Spomini 50. rojstnega dne
9. marec 1945. Lep zimski dan iz katerega se počasi prebuja pomlad. V šoli na Langusovi cesti na Viču razred Jožice Likozar sedi ph pouku. Marljivi •so in delovni. Iz zamišljenosti in šolskega dela jih predrami nenaden trušč. Zvedavo skočijo proti oknu. Našo domovino preletavajo poslednji nemški avioni. Tretji rajh propada. Pade še nekaj poslednjih bomb. Zadnja prileti na šolsko poslopje. Silni tnišč je omajal veliko steno, da je iz svojih tečajev izpusti-ia okno. Zgrmel je nad nedolžne otroške glavice...
Mojca Eržen je dobila hude poškodbe. Takojšnja
zdravniška pomoč. Odpeljali so jo v polikliniko. Razmesarjen obraz, razrezano oko, hude poškodbe po viatu. »Ostala bo slepa, ni izključena smrt«, je bila takojšnja ugotovitev zdravnika.
Med tem časom jo obupani oče išče in poizveduje, da bi izvedel karkoli o svoji edinki. Mati pa sedi v sosednji sobi, do hčerke ne sme. Potrebna je bila takojšnja operacija. Sledijo dolge rninute in ure, vlečejo se v neskončnost. Bo preživela?
Mojca Erien je preživela. Oče vsako jutro hiti na Vrhniko po sveže mleko. Edino to jo lahko ohrani
pri življenju. Vrstijo se leta in cela vrsta operacij. Dolge mesece je prežvela po bolnišnicah v Sarajevu, v bolnišnici vojne medicine v Beogradu, v Ljub-ljani...
Tako se spominja Mojca Eižen-Kralj. Mati 28 letnega sina in babica 6-letnemu vnuku. Prizadevna dolgoletna družbenopolitična delavka bo v teh dneh praznovala petdesetletnico.
Kljub vsem tegobam, katere je morala preživeti in slabemu zdravju je našla vedno dovolj časa za vse tiste, kateri so vezani na pomoč drugega in družbe -invalide.
Z izrednim občutkom govori o duševno prizadetih. Njim bi rada posvečala vso skrb, »pravi« zgrešila sem poklic! Sama sem invalid, zato jih tudi razumem in niso mi odveč.«
Mojca je bila do nedavnega aktivna v skorajda vseh družbenopolitičnih organizacijah, v krajevni skupnosti Milan Česnik. Veliko je delovala tudi v Rdečem križu.
Na njeni polici je veliko priznanj in odlikovanj, katera vse njeno delo le še potrjujejo. Bronasto priznanje krajevne konference SZDL, priznanje krajevne skupnosti, spominsko priznanje za 30-letno delo pri Zvezi prijateljev mladine in medalja dela tovariša Tita, katera ji je najdražja. Sledi pa še cela vrsta knjižnih nagrad.
V stavbi na katero je tistega usodnega dne padla bomba je danes šola za slepe in slabovidne. Mojca je njihova velika prijateljica. Redno jih obiskuje in jim pripoveduje o tem usodnem dogodku. Pred nedav-nim jim je podanla doprsni kip tovariša Tita.
V  teh dneh je praznovala 50 let. Zaželimo ji še vnaprej tistega elana in volje s kalero je do sedaj uspela prebroditi vse velike težave.
Mojca Černe