev podnebno-energetskega svežnja. Podprogram spodbujanja obnovljivih virov energije mora zagotoviti povečanje deleža teh virov v skladu z zavezami, ki jih določa Direktiva 28/2009. Dejavnosti vključujejo objavo razpisov za OVE, skupaj z demonstracijskimi projekti, okrepitev sistemov daljinskega ogrevanja za širitev trga za toploto iz OVE in iz soproizvodnje, povečanje energetske učinkovitosti sistemov daljinskega ogrevanja in obseg kreditiranja naložb v rabo OVE. Pri energetski politiki opažamo še toliko bolj posebno razmerje odnosov med ključnimi akterji, pri čemer vlada oz. pristojni resor igra odločilno vlogo pri oblikovanju politik (normativni del in zastopanje predstavnikov države v družbah, ki jih ima RS v večinski lasti), velika večina dejavnosti pa poteka skozi povezane družbe v energetskem sistemu (ELES za prenosno omrežje, distribucijska podjetja, BORZEN in holdinške družbe, IB Revija 3-4/2009 99 Slika 8: Struktura izdatkov v % BDP za energetiko 0,09 0,08 0,07 0,06 0,05 0,04 0,03 0,02 0,01 0,00 1995 1996 1997 19 l.iir II 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 Oskrba z energijo Obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju energetike Vir: MF, lastni preračuni. specializirane za proizvodnjo energije). Cilji in kazalniki te politike so neposredno vezani na splošne cilje posameznih akterjev. Dejavnosti resornega ministrstva (administracija) pa vključujejo pripravo normativnega okolja, oblikovanje davčnih inštrumentov, vključno z trošarinami, davkom na izpust CO2 in subvencijami, ter nadaljevanje prestrukturiranja sektorja. Energetska politika v okviru državnega proračuna zajema majhen delež (manj od 0,1 % BDP ali 20 do 30 mio. evrov), saj večino naložb izvedejo energetske družbe - v letu 2008 so znašale 660 milijonov evrov (preglednica 2). Ukrepi iz državnega proračuna so namenjeni proizvodnji energije, energetskemu omrežju in obnovljivim virom. Predvideno je povečanje sredstev za OVE, a tudi - nezadostno po trenutnih projekcijah -za doseganje velikopoteznih sprejetih zavez Evropskega sveta (po drugi strani pa podpiramo okoljsko škodljivo naložbo TEŠ zaradi predvidenih socialnih posledic v regiji). V ta namen je treba ustrezno spremljati poslovne načrte energetskih družb, kajti posamezni deli energetskega gospodarstva (premogovništvo, naftno in plinsko gospodarstvo ter elektrogospodarstvo), ki so se v preteklosti razvijali samostojno, so danes primorani v izdelavo skupnih razvojnih načrtov, saj je treba še pogosteje upoštevati možnosti nadomeščanja in komplementarnosti posameznih oblik energije z drugimi, predvsem pa ustrezno usmerjati donose v naložbe, ki prispevajo k splošnim ciljem politike. Skupno načrtovanje energetske politike temelji na upoštevanju prestrukturiranja gospodarstva, prilagajanju višjim realnim cenam energije in pripravi koherentnih, celovitih strategij ter izvedbi ukrepov za učinkovito rabo energije in večjo izrabe obnovljivih virov energije. 1.7 OKOLJSKA IN PROSTORSKA POLITIKA Okoljska in prostorska politika je okvir, ki omogoča trajnostni razvoj in prehod v nizkoogljično, okoljsko učinkovito družbo. Ključnega pomena pri tem je povezovanje okoljskih vidikov v druge politike in uveljavitev razmišljanja, da so omejitve, ki jih postavljajo okoljski parametri, lahko tudi spodbujevalni dejavnik razvoja. V sklopu te politike so v ospredju področja podnebnih sprememb, narave, biotske raznovrstnosti, voda, odpadkov in industrijskega onesnaževanja za zvišanje kakovosti življenja. Pri