veliki pesniki vseh časov in vseh narodov, a niso je še rešili do de- našnjega dne. Pod ljubezni blagodejnimi žarki so stvarili svoje neumrjoče umotvore, cvet človeškega duha. Ljubezen je tista večno- živa in večnomlada boginja, ki smehljaje poda svojo vodečo roko vsakemu umetniku, ki ima sploh kaj izvirnega, elementarnega, sa- mostvornega duha. Te boginje še nikoli ni žalil noben umetnik, da bi se ne bila maščevala, in nikoli nobeden je ni slavil, da bi ga ne bila stoterno odškodovala. Genijalni Lessing je spisal celö tra- gedijo brez ženskih vlog. Spodletelo mu je! Kdo dandanes pozna, kdo dandanes čita njegovega „Filota?" Nihče! Nikoli se ni polastil člo- veških src, nikoli se jih ni mogel polastiti, ker ta tragedija nima duše, srca — ljubezni. A Göthejevega „Wertherja" so celö Kitajci preložili na svoj jezik ter ga upodobili na svoje porcelanske posode! Shakespeare je velik, a nobena njegovih tragedij mu ni pridobila tako močno in toliko milijonov človeških src, kakor njegov Othello in njegova Desdemona, njegov Romeo in njegova Julija. Kaj sva govorila še dalje, tega, gospod urednik, ne morem pove- dati; kajti bojim se, da bi potem slovenski cerkveni list spet ne raz- glašal urbi et orbi, kakor je to storil pred nekoliko tedni, da „Ljub- ljanski Zvon" piše same — „kužljive prismodarije". Dr. Fr. S. Krauss: Sitte und Brauch der Südslaven, Wien, 1885. 8, XXVI. 682 str. Južni Slovani so postali v novejšem času predmet občnega zani- manja. Odkar pojema turška oblast nad temi narodi ter se smejo brez spon in verig v svoji naravni moči in krasoti kazati, gleda začudena Evropa dan na dan nove prikazni. Šege, navade, socijalne uredbe, o katerih se ljudem še sanjalo ni, razkrivajo se ter zanimajo vsakogar, ki ima priliko, pobliže jih ogledati. V teh jugoslovanskih običajih nahajamo z vestno točnostjo ohranjenih mnogo starodavnih, nekdaj menda pri vseh indoev- ropskih narodih običajnih naredeb in naprav. In bolje nego vsi stari pisci ter arhivi s svojimi akti ti predočujejo te institucije, katere so ostale tako dolgo nepoznate, kakor da bi bile z lavo in pepelom zakrite, ter se sedaj polagoma odkrivajo. Iz te množine svetu jedno ali drugo stran opi- sati, bilo je in bode zmerom hvalevredno delo. Zanimalo bode kulturnega Književna poročila, i. historika, kakor socijologa in antropologa ter — last not least — tudi j ur is ta. Če kje, tukaj velja Goethejevo „greift nur hinein in's volle men- schenleben, und wo ihr's packt, da ist es interessant." Goethe je bil tudi med prvimi, ki so spoznali naravno krasoto tiste strani jugoslovan- skega življa, ki še dandenašnji najbolj slovi, namreč narodnega pesništva. Pozneje je učeni svet zasledil bogatost južnih Slovanov glede njih pravnih običajev. Posebno o teh velja, da so jih izkäpali ter obču- dovali, kakor pod lavo skrita- rimska mesta. Komaj se je poznanje in čislanjc narodnega slovanskega prava nekoliko razširilo, že se obrača po- zornost na novo stran bogatega jugoslovanskega življa: jugoslovanska narodna omamen tika, ali v širjem pomenu: jugoslovanski narodni obrt zavzema izza nekoliko let častno mesto med svojimi tovariši. Stroka, s katero se je literarno začel baviti pred nekaj leti nevešč samouk — ako se ne motim, bil jc milar v Zagrebu — jc dandanes že tolikanj važna postala, da se strokovnjaki v umetnostni zgodovini prav resno pečajo ž njo. Ta stroka si bode priborila med inostranci