Kmetijſke in rokodélſke novize
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 46.
V ſrédo 13. Liſtopada.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.: prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Pesem od verliga možá.*
Pokaži se urno moj gorši mož,
Poguba se bliža, zamudil boš!
o trombe glas, ko zvon doní
Od verliga možá spomín;
Kdor je enake vrednosti,
Ga plača pesem, ne cekin.
O, slava Bogú, de zapeti znam,
De verlimu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorák,
Po laški zemlji moker sop,
Pred sabo žene čern oblak,
Kot volk pozrešen čede trop.
Razruši dobrave in gojzde vred,
Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gór topi se sneg,
Povodenj krije dol in log,
Naliv buči nebrojnih rek,
Kipi dežele velki tok;
Valovje po žlebu za sabo derví,
Kot hribe razbite, ledú peči.
Na stebrih in oblocih prost,
Iz rezaniga kamenja,
Čez tok razpet je zidan most;
Na sred se vidi hišica.
Z otroci in ženo mitár **) je not.
„O bezi, o bezi mitár od tod!“
*) Pričijočo pesem je v nemškim jeziku
(das Lied vom braven Manne) slavni
pevec Bogomir August Bürger po res-
nični zgodbi zložil. Kjer mislimo, ž njo
našim ljubim bravcam nekoliko vstreči,
smo jo posloveniti dali. Če vam bodo,
dragi bravci! te sorte pesmi všeč, smo
sklenili, prihodnjič več tacih oznaniti.
Prazne ne bodo. Nekoliko zernja res-
nice in podučenja bo vsaka prinesla.
**) Mitar ali colnar.
Ob hiši tuli srež, vihár,
Gromivši strašno bliža se,
Pod streho skoči plah mitár,
Na boj valov ozrè se tje. —
„O vsmileni Bog! zajecí na glas,
Zgubleni, zgubleni! kdo resi nas?“
Valé se kóre, sklad na sklad,
Od sèm in tam obéh strani,
Obéh straní valov napad
Z obloci stebre proč dervi.
Glasnejši vpije, ko tok in vihár,
Z otroci in ženo trepeči mitár.
Valé se gruče, tresk na tresk,
In gor in dol na vsako stran,
Za stolpam stolp, ko prah in pesk,
Podrè se v tok razrit, razklan.
Že sredi se bliža prekuc okrog.
„O, vsmili se vsigamočen Bog!“
Na daljnim bregu jih stojí,
Zijačev trop, žená, možov;
Vse roke vije, vse kriči,
Nobeden ni v pomoč gotov.
Z otroci in ženo trepeči mitár
Prevpije v otetbo valove, vihár.
Od verliga možá, o kdaj
Zapoješ pesem, trombe glas?
Posipa širi se stežaj,
Zapoj ko zvon, je zadni čas!
Že bliža se sredi razrušenje,
O verli mož, urno pokaži se.
En knez pridirja naglo v speh,
Na krasním konju žlahten knez.
Napeto mošnjo voglov dveh
Pogledu kaže vsih očes:
„Cekinov mu stir sto gotovih dam,
Kdor otme v pogubi nesrečne tam!“
Moj verli mož je mar ta knez,
Ko premoženje svoje da?
Pri Bogu! on je verli res,
Poznam pa vender goršiga.
In hujši rase tok in hrup,
Glasnejši zmir bučí vihár,
Že vpade serce vsim in up,
O rešnik, rešnik, kje si mar?
In steber za stebram se zverne v tok,
Gromivši valí se za njim oblok.
„Aló, aló! Na svit junak!"
Čekine kviško knez molí.
Posluša vse, obupa vsak,
Rešitelja v ti trumi ni.
Z otroci in ženo zastojn mitár
V otetbo prevpije natok, vihár.
En kmet, po šegi splohni krit,
Na palci romarski prispè,
V debelo suknjo je zavit,
Visok obličja, raše je.
On kneza zasliši, razumi slov,
In gleda na mostu pogin gotov.
