JCtijiga S.
Siivijenje in svet
a.
®tep.	Hfublfatta 3. c/ctobra 1Ç3C.	£eto 4.
E. JUSTIN: Pred odhodom na jug (lesorez)
Velik preobrat	=
= v zdravljenju z zrakom
Odkritje prof. Dessauerja — Aparat, ki leči z zrakom Fizika je zopet priskočila na pomoč medicini
Bnano je, da ima podnebje na nekatere ljudi, zlasti na bolnike, včasi kaj neugoden vpliv, medtem ko se v drugačnem, boljšem podnebju takoj dobro počutijo in včasi celo ozdravijo. Zaradi teh presenetljivih lastnosti ozračja so nekateri kraji prišli na zelo dober glas in se razvili v sloveča zdravilišča, n. pr. Oastein in Davos. Znano je tudi, kako občutljivi so revmatiki za vremenske izpremem-be, vendar doslej ni bilo moči zanesljivo dognati fizikalnega činitelja v ozračju, ki posega tako skrivnostno v biološko področje, ali bolj preprosto povedano: kaj in kje je v Zraku zdravilna sila, oziroma sila, ki vpliva na nekatere ljudi baš narobe, t. j. da jim povzroča nadloge in bolečine?!
S fizikalnimi lastnostmi zraka se je dolga leta bavil profesor vseučilišča v Frankfurtu ob Meni Friedrich Dessauer, ki je na osnovi izsledkov svojega podrobnega in težavnega proučevanja izdelal celo neki aparat in ga preizkusil na ondotni kliniki. Pokazali so se presenetljivi uspehi. Na letošnjem mednarodnem kongresu za fizioterapijo, zdravljenje s fizikalnimi sredstvi) je prof. Dessauer poročal o načelih svojega izsledka in tudi o stvarnih uspehih, ki jih je bil dosegel s svojim aparatom. Njegovo poročilo je vzbudilo tudi v širši javnosti velik odmev.
Prof. Dessauer je po natančnem proučevanju vplivov podnebja in vremenske občutljivosti pri raznih boleznih prišel do sklepa, da obstoji v ozračju še neznan fizikalen lečilni činitelj. ki je morda v zvezi z elektriciteto vzdušja. Vsi poizkusi, da bi se dognali neposredni, zakoniti odnosi med električnimi lastnostmi zraka in stanjem živih bitij, so se izjalovili. Dessauer je napravil poizkus, ki naj bi rešil to vprašanje po drugi poti. S posebnimi tehničnimi metodami je napolnil čisti zrak bodisi s samo pozitivnimi, bodisi samo z negativnimi električnimi delci in je preizkusil, kakšne biološke učinke ima takle unipolar-
no (le z enim polom elektricitete) umetno napolnj.n zrak. Ti poizkusi so pokazali, da ima zdravilen učinek prvenstveno negativen zrak.
Tako je Dessauer prišel do načela zdravljenja z zrakom. Dognal je tudi sicer važno in zanimivo fizikalno lastnost ozračja, ki predvsem vpliva na značaj podnebja. V zraku so majhni, z elektriko izpolnjeni delci, j o n i, ki se kaj često izpreminjajo. Njih množina in električnost je v različnih periodah dneva in še bolj v različnih periodah letnih časov zelo izpremenljiva; ob vsakem vremenu so drugače pomešani. Prav ti delci so vzrok včasi slabših, drugekrati močnejših motenj v zraku. Ti delci so n. pr. v Dav^su drugačni nego ob morski obali. V krajih, kjer nastopa tako zvana gorska bolezen, jih je po vsej verjetnosti zelo veliko.
Prof. Dessauer je potakem odkril, da se dado z umetno elektrificiranim zrakom izboljšati ali ozdraviti bolezni, ki so v kakšni zvezi z neprimernim, kvarnim zrakom. Čistemu zraku je treba dati ustrezajočo formo elektrike. Des-sauerjev aparat omogoča, da s- zraku v obsegu litra vode dovede 40.000 krat več električnih delcev ene vrste, nego jih ima prosto ozračje istega obsega obeh vrst (pozitivnih in negativnih). O pomenu svojega aparata za zdravilstvo je učeni izumitelj izjavil dobesedno na-slednjs: — To, kar smo doslej dosegli, јл šele začetek. Po Rontgenovem odkritju je bilo treba dveh desetletij, da se je razvilo zdravljenje z Rontgenovi-mi žarki. Tako upam, da se bo z nadaljnjim delom na podlagi dosedanjih odkritij in z novimi metodami dalo še marsikaj izboljšati,,;toda za to je treba precej časa. Ne bo pa dolgo, da bo aparat za zdravljenje z unipolarno elektrificiranim zrakom dostopen tudi širokim slojem, ker je enostavnejši in cenejši od Rôntgenovega aparata za obsevanje. pa tudi postopanje ž njim je bolj preprosto.
O zdravilnih učinkih svojega aparata je izjavil prof. Dessauer, da je doslej dosegel podobne učinke, kakor jih ima na bolezen podnebje (klima). Presenetljivo dobre uspehe je pokazalo to zdravljenje pri boleznih krvnega tlaka. Neprijetnosti, ki izvirajo iz podnebja, kakor n. pr. pritisk v glavi in utrujenost, so se .v mnogih primerih znatno izboljša'- odnosno docela odpravile. Revma-tiki dobe po vdihavanju negativnih
delcev najprej hujše bolečine in povišanje temperature, kmalu pa se pokaže izboljšanje. V splošnem je dober učinek pozitivnih in negativnih delov cesto baš nasproten. Negativni povzročajo znižanje krvnega tlaka, pomirjujejo dihanje in ga storé počasnejšega; pozitivni pa učinkujejo v nasprotni smeri.
Vsekakor je z odkritjem prof. Des-sauerja začrtana nova pot v fizikalnem zdravljenju.
-sissas-
M. Gromov
50 sekund mojega življenja
Rešilni skok s padalom
Gromov je najslovitejši ruski letalec. Evropa ga pozna po lanskem obisku Nemčije, kamor je priletel s svojimi »Sovjetskimi krili«. Mož zna izvrstno zasukati tudi pero in pripoveduje v naslednjih vrstah najbolj napeti doživljaj iz svoje letalske prakse:
b treh zjutraj. Skočim iz postelje in letim pod hladno prho. Pred odprtimi vrati se trdo brišem in se razgledujem.
Nebo je sinje, na obzorju niti enega oblačka. Pogled na nebo me prevzame tako blagodejno, kakor to sveže jutro sâmo.
»V splošnem,« si pravim, ko počasi pospravljam zajtrk, »v splošnem si lahko vsak človek s primerno vzgojo sam pričara poljubno razpoloženje. Nevolja je vedno znak bolehnih živcev.«
Toda ne utegnem mnogo modrovati. Ura kaže že 3.42. Najkasneje v 18 minutam moram biti na letališču. Odtrgam še listič od koledarja in nova številka se mi razločno vtisne v spomin : 23. junij 1927.
Naposled vendar hitim mimo straže pred vhodnimi vrati in , pred menoj se razprostre naše letališče — tam prav zadaj opazim majhnega sivega ptiča, ki ga pravkar vlečejo iz hangarja.
Novo letalo.
Čaka me precej težavna preizkušnja aparata. Marsikdo izmed vas je menda že videl, kako vojaški letalec v neki višini nenadoma, za gledalca povsem nepričakovano, okrene aparat navzdol, ga kakor sveder pusti vrteti okrog osi . . . in nato po nekem številu zavojev spravi letalo v,
naravno lego. Že opazovanje zahteva precejšnjo napetost živcev, kdor pa hoče tak poizkus izvršiti, se mu zares nikoli ne sme zavrteti v glavi...
Tulenje vetra, brnenje trepetajočega motorja, padanje z brzino 400 do 500 kilometrov (na uro, seveda), pri tem pa še zavoji, ki letalcu onemogočijo, da bi videl vsaj obzorje, — zares, prav težavna vaja. In pri tem se je že primerilo — dasi redko — da letalo zaradi kakršnekoli nepopolnosti stroja ni več ubogalo in je pilot žrtvoval življenje ...
Naj bo tako ali drugače — mi, letalci znanstvenega letalskega zavoda, smo morali vsako novo konstrukcijo preizkusiti na opisani način. Šele nato je tvornica prejela naročilo, da prične z izgotavlja-njem v množestvu.
»Padalo vzameš s seboj?« — me je vprašal prijatelj.
»Seveda!«
»V redu!«
Belo blazinico s padalom vtaknem pod sedež. — Preizkusim jermene, obroč ...
Na dano znamenje se stroj strese, motor zabrni divje, kolikor največ more', kolesa se nekajkrat obregnejo ob tla, — in že letim nad zemljo, oblito z zlatom jutranjega solnca. Vedno nižje se uglablja pod menoj. Na en mah uzrem vse mesto spodaj: ravne štirikotnike ulic, stolpe, vrtove in vijuge reke.
Kazalo višinomera trepeče sem ter tja in kaže 3000 m. Dovolj. Sedaj na delo! Predvsem: »looping the loop«.
Veter je divji in mi skuša na vso moč strgati čepico z glave. Tuli, zavija in joče.... Močno napeta krila se tresejo
Vratolomen skok s padalom Padalo se še ni odprlo
zaupljiv. Bedno padalo! Le počivaj tam, kamor spadaš: pod sedežem pravega letalca!
Sveži zrak me raduje. Na lepem začnem — nepričakovano in čisto zase — prepevati prolog »Glumačev«. Leonca-vallo, vsekako šele prvič prednašan v zračnih višavah poltretjega kilometra, zveni celo z mojim glasom imenitno ... Ce seveda upoštevam, da... da ga sploh oi čuti.
presenečenje pa se moram preveriti, da se krmilo enostavno ne pokori več.
Že je za menoj 12 okretov... In ni izhoda ... Padam ... »V 30 sekundah boš mrtev kakor miš,« mi prešine glavo. Le še trideset sekund me loči od zemlje ...
Moja občutja v onih trenutkih bi primerjal le s čustvom človeka, ki bi ga vrgli v sredino blazno se vrteče ploskve pri cirkuški atrakciji. Zamislite si, da sedite sredi takšne okrogle plošče. Vae-
Brzina je zadostna ... Lahno pritegnem ročaj. Zemlja in obzorje takoj izgineta pod letalom... Nebo, nič drugega kakor nebo !... še trenutek, in tudi nebo izgine...
Nad menoj je zemlja ! ... Zaključim krog in se postavim zopet v prvotno stanje.
To je bilo izvrstno. Stroj je dober. Domala se že sramujem, da sem bil tako ne-
V višini 2200 m si zapomnim čas in pričnem z zavoji. Vsak zavoj traja, kakor vidim na štoparici, poldrugo sekundo. Po treh okretih in — kakor kaže vi-šinomer — tri sto meterskem padcu skušam letalo spraviti v naravno lego. Toda... stroj me ne uboga več. Letalo se suče šestič, sedmič, osmič ...
Po kratkem, polsekundnem premoru poizkusim znova krotiti stroj. Na svoje
okrog vas je sivo temna gmota, nekoliko svetleje obrobljena — to so gledalci, ki ste jih že pred nekolikimi hipi mogli dobro razločiti. Nekje spodaj pod vami tuli elektromotor, sredobežna moč vas neubežno privlačuje. Čujete smeh vsena-okrog in ... živci vam popuščajo.
V kakšnem cirkusu bi torej čuli smeh. Zame pa ta reč ni bila nič kaj vesela. Ogorčen sem bil zaradi letala, ki se je
morskem bregu v nastopu plime. Vsemu temu pa se je pridružilo še nenavadno, nadčloveško napeto razmišljanje.
Prva moja misel je veljala padalu. To je bila v danih okoliščinah edina rešitev. Kaj naj storim? Izskočiti moram in potegniti obroč, da se prične padalo razgrinjati. Skoro šolarsko sem se spomnil poukov za take pripetljaje in obenem raz-predel načrt.
Padalo se je odprlo ...
vrtelo hitreje in hitreje in z nezaslišano brzino padalo k zemlji. Zavest neizbežne smrti, tulenje vetra, ropot stroja — vse to je v meni ustvarjalo čudno, čudno razpoloženost. Prve sekunde sem še štel zavoje letala in zasledoval kazalec višino-mera. Nato je tudi to bilo nemogoče. Sre-dobežnost me je pritisnila ob sedež. Bilo je, kakor da me je kdo prijel za grlo in me začel daviti. Naglo, neprestano menjavanje položaja je motilo tudi obtok krvi in v glavi mi je šumelo kakor ob
»A mar ni že prepo?no? Je višina do-voljna?« Po približnem mojem računu me je od zemlje ločilo le še 600 do 700 metrov, letalo pa blazni. Obzorje se z daljnimi pozemskimi stvarmi združuje v sivo zelen trak ...
S silovitim naporom volje se poženem, pozabim opasnost in se osvobodim jermena; ki je z njim navadno pripet vsak letalec. In takoj preizkusim, ali sem vsa res tudi storil prav . .. Da, odpet sem ..,
Z desnico popadem obroč padala, pogledam, če res držim obroč, skušam se dvigniti, toda... ne morem. Neka višja sila me je posadila na sedež. Izpustim obroč in se trudim za ločitev od sedišča.
»Hitreje, hitreje!« pomislim. Z vso močjo se trudim ubežati objemu smrti. Naposled mi uspe, da dvignem levo nogo, nato se odbijem z obema rokama in — že sedim na kraju letala.
Čisto nehote se spomnim, da je izumitelj takega-le padala nekoč sam skočil z letala, da je pri padanju neprestano vlekel za obroč in se padalo vendarle — ni razgrnilo. Ko se je mož ozrl navzgor, je z grozo spoznal, da ni vlekel za obroč padala, temveč za nekak jermen.
