J e s e n i
|yako otožno golo drevje Vrhove svoje v zrak moli; Utihnil ptičev ljubki spev je — Zdaj grob tihoten gozd se zdi.
Saj tako je i srce moje: Samotno kot jesenski gaj; V njem spev veselja je utihnil — Oh, pridi spet, mladost, nazaj!
Osojski