ANALIZA STANJA IN MOŽNOSTI UKINITVE NADOMESTIL ZA VČLANITEV V SLOVENSKE SPLOŠNE KNJIŽNICE1 Gorazd Vodeb Eva Kodrič-Dačić Kristina Janc Oddano: 21. 10. 2010 - Sprejeto: 4. 11. 2010 Izvirni znanstveni članek UDK 027.02:024.01(497.4) Izvleček Članek predstavlja analizo stanja in možnosti za ukinitev nadomestil za včlanitev v slovenske splošne knjižnice. Stališče knjižničarske stroke je oblikovano v temeljnih dokumentih, ki opredeljujejo poslanstvo in delovanje splošnih knjižnic v IFLA/UNESCO Manifestu o splošnih knjižnicah in IFLA/UNESCO standardih za splošne knjižnice. Temeljno delo Peta Giacome obravnava uporabniška plačila z vidika ekonomskih teorij, političnega konsenza in vidika socialne pravičnosti. Orisana je zakonska ureditev uporabniških plačil v slovenskih splošnih knjižnicah. Ob tem se opozori na določena neskladja med zakonskimi in podzakonskimi akti. Opravljena je primerjava z izbranimi evropskimi državami glede zakonske ureditve, višine nadomestil za včlanitev, deleža članov med prebivalstvom itn. Analizirani so bili ceniki splošnih in visokošolskih knjižnic ter muzejev in galerij. Predstavljena je struktura in višina nadomestil za včlanitev, razlike med uporabniškimi skupinami in razmerja med cenami za izbrane knjižnične storitve. Na podlagi podatkov o višini in strukturi prihodkov ter deležu nadomestil za včlanitev so prikazane razlike med splošnimi knjižnicami. Zbrani podatki iz ankete direktoric in direktorjev splošnih knjižnic so osnova za prikaz porabe nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe ter oceno posledic izpada prihodka. Vodje Članek je nastal na osnovi raziskovalne naloge Analiza stanja in možnosti ukinitve nadomestil za včlanitev v slovenske splošne knjižnice, ki jo je v letu 2009 izvedel Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici po naročilu Ministrstva za kulturo. VODEB, Gorazd; Eva KODRIČ-DAČIC; Kristina JANC. Present status and possibilities for elimination of user fees in Slovenian public libraries. Knjižnica, 54(2010)4, p. 15-42 1 splošnih knjižnic so v anketi izrazili mnenja glede pozitivnih in negativnih posledic morebitne ukinitve članarin. Raziskava se sklene s predlogom ukrepov. Ključne besede: splošne knjižnice, uporabniška plačila, članarine, Slovenija, poraba finančnih sredstev Original scientific article UDC 027.02:024.01(497.4) Abstract The article presents the status and possibilities for abolition of user fees in Slovenian public libraries. Key international documents IFLA/UNESCO Public Library Manifest and Guidelines for Public Library Service define professional position on this issue. Pete Giacoma elaborates user fees from different perspectives such as economic theories, political consensus and equity. Legal framework for user fees in Slovenia is described and the study draws attention to its inconsistency. The legal framework, level of membership fees, percentage of registered borrowers etc. are compared with several European countries. Data on user fees in Slovenian public and academic libraries, museums and galleries were collected and compared. Differences among public libraries are shown regarding the structure and level of general income and income from user fees. Structure of expenditure is also presented and potential loss of income is assessed. Library directors expressed their views on consequences of proposed membership fee elimination. The survey ends with the proposal for next action steps towards successful governance of this problem. Key words: public libraries, user fees, expenditure, Slovenia 1 Uvod Ukinitev članarin v splošnih knjižnicah je zapisana kot eden izmed programskih ciljev na področju kulture v koalicijskem sporazumu za obdobje 2008-2012. Smoter ukinitve članarin vidijo koalicijski partnerji predvsem v lažjem dostopu do knjižničnega gradiva, kar bi pomenilo, da bi se Slovenija približala standardom najbolj razvitih evropskih držav. Splošne knjižnice bi tako dejansko postale informacijska središča z neomejeno dostopnostjo knjižničnega gradiva in informacij (Koalicijski, 2008, str. 40). Ob tem naj omenimo Resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 (2008), ki sicer izrecno ne omenja ukrepa ukinitve članarin v splošnih knjižnicah. Postavlja pa enako dostopnost do knjižničnih storitev za vse prebivalce Slovenije kot dolgoročno izhodišče knjižnične dejavnosti in v tem smislu vidi kot naloge kulturne politike tudi povečanje deleža uporabnikov knjižnic v celotni populaciji v naslednjem srednjeročnem obdobju, zlasti povečanje deleža odraslih prebivalcev, zatem rast izposoje in uporabe gradiva ter tudi rast bralne kulture. Možno sredstvo za dosego cilja predstavlja ukinitev članarin v splošnih knjižnicah. Namen raziskave je bilo oblikovanje strokovnega mnenja o možnostih ukinitve članarin v splošnih knjižnicah. V prvem koraku smo raziskali teoretične opredelitve in zakonska izhodišča o ureditvi uporabniških plačil v Sloveniji. V prispevku predstavljamo rezultate primerjalne analize zakonskih določil izbranih evropskih držav, analize cenikov slovenskih splošnih in visokošolskih knjižnic ter muzejev in galerij. Zanimale so nas struktura članstva in razlike med splošnimi knjižnicami glede na višino in strukturo prihodkov ter deležu nadomestil za včlanitev. Z anketo direktoric in direktorjev splošnih knjižnic smo pridobili mnenje vodstvenega kadra o porabi nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe in oceno posledic izpada prihodka. V zaključku smo podali temeljne ugotovitve in predloge. 2 Teoretična in zakonska izhodišča 2.1 Opredelitev uporabniških plačil in članarin Uporabniška plačila so plačila, ki jih javne institucije zaračunavajo posameznim uporabnikom za uporabo javnih storitev in dobrin. Če določene storitve ali dobrine ne uporabimo, se lahko izognemo plačilu. Z razliko od davkov se zaračunavajo glede na porabo (Giacoma, 1989 str. 17). 2.2 Izhodišča knjižničarske stroke glede članarin in vpisnin IFLA/UNESCO Manifest o splošnih knjižnicah (2002, str. 70) zavzema načelno stališče, da naj bo delovanje splošne knjižnice za uporabnike brezplačno, kar vključuje tudi brezplačno članstvo. Iz tega stališča izhajajo IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice, ki vprašanje zaračunavanja storitev uporabnikom še podrobneje obravnavajo (Splošne, 2002, str. 15-16). Standardi utemeljujejo brezplačnost v načelu enake dostopnosti storitev splošne knjižnice vsem ne glede na socialni in ekonomski položaj. Uvedba plačila za storitve pomeni kršenje načela enake dostopnosti do storitev, saj veže uporabo storitev knjižnice na posameznikovo ekonomsko zmožnost plačila. Svarijo pred situacijo, ko bi posameznikova zmožnost plačila postala kriterij, ki bo določal, kdo lahko uporablja knjižnico. Standardi sicer prepoznavajo realnost situacije v različnih državah, kjer se upo- rabnikom zaračunava članarina in druge storitve, vendar v isti sapi izrecno nasprotujejo, da bi uporabniška plačila postala stalen vir dohodkov splošne knjižnice. Plačila dopuščajo le kot občasen prihodek. Standardi prav tako opozarjajo na ustrezno višino stroškov za osebne storitve (npr. fotokopiranje) in višino zamudnin. Višina stroškov in zamudnin nikakor ne sme biti postavljena tako visoko, da bi uporabnike odvračala od knjižnice. Stališče do članarin je izoblikovano tudi v slovenskih Standardih za splošne knjižnice (2005, str. 10), ki se morajo uresničiti do 30. aprila 2015. Standardi izrecno določajo, da so vpis, članstvo in izposoja knjižničnega gradiva ter uporaba interneta v splošnih knjižnicah na ozemlju Republike Slovenije brezplačni. V temeljnem delu, ki obravnava področje uporabniških plačil v splošnih knjižnicah, Pete Giacoma (1989) podrobno obravnava upravičenost ali bolje neupravičenost uporabniških plačil in v tem kontekstu tudi članarin ter vpisnin. Uporabniška plačila predstavljajo najprej način financiranja javnih institucij, ki dopolnjuje financiranje preko davščin. Kakor smo omenili že zgoraj, je temeljna značilnost uporabniških plačil, da uporabniki plačujejo javne storitve oziroma dobrine po porabi: če storitve ali blaga ne potrebujejo, tudi ne plačajo nič. Pri davščinah pa je posameznik obvezan plačila, četudi ne uporablja storitve oziroma dobrine (Giacoma, 1989, str. 17-21). Uporabniška plačila pa lahko obravnavamo tudi v perspektivi upravljanja z javnim sektorjem. Uporabniška plačila lahko namreč izboljšajo alokacijo virov, tako da pomagajo upravljalcem pri identificiranju tistih storitev, ki jih javnost želi. Že simbolična plačila motivirajo uporabnike, da cenijo storitev. Plačilo, ki je določeno v deležu stroškov, motivira