Sienkiewicz, Mali vitez.

Roman iz poljske zgodovine,
z mnogimi lepimi podobami.

3 zvezki. Broširani 7 K, lično
vezani 9 K 50 h. VdtsdtsO&Vd

m

Rodbina Polaneških.

Roman.

Spisal H. Sienkiewicz.

Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski.

II. zvezek.

V Ljubljani 1904.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

0300W90H6

I.

Navzlic vsem tem duševnim bojem, ki so se
vršili v Polaneškem, se je razvijalo podjetje trgov¬
skega zavoda kaj prijazno. Zdravo pamet, marljivost
in bistrovidnost tovariša Bigiela je bilo treba za-
hvaljati, da so se nujna naročila reševala zmerom'
enako temeljito. Klientom se ni bilo bati, da
bi se varali, da ne bi bili uzadovoljeni, ali da bi
imeli vzrok za pritožbe. Dobro ime je raslo zavodu
vsak dan; njegovo delovanje se je širilo polagoma,
toda stopnjema, in uspeh je rasel. Polaneški sicer
ni deloval tako mirno kakor prej, deloval pa je
enako kakor Bigiel. Dopoldanske ure je prebil vsak
dan v zavodu, in čim večje so bile njegove du¬
ševne muke, čim bolj se je uglabljal njegov nespo-
razumek z Marico od tedaj, ko je bila dospela v Var¬
šavo, tem marljiveje je delal. To delo, najčešče težko,
da, časih zahtevajoče dovolj duševnega napora, ki
pa ni -bilo v nikaki zvezi s tem, kar ga je bolelo, in
ni prinašalo nobenih notranjih muk, se mu je na¬
posled pretvorilo v nekakšno zavetje, kamor se je
zatekal pred burjo. Polaneški ga je začel ljubiti.
„Tukaj vsaj vem, kaj delam in po čem težim 11 , je
rekel Bigielu, „tu je vse zelo jasno. Ako le ne
najdem v tem sreče, najdem vsaj razširitev življenja

1*

@ 4  @

in prostost, ki jo nudi denar, in tem bolje zame,
ako utegnem biti zadovoljen s tem.“

Poslednji dogodki so ga še bolj utrdili v
teh mislih. Saj so mu občutki res prinašali le
trpljenje. Ta setev je dajala trpko žetev, dočim mu
je edini uspeh, ki ga je dosegel in ki ga je vse¬
kakor izpodbujal ter branil v življenju nesreče,
prinesel le oni trgovski zavod. Polaneški je sam
mislil nekamo začuden, da je temu tako, toda temu
ni bilo tako. Sam je čutil, kako tesna je ta zado¬
voljnost, ki jo more dajati trgovina; toda obenem
si je dejal — ako le ne more biti drugače — da
triu je treba biti zadovoljnemu s tem, zakaj bolje
je biti izključno trgovec, ki mu trgovina uspeva, nego
romantik, ki ga vse vara. Zato je po Litkini smrti
sklenil rajši zadušiti v sebi vsa ta genutja, ki se
ne morejo uresničiti in ne prinašajo ničesar drugega
nego bridkost. Bigiel je bil očividno hvaležen tak¬
šni razpoloženosti svojega tovariša, ki je mogla
trgovini prinesti le dobiček.

Polaneški pa vendar ni mogel biti v nekoliko
tednih popolnoma malomaren za vse to, s čimer
je bilo prej združeno njegovo srce. Zaraditega
je časih zahajal k Litki, katere grob je zarana
pokrivalo belo zimsko ivje. Dvakrat je srečal na
pokopališču tudi gospo Emilijo in Marico. Enkrat
ji je celo pospremil v mesto, in tu ga je gospa
Emilija jela zahvaljati za spomin, ki ga posvečuje
njeni hčerki. Polaneški je zapazil, da ga je zahva-
ljala dokaj mirno, vendar pa je razumel ta mir,

(Str. 4.) Polaneški je srečal na pokopališču gospo
Emilijo in Marico.




'St  7  ®

ko mu je rekla pri odhodu: „Sedaj neprestano
mislim, da ima ona, živeča sama v večnosti, to
ločitev za tako kratko, za en sem trenutek — in
ne veste, kakšna tolažba je to, da človek vsaj ne
koprni.* 1  Polaneški si je rekel v duhu: „Ne, tega
ne vem.** Globoko pa ga je genilo prepričanje, s
katerim je govorila gospa Emilija. Mislil si je: „Je
li to iluzija, tedaj je prava iluzija življenska, ki celo
iz groba zajemlje sok za življenje . . .“

Tudi Marica je potrdila pri prvem razgovoru
s Polaneškim, da se gospa Emilija ukvarja zgolj
s temi mislimi. Samo to je pomirjalo njeno žalost.
Po cele dneve ni govorila z Marico ničesar drugega
in ponavljala je tako trdovratno neprestano, da je
smrt, ako zre človek nanjo skozi Boga, samo kratka
ločitev, in ta trdovratnost je jela Marico vznemirjati.

„Govori o Litki“, je dejala končno gospo¬
dična Plavicka, „kakor dete ne bi bilo umrlo in
kakor bi ga morala jutri videti.“

„To je še sreča**, odgovori Polaneški. ba¬
skovski ji je res storil veliko uslugo. Takšen žre-
belj v glavi ne boli.**

„A vendar govori prav, ker je temu tako.**
„Nečem vam nasprotovati, gospodična.“
Marico je sicer vznemirjala trdovratnost, s ka¬
tero se je gospa Emilija neprestano vračala k istim
mislim. Sicer pa je rudi sama imela prav take
nazore o smrti, in zato jo je skepticizem, ki je
očividen odseval iz besed Polaneškega, nekoliko
dirnil in zabolel.

@ 8  ®

Ker pa mu tega ni hotela pokazati, je jela
govoriti o nečem drugem.

„Dala sem napraviti povečano fotografijo
Litkino“, je dejala. „Včeraj sem prejela tri izvode.
Enega dam Emiliji. Bala sem se prej, da je ne bi
preveč genilo, toda sedaj vidim, da ga ji dam
lahko. Močno bo vesela .' 1

Po teh besedah je vstala in stopila k polici
za knjige, na kateri so ležale fotografije, zavite v
pivnik, nato je sedla poleg Polaneškega k mali
mizi in jih jela razvijati, govoreč:

„Gospa Emilija mi je povedala o nekem vašem
razgovoru, kratko pred dekličino smrtjo, pri katerem
je dejala Litka, naj bi bili vi trije breze ter rasli
drug poleg drugega. Ali se spominjate tega raz¬
govora?"

„Da, spominjam se ga. Čudila se je, da žive
drevesa tako dolgo, in potem je premišljala, kakšno
drevo bi hotela biti; najbolj všeč ji je bila breza."

,,Da. A vi ste rekli, da bi tudi hoteli rasti ondi
blizu. Zato sem hotela okrog teh fotografij na
passe-partout naslikati breze. Tukaj, kakor vidite,
sem jih poizkusila, toda neče se mi prav posrečiti;
prvič, ker že davno nisem imela čopiča v rokah,
drugič pa, ker ne morem slikati iz spomina."

Po teh besedah je vzela eno fotografijo in
jela kazati Polaneškemu breze, naslikane akvarelno;
ker pa je bila nekoliko kratkovidna, se je nekoliko
sklonila nad svojim delom, pri čemer se je s
čelom približala čelu Polaneškega.

® 9  ®

Ni mu že bila več nekdanja Marica, na katero
je bil mislil, kadar se je vračal od gospe Emilije in
ki mu je bila napolnjevala vso dušo. Ta čas je
že minil. Njegove misli so se obrnile drugam.
Toda Marica ni nehala biti oni ženski tip, ki je
deloval z izjemno močnim vtiskom na njegove
moške živce, in sedaj, ko se je njeno čelo skoro
dotikalo njegovega čela, ko je z enim pogledom
objel njeno obličje, slabo se lesketajoče in neko¬
liko zardelo, ter njeno postavo, sklonjeno nad sliko,
je z nekdanjo močjo začutil ono mičnost, in vroča
kri mu je jela poditi enako vroče misli v glavo.

„Ko bi ji jel sedaj poljubljati oči in usta“,
si je dejal, „rad bi vedel, kaj bi storila ?“

Za en trenutek ga je prevzela želja, da bi
storil kaj takega, najsi bi Marico razžalil na smrt.
Za to dolgo odpehovanje, za toliko nemira, skrbi
in bridkosti je hotel imeti takšen trenutek nagrade
a — morda obenem osvete.

V tem je nadaljevala Marica, zroča na svoje

delo:

„Danes se mi zdi to še dokaj slabše nego
včeraj. Na nesrečo drevje sedaj nima listja, in ne
bom mogla najti vzorca.“

„Nikakor“, odgovori Polaneški. „Ta skupina
resnično ni slaba. Samo to, ako naj ta drevesa
predstavljajo gospo Emilijo, Litko in mene —
zakaj ste potem, gospodična, naslikali štiri breze ?“
„Četrta sem jaz“, odgovori Marica nekamo
boječe. „Tudi jaz bi hotela tako rasti z vami.“

® 10  @

Polaneški jo bistro pogleda, ona pa jame za¬
vijati fotografije in govoriti nekamo naglo:

„S spomini na to dete je toliko združenega
z menoj . . . Bila sem v poslednjem času z Emilijo
skoro neprestano pri njej . . . Emilija mi je sedaj
ena izmed najbližjih oseb . . . Jaz sem enako pri¬
padala k njima kakor vi . . . Ne vem dobro, kako
naj to povem . . . Bili smo štirje, a sedaj smo
ostali trije — združeni z Litko . . . zakaj ona nas
je združila. Sedaj, kadar mislim nanjo, mislim ob¬
enem na Emilijo in na vas . . . Zato sem se od¬
ločila naslikati štiri breze, in vidite, tu imam tri
fotografije. Ena je za Emilijo, ena zame in ena
za vas.“

„Hvala vam, gospodična 11 , odgovori Polaneški
ter ji poda roko.

Marica mu jo iznova krepko stisne in reče:

„Zaradi spomina nanjo morava pozabiti vso
nekdanjo neslogo . 11

„To se je že zgodilo 11 , odgovori Polaneški,
„in kar se tiče mene, sem hotel, da bi bilo tako
že dolgo pred Litkino smrtjo . 11

„Takrat se je pričela moja krivda, ki mi jo
oprostite . 11

In iznova mu poda roko. Polaneški je za tre¬
nutek omahoval, ali si naj pritisne to roko k
ustnicam; ni je pa pritisnil, nego je dejal:

„Torej je nastala med nama sloga ? 11

„In prijateljstvo ? 11  odgovori Marica.

„In prijateljstvo . 11

® 11  @

V njenih očeh se je odbijala globoka, tiha
radost, ki je ožarila vse njeno lice z nežno svetlobo.
Bilo je v njej toliko dobrote in zaupnosti, da se
je Polaneški nehote spomnil one nekdanje Marice,
ki jo je bil videl v Kremenu, ko je sedela na vrtu
v žarkih zahajajočega solnca.

Toda po Litkini smrti je bil v taki razpolo-
ženosti, da je imel podobne spomine za nedo¬
stojne, torej je vstal in se jel poslavljati.

„Ali ne ostanete pri nas ves večer ? 11  je vpra¬
šala Marica.

„Ne, gospodična, moram oditi.“

„Pa povem Emiliji, da odhajate 11 , reče Marica
ter naravna svoje stopinje k vratom sosednje sobe.

„Gospa Emilija sedaj bodisi misli na Litko,
ali pa moli, ker sicer bi sama prišla semkaj. Ne
dramite je, gospodična, saj itak pridem jutri zopet . 11

Nato je Marica iznova stopila k njemu, se
mu ozrla v oči in dejala presrčno:

„Jutri in vsak dan? Ali pridete? Zapomnite
si, da ste odslej za naji ,gospod Stanko 1 . 11

Po Litkini smrti ga je Marica že drugič ime¬
novala tako; zato si je mislil Polaneški, na poti
proti domu:

„Njeno razmerje do mene je sedaj povsem
drugačno. Čuti se, kakor bi že pripadala meni, ker
se je zavezala z obljubo, ki jo je dala umirajočemu
detetu; da, pripravljena se je celo zaljubiti vame
ter se ne drzne, da ne bi imela ljubezni do mene...
Takih se dobi pri nas na ducate . 11

© 12  @

In zdajci se je jel jeziti:

„Poznam te pristne značaje z mrzlim srcem,
a pri tem z navdušeno glavo, polno tako imeno¬
vanih načel. Vse le zaradi načel, vse iz dolžnosti
— nič izvirnega v srcu! Utegnil bi poginiti ob
njenih nogah, a vendar ne dosežem ničesar. Šele
takrat, kadar ji veli dolžnost,  da me ljubi, me
hoče naposled v resnici ljubiti."

Polaneški je bil očividno spoznal na svojem
potovanju preko meje neko drugo vrsto žensk,
saj o drugih je bil gotovo že mnogo čital v knjigah.
Ker je pa imel pri tem mnogo zdravega razuma,
mu je izpregovoril ta razum:

,,Čuj, Polaneški", je dejal, „prav zato so to
izvrstni značaji, nenavadno trdni, na katere se je
moči zanašati in si opirati življenje. Ali si zblaznel?
Saj si hotel le imeti ženo, ne pa minljivih ljube¬
zenskih pustolovstev."

Toda Polaneški se ni nehal upirati in je od¬
govoril razumu:

„Ako le moram biti ljubljen, hočem biti ljubljen
zaradi samega sebe."

Razum mu je izkušal še pojasniti, da je to
vse eno, kako se ljubezen prične, ker potem ne
more biti drugače ljubljen nego zaradi samega sebe,
v tem primeru, po onem trudu in razvnetosti, da
je to obenem prirojena stvar in skoro nekako čudo,
da bi se pripetilo kaj takšnega, kar bi takoj od¬
pravilo ovire. Toda Polaneški se ni nehal pričkati.

•© 13  @

Razumu je prišla naposled na pomoč tudi
ona mičnost in ona zaljubljenost v Marico, po
katerih delovanju je Polaneški videl v njej več
vabila nego v vsaki drugi ženski. Ta milina je
nadaljevala:

„Ne vem, ali jo ljubiš ali ne, toda tu ne gre
za to; danes pa, ko se ti je približala z roko in
obličjem, si se premagal le iztežka. Zakaj se te
takšni občutki ne polaste takrat, kadar sediš poleg
drugih žensk? Pomisli, kakšna razlika je to!“
Toda Polaneški je odgovarjal na vse:

„Riba! Vse le zaradi dolžnosti.“

In iznova mu je šinilo v glavo: Ujemi jo,
ker imaš te vrste rib rajši nego katere druge.
Ljudje se vendar ženijo; tudi tebi je že napočil
čas za to. Kaj bi še iskal? Ali takšno ljubezen,
ki bi se ji smejal sam prvi? Tvoja ljubezen je
ugasnila . . . Dobro! Toda ostala je mičnost in to
prepričanje, ki ga vendar hraniš v sebi, da je to
poštena in prava žena.“

„Da“, si je mislil dalje, „toda iz ljubezni,
najsi je že glupa ali razumna, izvira volja — in
morda jo imam že sedaj? Nimam je, ker omahujem,
ko prej nisem omahoval. Drugič je treba preudariti,
kaj je bolje: Ali ta gospodična Plavicka, ali pa
,ima dati', ,dal je‘ v trgovini pod firmo Bigiel in
Polaneški. Denar daje moč in prostost, in po pro¬
stosti najbolj teži človek, kadar nikogar ne nosi na
rokah, niti v srcu.“

•© 14  ®

Tako premišljujoč, je dospel domov in šel
spat. Ponoči se mu je sanjalo o brezah, ki so
rasle na pesku, o mirnih, modrih očeh, o čelu,
zasenčenem s temnimi lasmi, od katerega se je
odbijala toplota.

II.

Črez nekoliko dni zarana, preden je odšel v
pisarno, je prišel k njemu Mašek.

„Prihajam k tebi zaradi dveh stvari 11 , je dejal,
„toda najprej pričnem z denarno stvarjo, da ti
dam na prosto voljo, izreči ,da‘ ali ,ne‘.“

„Dragi moj, denarne stvari se izvršujejo v
trgovini, začni torej s tovarišem . 11

„To ni stvar vajinega zavoda, nego zasebna,
in zato hočem rajši govoriti o njej zasebno. Veš,
da se ženim, in zato potrebujem denarja. Plačil
imam kakor las na glavi. Bliža se obrok, ko imam
plačati prvi znesek one vsote na Kremenu, ki sem
jo prevzel od tebe. Ali me ne moreš počakati še
četrt leta ? 11

„Hočem biti odkritosrčen 11 , odgovori Polaneški.
„Mogel bi že, toda nečem . 11

„No, pa hočem biti tudi jaz enako odkrito¬
srčen ter te vprašam: Kaj hočeš učiniti, ako ti ne
plačam ? 11

„Tudi to se zgodi na svetu 11 , odgovori Pola¬
neški, „ali pa me morda imaš za večjega glupca,
nego sem res, zakaj to vem, da mi plačaš . 11

@ 15  @

„Odkod imaš to zagotovilo ?“

„Ker se ženiš in jemlješ bogato nevesto,
torej se ne moreš delati za insolventnega človeka.
Izkoplješ iz zemlje in plačaš.“

,,Kjer ni nič, ondi ne vzame niti smrt.“

„Dragi prijatelj, nihče naju ne sliši, torej ti
pravim, da prav vse življenje izkopavaš iz zemlje."

„Torej si zagotovljen, da ti plačam ?“

,,Sem.“

„Prav praviš. Zaželel sem od tebe uslužnosti,
do katere nimam pravice. Samo, da se naposled
čutim po vsem tem nekamo utrujenega ... Tu je¬
mati, ondi mašiti, živeti večno v taki negotovosti,
to naposled preseza človeške moči . . . Jadram
nekam v pristajo . . . Črez dva meseca bom stal
na drugih nogah, toda sedaj plovem že s poslednjo
soparo ... Ne moreš — to je nekaj težavnega.
Na Kremenu je nekoliko gozdov; te posekam in te
plačam, ako ne pojde drugače."

,,Kakšni gozdi so na Kremenu? Že stari Pla-
vicki je posekal, kar se je dalo."

„Za dvorom v smeri proti Nedzialkovu, je
velika dobrava."

„Seveda je."

„Vem, da se vidva z Bigielom ukvarjata tudi
s to trgovino. Kupita od mene to dobravo. S tem
mi prihranita trud, da bi iskal kupca, in lahko
imata dobiček."

,,Jzpregovorim o tem z Bigielom."

„Torej ne odklanjaš ponudbe?"

■© 16  ©

,,Ne. Ako daš poceni . . . morda bi to celo
sam . . . Toda v tem primeru moram preračunati
možni dobiček ali možno izgubo. Hočem pa tudi
poznati tvoje pogoje. Napravi tudi ti račun. Pošlji
mi izkaz, koliko je tam dreves in kakšnih. Sam se
ne spominjam tega.“

„Pošljem ti ga črez eno uro.“

„V tem primeru ti odgovorim zvečer. 1 '

„Na en pogoj te opozarjam že naprej. Pravico,
da posekaš dobravo, dobiš šele črez dva meseca."

„Zakaj ?“

,,Kremen dokaj izgubi brez tega krasu, morda
ti ga po poroki postavim na prodaj, seveda s pri¬
mernim dobičkom."

„Bomo videli."

„Vrhutega imam v Kremenu kamenolom. Ali
se spominjaš, kaj mi je o tem pravil Plavicki?
Cenil ga je na milijone, toda to je glppost! Vendar
pa v rokah razsodnih mož utegne nastati iz tega
dobra kupčija. Preudarita to z Bigielom; rad vaju
sprejmem v družbo."

„Ako bo podjetje dobro. Saj je najin zavod
ustanovljen pač zaraditega, da dela dobro kupčijo."

„0 tem se torej pomeniva pozneje, a sedaj
se vrnem k dobravi. Prvi pogoj najine pogodbe
bodi ta, da ti namesto plačila, ki se bliža, dam
dobravo ali en kos, in sicer po cenitvi; dam ti jo
nekako v zastavilo, ti pa se zavežeš, da ne po¬
sekaš nobenega hrasta, preden ne mine nastopajoče
četrtletje."

■& 17 s>

„To lahko storim 11 , odgovori Polaneški. „Se-
veda nastanejo tudi takšna vprašanja, kakor vožnja
hrastov na postajo in tako dalje, o katerih se po¬
meniva, kadar spiševa pogodbo, če jo sploh spi-
ševa.“

„Torej sem se iznebil vsaj enega bremena 11 ,
reče Mašek ter si podrgne čelo. „Pomisli, da imam
takih po deset do petnajst vsak dan, ne glede na
razgovore o stvareh z gospo Kraslavsko, ki so
težavnejši nego vse drugo, in usluge nevesti, ki...“

Mašek za trenutek preneha, potem pa zamahne
z roko in pristavi:

„Ki tudi niso lahke . 11

Polaneški ga pogleda nekamo začuden. V
ustih Maška, tako skrbno preudarjajočega vsako be¬
sedo, je bila ta izpoved nekaj nezaslišanega.

Toda Mašek je nadaljeval:

„To pa je še najmanjša skrb. Ali se še spo¬
minjaš, kako bi se bila skoro sprla malo pred Lit-
kino smrtjo . . . Nisem se zavedal, da si zelo ljubil
to dete, da si bil nemiren, razvnet, in nastopal sem
sirovo . . . Kriv sem bil docela jaz in zato te pro¬
sim, da mi odpustiš . 11

„To sem že pozabil 11 , odgovori Polaneški.

„Omenil sem to zaraditega, ker te hočem
naprositi neke usluge. Stvar je takšna. Prijateljev
nimam, sorodnikov tudi ne, ali pa le take, da ne
morem biti ponosen nanje. Sedaj moram iskati
druga in, žal, prav nič ne vem, kam naj se
obrnem . . . Znaj, da sem že imel v rokah stvari

Rodbina Polaneških, II. zv. 2

© 18  ©

raznih mladeničev . . . Toda naprositi tega ali onega
gospodiča zato, ker ima naslov, do tega mi ni
dosti in ne ljubi se mi. Meni je zgolj do tega,
da imam za druga poštenega človeka in, povem ti
odkritosrčno, tudi mi je do dobrega imena . . . I
damama je močno za to, in zato te vprašam: Ali
bi mi hotel biti za druga ?“

„Ne odklonil bi ti prošnje, da si dospel v
drugih razmerah. Toda takoj ti povem, kako stoji
stvar. Poglej — ne nosim sicer žalnega šaplja na
klobuku, niti belega traku na suknji, nisem torej
v žalni opravi, toda navzlic temu ti dajem svojo
častno besedo, da čutim večjo žalost, nego bi mi
bilo umrlo rodno dete.“

„Da, na to nisem niti mislil", reče Mašek.
„Odpusti!“

Polaneškega so genile te besede.

„Sicer pa, ako ti je res toliko do tega . . .
ako ne boš mogel dobiti nikogar drugega — pa
se zgodi, kakor si želiš, toda odkritosrčno ti
povem, da mi bo po takšnem pogrebu težko biti
na svatbi."

Polaneški sicer ni rekel „na takšni svatbi",
toda Mašek je pogodil njegove misli.

„Poleg tega", je nadaljeval Polaneški, „je tu
še nekaj drugega. Moral si že slišati, da je bil
nekakšen siromak, zdravnik, ki se je do smrti za¬
ljubil v tvojo nevesto. Imela je pravico prezirati
njegovo ljubezen, in nihče ne bi ji mogel očitati
ničesar, toda oni je odšel tjakaj, kjer ni muh, in

@ 19  @

zlodej ga je vzel . . . Umeješ li? Jaz sem bil njegov
prijatelj, zaupal mi je vso svojo nesrečo ter se
izjokal na mojih prsih — ali umeješ? ... Ob takih
razmerah biti drug drugemu — reci sam?“

„Ali je oni res iskal smrti zaradi ljubezni do
moje neveste?"

„Kaj, ali tega nisi slišal?"

„Ne samo, da nisem slišal, nego tudi ne ver¬
jamem svojim ušesom . . .“

„Ali veš kaj, Mašek, zakon izpremeni človeka,
to vem, toda sedaj vidim, da ga izpremeni tudi
zaroka. Niti ne poznam te več."

„Kakor sem ti že dejal,- sem tako utrujen, da
komaj dišem, in ob takšnih odnošajih odpade krinka."

„Kaj misliš s tem?"

„Mislim si, da je na svetu dvoje ljudi: ne¬
kateri se ne menijo za nič in uravnavajo svoje
vedenje po razmerah, zopet drugi imajo drug sistem,
ki se ga drže kolikor toliko dosledno. Jaz ne pripa¬
dam drugim . . . Navadil sem se mnogo veljati; da,
kar je še več, navadil sem se tega do te mere,
da se mi je naposled izpremenilo v narav. Ali
vidiš, kadar na priliko potujeta dva skupaj v veliki
vročini - morejo najprej priti na človeka ,comme
il faut‘ trenutki, ko ne odpne le suknje, nego tudi
telovnik. Tudi meni je prišel tak trenutek, torej
se odpenjam."

„To pomeni?"

„To pomeni: Presenetila me je novica, da se
je kdo do smrti zaljubil v mojo nevesto, ki je,

2 *

@ 20  ®

kakor mi je dal nekdo razumeti v zlobi, hladna,
otrpla in tako mehanična v svojem gibanju kakor
ura, ki se navija. To je vse gola resnica, in potr¬
jujem jo. Nečem, da bi me imel za večjega niče-
murnika, nego sem res. Ne ljubim je, in moj zakon
bo takisto otrpel, kakor je moja nevesta. Ljubil
sem gospodično Plavicko, ki pa me je odklonila.
Gospodično Kraslavsko jemljem zaradi njenega
premoženja. Ako porečeš, da je to nekaj, kar se
ne spodobi, ti odgovorim, da tako neumestno
ravna na tisoče ljudi, katerim podajaš roko in ki
ob tem ne žive v razkošju, pa tudi ne v tragediji.
Tak zakon sicer šepa, toda izhaja se vendarle.
Pozneje mu pride na pomoč navada, skupaj pre¬
bita leta, ki prinašajo nekakšno naklonjenost, otroci,
ki pridejo na svet — in tako nekamo že gre!
Takšnih zakonov je velika večina, zakaj ljudje veči¬
noma rajši hodijo po ravni, nego bi se vzpenjali
v hribe. Da, pogostoma se sklenejo še različnejši
zakoni, na primer: kadar hoče žena leteti, mož pa
hoče lesti po zemlji, ali narobe — tu ni nobene
nade, da bi se vzajemno sporazumela. Kar se tiče
mene, sem delal kakor vol. Kot potomec ubožne
rodbine sem si hotel opomoči — sam priznavam
to. Ako bi bil hotel ostati nepoznan in nespreten
odvetnik, ki izgubi vsako pravdo, ter hotel samo
kopičiti denar, morda bi se mi bilo posrečilo in
odprl bi svojemu sinu vrata na stežaj. Toda nimam
rad svojih otrok, kolikor jih še ni prišlo na svet,
in zato sem hotel imeti sam ne le denar — ampak

© 21  ©

hotel sem tudi nekaj biti, nekaj pomeniti, stati na
nekakšnem stališču, nekaj veljati, kolikor je mo¬
goče veljati pri nas, torej vsaj v društvenem živ¬
ljenju. Iz tega je izhajalo, da je to, kar je pridelal
odvetnik, zapravil grand seigneur. Noblesse oblige.
Zato nimam denarja, vrhutega mi je jelo presedati,
da bi izbijal klin s klinom - in zato vzamem v
zakon gospodično Kraslavsko, ki zopet jemlje mene
zategadelj, ker sem vsaj navidezno velik gospod
ali vsaj igram nalogo velikega gospoda, ki mu je
odvetništvo zabava . . . Partiji sta enaki, nikomur
se ne zgodi krivica in nihče ne opehari nikogar,
ali pa, če hočeš, oba se prevarata enako. To je
vsa resnica, in sedaj, ako hočeš, pa me preziraj.“
,,Bog sam ve, da te nisem nikdar cenil bolj“,
odgovori Polaneški, „zakaj sedaj se ne čudim le
tvoji odkritosrčnosti, nego tudi tvojemu pogumu.“
„Sprejemam ta poklon kot nekaj odkritosrčnega.
Toda v čem vidiš pogum ?“

,,V tem, da vendarle vzameš gospodično Kra¬
slavsko, ko veš, da ima tako malo vrlin.“

„Saj vem, kaj delam. Iskal sem denar — to
je res; ali pa misliš, da bi se zaradi denarja oženil
s prvo žensko, ki ga ima? Nikakor, dragi moj.
Jemljem gospodično Kraslavsko in vem, kaj delam.
Gospodična Kraslavska ima velike prednosti, ki so
neizogibno potrebne v razmerah, v katerih jo jem¬
ljem, ali jemlje ona mene. Gospodična Kraslavska
bo hladna, neprijetna, kisla — celo prezirljiva
ženska, kolikor se me ne bo bala. Zato pa ima

-© 22  @

gospodična Kraslavska takisto kakor njena mati
nekakšno pobožno spoštovanje do oblik, do tega,
kar je pristojno ali nepristojno, do tako imenovane
dostojnosti. To je prvo. Drugič pa ni v njej niti
zrna pustolovstva, in življenje z njo, najsi bi bilo
še tako neprijetno, se nikdar ne konča s škandalom.
A tretjič je v vsem pedantka, enako v pobožnosti
kakor v izpolnjevanju vseh dolžnosti, ki jih pre¬
vzame nase. To pa je res že velika prednost. Ne
bom srečen z njo, vendar pa bom lahko miren,
in kdo ve, ali ni to največje, kar si je moči želeti
v življenju. In še to ti povem, dragi moj: Kadar
si boš iskal žene, pomisli pred vsem drugim na
bodoči mir. V ljubljenki išči, česar hočeš, bistro¬
umnosti, vročekrvnosti, veselja do poezije, rahlo¬
čutnosti, toda z ženo je treba živeti leta in leta,
zato išči v njej tega, ob kar se je moči opirati,
išči načel.“

,,Nisem te imel nikdar za glupega“, reče Po-
laneški, „toda zdaj vidim, da imaš več pameti,
nego sem si mislil.“

,,Znaj, naše ženske na primer iz imovitih
krogov se vzgajajo po vzoru francoskili pripovedek,
in ali veš, kaj izhaja iz tega?“

„Vem kolikor toliko, toda danes si tako zgo¬
voren, da rad začujem tvojo definicijo.“

„Žena postane sama sebi Bog in postava."

,,A kaj možu?"

,,Kameleon in drama."

© 23  ©

,,To se tako časih dogaja v višjih denarnih
krogih, ki so brez srca. Ondi je vse le oblika in
toaleta, pod katero ne sedi duša, nego kolikor
toliko plemenita žival.“

,,Toda ta svet, ki je bogat, bleščeč in se
zabava, ta svet, prenasičen z umetniškim, slov¬
stvenim, da, tudi z verskim diletantstvom, drži
takt in vodi zbor.“

,,Pri nas doslej še nikakor . 11

„Pri nas še tudi ne docela. Sicer pa so izjeme
tudi v tem svetu; tem večje morajo še biti zunaj
teh krogov. Da, v naših krogih so druge žene,
na primer gospodična Plavicka. Oh, kakšen mir je
to, kakšna brezskrbnost, a pri tem kakšno mično
življenje s takšno, kakršna je ona. Žal — ustvarjena
ni za takega, kakršen sem jaz.“

„Mašek! Duhovitost sem ti priznaval zmerom
rad, nisem pa vedel, da tiči v tebi tudi navdušenost . 11

„Kaj hočeš? Zmerom sem jo imel rad, a
sedaj vzamem gospodično Kraslavsko ! 11

Poslednje besede je izrekel Mašek nekamo
jezno. Nato je nastal za trenutek molk.

„Torej mi pojdeš za druga ? 11  vpraša naposled
Mašek.

„Daj mi časa, da premislim . 11

,,Črez tri dni odidem . 11

„Kam?“

„V Peterburg v trgovinskih poslih. Ondi pre¬
bijem kakih štirinajst dni . 11

„Po vrnitvi ti odgovorim . 11

®> 24  @

„Dobro. Danes ti pošljem izkaz svojih hrastov
v treh merah . . . Samo, da ne bom prisiljen iz¬
plačati oni znesek.“

„Jaz pa kupne pogoje."

Nato se je Mašek poslovil od njega in odšel.
Skoro nato se je napotil Polaneški v pisarno. Po
dogovoru z Bigielom se je odločil, da kupi hosto
sam zase, ako bi le količkaj kazalo. Niti sam si ni
mogel pojasniti, zakaj je čutil nekakšno težnjo,
poseči po Kremenu. Po trgovinskih urah je pre¬
mišljal tudi o tem, kar mu je bil govoril Mašek
o gospodični Plavicki. Čutil je dobro, da je
bil govoril resnico in da utegne biti zakon z
žensko te vrste ne le brez skrbi in miren, nego
tudi poln miline. Prepričal se je pa, da je pri
takšnem premišljanju ocenjeval bolj tip, kakršnemu
je bila Marica za vzorec, nego Marico samo. Dalje
je zasledil v sebi tisočere nedoslednosti. Tičala je v
njem res nekaka odpornost zoper ljubezen do tega
ali drugega, zoper to, da bi zapletel srce v ne¬
kakšne vezi, ki so po navadi tako zamotane, da
so kar bolestne. Ob samem pomisleku na to se
je razjezil in si ponavljal v duhu: ,,Nečem! Imam
že tega dovolj! To je ona nezdrava bujnost, ki
tira ljudi k zmotam in skrbem. Obenem je nekamo
zameril Marici, da se ni bila zaljubila vanj z ne¬
kakšno bujno, brezobzirno ljubeznijo, da mu je
jela odpirati srce šele takrat, ko ji je to zapovedala
dolžnost. Nato se je čudil, dasi ni želel ljubezni,
da mu je bila jela ljubezen veniti tako kmalu in da

@25  @

je bil dokaj bolj koprnel po Marici takrat, ko ga ni
hotela, nego sedaj, ko mu je kazala več naklonje¬
nosti. Naposled, si je mislil, — vede to vse do
tega, da človek sam ne ve, kaj hoče in česa se
ima držati, to je stanje, v katero naj udari strela!
Gospodična Plavicka ima več mičnosti, nego si
misli sama, gospodična Plavicka je čisto zlato, tiha
in vestna v izpolnjevanju svojih dolžnosti; moji
čuti me vlečejo k njej, toda obenem čutim, da mi
gospodična Plavicka ni več to, kar mi je bila in
da je nekaj vzel zlodej v meni.

Toda kaj?

Ako sem izgubil sposobnost ljubiti 11 , je dejal
dalje Polaneški samemu sebi, „sem jo izgubil zato,
ker sem dospel do sklepa, da je ljubezen najčešče
glupost, in zato bi moral biti zadovoljen — pa
vendarle nisem zadovoljen . 11

Črez trenutek mu je prišlo v glavo, da je to
nekakšna onemoglost, kakršna se pojavi na priliko
po zdravniški operaciji ali po prebiti bolezni — in
da mu pozitivno življenje sčasoma napolni ono
praznoto, ki jo je čutil.

Pozitivno življenje pa je bilo zanj trgovski
zavod.

Prišedši k obedu, je našel Vaskovskega in
dva točaja, ki sta pomežikovala drug drugemu,
gledajoč, kako starček dviga časih vilice z mesom
vred k ustom, se pri tem zamisli na smrt, ali pa
se razgovarja sam s seboj. Profesor Vaskovski se
je že nekaj časa razgovarjal sam s seboj, in sicer

@ 26  -si

glasno, da so ljudje kar na ulicah gledali za njim.
Njegove modre oči so zrle za trenutek Polaneškega
nekamo topo, nato se je prebudil kakor iz sna in
rekel, dovrševaje v glavi zapričeto misel:

„Pravi, da jo to zbliža z otrokom.“

„Kdo pravi to?“ vpraša Polaneški.

„Gospa Emilija.“

„A kako?“

„Hoče iti med usmiljene sestre . 14

Polaneški umolkne spričo vpliva te novice.
Utegnil si je misliti, kar mu je prišlo v glavo,
dušiti v sebi občutljivost, modrovati o nezdravih
bujnostih vse družbe, v kateri je živel — v duši
pa je vendarle nosil dve svetinji — Litko in go¬
spo Emilijo. Litka mu je bila le drag spomenik —
temu /nasproti pa je ljubil gospo Emilijo z živimi,
bratovskimi in najgenljivejšimi občutki, katerih se
ni nikdar dotikal v svojem premišljanju.

Raditega nekaj časa ni mogel najti odgovora;
potem je strogo pogledal Vaskovskega in dejal:

,,Vi, profesor, ji še prigovarjate k temu. Ne
spuščam se v vaš misticizem in vaše ideje, toda
verjemite mi, da jemljete vi na svojo vest njeno
življenje, zakaj ona nima v sebi toliko telesnih
moči, kolikor jih ji nalaga ta težki poziv, in že
črez leto dni umre — ali umejete ? 44

„Dragi moj ! 44  odgovori Vaskovski, „glejte,
obsojate me kakor za obsednega stanja, pa me
niti nečete zaslišati prej. Nikdar še niste premišljali,
kaj pomeni to: ,pravičen mož 4 ! 44

© 27  ©

„Ako se tiče koga bližnjega, se smejem vsem
izrazom.“

,,Včeraj mi je na moje največje čudenje pra¬
vila o tem, in vprašal sem jo: ,Drago dete, ali pa
imate dovolj moči, zakaj to je težka naloga ? 1  Tedaj
se mi je nasmejala in rekla: ,Ne odvračajte me,
zakaj v tem tiči moje zavetje in moja sreča. Ako
se pokaže, da nimam moči, me itak ne sprejmejo;
ako me pa sprejmejo in mi poidejo moči, še tem
prej odidem k Litki, po kateri koprnim tolikanj ! 1
Kaj sem ji hotel odgovoriti na tak ukrep? Kaj bi ji
bili rekli vi ? Kdor na primer ne bi veroval v nič,
bi se drznil reči, da morda Litke sploh ni in da
bi jo naporno življenje, polno milosrčnosti in žrtvo¬
vanja same sebe in smrt v Kristusu morda ne
dovedlo k Litki. Izumite drugačno tolažbo, toda
kakšno? Dajte ji drugo nado, potolažite jo s čim
drugim, toda s čim? Saj boste sami govorili z njo
— povejte ji tedaj odkritosrčno: Ali se drznete,
da bi jo odvrnili od tega ? 11

„Ne!“ reče Polaneški kratko.

Trenutek potem pa doda:

„Nič drugega nego le žalost od vseh strani . 11

„Le nekaj bi bilo mogoče 11 , povzame zopet
Vaskovski, „prigovarjati ji, da bi si namesto redu
usmiljenih sester, ki je pretežak za njene moči,
izbrala rajša kak kontemplativen red. So taki
redovi, v katerih se bedni človeški atom tako raz¬
topi v Bogu, da neha živeti svoje življenje, torej
neha tudi trpeti . 11

@ 28  -s>

Polaneški zamahne z roko.

„Teh reči ne umejem“, reče rezko, ,,ter se
ne spuščam vanje.“

„Prav tukaj nekje imam italijansko knjižico o
nazarenčankah“, reče Vaskovski ter si razpne suknjo.
„Ne vem, kam se mi je skrila. Odhajaje z doma,
sem jo nekam vtaknil."

,,Kaj je meni do vaših nazarenčank?"

„Toda Vaskovski razpne za suknjo še telovnik,
se zamisli in reče:

„Kaj sem iskal? Že vem, ono italijansko
knjižico. Črez nekoliko dni pojdem v Rim — za
dolgo, za zelo dolgo časa. Ali se še spominjate, ka¬
ko sem vam rekel, da je to veža drugega življenja?
Čas je že, da se jamem pripravljati na odhod v
te božje dvorane. Kaj rad bi bil prigovarjal Emiliji,
naj gre z menoj v Rim, toda neče iti od otroka.
Kot usmiljena sestra ostane tukaj. Morda bi ji
godila pravila sester nazarenčank . . . Tako tiha in
preprosta kakor pri prvih kristjanih ... in jaz
pojdem skoro ... Ne z glavo, dragi moj, zakaj
ondi vedo bolje, česa se je treba držati, nego s
srcem — majhen, toda ljubeč."

„Zapnite si telovnik, profesor", reče Polaneški.

„Dobro, zapnem ga. Jaz, kakor vidite, imam
nekaj na srcu in povedal bi vam to, zakaj vi ste
nagli kakor potok, pač pa imate dušo . . . Vidite,
krščanstvo se ni ne le preživelo, kakor se zdi ne¬
katerim vrtoglavim modrijanom, nego je prekoračilo
šele polovico poti."

@ 29  @

„Ljubljeni profesor 11 , reče Polaneški mirneje,
„rad zaslišim to, kar mi hočete povedati, rad in
potrpežljivo, toda ne danes, zakaj danes hite vse
moje misli le h gospe Emiliji, in to me stiska za
grlo ... To je vendarle katastrofa ! 11

,,Zanjo ne. Koristno prebije življenje — in
smrti se ne boji . 11

Polaneški pa zagodrnja:

„Bog sam ve, da vodi ne le vsak močnejši
občutek, nego tudi preprosto prijateljstvo do trp¬
ljenja . . . Nikdar mi še ni prinesla nobena ljubezen
nič drugega nego žalost. Bukacki trdi prav . . .
Če ljubimo vse, ali če ljubimo posameznike — je
to vse sama beda — in potem živite v takšni
sredi! . . .“

Razgovor se je ustavil ali bolje izpremenil v
samogovor profesorja Vaskovskega, ki je jel govo¬
riti sam s seboj o Rimu in krščanstvu.

Po obedu sta odšla na ulice, po katerih so
žvenketali zvončki pri saneh in kjer je bilo vse
polno veselega zimskega gibanja, zakaj od jutra
je bilo tistega dne padlo dovolj snega, a proti
večeru se je bilo razjasnilo. Bilo je tiho in mrzlo.

„Zapnite si, profesor, telovnik 11 , reče zdajci
Polaneški, ko zapazi, da ima Vaskovski oprsnik
odpet.

„Dobro, zapnem si ga“, odgovori Vaskovski.

Nato si jame zapenjati gumbe na suknji.

„A vendarle imam rad tega Vaskovskega 11 ,
reče Polaneški sam sebi, vračajoč se domov. „Ako

@ 30  @

bi se zaljubil vanj, bi ga gotovo vzel zlodej, za¬
kaj taka je že moja usoda. Na srečo mi do tega
doslej ni dosti.“

S temi besedami je izpovedal Polaneški pre¬
cej neresnice, zakaj bil je odkritosrčen prijatelj
profesorju Vaskovskemu, za čigar usodo tudi ni
bil malomaren.

Ko je dospel domov in stopil v sobo, se mu
je nasmejala naproti glavica Litke iz velike foto¬
grafije, ki mu jo je bila Marica poslala za njegove
odsotnosti. Ko jo je Polaneški ugledal, je bil glo¬
boko ginjen. Pogostoma je začutil genutja te vrste,
kadar se je nenadopia spomnil Litke ali zdajci
kje ugledal njeno podobo. Takrat se mu je vsekdar
zdelo, da je ljubezen do tega deteta, pokopana
nekje v globini srca, zdajci vstala z nekdanjo
živahnostjo in močjo, zaplavljaje vse njegovo bitje
z neizrečno sentimentalnostjo in z neizmerno ža¬
lostjo. To ponavljanje bolesti je bilo celo tako
bolestno, da se ga je izogibal, kakor se navadno
človek ogiblje pravemu trpljenju. Sedaj pa je bilo
v njegovi ginjenosti nekaj sladkega. Litka se je v
svetilnični svetlobi smehljala nanj, kakor bi mu
hotela reči: „Gospod Stanko!“ Okrog njene glave
so na belem passe-partoutu zelenele štiri breze,
ki jih je bila naslikala Marica.

Polaneški je stal in dolgo ogledoval sliko;
naposled je dejal:

„Že vem, v čem tiči sreča življenja — v
otrocih."

& 31 si

Toda trenutek kesneje je pristavil:

„Samo da jaz rodnih nikdar ne bom ljubil
tako, kakor sem ljubil to ubožico.“

V tem je vstopil sluga in mu oddal pismo
Maričino, ki je bilo dospelo obenem s fotografijo.
Marica je pisala tole:

„Oče me je napotil, naj vas povabim na večer
k nam. Emilija se je danes že vrnila domov ter
si želi, da ne bi je danes nihče vznemirjal s po-
setom. Pošiljam Vam fotografijo Litkino ter Vas
iskreno prosim, da pridete, ker hočem z Vami iz-
pregovoriti o Emiliji. Oče je pozval tudi gospoda
Bigiela, ki je obljubil priti, torej bomo imeli kaj
prijeten večer."

Polaneški je prečital pismo, se oblekel in čital
nekaj časa, nato je odšel k Plavickim.

Bigiel je bil pri njih že četrt ure ter je igral
s Plavickim pike; Marica je sedela poleg njiju pri
mizici ter se ukvarjala z ročnim delom.

Polaneški, ki so ga vsi pozdravili, je sedel k
njej ter izpregovoril:

„Hvala vam najtoplejša, gospodična, za sliko.
Ugledal sem jo nenadoma, in Litka mi je tako
stopila pred oči kakor živa; nisem se mogel pre¬
magati. Veste, gospodična, takšni trenutki kažejo
toliko mero žalosti, da se je človek niti ne zaveda.
Hvala vam najtoplejša! Takisto za one štiri breze.
Kar se tiče gospe Emilije, vem že vse od Vaskov-
skega. Ali je to le namen, ali že nepreklicen
sklep ?“

@ 32  @>

„Bržkone nepreklicen sklep“, odgovori Marica.

„A kaj sodite o tem, gospodična ?“

Marica dvigne proti njemu oči, kakor bi pri¬
čakovala svet od njega.

„Moči nima dovolj' 1 , reče naposled.

Polaneški je za trenutek molčal, nato pa je,
ne vedoč, kaj bi, skomignil z rameni.

„Govorila sva o tem z Vaskovskim", je dejal,
„ozmerjal sem ga, ker sem si mislil, da je to nje¬
govo maslo, toda prisegel mi je, da ni bil zakrivil
ničesar. Vprašal me je sicer, kakšno tolažbo naj
si izmislimo zanjo, in nisem mu mogel odgovoriti.
Res, kaj ji je še ostalo v življenju?"

„Da“, odgovori Marica potihoma.

„Ali mislite, da ne umejem, odkod je prišla ta
njena odločitev? Nikakor neče razžaliti svojih verskih
načel, a vendar hoče umreti pred časom. Ve, da ta
naloga preseza njene moči, a vendar si jo naprtuje."

„Da“, odgovori Marica.

In sklonila je glavo tako nizko na delo, da
je Polaneški videl razčes njenih temnih las na
drobni glavici. Imela je pred seboj škatlico z biseri,
ki jih je šivala na različne stvari, namenjene za
dobrodelno loterijo, in sedaj so ji na te bisere
jele kapati solze, ki so ji vrele iz oči.

„Vidim docela dobro, da se jočete, gospo¬
dična", reče Polaneški.

A ona dvigne k njemu solzne oči, kakor bi
mu hotela reči: „Vpričo tebe ne bom skrivala
svojih solza."

© 33  ©

„Vem, da ravna Emilija prav, toda meni je
tako žal zanjo 11 , je dejala.

Nato ji je Polaneški nekoliko od ginjenosti,
nekoliko pa zato, ker ni vedel, kaj bi povedal,
prvič v svojem življenju poljubil roko. Marici so
jele vreti iz oči še gostejše solze, torej je vstala
in odšla.

Polaneški stopi k igralcema v trenutku, ko
je Plavicki rekel kislo soigralcu z odkritosrčnim
glasom:

»Rubikon za Rubikonom. To je nekaj težav¬
nega. Vi predstavljate novo dobo, jaz pa stare
tradicije in zato moram biti premagan.“

„V kakšni zvezi je to s piketom? 11  vpraša
Bigiel mirno.

Marica se je črez trenutek vrnila in naznanila,
da je čaj pripravljen. Oči je imela nekoliko
rdeče, toda lice jasno in mirno. Ko sta pozneje
Bigiel in Plavicki iznova sedla h kvartam, se je
razgovarjala s Polaneškim s takim tihim, zaup¬
nim glasom, s kakršnim se razgovarjajo ljudje,
ki so si zelo blizu ter imajo mnogo skupnega v
življenju. To vzajemnost je bila osnovala med njima
smrt Litkina in nesreča gospe Emilije, torej tudi
njiju razgovor ni mogel biti vesel, a navzlic temu
so se Marici oči, ako že ne usta, nasmihale Po-
laneškemu tožno in vljudno obenem.

Pozno zvečer, ko je Polaneški odšel, ga Ma¬
rica, premišljujoča o njem, v duhu ni imenovala
drugače nego „gospod Stanko 11 .

Rodbina Polaneških, II. zv. 3

@ 34  @

Polaneški se je takisto vrnil domov dokaj
boljše volje, nego kdaj doslej po Litkini smrti.
Hodeč po sobi, se je vsak hip ustavil pred foto¬
grafijo dekletovo in obenem ogledoval one štiri
breze, ki jih je bila naslikala Marica. Mislil si je,
da prihaja vez, s katero je združila Litka njega in
Marico, skoro vsak dan sama po sebi tesnejša —
kakor bi jo krepila tajna moč.

In mislil si je takisto, če morda nima nekdanje,
prvotne želje, okrepiti to vez, da mu nedostaja
poguma, da bi jo odločno raztrgal, zlasti še tako
kmalu po Litkini smrti.

Pozno ponoči je sedel k izkazom, ki mu jih
je bil poslal Mašek. Časih se je zmotil v računih,
zakaj videl je pred seboj sklonjeno glavo Maričino
in njene solze, padajoče na škatlico s steklenimi
biseri. Drugo jutro je kupil dobravo v Kremenu,
in sicer še dokaj poceni.

III.

Mašek se je vrnil črez dva tedna iz Peter¬
burga, dovolj zadovoljen z obratom svojega kredita,
ter prinesel važne vesti, ki jih je dobil, kakor je
trdil, zaupno in ki doslej niso bile nikomur znane.
Minulega leta so imeli namreč po vsej državi jako
slabo žetev. Tupatam je jelo že nositi pokonci
glavo strašilo gladu, in lahko je bilo pogoditi, da
se do pomladi skladišča povsod izčrpajo in da
utegne zavladati splošen glad. Zato so jeli šepetati

® 35  ©

ljudje, ki so bili veščaki v teh stvareh, da se bržkone
prepove izvažanje žita za mejo — in takšne no¬
vice je prinesel Mašek. Zagotavljal je obenem, da
jih je začul od zelo verodostojnih oseb. Polane-
škega je ta novica prešinila tako močno, da se je
za nekoliko dni zaprl s svinčnikom v roki; potem
je prišel k Bigielu s predlogom, naj vso svojo
gotovino kakor tudi ves svoj kredit obrneta na
nakup žita na debelo.

Bigiel se je ustrašil — toda prav s tem se
je pri njem začela vsaka nova trgovina. Sicer pa
mu Polaneški ni tajil, da bo to operacija v veliki
meri, od katere uspeha ali neuspeha utegne biti
odvisna njiju usoda. Popoln neuspeh ni bil lahko
verjeten, uspeh pa ju je utegnil napraviti za bogata
človeka. Dalo se je videti že naprej, da bodo cene
žitu, ker ga je bilo premalo, rastle vsak dan; tak¬
isto je bilo moči videti, da zakon sicer omeji
sklepanje novih dogovorov s trgovci po drugih
deželah, da pa se ne bo raztezal na pogodbe,
sklenjene pred proglasitvijo tega zakona; a ko bi
se to tudi ponesrečilo, je bilo skoro docela gotovo,
da poskočijo cene v deželi. Polaneški je pretehtal
najprej vse, kolikor je bilo v človeški moči, vse
preračunil — in Bigiel, ki je bil navzlic opreznosti
jako pameten mož, je moral priznati, da se je
bilo brez dvojbe nadejati uspeha in da bi bila
škoda, ako se ne bi uporabila ta prilika.

Po nekaterih posvetovanjih, na katerih je Bi-
gielov odpor slabel čimdalje bolj, je naposled ob-

3*

@ 36  @

veljalo to, kar je hotel Polaneški, in črez nekoliko
dni je odpotoval glavni komisar Abdulski, da sklene
dogovore v imenu trgovskega zavoda, tako za že
gotovo zalogo, kakor za pridelek bodoče žetve.
Za Abdulskim je odpotoval Bigiel v Prusijo. Pola¬
neški je ostal doma sam ter delal od jutra do
večera; zato ni zahajal k nikomur.

Tudi se ni dolgočasil pri tem, ker ga je oživ¬
ljala nada na velik dobiček in na izdatnejše delo¬
vanje v prihodnosti. Polaneški se je bil spustil v
ono spekulacijo in potegnil celo Bigiela za seboj
zategadelj, ker je imel spekulacijo za dobroto.
Navdajale pa so ga pri tem še druge misli. Trgovski
zavod z vsemi svojimi stvarmi je bil za njegovo
strokovno izobrazbo, za njega zmožnosti in ener-
žijo preozko področje — in Polaneški je to čutil.
Sicer pa, kakšne so bile pravzaprav stvari te vrste,
ki jih je izprovajal njegov zavod? Kupovati po¬
ceni in prodajati draže ter dobiček spravljati v
blagajnico — to je bil edini smoter. Kupovati na
svojo pest ali posredovati — nič drugega več.
Polaneškemu ni bilo posebno ugodno ob tem de¬
lovanju. „Rad bi kaj produciral v tvornici“ — je
dejal časih Bigielu, kadar je bil razdražen ali slabe
volje, „zakaj pravzaprav se trudiva samo za to,
da vsaj nekakšen vrelec tega denarnega potoka,
ki teče skozi človeške roke, navrneva v svoje
žepe, toda sama ne proizvajava ničesar." In to je
bilo tudi res. Polaneški si je hotel pridobiti pre¬
moženje, nakopičiti kapital, potem pa se lotiti

®> 37  ©

kakega dela, rajši obsežnejšega, ki nudi širše polje
podjetnosti in izumkov.

Prilika je nastala, kakor se mu je zdelo, torej
se je je oprijel z obema rokama.

„Potem hočem misliti na vse drugo 11 , si je

dejal.

„Vse drugo 11  je pomenilo njegove stvari duha
in srca, to je njegove razmere do vere, do ljudi,
do domovine, do žene. Spoznal je, da mora, ako
hoče biti miren, te razmere napraviti jasne in se
postaviti na krepke noge. So ljudje, ki vse žive
dni ne vedo, v kakšnih razmerah žive do teh osnov
in ki jih vsak tok obrne na drugo stran. Polaneški
je čutil, da ne sme biti tako. V sedanjem svojem
položaju je videl že naprej, da morajo biti ta
vprašanja rešena na trezen način, rešena na vsak
način.

„Jasno hočem videti, kaj je moja dolžnost in
kaj ni.“

V tem je delal in le malo zahajal med ljudi.
Toda popolnoma se jih ni mogel izogibati. Prepričal
se je takisto, da se najbolj zasebna vprašanja ne
morejo reševati le v notranjosti, le v svojih mož¬
ganih ali v srcu, zaprtem na vse štiri strani,
nego da nekakšen zunanji vpliv, oddaljenejši ali
bližnji ljudje dokaj bolj pospešujejo konec premiš-
ljanja, tako tudi sklepe, izvirajoče iz premišljanja.
Zgodilo se je to ob slovesu od gospe Emilije, ki
je sedaj skoro vsak dan prikrajševala obrok, ki ga je
bila odločila za vstop v noviciat usmiljenih sester.

® 38  ©

Polaneški ob vsem svojem delu ni nehal za¬
hajati k njej, toda nekolikokrat je ni dobil doma,
nekoč pa je našel pri njej gospo Bigielovo in ob¬
enem gospo in gospodično Kraslavsko. Ko mu je
bila Marica poročila, da postane gospa že črez
nekoliko dni novička, je prišel po slovo od nje.

Dobil jo je mirno in skoro veselo, toda ko
jo je ugledal, se mu je skrčilo srce. Obličja je
bila prozornega, kakor bi bilo narejeno iz biserne
snovi; modre žile so bile videti skozi kožo na
senceh. Bila je zelo lepa, skoro nadzemeljska,
toda Polaneški si je mislil: „Saj se ne ločim od
nje za vselej, ker ne prebije ondi niti mesec dni;
daljnja naklonjenost mi prinaša le novo trpljenje in
novo nesrečo!“ *

Jela je z njim govoriti o svojem sklepu
kakor o docela navadni stvari, ki se umeje sama
po sebi in je prirodna posledica temu, kar se
je zgodilo, prirodno zavetišče iz življenja, ki je
izgubilo temelj. Polaneški je spoznal, da bi bil
vsak poizkus, odvračati jo od njene namere, zanj
naravnost brezvesten in popolnoma brez zmisla.

„Ali ostanete tukaj, milostiva gospa? V Var¬
šavi ?“

„Da. Kaj rada bi ostala blizu Litke, in pred¬
stojnica mi je obljubila, da bom najprej doma, a
potem, ko se nekoliko naučim, v neki tukajšnji
bolniščnici. Samo, da se ne bi zgodilo kaj nena¬
vadnega . . . Dokler bom doma, bom smela vsako
nedeljo zahajati k Litki.“

@ 39  ®

Polaneški je stisnil zobe in molčal; zrl je le
na nežne, kakor iz voska narejene roke gospe
Emilije in si mislil v duhu:

„S temi rokami hoče streči bolnikom . .

Toda obenem je zasledil, da koprni gospa
Emilija pred vsem po nečem drugem. Za njenim
mirom in njeno vdanostjo je čutil neizmerno bolest,
močno kakor smrt in kličočo smrt z vsemi močmi
duše in telesa. Hotela je samo, da bi prišla smrt
brez njene krivde, ne kot njen greh, nego kot
zasluga, katere nagrada bi imela biti združitev z
Litko.

Šele sedaj je spoznal Polaneški razliko med
bolestjo in bolestjo, med žalostjo in žalostjo. Tudi
on je imel Litko rad, toda pri njem je bilo poleg
koprnenja in spominov nanjo še nekaj drugega,
nekakšno životno zanimanje, nekakšna radovednost
po bodočnosti, nekakšne težnje, misli, neko kopr-
nenje. Gospe Emiliji ni ostalo nič, kakor bi bila umrla
obenem z Litko, in če jo je zanimalo še kaj na
svetu, če je še ljubila one, ki so bili njeni bližnjiki,
jih je ljubila le za Litko, po Litki in to le toliko,
kolikor je bilo to v zvezi z njo.

Polaneškemu se je zdel ta poset težaven,
težavno to slovo. Močno je bil navezan na gospo
Emilijo in sedaj je čutil, da se je nit, ki ju je
bila vezala, raztrgala za vselej — da sta se njiju
poti razšli v tem trenutku, zakaj on je korakal
dalje po poti življenja, ona pa hoče, da bi njeno
življenje dogorelo čim prej, ter si izbira delo —

@40  @

sicer blagoslovljeno — toda presezajoče njene
moči, samo da pospeši smrt.

Ta misel mu je zapirala usta. Toda v po¬
slednjem hipu je zmagala naklonjenost, ki jo je že
dolgo gojil do nje. Poljubil ji je roko in izprego-
voril z drhtečim glasom:

„Draga gospa, predraga! Bog vas čuvaj in
tolaži!“

Zdajci so mu pošle besede, ona pa je dejala,
ne da bi izpustila njegovo roko:

„Do smrti vam ne pozabim tega, da ste imeli
Litko tako radi. Vem od Marice, da vaju je združila,
in zato vem, da bosta srečna, ker je sicer Bog ne
bi bil privedel do tega. Kadarkoli vaju ugledam v
življenju, si domislim vsekdar, da je vajina sreča
— Litkino delo. Naj bi se njena želja izpolnila
čim prej, naj vaju Bog blagoslovi oba!“

Polaneški ni odgovoril ničesar, toda na poti
domov si je mislil:

„Želja Litkina . . .! Niti ne misli na to, da bi
Litkina želja utegnila ostati neizpolnjena — toda
kako bi ji bil mogel povedati, da mi ona ni več
to, kar je bila prej . .

A vendar je čutil čimdalje bolj jasno, da
dalje ne sme ostati tako in da je treba ono vez,
ki ga veže z Marico, takoj napraviti še tesnejšo
ali pa jo raztrgati, da konča to čudno stališče,
ta nesporazumek in te skrbi, ki so mogle nastati
iz vsega; čutil je, da se mora odločiti hitro, ako
hoče ravnati pošteno. In obšel ga je nov nemir,

@ 41  @

zakaj zdelo se mu je, naj že stori karkoli, da mu
ne prinese sreče.

Vrnivši se domov, najde Maškovo pismo, ki
se je glasilo takole:

„Bil sem pri Tebi danes že dvakrat. Nekov
glupec me je opsoval vpričo mojih praktikantov
zaradi dobrave, ki sem ti jo bil prodal. Ime mu je
Gontovski. V tej stvari moram izpregovoriti s Teboj
in zato pridem k Tebi še enkrat pred večerom . 11

Pritekel je, še preden je minula ura. Ne da
bi bil odložil plašč, je vprašal:

„Ali poznaš tega Gontovskega ? 11

„Poznam. To je sosed in sorodnik Plavickemu.
Iz česa je nastalo vse in kaj se je pripetilo ?“

Mašek odloži plašč in reče:

„Niti ne umejem, odkod se je mogla razširiti
novica o tej prodaji, zakaj jaz je nisem bil povedal
nikomur, ker mi je bilo dokaj do tega, da se ne
bi raznesla . 11

„Naš agent Abdulski je odpotoval v Kremen
gledat dobravo. Gontovski je bržkone od njega
pozvedel za prodajo . 11

„Čuj, kaj se zgodilo. Danes so mi prinesli v
pisarno posetnico Gontovskega. Ne vedoč, kdo je,
sem ga sprejel. Vstopil je nekov capin in me
vprašal, ali je res, da sem prodal dobravo in da
hočem dati razkosati del Kremena. Seveda sem mu
odgovoril z vprašanjem, kaj je njemu do tega. On
Pa je dejal, da sem se zavezal plačevati iz Kre¬
mena dosmrtno rento staremu Plavickemu; ako pa

@ 42  @

s takšnim gospodarstvom oskubim Kremen, ne bo
ničesar, ob kar bi se opiral poškodovanec. Lahko
umeješ, da sem mu nasvetoval, naj vzame klobuk
in naj si dobro zapne suknjo, ker je mrzlo, ter
odide, odkoder je prišel. Nato je začel vreščati
in me je vpričo mojih uradnikov imenoval sle¬
parja; naposled mi je dejal, da stanuje v Saškem
hotelu, ter odšel. Ali mi moreš to pojasniti? Ali
mi moreš povedati, kaj to pomeni?“

„Seveda morem. Najprej je Gontovski neko¬
liko slaboumen in sirovež od rojstva. Drugič je
že dolgo let zaljubljen v gospodično Plavicko in
zahotelo se mu je, da bi bil njen vitez.“

„Znaj, da sem dovolj hladnokrven človek,
vendar pa se mi časih zdi, da je to le sen. Da bi
me kdo ošteval zato, ker prodajam svoje imetje —
to je naravnost neumevno.“

„Kaj hočeš storiti? Gontovskega pripravi brž¬
kone stari Plavicki do tega, da te pride prosit
oprostila.“

Na Maškovem licu se pojavi izraz tako hlad¬
nega in trdovratnega sovraštva, da je Polaneškemu
nepričakovano prišla v glavo misel:

Ne, medved niti ne ve, kaj si je nakopal;
sedaj pa mora izpiti ta med.“

,,Nihče me še ni žalil v življenju brez kazni
in me tudi ne bo“, reče Mašek, „toda ta človek
me ni le osramotil, ampak mi je storil tako krivico,
da niti sam ne ve.“

„To je siromak, ki ni pri pameti.“

® 43 ®>

„Saj tudi stekel pes ni pri pameti, a vendar
ga ustrele. Vidiš, da govorim hladnokrvno; začuj
torej, kaj ti pravim: Doletela me je katastrofa, iz
katere se ne izkopljem.“

„Govoriš hladnokrvno, toda jeza te premaguje,
in zato pretiravaš."

„Nikakor. Bodi potrpežljiv in poslušaj me do
konca. Položaj je tak: Ako se moja poroka ne
uresniči, ali ako se odloži za nekaj mesecev,
pa vzame zlodej mene, moje stališče, moj kredit,
moj Kremen in vse, kar imam. Rekel sem ti že,
da plovem s poslednjo soparo — in naposled
moram obstati. Gospodična Kraslavska me ne
vzame iz ljubezni, ampak zato, ker ima že 29 let
in ker se ji zdim, ako že ne zaželen, pa vsaj pri¬
meren ženin. Ako se ji zazdi, da nisem tak ženin,
za kakršnega me je imela, sva mahoma vsaksebi.
Ako te dve dami danes pozvesta, da sem prodal
dobravo v Kremenu iz potrebe — mi jutri gotovo
vrneta besedo. Sedaj pa pomisli: Osramotitev je
bila javna, zakaj navzoči so bili moji pisarji. Stvar
ne ostane skrita. Utegnil bi jima morda pojasniti,
zakaj sem prodal dobravo — vendar pa ostanem
na sramoti. Ako Gontovskega ne pozovem na dvo¬
boj, ustavita občevanje z menoj kot z ničemur-
nikom brez poštenja; ako ga pozovem, pa se
spomni, kako sta te ženski pobožni, ki se zaradi-
tega držita društvenih oblik kakor nihče drug —
ter se zato poslovita z menoj, kakor da sem pusto¬
lovec. Ako zadenem Gontovskega, bo tudi konec,

@ 44  ®

zakaj tedaj bom morilec; ako zadene on mene,
me nevesta tudi ne bo hotela, češ, da sem niče-
murnik, ki sem se dal ozmerjati in sem pri tem
izgubil ravnotežje. Stavil bi sto na eno, da storita
tako. Ali umeješ sedaj, zakaj sem ti dejal, da
vzame zlodej mene, moj kredit, moje stališče in
vrhu vsega še Kremen ?“

Polaneški okrene roko z vsem egoizmom brez
misli, kakršnega je zmožen zgolj mož proti dru¬
gemu možu, do čigar usode mu ni dosti.

„Pah“, reče. „Kremen kupim morda jaz od
tebe. Toda položaj je težaven. Kaj namerjaš storiti
z Gontovskim?“

Mašek mu odgovori:

„Doslej sem ravnal točno. Ker mi nisi hotel
biti drug, mi hočeš biti morda priča ?“

„Te prošnje ti ne morem odkloniti 1 ', reče
Polaneški.

„Hvala ti! Gontovski stanuje v Saškem hotelu."

