Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII Lendava, 1. novembra 1936. Štev. 44. Cena 1 Din. Naročnina: doma ná skopni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položn ice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensov cih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči S Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Düše v čistilišči. Krasen jesenski popolden. Sunce ne more raztopiti snega, ki naša pokopališča včasi odene. To so bele „šukujce“ i drobne bele rožice kak zvezdice, na opletenih grobaj. Procesija se potnika k njim na breg i zove vse svetnike na pomoč za brate i sestre v časnom onostranskom ognji. Iz vnožine, ki je obkrožila govornika, je zadonela pesem: „samo križ nam sveti govoriˮ; govornik njim pa čara slike iz onostranstva. Suze si brišejo, listje na drevji trepeče i kak žalostinko poigrava, od vzhoda valovijo temni oblaki, samó na zapadi se poraja večerna zarja: od vstajenja tela govori govornik: Gospod Jezuš Kristuš je stano s prekrasnim poveličanim telom, mi smo pa bratje i sestre njegovi, On hodi pred nami, tüdi naša tela se bodo zasvetila pri njegovom dnevi, kak sunce. Zdaj bratje, i sestre naše trpijo, pa večno trplenje njihovo ne; končano bo konči zadnji den, tistih, ki so v Gospodi zaspali. . . .“ Večerni mrak i noč obimleta zemlo. Na grobaj prižigajo sveče. Glej tam na dalnom bregi razsvetleno pokopališče. Kak tej plameni proseče trepečejo, kak düše v čistilišči; kda pa vgasnejo, povzemejo njihov glas blagoslovleni zvonovje i molijo pozno v Polnoč. — Mrtvih den zütra: odpadlo listje vse na križ pod drevjom leži, na drevji preostalo pa bolno žuti. Iz dalne megle kraka številna truma čarnih vran, letečih v sunčne zarje. Mlačno vreme je pa kak živa slika naših src, ki tak rada pozabijo na one, ki na drügom sveti Živijo pa mogoče trpijo, samo pomagati si več ne morejo; sedmera svestva njim več ne dajo moči, samo svestvo trplenja v njih gori, mi njim pa lehko pomoremo, če ščemo. Cerkev se v svojih molitvaj vsikdar spomina tüdi pokojnih, prle kak prošnje glas na vüstaj zamerje ino v srcih. Gospod, večni pokoj njim daj ino svetlost — 1 Dnes bodo trikrat mešüvali. Dnes je kak na Božič: Gospod je prišeo. Kak Dete-Sodnik me bo sodo, ar dnes je moja zadnja vüra. Dnes bojüjem smrtni boj. Dnes je v meni najtemnejša polnoč. Mogoče pá Bog dá, da se izpremeni v najsvetlejši polden. Če ne, naj pa poči srce, naj se odpre v božansko morje, naj se izlije v ocean, tak je puno, dale nositi ne more. Dnes bomo trikrat mešüvali. V morje svetlosti se bom sküšao potopiti, v presvetlo bože Sunce zlejati, mogoče v Njem vgasne blesk mojih nenasitnih oči, mogoče se v vekšem sijaji odpre, če. Sodnik samo smileni bo ino pravičen trpečoj düši i teli. Od prve do tretje meše bodo vüsta trepetala, zagrajena v škrlat prosvete krvi. Trepetale bodo ino izpovedale vso neznosno bolečino do konca tretje meše. Te bodo onemele, da bodo prislühnoli rečam večnoga živlenja. Srce bo pa pijano ino rešeno od rešnje krvi. Nato bo prenehao spomin, trüden potnik bo onemogo vzduž svetoga stola. Potom bo pa kak na vseh purgatoriumskih düš den. Potom bodo drügi za mene trikrat mešüvali, drügi bodo prosili, naj pride v svetlost i pokoj spokorjenomi grešniki, jaz ne bom več mogeo mešüvati. Te bodo mogoče še tisti zajokali, štere moja nema tiha bolečina v tom živlenji ne mogla genoti, neštere po lastnoj krivdi ne, drüge pa brez krivde. Te bodo jokala vsa srca, ki so me poznala, tista srca, štera sem zaman lübo ino proso za par trenutkov poslüšanja. Te bodo drüge poslüšala, kaj bodo od mene gučali. Tri meše bodo za mene slüžili, trikrat bo Gospod govorio od moje- ga najnovejšega dneva, vsikdar glasnej, dokeč ne bodo v tretjoj meši oznanile reči v vsoj svetlosti: „Jaz sem živi krüh. Što mené je, bo živo na veke. To je moje meso, da se njegovo telo — meso pomiri . . . Celo moje telo je vživao, mojo sveto krv je pio — obüdo ga bom zadnji den„ Poroštvo vstajenja tela je v vrednom vživanji Njegovoga Tela z Krvjov. Dnes bom jaz največkrat, trikrat mešüvao, potom bom za vedno zaspao. Če bo Gospod šteo, se Njemi bom nasmehno, če mi bo proti prišeo v blišči svojih svetih. Ah, ž Njim bo Njegova sveta Mati, deviška Mati, brez štere ne moremo priti k Presvetomi. Ah, Marija, ve niti ne vüpam na- ravnost k Tvojemi Sini, ki je Človek i Bog. Še k Tebi komaj vüpam s trepetajočim korakom, ki si najčistejši človek, najsvetejša žena. Mati, prosi za me, ve si bole smilena ino mogočnejša kak moja telovna mati, ki pa mi je že ta prikazala teliko dobrot, čeprav sem jo premalo lübo, kak sem tüdi na tebe telkokrat pozabo, pa sem bole vzlübo storjeno stvar, ki tiste lübezni ne zaslüžila... Odpüsti, Mati, posredüj...; da ne bodo potem zobston za mene še drügi trikrát mešüvali ... Dnes je kak na božič, dnes je kak na den düš v čistilišči, dnes največ, šest meš v našoj cerkvi, v nebo kriči, — kak šest delavnik dni, da izprosi sedmo, nedelo večne blaženosti. Jaz, dühovnik, do smrti mučen od sküšnjav, sem trikrat mešüvao za svoje Odrešenje. Trikrat Svetoga sem trikrat vsikdar močnej proso; potom sem vmro ino drügi so za mene mešüvali, kak na vernih düš den. Jaz, dühovnik pesnik, sem dnes Bogi srce odpro. Ar ga lüdem ne sem mogeo . . . Želem, da bi moja smrt zaistino bila na božič pri oltari, kda bi tretjo mešo končao. — To je moja oporoka, ki sem jo s tak velikimi črkami zapisao v časi strašne borbe opolnoči, da bi iz zemelske zime stopo v toploto večnoga poletja. Odgoja mladine. Pitanje mladine je dnesden najvažnejše. I to ne samo za zdaj, nego predvsem za prišestnost. Da bo mladina dobra, jo trbe dobro odgojiti. Mladoj cepiki je potreben količ, da jo veter ali kaj drügo ne vugne ali potere i da raste vednako. Tüdi mladini je potrebna podpora, da jo valovje dnešnjega pokvarjenoga sveta ne poplavi i vniči; i to posebno v prvoj mladosti. Bog je preskrbo vsakšemi človeki stariše, da ga čuvajo, branijo, hranijo i odhajajo. Oča i mati morata biti močniva količa svojoj deci i to bodeta, če sta sama zadosta čedniva i dobro odgojeniva. Če sta stariša ne dobro odgojeniva, te nemreta dobro odgajati svoje dece. Pri zgoji je ne zadosta, če se stariša ravna ta samo po človečem zakoni, nego moreta meti tüdi močno vero v Boga, ar je brez vere ne mogoče dobro odgajati dece. Starišje, ki nemajo vere i čeravno valajo pred svetom za poštene, ešče nemrejo biti gotovi, da bodo njihova deca dobra i poštena. Človeki je ne zadosta te zemelski zakon, liki Bog, ki vse vidi i vse zna, je vekše zagotovilo, da človek ostane dober. Ka bi bilo s sveta, če bi bilo kaštigane samo to, ka sodnija razišče. Svet bi že davno prepadno, ali bi se pa godile takše krivice,da ji nišče ne bo mogeo prenesti. Najprle je potrebno, da starišje odgojijo deco v strahi božjem i