Storí v imenu božjim križ,
In skoči v čoln nar bližni koj,
Ne vstraši ga, ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorjé, gorjé!
Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tje,
Viharju vkljub, valovju vprek,
In trikrat srečno v kraj prispè,
Otevši jih iz groze rek;
In komaj so zadni v zavetju vsi,
Se zadni kos mosta v prepad zvali.
Kdo verli je, al kmet, al knez?
Povej nam pesem, reci kdo!
Življenje kmet je vagal res —
Bi djal — za zlat je storil to?
Če knez bi ne bil premoženja daril,
Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
182
„Na! reče knez, prijatel moj,
Zlató je tvoje, plačan boš!"
Ni verlo bilo? Pesem poj! —
Za Boga! Knez je žlahten mož.
Pa vender še gorši, še boljši kri
Pod plahto v ratarjevim sercu žarí.
„Življenja ne prodajem jez,
Sim reven, pa nasitim se,
Zlató mitarju dajte, knez!
On blago svoje zgubil je.“
Tak' reče s poštenim obrazam, in glej!
Oberne mu herbet in gre naprej.
Od obzhinſkih paſhinj — kaj ſo sadershki,
de jih kmetje ne rasdelijo? in kako bi
ſe ti nar bolj odverniti dali?
Veliko deleshnikov ſoſeſknih gmajn ali paſhinj,
od kterih poſebno tukaj govorimo, sheli, de bi jim
bil vſakimu ſvoj del odlozhen, is kterih ſi
upajo veliko vezh vshitka perdelati, kakor ga do-
sdaj v paſhnji imajo; ali kaj pomaga! kér je dobrim
sheljem vſelej doſti naſprotnikov.
Dokler niſo vſi ſoſedje ene miſli, pra-
vijo: ſe nemore rasdeliti (partiti). Nekoliko
reſnizhin ſe nekterim sdi ta odgovor, pa je le smam-
ljiv; popravimo ga tako le: Zeſarſka poſtava
dovolji ſlehernimu, s ſvojim tako ravnati
in goſpodariti, kakor ſe mu po ſvoji um-
noſti sdi, de bi sa-nj nar bolji bilo, ſamo
de s ſvojim djanjem nobeniga nepoſhkod-
je. Kér tedajvſak (takó tudi deleshnik ob-
zhinſkepaſhnje) bres ſhkode drusihs ſvo-
jo semljo ſtorí, kar hozhe, ima tudi pravizo
od obzhinſhine odſtopiti, in lozhitvo ſvo-
jiga dela terjati; obzhinſtvo mu jo mora
pervoljiti, naj bo njegov del velik ali
majhin.
To ſe vé, de kdor ſvoj paſhni del odlozhiti
shelí, ga tudi shelí, poboljſhati in poshlahtiti, de
bi vezh dobizhka is njega ſpravil, kot mu ga je v
paſhnji dal. Po viſhjim povelju*) morajo goſpoſke
ſkerb imeti, de bo rasdeljenje paſhinj tiſtim, ki sa-nj
proſijo, dovoljeno. Nobeden ne more rasde-
litve obzhinſkih paſhinj braniti. Kér tedaj
zeſarſki ukas obzhinſtvam in ſoſeſkam pomozh po-
nuja, po kteri one samorejo prasne in puſte semlje
v ſvoj koriſt perpraviti, opomnimo vſe deleshnike
gmajnſkih paſhinj, de naj ſe napovedanih po-
mozhkov poſlushijo. Kjer ſoſedje s enim gla-
ſam v rasdelitvo ne pervolijo, tam dajo oni na snanje,
de ſo ali zlo nerasumni, ali preuboshni, ali pa de
ne vedó, kako gré ſvojo semljo v bolji prid per-
pravljati. Kakor ſe med pſhenizo doſti ljulke najde,
je tudi rasun dobrih in rasumnih ſoſedov nekaj ta-
zih, kteri vſim pravizhnim sheljem naſprotvajo,
in nozhjo is sgolj terdovratne nevédnoſti nobene nove,
zhe ravno dobre naprave. Taki hozhejo bres pre-
miſhlenja le vſe per ſtarim imeti, njim ni v glavo
vtepſti, de bi moglo kaj drugazhiga in boljiga biti,
Ko trombe glas, ko zvon doní
Od verliga možá spomín;
Kdor je enake vrednosti,
Ga pesem plača, ne cekin.