„Jutri pojdem k njemu."

Takoj po Maškovem odhodu je odšel tudi
Polaneški, da prebije večer pri Plavickih; spotoma
pa si je mislil:

,,Z Maškom se ni šaliti, in vsa stvar se ne
konča kar tako. Toda kaj je meni do tega? Kaj
je meni do njih vseh, in kaj je njim do mene?
Vsakdo stoji, za vraga, sam na svojih nogah!"

Zdajci pa je začutil, da je vendar še bitje na
svetu, do katerega mu je nekoliko in ki misli nanj
bolj nego na koga drugega, in to bitje je Marica.

® 45  ®

In res, ko je vstopil, je že spoznal iz tega,
kako mu je stisnila roko, da je temu tako; takoj
po pozdravu mu je dejala z nežnim in mirnim
glasom:

„Slutila sem, da pridete. Glejte, čaša je že
pripravljena za vas.“

IV.

Ko je Polaneški dospel k Plavickim, je dobil
ondi Gontovskega. Mlada človeka sta se pozdravila
očividno hladno in nejevoljno. Tega dne ni bilo
na vsem svetu bolj nesrečnega človeka, nego je
bil Gontovski. Stari Plavicki se mu je posmehoval
bolj nego sicer, zakaj bil je kaj dobre volje, češ,
da dobi po sorodnici bogato dediščino; Marico je
težila njegova navzočnost, in zaman se je trudila
prikrivati ta odpor z vljudnim vedenjem in z do¬
brosrčnostjo. Polaneški se je naposled delal, kakor
ne bi ga videl. Bilo je tudi jasno, da Gontovski
staremu Plavickemu še ni bil priznal ničesar; bal se
je očividno tudi, da Polaneški ne bi kaj povedal
° njegovi aferi z Maškom ter svojima gostiteljema
podrobno ne popisal te stvari.

Polaneški je takoj zasledil ta strah in se
je radoval moči, ki mu jo je nudilo njegovo molčanje
Proti „medvedu“. Da jo uporabi v Maškov pro-
s Peh, je torej rajši molčal, vendar pa si ni mogel
Kaj, da ne bi kaznoval Gontovskega drugače.
Ves večer se je zabaval z Marico tako kakor še

® 46 -s

nikdar po Litkini smrti, kar je navdajalo Marico z
očitno radostjo. Prepustivši Gontovskega staremu
Plavickemu, sta hodila oba v zaupnem razgovoru
po sobi, nato sta sedla pod ono palmo, pod ka¬
tero je bil videl Polaneški po svoji vrnitvi od
pogreba gospo Emilijo — ter se razgovarjala, da
skoro vstopi v red usmiljenih sester. Toda Gontov-
skemu se je časih zdelo, da se moreta tako razgo-
varjati le zaročenca, in je čutil pri tem, kar more
čutiti duša, ne v vicah, zakaj duše v vicah imajo
še nado, nego duša, ki prestopi vrata z nadpisom:
„Lasciate ogni speranza.“ Zroč ju tako skupaj, si
je tudi predstavljal, da je morda Polaneški kupil
Dobravo obenem z zemljo, da tako pridobi vsaj kos
Kremena za Marico, torej z njeno vednostjo in so¬
glasno z njo. In ob samem pomisleku na to, kako
se je bil zmotil v tem primeru, ko je ošteval
Maška, so mu vstajali lasje na glavi. Polaneški pa
je poslušal njegove kakor v polzavesti izgovarjane
ali časih docela neprimerne odgovore in se čim¬
dalje bolj zabaval ob troških ,,vaščana“, ki je bil
v mestnih ulicah izgubil ostanek svojega razuma.
Gospod Plavicki se je že imel za vzor velikega
meščana.

Ko je prišel trenutek, da je Marica jela v
drugi sobi pripravljati čaj in je gospod Plavicki
odšel po smodko ter sta ostala oba mlada moža
sama, se je Polaneški obrnil h Gontovskemu in mu
dejal: „Pojdiva po čaju iz sobe; hočem izpregovoriti
z vami o vaši aferi z gospodom Maškom.“

®> 47  ©

„1 da“, odgovori Gontovski, razumevši, da je
Polaneški že Maškova priča.

V tem pa sta še morala ostati pri čaju in
potem sedeti še dolgo, zakaj stari Plavicki ni hodil
rad zgodaj spat ter je povabil Gontovskega na
partijo šaha. V tem pa sta gospodična Marica in
Polaneški iznova sedela skupaj ter se živo raz-
govarjala, kar je „medveda“ res močno mučilo.

„Prihod gospoda Gontovskega' 1 , reče zdajci
Polaneški, „vam mora biti, gospodična, jako ljub,
ker vas spominja Kremena. 11

Maričino lice izpreleti izraz čudenja, češ, da
se Polaneški prvi spominja Kremena. Sodila je, da
na podstavi nemega dogovora to stvar pokrije večen
molk. Trenutek kesneje pa mu odgovori:

„Sedaj že ne mislim več na Kremen. 11

Ob tej izpovedi pa ni govorila resnice, zakaj
v globočini srca ji je bilo srčno žal za krajem,
kjer je bila dorasla in kjer se je bila marljivo
trudila več let, toda sodila je, da ji veleva tako
govoriti dolžnost kakor tudi naklonjenost do Po-
laneškega, ki se je prebujala čimdalje bolj.

„Kremen“, je dodala z nekoliko ginjenim gla¬
som, „je bil vzrok naše nesloge, jaz pa si sedaj
želim sloge, stalne sloge. 11

Po teh besedah je pogledala Polaneškemu v
oči s takšno koketerijo, polno nežnosti, kakršne je
zmožna slaba ženska zmerom, poštena pa samo
takrat, kadar začne ljubiti. Polaneški pa si je mislil:

„Res je zelo dobrotna. 11

© 48  ®

Takoj pa ji reče glasno:

„Gospodična, zoper mene imate nenavadno
orožje, zakaj z dobrotnostjo me utegnete zvabiti
celo v pekel.“

Ona pa mu de:

,,Tjakaj vas pa nečem zvabiti. 1 '

In v dokaz, da ga neče zvabiti v pekel, je
jela potresati svojo temno, lepo glavico, in Pola-
neški ji je zrl v obraz, na nekoliko preširoka usta,
okoli katerih je krožil nasmeh, ter si je dejal v
duhu: „Najsi jo imam rad ali ne — vendar me no¬
bena moč ne vleče tako kakor s kleščami."

Nikdar pa ga tudi ni toliko zanimala in mu
ni ugajala toliko kolikor to pot, ko ni bilo v njem
niti sence dvoma o tem, da jo ljubi in ko se je
boril s tem občutkom.

Vendar pa se je jel poslavljati, zakaj bilo je
že pozno, in trenutek pozneje sta bila z Gontovskim
na ulicah.

Polaneški, ki nikdar ni utegnil krotiti svoje
vroče krvi, zdajci ustavi nesrečnega „medveda“ in
ga vpraša skoro izzivalno:

„Ali ste vedeli, da sem dobravo v Kremenu
kupil jaz?"

„Vedel“, odgovori Gontovski, „zakaj vaš ko¬
misar, oni, ki trdi, da je potomec tatarskega rodu ...
pozabil sem, kako mu je ime ... je bil pri meni
v Jalbrikovu in mi dejal, da ste jo kupili vi."

„Zakaj ste torej razlili svojo jezo na Maška,
a ne name?"

© 49  ©

Gontovski odgovori:

„Ne tirajte me tako do skrajnosti, zakaj tega
nimam rad. Razlil sem svojo jezo na onega gospoda,
ne pa na vas zato, ker vi niste Plavickima nič
dolžni, on pa jima ima plačevati vsako leto iz
Kremena toliko, kolikor se je bil zavezal plačevati;
kadar pa Kremen oskubijo, ne bo imel več plačevati
s čim. Hoteli ste vedeti, zakaj sem si ohladil svojo
jezo na njem, no, sedaj veste, zakaj.“

Polaneški je moral v duhu priznati, da tiči v
odgovoru Gontovskega resnica, torej je obrnil raz¬
govor na drugo stvar.

„Gospod Mašek me je naprosil, naj mu bom
za pričo 11 , je dejal, „in zato se tudi vtikam v to
stvar. Kot priča pridem k vam jutri, danes pa vam
morem kot zasebnik in kot daljen sorodnik gospoda
Plavickega reči samo toliko: Gospodu Plavickemu
ste storili najslabšo uslugo, in ako izgubita on in
gospodična Plavicka poslednjo petico, bosta morala
za to zahvaljati vas. Da, samo vas.“

Gontovski odpre oči na stežaj.

»Poslednjo petico? Zahvaljati mene ? 11

,,Da“, ponovi Polaneški. »Dobro me poslu¬
šajte. Brez ozira na to, kako se izide ta afera...
so okoliščine takšne, da morejo imeti najbolj usodne
posledice. Pravim vam s častno besedo: Gospoda
Plavickege ste izvestno uničili in pogubili njegovi
hčerki vse pomočke . 11

Ako Gontovski ni imel rad, da bi ga kdo
pritiskal ob zid, je sedaj nastal trenutek, ko je

Rodbina Polaneških, II. zv. 4

® 50  ®

moral dati to na znanje. Toda Gontovski je bil že
docela zbegan in je stal prestrašen z odprtimi usti
pred Polaneškim, ker ni mogel najti primernih besed
za odgovor. Šele črez trenutek je začel:

„Kaj? Kako? Na kakšen način? Bodite pre¬
pričani, da ne pride do tega, ko bi tudi imel dati
svoj Jalbrikov. 11

Toda Polaneški mu seže v besedo:

„Gospod Gontovski, škoda besed! Vaš kraj
poznam izza mlada. Kaj je to Jalbrikov, in kaj je
še na Jalbrikovu vašega ?“

To je bilo tudi res. Jalbrikov je bila kmetija,
sestavljena iz devetih pušč, in vrhutega je tičal
Gontovski do vratu v dolgeh. Zato so mu popol¬
noma omahnile roke.

Toda šinilo mu je v glavo, da stvar morda
ni taka, kakršno jo opisuje Polaneški, torej se je
oprijel te misli kakor rešilne deske

„Ne umejem, kar pravite' 1 , je dejal. — „Bog
mi je priča, da bi rajši poginil sam, nego bi do¬
pustil, da se pogubi Plavicka, in znajte, da gospodu
Mašku rad zavijem vrat, toda ako gre za rodbino
Plavickih in je tega res treba, pa naj rajši vzame
zlodej prej mene. Bil sem takoj po tej aferi pri
gospodu Jamišu, ki je sedaj tukaj pri obravnavi,
in priznal sem mu vse. Rekel mi je, da sem storil
neumnost, in me je ozmerjal — to je res! Ko bi
šlo za mojo kožo, se ne bi dosti menil za to.
Niti s prstom ne bi ganil. Ker pa je stvar dru¬
gačna, storim, kar mi bo nasvetoval gospod Jamiš,

■© 51  'S)

naj tudi strela udari vame. Gospod Jamiš stanuje
v Saškem hotelu kakor jaz.“

S tem sta se razšla, in Gontovski je odšel v
svoje stanovanje, preklinjaje Maska, sebe in Pola-
neškega. Čutil je, da je vse gotovo tako, kakor
je bil pravil Polaneški, da je to nekaka neod-
vračna nesreča ter da je provzročil veliko bridkost
oni gospodični Marici, za katero bi bil rad prelil
poslednjo kapljo krvi. Čutil je, da je ugonobil še
to poslednjo nado, ako mu je bila sploh ostala
katera. Plavicki zapre pred njim duri. Gospodična
Marica vzame Polaneškega — ako se ji morda ne
odreče sam. A kdo neki je ne bi hotel? Bedni
Gontovski je razločno zapazil, da je bil on izmed
tistih, ki bi se mogli uspešno potezati za njeno
roko, v vsakem primeru med onimi, ki bi ga vzela
poslednjega. „Kaj imam? Ničesar* 1  — si je dejal,
„samo ta garjevski Jalbrikov in nič več; niti razuma,
niti denarja. Vsakdo kaj ve, samo jaz ne vem
ničesar. Ta Polaneški se odlikuje z znanjem in z
denarjem, in najsi jo jaz ljubim bolj, mi to ne po¬
maga prav nič, zlasti ker sem takšen glupec, da
ji še škodujem, nikar da bi ji pomagal."

Polaneški si je na poti domov mislil isto o
Gontovskem ter sploh ni čutil do njega niti iskrice
sočutja. Doma je dobil Maška, ki ga je čakal že
dobro uro in ki mu je dejal takoj po pozdravu:

„Drugi sekundant bo Kresovski. 11

Polaneški se nekoliko zamrači in odgovori:

»Govoril sem z Gontovskim."

4*

© 52  ©

„No?“

„To je glupec.“

„Gotovo. Ali si mu kaj rekel v mojem imenu ?“

„Nikakor. Govoril sem z njim kot sorodnik
za Plavickega in mu zagotavljal, da mu je bil iz¬
kazal najslabšo uslugo . 11

,,Ali mu nisi ponudil nobenega pojasnila ? 11

„Nisem. Čuj, Mašek, tebi je do popolnega
zadostila; tudi meni ni do tega, da si razstrelita
glave. Na podstavi tega, kar sem povedal Gontov-
skemu, je pripravljen sprejeti vse tvoje pogoje.
Na srečo se je napotil po svet k Jamišu, ki je
razsoden in miren človek ter je tudi priznal, da
je Gontovski ravnal kot glupec. Rad mu da dober
nauk . 11

„Dobro“, odgovori Mašek. „Daj mi pero in
košček papirja . 11

„Ondi leži na pisalni mizi . 11

Mašek sede ter jame pisati. K.o spiše, poda
listek Polaneškemu.

Polaneški prečita tole:

„Pričam s tem, da sem napadel gospoda
Maška pijan v brezzavestnem stanju, ne vedoč,
kaj govorim. Danes, ko sem se streznil, proglašam
vpričo svojih in gospoda Maška svedokov to svoje
dejanje za sirovo in brezpametno. Z največjim ke¬
sanjem se ponižno sklicujem na prizanesljivost in
milost ter ga prosim oprostila. Javno priznavam,
da je bilo njegovo ravnanje v vsakem oziru vzvi¬
šeno nad sodbo ljudi, meni podobnih . 11

@ 53  ■©

„To naj Gontovski prečita na glas in potem
podpiše", reče Mašek.

„To je za vraga neusmiljeno — temu se ne
vda nihče."

„Ali priznavaš, da mi je ta glupec storil ne¬
kaj nezaslišanega?"

„Priznavam.“

,,Ali umeješ, kakšne nasledke bo imela ta
afera zame?"

„Tega ni moči vedeti."

„Jaz pa vem in ti pravim le toliko: Tema
dvema ženskama je v duhu že žal, da sta sklenili
to zvezo; zato uporabita prvi pomoček, ki ji opra¬
viči pred svetom. Toliko je gotovo, da sem
uničen brez pomoči."

„Za zlodeja!"

„Ali umeješ sedaj, da moram to jezo razliti
na kaj ■— in da me mora Gontovski nekamo od¬
škodovati za to krivico ?“

Polaneški skomizgne z rameni.

„Niti njega ne pomilujem. Bodi!"

„Kresovski pride jutri ob devetih k tebi."

„Dobro!“

„Torej da se vidiva! Ako se snideta jutri s
Plavickim, mu povej, da je umrla v Rimu njegova
sorodnica Ploševska, po kateri upa nekaj podedo¬
vati. Poslednja volja je pri beležniku Podvojnem;
jutri jo baje razpečatijo."

„Dobro. Plavicki to že ve, zakaj Ploševska
J e  umrla pred petimi dnevi."

g> 54 ■©

Polaneški je ostal sam. Nekaj časa je pre¬
mišljal o svojem denarju; našel ni pomočka, kako
bi ga dobil od prepadlega Maška, in ta misel
ga je vznemirjala. Vendar pa si je domislil, da ta
znesek ne more biti izbrisan iz zemljiške knjige,
dokler ne bo vsota izplačana, in da bo on sam v
najhujšem primeru zopet to, kar je bil prej, upnik
Kremenu. Kremen sicer ni bil dosti boljši dolžnik
nego Mašek, torej ta tolažba ni bila velika, vendar
mu sedaj ni preostajalo drugega, nego biti zado¬
voljen z njo.

Pozneje mu je prišlo na misel nekaj drugega.
Začel je misliti na Litko, na gospo Emilijo, na
Marico, in osupnilo ga je, da se ta ženski svet,
ki se daje voditi od občutkov in čigar glavno
prizadevanje je ljubezen, namen pa sreča bližnjikova,
tako močno razlikuje od moškega, ki je poln tek¬
movanja, boja in si tako rad poseza v lase, poln
jeze, dvobojev in dirjanja za imovino. In spoznal
je v tem hipu, česar ni bil čutil prej: Ako je na
svetu počitek, sreča, pomiritev, je treba vsega tega
iskati pri ljubeči ženi. Bil je to občutek, docela
nasproten njegovemu modrovanju v poslednjih
dneh; zato ga je tudi vznemiril. Toda primerjaje
ta dva sveta, se ni mogel ubraniti prepričanju, da
ima ta ljubeči ženski svet temelj in pravico. Ko bi
bil Polaneški bolj vešč svetemu pismu, bi se bil
izvestno spomnil besed: „Marija si je izvolila naj¬
boljši del.“

® 55  ®

V.

Kresovski se je zakasnil drugo jutro skoro za
celo uro. Bil je to po izrazu, ki je znan tudi pri
nas, administrator svežega zraka v mestu, to je
eden izmed onih ljudi, ki ne delajo ničesar. Nje¬
govo ime je bilo splošno znano, in nakopičil si je
precejšnje imetje. Na teh dveh temeljih je živel
neprestano, zahajal kamorkoli ter užival ime vrlega
človeka. Kako morejo ti naslovi zadoščati za vse
to, je tajnost velikih mest — dovolj, da Krestovski
ni bil samo na važnem in trdnem stališču, nego
imeli so ga celo za človeka, h kateremu se je
moči varno zatekati v delikatnih stvareh. V prepirih
so ga volili za sodnika, v dvobojih za pričo.
Visoki denarni krogi so ga radi vabili na obede,
na gosti, krste in druge podobne slavnosti, ker je
bil s patricijsko ploščo na glavi in pristno poljsko
fiziognomijo za diko vsakemu omizju.

Bil je to človek, ki so ga v njega bistvu ne-
izrečno varali ljudje, bolehajoč za sušico in zato
jako razdražen; imel pa je izvestno zalogo humorja,
ki mu je dopuščal zaznavati smešno stran stvari,
zlasti jako neznatnih — v čemer je nekoliko spominjal
na Bukackega — ter se smejati svoji razdražnosti.
Dopuščal pa je tudi drugim, da so z njim zbijali
šale, toda le do izvestne mere. Kadar pa je kdo
prestopil to mero, se je zdajci postavil po robu
ter napadel ljudi skoro preveč brezobzirno, zato
so ga imeli za nevarnega. Pripovedovali so o njem,

@ 56  ®>

da je v nekaterih primerih imel pogum tudi tam,
kjer ne bi ga imel marsikdo drug, in da je sploh
dobro „vihal nos“. Ni prizanašal nikomur razen
svoji res kaj plemeniti fiziognomiji ter zlasti ni
ščedil s časom, ker je povsod prihajal jako pozno.

Prišedši sedaj k Polaneškemu, je jel takoj po
pozdravu opravičevati svojo zakesnitev.

„Morda ste že zapazili 11 , je dejal, „da se člo¬
veku, kadar se mu mudi in mu je dokaj do tega,
da ne bi zamudil, kakor nalašč izgubljajo najpo¬
trebnejše reči, kakor bi bile padle v vodo. Sluga išče
klobuk — a klobuka ni nikjer, išče nogavice, a
nogavic ni nikjer; iščete denarnice, a denarnice ni
nikjer. Stavil bi, da je temu zmerom tako ! 11

„Časih že“, odgovori Polaneški.

„Našel sem celo pomoč zoper to. Kadar mi
tako kaj pride v izgubo, kakor bi bilo padlo v
vodo, pa sedem, se nasmejem in rečem glasno:
,Zelo me veseli, kadar tako kaj izgubim; človek
išče, pride v nekakšen tok, pa se giblje in čas
mu zbeži -- to pa je neizrečno zdravo in prijetno . 1
A kaj pravite na to? Potem se najde takoj, kar
se je izgubilo . 11

„Vzeti bi morali patent na to iznajdbo 11 , od¬
govori Polaneški. „Toda govoriva rajši o Maškovi
stvari . 11

„Morava k svetniku Jamišu. Mašek mi je poslal
preklic, ki ga je bil napisal za Gontovskega.
Neče izpremeniti niti besedice — toda to je ne¬
mogoče — je preostro — to se ne da podpisati.

® 57  @

Vidim, da nas čaka dvoboj, nič drugega — ne
vidim drugega izhoda . 11

„Gontovski se ukloni vsemu, kar mu nasve¬
tuje in zapove Jamiš, in gospod Jamiš je tudi
prvič razjarjen na Gontovskega, drugič pa je bo¬
lehav in miren človek, torej kdo ve, ali se ne
sprejmejo tudi taki pogoji ? 11

„Gospod Jamiš je glupec 11 , mu seže Kresovski
v besedo, „toda pozno je že, 'pojdiva . 11

In šla sta. Trenutek kesneje so se njiju sani
ustavile pred Saškim hotelom. Gospod Jamiš ju je
že čakal, toda sprejel ju je v županu, ker je bil
res bolan. Kresovski, zroč na njegovo sicer raz¬
umno, toda potrto in nabuljeno lice, si je mislil:

„Ta gotovo rad pritrdi vsemu . 11

„Sedita, gospoda 11 , reče Jamiš. „Dospel sem
semkaj šele pred tremi dnevi, in dasi mi ni dobro,
me vendar veseli, da se mi morda posreči porav¬
nati to afero. Verjemita mi, da sem že prvi po¬
tegnil za ušesa tega našega jezljivca . 11

Nato skomizgne z rameni, se obrne k Pola-
neškemu in vpraša:

„Kako je Plavickima? Nisem še bil pri njiju,
in kar dolgčas mi je po zlati Marici . . .“

»Gospodična Marica je zdrava 11 , odgovori
Polaneški.

„A starec ? 11

„Pred nekoliko dnevi mu je umrla oddaljena
sorodnica, ki je bila jako bogata; torej pričakuje
dediščine. Še včeraj mi je rekel to, toda čul sem,

® 58  ®

da je vso imovino izročila v dobrodelne namene ...
Oporoko odpro danes ali jutri . .

,,Ko bi ji bil dal Bog to misel, da bi bila
kaj izročila Marici!, Toda pristopimo k stvari.
Gospoda, ni vama treba praviti, da je naša dolž¬
nost, končati to stvar kolikor mogoče mirno.“

„Vsi se globoko zavedamo te dolžnosti . .

„Nisem se nadejal' 1 , odgovori dobromiselno
gospod Jamiš, „toda sam priznavam, da ni imel
Gontovski najmanjše pravice ravnati tako, kakor je
ravnal; zato se mi zdi docela prav, da se kaznuje.
Zato ga tudi pripravim do vsega in do jako ve¬
likih koncesij, ki podado gospodu Mašku primerno
zadostilo."

Kresovski potegne iz žepa zganjeno polo
pismovnega papirja in ga nasmehoma poda Jamišu,
rekoč: „Gospod Mašek si tudi ne želi ničesar več
nego to: Gontovski naj prečita to malo listino
vpričo svojih in njegovih svedokov in njegovih
uradnikov, ki so bili pri tej aferi, in naj jo potem
podpiše."

Gospod Jamiš poišče med papirji naočnike,
si jih natakne na nos ter jame čitati. Čim dalje
je čital, tem bolj se mu je rdelo lice, naposled pa
je obledel in začel jezno pihati. Niti Polaneški,
niti Kresovski nista hotela verjeti, da je to oni
gospod Jamiš, ki je bil še pred trenutkom pri¬
pravljen za vsakršen odstop.

„Gospoda“, je dejal s pretrganim glasom,
„gospod Gontovski je ravnal kot jezljivec, kot

® 59  ®>

glupec, toda gospod Gontovski je — plemič, in
glejta, kaj odgovorim v njegovem imenu gospodu
Mašku

Po teh besedah je raztrgal polo na štiri kosce
in jo vrgel ob tla.

Tega ni bil pričakoval nihče. Kresovski je jel
premišljati, ali ni gospod s tem ravnanjem razžalil
njega kot pričo, in lice mu je za trenutek ole-
denelo ter se podaljšalo kakor zlobnemu psu; toda
gospodu Polaneškemu, ki je imel Jamiša rad, je
bilo njegovo ravnanje jako po volji.

„Gospod svetnik 11 , je rekel prepričevalno,
„gospod Mašek je bil razžaljen na tako nezaslišan
način, da celo ne more zahtevati manj, toda jaz in
gospod Kresovski sva že naprej slutila vaš od¬
govor, ki le še povečuje najino spoštovanje do
vas.“

„Lahko bi se potrudil, da Gontovski naprosi
oprostila gospoda Maška, toda z docela drugimi
besedami, sedaj pa vidim, da bi le tratil čas; go¬
vorimo torej rajši o zadostilu z orožjem v roki.
Črez trenutek dospe semkaj gospod Vilkovski, druga
priča gospoda Gontovskega, in ako utegneta po¬
čakati, določimo takoj pogoje. 1 '

,,To pomeni korakati naravnost k smotru",
odgovori Kresovski, popolnoma zadovoljen z go¬
spodom Jamišem.

„Toda ravnati moramo tako iz potrebe, in sicer
>z žalostne potrebe", odgovori Jamiš.

Polaneški pogleda na uro.

© 60  @

„Ob enajstih moram biti v pisarni 11 , reče,
„toda ako dovolite gospod svetnik, pridem semkaj
ob eni uri, da prečitam in podpišem pogoje . 11

„Dobro. Pred vsem drugim pa vas opozarjam
na nekaj. Pogoji ne smejo biti taki, da bi se ljudje
smejali Gontovskemu, računam pa tudi na to, da
niti gospod Kresovski, niti vi, gospod Polaneški,
ne pritirata stvari do skrajnosti . 11

„Ne, lahko ste prepričani, da ne mislim biti
prejezljiv, ko ne pojde za mojo kožo . 11

Po teh besedah Polaneški odide ter se napoti
v pisarno, kjer ga je pričakovalo dovolj važnih
poslov, ki jih je moral ob odsotnosti Bigielovi
opraviti sam. Opoldne je podpisal pogoje, ki so
bili sicer važni, vendar ne nad mero rezki; nato
je odšel na obed, ker je pričakoval, da dobi v
gostilnici Maška. Mašek je bil izvestno pri Kra-
slavskih; zato je bil prva oseba, ki je je ugledal
Polaneški, gospod Plavicki, oblečen skrbno, kakor
po navadi, obrit, v tesni opravi in ves pomlajen,
obenem pa mračen kakor noč.

„Kaj delate tukaj, spoštovani stric ? 11  ga vpraša
Polaneški.

„Kadar me kaj skrbi, običajno ne obedujem
doma, da ne žalostim Marice 11 , odgovori Plavicki.
„Rajši grem kam drugam, in evo, perut kopunova
in žlica kompota, to je vse, česar potrebujem. Sedi,
ako ne dobiš veselejše družbe . 11

„Kaj se je zgodilo ? 11  ga vpraša Polaneški.

„Stare tradicije pojemajo - to se je zgodilo!“

@ 61  ®

„Ha! Toda to ni le vaša nesreča, stric.“

Gospod Plavicki ga pogleda obenem slo¬
vesno in mračno ter reče:

„Danes so razpečatili oporoko.“

„No, in kaj ?“

„In kaj ? Sedaj govore po Varšavi: ,Spomnila
se je celo najbolj oddaljenih sorodnikov!' Lepo
se jih je spomnila! Marici je poročila — da —
toda ali veš kaj? Po štiristo rubljev do smrti.
A bila je vendar milijonarka. Služabnici se poroči
takšno volilo, ne pa sorodnici."

,,A vam, stric?"

,,Meni ničesar. Oskrbniku je poročila petnajst-
tisoč rubljev; o meni ni bilo niti besede."

„Kaj sedaj ?“

Stare tradicije ginejo. Koliko ljudi je že obo¬
gatelo po volilih, in sicer zakaj? Bila je ljubezen
in solidarnost v rodbini."

„Še sam poznam take, ki so jim po volilu
kar tisočaki padli v naročje."

„Da. So taki na svetu, so! Vse polno jih je,,
toda jaz ne pripadam k njim."

Gospod Plavicki si opre glavo ob roko, in iz
ust mu privre nekaj kakor samogovor.

„Da, drugi ljudje imajo srečo."

Zdajci zdihne, a trenutek kesneje doda:

„Toda meni ne da nihče ničesar . .

Polaneškemu šine hipoma enako kruta kakor
prešerna misel v glavo; da bi razveselil Plavickega,.
mu reče:

@ 62  @

„Ej, umrla je v Rimu, dočim je bila sedanja
oporoka napisana prej ter je bila, kakor sem cul,
docela drugačna. Kdo ve, ali ne dospe iz Rima
še kak dodatek in se, stric, ne prebudite nekega
krasnega dne kot milijonar?“

„Ne dospe!“ odgovori Plavicki.

Toda besede Polaneškega so vplivale nanj;
jel ga je gledati, jel se obračati, kakor bi bil stol,
na katerem je sedel, gledališka loža; naposled pa
je dejal:

,,A ti misliš, da je to mogoče?“

Polaneški pa mu odgovori z resnobo, res
sleparsko:

„Ne vidim v tem nič nemogočega. 11

,,Ako bi Previdnost . .

„Tudi to je mogoče."

Gospod Plavicki se ozre po dvorani; bila sta
sama; nato odrine stol in pravi, kažoč telovnik:

,,Dečko, pojdi sem . .

Polaneški skloni glavo, ki jo Plavicki dvakrat
poljubi. Pri tem je izpregovori globoko ginjen:

,,Dal si mi nove nade in moči . . . Naj se
zgodi, kar Bog hoče, toda okrepčal si me. Pri¬
znavam ti, da sem ji pisal — za prazen nič;
samo spomnil sem jo, da še živim. Pisal sem ji,
kdaj poteče obrok najemščine nekega dvora. Nisem
namerjal, umeješ, najeti tega dvora, toda to je
bila ugodna pretveza . . . Bog ti povrni, da si me
okrepčal ... To poročilo je utegnilo biti napisano
pred mojim pismom, nato je odšla v Rim, spo-

® 63  ©

loma je bržkone mislila na moje pismo in takisto
•na naju — in — praviš, da je to mogoče. Bog ti
povrni!“

Trenutek kesneje se mu je lice popolnoma
razjasnilo; zdajci pa je položil dlan Polaneškemu
na koleno, cmoknil z usti in zaklical:

„Ali veš kaj, dečko ? Morda si govoril resnico!
Kaj, ko bi na račun kodicila izpraznila steklenico
Mouton-Rotschilda? Kaj misliš ?“

„Res ne utegnem", je dejal Polaneški, ki se
je že nekoliko sramoval svojega domisleka, „ne
morem in ne maram piti."

„Moraš.“

„Na mojo čast, ne morem. Imam dela polne
roke ter si ne morem kaliti jasne glave za prazen
nič."

„Ti trdoglavnež ti! Ga pa jaz sam izpijem
pol steklenice na ta srečni domislek."

Naročivši jo, je še vprašal:

„Kaj imaš toliko opravila?"

„Marsikaj. Takoj po obedu moram k profe¬
sorju Vaskovskemu."

„Kakšen človek je ta Vaskovski?"

„A glejte le“, reče Polaneški, „ta je tudi po
bratu, ki je bil rudokop, podedoval premoženje, in
sicer znamenito. Toda vse razdaja med siromake."

„Med siromake razdaja — sam pa zahaja na
obed v gostilnico. Take človekoljube imam rad!
Ko bi imel jaz kaj deliti med siromake, bi pri-
bgaval sebi vse."

® 64  @

„Bil je dalje časa bolan, in zdravnik mu je
zapovedal uživati krepko hrano. Ali tudi sedaj je
edino to, kar je poceni. Stanuje v luknji ter redi
ptice, toda ondi zraven nje ima dve veliki sobani
in — ali veste, stric, kdo prenočuje v sobah?
Otroci, ki jih nabira po ulicah.“

,,Meni se je takoj zdelo, da tukajle nima vsega
v redu . 11

Gospod Plavicki se potrka s prstom po čelu.

Vaskovskega Polaneški ni dobil doma. Zato
je po sosretu z Maškom ob petih popoldne za¬
šel k Marici, ker ga je nekoliko grizla vest zaradi
neumnosti, ki jih je bil natvezel Plavickemu. Rekel
si je: „Starec hoče piti drago vino na račun tega
kodicila, toda po mojem mnenju se že sedaj ne
nosi tako, kakor zahtevajo njegovi pomočki. Ni
treba, da bi ta šala trajala dolgo . 11

Marico je dobil v klobuku. Namerjala je oditi
k Bigielovim, toda pridržala ga je, on pa je tudi
rad ostal, ker ni prišel na dolgo časa.

„Čestitam vam, gospodična, k dediščini , 11  je

dejal.

„Tudi jaz sem je vesela 11 , mu reče, „ker je
to nekaj gotovega, in ob naših razmerah je to
važno. Sicer pa bi hotela biti najbogatejša . 11

„Čemu?“

»Ali se še spominjate, kaj ste dejali nekoč?
Hoteli bi imeti toliko denarja, da bi si mogli osno¬
vati tvornico ter bi vam ne bilo treba voditi
trgovinskega zavoda. To sem si zapomnila in ker

@ 65  @

ima vsak svoje težnje, bi hotela tudi jaz imeti
mnogo, mnogo denarja."

Zdajci pa se je domislila, da je morda pre¬
mnogo povedala prerazločno, in zato je jela ravnati
gube svoje suknje, da je mogla skloniti glavo.

„Prišel sem tudi zato, da vas, gospodična,
naprosim oprostila", reče Polaneški. „Danes po
obedu sem natvezel gospodu Plavickemu to ne¬
umnost, da je gospodična Ploševska morda izpre-
menila svojo oporoko in mu sporočila vso imovino.
Nisem pričakoval, da bi imel moje besede za resne.
Ne bilo bi mi ljubo, ako bi se motil, in če dovo¬
lite, gospodična, odidem takoj v njegovo sobo, da
mu to reč nekoliko pojasnim."

Ali Marica se zasmeje.

„Jaz sem mu že pojasnila — toda dobro me
je oštel. Vidite, koliko zla ste storili; pač imate
vzrok, da prosite oprostila."

„Torej prosim oprostila."

In prijemši njeno roko, jo jame poljubljati;
ona pa mu jo pusti popolnoma, ponavljajoč kakor
v šali, globoko ginjena:

„Toda pridni niste, gospod Stanko, pridni
niste."

Polaneški je tega dne, dokler ni zaspal, čutil
toploto Maričine roke na svojih ustnicah ter ni
mislil niti na Maška, niti na Gontovskega, ampak
ponavljal je trdovratno:

,,Cas je že, da se odločim . . .“

Rodbina Polaneškili, II. zv. 5

©66  ©

VI.

Kresovski in zdravnik, ki sta imela pri sebi
tok, v katerem sta bila spravljena samokresa, sta
sedela v eni, Polaneški in Mašek pa v drugi
kočiji. Drdrali so v Bielano. Dan je bil jasen in
mrzel, rudasta megla je pokrivala doline. Kolesa
so se škripaje vrtela po zmrzlem snegu, konji so
sopli ter se pokrivali z ivjem; na drevju je viselo
obilo ledenih sveč.

„Kako mraz je“, reče Mašek. „Kar prstje
nama primrznejo k petelinu.“

„Sleči kožuh bo tudi prijetno . 11

„Torej usmilita se in ne tratita besed. Dragi
prijatelj, reci Kresovskemu, naj takoj prestopi k
stvari.“

Mašek si jame čistiti ščipec, porošen z znojem,
in reče:

„Preden dospemo tja, vzide solnce in od
snega se bo širil lesk . 11

„To se kmalu skonča 11 , odgovori Polaneški.
„Ker je Kresovski dospel pravočasno, tudi drugih
ne bomo čakali, ker so vajeni vstajati zgodaj . 11

„Ali veš, kaj mi sedaj tiči v glavi ? 11  reče
Mašek. „To, da je na svetu en faktor, s katerim
ne računa nihče pri svojih namerah in pri svoji
delavnosti in zaradi katerega se lahko vse izkazi
in razbije — in to je človeška glupost. Recimo,
da imam desetkrat več pameti, nego je res, da

@ 67  ■©

nimam na skrbi interesov gospoda Maška, vendar da
sem, recimo, nekakšen velik politik, nekakšen Bis¬
marck ali Cavour, ki mu je treba premoženja, da
izvede svoje namene in ki ima preračunjen vsak
korak, vsako besedo. A zdaj pride k njemu takšna
žival, o kateri nihče ni mogel slutiti, kaj namerja
— in vse se zdajci podere. To je nekaj never¬
jetnega. Najsi me že ustreli ali ne, to je stranska
stvar, toda žival mi je izkazila delo vsega živ-
ljenja.“

„Kdo pa bi slutil kaj takega ?“ reče Polaneški.
„To je tako, kakor bi ti padla streha na glavo.“
„Prav to me tudi jezi.“

„Kar pa se tiče tega, da bi te ustrelil, bodi
brez skrbi. “

Mašek se pomiri, iznova otare ščipec ter izpre-
govori: „Dragi moj, že vidim, da me od tedaj,
ko smo se odpeljali, opazuješ pozorno; sedaj me
hočeš celo ohrabriti. To je nekaj prirodnega. Kar
se tiče mene, te moram tudi pomiriti, in porok
sem ti s svojo moško besedo, da vam ne napravim
sramote. Umevno je, da čutim nekoliko nemira,
tule pri srcu, ali pa veš, zakaj? To, kar pomeni
nevarnost življenja, streljanje drug na drugega, to
ni nič! Ko bi dali meni in njemu orožje v roke
ter naju izpustili v gozd, pa bi se pol ure s tem
glupcem boril ondi in pol dneva bi se izpostavljal
njegovemu strelu. Bojeval sem se že enkrat, torej
vem, kaj je to. Samo ta komedija, te priprave, ti
sekundanti, ta misel, da bodo gledali nate, in bo-

5 *

jazen, kako se boš vedel, kako se odlikoval, to
vznemirja človeka. To je izkratka javen nastop in
vprašanje samoljublja — nič več. Za razdražne ljudi
je to nekaj velikega. Toda jaz nisem prerazdražen.
Umejem tudi, da imam v tem oziru prednost pred
nasprotnikom, ker sem že bolj vajen ljudi nego
on. Takšen osel ima sicer manj domišljije ter
si na primer ne more predstavljati, kako bi bil
videti kot mrlič, kako začel gniti i. t. d. Pač pa se
jaz brzdam bolje . . . Poleg tega ti povem tole:
Filozofija je filozofija, toda v takšnih primerih
odločujeta le temperament in strast. Meni ta
dvoboj ne pomore v ničemer, ne ohrani me v ni¬
čemer, pač pa me utegne zagnati v škripce.
A vendar se mu ne morem odreči . . . Toliko se
mi je v duši nakopičilo jeze, tako močno sovražim
tega osla, tako rad bi ga raztrgal in poteptal, da
kar nehavam misliti trezno. Lahko mi verjameš:
Kadar ugledam tega malika, takoj pozabim nemir,
komedijo in videl bom le njega.“

,,To lahko umejem“, reče Polaneški.

Rdečica na Maškovem licu se je bila pove¬
čala in je na mrazu nekamo zmodrela, pri čemer
je bil videti takisto uporen kakor grd.

V tem so dospeli k cilju. Skoro ob istem
času je pridrdrala tudi kočija, v kateri so sedeli
Gontovski, gospod Jamiš in Vilkovski. Stopivši na
tla, so se jeli klanjati protivnikom, in potem se je
vseh sedem z zdravnikom vred napotilo v globoki
gozd, na kraj, ki ga je bil že prej poiskal Kresovski.

®> 69  @

Kočijaži, zroči za onimi črnimi plašči, ki so
se nekamo čudno razločevali na snegu, so pome-
žikovali drug drugemu.

„Ali veste, kaj to pomeni ?“ vpraša eden.

„Ko pa vidim prvič kaj takega 11 , odgovori
drugi.

„Naj se ljudje streljajo, naj se bijejo, tepci ! 11

V tem so oni hodili s težkimi škornji in iz¬
puščali skozi nosnice stolpe bele sopare ter stopali
na drugi konec gozda. Spotoma se je gospod
Jamiš nekamo zoper pravila, ki so obvezna v po¬
dobnih stvareh, približal Polaneškemu in izpre-
govoril:

,,Želel sem si odkritosrčno, da bi bil moj
varovanec naprosil gospoda Maška oprostila, toda
s takšnimi pogoji to ni mogoče . 11

„Jaz sem takisto prigovarjal Mašku, naj oblaži,
kar je napisal — toda ni hotel . . .“

„Zato ni pomoči. Vse to je glupo, ali pomoči
ni nobene ! 11

Polaneški ni odgovoril, in stopali so molče
dalje. Gospod Jamiš izpregovori iznova:

„Čul sem, da je gospodična Plavicka nekaj
podedovala . 11

„Da, majhno volilo . 11

„In starec ? 11

,,Huduje se, ker ni podedoval vse imovine . 11

Gospod Jamiš pokaže s prstom na čelo.

„Tukaj nima vsega v redu . 11

'S)  70  @

Nato se ogleda in reče:

„Gremo nekamo daleč.“

„Takoj bomo na koncu.“

In stopali so dalje. Solnce se je prikazalo
izza grmičja. Z drevja je padala na sneg zamodrela
senca, toda v gozd je prodiralo čimdalje več svet¬
lobe. Vrane in kavke, skrite nekje v drevesnih
vrhovih, so stresale sneg, suh kakor perje, ki se
je sipal brezglasno na tla ter napravljal pod drevjem
majhne koničaste kopice. Povsod je bilo vse tiho
in mirno. Samo ljudje so dramili ta mir zato, da
so se šli streljat.

Naposled so obstali ob gozdu, kjer je bilo
jasno. Kratek govor gospoda Jamiša o tem, da je
sloga boljša nego boj, sta zaslišala Mašek in Gon-
tovski z ušesi, zakritimi z ovratniki; nato, ko je
Krešovski nabil samokresa, sta ju vzela v roke,
odložila kožuha in se postavila drug proti drugemu
s cevema, obrnjenima kvišku.

Gontovski je dihal hitro, lice je imel rdeče
in z brkov mu je viselo ivje. Z vse njegove po¬
stave in z obličja je bilo videti, da se neizrečno
dolgočasi in da se mudi tu samo zato, ker ga je
sram oditi, in da je voljan, ako bi smel slušati
prirodni nagib, skočiti na nasprotnika ter ga nabiti
z ročnikom samokresovim, da, če treba tudi s
pestjo. Mašek, ki se je bil prej delal, kakor ne bi
ga videl, je zrl sedaj nanj z očesom polnim so-
vražtva, jeze in preziranja. Njegovo lice so pokri¬
vale rdeče lise, toda premagoval se je bolje nego-

@ 71  @

Gontovski. Ker pa je imel na sebi dolgo suknjo
in cilinder na glavi, je bil videti s svojimi dolgimi
brki nekamo preveč otrpel, prav kakor igralec v
ulogi duelanta-gentlemana.

„Medveda ustreli kakor psa“, je mislil Polaneški.

Začulo se je povelje, in dva strela sta jeknila
po gozdni tišini, nato se je Mašek obrnil h Kre-
sovskemu in rekel hladno:

„Nabijte, prosim, samokresa."

Toda v tem hipu se mu prikaže ob nogah
na snegu krvava lisa.

,,Ranjeni ste“, reče zdravnik ter se hitro približa.

„Morda . . . prosim, nabijte . . .“

V tem pa je strepetal, zakaj bil je res ranjen.
Krogla mu je odbila vrh jabolka na kolenu.

Dvoboj je bil ustavljen. Samo Gontovski je
še stal nekaj časa nepremično z izbuljenimi očmi,
osupel po tem, kar se je bilo pripetilo.

Ko je bila rana obezana, pa je pristopil, iz-
podbujen po Jamišu, k Mašku ter rekel takisto
okorno kakor odkritosrčno:

„Sedaj priznavam, da sem vas napadel po
krivici; preklicujem vse, kar sem rekel ter prosim
oprostila. Nisem vas hotel raniti."

Trenutek kesneje pa, ko je odhajal z gospo¬
dom Jamišem in Vilkovskim, je bilo slišati, kako
je dejal:

,,Kakor v resnici ljubim Boga, je bilo to samo
naključje. To sta taka samokresa, zakaj ustreliti sem
hotel nad glavo . .

@ 72  @

Mašek tega dne ni izpregovoril in na zdrav¬
nikovo vprašanje, ali ga rana boli, je samo od¬
kimal.

Bigiel, ki se je bil dan prej vrnil iz Prusije
s polnimi žepi pogodb, je pozvedevši vse, kar
se je bilo pripetilo, rekel Polaneškemu:

„Mašek je sicer razumen človek, toda Bog
ve, pri nas ima vsakdo napako ... Na primer on:
Spoštujejo ga, mnogo pravdarskega posla ima,
utegnil bi imeti znamenite dohodke in si pridobiti
imenje. Vendar ne. Rajši se spušča v razne spe¬
kulacije, napenja kredit do skrajnosti, kupuje po¬
sestva, nastopa kakor veleposestnik, lord, Bog sam
ve, kako še, samo to neče biti, kar je. Vse to pa
je kaj čudno, tem čudnejše, ker je tako splošno!
Često si mislim, da življenje samo ob sebi ni
slabo, toda pri nas si ga vsakdo kazi z nedo-
stajanjem ravnotežja in z nekako zlodejevo do¬
mišljijo, z nekakšno konjsko muho, ki sedi vsa¬
komur za vratom. Umejem, da hoče človek več,
nego ima, da hoče veljati več, nego velja, toda
po tem naj ne teži prefantastično. Mašku brez po¬
misleka priznavam bistroumnost in eneržijo —
toda ako preudarim vse, pa si mislim, Bog ve, da
v njegovi glavi ni vse v redu.“

Bigiel se nekolikokrat potrka s prstom po čelu.

V tem je Mašek trpel ter stiskal zobe, zakaj
rana ga je bolela nenavadno, dasi ni bila nevarna
življenju. Zvečer je vpričo Polaneškega dvakrat
omedlel. Nato je prišla slabost, pri kateri je docela

© 73  ®

izginil oni duševni ponos, ki je bil mladega od¬
vetnika ves dan držal pokonci. Po prevezi, ko je
zdravnik odšel, je ležal nekaj časa mirno, potem
je dejal:

„Toda srečo imam.“

„Ne misli na to“, odgovori Polaneški, „vroč-
nica bi narastla.“

Mašek pa je nadaljeval:

..Osramočen, ranjen, uničen — vse obenem.“

..Ponavljam ti, da sedaj ni čas misliti na to.“

Mašek se opre z laktom ob blazino, zastoče
in reče:

,,Daj mi mir. To je poslednja prilika, ko se
morem pomenkovati s poštenim človekom. Črez
teden dni ali črez dva bom pripadal k ljudem,
katerih se je treba izogibati . . . Kaj meni do
vročnice! Nekaj neznosnega je v takšni izprije¬
nosti, v takšni razvalini človeške usode, zlasti ker
bo pozneje dejal vsak glupec, trdila vsaka gos:
,To sem vedel ali vedela že davno.' Da. Vsi
zmerom vidijo vse naprej ... po faktu — in si
iz človeka, ki je treščilo vanj, narede glupca ali
norca.“

Polaneški se je pri tem spomnil Bigielovih
besed, Mašek pa je slučajno nadaljeval tako, kakor
bi hotel odgovoriti nanje.

,,Ali si misliš, da nisem vedel, da sem stavil
vse na eno karto, da sem se zaletel predaleč, da
sem hotel biti nekaj več, nego sem bil, da sem
vihal nos previsoko?

© 74  ©

. . . Tega mi nihče ne prizna, toda znaj vsaj
ti, da sem si govoril tako . . . Rekel sem pa tudi:
Tako mora biti, to je edina pot, da se izkopljem
— in kaj? Morda te razmere niso prave, morda
je vse naše življenje porušeno, toda izkopal bi se
bil vsekakor; da ni bilo tega skrajnje neumnega,
nepričakovanega in nenadnega pustolovstva
bi se bil izkopal prav zato, ker sem bil takšen,
kakršen sem ... Ko bi bil prostak, ne bi bil dobil
gospodične Kraslavske ... Pri nas se mora človek
zmerom ponašati s čim — in ako me vzame zlo¬
dej, me ne vzame zaradi mojega napuha, ampak
zaradi onega glupca.“

„Vendar, za vraga, še ne moreš vedeti za
gotovo, da ti izpodleti poroka.“

„Dragi moj, ne poznaš teh žensk. Ker nimata
ničesar boljšega, bi bili zadovoljni z gospodom
Maškom, zakaj gospodu Mašku se je godilo
dobro . . . Brž pa, ko pade senca na moje imetje,
na moje stališče, me bosta prezirali brez usmiljenja
in potem bosta valili cele gore name, samo da si
ohranita pred svetom dobro ime . . . Kaj veš ti o
njiju? Gospodična Kraslavska ni gospodična Pla¬
vi cka!“

Nastal je za trenutek molk, potem je Mašek
nadaljeval s slabotnim glasom:

„Ta bi me bila utegnila rešiti. Z njo bi bil
začel novo, dokaj mirnejše življenje ... V takih
okolnostih bi bil ohranjen tudi Kremen . . . Od¬
padel bi bil takoj njen dolg in renta Plavickega . ..

■a> 75 @

Bil bi se izkopal ... A vrhutega ti je znano, da
sem bil zaljubljen vanjo kakor dijak . . . Evo, pri¬
šlo je to tako, kdo ve, odkod . . .Vendar, rajša
se je hotela jeziti nate, nego ljubiti mene. Sedaj
umejem. Toda tu ni pomoči . . .“

Polaneški, ki mu je bil ta razgovor kaj mučen,
mu je segel v besedo ter dejal s priglasom nestrp¬
nosti: „Čudim se, da ima človek, tako energičen,
kakor si ti, že vse za izgubljeno, ko še vendar ni
nič izgubljenega. Gospodična Plavicka je minulost,
nad katero si sam napravil križ, ko si šel snubit
gospodično Kraslavsko. Kar se tiče sedanjosti —
si bil seveda napaden, imel si dvoboj, ranjen si,
toda črez teden dni boš zdrav — sicer pa ti dami
tudi še nista rekli, da ti vračata besedo. Dokler še
nimaš črnega na belem, še nimaš pravice govoriti
tako. Bolan si in zato delaš prezgodaj križ sam
nad seboj. Toda povem ti nekaj drugega. Treba je
damama poročiti o tem, kar se je pripetilo. Naj po¬
tem storita, kar hočeta, toda naj dobita poročilo
°d priče, ne pa od mestnih brbljavcev.“

Mašek je trenutek premišljal in potem dejal:
„Hotel sem itak pisati nevesti, toda ako greš
ti tjakaj, bo to še bolje. Nimam nade, da bi se držali
obljube — vendar pa moram učiniti, kar se spo¬
dobi. Hvala ti! Ti utegneš postaviti stvar v pravo
tnč . . . Toda nobene besede o kakih skrbeh. To
prodajo kremenske dobrave moraš zmanjšati na
ničlo; opiši jo kot dobro voljo, ki sem ti jo hotel
izkazati. Povej, da meje Gontovski naprosil oprostila."

© 76  @

,,Ali imaš koga, ki bi ti stregel?"

„Moj sluga in njegova žena. Zdravnik še pride
z ranocelnikom ... Ne čutim se sicer slabega, ali
vražje me boli . . .“

„Torej da se vidiva!"

„Ostani zdrav! Hvala ti. Ti si . . .“

„Dobro spi."

Polaneški odide. Spotoma je mislil na Maska
ter se ni mogel ubraniti jezi: Mašek ni romantik
— vse drugo prej nego romantik, a vendar se tudi
on hoče delati za takega . . . Gospodična Plavicka!
Ljubil jo je . . . začel bi bil drugačno življenje . . .
mogla bi ga bila ohraniti . . . evo! Davek roman¬
tizmu je bil plačan in vrhutega s ponarejenim de¬
narjem, zakaj črez mesec dni je poprosil roke one
donde zaradi novcev. Morda sem jaz bolj glup,
toda tega ne umejem; ne verjamem v odkritosrč¬
nost takih naporov, ki se jih človek skesa tako
lahko . . . Ako bi ljubil eno ter se ukanil pri tem,
se ne bi oženil že črez mesec dni z drugo. Naj
me zlodej vzame, ako bi se! Da, prav pravi, Ma¬
rica je popolnoma kaj drugega nego Kraslavska . . .
Brez ugovora: popolnoma kaj drugega, popolnoma
kaj drugega!" . . .

Vendar mu je bila ta misel neizrečno prijetna.
Dospevši domov, je našel ondi pismo Bukackega
iz Italije in listek Maričin, poln nemira in poln
vprašanj, kakšni so razlogi o dvoboju. Obsezal pa je
prošnjo, naj ji poda jutri zarana poročilo o tem, kar se

@77  @

je zgodilo, iz česa je prišlo ter zlasti še poročilo, ali
je res že vse izvršeno in ali ne grozi še nova afera.

Polaneški ji je pod vtiskom misli: „da je to
popolnoma nekaj drugega, nego gospodična Kra-
slavska 11 , odgovoril presrčneje, nego je sam hotel,
ter je naročil svojemu služabniku, naj ji odda ta
odgovor drugo jutro ob devetih. Nato je sedel,
da prečita pismo Bukackega; pri tem je že od sa¬
mega početka jel skomigati z rameni.

Bukacki mu je pisal tole:

„Naj ti Sakya-Muni izprosi blagoslovljeno nir¬
vano. Vrhutega reci Kaplanerju, naj mi onih tritisoč
rubljev, ki mi pripadajo, ne pošilja v Florenco,
nego naj jih rajši pridrži doma, dokler ne odločim
drugače. Te dni se namerjam poprijeti namere (ali
vidiš, kako je to odločno!) postati vegetarianec. Če
mi ta misel ne jame presedati in če se izpremeni
moj namen v sklep ter ta sklep ne bo presezal
moje moči, pa preneham biti mesojeda žival in živ¬
ljenje me bo stalo manj. To je vse. Kar se tiče
tebe, te prosim na vse, pomiri se, zakaj življenje
ni vredno, da bi se človek trudil zanje.

Ali veš kaj? Prepričal sem se, da imajo Slo¬
vani rajši sintezo nego analizo. Lenuhi so,
analiza pa je kaj težavna stvar. Sinterizirati je moči
tudi s smodko v ustih in pri obedu. Sicer pa rav¬
najo tudi prav, da so lenuhi. V Florenciji je dovolj
toplo, zlasti na Lung’Arnu. Izprehajam se in delam
sintezo florentinske šole. Spoznal sem tu nadarjenega
akvarelista, tudi Slovana, ki živi ob umetnosti, ki

@ 78  @

pa dokazuje, da je umetnost — svinjarstvo, ki je
nastalo iz težnje meščanov po razkošju in iz pre¬
obilnega denarja, ki ga nekateri spravljajo na kup
na škodo drugih. Izkratka, umetnost je po njegovem
mnenju podlost in krivica! Napadel me je kakor
psa, češ, da je največja nedoslednost, ako je človek
budhist ter se ukvarja z umetnostjo; še bolj pa
sem planil nanj jaz ter mu odgovoril, da je
vrhunec meščanskega obskurantizma, meščanskih
predsodkov in podlosti, ako ima kdo doslednost
za kaj boljšega, nego je nedoslednost. Ta človek
je nato osupnil in izgubil govorico. Prigovarjal
sem mu, naj se obesi, toda neče se. Povej mi, ali
si res prepričan, da se zemlja vrti okrog solnca
in da ni vse to le šala? Meni je to sicer eno!
V Varšavi mi je bilo žal za onim dekletom, ki
je umrlo, pa tudi tukaj pogostoma mislim nanje.
To je tako glupo! Kaj dela gospa Emilija? Ljudem
so že izpočetka dodeljene vloge, njej pa pripada
vloga s krili in s trpljenjem. Zakaj je bila krepostna?
Bila bi lahko veselejša drugače. Kar se tiče tebe,
človek, mi izkaži neko prijaznost. Prosim te na
vse, ne ženi se! Pomni, ako se oženiš in ako boš
imel sina, ako boš delal v ta namen, da mu za¬
pustiš imovino, boš delal samo zato, da bi bil ta sin
izključno to, kar sem jaz, jaz pa, dragi dečko,
imam nekatere dvome, ali nisem morda nepotreben.
Bodi zdrava, navdušena energija, bodi zdravo,
trgovsko podjetje, komisionarsko društvo, prehodna
oblika, strastno delo, denarni napor, bodoči oče

@ 79  ®>

*

rodbine, pestovalec otrok in skrbi! Objemi na¬
mesto mene Vaskovskega. To je tudi sintetik.
Naj ti Sakya-Muni odpre oči; spoznaj, da je na
solncu toplo, a v senci hladno, da je ležati bolje
nego stati. Tvo j Bukacki.“

„Ragout!“ si domisli Polaneški.

Nato jame govoriti sam s seboj:

„To vse je umetno, to vse je varanje samega
sebe, nekakšna skrajnost. Toda kadar se človek
privadi, se mu to izpremeni nekamo v narav, pri
čemer vzame zlodej razum in eneržijo, in duša se
razkraja kakor mrlič. Mogoče je skočiti do vratu
v takšno luknjo, v kakršno se je vrgel Mašek,
ali v takšno, v kakršni je Bukacki. V obeh pri¬
merih pride človek pod led. Toda za vraga — mora
pa vendarle biti nekako zdravo normalno življenje
— treba je samo imeti nekoliko olja v glavi.
Temu Bigielu se tudi ne godi slabo na svetu.
Ima ženo, ki jo ljubi, otroke, ki jih ljubi, dela
kakor vol ter ima obenem veliko ljubezen do ljudi
v svoji duši in svoj violončel, na kateri igra ob
mesečini, pri tem pa rije z glavo v strop. Ne da
se  reči, da bi bil to materialist. Ne. V njem se
strinja drugo z drugim. A dobro se mu godi.“

Polaneški jame hoditi po sobi in se časih
ozirati na Litkino lice, ki se je nasmihalo med
brezami. Potreba, da pristopi k obračunu s samim
seboj, ga je obladovala čimdalje bolj. Kot trgovec
l e  jel preudarjati svoj „credit“ in „debet“, kar sicer

-® 80  ®>

tudi ni bilo težko. V razprcdelku pozitivnih strankic
njegovega življenja so bili nekoč jemali prvo mesto
njegovi občutki do Litke. Bila mu je svoje dni
tako draga, da bi jo bil vzel, ko bi mu bil pred
letom dni kdo dejal: „Vzemi jo za svojo“, in vedel,
da ima živeti za koga. Toda sedaj je bila ta raz¬
mera le še spomin in iz razpredelka sreče je prešla
v razpredelek nesreče. Kaj mu je torej še ostalo?
Pred vsem drugim osamelo življenje, drugič pa
oni diletantizem duha, ki je vsekakor razkošje,
dalje prihodnost, ki dela človeka radovednega, še
dalje materialistično uživanje in naposled trgovski
zavod. To je sicer imelo svojo ceno, toda Polaneški
je zapazil, da je brez namena. Kar se tiče trgovskega
zavoda, je bil Polaneškemu všeč uspeh, ki ga je
dosegel, nikakor pa ne način dela, kakršnega
je zahtevala trgovina. Narobe, način dela mu ni
zadoščal, bil mu je preozek, preslab, in hudoval
se je nanj. A na drugi strani diletantizem, knjige,
duševni svet — vse to je imelo pomen kot okrasje
življenju, ni pa se moglo izpremeniti v njega
temelj. „Bukacki“, si je dejal Polaneški, „je zlezel v
to do ušes, je hotel živeti ob tem — toda prevrnil se
je, se pojalovil in polenil. Cvetke so same na sebi
dobra stvar, toda kdor bi hotel dihati zgolj njih
vonjavo, bi se zastrupil.“ In res mu ni bilo treba
biti velikemu modrijanu, da ne bi bil videl okrog
sebe množice razbitih ljudi, katerim je prav oni
diletantizem duha tako izpodkopal duševno zdravje,
kakor izpodkoplje morfij telesno zdravje.

-S) 81 ®

Tudi njemu samemu je učinil že mnogo škode
s tem, da je napravil iz njega skeptika. Hude bo¬
lezni ga je ubranil samo zdravi organizem, ki je
začutil neizogibno potrebo, da odda od sebe pre¬
obilje eneržije — in dela. A kaj bo dalje — ali
more iti tako dalje? Na to vprašanje si je odgo¬
voril Polaneški sedaj odločno: Ne! Ker mu stvari
trgovskega zavoda niso mogle napolniti življenja
in ker ga je bilo naravnost nevarno napolniti z di¬
letantizmom, zato ga je moral napolniti s čim
drugim, si ustvariti nove svetove, nove dolžnosti,
odpreti novo obzorje, in tu je bila edina pomoč
ženitev.

Nekdaj, ko ši je bil to rekal, je videl pred
seboj nekakšno nerazločno podobo, združujočo vse
mičnosti moralne in telesne, toda brez telesa in
brez imena. Sedaj je bila ta podoba dejanska. Imela
je mirne modre oči, črne lase, nekoliko široka usta
in imenovala se je Marica Plavicka. O nikomer
drugem se ni dalo govoriti tukaj; to pa si je pred¬
stavljal Polaneški tako realno, da so mu kar žile
na sencih utripale živeje. Dobro se je zavedal, da
sedaj nečesa še ni v teh njegovih občutkih do
Marice, in sicer ne tega, okrog česar se sučejo
sanje; tega, da ne sme zahtevati ničesar, a vendar
Pričakuje vse; tega, kar se boji, kar se trese, kar
se uklanja in govori ljubljeni ženi: ,,Na kolena pred
teboj"; tega, kar iz ljubezni, ki je koprnenje, dela
sočasno kult, ki se časti, uvajajoč nekakšno mi¬
stično stenjavo v razmerah moža do žene, kar na-

Rodbina Polaneskih, II. zv. 6

@ 82  @

pravlja iz moža ne le ljubljenca, nego tudi spo-
znavalca. To je izginilo. Ko je Polaneški sedaj mislil
na Marico, je mislil trezno, skoro drzno. Čutil je,
da more priti ter vzeti in imeti jo, in kadar to stori,
da se zgodi iz dveh vzrokov: prvič zato, ker je
Marica zanj žena, ki ga vabi bolj nego vse druge,
drugič pa zato, ker mu pamet veleva, da se oženi
in da se oženi z njo.

„Saj je“, si je mislil, „vendarle neizrečno za¬
nesljiva. Tu ni nič jalovega, nič uvelega. Egoizem
ji ni ugonobil srca, in to je gotovo, da takšna žena
ne bo mislila le na to, kar pripada njej. To je po¬
osebljena poštenost, z vsem preskrbljena dolžnost,
in v življenju bo treba paziti celo na to, da ne bo
mislila nase premalo. Ako mi le veleva razum, da
se oženim, bi napravil neumnost, ako bi iskal druge.“

Potem se je vprašal, kaj, ko bi odstopil od
Marice, ali ne bi storil nekaj nepoštenega ? Litka
ju je združila. Ob samem pomisleku na to se je
nekaj v njegovem srcu uprlo temu, da bi naspro¬
toval volji in žrtvi tega dragega otroka. Ako bi pa
le hotel ravnati proti tej volji, je li dolžan, da se
vede tako? Ne. V tem primeru bi se po Litkini
smrti ne bil smel pokazati Plavickim, ne smel bi
zahajati k Marici, ne smel ji poljubljati roke, ne
smel se dati odnesti temu valu, ki ga je odnesel
morda s silo slučaja, toda zanesel ga že tako
daleč, da bi danes provzročil Marici prevaro in se
v njenih mislih ponižal do slabe naloge človeka,
ki sam ne ve, kaj hoče. Saj bi res moral biti slep,

® 83  @

ko ne bi zapazil, da se ima Marica že za njegovo
nevesto. Ako jo je doslej vznemirjal njegov molk,
jo je le zato, ker je pripisovala to na rovaš žalosti,
ki sta jo oba nosila v srcu po Litki.

„Ako pretehtavam to stvar s stališča razuma,
se moram oženiti z njo,“ si je mislil Polaneški;
„ako pa zrem nanjo z nagonskega stališča, mi
tudi veleva čut, da se oženim z njo, a poštenost
prav tako! Torej kaj? Bil bi ničemurnik in slepar,
ako bi omahoval ter ne imel stvari za dognano.
To je že gotova stvar!“

Nato se je oddahnil ter jel hoditi po sobi.
Pri svetilnici je ležalo pismo Bukackega. Polaneški
ga je vzel ter ga začel citati od kraja, kamor so
se mu slučajno zagledale oči.

„Prosim te na vse, ne ženi se. Pomni, ako
se oženiš in ako boš imel sina, ako boš delal v
ta namen, da mu zapustiš imovino, boš delal zgolj
zato, da bi bil sin to, kar sem jaz . . .“

»Vidiš, dragi prekanjenec' 1 , odgovori Polaneški
nekamo uporno, »oženim se, oženim z Marico
Plavicko, ali čuješ! Kopičiti hočem imovino in
ako bom imel sina, ne napravim iz njega dekadenta
— umeješ li?“ In bil je vesel samega sebe.

Trenutek kesneje je pogledal na Litko in
začutil, da ga obhaja nekaka ginjenost. Val kopr-
nenja po njej in nežnost do nje sta se mu z novo
močjo dvignila v srcu. Začel se je razgovarjati z
otrokom, kakor se navadno v važnejših trenutkih
življenja razgovarjamo z dragimi rajniki.

6 *

®> 84 -s)

„Ali je punčica zadovoljna? Zadovoljna?“ jo
je vprašal.

A ona se mu je nasmihala med brezami, ki
jih je bila naslikal Marica; zdelo se mu je, da
pomežikuje in odgovarja: „Da, gospod Stanko, da!“
Polaneški se razsolzi.