Z jasno zavestjo popolne ravnodušno-sti glede vsega, kar utegne še slediti, zberem poslednje moči, se odbijem od desne strani letala in padem v prepad...
Srce bije v nenadno nastopivši tišini tako močno, kakor bi mi s kovaškim kladivom udarjalo ob prsi... Čutim svojo kri v žilah, v sencih, v konicah prstov. In to me prevzame z radostjo : Živim ! ...
Ampak — kaj se je zgodilo z menoj?
Takoj po odskoku sem — pač čisto avtomatično — ne da bi se prav zavedal, potegnil obroč ... Minili sta dolgi dve — ne, tri sekunde, in v kratkem razdobju so videli moji tovariši, ki so me opazovali od spodaj, kako sem se v zraku ko-balil in drvel navzdol ... Še zdaj vem prav točno, kako sem takrat prvič začutil elastičnost zraka ... Gori nad menoj je nekai zaropotalo ... Močan sunek me je dvignil v višino, kakor da me je kdo prijel za ramena in... nastala je zopet tišina in plaval sem v udobnem sedežu.
Bila je moja prva misel: »Kje je letalo? Menda ne bo treščilo name?« A tisti hip je letalo že doseglo zemljo. Tako silna je bila naglica, s katero je treščilo na tla. Čul sem samo grmeč lom ...
Naglo pogledam na zapestno uro. Od tistega trenutka, ko sem bil pričel z obupnim poizkusom, je minilo ravno 30 sekund.
V počasnem položnem letu me je rumenkasto padalo previdno preneslo navzdol. Že sem lahko razločno motril različne stavbe na letališču in nenavadna tišina okrog mene je bila zame res užitek. Prav počasi sem se torej spet pripravil, da stopim na trda tla, potisnil sem očala nazaj, ker bi se pri udarcu ob zemljo lahko razbila na kosce, spomnil
sem se vseh podrobnosti pouka, kako k je treba ločiti od padala, in veselil sem se, da možgani delujejo tako ostro in jasno. Hip nato sem opazil bele šotore vojaškega letališča : odplavali so pod menoj kar mimo ... Nato zelenje dreves in grmovja. In ugotovil sem v mislih, da sem le še v višini kakih desetih metrov. Uzrl sem avtobus na deželni cesti in razločil potnike, ki so opazovali moje padanje...
Ni pa mi bilo sojeno, da bi treščil ob zemljo. Sunek vetra je vrgel obočje mojega padala na brezo ob cesti. Obvisel sem tam in šele zdaj sem se prav razjezil — zaradi bedastega ujetništva med vejami.
Nekoliko minut nato so prihiteli ljudje in me rešili iz neudobnega položaja. Edina poškodba, ki sem jo odnesel iz te preizkušnje, je bila nekoliko izvinjena noga.
Drugače pa — nepoškodovan, zdrav. --
NEZDROBLJIVO STEKLO
Če pravilno poročata Petronius in Dio Cassius, je bilo nekrhko steklo znano že pred 2000 leti. Neki umetnjak se je po» javil pred cesarjem Tiberijem s stekleno čašo, ki jo je vrgel na tla, a da se ni strla. Vladar je vprašal izumitelja, pozna li še kdo njegovo skrivnost. Ko je mož po» nosno zatrdil, da nihče, je Tiberij ukazal, naj mu pri tej priči odsekajo glavo. Sa» modržec se je po vsej priliki zbal, da bi tako steklo prišlo na trg in silno znižalo ceno dragim kovinam.
ŽAFRAN
žafranovec (crocus sativus) je rastlina z močnim grijetnim duhom. Rabi se za barvanje, marsikod tudi kot začimba pri jedeh. Iztočnjaki dodavajo njegov cvet opojnim pijačam. V zdravilstvu služi kot dražilo, ki poživlja živce in miri krčej V večjih vzemkih povzroča naval krvi, zato se včasi daje za pospešitev mesečnega či» ščenja. Sadi se po mnogih krajih, osobito se čisla žafran iz Španije, odkoder se je raz» širil njegov arabski naziv. Precej ga pri» deluje Francija, pri nas Makedonija, po» tem Egipt in Perzija. Zadnjega je spozna» ti po tem, ker je napoj en z oljem, da ohrani svojo barvo. Cvete proti koncu poletja in ob pričetku jeseni. Cvetje se skrbno obere ter iztrebi, t. j. vzamejo se iz njega brazde (po 3 na cvet). Brazde, zdrobljene v prah so pridelek. Kadar so se posušile na solncu ali pri ognju, se pazljivo vložijo v škatle. Posamezni skla» di se ločijo s papirjem. Za kilogram suhe» ga žafrana je treba okoli 500.000 brazd, torej kakih 170.000 cvetov. Opravičena je torej rečeaica; drag kakor žafran.
R. K.
Ptice se selijo
t
ljudje za njimi...
Broti koncu jeseni se zbirajo sloke z vse Nove Zelandije na pustem Severnem rtiču, ki moli daleč v morje. Te ptice daljnega juga so znatno večje in moč» nejše, nego je naša vrsta slok. Na rti» ču so pred davnim časom stali mogočni pragozdovi avstralske smreke, ki pa jih je človek uničil z ognjem in spre» menil rtič v močvirja, kjer raste le niz» ko grmičevje. S to spremembo pa so dobile sloke prijetno zavetišče, bogato živeža in nepristopno lovcem. Vsak dan prihajajo nove jate z juga, kjer se bolj in bolj uveljavlja jesen; število ptic raste v sto tisoče in ko doseže množica milijone, je čas za pot na mrzli sever v pomladansko otajane tundre severne Sibirije.
Nekega dne se vzdigne v zrak ptica» vodnica ter med žalostnim krikom ob» letava zborišče milijonov, pripravlje» nih na odhod. Po kratkem poskusnem poletu se spusti zopet na zemljo, ali le za kratek čas. Kmalu nato šine vod» nik navpično v zrak; njegov krik ni več žalosten in neodločen, marveč pre» sunljiv in borben. Kakor na dano zna» menje se dvignejo milijonske jate iz močvirja in grmovja ter slede klicu vodnika. Kmalu se odražajo neštevil» ne ptice kakor črn oblak na jesenskem nebu. Plahutanje milijonov kril zagluši za nekaj časa šum morja, toda ptičji oblak se dviga višje in višje ter krene proti severozapadu na avstralsko celi» no.
V samotnih puščavah Avstralije pa ni obstanka za silno množico. Suhe so struge potokov in rek in okoli vsake mlake se tišče črede drobnice in go= veda, da ptičjemu narodu ni misliti na pristanek in odpočinek. Sicer ga ni sovražnika, ki bi krotkim pticam stre» gel po življenju, ali avstralska pokra» jina ne pozna močvirij, iz katerih bi si gladna ptičja truma z občutljivimi dol» gimi kljuni nabrala tolstih črvov in hroščev, da se okrepi za daljno pot. Svarilno doni žvižg ptice»vodnice in jate, ki so se že spuščale k zemlji, stre» me zopet v višavo. Stoletja se že po«
navija ptičja selitev, pa sloke vsako leto obiščejo svojo prvo postajo na po» tovanju, kjer jih čaka le bridko raz» očaranje. Črni oblak, zatemnjujoč solnce, se pomika proti severu v sme» ri na Sundske otoke, kjer je druga po» staja v tej prekocelinski in preko» oceanski selitvi. Sundsko otočje je si» cer polno močvirij, ki bi bila ugodna tla za stalno naselitev, ali na ptičji na« rod preži tu tisoč nevarnosti. Človek in žival se razveselita nenadnega bla» goslova, ki prhutaje pada izpod neba in daje okusno hrano. Zato pticam ni do dolgega počitka v nevarni deželi. Bolj ko nevarnost sama pa jih žene na sever želja, da si v hladnejšem pod» nebju vzgoje krepak naraščaj, ki bo kos vsakoletnim naporom orjaških po» letov.
Sločji oblak krene na vzhod, noseč svoj blagoslov lačnemu kitajskemu na» rodu, ki se je že ves teden oziral na zapad, pričakujoč prihoda ptic in raču» najoč ž njih mesom z večjo gotovo» stjo, nego z uspešno žetvijo. Žetev je negotova, sloke pa se vsako leto vra» čajo z isto gotovostjo, kakor elemen» tarni pojavi zime in poletja. Oblak se na azijski celini razdeli v več skupin in stremi proti severovzhodu, kjer je v malo obljudeni Mandžuriji določen sestanek vseh sločjih vojsk za zadnji najtežji del poleta. Njih obljubljena dežela so tundre severne Sibirije, ki so se v mesecu juniju otajale za kak me» ter v globino in je v njih blatu vzkli» lo novo življenje nižjih vrst živalstva, da nakrmi lačne prišlece, ki so si iz» brali te človeku nepristopne pokraji» ne za rojstni kraj svojemu naraščaju. Od nekdanjih milijonov, ki so krenili v marcu z Nove Zela^ije ter spoto» ma s svojim mesom krmili človeštvo in živalstvo raznih pokrajin, jih je ostala komaj slaba polovica, ali v tej polovici je slednji posameznik, preka» ljen v nevarnostih in ojačen v dolgih poletih, jamstvo za čvrsto novo poko» lenje, ki ga čakajo isti napori in teža» ve na obratni poti v domovino. Pari se najdejo, vzljubijo, si znesejo gnez» da in zvale mladiče. Kratko je sever»
no poletje in komaj da so mladiči god* ni in vešči letanja, začno zamrzovati gostoljubne močvare. Slabotno solnee jih čez dan le še otaja za nekoliko ur, ali z železno neusmiljenostjo se bliža dan, ko se tundra ne bo več omehčala. Ptice to vedo in ne čakajo tega žalo* stncga časa, marveč se vzdignejo, dasi , naraščaj še ni popolnoma trden v kri* lih.
Modri vodnik jim to pot izbere la* godnejši polet z daljšimi odmori. Mili* joni krenejo ob vzhodni kitajski oba* li, nakar odlete v velikem loku na bla* žene otoke Južnega morja. Izogibljejo se obljudenih mest in redno nahajajo samotne kraje, kjer se mladina lahko spočiie in okrepi. Od otočja do otočja lete proti Novi Zelandiji: Filipini, Mas rijani, Sandvičevi otoki. Družabni oto* ki, Samod, Fidži, Tonga, Niuč, kakor veliko zabavno potovanje, ki ga je pri* redila vešča mednarodna potovalna družba. Silni krožni polet se konča je* seni na Novi Zelandiji, kjer se ptice razprše, da se pomladi kakor po do<3o*
voru zbero zopet na Severnem rtiču. *
Leto za letom opazuje človeštvo to zagonetno selitev ptičjega rodu in ugib* lje, kakšna težnja je v njegovi krvi, da ga tira na dolgotrajna potovanja le* to za letom brez prestanka s skrajne» ga juga na skrajni sever. Tudi Maori, krepko in bistroumno polinezijsko ljudstvo, je leto za letom čakalo po* vratka ptičjega vlaka, ki je prinašal gosto naseljeni deželi za par tednov v ietu brezskrbno življenje. Zaradi goste naseljenosti in ž njo zvezane težkoče prehrane je bilo med maorskim pleme* nom razširjeno ubijanje otrok in lju* dožrstvo. Toda modre maorske starce je skrbelo, da ne bi njih vrlo pleme zapadlo žalostnemu poginu in mislili so, kako bi delu naroda preskrbeli no* vo domovino. Sklepali so, da sloke, le* teče na jug, gotovo letijo proti kopni zemlji in sklenili so, da poiščejo in naselijo to neznano deželo.
Iz najdebelejših debel so si izžgali prostorne čolne, naložili nanje vojni* ke, ženske, otroke, živila in vodo ter so krenili za ptičjim oblakom. V njegovi senci so zaveslali proti Novi Zelan* diji. Mesto busole jim je služila na ob* zoriu leteča ptičja jata, ponoči pa so sledili klicem slok — mater, ki so hra* brile svoje mladiče na trudapolnem poletu. Dan za dnevom, teden za ted*
nom je človek veslal v smeri, ki mu jo je kazala ptica. V maorskih čolnih se je začel oglašati glad. Najprej je po* mrla deca, ki ji izsušene prsj. mater niso mogle več prožiti oživljajoče*» mleka, za temi so se vrstili slabiči obeh spolov in vsako jutro so iz čolnov me* tali trupla ponoči umrlih. Ko je stiska prikipela do vrhunca, so Maori načn* krat začuli nad seboj zopet klice slok, klice zadnje jate, ki jih je prehitevala in se med veselimi žvižgi spuščala niž* je in nižje. Oči onemoglih vojnikov so se uprle v daljavo in vsem se je izvil iz dna duše vesel vzdih: Zemlja! Čvr* sto so se uprli v vesla in pomladanski jutranji veter jim je prinesel naproti prijetni duh šumečib pragozdov s Se* vernega rtiča Nove Zelandije. Tako so prišli Maori, sledeč pticam, prvič na Novo Zelandijo in o njih mukah in naporih še danes pojo narodni pev* ci. Ptičjemu rodu pa so se oddolžili, c'a so na rtiču požgali gozd ter ga spre* menili v prijetno bivališče svojim vod* nicam — slokam. Na isti način je tudi s Havajskega otočja prišla klepetava papiga Kea. domača žival Maorijev, ki jo imaio Maori kot pričo slavnega po* hoda davnih dedov v velikih časteh.
-GšS-
KDAJ RASTE DREVJE?
