2ß Marica: Žena slabi (?) spol.
Zena slabi (?) spol.
Iz življenja. Spisala Marica.
Skrbela je za svoj obstanek šivaje marljivo od zore do mraka. Hitela je vbadati, meriti, primerjati, vsprejemati in oddajati dela.
Neizrečeno je bila pridna. Ko je pa ob nedeljah oblekla svojo najlepšo, elegantno, moderno obleko, je bila nepopisno dražestua.
Mladeniči in postareni možje so se ozirali za njo, ko se je šetala z lelikimi koraki po Corsu a žene in devojke so ji gotovo zavidale goste, črne lase, počesane tako umetno, kakor bi jo bila počesala sama češalka. In ta glavica je bila razven najhujše zime vedno odkrita, kakor je šega med tržaškimi šiviljami.
Njen gibki, vitki, polni stas v obleki po zadnjem kroji, zavidala bi vsaka aristokratinja.
Obrazek jej je bil podolgast, fin, polt bronasto temna, a izraz tega obraza je bil ljubek, mil, dober. Oči so jej bile črne, vedno malo rdeče od prehudega napenjanja, a gledale so nedolžno, neizkušeno in udano v svet.
Lep, mičen cvet je bila Novakova Fani. Sveta ni poznala. Živela je sama sé strogo, pobožno materjo, katera je imela po pokojnem možu 12 goldinarjev pokojnine ; za vse drugo je morala skrbeti Fani.
Mati je pač videla, da hčerka ugaja temu in onemu, a vedela je tudi, da ta in oni nima poštenih, dobrih namenov žnjo.
Prišel je mlad nižji uradnik, kateremu so še le jeli rasti brki ter takoj razvil svoje namene materi in hčeri.
Ugajal je prvi in drug, materi zato, ker je videla, da ima res resne namene, a hčeri, ker je znal govoriti — po njej skromni misli — sladko in lepo.
Imel je petinštirideset goldinarjev na mesec. Ko je pa sedel po cele popoldneve poleg nje, tedaj je z besedami delal s temi 45timi goldinarji naravnost čudeže.
Slikal jej je krasno bodočnost. Dokazoval jej je in računil tei- dokazal naposled, da mu bode še preostajalo za nedeljske izlete v bližnje kraje, bodisi po železnici ali s parnikom.
In ona mu je verjela vse, verjela do novčiča v njegove račune.
Pravil jej je, da bode delala le zase in zanj ter za otroke, dejal je tiše, a ona je zardela ; za druge ne bodo šivala, tega Bog varuj !
Ko bi bilo dekle le malo pomislilo, prišlo bi bilo do sklepa, da ji ljubljenec obeta čudeže, kakoršnih je bil le Spasitelj sposoben, ko je z petimi hlebi nasitil toliko tisoč mož, a je ostalo potem še dvanajst košev kruha.
Marica ; Žena slabi (?) spol. 27
Ljubezen jo je preslepila in njegove sladke, nadepolne besede so jo omamile.
Nekega lepega pomladanskega jutra sta se poročila ter živela nekaj tednov v blaženosti in sreči.
Kratek čas! Kmalu jo revica mlada žena izpoznala, da iz nič ne more pripraviti niti najbornejšega kosila in proti koncu meseca ni imela denarja niti za najpotrebnejše reči.
Mož pa, on je imel razniii troškov in potrebščin, katerim se ni mogel odreči, kar je izprevidela tudi ona, ko jej je razlagal kako in kaj.
Pred večerjo je moral vsaj včasi na pivo, kaditi je pa moral vsaj športske cigaretke — kadil je tako malo, le 6—7 cigaretk na dan.
Opraviti je imel v svoji službi le do dveh popoludne, potem je pa bil svoboden do druzcga dne in popoldnevi so bili včasi neznosno dolgočasni, da je moral h kakemu znancu ali v gostilno.
Radi prijateljev je izostal večkrat tudi po noči, oh, ti prijatelji bili so takovi lumpi ! — vsklikal je večkrat z neko radostjo.