O, slava Bogú, de zapeti znam
De verlimu možu pohvalo dam.
J. Koseski.
kakar zhigar ſo vajeni; ſhe niſo sadoſti premikani,
de bi marſiktere dobrote rasumeli. Nobeden ni v
mozhi, take terdovratnike na pravo pot saverniti;
ampak njim naj bo rezheno le to: v kratkim
zhaſu bodo preprizhani od obilniga obro-
da semlje, ki ga bo ſèm tertje pridnim
sdelovavzam prineſla.
Şo eni, ki pravijo: gmajna je predaljezh
od vaſí; ne vershe nam, de bi jo v njive
ali v ſenosheti isdelali, tudi nimamo po-
trebe, ker imamo doſti njiv in ſenoshet.
Druge pa ſliſhimo isgovarjati ſe, rekozh: gmajna
je ſkos in ſkos kamnita ali s hoſto tako
preraſhena, de ſe nikakor isdelati ne da.
Pervim odgovorimo : Zhe je gmajna preda-
ljezh, de vam ne vershe jo sdelovati, imate pa
mnogoterih drusih potov, po kterih samorete ſvoje
gmajne h koriſtu perpraviti: morebiti ſo drugi ſo-
ſedje blishji, ki bi morebiti radi vaſhe gmajne sa-
majhno plazhilo sdelovali, ali jih v najemſhino vseli,
ali jih samenili, ali morebiti zlo kupili. Tudi ſe
najde v krajih dovelj ljudí, ki ſo ſlushbe potrebni,
de ſe sa majhno plazhilo sdelovanja lotijo, ſhe taki
kajsharji, kozharji in goſtazhi, ſe ali sa plazhilo sde-
lovanja lotijo, ali pa zhe ſe na neke leta sa vshitek
sdelaniga ſvetá s njimi saſtopite, ter vam bo sde-
lana semlja vezh vergla, kakor puſta paſhnja.
Drugim pa rezhemo: She v „Novizah" ſmo
raskladali, kako je mogozhe vſako semljo sdelati in
jo k pridu perpraviti, zhe bi bila ſhe tako puſta,
terda, kamnita, ali mozhirna, ali kakor ſi bodi;
miſlimo pa, de malo kje je kaj takih gmajn, de bi
ſe nekoliko isdelati in poboljſhati ne dale, zhe ravno
ne na enkrat, pa ſkosi vezh lét. Zhe bi pa kje
taka gmajna bila, de bi ſe nikakor k boljmu
sdelati ne dala, naj oſtane kakorſhna je,
per taki ne bomo rasdelitve ſvetovali, te-
muzh taka gmajna naj bo sa paſho drobnize, to je
ovaz in kos, ne pa sa govejo shivino, ktera ſe na
takih paſhnjah nizh ne sredí; ſaj veſte , de v nekih
tednih je obzhinſki proſtor she zhiſto popaſhen, in
de morate sraven paſhe ſvoji shivini opoldan in
svezher v jaſle kaj poloshili, zhe jo hozhete per-
shivljenju ohraniti.
(Dalje ſledi.)
*) Ukas zeſarſke dvorne piſarnize od 5. Liſtopada 1768; 24.
Şuſhza 1770; 23. Velkiſerpana 1770; 14. Şuſhza 1771;
4. Profenza 1780; 17. Malitravna 1784; 5. Maliferpana 1785
in 30. Proſenza 1808.
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
(Na dalje.)