»Die Koralle« beleži izsledek raziskavanj M. Hertza o rasti dreves. Rast v dolžir.u ne zavisi v prvi vrsti toliko od svetlobo kolikor od toplote. Ob toplem vremenu je rast največja, in če so noči toplejSe, raste ponoči celo bolj nego podnevi. Ob zelo nizki temperaturi ra^te drevo samo nekaj časa vsak dan. Sploh obstoje periode rasti drevja in sicer sta se dognala dv? minima: prvi je med 6. in 8. uro, drug-' med 10. in 14. uro.
BISER V KISU
Na gostiji, kamor je bila povabila An« tonija in hoteč ga prekositi v razsipnosti, je baje Kleopatra raztopila v oetu biser, vreden danes 11 milijonov dinarjev, ter Antoniju na čast izpila čašo. Po Pliniju se ie ta biser razlezel v kisu, kakor se razpusti sladkor v vodi. To pa ni možno, zakaj biser bi se bil moral poprej zmleti v prah, drugače se v kislini ne razkroji. Verjetno je torej, da je Kleopatra pogolt» nila celi biser. Omeniti moremo mimo* grede, da si je zadnja egintska kraljica lahko privoščila tako domislico. Ob slav» nostih je bila od vratu do gležnjev ovita v mrežo iz najlepših biserov svoie zaklad* niče, ki je bila v svoji dobi najbogatejša na svetu.
Lasje iti njih izpadanje
ravijo, da je človek gol. v resnici pa je — izvzemši nekaj prav majhnih ploskvic — poraščen z lasmi od temena do peta. Gole so samo ustnice, dlan in podplati, pa še nekaj prav majhnih krpic kože, ki pa v primeri s temi niso niti omembe vredne. Naziranje, da je človek »neporaščena opica«, je pravilno samo v toliko, da lasje pri človeku, kakor tudi pri nekaterih opicah, niso več obrambno sredstvo kakor nekoč. Telesno toploto nam sedaj čuva koža, ki se zaradi dobro in naglo delujoče prekrva-vitve lahko naglo prilagojuje spremi-
senčijo. Razen tegà so obrvi nekakšne zatvornice, ki branijo, da ne pride v oči znoj, ki se poceja po čelu. Zaradi tega so imeli zdravniki čisto prav, ko so se borili proti grdi navadi britja obrvi, ki se je precej razpasla med ženskami. Ob najboljši volji namreč ni mogoče spraviti na kožo toliko pudra, da bi posrkal ves znoj. Izpad obrvi oropa oko jako važnega obrambnega pripomočka in povzroča .na očeh često hudo boleča kronična vnetja.
Ako govorimo o človeških laseh, imamo v mislih predvsem lase na glavi, zakaj le-ti že po številu visoko preka-
Slika desno: Skoraj popolna ženska pleša. Po obsevanju so začeli lasje zopet rasti, samo ponekod so še ostala majhna gola mesta (slika levo), ki bi pa tudi zarasla, če ne bi pacijentka prekinila zdravljenja z obsevanjem
njajočira se toplotnim prilikam. Namenu, ki so mu morali nekoč služiti lasje po vsem životu, ustrezajo danes samo še lasje na glavi.
Pod lasmi razumemo zaenkrat tudi še poraščenost obraza. Brade pri moških ni treba jemati v poštev. Danes smo si menda že vsi edini, da pomeni moška brada samo še okrasek, čeprav ga današnja moda nič kaj ne upošteva. Pri golobradosti, ki prizadene tudi obraz, pa se pomanjkanje brade vseeno neestetično občuti. Sem pa tja se ta nedostatek lahko popravi s tetoviranjem. Cisto drugače je z obrvmi, ki imajo nalogo, da ščitijo oko in mu pomagajo pri gledanju s tem, da ga za-
šajo poraščenost drugih delov telesa, ali celo vsega života. Medtem ko nosi glava 80 tisoč las, jih je po vsem ostalem životu le kakih 20 tisoč. Na kvadratni centimeter temena računajo povprečno 300 las, s čimer pa seve ni rečeno, da stoje povsod enako nagosto. Prav na temenu jih je le kakih 170 na ploskovno enoto. To pa je še vseeno veliko v primeri z največ 23 kocinami, ki rastejo v najgostejšem delu brade. Razen tega je število las odvisno tudi od njih barve; v splošnem imajo ženske bujnejše lase od moških. Rdečelaske imajo do 88 tisoč las, a blondinke do 140 tisoč, vmes so pa brinetke (109 tisoč) in črnolaske (102 tisoč).
Lasje so človeku jako dragocen obrambni organ. Ljudje, ki nosimo klobuke, smo žal že izgubili pravi čut zanje in naši lasje, tudi nimajo več tistega pomena, kakor pri primitivnih ljudstvih. Evropci morajo nositi v tro-pičnih krajih posebna pokrivala, medtem ko se domačini lahko gologlavi izpostavljajo žaru ekvatorskega solnca. Njih kodrasti lasje jih mnogo bolje varujejo vročine nego gladki, pohlevni lasje belcev, ki niti po obliki niti po gostoti niso primerni za te kraje. Za svetlobo v našem zmernem pasu pa so gladki lasje popolnoma zadostni. Kdor hoè i hoditi poleti brez klobuka, si mora pustiti lase rasti; čisto napačna je misel, da so ostriženi lasje in obrit tilnik najprimernejša nošnja za poletje. Južnja-ški narodi, kakor n. pr. Italijani in Španci ne nosijo zastonj dolge grive. To velja za moške; ženska moda je v tem pogledu pametnejša.
Lasje varujejo pred mrazom in vročino. Ni samo gizdavost, ako stari ljudje nosijo lasulje, zakaj le-te jim nadomeščajo neizogibne domače čepice starih pradedov, varujoč jih prehlajenja zaradi prenaglega razgretja in ohlajen-ja. In baš ljudje z normalnimi lasmi dostikrat podcenjujejo blagodejni učinek las, ker ne občutijo toplotnih razlik, ki jih zaznava koža na glavi celo pri zaprtem stanovanju.
Podcenjuje pa se tudi varstvo, ki ga nudijo lasje pred mehaničnimi poškodbami. Odpornost las pred sunki in pritiski je zelo velika in tudi prav ostri predmeti ne prodro tako naglo skoznje. Ko so bili dvoboji še na dobrem glasu, so krožile o koristnosti las marsikake zanimive zgodbe. Prav tako pomemben je odbijajoči učinek las, saj znaša njih odpornost proti deformiranju pri dolžini 5 mm na vsak kvadratni cm lasne ploskve celih 22 gramov. Njih elastičnost in odpornost proti strganju je takisto zelo velika. Las je dvajsetkrat bolj elastičen od enako debele cinkove žice in se pretrga šele pri obremenitvi čez 60 do 70 gramov. Iz tega sledi, da bi 1 cm debel šop las lahko nosil okroglo 26 kg, ako se ne bi seve poprej izpulil. Potemtakem je razumljivo, da se najdejo akrobati, ki za lase privezani izvajajo vsakovrstne vratolomne vaje. Na šop dobro raščenih moških las bi lahko obesil par dobro rejenih volov, preden bi se pretrgal.
Sicer pa koristnosti las menda ni treba šele dokazovati, vsaj onim ne, ki so
jih izgubili. Čeprav lasje kulturnemu človeku niso neobhodno potrebni, vendar večina ljudi bridko občuti njih izgubo. Takrat, ko se jamejo redčiti in izpadati, šele prav spoznamo njih visoki estetični in zdravstveni pomen.
V neki starosti se vsak moški boji pleše in vsaka ženska izpadanja las. Spomin, da je vsak izmed nas nekoč že imel plešo, je izginil, zakaj ta »fiziološka« pleša se pojavi nekako 6 dni po rojstvu. Takrat izgubi dete tisti volneni »puh«, ki ga je pokrival že približno 230 dni poprej in dobi nove stalne lase, ki so pa navzlic temu imenu podvrženi neprestanim izpremembam. Vsak dan nekaj las izpade in to izpadanje se s starostjo vedno bolj veča. V srednjih letih izgublja človek dnevno 40 do 50 las, katerih povprečna življenska doba znaša 6 do 10 let. Bolezensko postane izpadanje las šele takrat, kadar prirastek ne more več sproti kriti izpadanja. Kadar si človek dnevno izčeše 100 do 150 las, se mu nevarno obeta pleša. In dočim normalno izpadajo stari, zreli lasje, jame človek v tem stadiju /,gub-ljati tudi podraščajoče lase, to ie one mehke mlade laščke, ki se jih še nikoli niso doteknile škarje. " Vzroki bolezenskega izpadanja las so različni. 2e normalno izpadanje je dokaj zamotan in deloma še nepojasnjen proces. Nekateri sodijo, da je namen tega pojava odstranjevanje v telesu izrabljenih nekoristnih produktov, med katere spadajo n. pr. neorganske snovi (arzen), pa tudi posebna dražila, ki ne-nehoma nastajajo v telesu. Te razku-ževalne izločnine pa se ne smejo zamenjavati z nadprodukcijo žlez lojnic, ki so navadno krive bolezenskega izpadanja las. Premočno izločanje lojnic se kaže tako, da postajajo lasje nenavadno mastni, kar se zlasti naglo opazi na plavih laseh, ali pa po nenormalno izdatnem tvorenju prhljaja. Oboje pomeni precej zanesljive predznanilce grozečega bolezenskega izpadanja, zakaj preobilno izločujoče Iojnice prej ali slej pokvarijo lasne koreninice. Zal, da ljudje teh simptonov po navadi ne umejo pravilno ceniti in upoštevati.
Med sredstvi, ki se obnesejo proti izpadanju las, menda ni treba posebno omenjati izdatnega čiščenja kože na glavi, ki je vobče prvi pogoj uspeha. Pri tem pa je treba poudariti, da mora biti umivanje , z vodo in mibm namenjeno koži, iz katere rastejo lasie in r.e lasem samim. Mehanično obdelovanje
kože (masažo) je treba opustiti, ker lahko samo še pospeši proces vnetja, na katerem v prvi vrsti temelii opisana bolezen.
S samim čiščenjem bolezni seve ni mogoče vedno ozdraviti, ker je treba najti in odstraniti vse one posebne vzroke izpadanja, ki jih na lahko do-žene samo strokovnjak. Samo zdravnik lahko razsodi, како se je treba praviino lotiti bolezni. Nič ni bolj pograšeno, kot nesmiselno eKsoer;mentiranje z različnimi tinkturami in vodami za lase, ki pokažejo svojo neučinkovitost šele tedaj, ko je navadno že prepozno. Cim so namreč do Zadnjega opustošenj vs; lasni mešički, tudi vsa zdravilna umetnost ne more nič pomagati.
Ali bo zdravljenje uspeb ali ne, se da že vnaprej presoditi po gibkosti naglavne kože. Ce je le-ta lahko pregibka, potem se da prekrvavitev oiačiti in izgledi so ugodni. Ne smemo pa pozabiti, da vsaka »lasna bolezen« ni loKaiizira-na na glavi. Izpadanje je dostikrat posledica kake druge splošne bolezni in je tudi drugače odvisno od splošnega zdravstvenega stanja.
Zelo pogosto se zgodi, da Človek izgubi lase po kaki nalezlji л boiezni. n. pr. hripi ali tifusu. Tako dobljena pleša pa je po navadi nedolžna, ker jamejo lasje takoj zopst rasti, čim je osnovna
bolezen premagana. Rast se lahko v tem primeru celo znatno pospeši s pn-mernimi ukrepi. Tudi izpadanju las zaradi lišajev se lahko pride v ckom s pravočasnim zdravljenjem. Najneprijet-nejše je, ako izpadejo lasje v posameznih kosmičih, ki zapuste neestetične bele lise. To je posledica živčnih bolezni, kar se da poskusno dokazati na živalih, ki jim dlaka na sličen način izpade, ako jim namenoma ranijo nekatere dele živčnega sistema.
Mnogovrstne so lasne bolezni, ki povzročajo plešo. Toda včasi se pojavi pleša tudi brez vsakršne bolezni, zgolj kot bridka usoda. Med ljudmi je debe-lušasti tip tako zvanega fiknikerja skoro predestiniran za plešo, ki je okrog štiridesetega leta zanj uprav značilna. V teh primerih mora moderna medicina zaenkrat še položiti orožje. S tem pa kajpa ni rečeno, da niti v bodočnosti ni pričakovati uspeha na podlagi zdravilnih metod, ki se razvijajo v najnovejšem času Minuli so časi, ko se je vsaka začeta pleša prepuščala mili ali nemili usodi in'ko ljudje niso poznali proti njej druge korenite odpomoči kot »iz-nova zasaditi glavo z umetnimi lasmi, ki naj se, vsak posebej, z zlatimi sidrci zapičijo po golini,« kakor je predlagal neki modrijan starih časov.
-GÏ53S-
Joseph Kessel
m
Ubijalec Guri
baitou, Galamo, Saggadera, Ne-hellé — to so imena prvih etap, kamor je le redko stopila noga belokožcev. Nerodovitne in divne soteske s skalami nalik kositru, s polji lave in črnimi kamni, s palmami, ki dajejo opojno mleko, katerih dotik pa ti prinese smrt od danakilskega bodala in te zategadelj sva-re pred sokom; puščava finih odtenkov, presenetljivejša in bolj divja nego peščena puščava z mračnim prodom, z izsušenimi strugami rek, s tragičnimi vprasninami, s sledovi vode v vdrtinah kamnov, toda prav tako popolna puščava — to je bilo obzorje, ki se je pač spreminjalo v črtah, ki pa je nudilo venomer ponavljajočo se sliko pod pekočim solneem, v sinjem zraku na temni zemlji.