Prosil je enkrat, dvakrat predujem na plači in napravil je še tu in tam nekaj malih dolgov, za katere pa ni vedela njegova žena.
Ob letu sta dobila prvega otroka, ob drugem druzega, tretjega...
Že po prvem je mlada žena uvidela, da nima s čim obleči ni sebe ni otroka ter da bode morala zopet šivati za druge.
Najprej je pričela šivati za najintimnejše znance in prijatelje, a ti znanci in prijatelji so ji pripeljali svojih znancev in ona je vsprejemala vedno rajši tudi nove čisto nepoznane klijente.
Potrebščine v družini so rastle čedalje bolj ; prišel je četrti, peti otrok, a mož je imel vedno le isto plačo. Po dveh popoludne, ko se je vračal iz družbe, je poležaval na divanu, posedal v krčmi ali pri kakem znanci.
Marljiva žena je pa vbadala in vbadala, kakor prej, dokler je bila dekle in še bolj, kajti oblačiti in obuvati je morala sé svojim zaslužkom petero otrok. Po dnevu je urejevala svoje malo stanovanje, prala, gladila kuhala, odpravljala otroke in moža ter vsled tega vtegnila šivati le malo., V noči pa, ko je njen mož posedal v gostilni ali včasi že sladko spal in hreščal, je vbadala revica vbod za vbodom ali hitela drdrati sé šivalnim strojem.
Ko je popoludne bil svoboden ter ležal na zamazanem od otrok pokvarjenem divanu, dejala mu jo včasi žena tiho, boječe in milo:
— Glej, tudi danes je v listu, da se nekdo ponuja za pisarno dve ali tri ure popoldne, ne bi bil mogel tudi ti tako V —
Iz njegovega grla je prišel nek potrjevalcn glas, a ležal je mirno dalje in ni si poiskal ničesa, da bi njej polajšal življenje.
V tem, ko je njen stroj včasi urno drdral, ali je njena šivanka
28 Anton Medved : Kdo je kriv ?l
pridno vbad;ila, zajokal jc kak otrok ter poprosil vode ali kriilia. Odložila je tedaj delo, ustavila stroj, ustala, tekla v kuliinjo ter prinesla otroku vode, on je pa ležal na divanu, mirno gledal v strop ter kadil svoj šport.
utrujena od preobilega dela z otroci, utrujena šivanja, pripravljanja, likanja, legala je včasi po noči prej, nego je on prihajal od prijateljev ali iz gostilne.
Vzbujal jo je tiho in počasi radi otrok ter rekel: — Ničesa nisem večerjal ; ne bi li mogla, draga ženka, napraviti kaj v naglici ? —
In vstajala je molče, molče šla v kuhinjo, zanetila ogenj ter naglo pripravila kakovo malenkost.
Otroci so rastli in jeli zahajati v šolo. Bili so ubožno, a vedno čedno oblečeni. Tudi ona ni izdajala v obleki svoje revščine, a obleke so morale biti ozke kakor na dvanajstletno deklico, drugače bi bile visele na njej.
Mož je pa hodil okoli v stari zanemarjeni obleki, vse popoludneve brez dela, brez skrbi, kajti v njegovi plitvi glavi je nedostalo s časoma tudi prostoi'a za skrbi.
Z leti se je širila njegova rast odebelel je, da je hode sopihal, a plača, ki je bila vedno ista, zadostovala je komaj zanj.
V tem, ko se je ona vbivala z delom noč in dan ter skrbela za dom. sebe in petero otrok, posedal in ležal je on vso popoludneve.
Ko je opravil svojo malo službeno dolžnost, razlila se mu je blaženost in sreča po vsem obrazu, a prišedši domov, moral je že biti točno in strogo obed na mizi.
Ona jc pa vedno molče delala, molče ubogala, molče ga čestokrat gledala s pogledom, o katerem nisi vedel, ali se ji oni vedni lenuh studi, ali ga samo — pomiluje in prezira.