92
Današnjimu listu je perdjan popis življenja rajnciga Lavantinskiga knezo-škofa Franca Ksaverja Kutnarja — in pa 11. doklada.
DOKLADA 11,
h 23. listu krajnskih kmetijskih in rokodelskih Novic. 1846.
Kdor  želi ?   kako   oznanilo  v  Doklado  natisniti  in Novicam   perdjati,   plača  za vsako  rerstico  z   navadnimi   srednjimi   čerkami   3   kr.,   če  oznanilo  le   enkrat
natisniti   da;   dvakrat  4   kr. in trikrat pa 5 kr.
Povabilo.
Z začetkam prihodnji ga mesca se začne druga polovica tekočiga leta. Naj torej tisti častiti prejemniki Novic, ki so le za pretečeniga pol leta plačilo odrajtali, se ta mesec naročilo po navadni poti ponovijo, de bodo brez zaderžka sledeče liste dobivali. Kdor hoče vnovič perstopiti, zamore Novice tudi od začetka tekočiga leta dobiti, ker imamo nekaj iztisov odveč za nove pristopnike pripravljenih. Žal nam je, de smo pervo in drugo leto le ravno toliko iztisov napraviti dali, kolikor je tačas prejemnikov bilo in de nam jih zdej popolnama manjka. — Denarje in pisma pa prosimo, naj nam brez potroškov (Trankirane) pošiljajo, sicer se nam prevelika škoda godi.
Vredništvo.
(28)                       Oznanilo novih bukev.                        (1)
Pri Janezu Leonu, bukvarji v Celovcu so ravno zdej na svetlo prišle in se tudi v Ljubljani pri J. Lerherji in pl. J. Kleinmajerji, bukvarjama dobijo:
ZDRAVO TELO NAR BOLJŠI BLAGO.
ali
nauk zdravje ohraniti.
Spisal JP. K. Robida . benediktinar in c. k. učitelj matematike.
V   majhni  osmerki na lepo belim  papirji natisnjene,   144 strani debele,  v lepim zavitku veljajo 24 kraje, terdo vezane pa 30 kraje, srebra.
PESMARICA CERKEVNA,
aH
SVETE PESME,
ki jih pojo Slovenci na Štajarskim,  Krajnskim, Koroškim,  Goriškim in Benatskim in nektere
molitvice, litanije in svet križoven pot,
zbral in na svet izdal
Matija IfJajer. kaplan pri stolni cerkvi v Celovcu.
V  šestnajštirki na lepo belim papirji natisnjena, 248 strani debela, v zavitku velja 24 kraje, terdo vezana pa 30 kraje, srebra.
Napevi za orgle k pesmarici cerkevnej.
Na treh polah lepila papirja natisnjeni veljajo 36 kraje, srebra.
Imenovani napevi ali pevske  vi že  se prav  lahko pojo in orglajo,   in sicer ravno tako, kakor se po deželi v raznih cerkvah pri božji službi že od starih časov pojo.
(27.)                                                                                        (2)
V bukvotiskarnici gosp. Blaznika je na
prodaj:
Napeljevanje
k pobožnimu življenju in lepimu
zaderžanju.
Iz nemškiga prestavljeno in natisnjeno po povelji inilostljiviga in prečastitiga firšta gospoda gospoda Antona Alojza. Ljubljanskiga škofa. Imenovane bukve je rajnki gosp. Klancnik, c. k. profesor bogoslovstva v Ljubljani, po modrim povelji milostljiviga gospoda Antona Alojza, na-šiga prečastitljiviga škofa is nemških bukev Brik-
senskiga knezoškofa Bernarda Galura v slovenski jezik prestavil in Slovencam v teh bukvicah podu-čenje podelil, kakoršniga v svojim jeziku poprej še niso imeli. Lete bukvice so v sedmere poglavja razdeljene: I. Od ljubezni in časti, ki smo jih Bogu dolini. II. Od človeka in clovekkiga rodu. III. Perpravljanje k zaderkanju do ljudi. IV. Od zaderkanja ljudi, ki morajo skupej živeti. V. Od saderkanja zunej hiše. VI. Od zaderkanja v mnogoterih okoljšinah in do mnogoterih ljudi. VII. Od zaderkanja do neumne živine. — Pač prav bi bilo, de bi te bukvice vsak hišni gospodar sloven-skiga naroda v svoji hiši imel ter otroci in družina iz njih pobožniga življenja, pa tudi lepiga zaderžanja med seboj in do drugih ljudi se vadili!