uporabnike, da pazijo na količino storitve. Brezplačne storitve lahko pomenijo preveliko uporabo, gnečo in nazadnje tudi pritisk javnosti za razširitev. Povpraševanje za storitve, katerih višina odseva celotne stroške, lahko služi uprav-ljalcem kot vodilo, katere storitve državljani hočejo in so zanje pripravljeni plačati. Plačila ali kazni za preveliko uporabo ali zlorabo lahko spodbudijo državljane k znižanju uporabe. Na ta način lahko uporabniška plačila vidimo kot mehanizem za izboljšanje učinkovitosti storitev. Če se ponudnik javne storitve ne bo odzival na potrebe potrošnikov, se ta ne bo več uporabljala in se bo v zadnji instanci prenehala izvajati. Tako ustvarimo hibrid med državljanom in potrošnikom, ki svoje zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo z javnimi storitvami ne izkazuje samo na volitvah, ampak tudi s svojo pripravljenostjo plačati zanje (Giacoma, 1989, str. 21-22). Ko Giacoma povzema slabe strani uporabniškim plačil, najprej izpostavi, da so uporabniška plačila nezanesljiv vir financiranja, ki zato otežuje načrtovanje dejavnosti, zlasti na dolgi rok. Če postavimo višino prihodkov od zaračunavanja neke javne storitve ali dobrine kot kazalec uporabniškega povpraševanja po tej storitvi, potem vodi ta pristop h krčenju ponudbe storitev, ki ne prinašajo prihodkov. Prihodki od davščin se tako preusmerjajo k financiranju storitev, ki prinašajo kar največje prihodke. Kot tretjo pomanjkljivost pa Giacoma navaja izključevanje državljanov z nizkimi dohodki iz uporabe plačljivih storitev. Ekonomsko šibkejši so namreč zelo občutljivi oziroma odzivni na ceno storitev (Giacoma, 1989 str. 22-24). Uporabniška plačila ne pomenijo samo dodatnega načina financiranja, ampak imajo vpliv na celotno poslovanje javne institucije. Giacoma (1989, str. 47-82) v nadaljevanju obravnava ekonomistični pogled na uporabniška plačila v splošni knjižnici. Ekonomistični pogled vidi storitve splošnih knjižnic v kontinuumu med zasebnimi in javnimi dobrinami (ang. public and private goods). Za zasebne dobrine je značilna ekskluzivnost, kar pomeni, da je plačilo pogoj za uživanje dobrine in ostale potrošnike izključi iz uživanja. Druga značilnost je rivaliteta, kar pomeni, da dva posameznika ne moreta uživati iste enote dobrine. Le omejeno število kupcev lahko kupi in uživa razpoložljivo količino neke zasebne dobrine. Potrošniki med sabo tekmujejo za zasebne dobrine. Produkcija dodatne enote dobrine poveča stroške produkcije. Javne dobrine pa nasprotno niso ekskluzivne, saj so jih posamezniki deležni, ne da bi plačali zanje. Prav tako niso rivalske, saj lahko praktično neomejeno število potrošnikov uživa njihove koristi, ne da bi se zato povečali stroški produkcije. Ob tem je pomemben tudi pojem zunanjih učinkov (ang. eksternalities), ki nastanejo ob menjavi dobrin in imajo lahko pozitiven ali negativen učinek na tretjo stran, ki pa se ne kaže v tržni ceni. Po ekonomističnem pogledu je zaračunavanje storitev utemeljeno, kadar storitev nima pozitivnih zunanjih učinkov na družbo, ampak ima korist izključno posameznik. V teh primerih naj tržni mehanizem uravnava ponudbo in povpraševanje po storitvi. Kadar pa storitev ima pozitivne učinke v družbi, ko npr. branje dviguje raven izobraženosti posameznika, od česar ima korist celotna družba, se naj storitev financira iz javnih sredstev. Ekonomistični pogled se naslanja na pojem mešanih dobrin (ang. mixed goods), od katerih ima sicer posameznik zasebne koristi, hkrati pa ima korist tudi celotna družba. Klasičen primer predstavlja izobrazba, s katero posameznik pridobi zasebno korist, npr. višji dohodek, obenem pa ima korist tudi družba. Delež zasebnih in javnih koristi pri mešanih dobrinah je sicer težko opredeliti. Storitve splošne knjižnice v splošnem spadajo med mešane dobrine. Ekonomistični pogled pripomore k premisleku različnih možnih poslanstev oziroma nalog splošne knjižnice. Sam na sebi namreč vodi k ugotavljanju, koliko posamezne storitve pomenijo le zasebno korist posameznikov in posledično zaračunavanje storitev, pri tem pa se ne ozira na javno korist. Giacoma kritizira ta pogled, kajti ni vprašanje, katere storitve naj knjižnica zaračunava in koliko, ampak ali naj storitve, ki imajo zasebno korist, sploh nudi. Knjižnica se naj usmerja v nudenje storitev oziroma izvajanje poslanstev, ki kar najbolj povečujejo korist celotne skupnosti. Drugo vprašanje, ki ga odpira ekonomistični pogled, pa je progresivnost oziroma regresivnost davščin glede na financiranje splošnih knjižnic. Giacoma (1989, str. 75 in 143-144) opozarja na debato, ki je potekala v ZDA, in sicer o nepravičnosti financiranja splošnih knjižnic s strani prebivalstva z manjšimi dohodki. Ti sloji namreč plačajo preko davkov za financiranje splošne knjižnice relativno večji delež davkov kot bogatejši, vendar pa so splošne knjižnice v ZDA uporabljali predvsem slednji oziroma srednji sloj prebivalstva. Šlo je za vprašanje, ali revnej- ši sloji preko davkov ne subvencionirajo bogatejše sloje. Vsekakor pa lahko ugotovimo, da so uporabniška plačila regresivna že sama na sebi. Giacoma (1989, str. 86-113) tematizira vprašanje uporabniških plačil tudi v političnem kontekstu. Javno dobro se v političnem kontekstu določa drugače kot v doslej obravnavanem ekonomskem okviru. Določitev javnega dobra temelji na odločitvi državljanov - davkoplačevalcev, ki so odvisni od storitev in plačujejo zanje, katere storitve bodo financirane preko davkov. Stališča različnih skupnosti do določene zadeve se lahko upravičeno razlikujejo, saj ima vsaka skupnost svoje vrednote in je v specifičnem položaju. Odločitve se sprejemajo v procesu, ki poskuša zadovoljiti vse strani in doseči sprejemljiv konsenz oziroma kompromis, ne pa na podlagi racionalnih argumentov teorije, kakor je to primer v ekonomskem kontekstu. Uporabniška plačila so politično sprejemljiva tudi zato, ker dajejo videz poštenosti: posamezniki, ki imajo korist od storitve, tudi plačajo zanjo. Vendar je treba ob uvedbi uporabniških plačil upoštevati, komu je storitev namenjena, saj zaračunavanje storitev šibkejšim družbenim skupinam ni politično modro. Prav tako je treba upoštevati finančno zmožnost potencialnih uporabnikov. Javne institucije naj bi zaračunavale najvišje možne zneske, ne da bi bil ogrožen ali odpravljen smoter javne dejavnosti (Meltsner, 1970; cv: Giacoma, 1989). Davkoplačevalci pri uporabniških plačilih vedo, kam gre njihov denar, za kakšen namen je porabljen ter kakšno korist imajo od njega. Pri davkih namreč ni na prvi pogled jasno, kakšno korist imajo davkoplačevalci od plačevanja. Uporabniška plačila ne zadevajo vseh državljanov, ampak samo uporabnike plačljivih storitev. Zato ni pričakovati širokega nasprotovanja plačevanju, saj bi le omejen krog uporabnikov storitve imel interes nasprotovati uvajanju plačil. Po drugi strani uporabnikom plačevanje sicer ni všeč, vendar jih višina plačila ne prizadene v tolikšni meri, da bi si aktivno prizadevali za odpravo plačevanja. Politična sprejemljivost uporabniških plačil temelji na doseženem političnem konsenzu v skupnosti, ki pa lahko tudi izgubi podporo. Vendarle ima utemeljevanje uporabniških plačil v knjižnicah s političnim konsenzom svoje meje. Politični konsenz oziroma demokratični proces lahko namreč predstavlja vladavino večine, ki prevlada nad pravicami deprivilegirane manjšine. Splošna knjižnica kot agens socialne pravičnosti se ne sme slepo podrejati političnemu konsenzu. Giacoma (1989, str. 133) obravnava uporabniška plačila tudi z vidika socialne pravičnosti. Pri tem izhaja iz pojmovanja pravičnosti, kakor jo je koncipiral filozof John Rawls v svojem delu Theory of justice. Giacoma vidi smoter splošnih knjižnic po analogiji z izobraževalnimi in kulturnimi institucijami, kolikor zagotavljajo družbene pogoje za enakost svoboščin in podpirajo dolgoročne interese deprivilegiranih. Splošna knjižnica posameznikom zagotavlja osnovne svoboščine oziroma določene primarne dobrine, ki so osnova za samospoštovanje in samouresničevanje, kot npr. znanje. Osnovne svoboščine morajo biti dostopne vsem ne glede na naključne okoliščine posameznikove situacije. Uporabniška plačila pomenijo, da se dostopnost storitev pogojuje glede na ekonomski status ali glede na privzgojeno vrednotenje znanja oziroma branja. Takšna knjižnica je torej nepravična (Giacoma, 1989, str. 134-138). 