krščanskoj lübavi. To odgojo že naj začnejo pri maloj deci. Radi naj hodijo z decov k sv. meši i jo včijo moliti, naj jo ne püstijo v slabo drüžbo. Kda začnejo deca hoditi v šolo, naj skrbno pazijo kak se deca včijo, če se ne včijo, je pokarajo i če to ne pomaga, vzemejo v roko tüdi palico. Vej guč pravi, da šiba novo mešo spevle. Starišje naj stopijo večkrat k verovučiteli i vučiteli pa opitajo, kak je kaj z njuvov decov, kak se včijo i obnašajo. Najvekšo falingo napravijo svojoj deci oni starišje, ki nedejo pitat v šolo, kak je z njüvov decov, nego si mislijo, naj se vučiteo mantra z decov. Če pa vučiteo nebogavno deco kara i zbije, te se pa kre nje gori postavlajo i grdo gučijo od vučitelov, takši starišje naj se nikdar ne tožijo, da jih deca ne bogajo ali, da jih celo bijejo, ar so si sami krivi. Dokeč so deca v šoli, vučiteo pazi na nje, ka čtejo. Gda pa ednok že šolo zvršijo, so prepüščeni sami sebi. Te pa segnejo večkrat za kakšov takšov knigov, ka je ne bi smeli čteti. Z velkim veseljom čtejo po kotaj kakše slabe pripovisti. Drügi pa zahajajo v slabo drüžbo, pijančüjejo, kadijo, naskori si poiščejo lübico i to v najhüši letaj od 14-21., gda vse vre v mladih lüdej. Vsega toga starišje ne vidijo, drügi vsi že znajo i se nasmihavajo, starišje si pa ne poglednejo za njimi, nego te komaj opazijo, gda so že deca daleč zablodila. Starišje, pazite na svojo deco, ka čtejo, kama hodijo, s kem se pajdašijo, dokeč je čas. Drevo trbe rav- nati i privezati h količi, dokeč je mlado, ar je sledkar že prekesno pa tüdi nikaj ne hasni. Če dobro odgojite deco v prvoj mladosti i sledkar kak hodijo v šolo, te se vam gotovo ne trbe bojati za nje, ar do vas bogali na prvo reč. Že v ranoj mladosti je s svojim dobrim zglédom navčite, naj večkrat pristopijo k sv. spovedi i prečiščavanji. Navčiti je morate, da do radi poslüšali predgo. Ništerni mlačneži pravijo: „Ka bi to hodo predgo poslüšat, vej jaz več znamˮ. Te guč je jako nespameten. Celi tjeden je dečko zaposlen s svojim delom pa šče v nedelo nešče čüti bože reči. Predga naj njemi bo zid, da nede mogeo do njega brezvernih Sv. prečiščavanje naj njemi pa davle moč, kak je davalo že skoz stoletja milijonom mantrnikov i šče dnesden v Španiji i indri. Starišje, deci dajte čteti dobre knige, püstite je v dobra društva. Dajte deco v šole: gimnazije, meščanske šole, kmetijske i drüge, ka si spopunijo svoje znanje. Če jih pa nemrete dati v šole, pa je bar püstite v verska i prosveta društva. Če tak odgojite svojo deco, je lehko pošlete kamašteč po sveti, tüdi v tüjino, ostali bodo dobri, razmili do živeti tak, da te lehko ž njimi zadovolni. Pri takšoj mladini nemo meli straha za prišestnost, pa naj tüdi Vlada na sveti laž ali istina, krivica ali pravica. Izid občinskih volitev v Slovenskoj krajini. Občinske volitvi, štere so se preminočo nedelo vršile tüdi v Slov. krajin!, so prinesle 88% zmago stranki JRZ.v Sloveniji. Objavlamo sledeči izid: Srez Murska Sobota: 1. Bodonci: <(?■ Št; volilcov: 694, glasüvalo 403 (60%). Usta, Hodošček Ludvika (vladna gosp.) 251 glasov i 16 odbornikov. Lista Maršik Rudolfa (vladna gospod.) 152 glasov i 2 odbornika. 2. Cankova: Št. volilcov: 706, glasüvalo 414 (58.6%). Lista Mencigar Alojza (neopred.) 58 glasov i 1 odbornik. Lista Vogrinčič Antona (JRZ) 148 glasov i 2 odbornika. Lista Vogler Viktora (JRZ) 208 glasov i 15 odbornikov. 3. Gornja Lendava: Št. volilcov 923, glasüvalo 515(55.7%). Lista Bačič Franca (JRZ) 264 glasov i 20 odbornikov. Lista Bokan Jožefa (neopred.) 251 glasov i 4 odbornike. 4. Gornja Slaveča: Št. volilcov 954, glasüvalo480(50.3%). Lista Fartek Janoša (JRZ) 209 glasov i 16 odbornikov. Lista Sabo Franca (neopred.) 194 glasov i 6 odbornikov. Lista Špilak Franca (neopred.) 77 glasov i 2 odbornika. 5. Gornji Petrovci: Št. volilcov 1232, glasüvalo 553 (45%). Lista Belec Štefana (JRZ) 44 glasov1 i O odbornikov. Lista Bohar Adama (JRZ) 509 glasov i 24 odbornikov. 6. Križevci: Št. volilcov 1136, glasüvalo 521 (46%). Lista Flisar Alojza (JRZ) 160 glasov i 2 odbornika. Lista Küčan Petra (JRZ) 361 glasov i 22 odbornikov. 7. Kupšinci: Št. volilcov 360, glasüvalo 276 (76.5%)* Lista Norčič Ivana (JRZ) 90 glasov i 2 odbornika. Lista Titan Janoša (JRZ) 186 glasov i 16 odbornikov. 8. Mačkovci: Št. volilcov 804, glasüvalo 439(54.7%). Lista Banfi Štefana (JRZ) 232 glasov i 15 odbornikov. Lista Kerec Štefana (JRZ) 177 glasov i 3 odbornike. Lista Küčan Aleksandra (neopred.) 30 glasov i O odbornikov. 9. Martjanci: Št. volilcov 603, glasüvalo 428 (71o/0). Lista Vezer Geze (JRZ) 284 glasov i 16 odbornikov. Lista Člen Kalmana (JRZ) 144 glasov i 2 odbornika. 10. Murska Sobota: Št. volilcov 1107, glasüvalo 755(68.2%) Lista Hartner Ferdinanda (kompromisna) 755 glasov i 24 odbornikov. 11. Murska Sobota-okolica: Št. volilcov 942, glasüvalo 634 (67.3%) Lista Celec Ferdinanda (JRZ) 371 glasov i 21 odbornikov. Lista Martinec Štefana (neopred). 263 glasov i 3 odbornike. 12. Pertoča: Št. volilcov 1018, glasüvalo 435(42.5%) Lista Haužer Antona (opozicija) 52 glasov i 0 odbornikov. Lista Kolmanko Jožefa (JRZ) 277 glásov i 22 odbornikov. Lista Recek Jožefa (neopred.) 106 glasov i 2 odbornika. 13. Prosenjakovci: Št. volilcov 958, glasüvalo 571 (59.5%) Lista Varga Kalmana (JRZ) 516 glasov i 18 odbornikov. Lista Vaš Karola (JRZ) 55 glasov i O odbornikov. 14. Puconci: Št. volilcov 979, glasüvalo 651 (66.4%) Lista Kühar Štefana (neopred.) 438 glasov i 22 odbornikov. Lista Vratarič Mikloša (gospod, vladna) 213 glasov i 2 odbornika. 2 NOVINE 1. novembra 1936 15. Rogaševci: Št. volilcov 1020, glasüvalo 567 (55 6%) Lista Marič Leopolda (neopr.) 232 glasov i 3 odbornike. Lista Unger Mihala (JRZ) 355 glasov i 21 odbornikov. 16. Strukovci: Št. volilcov 359, glasüvalo 285 (72.5%) Lista Hackl Viljema (JRZ) 107 glasov i 4 odbornikov. Lista Šavel Aleksandra (vladna gospodar.) 59 glasov i 2 odbornika. Lista Šiftar Aleksandra (JRZ) 119 glasov i 12 odbornikov. 17. Šalovci: Št. volilcov 970, glasüvalo 714 (72.5%) Lista Škalič Matjaša (JRZ) 334 glasov i 4 odbornikov. Lista Ziško Janoša (vladna gospodarska) 380 glasov i 20 odbornikov. 18. Tešanovci: Št. volilcov 760, glasüvalo 327 (43%). Lista Kühar Štefana (JRZ komprom.) 327 glasov i 18 odbornikov. 19. Tišina: Št. volilcov 974, glasüvalo 563 (57.8%) Lista Flegar Janoša (JRZ) 341 glasov i 21 odbornikov. Lista Šiftar Jožefa (JRZ) 222 glasov i 3 odbornike. Sküpno število volilcov celoga sobočkoga sreza 16.499, število oddanih glasov 9.531, v procentaj volilo 57.7%. Srez Lendavski: 1. Črensovci: Št. volilcov 1103, glasüvalo 830 (75%). Lista Horvat Antona (JRZ) 554 glasov i 22 odbornikov. Lista Kelenc Janoša (JRZ) 251 glasov i 2 odbornika. Lista Sabo Elemera (Gosp. lista) 25 glasov i O odbornikov. 