(29.)         Teržaška asikurancija,           t2)
ki zavarvuje polje in nograde proti škodi toče, da na znanje, de bo koj koj po precenjeni škodi zavar-vancam deseti del škode v denarjih povernila. To je nova očitna priča skerbniga ravnanja imenovane družbe, kraetovavcam nadloge po toči neutegama polajšati.
Jo&ef Karinger,
velki opravnik te družbe za Krajnsko deželo
v  Ljubljani.
(260                                                                                             (2)
Priporočenja vredne bukve za mladost.
Pri Edvardu Honu, bukvovezu in s popirjem kupčevavcu na starini tergu v Ljubljani Nr. 157, so ravno zdej v starim pravopisu na svitlo prišle:
v
Gosp. Krištofa Smida
korarja Avgustanskiga
 Zgodbe s. Pisma
za
mlade ljudi.
Okrajšane iz  nemškiga prestavljene.   Drugi zlep-šani natis iz gosp. J. Blaznikove tiskarnice.
Veljajo 20 kr. srebra.
Teh bukvic, ki jih tukej Slovenski mladosti oznanimo in vživo častitljivim duhovnim gospodam, staršam in vsim prijatlam mladosti priporočimo, je ni davnej v Gradcu deseti natis v nemškim jeziku na dan prišel, kjer se v predgovoru tole bere: Ko-mej ste dve leti pretekle, kar je bil deveti natis od 4000 iztisov na svitlo prišel, je bilo že dese-tiga treba. Bukev tedej, kterih se v kratkim času toliko speča, ni treba posebno priporočevati; dobra reč se nar bolj sama priporočuje. Mi tedej dm-ziga ne želimo, kakor de bi se Slovenska mladost tudi teh bukvic z veseljem poprijela, od kterih so miiostljivi rajnki Teržaški škof Ravnikar, takole pisali:
Ljubi mladenči in deklice!
Vem, de je ni skorej reči, nad ktero bi toliko veselja imeli, kakor nad lepimi povestmi. Nate jih polne bukvice! Ena je lepši od druge. Vse so res, in po versti, kakor so se godile, gredo ena za drugo.    Zgodbe jim pravimo.
Od teh zgodeb se sme reči, de so vsiga sveta nar lepši. Zakaj poglejte, sam ljubi Bog jih je rekel nam k pridu v posebne bukve popisati. Pravi se jim sveto pismo; zgodbam pa — svetopisemske zgodbe. Kar se jih je od stvarjenja sveta do Je-zusoviga prihoda zgodilo, jim pravimo zgodbe sta-riga zakona; kar jih je pa po Jezusovim rojstvi, jim pravimo zgodbe s. pisma noviga zakona.
Pa vsili zgodeb, kar jih je v svetim pismu, ne boste v teh bukvah našli, ampak le tiste, ktere, se vam bolj primerijo, kar jih je bolj umevnih, bolj lepih in podučnih za mlade ljudi.
Prav lepo in očitno boste v teh bukvah vidili, kako dober in prijazen je bil Bog že od začetka »sveta do ljudi, in kako je iz ljubezni do nas zadnjič clo svojigaSina Jezusa Kristusa na svet poslal.
Iz vsake povesti skorej boste božjo vsigamo-gočnost, dobrotljivost, modrost, vsigavednost, svetost, pravičnost in previdnost spoznavali,  pa ni-
koli nikjer ne lepše in čistejše, kakor nad Jezu-sam Kristusam in v tistim kar je on učil, delal in terpel. Po njem se veličastvo, prijaznost in vsa ljubeznivost božja odkrije. Tako vam bodo zgodbe s. pisma nar lepši nauk od Boga, nar lepši od vere.