doseganju ciljev trajnostne rabe naravnih virov in preprečevanja onesnaževanja okolja imajo pomembno vlogo tudi naložbe v oskrbo prebivalstva s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ravnanje s komunalnimi odpadki, zagotavljanje neprofitnih stanovanj, spodbujanje dejavne zemljiške politike ter projekti za učinkovito rabo prostorskih zmogljivosti in ustvarjanje kakovostnega grajenega okolja. Ta politika zajema programe: • Po programu trajnostnega upravljanja naravnih virov se bodo izvajale dejavnosti, ki bodo namenjene financiranju ukrepov iz ključnih strateških dokumentov. Poleg ukrepov za zgraditev ustrezne 100 IB Revija 3-4/2009 Preglednica 2: Investicijsko vlaganje energetskih družb Investicijsko vlaganje energetskih družb 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 Načrt 2009 Holding, d. o. o. 45.955.717 56.872.904 53.926.177 107.875.529 94.651.918 16.200.991 36.263.200 28.076.800 Dravske elektrarne Maribor 0 0 0 0 0 34.888.360 23.440.000 28.450.000 Soške elektrarne Nova Gorica 0 0 0 0 0 25.720.673 48.213.000 35.677.000 Termoelektrarna Šoštanj 0 0 0 0 0 66.342.721 30.301.723 155.851.000 Termoelektrarna Trbovlje 1.386.576 1.971.603 9.023.631 11.085.542 2.314.515 2.103.130 4.381.000 12.286.000 Premogovnik Velenje 0 0 0 0 0 19.557.767 13.872.327 22.146.076 Rudnik Trbovlje -Hrastnik 0 0 0 4.072.250 0 0 0 0 Toplarna Ljubljana 2.271.549 3.827.053 6.347.242 4.995.785 7.155.316 6.780.346 13.532.000 26.020.000 Gen energija, d. o. o. 0 0 0 0 0 16.474.964 31.656.000 106.929.000 Savske elektrarne 0 0 0 0 0 6.941.984 6.606.409 9.481.000 Termoelektrarna Brestanica 0 0 0 0 0 427.595 2.756.000 11.565.000 NEK 11.935.224 33.358.371 24.061.092 31.321.983 22.094.600 25.495.000 21.700.000 26.710.000 ELES 16.163.612 24.120.777 22.565.102 28.124.007 38.069.454 72.911.280 53.394.800 72.435.400 Elektro Celje 0 0 0 0 0 48.423.998 129.323.910 67.360.000 Elektro Primorska 0 0 0 0 0 70.196.603 78.977.950 43.848.000 Elektro Gorenjska 0 0 0 0 0 31.150.585 28.063.400 48.365.968 Elektro Ljubljana 0 0 0 0 0 78.932.742 87.046.000 124.676.880 Elektro Maribor 0 0 0 0 0 350.728.254 56.720.628 56.972.490 Distribucija skupaj, preteklo obdobje 59.276.179 78.415.852 84.367.608 91.314.135 109.682.390 0 0 0 Skupaj 136.988.857 198.566.560 200.290.852 278.789.231 273.968.193 873.276.993 666.248.347 876.850.614 Vir: Poslovna poročila, SVREZ. sodobne infrastrukture za ravnanje z odpadki, čistilnih naprav in sistemov oskrbe z vodo ter za preprečevanje škodljivega delovanja voda bodo zagotovljena sredstva za sanacijo pomembnih starih bremen in izvajanje dejavnosti za trajnostno upravljanje količinskega in kakovostnega stanja voda, za izvajanje preventivnih ukrepov za večjo okoljsko učinkovitost in tako za zmanjšanje obremenjevanja različnih okoljskih medijev zaradi izpustov. Dejavnosti v okviru programa ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot bodo usmerjene v ohranjanje te raznovrstnosti in to varstvo, vključno z genskim materialom, habitati in ekosistemi. Tako bodo sredstva namenjena ustanavljanju novih zavarovanih območij ter vzdrževanju, gradnji in razvoju javne infrastrukture na teh območjih, pa tudi trženju in razvoju izdelkov in storitev, ki prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in spodbujanju dopolnilnih dejavnosti na teh območjih. Za ohranjanje biotske raznovrstnosti je pomembno tudi izvajanje ukrepov za preprečevanje škodljivih posledic uporabe gensko spremenjenih organizmov. IB Revija 3-4/2009 101 • Sredstva po