Še zvečer, preden je šel spat, je vzel služabniku
pismo, ki ga je imel oddati Marici drugo jutro, in
je napisal drugo, še presrčnejše s tole vsebino:

„Draga gospodična! Gontovski je provzročil
Mašku dovolj nepristojno afero, zaradi katere je
prišlo do dvoboja. Mašek je lahno ranjen. Na¬
sprotnik ga je takoj naprosil oprostila. To ne bo
imelo nikakršnih daljnjih posledic, kvečjemu to, da
sem se še enkrat prepričal, kako ste, gospodična,
dobrotni, skrbljivi, popolni in da jutri, ako dovolite,
pridem hvaležen v Vaše drage in ljubljene roke.
Pridem popoldne, zakaj zarana, po opravkih v
pisarni, moram oditi h gospodični Kraslavski in
potem se posloviti s profesorjem Vaskovskim,
dasi bi, ko bi bilo mogoče, rajši ne pričenjal dneva
z njimi. Polaneški.“

Napisavši te besede, je pogledal na uro. Dasi
je bilo že enajst, je zapovedal služabniku, naj odda
dopis ne drugi dan, ampak takoj.

„Greš skozi kuhinjo 11 , mu je dejal, „in ako
bi gospodična že spala, pustiš pismo ondi.“

Potem je, miseč na gospodično, izrekel še besede:
„Bila bi res zelo kratkega uma, ako si ne bi
domislila, zakaj pridem jutri!“

@ 85  @

VII.

Gospa Kjaslavska je sprejela Polaneškega jako
začudena, ker je bilo še tako zgodaj; vendar pa
ga zaslišala, češ, da prihaja zaradi kakega nena¬
vadnega dogodka. Brez dolgega uvoda ji je tudi
povedal, kaj se je bilo pripetilo, zatajivši resnico
le toliko, kolikor je bilo treba, da ne bi imela
Maska na sumu, da je ob kraju prepada ali da se
mu godi slabo.

Opazil je pri tem, da je stara gospa ob
njegovem pripovedovanju zrla vanj uporno s
svojimi zelenimi očmi, kakor izklesanimi iz kamena
in da se ji na licih ni zgenila nobena mišica.

Šele, ko je končal, je rekla:

„Ob vsem ne umejem ene reči: Zakaj je
gospod Mašek prodal te hraste? To je vendar
lepo okrasje vsake stolice.“

„Ti hrasti stoje dalje od hiše“, odgovori
Polaneški, „in so kvarili polje, ker ni v njih senci
nič hotelo roditi, gospod Mašek pa je praktičen
človek. Sicer pa, ako naj govorim odkritosrčno,
sva si že stara znanca, in storil mi je to ljubav
iz prijateljstva. Milostiva gospa veste, da sem
trgovec, potreboval sem dobravo, in Mašek mi je
prepustil toliko, kolikor je mogel.“

„V takem primeru ne umejem, zakaj je oni
mladi človek . . .“

®> 86  ■©

,,Ali poznate, milostiva gospa, svetnika Jamiša?“
ji seže Polaneški v besedo. „Kot bližnji sosed
Kremenu in Jalbrikovu vam pojasni, da mladenič
ni pri pravi pameti in da je to znano vsej okolici.“

,,Pa bi se gospod Mašek ne bil smel boriti.“

„Milostiva gospa“, reče Polaneški nekoliko
nestrpno, „v podobnih primerih imamo moški
druge nazore nego ženske."

„Dovolite, da porečem nekoliko besed svoji
hčerki."

Polaneški si je mislil, da bi bil že čas vstati
in se posloviti, ker je pa prišel ogledovat torišče ter
je hotel prinesti Mašku poročilo, je dejal:

„Ali imata dami kaj naročila za gospoda Maška;
odtod pojdem naravnost k njemu."

„Črez trenutek", odgovori gospa Kraslavska.

Polaneški je ostal sam in čakal dovolj dolgo,
celo tako dolgo, da se je že dolgočasil.

Naposled vstopita obe dami Kraslavski.

Gospodična, ki je imela na sebi bel telovnik
z mornarskim ovratnikom, in katere lasje niso bili
dovolj skrbno počesani, se je zdela Polaneškemu celo
lepa, ako se ni oziral na lahen očesni katar in na ne¬
koliko krast na čelu, posutih s pudrom. Tičala je v njej
nekaka mična okornost, ki se je še ni mogla otresti,
ker je bila vstala zelo pozno, in nekakšna takisto
mična jutranja malomarnost. Sicer pa na njenem slabo¬
krvnem licu ni bilo videti nobenega genutja.

Po vzajemnem poklonu je dejala s hladnim,
mirnim glasom:

© 87  @

„Bodite tako prijazni in povejte gospodu
Mašku, da sem se močno užalostila in prestrašila.
Ali je rana res lahka?“

»Docela gotovo. 11

»Poprosila sem mater, naj gre posetit gospoda
Maska, in tudi jaz pojdem z materjo ter hočem v vozu
čakati obvestila. Potem pa iznova pridem po mater
in tako hočem čakati vsak dan, dokler Mašek ne
bo popolnoma zdrav. Mati je tako dobra, da je
privolila; povejte to gospodu Mašku.“

Pri tem ji izpreleti bledo lice lahna, komaj vidna
rdečica. Polaneškemu, čigar besede so jo bile ne¬
pričakovano osupnile, se je zdela sedaj docela lepa.
Trenutek kesneje, na potu k Mašku, si je dejal:

„No, toda ženski sta lepši, nego se zdi člo¬
veku. Sicer sta dve steklenici mrzle vode, toda ta
deklič ima vendarle nekoliko srca. Mašek si je še
ni dobro ogledal ter bo prijetno razočaran po njej.
Stara pojde k njemu, ugleda ondi vse te škofe in
kastelane s krivimi nosovi, ki se jih je tako radoval
Bukacki, ter naposled verjame v velikost Maškovo.“
V takih mislih je dospel v Maškovo stano¬
vanje, pa je moral nekoliko počakati, zakaj zdravnik
je Mašku ravno prevezoval rano. Komaj pa je od¬
šel, je že Mašek poslal po Polaneškega in ga vprašal,
ne da bi ga bil pozdravil:

»Kako, ali si bil pri njiju? 11
»Kako se imaš, kako si spal? 11
»Dobro. To je postranska stvar... Ali si bil

U

tam ? 1

@88  @

„Bil. Povem ti nakratko: Črez četrt ure pride
gospa Kraslavska k tebi. Gospodična ti sporoča,
da pride semkaj z materjo in da hoče počakati
obvestila, kako ti je. Sporoča, da se je močno
prestrašila, da je močno nesrečna, in hvali Boga,
da se ni zgodilo še kaj hujšega. Vidiš, Mašek! . . .
Še to ti povem, da je lepa, da me je prevzela —
toda sedaj grem po opravkih, ker ne utegnem. 11

,,Za Boga te prosim, počakaj nekoliko. Po¬
čakaj, dragi moj; vročnice nimam, ali pa govoriš
iz strahu . . .“

„Kako si dolgočasen!" mu seže Polaneški v
besedo. „Dam ti častno besedo, da govorim res¬
nico in da si prezgodaj črnil svojo nevesto."

Mašku omahne glava na blazino; nekaj časa
je molčal, naposled pa je dejal, kakor sam sebi:

„Utegnil bi se res zaljubiti vanjo . .

„Bilo bi dobro," reče Polaneški, „zdravstvuj.
Grem se poslavljat od Vaskovskega."

Namesto k Vaskovskemu pa je odšel k Pla-
vickima. Ni ju dobil doma. Plavicki nikdar ni po¬
sedal doma, o Marici pa so mu povedali, da je
bila odšla pred eno uro. Kdor gre k ženski, ki je
prebudila v njem živo zanimanje, si spotoma zbira
besede, da jih pove, a potem, ko je ne dobi doma,
je videti dokaj glup. Polaneški je to čutil in se
hudoval. Krenil pa je v prodajalnico cvetic, na¬
kupil množico cvetk in ukazal, naj jih pošljejo
Plavickima. Misel, kako veselo jih sprejme Marica
in s kako utripajočim srcem ga bo čakala zvečer,

@ 89 - 3 )

mu je napravila toliko prijetnost, da je po obedu
najboljše volje prišel k Vaskovskemu.

„Prišel sem se poslavljat od vas, gospod pro¬
fesor,“ je dejal; „kdaj odidete?“

„Kako se imaš, dragi moj?“ odgovori Va-
skovski. „Moral sem odložiti svoj odhod za neko¬
liko dni, zakaj, kakor vidiš, prezimuje tu pri meni
različna drobnica . .

,,Mladi Arijci, ki v prostih trenutkih izmičejo
denarnice iz žepa?“

„Ne ... To so, kakor vidiš, dobre duše, toda
brez nadzorstva jih človek ne sme puščati. Moral
sem poskrbeti za namestnika, ki bo stanoval tukaj
namesto mene.“

„Ki se tu speče. Kako, gospod profesor, mo¬
rete prebiti v taki vročini ?“

,,Saj sedim brez suknje, in dovoliš, da ostanem
tak. Tu je res nekoliko toplo, toda potenje je
zdravo, in ta krilata drobnica ima rada toploto."

Polaneški se ozre po sobi. V njej je bilo za
pol ducata strnadov, čopastih škrjančkov, sinic in
čižkov, ne glede na vrabce, ki so, očividno vajeni
krmljenja, kukali skozi okno. Profesor je redil v
sobi samo te ptiče, ki jih je kupoval od ptičarjev;
vrabcev pa ni spuščal v sobo, češ, da bi jih nikdar
ne bilo konec in da bi bilo krivično, nekatere spre¬
jeti, drugih pa ne. Ptiči, ki so bili v sobi, so imeli
kletke pripete ob zid in v okenskih dolbinah,
vendar so prebivali v kletkah le ponoči, podnevi
pa so prosto letali po vsej sobi, jo napolnjevali z

■s 90 ®>

gostolenjem in puščali sledove po knjigah in roko¬
pisih, s katerimi so bile obložene mize in napol¬
njeni vsi kotje.

Nekateri že bolj udomačeni ptiči so sedali
Vaskovskemu celo na glavo. Na podu so hreščale
pod nogami lupine konopnega semenja. Polaneški,
ki je dobro poznal to stanovanje, je skomizgnil z
rameni in dejal:

„To je vse jako lepo, ali to, da jim, profesor,
dovoljujete razgrajati ali na vašo glavo spuščati
odpadke, to je, za Boga, preveč. A vrhutega je
tu soparno."

„Tega je kriv sv. Frančišek asiški,“ odgovori
Vaskovski, „zakaj od njega sem se naučil ljubiti
to drobnico. Imam celo nekaj golobov, toda ti so
zapečniki."

„Srečate se še z Bukackim, profesor," reče
Polaneški, „prejel sem od njega pismo. Tukaj je."

,,Ali ga smem citati?"

„Prav zato ga vam dajem."

Vaskovski jame citati in ko prečita, reče:

„Še zmerom imam rad tega Bukackega, ki je
kaj dobra duša, toda . . . vidite .. . tukaj nima
vsega v redu."

In Vaskovski se potrka po čelu.

„To me že zabava!" zakliče Polaneški. „Mi-
slite si, profesor, že nekoliko dni se neprestano
kdo trka po čelu ter pravi o znancu: ,Tukaj nima
vsega v redu.' Lepa družba!"

@ 91  ®

„Ker je tudi nekoliko res, nekoliko res!“
odgovori Vaskovski nasmehoma. „Ali veš, kaj je
to? To je zopet ta arijski duševni nemir, pri nas
pa, kakor pri Slovanih, je tega več, nego na za-
padu, ker smo najmlajši izmed Arijcev, in zato še
pri nas nista niti razum, niti srce v ravnotežju.
Mi najmlajši Arijci čutimo najživeje, si jemljemo
vse navdušeni in vneti k srcu, vse izvajamo prak¬
tično v življenju. Dokaj sem videl, to sem zapazil
že davno . . . Kakšni čudni značaji se dobivajo!
Evo, nemški dijaki na primer ,knajpajo‘ — toda glej,
to jih ne ovira niti pri delu, niti jim ne brani, da
ne bi postali praktični ljudje. Kadar se pa Slovan
poprime te šege ter začne ,knajpati‘, je že po njem
— ,uknajpa‘ se na smrt. In tako je z vsem. Nemec
ti je lahko pesimist, piše po cele foliante o tem,
češ, življenje je obup — ob tem pa pije pivo,
vzgaja otroke, si prideluje denar, zaliva svoj vrt
in dobro spi. Slovan pa se obesi ali se ugonobi
z ekscentričnim življenjem in z razbrzdanostjo; utopi
se v blatu, v katero zagazi sam . . . jaz, dragi moj,
se spominjam ljudi, ki so bili Byronu do pičice
podobni. Dokaj sem že videl . . . Videl sem ljudi,
ki so se zaljubili, na primer kmete, pa so jeli piti
žganjico po krčmah. Ne poznamo mere in ne
moremo je imeti, ker se pri nas damo premagati
vsaki ideji, a pri tem smo še lahkomiselni, da,
lenobni. Oh, Bog, kakšni poležuhi smo vsi! Ho¬
čemo se vsekdar vzpeti v ospredje, da bi nas ljudje
videli in se nam čudili! Vzemi na primer Bukackega:

© 92  ©

zlezel je — zlezel v pravem pomenu besede
do ušes v skepticizem, pesimizem, budhizem, deka-
dentizem in sam Bog ve, v kaj še vse! Saj sedaj
vlada mešanica v tem — zlezel je tako globoko,
da ga ti miazmi res zastrupljajo; ali si misliš, da
pri tem ne pozira ? Kakšni čudni značaji so to!
Obenem najbolj odkritosrčni, najživeje čuteči, ki
si najprej ženejo vse k srcu, in komediantski.
Kadar človek premišlja o tem, jih ima rad, toda
obenem bi se smejal in jokal.“

Polaneški se je spomnil, kako je bil pri svojem
prvem posetu v Kremenu pripovedoval Marici o
svojem bivanju v Belgiji. Ukvarjajoč se z nekaterimi
mladimi Belgijci s pesimizmom, je bil ondi končno
zapazil, da si vse te teorije dokaj bolj žene k srcu in
da mu zato dokaj bolj kaze življenje. Zato reče sedaj:

„To, kar pravite, gospod profesor, je res.
Takšne reči sem videl tudi jaz, in zato nas vse
skupaj vzame zlodej.“

Toda Vaskovski upre svoje mistične oči v za-
mrzla naokenska stekla in de:

,,Ne, mi imamo 'drugo nalogo. Ta vroča kri,
ta zmožnost, da se razvnemljemo po ideji — to
je velik temelj naloge, 'ki jo je Kristus naložil slo¬
vanskemu svetu. “

Vaskovski pokaže na rokopis, ki so ga bili
omadeževali ptičji odpadki, in reče tajnostno:

»Vidiš, tole vzamem s seboj na pot. To je
trud vsega mojega življenja. Ali hočeš, da ti pre-
čitam ?“

@ 93  ®>

„Bog ve, da ne utegnem. Pozno je že.“

„Res. Mrači se že. Torej ti povem s kratkimi
besedami ... Ne le mislim, ampak najgloblje sem
uverjen, da imajo Slovani izvršiti to veliko nalogo . 14

Vaskovski umolkne, si z roko podrgne čelo
in reče:

„Kako čudna številka je to, ,tri . . .' Vendar
pa tiči v tem nekaj tajnostnega ! 44

„Hoteli ste, gospod profesor, govoriti o na¬
logi 44 , reče Polaneški nestrpno.

„Počakaj, toda to je v zvezi drugo z drugim.
Saj so trije svetovi v Evropi: romanski, germanski
in slovanski. Prva sta že izvršila, kar sta imela
izvršiti. Bodočnost — to je tretji svet . 44

„A kaj izvrši tretji ? 44

„Družabne razmere, zakon, razmere človeka
proti človeku, življenje posameznikov in to, kar se
imenuje zasebno življenje, vse je zgrajeno na kr¬
ščanskih osnovah. Človeške napake prevračajo ta
nauk, vendar pa vse stoji na njem. Toda s tem je
izpolnjena šele polovica naloge — prva stopnja!
So ljudje, ki mislijo, da se krščanstvo že bliža
koncu. Kristus je v življenju posameznikov, toda
ni ga videti v zgodovini, umeješ li? Uvesti ga v
zgodovino, pozidati nanj zgodovinske dotike, ustva¬
riti ljubezen do bližnjika tudi v zgodovinskem po¬
menu — to je naloga, ki jo ima izvršiti slovanski
sve t . . . Samo, da se še ne zaveda te naloge; zato
mu je treba odpreti oči . 44

Polaneški je molčal, ker ni vedel, kaj bi odgovoril.

© 94  @

Vaskovski pa je nadaljeval:

„Evo, o čemer sem mislil vse življenje, to sem
opisal v tem delu . . . (Pokaže na rokopis.) To je
trud vsega mojega življenja. To je ona nam odlo¬
čena naloga."

„Na katero v tem strnadi . . .“ si pomisli Po-
laneški, ,,in gotovo bo tako še dolgo."

Glasno pa reče:

„In vi seveda pričakujete, da se ta stvar na¬
tisne . . .“

„Ne, ničesar ne pričakujem. Imam samo ne¬
koliko ljubezni, toda človek sem brez pomena,
preneznatna duša ... To propade kakor kamen v
vodo, vendar pa nastanejo valčki, nastanejo kolo¬
barji. Naj potem pride nekdo, ki je poklican za to...
Kaj morem vedeti jaz? Kar je odločeno, to se tudi
zgodi. Ne morejo se odreči nalogi, ko bi se tudi
hoteli. Ali vidiš, človeških značajev ni treba trgati
od njih poziva, niti jih izpreminjati šiloma. Kar je
dobrega drugje, more biti slabo pri nas, zakaj nas
je ustvaril Bog za kaj drugega. Sicer pa je vse
to prazno delo. Tudi vi si govorite zaman, da ho¬
čete le pridelovati denar; tudi vi morate korakati
za glasom poziva in prirode . . .“

„Že korakam, ker se ženim ... To je: oženim
se, ako me bodo hoteli."

Vaskovski ga objame.

,,Da bi te! A to je lepo! Naj te Bog blago¬
slovi . . . Vem, to vam je naročilo ono dete. Ali
se spominjaš, kako sem ti dejal, da ima tudi ona

(Str. 98.) Ali hočete, gospodična, ustreči Litkini želji ? • • •


-© 97  @

nekakšno nalogo, da ne umre, dokler je ne izvrši?
Večna luč naj ji sveti in naj vaju oba Bog blago¬
slovi . . . Marica ... je vendarle zlato.“

„A ljubljenemu profesorju naj podeli srečno
pot in srečno nalogo . 11

„A vama, vama — česar si želita sama . 11

„Jaz? Kaj si želim jaz ? 11  reče veselo Po-
laneški. „Kakih pol ducata majhnih miši o n ar jev.*

„A, ti lopov! Zmerom si bil malopridnež ! 11
odgovori Vaskovski. „No, podvizaj se, podvizaj;
obiščem vaju še.“

Polaneški oddirja, sede v koleselj ter se da
odpeljati k Plavickima. Spotoma je premišljal, kaj
pove Marici, in sestavil si je že govor, nekoliko
občutljiv, nekoliko trezen, kakor se to spodobi za
pozitivnega človeka, ki je sicer našel, kar je iskal,
ki pa se tudi ženi iz razumnih razlogov.

Marica ga je pričakovala očividno dokaj poz¬
neje, zakaj luči v sobah še niso bile prižgane, dasi je
zunaj že gasnil poslednji odsev zahajajočega solnca.

Polaneški ji jame pri sestanku poljubljati roke
■n, popolnoma pozabivši sestavljeni govor, jo
vpraša z nekoliko negotovim in ginjenim glasom:

,,Gospodična, ali ste prejeli cvetke in pismo ? 11

„Sem . . .“

„In ste li ugenili, zakaj sem vam poslal oboje ? 11

Marici je utripalo srce tako močno, da mu ni
mogla odgovoriti.

* Besedna igrača, ki je nastala iz besede „misya“
(naloga).

Rodbina Polaneških, II. zv. "

■© 98  •©

Zato jo je izpraševal Polaneški dalje z glasom,
čimdalje bolj pretrganim:

„Ali hočete, gospodična, ustreči Litkini želji?
Ali hočete biti moja?“

„Hočem“, odgovori Marica.

Sedaj, čuteč, da se mora zahvaliti, je zaman
iskal besed. Stiskal je čimdalje močneje njene roke
k ustom in jo držal obenem za obe ter jo lahno
vlekel čimdalje bliže. Zdajci ga je prevzel plamen;
objel jo je ter jel z usti iskati njenih ust. Toda
ona je obrnila glavo, tako da ji je mogel poljub¬
ljati samo lase na senceh. Časih je bilo v mraku
slišati samo njiju pospešeno dihanje, dokler se
mu ni končno Marica izvila iz naročja.

Nekoliko minut pozneje je prinesla služabnica
luč. Polaneški se je zavedel in prestrašil svoje
drznosti; nemirno je zrl Marici v oči. Bil je pre¬
pričan, da jo je razžalil, in jo je hotel naprositi
oprostila. V tem pa je začuden zapazil, da na
njenem licu ni bilo niti sledu o jezi. Oči je imela
povešene, lice ji je gorelo, lasje so ji bili v neredu,
bilo je videti, da je v zadregi in nekamo opojena
— toda pri tem premagana le s takšno razkošno
bojaznijo ljubeče žene, ki prestopa novi prag in
čuti, da je treba nekaj žrtvovati, toda ki ga je
prestopila in se vdaja zato, ker hoče, ker ljubi in
ker mora ravnati tako z ozirom na prava, ki jih
priznava možu.

Polaneški pa je imel, ko se je oziral po njej,
srce polno hvaležnosti. Zdelo se mu je sedaj, da

© 99  ©

ljubi Marico tako, kakor jo je bil ljubil prej, pred Litkino
smrtjo. Začutil je takisto, da proti njej ne more biti
dovolj nežen, niti dovolj plemenit. Zato jo prime za
roko, jo dvigne jako spoštljivo k ustnicam in reče:

„Vem, gospodična, da vas nisem vreden —
to je gotovo. Toda Bog ve, da storim za vas vselej
vse, kar mi bo le mogoče.“

A Marica ga pogleda z rosnimi očmi:

„Samo da bi bili srečni 1“

„Ali more biti človek z vami nesrečen? Videl
sem to že prvi hip v Kremenu. Toda potem —
saj veste: Vse se je izpridilo. Mislil sem si, da
vzamete Maška, in koliko sem se namučil! . . .“
„Tega sem bila kriva jaz in prosim vas opro¬
stila, dragi moj — gospod Stanko! . . .“

Polaneški pa zakliče ves razvnet:

„Prav danes je rekel profesor: ,Marica, to je
zlato! 1  In prav pravi. Vsakdo pravi tako — ne le
zlato, ampak zaklad, jako drag zaklad 1“

In njene dobrotne oči se mu nasmehnejo.
„Morda tudi jako težak . . .“

„Tega si ne dopuščajte v srce; dovolj močan
sem, da vas bom nosil na rokah .. . Sedaj imam
vsaj živeti za koga.“

„Jaz tudi 11 , odgovori Marica.

„Ali veste, gospodična, da sem bil že tukaj?
Potem sem poslal te krizanteme. Po včerajšnjem
vašem pismu sem si dejal: To je naravnost angel,
in človek ne bi imel zbranih vseh pet počutkov,
ako bi še odlašal. 11

7 *

® 100  ®

,,Bila sem tako nemirna in nesrečna zaradi
tega dvoboja. Ali je stvar res že dognana ?“

„Dam vam svojo besedo — popolnoma . 11

Marica ga je hotela še izpraševati dalje, toda
v tem je vstopil gospod Plavicki. Bilo je moči
razločno slišati, kako je, nekoliko kašljajoč, odložil
palico v kot in slačil plašč v prednji sobi; nato
je odprl duri in dejal, ugledavši ju sama:

„Tako sama sedita tukaj ? 11

Marica prihiti k njemu mu položi roko na
ramo, nastavi čelo v poljub in odgovori:

„Kakor zaročenca, oče . 11

Gospod Plavicki nekoliko odstopi ter vpraša:

„Kaj praviš ? 11

„Pravim,“ mu odgovori in mu mirno pogleda
v oči, „da me hoče gospod Stanislav vzeti in da
sem zelo srečna . . .“

Polaneški stopi k njemu, objame na vso moč
gospoda Plavickega in reče:

,,Hočem jo za ženo z vašim soglasom in z
vašo dovolitvijo, stric . 11

Plavicki pa zakliče: „Moje dete ! 11  stopi k zofi
in težko sede nanjo.

,,Odpustita 11  — je dejal — „to genutje . . .
To ni nič — ne ozirajta se name . . . Draga otroka!
Ako vama je tega treba, vaju blagoslovim iz
vsega srca . 11

Nato ju je blagoslovil, pri čemer ga je obšla
še večja ginjenost, zakaj Marico je imel resnično
rad. V tem času mu je glas obtičal v grlu, in oba

■g) 101 -©

mlada človeka sta cula samo takšne ulomke misli
ali besed, kakor na primer „nekakšen kotiček pri vaju
— za starca, ki se je trudil vse življenje . .
„edino dete . . „sirotek“.

A ona sta ga tolažila in pomirila tako dpbro,
da je črez pol ure Plavicki potrkal Polaneškemu
na rame in rekel:

„Ti lopov! Torej si mislil na Marico, jaz pa
sem mislil, da si nekoliko . .

Drugo je šepnil na uho Polaneškemu, ki se je
zardel od jeze in odgovoril:

„Kako si le morete misliti kaj takega, stric?
Da mi je dejal kaj takega kdo drug . .

„No, no, no!“ ga ustavi Plavicki smehoma.
„Ni ga dima brez ognja . .

Še tega večera je vprašala Marica, ko se je
poslovila od Polaneškega:

,,Ali mi ne odklonite nekaj ?“

„Zapovejte!“

„Davno sem že rekla: Kadar pride tak trenutek,
kakršen je prišel danes, da pojdeva skupaj k Litki.“

„Vi, draga mojagospodična!“odgovoriPolaneški.

Ona pa je nadaljevala:

„Ne vem, kaj poreko k temu ljudje, toda kaj
je nama do ljudi, kaj ne?“

„Seveda! Da bi se še ozirala na ljudi! Iz
globine svoje duše sem vam hvaležen za to
misel. Draga moja gospodična, moja . . . Marica . 11

,,Mislim si, da naju gleda in da moli za naju . 11

„Da, to je najina draga zavetnica , 11


© 102  ©

„Lahko noč!“

„Lahko noč!“

„Jutri da se vidiva!“

„Da se vidiva!" ji odgovori, poljubljajoč
njene roke, „jutri, pojutrišnjem, vsak dan do . .

Dodal je tiše:

„Do poroke."

„Da!“ odgovori Marica.

Polaneški je odšel. V glavi in v srcu je čutil
veliko brozgo misli, občutkov, vtiskov, ki jih je
pa nadvladoval edini glavni pojem, da se je zgodilo
nekaj nezaslišano odločnega, da je bila njiju
usoda dognana, da je minila doba razmišljanja,
omahovanja in izprememb in da je treba pričeti
novo življenje. A ta zavest mu ni bila neprijetna,
ker se je dotikala nekake opojnosti, zlasti ko se
je spominjal, kako je bil Marici poljubljal lase in
sence. To „nekaj“, ki ga ni bilo v njegovih ob¬
čutkih, je prihajalo manjše in manjše ter izginilo,
ko se je spomnil tega, skoro popolnoma — in
Polaneškemu se je zdelo, da je našel vse, česar
je treba za popolno srečo. „Tega se ne preobjem
nikdar!" si je mislil in zdelo se mu je, da bi bilo
to naravnost nemogoče. Pri tem se je spominjal
Maričine dobrote, kako je krepka, kako je moči
zaupati takšnem srcu in značaju, kako mu v življenju
z njo nikdar nič ne more groziti, kako v njem
ničesar ne potepta, ničesar ne izkazi, kako vzame
za zlato to, kar je v njem zlatega, kako bo živela
zanj, ne pa zase. — In ko je tako premišljal, se je

@ 103  ©

vprašal v duhu, kaj je mogel najti boljšega, ter se
pri tem čudil prejšnjemu omahovanju.

Toda obenem je čutil, da je to, kar ima
priti, tako neizmerno odločna izprememba, da
se mu je nekje, na dnu, v najglobljem kotičku
njegove duše zbujal nekakšen nemir pred to ne¬
poznano srečo.

Toda ni razmišljal. „Nisem niti plašljivec, niti
ničemurnik 11 , si je mislil. „Sedaj je treba korakati
naprej — in zato pojdem.“

Vrnivši se domov, je pogledal Litko in takoj
se je odprlo pred njim novo jasno obzorje. Domislil
si je, da utegne imeti otroke. Takšno jasno, drago
glavico — in to z Marico! Ob sami misli na to
mu je jelo srce utripati živeje — a čutnemu zanosu
se je pridružilo nekakšno zaupanje v življenje, kakr¬
šnega že davno ni bil čutil. Bil je skoro popolnoma
srečen. Pogledavšislučajno napismoBukackega, kimu
je bilo pri slačenju padlo iz žepa, se je nasmejal tako
odkritosrčno, da je služabnik začuden pogledal v sobo.
Polaneški bi mu bil že skoro zaupal, da se oženi.

Zaspal je šele proti jutru, toda vstal je krepak
m spočit. Ko se je oblekel, je stekel v pisarno, da
naznani novico čim prej Bigielu.

Bigiel ga objame, potem začne premišljati
mirno kakor po navadi in reče naposled:

„Če sodim s stališča razuma, je to najpamet¬
nejše vsega, kar si že ukrenil v življenju."

Potem pokaže na pisalno mizo in na papirje
ter doda:

© 104  ©

„Te pogodbe bodo, mislim, ugodne — toda
ta je še boljša.“

„Kaj! Ali ni res?“ zakliče Polaneški ponosno.

„Pohitim pravit ženi“, reče Bigiel, „ker ne
morem dočakati; pojdi pa tudi ti, samo da dobro
opraviš. Hočem te nadomeščati do poroke in v
medenih mesecih.“

„Dobro,“ odgovori Polaneški; „pohitim k
Mašku in potem odideva z Marico k Litki.“

„Saj je zaslužila to.“

Polaneški je kupil spotoma zopet cvetic, jim
dodal poročilo, da pride skoro, in nato je stekel
k Mašku.

Mašku je bilo ob varstvu gospe Kraslavske
dokaj bolje in vsak hip je pričakoval njenega
prihoda. Zaslišavši novice, je močno ginjen stisnil
Polaneškemu roko in dejal:

„Samo nekaj ti pravim: Ne vem, ali bo srečna
s teboj — ti boš z njo gotovo.* 1

„Ker so ženske boljše nego mi,“ odgovori
Polaneški; „upam, da si po tem, kar te je doletelo,
tudi takega mnenja.**

,,Priznavam, da se še doslej nisem otresel
čudenja. Sočasno so boljše od nas, a dokaj bolj
tajnostne. Misli si . . .“

Mašek obtiči, kakor bi premišljal, ali naj go¬
vori dalje ali ne.

„Kaj?“ ga vpraša Polaneški.

„Da! Ti si zamolčljiv človek, a vrhutega si
mi podal že takšne dokaze prijaznosti, da ni treba

® 105  @

med nama nobene tajnosti. Misli si torej: Včeraj
po tvojem odhodu sem prejel brezimno pismo —
tukaj, kakor veš, vlada ta plemeniti običaj, da pišejo
ljudje brezimna pisma — in v njem novico, da je
oče Kraslavski še živ in da se mu godi dobro.“
„Kaj še? To utegne biti klepetanje.* 4
„Lahko je pa tudi res. Živi baje v Ameriki.
Pismo sem prejel, ko je bila gospa Kraslavska
tukaj. Nisem ji rekel ničesar, toda črez nekaj časa, ko
je pregledala te slike tukaj in me jela izpraševati
tudi po bližnjih rodbinskih razmerah, sem jo vprašal
nasprotno jaz, ali je že dolgo vdova. Odgovorila
mi je na to: ,Že sva s hčerko sami na svetu devet
let, toda to so otožne dogodbe, o katerih nečem
govoriti danes.* Glej, odgovorila ni naravnost, kdaj
ji je mož umrl.**

,,A kako se postaviš proti temu?“

,,Mislim si, ako živi oče, da mora biti tak
individuum, ki se ne govori o njem, in da utegnejo
to biti res ,otožne dogodbe*.“

,,Pa bi bila ta tajnost že davno prišla na

dan.“

,,Te ženski sta živeli več let v tujini. Kdo
y e? Sicer pa to ne razdere mojih načrtov. Ako
živi gospod Kraslavski v Ameriki ter ne pride sem,
mora imeti dobre razloge; tedaj ostane stvar tako,
kakor ne bi ga bilo. Seveda, sedaj se že tolažim
2  nado, da se morda poroka uresniči, zakaj mislim
si > da stavijo ljudje, ako morajo kaj prikrivati,
ma njše zahteve.**

@ 106  s)

„Odpusti mi mojo radovednost/* reče Pola-
neški, jemaje klobuk, „toda meni gre tu za moj
denar; ali veš zanesljivo, da imata te ženski denar?“
„Odgovarjam ti odkritosrčno: Zdi se mi, da
ga imata mnogo, vendar pa stavljam na karto, ki
je še nekoliko prikrita. Verjetno je, da imata precej
gotovine. Mati mi je dejala večkrat, da njeni hčerki
ni treba iskati imovine pri možu. Videl sem železno
blagajno. Hišo imata veliko. Poznam skoro vse
Žide in nežide v Varšavi, ki posojajo denar, in
vem za gotovo, da nista nikomur dolžni niti beliča.
Kakor sam veš, imata lepo vilo nedaleč od Bigi-
elovih. Ob kapitalu ne živita, za to sta prepametni.“
„Ali pravega števila ne poznaš ?“

,,Izkušal sem pozvedovati, toda od daleč. Ker
še moje razmere z njima niso bile pretrdne, nisem
mogel siliti vanji. Dali sta mi razumeti, da imata
okoli dvestotisoč rubljev in nekoč celo več.“

Polaneški se poslovi. Stopajoč k Plavickima,
si je mislil:

„To je vse nekaka tajnost, to so nekaki ob¬
laki, to je nekakšen riziko. Rajši imam Marico.“
Pol ure pozneje sta se odpeljala z Marico na
pokopališče k Litki. Dan je bil topel kakor spo¬
mladi, toda oblačen; mesto je bilo videti mračno
in umazano. Sneg, ki se je tajal na pokopališču,
je padal v debelih ploščah na tla z grobov ter
odkrival žolto travo, že na pol zgnilo. S prečnic
na križih in z brezlistnatih drevesnih vej so padale
debele kaplje, ki jih je časih dih toplega vetra

^ tr ' 109.) Naposled sta obstala

pri Litkinem grobu

@ 109  ®

metal Polaneškemu in Marici v obraz. Ta pih ju
je tudi oviral pri hoji; zato je morala Marica
svojo suknjico spraviti v svitek. Naposled sta obstala
pri Litkinem grobu.

A tu je bilo vse mokro, vlažno, tožno, šele
na pol prosto snega. Nikakor se nista mogla spo-
prijazniti z mislijo, da leži dete, tako ljubko in
ljubljeno, ki sta bila nekoč tako skrbela zanje, sedaj
v tej vlažni, obokani gomili. „Morda je to vse
prirodno, 11  si je mislil Polaneški, „toda s smrtjo
se ni mogoče spoprijazniti.“ In res je bilo temu
tako. Kadarkoli je prišel k Litki, se je vračal s
pokopališča z nepremagljivim odporom, s strastnim
protestom v duši. Te misli so ga jele mučiti tudi
sedaj; zdelo se mu je naravnost strašno, ljubiti
kitko in mirno sprejemati na znanje to, da leži ondi,
vsa črna in razpadajoča. „Ne smem hoditi semkaj,“
si je dejal, „zakaj tu se le razvnemljem, izgubljam
glavo in trdno podstavo za življenje.' 1  Pred vsem
drugim pa se je mučil. Ako ni mogoče ne misliti
na smrt, je takisto nemogoče kaj iznajti, in zato je
vse, kar se pojavlja v glavi o smrti, obenem ob¬
upno in plitvo, ogoljeno in običajno, dokler človek
ne iztegne roke po veri sami. ,,Meni je tu za nekaj
več, nego samo za eksistenco in lahko si odgo¬
vorim le s splošnim stavkom: Pravi circulus vitiosus! 11
In to je bilo tudi res. Ako si je na primer mislil, da
se ob prvem spominu na smrt izpremeni vse v
^ im > in  ako je čutil, da je, žal, temu tako, je ta¬
kisto čutil, da je že na tisoče ljudi pred njim

&  110  ®>

dospelo do te predstave in da nihče ni dobil v
njej niti tolažbe, da, niti takšne pomiritve, kakršno
ima človek, ki je spoznal resnico. Vse, kar si je
mogel reči, je bilo obenem grozno in plitvo. Lahko
je umel, da je vse človeško življenje, občna zgo¬
dovina, vsa filozofija pravzaprav le neprestan, ob¬
upen, povsem zaveden, a obenem neizmerno glup
in brezpomemben boj s smrtjo, a to zato, ker se
ve že izpočetka, da bo izgubljen. Toda takšno
pojmovanje mu ni moglo prinesti nič olajšave,
ker je bilo le potrdilo novih zmed. Ako je edini
smoter vsega človeškega napora življenje in edina
posledica smrt, tedaj je to brezmejen nezmisel, ki
bi ga izkratka ne bilo mogoče dopustiti, ko ne bi
bilo one gnusne in neusmiljene istinitosti, ki iz-
preminja živeča in ljubljena bitja v gnilobo.

Polaneški se je po vsakem posetu na po¬
kopališču zastrupljal s podobnimi mislimi. Danes
na vožnji si je mislil, da ga Maričina navzočnost
reši teh misli, ali zgodilo se je ravno narobe. Smrt
Litkina, ki je bila pretrgala v njem zaupanje v zmisel
življenja, in nravstvena njegova prikladnost sta
izpodkopali v njem tudi to prvo, nekdanjo ljubezen
do Marice, tako naivno in prosto vsakega dvoma;
sedaj pa, ko je stal skupno z Marico ob Litkinem
grobu, ko se je ta smrt, ki je pričenjala biti le še
spomin, izpremenila v skoro nekaj genotnega, se
je iznova ojačilo njeno strupeno vplivanje. Iznova
se mu je zdelo, da je vse življenje, takisto ljubezen,
le blodnja, da so koraki življenja nekaj praznega

@ 111  ■§)

in ničnega. Ako ni izvun življenja, niti razuma,
niti usmiljenosti — čemu se truditi, čemu ljubiti,
čemu se ženiti? Morda zato, da bi človek imel
otroke, se navezal nanje z vsako kapljico krvi in
potem gledal brez sveta, kako jih ona slepa, glupa,
omračujoča in brutalna moč davi kakor volk
jagnjeta — ter zahajal na njih grob z mislijo,
da gnijejo v tej temi in vlagi. Zakaj Litka že
leži ondi?

Čudovito tožni dan je še povečaval bridkost
teh občutkov. Časih, za prejšnjih posetov se je
zdelo Polaneškemu pokopališče nekaka velika
ničnost, kjer se raztopi življenje, kjer se pa tudi
raztope vsakršne muke v nečem neizmerno uspa¬
vajočem in pomirjajočem. A danes v njem ni bilo
miru. Snežne plasti so se usipale z dreves in
grobov, na mokrih drevesih so se prerivale kro¬
kajoče vrane. Nagel in močan veter je metal
vodene kapljice, utrgane z vej, in ko jih je pre¬
ganjal, je napravljal nekakšno obupno gonjo med
nepremičnimi kamenitimi in malomarnimi križi.

V tem je Marica nehala moliti in rekla z
glasom, s kakršnim se govori na pokopališčih:

„Sedaj mora njena duša bivati med nama.“

Polaneški ji ni odgovoril ničesar, nego si je
domislil pred vsem drugim, da sta on in Marica
kakor dvoje bitij iz dveh posebnih svetov, in na¬
dalje, da bi imeli vsi njegovi duševni razpori, ako
bi bilo le košček resnice v tem, kar govori ona,
manjšo ceno nego sneg, ki se mu topi pod nogami.


© 112  ©

Bilo bi, je dejal sam v sebi, zgolj umiranje, bila
bi pokopališča, in smrti niti ne bi bilo.

Marica je jela sedaj pokladati na grob vence
iz suhega cvetja, ki sta jih bila kupila pred po¬
kopališčem, on pa si je mislil hitro, več z občutki
nego z razumom:

„V mojem svetu ni odgovora na nič, to so le
brozge, ki se vale v prepast. 11

In prišlo mu je na misel: Če bi takšni pojmi
o smrti, kakršne je imela Marica, ne izvirali iz vere,
ali če bi bili docela neznani in bi jih nepričakovano
postavil kak filozof kot hipotezo, bi to hipotezo
spoznali za najgenialnejšo izmed genialnih, ker
osvetljuje vse, daje odgovor na vse, osvetljujoč
ne le življenje, nego tudi smrt, ki je tema. Ljud¬
stvo bi kar pokleknilo od čudenja pred takšnim
modrijanom in takšno naučno teorijo.

Vendar pa je čutil, da je bilo nekaj od Litke
med njima. Ona sama je razpadala v prah, toda
nekaj jo je preživelo; ostali so nekakšni valčki
njenega duha, njene volje, njenih čutov. To pa
zato, ker se je bil zbližal z Marico, ker sta bila
zaročena, ker sta stala sedaj ob Litkinem grobu,
ker se združita, ker pojdeta po isti potih v živ¬
ljenju, da bosta imela otroke, ki bodo zopet
živeli, se ljubili in množili — kaj je bilo to drugega
negoli takšen val, ki je dospel iz tega deteta,
ter mogel iti in iti v brezkončnost, kažoč se
v tej brezsmrtni verigi prikazov. Kako je torej
treba razumeti, da bi iz umrljivega bitja prišla

@ 113  ®

neumrljiva in brezkončna energija? Marica je v
preprostosti svoje vere dobila odgovor, ne pa Po-
laneški.

A vendar je mislila Marica prav. Litka je bila
med njima. Polaneškega je izpreletelo sedaj po
glavi nejasno in pristno, neizrazno mnenje, da
je morda vse, kar človek misli v življenju, vse,
kar hoče, vse, v kar se zaljubi, takšna snov, še
stokrat tanjša od etra. Ni je moči prijeti, toda iz
nje nastane nekakšno nadzemsko bitje, ki se zaveda
in je ali večno ali pa se preraja v bitje čimdalje
popolnejše, subtilnejše, do brezkončnosti. In zdelo
se mu je, da se atomi misli in občutkov morejo
skupljati v posebno enoto, prav zato, ker prihajajo
iz istih možgan ali istega srca, ker so si sorodni
in zato teže drug k drugemu iz onega tajnostnega
vzroka, iz katerega se družijo tudi fizični elementi,
da naposled narede fizično enoto. Sedaj ni utegnil
premišljati o tem, toda zdelo se mu je, da je v
zavesi, ki jo imata pred očmi, nastala nekakšna
drobna odprtina. Utegnilo se je to izkazati kot laž,
toda takrat, ko je čutil, da je Litka med njima,
si je mislil, da je njena navzočnost na ta način le
navidezna.

V tem se je vršil nekov pogreb, zakaj v zvoniku
sredi pokopališča so jeli zvoniti. Polaneški je
podal Marici roko, in odšla sta k vratom. Spotoma
je dejala Marica, misleča očividno še dalje na
Litko:

„Sedaj sem docela prepričana, da bova srečna."

Rodbina Polaneških, II. zv. 8

@ 114  @

In stisnila se je močneje k Polaneškemu,
zakaj veter se je jel tako močno zaletavati vanjo,
da se mu je bilo težko upirati. Ob enem popihu
je njen ogrtač okrožil vrat Polaneškemu. Torej se
je jel vračati v istinitost. Stiskal je ob bok roko
ljubeče žene ter čutil, da se ljubezen, dasi ne
more zakriti z zavezo smrti, vsaj more spoprijazniti
z življenjem.

Ko sta sedla v kočijo, je prijel Marico za
roko ter je ni izpustil na vožnji. Časih se mu je
vračala tolažba skoro popolnoma, zakaj mislil si
je, da more ta sladka in v svojem bistvu dobrotna
deklica napolniti vse one nedostatnosti, ki so bile
v njegovih občutkih, in oživiti vse, kar je izginilo.
„Moja žena! Moja žena!“ si je ponavljal v duši,
zroč nanjo. In njene poštene, jasne oči so mu od¬
govarjale: „Tvoja!“

Ko sta dospela domov, se gospod Plavicki še
ni bil vrnil z izprehoda pred obedom, torej sta
ostala sama. Polaneški je sedel k Marici in dejal pod
vplivom misli, ki so mu rojile po glavi:

„Rekli ste, da je bila Litka med nama — in
bila je res! Vsekdar sem se vračal s pokopališča
kakor potrt; seveda pa je dobro, da sva bila
ondi.“

Marica mu odgovori:

,,Zdi se mi, kakor bi bila šla tja po blagoslov . 11

„Tudi jaz čutim nekaj takega, in vrhutega se
mi zdi, kakor bi bila že združena, ali vsaj bližja
drug drugemu nego prej . 11

■@ 115  @

„Da — in to bo tožen in prijeten spomin
obenem."

On jo zopet prime za obe roki in reče:

„Ako torej upate, da bova srečna, zakaj bi
torej še odlagala to srečo? Preblaga, najboljša
deklica moja, tudi jaz upam, da se nama bo
godilo dobro; ne odlagajva poroke. Če le imava
pričeti novo življenje, začniva ga takoj."

„To odločite vi. Jaz sem z vso dušo vaša."

Nato jo on stisne k sebi kakor prej. Trenutek
kesneje je jel iskati z usti njena usta; ona pa,
morda pod vplivom prebujajoče se čutnosti, ni več
odmikala glave, nego je zatisnila oči in mu sama
podala usta, kakor bi bila že davno koprnela po tem.

VII.

Polaneškemu se je sedaj pričel čas priprav
za poroko. Stanovanje je imel pripravljeno že
dalje nego leto dni, to je še prej, nego je bil
spoznal Marico. Ob svojem času, ko se mu je
Bukacki rogal zaradi tega stanovanja, češ, da opaža
v  njem, kako zelo koprni Polaneški po ženitvi, mu
Polaneški ni ugovarjal.

„Tako je“, je dejal. „Imam toliko, da si lahko
dovolim kaj takega, in takole se mi zdi, da se že
pričenjam bližati temu smotru in da se začne že
uresničevati moj namen."

Bukacki je imenoval to opreznost hvalno in je
izrekel celo čudenje, da si človek, ki tolikanj

8 *

■© 116  'St

skrbi za prihodnost, ne naroči takoj tudi babice in
pestunje. Polaneški namreč ni mogel trpeti, da bi
mu kdo odrekal trezne nazore o svetu. Bukacki
pa je sodil, da je to ptičji romantizem, vreden
strnada, ki se ukvarja s poetičnim gnezdom. Eden
je trdil, da ne more biti nič bolj pametnega, nego
pripraviti kletko, ako hoče človek imeti ptiča; a
drugi je omenil, da je kletka, dokler ptič še ni
ujet in lov še ni dovršen, le nezmerna strast
okusa. Končal pa je razgovor tako, da so se jeli
spotikati ob tanke noge Bukackega, ki mu ne
dovoljujejo, da bi se spuščal na lov za vsako¬
vrstnimi ptiči, bodisi tudi brez kril. Bukackega je
obšla naposled pri tem kaj dobra volja.

Ali sedaj, ko je bila kletka že dodelana in
ptič ne le ujet, nego tudi udomačen, je preostajalo
še toliko dela, da se je Polaneški večkrat čudil,
kako je postalo dejanje, v bistvu tako preprosto,
kakor je ženitev, v olikani družbi tako zapleteno.
Zdelo se mu je: Ako kdo ni opravičen, nadzirati
nravstvene strani te zveze, ker je to posledica čiste,
proste volje, tem manj sme biti pod nadzorstvom
njegova formalna stran.

Toda mislil je tako prvič zato, ker ni bil
postavodajalec, drugič zato, ker je bil vročekrven
človek, ki ga je jezilo, da je moral iskati listin,
in tretjič zato, ker je, ko se je bil sklenil oženiti,
tudi sklenil, opustiti premišljanje in analiziranje —
in težil je na to kot delaven mož. To ga je na¬
polnjevalo večkrat celo s ponosom, ko se je

® 117  ®

primerjal na primer Ploševskemu, čigar dogodbe so
jele krožiti med ljudmi, še preden so jih spoznali iz
njegovih spisanih spominov. „Toda jaz sem iz
druge kovine 11 , si je mislil Polaneški nekamo po¬
mirjen. — Časih pa, kadar se je spomnil podobe
Ploševskega, njegovega plemenitega in nežnega,
toda obenem rezko očrtanega profila, njegove iz¬
obrazbe, njegove finosti in duševne prožnosti,
njegove nenavadne umetnosti, kako si je pridobival
ljudi, zlasti ženske, se mu je zdelo, da je on,
Polaneški, manj izbran, manj plemenit tip ter sploh
človek, izklesan iz sirovejše tvarine. Toda očital
si je, da je očividno glede na življenske pogoje
in na kljubovanje, ki ga zahteva življenje, prepo-
gubno biti prevelik ,,filigran“, kakor v duševnem,
tako v telesnem oziru. Našel je v sebi tudi mno¬
žico večje življenske sposobnosti. „Sicer pa“, si
je mislil, „utegnem biti sposoben še za marsikaj,
njega pa je moči postaviti samo na stopnice skupno
z biblotami. Jaz vem, kako se prideluje kruh, on
pa je le iz gotovega testa gnetel kroglice. Jaz
barvam perkal, in sicer dobro, on pa je barval
samo lica ženskam. Oh, kolika je razlika med nama
v razmerah do žene! Ta človek je preanaliziral
svoje življenje in življenje ljubljene žene, ugonobil
njo in sebe, ker se ni mogel otresti dvoma, ali
jo ljubi dovolj; pa tudi mene nadleguje dvom,
ali je pač moja ljubezen popolna, a vendar jemljem
to svojo ženico in bil bi ničemurnik, ne pa
mož, ako bi na preprost način ne izžmel iz nje

© 118  ®

toliko dobrote in sreče, kolikor se je sploh da
izžmeti.“

Tukaj je Polaneški, dasi se je odrekal analizi,
jel analizirati, ne sicer sebe, pač pa Marico. Drznil
pa se je tega le zato, ker je bil že izpočetka
uverjen o prijaznem zaključku. Umel je, da pri
ocenitvi bodočnosti dveh ljudi ne zadošča dobra
volja ene stranke in da se pretvori v ničlo, ako
ni dobre volje na drugi strani. Zagotovljen je bil,
da ne jemlje mrtvega srca, ko se ženi z Marico.
Marica ni prinesla na svet le prave naravi, nego
je že izza mlada živela vedno v dotiki z delom in
v razmerah, v katerih je morala pozabljati nase ter
misliti na druge. Vrhutega je plaval nad njo . kot
neprestan zagrobni blagoslov spomin na mater, na
nje mir, prostoto in poštenost ter obenem življenje
polno otožnosti, čigar so se še sedaj kar naj-
spoštljiveje spominjali bivaki v Kremenu. Polaneški
je to vedel ter bil prepričan, da gradi, zidajoč na
Maričino srce in njen značaj, na podstavo, ki se
skoro ne da omajati. Čestokrat' mu je prihajala na
misel znanka in prijateljica njegove matere. Ko so
jo vprašali, ali jo bolj skrbi bodočnost njenih sinov
ali hčera, je odgovorila: „Mene skrbe le sinovi,
zakaj moje hčerke morejo v najhujšem primeru
biti le nesrečne.“ Da! Sinove vzgaja šola in svet

— in oba ta činitelja lahko napravita iz njih lopove

— hčerke, ki se jim doma vcepi poštenost,
„morejo biti v najhujšem primeru le nesrečne. Po¬
laneški je umel, da je bilo tako tudi pri Marici.

@ 119  @

Ako jo je analiziral, je bila zato tudi ta analiza
bolj podobna razgledu jubilantovemu po dragotinah
nego metoda učenjaka, ki bi rad dospel k nepo¬
znanim in nepričakovanim zaključkom.

Toda nekoč sta se sprla z Marico dokaj resno,
in sicer zaradi pisma Vaskovskega, ki ga je bil Po-
laneški prejel iz Rima črez nekoliko tednov po
profesorjevem odhodu in ki ga je docela prečital
Marici. Pismo se je glasilo takole:

„Dragi moj! Stanujem via Tritone, pension
frangaise. Stopi v moje varšavsko stanovanje ter
poglej, ali Snopčinski dobro oskrbuje mojo drob¬
nico, ali ima ta dovolj vode in zrnja. Ko napoči
pomlad, je treba odpreti okna in kletke — kdor
hoče, naj ostane, kdor neče, naj izleti. Mladiči iz
vrste homo sapiens morajo imeti dobro hrano, ker
sem v ta namen zapustil denar, a poleg tega malo
morale in mnogo ljubezni. Snopčinski je vrl človek,
toda melanholik. Kadar ga napade melanholija, kar
po cele tedne gleda svoje škornje in molči —
toda z otroki je treba govoriti, da so naposled
zaupnejši. — To je vse, kar se tiče Varšave.

Trud svojega življenja, o katerem sem ti pravil,
tiskam v francoščini v tiskarni ,L’ Italie'. Nekoliko
se posmehujejo moji francoščini in meni, toda tega
sem že vajen. Bukacki je dospel semkaj. Dobri,
vrli mladenič je postal tukaj pravi čudak; pravi, da
vlači noge za seboj, toda tega ne vidim. Močno
ljubi tebe in Marico in tudi vse druge, dasi taji.
Zato pa, kadar jame govoriti, človeku kar sahnejo

@ 120  @

ušesa. Bog te blagoslovi, dragi mladenič, tebe in
tvojo pošteno Marico. Rad bi bil na vajini svatbi,
toda ne vem, ali dokončam do Velike noči svoje
delo; zato začuj sedaj, kaj ti povem, in znaj, da ti
iz tega namena pišem to pismo. Ne misli: Starec
govori, da bi govoril, ko vendar veš, da sem bil
učitelj in da me je tega poziva otela zgolj dediščina
po bratu, da sem pridobil izkušenj ter videl mar¬
sikaj. Ako bosta imela otroke — ne muči jih z
ukom, naj rajši rasto po volji božji. Sedaj bi že
lahko končal, toda ti imaš rad številke; dam
ti torej številk. Majhno dete ima toliko ur dela
kolikor odrasel človek uradnik, s tem raz¬
ločkom , da uradnik ob uradnih urah govori s
tovariši ali puši cigarete, dete pa mora ves čas
napenjati pozornost, ker sicer izgubi osnovo in
neha umevati to, kar mu pripovedujejo. Uradnik,
končavši delo, gre domov, otrok pa se mora pri¬
pravljati na prihodnji dan, kar stane sposobnega
štiri ure, manj sposobnega pa — šest. Vrhutega
ubožni otroci pogostoma uče druge bogatejše
kar znaša skupaj dvanajst ur. Dvanajst ur dela za
otroka! Ali umeješ to, dragi moj ? Ali umeješ, kako
morajo v takih razmerah zrasti bolna bitja, omahu¬
joča, naklonjena najbolj divjim manijam — pre-
vračljiva, uporna? Ali umeješ, kako polnimo s
svojimi otroki pokopališča — zakaj le najbolj
spačene ideje dobivajo priznavalcev? Oh, danes
omejujejo celo delo odraslih ljudi v tvornicah —
toda o tem molči človekoljubje. A to je vendar

® 121  ®

ugodno polje za delovanje — to je gotova zasluga
— to je bodoča svetinja in slava. Ne muči svojih
otrok z vedo, prosim te! Prosim tudi Marico —
obljubita mi oba. Ne govorim, samo da bi govoril,
kakor časih govori Bukacki, ker govorim iz srca.
To je največja preobrazba, ki jo čaka velika pri¬
hodnost, največja po nastopu Kristusovem v zgo¬
dovini. Pripetilo se mi je še pred nekoliko dnevi
v Perugiji nekaj čudnega, toda to ti povem dru¬
gič, sedaj pa poljubljam oba.“

Marica ga je poslušala in zrla pri tem kakor
oni Snopčinski na konice svojih črevljev. Polaneški
se je nasmejal in rekel:

„Ali ste že čuli kaj podobnega? Do poroke
je še daleč, toda profesor že stoče zaradi najinih
otrok ter se poteza zanje. To me nekoliko spominja
zgodovine mojega gnezdeca."

Trenutek pozneje pa je dodal:

,,Pravzaprav je to moja krivda, zakaj obljubil
sem mu marsikaj."

In sklonil se je tako, da je mogel zreti Marici
v oči ter jo začel izpraševati:

„A kako sodite vi o tem pismu?"

Ko je Polaneški povpraševal na ta način,
je imel tak nesrečen trenutek, ko človek ni
sam svoj ter ne ravna soglasno s svojo naravjo.
Njegov značaj je bil prej rezek, ne pa sirov ter
časih sposoben celo prave ženske nežnosti. Sedaj
P a  je bilo takisto v njegovem pogledu kakor
v  vprašanju, zastavljenem dekletu, ki je tako

@ 122 s>

spominjalo mimoze, nekaj naravnost brutalnega. Tudi
ona je vedela, da z zakonom pridejo otroci, toda
zdelo se ji je to nekaj neodločnega, o čemer se
ne govori, ako se pa že govori, je ta dotika tako
nežna kakor dotika zobcev; ali v trenutku nekake
ginjenosti se govori o tem z močno utripajočim
srcem in s poželjivimi usti na ušesu v skoro slo¬
vesni razpoloženosti, kot o nekakšnem „najsvetej-
šem" društvene bodočnosti. Zato jo je tudi malo¬
marni ton, ki je z njim govoril o tem Polaneški,
enako zabolel kakor razburil. Nehote ji je prišlo v
glavo: Zakaj ne umeje tega? Pa tudi ona ni
ravnala soglasno s svojo naravjo, zakaj, kakor se
pogostoma pripeti bojazljivim ljudem, je kazala tudi
ona v trenutku razjarjenosti in zadrege večjo jezo,
nego jo je čutila v resnici.

„Ne smeli bi tako ravnati z menoj!" je zakli¬
cala razburjena. „Ne smeli bi tako govoriti z menoj!"

Polaneški se je smejal dalje in se delal vese¬
lejšega, nego je bil.

,,Zakaj se jezite?" jo je vprašal.

„Ne ravnajte z menoj tako, kakor ne bi smeli."

„Ne umejem, kaj je povod temu?"

,,Tem huje."

Zdajci mu izgine smeh z ustnic in lice se
mu jezno zamrači. Izpregovoril je hitro kakor člo¬
vek, ki je hipoma nehal misliti na to, kar govori.

„Morda sem glup, vendar pa vem, kaj je
dobrota in kaj ne. Tako postane življenje neznosno.
Kdor dela iz komarja velbloda, naj sam sebi

@ 123  ®

pripiše krivdo; ker pa vam je moja navzočnost nad¬
ležna, rajši grem.“

Vzel je klobuk, se priklonil in odšel. Marica
ga ni poizkušala pridržati. Za trenutek je še raz¬
žalitev in jeza zadušila v njej vse druge občutke,
potem pa ji je ostal samo en vtisk, kakor bi jo bil kdo
udaril s čakunom. Njene misli so se razpršile kakor
krdelo ptičev, nad nje pa se je povzpel en ne¬
jasen pojem: „Zgodilo se je! Ne vrne se!“ Tako
se je podiralo na njo stanovanje, ki si ga je bila
naslikala v tako lepih črtah. Puščoba, ničnost, mučno,
brezkoristno življenje, srce polno bridkosti — to
bilo vse, kar ji je še ostalo! A bila sta že tako
blizu sreče! Toda to, kar se je zgodilo, se je
zgodilo tako naglo, bilo je nekaj tako neumevnega,
da se ni zavedela takoj. Stopivši k pisalni mizi, je
jela na njej mehanično uravnavati papirje nekamo ne-
zmiselno naglo, kakor bi bilo od njih ureditve kaj
zavisno v tem hipu. Potem je pogledala fotografijo
Litkino, si zakrila lice in oči z dlanjo in zdajci
sedla. Trenutek kesneje ji je prišlo v glavo, da
mora biti Litkina volja močnejša nego volja njiju
obeh — in zdajci se ji je zablisnil žarek nade.
Nato je jela hoditi po sobi in se spominjati tega,
kar se je bilo zgodilo, pri čemer se je spominjala
Polaneškega, ne le, kakršen je bil v tem posled¬
njem trenutku, nego tudi pred tem, pred dvema,
tremi dnevi, pred tednom dni. Njena žalost je bila
sedaj že večja nego pohujšanje in rasla je čim¬
dalje bolj — skupno z zvestobo do Polaneškega. Črez

© 124  ©

nekaj časa si je dejala, da se ni smela dati raz¬
dražiti, da je bila to njena dolžnost sprejeti in
ljubiti Polaneškega takega, kakršen je bil, a ne
zahtevati, naj se ravna po njenih nazorih. „Saj je
živ človek, ne pa igrača 11 , si je ponovila nekoliko-
krat. In čim dalje živeje se je zavedala krivice in
s tem tudi kesa. Srce, po prirodi dovzetno in močno
naklonjeno ljubezni, se je umikalo v boju s trez¬
nim razumom, ki ga je imela brezdvomno in ki ji je
sedaj govoril zaman, da Polaneški ni ravnal prav
in da mu vendar ni rekla nič takega, česar bi ji
ne bil mogel oprostiti. Pa si je dejala: „Ako je ne¬
koliko dobrega srca, se vrne“, toda obenem jo je
obhajala bojazen pred samoljubjem moških sploh
in Polaneškega posebe. Bila je preveč inteligentna,
da ne bi zapazila, .kako mu je bilo dokaj do tega,
da bi ga imeli za neupogljivega moža. Toda pre-
mišljanje te vrste, ki bi neljubeče srce naklonilo
v njegov neuspeh, jo je razvnemalo njemu na ljubo.

Pol ure pozneje je bila že do dna srca pre¬
pričana, da je krivica na njeni strani in „da ga je
v življenju že toliko namučila 11 , da mora sedaj od¬
nehati ter mu prva podati roko v spravo. To pa
je pomenilo po njenih pojmih, napisati mu nekoliko
besed v spravo. „Toliko je že prebil zaradi tega
Kremena, da je zaslužil nekaj besed . 11  In skoro bi
se bila razjokala zaradi njegove usode. Pri tem pa
je pričakovala, da on, ta malopridni, odurni človek,
oceni to, koliko jo stane zatajevanje same sebe,
da mu je napisala te vrstice in da pride že ta večer.

•© 125  @

Zdelo se ji je, da ni nič lažjega, nego napisati
nekoliko presrčnih stavkov, ki bi prišli iz srca ter
tudi sezali naravnost v srce. Toda kako je to
težko! Pismo nima oči, ki se zalivajo s solzami,
nima lica, ki se smehlja obenem tožno in sladko,
nima glasu, ki se trese, nima rok, ki se iztezajo.
Pismo je moči čitati in ga razumeti, kakor kdo
hoče, zakaj to so zgolj črne črke na papirju,
malomarnem kakor smrt.

Marica je trgala uprav tretjo polo, ko se ji
lice gospoda Plavickega, nagubano kakor pečeno
jabolko, z brki, sveže navoščenimi, prikazalo pri
odprtih vratih.

„Ali Polaneškega ni tukaj ?“ je vprašal.

„Ni, oče.“

,,Ali še pride ?“

„Ne vem, oče“, mu odgovori vzdihnivši.

„Drago dete, ako pride, mu povej, da se
najkesneje črez eno uro vrnem in da hočem go¬
voriti z njim.“

„Oh, tudi jaz hočem govoriti z njim“, po¬
misli Marica.

In raztrgavši tretjo polo, vzame četrto ter jame
premišljati, ali nima vsega prepira izpremeniti v
šalo, ali ga preprosto naprositi oprostitve. Ta šala
bi mu utegnila biti neljuba, v prošnji je bilo nekaj
toplejšega. Samo da je to — tako težko! Ko ne
bi bil odšel, bi bilo dosti, ako bi mu bila podala
roko, toda zletel je kakor kamen s prače, tako
jezen, tako drag . . .

@ 126  ®

Dvignivši čelo, je jela na vso moč delovati
s svojo temno glavico, kar se je v prvi sobi
oglasil zvonček. Marici je jelo utripati srce kakor
žepna ura in glavo ji je izpreletelo vprašanje,
kakor blisk:

„Ali je on? Ali ni on?“

Vrata so se odprla — bil je on.

Vstopil je kakor volk s povešeno glavo in z
mračnim licem, očividno v negotovosti, ali ga
sprejme; toda ona, ugledavši ga, je vstala, dočim ji
je utripalo srce kakor ujeti ptici, z razjasnjenim po¬
gledom, srečna in neizmerno ginjena, da se je
vrnil. — Prihitela je sama k njemu in mu položila
roko na ramo.

,,A kako ste dobri! Kako plemeniti!“ je
dejala. „Ali veste, že sem vam hotela pisati.“

Polaneški si je pritisnil njeno roko k ustom,
molčal nekaj časa, naposled pa dejal:

„Morali bi me dati vreči črez stopnice . . .“

Prevzet od hvaležnosti, jo je pritisnil k sebi,
ji jel poljubljati usta, oči, sence in lase, ki so se
ji razkodrali v njegovem objemu. — V takšnih
trenutkih se mu je zmerom zdelo, da nahaja vse,
kar dela ljubezen popolno in veliko. Naposled jo
izpusti ter povzame:

„Predobri ste. Daši je to bolje, vendar me to
vklepa neizmerno. Prišel sem vas prosit oprostila
— ničesar več. Takoj'sem se bil zavedel. Oštel sem
se zaradi poslednjih besed in ne morem povedati,
kako mi je bilo žal. Hodil sem po ulicah, mislil

@ 127  ®

sem si, da vas morda ugledam pri oknu in da
spoznam z vašega obraza, ali se morem vrniti.
Potem nisem mogel prebiti več in prišel sem . . .“

„Jaz vas prosim oprostila, tega sem bila kriva
jaz. Ali vidite ta raztrgani papir — pisala sem
vam in pisala.“

On pa je požiral z očmi njene lase, ki si
jih je hitro uravnavala. Z rdečim licem, od katerega
se je odbijala radost, in z očmi, ki so se smehljale
od sreče, se mu je zdela lepša nego kdaj prej in
tako mična kakor še nikdar.

Marica je tudi opazila, da ogleduje njene lase,
in njena zbeganost se je bojevala s čisto žensko
koketnostjo. Uravnavala si jih je nalašč tako ne¬
spretno, da so ji s čimdalje večjim naplivom pokrivali
ramena, in obenem je govorila:

„Ne glejte me, sicer odidem . 11

,,Saj je to moje bogastvo 11 , odgovori Polaneški,
»in vrhutega žive dni nisem videl nič podobnega . 11

Iznova je iztegnil roke po njej, toda ona se
mu  je jela braniti.

