114
Pisma mlademu prijatelju.
vn.
fiftf               Dragi Bogdan!
menoval sem ti vže pesnika slovenskih goric, Lavoslava Volk-marja, čegar veselo in nravno-poučne pesni so budile iu razveselje-vale koneem prejšujega iu začetkom sodanjega veka zapuščoui slovenski uarod. Omenim. še dva slovničarja tiste dobe. Prvi je župnik Mih. Zagajšek, ki je izdal 1791. 1. (s slutvo-imenom: Jurij Zelenko) prvo v slovenskem jezici pisano slovnico slovensko (Slovennska Grammatika). Toda pravopis mu je prav Pohlinov in slovnica sama na sebi nima kar nič slovnične vrednosti. Mnogo boljša, za tisti čas še dosti dobra, je slovnica, ki jo je spisal na pod-lagi Kopitarjeve Ivan L. Šmigoc (Žraikovec) in izdal 1812.1. (Theoretisch-practisclie tvindische Sprachlehre). Ta sloviiica se je priljubila, ker je bila prikladnejža za učenje inanje izobraženiin nego Kopitarjeva, ki se odlikuje po globokej učenosti in prija bolje jezikoslovno izobraženiin.
Poleg Volkinarja, Zagajska iu Žnrikovca, ki so pripravijali pofc mlajaim štajarskim rodoljubom, treba je omeniti dijakov, ponajveč bogoslovcev, ki so osnovali okolo 1810. 1. v Gradci nekako slovensko društvo, čegar duša je bil Ivan N. Priinee. Navduševal je mladce za sloveuščiuo in jo vzbujal za slovensko spisovanje, da so postali mnogi pozneje znameniti pisatelji. Kakor sem vže omenil, jela se je boJje in bolje čislati slovenščina za francoske vlado ua Slovenskem tudi v javnem življenji in rodoljubom štajarskim, ki so bili takrat pa še redko usejani, posrečiJo se je celo, ustanoviti 1812. 1. v Gradci prvo stolieo slovenskega jezika, kakeršno so dobili v Ljubljani še le 1817. 1., kakor ti je zuano. Prvi učitclj te stolicc slovenske je bil Primec, ki je dal ,v dežel tudi nekaj knjig (vzlasti za začetuike). katerim pa se očita prove]iko uemčevanje. Umrl je 1823. ]. v rojstnem kraji Zalogu na Kranjskein; ua-stopuik mu je bil Koloman Kvas, ki je ostavil v rokopisu slovensko sloraico in je umrl 1807. 1.
Zaslužen in plodovit pisatelj je Peter Danjko, ki je zagledal lue '.sveta 1787. 1. blizu Eadgone in je bil proti zadnjemu dekan, častni kanoriik iu z mnogimi drugimi naslovi okrascn (| 1873. ].). Mnogo je pisal, a bil je osamljen pisatelj. Najražnejša knjiga je slovnica njegova (Lehrbuch der vtindiscften Sprache, l. 1824.). Pisana je s sosebno pridnostjo, temcljitostjo in točnostjo iu oziral se je Danjko v njej osobito na čistejšo panonščino (narežje vzhodno-štirsko m ogerskih Slovencev), kar je bilo po godu vzlasti učenjakom, ker so pisali pisatelji slovenski do tedaj zve^ine le v popačonej nkraujščini". V slovničuih obzirih so mu rabile marsikako oblike, za kakeršne so se dolgo prepirali jezikoslovci, a naposled so se vzprojele vender le povsodi. Tudi si je ustvaril Danjko nov črkopis, v katerem je vže pisana slovnica njegova. Ali srečc ni iinel njegov črkopis, 6e tudi je uvela vlada eelo vže v šolo Danjkovo slovnico. Eazven nekaterih pristašev njegovih in njega samega ni pisal nihče v ,,danjčici". Danjko je izdal tudi zbirko narodnih pesnij, ki pa imajo malo narodnega duba v sebi.   Spisal je mnogo, vzlasti
115               ^^^^^^H
pobožnih in poučnih knjig ter je ostavil v rokopisu nemško-slovensko-latinski slovar. — Kakor Jarnik na Koroškem, tako je budil in vnemal Danjko na Štajarskem, dokaj osamljcn, narod^ za ilobro ir> blago, za oliko in probujo.
Zaslužen pisatelj ne samo za Štirsko, temveč za vse Slovenstvo je Anton Murko, ki mu je tekla zibelka pri sv. Eoprti v slovenskih goricah 1809. 1. Hodil je v šolo v Mariboru, Gradci, Beči in je postal po raznih zgodah in nezgodah duhovnik in doktor bogoslovja. Umrl je kot dekan v Hočji 1871.1. Najvažnejša dela njegova so slovnica in slovarja. Slovnica je prišla na svitlo 1832. 1. (Theoretisch-praktische Sloivenische Sprachlehre) in se odJikuje po temeljitosti, razumnosti, prcglednosti in porabnosti. Vzlasti je znamenita zato, ker se ni držal samo strogo jednega aarečja, kakor so delali navadno do sih dob slovnični pisatelji, ampak oziral se je na vsa slovenska nareeja. Murkova slovarja, slovensko-nemški in nemško-slovenski, irnata še danes veliko vreduost, in sta popolnoni zanesljiva, ker ni koval besed samolastno ter je vzprejel v knjigo samo to, kar se res čuje v govoru narodovena ali nahaja v književnosti. Murko se je udeležil tudi ,,abecedne vojne" s svojo slovnico, pobijaje ,,danjčico" in ,,metelčico'' ter je pisal sam še v ,,bolioričiei". Druga izdaja slovniee uje-gove (1843) je pisana uže v »gajici", kakeršno pišemo danes. — Sebral in izdal je tudi Volkmarjeve basni in pesni (1836).
