VINKO BELIČIČ
V MESEČINI
Na tvoje prsi sem glavo položil in z rokami vabljivi stas ob svojega privil. Ko gledam v polzaprte ti oči, ves poželjiv drhtim, svežost telesa gorkega me mami.
V nemoč izginjava in mesec vstaja za gorami, nad nama se belijo veje mladih sliv in veter trosi cvetje. Vase sopem hlad vonjiv, borim s teboj se in s pekočimi željami.
Ne, ne, zastonj si pravim, da je le telo
dekliško tvoje, ki me strašno pali
in hoče, da utonem v tebi z neusmiljeno boljo.
Ti si mi kot svetilnik ob obali,
jaz — brodolomec — skušam se oteti pred temo:
morda ob tebi bodo me razbili vali.
VINKO BELIČIČ
NOČNA PESEM
Veter piha od cvetočih senožeti, vrtno drevje v sunkih  pošumeva. Mesečina  skozi okna  sveti, vse oblite so te stare, bele stene.
Jaz ne morem sred pomladnih vonjev spati. Vroče, potne roke grabijo odejo, iščejo krog sebe hrepeneče. Zdi se, da nekdo ječi za vrati.
Ljubljena, v spomin se še ponoči mi povračaš, kar sva se razstala. Nočeš v srcu mi zamreti, plamen, temveč me staliti v mladi moči.