»To ne sme biti, to ne sme biti 11 , je ponavljala,
»sram me je. Morala bi bila oditi . 11

Lasje so bili naposled polagoma urejeni. Nato
sta oba sedla in se jela razgovarjati mirneje, le z
očesom v oko.

»Ali ste res že hoteli pisati ? 11  jo vpraša Po-
•aneški.

»Vidite li raztrgani papir ? 11

»Odkritosrčno povem, predobri ste . 11

@ 128  ®>

Ona dvigne oči in jih upre ob polico, pri¬
trjeno nad pisalno mizo, potem odgovori:

,,Ker je bila to moja krivica. Da! Samo moja.“
In misleča, da ne more biti dovolj veliko¬
dušna, je dodala, zardevši se do ušes in pove-
sivši oči:

„Zakaj profesor Vaskovski govori prav v tem,
kar piše o •—• učenju. “

Polaneški je bil v tem hipu voljan poklekniti
in ji poljubiti noge. Njena mičnost in dobrota ga
nista le razorožili, nego ga popolnoma premagali.

,,Ker sem že izgubil, sem izgubil”, je zaklical
kakor bi končal misel, ne izraženo z besedami:
„Vi me vladate popolnoma.”

Toda ona je veselo stresnila z glavico.
„Oj,nevem. Takšna plašljivka, kakršna sem jaz.“
,,Plašljivka in vi? Naj vam povem pripovedko.
V Belgiji sem poznal dve gospodični Wautersovi,
ki sta imeli zaljubljenega mačka. O tej dobri stvarci
se je zdelo, da da počenjati s seboj vse. Potem
je še ena izmed njiju dobila v dar domačega
kunca. Neverjetno je skoro, vendar pa je res:
maček se ga je bal tako, da je od strahu skakal
po vsej sobi in zbežal na peč. Nekoč sta odšli
Wautersovi gospodični na izprehod in se zdajci
spomnili, da sta maček in kunec ostala sama.
,Samo da Matou ne bi poškodoval kunca!‘ — ,Matou?
Saj se ga vendar toliko boji.* — In šli sta mirno
dalje. Črez eno uro sta potem prišli domov — in
ugenite, gospodična, kaj se je zgodilo? Od kunca

■© 129  @

so bila ostala samo ušesa. Takšne so razmere dam do
nas. Izpočetka kakor bi se bale — potem pa nam
ostanejo samo ušesa.“

Sicer pa ni govoril resnice, ker se je zavedal,
da bo temu drugače. Marica pa se je zamislila in
mu odgovorila:

„Ne. Jaz nisem take naravi.“

,,Tem bolje“, odgovori Polaneški, „povem vam
odkritosrčno, kakšen zaključek sem izvedel iz tega
svojega opazovanja; večji egoizem zmeraj zavlada
manjšemu.“

„Ker se tudi večja ljubezen vda manjši",
odgovori Marica.

„To je, kakor bi šel peš za vozom. Kar se
tiče mene, priznavam, da bi me kakega Heroda
že veselilo držati takole v rokah (Polaneški iz¬
tegne prste in jih stisne v pest), toda z takšnim
golobom, kakršen ste vi —-je  to docela nekaj
drugega. 2 vami, mislim, se bo treba bojevati zato,
da se ne boste preveč žrtvovali in vdajali. Vaša
narav je že takšna, in vem, koga jemljem. Sicer
pa si ljudje govore tako; tudi ta Mašek, ki ni
Salomon, mi je rekel tole: Ona utegne biti ne¬
srečna s teboj, ti pa z njo nikdar. In prav je dejal.
Sedaj sem le radoveden, kako se bo vedel Mašek
proti svoji ženi. To je trda roka.“

».Ali je močno zaljubljen?"

„Ne tako, kakor je bil pred nekaj, časa, ko se
l e  z njim nekoliko koketiralo."

Rodbina Polaneških, II. zv.

9

g> 130 @

„Ker ni bil tako vrl kakor nekov gospod
Stanko.“

„To bo kaj čuden zakon. Ona ni odurna,
dasi je bleda ter ima neprestano rdeče oči. Toda
Mašek se ženi zaradi denarja. Domišljal si je, da ga
ne ljubi, in ko je imel afero z Gontovskim (to je
tak vitez!) je bil uverjen, da ženski uporabita
priliko in pretrgata razmere. Vendar se je zgodilo
prav nasprotno, in premislite Mašek je sedaj
iznova nemiren zato, ker mu gre vse kakor po
maslu. To se mu zdi sumnivo. To so čudne reči.
Pravijo, da gospod Kraslavski še živi . . . Bog ve,
kaj se je zgodilo! . . . Vse skupaj je to glupo.
Ondi ne bo sreče, vsaj take ne, kakršno si
mislijo."

,,Kako pa si jo mislite vi?“ vpraša Marica.

„Mislim si, da tiči sreča v tem, dobiti zna¬
čajno ženo — kakršna ste vi — in videti jasno
bodočnost. 11

„Jaz pa si mislim: Sreča tiči v tem, da bi
bil človek ljubljen, toda to še ni dovolj.“

„Kaj še?“

„Da je žena tega vredna in da bi . . .“

Gospodična Marica za nekaj časa ni mogla
dobiti besed, naposled pa je rekla:

„Da bi verjela možu ... in da bi obenem
delala z njim.“

® 131  @

Vlil.

Polaneški se ni motil. Mašku se je godilo
tako dobro, gospa in gospodična Kraslavska sta
se vedli tako zgledno, da je prihajal čimdalje
nemirnejši. Časih se je sam smejal temu, ker pa
nekaj časa ničesar ni prikrival Polaneškemu, mu
je rekel nekega dne s pravim cinizmom:

„Dragi mcij — to sta, izkratka rečeno, angela,
meni po vstajajo lasje na glavi, zakaj v tem tiči
nekaj.“

„Rajši zahvali Boga.“

„Ker sta preidealni, brez napake, da, tudi
brez ničemurnosti. Včeraj, na primer, sem jima dal
razumeti, da sem odvetnik, a to le zato, ker se
morajo po mojem mnenju sinovi boljših rodbin
s  čim ukvarjati in kaj biti. Ugani, kaj sta mi od¬
govorili. Da je to prav tako ugoden posel kakor
vsak drug, da je za njiju dobro vsako delo, najsi
kakršnokoli, in da se morajo le ničemurni in ne¬
vredni značaji sramovati dela. Izstrelili sta toliko
nabojev, napolnjenih s splošnimi frazami, da me je
že kar mikalo odgovoriti z nekakšno sintezo iz
krasnopisnih vzorov, na primer: ,,Čast je skala,
viseča nad prepadom 11 , ali kaj podobnega! Pola¬
neški, pravim ti, da v tem tiči nekaj. Mislil sem
s '> da oče, toda to ni oče. Imam že o njem poročilo;
živi v Bordeauxu, imenuje pa se M. de Canglais
ter ima svojo rodbino. Ni tako legalna kakor

9 *

@ 132  ®

številna, živi pa ob renti, ki mu jo pošilja gospa
Kraslavska.“

„To te vendar ne ovira ?“

„Prav nič.“

„Ako je tako, sta to nesrečni ženski, in to
je tudi vse.“

„Da, ali pa imata tudi primerne dohodke?
Pomni, da imam bremena. Vrhutega — ako sta
taki ženski, kakršni se kažeta, torej bogati, tedaj
sem tudi jaz prepričan, da se res zaljubim, toda to bo
glupo; ako se pa pokaže, da nimata ničesar ali le
malo, sem tudi pripravljen, da se zaljubim, to pa
bi bilo še neumnejše. Ona se mi zdi jako mična."

„Ne. To bo vsekakor edina pametna stvar.
Toda ti, Mašek, misli le nase in nekoliko name in
na Plavicka. Znaj, da se nisem vajen šaliti v
takšnih rečeh, in obrok poteče kmalu."

„Še kurim pod kotlom — s kreditom. Sicer
pa, vi sedite na zemljišču v Kremenu. Črez ne¬
koliko dni se bo pri gospe Kraslavski slavila zaroka,
po kateri upam, da zvem kaj gotovega."

Zdajci prične Mašek samogovor:

„Da je tako pozitiven človek, kakršen sem
jaz, zabredel v tako zmedo, to je neumevno. Na
drugi strani pa tudi ni človeka, niti med temi, ki
vedo najbolje, kako kdo stoji, ki bi si dovolil
dvojiti o imovini gospe Kraslavske. A vendar
sta tako plemeniti!“

„Tvoja bojazen je verjetno neupravičena,"
mu seže Polaneški nekamo nestrpno v besedo.

si  133 si

„Toda ti, dragi moj, nisi docela pozitiven človek,
ker si zmerom kaj pripovedoval in še zmerom
pripoveduješ, nikar da bi iskal tega, kar bi ti da¬
jalo kruh.“ —

Črez nekoliko dni se je res praznovala Ma-
škova zaroka, katere se je udeležila tudi Marica,
zakaj gospa Kraslavska, ki ji je bil gospod Plavicki
všeč in čigar sorodnike je poznala, se ni ogibala
dotike z njim, pravtako kakor ne z Bigielovimi.
Mašek je pozval vse znance slovečih imen s
ščipci na nosu in z brazdami na laseh, večinoma
še mlade in pretežno ne preeterične. Med njimi je
bilo pet bratov Vižev, ki so se imenovali: Mizio,
Kizio, Bizio, Breloček in Tatuš. Ljudje so jih imeli
za speče brate, zakaj čuteči življenski nagib zgolj
v nogah, so se prebujali le o pustu, omedleli pa
so, zlasti v duševnem oziru, popolnoma o postu.
Bukacki jih je imel rad in se je dobro zabaval z
njimi. Bil je tu baron Kot; zaslišavši nekoč o
nekovem starodavnem Kotu iz Denbna, je dodajal
vsekdar, kadar so ga predstavili: „Iz Denbna 11  in
pristavljal vsemu, kar je kdo govoril z njim,
»Quelle drole d’histoire“. Mašek se je tikal z njimi
vsemi, dasi je občeval z vsemi nekamo brez
čislanja, enako kakor z mladim Kopovskim, ki se
K odlikoval s prekrasno idealno glavo in takisto
lepimi kakor neizraznimi očmi. Vrsto razumnejših pri¬
jateljev sta predstavljala Polaneški in Kresovski. Go¬
spa Kraslavska je bila povabila zopet nekoliko gospa
s  hčerkami, okrog katerih so se sukali malomarno

© 134  ©

in flegmatično Viži in katerih deviška srčeca so
utripala, brž ko se jim je približal Kopovski, manj
glede na njegovo duševno podobnost s Hamletom,
ki je tičala v tem, da bi se, ako že ne sam, njegovi
možgani lahko spravili v „orehovo lupino 11 . Neko¬
liko dostojnih pleš je še spopolnjevalo salon.

Gospodična Kraslavska, belo opravljena, je
bila navzlic svojim rdečim očem videti zelo dražestna.
Tičala je v njej res neka ženska mičnost, ki je
počivala v čudovitem, skoro zaspalem miru. Spo¬
minjala je nekoliko na podobe Perugininove. Časih
je zagorela nalik alabastrovi svetilnici, v kateri se
zdajci zablisne luč, črez trenutek pa zopet ugasne,
in sicer ne brez čaru. Tega večera je imela na
sebi lahko belo obleko ter bila videti lepša nego
sicer . . . Polaneški si je mislil, ko je gledal nanjo,
da mora imeti dovolj suho srce in dovolj prazno
glavo, da pa utegne biti kaj lična žena, zlasti za
Maška, ki je cenil društveno dostojnost nad vse.
Njiju skupno življenje je obetalo biti nekakšen
hladen dan, ko ne pripeka solnce, pa tudi ne grozi
uima. Sedaj sta sedela na koncu salona, ne preblizu,
pa tudi ne predaleč od ostale družbe; ukvarjala
sta se drug z drugim ne več, ne manj, nego se
je spodobilo; v njegovem občevanju z njo je bilo
videti le toliko občutkov, kolikor jih je bilo treba,
pred vsem drugim pa težnjo, da bi se kazal kot
korekten zaročenec, in ona mu je to vračala z
enako mero. Nasmihala sta se prijateljski drug
drugemu, on je govoril več nego ona kot bodoči

®> 135  @

vodja in glava rodbini; časih sta zrla drug drugemu
v oči, izkratka: predstavljala sta najrednejša in
najvzornejša zaročenca, kakršna si je le moči mi¬
sliti v društvenem pomenu te besede. „Jaz bi tega
ne prebil", si je mislil Polaneški. Toda zdajci se
je spomnil, da sedaj, ko ona sedi tu s konvečnim
nasmehom, mirna in bela, oni zdravnik, ki „ni mogel
odtrgati duše od nje“ — trohni nekje v tropični
krajini, pozabljen enako mirno v zemlji, kakor bi
ga nikdar ne bilo na svetu. In polastila se ga je
jeza. Začutil je ne le preziranje do srca gospodične
Kraslavske, nego tudi ta njen mir se mu je zdel
nekaj zoprnega, nekaka duševna otrplost, ki je bila
ob svojem času v modi in na katero so sedaj
hrumeli pesniki, videč v njej nekaj demonskega,
ki pa se je v svojem času povsakdanjila ter po¬
stala enaka nravni ničnosti in gluposti. ,,To je
pred vsem drugim goska in vrhutega goska brez
srca", si je mislil Polaneški. Šele sedaj je toliko
razumel Maškov nemir, ki ga je provzročalo ple¬
menito vedenje teh dam, da se je njegova sodba
o Mašku dokaj izboljšala in da ga je imel celo za
bistroumnega in iznajdljivega človeka.

Potem je jel primerjati svojo nevesto gospodični
Kraslavski in si dejal z velikim notranjim zadošče¬
njem: „Marica je docela drugo bitje." Čutil je, da
se duševno oživlja, kadar jo gleda. Dočim je bila ona
nekakšna umetna cvetka, vzgojena ne na prostem
zdravem vetru, nego več v rastlinjaku, je iz te dihalo
življenje in toplota in vrhutega se je ta primera

@ 136

izšla dobro za Marico tudi v konvenčnem oziru.
Polaneški nikakor ni preziral tako imenovane distin-
guiranosti, ker je umeval, da se v njej, ako ne
zmerom, pa vsaj časih skriva neka duševna postrež-
nost, zlasti pri ženskah. Zroč zdaj na eno, zdaj
na drugo, se je prepričal, da je bila ona postrežnost,
ki je bila pri gospodični Kraslavski pridobljena in
prisiljena, Marici prirojena. Pri oni je bila to vrhnja
oprava, oblečena v naglici, pri tej pa duša in ne¬
kakšna prirojena lastnost rodu, oplemenitenega z
dolgimi stoletji olike. Posnemši od nazorov Buka-
ckega toliko, kolikor je potreboval, to je, kolikor je
bilo v njih ugodnega, se je spomnil Polaneški,
kako je Bukacki večkrat ponavljal, da se ženske,
neglede na rod, dele na patricijke, ki imajo oliko,
načela in duševne potrebe v krvi, in na novo
povzdignjene, ki jih oblačijo nase nalik plaščem,
gostom na ljubo. Prav sedaj, zroč na plemeniti
Maričin profil, si je Polaneški mislil samozavestno
kakor malomeščan, ki jemlje damo iz knežje rod¬
bine, da jemlje patricijko v celotnem pomenu te
besede.

A vrhutega patricijko jako lepo. Često po¬
trebuje ženska le nekoliko prilike in nekoliko sreče,
da se razcvete. Marica, ki se je bila Polaneškemu
tedaj, ko se je vračal od Litkinega pogreba, zdela
skoro grda, je zbujala obče čudenje s svojo lepoto.
Gospodična Kraslavska je bila videti poleg gospo¬
dične Plavicke kakor ogoljena obleka poleg nove,
in ako bi bilo imenje gospodične Plavicke toliko,

■© 137  ®>

kolikršna je bila nje lepota, bi jo bili gotovo vsi imeli
za lepo. Tudi Viži, ki so si natikali ščipce na nos,
so jo gledali z občudovanjem, in baron Kot iz
Denbna je izrekel zaupno, da je prava sreča, ker je že
zaročena, sicer, kdo ve, ali ne bi on skočil v past.

Polaneški je mogel na ta večer zapaziti črto
svojega značaja, ki se je ni bil zavedal doslej.
Bil je ljubosumen. Ker je bil prepričan, da je Ma¬
ričin značaj čist, da ji je bilo moči zaupati, pa je
bila ta ljubosumnost izkratka prava nedoslednost.
Svoje dni je bil ljubosumen tudi na Maska, toda
to je bilo lahko umevno; vendar sedaj si ni
mogel niti sam pojasniti, zakaj ga na primer takšen
Kopovski s svojo arhangelsko glavo in s ptičjimi
možgani more razvnemati zato, ker sedi poleg
Marice ter ji stavlja kolikor toliko glupa vprašanja,
na katera mu ona odgovarja kolikor toliko odkrito¬
srčno. Izpočetka je jel očitati sam sebi. Težko
je zahtevati od nje, naj mu pokaže jezik.“ Pozneje
pa je zasledil, da se Marica prepogostoma obrača
h Kopovskemu, da zre nanj preradovedno in da
mu odgovarja preodkritosrčno. Ko je bil pri večerji
sedeč poleg nje, kaj slabe volje ter je le molčal in
k° ga je vprašala, zakaj molči, ji je odgovoril
docela neumestno:

i,Nečem kvariti vtiska, ki ga je napravil gospod

Kopovski. “

Toda njej je bilo to všeč, da je bil ljubosumen
nanjo. Torej je stisnila ustnice, da je zadušila
smeh, ga pogledala in rekla resno:

■S) 138 @

„Ali mislite, da tiči v gospodu Kopovskem
kaj nenavadnega?“

„Seveda, seveda! Kadar gre po ulicah, se zdi
človeku, kakor bi nosil glavo na sveži zrak iz
strahu, da mu je ne požro molji.“

Kotička Maričinih ust sta prebila preizkušnjo,
toda njene oči so se očito smejale, dokler ni
rekla naposled potihoma, ko se ni mogla več pre¬
magati :

„Oduren ljubosumnež!“

„Jaz? Še na misel mi ne hodi!“

„No, naj vam povem izvod iz najinega raz¬
govora. Veste, da se je včeraj pripetil na estradi
pri koncertu slučaj katalepsije. Danes se je o tem
govorilo v našem krogu, in vprašala sem med drugim
gospoda Kopovskega, ali je videl kataleptika. Ali
veste, kaj mi je odgovoril? Da ima lahko vsakdo
drugačno prepričanje. No, ali ni to nenavaden
človek?"

Polaneški se udobri ter se spusti v smeh.

„Porok sem vam, gospodična, da on niti ne
umeje, kar mu kdo pravi, in da odgovarja, kar mu
pride na misel.“

Ostanek večera sta prebila skupaj v lepi slogi.
Ker sta imela Plavicka kočijo le za dve osebi,
nista mogla pri odhodu vzeti Polaneškega s seboj.
Marica se je sklonila k njemu in ga vprašala:

„Ali pride odurni mračnjak jutri na obed?“

„Pride, ker ljubi“, odgovori Polaneški, zavijajoč
njene noge s kužuhovino.

@ 139  ®

Ona pa mu šepne na uho kakor nekako
veliko novico:

,,Tudi jaz.“

Daši je bil on, ko je to izrekel, docela od¬
kritosrčen, je vendarle ona izrekla večjo resnico.

Mašek je spremil Polaneškega domov. Spo¬
toma sta se razgovarjala o današnjem večeru.
Mašek je pripovedoval, da je bil, preden so prišli
gostje, poizkušal izpregovoriti z gospo Kraslavsko
o imovini, da se mu pa ni posrečilo.

,,Bili so trenutki 1 ', je dejal, „ko sem hotel
jasno zastaviti to vprašanje, odevši ga seveda v
kolikor mogoče nežno obliko. Toda bal sem se.
Sicer pa, zakaj bi dvojil o premoženju svoje ne¬
veste ? Samo zato, ker ravnata dami z menoj do¬
stojneje, nego sem pričakoval? Bojim se zaiti predaleč,
zakaj ako se pokaže, da je moja bojazen neupra¬
vičena in da imata res denar, bi bili razžaljeni,
ako bi kazal preveliko radovednost. Treba je misliti
tudi na to, da ne staremo broda v sami pristaji."

„Dobro torej", odgovori Polaneški, „priznajmo
to; sicer je pa tudi verjetno, da imata denar —
toda ko bi se pokazalo, da ga nimata, kaj storiš
potem? Ali imaš že gotov načrt? Ali razdereš
razmere z gospodično Kraslavsko, ali jo vzameš ?“

„Razmer ne razderem nikdar, ker s tem ne
pridobim ničesar. Grozi mi prepad, ko tudi ne bi
prišlo do poroke. Potem porečem jasno, kakšne
so moje finančne razmere; slutim, da tedaj gospo¬
dična Kraslavska sama konča te razmere."

© 140  ©

„Če jih pa ne?“

„Zaljubim se vanjo ter se jamem pogajati
z upniki. Neham se ,hliniti', kakor praviš, in se
hočem truditi, da pridelam kruh za naju oba. Saj
nisem slab odvetnik. To veš.“

„To je dovolj lepo“, odgovori Polaneški,
toda mene to ne pomirja z ozirom na Plavicka
in z ozirom na moje interese."

„Vi ste v tem na boljšem nego drugi, ker
imate poroštvo v Kremenu. Če bo treba, vzameš
vse ti v svoje trde roke in nekaj že izžmeš. Huje
se bo godilo onim, ki so mi zaupali na besedo,
in povem ti v oči, da mi je dokaj bolj do njih.
Ponašal sem se, pa se ponašam še sedaj z nena¬
vadnim zaupanjem ... To je sedaj moja bolest.
Vendar, ako mi dovolijo časa, se še nekarno izvijem.
Ako bi pa imel nekoliko sreče doma in v njem
prožnost za delo . . .“

Dospela sta do stanovanja Polaneškega, in
zato Mašek ni končal svojih misli. Ko sta se pa
imela že posloviti, je rekel zdajci:

,,Čuj me. Imaš me nekoliko za licemerca, toda
licemeren sem manj, nego si misliš: Hlinil sem
se, kakor praviš — to je res! Moral sem se
zvijati kakor jegulja in pri tem zvijanju sem časih
zapustil trdno pot . . . Toda utrudilo me je, in
povem ti odkritosrčno, da si želim nekoliko sreče,
ki je še nisem imel. Zato sem se hotel oženiti s
tvojo sedanjo nevesto, dasi ni imovita. Kar pa se
tiče gospodične Kraslavske, ali veš, da pridejo

-g) 141 'g)

časih trenutki, v katerih bi imel rajši, ko bi se
pokazalo, da nima nič, nego da bi narobe ona
zapustila mene, ko zve, da nimam nič. To ti go¬
vorim odkritosrčno — in sedaj lahko noč!“

,,Tako vidiš!“ reče sam sebi Polaneški. ,,To
je nekaj novega od Maška.“

In stopil je skozi vrata. Obstavši pri njih,
je začul ves osupel v svojem stanovanju klavir.
Sluga mu naznani, da ga čaka Bigiel že dobri
dve uri.

Polaneškega je to vznemirilo, toda domislil
si je, da ne bi igral klavirja, ko bi bilo vzrok Bi-
gielovega poseta kaj neprijetnega. Pokazalo se je
tudi skoro, da je potreboval Bigiel v naglici le podpis
Polaneškega, o neki stvari, ki je morala biti rešena
drugo jutro.

,,Lahko bi mi bil tukaj pustil papirje in odšel
spat“, reče Polaneški.

,,Saj sem se že naspal pri tebi na zofi in
šele potem sedel h klavirju. Nekdaj sem igral
tako dobro, kakor na vijolončel, toda sedaj imam
že težke prste. Tvoja Marica baje tudi igra; to je
Irsj prijetna reč v hiši.“

Polaneški se nasmeje s svojim odkritosrčnim,
prijateljskim smehom.

„Moja Marica? Moja Marica ima evangeljski
dar: Levica ne ve, kaj dela desnica, ljubljena
sirota. Pa se tudi ne ponaša s tem ter igra samo
takrat, kadar jo kdo naprosi."

Biegiel odgovori:

@ 142 -g)

,,Kakor bi se ji posmehoval, toda tako se po¬
smehujejo zgolj zaljubljenci . 11

„Saj sem tudi zaljubljen dodobra. Vsaj meni
se zdi tako in sploh moram reči, da se mi dozdeva
to čimdalje bolj pogostoma. Hočeš li čaja ? 11

„Da. — Kaj je z Maškom ? Ali se že bliža
k smotru ? 11

„Ravnokar sva se razšla. Pospremil me je celo
do vrat. Časih govori že res takšne reči, kakršnih
ne bi bil pričakoval od njega . 11

Polaneški je bil vesel, da se more s kom po-
razgovoriti, in vrhutega je čutil potrebo zaupnega
razgovora. Zato mu je jel pripovedovati, kaj je
bil slišal od Maška in kako se je bil začudil, ko je
našel pod kožo takega človeka — romantika.

,,Mašek ni slepar 11 , reče Bigiel. „Samo na poti
je do različnih nepravilnosti. Vzrok temu pa je
njegova ničemurnost in težnja, da bi se kazal v
dobri luči. Prav ta težnja ga čuva končne pro¬
pasti. Kar se tiče romantika, ki si ga odkril v
njem . . .“

Bigiel je odgriznil konec smodke in si jo
prižgal jako važno, pri čemer je premikal obrvi.
Ko je sedel zložno, je nadaljeval:

„Bukacki bi izrekel o tej stvari vsaj deset
ironičnih paradoks o naši družbi. Zapomnil sem si,
kaj si mi pripovedoval, kako naju je ošteval zato,
ker je tu zmerom kdo zaljubljen. Njemu se zdi
to glupo in ničemurno, jaz pa vidim v tem veliko
mičnost. Treba je za koga živeti na svetu, a kaj

@ 143  @

imamo? Denarja nimamo, razuma kolikor toliko, daru,
da bi se zavedali v položaju, nemnogo, varčnosti —
malo; imamo že samo to, da ljubimo koga nekoliko
skoro nehote iz splošne navdušenosti; ako ga pa
ne ljubimo, vsaj čutimo potrebo, da bi ga ljubili.
Saj veš, da sem razsoden človek in trgovec, torej
govorim trezno. Proučaval sem nekoliko to stvar
Bukackemu na ljubo. Mašek na primer bi bil drugače
pravi capin. Tudi jaz poznam nekaj takih. Pri nas
lahko tudi v sleparju najdeš človeka — a to je
kaj preprosto! Za kolikor ima še človek kakšno
iskro v sebi, za toliko še ni povsem govedo — a
tukaj jo imajo ljudje prav zato, ker še nekaj ljubijo.“

»Spominjaš me Vaskovskega. To, kar praviš,
ni dosti daleč od njegovih nazorov o nalogi naj¬
mlajših Arijcev. 11

»Kaj je meni do Vaskovskega! Govorim to,
kar si mislim. Vem samo nekaj: Vzemi nam to,
pa se razletimo kakor sod brez obročev."

„Čuj torej, kaj ti povem. Ta stvar je meni
že davno rešena. Ljubiti koga, ali ne ljubiti —
to je zasebna stvar, toda vidim, da je treba koga
ljubiti v življenju. Tudi jaz sem že pogosteje
premišljal o tem. Tako sem čutil po smrti tega
otroka, da so nekatere stranke izginile v meni, a
časih čutim to še doslej. Sedaj nikakor, toda na¬
stanejo trenutki - kakor si ti dejal: odtoka, izčr¬
panosti, dvoma — in ako se navzlic temu vendarle
ženim, se zaradi tega, ker je treba dati živ in
močan temelj vsevladajoči ljubezni . . .“

© 144  ®

„Najsi je že vzrok tak ali drugačen,“ odgovori
Bigiel, neizprosen v svoji sodbi, „nikakor se ne
ženiš iz čisto razsodnih vzrokov. Jemlješ v zakon
lepo in vrlo deklico, ki te vabi k sebi, in nikar ne
misli, da je drugače, sicer bi se hlinil tudi ti. Tole,
dragi moj, ta dvom pred ženitvijo ima vsakdo. Jaz,
kakršnega me vidiš tukaj, nisem filozof in kakih deset¬
krat na dan sem vpraševal samega sebe, ali dovolj
ljubim svojo zaročnico, ali jo ljubim, kakor se
spodobi, ali je ne ljubim premalo duševno, a pre¬
mnogo čutno. Nato sem se oženil, dobil vrlo
ženico, in dobro se nama godi. Tudi vama se bo
godilo dobro, samo ako bosta jemala reči tako,
kakor so, zakaj to neprestano premišljanje in pro-
učavanje nekaterih srčnih tajnosti, to je, Bog me
ne udari, neumnost.' 1

„Morda je neumnost", odgovori Polaneški.
„Jaz tudi nisem zaljubljen v modrovanje in anali¬
ziranje samega sebe od jutra do večera, ali ni mi
dano, da ne bi videl dejstev."

„Kakšnih dejstev?"

„Na primer tega, da moje poti niso take,
kakršne so bile izpočetka. Mislim si, da že bodo
take in da teže na to. Ženim se navzlic tem vtiskom,
kakor jih niti ne bi bilo, a vendar jih poznam."

„To je dovoljeno."

„In vidiš, kaj si še mislim poleg tega. Treba
je, da so hišna okna obrnjena proti solncu, sicer bo
v stanovanju hladno."

„To si dobro povedal", odgovori Bigiel.

© 145  ■©

IX.

V tem se je umikala zima, bližal se je konec
posta, in tako se je približal čas poroke Polaneškega
in Maška. Bukacki, ki so ga bili povabili, naj pride
za druga, je odpisal med drugim tole: „Dramiti
tvorno moč iz splošnega stanja, to je iz stanja
popolnega miru, in siliti jo po zakonskih zvezah,
sklepanih na zemlji, naj se vtelesuje v podrobnosti,
kolikor toliko vreščeče, ki zahtevajo zibelk in se
ukvarjajo s tem, da se drže palci na nogah v ustih,
je zločinstvo. Pridem pa vendarle, ker imate pri
vas boljše peči, nego so tukaj.“ — Teden pred
svatbo je tudi res dospel ter prinesel Polaneškemu
v dar mojstrsko okrašen list, podoben osmrtnici,
na katerem je bil napis „Stanislav Polaneški, po
dolgem in težavnem samskem stanu“ itd.

Polaneški, ki mu je bil listek všeč, ga je
prinesel drugi dan opoldne Marici. Pozabil pa je,
da je nedelja, in ker je hotel prijetno prebiti tre¬
nutke do obeda, je bil nekamo razočaran, ko je
dobil Marico v klobuku.

»Ali odhajate?" jo vpraša.

»Da. V cerkev. Danes je nedelja."

»Oh, res! Nedelja! Jaz pa sem si mislil, da
posedeva nekoliko skupaj. Bilo bi tako prijetno."

Dvignila je k njemu svoje mirne, modre oči
in rekla preprosto:

»A služba božja?"

Rodbina Polaneških, II. zv. ^

@ 146  @

Polaneški je zaslišal te besede tako, kakor
bi bil zaslišal vsake druge, ne sluteč, da jim
bo v duševnem pohodu, ki ga je nastopil pozneje,
zaradi njih preprostosti prisojena izvestna uloga.
Dejal ji je nekamo mehanično:

„Seveda, služba božja. Čas imam; pojdiva
skupaj."

Marica je zaslišala ta odgovor jako zadovoljna.
Spotoma je dejala:

„Čim srečnejša sem, tem rajša imam Boga."

„To je tudi dokaz dobre naravi; nekateri
mislijo na Boga samo takrat, kadar se jim godi
slabo."

A v cerkvi mu je prišlo iznova v misel to,
o čemer je bil premišljal za prvega bivanja v
Kremenu, ko sta bila s starim Plavickim skupaj
na pobožnosti v Vantorih. „Vsi filozofi in sistemi
ginejo drug za drugim — samo maša se še vrši
po starem obredu." Zdelo se mu je, da je v tem
vendar nekaj neumevnega. On, ki je bil Litki na
ljubo trčil ob smrt na tako bolesten način, se je nepre¬
stano vračal k tem tajnostnim vprašanjem, kadar¬
koli je bil na pokopališču ali v cerkvi pri maši
ali v kakršnihkoli drugih okolnostih, v katerih se
je godilo kaj, kar ni bilo v zvezi z vsakdanjimi
življenskimi potrebami, kar je merilo na bodočnost
za grobom. Osupnilo ga je, koliko se v življenju
stori za to bodočnost in kako navzlic vsemu
modrovanju in vsem dvomom živimo tako, kakor
bi bila docela nedvomljiva in kako se mnogo

■&  147  @

žrtvuje zanjo iz osebnega egoizma, koliko se
ukrene človekoljubnih dejanj, kako se zidajo sirot-
niščnice, bolniščnice, cerkve, a vse to na račun,
ki se poplača šele za grobom.

Še bolj ga je osupnila ta misel, da se nam
je treba, ako se imamo spoprijazniti z življenjem,
najprej spoprijazniti s smrtjo, toda brez vere v
življenje za grobom je to nemogoče.

Vendar, kadar ima človek vero, pade to vprašanje,
kakor ne bi ga bilo. Vzemi zlodej žalost — radujmo
se! Ako je temu tako, kaj je moči hoteti več? . . .
Imamo pred seboj zgolj linico do nekake nove eksi¬
stence, v najhujšem primeru neizmerno zanimive —
in ta gotovost je enaka miru in tišini. Zgled tega
je videl Polaneški sedaj v Marici. Ker je bila nekoliko
kratkovidna, je imela glavo povešeno k molitvi,
toda, ko jo je časih dvignila, je Polaneški videl
lice tako mirno, polno cvetičnega miru in tako zado¬
voljno, da, naravnost angelsko. — ,,To je srečna
ženska, ki tudi ostane zmerom srečna!“ si je dejal,
»in vrhutega ima razum, zakaj ko bi na drugi strani
bila vsaj gotovost, bi bila obenem tudi ta tolažba,
kakršno nudi človeku resnica — toda mučiti se
z  različnimi vprašanji, to je samo glupost.“

Na poti proti domu je dejal Polaneški, nepre¬
stano misleč na ta izraz Maričin:

»V cerkvi ste bili videti kakor profil Fra An¬
gelica. Vaše lice se mi je zdelo kakor lice žene,
k' je popolnoma srečna."

10*

® 148  ®

„Saj sem tudi srečna. Ali veste, zakaj? Zato,
ker sem boljša, nego sem bila. Takrat sem imela
v srcu zavest nadležnosti in odpornosti, nisem imela
pred seboj nobene nade, in to vse skupaj mi je
napravljalo toliko bridkosti, da je strah. Pravijo, da
nesreča oplemenituje izborne duše, toda jaz nisem
izborna duša. Sicer pa morda poplemenituje nesreča,
toda bridkost, ponižanje in odpor — kazi ... To
je kakor strup.“

„Ali ste me sovražili takrat ?“

Marica ga pogleda in reče:

„Tako sem vas sovražila, da sem po cele
dneve mislila le na vas.“

,,Mašek je bistroumen človek,“ odgovori Po-
laneški, „nekoč mi je povedal tole: Rajša je hotela
sovražiti tebe, nego ljubiti mene.“

,,Oh, je že res tako.“

Ob takih razgovorih sta dospela domov. Po-
laneškemu se je sedaj ponudila prilika, da je razvil
svoj pergamentni mrtvaški list in ga pokazal Ma¬
rici. Toda njej ta napis ni bil po volji. Imela je
zakon ne le za stvar srca, nego tudi za svetotajstvo.
„S takšnimi rečmi se ni šaliti", je dejala in trenutek
pozneje priznala Polaneškemu, da jo je Bukacki
razžalil.

Po obedu je dospel Bukacki. Za teh mesecev
svojega bivanja v Italiji se je bil še bolj stanjšal, kar
je pričalo, da ,,chianti“ ni ugodno vplival na
želodčni katar. Njegov nos je s svojo medlostjo
spominjal rezila pri nožu in lice, ki se je nasmihalo

© 149  •©

humoristično, ironično, je bilo videti, kakor bi bilo
iz porcelana in ne večje od pesti doraslega človeka.
Bil je sorodnik Polaneškemu in Marici, zato je
govoril vpričo njiju, kar mu je bilo po volji. Že
na pragu ju je zagotovil, da ju mora, ker je duševna
izprijenost čimdalje bolj vsakdanji prikaz, le obža¬
lovati, da se pa ne čudi, ker sta se zaročila. Do¬
spel je sicer z nado, da ju še otme, toda sedaj vidi,
da je dospel prepozno in da mu ne ostaja nič
drugega razen resignacija. Marico so te besede
razžalile, toda Polaneški, ki ga je imel rad, mu je dejal:

„Ohrani si svoje misli za svatovski govor, ki
nii ga moraš govoriti; sedaj pa nama povej, kako
se ima najin profesorček ?“

Na to vprašanje odgovori Bukacki resno:

„Zbledlo se mu je.“

„Ne šalite se“, reče Marica.

In Polaneški doda:

. tako brezkoristno.“

Toda Bukacki povzame resno kakor prej:

»Profosorju Vaskovskemu se je zbledlo, in to
so moji dokazi: Prvič hodi po Rimu brez klobuka,
ali pravzaprav je hodil, ker je sedaj v Perugiji;
dru gič je naskočil mlado in dostojno Angležinjo,
češ, da so Angleži v zasebnem življenju kristjani,
da pa razmere Anglije do Irske niso krščanske;
tretjič tiska ondi brošuro, češ, da je bila naloga,
oživiti in prenoviti zgodovino s krščanskim duhom,
naložena najmlajšim Arijcem. Dovolita, to so vendar
dokazi. “

@ 150  ®

„Vedela sva vse pred odhodom gospoda pro¬
fesorja. Če mu ne preti nič hujšega, upam, da ga
še ugledamo docela zdravega. 1 '

„Toda ne misli na vrnitev."

Polaneški pa potegne beležnico iz žepa, napiše
nekoliko besed s svinčnikom in jo poda Marici,
rekoč:

„Prečitajte in recite, ali je to prav?“

„Ako se piše vpričo mene, rajši odidem",
reče Bukacki.

„Ne, ne, saj ni tajnost!"

Marica se je zardela od veselja kakor črešnja
in kakor ne bi hotela verjeti svojim očem, je jela
vpraševati:

„Ali res? Da?"

,,To je zavisno od vas."

„Oh, gospod Stanko! Niti sanjalo se mi ni
kaj takega. Moram to povedati očetu, moram!"

In stekla je iz sobe.

„Ko bi bil pesnik, kar obesil bi se", reče
Bukacki.

„Zakaj ?“

„Če utegne nekoliko besed, ki jih napiše to¬
variš firme Bigiel in družba, napraviti večji vtisk
nego najlepši sonet, je bolje biti moka v mlinu
nego pesnik."

Toda Marica, prevzeta od veselja, je pozabila
beležnico, in Polaneški jo pokaže Bukackemu, rekoč:

„Čitaj!“

Bukacki čita:

@ 151  ■©

„Po svatbi Benetke, Florenca, Rim, Neapolj
— ali je prav tako?“

„To pomeni potovanje v Italijo?“

»Da. Misli si, da ta ubožica žive dni še ni
bila na tujem, in Italija se ji je zdela zmerom
obljubljena dežela, a še v sanjah ji ni prišlo v
glavo, da jo ugleda kdaj. To je zanjo velika
radost — kaj je čudnega na tem, da mislim tudi
nekoliko na to, kar bi ji bilo prijetno ?“

»Ljubezen in Italija! O Bog, kolikokrat si že
gledal na to! To vse je tako staro kakor svet.“

»Ni res! Zaljubi se in videl boš, da dobiš v
tem kaj novega."

»Dragi moj, to se ne tiče tega, da še ne bi
ljubil, nego da že več ne ljubim. Že dolgo je,
kar sem izkopal iz peska to sfingo, ki zame ni
več uganka."

»Bukacki, oženi se."

»Ne morem. Imam preslab pogled in preslab
želodec."

»To nič ne ovira."

»Glej, žena je kakor listek papirja. Angel piše
na eni strani, zlodej pa na drugi, papir se pretrga,
besede se zmedejo in nastane ragout, ki ga ne bi
mo gel niti prečitati, niti prebaviti."

»Ali da bi ti zadoščale take misli za vse
življenje?"

Umrem takisto kakor ti, ki se ženiš. Nam
se  zdi, da mislimo na smrt, toda ona prej misli
na nas."

® 152  ®

V tem se vrne Marica z očetom, ki objame
Polaneškega in reče:

„Marica mi je povedala, da hočeta iti po
poroki v Italijo.' 1

„Ako privoli moja bodoča gospa . . .?“

„Bodoča gospa ne le dovoljuje", odgovori
Marica, „nego je vsa iz sebe od veselja. Skakala
bi po sobi, kakor da ji je šele deset let."

Plavicki reče:

„Ako vama utegne križ osamelega starca ko¬
ristiti na daljnem potovanju, pa vaju blagoslavljam."

Nato dvigne oči in roko proti nebesom na
neizrečno veselje Bukackega, toda Marica potegne
Plavickega za roko, jo smehoma poljubi in reče:

„Oče, temu je še čas, šele po poroki se
napotiva tjakaj."

„A pravzaprav ni to nič drugega", pristavi
Bukacki, „nego da človek kupi listek, dene prtljago
na tehtnico in se odpelje."

Plavicki se obrne k mlademu ciniku in odgovori
nekamo slovesno:

„Ali ste že zavozili tako daleč, da se vam
zdi blagoslov osamelega starca in očeta nepo¬
treben ?“

Toda Bukacki, nikar da bi odgovoril, objame
Plavickega okrog pasu, ga poljubi na telovnik
in reče:

„Ali bi ta ,osameli starec' ne hotel iti igrat
pike, da bi se lahko nagovorili te dve zblazneli
glavi ?“

s>  153  @

,,Toda z Rubikonom 11 , odgovori Plavicki.

„Z vsem, kakor hočete . 11

Po teh besedah se obrne k mlademu paru.

„Najmita me za kažipota po Italiji ! 11

„To mi še ni prišlo v glavo 11 , reče Polaneški.
„Bil sem samo v Belgiji in Franciji; Italije niti ne
poznam, toda videti hočem, kar bo zanimalo naju,
ne pa tega, kar bi tebe. Videl sem več takih, ka¬
kršen si ti, in vem, da s preveliko rafiniranostjo
dospete do tega, da ne ljubite umetnosti, nego
svoje znanje . 11

Nato je govoril Polaneški dalje Marici.

„Da, k temu dospo. Izgube zmisel za veliko
in prosto umetnost in iščejo nekaj, kar more še
zanimati njih prenasičenost ter podati dokaze o
njih znanju. Ne vidijo dreves, gledajo samo grče.
Ne skrbe za največje, kar si greva ogledovat midva,
nego samo za najmanjše, o čemer ni slišal nihče,
izkopljejo nepoznano veličino, se ukvarjajo s to
ali z ono šego, govore sebi in drugim, da so
slabše in izpodletele reči zanimivejše nego one
boljše in popolnejše. Ko bi naju vodil on, bi se
utegnilo zgoditi, da ne bi videla celih cerkev, pač
pa videla razne reči, ki se ogledujejo le mimogrede.
Pravim vam, da je to vse prenasičenost, prevelika
rafiniranost spričo prevelikega uživanja . 11

Marica ga ponosno pogleda, kakor bi hotela
re či: „Tako se govori ! 11  Njen ponos je še bolj
zrastel, ko je dejal Bukacki:

»Govoriš popolnoma prav . 11

© 154  @

Toda jezilo jo je, ko je dodal trenutek kesneje:

„A drugič, ko tudi ne bi govoril prav, pred
temle tribunalom bi gotovo izgubil pravdo.“

„Prosim, prosim, nikakor nisem prenapeta."

„Jaz pa zopet nisem veščak v umetnosti."

„Narobe, veščak ste.“

„Ako sem, pa proglašam, da obseza znanje
samo več podrobnosti, nikakor pa ne ovira ljubezni
do velike umetnosti, in verjemite, gospodična,
meni, a ne Polaneškemu."

„Ne. Rajša hočem verjeti Polaneškemu."

„To je bilo pričakovati", odgovori Bukacki.

Marica je pogledovala zdaj enega, zdaj drugega
z nekoliko obupnim izrazom, toda v tem je dospel
Plavicki s kartami. Zaročenca sta hodila z roko v
roki po sobah. Bukacki pa se je jel skoro dolgočasiti
in dolgočasil se je čimdalje bolj. Proti koncu večera
mu je humor, ki ga je bil držal pokonci, zdajci
ugasnil; malo lice se mu je zmanjšalo še bolj, nos
je dobil še bolj koničasto podobo in videti je bil
kakor uvel list. Zvečer, ko sta odšla skupaj s
Polaneškim, ga je ta vprašal:

„Kam se je skrila tvoja dobra volja?"

„Sem kakor stroj", odgovori Bukacki, „dokler
imam v sebi netivo, dotlej grem; toda ko se zvečer
izčrpa jutranja zaloga, se ustavim."

Polaneški ga pozorno pogleda.

„Kakšno netivo rabiš?"

„So različne vrste premoga. Pojdi k meni;
dam ti čašo dobre kave, ta naju okrepča."

-© 155 •©

„Čuj, to je kaj kočljiva stvar, toda meni je
nekdo dejal, da se že dolgo morfiniziraš.“

„0 še ne dolgo 11 , odgovori Bukacki. „Da veš,
kakšno obzorje to odpira človeku!“

„In ubija. Da se ne bojiš Boga! 11

„In ubija. Povej mi odkritosrčno, ali ti je
prišlo kdaj v glavo, da je mogoče imeti nostalgijo
po smrti? 11

,,Ne“, reče Polaneški, „jaz umevam nasprotno. 11

Za trenutek umolkneta.

„Toda ne dam ti niti morfija, niti opija, 11  reče
naposled Bukacki, ,,nego le dobro kavo in steklenico
poštenega bordeauxa. Ta orgija ne bo kvarna. 11

Črez nekaj časa dospeta k stanovanju Bukackega.
To je bilo stanovanje res premožnega človeka, ki
je nekoliko osupnilo s svojo praznoto, ki pa je bilo
polno malenkosti, spojenih z umetnostjo, slik in
rezb. Svetilnice so gorele v nekaterih sobah, zakaj
Bukacki ni mogel trpeti teme niti ponoči.

Vino je bilo pripravljeno, a pod strojem za
kavo je zaplapolal črez trenutek modrikast plamen¬
ček. Bukacki se zlekne na zofo ter izpregovori
hipoma. 11

„Ti morda ne umeješ nekaj, da se jaz, kakor
me  vidiš, takšen filigranek, prav nič ne bojim smrti. 11

>,To edino sem si mislil časih, 11  odgovori Po-
■aneški, „d a  zbijaš šale, zabavaš samega sebe in
^uge, dočim ni v tebi nič takega — da je vse
t° le umetno. 11

»Človeška glupost me mika nekoliko. 11

® 156  @

,,A ti, ako se imaš za modrega, kako si si
mogel pripraviti tako ničevo življenje?"

Polaneški se ozre po biblotih in slikah ter
doda:

„Saj v vsem tem, kar je okoli tebe, živiš
kaj ničevo."

„Dovolj ničevo."

„Ti torej spadaš k ljudem, ki se hlinijo ? Kak¬
šna bolezen tiči v tej družbi! Sodiš, in to je vse!"

„Časih. Toda proti koncu se izpremeni to v
narav."

Bukacki se je pod vplivom bordeauxovim
iznova oživil ter postal zgovornejši, dasi se mu ni
vrnila prejšnja veselost.

„Vidiš," je dejal, ,,ene reči ne opisujem.
Vse, kar sem si mogel povedati sam, ali kar mi
kdo more povedati, sem premislil in si rekel že
davno. Življenje mi je najbolj glupo in najbolj
jalovo, kar si ga moreš misliti. Okrog mene je
velikanska ničevost, ki se je bojim in v katero
mečem šaro, kakršno vidiš v tej sobi, da bi
se je bal manj. Ne bati se smrti, to je nekaj
drugega, zakaj po smrti človek ne čuti, niti ne
misli. Pa bom tudi jaz. tvoril del ničevosti, toda
Bog ve, da ne more biti nič bolj ničemurnega,
nego jo čutiti in se je zavedati še v življenju. Pri
tem pa je še moje zdravje kaj slabo in mi pobira
vso energijo. Nimam v sebi netiva, torej si ga
dodajam. V tem je manj pozivanja in hlimbe, nego
si misliš. Če gledam, kadar se založim z netivom,

•g> 157 @

življenje s humoristične strani, posnemam v tem
oziru bolnika, ki leži na oni strani, na kateri leži
najlaže. Tako mi je tudi najprijetneje; priznavam,
da je moja poza umetna, toda vsaka druga bi bila
še tnučnejša. A s tem je predmet izčrpan.“

„Ko bi se poprijel kakega posla . . .“

„Daj mi mir. Najprej znam marsikaj, a ne
umejem ničesar; drugič sem bolan, tretjič svetuj
hromcu, naj mnogo hodi, ko pa ne more. S tem
je povedano vse. Napij se tule vina, in govoriva
o tebi. To je kaj vrla deklica, gospodična Plavicka,
in prav storiš, da jo vzameš. Kar ti kvasim v
nemar, za to se ne brigaj. Vrla deklica je in
rada te ima.“

Zdaj začne Bukacki, razgret in očividno oživljen
Po vinu, govoriti urno:

j,Kar govorim podnevi, s tem se ne računa.
Sedaj je noč, popivam vino in nastajajo prijetnejši
trenutki. Ali še hočeš vina ali kave? Ljubim to
vonjavo; treba je zmerom mešati mokko in ceylon
enakomerno . . . Sedaj nastaja prijetnejši trenutek.
AH veš, kaj imam pravzaprav v mislih? Nimam
pojma, koliko sreče prinaša slava, ker je nisem
imel; ker je pa svetišče v Efezu že požgano, nimam
nič upanja . . . Toda mislim si tako pri sebi, da bi
to srečo utegnila snesti miš, a ne le na tešči že¬
lodec, nego celo po dobri južini v jedilni shrambi...
^ em  pa, kaj je blagost, ker je imam nekoliko;
Vem > kaj je potovanje, ker sem se že klatil po
svetu; vem, kaj je svoboda, ker sem še svoboden,

® 158 •©

vem, kaj so ženske — oj, za zlodeja, še preveč!
— in vem, kaj je književnost. Vrhutega imam v
tej sobi nekoliko slik, nekoliko rezb in nekoliko
porcelana ... A sedaj poslušaj, kaj ti povem: Vse
to ni nič, vse ničemurnost, vse je glupost, prah in
pepel proti enemu srcu, ki ga ljubim. To je posledica
mojega opazovanja, samo da sem s tem že dospel
na konec, kar je normalnim ljudem šele početek. 11

Po teh besedah je jel marljivo mešati z žlico
po kavi, a Polaneški, ki je bil jako čil, je vstal
in rekel:

„0 ti lopov presneti! Kaj si pa dejal pred
nekoliko meseci, da odpotuješ v Italijo zato, ker
te tu nihče ne ljubi in ker sam nimaš nikogar rad?
Ali se spominjaš; morda boš celo tajil?“

„A kaj sem rekel danes zarana tebi in tvoji
nevesti? Da sta zblaznela. Sedaj pa ti pravim, da
storiš prav. Čemu hočeš logike od mene? Povedati
in govoriti — to sta dve različni stvari. In sedaj
sem odkritosrčnejši, ker sem že izpil dve steklenici
vina.“

Toda Polaneški jame hoditi po sobi in po¬
navljati :

„No, za Boga! To je nekaj neverjetnega!
Glej, tako stoji stvar, a kaj govore vse, kadar
jih kdo pritisne ob steno.“

Bukacki nalije z nekoliko drhtečo roko drugo
čašo kave ter nadaljuje:

„Ljubiti, to je že dobro, toda nekaj je še
boljšega — biti ljubljen. Nad to ni ničesar več!

@ 159  @

Kar se tiče mene, bi dal to vse . . . Toda ne iz¬
plača se, da bi tako govoril o sebi. Življenje je
komedija, napisana slabo in brez nadarjenosti, in
to, kar neizrečno boli, je časih ponesrečena melo¬
drama; vendar pa je v življenju nekaj dobrega, to
je biti ljubljen. Misli si, da tega nisem spoznal
— ti pa si našel, ne da bi bil iskal . .

„Ne govori tako, ker ne veš, kako je prišlo vse.“

„Vem. Povedal mi je Vaskovski . . . Sicer to
ne izpremeni stvari. Meni je le do tega, da bi
tudi ti cenil to.“

„Kaj hočeš? Umejem tudi, da me nekoliko
ljubi, zato se ženim, in dosti.“

Bukacki mu položi roko na ramo.

»Ne, Polaneški. Jaz sem glupec proti samemu
sebi, toda nisem slab opazovalec tega, kar se godi
okrog mene. To ni konec — to je začetek . . .
Možje večinoma govore tako kakor ti: ,Ženim se
in dovolj!' A večinoma se motijo."

»Te filozofije ne umejem."

»Vidiš, to je tako: Ni dosti, da si človek
vzame ženo, mora ji tudi kaj dati — treba je, da
°na to čuti. Ali umeješ?"

»Ne posebno."

»No, delaš se glupega; treba je, da se žena
ne čuti le za imetje, nego tudi za lastnico. Dušo
z a dušo! — drugače si utegne človek zlomiti vrat.
Zakoni so časih dobri, časih slabi. Maškov bo
slab zaradi stotero vzrokov, med drugim tudi
zaradi tega, o katerem hočem govoriti."

© 160  ©

„On je drugega mnenja. Žal, škoda res, da se
nisi oženil, ker umeješ tako dobro, kako mora
vse biti.“

,,Ko bi razumeti in ravnati po razumu po¬
menilo eno in isto, ne bi bilo različnih — pre-
različnih primerov, po katerih nas bole vse kosti.
Sicer pa si me predstavljaj, da se ženim!“

Bukacki se zasmeje s svojim tankim glasom.
Vrnila se mu je zdajci veselost in obenem zmož¬
nost, da je gledal stvari s komične strani.

„Ti boš smešen, a kaj šele jaz . . . Kar za
trebuh bi se človek prijel o taki priliki! Črez štiri¬
najst dni boš videl ... Na primer, kadar se boš
odpravljal v cerkev. Tu ljubezen, srčno utripanje,
važne misli, novo življenje; ondi vrtnar s kiticami,
frak, izgubljeni gumbi, zavezovanje ovratnika, obu¬
vanje lakiranih črevljev — vse skupaj ena zmota,
križem kražem . . . Čuvajte me, nebeški angeli! Po¬
milujem te, dragi moj, in prosim, ne jemlji resno
tega, kar sem povedal. Zdi se mi, da imamo mlaj,
jaz pa imam o mlaju manijo, da predavam senti¬
mentalne razprave. Vsakršno neumnost! ... To
je mlaj — nič več! Bil sem ganjen kakor ovca,
ki je izgubila svoje prvo jagnje — in zlodej
me vzemi, če nisem govoril razprav.' 1

Toda Polaneški se zadere nanj:

„Videl sem že dokaj ničnih stvari, toda ali
veš, kaj se mi zdi najbolj nično pri tebi in ljudeh,
tebi podobnih? To, da vi, ki se povsod izmuzujete,
ne priznavate ničesar nad seboj; bojite se kakor

-© 161  ®

ognja vsake poštene resnice, samo zato, ker jo je
že kdo utegnil izpovedati. To je tako nično, da
mi celo pohajajo besede. Kar se tiče tebe, si bil
še pred trenutkom odkritosrčnejši nego sedaj . . .
Sedaj si zopet kužek, ki pleše po dveh nogah.
Toda pravim ti: Celo deset takih, kakršen si ti,
me ne prepriča, da nisem zadel velike srečke v
loteriji."

In odšel je od Bukackega nekoliko razjarjen;
spotoma pa se je pomiril in je ponavljal neprestano:

„Kje je resnica! Evo, kaj pravi tale Mašek,
pa tale Bukacki, kadar hočeta biti odkritosrčna —
jaz pa sem zadel velik dobitek ter ne zapravim
tega, kar sem zadel."

Nato je prišel domov. Pogledavši na sliko Lit-
khio, je zaklical glasno: „Ljubljena moja punca!...“
Ves čas pa, dokler ni zaspal, je mislil na Marico
razkošno in mirno kakor človek, ki čuti, da je bila
nekaka velika življenska naloga definitivno dovršena,
in sicer dobro dovršena.

Bil je, navzlic besedam Bukackega, prepričan,
da bo, kadar se oženi, vse dognano in končano.

X.

„Katastrofa“, kakor je rekel Bukacki, je napo¬
sled napočila. Tudi Polaneški se je prepričal, da
pripada sosebno svatbeni dan tistim dnevom, ko
človek ne more slediti svojih misli, ako je v živ¬
ljenju res več takih dni. Časih se mu je v možganih

Rodbina Polaneških, II. zv. ^

®> 162  @

obenem sukalo toliko misli, tako neodločnih, da so
bile bolj podobne vtiskom, ki se jih ne zavedamo
docela, nego mislim. Čutil je tudi, da je nastala v
njegovem življenju nova doba, da jemlje nase velike
obveznosti, ki jih je treba izpolniti vestno in resno
obenem, da, docela obenem se je čudil, da še
zmerom ne pride kočija, in je izražal svoje čudenje
v obliki grožnje: „Le naj se mi zakesne lopovi,
pa jim zavijem vrat!“ Časih ga je obšla nekakšna
slovesna razpoloženost in nekaka poštena bojazen
pred to bodočnostjo, za katero je bil prevzel
odgovornost — čutil je v sebi izvestno vzvišenost.
Zavedajoč se te vzvišenosti, si je jel drgniti z milom
brado ter je premišljal, ali bi morda ne pozval na
tako izreden dan nalašč lasničarja na svoje nekoliko
uporne lase. V vse njegove vtiske pa je bila za¬
pletena Marica. Videl jo je tako, kakor bi stala
pred njim. Mislil si je, da se v tem hipu tudi
oblači, da stoji v svoji sobi pred zrcalom, da
govori s služabnico, njena duša pa leti k njemu
in srce ji utriplje nemirno. V takih trenutkih ga je
obhajala razneženost in dejal je sam sebi: „Le ne
boj se me, dobra moja duša, ker ti gotovo ne
storim nič žalega . 11  Videl se je že v bodočnosti
dobrega, prizanesljivega in jel nekako ginjen zreti
na loščila, stoječa poleg zofe, kjer je ležala sva¬
tovska obleka. Zdaj pa zdaj si je ponavljal: „Ker
se imam le oženiti, pa se oženim!“ Rekel je, da je
bil glup, ker je omahoval, zakaj druge take Marice
ni na svetu. Čutil je, da utegne celo pršeti, da

®> 163  ®>

utegne biti v Vizitkovski cerkvi hladno, da bo črez
eno uro klečal poleg Marice, da je bolje vzeti bel
robec nego ovratnik; da je poroka gotovo najvaž¬
nejši obred v življenju in da v tem tiči res nekaj
svetega in da za zlodeja nikakor ni treba iz¬
gubljati glave v nikakršnih okolnostih, zakaj črez
eno uro bo vse končano, jutri odideta in potem
se začne normalno in mirno življenje moža z ženo.

Te misli pa so se časih razpršile tako kakor
krdelo vrabcev, v katero kdo zdajci ustreli izza
plota — in v glavi Polaneškega je nastala praz¬
nota. Mehanično so mu prihajale na ustnice
fraze kakor na primer: ,,Osmega brezna, jutri je
sreda! Jutri je sreda! Moja ura! Jutri je sreda. 11  —
Pozneje se je zavedel in si ponavljal: „Človek je
glup!“ in razpršeni ptiči so se mu iznova krdeloma
vračali v glavo ter počeli gostoleti v njej.

V tem je dospel Abdulski, opravnik firme
»Polaneški, Bigiel in dr.“, ki je imel biti poleg
Bukackega drugi drug. Ker je bil tatarskega rodu
>n zagorele polti, dasi čeden, je bil videti v fraku
in v belem ovratniku tako ugleden, da je Polaneški
izrekel nado:,,Gotovo se tudi kmalu oženi. 11  Abdulski
mu odgovori: „Hotela bi iti duša v raj“, potem
Pa je začel nemo igro, ki bi bila imela predstav¬
ljati, kako se šteje denar, in je jel govoriti o
Bigielovih. Vsi otroci bi se bili radi udeležili svatbe,
Bigielova pa sta sklenila vzeti s seboj le dvoje
najstarejših, iz česar so poleg nesloge nastala
razna mnenja, ki jih je poravnala gospa Bigielova

11 *

&  164  @

S pomočjo uzde. Polaneški, ki je imel otroke zelo
rad, se je nenavadno razvnel in rekel:

„Bigielovim pripravim šalo. Ali so se že od¬
peljali ?“

,.Ravnokar se hočejo."

,,Dobro, skočim k njim na poti k Plavickiin.a,
poberem vse otroke in jih pri svoji nevesti izsujem
pred gospo Bigielovo."

Abdulski je izrazil prepričanje, da Polaneški
ne stori tega, toda s tem ga je šele bolj utrdil v
nakani. Sedši v kočijo, sta se odpeljala po otroke.
Učiteljica pri Bigielovih, ki je vedela, v kakšnih
razmerah je Polaneški do te rodbine, se ni drznila
nasprotovati; tako je torej pol ure pozneje Po¬
laneški na nemalo osuplost gospe Bigielove stopil
k Plavickima na čelu vsega krdela Bigielčanov,
oblečenih v domače suknjiče s podrapanimi ovrat¬
niki in z lasmi, večinoma nepočesanimi, ter z obrazi,
napol srečnimi in napol osuplimi.

In pridirjal je k Marici, ji poljubil roko v beli
rokavici in dejal:

„Hoteli ste storiti krivico otrokom. Recite, da
sem učinil prav.“

Marico je ganil in resnično potolažil ta dokaz
njegovega dobrega srca, zato je imela odkritosrčno
veselje z otroki; da, veselilo jo je tudi to, da so
imeli zbrani gostje njenega bodočega moža za
original in da je gospa Bigielova, gladeča v naglici
zgubane ovratnike, ponavljala v zadregi:

(Str. 168.) Naposled sta se držala za roke in si zrla v oči...

@ 167  @

„No, kaj naj počnemo s takim glupcem?“
Takega mnenja je bil nekoliko tudi gospod
Plavicki. Polaneški in Marica sta se ukvarjala tre¬
nutek pozneje zgolj drug z drugim, da, izginilo
jima je vse drugo izpred oči. Srce jima je utripalo
nekoliko nemirno. On jo je ogledoval nekamo za-
začuden. Vsa bela, pričenši od čreveljcev do rokavic,
z zelenim vencem na glavi in z dolgo tenčico, se
mu je zdela docela drugačna nego sicer. Tičalo je
v njej nekaj nenavadno slovesnega, takisto kakor
v Litki, ko je bila umrla. Polaneški sicer ni rabil
te primere, toda čutil je, da ga v tem hipu ta bela
Marica, dasi mu ni bolj oddaljena, dela vendarle
bolj bojazljivega nego včeraj, ko je bila opravljena
v vsakdanjo obleko. Zdela se mu je pri tem manj
lepa nego navadno, zakaj svatovski venec pristuje
izključno ženam in vrhutega se ji je bilo od vzne¬
mirjenosti in genutja zardelo lice, ki je bilo videti
ob beli barvi svatovske obleke še bolj rdeče, nego
je bilo res. Toda čudna stvar! Prav to je genilo
Polaneškega. V njegovem srcu, dobrem že od
rojstva, so nastali nekakšni občutki, podobni ge-
nutju ali všečnosti. Vedel je, da tej Marici sedaj
gotovo utriplje srce kakor ujetemu ptiču, in jel jo
je miriti, jel ji govoriti tako dobrotne in izpod-
budne besede, da se je kar sam čudil, kje jih
jemlje toliko in kako mu tako lahko prihajajo v
glavo. Toda prihajala so mu lahko zgolj na ljubo
tej Marici. Bilo je tudi moči spoznati na njej, da
s o mu vdaja z utripajočim srcem, toda obenem z

•a) 168 -©

zaupanjem, da mu daje srce, dušo in vse bitje, a
ne le za dobre čase, nego za vsak trenutek življenja
— do konca dni, da se v tej smeri ni porajala
nobena senca v mislih Polaneškega in ta gotovost
ga je delala v tem hipu še lepšega, nežnejšega in
zgovornejšega, nego je bil sicer. Naposled sta se
držala za roke in si zrla v oči ne le z ljubeznijo,
nego z največjim prijateljstvom in s tolažbo za
bodočnost. Oba sta se zavedala vzajemne odkrito¬
srčnosti. Nekoliko trenutkov še — in ta bodočnost
se je imela pričeti. A sedaj so se jele obema jasniti
misli in ta notranji nemir, ki se ga nista mogla
iznebiti, je odstopal čimdalje bolj in se izpre-
minjal, ko se je bližal verski obred, v resno raz-
položenost. Misli Polaneškega se niso več raz¬
pršile nalik vrabcem, ostalo je v njem le nekako
čudenje, da ob vsem skepticizmu tako močno
čuti tudi verski pomen dejanja, ki se ima izvršiti.
Pravzaprav ni bil skeptik. V duši mu je tičala
celo težnja po verskih občutkih in ako se ni vračal
k njim, se ni vračal samo zato, ker se je bil
temu odvadil in se duševno nekamo polenil.
Skeptizem je največ vznemiril gladino njegovih
misli, tako kakor veter vznemiri gladino vodi, ki
pa ostane v globeli mirna. Takisto se je bil
odvadil oblik, toda to je bila stvar bodočnosti in
Maričina — sedaj pa se mu je že ta obred, ki se
mu je moral podrediti, kazal tako vzvišen, tako poln
resnobe in svetosti, da je bil pripravljen stopiti
k njemu s povešeno glavo.

@ 169  ®

Še prej pa se je bilo treba podrediti drugemu
obredu, ki je bil, dasi sam po sebi enako slovesen,
Polaneškemu dovolj zopern: bilo je treba poklekniti
pred gospoda Plavickega, ki ga je Polaneški imel za
glupca, sprejeti njegov blagoslov ter zaslišati govor,
ki ga gospod Plavicki, kakor je bilo pričakovati,
izvestno ne opusti. Polaneški pa si je dejal že
prej: „Hočem se oženiti, torej moram prebiti Vse,
česar je treba, in to vljudnega lica, a kakšen izraz
bo imela v teh trenutkih ta opica, Bukacki, do tega
mi je malo.“ Zato je pokleknil sedaj docela rado-
voljno poleg Marice pred gospodom Plavickim,
začul njegov blagoslov in govor, ki pa ni bil pre¬
dolg. Gospod Plavicki je bil sam res ginjen, glas
se mu je tresel, takisto roke in komaj je mogel
izreči nekaj takega, kakor bi rotil Polaneškega,
naj vsaj dovoli v prihodnosti, da bo Marica pri¬
hajala molit na njegov grob, preden ga popolnoma
ne pokrije trava.

