© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi svetovni vojni Mitja Četina Article information: To cite this document: Četina, M. (2018). Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi svetovni vojni, Dignitas, št. 55/56, str. 166-192. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/55/56-8 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 166 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic 1. Uvod 1 Tema evtanazije v slovensko javnost vstopa le sporadično, npr. ob odmevnejših primerih v tujini, ko si neozdravljivo bolni želijo skrajšati svoje življenje na zahtevo. O evtanaziji kot predmetu me- dicinske obravnave in razmišljanj seveda ne govorimo le po drugi svetovni vojni, se pa v tem času ta tema intenzivira. Zakaj prav po drugi vojni? Žal so vojne vedno bile in bodo gonilo tehničnega napredka na vseh področjih človekovega življenja – in medicina pri tem ni izjema. 2 Polovica stoletja, ki sledi padcu fašizma, je za- znamovana z izjemnim napredkom – tako tehničnim in medika- mentoznoterapevtskim kot tudi napredkom v smislu novejših, na- tančnejših in bolj dovršenih kirurških posegov. Tako lahko danes s pomočjo tehnologije umetno vzdržujemo pri življenju človeka, čigar možgani že dolgo ne delujejo, ki je torej možgansko mrtev. Česa takega si še pred kratkim ne bi mogli za- misliti niti najdrznejši vizionarji. In prav ta napredek, ki se je v zna- nosti zgodil v zadnjih petdesetih letih, postavi zdravniško stroko – tudi v smislu »večnih« tem, kot je vprašanje evtanazije – pred po- polnoma nove izzive. Medicina je namreč zaradi novih spoznanj in tehnologij postavljena v vlogo tistega, ki dobesedno odloča o prenehanju življenja v določenih primerih, kot je npr. odločitev za smrt neozdravljivo bolnih ali poškodovanih oseb. Namen pričujočega besedila je torej bralcu predstaviti stališče slovenske medicinske stroke do evtanazije oziroma pokazati nje- govo morebitno spreminjanje od konca druge svetovne vojne do danes. S tem želimo, prvič, strnjeno prikazati in obdelati kronolo- 1 Splošna in učna bolnica Celje, Oblakova ulica 5, 3000 Celje. 2 Alain Badiou, 20. stoletje, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2005; Anton Trstenjak, Človek končno in neskončno bitje: oznanjevalna antropologija, Celje, 1988. Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi svetovni vojni Mitja Četina 1 167 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... ški pregled vprašanja evtanazije v slovenskem prostoru z vidika slovenskega zdravništva, ki bo – kot bomo pokazali – odražal sta- tičnost slovenske zdravniške, hipokratske etike, ter, drugič, poja- sniti, zakaj je temu tako, kakšne so pozitivne in negativne posledi- ce te medicinske doktrine ter zakaj se kljub izjemnemu napredku znanosti in spremenjenim tradicionalnim pogledom na življenje (novi pogledi v medicinski etiki in bioetiki) odnos zdravniške stroke do vprašanja evtanazije ni spremenil. 2. Kratko o pojmu medicinske etike in deontologije 2.1 Pojem etike in deontologije Pod pojmom etika si danes predstavljamo filozofsko disciplino, ki si prizadeva opredeliti naravo in pomen zahtev različnih moral. Moralna filozofija, kakor jo tudi imenujemo, torej skuša razume- ti, pojasniti in upravičiti elemente našega vsakdanjega moralnega izkustva: 3 moralne dileme, s katerimi se soočamo, moralna razha- janja, ki smo jim priča, moralne sodbe, ki jih oblikujemo, moral- na čustva, ki jih posledično doživljamo, ter moralne odločitve in dejanja, ki jih nanje opiramo. Izvor etike sega v antično Grčijo k Aristotelu (384 do 322 pr. n. št.). Tako se je v zvezi z njegovimi deli pojavila oznaka »etika«, ki odtlej označuje filozofijo o raziskovanju morale. Morala kot pojem v svojem bistvu predstavlja merila o tem, kaj je primerno in prav. Ta pojem se je skozi čas spreminjal, kot so se spreminjali njegovi nosilci in različne družbene skupine, ki jim pripadajo. Tako so za različna obdobja in družbe, kulturne kroge in družbene ureditve značilne tudi različne oblike morale. Pozna- mo, denimo, krščansko, kitajsko, indijsko in islamsko moralo, pa moralo človečnosti, strpnosti, strogega izpolnjevanja ukazov, mo- ralo sužnjev in od te drugačno moralo gospodarjev. Nenazadnje bi lahko govorili celo o morali tatov, zapornikov, hipijev in narko- manov. Kot je razvidno že iz naštetih oblik morale, so njihova vo- dila in načela zelo različna, celo kontradiktorna, iz česar bi lahko sklepali, da absolutnih moralnih načel, ki bi bila veljavna v vseh časih, za vsakršen družbeni red in vse ljudi, ni. Še več, v skrajnem 3 Janez Milčinski, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 16. 168 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic razumevanju različnosti moral bi to prek sklepa o pogojnosti vseh vrednot oziroma njihovi relativnosti vodilo v moralni kaos. 4 Etika ima zato v odnosu do morale nadrejen pomen. Označuje širše področje etičnega, medtem ko se morala nanaša predvsem na človekovo etično držo, na njegovo osebno moralnost. 5 Etika kot znanstvena disciplina tako za razliko od morale ne teži k temu, da bi razvila eno od moral in jo priporočila kot najboljšo, temveč si prizadeva, da bi pridobila pregled nad značilnostmi različnih moral. S tem načinom svojega znanstvenega delovanja skuša ko- nec koncev le dokazati, da lahko nekatera moralna načela, pa če- tudi so vzeta iz različnih moralnih kompleksov, vendarle štejemo za splošno veljavna. To naj bi bilo tudi poslanstvo filozofske etike – za razliko od teološke, ki za izvor svojih norm navaja božje raz- odetje. 6 Preden pa v naši razpravi preidemo na ožje področje medicin- ske etike, bi veljalo bralcu predstaviti še en pojem s področja etike, tj. pojem deontologije, saj se na etiškem področju, ki ga obravna- va, pogosto prepleta z njim, če ne celo povsem prekriva. Deontologija, nauk o dolžnostih (gr. deon – dolžnost), torej o tem, kaj bi nekdo moral storiti, se je kot znanost oziroma, bolje, disciplina razvila dosti kasneje kot etika. Pojem deontologija naj bi prvi uvedel Jeremy Bentham (1748–1832) leta 1814 v delu z na- slovom Deontology. V njem je ideje utilitarizma, tj. moralne teori- je, ki vse posebne moralne dolžnosti izpelje iz ene same, vrhovne dolžnosti, in sicer z namenom kar najbolj povečati koristi in srečo oziroma blaginjo vseh ljudi, uredil v sistem, iz katerega lahko po- vzamemo, da je naloga socialne zakonodaje in politike omogočiti kar največjo srečo največjemu možnemu številu ljudi. Da bi se ta cilj lahko uresničil v čim večji meri, naj bi država usklajevala težnje posameznika. 7 Deontološka etika je tako s socialno-ekonomskega področja postopoma prodrla tudi v medicino. Tako Milčinski v svojem delu Medicinska etika in deontologija navaja, da je italijanski zdravnik Mateo Palmieri (1406–1476) prvi, ki znanstveno utemelji zdrav- niško deontologijo kot »kompleks norm, ki se jih mora zdravnik držati pri opravljanju svojega poklica v odnosih z bolniki, kolegi 4 Friderik Klampfer, Etiški pojmovnik, Maribor, 2003, str. 12. 5 Janez Juhant, Etika, Na poti k vzajemni človeškosti, Ljubljana, 2010, str. 1–5. 6 Prav tam, str. 13. 7 Anton Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1993, str. 22–25. 169 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... zdravniki, javnimi organi in družbo«. 8 Pri tem je že razlikoval dva okvira, ki še danes tvorita temelj zdravniške etike, namreč ožjega, pravnega, in širšega, etičnega. Pravni predstavlja tisti minimum zakonsko sankcioniranih vrednot in norm, ki jih mora zdravnik spoštovati pri svojem delu. Šele širša moralna zavest, nadgrajena z osebnimi vrlinami, pa je tista, ki tvori želeno moralno podobo zdravnika. Milčinski to tezo še nadgradi, ko pravi: »Razen zanesljivega in natančnega izpolnjevanja nalog in pravil, ki so zapisana v veljavnih predpisih, zahtevamo še posebej od zdravnika določene osebne lastnosti, ki jih ni mogoče predpisati z besedo zakona, so pa bistve- ne za zdravstvenega delavca: človekoljubnost, požrtvovalnost.« 9 Tako tudi te izrazito moralne kvalitete prištevamo v minimalni program deontologije zdravnika. To je za bralca pomemben po- datek, saj nam pojasni, da v strokovni medicinski literaturi oziro- ma medicinski stroki sploh izrazi etika, morala in deontologija po- gosto prehajajo drug v drugega oziroma se neredko celo zlivajo (npr. etični kodeks, deontološki zakon, moralna načela, etična na- čela idr.). Prav tako se zdi, da Milčinski s tem nadgradi medicinsko deontologijo, ki naj bi bila primarno domena dolžnosti, načel in pravil, z etiko vrlin oziroma kreposti, saj, kot lahko vidimo, ome- nja moralno pomembne vidike posameznikovega značaja, ki mu omogočajo krepostno ravnanje. 