V teh bukvah boste od mnogoterih otrok brali, postavim od Abelna, Sema, Jafeta, Izaka, Jožefa, Samuela, Davida, Tobija. Nad temi boste veselje imeli. — Pa tudi od hudobnih otrok, postavim od Kajna, Kama, Jožefovih bratov, Opna, Pineza, Absolona boste v njih brali. Njih življenje vam ne bo nikakor všeč.
Nad njimi se boste učili hudobijo studiti in druzih grehi vas bodo varovali v enake zabresti. Takole vas bodo zgodbe s. pisma v samočistih zgledih pobožnosti učile.
Berite tedej ljubi mladenči in deklice! radi in pridno te bukvice in kakor dobri otroci v njih, zlasti pa kakor mladenič Jezus, taki si vsi biti pri-zadenite.
Imenovane bukve se dobe tudi pri L. Krem-%arji v Ljubljani; v Celji pa pri ./. Gajgerji.
Kdor jih \2 skupej vzame, dobi ene za pri-klado.
(2o.)                                                                     (2)
Pri  L. Kremzarji, bukvovezu  v Ljubljani , so naslednje bukve v starim pravopisu na prodaj:
v
Sest nedelj pobožnosti v čast s. Alojzja
Goncaga. S. Alojzja življenje, premišljevanje njegoviga življenja, litanije in pesem. Molitev jutrejna, večerna, pri s. maši, za spoved in s. obhajilo, iz nemškiga prestavljene. Drugi natis Veljajo terdo vezane in pozlačene 18 kr. srebra
(23.)                  :                                                          (3)
Samovoljna prodaja vina.
100 estrajskih vedro v stariga dobriga vina od 1841. 1843. in 1844. leta iz imenitnih Se-miski/i nogradov je v Mostah poleg Fužin pod Ljubljano na prodaj v sodih, ki po 10 in 12 ve-drov derže in ki so z železnimi obroči okovani. Imenovano vino se pa tudi brez sodov prodaja.
Kdor od tega še kaj več zvediti želi', naj se zato v predmestji sv. Petra Nr. 81 v Ljubljani oglasi.
(24.)                                                                               (3)
Kolovrati na prodaj.
Navadni češki kolovrati, od c. k. kmetijske družbe zavoljo velike koristnosti priporočevani, nar boljši robe se dobijo pri meni z vso pripravo vred po 4 goldinarje. Kdor pa želi Ceske, Vestfalske, Am-berške in Monakovske kolovrate z enim ali dvema vretencama imeti, mu bom tudi ž n]imi postregel po razni ceni lesa in izdelka od 3 do 80 goldinarjev. Vestfalski kolovrati so tisti, kakoršne jih imajo v imenitni Aderbaški predivnici na Češkim.
Pri meni zamore tudi vsak, ki češki kolovrat kupi, brez vsiga plačila poduk českiga predenja dobiti.                                       v
Simen Unglert,
umetni strugarski mojster, v svoji   hiši v kapucinarskim   predmestji Nr. 41, ali pa v štacuni tikama čevljarskiga (šuštarskiga) mosta v Ljubljani.
26
Rajni Lavantinski škof in knez so bili rojeni v Šah-manzdoli v Šentviški fari poleg Zatične na Dolenskim, 26. dan Kozoperska v leti 1793.
Njih oče Franc Kutnar kupcevavec in posestnik je bil od vsih sosedov in od cele okolice zlo poštovan mož, ki je posebno veselje imel revežam pomagati; zato mu je Bog tudi per vsih rečeh srečo dal; očiten blagoslov (^žegen) se je vidil per njegovi hiši. Njegova žena Marjeta Fortuna, škofova mati, si je posebno per-zadevala svojiga sina v božjim strahu zrediti, torej ga je skerbno učila in ga z besedo in z lepimi izgledi h pravi pobožnosti napeljevala.