Premalo je Marija Kokail od svojiga ple-
tenja v razstavo poslala, de bi jo mogli zavoljo tega
posébno pohvaliti; žal nam je tudi, de nam ni Jera
Zupančič iz Mlína na Gorenskim več jerbas-
183
čikov in druziga pletenja v razstavo poslala, kér
vémo, de se per nji prav lepe reči dobijo. — Boljših
čertnikov ni, kakor so Fr. Augustinovi iz gor-
niga Estrajha. — M. Toniava, srebrarjav Ljub-
ljani, pozlačena monstranca ni bila slab izdelek.
— Od gospe A. Orel iz Ljubljane smo svilo
domačiga pridelka vidili, ktera je bila zarés vse
hvale vredna. — Nič posébniga nimamo od razno
farbaniga blagá Marije Apei, farbarce v Ljub-
ljani, povedati. — Zafianovo usnje Jožefa Deua
iz Teržiča, ima že dolgo dôbro imé. — Železnina
Dr. Fuchsove fužine v Kokri, je že pri Celov-
ski razstavi bronasto svetinjo dobila, kar nam je
gotov porok, de je že dolgo veliko obrajtana. —
Furnirje M. Primožiča pri Teržiču so sodnji
možje prav hvalili. — Puške Ig. Justa puškarja iz
Borovlj, imajo dve hvale vredne lastnosti: per-
vič so dobro blago, drugič so prav po ceni.
Justova fabrika bi zamogla, če bi potreba bilo v
kratkim času 40 tavžent pušek in bajonetov za
vojsko pripraviti. — Vertilni ključ in vozna cokla G.
Kožela, kovača iz Trojan, niso bili slabi iz-
delki. — Kosé K. Cemeta iz Teržiča, so bile
pohvaljene; posébno pa kosé in železni pleh za
žage, ki jih je Marija Polc, lastnica fužine v
Teržiču, razstavila. Ravno tako so tudi kosé in
druga železnina vse hvale vredne bile, ki so jih
Fr. Ahačič in njegov sin Janez fužinarja v Ter-
žiču in pa J. M. Ofner iz Ošperga na Ko-
róškim, v razstavo poslali. — Dvojim košenim žli-
cam L. Vindišarja, glavnikarja iz Nakliga,
se je velika čast zgodila, de so jih deželni stanovi
za presvitliga Cesarja kupili. Kaj ne Vindišar!
de si jo zadel, ki si v eno teh žlic imé Ferdi-
nanda vrezal? — Sablje J. Mitterja (starejšiga),
iz Štajerja v gornim Estrajhu, slovijo že davnej
krog in krog in so mu pri Gradcarski razstavi zlató
svetinjo privabile. Pa tudi J. Mitter, nožár iz
ravno tistiga mesta, se v svojimu rokodelstvu prav
dôbro obnaša, in nože izdeluje, de jih je vesêlje
kupovati. Nožarji iz gorniga Estrajha so sploh v
naši razstavi dober somenj imeli, ljudje so se ter-
gali za to robo; pa tudi mi imamo dva dobička od
njih: pervič mi zdaj vémo, kje se nar bolji noži
dobivajo, drugič pa so naši domači nožarji lepe
podobe vidili, po kterih se bodo prihodnjič v svo-
jim rokodelstvu lahko ravnali. — Izdelki H. Lam-
pelnove kamnorisarije v Gradcu, so po pravici
veliko obrajtani. — Nevémo, ali si bo kdo naših
kupcov A. Haſerlove porhante iz Linca omislil?—
(Dalje sledi.)
Pogodbe velkiga zbora c. k. kmetijske
družbe v Gradcu.
16. dan Kozoperska tega leta.