2.3 Zakonodajni okvir Javno službo na področju knjižnične dejavnosti ureja Zakon o knjižničarstvu (2001), ki določa pravice uporabnikov v 8. členu. Člen določa, da imajo uporabniki pravico do brezplačnih osnovnih storitev, med njimi primeroma našteje tudi izposojo gradiva. Osnovne in med njimi brezplačne storitve določa Uredba o osnovnih storitvah knjižnic (2003). Kot brezplačne osnovne storitve so določene dostop do knjižničnega gradiva, uporaba v prostorih knjižnice, izposoja v čitalnice in na dom, posredovanje informacij o gradivu in iz gradiva, informiranje uporabnikov, usposabljanje uporabnikov, uporaba elektronske pošte in prost vstop na prireditve. Uredba dopušča, da so določene storitve dostopne le članom. Razlogi za omejitev dostopa na člane so zagotavljanje sledljivosti izposojenega gradiva, obnavljanje poškodovanega gradiva itd. Knjižnica lahko postavi kot pogoj za uporabo te storitve plačilo članstva ali vpisnine. Uredba dopušča knjižnicam, da del dodatnih stroškov pokrijejo tako, da članom zaračuna članarino in/ali drugo nadomestilo, vendar le v primeru, če pokrivanje teh stroškov ni zajeto v okviru financiranja javne službe. Prav tako uredba določa uporabniške skupine, ki so oproščene plačevanja članarin, gre za mlajše od 18 let in brezposelne osebe. Tako zakon kot uredba naštevata brezplačne storitve knjižnic. Med aktoma je opazno neskladje glede vprašanja brezplačne osnovne storitve izposoje gradiva. Zakon o knjižničarstvu izrecno določa izposojo gradiva kot brezplačno storitev, do katere imajo uporabniki pravico. Uredba o osnovnih storitvah knjižnic določa, da knjižnica nekatere osnovne storitve omogoča le članom in pri tem opredeli kriterije za določitev teh storitev. Uredba nadalje dopušča možnost, da knjižnica članom zaračuna članarino ali drugo nadomestilo, s katerim pokrije del dodatnih stroškov. Uredba sicer v 6. členu določa, da je izposoja gradiva brezplačna osnovna storitev, vendar jo knjižnice nudijo le članom. Uredba pa dopušča, da knjižnice članstvo zaračunajo. Izposojo na dom si je namreč nemogoče zamisliti brez zagotovljene sledljivosti knjižničnega gradiva, kar pomeni, da je pogojena s članstvom. 3 Primerjava ureditev članarin v splošnih knjižnicah po Evropi V nadaljevanju je prikazana ureditev članarin v splošnih knjižnicah po Evropi. Predstaviti smo želeli stanje po državah, ki so imele enak ali večji delež članstva med prebivalstvom kot Slovenija. Vprašalnik smo oblikovali po študiji v okviru projekta Libecon (Fuegi in Jennings, 2004). Vprašanja odprtega tipa so se nanašala na zakonsko ureditev uporabniških plačil, brezplačnih storitev in članarin, delež splošnih knjižnic, ki zaračunavajo članarino, in oprostitev plačevanja članarine za določene uporabniške skupine. Zatem pa na tipični razpon članarin, delež prihodkov od uporabniških plačil in članarin, delež članstva med prebivalstvom ter razvitost šolskih knjižnic. Vprašanje o šolskih knjižnicah je bilo zastavljeno zaradi različnih vlog splošnih knjižnic glede zagotavljanja knjižničnih storitev za šolsko mladino. V nekaterih državah so namreč šolske knjižnice slabše razvite in morajo njihovo vlogo prevzeti splošne knjižnice. V raziskavo smo želeli vključiti devetnajst držav: Avstrijo, Belgijo, Dansko, Estonijo, Finsko, Grčijo, Hrvaško, Irsko, Islandijo, Italijo, Latvijo, Lihtenštajn, Madžarsko, Nizozemsko, Norveško, Portugalsko, Švedsko, Švico in Veliko Britanijo. Vprašalnik smo avgusta 2009 po elektronski pošti posredovali skupno devetnajstim institucijam, ki so pristojne za splošne knjižnice: ministrstvom, javnim agencijam, nacionalnim knjižnicam in strokovnim združenjem. Odgovorilo nam je osem respond-entov, in sicer iz Danske, Estonije, Finske, Islandije, Madžarske, Švedske, Švice in Velike Britanije. Iz Preglednice 1 je razvidno, da večina držav brezplačne storitve ureja z zakonom, brezplačno članstvo zagotavlja Danska, Estonija, Finska, Švedska in Velika Britanija. Članarino zaračunavajo v Švici, Sloveniji, na Islandiji in Madžarskem, višina članarine se giblje v razponu od 0 do 25,00 EUR. Najmanjši delež prebivalstva, včlanjen v splošnih knjižnicah, beležijo na Madžarskem (20 %), največji pa na Finskem, kjer je včlanjenih 41 % prebivalcev. Preglednica 1: Ureditev članarin in delež članstva po izbranih evropskih državah « « C « D /C 'ii JI « 15 Ud 1Í ř« JI C« « « T3 >1/5 « ■jï >1/5 ■(3 pi /C 'ii û5 Zakonska ureditev DA DA DA NE DA DA NE DA DA brezplačnih storitev Brezplačno DA DA DA NE NE DA NE DA NE članstvo Višina članarin 0 0 0 8,25 2,18 0 15-25 0 0-17,5 (EUR) -7,27 Delež članstva 31 % 27,3 % 41 % ~25 % 20 % ~33 % 18-22 % ~24 % 24,7 % Stanje po državah je podrobneje prikazano v nadaljevanju. Danska agencija za knjižničarstvo in medije je ocenila, da splošne knjižnice na Danskem uporablja približno dve tretjini prebivalstva. Po šolski zakonodaji mora vsaka osnovna šola imeti knjižnico2. V Estoniji lahko splošne knjižnice zaračunajo za posebne storitve, kot so fotokopiranje, uporaba podatkovnih zbirk, prevajanje, medbiblio-tečna izposoja itn. Višina zamudnin je omejena. Zaračunavajo lahko tudi varščino prebivalcem drugih občin za izposojo gradiva. V nekaterih občinah zaračunavajo uporabniško izkaznico. Cena je v razponu od 0,3 do 2 EUR. Uporabniki ne plačujejo za vpis in izposojo v knjižnicah. Šole na primarni ravni morajo imeti knjižnico, 84,8 % šol jo ima3. Na Finskem lahko splošne knjižnice zaračunavajo ostale storitve poleg uporabe gradiva v knjižnici in izposoje na dom, vendar največ do višine stroškov. Vse šole na primarni in sekundarni ravni sicer imajo neko obliko knjižnice, vendar se raven storitev zelo razlikuje4. Na Islandiji so v večini knjižnic članarine oproščene naslednje uporabniške skupine: otroci in mladina do 18. leta, invalidi in starejši državljani v starosti nad 67 let. Šolska zakonodaja ne omenja šolskih knjižnic, vendar imajo vse šole knjižnico. Splošne in šolske knjižnice pogosto delujejo skupaj ali pa so združene, kar je primer zlasti v manjših skupnostih5. Na Madžarskem knjižničarska zakonodaja ne ureja zaračunavanja članarin, pač pa v ureditev članarin posegajo zakoni z drugih področij. Tako zakon za področje edukacije določa, da so učitelji in študenti upravičeni do določenih koncesij. Financer lahko določi zmanjšanje članarin za določene uporabniške skupine. Vse mestne in okrožne (ang. county libraries) knjižnice zaračunavajo članarine, medtem ko od 80 % do 90 % vaških knjižnic (ang. village libraries) članarin sploh ne zaračunava. Če seštejemo mestne, okrožne in vaške knjižnice, v povprečju zaračunava članarino 25 % splošnih knjižnic. Določene uporabniške skupine so oproščene plačevanja članarine, in sicer bibliotekarji, pogosto tudi učitelji, invalidi, duševno prizadeti, ženske na porodniškem dopustu in študenti, kar pomeni približno 10 % uporabnikov. Delež prihodkov od uporabniških plačil v splošnih knjižnicah znaša od 30 % do 50 %. Šole na primarni in sekundarni ravni morajo obvezno imeti knjižnico, 95 % šol jo tudi dejansko ima6. Na Švedskem pa lahko splošne knjižnice zaračunavajo fotokopiranje, poštnino, zamudnino itn. Delež prebivalstva, ki so registrirani uporabniki, znaša približno 33 % v letu 2008 (ang. registered users). Šolske knjižnice ima 77 % šol na primarni ravni in 57 % šol na sekundarni ravni7. V Švici področje splošnih knjižnic urejajo lokalni ali regionalni predpisi. Javne univerzitetne in študijske knjižnice imajo določene brezplačne osnovne storitve, med njimi tudi izposojo gradiva. Približno 2 U. Kvist, osebna komunikacija, 7. 9. 2009; J. Thorhauge, osebna komunikacija, 31. 8. 2009. 3 M. Jogi, osebna komunikacija, 19. 8. 2009; M. Volt, osebna komunikacija, 19. 8. 2009. 4 B. Wigell-Ryynanen, osebna komunikacija, 18. 8. 2009. 5 E. Thorláksson, osebna komunikacija, 21. 9. 2009. 6 I. Hegykozi, osebna komunikacija, 10. 9. 2009. 7 M. Hansson, osebna komunikacija, 11. in 31. 8. 2009. 90 % splošnih knjižnic zaračunava članarine. Samo otroci so v nekaterih primerih oproščeni plačevanja članarin. Izposoja nosilcev glasbe, DVD-jev in interneta je posebej plačljiva. Splošne knjižnice pridobijo med 10 in 20 % prihodkov od uporabniških plačil. Šole na primarni in sekundarni ravni naj bi imele knjižnico, približno 80 % šol jo tudi zares ima8. V Veliki Britaniji lahko splošne knjižnice zaračunavajo za izposojo avdiovizualnega gradiva in dostop do interneta ter ostale storitve. Nekaterim uporabniškim skupinam se plačila znižajo (nezaposleni, starejši, otroci)9. 