programu stanovanjske in komunalne politike ter urejanja prostora so namenjena za izvajanje dejavnosti, ki bodo povečale učinkovitost upravljanja in gospodarjenja s prostorom ter graditve objektov, prispevale pa tudi k učinkovitejšemu reševanju stanovanjske problematike. • V urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracijo je zajeto tudi delovanje institucij za politiko okolja in prostora, kakršne so Agencija RS za okolje, Inšpektorat za okolje in prostor, Uprava RS za jedrsko varnost, Geodetska uprava RS in Urad RS za kemikalije. V okviru politike je treba opozoriti na podnebne spremembe, naravo, biotsko raznovrstnost, vodo, odpadke in industrijsko onesnaževanje, umeščanje prostorskih ureditev v prostor in učinkovito gradnjo, zato da se zviša kakovost življenja. Država je namenila 0,5 % BDP temu področju do leta 2008. Ta delež se povečuje v načrtih za 2009, 2010 in 2011, vendar gre za vprašanje absorpcijske zmožnosti projektov. Največ je sredstev za ukrepe trajnostnega upravljanja naravnih virov, za gradnjo ustrezne infrastrukture in podporne dejavnosti (skupaj okoli 90 % razpoložljivih virov). Med ukrepe sodijo oskrba prebivalstva s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda ter ravnanje s komunalnimi odpadki, zagotavljanje različne pomoči za trajno rešitev stanovanjskega vprašanja različnih ciljnih skupin, spodbujanje aktivne zemljiške politike in projekti za učinkovito rabo prostorskih zmogljivosti ter ustvarjanje kakovostnega grajenega okolja. Strukturo izdatkov je treba preusmerjati v financiranje ukrepov preprečevanja degradacije okolja. Okoljska in prostorska politika mora biti okvir, ki bo omogočal trajnostni razvoj in prehod v nizkoogljično, okoljsko učinkovito družbo. Ključnega pomena za to je povezovanje okoljskih in prostorskih vidikov z drugimi politikami in uveljavitev razmišljanja, da so omejitve, ki jih postavljajo okoljski in prostorski parametri, lahko tudi spodbujevalni dejavnik razvoja. 1.8 SOCIALNA VARNOST IN ZDRAVSTVENO VARSTVO Politika socialne varnosti in zdravstvenega varstva mora posameznikom in družinam zagotoviti strokovno pomoč ter nujne materialne vire za dostojno življenje, če si osnovne socialne varnosti ne morejo priskrbeti sami, prav tako pa mora zagotoviti socialno varnost ob bolezni ali porodu, zdravljenje obolelih in programe zdravstvene preventive. Pomemben del te politike so tudi programi podpore družini, katerih namen je omogočiti otrokom in družinam različne oblike pomoči za izboljšanje njihovega socialnega položaja. Politika socialne varnosti si mora predvsem prizadevati za večjo socialno vključenost posameznikov v družbo in preprečevanje neenakosti ljudi na vseh družbenih ravneh. Ob cilju zagotavljanja temeljne socialne varnosti mora ponuditi tudi možnost za aktivno soudeležbo posameznikov v družbenih Slika 9: Struktura izdatkov v % BDP za okoljsko in prostorsko politiko 0,80 I Trajnostno upravljanje naravnih virov I Ohranjanje biotske raznovrstnosti I Stanovanjska in komunalna politika ter urejanje prostora I Urejanje sistema, podporne dejavnosti in administracija na področju okoljske in prostorske politike Vir: MF, lastni preračuni. 