10 2.2. Medicinska etika Medicinska etika je, kot že samo ime pove, sestavljena iz dveh, po svojem izvoru različnih znanstvenih smeri, tj. naravoslovne medicine in humanistične oziroma filozofske znanosti etike. Kot taka je torej že v svoji osnovi obsojena na protislovja oziroma kon- flikt, ki nujno izhaja iz soočenja dveh tako različnih znanstvenih disciplin, saj skuša poenotiti naravoslovno-tehnični in duhovno- filozofski princip. Izjemen napredek naravoslovnih znanosti v za- dnjem stoletju, zlasti medicinskih oziroma bioloških ved, je člove- štvo postavil pred nov niz vprašanj, pred katerimi stopicamo in iščemo prave odgovore za svoja ravnanja. Z razvojem genetike, prodiranjem v samo strukturo genskega zapisa, se pravi v načrt 8 Janez Milčinski, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 16. 9 Anton Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1993, str. 22–25. 10 Prav tam. 170 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic gradnikov človeškega telesa, kjer so poleg našega videza zapisane tudi potencialne bolezni, in reproduktivne medicine, ki odpira ne- slutene možnosti zdravljenja neplodnosti, se poleg »večnih« tem, kot je evtanazija, ki v kontekstu razvoja biomedicine in umetnega podaljševanja življenja pridobiva povsem nove razsežnosti, odpira široka paleta etičnih in moralnih vprašanj, ki jim že 24 stoletij stara deontološka Hipokratova etika ne more več ponuditi adekvatnih, tj. lucidnih odgovorov. Ta je nastala med 6. in 1. stoletjem pred našim štetjem v antični Grčiji in se imenuje po njenem avtorju Hipokratu (460–375 pr. n. št.), zdravniku z otoka Kos, ki jo je kodificiral v še danes veljavni Hipokratovi zaprisegi. V njej je opredeljena temeljna vrednota te etike, tj. brezpogojno spoštovanje življenja od začetka do konca (načelo svetosti življenja). Temeljna načela hipokratske etike so dobronamernost, neškodljivost, avtonomnost, pravičnost, resni- coljubnost in zaupnost. Na njeni podlagi se v novejšem času pojavi potreba po poizkusu natančnejše opredelitve medicinske etike. Strogo gledano sodi medicinska etika v sklop bioetike, ki je razmeroma mlada znanstvena disciplina. Ukvarja se z vpraša- nji dobrega in zla (etika) – kar je razvidno že iz imena – na mej- nih področjih naravoslovnih znanosti (popularno imenovanih »bioznanosti«). 11 Področje, ki ga bioetika obravnava danes, je iz- jemno široko, kar velja tudi za številne avtorje, ki jo raziskujejo, posledično pa tudi za razlage, s katerimi skušajo razložiti njen po- men in bistvo. 12 Med številnimi definicijami bioetike bi morda ve- ljalo omeniti definicijo Daryla Macera, ki bioetiko opredeljuje kot »ljubezen do življenja«. 13 Prvi, ki je uvedel pojem bioetike, je bil ameriški onkolog Potter Van Rensselaer (1911–2001). Z leta 1970 prvikrat omenjenim ter- minom je hotel uvesti novo vejo filozofije, ki bi združevala medi- cino, biologijo, ekologijo in etiko. Bioetika naj bi tako tvorila most med znanostjo in človečnostjo, in sicer z namenom, da bi služila zdravju človeštva. Področje bioetike je najlažje razumeti kot presek dveh velikih krožnic: krožnice etike in naravoslovnih znanosti (medicine, bi- ologije, tehnologije idr.) ter male krožnice prava. Sprva je podro- 11 Theodor Beauchamp, Principles of biomedical ethics, New York, 1994; Daniel Brock, Life and Death, Philosophical essays in biomedical ethics, Cambridge, 1993. 12 Rok Lampe, Bioetika – izzivi in preučevannja te novejše discipline, v: Peter Singer, Razmislimo znova o življenju in smrti: Sesutje naše tradicionalne etike, Ljubljana, 2004, str. 295. 13 http://www.biol.tsukuba.ac.jp. 171 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... čje, ki ga danes obravnava bioetika, sodilo k medicinski oziroma zdravniški etiki, ki sta danes razumljeni kot panogi bioetike. Po- dročje medicinske etike v širšem pomenu besede se po Williamu Ruddicku razdeli na zdravniško etiko, etiko zdravstvene nege (ki poleg zdravnikov vključuje tudi medicinske sestre in drugo bolni- šnično osebje), klinično etiko (ki je osredotočena na težavne bol- nišnične primere ter vlogo etičnih komisij in svetovalcev) ter etiko življenja in smrti. 14 Toda ker je natančno ločnico med posameznimi podzvrstmi bioetike oziroma medicinske etike praktično nemogoče potegni- ti, se to odraža tudi pri avtorjih s tega področja, saj izraza »medicin- ska« in »bioetika« nemalokrat uporabljajo kot sinonima. Zanje je značilen t. i. situacijski pristop oziroma situacijska etika (angl. case study), se pravi analiza nravnosti v posameznih primerih, običaj- no iz medicinske prakse. O tem pristopu k etiki podrobneje piše Vojko Strahovnik v članku Oris moralnega partikularizma. 15 Ker je pojem medicinske etike izrazito kompleksen, ga najlažje ponazorimo na primeru dveh najvidnejših predstavnikov te t. i. »nove etike«, Johna Harrisa in Petra Singerja, njima kot antipod pa na koncu postavimo še tradicionalno medicinsko etiko. 2.2.1. John Harris in medicinska etika Harris, filozof in profesor uporabne etike, je eden najvplivnej- ših sodobnih predstavnikov medicinske etike. Vodilo njegove eti- ke življenja in smrti je vrednotenje človeških življenj. 16 Odločitve o življenju in smrti namreč slonijo na sodbah o tem, čigavo življenje je vredno rešiti in za kakšno ceno. To pa spet temelji na bolj ali manj jasnih predstavah o tem, življenja katerih bitij sploh imajo vrednost in na čem ta temelji oziroma od kod izvira. Metodološko Harris tako skuša iz množice naših moralnih idej izluščiti tiste, ki so lahko razumna podlaga za naše odločitve o ohranjanju in iz- boljševanju življenj. S pomočjo raziskave o splošnih moralnih dol- žnostih do drugih ljudi, ki nam jih nalagata spoštovanje njihovih dragocenih življenj in posebna narava zdravniškega poklica, sku- ša avtor najti trden temelj ter podrobno določiti vsebino in doseg zdravnikovih dolžnosti do bolnikov. 14 William Ruddick, Medical Ethics, v: Encyclopedia of Ethics, 1998, str. 253. 15 Vojko Strahovnik, Oris moralnega partikularizma, Analiza, 3/2003, str. 33–55. 16 Friderik Klampfer, Vrednost življenja, zlo smrti in napačnost ubijanja: Harrisova etika življenja in smrti, v: John Harris, Vrednost življenja: uvod v medicinsko etiko, Ljubljana, 2002, str. 325. 172 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic Da njegova stališča v veliki meri pomenijo odklon od tradicio- nalne etike, nam pove že bežen pregled njegovih stališč do pogla- vitnih tem. Nekaj jih navajamo spodaj. 17 • Človeško življenje ni dragoceno samo po sebi, ampak smo vir njegove vrednosti in poslednji razsodnik o njem mi sami. • Življenja vseh človeških bitij zato nimajo enake vrednosti, kvečjemu odraslih oseb, ki si enako močno želijo še naprej živeti. • Ubijanje in puščanje živeti sta moralno enakovredna oziroma moralno enaki dejanji. • Človeški zarodki in plodovi so samo potencialno osebe: nji- hova življenja zato ne morejo uživati moralnega varstva oziroma vsaj ne enakega varstva, kot ga uživajo osebe. • Uboj zarodka v materi ali zunaj nje torej ni moralno sporen. • Uporabi celic, tkiv in organov splavljenih zarodkov za posku- se z moralnega vidika ni mogoče česa očitati. • Trupla preminulih človeških oseb bi morala biti brezpogoj- no na voljo za reševanje in izboljšanje življenj drugih, še živečih oseb. • Homoseksualni partnerji, samske osebe in kandidati za po- svojitelje niso nič manj usposobljeni za starševstvo od heterose- ksualnih parov; obstoječa zakonska ureditev, pri kateri morajo na- vedeni dokazati svojo primernost, je diskriminatorna. • Hipotetični odločitvi žensk za razmnoževanje s partitogene- zo (enospolno, op. avtorja) in izumrtju moških ne moremo opo- rekati. • Odločitev o tem, kateremu od kandidatov za nujno zdravni- ško pomoč ali zdravljenje pri omejenih sredstvih nuditi zdravlje- nje, bi morali prepustiti naključju. • Ljudje so za avtonomno odločanje sposobnejši, kot smo pri- pravljeni priznati. Harris namreč zagovarja dokaj preprosto izhodiščno stališče, da so vsa dejanja, motivi, značaji itd., ki so pravilni ali napačni, takšni zaradi določene svoje nadaljnje lastnosti in da mora zato vedno, kadar o njih kaj takega trdimo ali verjamemo, obstajati ra- zlog, zaradi katerega to verjamemo. V iskanju tega naj bi se skrivala utemeljitev moralne argumentacije in vloga filozofa v medicinski etiki. 18 To Harris razume kot osnovno predpostavko moralnosti, namreč da je ta razumsko utemeljena. Tako bomo izklop respi- 17 Prav tam, str. 327. 