4 Uporabniška plačila v splošnih in visokošolskih knjižnicah ter muzejih in galerijah10 4.1 Analiza uporabniških plačil v splošnih knjižnicah Uredba o osnovnih storitvah knjižnic dopušča knjižnicam, da zaračunavajo članarino in/ali drugo podobno nadomestilo. Članarina je znesek, ki ga plača uporabnik kot nadomestilo za včlanitev ter tako pridobi določene pravice do uporabe knjižničnih storitev. Plačuje se v rednih intervalih, običajno za obdobje enega leta. Članstvo je veljavno za plačano časovno obdobje. S plačilom vpisnine dobi uporabnik pravice do uporabe knjižničnih storitev enako kot pri članarini. Z razliko od članarine se vpisnina plača le ob vpisu v knjižnico. V naši raziskavi smo najprej preverili, koliko slovenskih splošnih knjižnic zahteva nadomestila za včlanitev, kakšna je struktura in višina nadomestil ter kako knjižnice obravnavajo uporabniške skupine. V analizo smo vključili poslovnike oziroma cenike vseh 57 splošnih knjižnic, ki so bili veljavni za leto 2008. Zbiranje podatkov in analiza je potekala od meseca junija do decembra 2009. Preglednica 2 prikazuje celotne stroške, da uporabnik postane član knjižnice, in sicer ob prvem vpisu. Pri tem opozarjamo, da uporabniki, ki so plačali vpisnino in/ali stroške izkaznice ob prvem vpisu, v kasnejših letih ne plačujejo več nadomestil za včlanitev. Višina nadomestil se je nanašala na člane, ki so plačali polno nadomestilo za včlanitev, se pravi, da niso pripadali uporabniški skupini, ki bi plačevala znižano naročnino. Podatki kažejo, da struktura nadomestila za včlani- 8 P. Wille, osebna komunikacija, H. 8. in 1. 9. 2009. 9 D. Potts, osebna komunikacija, 12. 8. 2009. 10 Šolskih knjižnic nismo upoštevali v analizi, ker so namenjene predvsem učencem in dijakom, mlajšim od 18 let, ter strokovnim delavcem šol in zato praviloma ne zaračunavajo članarin. tev ne pomeni tudi višanja stroška včlanitve. Ugotovimo lahko tudi velikost razmerja med višinami nadomestil za včlanitev. Nadomestila za včlanitev so lahko sestavljena iz treh postavk, poleg članarine in vpisnine splošne knjižnice zaračunavajo še stroške izkaznice. Članarina je sicer res daleč najpogostejše nadomestilo za včlanitev, ki so ga zaračunavale splošne knjižnice, vendar ni edino. Knjižnice so lahko zaračunavale vpisnino ali pa stroške izkaznice oziroma določeno kombinacijo nadomestil. Kot lahko vidimo, nobena knjižnica ni bila popolnoma brez nadomestil za včlanitev. Dve knjižnici sta namreč zaračunavali stroške izkaznice vsaj določenim uporabniškim skupinam pri vpisu (starost nad 15 let). Slika 1 spodaj prikazuje število splošnih knjižnic po intervalih višine nadomestil za prvo včlanitev, ki jih zaračunavajo. Preglednica 2: Višina nadomestil za prvo včlanitev glede na strukturo nadomestila (v EUR) Struktura Št. knjižnic Delež Minimal- Maksimal- Mediana Aritmetič- nadomestila za (n=57) knjižnic na višina na višina na sredina prvo včlanitev Članarina 43 75% 4,00 17,50 11,50 11,00 Članarina in 6 11 % 8,35 15,00 10,00 12,40 stroški izkaznice Vpisnina 5 9 % 2,00 15,00 7,00 6,90 Stroški izkaznice 2 4 % 2,00 2,10 2,10 2,10 Članarina in 1 2 % 14,5 14,50 14,50 14,50 vpisnina Skupaj 57 100 % 2,00 17,50 11,40 10,50 14 12 10 Število knjižnic ± 0-2 4-6 6-8 8-10 10-12 12-14 14-16 16-18 Višina nadomestil za prvo včlanitev (EUR) Slika 1: Frekvenčna porazdelitev višine nadomestila za prvo včlanitev (v EUR) Preglednica 3 kaže, da je imelo 16 % splošnih knjižnic enotno članarino za vse ostale uporabniške skupine, medtem ko je 84 % knjižnic zaračunavalo različne višine članarin glede na uporabniško skupino. Pri tem niso upoštevane članarine za pravne osebe. Študenti, upokojenci, dijaki nad 18 let in gospodinje so uporabniške skupine, ki jih navaja več kot deset knjižnic. Vidimo, da je precejšen delež splošnih knjižnic upošteval finančne zmožnosti različnih uporabniških skupin v svojem okolju ter jim prilagodil cene članarin. Preglednica 3: Število in delež splošnih knjižnic z enotno ali različno višino članarine za fizične uporabnike Oblika članarine za fizične uporabnike Št. knjižnic Delež knjižnic Enotna članarina11 8 16% Različna višina članarine 42 84% Skupaj 50 100 % V nadaljevanju nas je zanimalo, katera druga uporabniška plačila - storitve zaračunavajo splošne knjižnice in koliko knjižnic jih zaračunava. Poleg osnovnih storitev smo vključili tudi cene za storitve in blago, ki izvirajo iz dejavnosti, ki ni knjižnična. Med cenovnimi postavkami, ki jih zaračunavajo splošne knjižnice, izstopajo postavke, povezane z izposojo gradiva. Tu mislimo predvsem na skoraj celotno skupino postavk za prekoračitev izposojevalnih rokov (zamudnine in opomini). Tudi v drugih skupinah so postavke, povezane z izposojo gradiva, med najpogosteje navedenimi. To sta postavki »Obvestilo o prispelem rezerviranem gradivu« in postavka »Izpis poizvedbe iz arhiva izposoje (izpis transakcij)« v skupini postavk za informacijske storitve. Med ostalimi storitvami splošne knjižnice zelo pogosto zaračunavajo preslikavanje (fotokopiranje) in tiskanje, pomnilniške medije, medknjižnično izposojo in poškodbo ter izgubo gradiva. Dostop do interneta zaračunava 13 splošnih knjižnic, medtem ko uporabo računalnika zaračunavajo 3 splošne knjižnice12. Iz števila knjižnic, ki zaračunavajo blago in storitve, ki ne spadajo v knjižnično dejavnost, je razvidno, da relativno malo splošnih knjižnic pridobiva sredstva iz tega naslova. Izmed zgoraj navedenih postavk smo izbrali najpogostejše postavke, ki omogočajo primerjavo cen med splošnimi knjižnicami (Preglednica 4). Primerjava kaže na velike razlike med najnižjo in najvišjo ceno pri vseh postavkah med splošnimi knjižnicami. Najmanjši faktor razlike je pri medknjižnični izposoji (2,6), največji pa pri izpisu arhiva izposoje (42,0). Podobna analiza je bila opravljena za cenike, veljavne leta 2001, o kateri poroča Ida Merhar (2001). Analiza je vklju- 11 Dve splošni knjižnici sta zaračunavali različno višino članarine po svojih krajevnih knjižnicah. 12 Uredba o osnovnih storitvah knjižnic določa, da morajo splošne knjižnice vsem uporabnikom omogočati brezplačno uporabo elektronske pošte. V praksi je težko ločevati uporabo elektronske pošte od uporabe interneta, zato obstaja možnost, da so te splošne knjižnice kršile določila uredbe. čevala 87 % od 60 takrat delujočih splošnoizobraževalnih knjižnic. Primerjava cen kaže, da se je po sprejetju Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic razpon višine članarine zmanjšal, saj je faktor v letu 2008 znašal 4,4. Pri vseh postavkah, razen pri medknjižnični izposoji, pa lahko opazimo večanje razpona med najnižjo in najvišjo ceno. Ugotavljamo, da so veliki cenovni razponi posledica samostojnega določanja cen splošnih knjižnic, zato bi veljalo razmisliti o regulaciji cen osnovnih storitev v knjižnicah, ki izvajajo javno službo. Preglednica 4: Primerjava cen najpogostejših postavk v splošnih knjižnicah v letu 2008 (v EUR) Postavka v ceniku m II >Í3 >u5 >13 ÏT > N '(U D >tjn « z « .Í2 >c« 'ï> «t 'i? i> « C ri « C xu T3 .!= S « (3 iîT U-Ci^ 1. opomin 57 100 % 0,40 2,50 1,70 1,64 6,3 Izgubljena izkaznica13 56 98% 1,00 10,00 3,00 3,22 10,0 Zamudnina knjige14 55 96% 0,02 0,22 0,15 0,14 11,0 Enostransko fotokopiranje A415 54 95 % 0,05 0,20 0,10 0,10 4,0 Medknjižnična izposoja - knjige, izposoja iz Slovenije16 54 95% 4,00 10,40 7,00 7,10 2,6 Disketa 43 75% 0,40 1,25 0,60 0,67 3,1 Obvestilo o prispelem rezerviranem gradivu17 41 72% 0,20 1,30 0,50 0,56 6,5 Izpis poizvedbe iz arhiva izposoje (izpis transakcij) 26 46% 0,10 4,20 0,93 1,11 42,0 Internet18 12 21 % 0,40 3,00 1,28 1,42 7,5 13 Izgubljena prva izkaznica za odraslega člana. Izkaznice se lahko razlikujejo po načinu izdelave. 14 Za knjige na oddelku za odrasle za en dan. 15 Pri eni knjižnici velja cena samo za gradivo knjižnice, pri drugi knjižnici samo za člane knjižnice. 16 Od 54 knjižnic niso upoštevane knjižnice, ki zaračunavajo nadomestilo glede na poštnino ali stroške dobavitelja. 17 Ena knjižnica računa obvestilo za vsako enoto gradiva. 18 Uporaba interneta za nečlane knjižnice za vsaj eno uro. V treh knjižnicah so zaračunavali uporabo interneta tudi članom. V eni knjižnici je bila uporaba interneta v določenih enotah brezplačna. 