Franc Ksaver Kutnar, zal fantiček, je začel v šolo hodit v Šentvidi, kjer se je tako pridno učil, de je že drugo leto, to je v letu 1803 šel v Ljubljanske šole, ktere je po versti zdelal in s posebnim pridam dokončal v letu 1816. Od tedajniga Ljubljanskiga škofa Avguština Grubarja je bil Franc Kutnar 21. dan mesca Grudna 1810 mašnik posvečen, in je perve dni leta 1817 novo mašo pel v domači farni cerkvi s. Vida. Precej po novi maši mu je bila služba odločena; bil je kaplan v Ljubljani per stolni cerkvi svetiga Miklavža.
Franc Kutnar, zdaj Šenklavški kaplan v Ljubljani, so se tako modro in pobožno obnašali, de je Njih zaderžanje nar veči hvale vredno bilo. Na prižnici in v spovednici so si sila veliko perzadevali, več duš perdo-biti in več zgubljenih ovčic na pravo pot perpeljati. Njih nemške pridige so Ljubljančanje z velikim veseljem poslušali. Tudi per bolnikih so gospod Kutnar veliko veliko dobriga storili, ke'r so jih, vsi goreči za božjo čast, napolnovali z nebeškimi tolažbami, in marsikteriga nesreče obvarvali. Z lepimi nauki, s prijaznim podučenjem so veliko ljudi na pravo pot pripeljali. Škof Avguštin so si posebno prizadevali, gospoda Kutnar j a prav podučiti, kako se mora z nar večini pridam božja beseda oznanovati, de bo veliko sadii obrodila, zato so se Oni pri-digovanja vseskozi doma vadili. Pogosto pridigovanje za poskušnjo doma, potem pa ob nedeljah in praznikih v veliki stolni Ljubljanski cerkvi je naredilo, de so gospod Kutnar na pljučah oslabeli, in ker so bili tanjke postave, so dobili bolezin, ktera se nikdar več ni dala ozdraviti. Dobili so že v drugim letu svoje službe kašelj, bolečine v persih, de so kri pljuvali.
Milostljivi škof Avguštin, kosovidili, de gospod Kutnar svoje službe več opravljati ne morejo zavoljo telesne slabosti in bolehnosti, so jim po sklepu 1. Kozoperska 1818 drugo službo dodelili. Gosp. Kutnar so namreč postali zdaj škofijski kaplan (JHofkaplan} in registrator v škofijski duhovni pisarnici, s tem perstavkam, de imajo vedno še kake ložeji duhovne opravila v Šen-klavži opravljati. V leti 1821, ko je bil velki vladarski zbor (Kongress) v Ljubljani, je bilo gospodu Kutnarju ukazano, vsaki delavnik ob 10. uri per nunah maševati, kamor sta Cesar in Cesarica k maši hodila. V dar za to opravilo so dobili lepo zlato tabačnico, ktero per domači hiši vedno ohraniti, so škof Kutnar v svoji zadnji uri naročili.
Ko so bili ladajni Ljubljanski škof Avguštin Grubar za velikiga škofa v Salcburgi izvoljeni in Ljubljansko škofijo zapustili, so se tudi gospod Kutnar s škofam Avgust in a m preselili iz Ljubljane v Salc-burg v Prosencu leta 1824, kjer so celih 20 let prebivali. Veliki škof in knez Avguštin v Salcburgu so že drugo leto gospoda Kutnarja  duhovnim  svetovav-
Doklada h 23, listu kmetijskih in rokodelskih Novic, 1846,
ca m Salcburške škofije peršteli. V letu 1826 je bilo že gospodu Kutnarju pervoljeno, se korarskim zboram pridružiti in njih sklepe zapisovati. Svitli Cesar so po perčestnim sklepu 6. dan Listopada 1832 gospoda Kutnarja poterdili za korarja stolne cerkve, in za visi? ga ogleda šol Salcburške vikši škofije. 15. dan Grudna 1832 so bili od velikiga škofa in kneza Avguština s preserčnim nagovoram in očitnim pohvaljenjem svojih zaslug na korarski stol v Salcburgu posajeni.
