logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 

0 / 0

* Hfe

jM mf

5^

Ba »««♦■

SAjNI RES, PAJE:

Neverjetni dobitki za pravilno rešeno križanko. Honararje je prispevalo Društvo prijateJjev študentov. Nagrade so naslednje:

1.  nagrada: 10.000 nemških mark

2.  nagrada: 10.000 nemških mark 3-10 nagrada: 10.000 nemških mark

In pa še devetdešfet tolažilnih nagrad po 10.000 nemikih mark.

Kersnikova 4,

61000 Ljubljana,

tel 131 7010,

fax 319 448

Glauni in odgouorni urednik: Primož Zevnik

Organizacijski tajnik:

Prirnož Kocuvan

Mitja Čampa

■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

4 BORUT TELBAN -ZAPIS NEKEGA PORTRETA

8 EVROPSKE IDENTITETE

10NOVO ATOMSKO OBDOBJE

14P0DPIRANJE LENOBE

KAZALO

STRAN

človekovih pravic

STRAN

Civilno 1 2 služenje vojaškega roka

40INTERVJU BRANKO POTOČAN

41 VIDEOPLES * :-42JOHNCALE 44 RETROSPEKTIVA 46 NASILJE V FILMU 47KNJIGE '\\vr Yv

Družbeno-informativni sklop: Mitja Čander

Kultura: Aleš Šteger

Študentska problematika: Marko Hercog

Od tu in tam: Veseli Volk

Urednik fotografije: Marko Hercog

Oblikovanje: Nataša Novak

Lektorji: Tina Verovnik, Tina Zagernik, Petra Tomažin

Nashunlca: ASTER, d. o. o.

Prelorn: SLOVEFNEC, d. o. o.

TRIBONA JE ČLAN EJN

MEMBER OF A ECJROPEAN

JOGRMALISM NETWORK

PRAGUE, CZECH REPOBLIC

Prispevke lahko prinesete ali pošljete

na uredništvo ali na uradne ure

urednikov.

Izhaja vsak prvi ponedeljek v mesecu. Cena 100 SIT, 15 ATS, 1.5 DEM, 1250 ITL

16 GOSPODARSTVO VMEGLI POLITIKE

18INDUSTRIJSKA POLITIKA V VSAKO SLOVENSKO VAS

19OSLOVENSKI IDENTITETI

22 VIRTUALNA RESNIČNOST

24 KAKO JE AHIL KONČNO UJEL ŽELVO

26 PREVOD:

POSTAVLJAJOČ MERILA

27 KRSTE IZ GANE

28 ČAS OTROŠKIH BOLE2NI

29 SPEČA LISICA KOKOŠI NE UJAME

• KULTURA

32 POEZIJA: LEONARD COHEN

STRAN

20

Ovod

v mitologijo seksualnega 1

Intervju: 34 Aleš Debeljak

48 SLOVENSKI LIKOVNI PROSTOR V PREBUjANJU

49 PLOŠČE

▲ STUDENTSKA PROBLEMATIKA

50 INTERVJU VALTER KOBAL

54 INFORMACIJE

57 ANKETA

STRAN

38

Londonska * 0D TUIN TAM gledališka

scena

STRAN

52

Nova

študentska

vlada

58 TRACI

60 LJUBLJANSKA MAFIjA -

62 KRIŽANKA

63 MALI OGLASI, KMEČKA POVEST: OTAVA

^        64 HUMORESKA,

66           STR!P

Psiholoa

K.. °      65 SOLA

/niran         za kitariste

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ OBRAZI

PETER ZOBEC

Ples skozi čas

Borut Telban - Zaris nekega portreta

Večkrat sem si domišljal, da sem si Boruta Telbana izmislil sam: kot krhkost Mannovih in Hessejevih dečkov, kot žalostnega harlekina Picassovih rož-natih in plavih sanjarij; tudi tistega decembra 1971, ko sem butnil v razred in kot asistent Boštjana Hladnika iskal dečka za epizodno vlogo. Kot raziskovalec sem se prerival skozi vejevja pragozda, da bi našel fantiča, ki bo znal stati ob strani vrstnici, ki je za-bredla v slepo ulico prve ljubezni. Ko sem pokopal že vsa upanja, je stal pred tablo mlečnozobi gimna-zijec, otročaj, ki sem ga iskal

LETA 1990

Qui, je vais chez...

Prekinil sem ga. Še danes me spravlja v smeh prizor, ko je preplašen stal pred me-noj kot nagačena živalca.

Njegov filmski krst je požegnal cvek.

♦ ♦♦

Iz Ljubljane v Ljubljano mi, lO.marca 1978, piše:

Spoznala sva se konec 1971 leta pred ta-blo, kot sva se že velikokrat spominjala. Zame je bilo vse nekaj novega, saj sem takrat še hodil v prvo gimnazijo. To je bil čas spre-minjanja sveta, odločitve v samemu sebl.

"Saj sem vendar hotel samo poskusiti ti-sto, kar je hotelo iz mene samo po sebi.

Zakaj je bilo to tako strašno težko?"

29. junija 1975

Ko sem se včeraj z avtobusom vračal do-mov, se mi je zazdelo, da sem zagledal Boru-ta. Ni se mi Ijubilo ugotavljati, če sem se zmo-til, saj sem se ob zadnjem srečanju z njim sko-raj začel strinjati s pripombami mnogih znan-cev /in tudi nekaterih prijateljev/, kaj da se toliko ukvarjam s tem frfotavim snobkom, ki mu razen lepih oblačil in posedanja po parve-nijskih lokalih, ki jih ima za imenitne, nič dru-gega ne hodi po gjavi.

Ko sem izstopil iz avtobusa in se napotil proti domu, sem se vseeno razhudil nad svojo vzvišenostjo, še posebej, ker nisem bil najboljše volje in bi me srečanje z njim prijet-no sprostilo v običajno branje levitov. Nekaj metrov pred hišo, v kateri stanujem, zaslišim hitre korake in Borutov klic, ki v teku pona-vlja moje ime. Da bi bilo zadoščeno nečimrno-sti, hodim naprej. Dohiti me. Naredim se, da mi je vseejjo.

Po začetnem žlobudranju in verižnem trčenju besed, se je počasi umiril.

Začel mi je pripovedovati o prebranih knji-gah tako iskreno, da je namigovanja mojih prijateljev in znancev v hipu zbil na tla. Za tre-nutek je obmolknil. Začutil sem njegovo potre-bo po izpovedi. Takrat prvič.

Iz njega se je razvozlal krč o Hessejevem Demianu: o Golgoti do samega sebe. Poslušal sem to skalovje misli, ki se je butalo med se-boj, Iomilo in drobilo brez konca in kraja.

♦ ♦ ♦

Čez štiri leta dobim pismo.

Ljubljana, 10.3.1979

Zakaj sem se te bal? Kako sem se te bal?

Ljubljana, 18. 2. 1980

Tolikokrat se sprašujem, kaj se dogaja s tem večnim otrokom, da si mora nenehno \

dopovedovati /za razliko od večine ljudi, ki to dopovedujejo drugim/, da v njem korenini neka sila, ki jo mora izruvati, da bi dokazal svoj obstoj. Da bi omahovanja bilo konec.

♦ ♦♦

Večkrat se oglasi iz Ambanvvarija /do pošte je zelo, zelo daleč/, svoje druge pa-pua-novogvinejske vasice, v kateri preživi poldrugo leto.

Ambanvvari, 22. 2. 1992

Rad bi ti razkril, kaj je tisto, kar naju veže. To je hrepenenje. Stalno hrepenenje po nekom, po nečem. In nikdar do konca potolaženo hrepenenje, ker se vsaj navi-deznemu koncu zavestno in podzavestno izmikava, ker potolaženo hrepenenje je praznina, je nič. Najino hrepenenje nima konca, izliva se v vesolje /zato sem se po-polnoma prepustil študiju tukajšnje koz-mologije/. Hrepenenje prehaja v poželenje, a ker ga nikoli ne potešiva, sva v neneh-nem gibanju.

♦ ♦ ♦

V pomladi 1980 odpotuje v Ameriko s skrbno izdelanim predračunom: sedem do-larjev na dan /te natančnosti se je priučil med študijem lekarnarskih veščin/. V žepu ima nekaj naslovov in vero, da bo doživel, kar se doživeti mora.

Ceste. Prežgana usta v žeji Nevade. Avto-stop. Prva srečanja z Indijanci na jugu Mehike. Čakanja. Sam v gvatemalskih pra-gozdovih. In spet Indijanci v Mehiki: nez-možnost sporazmevanja. Razkošje San Francisca. Strah.

Drugačnost ga je približala k sebi.

Vzniknila je želja po spoznavanju in doži-vljanju drugega.

Lekarnarstvo se zapiše pozabi /čeprav je pred njim še zadnji izpit/.

Srečala sva se na dan njegove vrnitve, na istem mestu /na ulici, ki kot potok deli naji-na domovanja/, na katerem me je nekoč za-sul s Hessejevim hipijanskim abacedarijem.

Ko je objel dom, starše in brata, je strmo-glavil v pija i Ijubljanske noči med navdušene znaice in neznance, se predajal izmišljijam, ki so bile kos dalijevski fanta-zijski akrobatiki, da bi se vračal domov v belih jutrih samote.

Ko je bilo konec teh navad in razvad, se je zavlekel v svojo kamro, si zastrl okno, prižgal svetilko, ki je gorela dan in noč. Čez tri mesece je bil izučen inženir farmacije.

Ljubljana, 12.9.1985

Prihodnji teden začnem snemati Kres.

JANUAR 1995

OBRAZI ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

Nimam še popolnoma izdelane scene somraka, tistega trenutka, ko se več ne more brati, a se sveče še ne prižigajo kot pravi Andrič.

V večeru tli usodovec. Mladina pred hišo okoli drevesa. Roka odtrga lubje. Borutova bo. Za novo slovo. /In njegovo slovo od filma, kjer je odigral nekaj prijaz-nih epizodnih in eno večjo vlogo.

Ko bo odšel iz mojega fllma, bo sedel v letalo in se prepustil no-vim iskanjem.

LETA1994

Iz Borutovega dnevnika -

Hagahai, 8. 10. 1986

Na poti od ljudstva Melpa proti Hagahai sem se ustavil v majhnem za-selku. Zvečer ob ognju so mi razlagali, kako lahko ubiješ človeka tako, da pokažeš nanj z določenim kamnom in izustiš ustrezen urok. Veliko sem spraševal. Pozno ponoči sem jih vprašal, če bi oni radi kaj vprašali mene. In eden je rekel: "Mi smo imeli svoja verovanja, pa ste prišli rdeči ljudje, prinesli vsemogoče stvari in nas prepričali, da je vaša vera prava. In mi smo jo sprejeli. Imam pa le eno vprašanje. Če je bog tak kot pravite, da je, zakaj je nam zavezal oči - vam pa jih je pustil odkrite?"

Januar 1987, Hagahai

Hagahai. Pozabljeno ljudstvo sredi gvi-nejske goščave. Hodimo. Pot je strma, drsi nam, vsi padamo, jaz še največkrat. Ovijalke se nam ovijajo okoli gležnjev, vsake toliko časa se ustavimo, da odžge-mo nadležne pijavke z nog. Bodičaste veje nam parajo kožo, gladke korenine nas vozijo in spotikajo. Noge zabolijo, poseb-no pri zdrsu. Ob potoku se ustavimo. Na-makam razbolele in zatečene noge, 64 ra-nic v velikosti kovanca mi pokriva gležnje, stegna, roke. Rane se sploh ne celip. Niso gnojne, ampak preprosto odprte. Dva tura /eden na zadnjici/ še nista zrela in mi boleče napenjata kožo. Od prejšnjih, katerih za mezinec de-bel in dolg stržen sem navil na cvirn, da sem jih lahko potegnil ven, so mi ostale le nezaceljene luknje. Razmišljam o otrocih ki sem jih ali pa ne rešil smrti v za-dnjih mesecih. Tu med Hagahaji je smrt otroka nekaj tako vsak-danjega. Gre mi na jok. What the fuck am I doing here? Nihče od nas tu ne ve, da smo prehodili božič in novo leto.

♦♦♦

Ambanhwari, 20.11.1991

Zadnji božič sem praznoval v tvoji okrašeni sobici ob kitajski večerji, tudi sedaj ti želim, da bi jaslice srečno pokukale iz škatle

in da bi sveče prijazno osvetljevale tvojo sivo brado. Jezen sem, ker je luč na tvojem oknu zame za nekaj let ugasnila.

Iz mojega dnevnika -

Ljubljana, poznojunijska noč 1992

Prijateljstvo z Borutom ni nikoli zabredlo v temačna protislovja, majhni sunki odtujenosti so le iskanja iste poti.

Borut je spleten iz paradoksa: iz svetopi-semskega žrtvovanja za drugega in ego-centrizma, ki meji na egoizem. Ko se sle-dnjega zave, ga zaduši obup.

17. 1. 1992 mu napišem pismo.

Navdušila so me tvoja razmišljanja o evropski meščanski kulturi, ki si res domišlja, da je alfa in omega tega planeta in da svojo kulturno in civilizacijsko dediščino aplicira na svetove, ki z njenim svetom nimajo popolnoma nič skupnega.

Včeraj sem bil pri Boštjanu. Zmenili smo se, da si bom končno ogledal njegov

švedski film "Maibritt". Nič od tega. Zasedeli smo se in razkoko-dakali. Spomnili smo se tudi Tebe.

/Boštjan se vztrajno redi, če-prav vztrajno trdi, da hujša/.

Razvil je "zanimivo" hipotezo o Tebi: Ti, da si odšel na svoja otočja zaradi tega, ker bežiš od svojega intimnega življenja in zato proučuješ intimna življenja drugih. Dal je vedeti, da se boriš z nekakšnimi svojimi demoni in zaradi tega se ukvarjaš z intimo svojih plemenov. S to svojo teo-rijo je tako rinil vame, da sem mu skoraj verjel.

Ljubljana, 2. 8. 1994

Ko sem prelistal Borutovo di-sertacijo, sem se spomnil Boštjsnove "teze" o Borutovih "demonih". /V Boštjanovih pretiravanjih, če jih znaš izluščiti, najitešfeistvo/. Če ne bi bilo tega zlodeja, bi IBurarattp^a disertacija bila hvalevredna metodološka ranprava, tako pa je tudi litararno navdataijen spfeio čuten fi-lozofski esej. To so priznkitutiicii&njaki, ki so jo podpisali.

"Dancing through Time: TempoTality and Identity in a Sepic Cosmology".

-■,:..«,r:.. 30.9.1994 Naturam primum cognoscere rerum The Australian National University Borut Telban After due Examination and having fulfil-

led the conditions;pKescribed by the Univer-

sity has this day been admited to the de-

gree of Doctor of Philosophy.

Basel, pred božičem 1994

Dragi Peter,

Peljal sem se z vlakom iz Beljaka v Zuri-ch. Med branjem Lyctardove knjige L'Inhu-main: Causeries sur le temps, sem se večkrat kar za dolgo zazrl skozi okno. Pomisli, snežilo je. Ne moreš si misliti, koliko let že nisem videl snega, kaj šele, da bi sledil snežinkam, ki bi se počasi spuščale na mimo okna bežeče smreke in tra-vflike. Jtotel, v katerega sem zašel ima vonj po kislem, zavese v sobi dišijo po dimu, preproge na tleh so vpile nič koliko stopinj, postelja je prepojena s potom in razuzdano-stjo mnogih. Zrem na v meglice zavito Reno - kot Ti nekoč, morda celo iz iste sobe. Evropska konfe-renca oceanistov je kljub natrpa-nemu programu izredno prijetna. Za antropologe je značilno, da mi-nejo leta, preden se stari znanci ponovno vidimo. Otvoritvena večerja je bila v zgradbi iz 17.sto-letja, zaključna večerja pa v soba-ni katedrale. Da bi nam hrana boljše "zdrknila", so poskrbeli z renesančno glasbo v živo. Pomislil sem, kaj bi si mislili Ambonwari o teh "hišah duhov". Vem le, da bi zmajevali z glavami in ponavljali: "Yakayey, yakayey" - ojej, ojej! 1972                                           Borut

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNISRLOP ■ INTERVJU

KRATEK TEČAJ ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA VSAKDANJO RABO

Srečen svetovni dan človekovih pravic, je bilo napisano na razgle-dnici, ki ste jo desetega decembra lani prejeli od najboljše prijateljice. Nemudoma ste jo pokli-cali in z neprikrito zaskrbljenostjo vpra-šali, če mogoče sliši gla-sove nevidnih ljudi ali kaj podobnega. Prija-teljica pa vam je prav prešerno odgovorila, da vam bo pojasnilo posla-lapo pošti.          : -

Hendar pisma, v katerem je popisala svoj pogovor z doktorjem Ljubo Bavconom, predavateljem na Pravni fakulteti, strokovnjakom za kazensko pravo in bivšim predsednikom Sveta za varstvo človekovih pravic ter temeljnih svoboščin pri vladi Republike Slovenije, nikdar niste prejeli. Sele ko ste kupili tole Tribuno, ste spoznali, da je nekdo pismo namenjeno vam objavil v javno-sti. Kaj storiti proti takšni nezaslišani kršitvi tajnosti privatne pošte, pa si pre-berite kar v vašem pismu.

Kqj lahko stori držav\jan, ki misli, da so mu bile kršene pravice?

Najprej ima na voljo redna pravna sredstva, za tem so na voljo redna in izredna pravna sredstva (pritožbe) vseh vrst. Če tudi po tem ni zadovoljen z odločbo, lahko sproži ustavni spor na Ustavnem sodišču. Seveda postopek ne more potekati z govoričenjem, temveč mora biti pravno utemeljen in natančno mora biti določeno, katera pravica in na kakšen način je bila kršena. In če drža-vljan tudi potem ne bi bil zadovoljen, se lahko obrne na Evropsko komisijo za človekove pravice v Strasbourgu.

Če ta presodi, da je kršitev bila poda-na, poskuša doseči prijateljsko pomiri-tev med strankama. V kolikor niti to ni mogoče, o tem odloča odbor ministrov ali pa preda zadevo Evropskemu sodišču za človekove pravice. Prizadete-mu lahko prisodijo sorazmerno visoko denarno tTdškodnino ali pa zahtevajo od države spremembo svoje zakonodajo ali celo ustave. Občutljivost države za takšne posege tu nič ne pomaga.

Zakajje potrebno danes, na preho-du v tretje tisočletfe, človekove pravice še zmeraj posebej izposta-i/i

Opomba:

G. Bavcon do dogovorjenega roka žal ni dal avtorizacije teksta.

i/

Človekove pravice so večna tema, ker obstaja neko zelo globoko protislovje. Vsi mednarodni pravno akti glede var-stva in spoštovanja človekovih pravic so naslovljeni na države, kar pomeni, da si jih dolžne varovati države, obenem pa so prav države najhujši kršitelji. Drža-va s svojim represivnim aparatom člo-veka omejuje v njegovih pravicah in mu jemlje pravice. Zmotno je na primer mnenje, da ima vzpostavitev demokra-tičnega sistema za avtomatično posledi-co varovanje človekovih pravic. To

dr. Ljubo Bavcon

lahko lepo vidite ob dogodkih v številnih vzhodno in centralno evrop-skih državah, kjer je prišlo do spremem-be režima v glavnem s parolo o človeko-vih pravicah. No, zdaj pa se je pokaza-

10,  da tudi novi oblastniki, tako kot prejšnji, niso sposobni zagotoviti člo-vekovih pravic tistim skupinam in posa-meznikom, ki so drugačni po svoji ideo-logiji, pogledu na svet, verovanju in tako naprej. Zato je na te države potre-ben pritisk nekoliko bolj razvitega zahodnega sveta.

Poleg tega ste tudi sami lahko opazi-

11,  da je prišlo do pojava ksenofobije, nacionalizma in nestrpnosti. Zato so države združene v Svetu Evrope okto-bra lani na dunajskem vrhunskem se-stanku sklenile, da začnejo kampanjo proti vsakršni nestrpnosti. Kajti nacio-nalizem, ksenofobija, nestrpnost in ra-sizem so pojavi v najglobjem nasprotju z idejo o varstvu človekovih pravic. Te je mogoče varovati samo v strpnosti in tolerantnem sistemu, kjer ni nacionaliz-ma ali rasizma, kjer se pravice varujejo kot nadnacionalne in nadideološke vre-dnote.

Do pred letom in pol ste sodelovali v Svetu za varstvo človekovih pra-vic in svoboščin. Zakaj ste pre-nehali?

Vaše informacije niso povsem natanč-ne. Pred letom in pol je prenehal man-dat tedanjemu Svetu, ki je bil ustano-vljen in je deloval na podlagi zakona o Svetu za varstvo človekovih pravic, sprejetega v parlamentu aprila 1990. Z iztekom mandata prejšnje skupšcine, je prenehal mandat tudi članom Sveta. Ker pa je zakon o Svetu ostal se naprej v veljavi, je novi parlament v januarju ali februarju 1993 imenoval skupino petih članov prejšnjega sveta, ki naj nadaljuje delo do pričetka dela Varuha človekovih pravic.

JANUAR 1995

INTERVJU

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

Sam na tem področju ne bom nehal delovat, nisem pa želel sprejeti funkcije varuha zaradi moje starosti. Prešel sem v sedemdeseto leto starosti in načelno mislim, da morajo take funkcije opra-vljati mlajši, vitalnejši ljudje. Pa tudi vloga Sveta, ki je nastal splomladi 1988, torej pod prejšnjim režimom in leta 1990 dobil zakonsko obliko, se je izpe-la. S tem smo opravili svojo vlogo na prehodu iz prejšnjega režima v novi.

Za trenutek bi se ustavil pri položqju varuha človekovih pravic, ombud-smanu, ki ga zaseda g. Bizjak, bivši notranji minister. Se vam zdi gospod dovol/ vitalen za takšno Junkcijo?

Na svetu ni idealnih rešitev. So samo manj slabe ali bolj slabe. Rešitev z go-spodom Bizjakom je bila v takratnih slovenskih razmerah najmanj slaba rešitev. Pokazal se je za tolerantnega in umirjenega človeka, ki razume problem človekovih pravic. Ni fanatik in funda-mentalist, kar je za to področje izjemno pomembno. Seveda bi bilo bolje, če bi bil pravnik, ampak ne glede na to bo imel štiri namestnike, ki bodo vsi prav-niki. Poleg tega naj povem, da je še v nekaj njegovih javnih nastopih dal neke vrste nastopno izjavo, ki je bila povsem v skladu z mojimi pogledi na to po-dročje.

Kako bi opisali stan/e človekovih pravic danes v Slovenifi?

Položaj v Sloveniji je primerljiv s stanjem v kateri koli drugi evropski državi. Problem ni v kršitvah, temveč v mehanizmih in sredstvih, ki jih lahko popravljajo. Naša posebnost je ta, da ima nasilni razpad bivše države Jugo-slavije za posledico ogromno število lju-di, katerih stanje je nevzdržno. Problem je v tem, da ti ljudje niso prosili za slo-vensko državljanstvo v za to odrejenem roku ali pa takrat niso bili tukaj. Tako nastane problem državljanstva, preži-vljanja, pokojnine, stanovanja, skratka to, kar je sprožil Helsinški monitor. Vse probleme, ki jih je naštela gospa Mikla-včič v imenu helsinškega monitorja, smo na Svetu za varstvo človekovih pravic registrirali že od leta 1991 dalje in nenehno ter v vsakem primeru inter-venirali. Praviloma smo delali z metodo diskretnih intervencij, nekajkrat, ne zelo pogosto, smo se javno oglasili. Vr-sto primerov pa smo z našimi mnenji in priporočili poslali ministrstvu za no-tranje zadeve, ministrstvu za obrambo, skupnosti za pokojninsko zavarovanje itn. V nekaterih primerih smo opozorili na judikaturo Evropskega sodišča ter načela, ki morajo na tem področju velja-ti.

Veste, na slovensko se je nekako v začetku leta 1993 pričel plazit val sovraštva, ksenofobije in predvsem po-litične ter ideološke nestrpnosti. Ta je povzročil, da teh problemov ni bilo mo-

goče reševati. Zelo preprosto vam bom povedal. če je vzdušje usmerjeno v eno smer, potem uradnik ali uradnica pro-blematičen primer raje vtakne v predal in ga pusti ležati. Da pa se uradniki in uradnice ne bi izpostav!ja!i, je obča ten-denca, da je treba v vsaki prošnji po-iskat, če se le da, kaj takšnega, da ji ni treba ugodit. Malevolentno, v nasprotju z benevolentnim reševanjem. Stvari so se tako pričele kopičiti, in ker se to ni nehalo, sem letos spomladi od predsed-nika vlade zahteval pogovor. Vnaprej sem mu poslal spisek vseh problemov, nakar me je sprejel. Rekel mi je, da so s podatki, s katerimi prihajam, enaki ti-stim, ki jih ima on po drugih informa-cijah, in da je že sklical svojo politično koordinacijo. Tam so se menda dogovo-rili, da bodo od zdaj naprej učinkovito ukrepali. To pomeni, da morajo ljudje hitro dobiti odločbe, negativne ali pozi-tivne, da bodo ustavljene vse deložacije in še kaj. Nemogoče je, da stvari ležijo v predalih dve leti. Ampak potem se ni zgodilo nič odločilnega. Zato pa se je na drugi strani zgodilo to, kar se je in sicer, da je z vso pravico na javni način nasto-pila nevladna organizacija. Kajti če se stvari ne rešujejo, je treba začeti metati pasje bombice! Zato da se zganejo lju-dje, zato da se zgane vlada, da se vidi, da ne moremo v Evropo, če bomo počeli takele stvari! Na Hrvaškem je moralo Ustavno sodišče ustaviti deložacije, da se država ne bi popolnoma diskreditira-la pred mednarodno javnostjo. Treba je kaj naredit, da se še Slovenija ne bo, kajti zaenkrat imamo še kar dober ima-ge. Toda če ne bo konec preganjanja lju-di na sploh samo zato, ker se pišejo na ic, potem bo Slovenija slabo odrezala.

S tem, kar sedaj govorim pa seveda ne mislim, da je treba kar vsakomur dopu-stiti, da pride živet v Slovenijo. Ljudje, ki so se leta 1991 protipravno vselili v stanovanja morajo nosit posledice. Bog pomagaj. Tako je v vsaki pravni državi.

Tudi kar se državljanstev tiče, je treba v individualnem poštenem postopku ugo-toviti, kaj je nekdo storil. Če se pokaže, da je sodeloval, mu državljanstva ni tre-ba dati, če se pa to ne da dokazati, po-tem pa mu je državljanstvo, ob tem, da ima za to razloge, treba dati. In Če je to slovenskim nacionalistom všeč ali pa ne! Država to mora storiti. Slovenski nacionalisti lahko vpijejo, pišejo po ča-sopisih in govorijo po skupščini kar hočejo in dajo duška svojemu naciona-lizmu in ksenofobiji, ampak država Slo-venija, če želi v Evropo, si tega ne more dovoliti. Če pa želi na Balkan, se pa naj gospodje odločijo.

Tuje na mestu vprašarye, kje se ustavi pravica, ki izhaja iz pravi-ce govora injavnega izražanja, ko nekdo na podlagi te pravice vzpo-dbuja ksenofobijo, netolerantnost ali nasi\je?

Vprašanje ni sporno, če mejo postavi-mo na točko nasilja. Brž ko kdo prične uporabljati nasilje, je to v demokratični državi nedopustno, ker ta temelji na nenasilnem reševanju vseh problemov. Bolj sporno pa je vprašanje, ki ga nače-loma formuliram takole; kdaj je prepo-vedano hujskanje in ščuvanje k sovraštvu, preganjanju itn. Kje je ta meja, pa je načeloma nemogoče reči. Odgovor se lahko nanaša samo na dejanske primere. Lahko vam navedem zanimiv primer. Neko ameriško sodišče je še pred leti povedalo, da gre za hujskanje takrat, kadar izjava v kontek-stu in okoliščinah pomeni resno in ne-posredno nevarnost, da bo tisti, na ka-terega je hujskanje naslovljeno, v nasle-dnjem trenutku pristopil k akciji. Takšnega kriterija ni mogoče abstrahi-rati, je pa uporaben v dejanskih prime-rih. Ob tožbi lahko o tem odloča sodišče, vendar samo, če je tožilec vložil tožbo. Civilne tožbe v tem primeru ne veljajo, možna je samo ovadba.

Je deklarirana raven človekovih pra-vic iz slovenske ustave v enaki meri prenešena v zakone?

Ko je Slovenija podpisala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, si je vzela leto časa, da bi z njo uskladila svojo notranjo zakonodajo. Ta rok je bil enak ustavnemu roku, v katerem bi morala vsa zakonodaja biti usklajena z ustavo. Kot veste se to ni zgodilo, ker tudi tehnično ni bilo mogoče. Sredi letošnjega leta pa so nekateri pričeli ne-nadoma forsirati idejo, po kateri naj Slo-venija kar takoj ratificira Konvencijo o človekovih pravicah, ne da bi pri tem imela usklajene zakone z ustavo. Zako-nodaja torej še ni usklajena niti z usta-vo, niti z Evropsko konvencijo o člo-vekovih pravicah. Zaradi tega se ne more zgoditi nič tragičnega, razen v pri-meru obiska kakšne komisije iz sveta Evrope, ki bi ob tem ugotovila, da nismo zelo resna država.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ DUH IZ STEKLENICE

ANDREJPINTER

ZAKAJ Sl Nl MOGOČE ZAMISLITI "EVROPSKE" IDENTITETE?

V zadnjih letih je mo-goče preko različnih medijev in na različnih ravneh spremljati raz-prave in razmišljanja o evropskih integracij-skih procesih, vendar praktično v vseh prime-rih avtorji kar nekoliko pozabljajo na dolgoroč-no neobstojnost tak-šnih oblik združevanja.

■VI amreč za kaj sploh gre. Ni si težko tSm predstavljati, da integracija ni samo kakšen imaginaren in neoprijemljiv proces, ki bi potekal samo v glavah vodilnih, eliti-stičnih, če želite slišati odmev Chomskega, avtoritet v globalni družbi, temveč je to do-kazljivo živahen organizem, ki se razvija po vseh naravnih zakonitostih in razvojni lo-giki družbenih procesov - torej se rodi, razvija, živi in končno na tak ali drugačen način odmre. Kako ima to zvezo z evropsko identiteto, se sprašujete. Ima! če bi bilo možno govoriti o evropski identiteti (jo lahko umetno vzpostaviti), potem bi lahko počasi začeli razmišljati o evropski integra-ciji ne kot o nečemu nujno pogojenem s skupnim gospodarstvom, ampak kot o nečem samo po sebi povsem umevnem, da o nadaljnjih razsežnostih te načelne možno-sti raznarodovanja sploh ne pomislimo.

No, pa si poglejrao, kako je s to identite-to: ščepec socialne in politične psihologije, pa žlička ekonomije, prgišče socioloških teoretsklh nastavkov, kapljica informacijske tehnologije, pa bo šlo. Takole za ogrevanje naj citiram Konrada (ki je sicer to isto pove-dal že v članku M. Struhak, v prejšnji številki Tribune), namreč: "čutiti se pripad-nika (Srednje) Evrope ni vprašanje drža-vljanske pripadnosti, ampak svetovnega nazora." In če Konrad to ugotavlja že samo za teritorialno ožji pojem, potem je jasno, da bo razširjenemu (geografski nadpomenki) samo še večji križ najti nekaj, kar bi pome-nilo toliko kot "državljanska pripadnost". Seveda pa je tudi res, da že recimo "skup-ni" svetovni nazor lahko pomeni določeno obliko skupne identitete, vendar, če smo či-sto pošteni, je to privlečeno bolj za lase in zaradi tega vseevropska integracija še ni či-sto nič prjj)ližana, življenje v njej pa sploh ne olajšano. Zgodovinsko gledano je to vse-lej samo še potrjeno, najbolj zgovoren pa je recimo kar primer vojne v Bosni, kjer si Evropa (kot skupnost, ki jo druži svetovn (Ijansk) i nazor) domišlja, da ima lahko več popravnih izpitov kot študent do-datnih izpitnih rokov v vsem študiju. Toliko o tovrstnem svetovnem nazoru.

Identiteta mora vsekakor, če želi predsta-vljati združevalno miselnost posameznih individuumov v skupini, pa naj bo skupina poljubno velika, temeljiti na vse kaj več in predvsem oprijemljivejših temeljnih predi-spozicijah kot pa samo na takemle "švohotnem" nazoru. Najtrdnejše in najzanesljivejše takšne postavke pa je najbolje iskati - tako, da jih bomo imeli pred očmi za nadaljnje razmišljanje - pri kakšni zalo homogeni, četudi interesno diferencira-ni nacionalni državi, in sicer preprosto zato, ker je (tudi po Giddensu) ravno nacionalna država najbolj učinkovita strategija integra-cije in kolektivne identitete. Na splošno te-orija pravi takole: "Etnično identiteto lahko

opredelimo kot produkt določenega procesa, to je identifikacije" (Sušič & Sedmak, Tiha asimilacija, Trst 1983) Vendar je etnično identiteto najbrž precej težko spoznati kot nek končen produkt, kajti proces identi-fikacije ni nič drugega kot interiorizacija elementov narodnostnega. Kar pa vemo pri vsakem posamezniku traja skozi vse ži-vljenje, in sicer še posebej intenzivno vselej, ko v percepcijo individuuma vstopajo novi inkulturacijski agensi.

To pa se ne dogaja enodimenzionalno, ampak se v človekovem življenju odvija na štirih, med seboj prepletenih ravneh:

1)  sociološka je tista, ki združuje osno-vne konstitutivne elemente narodnostnega, ki so teritorij, jezik, zgodovinski spomin in mitologija;

2)  determinativna raven je tista, pod ka-tero prepoznamo ekonomsko, politično, družbeno in kulturno stvarnost, v katero je posameznik, ki se mu razvije etnična iden-titeta, vsajen;

3)  psihična je tista, ki vključuje intenzi-vnost občutka pripadnosti, narodnostne za-vesti, pa naravno asimilacijo, patriotizem in pogojno tudi iskanje življenjskega smisla znotraj etnične identitete; in nenazadnje

4)  avtonomna raven, ki se pojavi šele potem, ko posameznik uspe, na osnovi po-notranjenja prvih treh ravni in vsaj delno izoblikovane etnične identitete, smiselno vrednotiti aspiracije, možnosti migracij, sa-moizbire...

Za prej omenjeno homogeno in interesno diferencirano nacijo lahko vzamemo reci-mo Francoze, kjer je prva raven (ostale bom v nadaljevanju predstavil sintetično) etnične identitete močno izpostavljena, kajti če se spomnite še kakšnih pet let na-zaj, Francozi kar niso nehali proslavljati svojih "zgodovinskih obletnic" (zmaga "Asteriksovega" Vercingetorixa, tisočletje Huga Capeta, pa dvesto let revolucije...) in od tedaj dalje vsa ta multikulturna skup-nost še vedno živi pod skupno zastavo zgodovine pisane pravzaprav z velikim Z. Pri tem sicer pozabljajo, da ima tudi zgodo-vina svojo zgodovino - pa kdo bi jim zame-ril. Francija s trojno vlogo "še-kar-velesi-le", države zmagovalke v zadnjem svetov-nem pokalu in pomembne nemške sosede v evropskm ravnotežju je zadnja leta preži-vela prenekatero muko v strahu, da bodo razoroževalni procesi in drugi procesi vse-evropske integracije povzročili razvpito "derive allemande" - nemško odmikanje in osamosvajanje od zahodnoevropskih inte-gracij. Od tod ne samo zadržanost, ampak kar strah francoske javnosti, da bo skušala Namčija minirati proces evropske varnosti in sodelovanja, kar je že po definiciji kre-pilo intenzivnost patriotizma in občutka pripadnosti. Podobno bi seveda lahko pred-stavljali etnično identiteto vseh nacij, med

JANUAR 1995

DUH IZ STEKLENICE ■ DRUŽBENO INFORMATIVNl SKLOP fr 4

njimi tudi slovenske.

Sedaj pa, oboroženi s teoretičnimi oprim-ki, zakaj je evropska identiteta lahko samo ideal, ki je neuresničljiv? Najprej mi povejte, če ste že kdaj bili v tujini? Ste? OK! Potem pa mi povejte, kolikokrat ste šli tja kot Evro-pejec ali pa Zemljan? No? Naj uganeni: v mejah Evrope nikoli niste potovali z zave-stjo Evropejca, temveč vedno samo s patrio-tizmom Slovenca, če pa vas je pot zanesla preko Iuže, tja v Ameriko ali Afriko, morda celo v Azijo, potem pa odvisno od soljudi, na katere ste naleteli in pa od lastnega "am-basadorskega" razpoloženja: kdaj kot Slo-venec, drugič pač kot Evropejec. Je res? Ampak, da ne boste v dvomih - če ste se kdaj na motoviljenjih zunaj domačih konti-nentalnih meja slučajno počutili Evropejce, to še ne pomeni, da je to vaša osnovna iden-titeta, temveč je to bližje "svetovnemu nazo-ru". Vsak, to ste najbrž že uspeli opaziti, oblikuje več identitetnih vzorcev, pač glede na raznolikost skupin, ki jim pripada (družina, soseska, religija, športni klub...) in če se znajde nekje v Patagoniji, mu je svet, glede na domače okolje, tuj, identifika-cijska oznaka recimo s svojo družino pa v takem primeru milo rečeno ne pride do izra-za, kajti tujost se pojavi na drugi identifika-cijski ravni. Namreč, če človek pride na prijateljski obisk k sosedom, videno lahko projecira na izkušnji lastne družine, perce-pcije povsem tuje civilne družbe, povsem tuje mentalitete, pa ne more primerjati z ju-tranjo kavo v domači hiši. Lahko jo prime-rja edinole s svojo izkušnjo kulture in druž-be, povsem brezpomensko pa je v tem smi-slu ali gre za samoprimerjavo z nacionalno kulturo ali skupkom teritorialno in mitološko bližnjih družb in nacionalnih kul-tur, tako ali tako oboje samo potrjuje in utrjuje že prisotna stališča o lastni identite-ti.

Bistvenejše pa je vprašanje, zakaj se zno-traj Evrope same dejansko redkokdo tudi počuti Evropejca. Pri tem je odločilnega po-mena dejstvo, da sta izbiri samo dve: nacio-nalna ali kontinentalna identiteta in vsako, v okolju svoje nacije socializirano bitje se-veda preferira nacionalno. Pa tudi to je še vse relativno OK in sprejemljivo, vsaj kar se tiče realnosti vzpostavitve evropske identi-tete. Srž problema pa je tale: za vzpostavi-tev skupne identitete je potrebno privzeti skupne konstitutivne elemente. Je že res, da imamo "Evropejci" skupno zgodovino in da smo stlačeni na skupen relativno homogen teritorij, toda, kaj pa je z jezikom? In to je šele na sociološki ravni vzpostavljanja iden-titete! Na determinativni ravni imamo "Evropejci" relativno skupno samo eko-nomsko situacijo, v katero smo vsajeni za-radi gospodarske amerikanizacije sveta in zaradi agresivnega ekonomskega čudeža iz dežel vzhajajočega sonca. Politične sheme, kulturna tradicija in iz nje izhajajoči kultur-ni trendi, pa družbena situacija, vse to pa -kaj se je kdo od evropskih temu pripravljen odreči? 0 psihični ravni vzpostavljanja identitete pa tako ni smiselno pretirano raz-pravljati, kdor je pripravljen iskati recimo življenjski smisel v evropski identiteti, naj kar prvi vrže kamen!

Prav. Res je, da tista čisto zadnja raven, ki je najbolj racionalna, razumska in ki izhaja iz vseh treh prejšnjih, avtonomna, faktor, ki precej popravi izglede za vzposta-vitev skupne evropske identitete, toda raz-mislimo v kolikšni meri so Evropljani pri-pravljeni razumsko in racionalno sprejema-ti konsenze in to samo zato, da bi se ustvari-

Ia nekakšna kvazi nadnacionalna "štimun-ga", tisto: "Evropejci vseh dežel..." Ah, dejte no! A da bi se Nemci, ali pa Francozi odrekli svojemu maternemu jeziku v prid angleš-čine? Ja, kje pa ste še to slišal'. Ali pa, da bi se vsi skupaj, vključno z Italijani, španci in Slovenci odrekli vsak svojemu temelju na-cionalne zavesti, v zameno za recimo -esperanto! Khm, khm... Ja, no saj. Mogoče pa. Ampak, če že, takrat, čez svojih desetti-soč let, bo potrebno razmisliti, kam vsak s svojimi političnimi aspiracijami in kam vsak s svojimi manjšinami. V skupen koš najbrž že ne bodo šle. Kulturna asimilacija (četudi je kot pojavna oblika samo multikulturali-zem) je v smislu nacionalizmov vedno kri-tična, kajti vedno se najde kakšen narod iz dna takšnega talilnega lonca, ki rodi idejo, da če že integracija, integracija samo pod pogojem, da njihova nacija ostane bolj enaka kot druge, ostalim pa po možnosti vsili svoj jezik in kulturnozgodovinsko preteklost. Mimogrede, ali ste se že kdaj vprašali, kaj se je zgodilo s poskusi takšne in podobne vzpostavitve identitete na re-gionalni ravni: kaj je bilo s primerom reci-mo zveze sovjetov ali južnoslovanske na-veze, ali pa še prej v zgodovini otomanske-ga cesarstva ali habsburškega multinacio-nalnega koncerna? Hja, enkrat, ko je tisti etnični element, ki ustvari bolj ali manj re-presiven aparat za vzdrževanje skupne identitete (v zgodovini je bilo to nemalo-krat s političnimi konstrukti kot so denimo zunanji razlog enotnosti itd.), prisiljen več energije in potenciala vlagati v umetno vzdrževanje aparata kot pa v normalen razvoj družbe-nih sistemov, ga povozi čas in vplivi od tam, kjer razvojna Iogika družbenih procesov ni omejevana. Z drugimi bese-dami, umetno in z represiv-nimi metodami doseženo stanje identitete je pač zgo-dovinsko dokazano za neob-stojno, to isto doseči po naravni evolucijski logiki, pa je v trenutnih razmerah nemogoče. V trenutnih raz-merah, pravim, kajti nekateri zahodni družboslovni avtorji neskromno napove-dujejo, da bo stvar, ki se je prihuljila po-vsem potihem in čisto nenačrtovano, in-formacijska tehnologija namreč v ne tako oddaljeni prihodnosti povzročila kolaps obstoječih družbenih sistemov in vrednot. Torej, da bo cel svet ena sama komunicirajoča vas! To si je že možno predstavljati, toda povejte mi, čez ko-liko časa se bosta lahko tudi dva klošarja preko komunikacijskih računalniških zvez pogovarjala o sim-patičnosti sestradanih podgan? Ja, ne tako kmalu, ne! Skratka, čisto vsaki kajži v takšni globalni vasi najbrž ne bodo napeljali osnovnih komunika-cijskih kablov - kmalu. Torej!

Poleg tega pa so tu še tako objekti-vni razlogi contra, da je veselje. V Franciji so recimo že sprejeli zakon o varovanju jezika, kar pomeni, da je stopnja subjektivnega občutka nacio-nalne ogroženosti izjemno visoka. Malo nižja (ampak to samo zato, ker ni tako eksplicitno izražena pri čisto vseh individuumih) je v Nemčiji, kjer lahko že vsaj pet let opazujemo be-snenja lokalnih nacionalsocialistič-nih Viking Jugendov, ki se zaenkrat znašajo "samo" na priseljenskih de-lavcih. Da ne govorimo o Italiji, ki je

nestrpna ne samo do etničnih manjšin, am-pak najprej kar do svojih internih frakcij, takoj zatem pa še do svojih sosedskih na-cionalnih držav. Tudi na angleškem otoku ni nič drugače, vsaj z irskim nacionalnim ponosom ne, pa tudi Angleži so že začeli vse bolj postrani gledati na rezultate svoje poli-tike odprtih vrat "Open Door Policy", na katero so bili še nedavno vsi sila ponosni, in ki je še do nedavnega omogočala vsem komonvelšanom več kot ugodno migrant-sko življenje na Otoku. Pa to je samo med velikimi, kako pozabiti še na intenzivne na-cionalizme malih: Baske, Hrvate, Flamce, Valonce, Katalonce pa še na nacionalizme balkanskih narodov in nenazadnje tudi na nacionalizem Slovencev... Seveda ni potreb-no posebej poudarjati, da je nacionalizem kot družbeni pojav in njen agens že po de-finiciji nepremostljiva ovira za združevanje na nadnacionalni ravni, da o skupni "drža-vljanski" identiteti recimo Hrvatov in Srbov ali Nemcev in Italijanov ali Francozov in Angležev sploh ne pomislimo, pa čeprav bi tisti gospodarstveniki, ki se najbolj bojijo amerikanizacije in japonskega ekonomske-ga čudeža, Evropo res radi videli kot homo-gen teritorialni, monetarni, politični, moral-ni in ekonomski sistem. Ampak zato je pa nujno potrebna skupna identiteta! Pa se krog spet hermetično zapre. Fino, ne?

Evropska indentiteta je torej mit, sen, kakor bi rekel Kundera, ki sicer nikoli ni bil in najbrž nikoli sploh ne bo uresničen, je pa že samo s svojo prisotnostjo so-oblikoval evropsko w zavest, zgodovino in f vse evropske nacio-nalne identitete! Pa lahko noč Evropejci, wherever you are...

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ MILITARIZEM

MIHAELA STRUHAK

NOVO ATOMSKO OBDOBJE?

Ena cela generacija je šla skozi obdobje, ko je iz dneva v dan pos-lušala grožnje o nevar-nosti pred novo svetov-no vojno. Toda takšne vojne ni bilo. Ljudje širom sveta in tudi države se ne vedejo ta-ko, da bi bilo mogoče zaznati, da jim preti vojna. Ali je ta mogoča v svojem uresničenju, pa ostaja odprto vpra-šanje.

IJCTajhne regionalne vojne so vsa-uiJ kdanje. Bilo jih je dosti po drugi svetovni vojni in tudi danes niso redke, najbrž pa se bodo še nadaljevale. Dve veliki velesili sta se (se še vedno) ne-nehno vmešavali v te dogodke in tako puščali občutek, da sta vladarja sveta. Po drugi strani pa sta isti sili doživljali poraze. Ni vedno močnejše tisto, kar se zdi na prvi pogled. Prav zaradi tega pa-radoksa se je potrebno obrniti predvsem na odnose med ostalimi državami.

Država ali kakšna druga organizacija in njeno delovanje ne more obstajati brez moči, obenem pa tudi ne more ob-stajati država, ki bi bila osnovana samo na eni obliki moči, na primer na orožju. Kljub temu se še ni pojavila država, v kateri orožje ne bi bila ena izmed oblik moči, čeprav so ljudje in ugledni misle-ci vseh časov težili k zmanjšani vlogi prav te oblike moči.

Mir v svetu bi bil omogočen tedaj, ko bi se med Ijudmi vseh narodov in vseh držav razvila zavest o pripadništvu ce-loti, ki bi bila tako močna, da bi odpra-vila medsebojno iztrebljanje z vojna-mi. Zgodovina, še posebej zgodovina dvajsetega stoletja, nam da kaj malo upanja v to utopično in idealizirano stanje.

Svetovne vojne so okrepile občutek skupnosti, osnovale so se tudi svetovne organizacije. Njihova struktura temelji na samovolji centrov moči posamičnih držav, tako so tudi neadekvaten odgo-vor na nevarnost pred novo svetovno vojno. To dokazuje tudi poskus po prvi svetovni vojni, zaradi katerega je prišlo kasneje do zagovarjanja zmanjševanja suverenosti držav in do krepitve med-narodnih organizacij predvsem na po-dročju c&oroževanja. Neuresničljiva za-misel povelja Združenih narodov je bila, da bi se osnovala mednarodna vojska, ki bi bila pod poveljem petih velikih sil, ki so stalni člani varnostnega sveta. Takšna zamisel je propadla in ni manj-kalo obžalovanja, ker je obstajalo pre-pričanje, da bi se samo s slogo med vo-dečimi svetovnimi silami lahko najbolje ohranil mir, pa četudi z njihovim orož-jem. Nadaljna analiza tega propadlega projekta nas vodi v spoznanje, da bi bilo to siljenje v skupnost brez zavesti o pripadništvu. Zgodovinar Arnold }. Toynbee je modro zaključil, kakšna bi bila usoda takšne svetovne države. V skrajni meri bi bila to suverena vojaška moč direktorja velikih sil, prisotni pa bi bili še vedno antagonizmi. To bi prive-dlo do vojaških spopadov kot svetovne, državljanske vojne, vemo pa, da so bile

državljanske vojne bolj krvave in krutejše kot vojne med državami.

ZAČETKI OBOROŽEVALNE TEKME

Do prve eksperimentalne jedrske ek-splozije je prišlo 16. julija 1945 v drža-vi New Mexico. Eksplozija v ameriški puščavi je blla znak za v bodoče, da nobena država ne more igrati vodilne vloge v svetovni politiki, če ne obvlada novega orožja. To je odprlo novo atomsko dobo v vojskovanju. Prva A-bomba je vržena na Hirošimo, 6. avgu-sta 1945, kasneje pa še na Nagasaki. Hirošima je štela okoli 300 000 prebi-valcev. A-bomba je ubila okoli 80 000 ljudi, 75 000 pa je bilo ranjenih. Na Na-gasakiju je bilo od 400 000 prebivalcev mrtvih 40 000. Japonska je kapitulirala.