4.2 Uporabniška plačila v visokošolskih knjižnicah Opravili smo analizo cenikov 68 visokošolskih knjižnic19 za leto 2009, ki so objavljeni na spletnih straneh knjižnic. Raziskava je bila izvedena v obdobju od junija do decembra 2009. Visokošolske knjižnice, ki delujejo v okviru univerz, uporabljajo enoten cenik. Ti ceniki določajo enotne cene za opredeljen nabor storitev, za ostale storitve pa je določanje višine cen prepuščeno članicam univerz. Članarine za določene uporabniške skupine so enotne za celotno univerzo, medtem ko lahko višino članarin za ostale uporabniške skupine določajo članice same. Članarino lahko študenti plačajo skupaj z ostalimi prispevki ob vpisu, lahko pa je združena v celotni vsoti, tako da njena višina ni razvidna. Visokošolske knjižnice poznajo samo članarino kot obliko nadomestila za članstvo. Višina in razpon članarin za študente (Preglednica 5) je podobna višini in razponu članarin v splošnih knjižnicah (4 EUR-17,50 EUR, aritmetična sredina 11 EUR), medtem ko je članarina za druge fizične osebe bistveno višja. Preglednica 5: Primerjava višine članarin visokošolskih knjižnic (v EUR) Uporabniška skupina Št. knjižnic (n=68) Delež knjižnic Minimalna višina Maksimalna višina Mediana Aritmetična sredina Študenti mati~ne univerze s statusom20 65 96% 5,00 17,20 13,40 11,64 Druge fizi~ne osebe 41 60% 5,00 34,00 16,70 15,84 V primerjavi s splošnimi knjižnicami visokošolske knjižnice v večji meri zaračunavajo informacijske storitve in storitve medknjižnične izposoje. Na podlagi izbranih postavk cenikov visokošolskih knjižnic (Preglednica 6) ugotavljamo, da so cene visokošolskih knjižnic glede na aritmetično sredino primerljive s cenami splošnih knjižnic. Izstopa le aritmetična sredina prvega opomina, ki je pri visokošolskih knjižnicah za faktor 1,8 višja od povprečja v splošnih knjižnicah. Najnižja in najvišja vrednost pri prvem opominu sta pri visokošolskih knjižnicah še višji kot pri splošnih knjižnicah, in sicer za faktor 2,5 oziroma 2,4. 19 Večinoma so nesamostojne knjižnice v sklopu univerz in visokošolskih zavodov. Največ visokošolskih knjižnic deluje na Univerzi v Ljubljani, in sicer 39, poleg njih pa še dve samostojni univerzitetni knjižnici. Na Univerzi v Mariboru deluje 11 knjižnic, od tega ena univerzitetna. Univerza na Primorskem ima 5 knjižnic, Univerza v Novi Gorici pa eno. V sestavu samostojnih visokošolskih zavodov deluje 10 knjižnic, za en visokošolski zavod pa izvaja dejavnost splošna knjižnica. Tega zavoda nismo upoštevali pri analizi. 20 Od 65 knjižnic, ki zaračunavajo članarine, smo lahko v analizi upoštevali samo 54 knjižnic, ki so navedle višino članarine. Pri ostalih knjižnicah je plačilo članarine zajeto med plačili prispevkov ob vpisu na visokošolski zavod ali pa knjižnice ne zaračunavajo članarine. Preglednica 6: Primerjava cen za izbrane postavke v cenikih visokošolskih knjižnic (v EUR) Postavka v ceniku Si •is ÏT >00 ïf >N '(D « •s: « >cfi « .Í2 'ï> « -Í3 Ctí IS •■i; « •■i: T3 S "E: "ŠT Is-iS n o ««a; bCu 1. opomin 64 94 % 1,00 6,00 3,24 3,01 6,0 Zamudnina knjige21 54 78% 0,08 0,22 0,22 0,20 2,8 Enostransko fotokopiranje A422 13 19% 0,05 0,22 0,06 0,08 4,4 Medknjižnična izposoja knjig23 64 94% 5,00 8,00 7,60 7,30 1,6 4.3 Uporabniška plačila v muzejih in galerijah Za bolj celovito sliko in primerjavo uporabniških plačil prikazujemo stanje na področju uporabniških plačil drugih javnih zavodov s področja kulture, in sicer muzejev in galerij. Pri analizi uporabniških plačil smo upoštevali 51 muzejev in galerij, ki so bili maja 2009 navedeni v Razvidu javnih zavodov Ministrstva za kulturo24. Ustanovitelj javnih zavodov je bodisi občina ali država. Podatke o cenah storitev smo pridobili iz veljavnih cenikov za leto 2009, objavljenih na spletnih straneh, ali pa preko telefonskih kontaktov. Raziskava je bila izvedena v obdobju od junija do decembra 2009. Muzeji in galerije zaračunavajo naslednje storitve: vstopnino, vodene oglede, delavnice, demonstracije, predavanja, najem prostorov in izkaznico (članarino). Cene storitev se pogosto razlikujejo za različne uporabniške skupine. V Preglednici 7 je prikazana višina uporabniški plačil za dve tipični postavki v cenikih muzejev in galerij, to sta vstopnina za odraslega in vodeni ogledi. Aritmetična sredina vstopnin za enkraten vstop v muzej oziroma galerijo za odraslega predstavlja 27 % aritmetične sredine višin članarin v splošnih knjižnicah, ki velja 21 Pri izposoji na dom. 22 Upoštevane so cene za študente. 23 Izposoja knjig iz Slovenije, od 64 knjižnic, ki sicer zaračunavajo medknjižnično izposojo, ni upoštevanih 45 knjižnic, ki zaračunavajo nadomestilo glede na poštnino ali stroške dobavitelja. 24 Seznam je dostopen na spletni povezavi: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageu-ploads/Ministrstvo/Razvidi/Javni_zavodi_maj_2009.pdf. eno leto. Štirje muzeji oziroma galerije ne zaračunavajo vstopnin. Delež lastnih sredstev iz osnovne dejavnosti v celotnih prihodkih muzejev in galerij, ki so javni zavodi, predstavlja 12,3 % vseh prihodkov v letu 200825. Preglednica 7: Višina uporabniških plačil za tipični postavki v cenikih muzejev in galerij (v EUR) Postavka v ceniku Št. zavodov s postavko v ceniku (n=51) Delež zavodov Najmanjša višina Največja višina Mediana Aritmetična sredina Vstopnina za odraslega26 40 78% 1,50 7,00 2,95 2,93 Vodeni ogledi27 16 31 % 1,00 4,20 2,50 2,50 5 Struktura članstva v slovenskih splošnih knjižnicah Načelo enakega dostopa za vse bi se moralo odraziti na izobrazbeni in socialni strukturi uporabnikov splošnih knjižnic. Kakšna je bila ta struktura v letu 2008, nam lahko v omejenem obsegu predstavijo primerjalna analiza podatkov o izobrazbeni strukturi članov z izobrazbeno strukturo prebivalstva Slovenije v letu 2008. Podatkom daje dodatno težo dejstvo, da je stopnja izobrazbe povezana s tveganjem za revščino. Po podatkih evropskega statističnega urada EUROSTAT namreč nižja stopnja izobrazbe predstavlja tudi večje tveganje za revščino. Prag revščine je opredeljen kot 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka gospodinjstev. V Sloveniji je bilo leta 2008 pod tem pragom 25 % oseb z osnovnošolsko stopnjo izobrazbe, 10 % oseb s srednjo izobrazbo in 3 % oseb z vsaj višjo izobrazbo28. V spletni anketi direktoric in direktorjev splošnih knjižnic smo zbirali tudi podatke o izobrazbeni strukturi aktivnih članov starosti 15 let in več. Spletno anketo smo izvedli med 2. 10. in 17. 11. 2009, na vsaj eno vprašanje je odgovorilo 84,5 25 Vir podatkov Statistični urad RS in N. Svetlin Kastelic, osebna komunikacija, 2. 12. 2009. 26 V analizi ni upoštevanih sedem muzejev oziroma galerij, za katere nimamo podatkov, so v prenovi, ustanavljanju ali pa nimajo stalne zbirke. 27 Upoštevano je vodenje v slovenskem jeziku za odrasle obiskovalce. Pri muzejih in galerijah, ki navajajo ceno za skupine, so cene preračunane na posameznika. Kjer ni opredeljena velikost skupine, smo za skupino šteli 10 oseb. 28 Vir podatkov EUROSTAT, preglednica At-risk-of-poverty rate, by highest level of education attained (http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/sdi/indicators/theme3). % (49 od 58) splošnih knjižnic. Od desetih osrednjih območnih knjižnic štiri knjižnice niso odgovorile na vprašalnik, kar pomeni, da so knjižnice z večjih urbanih področij zastopane v manjši meri. Podatke o izobrazbeni strukturi članov nam je posredovalo 16 splošnih knjižnic. Število potencialnih prebivalcev teh 16 knjižnic je 588.992, kar pomeni 29 % prebivalstva RS. Vendar imajo podatki žal omejeno verodostojnost. Knjižnice so navedle stopnjo izobrazbe za različen delež aktivnih članov v starosti 15 let in več. Ocena deleža variira od 36 % do 98 %, s tem da le pri dveh knjižnicah presega 95 %, pri vseh ostalih štirinajstih pa se giblje med 37 % in 48 %. Pri podatkih o izobrazbeni strukturi za teh 14 knjižnic menimo, da je tveganje za sistematično napako preveliko, zato podatki niso verodostojni, četudi se pri njih orisuje podobna slika kot pri obeh knjižnicah. Podatki teh dveh knjižnic kažejo, da je delež članov z najmanj srednjo strokovno ali splošno stopnjo izobrazbe sorazmerno precej višji, kot pa je ustrezen delež prebivalstva z ustrezno stopnjo v izobrazbeni strukturi statistične regije (Preglednica 8). Pri nadaljnjih treh knjižnicah smo ugotovili, da je delež članov z navedeno višjo ali visoko izobrazbo glede na celotno število aktivnih članov v starosti 15 let in več že višji od deleža v regiji, in ni višji samo v izobrazbeni strukturi članov, za katere so knjižnice navedle stopnjo izobrazbe, kjer pa ne moremo izključiti možnosti sistematične napake. Vendar pa podatkov o izobrazbeni strukturi članstva iz dveh predstavljenih splošnih knjižnic žal ne moremo uporabiti za posplošitev o izobrazbeni strukturi članstva vseh splošnih knjižnic, zato bi bilo potrebno opraviti posebno študijo uporabnikov splošnih knjižnic oziroma dosledneje zbirati podatke v knjižnicah. Preglednica 8: Primerjava izobrazbene strukture aktivnih članov dveh splošnih knjižnic s strukturo regije29 (v %) Izobrazbena struktura članov oz. prebivalcev Ocena deleža aktivnih članov v starosti 15 let in več Brez izobrazbe, nepopolna osnovnošolska Osnovnošolska Nižja, srednja poklicna Srednja strokovna, splošna Višj'ešolska, visokošolska Splošna knjižnica 1 95,5 0,0 7,5 10,3 52,5 29,7 Pomurska regija 2,8 33,3 27,3 26,4 9,9 Splošna knjižnica 2 98,4 0,0 0,3 2,1 28,2 69,4 Jugovzhodna Slovenija 7,9 23,8 26,7 27,2 14,4 Strukturo članstva smo nato poskušali prikazati glede na delež včlanjenih brezposelnih oseb, ki so ob predložitvi uradnega dokazila oproščene plačila članarin. 