Leto 1.	Na »onaji 15. januarja 187«.	List 2.
Cvet brez sadu.
i.
2.
Ti boš, kar si zdaj, ostala, Jaz pa enkrat bom gospod, Ti doma boš prebivala, Jaz bom hodil, bog ve kod ?
In ko v daljnem, tujem sveti Mož bom pameten postal, Med najlepšimi dekleti Bom žene si poiskal.
Ali živel bodem srečen, Ali pa si morda ž njo Bom nemir nakopal večen; Kdo že zdaj bi vedel to?
Ti pa tiho boš odevela Med domačimi ljudmi, Od ljubezni vse imela Sam spomin boš srečnih dni!
»Ti si rožica cvetoča, Ti zelen si rožmarin !« Poje zdaj ljubezen vroča, Pesem sladkih bolečin.
Roža pa se bo osula, Zvenil bode rožmarin — Vsa ljubezen bo minula Brezi serčnih bolečin;
Z njo pa vse presladke nade Pogube se v teku let, Kakor rosa, ktera pade In preide z jutrom spet.
Sama pesem bo ostala, Ki ti zdaj budi solze, Svetu bo oznanjevala Tvoje blaženo ime.
3.
Če odhajam v daljno mesto, Vem, da zame se bojiš, Dobro vem, kaj, serce zvesto! V tihi žalosti terpiš.
Ali vendar ne prelivaj Grenkih mi zato solza, Zadnje še trenutke vživaj, Roža mojega serca!
Pojdi sem v naročje meni, Pojdi semkaj brez strahu! Bele pa roke okleni Okol mojega vratu!
Med poljubi iz očesa Naj ti zginejo solze, Med smehljaji pa slovesa Tvoje čaka naj serce.
Saj takrat po moji zgubi Boš jokala se na glas, Kadar nikdar več se k ljubi V tiho ne povernem vas.
Fr. L.
Zori n. ii.
6. julija.
To pismo Ti pišem v postelji, pa le nikar nič hudega ne misli. Včeraj sem se malo prehladil — jutri pa mislim, bom že zopet po konci.
Zdaj imam narboljo priložnost, da Te nekoliko seznanim se svojim domačim življenjem. Stanovanje imam tako, da boljšega mi Ti sam ne moreš želeti. Skoraj v sredi mesta, komaj četert ure od mojega Lou-vra sem se naselil v velikem h6tel garni. Njegova lastnica, moja gospodinja, vdova v narlepši starosti, „entre deux ages«, kakor pravi dobro Francoz, vlada ga z veliko umnostjo in modrostjo. Lepo jo je gledati, ko na svojem prestolu sede, kakor kraljica Elizabeta, carica Katarina, ali cesarica M. Terezija, zapoveduje svojim podložnim, svoji družini, vse vidi in sliši, vse vodi in vlada. Za vse svoje gostove skerbi po materino, posebno pa je vzela v svoje varstvo mene, ker morebiti vidi, da sem ga narbolj potreben. P ervi dan že me pride v sobo obiskat, po ■ prašuje me, kako sem s hrano in postrežbo zadovoljen, — od kod sem, kako je pri nas domd, ali mi še starši žive. Ko pravim, da nimam več očeta ne matere, bralo se ji je res na obličji, da me miluje. Kako mi je všeč Pariz, ali se mi ne toži po domu, imam tukaj kaj znancev — i. t. d. In vse to poprašuje s tako prijetno radovednostjo, s tako skerbno prijaznostjo, da ji človek z veseljem odgovarja. Na zadnje meje povabila, če mi je dolgčas, če kedaj ne vem kaj početi — naj pridem le k njej.
Zakaj Ti pravim vse te reči? Veseli me vselej,kadar najdem človeka, ki mi ni iz gole samopridnosti, ampak iz dobrega serca, prijazen. In tej ženi se res vidi, da ne gleda samo na svoj dobiček; vesela je, če vidi svoje gostove vesele in zadovoljne. To je njena skerb, njen ponos.
Ko je slišala, da sem danes v postelji ostal, nima že celo miru; komaj sem jo potolažil in pogovoril, da mi ni nič; res zame skerbi kakor mati za svojega otroka. In kaj bi tajil, dobro to dč človeku, ki je daleč od svojega doma, sam med neznanimi tujimi ljudmi.
Zdaj je tudi čas, da Ti odkrijem skrivnost, ki mi že dolgo časa teži serce. Storil sem namreč že perve dni znanje, katero tudi ni, kar si bodi. Tako daleč sva že, da mi ne bo moč nazaj. — Naša gospodinja ima hčer — obrazek ima, kakor angelj; velike černe oči, temnokosta-njeve, skodrane lasce, — živa je in berhka, kakor gorska serna — pravo ljubeznjivo cigansko dete! Stara je — 9 let in ime ji je Evelina! Pozdravljal sem jo nekolikokrat, ko sem jo srečal v veži ali na stopnicah, — ko je bila že menj plašna, tudi pobožal, in na zadnje na čelo poljubil. Veš, da imam posebno veselje do otrok; rad se ž njimi pogovarjam in igram; tudi otroci se me čudno hitro privadijo. Tako sva tudi z Evelino že velika prijatelja. Kadar pridem domu, prileti mi vselej že od daleč naproti; ko se pripognem, da bi jo poljubil, oklene se me okrog
vratu in da mi tak krepak, serčan poljub, da kar zazveni po vsej veži. Če se ji pa zadosti hitro ne pripognem, stori mi z roko tako nepopisno, zapovedljivo znamenje, da se človeku ni moč ustavljati. Mati jo je karala iz početka, kakor mi je sama pravila, dani spodobno, obešati se tako na tujega gospoda, in da (udi meni ne bo po godi, če vedno leta za menoj. Pa prosil sem matere, naj jo le pusti, da me obišče, kadar me hoče zmerom mi bo ljubo. In zdaj že njo samo veseli to najino prijateljstvo. Tožila mi je namreč, da, kakor je živa, ima vendar časi trenotja, ko je vsa tiha in otožna; to pač zato, pravi, ker nima prave družbe, in bala se je že, da bi ne škodovalo njenemu zdravju.