18 John Harris, Vrednost življenja: uvod v medicinsko etiko, Ljubljana, 2002, str. 47–69. 173 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... ratorja opisali kot dopustno dejanje opustitve pomoči, če ga bo na zahtevo pacienta izklopil zdravnik, oziroma kot nedopusten uboj, če ga bo, z namenom, da si prigrabi pacientovo premoženje, izklopil pohlepni sorodnik. Naloga filozofa naj bi po Harrisu tudi bila, da oceni razloge, zaradi katerih ljudje verjamejo, kar pač ver- jamejo. Pri kritiki razlogov, ki jih ljudje navajajo v zagovor svojih moralnih stališč, še zlasti če so ta dokončna, pa ima ključno moč moralna argumentacija. Uporaba moralne argumentacije tako lahko pokaže, da se do- ločeno moralno prepričanje ali sodba opira na nejasne ali v sebi protislovne pojme ali razlikovanja oziroma da je od njih odvisno, npr. »s čim bomo bolj spoštovali neozdravljivo bolnega, ki hoče umreti, s spoštovanjem vrednosti njegovega življenja ali s spošto- vanjem njegove poslednje volje«. Ena izmed poglavitnih predpo- stavk moralne argumentacije je, da moramo podobne primere obravnavati podobno, razen če med primeroma najdemo razli- ko, ki jo lahko upravičimo kot moralno pomembno. Če te razlike ne moremo najti, potem se mora naša sodba v obeh primerih skladati. 19 Sklicevanje na moralna načela, kar je značilnost tradicionalne etike, je za Harrisa relativno. Določeno moralno načelo bo spre- jemljivo šele takrat, ko bomo imeli živo predstavo o njegovem na- menu in upravičenjih zanj. Tako je veljavnost moralnih načel in njihova obveznost v končni fazi funkcija njihove vrednosti. Za razliko od deontoloških etikov (npr. Epikurja), ki so v svoji teoriji o življenju in smrti relativni glede na žrtev in ki odgo- varjajo na vprašanje, zakaj je smrt slaba za osebo, tako, da se skli- cujejo na vrednost, ki jo ima življenje za to osebo in za druge, za- stopa nova etika stališče, da ima življenje vsake osebe intrinzično vrednost, izvirajočo iz vrednosti biti oseba, ki se ne izčrpa. Smrt je za umrlega torej nekaj slabega, če bi bilo življenje, za katerega ga je prikrajšala, v celoti gledano vredno živeti. Torej je smrt slaba, če in samo če zmanjša vrednost življenja kot celote, npr. če žrtvi onemogoči izpolnitev njenih želja glede prihodnosti. 20 Tradicionalni prikaz napačnosti ubijanja nam vedno ponudi vsaj en razlog, zaradi katerega je ubijanje vedno napačno: ubijanje namreč po definiciji vključuje zavestno odločitev, da bomo po- skrbeli, da nekdo umre; takšna odločitev pa priča o pomanjkanju 19 Prav tam, str. 120–136. 20 Prav tam, str. 109–115. 174 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic spoštovanja do daru življenja. Po mnenju »novih etikov« (npr. Sin- gerja in Harrisa) pa tradicionalno pojmovanje pesti pomembna pomanjkljivost, ki zamegli ločnico med dejanji, s katerimi povzro- čimo smrt osebe, in opustitvami dejanj, s katerimi bi lahko njeno smrt preprečili. Tradicionalna razlaga, poleg omenjenega, gradi tudi na nedokazani podmeni, da je življenje vedno dobrina ter da je zato vsako oblikovanje in uresničenje namere, da ga bomo uničili ne glede na naše morebitne razloge, nezgrešljiv dokaz, da te dobrine ne spoštujemo, kot bi jo morali. Toda Harris se na tem mestu vpraša, zakaj neki naj bi življenje človeka brezpogojno spo- štovali. Tudi če je življenje res »podlaga za vse dobrine in pogoj vsake naše dejavnosti«, 21 to še zdaleč ne pomeni, da je življenje kot tako dragoceno. Če življenje zaradi učinkov bolezni izgubi svojo notranjo ali instrumentalno vrednost tako za osebo, ki to življenje živi, kot tudi za druge, kakšen razlog spoštovanja, ki nam nareku- je, da ga še naprej ohranimo, nam še ostane? In če lahko s takoj- šnjo smrtjo povečamo njegovo vrednost za osebo, ki to življenje živi, zakaj bi potem z odločitvijo o njegovem uničenju dokazali, da nam ni mar za njegovo vrednost, ko pa je res prav nasprotno? Zakaj je ubijanje ljudi na njihovo izrecno zahtevo napačno? 22 Ker tradicionalna razlaga napačnosti ubijanja tem nalogam ni dorasla, se je veliko filozofov od etike svetosti življenja obrnilo k etiki dra- gocenega življenja oziroma življenja, ki ga je vredno živeti. John Harris je eden od njih. 23 Zato je za oceno vrednosti določenega življenja odločilna spo- sobnost posameznika, da vrednoti svoje življenje, ne pa razlogi, zaradi katerih ga ceni. Se pravi, kdor v svojem življenju ne najde več nobene vrednosti, zato še ni prenehal biti oseba, se pa taka oseba sme, če si ne želi več dalje živeti, ubiti in mi ji smemo pri tem pomagati. Zatorej so samomor, pomoč pri samomoru in pro- stovoljna evtanazija po Harrisu dopustni. Oseba, ki se je odločila umreti, je bodisi prenehala ceniti življenje bodisi bolj kot življenje ceni smrt. Onemogočanje te želje pa je enako onemogočanju že- lje nekoga drugega, da živi dalje. 21 Friderik Klampfer, Vrednost življenja, zlo smrti in napačnost ubijanja: Harrisova etika življenja in smrti, v: John Harris, Vrednost življenja: uvod v medicinsko etiko, Ljubljana, 2002, str. 348. 22 John Harris, Vrednost življenja: uvod v medicinsko etiko, Ljubljana 2002, str. 128–131, 132–136. 23 Prav tam. 175 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... 2.2.2. Peter Singer in medicinska etika Podobno kot Harris tudi avstralski filozof Singer pripada krogu »novih etikov«, ki v svojih premišljevanjih niso vezani na okope, ki bi jim jih postavljala tradicionalna medicinska etika. Prav on, in ne obratno, je eden tistih, ki je temu skupku novih vrednot pridal ime »nova etika«, torej spremenjeno pojmovanje o svetosti življenja onkraj vsakega dvoma. Za razliko od Harrisa, ki v svojih razmišljanjih obravnava ve- čji del palete etičnih dilem sodobne medicinske etike, se Singer v svojih delih posveča predvsem vprašanju evtanazije in umetne prekinitve nosečnosti ter pri tem s situacijskim pristopom preple- ta pravo in etiko. Ker se v našem delu v nadaljevanju posvečamo odnosu slovenske zdravniške stroke do evtanazije v obdobju od konca druge svetovne vojne do današnjih dni, bomo v naslednjih odstavkih predstavili Singerjev pogled na to problematiko, ki nam bo odstrl drugačno mednarodno prakso v posameznih primerih, kot jo bomo srečali, kot bomo lahko videli, v slovenski realnosti. Dasiravno se bomo z definicijo pojma evtanazija podrobneje ukvarjali v naslednjem poglavju, je nekaj preprostih definicij za razumevanje Singerjevega pogleda na to problematiko dobrodo- šlih že na tem mestu. Evtanazijo – skrajšanje življenja človeka kot odraz njegove volje – delimo na pasivno in aktivno. Aktivna evta- nazija je poseg, s katerim izzovemo predčasno in nebolečo smrt, da bi umirajočega rešili bolečin in mu omogočili človeka dostoj- no smrt. O pasivni evtanaziji pa govorimo, ko povzročimo smrt z opustitvijo nujnega in možnega dejanja, ki bi neozdravljivemu podaljševalo življenje. 24 Pasivna evtanazija je torej omogočanje mirnega umiranja. 25 Tako tradicionalna etika in deontologija kot tudi religije obema oblikama nasprotujejo. Podobno kot Harris tudi Singer v evtanaziji vidi konflikt dveh temeljnih pravno priznanih človekovih pravic: pravice do življe- nja, utemeljene v osrednjih mednarodnih dokumentih o človeko- vih pravicah, 26 ter pravice do zasebnosti, ki vsebuje tudi osebno avtonomijo in pravico do svobodne odločitve o lastnem telesu. Ta konfliktna situacija dveh temeljnih pravic poraja neskončne 24 Jože Trontelj, O evtanaziji in drugih odločitvah o koncu življenja, v: Ada Polajnar-Pavčnik in Dragica Wedam-Lukić (ur.), Pravo in medicina, 1998, Ljubljana, str. 323. 25 Valentin Pozaić, Življenje vredno življenja. Evtanazija v luči medicinske etike, Ljubljana, 1987, str. 24–25. 26 Splošna deklaracija o človekovih pravicah z dne 10. 12. 1948. Generalna skupščina Združenih naro- dov (resolucija št. 217 A(III)), 3. člen. 176 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic debate o upravičenosti evtanazije. Zato se je v evropskem pravu človekovih pravic na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti njenega 2. in 8. člena, postopoma izoblikovalo uče- nje o »pravici razpolaganja z lastnim telesom«. 