102 IB Revija 3-4/2009 Slika 10: Struktura izdatkov v % BDP za socialno varnost in zdravstveno varstvo 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 Socialno varstvo Pokojninsko in invalidsko varstvo Zdravstveno varstvo in varstvo obolelih Vir: MF, lastni preračuni. Varstvo otrok in družine Dolgotrajna oskrba Administracija procesih z ustreznimi programi socialne aktivacije. Ta politika zajema programe: • Program socialnega varstva obsega socialna transfere, med katera sodijo prejemki za ogrožene skupine prebivalstva (socialna pomoč, prejemki za duševno in telesno prizadete ter druge), prejemki za varstvo vojnih invalidov, vojnih veteranov, žrtev vojnega nasilja ter drugi varstveni dodatki in druge transfere za zagotavljanje socialne varnosti. Zajeti so tudi izdatki za storitve socialnih služb (delovanje centrov za socialno delo, varstveno-delovnih centrov, domov za otroke in mladostnike z motnjami v razvoju, kriznih centrov in podobno) ter izdatki za izvajanje različnih programov socialnega varstva in izenačevanje možnosti invalidov, za vzpostavitev nacionalnih mrež socialnovarstvenih programov in izboljšanje njihove regijske pokritosti. • Program varstva otrok in družine obsega sredstva za družinske prejemke in starševska nadomestila, med katera spada nadomestilo plače med porodniškim, očetovskim in posvojiteljskim dopustom ter dopustom za nego in varstvo otroka. Med tovrstne prejemke spadajo tudi starševski in otroški dodatek, dodatek za veliko družino ter dodatek za nego otroka in pomoč ob rojstvu otroka. Prav tako se iz tega programa financirajo rejniška dejavnost (plačilo materialnih stroškov rejencev, nagrade za delo rejnikov ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje rejnikov), pa tudi pospeševanje krepitve družinske politike, izvedba preventivnih dejavnosti s poudarkom na socialno ogroženih družinskih oblikah ter financiranje različnih programov in projektov za pomoč otrokom in družini. • V program pokojninskega in invalidskega varstva sodijo izdatki državnega proračuna za pravice in prejemke, ki izhajajo iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Večina sredstev za izvajanje teh pravic prihaja iz blagajne pokojninskega in invalidskega zavarovanja, del sredstev pa iz državnega proračuna (ta se povečujejo). • Program dolgotrajne oskrbe naj bi vseboval (so) financiranje storitev institucionalne dolgotrajne oskrbe in dolgotrajne oskrbe na domu zaradi učinkovitega zagotavljanja različnih oblik pomoči starejšim osebam in odraslim s posebnimi potrebami. Zdaj se v okviru tega programa iz državnega proračuna sofinancirajo nekatere naložbe v socialnovarstvene domove. • Program zdravstvenega varstva obsega ukrepe in storitve za krepitev zdravja, preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni, zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih ter sistem pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, s katerim se zagotavlja socialna varnost ob bolezni, poškodbi, porodu in smrti. Program prav tako obsega naložbe v javnozdravstvene zavode, bolnišnice in medicinsko opremo ter preskrbo z zdravili in medicinskimi pripomočki. Del programa so bolniška nadomestila in druga transferi obolelim. Večina teh dejavnosti se ne financira iz državnega IB Revija 3-4/2009 103 proračuna, temveč iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zbranih v blagajni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, del pa tudi iz občinskih proračunov (vlaganja). Politika socialne varnosti in zdravstvenega varstva je najobsežnejša v okviru javnofinančnih izdatkov, ki se predvsem zaradi demografskih gibanj povečujejo. Večina ukrepov socialne politike se izvaja na podlagi zakonsko določenih pravic, zato je treba za vsako spremembo strukture izdatkov spremeniti pravne okvire. Tudi v tem primeru moramo upoštevati izdatke iz drugih