Ne morem ti dopovedati, kilko veselje mi je, pogovarjati se s tem nedolžnim, umnim otrokom. Neka posebna simpatija me vleče do nje, in ko povzdigne časi molče proti meni svoje velike tamne oči, spreleti me neko čudno, sladko čutilo. Pa to samo časi — po navadi je živa in vesela, pa radovedna, kakor sraka. Vse jo mika, vse bi vedela rada — in ne neha — prav po žensko — da nazadnje vse izpravi iz mene, kar hoče. Natanko ve vse moje domače zadeve; tudi Tebe že zna po imenu in postavi; izprašala meje na tanko, kakošen si: ali imaš brado, kake lase, kake oči? itd., da sem bil res časi v zadregi. To pa ji nikakor neče iti v glavo, zakaj sva se ločila, če se imava tako rada. Ako ona koga rada ima, pravi — hoče vedno biti pri njem. Moral sem ji obljubiti, da Ti bom pisal, da prideš semkaj; rada Te bo imela, pravi, kakor mene; ne — mene vendar še malo rajša — in skerbela bo že, da Ti ne bo dolg čas!
Ko enkrat najde mojega Preširna na mizi, odpre ga, nabere usteca, kakor bi hotela žvižgati, ter začne polagoma, strahoma; nstriine, milo se glasite« ... pa kakor bi se bila spekla, hitro odneha — pogleda me, in ko vidi, da se na smeh deržim, vpraša malo razžaljena, ali je to laško ali angleško ali latinsko ali kaj, ker nič ne ume? Ko ji povem, da pri nas doma tako govore, vpraša me dalje potolažena ali se tega jezika tudi otroci v šolah uče? Pravim jej, da ga govori tudi domd v delovnik in praznik, posebno lepo pa deklice! Zdaj pa hoče po vsej sili, da moram tudi nje učiti tega lepega jezika. Povedati ji moram zdaj to, zdaj to, in vse si zapomni. Izgovarja čudo čisto in lepo, le malo boječe; počasi izpušča besede iz ust, kakor bi se bala, da se jej katera ne stare. Včeraj, ko pridem domu, pozdravi me glasno: „dober dan, moj dragi!" Čudno mi je segel v serce ta pozdrav, slišan na nenavadnem kraji. Te besede je bila izpeljala nalašč, kakor sem se spomnil pozneje, prej tisti dan iz mene posamezne, potem pa jih je združila in zvezala tujcu v prijazen pozdrav. Poleg tega tudi pojeva; jaz jo učim naših narodnih, ona pa mene francozkih pesmi. Tako prijeten glasek ima, da bi jo človek zmerom poslušal.
Danes, ko sem ostal v postelji, že celo ne kaj bi začela. Znesla mi je vkup vse svoje bukve, podobe, punčike in igrače, da bi mi ne bilo dolg čas tako, daje soba polna tega drobiža. Pravi, da me bo ona sama ozdravila, drugi nihče ne ; in res ne da nikomur, da mi prinese le
2*
kozarec vode. Zdaj meje popustila za malo časa, ker jo je mati poklicala; predno pa pojde spat, prišla bo že še pogledat, in mi voščil laliko noč !
Zakaj Ti pa tako na tanko razkladam vse te otročje stvari, dragi moj? Za to, da vidiš, da se Tvojemu prijatelju dobro godi, in da ničesa ne pogreša — razen Tebe !
8. julija.
Kako meje razveselilo Tvoje pismo, tega Ti nebom pravil! Tako seje, mislim, veselil Noe, ko je zagledal golobčeka z oljkino vejo v kljunu; kakor sem se jaz, ko mi je prišlo pervo znamenje Tvoje ljubezni po mojem odhodu.
Kakor je videti, nisi preveč nezadovljen z mano, vsaj ne zmerjaš me prehudo, kakor je sicer Tvoja navada. Saj sem pa tudi priden, daje veselje! V Louvre sem se reszaril, kakor praviš, pa nič se ne boj, vendar zraven ne zabim zlatega dnčva.
Ogledoval sem po 2—3 sobe na dan, in to je bilo dobro, da sem začel od pravega konca, sicer bi bil morebiti videl eno samo podobo. V eni sobi namreč, » salon carre" imenovani , so zbrane narlepše podobe vseh časov in čol. Ko danes stopim vanjo, na pervi pogled zagledam podobo, ki sem ji dejal: Ta je! Koliko sem dozdaj videl lepih podob vsake verste, gledal sem jih, čudil se njih lepoti, in dejal: kako lepa podoba! Kar pa gledam zdaj, to ni podoba, to je misel, —• in pa kaka misel! ki jo je umetnikova duša vdihnila na platno; —■ to je sveto čutilo, ki se je vpodobilo in vidno postalo nesvetim očem. To je molitev, izdihljaj proti nebu! —
Dobro Ti je znapa, in ni ga morda človeka, da bi je ne bil videl, tako ali tako ponarejene: meni je bila že narljubša izmed vseh Marij-nih podob, ko sem jo videl pervič v molitnih bukvicah. — Znad zemljč proti nebu plava, luno pod nogami; roke ima sklenene napersih, oči za-makuene v nebo, nad glavo zvezdno krono, kakor svital oblak jo obdaja angeljev truma!
Tako je gledal deviški apostelj, učenikov ljubljenec, v sedma nebesa zamaknen, ko pravi: In prikazalo se je veliko znamenje na nebu, žena se solncem oblečena, z luno pod nogami, na glavi pa je imela krono iz 12 zvezd. — Tako je moral gledati tisti cerkveni oče, ki je pervi začel učiti, dajo devica brez madeža spočeta. Videti bi hotel razuzdan-ca, ki bi pred to podobo mogel ziniti gerdo besedo! Ali je bil Murillo pobožen, ali ne, tega ne vem; gotovo pa je bil pobožen takrat, ko je delal to podobo. Tako noben svetnik ni častil svoje kraljice!
O srečen umetnik, kateri more tako vtelesiti svojo misel! Neho-toma človeku pride na misel, da primerja to podobo z Rafaelovo Ma-donno Sikstovo, v Draždanski galerii, ki sluje po vsem svetu. Da Ti naravnost povem svojo misel — Rafael je gotovo veči umetnik, kakor Murillo, vsaj bolj sluje, in tudi slavno njegovo Madonno, če se ne motim, svet stavi nad Murillovo, vsaj slikarji; pa to je ravno; jaz nisem slikar,
sercem, pripusti mi to besedo, bolj gledam, kakor z očmi — in nsodnik mi je serc«5!"
Lepa je Rafaelova mati božja, lepa nad vse žene, — sveta je in čista; ali take si moje serce ne more misliti nje, kije „pribežališče grešnikov," ali pa, da bolj posvetno govorim —• ženski ideal. Ko sem stal pred njo, zdelo se mi je, kakor bi me ostro gledala in govorila: kako si upaš ti, grešni zemeljski sin, pred moje sveto obličje!
S oris Miran.
B
O blagor možu, ki ne gane, Ne zmoti ga podoba lepa!