27 2.2.3. Tradicionalna, hipokratska medicinska etika Kljub temu, da bi bralec pričakoval drugače, se k predstavitvi naj- bolj znanega pogleda na medicinsko etiko, tradicionalnega, obrača- mo na zadnjem mestu. Temu ne botruje časovna distanca, spričo katere ima omenjeno pojmovanje etike absoluten primat, temveč morda želja, da bi bralec prek obravnav in pogledov sodobnih, tj. »novih etikov«, katerih opredelitve medicinske etike so bile pred- stavljene v prejšnjih dveh razdelkih, lažje razumel, celo per negatio- nem, klasično medicinsko etiko, imenovano tudi hipokratsko. Korenine hipokratske etike segajo 2400 let nazaj, tj. v antično Grčijo, kjer so se med 6. in 1. stoletjem pr. n. št. oblikovali temelji moralno-etičnih meril za zdravnike, ki jih po Hipokratu imenuje- mo Hipokratova prisega. Prisega je »aktualna« še danes, saj vsebu- je temelje zdravniške morale tudi za današnje dni. Bistvo njene brezčasnosti je v morali in etiki zdravnika, ki ni bila istovetna s takratno javno moralo. 28 V helenistični Grčiji so bili namreč pojmi splav, samomor in celo evtanazija udomačeni, nesporni; še več, med številnimi znameniti- mi misleci, kot je npr. Platon, so razumljeni kot pomemben element idealne družbe. To kaže helenistični čas, izjemen zaradi mišljenjske drznosti takrat živečih ljudi, saj se je uveljavila ena temeljnih vrednot, na kateri vse do danes temelji tradicionalna etika: brezpogojno spo- štovanje življenja od začetka do konca oziroma svetost življenja. 29 Prvi del Hipokratove zaprisege obravnava medicino kot poklic oziroma ceh in je torej odraz časa, v katerem je medicina kot veda nastala. Sodobni etiki se tega dela pogosto lotijo s posmehom in ga pretresajo z namenom, da pokažejo zastarelost in neaktualnost hipokratske etike. Vendar je bistvo Hipokratove prisege v drugem delu, ki predstavlja brezčasno jedro. Vsebuje namreč temeljna na- čela medicinske etike današnjega časa: 30 27 Rok Lampe, Pravica razpolaganja z lastnim telesom, Primerjalnopravna analiza s posebnim poudar- kom na 8. členu EKČP, Maribor, 1997, str. 1–12. 28 Anton Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1993, str. 22–25. 29 Janez Milčinski, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 23–30. 30 Prav tam. 17 7 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... • dobronamernost, • neškodljivost, • avtonomnost, • pravičnost, • resnicoljubnost in • zaupnost. Izpostavljena načela medicinski etiki opredeljujejo različno, pri čemer izpostavljajo tudi številna vprašanja oziroma dileme. 31 Pod pojmom dobronamernost je mišljeno, da mora biti vsako zdravni- kovo dejanje vedno usmerjeno v dobro pacienta. Pri tem se mora zdravnik znebiti vsakršnih predsodkov zoper pacienta, najsi bodo ti svetovnonazorski ali verski. Številni avtorji so mnenja, da je prav to načelo najpomembnejša vrednota medicinske etike. Drugi pa glavno vrednoto medicinske etike vidijo v načelu ne- škodljivosti, saj naj bi bila, kot zatrjujejo, po logiki stvari pred do- bronamernostjo. Temu v prid govori dejstvo, da so v zgodovini pogosti primeri, ko so zdravniki pacientu v dobri veri, z željo, da bi mu pomagali, predpisali določeno učinkovino, čeprav niso po- znali vseh njenih učinkov, tudi škodljivih, in so pacienta prizadeli. Seveda tu kaj kmalu nastopi dilema, ali je stranski učinek zdravila slabši za zdravje pacienta kot osnovna bolezen. Prav zato si obe načeli pogosto stojita nasproti in sta glavni vir razprav tudi pri vprašanjih evtanazije. Načelo avtonomnosti predstavlja bolnikovo pravico do izbire pri zdravljenju. Opira se na pacientovo svobodno voljo in svobo- do odločanja. Naloga zdravnika je, da pacienta pouči o vseh mo- žnih posledicah zdravljenja. Šele na osnovi tega se lahko pacient avtonomno odloči. Paternalistično odločanje zdravnika je torej nedopustno, tudi če bi bilo to v dobro pacienta. Zdravnik mora enakopravno obravnavati vse paciente ne glede na njihove lastno- sti ali zmožnost plačevanja. Načelo pravičnosti pa je pogosto ne- mogoče opredeliti, kadar je zaradi varčevalnih razlogov omejena izdaja zdravila oziroma kadar se pacient do procesa zdravljenja vede malomarno. Bolnik ima tako tudi pravico, da izve vse infor- macije o poteku svojega zdravljenja. Načelo resnicoljubnosti pa je pogosto vprašljivo, ko gre za neozdravljivo bolnega, in odpira nove etične dileme. Načelo zaupnosti je zadnje in temeljno načelo v oblikovanju odnosa zdravnik – bolnik. S tem v zvezi v zdrav- 31 Prav tam. 178 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic niškem svetu poznamo institut zdravniške molčečnosti oziroma poklicne skrivnosti. 3. Definicija in vrste evtanazije Skozi čas se je pomen evtanazije spreminjal glede na kultur- no okolje, vero, ideologijo, položaj posameznika znotraj družbe in medicinske prakse, ki so med seboj sovplivale na njen pomen. Tako izraz, ki v izvornem antičnem smislu pomeni »dobro smrt«, se pravi nebolečo in hitro naravno smrt, postopoma pridobiva širše pojmovanje. Vanj se počasi vključuje tudi pojmovanje samomora oziroma umora, pri katerem asistira država, spočetka prostovoljne- ga, npr. med antičnimi in renesančnimi filozofi, kasneje prisilnega, z evgeničnimi in socialnodarvinističnimi programi, v današnjem času pa v ospredje stopa pomen človekove avtonomije v odnosu do kolektiva. Bralec se tako v toku časa venomer srečuje s sublimati ideje o nadvladi interesov kolektiva zoper spoštovanje vsakršnega življenja. V razpravo o evtanaziji se tako vključujejo različne stro- ke, ki jo obravnavajo skozi svojo optiko. Temu primerna je pestrost definicij in domala nemogoča verjetnost poenotenja mnenj, saj si pri opredelitvi tega pojma vsaka znanost pripisuje odločujoč delež. Menim, da se k opredelitvi evtanazije oziroma njenemu poizkusu najbolj približamo, če si ogledamo, kako nanjo gledajo tri ključne znanstvene vede, ki se ukvarjajo z njo, medicina, etika in pravo. Na tem mestu velja omeniti, da je mogoče občutiti velik vpliv vsaj še religije, zgodovine, sociologije in drugih ved. 3.1. Medicina Milčinski, zdravnik in pravnik, je njeno večplastnost videl v tem, da lahko enkrat pomeni pretresljivo visoko etično dejanje, drugič tragično pomoto, spet tretjič, v drugih okoliščinah, hudodelstvo. Evtanazija je lahko tudi prefinjena medicinska tehnika. Nekateri jo obravnavajo kot strogo zdravniški problem, drugim pomeni skrajšanje trpljenja umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu ne glede na to, kdo je posrednik med bolnikom in smrtjo, tretji pa jo izenačujejo z usmrtitvijo iz sočutja in usmrtitvijo na zahtevo, ko jo definirajo s pravico do pospešitve smrti neozdravljivo bolne osebe. 32 32 Janez Milčinski, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 159. 179 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... Pri opredeljevanju pojma evtanazije avtor ločuje med »prav[o] ali čist[o] evtanazij[o]«, ki jo definira kot vsako dejanje, ki ima za cilj skrajšati življenje pri neozdravljivo bolni ali hudo pohabljeni osebi in ki je daleč od misli na kakršenkoli materialni ali moralni interes osebe, ki si je naložila breme ali opustitve tega dejanja, in, na drugi strani, pojmovanjem evtanazije, kakršnega smo srečali že pri Platonu, Baconu, Nietzscheju in, nenazadnje, v nacističnem evtanazijskem programu – tu gre torej za pojmovanje evtanazije, ki odraža nadvlado interesov skupnosti (države) nad dostojnostjo posameznikovega bivanja. 33 Ker naj bi bila, in tudi je, evtanazija danes na plečih medicine, ne preseneča, da je težnja po natančni opredelitvi in klasifikaciji prisotna predvsem v medicini. Ta jo deli na več sklopov: aktivno, pasivno in posredno ali indirektno evtanazijo ter na pomoč pri umiranju. 34 Aktivno evtanazijo definira kot uboj težko bolnih ljudi, ki bo- disi to zahtevajo sami bodisi o tem odloča tretja oseba (zdravnik, sorodniki, država). Zgodnja evtanazija je uboj prizadetih ali težko bolnih otrok. Pasivna evtanazija je prekinitev posebne zdravniške nege pri umirajočih, ki niso več sposobni sami privoliti v končanje kakega postopka. To lahko pomeni, da se intenzivna nega sploh ne začne, saj z njo ni mogoče obnoviti dostojnega življenja, mogoče pa je umirajočega spremljati na prag smrti. Posredna (indirektna) evtanazija po opredelitvi medicinske stroke lahko pomeni isto kot pasivna evtanazija, le da je pozor- nost usmerjena v namen in ne dejavnost kot tako. Gre torej za nenamerno pospešitev prihoda smrti, ki je posledica sredstev za lajšanje bolečin in pomirjeval. Pri pomoči pri umiranju kot spremljanju bolnih do praga smrti (npr. hospic) pa gre za to, da je pasivna evtanazija v bistvu »aktiv- na«. 3.2. Etični vidiki Zanimive so tudi nekatere opredelitve evtanazije etikov, v na- šem primeru »novih etikov«, npr. Harrisa. Ta v delu Vrednost življe- nja evtanazijo definira kot preprosto uresničenje odločitve, da se 33 Prav tam, str. 160. 34 Matija Cevc, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, 64/1995, str. 155. 180 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic bo življenje posameznika izteklo prej, kot bi bilo treba, torej da se bo življenje končalo, čeprav bi se lahko nadaljevalo. 