29 Vir podatkov Statistični urad RS, preglednica Prebivalstvo, staro 15 let in več, po stopnjah dosežene izobrazbe, 2008 (http://www.stat.si/letopis/2009/30_09/30-15-09.htm). Večji delež brezposelnih članov v primerjavi z deležem registriranih brezposelnih v populaciji bi lahko pomenil, da predstavlja plačilo članarine oviro za včlanitev v splošne knjižnice. Dne 31. 12. 2008 je bilo v Sloveniji registriranih 66.239 brezposelnih oseb30 oziroma 3,26 % celotnega prebivalstva31. V anketi direktoric in direktorjev splošnih knjižnic jih je 39 % (22 od 57) navedlo, da imajo včlanjenih 7938 oseb, ki so oproščene članarin in vpisnin zaradi brezposelnosti (Uredba, 2003, čl. 5). Na območjih teh 22 splošnih knjižnic je leta 2008 prebivalo 731.777 oseb oziroma 36 % vsega prebivalstva v Sloveniji, knjižnice pa so imele dne 31. 12. 2008 147.999 aktivnih članov oziroma 20,22 % prebivalcev z območij. Delež članov s statusom brezposelne osebe med vsemi aktivnimi člani je tako predstavljal 5,36 %. Večji relativni delež brezposelnih oseb med članstvom splošnih knjižnic kakor med populacijo sicer ne pomeni nujno, da je plačilo članarin in vpisnin ovira za večji delež članstva ekonomsko šibkejšega prebivalstva, saj ne moremo izključiti vpliva drugih faktorjev. Večji delež članstva brezposelnih oseb bi si namreč lahko razlagali tudi tako, da splošne knjižnice nudijo storitve, ki ustrezajo potrebam brezposelnih oseb. Če pa bi bil delež brezposelnih oseb nižji kot med celotno populacijo, pa bi to pomenilo, da članarina ni ovira za včlanitev brezposelnih oseb. Podatki o strukturi članstva splošnih knjižnic so žal premalo verodostojni, da bi lahko predstavljali veljavno osnovo za sklep. Vendarle pa podatki o podreprezenti-ranosti prebivalcev z nižjo stopnjo izobrazbe in relativno višjem deležu brezposelnih članov nakazujejo možnost, da bi članarine lahko predstavljale oviro večji dostopnosti knjižničnih storitev za vse sloje prebivalstva, še zlasti za ekonomsko šibkejše prebivalce. Cilj odprave članarin bi morala biti čim bolj enakomerna izobrazbena in socialna struktura uporabnikov splošnih knjižnic ob povečanju članstva. Ukinitev članarin naj bi imela pozitiven vpliv na delež članstva v splošnih knjižnicah, zato smo v nadaljevanju poskušali predpostavko preveriti še na primeru ukinitve plačevanja članarin in vpisnin za starostno skupino članov do 18. leta starosti ob uveljavitvi Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic 14. junija 2003. Zgoraj omenjena analiza cenikov iz leta 2001, ki je zajela 52 oziroma 87 % takratnih splošnoizobraževalnih knjižnic, navaja, da štiri knjižnice sploh niso zaračunavale članarine za vse starosti, članarino za predšolske otroke je zaračunavalo 11 knjižnic, osnovnošolci so plačevali članarino v 19 knjižnicah, dijaki pa niso 30 Vir podatkov Zavod RS za zaposlovanje (http://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah). 31 Po podatkih Statističnega urada RS (http://www.stat.si/pxweb/Dialog/statfile2.asp) je dne 31. 12. 2008 Slovenija imela 2.032.362 prebivalcev. plačevali članarine v 5 knjižnicah (Merhar, 2001). Podatki Centra za razvoj knjižnic pri NUK (BibSiSt online, 2009) o gibanju deleža mladih članov kažejo, da je bila rast deleža mladih članov v letu 2003 za faktor 1,6 višja od rasti deleža odraslih članov, v letu 2004 pa celo za faktor 1,9 (Preglednica 9). Večja rast deleža mladih članov od rasti odraslih članov bi lahko potrjevalo pozitiven učinek uredbe, vendar moramo biti pri interpretaciji pazljivi. Tako je na primer opazna velika rast članstva v letu 2006, ki pa ni nujno posledica sprejema uredbe, ampak je lahko posledica vpliva drugih dejavnikov. Preglednica 9: Gibanje deležev članov med prebivalstvom Leto Delež vseh članov med prebivalstvom Gibanje deleža vseh članov Delež članov do 15 let med prebivalstvom Gibanje deleža članov do 15 let Delež članov nad 15 let med prebivalstvom Gibanje deleža članov nad 15 let 2001 24,4 % -1,3 % 42,5 % -8,9 % 20,8 % 0,8 % 2002 24,7 % 1,2 % 42,7 % 0,5 % 21,2 % 2,0 % 2003 25,3 % 2,4 % 44,4 % 3,9 % 21,7 % 2,4 % 2004 26,6 % 5,3 % 48,2 % 8,6 % 22,6 % 4,5 % 2005 25,7 % -3,3 % 47,7 % -1,0 % 21,8 % -3,9 % 2006 26,8 % 4,2 % 54,4 % 14,0 % 21,9 % 0,6 % 2007 25,9 % -3,2 % 54,9 % 0,9 % 20,9 % -4,6 % 2008 24,7 % -4,7 % 53,9 % -1,8 % 19,6 % -6,2 % 6 Prihodki in poraba splošnih knjižnic 6.1 Struktura prihodkov Center za razvoj knjižnic pri NUK je za leto 2008 v sklopu statističnih raziskovanj o knjižnicah zbral podatke o strukturi prihodkov in višini članarin. Statistični podatki dajejo agregirano sliko prihodkov, ki izkazuje povprečje vseh knjižnic. Splošne knjižnice so v letu 2008 prejele skupno 47.638.162 EUR , največji delež od pristojnih občinskih upravnih organov, in sicer 37.888.924 EUR (79,5 %), od pristojnih državnih upravnih organov 4.662.257 (9,8 %) EUR, lastni prihodki iz javne službe znašajo 3.688.132 EUR (7,7 %), drugi viri pa 1.398.850 EUR (2,9 %). Prihodki od članarin so znašali 1.362.834,18 EUR, kar pomeni 2,9 % vseh prihodkov (BibSiSt online, 2009). Članarine predstavljajo 37 % delež v lastnih prihodkih iz javne službe. Stanje v knjižnicah podrobneje prikaže kazalec razmerja med celotnimi prihodki splošne knjižnice in številom potencialnih uporabnikov, tj. prebivalcev ob- močja po prilogi 1 Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003). Preglednica 10 kaže velike razlike med prihodki splošnih knjižnic, kar za faktor 3,5. Velike razlike v prihodkih se nedvomno izražajo v obsegu in kvaliteti knjižnične dejavnosti med splošnimi knjižnicami. Preglednica 10: Prihodki na prebivalca območja v letu 2008 (v EUR) Št. knjižnic (n=57) Delež knjižnic Najmanjša vrednost Največja vrednost Mediana Aritmetična sredina Celotni prihodki na prebivalca obmoqa 57 100% 10,67 36,97 21,77 22,33 Razpon med višinami nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe, ki variira od 1,3 % do 13,4 %, kaže, da imajo finančna sredstva iz tega naslova različen pomen za delovanje splošnih knjižnic. Pri 40 knjižnicah (71 %) je delež nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe med 0,51 in 2 EUR, pri 12 knjižnicah (21 %) pa večji od 2 EUR. Če splošne knjižnice ne bi spreminjale višine cen osnovnih storitev, bi izpad prihodkov od članarin sorazmerno bolj prizadel knjižnice z višjim deležem prihodkov od članarin. Podrobnosti glede višine in deleža prihodkov od članarin ter ustreznega števila knjižnic kaže Slika 2, kjer je prav tako je razvidno, da ima 22 oziroma 39 % knjižnic delež prihodkov od članarin večji od 3 %. 14 12 10 Število S knjižnic 6 4 2 O Î I . 0-1% 1,1-2% 2,1-3% 3,1-4% 4,1-5% 5,1-6% 6,1-7% 7,1-8% Deiež prihodkov iz čianarin v ceiotnih prihodkih Slika 2: Delež prihodkov od članarin v celotnem prihodku 6.2 Poraba nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe Po podatkih o odhodkih splošnih knjižnic za leto 2008 Centra za razvoj knjižnic pri NUK so imele knjižnice 47.428.968 EUR odhodkov, od tega za stroške dejavnosti 14.951.798 EUR (31,5 %), za investicijske stroške 4.850.217 EUR (10,2 %) in za stroške dela 27.626.954 EUR (58,2 %). Za nakup knjižničnega gradiva je bilo porabljenih 8.675.426 EUR (18,3 % vseh odhodkov). Za izobraževanje zaposlenih so knjižnice porabile 352.673 EUR oziroma 0,7 % odhodkov (BibSiSt online, 2009). V anketi smo zbirali podatke o postavkah porabe finančnih sredstev iz nejavnih virov, ki so jih knjižnice pridobile iz izvajanja javne službe. Hoteli smo predstaviti, za kakšne namene knjižnice porabijo pridobljena sredstva. Vodje knjižnic so odgovarjali na vprašanje: »Za kakšne namene oziroma za katere postavke so bila porabljena sredstva od nejavnih prihodkov za izvajanje javne službe v letu 2008? Za vsako postavko navedite celotno višino porabljenih sredstev ter višino sredstev, ki so bila pridobljena iz naslova nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe in porabljena za (so)financiranje postavke.