OB »SLOVENSKO-SRBSKOHRVATSKEM SLOVARJU« (1 96 4)
(Nekaj odgovora njegovim kriitrkcwn)
O tej, svoj čas baje težko pričakovani knjigi, sta dzšli, kolikor je meni znano, dve oceni: Janeza Gradišnika, v »Naših razgledih« XIII, 1964, 24. okt., str. 398, in prof. Janka Jurančiča, v »Jeziku in slovstvu« X, 1965, št. 1, str. 26 sil. (O publicističnih poročilih, ki sta izšli npr. v »Delu« 3. VII. 1964 (F. Novšak] in v zagrebškem »Vjesniku« 15. VIII. 1964 [B. 2gajner], mi tUkaj ni govoriti.)
Kritika nikakor nista neugodni, nasprotno. Obe sta resni, oba ocenjevalca objektivna; oba sta razumela posebne težave, ki smo' jih imeli pri sestavljanju tega slovarja, in mu priznavata marsikakšno vrlino in prednost. Tov. Gradišnik je celo mnenja, da bo naš slovar zaradi našega prizadevanja, da prodremo mnogim besedam do resničnega in nalančneg smisla, »dragocen pripomoček sestavljavcem novega slovenskega besednjaka«. Bil bi res srečen, če bi jim vsaj v majhni meri prav prišel. Vsekakor skoraj nisem pričakoval, da bo kdo tako kmalu zaislutil ne samo obilico truda, temveč tudi vrednost in irezultate akiribije in neuitešne želje po natančnosti — dveh lastnosti, ki sta dandanes na islabem glasu in se radi enačita s pedantnostjo in dlakocepstvom, če ne še s čim bolj prezira vrednim.
; Seveda imata kritika tudi svoje pomisleke, dvome in predloge za popravke. Z nekaterimi se brez oporekanja strinjam. O drugih bi se danes pomenil. — Na marsikatero pomanjkljivost našega slovarja smo sestavljavci sami opozorili v Predgovoru. S tem seveda pomanjkljivosti niso odpravljene, in naravno je, da jih kritiki omenjajo. Odveč bi bilo samo, če bi patetično »odkrivali«, kar smo mi že povedali. No, našima kritikoma se to ni primerilo, in naj jim bo hvala za to.
Glede ene glavnih hib, te namreč, da je hrvatski delež v besedišču premalo upoštevan, pravi prof. Jurančič: »Škoda da niso k sodelovanjb pritegnili še koga s področja južnega tipa knjižnega jezika!« S tem obžalovanjem p.opolnoma soglašam.
V zmoto pa bi lahko zavedli tile stavki, v isti alinei Jurančičeve ocene (str. 28): »Fisci se v Predgovoru opravičujejo, ker so gesla interpretirana samo v ekavskem narečju. Pri tem, kot kažejo praikitični primeri, ne gre samo za izgovarjanje jata, temveč za besedišče kot celoto«. Mi se pa -(na str. XXX—XXXI Predgovora) nismo opravičevali samo za to, da nismo dodali jekavskih oblik, temveč sami izrecno govorimo tudi o analogni pomanjkljivoisti v srbskohrvatskem besedišču v našem slovarju in izražamo željo, da bi »prišla v ^bodoče do izraza« — v našem slovarju, kajpada — »besedna bogastva vseh kulturnih središč tega ozemlja«. Posebno neutemeljen pa je Jurančičev stavek, ki sledi onima dvema: »Besede, ki so udomačene samo v zahodnih krajih, so izločene (sic!) iz slovarja«. To bi se reklo, da smo specifično »zahodne« izraze hote, načelno in sistematično izpuščali, če ne kar odstranili. Mogoče prof. Jurančič ni premislil intenzivnosti izraza »izločiti«. Na vsak način je trditev napačna. Sicer bi moral podrobnejši odgovor nanjo prepustiti svojima beograjskima kolegoma;' toda da ni nič takega, kakor obsega beseda »izloči-ti«, bilo v našem načelu in nameri, to z vsem poudarkom trdim. (Spominjam se mimogrede, da smo mnogokrat sprejeli izraze, ki jih Nemačko-srpskohrvatski rečnih Rističa in Kangrge posebej označuje s cirilsko črko X (tj. H) kot besede, ki specifično pripadajo hrvatskemu ozemlju.)