Bridkosti serčne so neznane, Neznana mu ljubezen slepa.
Svobodo zlato si obrani.
In sveti mir, — pogled device
Preljubezrijive ga ne rani,
Ni tenka rast, ni cvetno lice.
Oko se iskri mu veselo, Ko solnce, luna, zora sije,
Vedri ga log, cvetic kerdelo Šumečih gozdov melodije. —
a g o r.
Med vednim upom in brezupom Trepeče, kdor se upijani
Iz kupice nalite strupom, Ki v sebi ga ljubezen hrani.
Ne svetijo mu zvezde jasne, Stezo mu noč viharna skriva;
Svečava upanja ugasne,
Prete mu brezna pogubljiva.
Za eno ves podobo gine, Doseči nikdar je ne more;
Plamen ga serčnih želj ne mine, Ves dan, vso do'go noč, do zore.
O blagor njemu, ki ne gane, Ne zmoti ga podoba lepa! Neznan mu strup je bridke rane, Ki vseka jo ljubezen slepa, —
V r i Jer n ej i.
Na vertu pri Jerneji
Sinoči sem sedel, Pijačo, jed pred sabo Na mizi sem imel.
Dekletce vse nedolžno Ljubezni še ne zna, Za slavce, za sternade Edino skerb ima.
Prišla je hči najmlajša,
Od nje sem slišal jaz: bZoranova je bila
In strijček nje pri nas.1
Pogleda me nevedno, Zakaj ves trepetam, Zakaj oči povešam, Besed iz ust ne dam?
Ko čul sem drago vaše
Izrekati ime, Potresli se mi udje, Potreslo je serce.
Jaz menil sem, da ona,
O tebi govori; Pozneje čul, da sestra Tam bila je, ne Ti! -
K amen s ki.
Obrazi iz narave.
I. Po zimi.
(Dalje in koneo.)
Krivo bi bilo soditi, češ, da razen obrazov in prizorov, ki morajo zares v serce boleti človeka, pa bi po zimi nikjer ne bilo tudi milejih. Ozrimo se le malo na kmete. Tam okoli kmetovega domovja se za druzih letnih časov še zmeraj zadovoljneje in veselše živi, kakor kje drugej; pa tudi po zimi, ko snežena odeja vsevprek pokriva tovorišča, koder je malo popred komaril žuljavi ratar, v potu svojega obraza, od svita do mraka, in zdaj le ozke gazi od veže do veže rujavo čertajo beli zapad, nahajamo le v kmečki hiši tisto prijazno in mično življenje, ki vsegdar tako ljubo vabi človeka v svoj pohlevni, dobrodejni krog.
Zunaj sneži pa prezeba in skoraj nikjer ni čuti glasu; v topli stanici pak ti kraljuje, rekel bi, prava vesela pomlad. Mlada dekleta iz sosedja sed(5 naokoli bele mize javorjeve sebi in domačim predicam za kratkočasno druščino. Ene, ki um^jo na takih bučah klinčati tanke mrežice, veseM se nedelje, ko bodo tako lično zavezale mrežasto pečo verhi glave, da bo vsakemu fantu bodlo v oči; ene, ki pleto kite za slamnike, vgibajo, kakošne svilnate rute bi si kupile, kedar za toliko denarja prodado kite, in ene, katere si po pohlevnem zaslužku ne morejo obetati bog v& kakega lišpa, pretresajo jih, katera iz vasi pak je gorša — brez tistih nečimurnih, somenjskih pajčevinj! Pa ravno, ko ta sitna razprava že žuga rezen razpor vneti med hčerami Eve, spomni se T pravem časi še dekla, ki je pričkanju najmenj nevarna: da bilo bi pač pametneje katero zapeti. In vse so hitro pri volji: Pojte, pojte drobne tiče, Eazpodite se meglice, Da posije solnčice Na moje drobno serčice.
Eudeče-lisa tašica pa ljubo skaklja tam po tleh ter časi pa časi privzdigne glavico in tiho požgoli; višnjevati berlez pa kar molčč zabija bučine peškč v poknje in svoji zimski tovarišici le luščine privošča.
Toda posebno na večer, pri berleči leščerbi, vname se tu notri še le pravo živahno tveganje in kratkočasno, različno družbovanje. Vsa-kako toraj menimo, da častitemu bralcu ne bo žal, če gre z nami v kmečko hišo zimskega večera v v&s.
Topla sapa nas objame, ko vstopimo. Od velike peči, v kateri debel panj teli, puhti krepka gorkota. Kaj pak? Vne severna burja tako rezno žvižga in tuli okoli voglov pa mete se snegom!
Večerjo smo že zamudili. Berač, ki bo nocoj tu na rež^nem otepu prenočil na tleh, poobelil je krompirje in pozajel mlečni ajdov sok: kolikor je obojega družini ostalo. Naj mu le tekne!
Razen dveh vasovalcev, sosedovega sina in starega gostača iz bajte, ki sta tudi nocoj prišla malo ,na prejo' po starodavni navadi, je
domačih že vsaki pri svojem deln. Ženske za kolovrati okoli omizja predejo: gospodinja pražno predivo, hči in dekla pa hodne kodelje in tulje. Pa nobena ni ročneja predica, kakor domača dekle, katero so mati učili. Ona najurneje goni kolo in njej tenka in dobro sesukana nit izpod per-stov najhitreje dersi na vreteno. Saj pa tudi leliko! Fant zraven nje ji iz češminovega lesa nareja umetno in pomenljivo izrezljano kobilico za na repetalko, in že ta predpust pak jo popelje srečno h poroki. Vsi vedo to, nobeden pak, kako tiho srečna sta zdaj-le oba, kako rahlo in dobrodejno jima je pri serci! On ji skrivaj pomižuje izpod čela; njo pa le sramežljiva rudečica obliva, le vročina sprehaja. Kako vendar res, da bi ga reva ne ljubila! Vsaka iz vasi bi ga rada; ali on snubi in hoče pa — le njo!
Zdaj pa človek deklo poglej, ki pravi, da nobenega noče, in raje tercijalsko rašovnjo nosi! Kako dolgočasno se ji zdelia in dremlje! Preja se jej le ukrotiči, le uterga. Kolo se leno in pusto verti, kakor namazano se smolo. Najraje bi katero zapela od ,deviškega stanri', ali nastavljala vganjke, ali pa pogovarjala se, kaj se je komu sanjalo: da bi stavila in terno zadela. Ali nocoj se ji nikedo neče pritekniti. Tedaj pak zagodernja nad hlapcem, ki se serpačo cepi borove terske: češ, da predebele, ki ne bodo rade gorele! —- ki bi pa vendar tudi njej pogrele serce, ko bi ji svetil on ž njimi, meni šegavi hlapec.