« Na vprašanje je odgovorilo 42 knjižnic, kar pomeni 74 % od 57 knjižnic, ki so delovale v letu 2008. Če knjižnica ni navedla višine porabe in višine nejavnih sredstev iz izvajanja javne službe, postavke nismo mogli upoštevati v analizi. Pri dveh knjižnicah tako nismo upoštevali nobene postavke, pri drugih dveh pa samo nekatere. Knjižnice so navajale postavke z različno stopnjo splošnosti. Skupna vsota navedene porabe nejavnih sredstev iz izvajanja javne službe v odgovorih znaša 1.329.660,00 EUR. Vseh 40 knjižnic, ki so bile vključene v analizo, je v letnih poročilih o delu za leto 2008 navedlo 1.449.663,41 EUR prihodkov iz nejavnih sredstev za izvajanje javne službe. Razlika znaša 120.003,41 EUR, kar pomeni, da so knjižnice v anketi navedle skupno porabo za 91,7 % prihodkov nejavnih sredstev za izvajanje javne službe. Tako lahko potrdimo, da dajejo navedene postavke verodostojno sliko porabe sredstev. Celotni odhodki 40 knjižnic, vključenih v analizo, znašajo 22.178.959,93 EUR, kar predstavlja 46,8 % delež v odhodkih vseh 57 slovenskih knjižnic. Za enotno kvalifikacijo namenov porabe smo uporabili enotni kontni načrt iz priloge 1 Pravilnika o enotnem kontnem načrtu za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava po posameznih postavkah porabe (2002). Postavke, ki so jih navedle knjižnice, smo uvrstili pod najbolj specifično podskupino, konto ali podkonto. Pri tem smo dodali dodatne konte za določene programske postavke knjižnic, npr. organizacijo prireditev. Med izdatki za blago in storitve izstopata postavki za nakup knjižničnega gradiva in organizacijo prireditev. Postavko nakup knjižničnega gradiva navaja 68 % knjižnic (27 od 40 knjižnic), v povprečju predstavljajo nejavni prihodki 12,4 % delež v porabljenih sredstvih. Knjižnice, ki so odgovorile na vprašanje, so za nakup gradiva namenile 23 % nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe. Postavko organizacija prireditev navaja 30 % knjižnic (12 od 40), v povprečju predstavljajo nejavni prihodki 62,1 % delež v porabljenih sredstvih za ta namen. Knjižnice, ki so odgovorile na vprašanje, so za organizacijo prireditev namenile 3,4 % nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe. Iz spodnje Preglednice 11 lahko ugotovimo, da knjižnice namenjajo veliko večino - preko 90 % - nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe za nakup blaga in storitev. Ti izdatki so v veliki večini vključeni v stroške dejavnosti, ki v strukturi odhodkov predstavljajo 31,2 % delež. Stroški dejavnosti v letu 2008 pri 40 knjižnicah, ki so navedle postavke porabe v naši raziskavi, znašajo po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK 8.237.902,33 EUR (BibSiSt online, 2009). Na podlagi navedene višine porabe sredstev iz nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe za blago in storitve lahko ocenimo delež pri financiranju stroškov dejavnosti. Delež znaša vsaj 14,6 %, glede na dejstvo, da so knjižnice v anketi navedle porabo za 91,7 % prihodkov nejavnih sredstev za izvajanje javne službe, pa je lahko ta delež približno za odstotno točko višji. Kot kaže Preglednica 11, predstavljajo nejavni prihodki iz izvajanja javne službe okoli 15 % potrebnih sredstev za financiranje stroškov dejavnosti. Preglednica 11: Postavke porabe, seštete po podskupinah kontov v splošnih knjižnicah za leto 2008 (v EUR) Postavka porabe Št. knjižnic Poraba Višina porabe iz nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe Delež postavke, financirane iz nejavnih prihodkov iz javne službe Delež v celotni vsoti porabe nejavnih prihodkov iz javne službe 400 pla~e in drugi izdatki za zaposlene 6 1.709.414 22.914 1,3 % 1,7 % 402 izdatki za blago in storitve 40 2.216.443 1.205.097 54,4 % 90,5 % 420 nakup in gradnja osnovnih sredstev 16 438.069 103.649 23,7 % 7,8 % Skupaj 7.685.564 1.331.660 17,3 % 100,0 % Poleg porabe sredstev iz nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe nas je zanimalo, kako bi se knjižnice prilagodile na izpad sredstev iz naslova članarin in vpisnin. Direktoricam in direktorjem smo v anketi zastavili sledeče vprašanje: »Predstavljajte si hipotetično situacijo, da bi knjižnica izgubila prihodke od članarin in vpisnin, ob predpostavki, da ostali prihodki ostanejo na isti ravni. Če bi se odločili, da prerazdelite preostala sredstva med postavkami porabe, vas prosimo, da navedete prednostni seznam postavk porabe, na katere bi prerazpore- dili sredstva, da bi vsaj delno nadomestili izpad sredstev od nadomestil za včlanitev. Navedite še prednostni seznam postavk, s katerih bi sredstva vzeli.« Od 42 knjižnic, ki je navedlo postavke porabe nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe, bi 19 knjižnic linearno zmanjšalo sredstva po postavkah, medtem ko bi 58 % knjižnic (23 od 42) sredstva prerazporedilo med dosedanjimi postavkami. Ugotovili smo, da nekoliko izstopa le postavka izdatkov za strokovno izobraževanje zaposlenih, ki bi jo ohranilo 5 knjižnic, krčila pa le ena. V povprečju vseh postavk porabe knjižnice ne bi bistveno razporedile sredstev med postavkami. Zbrani podatki iz ankete o postavkah porabe ter podatki o višini prihodkov od članarin nam omogočajo predstaviti znižanje sredstev po posamičnih postavkah porabe v splošnih knjižnicah. Na ta način lahko prikažemo, kako bi se izpad sredstev ob eventualni ukinitvi članarin kazal na posameznih postavkah porabe. Pri izračunu razlike smo morali predpostaviti, da knjižnice ne bi prerazporejale sredstev med postavkami, ampak bi se sredstva znižala za enak delež po vseh postavkah. Razmerje znižanja sredstev smo izračunali kot razmerje med nejavnimi prihodki iz izvajanja javne službe in prihodki od članarin, ki so jih knjižnice navedle v letnem poročilu o delu, ki ga pošiljajo Centru za razvoj pri NUK. Za ustrezno razliko smo potem znižali postavko porabe in prikazali delež znižanja sredstev. Na tej osnovi lahko podamo okvirno oceno posledic izpada sredstev iz članarin. Pri knjižnicah, ki so navedle postavke porabe, bi se sredstva za financiranje postavk zmanjšala za 7 %. Delež znižanja sredstev po posameznih postavkah se razlikuje, še bolj pa delež znižanja v posameznih knjižnicah. Pri postavki organizacija prireditev bi se sredstva v povprečju zmanjšala za 26 %. V knjižnici, ki ne zaračunava članarin, se sredstva ne bi zmanjšala, medtem ko največji delež zmanjšanja sredstev znaša 47 %. Podobno sliko kaže postavka nakup knjižničnega gradiva, za katero bi se sredstva v povprečju zmanjšala za 4,3 %. Sredstva za postavko se ne bi zmanjšala knjižnicam, ki ne zaračunavajo članarin. Nekaterim knjižnicam bi se sredstva zmanjšala malenkostno, pri nekaterih pa predstavljajo že bistven delež. 7 Stališča direktorjev splošnih knjižnic o posledicah ukinitve članarin Direktorice in direktorji splošnih knjižnic predstavljajo enega ključnih akterjev, saj so odgovorni za poslovanje knjižnic in imajo zelo pomembno vlogo pri pridobivanju in razporejanju finančnih sredstev. O ukinitvi članarin so nekateri izmed njih že izrazili svoja stališča (Turjak, 2008; Forstnerič Hajnšek, 2008), z anketo direktoric in direktorjev, katere rezultate smo predstavili tudi v poglavjih o strukturi članstva in porabi sredstev iz nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe, smo želeli tudi izvedeti, kakšne posledice bi imela hipotetična ukinitev članarin in vpisnin za uporabnike in poslovanje knjižnice. Na to odprto vprašanje je odgovarjalo 79 % vodij knjižnic (46 od 58 povabljenih). Stališča vodij lahko vsebinsko razčlenimo na več tem (Preglednica 12). Da bi ukinitev članarin imela pozitiven učinek za uporabnike, je bilo mnenja 12 vodij (26 % od 46 sodelujočih). Dva vodja (4 %) sta menila, da predstavljajo članarine oviro za včlanitev v knjižnico, eden izmed njiju je poudaril, da članarine predstavljajo oviro zlasti za socialno šibkejše. Prav tako je en vodja poudaril, da bi ukinitev članarin prispevala k večji dostopnosti storitev za vse občane. Med pozitivnimi učinki za knjižnico so vodje omenjali boljše statistične podatke o številu članov, saj bi se uporabniki, zavezani k plačevanju članarin oziroma vpisnin, manj izogibali plačevanju in uporabi izkaznic otrok. Takšnega mnenja so bili trije vodje (7 %). En vodja je bil mnenja, da bi knjižnica pridobila več članov, drug vodja pa, da bi ukinitev članarin pomenila več časa, ki bi ga lahko delavci knjižnice namenili uporabnikom. Vodje so nanizali tudi nekaj argumentov za ohranitev članarin. Deset vodij (22 %) je menilo, da je višina članarin sorazmerno majhen strošek za uporabnike. Pet vodij (11 %) je izpostavilo, da predstavljajo članarine oziroma vpisnine simboličen element pripadnosti knjižnici in pomenijo odgovornost uporabnikov. Dva vodja sta mnenja, da uporabniki bolj cenijo storitve, ki jih morajo plačati. V odgovorih so vodje omenili tudi morebitne negativne posledice odprave članarin s strani uporabnikov. Posamezni vodje so izrazili skrb zaradi slabše discipline uporabnikov, občutka uporabnikov, da so brez obveznosti do knjižnice, nespoštovanja določil pravilnika o poslovanju knjižnice, slabšega odnosa do zastonjske storitve, večjega nesmotrnega vpisovanja in s tem povezanimi nepotrebnimi stroški, spodbujanjem odtujevanja in nevračanja