blagajn. Iz državnega proračuna se namenja za socialno politiko v povprečju okoli 7 % BDP ali 25 % vsega proračuna. Ob upoštevanju še zdravstvene in pokojninske blagajne se ta delež poveča na več kakor 21 % BPD (upoštevana realizacija iz 2008). Kar zadeva javnofinančno vzdržnost, je ključno doseganje soglasja o posameznih ukrepih na tem področju. Če ne uspemo z uvedbo strukturnih reform na socialnem področju (pokojninski zakon, poenoteni socialni transferji, sprememba na zdravstvenem področju in pri dolgotrajni oskrbi), se bo omenjeni delež povečeval in iztiskal druge ukrepe. Na strukturo in višino izdatkov na področju socialne in zdravstvene politike je mogoče vplivati dolgoročno, predvsem pa s spreminjanjem zakonodaje in učinkovitejšim izvajanjem storitev in naložb. 2. SKLEP IN PRIHODNJI KORAKI Iz analize vidimo, da je ne glede na cilje (nove strategije, ki so se oblikovale po letu 1995) struktura izdatkov skozi leta ostajala več ali manj enaka. Pri iskanju večjega prostora za razvojne politike se zato jasno kaže potreba po bolj sistematičnem spremljanju razvojnih politik in strukturnih ukrepov ter upoštevanju javnofinančnih možnosti na eni strani in neposredno povezavo razvojnih dokumentov oz. politik in programov s proračunom na drugi strani. Pri tem se postavljajo vprašanja, kakšen naj bo obseg javnih financ, kakšna naj bo struktura izdatkov ter predvsem kakšen naj bo proces določanja prednostnih nalog, načrtovanja, izvajanja, spremljanja in vrednotenja. Pri tem je proces verjetno najpomembnejši, saj nanj vpliva zelo veliko eksogenih in endogenih dejavnikov, ne glede na to kakšno gospodarsko politiko izvajamo. Vse preveč dejavnikov namreč jemljemo za ekosogene, na katere ne moremo vplivati, kakršni so politični, socialni in demografski dejavniki, tako pa vplivamo na togost prilagajanja izdatkov. Primer so z zakoni dane pravice, ki jih ne moramo zmanjšati brez ustreznih strukturnih sprememb. Ker je izvedba spremembe težka, je preprosteje zniževati izdatke za ukrepe, na katere lahko neposredno vplivamo (spodbude za tehnološki razvoj ...). Ravno zato je proces zelo pomemben, saj je treba doseči soglasje glede ciljev in opredeliti merila za določanje programskih prioritet, s tem pa povezati potrebne strukturne in institucionalne spremembe. Prepričani smo, da je to mogoče le z ustreznim sistemom spremljanja in vrednotenja ter z jasnim in preglednim postopkom priprave programskih dokumentov in proračuna. Zagotovo se bo s programsko usmerjenim proračunom povečala učinkovitost javnih financ, ne da bi ostro zniževali javno porabo, izdatki pa se bodo jasneje povezali z dejavnostmi in cilji. To je bilo doseženo z uvedbo fiskalnega pravila, novo razvojno programsko klasifikacijo in določanjem prioritet. Začelo se je, zdaj je treba nadaljevati novo prakso, torej v naslednjem letu zagotoviti, da se zgornja meja odhodkov ne bo spreminjala, ter natančno opredeliti ukrepe in projekte znotraj dejavnosti. Prav tako je treba omogočiti spremembe proračunskih postavk in natančno določiti postopek postavljanja prioritet, hkrati pa prilagajati sistem temu, da se bodo stroški upravljanja in izvajanja obvezno začeli povezovati s stroški ukrepov in projektov. Postaviti pa je treba tudi sistem merjenja uspešnosti in učinkovitosti posameznih politik ter omogočiti zniževanje izdatkov za manj uspešne ukrepe. Dolgoročno oziroma do uvedbe nove strategije leta 2013 pa je treba narediti večje korake. Z merjenjem učinkovitosti oziroma vrednotenjem je treba