Milan Pugelj: Na samem. — Vojeslav Mole: Ti tvoji zlati lasi —
Na samem.  ,
J  rav neprisiljeno,  ko sva sama v samotni izbi ali tihem kraju, nenadno najdejo se ustne naju, vzžari ti lice kakor mak polja.
In kot bi plaha senca mirno šla. Nikjer besede o ljubezni raju, še ogneva se ji kot deca zmaju, še smejeva se ji: hihi, haha!
Le znanec s sivo in preklano brado, ki nepotreben pride vasovat, nekoč je mislil, da ne moti rad.
Le tvojo roko nežno vso in mlado
vzdrhteti v svoji čutil sem enkrat
in hipni tvoj pogled —¦ kot ogenj zlat.
Milan Pugelj
Ti tvoji zlati lasi  —
.Li tvoji zlati lasi so moje duše spev, so mojih pesmi krasi, so mojih zor odsev.
V polnoč srca žarijo na bajno tiho pot in do neba gorijo povsod plamteč, povsod.
In roma moja duša v njih jutra solnčni žar, šum mirtnih gajev sluša, zre bajk skrivnostni čar.
In roma v divne sanje: poljubi, žamet, smeh, razkošno trepetanje, miljon želja v očeh —
Ti tvoji zlati lasi so leten, solnčen dan, so kres, ki polnoč krasi, da gasne zvezdna plan.
O mladi zlati časi! Pij duša ognja, pij! — Ti tvoji zlati lasi so kot ognjeni sni . . .
Vojeslav Mole.