tudi največ občudovalcev, ker ne potrebuje ne popisov, ne komentarov. Posamezne komade narodnega obrta jugoslovanskega pokaži, kjer hočeš, v kaki raz- stavi sodečemu občinstvu; kdor zna gledati, spoznal bo njegovo važnost. Na slabšem sta v tem oziru narodno pesništvo in narodno pravo. Tema je treba za tujce prevodov, razlaganj, tolmačenja. • Gotovo pa pre- stava narodne pesmi ne doseza prirodne lepote izvirnikove, kakor mo- remo tudi narodne pravne institute tujcu in v tujem jeziku prav težko po voljno tolmačiti. In vender je bilo treba to poskusiti. Tujci, posebno Francozi, pri katerih je že razcvclo primerjajoče pravoznastvo. ter Angleži, kateri nahajajo v Indiji mnogo starodavnih, prikaznim po slovanskem jugu odgovarjajočih uredeb, začeli so se zanimati za stvar. Odličen strokovnjak na tem polji, prof. Sumner-Maine v Oksfordu n. pr. toži, ka mu dotična literatura ni pristopna, ker jezika ne razume; obžaluje, da so mu J3ogiši- čeva preiskavanja „cacliees par le voile drun langage qui džrobe mal- heureusement a notre generation les tresors de la litterature slave." Slovanska literatura v ti stroki pa ni ravno majhna; če tudi ne povse kvalitativno, barem kvantitativno presezamo ž njo marsikateri drug narod. Za to so se tudi našli, komaj da je Bogošičev „Zbornik" ugledal, beli svet, prelagatelji, kojih jc natecanje menda le zavoljo tega nevspešno ostalo, ker jim ni zadostovalo, podati Bogišičevo delo v kolikor možno dobrem prevodu, ampak dodavali so svojega, prenarejevali in — popačili so original. Takoj pravi izmed njih — Feodor Demelič —, ki je skušal Bogišičevo knjigo preložiti na francoski jezik, ni bil srečen s svojim pod- jetjem. Kolikor je meni znano, izšel je le jeden zvezek (Le droit coutu- mier des Slaves meridionaux d'aprfcs le recherches de M. V. Bogišič, Paris, 1877.) in o tem je imenovani Sumner-Maine prav po pravici rekel „qu'il n'est pas de lecture plus instructive." Jednako sodbo izreči bode moral tudi o najnovejši prikazni na tem polji, o knjigi, katere naslov stoji nad temi vrsticami. Že spomladi 1884. 1. se je naznanjalo po jugoslovanskih listih, da izide v kratkem od dr. Kraussa knjiga „sitte und gewohnheitsrecht der Siidslaven." Prav željno smo je pričakovali. Konečno nam pride v roke, pa kaj je to? Naslov knjigi je drug: „sitte und brauch der Südslaven." V predgovoru, oziroma v pismu do predsednika antropološkega društva na Dunaji — knjiga je pisana po naročilu tega društva —, katero nadomcstuje predgovor, pa pisatelj spet pravi, da namerava pisati o obi- čajnem jugoslovanskem pravu, in ravno tako so posamezne pole zazname- novane s prvotnim naslovom, pod katerim se je izdanje knjige že davno naznanjalo („Pozor", 28. srpnja 1884; „Ljublj. Zvon", junija 1884.) Malo čudno je to, kajti o čem hočem pisati, to moram vender prej znati, nego počnem nad 600 stranij obsezajoče delo. Stvar pa ni tako malenkostna, kakor se menda komu na prvi mah zdi. Za oceno knjige, za mero, s katero naj jo merim, je važno, ka pred vsem znam, je li hotel pisatelj v nji podati le feuilletonski pisane, več ali menj zanimive in — pikantne podatke iz življenja južnih Slovanov, ali pa je hotel podati znan- stveno razpravo o narodnem pravu. Težavno je za poročevalca, ko vidi ta razkol v naravi. Po vsi osnovi ter po svojih besedah pisateljevih smatral bi za njegov namen vender-le: podati znanstveno knjigo o jugoslovanskem narodnem