Žal, da je nekoliko izkazil svečani značaj tega
trenutka Pepe Bigiel. Videč gospoda Plavickega
piskajočega, Marico in Polaneškega pa klečeča pred
njim, kar se je v stanovanju Bigielovih imelo ne
le za kazen, nego pogostoma tudi za predgovor
še strožjim pedagoškim pomočkom, je izrazil svoje
sočutje in svojo bojazen s tem, da je zaprl oči,
odprl usta in se spustil v tako silen jok, da se
ni dal potolažiti. Drugi njegovi sorodniki so veči¬
noma posnemali njegov zgled in se že vsi gibali,
ker se je bil približal trenutek za odhod; zato ni

@ 170  ©

mogel napraviti grob, zarasel s travo takega vtiska,
kakršnega bi bil moral.

Polaneški je z Abdulskim in Bukackim sedel
v kočijo ter odgovarjal njiju vprašanjem le s krat¬
kimi stavki; ni se udeleževal razgovora, pač pa
se je razgovarjal sam s seboj. Mislil si je, da se
črez nekoliko minut zgodi to, o čemer je bil sanjal
že dolge mesece in po čemer je bil najmočneje
koprnel po Litkini smrti. Naposled ga je pretresla
zavest, kakšna razlika je med minulostjo, ki je bila
ravnokar prešla, in med sedanjim trenutkom. Toda
to je bila razlika. Prej je bil koprnel in si želel,
sedaj pa je samo hotel in dovoljeval. Ta .misel ga
je izpreletela kakor mravljinci; zagomazelo mu je
po glavi, da morda nima osnov, ki sme zidati nanje.
Toda to je bil človek, ki je vladal svojo vznemir¬
jenost in jo, kadar je bilo treba, zapodil na vse
štiri strani sveta. Torej si je dejal: „Najprej sedaj
ni časa misliti na to, drugič pa istinitost vsekdar
ne ustreza sanjam, to je gotovo.“ Nato mu je prišlo
v spomin še to, kar je bil dejal Bukacki: „Ni
dovolj jemati, treba je tudi dati samega sebe“, toda
domislil si je, da je to nekakšna preja, tako tanka,
da je sploh ni in da je treba življenje jemati bolj
enostavno, zakaj dolžno ni, da bi se strinjalo s
prej nabavljenimi teorijami. Ponovil je, kar je bil
govoril pogostoma: ,,Ženim se, in dosti!“ Potem
ga je prevzela istinitost, ali bolje pričujoči trenutek,
da ni imel v mislih ničesar drugega nego Marico,
cerkev in poroko.

© 171  ■©

V tem je ona, stopajoča v cerkev, na tihem
prosila Boga, naj bi ji pomagal osrečiti moža; tudi
zase si je prosila nekoliko sreče, sicer pa je bila
prepričana, da ji to izprosi pokojna mati.

Potem sta šla oba, držeč se za roke, skozi
špalir radovednežev in povabljenih gostov. Videla
sta kakor skozi meglo v dalji sveče, prižgane na
oltarju, v bližini pa lica znancev in tujcev. Raz¬
ločneje od drugih sta ugledala lice gospe Emilije,
oblečene v belo opravo usmiljene sestre, in njene
oči, ki so se nasmihale in obenem rosile s solzami.
Oba sta se spomnila Litke in prišlo jima je na
misel, da ju prav ona vodi pred oltar. Trenutek
kesneje sta že klečala; pred seboj sta imela duhov¬
nika, nad seboj plamen sveč, jasne zlate okvire
in sveta lica oltarne slike. Obred se je pričel. Jela
sta govoriti za duhovnikom obične besede poročne
prisege, in Polaneškega, ki je držal Marico za roko,
je obšlo zdajci takšno genutje, kakršnega še ni
bil začutil od onega časa, ko ga je bila mati spre¬
mila k prvemu svetemu obhajilu. Začutil je, da to ni
zgolj navaden, zakonit obred, s čigar močjo si
pridobi mož pravico do žene, nego da tiči v tej
združitvi rok, v tej prisegi tajnostna nadzemeljska
moč — da je to izkratka Bog, ki se mu uklanja
duša in pred katerim trepeče srce. Obema so sedaj
na ušesa zvenele v tišini slovesne besede: ,,Quod
Deus junxit, homo non disjungat“, in Polaneški
je čutil, da se je ta Marica, ki jo jemlje, izpre-
menila v njegovo telo in njegovo dušo in v del

© 172  ©

njegove duše in da mora tudi on biti njej isto.
V tem je zapel na koru pevski zbor: „Veni
Creator“, in črez nekoliko trenutkov sta Polaneška
odšla iz cerkve. Na poti pa je že objela Maričino
roko roka gospe Emilije: „Blagoslovi vaju Bog!“
in ko sta šla domov na ženitovanje, je odšla ona
na pokopališče pravit Litki novico, da se je „gospod
Stanko“ danes poročil z Marico.

XI.

Štirinajst dni pozneje je podal vratar Baurovega
hotela v Benetkah Polaneškemu pismo z varšavskim
pečatom. Bilo je to v tistem trenutku, ko sta oba z
ženo hotela sesti v gondolo, da se odpeljeta k Sveti
Mariji della Salute, kjer se je tega dne na obletnico
smrti Maričine matere imela služiti maša za njeno
dušo. Polaneški, ki ni pričakoval nič važnega iz
Varšave, je vtaknil pismo v žep ter vprašal ženo:

„Ali ni še prezgodaj za mašo?“

,,Da, časa je še dobre pol ure.“

„Morda bi se hotela napotiti na izprehod proti
Rialtu?“

Marica je bila vsekdar pri volji. Ni še bila
žive dni v tujini in je živela v nekaki opojnosti;
zdelo se ji je, da je vse, kar je okoli nje, le sen.

Cesto je od neizmerne navdušenosti objela
moža okrog vratu, kakor bi bil on sezidal Benetke
in kakor bi se bilo treba njemu zahvaliti za njih
lepoto, cesto pa je tudi ponavljala:

■g) 173 -g)

„Gledam, vidim in ne verjamem, da je to res.“

Torej sta se odpeljala v Rialto. Dotlej je bilo
še malo življenja, ker je bilo še zgodaj. Voda
kakor bi spala, dan je bil tih, prozoren, toda ne
presolnčen, eden izmed onih, ko kaže Canal Grande
ob vsej lepoti pokopališki mir. Palače so videti
prazne in pozabljene in ko se nepregledno odbijajo
v vodi, se vidi v tem nekaka globoka otožnost
mrtvih reči. Tu zremo na nje molče in kakor bo¬
ječe, da ne bi z besedami zdramili tišine, vladajoče
povsod.

Tako je zrla predse tudi Marica. Toda Pola-
neški, manj občuten, se je spomnil, da ima pri
sebi pismo, torej ga je potegnil iz žepa in jel
citati; trenutek pozneje pa je dejal:

„Oh! Mašek je tudi že oženjen. Njiju poroka
je bila tri dni pozneje nego najina."

Marica, kakor prebujena iz sna, ga vpraša
pomežikovaje:

,,Kaj si povedal?"

„Rekel sem, sanjava glava, da se je Mašek
tudi že poročil."

Oprla mu je glavo ob ramo, se mu ozrla v
°či in odgovorila:

,,Kaj je meni do Maška, ko imam svojega
Stanka."

Polaneški se je nasmejal kakor človek, ki
milostno dovoljuje, da ga ljubijo in se ne čudi
temu. Potem je poljubil ženo na čelo nekamo
razmišljen, ker ga je začelo pismo zanimati, in

@ 174  ■©

čital dalje. Zdajci se zgane, kakor bi ga bilo nekaj
pičilo in zakliče: ,,Ali to je prava katastrofa 1“

„Kaj se je zgodilo ?“

„Gospodična Kraslavska ima devettisoč rubljev
do smrti, ki ji jih je sporočil stric. Sicer nima niti
beliča dote.“

„Saj je tudi to dosti. 11

„Dosti? Čuj, kaj piše Mašek: ,Glede na to je
moja prepast dognana reč in razglasitev insolvent¬
nosti je le še vprašanje časa. 1  Ukanila sta se oba,
umeješ li! Zakaj on je računal na njeno imovino,
ona pa na njegovo. 11

„Imata vsaj živeti ob čem. 11

,,Imata živeti ob čem, toda Mašek nima s čim
plačati dolgov, in to se tiče nekoliko tudi nas —
mene, tebe in očeta . . . Vse utegne prepasti. 11

Sedaj se je Marica resnično vznemirila.

„Stanko moj 11 , je dejala, „morda je tam treba
tvoje navzočnosti, vrniva se torej ... To bo udarec
za očeta! 11

„Sporočim takoj Bigielu, naj me nadomešča
in otme, kar se še da oteti . . . Toda ne jemlji si,
dete moje, tega preveč k srcu. Tudi jaz imam
košček kruha za naju oba in za tvojega očeta. 11

Marica ga objame okrog vratu.

„Ti si moja najbolja duša. S človekom, kakršen
si ti, utegne biti človek miren. 11

„Vrhutega se da še kaj oteti . . . Ako dobi
Mašek denar, nas plača. Morda tudi dobi kupca
za Kremen. Toda . . . Piše mi, naj vprašam Bu-

@ 175  ®

kackega, ali ne bi kupil Kremena, in naj ga na¬
potim k temu. Nocojšnji večer se; odpelje v Rim,
in povabil sem ga na zajtrk ... Pa ga tudi vprašam.
Precejšnje premoženje ima — in imel bi vsaj kaj
delati. Radoveden sem, kako se bo godilo Ma-
škovim. Proti koncu dopisa mi piše: ,Ženi sem
pojasnil svoje denarne razmere; to jo je močno
užalostilo, toda mati se močno jezi/ Naposled do¬
stavlja, da se je v poslednejem času zaljubil v
ženo in da bi bila največja nesreča v njegovem
življenju, ako bi se bila razšla. Za to liriko se menim
le malo — toda radoveden sem, kako se vse izide."

„Ona ga ne zapusti", reče Marica.

„Ne vem, sam sem si misli tako ob svojem
času, toda rad bi ugovarjal. Ali hočeš staviti?"

,,Ne, nečem zadeti. Ti odurnež ne poznaš
žensk."

„Poznam jih in zato vem, da niso vse take,
kakršna je ta, ki se sedaj vozi v gondoli . . .“

Ona pa mu odgovori:

„V Benetkah, v gondoli, poleg svojega Stanka!"

V tem sta dospela v cerkev. Vrnivši se po
maši iz cerkve, sta že našla Bukackega opravljenega
kakor za na pot v kratko, sivo obleko, ki je bila
na njegovem nežnem telesu vse preohlapna, v žoltih
črevljih in s fantastičnim ovratnikom, privezanim
takisto fantastično kakor malomarno.

,,Danes grem", je dejal, ko sta se pozdravila
2  Marico. „Ali naj vama preskrbim stanovanje v
Florenci? Ali smem najeti palačo?"

@ 176 'S)

„Ali se ustavite na potu v Rim?"

„Ustavim. Prvič zato, da naznanim na Galeriji,
da prideta — in da vama polože preproge na
stopnice; drugič pa črni kavi na ljubo, ki je sploh
v Italiji slaba ter izjemoma v Florenci pri Giacosu
dobra ... via Tornabuoni ... To je sicer edina
stvar, ki ima svojo ceno v Florenci . . .“

„Kakšno veselje pač imate, da govorite drugače,
nego mislite?"

„Resnica — odkritosrčno namerjam najeti za
vaju lepo stanovanje na Lung-Arnu.“

„Midva se ustaviva v Veroni."

,,Romeju in Juliki na ljubo? Seveda, seveda! Do¬
kler še ne skomigata z rameni, kadar mislita nanju,
pojdita. Črez mesec dni bi bilo morda že prepozno."

Marica se je namrdnila nanj kakor mačka,
potem se je obrnila k možu in dejala: ,,Stanko, ne
dovoli temu gospodu, da bi me tolikanj izkušal."

„Dobro“, odgovori Polaneški. „Odsekam mu
glavo, toda šele po zajtrku."

Bukacki pa jame deklamirati:

„ ... Ne! Še ne svita!

To ni škrjancev, to je slavčev glas."

Nato se obrne k Marici in vpraša:

,,Ali vam je napisal Polaneški kak sonet?"

„Ne.“

„0, to je slabo znamenje! . . . Balkon
imate na ulice ... Ali mu ni prišlo kdaj v glavo
stopiti pod vaš balkon z mandolino?"

g> 177 @

„0 to je zelo slabo. 11

„Tu vendar nima kje stati, ker je povsod
le voda. 11

»Utegnil je dospeti pod balkon v gondoli.
Vidite, pri nas je to kaj drugega, toda tukaj v
Italiji je že takšen zrak, da tisti, ki res ljubi, piše
sonete, ali pa stoji z mandolino pod balkonom.
To je docela gotova stvar, izvirajoča iz zemlje¬
pisne leže, morskih tokov, kemijske sestave zraka in
vode — in ako ne piše kdo sonetov ali ne stoji z
mandolino, pa izvestno ne ljubi. Morem vama po¬
kazati odlična dela, ki razpravljajo o tem predmetu. 11

„Zdi se mi, da mu bom moral odsekati glavo
pred zajtrkom 11 , reče Polaneški.

Obglavil ga pa le ni, in sicer ne zato, ker je
bil že čas za zajtrk. Sedeli so pri posebni mizi,
ali v oni dvorani, kjer je bila table d’hote, kar je
bilo za Marico, ki jo je vse zanimalo, vrelec raz¬
košja. Videla je namreč pristne Angleže. To je
delalo nanjo tak vtisk, kakor bi bila dospela v ek¬
sotične kraje, da še noben bivalec v Kremenu ni
bil zašel tako daleč. Bukackemu, da, tudi Poia-
neškemu je dajala ta njena navdušenost povod za
neprestano šalo in jima delala pravo radost. Prvi je
rekel, da ga spominja njegove mladosti, drugi pa
je imenoval ženo poljsko marjetico ter dejal, da se
taki že izplača kazati svet.

Celo sam Bukacki je opazil, da je imela
poljska marjetica obilo umetniškega čuta ter
dovolj odkritosrčnosti. Mnogo reči je poznala iz

Rodbina Polaneških, II. zv. ^

@ 178  @

knjig ali iz slik; ako kaj ni poznala, je to priznala
odkritosrčno, toda v njenih predstavah ni bilo nič
ponarejenega, niti prisiljenega. Nekaj jo je bilo
pograbilo za srce; njena navdušenost ni poznala
mej, tako da je imela zmerom rosne oči. Bukacki
je časih neusmiljeno zbijal šale z njo in ji časih
zatrjeval, da imajo vsi tako imenovani veščaki v
umetnosti eno kolesce, preveč v glavi in da je ona
kot dovzetna in plemenita, doslej še ne izprijena
narav v umetniških stvareh zanj največja avtoriteta
in da bi bila še večja, ako bi štela šele deset let.

Pri zajtrku se niso menili o umetnosti, zakaj
Polaneški se je spomnil varšavskih novic in dejal:

„Prejel sem pismo od Maška.“

„Jaz tudi“, odgovori Bukacki.

„Ti tudi? Tem ondi se res mudi. Na Maška
je treba res pritiskati. Ali torej veš, česa se tiče
vsa stvar ?“

„Prigovarja mi, ali bolje, roti me, naj kupim —
veš li kaj?“

Bukacki nalašč ni imenoval Kremena, dobro
vedoč, kakšno neslogo je bil provzročil med Po-
laneškim in Marico, in iz prizanesljivosti do Marice.

Toda Polaneški je razumel njegovo namero,
in se oglasil takole:

„Oh Bog! Nekdaj smo se izogibali te besede,
kakor bi se bili bali, da se ne dotaknemo nekak¬
šnega vreda, toda sedaj — ko sva svoja — je to
vendar kaj drugega . . . Težko je, da bi se človek
mučil vse življenje. 11

© 179  ©

Bukacki ga bistro pogleda, a Marica se zardi
in reče:

»Stanko govori popolnoma prav. Sicer pa tudi
vem, da se tiče vsa stvar Kremena."

„Da, Kremena."

,,No in kaj?" vpraša Polaneški.

„Ne kupil bi ga, že zato ne, da bi to na
vas, milostiva gospa, ne napravilo vtiska, kakor
bi ljudje ravnali z njim liki z žogo."

Marica se zardi še bolj in reče:

„Toda jaz že več ne mislim na Kremen."

Nato pogleda moža, ki ji prikima, češ, da je
zadovoljen in jo hvali.

„To je dokaz," ji reče, „da si pametno dete."

„Vrhutega", nadaljuje Marica, ,,ako se Mašek
ne vzdrži, Kremen ali razpade, ali pa pride v ode¬
ruške roke. To pa ne bi mi bilo prijetno . . .“

„Aha!“ reče Bukacki, „ako pa sploh ne mislita
na Kremen?"

Marica iznova pogleda moža, a sedaj že ne¬
mirno, on pa se spusti v smeh in reče:

»Marica se je ujela."

Nato se obrne k Bukackemu:

»Izvestno te ima Mašek za edino rešilno
desko."

„Toda nisem deska — le oglej me — prej
slama. Kdor se hoče rešiti, poprijemši se take slame,
ta se pogubi, utone . . . Sicer pa mi je Mašek sam
cesto dejal: ,Tope živce imaš. 1  Morda jih imam
res! Toda prav zato mi je treba močnih vtiskov . . .

12*

@ 180  @

Ko bi Mašku pomagal, bi se izkopal, se postavil na
noge, igral dalje lorda, njegova žena bi bila velika
gospa, bila bi okrutno comme il faut ... in imel
bi dolgočasno komedijo, ki sem jo že videl in na
katero sem se jezil. Ako pa mu ne pomagam, pride
na kant, izgine, pripeti se nekaj zanimivega in
nepričakovanega, utegne se zgoditi kaj tragičnega,
kaj takega, kar napravi name večji vtisk. Sedaj pa
pomislita: Slabo komedijo bi mu moral drago pla- ■
čati — tragedijo pa imam lahko zastonj. Kako bi
torej še omahoval ?“

„Fej, kako le morete govoriti tako!“ zakliče
Marica.

„Ne samo govorim, nego celo pisal bom
Mašku tako. Vrhutega me je opeharil kar najne-
dostojneje.“

„V čem?“

„V čem? V tem, da sem si mislil: To je pravi
snop. To je snov za črni značaj! To je- človek
res brez dvoma in srca! Vendar se je v tem poka¬
zalo, da ima na dnu srca nekakšno poštenje, da
bi hotel plačati upnike, da pomiluje to dondo z
rdečim licem, da jo ljubi, da bi bila ločitev od
nje zanj grozen udarec . . . Sam mi je docela
drzno pisal tako . . . Besedo zastavljam, da ni v
tej skladnosti moči računati na nič! . . . Bivam v
tujini, ker tega ne morem prenašati . 11

Sedaj se gospa Polaneška razsrdi dodobra.

„Ako boste tako govorili, naprosim Stanka,
naj razdere vsako dotiko z vami . 11

@ 181  ■©

Polaneški skomizgne z rameni in doda:

„Da se ti ljubi govoriti tako vnemar in da
nikdar ne misliš resno in človeško! Umeješ, ne
prigovarjam ti, da bi kupil Kremen, najsi bi imel
od njega gotovo korist ali — imel bi kaj posla,
imel bi kaj dela . .

Nato se Bukacki spusti v smeh; trenutek poz¬
neje pa odgovori:

,,Dejal sem ti že enkrat, da sosebno rad delam
to, kar mi ugaja, in da mi ugaja najbolj, ako ne
delam nič. Zakaj, ako ne delam nič, delam to, kar
mi ugaja najbolj. Ako si pameten, dokaži, da sem
izrekel neumnost. Drugič pa — jaz in kmet! . . .
To vendar preseza vsako domišljijo! Jaz, ki mi
znači dež in lepo vreme le toliko, ali naj vzamem
palico ali dežnik, naj bi na stara leta stal na eni

nogi kakor čaplja ter gledal, ali sije solnce, ali

rosi dež! Jaz naj bi trepetal, ali bo plenjala pšenica,
ali ne jame gniti krompir, ali obrodi grah, ali se
mi posreči poslati Iciku v Pasjo Lhoto toliko loncev
žita, za kolikor sva se pogodila, ali ne zbole konji
za smrkavostjo in ovce za metljaji? Jaz naj bi

na starost doživel to, da bi iz duševne toposti

rekal po vsaki tretji besedi ,Panie dobrodzieju',
ali: ,Kaj sem hotel reči? 1  Voyons, pas si bete.*
Jaz, samostalen človek, naj bi se izprevrgel v pod¬
ložnika grudi, v milostivega gospoda, soseda, capin¬
skega brata, gospoda Matijo, Poljaka?"

* Glejmo, to ni tako glupo.

@  182  ®

Nekoliko razvnet po vinu, jame citirati pol¬
glasno besede Šlezove iz „Lile Wenede“:

„Czy ja Lechita? Což to? czy mi z oczu

Patrzy gburostwo, pijanstwo, obžarstwo,

Siedm šmiertelnych grzechow, gust do wrzasku,

Do ukwaszonych ogorkow, do herbow?“*

„Govori z njim, 11  reče Polaneški, „zlasti ko
ima stvar v bistvu nekaj resnice!"

Toda Marica, ki se je bila od tega trenutka,
ko je jel Bukacki govoriti o skrbeh na kmetih,
nekoliko zamislila, si je otresla s senc zamišljenost
in rekla:

„Ko je bil oče bolan (v Kremenu nikdar ni
bil tako zdrav kakor v poslednjem času), sem mu
bila pri gospodarstvu nekoliko na roko, in pozneje
se mi je to izpremenilo v navado. Daši mi, Bog
ve, ni nedostajalo skrbi, mi je bilo to vendarle tako
prijetno, da ne morem povedati. Toda nisem raz¬
umela zakaj, in razumela sem šele takrat, ko mi je
gospod Jamiš pojasnil to reč. Rekel mi je, da je
to pravo delo, na katerem stoji svet in da je vsako
drugo delo le nadaljnja posledica ali kaj umet¬
nega . . . Pozneje sem umela celo takšne reči, ka¬
terih ni omenjal. Večkrat, kadar sem šla spomladi
na polje ter videla, kako vse raste, sem čutila, da
tudi meni srce raste pri tem. A sedaj vem zakaj;

*  Ali sem Leh? Kaj je to? Ali mi iz oči
Zre neolika, pijanstvo, požrešnost?

Sedem smrtnih grehov, slast do prepira,

Do kislih kumar in do grbov?

@ 183  @

v vseh drugih človeških razmerah utegne tičati
prevara, toda zemlja je resnica . . . Zemlje ni moči
varati, pa tudi ona ali da ali ne da . . . Zato
ljudje ljubijo zemljo kot resnico — in ker jo lju¬
bijo, jih uči ljubiti tudi ona ... A rosa pada ne
le na setev, ne le na livade, nego nekamo tudi
na dušo in človek se izboljša, zakaj ako ima
opravka z resnico in ljubi, se s tem približa
Bogu . . . Zato sem imela Kremen tako rada.“

Zdajci se je gospa Polaneška prestrašila svojih
besed in tega, kaj si utegne misliti Stanko; obenem
pa so jo prevzeli spomini, in vse to je odsevalo
kakor zarja v njenih očeh, na njenem mladem licu
— pa tudi sama je bila kakor zarja.

Bukacki jo je gledal, kakor bi ogledoval
nepoznan, nedavno odkrit umotvor beneške šole;
naposled je zamižal, zakopal do polovice svoje
ličece v ogromni fantastični ovratnik in šepnil:

„Delicieuse!“ . . .

Nato je potegnil brado iz ovratnika in dejal:

„Govorite popolnoma prav . . .“

Ali logična ženka se ni dala odpraviti s
poklonom.

„Ako govorim jaz prav, ne govorite vi prav.“

„To je nekaj drugega. Govorite prav zato,
ker vam to pristuje, in tu govori ženska zmeraj
prav.“

,,Stanko!“ zakliče Marica, obrnivši se k možu.

Toda to pot je bilo na njej toliko mičnosti,
da jo je tudi on ogledoval ves navdušen; oči so

-© 184  @

se mu smejale in nosnice so se mu gibale od
hitrega dihanja. Trenutek potem je pokril njeno
roko z dlanjo in dejal:

„Oh, dete! Dete!“

A potem se je sklonil k njej in je šepnil:

„Ko ne bi bili v dvorani, bi ti poljubil oči
in usta.“

S temi besedami pa je storil Polaneški veliko
pomoto, zakaj ni zadoščalo prebuditi deloma ■
mičnost Maričino, vzplamenivšo do rdečice na
njenem licu, na očeh ali ustnicah, nego treba je
bilo razumeti in prebuditi v njej. dušo. Kako daleč
je še ni prebudil, so dokazovale njegove pri¬
zanesljive besede: „Oh, dete! Dete!“ Bila mu
je v tem hipu zgolj mično dete in žena — na
kaj drugega ni mislil.

V tem so dobili kavo na mizo. Proti koncu
razgovora je dejal Polaneški:

„Tako se je Mašek izpremenil v lirika, in to
po poroki.“

Bukacki je posrkal steklenico grenke pijače
in odgovoril:

„Neumnost tiči v tem, da je to Mašek, ne
pa v tem, da po poroki . . . Nekoliko lirike precej
po svatbi . . . Toda prosim vaju oprostila! Skoro
bi bil rekel nekaj brezpametnega . . . Prosim vaju
iskreno oprostila in obetam, da ne storim več kaj
takega . . . Oparil sem si izvestno jezik z vročo
kavo, ker mi je bilo rečeno, da je to dobro za
bolečine v glavi, mene pa boli glava, boli . . .“

-© 185  @

Bukacki si pritisne dlan na vrat in tilnik,
zatisne oči, ostane nekaj minut nepremičen in reče
naposled:

„Človek govori in govori, a glava boli. Šel
bi že po svojih potih, toda dospeti ima slikar
Švirski, znamenit akvarelist, res znamenit, in z
njim odpotujeva skupaj v Florenco . . . Nihče še
ni z vodnimi barvami ustvaril mičnejših slik. Toda
ravnokar prihaja . . .“

In res se prikaže Švirski prav kakor duh v
tistem trenutku, ko ga zarotiš, ter se jame ozirati,
iščoč Bukackega. Ko ga naposled ugleda, se pri¬
bliža k mizi.

Bil je to trščat človek nizke rasti, debelega vratu,
močnih prsi, nenavadno zagorele polti in tako
črnih las, kakor bi bil Italijan. Lice je imel obi¬
čajno, toda pogled razumen in globok in pri tem
vljuden. Pri hoji se je na širokih bedrih gugal na
obe strani.

Bukacki ga predstavi gospe Polaneški s temi
besedami:

„Predstavljam vam gospoda Švirskega, slikarja,
neke vrste genija, ki ima ne le talent, nego je
imel tudi najnesrečnejšo misel, da ga ni ugonobil,
kar bi bil utegnil storiti takisto dobro in človeštvu
enako v prospeh kakor vsak drug . . . Toda rajši
polni svet z. akvareli in s svojo slavo. 11

Švirski se nasmeje,. pokaže dve vrsti drobnih,
toda zdravih zob, belih kakor slonova kost, in reče:

„Rad bi, da bi bilo to res.“

'&  186  s>

,,Povem vam, zakaj še ni izpridil svojega
talenta", nadaljuje Bukacki, „iz vzrokov tako fili-
strskih, da bi se vsak redni umetnik sramoval pri¬
znati kaj podobnega. Ljubi Pognenbin nekje blizu
Poznanja, ali ni res? Ljubi ga pa zato, ker se je
ondi rodil. Ko bi se bil rodil na Guadelupi, bi
ljubil Guadelup'o — in ljubezen do Guadelupe bi
ga bila takisto ohranila živega. Ta človek me draži,
recite, milostiva gospa, da to ni prav."

Marica, dvigne svoje modre oči k Švirskemu
in reče:

„Gospod Bukacki ni tako zloben, kakor se
dela, zakaj povedal je o vas vse, kar je mogel
najboljšega."

„Umrem nepoznan", zamrmra Bukacki sam zase.

A Švirski pogleda sedaj Marico tako, kakor
si more to dovoliti samo slikar, ne da bi razžalil
ženo. V njegovih očeh se je zrcalilo očividno za¬
nimanje, naposled je zamrmral:

„Tukaj v Benetkah nepričakovano ugledati
tako glavo — to je vendar nekaj basenskega."

„Kaj?“ vpraša Bukacki.

„Pravim, da imate nenavadno značilen poljski
tip — na primer tukajle (pri tem potegne s prstom
preko nosa, ust in brade). A kako so ob tem
čiste črte!"

„Kaj, ali ni res?" reče iskreno Polaneški,
„zmerom sem si mislil tako!"

„Staviva, da na to še nisi mislil nikoli", mu
odgovori Bukacki.

■© 187  @

Toda Polaneški je bil razveseljen in obenem
ponosen na to zanimanje, ki ga je slovečemu
umetniku zbujala Marica, in rekel je:

„Ko bi vam bilo ljubo naslikati njen portret,
bi mi bilo še ljubše, ko bi ga imel.“

„Iz srca rad“, odgovori Švirski preprosto,
„toda sedaj odpotujem v Rim. Imam ondi pričeti
portret gospe Osnovske.“

„A midva dospeva v Rim najkesneje v de¬
setih dneh.“

„Torej velja!“

Marica se je zahvalila, zardevši se do ušes.
Toda Bukacki se je jel priporočati, vzel s seboj
Svirskega in dejal:

„Imamo še čas. Pojdi k Florijanu na čašico
konjaka.' 1

Bukacki ni znal piti in tudi ni rad pil, toda
odkar se je morfiniral, je pil več, nego je prenašal,
ker mu je bil nekdo povedal, da en strup nevtra¬
lizira drugega.

„Kako prijeten par sta ta Polaneška", reče
Švirski.

„Še ni dolgo temu, kar sta se vzela."

„Videti je, da jo ima neizrečno rad. Kar oči
so se mu smejale, ko sem mu jo pohvalil, in rastel
je kakor kvas."

„Ona ima njega stokrat rajša."

„Odkod veš to?“

Bukacki ne odgovori, nego samo dvigne svoj
koničasti nos in reče kakor sam sebi:

® 188  ®

,,To mi je pristudilo zakonski stan in ljubezen,
da je na eni strani zmerom izkoriščanje, na drugi
pa žrtev. Ta Polaneški je dober človek, toda kaj!
Prav toliko razuma ima in prav toliko značaja, samo
da bolj ljubi, in zato si ustvarita življenje takole:
On bo solnce, ki bo ljubeznivo svetilo, ljubeznivo
grelo, jo smatralo za svoje imetje, za planet, ki se
mora sukati okrog njega. To vse se da spoznati
že sedaj . . . Ona je že stopila v njegovo ozračje..
V njem tiči nekakšna samozavest, ki me jezi. On
bo imel njo in vse drugo, ona pa samo njega —
brez vsega drugega. On dovoljuje, da ga sme
ljubiti, smatra svojo ljubezen za krepost, dobroto
in ljubeznivost, ona se bo trudila, smatrajoča svojo
ljubezen za srečo in dolžnost . . . Glejte ga, tega
svetega malika . . .! Kar mika me, da bi se vrnil
in jima povedal kaj takega; morda bosta potem
manj srečna.“

V tem sedeta pred Florijanom, in trenutek
kesneje jima prineso konjak. Švirski je mislil nekaj
časa na Polaneškega, nato je vprašal:

»No, ali ji bo pri tem dobro?"

„Vem, da je kratkovidna, zato bi ji utegnilo
biti enako dobro, ko bi nosila naočnike."

»Pojdi k vragu! Na tako lice . . .!“

»Tebe jezi to, mene pa ono."

»Zato ker imaš v glavi nekakšen mlin
za kavo, ki melje in melje, dokler ne zmelje
vsega v droben prašek. Kaj sploh zahtevaš od
ljubezni?"

© 189  ©

„Jaz od ljubezni? Ničesar nečem od ljubezni!
Vzemi ga zlodej, kdor hoče kaj od ljubezni! Od
nje imam predbežne bolečine v hrbtu. Toda ko
bi bil drug, nego sem, ko bi imel določiti, kakšna
bodi ljubezen, ko bi od nje kaj zahteval, bi
hotel . .

„Kaj? Hop! Preskoči!“

„Da bi bila sestavljena iz enakih delov, iz
težnje in iz časti.“

Nato je izpil čašico konjaka in pristavil:

„Zdi se mi, da sem nekaj povedal, kar
utegne biti pametno, ako ni glupo . . . Toda meni
je eno . .

„Ne! To ni glupo!“

„Bog ve, to mi je eno!“

XII.

Po sedemdnevnem bivanju v Florenci je prejel
Polaneški prvo pismo od Bigiela v trgovskih
stvareh in v njem nenavadno ugodno poročilo, ka¬
kršnega ni bil niti pričakoval. Zaradi nastopivšega
gladu je bil razglašen zakon zoper izvaževanje
žita. Toda firma je imela nakupljene ogromne
zaloge in že prej odpeljane; ker pa so cene
v tujini nenavadno poskočile v prvem hipu, sta
Bigiel in Polaneški iz tega prejemala znamenit do¬
biček. Preudarjena spekulacija, izvedena v velikem
merilu, se je posrečila tako, da sta se iz imovitih
ljudi, kakršna sta bila prej, pretvorila skoro v

@ 190  ®

bogatina. Polaneški si je bil sicer svoje stvari
že davno svest ter se ni bal ničesar, toda ta
novica ga je takisto razveselila tudi iz denarnih
razlogov, kakor je ugajala njegovemu samoljubju.
Uspeh napaja in okrepčuje zaupanje v samega
sebe. Zato se tudi v razgovoru z ženo ni mogel
zdržati docela, in ji je dal razumeti, da je nena¬
vadna glava, višja nego vsa okolica, kakor drevo,
ki v vsem gozdu seza najviše; da je človek, ki
dospe zmerom tja, kamor hoče; izkratka, da je
nekak feniks v svoji družbi, v kateri je vse polno
ljudi, ki si ne morejo pomagati. Ni pa tudi mogel
najti na vsem svetu hvaležnejšega in zvestejšega
poslušalca, ki bi verjel vse najgloblje prepričan.

,,Ti si žena“, ji je dejal ne brez neke sence
visokosti, „torej čemu bi ti opisoval stvar od začetka
in se spuščal v podrobnosti ? Kot ženski ti povem
vse najbolje, če ti rečem samo tole: Onega me¬
daljona s črnim biserom, ki sem ti ga bil pokazal
pri Godoniju, včeraj nisem mogel kupiti, danes pa
ga lahko, in zato ga kupim.“

Marica ga je jela zahvaljati in ga prositi, naj
ne stori tega, toda on jo je objemal in jo uverjal,
da ga nič ne odvrne od tega, da je ta stvar že
dognana in da se Marica lahko ima za lastnico veli¬
kega črnega bisera, ki se bo krasno prilegal tako
belemu vratu. Nato je jel poljubljati ta vrat in ko
se je nasitil tega poljubljanja, je začutil potrebo
nekakega poslušalca. Jel je hoditi po sobi, se sme¬
jati ženi in samemu sebi ter govoriti:

@ 191 ®

„Ne govorim o teh, ki ne delajo ničesar, na pri¬
mer Bukacki, ki se, kakor je znano, ne poprime ni¬
česar — ne govorim o oslih; ta Kopovski je, kakor
vemo, mačja glava, toda vzemimo ljudi, ki kaj
delajo in niso brez razuma — Bigiel se ne bi nikdar
poprijel prilike mahoma; jel bi premišljati, danes
bi se odločil, jutri bi se bal — in ugodna prilika
bi minila. A česa se tiče vse to ? Prvič, da je človek
bistre glave in drugič da sede in računa. A kadar
napoči čas za delo, naj dela. Biti mora pri tem
trezen in ne sme uganjati burk. Mašek vendar ni
glup, a glej, kaj je izvedel s svojo modrostjo . . .!
Jaz nisem šel in tudi ne pojdem po njegovih sto¬
pinjah.“

Ob teh besedah je hodil po sobi ter potresal
svoje bujne, črne lase. Marica, ki bi bila na vsak
način verno poslušala njegove besede, jih je spre¬
jemala sedaj kot čisto gotovost, tem bolj, ker so
imele podstavo v dejanskem uspehu.

Naposled je obstal pred njo in dejal: „Ali
veš, kaj si mislim? Da je treznost razum. Mogoče
je imeti inteligentno glavo, to je požirajočo znanje
kakor goba, a ne imeti pri tem svojega treznega
razuma. Temu dokaz je Bukacki. Ne misli, da si mnogo
domišljam o sebi, toda ko bi na primer vedel toliko
o umetnosti, kolikor ve on, bi bolje sodil o njej.
Toliko je čital in si nabral toliko mnenja, da napo¬
sled nima nobenega. Jaz bi iz tega gradiva, ki ga
je nakopičil, dosegel vendar kaj svojega."

„0 to“, odgovori Marica, ,,popolnoma gotovo!"

@ 192  -&

Polaneški je utegnil govoriti v nekem oziru
prav. Nikakor ni bil glup, in morda je bila njegova
razumnost bolj zgoščena in trdnejša nego razum¬
nost Bukackega, toda proti temu je bila manj prožna
in manj obsežna — a to mu ni prišlo na misel.
Ni mu tudi prišlo v glavo, da tu pod vplivom
bahaštva govori vpričo Marice reči, ki bi mu jih
vpričo tujih, skeptičnejših ljudi ne dopuščala izgo¬
varjati bojazen, da ne bi se osmešil in da bi ga >
tako kritizirali. Toda na Marico se ni oziral več. Sodil
je, ako si sme dovoliti vpričo koga takšno baha-
štvo, da si ga sme dovoliti vpričo svoje žene. Saj
jo je bil vendar, kakor se je izražal sam, „vzel“,
torej je bila tudi njegova.

Sploh ni bil še nikdar tako srečen in tako
zadovoljen z življenjem kakor sedaj. Dosegel je
moralen uspeh in je smatral bodočnost za zagotov¬
ljeno. Dobil je mlado, mično in pametno ženo, ki
ji je postal dogma, kar ni moglo biti drugače, za¬
kaj njena usta se po cele dni niso posušila od
njegovih poljubov, a zdravo in pošteno srce ji je
bilo hvaležno za ljubezen. Česa je še pogrešal,
česa si mogel še želeti? Poleg tega je bil zado¬
voljen sam s seboj, ker je pripisoval večinoma vse
svojemu razumu in svoji zaslugi, da mu je obetalo
življenje biti tako uspešno in mirno. Videl je, da
se drugim godi slabo, njemu pa dobro, in tolmačil
si je to razliko v svoj prospeh. Časih si je mislil,
da mora človek, ako hoče biti miren, urediti razmere
proti samemu sebi, proti ljudem in proti Bogu.

■© 193  @

Razmere v prvih dveh ozirih je imel za uravnane.
Imel je ženo, delo in bodočnost; dal in zagotovil
si je torej vse, kar si je mogel dati in si zagoto¬
viti. Kar se tiče ljudi, si jih je dovolil kritizirati
in jih časih celo oštevati, toda čutil je, da jih na
dnu svoje duše ljubi odkritosrčno, ne da bi mogel
ravnati drugače, ko bi tudi hotel, in da bi skočil
v vodo ali ogenj, če bi ravno moral; torej je sodil,
da je s te strani vse uravnano. Ostale so edino
razmere do Boga. Čutil je, da bi utegnil, ko bi
se tudi te razmere razjasnile in utrdile, vso nalogo živ¬
ljenja smatrati za poravnano in si končno reči:
Vem, čemu sem živel, kaj sem hotel in zakaj mo¬
ram umreti. Daši ni bil učen, se je vendar toliko
bavil z znanostjo, da je vedel, da v tako imenovani
filozofiji ni moči najti pojasnila in odgovora, nego
prej v svojih nazorih, a sosebno v zavesti, koliko
je to ali ono preprosto, ker sicer se človek izpre-
vrže v čudaka.

Ker se še ni bil docela iznebil domišljije, je videl
sedaj pred seboj nekakšno sliko poštenega, z vsem
spravljenega človeka, ki je dober soprog, dober oče,
ki dela in moli ter vodi ob praznikih otroke v
cerkev in ima življenje neizmerno zdravo v nrav¬
stvenem oziru. Taka slika se mu je smehljala —
in v življenju se vendar toliko stori za slike! Mislil
si je takisto, da bi bila družba, ki bi imela veliko
množico takih občanov, krepkejša in zdravejša nego
družba, ki se sestavlja v najnižjih vrstah iz zatem-
nelih glav, v najvišjih pa iz modrujočih diletantov,

Rodbina Polaneških, II. zv. 13

dekadentov in različnih takih prepovedanih figur
s pohabljenimi možgani. Nekoč, skoro potem, ko
se je bil seznanil z Marico, je obetal sebi in Bigielu,
da se, brž ko bo gotov s svojo osebo in z ljudmi,
vneto poprime tudi teh tretjih razmer. Sedaj je
prišel ta čas ali se je vsaj že bližal. Polaneški je
spoznal, da je treba temu večjega miru, nego mu
ga nudijo v ta namen ženitovansko potovanje,
vtiski novega življenja, novih dežela in to po¬
tikanje med hoteli in galerijami, kakršno sta živela
z Marico. Toda razen teh razmer se je v redkih
trenutkih, ko je ostal sam s svojimi mislimi, ob¬
račal k tej nalogi, ki je bila zanj poglavitna.
Vdajal pa se je pri tem raznim vplivom, ki so,
dasi drobni sami po sebi, vendar delovali nanj
že zaraditega, ker se jim nalašč ni upiral. Tak
je bil vpliv Maričin. Polaneški se ga ni zavedal
in ne bi ga bil niti spoznal, toda neprestana
družba te jasne, odkritosrčne, kaj pobožne in Bogu
vdane duše mu je nehote podajala mir in ugod¬
nost, kakršno dobiva človek le v veri. Kadarkoli
je spremljal ženo v cerkev, se je spominjal besed,
ki mu jih je bila izrekla v Varšavi: „Kako? Kaj
pa služba božja ?“ Navadil se je zmerom hoditi z
ženo v cerkev, izpočetka zato, ker je ni hotel
puščati same, pozneje pa tudi zato, ker mu je to
prinašalo neko notranjo pomiritev, kakršno ima
na primer učenjak, kadar se približa prikazom, ki
ga posebno zanimajo. Tako je neprestano korakal
dalje po novi poti, navzlic neugodnim razmeram,

navzlic temu, da sta bila na potovanju in so bile
njegove misli razpršene, po različnih vtiskih. Nje¬
gove misli v tej smeri so bile časih jako energične
in odločne: „Sicer“, si je dejal, „častim Boga!
Častil sem ga ob grobu Litkinem, častil sem ga,
dasi tega nisem priznaval, v besedah Vaskovskega
o smrti, častil sem ga pri poroki, častil sem ga
doma na ravninah in tukaj v gorah nad snegom,
in še enkrat se vprašam: Kako naj ga proslavljam,
častim in ljubim? Ali tako, kakor je všeč meni
samemu, ali tako, kakor ga časti moja žena in
kakor me je učila mati?“

V Rimu pa je izpočetka nehal misliti na te
reči. Toliko zunanjih vtiskov se je hipoma na¬
kopičilo v njegovih mislih, da mu ni ostajalo
prostora za refleksije. Vrhutega sta bila z Marico
na večer tako utrujena, da sta se skoro strahoma
spominjala besed Bukackega, ki jima je časih, po-
nudivši se jima prostovoljno za cicerona, dejal ob
vsaki ugodni priliki: „Nista še videla niti tisočinke
tega, kar si je vredno ogledati; toda to je vse
eno, ker se tudi ne izplača potovati zaraditega
semkaj — takisto kakor nima cene to, ako sedi
človek doma.“

Bukacki je bil sedaj v stadiju, ko je v vsaki
naslednji sodbi tajil to, kar je trdil v prejšnji.

Profesor Vaskovski je tudi prišel k njima na
poset v Perugijo. To je Marico tako razveselilo,
da ga je pozdravila, kakor bi ji bil najbližji
sorodnik. Toda ko so potihnili prvi izbruhi ra-

@ 196  @

dosti, je zapazila v profesorjevih očeh nekakšno
žalost.

,,Kaj vam je?“ ga je vprašala, „ali vam ni
dobro v Italiji?"

„Drago dete,“ odgovori profesor, „v Perugiji
je dobro, tudi v Rimu je dobro ... oh, kako dobro!
Veruj mi, da teptaš prah sveta, ko stopaš po teh
ulicah ... To je, kakor pravim, veža v drugo živ¬
ljenje — samo da . . .“

,,Kaj samo?“

„Samo da ljudje . . . vidite ... ne godi se
to iz zlobe — zakaj tukaj kakor povsod drugje
je več dobrih nego hudobnih, toda časih me
vendarle užali to, da me imajo kakor doma tudi
tukaj ljudje nekoliko za glupca.“

Bukacki, ki je slišal razgovor, reče:

„Torej nimate, gospod profesor, tukaj večjega
vzroka za žalost nego doma?“

„Nimam“, odgovori Vaskovski, „samo da imam
ondi prijatelje, ki me ljubijo kakor vi, tukaj pa ne.
A vrhutega mi je tu dolgčas. 11

Nato se obrne k Polaneškemu.

„Tukašnje novine so priobčile poročilo o
moji razpravi. Nekatere se mi celo rogajo — Bog
jim odpusti! Nekatere se strinjajo s tem, da se
ima nova doba pričeti z uvedbo Kristusovo in nje¬
govega duha v zgodovino. En dnevnik je priznal,
da posamezniki žive skupaj po krščansko, narodi
pa še na poganski način — imenoval je naposled
to misel veliko, pa tudi ta in vsi drugi, ki umejejo

-a) 197 ®

to, kar trdim, da je to naloga, ki jo je Bog
zaupal nam in ostalim najmlajšim Arijcem, se
smejejo, da se kar prijemajo za trebuh ... In
to me boli . . . Očitajo mi, da nimam tukajle
vsega v redu . . .“

In bedni Vaskovski se jame trkati s prstom
po čelu. Trenutek kesneje pa dvigne glavo in reče:

„Človek seje zrnje v žalosti in večkrat v
dvomih, toda zrnje pade na polje, in Bog mu da
zrasti."

Potem jame vpraševati po gospe Emiliji; na¬
posled obrne k njima oči kakor prebujene iz sanj
ter vpraša naivno:

„Ali se imata dobro skupaj?"

Marica, nikar da bi odgovorila, skoči k možu,
mu položi glavo na ramo in reče:

„Vidite, gospod profesor, takole se imava
skupaj, takole!"

Polaneški pa jo jame gladiti po črnih laseh.

XIII.

Teden dni potem je vzel Polaneški ženo na
via Margutta k Švirskemu. Videli so se bili prej
skoro vsak dan; seznanila in spoprijateljila sta se
bila in sedaj naj bi pričel njeno sliko. Našla sta
ondi Osnovska in se seznanila z njima, a to tem
laže, ker sta bili dami pred nekoliko leti že skupaj
na neki veselici; da, Polaneški se je bil svoje
dni tudi že predstavil gospe Osnovski, in sedaj


■s 198 ©

je bilo trebo samo to, da jo je opomnil tega.
Polaneški se sicer ni spominjal, ali je tedaj, ko je bil
ugledal mlado, čedno opravljeno žensko, vprašal
sam sebe: Ali ni to prava? ali se je vprašal tako
tudi vpričo današnje gospe Osnovske, toda utegnilo
je biti tako, zakaj slovela je takrat za jako lepo
gospo. Danes je bila to ženska šestindvajset ali
osemindvajset let, jako visoka, sveža, dasi zagorele
polti, z ustnicami rdečimi kakor črešnje, z lasmi
spredaj nekoliko kodrastimi, z očmi nekoliko po¬
ševnimi, vijoličastimi, ki so delale njeno lice ne¬
koliko kitajsko, pa so obenem izražale nekovo
zlobo in duhovitost. Nosila se je na čuden način,
držeč roke na hrbet, a prsi naprej; Bukacki je
govoril o njej, da nosi prsi „en offrande 11 . Skoro
obenem je dejala Marici, ker sedi z njo v istem
atelieru, da se mora imeti za tovarišico, Polaneškemu
pa, da se ga spominja od plesa v Ostendi kot
dobrega plesalca in dobrega causerja in da ne
opusti uporabiti te prilike tudi sedaj, obema pa,
da jo zelo veseli, da jo Rim povznaša, da čita
„Cosmopolis“, da je zaljubljena v vilo Doria ob
pogledu s Pincija, da upa, da si skupaj ogledajo
katakombe, da pozna umotvore Rossijeve v Allar-
dovem prevodu. Nato je stisnila roko Švirskemu
in se koketno nasmehnila Polaneškemu, pa odšla,
češ, da odstopi prostor redkejši tovarišici, ter pu¬
stila za seboj vtisk vetrovnega popiha, Kitajke in
cvetke. Gospod Osnovski, jako mlad mož, z licem
ponosnega blondina, ki je bilo sicer dobrosrčno,

(Str. 201.) Potem je posadil Marico na pripravljeni
stol in jo žačel bistro ogledovati.

© 201  ©

toda brezpomembno, je odšel z njo, ne da bi se
bil mogel vtekniti v besedo.

Švirski se je oddahnil.

„To je prava uima!“ je dejal, „kakšno težavo
imam z njo, da mi sedi vsaj dve minuti mirno.“

„Kako zanimivo lice je to“, reče Marica. „Ali
si je dovoljeno ogledati portret?"

,,Ne nedostaja mu več mnogo, torej je do¬
voljeno", odgovori Švirski.

Marica in Polaneški sta stopila k portretu
in mogla, ne da bi bilo treba iz vljudnosti pre¬
tiravati, izreči z dobro vestjo Švirskemu svoje
občudovanje. Ta glava, naslikana z vodnimi bar¬
vami, je imela moč in toploto oljnate slike, a
obenem je tičalo v njej vse duševno bitje gospe
Osnovske. Švirski je mirno poslušal pohvalo in
bilo mu je videti, da je sam vesel svojega dela.
Nato je sliko zastri in jo odnesel v temen kot sobane,
potem je posadil Marico na pripravljeni stol in jo
začel bistro ogledovati. Njegov bistri pogled jo
je spravil nekoliko v zadrego, njeno lice je po¬
krivala rdečica, toda Švirski se je zadovoljno
smehljal, mrmrajoč:

,,Da! To je drug tip — zemlja in nebo!"

Časih je zapiral eno oko, kar je spravljalo
Marico še huje v zadrego; časih se je približal
k papirju, pa se zopet umaknil, se iznova zagledal
vanjo in zopet govoril kakor sam sebi:

„Ondi je bilo treba uprizoriti zlodeja, tu pa
ženskost."

■s 202 @

Polaneški reče:

„Ker ste to zapazili na mah, sem prepričan
da zmorete mojstrsko delo.“

Švirski zdajci neha zreti na papir in na Marico,
se obrne k Polaneškemu in pokaže v veselem
nasmehu svoje zdrave zobe.

„Da, gospod, ženskost — a to poljska žen¬
skost, to je glavna črta vašega obraza, milostiva
gospa. “

„Ali jo pogodite tako, kakor ste na oni sliki
zajeli zlodeja ?“

,,Stanko!“ reče Marica.

„Tega si nisem izmislil jaz nego gospod
Švirski.“

„Ako želite, pa rečem zlodejček, ne zlodej...
In sicer lep zlodejček, toda nevaren. Jaz pri sli¬
kanju opažam različne reči. To je zanimiv tip
gospa Osnovska."

,, Zakaj ?“

„Ali ste si ogledali njenega moža?“

„Imela sem toliko opravka z njo, da nisem
utegnila."

„Vidite, milostiva gospa, tako ga zakriva, da
ga skoro ni videti in kar je še huje, niti ga ne
vidim, dasi je to najbolj pošten dečko, kar jih je
na svetu, neizrečno dobro vzgojen, nezaslišano
nežen, jako bogat, nikakor ne glup in vrhutega res
zateleban vanjo."

Švirski prične slikati in ponovi kakor v
mislih:

-s 203 @

„Ljubi jo do blaznosti . . . Popravite si ne¬
koliko lase pri ušesu . . . Ako je vaš soprog tako
zgovoren, obupa, zakaj Bukacki trdi, da se mi
usta več ne zapro, kadar se poprimem dela, in da
nikomur ne dam do besede . . . Ona, vidite, utegne
biti doslej čista kakor solza, toda koketka je . . .
To je mrzlo srce in vroča glava . . . Nevaren to¬
variš! Oh! Nevaren! Na ducate požira knjig —
seveda francoskih! . . . Uči se iz njih dušeslovja,
pozveduje po ženskih temperamentih, po ženski
zagonetnosti, katere v njej sploh ni, nahaja aspi¬
racije, o katerih ni vedela še včeraj, kazi sebe
duševno in to izkazo smatra za razum, a moža
prezira. 1 '

„Toda strašen človek ste 11 , proglasi Marica.

„Vi, vi“, reče Polaneški, „žena se mi jutri
skrije od strahu, ko bo morala sedeti . 11

„Naj se ne skriva — to je drug tip . . . Os-
novski nikakor ni glup, toda ljudje in zlasti,
oprostite, ženske so tako brezpametne, da ne cenijo
dosti človeškega razuma, če ne bije koga po glavi,
če mu nedostaja nekoliko samozavesti, če ne
praska kakor maček in ne reže kakor nož. Bog
ve, opazoval sem to v življenju že stokrat. .

Trenutek kesneje je zopet zamižal na eno oko,
pogledal Marico in nadaljeval:

,,Sploh, kako je človeška družba glupa! Cesto
sem se že vprašal, zakaj se čistost značaja, srca
in takšna reč, kakršna je dobrota, ceni manj
nego tako imenovani razum. Zakaj prevladujeta

® 204  •©

v društvenem življenju dve etiketi: razumniki in
glupci in zakaj ni običajno govoriti: pošteni in ne¬
pošteni — to ni običajno zato, ker bi se sedaj že
ta dva izraza zdela smešna."

„Zato, ker je razum svetilnica," odgovori
Polaneški, „s katero si mora svetiti poštenje, do¬
brota in srce — sicer bi si lahko razbili nosove

— in kar je še huje — razbili nosove tudi drugim."

Marica ni rekla ničesar, toda z lica ji je bilo
razločno čitati:

,,Kako je ta Stanko moder, da je kar groza!"

„Modri Stanko" pa je dodal: „Sicer ne go¬
vorim o Osnovskem, ker ga ne poznam."

„Osnovski“, odgovori Švirski, ,,ljubi ženo
kot svojo ženo, kot svoje dete in kot svojo srečo,
ona pa ima prepleteno glavo Bog ve s čim ter mu
tega ne vrača z enako ljubeznijo. Jaz kot samec
se močno zanimam za ženske in zato tudi večkrat
govoriva po cele dneve, ali pa sva govorila z
Bukackim o njiju, ko se je bolj zanimal zanje
nego se dandanes. Bukacki deli ženske na du¬
ševne plebejke, s čimer umeje plitke in plahe duše,
in na duševne patricijke, to je poplemenitene zna¬
čaje, polne višjih aspiracij in oprte na načela, ne
pa na fraze. V tem tiči nekoliko resnice, toda jaz
dajem prednost svoji delitvi, ki je bolj preprosta

— na srca hvaležna in nehvaležna."

Zdajci za hip odstopi od skice, zameži, vzame
zrcalce, se obrne proti sliki ter jame zreti na sliko
v zrcalu.

@ 205  @

„Vprašujete, kako umejem hvaležno in nehva¬
ležno srce?' 1  reče Marici, dasi ga ni vprašala.

„Hvaležno je takšno srce, ki čuti, kadar je
ljubljeno, ki je vse razburkano od ljubezni in v
nagrado za ljubezen ljubi čimdalje bolj, se ji vdaja
čimdalje bolj in jo ceni ter visoko spoštuje. Nehva¬
ležno pa je ono, ki le zajema iz ljubezni in jo, čim
gotovejša je ljubezen, ceni tem manj in tepta po
njej . . . Žensko nehvaležnega srca zadošča ljubiti,
da potem neha ljubiti tudi ona. Ribič se ne meni
za ribo v mreži — zato se gospa Osnovska ne
meni za gospoda Osnovskega. V bistvu stvari je
to najsirovejša oblika egoizma, ki se sploh dobiva —
naravnost zamorska! In zato naj Bog čuva gospoda
Osnovskega, njo pa vzemi zlodej z njenimi kitaj¬
skimi očmi vijoličaste barve in z nepočesanimi
lasmi. Ljubiti takšno — to še gre — toda oženiti
se z njo bi bilo glupo. Ali mi verjamete: Tako
se bojim nehvaležnega srca, da se doslej zaradi
tega nisem oženil, dasi mi je že davno minilo
štirideset let?“

„To se vendar lahko spozna 11 , reče Marica.

A Švirski odgovori:

„1 zlodeja! Zlasti kadar kdo izgubi čustvo in
razum.“

In sklonivši atletsko postavo, je nekaj časa
ogledoval osnutek, potem pa dejal:

„No, za danes dovolj! Nagovoril sem se
tudi toliko, da se le čudim, da niso muhe popa¬
dale s stene. Jutri, kadar vam bo dovolj, samo

® 206  ®

zatleskajte . . . Sicer pa jaz samo z gospo Osnovsko
ne govorim, ker tudi ona pripoveduje rada . . .
Koliko čujem naslovov raznih knjig! No, to je
postranska reč! Hotel sem reči še nekaj, toda po¬
zabil sem...  Aha, vi ste hvaležno srce, milostiva
gospa!"

Polaneški se spusti v smeh in povabi Svin¬
skega na obed, obljubivši mu družbo Bukackega
in profesorja Vaskovskega.

„Jako vesel sprejmem vabilo", odgovori Švirski;
„tako sem osamel kakor zver. Ker je lepo vreme
in ščep, si pojdemo potem ogledovat koloseum v
mesečini."

Vendar je obed minil brez duševnih kozelcev
Bukackega, zakaj ta se ni čutil zdravega ter je
poslal dopis, da ne pride. Zato pa sta se Švirski
in Vaskovski skoro izborno razumela in se zdajci
spoprijateljila. Švirski samo pri delu nikomur ni dal
do besede in dasi se mu je profesor s svojimi na¬
zori zdel časih komičen, je bilo vendar moči zapaziti
na starcu toliko odkritosrčnosti in dobrote, da si
je lahko pridobil vsakogar. Nekoliko si ga je slikal
v duši in poslušal pripovedovanje o Arijcih, češ,
kakšna bi bila taka glava, ko bi dobro zajel vse,
kar tiči v njej.

Proti koncu obeda jame profesor izpraševati
Marico, ali ne bi hotela videti papeža. Povedal je,
da pridejo črez tri dni belgijski božjepotniki, kate¬
rim bi se bilo lahko pridružiti. Švirski, ki je poznali
ves Rim in vse monsignore, je bil porok za to

•© 207  ©>

da se mu posreči izvesti ta namen. Ko profesor
to zasliši, ga pogleda in vpraša:

„Torej ste že skoro Rimljan."

„Od šestnajstega leta sem že v Rimu.“

„Kaj pravite? . .

Profesorja obide nekakšna zadrega, češ, da se
ne bi pregrešil zoper skromnost, ker je pa vendar¬
le hotel vedeti, kaj naj si misli o človeku tako
simpatičnem, premaga bojazljivost in vpraša:

„A . . . ste li iz Kvirinala ali iz Vatikana?"

„Iz Pognebina", odgovori Švirski, nagubavši

čelo.

Nadaljnjih pojasnil in daljnjih razgovorov ni
bilo več, ker je bil obed končan. Marica ni mogla
mirno sedeti ob misli, da ugleda ob ščepu kapitol,
forum in koloseum. Črez nekaj časa so se odpe¬
ljali črez električno osvetljeni Corso k razvalinam.

Noč je bila tiha in topla, a okrog foruma in
koloseja je bilo vse prazno, kakor je časih tudi
podnevi. V senci cerkve Svete Marije Liberatrice je
nekdo igral pri odprtem oknu na piščalko in v tišini
je bilo moči slišati vsak glas. Na prednji del foruma
je padala globoka senca od gričev in kapitalske
stavbe, toda nadaljnji okraji so bili zaliti z jasno,
zelenkasto svetlobo, enako kakor kolosej, ki so se
od daleč zdeli srebrni. Ko se je voz ustavil pri
svodih velikanskega cirkusa, so Polaneški, Švirski
in Vaskovski prekoračili prag ter jeli korakati proti
središču arene; pri tem so se izogibali gramozu,
stebrskim ulomkom, kupom opeke in kamenja in

® 208  ©

nizkim tuintam stoječim orehom. Pod vplivom tišine
in samote potnikom besede niso silile na usta.
Skozi okna velikih svodov so prodirali v notranjost
celi toki mesečne svetlobe, o kateri se je zdelo,
da tiho spi na tleh pozorišča, na nasprotnem zidovju,
v stenskih špranjah in razpokah, v kotih na posreb¬
renem mahu in bršlinu, tuintam pokrivajočem raz¬
valine. Drugi deli stavbe, pogreznjeni v nepredorno
temo, so delali vtisk črnih in tajnostnih votlin. Iz
nizko ležečih kunikulov je pihal rezek dih praz¬
note. Resničnost je bila izbrisana sredi tega labi¬
rinta in te zmesi sten, svodov, svetlobnih pasov
in globokih senc. Velikanska razvalina je kar iz¬
gubljala svoje realno bistvo ter se jela izpreminjati
v sanjski prikaz ali bolje čudovit vtisk, sestavljen
iz tišine, noči, meseca, iz žalosti in spominov na
minulost, veliko in polno krvi.

Švirski je prvi izpregovoril z zamolklim glasom:

„Koliko je tu bolečin, koliko zla, kakšna ne¬
izmerna tragedija! . . . Reci kdo, kar hoče, toda v
krščanstvu tiči nekaj nadzemeljskega — in tej misli
se ni moči upirati.“

Obrne se k Marici in šepne dalje:

„Predstavljajte si to moč: ves svet, na milijone
ljudi, železni zakon, moč, kakršne ni videl še nihče
ne prej, ne pozneje, organizacijo, kakršne še ni bilo
nikdar, velikost, slavo, sto legij, velikansko mesto,
ki je vladalo svet — in ondi le ta Palatin, ki je
vladal nad mestom, zdelo se je, da nobena človeška
moč ne prevrže tega — a v tem sta prišla dva

@ 209  ®

Žida: Peter in Pavel — ne z orožjem, nego z
besedo — in glejte — tukaj je razvalina, na Pala-
tinu razvalina, na Foru razvalina, a nad mestom
križi, križi, križi in križi . .

Iznova je nastala tišina, samo od Svete Marije
Liberatrice je zvenela naprestano piščalka.

Crez trenutek reče profesor Vaskovski, kažoč
na areno:

„Tudi tukaj je bil križ, toda odpravili so

ga • .

Vendar Polaneški je premišljal besede Švir-
skega, ker so imele zanj dokaj večji pomen, nego
bi ga mogle imeti za človeka, ki je končal duševni
boj v sebi. Naposled, prevzet od toka svojih misli,
je dejal:

„Da, v tem tiči nekaj nadzemeljskega. Nekaka
resnica sveti tu v oči kakor ta mesec.“

Polagoma so se odpravljali k izhodišču, kar
je zunaj zadrdral koleselj in nato je bilo v temnem
hodniku, držečem na sredo cirkusa, slišati korake;
dve visoki postavi sta se prikazali iz sence v svet¬
lobo.

Ena izmed njiju, oblečena v sivkasto suknjo,
ki se je v mesečni zarji lesketala kakor jeklo, se
je približala za nekoliko korakov, da bi bolje videla
posetnike. Zaklicala je naglo:

„Dober večer! Noč je tako lepa, da sva se
tudi midva napotila v Kolosej. Kakšna noč je to!“

Polaneški je spoznal glas gospe Osnovske.

Rodbina Polaneških, II. zv. 14

®  210  ■©

Ona pa mu podala roko in govorila z gla¬
som, ki je bil tako mehak kakor glas piščalkin,
ki je zvenel semkaj od cerkve.

„Začenjam že verjeti v slutnje, zakaj res mi
je nekaj dejalo, da najdem tukaj znance. Kako
krasna noč je . . .!“

XIV.

Vrnivši se v hotel, sta našla Polaneška nekamo
začudena posetnici gospoda in gospe Osnovske.
Njiju čudenje je izviralo odtod, ker je njima, kot
novoporočencema, pripadala naloga, da prva pose-
tita svoje znance. Na presrčnost, zlasti tako nena¬
vadno, je bilo treba odgovoriti z enako presrč-
nostjo —- torej sta že naslednje jutro vrnila ta
poset. Bukacki, ki ju je bil prej obiskal, dasi je
bil močno bolan in je komaj vlekel noge za seboj,
je poiskal enega svojih navadnih dovtipov in dejal
Polaneškemu, ko sta bila za trenutek sama:

„Koketirala bo s teboj, toda motiš se, ako si
boš mislil, da se zaljubi vate. Nekoliko je podobna
britvi in potrebuje jermena, da se poostri in v naj¬
boljšem pomenu boš ti oni jermen zanjo . 11

„Prvič nečem biti njen jermen 11 , odgovori Po-
laneški, „drugič pa je temu še prezgodaj . 11

,,Prezgodaj? To pomeni, da si pridržuješ pri¬
hodnost . 11

„Ne, to pomeni, da mislim na nekaj drugega;
to pa tudi pomeni, da čimdalje bolj ljubim svojo

@ 211  ®

Marico, da bo takrat, ko se konča oni ,prezgodaj*
že,prepozno* — in da bi se utegnila gospa Osnovska
ob meni otopiti, ne pa nabrusiti.**

Pri teh besedah je bil Polaneški odkritosrčen;
njegove misli so se vse bavile z nečim drugim;
v vsakem primeru je bilo zato „prezgodaj.“

Zanašal se je tako močno na samega sebe,
da je obenem čutil voljo prebiti preizkušnjo. Z
drugimi besedami: provzročilo bi mu veliko zado¬
voljnost, ko bi se gospa Osnovska otopila ob
njem.

Po zajtrku sta šla z Marico k Švirskemu,
toda seja je to pot trajala le malo časa, zakaj
umetnik je bil član porote pri nekem umetniškem
konkurzu ter je hitel na sejo.

Ko sta se vrnila domov, je prišel črez četrt
ure gospod Osnovski.

Polaneški je po razgovoru s Švirskim začutil
do njega nekakšno sočutje, obenem pa je izgubil
tudi spoštovanje do njega. Toda Marica je gojila
živo sočutje zanj. Genilo jo je to, kar je bila čula o
njegovi dobroti, nežnosti in ljubezni do žene. Sedaj
se ji je zdelo, da se vse te prednosti nekamo
zrcalijo na njegovem licu, ki nikakor ni bilo zoprno,
dasi je bilo tupatam pokrito z opriščem.

