205
^tt^L                       Mož z opico
P^jlgobro uro  od mesta C— stala je pod strmimi gorami  prijazna vasica <j5|jrEoja.    Od   teh  strani jo je obdajalo  ravno po]je,  v ozadji pa so zrli vrhovi zelenoporaščenih gora nad mirne strehe mirnib. prebivalcev ob vznožji svojem.
Krasno je bilo bivanje v tej vasici! Kadar je po leti pripckalo zlato soJnce, ostavfl si hišo ter šel v gozd na goro. Ondu si legel v mah ter zrl tja doli v ravan, kder se je zibalo rumeno klasovjo kakor široko morje eistega zlata. Nad teboj pa so šumeli stari kostajiji ter šepetajoč peli otožno pesen o minljivosti posvetnej. A ti nisi nmel te pesni, nego čul si h nerazumljive glasove, lahno šumenje. — Iz vasico so je slišalo tlo tebc upitje hlapcev, ropot vozov, lajanje psov, a tobe ni motilo vse to v sanjah tvojih . . . kadar pa je zasijala na nebu luna, bilo je tudi v vasi vse tiho iu mirno. Samo čas je Jiitcl z bliskovito hitrosfcjo t-cz  Jesene strehe nad spetimi vaščani.
^W^_______-----=^—^—   ______^W
1-v—   -------^           ----------------------------%r^
Bilo je v jeseni. V Eoji so pospravljali zadnji poljski pridelek — repo. V gozdu nad vasico pa je pela sekira svojo otožno jesensko pesen, da je ječaje odmevalo v vas. Teter je vel skozi rumeno listje, ki je šumelo na tla, na mehki inah.
,,AJiga šeni?" vprašaljePelineevJožek, prišedši iz šole, svojomlajšo sestrico.
nNi ga!" vzdibnila je ta.
Tako je bilo vsak dan, ves teden.
Ko je pa nekcga po poludne prišel Jožek zopet domov, tedaj ni več vprašal sestrice po njem, kajti vže od daleč ga je videl, kako je sedel na kladezi ter piskal na piščal. Za njiin pa je čemela opica, tista prijazna opica! Kakor blisk je zletel k ujemu, izročil svoje knjige mlajšemu bratcu ter se pričel igrati z opico. Še-le ko seje tega navoličal, poslušal je pesni opičinega gospo-darja iu njega pripovesti.                •
206
Giovanni, kakor se je imenoval mož z opico, ni se rodil na slovenskih tleh. Zibel mu je tekla v gorkej Italiji pod uborno streho. Vže v mladosti je izgubil stariše. Ko so mu zakopali očeta, šel je domov, vzel opico ter zapustil svoj rojstui dom. Šel je, in od takrat ga ni videla več domača hiša. Po svetu je hodil ter si z opico služil trdega kruha. Vsako leto na jesen pa je prišel v mesto C —, ter od tam v Eojo, kder je bilo zanj in njegovo Ijubeznivo živalico pri Pelinčevih vedno pripravljeno brezplačno ležišče. — Peliočevi, posebno otroei, pa so ga vselej, kadar je jelo rumeneti kostanjevo listje po brdih nad vasjo, z nestrpljivostjo pričakovali. Pripovedoval jim je namrež, navadno dolgo v noč, dogodke iz svojega nemirnega življenja, popisal krasoto velikih mcst, krasne obleke velikih gospodov in plemenitih gospa, življenje po sveti, razne navade in običaje ter Bog si ga znaj, kaj vse. Zato pa je vsako leto tisti večer, ko je bil Giovanni v vasi pri Pelinčevih gorela luč pozno v noč. In otrokom se je senjalo potem vso noč in ves teden po tcm, o visokih palačah, zlatih vozovih, plemenitih gospodih in nebeškolepib. gospeh.
Drugo jutro pa je mož z opico zopet odšel z zagotovilom, da se čez leto povrne.   In vrnil se je vselej!
Neke jeseni pa je sneg prav zgodaj zapadel. Mrzlo je Mlo in ledene sveče so se delale ob strehah. Takrat pa so zaman čakali pri Pelinčevih moža z opico. A tudi leto potem ga ni bilo, da si je bilo gorko vreme in prijetna jesen. Pogrešali so ga še nekoliko. Ko pa tudi tretje leto ni več prišel v Eojo, tega niti opazili niso.
Siromaka se pač kmalu pozabi! —                                             F.G.