spoznati, kaj lahko ukrepi posameznih politik dosežejo, katere cilje uresničujejo, koliko sredstev zahtevajo, stroškov povzročajo ter kako naj bodo oblikovani in izvedeni, da bodo imeli kar največji vpliv in stroškovno učinkovitost. Glede na ta vprašanja in čas je treba določiti, katero metodo vrednotenja bomo izbrali za posamezno politiko in programe. V vsakem primeru je treba ponovno opredeliti »teoretične« učinke posameznih ukrepov (podprogramov) na cilje in vzročno-posledične povezave, kar se bo izkazovalo s programskimi kazalniki. Za doseganje tega predlagamo, da se razvije t. i. ciljno naravnano vrednotenje politik (Schimd, 1997). S tega vidika je treba zagotoviti analizo politik, vplivov in procesov ustvarjanja in izvajanja. Zato so potrebni primeren sistem spremljanja in razviti kazalniki, kar je v bistvu evidenca razvojnih dokumentov. Za razvoj ustreznih kazalnikov je prvi pogoj, da pri sestavljanju programov jasno zastavimo cilje, več pozornosti namenimo dosežkom programov, upoštevamo administrativne omejitve, ustrezno jasno opredelimo kazalnike na ravni programa in zagotovimo način poročanja. Ciljno naravnano vrednotenje mora biti celovito z možnostjo uporabe različnih metodologij, ki gredo globlje od tehnik, uporabljenih za splošno spremljanje: • Pomembna metoda je denimo primerjava ravnanja in uspešnosti z eksperimentalnimi ali neeksperimentalnimi raziskavami. 104 IB Revija 3-4/2009 • Potem so tu primerjave, ki temeljijo na času (primerjava serij longitudinalnih podatkov za obdobje pred programom in po njem) ter dovoljujejo sistematično analizo in ocene vplivov na udeleženca in kontrolo neopazovanih rezultatov programa. • Sistematična prostorska in časovna primerjava držav nam bo omogočala ugotavljanje in ocenjevanje sorazmernih učinkov posameznih pristopov in politik za doseganje enakih ali podobnih političnih ciljev. • Veliko držav meri učinkovitost z delovno storilnostjo v javnem sektorju (primerjava indeksov, kazalnikov k ciljem usmerjenega proračuna). V ta namen se večinoma uporabljajo kazalniki IMD in WEF ter širši po metodologiji Evropske komisije (LIME group, QPF group) in OECD. • Vrednotenje procesov odgovarja na vprašanje, kako programi delujejo ter dokumentirajo procese in dejavnosti, ki jih opravljajo izvajalci storitev. Pomagalo bo ugotoviti težave pri izvajanju in strategije za njihovo odpravo. Predmet vrednotenja je analiza oblikovanja in izvajanja politik ter poizvedba po sistematičnih povezavah med obstoječimi politikami in njihovimi učinki. Zato je njegov osnovni cilj ugotoviti kar najboljšo sestavo procesa izvajanja. Pri vrednotenju velikokrat naletimo na problem podatkov in nezmožnost sledenja posameznikov v daljšem obdobju, kar slabo vpliva na rezultate. V ta namen je treba podrobno razdelati sistem poročanja in zbiranja podatkov iz različnih virov. Zavedati se moramo, da so ukrepi oziroma projekti (dejavnosti na ravni podprogramov) pogosto zelo raznovrstni, zasidrani in administrativno odvisni od različnih vplivov na posamezne dejavnike in od medsebojno povezanih ciljev, ki si lahko nasprotujejo. Zato je vrednotenje politik težka naloga, poleg vseh informacij mora upoštevati denimo še kontekst programov. Dodaten zaplet nastane, ker teh dejavnikov velikokrat ne moremo meriti. Na primer, neposredni stroški programa so znani, medtem ko imamo pri posrednih stroških težavo z razporeditvijo po nosilcih, o alternativnih stroških pa nimamo podatkov. Predlog je zahteven, vendar je cilj izdelati sistem, ki bo