Začela se je dolga tekma v oborože-vanju in izpopolnjevanju orožja. So-vjetska zveza je hitro razvila svoje jedr-sko orožje in že na koncu 70. let vzpo-stavila ravnotežje z Ameriko. Hitro in te- meljito izpopolnjevanje orožja in ostale opreme je povečalo zavest o njegovi vlogi. Vojna je postala popolno-ma odvisna od tehnike, tako se je zde-lo, da je edini izhod iz katastrofalnega stanja omejitev in prepoved jedrskega orožja. Ne samo v javnosti, ampak tudi v vladnih krogih postaja razprava o ra-zorožitvi najpomembnejša naloga.

NADALJNI POTEK OBOROŽEVANJA

Dolgo časa so Združeni narodi opo-zarjali na jedrske ambicije iraškega pre-dsednika, Saddama Husseina, kar pa je bilo le zapravljanje časa. Irak ni (bil) edina država z jedrskimi ambicijami. Predolgo je bilo vse osredotočeno na to azijsko državo, kar je povzročilo zane-marjanje mogoče še bolj pomembnih vprašanj kot na primer samo širjenje jedrskega orožja. Pojavila so se tudi nova krizna področja kot Severna Ko-reja in pa jedrska dediščina Sovjetske zveze.

Znanje, ki stoji za izdelavo A-bombe, je dostopno na vseh knjižnih policah. Toda težavnejši del ni znanje temveč tehnika. Ni lahko pridobiti dovolj urana in plutonija v takšnem stanju, ki bi ustrezal za izdelavo jedrskega eksplozi-va. Nadaljna širitev jedrskega orožja se lahko ustavi s preprečitvijo dostopa do teh dveh bistvenih kemijskih elemen-tov. Toda nadzor dostopa je bolj politič-

JANUAR 1995

IVIILITARIZEM ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP jj \j

na kot tehnična zadeva.

V zadnjih 25. letih je bilo bolj malo doseženega na področju prepreče-vanja širjenja jedrskega orožja. Vse je bolj temeljilo na prostovoljnem med-narodnem sporazumu, to je na pogod-bi o neširjen- ju jedrskega orožja, NPT (The Treaty on the Non-Prolifera-tion of Nuclear Wea-pons), leta 1968. Pogodba je omo-gočila delovanje na Dunaju ustano-vljene in delujoče Mednaro-dne agencije za atomsko energijo, IAEA (International Atomic Energy Agency), da bi njeno varnostno nadzi-ranje neovirano zagotavljalo, da se ves miroljubni jedrski material uporablja zgolj za lastne namene, ki ne ogrožajo miru v svetu. NPT in varnostno nadzi-ranje IAEA sta naši edini zaščiti proti jedrski proliferaciji. Iraški in drugi pri-meri pa so pokazali, da sta obe zaščiti pomankljivi.

IAEA ima samo 212 ljudi, ki nadzi-rajo vse svetovne civilne jedrske name-stitve, da se ne bi zlorabljale za vojaške namene. Vsako leto agencija porabi za izvršitev nadzora okoli 60 milijonov dolarjev. Vzrok, da ostaja njen pro-račun v glavnem statičen, pa tiči na sumu Zahoda in Združenih narodov že od osemdesetih let njenega delovanja. Paradoks pa je tudi v tem, da ne ob-staja zakon, ki bi kaznoval državo ob prekršitvi NPT pogodbe.

NPT pogodba je prostovoljna izbira, toda ko država enkrat postane podpi-snica te pogodbe, se mora obvezovati mednarodnemu pravu. Države, za ka-tere se je smatralo, da so bile na pragu začetka razvijanja lastnega jedrskega orožja - Izrael, Indija in Pakistan (da-nes jih že uvrščamo med države z jedr-skin orožjem), so odklonile sklepanje pogodbe NPT. Južna Afrika je podpi-snica NPT in je tudi omogočila svobo-den in prost dostop do kontrole medna-rodnega nadziranja IAEA. Države, ki tudi izrazito kažejo ambicije po la-stnem jedrskem orožju, so tudi države Latinske Amerike, ki po besedah IAEA strokovnjakov, lahko v prihodnosti predstavljajo resno grožnjo.

NPT osnovana leta 1968 je bila neke vrste kupčija: države brez jedrskega orožja so obljubile, da se mu bodo odrekle, države z jedrskim orožjem pa so sklenile, da bodo naredile očiten ko-rak k razoroževanju. Nič bistvenega ni bilo storjenega, konec hladne vojne pa je mogoče dal malo optimizma. V pri-meru, da bi danes ZDA in njene zavez-nice hotele spremeniti nekatera določi-la NPT pogod- be ali principe delovanja IAEA na primeru večjih pooblastil na-dzorovanja in uvedbe resničnih kazni za tiste, ki kršijo določila pogodbe, bi morale najprej zagotoviti multilateral-ne pogodbe, kot pa da bi vsiljevale svojo voljo enosmerno. Večjo vlogo pri

razresevanju

problema pa bi morali imeti Združeni

narodi.

NPT pa še vedno ne zagotavlja neširjenja jedrskega orožja držav, ki ga posedujejo, državam, ki ga še nimajo. Se vedno obstaja "jedrski dežnik", ki sta ga ustvarili supersili in njuni zavezniki. Cilj NPT tudi ni bil ustaviti proliferacije jedr-skega orožja, temveč preprečiti države tretjega sveta, da bi ga dobile. Te države smatrajo, da je pridobitev jedrskega orožja bistvenega pomena za njihovo strategijo glede spremembe ekonomskih krivic. Pridobitev jedrskega orožja bi vo-dila k pridobitvi njihovega novega statu-sa in k ekonomski neodvisnosti. Osnov-ni razcep med dominantnimi državami, ki imajo koristi od ob-stoječega mednarod-nega reda in s tem že-lijo ohraniti status quo, in med novimi država-mi (državami tretjega sveta), ki želijo ta ob-stoječi red spremeniti, vodi h konfliktu, ki za-deva prav jedrsko orožje. Zahteve po no-vem mednarodnem ekonomskem redu so potrdile mišljenje v tretjem svetu, da je edi-ni način znebiti se eko-nomske odvisnosti na-čin spremembe ravno-težja moči. Z jedrskim orožjem bi bilo to izve-dljivo.

Največ hrupa je za-dnje čase povzročila Severna Koreja. Marca 1993 leta je izjavila, da bo raje zavrnila NPT pogodbo, kot pa da bi dopustila ra-ziskavo IAEA, ki je Severno Korejo uvrsti-la na sam vrh sezna-ma tistih, ki so nevar-ni za posedovanje je-drskega orožja. Ame-riški odgovor Severni Koreji je bil jasen: sprejeti NPT in dopu-stiti IAEA, da opravi

svoje delo ali pa se soočiti z eko-nomskimi sankcijami in popolno mednarodno izolacijo. Se-verna Koreja pa je postavila sledeči zahtevi:

1. Amerika naj opusti letno ameriško-južno korejsko vojaško vajo znano kot Ope-ration Team Spirit; 2. pravica do preve-rjanja vojaških spret-nosti v Južni Koreji. Severna Koreja velja za najbolj vojaško državo sveta. To je seve-da velik pritisk na go-spodarstvo in proizvo-dnjo, ki je leta 1992

upadla za 7,6 procentov.

Njen veliki vodja Kim 11 Sung je za-nikal posedovanje in izdelavo jedrske-ga orožja, čeprav je prav to orožje upo-rabljal kot glavni adut pregovorov. IAEA je uspela z video kamero posneti njihov jedrski arsenal.

Sčasoma je bil sklenjen nejasen kom-promis, pregovarjanja pa se še vedno nadaljujejo. Kakšen bo rezultat, je le vprašanje časa. Po najnovejših podatkih je IAEA sprejela ukrepe za nadzor in pregled jedrskih naprav v Severni Ko-reji.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ MILITARIZEM

MARKO HERCOG

Služiti ali ne služiti, to ni vprašanje

Civilno služenje vojaškega roka je še vedno bav-bav za slovenske fante

Odkar obstaja človeš-tvo, oz. bolje rečeno, odkar je postal človek oblastnik, se ta majhna civilizacija neusmiljeno uničuje med sabo. Vojaška mašinerija pro-izvaja junake dan za dnem, s svojo navzoč-nostjo pa skrbi za na-stanek še ene skupinice ljudi - vojaških absti-nentov.

istih zapečkarjev, ki jim ni do slave na bojnem polju, tistih intelektualcev, ki jim ta dolžnost smrdi in tistih sinčkov, ki jim kaj takega odsvetuje njihov fajmošter iz priž-nice. Hm, če pogledam malo bolje, teh fantov ne bi smelo biti tako malo, ampak jih vseeno je. Dejstvo je, da je zelo malo slovenskih fan-tov, ki imajo jajca in se upajo spustiti v pustolovščino, ki ji nekateri popularno pra-vijo tudi civilno služenje vojaškega roka. Še eno dejstvo je, ki je ta trenutek zelo vmesno. Naši pobci sicer vejo, da obstaja nekaj take-ga, ampak to je tudi vse, kar vejo. Lenobe lene, še malo se vam ne da zmigati in pobr-skati po informacijah, pa vam ne bi bilo tre-ba dati grive stran, poslušati povelj zafrustri-ranih podčastnikov itd__

Torej vas bo treba v naslednjih vrsticah malo presvetliti. No, pa gremo lepo po vrsti. Zakon o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št 18, leto 1991) pravi, da morajo vojaško dolž-nost izvrševati vsi moški državljani v miru in v vojni (1. člen). Malo nižje pa je zapisano, da imajo državljani pravico do ugovora vesti pod pogoji kot jih določa ta zakon (3. člen, 3. odstavek). Točneje govori o tem 5. poglavje (od 38. do 48. člena) in kasneje sprejeta Uredbao izvajanjucivilneslužbe (Uradnilist RS, štev. 3,leto 1992).

Po zakonu imate naborniki, če sami na-sprotujete uporabi orožja, pravico, da lahko uveljavljate ugovor vesti vojaški dolžnosti v vseh okoliščinah. Tako lahko služite vojaški rok brez orožja ali pa opravite nadomestno civilno službo.

Obstaja še ena skupina nabornikov in si-cer tisti, ki jih zdravstvena komisija označi kot nesposobne za služenje vojaškega roka. Za njih je trenutno zadeve konec, lahko so edino vpoklicani v civilne službe v primeru vojne.

Civilno služenje se v Sloveniji izvaja veči-noma v ustanovah ki se ukvarjajo z uspo-sabljanjem invalidov, slepih in slabovidnih,

na Zavodu za Gasilno in reševalno službo Sežana, Prehodnem domu RS za tujce, Cen-tru šolskih in obšolskih dejavnosti, Sloven-ski Karitas in Gimnaziji Želimlje - Ig.

Trenutno je po naših podatkih vpisanih v šifrant zavodov in podjetij 12 ustanov, ki sprejemajo nabornike. Devet vam jih bomo najprej na kratko opisali, nato pa razložili celoten postopek, kako priti do njih.

Kam vložiti svoje mišice in intelekt?

Organizacije, katere sprejemajo civilnike:

ZAVOD ZA GASILNO IN REŠEVALNO SLUŽBO SEŽANA; sprejme 50 civilnikov, njihove delovne obveznosti pa so:

-opazovanje obalno kraškega območja z opazovalnic,

-sporočanje podatkov o nastanku, lokaciji in širjenju požarov,

-delo v centru za obveščanje na sitemu zvez,

-zaščita in reševanje Ijudi, materialnih in drugih dobrin ob različnih nesrečah,

-vzdževanje gasilnih naprav, sredstev in tehnike.

TABORJENJE SREDNJEŠOLCEV V NA-

RAVI (Ministrstvo za šolstvo in šport); sprej-me 8 civilnikov, njihove delovne obveznosti pa so:

-pomoč pri sprejemanju učencev na ta-borjenje,

-sodelovanje pri organizaciji bivanja učen-cev, reševanje vsakodnevnih zadev (izvedba prehrane, dežurstvo, nadzor pri oddaji in prevzemu raznih pripomočkov...),

-pomoč pri manjših popravilih in vzdrže-vanju učne in druge opreme v kampu,

-pomoč pri izvedbi programa taborjenja,

-demonstratorji in pomožni izvajalci za določene vsebine iz življenja in gibanja v naravi, zaščite in reševanja, animacije športnih in drugih razvedrilnih dejavnosti...

Zaželjeno je, da kandidat obvlada katero od športnih disciplin, ali pa se ukvarja z ra-dioamaterstvom, planinstvom, taborništvom ipd.

PREHODNI DOM RS ZA TUJCE; sprejme 5 civilnikov, njihove delovne obveznosti pa

SO:

-vodenje in organizacija življenja na od-delku (20 -3( oseb),

-organizacija in izvajanje prostoročnih dejavnosti v domu in izven njega,

-ustvarjanje pogojev za izvedbo verskih dejavnosti,

-dela v sanitarnem traktu,

-spremstvo tujcev pri izhodih in obiskih pri advokatu, v bolnišnici ipd.,

-organizacija rekreacije,

-organizacija in vodenje pridobivanja osnov slovenskega jezika,

-vodenje in skrb za higieno na oddelku.

JANUAR 1995

MILITARIZEM ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

ZAVOD ZA USPOSABLJANJE INVALID-NE MLADINE KAMNIK; sprejme 5 - 10 ci-vilnikov, njihove delovne obveznosti pa so.-

-preživljanje prostega časa z invalidno mladino v Zavodu in izven njega (na različ-nih prireditvah, razstavah, vgledališču, kinu itd.). To bi bila obenem edina zadolžitev kandidatov.

ZAVOD ZA DELOVNO USPOSABLJANJE M. PINTER DOBRNA; sprejme 2 civilnika, njune delovne obveznosti pa so:

-asistenca defektologu pri vzgojno - izo-braževalnem delu,

-vodenje skupine otrok pri rekreativnih, športnih dejavnostih,

-trening posameznikov po navodilih fizio-terapevta,

-individualna zaposlitev posebej zahtev-nih otrok v skupinah,

-spremljanje skupin v neposredno okolico, v bazen, na letovanje itd.,

-varovanje in nega otrok, ki potrebujejo dodatno pomoč.

ZAVOD ZA DELOVNO USPOSABLJANJE MLADINE - PO ČRNA NA KOROSKEM;

sprejme 4 civilnike, njihove delovne obvez-

nosti pa so:

-dela medicinskega tehnika, varuha, -dela na področju zdravstva in usposa-

bljanja, -opravljanje najrazličnejših popravil in

servisnih dejavnosti v Zavodu.

ZVEZA DRUŠTEV ZA CEREBRALNO PARALIZO SLOVENIJE; sprejme 4 civilnike, njihove delovne obveznosti pa so:

-spremljanje invalidov na poti na delovno mesto in iz njega,

-pomoč pri opravljanju dnevnih opravil (oblačenje, higienska opravila, hranjenje, obiski prireditev...),

-pomoč pri vodenju delavnic (računalniške storitve, razmnoževanje, ročno tkanje, peka kruha ...)

Delo bo organizirano v Ljubljani, Kranju, Kopru in Mariboru.

DRUŠTVO MIŠIČNO OBOLELIH SLOVE-NIJE; sprejme 5 civilnikov, njihove delovne obveznosti pa so:

-fizična pomoč mišično obolelim pri oseb-ni negi, oblačenju, kuhanju, hranjenju, fizio-terapiji, plavanju v morski vodi, prevozih z osebnimi motornimi vozili, spremljanje pri nakupovanju in obiskovanju javnih oz. za-bavnih prireditev, dopolnilnem internem izo-braževanju...

-manjša vzdrževalna dela na zgradbah in napravah, vzdrževanju parka in plaže.

Delo bo organizirano v Domu dva topola v Izoli.

CENTER JANKA PREMRLA VOJKA VI-PAVA; sprejme 2-3 civilnike, njihove delo-vne obveznosti pa so:

-varstvo ter nega otrok in mladostnikov z motnjami v razvoju,

-poučevanje telesne ali likovne vzgoje.

Ostale so še:

-Gimnazija Želimlje - Ig pri Ljubljani,

-Slovenska Karitas Ljubljana in

-Zavod za slepe in slabovidne.

Za te organizacije nismo uspeli dobiti točnejših podatkov, a se vrste dela v pov-prečju (po neuradnih podatkih) ne razlikujejo kaj dosti od tistih, ki smo jih omenjali, pri ostalih.

Magična formula

Kaj storiti, ko dobite v roko poziv ki naz-nanja, da vas je država dobila v kremplje in boste morali preživeti proceduro nabora. Brez panike, piše na ovitku neke knjige in to vam svetujemo tudi mi. Ne, ne bodo vas takoj, ko se boste prikazali na pozivno mesto vtaknili v uniformo in vas naložili na tovornjak ter odrinili v neznano z vami na krovu.

Torej vrstni red bo moral biti sledeč:

- v letu, ko boste dopolnili 17 let, boste najprej poklicani (seveda se to lahko zgodi tudi kakšno leto kasneje) na zdravniški pre-gled, ki se bo ovijal v dveh dnevih, katera na bosta eden za drugim. Na prvem boste ostali brez treh epruvet krvi in cca. 1 dcl urina, ne drugem pa vas bodo zdravnice (ali zdrav-niki) pretipali in pregledali, vam stestirali možgančke in ocenili vrednost vašega tele-snega kapitala, kar bo osnova za vašo na-daljno usodo (ali boste specialec, ali pome-tač).

-Dmgi korak bo poziv na nabor, ki ga bo-ste prejeli približno en mesec po zdravniškem pregledu in vas bo vabil tja in tja... skratka tam vam bodo določili enoto in kraj kjer bo-ste služili vojaški rok ( seveda bodo posku-sili upoštevati tudi vaše želje). TRENUTEK, KO DOBITE V ROKE TA POZIV, JE ZA VAS ODLOČILEN. Zakaj? Ker začne od tega trenu-tka dalje teči petnajst dnevni rok v katerem morate vzeti svojo glavo v roke in z njo pošteno premisliti (močno )o pretresite), kaj si pravzaprav želite! Služiti vojaški rok, služiti vojaški rok brez orožja ali opraviti na-domestno civilno službo. Poslati boste morali prošnjo. Po zakonu se ugovor vesti lahko uveljavlja in treh razlogov:

-RELIGIOZNIH; ena izmed zapovedi pravi tudi nekaj o ne ubijanju in vam zgovarjanje na religijo in le to zapoved jamči garantiran uspeh;

-FILOZOFSKIH; vaše prepričanje vam pra-vi, da vi niste človek, ki bi hotel v uniformo, pa čeprav nimate za to verskih ali etičnih razlogov, ampa, neko logiko;

-HUMANITARNIH; ste eden izmed tistih, ki ne bi storili žalega mravlji in vam zato ne pride niti na misel biti udeležen v igrah, kjer se strelja in ubija.

Razlogi, ki jih navajate morajo, po zakonu, potrjevati vaš splošni način življenja in rav-nanja. Po domače - ne morete zahtevati služenja brez orožja, če pa je splošno znano, da ste diler z orožjem in sorodno robo.

No, ostali smo pri prošnji. Glejte, da jo bo-ste poslali res v zahtevanem roku petnajstih dni, ker je prekoračitev roka edina resna ovi-ra za to, kar si želite (razen če vaša prošnja ne navaja čudnih stvari in vam meče polena pod noge). Prošnjo pošljite na naslov organa, ki vam je poslal poziv na nabor. Če imate kakšno vprašanje, oz. ste v dilemi, se lahko za informacije obrnete na Ministrstvo za pra-vosodje in upravo - oddelek za ugovor vesti

(tel (061) 176 52 11), kjer so vam dolžni posredovati vse možne informacije na to temo.

- Prošnjo ste odposlali. Sedaj pride na vr-sto čakanje. Upravni organ, kateremu ste ]o poslali, jo mora najkasneje v roku petnajstih dni po končanem naboru odstopiti komisiji za ugovor vesti. Komisija ima čas, da razreši prošnjo, 6 mesecev, kateri začnejo teči z dnem, ko ste vložili prošnjo. V praksi se je pokazalo, da boste klicani na razgovor pred komisijo v roku približno enega meseca.

Komisijo ne sestavljajo same vojaške in podobne osebe, ampak morajo biti v njej tudi socialni delavec, psiholog, zdravnik ...

Nastop pred komisijo bo za vas zgolj for-malnost, le držati se morate tistega, kar ste napisali v prošnji in to tezo zagovarjat, ter biti za to trdno odločeni. V tem primeru bo vaš razgovor zgolj fomalističen in boste mo-rali izraziti le še željo po kraju (oz. organiza-ciji), kjer bi odslužili svoj dolg domovini. Vse skupaj ne bi smelo trajati več kot pet ali šest minut. Na koncu vas bodo poslali ven, sami pretehtali vaše težnje in vas po minuti čakanja spet povabili medse in vam dali vse-bino vašega razgovora spravljeno črno na belem ter zahtevali od vas avtogram pod vse skupaj. S tem, ko ste dali svojo čacko na pa-pir, ste uradno postali ti. civilnik in bo vojaška uniforma za vas postala španska vas. Bog ne daj, da bi si kasneje drznili spre-meniti mnenje in si zaželeli vzeti v roke puško in obuti vojaške škornje. V tem prime-ru boste spravili v zadrego celotno komisijo, saj je le ta imela nalogo ugotoviti ali je vaše stališče res trdno ali pa samo modna muha. Usmilite se jih, pomagali so vam.

Če pa smatrate, da komisija ni ustregla vašim željam, se lahko pritožite tudi zoper njeno odločitev in sicer v roku petnajstih dni po prejemu odločitve komisije. 0 teh pritož-bah pa bo morala odločati druga komisija, katero formira Izvršni svet Skupščine RS.

Obrobna priporočila!

Vsa vabila, oz. pozive, ki jih boste sprejeli bi morali vzeti resno, saj ste kazensko odgo-vorni (66. člen,) če se ne odzovete brez opra-vičenega razloga na posamezen poziv, pa naj si bo to zdravniški pregled, nabor ipd.

Vaše pisanje v prošnji naj bi bilo tudi ute-meljeno, saj ste po kazenskem zakoniku RS kaznovani za krivo pričanje in zavajanje ko-misije. Na to vas bo opozorila tudi komisija, saj boste s podpisom zapisnika o pogovoru pred komisijo s tem potrdili resničnost poda-tkov. V praksi gledano je zelo malo verjetno, da bo šla komisija tudi dejansko preverjati vaše trditve, pa čeprav je ona sama to dolž-na storiti, če le to zahteva situacija.

Kaj pa če ste že ispadli nevednik?

Ja veliko vas je takih, ki ste ob prebiranju teh vrstic potočili solzo žalosti in vas je za-bolelo pri srcu, ker ste si tudi sami zaželeli takšnega služenja. Ne obupat, še je čas.

Dejstvo pa je, da bomo kmalu dočakali nov zakon o civilnem služenju vojaškega roka, ki bo po neuradnih napovedih dovoljeval le to vsem nabornikom, ne glede na razloge.

Za konec pa še to: če se vam je razlaga zdela nepopolna ali nerazumljiva, vam pola-gamo na srce, da se lahko brez zadržkov obr-nete na avtorja članka za podrobnejše infor-macije ali pomoč. Pa dobro abstiniranje.

1995 JANUAR

m

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ EKONOMIJA

MITJA ČAMPA

MAR SE PODPIRA LENOBO, ČE SE DA REVEŽU VBOGAJME?

Odnos do bogastva in revščine se je skozi zgodovino spreminjal

Včasih je revščina obvladova-la ves svet. Bila je tiste vrste neprijetna revščina, v kateri si lačen in brez strehe nad gla-vo. V 18. stoletju je izgledalo, da bo večno oblikovala člo-veško usodo in ekonomisti so videli svojo vlogo prav v tem, da bi jo poskušali omiliti. Takrat so nastale ideje, ki pa so se zaključevale s pesimiz-mom, kot je znana Malthuso-va ideja o aritmetičnem na-raščanju produkcije hrane in hkrati eksponentnem naraš-čanju števila prebivalstva. Tudi David Ricardo in do neke mere Adam Smith v svojem znamenitem delu, Bogastvo narodov, sta zaključevala teo-rije s pesimističnimi napoved-mi. Do druge polovice 18.sto-letja se je produktivnost res povečevala počasi - 5 do 6% na stoletje, kar je pomenilo, da bodo otroci živeli približno enako kot njihovi starši in stari starši. Vendar so se stva-ri obrnile drugače, začenši z industrijskimi revolucijami. Že 1958 piše John Kenneth Galbraith v knjigi The affluent society, da je revščina za neko srednje razvito sodobno drža-vo pravzaprav sramotna.

Odnos do premoženja

Ricardo kot eden začetnikov liberaliz-ma je predlagal, naj se distributivna (razdelitev dohodka, ki ga družba ustvari) in alokativna (koncentriranje produkcijskih možnosti celotnega naro-da po panogah) funkcija, v celoti prepu-stita trgu. Vse naj se prepusti konku-renčnemu boju, naj se ne podpira leno-be in razmetuje bogastva, Ie tako se bo povečala splošna blaginja. Če torej pri-de podjetje ali kmetija našega soseda na boben, naj se nam ne smili, zmagal je sposobnejši in to je v družbeno dobro. Še dalj so šli socialni darvinisti. Bogati in sposobni očetje bodo svoje kvalitete genetično prenesli na sinove, zato je prav, da se ti že rodijo bogati. Če zavr-nete berača, češ, jaz ne podpiram leno-be, potem še danes uporabljate ta prin-cip. Čeprav je socialni darvinizem padel na primem državnega aparata, kjer ti evolutivni principi seveda ne morejo veljati, kot tudi v svetu velikih multina-cionalk, ki se zdi, da skoraj ne morejo propasti, pa so se na osnovi tega prin-cipa gradile ZDA. Tam je lahko vsak doživel zgodbo o uspehu in se v slogu ameriških sanj dvignil od reveža do pre-dsednika države. Američanom je še da-nes svobodni trg vrednota, prav tako kot jim je vrednota svoboda. Od tod po-leg drugega njihovo zavzemanje za cone proste trgovine kot je npr. NAFTA.

Torej nekateri so v "novi domovini" uspevalj,, drugi spet ne in nastale so ogromne razlike med prebivalci. Na osnovi tega je nastala razredno raz-slojena družba. In seveda se je na osno-vi tega oblikoval tudi položaj ljudi v družbi, oziroma njihov status. Vendar bogastvo še ni apriori prineslo ugleda. Tolarji ali devize na računu v banki ne pomenijo dosti, dokler se jih ne upora-bi. Nanje je potrebno neprestano opo-zarjati, kupovati je potrebno izredne stvari kot na primer najhitrejši računal-nik ali najboljši avto v Sloveniji. Ali pa se pojavljati na lestvici najbogatejših Slovencev, ki so se pojavile v zadnjem času. Le to, kar ni dostopno prevelike-mu številu ljudi, velja za prilastek boga-stva. Je pa vse težje najti izjemne stva-ri, saj se tudi tu uveljavlja inflacija. Vse več stvari je dostopno vse večjemu številu ljudi. Bogataši niso več manjšina in to najbolje vedo politiki, ko pišejo

svoje programe in obljubljajo to in ono (pri nas se splača prilizniti upokojen-cem).

Razdelitev družbenega dohodka je Ijudi vedno begala. Vedno je bila nee-naka - nekdo je dobil več in zato drugi manj. Včasih so to opravičevali z od Boga danim družbenim redom, nato se je uveljavil princip, ki to proglasi za nor-malen proces v tržnem gospodarstvu, ki pridnega in sposobnega nagradi in lene-ga kaznuje, oziroma ne nagradi. Danes smo s tem nekako sprijaznjeni, čeprav so posledice razdelitve kar precejšne. Na primer njen vpliv na prihranke je sle-deči: Pri egalitarni razdelitvi ljudje manj varčujejo, ker več porabijo. Ti prihranki so razpršeni in jih je težko usmeriti v koristne naložbe. Obratno bogatejši varčujejo več in njihovi prihranki so bolj skoncentrirani, denar za investiranje je lažje zbrati skupaj. V splošnem je jasno, da je uravnilovka škodljiva, ker ubija različnost, motivacijo za ustvarjanje in investicije. V splošnem torej neenakost ni več tak trn v peti kot je bila. Tudi lju-dje se ne upirajo več, saj razlike niso preveč očitne. Ze od Jezusa naprej, je bilo popularno zasmehovati bogataše. Večinoma so se taki preroki ali filozofi

JANUAR 1995

EKONOMIjA ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

preko tega nato le sami dokopali do njihovega premoženja. Vendar se je z večanjem življenjske ravni tudi to sovraštvo umirilo, sploh zato, ker če od nekoga nisi več odvisen na življenje in smrt, ga ne sovražiš pretirano.

Potrebe se morajo ustvarjati

Težave, ki so bile v svetu revščine vsakdanjost, so nam danes že neznane. Vsakemu povprečnemu državljanu so danes dosegljive stvari, o katerih je še pred 100 leti bogataš lahko le sanjal (razen udinjanja ljudi). Večina človeštva je v večji meri napredovala toliko, da nihče ne živi več iz rok v usta. Ko gledamo na svet globalno seveda vi-dimo, da je revščina skoncentrirana le v določenih državah, ki zaostajajo v razvoju in bodo še bolj zaostale v priho-dnje saj se vrtijo v začaranem krogu revščine. Večina izmed njih se revščine ne bo mogla rešiti brez zunanje pomoči. Vendar ta pomoč ne sme biti le hrana za vse bolj množično prebivalstvo. Ob tem se vedno spomnim kitajskega pregovo-ra: "Revnemu ne boš pomagal, če mu daš ribo. Pomagal mu boš, če ga boš naučil ribo ujeti."

Ko govorimo o revščini v svetovnem merilu, mislimo na absolutno revščino za razliko od relativne. Absolutna revščina označuje dohodke, ki so pre-majhni, da bi si ljudje privoščili hrano, obleko in druge življenjsko potrebne stvari. Relativna revščina pa označuje tiste, ki so revnejši od sredine, v kateri živijo. Ta koncept se uporablja v razvi-tih državah. Bitka za vsakodnevni kruh (kot primer osnovne potrebe) je tam neznana in to omogoča, da se posveti-mo drugim stvarem. Naše glavne potre-be so zadovoljene in potrebno je ustvarjati nove. Kaj potrebujemo, izve-mo danes iz reklam. Marketinški stro-kovnjaki so že nekaj časa zelo iskani in njihova sposobnost je, da nas pre-pričajo, da brez neke stvari sploh ne moremo več shajati, če je ne bomo imeli bomo zaostali za drugimi, zgubiti ko-raka s časom pa si res ne želimo. Da vseh teh dobrin ne potrebujemo, kaže tudi skrajševanje delovnega tedna in s tem več prostega časa. Blago, ki bi ga v tem času ljudje proizvedli, torej ni več nujno potrebno. Mejna vrednost dobrin je prenizka.

Za podjetja torej še zdaleč ni dovolj, da nek izdelek proizvedejo. Precej več truda in veliko denarja je potrebno, da se ta izdelek potem tudi proda. S tem proizvodnja ni več tako pomembna kot je bila včasih. Ta denar, ki ga je treba vložiti v promocijo in prodajo, se je Smi-thu in Richardu zdel grozovito razsipa-vanje narodnega bogastva. Toliko sred-stev, zato da se ustvari povpraševanje in se prodajo nebistvene stvari. Pri tem je zanimivo dejstvo, da imajo že od nekdaj nekatere najmanj koristne stva-ri, največjo menjalno vrednost, in obrat-

no imajo nekatere najbolj koristne stva-ri, najmanjšo. Adam Smith je to opazil in zapisal: "Nobena stvar ni bolj kori-stna od vode, vendar je skoraj nemo-goče z njo kaj kupiti, jo zamenjati za kaj drugega. Nasprotno pa ima diamant majhno uporabno vrednost, v zameno zanj pa dobimo ogromno drugih do-brin." Teoretično torej revež potroši malo zato, ker bogataš potroši veliko več od svojih potreb. Ekonomska teorija to precej jasno razloži s pojmom relati-vne redkosti dobrin. Količina dobrin na svetu je seveda omejena in bolj je neka dobrina redka ali težko proizvedljiva, bolj je draga. Bolj natančno oporo za določitev cene neke dobrine pa dobimo, ko v središče postavimo merilo vsega -človeka. Relativno redkost dobrine po-tem označuje razmerje med razpoložljivo količino dobrine in človeškimi potreba-mi. Kadar je dobrin premalo, da bi zado-voljile potrebe ljudi, so le te relativno re-dke oziroma ekonomske dobrine, ker se z njimi ukvarja ekonomija. S časom pa se relativna redkost dobrin spreminja. Vča-sih se je mislilo, da je zraka dovolj in je zato pač brez cene. Z njim se je ravnalo neodgovorno in se ga na veliko onesnaževalo. Danes se to poskuša omejiti s čistilnimi napra-vami oziroma začasno s kaznimi za onesnaževalce-torej je zrak na nek način dobil ceno.

Socialno razvita država blaginje

Socialna varnost je dolgo časa napred-ovala skupaj z gospodarskim napred-kom. V splošnem lahko rečemo, da so ideje za socialno zaščito Ijudi vedno prihajale z liberalne strani. Res pa je, da se pojma liberalno in konzervativno prehitro spreminjata, da bi ju lahko na-tančno opredelili. Kakor je tudi res, da na tem področju po socialnih transferih in progresivnem obdavčenju že dolgo ni bilo nič novega. Težko je reči, da so so-cialne podpore velike, ker se bo takoj ja-vil konkreten primer, ki te bo postavil na laž. Vendar je pri tem treba upoštevati namen podpore. Tu gre za dve zaščiti: prva je zaščita delavca, ko menja zapo-slitev, ker je povpraševanje po njegovem delu prenehalo in je trg (povpraševanje) odločil, da naj se proizvodnja preseli v drugo panogo; druga pa je zaščita pred ciklično brezposelnostjo, ki je vedno po-sledica gospodarske recesije in označuje trenuten presežek delovne sile, saj se je zmanjšala celokupna narodna proizvo-dnja. Če prvi razlog opravičuje neko pro-vizorično podporo za kratek čas, pa je drugi razlog močnejši in zahteva večja sredstva. V času recesije bo namreč brezposelnih več delavcev, ki bodo po-trebovali več denarja, saj izguba zaposli-tve pravzaprav ni njihova krivda in masa podpore bo veliko večja. Čas recesije pa je po Galbraithu še en razlog za visoko podporo. Ker bi takrat bili delavci resnič-

no brez zaposlitve in ne le prijavljeni na zavodu, bi ta denar tudi ves porabili. Nič ne bi prihranili, njihova nagnjenost k varčevanju bi bila majhna in to bi po-večalo agregatno povpraševanje v drža-vi. Podjetja bi več prodala in kriza bi se počasi prevesila v ekspanzijo. Taka viso-ka pomoč naj bi trajala, dokler bi bila tre-nutna brezposelnost večja od naravne. Naravna brezposelnost je tista, ki bi ob-stajala tudi, če bi bilo na voljo več delov-nih mest kot je ljudi - nekateri namreč nočejo delati, drugi hočejo delo ustrezno svoji izobrazbi itd.

Tako je na zahodu vse pogostejši pojav "lotus eater". če ste se v srednji šoli učili angleščine iz Headwaya, vam je ta izraz gotovo znan. To so Ijudje, ki s svojo so-cialno podporo ali podporo za brezposel-ne, s pokojnino ali z anuitetami prav do-bro živijo v tropskih krajih, kjer je ži-vljenje cenejše. Ni jim do bogastva in se odločijo raje uživati življenje na svoj način, s sredstvi, ki se vsak mesec poja-vijo na bančnem računu.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

EKONOMIJA - INDUSTRIJSKA POLITIKA

GOSPODARSTVO V MEGLI POLITIKE

VEDNO ZNOVA PREHODNO OBDOBJE

ALEKSANDER ŠINIGOJ

Prav gotovo je, da je naj-lažja oblika izogibanja problemom iskanje neš-tetih izgovorov in v izo-gib vsemu osebno pre-pričevanje laži, da to ta v nobenem primeru ni in ne more biti. Navkljub trans-parentnosti problemov, ki so prispevali k razkra-janju jugoslovanskega gos-podarstva, že mnogo prej kot so se pisala osemde-seta leta, nihče ni verjel v razpad najbolj ponesreče-ne asociacije v Evropi. Dodatno nasilno prekin-janje gospodarskih tokov konec osemdesetih let je bilo šokantno in je zmračilo razum celo naj-bolj bistroumnim, saj svetla točka na obzorju ni bila vidna. Zelo prav je, da se navkljub težavno-stni stopnji začne upora-bljati opcija optimizma.

Hreobrat v rasti industrijske produkcije konec lanskega in v začetku letošnjega leta je v veliki meri pripisan oži-vljanju domačega povpraševanja, del pa povečanemu izvoznemu povpraševanju. Na nadaljno usodo našega gospodarstva bodo prav gotovo vplivale razmere v Nemčiji in drugih zahodnevropskih drža-vah, saj je prav povečano povpraševanje tujcev po naših izdelkih dvignilo rast indu-strijske proizvodnje.

Vladi pa se očitno ni posrečilo obrzdati rasti plač, kar je "napaka" gospodarske politike, zato se mora to gledati tudi z ne-gativne plati, tako da realne rasti plač, dav-kov in povpraševanja, gospodarstvo ni na-domestilo kapitala, ki ga je porabilo. Spor-ni so stranski učinki rasti kosmatih plač, saj odločilno vplivajo na povečanje stroškov podjetij, zmanjšanje izvozne konkurenčnosti, povečanje uvoza in po-večanje deficita trgovinske bilance. Zato tudi struktura agregatnega povpraševanja, ki je vzpodbudila letošnjo rast sama po sebi ne zagotavlja dolgoročnejše gospodarske rasti. Na področju investicij ni vidnih nobe-nih, pozitivnih premikov, izvoz je pretira-no stroškovno obremenjen, država še ved-no preveč troši.

Dejstvo je tudi, da je v primerjavi z zahod-noevropskimi gospodarstvi, inflacija previ-soka. To pa je davek za gospodarsko pre-strukturiranje in plačevanje socialnega miru v državi. V razmerah kompleksnega modernega gospodarstva, za katerega je značilna visoka stopnja sektorske diferen-ciacije in mednarodne soodvisnosti, mora vsaka država, tako tudi Slovenija oblikova-ti svojo industrijsko politiko. S tem pa skuša rffševati probleme preden se ti poja-vijo. Industrijska politika pa ne sme po-vzročati nacionalizacije industrije, poveče-vanje vladnega trošenja ali večje birokra-cije. Če se to zgodi, je država izbrala slabo industrijsko politiko.

INDUSTRIJSKA POLITIKA

Definicija, kaj je industrijska politika, ni niti najmanj enostavno vprašanje. Ponekod se to tretira kot pospeševanje in uvajanje novih tehnologij kot intervencija države, politika industrializacije... Vse je odvisno, v kakšni fazi razvoja se nahaja posamez-na država. Država lahko zavzame kot osnovno strategijo v industrijski politiki maksimizacijo ekonomske rasti, razvoj la-stne industrije in zoperstavljanje tuji konkurenci na domačem in svetovnem trgu. To v nobenem primeru ne pomeni neke uniformiranosti delovanja podjetij,

temveč maksimalno fleksibilno strategijo. V tem primeru govorimo o elastičnosti stra-tegije podjetij, gospodarskih vej ali celega gospodarstva. Industrijska politika mora biti v določenem smislu gonilna sila predv-sem osnovnih smeri nadaljnega razvoja ekonomije. Temeljna predpostavka indu-strijske politike je, da določenih rezultatov ne moremo doseči le z zanašanjem na "ne-vidno roko" Adama Smitha ali na agregat-ne makroekonomske instrumente.

Posamezne instrumente ekonomske po-litike uvrščamo tako med instrumente in-dustrijske politike kot med instrumente makroekonomske politike. Tako ima drža-vni proračun vpliv na celotno gospodar-stvo. Posamezni elementi v proračunu se lahko uporabljajo za pospeševanje posa-meznih sektorjev in jih zato uvrščamo v kategorijo industrijske politike. Davčno stopnjo, ki enotno obdavčuje vsa podjetja, lahko vključimo med makroekonomske in-strumente, čeprav njen vpliv v tem prime-ru ni enak za vse sektorje. Po drugi strani pa so davčne stopnje, ki so različne za po-samezne sektorje najbolj široko uporabljeni instrument industrijske politike.

Industrijska politika je lahko negativna z neenakomernim pospeševanjem ali zavi-ranjem določenega dela gospodarstva. Na račun drugih delov povzroča izkrivljenost celotne gospodarske stmkture, demotivira posamezne gospodarske subjekte in s tem povzroča stagnacijo oz. nazadovanje celot-nega gospodarstva. Nasprotno pa pozitivna industrijska politika pomeni vključitev cilj-no naravnanega, strateškega razmišljanja v ekonomsko politiko, gre za logično nadgra-dnjo spremenjenega koncepta primerjalnih prednosti. Pozitivna ali uspešna industrijska politika je odvisna predvsem od treh ele-mentov,- kreativne uporabe trgov (indu-strijska politika je neuspešna, če zavrže ali prezre trg), osredotočena mora biti na pro-dukcijo in ne na razdelitev, podjetja pa so "zvezde" v procesu strukturnega prila-gajanja.

Njen osnovni cilj je, da pospeši indu-strijski razvoj predvsem preko sprememb v strukturi gospodarstva. Pomeni, da se in-dustrijska pcitika ne ukvarja samo s splošnimi, ekonomskimi pogoji, temveč predvsem s konkretnim razvojem indu-strije kakor tudi z organizacijo, s pogoji konkurence in procesov, ki vodijo v spre-membe teh industrij... To pa mora biti kom-patibilno z ostalimi ekonomskimi razvojni-mi cilji družbe.

Vlada ima na razpolago instrumente, ki jih podjetja nimajo, zato lahko z interven-cijo pomaga podjetjem, da uresničijo stra-tegije, ki sicer ne bi bile od vsega začetka

JANUAR 1995

EKONOMIJA - INDUSTRIJSKA POLITIKA ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

profitabilne, so pa pomembne z dolgoroč-nega strateškega vidika.

Osnovni cilj vsake vlade mora biti, da porabi, kar se da malo denarja, a kljub temu v pozitivni smeri vpliva na izbrano pot razvoja. Države zagotavljajo pomoč svojim industrijam v različnih oblikah, najpogosteje z namenom, da povečajo njihovo konkurenčnost na svetovnih trgih. V preteklem desetletju so države OECD po-rabile v povprečju 2,5% BDP za subvencije iz osrednjega državnega proračuna. (OECD, Strategic Industries in a global Eco-nomy, 1991) Najpomembnejše načelo pri uporabi subvencij v Sloveniji naj bi bilo uporaba denarja za strateško usmerjene namene. Na ta način bi izboljšali prilago-dljivost industrijskega sistema in ne bi ohranjali zastarele industrijske strukture. Možni instrumenti so: neposredne investi-cije, zaščitni ukrepi, neposredne subvencije v obliki prednostnega financiranja, posre-dne subvencije.

KAJ STORITI

Slovenska vlada Iahko v zvezi s tehnološkim razvojem razvije tri osnovne strategije:

l.investirati velike vsote v razvoj in ko-mercializacijo ključnih tehnologij in s tem izoblikovati svojo lastno visoko tehnološko osnovo,-

2.slediti politiki večjih podjetij in subven-cionirati njihovo izbiro nekaterih ključnih tehnologij in produktov;

3.prepustiti ključni razvoj drugim drža-vam, medtem ko se sama osredotoči na hi-tro razpršitev znanja in na investicije v majhna in srednja podjetja.

Z vidika državnega proračuna prideta v Sloveniji v poštev zadnji dve strategiji.

Pomemben element je zdrav in učinkovit finančni sistem. Za Slovenijo je uporaben nemški model univerzalnega bančništva, pri čemer velja upoštevati nanjovejše izkušnje glede organizacije univerzalnih bank, ki svetujejo organizacijo profitnih centrov, ločeno za komercialne, zavarovalniške in investicijske dejavnosti. Pomembno je tudi ustanavljanje novih bank in skladov rizičnega kapitala.

Zaradi majhnega domačega trga je Slo-venija prisiljena izvažati velik delež svoje produkcije. V keynesianskem teoretičnem okviru odprtega gospodarstva povečanje izvoza vpliva na dvig narodnega dohodka. Zunanja trgovina ne omogoča le večje izkoriščenosti obstoječih produkcijskih ka-pacitet, temveč povzroči tudi širjenje in kvalitetno izboljšavo le-teh.

Ena od bistvenih nalog slovenske vlade pri pospeševanju izvoza je pomoč po-djetjem pri odkrivanju potencialnih trgov. Odločilnega pomena je zagotovitev enosta-vnega odstopa v vsaj eno od triadnih go-spodarstev, med katerimi je Evropska unija najpomembnejša za Slovenijo.

Internacionalizacija podjetij se opre-deljuje kot delež globalne prodaje produk-tov, ki so rezultat mednarodne produkcije. Stopnja in hitrost internacionalizacije slo-venskih podjetij sta odvisni od časa, ki ga bodo slovenska podjetja potrebovala za dosego mednarodne odličnosti. Potrebno je ogromno gospodarskega znanja, ki ga Slo-venija še ne obvlada.

Podjetništvo in privatizacija sta globalna

družbena procesa, ki zahtevata vzposta-vljanje liberalne tržne družbe s pluralistič-no politično demokracijo. Na njihovih te-meljih se mora razviti celotna strategija post socialistične družbe in njenega reror-miranja.

POT JE TEŽKA

Zdi se, da slovenska država pozablja na industrijsko politiko, ki je v veliki meri "ga-silska" in se ukvarja predvsem s prestruk-turiranjem ter sanacijo zavoženin podjetij in bank, namesto da bi se usmerila v iskanje razvojnih strategij Slovenije. Pri tem se ne more zgledovati po nobeni izmed uspešnih držav prav zaradi specifičnosti samega gospodarstva. Slovenija si bo mo-rala poiskati svojo vizijo in si zastaviti, kakšen položaj naj bi v svetu imela naša država v začetku prihodnjega tisočletja.

Vzorcev ni. Kulturne, politične, zgodo-vinske, gospodarske, socialne, geografske in nenazadnje časovne razlike ločujejo Slo-venijo od razvitih držav. Slovenija je pre-majhna, da bi sledila japonskemu tipu strateškega vodenja gospodarstva. Prav tako ne tnore biti Nemčija pravi zgled za Slovenijo. Premajhna je tudi, da bi se pri vodenju industrijske specializacije, diferen-ciacije in internacionalizacije opirala le na prosto delovanje tržnega sistema. Osnovni namen industrijske politike v majhnem go-spodarstvu kot je slovensko mora biti pospeševanje uspešnega prodora podjetij, to je malih multinacionalk na svetovnem trgu. Cilj industrijske politike pa je pos-peševanje nove konkurence, za katero je značilno podjetništvo, svetovalni odnosi med kupci in prodajalci, medpodjetniška združenja in izvenpodjetniške agencije, ki pospešujejo stalno izboljšanje v produkciji in prodor na tuje trge. Vlada bi morala v svojem konceptu industrijske politike sprejeti predvsem dve funkciji, ki zadevata politiko, in sicer usmerjanje in spodbujanje. Slovenija je v zadnjih letih z izgubo jugo-slovanskih in vzhodnoevropskin trgov do-segla preobrat v strukturni ponudbi, ki je pred tem dajala vodilno vlogo industriji.Cilj Slovenije nikakor ne more biti, da postane vodilna v uporabi in razvoju visoke tehno-logije, vsaj še nekaj časa ne. Vsekakor pa je cilj povečati konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva več kot legiti-men. Zaradi hitrega spreminjanja tehnolo-gije in dostopnosti informacij, mora inova-tivna industrijska politika izvajati poleg konceptualnih tudi izvršilne naloge. Njena pomoč mora obsegati:

-podporo pred začetkom delovanja po-djetij; v obliki poslovnih inkubatorjev in tehnoloških centrov izboljšuje poslovno infrastrukturo in tako pripomore k lažjemu, hitrejšemu in uspešnejšemu nastajanju novih podjetij;

-zagotavljanje podpore na začetku delo-vanja podjetij; vključuje ustvarjanje razmer za podjetniško samostojnost-predvsem prek zagotavljanja ustrezne finančne pod-pore in podpore pri iskanju mednarodnih tržnih priložnosti;

-podporo za krepitev dejavnosti podjetij in s tem povečanje prilagodljivosti podjetja z izboljšanjem sposobnosti za doseganje in vzdrževanje gospodarske vitalnosti;

-podporo pri prilagajanju, ki obsega teh-nične nasvete in pomoč pri menegmentu

podjetij;

-pomoč pri zapiranju neperspektivnih podjetij, s čimer je pospešena odstranitev nekonkurenčnih podjetij s trga.

SLOVENSKI NAROD Sl BO .-■ SODBO PISALSAM

Nobenega dvoma ni, da je izhod iz zaple-tenega stanja v gospodarstvu pogojen s poznavanjem mnogoterih prilik v procesu svetovnega gospodarstva. S spoštovanjem in pozornostjo moremo sprejemati razno-like nasvete mednarodnih institucij in priz-nanih strokovnjakov. Vendar pa so dose-danje ocene MDS in Svetovne banke o gos-podarskih razmerah pri nas bile povsem napačne. Jože Mencinger je mnenja, da bi nas upoštevanje njihovih nasvetov vodilo v popolno katastrofo. Vsekakor imamo do-volj vrhunskega kadra z globokimi koreni-nami, ki z dobronamernimi kritikami urav-navajo smer razvoja. Prav domačim ka-drom smo lahko hvaležni, da spremembe niso bile bolj boleče. Še vedno in vztrajno nas opozarjajo, da je velika zagonetka bi-rokracija, ki je coklja kakršnemu koli ino-vativnemu prispevku novih kadrov, ki bi se lahko s svojo prodornostjo mogli spopasti z novimi izzivi. Birokracijo je potrebno ne-prestano spreminjati.

