»Propaganda dejanja." Sobotni »Slovenci« se navadno s posebno pažnjo spominjajo našega lista. Za to dajemo, hvala Bogu, »Slovencu« dovolj prilike. V svojih odgovorih ni pobožni naš prijatelj nikoli stvaren, zakaj kar pišemo mi, je vse resnično in podprto z dokazi, da ne more nobene stvari ovreči najhujši sofist, kamoli farizejl Zato je »Slovenec« v svojih polemikah jako komoden: vse obrača na smešno stran, češ, s tem se bo »Učit. Tov.« najbolj pokadilo. Bilo bi brezmiselno zahtevati od njega, da bi kdajkoli preklical ali vsaj ublažil razne razžalitve, ki jih je že nagromadil na naš list in naš stan. Ko nas je n. pr. s finim okusom in po načinu poštenega in dostojnega žurnalista primerjal s svinjakom, ni na naš poziv še do danes preklical te žalitve, saj ve, da ga čuva imuniteta častivrednega odgovornega urednika. Človek bi skoro sodil, da se je ta lepi list sam skril pod korito, da mu ni več mogoče razločevati snažnosti od nesnage in da meri ves svet s srojim vatlom. Naše zahteve po zadoščenju prečuje popolnoma in vtakne mirno v žep vse naše opravičene očitke ter obrača — kakor že rečeno — v svojih polemikah vse na norčavo plat. Pri tem pa pozablja dokazano resnico: Kdor se norčuje, ostane sam norec! Zadnjo soboto se je lotil »Slovenec« našega članka »Preidimo k dejanjem!« Mi mu lahko povemo, da je napravil ta naš članek na učiteljstvo sploh in na naše somišljenike posebej, pa takisto na našo javnost, ki se zanima za naša vprašanja, največji in najlepši vtisk. To nam dokazuje, da smo govorili v imenu tistih ljudi, ki zanje pišemo in urejamo svoj list. »Slovencu« to seveda ni vŠeč. Kaj njemu mar — dasi se časih zahlini za najboljšega prijatelja učiteljstva — ako zahteva učiteljstvo kruha; sedaj se mu veselo smeje lice, ko odpira država svoje blagajnice, da ostanejo cerkveni milijoni nedotaknjeni. Za cerkev sme izkrvaveti tlačeni davkoplačevalec, za šolstvo in učiteljstvo pa ne sme plačati ničesarl DavkoplaČevalcem, ki plačujejo davke bogati cerkvi v prid, se odpirajo v plačilo vrata nebeška, zatorej jih na zemlji lahko tare sila, saj je potem zasluženje tem večje. Nam praktičnim Ijudem je življenje bližje od večnosti zato smo dolžni svojemu stanu in svojemu stališču, ki ga zavzemamo v človeški družbi, da si ustvarimo ugodne gmotne razmere — življenje, ki je vredno človeka. Trdimo preko »Slovenčevih« zabavljic, da se čutimo poklicane v to, da vzgajamo človeŠki rod za praktično življenje, ki zahteva moralno in telesno jakih ljudi, da ne podležejo v boju za obstanek. Socijalne razmere današnjih dni so toliko resne in preudarka vredne, da ne kaže vzgajati sanjačev in sentimentalnih natur, ki se ozirajo zgolj v nedosežnost in so zatorej mrtvi člani človeške družbe. Zatorej je pa naša dolžnost, da pozivljamo učiteljstvo k »propagandi dejanja«, kakor pravi »slovenec« Učiteljstvu ne more nihče očitati lenobe, medtem ko jo lahko kakemu drugemu stanu. Učiteljstvo je bilo do današnjih dni toliko idealno, da je delalo samo za druge in pozabljalo nase. Ta slabost mu je ostala v krvi izza konkordatske dobe ; to je kletev slabega dejanjal Zavest imamo, da smo tudi mi mnogo pripomogli, da se je zbudilo učiteljstvo iz letargije in začelo misliti in delati zase. Tlačanilo je predolgo — sedaj noče več in tudi ne bo več! Sovražnikom njegovim to ni po volji. Kdor se preobje v svoji samopašnosti, temu zamre vsak blažji človeški čut, da mu je slast, gledati stradajočega trpina! Niso še izmrli krvoloki rimskega imperatorstva in črne inkvizicije — to natn dokazuje »Slovenčevo« veselje, ki ga navdaja sedaj, ko prihajajo iznova s krvavimi žulji davkoplačevalcev napolnjene sklede na cerkvene mize in ko kliče lačno učiteljstvo po kruhu in po taki regulaciji svojih družbenih prejetnkov, kakoršne mu jamči državni šolski zakon! Tako veselje je seveda ostudno, ker je znak popolne moralne propalosti. Nič se nam ne zdi čudnega, ako peša vera. Taki njeni glasniki, ki so brez srca in vesti, jo trgajo s silo iz človeških src. Brezuspešno bi tudi bilo, govoriti jim o tisti silni bedi, ki se zajeda v učiteljske rodovine. Kamen bi se omehčal, ko bi mu bilo mogoče gledati mladega učitelja, ki neozdravljivo boleha že drugo leto in strada ob ubogih 80 kronah mesečno z ženo in otrokom vred. Kako mora biti temu trpinu pri srcu, ako čuje, kako se norčuje »Slovenec« iz njegovega trpljenja in kako se norčuje iz naprednega učiteljstva, ki se pripravlja do skrajnih korakov, da se otme iz pogubeI Da, k propagandi dejanja kličemo svoje tovariše I Kličemo učiteljstvu z glasnim povdarkom, da je dospel konec njegovega hlapčevanja, da je treba neizprosnega, odločnega zahtevanja : Dajte nam kruhal Ako bo vsak duhovnik deležen izboljšanja duhovniških plač — vsak duhovnik, dober in slab! — ne sme nihče in nikoli več delati razlike med dobrim in slabim učiteljem, to pa zlasti še zato ne, ker velja tam, odkoder prihaja to razlikovanje, dobro za slabo in slabo za dobro. Vsak učitelj je človek, vsak človek pa ima pravico do življenja in dolžnost do dela. Ako pa mu delo ne daje sredstev za življenje, je to znamenje žalostnih razmer in krivičnega, trinoškega sistema. Da pade izkoriščanje in zavlada pravica, se niorajo združiti vsinapredni elementi, pred vsem učiteljstvo samo. V teptancu se prelije resignacija v resolutnost in brezobzirnost. V učiteljstvu se je že, in zato naj pride, kar mora pritil