»Moderna posoda ni za v peč..." Na severnih obronkih Rašice, kjer le-ta preide v ravnico, je gruča kakšnih 20 hiš, ki tvorijo vas Selo. Ko prideš po makadam-ski cesti do točke, kjer se pot razcepi desno in levo in pelje naprej do hiš tik ob gozd«, na levi že lahko zagledaš leseno, s slamo krito hišo. Na prvi pogled se zdi, da je po-vsem zapuščena, toda drobno razsekana polena, skrbno zložena v skladovnico tik ob zidu, izdajajo, da v njej živi 75-letna Ana Sršen. • Hiša je kot vkopana v strmem pobočju in posebno pozimi ima Ana velike težave s snegom. Zadnje zime pač ne, ker snega ni, toda leta 1952, ko je bilo snega izredno ve-liko, je imela hude probleme. Ves sneg, ki se je vsipal s pobočja tik pred vhodna vra-ta, je stlačila in nato naredila kar predor, da je mogla do drv in vode. Tudi s strehe je sneg vsak dan odmetala,.saj bi se ji dru-gače lahko podrla na glavo. »Takrat je to že še šlo, ko sem bila pri močeh, danes pa bi to zelo težko naredila,« pravi. • Ko sem jo obiskal v sončnem spomla-danskem popoldnevu, je za hišo ravno ža-gala drva, ki jih je z lastnimi rokami pri-vlekla z Rašice. Ceprav v začetku ni bila preveč navdušena za razgovor, se je pozne-je le razgovorila. Kar takoj naj povem, da je Ana razgledana žena, ki se lahko brez težav in zadrege pogovarja z ljudmi s pre-cej višjo izobrazbo od nje. Ana namreč ve-liko bere, saj ima polno skrinjo knjig, zato ji tudi novejše tujke niso neznane. • »Bila sem najstarejša med otroci in ker pri hiši ni bilo denarja, sem že z 12. leti odšla služit h kmetom, najprej v Polje, na- to v Tomačevo in v Mekinje pri Kamniku. Plača je bila slaba, le 300 din na mesec, za kar sem dobila par čevljev. Ko sem prvič dobila plačo in to za celoletno delo, sem si kupila eno obleko zase in nekaj manjših stvari za domače, pa je bilo po denarju. Obleko sem imela vedno slabo, v mladili letih samo po en par čevljev, ki pa so se hitro uničili. Še v pozni jeseni, ko je bila že slana, sem hodila bosa. Vsake toliko ča-sa sem počepnila, da sem si noge pod kri-lom vsaj malo ogrela ... Ko sem prišla v Tomačevo, me je gospodarica poslala k čevljarju, da si naročim čevlje iz telečjega usnja. Toda nisem se jih upala naročiti, kajti bili so precej dražji kot tisti iz gove-jega usnja .. .« • Sedaj Ana Sršen prejema pokojnino, ki pa zadostuje le za nermalno življenje, ne pa tudi za popravilo hiše. • Pri vhodu sem se moral pošteno pri-kloniti, da sem prišel skozi nizka vrata. Hiša, ki je zbita iz lesenih brun, ima dva prostora. V prvem je kuhinja, v drugem pa »dnevna soba«. Oba prostora sta izredno čista, čeprav so tla še iz ilovice. V dnevni sobi je krušna peč, divan, postelja, v enem kotu skrinja, v drugem pa miza s klopmi. Na steni visi stara ura, ki ne meri več časa, na enem izmed tramov pa je letnica 1632. Strop je lesen in Ana pravi, da bi bil po-treben popravila oziroma beljenja. • »Pa kaj, ko ga sama ne morem več po-beliti. Tako nerad se beli.« • Nikjer na stropu ni nobene luči in šele na steni sem opazil petrolejko. Hiša nima ne elektrike, ne vodovoda. Tako si Ana Sr-šen ne more pomagati s sodobnimi gospo-dinjskimi aparati. Edina sled napredka je plinski štedilnik. • »Prej sem kuhala v peči. Tudi takrat, ko mi zmanjka plina, toliko časa, da mi ga pripeljejo, kuham še v peči. Pa kaj, ko se danes ne dobi več lončene posode za kuha- nje v peči. S sodobnimi lonci pa mi v peči ne gre ravno preveč od rok ...« Prav udobno življenje v Anini hiši go-tovo ni. Veter, skozi špranje in prečrvičen les kar pošteno piha. Zamislite si, da bi morali doma odklopiti vse električne apa-rate, po vodo pa bi hodili k sosedu ali k studencu! Nekaj dni bi se že šli tako živ-ljenje sodobnega Robinzona, prav.dolgo pa ne. • Ko je Ano nekoč obiskala zdravnica, ji je vsa navdušena zatrdila: »Pri vas je ta-ko lepo . . . Kar k vam bi prišla na dopust.« To je pa tudi nekaj, ali ne . . .? F. Kmetič PIVOVARNA IMA NOV SILOS Na slovesnosti, s katcro se je kolckliv Pivovarne Ur.ion vključil v praznovanje 30. obletnicc osvoboditvc in 1. maja, so 29. aprila otvorili nov silos za sliranjevanje jcčmena z zmogljivostjo 2.500 ton. Objekt, ki je veljal okrog 13 milijonov diiiarjev, pomeni poniein-ben prcmik v organizaciji sodobnejše tehno-logije, saj bodo z avtomatizirano transportuo linijo od vagonov do varilnic prihranili pre-cej časa iu materiala. PRISPEVK! ZA DOM V KUMROVCU Za spominski dom borcev NOV in mladine Jugoslavije v Kumrovcu ter za ureditev širšega območja Kozjan-skega so prispevali od 1. 12. 197-t do 15. 3. 1975: ZDEUŽENJA BORCEV NOV Vižmarje-Brod 765 din, Litos