¦ Ce se za trenutek vrnemo k Gradišnikovi kritiki, bi se dotaknil nekaj ;posamez-nosti. Nič nimam proti temu, da se malo moder prevede z ne naročilo mudar-, zato pa nikako mudar še ni napačno. V slovarju, v geslu mali, kjer obravnavamo tudi adverb malo, smo posebej razložili rabo tega advenba, kadar je sintaktično nenaglašen in kadar je naglašen: v prvem položaju ima smisel srbolirvatskega malo, nešto, donekle; če pa je naglašen, lahko dobi dejansko negativni smiisel: vrlo malo in celo nikako. Če naglasimo: »ta človek je malo nevaren« — pri čemer glas zdrkne čez »malo« brez vsakega akcenta, bodisi ekspiratoričnega ali melodičnega, in hitro preide na naglašeno »nevaren« — velja, da je človek vsaj malo nevaren, verjetno pa precej nevaren, vsekakor resnično nevaren;
' Eden od njiju, Vido Latković, je v našo veliko žalost medtem že umrl.
162
če pa poudarimo, da je »malo nevarem«, potem je to zelo blizu pravi nikalnici; iz intonacije, iz konteksta in situacije, bo razvidno, ali ne pomeni že kar: uopšte nije opasan, nije nilialio opasan.
Glede marsikakšen je tov. Gradišnik v zmoti. Res je, da smo tudi mi napravili napako, ko nismo dodali, da se rabi marsikakšen pogosto v smislu marsikateri, toda prvotno in v bistvu je med njima ista — in zelo določna — razlika kakor med kakšen in kateri: drugi vprašuje po mestu, ki ga kdo ali kaj ima v skupini ali vrsti, zadeva pa celo substanco koga ali česa; medtem ko prvi, kakšen, vprašuje samo ipo kakovosti. Tudi danes marsikakšen in marsikateri nista v vsakem primeru sinonima in se ne dasta poljubno zamenjavati brez škcde za natačno-st — zlasti ne v pluralu. Na vprašanje: »Kakšne naipake je delal?«, bo pravilni odgovor: »O, marsikakšne« (ne: »marsikatere«), torej vendar: svakojake (greške) — kar G. graja. — Slovensko matiati jo kam smo prevedli z brzo ići nekuda, žuriti. Gradišnik meni, da smio slovensko frazo mi prvi tako opredelili, toda to pot nam prvenstvo ne pripada: že Pleteršnik ima zanjo schnell gehen, eilen. (Najbolje bi nemara hilo držati se Glonarja: krepko, z mahajočimi rokami korakati.)
Pri terminih majilnik, majilo mislim, da gre za dvojen nesporazum, zakrivljen pravzaprav po SP 1962 — mi smo tokrat menda nedolžni. Gradišnik pravi: »za SP je majilnik kožarsko ali drvarske orodje, majilo pa priprava«. Tega, da ima SP »kožarsko . . . orodje«, je po vsej priliki kriva nepazljivost ali pa tiskovna -napaka: Pleteršnik pravi za majilnik: »orodje, s katerim košarji (!) majijo zeleno vrbjes. (S kožo ima glagol majiti opraviti menda samo toliko, kolikor se — po Pleteršniku — pravi: »koža (npr. na roki) se maji« die Haul schellt sieh). Ker po>meni majilo (gl. Pleteršnika) das Schäleisen, smo si dovoliili izenačiti majilnik in majilo. SP 1962 se pa ipri drugem zadovolji z ohlapno razlago »priiprava«, im ker žal upoTablja isti tip črk, kurzivo, kdaj za resnični prevod (npr. »makrela — 'skuša', dalje mahinacija, maksima, itd.), kdaj za opisini prevod (npr. »mahorka — 'domač ruski tobak'), kdaj pa za ohlapno opozorilo (kakor npir. ravno xmajilo — priprava«), seveda lahko zavede v zmoto. (Da se pri »majilu« opozarja, da je to priprava, je prav, ker bi sicer kdo po p-ravici lahko mislil, da gre za sredstvo, recimo kako tekočino. Zakaj pa se označuje »majilnik« za orodje, »majilo« (Schäleisen) pa za pripravo, ni jasno, in to ne olajšuje razumevanja.)
