395
Politične  stvari.
Ruskega cara beseda v Moskvi
2. decembra.
Vladarjev besede so biie vsaki čas pomenljive, ker govore le redkokrat in vselej le o važnih prilikah. V sedanjem času, ko je navada, da diplomati in ministri plet6 in pleto , je beseda vladarjeva večkrat tisti meč, ki Gordijev vozel kar mahoma preseka in tako je dolgočasnega razvozljavanja hipoma konec.
Naši bralci se bodo še spominjali besedi sedanjega Ruskega čara Aleksandra II., ki jih je govoril 1. 1876. najodličaejšim poslancem stare stolice Moskve, ko je rekel, da, če ne bo drugače, bo on sam odrešil krščanske Slovane v Bolgariji. S temi besedami je bila sklenjena vojska proti Turčiji in vsega posredovanja konec.
In zopet prinaša telegram iz istega mesta besede carove, zdaj — se ve da — vse druzega pomena, ki so osupnile posebno Nemško cesarstvo tako, da so na B e-rolinski borzi mahoma padli denarni kurzi. V sedanjih materijainih časih ima stanje denarnih kur-aov velik vpLv na politiko, notranjo in unanjo.
Kaj neki je govoril mogočni Ruski car svojim Mo-skovcern? Ko je po nalašč naznanjenem potovanji z Livadije proti Petrogradu več dni ko navadno mudil se v Moskvi, se je meščanstvu tega najvažnejšega mesta zahvalil meščanom za vdanost skazano o žalostnih (ni-hilističnih) homatijah Petrogradakih ter prosil jih to vdanost prenesti na njegovega sina, „kedar njega (očeta) več ne bo".
Mile te besede čara Aleksandra so jako važne ; glase se kakor zadnja volja njegova, kakor napoved, da bo odpovedal se vladarstvu; vsaj tako jih tolmači ves svet. Ce so res to, so velike politične važnosti in vredne, da stresejo Evropo. Vidi se, kakor da bi ta mogočni vladar bil vzel slov6 od svojega naroda in na-
znanil mu drugo dobo. Splošno je namreč znano, da je car Aleksander II. zel6 pri jazen Nem čiji; od tod njegova trdna zveza z njo. Prav tako je pa tudi znano, daje njegov sin nje odi oče n na s prot ni k, ker je z dušo in telesom Rus. Ni toraj prazen Nemčije (Pru-sije) strah, da, kedar bo sedel Aleksander III na Ruski prestol, utegne biti prijateljstva med njo in Rusijo konec. Tega pa se je še bolj bati zato, ker narod Ruski nikakor ni zadovoljen z izidom zadnje vojske s Turčijo marveč očitno dolži Bismarka, da je s pogodbo v Bero-linu Rusijo ponižal; enako sodi Rusko časnikarstvo, ki je silno razkačeno nad Prusijo.
Enaka mržnja zoper Prusijo in Rusko zvezo ž njo je po višin diplomatičnih krogih Ruskih. Pred kratkem je namreč prišla na svitlo knjiga od enega najvisih diplomatov, ki jo je imel o Krimski vojski spisano že več let, ker se mu ni varno zdelo dati jo v tisk. Ta knjiga pnobčuje veliko mikavnih, dozdaj še neznanih resničnih dogodeb, najbolj oster pa je konec, v katerem pisatelj trdi, da ne Angleška, ne Francoska in ne Turčija niso bile res sovražnice Rusije, marveč ravno tisti, ki so se jej zdeli edini njeni prijatelji. Knjiga se spne ce!6 tako visoko, da Avstriji za njeno nehvaležnost daje odvezo. „Politika ne ve za nobeno hvaležnost — pravi knjiga — graje vredni smo le mi Rusi, če smo se na tako hvaležnost zanašali."
Aleksander II. je vladar, kateremu ne pusti srce, da bi preziral želje naroda svojega. Veliko je storil že aa'nj> osvobodil kmetiški stan robstva , dal Rusom svobode f za kolikor so je bili zreli, in slednjič odrešil še cel6 kristijane na jugu Turškega jarma. Več storiti morda miroljubni vladar ne more ali nima nagoenja zato. Ce bi šel dalje, bi se morda spri z Nemčijo. Večletnega prijateljstva s to pa on ne mara razdreti, toraj se rajši umakne s prestola, nego bi se zameril narodu. Prijaznosti Prusije noče on kupiti z zamero naroda.    To je blago!
Po vsem tem se svet lahko pripravi na veter , ki bo prišel iz Rusije, ko bo sedanji car prepustil prostor svojemu sinu. Za zdaj so se ga najhuje vstrašili v Be-rolinu, kar kažejo denarni kurzi, ki so nenadoma padli na vzdol.