Industrijsko politiko moramo depolitizi-rati. Zagotovljena mora biti čim večja sa-mostojnost podjetij.

Prekiniti bi bilo potrebno s "tutorstvom" države, zato je smotrno izoblikovati novo institucijo, ki bo neodvisno postavljena izven vladnega okvirja. Pojavljala naj bi se kot povezovalec med vlado, gospodarstvom in delavci(sindikati). Gospodarska zborni-ca to ni. Nova institucija bi morala biti svojevrsten servis, ki bi vzpodbujal podjet-nike, kako uspeti na mednarodnem trgu. Spodbujanje bi bilo delno v denarni obliki, še bolj pomembna spodbuda pa bi morala biti v intenzivnem pretoku informacij.

Absurd vsega je tudi v tem, da podjetja niso zainteresirana za sodelovanje z vlado, država pa se pojavlja kot nekakšen ropar, ki pobira davke in jih le deloma "po drobti-nicah" vrača nazaj v gospodarstvo.

Pri vsem tem se velja spomniti stare skri-vnosti, da največja omejitev razvoja slo-venskega gospodarstva ni v ekonomiji, temveč v politiki... ~ '

1995 JANUAR

jg

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ EKONOMIJA - INDUSTRIJSKA POLITIKA

PRIMOŽ KOCUVAN

Industrijska politika v vsako slovensko vas

Ljudje sodelujemo, ker smo tako uspešnejši, lažje preživimo in se raz-vijamo. Sodelovanje zah-teva usklajevanje. Dokler smo trije ali štirje, se lah-ko dogovorimo med se-boj, z naraščanjem sku-pine oz. skupnosti pa se pojavi potreba po koordi-nacijskem sistemu.

Hnadaljnim naraščanjem skupine po-staja koordinacijski sistem vse kom-pleksnejši. V sodobnem svetu mu rečemo kar država oz. državni aparat. Ta ima številne naloge, ena od njih je tudi skrb za gospodar-stvo in znotraj tega industrijska politika.

Še en lobi

Industrijska politika (IP) predstavlja sku-pek ukrepov in pobud za boljši in hitrejši razvoj nekega gospodarstva, ponavadi me-rjeno v primerjavi z nekim drugim gospodar-stvom, npr. slovenskega proti avstrijskemu ali pa proti svetovnemu. Preprost primer indu-strijske politike bi npr. bil, če bi vlada pri pod-piranju kmetijstva dala za vsak liter mleka 100 tolarjev. Denar bi dobila (spet npr.) tako, da bi zaračunala polaganje izpitov na univer-zah. Tako gre to, nekomu vzameš, drugemu daš.

Gospodarstvo napreduje tudi samo od sebe, brez kakršne koli IP. Človek je smešna vrsta, tako podobna vsem stalim na tem planetu. Dela, kolikor je le mogoče malo oz. se drži li-nije najmanjšega odpora. In če gospodarstvo raste tudi brez pomoči IP, zakaj bi se trudil z njo, si ustvarjal dodatne (nepotrebne?) stroške. Še en lobi?

Tako to gre

Od konca 2. svetovne vojne so vse države sveta zabeležile ekonomski napredek. Vendar ne vse enakega. Hitrejši ekonomski razvoj napram ostalemu svetu so zabeležile prav države z dobro zastavljeno IP. V to skupino sodijo Nemčija, Japonska (glej članek Trg ni več tisto, kar je bil pred prihodom Japoncev; Tribuna, dec. 1994), Azijski tigri (J. Koreja, Singapur, Tajvan, Hongong)...

Po drugi strani pa, zakaj je to tako. Plansko voden vzhodni blok se je sesul kot hiša iz kart, sedaj pa trdimo, da je nek podoben sistem

boljši od čistega trga. Od gospodarstva, kjer kraljujeta ponudba in povpraševanje, svobod-na konurenca. Ja, treba se bo navaditi. Teorija je teorija, realnost sveta pa nekaj drugega.

V čistem tržnem gospodarstvu se pojavlja tržna neučinkovitost (najpogosteje kot mono-poli), element mednarodne trgovine, projekti, ki prinašajo dobiček šele na dolgi rok (raziska-ve), za posameznika popolnoma nedobičkono-sne naložbe, ki pa so nujne (infrastruktura) in drugo. Preprosto predstavljajte si razvoj gospo-darstva, kjer so cene bendna in elektrike (za-radi monopolnega položajajponudnikov) nad vsakim smiselnim nivojem. Ce država to dopu-sti, se bodo večja podjetja izselila iz države, manjša propadla, novih pa tako ali tako ne bo ustnavljal nihče. Čez nekaj let bo večina prebi-valcev nezaposlenih, življenjska raven pa bo padla, namesto da bi se dvignila. Ali drugi pri-mer. Na svetu obstajajo trije veliki proizvajalci velikih potniških letal. Še več. Omejimo se lahko samo na dva: Boeing (ZDA) in Airbus (EU, Francija). Razvoj letal je drag, proizvodnja zahteva ogromen kapital, stroškov šolanja de-lavcev si ne znamo niti predstavljati (vsako podjetje ima po cca 100.000 zaposlenih). Vsakršen nihljaj navzdol pri številu prodanih letal na leto ima katastrofalne posledice. Drža-va si ne more kar tako privoščiti izgube tolikih delovnih mest, torej podjetju pomaga. V igro se vključijo politiki. Ameriška diplomacija kon-taktira s svojimi kolegi iz Saudske Arabije (dolžniki iz zalivske krize). V bolj ali manj ize-načeni konkurenci gre naročilo, vredno več kot Slovenija v enem letu proizvede, v ZDA. Primer št. tri: država A pogojuje nakup velike količine izdelkov v državi B. V zameno zahteva podo-ben nakup B pri A, prenos tehnologije, upoštevanje človekovih pravic ali kaj drugega. Četrti primer je lahko Slovenija. Po odcepitvi in vsem, kar jo je spremljalo se je pojavila potre-ba po korenitem prestrukturiranju gospodar-stva. Naloga države je/bi bila, da čim bolj jasno pove. Železarne bomo zaprli. Povečali bomo subvencije kmetijstvu. Sproščeno bo področje telekomunikacij (vsak bo lahko ustanovil svoj radio ali telefonsko podjetje). Toliko in toliko bomo vlagali v izobraževanje. Roki za izvedbo so sledeči. Predviden razvoj v svetu bo šel v smereh teh in teh. V naslednjih letih sprejeta zakonodaja bo vzpodbujala to in to in zavirala ono in ono (odločitev vlade oz. parlamenta je, kaj se bo forsiralo in kaj zaviralo, vendar pa je pomembno, da se to jasno pove, s čimer se ustvari potrebna klima za uspešen razvoj go-spodarstva). Pomembno je, da je v sami IP čim manj prisile. Ekonomski subjekti naj si sami izberejo svojo pot, saj tudi sami nosijo mate-rialno odgovornost in če ne želijo slediti državi ter njenim predlogom, ji pač ne bodo sledili.

Sam svoj mojster ali kako deluje

IP se poslužuje političnih akcij (sklepanje meddržavnih sporazumov...), uporabe vladne avtoritete (predsednik vlade napove aktivno

politiko zaposlovanja, če mu podjetja verja-mejo, pričakujejo ugodnejšo klimo in zato tudi sama postanejo dejavnejša), javni nakupi s strani države (vojska...), subvencije, pro-tekcionizem (carine, potrdila o zadostitvi standardom...), olajšave, finančne pomoči, protimonopolna zakonodaja in še in še.

Sama IP pa ima tudi svoje probleme. Osnov-ni je naraščanje nepreglednosti. Bolj kot želite podjetju ali panogi pomagati, bolj specifičen in manj splošen ukrep morate sprejeti. Več pod-jetjem/panogam kot pomagate, več je takšnih ukrepov. Več kot je te solate, manj je stvar pre-gledna, več časa traja za sprejem novega ali spremembo starega ukrepa in večja je možnost napačne (in ponavadi zelo škodljive) odločitve. Hkrati se z naraščanjem specifičnosti ukrepa veča zahteva po poznavanju panoge in/ali pod-jetja, ki pa ji ponavadi ni zadoščeno, kaj šele zahtevi po poznavanju vseh nešetetih medse-bojnih povezav v gospodarstvu.

Samostojnost za vsakogar

Vsaka država potrebuje svojo lastno speci-fično IP, zato je težko napisati splošen obra-zec, ki bi veljal za vse. Pregled IP najuspešnejših dražav od 2. svetovne vojne do začetka 90. let pa pokaže, da imajo vse te IP kljub temu nekaj skupnih lastnosti.

Kdor koli, kjer koli na svetu sestavlja IP neke države, se težko izogne elementom kot so sklenitev splošnega družbenega konsenza (socilani pakt, kolektivna pogodba), usme-rjanje v izvoz (konkurenca svetovnega trga), zagotavljanje stabilnih razmer (nizka umi-rjena inflacija, nenaraščanje zadolženosti države...), kvalitetni državni servisi (bolnice, gasilci, javna uprava...). Prav tako pomemb-ne pa so investicije v infrastrukturo (ceste, te-lekomunikacije...), poudarek izobraževanju, raziskavam in razvoju visokih tehnologij.

Majhno, manjše, Slovenija

Slovenija je z osamosvojitvijo doživela po-doben šok kot sta ga Nemčija in Japonska po 2. svetovni vojni. Kljub temu ni naredila svoje IP. No, morda jo je, a za to preprosto nihče ne ve. Raznorazni slogani kot "Slovenija, dežela softwera" ali podajanje turizma kot strateške usmeritve so popolnoma brez vrednosti. V njih se nekako ugotovi ali celo samo predpo-stavi, da obstajajo v Sloveniji na teh področjih neke danosti, potem pa se pričakuje, da se bodo uspešno razvijale same od sebe. 0 stra-tegiji razvoja Slovenije se govori šele danes.

Preveč jim ni za zamerit. Politična osamo-svojitev je zatevno dejanje, vendar pa je danes ta mimo in prihaja skrajni čas, da bi dobili, kar nam gre. IP je v končni fazi namenjena dose-ganju hitrejšega gospodarskega razvoja kot bi bil dosežen brez nje ali s slabo IP in to ob hkratnem ohranjanju relativne družbene stabilnosti, torej lepo prosim.

Če želimo v naslednjih desetletjih po razvi-tosti doseči zahodni vzor, IP nujno potre-bujemo. Ne kmalu, takoj.

JANUAR 1995

NACIONALNA IDENTITETA ■ PRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

BORUT KORUN

O SLOVENSKI IDENTITETI

Slovenska identiteta se izraža v kulturni pri-padnosti evropski civili-zaciji in je hkrati tisto, kar je značilno samo za nas Slovence.

Hotem ko smo se na begu pred av-stroogrsko različico "Evrope" po prvi svetovni vojni naivno priključili Sr-biji in tako pomagali soustanoviti Jugo-slavijo, smo se znašli med narodi, kate-rih kulturo smo čutili za zelo različno od naše. Čutili smo, da poteka med Alpami in Balkanskim polotokom nevidna civi-lizacijska meja, ki deli dva zelo različna svetova. Vendar smo bili Slovenci izpo-stavljeni tudi proticivilizacijski narav-nanosti jugoslovanskega in seveda slo-venskega komunističnega sistema, ki je imel za cilj ustvariti novega človeka in novo civilizacijo. Da bi mu to uspelo, je moral najprej spremeniti Ijudi in civili-zacijo, s katero je imel opravka. Evrop-ska civilizacija kot vsaka druga, seveda temelji na kontinuiteti, kajti civilizacije ne nastajajo v letih ali desetletjih, am-pak se njihovo nastajanje meri v tisoč-letjih. Uničiti in prekiniti je bilo treba prav to civilizacijsko vez s preteklostjo. To nalogo naj bi opravila boljševistična kulturna revolucija.Vzemimo za primer šolstvo: spomnimo se vseh reform, učenja zgodovine, kjer je bilo v srednjih šolah četrtino vsega časa določenega za zgodovino partizanskih bojev, spomni-mo se, kako so najprej odpravili klasič-nor potem pa še navadno gimnazijo, spomnimo se, da je bil pouk filozofije pravzaprav samo uvod v marksologijo. Kulturna revolucija naj bi izbrisala tisti del kolektivne zavesti, ki ni imela po-sebne                 "uporabne" vredno-

sti, vendar je bil njen po-m e n ravno v krei-ranju človeka cvrop-ske civi-lizacije. Lju-dem je bilo treba pri-vzgojiti identiteto orvvelovskega člo-veka, ki naj bi mu bila domovina ves svet, ki naj bi poza-bil vsa dotedanja etična pravila, ki bi štel leta od oktobr-ske revolucije in ki bi mu vsa časovna ob-dobja pred tem bila nekaka mračna prazgodo-vina.

Sedemdeset let balkanske akulturacije in petdeset let boljševističnega spreminjanja slo-venskega človeka je seveda zapustilo v

nas močnejše sledove kot smo si pripra-vljeni priznati.

Današnji Slovenec se ne počuti in se ne vede niti kot Srednjeevropejec niti kot Balkanec ampak v civilizacijskem pogledu plava v nekakem vmesnem vakuumu, ki ga je povzročila kulturna revolucija. Ta je uničila tudi sožitje med kulturo podeželja in mestno kulturo, ki bi prvi morala biti civilizacijska nadgra-dnja. Praznino, ki je nastala v nas Slo-vencih, smo pogosto občutili (med po-govori o slovenski filmski proizvodnji recimo), vendar si je nismo znali razložiti. Slovenci smo dobili tako en razlog več, da smo zaničevali lastno ci-vilizacijo, kajti s tistim, kar je od nje ostalo, si nismo znali in si še ne znamo nič pomagati. Tako sta za povprečno izobraženega Slovenca narodna glasba (ki je žal večinoma res preveč izumet-ničena in oddaljena od Ijudskega obču-tja za lepoto) in narodnozabavna glasba "goveja glasba". Tak odnos pa ne velja za dmgačne "goveje glasbe", recimo ir-sko, južnoameriško ali country glasbo. Brezbrižnost do lastnega jezika je druga plat opisanega stanja slovenske-ga kolektivnega duha, zato ni čudno, če postajajo tudi naše ulice vedno bolj "angleške". V prestolnici neodvisne Slo-venije dobiš vtis, da se je slovenski na-rod že odločil, da bo prostovoljno za-menjal svoj jezik.

" Podalpskost" je prav pri nas postala sinonim za omejenost, primitivnost in podobno. Znana je kombinacija "pod-alpska zatohlost", podalpsko zaplot-ništvo in podobno (si lahko predstavlja-mo, da bi recimo Srb tako govoril o balkanski kulturi?!).

Stanje, ko nek narod sovraži lastno civilizacijsko pripadnost, seveda ne more rojevati velikih civilizacijskih dosežkov in če bo Ljubljana nekoč res postala evropska prestolnica alternativne kultu-re, bo to samo logična posledica opisane-ga stanja. Alternativna kultura je poleg uvožene angloameriške subkulture ved-no bolj naša edina "alternativa". Za ustvarjanje, dopolnjevanje, negovanje in nadaljevanje prave kulture namreč po-trebujemo nekako duhovno matrico, v katero vstavljamo kulturne in civiliza-cijske stvaritve. Ustvarjalec pa mora biti duhovno in emotivno pozitvo naravnan do celotnega kompleksa svoje kulture, sicer ostane od vsega samo cinična di-stanca in nihilistično omalovaževanje.

Na koncu nam ostane samo še vprašanje: Kaj bo z nami, če se bomo taki kot smo, priključili Evropski zvezi? Koliko časa bomo Slovenci še ostali Slo-venci?

1995 JANUAR

m

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ SEKSOLOGIJA

BOŠTJAN SIRNIK

UVOD V MITOLOGIJO SEKSUALNEGA (1)

-t-)■:'<■

Ko se današnji človek trudi začrtati ostro mejo med dejstvi, ki jih je mogoče znanstveno preveriti ter prepričanji in idejami, ki so že v svojih temeljih znan-stveno nepreverljive, se mu pogosto dogaja, da slednje enostavno zmeče v en koš in jih odpravi z etlketo "mita" ali "domišljije".

i principi vrednotenja našega ve-denja po modelu metodologije ortodoksne znanosti pa so nas preko ignoriranja človekovi naravi nedou-mljivih pojavov okrog in znotraj pri-peljali do širjenja prepada med objek-tivno stvarnostjo na eni in našimi upanji, željami in strahovi na drugi strani. Prav v tem kontekstu se nam področje seksualnega razodeva kot izjemno občutljivo.- "mitov ne more-mo več ignorirati, saj nam predsta-vljajo edini most med robovoma pre-pada, oziroma nam služijo kot tisto vodilo, ki nam pomaga živeti v har-moniji s svojo naravo.

SEKSUALNA NORMALNOST

& SEKSUALNE DEVIACIJE

Zahodna znanost se je z misteriji spolnosti pričela intenzivneje ukvarjati šele v 20. stoletju. Revolu-cionarne ideje, s katerimi je Freud zaoral ledino, so se kljub ogorčenju puritanske družbe pričele širiti med izobraženstvom. Vendar pa so se psihoanaliza in njej sorodne smeri ukvarjale predvsem s klinieno prak-so oziroma z vprašanji deviantnih in patoloških oblik spolnosti, zaradi če-sar njihove teorije, v kolikor so bile posplošene tudi na "normalno" spol-nost, pogosto niso zdržale znanstve-nih kritik. Znanstveno raziskovanje "normalne" spolnosti se je pričelo kasneje, v tridesetih letih z delom Kingseya. Tovrstnih raziskav se je doslej zvrstilo že precej, večini pa je skupno to, da nudijo le statistične podatke o pogostosti te ali one oblike spolnega vedenja, pri čemer si med seboj pogosto nasprotujejo, obenem pa navadno ne izhajajo iz nobene te-orije, temveč zgolj zbirajo podatke. Toda ne glede na zmedo, ki jo morda ustvarja tovrstno kopičenje poda-tkov, ostaja pomen teh raziskav zelo velik. Zavedati se moramo namreč, da je psihologija mlada zananost, ki je v primerjavi z naravoslovjem, na katerega se metodološko naslanja, šele na začetku svojega razvoja in kot taka še ne more zadostiti vsem potrebam sodobnega človeka oziro-ma ga zadostno in pravilno informi-rati.

Znanstveno preučevanje seksual-

nosti se je že na samem začetku mo-ralo soočiti s paradoksom definiranja "normalne" spolnosti, kar je zahte-vala sama narava znanstvenega dela /npr. pri psihoanalizi/, ki je potrebo-vala nek standard za vrednotenje različnih oblik seksualnega vedenja oziroma za prepoznavanje seksual-nih deviacij. Toda nekih absolutnih standardov v sami družbi ni moč najti,- normalna spolnost se razlikuje od okolja do okolja, od dežele do dežele, od časa do časa. Seksulano vedenje, ki je nekje pojmovano kot normalno, je lahko drugod obsojano; in še znotraj neke iste kulture ima vsak posameznik bolj ali manj različ-ne standarde seksualnega vedenja.

Tako je bil npr. incest v starem egiptu med faraoni dovoljen in tudi razširjen, medtem ko je za ostale smrtnike veljala prepoved. Še pred nekaj desetletji je v nekaterih drža-vah v ZDA obstajal zakon, ki je ob-sojal oralno-genitalne kontakte kot "zločin proti naravi" in je predvide-val krute kazni za vse nerode, ki bi jih ujeli pri tem početju. Nekateri krščanski kodeksi so obsojali vse po-zicije spolne združitve med moškim in žensko, razen ene. Mastrubacija je ponekod še danes pojmovana ne le kot nenaravna, ampak celo kot in-dikator duševne bolezni; in koliko

JANUAR 1995

SEKSOLOGIIA ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP fr \j

adolescentov na ta račun še zmerom trpi moralne mačke, če-prav je sama mastrubacija tako razširjena, da ima po nekih po-datkih z njo izkušnje 93% moških in 62% žensk. Sadoma-zohizem je še zmerom splošno smatran kot seksualna devia-cija, čeprav bi, sodeč po popu-larnosti knjig in filmov, v kate-rih se pojavlja, smeli soditi o njegovi splošni razširjernosti.

Ne glede na to, da se zdi ne-mogoče definirati normalnost v spolnosti celo znotraj neke majhne populacije, obstajajo standardi, preko katerih so možne določene primerjave. Eden takih standardov je emo-cionalna zrelost, katera se lahko definira kot sposobnost navezovanja stabilnih odnosov z nasprotnim spolom, v katerih doživljamo tako fizično kot emocionalno zadovoljstvo in v katerih nastopa spolni odnos kot glavni, toda ne edini način izkazovanja ljubezni. Zaosta-lost v emocionalnem razvoju naj bi se potemtakem na različ-ne načine manifestirala tudi v spol-nem vedenju. V tem smislu pa mora-mo zrelost razumeti samo kot nekakšen ideal, h kateremu ljudje pač stalno stremimo in se mu skušamo čim bolj približati. Vsi namreč nosimo v sebi seme nekih seksualnih deviacij, ki se lahko v določenem trenutku izrazijo. Toda za resnično deviantno osebnost velja, da se načeloma izmika oziroma je nezmožna heteroseksualnega odnosa in doživetja zadovoljitve v njem ter da se svoje spolne potrebe nauči zadovoljevati na druge načine.

Psihoanalitiki, ki so se po-služevali tega modela, so bili pogosto tarče kritik zaradi po-stavljanja enačenja med sek-sualno in emocionalno zrelo-stjo. Pokazalo se je npr., da pre-cej homoseksualcev sodi med zrele in uravnovešene ljudi, ka-terim ne bi mogli očitati druge-ga kot njihovega okusa v spol-nosti, po drugi strani pa da ob-stajajo ljudje, katerih hetero-seksualnost ustreza vsem krite-rijem seksualne zrelosti, ki pa se sicer obnašajo kakor da so že leta hospitalizirani; glede na vse to, da je korelacija med seksual-no in emocionalno zrelostjo da-leč od popolne, se zdi, da je zrel človek predvsem tista osebnost, katere seksualno vedenje ni v nasprotju z njegovim ostalim

vedenjem in na račun katerega ni ogrožena integriteta te osebnosti.

Ko teče govor o osebnosti kot ce-loti, se je nemogoče izogniti vpra-šanju odnosov med ljudmi. Človeško bitje za svoj obstoj enostavno potre-buje soljudi; in če nekoga označimo

za močnega ali šibkega, dobre-ga ali slabega, velikega ali majhega, ga nujno primerjamo z ostalimi Ijudmi, pa čeprav zgolj z imaginarnimi. Ko govo-rimo o spolnosti in deviacijah, je zato umestno govoriti predv-sem o odnosih med ljudmi, idjub temu da gre včasih za seksualne aktivnosti, ki jih po-sameznik izvaja sam, saj tudi te preko sanjarjenja ali na kak drug način vsebujejo druge lju-di ali nadomestke zanje.

V idealnem odnosu med

moškim in žensko sta dajanje in

sprejemanje enaka in ob tem

nastopajo spolni organi kot gla-

vni in najpomembnejši kanal,

preko katerega poteka izmenja-

va ljubezni. Spolni odnos je naj-

brž                 najpomembnejši,

najnaravnejši in najosnovnejši

odnos med dvema osebama.

Tako je npr. razvoj psihičnih

funkcij oziroma komplesnega

živčnega sistema s čisto evolu-

cijskega stališča prvenstveno

rezultat človekove specifične

seksualnosti, ki človeško vrsto

na najznačilnejši način ločuje od dru-

gih primatov. Toda za doživljanje

tega odnosa v vsej njegovi neizmer-

nosti in lepoti je potrebno, da se part-

nerja vsaj med samim aktom doži-

vljata takšna kot sta v resnici, brez

rezerv in pretvarjanj in brez primesi

otroške odvisnosti ali strahu.

0 samih izvorih in pomenih seksualnih deviacij pa ostaja vsem novim spoznanjem na-vkljub še mnogo neznanega. Ja-sno je, da je seme teh deviacij zasajeno že v zgodnjem otroštvu in da je seksualno nezrelost naj-lažje razumeti skozi težave spre-minjanja odnosov med odraš-čajočim otrokom in njegovimi starši. To seveda ni celotna raz-laga. Kompleksnost teh pojavov zahteva več kot le enostransko pojasnjevanje, pri čemer ne sme-mo na te teorije opisovanja in razlaganja gledati kot na neiz-podbitne avtoritete, ampak pred-vsem kot poskuse približati se nekim resnicam.

Ob vsem tem pa se moramo potruditi, da bi deviantnost v seksualnem predvsem razumeli in je ne zgolj sodili oziroma o njej moralizirali. Gledano skozi konvencionalne oči se nam ti pojavi navadno zde neokusni, bolni ali smešni, strah, ki se rodi ob našem neznanju, pa nas opominja, da tudi sami v sebi nosimo klice deviatnosti ali morda celo trpimo zaradi njih.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ RAČUNALNIŠTVO

BOŠTJAN RESINOVIČ

VIRTUALNA RESNICNOST

NAJBOLJ PRIVLAČNA ATRAKCIJA INFOSA 94

Daleč najbolj obiskan in atraktiven paviljon Infosa 94 je bil po pričakovanju paviljon za virtualno res-ničnost, kjer si je lahko pasla oči tako strokovna kot laična publika, neka-teri pa so imeli celo to srečo, da so si oprtali vso potrebno šaro in se poto-pili v navidezni svet tudi z drugimi čutilL

Rl ovembrski INFOS je pokazal vsaj HJ dvoje: da se je trdno zasidral na prvo mesto med tovrstnimi prireditvami pri nas in da je prerasel prostorske okvi-re Cankarjevega doma. Nekaj manj od sto razstavljavcev s po eno ali več stoj-nicami je s široko paleto svojih in tujih proizvodov prikazanih na sejmu doka-zalo, da na področju računalništva vse bolj ažurno sledimo razvitemu svetu. Tudi število predavanj je bilo na viso-kem nivoju, kar pa za informativnost in kvaliteto podajanja na žalost ne velja; prenekatero je bilo dolgočasno in neza-nimivo, kot da bi predavateljem in njihovim podjetjem šlo le za to, da se njihovo ime pojavi v javnosti, ne pa da bi s kakovostjo ustvarili dober vtis. Obravnavane teme so bile tematsko razporejene po dnevih, prvi dan stan-dardizacija in kvaliteta, drugi komu-nikacije, tretji domača programska oprema in četrti izobraževanje.

Čeprav težje izvedljiva, bi bila takšna tematska razporejenost tudi pri razsta-vljalcih zelo dobrodošla, kar je pokaza-la izkušnja s paviljonom za virtualno resničnost. Preglednost drugje je bila namreč zaradi kaotične razporeditve in izjemne gneče preveč zreducirana. Kljub opremi, ki zagotavlja odlično podporo spremljevalnim prireditvam, torej kaže, da Cankarjev dom ne premore dovolj razstavnega prostora za sejme zadnjega Infosovega ali celo večjega formata.

Daleč najbolj obiskan in atraktiven paviljon Infosa 94 je bil po pričakovanju paviljon za virtualno resničnost, kjer si je lahko pasla oči tako strokovna kot laična piiblika, nekateri pa so imeli celo to srečo, da so si oprtali vso potrebno šaro in se potopili v navidezni svet tudi z drugimi čutili.

KAj JE VIRTUALNA RESNIČNOST?

Virtualna resničnost (tudi virtualna realnost, navidezna realnost, navidezna resničnost) je računalniški vmesnik do človekovega perceptualnega in mišičnega sistema, ki z uporabo tehno-logije ustvari na videz resnično okolje, v katerem človek opravlja določene ope-racije ali je deležen znatnih osebnih doživetij. Za čim večjo realističnost mora virtualno okolje zagotoviti zazna-ve vsem petim čutilom, mišičnemu si-stemu in sistemu za orientacijo ter se

hkrati odzivati na kibernantove (kot pravimo tistemu, ki je v virtualno okolje potopljen) akcije v navideznem svetu. Prvo doseže sistem za VR s pomočjo efektorjev in drugo s pomočjo sen-zorjev, oboje pa je vgrajeno v dodatno opremo kot sta čelada in rokavica, ki skupaj s potrebnim softwerom in dovolj močnim računalnikom tvorita standard-no opremo za VR.

OPREMA

Čelada (strokovno naglavni prikazo-valnik) je ponavadi opremljena s stereo-skopskim zaslonom, ki omogoča kiber-navtu videti levemu oziroma desnemu očesu prilagojeno računalniško sliko in poveča prostorsko predstavo. Njeni sen-zorji programu prenašajo podatke o po-ložaju glave, posredno torej podatke o položaju kibernavta v virtualnem okolju. Na njihovi osnovi program ge-nerira sliko z ustrezne perspektive. Možne so tudi okleščene variante, npr. navadna 3D očala ali celo kolektivni zaslon, ki pa iluzijo resničnosti precej zmanjšajo.

Drugi pomemben del opreme je roka-vica. Roke v pravi realnosti nedvomno predstavljajo najbolj pogosto upora-bljeno človekovo orodje, zato jih tudi v navidezni prezpogojno potrebuje. Današnja nenatančnost razpoznavanja gibov rok in prstov s pomočjo kamere je zahtevala drugačno pot. Trenutno najbolj razširjena je uporaba rokavice, opremljene s senzorji, ki sistemu omo-gočijo, da zazna, kdaj se uporabnik do-takne predmeta v virtualnem okolju, ga prime ali obrne. Hkrati je to najbolj na-raven način razpoznavanja govorice kre-tenj, jezika gluhih. Pomanjkljivost velike večine današnjih rokavic je nesposob-nost ustvariti občutek dotika pri človeku.

To pa seveda ne velja le za rokavice. Kdor se v realnosti zaleti v zid, to prav pošteno začuti, v navideznem okolju pa običajno ne. Poleg vizualizacije in zvo-ka, za katerega poskrbijo v čelado vgrajene slušalke ali eksterni zvočniki, sta prav otip in občutje sile najpomembnejša za prepričljivo doži-vetje v okviru VR. Posebne rokavice in nekatere obleke že imajo žepke, ki jih je moč napihniti in tako ustvariti tipno zaznavo ali pa si pomagajo z drugačni-mi tehnologijami, večinoma mehanski-mi. Vsekakor je prepričljivost na tipnem

JANUAR 1995

RAČUNALNIŠTVO

DRUŽBENO INPORMATIVNI SKLOF

področju ter področju okusa in vonja še daleč od dosežkov na slušnem in vid-nem.

KRATKA ZGODOVINA IN ZDAJŠNJE STANJE

VR ima svoje osnove in začetke v si-mulaciji različnih vozil, predvsem letal, saj je učenje na simulatorju cenejše in varnejše. Delo na tem področju je pričel Edwin Link že v dvajsetih letih; vojska, pa tudi letalska industrija, že preko tri-deset let porabita lepe denarce v ta na-men. Druga pomembna veja je tehnolo-gija upravljanja na daljavo, z začetkom v štiridesetih in razcvetom od šestdesetih let dalje.

Seveda ne smemo pozabiti na hiter razvoj moderne računalniške grafike, brez katere si VR sploh ni moč predsta-vljati.

To, kar VR loči od drugih sorodnih področij, je direkten vstop uporabnika v navidezno okolje. Če je poprej potrebo-val simulator, mu zdaj zadostuje kar dodatna oprema, ki jo povečini nosi na telesu, za simulacijo pa poskrbi softwa-re. Tak koncept je že pred skoraj tride-setimi leti razvil Ivan Sutherland, a takrat so bile tehnolološke zmogljivosti premajhne, cena pa občutno previsoka za široko aplikacijo.

Danes je relativno nizka, nekje od $50.000 naprej za popolnoma zadostno opremo: računalnik, čelado, rokavice, obleko in potreben softvvare. Zato je letna rast prodaje 60 %, v letu 1994 je bilo prodanih za okoli četrt milijarde do-larjev opreme za VR, v Ietu 1997 bi je naj bilo po nekate-rih projekcijah že za celo mi-lijardo.

Rljub tem številkam pa so trenutne možnosti VR še pre-cej nizke, v vsakem primeru pa prevečkrat idealizirane. Ob veliki promociji v javnosti se mnogi strokovnjaki bojijo, da bo denar za raziskave uplahnil ob razodetju, da je do res vsesplošne uporabnosti VR še daleč in da lahko VR čaka po-dobna usoda kot jo je dožive-la umetna inteligenca, ki so ji ravno tako napovedovali takojšnji prodor in jo kovali v zvezde, a je kljub temu ali prav zaradi tega zašla na stranski tir. Dodaten pomislek je, da pogosto povzroča dezo-rientiranost v resničnem sve-tu.

PODROČjA UPORABE

Ne glede na takšne po-manjkljivosti se kaže mnogo

področij uporabe VR: izobraževanje, pridobivanje izkušenj na različnih po-dročjih, visokonivojsko programi-ranje, upravljanje na daljavo, vizuali-zacija v znanstvene namene, psihološke in fiziološke raziskave, ki-rurgija in druge veje medicine, zaba-

va. Prav zadnje, zelo dobičkonosno področje, bo verjetno tisto, ki bo VR dalo polet in omogočilo prenos znanja na preostala.

Že danes pomeni VR revolucijo na po-dročju uporabniških vmesnikov v računanalništvu. Resda so grafični vmesniki že prinesli precej prijaznosti in približali način dela tistemu brez računalnika. Uvedli so koncept delovne mize, koša za smeti, mape; uporabnik dokument odpre, ga vloži v mapo, vrže v koš ali ga nese tiskati, tako kot je bil navajen poprej, le da tu upora-blja miško. A še zmeraj deluje od zunaj, uporaba tipkovnice, monitorja in miške mu ne uide. VR pa omogoča direktno povezavo z računalnikom; ki-bernavt ga lahko upravlja z govorom in gibi, v navidez-nem svetu se obnaša na enak način kot bi se v realnem.

Kot vsaka druga tehnolo-gija, ima VR največje per-spektive ne na področjih, kjer prinaša le izboljšave glede na stare načine, temveč na tistih, ki brez nje niso mogoča. Le kako bi bilo na drug način mogoče opraviti navidezni kirurški poseg ali obdukcijo; na varnem z lastnimi gibi upravljati robota na od-daljenem, življenjsko nevar-nem mestu; vstopiti v svet po-datkov, jih pregledovati in analizirati od znotraj?

Ti in še mnogi drugi načini uporabe, obljubljajo VR lepo prihodnost ne glede na tre-nutne pomanjkljivosti, ki jih ne manjka.

Latta, John N., Oberg, David J. A Conceptual Virtual reality model, Computer Graphics and Applications. 1/14, str. 23.

1995 JANUAR

DRUŽBENOINFORMATIVNI SKLOP

PARADOKSI

MARKO SAMASTUR

Kako je Ahil končno ujel želvo

Pred davnimi časi je Ahil srečal želvo. Želva mu je predlagala, da bi se pomerila v teku in tako dognala, kdo iz-med njiju je hitrejši. Ahila, katerega noge so bile neprimerno daljše in hitrejše kot želvine, je ponudba zabavala in jo je brez pomišljanja sprejel.

Belva je zaradi svoje izrazite poča-snosti prosila za rahlo prednost. Ahil, kot junak širokega srca, tega pre-prosto ni mogel odbiti. In tako se je še malo prestopal na mestu, medtem ko se je želva zapodila po prašni cesti. Kmalu se je za želvo zapodil še on in praktično v ničnem času je pretekel pol razdalje, ki ga je ločevala od želve. V naslednjem trenutku je pretekel polovico preostale razdalje med njima, torej tri četrtine razdalje. Kmalu zatem je bil že na sed-mih osminah razdalje, nato na petnaj-stih šestnajstinah itd. Toda ne glede na to, koliko se je trudil, zmeraj je preosta-la še majhna razdalja, ki jo je moral pre-magati. Videti je, kot da Ahilu nikoli ni uspelo prehiteti želve.

To je prvi in tudi najbolj znani para-doks o gibanju, ki ga je odkril starogrški filozof, Zenon iz Eleje (grške kolonije na jugu Italije), ni pa edini. Z njim je dokazal, da je nemogoče zaključiti pot, po kateri potujemo, ker nam zmeraj ostane še del poti, ki je lahko sicer ne-skončno majhen, vendar vseeno ob-staja. V svojem drugem paradoksu je Zenon šel še dlje. Z njim je pokazal, da je nemogoče, da bi se kakršno koli gi-banje sploh začelo. Paradoks o puščici nam pravi, da mora puščica preden pre-leti dano razdaljo, preleteti polovico te razdalje. Toda tudi preden preleti to po-lovico, mora puščica preleteti polovico te polovice (torej skupaj četrtino razdalje). Ta sklep ponavljamo in vidimo, da mora puščica prej preleteti osmino razdalje, še pred tem pa šestnajstino, dvaintridese-tino,... Ker se razdalja, ki jo mora puščica najprej opraviti z vsakim na-daljnim sklepom prepolovi, je razdalja, ki bi jo prepotovala puščica, potem ko bi takšen sklep naredili neskončnokrat, bila enaka nič. Povedano z drugimi be-sedami, puščica se sploh ne bi premak-nila z mesta. S svojimi paradoksi je Ze-non podprl filozofsko teorijo svojega učitelja Parmenidesa.

V tretjem paradoksu, ki se je v zgodo-vini pokazal za najtežje razložljivega, je Zenon pogledal na gibanje nekoliko drugače. Z njim je pokazal, da je samo gibanje pojem brez vsebine. Predsta-vljajmo si puščico v nekem trenutku med letom. V tem trenutku zaseda puščica tolikšen prostor v zraku kot je njena velikost in nikakršno gibanje ni opazno. Ker lahko pridemo do enakega zaključka v kakršnem koli trenutku, sledi od tod, da puščica ni nikoli v gi-banju.

V Platonovih Dialogih lahko v spisu Parmenid zasledimo, da so se (vsaj Pla-ton tako trdi) okoli leta 445 pr. n. št. v Atenah srečali trije veliki filozofi te-

danje dobe, Parmenid, Zenon in Sokrat, da bi izmenjali svoje poglede na filozof-ske teze. Parmenid, blizu 65 let star sta-rec, je predstavil Sokratu vznemirljivo tezo: realnost je nespremenljivo enojno bistvo, brezživo v svoji enovitosti. Fi-zičen svet je monoliten, še posebej pa ni možno kakršno koli gibanje.

Zenonove in Parmenidove ideje so se izkazale kot privlačne in tako lahko najdemo stičišča z njimi tudi pri mnogih kasnejših filozofih (npr. F. H. Bradley (1846-1924) v svoji teoriji o absolut-nem idealizmu).

Mnogi filozofi so poskušali odgovori-ti na Zenonove paradokse. Najbolj di-rekten pristop je vsekakor bil zanikanje obstoja problema. Johann Gottlieb Wal-din (nemški filozof) je 1782 zapisal, da je Zenon v svojem nasprotovanju gi-banju predpostavil, da gibanje obstaja, pri čemer je pozabil na obliko dokazo-vanja s protislovjem (reductio ad absur-dum) ali pa z njo preprosto ni bil sez-nanjen. V dokazu s protislovjem pred-postavimo nasprotno in vidimo, da nas to pripelje do protislovja.

Večinoma pa so filozofi poskušali rešiti paradokse uporabljajoč infinitezi-male (delce nepredstavljivo majhne dolžine). Giovanni Benedetti (1530-1590), Galilejev predhodnik, je menil, da je Zenon s svojim pogledom v danem trenutku videl le del gibanja (kot bi na-mesto filma gledal isto dogajanje, gledal sliko za sliko). Med statičnimi podoba-mi, ki jih je videl Zenon, so bili infinite-zimalno kratki odseki časa, v katerih bi objekt prepotoval infinitezimalno kratke razdalje.

Drug argument, ki so ga uporabljali filozofi za razlago paradoksov, je bilo prepričanje, da v realnosti ne moremo razdeliti intervalov neskončnokrat. Friedrich Adolf Trendelenburg (1802-1872) je tako zgradil celoten filozofski sistem, ki je razložil človeško dojemanje gibanja in se s tem izognil, da bi razložil gibanje samo.

Podobno je v tem stoletju angleški fi-lozof, Alfred North Whitehead (1861-1947), isti človek, ki je skupaj z Ber-trandom Rusellom popravil Rusellovo antinomijo v eoriji množic s teorijo ti-pov, skonstruiral metafizični sistem te-melječ na spremembi, v katerem je bilo gibanje poseben primer. Whitehead je trdil, da morajo imeti dogodki v realnem svetu neko razsežnost (konkretno bi to pomenilo, da bi dogodki, ki bi jih pred-stavili na premici, bili kratki odseki in ne točke). Tudi infinitezimale, s kateri-mi so si poskušali pomagati filozofi in matematiki, so bile skozi stoletja pred-met številnih razprav in številne, mno-

JANUAR 1995

PARADOKSI ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

gokrat precej jedke, literature. Irski škof, George Berkeley (1685-1753), je tako dejal: "Infinitezimale niso končne in prav tako niso neskončno majhna števila in niso nič. A jih lahko kličemo kar duhovi preminulih števil?"

Matematiki so problem infinitezimal rešili v 19. stoletju s teorijo limit. Ko so že mislili, da so bile pregnane iz mate-matike za vedno, pa so se v 60-ih letih našega stoletja spet pojavile z deli lo-gika Abrahama Robinsona z Yalea. Od takrat so spet prisotne v matematiki, vendar Zenonovi paradoksi niso bili rešeni z njihovo pomočjo, temveč s po-močjo teorije, ki je uporabljala podobne matematične strukture.

Orodje, ki sodi v vrsto nestandardne analize, je izumil Edward Nelson z uni-verze Princeton, in nosi ime internal set theory (IST). Nelson je našel novo de-fincijo infinitezimal in jih je tako lahko dodal na realno premico med druga števila. Matematiki so v zgodovini večkrat dopolnili premico s števili žele-nih lastnosti (ulomke med cela števila, kajsneje še realna števila...). Tako je velik nemški matematik, Leopold Kroe-necker (1823-1891), dejal: "Naravna števila so delo boga, vse ostalo pa je delo človeka." Nelson je ugotovil, da obstoječi sistem števil že vsebuje števila, ki jih lahko imamo za infinite-zimalna.

Tako je približno desetim že ob-stoječim aksiomom, ki so podpirali veči-no obstoječih matematičnih sistemov (npr. Zermelo-Fraenkelov sistem), do-dal še tri nove, ki so uvedli nov term, standardno število. Tako števila razdeli na standardna in nestandardna (pri če-mer infinitezimale s še nekaterimi dru-gimi pričakovano pristanejo v kategoriji nestandardnih).

Infinitezimale definira kot števila, ki ležijo med ničlo in vsakim pozitivnim standardnim številom (pri čemer so standardna števila vsa števila, ki vam padejo na pamet : 10, pi, 1/100, 1/ 10000). Infinitezimale so torej pozitiv-na (strogo večja od nič) števila, ki so manjša od vsakega še tako majhnega standardnega števila, ki bi si ga lahko zmislili. Da takšna števila obstajajo ni takoj očitno, vendar je prepričanje v veljavnost IST dosegla raven, sorazmer-no naši veri v druge matematične siste-me.

Infinitezimale so še zmeraj precej neoprijemljive količine, kar je posledica dejstva, da dve konkretni števili ne mo~ reta biti oddaljeni za infinitezimalno dolžino (dokaz s protislovjem je v resni-ci zelo preprost, njegova posledica pa je, da obe krajišči infinitezimalnega inter-vala ne moreta biti konkretni števili, saj bi bila potem njuna medsebojna razdalja konkretna, torej standardna). In kako lahko dobimo še druga ne~ standardna števila? Sprva postavimo pred vsa inftnitezimalna števila negati-ven predznak in tako dobimo enakome-

fantomska števila paradokse? Naj p r i m e r u

ren oblak infinitezimalnih števil okoli ničle. Drug tip nestandardnih števil do-bimo tako, da temu oblaku prištejemo kakršno koli standardno število (npr. 15). Tako dobimo prav takšen enako-meren oblak kot je okoli ničle tudi okoli tega standardnega števila (v našem pri-meru okoli 15). Na tak način lahko praktično pokrijemo vso realno premico, vendar s tem še nismo izrabili vse mož-nosti in pokazali na vsa števila. Nestan-dardna števila so lahko tudi zelo velika. Tako pridemo do tretje vrste nestandar-dnih števil, ki jih dobimo tako, da poiščemo obratne vrednosti nestandar-dnih števil okoli ničle. Obratne vredno-sti velikih števil so majhna števila, majhnih pa velika (obratna vrednost 20 je 0,05 in od 1/1000 je 1000). Obratne vrednosti infinitezimal okoli ničle, ki so kot vemo manjša od katerega koli stan-dardnega števila, ogromne vrednosti, ki so večje od katerega koli standardnega števila, vendar niso neskončna. Ležijo v težko predstavljivem pasu med standar-dnimi števili, ki so končna in pravimi neskončnimi števili. In kako torej ta razložijo Zenonove demonstriramo na tretjega paradoksa. Iz prejšnje diskusije je precej razvidno, da realna števila (ki so seve-da standardna) predstavljajo na realni premici le izolirane točke, med katerimi so gosto po-sejani predeli, ki vsebujejo nestan-dardna števila. Tako lahko dopu-stimo Zenonovo sklepanje. Koni-ca puščice leži ob konkretnih tre- rfc nutkih v času v konkretnih točkah poti, ki pa zato, ker so konkret-ne, ne zavzemajo celotnega prostora. Še več večino prostora zavzemajo infinite-zimalni intervali med točkami, na kate-rih pa po izkušnjah sodeč obstaja nekakšna oblika gibanja. To gibanje je imuno na Zenonovo kritiko, saj leži v infinitezimalnih predelih. Njihova nepo-pisljivost pa je nekakšen filter. Tukaj pa se naslonimo na princip, po katerem stvari, ki jih ne moremo opazovati, ne moremo in kar je še pomembneje, nam ni potrebno razložiti.

Kako se puščica giblje v teh predelih, nam ni znano. Ali sunkovito preskoči interval ali ga preide v več korakih? Možnosti je praktično neskončno, ven-dar nam bo resnica ostala neznana, saj ni niti teoretične možnosti, da bi lahko kdaj opazovali takšne majhne razdalje in tako ne moremo izločiti nobene iz-med navedenih in nenavedenih možno-sti.

Prvi in drugi paradoks sta še lažje dokazljiva. Opreti se le moramo na izrek teorije IST, ki ga pa tu ne bomo dokazali (zaradi prostorskih omejitev in bralcev, ki bi jih to spravilo v slabo voljo) Pravi, da vsebuje vsaka neskončna vrsta števil tudi nestandardna števila (kar pomeni,

da nastopajo poljubno pozno). V dru-gem paradoksu to konkretno pomeni, da bomo prej ali slej s takšno cepitvijo prišli v območje infinitezimalnih števil, kjer nobeden ne zna mapirati ali razložiti gibanja. V bistvu lahko s tem izrekom zavržemo vse Zenonove para-dokse, saj v njegovi neskončni vrsti na-stopajo nestandardna števila, ki nimajo numeričnega pomena in lahko zato za-vržemo njegovo sklepanje, ki se na-slanja ravno na njih. Ker je nemogoče opazovati v polnem obsegu gibanje na celotni poti, je njegovo sklepanje spor-no. V mikrosvetu bi lahko (kot vemo) veljajale različne razlage gibanja in samo zato, ker njegova naleti na kon-ceptualne težave, ni nobenega razloga, da bi izobčili samo idejo gibanja.

In kakšen je pomen Zenonovih para-doksov in nj ihove rešitve?

Pomembnost paradoksov je predvsem v tem, da so skozi dve tisočletji in pol silili znanstvenike in ljudi nasploh, da so razmišljali o svetu, v katerem živi-mo in ga poskušali razumeti. Konec koncev naše življenje izhaja iz dojemanja (vendar s tem ne tudi razu-mevanja) tako preprostih idej kot so gibanje, čas in prostor, sredi katerih vsi tičimo, ne da bi bistveno razumeli gi-gantsko kolesje, ki jutri loči od včeraj in tukaj od tam. Odgovor na Zenonove paradokse, ki sta ga ponudila VVilliam I. McLaughlin in Sylvia Miller, je le majhen košček v sestavljanki razume-vanja sebe in vesolja, ki je v veliki še nedokončana. In da ne pozabimo, takšna vprašanja kot so Zenonova, so skozi zgodovino bistveno prispevala k razvoju človeške misli in uma.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ PREVOD

MARK NICHOLS:

POSTAVLJAJOČ MERILA

Primerjava ameriških in

kanadskih standardov pri

odkrivanju krvi,

okužene z AIDS-om

V zadnjem času smo bili Evropejci priča nekaj večjim aferam (naj omenim samo tisto v Franciji), ki so nastale za-radi zavestnega in očitno profttabilnega uvažanja krvi, okužene z virusom HIV.

Tudi v Ameriki in Kanadiseje vpoznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih pri transfuzijah krviz virusom HIV okužilo na tisoče hemofilikov. Vzroki so bili takrat šepremajhno znanje in premalo stroga merila pri oddaji krvi. Zato sije prav zanimivo pogledati, kakšni so ameriškiin kanadski (poostreni) standardi danes. Pričujoči članek, ki je izšel septembra 1993 v reviji MacLean 'sjih primerja med seboj. Izšelje skupaj z obtožujočo zgodbo kanadskega para, ki seje pri transfuziji okužil z AIDS~om. Naj nam bo v premislek in naj morda služi tudi za primerjavo s slo-venskimi standardi, kakršni koli že so.

'                                                                                         (M.P.)