Lahko bi opisal celo vrsto groznih di-vot teh neprestanih odkritij, ki so bila
za nas res prava odkritja, kajti morali smo nenehoma popravljati karto in pre-delavati podatke o potovanju naših predhodnikov skozi te kraje. Ti žareči in čudoviti spomini so se za vedno vžgali v moj spomin. Človek bi moral imeti resnično hladno kri in neobčutljive živce, če ne bi napravilo nanj to razodetje samote, lepota te smrti, neizbrisnega vti-ska.
Lahko bi še dolgo pripovedoval čudovito pustolovščino — lahko bi govoril o bajkah v mesečini, o taborenju pod zvezdami, o ognju iz bornega grmičevja, ki ga karavane zažigajo med vročim kamenjem. Pisal bi lahko o izgubljenih in najdenih sledeh, o omami trudnosti in o čudovitem počutku, ki ti ga po desetih urah potovanja vlije v ude borno kosilce iz riža in kalne vode. In še bi lahko navrgel povest o globokem spancu na trdi
postelji kamenja, o udih, ki jih ob zori prešine nova moč ter jih dvigne pokonci za nadaljnji pohod.
Stvar, o kateri pišem, pa me sili, da se omejim na doživljaje s sužnji. Odločnost, da dosežemo Sajdov transport in prepoved francoskega guvernerja sta nas podžgala k tej nevarni ekspediciji. Imeli smo za seboj že tako velik kos poti in smo napredovali s takšno naglico, da
nas ne bi mogla doseči več nobena guvernerjeva straža. Če se je posrečilo Monfreidu obiti guvernerjevo budnost v Obocku in pripraviti ladjo na bregu Gu-bet Kharaba in če nam bo sreča mila, da dosežemo dovolj zgodaj njega, tedaj smo svojo stvar dobro opravili. S tem pa še nismo storili vsega. Čakalo nas je še nekaj: sestanek s karavano v tej neob-ljudeni deželi.
Ko je napočil tretji dan, se nam je zbudila v prsih iskrica upanja. Prišli smo bili v pokrajino Gagadi, na ogromno, suho, gladko ravan, ki ni imela nikjer hribčka, ne usada. Potem ko smo v Ne-helléju obnovili zaloge vode in natovo-rili še nekaj zobi za živali, smo se hoteli vreči na to mrtvo daljavo in potovati vso noč. Naš vodja, majhen dankalijski poglavar, nas je zadržal.
»V temi ne smemo nikamor naprej,« je rekel našemu bivšemu francoskemu seržantu, ki nam je služil za tolmača. »Skozi Gagadi gredo karavane sužnjev iz Abesinije. Trgovci sužnjev pa ne želijo nikoli srečanja. Njih spremljevalci merijo dobro in streljajo ostro.«
Vprašali smo, ali pride tod skozi mnogo karavan.
»Kdo ve!« smo dobili v odgovor. »Kamni in pesek ne govorijo,« je odvrnil naš vodja. Bilo je očitno, da mu ni bila všeč snov našega razgovora.
Navzlic njegovim opominom in svarilom smo sklenili nadaljevati potovanje. Bili smo na sledi, po kateri je bil šel Sajd s svojo človeško čredo. Zdaj je bilo za nas samo še vprašanje hitrice, če ga lahko dohitimo. Tudi Monfreid je bil po vsej priliki že na cilju. Ko se je dan za-zoril, smo prehodili širino gagadijske ravni že do polovice. In tedaj je začel nenadoma tekati pred karavano eden izmed mož, ki jih je bil vzel dankalijski poglavar s seboj na pot. Vprašali smo, kaj je. Bivši seržant je odgovoril: »Odkril je sledove človeških nog.«
Na tega moža smo bili že prej nekoliko pozorni. Bil je tenak in vitek, zelo gibčen; imel je fine, trde, opasne mišice in strahovit obraz ptice roparice. Majhne izstopajoče oči so mu bile trde ko kamen in skozi in skozi prepojene s krvjo. Ozke ustnice, nos, ki je bil sličen ostremu kljunu, nizko čelo in zloben nasmeh, ki mu je vedno igral na obrazu, vse to je pričalo, da je ne le silno ponosen, ampak tudi grozovit, kadar kaj sklene. Ni bil poraben za nobeno delo. Še mul ni hotel sedlati, kaj še, da bi pomagal nakladati ali nositi vodo. Nekoč sem ga moral prisiliti, da je odgnal živali k studencu. Bali so se ga vsi tovariši in celo poglavar. Zaman smo spraševali po vzroku te trmoglavosti in upornosti.
Ta dan pa je bilo usojeno, da se nam razkrije. Nenadoma je Guri priletel k svojim tovarišem ter se z njimi spri. Ko smo vprašali, kaj je, nam je seržant povedal, da hoče Guri sam naprej, v diru, kakršnega so zmožni samo divjaki v teh krajih.
»Povedal je,« nam je tolmačil seržant, »da je ubil že sedem ljudi in da se mu zdaj nudi prilika ubiti še pet, da bo cel tucat. Ta ubijalec je velik vojščak-...«
Šele zdaj smo razumeli, zakaj se je mož otresal vsakega dela, o katerem je smatral, da je njega nevredno. Njegov poklic je bilo napadanje iz zasede, borba, kri. V gagadijskem pesku je odkril sle-
dove karavane, ki je potovala tam skozi največ pred enim dnevom. Hotel jo je dohiteti in se ponoči približati njenim spečim članom. Ves je gorel od razburjenja, Morali smo mu po ovinkih posedati, da ga bomo pokorili s puško, če se ne bo brzdal in če bo hotel še dalje zasledovati karavano. S stisnjenimi trepalnicami in ustnicami nas je gledal, ko smo mu to sporočili.. Mi pa smo videli na črtah njegovega obraza, da nam ne bo nikoli odpustil te grožnje ...
Zelo se nam je mudilo dalje, čeprav iz drugih vzrokov kakor Guriju. Karavana, katere sledove je odkril Guri, je namreč mogla biti samo Saidova karavana. Podatki o času, pojav človeških stopinj v zboru — vse to je pričalo, da je tako in ne drugače.
Zato smo se povsod prav kratko mudili. V nekaj urah smo dospeli do gon-gutskih klancev, ki so držali k Asa.^ke-mu jezeru. Ta pokrajina pa je prekosila vse, kar smo do tedaj videli lepega in veličastnega. Podzemski prelazi, kakor nitke ozke steze, jame, razmetane skale, vhodi kakor peklenska vrata, pred katerimi so se odpirali prepadi — vse to se je razvijalo pred našimi začudenimi očmi, mi pa smo prodirali dalje in dalje kakor omamljeni od silne vročine, občudovanja in gibanja. Priganjači kamel so ostajali za nami, ker nas živali niso mogle dohajati. In nenadoma se je odprla pred nami žaloigra Asalskega jezera, kamor prihajajo karavane po sol že sto in stoletja. Predstavljajte si ogromen cirkus, ki ga obdajajo gore, ki so kakor od viharja gnani valovi, in v tem cirkusu tri vase zaključene kroge: zunanji krog je iz črnega kamenja, drugi krog iz bleščečih solnih kristalov, tretji pa iz intenzivne čudovito modre barve. To je mrtva voda Asalskega jezera.
Ta igra, čeprav zadivljajoča, pa nas ni mogla zadrževati. Monfreid je bil že dva dneva v Gubet Kharatu. Nismo mu mogli poslati tjakaj nobene vesti. Zna-biti je menil, da smo zadeli na nepremagljive težave in se je že odpravil dalje. Kaj bi bilo v tem primeru z nami? Naše zaloge so pohajale. Razen Mon-freidove jadrnice ni pristala na bregu nobena druga ladja v teh krajih, znanih le po opasni soteski, ki smo jo bili prehodili. Tudi danakilski vodje, podžgani od Gurija, so jeli mrmrati. Naše potovanje je postalo vprašanje življenja in smrti. Morali smo torej napeti vse sile, da čimprej pridemo do morja. In vgre-zajoči se v morilno sol, smo potovali
dalje. Vsak napor pa ima svoje meje. Bila je že trda noč, ko smo prišli do razvodne črte Alexitane, odkoder drže pota naravnost k morju. Tam smo uzrli prva človeška bitja, odkar smo ostavili Dekkel. Bili so divji Danakili, plašni kozji pastirji, oboroženi s sulicami in bodali, z lasmi, ki so jim viseli do ramen. Približali so se nam, da bi poljubili roko našega vodje in so se posedli molče krog nas. Gledali so začudeno, kajti še nikoli niso bili videli belokožcev...
Navzlic temi, v kateri smo zaupali trudne kosti trdi kameniti podlagi, smo sklenili, da gremo dalje proti morju. Naši voditelji pa so se uprli in nas nišo hoteli več spremljati. Glava, ki je nanjo dvanajst ur zaporedoma sijalo tropsko solnce, se kmalu vname ... Vendar smo grozeče ponovili naše povelje. Top drget je prešinil tragične siluete, ki jih je obsevala naša luč. Strast, da bi morili, je že vžgala Gurija, kateremu se je kar spremenilo obličje. Segli smo že po kara-binkah, ko je iz teme planil Danakil, prav tako nag, prav tako divji in primitiven kakor naši spremljevalci. Oblival ga je pot. Ko se je pojavil iz teme, je kriknil eno samo besedo: »Abdul Haj.«
Krik je deloval kakor čarobno geslo. Nenadoma so se spremenili obrazi in poteze na njih so pričale, da so se trenutkoma podvrgli naši volji. Nas pa je spre-letela rahla mrščavica. Abdul Haj — saj to je vendar bilo arabsko ime našega prijatelja »gusarja«. Njegov sel nam je ponudil kos cigaretne škatle, na kateri smo vzradoščeni prečitali ime: Monfreid. Povedal je, da je prebrodil dnevno sto kilometrov puščave, da bi nas našel.
Napisali smo listek in ga poslali po slu takoj Monfreidu, da bo obveščen o našem prihodu v Gubet Kharal, kjer se je njegova jadrnica že zibala na valovih, pripravljena, da nas sprejme prihodnji dan na krov.
SOVRAŽNIK KORUNA
Suličasti lepenec (doryphora) — rdeč» kast hrošček — dela veliko preglavico francoskim kmetovalcem okoli Bordeauxa, koder se je razprostrl v okrožju 350 km in vsako leto napreduje nekako za pet» deset kilometrov. Dosedanji koraki proti tej uimi se zde premalo učinkoviti, zato se svetuje naslednje: v prizadetih in so» sednjih pokrajinah bi morali prepovedati sajenje krompirja. Le tu pa tam bi se do» ločile njive s tem sadežem za pasti, ki bi se požgale, kadar bi prišle ličinke na dan Na ta način bi v nekaj letih zatrli škod= 1 j i vi mrčes.
Veletovarna traktorjev
ob Volgi
V Stalingradu, socialističnem mestu — Kako se Rusija „amerikanizira" — Teorija in praksa v sovjetski industriji
rejšnji mesec je poteklo 400 Bfl let od rojstva moskovskega Л velikega kneza in prvega ru-I в^И skega carja Ivana IV., ki ga zgodovina pozna pod nazivom Grozni, ruski narod pa mu je nadel ime »car Ivan, jasno solnčeče«. Car Ivan Grozni je kot mladenič nekaj več nego dvaj-
vajo neštete pesmi, z njo so zvezani spomini na zmagovite pohode proti Tatarom ter na krvavo zadušene vstaje junakov-razbojnikov, Stenjke Razina in Jemeljke Pugačova. Ob nje bregovih je prodiralo rusko naseljevanje v ozemlje tujih narodov in ob nje bregovih še danes biva pestra mešanica raznih ple-
Volga, Volga . . .
Piano obrežje »matere ruskega sveta«. Slika nam kaže enoličnost pokrajine ob tej Teki, — gozd in neskončna stepna ravan —, enoličnost, ki vzbuja i otožne pesmi i voljo do premagovanja prirode, do tehničnega napredka
setih let v par vojnih pohodih razbil in podjarmil dve tatarski državi, ka-zanjsko in astrahansko ter poznejšim pokolenjem odprl pot za prodiranje v Sibirijo, Turkestan in na Daljni vzhod.
Matuška Volga je živec, ki gre skozi osrednje dele ruskega narodnega ozemlja in ki je bil dolga stoletja skoro edino in prevažno občilo med posameznimi središči ter dragocena zveza z bajno bogatim jugovzhodom. Ob njej leže številna sloveča ruska mesta Jaroslavelj, Nižnij 'Novgorod, Kazanj, Samara, Sa-ratov, Stalingrad in Astrahan ob ustju veletoka v Kaspijsko morje. Mogočno reko. simbol ruske narodne sile, ope-
men in narodov. Poleg Rusov bivajo tu še ostanki prejšnjih finskomongolskih plemen, Marijci (Ceremisi) in Cuvaši, Tatari, potomci nekdaj silovitih in mogočnih plemen, Nemci, ki jih je naselila v teh krajih carica Katarina II., in pa-ganski Kalmiki, ki so se pojavili v svojih današnjih bivališčih šele v 17. veku.