35 Na podlagi te odločitve evtanazijo razdeli na: • prostovoljno evtanazijo, o kateri govorimo, kadar se izpo- stavljena odločitev ujema s posameznikovimi željami in ta zave- stno privoli vanjo ter v vse vidike njene uresničitve, • prisilno evtanazijo, pri kateri tako odločitev uresničimo v nasprotju z izrecnimi željami posameznika, in • neprostovoljno evtanazijo, pri kateri odločitev o evtana- ziji sprejmemo brez soglasja posameznika, ki ga zadeva, pri če- mer so lahko razlogi za izostanek soglasja različni (npr. norost, nezavest). 36 Harris pri svojem razmišljanju izhaja iz predpostavke, da je ti- sto, kar ljudje najbolj cenimo, življenje samo. Iz tega izpelje, da je prisilna evtanazija vedno napačna, neprostovoljna pa samo takrat, ko ni zagotovo, kakšno je mnenje posameznika (npr. hudo priza- deti, neozdravljivo bolni novorojenci, ki jih čaka kratko in boleče življenje). Za prostovoljno evtanazijo pa pravi, da, podobno kot samomor, ni nikoli moralno napačna, saj če nekdo ne ceni več svojega življenja bolj kot smrti, ne more biti moralno narobe, »če si taka oseba vzame življenje ali če ji pri tem kdo pomaga ali name- sto nje izvrši to dejanje, kadar tega sama ni sposobna«. 37 Kot etik Harris bistvenega problema evtanazije ne vidi v upra- vičenju prostovoljne evtanazije, ki sicer zavzema primat v razpra- vah o evtanaziji, temveč v neprostovoljni evtanaziji. Prostovoljna evtanazija namreč zadeva le malo ljudi in bi jo morala družba po njegovem mnenju dovoliti. Zavzema se torej za nadzor in oprede- litev neprostovoljne evtanazije in v nekaterih primerih prisilne ev- tanazije. Ti pa sta skoraj izključno v domeni zdravništva oziroma se izvajata pod njegovim nadzorom. Harris zato uporabi besedo bolnišnični evtanazijski program. Kot primere tega oziroma ne- prostovoljne in prisilne evtanazije, ki ga tvorita, navaja ustavitev hranjenja in zdravljenja hudo prizadetih otrok, opustitev reani- macije pri pacientih po večkratnih infarktih, ki nimajo možnosti za rehabilitacijo, in protibolečinsko terapijo pri onkoloških paci- entih v terminalni fazi, kjer sredstva za blaženje bolečin dejansko pospešujejo nastop smrti. 35 John Harris, Vrednost življenja: uvod v medicinsko etiko, Ljubljana, 2002, str. 114. 36 Prav tam, str. 115. 37 Prav tam. 181 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... 3.3. Pravni vidiki Ker človek pri naravni smrti nima izbire, imamo vtis, da je izbra- na smrt vedno nenaravna. To upošteva tudi pravo, saj ščiti pravico do življenja in ne pred nenaravno smrtjo. Tudi sicer velja, da je prav pravo tisto, ki teži k čim bolj natančnim opredelitvam. Čeprav evta- nazija ni pravni pojem in je ne izvajajo pravniki, pa pravna mnenja o njej postajajo vse bolj pomembna, saj je z zakonodajo določena sprejemljivost oziroma nesprejemljivost določenih ravnanj. Albin Eser v Lexikon der Medizin pod geslom Sterbehilfe, Re- cht (Pomoč pri umiranju, pravo) poda sledeče mnenje: »Ker je mogoče v moderni medicini s smrtjo vedno bolj manipulirati in ker se zato pripisuje vedno večji pomen odločanju o samem sebi, naj gre za življenje ali smrt, se tudi na pravnem področju kot vse bolj nujna postavljajo vprašanja o možnosti in mejah pomoči pri umiranju: ne le kot samoumevna pomoč med tem, ko nekdo umi- ra (v smislu odstranjevanja bolečin in spremljanja na prag smrti), ampak tudi kot pomoč pri umiranju (namerni uboj ali prekinitev nesmiselnega podaljševanja življenja).« 38 Prvi mednarodnopravni dokument, ki obravnava evtanazijo, je Deklaracija o evtanaziji, ki jo je oktobra 1987 v Madridu sprejelo Svetovno zdravniško združenje. Deklaracija evtanazijo opredelju- je kot dejanje, »s katerim se namenoma konča bolnikovo življenje; ne glede na bolnikovo lastno prošnjo ali na prošnjo bolnikovih bli- žnjih sorodnikov je neetična. To pa zdravniku ne preprečuje, da ne bi spoštoval bolnikove želje, naj dovoli naravnemu procesu smrti nemoten potek, ki bo v končni fazi povzročil bolnikovo smrt.« 39 S pravnega vidika je zato pri opredelitvi evtanazije prisoten kon- flikt dveh temeljnih človekovih pravic, in sicer pravice do življenja in pravice do zasebnosti. Posledično prav ta konflikt poraja ne- skončne razprave o upravičenosti evtanazije in pomoči pri samo- moru. Tudi v slovenski pravni sferi zasledimo podobno nasprotje. Naša ustava tako jamči nedotakljivost človekovega življenja (17. in 21. člen Ustave Republike Slovenije), osebnega dostojanstva (34. člen), pa tudi pravico do zasebnosti (35. člen ustave). Obe ustavni pravici tako posredno odsevata družbeni in posameznikov inte- res oziroma njuno večno konfliktno sobivanje. 40 38 Albin Eser, Sterbehilfe. Recht, v: Peter Reuter, Lexikon der Medizin, Freiburg, 1989, str. 1095. 39 Anton Dolenc, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1993, str. 110. 40 Rok Lampe, Bioetika – izzivi in preučevanja te novejše discipline, v: Peter Singer, Razmi- sli-mo znova o življenju in smrti: Sesutje naše tradicionalne etike, Ljubljana, 2004, str. 310; 182 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic 17. člen ustave se glasi: »Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.« Z evtanazijskega vidika je pri tem členu vredno omeniti, da Evropsko sodišče za človekove pravice (med- narodnopravna institucija, katere akti veljajo tudi v našem prav- nem redu) državi nalaga tudi t. i. »pozitivne obveznosti«. Te se na- našajo na preprečevanje nasilja, ki se konča s smrtjo človeka, ter dosledno izsleditev domnevnih storilcev in preiskavo proti njim. Teh pozitivnih obveznosti države pa sodišče ni raztegnilo; npr. ka- znivo dejanje zdravnika, ki je zagrešil smrt novorojenčka, je po sedmih letih pravnega postopka zastaralo. 41 21. člen je z evtanazijskega vidika aktualen v drugem delu, ki se glasi: »Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je pro- stost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.« Splošno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva je bolj pou- darjeno v 34. členu, ki se glasi: »Zagotovljena je nedotakljivost člo- vekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter oseb- nostnih pravic.« Poleg ustave in veljavnih mednarodnopravnih do- kumentov pa je pravica do zasebnosti varovana tudi z instrumenti civilnega prava. 42 Že v poglavju o medicinski etiki smo orisali primer Nizozem- ske, kjer se je v pravni praksi ta konflikt prevesil na stran po- sameznika. Kot že rečeno, nizozemski pravni red evtanazije ne pojmuje več kot umor, ampak kot odvzem življenja na zahtevo. Evtanazija oziroma odvzem življenja na zahtevo pa je na Nizo- zemskem kljub temu še vedno kaznivo dejanje, vendar z izjemo, ko temu ni tako (gl. poglavje o »novi etiki«). Drugače je s sloven- skim kazenskim pravom, ki evtanazijo inkriminira kot umor in pomoč pri samomoru. Tudi v novem slovenskem Kazenskem zakoniku (v nadaljeva- nju KZ) z dne 13. 10. 1994 se vprašanju evtanazije ni bilo mogoče izogniti. Po mnenju pravnika Viktorja Planinščca, izraženem leta 1995 v njegovem prispevku v Zdravniškem vestniku, je pričakova- no odklonilno stališče do »pravice do smrti« posledica izvenprav- Andraž Teršek, Marija Godec, Edvard Kovač, Ljubo Bavcon, in Anjuta Bubnov-Škoberne, Milo- stna smrt: Pravno in zdravniško sporne odločitve o končanju življenja, Okrogla miza o evtana- ziji, Dignitas, Revija za človekove pravice, 10/2001, str. 128–148; gl. tudi: Anton Kristan, Odprava plodu in »dobra smrt«: sporni pravici do nenaravnega konca življenja, Dignitas, 10/2001, str. 15–32. 41 Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 208; Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991. 42 Prav tam, str. 236, 368; gl. tudi: Golsong, Hans in drugi, Internationaler Kommentar zur Europaei- schen menschenrechtskonvention, Koeln, 1995. 183 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... nih – filozofskih, moralnih, religioznih in tradicionalnih – pogle- dov naše družbe na to občutljivo področje. 43 Zdravnik torej po 127. členu omenjenega zakonika zagreši ka- znivo dejanje umora, če bolniku v brezupnem in trpečem stadiju bolezni pomaga k hitrejši smrti. 44 Toda v tretjem odstavku tega čle- na je mogoče najti določbo, ki se posebej ozira na problem evta- nazije: »Če kdo komu vzame življenje v posebnih olajševalnih oko- liščinah, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.