Pri peči stara mati, sključena v dve gubi. Zraven njih černa muca čepi. Oči se ji svetijo, kakor dva ogla. Časi z repom malo po-maje, kakor bi jo kaka prijateljska misel obhajala, pogleda v starko in tiho pomijavka. Pa kmalu spet zamiži, sem ter tje votlo pogerči, kakor bi se ji od mišje luknje sanjalo, potlej pa— tudi po svoje malo poprede.
Le otroka, samosrajčneka, tega je počeli hiši dovolj. Zdaj materi išče metlinove kobilice tam po vseh kotih, ko sami ne vedo, kam jim je odskočila; zdaj dekli maže notri po vseh tečajih kolovrat, ko sama ne vž, kje ji tako zoperno cvili: zdaj jej na iglo natika na obeh konceh telečo tersko, da se dela vertč žarjavo kolo; zdaj očetu, ki tam pri kraji vijo prejo z vretčn, pogoni malo motovilo, zdaj jim že v tretje prinese prižgano teršico, da zapalijo pipo, ko tudi sami ne vedo, zakaj jim nocoj kar ne vleče in kar ne gori, in zdaj potegne dremotno muco s klopi na tla, pa jo za rep nekterokrat povlači po hiši gori in doli, ki sicer malo hlasta in škerblja s parklji po tleh in pač nevoljna nekoliko godern-javska, pa vendar-le poterpi v božjem imenu, češ, ,ker smo domači'. Saj mu je že nekterokrat posnela kašo pri kraji, pa mu jo bo še!
Otoraj stari gostač natlači svojo kratko in osmojeno pipo tobaka očetu iz mošnjaka in enekrati debelo pljune po tleh. Potlej začne pripovedovati svoje zgodbe in storije: kako so ga 6na leta tiste veše slepile in motile po noči, kako ga mora tlačit hodila; kako se je, ,spomin', kakor bel pert, vlekel pri mesečni noči mimo njega in dejdl, kakor bi pesek vel po jelšji, tačas, ko je umiral ranjki Pomek; kako se mu je, ,ta hudi' glasil, ker je po večernem zvonenji žvižgal na perste; kako kvater-no noč ,torka' pride na kolovrat gonit kolo, če se motvoz ž njega ne
sname; kak6 so si nekje necega večera toliko časa nastavljali vganjke, dokler seje nekaj tacega, tako grozno neznanega, debelega in kosmatega kar na tihomo in samo od sebe privalilo v hišo: da nihče vedel ni, kaj, itd.
V tem pak je mali deč&k v sami srajci pustil muco, kjer je, in drugo vse, ter molčč zlezel k stari materi na klop. In tih pa miren se stiska v kotiček, pogleduje plašno pod klopi, kjer je tako čudno černo pa tema ter vleče nožice k sebi in pod sč, da bi ga ,strah' za pete ne zgrabil. Celo odraščeni hčeri je tako nekako tesno pri serci. — Urana steni kaže na polnoči: vasovalca sta voščila lahko noč!
Toda tudi izven kmečke hiše človek po zimi srečava prav prijazne prizore.
Kedar megla tisto svitlo ivje popne gori po golem drevji: kako te nežne igličice mično mol4 in nekako dobro dej6 oččm! Saj se človeku skoraj dozdeva, češ, da hipoma seje povernila ljuba pomlad, ki se svojim bliščečim krilom ogrinja zemljo kakor bi povsod le cvetelo vse! Vendar ta sladka zmota ravno tako mahoma zgine.
Glej le tam — seni! Ta vprega velja vendar samo le za po zimi. Pa to je tudi prav kratkočasnega kaj. Kako to tihoma teče, kako lehko in gladko derči po snegu vsevprek, po tiru in celem. Še stopinja se konju ne čuje; pač pa zvonci bringljajo in žvenkljalo sem in tje po cestah. Ali tam gori, okoli poslopja, — ledena sveča pri sveči! Kako ti svitli žvenkeljci zalo zobčajo slamnato ostrešje! In tam za voglom — bos in razpet dečak, z očetovo polhovko na glavi! Kako ga zebe! Kako ta zmerzljinec napihuje porudečena lica in sope v svoje malo periščice, ter — preži tje pred skedenj, kamor izstradani tiči priletavajo berskat po plevah: kedaj se mu bo kak rumen sternad na žimnicovjel! pa navadno le ,ščinkovca vjame — na nosek,' ter z oslovskim kašljem pririga v hišo za peč.
Pa dolgo ne bo, da se bo pridružil gruči paglovcev, ki se kepajo in eden drugemu sneg tlačijo za srajce; ali drugi tropi-le na bregu, ki valiže vali po južnem snegu navzdol, da spodej dela možice iž njih: ali ondi na rebri oni kopici-le, ki se je ravno otvorila na seni, spustila navzdol — prekucnila in se vsaki z radostnim vikom in krikom v dno pripeljal — po ritki!
Kaj so proti tem tisti umetni dersaei po mestih? Lej še vredno ni, da bi se takemu pošten človek smejal, kedar spoderkne in stegna pomoli od sebe. Ali celo tista gospodičina, ki se po dersiščili zijalom izpostavlja in ponaša: kako spretno zna vbirati z nogo. Bogme prijatelj! to bi bil k&j dersljiv zakon s tako moderno polovico! Taka, ki po ta-cih spolzlih potih rada zahaja — kako lehko bi utegnila še moža spraviti — na led!
Pa vendar še vse bolje velja naša maiomeščanka, ki po zimi čedno pri kraji v sobi sedi in čez okno ven gleda, željno pričakovaje: kedaj že pride cvetna pomlad, ali vsaj vendar — predpust!
J. Ogrinec.
Pisma h Rusije.
V	I.
Altri paesi, altri costumi.