Pestrost v narodopisnem oziru in živahnost prebivalcev dolnjega Povolžja, ki so od nekdaj znani kot bujne in neukrotljive glave, je v jarkem nasprot-stvu z enoličnostjo pokrajine. Kdor se vozi s parnikom po-Volgi od Kazana proti Astrahanu, ne bo po cele dneve zazrl na desnem bregu drugega nego
strm rob, ki je značilen za zapadno stran, na vzhod pa se mu bo pogled izgubljal v brezbrežno, nedogledno in golo stepo. Ob tej enoličnosti se loti potujočega Rusa globoka melanholija in
hanstva in današnje tatarske republike, obrne proti jugu ter po sotočju Kame zapusti tatarsko ozemlje in teče do Sa-ratova preko čisto ruske zemlje. Severno tega mesta leži na levem bregn
Takšno je podeželsko mesto sredi step v Povolžju V medsebojni razdalji stotine kilometrov je mnogo pozabljenih mesiec tn vasi, ki še vedno žive svoje tiho življenje. »Amerikanizacija« jih skuša predramiti
iz srca mu same privro prekrasne pesmi o mogočni Volgi in širni stepi ter o njenih junakih. Celo sodobni ruski mladini, ki dovršeno prezira vsako sentimentalnost, prekipi čuvstvo, da se pridruži sličnim izlivom ruske duše. Širna Volga je odsev Rusije: enolična, toda imponujoea s svojo tiho mogočnostjo...
nemško mesto Jekaterinenstadt, danes Marksstadt, ki je bilo glavno mesto republike povolških Nemcev, dokler niso sovjeti po zadnji razmejitvi prenesli upravnega središča v Pokrovsk nasproti Saratova. Vasi nemških kolonistov so bogata in lepa naselja, kar Nemci radi in često poudarjajo, primerjajoč jih s
Kolona traktorjev nado. Tako se »amerikanizi
Tekoč še proti vzhodu, tvori Volga mejo med marijsko avtonomno oblastjo in med čuvaško republiko, nakar se pri Kazanu, glavnem mestu nekdanjega
primitivne pluge ra«t rusko kmetijstvo
sosednjimi ruskimi vasmi, k! daleč zaostajajo za nemškimi seli po bogastvu, blagostanju in po lepo urejenem polju. Namen takega primerjanja je, dokazati

kulturno nesposobnost sosednjega ruskega elementa. Nepristranski človek pa ve, da je pretežen del tega napredka pripisati dejstvu, da so bili nemški naseljenci že pod carico Katarino svobodni kmetje, ki so uživali posebne ugodnosti, medtem ko je sosedni ruski mužik še poldrugo stoletje tlačanil veleposestnikom ter naravno do danes ni mogel dohiteti svojih srečnejših sosedov, obdarjenih z boljšo zemljo in z davčnimi ugodnostmi, ki so prenehale šele med svetovno vojno. Boljševiki so seveda korenito izenačili položaj sosedov, kar pa je enim gotovo v škodo, drugim pa tudi ne v veliko korist.
Na ostrem kolenu, kjer zavije veletok nenadoma proti jugovzhodu, leži starodavni Caricyn, ki so ga sovjeti v čast diktatorju 1. 1916. prekrstili v Stalingrad. Ogromni železni tanki se dvigajo na obrežju, da sprejemajo petrolej, ki ga dobavljajo nedavno navrtani vrelci pri Astrahanu. Ozračje preveva močan duh po ribah, kajti Stalingrad je središče za razpošiljanje rib iz spodnje Volge in Kaspijskega morja, vzdolž reke pa so zavzeli ogromno prostranstvo številni splavi lesa. prihajajočega po Volgi in Kami iz notranjih pokrajin in določenega za jug in jugovzhod.
Mogotci v Kremlju imajo velike načrte s Stalingradom. Tu je Volga oddaljena od Dona Ivaniča, kakor Rusi često poosebljajo tihi Don, le 64 kilometrov. Že Peter Veliki je spoznal pomen prekopa Don-Volga, ki bi vezal Kaspijsko s Črnim morjem, ter je tudi začel delo, pa ga je moral ustaviti zavoljo dolgotrajnih vojn s Švedi, ki so požirale vso energijo in vsa denarna sredstva države. Sovjeti so oživili načrt in resno razpravljajo o težkočah ter iščejo načina, kako bi jih premagali. Glavna težkoča je v tem, ker leži gladina Volge pri Stalingradu 12 metrov pod gladino Črnega morja. V mestu so sovjeti ustvarili tudi ogromne tovarne, ki naj za potrebe ruskega poljedelstva izgotavljajo letno po 50.000 traktorjev.
Ogromne delavske hiše najmodernejše urejene — za delavsko družino dve sobi s kuhinjo in kopalnico — rastejo iz sivorujavih stepnih tal kar vidoma. Kljub temu še ni dovolj stanovanj za delavce novega podjetja, tako da njih znatni del stanuje še v zasilnih barakah in šotorih. Otvoritev stalingrajske tovarne traktorjev je bila naznanjena z velikim pompom in »Traktorstroj«, kakor se uradno imenuje tovarna, je rabil
зии —
vladi kot zelo učinkovito geslo pri agitaciji in propagandi.
Nemški potovalec dr. Sven Muller, ki ga je močno razžalostil razgrom cvetočih nemških naselbin v Povolžju, opisuje «Traktorstroj« in njegovo obratovanje v neugodnih barvah, prorokujoč nerentabilnost ne samo stalingrajskemu podjetju, marveč vsej sovjetski industriji. Nemec piše takole:
»Na obširnem peščenem prostoru se dviga ponosno petnadstropno upravno poslopje, moderna stavba, pri kateri je uporabljeno mnogo stekla. V poslopju samem ni opaziti nikake ameriške naglice; skupine se pogovarjajo in kade, zlasti mnogo je opaziti mladih in lepih deklet. Izbrano oblečeni glavni inženjer napravi ogledujočim tujcem majhno predavanje, pri čemer omenja slepeče številne bodočnosti, sedanjosti pa se ne dotika in vsa vprašanja te vrsto obide z veliko spretnostjo. Pri obhodu tovarniških poslopij, ki napravljajo po svoji ogromnosti in razsežnosti res mogočen dojem, vidimo, da se vrši delo le v nekaterih oddelkih, v drugih pa delavci počivajo. Složno so polegli no tleh in se prijateljsko razgovarjajo. Živahno je v oddelku, kjer razkladajo velikanske zaboje s pošiljkami strojev in delov iz Amerike, za kar se delavstvo izredno zanima. V strojnem oddelku stoje prvovrstni ameriški stroji in z nekaterimi izmed njih se z vnemo bavijo mladi delavci obojega spola, drugi pa stoje tako, kakor so jih postavili ob prihodu iz Amerike.
Še bolj čudno je v montažnem oddelku. Tekoči trak stoji negibno, na njegovem dolnjem koncu pa je opaziti res vsaj en dovršen traktor. Površni pogled nanj nas pouči, da je ta traktor izdelek ameriške tvrdke Mac Cormick. Ako povprašamo po traktorju ruske iz7 delave, nam kažejo izvrstno urejeno kuhinjo, ali Ljeninov kotiček, ki ga ne manjka v nobenem ruskem podjetju in ki je namenjen zabavi in razvedrilu delavcev, ali pa nas vodijo v umivalnico, ki ima moški in ženski oddelek, kajti delavstvo izhaja izključno iz vrst komso-molcev (komunistične mladine) zajamčeno proletarskega porekla. Lahko si ogledamo tudi rdečo in črno desko, na katero se zapišejo imena pohvaljenih in grajanih delavcev.
Celo uro nas vodijo po podjetju, ki smo ga obiskali zato. da vidimo ruski traktor. Končno nam le pokažejo zastopnika onih 50.000, ki bi morali priti
vsako leto iz tvornice. Ta pa je — komaj rojen — že v popravilu, kajti na vseh straneh se opažajo napake površne izdelave. Vendar nam obetajo, da bo septembra meseca dobil najmanj 1000 bratcev. Prijemamo se za glavo: Ves narod živi v pomanjkanju, da se lahko nabavijo dragi ameriški stroji, pri tem pa mogočniki v Kremlju mislijo, da bodo Fordov sistem na en mah vcepili 7200 lahkomiselnim mladim ljudem, med katerimi je 35 odst. deklic. Fordov uspeh temelji ravno na dolgoletni izkušnji izvrstnih inženjerjev, izborno izšolanih delavcev in mojstrov, ki delajo tudi s prvovrstnim materijalom. Ali odgovorni činitelji še zdaj ne vedo, da se žebelj ruskega izdelka ne da zabiti v desko, ker je tako mehak, da se skrivi že pri prvem udarcu?
Kakih 100 milijonov rubljev je doslej vloženih v »Traktorstroj« in ta denar je po velikem delu izgubljen. Vojska 22.000 delavcev stavi neprestano nova poslopja v tako velikem obsegu, kakršen bo morda potreben šele čez desetletja, ko bodo sovjeti plačali že lepe milijone kot učnino.«
Težko je spoznati, koliko je resnice na tem črnogledem poročilu, ki pa je v ostalem po svojih podrobnostih v soglasju z opazovanji drugih inozemcev. To je tem težje, ker sovjetski dnevniki dan za dnevom poročajo o dolgih kolonah traktorjev, ki da zapuščajo stalin-grajsko tovarno in razposlani po širni Rusiji režejo kadeče se brazde doslej deviško nedotaknjenih step ...
R. K.

Petrolej
Sreteklo leto je slavila ameri» ška petrolejska industrija svoj sedemdesetletni jubilej. Prvi izvirek je bil odkrit dne 25. av= gusta 1859 v pennsylvanskem mestu Titusville na posestvu polkovnika Ed* wina L. Drakea. Petrolejska industrija je tedaj še zelo mlada, dasi je bil pe* trolej sam znan človeštvu že pred ti= sočletji, kakor to potrjujejo stari asir» sko=babilonski klinopisi, egiptski hie* roglifi in sv. pismo stare zaveze. Po
sv. pismu je Noe zamazal svojo ladjo znotraj in zunaj z asfaltom. Z isto smolo so bili zaliti presledki med ka* meni v zidavi babilonskega stolpa, pa tudi v malto je bila mešana. Egipčani so dobivali asfalt v Mrtvem morju in ga rabili pri balzamiranju mrličev in pri izdelovanju papirusov. Košarica, v kateri je bil izpostavljen na reko Moj» zes, je bila zamazana z asfaltom. Sve» to pismo poroča o več izvirkih ob Mrt» vem morju, kjer se je pridobivala ze»
Naprave za pridobivanje petroleja v Baku
meljska smola. Rimske legije so kora» kale po cestah, ki so bile zgrajene iz asfaltne primesi. Tudi v novem svetu je bil znan asfalt. Narod Inkov v Pe» ruju je pri gradnji svetišč malti redno dodajal tudi asfalta. Nahajališča ze» meljske smole v asfaltnih jezerih na otoku Trinidadu, v Mehiki in v Vene» zuelu so znana že iz pradavnih časov. Sam Kolumb, ki je 1. 1496. odkril otok Trinidad, je baje s tamošnjim asfal» tom zamazal svoje ladje.
Petrolej, ki je izviral v prirodnih iz» virkih in jamah, je bil v starih časih znano ljudsko zdravilo. Zidje, Egipča» ni, Indi, Rimljani, Grki in Perzijci so ga rabili kot zdravilo proti revmatiz» mu, proti zobobolu, proti opeklinam,
ke so smatrali narodi za vešče ali blod» ne duše, ki hočejo zavesti ponočnega potnika v pogubo. Ako so se taki pli» novi izvirki na kakršenkoli način vneli, je nastal »večni ogenj« in taka mesta so postala slavna središča pobožnosti, proročišča in božja pota. V ozemlju kavkaških plinskih izvirkov pri dana» šnjem mestu Baku so Zoroastrovi ča» stilci zgradili nad svetimi plameni zna» menita svetišča. Nekatera izmed njih do današnjih dni privabljajo vernike. Vendar so tamošnji plinski izvirki bili tudi v posvetni rabi ter so si kmetje ob njih kuhali hrano ali pa žgali apno.
Podobni ognjeni izvirki so znani v indijskem Peterorečju, v Birmi in na Borneu. V južni Mezopotamiji, in v
Pogled na petrolejske
garjam itd. Za svečavo pa je rabil že pred našim štetjem pri Babiloncih in Perzijcih, ki so si ž njim razsvetljevali božje hrame. Rimljani so se ga poslu» ževali tudi v vojnah na vodi in na kop» nem. Polivali so ž njim sovražne utrd» be ter jih zažigali, ali pa so ga razlivali po morju, kjer je objel plamen leseno brodovje, brž ko so zapalili oljnato te» kocino plavajočo na površju. Stari Ja» ponci so ga poznali pod imenom »go» reče vode« in so ž njim razsvetljevali cesarski dvorec. Kot mazivo za vozna in mlinska kolesa- je bil petrolej znan že stoletja v Birmi, Perziji, Mezopo» tamiji, Rumuniji ter v Nemčiji.
Redkeje nego tekočine so stari po» znavali pline, ki izhlapevajo pri izpa» rivanju petroleja. Te goreče plamene»
ce v Moreni (Rumunija)
Likiji gore taki ognji že več tisoč let. Dasi je znan petrolejski plin že tisoč» letja, je vendar do njega izkoriščanja v večjem obsegu prišlo šele 1. 1821., ko si ga je mesto Fredonija v državi New York napeljalo za razsvetljavo in kur» javo. Danes je seveda njega uporaba daleko večja. Prirodni plin je po ceveh napeljan iz Texasa v Chicago. Plino» vod iz severne Louisiane v Birmingham in Atlanto na črti 421 milj je ravno v gradnji. Na prirodni plin je danes na» vezan velik del avtomobilske, kovinar» ske, ladjedelniške in strojilske indu» strije, kakor so od njega odvisne mno» ge pralnice, tiskarne in druga podjet» ja. V Rumuniji je prirodni plin iz ozemlja Mediaš»Turda napeljan v oko» liška mesta in tovarne. Letno ga zaja»
mejo x cevi kakih 437 kubičnih me« trov, kar pa je le 8 odst. plina, ki brez koristi uide v zrak.