« 45 Sicer pa velja, da je zagrožena kazen za umor najmanj pet let, pri kvalificiranih oblikah pa do 20 let, pri čemer slovensko kazensko pravo smrtne kazni ne pozna. Iz tega sledi, da bi sodišče zdravni- ka, ki bi neozdravljivemu in hudo trpečemu bolniku pomagal do smrti, kazensko obravnavalo po tej privilegirani obliki kaznivega dejanja umora. Tudi za storilce kaznivega dejanja pomoči pri samomoru velja podobno. To področje ureja 131. člen KZ, kjer piše: »Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri samomoru in ta stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do pe- tih let«, oziroma »kdor pomaga pri samomoru in ta stori samomor, pa so pri tem podane posebne olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let« (sicer je predpisana kazen do pet let oziro- ma pri kvalificirani obliki celo kot za umor). 46 Po mnenju Viktorja Planinšca je prav v teh olajševalnih okoli- ščinah zakonodajalec pokazal nekaj razumevanja za pereča vpra- šanja evtanazije. Zdravnik, ki bi storil navedeni kaznivi dejanji, bo torej s strani sodišča spoznan za krivega in obsojen glede na »posebne olajševalne okoliščine«. Na tem mestu je pomembno omeniti, da pasivna evtanazija v pravu ne pomeni kaznivega de- janja, seveda ob pogoju pacientovega soglasja zanjo. Zdravnik torej ne bo zagrešil kaznivega dejanja, če bolnika ne bo zdravil in bo ta umrl, če je ta odklonil predlagane medicinske posege, do česar ima pravico po peti alineji prvega odstavka 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS št. 9/1992 z dne 21. 2. 1992). Predpostavlja pa se, da mora bolnik predhodno izvedeti za diagnozo svoje bolezni ter obseg, način, kakovost in pred- 43 Viktor Planinšec, Nekaj pravniških pogledov na »dobro smrt«, Zdravniški vestnik, 64/1995, str. 172; Janez Šinkovec, in Boštjan Tratar, Odškodninska, disciplinska, statusna in kazenska odgovornost fizičnih in pravnih oseb, Ljubljana, 2004. 44 Kazenski zakonik Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 63/1994. 45 Viktor Planinšec, Nekaj pravniških pogledov na »dobro smrt«, Zdravniški vestnik, 3/1995, str. 172. 46 Prav tam. 184 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic videno trajanje zdravljenja ter posledice in učinke zdravljenja (tretja in četrta alineja 47. člena). 47 Seveda zgoraj navedeni zakonski in podzakonski akti hierar- hično izhajajo iz ustavno zagotovljene pravice o nedotakljivosti življenja, kar zagotavlja njen 17. člen. V pravni praksi na Slovenskem, najsibo v času Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije, povojne Jugoslavije ali današnje samostoj- ne Slovenije, ni mogoče opaziti nagibanja zakonodajalca k dekri- minalizaciji ali dopustitvi evtanazije. 48 V sodobni pravni praksi najdemo analogijo z evtanazijskim vprašanjem tudi v odločbi ustavnega sodišča U-I-60/3, ki se sicer nanaša na skladnost oziroma neskladnost posameznih členov Za- kona o nepravdnem postopku in Zakona o zdravstveni dejavnosti z ustavo glede prisilnega pridržanja pacienta na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Sodišče je v obrazložitvi med drugim na- vedlo, da prisilno pridržanje na takšnem oddelku pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, med drugim tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena ustave, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pra- vico do odklonitve zdravljenja). V zvezi s to pravico pa ustava do- pušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnosti zdravlje- nja. Eno izmed izhodišč za omejevanje ustavnih pravic je namreč splošno načelo, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih lju- di. Ustava namreč v tretjem odstavku 15. člena določa, da se lahko človekove pravice in temeljne svoboščine omejijo zaradi pravic drugih oziroma javne koristi. Seveda pa lahko ta omejitev temelji le na legitimnem in stvarno upravičenem cilju, pri čemer mora biti v skladu z načeli pravne države (splošno načelo sorazmernosti). Po tej analogiji torej v »evtanazijskem konfliktu« pravica do življe- nja prevlada nad pravico do zasebnosti (89). 47 Gl. tudi: Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list RS, št. 15/2008; Zakon o zdravniški službi. Ura- dni list RS, št. 98/1999; Ur. l. RS, št. 67/2002, 15/2003, 45/2003-UPB1, 63/2003. Odl. US: U-I-291-00- 15, 2/2004, 36/2004-UPB2, 62/2004. Odl. US: U-I-321/02-12, 47/2006, 72/2006-UPB3, 15/2008-ZPacP, 58/2008, 49/2010. Odl. US: U-I-270/08-10, 107/2010-ZPPKZ; Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list RS, št. 9/1992 in 26/1992. 48 Prav tam, str. 173. 89 . Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-60/3, dosegljivo na spletni strani Ustavnega sodišča RS. 185 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... 4. Odnos do evtanazije v slovenski medicinski stroki 4.1. Uvod v problematiko evtanazije na Slovenskem v obdobju po drugi svetovni vojni do danes Bolj kot kdajkoli prej je prav 20. stoletje prispevalo k obudi- tvi razprav o evtanaziji, tej večni temi, ki zadeva človekov konec. Kljub njenemu nenehnemu vračanju v razprave, ki so bile do tedaj zgolj akademske, da ne rečemo literarne, pa prav 20. stoletje po- kaže njeno sistemsko implementacijo. In zgolj v tem dejstvu gre iskati njeno aktualnost in problematičnost. Kot smo omenili že v predhodnih poglavjih, je bila ideja »dobre smrti« v vseh svojih šte- vilnih niansah, katere glavno os predstavlja že omenjeno večno torišče med utilitarističnim dejanjem v prid državi s postranskim učinkom lajšanja bolečin posameznemu bolniku na eni strani ter humanističnim načelom nedotakljivosti življenja na drugi, v druž- bi sicer prisotna že v stoletjih pred drugo svetovno vojno. 49 Toda z nacističnim evgeničnim programom, ki svoje korenine požene že v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ter holokavstom do- seže pojmovanje evtanazije v najtemnejšem pomenu besede svoj vrhunec, a še zdaleč ne konec. Slovenci smo bili kljub svoji majhnosti in do pred kratkim naci- onalni nesamostojnosti vedno del širšega prostora, bodisi fizično kot del državne celote, ki smo ji pripadali, kot del širšega intelek- tualnega ustvarjanja in navsezadnje tudi kot del vojnih grozot, ki so iz neposredne soseščine prej ali slej zajele tudi naše kraje. Zato bi bilo krivično začeti razpravo o odnosu slovenske medi- cinske stroke do vprašanja evtanazije po drugi svetovni vojni, ne da bi omenili njene začetke, ki so zaradi svoje geneze posredno, vsaj v prvih povojnih desetletjih pa tudi neposredno povezani z vsemi nadaljnjimi razpravami slovenskega zdravništva o evtana- ziji. Že sedaj pa je jasno, da so vprašanja, povezana z omenjeno problematiko, v naše zdravniške kroge skoraj vedno vstopila kot odziv na dogodke onstran naših meja. Tako prvo razpravo o evtanaziji v slovenskem prostoru zasledi- mo kot odziv na delo že omenjenih kriminalista Bindiga in psihi- atra Hocheja, ki z objavo svojega dela Dovoljenje za uničenje ži- vljenja, ki ga ni vredno živeti (leta 1920), položita temeljni kamen 49 Dane Zajc, Evtanazija na obzorju, Ampak, 1/2002, str. 3. 186 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic kasnejšemu nacističnemu evgeničnemu programu in posredno holokavstu. Zato ni čudno, da že leto za tem (1921) v slovenski strokovni reviji Slovenski pravnik srečamo prvi zapis, pri katerem gre za kritiko nemške »državne« evtanazije. Eden takih kritičnih glasov je bil ugledni slovenski zdravnik in psihiater Alfred Šerko, ki v svojem prispevku ostro kritizira sistem- sko evtanazijo, s katero so v Nemčiji v prihodnjih letih usmrtili okoli 60.000 ljudi, večinoma duševno bolnih, invalidov idr. Poro- gljivo, a z grozljivo preroškostjo pravi: »Iz narodnogospodarstve- nih ozirov si dovoljujem priporočti nemškim profesorjem, naj iz- pitajo, preden pride dan vseobčega spoznanja, dobro svoje idiote, ker ni izključeno, da bo istočasno dozorelo spoznanje, da bi bilo neekonomično odvzeti pobite idiote kemični industriji.« 50 Dvajset let kasneje so iz kož taboriščnikov res izdelovali torbice, knjižne ovitke ... Šerko zastopa stališče brezpogojne dolžnosti ohranitve in spo- štovanja življenja, ko pravi: »Etična norma, ki nam prepoveduje ubijanje, in sicer v principu ubijanje vsakega živega bitja, ni puhla fraza, ki se da iz utilitarističnih razlogov poljubno spreminjati.« 51 Meni, da je spoštovanje življenja, tudi tistega, ki ga ni vredno živeti, tista lastnost, ki človeka loči od živali. S tem člankom je v Sloven- skem pravniku postavljen mejnik v razpravah o evtanaziji na Slo- venskem, diskusije v prihajajočih desetletjih pa so pogosto njegov odsev. 