2. Odranci: Št. volilcov 746, glasüvalo 455 (62%). Lista Hozjan Štefana (JRZ) 348 glasov i 17 odbornikov. Lista Hajdinjak Antona (JNS) 118 glasov i 1 odbornika. 3. Orešje: Št. volilcov 903, glasüvalo 584 (65%). Lista Vrečič Jožefa (JRZ) 272 glasov i 4 odbornikov. Lista Muhvič Rudolfa (gosp. slo-ga) 312 glasov i 20 odbornikov. Sküpno število volilcov 2752, oddanih glasov 1869, v procentaj 67.3%. Našim v Franciji i v drügih mestaj, ki se doma ščejo naseliti. Zdaj, ka je spadno francoski frank i je vlada to potrdila, je naše delavstvo, štero je melo tam shranjeni penez, zgübilo edno tretjino svojega krvavo zaslüženoga i prišparanoga peneza. Ne bi se ta nesreča zgodila njim i Amerikancom, kda je bio i dolar razvrednoten, če bi svoj penez vložili notri v zemlo. Zemla nas hrani, brani, nam zazible zibelko i v sebe zapre ešče naše mrtvo telo. Zemla nam je najvekši pomočnik. Zemla ne zgübi nikdar svoje vrednosti, ar njena hranilna moč vsikdar ostane. Hiša pogon, fabrika stavi svoje delo, obrt ne ide, ar nega küpcov, zemla pa vsikdar ostane, ar vsakdenešnji krüh je bio, je i bo vsikdar potreben. Zato prav ma naš človek, kda zove zemlo za „materzemloˮ. Je zaistino mati, ki nas hrani, gordrži, varje, čuva, razveseljava, nam dá v živlenji i po smrti počitek. „Dom sv. Frančiška v Črensovcihˮ je dobo pooblastilo od Hranilnice i posojilnice pa Agrarne zadruge v Črensovcih, da njedvi zemlo v Gor. Mihalovcih lejko oda tistim, ki se ščejo na njej naseliti. Oratje zemle je z travniki i sadovnjaki vred 89 katastralnih oralov. Teliko je oblast dovolila, ka se sme za pov obrnoti, 120 oralov je pa poleg ešče lepe šume, večinoma stare, nekaj pa mlade. Leži pa ta šuma ž njivami i travniki kre velke ceste od Štrigove gor, peški edno dobro vüro od Dravskoga Središča. Železniška postaja je v Macencih, dobre tri kilometre od tec. Cerkev je poleg. Lega zdrava i kraj je krasen. Vse leži lepo položno, nikših velikih bregač nega, ar je pa vendar višiši kraj, je zrak izvrsten. Voda se dobi i to jako dobra. Nekaj te zemle se že pova, ostalo pa rodi travo i se mora krčiti. Ki žele tü svoj stan napraviti, naj javi Domi sv. Frančiška v Črensovce, keliko šum bi šteo meti, jeli stare ali mlade i keliko zemle, kde bi si hišo povao i keliko ove zemle za njive i travnike. Vse leži v ednom falati, sküpno 209 oralov. Je vendar boše blüzi doma biti, kak se pa stepati po tüjini. Mesečno bi se zemla lejko odplačüvala iz najema, ki ga slüžite v tüjini. To zimo bi se strebilo tisto vü, ka je ešče ne i na sprotoletje bi se že lejko posejalo proso ali krumpli posadili, rodi ta zemla bogato, ar je počinjena i je več let ne trbe gnojiti. Jako lepo žito, proso je zraslo tü, da ne gučimo od kukorice, ki je bila lepša, kak vnoga kre Müre. V več metrov globoko nega na tom falati niti ednoga kamla i iz zemle se lejko dela tüdi cigeo. Ki de si trebe, na te hasek tüdi, da včasi ma drva. — Dom sv. Frančiška v Črensovcih prosi odgovor do konca novembra, ka se hitrej lejko začne z treblenjom. NEDELA dvadvajseta po risalaj. Evangelij (Mataj 18). Tisti čas idoči Farizeušje tanač so držali, ka bi vlovili Jezuša vu reči. I poslali so k njemi vučenike svoje z Herodianci, govoreči: Vučiteo, znamo, ka si pravičen i pot božo po pravici včiš i nemaš paske na nikoga, ar ne gledaš na peršono lüdi. Povej nam zato, ka se tebi vidi? Jeli je slobodno dačo dati casari, ali ne? Spoznavši pa Jezuš jalnost njihovo, veli: ka me sküšavate skažlivci? Pokažite mi dačni penez. Oni so pa prikazali njemi eden sod. I pravi njim Jezuš: čidi je kep ete i napisek ? Velijo njemi: casarov. Teda veli njim: dajte zato, štera so casarova, casari i štera so boža, Bogi. * Vsi svetniki! Dnes obhajamo njihov god. So to samo tisti, ki jih je sv. Cerkev priglasila k svetnikom? Ne! Dnes obhajamo god vseh tistih, ki so se že zveličali, ki so že dosegnoli večno živlenje, ki bi ga mi radi dosegnoli. Med temi so že mogoče tüdi tvoja Pokojna mati, oča, brat, sestra ali znanec. Ne vemo. Sam Bog zna za nje. So pa nam svetniki najlepši vzgled za zemelsko živlenje. Pravijo nam: bratje i sestre! Če bi ví znali, ali bar malo kušali blaženost, ki ga mi vživlemo pri svojem nebeskom Oči, bi nikaj drügo ne bi delali, kak skrbeli zk svojo düšo, da jo zveličate. Zveličana mladenka bi tebi — deklina — pravila: najbole si čuvaj venček devištva, da ga ne zgübiš v svojih mladih letaj, ar nedopovedlivo čast majo v nebesaj deviške düše. Oča bi ti — gospodar — pravo : skrbi za svojo drüžino, da bo poštena, verna, bogaboječa, ar velko plačilo te čaka za tvojo skrb. Sam bodi drüžini najlepši vzgled. I tebi, mati, ki se mantraš z drobnov dečicov, bi pravila zveličana mati: bodi globoko verna i skrbi za svojo deco z najvekšov materinskov lübavjov. Imej potrplenje z njimi. Moli i delaj. Vsa živi samo za to, da svojo deco vodiš k Jezuši. Ar za vsaki tvoj stopaj te čaka eti neizmerno plačilo. Vsem pa nam pravijo svetniki: poštüjte svojo krščansko vero, ona edina vam kaže pot, po šteroj pridete do nas. Težka je pot, a zavedajte se, da mate med sebov Sina božega v sv. hoštiji. Njega svet premalo pozna, zato tak mrzeo hodi mimo njega. Pa samo pri njem najdete večno živlenje. Iščite ga! GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Vsem pokojnim toga leta večni mir daj, o Gospod, posebno vsem našim naročnikom. Med njimi se spomenemo posebno + Klekl Jožefa, dolenskoga plebanoša, ki so bili tüdi širiteo naših listov i + Koder Antona, našega naročnika. Od prvoga smo pred kratkim prinesli dugše poročilo, od drügoga pa zdaj. + Notar KODER ANTON. Letošnje leto si je neizprpsna smrt izbrala več vidnejših lüdi naše krajine, šteri so povsem nagloma zapüstili te svet. Med temi, letos preminočimi je bio tüdi notar Koder Anton. On je bio naš oster političen nasprotnik, je pa s tem svojim nastopom i s svojov delavnostjov razgibao tüdi pri nas naše javne delavce i tak vnogo pripomogao k tomi, da se je začnolo tüdi pri nas s sistematičnov političnov vzgojov lüdstva. Kak človek je bio pokojni notar dobroga srca i z našim lüdstvom izredno prijazen. Naš narod je dobro Poznao i ga je Vnogokrat zagovarjao bodisi kak banski svetnik pri banovini, pa tüdi inači pred lüdmi, šteri so bili našoj krajini nenaklonjeni. Celo je večkrat povdarjao, da se čüti pri nas za domačina mogoče bole, kak Vnogi tisti, šteri se pri nas stalno kuče v prsa, da je ne prišlek od drüge strani Müre. Zato se je notar Koder tüdi v istini večkrat zavzeo za naše lüdstvo z gorečnostjov i navdüšenostjov, kak da bi bio resan od nigda naš, kak da bi bio pravi naš domačin. Notar Koder je tüdi rad spoznao svojo napako, če njemi je drügi pokazao, da je ne prav tak, kak on misli. Pravili smo, da je bio naš oster političen nasprotnik, nego proti zadnjemi se je v njem vnogokaj spremenilo. Proti konci bi ga lehko šteli že za svojega najbolšega