Mnoge Gradišnikove otpombe so poučne in koristne. Večinoma se tičejo manj znanih in malo rabljenih besed ali pa izrazov iz strokovnih terminologij, ki so bile v teku zadnjih sto let pri nas zelo nestalne. Ker take besede niso bile zasidrane v živi današnji rabi, niti v moji osebni izkušnji, in >niso budile v meni asociacij in določenih p.redstav, so ml zadajale najnehvaležnejše delo in jemale največ časa. Z veseljem bi jih bil izpustil, kakor so napravili drugi, modri, sestavljavci siovensko-tujejezičniih besednjakov. Toda mi smo imeli nalogo ohseči inventar slovenskega pisanega jezika zadnjih 130 let in smo in dubiis rajši sprejeli kako besedo preveč kot premalo. Bilo bi mi všeč, če bi Gradišnikovi naravni dvomi in moje prizadevno, dasi gotovo ne vselej uspešno, vrtanje mogli kaj pomagati našim naslednikom.
Ali se smem dotaikniti še ene, sicer zelo blage opombe Gradišnikove? »Tu pa tam je razlaga v S morda le preinatančna, recimo za magistrale ali mohorka«. Za magistrale smo dali tri vrstice razlage, ker pri Hrvatih in Srbih sonetni venec tudi šolanim ljudem ni tako splošno domač pojem, kakor je — zaradi Prešerna — Slovencem. Za mohorko pa dajemo v nonpareju naslednje pojasnilo: »vrsta jabuka (koje sazrevaju sredinom jula)«. Dostavek, da zori to jabolko sredi julija (o sv. Mohorju), ima seveda ta smisel, da lahko koga, recimo prevajalca, navede, da poišče v lastnem besedišču ustrezni srbski ali hrvatski izraz, ki ga mi nismo vedeli.
Prehajaje na kritiko prof. Jurančiča, priznam, da imam vtis, kot da ni imel pred očmi nekaterih temeljnih kriterijev, po katerih smo besede sprejemali v svoj slovar. Predvsem že omenjeno — in v Predgovoru podčrtano — načelo, ida upoštevamo inventar knjižne slovenščine »od Prešerna dalje«. To, ne pa namen »zajeti kar največ«, je povzročilo, da smo sprejeli toliko »arhaizmov, lokalizmov, iprovincializmov in barbarizmov«, ne samo kadar take besede »v jeziku ie niso čisto mrtve«, temveč tudi kadar danes so rnrtve, če smo le vedeli ali upravičeno domnevali, da jih je slovenska književnost raznih vrst zadnjih sto in nekaj let rabila. Ce bi se bil recenzent tega spomnil, se ne bi čudiil, da smo pripustili ne samo Cigaletovo težkomiselje, marveč tudi kroatizme kakor daleko, protivnik in pod., ki jih je bilo še ne tako davno dosti najti pri nas. (In ker smo jih (Sprejeli, smo jih tudi prevedli, da bi slovenski uporabniki slovarja ne bili v negotovosti, kako se glase ustrezni srbski in hrvatski izrazi. Saj dosledno dajemo srbsko-
163
hrvatske izraze tudi pri besedah (južno)slovanskega porekla, kjer se oba jezika popolnoma ujemata; prim. str. XXXI Piedgovora.)