pravu. S tem. da je dovršeno delo pisatelj sam niže cenil, ter izraz „gewohnheitsrecht", dejal bi z bolj popularnim „brauch" nadomestil, pa je nehotč sam neko sodbo izrekel, ki se bode strinjala z mojo. Ako je namreč pisatelj s svojo knjigo nameraval, antropološki vedi, torej zna- nosti podati nekak donesek, izpodletelo mu je popolnoma; kajti ta površno spisana in prepisana knjiga nima — to pripovedujem s preudarkom — v svoji sedanji obliki nobene znanstvene vrednosti. V predgovoru — saj smem že omenjeno pismo tako imenovati — pravi pisatelj, da je knjigo v petih mesecih dogotovil. G. dr. Krauss je jako plodovit. V teku preteklega leta spravil je na dan razven te obširne knjige še, kolikor je konci meni znano, troje del in koliko započetih menda še hrani v predalih svoje mize! Ker pisatelj, kakor nam mimogrede pri- poveduje sam, sploh z neko preprijazno zgovornostjo skrbeč za svojega prihodnjega biografa — potuje tudi po Balkanu, verujem mu rad, da za to delo ni imel več časa kot ubogih pet mesecev. To pa se mi vender le zdi nekoliko prekratek ča$, akoravno pisatelj zagotavlja, da se že pet- najst let bavi s temi študijami; a tudi ti trditvi nasproti sem nekoliko skeptičen. Pisatelj namreč pravi na str. 167. svoje knjige, da je bil pred osmimi leti v sedmem gimnazijskem razredu — začel je svoje petnajst- letne študije torej menda v normalki. Da v take študije nimam preveč zaupanja, tega mi nihče ne bode zameril. Dr. Janko Babnik. (Dalje prihodnjič.) „Carniolia" slikarja Janeza Šubica. Od našega rojaka, slikarja profesorja Janeza Šubica je došla meseca decembra m. 1. iz Kaiserslauterna v Ljubljano velika slika, namenjena za strop v vestibulu novega deželnega muzeja. Podoba ima obliko velikan- skega ovala in nam predstavlja „C ar ni olio" ali „Kranjsko" kot za- ščitnico vede in umetnosti Sredi slike počiva na prestolu, stoječem na oblacih, lepa ženska — Carniolia. V levi roki drži grb dežele kranjske, z desnico pa vabi k sebi imenovani stroki človeškega duha, vedo in umet- nost. Prva sedi na levi „Kranjske", ter drži na kolenih krasnega genija, ki dviga oljčino vejico proti osrednji podobi; mlada cvetoča žerska se ozira z mirnim in jasnim obrazom v svet, dobro vedoča, da je prihodnjost njena, ako bode brezstrastno stopala dalje, človeštvu v prid in blaginjo. V roki in na strani ima svoje atribute — knjige, stare pergamene in globus. Nji nasproti, na desni strani glavne podobe, kleči v oblacih zorna deklica, velike moje oči upirajo v „Kranjsko" — to je umetnost, domaČa umetnost, ki z zaupanjem dviga svoj pogled na domačo deželo. Pri sebi ima malega dečka, ki ž njo vred poklanja „ Kranjskiu modčl novega muzeja, oznanjajoč ž njim napredek domačega stavbarstva Okrog nje vidimo na oblacih znamenja slikarstva in podobarstva, v zraku za njo pa plava genij, držeč vejico v polnem cvetu, kakor bi hotel ž njo naznanjati, da naj se domača umetnost tako razvije, tako razcvete v Kranjski, kakor pisane cvetice v njegovih rokah. Toliko o predmetu. Kar se tiče zvršitve same, moramo pa"č priznati, da nas takoj prvi trenotek slika pridobi zäse s svojo dovršenostjo in i zgled no tehniko, kakeršne v taki popolnosti nismo še nikdar videli našem umetniku. Vsaka poteza je narejena z izredno skrbnostjo, vsaka črta kaže, da je slikarju vodila čopič nenavadna ljubezen do predmeta. Krepki in energični kolorit nas sgominja benečanske stare šole in onih