sobojevnika. Začno je ob 'vsakšoj priliki zagovarjati tüdi javno našo politično linijo, podpirao je naša katoličanska prosvetna društva z rečjov i djanjom i se sploh v našoj drüžbi jako dobro i domače počüto. Vnogi njegovi somišleniki so njemi zamerili to spremembo, naši lüdje so se njemi pa začnoli z najvekšov previdnostjov približavati, moramo pa povedati, da je v istini postao nam odkrito naklonjeni i so ga naši lüdje tam, gde je z našimi drüštvi sodelüvao, meli že popunoma za svojega. Novine so mele z njim vnogo borbe, so se pa tüdi vnogo od njega navčile. Je pa z vsem svojim nastopom našoj krajini vnogo üobroga včino, zato se zdaj, gda se spominamo vseh mrtvih, spomnimo se tüdi notara Kodra v svojih molitvaj. Politični pregled. Domači. V parlamenti i v senati so se zvolili odbori. Povsod ma vladna stranka JRZ večino. Zato se ne trbe bojati, da bi mogla protina vlado preglasiti. V odbor za prošnje i pritožbe je zvoljen naš poslanec g. dr. Klar. Parlament je svoje seje dovršo i se na nove za kakši 10 dni pozovejo poslanci pismenim potom. — Občinske volitve so vladi prinesle v našoj banovini Velikansko večino. — Ministerski predsednik, dr. Stojadinovič, je bio te tjeden na obiski v Türčiji. Svetovni.Italija je poslala svojega ministra za zvünešnje zadeve, grofa de dano v Nemčijo, da bi Nemce pridobo za isto politično linijo, kak jo plete Italija. I Nemci, naj samo pokažejo svojo zobe proti Francozom, ki naglo silijo v boljševiški tabor, so jako lübeznivo sprejeli Italijane, celo obečali so njim, da priznajo Italiji Abesinijo. Na to je nastalo Velikansko navdüšenje v Italiji. Poleg toga sta si pa tüdi dogovoriie Nemčija i Italija, da bodete sküpno nastopile proti ruskomi boljševizmi i sküpno rešavale tüdi podonavsko pitanje, to je kak se naj v Podonavji, kama tüdi Jugoslavija spada, reši gospodarsko zbližanje i tüdi politično. Ograd za dijaštvo Slov. krajine. Ar se vsikdar več naših dijakov oglaša, ki želejo pri listi svojega naroda sodelüvati, zato odpremo za nje pod naslovom: „Ograd za dijaštvo Slovenske krajineu vrata, da v tom ogradi lejko gojijo svoje rožice i sadoveno drevje na hasek našega krščansko mislečega lüdstva. Začnemo pa delo v tom ogradi s tem, da objavimo prvo špomin na pokojnoga dobroga krščanskoga akademika Grabar Gezo z dopisom i pesmicov, ka smo dobili od srednješolske mladine, potem pa drüge dopise Spomin na + Graber Geze, akademika. Geza! Zadnjikrat sem videl tvoj smehljaj v gledišču, ko si mi pred predstavo krepko stisnil roko in me zagotovi!, da se še vidiva. A zgodilo se je drugače. Po predstavi te nisem dobil in nato tudi ne več! Saj je treščilo kot strela z jasnega neha med nas: Grabar Geza je mrl. Pogledal sem nejeverno tovariša, ki mi je to povedal in ga motni dolgo, kot bi hotel pri slabi svetlobi na re-alčnem hodniku predreti v globino njegovega srca. Toda vztrajal je trdo-vratno in ponovil še razločneje, še po-časneje ..Grabar leži mrtev v bolnici!" Zavleklo se je nebo nad ljubljanskim mestom, gosta megla je zakrila korine, da ni bilo videti Rožnika in prijazne cerkvice na hribu, Grad pa je gledal s svojega griča kot pošast, ki preti, da navali vsak dan nad grešno mesto in ga stre s svojim pišem. Rüšilo je ves dan in na noč se je napravil Sneg, ki je padal drugega dne kot bi se berači trgali. — Nebo samo se je zasolzilo nad delom božje dekle in sipalo belih rož na telo ne-dolžnega. Obiskal sem ga! Med zelenjem in venci je bila krsta in ob njej so žalostno vzplamtevale sveče. Paznik je škrofal Počasi in trüdno od okna do okna in se priklanjal prišlecem. Pogledal sem na mrtveca na levi in ga nisem spoznal. Tedaj mi pade oko tudi na napis pred njim: »Grabar Geza, akademik!" Kaj si to ti, Geza? Ali so tvoji sivi, krčevito vključeni prsti, ki drže razpelo? Ali so tvoje osivele ustnice, ki ne morejo zakriti niti zob? Kaj me gledaš, tovariš, tako prodirajoče? Lasje se ti jezijo! — Ali radi strahu nad nami, ali radi zgražanja nad slepoto in krivico? Povej, tovariš! Ne glej tako mirno, zakrij belino! Strah me je! »V imenu Očeta ... Bog ti dáj večni mir 1. ..“ Vzel sem kropilnico in pokropil s tresočo se roko mrtveca, ki me je gledal še bolj pomilovalno! Kropit si prišel, tovariš, in zgra-žaš se! Čemu vse to? Tudi Ti prideš za mano! Tudi Ti in ví vsi! Eden preje, drugi kasneje: po glavah; kdor je bliže cilju in popolnosti, ta pride preje! Le poglej! Zakaj je šel Draškovič tako zgodaj, zakaj nas je zapustil Fartelj in zakaj ni ostal dálj časa Žižek? Zreli so bili in popolnosti blizu! Sad segnije na tleh, če ga ne pobereš in ne spraviš! Spomnila se jih je poslanka božja in jim storila dobro. Isto je z mano! — Ne stoj, prijatelj, primi za delo in trudi se, da boš čim bolj popolen. Kdor med vami bo namreč prvi popolen, ta pride prvi za mano. Taka je Usoda Slovenov od nekdaj in blagoslovljena bodi, ker je naša, nam namenjena, za nas ustvarjena! Oddajal sem Čudno lahkega srca in znane so mi bile besede koščenega obraza; vse sem že nekje slišal ne-koč, vse doživel, toda kje? — In sklenil sem, da še popoldne obiščem mo-dreca polodprtih oči, da se še posvečeni z njim, a ni mi bilo dano. Tako je šel Grabar sam, spremljan od najbližjih in Čudno: nebo se je zjasnilo. Potolažilo nas je božje nebo in za krsti je stopala nemo procesija; Tovariši! Povejte mi, kdo izmed Vas je bil najbolj popolen, in povedal Vam bom, kdo se bo prvi obrnil proti sv. Križu! Pesem na špomin pokojnomi Grabar Gezi se pa etak glasi: V špomin prijatelju Gezu. Kam prijatelj ti naš dragi, kaj poslavljaš se od nas, nočeš tu ostati? Povej, povej ali greš morda za kratek čas?--- 1. novembra 1936. NOVINE 3 Sprevod matere pertočkoga plebanoša. V četrtek 22. okt. zadvečara smo sprevodili k zadnjemi počitki pokojno mater od g. plebanoša v Pertoči. Vnogo lüdi je izkazalo zadnjo čast dühovnikovoj materi. Sprevod so vodili vlč. g. Krantz, sobočki dekan, pomagali so njim še trije drügi dühovniki: bogojanski plebanoš i dobrovničke. Za trügov so pa stopali sin pokojne matere s svojim žalüvajočim rodom. Naj joj sveti večna svetlost! Shod ali navuk za salezijansko sotrüdništvo bo drügo nedelo, 8. novembra popoldnevi ob 3 vöri v kapelici Martinišča v Soboti. Te shod ali navuk je redno vsakšo prvo nedelo v meseci ob 3 popoldne v martiniškoj kapelici. Vsi, ki se zanimate za delo salezijancov po širnom sveti i ki ščete biti deležni njüvoga dela i tüdi plačila pri Bogi za to delo, ste iskreno Vableni, da se teh shodov vdeležüjete. Što je vpisani med salezijanske sotrüdnike ali sotrüdnice i se vdeleži mesečnoga shoda, dobi popuni odpüstek, či je bio tisti den pri sv. prečiščavanji. Med salezijanske sotrüdnike i sotrüdnice se pa lehko vpiše vsakši krščenik, ki je spuno 16 leto starosti. Plemensko senje se je vršilo 26. okt. v Beltincih. Cena plemenskih