Le ob kratkim hočemo tukaj važniših pogodeb
opomniti, iz kterih bo vsak bravec lahko previ-
del, kako koristna je ta družba vseskozi za celo
Štajersko deželo. — Presvitli nadvojvoda Joan so
pervič koristniga prizadevanja te družbe opomnili,
po kterim se je v poslednjim času reja murvnih
dreves in svilnih gosenc, ravno tako pa tudi
sadjo - in vinoreja povzdignila, in po kterim ste
bratovšina s. Florijana in občinska štajerska hra-
nivnica zmirej več deležnikov privabile. V temu
nagovoru so presvitli Nadvojvoda zbranim udam
razodeli, de bo v letu 1846 v jeseni velki zbor
némških kmetovavcov v Gradcu, h kterimu
bodo kmetovavci iz raznih némških deželá prišli in
se z našimi od mnogoverstnih kmetijskih rečí po-
menili. Zadnjič so presvitli Nadvojvoda še dvojih
prav potrebnih rečí opomnili, od kterih Sami želi-
jo, de bi bile kmalo h koncu dognane, namreč:
Kaj je storiti, de bi se pridni posli gojili?
in drugič, iznajti: koliko semljiša (grunta)
en kmet narmanj potrebubuje, de bi mu
bilo mogoče, sebe in svojo družino pra-
vično prerediti? Gotovo je, de le z kakim majh-
nim kosčikam zemljiša nobeden kmet z svojo dru-
žino živeti ne more, in de nič bolj za kmetištvo
škodljiviga ni, kakor razdrobljenje zemljiš
brez konca in kraja. Kam bojo pač kmetije prišle,
če se bodo zemljiša vseskozi takó nezmerno raz-
drobljevale? Dežela bo na zadnje zmeram manj pre-
možnih kmetov , in vedno več kmetiških bera-
čev imela!
Druge pogodbe imenovaniga zbora so te le
bile: Gospod Hlubek, učenik kmetištva, nam je
svoje misli razodel: kaj imajo kmetije od že-
lezne ceste pričakovati? Železne ceste bodo
céno zemljiš povikšale, in blagor tistimu, kteri bo
imel veliko grunta. Po tem je gosp. Hlubek sred-
stvo priporočval, kako bi se dali gojzdi nar
bolj ohraniti in pomnožiti, in je nemarnost
kmetov grajal, ki ne vedó, kako bi se veliko
derv na ognjišu lahko prihranilo, kterih
potratijo brez vse potrebe, de je joj. Namesto, de bi
lonce okoli in okoli ognja zverstili, jih le na strani
postavijo in jim ni mar, de derva na obeh koncih za-
stonj, in nadebele ko kres goré. Pri ti priložnosti je
gosp. Hlubek podóbo neke peči pokazal, ktero
je gosp. vitez Suster na Dunaju iznajdel in z
ktero se veliko derv prihraniti zamore; ta peč je
zavoljo majhne céne posébno tudi za ubožne ljudi
pripravna. — Gosp. Ferd. Unger zdravnik pri
s. Florijanu na Štajerskim je na dalje oznanil, de
zmiraj dovelj od krav tiste materije dobiva, ktera
je za kozé staviti nar bolji, in ktero vseskozi
po raznih deželah našiga cesarstva zdravnikam po-
šilja: vsaki teden se pri njemu ta kravja materija
zastonj dobiva, kar bo gotovo vsim zdravnikam, kteri
kozé stavijo, prav po volji. — Gosp. vitez Šerer
se je čez mučenje (martranje) živine zlo pritožil,
posébno pa čez tiste terdoserčnike, kteri po kme-
tih teleta pokupujejo, in jih žive tako na voz
naložé, de jim glave čez lestvice (lojtre) doli
visé in po ti gerdi navadi veliko bolečin terpé.—
Gosp. F. Sterr je po svojih 26 letnih skušnjah
sredstvo oznanil, z kterim se snetje pri pše-
nici odverniti da; to le je: pšenično seme se pred
setvo v vodi namoči, ktera se napravi, če se apno
v človeški vodi (scavnici) nekoliko časa kuha.
— Gosp. J. Pſeifer je slabo navado grajal, ktera
se v gornim Stajerju zmirej bolj razširjuje, de neki
kmetovavci svoje žebeta že v pervimu in dru-
gimu letu vpregajo. Uboga hiša, ktera ima takiga
bedaka gospodarja! — To so bile razun več dru-
gih pogodeb nar važniši rečí tega zbora, z kterim
smo mislili, vsim našim bravcam nekoliko vstreči.