Ubi bene, ibi patria! S to prislovico si me preobračal v stari naši Ljubljani ti, sivi starček, mene po tvojem mnenji na vse veke izgubljenega, takrat mladega fanatika. Kako si mi govoril na serce, ti cesarsko-bradati moj starček, da je največa nespamet ljubiti svojo domovino po novi šegi, da si se ti vselej lehko ločil od nje, da si na „Ogerskem," nHervaškem," „Poljskem" za cesarske denarje dobro jel in pil. In ni-kedar nisi pozabil končati spreobračevalnih svojih poskušenj z očetovskim posvarilom, da ljubezen do naroda ne redi, da človeka ne spravi „ naprej.« In kot argumentum ad hominem pogladil si tu svoj ne z domoljubjem prirejeni trebušček. Marsikedaj sem te spravil se svojo ter-dovratnostjo celo v malo jezico, ko sem ti z mladostnim navdušenjem terdil, da iz Savla Pavel jaz nikedar ne bodem. A v svojo sramoto ti moram priznati: enkrat bi bil vendar skoro želel biti ti, in sicer te dni, ko sem zapuščal domovino, ko sem se napotoval s tovarišem B. v daljno Rusijo. Kako bi bil lehkega serca ločil se od svojih ljubih domi, kako bi bil vesel poslovil se od tovarišev študentovskili let na severnem kolodvora dunajskem! A tako sem si pač sam kriv, daje bilo serce nekako čudno težko, ko se je hlapon pomikati jel, ter tovarišev pesem: »Hej rojaki« zmerom bolj se zgubljala v daljavi.
Bila je lepa mesečna noč, ko sva se s tovarišem ločila od lepega, živahnega Dunaja. Bolj in bolj je zginjavala neštevilna množica lučic, ki razsvitljujejo to velikansko mesto. Nazadnje se je videl le še ognjen pas na obzorji, kakor pri požaru, in tudi ta je kmalu zginil. Pred nami se je razprostiralo rodovitno moravsko polje, ki je že tolikrat pojilo se s človeško kervjo. Tuje tekla kri češkega Otokarja, ki je bil vzajemnost slovansko vsaj v sedanji Cislajtanii doveršil, ko je Rudolf privrel nad-i sč svojimi nemškimi četami in tu ustanovil temelj moči habsburške rodbine. Tuje Napoleon zmagovito praznoval nad vpornim vnukom Rudolfovim obletnico svojega carovanja. Od kervavih bojev mi odverne misli stacija Uherske Hradište. Saj ne daleč od tam je Velelirad, kjer je stalo blagodejno ognjišče za drugi boj za slovansko omiko, kamor še dandanes roma hvaležni slovanski narod čestit solunska brata.
Iz teh in enakih misli izbudf me moja druščina. Druščina je na dolgi poti važna reč, in jaz sem bil že prej na tihem izdihnil po dobri. A žalibog, tihi izdihljeji pomagajo malokedaj, vsaj meni niso. Moja, ali bolje najina druščina je štela dva žida, poljskega in moravskega, in Židinjo. In moram izpovedati se velike svoje slabosti, da se židovske druščine vselej nekako preplašim. Neka slutnja mi veli, da bom gotovo kaj neprijetnega doživel v njihovi druščini, in ni me še žalibog nikedar prevarila. Moravski jame naju tako neslano natančno izpraševati, da mi je berž odgnal vsako drugo misel zunaj te, da bi naju skoraj zapustil;
poljski je pri tem izpraševanji delal take nerazumljivo čudne obraze, da gaje celo moravski poprašal, je-li ga nemara grize? Misliš si morebiti,čestiti bralec: zavsete težavete jepaodškodavalaŽidinja. Alitaje bila stara, strašno odurna, in je vedno kašljala, ter tako gotovo prebudila me, če sem oči malo zatisnil. Edino to me je tolažilo, da naju vsaj v Krakovem otroka očeta Abrahama zapustita. Komaj izstopiva v Kra-kovem, izveva, da so naju predaleč zapeljali, da bi bila imela prej izstopiti, in da morava udati se osodi, in čakati do drugega jutra.
Ta po eni strani neprijetna dogodba, dala nama je priložnost pregledati staro kraljevo mesto, Krakovo. Da mesto zasluži priimek starega, vidi se koj pri uhodu. Na pol poderto ozidje kaj žalostno pozdravlja popotnika. Spremljevajoči naju postrežčik, raztergan in umazan žid, nama razloži, da so te podertije .žalostni spomini 48. leta. Da žalostni, in ne samo za Poljake! Kakor električna iskra šinila je tu po Evropi iz Pariza čez dolgo časa zopet ideja vsestranske svobode. Kako so gorela mlada šerca za njo, kako so v mladostni tej pijanosti hvalili jo za veke pridobljeno! In kako kratke so bile te lepe sanje, koliko skrivnih rok se je združilo, da so zadušili mlado drevesce. In mladeniči, ki so se na barikadah bojevali za svobodo, postali so možje, ki le preveč-krati sumljivo kimajo z glavo, če jih opominjaš onega časa. Sram jih je, in to je še najhujše. Drugi so dobili celo kermila deržav v roke, in so postali bratje onim, ki so jim nekedaj kričali*, križajte jih!
Kakor pri uhodu, zdelo se mi je Krakovo nekako žalostno tudi potem, ko sem mesto nekoliko ogledal. Sem je pribežala zatirana poljščina, tu našla v najnovejšem času celo na vseučelišči zadnje zavetje, v kraljevem Krakovem ima se gojiti fenis Poloniae, kakor se nadejajo najiskreneji Poljaki: in vendar vsaj jaz nisem mogel najti sledu poljskega elementa drugej, ko na dveh, treh mestih. A tudi ta mesta mi niso mogla vterditi vere v poljstvo: videl sem tam spomine davno preteklih dni. Na nekem oglu so viseli faksimili podpisov poljskih kraljev, iz latinskih listin, a ni se menil nikedo za nje. Dolgo sem stal sam pred njimi. Sredi precejšnjega terga stoji starikavo poslopje, ki očevidno razpada. Skozi in skozi pelje velika veža; neki žid mi pove, daje to bila mestna hiša. Čudno se mi je zdelo, prav zabolelo me je, zakaj so se tam, kjer so se nekedaj shajali ponosni očetje kraljevega Krakovega, sedaj vgnjezdili branjevci. Tretji spomin nekedanje Poljske sem našel v cerkvi na gradu. Dva starčka po zunanjem najberž invalida, nama odpreta rako, kjer leži nekoliko poljskih kraljev in kraljic. Kako je majhna! Tu torej, mislil sem nekako ginjen, tu v tej ozki raki počivajo ostanki kraljev in kraljic, ki so nekedaj videli še ponosno cvetočo Poljsko v vsej njeni sijajnosti in slavi. Ne, tam .na strani stoji grob moža, ki že ni videl slave Poljske, moža, ki je umiraje baje klical: finis Poloniae: tam počiva Košciuszko.
