List 59.
Od gnojenja s slamo.
Po poljskih pridigah prof. dr. Stockhardt-a.
3. Kakošna škoda za gnoj izvira gospodarju  iz
slabe klaje ?
Dvojne škode hočemo tukaj posebno omeniti. Očitna je kot beli dan, in vendar je gospodarji ne porajlajo v veliko lastno škodo.
1) Če se živina slabo redi, seklaja s labo spiačuje. Vsaka živina potrebuje neko mero živeža, le da se pri življenju ohrani. Od te piče, kakor smo že povedali, zgine čez polovico po so-penju in po kožnem hlapenju tako, da od te klajne polovice nima gospodar nobenega druzega dobička kakor le gnoj, in tega gnoja je zmiraj manj in tudi manj močan je memo unega, ako je živina čez tisto mero klaje dobila, ki je potrebuje le za ohranjenje življenja. Čez to mero mora pa vsaka živina klaje dobivati, ena za moč pri vpregi, druga za pridelovanje mesa, tretja za pridelovanje masti, četerta mleka, peta volne itd. Iz tega presežka ali od te odvečne klaje ali tako imenovane „pridelovavne klaje44, izvleče živinski život le toliko, kolikor potrebuje za pridelek imenovanih stvari (mesa, masti, mleka, volne); vse drugo gre v gnoj, ki je tedaj bolj močan, pa tudi več ga je. Le od tega presežka zamore kmetovavec pričakovati doneskov, in ti bojo toliko obilniši, kolikor več je, vendar brez potrate, živina povžila klaje.
Če, postavimo, 100 centov sena zakermimo (pofutramo) 10 živinčetom, tako, da se one po ti k trmi le pri življenju ohranijo, kolikšen dobiček nam je to? Sila majhen, in nič večji, kakor da le malo gnoja dobimo in druzega nič. Postavimo pa, da ravno tisto mero klaje damo le 5 živinčetom, bo potem 50 centov sena že čez ohranjenje življenja šlo, — teh 50 centov sena bo že pri-delovavna klaja, to je, iz teh 50 centov sena bo gospodar dobil več gnoja in čez 300 funtov ali*3 cente mesa in masti (loja). V 50 centih sena je blizo 2000 lotov gnjilca, v 300 funtih mesa ga pa je 300 lotov; potem takem ostane od teb 50 centov sena dobrih 5 šestink (5/6) v gnoju in le ena šestinka (to je, šesti del) sena se je obernilo v meso. Ta šestinka pa, obernjena zdaj na meso, se tako dobro splača, da unih 5 šestink dobimo poverh, to je, popolnoma zastonj, zakaj po mesu se gnjilec desetkrat višje v dnar spravi, kakor pa po gnoju. Te višje cene bi — se ve da — tisti ne dosegel, kdor bi naravnost s klajo gnojil.
S samo slamo živino čez zimo prere-diti ali prav za prav prestradati, nemore nikdar dobiček biti, zakaj žitna slama ima celo malo gnjilca v sebi, pa tudi druzih prebavljivih redivnih reči nima; je po tem takem lahko verjeti, če živini pe toliko slame pokladaš, ji vendar le premalo živeža daješ. Vsa druga pa je, če se slami tisto dodaja, česar sam-a nima, to je? taka
piča, ki ima gnjilca dosto v sebi; naj boljši kup so ogeršične preše (ogeršična perga). Kako zlo to živini tekne, uče naj novejše skušnje Wolfove, po kterih se je zvedilo za gotovo, da pri obilni reji z ogeršično moko iz 1 funta te moke se naredi 1 funt mleka, iz JJ1/«* funta pa 1 funt mesa. Mleko in meso dobro poplačate ogeršične preše, in obilno pomnoženi gnoj pride ves zastonj gospodarju, kteri dobro redi svojo živino.                   f Če bi treba bilo to komu še natančniši dokazovati, da le dobro rejena živina dobiček in sicer dvojni dobiček donaša gospodarju, naj gre le v tako deželo, kjer takošne živine celo ni, ktera bi se na dan le na pol ali čez pol nasitila, kakor pri nas, — naj gre, pravimo, na Angleško! Tam bo vidil: kaj se pravi živinoreja, — tam bo vi-dil, da noben gospodar nima več živine, kakor toliko, kolikor je prerediti, to je, dobro prere-diti zamore, zakaj njim je do zadnjega znano: kdaj se pravi dobiček pri živinoreji začne. Bistra glava in tanke skušnje vodijo angleškega živinorejca.