4.2. Kronološki razvoj evtanazijskega vprašanja na Slovenskem 4.2.1. Prva povojna desetletja Povsem normalno je torej, da je bil v prvih povojnih desetletjih pogled na vprašanja, ki zadevajo mejno področje življenja in smrti oziroma evtanazije – sama diferenciacija tega pojma je bila šele v teku –, močno pod vplivom grozot druge svetovne vojne in ho- lokavsta oziroma nacističnega evgeničnega programa uničevanja človeka nevrednega življenja. Tako se Milčinski, sodni medicinec in pravnik, ki je dolga de- setletja po vojni predstavljal vodilno avtoriteto na področju evta- 50 Janez Milčinski, Medicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 16. 51 Prav tam. 187 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... nazijskega vprašanja v slovenskem zdravništvu, leta 1962 v svojem uvodniku v knjigi Medicina brez človečnosti posveča temu vidi- ku. V tem besedilu Milčinski sicer obravnava vprašanje medicine »uničevanja«, saj je medicina kot stroka v nacističnih programih aktivno sodelovala in popolnoma zašla iz svoje etične podstati ter bila kot taka obsojena na nuernberškem procesu. Tako so zločini v imenu medicine pod naličjem znanstvenega raziskovanja temeljili na doktrini stroke in politični ideologiji. In prav v tem »spolzkem nagibu stroke« vidi avtor povod za nastanek že večkrat omenjene teorije različne vrednosti ljudi glede na raso in nacionalnost. Na najnižjem delu te lestvice pa so bila bitja, nevredna življenja, du- ševno bolni in pohabljeni. Od tam je bil le še korak do tega, da sta evgenični evtanazijski program in rasna higiena postala del medi- cinske stroke in njenega študija. 52 O evtanaziji Milčinski zapiše: »Po besedi dobra smrt je to v šol- skem pomenu usmrtitev neozdravljivo bolnega po njegovi lastni želji, a z zdravnikovo roko in zdravniškim orodjem.« Takšna seveda ni sprejemljiva tako s stališča Hipokratove prisege kot kazenskega prava. Zdravnikovo poslanstvo vidi v njeni antitezi, v »brezpogoj- ni dolžnosti ohranitve življenja«, a se istočasno zaveda in prizna, da »včasih tej dolžnosti ni mogoče slediti brez vseh pridržkov«, 53 saj bi to v določenem primeru lahko pomenilo, da je umirajoči zgolj objekt, na katerem zdravnik in smrt tekmujeta s časom. Pri navajanju posameznih mejnih primerov tako avtor že takrat trči ob številne etične izzive, ki jih zdravniku postavlja hitro se razvi- jajoča medicina (npr. umetno vzdrževanje dihanja in krvnega ob- toka pri dojenčku z nepopravljivo prirojeno okvaro). Zato svojo predhodno tezo o dolžnosti ohranitve življenja dopolni s tezo o spoštovanju življenja in posledično smrti. Tako v teh mejnih primerih zdravnik ne bo tisti, ki bo pacientu »pomagal umreti«, temveč bo »pomagal, ko bo pacient umiral«. 54 Avtor torej zanika kakršnokoli možnost aktivnega ali pasivnega poseganja v potek umiranja, poudarja pa zdravnikov človeški odnos do bolnika in brezmejno spoštovanje njegovega življenja, tako »se bo zdravnik v luči in spoznanju, da je njegova naloga tudi lajšanje bolečin, odločal brez strahu, da bi naredil napako«. 55 52 Prav tam, str. 31–39. 53 Prav tam, str. 32. 54 Prav tam. 55 Prav tam. 188 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic Že dobro leto kasneje (1963) Milčinski objavi morda najpo- membnejši tekst o evtanaziji. Za razliko od njegovih prejšnjih raz- mišljanj, ki so se bolj ali manj dotikala medvojne zlorabe evtanazi- je in etičnih stranpoti medicine, je njegovemu nastanku botrovalo konkretno vprašanje morebitne aktivne evtanazije pri novoro- jenčkih, ki so neozdravljivo bolni, se pravi aktivne evtanazije ne- ozdravljivo bolnega brez njegove privolitve. To pereče vprašanje se je v svetovnih zdravniških krogih pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spričo šokantnega spoznanja – rojstev prizade- tih otrok, ki so se rodili materam, ki so med nosečnostjo jemale pomirjevalo talidomid. Sprašuje se, ali naj medicina poseže in reši trpljenja bolnika, ki s svojo brezpogojno zahtevnostjo spremeni življenje staršev v neprekinjeno žrtvovanje, ki pa ga greni zavest, da je brezplodno. Toda otrok ni tisti, ki trpi. Mnogo bolj v tem pri- meru trpijo starši. To predstavlja eno razsežnost problema, drugo, ki ostaja očem prikrita, pa avtor oriše kot: »Kako bi gledali star- še, ki bi svojega otroka peljali »evtanazirat«?« in »Ali so nebogljeni otroci res samo breme?« Zanimiva je njegova prispodoba, ko vlo- go teh otrok v družbi (v širšem kontekstu pa tudi vseh tistih, »ka- terih življenje ni vredno le-tega«) primerja s spomeniki, ki »so nam lahko v napoto«, a jih ljudje kljub temu postavljajo. Tako v starših, ki sprejmejo takšnega otroka, vidi spomenik človeški solidarnosti, ki ne dovoli, da bi koga zapustili, četudi se je rodil neproduktiven in je njegovo življenje na videz »nevredno«. 56 Tako v svojem članku Dva obraza evtanazije obširno razdela definicijo (gl. poglavje o definiciji evtanazije) in razvoj evtanazije od starega do novega veka, vse do Bindiga in Hocheja ter nemške- ga evtanazijskega programa, ki so ga sicer izvrševali, vendar ni bil nikoli uzakonjen, ter sprejetja evtanazijskih zakonov v ameriških zveznih državah Ohio in Iowa na začetku 20. stoletja, ki pa vendar doživita zavrnitev kongresa in nikoli ne stopita v veljavo. Avtor bi evtanazijo rajši videl kot strogo zdravniški pojem; govori o pravi evtanaziji, »torej vsakem dejanju, ki ima za cilj skrajšanje življenja pri neozdravljivem bolniku ali pri hudo po- habljeni osebi in ki je daleč od misli na vsakršni materialni ali moralni interes osebe, ki si je naložila breme dejanja ali opusti- tve«. Toda problem ni v medicini, nekateri namreč v evtanaziji vidijo skrajšanje trpljenja umirajočemu ali neozdravljivo bolne- 56 Janez Milčinski, Dva obraza evtanazije, v: Ada Polajnar-Pavčnik, in Dragica Wedam Lukić (ur.), Me- dicinska etika in deontologija, Ljubljana, 1982, str. 166. 189 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... mu, ne glede na to, kdo je posrednik med bolnikom in smrtjo oziroma njen sostorilec. Spet drugim pomeni evtanazija usmrti- tev iz sočutja in usmrtitev na zahtevo, ko jo definirajo s »pravico, da se pospeši smrt neozdravljivo bolne osebe«. 57 To nenehno prestopanje pa onemogoča, da bi bila razprava omejena le na medicinsko pojmovanje, kot že rečeno, Milčinski vidi številne primere tega prestopanja vse od Mora, Bacona in Carrela, ki so hoteli legalizirati usmrtitev bolnih in onemoglih, pa do nacistič- nih zdravnikov. Zato razlikuje med legalizirano in medicinsko evtanazijo, ko pravi: »Kazenskopravna plat evtanazije je gotovo manj problema- tična, kot se zazdi ob osamljenih primerih, ki pritegnejo pozornost javnosti. Toda vsakokrat znova se pokaže, da kazenskopravne do- ločbe odpovedo, in se nazadnje pokaže tudi to, da bi bila uzako- nitev evtanazije večje zlo, kot pa je obravnavanje posameznih pri- merov z uporabo neustreznih določb o naklepni usmrtitvi, četudi privilegirani – kolikor ima kazenski zakonik te ali one dežele take določbe.« 58 Pri tem avtor navede številne razloge, ki govore proti izvzema- nju »čiste« evtanazije s seznama prepovedanih in kaznivih dejanj, kot so: možnost zmotne ocene bolnikovega stanja; neupoštevanje njegove želje ali zahteve glede na to, da je bolnik pod trenutnim vplivom nevzdržnih bolečin ali da je zaradi splošne prizadetosti organizma njegova opravilna sposobnost zmanjšana ali vsaj dvo- mljiva; dejstvo, da pravic do odločitve ni mogoče prenesti na so- rodnike, ki so v tej ali oni smeri čustveno prizadeti in glede bol- nikovega življenja ali smrti tudi materialno zainteresirani. Proti pa navsezadnje govori tudi dejstvo, da je klasična evtanazija, tj. skrajšanje življenja neozdravljivo bolnemu človeku ali, točneje, pospešitev njegove smrti zaradi neznosnosti bolečin, ob že takrat prisotnih raznolikih in ob različnih primerih prikladnih protibole- činskih zdravilih, za zdravnika v bistvu brezpredmetna. Seveda pa so pri zdravnikovem delu prisotne številne situacije, ki še zdaleč ne izpolnjujejo dejanskega stanja kaznivega dejanja, pa so »zato toliko nevarnejše za napake v luči etičnih načel. V ta- kih situacijah zdravnik ne najde odgovora v kazenskih normah. Ne samo to: lahko se znajde celo sredi živega konflikta med črko zakona in etičnim načelom.« Evtanazija je tako de facto prisotna 57 Prav tam, str. 159–167. 58 Prav tam, str. 167. 190 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic že pri dajanju protibolečinske terapije v večjih količinah ali pri prikrajšanju neozdravljivo bolnega za sredstvo, ki bi mu utegnilo podaljšati življenje, četudi za kratek čas in za ceno bolečin, vse zato, da bi lažje pomagali »rentabilnejšemu in bolj perspektivne- mu« pacientu. 