Kutnar zdaj Salcburški korar in veliki šolski ogleda so imeli veliko opravila, tode vse so z veseljem, na tanjko in zvesto dopolnili. Radi in goreče so molili, dar svete maše so gotovo vsak dan zgodej opravili, tudi na popotvanji, če je le bilo mogoče; revnim so radi ubo-gajme dajali, in clo v domačo deželo na Krajnsko so marsikteri mili dar poslali. Za koristno podučenje mladosti v potrebnih vednostih po šolah so si sila veliko perzadevali, zato so pa tudi od vsih učiteljev in od učen-cov zlo poštovani bili. Posebno so si perzadevali podpirati in vedno bolj uterditi tisto milo napravo, ktere namen je, zapušene vdove učiteljev nekoliko z živežam preskerbeti. Tako so Kutnar natihama zvesto Bogu služili, v prid svojiga bližnjiga neutrudno delali; z vsakim prijazni in odkritoserčni bili; vedno se za večnost pripravljali, in po časni imenitnosti in časti niso nikoli želeli. Spolnil se je tukaj stari pregovor:
„Kdor posvetne časti želi, težko jo dobi; kdor se ji vmika , ga ona dotika".
Po smerti velikiga škofa in kneza Avguština Gruberja se je Ku t nar jeva hvaležnost lepo razodevala nad zapušeno škofovo sestro, ktero so Kutnar vedno poštovali in ji v vsih rečeh pomagali. —
V letu 1843 so vikši oblastniki sklenili zraven dozdajšinih opravil Kutnarju še drugo imenitniši službo naložiti, namreč vodstvo Salcburške desete šole. Med tem so umerli Ignaci Čimer man, Lavantinski škof in knez , in Božja previdnost je sklenila, kar bi si Kutnar sami po svoji pohlevnosti in ponižnosti nikdar ne bili domišljevali. Izvoljeni so bili gospod Kutnar Lavantinski škof. Zaslišati ta sklep iz ust višiga škofa in kneza Salcburškiga, so se Kutnar zlo prestrašili ; bali so se namreč v tako imenitno čast povzdigujem biti, de bi pod težo tolikih opravil ne opešali; tode iz dolžne pokoršine so se visokimu poklicu vdali in prevzeli Lavantinsko škofijo.
Gospod Franc Ksaver Kutnar so bili 23. dan Listopada 1843 izvoljeni Lavantinski škof; 28. dan Grudna ravno tistiga leta so bili poterjeni, in 3. dan Sušca 1844 so jih škofa posvetili. K škofovimu posve-čenju v veliki stolni cerkvi v Salcburgi je veliko ljudi vkup prišlo, vidit ljubljenca rajniga škofa Auguština, v škofijsko čast povzdignjeniga. Novo posvečeniga škofa gospoda Kutnarja je neizrečeno veselilo in globoko v serce ganilo , ker so po dokončanih duhovnih opravilih vidili pred seboj klečati vse šolarje in šolarce v lepih prazničnih oblačilih, ki so pričakovali prejeti blagoslov od novoposvečeniga škofa svojiga dozdajniga miliga vodja in šolskiga ogleda. En teden potem so se še v Salcburgu mudili, de so mnoge potrebne opravke dokončali. Zapustili so potem ljubo mesto, ki ga nikoli vec niso vidili, v duhu pa so večkrat tamkej bili.
Po dokončanim težavnim in nevarnim potu so gospod Kutnar škof in knez Lavantinske škofije prišli 14. dan Čušca 1844 v svojo škofijo v Šent Andrej
na Koroškim. Po vsih krajih svoje škofije so Jih ljudje prazniško in častno prejemali. 19. dan Sušca 1844 ravno v praznik sv. Jožefa so bili z veliko častjo v stolni škofijski cerkvi sv. Andreja na škofovi stol posajeni, kjer je bilo veliko duhovnov in drugih ljudi v pričo. Potem so šli na prižnico, in govorili besede več-njiga življenja, ktere so poslušavci tak6 v spomini ohranili, de jih nikdar ne bodo pozabili. Hvalili so nezapo-padljivo božjo previdnost, de grozno čudne so pota po kterih Bog človeka vodi. Rekli so med drugim: „Lejte, pred 27. leti sim jez pervič z prižnice očitno božjo besedo oznanoval, in danes me je božja previdnost pripeljala vam pervič kakor vaš škof, vaš visi duhovni pastir, božjo besedo oznanovati". Vsi so bili veseli tako dobriga višiga duhovniga pastirja in skerbniga očeta dobiti.