bikov je bila od 5 do 6.50 Din. na živo vago. Na podporo Novin je poslao delavec, Kous Jožef, Kneževo, iz Tropovec Din 3. Bog povrni! Beltinci. Hotel Krono, last g. Koblencera je küpo g. Faflik Alojz, hotelir iz Sobote, ki ma v najemi hotel Krono. Gda bo novi lastnik sam prevzeo svoj hotel, še ne znano. Črensovci. Na Kristuša Krala nedelo, dnes tjeden so nam g. plebanoš v krasnih rečaj narisali, kak moremo biti epni z Kristušom Kralom. Povedali so nam tüdi, da edni moramo biti tüdi v molitvi i pesmi. Nekdaj je v našoj cerkvi bila Sküpna pesem lüstva, kak so sami Prezvišeni nadpastir to pred velikim številom dühovništva povedali, da jih je za srce zgrabila krasna Sküpna pesem Črensovske cerkve. Zdaj je pa Vmrla ta lepa Sküpna pesem v našoj cerkvi, so. nam pravili naš düšni pastir. Vse to, ka so nam povedali, je sveta istina, niti se ne moli sküpno kak prle vera, vüpanje i lübezen, čeravno g. plebanoš to molitev naprej molijo, samo nekaj se muvi tü pa tam po cerkvi i spevle se tüdi ravnotak. Sküpna pesem nam je vmrla v cerkvi. Naj se spevlejo pesmi znane od naroda, pa bo vse dobro. Lendava. Hotel Krona dobi novoga najemnika. Njeni dozdajšnji najemnik g. Vukan je küpo v Varaždini veliko krčmo „Jagnje“. Žižki. Pri dovici Cigan Mariji so neznani dugoprstneži z kukoričnjaka odnesli vreče kukorice. Bogojina. Novembra 8. je pri nas širitelski sestanek. Na tom sestanki bo govoro g. Zelko Ivan, dobrovniški kaplan, pri grobi pokojnoga Baše pa g. Maučec, profesor. To nedelo bo v Bogojini tüdi rana meša. 33. številko Novin od 16. aug., ki ma, naj nam jo odstopi. Potrebüjemo ešče deset številk. Pošlite jo na uredništvo Novin v Črensovce. Novine so narasle meseca oktobra za 35 komadov, odpadnolo je 6 komadov, naraslo 29 kom. M. list je naraseo za 11 kom., odpadnola 2 kom., čisti narastek 9 komadov. Zahvalimo se častivrednima slüžabnikoma božima, Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi pa prosimo Boga, naj dobita čast oltara, njeva pa naj napunita slovenski narod s svojim dühom i naše liste pa je razširita. Zahvala g. poslanci dr. Klari. Odbor—selekcijskoga živinorejskoaga drüštva v Bogojini, se na tom mesti najprisrčnejše zahvaljüje g. narodnomi poslanci dr. Klari, ki je z lastnov intervencijov izposlüvao pri kmetijskom ministerstvi podporo v zneski 10.000 Din. Odbor i člani so bili presenečeni, kda so zvedeli za višino podpore, ar nišče ne pričaküvao takše vsote v danešnji teških časaj. Posebno bodo g. poslanci hvaležni vsi tisti kmetovalci, ki bodo deležni te podpore, da si na plemenskih senjaj küpijo bolšo živino, štere smo jako potrebni. Gospod poslanec, šče ednok, prisrčna zahvala ! Nadale se Zahvaljüjemo banskoj upravi v Ljubljani, srezkomi kmetijskomi odbori v Lendavi, upravi občine Bogojina, tükajšnjemi vodstvi hranilnice i posojilnice, ki so s primernimi podporami pripomogli, da je Premovanje in živinorejska razstava 9. septembra 1936. tak lepo uspela. Vse to je živinorejce tak zdignolo, da se bodo šče z vekšim veseljom i lübeznijov posvetili živinoreji. Vsem i vsakomi prisrčen: Bog plačaj! Odbor. Vmor v Bratoncaj. Mi bratončarje smo že doživeli ništerne vmore i zahrbtne napade na poštene i mirno idoče lüdi. Ali kaj takšega, kak se je zgodilo v noči od preminočega petka na soboto, si ne smo mogii predstavlati i ešče menje vervati, ka se je v istini zgodilo. Tovaj je strelo Poredoš Lujzeka 35 let staroga mladoga očo, za šterim jočejo betežna žena Marta, četvero male dece, med šterimi niti eden nemre sam vrezati krüha i potrtiva stariša oča i mati. On je bio edini pri hiši, šteri je skrbo za svojo številno drüžino i na njega se je obračalo četvero malih, nedužnih, lačnih vüstnic za falaček krüha, pa njim ga je vzela i vničila hüdobna i zločinska roka. V petek noč je žena Márta šla na dvorišče i je zapazila, ka so dveri v klet malo odprete i notri nikak sveti z baterijov. Po tiho je šla k vratom i je klüko zakapčila. Tovaj je s tem bio zapreti v kleti i ne mogeo pobegnoti. Nato je zbežala v hišo i je povedala moževi. Pokojni Lujzek je včasi zgrabo rasoje i odpro dveri od kleti z mišlenjom, da je v kleti samo tovaj, ne pa tüdi njegov lastni morilec. A v tistom trenutki so počili streli iz revolver, pod šterimi se je zrüšo na podstini mladi mož, pred očmi žene i matere i v nekaj trenutkaj za vsikdar zapro oči. Pali eden v srce segajoči opomin starišom i vzgojitelom. Po opisi je bio morilec mladi i niske postave. Prepričani smo, da ga bodo orožniki izsledili i izročili v roke pravici, kde dobi zaslüženo kazen. Popravek. Pred kratkim je bilo v Novinaj oglašeno, da ma Mitkovič Alojz Šugi v Soboti k odaji harmonij. To je pomota. On nema harmonija k odaji, nego harmoniko. Ki jo šče küpiti, naj se zato glasi pri njem. Tistim, ki nas spitavajo, da ti bi küpili agrarno zemlo ali ne? Vnogi nas spitavajo, jeli bi küpili agrarno zemlo ali ne i če je istina, da jo zgübijo, ki je ne pogodijo? Na to pitanje odgovorimo etak. Agrarne zemle cena je po zakoni določena. Nišče ne more več prositi za njo, kak je zakon določo. Če jo zato što küpi, se ne znori, naj ma samo peneze. Če ma peneze, jo je bolše pogoditi, ar te ne de plačüvao intereša. Sme pa kdašteč jo dolplačati, kda pride do penez. Norost bi pa bila zdaj peneze na posodo jemati i dragi intereš od njih plačüvati, kda po zakoni ma pravico treseti let plačüvati agrarno zemlo na 5% intereša. Ki bi pa glaso okoli, da zgübi tisti zemlo, ki je ne küpi, trbe z svedokmi naznaniti oblasti, pa že dobi svoj zaslüženi najem za te vznemirlive glase, štere razširja. Rdeče križe so dobili naročniki na posamezne naslove. Pri toj številki Novin smo napravili rdeče križe tistim naročnikom, ki so nam ne plačali ešče letos cele naročnine. Te križe so ne dobili širitelje, ar tej morajo celoletno naročnino prinesti 8. nov. v Bogojino, nego samo naročniki, kim hodijo naši listi na njihov naslov. Prosimo je, da taki pošlejo naročnino, kak rdeči križ ovarajo. Na glažke, v šterih je čemer, devajo v potekaj gor rdeče cedale, naj se vsi čuvajo ka se nezagiftajo. Ravnotak, naj vam ne škodijo ti rdeči križi, včasi vzemite položnico i plačajte zaostano naročnino, dragi naročniki. — Uprava. Zahvala. Podpisani se najlepše zahvalüjem vsem mojim volilcom, ki so mi s svojimi glasovi znova dali zavüpanje i stem dosegnoli, da je naša lista tak lepo zmagala pri občinskih volitvaj dne 25. oktobra 1936. Držim za dužnost, da se vsem volilcom najlepše zahvalüjem, posebno pa volilcom iz Črensovec, Trnja i Žiškov, ki so se v tak velkom števili vdeležili volitev i stem pokazali, da za zmago naših krščanskih načel dobro znamo vküp držati. Oblüblam vam pa, da se bom trüdo vašim želam zadostiti kelko bo v mojoj moči, samo pridite z zavüpanjom do mene. — Horvat Anton, predsednik občine Črenšovci. MODERNA DELAVNICA