Do 1. 1859. so pridobivali petrolej na zelo preprost način. Posnemali so ga na površju rek in jezer, kvečjemu da so mu izkopali jamo, kjer se je sam nabiral. Na tak način so ga pridobivali v Prednji Aziji, v Rumuniji in v Gali» ciji. Šele v drugi polovici 19. veka so začeli vrtati vire in graditi rezervoar» je, ko so iznašli način za čiščenje in destilacijo petroleja.
Glede nastanka petroleja so se mne« nja učenjakov preteklega stoletja raz»
je imenovala tekočino »kameno olje*. Nastanek petroleja razlagajo učenjaki takole: Ob izlivih rek v morje, kjer se sladka voda polagoma meša s slano, živi nepregledna množica mikroskop« skih živalic (plankton); te živalice umi« rajo in se porajajo vsak trenutek v mi» lijonih in milijonih. Te poginule živa» lice padajo na morsko dno kakor sta» len in gost dež. Reke pokrivajo te ostanke z blatom, peskom in kame» njem, ki ga prinašajo s seboj, ter s tem onemogočajo kisiku dostop do ži» valskih ostankov, preprečujoč tako vsako gnitje, tem bolj, ker naplavino
Petrolejski vrelci v Santa Fé (Kalifornija)
hajala. Ena skupina, ki sta ji med dru» gimi pripadala Rus Mendelejev in Ne» inec Humboldt, je smatrala, da je na» stal ла neorganski način, druga, katere nazor je zmagal in bil dokazan fizi» kalno in kemično, pa je pravilno so» dila, da je rastlinskega in živalskega izvora. Tako se je n. pr. posrečil po» skus napraviti petrolej v laboratoriju iz ostankov nižjih živali, iz živalskih in rastlinskih olj, segretih na 400 stopinj Celzija pod tlakom 20 do 25 atmosfer. Neznatnost doseženih količin petrole» ja je vendar zadostovala za dokaz, da je petrolej organskega izvira, dasi je dobil ime po nazoru prve skupine, ki
tlak morske vode pritisne tesno na morsko dno. Razen planktona seveda pridejo v poštev ostanki drugih živali v morju in one organske snovi, ki jih naneso v morje reke. V tem grobišču proizvaja vodni tlak izvestno toploto, ki jo povečujejo tudi plini, nastajajo» či v samih ostankih. Tako nastaja iz rastlinske in živalske maščobe prape» trolej, ki se po prirodni destilaciji spre» minja v petrolej, z izhlapevanjem pa nastajajo plini. Petrolej prodira nato na površje zemlje skozi tvarine, ki ga propuščajo, mestoma pa ne more pre» magati ovir, obstoječih iz živih skal in enotnih gorstev. Današnja razpre»
lijeta po okolici. Najmanša iskrica lah» ko spremeni vso okolico v goreče mor» je, kakor se je to primerilo lani v Mo« reniju na rumunskih petrolejskih po» ljih. Plamen je še letos v januarju do« segal višino 50 do 100 metrov. Vsi po« skusi in napori zadušiti ogenj, so bili doslej brezuspešni. Letos so vrtali od strani v zemljo proti središču ognja, da bi s tem zamašili iztok petroleja, pa tudi ta poskus ni prive) do zaželje» nega uspeha. Slej ko prej so v nevar» nosti vse okoliške naprave, da posta» nejo plen požrešnega eleir enta
delitev zalog petroleja pa je pripisati tektonskim gorotvornim gibanjem ze» meljske skorje.
Kameno olje se danes pridobiva na veliko smotrenejši, čeprav veliko draž» ji način. Še nedavno so ga iskali v od» ljudnih puščavah in pragozdovih z isto mrzlično napetostjo, kakor da slede za zlatom, danes pa ni iskanje več tako romantično, kajti današnji iskalec de» la roko v roki z geologom in po nje» govih navodilih. Kadar se odkrije me» sto, ki bi po svojem geološkem znača» ju znalo skrivati v svoji notranjosti
Petrolejski požar
V Hutinu so te vneti ogromni petrolejski tanki, Id so držah 2 milijona litrov
petroleja.
petrolej, se najprej izkoplje navpični jašek v zemljo, nad njim pa se postavi stolp v obliki piramide, v katerem je nameščen vrtalni stroj. V izkopani ja» šek se zabije jeklena cev v premeru kakega pol metra in v tej cevi stalno deluje vrtalni stroj, drobi zemljo in skale, jih spravlja na površje, kjer se izvrtana gmota opere z vodo. V prvo cev pride nato druga, za spoznanje manjša, v to tretja itd., dokler ni do» sežen sloj, ki pri izpiranju že kaže zna» ke petroleja. Zdaj je treba vrtati po» časi in oprezno ter predvsem daleč okoli pogasiti vsak ogenj. Cesto nam» reč planeta plin in tekočina v mogoč» nem žarku iz votline ter se v hipu raz»
Kako ogromna je sila m mnoStvo petroleja, dokazuje eden izmed izvrta» nih izvirkov v Rumuniji, ki je dal r 30 urah 300.000 sodov tekočine. Naj« znamenitejši izvirek so našli 1. 1916. v Mehiki, kjer je plin odhajal sedem ur neprestano in je vso vrtalno napravo, težko nekoliko ton, vrgel 35 metrov daleč. Za plinom pa je planila iz luk» nje tekočina, ki je švigala 182 metrov visoko in veter je raznašal petrolejev dež v okolici treh kilometrov. Na stru» gah sosednih rek so morali takoj na» praviti primitivne posnemalne napra» ve, dokler se ni posrečilo vira ujeti v cev in ga napeljati kar naravnost v ci» sterne na vlak ter ga sproti odvažati.
Do konca 1. 1921 je dal ta izvirek 90,630.000 hI petroleja.
Vendar je takih srečnih najdb na svetu malo. Danes je na svetu kakih 50 mogočnih vrelcev, ki dajejo na .lan po kakih 1000 ton petroleja. Navadno pa pritisk tekočine hitro prestane in tedaj je treba dvigati dragoceno olje s črpalkami. Ako pade dnevni donos črpanja na 15 litrov, se delo več ne izplača. Vrelci v Bakiiju delujejo po» vprečno po eno leto, v Tcxa.su po štiri leta, v Kaliforniji pa po 7 let. Nato je treba takoj izvrtati v bližini nov vre» lec. Le pennsylvanski vrelçi delujejo
10 do 15 let. Vsak izvrtani izvirek zbi» ra petrolej iz daljave 10 ali 300 me» trov, kakor je pač kakovost tekočine. Gost petrolej, ki ima malo plina, se zbira iz manjše razdalje, redek pa iz večje. S tem je podana tudi potreba, kje jc treba začeti novo vrtanje._
V Alzaciji in v Hanovru pridobivajo petrolej na rudarski način. V tem pri» meru gre za ostanke davno izhlapele« ga petroleja. V pesek, ki je prepojen z oljem se izvrta jašek in pesek se iz» miva z gorko vodo. Na površini vode se nabira petrolej, ki ga potem črpajo na zelo preprost način.
-sesas-
Važni izsledki v boju-=
proti mrčesu in malariji
Gojitev detelje - blagoslov za malarične kraje — Presenetljivi uspehi prirodoslovcev Krysta in Legendra
iS
a svetu je mnogo prostorčkov, kjer bi človek lahko živel kakor v raju, krajev, kjer priroda darežljivo nudi vse, kar potrebuje človek za življenje, kjer solnce obilno siplje blagodejno toploto po pisanih livadah, polnih krotkih živali, ki še ne poznajo človeka. Pot k temu paradižu pragozda pa je človeku zabranjena. Milijarde drobnih straž zapirajo dostop, milijarde neznatnih žuželk: komarjev, moskitov in nosilcev malarije.
Prodirajoča kultura je zatrla malarijo že v mnogih krajih in — kakor bomo culi, — marsikje čisto nehoté. Seveda se je to zgodilo mnogo prej, preden je sir Ronald Ross odkril nosilca malarije: komarja Anophelesa.
Povzročitelji malarije in sličnih krvnih bolezni so protozoi — enostanične praživi, ki se zajedajo v človeška in živalska telesa. Če upoštevamo njih ogromno število, bi dejali, da so te živi gospodarji sveta, ne mi. Na svetu je približno dve milijardi ljudi, a v vsakem človeku živi nekaj milijard protozoov. Med njimi so nedolžni in zavratni. Od 25 vrst praživi, ki se zajedajo v sluznice, kri in v nekem primeru tudi v mišice človeka, so krvni paraziti najnevarnejši. Šestero vrst, ki žive v sokrvici. povzroča razne tropske bolezni, med njimi tudi spalno bolezen. Tri vrste plasmodij malarije pa
prodro v rdeča krvna telesca, kjer motijo najvažnejšo življensko funkcijo.
Te praživi se razmnožujejo spolno ali pa z delitvijo. Spolna stopnja se razvija v človeški krvi, nespolna pa v slinovkah moskitov. Tako se bolezen ne prenaša samo od žuželk na človeka, temveč tudi obratno. Toda medtem ko praživi med prezimovanjem v žuželkah zamrô, se kali malarije razmnožujejo v človeški krvi tudi pozimi. Tako ljudje inficirajo prve pomladanske žuželke; potakem je prav za prav človek ognjišče malarije!
Če bi hoteli to bolezen popolnoma za-treti, bi bilo treba: ali popolnoma ozdraviti vse bolnike, ali pa docela zatreti posredovalni mrčes. Ne to ne ono z današnjimi sredstvi ni mogoče. Tudi pri ozdravljenem človeku rade ostanejo v telesu bolezenske kali, a ličinke mrčesa so tako trdožive, da se nemoteno razvijajo tudi v skrajno skromnih življenskih prilikah. Malarijo je pač mogoče omejiti, a ne popolnoma zatreti. In vzlic temu so kraji brez malarije. Kako naj si to razlagamo ?
V Ameriki živeči zdravnik Théo Krysto (Kavkažan) je sedaj menda odkril vzroke tega pojava. V kavkaški vasi Mahin-djauri, kjer je živel pred leti, je bila med 60 družinami samo ena brez malarije. Zgolj neka ženska Satli Effendi in njena dva otroka so ostali zdravi. Ta ženska je živela prav-tako, kakor njeni sosedje z
edino razlîko, da je sadila fižol, ki ga je prodajala na bližnjem trgu, in lucerno za svojega konja.
Nekaj sličnega je dr. Krysto opazoval v Kvišteti. Ta vas, ki leži ob transkav-kaški železnici, sestoji iz dveh selišč. Večje se razprostira po gorskem pobočju in je brez malarije, manjše pa leži v soteski gorske reke in je popolnoma okuženo. Prebivalec tega gnezdiča malarije — Mišo Kipiani je nekoč zasadil na svojem posestvu 6 juter lucerne in glej: malarija je izginila. Ta dva primera sta bila izhodišče nadaljnjih opazovanj glede učinka detelje in sočivja na zatiranje malarije.
Dr. Krysto razlaga svoja dognanja tako-le: Mrčes, ki razširja bolezen, ne živi zgolj od krvi, marveč se hrani tudi z rastlinskimi sokovi. Sok lucerne in slič-nih rastlin pa vsebuje tako zvani kumarin, ki zastruplja plasmodije v slinovkah komarja anofela. Ako ima tedaj mrčes priliko, da lahko sesa sokove teh rastlin, se razkuši in njegov pik je prav tako nedolžen, kakor pik navadnih komarjev.
Svoja opazovanja je dr. Krysto nadaljeval v Ameriki, kamor ga je poslala bivša ruska vlada. V južnih državah je naletel na farmarja, ki je bil z družino vred popolnoma zdrav, medtem ko so vsi njegovi sosedje trpeli za malarijo. Dr. Krysto je brž spoznal, kako naj raz-vozlja uganko. Farmar je poleg bombaža gojil tudi lucerno, medtem ko so sosedje sadili samo bombaž. Slične pojave je našel tudi v Argentini, kjer so z nasadi lucerne v mnogih krajih pregnali malarijo, čeprav oblastva marsikje niso spoznala pravega vzroka, meneč, da je bolezen pojenjala z izsekanjem močvirnatih gozdov. V resnici pa anofeles ni izginil, marveč se je le steriliziral, kar je pripisovati zgolj lucerni. In tako je bilo v Turkestanu. Povsod, kjer so kmetje pridelovali samo vino, je bila malarija, kjer pa so vrhu tega gojili tudi lucerno, ni bilo bolezni. To potrjuje tudi dr. Klingen, ki je opazoval, da je v ruskih provincah Orel in Tambov malarija popolnoma izginila, ko so začeli sejati deteljo.
Dr. d' Herelle pripominja h Krystovi hipotezi naslednje: »Pretežni del Argentine je brez malarije, čeprav živi anofeles povsod in povsod se najdejo tudi posamezni bolniki. V vseh zdravih pokrajinah raste neka rastlina — domačini jo imenujejo »trebol del olor«, ki je sorodna neki vrsti naše detelje in katere cvetove jako rad poseča anofeles.
Enako, kakor vse zastopnice te rastlinske družine, ima tudi ta v soku kumarin. V krajih, kjer razsaja malarija, te rastline ni najti. Na nekaterih nizozemskih otokih že 20 let niso zabeležili nobenega obolenja za malarijo, kar je nedvomno v zvezi s sajenjem Meliotia (kamene detelje), zakaj druga otočja, kjer ne goje te rastline, so vsa okužena.«
Enakega mnenja je Anglež sir William Willcocks, čigar opazovanja se nanašajo na stanje malarije v Egiptu, Palestini, na Grškem in v nekaterih predelih Indije.