Obhodil sem lepo število cerkev, ki jih je v Krakovem prav veliko, tako, da je mesto dobilo pravično ime druzega Rima. Znana po-božnost poljska se je videla zares povsod. In videl sem, cesar sem davno
želel, Poljakinje podobne onim, ki jih je Arthur Grottger tako nepopisljivo narisal v svojem delu „Waršava« in „v solzni dolini". Cerno oblečeni ste klečali dve mladi v stranski kapelici. Čeravno obrazov nisem mogel videti izperva, kazal je vendar pripognen stan, nagnena glavica, sklenjene roke, tako gorečo pobožnost, kakoršine še nikedar nisem videl. Sklenil sem pričakati konca njune molitve, da bi ju videl v obraz. A čakal sem prav dolgo. Morali ste kaj prav imenitnega prositi Boga. Nemara ste molili za Poljsko? Da, saj ženske tega nesrečnega naroda slove povsem svetu, da ni bolj vnetih domorodkinj. Spomnim se tii našega ženstva, ki ga pravo za pravo nemarno, in serce me je zabolelo. Nazadnje vendar za čakanje plačilo dobim, če tudi le polovičino: klečeči vstaneti in stopiti proti meni. Videl sem v lice samo eno, ker druga se je berž zakrila z naličjem. Obraz ta bolj suh ko polen ni bil ravno krasen, a veliko, čudno žareče oko, ki seje za trenotek obernilo v mojo stran, pri-davalo mu je nekaj tako posebnega, da sem moral priznati: iz tega očesa se sveti velika, čista duša.
Posebno hudo pa mi je bilo v krakovskih cerkvah, daje skoro v vsakem kotu sramožljiv ubogi, sicer čedno opravljen, prose proti nama molil boječo roko. Sploh je za Krakovo karakteristično dvoje: revni in pa židi. Posebno ti nadlegujejo tujca, ponujaje mu raznih reči, kakor delajo židi tudi na Dunaji; samo vtem se odlikujejo krakovski, da so še bolj sitni, in da celo ženske stojč po ulicah in tujce nagovarjajo, da bi jim menjale avstrijski denar na ruski in narobe.
Po vsem tem ločitev od Krakovega ni bila težka. A čem bolj smo se bližali meji, tem teže je postajalo serce.
Dr. Celestin.
Drobne pesmi
4.
„Izvedavo dekle, Kaj me tako gledaš, V me poglede vsajaš, Ter mi z lic izvedaš?« —
Gledajo pa nite
Ker je volja mene; Pa naj tvoja volja S tebe gled odžene.
In so moje, pa jim Toraj zapovedam.
Bog oči, da gledam
Lejte, ker mi dalje
Ali z lie ti vidim, Da si volje bore, Ki mu gleda nate
Braniti ne more. —««
Pa bi bilo čudno, Ako nep okorne Ne bi na povelje Gledale pozorne.
Dekle imam voljo, Ki je volja moja ; Ali k ljubu bodi Vendar volja — tvoja!
5.
Lica ljubice rudeče,
Izpod modrega obnebja, Nikdar skritega v oblake;
Kakor vertnica so barve, Pa tak rada ljuba zoblje
Ker jo rad imam ko pomlad Višnjeve vijole krasne.
Sladkosoke pomaranče, Da na teden jih pozoblje
Saj je ona solnce moje, Ki vse raznobojne žarke
Za dva, tri rumene zlate. Jaz pa nosim rad jih semkaj
Na mladost razliva mojo. Da vesela spešno raste. —-
Z vekomaj zelene Laške,
M. Valjavec.
Očitalo se mi je, in žalibog! po pravici, tla so mi le bolj mari lepoznanske, kakor pa učene, vednostne reči, da sem nekako fantastičen, nepraktičen v življenji, govorjenji in pisanji. Jaz pa nisem svojeglav, termast človek--rad poslušam dobre svete in kolikor mi je
moč, ravnam se po njih.
Svetovalo se mi je, naj ne pojem zaljubljenih — to je že pusto; naj si izvolim više predmete. Zapel sem res tri pesmi solncu in mesecu — eno obema skupaj, potem pa še vsakemu eno posebej — to je vendar dovolj; če pesmi niso bile povšeei naročniku, kaj morem jaz zato?
Tako sem si tudi nocoj izbral resen predmet za svoj govor; zakaj ravno sol, to bom povedal na zadnje, in reči smem, da sem ga na vse strani dobro premislil in pretehtal. Toraj začnimo!
Na.)
Sol | = 58.5, to je vendar učeno!) je ena izmed narimenitne-
jih in potrebnejih reči. Neslana jed se ne prilega ne gerlu ne želodcu, in ni moč hujšega reči človeku, kakor če se mu pravi: še neslanega kropa nisi vreden!
Pa ne samo človek, tudi neumna žival močno čisla sol; ovce in koze, voli in krave jo imajo raji, kakor najslajše slaščice, in sme se reči, da prav hrepene po nji; ne moreš se jim bolj prilizniti in prikupiti, kakor če jim pomoliš kaj slanega.
Saj veste, kaj počno naši pastirji, ko hočejo poklicati ovco ali
kravo, pa nimajo ravno nič slanega pri roki?--kar pa jim dajo,
temu se ne more reči, daje neslan krop!
In tudi naš Izveličar sam je dejal svojim aposteljnom, pošiljaje jih po vesoljnem svetu: „Vi ste sol te zemlje." In sv. pismo rado govori o soli modrosti. In katoliška cerkev nam je dala vsem pri svetem kerstu peščico soli v usta, bog dal, da ne zastonj!
Iz tega se vidi, da bog sam in njegovi namestniki čislajo sol in
čast^.
če hoče človek shraniti meso, da se mu ne spridi, in ne segnije, dobro ga osoli; in bog sam je osolil svoje morje, da mu ne segnije — kak sernrad pa bi bil to ! In tudi zemlja sama je sem ter tje na debelo osoljena, da se ji 110 spridi oserčje. To se kaže posebno na gornjem Avstrijskem.
Prijatelji! Slovenski narod posebno ljubi sol in rad in pogo-stoma jo rabi. Neslan krop, kakor sem že dejal, mu je narliujša reč. „Ta je bila neslana", pravimo pusti besedi. — »Pojdi se solit!" — velimo neslanemu sitnežu. — »Ti neslana spaka!« — „To sem mu jo pa zasolil!"
Pa naš narod nima samo rad soli, —-tudi ima je dovolj, hvala bodi bogu zato večna! Dobro nas je osolil, zato se pa tudi kmalu ne bomo spridili.
Rekel sem, da slovenski narod ima dovolj soli. Katero sol pa menim, to si leliko mislite — kuhinjske soli ne prideluje on, kupovati si je mora in drago kupovati; — in če pojde še dolgo tako dalje, kakor gre zdaj, — še kupovati sije ne bo mogel več in moral bo res zadovoljen biti z neslanim kropom.