PRECIZNI INSTRUMENTI APARATI RAZNIH ZNAMK brezobvezno predvajanje radioaparatov v RVI PREKMUSKI STROKOVNI RADIODELAVNICI P Nemec J. Murska Sobota ORION Service. Zahvala. Povodom smrti našega prisrčno ljubljenega očeta, tasta, starega očeta BENKOVIČ IVANA, šolskega upravitelja v pokoju v Bogojini izrekamo tem potom najiskrenejšo zahvalo vsem, ki so spremili našega dragega pokojnika k zadnjemu počitku, predvsem č. gg. duhovščini, nadalje gg. učit. tovarišema za pretresljive govore ob odprtem grobu, vsem gg. tovarišem, pevskemu zboru za ganljive žalostinke, gasilski četi, vsem darovateljem vencev in vsem ostalim, ki so na kakšenkoli način stali ob naši strani in lajšali našo neizmerno bol. Bogojina, dne 25. oktobra 1936. Žalujoča rodbina BENKOVIČ. Preselitev trgovine Naznanjam cenj. občinstvi, da sem z 1. novembrom preselo mojo trgovino i prodajalnico mes- nih izdelkov tovarne J. Benko v hišo g. Martona poleg knjigarne gdč. Sever Marice. — Cenj. občinstvi se priporočam za obilen obisk G ERENČER JOŽEF, trgovec DOLNJA LENDAVA. Konji. UPRAVA VELEPOSESTVA v G. LENDAVI oda 12 zdravih i vrlihdobrih konjov po zmernoj ceni, tüdi za ratno odplačilo. — Zglasite se je pri tvrdki HARTER v MURSKOJ SOBOTI. Kaj, ti molčiš?----- In tvoj obraz kako je bled, govori, kaj ti je? — „Ah prijatelji mi dragi, ne Vprašajte me — nikar ! --- Zapuščam vas predragi, ko poslednja veseli se stvar, da vživat sreča ji je dana. In jaz sem bil prej njim enak, poln cvetja in mladosti; vesel sem vriskal fant krepak, a zdaj konec je mladosti. Bogu sem hvalo pel vsekdar, v veselju in bridkosti; pozabil nisem ga nikdar, ne v trpljenju, ne v radosti. A zdaj poslavjem se od vas; poslavljam se za dolgi čas... Smrt prezgodaj me je obiskala, ko še spolnili se niso mi načrti; prezgodaj grob mi hladen je postlala, prezgodaj moral sem umreti.“ Podstrelski. Tovarišem v spomin! Na nekem grobu sem videl napis: Cvetke smrt ni zamorila, cvetje njeno še duhti. Cvetka v raj se preselila, ker na svetu varna ni. Isto mislim, da je z Vami, tovariši nekdanji. Vsemogočni Vas je presadil na svoj vrt, kjer ni zvijač življenja. * Tebe, dragi Viktor, ki počivaš v domači zemlji, bi se rad najprej spo- mnil. Gomila je obrasla nad tabo. Črn majhen križ se dviga iz trave tako skromen, tako majhen, kakor si bil Ti. Štiri leta so minula od takrat, ko smo se zadnjikrat zbrali na grobu prijatelja Lipovca. Sv. Križ pri Ljubljani: pokopališče krasno, a polno bridkih spominov. Nemo smo stali ob grobu mrmraje molitev. Gotovo je vsak mislil: kdo izmed nas bo prvi legel v hladno postelj. In Ti, dragi Vikor si se oglasil prvi: „Fantje, drugo leto v tem času boste na mojem grobu.ˮ Sam najbrž ni verjel svojim besedam, a bile so resnične. Njegov bledi obraz je vse potrdil, bil je v zadnjem štadiju jetike. Prišla je druga jesen. Listje je zarumenelo. Zbirali smo se pri Sv. Križu. Enega med nami ni bilo ... Viktor se je preselil v večnost. V domači zemlji počiva. Stali smo nekaj časa ob gomili in šli. Kdo bo prvi za njim, se ni upal vprašati nihče. In lani koliko vas je še bilo ob grobu, mislim, da trije — in trije v grobu. Spet enega ni... dragi Alfonz je šel za njima - - - Počivajte tovariši ! Ti Viktor pri Sv. Križu — in Viktor v zemlji domači in Alfonz na oni strani Mure. Vi pa dragi, ki se še spominjate rajnega tovariša, spomnite se tudi ostalih dveh. Iz Sobote. Deževalo je ves dan in Sobota se je čudila, ko so se Martiniščarji peljali na izlet. Bila je nedelja, 11. t. m., za dijake prost dan in četudi je deževalo, ni to veliko zmanjšalo našega veselja. Zjutraj, ko smo vstali, smo pogledovali nebo in ugibali, če se bo spremenilo. Kropilo je do poldneva, potem se je malo umirilo. Hitro sta drvela avtomobila: soboška cerkev, Dokležovje, preko bistre Mure, skoz Krapje in Cven do sv. Ivana na Razkrižju. Ko je drčal avto čez Muro, je marsikatero srce zapelo: „Reka Mura je šümela...“ Spomnil sem se tedaj Žižka in mrzlo me je spreletelo. Tudi Grabarja sem se spomnil in želel sem mu miren počitek pri sv. Križu. Spotoma nam je tovariš pripovedoval o poplavah Mure, ki so vsako leto in da včasih podere kako hišo. Sedaj pa je bila Mura mirna, le šümela je in tekla naprej. Na Razkrižje smo prišli veseli. Dež je ponehaval. Z nami so bili tudi nekateri naši profesorji kot ravnatelj drž. realne gimnazije g. Rudolf Pregelj z gospo in trije nastavniki samoupravne gimnazije gg. Štalec z gospo, Kunstelj in Kopač. Šli smo k sv. maši in smo tam peli na kom. Ljudje so poslušali mladino, polno razigranosti in smeha, kako je pela. Kakor bi bilo njeno življenje le pesem, a je tudi trüd, tudi trpljenje ... Po sv. maši je bilo kosilo, katerega nam je pripravila mlada Kutnjakova gospodinja, naša domačinka. Zvečer smo se vrnili v svoj beli dom na soboških poljih. Peli smo vso pot in naš tovariš je včasih kaj zaigral z harmoniko. Bil je res, vesel dan. Sedaj pa moramo povedati neko žalostno stvar. Je to bol, ki jo čutimo od začetka šolskega leta in ki nam kali splošno veselje. Namreč, na vsej gimnaziji, od I. do Vl. r., ni katoliškega verouka. Evangeličani in Židje ga imajo, a mi, ki predstavljamo večino vsega zavoda, smo brez njega. V topolih šumi . . . V topolih šumi, ob njih bela cesta v svet drži. Po njej vsak dan odhajajo ljudje: stari, mladi, otroci z materami, žene z možmi. Vse po cesti hiti in se v širnem svetu gubi. V topolih šumi . . . In kakor klic iz tujine, ki se je s src tisočerih, teptanih dvignil v sinje višine, se nam zdi pesem topolov. In kot bi pomoči prosili, za one, ki v dalnji tujini s krvavimi žulji si služijo kruh, otožno šumijo topoli in mimo njih — bela cesta v svet drži. — B. 4 NOVINE 1. novembra 1936. Pisma naših iz tüjine. Versailles, 19. IX. 1936. Prečastiti gospod ! V Jezuši ino Mariji Vas pozdravlam, prečasti gospod. Najlepše se Vam zahvalim na rednom pošilanji Novin i, Marijinoga Lista, šteriva lista sta mi na veliko veselje v etoj mrzloj tüjini. Pišem, Vam, častiti: gospod, jaz sem pri ednoj krščanskoj drüžini,, da lehko, idem vsako nedelo k sv. meši. Prečastiti gospod, pošilam Vam naročnino za celo leto 100 Din, 50 Din sv, Maloj Trejziki za srečo ino zdravje, 45 Din pa na Dom sv. Frančiška. Zdaj Vam želem, prečastiti gospod, dühovni oča, mnogo zdravja, da bi mogli skrbeti za nas mnogo-mnogo let ino Gospod Jezuš Kristuš bo Vaš plačnik. Zdaj končam moje malo pismo ino Vas pozdravlam v Jezuši i Mariji. Frumen Marija, Topolovci, Versailles, Francija. K zgodovini naše podržavlene gimnazije Brez vse razlage objavimo pismo g. bivšega poslanca, Pavlič Alojza i dopis Kluba Prekmurskih Akademikov. Oboje je poslano uredniki Novin svoj čas. Prvo se glasi: Kraljevina Jugoslavija . NARODNA skupština KLUB NARODNIH POSLANIKA Beograd, 14. 9. 