Po vsem tem lahko trdimo, da je najhujši sovražnik povzročitelja malarije kumarin, ki ga vsebujejo rastline z zrnatimi sadovi: lucerna, detelja, fižol itd. Gojitev teh rastlin daje anofelu priliko, da se na njih »razkuži« in pretvori tako iz raznašalca zavratnih bolezni v nedolžen, čeprav ne baš priljubljen mrčes. Ta način zatiranja malarije se nezavedno uporablja že zelo dolgo; zakaj ga ne bi smotreno razširili na vse okužene pokrajine v blagor milijonom trpečega človeštva, ki jih ugonablja ta bolezen?!
Nu, tako bi bila mrčesja nadlega odpravljena vsaj s svoje najslabše plati; kot pikajoča svojat pa bi seve ostala še nadalje. Kako ume pikajoči mrčes človeku zagreniti življenje in mu bivanje v nekaterih krajih spremeniti v pekel, o tem bi vedeli marsikaj povedati bivši vojniki, ki so se borili v močvirjih Ukrajine, ali pa živeli v sibirskem ujetništvu. Pri nas se redkega mrčesa še lahko nekako ubranimo, ali se vsaj privadimo ubodljajem. Drugače je, če človeka napadejo celi oblaki komarjev in drugih krvosesov, kakor je običajno v Polesju ali v tajgi. Ondi je edina obramba dušeči dim izdatnega ognja, v katerem sicer lahko sediš, ki pa onemogoča vsako delo in kretanje. Koliko bogatih in rodovitnih krajev je na svetu, ki jih človek samo radi mrčesa ne more osvojiti!
Prirodoslovec Legendre predlaga, naj bi se tudi v tem primeru vrag pregnal z belcebubom, kar se je že večkrat obneslo pri zatiranju mrčesa. Legendre je v Bre-tanji odkril neko mušico — Breton Cu-lex — ki je prirodna sovražnica komarjev. Ko jo je zaplodil v takih krajih, kjer jo poprej ni bilo, so v enem mesecu navadni komarji popolnoma izginili. Priseljena mušica, ki ima k sreči to prijetno lastnost, da sama človeka ne pika, jih je docela izpodrinila. Prav tako dobro se je obnesla neka druga, anofelu sorodna mušica, tako da človek obe prav uspešno
izrablja v boju zoper komarje. Treba bi bilo samo zatrositi njihova jajčeca po stoječih vodah, pa bi jo komarji v kratkem pobrisali iz dežele.
Toda, kakor uče izkušnje, potrebuje človeštvo vsaj deset let, preden si osvoji kakšno novo idejo, pa najsi bo le-ta še
tako preprosta in dragocena. Upajmo, da bosta dr. Krysto in Legendre s svojimi obče koristnimi predlogi prodrla nekoliko hitreje, da si bo človeštvo kmalu priborilo dostop v najlepše kraje na zemlji.
-sesas-
David Rogers
Rdeči general
n
eča« Trockega na otoku Prin» kipo navsezadnje ni najslabša med zavodi te vrste. Poslopje res da ni kdo ve kako visoko, a ga obdaja vrt, ki je opasan okoli in okoli z nizkim zidom. Pred vhodom
LEV TROCKIJ (slika poteka še izza dni, ko je bil v Rusiji)
stoji noč in dan straža. Čemu? Izgna» tli sovjetski vodja se neznansko boji — smrti.
Nekega dne sem se odpravil proti njegovemu bivališču baš ko je stal pred hišo. Bil je v družbi svojega sina Ivana, svojega tajnika in nepogrešljiv vega stražnika. Imel sem pogum, da sem ga pozdravil po francosko »Bon jour«. In vse, kar sem prejel v zahvalo za to vljudnost, je bil nedvomno hla» den pogled Trockega, pri čemer je stražnik nagubal čelo, kakor bi hotel reči: »Glej, da čim prej izgineš!« Stœ
v pregnanstvu
ril pa sem drugače. Obstal sem na me» stu. In tedaj so šli naprej oni drugi. Zavedel sem se, da bi bilo opasno sto» piti za njimi in nisem napravil novega koraka.
Ne gre, pa mi ne gre v glavo, zakaj ni Trockij popolnoma zadovoljen s svojo usodo na tem mirnem otočiču, ki je državna last? Kaj prav za prav gloje v njem, da si zopet želi naporov in nevarnosti revolucionarnega delo» vanja? Saj vendar razpolaga z zadost» nimi sredstvi, da lahko živi neskrbno življenje. Ž njim je njegova žena, ena izmed hčera in sin. Kajkrati je že izja« vil, da poleg revolucionarnih idealov čisla tudi literaturo. Ali bi se še kje na svetu našel tako ljubek dom za pi* satelja, kakor je ta čudovita hiša na otoku Prinkipo?
Trockemu je bilo 19 let, ko so ga pr» vič prijeli zaradi prekucuškega giba» nja. Preživel je štiri leta v carskih je» čah, dve leti pa je prebil v sibirskem izgnanstvu.
Dvanajst let je živel kot politični be» gunec v inozemstvu. V Nemčiji je bil obsojen na daljšo ječo — takrat, ko ga ni bilo tam. Francija in Španija sta ga izgnali. V Amherstu, na Novi Škot» ski so ga internirali in slednjič depor» tirali v Carigrad. Predsedoval je pe» trograjskim sovjetom od Г. 1905. do 1. 1917. L. 1914. je bil dopisnik nekega ruskega anarhističnega lista. Iz Fran» cije so ga izgnali 1. 1916., na Španskem so ga vtaknili v ječo. V začetku 1. 1917. se je udejstvovai kot revolucionarni so» cialist v New Yorku. Posrečilo se mu je priti iz Zedînjenih držav preko Švedske in Finske v Rusijo, in za kr» vavih dogodkov, ki so sledili izbruhu revolucije 1. 1917. je stal ramo ob ra» mi z Ljeninom. Kot ljudski komisar za
simus rdeče vojske. Reorganiziral je sovjetsko mornarico in prevzel upra» vo ruskih železnic, ki so jih bili raz» dejali v revoluciji. Bil je eden naj» vplivnejših mož v novi Rusiji. L. 1928. pa so ga izgnali iz Rusije. Sovjeti so ga odrinili na kitajsko mejo. L. 1929. se je izkrcal na otoku Prinkipo — do» končno izgnan iz sovjetskega carstva.
Trockij danes ni več tako krepak kakor pred osmimi leti, ko sem ga vi» del v Petrogradu. V obraz je mršav in gubast. Lasje na izbočenih sencih za» čenjajo že siveti.
Trockega vranječrni brki so razmr« šeni in nenegovani. Majhna črna koz» ja bradica, ki je dajala njegovemu po« javu nekakšno dostojanstvenost, je iz« ginila. Na njegovem čelu pa se še ved« no zaznavajo značilne brazde, ki moč» no poudarjajo izgled, in njegove nfe» običajno majhne oči se svetijo še ved» no nenaravno skozi močne naočnike, ki jih mora nositi zaradi svoje krat» kovidnosti. Barva kože je obledela in ima rumenkast nadih. Onemu, ki ga vidi, ni težko ugeniti, da Trockega mu« či neka bolezen. Kakor sem nedavno izvedel od turškega stražnika, ki stra» ži bivšega rdečega generala, mora Trockij češče ležati v postelji. Še ne» davno je prebil več tednov v domači bolniški sobi.
Kolikor pa mu dovoljujejo moči, vstaja in posveča del dneva pisatelje« vanju. Trenutno piše novo knjigo. Ta bo drugačna kakor njegovi spomini. V
Pregnani revolucijonarec na izletu z avtom
zunanje zadeve je sklenil pogodbo v Brest«Litovsku. Potem je bil generalis«
Vila »rdečega généralissime« Trockega na Prinkipu
nji skuša orisati sodobne evropske ten» dence, ki so usmerjene na to, da se evropski narodi čimbolj amerikanizira» jo. Saj je vprašanje amerikanizacije eden poglavitnih predmetov, ki se z njimi Trockij bavi. Skušal sem o tem kaj več izvedeti, vendar brez uspeha. Dvomim, da je o teh stvareh sploh kdo poučen, izvzemši njegove najožje rodbinske člane.
Enkrat ali dvakrat na teden lovi Trockij ribe. Vrt v ozadju njegove hi» še meji na vodo. Tam je majhen pri» staniški jez, pred njim je zasidran bel čoln za veslanje, ki rabi Trockemu za zabavo. Trockij lovi neko vrsto rib z rdečimi luskami, ki je v okusu slična našim slanikom. Ribe lovi s posebno
palico, katero drži iz ozadja ladjice nad vodo. Te vrste ribolov pa je jedva mogoče imenovati ubijanje časa. Plen je skromen. Za revolucionarja takšne» ga kova kakor je Trockij, je to pač prekrotak sport! Vendar pa je podo» ba, da je temu športu zelo vdan. Mo» goče seveda zaradi tega, ker edinole na ta način lahko pride iz svoje bolni» ške sobe na prosto. Časih priplavajo y bližino pristaniškega jeza celo delfini. Človek bi mislil, da se bo ribolovca po» lotila strast ter se bo vrgel nanje. Am< pak ne! Za sedaj je zadovoljen z oni» mi rdečkami, ki sem jih zgoraj omenit. V kakšnega ribolovca se bo še razvil, pa ni mogoče prerokovati.
-assas-
H.
Kako so gasili
pred l©5. leti

Iz predpisov požarnega reda v 1. 1825.
lavnost, ki so jo letos obhajali v Ljubljani slovanski gasilci, je poživila zanimanje za gasilsko organizacijo in njeno delo. Tega ali onega, zlasti tiste, ki sami sodelujejo pri boju zoper »ognja oblast«, utegne zanimati, kako se je vršil ta boj pred več ko sto leti, ko ga niso vodila — kakor danes — društva, ampak se je omejeval na razne uradne predpise.
Zanimivejše teh predpisov hočem v naslednjem posneti po »požarnem redu«, ki je bil izdan 13. julija 1825 v Gradcu in je veljal za ozemlje takratne Štajerske. Nemški izvirnik ima naslov »Feuer-lôschordnung fiir das Land«, slovenski prevod pa (prepisan iz bohoričice v ga-jico) Ognj gasitni navôd ali naredbanje ognj gasiti«. Oskrbel je prevod Jurij Alič, dekan v Vidmu, končno obliko pa mu je dal učitelj slovenščine na graškem liceju (pozneje vseučilišču) Koloman Kvas; ta je namreč, kakor piše Alič v nekem pismu, dobil prevod v popravo in ga — popačil (»verhunzt«). Da slovenščina v njem res ni posebno klasična, kaže že naslov.
Okrožnica obsega 73 paragrafov in je razdeljena v štiri poglavja. Prvo vsebuje navodila, kako se je ognja čuvati, drugo, kako ga naglo odkriti, tretje, kako ga
pogasiti, četrto, kako postopati, ko je ogenj zopet udušen.	\
Prvo poglavje, ki je najobsežnejše (§§ 1—34), vsebuje po večini predpise, kake naj bodo stavbe, deloma tudi navodila, kako ravnati z ognjem. Navajam iz njih nekaj zanimivosti, predvsem takih, ki osvetljujejo takratno stanje in razvoj naše kmečke hiše.
Hiše naj bodo vsaj en seženj druga od druge, skednji in »ognjiske delavnice« (v nemškem izvirniku: Feuerwerkstâtten) pa, če le mogoče, vsaj 100 korakov od hiš. V enaki razdalji naj se za sušenje lanu in »konopline« postavijo posebne »fernjače, sušivnice ino terače«. Blizu skupaj stoječe hiše naj se zavarujejo na ta način, da se med njimi ali pa vsaj na vseh štirih oglih zasadijo visoka listnata drevesa, posebno orehi.
»Staviti lesene dimnike od zdaj zana-prej ni več perpušeno, ino še tisti, ktiri stojijo, se morjo doli spraviti«, in sicer tekom 2 let. Dotlej naj se leseni dimniki večkrat pomažejo z ilovico. Zidani dimniki morajo segati najmanj 2 čevlja nad streho in ne smejo biti preozki in krivi, »de se lehko skoziprelézejo ino zmetejo«.
»V' kuhnjah, žehtnicah (== pralnicah), ali drugih za ognj perpravlenih krajih tla nesmejo biti z' deskami položene, am-
pak ce niso z' kamnjam, z' ciglam, z' je-šterham ali mortam pokrite, morejo saj z' perstjo ali z' jilam narejene biti.«
Kdor dela ponoči pri prosti, nezavarovani luči, naj se kaznuje z 1 tednom zapora, v slučaju ponovitve razen tega še s postom in palico.
Najstrožje se prepoveduje, v vaseh ali blizu »požarje delati« (Gereutbrennen), gasiti apno, kuriti na paši ali kresiti.
Kdor potuje z baklami, jih mora pred lesenimi mostovi in vasmi ugasniti.
Kdor deva drva sušit, bo kaznovan s tridnevnim zaporom, v slučaju ponovitve bo po vrhu še tepen.
Teden dni zapora in palico dobi, kdor kadi »v' hlevih, kozovcah, parnah za seno ali slamo, na dilah ali izbah, na dvoriščih ino vulcah, kir se lahko zažgaune reči, postavim: derva, hosta ali kaj ta-kiga znajdé.«
Da se dimniki v redu pometajo, naj nadzorujejo občinski predstojniki in v ta namen večkrat pregledajo hiše, »kadar se jih niše ne trošta«. Sploh se jim ukazuje, da pozimi dvakrat, poleti pa enkrat pregledajo vsako hišo, ali ni v njej kaj »ognja-nevarnega«.
