JUTRANJA  SERENADA  MOŽGAN
Janez  Menart
Pišem, da bi lahko pozabil, zaspal. Mehko je žensko telo. Zapit pod svetilko sem stal.
Tam, siv betonski skelet. To bo nekakšna palača. Prazen je bil ta klepet, da se živeti ne splača.
Ob rebra palače privije se opeka, rdeče meso; omet jo kot koža prekrije. Belo je žensko telo.
Žena bo likala hlače z zbeganim srhom na noč. Mož bo prinašal plače, nežnost in moč.
Kot tihi vrabčki na žici, bučke na pručki zbrane. Bim-bam-bom. Z resnimi lici. »Ura za cicibane ...«
V  jutrih bo v sobah svetlo, kot da bi sneg pal na prag.
V  zimskih večerih toplo, Grieg in Chopin in polmrak.
Morda zaide tja kdaj tudi, morda, kak moj stih ... Čuden obraz bo tedaj, čuden in tih.
Cepec! Ej, jutro je že! Dolga je pot do doma ... Gremo! Pa-pa! Nekdo gre... Človek pač zmerom roma ...
612