1933 Prečastiü gospod župniki Z otvoritvijo petega razreda gimnazije v Murski Soboti ni nič, proti sta bila temu g. min. Pucelj in g. dr. Kramer, to naj Prekmurci vedo. Min. prosvete g. Radenkovič je imel namen, da se otvori, a sta Slovenska g. ministra bila proti tej otvoritvi, ker sta se bala, da bi topel njiju prestiž, če bi se peti razred v Ptuju ali pa v Kočevju ukinil. prof. Pavlič Lojze. To drügo pa etak: Exh.šl.l119. Ljubljana, 18. V. 1935 Uredništvu „Novinˮ v Črensovcih. Cenjeni naslov vljudno prosimo, da v interesu sobočke gimnazije blagovoli priobčiti v naslednji številki svojega tednika priloženi protest.., Z odličnim spoštovanjem! Klub Prekmurskih Akademikov v M. Soboti Tivadar Škerlak Tibor naC. akc. posl, podpr. K vprašanji! prekmurske gimnazije. „Murska Krajinaˮ, list narodnega poslanca gosp. Josipa Benka v Murski Soboti, je priobčila dne 28. IV. t. 1. vprašanje „Ali dobimo popolno, gimnazijo?ˮ in odgovor, da „bo to vprašanje rešit 5. máj,ˮ dalje, „zato glasimo za našega kandidata g. Benkaˮ. Potreba po popolni prekmurski gimaziji je dokazana z neštetim! razlog!, Zanjo se je izreklo ne samo vse prekmursko ljudstvo, temveč vsa Slovenija. Gospod Benko je lani pismeno izjavil, da odstopa od poslanskega mesta, če vláda ne ustreže zahtevi po Popolni gimnaziji. Do danes pa kljub vsemu temu ni popolne gimnazije v Murski Soboti, gospod Benko a ne samo da ni odstopi!, temveč spravlja njegov list ugodno rešitev gimnazijskega vprašanja celo v neko odvisnost od njegove ponovne izvolitve. Koliko so take vrste obljüb iskrene in koliko jim je možno verjeti, lahko presodi Vsakdo sam, mi se omejujemo le na protest proti izrabljanju te upravičene ljudske zahteve kot agitacijskega sredstva za eno osebo, zlasti pa proti trditvi, da bi mogla rešiti to vprašanje izvolitev ali neizvolitev te ali druge osebe. Naj si bi bil izvoljen za poslanca kdorkoli, njegova dolžnost bi bila, da se prikljpči borbi prekmurskega ljudstva za svojo gimnazijo in to pričaküjemo tudi od gosp. Benka. Ljubljana, 19. maja 1935. Klub prekmurskih akademikov. Janko Verbajnšak: Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve. To kar ne more dati delavnemu človeku ne liberalizem, še manj pa komunizem* daje Kristus in njegova sv. Cerkev: delu čast, delavcu isto dostojanstvo, kakor bogatinu, socijalno pravičnost, da se ga preko mere ne izkorišča in vsestransko zaščito. Toda to še ni vse. Dejstvo je, da vse, kar človek s svojim umom ustvari, je nepopolne, tako je tudi polno najrazličnejših nepopolnosti v človeškom življenju, ki izvirajo bodisi iz prehitrega porasla in dviga tehnike, bodisi iz medsebojnega tekmovanja narodov. Vse to ovira, rekel bi skoraj, onemogočuje izvesti v vsem obsegu Kristusova načela o socijalni pravičnosti do delavnoga človeka. Božji Zveličar je vse to predvidel, zato pa nam je poleg svojih načel in naukov v korist delavnega človeka dal še neko drugo temeijno zapoved, ki naj nastopil tam kjer zapovedi o pravičnosti ni mogoče popolnoma izvesti in na podlagi katere nas bode on sodil ; to je zapoved ljubezni do bližnjega. Kristus je šef dalje ko vsi komunistični voditelji, ki se toliko hvalijo, kako veliki zagovorniki in prijatelji delavčevi da so. Kristus je postavil veliko lepšo zapoved in načelo: siromaku-delavcu-trpinu daj njegovo pravico, to kar mu gre, vendar, ako še nima dovolj za sebe in svojce, si dolžan po zakonu o ljubezni do bližnjega mu dati še več, dar ljubezni in tako pridemo do krščanske Karitas ali krščanske ljubezni, ki dopolnjuje krščansko pravičnost, ki pomaga tam, kjer trenutno še ne more iz raznih vzrokov zmagati krsčanska pravičnost. Ravno nasprotno pa ravnajo komunisti, ki sicer kriče zahtevajo za svoje pristaše nebesa že na tem svetu, ko pa jih ne morejo doseči, tedaj pa začno z ropom, požiganjem in brezobzirno klanjem uničevati še tiste dobrine, ki se jih je delavec doslej posluževal, kakor sedaj na španskem, kjer se brezumno rüšijo in požigajo bolnice in zavetišča za onemogle in sirote. Ne tako sv. Cerkev: ona brani delavske pravice, kjer pa ne more do- volj uspešno vršiti tega svojega poslanstva — saj jo pri tem njenem delu ovirajo delavci sami s svojim vstopanjem v brezverne organizacije, — tam pa vzame zaščito delavstva sama v roke, da ustanavlja iz svojih sredstev dobrodelne zavode in ustanove. Pogrešno je torej naziranje socijalistov in komunistov, češ mi nočemo milosti in milodarov, mi hočemo pravico, kaj pa ako pravice ne morejo v teku let doseči, ali naj tedaj delavci poginjajo in če bi se izvedla Popolna socijalna pravica, še bi ne zmanjkalo revežev in siromakov, kakor je to Kristus že sam predvidel, ko je rekel: „Siromake boste imeli vedno med sebojˮ. Teh Jezušovih besed se je sv. Cerkev vedno zavedaš. (Dalje sledi.) Pošta. G. J. Sv. Marjeta. Prošeno poslali, prle zavolo odsotnosti ne mogli. Oprosti. Pozdravleni. — Vučko Matilda Marija, La Morinier, Novine poslali, naročnine en del dobili, — Škaper Janoš, Dolič 43. Naročnino sprejeli. — Botjak Matjaš. Petanjci. Smo ti svoj čas naznanili, kam smo poslali, tam išči. — Kološa I. i M. Sobota. V tiskarni smo pitali, zakaj neso oglasa objavili. So nam odgovorili, da neso niednoga dobili. Drűgoč pošlita naravnoč v Črensovce, je z Preka kaj prišlo ? — Plej Marija. Francija. Če ščeš meti Glasnik Najsvetejšega Srca Jezušovoga, piši edno karto na upravo v Ljubljano, Zrinjskega cesta 9. Mi že pošlemo naročnino, dozdáj nesmo. — Kous Jožef, Tropovci. Naročnino z viškom sprejeli i po želi obračunali. Na misijone poslali Klaverovoj drűžbi. — Prosvetno Drűštvo. Sobota. Za letos bodi po vašoj želi. — Gumilar Franc, A Chail!y. Naslov spremenili, prosimo zaostano naročnino. — Izseljenik z Beltinske fare v Franciji. Tvoje lepo pismo bi dragevole radi objavio, samo ka ne moremo, ar si se pozabila podpisati. Podpiši se i pismo pošli ešče ednok. — Ficko Rudolfa domači, Vidonci. Novine so hodile vašemi dozdaj, a plačane neso. Odišo je v Francijo, pišite njemi, naj nam pošle svoj novi naslov i naročnino. — Gjörköš Števan, Cons Grand Ville. Sprejeli smo 42.75 Din. Prosimo odgovora, jeli ste ví novi naročnik,, ali ste pa meli že prle Novine,, ar mamo tri Gjörköš Števane. Če ste stari naročnik, nam javite vaš prvejši naslov. Ali ste res varni? Marsikdo se hoče iznebiti zastopnika Vzajemne zavarovalnice ali „Karitasˮ z izgovorom: „Ne bom se zavaroval. Moj stan, moje delo ni nevarno.