GLASNIK SEP 21 {1981} 3
74
živeti; in to je način življenja, ki so ga prejeli od svojih prednikov in ki se (ahko spreminja le počasi. Do takrat so namreč Indijanca imeli te za del krute prirode. nad katero je imel belec vso pravno oblast. 8) Tako je 5. maja 1980 skupina 31 z loki in puščicami oboroženih poglavarjev plemena Xavantes (drž. Mato Grosso) prišla v prestolnico Brasilio, in sicer naravnost v palačo FUNAI-a, da bi s predsednikom te organizacije razpravljali o krizi v rezervatu. Zgradbo je obkrožil kordon policajev, „a so ga umaknili, ko je poglavar Anceto opozoril na nevarnost spopada . . ." (Folha de S. Paulo. 6 de maiode 1980, p. L).
MOJCA TERČELJ
POSVETOVANJE „ŠOLE IN MUZEJI"
V Puli je bilo 4. in 5. junija peto posvetovanje na temo „Šole in muzeji" (sodelovanje muzejev in šol kot oblika vzgojno-izobraževalnega dela).
Že tradicionalno posvetovanje je organiziralo Zgodovinsko društvo Istre (Povijesno društvo Istre Pula) v sodelovanju z Zgodovinskim društvom Reka, Zavodom za prosvetno-pedagoško službo skupščine občine Gospič in Reka, Samoupravno interesno skupnostjo za vzgojo in izobraževanje občine Pula in Arheološkim muzejem Pula, ki je bil tudi gostitelj posvetovanja. Z referati so se srečanja udeležili prosvetni in muzejski delavci iz Pule, Zagreba, Pazina, Buzeta, Reke, Našic, Kopra, Ljubljane, Cetinj in Beograda, da bi izmenjali dosedanje izkušnje Medsebojnega sodelovanja, vendar so le štirje od osemnajstih referatov povzemali izkušnje in vidike šol, ostali Pa so kazali predvsem na prizadevanja muzejev. Tudi to razmerje kaže na dejansko stanje oblik sodelovanja med Šolami in muzeji. To je zaenkrat kljub nekaterim pozitiv-nirn, predvsem pa ustvarjalnim izkušnjam (Prirodoslovni muzej Ljubljana, Pokrajinski muzej Koper, Pomorski Muzej Piran, Muzej savremene umetnosti Beograd, Moderna galerija Reka) še vedno stihijsko. Na eni strani 5e kaže kot izhod v sili za šole, ki zapolnjujejo praznine v učnem procesu z obiski muzejev, in na drugi strani kot Potrjevanje komunikativne funkcije muzejev. Pri tem se sola kaže predvsem kot receptor muzeja, muzej pa kot Ponudnik tistega, kar ima trenutno na zalogi.
Redki oziroma občasni so skupno načrtovani programi, ki pa najpogosteje dosežejo tisto raven, ko šolska Gladina predvsem zbira predmete (primeri pri arheologih, z9odovinarjih in tudi nekaterih etnologih), manj pa je Poudarjen vidik raziskovanja (zbiranje vseh vrst virov, ni!hova ureditev, skupna interpretacija), ki je pomemben muzejskega in bi mora) biti tudi del šolskega dela, j Pogostejša so še vedno predavanja kustosov pred el<EPonati, ki se jih nihče ne sme dotakniti, poleg tega, da velikokrat sploh niso usklajena (Časovno in tematsko) s °'sko snovjo. Zato bi bito potrebno botj smiselno načrtovanje, organiziranje in izpeljava šolskih in muzejskih programov z vseh tematskih področij od biologije do ?godovine, umetnostne zgodovine, sodobne likovne ^stvarjalnosti, arheologije, etnologije, tematike NOB. To zahtevalo večjo odprtost šol, njihovo „desholarizacijo" razumevanje muzejev kot vzgojno-izobraževalnih inSti-uc,j (ne le načelno}, torej med pedagogi, prosvetnimi
, ayci in muzealci vzpostavljeno dvosmerno komunika-C'JQ.
Položaj kaže tudi na premajhno prepoznavanje vloge, 1 jo lahko imeli muzeji kot sooblikovalci šolskih
programov (tudi na lokalni ravni), in možnosti, ki jih muzej s svojo raziskovalno, varstveno in komunikacijsko dejavnostjo z ustreznimi sredstvi [tehnični pripomočki, načini predstavitve,...} in primernim kadrom (muzejski pedagogi oziroma za to angažirani kustosi) lahko ponudi šoli ne zgolj kot popestritev v izobraževalnem procesu, temveč kot program, ki je osmišljeno vključen v šolsko delo. Pogosto neinventivnost muzejev oziroma muzealcev išče opravičilo v pomanjkanju opremljenosti, denarja, kadrov ali pa se skriva za ideološko zapolnjenimi frazami samoobrambe svojega obstoja (nekateri muzeji NOB).
Konkretnih predlogov, razen deklaracij o nujnosti tesnejšega sodelovanja, potrebi po večji finančni pomoč: (SIS-i za kulturo in izobraževanje) in „krožka vezilj" pri Hrvaškem etnološkem društvu, kjer bi „pokazali tradicijo, ki izginja, izvirnost...", ni bilo. Pa tudi samogovor muzealcev v diskusiji je bil brez prisotnosti šolskih delavcev nesmiseln, zato naj bi v prihodnje poskušali razširiti krog udeležencev na tiste, ki bi strokovno iri finančno omogočili plodnejše oblike sodelovanja in kvalitetnejše rezultate. Srečanja naj hi bila obogatena tudi s konkretnimi demonstracijami rezultatov, sicer obstaja nevarnost, da se bodo diskusijske izkušnje, predlogi ponavljali Še leta.
Nedvomno pa so bili nekateri konkretni primeri dela muzejev s šolsko mladino, ki presegajo „vvunderkammer" izkušnjo muzeja, osvežitev za tiste, ki na to skušnjo še vedno prisegajo. V prvi vrsti gre za prevrednotenje položaja, ki ga imajo muzeji vseh vrst. Muzej mora na sebi lasten način postati Šola in prostor aktivnosti, možnosti ustvarjalnosti, pa naj se to dogaja v okviru muzejske stavbe ali zunaj nje v obliki raziskovalnih načrtov, ki jih vodijo muzealci na terenu in se kažejo v vseh stopnjah muzejskega dela od zbiranja do predstavitve.
INGRID SLAVEC