Ko sta ga pozdravila, je začel Osnovski go¬
voriti počasi kakor človek, ki je vajen odlične
družbe.

„Prihajam na nasvet svoje žene z izvestnim
predlogom. Hvala Bogu, da so posetne formal-

14 *


@ 212  @

nosti med nami že opravljene, dasi ljudje v tujini
ne pazijo tako strogo nanje. Stvar pa je taka:
Danes se odpeljemo k Svetemu Pavlu in potem v
Tre Fontane. To je že zunaj mesta; zanimiv samo¬
stan in krasen razgled. Bilo bi nama jako prijetno,
ko bi se hotela udeležiti z nama tega izleta."

Marica je bila zmerom pripravljena za vsako¬
vrstne izlete, zlasti v družbi in ob prijetnem raz¬
govoru, zato je jela sedaj gledati moža, češ, kaj
poreče. Polaneški je to zapazil, da jo je volja,
a vrhutega si je mislil: ,,Ako se hočeš nekoliko
otopiti, pa se otopi."

In zato je dejal:

„Jaz bi rad privolil, toda to je zavisno od
moje višje instance."

Višja instanca še ni bila uverjena, ali njen po¬
korni podložnik govori to odkritosrčno, toda videč
na njegovem licu nasmeh in dobro voljo, se je
drznila naposled izpregovoriti:

„Jako sva vam hvaležna — ako vam ne bova
nadležna."

„Nikakor ne, nego prijetno nama bo", od¬
govori Osnovski. — „Torej izborno! Črez četrt
ure bova tukaj."

Črez četrt ure so se odpeljali. Kitajske oči
gospe Osnovske so bile polne zadovoljnosti in
miru. Imela je na sebi svilnato obleko perunikove
barve z ovratnikom, ki se je lahko smatrala za osmo
čudo sveta, da je bila videti v njej kakor nekaka
rusalka. In preden so dospeli do San Paola, Pola-

@ 213  ®>

neški sam ni vedel, kako mu je gospa Osnovska,
ki ni govorila v tem zmislu, mogla povedati ali
mu dala razumeti tole:

„Tvoja žena je taka prijetna vaščanka — o
svojem možu niti ne govorim. Umevati se in raz¬
odevati drug drugemu svoje vtiske utegneva samo
midva.“

Toda on se je odločil, da jo jezi.

Ko so dospeli do Svetega Pavla, ki ga gospa
Osnovska ni imenovala drugače nego ,,San Paolo
fuori le Mura“, je njen mož hotel ustaviti voz,
toda ona je rekla:

„Pomudim se takrat, ko se bomo vračali, zakaj
takrat bomo vedeli, koliko časa nam še ostane, toda
sedaj se popeljimo v Tre Fontane."

Nato se je obrnila k Polaneškemu in nada¬
ljevala :

„To so tudi različne reči, o katerih bi vas
hotela vprašati."

„To pot naletite slabo, milostiva gospa", od¬
govori Polaneški, ,,zakaj jaz v teh rečeh nikakor
nisem veščak."

Pri ogledovanju različnih spomeniških mest se
je takoj pokazalo, da je v starinarstvu najbolj vešč
gospod Osnovski. Siromak je bil proučeval svoj
kažipot od jutra do večera samo zato, da je mogel
sam biti vodnik ženi, a deloma tudi zato, da bi
se ji prikupil s svojim znanjem. Toda ona se ni
zmenila za pojasnila, ki jih ji je dajal, prav zato
ne, ker so prihajala od njega. Dokaj bolj ji je bila

© 214  ©

po volji ponosna samozavest, s katero je Polaneški
priznal, da o starinarstvu nima niti pojma.

Za Svetim Pavlom se jim je odprl razgled na
Kampanijo z njenimi vodovodi, ki so bili videti,
kakor bi hiteli v mesto in na gorovje albansko,
pokrito z modrikasto meglo, toda obenem mirno
in dovolj osvetljeno. Gospa Osnovska se je ozirala
tjakaj nekaj časa s sanjavim pogledom, potem je
vprašala:

„Ali ste bili v Albani ali v Nemiju?“

„Ne“, odgovori Polaneški, „seja pri Švirskem
nama tako jemlje čas, da ne moreva napravljati
večjih izletov, dokler slika ni dovršena."

„Midva sva bila že ondi, toda kadar pojdete
vi tja, vzemite naju še enkrat s seboj ... Da?
Ali dovolite?" je dejala, obrnivši se k Marici.
„Res bom nekakšno peto kolo pri vozu, toda to
nič ne de. Sicer hočem tiho, docela tiho sedeti v
kotu voza, da se niti ne oglasim! Ali se strinjate
s tem?"

,,Oh, ti mala, mala!" reče Osnovski.

Ona je nadaljevala:

„Moj mož neče verjeti, da sem se zaljubila
v Nemi. Da, zaljubila. Ko sem bila ondi, se mi je
zdelo, da krščanstvo še ni prodrlo tja, da prihajajo
ponoči nekaki svečeniki in opravljajo nad jezerom
poganske obrede. Izkratka — tišina in tajnost —
to je Nemi. Verjemite mi, ko sem bila ondi, sem
začutila voljo postati puščavnica, in volja me
ni zapustila niti še doslej. Postavila bi si celico

@ 215  ®

nad jezerskim obrežjem in hodila bi v dolgi sivi
halji, podobni halji svetega Frančiška Asiškega —
in bosa. Kaj bi dala za to, da bi bila puščavnica...
Vidim se nad jezerom . .

„Anica, kaj pa bi se zgodilo z menoj?"
vpraša napol šaljivo, napol resno gospod Osnovski.

,,Ti bi si že dobil tolažbo", odgovori ona
kratko.

Polaneški pa si je mislil:

,,Ti bi bila puščavnica, toda le proti temu, da
bi na nasprotnem obrežju stalo nekoliko ducatov
gizdalinov, ki bi zrli skozi kukalca, kaj dela pu¬
ščavnica in kakšna je videti."

Bil je predobro vzgojen, da bi ji bil povedal
naravnost, kaj si je mislil, toda dejal ji je nekaj
podobnega, kar je bilo moči tako razumeti; ona pa
se je zasmejala in rekla:

„Kajpada. Živela bi ob miloščini, torej bi
morala zahajati med ljudi, in ako bi vi prišli v
Nemi, bi prišla tudi k vam ter ponavljala potihoma:
,Un soldo! Un soldo!‘“

Po teh besedah je iztegnila k njemu svojo
drobno roko in jo počela tresti, ponavljajoč po¬
korno :

„Un soldo per la povera! Un soldo . .

In zrla mu je v oči.

V tem je gospod Osnovski pravil Marici:

„Ta kraj se imenuje Tre Fontane, ker so
ondi trije vrelci. Ondi so obglavili svetega Pavla

'&  216  ®>

in pripovedujejo, da je njegova glava trikrat od¬
skočila in da je na treh mestih privrel vrelec na
dan. Sedaj imajo to zemljišče trapisti. Prej ondi
niso mogli prenočevati, tako močno je gospodovala
mrzlica, toda sedaj nima več take moči, ker so
zasadili na gričih gozd evkaliptov. O, mogoče ga
je videti odtod!"

Gospa Osnovska, sklonjena nazaj, je zaprla
za trenutek oči in rekla Polaneškemu:

„Mene kar opaja to rimsko ozračje. Nekamo
vsa sem iz sebe. Doma ne zahtevam od življenja
ničesar več nego to, kar mi daje; tukaj pa se iz-
prijam, tukaj čutim, da nečesa nimam. Kaj pa vem,
kaj mi nedostaja? Tukaj ima človek slutnjo po
nečem, tukaj išče nečesar, koprni po nečem . . .
Morda je to slabo. Morda po nepotrebnem govorim
tako? Toda vedno govorim to, kar mi prihaja na
misel. Doma, ko sem bila še majhna, so mi dejali,
da sem odkritosrčna. Poprosim moža, naj me vza¬
me odtod. Morda je najbolje živeti v svoji tesni
lupini kakor želva ali polž."

Polaneški odgovori resno:

,,V lupini utegne biti dobro polžu ali želvi,
ne pa ptiču, in sicer ne znani rajski ptici, o ka¬
teri pripoveduje legenda, da nima nog in da ne
more zato počivati nikjer, nego le letati in letati..

,,Kako lepa legenda je. to . . .“ odgovori
gospa Osnovska. Pri tem dvigne roke in jame
mahati z njimi, posnemaje gibanje ptičjih kril.
Ponavljala je:

© 217  @

„Tako zaporedoma v ozračju!“

Ta primera ji je ugajala, obenem pa se je
čudila, da je Polaneški govoril s tako važnim
glasom in obenem malomarnega in nekamo ironič¬
nega lica. Jel jo je zanimati, ker se ji je kazal
razumnejšega in manj dostopnega, nego si je bila
mislila.

V tem so dospeli v Tre Fontane. Ogledali
so si vrt, cerkev in kapelico, v katere oboku iz¬
virajo trije vrelci. Gospod Osnovski jim je pojas¬
njeval s svojim dobrosrčnim, nekoliko enoličnim
glasom, kar je bil čital prej. Marica ga je pozorno
poslušala, in Polaneški si je mislil:

„Toda živeti z njim tristopetinšestdeset dni
na leto, mora biti nekoliko težavno."

To mu je nekoliko opravičevalo gospo Os-
novsko. Ta je sedaj prevzela novo nalogo rajske
ptice in ni počivala niti za trenutek na zemlji, ne
na drugi stvari. Najprej se je napila evkaliptove
soline, ki jo izdeluje samostan kot izboren pomoček
zoper mrzlico; nato je izrekla odločno, da bi šla
med trapiste, ko bi bila moški; pozneje se je zopet
spomnila, da bi ji bil všeč posel mornarski ,,nepre¬
stano med morjem in nebom — kakor v življenju
v brezkončnosti"; naposled pa je vse drugo pre¬
vladala težnja, da bi bila velik, jako velik pisatelj,
ki slika najneznatnejše gibanje misli, napol se
zavedajočih občutkov, neizvedne težnje, vsa lica,
vse barve, vse sence. Zbrani potniki so pod za¬
storom tajnosti tudi zvedeli, da piše svoje spomine,

® 218  ®

ki jih ,,pošteni Joža" smatra za mojstrsko delo,
toda sama ve, da ni to nič; nima niti najmanjše
zahteve ter se posmehuje Jožetu in spominom.

Joža je zrl nanjo s koprnečimi očmi, z veliko
ljubeznijo na opriščastem licu ter je neprestano ugo¬
varjal :

,,Toda kar se tiče spominov, te prosim, lepo
prosim!“

Odpeljali so se, ko je že solnce zahajalo.
Od drevja so se raztezale dolge sence; solnce je
bilo videti veliko, in rdeče. Daljni vodovodi in
albansko gorovje se je svetilo nekamo rožnato. Bili
so na pol pota, ko se je iz stolpa Svetega Pavla
oglasil zvon — in takoj za tem zvonom je
zapel drugi, tretji, deseti. Vsaka naslednja cerkev
je povzela glas za prejšnjo, in nastal je zbor tako
velik, da se je zagugalo vse ozračje, kakor bi
zvonilo na „Ave Marijo" ne le vse mesto, nego
vsa okolica, vse ravnine in gore.

Polaneški je pogledal Maričino lice, osvetljeno
od zlate svetlobe. Videl je na njenem licu veliko
mirnost in zbranost duha. Bilo je moči razločno
videti, da sedaj moli „Angel Gospodov", kakor
je bila molila na Kremenu, ko se je oglasil
zvon vVontorih. Vedno in povsod enako. Polaneški
se je iznova spomnil „službe božje". Zdelo se mu
je to tako preprosto in pomirjajoče kakor še ni¬
kdar. Toda obenem je sedaj, ko se je bližal mestu,
umel stalnost, životno moč in velikost te vere.
,,To vse", si je mislil, ,,traja vendar že poldrugo

@ 219  ®

tisoč let, a v ničemer drugem ne tiči moč in
neugonobljivost tega mesta kakor v teh stolpih,
zvonovih, v tej krepkosti križa, ki traja in traja. 1 '
Pa so mu prišle na um besede Švirskega: „Tu je
razvalina, na Palatinu je razvalina, na Foru raz¬
valina in nad mestom križi, križi in križi."

Zdelo se mu je nedvojbeno, da v tej stalnosti
tiči nekaj nadzemeljskega. V tem so peli zvonovi
in nebo se je zalivalo z večerno zarjo. Pod vtiskom
moleče Marice in zvonov in te predvečerne ubra¬
nosti, ki se je povznašala nad mestom in nad vso
krajino, se je jela Polaneškemu, ki je gojil v duši
dokaj prostote, porajati misel: „Kolikglupec in ošabnež
bi moral biti, ko bi ob tej potrebnosti vere in tej
zavesti, da je Bog iskal nekakšnih svojih oblik časti
in ljubezni, nikar da bi sprejel one, ki jih imenuje
Marica ,službo božjo' in ki so gotovo najboljše,
ker živi svet v njih že skoro dvetisoč let. . Na¬
to ga je osupnila kot praktičnega človeka razumska
stran te misli in jel je govoriti dalje sam sebi
skoro veselo: Na eni strani tisočletna tradicija,
življenje Bog ve kolikih rodov, Bog ve kolikih
društev, ki se jim je godilo dobro v teh oblikah;
priznanje Bog ve kolikih glav, ki jo imajo za edino
— a na drugi strani kdo? — jaz? društvenik
trgovskega zavoda pod firmo Bigiel in Polaneški!
jaz bi si drznil umeti nekaj boljšega, s čimer bi
se Bog izrazil bolje? Ha, moral bi biti glup! Saj
sem odkritosrčen do samega sebe in ne prebil bi,
ko bi mi prišlo na misel, da sem res glup. A

® 220  @

vrhutega je tako verovala moja mati, tako veruje
moja žena — in nikjer nisem videl več miru nego
pri njiju . 11

Drugič pogleda Marico, ki je očividno končala
svojo molitev, ker se mu je nasmejala in ga
vprašala:

„Zakaj si tako umolknil ? 11

„Vsi molčimo 11 , ji odgovori.

Res je bilo temu tako, toda iz raznih vzrokov.

Ko se je Polaneški bavil s svojimi mislimi,
se je gospa Osnovska nekolikokrat s pogledom
in z besedami obrnila nanj. Toda odgovarjal je
na njene besede kaj malomarno — za poglede se
niti ni menil — in s tem jo naravnost razžalil.
Utegnila mu je oprostiti, da, utegnilo ji je tudi
ugajati, ko ji je bil na izrecilo, da bi hotela biti
redovnica, odgovoril s primernimi besedami odkrito
nevljudno; razžalil pa jo je smrtno s tem, da se
je nehal zanimati zanjo — in za kazen se je
nehala zanimati tudi ona zanj.

Toda kot dobro vzgojena oseba je bila tem
vljudnejša z Marico. Pozvedovala je, kaj namerja
storiti jutri, in ko je začula, da pojdeta jutri z
možem v Vatikan, je izrekla, da imata tudi ona in
mož vstopnice in da uporabita to priliko.

„Ali veste, kako se je treba obleči ? 11  je
vprašala: ,,črno obleko in s črnim robcem na
glavi. Človek je v tej opravi sicer videti nekamo
star, toda neizogibno je tako . 11

@ 221  ©

,,Vem, opozoril me je na to gospod Švirski“,
odgovori gospa Polaneška.

„Gospod Švirski mi pri sejah neprestano pri¬
poveduje o vas. Čuti do vas veliko simpatijo / 1

„Tudi jaz do njega 11 , reče Marica.

Ob tem razgovoru so dospeli k hotelu. Po-
laneškemu je ta lepa gospa stisnila roko tako
lahno in hladno, da je to vendar zapazil, dasi je
imel v glavi nekaj drugega.

„To je nekakšna nova šega 11 , si je mislil,
„ker sem ji nekaj rekel, kar ji ni bilo po volji . 11

Zvečer je vprašal Marico:

„Kaj si misliš o gospe Osnovski ?“

„Mislim si“, mu odgovori, „da je utegnil
gospod Švirski trditi prav . 11

Polaneški pa reče:

„Sedaj piše spomine, ki jih smatra ,Joža‘ za
mojstrsko delo . 11

XV.

Drugega dne, ko je Marica prišla oblečena
k možu, jo je komaj spoznal. Ker je imela na
sebi črno obleko in črn robec na glavi, se mu je
zdela večja, vitkejša, nežnejša in starejša. Toda
ugajala mu je na njej ona resnoba, ki ga je spo¬
minjala časa njegove poroke. Pol ure pozneje sta
se odpeljala. Marica mu je spotoma priznala, da
čuti strah, da ji utriplje srce, toda on jo je po¬
mirjal in se šalil, dasi je bil sam takisto nekoliko

@ 222  ©

razvnet. Ko sta po kratki poti naposled dospela
na veliki polkrog pred Svetim Petrom, je čutil, da
tudi njemu žila ne utriplje kakor navadno, in vrhu-
tega je imel tako čuden vtisk, kakor bi bil manjši
nego navadno. Pri stopnicah, kjer je stalo nekoliko
gardistov v sijani opravi, ki jo je bil izumil
Mihael Angelo, sta našla Švirskega. Spremil ju je
navzgor obenem s krdelom ljudi, večinoma Bel¬
gijcev. Marica, nekoliko zmočena, sama ni vedela,
kako je dospela v prostrano dvorano, kjer je bilo
krdelo še večje, razen onega na središču, kjer so se
gardisti postavili v vrsto ter vzdrževali široki prostor
prazen. Krdelo, v katerem se je čul jezik francoski
in flamski, je šepetaje, z zamolklim glasom obračalo
glave proti prostoru, v katerem so se pojavljale
časih pri vratih sosednje dvorane postave v čudni
opravi, ki so prenašale misli Polaneškega v ant-
verpske ali bruseljske galerije. Zdelo se mu je, da
je vstal srednji vek od smrti. Vsak hip se je po¬
javil ondi nekak vitez iz srednjega veka, sicer v
drugačnem šlemu nego v srednjem veku, toda z
jeklenim oklepom na prsih; časih se je prikazal
nekakšen glasnik v kratki, rdeči dalmatiki z rdečim
baretom na glavi; časih je zamigotal med polod¬
prtimi durmi škrlat kardinalov ali vijoličasta škofovska
oprava; videla so se nojeva peresa, zobci na črnem
žametu in glave močno osivele ali z belimi lasmi,
ali lica kakor vzeta iz rakev. A vendar se je
zdelo, da pogleduje krdelo na to nenavadno opravo,
na te barve in na ta lica le mimogrede, da iščejo

@ 223  •©

oči nekaj drugega, da se pozornost v mislih zbira
ob zavesti v dušah, pričakovaje nekakšen trenutek,
ki se ne pozabi nikdar. Polaneški, držeč Marico za
roko, da je ne bi izgubil v množici, je čutil, kako
se mu ta roka trese od razburjenosti, toda sam je
v tem tihem krdelu, sredi te zgodovinske resnobe
in sredi teh časov, kakor vstalih od smrti, v tem
druženju in pričakovanju čutil zopet tako čuden
vtisk, da prihaja sam pod njega vplivom čimdalje
manjši, da, tako majhen kakor še nikdar vse žive dni.

V tem začuje tih in nekoliko zasopel glas
poleg njiju.

„Oziral sem se po vaju in le iztežka sem
vaju našel. Zdi se mi, da bo skoro.“

Toda še ni bilo skoro. V tem je pozdravil
Svirskega znan monsignor. Izpregovorivši z njim
nekoliko besed, je sam spremil vso družbo v
sosednjo dvorano, pokrito s preprogami iz rdečega
žameta. Polaneški je začuden opazil, da je bilo tudi
tukaj vse polno ljudi, razen na enem koncu dvo¬
rane, kjer je stala častna straža, na sredi pa na
podiju naslanjač, pred katerim se je zaupno raz-
govarjalo nekoliko prelatov in škofov. Tukaj sta
se še jasneje kazali pričakovanje in pozornost.
Bilo je videti, da ljudje pridržujejo sapo in da
imajo vsa lica nekakšen slovesen in tajnosten
izraz. Svetla podnevna jasnost, ki se je družila z
rudastim odleskom preprog, je polnila to dvorano
z nenavadno svetlobo, v kateri so prihajali solnčni
žarki, prodirajoči tupatam skozi okna, še bolj

© 224  ©

rdeči. Čakali so še nekaj časa naposled se je v
prvi dvorani zaslišal šum, potem mrmranje in na¬
posled se pri odprtih stranskih durih prikazala bela
postava, ki so jo nesli plemiči-gardisti. Maričina
roka je nervozno stisnila dlan Polaneškemu, on
pa je ponovil ta stisk. Hitro so se vrstili in zli¬
vali vtiski v eno samo zavest nekakega izrednega
in slavnostnega trenutka ter tako silili v njegovo
dušo kakor ob poroki.

Eden izmed kardinalov je začel govoriti, toda
Polaneški ni slišal in ni umel njegovih besed.
Oči, misli in duša, vse mu je bilo ob postavi v
beli obleki. Nič na njej ni ušlo njegovi pozor¬
nosti. Osupnila ga je neizmerna suhota, šibkost
in medlost ter lice, tako bledo in obenem tako
prozorno, kakor so lica mrliška. Bilo je na tej
postavi nekaj netelesnega, ali vsaj zdela se mu
je na napol telo in napol prikaz, kot svetloba,
prodirajoča alabaster, kot duh, zaprt v prozorno
tvarino, kot posredujoč člen verige, ki veže dvoje
svetov in naposled kot nekaj nadčloveškega, doslej
še pozemeljskega, toda obenem nadzemeljskega.
V čudnem nasprotju se je tvarina izpremenila v
nekaj idealnega in duh v nekaj realnega.

Potem, ko so se mu ljudje jeli bližati po bla¬
goslov, ko je Polaneški ugledal ob njegovih nogah
svojo Marico, ko je začutil, da se je k tem kolenom,
ki pohajajo napol že z drugega sveta, moči prikloniti
kakor k očetovskim, ga je obšlo genutje močnejše
od vseh, oči mu je zakrila nekakšna megla — in

@ 225  @

resnično, nikdar se vse žive dni ni bil čutil za tako
neznatno zrnce peska; obenem pa je čutil, da je
zrnce peska, v katerem utriplje srce hvaležnega
otroka. Pri odhodu so vsi molčali. Marica je imela
oči kakor prebujene iz sna, profesorju Vaskovskemu
so drgetale roke. K zajtrku se je privlekel tudi Bu-
kacki, ker pa je bil bolan, ni mogel z nikomer
pričeti razgovora, in Švirski je pri slikanju govoril
le malo, se neprestano vračal k temu predmetu in
ponavljal časih:

„Da, da. Kdor tega ni videl, ne more imeti
niti pojma. To ostane. 11

Zvečer sta šla Polaneški in Marica gledat na
Trinita dei Monti, kako je zahajalo solnce. Dan se
je končal jako lepo. Vse mesto je bilo pogreznjeno
v razpršeno zlato svetlobo; pod njiju znožjem spodaj,
na Piazzi d’ Espagna, se je že mračilo, toda ta
mrak je bil še svetel in v njegovih nežnih barvah
sta lahko videla bezeg, perunike in bele lilije v
cvetičnjakih na obeh straneh Condotte. V vsej sliki
je bil videti nekak nevzdramen mir, kot pomirjajoča
napoved noči in spanja. Nato se je Španski trg
čimdalje bolj ugrezal v senco, samo Trinita se je
lesketala v rudasti zarji.

Marica in Polaneški sta čutila v sebi ta mir.
Stopala sta sedaj z velikanskih stopnic, in nekakšna
čudna zavest tišine je bila v njiju dušah. Vsi dnevni
vtiski so jima vrezavali tako velike in mirne črte,
kakor so bile one proge večerne zarje, ki se je
še lesketala nad njima. Naposled je dejal Polaneški:

Rodbina Polaneških, II. zv. 15

© 226  ®

„Ali veš, česa se spominjam še izza otroških
let? Da smo doma molili večerno molitev zmerom
skupno. “

In jel je zreti z vprašujočim pogledom v njene oči.

„Toda, Stanko moj“, mu odgovori ona z gla¬
som, ki je razodeval ginjenost, „nisem se drznila
govoriti o tem — ti moj najboljši!“

On pa ji reče:

„Služba božja — ali še pomniš ?“

Ona pa je bila povedala to takrat tako pre¬
prosto, kot nekaj, kar je bilo tako umevno samo
po sebi, da se sedaj ni spominjala ničesar.

XVI.

Polaneški je bil pri gospe Osnovski nepre¬
stano v nemilosti. Če se je srečala z njim pri
Švirskem, je med posameznimi sejami govorila z
njim samo toliko, kolikor sta ji velevali dobra
vzgoja in vljudnost. Polaneški je to dobro opazil;
časih pa se je vprašal: „Kjaj neki hoče od mene?“
in ni se dosti menil za to, a bil bi se menil še
manj, ko bi bila gospa Osnovska namesto osem¬
indvajset štela oseminpetdeset let in ko ne bi
bila imela tako vijoličastih oči in tako črešnjevih
ustnic. Človeška narav je že taka, da se, najsi ni
ničesar hotel in pričakoval od nje, vendar ni mogel
ubraniti misli, kaj bi utegnilo biti, ko bi se res¬
nično potezal za njeno ljubezen, a kam bi bila
zmožna zaiti tudi ona.

© 227  @

Nekoč so se napotili v katakombe svetega
Kaliksta. Polaneški je namreč hotel vrniti vljudnost
za vljudnost, to je kočijo za kočijo. Toda ta izlet
ni prinesel sprave. Razgovarjala sta se le toliko,
da nista obračala nase pozornosti — a naposled ju
je začelo to jeziti. Takšno vedenje gospe Osnovske
je uvedlo med njiju posebne razmere nejevolje, ki
pa so bile znane le njima, torej nekaj izključnega
med njima, neko vrsto tajnosti, ki je ni poznal
nihče drug. Polaneški si je mislil, da vse to preide,
ko bo njen portret dodelan, toda dasi je bilo
obličje že davno dovršeno, je preostajala še obilica
drugih podrobnosti, zaradi katerih je bila navzoč¬
nost lepega modela neizogibno potrebna.

Pripetilo se je zopet, ko sta Polaneška od¬
hajala, da sta Osnovska še bila v delavnici, to pa
iz tega preprostega vzroka, ker Švirski ni hotel
zapravljati časa. Časih so za trenutek počakali, da
so se kratko pomenili o včerajšnjih vtiskih; časih
je gospoda Osnovskega odposlala žena zaradi kake
stvari ali po kako poročilo, da je odšel prej ter
ji pustil svoj voz pred delavnico.

Nekoč, ko je Marica že sedla, da bi se dala
slikati, se je pripetilo, da gospa Osnovska še ni
odšla. Ko je zvedela, da sta bila Polaneška prejšnji
večer v gledališču, je povpraševala po pevcih in
po operi, si pri tem devala klobuk na glavo in
natikala rokavice. Obrnivši se k Polaneškemu, je
dejala:

„Sedaj pa vas prosim, da me spremite k vozu.“

15 *

228  -S)

In ogrnivši plašček črez rame, je jela iskati
traku, prišitega k podvleki, da si ga priveže k
pasu, toda v prednji sobi je zdajci obstala.

„Zaradi rokavic ne morem najti traku“, je
rekla, „usmilite se me!“

Polaneški ga je začel iskati in pri tem jo je
moral skoro objeti. Za trenutek ga je zalil ogenj
poželenja, a to tem bolj, ker se je sklonila k
njemu, da je toplota njenega lica in telesa jela
vplivati nanj.

Ona pa ga je vprašala polglasno: „Zakaj se
jezite name? To ni lepo! Tolikanj potrebujem pri¬
jateljskih duš! Kaj sem vam storila? 11

V tem je našel trak, odstopil, se ohladil ter
ji odgovoril kar predrzno z mirnostjo nekoliko
sirovega človeka, ki hoče imeti dobiček od svoje
zmage ter dati na znanje, da se ni vdal: „Ničesar
mi niste storili — in ničesar mi ne morete storiti."

Toda ona je odbila nevljudnost kakor žogo
pri lawn-tennisu.

„Tako malo gledam na ljudi, da jih skoro
niti ne vidim."

Nato sta odšla molče k vozu.

„Tako torej stoji stvar!" si je mislil Polaneški,
vračajoč se v atelier, „z njo je mogoče iti tako
daleč, kakor le človek hoče!"

In iznova ga je izpreletela vročina od glave
do nog.

„Tako daleč, kakor le človek hoče . . .“ je
ponavljal.

(Str. 228 .) Polaneški ga je začel iskati in pri tem
jo je moral skoro objeti.





-&  231  @

Pri tem pa se ni zavedal, da se je motil,
kakor se moti na ducate moških, ki radi love v
tujih okoliših.

Gospa Osnovska je bila koketka, imela je
mrzlo srce in je bila slabovoljna, vendar pa je
bila še za sto milj daleč od fizičnega propada.

Polaneški se je vrnil v atelier z zavestjo, da
je storil Marici veliko žrtev, in z velikim pomilo¬
vanjem v srcu, posebno zato, češ da bi smatrala
njegovo ravnanje za docela enostavno, ko bi to
tudi zvedela o njem. Ta zavest ga je jezila in ko
je pogledal na njo, na čiste njene oči, na njeno
mirno lice, ki je bilo dično od stidne krasote,
mu je prišlo nehote na misel, primerjati te dve
ženski, in rekel si je v duhu:

„Ah, Marica! Ta bi se rajša pogreznila v
zemljo! Na takšno se človek lahko zanaša."

In čudno! Bilo je v tem neko gotovo pri¬
znanje, toda obenem senca pomilovanja in ne¬
kakšne razvnetosti. Bila je to duša, ki je bila
njegova tako močno, da ni čutil dolžnosti, nepre¬
stano občudovati njeno ceno.

Ko je umetnik slikal Marico, se je Polaneški
neprestano v duhu vračal h gospe Osnovski.
Pričakoval je, da mu odslej neha podajati roko,
toda pokazalo se je, da se je zopet zmotil. Prav
nasprotno; hotela mu je pokazati, da ji ni dosti do
njega, niti do njegovih besed, in zato je bila še
vljudnejša nego prej. Samo gospod Osnovski se
je kazal razžaljenega in je prihajal do njega vsak

@ 232  @

dan hladnejši — izvestno spričo razgovorov z
Anico.

Vendar črez nekoliko dni so vtiski drugačnega
značaja Polaneškemu potisnili ta dogodek iz spo¬
mina. Bukacki je bil že dalje časa stalno bolan; čim
dalje bolj je tožil o bolečinah v tilniku in o čudnih
občutkih mišične otrplosti. Njegov humor se je res
še oglašal časih, toda izbruhnil in ugasnil je kakor
bengaličen ogenj. K skupnemu obedu v hotel je
zahajal čimdalje bolj poredkoma. Naposled je ne¬
kega jutra prejel Polaneški od njega listek, napisan
z jako negotovo roko, in na njem besede:

,,Dragi prijatelj, zdi se mi, da sem od
današnje noči na odhodu. Ako hočeš videti ta
odhod, pridi k meni, zlasti ako nimaš boljšega
posla.“

Polaneški je Marici zatajil ta listek, toda takoj
je odšel k njemu. Dobil je Bukackega v postelji
in pri njem zdravnika, ki ga je Bukacki zdajci
odpustil.

,,Grozno si me prestrašil 11 , reče Polaneški,
„kaj ti je ?“

„Nič velikega; majhna otrplost levega telesa . 11

„Bog te ne kazni ! 11

„Prav praviš! Ako je bil kdaj čas za to, je
napočil sedaj. Leve roke in leve noge ne morem
geniti — tudi stati ne morem. Takšen sem se
prebudil danes zarana. Mislil sem si, da sem iz¬
gubil tudi govorico in začel sem deklamirati: ,Per
ma si va .,toda  kakor vidiš, se to ni bilo zgodilo.

© 233  ©

Jezik je ostal, in sedaj se trudim, da bi dobil jasne
misli.“

,,Ali si prepričan, da je to mrtvoud? Morda je
le začasna ohabljenost?“

„Kaj je življenje? Oh, samo trenutek!“ je jel
deklamirati Bukacki. „Ne morem se geniti — in
končalo, ali, če hočeš, začelo se je.“

„To bi bilo grozno, toda ne verjamem. Vsakdo
utegne otrpniti za nekaj časa.“

Časih nastanejo v življenju pikri trenutki 1 ,
je rekel karaš, s katerega je kuharica skubla
luskine. Priznavam ti, da se me je v prvem hipu
polastil strah. Imel si že časih občutke, da ti vstajajo
lasje na glavi? To se nikakor ne da šteti med pri¬
jetne občutke. Toda sedaj sem dobil zopet ravno¬
težje in po teh urah se mi zdi, da sem prebil s
svojim mrtvoudom že deset let. ,To je vprašanje
navade!‘ je dejala platničarica v kozici. Govorim
mnogo, ker mi ne preostaja več mnogo časa. Ali
veš, dragi moj, da umrem črez nekoliko dni?“
„Kaj praviš? Mrtvoudni ljudje žive časih še
po trideset let.“

Bukacki odgovori:

„Da, celo štirideset! Mrtvoud je nekakšen
luksus, ki si ga morejo dovoljevati ljudje, toda ne
takšni, kakršen sem jaz. Močnemu človeku, ki ima
reden vrat, redna pleča in redna meča, utegne biti
to nekakšen počitek, nekakšno spanje po veseli
mladosti in prilika za premišljanje — toda meni?
Ali se spominjaš, kako si se posmehoval mojim

© 234  ©

mečam? Pravim ti, da sem imel takrat elefan-
tiazo proti temu, kar je sedaj. To ni res, da je
vsak človek tvarina, jaz sem samo črta, in sicer
črta, ki gre — brez šale — v neskončnost . . .!“

Polaneški se je začel hudovati, nasprotovati
in se sklicevati na njemu znana dejstva, toda
Bukacki mu je dejal:

,,Daj mi mir! Čutim in vem, da črez nekoliko
dni udari kap na možgane. Nisem rekel nikomur,
da sem že pred letom dni vedel to naprej, da
sem že leto dni čital zdravniške knjige . . . Pride
druga kap in konec bo.“

Zdaj umolkne, toda trenutek kesneje izpre-
govori iznova:

„Ali si pa misliš, da tega nimam rad? Po¬
misli, da sem kakor prst, odsekan od roke. Nimam
nikogar. . . Tukaj, da, tudi v Varšavi bi mi mogli
streči zgolj plačani ljudje. To je neizmerno bedno
življenje, brez gibanja in brez žive bližnje duše.
Ko izgubim govorico, kakor sem izgubil gibanje,
me utegne vsaka postrežnica ali vsak strežnik
biti po licu, kakor jima bo všeč. Treba je, da veš
eno reč. Prestrašil sem se v prvem hipu mrtvo-
uda, toda v mojem bednem telesu tiči ponosna
duša; spomni se, kaj sem ti dejal, da se smrti ne
bojim — in ne bojim se je!“

Bukackemu se v očeh zalesketa nekak žolt
odsev poguma in energije, skrite nekje na dnu te
omahujoče in omehčane duše.

© 235  ®

Toda Polaneški, ki je bil dobrega srca, mu je
položil roko na otrplo dlan in dejal jako presrčno:

„Dragi Adam! Nikar ne misli, da te pustimo
tako, kakor si, in ne govori, da nimaš nikogar.
Imaš mene in razen mene mojo ženo in Švirskega,
Vaskovskega in Bigielove. Nisi nam tujec. Pripeljem
te v Varšavo, te dam v sanatorij, kjer bomo pri¬
hajali k tebi, in noben postrežnik te ne bo bil
preko ust — prvič ne zato, ker bi jaz vsakemu
polomil kosti, drugič pa, ker so pri nas usmiljene
sestre in med njimi gospa Emilija.”

Bukacki umolkne in nekoliko prebledi. Tudi
on je bil bolj razvnet, nego je hotel kazati. Preko
oči mu zleti senca. Po daljšem molčanju reče:

„Vrl dečko si. Toda niti sam ne veš, kakšno
čudo si provzročil, da še nekaj hočem . . . Tako
neizrečno rad bi šel v Varšavo med vas vse!
Neizrečno bi se veselil Varšave . . .!“

„Treba je, da se preseliš v kak sanatorij pod
stalno nadzorstvo. Švirski utegne vedeti, kje so tu
najboljši. V tem se zaupaj mojim rokam; ali hočeš?
Dovoli, da preskrbim zate vse.“

„Stori, kar hočeš”, odgovori Bukacki, ki ga
je jela obhajati tolažba spričo novih načrtov in
energije Polaneškega.

Polaneški napiše dvoje pisem Švirskemu in
Vaskovskemu ter takoj odpošlje poslanca. Črez
pol ure dospeta oba, Švirski s slovečim ondotnim
zdravnikom, in še dopoldne je bil Bukacki v
sanatoriju, v svetli in veseli sobani.

■S) 236 @

„Kako nežna in topla barva je to“, je dejal,
ogledujoč zlato žolto barvo na steni in na stropu.
„Tu je lepo.“

Nato se obrne k Polaneškemu.

„Pridi zvečer k meni“, je dejal, „a sedaj pojdi
k soprogi." Polaneški se poslovi od njega in odide.
Dospevši domov, pove oprezno Marici ves dogodek,
ker je ni hotel strašiti z nepričakovano novico,
češ, da utegne že biti v drugem stanu. Marica
ga naprosi, naj jo vzame s seboj k Bukackemu,
ako ne zvečer, pa jutri zarana — in to ji je tudi
obljubil. Odšla sta tudi takoj po zajtrku, zakaj tega
dne ni sedela v atelierju.

Toda profesor Vaskovski ni bil v tem zapustil
niti za trenutek Bukackega. Ko je bolnik dodobra
legel na novi postelji v sanatoriju, mu je jel starček
pripovedovati, kako si je že nekoč mislil, da umre,
toda po opravljeni izpovedi in po sv. obhajilu mu
je čudovito odleglo.

„Znana metoda, dragi profesor", odgovori Bu-
kacki nasmehoma; „vem, za kaj gre tukaj."

In profesorja je obšla zadrega, kakor bi ga
bil zasačil pri slabem dejanju, in sklenil je roke.

,,Stavim, da bi ti pomagalo!" je dejal.

Bukacki pa odgovori s senco starega humorja:

„Dobro. Črez nekoliko dni se prepričam, koliko
mi pomore — na drugem bregu reke."

Marica ga je s svojim posetom razveselila tem
bolj, ker se je ni bil nadejal. Jel ji je govoriti, da
ni upal na tej strani reke ugledati več nobene žen-

® 237  ®>

ske, zlasti ne rojakinje. Nekoliko se je pri tem
ujedal na vse, toda bil je očividno ginjen.

„Kakšni romantiki so ti ljudje!" je dejal. „To
kaže naravnost, da ni dovolj razuma, ako se ukvar¬
jajo s takšnim do kosti shujšanim dedcem, kakršen
sem jaz. Nikdar ne morete biti pametni. Zakaj to,
čemu to? Takole še pred smrtjo vam moram biti
hvaležen — in sem vam hvaležen —- odkritosrčno,
zelo odkritosrčno hvaležen! . .

Toda Marica mu ni dovolila govoriti o smrti,
nasprotno pa je jako mirno govorila o nujni potrebi,
da ga prepeljejo med prijatelje v Varšavo. Govorila
je o tem kakor o stvari, ki jo je brez dvojbe mo¬
goče izvesti, in posrečilo se ji je vcepiti to pre¬
pričanje polagoma tudi Bukackemu. Svetovala mu
je, kako naj se to zgodi, in on jo je naposled
pohlepno poslušal. Njegove misli so se mu nekamo
olajšale, tako da so se dale obladati. Čutil se je
kot dete, in sicer kaj slabotno dete.

Tega dne je prišel k njemu še gospod Osnovski,
in tudi ta mu je izkazal toliko zanimanja in pre-
srčnosti, kolikor bi mu je mogel izkazati le rodni
brat. Bukacki kaj takega niti ni bil pričakoval ter
niti ni bil računal na kaj podobnega. Zato je dejal,
ko je prišel Polaneški zvečer še enkrat in ko sta
bila sama:

„Povem ti sedaj odkritosrčno: Nikdar nisem
čutil bolje, da sem napravil iz življenja glupo
frazo in da sem ga zapravil kakor pes.“

Trenutek kesneje je dostavil:

-© 238  ®


„A ko bi bil našel vsaj priljubljenost v tej
metodi, po kateri sem živel — pa še tega ne.
Naš čas je res glup. Človek se razdvaja: Vse,
kar je v njem boljšega, spravlja in tlači nekam v
kot ter se izprevrže v nekakšno opico ali v dondo,
in sicer v rezko dondo, a vrhutega pogostoma
hinavsko. Neče govoriti o ničemurnosti življenja,
nego jo čutiti — kako čudno je to! To me veseli,
da je nekaj res dejanskega v življenju le smrt —
dasi po drugi strani ni pametno, preden pride,
rekati vinu, da je kis.“

„Dragi moj“, odgovori Polaneški, ,,zmerom
si se mučil, da si navijal misli na nekak klobčič.
Ne delaj tega sedaj.“

„Prav govoriš. Toda ne morem misliti na
to, da sem se rogal življenju, dokler sem še hodil
in bil kolikor toliko zdrav, a sedaj — povem ti
to kot nekakšno tajnost — imam še veselje do
življenja."

,,In živel boš.“

„Ej, miruj. Tvoja žena mi je tudi govorila
tako — toda sedaj spet ne verjamem. Ali težko
mi je. Ugonobil sem se . . . Ali čuj, zakaj sem
hotel govoriti s teboj. Ne vem, ali me pričakuje
račun ali ne. Odkritosrčno ti pravim: Ne vem, a
vendar čutim čuden nemir, kakor bi se nečesa
bal — a povem ti, česa: da nisem ničesar storil
za svoje brate, dasi bi bil lahko, lahko . . .! Te
misli me je strah — verjemi! To je slaba reč.
Ničesar nisem storil; zaman sem jedel kruh — in

@ 239  ®

sedaj . . . smrt. Ako je kaka kazen in ako me
čaka, čuj me, Stanko, mi je težko zaradi tega!“
Daši je govoril z navadnim, malomarnim
glasom, se mu je na licu prikazal resničen nemir,
usta so mu nekoliko obledela in na čelo se pri¬
kradlo nekoliko kapljic znoja.

„Ej, miruj!“ reče Polaneški. „Glejte, kaj mu
vse ne prihaja v glavo 1 Škoduješ si!“

Toda Bukacki je nadaljeval:

„Počakaj in poslušaj! Imetje mi je dovolj
znamenito — naj to kaj stori zame. Del premo¬
ženja zapustim tebi, drugo pa uporabi za kaj
koristnega! Ti in Bigiel, oba sta praktična človeka.
Preudarita to, zakaj jaz ne vem, ali še utegnem.
Ali storiš tako?“

„Storim in vse drugo, kar boš hotel.“

„Hvala ti! Kako je čuden ta nemir in tak
očitek! Res se ne morem iznebiti zavesti, da sem
kriv. Tako neprijetno stanje! Treba je zvršiti nekaj
zaslužnega vsaj pred smrtjo. To ni šala! Smrt!
Ko bi bilo to kaj vidnega, pa je tako temno.
Treba se je razkropiti, izpriditi se in segniti v
temi. Ali si ti veren kristjan?"

„Sem.“

„Jaz pa ne morem reči niti da, niti ne. Zbijal
sem šale z Nirvano kakor z drugimi rečmi. Veš,
ko se ne bi zavedal te krivde, bi bil mirnejši.
Nisem slutil, da bi me to utegnilo mučiti. Domiš¬
ljam si, da sem čebela, ki je oplenila svoj lastni
panj, in to je ničemurnost. Toda po meni vsaj

® 240  ©

ostane premoženje. Kaj ne? Nekoliko sem ga za¬
pravil, vendar ne premnogo — a to za slike, ki
tudi ostanejo tukaj, ne li? Oh, kako rad bi živel
še sedaj, bodisi leto dni, bodisi samo tako dolgo,
da ne bi umrl tukaj . .

Zamislil se je za trenutek in potem dejal:

„Sedaj umejem eno: Življenje more biti slabo,
ker si ga je človek neumno uravnal, vendar pa je
dobra reč.“

Pozno ponoči je Polaneški odšel. Naslednji
teden je viselo zdravje bolnikovo na lasu. Zdrav¬
niki niso mogli izreči nič odločnega, toda sodili
so, da bi pot nikakor ne povečala nevarnosti.

Švirski in Vaskovski sta se odločila odpeljati
bolnika, ki je bolj koprnel od dne do dne in se
skoro vsak dan spominjal Emilije •— usmiljene
sestre. Toda dan pred odhodom je izgubil govor.
Polaneškega je kar grabilo nekaj za srce, ko se
je oziral v njegove oči, v katerih se je kazal
zdaj grozen nemir, zdaj velika, nema prošnja.
Poizkušal je pisati, toda ni mogel. Zvečer so mu
otrpnili možgani in — umrl je.

Začasno so ga pokopali na Čampo Santo,
zakaj Polaneški je sodil, da so njegovi pogledi
izražali prošnjo, naj ga prepeljejo v domovino, in
tudi Švirski je bil tega mnenja.

Tako je izginila ta milova pena, ki se je
časih žarila v barvah mavrice, toda prazna in
minljiva kakor pristna milova pena . . .

'® 241  ®>

Polaneški se je res mučil z njegovo smrtjo
ter po cele ure premišljal o tem čudnem življenju.
Svojih misli pa ni razodeval Marici, ker se je bil
nekamo privadil, da ji je prikrival to, kar se je
godilo v njem.

Naposled, kakor se pogostoma pripeti ljudem,
ki mislijo na mrliče, je izvajal iz tega premišljanja
različne zaključke v svoj prid.

„Bukacki“, si je dejal, „se ni mogel nikdar
ujemati s svojim razumom; imel ni zmisla za
življenje, ni se mogel zavedati v tem gozdu in
korakal je zmerom le po taktu začasnega razpo-
ložaja. A ko bi mu bilo dobro pri tem, ko bi imel
dobiček od takšnfega življenja, pa bi mu še ne
odrekal pameti. Toda njemu je bilo slabo. Res si
je to glupo govoriti, preden pride smrt, da je
vino kis. Toda jaz zrem jasneje na reči in razen
tega sem bil sam proti sebi dokaj odkritosrčnejši.
Vsekakor imam poravnane svoje račune z Bogom
in s svojim življenjem."

Bilo je v tem nekoliko resnice, toda tudi
nekaj prevare. Polaneški ni imel razmer urejenih
niti do svoje žene.

Mislil si je: ako skrbi zanjo in za njeno hrano,
ako dobro ravna z njo, ako pritiska časih na njena
usta poljubce, da že izvršuje s tem vsakršne možne
obveznosti, ki jih je bil prevzel glede nje. Toda
razmere med njima so se uravnavale čimdalje raz¬
ločneje tako, da jo je on blagovolil ljubiti in spre¬
jemati njeno ljubezen. Ob njegovih študijah o

Rodbina Polanežkih, II. zv. ^

•© 242  @

življenju ga je večkrat osupnil čudni prikaz, da
ljudje, kadar na primer človek, ki je znan kot po¬
štenjak, zvrši plemenito dejanje, nekamo malomarno
zamahnejo z roko in reko: „Oh, kaj pa, g. X.!
To se umeje samo ob sebi!“ Kadar se pa pripeti,
da stori kaj dobrega capin — takrat govore z
velikim priznanjem: „Vidite, pa vendarle še tiči
nekaj dobrega v njem!“ Stokrat je opazil, da petica,
ki jo daruje lakomnik, napravi večji vtisk nego cekin,
ki ga podari darežljiv človek. Ni se pa zavedal,
da v razmerah proti Marici tudi sam sodi in oce¬
njuje tako. Dajala mu je vse svoje bitje, vso svojo
dušo . . . Oh, Marica! To je prirojeno. In mahal
je prav tako z roko. Ko bi njena ljubezen ne bila
tako brezpogojna, ko bi si jo moral pridobivati
težavneje, ko bi se mu v prepričanju, da je to zaklad,
vdajala kakor zaklad; ko bi v prepričanju, da je
boginja, zahtevala sklonjeno glavo in spoštovanje
— bi jo Polaneški sprejemal s povešeno glavo
in jo spoštoval. Takšno je vsako človeško srce,
in le najbolj redki značaji, stkani iz žarkov, se
morejo vzpeti nad ta nivo. Marica je dajala Polane-
škemu svojo ljubezen kot nekaj, do česar je imel
pravico — torej jo je sprejemal kot svoje pravo.
Njegovo ljubezen je imela za srečo — za to jo
ji je dajal kot srečo — sam pa se je čutil za
malika na oltarju. En njegov žarek je padal na
srce ženino in ga osvetljeval — druge žarke pa
si je malik prihranjal zase. Sprejemal je vse, dajal
pa ji je samo čast. V njegovi ljubezni ni bilo tiste

■© 243  @

bojazni, ki izvira iz spoštovanja, in ni bilo tega,
kar se ob vsaki priliki govori ljubljeni ženi: „Klečim
pred teboj!“

Toda oba se še nista zavedala tega.

XVIII.

„Se ne vprašam te“, je dejal Bigiel Polane-
škemu po njegovi vrnitvi v Varšavo, „ali si srečen.
S takšnim bitjem, kakršno je tvoja žena, človek
ne more biti nesrečen.“

„Da“, odgovori Polaneški. „Marica je tako
dična ženska, da bi le iztežka našel boljšo."

Nato se obrne h gospe Bigielovi:

„Nama obema se godi dobro", je dejal, „in
ne more biti drugače. Ali se še spominjate, draga
gospa, najinih starih razgovorov o zakonu in o
ljubezni? Ali se spominjate, kako sem se bal, da
ne bi zadel ob žensko, ki bi hotela s svojo osebo
možu zakriti ves svet, zavzeti vse njegove misli,
vse njegove občutke, biti edini smoter njegovega
življenja? Ali se spominjate, kako sem dokazal
tudi gospe Emiliji, da ljubezen do žene ne more
in ne sme biti človeku vse in da so razen nje še
druge reči na svetu?"

„Da. Toda spominjam se tudi tega, kako sem
vam govorila, da me na primer moji domači
opravki nikakor ne ovirajo ljubiti otroke . . . Saj
vem! Toda meni se nekamo zdi, da te stvari niso

16 *

® 244  @

kakor na primer škatlice — če jih nekoliko po¬
stavite na mizo, pa ni prostora drugim.“

„Moja žena govori prav", reče Bigiel. „Za-
pazil sem, da se ljudje pogostoma motijo, pri¬
merjajoč telesne razmere občutkom ali idejam.
Kadar se govori o njih, ni primerno govoriti o
prostoru . . .“

Nato reče Polaneški veselo:

„Tiho, ti podjarmljena dežela!"

„Ker mi je dobro pri tem", reče Bigiel živahno.
„Sicer pa boš podjarmljen tudi ti."

„Jaz?“

„Da. S poštenostjo, dobroto, presrčnostjo."

„To je kaj drugega. Mogoče je biti podjarm¬
ljen, toda ne biti pod copatami. Marice res ne
morem prehvaliti. Pogodil sem tako, da nisem mogel
bolje, prav zato, ker so ji že dovolj občutki, ki
jih gojim do nje in ker neče biti le moja boginja.
Zato jo ljubim! Bog me je obvaroval ženske, ki
bi zahtevala zase vso dušo, ves razum, vse bitje
in tako dalje — in odkritosrčno sem mu hvaležen,
zakaj take ne bi prenašal. Prej umejem, da je
to vse mogoče dajati z dobro voljo, zlasti takrat,
kadar ni zaželeno."

„Verjemite mi, gospod Stanislav", odgovori
gospa Bigielova, „da imamo v tem oziru enake
zahteve, samo da izpočetka smatramo pogostoma
ta del, ki ga nam dajo, za celoto in potem . .

„In potem kaj?" ji seže Polaneški nekamo
smešno v besedo.

s>  245  @

„Potem oni, ki goje v srcu pravo krepost,
ukrenejo nekaj, kar je za vas brezpomembna beseda,
za nas pa pogostoma življenska osnova . 11

,,Kakšen talisman je to?“

„Resignacija.“

Polaneški se spusti v smeh.

„Pokojni Bukacki je rekel, da ženske pogo¬
stoma jemljo nase resignacijo kot klobuk zato,
ker se jim prilega. Klobuk iz resignacije, ogrtač iz
lahke melanholije — ali je to morda zoprno ? 11

„Ne, ni. Kaj hočete? Morda je to obleka, toda
v taki obleki je laže priti v nebesa nego v dru¬
gačni . 11

,,Tedaj je moja Marica že obsojena v pekel,
zakaj upam, da je ne bo nosila nikdar. Sicer jo
ugledate črez trenutek, zakaj obljubila mi je, da
pride po naših uradnih urah k nam. Zakesnila se
je, sicer bi bila že tukaj . 11

„Gotovo jo je zadržal oče. Toda ostanita pri
nas oba na obedu, brez ceremonij — ali ni res ? 11

„ Ostaneva pri obedu. Strinjam se.“

„Tudi poleg vaju nam je nekdo obljubil, torej
bo družba večja. Sedaj grem ukazat, naj pripra¬
vijo za vaju nož in vilice . 11

Po teh besedah Bigielova odide. Polaneški
vpraša Bigiela:

„Kdo bo pri vas na obedu ? 11

„Zavilovski, bodoči dopisnik naše firme . 11

„Kdo je to?“

„Oni že znani — poet ! 11

@ 246  ®

„S Parnasa v pisarno? Kako to?“

„Ne spominjam se, kdo je dejal, da ima naša
družba svoje genije na dieti. Pravijo, da je jako
sposoben človek, toda s stihi si ne more pridobivati
kruha. Znaj, naš Ciškovski je prestopil k zavaro¬
valnici, služba se je izpraznila, in oglasil se je Za-
vilovski. Bilo me je nekoliko strah, toda dejal mi
je, da mu je to vprašanje za obstanek in pogoj,
da more delati. Pri tem mi je prijal, ker mi je
takoj priznal, da piše v treh jezikih, toda nobenega
ne govori dobro, drugič pa da o trgovinski kore¬
spondenci nima niti pojma.“

„Eh, neumnosti 11 , odgovori Polaneški; „v tednu
dni se nauči vsega. Samo ako bo dalje vztrajal
in ne bo zanemarjal dopisovanja ... S pesniki je
križ!“

,,Pa se razidemo. Toda znaj, ker se je oglasil
sam, dam to službo rajši Zavilovskemu nego kate¬
remukoli drugemu. Črez tri dni ima začeti z delom.
V tem sem mu izplačal naprej mesečno plačo, ker
jo je potreboval . 11

„Bil je suh . 11

„Zdi se mi. Tukaj je še stari Zavilovski, oni,
ki ima hčerko, jako bogat človek. Pa sem vprašal
našega, ali ni njegov sorodnik? Dejal mi je, da ne,
pri tem pa ga je oblila rdečica, torej si mislim,
da je . 11

„Toda tako je pri nas! — V ničemer ni ravno¬
težja . 11  Nekateri zatajujejo sorodnike, ker so ubožni,

■© 247  @

drugi pa zato, ker so bogati. Vse iz strahu in radi
ničemurnega ponosa. Sicer se ti prikupi hipoma.
Moji ženi je bil jako po volji.“

,,Kdo je bil tvoji ženi po volji ?“ vpraša
gospa Bigielova, zdajci vstopivši.

„Zavilovski.“

»Citala sem njegovo lepo pesem z naslovom:
,Na pragu. 1  Zavilovski je videti, kakor bi nekaj
prikrival ljudem.“

»Prikrival je siromaštvo, ali bolje, siromaštvo
je prikrivalo njega.“

„Ne, videti je, kakor bi bil doživel veliko
prevaro."

»Vidiš jo, romantistko! Rekala mi je, da
je mnogo trpel, ter se je čutila razžaljeno, ko
sem izrekel mnenje, da je trpel morda za
črvi kakor otrok ali za uroki. To ji ni dovolj
poetično."

Toda Polaneški pogleda na uro ter se jame
hudovati.

»Marica se ni izkazala", reče, »kako je ne¬
točna."

Toda prav v tem trenutku je ona »netočna"
prišla, pravzaprav se pripeljala. Sestanek se je
zvršil brez razvnetja, zakaj z gospo Bigielovo so
se bili sešli že na kolodvoru. Polaneški pove ženi,
da ostaneta pri obedu; radostno je privolila, nato
pa se jela ukvarjati z otroki, ki so kakor nevihta
pridrli v sobo.

® 248  ■©

V tem je dospel Zavilovski, ki ga je Bigiel
predstavil Polaneškima. Bil je še jako mlad človek,
pri sedemindvajsetih ali osemindvajsetih letih; ko
ga je Polaneški ogledoval, je zapazil, da ni videti
kakor človek, ki bi bil mnogo trpel. Bil je očividno
zmeden v družbi, ki je na pol ni poznal. Izraza
je bil nervoznega; brada mu je kipela močno
naprej kakor Wagnerju. Oči je imel črne, vesele
in čelo neizrečno nežno, bolj belo nego drugo
obličje, a na njem so bile razločno videti žile v
podobi črke Y. Pri tem je bil dokaj visok in precej
okoren.

„Čul sem“, reče Polaneški, „da postanete črez
tri dni naš kolega?"

„Da, gospod principal", odgovori mladi mož,
„bolje je služiti v pisarni."

Polaneški se spusti v smeh.

„Samo dajte mi mir s principalom. Pri nas
nismo vajeni rabiti naslovov ... Ne vem, ali bi
moji ženi ne bil naslov po volji zato, ker bi se
imela samo sebe za veljavnejšo."

Zdajci se obrne k Marici:

„Cuj, gospa principalova, ali hočeš, da bi
te klicali za gospo principalovo? To bo nova
zabava."

Zavilovskega prevzame zadrega, vendar se tudi
zasmeje, ko odgovori gospa Polaneška:

„Ne, ker se mi zdi, da mora imeti principalka
takšno čepico (tu pokaže z roko, koliko), jaz pa
nimam rada čepice."

© 249  ©

Zavilovskemu je bilo takoj ugodneje ob veseli
dobrosrčnosti teh ljudi, toda iznova ga je obšla
zadrega, ko mu je rekla Marica: „Moj stari znanec
ste. Sedaj nisem čitala nič novega, ker sva se šele
ravnokar vrnila. Ali je izšlo kaj v tem času?“

„Ne, milostiva gospa", ji odgovori, „s tem se
ukvarjam tako kakor Bigiel z godbo; v prostem
času in za zabavo.“

„Ne verjamem 11 , odgovori gospa Polaneška.

In imela je pravico, da ni verjela, ker temu
res ni bilo tako. V odgovoru Zavilovskega tudi
ni bilo odkritosrčnosti, toda hotel ji je dati z njim
razumeti, naj ga imajo najprej za korespondenta
trgovskega zavoda in naj ravnajo z njim kot z
uradnikom, ne pa kakor s pesnikom. Dajal je tudi
Bigielu in Polaneškemu naslove, a to ne samo iz
vdanosti, nego ker je hotel pokazati, da ima pisar¬
niško delo, prevzemši ga nase, za tako dobro kakor
vsako drugo, da se pripravlja na to nalogo in se
hoče pripravljati še dalje. Tičalo pa je v njem tudi
nekaj drugega. Zavilovski, dasi je bil še mlad, se
je zavedal, kako so smešni tisti ljudje, ki napišejo
eno ali dve pesmi, pa se zleknejo v gube prerokov
ter hočejo, da bi jih ljudje imeli za take. Njegova
velika samozavest se je tresla od strahu pred smeš-
nostjo — padel je v drugo skrajnost ter se skoro
sramoval, da se bavi s pesništvom. V poslednjem
času,- ko je trpel veliko bedo, je bil celo čudak,
in najmanjša opomnja od katerekoli strani o tem,
da je pesnik, mu je zbujala pritajeno jezo.

@ 250  @

Obenem pa je čutil, da ni logičen, zato bi
bilo najbolj enostavno to, da ne bi pisal pesni
in jih ne objavljal; toda tega se ni mogel zdržati.
Njegova glava še ni bila ovita s sijem, toda padlo
je nanjo nekoliko žarkov, ki so mu kmalu ožarili
čelo ter kmalu gasnili po tej meri, kakor je deloval
ali pasel lenobo. Po vsaki novi pesmi se je jel
žarek novič lesketati, in Zavilovski, enako sposoben
kakor častiželjen, je cenil prav ta blesk slave bolj
nego vse drugo na svetu. Hotel je, naj ljudje med
seboj govore samo o njem, toda ne vpričo njega.
Ko je slutil, da ga jamejo pozabljati, mu je to
skrivoma zamrzelo. Bila je v njem nekakšna raz¬
dvojenost samoljubja, ki koprni po slavi, a jo ob¬
enem odganja zaradi izvestne divjosti in izvestnega
ponosa in bojazni, da nihče ne bi rekel, da je
premnogo. A vrhutega je tičala v njem množica
upora kot v človeku mladem in oprijemljivem, na
katerega vpliva vse in ki čuti vse izjemno, a pri
tem čutenju pogostoma ne more najti svojega ,,jaz.“
Iz tega vzroka se umetniki pogostoma kažejo ne-
prirodne.

V tem so prinesli na mizo jed. Pri obedu se
je razgovor sukal umevno okrog Italije in ljudi,
ki sta jih bila Polaneška srečala ondi. Polaneški je
pripovedoval o Bukackem in o njegovih poslednjih
trenutkih kakor tudi o njegovi poslednji volji, po
kateri je podedoval znatno imetje. Mnogo izmed
večjega dela se je imelo uporabiti v javne namene
— o čemer bi se imela še dogovoriti z Bigielom.

■® 251  ®>

Imeli pa so Bukackega radi in spominjali so se ga
sočutno; gospa Bigielova je imela celo solze v
očeh, ko je Marica omenila, da se je pred smrtjo
izpovedal in umrl kot kristjan. Toda to sočutje je
bilo takšno, da je bilo pri njem mogoče obedovati,
in ako je Bukacki nekoč v resnici vzdihal po Nirvani,
je dosegel sedaj to, kar je hotel, in dasi je bil
bližnji in ljubljen znanec, je vendarle za seboj za¬
pustil lahko minljiv spomin. Še teden, mesec ali
leto dni — in njegovo ime se pretvori samo v
gluh zvok, saj si ni pridobil globlje ljubezni, ker
ni poznal nobene, in življenje mu je minilo tako,
da je celo po takem otroku, kakršen je bila Litka,
ostalo ne le stokrat več žalosti in ljubezni, nego tudi
spominskih stopinj. Zavilovskemu, ki ga ni poznal,
je zbudilo njegovo življenje izpočetka živo zani¬
manje, ko je pa zaslišal vse, kar je pripovedoval
Polaneški, je rekel: „Sicer je to le kopija!“
Bukackega, ko je zbijal šale z vsem, bi bil gotovo
zabolel takšen nekrolog.

Marica je hotela obrniti razgovor na veselejše
stvari in je zato jela pripovedovati o izletih, ki sta jih
bila napravljala po Rimu in njegovi okolici, bodisi
sama, ali s Švirskim, ali z Osnovskim. Bigiel, ki
je bil tovariš Osnovskega ter se je časih srečaval
z njim, je dejal:

„On ima eno ljubezen, to je svojo ženo, in
eno sovraštvo, to je do svoje debelosti, pravza¬
prav naklonjenost do nje. Sicer pa je najboljši
človek."

® 252  @

„Toda videti je dokaj šibek 11 , reče Marica.

„Pred dvema letoma je bil skoraj tolst, ko pa
se je jel voziti na velocipedu, tekmovati, uporabljati
Bentingovo zdravilo, piti poleti karlovarsko vodo in
odhajati transpiraciji na ljubo v Italijo ali v Egipet,
je zopet shujšal. Sicer nisem dobro povedal, da
čuti sovraštvo do debelosti — to je njegova žena!
A on se dela tako iz koketerije, z obzirom nanjo.
Pa tudi preplesal je po cele noči — prav iz istih
razlogov. 11

,,To je sclavus saltans“, reče Polaneški. „Švir-
ski nam je že pripovedoval o tem.“

„Umejem, da je mogoče ljubiti ženo“, reče
Bigiel, „ da jo je moči smatrati, kakor pravijo, za
zenico svojega očesa. Pa bodi! Toda jaz, Bog ve,
sem slišal, da zlaga o njej pesmi, da odpira z
zaprtimi očmi knjigo, si z nohtom zaznamenuje
pesem in vedežuje iz tega, kar čita, ali je ljubljen
ali ne. Ako se pokaže slabo znamenje, je takoj
ves klavern. Zaljubljen je kakor dijak. Sešteva vse
njene poglede, se trudi ugeniti, kaj pomeni ta ali
ona beseda; poljublja ne le njene noge in roke,
nego, kadar si misli, da ga nihče ne vidi, poljublja
tudi njene rokavice . . . Bog ve kaj! A to že dolga
lela.“

,,Oh, kako je ljubezniv!" reče Marica.

,,Ali bi hotela, da bi bil tudi jaz tak?“ jo
vpraša Polaneški.

Ona je za trenutek premišljala, nato pa od¬
govorila :

•© 253  ®

»Ne, ker bi bil potem drugačen, nego si.“

»To je Macchiavelli!“ reče Bigiel. „Vredno bi
bilo zapisati takšen odgovor, ker je to obenem
pohvala in nekoliko kritike in potrdilo, da je tako,
kakor je, najbolje in da bi bilo mogoče želeti še
kaj boljšega. Posvetujte se o tem."

»Jaz sprejemam to za pohvalo 11 , reče Pola-
neški, „dasi gospa (obrne se k Bigielovi) gotovo
poreče, da je to resignacija."

Gospa Bigielova odgovori nasmehoma:

»Površje je stkano iz ljubezni, resignacija utegne
priti časih kot podvleka, kadar prihaja hladno."

Zavilovski radovedno pogleda Marico. Ona
sama se mu je zdela lepa in simpatična, a ob
njenem odgovoru se je kar zamislil. Prišlo mu je
na misel, da je tako mogla govoriti samo zelo
ljubljena žena. In jel je ogledovati Polaneškega
nekamo zavidno; ker pa je bil velik plašljivec, so
mu prišle obenem v glavo besede: »Pri sosedu
je ljuba žena." Ker pa je ves čas molčal ali izpre-
govoril le nekaj besed, se mu je zdelo, da bo
treba nekako poseči v razgovor. Toda zadržavala ga
je boječnost in obenem premenljiva bolečina v
zobeh, ki se je po večjem paroksizmu oglasila časih
dovolj silno. To mu je pogubilo ostanek moštva
— naposled pa se je vendarle ojačil in vprašal:

„A gospa Osnovska?"