gradiva. Zatem so izpostavili problem urejanja nediscipline uporabnikov in kako zaračunavati zamudnine in opomine za nekaj, kar je brezplačno32. Med negativnimi posledicami za poslovanje knjižnice je 39 vodij (85 %) posredno ali neposredno opozorilo, da finančna sredstva, pridobljena iz članarin, niso zanemarljivo majhna in imajo pomembno vlogo pri financiranju knjižnice. Nadalje so izrazili stališče, da ukinitev članarine pomeni nižjo raven kakovosti storitev za uporabnike v smislu zmanjšanja prirasta gradiva, števila prireditev, računalniške opreme, dodatnega 32 Ob teh stališčih lahko komentiramo, da dve splošni knjižnici ne zaračunavata članarine ali vpisnine, pet pa samo vpisnino. Veljalo bi preveriti, ali so ti negativni pojavi res bolj prisotni v teh knjižnicah. Ukinitev članarin ne pomeni tudi odprave obveznosti do knjižnice, kot na primer pri mlajših od 18 let ali brezposelnih članih. dela itn. Omenjena je bila tudi stagnacija razvoja. Takšno stališče je izrazilo 27 vodij (59 %). En vodja pa je izrazil skrb zaradi izpada dohodka, ki bi knjižnice prisilil, da bi se začele obnašati kot neke vrste komercialne ustanove in bi izgubile sedanji status in simbol. Odgovori kažejo na veliko občutljivost vodij splošnih knjižnic na izpad finančnih sredstev. Glede nadomestitve izpada sredstev pa so tri vodje izrecno izpostavili, da bi moral financer nadomestiti izpadla sredstva ob ukinitvi članarin. Osem vodij (17 %) je zapisalo, da občine ne bi nadomestile izpada sredstev ob ukinitvi članarin. Še sedem drugih vodij (15 %), skupaj torej 15 knjižnic (33 %), pa je izrazilo bojazen, da občine ne bi nadomestile izpada sredstev. Dva vodja sta izrazila pripravljenost ukiniti članarine, če bi financerji nadomestili izpad sredstev. En vodja je bil mnenja, da bi knjižnica morala izpad prihodkov iz članarin nadomestiti z drugimi (novimi) plačljivimi storitvami, za kar bi se morala bolj potruditi pri svoji ponudbi. Preglednica 12: Stališča vodij splošnih knjižnic do ukinitve članarin Prednosti Slabosti Vidik uporabnikov Pozitiven učinek Članarine so ovira, zlasti za socialno šibkejše Večja dostopnost storitev Majhen strošek Simbolizira pripadnost knjižnici Plačilo daje vrednost storitvi Vidik splošne knjižnice Boljši podatki o članih Več članov Delavci bi imeli več časa za uporabnike Nižja finančna sredstva pomenijo nižjo raven kakovosti storitev za uporabnike Stagnacija razvoja Slabši odnos in nedisciplina uporabnikov Nesmotrno vpisovanje Ob brezplačnem članstvu ni osnove za zaračunavanje opominov in zamudnin za brezplačne storitve Komercializacija splošnih knjižnic 8 Sklep Pri oblikovanju predloga ukrepov je raziskava izhajala iz načela zagotavljanja enakih možnosti dostopa vseh prebivalcev Slovenije do storitev splošnih knjižnic, ki izvajajo javno službo. Pri tem ne moremo mimo določbe Standardov za splošne knjižnice (2005, str. 10), ki govori o brezplačnem vpisu, članstvu, izposoji knjižničnega gradiva in uporabi interneta, ki naj bi se uresničila do leta 2015. Tudi Zakon o knjižničarstvu (2001) nudi normativno osnovo za ukinitev nadomestil za včlanitev. Raziskava sicer ni dokazala nedvomne in neposredne povezave med ukinitvijo članarin oziroma vpisnin in porastom članov knjižnic, lahko pa vseeno pričakujemo pozitivne učinke, saj bi se z njihovo ukinitvijo povečala dostopnost storitev in s tem tudi uporaba. V raziskavi smo pokazali na neposredne negativne učinke ukinitve nadomestil za včlanitev v smislu izgube določenega deleža prihodkov. Tak ukrep bi postavil deležnike splošnih knjižnic pred dilemo, ali povečati javno financiranje ali zmanjšati prihodke knjižnic. Zaradi vzdrževanja dosedanjega obsega in kvalitete knjižnične dejavnosti smo v raziskavi dali prednost nadomestitvi izgubljenih prihodkov s povečevanjem javnega financiranja. Glede na strukturo dejavnosti, na osnovi katerih splošne knjižnice pridobivajo sredstva iz javne službe, namreč ni realno pričakovati, da bi knjižnice izpad prihodkov od članarin in vpisnin lahko v tem času nadomestile iz drugih virov. Vsekakor pa bi veljalo spodbujati splošne knjižnice za uporabo drugih možnosti pridobivanja sredstev. Ob tem je raziskava izpostavila, da pomeni odprava članarin in vpisnin v eni vrsti knjižnic glede na sedanjo zakonsko ureditev odpiranje vprašanja o njihovi odpravi tudi v drugih vrstah knjižnic, predvsem visokošolskih. Prav tako pa je opozorila na specifično problematiko okolij z nizkim prihodkom na prebivalca in slabše razvito mrežo, ki bi jih zmanjšanje financiranja še posebej prizadelo. Naša študija predlaga uskladitev in postopno zniževanje višine nadomestil za včlanitev v splošnih knjižnicah do njihove odprave v prehodnem obdobju, povečanje javnega financiranja, ki bi splošnim knjižnicam nadomestilo izgubo prihodkov, ter obenem dosledno uveljavljanje določil o brezplačnih storitvah, ki jih navaja Uredba o osnovnih storitvah knjižnic: - Študija je zaznala določene kršitve Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic, ki bi jih bilo treba ustrezno sankcionirati. - Ugotovljene so bile velike razlike pri cenah članarin in vpisnin ter tudi drugih storitev knjižnic, kar zbuja dvom o njihovi upravičenosti. Zato predlagamo regulacijo višine cen osnovnih storitev, ki bi jih lahko zaračunavale knjižnice, za kar bi bila potrebna sprememba Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic. Knjižnice bi morale uskladiti cene v določenem prehodnem obdobju. Za takšno normativno ureditev obstajajo zgledi v drugih državah (npr. Danska). - Potrebna bi bila dosledna uveljavitev stroškovnega principa izračuna dejanskega stroška članarine oziroma vpisnine po Uredbi o osnovnih storitvah knjižnic, pri čemer bi bilo potrebno upoštevati višino članarine oziroma vpisnine, ki bi dejansko pokrivala samo del stroškov, ki niso zajeti v okvir financiranja javne službe. Prehod v brezplačno članstvo bi po tej uveljavitvi ne pomenil več tako velikega izpada sredstev. Navedeni viri 1. BibSiSt online (2009). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Pridobljeno 23. 11. 2009 s spletne strani http://bibsist.nuk.uni-lj.si 2. Forstnerič Hajnšek, M. (2008, 8. december). Ali naj knjižnice ukinejo članarino. Večer, 284, str. 4. 3. Fuegi, D. in Jennings, M. (2004). International library statistics: trends and commentary based on the Libecon data. Pridobljeno 3. 11. 2009 s spletne strani: http://www.libecon.org/pdf/InternationalLibraryStatistic.pdf 4. Giacoma, P. (1989). The fee or free decision: legal, economic, political, and ethical perspectives for public libraries. New York, London: Neal-Schuman Publishers. 5. IFLA/UNESCO Manifest o splošnih knjižnicah. (2002). V Splošne . IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice (str. 69-71). Ljubljana: NUK. 6. Koalicijski sporazum za sodelovanje v vladi Republike Slovenije za mandat 20082012. (2008). Pridobljeno 14. 12. 2009 s spletne strani: http:// www.socialnidemokrati.si/file.php?id=444 7. Merhar, I. (2001). Ceniki splošnoizobraževalnih knjižnic. Knjižničarske novice, 11 (5), 5-7. 8. Pravilnik o enotnem kontnem načrtu za proračun, proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava. (2002). Uradni list RS, št. 54 in 117/2002, št. 58 in 134/2003, št. 34, 75, 117/2004 in 141/2004, št. 117/2005, št. 138/2006, št. 120/2007, št. 124/2008. 9. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73 in št. 70/2008. 10. Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011. (2008). Uradni list RS, št. 35. 11. Splošne knjižnice: IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice. (2002). Ljubljana: NUK. 12. Standardi za splošne knjižnice: (za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015). (2005). Ljubljana: Nacionalni svet za knjižnično dejavnost RS. Pridobljeno 29. 10. 2008 s spletne strani: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/ pageuploads/Ministrstvo/Podrocja/NSKD/standardi_spl_k_sprejeti.pdf 13. Turjak, D. (2008). O članarinah v splošnih knjižnicah. Informator, 99, 30-32. 14. Uredba o osnovnih storitvah knjižnic. (2003). Uradni list RS, št. 29. 15. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, št. 87. Mag. Gorazd Vodeb je zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici. Naslov: Turjaška 1, 1000 Ljubljana Naslov elektronske pošte: gorazd.vodeb@nuk.uni-lj.si Dr. Eva Kodrič-Dačic je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici. Naslov: Turjaška 1, 1000 Ljubljana Naslov elektronske pošte: eva.kodric-dacic@nuk.uni-lj.si Kristina Janc je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici. Naslov: Turjaška 1, 1000 Ljubljana Naslov elektronske pošte: kristina.janc@nuk.uni-lj.si