Drugo naše načedo, ki ga je kritik menda spregledal, se tiče tujk. Nikakor nismo uvrstili »naijpogostejših mednaradinih tuijk«, nasprotno: većđmo smo jih ii^nistili; v Predgovoru pojasnjujemo (str. XXXI): »Načelno nismo sprejeli v slovensko besedišče tisitih, ki ao ne-Slovencem kot tujfee spoznavne tudii v slovenski obleki...; in to je velika ve« čina. Sprejela smo samo tiste, pri katerih se je raavil v silovenski rabi specifičen pomenski odtenek, posebna frazeološka zveza, ali iposebna, Srbom in Hrvatom ne po sebi jasna fometičina oblika. Nismo torej sprejeli... radirati, ki ga tuidi oni [t. j. Srbi in Hrvati] imajo, pač pa radirka in radiranka, ker imajo oni za te pojme druge izraze«. Besedo polir smo torej uvrstili, ker se v vzhodnih predelih srhrv. ozemlja ne raibd, v zahodnih pa prvenstveno v oblaki palir. IHrvatskosrpsko-ialijanski rječnik Deanoviča in Jerneja naipotuje pri besedi polir na palir, obe pa označuje kot regionalni.). In ker smo besedo sprejeli, smo jo tudi prevedli — iz istega razloga, ki smo ga tu gori pojasnili. (Mimogrede: tudi Deanović^emeij očitno sodita, da je umestno tujko palir razložiti, preden jo prevedeta na italijanski, in v ta namien postavljata otbnjo hrvatski izraz gradjevinski poslovodja. Prav tako Ristič nemšiko izposojenko Polier najprej prevede z nadzornik radnika, nato pa doda palir. Kazno je, da mnogo ieksiifcografov misli tako kakor jaz o umestniosti in potreto, da se tujke razložijo. Ne velja nazor, da si mnogo razlag in prevodov lahko prihrairumo, češ da jih uporataiki slovarjev tako in tako razumejo.) — Analogno načelo kot pri tujkah .sploh nas je vodilo tudi pri tem, da nismo pri nas uvrstili npr. besede herderjevstvo, ki ga prof. J. pogreša, ki pa je je Srbom in Hrvatom v po-doibni obliki znano; pač pa stoji pri nas pridevnik parmovski (od imena Viktor Parma), ker smo pač sodili, da ime s)kladatelja Parme Srbom in Hrvatom ni dovolj domače.
Za nekatera opozorila smo prof. Jurančiou hvaležni in jih bomo upoštevali, večine pa ne bomo mogH. Njegovo poznanje nekaterih štajerskih narečij je brez dvoma zanesljivo, toda mi ne dajemo regionalizmov kot regionalizme, marveč samo, kolikor so bili v že omenjeni dobi daljši ali krajši čas v literarni rabi. Glede razgona ima prav, da ne pomeni brazda izmedju leja; toda pomen putanja izmedju njiva bo najbrže ostal: ne samo da daje Pleteršnik (med drugim) der Feldweg zwischen zwei Äckern, tudi jaz säm vem, da se po razoru lahko in pogosto izhodi steza. Prav ima iprof. J., da bi bilo dobro za slov. trpežen dodati sihrv. durašan, trajašan, nima pa prav, ko meni, da tega odtenka ne vsebujeta tudi srhrv. pridevnika izdržljiv m trajan: ne samo, da se tu, mislim, na znanje mojih beograjsikdh kolegov lahko zanesemo, temveč nas tudi krijeta oba deda Rističevega slovarja: nemško-srhrv. del ima za dauerhait pred trajašan in durašan tudi trajan, a za haltbar tudi izdržljiv, in sicer ravno v komlbinaciji haltbarer StoH = jako (ili izdržljivo) sukno (ili lice); a v srhrv.-nem. delu za trajan na prvem mestu dauerhaft; trajno odelo = dauerhaiter Anzug; in za izdržljiv na prvem mestu haltbar; izdržljive boje = haltbare Farben«. Naše »danjčica« je seveda napaka. In grozno je, Ida stoji v našem slovarju: »moževi starši = tast i tašta, punac i punica, ženini starši — svekar i svekrva«. Kako se je moglo to zgoditi, mi je res nerazumljivo: brali smo, po večkrat, kiorektuime stolpce ne samo jaz, temveč pred menoj beograjsika korektorka (ki dobro razume slovensiko) in za menoj beograjska kolega, iki seveda tudi vesta, kaj so moževi in ženini starši. Upam vsaj, da nihče ne bo podvomil, da gre za čist lapsus calami. (Ce je treba, dodam zase še en dokaz, dasi je anekdotične narave: deset let je v moiji hiši z nami živela moja snaha Beograjčanka, in mnogokrat smo se šalili o tem, kako bi morala midva, moja žena in jaz, kot svekrva in svekar — po tradiciji patriarhalne družinske zadiiruge — biti strah snahi.)