Dr. Bleiweis.
Pogled v ptuje kraje.
Nov popis Jeruzalema in bližnih svetih
krajev.
(Na dalje.)
28. dan zjutrej ob treh sim z nekim zanes-
18
ljivim vodnikam skoz pušavne vrata na ravnost
proti hribu Sionu šel. Ogledal sim Kajfežovo
hišo, Davidov in Savlov grob, dvorano zad-
nje večerje, grobe Betšab; sim šel verh hriba
hudobniga svéta, od ondod k studencu Siloe,
kjer je Kristus slépe ozdravil bil, k studencu
Marije, kjer je ona prala, potem k studencu go-
bovih, na moriše Izaija, in od ondod v Jožeſovo
dolino.
Jest sim vse grôbe obhodil, vse votline oble-
zel, sim ogledal zapušene grobe Judovskih kra-
ljev, grob Absalona in Jozafata. Kako visoke
misli so po tih krajih moje sercé spreletvale! Ob
reki Cedron sim šel tam do obókov s. pisma
in sim se še le pôzno zvečér v svoje stanovanje
vernil. — Drugi dan smo se ravno tako zgodej pred
božjim gròbam zbrali, ki je nam še zmiram
zapert bil, torej smo se zavili na pot, po kteri je
Kristus z križam šel. Ta pot derží nazdol od
Kalvarje tam do Salomonovih vrát, kjer Pi-
latov dvor stoji. Vsi obstavki (štacioni) se še
na tanjko poznajo. Obók, znad kteriga je Pilát
ljudstvu govoril: „Ecce homo (poglej človek)"
se ne gane ne času, ne starosti. Ena neizmérna
pečina razkazuje slédi Salomonoviga tempeljna,
na čiger mestu veličavni mečet (turški tempelj) stoji,
v kteriga iti kristjanam ni dopušeno. Zraven Sa-
lomonovih vrat je od njega sozidana, tako ime-
novana piscina probatica; de je ravno tista,
nihče ne dvomi, ker pozneji ni nobenimu vladarstvu
v misel prišlo, tako grozovitno ozidje zidati. Od on-
dod pridemo čez hrib Morija v lópo Matere božje
in njeniga grôba, kjer clo Turki en božji hram
imajo; blizo te lópe je druga, kjer je Kristus
naš Gospod kervavi pot potil in mólil: Očel uzê-
mi od mene grenki kelh i. t. d. Tù je tudi me-
sto, kjer so bili Gospodovi učenci zaspali, in
mesto, kjer je Kristus izdan bil. — V dno óljske
gôre tikama prek je vert Getsemani, kjer je
Kristus pred križanjem zadnjikrat molil, ki so ga
potem Judje na moriše vlekli. Osem starodavnih,
podzidanih óljk, od kterih sim si v veliki nevarno-
sti življenja več veje urezal, še stoji in se brani
truhnobi. Vsi spomeniki dokazujejo, de so iz Kri-
stusovih časov, in znano je, de ólika več tavžent let
prebije. Na ràvni sredne visokosti je Jezus pre-
rokval pokončanje Jeruzalema, — blizo nje so ostanki
kapele, kjer je Kristus Oče naš zložil in ga apo-
stelne učil. Na verhu óljske gôre je mesto, od
koder je Kristus po svojimu vstajenji v nebó šel.