Natora pak je dobra, modra mati; ker ni mogla vsem svojim otrokom dati vsega, razdelila je svoje darove tako umno, da se vendar izhaja. Drugim narodom je dala telesne soli, nam pa duhovske, in ta nas tolaži, da nimamo une; kakor se moramo sploh mi velikokrat tolažiti se svojim duševnim blagom, da nam pomanjkuje telesnega. — Naše kraljestvo ni na tem svetu!
Ciceron pravi o Sicilijanih, da se jim tako slaba nikoli ne godi, da bi ne povedali kake slane. Nunquam tam male est Siculis . . .
Te lepe lastnosti je podaril bog tudi Slovencu obilo — hvala mu bodi zato!
Ce se mu slaba godi, da ne v^, kaj bo jedel jutri, tolaži se: »E kaj! do smerti bom živel, če same sline požiram."
Manjša izguba po večji, ga ne boli; vdaja se v svojo nesrečo rekoč: »kamor je šla krava, naj gre pa še tele!"
Nemški pesnik pravi, da je nevarno leva buditi; gorj^ pa tudi tistemu, ki razdraži Slovenca. Ne da si berbati pod nosom, pušica za pušico bo letala nd-nj, in zadevale ga bodo tam, kjer ga najbolj boli, tako, da bo v kratkem kakor sv. Boštjan. Trikrat pa gorje njemu, ki zajde v veselo druhal, »zrelih tičev!" Lepo pohlevno naj se obnaša, naj jih ne meri od tdl do verha, naj se jim ne posmehuje in naj ne viha nosu kakor bi mu slabo dišalo med njimi, z eno besedo,naj nikdr ne »zabavlja!" če ne, — začeli se bodo igrati ž njim, kakor mlade mačice z nedolžno miško.
Slovenec ima ostre nohte, pa kakor mačka, nosi jih večidel skrite da te ne praskne, če z lepo ravnaš z njim; kedar pa ga začno serbeti, tedaj je bolje, da greš po drugem opravku!
In to je dobro. Ko ne bi bilo tako — saj mislim, da bi nas bili že pojeli na želji.
Nek znanec moj, pravi sin svoje domovine, kije bil dobil pri sv. kerstu obilo peščico soli v usta, pomenkoval se je v neki družbi se svojim sosedom malo pvenaglas in se po svoji slabi navadi, kakor je bilo videti, posmehoval nekomu. Njemu nasproti je sedel človek, ki je, kakor pravijo, rad »zabave iskal« in „zdražbo" delal, kjer je mogel; in češ, da posmehovalec nanj meri, — prebada ga ves čas z očmi. Pri odhodi pa skoči predinj ter se zareži nad njim: Kaj ste me pa spet zasmehovali! Moj prijatelj pa se mu nasmehlja, kakor seje znal le on posmeh-ljati, ter mu mirno zaverne: E gospod! kaj mislite, da ste vi sami smešni!
Po moji misli mu jo je bil dobro zasolil!
Nek kmet, ki je bil svojo pravdo doktorju izročil, hodil gaje po-gostoma podrezovat. Ker ga pa doktor zmerom le odpravlja s prazno besedo, mu je na zadnje le preveč, in tirja svoja pisma nazaj. Advokat pa, ki ni rad ovčice izpustil, predno je ni ostrigel popolnoma, izgovarja se, da pisma so tam in tam. Kmet pa, ki je čutil, kam pes taco moli, ga vpraša ves nevoljen: »Gospod, ali so moja pisma morda molzna, ali kali ? da jih ne dobim več nazaj!
Ker pa že govorimo o kmetu, gospodu in pismih, pa še eno, da bodo tri in sicer ribniško.
Serdit zažene, kakor so že taki gospodje, davkarRibničanu pisma pred noge. Ta pa se postavi, češ, to je pa vendar preveč, ter se zagrozi nad njim: Gospod, če jih ne poberete koj, bom pa eno storil, ki se Vam ne zdi. Osupnem ga gleda vradnik, saj tacega glasu ni bil vajen iz kmečkih ust, ter ga vpraša ne čisto brez skerbi: — kaj ? — Ta pa mu odgovori: Lejte no, sam jih bom pobral; in kar govoril to je storil.
Pa kaj bi nosil kamenje na Kras! daje sol imenitna stvar, to sem pač dokazal temeljito; da pa Slovenec ni brez nje, to je znana reč.
Bodi toraj tukaj konec mojega pervega učenega govora, kateremu, ker govori o sami soli, pač ne porečete, daje — neslan!
Nauk:
Ce nam kaj napraviš, Ker prepričan bodi: In na mizo staviš,	Sol nikjer ne škodi
Dobro prej osoli;	Brate! in nikoli.
Boris Miran.
Literarni pogovori, ii.
Do zdaj se res kaže, kakor bi hotela tvoja obveljati. Zvon je našel več pomoči, kakor sem je pričakoval. Lepo jih je videti, kako se versti drug za drugim k darilni mizi ter pokladajo nanjo svoja darila,
ta manjša, oni veča, po premoženji in — dobri volji; veČina. — ožul-jene cesarske podobe, ki se jim vidi, da so res pridobljene s potnimi rokami; zdaj nepretergana versta, zdaj malo presledka, da si človek nekoliko oddahne — duhovni in posvetni možje, učenjaki in prostaki, učeniki z učenci, tu eleganten mestjan, za njim prost kmet z malo okornimi nogami, pa umnim, bistrim pogledom! Marsikateri stisne pobiralcu mimogrede dobroserčno roko, marsikateri mu pomenljivo pomiškne, češ: le moško naprej, pa ničesar se bati! nekateri pa ga tudi pozdravi s prijazno, izpodbudljivo besedo. Kar pa narbolj razveseluje oko in serce, ki pri nas ni ravno razvajeno s takim pogledom, med krepkimi glasnimi moškimi koraki, drobne, goste stopinjice, ki jih nI čuti; med resnimi možaki, kakor jasne plavice tu pa tam med pšenico, prikazujejo se — in ne preredko — lepe ženske podobe, gospodieine in gospe ali kar je lepše: dekleta in ženč; vsaki izdersne izpod umetno robljene, dišeče rutice zganen papirček na mizo, vsaka malo, gracijozno po-kima z glavico, pa ne pregloboko — ta pa, če se ne motim, se je celo malo nasmehljala, potem pa hitro izgine izpred oči, kakor v sanjah prijazna prikazen! Pa to bi človeka malo ne veselilo! — saj nimamo der-venega serca.