„A gospa Osnovska", odgovori Polaneški, »ima
moža, ki ljubi za dva druga, zato se ji ni treba
truditi. Vrhutega ima kitajske oči, se imenuje Anica,

@ 254  ®

ima gorenje zobiče zalite, kar je moči videti, kadar
se smeje — zato se tudi rada smeje — in sploh
je podobna grlici, se vrti in kliče: ,Saharja! Saharja!‘“

,,To je zloben človek!" odgovori Marica. „Jako
je lepa, živahna, duhovita — in gospod Švirski
ne more vedeti, kako ljubi moža, ker se o tem še
ni pomenkoval z njo. To je vse le samo mnenje."

Polaneški si je pri tem mislil dvojno: prvič,
da to ni samo mnenje, a drugič, da ima ženo enako
naivno kakor pošteno.

Zavilovski pa reče:

„Rad bi vedel, kaj bi bilo, ako bi ona ljubila
njega prav tako kakor on njo?“

„Bil bi to največji dvojen egoizem, kakršnega
še ni videl svet", odgovori Polaneški. „Imela bi
toliko opraviti drug z drugim, da ne bi videla
ničesar okrog sebe."

Zavilovski se nasmeje in reče:

„Svetloba ne ovira toplote, nego jo rodi."

„V strogem pomenu je to bolj resnično v
poetičnem nego v fizičnem pomenu", de Pola¬
neški.

Obema gospema pa je bil odgovor Zavilov-
skega všeč in obe sta mu pritegnili kaj radi; ko
se jima je pridružil še Bigiel, so Polaneškega pre¬
glasovali.

Potem so jeli govoriti o Mašku in njegovi
ženi. Bigiel je pripovedoval, da je bila Mašku iz¬
ročena velikanska pravda zaradi oporoke večmili¬
jonske gospe Ploševske, naj bi jo poizkusil ovreči

@ 255  ®

v imenu nekoliko dokaj daljnih sorodnikov. Gospod
Plavicki je bil pisal o tem Marici v Italijo, toda
ona je imela vso stvar za prav takšno domišljijo,
kakršna so bili nekdaj milijoni, skriti v kameno-
lomu v Kremenu, ter se je bila komaj o tem zme¬
nila s svojim soprogom, ki je bil tudi precej odsečno
zamahnil z roko. Sedaj, ko se je poprijel te stvari
Mašek, je obetala biti važnejša. Bigiel je sodil, da
je gotovo kaj formalnih pogreškov v oporoki, in
je trdil, da bi se Mašek, ako dobi pravdo, zdajci
lahko postavil na noge, ker si je bil zagotovil
ogromen honorar. Polaneškemu je vsa stvar zbu¬
dila živo zanimanje.

„Mašek je res mačje prožnosti 11 , je dejal,
„zmerom pade na noge.“

A Bigiel odgovori:

„Sedaj morate prositi gospoda Boga, da si
ne zlomi vratu, zakaj za milostivo gospo in nje¬
nega očeta pomeni to mnogo. Sam Plošev z vsemi
dvori cenijo na sedemstotisoč rubljev. A poleg
tega je dokaj gotovine. 11

„To bi bilo čudno, takšni nepričakovani
stranski dohodki 11 , reče Polaneški.

Toda Marici je bila jako neprijetna novica, da
je njen oče nastopil skupno z drugimi dediči zoper
testament. Njen Stanko je bil premožen človek ter
je slepo verjel, da je zavisno le od njega, kako se
pridobe milijoni. Oče je imel rento, a vrhutega mu
je odstopila do smrti vsoto, ki jo je imela na Ma-
gierovki, torej nikomur ni grozila beda. Mila gospa

© 256  ©

Polaneška bi bila sicer zmožna odkupiti Kremen,
da bi vodila tjakaj poleti svojega ,,Stanka' 1 , toda
ne za tako ceno.

Jela je torej govoriti jako živahno.

„S tem se samo mučim. To je bil tako uspešno
naložen denar! Volja rajnikov se ne sme izpre-
minjati, ne sme se jemati kruh siromakom ali šolam.
Sinovec gospe Ploševske se je ustrelil — morda
ji je šlo za rešitev njegove duše, da doseže usmi¬
ljenje božje. To se ne spodobi! . . . Imelo bi se
drugače soditi in drugače čutiti! . . .“

Tu se je nekoliko zardela, Polaneški pa je
dejal:

„Kako si odločna!"

Toda ona namrdne najprej nekoliko preširoka
usta kakor kujavo dete ter ponovi:

„No, Stanko, reci, da govorim prav, reci, da
govorim prav! Moraš reči!"

„Seveda“, reče Polaneški, „toda Mašek mora
prej dobiti pravdo."

„Želim mu, da jo izgubi!" reče Marica.

Polaneški pa zopet ponovi:

„Kako si odločna!"

„In kako poštenega, kako plemenitega značaja",
si je mislil Zavilovski ter obenem v svojih plastič¬
nih mislih k pojmom o dobroti in plemenitosti
pristavljal podobo vitke ženske črnih las, modrih
oči, z nekoliko preširokimi usti.

Po obedu odideta Bigiel in Polaneški pušit
smodke in pit črno kavo v pisarno, kjer se je imelo

■s) 257 @

zvršiti prvo posvetovanje: v kake namene naj se
uporabi dediščina za Bukackim. Zavilovski, ki ni
pušil, je ostal pri gospeh v salonu. Marica kot
„gospa principalova" se je čutila dolžno, da neko¬
liko obodri bodočega firmskega uradnika; zato je
stopila k njemu in dejala:

„Jaz bi si želela prav tako kakor gospa Bigi-
elova, da bi se vsi imeli za eno veliko rodbino,
zato naju tudi prištevajte k svojim dobrim znankam."

„Izredno rad, ako dovolite", odgovori Zavilov¬
ski. „Itak bi vas rad naprosil dovolitve, da vam
smem izkazovati svoje spoštovanje . . .“

,,Spoznala sem vse gospode v pisarni le ob
svatbi, potem sva takoj odpotovala, in sedaj nastopi
naša bližja seznanitev. Mož mi je dejal, da bi rad,
ako bi se shajali enkrat na teden pri Bigielovih,
drugič pa pri nas. To je kaj dobra namera; pri¬
držujem si samo en pogoj."

„Kakšnega?“ vpraša gospa Bigielova.

„Da se na teh sestankih ne bi govorilo o
trgovskih stvareh. Bo samo nekoliko godbe, ker
slutim, da bo gospod Bigiel mislil na to, časih
pa tudi prečitamo kaj takšnega, kakor je: ,Na pragu 1 ."

„Toda ne vpričo mene", reče Zavilovski s
prisiljenim nasmehom.

Ona se mu z navadno svojo odkritosrčnostjo
ozre v oči.

„Zakaj ne?" ga vpraša. „Vpričo odkritosrčno
prijateljskih ljudi. Govorili smo o vas in pre¬
mišljali, preden smo se seznanili, a kaj šele sedaj?"

Rodbina Polaneških, II. zv.

17

© 258  •©

Zavilovski se je začutil docela razoroženega.
Zdelo se mu je, da je dospel med izjemne ljudi
in da je zlasti gospa Polaneška kaj izjemna žena.
Bojazen, ki ga je palila kakor ogenj, da se ne bi
kazal smešnega s svojo poezijo, s svojim dolgim
vratom in koničastimi lehtmi, je jela slabeti. Čutil
se je pri njej nekamo svobodnejšega. Čutil je, da mu
ona ne govori nikdar samo zato, da bi kaj rekla
ali iz društvenih ozirov, nego da izreka vestno samo
to, kar izvira iz njene dobrotnosti in pozornosti.
Pri tem sta ga navduševali zlasti njeno lice in njena
postava, prav tako, kakor sta bili v Benetkah navduše¬
vali Švirskega. Ker pa je bil vajen za vsak vtisk iskati
izraza, je začel iskati izrazov tudi zanjo ter čutil, da
morajo biti ne le odkritosrčni, nego obenem izbrani,
krasni in samorasli, takisto kakor je njena lepota
obenem izbrana in samorasla. Zapazil je, da ima pred
seboj predmet, in v njem se je prebudil umetnik.

Sedaj pa ga je jela jako prijateljski izpraševati
o rodbinskih razmerah, toda v tem sta stopila na
srečo v salon Bigiel in Polaneški, kar ga je ubra¬
nilo podrobnejših odgovorov, ki bi mu bili izvestno
pikri. Njegov oče, svoje dni znan kvartač in za¬
pravljivec, je bolehal že več let na možganih ter
je bil v blaznici.

Godba bi bila imela končati ta kratki razgovor.
Polaneški je z Bigielom dognal svoj posel v pi¬
sarni, Bigiel pa je dejal:

„Zdi se mi, da je to izboren načrt, toda treba
ga je še premisliti.“

@ 259  @

Potem se je oprl ob violončel in začel pre¬
mišljevati. Naposled je dejal:

„Čudno! Kadar igram, se mi zdi, kakor bi mi
ne bilo nič drugega v glavi, toda ni res! Del
možgan se ukvarja pri tem z drugimi rečmi, a naj¬
zanimivejše je to, da najboljše misli prihajajo prav
med tem časom.“

Po teh besedah je sedel, vzel violončel med
kolena, zamižal in pričel „Pomladno pesem.“

Zavilovski je odšel tega dne domov ves pre¬
vzet od firme, ljudi in vtiskov „Pomladne pesmi“,
zlasti pa od gospe Polaneške.

Njej pa niti ni prišlo v glavo, da utegne sča¬
soma obogatiti poezijo z „novo mrzalico".

XVIII.

Mašek in njegova soproga sta pošetila Pola-
neška šele črez teden dni po njiju vrnitvi. Ona je
imela na sebi sivkasto obleko, obšito s perjem iste
barve, ter je bila videti tako mična kakor še nikdar.
Prej je imela vedno vnete vejice, sedaj pa je ta
bolezen minila. Lice se ji je odlikovalo s prejšnjo
malomarnostjo, skoro z zaspano milino, toda to je
še poviševalo njen umetniški izraz. Gospodična
Kraslavska je bila za pet let starejša od Marice
ter je bila tudi, dokler je bila še samica, videti
starejša, sedaj pa se je kakor pomladila. Nje vitka
in nenavadno uglajena postava je bila videti v tesni
obleki nekamo otroška. Nekaj posebnega je bilo

17 *

@ 260  @

to, da je Polaneški, ki je ni imel rad, našel na
njej nekaj mičnega, toda kolikorkrat jo je ugledal,
vsekdar si je dejal: „A vendar visi nekaj na njej.“
Tudi njen enolični in nekoliko otroški glas je imel
zanj izvestno čarobo. Sedaj je rekel naravnost, da
je videti nenavadno mična in da se je bolj izpre-
menila v svoj prid nego Marica.

Pa tudi Mašek sam se je bil razcvetel kakor
solnčnica. Z bahavostjo se je bil odlikoval že prej,
a temu se je zdaj pridružila še nekakšna samozavest
in nekov ponos, oblažen z ljubeznivostjo. Kdor ga
je gledal, temu se je moglo zdeti, da v enem dnevi
obhodi vsa svoja zemljišča — izkratka, čutil se je
večjega nego sicer. Samo v ljubezni do svoje žene
se ni hlinil, zakaj iz vsakega njegovega pogleda
je bilo spoznati, da jo je imel v resnici rad. Res
težavno bi bilo najti ženo, ki bi bila bolje ustre¬
zala njegovim pojmom o dobrem imenu, bliščobi
in uglajenosti velikega sveta. Njena malomarnost,
njeno hladno občevanje z ljudmi je imel za nekaj,
kar se ne da posnemati. Ona se te bahavosti ni
otresla nikdar v nobenem trenutku, niti takrat ne,
ko sta bila sama. On pa kot pravi parvenu, ki je
imel komteso, se je bil vanjo zaljubil prav za to,
ker se mu je zdela „komtesa“ in od veselja, da jo
je dobil.

Marica je jela vpraševati, kje sta prebila dobo
po svatbi, in gospa Maškova je odgovorila: „Na
soprogovem posestvu", a to s takšnim glasom,
kakor bi bilo ono ,,soprogovo posestvo" že za

@ 261  -s

dvajset rodov majorat. Pri tem je dodala, da na
tuje odrineta šele drugo leto, ko bo soprog že
dovršil delo, v poletnih mesecih pa da odideta zopet
na „moževo posestvo.“

„Ali ste radi na kmetih ?“ jo vpraša Marica.
„Mama je rada na kmetih* 1  odgovori gospa
Maškova.

„Ali je Kremen ugajal vaši gospe materi ?“
,,Da. Samo okna v hiši so kakor v poma-
rančnici. Toliko šip.“

„To je nekoliko potrebno**, odgovori nasmehoma
gospa Polaneška, „zakaj ako se taka šipa razbije,
jo lahko popravi vsak steklar, po velike šipe pa
bi bilo treba pošiljati celo v Varšavo.“

,,Soprog pravi, da sezida novo hišo.**

Gospa Polaneška je potihoma vzdihnila in
obrnila razgovor na drug predmet; jela je govoriti
o znancih. In spravili sta na beli dan, da je bila
hodila gospa Maškova svoje dni z Anico Osnovsko
in z njeno mlajšo sorodnico Lineto Castellijevo na
plesne ure, da se dobro poznata, da je Lineta še
lepša nego Anica (Aneta), ki pa se tudi ukvarja s
slikarstvom ter ima cel album svojih pesmi. Gospa
Maškova je slišala, da se je Anica že vrnila in da
bo Lineta stanovala v isti vili do junija skupno s
svojo teto, gospo Broničevo . . . „in to bo dobro,
ker sta tako ljubki.**

PoJaneški in Mašek sta neopažena odšla v
sosednji salon ter se razgovarjala o oporoki gospo¬
dične Ploševske.

@ 262  ®

„Morem ti reči, da sem ravnokar izplaval",
reče mu Mašek. „Bil sem že skoro tik brezdna,
toda ta pravda mi je pomagala na noge že zato,
ker sem jo prevzel. Že davno ni bilo katere, ki
bi ji bila podobna. Tu gre za milijone. Ploševski
je bil sam bogatejši nego teta — a preden si je
prestrelil glavo, je bil zapisal imetje materi, gospe
Kromicki, in ker ga ta ni sprejela, je prešlo vse
bogastvo na staro gospodično Ploševsko. Ali
umeješ sedaj, koliko je morala zapustiti babica?"

Bigiel je pravil o sedemstotisoč rubljih."

„Reci svojemu Bigielu, kadar računa tako, da
je še dvakrat toliko. No, moram si pač priznavati,
da se vem ohranjati in da me je laže vreči v vodo,
nego me utopiti. A kar ti povem posebnega: Ali
veš, koga zahvaljam za to? Tvojega tasta. — Nekoč
me je opozoril na to, toda izpočetka sem samo
mahnil z roko. Potem sem prišel v ono zadrego,
kakor sem ti pisal. Čutil sem že nož na vratu.
Pred tremi tedni sem srečal slučajno tvojega tasta,
ki mi je jel med drugim pripovedovati o gospo¬
dični Ploševski ter se hudoval nanjo, kolikor se je
le dalo. Zdajci se udarim po čelu. Kaj morem
izgubiti? Ničesar. Naročil sem beležniku Višinskemu,
naj si da pokazati oporoko, in videl sem, da so v
njej formalni pogreški. Majhni sicer, a pogreški
vendarle. Črez fcden dni sem že imel pooblastilo
od dedičev. Pričel sem pravdo. A kaj praviš k
temu? Zgolj na poročilo o nagradi, jd jo imam dobiti,
ako dobim pravdo, so pridobili ljudje^opet zaupanje,

® 263  ®

moji upniki pa potrpežljivost, vrnil se je kredit —
in držim se . . . Ali se še spominjaš? Bil je čas,
ko mi je upadel pogum, ko so mi glavo prele¬
tavale idilne namere, da bi si pomagal z marljivim
delom, s skromnim življenjem. Gluposti! To je
težavno, dragi moj! Očital si mi, da se toliko
postavljam, toda pri nas je to potrebno. Danes se
moram postaviti kot človek, ki si je v švesti takisto
svojega imetja kakor tega, da dobi pravdo."

,,Povej mi odkritosrčno, ali je to dobra stvar?"

„Kako to: Ali je to dobra stvar?"

„Izkratka, ali ne bo treba stopati preveč pra¬
vici na prste?"

„Znaj, da se da pri vsaki reči kaj povedati v
njen prospeh, in odvetniško poštenje tiči prav v
tem, da bi se reklo kaj takega. Vprašanje je, kdo
ima biti dedič in ali je oporoka tako napisana, da
utegne prebiti pred zakonom — a zakona nisem
skoval jaz."

„Ali upaš, da dobiš pravdo?"

„Ako gre za to, da bi bila oporoka progla¬
šena za neveljavno, ima človek skoro zmerom nado
zato, ker je napad vsekdar stokrat silnejši nego
obramba. Kdo bi se branil zoper mene? Zavodi,
to so telesa okorna sama na sebi, ki si ne morejo
svetovati in katerih predstavljatelji nimajo svojih
koristi v obrambi. Vzamejo odvetnika, dobro! Toda
kaj mu dado? Kaj mu morejo dati? Toliko, kolikor
določuje zakon. Pa tudi ta odvetnik bo imel več
nade do dobička, ako jaz dobim pravdo — zakaj

@ 264  •&

to more biti zavisno od moje osebne pogodbe, ki
jo sklenem z njim. Sploh pa ti povem, da v sodnih
prepirih takisto kakor v življenju zmaguje ona
stranka, ki se bolj trudi dobiti pravdo.“

„Toda javno mnenje te obsodi, ako ovržeš
tako oporoko. Glej, moja žena je nekoliko prizadeta
v tej stvari . 11

. „Kako to: nekoliko ? 11  mu seže Mašek v be¬
sedo. „Pravi dobrotnik vama bom . 11

,,Dobro. Toda moja žena se je hudovala in
se še huduje na vso to pravdo . 11

„Tvoja žena je izjema . 11

„Ne docela. Saj tudi meni pravda ne ugaja
posebno . 11

„Kaj, ali so tudi tebe že predelali ter napra¬
vili iz tebe romantika ? 11

,,Dragi moj, poznava se že dolgo. Govori tako
s kom drugim . 11

„Dobro. Torej hočem govoriti o javnem mne¬
nju. Najprej ti rečem, da izvestna nepopularnost
človeku, ki je istinito comme il faut, prej koristi
nego škoduje. Drugič je treba poznati te stvari.
Obsodili bi me, kakor si se izrazil, ko bi izgubil
pravdo; ako jo pa dobim, me bodo smatrali za
bistro glavo — in jaz jo dobim ! 11

Trenutek kesneje je nadaljeval:

„A kakšno lice ima ta stvar z ekonomskega
stališča? Denar ostane doma, in ne mislim si, na
mojo dušo, da bi se uporabil slabo. Da bi se zanj
vzredilo nekoliko bolehavih otrok, iz katerih zrastejo

■© 265  ©

pohabljenci, ki bi le pomagali priditi pleme, da bi
se za nekoliko šivilj kupili šivalni stroji, ali da bi
nekoliko babic in dedcev moglo živeti nekoliko
let dalje — to deželi ne bi koristilo dosti. To so
neproduktivni smotri. Treba je, da se vendar že
naučimo ekonomije ....  Torej izkratka, imel sem
že nož na grlu. Moja prva dolžnost je, da zago¬
tovim obstanek sebi in svoji bodoči rodbini. Ako
boš kdaj v položaju, v kakršnem sem bil jaz —
pa me boš umel. Rajši izplavati nego utoniti — to
pravico ima vsak. Moja žena, kakor sem ti pisal,
ima znamenite dohodke, a premoženja skoro no¬
benega, ali vsaj ne mnogo. Vrhutega pošilja od
teh dohodkov nekoliko še svojemu očetu. Ta zne¬
sek sem mu zvišal, ker se je grozil, da pride
semkaj, česar si pa ne želim.“

„Torej veš sedaj za gotovo, da gospod Kra-
slavski še živi? Spominjam se, da si mi pravil o
tem.“

„Prav zato, ker sem ti nekoč pravil o tem,
ti nečem ničesar prikrivati niti danes. Sicer pa vem,
da ljudje, ki govore o tem, delajo krivico moji
tašči in moji ženi, ker raznašajo Bog ve kaj; zato
ti hočem rajši kot prijatelj povedati, kako stoji
stvar. Gospod Kraslavski živi v Bordeauxu; bil je
agent pri prodaji sardin, s čimer si je pridobil lep
denar, toda izgubil je to službo, ker je rad pil
pelinovec in si vrhutega osnoval nepostavno rod¬
bino. Gospe mu pošiljata tri tisoč frankov na leto,
toda to mu ne zadošča in med posameznimi po-

® 266  ®

šiljatvami ga tare beda, zato pije čimdalje huje in
nadleguje ubogi dami s pismi, v katerih grozi, da
razglasi po časnikih, kako ravnata z njim. Vendar
ravnata z njim bolje, nego je vreden. Pisal je tudi
meni takoj po svatbi in me naprosil, naj se mu
poviša prispevek za tisoč frankov. Dokazoval mi
je, da sta ga te ženski ,snedli 1 , da ni imel v živ¬
ljenju sreče, da ga je njiju sebičnost potrla ... ter
me je svaril pred njima . . .“

Mašek se spusti v smeh.

„Hudiman ima plemenitaško domišljijo. Nekoč
je iz same bede hotel prodajati sporede v gledališču
—- toda zapovedali so mu, naj si da na glavo
nekako kučmo z izveskom in tega ni mogel pre¬
biti. Piše mi takole: Vse bi bilo šlo dobro, toda
ta kašket (kučma)! Brž ko so mi dali kašket, ni¬
sem mogel več! . . . Rajši bi bil umrl za lakoto,
nego vzel kašket! — Meni je moj tast po volji! Bil
sem nekoč v Bordeauxu; a žal, da sem pozabil,
kakšne kaškete nosijo prodajalci sporedov, toda
hotel bi videti takšno kučmo . . . Umeješ, da sem
rajši dodal tisoč frankov, samo da ga držim ondi
z njegovim pelinovcem in kašketom. Boli me pa,
ker ljudje govore, da je bil že tukaj nekak voznik
ali pisar, kar je pa le prazno' govoričenje, zakaj
treba je le odpreti najbližjo knjigo o grbih, pa
človek pozve, kdo so bili Kraslavski. Tukaj so so-
rodniške vezi znane, in Kraslavski jih imajo dovolj.
Mož je propadel — toda rodbina je bila in je še
odlična. Te dami imata tukaj na ducate sorodnikov,

@ 267  ©

a ne kakršnihsibodi — in ako ti pripovedujem
vso to zgodovino, jo pripovedujem samo zato, da
boš vedel, kaj je resnica.”

Toda resnica, o rodu Kraslavskih je le malo
zanimala Polaneškega, torej sta se vrnila h gospema,
tem rajša, ker je bil prišel Zavilovski. Polaneški
ga je povabil na čaj po obedu, da bi mu pokazal
fotografije, prinesene iz Italije. Pa je tudi ležala
že cela kopica pripravljenih na mizi, toda Zavilov¬
ski je držal v roki okvir z glavico Litkino, in ta
ga je tako genila, da je takoj, ko sta se seznanila
z Maškom, iznova jel ogledovati podobo in govo¬
riti dalje o njej.

„Prej bi si mislil, da je to umetniško delo”,
je dejal, „nego podoba živega otroka. Kakšna
nenavadna glavica je to, kakšen izraz! To je vaša
sestrična, milostiva gospa?”

„Ne“, odgovori gospa Polaneška, „to je otrok,
ki ne živi več.”

Zavilovskemu pesniku je ta tragična senca še
povečala sočutje in občudovanje tega res angelskega
lica. Nekaj časa je ogledoval fotografijo molče, jo
je sedaj približeval k očem, pa zopet odmikal,
naposled pa rekel:

„Vprašal sem zato, ali ni to vaša sestra, ker
ima nekaj ... v črtah, pravzaprav v očeh ... res
podobnega!“

Zavilovski je govoril, kakor je bilo videti, od¬
kritosrčno, toda Polaneški je gojil takšno, skoro
pobožno spoštovanje do pokojnice, da se mu je

@ 268  @

zdela ta primera nekakšna oskrumba; zato je vzel
fotografijo Zavilovskemu iz rok, jo zopet postavil
na njeno mesto in izpregovoril rezko živahno:

„Toda kje pa, kje pa? Niti ena črta ni enaka.
Kako je le mogoče primerjati! Niti ena črta ni
enaka!"

Marico je nekoliko zbodla ta njegova živahnost.

„Tudi jaz mislim tako", je dejala.

Vendar njemu ni zadoščalo to njeno mnenje.

„Ali ste poznali Litko?" vpraša, obrnivši se
h gospe Maškovi.

„Poznala.“

„Seveda! Videli ste jo pri Bigielu."

»Da.“

„No, vendar ni niti sence podobnosti?"

„Ne.“

Zavilovski, ki je gospo Polaneško odkritosrčno
spoštoval, je jel nekamo začuden gledati Polaneškega,
ta pa je ogledoval vitko postavo gospe Maškove,
ki je imela na sebi obleko pepelnaste barve, ter
si je mislil:

„Kako je zrasla!"

Trenutek pozneje sta se jela Maškova poslav¬
ljati. Mašek je pri odhodu poljubil roko gospe
Polaneški in dejal:

„Morda bom moral skoro odpotovati v Peter¬
burg — blagovolite se spomniti ob tem času ne¬
koliko moje žene."

Pri čaju je Marica spomnila Zavilovskega ob¬
ljube, ki jo je bil izrekel ob prvem posetu, da ji

® 269  ®

prinese in prečita variacijo pesmi: „Na pragu 11  —
on pa se je takoj tako navezal na Polaneškega,
da ni prečital samo variacije, nego tudi drugo
pesem, ki jo je bil napisal prej. Ko je potem za¬
slišal pohvalo, ki je bila res odkritosrčna, je dejal:

„Jaz vam tudi odkritosrčno priznavam, da se
mi po tretjem sestanku z vami zdi tako, kakor bi
se poznali že davno. Kar čudno se mi vidi . 11

Polaneški se je spomnil, da je bil rekel Marici
nekoč nekaj podobnega v Kremenu — toda zaslišal
je to tako, kakor bi bile besede namenjene njemu.

Zavilovski pa je mislil zgolj njo; prevze¬
mala ga je naravnost s svojo odkritosrčno dobroto
in lepoto.

Ko je odšel, je dejal Polaneški:

„To je res sposobna glava. Ali si zapazila,
kako se je izpremenil v lice ? 11

„Dal si je ostriči lase 11 , reče Marica.

„Aha! A brada mu je pač zrasla . 11

Po teh besedah vstane ter jame polagati foto¬
grafije na polico nad mizo; nato vzame Litkino
sliko in reče:

„Odnesem jo v svojo stanico . 11

„Saj imaš tam ono z brezami, pobarvano . 11

„Da, toda nečem, da bi stala tukaj, tako na
prozoru. Vsakdo dela svoje opombe, in časih me
to jezi. Ali dovoliš ? 11

„Dobro, Stanko moj 11 , odgovori Marica.

@ 270  ®

XIX.

Bigiel je na vso moč prigovarjal Polaneškemu,-
naj ne bi opustil firme in se ne lotil prezgodaj
drugega podjetja. „Osnovala sva si soliden trgovski
zavod 11 , je dejal, ,,kakršnih je pri nas malo, in
zato smo koristni.“ Trdil je, da morata že zgolj
iz hvaležnosti dalje voditi trgovino, ki jima je
skoro podvojila premoženje; pri tem je izrekel pre¬
pričanje, da pokažeta največje soglasje, ako bi prav
sedaj vodila trgovino oprezno, temeljito, zakaj prva
pogumna spekulacija, dasi srečna, ne privede k
drugim, nego bo celo poslednja. Polaneški se je
strinjal s tem, da je treba kazati zmernost prav
pri uspehu, toda govoril je, da ima v trgovskem
zavodu premalo prestora in da bi rad sam kaj iz¬
deloval. Imel je toliko praktične razsodnosti, da
ni mislil na tvornico, osnovano na svojo pest.
„Majhne tvornice nečem“, je dejal, „ker bi me
uničile velike tvornice, ki izdelujejo blago na debelo
a za veliko nimam denarja, v delniški tvornici pa
ne bi delal zase, nego za druge. „Umel je takisto,
da se potrebno število domačih delničarjev ne bi
dalo nabrati tako hitro, tujih pa ni hotel, češ, da
jim ne bi mogel zbuditi zaupanja, da bi ga oviralo
celo njegovo ime. Bigiel, ki mu je bilo do trgovskega
zavoda, je bil te trezne sodbe odkritosrčno vesel.

V Polaneškem se je bila namreč prebudila še
druga težnja, stara tako, kakor je staro koprnenje

® 271  ©

po premoženju. Srečna trgovina in dediščina Bu-
kackega sta ga naredili za povsem premožnega,
ali ob vsej istiniti treznosti je imel takšno čudno
zavest, da je to premoženje, najsi bi tičalo v naj¬
zanesljivejših papirjih, ki bi bili dobro spravljeni v
blagajni, varni zoper ogenj, vendarle papir in da
ostane to dotlej, dokler ne bo imel kaj realnega,
o čemer bi utegnil reči: „To je moje!“ Ta čudo¬
vita težnja ga je obhajala čimdalje bolj. Ni si sicer
želel kaj velikega, nego le kotiček, samo da bi bil
njegova last, kjer bi se čutil doma. Izkušal je
modrovati o tem in je pojasnil Bigielu, da mora
biti ta težnja po premoženju prirojena strast, ki jo
je mogoče zadušiti, ki pa se v poznejših letih
oglasi z novo močjo. Bigiel je priznaval, da je
kaj takega mogoče, in mu je dejal:

„To je docela upravičeno. Oženjen si, imeti
hočeš svoje ognjišče, ne najetega, in ker imaš vse
pomočke, ki so potrebni za to, pa pojdi in si osnuj
takšno ognjišče. 11

Polaneški je mislil nekaj časa na zgradbo
velike hiše v mestu, ki bi ugajala njegovi težnji
po premoženju in obenem nosila dohodke. Toda
nekega dne je zapazil, da ima ta praktična namera
eno senčno stran — to je, da nima na sebi nič
vabljivega. Nekaj, o čemer se pravi: „To je moje“
— je treba ljubiti, toda kako je moči ljubiti hišo,
v kateri stanuje vsakdo, kdor jo najame? Izpo-
četka se je sramoval te misli, ker se mu je zdela
romantična, toda pozneje je dejal: „Ne! Ako imam

'Si  272  @

pomočke, pa njih uporaba v ta namen, da si zago¬
tovim prijetnost, nikakor ni romantizem, nego dokaz
razsodnosti.“ Nato ga je jela močneje zanimati
misel na manjšo hišo v mestu ali za mestom, kjer
bi prebival sam s svojo ženo. Toda rad bi bil
imel tudi košček zemljišča, na katerem bi kaj rastlo.
Čutil je, kako prijeten bi mu bil pogled na drevje,
ki bi raslo pred njegovo hišo, na njegovi zemlji.
Sam se je čudil, da je temu tako, toda bilo je
tako. Naposled je bil prepričan, da bi mu bilo
najljubše, ko bi imel neko selišče, takoj za mestom,
nekaj kakor poletno stanovanje, kakršno je imel
Bigiel, toda s koščkom zemlje, s koščkom gozda,
z nekoliko orali vrta, naposled s sadnim vrtom
in čapljevim gnezdom nekje na stari lipi.

„Ko imam že toliko, bi imel rad, da bi bilo
lepo, ne pa grdo“, si je dejal.

In jel je preudarjati stvar od vseh strani.
Umel je, da je treba izbirati opasno, ako si zgradi
gnezdo, kjer bi prebival vse življenje, torej se
ni prenaglil. Pač pa mu je to premišljanje je¬
malo vse ure, ki so mu ostajale po delu v pisarni,
in to mu je prinašalo resnično prijetnost. Ta ali
oni je precej zvedel, da hoče Polaneški nekaj
kupiti za gotov denar; torej so jeli dohajati od
raznih strani predlogi, pogostoma kaj čudni, ali
časih dovolj mični. Časih se je moral odpeljati,
da si je ogledal vile v mestu ali za mestom.
Čestokrat se je Polaneški po vrnitvi iz pisarne in
po obedu z dopisi in načrti zaprl ter se prikazal

@ 273  s>

šele žvečer. Marica je imela v tem dovolj prostega
časa. Naposled je zapazila, da ga nekaj nenavadno
zanima, ter je izkušala kaj pozvedeti, toda on ji
je dejal:

„Drago dete, kadar bo stvar dognana, ti po¬
vem vse; dokler pa še sam ne vem ničesar, je
težavno govoriti. To se ne strinja z mojo nravjo.“

Naposled pa je zvedela od gospe Bigielove,
česa se tiče vsa stvar. Ta pa je znala to od moža,
čigar značaju se ni upiralo govoriti z ženo o
velikih podjetjih in namenih za bodočnost. Gospe
Polaneški bi bilo tudi močno ljubo, ako bi se
razgovarjala z možem o vsem, zlasti še o izboru
domačega gnezda. Oči so se ji smehljale ob
samem pomisleku, ker pa ,,narav Stankova" tega
ni dopuščala, torej iz rahločutnosti ni hotela vpra¬
ševati.

On ni imel pri tem slabih namenov, pa še
na misel mu ni prišlo, da bi ji zaupaval načrte, pri
katerih je šlo za denar. Morda bi bilo temu dru¬
gače, ko bi mu bila prinesla znatno dediščino in
ko bi bil moral razpolagati tudi z njenim premo¬
ženjem ; v takšnih stvareh je bil vselej zelo tanko¬
vesten. Ker pa je razpolagal le s svojim premoženjem,
zato ni čutil sedaj, kakor tudi ne v svojih samskih
letih potrebe, da bi hodil zaradi tega komu k
izpovedi, zlasti ne dotlej, dokler še ni bilo nič
odločenega. Samo z Bigielom se je razgovarjal,
ker se je bil navadil, da se je razgovarjal z njim
o trgovini.

Rodbina Polaneških, II. zv. 18

@ 274  @

Z ženo je govoril o takih rečeh, ki so bile po
njegovem mnenju „primerne zanjo“ — na primer o
krogu znancev, ki so si ga imeli osnovati. Proti
koncu svojega samskega stanu Polaneški ni bil zahajal
skoro k nikomur — toda čutil je, da sedaj ne
more biti več tako. Vrnila sta torej poset Maško-
vima in nekega večera jela preudarjati, ali je treba
posetiti Osnovska, ki sta se bila v tem vrnila iz
tujine ter namerjala baje do polovice meseca
junija ostati v Varšavi. Marica je rekla, da je to
potrebno, ker se bodo sešli pri gospe Maškovi, in
se je že veselila, ker je imela rada gospoda Osnov-
skega, ki je bil nanjo napravil dober vtisk. Pola¬
neški je kazal manj volje, in izpočetka je ostalo
pri tem, kar je hotel on, toda črez nekoliko dni
sta Osnovska srečala Marico in jo presrčno pozdra¬
vila. Gospa Osnovska je pogostoma ponavljala:
„Medve Rimljanki 11 ; oba pa sta tolikanj poudarjala
nado, da se bodo še videli in živeli v tesni
dotiki med seboj, da se ni bilo mogoče izogniti
posetu.

Ali ko sta Polaneška prišla k njima, sta izka¬
zovala Osnovska vsakovrstno pozornost zlasti Marici.
Mož je v tem pogledu z vljudnostjo celo presezal
svojo ženo. Proti Polaneškemu sta bila kot dobro
vzgojena človeka enako odkritosrčna, toda hladnejša.
Spoznal je, da igra Marica prvo nalogo, on šele
drugo, in to ga je nekoliko jezilo. Gospodu Osnov-
skemu se pa sicer ni bilo treba preveč truditi z
vljudnostjo do gospe Polaneške. Zapazivši, da ji

© 275  @>

je res simpatičen, jo je plačeval s pridavkom, ker
mu tega sploh ni nedostajalo.

Marici se je zdel še bolj zaljubljen v ženo
nego prej. Dalo se je naravnost videti, kako mu
srce utriplje živeje, kadar jo ogleduje. Ako je go¬
voril z njo, se ji je zdelo, da išče besed, kakor
bi se bal, da je ne bi razžalil. Polaneški ga je
gledal nekamo pomilovaje; bilo pa je to obenem
celo ginljivo. V boju z debelostjo je bil Osnovski
zmagal, zakaj obleka je le nekamo še visela na
njem. Rudasta rdečica, ki mu je bila pokrivala bel¬
kasto lice, se je izmanjšala ter je bila sploh pri-
kupnejša nego prej.

A gospa je imela neprestano svoje nedosežne
poševne oči vijoličaste barve in misli, ki so kakor
rajske ptice neprestano letale po zraku.

Polaneška sta se seznanila pri Osnovskih z
gospo Broničevo in z njeno netjakinjo, gospodično
Castellijevo, ki sta bili dospeli na »letni predpust“
v Varšavo ter stanovali v isti vili, ki jo je bil po¬
kojni Bronič prodal Osnovskima, izgovorivši si en
paviljon za ženo. Gospa Broničeva je bila vdova
po gospodu Broniču, ki ga je smatrala za poslednjega
potomca Rurikovcev. Poznali so jo v mestu po
imenu „Slodička“; ta priimek se je je bil prijel
zato, ker se je ob razgovoru z ljudmi, do katerih
ji je bilo kaj, muzala tako, kakor bi govo¬
rila skozi košček sladkorja, ki ga drži v ustih.
Kar čuda so pripovedovali o njeni eksaltiranosti.
Gospodična Castellijeva je bila hči njene sestre, ki

18 *

■s) 276  ■©

je bila njega dni na. veliko pohujšanje svoje rodbine
in vse družbe vzela za moža Laha, glasbenega učitelja,
in umrla po porodu, zapustivši drobno hčerico. Ko
je leto pozneje tudi gospod Castelli utonil na Lidu,
se je gospa Broničeva zavzela za netjakinjo in jo
vzgojila.

Gospodična Lineta je bila skoro dovršena kra¬
sotica, z zelo pravilnimi črtami, s črnimi očmi, z
zlatimi lasmi ter s prelepo poltjo, skoro porcelanaste
barve. Imela je nekoliko pretežke trepalnice, kar
ji je dajalo nekakšen zaspan izraz, toda ta zaspanost
se je utegnila tudi zamenjati z globokomiselnostjo.
Dalo se je priznati, da je to bitje, ki živi jako raz¬
vito notranje življenje, zato pa se vede dokaj malo¬
marno proti zunanjemu. Komur bi to sicer samo ne
bilo prišlo v glavo, je smel biti prepričan, da ga
gospa Broničeva opozori na to. Gospa Osnovska, ki
je bila dalje časa pri sestrični prva, je govorila o očeh
gospodične Linete, da so „globoke kakor jezera“,
toda nastalo je vprašanje, kaj tiči na dnu, in prav
ta tajnost je dajala gospodičini Lineti mičnost.

Osnovska sta prišla v Varšavo zato, da se
ondi zabavata, toda gospa Anica ni bila zaman v
Rimu. „Umetnost je le umetnost!“ je govorila Po-
laneški, »slišati nečem o ničemer drugem.“ Javno
je bil znan njen namen, da hoče odpreti nekakšen
„atenski“ salon, skrit pa je ostal namen, da hoče
postati Beatrica nekakemu Danteju, Lavra nekakemu
Petrarki, ali vsaj nekaj v podobi Vittorije Colonny
nekakšnemu Michel Angelu.

® 277  @

„Imamo ob vili lep vrt“, je dejala, „večeri
bodo lepi in shajati se hočemo na take rimske,
florenske razgovore . . . Znajte (tu je dvignila roke
do ram ter jela mahati z njimi), pozna ura, nekoliko
mraka, nekoliko mesečine, nekoliko svetilnic, neko¬
liko drevesnih senc: ondi pa sedi družba ter se
razgovarja o vsem, kar je le mogoče: o življenju,
o občutkih, o umetnosti. To je vendar več vredno
nego opravljanje! Moj Joža, morda se boš dolgo¬
časil, toda ne huduj se, stori to zame in veruj mi,
da bo zelo lepo.“

,,Toda, moja Anica, kako bi me moglo dolgo¬
časiti, kar zanima tebe?“ odgovori Osnovski.

,,Zlasti sedaj, dokler je Lineta pri nas. To je
vendar umetnica v vsakem oziru.“

Rekši se obrne k njej.

„Kakšno nit neki prede ta glavica? Kaj praviš
ti k takim rimskim večerom ?“

Gospodična Lineta se nasmeje in „poslednji
izmed Rurikovcev” izpregovori z izrazom neizrečne
nežnosti Polaneškima:

„Ali vesta, da jo je Viktor Hugo blagoslovil,
ko je bila še majhna?”

„Ali ste poznali Viktorja Huga?“ jo vpraša
Marica.

„Mi? ne! Za nič na svetu ga ne bi hotela
spoznati, toda nekoč sva se peljali skoz Passy, ko
je stal na balkonu, in ne vem — iz slutnje ali iz
inspiracije: ko je ugledal Linetko, je dvignil roke
in jo blagoslovil.”

© 278  ©

„Ali, teta!“ reče gospodična Castellijeva.

„Saj je to res, drago dete, kar pa je res, je
res! Takoj sem ji zaklicala: ,Glej, glej! dviga
roko!‘ — in gospod Cardyn, ki je sedel nama
naproti, je tudi videl, kako je dvignil roko in jo
potem blagoslovil. To res pripovedujem kaj rada;
morda mu je za ta blagoslov Bog odpustil grehe,
ki jih je imel toliko. On, tak prevraten duh, a
vendar, ko je ugledal Linetko, jo je blagoslovil!“
V tem je bilo res samo to, da sta bili te
dami, potujoči skozi Passy, resnično videli na
balkonu Viktorja Hugona. Kar se tiče blagoslova, ki
ga je bil baje podelil Linetki, so zlobni varšavski
jeziki dokazovali, da je bil dvignil roko zato, ker
se mu je zdehalo v tem hipu.

Toda gospa Osnovska je nadaljevala:
„Ustvarimo si tukaj Italijo en miniature, in
ako se nam posreči poizkus, pa zbežimo na zimo
v pravo Italijo. Že večkrat me je obšla misel, da
bi v Rimu odprla salon. Toda Joža je pripeljal
s seboj nekoliko lepih posnetkov slik in kipov.
To je kaj lepo od njega, ker njega to ne mika
dosti, torej je storil to meni na ljubo. Med njimi
so tudi kaj dobre stvari, zakaj Joža, ne zaupajoč
samemu sebi, je poklical gospoda Švirskega na
pomoč. Škoda, da ga ni tukaj. Škoda takisto, da
je gospod Bukacki umrl kakor nalašč, zakaj tudi on
bi nam koristil. Časih je bil kaj prijeten človek.
Bil je prožen kakor kača, in to daje razgovoru
živahnost. Toda (zdaj se obrne h gospe Polaneški)

-© 279  ®

ali veste, da ste si popolnoma podjarmili gospoda
Švirskega? Po vašem odhodu ni govoril o nikomer
drugem ter jel slikati Madonno, ki ima vaše črte.
Postanete Fornarina! Vendarle imate srečo pri
umetnikih — in brž ko se prično moji florenski
večeri, se morava držati z Lineto na površju, ker
sicer naju zakrije vaša senca.“

Gospa Broničeva se ozre z neljubim pogledom
na Marico in reče: „Oh, gospod Švirski! Ali se
spominjaš, Linetka? Ker se že menimo o obrazih,
ki delajo vtisk na umetnike, vam povem, kar se
je nekoč pripetilo v Nizzi.“

„Ali, teta! . . .“ ji seže gospodična Castellijeva
v besedo.

„Saj je to res, moja Nitečka, in kar je res,
je res . . . Temu je že leto dni. Ne! Dve leti sta
že. Kako čas beži . . .“

Ali gospa Osnovska, ki je bila gotovo slišala
že večkrat, kaj se je pripetilo v Nizzi, jame vpra¬
ševati gospo Polaneško:

„Ali imate med umetniki mnogo znancev ?“
„Moj mož gotovo / 1  odgovori Marica, „jaz ne;
toda poznamo gospoda Zavilovskega . 11

Gospo Osnovsko je obšla pri tem poročilu
prava navdušenost. Njene krasne sanje so bile,
poznati Zavilovskega in naj reče Joža, ali niso
bile to njene krasne sanje? Nedavno sta bili čitali
z Lineto njegovo pesem z naslovom: „Ex imo“ —
in Lineta, ki časih z eno besedo izrazi vtisk kakor
nihče drug, je dejala: Kaj je rekla značilnega?. . .“

@ 280  @

„Da je v tem nekaj bronastega 11 , ji pomaga
gospa Broničeva.

„Da, da je v tem nekaj bronastega. Jaz si
tudi predstavljam gospoda Zavilovskega kot ne¬
kakšen odlivek. Kakšen je dejanski ?“

„Človek nizke rasti 11 , reče Polaneški, „tršast,
petdeset let star, a na glavi nima las . 11

Obličje gospe Osnovske in lice Linetino po¬
kažeta na sebi izraz take prevare, da se Marica
spusti v smeh in odgovori:

„Ne verjemita mu; to je zloben človek, ki rad
zbija šale. Gospod Zavilovski je mlad, nekoliko
divji in nekoliko podoben Wagnerju.“

„To pomeni, da ima brado kakor Policinel 11 ,
pristavi Polaneški.

Toda gospa Osnovska se ni zmenila več za
besede Polaneškega, nego je silila v Marico, naj
jo pomore seznaniti z gospodom Zavilovskim, a
to hitro, zelo hitro, zakaj leto je pred durmi.

,,Skrbeti hočem, da se bo imel med nami
dobro in da ne bo divji — dasi, ako je res ne¬
koliko divji, mu to nič ne škoduje. Zakaj biti sme
nekoliko divji, sme se šopiriti, kadar se mu
bližajo ljudje . . . Kakor orel v kletki! Sicer se
bosta dobro razumela z Linetko, zakaj tudi ona je
nekamo zaprta in skrivnostna kakor sfinga . 11

„Mislim si, da vsaka nenavadna duša . . .“
prične teta „Slodicka.“

Toda Polaneška se jameta poslavljati. V veži
sta srečala divnega Kopovskega, ki mu je sluga

© 281  ©

otepal prah s črevljev in ki si je v tem česal
trdo glavo, docela slično kamenitemu kipu. Ko sta
stopila iz veže, je dejal Polaneški:

,,Ta se jim bo tudi prilegal za florenske večere.
To je tudi sfinga.“

„Ko bi stal v slepem oknu!“ reče Marica.
„Toda kako lepe ženske so!“

„Čudna stvar! 1 ' odgovori Polaneški. „Gospa
Osnovska je kajpada lepa, toda kar se tiče mič¬
nosti, bi dal jaz prednost gospe Maškovi. Kar se
tiče gospodične Castellijeve, je res lepa, dasi leta
nekoliko previsoko. Opazila si, da se ondi nepre¬
stano govori o njej, a sama ne zine niti besedice."

„Ta ženska ima kaj inteligenten obraz", od¬
govori Marica, „toda morda je nekoliko boječa,
takisto kakor Zavilovski. Treba bo pomisliti na to,
da ju seznanimo."

Toda nepričakovan slučaj je razdrl to namero.
Gospe Polaneški se je dan po posetu tako izpod-
drsnilo na stopnicah, da si je močno ranila koleno
ter je morala nekoliko dni ležati. Ko se je Polaneški
vrnil iz pisarne in pozvedel, kaj se je bilo pripe¬
tilo, se je najprej ustrašil, potem pa, ko ga je bil
pomiril zdravnik, je zamrmral na ženo dokaj jezno:

„Pomniti moraš, da tu morda ne pojde samo
zate!"

Ona je trpela dovolj občutno, a to od rane,
kakor tudi zaradi teh besed, ki so se ji zdele
brezobzirne črez potrebo. Mislila si je namreč,
da mu mora biti sosebno do nje, zlasti ker druga

© 282  ©

bojazen še v ničemer ni upravičena. Temu nasproti
pa ji je kazal veliko skrb in niti drugo jutro, niti
naslednji dan ni šel v pisarno samo zato ne, da
ji je stregel. Dopoldne ji je čital, po zajtrku pa je
delal v sosednji sobi pri odprtih vratih, da ga je
lahko poklicala vsak trenutek. Ona pa, pridobljena
s to skrbjo, se mu je iskreno zahvalila zanjo, za¬
radi česar jo je poljubil in je dejal:

„Drago dete, to je vendar le moja dolžnost.
Saj vidiš, da tudi tuji ljudje vsak dan vprašujejo
po tebi.“

Tujci so ga res vpraševali vsak dan. Zavi-
lovski je vpraševal v pisarni: „Kako je milostivi
gospe?" Bigielova je prihajala opoldne, a Bigiel
zvečer; ne stopivši v sobano bolničino, je igral v
sosednji sobi na klavir, da ji je hitreje potekal čas.
Maškova in gospa Broničeva so ji dvakrat pustili
posetnice, a gospa Osnovska, pustivši moža spodaj
v kočiji, je skoro šiloma vdrla k Marici in pre¬
sedela pri njej malone dve uri. ter se zgovarjala z
njo. Kakor je bila že sposobna, da je preskakovala
s predmeta na predmet, je govorila o Rimu, o
namerjanih večerih, o Švirskem, o soprogu, o Li-
neti in Zavilovskem, ki ji ni dal spati. Končno je
povabila gospo Polaneško, naj se tikata, in jo
rotila, naj ji pomore pri eni nameri, to se pravi,
ne pri nameri, nego pri spletkah, ali bolje pri
nečem takem, kar ji, ko ji je prišlo v glavo,
ondi le gori in gori tako, da je že vsa glava v
ognju.

@ 283  ©

„Tako mi je obtičal v mislih ta Zavilovski,
da je že Joža začel biti ljubosumen nanj, toda
Joža se v toliko rečeh niti ne spozna! Prepričana
sem, da sta on in Lineta ustvarjena drug za
drugega, to je ne Joža za Lineto, nego Zavilovski.
A to je poetično, to je poetično! Ne smej se,
Marica, in ne misli si, da nisem pri zavesti. Linete
ne poznaš. Njej je treba takega nenavadnega moža.
Ona bi Kopovskega ne vzela za noben denar na
svetu, najsi je Kopovski videti kakor kerubin.
Takega lica, kakršno ima Kopovski, še nisem
videla nikdar. Morda nekje v Italiji na sliki, pa
tudi tega ne. Ali veš, kaj pravi Lineta o njem?
Cest un imbecile! Morda se pa tudi ona ozira po
njem! Pomisli si, kako bi bilo lepo, ko bi se
seznanila, se zaljubila drug v drugega in se vzela
— to je, ne Kopovski z Lineto, nego Zavilovski.
To bi bil šele par! A Lineta s svojimi aspiracijami
koga li najde? Kje se dobi mož zanjo? Ali bi
ga gledali! Lahko si predstavljam, kako bi se
ljubila. Na svetu je tako potrebno, da se človek
potrudi, kadar se najde taka prilika. Sicer pa vem,
da ne pojde tako gladko, zakaj tudi teta Broničeva
sklepa roke, kje dobi moža za Lineto. Bojim se,
da sem te utrudila, toda tako prijetno se je po¬
menkovati, zlasti kadar se kujejo načrti."

Po odhodu gospe Osnovske je Marica res
čutila nekako omotico v glavi. Ali ko je dospel
Polaneški, mu je jela pripovedovati o namerah,
naperjenih na Zavilovskega, ter se nekoliko rogala

s>  284 @

razvnetosti gospe Osnovske; naposled pa je rekla:
„Gotovo je dobrega srca in všeč mi je, toda kako
je eksaltirna! Kaj vse ji prihaja na misel!"

„Prej je zblaznela nego eksaltirna", ji od¬
govori Polaneški, „to pa je, vidiš, razlika, zakaj
eksaltacija koraka zmerom združno z dobrim
srcem, zblaznelost pa pogostoma hodi z brez¬
čutnostjo in pogostoma izvira iz tega, da glava
gori, srce pa niti ne ve za to.“

,,Nimaš rad gospe Osnovske", reče Marica.

Polaneški je res ni imel rad, toda to pot ni
zanikal, niti pritegnil, nego je jel ogledovati ženo
nekamo zvedavo. Njeni lasje so se ji bili neredno
razpregli po blaznici in drobno njeno obličje je
kukalo iz tega temnega valčka kakor cvet. Njene
oči so se mu zdele bolj višnjevkaste nego sicer,
in skozi odprta usta so bili videti okrajci drobnih
in belih zob. Polaneški se ji približa in ji reče
polglasno:

„Kako si danes lepa!" .

In sklonivši se k njej, ji je jel poljubljati oči
in usta. Toda vsak poljub jo je pretresel in vsak
ta stresljaj ji je provzročil bolest. Vrhutega ji je
bilo neprijetno, da je kakor slučajno zapazil njeno
lepoto; zoprn ji je bil izraz njegovega lica in
njegova nepozornost, torej mu je jela odmikati
glavo.

,.Stanko, ne poljubljaj me tako vneto, saj veš,
da sem bolna." Zdaj se Polaneški zravna in reče
zamolklo:

@> 285  ®

„Kajpada! Prosim oprostila!“

Nato odide v svojo sobo ogledovat načrt neke
hiše z vrtom na kmetih, ki mu je bil poslan danes
zarana.

XX.

Bolezen gospe Polaneške ni trajala dolgo. Že
teden pozneje sta utegnila iti k Bigielovim, ki so
se bili ravnokar preselili na svoje poletno stano¬
vanje. Vreme je bilo, dasi je bilo še zgodaj spom¬
ladi, zelo krasno, in v mestu je prihajalo skoro
vroče. Zavilovski, ki se jih je že navadil, je tudi
dospel, in sicer z velikim zmajem, ki so ga
namerjali izpustiti v družbi. Bigielovim se je Zavi¬
lovski prikupil, ker je bil odkritosrčen, navzlic
svoji plahoti vesel, da, časih celo nekamo otročji.
Gospa Bigielova je pri tem trdila, da ima neko
posebno glavo, ker je bilo deloma resnično. Imel
je namreč na očesni vejici bradovico, in naprej
štrleča brada mu je dajala nekak energičen izraz,
ki se mu je pa upiral gorenji del obličja, jako nežen,
skoro ženski. Gospa Bigielova je izpočetka iskala
v njem originala, pa tudi on se je dobro zavedal
vsega in svojih posebnih lastnosti, da bi mogel
biti original. Bil je le nekamo čuden zaradi svoje
bojazljivosti in velikega entuziazma, a vrhutega ni
bil brez tajnega ponosa. Pri obedu so mu pri¬
povedovali o Osnovskih, o namerjanih atensko-
rimsko-florenških večerih, o gospodični Castellijevi
in o pozornosti, ki jo je bil zbudil pri teh gospeh.

© 286  ©

Zavilovski reče:

„No, dobro, da vem; tja ne pojdem za nobeno
ceno.“

„Najprej se seznanite z njimi pri nas“, reče
Marica.

Toda on sklene roke:

„Milostiva gospa — rajši zbežim iz veže.“

„Zakaj?“ vpraša Polaneški, „treba je stati ne
le za svoje prepričanje, nego tudi za svoje pesmi.“

„Res!“ reče gospa Bigielova. „Kaj bi se sramo¬
vali ! Treba je drzno zreti ljudem v oči in jim reči:
Pišem, ker hočem pisati!"

„Pišem, ker hočem pisati!" ponovi Zavilovski
odločno, dvigne glavo in se nasmeje.

Toda Marica nadaljuje:

„Seznanite so z njimi pri nas, potem jim
pošljete posetnico, nato pa odidemo nekega večera
k  njim.“

On pa reče:

„Ne morem skriti glave .v sneg, ker ga ni,
a vendar si najdem skrivališče."

,,A če bi vas iskreno prosile?"

„Pa pojdem", odgovori črez trenutek Zavi¬
lovski ter se lahno zardi.

Nato jo pogleda. Ona je nekoliko obledela,
a lice ji je postalo še drobnejše, da je bila po¬
dobna šestnajstletni deklici. Zavilovskemu se je
zdela tako lepa, da ji ni mogel odreči ničesar.

Zvečer bi ga bila imela Polaneška vzeti s seboj
nazaj v mesto, toda Marica mu je rekla prej:

@ 287 ©

,,Sedaj je treba rabiti proti vam silo, zakaj
doslej še niste videli Linete Castellijeve; ko jo pa
ugledate, se zaljubite vanjo. 11

„Jaz, milostiva gospa?“ zakliče Zavilovski,
pritisnivši roko k prsim. „Jaz, v gospodično
Castellijevo?“

V njegovem vprašanju je bilo toliko odkrito¬
srčnosti, da je iznova pričel v zadrego; toda sedaj
je prišla v zadrego tudi gospa Polaneška.

V tem je Polaneški končal z Bigielom raz¬
govor, kako nevarno je investirati kapital v zem¬
ljišče, in odšli so. Marica se je spomnila, kako so
se bili nekoč vračali ona, njen oče, gospa Emilija,
Litka in Polaneški od Bigielovih, prav v takšni
mesečni noči. Kako jo je takrat ta ,,gospod Stanislav 1 '
ljubil in kako je bil nesrečen, kako je bila ona do
njega osorna, in srce ji je jelo močno utripati od
pomilovanja do tega ,,gospoda Stanislava", ki je
bil takrat trpel tolikanj. Hotela se je kar sedaj pri¬
tisniti k njemu in ga naprositi oprostila za ono
odurno ravnanje — in bila bi ga naprosila, da ni
bilo Zavilovskega.

Vendar oni stari gospod Stanislav je sedel
sedaj zadovoljno in samozavestno poleg nje in
pušil smodko. Saj je bila ona njegova, saj jo je
bil vzel ter jo imel; torej je bilo vsega tega
konec.

„0 čem tako premišljaš, Stanko? 11  ga vpraša.

„0 trgovini, o kateri sva se pomenila z Bi¬
gielom. 11

@ 288  ©

Otrebivši smodko pepela, si jo dene v usta
in potegne, rudasta svetloba mu ožari brke in
del obličja.

Zavilovski, zroč Marici v lice, si je v svoji
mladi duši mislil: ko bi ona bila njegova žena, ne
bi pušil sedaj smodke, niti ne mislil na trgovino,
o kateri se posvetujeta z Bigielom, nego rajši bi
klečal pred njo in ji na kolenih izpovedal svojo
ljubezen.

Polagoma, pod vplivom noči in tega sladkega
ženskega lica, ga je obhajala zamaknjenost. Črez
nekaj časa jame deklamirati, izpočetka potihoma
kakor sam zase, potem pa čimdalje glasneje svojo
pesem z naslovom „Sneg v gorah“. V tej pesmi
je tičalo nekakšno neizrečno koprnenje po nečem
nedosežnem in neomadeževanem. Zavilovski sam
ni vedel, kdaj so dospeli v mesto in kdaj so
svetilnice jele migljati na obeh straneh ulic.

,,Torej pojutrišnjem na five o’clock?“

„Da“, odgovori ter ji poljubi roko.

Gospa Polaneška je bila nekoliko zamišljena
zarad vožnje, noči in morda tudi te pesmi. Od
onega časa, ko sta bila v Rimu, sta s soprogom
molila vsak večer očenaš. Po tem očenašu se je
je zdajci polastila velika občutnost, ki so jo bili prej
dušili drugi vtiski. Stopivši k Polaneškemu, ga je
objela okrog vratu in šepnila:

„Moj Stanko! Kako je nama dobro skupaj!
Ali je to res?“ On jo stisne k sebi ter odgovori
nekamo malomarno bahavo:

® 289  @

„Kaj, ali se morda pritožujem ?“

Niti na misel mu ni prišlo, da v tem njenem
vprašanju tiči nekaka senca žalosti in dvoma, ki
je ni hotela pustiti v dušo, in da je želela,
naj jo potolaži in zapodi njeno bojazen.

Dan pozneje je dal Zavilovski v pisarni Po-
laneškemu odrezek nekega časopisa s pesmijo
„Sneg v gorah“. Polaneški jo je prečital pri obedu,
toda ob zvoku vilic se pesem ni zdela tako lepa
kakor v nočni tihoti mesečine.

„Zavilovski je dejal 11 , reče Polaneški, „da
zdajci izide vsa zbirka, toda obljubil je, da prej
zbere vse, kar jih je bilo priobčenih v raznih časo¬
pisih, in ti jih prinese."

Marica pa odgovori:

„Ne. Naj hrani to za Lineto.“

„Oh! Jutri naj se srečata prvič. Hočete li
končno prevzročiti dobo v življenju Zavilovskega?“
,,Hočemo", odgovori z gotovo odločnostjo
Marica. „Anica me je izpočetka osupnila, toda zakaj
pa ne!“

Drugo jutro se je res zvršil sestanek. Osnov-
ska, gospa Broničeva in gospodična Castellijeva
so dospele strogo ob petih, Zavilovski pa je dospel
še prej, da ne bi bil prisiljen stopiti v salon, ko
je bila že vsa družba zbrana. Pa itak je bil ne le
plah, nego celo okornejši nego navadno, in nikdar
se mu noge niso zdele tako dolge. Vendar je v
tej njegovi okornosti tičala neka vzvišenost, in go¬
spa Osnovska je bila zmožna, da jo je zapazila. Pri-

Rodbina Polaneških, II. zv. 19

@ 290  @

čel se je prvi prizor človeške komedije, v kateri
so se one dame, kot dobro vzgojene, izogibale
vsake nadležnosti, pa vendarle zmerom opazovale
Zavilovskega; on pa se je delal, kakor ne bi videl
tega, in ni mislil na nič drugega, nego na to, da ga
gledajo in ga presojajo. Bil je močno zmeden, toda
trudil si je zakriti zmedo z umetno neprisiljenostjo,
zakaj imel je toliko samoljubja, da mu je bilo do
tega, naj se ta sodba o njem izide dobro. Toda
dame so bile že prej toliko vnete zanj, da se
sodba ni mogla iziti slabo, in ko bi se bil Zavi-
lovski pokazal glupega ali površnega, bi mu bile
to pripisale za modrost in poetično originalnost. Naj-
malomarneje se je vedla gospodična Lineta, ki se
je nekoliko čudila, da v tem hipu ni ona solnce
in Zavilovski mesec, nego da se godi narobe.
Prvi vtisk, ki ga je napravilo na njo lice Zavi¬
lovskega, je bil: „Toda kako lep je proti njemu
ta glupi Kopovski! 11  Vsa presezajoča lepota na licu
tega „glupca“ ji je stopila jako živo pred oči,
zato so ji bile naposled trepalnice še težje in izraz
obličja je spominjal še živeje nego sicer sfinge ...
iz porcelana. Ali dražilo jo je, da se Zavilovski
prav nič ni menil za njeno junonsko rast, niti za
kaj tajnostnega ali poetičnega, kar priveže človeka
na prvi pogled, kakor je sodila gospa Broničeva.
Potem pa ga je jela ogledovati. Ker je imela poleg
poetičnega temperamenta nenavadno razvito spo¬
sobnost opazovati ljudi, je zapazila, da je zelo
izrazovit, toda da se mu slabo prilega suknja, da

®> 291  ®

mu je ni sešil odličen krojač in da je iglica v
ovratniku naravnost „mauvais genre“. V tem je pa
on časih pogledoval Marico kakor edino sorodno
in prijateljsko dušo ter se razgovarjal z gospo
Osnovsko. Ta je imela za največjo taktnost, ne govoriti
takoj izpočetka o pesništvu; ker je bila zvedela,
da je Zavilovski otroška leta prebil na kmetih,
je jela ščebetati o svoji naklonjenosti do življenja
na kmetih. Njen soprog je dajal zmerom prednost
mestu, imajoč v mestu svoje prijetnosti in prijatelje,
toda kar se tiče nje . . .! „Oh, kako sem odkrito¬
srčna in takoj priznavam, da nimam rada pristav,
gospodarstva in računov, zaradi katerih so me časih
oštevali . . . Vrhutega sem bila nekoliko lena; zato
bi bila rada imela takšno delo, pri katerem bi
bilo mogoče pasti lenobo. Da, kaj bi delala
rada?“

Tu je razstavila zravnane prstiče, da bi na
njih laže naštela opravke, ki so ji bili po volji.

„Najprej bi rada pasla gosi 1“

Zavilovski se nasmeje; zdela se mu je prirodna
in vrhutega ga je jela zanimati slika gospe Osnovske,
ki pase gosi.

Njene vijoličaste oči so se jele tudi smejati, in
prišla je do tona proste in vesele deklice, ki govori
o vsem, kar ji prihaja na misel.

„A vi ne bi hoteli?" vpraša zdajci Zavi-
lovskega.

On pa odgovori:

„Strastno!“

19 *

•s 292 @

„Torej vidite . . .! A kaj še? Aha! Hotela bi
biti ribič. Zarana se mora zarja krasno odbijati na
vodi ... Pri tem mokre mreže pred kočo, z mo¬
krimi šipami v oknih, to je tako lepo . . . Hotela
bi biti, ako že ne ribič, pa vsaj siva čaplja ter,
stoječa na eni nogi, premišljati ob vodi; ali priba
na livadi. Toda ne! Priba je otožna ptica! — Ali
ni res, kakor v žalosti . . .!“

Zdajci se obrne h gospodični Castellijevi.

„A, Linetka, kaj bi hotela biti ti na kmetih ?“

Gospodična Lineta dvigne trepalnice ter reče
trenutek kesneje:

,,Babje leto.“

Domišljija Zavilovskega kot pesnika se je kar
zgenila pri tem odgovoru. Zdajci so mu stopila
pred oči velika prostranstva strnišč in srebrna paj¬
čevina, ki se lesketa v mirnem ozračju na solncu.

„Kako lepa slika je to!“ reče.

In pozorneje pogleda gospodično Lineto, ona
pa se nasmeje kakor v zahvalo za to, da je za¬
čutil lepoto nje slike.

V tem dospo Bigielovi. Zavilovskega je vzela
na piko gospa Broničeva ter ga tako zastavila s
stoli, da se ni mogel geniti. Lahko je bilo razbrati
predmet njiju razgovora, zakaj Zavilovski je uprl
časih oči v gospodično Castelli, kakor bi se hotel
prepričati, ali je res videti taka, kakor se govori o
njej. Naposled, dasi se je vršil razgovor potihoma,
so vendarle navzoči zaslišali besede, kakor precejene
skozi košček sladkorja:

s>  293 ®

„Ali ne veste, da jo je Napolen — to je, hotela
sem reči, Viktor Hugo — blagoslovil ?“

Zavilovski je sploh zaslišal tolikanj nenavadnih
reči, da je moral z izvestno radovednostjo ogledo¬
vati gospodično Castellijevo. Bila je po tem pripo¬
vedovanju najčudovitejše dete na svetu, zmerom
jako mirno, toda nedosežno. Ko je bila stara deset
let, je dolgo bolehala. Priporočili so ji morski
zrak, in dami sta dolgo prebivali na Strombo-
liju . . .