V'
Žalostni so bili viditi svojo stolno cerkev revno in slabo. Težko Jim je bilo, de so tako malo korarjev imeli, zato so pisano prošnjo dali do svitliga Cesarja, de bi se Jim v ti reči pomagalo. Njih prošnja je bila vslišana, tode predenj so to zvediii, Jih je Bog k sebi poklical. Božja previdnost je tako naredila. „Blagor jim, kteri v gospodu umerjejo, njih dela jih spremijo".
Franc Ksaver so šli v nemški Gradec, kjer so prečestiti gospod Roman Sebastijan Graški škof in knez drugo novo mašo peli. Od tot so se podali na Dunaj, in ko iz Dunaja nazaj pridejo, so šli precej obiskovat fare Vozeniške tehantije, kjer so veliko duhovniga veselja imeli. Ko nazaj pridejo so šli v Celovško duhovšnico, svoje mlade duhovnike spoznavat, jih izpra-ševat in jih za prejemanje svetih žegnov pripravljat. Tiste bogoslovce pa, kteri so bili namenjeni to leto mašniki posvečeni biti, so k sebi vzeli v Še nt-Andrej. Odločili so jim prebivališa v svoji hiši, jih z vsim potrebnim preskerbeli, jih lepo lepo učili in skerbno jih pripravljali za toliko imenitni duhovski stan. To je nagnilo škofu Francu Ksaverju serca vsih prebivavcov Lavantinske škofije.
Posebno veselje so imeli Franc Ksaver per vsih duhovskih opravilih. Ce so bile včasih tudi zlo težavne, so jih vselej z velikim veseljem opravljali. Lanjsko leto so Jim dobri prijatli svetovali, de bi opustili za letaš žegnovanje svetiga olja velki četertek, zato ker je bilo takrat ravno zlo merzlo, in škof oslabljeni in bolehni; to bi Jim vtegnilo nevarno biti in veliko škodo narediti. Škof pa so na to odgovorili: „Tega nemorem opustiti, ako bi ravno precej potem umeri". Veliko so si prizadevali božjo službo po celi škofii povikšati, prazne in hinavske pobožnosti pa niso terpeli in jo vselej sovražili.
V tovaršii so bili vselej pohlev ni, z vsakim prijazni in odkritoserčni. Za vsako reč so radi poprašaii in si radi dopovedati dali. Kar so pa sklenili in ukazali, so dobro prevdarili in se je moglo zgoditi brez zgovora. Ponižnost in pohlevnost je bila Njih posebna čednost, vender so svojimu stanu permerjeno imenitnost skazali. Posebno veselje je storilo rajnimu škofu in knezu, de so Jih prišli obiskat prečestiti Kardinal in veliki škof Salcburški, knez Fridrik Svarcenberg.
Tode ne le samo imenitne gospode so radi gostili, ampak tudi vsak kaplan, kteri je h Njim po opravilih prišel, je bil prijazno sprejet. Ker so bili pa vedno bolehni, so Jim bile vse opravila zlo težavne, vender so vse težave, bolečine in druge zopernosti s posebno po-terpežljivostjo prenesli in vse voljno poterpeli. — Lanjsko leto mesca Velkiga travna so šli v Ljubljano se zdravit, kjer so upali pomoč dobiti. Veselilo Jih je spet vidit svojo domovino, in pogovarjati se s svojimi znanci in prijatli. Kader gredo iz Ljubljane v svojo škofijo nazaj , so bili povsod s posebnim veseljem od duhovnov, šolarjev  in  od   drugih  ljudi  častito   sprejeti,   kar Jim
je bilo posebno veselje, viditi ljubezen dobrih duhovnov in ljudstva do svojiga škofa. Precej ko pridejo domu v narveči vročini o s. Jakobu, so šli fare obiskavat in zakrament s. birme delit. Boga so hvalili, de Jim je spet toliko moči dal, svoje škofijske dela opravljati.