Radi bomo ob slovenski frazi dobra sta si dodali še tisto, kar svetuje prof. J.: oni (njih dvojica, njih dvoje) se poze, vole — kvečjemu bomo zaradi običajnega odtenka glagola pazi/i se izpustili nyiii dvo;jca. Za svojo razlago besede mojškra si pa, mislim, nimamo veliko očitati. Arhaični pomen smo povzeli, če se ne motim, po Glonarju: sJrež-
164        .
nica plemenite gospe; ker smo našli za nem. Kammeijunglei v srbohrvaščini samo soba- ] lica, a za franc, cameriste, ki ustretza našemu spletična, v slovenščini dvoma soba- \ rica poleg spletična (iPretnar-^Kotniik, FrancosJco-siovensici slovar, s. v. cameriste), se nam j naš ipreviod: »1. (arh.) sobarica (u iplemićkom dvorcu); 2. v. šivilja« — ne adi egrešen, j cqprav tuida ni bogve kako leip. Prof. J. pa bi nam zelo ustregel, če nam pove dober j srhrv. sinonim za (srhrv.) sobarica. — Da adjektiv hoden ^ogromni večini Siovancev, ko- , M'kor jim je isploh domač, pomeni grub-, prost, kaikor stoji pri nas, mi dvoma; cf. nipr. ' Glonar (s. v.): vsakdanji, delavniški, preprost; hodno platno (v nasprotju s pražnjim). j Da bi bila hodna obleka zmeraj iz lanu? In kaj meni prof. J. k iPleteršmbovii etimologiji: ; »prim. nem. Hede = Werg von Flachs und Hani (podčirtail S. S.), hedene Leinwand«? j Po njej bi aodUi, da je v tej itkanim primešana konoplja, da torej hoden ravmo ni kar j enako lanen, ikakor trdi Juirančič. >.
Zgoraj lomenjena misel, da je kritik pozabljal, da nam je bila naloga in namen zajeti iknjižni jeaiik tudi preljšnjega stoletja, se nam večkrat vsiljuje. Vsi vemo in se strinjamo, da pohabiti  danes pomeni predvsem osakatiti, in postrežnica danes i skioraj samo tisto, kar je nem. Bedienerin. Toda da so bili pred sto in tudi manj leti i to vedno  edini pomeni  teh besed? Ne bom  se skliceval  samo na Pleteršnika, | ki z raznimi primerni daje nam prav (npr. želodec pohabiti); navedel bom samo še Tav- ] čairja, V Zaii (Zbrani spisi IV, Ljubljana 1926), str. 3S0: » ... in padel je z debla. Pohabil \ se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja«; tukaj bo pač boljše prevesti Povredio i se... kot Osakatio se... In postrežnica! Prof. J. bo nemara začuden, če mu citiram iz ¦ Finžgarja (Zbrani spisi III, 142): »Positrežnica Marjeta je mavljala kas piškota pri postelji bolnice«; in iz B. Magajne (Odmev korakov, 1953, 110): » ... se je zaljubil v eno izmed postrežnic« (govori se o bolnišnici na Snežniku). Ali je torej umestno reči tako katego- ; rično: »ni pa strežnica kod bolesnika«?' 1
