Albert Širok: Pomenek z Davorinom Ravljenom Ne, drugje ga ni moči najti. Moral sem prav v uredništvo. Ali ko sem sedel tam ob njem, sem čutil, da je uredništvo vse prej kot primeren kraj za daljše razgovore. V sosednjih sobah regljajo pisalni stroji, vrata se odpirajo in zapirajo, stranke prihajajo z rokppisi, stavci s krtačnimi odtiski, zdaj pa zdaj zappje telefon, spodaj pa ti gučijo rotacijski stroji. Imaš občutek, kot da so po vseh stenah napisi: Čas je zlato! Hiti! Hiti! Hiti! Stavci čakajo! Stroji čakajp! — Vse dela z mrzlično naglostjo. Nad vsemi kraljuje tiran čas. V to vzdušje zajet, sem sklenil, da bom kratek. Izročil sem Ravljenu pravkar tiskan izvod povesti »Šimej iz Roža« in ga brez vsakega uvoda napadel z vprašanjem: »Gospod Ravljen, ali bi mi ne ppvedali kaj o sebi in svojem delu?« Narahlo se je nasmehnil: »Ko težkam na eni strani tole drobnp knjižico o Šimnu iz Roža, na drugi pa vaše vprašanje, kdo sem in kaj delam, čutim v sebi naenkrat neuravnovešenost in zadrego. Zavoljo te nebogljene knjižice! Dobro se spomanjam Wassermannove besede: Pripovednik naj bo čim bolj neviden, pno pa, kar pripoveduje, čim bolj vidnp... Seveda nekoliko prevračam smisel citata, ki pa po moje vendar velja tudi za zasebno življenje pripovednika. V ostalem: npvinar sem, neznaten, brezpomemben vojščak, sleherni dan sredi našega majhnega vrveža, stalno in po poklicu na f ronti naših dnevnih borb. Da gpvorim v stilu dobe sppmeniških zadev: če se bo kdaj posvetila plošča neznanim piscem, kakor se odkrivajo spomeniki onim neznancem, katerih kosti sp razmetane po ppzabljenih bojiščih, se rade volje priključim tej skupini.« »Skromni ste, o svoji življenjski ppti mi boste pa le kaj povedali.« »Vse to je seveda daleč od skrpmnosti. Da se takoj pobaham, ppvem, da sem gimnazijo študiral v Celju. To ni karsibpdi! Cela vrsta veljavnih mož je izšla iz nje. Dr. Kramer, Vladimir Levstik, Anton Novačan. Prpfesor Oštir je začel v Celju. Pa Janko Kač. To so samo možje peresa. Kje je šc plejada drugih, ki jim je in jim še pritiče kakšna pomembnejša vlpga v našem javnem življenju. Pripadal sem družbi, ki se je zbirala okrog .Savinje'. Bili so srečni, idealni časi, kp nam je domobranski stotnik Rudolf Maister mpjstril in ojstril stihe in prozo, Miloš Stib- ler pa nam je nudil v Zadružni tiskarni zavetje in vse potrebne priprave. Vem, da sem bil v vsej družbi najmanj zrel, čeprav sem v drugi gimnaziji začel pisati sonete, v četrti pa sodelovati pri .Zvončku'. Najboljši so mrtvi. Srečko Puncar, Arko Videnšek, Franjo Malgaj, Tonček Sivka. Franjo Roš je dobo .Savinje' opisal v ,Zvesti četi'. Vpjna nas je razbila, mnogp je uničila. Z univerze v Zagrebu sem 1. 1922. prišel naravnost v uredništvo, v Ljubljano. Majceno širših konceptov sem se lotil šele pred nekaj leti. .Tulipan', ,Pot k mrtvim bataljonom', mladinska povest .Jelarjevi čuvaji', ki je izšla v ponatisu iz ,Mladega Jutra', raznovrsten leposlovni drobiž — kaj bi o tem! Utesnjeni čas in večni nagon k pisanju, k diktatu, to je vsa moja nadloga.« »V vaši povesti so tako lepp opisani kraji, šege in navade koroških Slpvencev, kot jih more ppisati le človek, ki je tam doma.« »Nisem koroški rojak, marveč iz ŠoStanja, iz rodnega kraja bratov Vošnjakov in usnjarskih magnatov Woschnaggpv. Znamenit kraj, kakor vidite. Kar se venomer godi na Kproškem, se je godilo do prevrata tudi na naših tleh. Strela, kako to pozabljamp! Seveda, ko pa imamo pplne roke in polna usta vsega drugega. Dobre štiri ure je od nas dp bivše koroške meje. Kot študent sem šel rad pogledat tja gori in na drugo stran. V vojni me je pot ppgostp vodila čez koroško zemljo, sppznal sem vrsto koroških ljudi. Kakor posneti s fptografsko kamero se mi vselej vtisnejo v sppmin prvi pogledi, prva pomembnejša srečanja. Za primer: Kakor da je bilo lani, ppmnim tisto božično npč, ko sem šel prvič k pplnpčnicam. Kot študentek sem obiskal Postojnsko jamo; ni mogoče, da se je do danes kaj spremepilo, takp živo jo vidim. Tretji močan vtis imam s ppti, ko sem se v vojni vpzil od Neumarkta na Gornjem Štajerskem vedno mimo Gospe Svete do Celovca in do Beljaka. Zadnja leta me je nekajkrat spet vodila pot tod in tam po Kproškem in sem se mogel samo preveriti, da so prvi vtisi ostali sveži kakor pomladno cvetje. Na Grafenauerjevem pogrebu, kp sem bil prvič v Zilji, na robu slpvenskega rodu, sem se razgovoril z Ziljani. Tako se je nabralo vtisov toliko, da sem lani v decembru, prav ob obletnici Grafenauerjeve smrti zdiktiral ,Šimna'. »Ali se vam ne zdi, da je slika, ki ste jp ppdali v ,Šimnu' za otroke nekoliko pretemna, prežalostna?« »Vem, kako želi naša mladina več drastične šegavosti, ki jo je že pred dvajsetimi leti odločno zahteval zanjo dr. Ivan Prijatelj v .Ljubljanskem zvonu'. Tpda Šimnu iz Roža na vso žalost nisem mogel privoščiti prav nič veselega smeha. Vidite, kako drugod pišejo o Koroški, kako so v cele epopeje raztegnili koroške boje in plebiscit, kakp potvarjajo zgodovino, kako nam ugrabljajo zemljo in duše. Mi, najmlajši, najbplj razmesarjeni in najbolj krvaveči pa imamo v Ljubljani toliko strašanskih prpblemov in osebnih zadevic, da se v njih gagajoči utapljamo. Greh je, če se čutimo varni znotraj sedanjih meja, kakor živina v ogradi; a propast bo, če bo naša mladina v bodočnosti — pp naši krivdi in lenpbi — tako malo ali še manj vedela o rojakih za mejo in daleč na tujem, tako malo, kakpr vŁ danes.« »Zdaj pa še dve, tri besede o vaših načrtih«, sem silil vanj, medtem kp sem se odpravljal. Stisnil mi je roko in se je nasmehnil. »Načrti? Jih nimam. Načrti so sanje, sanje se z jutrpm razblinijo. Takple, ko pride npč, sodruga fantazije, pa vendarle rad razmislim marsikaj, kar se je čez dan umaknilo službenim rečem. In če je papirja in diktata vredno, je drugi dan na papirju.« Davorin Ravljen