omogočal, da se bo osnovno spremljanje učinkov lahko izvajalo sproti, druge metode pa različno in tudi z neodvisnimi institucijami. Ob že doseženem je treba za izpopolnitev sistema razvojnega načrtovanja, spremljanja in vrednotenja izvesti vsaj: • osredotočenje sredstev za isti namen na razvojne podprograme, • opredelitev programskih kazalnikov (vzročno-posledične povezave), • določitev sistema poročanja, • oblikovanje modelov vrednotenja (po posameznih politikah in povezava v skupni model), • postavitev sistema usklajevanja prioritet, • dograditev začetega novega sistema priprave proračuna, • zagotovitev delitve sredstev na programske izdatke in administrativne stroške, • dograditev informacijskega sistema za podporo, • dosledno izpeljavo programskega proračuna v smeri opredelitve stroškovnih mest in nazadnje • posodobitev javne uprave. Viri in literatura: Barrios, S., Pench, L., in Schaechter, A.: The quality of public finances and economic growth: proceedings to the annual Workshop on public finances, occasional paper, marec 2009. Brumby, J., Van Eden, H., in Joyce, P., Slovenia, Performance Information to support Better Budgeting, IMF, oktober 2004. Curristine, T., Lonti, Z., in Joumard, I.: Improving public sector efficiency: Challanges and opportunities, 2007. Erker, R., Kavaš, D., Kovačič, A., in Stanovnik, T.: Merjenje in vrednotenje razvojne politike, Zaključno poročilo, Inštitut za ekonomska raziskovanja, september 2008. Blaine Liner, E., Doonesbury, P., in Vinson, E.: State approaches to governing for- result and accountability, the non-partisan urban institute, december 2000. Mezzotints, V., in Sewald, J., Budgetary Reform in Austria: Towards tighter coupling within the financial and management system, BMF, Federal Ministry of Finance, Working Paper 3, Dunaj, 2008. Murn, A., Načrtovanje in izvajanje razvojnih politik vlade, Delovni zvezek št. 14/2008, let. XVII, UMAR, Ljubljana 2008. OECD, Government at a Glance 2009, OECD, 2009 OECD, Performance Budgeting in OECD Countries, OECD, 2007. OECD, Sequencing and praicing of performance budgeting reforms: Summary of the 5th annual meeting of the SBO network on performance and results, OECD, oktober 2008. Schick, A., and the OECD senior budget officials: Evolutions in Budgetary practice. OECD 2009. Schimd, G. (1997). Process Evaluation: Policy Formation and Implementation. V: Schmid, G., O'Reilly, J., in Schoemann, K. International Handbook of Labour Market Policy and Evaluation. Edward Elgar, MA, ZDA. IB Revija 3-4/2009 105 Scott, G.: Some Observations on the Concepts and the State of the Art in Performance Budgeting, International Conference on Performance Budgeting, Mexico City, junij 2008. Tanzi, V., in Schuknecht, L.: Public spending in 20th century, A global perspective, Cambridge University Press, 2000. Uredba o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 44/2007). World Bank Public Expenditure Management Handbook 1998. http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/ publication15781_en.pdf. 106 IB Revija 3-4/2009 Priloga 1: Matrika logičnega okvira Matrika okvira Razvojna politika Razvojni program Razvojni podprogram LOGIKA ZA POBUDO KAZALNIKI VIRI INFORMACIJ IN NAČIN PREVERJANJA POGOJI - PREDVIDEVANJE Splošni cilj Kateri so cilji projekta? Ključni kazalniki, povezani s splošnim ciljem. Določen vir informacije in metodologija. // Specifični cilji Kateri je posebni cilj, ki ga moramo doseči? Kateri kazalniki jasno kažejo, da smo dosegli cilj? Vprašanje