Handanes veljajo na vseh ameriških in kanadskih klinikah za transfuzijo krvi izredno strogi standardi. Vendar se še ved-no lahko zgodi, da daruje svojo kri nekdo, ki je okužen z virusom AIDS-a, pa še ni razvil protitelesc, ki jih v času testiranja lahko odkrijejo. "Če sumimo, da imamo pred seboj takega človeka," pravi Jim Soonarane, direktor Krvne banke Rdečega križa v To-rontu, "prosimo dotičnega krvodajalca, naj temeljito premisli, če res hoče darovati svojo kri." To pa je šele začetek cele kopice varno-stnih ukrepov, ki naj bi pomagali pri nad-zorstvu krvi znotraj klinik. A vendar obstaja v kanadskem sistemu, če ga primerjamo z nadzorstvom ameriškega oddelka za hrano in zdravila (FDA), nekaj lukenj, ki bi lahko bile nevarne. Tako je mogoče odkriti kar de-vetnajst pomankljivosti v postopkih kana-dskega centra za transfuzijo krvi med njimi tudi nekaj takih, ki bi vsaj teoretično lahko prejemnika krvi okužile s smrtnonosnimi boleznimi.

Šele poročilo s strani FDA je pokazalo, kakšne so razlike pri postopkih na ameriških in kanadskih klinikah za tran-sfuzijo krvi. Posledica je bila, da so ZDA prepovedale uvoz nekaterih tipov krvi, ki so jih uporabljali za farmacevtsko predela-vo. To je pomembno zato, ker imajo v ZDA verjetno najbolj stroga merila pri preve-rjanju darovane krvi. V nekaterih primerih je bila kritika kanadskega sistema uperjena na manjše administrativne luknje: na kli-niki v Torontu, ki s krvjo oskrbuje 61 ka-nadskih bolnišnic, se je kot hiba izkazalo to, da izdajajo notranje direktive, ki jih na-drejeni niso uradno podpisali. Vendar se je prav tako pokazalo, da imajo na kanadskih klinikah mnogo manjše zahteve v zvezi z zdravjem krvodajalcev. Krvodajalcev ne stehtajo, prav tako jim ne izmerijo tempe-rature in krvnega pritiska, kar vse v Ame-riki počnejo.

IZPRAŠEVANJE KRVODAJALCEV. Tako na kanadskih kot na ameriških klinikah za transfuzijo krvi zahtevajo od bodočih krvo-dajalcev vse podatke o preteklem zdravstve-nem stanju, o njihovem splošnem zdravju in o tem, če je bil njihov način življenja kdaj ri-zičen v tem smislu, da bi bili izpostavljeni okužbi z virusom HIV, za katerega velja, da povzroča AIDS. Pravzaprav so postopki na

ameriških klinikah strožji kot v Kanadi. Uslužbenci Rdečega Križa na ameriških kli-nikah krvodajalce ustno izprašajo o njiho-vem zdravstvenem stanju in o morebitnih rizičnih spolnih aktivnostih. Moške povsem naravnost vprašajo: "Ste imeli kdaj koli po letu 1977 spolne odnose z drugim moškim?" Odgovore seveda zapišejo in arhivirajo. Za razliko od tega morajo na ka-nadskih klinikah za transfuzijo krvi krvo-dajalci izpolniti zgolj vprašalnik s sedem-najstimi vprašanji, ki prav tako terjajo po-datke o preteklih boleznih in visoko rizičnih aktivnostih. Samo včasih sledi vprašalniku tudi ustno izpraševanje. Na ameriških kli-nikah uslužbenci krvodajalcem pregledajo roke pred oddajanjem krvi, tako da lahko vidijo morebitne vbode igel, se pravi zna-menja intravenoznega uživanja mamil, kar je še ena od visokorizičnih aktivnosti za okužbo z virusom HIV. Na kanadskih kli-nikah pa sestre pregledajo roke krvodajal-cev zgolj neuradno, šele takrat, ko ti že da-rujejo svojo kri. V obeh deželah je krvo-dajalcem, ki so morda lagali, dana še zadnja možnost, da se opredelijo, ko jih povsem zasebno vprašajo, če naj bo njihova kri res uporabljena za transfuzijo (pojasniti velja to, da krvodajalcem v ZDA plačujejo za od-dano ky, kakor tudi, da ta kri ni namenjena izključnt? transfuzijam, ampak tudi farma-cevtski predelavi v različne krvne prepara-te; op.p.).

TESTIRANJE OKUŽBE Z VIRUSOM HIV: Na klinikah, potem ko so krvodajalci že dali svojo kri, na različnih vzorcih krvi ugota-vljajo prisotnost bolezenskih virusov, med njimi virusa HIV, treh virusov hepatitisa, si-filisa in virusa HTLVl, ki povzroča levke-mijo. Prvi test, ki ga opravijo v obeh deže-lah in ki ugotavlja morebitno prisotnost vi-rusa HIV, je takoimenovana ELISA (enzy-melinked immune assay, oziroma preizkus imunskega encimskega povezovanja). Ta je sicer hiter, a pogosto netočen. Če ELISA po-kaže prisotnost protitelesc za HIV, ki jih proizvaja imunski sistem telesa, nujno izve-dejo še en test, ki potrdi prvotno najdbo. To je zahodni indikatorski test: na posebej pre-vlečenem papirju, postanejo protitelesca vi-dna kot madeži. Ameriške klinike osamijo vso neuporabljeno, a odvzeto kri krvodajal-ca že takrat, ko morebitno okužbo z viru-

som HIV pokaže ELISA. Kanadske klinike pa ukrepajo šele takrat, ko rezultate ELISE potrdi tudi drugi, indikatorski test. Ta po-stopek lahko traja tudi do dva tedna. V obrambo tega, praktično dvomljivega siste-ma, je Dr. Wendy Lau, direktorica klinike za transfuzijo krvi v Torontu navedla dejstvo, da ELISA daje izredno visoko število lažnih pozitivnih rezultatov. Verjetnost, da bi bila kri, okužena z virusom HIV uporabljena za transfuzijo med čakanjem na rezultate zahodnega indikatorskega testa, je "izredno majhna". Vendar, je dodala, "ne morem reči, da je to nemogoče."

ISKANJE KRVODAJALCEV, OKUŽENIH Z VIRUSOM HIV: Ko v krvi, ki je na-menjena transfuziji, odkrijejo prisotnostvi-rusa HIV, skuša kanadski Rdeči Križ priti v stik z vsemi krvodajalci, katerih kri je bila skupaj s pozitivnim vzorcem in jih ponovno testirati kar je izredno težka naloga glede na to, da so v zbrani količini krvi, ki jo testi-rajo, navadno prispevki več kot sto različnih darovalcev. Ko najdejo prvega HIV pozitiv-nega darovalca, se iskanje konča, ker kana-dski uradniki menijo, da so izredno majhne možnosti, da bi jih bilo med temi darovalci več okuženih z AIDS-om. FDA je denimo kritizirala takšo prakso in vztrajala, da mo-rajo klinike najti in ponovno testirati toliko krvodajalcev kolikor je le mogoče. In verjet-no bodo tudi v Kanadi začeli uvajati ta si-stem, ki je v Ameriki že v veljavi.

AVTOLOŠKO TESTIRANJE KRVI: V nekaterih primerih lahko ljudje, ki imajo pred seboj operacijo, shranijo svojo lastno kri, da bi jo kasneje, pri operaciji, prejeli s transfuzijo. Takšne transfuzije imenujemo avtološke transfuzije. Tako v kanadskih kot v ameriških klinikah za transfuzijo krvi se v takih primerih uporabljajo običaj-na testiranja in izpraševanja. Razlika je le v tem, da na ameriških klinikah z nalepk odstranijo oznako tipa krvi, to pa zato, da te krvi ne bi uporabil oziroma dobil nihče drug kot darovalec sam. Na kanadskih kli-nikah pa je oznaka tipa krvi del identifika-cijske številke na vrečkah s krvjo. Še ena bistvena razlika obstaja: če se avtološka kri izkaže kot HIV pozitivna, jo v Kanadi uničijo in pacientu (darovalcu) dajo tran-sfuzijo neokužene krvi. V Ameriki pa lahko bolniki z AIDS-om in HIV pozitivni shra-

JANUAR 1995

PREVOD ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP jf \j

nijo svojo lastno s HlV-om okuženo kri za kasnejše transfuzije.

PODVAJANJE PODATKOV O KRVO-DAJALCIH: Pomemben dejavnik pri shranjevanju krvi so računalniške podatko-vne baze. Tu lahko pride do nepotrebnih po-dvajanj, ki seveda otežujejo iskanje in najdbo HIV pozitivnih krvodajalcev. Računalniški sistem ameriškega Rdečega križa je zato opremljen s programom, ki poišče primere, kjer obstajajo podatki o istem krvodajalcu, četudi bi se zgodilo, da v različnih primerih obstajajo manjše podat-kovne razlike ali razlike v črkovanju imena in priimka. Tako je mogoče najti vse poda-tke o določenem krvodajalcu, o rizičnosti

njegovega obnašanja, celo morebitne laži v katerem od vprašalnikov.

KDO SHRANJUJE IN KDO DAJE KRI? V

Kanadi celotno zbiranje in shranjevanje krvi poteka pod okriljem Rdečega Križa, ki ga nadzoruje Ministrstvo za zdravstvo. V ZDA pa se pod nadzorstvom Rdečega Križa zbe-re samo polovica vse krvi. Preostanek zbe-rejo in razdelijo razne občne klinike in ne-profitabilne banke krvi ter bolnišnice. Prav tako obstaja štiristo centrov, ki zbirajo izključno krvno plazmo, tekoči del krvi, ki ga uporabljajo pri izdelavi specializiranih krvnih produktov, med drugim sredstev za strjevanje krvi pri hemofilikih. Krvodajalci v Kanadi nikoli niso plačani.

Darovanje krvi torej poteka na prostovoljni osnovi. Drugače je v Ameriki, kjer daroval-ci plazme dobijo nekje med 20 in 27 do-larjev. Vendar uradniki v centrih in klinikah zahtevajo, da te darovalce, mnogi med nji-mi so študenti ali nezaposleni delavci, stro-go nadzorujejo.

Tako ima verjetno prav James Reilly, pre-dsednik Ameriške zveze za shranjevanje krvi, ko pravi: "Naši standardi so nepreko-sljivi."

PS. Kakšne standarde že imamo v Slove-niji?

prevedel in priredil: Marcello Potocco

CAROL BECKWITH:

Fantazijske krste iz Gane ali

kako v nebesa po zemlji, zraku, morju

Če želite v nebesa po zemlji, morju in zraku, se boste morali odpraviti v Gano. Izbira "fantazij-skih" krst je zelo pestra, dobite pa jih za "pičlih" 400 ameriških dolarjev. Za Evropejce sorazmerno malo, za Gance pa ta vso-ta predstavlja povprečni letni dohodek na prebi-valca. Seveda je lahko cena tudi višja, če spada-te med bolj zahtevne in bo potreben drugačen "dizajn", tip lesa in seve-da količina lesa.

Hljub tako visoki ceni pa ne boste našli Ganca, ki seveda da kaj nase, da si ne bi privoščil take čudovite krste, pa čeprav bi zato moral varčevati vse svoje življenje. Za Gance ni prav nič presenetljivo, če ves svoj "življenjski" dohodek zaupajo spretnemu rezbarju, ki jim bo izdelal krsto, s katero bodo lahko dostojno prišli v nebesa po zem-Iji, morju ali zraku. Te krste pa hkrati predstavljajo njihovo dušo, spominjajo jih na opravila, ki so jih počeli vse ži-vljenje, predstavljajo jim še zadnjo možnost, da se od svojih dragih poslo-

vijo dostojno in hkrati zmagovito, mor-da "s kančkom domišljavosti". Zato je za njih največja sramota, če si ne mo-rejo privarčevati denarja za pogreb. Vendar so tu še vedno sorodniki, ki se zavedajo, da bo potem "sramota" dole-tela tudi njih - in tako oni zberejo de-nar ter dokažejo, da so to storili predv-sem iz Ijubezni do pokojnika v zahva-lo, ker jih je razvesljeval, ko je bil pač še živ. Tako družina pokoplje pokoj-nika z vsem udobjem in z vsemi atribu-ti, kot so ročno narejena (spletena) oblačila, nakit in denar, da mu na dol-gi poti v nebesa ne bi ničesar pri-manjkovalo.

Nemalokrat se zgodi, da čudovite krste še niso do konca izdelane, kajti veliki umetnik - rezbar, ki je v Gani tako čaščen, dela rad počasi, z vso spretnostjo in natančnostjo, ki jo premore, dokler ni dosežena vrhunska popolnost, tudi ob pomoči svojcev, ki rezbarju pomagajo pri zadnjih detajlih. Rezbar je edini, ki se mu nikakor ne mudi in ki je mnenja, da je Gospodov čas vendarle najboljši.

Za konec vas seveda zanima, kaj si pravzaprav Iahko izberete. Če je merce-des vaša edina slabost, potem je najbolj prav, da se v nebesa odpeljete s čudo-vitim mercedesom, izdelanim iz lesa, ki še od blizu lahko človeka zapelje, ko misli, da je pred njim pravi mercedes, če ne bi namesto notranjosti videl žal-ne svile. Prav takšnega mercedesa si je izbral Ganec, ki ni trpel, da se v nebe-sa ne bi odpeljal z avtom, ki ga je imel najraje. Če ste bolj skromni ali pa "de-lite svoje misli" z Gancem, ki je vse svoje življenje lovil ribe, si morate iz-brati krsto v obliki čudovite ribe ali ja-stoga ali rakovice, ki je še olepšana z zlatimi okraski.

Posadka iz Gane se je od svojega

kapitana poslovila tako, da mu je dala izdelati čudovito krsto v obliki veliča-stne Iadje, ki jo bo lahko pokojnik še poslednjič "pripeljal" po namišljenih valovih v nebesni pristan. Lahko ste bolj tehnični tip in boste morda želeli v nebesa v krsti, ki je odličen posnetek Yamahinega motorja ali pa morda kar v "letalu" družbe KLM, ki si ga je izbral pilot iz Toga, da bi z njim še zadnjič poletel v nebesa.

Najbolj skromni iz Gane, predvsem "farmarji" se dajo pokopati v krstah, ki so odličen posnetek čebule, različnega goveda... Zato pa najodličnejši prisegajo na krste v obliki orla in leoparda in s tem potrjujejo, da so edini, ki so lahko najboljši in najodličnejši tudi v nebesih.

Za tako "odhajanja v nebesa s stilom" se lahko, kot že rečeno, odločite tudi vi, za začetek pa se lahko zadovoljite s tem-

le "člankom" ali pa, če ste bolj pri de-narju, obiščite v ZDA kakšen muzej, kjer so razstavljene tudi čudovite "fanta-zijske" krste iz Gane. Ne bi vam smelo biti žal, tudi če še ne mislite umreti.

Prevedla in priredila Mojca Kohek

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ ŠPORT

ANDREJKRAJNC

Č

ČAS OTROŠKIH BOLEZNI

Identiteta slovenskega športa

Leto 1994 je za Slovenijo predstavljalo tretje leto sodelovanja na mednaro-dni športni sceni. Po začetnem obdobju vklju-čevanja in uvajanja na mednarodnih tekmovan-jih je sedaj že čas za prve, nekoliko bolj realne oce-ne in analize našega tre-nutnega stanja.

Hlovenski športniki so v minulem letu dosegli veliko odličnih rezultatov, na drugi strani pa tudi razočaranj, ki jih je po-trebno, če želimo videti, kakšna je pozicija Slovenije v svetu, na nek način ovrednotiti. Tukaj pa se takoj znajdemo pred večno di-lemo, na kakšen način ovrednotiti in pred-vsem, kateri športi naj bi se upoštevali pri ovrednotenju celotnega slovenskega športa v širših merilih. Čeprav so Slovenci dosegali odlične rezultate tudi (predvsem) v veslanju, kajaku in kanuju, padalstvu, streljanju, ba-linanju, alpinizmu in gimnastiki, pa se zdi (kar zagovarja tudi mnogo športnih stroko-vnjakov), da bi se morali pri ovrednotenju slovenskega športa upoštevati predvsem rezultati osrednjih in najbolj popularnih športov kot so smučanje, nogomet, košarka, rokomet, atletika in hokej na ledu.

Smučarji so lani z odličnimi rezultati v svetovnem pokalu, predvsem pa na olim-pijskih igrah dokazali, da so trenutno najboljši promotorji slovenskega športa na tujem. Kljub velikim finančnim težavam je Tonetu Vogrincu in njegovemu moštvu znova uspelo narediti čudež, ki je po kratki pavzi znova zasidral mnoge Slovence v času tekmovanj pred televizijski zaslon ali pa tudi na sama prizorišča. "Druga na-pomembnejša stvar na svetu" - no-gomet nam je v začetku jeseni z nekaj odličnimi rezultati vzbudil skomine, vendar nas je kar hitro po tem postavil na realna tla, ki pa so na našo srečo iz leta v leto (vsaj za zdaj) na vedno višjem nivoju. Nekateri uspehi Maribor Branika, SCT Olimpije in slovenske repre-zentance to samo dokazujejo. Po-dobno kot z nogometom je tudi s košarko. Smelt Olimpiji je končno uspel preboj v evropsko ligo, žal pa še vsaj do sedaj ni nobenega, ki bi ji sledil. V evropsko ligo se je, sicer

z nekaj sreče, vnovič uvrstila ženska ekipa Ježice. Dosegla je kar nekaj odličnih rezul-tatov, vendar so pa le ti zaradi veliko manjše popularnosti ženskih kolektivnih športov le redko naleteli na velik odmev. Kar se tiče reprezentanc, ženska še vedno plove v evropskem povprečju, moška pa se je sicer uvrstila na evropsko prvenstvo leta 1995, vendar se lahko tam, če ne bo prišlo do nekaterih reorganizacijskih premikov, kaj hitro ponovi polom iz Nemčije leta 1993. Jure Zdovc je le eden, ampakgotovo najbolj kritični primer. Slovenski rokomet v letu 1994 bi lahko, če ne bi bilo spodsljaja Celjanov v kvalifikacijah za evropsko ligo, ocenili za eno najuspešnejših slovenskih špotnih panog. Opazen je namreč velik pre-mik naprej v obeh reprezentancah, še po-sebej pa so razveseljujoči rezultati sloven-skih klubov v evropskih tekmovanjih (z izjemo Celjanov ob koncu leta seveda). Slo-venska atletika je lani v svetovnem merilu dosegla s pomočjo Brite Bilač (resda Nemka po rodu) in Brigite Bukovec kar nekaj uspehov, vendar pa sta to le svetli izjemi, saj zraven njiju ni nobene atletinje ali atle-ta več, ki bi lahko posegel v evropski, kaj šele svetovni vrh. Velik del krivde za te neuspehe nosi predvsem slovenska at-letska zveza, ki s svojimi nespretnimi po-tezami povzroča, da so tekmovalci bolj ali manj prepuščeni Ie sami sebi. Hokej na ledu je prav gotovo šport, ki (vsaj v svoji končnici) že nekaj let zelo vzburja sloven-sko športno javnost. Večni derbiji med Olimpijo in Jesenicami so ta šport naredili za enega najpopularnejših v Sloveniji. Po-pularnost se je lani povečala še z uspehi slovenskih klubov v evropskih tekmo-vanjih in slovenske reprezentance na neka-terih turnirjih. Tako ne čudi, da so veliko-krat hokejske dvorane nabite do konca in da imajo zaradi tega mnogi hokej na ledu za najbd^t gledan šport v Sloveniji.

Prav gledalci ob športnih terenih v Slove-niji so poglavje zase. Medtem ko nekateri

manjši kraji (Beltinci, Polzela, Jesenice...) beležijo izredno visok obisk na tekmah, pa se v velikih mestih (predvsem v Ljubljani) pojavlja na tekmah relativno malo Ijudi. Razlog za to je nabrž tudi v tem, da so po osamosvojitvi Slovenije tekmovanja na najvišjih državnih nivojih izgubila na kva-liteti in zanimivosti ter da Slovenci vsaj (tudi) na tem področju še nismo v celoti preboleli izgube prejšnje domovine. Še ve-dno se namreč velikokrat dogaja, da veliko gledalcev poleg tega, da simpatizirajo s slo-venski klubi in reprezentanco, skorajda enako navija za ekipe in posameznike iz bivše domovine. Hrvaška nogometna, košarkarska in rokometna reprezentanca ter Hajduk, Croatia, Cibona, Badel 1862 Zagreb in Goran Ivaniševič so le nekateri najbolj znani primeri. Vse to je seveda zelo povezano tu z mediji, katerim smo podlož-ni Slovenci. Zaradi tega, ker nismo sposob-ni producirati svojega lastnega športnega dnevnika, smo zato tu (tako kot že prej) odvisni od tujih medijev, posledica tega pa je seveda ta, da zaradi znanega velikega vpliva medijev na razmišljanje posamez-nika njihovi junaki hote ali nehote posta-nejo hkrati tudi naši junaki. Problemi s športnim dnevnikom pa še zdaleč niso edi-ni problem z mediji. Medtem ko slovenski nacionalni radio dokaj dobro spremlja športne dogodke, pa to za televizijo, torej za največji in najmočnejši slovenski športni medij, to prav gotovo ne drži. Vse prepogo-sto se namreč pri izbiri športnih prireditev pojavljajo osebni in marketinški interesi, katerim največja nacionalna televizija vsaj v večji meri naj ne bi bila podvržena. Ver-jetno v še slabšem položaju, vsaj kar se športa tiče, pa je slovenski tisk. Med dnev-niki imajo z izjemo največjega (Delo) vsi vse prevečkrat probleme s kontinuiteto, ažurnostjo in specializacijo novinarjev. S podobnimi problemi se pojavljajo tudi nekateri športni tedniki in mesečniki (izjema je E-Šport s starimi prekaljenemi "mački"), posledica vsega pa je izguba kvalitete, kar seveda znižuje naklade. Da bi rešili ta problem, se vodilni v nekaterih revijah pogosto zatekajo h kon-ceptom s takšnimi športnimi te-mami, s kakršnimi se ukvarja sicc ~nji "rumeni" tisk. Zaradi tegt se v mnogih špotnih pano-gah udločajo za izdajo svoje spe-cializirane revije, vandar pa tudi tukaj zaradi majhnega tržišča mnogokrat naletijo na mnoge, včasih tudi nerešljive probleme. Očitno je torej, da je slovenski šport, gledano v celoti, še vedno v nekem začetnem obdobju in da bo potrebno na neko pravo identiteto slovenskega športa še nekaj časa počakati.

JANUAR 1995

ŠPORT ■ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP

MARKO TRATAR

SPEČA LISICA KOKOŠI NE UJAME

Slovenski šah danes in nikoli več?

Po dolgih letih smo dobili (ne pa tudi vzgojili?) no-vega velemojstra. Bo to zadovoljilo ambicije slo-venskega šaha?

Hlovenski šah je po skoraj četrstoletni suši z Draženom Sermekom dobil svojega šestega velemojstra. Naslov mu je podarila Mednarodna šahovska zveza (FIDE) na svojem kongresu med olimpiado v Moskvi, ki se je pravkar končala. Za-dnjega velemojstra (če odštejemo Stojana Puca, ki mu je FIDE podelila častni naslov velemojstra za dolgoletne vrhunske do-sežke) smo dobili z Albinom Planincem leta 1971. Bo torej novi velemojster potešil sre-dnjeročne ambicije slovenskega vrhunske-ga šaha?

Poglejmo v zgodovino: prvo mesto in zlati Hamilton - Russelov pokal na prvi povojni olimpiadi v Dubrovniku leta 1950 je bil mo-goče največji dosežek jugoslovanskega šaha nasploh. Kar polovico od šestih tvor-cev tega podviga je prispevala Slovenija: Pirc, Vidmar mlajši in Puc. Poleg tega je bil legendarni dr. Milan Vidmar, vrhovni sod-nik olimpiade. To pa ni edini vrhunski do-sežek slovenskega šaha po drugi svetovni vojni: Bruno Parma je leta 1961 v Haagu postal mladinski svetovni prvak, dve leti pozneje pa tudi velemojster. Slovenija je bila torej dolga leta pomemben dejavnik v slovenskem šahu.

Po že omenjenem Planincu pa se je razvoj slovenskega vrhunskega šaha dodobra zaustavil.

V ženskem šahu so razmere še manj razveseljive. Milki Ankerst, doslej edini slovenski mednarodni mojstrici, se je po 26. letih (!) pri-družila Anita Ličina, a še to le pogoj-no (manjka ji še pet točk do predpi-sanega ratinškega pogoja).

Spodbudno je, da se je v sloven-skem moškem šahu v zadnjih nekaj letih utrgal pravi plaz novih medna-rodnih mojstrov in tistih, ki so tik pred tem, da ta naslov osvojijo. Ta pojav pa je treba ocenjevati z dveh plati: res je, da je FIDE z izenačenjem izhodišča za moške in ženske ratin-ge (2000) bistveno otežila dose-ganje balov za mednarodni naslov na turnirjih po švicarskem sistemu (odprti turnirji). Po drugi strani pa se je močno povečalo število turni-rjev po Bergerjevem sistemu (ligaški sistem), brez kakršnih ni mogoče osvojiti mednarodnega naslova.

Prav tako je treba upoštevati svojevrstni pojav inflacije tako pri mednarodnih naslovih kot na sveto-

vni ratinški lestvici: za zmago na mladin-skem svetovnem prvenstvu leta 1961 je bil Bruno Parma nagrajen z naslovom medna-rodnega mojstra, danes pa je nagrada za enak uspeh že velemojstrski naslov.

Spodnja meja za izpolnitev pogojev za naslov velemojstra 2500 točk je še pred de-setletjem zadoščalo za mesto v prvi stoteri-ci najboljših šahistov na svetu, danes pa isto število točk prinese uvrstitev okrog 300. mesta. Ta inflacija ima korenine v nekaterih netočnostih ratinškega sistema in se kaže tudi na nižjih ravneh turnirskega šaha. Zato ]e logično, da se tudi pri nas po-večuje število mednarodnih mojstrov.

Vsiljuje se vprašanje, zakaj sodobnega pojava na velemojstrski ravni, seveda v ustrezno manjši meri pri nas ni opaziti (novi velemojster s slovenskim potnim li-stom tega dejstva ne more zabrisati). Odgo-vore je treba verjetno iskati ne toliko v igral-cih, ampak v strategiji Šahovske zveze Slo-venije. Sredstva, s katerimi ta razpolaga, sicer nikakor ne omogočajo čudežev, kajti stara bolezen šaha je nezanimivost (ali že kar dolgočasnost) širšemu krogu občinstva in s tem nezanimivost za sponzorje. Vendar pa bi se Šahovska zveza Slovenije lahko vprašala, v kakšni meri je smiselno večino sredstev poleg uradnih tekmovanj državne reprezentance namenjati organizaciji Vid-marjevih memorialov in odprtih turnirjev. Bienalni memoriali dr. Milana Vidmarja so sicer zelo pomembni tudi v vsetovnem me-rilu (zadnji Vidmarjev memorial 1993 je bil po moči 16. turnir na svetu v tem letu), toda za slovenske igralce so očitno prezahtevni in jim pomenijo prej frustracijo kot pa dra-

gocene izkušnje. Zato menim, da bi bilo pa-metneje organizirati več velemojstrskih tur-nirjev na nekoliko nižji ravni in dati prilož-nost večjemu krogu igralcev. Flnančno pod-piranje odprtih turnirjev v Sloveniji pa le ponazarja sposobnosti organizatorjev teh turnirjev - v tujini je namreč namen odprtih turriirjBv zaslužek organizatorja, ne pa ohranjanjje tradicije.

ŠZS bi Oako pomislila tudi na nekatere druge oblike pomoči razvoju šaha. Štipendije za nekaj najbolj perspektivnih in nekaj vrhunskih šahistov (skupaj okoli pet štipendij) so sicer "predvidene" že nekaj let, a predvidevam, da b©do tam tudi ostale. Prav tako ni ŠZS le trepljanje po rami ob dobri igri in njihova užaljenost ob morebit-ni slabi igri. Tako so vrhunski slovenski igralci, ki se odločajo za poklicno šahovsko pot, prisiljeni izbirati turnirje glede na mož-nost zaslužka, ne pa glede na formo, poču-tje itd. Zato jim zmanjkuje časa za študij šaha, brez katerega ni dolgoročocpa napre-dka. Po mojem mnenju bi bilo koostno vsaj do neke mere profesionalzirati tudi funkcijo selektorja državne reprezentance (ki )o zdaj opravlja velemojster Bruno Par-ma). Na ta način bi se morda povečalo se-lektorjevo zanimanje za igro kandidatov za reprezentanco, povečalo upoštevanje krite-rijev za sestavo reprezentance (ti so namreč strokovno pripravljeni in uradno potrjeni) in izboljšal selektorjev odnos do igralcev.

Ozrimo se še na pravkar končano olimpi-ado v Moskvi. Slovenski reprezentanci ni-sta blesteli: moški so po bledi igri predvsem v drugi polovici olimpiade z visoko zmago v zadnjem krogu spravili rezultat še v meje sprejemljivega, vendar tega dosežka ni mogoče primerjati s podvigom pred dvema letoma v Manili ob premier-nem uradnem nastopu slovenske re-prezentance. Dekleta so lahko bolj za-dovoljna, vendar bi ob večji zbranosti lahko dosegla precej več.

Iz povedanega lahko sklepam, da slovenski vrhunski šah v primerjavi s svetovnim bolj stopica na mestu kot pa napreduje. Časi improvizacije so namreč minili, čeprav očitno še živijo v glavah nekaterih odgovornih mož. Danes je brez izdelanega sistema in resnega dela od osnov do vrhunske ravni omogočanja (vsaj najbolj per-spektivnim) dela s kvalitetnimi trene-rji iluzorno pričakovati večji napre-dek. To velja za večino športov, mo-goče še bolj za šah. V tem pogledu so ena redkih svetlih točk slovenskega šaha srednje šahovske šole, ki jih je v Sloveniji približno deset. Nekatere od njih (Gorenjska, Notranjska) so v nekaj letih delovanja ustvarile gene-racijo, ki daje upanje, da bo slovenski vrhunski šah dočakal boljše čase. Vendar - brez korenite spremembe odnosa bo treba sanje prilagdditi real-nosti.

1995 JANUAR

DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ■ FOTOSTRAN

BUJTA REPA

IN

PREDNOVOLETNI ŽUR ŠTUDENTSKE

VLADE

ALl

DVOJE OSEB

VSAKA NA SVOJEM

KRAJU,

Kl STA BILI NEDVOMNI ZVEZDI VEČERA.

MARKO HERCOG

JANUAR 1995

DOGODEK • KULTURA

LE DA JIH VZAME V SVOJE

»ROKE« PRAVI MOJSTER.

MARKO HERCOG

CLAUDIO CINELLI:

TKeIvH

TEATER DESETIH PRSTOV IN DVOJIH PINGPONG ŽOGIC.

KAKO PREPROSTO IN KAKO ČUDOVITO JE LAHKO VSE

1995 JANUAR

KULTURA • POEZIJA

L e o n a r d

C o h e n

KAJ DEIAM TUKAJ

ZA EJ.P.

Nekoč sem verjel da en sam verz

v kitajski pesmi bi za vedno spremenil način kako cvetovi padajo

in da je Mesec sam se povzpel nad žalost tistih ki se čvrsto jočejo

da potoval bi preko vinskih čaš Mislil sem da se obleganja začno zaradi vranov

da bi lahko obžirali okostja

dinastij raztresenih in razsejanih

da bi služili jeziku nežnih tožb

mislil sem da so vladarji umirali tako

kot menihi sladko pijani

ki čas so merili z dežjem in s svečami

in jih je učilo romanje žuželke

preko strani vse to

da bi lahko poslal izgnanec dovršeno pismo

v domače mesto k staremu prijatelju.

Izbral sem si deželo osamelo

odtrgal sem se od ljubezni

zasmehoval sem bratstvo vojne

zgladil sem jezik ob okameneli luni

pognal sertt drtšo v eešnjevec dišečo barko Gospodarjev Spomina da izkoprnim da pijem da izšepetam

zalogo njihove moči

kot da bila bi za meglicami tam ob obali

dekleta njihova še vedno jim pokorna

Tako kot ure ki navite so že tisoč let

sem čakal dokler mi jezik ni postal težak

Kot ogenj se okoli mojih pesmi ovijajo rjavi cvetni listi

z njirai sem ciljal zvezde

pa so se upognili kakor mavrica

preden so svet prežagali na dvoje

Kdo le lahko odkrije steze v kanjonu

ki jih govedo izrezljalo je v času

ko se je klatilo od travnika do travnika

Plast za plastjo listja jeseni

na tleh bo izginila Nekaj nas dokončno pozablja

KAJ DELAM TUKAJ

Ne vem če je svet lagal

jaz sem lagal

Ne vem če se je svet zarotil zoper Ijubezen

jaz sem se zarotil zoper ljubezen

Da vsi trpijo, mi ni v tolažbo

jaz sem mučil

Celo brez gobastega oblaka

bi še vedno sovražil

Poslušajte

naredil bi iste stvari

četudi bi ne bilo smrti

Ne bodo me kot pijanca tiščali

pod hladnim tušem dejstev

odklanjam vsakdanji alibi

Tako kot prazna telefonska govorilnica mimo katere greš ponoči

in si jo zapomniš kot ogledala v preddverju kina v katerih se pogledaš

šele na poti ven

kot nimfomanka ki veže tisoče

v čudno bratstvo

čakam da vsak od vas prizna

STOPAJ OB POTOKIH

Pridi k potoku, ljubljena,

kjer ribe strme,

pridi k potoku,

saj bom šel mimo že.

Pridi k reki, kjer stiskajo jegulje se,

k reki, Ijubljena, ne bom mudil več dolgo se.

Pridi k oceanu, kjer kitom velikim je dom,

k oceanu, ljubljena, veš, razočaral te ne bom.

KRIZ Nl PADEL NAME

Križ ni padel name ko sem odšel po hot-dog

in ko nočni Grški

suženj v Srebrni Deželi Igre

ni mislil da sem njegov brat

Ljubi me ker se nič ne zgodi

Mislim da se zaradi dežja

ne bom počutil kot pero

ko bo deževalo to noč potem

ko se bodo ulični avtomobili ustavili

ker je moja velikost določena

Ljubi me ker se nič ne zgodi

Si sploh zamišljaš

koliko filmov sem moral videti

preden sem zagotovo vedel

da sem te Ijubil

ko so se luči prižgale

Ljubi me ker se nič ne zgodi

To je naslovnica 14 Julija

v mestu Montreal Odločilna intervencija Pearsona na konferenci Commonwealtha

To je bilo včeraj Ljubi me ker se nič ne zgodi Zvezde in zvezde in zvezde

pusti jih same zase

Si že kdaj opazila kako zaupno

je mokro drevo

je zavesa britvic

Ljubi me ker se nič ne zgodi

Zakaj bi moral biti sam

če govorim le to kar je resnično

Priznam da nameravam najti

prehod ponarediti potni list

ali govoriti nov jezik

Ljubi me ker se nič ne zgodi

Priznam da sem želel da bi mi

zrasla krila in da bi izgubil razum

Priznam da sem

pozabil sploh čemu

Zakaj krila in izgubljen razum

Ljubi me ker se nič ne zgodi

JANUAR 1995

POEZIJA • KULTURA

DARILO

Govoriš mi da je tišina bližje miru kakor pesem

a če za darilo

bi ti prinesel tišino

(ker poznam tišino)

bi mi rekla

To ni tišina

to je še ena pesem

in bi mi jo podala nazaj.

PESEM

Govorili so mi o človeku ki besede izgovarja tako lepo da se mu ženske predajo že

ko jih pokliče po imenu

Če sem onemel ob tvojem telesu

ko cveti tišina na najinih ustih kot tumor

molčim ker slišim človeka vzpenjati se po stopnicah

in odkašljati se pred najinimi vrati

TAM IZ NEBESNE DEZELE

Jor Marc Chagall

Tam iz nebesne dežele

se spušča toplo sonce Sobote

v škatlo z dišavami zemlje.

Vsak Jud bo Kraljičin ljubimec.

V belem svilnatem plašču

naš rabin pleše po cesti,

naše trate nosi prav kakor zeleno molitveno ruto, . vihti hiše kakor srebrne zastave.

Plesoč mu sledijo učenci, ..-,.-.. plešejo, a ne visoko kot on,

in tiho pojejo njegovo molitev,

'.                       a ne tako sladko.

In kdo čaka nanj

na prestolu ob uličnem koncu,

kdo drug kot Kraljica Sobote.

Njegove roke se spustijo

v škatlo z dišavami zemlje,

tam najde duhteče sonce,

kot poročni prstan

in ji ga natakne na prst.

Zdaj se spet vračata po ulici,

in plešeta višje od srebrnih zastav.

Njegovi učenci so tudi nekje si našli žene

in vsi zdaj pojejo rabinovo pesem

in skačejo visoko v dišeči zrak.

Kdo ga še kliče Rabin? Vpreženi konji in psi ga kličejo Rabin,

in on odgovori:

Vsak Jud bo Kraljičin ljubimec. In ko se na zelenih tratah zbirajo Ijudje,

ga spet kličejo Rabin,

in si polnijo usta z kruhom pashe

in z njegovo srečno pesmijo.

ROŽE, Kl SEM JIH PUSTIL NA TLEH

Tiste rože, ki sem jih pustil na tleh,

tiste, ki jih nisem nabral zate, vse te ti bom danes prinesel nazaj,

da bi za večno rasle,

ne v pesmih ali v marmorju,

temveč na kraju, kjer so padle in strohnele.

In ladje, v velikih dokih,

ogromne in minljive kot junaki,

ladje, ki ne bi zmogel jim poveljevati,

danes ti jih prinašam nazaj,

da bi za večno plule,

ne v steklenici ali v baladi,

temveč prek krajev, kjer so nasedle in se razbile.

In otrok, ki mu stojim na ramah,

ki sem mu hrepenenje sčistil

z javno kraljevsko disciplino,

danes ga prinašam nazaj,             '

da bi medlel za večno, ' ^ ' ne v spovedi ali v življenjepisu,

temveč le tam, kjer je cvetel,

kjer je postal pretkan in neprijeten. . :

Ni zloba tista, ki me odvrača stran,

ki odteguje me, v odpoved, v Izdajstvo.-

dolgčas je, zaradi dolgčasa te zdaj zapuščam.

Zlato, meso, ljubezen, slonovina, Bog, kri, luna-

saj sem že mojster v naštevanju.

Moje telo, ki so nekoč ga še slavili,

moje telo postalo je muzej, in tega dela se spominjajo zaradi ust nekoga,

tega zaradi roke,

tega ker je bil moker, tega ker je bil vroč. Kdo le ima kar koli, česar ni naredil sam?

Prav nič nimam s tvojo lepoto,

prav kakor ne s konjsko grivo in s slapovi.

To je zadnje naštevanje.

Diham brez sape

Ljubim te, ljubim te -

in ti pustim, da se premikaš večno.

Leonarda Cohena bi upravičeno lahko imenovali za ambasadorja kanadske poezije, čeprav ga Ijudje poznajo predvsem kot kantavtorja in ne pomislijo, da nekatere od glasbenih "komadov", ki jih poslušajo, prištevamo k biserom kanadske poezije: npr. veleznano "Suzanne", ki je ponatisnjena skorajda v vseh kanad-skih antologijah. Cohen (rojen 1.1934) je samo do leta 1972, ko je bil v svojem zenitu, izdal pet pesniških zbirk in dva romana (pred kratkim je izdal še eno pesniško zbirko), za svoje izbrane pesmi pa je prejel elitno kanadsko nagrado "Governor-GeneraTs Award". Pričujoče pesmi so prevedene iz Cohenove antolo-gije Selected Poems in antologije Poets of Contemporary Canada 1960-1970.                                                                                                   PREVEDELMARCELLOPOTOCC0

1995 JANUAR

KULTURA ♦ INTERVJU

INTERVJU:

ALES DEBEUAK

TRIBUNA: Začniva pri mediju, ki posreduje javnosti pričujoči intervju, torej pri študentskem časopisu Tribu-na, katerega glavni urednik si bil od januarja do septem-bra 1983. Iz historične distance je razvidno, da si prav ti s svojo uredniško ekipo napravil določen rez s predhod-no "bledo" uredniško politiko in uspel priboriti Tribuni jasno prepoznavno mesto v spektru slovenskih medijev. Kakšna je bil magična formula uspeha?

DEBELJAK: Ni šlo za nikakršno posebej iskano formulo. Prepro-sto, nismo se trudili ugajati nikomur posebej. V tem je bila skriv-nost uspeha. Zavzeli smo stališče otroka iz "Cesarjevih novih oblačil", ki edini lahko s svojo naivnostjo imenuje resnico in pove, da je cesar nag. To naše imenovanje resnice se je kristaliziralo v znanem "odprtem pismu predsedstvu", ki smo ga napisali ured-niki, zaradi katerega so Tribuno politični cenzorji tudi zaplenili. Takoj za tem, ko smo objavili sodne dokumente v zvezi s prvo zaplembo, so nas zaplenili še drugič. Ta dvojna zaplemba je na začetku osemdesetih let vnesla—poleg dejavnosti Društva pisa-teljev, Nove revije in novih družbenih gibanj—kar precej valovanja v tedaj šele oblikujočo se civilno družbo oziroma kritično javnost. Naša velika prednost je bila v tem, da nismo ničesar dolgovali no-beni politični grupaciji, še najmanj seveda komunistični partiji. Ravno s tem, ko smo popolnoma odprto, suvereno, a tudi z dobršno mero študentske drznosti pometli z vsemi predsodki, to-rej tudi ovirami, ki so urednikom pred nami (in bogme tudi za nami) nalagali, da se previdno gibljejo v meandrih me-dijsko-političnega življenja zato, ker je pač vsak med njimi raču-nal na tako ali drugačno politično kariero. Od "mojega" uredništva nihče niračunalnapolitično kariero (razen enega člana redakcije, ki pa je takoj po grožnjah z zaplembo in možnih političnih posle-dicah odstopil, češ da mora "nujno" in "takoj" začeti študirati), saj smo večinoma prišli iz humanističnih ved oziroma iz književno-sti, zavezani torej samo neponovljivemu glasu posameznika, ki samo takrat, ko govori svojo Iastno resnico, lahko tudi govori o re-snici širšega občestva, ki mu pripada. Zdi se mi, da ta spontanost, neposrednost, naivnost v dobrem pomenu besede uteleša tisto absolutno distanco do ciničnegaspakovanja, ki je bilajakrat izre-dno moderno, zlasti m Mladini oziroma na Radiu Študent, se pravi na dveh paralelnih "alternativnih" medijih. Mi smo šli direktno, četudi naivno do jedra stvari same. To je moralo biti ogrožaioče za oblast, namreč to, da je nekdo popolnoma mirno zavrnil možnost, da obleče plašč političnega prilagajanja in se ne obrača po vetru, ampak da tako kakor Martin Luther pravi: "Tukajstojim in ne morem dru~ gače", na ta način pa v bistvu najbolj avtentično izrazi svoj protest, ki ni bil samo političnega, ampak predvsem eksistendalnega značaja. To je to, če-mur praviš "magična formula". Ni naključje, da sem lahko obdržal svoje mesto glavnega urednika samo do izteka tistega leta, potem pa sem mo-ral pod pritiskom političnih struktur odstopiti, saj so zagrozili, da bojo Tri~ buno finančno uničili. Ker sem izhajal iz predpostavke, da Tribuna ni moj "privatni" časopis, si seveda nisem

mogel narcistično privoščiti, da bi—fiat iustitia, pereat mundus!— v imenu ohranitve svojega položaja pripeljal Tribuno na rob razpa-da.

TRIBUNA: Mnogi so se takrat očitno zavzemali za nekakšno "sindikalistično podobo" Tribune kot štu-dentskega časopisa. Takšni apeli pa so pod plaščem za-vajajoče retorike skrivali nevarnost svojevrstne miselne izolacije študentske populacije. Ali če navedem tvoje misli iz tedanjega časa: "Kolikor skuša Tribuna "ustrez-no" obravnavati (ustrezno seveda po načelih sindikali-stičnega obskurantizma) zgolj in samo študentsko pro-blematiko, toliko že ni več ustrezna. Ni ustrezna ravno, kolikor s tem retardira v iluzijo študentskega geta kot mesta segregirane populacije, kjer je obsojena na živo-tarjenje in ravnodušje do vsega, kar ni študentsko". Takšno uredniško stališče je verjetno izvalo tudi bolj ali manj jasno konkretizirane družbeno-politične reakcije in ukrepe.

DEBELJAK: Ko poslušam ta citat izpred več kot desetih let, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil spričo stila, v katerem je to sicer še danes veljavno stališče izraženo. Izdaja namreč "teoreti-cistično deviacijo", ki predstavlja otroško bolezen intelektualcev. Dejstvo, da se še danes mnogi intelektualci rie znajo posloviti od te "deviacije" misleč, da z uporabo številnih tujk nekako dajejo svojim tekstom večjo spoznavno moč, je seveda napačno, govori pa le o provincializmu tistih, ki misli/o, da moč teorije ni v izvir-nih idejah, ampak v ezoteričnem stilu, ki do sebe ne pusti nobe-nemu drugemu, razen ozkemu krožku posvečenih. Na temelju življenjskih in intelektualnih izkušenj sem se—upam—kasneje izognil tovrstni slepi ulici. Kar se pa tiče študentske problematike kot izključne teme študentskega časopisa ne morem reči druge-ga, kakor da ponovim znano dejstvo, da je študent tako močno izpostavljen družbenim, političnim in zgodovinskim silnicam za-radi svojega mesta v izobraževalnem procesu, zaradi svoje po de-finiciji kritične in protestnejunkcije znotraj univerze, da se pač ne more izklfučno ukvarjati z lastnimiproblemi. Študentska pro-blematika je hkrati že tudi problematika širše skupnosti, v kateri se univerzitetni študij odvija. Študentski časopis ni študentski samo zato, ker ga pišejo študentje, ampak tudi zato, ker zmore bolj radikalno preizkušati mejejavne govorice. Študentje so po definiciji neobremenjeni s partijsko disciplino, z navezavo na te

ali one centre moči oziroma lobije, kakor se danes temu reče. Zato lahko bistveno bolj korenito in kri-tično pripovedujejo o stvarnosti, v kateri živijo, kakor pa si to nemara drznejo bolj etablirani mediji. Glo-boko sem prepričan, da so študentski mediji še vedno izvrstna "kovačnica kadrov", iz katerih nato izhaja tudi pomemben del t.i. etabli-ranega novinarstva. Študent ne more drugače, kakor da raziskuje lasten položaj v univerzi. Čim pa to počne, pa nujno trči na politične in kultume dileme, s tem pa reflektira

JANUAR 1995

INTERVJU • KULTURA |(jj

in vrednoti tudi širši sodalni kontekst. Če bo šla ta nota kri-tike in radikalnosti v zgubo, potem bojo študentje izgubili bistven del svoje "specifične razlike", ki jih ločuje od ostalih medijev in skupin.

TRIBUNA: Kot urednik si se vseskozi tako na načelni kakor tudi na praktični ravni zavzemal za kritični premislek o vseh odprtih vprašanjih tedanjega časa, ob tem pa si skušal zadržati visok nivo pismenosti obja-vljenih člankov, izogibajoč se pavšalizmu in populizmu. Kako gledaš sedaj na tedanjo funkcijo Tribunine kritike slovenske družbe v osemdesetih? In kakšna bi naj bila pozicija Tribune kot študentskega glasila—torej prosto-ra transparentnosti mladega intelektualnega potencia-la—danes, sredi devetdestih, ko smo že prebredli po-membne družbene spremembe?

DEBELJAK: Mislim, da manevriranje med Scilo visoke teorije in Karibdo populizma ne zavezuje samo Tribune, ampak tudi druge intelektualne publikacije. Smoter Tribune kot ene od emi-nentnih intelektualnih publikacij, kot eksperimentalnega labora-torija za vajo v radikalnih stališčih, je po mojem v tem, da se sama prepozna kot eden od pomembnihjavnihforumov. Tako lahko razkrinka plasti mnogovrstnih predsodkov in karakternih mask, ki jih uporabljamo v vsakdanjem komuniciranju in seže v spodnjo plast naših utopij, strahov, frustracij in upanj. Na ta način lahko—rečeno z Vaclavom Havlom—"živi v resnici": da torej piše o svojem izkustvu, o tem, kako vsaka generacija in študent kot najbolj artikuliran predstavnik posamezne mlade generacije mora razumeti svoj položaj v kolektivni mentaliteti. Tako kot bi načeloma morala vsaka generacija na novo prevesti Aristotelovo "Poetiko" zato, da bi ponovno aktualizirala svoj odnos do tradicije, tako mora vsaka generacija ponovno preve-rjati način, kako je umeščena v širši socialni in kulturni prostor. Tribuno berem zaradi tega, da vidim, kaj mlada generacija misli, zato ker na tiste radikalne, drastične, provokativne, škandalozne drže, mnenja in stališča, ki jih izraža Tribuna, ne morem nalete-ti drugje. Tu vidim način, kako študentska populacija vidi sama sebe. To so tisti prvi koraki, ki v bistvu zaznamujejo vsakega posameznika, verjetno v skrajni posledici pa tudi generacijo, to-rej kot kakšen Bildungsroman, ki ga pišemo vsak s svojim la-stnim življenjem. To so tista učna leta, ki jih mora vsak od nas tako kot Wilhetm Meister preživeti zato, da bi prišel na koncu do resnice o sebi samem, o širši družbi in seveda tudi o svojih la-stnih ambicijah. Način, kako piše Tribuna, je zato nujno hkrati že tudi znamenje tega, kakšen je konflikt med generacijami, kakšna so trenja med estetskimi oziroma kulturnimi "programi".

TRIBUNA: Torej v bistvu na tej globalni ravni kot identi-fikacijski točki nekega študenstkega medija še vedno ostaja neka kontinuiteta med Tribuno iz osemdesetih let in Tribuno iz devetdesetih, čeprav so se v tem času zgo-dile določene družbene spremembe?

