LJUBLJANSKI. ZVON
MKECNIK Zfl KNJIŽE-UN05T IN PROSUETO.
letnik xl.                             1920.                           Številka n.
VIDA JERAJEVA:
TJA K MUCENICI...
Tja k mučenici Luciji šla je na romarsko stran, ker srce mirno več ni ji, mati treh žalostnih ran.
Tri ji sinove je vzelo, — vojske nas brani, o Bog! — ni ji srce več veselo, mrtvih sinov čuje stok.
Plačat tri črne gre maše, lire tri v dlani tišči... „Oj, zakaj Ure so naše, rdeče slovenske krvi!"
Pa se utrujena skloni, strne se trava do' tal; lice na rože nasloni, — v hipu sen v dušo ji pal...
Dvigne se prvo obličje. „Sinko moj, ti? O počij!" „„Težek grobič mi je, mati, Slišim vaš jok iz noči!" "
41
642                           MIRAN JARC: GLUHE NOČI.
Dvigne se drugo obličje. »Sinko moj, ti? O počij!" „„Mati, trd bič je, o mati, kdo ga nad vami vihti?""
Dvigne se tretje obličje. „Sinko moj, ti? O počij!" cXvCT **>s&*~pvc*  „ „Maša za nič je, o mati, iSrT"   °h na teh Tirah je kri!""
In zaihtela je mati... l/rudna zave se na tleh. „<5rne tri maše ne brati! Bog prizanesi ta greh!"
Laške tri lire razsuje v sever: „0 pridi, vihar! Sveta Lucija naj čuje: „Vrnem se, — čist bo denar!"
MIRAN JARC:
GLUHE NOČI.
Polnoč ura je odbila, misel se še ni vziskrila; skozi okno hlad prši... Trudne, trudne so oči. —
Česa iščem v tej temini? Kje so zvoki v tej glušini? Roke pnejo se v praznine srce drami si spomine.
Kdo si, ki veliš mi bdeti? Da te mogel bi uzreti! Tiho bi se izgovorila, spet bi duša mirna bila.