odvisnosti specifičnega cilja do od splošnega: katere dejavnike in pogoje je treba ustvariti, da se lahko cilj uresniči. Določiti je treba tudi tveganje - dejavnike tveganja. Pričakovani rezultati Naštejte pričakovane rezultate. Kazalniki, povezani z rezultatom, vložkom ... Povezanost rezultatov s cilji projekta: kateri so dejavniki (splošni), ki bodo omogočili, da se rezultati dosežejo po načrtu. Dejavnosti Katere so ključne dejavnosti, ki jih je treba izvesti, in po katerem vrstnem redu, da dosežemo rezultate - dejavnosti naj bodo razvrščene po rezultatih. Kazalnike razvrstite po dejavnostih (vložek, kazalniki). Dejavnosti in rezultati: določijo se osnovni pogoji za začetek projekta. IB Revija 3-4/2009 107 Navodila avtorjem za oblikovanje in pošiljanje znanstvenih in strokovnih prispevkov za objavo v IB reviji Prispevke objavljamo v slovenskem jeziku, na avtorjevo željo in v skladu z uredniškim programom IB revije pa tudi v angleškem jeziku, v takem primeru mora biti povzetek v slovenskem jeziku nekoliko daljši (ena stran). Dolžina besedila naj ne presega eno avtorsko polo (16 strani - avtorska stran obsega 30 vrstic v širini 60 znakov ali skupaj 1800 znakov s presledki in ločili) oziroma 30.000 znakov. Prispevek naj bo opremljen s ključnimi besedami in povzetkom v angleškem in slovenskem jeziku. Tabele, grafe, slike je treba kot priloge predložiti v izvirniku, opremljene z naslovi in legendo. Za vse članke oziroma prispevke velja obojestransko anonimni recenzentski postopek. Recenzenta sta lahko dva in ju izbere uredništvo. Uredništvo si pridržuje pravico zavrnitve članka brez zunanjega recenziranja. Zaradi anonimnega recenziranja naj bodo podatki o avtorju priloženi na posebni naslovni strani. Ta naslovna stran naj vsebuje ime in priimek avtorja, strokovni naziv, domači naslov in polni naslov ustanove, telefonsko številko, ter predlog tipa po tipologiji, ki se uporablja pri vodenju bibliografij v sistemu COBISS, ter izjavo, da predloženo besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk. Če je naslov članka zelo dolg, naj avtor predlaga tudi skrajšani naslov. V primeru, da je delo skupinsko, je treba navesti soavtorje skupaj z ustreznimi podatki. IB revija je bila sprejeta v mednarodno bazo revij Journal of Economic Literature (JEL). Zato je potrebno članek opremiti s trištevilčno kodo JEL klasifikacijskega sistema, ki ga najdete na spletni strani: http://www.econlit.org/ subject_descriptors.html#J. Uporabljeno literaturo in vire je treba navesti v seznamu na koncu članka in urejeno po abecednem redu priimka avtorjev. Osnovna oblika reference v besedilu je (Kovač, 1998), v seznamu na koncu članka pa: Priimek, začetnico imena. (Leto). Naslov knjige (Prispevka. Naslov revije ali zbornika, številka, strani). Kraj: Založba. Opombe je treba v besedilu označiti z zaporednimi številkami od začetka do konca besedila, nadpisanimi na ustreznem mestu v rokopisu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Vse prispevke lektoriramo. Če ob lektoriranju prihaja do večjih sprememb, uredništvo članek vrne v avtorizacijo. Prispevek je treba oddati v tiskanem izvodu in v elektronski obliki: na disketi, zgoščenki ali po e-pošti. Prispevke pošljite na naslov uredništva: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Gregorčičeva 27, 1000 Ljubljana, ali na e-pošto tehnične urednice: urska.sodja@gov.si. Za vse nadaljnje informacije se obrnite na uredništvo IB revije. Uredništvo
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh