Ocene In poročila
o JEZIKOVNIH VADNICAH I—IV
Slovenske jezikovne vadnice I—IV* so izpolnile velike vrzeli, ki so nastale v pouku slovenskega jeziika po vojni. Takrat smo' namreč opustili Slovenske čitanke za nižje razrede srednjih in sorodnih šol in s tem tudi slovnici za prvi in drugi razred, ki stai bili dodani prvima dvema čitankama. Za tretji in četrti razred je izšla slovnica posebej 1940 m je pri njeni sestavi sodeloval poleg »čitankarjev« prof. Bajca, Kolariča, Rupla, Sovreta in Šolarja tudi dr. Anton Breznik. Te slovnice, ki je obsegala tudi učno snov prvih dveh razredov in je tako-rabila ponavljanju celotnega slovničnega gradiva ob sklepu štiriletnega gimnazijskega šolanja, pa tudi nismo po vojni več uporabljali pri pouku.
O tem. menda ni treba izgubljati besed, kako je bil brez učnih knjig-pomanjkljiv in otežen pouk slovenskega jezika v nižji gimnaziji. Komaj pa si lahko zamišljamo, kolikšne so bile težave začetnikov, ki so poučevali slovenščino, a niso imeli niti prakse niti učbenikov in je bilo njih znanje jezika večkrat prav pičlo ali celo nezadovoljivo. Seveda je bil zaradi tega tudi pouk slovenskega jezika zelo neenoten.
Zato smo se vsi učitelji slovenščine razveselili novih Slovenskih jezikovnih vadnic za I.—IV. razred gimnazij. Izšle so v letih 1951—1956 in hvaležni smo zanje njih avtorjem, za prvi razred profesorjem Bajcu, Francetu Pacheinerju in Vlasti Pacheiner, za ostale tri vadnice profesorju Stanku Buncu. Koliko obsežnejše, nadrobnejše in bolj utrjeno znanje si lahko sedaj pridobe dijaki! Kljub temu, da znamo ceniti pomen in vrednost teh učbenikov, nas pa vendar povsem ne zadovoljujejo. Ne omogočajo, da bi ob njih slovnični pouk potekal res smotrno, da bi si dijaki v čim krajšem času in čim laže pridobili kar najtemeljitejše znanje in da bi jim bile ob teh učnih knjigah konec štiriletnega gimnazijskega šolanja jaisno in pregledno pred očmi tako celota kot nadrobnosti slovenskega knjižnega jezika, kolikor jih je mogoče zajeti v šolsko slovnico.
Kateri vzroki pa so, da Slovenske jezikovne vadnice povsem ne ustrezajo? Prvi vzrok je nedvomno njihova preobsežnost v posameznostih kot v celoti. Nekaj dokazov za to trditev: Samo zgledi, razlaga in definicija, kaj so samostalniki, ter ugotovitev, da jih razdelimo na konkretna in abstraktna imena, konkretna pa dalje na lastna, občna, skupna in snovna imena, in da pišemo lastna imena z veliko začetnico, obsegajo v prvih treh vadnicah 14 in pol strani. Zgledov za samostalnike, njihove vrste in pisavo lastnih imen pa je 624. Mislim, da bi za razlago teh slovničnih dejstev zadoščalo nekaj deset zgledov, vsi drugi pa naj bi prišli med vaje.
* Ker mi je bil odmerjen čas za referat, ki sem ga imela na zborovanju v Dolenjskih Toplicah, sem v njem obravnala samo metodično plat učbenikov, nisem pa mogla kritično pretresti v njih zbranega jezikovnega gradiva niti načeti vprašanja, v kakšnem obsegu naj se sploh obravnava slovnica v nižji gimnaziji.
269
Ker so posamezna poglavja tako na dolgo obdelana, je seveda tudi obseg Slovenskih jezikovnih vadnic v celoti prevelik, saj je v vseh štirih vadnicah besedila za 796 strani, in sicer v I. 149, v II. 279, v III. 213 in v IV. 155. Porazdeljeno pa je gradivo takole:
Vaje zavzemajo v sorazmerju z zgledi in razlago prav malo prostora.
Drugi vzrok, ki zmanjšuje vrednost in uporabnost Slovenskih jezikovnih vadnic, je nedoslednost ali nesmotrnost v razlagi istih slovničnih dejstev, nedoslednost v definicijah, pravilih in rabi terminov, nanašajočih se na isto slovnično snov. Tako pravi — da se omejim zopet samo na samostalnike —
I. vadnica (str. 58): »Besede, s katerimi poimenujemo (obstoječe) stvari, so samostalniki. Ločimo med njimi lastna in občno imena, predmetne in miselne pojme.«
II. vadnica (str. 111): »Besede, s katerimi poimenujemo osebe, stvari ali pojme, imenujemo samostalnike (subsitantive) ... zato delimo samostalnike na predmetna (konkretna) in pojmovna (abstraktna) imena.«
III. vadnica (str. 108): »Samostalniki zaznamujejo osebe ali stvari, torej predmete, in pojme. ... zato delimo samostalnike po pomenu na predmetna ali stvarna in pojmovna ali miselna imena.«
Take nedoslednosti begajo dijaka, ko izve, da poimenujejo samostalniki po 1. vadnioi: (obstoječe) stvari; po 2. vadnici: osebe, stvari ali pojme; po 3. vadnici: osebe ali stvari, torej predmete, in pojme.