DEBELJAK: Zavest o kontinuiteti po mojem mora obstajati. Vsako novo uredništvo bi se moralo zavedati, da se Tribuna in intelektualna tradicija, ki jo uteleša, ne začenja z njimi, da se svet ne začenja ab ovo, ampak da participira v neki širši pustolovščini kritičnega duha, ki je imela svoje predhodnike in bo imela tudi tvoje zanamce, z drugimi besedami, da se zaveda, da kako je sestavni del velike verige refleksije in imaginacije, da torej ne gradi samo na individualnem talentu, ampak tudi na obvezah, ki izhajajo iz dosežkov ustvarjalne tradicije. Zdi se mi nujno, da Tribuna tako kot vsako drugo intelektualno podjetje pogleda nazaj, v lastnopreteklost, zato da bi lahko tako znala jasneje izri-sati podobo sedanjosti, s katero pa je noseča tudi prihodnost.

Navdušenje, češ, "zdaj imamo pa končno svoj časopis, delali ga bomo, kakor mi hočemo", vedno izhaja tudi iz nekega im-plicitnega nezadovol/stva s tem, kako je bil določen medij pred tabo urejevan pred tabo. V tem aktivnem dialogu s tradicijo v bistvu šele lahko prideš do sa-mega sebe in do svoje identite-te. Če pa to počneš kot urednik

..... *--»•"'•'"- oziroma pisec Tribune, je na

tebi še večja odgovornost, namreč odgovornost v smislu tega, da artikuliraš vendarle tudi stališča tistih, ki lastnih pozicij bodisi ne morejo bodisi ne znajo artikulirati, da torej le govoriš tudi za neko širše občestvo, pa naj bo to študentsko, socialno ali nacionalno.

TRIBUNA: Kot pesnik in teoretik pripadaš generaciji, ki je kot prva na Slovenskem celovito afirmirala postmoder-no misel in postmodernistično književnost. Kako si sam in skupaj z generacijskimi kolegi, večinoma zbranimi okrog revije Literatura, doživljal izzive postmoderne in postmodernizma? Kako se ti razkriva stanje v tovrstni slovenski teoriji in umetnostni praksi danes?

DEBELJAK: Ja, revijo Literatura, za katero sem v drugi po-lovici osemdesetih let uspešno pridobil samostojen prostor in lastno identiteto, potem ko smo se v javni polemiki ločili od lakanovsko usmerjenih in politično ambicioznih Problemov, ki so nas, pisatelje in literarne kritike, hoteli nasilno posrkati vase, s tem pa ukiniti, smo seveda ugotovili, da nas na ravni estetskih in idejnih programov pravzaprav ne veže veliko stva-ri, saj so so v Literaturi sodelovali liberalci in katoliki, anarhi-sti in konservativci, mnoge izredno raznorodne miselne in politične tradicije. Ujele so se lahko le v najmanjšem skupnem imenovalcu, ki ga je takrat utelešala "postmoderna misel". Mi smo bili prvi, ki smo na Slovenskem začeli v rubriki "Postmo-derni dokumenti" sistematično objavljati prevode pomembnih tekstov (Deleuze, Eco, Lasch, Vattimo itd.), ki so danes študijsko gradivo na različnih univerzitetnih oddelkih. Počasi pa smo tudi sami začeli pisati o lastnih pogledih na postmo-derno dobo, ob tem pa smo prihajali do stališč, ki so bila po-membna tudi za samo identiteto posameznika, na koncu pa tudi verjetno neke skupine, če že ne generacije. Kulturniške generacije pred nami so imele skupnega nasprotnika -komu-nistično partijo. V bistvu se je tudi kohezivnost posameznih generacij od sentimentalnih humanistov do perspektivašev, od novorevijašev do ludistov in "književnosti pričevanja", da se ta kohezivnost izoblikovala v skladu z neko skupno poetiko, ki—četudi je bila ohlapno formulirana—je vendarle predposta-vljala splošne okvire, znotraj katerih se je dogajalo delo ustvarjalne imaginacije. V naši generaciji kaj takega ni bilo. Zato smo morali tak okvir takorekoč "izumiti". To je bil pač po-stmodernizem. A nismo ga videli samo kot osvobajajočo teo-rijo o "zatonu velikih zgodb", se pravitistih ideologij, katerih cilji posvečujejo sredstva, ampak smo videli postmodernizem tudi kot kritiko tistih estetskih programov, ki so - čeprav na negativen način—zavezani režimu in njegovemu zavračanju. Osvoboditev od kolektivne estetike in politike se je tako lepo ujela z možnostjo posameznih poetik, ki smo jo pač videli v postmoderni uveljavitvi mnogovrstnih glasov, ki jih ne veže nič drugega kot le erotična zaveza literaturi. S tega vidika je bil postmodernizem zelo pomemben "obred prehoda", skozi katerega je bilo potrebno iti, da smo končno lahko sproščeno zadihali zunaj steklenih zvonov (prisilnega) kolektivizma. Da-nes, deset let kasneje, pa je moje stališče do postmodernizma že bistveno drugačno. Pač zato, ker se mi zdi, da je njegovo nihalo zanihalo v drugo skrajnost. Poskušal se je namreč izo-gniti eni Resnici, končal pa je v grgranju vrednostne vseenosti in retoriki neobveznega brbljanja, v kateri so vsi teksti nače-loma enaki, v katerem ni nikakršne razlike med lepim in gr-

u

1995 JANUAR

KULTURA • INTERVJU

dim, dobrim in zlim, med etiko in estetiko, v kateri je pravza-prav vse enakovredno, zato pa tudi vse enako nezanimivo. Načelna pozicija, da sleherni tekst nosi enako pristno sporočilo in da ga je torej na enako smiselen način treba tolmačiti, pri-poveduje pravzaprav o nekem radikalnem etičnem in estetskem relativizmu. Tako kot se kot posameznik razlikujem od bližnjika, tako si tudi želim, da npr. moja poezija ali moja intelektualna pisava ne bi bila izenačena z vsemi ostalimi. Kot pesniku se mi zdi normalno, da gradim svoj lasten simbolni kozmos. Zato upam, da bo ta svet imel tudi tovrstno kritiško branje, ki bo specifičnost, enkratnost, neponovljivost tega kozmosa tudi znala prepoznati kot takega. Ce pa so vsisveto-vi načeloma enaki, potem ni večnobene razlike, saj se nič ne razlikuje več med sabo. Zdi se mi, da si je postmodernizem, prignan do absurda, skopal jamo estetskega in etičnega rela-tivizma, iz katere se danes vsaj nekateri poskušamo, četudi okorno, kobacati zato, ker smo ugotovili, da postmodernizem pravzaprav opravičuje neko uživanje v spektakelskih učinkih, simulakrih za vsako ceno, bla, bla, bla. Ce ne obstaja en stan-dard, ob katerim lahko zmeriš korupcijo vseh standardov, potem ni več mogoče reči, kaj je dobro in kaj je slabo. Tako kakor obstaja razlika med črnim kruhom in masleno štručko, tako obstaja tudi razlika med Czeslawom Miloszem in filmi Walta Disneya. Vsi estetski kozmosi preprosto ne morejo biti isti! Če je vse isto, potem je tudi vse eno, kjer pa je vse eno, potem je tudi bralcem vseeno. Grobo rečeno, "dol nam visi takrat, kadar je vse glih". Teksti so sicer res enakopravni, a zato še niso tudi kar enakovredni: nimajo namreč vsi iste teže.

TRIBUNA: Zdi se, da gre za neke vrste nasilno egalitarizacijo vsega in vseh, ki pa tokrat v primerjavi z doslej že znani-mi poskusi egalitarizacij, ki so prihajali od zunaj, prihaja iz Ijudi samih.

DEBELJAK: Tako je. Ta vseenost je v bistvu samo temna stran nekoč toliko zasmehovane trditve, ki pa se nam zdaj vrača v obliki kulturnega programa, namreč trditve o tem, da imamo vsi enake želodce. Nimamo jih. Zakaj bi potem imeli vsi enake ima-ginacije? V umetnosti namrečne more biti nikakršne demokra-cije! V umetnosti obstajajo dobri in slabi avtorji ne glede na to, iz katere estetske, literarne in simbolne tradicije izhajajo. Tako kot Heinz Konsalik, ki izhaja iz tradicije rotoromanov, žanrske-ga heroizma itn. nikakor ni enak, ne vem, Robertu Musilu, ki izhaja iz meščanske tradicije srednje Evrope, razpada monarhije itn. Oba nosita vsak svoj poseben literarni svet. Ta avtentičnost posameznih svetov je nekaj, kar gre v maloro, če je vse enako, če je vse na istem nivoju. Lahko je reči: "Tebi se zdi Musil frajer, meni pa se zdi frajer Konsalik. Obe mnenji sta enakovredni". Prav. Am-pak če postaviš ta dva estetska sveto-va na isti vrednostni nivo, zato ker se bojiš reči, da je eden boljši kot drugi, da ima en literarni svet večjo težo kot drugi, češ, saj nihče nima mandata na končno resnico, potem se ne samo izogneš odgovornosti za svojo estetsko sodbo, ampak v bistvu tudi izražaš lastno jalovost. Vsako javno stališče ali drža, pa naj bo estetska, politična ali pa etična, predpostavlja, da stojiš za lastnimi besedami, da podpreš svoje besede s svojim lastnim telesom, da si eksistendalno odgovo-ren za to, kar pripovedu/eš in torej vzameš nase tudi posledice. Danes pa si tukaj "pilatovsko" vsi umivajo roke z žvrgolcnjem o enakovrcdnosti vseh

tekstov, ki vodi v brezbrižnost! V zadnji posledici ti je tako—če naj drastično zaostrim—potem tudi vseeno, kdoje krvnik in kdo ježrtev v vojni na Balkanu. Če so namreč vse izjave, dejanja ali teksti enaki, potem ni mogoče o ničemer več imeti nikakršne sodbe!

TRIBUNA: Znani so primeri postmodernistov (na primer sr-bski pisatelj Milorad Pavič), ki so podlegli popolni etični inerciji.

DEBELJAK: Seveda, saj je postmodernizem na idealen način ponuja super komplicirano teorijo, s pomočjo katere opravičiš svojo pasivnost, svoje brezbrižno stanje ob strani, medtem ko "vihre vojne" pustošijo po Balkanu. Balkan pa se nas konec kon-cev še kako tiče! Ni naključje, da nihče od slavljenih postmoder-nističnih avtorjev od Paula Virillia do Jeana Baudrillarda in po-dobnih modnih filozofov ni zmogel izreči ene samejasne in gla-sne obsodbe srbskegajašizma. Zakaj? Ker jih postmodernistič-na (in poststrukturalistična) teorija uči, da so so vsi enaki. Vsi režimi so enaki, ni razlike med žrtvenim jagnjem Muslimanov in brutalnim krvništvom Srbov itd. Postmodernisti so torej žrtve lastne teorije, ki jim veže roke. Omogoča sicer pastoralno idilo v slonokoščenem stolpu teorije, kije ločena odrealnega sveta, zla-sti in predvsem pa od neposredne eksistencialne skušnje, ne omogoča pa kritične analize stvarnosti. Pisatelj in intelektualec— naj se sliši še tako tradicionalno—če ne stoji v "areni življenja", po mojem nima danes kaj početi. Poglejmo na primer pesmi Uroša Zupana, ki je do besede prišlo pred kratkim, v dobi "zre-lega postmodernizma": njegova poezija—strinjali se bomo—na prvi pogled nima posebnega stika z vsakdanjo resničnostjo. Ek-statični eros romantične blaznosti, mistika ljubezni, navdušenje nad globočinami jezika, itd. Vendar med vrsticami te pesmi—ne samo direktno v elegiji o Sarajevu—vseskozi reflektirajo to, kje in kako stoji avtor danes, tukaj in zdaj. Lirični način, kako rea-gira na utripanje življenja, je seveda individualen, vendar pa zato še ne gre za govorico slepote in vseenosti! To je odgovor široko razprtih, prizadetih in zamaknjenih oči, ki strmijo v grozo in poskušajo iz svojih lastnih sil iztisniti lepoto, ki nas morda Ie zmore odrešiti, kakor pravi Czeslaw Milosz.

TRIBUNA: Nekaterim pa je bilo in je očitno zelo težko priz-nati, da so zašli v slepo ulico?

DEBELJAK: Zame je bil postmoder-nizem tista lestev, kijo odvržeš, ko se povzpneš na višje nadstropje. Kot Kierkeggard, ki je študiral filozofijo zato, da bi se ji lahko kasneje odpo-vedal, ko je vstopil v svojo naslednjo fazo. Seveda sem v osemdesetih letih napisal mnoge obsežne tekste o po-stmodernizmu, konec koncev sem s svojo knjigo Postmoderna sfinga (Wieser: Celovec 1989) verjetno v marsičem izdelal temelje za študij po-stmodernizma pri nas. A to še ne po-meni, da se temu otroku odrekam. Ne, skupaj in v polemiki z njim ra-stem, se oblikujem in spreminjam. Mislim, da je najhujši "greh" to, če se ne spreminjaš. Poskus, da bi iz lastne bodisi zablode bodisi določene faze naredili vrlino, ki naj bo absolutno dominantna v celotnem življenju, je po mojem najslabši. Osebno ne bi hotel imeti nobenega opravka z žen-sko, ki se v petih letih ne spremeni, ki }o dogodki v njenem življenju in ži-vljenju širše skupnosti ne gnetejo in preoblikujejo. Po analogiji je naj-slabše imeti opravka s tistim estet-

JANUAR 1995

INTERVJU • KULTURA

skim programom, ki ne odgovarja več

izzivom časa (vojna na Balkanu, sa-

mostojna država, razpad komuniz-

ma), hkrati pa tc sili, da iz trmastcga

vztrajanja pri razkrojenih idealih

izdeluješ drobiž svoje "pokončnosti".

To je navadna topla greda! Resje, da

smrdi, je pa vsaj toplo! Kdor se ne

spreminja, ta duhovno umre. Spre-

minjaš se pa lahko le tako, če neneh-

no opazuješ, kako se v koresponden-

ci s spreminjajočim se svetom spre-

minjaš tudi ti. Saj to so same stare

stvari: tempora mutantur pač. Prav

zato ne morem razumeti, zakaj je po-

stmodernizem še vcdno tako priv-

lačen tudi zunaj akademij in univerz.

Tam naj ga kar prcžvekujejo, ampak

za dejavne pisce in mislece pa najbrž

ne more biti zanimiv, saj priskrbi

dcžnik, pod katcrim se pretvarjaš, da

zato, kcr se kaplje razletavajo ob na-

petem platnu, da zato dež tudi ne ob-

staja. Jasno, da obstaja, samo ti ga ne

čutiš. Ta konflikt je kot konflikt med

nominalizmom versus realizmom.

Tudi Heglov vzklik: "Če dejstva ne

odgovarjajo teoriji, toliko slabše za

dejstva!", je tu zlahka mogoče upora-

biti. Ne moreš reči: Pojem v dežju, kar

je bržkone cdina izzivalna govorica, namreč čutiti, opazovati, se

izpostavljati in odpirati pulzirajoči magmi življenja! Postmoder-

nizem pa tega ne omogča, saj pomeni vegetiranje pod varnim

dežnikom.

TRIBUNA: V bistvu gre za nujnost dialoga s svojo lastno ek-sistencialno skušnjo?

DEBELJAK: Nenehno, nenehno. Umetnik veliko lažje vstopa v ta dialog, saj ni - kot teoretik - zadolžen splošnim kategorijam, abstraktnim formulam, konceptualnim šifram, itn. Umetnik pa izhaja samo iz tega, kar je edino pristno in zanj značilno: lastne san/e, lastni strahovi in lastna groza.

TRIBUNA: Kakšna se ti sedaj kaže usoda tvoje generacije, t.i. "generacije brez karizmatičnih mentorjev"? In če upoštevamo dejstvo, da gre ob njej za doslej verjetno za-dnjo jasno konstituirano in profilirano literarno generacijo na Slovenskem: ali in na kakšnih izhodiščih vidis možnost geneze novega trdnega generacijskega jedra? Tvoja gene-racija je imela kljub "zatonu velikih zgodb" vendarle še svojo "veliko zgodbo" o prav tem "zatonu", torej o postmo-derni in postmodernizmu; kaj ostaja po tvojem mnenju sedanji generaciji najmlajših umetnikov? Kakšne perspek-tive še ima umetnost in v okviru nje literatura?

DEBELJAK: Zdi se mi, da je generacija predvsem socialno dejanje. Generacija s tem, ko oblikuje svojo lastno kolektivno identiteto, v bistvu nič zares ne pove o individualnih estetskih svetovih, ampak pripoveduje samo o socialni potrebi, o revijah, založbah, časopisih, kritiških rubrikah, institucijah, itn. Ne pri-poveduje pa o tem, kajje specifično za vsakega umetnika. Zato ni čudno, da vse generacije bolj ali manj razpadejo tisti trenu-tek, ko se njeni pripadniki socialno etablirajo. Moram reči, da sem bil v osemdesetih letih izredno dejaven v poskusih, da bi bila "generacija brez karizmatičnih mentorjev", vsaj socialno strnjena zato, ker se mi je zdelo, da je bilo to takrat potrebno. Mi smo drug drugega klicali v puščavi zgodnjih osemdesetih let. Ko sem takrat sam začenjal s pisanjem, je bilo zelo malo ljudi, ki so podobno razmišljali. Takrat je kazalo, da je pa "res" ab-solutno konec z umetnostjo, zdaj bo končno zavladala teorija.

Lacanovci so bili največji frajerji, kdor se ukvarja z literaturo iri umet-nostjo, pa je bil brezupni tradidona-list, ki nima pojma o tem, kaj je duh časa itn. Danes, poglej, ogromna ko-ličina tedanjih "teoretikov" danes vodi svetovalnice za stike z javnostjo in druga donosna podjetja! Teorija jim je lanski sneg. Umetniki smo se socialno iskali zato, ker moraš^ nujno iskati nekoga, kirazmišlja in čutipo-dobno kot ti, ki ima podoben način gledanja na svet, zato, da se pre-pričaš, kako tvoj pogled ni absurden, ampak ima svoje vibracije in odmeve. Tako kakor Pavel lahko zase ve samo v odnosu do Petra, tako ti tudi ne-nehno iščeš svoje sogovornike, da bi se z njimi Iahko pogovarjal o tem, kar je ključno zate. Na ta način se daje smisel socialni eksistenci, manj pa estetski, zaradi katere okvir genera-cije postane slej ko prej preozek. Je zelo pomemben za druženje, za skupno alkoholiziranje, za žure, za urejanje revije in vodcnjc založbe itn. Pri soočenju z zelenilom računal-niškega ekrana oziroma z belim li->\c,, , - stom papirja pa ti ne more priskrbeti nobene garancije za to, da bo to, kar

pišeš, res dobro oziroma zanimivo. Kar je bilo značilno za mojo gcncracijo, ni bil postmodernizem sam na sebi, ampak je b\\po-stmodernizem kot reakcija na nezadovol/stvo spričo pretirane obremenjenosti s politiko, v kakršno je zašla umetnost (knjiže-vnost) generacij pred nami. Nismo imeli nekega vnaprej določe-nega programa, ampak nam jc po sistemu izločanja na koncu ostal samo postmodernizem. Pač zato, ker je lahko vase vključil raznolike posamezne glasove in hkrati dal neko teoretsko ute-meljitev. Vsaka generacija se mora kritično opredeliti do gene-racije pred sabo, tako ali drugače. Ali bo to ubijanje očetov ali ne, to ni važno, ampak opredeliti se po mojem mora, ne samo na ravni svojih osebnih obsesij, ampak tudi v historičnem smi-slu. Prepričan sem, da vi, vaša generacija, ne morete kar tako, nekritično sprejeti vseh tistih predpostavk, na katerih je zrasla moja generacija.

TRIBUNA: Vendarle se zdi bistvena za vsako dobro literatu-ro (in tudi teorijo) na koncu koncev predvsem individual-na drža.

DEBELJAK: Individualna estetska drža potrebuje teorijo oziro-ma kritiko kot most med samim sabo in med širšo publiko. Kri-tika ima tukaj izredno pomembno mediatorsko funkcijo, ki zapletene šifre eksistencialnih bolečin in lepote, ki je kristalizi-rana v umetnosti, kritika to razlaga širšipubliko oziromajo za umetnostnavdušuje. Predstavlja zelo važnega vodiča po labirintu individualnih imaginacij. Tekst, ki premika oziroma spreminja percepcijo sveta, pa je na navsezadnje le tekst umetnosti same. Brez ustrezne "posredniške" kritike bo to morda dalj časa traja-lo, na koncu pa izvirna estetika le pride na dan. V to trdno verja-mem. Seveda vedno obstajajo tudi krakajoči vrani, ki pripove-dujejo, da "prav danes" doživljamo smrt umetnosti, da je konec z umetnostjo, itn. Ti grobarji pa ne delajo drugega kakor da sami sebi kopljejo grob, saj se je umetnost vse od Heglove obsodbo umetnosti povsem vitalno razcvetala. V vzratnem ogledalu časa se je celo izkazalo, da so mnogi od tistih glasov, ki so opozarjali na smrt umetnosti v začetku osemdesetih let, danes kot intelek-tualne sile že davno pod rušo, medtem ko gre umetnost posa-meznih avtorjev, kateri so se postavljali po robu, mirno dalje.

POGOVARJAL SE JE MITJA ČANDER •

1995 JANUAR

jj \j KULTURA • GLEDALIŠČE

Kam se pride iz Londona skozi gledališče? V nebo. Je pa tre-ba plačati vstopnino.

Najprej kvantiteta: V Londonu je kakih 120 poklicnih gledaliških ustanov in približno trikrat toliko poklicnih gledaliških skupin. Vsako leto jih nekaj deset izgine v pozabo, ampak tudi nekaj deset novih se ustanovi. To pomeni: kadar koli se znajdeš v Londonu, si lahko ogledaš sto do stopetdeset predstav.

Potem kvaliteta: Od teh sto do stopetdeset predstav jih je pri-bližno dvajset zelo, zelo, zelo dobrih. Kakih deset pa je takih, da gledalci na koncu kar obsedijo. Pa ne zato, ker bi se živčno spraševali, a je to zdaj konec, a bo še kaj, kaj pa je to sploh bilo. Tudi zato ne, ker bi bila predstava tako slaba, da se jim niti gnile solate ne bi dalo metati. Nasprotno: občinstvo obsedi, ker ga je paraliziralo tisto, čemur pravimo resnična umetnost. Obsedijo tudi nejeverni Tomaži, ki so prišli na predstavo samo zato, da bi vtaknili prst v rane, za katere so prepričani, da so smrtne. Celo tisti, ki se jim gledališče zdi preživeto, povoženo in snobi-stično, so povzdignjeni. Polni. Prevzeti. Prizadeti. Pretreseni. In poveličani. No, tako pač je.                                       ^

Zakaj?

Zato: London je tradicionalno gledališko mesto in skoraj vsak človek, ki pride tja, gre tudi na vsaj eno gledališko predstavo, s tem pa finančno podpre to gledališče.

Zato: Različne založbe, ki objavljajo samo dramska dela, vse-skozi ponujajo na tisoče del, ki so sprejemljiva za uprizoritev. In to ni pretiravanje. Ustvarjalci, naklonjeni gledaliču, ki je v prvi vrsti naslonjeno na tekst, resnično lahko izbirajo v tako bogati ponudbi. In vsako leto je izdanih (tole bo pa res samo približna ocena) kakih petsto, morda celo tisoč novih besedil. K tako veliki številki precej pripomore dejstvo, da so se še pred nedavnim Angleži trudili postati vladarji sveta. Danes bi An-gleži sicer skesano priznali, da je bilo to res zelo grdo od njih, hkrati pa bi se zadovoljno hihitali ob misli, da zaradi tega vsaj tretjina Zemljanov govori in piše v angleščini. Med drugim tudi gledališke tekste.

In še zato: Resda so Angleži sila ponosni na svojo tradicijo. In gledališče je del te tradicije. Ampak to ne pomeni, da so vsi po vrsti tradiconalisti. Vsaj tretjina londonskih gledaliških sku-pin svoja dela ne gradi samo na tekstnih temeljih. Tu je na ples (THEATRE DE COMPLICITE je trenutno vodilna gledališka sku-

pina na tem področju, o čemer priča presunljivo bogata kolekcija nagrad, ki jih je dobila za svoje produkcije). Tu je glasba (ena vodilnih skupin so ROOFERS). Tu je mimika (če se komu zdi nepredstavljivo, da bi bila predstava, ki je na tak način brez besed, lahko gledališka umetnost, je to samo zato, ker tega pri nas ne poznamo). Tu so happeningi vseh sort, skratka: pred-nost in lepota londonskega gledališča je tudi v njegovi mnogo-vrstnosti in različnosti.

Pa tudi zato: Londonska gledališča so jasno ločena na West End, Off-West End in Fringe. Gledališča West Enda se načelo-ma ukvarjajo predvsem s tekstnimi produkcijami, ki so komer-cialno usmerjene, čeprav resda zloščene do zadnjega stavka in giba in reflektorja. Tako v West End spadajo svetovno najbolj razvpita komercialna gledališča, kot na primer NEW LONDON (kjer že nekaj let skoraj neprestano igrajo Webrov musical CATS, ki ga je vredno videti že zaradi literarne podlage - Elio-tovih pesmi) FORTUNE THEATRE (kjer je dolga leta na spore-du komorna grozljivka, W0MAN IN BLACK), ST. MARTINS (tu že tiinštirideset let igrajo MIŠNICO, zdaj že nekam betežen tekst, ki ga je spisala sama prababica detektivskega romana, Agatha Christie) in še številna druga. Vendar večina gledaliških hiš West Enda na srečo bolj pogosto menja svoj repertoar, čeprav ob enem tudi poskušajo poskrbeti, da je blagajna polna. GLO-BE, APOLLO, C0MEDY, GARRICK, CRITERIUM... so gledališča, ki poskušajo sproducirati predstave, ki bi ustrezale tako bolj zahtevnim gledalcem kot tudi širšim množicam. In ponavadi jim uspe. So pa v West Endu tudi take gledališke ustanove, ki so pripravljene za izjemno predstavo hoditi tik nad globokim pre-padom finančnega harikirija. WHITEHALL THEATRE, v kate-rem se v zadnjih letih vrstijo same nebeško dobre predstave (TRAVELS WITH MY AUNT pred letom dni, na primer), z vstop-nino ne pokrije niti polovice stroškov. To je, kot se bo še izka-zalo, za kako londonsko gledališče zelo slabo.

Druga polovica londonskega gledališča, Off-West End in Frin-ge, pa skrbita za stalno povečevanje West Endovskega kroga. Vsaka gledališka ustanova, ki ni West End, si namreč srčno želi: ko bom velika, bom postala ena izmed gledaliških hiš West Enda. In to lahko doseže samo z neprestanim dokazovanjem in odkrivanjem novega; poskrbeti mora za lastno identiteto, ki bo hkrati nekaj posebnega in nekaj skupnega, za identiteto, ki bo zadovoljila vse in bo zato prava umetnost.

JANUAR 1995

GLEDALISČE • KUU

Uspeh londonskega gledališča pa je tudi v temle: Rečeno je bilo, da obstaja med West Endovskimi gledališči in ostalimi ja-sna ločnica. Eno so uveljavljena, velika gledališča, druga so mala, ki se trudijo. Ampak prav zaradi tako jasne ločnice, \o eni in drugi zelo radi prestopajo. Tako West Endovska hiša DUKE OF YORK'S trenutno gosti fringevski gay teater BUSH s pred-stavo BEAUTIFUL THING. Produkcija je dobra in obojim je tako sodelovanje v korist. BUSH bo prodal več vstopnic, ko ga je veliki brat povabil v goste, pa tudi dosti priznanja je dobil s tem, DUKE OF YORK'S pa tudi ni zastonj oddal dvorane. In takih sodelovanj je še pa še.

Sploh bi pa moral zgodbo o uspehu začeti tukajle: Pravzaprav sem jo. Kar naprej omenjam denar. S tem je namreč takole: od države ga noben teater, nobena skupina, nihče ne dobi. Zato se morajo gospodje in gospe (umetniki gor ali dol) malo potruditi, da pridejo do njega. S prodajo vstopnic. S pridobivanjem mece-nov. In včasih (zares, zares včasih) jim tudi kaka državna ali evropska fundacija kaj da. In ker tako večino denarja gledališča dobijo s prodajo kart, mora biti predstava res dobra. Dobra - ne za široke ljudske množice, kajti predstavo za ljudske množice zna napraviti vsak in to se v Angliji ne prodaja prav dobro.

Resda je nekoliko drugače v NATIONAL THEATRE, ki ga edine-ga sponzorira država (čeprav tudi tu tarnajo, da z denarjem, ki ga daje država, niti enega večjega projekta ne morejo izpeljati). Ven-dar ta ustanova v svojih številnih dvoranah in gledališčih skrbi v prvi vrsti za gjedališko klasiko, ki sama po sebi ne privablja toliko obiskovalcev, kot sodobni teksti in uprizoritve, pa čeprav so pred-stave na zavidljivo visoki ravni. Je pač tako, da je star tekst, pa če je Shakespeare ali ne, težko spraviti v sklad z današnjim zeitgeistom.

Kakor koli že; NATIONAL THEATRE je tudi edina ustanova v Londonu in v Angliji (vsaj kolikor je meni znano), ki ima svoj ansambel. Povsod drugje se podpisujejo pogodbe za vsako pre-dstavo posebej. Tako ti niti v najbolj zakotnem mestu Anglije (ki pa ima seveda profesionalno gledališče) ne postane dolgčas ob enih in istih obrazih. Kajti obrazov je v angleškem gledališču malo morje. Že samo zvezd je toliko, da se iz njih zlato dela, kar je pravzaprav čudno. Biti igralec namreč ni lahko. Ob vseh običajnih zoprnijah je v Angliji še ena dodatna: igralski sin-dikat. Če hočeš biti igralec (tak, ki nastopa), moraš biti član tega sindikata. Član tega sindikata pa si lahko samo, če nastopaš. Hmm.

Niti najmanj pa ni potrebno, da bi bili igralci izšolani, še naj-manj na kakem AGRFT. Resda so šole tipa Royal Academy of Dramatic Arts zelo spoštovane in če ima kaj takega bodoči igra-lec za sabo, mu bo to lahko pri karieri v veliko pomoč. Ni pa nujno. Predvsem je važno to, če zna na odru kaj pokazati ali ne. In če zna, potem se reč nedvomno izplača. Ne zato, ker tega igralca potem vsi slavijo in ga imajo radi - no ja, tudi to je nekaj - ampak zato, ker so honorarji za dobre igralce dobri. Zelo do-bri.

In končno se zdi pri londonskem gledališču pomembno še tole: če prelistaš kateri koli gledališki list, ti takoj pade v oči, da je mojstrom svetlobe namenjen največkrat tolikšen del kot igral-cem, režiserju, avtorju... (torej vsaj pol strani). In očitno posta-ne, da ti mojstri svetlobe niso nekakšni tehniki, ki znajo prenašati reflektorje in v primernih trenutkih pritiskati na avto-matska stikala. Subtilnost (ali pa rezkost) čudežev, ki jih poč-nejo ti ljudje je najlažje opisati s temle primerom: V predstavi THE STREETS OF CROCODILES že omenjenega THEATRE DE COMPLICITE smo gledalci resnično verjeli, da se je ravnokar po navpični steni sprehodil človek. Pa ni bilo treba drugega, kot da je na pravem mestu štal pravi reflektor, ki je zakril, kar je bilo treba zakriti, in potrebno pokazal. Ali pa tale primer: v predsta-vi THE GIFT OF A GORGON (to je zadnji Shafferjev tekst), ki je bila v SHAFTESBURYJU, je luč lepo zamenjala kamero. Ce se je bilo treba preseliti iz Anglije v mitološko Grčijo - no problem. Pa iz zatohle sobice v odprto pokrajino. In še in še. Stvar se zgodi pred tvojimi lastnimi očmi in lepo je.

In kaj se lahko mi, nauka in gledališč željni Slovenci, nauči-mo od angleške gledališke zgodbe? Mogoče to, da angleškemu idealu ne bomo nikoli mogli priti blizu, ker nas je premalo. Mogoče se lahko naučimo tudi to, da nam ni treba biti enako pragmatičen v gledaliških zadevah kot so Angleži, ker si tega ne moremo privoščiti.

Morda pa to, da bi bilo profesionalnih gledališč na Sloven-skem lahko več, da bi morali priti do malo boljših strokovnjakov za gledališko tehniko, da bi bilo lepo, če bi bil pretok igralcev med gledališči večji, da ne bi bilo slabo, če bi uprizarjali več novejših tekstov, lahko prevodov, če svojih tekstov nimamo dovolj, da bi morala gledališča tudi sama malo tolči boj za ob-stanek, da bi morala biti še bolj raznolika in bolj odprta.

JAKOBJAŠAKENDA

1995 JANUAR

KULTURA

PLES

NIERVJU;

BRANKO POTOCAN

Je plesalec. Pred letom ali dvema seje vrnil iz Belgpe, kamor gaje povabil priznani koreogrqfWim Vandekeybus in kjerje tri letaple-sal v skupini ULTIMA VEZ. Za plesno gledališče Wima Vandekey-busaje značilno raziskovanje medčloveških odnosov, pri čemer se ne omejuje samo na relacije med moškim in žensko. V primerjavi s podobnimi plesnimi smernicami, kiso seprav tako uveljavile v 80. letih ga bolj zanima zgodba organskih relacij. Pripovedtije jo na izčiščen način, ki vsebufe mnogo Jlzičnih zelo zahtevnih, da ne rečem nevarnih gibalnih elementov. Pri nasje n/egov vpliv deloma prisoten v stvaritvah Betontanca. Nekaj podobnih telesnih virtuo-znosti je seveda prepoznati tudi v prvem avtorskem projektu Branka Potočana z naslovom KDO/E NARISAL STANKU SKAKAL-NICO. Predstavaje bila premierno prikazana vHrastniku, spomla-dipa sijo bomo lahko ogledali tudi v Ljubljani.

ZAČETKI...

Tribuna: Tvoja plesna izobrazba ni klasična, kot je to v navadi pri mnogih sodobnih plesalcih...

Branko P.: že v osnovni šoli se je začelo s folkloro, kjer je bolj kot za gibalne užitke šlo za druženje. Nikoli je nisem jemal kot nekaj, kar me reprezentira, sprejemal sem jo ljubiteljsko kot krožek. Tribuna.- V Hrastniku si tudi ustanovil svojo skupino...

Branko P.: Gumifleks se je imenovala, to je bil čas breakdanca. Kasneje smo naredili tudi nekaj tapravih predstav.

PLESNI TEATER UUBLJANA

Tribuna: Potem si prišel v Ljubljano...

Branko P.: študirat na fakulteto za šport in plesat k Maroltu. Tribuna: Kako pa si začel plesati pri PTL?

Branko P.: Iz gole radovednosti sem šel na poletni plesni seminar. Gle-de na to, da ja tam že od nekdaj vladalo pomanjakanje plesalcev so me jasno potegnili v svoj teater. Potem sem pri njih ostal tri leta, kar je pome-nilo konec s folkloro. Tribuna: Je bil PTL torej tista tvoja prva velika priložnost?

Branko P.: Zdi se mi, da me niso znali izkoristiti. Glede na prevlado žensk v PTL smo bili moški obravnavani kot trupla. Kljub temu.da mi je bilo na začetku vse tuje, sem bil trmast in sem vztrajal. Naučil sem se ve-liko novih plesnih tehnik, razširil obzorja .Nisem pa imel nobene prilož-nosti, da bi pokazal kdo sem, kaj znam. Pretirano zadovoljen, srečen ni-sem bil v tem dolgotrajnem iskanju. Potreboval sem dobrega koreografa, ki bi mi znal prisluhniti. Tribuna-. Pa vendar si sodeloval pri nekaterih predstavah, ki so ti pu-

stile sledi..

Branko P.: Panoptikum je bila prav gotovo ena izmed teh, Alpsko sanjarjenje tudi, Pesmi za umrlimi otroki, v Zagrebu smo z Brankom Bre-zovcem delali Traviato, na začetku sem sodeloval še pri legendarni Šeherezadi... V tem času sva se zelo ujela z Iztokom Kovačem, bila sva podobnih usmeritev in energij.

Kar seveda nepreseneča. Obaprihajata iz revirskegapredel<rSlovenije, kar v njunih predstavah ni zanemarljivo dejstvo. Ukvarjanje s korenina-tnije v slovenskem plesnem prostoru redek pojav. Toda če sledimo poetič-niprimerjavi, v kateri se nam njun izvor kaže kot stisnjena dolina, na dnu katere teče rečica, se negre čuditi željipo letenju. Dovoljje že nočni izlet na rahlo klavstrofobični konec Slovenije, da razumemojascinacijo nad letenjem, Sokol z razširjenimi krili, Slon s polomljenimi krili in Stanko z narisano skakalnico.

VANDEKEYBUS...

Tribuna: Kako si ga spoznal?

Branko P.: V času, ko je Vandekeybus gostoval s predstavo Prinašalci slabih novic v Ljubljani, je Iztok Kovač delal predstavo Movens (Glej 1990), kjer sem plesal tudi jaz in ga je povabil na vajo. Tribuna: Na tej točki tvojega življenja se zgodi skorajda sanjski preo-

brat kot v filmu. Najprej folklora, potem PTL, delo v rudniku in

končno Vandekeybus.

Branko P.: S tem se mi je odprla življenjska priložnost, ki sem jo seve-da zagrabil. Ko sem jo obvladoval in prerastel, sem si zaželel delat tudi še kaj drugega. Tribuna: Torej si tudi zaradi tega po treh letih zapustil Belgijo?

Branko P.: To na videz pestro življenje, polno potepanj in gostovanj bi me, če bi še vztrajal, počasi začelo siromašiti in izčrpavati, predvsem na

račun notranje gonilne sile in zadovoljstva, ki človeka potrjuje. Nenehno menjavanje avionov in hotelov, nobenega časa za premislek, prijatelje, osebno življenje... Poleg tega mi Belgija kot dežela ne ustreza. Navajen naše lepe Slovenije se mi je ravna in deževna Belgija zdela dolgočasna.

Šepreden sem dobila odgovor, katera klima in kraj mu najbolj ustre-zata, sem žepoznala odgovor. Našla sem ga v Jančarjevi drami Klemen-tov padec, kisemjo brala na vlaku, ko smo se peljali v Hrastnik napre-dstavo. Najbolj poetični deli govorijo o letenju in Krasu. Toliko o ne-naključnih naključjih, ki Branku niso tuja.

PRVI AVTORSKI PROJEKT...

Tribuna: Kako to, da se nisi lotil solo projekta?

Branko P.: Zakaj me vsi to sprašujejo? Da narediš dober solo,, moraš biti poleg zverziranega plesalca tudi zelo močna osebnost. Potrebna je precejšnja koncentracija, na odru bi moral zdržati sam vsaj pol ure, kai pa je že kar dolg čas da ne postane dolgčas. Enostavno se nikoli nisem videl v tem, kadar dobim idejo, vedno vidim skupino. Tribuna-. Kako si izbral plesalce za svojo predstavo? Si naredil avdi-

cijo?

Branko P.: Kljub temu da so avdicije velikokrat neizogibne, jih pravilo-ma ne maram. Glede na to, da naše plesalce poznam, avdicija ni bila po-trebna. Gre za primernost. Točno sem vedel, koga rabim. Pomembno je, da se z ljudmi, s katerimi delam tudi sicer ujamem. Pomembna je ener-

gija-

Tribuna: Kakšen je bil način dela?

Branko P.: Določene gibe oziroma elemente sem jim pokazal in so se jih morali naučiti. Določil sem tudi glavni okvir zgodbe, celotna podoba pa je bila delo vseh. Tribuna: Čeprav je v tvoji predstavi zelo pomembna tudi zgodba, nisi

sodeloval z dramaturgom.

Branko P.: Ni se mi zdelo potrebno. Pa tudi če bi se mi zdelo potrebno, nobenega ne poznam. Da o finančnih omejitvah niti ne govorim. Tribuna: Kakšna je kritična distanca po premieri? Se bo predstava še

kaj spreminjala?

Branko P.: Ja.

Vpredstavi za triplesalce in plesalko seprepletata dve zgodbi. Gre za prikaz odraščanja in umeščanja v moško - ženski svet. Začne se z otroškim spogledovanjem, tekmovanjem mladcev, sledi neizogibna izgu-ba idealnega partnerja, ki se kaže kot privid. Ko odrastemo spoznamo, da smo sami. V zgodbo vjolklornem ritmu poseže letalec. Predstava se konča tako kot seje začela. Moški sedi sam ob radiu injejabolko. Je bil vse samo privid?

NAČRTI ZA PRIHODNOST...

Branko P.: Nerad delam načrte za naprej, raje sledim svoji intuiciji. Morda bom v roku enega ali dveh let z isto, morda rahlo razširjeno ekipo naredil nov projekt. Všeč mi je ideja o čistem gibalnem duetu. Ne vem... lahko da bom celo napisal kakšen tekst. če mi bodo ideje pošle, ne bom rinil z glavo skozi zid, raje se bom oprijel kakšnega drugega dela. Tribuna: Si eden od mentorjev na Gledališki in lutkovni šoli pri

ZKOS....

Branko P.: Prvič poučujem neko skupino daljši čas. Gre za različne lju-di, energije in vesel sem, ker vem, da jih lahko veliko naučim. Hkrati pa je to tudi vir zaslužka.

SLOVENSKA PLESNA SCENA...

Branko P.: Zdi se mi, da tako v predstavah kot tudi pri plesalcih manjka neobremenjenosti. Da Iahko delajo to, kar jih veseli, se morajo nenehno potrjevati in tako zapadejo v začaran krog. Preveč delajo. Tribuna: Redno spremljaš plesno in gledališko produkcijo?

Branko P.: Minili so časi, ko sem si ogledoval veliko predstav. Občasno si ogledam predstave prijateljev in tistih ustvarjalcev, ki me do sedaj še niso razočarali. V življenju počnem še marsikaj drugega. Rad si vzamcm čas zase in za prijatelje, hodim v gore, ukvarjam se s športom...

POGOVARJAL SE JE JEDRT JEŽ

JANUAR 1995

PLES • KULTURA

KAKO KAJ NAREDITI S PLESOM III.

VIDEOPLES

<*^^^akole si lahko proti koncu leta že kar štiri leta zapovrstjo ogledam Video Film Dance Festival v orga-

M nizaciji PTL. Pa ni namen, da bi tu govorili o samem festivalu, njegovi obliki in (oblikovni) vsebini,

m ampak o srži vsakega takega festivala, t.j. o videoplesu, če naj uveljavim slovensko inačico izraza vide-m odance.

^^ Seveda pa bodo te sledeče vrstice le napaberkovane misli tega, ki se je četrtega ljubljanskega video film dance festivala udeležil.

V opazovanju videoplesov sem na zastavljeno vprašanje, kaj me vedno znova moti pri gledanju le-teh, za-sledil odgovor: nič od tega, kar sem do sedaj videl, ni bilo niti malo podobno videoplesu; ali je bil to video kot videospot ali pa dokumentarec o plesu (koreografiji). Po znanstveni metodi sem to trditev preveril na drugih ogledih videoplesov. Pa niti ni bilo potrebno, kajti občutek, da me ta opazka pelje do svežega videnja o video-plesu, je bil dovolj, da sem se mu prepustil. Znanstvena preverba je pokazala pozitivne rezultate, namreč, da res še nisem videl videoplesa.

Poglej, sem si rekel, ko gre za dokumentacijo koreografije, se iz dokumentacije lahko največ izcimi dober dokumentarec, ki je v sorodu z dokumentarci o naravi, o (posameznih) ljudeh... Z druge strani pa, ko gre za prenos plesa (koreografije, ki naj je ali ni poprej izdelana) v medij videa, preide celotna stvar v video kot video, ki pa je tokrat v sorodu z videospoti (MTV). Še zdaleč pa ni vse tako črno-belo. Vsaj izeda ne tako, vendar če naj uveljavim izjavo, da dokumentarci ali videospoti, ki se poimenujejo videoples, vsekakor doprinašajo nekaj izrednega v polje samih dokumentarcev in videospotov, v polje videoplesa pa sizifovo eksperimentiranje na-enkrat zares postane vse skupaj črno-belo. Pa mi ne gre toliko za predalčkanje, kot za izraz občutka, da eno-stavno nekaj, čemur bi lahko rekli videoples, še nismo srečali, in temu se najlažje približam z natančnim poi-menovanjem dejstev. Eksperimentiranje, ki se dogaja v polju videoplesa, lahko kaj kmalu postane sizifovo in narcisoidno eksperimentiranje, saj mnogi ali ne mislijo o izrazu videoples ali pa mislijo, da se s svojim delom že gibljejo znotraj njega. Naj se za trenutek obrnem na izdelke same. Na VFDF smo videli samo izdelke tistih, ki prihajajo iz dežel Zahoda, razen izdelka Gržiničeve in Šmidove, ki sta za razliko od sterilne estetike Zahoda pokazali, da obstajajo tudi krasne bacilne tvorbe. Samoumevnost, iz nje narcisoidnost in iz nje sizifovstvo, se zlahka pojavijo v sterilnosti življenja, dočim v kaotičnosti bacilnega zlahka začutimo dah življenja. Seveda izja-va ni omejena samo na ogled tega festivala, ampak je zastavljena širše.

Naj še bolj poudarim videnje. Začne se že v samem izrazu, ki ni nujno neustrezen. Namreč videoples najprej namiguje na združitev dveh medijev. Toda ne da se ju kar zlepiti skupaj ali pa vmestiti enega v drugega in po-tem to poimenovati videoples. Videoples ni del scenografije, ko ga koreograf uporabi v koreografiji in ni po-ročanje o odplesani koreografiji ali pa prenos plesa na video... ne, ne in ne. Videoples stoji vzporedno z ostali-mi poimenovanji in mora najprej stati samostojno, da lahko stoji v odnosu do česa. Tako je vzporeden doku-mentarcu, videospotu, risanki, vsem zadevam, ki so vezane na videotrak; je vzporeden raznim oblikam plesa, kjer je vezan na obliko plesa. Toda zopet je to pogled, ki nas pelje stran od tega, kar videoples je. Vedno znova ga umeščamo v kontekst videa ali plesa. Videoples si naj ustvari svoj lasten kontekst, takrat ga bo zlahka uvrščati v druge kontekste.

Do sedaj je bila beseda le o videoplesu kot paberkovanje na vprašanje o tem, kaj je videoples, brez želje po točnem definiranju. Obrnimo se še k vprašanju, kako?

Kako naj odkrijem ali ustvarim kontekst? Kontekste ustvarjamo vsak trenutek. Kontekst plesa ni bil ustvarjen pred tolikimi in tolikimi leti in je ostal enak skozi vse te ere, ampak se je spreminjal, spreminjal in spreminjal. Kontekst videa se naj je ustvaril, ko je bilo našim očem jasno, da gre za drugačen kontekst kot pri filmu, do takrat pa je ostajal pod kontekstom filma (čeravno je že deloval znotraj svojega konteksta, ki pa ga še nismo znali zaznati). Torej ne gre za ustavrjanje konteksta, ampak za zaznavanje kontek-sta videoplesa. Dodanašnje eksperimentiranje, torej poskušanje približati srži video-plesa, se ni vedno končalo praznih rok, nasprotno, vedno znova skozi vsak nov izde-lek, ki se prodaja pod imenom videoples, doda nekaj novega k (ne)vedenju o srži. Ve-rjamem, da se nam bo tako vedno znova oddaljevala srž, kajti želimo jo ujeti, najti, ali kaj podobnega, vendar vedno znova uide. Srži se ne da zajeti. Ko je, je in takrat vemo, da je. (Seveda pa to ne pomeni, da so vsi ti poskusi videoplesa jalovi, ne, saj so lahko izredno dobri dokumentarci ali videospoti, jalovi so le v smeri videoplesa, pa zopet ne, saj vedno nekako pridajo k videoplesu, jalovi so v misli, da se lahko navzamejo imena videoples).

Tako ali tako pa nekdo, ki bo nekoč zaznal kontekst videoplesa, že sedi med našimi vrstami in gleda vse te izdelke, ki se imenujejo videoples in ga ob tem nekaj nezna-nega muči in hkrati žene, da bo nekoč sedel pred kamero, zmontiral posneto in nam predočil svoj izdelek, ki ga bomo z navdušenjem sprejeli, saj bomo spoznali, da smo do tistega trenutka resnično gledali samo dokumentarce in videospote.

Poleg tega, da se nisem dotaknil tu izredno pomembnega dejavnika: denarja in prav nič spregovoril o vzporednici videa in plesa kot medija, bi rad pripomnil, da s tem člankom preneham objavljati zapisane misli in meditacije na temo ples do nadaljne-ga. Do takrat pa nasvidenje.                                                                                                                    ** ■-■*

, .                                              .                GREGORKAMNIKAR LA MENTIRA ULTIMA VEZ

1995 JANUAR

KULTURA

GLASBA

Pred kratkim je pri ameriški založbi Rhino Records izšla zanimiva antologija pevca, glasbenika in sploh umetnika, Johna Calea. Dvojna CD plošča pokriva dve desetletji njegovega ustvarjanja. Izbor prinaša pesmi iz obdobja od leta 1970 do Caleovega ponovnega sodelovanja z Loujem Reedom na albumu Songs For Drella iz leta 1990. Kompilacija na reprezentatien način razkriva avtorski potencial glasbenika, ki ga večina ceni le zaradi njegove vbge v legendarnih The Velvet Underground. Kasneje je ostal v senci večnega "tekmeca" Louja Reeda, ki je uspel s stalnimi ekscesi zadržati zanimanje rock publike, medtem ko se je Cale odmaknjen ukvarjal le s tisfim, kar ga je resnično zanimalo.

