-   126   -
Lahka in gotova pomoč škodo ognja ali toče odverniti.*)
Vsim hišnim in kmetijskim gospodarjem na Slovenskim.
Nesreča, naj si bo od ognja ali hudiga vremena, nikdar ne spi — ampak zdej zadene tega zdej uniga, in marsikteriga pripravi clo na beraško palico.
Zoper nesrečo ognja nas varjejo še varno zidane pohištva — zoper hudo vreme, ki zadene naše polje, verte in nograde, pa nimamo strešja, ki bi nas varovalo. Vsak pa želi in Boga prosi, de bi ga nesreče obvaroval — tode po m očkov, gotovih pomočkov se ne posluži, ki jih je Bog človeskimu umu dal, de bi se obvaroval nesreč, ki jih ogenj in hudo vreme čez nas naključi.
Posebno žalostno pa je še clo to, de je zavolj hu-diga vremena toliko vraž in krive vere med ljudmi, de eni mislijo, de točo sovražne copernice delajo, drugi pa, de blisk, strela, toča in ploha so vedno le kazni ali štraiinge božje!
Blisk, strela in toča, kakor dež in sneg so na-torne prigodbe, ki se v podnebji gode, in so v čistenje zraka ali ljufta in k zdravju ljudi, živine in želiš tako potrebne, de brez njih bi moglo vse bolehati, vse poginiti. Pa kakor vsaka tudi nar boljši reč zna v ne-zmernosti škodovati, tako škodjejo tudi te podnebne prigodbe. De bi pač tisti možje, kterim je poduk in omika ljudstva izročena, tudi v tem mlade in stare podučiti, nobene priložnosti v nemar ne pustili! Velike zasluge za blagor človeštva si bojo pri ljudeh in pred Bogam s tem pridobili.
Pa vernimo se nazaj in vprašajmo: kakšno pomoč imamo zoper nesrečo ognja in toče, ki jo je Bog človeskimu umu dal, de naj se je po-
*) Po govoru v velikim zboru kmetijske družbe 25, rožnika.
služi? Odgovor je tale: Kakor so se ljudje v vaseh, tergih in mestih združili, de bolj varno žive, in če je treba eden drugimu pomagajo, tako naj se tudi združimo skupej zoper nesrečo ognja in toče — to je — vsak, ki ima pohištva, polja, vertov in no-gradov kaj, naj stopi v družbo, naj plača nektere krajcarje, ki pridejo v denarnico, iz ktere se povračuje potem zavarovana (zažihrana) škoda.
Kar o gin j zadene, so hišni gospodarji to dobroto že večidel zapopadli, pa vunder je žalibog! še veliko nemarnih in nečimernih gospodarjev, ki se zanašajo, de ne bojo pogoreli, in če pogore, se zanašajo na beračenje pri milostnih ljudeh.
Kar pa točo zadene, so kmetijski gospodarji še veliko bolj zanikerni. „A — pravijo — toča ne tolče vsako leto; kdo bo toliko v asekuracijo plačeval? če ga pa toča zadene, le kaj maliga, ali pa še clo v več letih dobi!"
Pa prijatli! če družba ne more vse škode po toči poplačati, kdo pa je tega kriv? Družba ne, ampak zanikerni gospodarji! Ce bi vsak kmetovavec od konca do kraja v družbo stopil, bo vsakimu le kaj maliga, morebiti jkomej 20 kraje, za 100 zavarovanih goldinarjev plačati — in vsak bi po tem neutega-ma celi zavarovani znesek prejel.
To je gotova resnica. De pa toča tudi veliko veliko škode napravi, nas učijo žalostne prigodbe letaš-njiga leta.
Le nad nami je tedej ležeče, de si pridobimo lahko in gotovo pomoč v nesreči, Ce vsi vkup stopimo, bomo malo imeli vsako leto plačevati —in ne bo nam treba trepetati, če se černi oblaki nad nami vkupej vlečejo.    Pomoč, če nas  nesreča zadene,   nam je gotova!
In kako lahka je ta pomoč! Po nji si ne pomagamo samo sebi, ampak še almožino damo svojim nesrečnim bratam!
Slovenci! saj imate prebrisane glave in dobre ser-ca? pretehtajte dobro moj svet. In vi, župani in svetova vci novih sosesk! vzemite to mojo iz globočine serca razodeto prošnjo v svoje pervo posvetovanje: vsi, ki imamo polje, verte in nograde, stopimo v družbo proti škodi toče, ktera se bo dala po tem pri pervih deželnih zborih (Landtage) vstanoviti.
Razširite ta moj svet po vsaki soseski, učite in razlagajte očitne dobroto, in pripravite vse, de se bo ta tako potrebna reč v prihodnjih deželnih zborih pogovorila in vstanovila.                                      Ferd. Šmidt.