ˮ Ali more kdo tako trditi? Nikdo na svetu. Življenje vsakega je ugotovo. — Mizar pri stroju, klepar na strehi, šofer na avtomobilu, športnik na kolesu, uradnik na cesti, cerkovnik v zvoniku, duhovnik na poti k bolniku, gostilničar v gostilni, voznik na> vozu, delavec v delavnici, kmet na polju itd. Vsakdo in povsod je v nevarnosti: doma, na cesti, na vozu, na železnici, na kolesu. — Pred dnevi so časopisi prinesli iména mrtvih, ob smrti katerih je „Karitasˮ zadnji čas izplačal zavarovalnino. Vseh je 27. Med njimi so stari in mladi, možje in žene, fantje in dekleta. Eni so umrli naravne smrti, drugi Vsled kake nesreče. Morda je tudi med njimi kateri mislil, da je še varen pred smrtjo, a danes je v grobu. Domači imajo ob izgubi Vsaj to tolažbo, da jim je bila z zavarovalnino odvzeta briga za kritje pogrebnih in drugih stroškov. — Zavarujte sebe in domače čim prej pri Karitas, da se glede bodočnosti rešite hüdih skrbi. „Karitasˮ je že popolnoma zasidrana v ljudstvu. Vsak dan pristopi povprečno 20 novih članov (zavarovancev). — Stopite nemudoma k domačemu zastopniku Karitas ali pa se obrnite pismeno, ali osebno na vodstvo Karitas v Mariboru, Orožnova u. 8. in izpolnite ponudbo. Če ne premorete pla-čevanja višjih premij, se zavežite vsaj za 5 Din. mesečne premije. — Zastopniki za Slov. krajino so: g. Šinko v Lendavi, g. Rous v Beltincih in ga. Skalar Jožica v M. Soboti, Bistrički Ferko; Amerikanec Džou. l. Zadnji gostje so se razhajali iz Ščrbičovoga gostüvanja. Mužikašje so rezali popotnice, kak se je pač dalo proti zajtri. Prprek je pa samo klu-mao z glavov pa mensao po cingulaj, ka so ječale pod trdimi prsti. Vse je bilo strašno veselo. Brečali so po vesi, plesali, po poti, ka je sneg vujška leto. Drüžban Joško pa je šče vse sprevajao v boušo volo. Kak migec je bio, ponüvao piti, kričao, spevao, ka se je malo ne raztrgno. Takši plajs so napravili gostje po vesi, ka so začnoli lüdje stanjüvali. „Kristuš, ka jeˮ, so gučali. Stari Cimerman, šteromi je včasi v glavo spadnolo, ka je, si je samo proti staroj zguča;„ Tej so se ga narezali, Bog njim ne vzemi za grejˮ. Nato se je obrno k steni i zaspao. Gostje so se razišli. Pri Ščrbičovih pa so si seli za sto domači, drüžban, pozvačin, pa vsi šteri so dozdaj dvorili. Mužikašje so se odémenouli s črnov kavov. Samo Prpreki so mogli za zatanik mrzlo vodo vlejati, ka njemi je tekla šče po hrbti i tam gde se nesmi pri stoli povedati, i so velko nevolo ž njim prlé meli, dekeč se je spravo k cingulam. Nišče je samo nej šteo iti spat. Drüžban Joško je pa telko plesao z domačov Lizov, ka so začnole küharice glavé vküp nagibati. „Šče čardašˮ, zbreči Joško divje. Prprek se je prebüdo, vdaro po cingulaj, da so se vsem pete zdignole od žele po plesi, pozvačin je počo z rokami nad glavov: „Samo drüžban !“ »Samo drüžban", je šlo vse vprek. Joški je sijalo veselje z obraza. Znoj njemi je tekeo po lici. V hipi je zgrabo Lizo okoli pojasa. Odijela sta po podi kak ftici plesala ob divjoj pesmi cele drüžbe: Be fogom a lovat, de be fogom a lovat, sárga rezes kis kocsimba; buzát viszek rajta, Budapesti gőz malomba . , . Mužikašje so pa samo kratko pa ostro pomagali. „Lepo je bilo pri nas na gostüvanjiˮ, je pravila Liza smejoč Joški. „Ve či tebé nebi —ˮ „Pa šče lehko bo, Lizaˮ, joj želne reč Joško, kak da ne bi šteo čüti svoje fale. A mužikašje so igrali čiduže bole divje: be fogom a lovat,.. Čardaš je šo v krf i ogen je sijao Joški z oči. Liza ga je samo začüdeno poglédnola. »Me počakaš", jo je pitao, da sta se zavrela. »Zakaj praviš, počakaš?" „Liza, nojco me vzeme Amerikaˮ. Da je to povedao, jo je šteo zavzeti na drügi kraj, pa mužikašje so henjali. Joško je vrgeo mužikašom pet rajnški (te je šče to dosta bilo) i odišeo z gostüvanja. Liza pa je ne vervala. Zamišlena je odišla spat i da je že bila v posteli, je duga jokala. Nikaj joj je prle ne povedao. Nesreča je tak štela, ka je Joško spadno, da se je vlejkeo skoz okno v kamro. Mati so se prebüdili. Zadnje dni so že čüli, ka se po vési šepeče, ka Joško odide v Ameriko. Pa tüdi zdaj se njim je čüdlo vidlo, zakaj je šteo Joško v hižo priti, ve bi pa lejko v štali spao. »Gvant bi si rad vzeo", je pravo materi, da je drügo ne znao. „Zakaj ? Nemaš gvanta nasebi?ˮ se začnejo kregati mati. V hiži je postalo vse tiho. Oča so se zdignoli na posteli i debele sku- ze so njim začnole kapati po kosmatom lici na blazino. Oni so že prle znali, ka sin odide. Šteli so to prikriti zato ka so mati niti ne dali čüti, ka bi Joško šo v Ameriko. „Oditi ščeš? Ne? V Ameriko ščéš oditi?ˮ so ga pitali z ostrim glasom, kda je Joško nikaj ne odgovoro. »Ja", si pomali zguči Joško. „Koga!? Čakaj, jaz ti že pokažem Ameriko! Mati so skočili v kühnjo. Prinesli so soklati bot, pa so začnoli fest mazati Joška, kda si je lače preoblačo. Komaj je vujšeo skoz okno. Gda ga je mlinar prek Müre pelao, si je Joško seo na ladjino steno i si globoko odehno. „Kama pa ideš, Joško, pa si si bratove lače oblekeoˮ, si zgučij mlinar, ka de pa Štef pravo? „Oj, ve pa resanˮ, se je začüdo Joško. „Na, na, ka de pa zdaj Štef noso ?“ Gda sta prišla na drügi kraj Müre, je šče mlinari zbogom dao. „Dobro je mlinari, Vincijiˮ pravi Joško, kda sta prišla na drügi kraj. Kda pridem nazaj, küpim jaz mlin, pa boš te moj mlinarˮ. „Pa nejdeš znam v Ameriko?ˮ „Idemˮ, se je smejao Joško i odišeo med vrbje. * Smeh je meo na čobaj Joško, da so mimo okna na mašini leteli logovje, vode, várašje i fabrike z velkimi sajastimi lori. Vse to se je vtujavalo za njim. Breka, smej, novi čüdni obrazi, tihinski gvant, vse to je prevzelo Joška. Pa on je samo gledao, kak naj prle pride k morji. „oj, šteri to leti? Turin—Milano—Roma—ekspres", je šteo, gda je mimo njega mašin odleto v noč. „Ne je mojˮ, si je odehno. A na postaji je stao pripravleni drügi: „Wien—Praha—Berlin—Hamburgˮ. „Ha, mojˮ, skočo je v njega. Mašin je rezko zabrlizgao i ga potegne v Hamburgˮ. Morje, krika, hajovje, šifi. Joški se je stisnolo srcé. Kak je eden človik mali proti vsemi tomi. „Jezuš Kristuš, Bistrica pa Hamburgˮ. Stisnoli so se vsi delavci za Ameriko v ladjo, kak kebri. Ladja se je zibala, začnola je brneti i pomali se je začnola obračati na odpreto morje. Kelko se ji je že tak spravilo na ladje, Žoudušov, Gabor, Dorenčec, pa drügi, štere niti on ne pozna, pa kelko šče ji bo. Bili so pa bodo mučeči, čakajoči nekaj, ka so šče ne doživeli v svojem živlenji. A trdni so i močni kak gore, kak jij že to naprej vidi naš veliki pesnik Župančič v svojoj pesniki Dumi: Pa so ramena in pléča kot skale, tilnik — naloži mu breme nasilnik — nosil ga bo in ne bo se krivil, pa so srca tiha in močna — njihov ponos je brez besed; pa so možje — kot da se niso rodili iz matere, kot, da goram se iz bokov izvili so: morajo v svet in tujrna se diči z deli njihovih rok; tamkaj v Ameriki, tarakaj v Westfaliji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko . . . Ne čüje Joško strašne pesnikove grožnje. Njegovo oko je oprejto na odprejte morje. Kje domovina si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih ? Tu? Preko morja? In ni ti meja? „Nega, nega mej, je stisno iz sebe Joško, skočo je na streho, zato ka se je ozdaleč vidila Amerika. (Dale.) Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.