Dalje spozna dijak do končane tretje šole v zvezi s samostalnikom in njega delitvijo te slovnične izraze:
za konkretna imena: v I. vadnici: predmetni pojmi; v II. vadnici: predmetna, konkretna, stvarna imena (str. 112); v III. vadnici: predmetna ali stvarna imena;
za abstraktna imena; v I. vadnici: miselni pojmi; v II. vadnici: pojmovna, abstraktna imena; v III. vadnici: pojmovna ali miselna imena.
Zmeda v poimenovanju je tudi pri zemljepisnih lastnih imenih. I. vadnica pozna: zemljepisna lastna imena; II. vadnica tudi: zemljepisna lastna imena; III. vadnica pa: krajevna imena, čeprav so mišljena zemljepisna imena, ker so med njimi našteta tudi imena: Stol, Hrvatska, Evropa, Soča, Mura (27).
Kot v poglavju o samostalnikih naletimo na podobno prenatrpanost, ponavljanje ali na nedoslednosti tudi v drugih slovničnih poglavjih. Drugod so pravila osnovana na jezikovnih dejstvih, ki jih dijak še ne pozna. Prva jezikovna vadnica dijaka le na splošno seznani s priredjem in podredjem (51—52) — vrste priredij so snov za drugi gimnazijski razred — vendar beremo v I. vadnioi (53): Pred vezalnim »pa« ni vejice! Pač pa jo pišemo pred protivnim »pa«, prav tako tudi pred sklepalnim »pa«. Dalje (54): Pred ločnim veznikom »ali« ni vejice, pač pa stoji pred protivnim »ali«.
V III. jezikovni vadnici zmede dijaku vse pojme o funkciji veznikov in ločil v stavku pravilo: V brezvezju nadomešča vejica veznik in (50).
Ne kaže navajati še drugih podobnih primerov, zaradi katerih ne moremo biti zadovoljni s Slovenskimi jezikovnimi vadnicami. Seveda so v njih tudi dobro obravnavana poglavja, zlasti pa je zbranega veliko slovničnega gradiva. Toda treba bi ga bilo drugače razporediti, kajti jedro slovničnemu pouku bodi v vajah! Pri teh pa naj dijaki vsak primer tudi slovnično utemeljijo, tako da si z vajami utrdijo slovnično znanje, s katerim so se obogatili pri obravnavanju nove učne snovi. Mehanično ponavljanje samih pravil brez njihove praktične uporabe bi bilo s tem onemogočeno.
270
Slovenske jezikovne vadnice bi bilo treba predelati, in sicer po teh načelih: 1. Zgledi, ki niso nujno potrebni za razlago, naj gredo v vaje. 2. Razlaga naj bo zgoščena, definicije dosledne, kratke in jasne. Dosledna naj bo tudi slovnična terminologija.
Komu rabi sedanja tako obširna razlaga? Samo učitelju ob pripravi za pouk, saj je v šoli ne prebira z dijaki. Ti je pa tudi prav gotovo ne prebirajo doma, saj dijaku, ki je sodeloval pri šolski razlagi, ni potrebna doma ponovna tako obširna razlaga, dijaka pa, ki ga ne pritegne k sodelovanju živa učiteljeva beseda v šoli, tudi ne bo doma zanimala mrtva beseda v jezikovni vadnici. Danes, ko poučuje slovenski jezik v osemletkah in nižjih gimnazijah že strokovno bolj usposobljen kader kot v prvih povojnih letih, ne sodi obsežna razlaga, namenjena le učiteljevi pripravi, prav nič več v učno knjigo za dijaka. Kolikor pa je taka razlaga še potrebna, naj izide vnaprej posebej, ne pa v šolski knjigi.
^ Opozorila bi še na drugo pomanjkljivost teh jezikovnih vadnic. Če po-
navlja dijak v četrtem razredu vso v nižji gimnaziji predelano snov, mora imeti pri roki vse štiri Slovenske jezikovne vadnice in iz njih povzemati jezikovna dejstva, obravnavana na 796 straneh. To je prehudo za četrto-šolca! Zato bi bilo treba misliti na slovnico, ki bi zajela snov, določeno za vse štiri razrede nižje gimnazije oziroma vse štiri raizrede osemletk. Morda bi se le dalo vse zglede s kratko in jasno razlago ter prav takimi pravili zajeti v knjigo, ki ne bi smela obsegati več kot 100—120 strani. Seveda bi morala biti snov v talti slovnici omejena na najosnovnejše, strnjena in zgoščena. Dijak bi tako učno knjigo s pridom uporabljal štiri šolska leta ob utrjevanju slovničnega znanja doma pri vajah, potem pri preglednem ponavljanju vse slovnice v zadnjem šolskem letu in končno bi mu taka slovnica marsikdaj še dobro rabila, tudi ko bi že dokončal obvezno šolanje.
Kako bi isto stovnico z različnim tiskom in z raznimi znaki napravili uporabno za vse štiri razrede nižje gimnazije oziroma višje razrede osemletk, bi bilo treba še -razmisliti. Poleg slovnice pa bi morali imeti dijaki tudi knjigo z vajami, morda za vsak -razred posebej, morda za prva dva in za naslednja dva razreda skupaj. Osrednje delo pri slovračnem pouku hi moralo biti obravnavanje vaj, učiteljeva razlaga le potrebni napotki za njih izdelovanje, slovnica pa strnjen pregled jezikovnega gradiva, kolikor ga je treba in ga je mogoče posredovati šolarju. olga Sterle