59 In prav v takšnih primerih iz zdravnikove vsakodnevne prakse, ki jo zaznamujeta smrt in umiranje, se po avtorjevem mnenju znaj- demo pred jedrom problema »zdravnik in evtanazija«. Evtanazije spričo tega ne moremo torej kar povprek in v vseh njenih podzvr- steh obsoditi kot moralne in kazenske obsodbe vredno dejanje. Je pa treba zaradi nenehne nevarnosti iztirjenja evtanazije iz strogo medicinskih vajeti na to še posebej opozarjati predstavnike zdrav- niškega poklica. Legalizirana evtanazija je nevarna predvsem zato, ker je »predvsem zdravnik tisti, ki ogroža in je tudi sam ogrožen s subtilnimi in prikritimi oblikami evtanazije.« 60 Zato ima obravnava evtanazije za cilj predvsem senzibiliziranje zdravnika, da bi se od- zval na prvo »dozo nemoralnega in etično oporečnega«. 61 S tem se Milčinski dotika že takrat prisotne tendence pravne doktrine, ki se je spustila v opravičevanje interesov družbe v ško- do tretji osebi, v tem namreč sluti argument »spolzkega nagiba«, ki poizkuša nekatere zdravnikove odločitve prenesti na upravni odbor in ga s tem razbremeniti odgovornosti. Zato zdravniku pri soočenju z mejnimi vprašanji življenja in smrti svetuje: »Mnogo bolje kot o dolžnosti brezpogojne ohranitve življenja se nam zdi govoriti o brezpogojnem spoštovanju življenja. V luči spoštovanja življenja, ki pomeni obenem tudi spoštovanje smrti, se bo zdrav- nik laže odločil za pravo pot. Ob tem pa se mora zavedati, da mu grozi dvojna nevarnost napake: ali bo postal sostorilec smrti – ali pa da v športni tekmi s smrtjo pozabi na bolnika.« 62 Nov in zanimiv pogled v razpravi o evtanaziji v slovenskem medicinskem prostoru leta 1990 prispeva Anton Dolenc, ki na po- dročju sodne medicine in medicinske etike nasledi Miličinskega. V razpravi Evtanazija v luči medicinske etike in deontologije ali samomor in evtanazija, ki jo objavi v soavtorstvu z Brankom Er- mencem in Martinom Homanom, se namreč posveča odnosu ev- tanazije in samomora. 63 59 Prav tam, str. 164. 60 Prav tam. 61 Prav tam, str. 165. 62 Prav tam. 63 Anton Dolenc in drugi, Evtanazija v luči medicinske etike in deontologije ali samomor in evtanazija, 191 DIGNITAS n Razvoj evtanazijskega vprašanja v slovenski medicinski stroki po drugi ... Avtorji še kako dobro zaznavajo duh časa, v katerem se povojno dojemanje grozot »iztirjene« evtanazije, se pravi interesov družbe do posameznikovega življenja, počasi umika v ozadje razprav o posameznikovi avtonomiji: »Po eni strani so jo v polpretekli dobi socialnopsihološko razvrednotili in razobesili kot vsakodnevni dogodek, po drugi strani pa je vsak dan več zahtev po »pravici do lastne smrti.« 64 Bolj kot je bilo mogoče zaznati takoj po vojni, so takrat, konec osemdesetih let, vidni rezultati bliskovitega ra- zvoja medicinske znanosti v »obliki sodobnih tehnik oživljanja in pripomočkov, ki odmiranje lahko zadržijo na različnih stopnjah razpadanja življenjskih funkcij osebka, ki pa na ta način ne preži- vlja več svoje osebne smrti, ampak smrti zdravnikov, intenzivnih oddelkov, slednje pa se pod težo zanimanj, ki jih prinašajo s seboj nova in nova spoznanja na področju presajanja organov, morajo tudi na novo etično in sociološko opredeliti.« Posledično se tako zdravnik tega časa srečuje z neprijetno izbiro med »možnostmi zlorabe skrajšanega življenja in z drugo skrajnostjo, neupraviče- nim podaljševanjem le-tega«. 65 Dolenc razpravo sklene z ugotovitvijo, da je pravica do smrti v tem stoletju vsesplošno prisotna, je pa spričo dejstva, da je to Platonovo filozofijo nacionalsocializem prignal do skrajnih meja, po medicinski in pravni plati nesprejemljiva. Samomor je na tem področju umiranja samo ena od kategorij, ki jo je treba upoštevati, ker prizadeti sam ali s pomočjo strokovnjaka poseže po svojem življenju, da bi skrajšal svoje muke in trpljenje ter končal svojo bo- lezen. Zdravnik pa ne sme in ne more aktivno sodelovati pri skrajša- nju človeškega življenja oziroma umiranja. Njegovo osnovno dol- žnost Dolenc vidi predvsem v dajanju ustrezne pomoči umirajo- čemu, ne da bi mu zavestno (hote) skrajšal življenje. v: Anton Dolenc (ur.), Samomor na Slovenskem, Ljubljana, str. 158. 64 Prav tam. 65 Prav tam. 192 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic LiTEra TUra in Pravni viri Badiou, Alain. 20. stoletje. Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2005. Brock, Daniel. Life and Death, Philosophical essays in biomedical ethics, Cambridge, 1993. Beauchamp, Theodor. Principles of biomedical ethics. Oxford University Press, New York, 1994. Cevc, Matija. Evtanazija in zdravnik. Zdravniški vestnik, 1995, let. 64, št. 3, str. 155–160. Dolenc, Anton (ur.). Medicinska etika in deontologija. Tangram, Ljubljana, 1993. Dolenc, Anton, Ermenc, Branko in Homan, Anton. Evtanazija v luči medicinske etike in deontologije ali samomor in evtanazija. V: Dolenc, Anton (ur.). Samomor na Slovenskem, Medicinski razgledi, Ljubljana, 1990, str. 157–165. Eser, Albin. Sterbehilfe. Recht. V: Reuter, Peter. Lexikon der Medizin, Springer, Berlin, 2004, str. 1095. Golsong, Hans in drugi, Internationaler Kommentar zur Europaeischen menschenrechtskonvention, Koeln, 1995. Harris, John. Vrednost življenja: Uvod v medicinsko etiko. Krtina, Ljubljana, 2002. Juhant, Janez. Etika 1. Na poti k vzajemni človeškosti. Študentska založba, Ljubljana, 2009. Kazenski zakonik Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 63/1994 in 70/1994. Klampfer, Friderik. Etiški pojmovnik. Aristej, Maribor, 2003. Klampfer, Friderik. Vrednost življenja, zlo smrti in napačnost ubijanja: Harrisova etika življenja in smrti. V: Harris, John. Vrednost življenja: Uvod v medicinsko etiko, Krtina, Ljubljana, 2002, str. 325–366. Kristan, Anton, Odprava plodu in »dobra smrt«: sporni pravici do nenaravnega konca življenja, Di- gnitas, 10/2001, str. 15–32. Lampe, Rok, Pravica razpolaganja z lastnim telesom, Primerjalnopravna analiza s posebnim poudar- kom na 8. členu EKČP, Maribor, 1997, str. 1–12. Lampe, Rok. Bioetika – izzivi in preučevanja te novejše discipline. V: Singer, Peter. Razmislimo zno- va o življenju in smrti: Sesutje naše tradicionalne etike, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2004, str. 295–327. Milčinski, Janez. Medicinska etika in deontologija. Univerzum, Ljubljana, 1982. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/03 (4. 12. 2003; Uradni list RS, št. 131/2003 in OdlUS XII, 93); dosegljivo na http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/FD7834DB9B005297C125717200288CAA. 27. 10. 2011. Planinšec, Vojko. Nekaj pravniških pogledov na »dobro smrt«. Zdravniški vestnik, 1995, let. 64, št. 3, str. 172–173. Polajnar-Pavčnik, Ada in Wedam-Lukić, Dragica (ur.). Pravo in medicina. Cankarjeva založba, Pozaić, Valentin, Življenje vredno življenja. Evtanazija v luči medicinske etike, Ljubljana, 1987, str. 24–25.Ljubljana, 1998. Ruddick, William. Medical ethics. V: Becker, Lawrence C. in Becker, Charlotte B. Encyclopedia of ethics, Routledge, London, 2001, str. 253. Splošna deklaracija o človekovih pravicah z dne 10. 12. 1948. Generalna skupščina Združenih narodov (resolucija št. 217 A(III)). Strahovnik, Vojko. Oris moralnega partikularizma. Analiza, 2003, št. 3, str. 33–55. Šturm, Lovro (ur.). Komentar Ustave Republike Slovenije. FDŠ, Ljubljana, 2002. Šinkovec, Janez in Tratar, Boštjan, Odškodninska, disciplinska, statusna in kazenska odgovornost fizičnih in pravnih oseb, Ljubljana, 2004. Teršek, Andraž, Godec, Marija, Kovač, Edvard, Bavcon, Ljubo in Bubnov-Škoberne, Anjuta, Milostna smrt: Pravno in zdravniško sporne odločitve o končanju življenja, Okrogla miza o evtanaziji, Di- gnitas, Revija za človekove pravice, 10/2001, str. 128-148. Trontelj, Jože. O evtanaziji in drugih odločitvah ob koncu življenja. V: Polajnar-Pavčnik, Ada in Wedam- Lukić, Dragica (ur.). Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998, str. 310–347. Trstenjak, Anton, Človek končno in neskončno bitje: oznanjevalna antropologija, Celje, 1988. University of Tsukuba, URL: http://www.biol.tsukuba.ac.jp. 1. 6. 2011. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 33I/1991. Zajc, Dane. Evtanazija na obzorju. Ampak, 2002, let. 3, št. 1, str. 3. Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list RS, št. 15/2008. Zakon o zdravniški službi. Uradni list RS, št. 98/1999; Ur. l. RS, št. 67/2002, 15/2003, 45/2003-UPB1, 63/2003. Odl. US: U-I-291-00-15, 2/2004, 36/2004-UPB2, 62/2004. Odl. US: U-I-321/02-12, 47/2006, 72/2006-UPB3, 15/2008-ZPacP, 58/2008, 49/2010. Odl. US: U-I-270/08-10, 107/2010-ZPPKZ. Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list RS, št. 9/1992 in 26/1992.