JOHN (ALE

John Cale s^Je rodiJ, 9.rnarca iem 1942, y VValesu in že v letih je v šolskcm orkestru igral klavif in violino, Študiral je v Lon-donu, kjer se je spoznal z deli eksperknen-talnih skladateljev kot sta John Cage ali La Monte Young in s pomočjo profesorja Corneliusa Cardewa jc že otganiziral po-letne glasbene tabore avantgardnega tfpa. Naslednji pomemben vptiv jc bila multimedijalna skupina Fluxus, ki jc združevala giasbenike* pesnike In filmske delavce v celoto, ki je poskušaia ukiniti meje med življenjem in fikcijo, Cale sam priznava, da $o imeli Fltmis veJik vpliv na delo The Velvet Underground, kajti tudi prva velika avantgardna rock skupina si je kot eno od nalog zadala rušenje normal-ne prezentacije na odru oz. odnosa izvaja-lec - poslušalec. še pred srečanjem z Loujem Reedom se )e Cale kalil najprej v Bostonu in kasneje v New York«, kjcr je večkrat nastopil z Johnom Cagedrti. Kon-cem leta 1963 se je pridružil La Monte Youngu, pionirju minimaiističneglasbe, v skupini The Dream Syndicate (v osem-desetih je ime te skuplne prevzel tudi Ste-ve Wynn). Young st spominja Calea kot zagnanega mladega giasbenika, ki je na vaje večkrat prinesel knjige o indijskem glasbenem ižročilu tn tudi sam je rad preizkusil zmoinosti eksoti&iih inštrumentov. A odlačifno je bi!a srepanje z Loujem Reedom, M je teda) pisaf pop pesmi po naročilu Pickwick Records. Oba sta kmalu začutfla skupna zanimanja fn ob pornoči kftaristaSter-linga Morrisona ter bobnarke Maureen Tuckef so nastali The Velvet Underground. Iz aoonimnosti jlh je popeljal Andy VVarhoI, ko jih je vključil kot del predsrave imenovane Exploding Plastic Inevitable. Dodatno je k posebnosti te zasedbe poskrbela nemška igralka m pevka Nico, ki |e svoj nezemeljski gfas posodifa skupini na njihovi prvi plošči.

The Velvet Underground so zagotovo še vedno ena najvplivnejših skupin v rocku sploh. V letih obstoja so ustvarili vrsto sedaj že klasičnih komadov, ki jim ne more vzeti vrednosti ne časovna distanca ne medijsko napihnjenimi trendi vseh vrst. "You Can'tBeat Guitar, Bass andDrum", je mnogo kasneje zapi-sal Lou Reed na ovitku svoje plošče New York. Res, tistih nekaj akordov, ki jih je Reed v mladih letih tako vešče obvladoval in mo-notono bobnanje Moe Tucker je dalo osnovo vsem mojstrovinam Velvetov. A potrebno piko na "i", presežek, ki ločuje enkratne in neponovljive od povprečnih, te nianse je prispeval vsestranski John Cale. Akademsko izobražen, vendarle dovolj nervozen in eksplo-ziven, da se je lahko vključil v splošno vzdušje destrukcije in ne-lagodja. Poleg čisto glasbenih vezi je močan naboj sprožal povsem človeški odnos obeh avtorskih osebnosti v skupini - Reeda in Ca-

lea, V kontrapunktu teženj obeh so se lodile žametno - grobe po-cmc, zabeležcne na prvih dveh ploščah Thc Velver Underground. ~~                  " Prijatdjstvo zaradi fiotranjih trenj ni

trajafo dolgo, že po drugem albumu, ' White Light/White Hca, je Cale odšel. Eden od vzrokov je bilo razhajanje v po-gledih prihodnosti skupine, Cale jo je vi-del v grandioznih aranžmajih, ki bi . spremljali njihove mek>dije, Reed pa se je ogreval za pisanje prijetnih pop pesmi. Nadaljna pota skupine so sledila točno tem Reedovim zamislim.

Cale se je takoj oprijcl novih izzivov, postal je hišni producent gramofonske * založbe Elektra. Njegova prva poskusa sfa bila delo na prvencu detroitske sku-1 pine Stooges in na solo albumu pevke Nico, Marbk lndex. Glasbeno diametral-,no usmerjena izdelka krasi čistost izraza $* in krajno podajanje občutij. To dvoje bo postalo glavna odlika tudi Calovih na-daljnih solo stvaritev,

Prvi albuni, Vintage Violence, uvaja , Johna Calea kot sofisticiranega pop arti-pKf sta, ki sc rad predaja novim glasbenim izkušnjam. Na plošči so ga spremljali gla-sbeniki, ki so prihajali iz popolnoma dru-jf gcga okolja oz. so pripadali "Woodstock" generaciji. Že naslednja plošča pomeni • popoln obrat, gre za sodelovanje z avant-gardnim skladateljem, Terryjem Riley-l em, ki ga je Cale spoznal preko La Monte " ' Yomiga. Church Of Antrax je album, s katerim je Cale želd opozoriti na Rileyev potencial in ga približati širšemu občinstvu. Obe plošči sta izšli za podružnico velike založ-be CBS, Mastenvorks, ki je bila zadolžena za izdajanje moderne klasike. Zatem so ga odkrili pri Warner Bros in mu ponudili službo producenta, kjer je zopet delal z nadvse različnirni glasbeniki, od country pevke, Jennifer Warners, še enkrat z Nico na plosči De-sertshore in pomagal pri sncmanju demo posnctkov z Velveti in-spiriranih Modern Lovers, ki jih je vodil Jonathan Richman. Cale je solo kariero nadaljeval kar pri Warner Bros in najprej izdal al-bum Academy In Peril, ki ga je posnel pod vplivom evropske kla-sične glasbe prejšnjega stoletja. Na albumu se je znašla tudi pesem Dajs Of Steam, ki jo je v svojem filmu Heat uporabil Andy Warhol, v zameno pa je prispeval idejo za ovitek. Naslednja plošča je morda celo najboljša v celotnem opusu Johna Calea, Paris 1919, ponuja neverjeten spekter pristopov, na eni plošči je Cale povzel vplive evropskega popa, dodal bogato orkestracijo in vse skupaj prenesel v tradicijo ameriškega folka in rocka. To je dosegel tudi z vključitvijo glasbenikov, ki so že igrali s skupinama Little Feat ali Jazz Crusaders. Plošča kljub odličnim kritikam in zapeljivim pe-smim ni dosegla večjega komercialnega uspeha. Vzroke gre iskati v dvojni vlogi Johna Calea pri Warner Bros, na eni strani je veliko

JANUAR 1995

GLASBA

KULTURA

truda vložil v producentsko delo, da mu na drugi strani ni ostalo časa za lastno glasbeno promocijo. Pravzaprav si je ni niti želel.

Leta 1974 se je vrnil v Anglijo in zopet postavil stvari na glavo. Prvič po odhodu iz Velvetov je začel nastopati v živo, kjer je lahko izbruhnila na površje dolgo zadrževana agresivna plat njegovega pojavljanja. Obenem je skupaj s kitaristom Philom Manzanero in mojstrom sintetizatorja Brianom Enom posnel ploščo Fear. Ključ-na skladba albuma je zagotovo Gun, ki je narejena po vzoru famoz-ne Sister Ray. Cale z močnim, a nekako brezosebnim glasom pri-poveduje zgodbo o dveh newyorških detektivih na način cenenih žepnih knjižnih izdaj, zato pa je glasba toliko bolj furiozna. Man-zanera in Eno sta neodvisno eden od drugega posnela solistične vložke, ritem je enakomeren in neizprosen, zvok trd in neobrušen. Cale se je na aaj$opih v živo oblačil v vse^kar mu je prišlo pod roke in tudi obnaš&Tije tia odru jc postalo vse boljjiefcomrolirano. Kita-rist Chris Spedding, član spreinljevalne skiipi$& se spominja na-stopa na festivahi v Južni Prfpčiji; "Johnujepdka napamet ideja o tekanju na odrupo dtfg&tfn počes in v tem tirezglavem divjanju je zapustil ne ie ctfen &mpak^e stekel rnimo redarjev na parkirišče. Ko seje zavedet, bmjeZtiM, seje želel vrniti na oder, agajran-coski varnosmik nt $pttš$ nazaj kljub prepričevanju,' 4uje Qti glavni nasto-pajoči. Ni mi osmfo drugčga, kot da sem          ' '

igral neskončno dojg soto dokler ni bilo jasno, da bomo momli zaktjučiti nastop brez njega"                                   !

Z ekipo, ki mu je pomagala pri nasto-pih v živo, je Cale posfiel naslednjo ploščo, Slow Dazzie, Glasba se poigrava in preobrača pop obrazce; zanimiva je priredba Heartbreak Hotel, ki v Caleovi izvedbi postane prava srhljivka, furioz-na je avtorska stvaritev Guts, kjer v gla-vni vlogi nastopa prevarani mož, ki v trenutku "odkritja" napol blazen ustreli ženinega ljubimca. Prai||;biser pa je pe-sem Thejewetter, ki Še|^|rat prikliče v spomin bizarne doniis|||i|i5 katerimi je stregel v The Velvet |||iKrground, saj hladna pripoved in en&komerna glasbe-na predloga spomni na skladbo The Gift.

Leta 1975 se jc Cale s svojo sprem-ljevalno skupino pripravljal na naslednjo evropsko turnejo in v časovni stiski izdal album Helen Of Troy. V pesmi Leaving /t Up To You omenja umor Sharon Tate, s čimer si je nakopal na glavo nezadovolj-stvo založbe Island. Posledica vsega je bil razhod s to gramofonsko hišo in Cale se je zopet posvetil producentskemu delu. Uspeh plošče Ftorses pevke Patti Smith je bil tudi plod njegovega prispevka in v zahvalo ga je*fatti povabila, da je sam pb spremljavi klavirja uvajal njene ameriške nastope. Ob izbrulil punka % Angliji je mnogo tovrstnih skupin kot glavne vzore ome||alo ravno The Velvet Underground. Začele so deževati ponudbe fitrani mladih bandov in Caleovo inte se je poja-vilo na ovitkih pl|šč skupin Sham 69, Mcnace m Sfaeeze. Tovr-stno udejstvovanje se je mdfalo odraziti tudi v saftlte*avtoiskem delu Johna Calea. Novo spremljevalno skupino je sestavil večino-ma iz mladih newyorških glasbenikov, s katerimi je prekrižaril Združene Države. Nastop v legendarnem newyorškem klubu CBGB je zabeležen na koncertnem albumu Sabotage/Liv, in apokaliptič-no moč glasbe poudarja še slika atomske gobe na ovitku. Cale je v tem času v živo izvajal tudi pesmi, ki jih na ploščah (raje) ni obja-vil, saj bi že z naslovi Rape ali Fucking The Neighbour's Wife od-gnal vsakega potencialnega založnika. Že tako je koncertni album založil sam pod nazivom Spy Records.

Mnogokrat omenjen kot boter novega vala je Cale le uspel podpi-sati za pravo založbo, tokrat A&M. Plošča Honi Soit... (pod tem imenom se skriva izrek "Zlo tistemu, ki zlo misli") nadaljuje obskurne ideje njegovih koncertnih nastopov in je globoko vsajena v duh časa post punka in novega vala. Cale se je po lastnih bese-dah tega kmalu naveličal. S ploščo Music ForA New Society se je

vrnil k osebni in umirjeni izpovedni liriki, prežeti z nekaterimi no-vimi življenjskimi spoznanji. Obenem je ta album zopet odraz ti-stega časa, tokrat odslikava predvsem globalni politični položaj v začetku 8O-ih let, ko sta vladala Ronald Reagan in železna Mar-garet Thatcher. Lahka nočna glasba to zagotovo ni.

Prvotno je Cale nameraval Music ForA New Society posneti na način Marble Index pevke Nico - pesmi bi napisal in posnel s pre-prostimi kitarskimi akordi, dodal aranžmaje in v končnem mik-sanju zvoka zopet odstranil akorde, ostali bi le lebdeči zvoki, ki bi obkrožali vokalno melodijo. Skozi proces snemanja pa je Cale spre-minjal to opcijo in na koncu ponudil raznolik glasbeni izdelek. V letu 1984 se je Cale vrnil k založbi Island in zanjo izdal lahkotnejši album, Carribean Sunset, zopet ob pomoči Briana Enoa. Skoraj šokantno na plošči najdemo celo nekaj izrazito plesnih pesmi, ki bi lahko parirale evrapskim disko uspešnicam tistega časa. Njego-vo zanimanjc za so|!sticirano plesno glasbo je rezultiralo v albu-mu Artifidal Inteltigence, ki ga krasi bogastvo sintetičnih zvokov in funky ritmov. Ali je fKJtem presenetljivo njegovo ponovo druženje z Brianom Enom na^plošči Wrong WqgUp? Glasbeno gradivo sta posnela kar v Enovcm domačem s^liu v Suffolku v Anglijvkier sta, i^^P%e možnosti za uresrtičitev lastnih- idej. Pokazalo se je nekaj starih karakternih značilnosti obeh protagonistov, oba sta gelela biti v ospre-dju in posebej Cale se je počutil le kot gost na snemanju prijateljeve plošče. Ta tihi "dvoboj" se čuti v posameznih pesrnih in kar na pamet lahko uganemo, katera je avtorsko delo enega od obeh mojstrov raznovrstnih glasbenih pristopov. Zato je bilo toliko večje presenečenje ponovno sodelovanje z Loujem Reedom na plošči Songs For Drella, posvečeni velikemu mentorju, mecenu in managerju, Andyju Warholu (Drella je bil hjegov vzdevek, sestavljenka iz besed Dracula in Cinderel-la). V osnovi je seveda čutiti duh starih Velvetov, pesmi so enostavne, razvidna je uporaba repetitivnih vzorcev in distor-ziranih zvokov. Besedila so nastajala ob skupnem delu obeh, včasih je John obu-dil spomin na dogadek, ki ga je Lou že pozabil in obratno, skratka nostalgična občutja so prevevala oba spravljena gla-:nika in ustvar)«lca. Kljub temu se te-ta podala na skupno promocijsko ^o in šc trt leta |e btto treba počakati na veledogodek, ponovrio druženje origi-nalnih Velvetov. Kot se je izkazalo ka-sneje, so folle Stare razprtije samo odrinjene, ne pa po^abijetie. Lou Reed, John Cale, Moe Tucker in Sterling Momson so ponovno "plesali" le eno polctje, obšli glavne kulturne prstolnlce EvrOpe in se pred ameriškim delom turneje zopet razšlt. V23rok€ za to lahko zopet iščemo v sporu med Reedoni in Caleom, aKeQ&njljli ni želel dru-gemu prepustiti glavnega avtorskega deleža pri kreJraiiju novih pe-smi. Morda je tako cclo najbolje, glasba The Velvet Underground je bila močno zakoreninjena v 2;avesti poslušafca kat nekaj, kar je funkcioniralo v odnosu do zlatih časov "flower povverja" oz. hi-pijevske pozabe. In konec koncev, ostala sta koncertna plošča in video MCMXCIII.

Cale se zato ni užaloščeno umaknil, ampak prav trmasto dela na-prej. Poslej je najraje nastopal kar solo, le ob spremljavi klavirja ali kitare. Posnetki teh nastopov so zabeleženi na albumu Fragment Of A Rainy Season, obenem je prispeval filmsko glasbo za dva francoska filma, Paris S'Eveille in La Naissance De L 'amour. Na-zadnje se je oglasil v sodelovanju s pevcem Bobbyjem Neuwir-thom na albumu The LastDay On Earth, produciral je novo ploščo skupine Siouxsie & The Banshees, prav ta čas končuje delo na novi solo plošči in pripravlja multimedijalni gledališki projekt. Tu ni kaj dodati, njegove raznolike in vztrajne dejavnosti so dovolj velik po-kazatelj njegove vitalnosti in kreativne domišljije.

..i.-.-.Mi|u«, (,,■•..                      JANEZGOUČ

1995 IANUAR

KULTURA

FILM

REIROSPEKIIVA

MCMXCIV A. D.

Leto 1994 je bilo za film na slovenskem dobra novica; le na kratko bi veljalo omeniti zakon o filmskem skladu, ki naj bi skrbel za stimulacijo, promocijo in distribucijo slovenskih filmov. Jasno, še tako dobra roba se dandanes ne prodaja več sama, ampak večji problem je, kdo bo do-bro robo zagotavljal. Kot je pokazala letošnja klofuta do-bremu okusu, s katere omenjanjem niti ne bom mazal papirja, promocija sama ne more poskrbeti, da sintagma "slovenski film" ne bi bila več psovka. Zato je možna ob ustanovitvi takega sklada samo skepsa, če bi kdo rad prepuščal času čas, pa naj se zamisli ob megli, v katero tone naša produkcija.

Nekaj drugega je bil novembrski 5. Film Art Fest, ki uspešno nadaljuje svojo lokalno cinefilsko misijo s promo-cijskim izborom dobrih, predvsem nehollywoodskih fil-mov, stimulacijo art distribucije in seznanjanjem Sloven-cev s tistimi filmskimi trendi, ki bi jih drugače zaobšli. Letošnji FAF je bil nedvomno najboljši doslej, saj je v štirih odsekih ponudil kopico mojstrovin, ki bodo, bolj ali manj po sreči in v skladu z interesi kapitala, kot začimbe kapljale v juho skomercializiranih predstav leta 1995. Od predpre-mier se velja veseliti makedonsko koprodukcijskega favo-rita Pred dežjem, Eksotike, Modre, kubanskih Jagod in čokolade, Amaterja... od perspektiv Spi z mano, Kraljice banditov, Nočnega čuvaja... v fokusu so bili predstavljeni tisti avstralski in novozelandski filmi, ki spominjajo na evropsko avtorsko poetiko, markanten pa je bil tudi izbor dokumentarcev. Ker je vse manj organizacijskih kiksov, velja pohvala Cankarjevemu domu. Se vidimo jeseni.

Na noge se je postavila ljubljanska Kinoteka, krs pom-lajeno ekipo pod okriljem Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja ponuja cel kup novosti, od državljan-stva Kinopolisa (obvezno za vse filmoljubce!), ki zagota-vlja polovično ceno vstopnic in možnost rezervacij, do vrste drugih ugodnosti: izhaja koledar - mesečnik, redna obvestila, v Retrovizorju se predstavlja še posebej zani-mive avtorje (decembra npr. Leosa Caraxa in Bustra Ke-atona), organizira se razne prireditve (npr. film meseca, silvestrovanje...). Skratka, živahno je.

Oktobra pa se je Slovenija še z nečim postavila na sve-tovni filmski zemljevid - pisalo se je o filmskem dogodku leta! V stanovanju nekdanjega kinooperaterja v Novi Go-rici so odkrili dva filma, ki sta dosedaj veljala za izgu-bljena: to sta mehansko koloriran žongler Maxa Lindra in prvi celovečerec nemškega in hollywoodskega scenarista, režiserja, igralca in producenta Ernsta Lubitscha (1892-1947), film z naslovom Ko sem bil mlad iz leta 1916. Pre-brskajte stanovanja svojih dedkov!

V kinoteki so dobili zatočišče tudi 10. dnevi gej in lez-bičnega filma, festival z najdaljšo tradicijo pri nas. Okej, gre za drugačnost, kar je vredno vnaprejšnjih simpatij, ampak kot se je letos znova izkazalo, diskurz homosek-sualne drugačnosti vse prerad prevlada nad pravili film-ske govorice, tako da je bil rezultat - all in all- precej mlačen. Z dvema izjemama: Jagodami in čokolado ter hi-mno odkrivanju aidsa, filmom In orkester je igral dalje, v katerem se prav altmanovsko pojavi cel kup znanih obra-zov, tako Richard Gere, kot Anjelica Huston in Steve Mar-tin. Ostale teme so bile, kot že rečeno, aids, identiteta in ljubezen na vse načine. Počakati velja še na odpadla fa-vorita, Jarmanovo subtilno Modro (februarja, ko bo prva obletnica njegove smrti) in Kravji blues, Van Santovo posvetilo lezbijkam.

In kaj se je zgodilo na področju glavnega toka pro-dukcije? Predvsem to, da vidimo skoraj vse, kar vidijo veliki in to vzporedno z njimi. Tako smo imeli svetovno predpremiero novozelandskega hita Nekoč so bili bojev-niki, istočasno je štartal bombastičen Šund, z minimalno zamudo pa filma, ki tolčeta proti vrhu lestvice gledanosti vseh časov: tehnično in dramaturško perfekcionistična Forrest Gump in Levji Kralj. Na lokalnem vrhu gledano-sti ga so se leta 1994 znašli še Očka v krilu, Kremenčko-vi, Stiri poroke in pogreb, Hitrost, Resnične laži, Schind-lerjev seznam itd.

Ce pa ste bili količkaj v kinu, ste morali opaziti, da je bilo to leto podvojitev. Ducata nadaljevanj filmov kot so Addamsova družina, Sam doma ali Wayneov svet sploh

Sir Isaac Newton je zase rekel, da je videl daleč samo zato, ker je bil palček na ramenih velikanov. Kar se mene tiče, se je leta 1994 daleč razgledovalo teh sedem palčkov:

1. Eraserhead

., ,"y:::          2. Zbogom, moja konkubina

;: ; .          Forrest Gump

"          : 3. Kratke zgodbe                       ;

- - ■■■ šund                                                                                 ■ -

4.  Schindlerjev seznam

5.  Zlati časi                    -

JANUAR 1995

FILM • KULTURA

ne bom omenjal; ta mali ekspoze bi raje začel kar z

režiserji. Po dvajsetih letih nas je David Lynch premier-

no hipnotiziral z oniričnim, perverznim, kultnim Erase-

rheadom - po takem prvencu je težko presenetiti, in v

njegovem zadnjem izdelku, prav tako prikazanem letos

(Twin Peaks - ogenj hodi z mano), je bil ogenj že povsem

ugasel. Dobremu spominu na nadaljevanko je s povsem

odvečno razlago storil slabo uslugo, ponudil pa je dokaz,

da postane umetnik sčasoma sam svoj

najslabši učenec. Še ena dvojnost: le

kaj je storil David svoji hčerki Jennifer

Chambers, da se je lotila snemanja

takih filmov kot je Helena iz škatlice?

Popljuvali so ga sicer vsi, je pa za pr-

venec čisto spodoben. Če vam je spom-

ladi Mike Newell zaman klical Na

zahod!, se njegovemu povabilu na Štiri

poroke in pogreb niste mogli upreti.

Odzval se mu je tudi mladi novinar iz

Ostankov dneva, trenutno eden

najšarmantnejših Britancev, Hugh

Grant. In kdor zapravlja ostanke dne-

va, se kmalu znajde v Deželi senc (An-

thony Hopkins), ki \o je zrežiral

Božiček iz 34. ulice (Richard Attenbo-

rough), ta zadnji film pa je le predela-

va originalnega Čudeža na 34. ulici iz

leta 1947. To je leto smrti prej

omenjenega Lubitscha in kot nalašč se

SCHINDLERjEV SEZNAM

je tega leta rodil Steven Spielberg, ki je v oskarjevskem letu Oskarja Schindlerja praznoval 47 let. Uf! Gremo dalje. Keanu Reeves je od Malega Bude do Hitrosti namesto igre izboljšal predvsem muskulaturo, avtobus pa je šofirala Sandra Bullock, ki je s podobno vlogo v Uničevalcu asistirala Sylve-stru Stalloneju. Taisti se je preganjal po skalovju v mojstrskem Plezalcu, Daniel Day-Lewis pa je iz Scor-sesejevega časa nedolžnosti priplesal v zapor, kjer je dobil lekcijo V imenu očeta. Režiser le-tega je bil Jim Sheridan, koscenarist prej omenjenega filma Na zahod. Še? Edith Wharton, prva ženska Pulitzerjeva nagrajenka (Pulitzerjev nagrajenec je tudi Rade Šerbedžija v filmu Pred dežjem!) nas je oskrbela z

literarno predlogo za filma Čas nedolžnosti in za Ethana Froma, ki je bil kronološko sicer posnet prej, gre pa za komorno dramo, eno letošnjih spregledanih mojstrovin. če je Lynch za razvoj od najboljšega do najslabšega filma rabil dvajset let, zmore John Travolta obratno v enem letu: če smo si ob Gledanju, kdo se je spet oglašal, želeli, da bi enkrat za zmeraj utihnili vsi, smo si v Sundu (življenjska vloga Travolte!) želeli, da bi dialogi - in film - trajali kar v nedogled. In če ste spregledali, da je Quentin Tarantino, junak leta, osce-naril tudi Pravo stvar, vas čaka po-pravni izpit v videoteki, njegovem inkubatorju. Tam pa boste le stežka našli izdelke poleg Cronenberga najbolj znanega kanadskega režiserja Atoma Egoyana. Letos je kazal krajevni zemljevid izgubljenih čustev v Koledarju in nas pošiljal na striptiz preteklosti v Eksotiko. Cronenberg pa je s fantazmatsko M. Butterfly rekel Zbogom moji konkubini. Res je, le moški ve, kakšna je popolna ženska, in Holly Hunter, ki je za maorskega domorodca v Klavirju kljub nemosti popolna, se v stranski vlogi pojavi tudi v Firmi. In tako dalje. Itd.

Imate dovolj? Če bi bil Hitchcock še živ, bi Ljubljanskim kinematografom naprtil mednarodno zaroto, Oliver Stone pa najbrž kar globalno. In koga boste obdolžili vi, da je srce sloven-skih kinoprojektorjev leta 1994 bilo v ritmu dvotaktnih motorjev? Naključje? Usoda ljubi podvajanja in ponovitve, pravi Borges. Ker sta si uso-da m film od samega začetka na "ti", ni nobenega opravičila, če ste filme zamudili. Ali pa se tako iden-tificirate s Forrestom Gumpom (ki se ne identificira z nikomer), da ne veste, če usoda sploh obstaja - toda potem še enkrat preberite prejšnji stavek. Ali pa se zatopite v priročnike vzhodnjaških tehnik.

Dobro, na isto finto bi lahko naštevali trojke, štirice, ampak bilo jih je zanemarljivo malo. Nekaj filmov je imelo trodelno strukturo (ali je nimajo pra-vzaprav vsi, pač uvod-jedro-zaključek, in je Godard ugotovil samo to, da zaporedje ni zmeraj nujno KRATKr. ZGODBE tako?), od arty filmov Dragi dnevnik, Pred dežjem, šunda, do, reci-mo, Hitrosti, Resničnih laži, itd. Konkretneje pa so po trikrat udarili John Grisham (kot avtor lite-rarnih predlog), Tom Hanks, Jeff Bridges in še kdo. Tu imate 3x3 fil-mov, nagrado (videoka-sete, čisto zares!) pa dobi tisti, ki pravilno našteje vsaj eno trojico. Če se boste potrudili, bomo uvedli stalno na-gradno vprašanje.

TRUSNOVECGORAZD

1995 JANUAR

KULTURA • FILM

NASILJE in RESNIČNOST

Tomaž B r a to ž

m m asilje je konec drugega tisočletja po Kristusu v večini m £ ^sveta nesporno že kar redni del vsakdanjega ži-B ^^vljenja. Nasilje pač preprosto je, je vseprisotno in ži-vahno prispeva svoje v vsako moderno družbo. Vendar o njem niti približno ne pišemo zato, da bi moralizirali ali alarmirali. Zanima nas le kot fenomen v najbolj transparentni umetniški formi našega časa, v filmu, in v odnosu do resničnosti, iz kate-re nastaja.

PRVA LIGA JE "OUT"

Na slovenskih platnih zdaj že nekaj let gledamo svetovno film-sko proizvodnjo skoraj sočasno s svetom. Tako kot drugod pa tudi pri nas v tej ponudbi najmanj 99-odstotni delež prispevajo ameriške tovarne komercialnih sanj, še več (ali manj): domači kino sporedi ponujajo le izbrani paket absolutno najbolj za-služkarskih naslovov, prečiščeno A-produkcijo. Tu pa se zelo redko najdejo naslovi, ki skrivajo nasilno zgodbo ali režijo, ki bi jima verjeli, kaj šele referenco na stvarne dogodke. Poglejmo let-nik 1994. Ali so morda PIŠ, SPECIALIST in HITROST nasilni? Nikakor, so le "akcionerji" z veliko ognja in - z izjemo zadnjega - plehkosti, popolna fikcija. Sta nasilna mogoče letošnji sedemk-ratni oskarjevec SCHINDLERJEV SEZNAM in WYATT EARP? Ne bo šlo, čeprav sta obe zgodbi sneti iz vsem poznanih zgodovin-skih, torej resničnih dogodkov. Prvi hoče dokumentirati in mo-ralizira, drugi glorificira. Za preboj jima manjka pogum, da bi zgodovino obravnavala zgolj kot neko preteklo obdobje in pika. Resnično nasilni niso niti KALIFORNIJA, PRAVA STVAR, ŠUND niti prihajajoča ROJENA MORILCA. Nedvomno je prvi vrhunski triler, drugi primer nasilja z gosto režijo konstantno bežečih po-dob in zvokov, v tretjem so po avtu razpoženi možgani le ena izmed grotesknosti, ki vabi k nasmešku, četrti "the best of' ali "zbrana dela" vseh največjih serijskih morilcev ZDA. Še največ možnosti bi imel zadnji, če le ne bi bil s hollywoodsko fikcijo zle-pljena kompilacija. Med letošnjo standardno bero preost#ne le še VRAN, ki pa je nekaj izjemnega le zaradi čisto stvarne.lorej ne igrane smrti Brandona Leeja. Hvala bogu, to ni vse.

DRUGA LIGA JE "IN"

V novembru se je namreč zgodil FILM ART FEST (FAF) in v nekaj dnevih pokazal vse tisto, kar smo čakali celo leto, nasi-Ije skozi resničnost. Glede na to, da je bilo takšnih zgodb kar 6, vseh filmov pa 44, so ti naslovi zaradi svoje skoraj identič-ne konceptualnosti morda največja posebnost festivala. Nasi-lje je v teh zgodbah povsem pristno: PIKAPOLONICA (Velika Britanija), KRALJICA BANDITOV (Indija) in KRALJICA MAR-GOT (Francija) so posneti po čisto stvarnih dogodkih. Prva dva sta se zgodila v bližnjih osemdesetih: PIKAPOLONICI je drža-va samovoljno odvzela šest otrok, KRALJICO BANDITOV je po-siljevalo in pretepalo na desetine moških in je stvarna oseba, junakinja revnih, pred nekaj meseci izpuščena iz ječe, MAR-GOT pa je bila resnična dobrosrčna hotnica, ki je doživela po-kol 6000 protestantov v šentjernejski noči 1572. PRED DEŽJEM (Makedonija), DUHOVI MRTVIH DRŽAVLJANSKIH PRAVIC (Avstralija) in NEKOČ SO BILI BOJEVNIKI (Nova Ze-

landija) se sicer neposredno ne nanašajo na resnične dogodke, vendar nanje se še kako referirajo. Prvi skozi mednacionalna trenja Makedonci/Albanci širše problematizira vojno na Balka-nu, drugi pripoveduje o zaporih v deklarativno prvih demokra-cijah sveta, tretji razkriva socialno agonijo marginaliziranih novozelandskih Maorov.

RESNIČNOST SKOZI NASIUE

Vseh teh šest fimov smo zlahka prepoznali v izredno nepo-sredno pripovedovani vsebini, posneti s krutim očesom zelo radovedne kamere, ki brezsramno kaže na krute banalnosti tega časa in prostora, ko "nastradajo" le še marginalci, skoraj izključni protagonisti. "Zeitgeist", duh te dobe, je torej že zelo dehumanizirani svet s sprevrženimi vrednotami, vdanostjo v enak ali še slabši jutri, v zmago fizične moči, nasilja nad duhom, umom, človečnostjo in verskih, rasnih in spolnih pre-dsodkov namesto splošne tolerance. Vendar te zgodbe zaradi svoje neposrednosti ustvarjajo videz presenetljive verjetnosti, zaradi takšnega realističnega pristopa tem filmom zaupamo na prvi pogled in jih imamo za svoje. Se bomo pač morali sprijaz-niti z dejstvom, da je v "novem" in neodvisnem filmu človeka lažje ubiti kot poljubiti. Kar pa nujno ne pomeni, da je čisto do-besedno res tako tudi izven fikcije, lahko pa se zanesemo, da z intenziteto klanja avtorji teh filmov le na svoj način učinko-vito govorijo o pomanjkanju poljubljanja. Ker je pozitivcev občutno manj kot negativcev, so prvi toliko bolj očitni, kar je dobro, povrhu pa tudi deluje kot povod in vzvod zgodbe. Ti režiserji so torej igrali na že "igrane" karte: med veliko nasi-lja bo tisto malo dobrote učinkovalo toliko tehtneje in žlaht-neje, pravično. Svet barvajo s črno, da bi nas spomnili, kako izgleda bela.

JANUAR 1995

POEZIJA • KULTURA

KNJIGA, DEKIICA, SMRT

(monolog obpesniški zbirki Posvetitve Tatjane Soldo)

fl

M me* saJ ne moreš govoriti. Ne smeš povedati tako, kot je bilo M Mjže neštetokrat povedano. Želiš si ostati nem, neskončno od-

M ^^daljen od preračunanih, premišljenih stavkov, ki se navad-

no uporabljajo, ko Razlagalci pišejo (pišemo!) o knjigah, o Literaturi.

Kakšna zmeda: vedno bolj sem prepričan, da takoj odpotujejo v poza-

bo, da so izničene, še preden so sploh (bile) napisane, vse tiste briljant-

ne verbalne arabeske, s katerimi Razlagalci zaznavamo in zazna-

mujemo nepregledno množico knjig, ki nas preplavljajo. Če hočem,

lahko odvržem nepotrebno masko Razlagalca in na vse to pogledam z

bolj odmaknjene perspektive: in zdi se, da so ravno Razlagalci (ne bral-

ci!) Knjigo postavili na najbolj posvečeni piedestal v velikanskem tem-

plju Kulture; postmoderni mit, Borgesova zgodba o knjižnici, je le en

sam droben odsev te glorifikacije Knjige-same-na-sebi-in-za-sebe.

Drug odsev iste podobe je tisočletna vera v orfičnost pesnikov, moč

njihove prvinske nedolžnosti, ki edina lahko izreka Resnico. A ne

slep'mo se: Razlagalci potrebujejo kult Knjige predvsem zato, ker iz

njega srkajo moč, življenjsko limfo, ki naj bi s smislom prepojila celo

njhovo početje, ki ga Iahko (s pomočjo besedne igre) brez dvoma oz-

načimo kot marginalno: namreč, kaj je interpretiranje drugega kot "do-

pisovanje opomb" nekam pod črto ali na rob,

torej na margino knjig? A tudi slepa vera v

Knjigo kot tako še ni in niti ne bo nikogar

odrešila: lahko zatrdim celo, da je o množici

knjig, ki jih kar naprej rojevajo najrazličnejši

Pesniki, najbolje molčati, kot da sploh ne bi

obstajale, saj se le-ti v njih večinoma že a priori

odrekajo možnosti, da bi dopisali nekaj nove-

ga, bistvenega k Veliki Zgodbi Sveta. Zgodilo se

je pač, da so Razlagalci in Pesniki zatulili v isti

rog in razglasili smrt velikih zgodb, ne da bi se

zavedali, kakšne bodo posledice. Tako pač je,

četudi je seveda enako verjetno, da je povsem

drugače; taka relativistična razpuščenost je

nenadoma postala substrat slehernega (tudi

tega!) pisanja, ki se mora kar naprej boriti s

slepili zrcalnih podob v umetnih labirintih,

brez upanja, da bi odkrila rešitev - čisto

svetlobo. A vendar, lahko sesuješ svoj lastni

horizont, ko začutiš energijo, sile, ki ga ne-

skončno presegajo? Lahko razrešiš nevzdrž-

no uganko, paradoks, ki je posledica prepro-

ste ugotovitve, da ta energija znova izseva iz

knjige? Iz posvečene knjige Posvetitev? Letnica izida Posvetitev: 1994. Tatjana Sol-

do: 1962 - 1992. Kako malo pravzaprav

poveš, in že bi lahko obmolknil. Zares, kako

čudno, in vendar vztrajaš. Čudno se ti zdi in

vendar zapišeš: enako, kot Iahko ves svet

zapredemo v mrežo polarnih nasprotij, tudi

množico pesnikov lahko razdelimo le v dve

skupini. Na eni strani tisti, ki ne doživijo izi-

da svoje prve (edine) knjige; na drugi strani

vsi ostali. Morda so tudi pesmi prvih bolj neo-

prijemljive, nedostopne in tuje; skušajo nas

prepričati, da se neskončno bogastvo ne skri-

va v bleščavem, glasnem preobilju interpreta-

tivnih poskusov, temveč... Smo sploh še spo-

sobni zbrano prisluhniti, počakati, da se stva-

ri razkrijejo v svoji "takšnosti"? Spomniš se

na misel Susan Sontagove: "Namesto herme-

nevtike potrebujemo erotiko umetnosti." Na

naslovni strani Tatjaninih Posvetitev pa po-

doba gole, čudovito lepe ženske, čiste in ne-

dolžne kot deklica. Deklica se preobraža v

breztelesnost, vse manj snovna je, a vse bližje

luči, ki izžareva iz neznanega središča. Kaj

praviš? Naključje? Znamenje?

Vsakdoje potovalec sveta. Spomiry'am se,

kako sem dolbla Altamirskejame, spomiry'am se

vašega zemljenega mesa.

Ogenj.

Medena srca vetra

v skalah Baje Californije,

nad žitom sklonjeni kmetje,

Federico,

prijate{ji,žki so mahali v slovo,

indf/ski brahmani,

Omar Hajam,

vseje enako.

Vseje različno enako.

Ravno tako.

Gotovo, znamenje. Tudi naslov zbirke v sebi nosi preveč različnih ko-notacij, da bi bil lahko zgolj naključen, mimobežen: marsikaj je v njem, od religiozne posvečenosti do prijateljske topline posvetil, ki jih pogosto za-pisujemo v knjige(!). In še neke razsežnosti tega čudežnega naslova sem se spomnil v tem trenutku: Posvetitve so vsekakor tudi po-svet-itve. Torej gre za Tatjanino (kako papirnato bi zvenelo, če bi v tem pisanju "operiral" s pojmom lirski subjekt, ki se ponavadi uporablja!) pot-po-svetu, za pot, ki je hkrati tudi že potovanje. Potovanje, ki vodi tako ven-v-svet kot tudi noter-v-človeka (ki pesem izreka!), kolikor je ta distinkcija sploh važna; prostorske in časovne koordinate so namreč vedno brezkrajne, zabrisane in navsezadnje nepomembne. Zakaj "vsakdo je potovalec sveta"; in sam moraš prehoditi svojo razdaljo med dvema točkama, rojstvom in smrtjo, ki sta edini stalnici. Zlasti smrt. Vsaj tako se zdi, če potuješ skozi Posvetitve. V trenutku in večnosti si vsepovsod, spoznavaš in se srečuješ z mrtvimi in živimi pesniki, Lope de Vega stoji ob Marini Cvetajevi in Puškin se skriva za Stendhalovo senco; med njimi pa Tatjanin glas, ki brezupno išče zatočišče, saj "minsko polje gori" in "konjski topot odzvanja vso težo dob, / ki nam še groze." Sredi zmedene, kaotične množice podob nenadoma gla-sno, jasno in svetlo odzvanja: "Vse je enako. / Vse je različno enako. / Ra-vno tako." Presojnost, resnica, pred katero si ne moreš zatiskati oči; daleč smo od kabinet-nega relativizma. Ker je res, da je svet razpo-lovljen, kmalu bo razsekan na tisoč koščkov in od odločitve vsakega posameznika bo odvisno, kam se bo nagnila tehtnica: "Pol ti-stih je, / ki onih pol / iztiska iz sveta, / pred-mete izpodmika, / suva točno obratno / od bitja srca." Množica Ijudi pa še ni pripra-vljena na tako neizprosno, neposredno iz-rekanje hrepeneče prerokinje; ne doumejo, da ne gre več samo za poezijo, za pesem kot uteho ali simulaker, temveč za golo preži-vetje. Odgovor sveta je.- "nora je, pravi, zdra-vit naj se gre." Naslednja postaja: deklica in smrt. "Ničesar ni več. / Razen praznih pla-ten, / ki čakajo na Charlotte Salomon." Pot pa vodi tja daleč, v pokrajino, kjer prebivajo mrtve prijateljice, "hčere srebrnega meseca", "zaznamovanke sanj". Zadnje pesmi pričajo o dramatičnem klimaksu; kontrast med svetlobo in temo se zaostri do kristal-no čistega, a vendar skrajnega položaja, v kateri kompromis, ki bi rešil človekovo "lepo dušo", seveda ni več mogoč: "Slutim, kako bo vse šlo. / Vse - v prelet. / Pišem, kot bi šlo za stavo. / Stavim lastno glavo." In nazadnje, v jeziku plemenite metaforike: "Vrč, počen kot pozen nočni glas, / medleče zibljem v vročem naročju / razlit ves med, / moja jesen, Mme. Renal, / mojih trideset let." Naj sprejme, kdor zmore sprejeti; naj bere, kdor sploh še zmore brati. A vendar: ob smrti temne sile nikoli ne morejo zmaga-ti, saj, kot uči Tibetanska knjiga mrtvih, smrti pravzaprav ni, je samo življenje, ki teče dalje in le spreminja svoje pojavne oblike; Ta-tjana, si se zavedala tega? Tvoje slovo je mehko in občutljivo, v zadnjem verzu pozdravljaš, voščiš: "Srečno, nova razdalja med snom in snom." Ali zdaj mirno počivaš? Ne morem spati: spomnim se misli iz Prero-ka Kahlila Gibrana: "Saj življenje in smrt sta eno, prav tako, kakor sta eno reka in ocean." Res-. morali bi se zavedati in vsaj za trenutek tiho prisluhniti vsem tistim silam, ki so ne-skončno večje in svetlejše od nas.

GAŠPERMALEJ

1995 JANUAR

KULTURA

GALERIJE

SLOVENSKILIKOVNIPROSTOR VPREBUJANJU

rednovoletno potc-panje po galerijah končno ponuja tudi rpar zanimivih razstav. Te se vežejo zlasti na mlajše likovne ustvarjalce, ki so na poti, da si ustvarijo željeni umetniški ugled. Galeriji Media Nox in Hiša v Mariboru predstavljata tri mlade ustvarjalce v upanju, da bodo z razstavo po-pestrili in obogatili likovni prostor na sončni strani Alp.

V galeriji Hiša predstavlja svoja dela Tomaž Selinšek. Vredno jc spregovoriti več besed o njegovih slikah, saj je eden izmed redkih mladih ustvarjalcev, ki ga zanima problematika figuralike, kompozicijskega urejanja in osebne prein-terpretacije že znanih svetovnih del. Težko je ugotoviti in natanč-no določiti, kaj pogojuje njegove stvaritve. Eno je verjetno njegova zanimiva osebnost in odnos do sveta, zlasti reakcija na posamezne dogodke in napovedi v življenju. Toda prave korenine oziroma snov, ki jo črpajo, je pogosto zabrisana, postavljena v meglo, skozi katero \o vodi neznana sila in želja po ustvarjanju. Prav ta nezna-na sila pa ga tudi postavlja pred različne probleme, ki bi jih rad zadovoljivo rešil in preskočil. Trenutna "ovira" je tokrat povezana ravno s figuraliko in njeno navidezno enostavnostjo, ki grize umet-nikovo zavest. Pot, po kateri se ji skuša približati, pa zagotovo kaže postavljena razstava. Izhodišče je v predlogah različnih mojstrov, kar dokazuje, da ponujene rešitve umetnik kritično sprejema in jih skuša prilagoditi svojemu likovnemu izrazu, jeziku. Tega pripelje do stopnje, da edino študijska slika odgovarja njegovim zahtevam. Glavno vidno izrazno sredstvo kljub mnoštvu barv pa ostane črta ali linija. Tako so figure ujete v precej skicozne, včasih prav hitre in nasilne poteze, ki pa ne skazijo izgleda in sprejemanja slike pri gledalcu. Crta nosi glavno izrazno moč in osebnost slikarja. Po-nekod se pojavljajo zanimivi barvni madeži, ki učinkovito pope-strijo delo. Njihovo delovanje pa je žal omejeno s črto. Ta ne dopu-sti barvi, da zaživi, preživi bariero in postane nosilec, glavna slikar-ska rešitev. Črta omogoča slikarju, da ujame tisti pravi treautek in podobo, ki mu odgovarja. Slikar se torej zaveda, da mu figuralika predstavlja učinkovito in zanimivo izrazno moč. Poskuša jo odkriti in prilagoditi svojim individualnim potrebam in značaju. Predsta-vlja mu novo, pomembno, neznano dimenzijo, kateri skuša posta-viti učinkovite temelje, jo v prihodnje podrediti barvnim učinkom in zreducirati ali popolnoma odpraviti prisotnost črte.

Slike, ki se ne ubadajo s problematiko figuralike, pač pa poskušajo svoje bistvo izražati preko barv in drugih kompozicijskih pripomočkov, pa so delo Boštjana Plesničarja in Gregorja Nemca. Postavljene so v galerijo Media Nox. Slike obeh avtorjev so zani-mive in se nam približujejo v okviru svojih zmožnosti delovanja ter zmožnosti samega gledalca, kako si jih razlaga, poskuša razumeti in definirati. Dela niso zaznamovana z naslovi, tako da se lahko prepustimo sproščujočemu opazovanju in si jih prilagodimo svojim zahtevam, ki so lahko tudi odvisne od našega počutja in občutja slikarjevega smisla operiranja z barvnim spektrom. Vsak avtor pa uporablja tudi svoj specifični likovni izraz, da ustvari željeno kom-pozicijo.

Slike Boštjana Plesničarja nosijo zelo velik koloristični poudarek. Spodbujajo gledalca, da se z nenehnim gledanjem prebija skozi mrežo prepletajočih barvnih potez in poskuša prodreti do tistega

enotnega, željenega barvnega polja. Poleg različnih barvnih kontrastov nastopajo tudi daljše diagonalne črte. Te dajejo sliki določeno gibanje, napetost. Raz-bijajo monotonost barvnega učinka in usmerjajo gledalčev po-gled. Delujejo tudi kot meja med dvema različnima poloma slike, dvema različnima občutjema. Po-nekod se mnoštvo barvnih potez spremeni v nekoliko večje barvne ploskve, ki učinkujejo kot kolaž. Vsak del, vsaka ploskev bi lahko stala zase, toda njihovi robovi so usklajeni tako, da tvorijo enotno podobo. Po njih se sprehajajo kratke, aditivne poteze čopiča, ki kot trnje zbadajo gledalčevo občutje, pogled. Počasi se vse te značilno-sti združijo in spremenijo v enotno delovanje ene same barve. Po-teze postajajo navidez zaključene v različnih preprostih geometrič-nih likih, preko katerih se lesketa zlat napis v ruščini - revolucija. Napis zaudarja. Vodi naše razmišljanje v točno določeno smer. Toda mar ni slikar naredil to z določenim namenom, da odvrne naš pogled od prevladujoče zelene na zlato prisotnost revolucije? Z nasmeškom se prepustimo razvozlavanju jezika, ki je zelo blizu balkanskemu. Ne samo jezik, tudi družba, politična situacija se zr-cali in blešči. Mogoče je slikar želel opozoriti na določene podob-nosti in tako slika predstavlja bojno polje, na katerem zlata preba-da vojaško zeleno. Naš pogled niha. Ne moremo se odločiti, kaj in koliko časa bomo opazovali. Zlata nam ugaja, pa zopet čez čas de-luje preveč kičasto. Zelena pomirja. Toda ko se prebijamo skozi vso to zeleno goščavo, postanemo zmedeni. Ne vemo, kaj iščemo, kam se podajamo. Misli, asociacije, vse nam bega kot poteze čopiča po platnu. Včasih nam uspe, da uskladimo pogled in misli. A ne za dolgo. Zlata razdira postavljene mostove in ovrže naše ugotovitve. Razočarani, da nismo prišli do učinkovitega zaključka, se odpravi-mo dalje. Ali je za gledalca sploh kak smiselni zaključek, dejstvo, ideja? Še bi lahko razmišljali in sodelovali s sliko. Prav v tem ne-miru, ki ga podoba ustvarja v naših mislih, je njena vrednost, smi-sel, obstoj.

Mnoge značilnosti, ki sem jih opisal veljajo tudi za slikarja sa-mouka, Gregorja Nemca. Glavno razliko lahko opazimo v urejanju končne podobe slike s pomočjo barv in ustreznih geometričnih likov. Ti liki postanejo nosilci slike. Odpirajo prostor, nakazujejo možno pot in oklepajo barve. Piramide, krogi, kvadrati, trikot-niki... vse pomaga slikarju, da delo zaživi v željeni podobi. Ta podoba pa je včasih kaj kompleksno zgrajena, zato se slikar po-služuje tudi drugih učinkovitih prijemov. Opazimo lahko dokaj energične barvne madeže, ki niso nastali s čopičem, ampak so dobesedno prileteli v slikarsko površino in jo razbili. Vse to pope-stri njeno delovanje, gledalca pa prepriča v mogočno ustvarjalno energijo, ki jo je slikar moral nositi v sebi, da je takšno delo lahko nastalo.

Omenjeni mladi ustvarjalci so le kapljica v morju kvalitetnih ustvarjalcev, ki prihajajo v zelo konkurenčni slovenski likovni pro-stor. Zato pozdravljam in podpiram odločitev omenjenih galerij, da omogočijo mlademu ustvarjalcu razstavni prostor in ga podprejo v njegovi želji po uspehu. Ustvarjalni nemir rojeva umetnost, ta pa se mora pokazati in vseskozi tudi dokazovati. , . , ......