O umestnosti ali potrebnosti kvalifikacije besed po njihovi rabi in o načinih , klasifikacije (z označbami kot »neknjižno« aH ipod., s križcem in pod.) smo lahko različne- i ga mnenja. Neka mera subjektivnosti je pri vsakem teh načinov neogibna — ne samo pri križcih in zvezdicah, ki jih prof. J. preganja, temrveč tudi pri itisitem, ki ga on svetuje: »Najbolj kričeče primere bi bilo treba označiti kot knjižne«. Alii more biti iebira »naj- i bolj kričečih« primerov brez subjektivnega elementa? (Da smo v označbah kot familijarno, | vulgarno, literarno, retko, zastarelo, prezrivo, često itd. dokaj bogati, v oceni ni omerije- j no.) — Kritik pravi, da je tisitih 18 izposojenk, ki jih navaja iz našega slovarja — od ¦ iajgelj prek gmajna in mežnar do šramel (pa še »itd.«), »zelo nedosledno kvalificirano \ (s križcem, z zvezdico, brez znamenja)«. Kdor tako trditev izreče, toi jo moral dokazati; j če se mu zdi, da bi to bilo težko ali zamudno, bi bilo praviilnejše ne izreči je, vsaj ne i tako pavšalno. Po mojem mnenju trditev tudi ne drži. Za zdaj bi samo omenil, da se naše * kvalifikacije v aitiranih primerih skoraj docela strinja z 'Oiznačbami v SP 1962; to me tem ; belj pominja, ker se pri svojem postopku nismo načelno držali Slovenskega pravopisa in i ker so mnoge besede s kvalifikacijo bile pri nas že natisnjene, preden je SP izšel v drugi j izdaji. Tudi da besed pranger, štamperl in šicameJ ¦{!), ki bi jih J. rad postavil v vrsto j z onimi osemnajstimi, nismio sprejeli, mi ni žal; tudi tu se ne sklicujem na SP — značilno i pa je, ida jih res tudi lon nima. j
»Vsem, ki pišejo slovensko, prizadeva predpona iz-/s- oz. z- v zloženih glagolih'; precej težav: istegovati — iztegovati, stepati — iztepali, zleteli — izleteti, stikati, iztikali itd. Tudi slovarju« — nepotrebna metonimija! — »ni vedno jasno, ali je iz- ali s-.« Nisem \ eden tistih, toi bi se j-im vse zdelo jasno in preprosto; raje malo povrtam pod najglajšo < površino. Toda iprimeri, ki jih tukaj daje prof. J., so res preprosti in nezahtevni, .ki do- j misijam si, da toi jim bil kos. Res ni težko doseči jasnost glede tega, da kdo ali kaj j »zleti s strehe« (z- = raz) ali » . .v višave« (z- < vz-), »izleti« pa »iz žlamboira«j iztepa\ se prah iz oibleke (ne pa jajce), stepa se pa jajce (pa tudi prah z obleke); itd. Ne, jasnost' se že da z nekoliko logike doseči, vsaj v temeljnih potezah; toda čisto preprosta ta stvar i
' Citat po gradivu za Slovar slovenskega knjižnega jezika SAZU.
165
ni, ker se je, kakor znano, zveza osnovnega glagola s prvotno predpono mnogokrat zameglila zaradi redukcije začetnih glasov v predponah iz-, raz-, vz- in ker iso tako reducirane oblike sovpadle s predpono z- (s-), ki ima sama dvojni ali trojni smisel: sepa-rativni, blizu predponi raz-, kot nasprotje s partikulo na-, in sociativno-instrumentalni, ki lahko nato sekundarno navzame idejo rezultativnosti oziroma perfektivnosti (tolči — stolci, prim. lat. tacere — conlicere, nem. hauen — zusammenhauen, zlasti žargonsko: »/alles/ zusammenessen« = auiessen, snesti). Dejstvo postopne redukcije je dandanes do te mere priznano, da so dvojnice uradno tolerirane (izpregledati — spregledati itd., itd.), razen tam seveda, kjer — pač siploh niso dvojnice, temveč homonimi, različnega izvora in pomena (izpresti — spresti).