Krona vseh pisateljev, ki so se prikazovali tedaj na sloveuskein Stajar-skem in Koroškera, bil je Anton Martin Slomšek, ki jo prišel na svet 1800. J. na Slomu v župniji Ponikvi. Izšolal se je v OeJji, Seuji ia Celovci ter je šel. dokončavši gimnazijo, v bogoslovje. Posvečen v duhovuika je kapelanoval pet let, potem pa pride za špirituvala (duhovnega voditelja) v duhovnišnico Celovško. Pozneje postane nadžupnik in dekan v Vozenici, potem kanonik pri sv. Andreji in viši šolski uadzornik v vladikoviui; 1846. 1. iinenujejo ga opata v CeTji in še tisto leto pokneženega vladiko labodskega (lavantskega). L. 1859. preseli so od sv. Andreja v Maribor, kjor tudi dostane svojc zaslužno življenje 1862. 1. — Slomškove zasluge za slovenski uarod iu še posebe za labodsko vladikovino so velikanske. Ko bi ne bil napravil ničcsar drugcga nego da je premestil z ogromnimi žrtvami stolico vladiško od sv. An-dreja v Maribor, biJo bi vže mnogo. Tako je združil malo ne vse slovenske župnije na Malera Štajarskem v jedno slovensko vladikovino in utemeljil bogoslovni zavod v Mariboru. Ali Šlomšek je storil še mnogo vcč. Tisti <5as, ko je začel Slomšek s svojimi somišljeniki orati ledino na slovenskem izobra-ževalnem in književnem polji. bili so pravi rodoljubi res bele vrane, kakor pravimo, in če so se tudi nekateri šteli, da so domoljubi, vender ničesar niso storili za svoj dora. A Slomšek, da - si je opravljal tako visoke in častne službe, pozabil ni nikdar, da je sin slovenske matere. Ves poln je bil resnične ljubezni do naroda in jezika svojega in to svojo ljubezen je pokazal dejanski s svojimi nosmrtnimi doli v družbi in knjigi. Uže kot bogoslovec je poučcval svoje drugove v Oelovškej duhovšnici (okolo 1822.1.) in pozneje kot špirituval tudi uradnike v slovenščini. Navduševal je mlade duliovnike za slovensko spisovauje in z njihovo pomočjo je izdal več knjig pobožne vsebiue, kateriii nokatere so doživole v kratkein času po več izdaj, kar nas uverja, da so ugajale ljudem. Mnogo je pisal ia spisal blagi vladika, a najlepši spomenik si je postavil z ,,Drobtinkami" v sloveiiskej kujiževuosti.   Večkrat je mislil, kakg
116
bi se ustanovilo nekako društvo za izdavanje poučnih knjig prostemu narodu slovenskemu. Končno osnuje časopis ,,Drohtinice"', ki je izhajal po jedenkrat vsako leto kofc celotna knjiga. Prva knjiga izide 1846. J. še v bohoričiei, druga pa vže v današnjej ,,gajici". ,,Drobtinice" je urejeval in izdajal Slomšek začetkoma sain in tudi pisal največ vanje, a še potem, ko so ga ovirale visoke službe in mnoga opravila, donesel je še vedno kako drobtinico. ,,Drobtinicc" so prinašale poučne sestavke, životopise, propoTedi fpridige), povesti, basni, pesni itd., a največji podpornik in gJavni pisatelj poleg mnogih drugih je bil Slomšek sain. Tako domače, tako mično, umJjivo in priprosto je znal pisati le Slomšek; njegov govor je naroden, zato se je prikupil narodu. Nedosežen je Slomšek kot životopisee. V zlogu, le njemu lastnem, opisuje življenje slavnih mož z nekako obširnostjo, ki ne zaide nikdar v suhoparnost; vsako malenkost ume narediti. zanimivo in poučno. Spisal je brez števila poučnih sestavkov, basen in povesti ter zložiJ mnogo prav pri]jub)jenih pesnij. Pozornost obrača na-se sosebflo knjiga ,,Bla&e in Nežica", ki je tako godila ljudem, vzlasti učiteljem in učencera, da se je uatisnila v kratkem trikrat. S to knjigo se je pokazal Slomšek izvrstaega vzgojevateJja mladine. Zanimal se je i mnogo za šole, vzlasti osnovne, ter je izdal več šolskih knjig za prvenee, spisavši je ali sani ali s pomočjo drugih.
Bil je dubovnom pravi oče in inoder učitelj, glasovit pridigar ter je osnoval razne versko in dobrodejue družbe iu pobožue bratovš^iae. Pospeševal jo tudi potje, vzlasti cerkveuo. L. 1851. (1852.) je osnoval bratovščino sv. Gi-rila in Metodija, ki moli za združenje vseb. Slovanov v jednej, katoliškoj veri. Tistega leta je ustanovil z veliko denarno vsoto z drugimi vvad ndružbo sv. Moborja", ki se danes tako lepo razcvita. — Slotnšek se je udeležil tudi erkopisnega spora (abocedne vojne), ki ga jo vzbudila ^inetelčica", katere oče je Metelko.   Pozdravlja te                                    Tvoj
P. B   .