Da se izbruh ognja čimprej opazi (2. poglavje, §§ 35—42), mora vsak kraj, ki šteje vsaj 10 skupaj stoječih hiš, imeti nočnega čuvaja, ki naj ga plačuje bodisi v živežu bodisi v denarju. V manjših krajih, ki nimajo čuvaja, pa »naj sosedi ino osobejniki po versti po noči straže deržijo«. Straži naj se med Mihelovim in veliko nočjo od devetih zvečer do štirih zjutraj, med veliko nočjo in Mihelovim pa od desetih do dveh ali treh.
Kdor bi na ogenj ne opozoril in ne sklical ljudi na pomoč, se kaznuje z globo 10 do 100 goldinarjev.
Tretje poglavje razpravlja »od hitre gasitve ognja« (§§ 43—66).
Skrbeti je treba, da so studenci in ribniki v dobrem stanju, razen tega mora biti na vsakem podstrešju pripravljena kad vode, tudi pri cerkvah.
Vsakdo je dolžan, ob požarih dati na razpolago konje, če je treba. »Kdor z' gasivno škropivnico, ali z' eno drugo vode polno posodo nar prejd pride, dobi 2 fl. za plačilo, ta drugi 1 fl. iz dinarjov policiske kase, ino če ta nič nima, iz ko-misiske kase« (Bezirkscasse).
»Grašinske hiše ino njih pristave, klo-štri, farovži, faberke, pivarnice, fužine, mlini ino ognjiske delavnice, ino vsi veči cimpri (Hauser) morejo prevideni biti z' gasivnim orodjarn, namreč: z' gasiv-nimi škropivnicami, z' strešnimi lojtra-
mi (lestvicami), z' ognjovimi kavlami, ročnimi škropivnicami, z' kadmi z' vodo po permiri (nach Mass ihrer Grosse), de se sam sebi, ino drugim moč (Hiilfe) donese. Posebno naj bodo gasivne škro-pivnice z' mehmi (Feuerspritzen mit Schlauchen) perporočene. Mejnši hiše morejo saj lojtro, ôgnjov'kavel, ene vodene škafe, ino eno kositerno laterno imeti, ino posebej more per tih malih hišah, ki so z' škodlami, z' deskami, ali z' slamo pokrite, saj ta nedraga, ino per pervim vunropnenju (bey dem ersten Entstehen) ognja koristna perprava biti, de bo ena dolga do strehe sežeča ranta, ktira na sgornimu konci more stare partnene ali volnate cape navezane imeti z' njekterimi vode polnimi posodami zmiram pernaredna (in Bereit-schaft), de bo z' timi v' vodo namočenimi capami goreči kraj hitro vgasnen, ino plamen hitro, ki gori šviga, se zaduši.«
»Čez to (uberdiess) morejo soseske (Gemeinden) za-se, če njim drugih po-močkov manjka, saj ene lojtre za ognj, dva ognjova kavla, eno ročno škropivnico, ino ene dve kositerne laterne, ino če so premožnejši, tudi ene dve kadi z' vodo, ino h' tem storjene (dazu geho-rig) vozove, ali vlačuge (Schleifen) si perpraviti, ino zmiraj vode polne per-naredne imeti.«
Vendar naj prebivalstvo z nabavo teh priprav ne pride »v' veči potroške, kakor je treba«. Seznami vseh priprav se morajo predložiti kresiji, ki bo skrbela za eventuelno potrebno izpopolnitev.
Zanimiv je § 54., ker vsebuje že nekak zarodek za poznejša gasilna društva: »De se lepa réd obderži, ktiro ob-deržati je za hitrejši vgasenje ognja silno potreba, more komisiska gosposka ( Bezirksobrigkeit) prebivavcam saj v' večih krajih njih opravila že naprej od-kazati, ino skozi en spisk napovedati. Eni prebivavci naj bodo za okolipošila-nje, ino ognja razrazglašivanje, eni za vode pernešenje, eni za perpelanje vodenih kadi ali čebrov ali druge potrebe, eni za obvarvanje pred ognjem rešenih reči (za ktire se en varen prostor ino kraj pokaže, ino čez nje se zaneslivi čuvaji postavijo) ino drugi bodo odločeni za gašenje, terganje, ino podiranje, ino lete opravila se morejo prebivavcam vsakiga pol lejta od sosesknih naprej-postavlenih na novo oznaniti.«
»Soseskni sodeč ino ti perseženi, kti-rim se soseskni naprejpostavleni pravi« (der Richter und die Geschwornen, wel-che den Gemeindevorstand bilden), mo-
rajo takoj, ko se ogenj razglasi, priti na kraj nesreče, da vodijo potrebna dela. Če gori v kraju, kjer je »komisiska gosposka«, mora priti komisar »v' lastni peršoni«, le če je nujno zadržan, ga lahko nadomešča kak »kancliski služabnik«.
»Ravno takrat (zugleich, morejo tudi v' tistim kraji, ali ne deleč proč stoječi tesari, zidari, dimnikari, ino taki rokodelci z' tim potrebnim orodjarn priti. Vsak tesar, zidar, ino dimnikar, to je ometevc, ktir ta pervi k' ognju pride, ino je z' dobrimi izhajkami ali nasled-kami (mit gutem Erfolge) gasil, bo dobil 2 fl. srebra za plačilo iz policiske ali pa iz komisiske kase.«
Siliti navzoče k delu, nerodneže pa odgnati, je sicer dovoljeno in prav, vendar
je treba ravnati z njimi primerno, »de nebodo ljudje od gašenja ostrašeni«.
H koncu slede še navodila, kako je treba postopati v določenih primerih: če gori v notranjosti hiše in je ogenj še »zapert«, če je plamen že »vun ropnil«, če gori cerkev ali zvonik, če je nevarnost za soseščino.
Zadnje poglavje (§§ 67—73) določa, kako je treba poskrbeti, da zadušen ogenj ne izbruhne nanovo in da se po uporabi gasilno orodje spravi v red.
Končno se predpisuje, da so občinski predstojniki dolžni, ta »ognj gasitni na-vod svoji soseski dvakrat v' lejti, namreč na pervo nedelo po svetim Jurji, ino po St. Miheli naprejbrati, ino se čez to zvižati z' enim od štirih možov iz soseske podpisanim spričovanjam«.
-sssas-
Rastlina,
= ki ugotavlja bolezni
čudežno preročišče v stekleni cevki
dolgi vrsti stoje reagenčne epruvete, zgoraj prevezane s stanijolnim papirjem, v katerega je izrezana drobna luknjica. Skozi to odprtino moli v epruveto sadika volčjega boba, ki poganja svoje koreninice v spodaj nalito tekočino. Tako izgledajo te nove vrste diagnoznih cevk. Steklena cevka s sadiko in hranilno raztopino ugotavlja različne bolezni. Pa ne na bogve kakšen tajinstven način, kakor kak čudodelni zdravnik, zato pa tem bolj točno in zanesljivo. Živa diagnozna cevka kaže sila natančno. Ako kanemo v hranilno raztopino kapljico človeške krvi, pokaže sadika z rastjo svojih koreninic, ali je dotični človek bolan in naznači celo bolezen.
Ta metoda, katere utemeljitelj je ameriški profesor Macht, se je v zadnjem času krasno obnesla na medicinski polikliniki in na botaničnem institutu bazelskega vseučilišča. Posebno izrazito učinkuje rastlinica pri močni slabokrvnosti. Ako pridenemo hranilni raztopini le kapljico take krvi, zastane rast koreninic najmanj za polovico. Tako je mogoče bolezen strogo ločitj od drugih vrst malokrvnosti in zdravniki y_ dvomljivih primerih že sedaj
radi vprašujejo to moderno rastlinsko proročišce za svet.
Toda rastlinice ne ovira v rasti samo kri malokrvnih ljudi, marveč jo že tudi zdrava kri zmanjša za kakih 20 odstotkov. Prav značilno je, da učinkuje kri ljudi, ki trpe na sladkorni bolezni, prav tako strupeno na diagnozno rastlinico, kakor kri hudo malokrvnih. Pri sladkorni bolezni mora biti v krvi neki strup, ki je nedvomno poleg po manjkljivega izločanja insulina soudeležen pri bolezni. Kakšen strup utegne to biti, kako nastaja in kako učinkuje na človeški organizem, za sedaj še ni znano. Toda biti mora, zakaj tako trdijo koreninice v reagenčni stekleničici, in te so občutljivejše od vseh dokazil ponosne analitične kemije.
Strup v krvi bolnikov je novo polje raziskavanja. Pacienti vseh oddelkov bazelske poliklinike so morali žrtvovati v reagenčno cevko kapljico svoje krvi za preizkušnjo. Zlateničarje, epi-leptike, bolnike na ledvicah in želodcu, krvi in možganih, vse -so preizkusili. Pri vseh so dognali, da jim tiči v krvi neki strup. Le nekatere bolezni tvorijo izjemo. Pri teh kri celo pospešuje rast, koreninice poganjajo močneje kakor v krvi zdravih ljudi. To nenormal-
no zadržanje rastlinice so dognali pri zlatenici, oteklinah in oslabelosti srčnih mišic. In tudi v tem primeru zdravniki ne vedo, kaj utegne biti vzrok. Rastlinica samo prorokuje, a njena proroko-vanja si lahko razlagamo tako ali drugače.
Kako si naj n. pr. razlagamo naslednji poskus: Pri kuncih, ki so jih zaprli za nekaj tednov v temen prostor, .ie pokazala preizkušnja, da se je v tem času nabral v njihovi krvi neki strup. Sadike, ki so jim v hranilno raztopino primešali zajčjo kri, so zaostale v rasti za 40 odstotkov v primeri s kontrolnimi rastlinami v čisti raztopini. Nato so kunce izpustili zopet na svetlobo in napravili čez dva dni novo krvno preizkušnjo. Pokazalo se je, da se je strup v krvi še pomnožil, rast je zaostala za 50 odstotkov. Sele sčasoma je strup zapet izginil. Tema je tedaj živalicam škodovala, a še neprijetneje ?o občutile nenadni povratok na svetlobo, na katero so se morale šele počasi navaditi
Ali ni čudovito, kaj vse ve povedati takale diagnozna cevka? A še bolj čudovito ie, na kako različne načine sp udeistvuje strup v krvi. Nauk o sokovih, ki so ga zastopali stari zdravniki. so skoro že pozabili, ko so uče njaki odkrili bakterije in proučili ana-tomične izpremembe na obolelih organih. Na tej stopnii razvoja ni bilo več mesta za bolezen povzročajoče slabe sokove in krvne strupe, niti za zdrav-lienV po starih receptih. No, učenost starih zdravnikov so prekmalu pokopali. kakor vidimo sedaj. Danes je stari nauk o sokovih zopet vstal od mrtvih, čeprav v novem oblačilu. Pravi pomen rastlinske preizkušnje glede krvnih strupov ni v tem. da omogoča spoznavanje posameznih bolezni, niena fflavna vrednost ie znanstveno točen dokaz, da dejanski eksistirajo zastrupljenja s sokovi, in da so le-ti v najtesnejši zvezi z bistvom bolezni.
-GŠ9-
Zamorska republika Liberija
Crnopolti ljudje imajo svojo poizkusno republiko, v kateri naj se preizkusi njihov talent za demokracijo. To je Libe-
rija, ki obsega površino 95.400 km2. Šteje poldrug milijon prebivalcev, izmed katerih je samo 300 belcev. Vlada je v rokah ameriško-liberijskih črncev, ki so potomci nekdanjih ameriških sužnjev. Njih število doseza nekako 12.00o in počasi raste. To je vladajoči razred. Opira se na 40.000 krščanskih domorodnih črncev in mešancev, ki že imajo na zunaj lahno polituro civilizacije. Ostalo prebivalstvo se deli v neštete rodove s številnimi narečji. Najbolj izomikano pleme biva okrog Cape Mount-a, ki se imenuje Vais in je islamske vere; ima celo majhno književnost, ki je stara že 50 let. Moslimov je približno 300.000, pretežna večina prebivalstva pa malikuje.
Glavno mesto Liberije je Monrovia. Hiše so po večini iz lesa ter po slogu spominjajo na mesta v južnih državah ameriške Unije. Uradni jezik je angleščina. Republika je bila ustanovljena leta 1822, 1. 1847 pa so ji Zedinjene države ameriške priznale neodvisnost. Deli se na 9 provinc (counties) in 1 vladni di-strikt (Monrovia). Po ustavi, ki še poteka iz 1. 1844, ima izvršilno oblast pre-zident, ki ne sme biti star manj od 35 let in ki ga izvolijo na 4 leta. Prezident imenuje soglasno s senatom ministre, najvišjega sodnika, diplomate in konzule ter sklicuje izredne seje obeh zakonodajnih teles. Zakaj liberijska republika ima dvodomni sistem: zbornico in senat. Volilno pravico imajo samo moški in ženski potomci iz Amerike priseljenih črncev; aktivna se začenja z 21., pasivna pa s 25. letom. Poslanska zbornica šteje 22 članov, ki jih izvolijo na 4 leta, senat pa 10 na 6 let. Belci smejo kupovati zemljišča samo z dovoljenjem vlade. Gospodarsko stanje republike ni nič kaj ugodno, čeprav se glede podnebja ni pritoževati. Domorodnim poljedelcem ne-dostaja potrebnih strojev in orodja, nihče jih ne podučuje v napredku in si težko zaslužijo denar. Država še potrebuje cest, mostov, zdravstvenih in higi-jenskih naprav, zakaj tropske bolezni so zelo razširjene. Vladajoči razred pa tudi tu dobro izkorišča položaj in svoje črne brate tako tlači in sesa, kakor tega ne smejo več niti belci v svojih kolonijalnih deželah.
❖
Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.