Tri deklaracije Demckracija ni samo oblika vlada- vine, marveč v prvi vrsti oblika sožitja. (»Učiteljski tovariš« št. 39 z dne 13. ma- ja 1937.) Sredi vedno hujših ideoloških trenj, v katere zapada Evropa in ves svet, se stalno ponavlja beseda »demokracija«. Zvok te besede dobiva, če ne večjega, vsaj ravno tak čar, kakor ga je imel ob rojstvu demokracije, v veliki francoski revoluciji. Oni, ki nosijo demokracijo v srcih in na ustih, vidijo v njej cdini izhod iz sodobne obče gospodarske, kulturnc in politične depresije. Beseda demokracija vsebuje za najširje plasti evropskih Ijudstev najosnovnejše pravice človečanstva, deklarirane v ideji francoske revolucije. Nevarnost brutalnega fašizma, ki dviga svo.io glavo in skuša z bučnimi fanfarami zakriti puhlost lastnega programa, grozi uničiti te osnovne pravice, uničiti dostojanstvo človeka kot individuja ter ga podrediti v vsem njegovem bitju in žitju megalomanskim težnjam posameznih voditeljev. Odtod ves čar demokracije. Slcp in gluh bo moral biti oni, ki tega ne razume. Naloga nas učiteljev, ki živimo v najtesnejšem kontaktu z delovnim ljudstvom, kmetskim in delavskim, je, da težnjo po demokratični ureditvi družbe, težnjo po človeka vrednem sožitju podpremo z vsem svojim delom in vscmi svojimi prizadevanji. Da je učitcljstvo za demokracijo in njene kulturne in obče človečanskc pridobitve, je dokazala novosadska skupščina. A sama ta konstatacija ni dovolj. Pristopiti moramo k delu za uresničenje dcmokracije. Kako bomo to storili: Mariborska »Neodvisnost« je v članku »Učitelji našega naroda« pravilno zapisala, da če hočemo učitclji ostati zvesti demokratski ideji, poudarjeni na novosadski skupščini, potem sc moramo nujno otresti jerobstva raznih političnih žonglerjev ter se s svojim delom približati hotenju in streml.jenju slovenskcga delovnega ljudstva. Res si moramo priznati, da smo doslej — a ne po lastni krivdi — v marsičem in marsikje izgubili potrebni kontakt z ljudstvom. Izgubili pa smo ga zato, ker tega kontakta tudi dosedanje politično življenje na Slovenskem ni imelo. Izživljalo se je v medsebojni borbi dveh malomeščanskih skupin, ki sta se trgali za oblast. V svoje nečedne namene sta izrabljali narod in njegove učitelje. Z legalnimi in ilcgalnimi sredstvi sta učiteljem branili, da bi z narodom navezali oni naravni stik, ki je utemeljen v smotru narodovega življenja. Ce smo samim sebi priznali to, potem priznajmo še javnosti, da se hočemo odslej posvetiti samo uresničenju potreb slovenskega ljudstva. Živimo v času, ko se obnavljata obletnici majniške in krfske deklaracije. Obe deklaraciji, posebno pa krfska (— majniška je govo rila še v vdanosti Habsburgovcem, predstavnikom nemškega -fevdalizma), sta udarili temelje jugoslovanske države. Obe sta poudarjali bodoče demokratsko sožitje srbskcga, hrvatskega in slovenskega Ijudstva. Danes, ko fašistične politične tendence groze uničiti vse demokratične pridobitve, naj nam bosta obe deklaraciji opora za gradnjo slovenske, hrvatske in srbske demokracije. K tema dvema deklaracijama si napišimo še mi učitelji svoio. Naj bo to magna carta našega bodočega dela: Nič več hlapčevanja in političnega jerobstva! Vse svoje sile stavljamo v službo*slovenskega Ijudstva, onega resničnega ljudstva, ki stopa za plugom in se poti ob strojih. S temi silami hočemo podpreti slovensko delovno ljudstvo v njegovih stremljenjih za svobodo in demokracijo in le na te.j osnovi bomo pripomogH k zgradbi močne, demokratične jugoslovanske države, kakor je bila zamišljena v majniški in krfski deklaraciji, I. S. Opomba uredništva: Z izvajanji v članku se uredništvo nc strinja, ker niso povsem v skladu z načeli JUU, vendar priobčujemo članek kot mišljenje organiziranega člana.