„Dete se je oziralo na ognjenik ter ploskalo
z rokami, ponavljajoč: ,To je lepo! To je lepo! 1  Do¬
speli sva tja slučajno, ko sva se vozili v najeti
ladji brez namena, zakaj ondi je pust otok in ni bilo
kje stanovati, pa tudi živeža je bilo malo. Vendar
ni hotela oditi za nobeno ceno, kakor bi bila slutila,
da tam zopet okreva. In črez mesec dni ali vsaj
črez dva, se je jela popravljati, in poglejte sedaj,
zrasla je kakor jelka."

Gospodična Castellijeva je bila res nekoliko
višja nego gospa Osnovska, sicer pa je bila kaj
lepe rasti in ne previsoka. Zavilovski jo je
ogledoval z rastočim zanimanjem. Preden so se
gostje razšli, je stopil k njej, brž ko je bil izpuščen
iz ječe, in ji dejal:

„Nisem še videl nikdar ognjenika in ne morem
si predstavljati, kakšen vtisk napravlja na človeka."

„Jaz poznam samo Vezuv," mu odgovori ona,
„toda ko sem ga videla, ni gorel."

„A Stromboli?"

@ 294  @

„Ne vem.“

Torej sem preslišal, zakaj teta . .

„A tako!“ odgovori gospodična Castellijeva;
„ne spominjam se! Bila sem očividno premajhna. 11

Na njenem licu pa se je zrcalila zadrega.

Gospa Osnovska, ki je bila do konca igrala
nalogo mične šepetalke, je povabila pred odhodom
Zavilovskega k sebi „nekega večera, brez ceremonij
in brez fraka, zakaj takšno pomlad je mogoče
imeti za poletje, poleti pa je najprijetnejša reč
svoboda.“ Izrekla je pri tem, da umeje, ako taki
ljudje, kakršen je on, ne sklepajo radi novega znanja,
toda tu je kaj preprosta pomoč, in sicer: imeti to
znanje za staro znanje. Najbolj pogostoma sedita
sami; Linetka kaj čita ali pa govori, kar ji prihaja
v glavo; njej pa prihajajo v glavo take reči, da se
jo izplača poslušati, zlasti onemu, ki jo je zmožen
bolje čutiti in umeti nego kdo drug.

Gospodična Castellijeva mu stisne pri slovesu
dovolj močno roko, kakor bi potrdila, da se že
moreta in se imata razumeti. Zavilovskega, nevaje¬
nega ljudi, so nekoliko omamile besede, šelest obleke,
oči in perunikova vonjava, ki so jo te dame pu¬
ščale za seboj. Čutil je pri tem nekoliko utrujenosti,
zakaj v tem razgovoru, dasi je bil neprisiljen in
navidezno docela odkritosrčen, ni bilo onega miru,
ki je tičal zmerom v besedah gospe Polaneške in
gospe Bigielove. Zavilovskemu je ostal vtisk zme¬
denih sanj.

-e) 295 ®

Bigielovi bi imeli ostati na obedu, torej je
Polaneški pridržal tudi Zavilovskega. Sedaj so se
pričeli razgovarjati o damah, ki sta bili odšli.

„Kako vam je všeč gospodična Castellijeva? 11
vpraša Marica.

„Obe imata obilo domišljije 11 , odgovori Za-
vilovski po kratkem premišljanju. „Ali ste zapazili,
kako gladko jima teče jezik ?“

„Da, zlasti Lineta je kaj zanimljiva. 44

Polaneški, na katerega gospodična Castellijeva
ni bila napravila velikega vtiska in ki je bil lačen,
da je že komaj čakal obeda, se je oglasil ne¬
strpno :

„Kaj vi vse vidite v njej ? Dokaj je zanimljiva,
dokler se ne povsakdanji.“

Gospa Polaneška pa odgovori :

„Ne, Lineta ni vsakdanja . . . Vsakdanja so
zgolj taka običajna, preprosta bitja, ki ne znajo
nič drugega nego ljubiti. 14

Zvilovskemu, ki jo je pogledal v tem hipu,
se je zdelo, da je zapazil na njej senco žalosti.
Morda je bila še bolna, zakaj njeno obličje je bilo
belo kakor lilija.

„Ali ste se utrudili? 44  jo vpraša.

„Nekoliko“, mu odgovori smehoma.

A njegovo mlado, občutno srce zatriplje z
velikim sočutjem. „To je prava lilija 44 , si je mislil,
in proti njeni sladki mičnosti se mu je zdela gospa
Osnovska kričeča šoja, a gospodična Castellijeva
mrtva glava na kipu. Vsekdar prej, kadarkoli je

®> 296  ■©

ugledal gospo .Polaneško, je sanjal o taki ženi,
kakršna je ona; tega večera je jel sanjati ne o
takšni, kakršna je ona, nego o njej sami. Ker
pa se je hitro zavedal vsega, kar se je godilo v
njem, je zapazil, da mu začenja biti ne le cvetka
z livade, nego tudi ljubljena cvetka.

Polaneški, srečavši ga naslednjega dne v pi¬
sarni, ga vpraša:

„Kaj se vam je sanjalo? O speči' kraljici?"

„Ne!“ odgovori Zavilovski ter se nekoliko zardi.

Ko Polaneški zapazi njegovo rdečico, se za¬
smeje in reče:

,,To ni drugače! To mora prebiti vsakdo. Pre¬
bil sem tudi jaz.“

XXI.

Marica pa se vendar ni pritoževala sama sebi
na soproga. Med njima še ni bilo doslej niti naj¬
manjšega nesporazumka. Morala si je priznavati,
da si je bila res drugače predstavljala veliko srečo in
zlasti jako veliko ljubezen, takšno, o kakršni je san¬
jala, ko je bil Polaneški njen snubač. Drugačne so
bile nade, drugačna istinitost. Pravi značaj Maričin
se vendar ni upiral tej istinitosti, toda padla je na
njo senca otožnosti in zavedala se je, da se ji
utegne ta senca sčasoma pretvoriti v temelj živ¬
ljenja. Ker je imela dušo polno dobre volje, si je
izkušala sosebno dokazati, da se ji samo zdi tako.
Česa je pogrešala, in v čem jo je mogel Polaneški

®> 297  ®

varati? Nikdar ji ni nalašč provzročil gorja; kadar¬
koli si je domislil, da bi ji utegnilo biti kaj pri¬
jetno, se je potrudil, da ji je nabavil vse to. Bil
je darežljiv, brigal se je za njeno zdravje,
časih ji je poljubljal obličje in roke — izkratka,
bil je prej dober nego zel. A nečesa je vendarle
pogrešala pri tem. Marica ni mogla tega izpo¬
vedati z eno ali z dvema besedama, toda njena
misel je bila prejasna, da ne bi bila umela tega,
kar je njeno srce čutilo vsak dan živeje in otožneje.
Nečesa je pogrešala. Za velikim in slavnostnim praz¬
nikom ljubezni se je pričela dolga vrsta delavnikov,
in njej je bilo žal za tem praznikom; hotela je,
naj bi trajal vse življenje; zapazila pa je na
svojo žalost, da se njenemu soprogu prav ta vsak¬
danjost zdi nekamo normalna in zaželena. Tako,
kakor je bilo, ni bilo slabo, ni pa tudi bila. ona
visoka sreča, ki bi jo bil utegnil zbuditi, ustvariti in
dati „takšen mož“. Toda vrhutega so bile tu še druge
reči. Čutila je, da je ona bolj njegova, nego je
on njen — in kadar mu daje ona vso dušo, ji
vrača on od svojega samo oni del, ki ga je bil
določil prej za domačo potrebo. Govorila si je
sicer, da je on mož in da ima poleg nje obilico
dela in misli, toda pričakovala je, da jo prime
nekoč za roko in jo pospremi v ta svoj svet, ali
da bo vsaj doma delil z njo svoje misli; sedaj pa
se nikakor ni mogla varati, da bi temu bilo tako.
A istinitost je bila še hujša, nego si jo je bila
predstavljala. Polaneški — kakor se je izražal sam —

@ 298  @

jo je bil vzel in jo imel, in ko so se njiju vzajemni
občutki izpremenili v zgolj vzajemno dolžnost, je
sodil, da se mu ni treba drugače meniti za njo
nego za različne druge vsakdanje dolžnosti. Niti
na misel mu ni prihajalo, da ni zadosti pokladati
na takšno ognjišče kakor po navadi drva, nego da
je treba sipati nanje tudi kadila in mire, kakor ji
sipljejo pred oltarjem. Ko bi mu bil kdo rekel kaj
podobnega, bi bil z rameni skomignil in ga pro¬
glasil za romantika. Zato je tičala v njem morda
skrb soprogova, ni pa bilo v njem skrbi ljubljenčeve,
niti deležnosti, niti pozornosti, niti take bojazni, ki
je v malem okrožju pozemeljskih občutkov to,
kar je strah božji v verskih občutkih. Ko je bila
Marica po prodaji Kremena proti njemu docela
malomarna, je on čutil in prenašal vse to; sedaj
pa, ko si je bil popolnoma v svesti, da je Marica
njegova last, že ni mislil na njo več, nego je treba
misliti na imetje. Njegova ljubezen, počivajoča pre¬
težno na njeni telesni mičnosti, je dosegla to, kar
si je bila želela, in je bila mirna — a čas jo je
utegnil povsakdanjiti, jo ohladiti in zatopiti.

Toda že sedaj, dasi je bila njegova ljubezen
še živa, ni imel na primer take pozorne in nežne
občutnosti, kakršna je tičala v njegovih občutkih
do Litke. Tudi Marica je zapazila to. Zakaj je bilo
tako? Na to si ni mogla odgovoriti; vendar pa je
odločno čutila, da je temu človeku, ki mu je
hotela biti vse, nekaj navadnega in manj drago¬
cenega nego to pokojno dete.

© 299  ©

Niti na misel ji ni prihajalo ter bi tudi v njeni
duši ne bilo dobilo prostora, da je bil edini vzrok
ta, ker ono dete ni bilo njegovo, ona pa se mu
je bila vdala s telesom in z dušo. Sodila je, čim
bolj se vda, tem več mora prejeti in imeti za to.
Toda čas ji je bil prinesel v tej stvari dokaj
ukane. Ni mogla tudi ne zapažati, da se vsi vdajajo
njeni mičnosti; da jo vsi visoko cenijo in hvalijo;
da jo Švirski, Bigiel, Zavilovski, da, celo Osnovski,
ogledujejo ne samo začudeni, nego skoro navdušeni
in da se najmanj meni za vse te njene prednosti
— on — Stanko. Niti enkrat ji ni prišlo na misel,
da ni bil zmožen pojmiti in oceniti tega, kar so
drugi nahajali in lahko ocenjali v njej. Kaj je bilo
temu vzrok? To vprašanje jo je sedaj mučilo po¬
dnevi in ponoči. Spoznanje, da se Polaneški od¬
likuje od vseh s treznejšo in hladnejšo naravjo,
se ji še ni zdelo zadosten odgovor. Preostajal ji
je samo en odgovor: „Ne ljubi me tako, kakor
bi me mogel, in zato me ne ceni tako kakor drugi.“
Bilo je v tem toliko resnice kolikor bridkosti in
žalosti.

Ženski nagib, ki nikdar ne vara v podobnih
primerih, je poučil Marico, da je bila napravila
na Zavilovskega nenavaden vtisk in da ta vtisk
raste pri vsakem sestanku. Toda ta misel je ni
žalila, ji ni zbujala jeznega vprašanja: „Kako se
more drzniti ?“ — zakaj ni se drznil ničesar - - nego
ji je dajala neko tolažbo, neko zaupanje v svoje
mičnosti, ki ga je časih že izgubljala, toda obenem

@ 300  ®

ji je zbujala še večjo žalost, da ji takšno ginljivo
spoštovanje, tako navdušenost kaže tujec, ne pa
„Stanko“. Kar se tiče Zavilovskega, ni čutila do
njega ničesar, razen velikega sočutja in velike na¬
klonjenosti; zato so ji ostale misli čiste. Ne bi bila
zmožna, da bi se bila iz ničemurnosti zabavala s tujim
trpljenjem, in iz tega vzroka je bila, ne hoteča, da
bi zašel predaleč, rada privolila v namero gospe
Osnovske zbližati Zavilovskega z gospodično
Castellijevo, dasi se ji je ta namera zdela nekoliko
prenagla. Sicer pa se je tudi njeno srce in njen
duh ukvarjal neprestano z vprašanji: „Zakaj neče ta
vrli, ta razumni, ta ljubljeni Stanko stopati z njo
na višine, zakaj je ne ceni tako, kakor bi mogel,
zakaj jo ima samo rad, pa ni več zaljubljen vanjo,
zakaj ima njeno ljubezen samo za nekaj, kar mu
pripada, ne pa za redkost? Kje se je to vzelo in
kje tiči vzrok temu?“

Vsaka plitva, sebična narav bi bila našla vso
krivdo v njem — Marica Polaneška pa jo je na¬
hajala sama v sebi. To odkritje je dosegla sicer
s tujo pomočjo, toda bila je zmerom pripravljena,
sneti vso odgovornost s svojega Stanka in jo
prevzeti nase, da ji je to poleg bojazni povzročalo
skoro radost.

Neko popoldne je sedela sama, z rokami,
oprtimi ob kolena, ter se ukvarjala z mislimi in
vprašanji, ki jim ni mogla najti odgovora. Kar se
odpro vrata v sobo in na pragu se prikaže obleka
redovnice, usmiljene sestre.

■® 301  •§>

„Emilija!“ zakliče gospa Polaneška veselo.
„Da, to sem jaz“, ji odgovori sestra, „danes
imam počitek in hotela sem vaju obiskati. Kje je
gospod Stanislav ?“

„Stanko je pri Maškovih, toda mislim, da
se skoro vrne. Oh, kako bo vesel! Sedi in počij!“
Gospa Emilija sede ter izpregovori:
„Pogosteje bi prihajala k vama, samo da ne
utegnem. Toda danes imam počitek; bila sem pri
Litki. Da veš, kako je tam zeleno in koliko je ptic!“
„Bila sva tam pred nekoliko dnevi. Vse cvete
— in tak mir. Kako škoda, da Stanka ni doma!“
„Da. Vrhutega ima nekoliko Litkinih pisemc.
Hotela sem ga naprositi, naj mi jih posodi. Pri¬
hodnji teden zopet pridem in jih odnesem!“

Gospa Emilija je že mirno govorila o Litki.
Bilo je to morda zato, ker ji je bila od nje same
ostala le senca živega bitja, ki je imelo skoro iz¬
giniti, toda sedaj je tičal v njej neskaljen mir.
Njena misel se že ni ukvarjala tako izključno z
nesrečo in njena prejšnja malomarnost do vsega,
kar ni bilo Litka, je bila izginila. Ko je bila šla med
usmiljene sestre, je stopila novič med ljudi in se
naučila, čutiti vse, kar je bila njih blaginja ali ne¬
sreča, kar jim je služilo v veselje ali žalost in
kar jim je bilo prijetno ali zoperno.

„Kako je tu pri vas zmerom lepo!“ je dejala
črez nekaj časa, „poleg naših belih sten se mi zdi
bogato vse, kar vidim tukaj. Gospod Stanislav je
bil nekoč velik lenuh; zahajal je k Bigielovim in

-a) 302 ®

k nam; nikjer drugje ni hotel biti gost, toda sedaj
se je izpremenil, in pogostoma zahajata v posete.“
„Ne“, odgovori Marica. „Zahajava samo k
Maškovima, h gospe Broničevi in k Osnovski.“
„Oh, počakaj! Gospo Osnovsko poznam.
Poznala sem jo še prej kot deklico. Poznala sem
tudi oba zakonska Broničeva in njiju netjakinjo,
toda takrat še ni bila dorasla. Gospod Bronič je
umrl pred šestimi leti. Vidiš, kako vse vem!“
Marica se nasmeje.

„Res bolje nego jaz. Seznanila sem se z Os-
novskima šele v Rimu.“

„Saj sem vendar toliko let živela v Varšavi,
torej sem slišala vse. Sedela sem sicer neprestano
doma, toda zanimala sem se za svet. Tako sem
bila še takrat lahkomiselna. Sicer pa je tudi tvoj
Stanislav poznal gospo Osnovsko . .

„Pravil mi je o tem. Srečala sta se bila na
javnih plesiščih.“

„Ona bi bila imela takrat vzeti gospoda Ko-
povskega. Jokala se je in obupovala, zakaj oče
ji je branil. In dobro si je izbrala, ali ni res?
Gospoda Osnovskega so zmerom čislali za jako
vrlega človeka."

„In prilega se ji kar najbolje. Toda tega
nisem vedela, da je hotela vzeti gospoda Ko-
povskega, ter se čudim. Tako inteligentna žena . . .“
„Hvala Bogu, srečna je, ko bi le hotela
spoznati, da je. Sreča je kaj redka stvar, in treba

(Str. 301.) „Emilija!“ zakliče gospa Polaneška veselo.

© 305  ©

je, da človek ve ravnati z njo. Naučila sem se
sedaj kaj nepristransko zreti na svet, kakor zro
ljudje, ki nečejo sami ničesar zase — toda ali veš,
kaj mi je zdajci prišlo v glavo? To, da je sreča
kakor oko: najmanjši prašek zadošča, da nam
začno teči solze.“

Marica se nasmehne nekoliko otožno ter
odgovori:

„Oh, da, to je velika resnica!“

Nastane trenutek molčanja. Gospa Emilija, po¬
zorno pogleda Marico, položi rahlo svojo pro¬
zorno roko na njeno dlan ter jo vpraša:

„Toda ti, Marica, si srečna ali ne?“

Marico obide zdajci veliko koprnenje, da bi
se razjokala; premagala se je le z največjim trudom.
Toda to je trajalo le trenutek. Vsa njena poštena
duša se je stresla ob pomisleku, da bi bilo moči
njen jok ali njeno otožnost razlagati tako, kakor
bi se pritoževala na moža, torej je z vso
močjo svoje volje premagala svoje občutke in
odgovorila:

„Samo, ako je tudi Stanko srečen!“

In dvignila je že popolnoma jasne oči h gospe
Emiliji, ki je dejala:

„Litka vama to izprosi! Vprašala sem te samo
zato, ker si se mi zdela nekoliko tožna, ko sem
vstopila. Toda jaz vem najbolje, kako te je ljubil
in kako je bil nesrečen, ko si bila huda nanj za¬
radi Kremena. “

Rodbina Polaneških, II. zv.

20

® 306 ®

Maričino lice ozari smeh. Tako prijetna ji je
bila vsaka beseda o njegovi nekdanji ljubezni, da
bi bila poslušala takšno pripovedovanje na veke.

Gospa Emilija pa je nadaljevala, dotikajoča se
njene roke:

„0 ti, odurno dete! Kako si bila neusmiljena,
da nisi poznala in dovolj čutila prave vdanosti!
Časih sem se že res hudovala nate. Časih sem se
bala za živahnega Stanislava, da mu ne bi omrzel
svet, da ne bi izgubil duševnega ravnotežja in si
kaj storil. Saj že veš, kadar se naredi guba kje v
globeli srca, je ni moči zravnati vse življenje. 11

Marica dvigne glavo ter namežikne, kakor bi
jo bila prešinila nekaka svetloba:

»Emilija, Emilija! Kako pametno govoriš!"

Gospa Emilija se je imenovala sedaj »sestra
Angela 11 , toda Marica jo je klicala neprestano s
prejšnjim imenom.

»E, kakšna pamet! 11  je dejala. »Toda Litka vama
izprosi srečo, in Bog jo vama da, ker sta je oba vredna. 11

In hotela je vstati. Marica ji je branila, češ,
naj počaka moža, toda zaman, zakaj v zavodu jo
je čakalo delo. Navzlic temu sta se še pomenkovali
skupaj na ženski način kake četrt ure pri vratih.
Naposled je gospa Emilija odšla, obetajoč, da novič
pride prihodnji teden.

Marica Polaneška se je vrnila na svoj naslanjač
ob oknu, se oprla ob roke in jela premišljati o
besedah gospe Emilije. Črez nekaj časa je rekla
polglasno:

@ 307  @

„Da, tega sem kriva jaz! . .

Zdelo se ji je sedaj, da ima že v rokah ključ
do uganke. Ni bila cenila dovolj oblike moči,
kolikšna je ljubezen. Tudi sedaj se ji je v tožnem
srcu javila ta ljubezen kot nekakšen zaprt malik,
ki kaznuje. Takrat je bil klečal Polaneški pred njo.
Kadarkoli sta se srečala, ji je zrl v oči, proseč po¬
milovanja njenega srca, in ti blaženi dragi spomini,
ki pa so že izumrli, so ju družili. Ko bi bila takrat
zmožna odkritosrčnosti in velikodušnosti, ko bi mu
bila podala roko, kakor ji je veleval tajni čut —
bi ji bil hvaležen vse žive dni, bil bi jo spoštoval
in ljubil tem nežneje, čim bolj bi se zavedal svoje
krivde in njene dobrotnosti. Toda ona je takrat
rajša gojila v sebi in razpihovala grenkost ter ob¬
enem vabila k sebi Maška. Ko je bilo treba po¬
zabiti, ni mogla pozabiti, ko bi imela oprostiti,
ni mogla oprostiti. Hotela je trpeti sama, samo da
on ne bi bil brez trpljenja. Polaneškemu je po¬
dala roko šele takrat, ko ni mogla ravnati drugače,
ker bi to, da je ne bi podala, bilo naravnost ne¬
dostojna in brezpametna trdovratnost. Seveda je
tedaj zadušena ljubezen v njej zaplapolala z vso
svojo nepremagljivo močjo in jela je ljubiti s
srcem in dušo — toda to je bilo že prepozno.
Ljubezen je bila razžaljena. Nekaj se je varalo,
nekaj poginilo. V njenem srcu je nastala taka ne¬
prijetna guba, katere se je bila spomnila gospa
Emilija — in sedaj ona, Marica, žanje samo to,
kar je sejala.

20*

® 308  ®

On ni kriv ničesar — in ako je kdo izpridil
komu življenje, je bila to ona.

Pri tem pomisleku je začutila tak strah in
tako žalost, da je res nekaj časa kar osupla zrla
v bodočnost. Hotela se je razjokati in plakati
kakor majhno dete. Da gospa Emilja ni odšla, bi
se bila v njenem naročju spustila v jok. Bila je
silno potrta z bremenom svoje krivde. Ko bi bil
zdajci kdo prišel k njej ter bi bil poizkušal sneti z
nje to breme, ko bi ji bil rekel: „Ti si takšen hudo-
delnik kakor golobica", pa bi si bila mislila, da
ne govori resnice. Najgroznejše v tem duševnem
razporu pa je bilo to, da se ji je v prvem hipu
zdel padec neizogiben, da se ji je zdelo, da mora
biti v prihodnosti le huje in huje, da jo bo
„Stanko“ ljubil čimdalje manj — izkratka, rešitve
ni videla pred seboj.

Logika ji je dejala: Danes je še dobro proti
temu, kar utegne biti jutri, pojutrišnjem, črez mesec,
črez leto dni ... A tu gre za vse življenje.

In jela si je beliti bedno, izmučeno glavico,
da bi našla, ako ne poti, pa vsaj stezico, po kateri
bi prišla iz tega labirinta. Naposled, po dolgem
trudu, po neštetih solzah se ji je zdelo, da vidi
pred seboj nekakšno luč.

Toda čim bolj je gledala to luč, tem bolj je
narastala.

Bilo je nekaj močnejšega nego logika nesreče,
močnejšega nego storjene krivde in razžaljeno bo¬
žanstvo, ki se maščuje samo — usmiljenje božje!

©> 309  ©

Ona se je pregrešila, ona mora torej popraviti
krivico. Treba je zategadelj Stanka ljubiti tako, da
bo našel vse to, kar mu je izginilo v srcu. Treba je
imeti potrpežljivost in se ne samo pritoževati o
današnji usodi, nego še hvaliti Boga in Stanka, da
je tak, kakršen je. Ko bi prišla še večja žalost in
nezgoda, jo je treba potihoma pokopati v srcu in
vztrajati dolgo, jako dolgo, če treba, dolga leta,
dokler ne pride usmiljenje božje.

Stezica se je jela sedaj izpreminjati v cesto.
„Ne zablodim!“ si je rekla Marica. In sedaj se je
hotela zopet razjokati od samega veselja, toda
mislila si je, da si tega ne sme dovoliti. Sicer pa
se je utegnil Stanko vrniti vsak hip in treba je
bilo, da jo najde s suhimi očmi.

Res je skoro prišel. Marica ga je hotela v
prvem hipu objeti okrog vratu, toda čutila se je
tolikanj krivo proti njemu, da jo je pridržala nagla
bojazljivost.

On jo je poljubil na čelo in jo vprašale
„Ni li bilo nikogar tukaj ?“

„Bila je tukaj Emilija, toda ni mogla ostati
dalje. Pride prihodnji teden.“

On pa se razhudi:

„Oh Bog! Veš, da mi je tako prijetno, če jo
vidim — zakaj me nisi obvestila? Vendar si ve¬
dela, kje sem; kako, da si me pozabila? 11

Ona pa, kot otrok, ki se opravičuje, je jela
govoriti z glasom, ki se je tresel od pridrževanih
solz, a obenem od tolažbe:

@ 310  ©

„Ne, Stanko, prav praviš. Kakor te ljubim, te
zagotavljam, da sem neprestano mislila nate!“

XXII.

,,A vidite, gospodje in gospe, da sem bil
v posetih“, je govoril veselo pri Bigielovih Zavi-
lovski; ,,ogledovali so me tako nekamo za pan¬
terja ali volka, toda jaz sem se izkazal kot jako
udomačeno žival; nikogar nisem opraskal, ničesar
nisem razbil, odgovarjal sem kolikor toliko trezno.
Ne, že davno sem opazil, da je laže živeti z ljud¬
mi, nego se nam zdi — le v prvem hipu nas
nekamo miče zbežati. A te dame so jako uglajene. 11

,,Prosim, da nam ne odrečete in nam poveste
temeljito vse, kako je bilo“, reče gospa Bigielova.

„Kako je bilo? Najprej sem stopil za mrežasti
plot ob vili in nisem vedel, kaj naj storim dalje, kje
bivata zakonska Osnovska in kje gospa Broničeva
'— ali naj obiščem vse skupaj, ali posebe te in
druge."

„Vsako posebe", reče Polaneški . . . „Gospa
Broničeva ima posebno stanovanje, dasi imajo en
salon, ki ga smatrajo za skupnega."

„Našel sem vse v tem salonu, in gospa Os¬
novska mi je prva pomagala iz zadrege, ker mi je
rekla, da se hoče z gospo Broničevo deliti z menoj
in da sem torej zdajci opravil dva poseta. Dobil
sem ondi tudi gospo Maškovo in gospoda Kopov-
skega — a to je tako lep gospod, da bi moral

@ 311  ®

imeti na glavi tok, z žametom popet znotraj,
kakršnega rabijo jubilanti. Kdo je ta gospod
Kopovski? 11

„Glupec!“ odgovori Polaneški. „Ta izraz obseza
ime, stan, poziv in posebno znamenje. Drugega
označila ne potrebuje niti v potnem listu.“

„Sedaj umejem“, reče Zavilovski, „in nekatere
besede, ki sem jih slišal, so mi sedaj jasne. Ta
gospod je sedel pred damama, ki sta ga slikali,
gospa Osnovska z oljnato barvo in gospodična
Castellijeva z vodnimi barvami. Obe sta imeli per-
kalaste ovratnike in obe sta bili lepi. Gospa
Osnovska se je očividno šele začela učiti, toda
gospodična Castellijeva je jako spretna."

„0 čem ste govorili?"

Zavilovski se obrne k Marici:

„Dami sta najprej vprašali po vašem zdravju,
toda rekel sem, da ste videti neprestano zdravi."

Ni pa tudi pozabil, da se je bil pri tej priliki
zardel kakor dijak in da se je radoval misli, da so
bili vsi zatopljeni v slikanje in da tega nihče ni
zapazil, v čemer pa se je motil. Toda še sedaj je
bil nekoliko v zadregi in da bi jo zakril, je govoril
dalje:

„Potem, to se umeje, smo se pomenkovali o
slikanju in o portretih. Omenil sem, da je gospo¬
dična Castellijeva nekoliko znižala glavo Kopovskemu,
vendar je odgovorila: ,Tega nisem storila jaz, nego
priroda! 1  “

„To je bistroumna deklica."

® 312  @

„A rekla je to celo glasno. Jaz sem se spustil
v smeh, ostali prav tako, a Kopovski z njimi vred.
To mora biti kaj dobrosrčen človek. Izrekel pa je,
da je videti danes slabši nego sicer, to pa zato,
ker se ni bil dovolj naspal, in da koprni po
Orfejevem naročju."

„Orfejevem!“

„Da. Gospod Osnovski mu je to brezobzirno
popravil, toda on se ni vdal, govoreč, da je bil vsaj
desetkrat v Orfeju in da se tega dobro spominja.
Dami se zabavata z njim in ker je tako lep človek,
ga radi slikata. Kakšna umetnica je ta gospodična
Castellijeva! Ko mi je jela kazati s čopičem raz¬
lične partije in črte na pričetem portretu gospoda
Kopovskega, se je vsa razvnela. ,Kakšna je ta
črta! Kakšne so to barve! 1  Moram priznati, da je
bila videti pri tem kakor Muza. Govorila mi je, da
o vsakem licu premišlja kakor o modelu in da se ji
one glave, v katerih tiči nekaj nenavadnega, ka¬
žejo celo v sanjah."

„Aha! Tudi vi se ji boste čim prej pojavljali
v sanjah in potem sedeli — to je gotovo!" reče
Marica. „A to bo dobro!“

Zavilovski pa odgovori z nekoliko negotovim
glasom: „Rekla mi je, da je to davek, ki ga rada
sprejema od dobrih znancev, toda sama se s tako
prošnjo ni obrnila name in ako ne bi bilo gospe
Broničeve, bi o tem ne bilo niti govora."

„Gospa Broničeva je torej prišla Muzi na po¬
moč?" vpraša Polaneški.

© 313  ©

Marica pa je ponovila: „Da, to bo dobro!“

„Zakaj, milostiva gospa ?“ vpraša Zavilovski.
In pogleda jo obenem s pokornim in vznemirjenim
pogledom. Misel, da ga hoče morda nalašč pehniti
v naročje drugi, ker je ugenila, kaj se godi v
njegovem srcu, ga je vabila k njej in ga obenem
vznemirjala.

„Sicer skoro ne poznam gospodična Linete“,
odgovori Marica, „in sodim le po prvih vtiskih in
po tem, kar se govori o njej, toda zdi se mi, da
je nenavaden značaj in da tiči nekaj globokega v
njenem srcu. Dobro torej, da se poznata. 11

„Jaz tudi sodim po prvih vtiskih", odgovori
Zavilovski, docela zadovoljen, „in tudi je res, da je
gospodična Castellijeva manj površna nego gospa
Osnovska. Sploh sta to kaj lepi in prijetni ženski
— samo da — morda tega ne morem izraziti, ker
še ne poznam dovolj sveta. Odhajajoč od njiju,
sem čutil, kakor bi se bil vozil v vlaku z neizrečno
milimi tujkami, ki se kratkočasijo, jako bistroumno
razgovarjajo — toda nič več. Vendar pa visi na
njiju nekaj tujega. Gospa Osnovska, na primer, to
je cela dišeča mošnica! Cvetka zelo redka in krasna,
toda takisto tuja. Gospodična Castellijeva isto tako.
Da! . . . niti v njej ni nič našega. Pri njej človek
ne čuti, da je zrasel na enem polju, pod eno vlago
in pod enim solncem."

,,Kakšne nazore ima ta pesnik?" reče Polaneški.

Zavilovski se oživi tako, da se na njegovem
nežnem čelu pojavijo odličnejše žile v podobi

■© 314  @

črke Y. Čutil je, da je posmeh onih dam obenem
občudovanje gospe Marice, in to ga je napravilo
zgovornega.

„Vrhutega“, je nadaljeval, „je nekakšen nagib,
po katerem je mogoče ugeniti pravo vrlino. V njiju
ne slutim te lastnosti. Mili sta, odkritosrčni, toda
vse to je le lice, in zato si mislim, da bi se ondi
odkritosrčen človek, ki se lahko naveže na ljudi,
utegnil zelo motiti. To je tako zoprna in ponižujoča
reč, jemati društvene pleve za zrnje! Kar se tiče
mene, se prav zaraditega bojim ljudi. Gospod Po-
laneški sicer pravi, da imam nazore, toda jaz vem
docela dobro, da sem prav naiven. A taka reč me
boli. Moji živci tega kratkomalo ne prebijejo.
Spominjam se, ko sem bil še otrok in sem za¬
pazil, da se ljudje drugače vedejo vpričo rodi¬
teljev, a drugače, kadar staršev ni zraven, da je
bila to največja neprijetnost mojega detinstva . . .
Zdelo se mi je to ničemurno in grizlo me je
• tako, kakor bi bil storil kaj ničemurnega.“

,,Zato, ker je vaš značaj pošten“, reče gospa
Bigielova.

On iztegne svoje dolge roke, s katerimi je
bil vajen mahati, se razvname, pozabivši svojo
bojazljivost, in zakliče:

„Oh, odkritosrčnost! To je v umetnosti in
življenju ena in ista reč!“

Vendar gospa Polaneška je jela braniti dami.
Ljudje, zlasti gospodje, so pogostoma krivični in
svoje sodbe, da, celo mnenja smatrajo za resnico. Kar

© 315  ©

se tiče gospe Osnovske in gospodične Castellijeve,
kako ji je moči sumničiti, ko ji je človek videl šele
drugič? Veseli sta, dobrotni, odkritosrčni, a iz česa bi
izvirala ta odkritosrčnost, če ne iz poštenega srca ?“

Potem se obrne k Zavilovskemu in ga jame
dražiti nekoliko v šali, nekoliko pa v resnici.

„Vi niste tako poštene naravi, kakor si misli
gospa Bigielova, zakaj dami vas hvalita, vi ji pa
opravljate . .

Toda Polaneški ji seže v besedo s samosvojo
živahnostjo:

„Oh, kako si naivna in kako sodiš vsakoga
po sami sebi! Pomni, da navidezna dobrota in
odkritosrčnost lahko izvirata tudi iz sebičnosti, ki
si želi, da bi ji bilo veselo in da bi imela mir.“

Potem reče Zavilovskemu:

„Ako spoštujete odkritosrčnost — ta sedi
tukaj! — Tu imate istinit tip 1“

„Vem, vem!“ reče Zavilovski razvnet.

,,Ali bi hotel, da bi bilo drugače?" ga vpraša
Marica smehoma.

„Ne, ne hotel bi, toda kakšna sreča je vendar
to, da nisi premajhna in da ti ni treba nositi pod¬
platov iz skorje, zakaj ko bi jih nosila, bi ti vest
neprestano očitala, da varaš ljudi."

A Marica, videč, da se je pogled Zavilovskega
uprl na njene noge, jih je nehote skrila pod mizo
in navrnila govorico na drug predmet.

„Vaše pesmi izidejo morda že v najbližjih
dneh?" ga vpraša.

•e> 316 @

,,Bile bi že izšle 11  odgovori Zavilovski, „toda
dodal sem jim še eno — in s tem se je izdaja
zakesnila . 11

„Ali je mogoče poznati naslov pesmi ? 11

„Lilija.“

,,Morda vendar ne Lilija Lineta ? 11

„Ne, milostiva gospa, ne Lilija Lineta . 11

Maričino lice se zresni. Ni ji bilo težavno
pogoditi iz odgovora, da ta pesem meri nanjo, in
zato ji je bilo zdajci neprijetno, da ve to le ona
sama in poleg nje Zavilovski in da zategadelj na¬
staja med njima nekaka tajnost, znana le njima.
Zdelo se ji je, da se to ne strinja z njeno odkrito¬
srčnostjo, o kateri sta se bila pomenkovala prej in da
je nekakšen greh zoper Stanka. Sedaj je prvič za¬
pazila, v kakšne duševne zadrege utegne priti žena,
najsi ljubi moža še tolikanj in je pri tem še tako
nedolžna, ako pade nanjo pogled tujega moža.
Zakaj, zaupati soprogu svojo domneve, se ji ni
zdelo prav. Prvič jo je obšla nekaka jeza na Zavi-
lovskega, on pa se je bil razkril mahoma s svojimi
živci umetnikovimi, takisto kakor barometer napo¬
veduje vremensko izpremembo, in kot človek, ki ni
imel dovolj izkušenj, je zrl na to stvar s senčne
strani. Predstavljal si je, da mu Marica zapre vrata,
da ga jame sovražiti, da je več ne bo mogel videti
— in ves svet se mu je pokazal zdajci v tožnih
barvah. V njegovi umetniški naravi je resnično
tičala zmes sebičnosti, fantastičnosti in istinite, skoro
ženske občutnosti, ki je potrebovala toplote in

-© 317  ®

ljubezni. Spoznavši gospo Polaneško, se je na¬
vezal nanjo s pravim egoizmom razkošnika, ki mu
taki občutki ugajajo in ki ne misli na nič več;
potem jo je njegova fantazija dvignila na poetično
višino. Pomnoživši njene mičnosti stoterno, je
napravil iz nje malone nadzemsko bitje, in naposled
je bila njegova prirojena občutnost, za katero je
bila samota in življenje brez edinega bližnjega srca
prava bolečina, tako močno ganjena po dobrot-
nosti, s katero so ga bili sprejeli tu, da je iz
vsega nastalo nekaj, kar je imelo vse lastnosti
ljubezni. Temu občutku pa je nedostajalo realnega
temelja. Zavilovski, kakor večina umetnikov, dasi
je bil zmožen tako idealnih občutkov, kakor je
duša sama, je imel v sebi čutnost satirovo. Toda
ta čutnost je takrat še spala. Zavilovski je bil osvetlil
Marico s toliko žarki ter napravil takšno svetnico
iz nje, da ni zakoprnel po njej. Ko bi se mu
bila, kar pa ni bilo verjetno, nenadoma vrgla na
prsi, bi bila nehala estetično biti zanj to, kar je
bila in kar jo je hotel imeti, to je bitje brez ma¬
deža. Zato si je tem bolj mislil, da si sme do¬
voljevati take občutke, in žal mu je bilo tem bolj
za ono opojnostjo, ki je tako razkošno zibala
njegove misli in mu polnila praznoto življenja.
Tako mu je bilo pri tem dobro, da je, ko se je
vrnil domov, videl nekakšno žensko postavo, kateri
je položil svojo dušo pred noge, da je imel potem
o kom sanjati in na koga zlagati pesmi. Sedaj je
umel: Ako gospa Polaneška ugane, kaj se godi v

©> 318  @

njem in ako on sam tega ne bo skrival bolje nego
doslej, ne bodo mogle obstati njiju razmere in
nastane praznota, ki ga to pot objame še bolest-
neje. Zategadelj se je trudil, kako bi zaprečil vse
to, kako bi dosegel, da ne izgubi ničesar od tega,
kar je imel doslej, ter bi videl Marico še po¬
gosteje. V bujni njegovi glavi ni nedostajalo na¬
črtov ; ko jih je pregledal površno, je izbral enega,
o katerem se mu je zdelo, da ga po najkrajši poti
privede h koncu.

Kazati se hočem, kakor bi bil zaljubljen v
gospodično Castellijevo", si je dejal, „njej pa hočem
zaupati svoje bolečine. To naju ne le ne oddalji,
nego naju celo zbliža. Napravim iz nje svojo
zavetnico. “

In takoj je jel pripravljati stvar tako kakor
kako umetniško delo. Predstavljal si je, da je res¬
nično zaljubljen v svojo »sanjavo kraljico 1 ', da je
nesrečen in da zaupava svojo tajnost Marici, ki ga
•posluša s povešeno glavo in z očmi, rosnimi od
sočutja, ter mu kot prava sestra polaga roko na
čelo. Ta igra domišljije se mu je zdela tako res¬
nična in njegovo dojmovanje je bilo tako veliko,
da je že zbiral besede, s katerimi bi se izpovedal
Marici — izbiral preproste in ginljive — ter delal
to tako razborito, da je bil odkritosrčno ganjen

Marica je, ko se je vračala s soprogom domov,
premišljala o oni pesmi z naslovom „Lilija“, za¬
radi katere se je bila zakesnila izdaja. Kot prava
ženska je bila nekoliko radovedna nanjo, nekoliko

@ 319  ©

pa se je bala. Bala se je sploh nezgod, ki jih je
v razmerah z Zavilovskim utegnila prinesti pri¬
hodnost.

Pod vplivom te bojazni je rekla:

„Veš li, kaj si mislim? Da bi se dekle, kakršno
je Lineta, kaj močno prilegala Zavilovskemu?“

,,Povej mi“, ji odgovori Polaneški, ,,kaj ste
si neki vteple v glavo s tem Zavilovskim in s tem
italijanskim drogom ?“

„Saj mu je vendar, dragi Stanko, ne snubim,
nego samo pravim, da ne bi bilo slabo. Anica
Osnovska ima to namero, to je res, toda ona je
tako živa kakor iskra."

„Zblaznela je, ne pa živa, in verjemi mi, da ni
tako naivna, kakor se nam zdi; v vsem ima svojo
posebno namero. Časih si mislim, da ji je do
gospodične Castellijeve prav toliko kolikor meni in
da v ozadju vsega tega tiči nekaj drugega."

„Kaj bi utegnilo to biti?"

„Ne vem in ne vem morda zato, ker mi je
malo mar. Izkratka, več ne zaupam tem ženskam."

Daljši razgovor jim ustavi Mašek, ki je rav¬
nokar dospel s kolesljem pred njiju hišo. Ugle-
davši ju, je pritekel pozdravljat Marico in nato dejal
Polaneškemu:

„Dobro, da sva se srečala, zakaj jutri odidem
za nekoliko dni; ker je danes obrok, ti prinašam
denar."

Nato se obrne k Marici:

@ 320  •©

„Bil sem ravnokar pri vašem očetu. Gospod
Plavicki je videti znamenitega zdravja in dejal mi
je, da koprni po kmetih in po gospodarstvu in zato
premišlja sedaj, ali ne bi kupil kmetije nedaleč
od mesta. Rekel sem mu, ako dobim to pravdo,
da se lahko nastani na Ploševu.“

Marici ni ugajal ta razgovor, v katerem je
bila zapaziti senca ironije. Zato ga ni hotela na¬
daljevati. Trenutek kesneje odide Polaneški z
Maškom v svojo stanico.

„Torej je vse dobro ?“ ga vpraša.

„Tukaj je denar“, de Mašek, „ki ti pripada.
Bodi tako dober in daj mi potrdilo.“

Polaneški sede k pisalni mizi ter napiše po¬
botnico. Mašek pa reče:

„A sedaj še nekaj drugega. Prodal sem ti
ondan dobravo v Kremenu proti temu, da jo utegnem
zopet odkupiti, ako ti vrnem denar in dogovorjene
obresti. Pričakujem, da nimaš nič zoper to, in moram
te le zahvaljati, ker si mi takrat izkazal resnično
uslugo in — ako boš kdaj potreboval kaj od mene —
prosim, le brez okolnosti. — Obrni se name brez
ceremonij. Usluga za uslugo! Veš, da sem rad
hvaležen!"

„Ta opica mi celo ponuja svoje pokroviteljstvo!"
si je mislil Polaneški.

Ako ne bi bil doma, bi bil morda glasno izrekel
to opomnjo, tako pa se je premagal in dejal: „Niče-
sar nimam zoper to, zakaj tako sva se dogovorila.
Tudi nisem tega nikdar imel za trgovski posel."

@ 321  s)

„Tem bolj bom to cenil“, odgovori Mašek
vljudno.

„A kaj je pri vas novega ?“ ga vpraša Po-
laneški. „Vidim, da jadraš s polno soparo. Kako je
s pravdo ?“

»Dobrodelne zavode zastopa mlad odvetnik
po imenu Šledž. Lepo ime, kaj ne?* Ako bi z
njim krstil mačko, bi mijavkala tri dni. Toda tega
slanika popopram in pojem. Vprašaš me, kako
je s pravdo? S pravdo je tako, da bom, ko jo
doženem, lahko obesil na klin odvetništvo, ki mi
itak več ne ugaja — in se nastanil v Kremenu."

„Z gotovino v žepu?“

„Z gotovino v žepu, in sicer z veliko. Imam
že dovolj tega odvetništva — sicer pa, kdor je
prišel s kmetov, tega vleče na kmete. To se po¬
deduje s krvjo. Toda za danes bodi dovolj o
tem. Jutri, kakor sem ti rekel, odidem; prosim
te, da se spominjate moje žene tem bolj, ker je
gospa Kraslavska tudi ravnokar odpotovala na
Dunaj k zdravniku za oči. Grem prosit še Os-
novska, naj je ne pozabita."

„Z veseljem, to se umeje!" mu odgovori
Polaneški. Potem mu pride na misel razgovor z
Marico in zato vpraša:

„Ali že dolgo poznaš Osnovska?"

„Precej dolgo, dasi ju moja žena pozna še bolje.
On je kaj bogat človek; imel je edino sestro, ki

* Šledž = slanik.

Rodbina Polaneških, II. zv.

21

■© 322 @

je umrla, in lakomnega strica, po katerem je po¬
dedoval veliko premoženje. Kar se tiče nje — kaj
naj ti povem! Še kot deklica je čitala vse, kar ji
je prihajalo v roke; imela je že takrat pravico do
duhovitosti in do znanja umetnosti, izkratka do
vsega, s čimer se lahko ponaša — in vrhutega
je bila zaljubljena v Kopovskega — tako, sedaj jo
imaš celotno.“

„A gospa Broničeva in gospodična Castelli-
jeva?“

„Gospodična Castellijeva ugaja bolj ženam
nego moškim, sicer pa ne vem ničesar o njej,
razen tega, kar se je govorilo, da se ji je Ko-
povski ponujal ali se je še ponuja, in gospa Bro¬
ničeva . . .“

Mašek se zasmeje.

„Gospo Broničevo je baje kedive sam po¬
spremil na Cheopsovo piramido, pokojni španski
Altons ji je govoril vsak dan v Cannesu: ,Bonjour,
madame la comtese!‘ Musset ji je pisal v 56. letu
pesmi v spomeniško knjigo, in Moltke je sedel z
njo na kovčegu v Karlovih varih — izkratka: v
svoji domišljiji je objezdarila vsako venčanje. Sedaj,
od te dobe, kar je gospodična Castellijeva odrasla,
ali bolje dosegla visokost pet črevljev in nekoliko
palcev, pa ne izvršuje več teta ,Slodička‘ tega imagi¬
narnega potovanja na svoj račun, nego na račun
svoje netjakinje, v čemer ji že nekaj časa pomaga
gospa Osnovskatako vneto, da je težavno pojmiti, iz
kakega namena ji pomaga. To je vse, samo če si

•© 323  ®

ne želiš poročila o pokojnem Broniču, ki je umrl
pred šestimi leti, ne vem za kakšno boleznijo, zakaj
gospa Broničeva vsak hip imenuje drugo, češ,
da je bil poslednji potomec Rurikovcev, ne pa
predposlednji, zakaj njegov oče je bil ob svojem
času oskrbnik pri Redultovskih ter si je ondi nabral
premoženja. No, končal sem. Vanity’s fair! Bodi
zdrav, imej se dobro, a kadar boš kaj potreboval,
se zanašaj name. Ko bi bil prepričan, da nastopi
takšna potreba skoro, bi te prisilil do obljube, da
se ne obrneš na nikogar drugega nego name.“

Po teh besedah stisne Mašek Polaneškemu
roko neizpovedno vljudno in odide. Polaneški pa
skomigne z rameni in reče:

„Sreča, da me še ni potrkal po rami! Vanity’s
fair! Vanity’s fair! Kaže se bistroumnega, a ne vidi
na sebi ničemurnosti, ki jo obsoja na drugih. Bil
je še nedavno docela drugačen. Skoro bi se bil
nehal hliniti, toda zdaj, ko je minila beda, je zopet
zmagal zlodej."

Zdajci se je spomnil tega, kar je bil Vaskovski
svoje dni govoril o ničemurnosti in komediantstvu;
nato je pomislil:

„A takim ljudem se vendarle dobro godi pri
nas!“

XXIII.

Gospa Osnovska je tako dobro pozabila svoje
„florentinsko-rimske“ večere, da se je kar čudila,
ko jo je nekoč njen soprog spomnil nanje. Kakšne

21*

© 324  ®

večere ? Še na misel ji ni bilo prišlo kaj takega! Ona
ima sedaj drug opravek: krotiti orla. Kdor ne vidi,
da sta ,orel‘ in Lineta ustvarjena drug za drugega,
je gotovo kaj kratkoviden, in zoper to bolezen ni
pomoči. Moški sploh ne umejejo marsikatere reči,
ker nimajo dovolj občutkov! Zavilovski utegne biti
v tem oziru izjema, toda ko bi mu Marica Pola-
neška prijateljski rekla, naj bi se oblačil skrbneje
in si dal rasti brado, bi to bilo izborno! Castelli-
jeva je tako vseskozi estetično bitje, da jo marsikaj
užali, dasi jo na drugi strani on povznaša — to je
premalo — jo naravnost hipnotizira ! — A ob njeni
naravi — ni v tem nič čudnega!

Gospod Osnovski, poslušajoč takšno ščebetanje,
se je kar tajal od navdušenosti. Okoristil si je
priliko in poizkušal ujeti roko svoje žene, da
pritisne nanje poljube tja do laktov. Toda zdajci
ji je zastavil ono docela prirodno vprašanje, ki ga
je bil zastavil Polaneški Marici:

„Povej mi, kaj je tebi do tega?“

A gospa Anica je odgovorila koketno:

„La reine s’amuse. Pisati knjige ni umetnost.
Ako ima človek nekoliko daru, mu to zadošča;
toda izvajati v življenju to, o čemer govori knjiga,
je dokaj večja umetnost in pri tem še kakšna za¬
bava! .. .“

Trenutek kesneje pa je dodala:

„Morda imam tudi oseben smoter, in ako je
kaj takega, pa naj Joža to ugane.“

„Šepnem ti na uho“, ji odgovori Osnovski.

© 325  ©

Ona mu je nastavila uho z lokavim licem in
pomežikovala pri tem od radovednosti z vijoliča¬
stimi očmi.

Gospod Osnovski pa je le zato približal usta
k njenemu ušesu, da jo je poljubil, in namesto vse
tajnosti ji je le ponavljal:

„La reine s’amuse.“

In bilo je tudi res. Gospa Osnovska je mogla
imeti svoje posebne namene, zbliževaje Zavilov-
skega in Castellijevo, in ta prirodni roman v življe¬
nju in naloga male Previdnosti jo je zanimala in
zabavala nad mero.

S takimi občutki je prihajala tudi pogostoma
k Marici Polaneški, da je kaj pozvedela. Naj¬
pogosteje se je vračala z dobro nado, zakaj Zavi-
lovski je, da bi zadušil Maričin sum, čimdalje bolj
pogostoma govoril z njo o gospodični Lineti. Ta
diplomacija se je obnesla tako dobro, da je Marica,
ko jo je gospd Osnovska prvič vprašala naravnost,
ali jo Zavilovski ljubi, odgovorila smehoma:

,,Morava se pomiriti s tem, draga Anica, da
se ni zaljubil niti v mene, niti v tebe. Jabolko je
dobila Lineta, in nama ne ostaja drugega nego
jok ali radovanje.“

Na drugi strani so gospodični Castellijevi pod¬
tikali občutke in misli, katerim se ni mogla odreči,
ker ji je branilo samoljubje. Od jutra do večera
je slišala, da jo ljubi ta „orel“ s širokimi perutni¬
cami, da ji leži pred nogami, da tako izvoljeno,
tako izjemno bitje, kakršno je ona, ne more ostati

@ 326  @

hladno. Pa ji je to tudi preveč ugajalo, da bi bila
ostala hladna. Slikajoč Kopovskega, je sicer zmerom
občudovala sijajne dele njegovega obličja in imela
ga je rada, ker ji je dajal priliko za različne izreke,
ki so jih potem ponavljali kot dokaz duhovitosti in
bistroumnosti; imela ga je rada iz več vzrokov,
pa tudi Zavilovski ni bil oduren deček, dasi ni
nosil brade ter ni bil izbirčen v opravi. A vrhutega
se je toliko govorilo o njegovih perutnicah in o
tem, da ga ima razumeti takšna duša, kakršna je
ona. Govorili so vsi, ne le Anica! Gospa Broni-
čeva, ki ni mogla umeti, kako se ni mogel nihče
zaljubiti vanjo, je prenesla pozneje to srečno samo¬
zavest na netjakinjo — in v tem se je pridružila
mnenju gospe Osnovske, šivajoča pri tem na pre¬
progi istinitosti cvetke svojega osnutka. Naposled
se je še gospod Osnovski pridružil temu zboru.
Iz ljubezni do žene je ljubil Castellijevo in gospo
.Broničevo ter bil pripravljen ljubiti vse, kar je bilo
v bližji ali v daljnji zvezi z Anico, zato se je za¬
vzel za to stvar. Zavilovski mu je bil simpatičen;
poročila, ki jih je dobival o njem, so se glasila
prijazno. Pozvedel je sploh o njem samo toliko,
da je plašljivec, častiželjnež in dosleden v izva¬
janju svojih namer ... a vrhutega molčeč in močno
sposoben. Ker pa je vse to bilo damam po volji,
je jel gospod Osnovski premišljati docela resno:
„Kaj, ali ne bi to bilo dobro ?“ Vedenje Zavilovskega
je nekamo opravičevalo razmišljanje o teh rečeh,
zakaj že nekaj časa je bolj pogostoma zahajal v

® 327  ®

„skupni salon“ in se čimdalje rajši razgovarjal z
gospo Anico. Prihajal je sicer zmerom le na pre-
srčno vabilo gospe Osnovske, toda razgovori so
izvirali le iz njegove proste volje. Gospa Anica je
tudi zapazila, da njegovi pogledi čimdalje po¬
gosteje obstajajo na zlatih laseh in sanjavih očeh
gospodične Castellijeve in da jo spremljajo njegove
oči, ko stopa po salonu. On pa se je tudi res jel
ozirati po njej nekoliko iz diplomacije, a nekoliko
iz radovednosti.

Stvar pa je dobila dokaj resnejši značaj, ko
je izšel prvi zvezek njegovih pesmi. Ti stihi so
bili zbujali že prej pozornost in govorilo se je
o njih mnogo, toda vtisk se je cepil zato, ker so
izhajale raztresene in v daljših presledkih. Nova
knjiga je osupnila vse. Tičala je v njej iskra, moč
in odkritosrčnost. Jezik je bil obsežen, kakor sko¬
van, gibčen ter opiljen do najmanjših podrobnosti.
Vtisk je narastal. Skoro se je pohvalno mrmranje
izpremenilo v hrupno občudovanje. Z navadno pre¬
tiranostjo so povzdigovali delo črez mero in zaslutili
v mladem pesniku dediča velike slave in velikih
trofejev. Njegovo ime je prišlo iz uredniških stanic
v javnost. Jeli so o njem govoriti povsod, zanimati
se zanj in ga iskati; ta radovednost pa je rasla
tem bolj, ker je bil osebno le malo znan. Stari,
bogati Zavilovski, oče gospodične Helene, ki je
bil vajen govoriti, da sta le dve največji rani na
svetu, in sicer podagra in ubožni sorodniki, je po¬
navljal sedaj vsakomur, kdor ga je le vprašal:

© 328  ©

„Mais oui, mais oui — c’est mon cousin!“ — in
to proglašanje je imelo tudi svojo društveno ceno
za mnogo oseb, a med drugim sosebno za gospo
Broničevo. Gospo Osnovsko skupno z gospodično
Castellijevo, je celo nehala dražiti malo okusna
iglica v ovratnici gospoda Zavilovskega, zakaj sedaj
se je moglo vse, kar je bilo na njem, smatrati za
originalnost. Bolelo jo je tajno še to, da mu je
ime Ignacij. Dokaj rajši bi bili imeli, da je imel
drugo ime, ki bi se bolj prilegalo njegovi slavi in
umetnosti, toda ko jima je pojasnil gospod Os-
novski, ki je bil prinesel iz Metza nekoliko latinščine,
da to pomeni „Ognjeni“, sta izrekli, ako je temu
tako, da je to kaj drugega, in sta se spoprijaznili
z Ignacijem.

Odkritosrčna in velika radost se je nastanila
zaradi velikega uspeha, ki ga je dosegla knjiga,
pri Bigielovih in Polaneških in v pisarni. Stari de-
narničar, Valkovski, agent Abdulski in drugi knjigo¬
vodja, Požnjakovski, so bili ponosni na tovariša,
čigar slava je osvetljevala tudi firmo. Valkovski je
celo rekal: „Pokazali smo ljudem!" Bigiel je pre¬
mišljal dolga dva dni, ali more ostati Zavilovski na
skromnem mestu v trgovskem zavodu „Polaneški
in Bigiel 11 , toda Zavilovski, ko so ga vprašali, je
odgovoril:

„A to je dobro! Raditega, da ljudje govore ne¬
koliko o meni, mi hočete pogubiti košček kruha in
najljubše kolege na svetu. Založnika nisem našel in ko
ne bil vaš knjigovodja, nebi bil mogel izdati knjige. 11

© 329  ©

Na ta razlog se ni dalo nič več reči, in Za-
vilovski je ostal v pisarni. Pohajal je čimdalje
pogosteje v goste pri Bigielovih in Polaneških.
Pri Osnovskih se, ko je bila izšla knjiga, ni po¬
kazal ves teden, kakor bi bil kaj storil. Toda
gospa Bigielova in Marica sta mu prigovarjali, naj
gre tjakaj, in ker je tudi njega že vleklo, je šel
nekega dne k njim na večer.

Dami sta se ravno pripravljali na odhod v
gledališče. Hoteli sta za vsako ceno ostati doma,
toda tega ni dopustil, in naposled so sklenili, kar
je tudi gospe Anici in gospodični Castellijevi pro-
vzročilo očividno radost, da gre z njimi. To se je
tudi zgodilo. „Joža, ako bo hotel, si kupi listek za
naslanjač. 1 * Zavilovski je sedel spredaj v loži poleg
gospodične Linete, zakaj gospa Osnovska je vztra¬
jala pri tem, da jima hoče v družbi z gospo Bro-
ničevo delati gardedamo. „Razgovarjajta se, o čemer
se hočeta, a če pride kdo, ga že toliko zamudim,
da vaju ne bo mogel motiti .* 1  Oči gledalcev so
se pogostoma obračale k tej loži, ko se je raz¬
glasilo, kdo sedi v njej. A gospodična Castellijeva
je čutila, da jo obseva nekaka zarja; čutila je,
da ljudje ne gledajo samo njega, nego obenem
povprašujejo: „Kdo je ta dama s to zlato glavo
in s sanjavimi očmi, ki se ji priklanja in s katero
govori ? 11  Sama pa, pogledavši ga časih postrani,
si je dejala: „Ko ne bi imel preveč naprej štrleče
brade, bi bil povsem lep, ako bi bila le ta brada
zakrita z brki . . .“ Gospa Osnovska je izvrstno

® 330  ®

izpolnila svojo obljubo, in ko je prišel Kopovski,
je ščebetala toliko, da je komaj utegnil pozdraviti
gospodično Castellijevo in reči Zavilovskemu:

„Torej vi pišete pesmi?“

Po zvršitvi tega srečnega odkritja je utegnil
še dodati, toda rajši v obliki monologa:

„Jaz bi neizrečeno rad imel stihe, toda čudna
stvar, kadarkoli čitam pesmi, takoj mislim na kaj
drugega. 1 '

Gospodična Castellijeva, obrnivši se k njemu,
ga pogleda dolgo. Ni bilo lahko spoznati, kaj je
prevladalo v tem pogledu: ženska zloba ali naglo
občudovanje umetničino — zakaj ta glava brez
možgan, ki se je priklanjala zadaj v loži, je bila
videti poleg rdeče pobarvane stene kakor nekak
umetniški slikarski izdelek.

Po predstavi gospa Osnovska ni hotela iz¬
pustiti Zavilovskega, in vzele so ga s seboj na čaj.
Komaj pa so bili doma, ga je jela gospa Broničeva
oštevati:

„Vi ste malopriden človek in ako se kaj pri¬
peti Lineti, boste imeli to vi na vesti. Dete mi
več ne spi, nego neprestano čita vaše pesmi . . .“

Gospa Osnovska pa takoj pristavi:

,,Da, tudi jaz se pritožujem o njej: Polastila
se je vaše knjige in je neče niti za trenutek dati
nikomur. Ko se pa hudujemo, ali veste, kaj nam
pravi? To je moje! To je moje!“

A gospodična Castellijeva, dasi ni imela v tem
hipu knjige v rokah, jo je pritisnila k srcu, kakor

(Str. 334.) „Pridi bliže, imam ti nekaj povedati.“

-e) 333 -g)

bi hotela kaj braniti, in je odgovorila s tihim, meh¬
kim glasom:

„Zato, ker je to moje! . .

Zavilovski jo pogleda ter začuti, da se je v
njem nekaj zgenilo.

In vračajoč se pozno, je korakal mimo oken
stanovanja Polaneških, v katerih je še gorela luč.
Po gledališču in razgovoru pri Osnovskih je za¬
čutil nekako omotico. Sedaj, ko je ugledal ta okna,
se je streznil. Začutil je zdajci tak blažen vtisk,
kakršnega začutimo, kadar mislimo na nekaj zelo
dobrega in dragega. Neizrečno čisto spoštovanje
do Marice se je oglasilo v njem z nekdanjo močjo.
Polastil se ga je tak razkošen zanos, v katerem
čutnosti zaspe in se človek izpremeni skoro iz¬
ključno v dušo — in vrnil se je domov, šepetajoč
stihe iz pesmi „Lilija“, ki je bila najboljša izmed
vseh, kar jih je bil kdaj napisal.

Pri Polaneških so svetili še zaraditega, ker
se je pripetilo nekaj, kar se je zdelo Marici kot
ono težko pričakovano usmiljenje božje.

Zvečer po čaju je sedela s povešeno glavo
kakor navadno nad računi; kar je odložila svinčnik.
Za trenutek je obledela, toda obenem se ji je razjas¬
nilo obličje in rekla je z nekoliko izpremenjenim
glasom :

„Stanko! . . .“

On se nekoliko začudi njenemu glasu, torej
stopi k njej in jo vpraša:

„Kaj ti je? Nekako bleda si.“

■S)  334  ®

„Pridi bliže, imam ti nekaj povedati.“

In objemši z rokami njegovo glavo, mu nekaj
šepne na uho. On je poslušal; nato pa jo je
poljubil na čelo in dejal:

„Le ne razvnemaj se, ker bi ti utegnilo ško¬
dovati . .

Toda v njegovih besedah je bilo opaziti, da
je močno ginjen. Nekaj časa je hodil po sobi —
se oziral po ženi in naposled jo je iznova po¬
ljubil na čelo:

„Ljudje si navadno žele sina“, je dejal, „toda
ti glej, da bo hčerka. Damo ji ime Litka.“

Oba pa nista mogla dolgo zaspati to noč —
in zato je videl Zavilovski luč skoz njiju okna.

(Konec drugega dela.)

f r~-  ----  ——^

Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg

OS\QS\OS\ v Ljubljani

Aškerc A., Primož Trubar.  Zgodovinska epska pes¬
nitev. 8°, 136 strani. Broširana 2 K, elegantno vezana
3 K.

— Balade in romance.  8°, 155 strani, 2 K. Elegantno
vezane 4 K.

K-: Lirske in epske poezije.  8°, 160 strani, 2 K 60 ti.
Elegantno vezane 4 K.

— Nove poezije.  8°, 222 strani, 3 K. Elegantno
vezane 4 K.

Četrti zbornik poezij,  246 strani. Broširane 3 K 50 h,
elegantno vezane 4 K 50 h.

— Izmajlov  @ Red sv. Jurja  ®) Tujka.  Tri drame.
8°, 113 strani, broširane 2 K.

Baumbach R., Zlatorog,  Planinska pravljica, poslovenil
A. Funt  e k. 8°, 95 strani. Elegantno vezan 4 K.

Bedenek Jakob, Od pluga do krone.  Zgodovinski
roman iz minulega stoletja. 8°, 270 strani, 2 K, v
platno vezan 3 K.

Cankar Iv., Ob zori,  s podobami (izdelal M. Jama), 3 K.

Dimnik Jakob, Avstrijski junaki.  8°, 126 strani, s
17 podobami. Elegantno vezani 1 K 80 h.

Funtek Anton, Godec.  Poleg narodne pravljice o
Vrbskem jezeru. 8°, 100 strani, elegantno vezan

2 K 50 h.

Gregorčič Simon, Poezije I.  Druga, pomnožena izdaja.
8°, 160 strani, elegantno vezane 3 K-

Založba Ig. pl. Kleinmayr &  Fed. Bamberg

l 3S\05vOS\ v Ljubljani

Haymerle dr. Frančišek, vitez, Životopisni obrazi
iz obsega obrta, umetnosti in industrije,  preložil
Anton Fantek. 8°, 100 strani, vezani 1 K.

Kosi Anton, V.late jagode.  Zbirka basni za slovensko
mladino in preprosto ljudstvo. 8°, 148 strani, vezane 1 K.
Levstikovi zbrani spisi,  uredil Frančišek Levec.
Pet zvezkov 21 K, v platno vezani 27 K, v pol
francoski vezbi 29 K, v najfinejši vezbi 31 K.

Majar H., Odkritje Amerike.  Poučno zabavna knjiga
v treh delih: I. Kolumbus, II. Kortes, III. Pisar. 8°,
440 strani, vezana 2 K.

Meško Ksaver, Ob tihih večerih.  Povesti. 8°, 291 strani,

3 K 50 h, elegantno vezane 5 K.

Prešeren dr. France, Poezije.  Druga, ilustrirana
izdaja. 4°, 5 K, v platno vezane 6 K 40 h, v ele¬
gantnem usnju vezane 9 K.

— Poezije.  Ljudska  izdaja 1 K, v platno vezane 1 K40h.

Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev.

16°, 463 strani, 2 K, elegantno vezane 3 K 30 h.
Jos. Stritar, Zbrani spisi.  Sedem zvezkov 35 K, v
platno vezani 43 K 60 h, v pol francoski vezbi
48 K 40 h.

Tavčar dr. Ivan, Povesti.  Pet zvezkov po 2 K 40 h,
v platno vezani po 3 K, v pol francoski vezbi po

4 K 20 h.


NARODNA IN UNiVI RZITETNA
KNJIŽNICA

00000521457