V neki skali je stopinje zaznamnane zapustil; sveta
Helena, zaročnica cesarja Konštantina Velkiga,
je na nji cérkev povzdignila, ktera je zdaj v mečit
(turško cerkev) spreobernjena. Od zvonika té nek-
dajne cérkve se dalječ krog in krog vidi. Céla Pa-
lestina se vidi pred očmi razgernjena. Vsi hribi,
dóli, in prepádi, od kterih sveto pismo govori: sa-
mostani, cerkve, mečiti, travniki, njive, pečine in
pušine ležijo eno med drugim. Prečudno je obču-
tenje, ki človeka verh óljske gôre preuzame —
z besedami se ne da dopovedati. Ta kraj je v res-
nici nebeški veršác, ki v nebesa peljá, — večno
blaženstvo tukej dušo k Bógu vabi. Opoldne pride-
mo, od nezmérne vročine utrujeni v stanovanje na-
zaj. Ob eni popoldne nam je bil vhod k
svetimu grobu dopušen.
(Konec sledi.)
Odoovor na vprašanje
koliko sená en vòl potrebuje, de en funt mesa zredí?
Koróški kmetovavci, posébno pa žlahtni gosp.
grajšak Lanner, po večkratnih skušnjah terdijo,
de 40 centov sená okoli 140 funtov mesá zredí;
po tem takim en vòl28 funtov in pol sená po-
trebuje, de en funt mesá zredí; se vé, de to od
vsaciga vôla ne veljá, kér je na rodovini in ve-
likosti živine pri pitanju veliko ležeče. Imenovani
koróški kmetovavci, ki so nalaš večkrat enake skuš-
nje delali, so zvedili, de pitan vòl sredne ve-
likosti dan na dan en funt mesá zredí: majhin pa
nekaj več ko en funt. Iz tega se vidi, de so
majhni vôli bolji za pitanje, kakor veliki. —
Imenovane skušnje pa zraven tega tudi očitno
kažejo, de bi ne bilo pametno, živino z se-
nam pitati, ako bi ravno 28 funtov sená zamogli
en funt mesá zrediti. Če bi kmetovavec z 40 centi
sená 140 mesá pridobil, bi mu gotovo ne verglo,
živino pitati, zakaj 40 centov sená znese 26 gold.
in 40 krajc. če bi cent le po 40 krajc. prodal;
140 funtov mesa pa, ki ga je z tem senam prido-
bil, mu bi le 16 gold. in 20 krajc. verglo, ako
ravno bi funt po 7 krajcerjev prodal. — Z nar
večjim dobičkam le malnarji, žganjarji in olo-
varji živino pitati zamorejo, ki imajo take kerme
dovelj, ktera živini nar bolj tjekne.
Poslavljenje.
Pri tisti priložnosti, ko so presvitli Cesar na-
šimu deželnimu poglavarju red železniga venca
podelili, so tudi duhovniga poglavarja krajnske
dežele, našiga milostljiviga gospoda kneza in škofa
Antona Alojza posébno počastili in ga cesar-
skiga skrivniga svetovavca z slavnim ime-
novanjem „ekscelencija" izvoljili.
Žalostna povést.
Gospod Janez Vesel, vredno izslužen c. k.
poglavarski svetovavec v Ljubljani, je 4. dan
Listopada 1844 ob pol dveh zjutrej v 74 létu svoje
starosti od mertuda zadet, umerl. Naše Novice mo-
rajo to žalostno prigodbo tudi zavoljo tega oznaniti,
kér je bil ranjki od začetka noter do 45. lista le-
tašnjiga léta, njih zvest in prijazni priglednik (cen-
zor). — Naj v miru počiva!
— m — č.
Popravki. V sadnjim listu je v spisu »od obzhinſkih
paſhinj« nekoliko gramatičnih pogreškov ostalo, ktere prosimo,
de bi bravci dobrovoljno popraviti hotli. — Dalje je v spisu »Za-
hvaljenje« v četerti versti od zgorej namest: slovenſkiga,
brati: slovensko.
Snajdba vganjke v poprejſhnjimu liſtu je:
vino.
V Ljubljani V Krajnju
Shitni kup.
9. Liſtopada.
fl.
kr.
4. Liſtopada.
fl.
kr.
1 mernik l'ſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize . .
Sorſhize .
Rèshi .
Jezhmena.
Proſa .
Ajde .
Ovſa
1
1
1
51
48
46
30
51
31
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.