Na mestnim pokopališu v Sen t-Andrej i je bila sozidana lepa kapelica, ktero so žlahtniki poprejšnjiga škofa Ignacija Cimermana iz hvaležnosti narediti dali. Rajni škof in knez Franc Ksaver so to kapelico per-zidati in olepšati dali. Pod kapelico so dali skopati in obzidati prostor odločen v pokopališe Lavantinskih škofov. Z velikimi željami so pričakovali dneva, ker bi kapelico blagoslovili ali žegnali. Zgodilo se je to 29. dan Kimovca 1845, ravno na s. Mihela dan. Veliko duhovnih gospodov je vkup prišlo, tudi drugih ljudi je bilo brez števila pričijočih, kader so škof in knez sami grob žegnovali. Kmalo potem Jih je merzlica stresla, ktera Jih ni do konca popustila. Pešale so vse Njih moči in h koncu je šlo življenje. Žalostno je bilo slišati v velikih britkostih in težavah z dih vat i rajniga škofa in kneza, ki so rekli: „0 koliko dela me čaka, in zdaj nič ne morem. Delo je bilo moje življenje in zdaj moram len brez dela ležati".
Veliko upanje so imeli rajni škof in knez Franc Ksaver v začetku pričijočiga leta še ozdraviti in sča-sama h moči priti. Pa zastonj je bilo Njih upanje! 4. dan Sušca so tako zlo oslabeli, de so vsi domači spoznali, konec škofoviga življenja se bliža. Huda vodenica, naslednica pljučne sušice, se Jih je lotila in vedno hiiji prihajala. Vsi domači so se bali, de bi škof neutegama ne sklenili, zato prosijo škofa, de bi se dali obhajati in se s svetimi zakramenti previditi. Škof niso mislili, de je smert že tako blizo, vender so dovolili se dati precej obhajati, de so bili s sveto popotnico pre-skerbljeni. Navado so imeli rajni škof v svoji bolezni vsako nedeljo per oknu, obernjeni proti stolni cerkvi, v duhu božjo službo opravljati. To nedeljo pa, bila je ravno druga nedelja v postu, 8. dan Sušca 1846, niso mogli iz postelje , ampak Gospod vsih Gospodov je prišel v hišo na posteljo obiskati svojiga zvestiga služabnika, in mu sam sebe dati v zastavo boljšiga večniga življenja. S terdnimi besedami so škof molili pred s. obhajilam apostoljsko vero in druge molitve. S posebno pobožnostjo so sveto obhajilo, zadnjo popotnico prejeli, in potem serčno dobrotljiviga Boga zahvalili, de Jim je neskončno veliko dobroto skazal in Jih nagle nepre-videne smerti milostljivo obvaroval. Zahvalili so tudi vse pričijoče in druge duhovnike za toliko ljubezen , ki so Jim jo skazali. Obljubili so to ljubezen v djanji pover-niti, če še ozdravijo; če pa umerjejo so obljubili tam Boga prositi za vse prijatle. Tudi ta dan, zadnji dan Njih življenja, so še nekoliko iz postelje šli, in upali de smert se ne bo tako hitro približala. O poldesetih zvečer ravno tistiga dne pa se je približal konec posvetniga terpljenja in škofoviga življenja. Čakala je smert še dve uri, — malo pred polnočjo so škof in knez Lavantinski Franc Ksaver Kutnar sklenili in svoje življenje končali.
11. dan Sušca je bil pogreb. Ob 9. zjutrej so nesli rajniga škofa v stolno cerkev s. Andreja, kjer je bila božja služba in duhovno opravilo po mertvih. Bila je tudi lepa pridiga; čestiti gospod korar in visi ogleda šol Lavantinske škofije Anton Slomšek so govorili toliko mile in resnične besede od rajniga škofa in kneza Franca Ksaverja, de so ganile serca vsih poslušavcov. Nesli so potem, ko so bile vse cerkvene molitve opravljene, merliča na mestno pokopališe, in so ga položili v grob , kteriga so si rajni sami naredili in ga sami blagoslovili. Tamkej počivajo zraven svojiga sprednika, za kterim so bili tako naglo v večno življenje poklicani. Bog Jim daj večni mir, in večna luč naj Jim sveti!   Amen.