Tukaj jasno videti ni tako težko, kljub zapletenosti. Pravzaprav tukaj problem sploh ni jaisnost, temveč doslednost pri razvrščanjiu polnih in reduciranih oiblik: vesten »slovamik« želi uvrstiti oibe obliki, ampak seveda ne ponavljati se pri razlagi, temveč določiti prvotno in od drugotne napotiti na prvotno. Tudi mi smio tako želeli — in smo zato dali razlago npr. pri besedah izprememba, izpremeniti, za sprememba, spremeniti smo pa napotili na izprememba itd. Verjetno pri tem nismo bili do kraja dosledni; toda to ni posebno tragično, ker so te dublete med seboj enakovredne po smislu in po »dovoljenosti«. Bili pa ;smo zelo pazljivi, in mislim da ne brez uspeha, tam, kjer se sitvar pri zloženkah s temi predponami res zaplete. Vzrokov zapletanja je več; treba je paziti zlasti na tele: 1. lahko se kak glagol (s svojimi izpeljankami vred), prvotno enovit po izvoru, v zvezi z redukcijo predpone razcepi na dva ali več primerov, ker se polariziraj o v njih različni smiselni odtenki: tako nastaneta dva ali več diferenciranih glagolov (s svojimi družinami izpeljank) — kljub enotnemu izvoru: izpovedati — spovedati, izpoved (pred sodnijo) — spoved (v cerkvi); 2. v na videz enotnem glagolu — ki se prav zato navadno tudi obravnava v enem samem geslu — je v resnici navzočih več glagolov, ker izvira na videz enotna predpona iz več dn različnih osnov. Vzemimo npr. zlesti, v katerem z- zajema kar štiri predpone: 1. separativno z- (s-), ki je blizu pomenu raz-': zlesti z drevesa; 11. z- < vz-: zlesti na drevo; III. z- < iz-: ziesii iz luknje; in IV: tisti z- (-s), ki j^ — verjetno iz prvotno sociativno-instrumentalnega pomena — postal izraz rezultativne perfektivnosti: zJesfi skozi ograjo. Vsega tega nedolžni uporabnik ni treba da bi se tudi le malo zavedal; toda sestavljavec slovarja mora to imeti pred očmi, zato da bo mogel natančno prevesti vse te pomene, pa tudi z grafičnimi sredstvi uporabnike opozoriti, da gre za velike razlike in faktično za različne, samo homonimne, glagole. Mi smo poskusili to podčrtati na ta način, da smo uporabili ne samio arabske številke ((1-. 2.,..., kakor v drugih geslih), marveč tudi rimske; prim, recimio še glagol stikati. V vsem tem nismo varčevali s prizadevnim preudarjanjem — toda dobili smo po prstih: da nam »ni vedno jasno, ali je iz- ali s-«. Če bi bil kritik, ki je očitno imel malo časa na voljo, nekatere stvari vendar še enkrat prebral, bi bil miorda spoznal, da razlaga ni nejasna, pač pa morda ni in ne more biti enostavna, ker pač predmet ni enostaven: »die Tücke des Objekts«!
»V želji, da bi bil temeljit, je avtor uvrstU tudi nekaj gesel, ki se začno na w, x in y. To vprašanje spada v pravopis, ne pa v slovar«, sodi prof. J. Spet imam vtis — in skoraj upam, da je moj vtis pravilen —, da kritik ni tehtal svojih izrazov. Ali je temeljitost odvisna od želje? In ali prof. J. res misli, da sem moral svojo kakršnokoli že temeljitost idokazovati in podpreti s tem, da dodam še nekaj besed, ki se začenjajo z w, X aU y? Ce sem kaj želel pri tem, je bilo samo to, da bi bil slovar — recimo — kompleten. V resnici pa nisem niti na to mislil, temveč — kam pa naj bi bil drugam postavil besedo wagnerjanec, če sem jo hotel slovarsko Tazložiti, kot pod čiko w? In x in y se rabita v slovenščini (in v srbohrvaščini) tudi kot substantiva in imata svojo dekli-nacijo; kako da ne hi imela mesta v slovarju?