:. . ... •                  BOŽIDAR ZRINSKI

JANUAR 1995

PLOŠČE • KULTURA

NIRVANA

MTV UNPLUGGED IN NEW YORK

GEFFEN 1994

Nekatere skupine so boljše kot druge. Čar popularne glasbe je v iskrenem podajanju občutij, ki jih je ta forma kljub enostav-ni govorici zmožna prenesti z izvajalca na poslušalca. A zakaj so bili The Beatles ali Rolling Stones popularnejši (in vplivnejši) od podobnih skupin tistega časa? In zakaj so iz kopice bandov iz Seattla najdlje prišli ravno Nirvana?

Odgovor zagotovo ni enostaven, delno leži v teoriji psihologije množic, delno je uspeh od-visen od primernega pro-pagandnega aparata, delček se skriva v inspiriranih pe-smih, ki nastanejo v tre-nutku navdiha. Kaj če Nir-vana nikoli ne bi posneli pe-smi SmellsLike Teen SpiriO. Kaj če pesmi ne bi večkrat na dan predvajala MTV? Ve-rjetno bi bil Kurt Cobain še živ in Nirvana le ena od povprečno popularnih sku-pin. Mirno lahko zapišemo, da je Cobaina pokopal me-dijski pritisk, ki se mu je najprej želel upreti z brezkompromisno ploščo In Utero, ki je sle-dila mega prodajanemu albumu Nevermind. Takoj po snemanju/n Utero je Cobain spoznal mlajavost svoje odločitve in tu mu je bil v veliko (a vseeno nezadostno) pomoč Michael Stipe, ki je imel pač to srečo, da so R.E.M. svojo popularnost gradili mnogo počasneje od Nirvane. Nauk je povsem preprost. Kar velja, so pesmi oz. zgo-dbe, daleč zatem so odzivi publike in glasbenih kritikov. S tem spoznanjem so Nirvana sprejeli ponudbo MTV-ja, da tudi oni po-snamejo različico akustičnega nastopa. Šele ta močnih kitarskih zvokov okleščena Nirvana odkriva magično privlačnost njihovih pesmih. Bogata akustična podlaga odlično podpira glas Kurta Co-baina, glas odpadnika, romantika in mučenca. Ker je tu bolestno odkrit, z lahkoto prevzame skoraj vsakega poslušalca, dodatna vrednost plošče Unplugged pa so priredbe, kar šest jih je, ki jih Nirvana na svojih rednih ploščah ni objavila. V celoti gledano, več kot spodoben dokument veličine skupine, ki je že del zgodovine.

BABVCANDANCE

BABVCANDANCE

;■■■                ■ FV 1994

Dejstvo, da se je presenečenje lanskega Novega Rocka uspelo dokopati le do kasete, priča o vsej bedi slovenskega rock založništva. Večina si pomaga z izdajami v samo-založbi in upa, da jim bo tako izdani CD pomagal iz anonimnosti in prine-sel vsaj možnost nastopanja. Obe-nem so se ravno v času okoli božič-nih in novoletnih praznikov kopičile izdaje domačih skupin, ki se po ne vem kakšnih kriterijih deklarirajo kot rock, piko na "i" pa dodaja TV od-daja, ki se prav tako diči z laskavim nazivom, da gre za predstavitev rock izvajalcev. In če vemo, da je TV po zaslugi video spotov postala izredno močan medij za predstavitev glasbe,

potem je položaj skoraj brezupen. Nekateri k sreči ne obupujejo. Baby Can Dance so na svojo roko posneli 15 pesmi kar v improviziranem studiu, zato gre malce zadušen zvok na njihovi prvi kaseti tudi na rovaš tega. Sicer pa s samo glasbo fantje in dekle dokazujejo, da jih z lahkoto postavimo poleg še dveh upov sloven-ske rock scene - Hic Et Nunc in Res Nullius. Stalno prepletanje ki-tarske igre okoli razdelnih ritmov. priča o sodobnem pristopu, ki tiči globoko v zvoku za devetdeseta in o kakšnih neposrednih vpli-vih in poklonih skoraj ni sledu. Razen na ekspliciten način skozi priredbi White Rabbit in Lady Sings the Blues, ki pa sta prevzeti z jasno identiteto skupine. In če govorimo o glavnih značilnostih Baby Can Dance, ne moremo mimo vloge ženskega vokala, ki se ne pokorava zvočni podlagi na način moške rockovske drže, am-pak v tem polju vzpostavlja povsem žensko senzibilnost. Ob že pri-sotnem zavidljivem tehničnem nivoju izvedb in ob spodobnih stu-dijskih ter produkcijskih pogojih bi lahko Baby Can Dance poka-zali še več. V položaju, kot sem ga orisal že na začetku, pa skupi-na zasluži vso pozornost in podporo.

THE GOD MACHINE

ONE LAST LAUGH !N A PLACE OF DYING...

'FICTION RECORDS 1994

Čudna so bila pota trojice iz San Diega v Kaliforniji. Robin Pro-per-Sheppard, Jimmy Fernandez in Ronald Austin so v mladih letih skupaj drgnili šolske klope, na razpotju odločitve, ali se po-svetiti nadaljnemu študiju ali tvegati glasbeno kariero, so se odločili za drugo možnost. Iz rodnega mesta so se družno podali v meko glasbenega dogajanja in v Londonu stisnjeni v najeti sobi začeli pospešeno pisati pesmi. Leta 1992 jim je uspelo izdati sin-gle Purity za dokaj neznano založbo Eve Recordings, relativni uspeh plošče pa jim ie prinesel zanimanje gramofonske hiše Fic-

tion, ki je zaslovela s skupi-no Cure. V začetku leta 1993 so The God Machine izdali dvojni prvenec, Sce-nes From The Second Sto-rey, ploščo, ki jo krasi stil-ska raznolikost ter silovitost glasbe in sporočil. Vse to je bila posledica mešanja dveh različnih percepcij rockov-ske glasbe, ameriškega post hard cora s pridihom hard rocka in britanske melan-holije s senco temnega vala. A tudi to skupini ni bilo do-volj. V okviru evropske tur-neje so se ustavili tudi v Pragi, ki se jim je tako priljubila, da so tam preprosto ostali. V Lon-don so se vrnili le za snemanje drugega albuma in nekaj dni po zaključku dela je v 28. letu starosti za posledicami možganskega tumorja umrl basist Jimmy Fernandez.

Plošča One LastLaugh In A Place OfDjingje seveda posveče-na prav njemu. Ovitek je v nasprotju s pričakovanji povsem bel, le naslov albuma je spisan s komaj vidnimi črkami. Zato pa se toliko bolj sliši glasba. Pravzaprav je glasbeno plošča razdeljena na dva dela. Po eni strani The God Machine prezentirajo neizpro-sen, nabit in poln rockovski zvok, kjer je krik Robina Sheppar-da povsem v funkciji tovrstnih postopkov. Po drugi plati pa trio izkazuje rafinirano, z orkestralnimi vložki obogateno zvočno podobo, ki je mnogo bližje predanim sporočilom, ki z običajnimi izlivi pop pesmi nimajo veliko skupnega. Niti z rock pocestno držo ne, ampak ustvarjajo avtonomen svet, kjer besede stojijo le zato, da odsevajo njihova občutja.

ONI UST UUGH IN • PlMi OF DVINC...

JANEZGOIC

1995 JANUAR

ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ▲ INTERVJU

VALTER KOBAL, PREDSEDNIK ŠTUDENTSKE VLADE:

NOVAVLADA

BO BOLIŠA

Formiranaje nova študentska vlada. Njen predsednikje petin-dvajsetletni Novogoričan, Valter Kobal, absolvent Fakultete za ekonomijo. V študentsko politiko seje podal lani, koje kandidiral na listi regionalcev in je bil izvoljen za poslanca študent-skega parlamenta na Fakulteti za družbene vede.

wm a kratko smo te predstavili že v uvodu, zato nam raje povej kaj o regionalcih, saj vas marsikdo še zmeraj ne pozna. Kako ste nastali in kaj so glavne točke vašega progra-ma?

Nastali smo lani, ko se je sedem regio-nalnih klubov povezalo in smo kot ne-formalno združenje nastopili na prejšnjih volitvah dokaj uspešno, saj smo dobili sedem poslanskih mest v študentskem parlamentu. Nato je šel razvoj naprej. Danes imamo svojo kro-vno organozacijo, ŠKIS (Študentski Klubl Slovenije), ki združuje že šestindvajset regionalnih klubov od tri-intridesetih, kolikor mislim, da jih je v Sloveniji in zasedamo sedemnajst se-dežev v novem parlamentu. Glavna točka, ki nas povezuje, so študentski servisi. Financiranje SOU v Ljubljani je bilo urejeno že v preteklosti, medtem ko so v regijah problemi. Študentski servi-si bi morali ves denar namenjati za obštudijske dejavnosti, v praksi pa to ni tako. To je bil tisti moment, ki nas je po-vezal. Volitev smo se udeležili, ker so se pokazale tendence ŠOU, da bi se finan-ciranje centraliziralo v Ljubljani in re-gionalni klubi bi tako ostali brez mož-nosti funkcionalnega delovanja - fi-nančna moč namreč pogojuje samostoj-no delovanje.

Kako komentiraš tako hiter prodor regionalcev v politično areno in letošnji še večji uspeh od lanskega?

Mislim, da je razlog tako strmega

vzpona v tem, da je študentska popula-cija nekako zasičena z razmejevanjem na naše in vaše, ŠKIS pa deluje na dru-gem principu; pri nas ni pomemben sve-tovni nazor ali politična opredelitev, združujemo se na regionalni osnovi. Zato smo precej pisana druščina in mi-slim, da je to ta moment, ki prevlada nad ostalimi.

Torej se smatrate za apolitično združenje?

Ja, povsem apolitično. Zato imamo simpatizerje tudi v drugih poslanskih skupinah, ker nekateri drugi poslanci izhajajo iz regionalnih klubov, niso pa vključeni v naš poslanski klub ŠKIS, ki deluje v študentskem parlamentu.

Izid volitev mandatarja je bil tesen. Kakšne so pravzaprav perspektive

nove vlade, glede na to tesno zmago?

Večina je res tesna. Dobil sem štiriintridest glasov, protikandidat, Blaž Ivanc, jih je dobil devetindvajset, en po-slanec se je vzdržal. Vendar je xo bolj izrazita večina, kot jo je imel lanski pre-dsednik, Mitja Štular. Tudi on je dobil isto število glasov, a treba je vedeti, da letos zaradi zapletov pri volitvah na Fakulteti za šport, kjer so jih morali po-novoti, mandatarja ni volilo vseh petinšestdeset poslancev. To, da sem dobil le štiriintrideset glasov, se mi ne zdi problematično, kajti dobro delo bi moralo zagotavljati, da se razmerja sil v študentskem parlamentu ne bodo spre-minjala. Skušali bomo delovati tako, da bomo ob koncu mandata imeli podporo vseh petinšestdesetih poslancev.

Kakšna so torej zdaj razmerja sil v parlamentu? Katere poslanske skupine ste povezane med sabo, kdo je po vaših pogajanjih o koaliciji, ki ste jih vodili z vsemi poslanskimi skupinami, v novem parlementu v poziciji in kdo v opoziciji?

Na volitvah so kandidirale štiri liste, ki so pozneje dobile poslanska mesta v parlamentu. Koalicijo sedaj sestavljajo poslanci iz list ŠKIS, poslanskega klu-ba Neodvisni, Mavrice ter nekateri po-slanci, ki so kandidirali povsem samo-stojno. V opozociji pa je ostala skupina, ki je v prejšnji sestavi študentskega parlamenta podpirala prejšnjo štud-entsko vlado.

Koalicijska pogajanja pa so bila na-porna. Pogajali smo se z vsemi skupina-mi, ampak do dogovora z vsemi ni prišlo, tako da smo vlado sestavili le s klubom neodvisnimih, s tem da smo vanjo vključili tudi nekatere, ki so bili lani bližji desnemu bloku. Povedal bi še, da so v moji vladi trije ministri, ki so bili predvideni v primeru, da bi koalicijo se-stavljala klub neodvisnih poslancev in desni blok. Mislim, da sem s tem držal obljubo, da bom sestavil vlado iz vseh opcij v študentskem parlamentu.

Vlada torej ni sestavljena strankar-

JANUAR 1995

INTERVJU A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA fr 4

sko oziroma politično, marveč na principu...

Torej sam sploh ne bi govoril o strankarski vladi. Govorimo lahko kvečjemu o vladi, ki je sestavljena iz vseh poslanskih skupin. Moj glavni na-men je bil sestaviti strokovno vlado, zato se nisem oziral na volilno aritme-tiko. To sem hotel preiti in dejansko dati poudarek na strokovnost. Mislim, da mi je to tudi uspelo.

V četrtek, 8.12.94, je bila na dnev-nem redu zasedanja parlamenta potrditev ministrov. Kateri so novi ministri, kakšen je bil način glaso-vanja, je prišlo do kakih zapletov?

Zapletov ni bilo. Vesel sem, da so bili vsi ministri potrjeni, nekateri sicer z večjim številom glasov, drugi z manjšim. Sistem glasovanja je bil tak, da so bili na eni glasovnici napisani vsi kandidati, za vsako mesto po eden. Poslanci so za vsakega obkrožali "za" ali "proti". Vla-do sestav\\a\o A/eš Črnič, minister za kul-turo; Oton Lahojnar, minister za finan-ce; Jožko Rutar, minister za izobraže-vanje; PrimožKovaač, minister za socia-lo; Anja Strojin, ministrica za mednaro-dno sodelovanje; Jaka Repanšek, mini-ster za medije in založništvo ter Matjaž Pečovnik, minister za šport.

V čem bo ta vlado boljša od prejšnje? Kakšni so načrti za vaše delo?

Prepričan sem, da bo vlada boljša od prejšnje in to iz enostavnega razloga: sestavljena je na podlagi strokovnosti, ne pa nekakšnih političnih kalkulacij.

Naši načrti so realni. Večji poudarek želimo dati predvsem študentskemu življenju. Nameravamo organizirati par velikih študentskih žurov, ki jih je prejšnja vlada zapostavila.

Eden od projektov je tudi univerzi-tetna knjigarna, kjer bi bil poudarek na novi strokovni študijski literaturi, hkrati pa bi bila tudi antikvariat ra-bljenih učbenikov.

Večji projekt je oblikovanje štipen-dijskega fonda, ki bi omogočal najem dolgoročnega študijskega posojila. Obresti bi bile občutno nižje od obre-sti poslovnih bank. Kdo bi financiral sam sklad, je še stvar dogovora. Želi-mo, da bi bili sooblikovalci ministr-stva, posamezne poslovne banke in zainteresirana podjetja oziromavsi ti-sti, ki si želijo investirati v študenta in ki se zavedajo, da je prihodnost Slove-nije v izobraženi delovni sili.

Generalni plani, ki se tičejo štu-dentske organizacije kot celote, so pa vsekakor oblikovanje in sprejetje te-meljnega akta, ki bo dolgoročno do-

ločil študentsko organizira-nost v Sloveniji. V ta proces bo potrebno vključiti čim širšo populacijo študentov, torej vse zainteresirane študentske grupacije. S tem aktom bodo urejena tako notranja razmerja v štu-dentski organizaciji kot sam način financiranja ŠOU in posameznih regio-nalnih klubov.

Nadalje bo aktualno so-delovanje pri oblikovanju novega statuta univerze. Tu bo potrebno v pogaj-anjih z univerzo nastopiti fleksibilno in hkrati odloč-no. Študentom je potrebno zagotoviti soodločanje o študentski problematiki, ki se pojavlja v času študija. Torej izpitni režimi, pre-stopni roki, vpisnine in vse druge stvari, ki zadevajo študij.

Pomembno bo obliko-vanje študentskih organi-zacij posameznih fakultet. Že v samem programu sem zapisal, da bo ŠOU kot institucija pomagala študentom na fakultetah, da pridobijo prostore in finančna sredstva, kar je te-melj, da se bodo te študentske organiza-cije sploh lahko oblikovale. Dolgoročno gledano imamo namen povezati vse

študentske organizacije fakultet in ŠOU

v enotno računalniško mrežo, s čimer bi

bile informacije o ŠOU dostopne širši

študentski populaciji. Nasploh je cilj

moje vlade, da ŠOU postane informa-

cijsko bolj odprta - na prvem nivoju

znotraj same SOU, kjer moramo doseči

čim večji pretok informacij med vlado,

parlamentom in strokovnimi služba-

mi, na drugem nivoju pa navzven. In-

formacije morajo priti do študentov

samih. V ta namen bo potrebno zago-

toviti oglasne deske na fakultetah. Ne

smemo čakati, da študent pride po in-

formacije na Kersnikovo 4, ampak jih

mora ŠOU dostaviti v bazo, torej med

študente. Ta drugi nivo pa vključuje

tudi izboljšanje imidža študentske or-

ganizacije nasproti širši družbi, torej

nasproti medijem, državi, mestu.

Še en dolgoročni cilj je preobliko-vanje klasičnih študentskih naselij v študentske kampuse, kjer ima študent možnost bivanja, izobraževanja, špor-ta, kulturnih dejavnosti in prehra-njevanja. Zaenkrat so idealne možno-sti v Rožni dolini, kjer je določena infrastruktura že vzpostavljena. Z ve-rjetnostjo preselitve družboslovnih fakultet za Bežigrad pa se kažejo mož-nosti za formiranje takega kampusa tudi tam.

O.K. Hvala za pogovor in veliko uspeha pri delu.

Hvala.

POGOVARJAL SE JE BOŠTJAN RESINOVIČ

1995 JANUAR

ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA A VLADA

Nova študentska vlada

JOŽKO RUTAR, MINISTER ZA IZOBRAŽEVANJE

Bistvena naloga resorja v tem letu bo sodelovanje pri oblikovanju Statuta Univerze, kjer moramo študentje z ak-tivnim in konstruktivnim delovanjem doseči čim boljše pogoje študija. Dok-ler statut ne bo sprejet, pa bo še naprej deloval projekt PSUL - pogoji študija po članicah Univerze.

Potrebno bo ustanavljati študentske svete na posameznih visokošolskih za-vodih (po določilih zakona o visokem šolstvu).

Pozornosti vredno bo tudi delovanje pri pripravi temeljnega akta Zakona o skupnostio študentov, predvsem v ti-stem delu, ki zadeva obštudijske deja-vnosti.

Nameravano je tudi razširiti ponudbo raznih subvencioniranih tečajev (reto-rika, podjetništvo, tuji jeziki, avto šola).

Ker v ta resor spada tudi dijaška sekcija, bo treba podpirati projekt dijaške izkaznice do končne realizacije.

PRIMOZ KOVACIC;

MINISTER ZA SOCIALO

IN ZDRAVSTVO

Delo ministra za socialo in zdravstvo bo v tem mandatu posvečeno predvsem študentski prehrani, saj bo treba zago-toviti potrebna sredstva za subvencijo in urediti poslovanje s posameznimi

gostinskimi podjetji. Potrebno bo kot pravi sam minister, prehrani dati izo-braževalni pomen in s tem ne bi bila več socialna komponenta.

Nadalje se morajo prilagoditi merila in pogoji za sprejem študentov v študentske domove, zgraditi blok 14 in prenoviti blok 5, kjer naj bi v bodoče domovali invalidi in študentske druži-ne. V delu so že tudi projekti za preno-vo ostalih starih bivalnih kapacitet.

Na področju zdravstva bo ministrovo delo usmerjeno predvsem v izboljšanje kvalitete zdravstvene storitve in odno-sa. Omembe vredne so tudi preventiv-ne akcije.

Pripravlja se tudi ustanovitev skada za štipendiranje tistih študentov, ki ne morejo pridobiti republiške štipendije, v tem trenutku nastopijo država in po-djetja, ki lahko dolgoročno pričnejo vlagati v študenta.

V sklopu študentskega servisa pa bo potrebno zagotoviti čim bolj kvalitetna dela za študente.

Torej, na kratko je glavna dolžnost ministra za socialo in zdravstvo, da za-gotovi študentu pogoje, ki bodo dali rezultat. Rezultat je pa v tem primeru zdrav in zadovoljen diplomant, ki bo lahko državi povrnil vse njene investi-cije vanj.

ALES CRNIC, MINISTER ZA KULTURO

Minister sam meni, da je kultura ti-sta, ki zraven študijskih dejavnosti daje pečat študentskemu življenju. Na tej relaciji nastaja glavni stik med študeti in ŠOU in tu je možnost, da si ŠOU končno ustvari prepotreben ima-ge, za kar bo potrebno dati poseben poudarek na obveščanju, kjer pa pride-ta na vrsto predvsem Tribuna in Radio Študent. Potrebno bo oživiti info točke ŠOU, razmišlja se pa tudi o posebnem informatorju - glasilu resorja za kultu-ro.

Minister vidi svojo vlogo predvsem v povezovalcu vsebinskih želj in potreb vseh študentov z možnostmi, ki jih lahko nudi ŠOU. Tako bo letos kultur-na politika ŠOU poleg dejavnosti, ki že potekajo, usmerjena predvsem okrog pop - rock kulture. Izvesti bi bilo treba vsaj en večji koncert te vrste za najširši krog študentov, pa naj bo to ob majskih igrah ali ob zaključku Študentskih kulturnih dni. Nikokor se ne bo smelo pozabiti na klasično kul-turo.

Zagotavljati bo treba še vnaprej ve-liko popustov za obisk raznih kultur-nih prireditev (kino, gledališče, koncer-ti...)

Prizadevanja bodo tekla tudi za pri-dobitev prostorov za klubsko dejavnost v ŠN v Rožni dolini in za Bežigradom, ki bi poživila spalna naselja.

JAKA REPANSEK,

MINISTER ZA ZALOŽNIŠTVO

IN MEDIJE

Resor za založništvo in medije po-trebuje za svoje delovanje precejšen del proračunskih sredstev, saj so me-diji eno izmed najmočnejših orožij si-stema.

Minister namerava najprej pospešiti in podpreti nastanek fakultetnih gla-sil, tako da bo zunaj že v kratkem razpis za formiranje uredništev po fakultetah. V načrtu ima tudi krovno glasilo, ki bi obljavljalo najaktualnejše prispevke iz posameznih glasil in po-vezovalo študente tudi po strokovni plati.

Svojo dejavnost namerava usmeriti tudi na BBS in Internet, tako da bi bil dostop do informacij za vse študente enak in čim bolj olajšan.

Študentska založba bo delovala po načelu čim večje profitnosti večjega števila izdaj. Vsekakor pa je jasno, da obstaja določena potreba po izdajah, ki

JANUAR 1995

VLADA A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA

Nova študentska vlada

ne morejo biti profitne. Izdaje ne bodo same po sebi namen, aktualne bodo morale biti za širši krog študentov in drugih potencialnih bralcev. Predvsem bodo potrebni prevodi novodobne stro-kovne literature. V načtih pa je tudi projekt študentske knjigarne, ki bo zajela in povezovala celotno študent-sko populacijo.

Tribuna bo v bodoče morala izhajati, vendar bo potrebna temeljitejša anali-za prejšnjega in zdajšnjega stanja v so-delovanju z uredništvom.

Na področju Radia Študent bo po-trebno le-tega preseliti v blok 14, vsgo-staviti svet zavoda, uskladiti akt RS z zakonom, čim prej oblikovati statut RŠ in zagotoviti ustrezno pravno pomoč pri oblikovanju Ie-tega ter razširiti slišnost radia po vseh slovenskih re-gijah.

Medijsko poročanje in sploh me-dijsko spremljanje študentskega ži-vljenja bo treba razširiti. Predvsem se meri na vsaj mesečno oddajo na TVSLO in kaj več kot le občasno poročilo do-gajanja iz parlamentarnega življenja v slovenskih dnevnikih. Pojavlja se tudi ideja o ustanovitvi študentskega TV programa.

ANJA 5TROJIN,

MINISTRICA ZA MEDNARODNO SODELOVANJE

Ministrica namerava v sklopu resorja za mednarodno sodelovanje zastopati interese študentov Univerze v Ljublja-ni in aktivno sodelovati pred oz. v for-malnih mednarodnih študentskih združenjih kot so ESIB, STUDENT FO-RUM in INTERNACONAL UNON OF STUDENTS.

Izvajati bo treba bilateralne in multi-latelarne izmenjave med ŠOU v Ljublja-ni in študenti tujih držav z namenom vzajemnega posredovanja informacij glede študentskega organiziranja,

opredeljevanja in reševanja študen-tskih problemov. Ohraniti bo treba stike in poglobiti sodelovanje s sloven-skimi študenti po svetu.

Delovati bo treba na področju mobil-nosti študentov v smeri uvedbe t.i. kre-ditnega sistema in nostrifikacije tujih diplom in gimnazijskih matur v Slove-niji ter izvesti nekaj podobnega za slo-venske študente v tujini.

Izpolniti bo treba tudi redne dolžno-sti kot npr. zbiranje, obdelava in posre-dovanje informacij o študiju v tujini, štipendijah, delovnih taborih, poletnih šolah, seminarjih ipd.

In še na koncu omogočanje delovnih pogojev mednarodnim študentskim združenjem v okviru KOMISP.

OTON LAHAJNAR, MINISTER ZA FINANCE

Minister za finance je edini mini-ster, ki mu teče že drugi mandat oz. je bil že v garnituri prejšnje vlade. Njegovo glavno in najpomembnejše delo je gotovo sestava celovitega pro-računa za leto 1995, ki se bo zgledo-val po predhodniku iz prejšnjega leta, le da bo ta bistveno hitreje predložen parlamentu v sprejem, saj ministru letos ni potrebno prestati zamudne faze prilagajanja. Takšno obliko pro-računa bo poskušal letos tudi uzako-niti.

Že lansko leto se je pokazala potre-ba po sestavi pravilnika o projektnem delu. Obstoječa pravilnika sta nedo-rečena, zato je letos potrebno uzako-niti nekatere nedorečenosti kot tudi nadaljevati v lanskem letu začete projekte.

Letos se uvaja v finančno računo-vodskem sektorju nova računalniška podpora poslovanja, s čimer bo v bo-doče delo poenostavljeno in posodo-bljeno.

MATJAZ PECOVNIK, MINISTER ZA ŠPORT

Na področju športa bo potrebno uveljaviti prostovoljno vključevanje v športne dejavnosti s pestrim izborom programov, kateri temeljijo na željah in interesih študentov ter so izvedeni sto-kovno in profesionalno. Seveda čaka ministra tudi organiziranje raznovr-stnih športnih aktivnosti kot so: športno interesne dejavnosti, ligaška tekmovanja, športno izobraževalni tečaji, športna turistika itd.

Na področju birokracije se bo moral spopasti s korenitim izboljšanjem na področjih promocije delovanja, mate-rialnih in finančnih pogojev poslovanja enote za šport, komunikacije s študenti kakor tudi z javnimi mediji in strokov-nimi institucijami.

Pojavljajo se tudi že težnje po novih prostorih za rekreacijo in vadbo, kate-re bo treba spraviti pod streho; ustano-viti in postaviti na noge bo treba študentsko športno zvezo Slovenije; povečati kakovost in obseg projektne-ga dela, ter za poslastico zagotoviti udeležbo najboljših športnikov štu-dentov na zimski in letni Univerzijadi, ki bosta v letu 1995 v Španiji in na Ja-ponskem.

Tjaša Slokar, tiskovna predstavnica vlade

1995 JANUAR

ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ▲ SPLOŠNE INFORMACIJE

INFORMACIJE ZA STUDENTE IN OSTALE BRALCE

študiranje in štipendije...

Sklad dr. Franca Munde

razpisuje 40 štipendij za študij na drugih ustanovah in obiskovanje mednarod-^riih znanstvenih srečanj. ! Razpis velja za študentke in študente od vključno tretjega letnika naprej s vsaj prav dobro (8) pov->prečno oceno. Višina štipendije znaša do 80.000,00 SIT. Rok za od-dajo prošenj je najkasneje do 31.1.1995 na naslov: \Univerza v Ljubljani, Sklad dr. Franca Munde. Kongresni trg 12, 61001 Ljubljana, p.p. 362. 0 rezultatih razpisa boste obveščeni do 28.2.1995. Informacije v zvezi z razpisnimi pogoji na tel. 1254 102.

Centralna evropska univerza razpi-suje za šolsko leto 1995/96 v Budimpešti, Pragi in Varšavi enoletne po-diplomske študije na področjih ekono-mije, zgodovine in zgodovine umetnosti, prava, političnih ved, sociologije, medna-rodnih in evropskih študij, študij sre-dnjega veka in ved o okolju. Informacije in prijavnice dobite vsako dopoldne v Mednarodni pisarni ŠOU na Kersnikovi 4. Rok za prijave je 1. februar 1995.

Univerzitetni center za evropske študije in Mednarodni center za uspo-sabljanje ILO v Torinu organizirata eno-semesterski podiplomski študij trgovske-ga prava od 6. aprila do 20. junija v Tori-nu. Razpisani sta tudi dve štipendiji za kritje stroškov študija. Prijavnice in podrobnejše informacije dobite dopoldne na Kersnikovi 4, Mednarodna pisarna ŠOU.

natečaji...

Revija EMZIN: Fotografija leta 1994.

Tema natečaja je poljubna. Fotografije pošljite na naslov: Revija Emzin, p.p. 574, 61101 Ljubljana - s pripisom "Fo-tografija 1994". Rok za oddajo je do 31. januarja 1995. Podrobnejše informacije dobite na uredništvu revije Emzin, Ker-snikova 4, tel. 13 24 089.

PEPO 95, GEA College in Management Group: izbor najboljših esejev iz podjetniškega obnašanja. Sodelujejo lahko redni študenti in absolventi slo-venskih fakultet. Informacije, prijavnice in navodila (da bodo vaši eseji lepi in

zgledni kot reklamni plakat PEPO 95) dobite v Mednarodni pisarni ŠOU, Ker-snikova 4, Ljubljana. Tel. 133 72 19. Prva nagrada je 1000 DEM.

razstave.

Moderna galerija Ljubljana: Maksim Sedej, retrospektivna razstava. Intimni svet družine, pastoralne scene, zakulisni svet počivajočih artistov... - olja, grafike, risbe in ilustracije. Likovno opremeo raz-stave je zasnoval Novi kolektivizem. Od-prta bo do 28. februarja.

V prvem preddverju Cankarjevega doma si od 13. do 30. januarja lahko ogledate razstavo PREPOVEDANI PLAKATI: TAJNI PROSVETLJITELJI.

Menda jih je največ iz bivših komunistič-nih držav, sodeluje tudi Galerija Škuc. Kot vse razstave v CD je tudi ta odprta vsak dan od 10. do 14. in od 16. do 20. ure, ob nedeljah od 10. do 14. ure.

Risanje po telesu (bodypainting) in astrološka simbolika sta značilnosti foto-grafske razstave ZODIAK v Mali galeriji Cankarjevega doma, kamor pridete samo iz Erjavčeve ceste.

glasba...

Za ljubitelje komorne glasbe prihaja v torek, 24. januarja ob 19.30 v dvorano Slovenske filharmonije naravnost iz Du-naja godalni kvartet HAGEN. Program: R. Schumann, W. A. Mozart, F. Schubert. Cena vstopnic 400 in 600 SIT.

25. januarja v Cankarjevem domu lahko preživite prijeten večer ob poslušanju glasbeno bolj nadarjenih vr-stnikov (violina, flavta, klavir). Vstopni-na 300 SITT

gledališče.

V Cankarjevem domu bo 11. februarja premiera opere TURANDOT, ponovitve 13., 26.in 28. februarja. Cena vstopnic od 500 do 6000 SIT (popusti za študente so veljali samo decembra).

Plesni teater Ljubljana nas bo 5. fe-bruarja ob 2O.uri razveselil z novim celo-večernim plesnim projektom Sinje Ožbolt ZRCALJENJA.

"Na dnu zrcala postaneš ujetnik varlji-ve izkušnje človekovega pogleda, vpete-ga med resnico in iluzijo...

...Vprašanje je eno samo: kaj je resnica in kaj je prevara?"

Dvorana Duše Počkajeve, 500 SIT.

Počasi se približuje 200. ponovitev največje slovenske gledališke uspešnice Ob letu osorej. V nedeljo, 29. januarja ob 20. uri imate ponovno priložnost da si ogledate izvrstno igro Polone Vetrih in Ivana Bana v režiji Borisa Kobala. Gankarjev dom, vstopnina 1000 SIT. Pohitite, vedno je razprodano.

Kozmopolitsko Kulturno - umetniško društvo France Prešeren v Trnovem je do 24. januarja na pošteno zasluženih zimskih počitnicah. Trnutno stanje na lestvici impro lige:

Radio Študent 6 točk, Gledališče Ane Monro in Gilš - Nasa kabinet 4 točke, Piloti 2 točke, Lovke in MASH kolektiv pa zaenkrat še brez točk.

film...

Igralka Virna Lisi je zavlogo v filmu Kraljica Margot, ki si ga lahko od 5. ja-nuarja ogledate v Kinu Vič.v Cannesu dobila zlato palmo. Zgodba po romanu Alexandra Dumasa o poroki med kato-ličanko in protestantom razkriva tudi ozadje zgodovinske prelomnice, znane pod imenom Šentjernejska noč. Glasba Goran Bregovic.

miganje ali zdrav duh v študentskem telesu...

Zimski tabori v Kranjski Gori in Cerknem.Obetajo se vam neskončne možnosti za zabave in ostala neformal-na druženja na ledu, snegu in mrazu, petje in ples medtem ko zunaj pada sneg. Polpenzion, 179 DEM, januar in februar. Informacije na ŠOU, tel. 131 70 10.

Kdor zvečer najraje spi v svoji postelji, mu priporočamo občasne enodnevne smučarske izlete na Krvavec, ki jih orga-nizira ŠOU. Podrobnejše informacije na INFO točkah ŠOU-a.

Počasi prihaja pomlad v dolino Šent-florjansko, čas, ko se vrstijo najraz-ličnejše obletnice valet, matur..., Ijube-zen. Uvod v pohujšanje je ponavadi ples in jasno je, da imajo boljši plesalci in plesalke več uspeha pri pohujševanju kakor ostali. Zato vam je omogočeno, da se udeležite plesnih tečajev za štu-dente na Gerbičevi 51 (mestni avtobus št. 1).

Začetni tečaj poteka v torek in četrtek od 21.30 do 23.00 (začne se lO.ja-nuarja), nadaljevalni pa v ponedeljek in sredo ob enakem času (začne se 9.ja-nuarja)

JANUAR 1995

SPLOŠNE INFORMACIJE, NAPOVEDNIK A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA

Vpišete se lahko vsak dan v Kazini, Kongresni trg 1, tel. 12 62 047. Cena 3000SIT.

Pridobljeno plesno znanje lahko pre-izkusite ob koncu tedna v Festivalni dvo-rani, Zimskem vrtu hotela Ilirija, menda se umirjeni, klasični plesni večeri do-gajajo tudi vsako drugo soboto v Stra-žišču pri Kranju, prenovljeni dom krajev-ne skupnosti, Škofjeloška cesta 18, tel. 31 12 31

delo osvobaja...

Če vam učenje ne porabi vsega pro-stega časa, vam ŠOU omogoča neposre-dni ogled najrazličnejših proizvodnih procesov, kjer lahko tudi zaslužite nekaj denarja.

Spoznajte delo še gred koncem študija, obrnite se na STUDENTSKI SERVIS, Borštnikov trg 2 Ljubljana, inf. na tel. 12 54 062, veseli vas bodo tudi v Rožni dolini, blok 6, inf. na tel. 26 81 28 ali na Slovenski cesti 6, inf. na tel. 125 20 96

promet.

Če ugotovite, da vašega avto-mobila ni tam, kjer ste ga pusti-li, je še posebaj v središču Lju-bljane velika verjetnost, da vam ga je odnesel PAJEK, ki ima svoje gnez-do na Cesti dveh cesarjev, kamor ga lahko pokličete tudi po telefonu 27 30 92. Kazen je velika, študentskih popustov načelno ni.

Ko se z veselo družbo odločite za izlet na belo pobeljeno slovensko obalo in se vam avto pokvari že na Celovški cesti je vaš edini izhod AMZS, pomoč in vlečna služba, ki vam prijazno priskoči na po-moč, tel. 987.po

V naglici se vam pogosto zgodi, da na avtobusu ali vlaku pozabite šolsko tor-bo, dežnik, mesečno vozovnico, domačo žival... Najboljša rešitev je urad za NAJDENE PREDMETE. Avtobusarji ga imajo na Celovški 160, tel. 15 94 114, železničarji pa kar na železniški postaji, tel. 13 13 144, int. 155.

zdravje.

Kondomov ponavadi zmanjka sredi noči. Iz zagate vas lahko reši dežurna Centralna lekarna na Prešer-novem trgu, tel. 13 35 044.

Če je le ta zaprta to pomeni, da je tisto noč dežurna njena sestrica, Lekarna Miklošič na istoimenski ulici 24, tel. 31 45 58.

PREMIERNO NA ŠTUDENTSKIH ODRSKIH DESKAH V JANUARJU

Prvi gledališki dogodek je komorni avtorski projekt Alek-sandre Schuller PREDSTAVA, ki je nastal po literarni predlo-gi z naslovom Les yeux bleus cheveux noirs znane francoske pisateljice Marguerite Duras.

Predstava skuša prikazati nenavadno čustveno razmerje med starejšim homoseksualcem in mlajšo žensko, ki se sreča-ta zgolj po naključju. Povezuje ju skupno občutje osamljenosti in izpraznjenosti. Njuno razmerje se v zaprti sobi in v nizu umetno ustvarjenih situacij razvija v subtilen, vendar bre-zizhoden odnos

Ustvarjalce je pri oblikovanju predstave zanimal tudi odnos med posnetim besedilom in minimalizmom giba, ki izvira iz igralčevega čutenja. Beseda in gib sta še vedno odvisna drug od drugega, čeprav obstajata istočasno na dveh različnih pre-dstavnih nivojih in tako lahko pripovedujeta zgodbo tudi vsak zase.

Premiera PREDSTAVE bo 13. januarja v Kapelici na Ker-snikovi 4, ponovitve pa 14., 17.in 18. januarjater 9., lO.in 11. februarja. Vstopnina 500 SIT.

Konec janurja si lahko privoščite zanimiv izlet na za-sneženi Ptuj in si na Ptujskem gradu ogledate predpremier-no uprizoritev predstave TRIO, novega plesnega projekta skupine Intakt v koreografiji Nataše Tovirac.

"TRIO je nastal, da bi spregovoril o času, senzibiliteti in iskrenosti treh oseb in da bi le te poskusile odložiti breme vesolja in občutek, da so nekdo."

Breme vesolja bodo v imenu vsega človeštva poskušale odložiti Lena Knific, Nina Meško in Nataša Tovirac.

1995 JANUAR

ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ▲ INFORMACIJE

ŠTUDENTSKA PREHRANA V JANUARJU 1995

Dedek Mraz nam je poleg snega, čokolade in jutranjega mačka     hrano z boni. Na osnovi vaših mnenj bomo skušali oblikovati

prinesel tudi nove cene bonov. Za spremembo tokrat niso po-     lestvico najboljših in najslabših. Upoštevajte prijaznost osebja,

skočile cene vseh bonov, nasprotno, nekatere so se celo zniža-     kvaliteto hrane, zakajenost prostorov, itd. Za začetek vam pred-

le. Ne pozabite, da sta na Kersnikovi 4 dve prodajalni bonov.     lagamo:

Poleg tiste v pritličju še ena v tretjem nadstropju, kjer včasih        najboljše: Pod vrbo, gostinsko podjetje Vič

pridete do bonov precej hitreje kot spodaj.                                      najslabše: Rio, gostinsko podjetje Daj - dam.

Vse bralce vabimo, da nam sporočite vaše prijetne in manj        opozorilo: zgornja ocenaje popolnoma subjektivna in

prijetne doživljaje v gostilnah in restavracijah, kjer plačujete     enostranska

CENIK BONOV, januar 1995

Gostinsko podjetje               Ekonomska cena Prodajnacena Gostinsko podjetje

21.  KLASJE

22.  LJUBLJANA

23.  MAXIMARKET

24.  MARN

25.  PIRAMIDA

26.  PINKI - LOKVANJ

27.  PLAVA LAGUNA

28.  PLEČNIKOV HRAM

29.  RESTA

30.  SEMENIŠČE

31.  SPORT CLUB - ŠPORT. FAK.

32.  SŠGT URŠKA, PRIVOZ 11

33.  ŠTUDENTSKIDOMOVI 34.VIČ

Ekonomska cena Prodajna cena

l.ALU '                           430,00               135,00

2. ART CLUB                                        550,00               180,00

3.AAA-FER                                       355,00                95,00

4. AGROBAR (Bioteh.) - 400,00               110,00

5. BIOTEH. FAK. DOMŽ.                       600,00                55,00

6. BONA X                                           440,00               135,00

7. ČRNUČE                                           500,00               165,00

8. DOM UPOKOJENCEV (Kobra)            460,00               130,00

9. DAJ - DAM                                       460,00               120,00

10. DERI (Vamost) ,                  300,00                40,00

11. DIJAŠ. DOM BEŽIGRAD                  400,00                80,00

12. DIJAŠ: DOMI: CANKAR                  300,00                40,00

13. DIJAŠ. DOM N. MESTO                   350,00             - 55,00

14. DIJAŠ. DOM POLJANE                    300,00                40,00

15. DIJAŠ. DOM VIč                              360,00                60,00

16. INTER EUROP                                435,00               130,00

17. ICA                                                490,00               195,00

18.  STROJNA, LITOSTROJ                    350,00                90,00

19. KATRCA (Ilirija)                             530,00              215,00

20. KORA BAR                                     540,00              225,00 POSTAJNA RESTAVRACIJA

E3 JANUAR 1995

425,00              120,00

480,00              135,00

500,00              165,00

400,00              100,00

460,00             167,00

445,00              130,00

430,00              135,00

500,00             180,00

395,00              105,00

260,00                'W>

540,00             225,00

530,00             215,00

400,00              120,00

440,00              145,00

Ljubljana, 3. januar 1995

ANKETA

ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA

KAJ PA JE TE DETE LJUBO.

Bm inilo je leto 1994, ki so ga neiateri proglasiU4udi za Leto družine. Ljudje naj bi v teh dobrjji 3^ d|pf špoznali nekatere vrednote, ki so jih menda požHfm^giravih letih '!"__          revolucij. Tempo ž^enja očitno

postaja ^

Kaj p|pfroci? Ni ^^^M^aj» ko smo se tudi mi še pla-zili pofFseh štirih, bnlftff^^^m, kar se je premikalo, se zbujai sredi noči in brezkompromi&no zahtevali svojo stek-IeničlEb mleka.

Fotem pa se nenadoma zavemo, da smo po zgodovinski logiki zdai mi na vrsti, da počasi za|nemo ustvariati nov ze-

TREBA BILO

\Ma, 22 let, Pedagoška fakulf

\fantom nisva načrtovala otroKlf|tako vendar je bil kljub temu zažpjen. s študijem kljub temu nadaljevala, ga je opustil in zdaj študira ob delu. iradi otroka so mi morc^jL^ofesorji malo pogledali^^^rste. Naša •

*ž&lafc težko preživljala, če nas starši nebi podplralK Medtem ko sva midva na faksu na otroka pazi tašča. 0 splavu nisem razmišljala. Morda bi bilo drugače, če nebi imela stalnega partnerja.

Maja, 22 let, Pedagoška fakulteta

Mislim, da je na našem faksu mladim ma-micam lažjc dokončati študij kot na kakšnem drugem. Ne vem, o tem še nisem resno razmišljala. Ker imam fanta že kar nekaj časa in ker ima rcdno službo, bi se, če bi zanosila, gotovo odločila da otroka ob-držim. Res je, da se potem življenje spre-meni, vendar mislim, da ti otrok lahko na-domesti ostalo zabavo. Tudi doma bi bila zabava, ko bi starši zvedeli. Mislim, da bi bili po prvem šoku zelo veseli.

I

Fak*ilteta za družbene

Andrej, 20 1« vede

Težko si predstavljam, da bi postal očka* Mislim, da sem za kaj takega še premalo odgovoren. Če bi moja punca zanosila verjetno ne bi bil za splav, če-prav se ral zdi da brez pomoči staršcv nebi bila kos problemov, ki sprem-Ijajo otroka. Gotovo bi bil največji ptoblem denar. Ne vem, če mlade družine sploh dobivajo kaj podpore s strani države. Mama in oče bi bila gotovo vesela, če bi po-stala babica in dedek.

Mojca, 20 let, Eakulteta za družbe-ne vede

Verjetno bi mi bil otrok velika ovi-ra pri študiju. Morda bi se odločila, da ga obdržim, če bi imela resnega fanta, pri tem pa bi računala na izdatno pomoč staršev, ki bi bila verjetno zelo srečna in ponosna. Nisem še dovolj stara za otroka.

meljski podmladek. Bodo naši otroci samo še bolj podivja-na "Nintendo generacija" od že ob-stoječe, ali pa bodo odločno pripomogli k umiritvi življenja v prihajajoči vodnarjevi dobi? Študentke in študente Pedagoške fakultete in Fakulte-te za družbene vede smo povprašali^ kako mislijo da otrok Vjpliva na študij svoje mlade mamice ali očeta, kaj pomeni imeti otroka v današnjih ra|perah, kaj to pome-ni za življenje in ali S^loh imeti ozirbma obdržati otro-ka?

Inge, 22'let, Pedagoška fakulteta

Mislim, da mi je otrok dal še večjo voljo do študija. Želim si ga čimprej dokončati, narediti izpite in si poiskati službo. Nosečnost me pri študiju ni ovirala, na faksu me ni bilo le kakšen mesec. Veliko seni se pogovarjala s sošolkami, zanimalo jih je, kako je to, kakšni so obču-tki. Imam nekaj let starejšega moža, zato me ni skrbelo za otro-ka in nisem premišljevala o spla-vu. Velik problem je seveda denar. Bolniška je bfla nizka, otroške doklade tudi, potem pa pride še dohodnina in ostali izdatki. Kljub vsej propagandi naša država ne ^tori niti približno dovolj za mlade družine, ki jim je štipe||dija včasih edini vir dohodka.

Nataša, 25 Mt, Pedagoška akademi|a

Ne glede na to, ali imaš organiziraho varstvo ali ne, ni enoi stavno študirati. Razpet si med dve ali tri zelo različne obvez-nosti, sploh če poleg otroka in Študija še delaš. Seveda jj

najv^k skrb otrok in tako trpi št in dlteil^ Faks ti ne pjP nikakršnih plajšav, tudi dodatMh izpitnih rokov za n$jnice ni,*Če imaš prijazne soš<#5V^^,|K>dpi-sujejo na predavanjih alikako dru-gače pomagajo, se še nekako izvlečeš. Če pa manjkaš več kot je dovoljeno, ti pomagajo le še prošnje ter klečeplazenje in jokanje pred predstojniki in njim podobni-mi.

Nekaj zelo zanimivega smo odkrili v tejanketi. Neglede na oseb-no mišljenje posameznih mladeničev in mladenkje skoraj vsem skupno nekaj. Poleg vedno prisotnih denarnih problemov namreč tudi očitno veselje in sreča njihovih staršev ob misli na vnuke. Ali Ijudje zaresživimo samo za to, da nadaljujemo lastno vrsto, čeprav ta očitno izgublja na kvaliteti, vsajz našega stališča, ne nujno tudi s stališča zgoraj omenjene zgodovinske logike. Svet se vedno bolj zavijav sivo mreno laži in prevar, šeprijateljem včasih nepovemo vse resnice, ker se nam zdi, daje preboleča. Otroci pa se rojevajo, vsako sekundo se rojevajo in mame na porodniških posteljah in očetje v čakalnicah z rožami v rokah želijo vsakemu novemu pre-bivalcu planeta Zemlje, da bi mu bilo bolje, kotje bilo njim v do-brih, starih časih...                                   GORAN ZAVRŠNIK

1995 JANUAR

OD TUIN TAM * TRAČ

MINISTER RABUTAL CESNJE NA SOSEDOVEM VRTU

Avstralski pravosodni minister, 8/7 Blueberry, je moral odstopiti s svojega stolčka zoradi za politične kroge kaj nenavadnego razloga. Sosed Arthur McAngry ga je namreč zalotil, kako je rabutal češnje no njegovem vrtu. Seveda je tokoj izbruhnil provosod-ni škandal, avstralski dolar pa je podel zo pol od-stotka. "Ce še ministri kradejo , si po res lahko obetamo napredek, " se je oglasila opozicija. Mnenje avstralske jovnosti je razdeljeno; nekateri, bolj širokih nazorov, zagovarjajo stališče, češ kaj pa je to takega. Drugi bolj desničorsko usmerjeni po nejevolno brun-dajo v brk: "Minister je le minister." Sladokusni minister pa na vse očitke le nedolžno skomigne z rameni, deško pomežikne in se brani z besedami: "Pa tako so bile sladke. Ze dolgo nisem zobal takih."

TERORIZEM V SLOVENIJI

Po letih delovanja IRE v Belfastu in v Veliki Britaniji in delovanju sorodnih organizacij v svetu se je terorizem preselil tudi na sončno stran Alp. Ob domačem, že tradi-cionalnem terorizmu v okviru ma-lih gospodinjstev (na primer peka potic, družinska kosila...), ki je zlasti v teh prazničnih dneh v ne-varnem porastu, je ta zgražanja vreden pojav dobil mnogo večje razsežnosti.