Hvalo jim vsem, kateri so prišli, in tudi tistim, ki so obljubili priti pa jih jezaderževalo do zdaj — slabo vreme; naj bodo prepričani,da njihovi darovi ne bodo darovani — zastonj!
Začetek toraj bi ne bil slab; to da, prijatelj! ne pozabiva modrih Solonovih besed, katerih resnico je prepozno spoznal Lidije kralj, takrat še le, ko mu je na germadi stoječemu, že plamen lizati jel bose noge; namreč, da ne imenujmo človeka, če se mu še tako dobro godi, srečnega, predno nismo videli njegovega konca!
Tudi pervi „Zvonov" glas, kakor mi pišeš ti in mi poročajo drugi, ni bil ravno sploh neprijeten ušesom in sercem. Ali to veselje ni čisto brez grenke kaplje. Videti je, da se pričakuje veliko, ali bo pa moč vstreči vsem željam? Stvarnik nad oblaki ima gotovo mnogover-sten repertorij: dež in točo, sneg in slano, grom in strelo; ima žareče solnce na sinjem nebu, jasnem ko ribje oko in ima vmazano-sive megle in oblake, ki se vlačijo zaspano in dolgočasno po nebu; pošlje, če hočo, mraz, „da kamenje poka" in vročino, „da vrana zija" — pa vendar, kakor že pravi prigovor, ne more pogoditi vsem. Kako bi se moglo terjati kaj tacega od ubozega človeka? Druge pomoči ni, kakor da napravi človek gosti, kolikor mogoče, mnogoverstne, potem morda vendar sme upati, da si izbere sleherni gost kaj za svoje gerlo, morebiti še celo kaj, kar ponese domu svojim otrokom — po besedi Goethe-jevi: Ce daješ kaj, le mnogo daj — potem si vsak izbere kaj.
Prosim toraj čestite bralce in ljubeznjive bralke (tudi tacih nam je dal bog več, kakor smo se jih nadejali) naj ne zahtevajo, da jim godi vse, kar se jim prinese; jako mnogoverstne gostove imamo; ta ima rad sladko, oni kislo; ta je prijatelj papriki, ki je drug ne more terpeti,
tako daje res križ — vsem vstreči ne mogoče; naj bo toraj vsak zadovoljen, če najde le eno, ki se mu prilega, pa naj si tč obilneje privošči; ko bi pa bil kedo tako izbirčen, tako razvajen, da bi mil nič ne dišalo, tega pa prosimo, naj za ljubo vzame vsaj našo — dobro voljo! —
Izrekujejo se želje, naj bi prinašal „Zvon« tudi znanstvene spise, tudi tvoja je ta želja — pa moja tudi. Druzega ne manjka, kakor prostora. Pa naj se poveča list! — Izborno! acu rem tetigisti, tudi od drugod sem že slišal ta glas; ali, dragi prijatelj, postava je v naravi in v življenji, da dva vatla sukna, bodi si debelo ali tenko, veljata več, kakor — eden. če pa je všeč kupcem, naj govore — sukna nam ne manjka. Zdaj pa še eno, ki me že dolgo grize. Od več strani mi dohaja glas, da jim je list še precej povolji, le zdi se jim malo — premajhen; ko bi bil vsaj tolik, kakor nekdajni „Glasnik!" In ti sam mi pišeš to! Brate! ali pa tudi veš, kaj praviš? Ali si meril, predno si govoril? Glasnik je imel več podob, v eni je res nekoliko veči memo nZvona"1, v vseh druzih pa nekoliko — manji. Pa si primerjal čerke ? To mora vendar reči vsak, da Zvonova pola ima veliko več berila kakor Grlasnikova. Kaj pa papir? ali si ga dobro pogledal? Poglej kedar imaš čas, razne časnike vseh jezikov, kakor sem jih jaz, pa mi povej, kateri ima tako lep, tako drag papir! To, prosim, naj se tudi dobrovoljno pomisli; če je pa splošna volja naročnikov, da se oblika Zvonova poveča, naj se le oglasijo, kakor je bilo prej rečeno.
Pri tej priložnosti, in to bodi konec denašnjega pogovora, izreku-jem serčno zahvalo posebno tistim gospodom, ki so pripoznali v pismih mojo dobro voljo, in me spodbudili z marsikatero dobro besedo; in vmes, čujte! so tudi lepa, drobna pisemca, zanje pa dvojno hvalo!
S.
Listnica. G. Jan. K—k, na B. 0 Vaših pesmih obširno, kakor hitro mogoče. G. J. C—n, v Lj. Kaj je treba take prošnje? iz sercaradi! G. L. G—o, pri sv. L. Lepo hvalo! pa prestav ,,Zvon" ne bo prinašal. G —na A. S—I, na S. Upamo, da se ne boste motili. G. A. U—k, v C. Serčno hvalo! list prejeli. G. V. 0—c, v N. Prav radi! omenjeni spis le pošljite. G. Fr. V—r, na K. Storilo se bo, kar želite; poslano se bo pregledalo. G. F. K—c, v M. List se more pošiljati le tistim, ki se zanj oglasijo, kakor se je bralo v „s!ov. Narodu." C. vredništvom: Novic, Besednika, slov. Gospodarja, Jadr. Zarje in Obrauc. Hvalo za poslane liste, z veseljem bomo pošiljali „Zvon" v zameno.
Zopet nam je primanjkalo prostora; naj toraj gospodje, ki so nam poslali svoje reči v pregled, še malo poterpe; vse pride s časom na versto; v kratkem se je nabralo v listnici „Zvonovi" toliko poslanega blaga, da ga ni bilo moč do zdaj, pri velikih opravkih, le po verhu pregledati.
Prošnja raz p o šil j al ca. Ce kedo izmed Č. naročnikov ne prejema redno svojega lista, prosimo, naj se nam ponajkrajsi poti pritoži; prizadejali si bomo, kolikor moč, vstreči vsaki želji naših naročnikov; če je došel komu i. list v slabem stanu, naj nam le naznani, imamo še nekoliko iztisov. —
Da se nam ne očita morda pozneje po krivici zanikernost, naj se tukaj še enkrat očitno in jasno izreče, da Zvon se bo pošiljal le tistim naročnikom mariborskega Glasnika, kateri nam naravnost naznanijo, da so stem zadovoljni, in ne čakajo raji obljubljene knjige; več ne moremo in ne smemo storiti.
Tiskarna oo. Mehitaristov.
Založnik in vrednik: J. Stritar, I. Johannesg. 16.