»Predlogi so pomemben činitelj v jeziku. Avtor je njihovo sintaktično vlogo pri predlogih na, ob, po, pri zelo podčrtal, pri drugih je bil krajši«. Res je, da sem predlogom — in podobno predponam in veznikom — posvetil precej truda: hotel sem dati obilen, pa tudi urejen inventar. Nesorazmerje — prof. J. pravi (na drugem mestu kritike) »disproporc« — med prvo in drugo »polovico« slovarja smo v Predgovoru omenili, obžalovali in pojasnili. Zanimivo pa je, da smo celo v prvem delu posvetili predlogom znatno več mesta kot npr. prof. Jurančič v svojem Srbohrvatsko-slovenskem slovarju, namreč predlogu do — mi 28 vrstic, on pa 14, predlogu iz mi 14, on pa 5.
166
Prof. J. pravi: »Z definicijo: 1 se izgovarja kot polvokal (str. XL) — ne morem biti zadovoljen«. Naš tekst se glasi nekoliko drugače: »[črka /] se na koncu besede in prav tako v notranjosti besede pred soglasniki (razen pred -;) izgovarja kot bilđbialni u (polvokal)«. Alii je prof. Jurančiču to definicija? Meni ni; nobene ambicije nisem imel, da bi tukaj karkoli definiral. Dal sem preprosto lopozorilo laičnemu uporabniku, kako se v, slovenščini izgovarja znafc 1 v določeni poziciji. Kot takemu opozorilu pa še vedno mislim, da temu tekstu ne bo kdove kaj očitati. A prof. J. nadaljuje: »Tudi ta« — očitno spet »definicija« — »mi ni všeč: »Po tej poti« —• namreč po asimilaciji glede sonomosti — »pride celo ido zvenečih konzonaratov, ki jih sicer slovenščina ne pozna« (mišljen je konzonant dž, str. XLI)«. Jaz bi danes nemara formuliral takole: » . . . pride do zvenečega konsonanta, za katerega slovenščina nima posebnega znaka« — čeprav sem mnenja, da slovenščina afrikate [idž] v domačih besedah res ne pozna; madžar (kolikor sploh ni bolj ljudsko maždr) je prevzel glas [džj iz tujine, enako kot Mandžurija in v bistvu ne mnogo drugače kot jockey, jazz in pod. Sicer pa je glavno, kar me tukaj moti, to, da sploh ni jasno, zakaj ta »definicija« kritiku ni všeč. Taka apodiktična sodba brez argumentacije ne omogoča diskusije.
Dolg je postal moj odgovor (in še sem to in ono preskočil), dolg ne zato, ker bi hotel imeti na vsak način prav, daisi sem seveda marsikje branil svoje stališče in svoja mnenja. Pisanje se mi je raztegnilo, ker sem hotel ijwi tej priliki osvetliti nekatere postopke, iki se mi zde važni pri sestavljanju slovarja in — pri kritiziranju takega dela. Pri kritiki se mi adi ena osnovnih zahtev td: računajmo s tem, da je avtor take vrste dela, kot je besednjak, če je količkaj vesiten, probleme tudi sam zapažal in o njih pre-m.išljal •— nič čudnega ne bi bilo celo, da je o njih več premišljal kakor kriuk. Morda bi büa kritika ob upoštevanju te miožnosti za kakšno opombo krajša, morda bi kaka apodiktična sodba izostala — v zameno za to bi kritiku ostalo več časa in prostora za odkrivanje resničnih pomanjkljivosti, ki gotovo so — kje jih ni? — in ki bi jih radi odpravili.
s t a n k o  S k e 11 j