1. Že mesec in pol mestno življenje slovenske prestolnice ogroža za zdaj še neidentificirana oseba, t.i. Mojster preobleke, ki s pomočjo maskiranja v različne osebnosti slo-venske estrade izkorišča dobrosrČ-nost ljubljanskih meščank in mesčanov. Navdušenje, ki ga spro-ža njegova zvezdniška, a lažna po-java, spretno izrablja na primer na avtobusih MPP, kinodvoranah, v vrstah za srečke in podobno. Pod pretvezo lažne slave odkupuje štu-dentske bone in na raznih lokalnih TV postajah grozi s svojim "umet-niškim" programom. Mestni župan naj ukrepa takoj!

2.  Primer terorja doma je tudi dvojno življenje gospe Živke N., 65-letne upokojenke iz Pivke. Svoj prosti čas je izrabljala za podstavljanje tempiranih bomb v trgovinah ali frizerskih salonih. Peklenske stroje je običajno ka-muflirala kot božična darila, košare s potico in sadjem in po~ dobno. K sreči so gospo Živko pri njenem poslednjem podvigu, ko je skušala raztreliti kiosk s pleskavi-cami in burekom, ujeli in bo praz-nike preživela v pivškem zaporu.

BODITE IZVIRNI

Vas prazniki in praznovanja rojstnih dni spravljajo v obup, ker ne veste, kaj podariti

vašim najbližjim in Ijubljenim? Sreca se vam je končno nasmehnila. V Ljubljani so na

Čopovi ulici odprli majhno, a bogato založeno trgovino Pri Rozi, kjer vam prijazni

prodajalec Rozi rad pomaga izbrati najoriginalnejše darilo. Izbira je ogromna, v teh

prazničnih dneh pa je bilo največ povpraševanja po žagovini, ki jo prodajajo v

vrečah po kilo, pol kile in za tiste manj zaupljive tudi v vrečkah za deset dkg. Žagovi-

na kot prisega Rozi je nadvse uporabna pri kuhi, osebni higijeni, pravi moški pa jo v

posebnih škatlicah, ki jih prav tako lahko kupite pri Rozi, nosijo (žagovino namreč)

povsod s seboj in jo, zlasti v ženski družbi, žvečijo in njuhajo. Gospod Rozi zagotav-

Ija, da so zaloge velike, mi pa svetujemo, da z nakupi pohitite.

JANUAR 1995

TRAČ S OD TU IN TAM

PO VSEH STIRIH JE PRECKAL ANTARKTIKO

Bruce Lee Humble, poslovnež iz

okolice Manchestra, se je odločil za

nenavaden podvig. Potrt, ker ga je

zapustilo dekle Chelesa, je sklenil,

da ji pokaže, kako jo ljubi injo pri-

dobi nazaj. "Pripravljen sem ji

služiti kot pes," je dejal Humble.

Da ne bi ostal pri besedah, je svojo

vdanost tudi praktično ponazoril.

Sredi septembra je pričel prečkati

Antarktiko po vseh štirih in pri

tem zavijati kot koker španjel. Na

cilj pa naj bi prišel kmalu po no-

vem letu. Pri podvigu ga sponzori-

ra tovarna pasje hrane, Cracky Bone. Kaj pa je na

vse to dejala Humblova izvoljenka Chelesa? Zavila

je z očmi in trmasto izjavila: "Ljubši so mi divji

nemški ovčarji in doge!" No, pa naj se Humble kar

pod nosom obriše.

$02)0

^franf^Lasagna, uspesen amiriškiposlovntž, sicerpa potomec itatijan-skik izseCjencev na 9{pvo cdino, s svojitn denarjem veCikpdušno pomaga domovini svojihpndnikgv. (Pris(u£i(gaje s prodajo dežnif^pv, na f^ate-rih so podoBe znanihfiimskik zvezdnikgv itcdijansktgaportkia. Širšija-

vnostije poznan po tetn, daje financirat obnovo Sikstinskt kapeCe v %imu. Scdaj pa sta se skupaj z ženo fMariano de lag-gioli CotiCa novega amBiciozmga projel^-;< ta. %ešiti name ravata propadajoče in po -tapCjajou se (Benetl^e. frankje najdzna-\                       \ ',, -, ■■*' menitega nemsl^ega arfiitcl^ta Josepha

von cWiennerschnitzCa, fcj je. ze naredil

načrt zaprtstavittv cttotniga mesta. (Predvidoma naj SigapremestiCi v Toscano. Vtndarstjt pojavilproBCem, saj so se taml^ajšnji lqnetje uprli. O kpnčni rešitvi Bo torej moraC odCočati rimsfši senat.

ZAZIVITE Z NAJLJVBSO BARVO

Majnovejša odkritja ameriškega bio-kemika, antropologa, rejca ameriške zlate kune in občasno tudi amaterskega mizarja' Johna M. Arthurja, so Ame-riko popeljala v novo dobo, ki bo doba sreče, blagostanja in Ijubezni. Arthu-rjevi poskusi na zlatih kunah so dali izjemne rezultate. Izkazalo se je namreč, da ima prav vsaka kuna svojo najljubšo barvo oziroma odtenek barve, ta točno določeni barvni odtenek pa na kuno oziroma njeno psihofizično stanje vpliva nadvse stimulativno. Dejstva je Arlhur lahko takoj apliciral na človeka in vprašanja človeške eksistence, saj je ustroj zlate kune presenetljivo soroden človeškemu. Desetim prostovoljcem različnih starosti, statusov in krvnih skupin je Arthur predpisal terapijo, ki

vključuje oblačenje v oblačila najljubše barve, bivanja v prostorih, katerih dekor vključuje predvsem izbrano barvo, prehranjevanje z živili določene barve in podobno. Rezultati so fantastični. Le dva prostovoljca sta žalostno končala v državni bolnišnici za umobolne, ostalih osem pa prekipeva od življenjske rado-sti in optimizma. Njihova potreba po spanju in hrani je minimalna in 24 ur dejansko lahko izrabijo za življenjske radosti. Dvorezni meč odkritja je v tem, da se spekter življenjskih užitkov ob pomanjšanju potrebe po hrani in spanju in dejstvu, da mora biti osebek zaprt v prostoru določene barve, precej skrči. Kljub temu se je novi trend v Ameriki že dodobra ukoreninil, upajmo, da se bo opogumila tudi Evropa.

VRBE SO INTELIGENTNEJŠE OD LJUDI

Tako trdi znameniti ruski bio-gsiholog, Kljopšnik. "Ne gre zgolj za noro teorip, temvec za dokazano dejstvo,M samozavestno nastopa akademik. Skupaj s člani svoje novovalovske znanstvene skupine, Strelnikof, imenova-ne po znanem ruskem revolucionarju, je namreč skoraj deset let proučeval več tisoč sibirskih vrb.

"V zacetku |e bilo težko. Posedali smo pod vrbami,

prisluškovali, zmrzovali v ledenih sibirskih nočeh, rezultata pa nobenega. Edino, kar smo slišali je bilo oddaljeno zavijanje kojotov in šklepetanje naših zob, Toda kdor čaka, dočaka. Vo skoraj enem letu so nam vrbe pričele zaupati. Šepetale so nam s svojo skriv-nostno govorico in nas božale z drgetajočimi vejami, Zvedeli smo mnogo nenavadnih reci. Zaupale so nam skrivnosti o skritih sibirskih zakladih, še neodkritih žilah zlata in nafte, pa tudi svinjarije boljševiških zločinov. Sam sem sicer boljševik, toda z vsem, kar je naše gibanje počelo v zgodovini, se vendarle ne mo-rem strinjati. Zato sem vrbam prisluhnil z bridkostjo. Slednjič smo se že tako spopnjateljili, da so drevesa z nami klepetala o Husserlovi fenomenologiji in Hei-deggerjevi hermenevtiki. Še nikdar nisera slišal tako kritične in izčrpne analize Fenomenov in zgodovin-skega razvoja Mtl Vrbice, saj vas ne raoti, če jih tako Ijubkovalno imenujem, pa so nam povedale še mno-go več. Toda nihče od nas tega ni bil več sposoben razumetL Govorile so o Bogu, Aštar komandi in za-dnji izdaji revije Aura. Povedale so nam, da na črni strane Lune živijo bitja, ki so toliko razumnejša od nas Ijudi, kolikor smo mi razumnejsi od piščancev. Lahko bi se nas znebila, če bi hotela in zavladala pla-netu Zemlja. Toda ta bitja so miroljubna in menijo, da se lahko samo taki primitivci kot so ljudje ukvarjajo % vojnarai, zavojevanji in pivskimi pretept Iz tam, iz temne strani Lune izvira|o ttidi oae Vrbe, Ici tam ži-vijo kot nekakšni služabniki in častilci teh bitij. Ta bitja so jih tudi poslala na Zemljo, da končno tu ustvarijo red in mir. Spregovorile bi že prej, toda molčale so skozi tisočletja, saj so znane kot zelo sra-mežljiva bitja. Mi pa smo posedali pod njimi in jih poslušali odprtih ust, presrečni, da so se najprej zau-pale ravno nam," iia dolgo in široko razlaga Kljop-snik.

Znanstveniki $o mistične razgovore posneli na magnetofonski trak, ki ga sedaj hranijo v mosko vskem znanstvenem inštitutu za nadnaravno« Vse skupaj niti ne bi smelo priti v javnost, toda naš ru~ ski dopisnik je Kljopšnikov dober prijatelj in ko sta skupaj srkala vodko, se je slednjenm razvezal jezik, Tribuna tako kot prva ekskluzivtto objavlja šo-kantne novice.

1995 JANUAR

ODTUINTAM * MAFIJA

MAFIJA * OD TU IN TAM jf \j

LJUBLJANSKA MAFIJA JE BOLJ MOCNA KAKOR

Ljubljana. Mesto naku-pov in prodajalcev, tudi mesto umetnosti in avtsroogrske domiš-ljije. Ljubljana, varno malo srednjeevropsko mesto. Toda kljub temu je v mestu vedno več posilstev, kraj denar-nic, napadov na štu-dente, upokojence in druge meščane. Policija je mnogokrat nemočna. Naši ekipi pa je uspelo priti storilcem na sled. Veliki Xna2, fant petin-dvajstih let je postal za Ljubljano z okolico t.i. "big boss" ali tudi "man behind", se pravi da so mu podrejene vse mafijske skupine v Lju-bljani. Nekaj tednov smo morali čakati, pre-den nas je sprejel na avdienco. Ljubljana v tem oziru postaja pravo mesto, vsem ruralcem navkljub, ki jo imajo za srednje velik trg.

KAKO SMO SKUPINI PRIŠLI NA SLED

Kersnikova 4 je zbirališče študentov in tudi drugih ljudi, ki poskušajo biti ali iz-gledati kot študenti. Ko smo nekega dne delali anketo za bone, je pristopil do nas manjši fant, bolj okrogel in vprašal, če imamo kaj cvenka. Poslali smo ga kot običajno nekam toda možak se je razhu-dil in zahteval, da odidemo iz prostorov K4. Poklicali smo vratarja, ki pa je ukre-pal hitro. Pretepaču je nadel lisice in po-klical policijo. Policijski avto je pripeljal in iz njega so stopili močno fantje, opa-sani s kratkimi škorpijoni, pendreki in ročnimi bombami ob pasu. Vsi hkrati so podrli fanta na tla, mu vzeli izza srajce avtomatski pipec in malokalibrsko pištolo. Vklenili so ga in odvlekli v ma-rico. Mladi mož je vpil na pomoč, toda policaji so ga kaj hitro utišali s pendreki. Vratar je naredil zapisnik, policija pa je dejala, da je fant eden izmed pripad-nikov skupine iluminiranih, mafijske združbe, ki je vodilna pri kraji vsakovr-stnih stvari, preprodaju orožja in mamil. Naš novinar Janez Špohar je odšel s po-licaji v marico, da bi bil priča, da mu po-licaji niso storili nič hudega, kajti ilumi-nirani imajo pod svojim okriljem tudi dobre odvetnike, ki s podkupninami so-dstva doseže vedno novo oprostitev vseh krimalcev. Ko so odpeljali proti Dunajski, je pridrvela skupina avtomo-bilov, znotraj njih pa so bili oboroženi moški s težkimi brzostrelkami. Marici so blokirali pot, jo ustavili in skupina treh mafijskih komandosov je vdrla v marico, od koder so izvlekeli mladeniča, policaje pa pretepli, zvezali in vrgli pred kombi.

Za talca so odpeljali tudi našega novi-narja Janeza Špoharja. Skupina avtomo-bilov se je razkropila po številnih Iju-bljanskih ulicah. Ko so pridrvele na kraj dogodka nove policijske enote so bili mafijci že daleč, uredništvo Tribune pa je vedelo, da je v nevarnosti celotni ŠOU, zato so poostrili nadzor, dogodek pa je ovekovečil tudi fotoaparat našega foto-grafa. Nekdo se je spomnil, da kar dobro pozna ljubljansko podzemlje. Tako smo poklicali nekega taksista Ljubišo, ki nam je obljubil nadaljnih informacij. Na očeh vseh je lahko vsak prebral strah in kanček upanja, da se bo dobro končalo.

V ISKANJU NOVINARJA TALCA

Telefoni na uredništvu so stalno brne-li. Glavni urednik je bil v stalnem kontak-tu s policijo, s katero se je dogovarjal za usklajeno akcijo rešitve novinarja Janeza. V akcijo smo vključili celotno uredništvu vključno s kulturo. Vsi smo bezali, spraševali, telefonirali in končno smo našli zvezo, ki bi nas lahko popeljala v mafijski brlog najmogočnejše Ijubljanske mafije. Tako se je skupina urednikov odločila, da odide na avdienco velikega šefa, saj smo dobili indice, da je Špohar še živ in da se mu ne godi pravzaprav nič slabega. Seveda smo o tem našem podvi-gu policiji zamočali, saj nam je bilo za-groženo s smrtjo.

Tisti dan smo stopali počasi po Lju-bljani in zdelo se nam je, da sneg ni bele, temveč umazane temne barve; vedeli smo, da moramo biti ponižni, hkrati pa so se fotografi izredno bali mafije, tako da so vsi hoteli kar odnehati. Zaleglo je

JANUAR 1995

L

par spodbudnih besed in hodili smo na-prej. Ko tako hodimo po Dalmatinovi, gridemo do Ljubljanice. Od tam pa na Zabjak. Ko tako hodimo, zaslišimo za sabo hrumenje motorja. Ozremo se in zagledamo taksista Ljubišo, ki nam nekaj maha izza šipe. Ustavimo se iz avta pa stopi, bel kot kreda naš novinar Janez. Pademo si v objem, uredniki so potočili celo nekaj solz sreče. Ljubiša je bil videti zelo zaskrbljen; oziral se je okoli sebe in dejal: "U pičku mater, ovdje su, čuvajte se momci." Potem je v avtu pohodil gas in odbrzel na glavno avto-busno postajo. Janez je bil očitno v šoku, zato mu je urednik za kulturo ponudil malo groga. Tako smo se počasi pre-mikali ob Ljubljanici. Ceste so se nam zdele neskončno ozke in zdelo se nam je, da z nemi ne bo vse v redu. Ljubišino obnašanje, skrivnostni zvoki: vse to nas je navdajalo z veliko meri skrbi in strahu. Nenadoma prihrumi po Ljublja-nici temen čoln, ki ga poganjata dva Johnsona. Zakrinkani moški nam z br-zostrelkami mahajo naj stopimo v čoln. Odpeljali so se k bregu, tam pa smo počasi vztopali v čoln. Nato je ta z vso silovitostjo zaplul proti Murglam. Nekje na sredi poti se nad čolnom vzdigne iz vode ogromno žrelo in nas pogoltne v svojo grozečo temo. Zdelo se nam je, da tonemo nekam v globino, saj so siloviti curki vode preglasili tudi zvok motorja. Ko smo že mislili, da je po nas, je v votli-ni zasijala bleščeča luč. Znašli smo se v podzemlju pod vodno gladino, v samem srcu strašnega mafijskega klana. Kdo bi si takrat upal sploh pisniti? Nekaterim so popustili živci, zato niso mogli za-drževati solz.

V CARSTVU ZLA

Obdala nas je skupina odločnih ko-mandosov, ki obdanih z vsemi mogoči-mi orožji. Razvetljava je bila vedno bolj močna, dokler nismo prišli pred sobo mogočnega šefa velikega Xna2ja. Možak, star okrog 25. let je bil z nami izredno vljuden. Posedli smo se v lepe fotelje, obdane z ročnimi unikati in šivane iz izvrstnega brokata. Xna2 paje začel pripovedovati svojo zgodbo: "Ze kot otrok sem rad uganjal norčarije, zato so me nekega dne starejši vrstniki zapr-li v omaro in se mi rogali. Takrat sem vzel v roko očetovo pištolo - mimogrede je bil on tudi kriminalec - in vse postre-111. To se je zgodilo okrog leta 1976. Še danes niso njihovi umori čisto poja-snjeni. Potem se spoznal prave ljudi okrog sebe, posedali smo po vrtovih in sovražili male tatove: tudi pesmi smo pisali. Tako smo nekega dne oropali sta-novanje nekega ljubljanskega politko-

misarja, ga zažgali, starega pa drevo, kjer je zmrznil. Tako se je začel naš vzpon. Manjše skupinice so se nam prostovoljno umaknile, večje pa smo ukrotili, tako da smo jih peljali na sprehod v živalski vrt, kjer smo jih včasih zmetali le-vom ali pa medvedom. Tako je rasel naš imperij, šolamo se pri policiji, naši najboljši kadri pa so v moji elitni skupini Volvol."

Zgroženi smo ga gledali. So to dogaja sredi Ljubljane. "Človek, ki ste ga srečali, " je dejal šef šefov, je naša po-membna zveza z drugo ve-liko skupino in je kot tak zelo dragocen. Pravzaprav sem vas dal poklicati, da naredite kratko reportažo o nas, našem delu in naši ka-drovski sposobnosti."

Ko je Xna2 to spregovoril, ' nas je popeljal v sobano, kjer smo se do sitega najedli lososa, kaviarja, polnjenih fazanov, fantastičnih orad in drugih vrhunskih specia-litet. Fotografi so slikali lepe sobane, šefa je spremljalo na ducate najleših deklet, takih plavolasih in tudi onih črnolasih. Pravzaprav se je med našim uredništvom in mrkimi mafijci spletlo čudo-vito prijateljstvo, saj je k otoplitvi naših odnosov pri-speval tudi alkohol. Vsak je dobil dve odlični brhki spremljevalki, ki sta delali družbo in se pogovarljali o izbranih stva-reh. Bilo je skratka tako kot v raju. Xna2 nas je povabil k skupinski fotografiji, kmalu nato pa so nas odslovili.

ZNAŠLI SMO SE PRED            !

MAGISTRATOM

Ko smo se do dobra zavedli, smo bili pred magistratom. So bile to morda sanje, je morda to pijanski delirij ali kaj je bilo to? Ko pa smo pobrskali po svojih denarnicah, pa smo zagledila vi-zitke, ki so nas spominjale na srečanje globokim, občutljivim in neverjetno mogočnim človekom. Takoj smo odšli na pocijo, kjer se je Janez Špohar zlagal, da ni vedel, kdaj se je znašel ponovno v Ljubljani. Potem so nas trepljali prija-telji in znanci, mi pa sjno govorili, kje vse smo bili in kaj vse smo videli: foto-grafi in uredniki so stvar prepotencirali in napisali pesem: Bili smo v temnijami

legli smo k smrti

pokrivali so nas mrliški prti, ko rešil nas

je Xna2.

EPILOG

Tako smo spoznali, da se z ljubljansko mafijo ni za šaliti, saj smo vedeli, da lahko v trenutku iz naših dobrih prija-teljev postanejo to naši hudi sovražniki. Kar naj preprodajajo mamila, orožje, bojne pline, kar naj kupujejo in pro-dajajo, samo da se ne bi povečal v Slo-veniji kriminal, da bodo vzdržali res močni in trdni mafijci, da bodo pregnali vse južnake, ki strahopetno pulijo de-narnice bolnim starkam na kolesih. Pra-zaprav vas občudujemo, vašo drznost občudujemo in vašo briljantno organiza-cijo. Naj živi veliki Xna2, vodja vodij, mesija mesij, naj on postane polcija, vojska in oblast, naj on usmerja srca mnogih ljudi.

PRETRESENO UREDNIŠTVO TRIBUNE

1995 JANUAR

ODTUINTAM » KRIŽANKA

' ZNANKAIZ SOSEDNJE ULICE

Jožica Podlesek

Jožica nikoli ne spi več kot šest ur. Pridna kot mravljica gre molst vsako jutro ob štirih. Ne krave. Koze. Kozje mleko je mnogo bolj zdravo od kravjega, posebno je dober za otroke, bolj so močni, če pijo mleko. Tako pravi Jožica.

Devet jih je bilo na revni kmetiji pod gorami,.v fari Sv. Miklavža. Devet hčera. Oče jim je zgodaj umrl. Pobili so ga Nemci, ker je na podstrešju skrival partizane. Jožica se spominja, kako je tik predenj je umrl, rekel njeni ma-teri:

"Lačen sem." Mati je šla po ričet, a bilo je prepozno. Pes je zatulil. Kure so kokodakale. Jože Podlesek je bil mrtev. Kot prašni delec je ležal na svojem dvorišču in se delal eksistencia-lista. Odprte je imel oči, a videl ni ničesar. Pa ni zaprl oči. Ne! KLjub temu, da se je zavedal la-stnega absurda, je vztrajal v njem.

Težko jim je bilo, samim ba-bam na kmetiji, se spominja Jožica. Vendar pa so z vero in življenjsko voljo uspele. Sedaj imajo že nekaj časa kmečki turizem. Tri sestre Jožica, Vlasta in Ljudmila se niso poročile. Jožica ima ne-zakonskega sina; oče je zbežal, ker se je sra-moval svojega dekleta. Potem se ni več po-ročala. Vlasta je za moškega premalo estetska. Vsa je grbasta, noge ima klecaste, obraz brkat. Drugače pa je zelo prijazna in jo imajo radi zlasti otroci. Ljumila je spolno za-vrta. V mladosti ji je storil hudo nek bogataški vikendaš. Od takrat bolj malo go-

vori z ljudmi in veliko moli. Ljudje pravijo, da je svetnica. Že deset let imajo Pri Podlesku kmečki turizem. Njihova gostilna Pri Podle-sku je znana po svoji prijaznosti in dobro pripravljeni hrank

Jožica pravi, da je srečna. Da jo osemnajsturni delavnik izpolnjuje kot človeka, da je spoznala svoje poslanstvo.

Drugi imajo lahko jahte, mercedese, obilico prostega časa, a kaj, ko pa v svojem srcu niso veseli. Poglejte mene, vse žuljave imam roke, vendar v meni vedno poje pesem, Ju-ju- juhuhu.

Tako Jožica nikoli ne spi več kot šest ur. Pridna kot mravljica gre molst vsako jutro ob štirih. Ne krave. Koze. Kozje mleko je mnogo bolj zdravo od kravjega, posebno je dober za otroke, bolj so močni, če pijo mleko. Tako pravi Jožica.

NACRADNA KRIZANKA

Rešitve pošljite na naslov: TRIBUNA, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana

Izžrebanci iz prejšnje številke so:

1. JANKO VRTAVČIČ, Špoharska cesta 21, 6321 3 FRKLJE PRI CELjU

2. VINKO LAMPIČ, Mostišče 13, 61000 LjUBLjANA

3. ALBINA BINKOŠTNIK, Grguljevičeva 1 35 a, 6621 3 KUBED

Čestitamo!

URADNEURE: lOh - I4h o.

lel.: 061 /319 496 "o

JANUAR 1995

MALIOGLASI, POVEST * ODTUINTAM

MALI OGLASI

AVTOMOBILIZEM

Prodam fičota, bolj malo rabljenega, letnik 78, sinje rdeče barve. Ponudbe pod "fičo je mercedes" sprejemam na telefon (063) 659-987, po 20. uri.

Kupim hrošča, rumenega, dva kubika lesa za zidani štedilnik, drsalke in kuhinjsko mapo. Ponudbe pod "Krava ni bik" sprejemam na naslov: Ivo Skodla, Cesta ob Muri 7, 63654 Lendava.

Bukova ali mešana drva ter butare prodam. Šifra: želod.

ŽIVALI

Prodam teličko frizijko, staro 14 dni in sentimentalko. Ponudbe pod "Moja žena je frizijka" sprejemam na naslov: Murnik, Pšata 12, Šenčur.

Mladega bika, težkega 402 kilograma zamenjam za angora muco ob vašem doplačilu. Šifra "Bik ni nežen".

Menjam jalovo kravo za brejo telico, Ponudbe pod "Tudi krave so Slo-venke" na telefon: (061) 223-445, po 8. uri.

MALI OGLASI

MALI

KUPIM

Kupim debelo žensko. Šifra: "Ugrabil te bom".

Slovenke, pustite se presenetiti. Naslov dobite v uredništvu. Željno vas pričakujem.

Kupim francoske papilonke, mladiče ali južnoameriške činčile. Ugodne ponudbe sprejemam pod šifro "Skloftal te bom" vsako nedeljo med 20.30 in 21.30.

Kupim ojačevalec Overlok Pfaff in Singer, Brother XC 345. Ponudbe na šifri "Mehčalnik ni hardware".

ŽENITNI OGLASI

3O-LETNA, s hčerko, nekadilka, zvesta, prijazna, dobra kot kruh, kronična alkoholičarka išče pijanega moškega s stanovanjem. Ponudbe pod "Lahko na kmetiji".

40-LETNI, iz okolice Ptuja, 29/152/96, nekadilec in nealkoholik, delaven, z avtom, s srčno kulturo, mirne, malo sramežljive narave, dobrosrčen, že dolgo hrepeni po življenju v dvoje -zato drago dekle, ki prebiraš oglas,

oglasi se - po možnosti s sliko (ni pogoj) pod "Osamljeni imamo bujno domišljijo". . ... , . . ,..^., .._.

85- LETNI, kadilec, rad pije alkohol, gleda za mladimi dekleti. Zato dekleta, mlada in prsata, vem, da vam ne bo ravno povšeči, če vas bo en star dedec malo pošlatal. Nekaj pa morate vedeti. Ta stari dedec ima nemško pokojnino, plačal vam bo z markami. Zato, poiščite moj naslov pod šifro "Ženo bom napodil k hčerki".

ZAPOSLITVE

Takole vam bom rekel: Žena noče več delati. Hčerke in sinovi so doštudirali in se preselili v mesto. Kdo bo delal? Jaz sem tudi že prestar, poškodovano imam hrbtenico, poškodovane sklepe. Zato vabim mlade, nezaposlene, zapite, tiste, ki vsak dan kadijo marihuano, da mi pridejo pomagat. Šifra: "Za pir bom sigurno dal."

Iščemo dekle, ki jo veseli delo za šankom. Ponudbe pod: "Natakarica ni prostitutka".

Moped avtomatik prodam. Telefon (061) 243 - 654.

KMEČKA POVEST:

OTAVA

2. poglavje: Junaka slačijo

'',£.■'■:

Dosedanja vsebina:

Petelin Pepe seje naveličal življenja v domačem kurniku. Želelje iti po svetu, da bi si nabral novih izkušenj. Malo muje bilo hudo zaradi njegove izvoljenke Vajse. Na koncu poglavja pa mu načrte prekriža nenaden strel, kiga . r?^               ubije.

Haj takega si pa svoj živi dan ne bi mislil. Da me bo gospodar sredi jutra ustrelil. Hja, se zgodi. Tako sem obležal nekaj časa na dvorišču vse dokler ni prišla gospodinja in me nesla v drvarnico. Tam me je položila na tnalo in mi odsekala glavo. Komajda sem še razmišljal, sa) brez glave ni moč nadvse dobro misliti, še posebej če si se navadil misliti z lastno glavo. Pustila me je nekaj časa tam ležati na tnalu; tako sem se lahko malo raz-gledal po prostoru. Nič kaj prijetno ni dišalo; najverjetneje sem se podelal, vendar tega zagotovo nisem vedel, ker nisem več čutil ritnih mišic. Kri mi je kapljala z vratu na žaganje, katerega je gospodinja nanosila, da bo ma-deže lahko odstranila.

Kmalu se je gospodinja vrnila s škafom vrele vode. Potopila me je nekajkrat v vreli vodi in me začela mavsati. Še dobro, da sem bil mrtev, dru-gače bi jo tako kavsnil, da bi videla, kaj se pravi petelina dajati iz kože. Tako pa nisem imel druge izbire, kot da sem mirno čakal, da izpuli še za-dnjo kocino iz mojega telesa. Nesla me je nato ven na klop, vzela oster nož, ki ga je ravnokar nabrusil gospodar in me dala na pol. Auuu, sem si mislil. Pobrala je iz mene čreva, jetra, odsekala rit in kremplje, očistila mlinček ter me položila na kuhinjsko mizo, zadovoljna s svojim opravilom. To se ti bo maščevalo, sem si mislil, baba zahojena.

"To je odličen vmesni čas Nataše Bokal. Za petintrdeset stotink je hitrejša od najhitrejše na cilju, Vreni Schneider. Ali ji bo uspelo prvikrat v karieri premagati najboljšo smučarko vseh časov. Še nekaj vratic ima do cilja. Dajmo, Urška! Stisni zobe. Jupi, Nataši je uspelo. Veseli se Slovenija, vese-li se človek. Nataša Bokal je olimpijska zmagovalka v slalomu. To je prva slovenska zlata olimpijska kolajna, prvikrat bo zadonela Zdravljica na olim-pijsko igro. Poslušalci radijskega sprejemnika, odprite šampanjec. Če je kdaj čas za to, je to danes. Še ne petintridesetletna Nataša, katero so že vsi smučarski strokovnjaki odpisali, smučarka, ki je v zadnji sezoni nosila številko 95 v slalomu, je presenetila nas vse."

"Žena, a nisem imel prav, ko sem ustrelil petelina. Jaz sem vedno verjel v Natašo Bokal. Tudi ko ji ni šlo in se ji je ves slovenski narod posmeho-val, ker ni skoraj nikoli prišla do cilja, če je pa že prišla, je bila pa tako ve-dno zadnja. Potem ti pa na olimpijskih igrah takole eksplodira. Veš, žena, če ne bi ustrelil petelina, če ne bi verjel, da bo Nataša ohranila vodstvo po prvem teku, prav gotovo ne bi zasedla prvega mesta." "Ja seveda, kdaj se je pa že naš ata zmotil." mu je sladko odvrnila gospodinja ter ga objela in poljubila. Rada ga je imela takšnega, samozavestnega in vase zaverova-nega. Odšla sta v drugo sobo, da bi proslavila ob šampanjcu. Tako sem ostal sam z deročim glasom iz radijskega sprejemnika. Če bi bil še živ, bi ga tako razkavsal, da mu ne bi nikoli več na pamet prišlo ubogemu petelinu živce kravžati.

Prekleta Nataša Bokal, sem si mislil, zaradi njenega truda, zaradi njene neomajne volje, upanja in hrepenenja, sem bil ob življenje. Prekleta vera gospodarjeva!

"Prehitro se je veselil slovenski narod. Iz počasnega posnetka, ki so si ga zavrteli sodniki, je razvidno, da je Nataša Bokal pojahala kol. Njen rezul-tat je diskvaliflciran."                                                Prihodnjič naprej!

1995 JANUAR

OD TU IN TAM * HUMORESKA, STRIP

SLAWOMIR MROŽEK:

KAPICA

KSj deča kapica je šla skozi gozd. Nosila mm je košaro s hrano in bila naveličana vsega.

"Najhuje je to, da se bom, ko bom prišla na cilj in bom zagledala tega garja-vega volka, morala pretvarjati, da ne vem, za kaj gre. Postavljala mu bom neu-mna vprašanja: Babica, zakaj imaš tako velika ušesa, zakaj tako velike zobe... Potem bom pustila, da me požre, nakar se bo v kretenskem epilogu pojavil pogiim-ni gozdar, ki bo volku razparal trebuh in naju z babico rešil. Potem pa spet od začetka. To zgodbo se je lahko dorttislil samo nekakšen grafoman z ničvredno izobrazbo!"

Rdeča kapica je brcnila mušnico, ki ji je bila napoti.

"Vsaj to," je z zadovoljstvom ugotovi-la, ko je opazovala razcefrano gobo, "ni bilo predvideno v programu. Ampak taka majhna svojeglavost še ne spremeni vna-

prej določenih pravil."

In že smo pri babičini hiši. Rdeča kapi-ca je zavzdihnila in potrkala na vrata.

"Naprej," je zaslišala glas. Vstopila je. Quasi babica je kot ponavadi ležala v po-stelji. Rdeča kapica je postavila košaro z živežom na mizo in se usedla na stol zra-ven postelje.

"Babica, zakaj imaš tako velika ušesa?" je zdrdrala, ne da bi razmišljala.

Babica - volk je nekaj odgovorila, Rdeča kapica pa je ni poslušala, ker je odgovor že poznala. Začela je z drugim vprašanjem.

"Babica, zakaj imaš tako velike zobe?"

"... se," je odgovorila babica.

"Kaj?" je vprašala Rdeča kapica, ker je bila tako naveličana in tako zatopljena v svoje misli, da je slišala samo "se" na koncu, kar pa se ni ujemalo z ustaljenim besedilom. Običajni odgovor bi se moral glasiti: "Da te lažje požrem!"

"Rekla sem: Ne delaj se neumnega, dragi otrok! Če se ti spet dozdeva, da je to pravljica, ne pa resničnost in da jaz nisem tvoja babica, ampak preoblečeni volk, se motiš. Zdaj pa pokaži, kaj si mi dobrega prinesla."

Rdeča kapica je zavzdihnila še globlje kot prej in povesila glavo. Dojela je, da se pravi dolgčas šele začenja.

IZ POLJŠČINE PREVEDEL KLEMENPISK

<:. strip .:>

) \^^*r-"~®W L^žk:

]ANUAR 1995

NAUČI SE SAM, HUMORESKA * ODTUINTAM

KLEMEN PISK

SOLA ZA KITARISTE

Hfl granje kitare postaja v sodobnem sve-SS tu modno in že dolgo ni povezano z nastajanjem neke subkulture; sama prisot-nost tega inštrumenta tudi ni bogokletna, saj nanjo večkrat zaigrajo duhovniki, skavti in celo nune. Zdi se, da se petje kot običaj in sproščena oblika komunikacije vse bolj vrašča med Ijudi, pri tem pa mu je v oporo prav kitara - harmonsko bogato in soraz-merno lahko obvladljivo glasbilo.

V svoji zgodovini je kitara doživela različ-ne modifikacije. Spreminjali so se njena ve-likost, število strun (sprva je imela štiri, po-tem pet dvojnih strun, od 18. stoletja pa ima večinoma šest enojnih strun), uglasitev in razpon. Pojavljala se je v raznih zasedbah: kot solistično glasbilo v resni glasbi, v ko-mornih sestavah, pa tudi v vseh vrstah zaba-vne glasbe. Danes je postala simbol dolgola-sih, zlobnih rokerjev, ki so njen zvok - s poja-vom elektrike - tako groteskno popačili, da ga starejši Ijudje nikakor ne odobravajo, ker se jim zdi preveč razbijaški. Ko se kitari pri-družijo bobni, je stvar še bolj šokantna.

Strune na kitari so uglašene v kavartah (razen tretje): E, A, d, g, h, el. Prva struna je spodnja in tonsko najvišja, šesta je zgor-nja in najnižja. Kvarta je interval, to je višinska razdalja med dvema tonoma, z ob-segom dveh celih tonov in enega poltona. Slišimo ga lahko, če si zapojemo začetek Mozartove Male nočne glasbe. Čisti intervali so še prima, sekunda, terca, kvinta, seksta...

Prav zaradi značilne uglasitve se na ki-tarskih poljih zarišejo sheme lestvic oziro-ma zaporedja tonov, ki se v določeni lestvi-ci pojavljajo. Odkrivanje teh zaporedij po-meni prvi korak na poti do soliranja. She-me so pravzaprav čista abstrakcija, zato so možne v vsakem položaju in se prosto in nespremenjeno gibljejo, ko jih polagamo na kitarski vrat. Med zarisanimi položaji na lestvici obstaja abstraktni ton, ki določa tojialiteto. Ta ton bomo imenovali indika-

tor. V eni shemi lahko obstaja več indika-torjev, ker se tonski načini mnogokrat kljub različnosti, kar se intervalov tiče, she-matsko pokrivajo; razlikujejo se samo v stopnji. Jonska, dorska in miksolidijska le-stvica vsebujejo iste tone, imajo pa drugač-no osnovo. Naravni dur in mol se po ton-ski zastopanosti ne ločita, ker je mol šesta oziroma eolska stopnja durovskega (jon-skega) načina.

Narisane so tri najbolj uporabne sheme naravnega dura in mola, možnih pa je dva-najst, kot je vseh poltonov. Pri soliranju uporablja kitarist štiri prste, zato je marsika-tera izmed preostalih, nenarisanih shem ne-praktična, saj bi se pri njeni uporabi položaj roke med soliranjem spreminjal. Za uspešno soliranje je poglavitno, da se roka ne pre-mika - premikajo se samo prsti. Če pogleda-mo tretjo shemo, vidimo, da mora kazalec pokrivati dve polji, kar je dokaj težavno. Kljub temu je shema praktična, še posebej zato, ker v duru vsebuje tri indikatorje. Njen razpon osnovnih tonov je potemtakem dve oktavi.

Da bi vse narisane sheme dobro obvlada-li, jih moramo nenehno preigravati. Za zače-tek je nabolje, da si izberemo neko prepro-sto melodijo, na primer Čuk se je oženO, in jo poskušamo zaigrati v vseh treh shemah. Postopoma prehajamo na težje melodije, in ko čutimom, da smo tehnično dovolj podko-vani, se lotimo pravih solaž. Obstajajo po-snetki ritmično - harmonskih podlag, ki so namenjeni prav tistim, ki se soliranja učijo. Če nara niso dostopni, si jih lahko napravi-mo sami. Na kaseto posnamemo vzorce akordov v enako ponavljajočem se zapore-dju in jih potem uporabimo kot podlago našemu soliranju.

V naslednji številki bom prikazal blueso-vsko shematiko, spregovorili bom o impro-vizaciji in kontrapunktu ter opozoril na upo-rabnost kromatičnih lestvic.

LEGENDA:

DUR 1 KAZALEC 3 PRSTANEC MOL 2 SREDINEC 4 MEZINEC

SLAWOMIR MROŽEK:

NOČ V HOTELU

Jgjj koraj sem že zaspal, nakar je v i£i sosednji sobi močno zaropotalo.

- No, zdaj smo pa tam, sem si rekel. - Tako je bilo tudi v znani anekdoti. Sosed je sezul škorenj in ga spustil na tla. Dokler ne bo sezul še drugega, ne bom mogel zaspati. In to lahko traja.

Ko sem drugič zaslišal ropot, je bilo moje veselje nepopisno.

Spet sem zadremal, a se kmalu zbudil, ko je v sosednji sobi zaropo-talo tretjič.

Česa takega nisem pričakoval. Da bi imel moj sosed tri noge?! Nemo-goče. Torej je še enkrat obul škorenj in ga sezul. Malo verjetno. Prej bi rekel, da imam dva soseda.

In začelo se je moje trpljenje, takšno kot sem predvideval. Edina stvar, ki me je krepila, je bilo upanje, da bo sosed sezul še drugi čevelj. Noč je minevala, drugega, oprostite, četr-tega čevlja pa ni bilo od nikoder.

Ponoči nisem zatisnil očesa, zato sem na zajtrk prišel popolnoma izčr-

pan. Srečal sem svojega soseda. Ozrl sem se za drugim, ki pa ga ni bilo, bil je samo eden. Drugi se je gotovo pijan pogreznil v spanec in je še ved-no spal z enim škornjem na nogi.

- So tudi pri vas miši? me je vprašal sosed. - Ker pri meni so. Tako so raz-grajale, da sem moral v njih metati škornje, da so prenehale.

Od takrat sem prenehal razmišljati logično. Ena neumna miš prekaša vso logiko, logika pa ne povzroča nič drugega kot nespečnost.               •

IZ POLJŠČINE PREVEDEL ,                                    KLEMENPISK

1995 JANUAR

OD TUIN TAM * NASVETI

PSIHOLOG

MIRAN ODGOVARJA

^S o pismo je zato, da ti prinese srečo. Ori-liJl ginal tega pisma je v Novi Angliji. Že dvakrat je obkrožilo svet in sedaj je sreča po-slana tebi. Razveseli se človek, pred teboj je tisti zaboj nakita, ki si ga videl včerajšnjo noč v sanjah. To pismo je zapestna ura, katere kazalci kažejo srečo. Še ozrl se ne boš na hr-bet, če imaš kaj novih mozoljev, pa bo že ona pri tebi, ona, o kateri sanjaš vse noči; ona s kovčkom in hlačami na naramnicah (s tem stavkom sem misli le povedati, da se držijo naramnic le hlače, ne pa kovček). Pred tvojo garažo bo podjetje za izdelavo ladij pripeljalo jahto, soseda ti bo spekla jabolčni zavitek in sploh ti bo od sedaj šlo vse kot po margarini. Le ena pa je omejitev prijatelj novopečeni na ražnju brezskrbnega gledanja oblakov, v roku 96 ur moraš pismo poslati ne nazaj, am-pak tja, naprej. Pošlji, prosim (o naslovnik ne stori mi tega in ne vrzi papir ta presveti v koš, ki ste ga na račun firme kupili 23. maja 1993), 20 kopij in videl boš odprlo se bo nebo, videl boš, kaj se bo pripetilo čez 4 dni...

Constantin Diaz je dobil to pismo leta 1953. Glej, o človek, ni minula minuta od trenutka prebranosti teksta, nakar reče tajnici svoji Lizi, mali Liziki, luštni mladi deklici, katere oče ni mel denarja, da bi \o poslal na Sorbo-no: "Tajnica, ljubka mala deklica, pusti hruško debeluško, nič več za nekaj minut hrustala ne boš, delu se boš posvetila (upam) in kopij dvajset otipljivih storila, glej ženska (pa kakšna; srh me spreletava), kopij tega pisma, ki nama bo prinesel bogastvo, pardon, mi bo prinesel bogastvo. Prekleto, a moraš vedno nositi to kiklo spodrezano. Kaj? Ne, ne, saj ne mislim resno. Veš, Lizi, ne morem si predstavljati življenja brez tvoje pristnosti, brez tvoje ujetosti v cikličnost življenja, ži-vljenje brez tebe bi zame bil absurd na kva-drat, ti rečem. To rečem kar tako, iz navdušenosti." Glej ga zlomka, vraga, ludfe-rja ali peklenščka, nekoliko kasneje je tisti Constantin Diaz, katerega rahločutnost smo spoznali v gornjem delu pisma, zadel na lote-riji glavni dobitek. Z Liziko se vozi zdaj s fer-rarijem ima lastnega šoferja in dva lakaja. Gospod je postal.

Charli Daddid je dobil pismo in pozabil. Glej jo čarovnico, kako se vozi na Klek, šef meha-nične delavnice mu je dal odpoved. Nič več ni smel gledati kardana avtobusa, ne več menjati zračnih filtrov. Gledal je v dno cestišča in se spomnil. Spomnil, da je bila kriva njegova za-nikraost. Ker ni poslal, ker ni verjel. Ker je za-ničeval. O, kako je grešil. A ni še vsega konec. Vso stvar lahko še popravi. Charli Daddid na-pravi dvajset kopij. Charli Daddid pošlje dvaj-set kopij. Charli Daddid verjame. Charli Daddy ni na izgubi. Charli Daddid dobi. Še boljšo službo. Filmski igralec. Joj, kako si je že od roj-stva želel tega poklica. Kako se je naslanjal na točilni pult in gledal sebe plešočega v filmu z Ginger Rogers. Pa poglej, šipek mu zeliščni v usta natlačen, zaigra v televizijski na-daljevanki, ki dobi zlati globus. Postane sla-ven. In to samo zaradi enega samega pisma. Ne čudi se prijatelj, pošlji še ti. Počakaj štiri dni in glej odprlo se bo nebo.

Srečko, 34 let

Miran: Saj ne rečem, čakal sem. Saj ne godr-njam, dva meseca sem čakal. Saj nisem pra-sec, ne serjem kjer koli. Ampak to je preseglo vse človeške meje. Psiholog Miran je izgubil živce. Psiholog razbija. Psiholog pretepa mi-moidoče. Psiholog Miran pljuva. 0 mir, kje si? Ni te! In prav da te ni. Zakaj predenj se umi-rim, bi ti rad razbil betico, Srečko. Srečko, mhm! Ti bom jaž že dal srečo. Pošlji še ti in čez štiri dni se bo odprlo nebo. 0 ja, saj ne rečem, da se mi ni odprlo nebo. Odprl se je nad mojo glavo kar cel oblak, zlil je svoje iztrebke na mojo novo suknjo. Najprej se mi ptič podela na mojo glavo, nekakšen golob mislim, ravno ko sem šel na zavod za mental-no zdravje. "Pri vas morate pa imeti posebne vrste šampon, da tako lepo dišiš?" mi posili psiho moja bivša najljubša sodelavka, briht-na ženska. "Danes vam pa ne bo potrebno štemplati kartice, ker ste se kar sami poš-templali." se je delal pametnega vratar, kate-remu sem že večkrat pomagal v nerodnih si-tuacijah. A sedaj bom gluh, če me bo še kdaj prosil naj mu posodim lestev, da bo lahko obral svoje hrustavke.

Pa ko bi se zgodilo le to. Punca mi naenkrat nekega popoldneva pihne skozi protezo: "Čas je da se najina skupna pot za nekaj časa razcepi." Ostal sem sam sredi golobov v parku, ki so mi srali po obleki in se delal no-rega. Glavo sem imel postrani in ljudem ka-zaljezik. Na mojo nesrečo sem pokazal jezik neki krepki starki. Tako me je tolkla z dež-nikom po glavi, da še sedaj dajem češminove obkladke gor na mojo bučo. 0 sveta pomaga-vka, kako je zbijala. Kot da bi bila moja gla-va boben Rogerja Taylorja. In ko sem jo po-gledal v oči, sem se tako prestrašil, saj so bile njene oči zelene, mačje. "To je muca copata-rica!" sem se v trenutku zavedel ter zbežal, kolikor so mi noge dale. Zaprl sem se se med štiri tedne in staknil pljučnico. Sam sem se metal po stanovanju, da sem po dveh tednah zpet zdrav lahko zaklical z močnim glasom: 0, Srečko rad te imaaaaaaam. Imej me rad tudi ti in mi daj čučka na balanco svojega kolesa. .

1 ragi psiholog Miran, ker nisem vede-Jf la, na koga bi se obrnila, bom posku-šiTa dobiti pomoč pri tebi. Zdiš se mi tako vseveden in tako skrivnostno privlačen. Saj verjetno veš, da so vse ženske z mojega faksa nore nate. Veš, Miran, ne znam na-rediti testa za štruklje. Oče se mi zaradi tega stalno posmehuje, mati se krohoče, triletni brat pa pravi, da sem Pacika. O, Miran nisem srečna in ne bom srečna, do-kler ne bom znala narediti testa za štruklje. Da bo oče v gostilni lahko rekel: "Naša hči pa zna štruklje zamesit, naša hčerka pa zna." Da me bo mami hvalila de-dku: "Ta naša Marjanca se je čisto spreme-nila. Zamesi ti testo, kot da bi bila poklic-na kuharica." In da mi brat ne pravil Pa-cika, ampak Štrukljica, oh Štrukljica. Tega si želim.

Marjanca, 19 let

Vprašanja za psihologa Mirana pošljite na naslov:

Tribuna                       -            ;

Kersnikova 4

61000 Ljubljana

s pripisom: Psiholog Miran.

Miran: Nikar ne joči, Marjanca. Psiholg zna vse, tudi kuhati.

Dokler moj oče ni obogatel in ni mogel pod-kupovati učiteljev, da so me pustili skozi razrede, mi je šlo zelo slabo v šoli. Moja ba-bica je vedno govorila, da sem celo tako neu-men, da me nobena ženska ne bo pogledala. Zato me je že v mladih letih naučila kuhati, saj je verjela, da bom večno ostal samec. Po-zorno poslušaj. Vzame se 3 in pol decilitra moke in se dene na rezančno desko, primeša se ji 1 jajce ali samo beljak. Potem čisto počasi potresi nekoliko soli po jajcu. Dodaj ledeno mrzlo vodo in vse skupaj z desno roko razžvrkljaj. Naredi se takšno testo, katero je začetkoma mehko, tako da se prijemlje na roko in desko. Roke ne moreš ločiti od testa, testa ne od rezančne deske. Postaneš eno s testora in desko. Nisi več Marjanca ampak Marjanca + rezančna deska + testo. Daj testo potem na drugo plat deske (srednje hitro), katera je z moko potrošena. To moraš delati miže. Za šruklje moraš biti namreč tako do-ber kuhar, da vsako stvar lahko opraviš miže. Opraši si potlej z moko roke in sicer trikrat in gneti testo, dokler testo ne naredi mehurčka.

Pokuhaj ga toliko, da bo čist, nato zakuhaj v testu šest velikih, olupljenih in na polovico razklanih breskev. Sok nato precedi in primešaj mu 3 deke na dobrem vinu raztopljenega vi-zjega mehurja. Sok lahko vržeš proč. Ukvarjala si se z njim le zato, da je testo za štruklje po-stalo od ljubosumnosti trdo. Če je testo nihilist in je brez kakkršnih koli vrednot ter ne otrdi sploh nič, ga vlij v model in postavi na led, da se strdi. Bo že videl Tončko, biti ne ljubosumen na sok. To stori Marjanca in rad te bo booooo-oom imel. Imej me rada zato tudi ti in mi daj čučka na balanco svojega kolesa.

JANUAR 1995

ENH

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh